Moja Slovenija januar 2009

Moja

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • Januar 2009, številka 1

Slovenija INTERVJU

Miro Petek, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu TEMA MESECA

Posledice svetovne gospodarske krize v Sloveniji ZABELEŽILI SMO

Slovenija je polnoletna POGOVOR S POVRATNIKOM

Bert Pribac, pesnik in prevajalec MLADI MLADIM

Študij v Sloveniji?

Zakaj pa ne! ŠPORT

Srebrna ribica in brežiški kolos www.MojaSlovenija.net

Iščemo najlepšo voščilnico!

Pošljite nam praznično voščilnico in sodelujte v naši akciji, kjer bo VSAKA poslana voščilnica nagrajena z enoletno naročnino na revijo Moja Slovenija, najlepše med njimi pa objavljene v reviji in bogato nagrajene.

Naš nabiralnik že željno pričakuje vašo pošto, ki jo do konca januarja pošljite na naslov: Moja Slovenija Brnčičeva 13 1231 Ljubljana Črnuče Slovenija Ali na e-naslov: urednistvo@mojaslovenija.net.

Ne pozabite pripisati vašega polnega poštnega naslova ter telefonske številke!

UVODNIK

Vse najboljše v novem letu 2009!

Dr. Boštjan Žekš, minister brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu Zelo me veseli, da lahko v prvi ponovoletni številki Moje Slovenije nagovorim bralce, Slovence v zamejstvu in po svetu, in jim z manjšo zamudo zaželim vse najboljše v novem letu 2009. Pred dobrim mesecem sem postal minister brez listnice v Vladi Republike Slovenije, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, in vodja ustreznega urada. Povabilo predsednika vlade sem po krajšem razmisleku z veseljem sprejel, saj se mi zdi izjemno pomembno, da je Slovenija prišla do ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, ker to kaže, kako pomemben se ji zdi ta del slovenskega naroda. Zdelo se mi je tudi, da ne bi bilo primerno, da bi ta položaj prevzel nekdo z izrazito politično usmerjenostjo, saj bi na tak način najbrž prenašali naše domače zamere še v tujino in zamejstvo.

Sam sem vedno bil in sem še politično popolnoma neopredeljen in upam, da bom zato lahko dobro vodil Urad.

V prvem obdobju svojega ministrovanja sem se v glavnem seznanjal s položajem Slovencev v zamejstvu in v tujini. Stanje ni ravno dobro, pri čemer nas lahko skrbi predvsem položaj zamejcev. V Italiji vlada zmanjšuje sredstva za delovanje slovenskih manjšinskih organizacij, grozi pa tudi z zmanjšanjem sredstev za manjšinski tisk in manjšinsko šolstvo, kar ima vsako posebej lahko usodne posledice za manjšino. Manjšino v Avstriji tare neizpolnjevanje Avstrijske državne pogodbe. Manjšina na Madžarskem živi v težkih pogojih, ki so resda enako slabi kot za njihove madžarske sosede v Porabju. Manjšina na Hrvaškem je izgubila svoje mesto v ustavi, pri razvoju pa jo ovirajo predvsem zapleteni odnosi med obema državama. Vse take probleme bo morala država Slovenija reševati v bilateralnih odnosih s sosednjimi državami, kar pa ne bo šlo niti lahko niti hitro.

Tudi Slovenci v tujini imajo ponekod težave, na primer v Zvezni republiki Nemčiji zaradi ukinjanja nekaterih radijskih programov v slovenščini zaradi finančnih težav. Članstvo izseljenskih društev po svetu se stara, naslednje generacije pa se ne pridružujejo društvom v zaželenem obsegu in jih ne uspemo nagovoriti z obstoječimi mehanizmi. Podobno velja za nove izseljence, ki so pretežno vrhunski strokovnjaki in bi jih tudi morali nagovarjati bolj individualno in z modernejšimi metodami.

Toda kljub temu moramo biti optimisti, saj položaj, čeprav ni idealen, po mojem mnenju še nikoli ni bil tako dober. Če skušamo pogledati dvajset, petdeset ali sto let nazaj, vidimo, kaj vse se je dogajalo s slovenskim narodom v zamejstvu in tujini, in ugotovimo, da se položaj kljub našemu nezadovoljstvu zboljšuje. Število ljudi, ki se v zamejstvu in tujini uče slovenščino, narašča, odpirajo se nove institucije, ki so namenjene razvoju slovenskega jezika in slovenske kulture, vedno več Slovencev ali njihovih potomcev se čuti in priznava za Slovence. Glavni vzrok za to je nova slovenska država, ki je ugledna in gospodarsko uspešna, mednarodno priznana in poznana, in človek je lahko ponosen, da se lahko identificira z njo. Zato se zavedamo, da slovenska država mora po svojih močeh pomagati Slovencem v zamejstvu in v tujini, da pa jim bo najbolje pomagala, če se bo sama uspešno razvijala, gospodarsko, politično, kulturno, znanstveno. To bo dalo Slovencem v zamejstvu in v tujini večjo samozavest in tudi večje spoštovanje okolja, v katerem živijo.

Moja Slovenija / Januar 2009

2 5 8 9 12

Moja

14 15 16 17 18 19 20 22 26 27 28 31 32 34 36 38 40 42 45 46 44 47 48 49 50 51

Zgodba z naslovnice

INTERVJU:

Na štefanovo, 26. decembra, je na slovenskih cestah mogoče srečati sprevode konjenikov in pražnje okrašenih konjskih vpreg, ki so namenjeni proti različnim cerkvam, da bi prejeli blagoslov. Na fotografiji je konjenik, ki izpred gradu Snežnik na Notranjskem jaha proti cerkvi v vasi Šmarata. Več na strani 46.

Miro Petek

IŠČEMO NAJLEPŠO VOŠČILNICO DOGODKI V DECEMBRU NA KRATKO ZABELEŽILI SMO: Slovenija je polnoletna INTERVJU: Miro Petek TEMA MESECA: Posledice svetovne gospodarske krize v Sloveniji SLOVENCI V ITALIJI SLOVENCI NA KOROŠKEM IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM ID SLOVENIJA V SVETU RAFAELOVA DRUŽBA SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES NAŠI ROJAKI PO SVETU PISALI STE NAM KOLEDAR PRIREDITEV ZGODILO SE JE TEGA MESECA POGOVOR S POVRATNIKOM: Bert Pribac ZA POUK SLOVENŠČINE KNJIŽNA POLICA S KNJIGO V SVET MLADI MLADIM PESEM NAS ZDRUŽUJE ZA SLOVENSKO MIZO SLOVENSKE DOMAČIJE VELIKI SLOVENCI OBIČAJI NA SLOVENSKEM: Žegnanje konj na Štefanovo ŠPORT: Srebrna ribica in brežiški kolos POVZETEK V ANGLEŠČINI POVZETEK V ŠPANŠČINI FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI KRIŽANKA

Slovenija

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine Izdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Erika Marolt, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Matjaž Lekan Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Miro Petek – novi predsednik parlamentarne Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je v politiko stopil leta 2004, ko je bil na listi SDS izvoljen za poslanca v Državni zbor. Pred tem je več kot 20 let uspešno opravljal novinarski poklic. Več o načrtih za prihodnji mandat Komisije, o aktualni problematiki, ki pesti Slovence v zamejstvu in po svetu, gospodarski krizi in še čem si lahko preberete na straneh od 9 do 11.

TEMA MESECA:

Posledice svetovne gospodarske krize v Sloveniji Posledice svetovne gospodarske krize začenjamo občutiti tudi v Sloveniji, zato je učinkovito soočenje in blaženje posledic gospodarske recesije eden izmed osrednjih izzivov in ciljev nove vlade RS. Več na straneh 12 in 13.

POGOVOR S POVRATNIKOM:

Bert Pribac Pesnik, esejist in prevajalec, povratnik iz Avstralije Bert Pribac se je rodil 1933. leta v Slovenski Istri. Gimnazijo je končal v Kopru, leta 1955, nato 1959. leta absolviral primerjalno književnost v Ljubljani. Lansko leto je v Londonu predstavil angleški prevod pesmi slovenskega pesnika Srečka Kosovela z naslovom The Golden Boat in požel veliko zanimanje. Več na straneh od 28 do 30. ŠPORT:

Srebrna ribica in brežiški kolos Atlet Primož Kozmus v moški konkurenci in plavalka Sara Isakovič v ženski sta najboljša športnika Slovenije v letu 2008. Oba sta se iz zadnjih olimpijskih iger v Pekingu vrnila z medaljo; Kozmus je v metu kladiva osvojil prvo slovensko zlato olimpijsko odličje v kraljici športov, Isakovičeva pa si je srebro prislužila v plavanju na 200 metrov prosto.

Več na strani 47.

DOGODKI V DECEMBRU NA KRATKO

Pregled dogodkov v decembru 2008 3. december kulturni praznik – Tega dne leta 1800 se je rodil največji slovenski pesnik dr. France Prešeren. Obletnico rojstva Franceta Prešerna so kulturne ustanove po vsej Sloveniji tudi lani obeležile z dnevom odprtih vrat. Mogoče je bilo obiskati okoli 220 brezplačnih prireditev. Na 208. obletnico Prešernovega rojstva je vrata za obiskovalce prvo odprlo ministrstvo za kulturo, živahno kulturno dogajanje pa je bilo tudi v Kranju – Prešernovem mestu.

Decembra praznična vsa Slovenija, še posebej Ljubljana – V Ljubljani je 4. decembra ljubljanski župan Zoran Janković s prižigom novoletnih luči v središču prestolnice označil začetek prazničnega decembrskega vzdušja na ljubljanskih ulicah. Praznični sejem, ki je trajal od 3. decembra pa vse do 2. januarja 2009, je obsegal prek petdeset trgovskih in gostinskih hišic ter stojnic s prilagojeno ponudbo za ta praznični čas. Miklavževanje pa je potekalo ob Frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu.

Al Gore v Sloveniji – Nekdanji ameriški podpredsednik, Nobelov nagrajenec in okoljevarstvenik Al Gore se je na obisku v Sloveniji srečal s slovensko gospodarsko in politično javnostjo. Gore, ki je v Slovenijo prišel kot gost prireditve Diners Club Exclusive, se je med drugim sestal s predsednikom države Danilom Türkom in premierom Borutom Pahorjem.

Gaspari koordinator pri izvajanju lizbonske strategije – Vlada je imenovala ministra za razvoj in evropske zadeve Mitjo Gasparija za nacionalnega političnega koordinatorja za izvajanje lizbonske strategije. Nacionalni koordinatorji naj bi izpo-

stavili pomen nadaljnjega uresničevanja gospodarskih reform, še posebej tistih, ki jih je v svojih priporočilih identificirala Evropska komisija. Častni konzul Avstrije v Mariboru Rudolf Vračko prejel visoko avstrijsko priznanje – Avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin Inzko (sicer koroški Slovenec in mož znane operne pevke, rojene v Argentini, Bernarde Fink) je pred kratkim odlikoval častnega konzula Avstrije v Mariboru Rudolfa Vračka in mu v imenu avstrijskega predsednika Heinza Fischerja podelil zlati častni znak za zasluge za Avstrijo. Sicer pa ima Maribor kar tri častne konzule: za Avstrijo, Luksemburg in Hrvaško.

Banka lahko odslej odkupuje terjatve – Poslanci vladajoče Pahorjeve koalicije so ob sprejemu dopolnil zakona o javnih financah potrdili tudi predlog novega ministra Mateja Lahovnika, s katerim je odslej dana možnost, da lahko država od bank kupuje tudi terjatve.

Gregor Virant novi predsednik sveta Zbora za republiko – Novi predsednik sveta Zbora za republiko Gregor Virant je povedal, da vladi želijo uspešno delo. »Jo pa bomo budno in kritično spremljali,« je poudaril in dodal, da od vlade pričakujejo konkretne rezultate. Še dodatni ukrepi – Vlada je sprejela sveženj ukrepov za blažitev posledic finančne krize, skupaj z že do zdaj sprejetimi ukrepi, vrednimi približno 800 milijonov evrov.

Trdno sodelovanje med Slovenijo in Kanado – Predsednik republike Danilo Türk in generalna guvernerka Kanade Michaëlle Jean sta med pogovori na Brdu pri Kranju potrdila dobre odnose med državama.

Gostitelj je ob tem poudaril pomen razvoja trdnega sodelovanja med Slovenijo in Kanado na različnih področjih, pri čemer je omenil izkušnje Kanade na področju multikulturalizma.

Rdeča luč za Hrvaško – Premier Borut Pahor je po sestanku s predsedniki vseh strank 17. decembra 2008 napovedal rdečo luč hrvaškim pristopnim pogajanjem z EU. Slovenija je v nadaljevanju pristopnih pogajanj Hrvaške z EU dala soglasje samo za odprtje enega in zaprtje treh poglavij, za sedem poglavij ima zadržke zaradi dokumentov, ki po njenem mnenju prejudicirajo mejo, za štiri pa uveljavlja druge vsebinske zadržke, je povedal premier.

Hrvaški bojkot slovenskega blaga – Med hrvaškimi uporabniki elektronske pošte je krožilo sporočilo, ki je pozivalo k bojkotu slovenskih izdelkov. Tudi hrvaški mediji so povzemali izjave hrvaških državljanov, ki so povedali, da ne kupujejo oziroma da ne bodo več kupovali v Mercatorjevih prodajalnah ali slovenskega blaga. Tako so bile pred božičem slovenske trgovine na Hrvaškem skorajda prazne.

Zalilo je Obalo, narasle reke in potoki, plazovi – Zaradi močnega južnega vetra in visokega plimovanja je morje v decembru večkrat poplavljalo nižje ležeče predele slovenske Obale in povzročilo kar nekaj škode. Deževje pa je v decembru uničevalo še druge predele Slovenije, saj so reke in potoki poplavljali, plazovi pa so uničili tudi nekaj hiš.

V EU je zdaj dovoljeno prinesti za 430 evrov blaga – Potniki smejo imeti v svoji prtljagi ob vstopu v EU z letalom ali ladjo od 1. decembra 2008 blago v vrednosti do 430 evrov, tisti, ki pa pridejo po kopnem in rekah, pa do 300 evrov. Odpravljene so količinske omejitve za vnos parfumov, toaletne vodice, kavo in čaj, ampak se njihova cena upošteva v znesku do 430 oziroma

Moja Slovenija / Januar 2009

DOGODKI V DECEMBRU NA KRATKO 300 evrov. Po novem je tako dovoljeno poleg elektronike, igrač, parfuma in drugega blaga v vrednosti do 430 oziroma 300 evrov imeti v prtljagi še do 4 litre vina, 1 liter žganja in do 16 litrov piva, za cigarete pa se države članice same odločijo, ali dovolijo vnos 200 ali samo 40 cigaret.

Tine in Spomenka Hribar odlikovana – Predsednik države Danilo Türk je z zlatim redom za zasluge odlikoval akademika Tineta Hribarja in njegovo ženo Spomenko Hribar. Hribar je odlikovanje prejel za znanstvenoraziskovalno delo na področju filozofije ter prispevek k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe, Hribarjeva pa za prispevek pri osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije.

Spomenki Hribar tudi mednarodna nagrada – Mednarodna medijska organizacija SEEMO (South East Media Organization) je dr. Spomenki Hribar podelila nagrado za zasluge na področju človekovih pravic.

Janša ustanovil strokovni svet – »vlado v senci« – Največja opozicijska stranka SDS je ustanovila strokovni svet, ki bo po besedah predsednika stranke Janeza Janše širil njihov domet in politični prostor. V svetu, ki želi aktivno sodelovati pri oblikovanju posameznih zakonskih rešitev, bo sodelovalo tudi več nekdanjih ministrov, med njimi tudi sedanji posebni odposlanec premiera Dimitrij Rupel.

Rupel na prvo delovno misijo – Kljub številnim nasprotovanjem in zameri premieru Pahorju tako med slovenskimi posamezniki kot v sami vladajoči koaliciji, ker je izbral dr. Dimitrija Rupla za svojega svetovalca, se je Dimitrij Rupel podal na novo delovno mesto. V Rimu je s premierom Berlusconijem govoril o finančnih težavah slovenske manjšine.

Boris Pahor, prvi ambasador slovenske kulture v Italiji – Na zaključni prireditvi za ime leta 2008, ki ga je organiziral Val 202, smo dobili zmagovalca, gospoda, ki je najbolj zaznamoval leto, ki se je izteklo.

To je Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je po

Moja Slovenija / Januar 2009

nastopu v TV-oddaji nacionalne mreže Rai 3 znova potrdil, da je prvi ambasador slovenske kulture v Italiji, in skoraj pet milijonom gledalcem odstrl resničnejšo podobo zgodovinskih dejstev v tem delu sveta. Častni doktorat tržaškemu pisatelju – Na slavnostni seji, ki so se je med drugim udeležili predsednik republike Danilo Türk in predsednik DZ Pavle Gantar ter nova ministra za visoko šolstvo Gregor Golobič in šolstvo Igor Lukšič, so častna doktorata Univerze v Ljubljani podelili tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju in francoskemu pravnemu strokovnjaku Robertu Badinterju.

Nataša Vodušek odpoklicana – Predsednik republike Danilo Türk je iz Sarajeva odpoklical slovensko veleposlanico v BiH Natašo Vodušek in izrazil obžalovanje zaradi vseh zapletov. Türk je Voduškovo odpoklical na predlog zunanjega ministra Samuela Žbogarja Prva predstava živih jaslic v Postojnski jami na božič – Žive jaslice so pospremili božični sejem, sejem čokolade in animacija za otroke, k prazničnemu vzdušju pa je prispevalo 47 zborov iz vse Slovenije in zamejstva.

Božične tržnice, silvestrovanja – Po vseh slovenskih mestih je postala že tradicija, da pripravijo za božične praznike razne sejme in tržnice ter nastope na prostem.

Vsako leto pa se vse več ljudi tudi odloči, da najdaljšo noč preživi kar na ulici, kjer se zabavajo ob glasbi, plesu, kozarcu dobrega vina … skratka, na programu je za vsakega nekaj.

Bo treba na referendum zaradi gradnje džamije v Ljubljani? – Ljubljanski mestni svetnik Mihael Jarc je vložil pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma glede gradnje džamije. Prostorski načrt, ki predvideva islamski versko-kulturni center ob Parmovi ulici za Bežigradom, torej skoraj blizu središča Ljubljane, je bil sprejet 24. novembra, ljubljanski mestni svet pa je ob tem dal tudi soglasje

k prodaji zemljišča. Nekateri Ljubljančani se s tako gradnjo oziroma koncentracijo islamskega centra na enem mestu ne strinjajo, moti jih pa tudi arhitektura džamije z visokim stolpom – minaretom.

Pot v ZDA prek sistema ESTA – Od 12. januarja dalje se bomo Slovenci za pot v ZDA morali najprej registrirati prek elektronskega sistema (ESTA), dostopnega na spletni strani ameriškega veleposlaništva.

Sistem je bil v veljavi že zadnjih šest mesecev, a ni bil obvezen. Zdaj bodo uradniki na mednarodnih letališčih dosledno preverjali elektronsko registracijo.

Umrl brat dr. Jožeta Pučnika – Na svojem domu v Črešnjevcu je v 82. letu starosti umrl Ivan Pučnik, brat pokojnega dr. Jožeta Pučnika. Bil je eden izmed ustanoviteljev Slovenske kmečke zveze, pozneje pa tudi Slovenske ljudske stranke in poslanec slovenske skupščine v obdobju osamosvajanja.

Janko Messner odklonil prevzem nagrade – Slovenski koroški pisatelj Janko Messner je na slovesni podelitvi nagrad dežele Koroške za področje kulture za leto 2008 demonstrativno odklonil prevzem častne nagrade za literaturo v višini 6000 evrov, »dokler ne bodo postavljene dvojezične table, kot to predvidevajo razsodbe ustavnega sodišča«. Za primer, da bi 87-letni pisatelj umrl prej, pa naj bi dežela Koroška denarno nagrado takoj izplačala interkulturnemu centru Ljudska hiša v Celovcu, je zahteval Messner.

Ladjedelnice v Izoli ne bo več – Kot kaže v Izoli ne bodo več proizvajali jaht in servisirali večjih plovil v ladjedelnici. Vse naj bi bilo že pripravljeno za selitev ladjedelnice čez mejo v Italijo, v industrijski kanal pri Žavljah. Preselitev ladjedelnice naj bi se zaključila v prvih mesecih leta 2009. To bo omogočilo odprtje industrijskega centra v Trstu, ki bo skrbel za proizvodnjo velikih in luksuznih jaht. Na izpraznjenem območju v Izoli naj bi v kratkem zrasla turistična

DOGODKI V DECEMBRU NA KRATKO marina za jahte, hotel, wellness center in morda tudi komercialna stanovanja.

Kučan operiran v Švici – Nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana so sredi decembra v Švici operirali na ramenskem delu hrbtenice. Operacijo je Kučan uspešno prestal. Kot je pojasnila nekdanja Kučanova svetovalka Špela Furlan, so bile razlog za operacijo dolgotrajne hude bolečine v hrbtenici.

Po svetu spoznavajo slovenske filme – Na raznih univerzah po svetu, kjer potekajo študiji in lektorati slovenščine, so predvajali tri slovenske celovečerce – Petelinji zajtrk, Sladke sanje in Zvenenje v glavi, kratka filma Vrtoglavi ptič in Otrok v času ter dokumentarni film Pot. Razstava o Pučniku in Drnovšku – V muzeju novejše zgodovine Slovenije so odprli razstavo s fotografijami in kipoma slovenskih politikov Jožeta Pučnika in Janeza Drnovška.

Gregorčič v kastiljščini – V Buenos Airesu so pred kratkim predstavili Gregorčičeve Poezije v slovenščini in kastiljščini. Urednica založbe je primorska rojakinja Julia Sarachu Vodopivec, ki je Gregorčičeve pesmi tudi prevedla.

Ljubljanska Opera išče novo operno in baletno delo – SNG Opera in balet Ljubljana se programsko že pripravlja na odprtje prenovljenega gledališča. V ta namen je objavila naročilo za novo operno in baletno delo za izvedbo v obnovljeni in dozidani operni stavbi. Praizvedbo načrtujejo v letu 2010.

Stota obletnica katoliškega tiska – V goriškem centru Lojzeta Bratuža so obeležili stoto obletnico začetka delovanja Katoliškega tiskovnega društva. Na pobudo slovenskih duhovnikov v Gorici so ga ustanovili 8. decembra 1908. Društvo je skrbelo za izdajanje slovenskih katoliških knjig, revij in časopisov. Imelo je tiskarno, knjigoveznico, knjigarno, antikvariat in trgovino. Njegov namen je bil okrepiti

kulturno udejstvovanje Slovencev v Gorici na temelju katolištva. Društvo je odprlo znano Katoliško knjigarno. Po drugi svetovni vojni je brez državne pomoči zgradilo kulturni hram, ki so ga po prenovi v devetdesetih letih preimenovali v današnji Kulturni center Lojze Bratuž.

Izšla knjiga o življenju v zaporih – Večer je izdal knjigo Utrinki iz življenja za rešetkami, ki jo je napisala Večerova novinarka dr. Damijana Žišt.

Knjiga je prvenec v slovenskem prostoru za razumevanje razmer v slovenskih zaporih, še posebej odkriva svet nasilja med obsojenci in delovanje zelo močnega zaporniškega podzemlja in kruta, sicer nenapisana pravila njegovih članov.

Maribor evropska kulturna prestolnica leta 2012 – Ministrica za kulturo Majda Širca se je srečala z mariborskim županom Francetom Kanglerjem in drugimi sodelujočimi pri projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012. Strinjali so se, da je za EPK 2012 pomembno, da ne postane le vzhodnokohezijska naloga, temveč vseslovenski projekt, ki ga podpira celotna vlada (torej, da bodo v ta projekt vključena tudi druga slovenska mesta). Partner Maribora pa naj bi bilo tudi portugalsko mesto Guimaraes.

Umrl gledališki igralec Zlatko Šugman – Za igralstvo je poleg Borštnikovega prstana, tega je dobil leta 1986, prejel nagrado Prešernovega sklada, Severjevo nagrado in Župančičevo nagrado.

Največ Slovencev praznuje rojstni dan 1. januarja – Največ, 7811 Slovencev praznuje rojstni dan 1. januarja, najmanj pa 31. decembra – 4533. Največ Slovencev je rojenih v četrtek ali petek, najmanj pa v nedeljo.

Slovencu Nobelova? – Slovencu Pedru Opeki, ki je na Madagaskarju pomagal že četrt milijonu ljudi, se obeta nominacija za

Nobelovo nagrado za mir. Misijonar, ki je tisočem ljudem na smetiščih vrnil dostojanstvo, službo in streho nad glavo, ima za prestižno nagrado kar precej možnosti.

Zaprli slovenski muzej v Monoštru – Časopis Slovencev na Madžarskem Porabje poroča, da ostaja od 1. decembra zaprt edini slovenski muzej na Madžarskem.

Slovenkama, ki sta vodili skupine iz Slovenije, niso podaljšali pogodbe, zaradi finančnih težav pa v stavbi ne bo delovala niti kurjava. Zaradi tega pa bodo ogroženi tudi razstavni predmeti.

Slovenska harmonika v ZDA – Z gostovanja v ZDA sta se vrnila harmonikarja Miha Debevec na diatonični in Tomaž Rožanec na klasični harmoniki. V samo petih dneh sta imela kar sedem nastopov, vsi po vrsti pa so bili zelo odmevni, saj sta nastopala na največjih dogodkih med slovenskimi izseljenci.

Petra Majdič – Najboljša slovenska smučarska tekačica Petra Majdič je v švicarskem Davosu dosegla svojo drugo letošnjo zmago v svetovnem pokalu in svojo prvo v prosti tehniki. Majdičeva, ki je do sedaj veljala za klasično specialistko, se je s tem rezultatom prebila na drugo mesto skupnega seštevka. Petra Majdič je v šprintu v prosti tehniki v Düsseldorfu slavila tudi tretjič letos in desetič v karieri.

Potrdila je sijajno formo iz Davosa.

Peter Mankoč, Matjaž Markič in Emil Tahirovič – Evropsko prvenstvo v plavanju na Reki je bilo znova v znamenju Petra Mankoča. 30-letni Ljubljančan je postavil nov mejnik v plavanju in zbirko zlatih medalj na 100 m mešano povečal že na devet. Uspeh sta s prvim in tretjim mestom na 50 m prsno dopolnila Matjaž Markič in Emil Tahirovič.

KAM Razširjen pregled dogodkov na spletni strani www.mojaslovenija.net.

Moja Slovenija / Januar 2009

ZABELEŽILI SMO

Slovenija je polnoletna Božični čas je v Sloveniji vedno slovesen, saj poleg božiča 26. decembra praznujemo tudi dan samostojnosti in enotnosti. Lani smo obeležili že 18. obletnico uradne razglasitve izida plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, zato je bilo na osrednji državni proslavi, ki je potekala v torek, 23. decembra, v ljubljanskem Cankarjevem domu in katere se je udeležil celoten slovenski politični vrh, še posebej slovesno. jih zahteva sama odgovornost na raznih področjih, tudi v solidarnosti med vsemi ljudmi in narodi sveta. Obnovimo torej zavest odgovornosti, ki jo pred Bogom, pred domovino izpolnjujemo, ter iskreno obžalujmo, kar je oviralo naše vsestransko služenje,« je dejal. V nagovoru med mašo pa je nadškof Uran spregovoril o domovini, o pojmu in vsebini besede »domovina«, s tem pa tudi kulture, v katero je človeško življenje vpeto, vpeto tudi v nebeško domovino in Cerkev.

26. decembra 1990 je bil uradno razglašen izid plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

Slavnostni govornik predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je poudaril, da sta » samostojnost – tako individualna samostojnost slehernega posameznika kot naša kolektivna, narodova samostojnost – in naša enotnost, vzpostavljena po demokratični poti, vrednoti, ki smo ju na Slovenskem pred osemnajstimi leti vzeli resno in z njima uspeli. Sadovi tega uspeha so izjemni. Slovenija je danes uspešna evropska država. Uspešno je izvedla politično in gospodarsko tranzicijo in se s tem uspehom uveljavila v Evropi in v svetu.

Postala je članica Združenih narodov in najpomembnejših regionalnih organizacij v našem delu sveta – OVSE, Sveta Evrope, Nata in Evropske unije. Pred dvema letoma smo prevzeli evro in pred letom postali deležni olajšane komunikacije, ki jo omogoča schengenski mejni režim. V

Moja Slovenija / Januar 2009

prvi polovici letošnjega leta je Slovenija predsedovala Evropski uniji in za svoje delo požela številne pohvale.« Čeprav smo člani evropske družine, po Türkovem mnenju »nihče ne sme pričakovati, da bi se Slovenija odrekla svojim ključnim nacionalnim interesom«, saj je naša samostojnost ohranila svojo življenjsko moč in demokratičnost.

V ljubljanski stolnici je mašo za domovino daroval tudi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojz Uran, ki je najprej izrazil hvaležnost za dar samostojnosti in enotnosti naše domovine. »Vsak človek lahko veliko prispeva k skupnemu dobremu v posamezni državi, Evropi in vsem svetu. Odgovornim za skupno dobro je zaupana velika naloga: služiti človeku, služiti narodu in državljanom v vseh intelektualnih in moralnih odločitvah, ki

Zakaj 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti?

26. decembra 1990 je bil uradno razglašen izid plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Na plebiscitu, ki je bil izveden 23. decembra 1990, je 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih na plebiscitu pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Izidi so bili uradno razglašeni tri dni kasneje, tako da 26. december obeležujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti.

Slovenska skupščina je 25. junija 1991 na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo uzakonila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila formalni temelj slovenski samostojnosti. Dan pozneje, 26. junija, je bila suverena slovenska država slovesno razglašena, s čimer so se končala prizadevanja za njeno samostojnost.

Temelje parlamentarne ureditve države z delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno pa je 23. decembra 1991 postavila tedanja skupščina, ko je sprejela novo ustavo. V počastitev sprejetja in uveljavitve ustave, ki je temeljno vodilo odločanja ustavnih sodnikov, je ustavno sodišče 23. december razglasilo za dan ustavnosti, praznujemo pa ga od leta 1997.

MJ

INTERVJU: MIRO PETEK

»V Sloveniji bi morali bolj ‘špeglat’ po zamejcih« Miro Petek – novi predsednik parlamentarne Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je v politiko stopil leta 2004, ko je bil na listi SDS izvoljen za poslanca v Državni zbor. Pred tem je več kot 20 let uspešno opravljal novinarski poklic, najdlje za dnevnik Večer, kjer je bil sprva dopisnik s Koroške, nazadnje pa novinar in urednik v sobotni prilogi. Posvečal se je preiskovalnemu novinarstvu in veliko pisal o nepravilnostih med tranzicijo in privatizacijo. Leta 2001 sta ga pred domačo hišo v Mežici napadla dva neznanca in ga brutalno pretepla. Naročniki in izvajalci tega napada, ki širše gledano velja za napad na svobodno in neodvisno novinarsko besedo, niso bili nikoli kaznovani.

V prejšnjem mandatu državnozborske Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ste bili njen podpredsednik, sedaj njen predsednik. Ali lahko za naše bralce na kratko predstavite področje delovanja, naloge, zadolžitve in pristojnosti tega parlamentarnega telesa?

Komisija obravnava problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu. Pomembno je, da imamo v tem mandatu za to področje (po sprejetju zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu) svojega ministra, saj bomo tako lažje spremljali življenje, problematiko, bivanje Slovencev, ki živijo zunaj meja Slovenije. Kot komisija bomo spremljali, kaj se aktualnega dogaja v zamejstvu in po svetu, in zakonodajo, ki se bo v tem mandatu verjetno spreminjala zaradi določenih zakonskih pomanjkljivosti. Zato so že v prejšnjem mandatu obstajale namere, da bi prišlo do spremembe zakonodaje.

Kakšne pa so glavne usmeritve delovanja Komisije za prihodnja štiri leta?

Poleg klasičnih zadev, ki se pojavljajo iz mandata v mandat, je neka novost: lotili se bomo lingvističnega premisleka terminov, kot sta zamejstvo, manjšina. Meje ni več, kaj torej pomenijo termini zamejci, zamejstvo, manjšina? S Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, in s strokovnjaki s tega področja bomo poskusili na novo opredeliti vso to terminologijo, saj mnogim tako poimenovanje ni všeč.

Poskusili bomo tudi izpostaviti stike s sodobno slovensko imigracijo, na primer s študenti, znanstveniki, poslovneži, ljudmi, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašli v kateri izmed evropskih ali svetovnih urbanih središč in tam že ustanavljajo svoja društva. Imajo drug način sobivanja, drug način življenja, srečujejo se na različnih kulturnih prireditvah, ki so sorazmerno na visoki ravni, oddaljili so se od folklore in slovenstvo gojijo drugače.

Že v naslednjem letu nameravamo več pozornosti posvetiti deželam na Balkanu, kjer živijo Slovenci. S težkimi razmerami se Slovenci spopadajo zlasti v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Makedoniji, Srbiji.

Kot v vsakem mandatu do sedaj pa se srečujemo s Slovenci po svetu, obiščemo diasporo ter vsa večja področja, kjer živijo Slovenci.

Minister dr. Boštjan Žekš je v eni izmed smernic delovanja za prihodnja štiri leta omenil tudi večjo pozornost k vračanju visoko izobraženih Slovencev iz tujine v Slovenijo. Na kakšen način nameravate to storiti?

Lahko jih na neki način povabimo, pozovemo, da pridejo v Slovenijo. Tu ni nobene prisile. Slovenija je še vedno mlada, atraktivna, svobodna država, uveljavljena v evropskem in svetovnem merilu, tako da je lahko zanimiva tudi za te kadre.

Zanimive priložnosti se odpirajo tudi na novo ustanovljenih univerzah; na primer tudi če je ljubljanska univerza po svoje zelo samovšečna in zaprta, se z novimi univerzami ponujajo nove možnosti.

Predvsem je treba delati na tem, da se v Slovenijo povabi gostujoče profesorje, da pridejo za en ali več semestrov predavati na eno izmed slovenskih univerz. Tako lahko izmenjamo znanje, izkušnje. Ugled neki univerzi dajejo prav njeni predavatelji. Če univerza pridobi eminentnega tujega predavatelja, samo pridobiva na ceni.

Prepričan sem, da bo tega vedno več. Seveda pa mora naša država ponuditi tem ljudem ustrezen standard in ustrezne pogoje, sem seveda ne bodo hodili zastonj.

Takega altruizma od njih ne moremo pričakovati.

Na zadnji izredni seji Komisije ste obravnavali aktualno problematiko stanja slovenske manjšine v Italiji in posledice italijanskega načrtovanega zmanjšanja

MojaMoja Slovenija Slovenija / December / Januar 2009 2008

INTERVJU finančnih sredstev. So na vidiku že kakšne rešitve?

Na tem mestu bi rad pohvalil ministra Žekša, ki je zelo hitro reagiral v tem primeru, ter predvsem predsednika vlade Boruta Pahorja. Ko smo na prejšnji izredni seji sprejeli sklepe, je bil med njimi tudi ta, da pozovemo predsednika vlade, da stopi v stik s Silviem Berlusconijem. Že dan po tem, ko je sklepe dobil, ga je poklical po telefonu in sta se pogovarjala o tem.

Izplen teh pogovorov in prizadevanj, vsaj v italijanskem parlamentu, žal ni bil uspešen. Ko bo ta številka revije izšla, se bo že vedelo, da je senat te amandmaje zavrnil, in mislim, da tu ni kakšne možnosti, da bi ta denar dobili nazaj, oziroma bo prišlo do krčenja teh sredstev. Zagotovljeno pa je, vsaj v teh pogovorih med Pahorjem in Berlusconijem, da bi manjšina vseeno dobila ta denar, ne neposredno iz proračuna, temveč iz drugih virov, skratka, zagotovila so, da naj manjšina ne bi bila prikrajšana. Čeprav je res, da je manjšina prikrajšana že zato, ker je ta pomoč že 18 let enaka in se je realno že glede na inflacijo zmanjšala za 70 odstotkov. Enak primer je tudi v Avstriji, saj manjšina že 18 let dobiva enaka sredstva, kljub inflaciji.

V novinarstvu ste uspešno delovali kar četrt stoletja, ste dobitnik dveh prestižnih nagrad – izstopajoče novinarsko delo (Društvo novinarjev Slovenije) in Jurčičeve nagrade (Društvo pisateljev Slovenije in Nova revija). Nato ste se preusmerili v politiko. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Kot novinar sem bil po napadu, ki sem ga doživel, zelo razočaran, tako nad novinarstvom, nad stanjem demokracije v državi, nad nesposobnostjo organov pregona kot nad invalidnostjo slovenskih sodišč.

Malo naivno sem pričakoval, da bi lahko to v politiki v hitrem roku uredil. V prvem mandatu sem videl, da to ne gre čez noč, da je vseeno potreben daljši proces. Šele po prvem mandatu oziroma po prvih dveh letih sem se navadil na politično življenje, sprva pa sem novinarstvo precej pogrešal. Niti nisem pričakoval tako velikega prehoda iz novinarstva v politiko. Ne po sami problematiki, ki jo obe področji obravnavata, to so zelo stične točke, pač pa je različen način dela in življenja. Se-

10

Moja Slovenija / Januar 2009

daj lahko gledam na novinarstvo z druge plati. Spremljam odnos novinarstvo – politika. Na eni strani gre za sovražen odnos.

Novinarji vidijo v politiku nekakšnega sovražnika, o katerem je treba napisati čim več grdih besed. Po drugi strani pa eden brez drugega ne moremo. Novinarji ne bi imeli veliko pisati, če ne bi bilo politike in politikov, mi politiki pa bi bili brez medijev brezimni in ne bi mogli nagovarjati svojih volivcev in ljudstva.

Večkrat ste že poudarili, da ste nad sedanjim stanjem slovenskega novinarstva razočarani. Da je v njem veliko površnosti in manipulacij. Kako bi se opredelili do odnosa mediji – politika – kapital?

Pojavlja se zelo velika površnost. Tako da priznam, da sem razočaran. Novinarji živijo v neke vrste mezdnem odnosu, podrejeni so storilnosti, napisati morajo toliko in toliko člankov, prispevkov, medije zanima predvsem tisto, kar se prodaja, vse več je rumenega blaga, žal se tudi resni mediji, resna televizija in resni časopisi približujejo rumenemu tisku in tu ni tiste prave ločnice, kot je nekoč že bila, oziroma ki jo Zahod pozna – kaj je rumeni, trivialni tisk in kaj je resno novinarstvo.

Sedaj prevladuje eno samo pehanje za gledanostjo in naklado. K temu je veliko pripomogla tudi sprememba lastniške strukture. Na primer pri časniku Večer. Žal je prišlo do tega tudi zato, ker so bili novinarji premalo ozaveščeni. Prodali so svojo lastnino, svoje delnice. Ko sem še sam bil na Večeru, smo imeli zaposleni v lasti 60 odstotkov delnic, sedaj so vse razprodali, le še nekaj malih delničarjev nas je ostalo in v lasti imamo samo še tri odstotke. Če je lastnik tako politično motiviran in z jasnim navijaštvom do neke politične opcije, potem na eni strani izgubljajo novinarji in medij kredibilnost, na drugi strani pa izgubljajo bralci, saj nimajo več zaupanja v ta medij. Izgubljajo pa seveda tudi mediji, naklada in gledanost padata.

Tak monopol, taka koncentracija tiska kot je sedaj prisotna v Sloveniji, je nevarnejša kot tako imenovana berluskonizacija, saj je Slovenija precej manjši prostor kot Italija. To so posledice, ki lahko vplivajo na razvoj demokracije.

Predvsem pa me skrbi, da je veliko no-

vinarjev, čeprav govorijo, da so neodvisni, politično opredeljenih, kar pa me še posebno preseneča, je, da so to mladi novinarji, ki so se skoraj rodili v demokracijo, da vidijo svoje poslanstvo v tem, da delajo politiko, ne da o politiki pišejo. Če hočeš delati politiko, potem moraš iti na volitve in si izvoljen ali ne, kot novinar pa moraš politiko spremljati, poročati, komentirati, biti kritičen in seveda objektiven ter pošten. Manjka pa nam ravno to – objektivno in pošteno novinarstvo.

O finančni gospodarski krizi so v Sloveniji različna mnenja. Kaj po vašem mnenju prinaša leto 2009?

Zaenkrat Slovenija še ni v recesiji, imamo še pozitivno gospodarsko rast. Zadnje mesece pa se ustvarja neka klima, kot da smo v čisti finančni in gospodarski krizi. Če se to ves čas ponavlja, se lahko začnejo ljudje tudi iracionalno obnašati.

Lahko se prekine tok potrošnje, kar tudi vpliva na proizvodnjo. Ne vem, če se je tega vlada lotila dovolj premišljeno in na pravi način.

Tajkunsko elito ste nekoč označili kot peto vejo oblasti. Menite, da se bo stanje v gospodarstvu s finančno krizo sedaj spremenilo?

Bojim se, da ta vlada zopet pripravlja tako zakonodajo, ki bo spet po meri tajkunom. Da se bodo tajkuni pod krinko finančne krize znebili viška zaposlenih in rešili svojo kožo. Ta tajkunska elita, ki jim sam pravim peta veja oblasti, ki iz ozadja ureja razmere v družbi in v politiki, sodstvu, novinarstvu, je enostavno premočna. Bojim se, da bo ta garnitura, ki je sedaj na oblasti, poskrbela za njihovo preživetje in okrepitev. Kriza pa bo zopet udarila po malem človeku, ki je najbolj ranljiv.

Minilo je že sedem let, odkar so na vas izvedli brutalni napad, pa primer še vedno ni dobil epiloga. Kje po vašem mnenju tiči razlog za to?

Zaradi napada sem tudi šel v politiko, mogoče je bilo to malo naivno dejanje za moja leta, saj sem mislil, da se lahko tudi s politiko naredi kaj več. Ne zato, da bi jaz rešil svoj primer, ampak da bi po-

TEMA MESECA

»V Sloveniji bi morali malo bolj »špeglat« po zamejcih, ti ljudje imajo tako nacionalno zavest, da bi se po njih morali zgledovati.«

magal ustvarjati tako družbeno okolje, kjer se taki incidenti, likvidacije ne bi več dogajale. Vesel sem, da se po letu 2001 tak primer, tak napad na javno, izrečeno besedo v Sloveniji ni več ponovil, po drugi strani pa sem razočaran. Slovenija je pravna država na papirju, vendar če se ne da v razumljivem roku doseči svoje pravice (ljudje na sodiščih čakajo tudi po deset, petnajst let), je to kršitev človekovih pravic. Še vedno mi ni čisto jasno, čeprav teče že peto leto moje politične kariere, kaj je pravzaprav vzrok tega. Ali se stvari delajo preveč površno, nestrokovno ali pod političnim pritiskom. Vsekakor gre prepočasi. Zato sem tudi proti, da imajo sodniki trajni mandat. Zdaj imajo neko belo stavko zaradi svojih zahtev, jaz pa pravim, da imajo belo stavko že vsaj petnajst, dvajset let, samo da tega nismo vedeli. So nad družbo, nad sistemom, njihovih razsodb, njihovih mnenj se skoraj ne sme problematizirati, komentirati, ker

to takoj označijo kot napad na neodvisno sodstvo, ljudje pa so nezadovoljni.

Poleg dolgega trajanja postopkov so še druge pomanjkljivosti. Na sodiščih ne bo prišlo do sprememb, dokler se ne bo zamenjala ena cela generacija. Še vedno je preveč sodnikov, ki so začeli soditi v času komunizma in imajo miselnost naravnano še na prejšnji sistem. Nekje globoko v njih še prevladuje ideološkost nad stroko. Upam, da se bo z leti to spremenilo, ko bo prišla mlada, neobremenjena generacija sodnikov, tožilcev, ki bodo imeli ogromno znanja in jih ideologija, politika in razredni boj ne bodo toliko zanimali in bodo prednost dali stroki. Že kot novinar ste se veliko ukvarjali z manjšinsko problematiko. Vas na zamejstvo vežejo tudi osebne izkušnje?

To ne, imam pa zelo rad Koroško, našo in ono na avstrijski strani, ki nam je bila po plebiscitu po krivici odvzeta. Do manj-

šin imam čustven odnos, zato sem, ko sem prišel v parlament, želel delati v tej Komisiji. Imam stalne stike s Korošci na drugi strani meje. Tudi narečje imamo podobno – tu v Mežici in v Pliberku. V Sloveniji bi morali malo bolj »špeglat« po zamejcih, ti ljudje imajo tako nacionalno zavest, da bi se po njih morali zgledovati.

V zares težkih razmerah, bodisi v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem ali na Madžarskem, ohranjajo slovenski jezik in kulturo.

Kaj pa kralj Matjaž, ki spi pod Peco, se bo kaj kmalu zbudil in nam pomagal?

Kralj Matjaž je velik lenuh in še kar spi.

Uživa in spi. Kralj Matjaž nas ne bo rešil, rešili se bomo sami, če bomo stopili skupaj. Največ je prav na nas samih.

Torej lahko zaključiva z besedami Ivana Cankarja, da si bomo pisali sodbo sami?

Tako je.

EM; Foto: Janez Dolinar

MojaMoja Slovenija Slovenija / December / Januar 2009 2008

11

TEMA MESECA

Posledice svetovne gospodarske krize v Sloveniji Svetovno gospodarsko krizo začenjamo občutiti tudi v Sloveniji, zato sta učinkovito soočanje z gospodarsko recesijo in blaženje njenih posledic eden izmed osrednjih izzivov in ciljev nove vlade RS. Vrh slovenskega gospodarstva o gospodarski krizi Gospodarska kriza je bila osrednja tema tudi na vrhu slovenskega gospodarstva, ki je na Gospodarski zbornici Slovenije potekal 8. decembra. Premier Borut Pahor je v nagovoru slovenskim gospodarstvenikom poudaril, da »moramo to težko obdobje izkoristiti kot priložnost, pa četudi se le-to kaže kot nepredvidljivo in nestabilno, saj smo dovolj močni, da bomo iz te krize izstopili kot zmagovalci. Da pa bomo ta cilj lahko dosegli, se moramo pri reševanju nastalih težav osredotočiti predvsem na jasno hierarhijo prioritet.« Pri tem je izpostavil novo razvojno usmeritev, ki jo bomo dosegli s prestrukturiranjem gospodarstva.

Ne glede na negativne trende v gospodarskih gibanjih je premier gospodarstvenikom obljubil, da bo vlada naredila vse, da bi gospodarska rast v prihodnjem obdobju ostala pozitivna, kot se umirja tudi že v mednarodnem okolju.

Poleg tega je predsednik vlade prepričan, da so stvari sicer dejansko težke, vendar smo jih sposobni rešiti bolje, kot si mislimo.

Gospodarstveniki in premier so se strinjali, da zagotavljanje likvidnosti predstavlja največji problem, s katerim se srečuje slovensko gospodarstvo, vendar gospodarstveniki pri tem opozarjajo, da vlada ne sme biti osredotočena le na ta problem. Država bi morala med krizo okrepiti svojo vlogo tudi pri infrastrukturnih projektih, so prepričani nekateri gospodarstveniki. Poleg tega neka-

12

Moja Slovenija / Januar 2009

teri menijo, da bi morala vlada podpirati razvojne projekte slovenskega gospodarstva in okrepiti investiranje, ne sme pa pozabiti na pomembnost črpanja evropskih sredstev in krepitev vloge poslovnih bank.

Ustanovitev Strateškega gospodarskega sveta Kot enega od konkretnih pristopov za reševanje gospodarske krize je vlada 10. decembra 2008 ustanovila tudi Strateški gospodarski svet, svetovalno telo, ki bo pripravilo sveženj ukrepov za reševanje gospodarske krize s posebnim poudarkom, kako povečati likvidnost slovenskih podjetij.

V svetu je 16 strokovnjakov iz akademske sfere, gospodarstva in finančnega sveta. Njegovo osrednje poslanstvo pa je pomoč vladi pri sprejemanju strateških odločitev v zvezi s trenutno finančno in gospodarsko krizo. Prva naloga, ki jo je svet opravil, je predlog svežnja ukrepov za blažitev posledic finančne krize.

Sprejeti vladni ukrepi za reševanje gospodarske krize Vlada je že sprejela sveženj ukrepov za blažitev posledic finančne krize, skupaj z že doslej sprejetimi ukrepi, vrednih približno 800 milijonov evrov.

Po besedah premiera Pahorja pa to ni zadnji paket ukrepov, ki jih bo predlagala vlada, in obljubil, da bodo pri tem upoštevali tudi nekatere predloge opozicije, ki se mu zdijo sprejemljivi.

Vlada je iz nabora ukrepov, o katerih se je v preteklih dneh

TEMA MESECA dogovarjala s socialnimi partnerji in člani gospodarskega strateškega sveta, izbrala takšne, ki so v skladu z javnofinančnimi omejitvami in dajo največji učinek za največji krog gospodarskih subjektov, ki so zaradi krize najbolj prizadeti. »Razmere so bistveno slabše, kot jih mnogi dojemajo.

Zato je treba biti bistveno bolj previden v postavljanju zahtev, kaj mora država za koga storiti,« je dejal minister brez listnice za razvoj in evropske zadeve mag. Mitja Gaspari in pozval k izraziti previdnosti, skromnosti in predvsem sodelovanju socialnih partnerjev.

Zaradi nasprotovanja socialnih partnerjev vlada namreč v paket ukrepov ni vključila znižanja prispevne stopnje za delodajalce pri prispevkih za socialno varnost, čeprav se ji zdi ukrep kratkoročno učinkovit. Namesto tega je ponudila ukrep, ki bo omogočil skrajšanje delovnega časa pod 40 ur, je povedal Gaspari. »Za kakovost ukrepov je nujno, da najdemo skupni jezik,« je podaril Gaspari.

Glavni ukrepi vlade za blažitev gospodarske krize so: – subvencioniranje krajšega polnega delovnega časa; – poenostavitve davčnega postopka; – pospešena dinamika črpanja sredstev evropskih skladov; – krepitev ključnih konkurenčnih sposobnosti.

Po Gasparijevih besedah Slovenija ni v brezupnem položaju glede zagotavljanja likvidnosti, vendar pa je evropski finančni prostor zaprt. »Prvo četrtletje 2009 bo zelo slabo, saj se likvidnost, ki je v bančnem sektorju, ne pomika v gospodarstvo.«

Opozicija: Vlada reagira prepočasi Ukrepi, ki jih je za blažitev posledic gospodarske krize sprejel državni zbor, so nezadostni, menijo tako opozicija kot nekateri gospodarstveniki.

Opozicija je ukrepe vlade sicer pozdravila, a ne tudi podprla.

Opozicija je nad sprejetimi ukrepi zoper gospodarsko krizo razočarana, saj so prepričani, da so nekonsistentni, prešibki in premalo ambiciozni, pravi bivši minister za gospodarstvo Andrej Vizjak. Po njegovem mnenju manjkajo predvsem ukrepi, s katerimi bi zdravim podjetjem, ki poslujejo z dobičkom ter imajo zdrave razvojne programe in nišne trge, z novimi razbremenitvami omogočili, da se hitro prestrukturirajo in prilagodijo zahtevam na trgu.

Konec preteklega leta več kot 65.000 brezposelnih Finančna in gospodarska kriza je že prizadela tudi nekatera slovenska podjetja, ki so bodisi pričela z odpuščanjem delavcev ali pa jih poslala na prisilni dopust. Na Zavodu za zaposlovanje RS je bilo konec preteklega leta prijavljenih 65.000 brezposelnih, konec leta 2009 pa na Zavodu napovedujejo porast števila brezposelnih celo na 78.000 in 80.000.

Za letošnje leto na Zavodu za zaposlovanje predvidevajo, da prihaja obdobje, ko bodo mala in srednje velika podjetja, ki se lahko hitreje prilagajajo, reševala krizo v Sloveniji, kar se tiče zaposlovanja. Računajo, da bodo delovno silo še vedno potrebovala podjetja v trgovski dejavnosti, turizmu in gostinstvu, manj priložnosti pa naj bi bilo v gradbeništvu.

Na Zavodu veliko stavijo na ukrepe aktivne politike zapo-

slovanja, ki naj bi se prilagajala potrebam delodajalcev.

Povečal se bo obseg javnih del, v uradno izobraževanje pa želijo prek aktivne politike zaposlovanja vključiti tiste za najnižjo izobrazbo. Po pričako-

vanjih Zavoda pa bodo najbolj prizadeta območja Maribora, Novega mesta in Kranja, medtem ko naj bi bilo v Ljubljani še vedno dovolj priložnosti za zaposlitev.

MJ

Tatjana Fink, generalna direktorica Trima Trebnje: »Država bi morala zvišati stopnjo investicijskih olajšav in povečati amortizacijske stopnje. Pri tem pa ne gre prezreti razvojnih ukrepov.« Žiga Debeljak, predsednik uprave Mercatorja: »Dolgoročni ukrepi so pomembni, a vendar bi morala vlada pri tem določiti prioritete. Vlada bi se morala osredotočiti na ukrepe, ki bodo povečali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, poleg tega bi morala vlada podpirati tudi omejevanje valutnih tveganj. Z valutnimi tveganji se namreč srečuje predvsem tisti del gospodarstva, ki izvaža v regijo Jugovzhodne Evrope.« France Arhar, predsednik uprave Unicredit Banke Slovenije: »Kriza, v kateri smo, je kriza zaupanja. Pri tem pričakujem poštenje tako na eni kot na drugi strani. “Zdravje” podjetij se lahko oceni za 24 ur in težje za eno leto, trg pa mora oceniti, kdo je “zdrav”. Od države pričakujem, da bo določila, kaj je v “zdravju” strateškega. Slovenijo je treba na novo promovirati z vidika njene majhnosti in odprtosti.«

Moja Slovenija / Januar 2009

13

SLOVENCI V ITALIJI / SLOVENCI NA KOROŠKEM

Dokumentarni film o Igu Grudnu

»V Nabrežini blizu Trsta se moj oče je rodil, kjer je v morju skala čvrsta, se po produ je podil, z ribiči veslal na lov, tja do istrskih bregov …«

Verzi nabrežinskega pesnika so zelo neločljivo povezani z njegovim imenom in slovenskimi koreninami na Tržaškem. Spomin nanj ohranja zdaj tudi dokumentarni film, ki so ga avtorji pred koncem leta prvič predstavili na žlahtnem in prijetno domačem večeru v obnovljeni domačiji Grudnove družine v Nabrežini blizu Trsta.

Mladi režiser Jurij Gruden, sam Nabrežinec in pesnikov daljni sorodnik, se je dela lotil z velikim veseljem. »Počaščen sem, da sem lahko pripravil ta dokumentarec,« je povedal. Delo je bilo zahtevno, potrebnega je bilo veliko iskanja po različnih arhivih, hkrati pa tudi zanimivo. Pripoved je razgibana, obogatena s pesniškimi odlomki, z dokumentarnimi posnetki in fotografijami, s pričevanjem Grudnovih sorodnikov, sopotnikov in poznavalcev njegovega življenja in ustvarjanja.

Scenarij za film je pripravila literarna kritičarka Tatjana Rojc. Posebnih novosti pri pisanju ni odkrila, priznava, je pa prepričana, da bodo v dokumentarcu veliko novega našli gledalci sami, predvsem pri odstiranju usode Primorske v času italijanskega fašizma. Scenaristka tudi iskreno verjame, da bo film Glasnik slovenske brežine Iga Grudna znova postavil na zasluženo visoko mesto v slovenski književnosti 20. stoletja.

Avtor priljubljenih verzov je namreč, po oceni številnih poznavalcev, danes nekoliko odrinjen ali celo pozabljen. »Škoda je, da Grudnovih poezij ni več na policah naših knjigarn, da njegovih pesmi

ne tiskajo več,« je potarnala slavistka Vera Tuta Ban, tudi zato, ker s svojimi verzi še vedno nagovarja sodobnega bralca, tako v ljubezenski liriki kot v pesmih, ki izražajo grozo in hude stiske ob prvi in drugi svetovni vojni.

Tržaškemu pisatelju mednarodnega slovesa Borisu Pahorju so najbližje Grudnove pesmi z Raba, Grudnovo taboriščno liriko pa uvršča v sam evropski vrh taboriščne književnosti. »Zelo sem navezan na te pesmi,« je na premieri dokumentarnega filma povedal Boris Pahor, »kako so morali v slamo skriti umrlega človeka, zato da so naslednji dan zanj dobili košček kruha …« Pahorju je vsak dan življenja po vrnitvi iz taborišča smrti podarjen! Spominja pa se tudi Grudnove slutnje, da bo imel kratko življenje …

Film je med gledalce prišel ob 60-letnici smrti Iga Grudna, zanj pa so zaslužni v slovenskem programu deželnega sedeža italijanske radiotelevizije RAI v Trstu, RTV Slovenija in Arsmedia iz Ljubljane.

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Knjige v vrednosti 50.000 evrov Zvezno ministrstvo Republike Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo ter Mohorjeva družba Celovec sta Slovenski Karitas podarila knjige v vrednosti 50.000 evrov. Knjige bo Slovenska Karitas razdelila materinskim domovom, domovom za ostarele, skupnostim za odvisnike, otrokom iz socialno šibkih družin ter agencijam, ki organizirajo letovanja za te otroke.

Vrednostni bon v višini 50.000 evrov sta 11. decembra 2008 v prostorih avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani generalnemu tajniku Slovenske Karitas Imretu Jerebiču izročila direktor Mohorjeve družbe Celovec dr. Anton Koren in avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr.

Valentin Inzko.

Letošnja akcija pod geslom Podarimo knjige je že sedma po vrsti. V vseh akcijah doslej so podarili okoli 22.500

14

Moja Slovenija / Januar 2009

SLOVENCI NA KOROŠKEM izvodov knjig v skupni vrednosti prek 350.000 evrov.

V prvih letih akcije so knjige poklonili osnovnim šolam na Slovenskem, knjižnicam in župnijam, medtem ko so jih v zadnjih letih podarili predvsem nevladnim organizacijam, ki delujejo na

področju lajšanja socialnih stisk državljanov Slovenije.

Tako so doslej knjige prejeli Društvo Novi Paradoks, Ustanova Anin sklad in Slovenska Karitas. Najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba na ta način udejanja namen Antona Martina

Slomška – širjenje slovenske knjige med ljudi, ki si jo zaradi materialne ali druge stiske ne morejo kupiti. Kot so pri celovški Mohorjevi družbi ob letošnji donaciji poudarili, da predvsem v obdobju grozeče finančno-gospodarske krize, ko se bodo mnogi

ljudje znašli v novih stiskah, ne smemo pozabiti omike, ki jo v naše življenje prinašajo knjige. V takih časih da je treba vedeti, da človek resnično »ne živi samo od kruha«.

Marija Primc Foto: Gašper Boltar

Zbor Živ-Žav slavil petnajstletnico prepevanja Globaški Otroški pevski zbor Živ-Žav, ki deluje v Slovenskem kulturnem društvu Globasnica na avstrijskem Koroškem in se je v letu 2007 razširil na otroški in mladinski zbor Živ-Žav, je v minulem letu (2008) slavil petnajstletnico prepevanja.

Otroški zbor Živ-Žav je leta 1992 nastal iz otroške folklorne skupine. Začeli so prepevati slovenske narodne pesmi, kasneje pesmi tujih narodov in ritmične pesmi, ki so postale glavna usmeritev pevskega delovanja. Leta 2007 se je globaški Živ-Žav razširil na otroški in mladinski zbor Živ-Žav. V globaškem zboru Živ-Žav, ki pomeni veliko obogatitev kulturnega življenja v Globasnici, prepeva prek 40 otrok v starosti od štiri do petnajst let. Nekateri pevci so že naraščaj prvih pevcev zbora Živ-Žav. Otroški in mladinski zbor Živ-Žav – otroškega vodi Olga Greiner, mladinskega pa Veronika Stern - Piko – ima letno okoli 35 pevskih vaj in približno petnajst nastopov, na katerih se Živ-Žav predstavlja v otroški sestavi, v mladinski in še v skupni zasedbi.

Kot je v brošuri, ki je izšla ob petnajstletnem jubileju omenjenega zbora z naslovom To je pa res Živ Žav, med drugim zapisal predsednik Krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer, sodi globaški Živ-Žav med naše najboljše otroške in mladinske pevske skupine. Po njegovem mnenju je

V globaškem zboru Živ-Žav prepeva prek 40 otrok v starosti od štiri do petnajst let.

to zasluga zavzetih voditeljic, ki so začele pred petnajstimi leti z mladinci redno prepevati in kmalu tudi nastopati, najprej na prireditvah domačega društva v okviru Kulturnega tedna, ob srečanjih mladinskih zborov, pa tudi

na gostovanjih pri sosedih in v Sloveniji.

Petnajstletni jubilej je ŽivŽav obhajal s koncertom, na katerem so nastopili Otroški in mladinski zbor Živ-Žav iz Globasnice, Otroški zbor Trtinos iz Žitare vasi in pevska

skupina z Bajtiš. Na njem so predstavili zgoščenko z naslovom To je pa res Živ Žav, ki zajema ritmične, afriške in mnoge slovenske pesmi.

Marija Primc Foto: arhiv KKZ

Moja Slovenija / Januar 2009

15

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Ne bojte se, glejte, oznanjam vam veliko veselje Z adventom smo se tudi letos pripravljali na božič, praznik rojstva Jezusa Kristusa.

To je gotovo tudi družinski praznik, ki prinaša veliko veselja med ljudi. Kje so znamenja veselja ob božiču, so v voščilu med drugim razmišljali slovenski škofje. Poudarili so: »Skrivnost božičnega praznika je v umevanju, da se svet ni bistveno spremenil, kar zadeva zunanje dogodke: še vedno jočemo, zbolimo, se počutimo dobro ali slabo, se borimo, zmagujemo, izgubljamo, umiramo … Življenje gre naprej, kakor je šlo pred Jezusovim rojstvom. Kljub temu pa se za tistega, ki sprejme božično sporočilo, da se je rodil, da je prišel med nas Odrešenik sveta, življenje spremeni in dobi novo vsebino.« Ljubljanski nadškof Alojz Uran je v božični poslanici poudaril, da človek potrebuje večno ljubezen, ki bo vzdržala v vseh življenjskih razmerah: »Bog je Ljubezen in se je v Jezusu sklonil k človeku.

Rojstvo Božjega otroka v bornem hlevu je zagotovilo vsem in vsakomur, da z njim lahko zaživi v polnosti in se v ljubezni podarja drugim.

Sprejmite ga in zmogli boste, česar ves svet ne zna: nasmehniti se sred’ gorja.« Mariborski nadškof Franc Kramberger pa je v svoji božični poslanici izpostavil božič kot praznik povezanosti in miru.

V dneh pred božičem je že 18. v Slovenijo pripotovala Luč miru iz Betlehema.

Akcija nosi v sebi sporočilo

16

Moja Slovenija / Januar 2009

miru, medsebojne povezanosti, strpnosti in sodelovanja med ljudmi. Letos ima geslo »Nekaj ti manjka«.

Organizatorji želijo z njim opozoriti na dejstvo, da zanemarjamo medsebojne odnose. Luč miru iz Betlehema je obiskala vse slovenske župnije pa tudi številne ustanove od državnega zbora do bolnišnic. Zaradi snega pa tokrat ni obiskala vrha Triglava.

Misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka je prejel odličje svetega Cirila in Metoda.

To najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem in dar, s katerim bo lahko nadaljeval svoje poslanstvo, mu je 16. decembra v škofijski palači v Ljubljani izročil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran.

Misijonar Pedro Opeka na Madagaskarju deluje že od leta 1976, posveča pa se najbolj obrobnim prebivalcem glavnega mesta, ki živijo na smetiščih. Posebno skrb namenja tudi otrokom in ljudi uči živeti od svojega dela, saj meni, da jim s tem vrača dostojanstvo. Na slovesnosti je povedal, da to priznanje sprejema kot priznanje za vse misijonarje. Za Radio Ognjišče je še povedal: »Nagrade se hitro pozabijo, ker v krutosti življenja, kjer živim, to hitro pozabite in v boju proti revščini je treba spet imeti močno voljo in veliko zaupati v Boga.« Pedro Opeka je bil pred prejetjem odličja v Ljubljani nagrajen tudi v Vatikanu. 10. decembra je prejel nagrado

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM / IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU Fundacije sv. Mateja, ki jih je papež Benedikt XVI. podelil ob 60. obletnici razglasitve Splošne deklaracije človekovih pravic. Opeka je bil med prejemniki nagrad v kategoriji solidarnost in razvoj.

V nedeljo, 7. decembra, je bila v ljubljanski stolnici pred praznikom Brezmadežne slovesna sveta maša in po njej še akademija ob stoletnici Marijine kongregacije slovenskih bogoslovcev in duhovnikov. Poleg velikega števila duhovnikov iz vseh šestih slovenskih škofij

se je je udeležila tudi večina škofov in dva apostolska nuncija. Molitvi rožnega venca za nove duhovne poklice je sledila maša, med katero je nadškof Alojz Uran v kongregacijo sprejel šest bogoslovcev. Isti večer so škofje začeli prve skupne duhovne vaje. Do 12. decembra jih je v Repnjah nad Ljubljano vodil apostolski nuncij v Ukrajini Ivan Jurkovič.

organizacija od 23. do 30. novembra družbo vzpodbuditi k medgeneracijskemu sožitju, katerega temelj je zaupanje. V sredo, 26. novembra, je bilo tradicionalno romanje prostovoljcev in sodelavcev Karitas (teh je okrog 6000) na Ponikvo. Na dobrodelnem koncertu Klic dobrote v Celju so ljudje za družine v stiski darovali več kot 275.000 evrov.

Teden Karitas, ki je letos potekal pod geslom »Rad te imam, zaupam ti«.

Z njim je želela ta dobrodelna katoliška

Dogodke, ki so se zgodili do 22. decembra 2008, zbral Matjaž Merljak, Radio Ognjišče

Spet nas je obiskal sv. Miklavž Doživljanje nekaterih običajev je lahko zelo osebna stvar. Nekateri bi dali vse, da bi jih doživeli tako kot v svojem otroštvu, drugim ni nič težko obhajati praznike kjerkoli s komerkoli.

Obisk sv. Miklavža je tudi priložnost, da se (sorazmerno) novi prebivalci Slovenije spet srečajo, pogovorijo in izmenjajo izkustva.

Tako je tudi z obiskom sv. Miklavža. Še najraje imamo, če smo v družbi s prijatelji, s tistimi, s katerimi se vse življenje poznamo. Upoštevajoč ta hotenja, je Izseljensko društvo Slovenija v svetu povabilo otroke preseljenih ali vrnjenih izseljencev k sprejemu sv. Miklavža v dvorano Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu.

Tokrat so angelčki in parklji ne samo spremljali svetnika na njegovem obisku, ampak so tudi zaplesali na odru.

Celo dva nebeška rokodelca sta prišla in se na odru pogovarjala, kako težko je pripraviti toliko daril za vse otroke; spraševala sta se, če današnja kriza in recesija sežeta tudi do nebes.

Pa ni bilo tako hudo. Sv. Miklavž je na oder povabil svoje male prijatelje in jih obdaroval. Ni manjkalo ne knjižic, ne sadja, ne sladkih dobrot. Tudi pogovarjal se je z njimi in jim postavil kakšno vprašanje. Marsikateri je prišel k njemu s skritim strahom, a je potem spoznal,

da so druge situacije hujše in da je pri njem strah odveč. Tako kot druga srečanja je tudi priložnost obiska sv. Miklavža razlog, da se (sorazmerno) novi prebivalci Slovenije spet srečajo, pogovorijo in izmenjajo izkustva; da si pomagajo med seboj. Večer se je kar raztegnil in prijetna družba se je nerada razšla, saj je bil naslednji dan spet delovno obarvan.

Gregor Batagelj, Foto: arhiv ID Slovenija v svetu

Moja Slovenija / Januar 2009

17

RAFAELOVA DRUŽBA

O srečni dom pod zvezdami Domov.

Dom je tam, kjer je ljubezen.

Toliko je hiš, a tako malo domov.

(Neža Maurer)

Eden takih domov, ki se je rodil iz ljubezni do slovenstva, je tudi Ehrlichov dom na Svetih Višarjah.

Danes so razlike v načinu življenja razmeroma majhne. Vsaj v državah, za katere pravimo, da spadajo v zahodni svet, je tako. To so obenem države, po katerih smo večinoma razkropljeni tudi Slovenci: od Evrope prek obeh Amerik do Avstralije. Omenjeni način življenja pomeni, da smo razpeti med službo in domače obveznosti, vmes pa si skušamo utrgati nekaj časa za razvedrilo in počitek. Časa torej zmanjkuje tudi za spraševanje o tem, kje je naše mesto na tem svetu, kakšno vlogo ima skupnost, v kateri živimo, in kakšno mesto ima narod, iz katerega smo rojeni. Morda se tega premišljevanja tudi nekoliko bojimo, saj slutimo, da smo v bližini naslednjega koraka, ki skoraj nujno sledi: kakšna je pravzaprav moja odgovornost do skupnosti, v kateri živim in delam, ter kakšna je moja odgo-

18

Moja Slovenija / Januar Maj 2008 2009

vornost do naroda, iz katerega izhajam.

Na srečo pridejo med nas praznični dnevi, ki prinašajo drugačno razpoloženje in nekaj več časa, da zadihamo in lažje razmislimo tudi o globljih vprašanjih. Človek ne more mimo sebe, ko razmišlja o svetu. Normalno in potrebno je, da najprej razišče svoj položaj in svojo pot v svetu. Pri tem njegove intimne, včasih celo samo podzavestne želje pogledujejo zlasti po sprejetosti. Večinoma te občutke prinašamo iz otroštva iz svojih družin, iz svojih domov. Hkrati z razmislekom o sebi se mora pojaviti tudi skrb za drugega, za širšo skupnost. Beseda dom sproži cel val novih povezav. Različne domove imamo po slovenskih skupnostih.

Tudi tam je dom res dom samo, če je v njem ljubezen, kot je zapisala pesnica Neža Maurer. Vsi ti domovi pa tvorijo

slovensko domovino, ki tako ni skrčena znotraj državnih mej.

Eden takih domov, ki se je rodil iz ljubezni do slovenstva, je tudi Ehrlichov dom na Svetih Višarjah. Z velikim trudom ga je ob višarski romarski cerkvi ustanovil izseljenski duhovnik Vinko Žakelj. Poimenoval ga je po velikem slovenskem domoljubu dr.

Lambertu Ehrlichu. V zadnjih dveh letih smo ga uspeli preurediti in obnoviti, tako da lahko v njem celo leto domuje skupina dvajsetih romarjev. V teh zimskih mesecih lahko svoj program popestrite tudi s smuko. Vsekakor lepo vabljene skupine z vsega sveta. Za podrobnejše informacije se bodisi po telefonu bodisi po elektronski pošti – lahko pa tudi osebno – oglasite na Rafaelovi družbi.

Lenart Rihar Foto: arhiv Rafaelove družbe

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Priznanja številčnejšim slovenskim družinam Slovenska konferenca SSK se zavzema za povezovanje Slovencev, ohranjanje slovenske samobitnosti, krepitev slovenstva in narodne enotnosti. Ob vsem tem pa se zavzema tudi za posebno varstvo otrok in družine, kot temelja vsakega naroda. Od leta 1997 pa na podlagi sklepa seje v Kranju podeljuje priznanja številčnejšim slovenskim družinam za njihovo prizadevanje za slovenstvo, ohranjanje slovenskega naroda in jezika. Do sedaj je javno priznanje prejelo že več kot 50 družin s skupaj več kot 350 otroki.

V četrtek, 4. decembra, je Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) že dvanajstič podelila priznanja številčnejšim slovenskim družinam. Tokrat se je na naš razpis odzvalo šestnajst družin – na našem srečanju jih je bilo štirinajst, dve sta se namreč opravičili, da se dogodka ne bosta mogli udeležiti. Slabe pol ure pred pričetkom je velika dvorana SSK oživela; v njej se je namreč zbralo kar za majhen vrtec otrok. Pri tem moramo seveda vzeti v ozir dejstvo, da ima vsaka od številčnejših družin vsaj po pet otrok, tiste največje pa deset ali še kakšnega več. Tako bi bilo ob tokrat prijavljenih šestnajstih družinah na dogodku kar 113 otrok, če bi prišli vsi.

Vokalna zasedba In Spiritu iz Vojnika nas je s pesmijo Slovenec sem, ki je tudi himna Slovenske konference SSK, vpeljala v čudoviti večer. Vse prisotne je nagovorila predsednica Slovenske konference, mag. Simona Drenik. Poudarila je, da je to njena najljubša prireditev, ki kaže na vrnitev družinskih vrednot, in dodala, da priznanja družinam podeljuje zaradi njihovega prizadevanja za slovenstvo in ohranjanje slovenskega naroda. Dr. Anja Kopač Mrak, nova državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je v svojem nagovoru izpostavila pomen številčnejših družin v slovenskem prostoru. Družina z več otroki je po njenem mnenju bogastvo za celotno slovensko družbo. V imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je zbrane družine pozdravil tudi sekretar Rudi Merljak, ki je iskreno čestital družinam za njihovo zavestno odločitev za več otrok in prevzemanje odgovornosti, ki jo taka odločitev prinese s seboj.

Obiskal nas je tudi Miklavž Po uvodnih pozdravih smo lahko pozdravili še posebnega gosta, ki se nam je pridružil na prireditvi. Predvsem mlajši so se zelo razveselili Miklavža, ki je s seboj

pripeljal cel voziček daril. Prav z njegovim prihodom pa se je pričel najbolj svečan del tega dogodka – predstavitev družin in podelitev priznanj. Bronasto priznanje so prejele družine Cerkovnik, Kladnik, Tomažič in Vučko s po petimi otroki ter družine De Faveri, Molan, Možina in Žavbi.

Srebrni plaketi smo podelili družinama Rus in Zevnik s po sedmimi otroki, zlate pa družinam Češarek, Okretič - Tomažič, Gartner, Potočnik in Habe. Letos najštevilčnejša družina Habe šteje s staršema kar trinajst članov. Od prijavljenih družin jih šest prebiva v Ljubljani oziroma njeni okolici, dve na Štajerskem, štiri na Gorenjskem, tri na Primorskem in ena na Dolenjskem. Brez pomoči sponzorjev bi bil ta naš dogodek zelo osiromašen. Sponzorji so za družine prispevali praktična darila. Mercator, d. d., ki z nami sodeluje že od vsega začetka, je družinam podaril izbor svojih izdelkov, Mladinska knjiga, Založba Ognjišče in Mohorjeva družba

so za družine prispevale knjige, Mobitel je finančno podprl našo prireditev in nam s tem pomagal pokriti del stroškov, ki smo jih imeli s pripravami srečanja, za pogostitev je s svojimi dobrotami poskrbelo podjetje Pečjak, z nami pa že več let sodelujejo podjetja Pliva, Peko, Pivovarna Laško, Ljubljanske mlekarne in Medex, ki so tudi letos družine obdarovala s praktičnimi izdelki.

Ob vsesplošnem naraščajočem pritisku potrošništva in hlastanju po materialnih dobrinah vsem bralcem želim, da bi lahko v krogu vaših domačih doživeli največja veselja, da bi iz družine lahko črpali moč in bili v njej deležni najnežnejše skrbi ter se hkrati zavedali, kako zelo je dragocen vsak posameznik za ves slovenski narod. Še prav toplo vabimo na naš prihodnji razpis slovenske družine, ki živijo v sosednjih državah.

Luka Klopčič Foto: arhiv SSK

Moja Slovenija / Januar 2009

19

NAŠI ROJAKI PO SVETU

Slovenski izseljenci – rudarji v Franciji Rudarstvo in izseljenstvo sta močno povezana, celo prepletena. Eden brez drugega ne bi obstajala. Težko rečemo, kaj je bilo prej: rudarstvo ali izseljenstvo. Prvi naseljenci na tleh Severne Amerike v 18. stoletju so prvo delo našli v rudnikih. Ti pa so lahko nastali, ko so se pojavili prvi naseljenci, priseljenci oziroma izseljenci.

Ob francosko-nemški meji, v dolžini 20 kilometrov, so se do leta 2004, ko je bil zaprt zadnji, največji rudnik premoga zahodne Evrope v Merlebachu, vrstile naslednje industrijske naselbine: Creutzwald, Oarling, L’Hopital, Jean d’Arc, Merlebach-Freyming, Forbach, Petit Rosellte, Stiring Wendel in druge. Pokrajina je industrializirana do skrajnosti. Prepletena je s številnimi železniškimi, cestnimi in avtocestnimi povezavami. Videz je bil oziroma je še temeljito spremenjen, z ekološkega vidika je bila pokrajina močno poškodovana.

Ob francosko-nemški meji so se v dolžini 20 kilometrov vse do leta 2004, ko je bil zaprt zadnji, največji rudnik premoga zahodne Evrope v Merlebachu, vrstile industrijske naselbine.

Dela lačni priseljenci so praviloma začeli delati prav v rudnikih, ki so bili majhni, primitivni in nevarni. Najprej so izpirali zlato. Kmalu pa je zlatih zrnc v rekah zmanjkalo in morali so ponj – pod zemljo v rudnike. Poleg zlata so kmalu začeli iskati in kopati druge drage kovine: srebro, baker, cink.

Tudi v severni Evropi, posebej v Belgiji, Nemčiji ter na Nizozemskem, so se rudniki začeli pojavljati s prihodom novih prebivalcev. Posebej to velja tudi za severovzhodno Francijo, o kateri predvsem govori današnji prispevek.

Pokrajini Alzacija in Lotaringija nekoč Izseljevanje Slovencev v Francijo se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja. Takrat so začeli Francozi temeljito spreminjati obliko pokrajin, kot sta Alzacija in Lotaringija. Nekoč so te pokrajine, polnih gričev, pokrivali ogromni gozdovi. Ko pa so pred 150 leti tam našli bogata ležišča premoga, so jih lastniki začeli izkorišča-

20

Moja Slovenija / Januar 2009

ti. Ker takrat rudarska tehnika še ni bila dobro razvita, kopanje premoga prvih 40 let ni bilo kaj prida donosno. Dela pri izkopavanju, in seveda tudi zaslužki, so začeli napredovati šele po ustanovitvi delniške družbe Serre et Moselle. Zaradi velike množine podzemnih vod in skromnih tehničnih pripomočkov je bilo kopanje premoga v tem delu Francije posebej težavno. Ležišča premoga so imela navpično lego, 60 do 100 stopinj, zato je bilo kopanje premoga v takih rudnikih mnogo težje kot v rudnikih z vodoravnimi plastmi premoga.

Koče gozdnih delavcev so se umaknile tipskim, skromnim delavskim vrstnim hišam s skupnimi drvarnicami in dodeljeno kvoto brezplačnega premoga ter pripadajočim delom vrta. Na njih so pridne gospodinje pridelale večino hrane in tu in tam tudi kakega pujska. Gozdni čuvaji ali mali kmetje so se prelevili v rudarje.

Bilo jih je premalo in zato so se jim začeli pridruževati številni priseljenci.

Pokrajina danes Danes rudnikov ni več. Ali so povsem zaprti ali pa so samo konzervirani in čakajo na boljše čase (beri: boljšo ceno premoga). Namesto rudniških dvigal so sedaj močno vidni hladilni silosi atomskih central. Rudarska naselja se umikajo ličnejšim, majhnim stanovanjskim blokom.

Ogromni umetni hribi jalovine so ozeleneli in so spremenjeni v zelene rekreativne površine.

Potreba po novi delovni sili Z razvojem francoske industrije v začetku 20. stoletja je vse bolj naraščala potreba po novi delovni sili. Že v letih pred prvo svetovno vojno so iz Nemčije, posebej pa še iz Slovenije, začeli prihajati na delo slovenski rudarji. V Nemčiji je sicer bilo rudarstvo bolj razvito in zaslužek boljši, a vsi naši delavci tamkaj niso imeli sreče ali obstanka in so si zato poiskali kruh v rudnikih črnega premoga v MerlebachuFreymingu. Tako je tu že leta 1914 bivalo približno 30 slovenskih družin. Med prvimi slovenskim izseljenci – rudarji v Franciji, štejemo Antona Bidermana in Jožeta Vrbovška.

V večjem številu so prispeli v te kraje Slovenci iz Vestfalije v letih 1919 do 1923, ker jim je življenje v takratni premagani Nemčiji postalo neznosno. Francoski razvijajoči se industriji ni zadoščala dnevna

ZDRUŽENJE SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA oziroma organska migracija iz sosednjih pokrajin in držav. Zato se je morala Francija obrniti na druge države, od koder doslej ni bilo doseljencev. To so predstavljale na novo nastale države: ČSSR in Jugoslavija. Francosko društvo Societe generale d’immigration je leta 1925 dobilo koncesijo od jugoslovanskega ministrstva za socialno politiko, da lahko v Jugoslaviji najema kmetijske delavce. V letu 1926 se je ta pravica razširila tudi na rudarje in ostale delavce.

Izseljevanje iz slovenskih pokrajin Iz Slovenije so se v Francijo izseljevali predvsem rudarji iz zasavskih revirjev. Trboveljska premogovna družba je po neuspešni stavki leta 1923 mnogim rudarjem odpovedala delovno razmerje. Mnogi sindikalni in drugače politično aktivni delavci pa so bili še v nevarnosti pred takratno policijsko in sodno oblastjo, zato so si mnogi sami poiskali kruh na tujem.

Zasavskim rudarjem so sledili rudarji iz Kočevja in Brestanice. Sledili so jim primorski Slovenci, ki so zapustili rodne kraje zaradi italijanskega fašizma. Zaradi socialnih razmer so odšli iz domovine še kmetje z Dolenjske, Notranjske, Bele krajine in v velikem številu še iz Prekmurja.

Izseljevanje Slovencev v Francijo se je nadaljevalo do leta 1930, ko se je zaradi gospodarske krize prenehalo. Podjetja so začela odpuščati delavce. Delodajalci so najprej odpustili fizično slabotne delavce.

Tako se je v tistem času vrnilo domov v Slovenijo veliko bolehnih rudarjev.

Brezposelnost je v glavnem zajela industrijske delavce tujih narodnosti, predvsem tiste, ki so izhajali iz držav, ki niso imele podpisane konvencije s Francijo, med njimi je bila tudi takratna Jugoslavija.

Naraščanje priseljevanja do druge svetovne vojne Natančno število slovenskih izseljencev do začetka druge svetovne vojne je razvidno iz poročila, ki ga je leta 1929 izdelal jugoslovanski komisar v Parizu (objavljen v Gospodarskem vestniku XXII/1950).

V tistem času je v Franciji živelo 23.820 Slovencev, od tega okoli 7000 Primorcev.

Največ jih je živelo v Merlebachu in okolici (6855), sledi Pas de Calis (6589).

Okolica Merlebacha v letu 1956. Sedaj so kupi jalovine že ozeleneli in na njih rastejo drevesa.

Maloštevilni Slovenci so se v Franciji ukvarjali tudi s kmetijstvom.

V naslednjih letih, vse do začetka druge svetovne vojne, je število Slovencev v Franciji naraščalo – do 34.000 tik pred začetkom druge vojne.

Po koncu druge svetovne vojne se je trend pričel obračati. Slovenci so se začeli vračati v domovino. V letih 1946 in 1947 sta bila organizirana dva transporta izseljencev iz Francije, ki so se želeli vrniti Slovenijo. Teh je bilo 1848. Na literarni način opisuje ta čas povratnikov Anton Ingolič v svojem romanu V črnem labirintu. V romanu opisuje večne želje izseljencev po povratku, njihove dileme in težave.

Iz bogatega in aktivnega dela Slovenske izseljenske matice (SIM) s Slovenci in seznama naročnikov publikacij SIM je razvidno, da Slovenci živijo oziroma so do

nedavnega živeli v naslednjih francoskih pokrajinah: Aisne, Ardenne, Aude, Gard, Gers, Loire, Loire-haut, Loiret, Maine et Loret, Manche, Marne, Marne-haut, Meurthe et Moselle, Meuse, Moselle, Nevre, Nord, Oise, Orne, Pas de Calais, Puy de Donnes, Rhin-bas, Rhin-haut, Rhone, Savoie, Seine martime, Seine et Marne, Vienne, Vosgees, Seine sans Denis.

Janez Rogelj; Foto: arhiv SIM V februarski številki revije ne zamudite drugega dela prispevka, kjer bo obravnavana tematika organiziranosti Slovencev v Franciji!

Moja Slovenija / Januar 2009

21

PISALI STE NAM

Praznovanje ob plesu in glasbi Lepe dni, preživete v krogu naših slovenskih gostov, folklorne skupine Kres, želimo, predragi bralci, deliti z vami:

Belokranjsko kolo sredi dvorane v Stiring-Wendlu.

Društvo prijateljev Slovenske katoliške misije Merlebach je globoko doživelo in obeležilo jubilejni praznik. Ustanovljeno je bilo leta 1983 in ta letnica priča, da društvo pušča za seboj 25 let spominov na preteklost, čase veselja, skupnega napornega dela, kronanega z uspehi, ki so v ponos Slovenski misiji. Lep je tudi pogled na naš slovenski dom, kjer se zbiramo enkrat na mesec. To so trenutki sreče ob snidenju in hrana slovenski besedi.

Omenjeno praznovanje slovenskega ljudskega praznika, ki je za nas že prava tradicija, obnavljamo že kar 20 let in povabimo vsako leto eno izmed folklornih skupin iz Slovenije. Dodam lahko, da so srečanja vsakič izjemno doživeta in prežeta s kulturnimi utrinki. Vsaka folklorna skupina nam prinese običaje svojega kraja, različne noše, ki ta kraj simbolično predstavljajo. To pot nas je obiskala kulturno-folklorna skupina Kres iz Novega

22

Moja Slovenija / Januar 2009

mesta. Ponudili so nam vse, kar si slovenski človek želi doživeti v tujini: kulturno vzdušje, slovensko pesem, slovenske melodije in dragoceno slovensko besedo.

Skupina Kres nas je obiskala v začetku letošnjega septembra. Najprej so nas na sobotni večer člani skupine s plesi popeljali v srce Dolenjske, šli so čez sončne Gorjance in nam zaplesali belokranjske plese v dovršeni tehniki. Zares so nam prikazali, da je veselje do plesa tista moč, ki plesalca kot magnet popelje na plesišče. Občinstvo so pritegnili v čarobni svet plesa, petja in tamburaških melodij.

Osvojili so vsa srca navzočih.

Plesalci in plesalke ter tudi tamburaška skupina pod vodstvom umetniške vodje gospe Branke Moškon so bili deležni največjega priznanja ob mogočnem aplavzu občinstva.

Folklorna skupina Kres je gostovala že po

celi Evropi in povsod so s svojo izpiljeno plesno tehniko poželi izjemen uspeh.

Tudi oni letos praznujejo svoj jubilej – 30 let napornega dela in veselja ob uspehih. Že pred 30 leti so se v Novem mestu na pobudo gospe Moškon zaiskrile prve iskrice ljubezni do folklore. Skupina danes šteje okrog 130 plesalcev in plesalk, o njihovi vztrajnosti pričajo njihovi uspehi. Zelo razveseljivo je bilo videti, da leta niso ovira za plesalce, noge so se premikale z vso spretnostjo mladostnih gibov.

Najstarejša plesalka – 65-letna gospa Kati, mi je rekla, da pleše že od vsega začetka obstoja skupine. Čestitke ob takšni zvestobi in ljubezni.

Naslednji dan, v nedeljo zjutraj pri sveti maši, je zagorelo 25 svečk. Praznovali smo namreč 25 let obstoja Društva prijateljev Slovenske katoliške misije Freyming-Merlebach. Plamenčki so se dvignili Bogu v čast za hvaležnost, vztrajnost in razumevanje pri društvu ter za nadaljnjo srečno delovanje. Da je bila maša nadvse slovesna, je folklorna skupina prispevala svoj delež s čudovitim petjem in tamburaško spremljavo. Praznovanje se je nadaljevalo v popoldanskih urah. Člani skupine Kres so ponovili folklorni program, plesali so, igrali in peli, da je bilo občinstvo prepojeno s kulturnim doživetjem in jim je z aplavzom izreklo priznanje za enkratno predstavo. Muzikantje, ki so spremljali nastop folklorne skupine, so po programu poskrbeli, da so se željni valčkov in polk lahko zavrteli ob lepih zvokih slovenskih melodij.

Popoldne se je tudi vsak lahko pogostil s čevapčiči in raznovrstnim slovenskim pecivom, v katerega so naše gospe vložile vso ljubezen do slovenske peke.

Hvaležni smo našim gostom za vse trenutke, ki so nam jih darovali v času njihovega obiska. Doživetje bo ostalo zapisano v zgodovino Slovenske misije. Lep dan se je nagnil k večeru in prišel je čas ločitve. Poslovili smo se s pesmijo in si segli v roke, obojestransko zadovoljni in polni toplih občutkov.

Jožica Curk

PISALI STE NAM

Dobri stari časi Pozimi počiva zemlja z otožnostjo, drevesa so izgubila zeleno odejo, cvetlice so odcvetele, trava je ovenela.

Ptice selivke so nas zapustile.

Sneg in led pokrivata zemljó, otroci se sankajo in drsajo po ledu.

Le star lisjak je na preži, v brlogu medvedja družina spi zimsko spanje.

V daljavi slišim zvoniti zvonove.

Bila je lepa zimska idila.

Minila je zima in sneg je skopnel, spet sonce ogreva zemljo.

Trava zeleni in cvetlice cvetó.

Vse v naravi je oživelo.

Ptički pojejo po dežju na drevju.

Ljudje hodijo pod milim nebom, otroci trgajo spomladanske cvetlice.

Spet pride vesela velika noč, prinese otrokom pisane pirhe.

Bil je lep spomladanski spomin.

Spet je poletje, na polju je žito.

Kako čas hiti, pridi, dopust!

Vročina se bliža, priložnost za strast. Že so polne terase poletja, ljubimci iščejo topla zavetja.

Ne odhajaj, poletje, ostani nama.

Ne pozabim tvojih poljubov na morju, žalosten moram sam naprej.

Zbogom, moja draga, še pridem nazaj?

Bil je lep poletni doživljaj.

Oznanila jesen se je z raznimi barvami, zeleno, rdeče, rjavo, oranžno.

Vsako drevo v gozdu je drugačno, nekaj posebnega.

Jesensko listje je kot ljubezen, slikovita in minljiva, ampak se bo vrnila.

Greva nabrat kostanj v megli, greva obirat grozdje v vinograd, greva iskat gobe po dežju.

Bil je lep jesenski dogodek.

Jacob Scheeren, Nizozemska Moja Slovenija / Januar 2009

23

PISALI STE NAM

Popis prebivalstva v Kanadi

Slovenci, registrirani po mestih Slovenians Registered by City

Celotno število registriranih Total Slovenians Registered

1986

1991

7130 (7000)

1996

8050 (8000)

25.875 (26.000)

2001 28.910 (29.000)

12.400

Hamilton

1930

2875

Vancouver

1780

2480

Montreal

1530

1980

Calgary

995

1265

Edmonton

1285

1205

St. Catherines

890

1065

Ottawa

800

1015

Kitchener

850

985

Winnipeg

775

785

London

720

980

Kelowna

400

Timmins

105

Oshawa

595

795

Windsor

640

735

Victoria

232

400

Sudbury

260

Guelph

185

Saskatoon

145

Regina

135

Prince George

140

Naniamo

120

2006

Sault Ste. Marie

115

35.935 (36.000)

Kamloops

95

Leto/year

1986

1991

1996

2001

2006

Nova Fundlandija

0

0

10

15

20

Otok princa Edvarda

0

0

10

40

20

Nova Škotska

0

15

65

85

100

Novi Brunswick

0

0

55

20

50

Québec

0

325

1655

1670

2250

Ontario

0

6320

17.755

19.910

24.340

Manitoba

0

220

740

900

875

Saskatchewan

0

30

235

305

480

Alberta

0

400

2115

2665

3055

Britanska Kolumbija

0

690

3125

3355

4625

Jukon

0

0

0

10

100

Severozahodno ozemlje

0

0

0

10

20

Nunavut

0

0

0

10

1

Moja Slovenija / Januar 2009

2006

10.505

330

Province od vzhodne do zahodne Kanade/Total Registered by Province

24

2001

Toronto

Barrie

Državno priznano število Slovencev in Slovenk v Kanadi Leto/year

Leto/year

Rezultati so ponovno zelo pozitivni, saj se je število registriranih Slovencev od prejšnjega štetja leta 2001 povečalo za 6000 oseb. Vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri uresničitvi programa Census, se iskreno zahvaljujem. Posebna zahvala gre staršem, ki spodbujate mladino, da se vpisujejo kot Slovenci. Hvala vsem, 36.000 Slovenkam in Slovencem, ki ste se opredelili kot Slovenian. Iskrena hvala Kanadskemu slovenskemu kongresu (KSK) in Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Upam, da se bo v naslednjem štetju leta 2011 število ponovno povečalo.

Thank you and keep up the good work!

Stane Kranjc, član KSK, vodja programa Census in član Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, Kanada

PISALI STE NAM

Mednarodno prijateljstvo in sodelovanje Počastili smo grob zdravnika in rektorja univerze v Freiburgu, dr. K. J. Starovašnika (iz 18. stoletja), in se ustavili v kraju Derendingen, zadnji župniji zaslužnega Slovenca Primoža Trubarja.

Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije zbira podatke in proučuje vplive zdravstva na življenje ter odnose med ljudmi različnih strokovnih dejavnosti. Tako mislim, da je umestno sporočiti, kako je prišlo do tega dogodka, da smo rekreativne, poletne počitnice v Schwarzwaldu pri Freiburgu izkoristili za kulturni doživljaj.

Prijateljstvo iz študentskih let (počitniška praksa v bolnišnici Ptuj leta 1961, ko se je gradil berlinski zid) in tozadevno nadaljnje druženje s prof. dr. med. H. V. Ulmerjem z Univerze v Maizu je pripomoglo, da je nastalo tudi strokovno sodelovanje med Slovenci na področju fiziologije športa, medicine dela in gorske medicine.

Tradicionalni poletni fiziološki simpoziji, ki jih organizira prof. dr. med. H. V. Ulmer, so s sodelovanjem dr. med. Bogomila Hrašovca iz Celja in dr. med. Jurija Gorjanca iz Slovenj Gradca prišli tudi v Slovenijo (Logarska dolina 2002). Dvakrat je bil simpozij v Berchtesgadnu (2005 in 2007), za leto 2009 pa je simpozij predviden v Sloveniji, in sicer v organizaciji Fakultete za šport iz Ljubljane in PD Valentin Stanič iz Kanala, ki neguje dediščino duhovnika in prvega alpinista v Vzhodnih Alpah. Simpozij ima teoretski in praktični del, ki se odvija v obliki pohoda v gore. Leta 2009 bo to obisk Triglavskega pogorja, kjer je tudi koča Valentina Staniča, teoretski del pa bo v Bohinjski Beli v vojaškem alpinskem centru.

V sklopu priprav je prof. Ulmer povabil nekaj partnerskih sodelavcev na počitniško in rekreativno druženje v študentski dom Teutonenhütte v Schwarzwald (Schauinsland nad Freiburgom). Iz Slovenije sva se druženja udeležila dva para, in to Marija in Marko Valentinčič iz Nove Gorice ter Anica in Franc Zabukošek iz Šentjurja, iz Nemčije pa Markus in Sibille Tannheime.

To prijetno, prijateljsko druženje smo izkoristili tudi za obisk in spomin na kulturno dediščino iz Slovenije. Grob dr. K. J. Starovašnika se nahaja v lepem okolju starega pokopališča z dovršeno plasti-

ko na nagrobniku. Napis, ki ga je poškodovalo bombardiranje v drugi svetovni vojni, govori o vrednosti in zaslugah pokojnika. Prof. dr. med. H. V. Ulmerju, kot nekdanjemu študentu v Freiburgu, je bilo to odkritje v veliko zadovoljstvo. Skupaj smo okrasili nagrobno plastiko in prižgali svečo. Družno smo ugotovili, da bi bilo v partnerskem sodelovanju dobro obnoviti napis in grob trajno okrasiti s počasi rastočim grmičkom iz Slovenije (predlog prof.

Ulmerja). Podobno prijetno doživetje mu je pomenilo spoznanje, da je v Derendingnu kot evangeličanski duhovnik deloval Slovenec Primož Trubar. Vsi smo bili pozitivno presenečeni, ko smo bili za možnost odprtja cerkve, v kateri je pridigal Primož Trubar, nagovorjeni v slovenščini. Ko je prof. Ulmer spoznal, da je Trubar imel dobre zveze v kulturnem življenju Tübingena (priložnostna knjižica Trubarjevo leto 2008), je o tem obvestil direktorja Inštituta

za etiko in zgodovino medicine v Tübingenu, prof. dr. Urbana Wiesinga.

Mislim, da je sodelovanje zdravništva, športa in gorništva v okviru mednarodnega simpozija fiziologov, ki mu je duhovni vodja prof. dr. H. V. Ulmer (Facharzt für Physiologie, Inst. für Sportwissenschaft, FB 02, Johannes Gutenberg-Universität Mainz), skupaj s slovenskim soorganizatorjem, Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani, vredno pozornosti. Tako srečevanje je koristno v strokovnem, prijetno v rekreativnem in v zadovoljstvo kar se tiče družabnega in spoznavnega druženja.

Evropa je priložnost za prijateljstvo in sodelovanje, prijateljstvo in sodelovanje pa tudi ustvarja Evropo, katere pomemben del smo Slovenci, saj to dokazuje bogata kulturna dediščina, ki jo je vredno negovati in ohranjati.

Franc Zabukošek, dr. dent.

Moja Slovenija / Januar 2009

25

KOLEDAR PRIREDITEV Prireditve in srečanja v Sloveniji Ljubljana od 19. 2. do 22. 2. Gibanica, 4. Slovenski plesni festival.

Cankarjev dom do 23. 1. Računalniški muzej: Grafična računalniška oprema v 70-ih ter 80-ih letih pri nas. Kavarna Metropol, Kersnikova 6, Ljubljana do 9. 2. Skrivnosti gozda: interaktivna razstava. Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana do 9. 2. Fosilna dediščina gozda. Prirodoslovni muzej Slovenije do 30. 6. Spet trte so rodile: O kulturi vina na Slovenskem. Nova osrednja razstava Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana do 31. 3. Protestantsko šolstvo na Slovenskem. Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1, Ljubljana do 8. 2. Razstava: Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920. Narodna galerija, Cankarjeva 20, Ljubljana do 30. 4. Primož Trubar 1508–1586, muzejska razstava.

Narodni muzej Slovenije, Metelkova do 31. 12. Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev: stalna razstava. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana Maribor 15. 1. ob 14. uri Od vaje do predstave: Matiček se ženi.

Velika dvorana Narodnega doma Maribor Komenda 15. 1. ob 16. uri Šola diatonične harmonike z osnovami teorije Bled 14. 1. ob 19. uri do 9. 2. Razstava fotografij s fotografskih delavnic Triglavskega narodnega parka 2008. Info središče Triglavska roža na Bledu, Ljubljanska 27 do 23. 3. Razstava o kozolcu na Bledu. Info središče Triglavska roža na Bledu, Ljubljanska 27 Kamnik do 28. 2. Sedem slovenskih kipark 1918–1945. Galerija Miha Maleš, Glavni trg 2, Kamnik Vipava do 8. 2. Razstava: Trubar, Bohorič, Krelj, Dalmatin. Društvo Razmetano podstrešje, Pod gradom 7, Vipava Novo mesto do 1. 3. Dokumentarno zgodovinska razstava ob 50letnici izgradnje avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb.

Dolenjski muzej Novo mesto, Muzejska ulica 7 Velenje do 20. 1. Razstava ob 55-letnici internega glasila Premogovnika Velenje Rudar v Muzeju premogovništva Slovenije do 31. 8. Egipt in egiptomanija v Sloveniji. Muzejska razstava. Muzej Velenje do 30. 6. Razstava »Šaleška dolina in 16. stoletje«. Muzej Velenje Rogatec do 30. 9. Razstava »Kuharca« ali kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stol. Grad Strmol, Rogatec Selnica ob Dravi 31. 1. ob 15. uri 13. spust s plejžuhi. Srečanje starodobnih prevoznih sredstev na snegu. Country Club, Mariborska 41, Selnica ob Dravi

26

Moja Slovenija / Januar 2009

Prireditve izven Slovenije ZDA Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, IL od 16. 1. do 18. 1. Smučanje 8. 2. Koline www.slovenian-center.org CMA Cleveland Museum of Art 31. 1. Nastop Merce Cunningham Dance Company (VIVA! & Gala Around Town) Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida): http://www.slovenskapalma.org/ KANADA Kanadsko-slovensko kulturno društvo, Winnipeg Slovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM Spletna stran: http://www.canadianslovenian.mb.ca/ Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17. in 18. uro www.theslovenian.com/radio AVSTRALIJA Slovensko društvo Adelaide Pevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16. do 17. ure Radio 5EBI FM, Adelaide – sreda, od 19.00 do 19.30, in nedelja, od 14.00 do 14.30 Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.

Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney – TAI CHI proti artritisu vsak ponedeljek ob 10. uri – vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17. in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah.

Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland Bay Prvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu.

C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13. uri – Slovenia on TV Melbourne Organizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri)

Državni radio SBS (Special Broadcasting Service): slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8. do 9. ure Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in ob nedeljah od 14.00 do 14.30 Radio 4 EB Queensland: oddaja v slo. jeziku vsako soboto od 18. do 19. ure , www.4eb.org.au Internetne strani avstralskih Slovencev

– http://www.glasslovenije.com.au – http://www.slovenianbusiness.com.au – http://www.thezaurus.com/ ARGENTINA Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja: www.datamarkets.com.ar/Okenceslo/ Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos Aires Tečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16. do 18. ure, vodi Analija Čuček. Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14. do 15. ure na Radiu AM Digital 860 in na internetu: www.digital860.com.ar.

Slovenski dom San Martin Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres: http://www.slo.org.ar/zveza.html Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena: http://www.dsvas.com.ar Prekmurski arhiv v Argentini: http://www.slovencizvzhoda.com Slomškov dom: http://www.slomskovdom.org Zedinjena Slovenija: http://www.slo.org.ar ŠVEDSKA Kulturno društvo Slovenija, Olofström Likovna sekcija: krožek likovne sekcije dve, tri nedelje v mesecu ob 14.30. Slovenska šola: Sedmi termin dopolnilnega pouka slovenskega jezika za otroke bo ob nedeljah med 13.30 in 16.00 dvakrat mesečno, po dogovoru s starši. Društveni prostori bodo odprti ob nedeljah od 15. ure naprej (trikrat mesečno).

Slovenska društva v Švici, Liechtensteinu in na Predarlskem Slovensko planinsko društvo Triglav 17. 1. 2009 ob 19. uri – 38. občni zbor SPD Triglava v TV Opfikon, www.triglav.ch/

KOLEDAR PRIREDITEV Združenje ženevskih Slovencev 7. 2. ob 16. uri Dan slovenske kulture – Prešernov dan, kulturna prireditev in skupna proslava vseh Slovencev v Švici, FL in na Predarlskem. Zentrum Rössli, Kehrsatz www.slovenci.org Slovensko kulturno društva LIPA München e.V. 7. 2. Pustovanje. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. 35, 81476 München 7. 3. 10. obletnica folklorne skupine in kulturni večer.

Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. 35, 81476 München

Radio dva Radio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio dva in Radio Agora vsak dan od 6. do 18. ure. ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenskem jeziku. Med 10. in 12. uro oblikuje spored Radio dva, med 13. in 15. uro pa je zanj odgovoren Radio Agora. Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: www.radio-dva.at

ITALIJA Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica Izdaja druge zbirke skladatelja Patricka Quaggiata Novembra, ob praznovanju 50. letnice Cecilijanke, je Zveza slovenske katoliške prosvete izdala zbirko zborovskih posvetnih skladb za mešani, ženski, moški, mladinski in otroški zbor mladega goriškega skladatelja Patricka Quaggiata. http://www.zskp.org/

POLJSKA Društvo Triglav – Rysy od 27. 2. do 1. 3. Turistični sejem v Lodžu – Na stiku kultur, http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl AVSTRIJA Krščanska kulturna zveza Celovec 16. 1. Novoletni koncert. Št. Janž 17. 1. Radiški ples. KD Radiše 23. 1. ob 19. uri Podelitev Tischlerjeve nagrade. Tischlerjeva dvorana, Slomškov dom 24. 1. ob 19.30 Gledališka predstava Lahko noč, mama.

Farni dom v Selah od 26. 1. do 29. 1. Lutkovna predstava Princesa na zrnu graha (26. 1. Šmihel, 27. 1. Dobrla vas, 28. 1. Celovec, 29. 1. Št. Jakob) 30. 1. Odrski recital – umetniška beseda. Ljubezen do slovenske besede. Delavnica v Tinjah. Več na: http:// www.sodalitas.at/index.php/events/details_sl/2016 http://www.kkz.at Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK): http://www.ksssk.at Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša do 28. 2. Odstiranja – Enthüllungen: Cvetka Hojnik & Franko Vecchiet http://www.pavelhaus.at

Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ): http://www.ssz.at

Kulturno društvo Ivan Trinko/Circolo di cultura Ivan Trinko: http://www.kries.it/

Slovensko šolsko društvo v Celovcu: http://www.mladinskidom.at

Slovensko planinsko društvo Gorica Društvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica.

Info: Aldo, tel.: 338 7995474 http://www.spdg.eu

Strojni krožek Podjuna: http://www.maschinenring.at NEMČIJA Slovenska katoliška misija Mannheim Mannheim: prva in tretja nedelja v mesecu v Maria Frieden ob 10.30 Heidelberg: prva nedelja v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16. uri Herbolzheim pri Freiburgu: druga nedelja v mesecu v Maria Sand ob 10.30 Vöhrenbach v Schwarzwaldu: druga nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 15. uri Buchen v Odenwaldu: tretja sobota v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16. (pozimi) ali 17. uri (poletni čas) Rauental (Rastatt): tretja nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 16. (pozimi) ali 17. uri (poleti) Lebach v Saarlandu: četrta nedelja v mesecu v St. Michaelu ob 16. uri, www.skm-mannheim.de SKUD Triglav e.V. Reutlingen: http://www.skudtriglav-reutlingen.de

Bikers: v sodelovanju z goriško sekcijo CAI društvo prireja serijo izletov, ki so namenjeni ljubiteljem gorskega kolesarjenja. Informacije in podrobnosti o izletu na sedežu CAI v Gorici, ulica Rossini 13, četrtek pred izletom od 21. do 22. ure.

Izlete koordinira Robert Tabai.

Kekčeva pot: sklop pohodov, namenjenim osnovnošolski mladini in družinam. Izleti so težavnostno primerni za otroke te starosti. Izlete koordinirata Marco Lutman in Dino Paulin. Študijski center Melanie Klein, Trst Tečaj v bazenu za dojenčke od 2. do 9. meseca starosti se bo odvijal na Opčinah, v bazenu hotela Danev, od 9. januarja 2009 v jutranjih urah. Za informacije in prijave: 328-4559414. http://www.melanieklein.org

Zgodilo se je tega meseca 1. januarja 1881 je začela izhajati literarna revija Ljubljanski zvon.

1. januarja 1939 se je rodila slovenska pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič.

4. januarja 1872 se je rodil eden največjih impresionističnih slikarjev Matija Jama. Slikal je v realističnem slogu. Posvetil se je zlasti krajinarstvu.

4. januarja 1797 je izšel prvi slovenski časopis Lublanske novice, ki ga je urejeval, zanj pisal in ga oblikoval Valentin Vodnik.

20. januarja 1992 so bila imenovana poveljstva učnih centrov Teritorialne obrambe: Cerklje ob Krki, Kranj, Postojna, Ljubljana, Vrhnika, Slo. Bistrica in pozneje še Ptuj.

S tem se je začelo usposabljanje vojakov nabornikov, ki so v času desednevne vojne odigrali veliko vlogo.

17. januarja 1990 se je Demos zavzel za svobodne parlamentarne volitve, plebiscit in konfederacijo suverene Slovenije z drugimi jugoslovanskimi narodi.

22. januarja 1990 je ZSMS – Liberalna stranka organizirala podpisovanje peticije o črtanju naziva »socialistična« iz imena SR Slovenije.

23. januarja 1878 se je v Vinici rodil slovenski pesnik Oton Župančič 26. januarja 1890 so v Ljubljani ustanovili Katoliško politično društvo. Njegova ustanovitev je spodbudila nastanek številnih okrajnih katoliških političnih društev na Kranjskem.

31. januarja leta 1921 so v Kraljevini SHS izvedli prvo štetje prebivalstva. V državi je živelo 12.017.323 prebivalcev, na območju Slovenije pa 1.056.464.

Moja Slovenija / Januar 2009

27

POGOVOR S POVRATNIKOM: BERT PRIBAC

»Vračanje v nekaj nedosegljivega« Bert Pribac, pesnik, esejist in prevajalec, se je rodil 1933. leta v Slovenski Istri. Gimnazijo je končal v Kopru, leta 1955, nato 1959. leta absolviral primerjalno književnost v Ljubljani. V tujino, takratno Zahodno Nemčijo, je odšel julija 1959. leta, ker je prišel v spor z oblastjo in svojo vestjo. Marca 1960 je emigriral v Avstralijo, kjer je najprej opravil maturo iz angleščine, nato strokovno šolo iz knjižničarstva in kasneje magisterij iz medicinskega bibliotekarstva.

Bert Pribac je preživel skoraj 45 let v Avstraliji.

Od leta 2004 stalno živi v rodnih Sergaših v Slovenski Istri, kjer je v lastno in zadovoljstvo svoje družine zasadil vinograd in sadovnjak.

»Povrnil se bom / povrnil nekdaj / med negibne oljke / v poletni vročini / razsejane med skalami / po bregu / in bolečim občutenjem tujstva mi je ubilo dušo do grenke onemoglosti …« si zapisal nekoč in vrnil si se, vračal si se kar nekajkrat ...

Seveda, moje življenje je eno samo vračanje v nekaj nedosegljivega. Ampak v domače kraje sem se vrnil najprej 1974. leta, nato zgodaj v osemdesetih, a največ

28

Moja Slovenija / Januar 2009

ob času osamosvajanja. Na moj predlog je takrat Društvo slovenskih pisateljev začelo s protestnimi večeri, da bi izpustili znano osamosvojitveno četverico. In vračal sem se k Ljubi, ki mi je postala nova življenjska družica.

Bert, oba sva povratnika, avstralska Slovenca, poznava se že dolgo vrsto let, pri kakšnem projektu sva med avstralskimi

Slovenci tudi skupaj sodelovala. Kako dolgo že živiš v Sloveniji oziroma v Sergaših in koliko let si bil v Avstraliji?

V rodni Istri sem zares šele komaj štiri leta.

Prej sem prihajal, zidal, objavljal, ampak se stalno vračal v Avstralijo, kjer sem preživel celih 43 let. Zdaj so finance umirile moja potovanja. Tam spodaj imam sicer še sina iz prvega zakona in dva vnučka ter devet nečakov in nečakinj. Zdaj imam domotož-

USPEŠNI ROJAKI je po njih in po Canberri. Če Bog da in če bo vreme (kot pravijo Angleži), jih bom še obiskal.

Si pesnik in esejist; tvoja pesniška zbirka Bronasti tolkač je bila pravzaprav prva slovenska knjiga, ki je izšla na avstralskih tleh (Melbourne 1962). Izdal si še zbirke V kljunu golobice, Prozorni ljudje, Kiss me, Koštabona, poljubi me, Vonj po jasminu in kar nekaj prevodov. Veliko pesmi pa si objavil v različnih revijah in antoloških zbirkah. Kritiki menijo, da sodiš med najvidnejše književne ustvarjalce slovenske diaspore. Pravzaprav bi lahko rekli, da si v slovenskem avstralskem okolju najbolj plodovit in priznan pesnik, kritičen, odločen in trden – kot kraški kamen, kot okolje, od koder prihajaš. Katero okolje ti je dalo največ navdiha za tvoje pesništvo?

Prihajam s flišnega, bolj mehkega dela šavrinskih hribov Slovenske Istre in ne s Krasa. Odločnost in trdnost, če se kdaj pojavijo, pa so posledice izkustev. Pesem pa nastaja največ v okolju lastne duše in lastnega razuma. Vplivi pa pridejo v različnih kvantitetah in tudi kvalitetah, vendar od vsepovsod. Seveda, da sta bila eksil in nostalgija po rodni domovini veliki silnici v mojem ustvarjanju, posebno v prvih desetih letih izseljenstva, o tem ni dvoma. Ampak potem me je zanimal ves svet in okolje, v katerem sem živel, Melbourne recimo in posebno Canberra in monarska planota, podobna našemu zgodnjemu, še ne obraslemu Krasu. Kar so moji kritiki v glavnem spregledali (razen Tineta Debeljaka in Leva Detele), je bilo moje boleče iskanje numenskega, božjega. In tega najbrž še iščem. Občutek sicer imam, da te mora božje samo najti in da si smrtniki preveč belimo glave s tem. Ampak včasih se mu le približamo in taki trenutki so nepopisna doživetja. Neka življenjska zavest ali ustvarjalna sila je tudi izven nas in bilo bi zelo neskromno reči: vem samo za to Zemljo in življenje na njej, vse drugo je prazno ali nepomembno. Že pred časom si prevedel okoli 520 Kosovelovih pesmi, koliko jih je pravzaprav napisal, saj vemo, da je umrl zaradi meningitisa zelo mlad, star komaj 22 let?

Pri pregledu Ocvirkovih izdaj Kosovelove zapuščine sem naštel okrog 570 pesmi.

Verjetno bi se katera še našla v kaki skrinji. Kosovel je napisal tudi mnogo pesniških drobcev in bolj pesmi v prozi. Res je, prevedel sem okrog 520 pesmi. Tistih 50 sem izpustil, ker so se ponavljale ali so bili osnutki že izpiljenih pesmi. Kosovel bi lahko še pisal, če bi ostal živ, ampak to so le ugibanja. V prerani grob ga je verjetno spravilo tisto njegovo premraženo in nesrečno čakanje na železniški postaji v Trbovljah ali Zagorju, pozimi 1926.

Kako dolgo si prevajal Srečka Kosovela in kdaj je tvoj angleški prevod pod naslovom The Golden Boat pravzaprav izšel v Sloveniji ter kdo je njegov založnik?

Kosovelov Zlati čoln ali Golden Boat ni izšel v Sloveniji, ampak v Cambridgeu v Angliji pri ugledni založbi Salt, brez vsakih posegov, botrov ali uradne pomoči iz Slovenije. Kosovelov Zlati čoln, tako je tudi sam mislil imenovati svojo zbirko, ki pa za njegovega življenja ni izšla, sem v bistvu prevajal skoraj vsa leta svoje diaspore. Vsaj kakšnih osemdeset njegovih najlepših pesmi sem imel prevedenih v svoji glavi že v Avstraliji. Nekaj sem si jih zapisal pred približno tremi ali štirimi leti in ko je na obisk v Slovenijo prišel avstralski književnik, profesor David Brooks, sem mu jih pokazal. Nad njimi je bil navdušen. Poslal jih je reviji Salt online v Anglijo, kjer so jih takoj objavili in vprašali, če jih imamo še kaj. Brooks pa mi je rekel: Bert, ti kar prevajaj, in prevedel sem vse, da bi z Brooksom lažje izbirala za knjižno izdajo. Ampak pravi zagon za prevajanje Kosovela sem dobil neki aprilski večer leta 2004 v Sežani, ko so po ideji in scenariju pesnika Aleksandra Peršolje pripravili proslavo ob Kosovelovi stoletnici. V režiji Mirana Košute in Marka Sošiča iz Trsta je predstava bila tako vrhunska, spontana in sproščena z nadzemsko sceno, da je Kosovel kar zažarel, kot da bi vstal od mrtvih, ko so recitirali njegovo pesem O, saj ni smrti in Ves svet je kakor. Pa sem si rekel, Kosovel mora iti v svet, deliti ga moramo z drugimi narodi, ker je tako dober, da boljšega nimamo. Pri svojem prevajanju sem skušal zajeti njegovo bistvo, njegov izraz in vsebino, njegovo dušo in

njegov Kras. In seveda ritem, muziko njegovega izraza, rimo pa le, kadar je bilo to možno brez nasilja vsebini in glasbi pesmi. Ni mi ga bilo težko prevajati, ker je kar plaval v moji duši. Sploh pa so mi bile njegove modernistične pesmi s konsi vred kar lahke, tiste s kraško pokrajino pa tako všečne, da je bilo vredno truda. Zato ni čudno, da je založnik napisal na ovitek knjige, da je Kosovelova kraška pokrajina »najbolj markantna simbolična pokrajina v poeziji dvajsetega stoletja«, drugi prevajalci so jo pa spregledali ali pa je niso znali prevesti.

Zamejski rojak Boris Pahor je spremenil neko tradicionalno predstavo o pesniku Srečku Kosovelu kot poduhovljeni, hrepenenjski in religiozni osebi; pri tem navaja primere njegove erotične poezije in zapiše, da »Kosovelova ljubezen do življenja ni pojmljiva brez ženskega erosa, po katerem hrepeni«. Kaj meniš ti?

Pahor ima vsekakor še več kot prav. Jaz sem tudi ugotovil to erotičnost pri Kosovelu. Kosovel kar drhti, ko gredo mimo njega dekleta in mlade ženske (Bjanka, Elgica, V parku). Vsaj kakih 50 pesmi je čudovito romantičnih in erotičnih in to je tako lepa, čista in obenem strastna ali romantična erotika, da že razmišljam, da bi se dalo čez leto ali dve objaviti krajšo zbirko te poezije. To ni neka baržunasta, izmišljena poezija. To je poezija življenja, ki je Kosovelu na žalost bilo potem prikrajšano.

Lanskega septembra si Kosovela predstavil v Londonu angleškemu občinstvu.

Kako so ga sprejeli tam in kako je potekala predstavitev?

Bilo je zelo lepo dejanje za slovensko kulturo, ta predstavitev na slovenski ambasadi pod pokroviteljstvom našega ambasadorja gospoda Iztoka Mirošiča, ki je tudi Kraševec po rodu. Trlo se je ljudi in dogodek so poživile kraške žene, zbrane v pevski skupini Kraški šopek, ki so potem postregle gostom s pršutom, sladicami in teranom. Celo založnik gospod Chris Emery Hamilton je bil vidno ganjen (in ne samo naši izseljenci v Angliji) in je napisal potem na spletu, da je bil to eden najlepših dogodkov v njegovem življe-

Moja Slovenija / Januar 2009

29

POGOVOR S POVRATNIKOM: BERT PRIBAC nju, in moram reči, da tudi v mojem. Zdaj pričakujemo seveda odziv angleških literarnih kritikov, ki so bili tam prisotni.

Kosovela je gospod Brooks predstavil tudi v Canberri, Sydneyju in Melbournu.

Avstralski ABC dela zdaj celourno oddajo o njem. Poslati smo jim morali CD z zvokom, šumenjem in vršenjem kraške burje. Naj povem, da je kritik 4. oktobra v Sydney Morning Heraldu napisal, da je ta prevod Kosovela globoko in prepričljivo branje.

Tvoj prevod je bil zagotovo velikega pomena za širjenje vedenja o slovenski kulturi in poeziji v Britaniji pa tudi za krepitev kulturnih stikov med Britanci in Slovenci, še posebej pred oktobrskim obiskom kraljice Elizabete II. v Sloveniji, le nekaj tednov po tvoji predstavitvi knjige v Londonu.

Kulturni stiki med obema deželama so že dolgo vraščeni. Po Veliki Britaniji potuje mnogo Slovencev in Slovenk, študentov,

umetnikov in strokovnjakov. Že naš Valvasor je slovel na angleškem dvoru in bil tudi edini Slovenec, ki je bil kdaj član Royal Society (angleške kraljeve akademije znanosti). Kosovelov Zlati čoln pa je naš ambasador poklonil tudi angleški kraljici, ki ga je z zadovoljstvom sprejela in se nam že zahvalila zanj. Mislim, da se je Kosovel povzpel zelo visoko, saj je angleška kraljica velika ljubiteljica poezije. Ima celo svojega dvornega pesnika in literarne čajanke. Prepričan sem, da se je na Krasu vživela tudi v Kosovelovo pokrajino. Na predstavitvi v Londonu pa je bilo nekaj desetin naših izseljencev v Angliji, ki so bili nad Kosovelom vidno ganjeni. Česa se lotevaš zdaj, zagotovo s Kosovelom nisi rekel zadnje pesniške besede?

Gledam tu na zidu ob mojem ekranu majhno listo s sedmimi naslovi knjig, ki jih moram še napisati ali objaviti.

Ampak imam skoraj 76 let in zdravje ni več tako dobro, kot je bilo pred leti. Čas

»Pa sem si rekel, Kosovel mora iti v svet, deliti ga moramo z drugimi narodi, ker je tako dober, da boljšega nimamo.«

30

Moja Slovenija / Januar 2009

se mi tudi naravno izteka. No ja, kakih dvajset resničnih otroških zgodbic z živalmi imam že napisanih. Tudi založnika imam že zanje, ampak iščemo dobrega ilustratorja. Potem so tu moje mnoge razprave ali eseji, vse od prihoda v Avstralijo do danes. Kakih 150 jih je, ampak le kakšnih 50 je vrednih objave.

Te moram še pregledati, kaj popraviti, dodati ali odvzeti. In tudi zanje imam že založnika. V deželi tam spodaj sem skoraj 30 let pisal dnevnik. Uspelo mi je, da sem ga dal pretipkati, ampak strah me je pogledati vanj, ker ga je preveč.

To naj kdo drug naredi, morda moji sinovi. Tudi sarkastičnih poezij imam napisanih že za zbirko – in načrte za dve ali tri znanstvenofantastične zgodbe. In vinograd naj bi obdeloval in sadovnjak.

Res ne vem, kako bo z menoj. Ogledalca nimam, ki pove vnaprej, kako bo in do kdaj bo. In lep pozdrav vsem bralcem.

Stanka Gregorič

ZA POUK SLOVENŠČINE

CIKCAK PO SLOVNICI IN PRAVOPISU Iz pravopisa – vejica Mark: Tjaša, bi mi lahko razložila, kdaj pišemo vejico?

Tjaša: Med skladenjsko enakovrednimi deli proste ali zložene povedi. Nestavčni enakovredni deli so vezalni (Srečali smo se v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru.), stopnjevalni (Ne samo ti, tudi tvoj brat naj pride.), ločni (Bi sok, kavo?), protivni (Fant je počasen, vendar zanesljiv.), vzročni in posledični (Neizkušena, kajti mlada, je odšla v svet. – Mlada, torej neizkušena, je odšla v svet.), pojasnjevalni (Prišel je pozno, šele ob treh. – V Trstu, 9. 11.

1989. – Sestanek bo jutri, in sicer ob treh.).

Mark: Ali moramo za besedami, ki jih navajamo v stolpcih, pisati vejico?

Tjaša: Ne, vejico lahko opuščamo in zapišemo takole: Prošnji je treba dodati: 1. spričevalo 2. izpisek iz rojstne matične knjige 3. zdravniško spričevalo 4. življenjepis

Mark: Kako je pa pri pristavčnih delih?

Tjaša: Vejica je na obeh straneh. (Od mene, svojega prijatelja, tega ne pričakuj!

– Podjetju Laguna, d. d., grozi stavka.)

Mark: Vejico pa pišemo tudi v stavčnih enakovrednih delih?

Tjaša: Tako je. Ti so vezalni (Mama bere, sestra slika, brat posluša glasbo.), stopnjevalni: Ni samo govoril, ampak je tudi delal.), ločni (Zdaj je kričal, zdaj se je smejal.), protivni (Vse ima, vendar ni zadovoljen.), vzročni (Ne hodi po travi, je prepovedano.), posledični (Vprašali so me, pa sem jim povedal.), pojasnjevalni (Mimo je letelo letalo, in to je ustvarjalo neznanski hrup.).

Mark: Kaj pa pri vrinjenih stavkih?

Tjaša: Tudi. (Daleč, ne vem kje, je živel kralj. – Italija, to vemo, meji na Slovenijo.)

Mark: Ali pišemo vejico pred vsemi prirednimi vezniki?

Tjaša: Ne, pred nekateri-

mi je ne smemo, na primer pred vezalnimi (in, pa, ter), ločnimi (ali, oziroma, bodisi) in pred drugim delom vezniških besed ne – ne, niti – niti, tako – kakor. (Metka prinese steklenico in kozarce ter šunko. – Nisem ne tat ne morilec. – Stopi ven ali noter! – Gost tega ni opazil oziroma tega ni pokazal.)

Mark: Torej je pred temi vezniki nikoli ne zapisujemo?

Tjaša: No, ni čisto tako. Pred naštevalnim ali, ne oziroma niti se vejica lahko piše. (Kdo ti je prinesel darilo, ali Alenka, ali Maja, ali Petra? – Nisem ji povedal ne zvečer, ne drugi dan, ne ob slovesu.

– Ni mogel delati niti v pisarni, niti doma, niti na polju.)

Kot vidiš, sta v teh primerih povsod več kot dva veznika.

V parih pa je priporočljivo pisati vejico takole: Ko nas

je zagledal, ni pozdravil ne mame ne očeta, ne brata ne sestre.

Mark: Ali moramo pri tem na kaj paziti?

Tjaša: Pred temi vezniki pišemo vejico, če jo zahteva vrinjeni ali vmesni stavek.

(Moj prijatelj, ki živi v Londonu, in njegova žena prideta v Ljubljano. – Povej mi, kje si bil, in se pojdi igrat! – Srečali se bomo še danes, če bomo imeli čas, oziroma najpozneje jutri.

Mark: Kdaj pa vejico še opuščamo?

Tjaša: Pred izrazi, ki jih ponavljamo, ne da bi jih v govoru ločili s premori. (Daj daj, povej že enkrat! – Perilo je belo belo. – Beži beži, kaj pa govoriš! – Joj joj, kako se je stemnilo.)

Rada Lečič

Si pravilno poimenoval rože?

Rešitev preverite na naši spletni strani www.MojaSlovenija.net

PRAVILNO REŠI NALOGO!

Naloge, ki jih rešujete, so na karticah - Igraje do znanja slovenščine, Rada Lečič, založba ZRC SAZU, 2006

Moja Slovenija / Januar 2009

31

KNJIŽNA POLICA

Osebnosti Velik, večji, največji biografski leksikon

Prav med slovenskim knjižnim sejmom v zadnjem tednu v novembru je Založba Mladinska knjiga predstavila za vse Slovence, ne glede na to, kje živijo, izjemno pomembno delo z nadnaslovom Osebnosti in podnaslovom Veliki slovenski biografski leksikon v dveh delih.

Prvi del obsega črke od A do L, drugi pa od M do Ž, kar skupaj nanese skoraj 1400 strani knjižnega formata, s tem da je drugi del nekaj obsežnejši od prvega.

Zanimivo naključje pri tem je to, da če

število strani pomnožimo z 10, pridemo do številke 14.000, kar je tudi približno število posameznikov, ki so predstavljeni v leksikonu. Ti zastopajo več kot 60 področij človekove ustvarjalnosti. Približno ena tretjina posameznikov doslej še ni bila predstavljena v nobenem leksikonu, saj je bilo v dosedanjih leksikonih število gesel bistveno manjše, največ okoli 8000 biografskih gesel je doslej prinesla Enciklopedija Slovenije. Leksikon prinaša tudi več kot 1600 fotografij in lahko se pohvali z najsodobnejšo tehnologijo izdelave.

Kot je poudarila urednica enciklopedičnih in leksikografskih del Tončka Stanonik, gre pri tem leksikonu v nekem smislu za nadaljevanje Enciklopedije Slovenije, saj se je ideja zanj porodila že leta 1996 in dejansko je projekt stekel takoj po zaključku Enciklopedije leta 2003 in na cilj pritekel šele po petih letih. Vmes je bilo treba razrešiti celo vrsto vprašanj, povezanih s kriteriji izbora, kaj je slovensko in kaj ni. Kot poudarjajo uredniki, so izraz slovenski razumeli v najširšem pomenu besede, kar pomeni, da so vključene tudi tuje osebnosti, ki so posredno ali neposredno povezane s slovenstvom.

Poleg velikanov slovenske kulture so v leksikonu svoje mesto dobili tudi vladarji

in politiki iz svetovne in naše zgodovine, poleg slovenskih znanstvenikov, ekonomistov, politikov, športnikov, umetnikov so zastopani tudi tisti znanstveniki, za katere se ve, da so slovenskega rodu, ne glede na to, če še znajo slovensko ali ne.

Na tem mestu pogrešam ime znamenitega dirigenta Herberta von Karajana, za katerega se ve, da je bila njegova mati Slovenka Marta Košir iz Mojstrane. Kot zanimivost naj povemo, da so v leksikonu dobili svoje mesto tudi posamezniki, ki so delovali na precej neobičajnih področjih, kot je na primer kulinarika (sestra Vendelina) in celo najznamenitejši slovenski hudodelci (ropar Kljukec, morilec Trobec). Več gesel, zlasti o Slovencih po svetu, je za leksikon prispeval tudi spodaj podpisani.

Med 14.000 imeni je kakih 5000 še živečih osebnosti in posebna pozornost je v leksikonu posvečena ženskam, ki so bile do sedaj pogosto zapostavljene. Navzlic temu je še veliko tudi v svetu znanih in uveljavljenih Slovencev, ki jih uredniki zaradi omejenega prostora niso uspeli uvrstiti v leksikon. Osebnosti so izšle v nakladi 4500 izvodov, njegova največja hiba pa je ta, da je zelo drag.

Tomaž Štefe

Andrej Rant:

Karni in Veneti v Britaniji in v Alpah V novembru 2008 je izšla tudi precej nenavadna knjiga z gornjim naslovom, ki je nastajala celih 12 let. To niti ni tako čudno, saj se je njen avtor lotil problematike davne poselitve Evrope na povsem nov način. Knjigo je avtor Andrej Rant, mimogrede povejmo, da ga v Velikem slovenskem biografskem leksikonu ni, predstavil na Svetovnem slovenskem kongresu v seriji Večerov izza Kongresa. V njej se avtor s številnimi dokazi spopada z v slovenskem zgodovinopisju še zmeraj prevladujočo teorijo o preseljevanju narodov in nasproti njej postavlja teorijo neprekinjene poselitve.

Vsebinsko zelo heterogene dokaze je razvrstil v 23 tematskih sklopov, prek katerih odstira tančice skrivnosti pradavnine, razkriva doslej nepoznano prazgodovino Evrope in daje odgovore

32

Moja Slovenija / Januar 2009

na številna vprašanja. Z multidisciplinarnim pristopom se je lotil primerjave paleoetničnih značilnosti in tradicij alpskega prostora in Britanskega otočja, pri čemer s številnimi dejstvi dokazuje

KNJIŽNA POLICA poselitev Karnov in Venetov v Veliki Britaniji. Razkriva skupni izvor evropskih verovanj, izročil in ljudskih običajev, jezikovne sorodnosti nekaterih evropskih jezikov, predvsem pa sorodnost in skupni izvor osnovnega besednega zaklada slovenščine in angleščine.

Knjiga je tiskana na zelo kakovostnem papirju v formatu A4 in v obsegu 190 strani. Na koncu je dodan tudi kratek povzetek v angleščini in kot zagotavlja avtor, bo v kratkem v celoti prevedena v angleščino.

Tomaž Štefe

Trubarjevo razodetje Leto 2008 so pomembno zaznamovale proslavitve petstoletnice rojstva Primoža Trubarja, utemeljitelja slovenske književnosti, začetnika narodnega prebujanja in sporazumevanja med Slovenci v domačem jeziku.

Trubarjev jubilej so doma in na tujem obeležili številni dogodki: proslave, razstave, študijska srečanja, knjižne izdaje.

Te dogodke je pomembno sooblikoval dr. Mihael Glavan, dolgoletni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani ter eden najboljših poznavalcev Trubarjevega dela in življenja.

Tako je za NUK vodil odkup knjige Novega testamenta poslednji del, izredno redkega primerka Trubarjevega vsebinsko najbogatejšega dela. Pridobili smo ga marca z nakupom pri zasebnem lastniku v Jeruzalemu. Nadalje, maja je organiziral razstavo bogate zbirke slovenskih in hrvaških protestantskih knjig

iz šele nedavno ugotovljene donacije mestu Basel barona Ungnada, Trubarjevega sodelavca.

Najpomembnejša, lani realizirana projekta dr. Glavana pa sta izdaji dveh knjig o Trubarju. O prvi, Trubarjevem albumu, smo v naši reviji že poročali.

Druga nosi naslov Trubarjevo razodetje.

V njej je predstavljen preveden in komentiran izbor Trubarjevih kulturno in zgodovinsko najzanimivejših besedil.

V njih ga spoznamo tudi kot pričevalca sočasnih dogajanj v Evropi ter na Slovenskem. Trubarjev jezik je zelo bogat, vendar dokaj težak, z zapleteno renesančno sintakso. Besedilo, ki je sedaj pred nami, je prav zato prevedeno v sodobni slovenski knjižni jezik, ki pa v ničemer ne osiromaši bogastva avtorjeve sporočilnosti.

Ob tem velja poudariti, da je dozorela v Trubarju odločitev, da sam začne s pionirskim delom oblikovanja slovenščine v knjižni jezik šele v izgnanstvu na Nemškem. To poslanstvo je udejanjil izjemno uspešno, saj je avtor kar dvaindvajsetih knjig v slovenščini! Dveh tudi v nemškem jeziku.

Prek slovenskega jezika, edinega možnega skupnega temelja tedanjih Slovencev, si je Trubar vseskozi prizadeval povezovati vse Slovence, jim dati pismenost, šolstvo in duhovni preporod. Svoj narod je želel popeljati v Evropo in svet, predvsem kulturno in duhovno. Kot prvi slovenski razumnik je odkril pomen in vrednost znanja kot edine sile, ki bo ohranjala slovenski narod v zgodovini časa.

I. M.

Nekaj novosti na slovenskem knjižnem trgu Celovška Mohorjeva družba: Knjižni dar Sestavljen iz petih knjig: Koledarja 2009, ki v drugem delu prinaša vrsto zanimivih prispevkov; Pratike, ki je polna drobnih resnic; Osla, ki je namenjen otrokom; Žrtve spovedne molčečnosti – iz nemščine preveden zelo napet roman; kuharske knjige Preprosto, hitro in okusno – iz nemščine prevedena kuharska knjiga za vse priložnosti.

Korotan – Kulturne prireditve 1991– 2008 Kot avtorji so poleg Antona Levsteka podpisani še Boris Podrecca, Marjeta Ciglenečki, Silvija Borovnik in Primož Kuret. V obravnavanem obdobju se je v Korotanu zvrstilo več kot 300 prireditev, med katerimi je bilo največ razstav – nekatere od njih so v knjigi predstavljene s celostranskimi reprodukcijami.

Celjska Mohorjeva družba: Stane Granda: Mala zgodovina Slovenije Ena izmed redkih knjig o zgodovini, ki so “delo enega avtorja in zajemajo obdobje od neandertalske piščali do sedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja”.

Založba Goga, Novo mesto: Rasto Božič: Mesto situl Arheološko-zgodovinsko-domišljijska pripoved v dvajsetih poglavjih obravnava sledove najstarejše človekove prisotnosti na novomeškem in dolenjskem območju ter jih vpenja v širši slovenski in evropski prostor.

Založba ZRC SAZU: Franjo Štiblar: Svetovna kriza in Slovenci Knjiga je aktualen in celovit prikaz vseh elementov svetovne finančne in gospodarske krize. Čebelarski terminološki slovar Uredila Ljudmila Bokal; strokovni sourednik Janez Gregori Razlagalni prevajalni informativno-normativni slovar, ki vsebuje 3087 strokovno pojasnjenih čebelarskih izrazov. Pisan je po sodobnih slovaropisnih načelih in temelji na gradivu prek 4000 izrazov.

Moja Slovenija / Januar 2009

33

S KNJIGO V SVET

Bralne delavnice Med učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika v Mainzu, Essnu in Hückelhovnu, ki jih vodi učiteljica Dragica Gornik Na vseh treh praznično obarvanih srečanjih se je zbralo 58 ljudi: 19 otrok in 18 odraslih učencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika ter 21 staršev in starih staršev otrok. V skupinah je v resnici vladalo pravo prijazno družinsko vzdušje: starejši smo pomagali mlajšim in boljši slabšim govorcem slovenščine. Vsi obiskovalci slovenskega pouka so dobili knjižno darilo Društva Bralna značka Slovenije ZPMS. Razdelili smo torej 37 slovenskih knjig (delno sta jih v ta namen Bralni znački podarila Ministrstvo za kulturo in Zavod Praznična srečanja so bila posrečeno prepletanje pouka, bralne delavnice in pravljične ure.

Mainz, petek, 12. december, od 15. do 18. ure: zbralo se je 15 udeležencev, od tega šest otrok in sedem njihovih odraslih spremljevalcev ter dva odrasla tečajnika. Srečanje je potekalo v prostorih Goethejeve osnovne šole v Mainzu.

Essen, sobota, 13. december, od 9. do 13.30: zbralo se je 20 udeležencev, od tega sedem otrok in prav toliko njihovih odraslih spremljevalcev ter šest odraslih tečajnikov. Srečali smo se v prostorih slovenskega društva Bled; pozdravili so nas tudi predsednik društva Ivan Hudina, zastopnik za šolstvo Tone Špiler, za gostoljubje sta poskrbeli Marjana Hudina in Monika Pirc.

Hückelhoven, nedelja, 14. december, od 10.30 do 13.30: zbralo se je 23 udeležencev, od tega šest otrok in sedem njihovih odraslih spremljevalcev ter deset odraslih tečajnikov (dva prihajata z Nizozemske). Srečali smo se v prostorih slovenskega društva Hückelhoven; prišla je tudi predsednica društva Barbara Herle, nas pozdravila in postregla s kavo.

34

Moja Slovenija / Januar 2009

Na bralni delavnici V Mainzu se je zbralo 15 udeležencev, od tega šest otrok in sedem njihovih odraslih spremljevalcev ter dva odrasla tečajnika. Žiga Zois). Slovenska učiteljica je pripravila lična vabila, ki jih je izročila vsem učencem in njihovim družinam, obesila pa jih je tudi na vidna mesta v prostorih slovenskih društev v Essnu in Hückelhovnu. Skupaj sva pripravili okvirni program za vsa tri srečanja, toda v vsaki skupini sva ga izvedli glede na odziv udeležencev. V vseh skupinah so bili udeleženci otroci s svojimi starši in odrasli tečajniki, med njimi so tako govorci kot začetniki pri učenju slovenščine. Večinoma so druga ali tretja generacija Slovencev, rojeni so torej v Nemčiji, nekateri v mešanih slovensko-nemških zakonih; precej udeležencev pa je tudi zakoncev, ki so Nemci.

Ogrevali smo se ob starih številkah revije Trobentica. Poimenovali smo bitja in predmete na ilustracijah, brali krajša besedila, reševali uganke-dopolnjevanke, križanke in matematične naloge, barvali, si prevajali in pojasnjevali, se pogovarjali. Te številke revije so imele zelo zanimive teme, na primer zemljevid (kjer je še posebej predstavljena Slovenija), šolske dejavnosti, kruh ...

Udeleženci so bili veseli, da so lahko obdržali vsak svojo številko revije.

V odmoru smo tudi kaj zapeli in se igrali igro ura je ena, medved še spi …

Nato je učiteljica razdelila učencem dopolnilnega pouka knjige, ki jim jih je darovalo Društvo Bralna značka Slovenije ZPMS. Bili so ti naslovi: Moj očka Lile Prap, posamezni naslovi iz zbirke Zlati bralec, posamezni naslovi iz zbirke Zakladnica in Ervin Fritz: Vrane. Učiteljica je knjige skrbno izbirala glede na starost učenca in njegovo znanje jezika. Vsi so se darilnih knjig zelo razveselili in jih z zanimanjem pregledali. Po nekaj minutah smo jih prosili, da glasno preberejo krajši odlomek. Starši mlajših otrok so glasno brali iz slikanice Moj očka Lile Prap, otroci pa so poimenovali živali; starejši otroci so predstavljali knjige iz zbirke Zakladnica, še starejši pa brali s hrbtne strani knjig Ljubezen na okenski polici Irene Velikonja, Gimnazijca Igorja Karlovška in drugih. Morda je bilo najbolj posrečeno branje posameznih pesmi iz zbirke Vrane

S KNJIGO V SVET Ervina Fritza: to zbirko je v vsaki skupini dobilo več učencev, predvsem odraslih; ti so pesmi dobro razumeli in jih primerno interpretirali.

Za konec srečanja smo glasno prebrali dvojezično slikanico Marice Kulnik Betlehemska zvezda zavije s svoje poti/Der Stern von Betlehem verlässt seine Bahn (Mohorjeva družba, 1983). Vedno dvakrat, da bi vsi učenci dobro razumeli povabilo, naj pomagajo betlehemski zvezdi in deklici Kristijani »pri razdajanju besed«. Potem smo vsak na svoj list papirja pisali prijazne besede, vse od pozdravov do različnih lepih želja in božičnih ter novoletnih voščil, mlajši otroci so jih tudi ilustrirali. Nato smo jih vse glasno prebrali – ob prižganih dišečih svečkah – in nastalo je močno čustveno nabito vzdušje. Ob tem sem povedala dve pravljici, in sicer Polarni vlak Chrisa van Allsburga (Kres, 2005) in Rdeča škatla čokoladnih bonbonov Fatime Sharafeddine (Kres, 2008). Obe smo sproti prevajali v nemščino, stavek za stavkom, kar je imelo svojski učinek, tako na ravni razumevanja kot estetskega užitka. Prvo so nekateri poznali iz animiranega filma, na koncu druge pa sem v resnici odprla škatlo čokoladnih bonbonov in skupaj smo se posladkali z njimi.

Tilka Jamnik; Foto: Dragica Gornik

23 udeležencev, od tega šest otrok in sedem njihovih odraslih spremljevalcev ter deset odraslih tečajnikov se je srečalo v prostorih slovenskega društva Hückelhoven.

Nekaj prijaznih sporočil, ki so jih zbrali udeleženci prazničnih srečanj: Dober dan, rada berem knjige.

Bodi z menoj! Beri mi!

Pomagaj mi, prosim!

Igrajmo se!

Stisni se k meni, rada te imam.

Z najmlajšimi smo reševali tudi križanke (fotografija posneta v Essnu).

Ljubim te.

Vse najboljše za tvoj rojstni dan!

Blagoslovljene praznike želim! Čaroben vesel božič!

Srečno novo leto 2009!

Točeno pivo, vlak, Ptuj, domovina …

Slovenija.

Mir, pravičnost …

Ljubezen, prijateljstvo, družina …

Zdravje, zadovoljstvo, sreča …

Vsa srečanja so bila uspešna in v zadovoljstvo nas vseh: veliko smo brali in se pogovarjali, prijetno smo se družili.

Lepo je bilo videti, kako učenci, tako otroci kot odrasli, ter starši vzorno sodelujejo s svojo slovensko učiteljico.

Pohvaliti velja tudi vso podporo slovenskega društva Bled v Essnu in slovenskega društva v Hückelhovnu.

Nagradno vprašanje: Napiši, kako se glasi geslo Bralne značke: S KNJIGO _ _ _ _ _ Rešitev do konca februarja pošlji na naslov: Moja Slovenija Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana, Slovenija in si prisluži lepo knjižno nagrado.

Moja Slovenija / Januar 2009

35

MLADI MLADIM

Študij v Sloveniji? Zakaj pa ne!

V letošnjem študijskem letu bodo diplomirali prvi »bolonjci«. Slovenske fakultete so oktobra 2005 namreč začele uvajati bolonjski študij, v študijskem letu 2009/2010 pa morajo z izvajanjem pričeti vse fakultete. Bolonjski študij med drugim prinaša večjo primerljivost programov po svetu, prav tako pa poenostavlja vpis in prepis med univerzami. so postavili smernice razvoja Evropskega visokošolskega prostora. Osrednji cilj Bolonjske deklaracije je oblikovanje odprtega skupnega visokošolskega prostora, ki bo evropskim študentom in zaposlenim v visokem šolstvu omogočal prosto gibanje znotraj tega prostora, primerljivost znanj in kompetenc ter zaposljivost. Število pridruženih držav je od leta 1999 močno naraslo, in sicer na kar 45. Bolonjski proces naj bi se v državah podpisnicah implementiral do leta 2010.

Nova študijska struktura ima tri stopnje, kjer prvo predstavlja dodiplomski, drugo in tretjo pa podiplomski študij. V prvo diplomsko stopnjo sta vključena univerzitetni in visokošolskostrokovni študij, ki naj bi trajala od tri do štiri leta. Drugo diplomsko stopnjo predstavlja magistrski študij, ki naj bi trajal eno ali dve leti.

Na najvišji stopnji je še naprej doktorski študij.

Število tujih študentov v Sloveniji narašča hitreje kot v večini drugih držav Evropske unije, kljub temu pa je njihov delež v skupnem številu študentov med najnižjimi v EU. Število tujih študentov narašča Število tujih študentov v Sloveniji narašča hitreje kot v večini drugih držav Evropske unije, njihov delež v skupnem številu študentov pa je med najnižjimi v Evropski uniji, piše v svojem delu Mednarodna mobilnost študentov in pedagoškega osebja v terciarnem izobraževanju Tanja Čelebič. Čelebičeva v raziskavi ugotavlja, da je bilo v Sloveniji v lanskem letu skoraj 1700 tujih študentov, kar je za slabih 11 odstotkov več kot leto prej, največ,

36

Moja Slovenija / Januar 2009

kar 75,4 odstotka, pa jih prihaja iz držav republik nekdanje Jugoslavije. Med evropskimi državami največji delež tujih študentov dosegajo italijanski študenti, ki jih je 6,9 odstotka, še poroča STA. Kaj je bolonjski proces?

Bolonjski proces nosi ime po Bolonjski deklaraciji, ki so jo leta 1999 v Bologni (Italija) podpisali ministri, pristojni za visoko šolstvo iz 29 evropskih držav, med drugimi tudi Slovenije. Z dokumentom

Vpis Tisti, ki imajo dvojno državljanstvo, se za študij in štipendije prijavljajo kot ostali prebivalci Republike Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva se lahko na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji izobražujejo pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva so po Zakonu o visokem šolstvu potomci oseb slovenske narodnosti do tretjega kolena v ravni vrsti. Roki in posebni pogoji za vpis na posamezne fakultete so navedeni v Razpisu za vpis 2009/2010, ki bo izšel konec januarja in bo dostopen na vseh diplomatsko-konzularnih predstavništvih RS. Prvi prijavni rok je v začetku marca, drugi avgusta, tretji v začetku oktobra. Pestrost ponudbe vseh študijskih programov v Sloveniji si lahko pogledate na spletnih straneh Univerze v Ljubljani (www.uni-lj.si), Univerze v Mariboru (www.uni-mb.si), pa tudi Univerze na Primorskem (www.upr.si) in Univerze v Novi Gorici (www.p-ng.si).

MLADI MLADIM Štipendije Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo, znanost in šport (MŠZŠ) vsako leto razpiše tudi določeno število štipendij za tuje študente. Obseg štipendij je v veliki večini dogovorjen na bilateralni ravni med Slovenijo in drugo državo, nekaj mest pa je odprtih vsem tujim študentom. Razpis izda Ministrstvo v začetku koledarskega leta in ga posreduje vsem tujim veleposlaništvom. Razpis in prijavni obrazec sta na razpolago tudi na spletnih straneh Ministrstva in CMEPIUS-a (www.cmepius.si).

Rok je navadno konec aprila za naslednje akademsko leto in je določen v razpisu. Pri izbiri kandidatov za štipendije ali študijske pomoči se upoštevajo pogoji, določeni v meddržavni pogodbi ali sporazumu; če jih ta ne vsebuje, se upošteva kandidatov uspeh pri študiju. Podatke o državnih, Zoisovih, kadrovskih štipendijah in štipendijah za Slovence v zamejstvu in po svetu najdete tudi na spletnih straneh Zavoda za zaposlovanje (http://www.ess.gov.si/ slo/Dejavnost/Stipendije/stipendije.htm).

Za vse zamejske Slovence in potomce Slovencev po svetu MŠZŠ ponuja možnost pridobitve štipendije za krajša izpopolnjevanja (3 do 12 mesecev), za Celoletno šolo slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, enosemestrski ali enoletni študij za tako imenovane gostujoče študente, predvsem pa za redni dodiplomski študij na akademijah, fakultetah in visokih ter višjih strokovnih šolah v Republiki Sloveniji. Omogoča pa se tudi štipendiranje na ravni srednjih šol ter izjemoma na področju podiplomskega izpopolnjevanja. Kandidatom iz zamejstva se štipendije podeljuje predvsem za redni študij, potomcem Slovencev po svetu pa predvsem za Celoletno šolo slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani in za krajša izpopolnjevanja. Kandidati morajo biti slovenskega rodu, ne smejo imeti več kot 25 let ter ne smejo biti v delovnem razmerju (izjema so le štipendisti po Osimu – bilateralno urejeno z Republiko Italijo). Pri izboru kandidatov se upošteva tudi aktivno delovanje v slovenskem društvu ali organizaciji, učni oziroma študijski uspeh ter finančni in socialni status kandidata. Prednost imajo kandidati iz Porabja, iz čezoceanskih dežel in s področja

jugovzhodne Evrope. Kandidati, ki želijo pridobiti štipendijo Ministrstva, morajo svoje vloge z dokazili poslati na CMEPIUS do konca maja. Kontaktna oseba: Uršula Bajželj, ursa.bajzelj@cmepius.si.

Prehrana in bivanje Z vpisom na slovenske univerze pridobite status študenta, ki vam prinaša dodatne ugodnosti. Tako imate pravico do subvencionirane prehrane (študentski boni), možnost bivanja v študentskih domovih, možnost subvencije za bivanje pri zasebnikih, nižje cene pri mesečnih vozovnicah, možnost dela prek študentskih servisov.

Republika Slovenija je zagotovila možnost namestitve v študentskem domu za tuje študente za izmenjalne štipendiste v programu CMEPIUS in bilaterali, za Slovence brez slovenskega državljanstva, ki prejemajo štipendijo RS (Informacije: Ad Futura – Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendiranje, info@sklad-kadri.si) in za izmenjevalni programi EU – Erasmus.

Drugače lahko bivate pri zasebnikih, kjer so cene najemnin višje, lahko pa zaprosite tudi za subvencijo dela najemnine. www.bolonja.si Pod okriljem Resorja za študijsko problematiko Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) je z novim študijskim letom začela delovati spletna stran www.bolonja.si. Študentje, profesorji, delodajalci in vsi drugi, ki jih bolonjski proces zanima, bodo na omenjenem spletnem naslovu našli veliko koristnih informacij. »Študentje največ sprašujejo o splošnih zadevah, povezanih z bolonjsko reformo, o njihovih karierah in nadaljnjih študijskih poteh ter o pravilni implementaciji bolonjske reforme, velikokrat pa nas opozarjajo tudi na nepravilnosti izvajanja novih programov,« je povedala Jelena Štrbac, vodja projekta.

Da bi bolonjski proces čim bolj približali študentom, je Resor za študijsko problematiko ŠOU v Ljubljani marca 2008 izdal tudi Priročnik za preživetje z bolonjsko reformo, ki je na www.bolonja.si dostopen tudi v spletni obliki.

PV Viri: www.bolonja.si, www.uradni-list.si, www.cmepius.si, STA, spletne strani univerz

Bolonjski proces nosi ime po Bolonjski deklaraciji, ki so jo leta 1999 v Bologni (Italija) podpisali ministri, pristojni za visoko šolstvo iz 29 evropskih držav, tudi Slovenije.

Moja Slovenija / Januar 2009

37

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Trikrat (i)zbrisani Bardorfer »Napisano 21. 8. 1958 ob 22.58 v gostilni Pri Lenčki«, »Posvečeno mojim prijateljem v Čemšeniku«, »Posneto za arhiv Radia Ljubljana leta 1959« … Skoraj vsak notni rokopis skladb Rudija Bardorferja ima dodano kakšno pripombo, ki nam razkrije, da gre za avtorja z burnim življenjepisom! in je zapustil vojaški poklic. S študijem je nadaljeval v Ljubljani, bil učitelj v Hrastniku in Zagorju, nato še ravnatelj v Ormožu.

Najbolj slovenski avtor polk in valčkov Za začetek Bardorferjevega ustvarjanja narodnozabavne glasbe velja leto 1956, ko je v nekem baru v Kranju igral plesno glasbo in klavir vse pogosteje menjaval s harmoniko. Kot izjemno nadarjen avtor je uspel iznajti slog, ki je bil popolnoma drugačen od Avsenikovega: instrumentalnemu triu je dodal moški pevski kvartet oziroma kvintet in svojo izvirno glasbo na eni strani oprl na dobre manire zabavne glasbe, obenem pa jo na zelo prijeten način približal ljudski motiviki.

Rudi Bardorfer je uspel iznajti slog, ki je bil popolnoma drugačen od Avsenikovega: instrumentalnemu triu je dodal moški pevski kvartet oziroma kvintet in svojo izvirno glasbo na eni strani oprl na dobre manire zabavne glasbe, obenem pa jo na zelo prijeten način približal ljudski motiviki.

Nemirna mladost Rudi Bardorfer, potomec ugledne ljubljanske družine, se je rodil januarja leta 1933 v Sarajevu, otroštvo preživel v Ljubljani, nato pa jo na lastno pest mahnil na vojaško glas-

38

Moja Slovenija / Januar 2009

beno akademijo na Hrvaško.

Kot pozavnist in čelist je služboval v Beogradu, kot pianist v Dalmaciji, ko pa so mu kot »elementu, ki ni član partije«, ponudili mesto bobnarja, nenadoma »ni ničesar več znal«

Prvi izbris »Ko so se mi leta 1964 pridružili pevci Kvarteta Zvonček, je njihov baritonist zahteval, da se iz radijskega arhiva izbrišejo vsi zvočni zapisi dotedanjih pevcev, Bratov Pleško. S tem so izbrisali pomemben del moje glasbene poti,« je v avtoriziranem intervjuju za knjigo Vsi najboljši muzikanti njenemu avtorju Ivanu Sivcu povedal Rudi Bardorfer. Toda z Zvončkom je ansambel dosegel svoj vrh – tako visok, da je za marsikaterega konkurenta postal prav moteč!

Konec šestdesetih let so vplivni slovenski gospodarstveniki in politiki nagovorili Bardorferja, da se je ob glasbi začel ukvarjati tudi z različnimi po-

sli. Ko se je – še vedno ne povsem raziskanim – »čudnim rečem« pridružila razvpita afera s povoženim psom, o kateri so takrat na veliko pisali časopisi, se je za mnoge tako sporni glasbenik odločil za odhod v tujino. Avtorju tega članka je nekoč takole opisoval svoj pobeg: »Vse od Kranja do Ljubelja je, v varni razdalji, za menoj vozil črn avtomobil.

Nekajkrat sem mu nakazal, naj me prehiti, a tega ni storil. Ko sem se, brez potnega lista, ki so mi ga bili odvzeli na začetku prestajanja zaporne kazni, pripeljal na mejni prehod, je policist samo dvignil zapornico in mi pomahal, naj peljem naprej. Tudi črni avto je izginil.

Očitno so komaj čakali, da se me znebijo. Pristal sem v Švici – in popolnoma na začetku.« Drugi izbris ali samo »bunker«?

V skoraj osemnajstletni Bardorferjevi odsotnosti so iz programa nacionalnega radia skrivnostno izginili vsi njegovi posnetki. Nekaj novih skladb, podpisanih s psevdonimom, sta še posnela delno preoblikovani Bardorferjev ansambel in Ansambel Mihe Dovžana, nato pa je vse potihnilo. Po letu 1990 se je znameniti glasbenik, o katerem še danes, skoraj devet let po njegovi smrti, kroži nešteto takšnih in drugačnih zgodb, večkrat vrnil v Slovenijo, si kot eden prvih Slovencev uredil slovenski potni list – in začel ponovno vaditi s člani nekdanjega ansambla. Žal prepozno, kajti čas je naredil svoje.

Nekaj njegovih starejših in

PESEM NAS ZDRUŽUJE tudi dotlej še neobjavljenih skladb so nato posneli Ansambel Slovenija, Vokalni kvintet Ajda in Kvintet Sonček. Radio Slovenija je leta 1993 pripravil javno radijsko oddajo Koncert iz naših krajev, posvečeno Bardorferjevi 60-letnici. Na neprijetno vprašanje, če je bil morda prav on tisti, ki je dal v »bunker« po-

snetke, ki so se medtem spet čudežno našli, je urednik Kajetan Zupan odgovoril: »Da, jaz osebno sem jih rešil pred uničenjem!« Da ne bi šlo še v tretje Pred kratkim so staknili glave Bardorferjevi potomci in glasbeniki, ki jih je nepozabni avtor pooblastil, da bi nada-

ljevali z njegovim delom. Zaskrbljeni so ugotavljali, kako ima že vsak nepomembnež svoj avtorski »portret« – obsežno CD-ploščo, njihov oče in glasbeni vzornik pa še vedno ne! Po svežih podatkih premore arhiv Radia Slovenija vsaj šestdeset zadovoljivo ohranjenih posnetkov Bardorferjevega ansambla

ter blizu trideset novejših posnetkov drugih izvajalcev.

Se bo kakšen založnik končno zganil?! Obstaja namreč bojazen, da bo prišlo še do tretjega »izbrisa« Bardorferja – tokrat iz spomina ljubiteljev njegove glasbe. Ta izbris pa bo dokončen in nepopravljiv.

Jože Galič

Po svežih podatkih premore arhiv Radia Slovenija vsaj šestdeset zadovoljivo ohranjenih posnetkov Bardorferjevega ansambla ter blizu trideset novejših posnetkov drugih izvajalcev . (Naslovnica 38 let stare Bardorferjeve LP-plošče)

Moja Slovenija / Januar 2009

39

ZA SLOVENSKO MIZO

Jota, ocvirkovca in klobasa

Kuhali smo v gostilni Kos v Idriji, ki slovi po domači hrani. Vabljeni!

Jota Fižol namočimo čez noč in nato skuhamo. Posebej skuhamo tudi kislo zelje.

Krompir olupimo in skuhamo, nato ga pretlačimo in dodamo h kislemu zelju. Fižol odcedimo in pretlačimo, v zelje pa ga lahko dodamo tudi celega. Na maščobi prepražimo česen in ga prav tako vmešamo v zelje. Solimo, po potrebi dodamo poper in lovor. Zraven jote postrežemo kranjsko klobaso.

Za štiri osebe potrebujemo: 30 dag kislega zelja 15 dag fižola v zrnju (češnjevec) 30 dag krompirja, 4 dag masti strok česna, sol, poper, lovor

Fižol odcedimo in pretlačimo, v zelje pa ga lahko dodamo tudi celega.

Ocvirkovca Zamesimo kvašeno testo in ga pustimo vzhajati na toplem približno pol ure.

Nato ga razvaljamo in potresemo s toplimi ocvirki, ki smo jim prej primešali čebulo, sol in poper. Testo trdo zavijemo, damo v pomaščen pekač in pustimo še vzhajati. Pečemo v srednje vroči pečici uro in dvajset minut.

Kuhali smo v gostilni Kos, v Idriji. Dobrodošli tudi vi!

Zraven jote postrežemo kranjsko klobaso.

Petra Logar

Za štiri osebe potrebujemo: Kvašeno testo: 1 kg moke, 10 dag olja ali 10 dag margarine, 3 jajca, 3 dag kvasa, sol, mleko Nadev: 0,5 kg ocvirkov 10 dag pražene čebule sol, poper

40

Moja Slovenija / Januar 2009

Ocvirkovo potico pečemo v srednje vroči pečici uro in dvajset minut.

Potrebujete recept za kislo zelje? Kliknite na www.mojaslovenija.net.

Moja Slovenija / Januar 2009

41

V mežnariji zadnjih 30 let ni živel nihče, zato so se domačini leta 2001 odločili, da jo temeljito obnovijo.

Mežnarija s črno kuhinjo V rubriki Slovenske domačije tokrat predstavljamo poseben tip domačije, ki je bil v Sloveniji nekoč in je tudi še danes zelo pogost, skoraj tako kot so pogoste farne in podružnične cerkve. Z etnološkega zornega kota je še posebno zanimiva mežnarija v majhni vasi Malahorne pri Oplotnici pod Pohorjem. Nad vhodnimi vrati v mežnarijo je sicer na tablici naslov Bezina 48, kar pa je zgolj posledica dejstva, da je bila cesta s spodnje strani mežnarije prestavljena na zgornjo stran.

Pot, ki obiskovalca pripelje v ta majhen kraj, je dokaj enostavna in vsakomur dosegljiva. V Slovenskih Konjicah je treba pri semaforskem križišču ob Petrolovi bencinski črpalki zaviti v smeri Oplotnice in po rahlo vzpenjajoči in ne najbolje vzdrževani cesti se po kakih treh kilometrih pripeljemo na vrh vzpetine, to je do križišča s tremi kraki. Glavna cesta pelje naprej proti Oplotnici, levi krak obiskovalca popelje v Zreče, desni pa v bližnjo vas Malahorno z nenavadno veliko cerkvijo sv. Barbare na vrhu grička

42

Moja Slovenija / Januar 2009

in mežnarijo tik pod njim. V tej mežnariji zadnjih 30 let ni živel nihče, ne kaplan in ne mežnar.

Bila je tako rekoč zapisana propadu, če se leta 2001 domačini ne bi odločili za to, da jo temeljito obnovijo. Z obnovo se je strinjal tudi župnik, ki sicer v prvi vrsti skrbi za farno cerkev v Čadramu pri Oplotnici in še za tri podružnične cerkve. Mimogrede povejmo, da so staro cerkev v Čadramu morali podreti, leta 1906 pa so začeli zidati novo na meji med Čadramom in Oplotnico. Ker je bil župnik prepričan, da je tre-

ba z obnovo začeti pri strehi, je nekega septembrskega dne na vrat na nos pripeljal strešnike in ni kazalo drugega, kot da se lotijo prekrivanja strehe.

To delo je bilo opravljeno zelo hitro, saj je bilo hkrati na strehi tudi po 30 ljudi.

Strehi je sledila obnova oken, vhoda in fasade, edino črna kuhinja je ostala takšna, kot je bila nekoč. Te kuhinje že dolgo vrsto let ni uporabljala niti mežnarjeva družina, tudi potem ne, ko se je iz kletnih prostorov preselila v nadstropje. Hrano so pripravljali v prvem večjem

prostoru za vhodnimi vrati, ki so ga v ta namen pregradili s provizorično pregradno steno.

Vas Malahorna in cerkev sv.

Barbare Malahorna je gručasto naselje južno od Oplotnice na rodovitni peščeno-ilovnati ravnini Oplotniškega polja, med potokoma Oplotniščico in Gračnico, nedaleč od njunega sotočja. Skozi naselje pelje cesta Slovenske Konjice–Oplotnica.

Zahodno od naselja se dviga Brinjeva gora (631 m), južno pa sv. Barbara (428 m). Kraj

SLOVENSKE DOMAČIJE se prvič omenja že leta 1165.

Temeljni kamen za cerkev sv.

Barbare je bil položen že leta 1452, kot dokazuje kamen z vklesanim napisom v gotici na zunanjem oporniku prezbiterija. Zvonika cerkev prvotno ni imela, pač pa le vhodno lopo in celico nad njo. V začetku 16. stoletja so obokali ladjo, ker pa zunaj ni imela opornikov, so v notranjosti postavili štiri mogočne oporne slope, hkrati so prizidali zakristijo in dvignili zvonik. Leta 1689 so prizidali kapelo Karmelske Matere Božje in leta 1756 dozidali zvonik, popravili in izravnali streho ter ji dali današnji videz. Zadnji gradbeni poseg je bila dozidava pevskega kora leta 1773.

Cerkev je že kmalu po dograditvi postala žrtev turškega plenjenja v letih 1473 in 1487.

Monumentalni veliki oltar iz leta 1651 sodi med zgodnejše tipe zlatih oltarjev, s sv. Barbaro v osrednji niši. Streho zvonika so leta 1993 prekrili z novim škriljem in čez deset let z njim prenovili tudi streho prezbiterija in cerkvene ladje.

Mežnarija Obnova mežnarije je potekala v letih od 2001 do 2003 in obnovljena je tako, da je pokazala vso svojo staro žlahtnost, prekrito s patino časa. Sedaj služi kot etnološki muzej. Kot štirikapnica naj bi bila sezidana v 16. stoletju, s tem da točnega podatka o njenem nastanku ni. O starosti mežnarije še največ pove zasnova črne kuhinje in pa dejstvo, da še ni zapisane letnice na lesenem tramu v hiši (hijši). Prostore v hiši so si dolga stoletja delili kaplani (kaplanija), ki so bivali v zgornjih prostorih, in mežnarji, ki so živeli v spodnjih, to je kletnih prostorih. Šele v zadnjem času so se mežnarji preselili v

zgornje prostore, ki so po odhodu kaplana ostali prazni. K mežnariji je spadal tudi vinograd, medtem ko živine niso imeli nikoli.

Tlorisno je hiša zelo preprosta.

Zgornje prostore sestavljajo hiša (hijša), lujpa in črna kuhinja. Zgornji stanovanjski del je zasnovan kot tipični skromni kmečki dom, ki s svojo nekdanjo podobo očara vsakega obiskovalca. Prostor za vhodnimi vrati je največji prostor v mežnariji; iz njega je vhod v hišo in v črno kuhinjo. V enem kotu tega prostora stoji postelja z nočno omarico, na sredi je visoka omara, na drugem koncu pa neke vrste kredenca. Črna kuhinja – najbolje ohranjeni prostor Najpomembnejši in najbolje ohranjeni prostor je velika obokana črna kuhinja z velikim zidanim »kamnom« (kuriščem za kuhanje) in manjšim kuriščem za krušno peč v hiši na nasprotni strani kuhinje. Na tej strani je tudi odprtina v steni, skozi katero so podajali hrano v hišo. Vsa oprema v kuhinji je originalna, stara, desetletja uporabljana v različnih kočah po Pohorju. Posebno zanimive so stare žrmlje, ki so še vedno uporabne. Uporabni so tudi različni kuhinjski pripomočki, lončene in lesene posode, kakor tudi orodje. Posebej zanimiva je majhna kovinska priprava za rezanje tobaka, stare škarje za obrezovanje trte, čelešnik in še marsikaj drugega.

Velika soba ali hijša je prava kmečka izba s krušno pečjo, omaro (s starimi, v nemščini pisanimi knjigami), majhnim kolovratom, neznano koliko starim šivalnim strojem in posteljo. Na stenah visijo nabožne slike, v kotu nad posteljo pa varuje družino bogkov kot.

V obokani črni kuhinji se je kuhalo na zidanem kurišču.

Veliko sobo ali hijšo je nekoč grela krušna peč.

Moja Slovenija / Januar 2009

43

SLOVENSKE DOMAČIJE Mize in klopi okoli njih so novejšega datuma. Z njimi so nadomestili stare, ki so nekoč služile za Slomškovo nedeljsko šolo.

Obnovljeni kletni prostori V kletnih prostorih je mežnarija z obnovo pridobila pet ličnih prostorov: dve sobi s klopmi in mizami za 45 ljudi, prijetno in hladno klet, priročno kuhinjo in vežo.

Na novo so uredili tudi sanitarije. Danes v teh prostorih včasih potekajo literarni večeri, pa tudi kakšno razstavo so že pripravili. Na zadnji literarni večer so v goste povabili pisatelja Antona Gričnika, ki jim je predstavil znanega pohorskega pesnika iz Skomarij Jurija Vodovnika. Mežnarijo rade obiskujejo tudi skupine turistov oziroma izletnikov, pri čemer mežnarija od tega nima nobene koristi. Je pač postala eden izmed biserov podpohorske turistične ponudbe. Tisto, kar je v tej zvezi treba še posebej podčrtati, je dejstvo, da gre vsa zasluga za ta biser prizadevnim krajanom, ki so mežnarijo obnovili s svojim delom in na svoje stroške, brez zunanje pomoči. To najbolje ve Vinko Cugmas, ki je hkrati ključar v cerkvi, skrbnik mežnarije, pa še umetnik povrhu.

Na stenah hiše visijo nabožne slike, v kotu nad posteljo pa varuje družino bogkov kot.

Tomaž Štefe

Obnovljeni kletni prostori so namenjeni literarnim večerom in priložnostnim razstavam.

44

Moja Slovenija / Januar 2009

VELIKI SLOVENCI

Janez Bleiweis – oče naroda Lansko leto, ko je minilo 200 let od rojstva zdravnika, veterinarja, publicista in politika, smo znova ugotavljali, kot že tudi v številnih drugih primerih, da ga premalo poznamo in najbrž tudi premalo cenimo.

Da bi to stanje vsaj nekoliko popravili, se je Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani odločila za izdajo Spominskega veterinarskega zbornika, posvečenega življenju in delu dr. Janeza Bleiweisa.

Prispevke o njem so napisali avtorji zelo različnih strok (vsi so doktorji). Zgodovinar Peter Vodopivec pojasnjuje, zakaj je Bleiweis premalo znan in cenjen, čeprav so ga v njegovem času imeli za očeta naroda. Srđan Bavdek, zaslužni profesor Veterinarske fakultete, je poleg Bleiweisovega delovanja v veterinarski stroki proučil tudi njegovo udejstvovanje na številnih drugih področjih in ob tem prišel do sklepa, da imamo svojo državo prav gotovo delno tudi po zaslugi Janeza Bleiweisa.

Delovanje na področju sodne medicine je proučil zdravnik Janez Burnik, saj je bil Bleiweis tudi profesor za področje sodne medicine na ljubljanskem Medikokirurškem liceju. Izobraževanje na področju medicine in veterine v avstro-ogrski monarhiji je opisal Andrej Pengov, Jože Jurca pa je v prvem prispevku predstavil Bleiweisove znanstvene poskuse v povezavi z govejo kugo, v drugem pa njegov pomen za razvoj domačega strokovnega izrazoslovja. Jože Osterc pa je ocenil Bleiweisov prispevek pri uvajanju sodobnih metod in pospeševanju živinoreje na Kranjskem.

Kratek oris življenjske poti Vsestranski prosvetljevalec Janez Bleiweis se je rodil v Kranju 19. novembra 1808. Leta 1832 je končal študij medicine na dunajski univerzi. Zatem je opravil še dvoletni živinozdravniški študij in se po končanem študiju vrnil v Ljubljano, kjer je ostal vse do svoje smrti 29. novembra 1881. Kot zelo sposoben graduirani živinozdravnik je hitro napredoval in bil že leta 1841 izvoljen za profesorja veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju.

Naslednje leto je bil izvoljen tudi za tajnika Kmetijske družbe za Kranjsko.

Kot tak je leta 1843 začel izdajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so bile dolgo vrsto let edini redno izhajajoči časopis v slovenščini. Ustanovil je podkovsko in živinozdravniško šolo, katere ravnatelj in predavatelj je bil do smrti. V letih 1856– 74 je bil tudi deželni živinozdravnik in voljen je bil v številne funkcije, od katerih tukaj omenjamo le nekatere: deželni poslanec ljubljanskega kmečkega okraja, član JAZU (1866), predsednik političnega društva Slovenije in predsednik Slovenske matice (od 1875 do smrti).

Janez Bleiweis kot urednik in politik Kmetijske in rokodelske novice so bile v prvi vrsti namenjene kmetom in obrtnikom, v katerih je Bleiweis videl jedro slovenskega naroda. Prinašale so članke in nasvete za bolj umno kmetovanje in gospodarjenje nasploh, načenjale pa so tudi številne druge teme, od pravopisnih (z odločitvijo za gajico je Bleiweis hitro razrešil vprašanje slovenskega črkopisa), zgodovinskih, zemljepisnih, narodopisnih do političnih tem. Objavljale so tudi prozo in poezijo in tudi Prešernova Zdravljica je bila prvič objavljena leta 1848 prav v Kmetijskih in rokodelskih novicah.

Ob tem morda ne bo odveč, če povemo še neko zanimivo podrobnost, namreč to, da sta se Bleiweis in Prešeren tikala, medtem ko se je Bleiweis s Koseskim vikal in ga je kot pesnika tudi bolj cenil kot Prešerna. O njegovem odnosu do Prešer-

na veliko pove tudi dejstvo, da je večino sredstev za Prešernov spomenik v Kranju prispeval prav Bleiweis iz svojega lastnega žepa.

Kot urednik je bil Bleiweis zelo previden in kmečkih zahtev ni podpiral, vseeno pa se je priključil tudi taborskemu gibanju, ki so ga začeli mladoslovenci (organiziral je vižmarski tabor 17. maja 1867). Kot vodilni in zmerno liberalni slovenski politik se je ves čas zavzemal za Slovenijo in slovenstvo, tudi še potem, ko so Novice, ob liberalnem Slovenskem narodu in katoliškem Slovencu, izgubile svoj nekdanji pomen.

Kot praktik in teoretik je posegal na številna področja človekove ustvarjalnosti.

Pred seboj je imel predvsem interese trdnih, varčnih in delovnih kmečkih gospodarjev in obrtnikov, ki jih je hkrati vzgajal tudi v nacionalno ozaveščene in politično trdne ljudi. Zavzemal se je za odpravljanje vraževerja in za sprejemanje sodobne medicine (cepljenje proti črnim kozam). V živinozdravstvu je dokazal, da se goveja kuga prenaša z ovc na govedo, kar je veliko prispevalo k izkoreninjanju te bolezni. Trudil se je za večjo veljavo slovenščine v šolah, uradih in v družabnem življenju.

Negativne ocene so Bleiweisu pripisali predvsem literarni zgodovinarji, ki pa so v veliki meri zmotne in krivične, kot je zapisal Vasilij Melik v Enciklopediji Slovenije.

Poleg Novic je urejal tudi Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopis Slovenske matice (1877–81). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo. Leta 1881, nekaj mesecev pred smrtjo, mu je cesar Franc Jožef I. podelil plemiški naslov viteza z rodbinskim imenom vitez Trsteniški.

Njegova 70-letnica se je spremenila v veliko manifestacijo za Zedinjeno Slovenijo. Pod njegovim oknom v Ljubljani se je sprehodilo kakih 15.000 ljudi in kako ironično, danes nima niti ulice v Ljubljani in niti spomina, kot je zapisal dr. Božidar Jezernik v Družini.

Tomaž Štefe

Moja Slovenija / Januar 2009

45

OBIČAJI NA SLOVENSKEM

Žegnanje konj na štefanovo Na štefanovo, 26. decembra, ko v Sloveniji praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, se proti mnogim cerkvam napotijo sprevodi konjenikov in praznično okrašenih konjskih vpreg. V Katoliški cerkvi namreč 26. decembra obhajajo god svetega Štefana, ki je bil diakon in prvi mučenec ter velja tudi za zavetnika konjev in dejavnosti, ki so povezane s konji, zato v mnogih župnijah na ta dan potekajo blagoslovi konj.

Blagoslov konjev, ki poteka pred cerkvijo, je sestavljen iz dveh delov, in sicer branja odlomka božje besede iz Svetega pisma, ki je vsebinsko povezan z neposrednim dogajanjem, in blagoslova oziroma posebnega molitvenega obrazca, s katerim se blagoslovita tudi sol in voda. Svetoštefanske šege in običaji se od ene do druge slovenske pokrajine nekoliko razlikujejo. V Nevljah pri Kamniku so na primer na cerkveni oltar prinesli izrezljane lesene figurice konjev in ostalih domačih živali ter jih na ta način priporočili v božje varstvo.

Nekdaj so blagoslovljeno svetoštefansko sol potresli po polju, da bi dobro obrodilo in da bi bilo varno pred nevihtami in vremenskimi ujmami. Žegnana sol je nekoč morala biti pri roki vse leto. Ko se je skotil teliček, so ga posolili s to soljo – da bi čim lepše rasel. Ko se je bližala nevihta, je žegnana svetoštefanska sol odganjala nevihtne oblake. Varovala je tudi pred okužbo in vsemi boleznimi.

V vasi Šmarata v Loški dolini, od koder so tudi fotografije, so lanskega decembra blagoslov konj pripravili že 16. zapored. Čeprav ima župnija Stari trg pri Ložu največ podružničnih cerkva v Sloveniji, ni nobena od njih posvečena svetemu Štefanu, zato se konjeniki vsako leto zberejo pri stari cerkvici, ki je bila prvič omenjena že v 13. stoletju. Posvečena je mučenici sveti Marjeti, po njej pa je vas Šmarata tudi dobila ime.

Okolica šmaraške cerkvice je dovolj velika, da lahko sprejme tudi večje število konj, vpreg in njihovih lastnikov ter tako sprevodu omogoča, da še pred blagoslovom po starem običaju trikrat obkroži cerkev.

Sprevod se je tokrat najprej zbral pri gradu Snežnik in prek vasi Kozarišče in Šmarata prispel do cerkvice. Sledil je blagoslov, ki ga je vodil kaplan Aleš Tomaševič, nato pa so se lahko vsi prisotni okrepčali ob slastem, raznovrstnem pecivu, ki so ga napekle domačinke, in pogreli ob toplem čaju in kuhanem vinu.

EM; Foto: Matjaž Lekan

46

Moja Slovenija / Januar 2009

ŠPORT Naš športnik 2008 18. decembra so v okviru prireditve Naš športnik, ki jo skupaj prirejajo slovenske medijske hiše s slovenske in italijanske strani meje, razglasili tudi najboljše športnike Primorske.

Tokratni, že 25. izbor je potekal v Kulturnem domu v Gorici. Najboljša zamejska športnika za leto 2008 sta števerjanski odbojkar Loris Manià in tržaška kotalkarica Tanja Romano, med članskimi ekipami Krasova namiznoteniška vrsta lige A2 in med mladinskimi Jadranova postava under 19, ki je v sezoni 2007/08 nastopala v državnem prvenstvu. Na slovenski strani meje sta se uveljavila izolski jadralec Vasilij Žbogar, ki je na OI v Pekingu (v razredu laser) osvojil srebrno kolajno, in koprska kajakašica Špela Ponomarenko, ki si je prav tako na IO v Pekingu priveslala 6. mesto. Naslov ekipa leta so osvojili v Rokometnem klubu Cimos Koper.

Srebrna ribica in brežiški kolos

Atlet Primož Kozmus v moški konkurenci in plavalka Sara Isakovič v ženski sta najboljša športnika Slovenije v letu 2008. Člani Društva športnih novinarjev Slovenije so za najboljšo ekipo izbrali veslaški četverec brez krmarja, ki so ga sestavljali Rok Rozman, Tomaž Pirih, Rok Kolander in Miha Pirih. Glasovalo je 124 članov DŠNS iz 21 uredništev.

Letošnja prireditev Športnik leta je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je dve uri pred tem v predsedniški palači sprejel najboljše športnike države in goste, nato pa je imel nagovor na prireditvi, kjer je spregovoril tudi novi minister za šolstvo in šport Igor Lukšič.

Kozmus, ki je na OI avgusta v Pekingu v metu kladiva osvojil prvo slovensko zlato olimpijsko odličje v kraljici športov v zgodovini, in Isakovičeva, prva slovenska plavalka z olimpijsko medaljo, sta zaznamovala naš olimpijski utrip in v glasovanju slavila z veliko prednostjo.

Kozmus je bil najboljši v glasovanju že lani. Med športniki je bil drugi jadralec Vasilij Žbogar, tretji pa strelec Rajmond Debevec. Pri dekletih je mesto za Isakovičevo dosegla tekačica na smučeh Petra Majdič, ki je bila pred tem v glasovanju najboljša dvakrat zapored, tretje pa judoistka Lucija Polavder. Razen Majdičeve,

dobitnice malega kristalnega globusa za skupno zmago v seštevku šprinta v svetovnem pokalu, in veslaškega četverca, četrtega na OI v Pekingu, je ostala peterica dobitnikov priznanj na Kitajskem stopila na zmagovalne stopničke. Žbogar je po bronu pred štirimi leti v Atenah v razredu laser osvojil še olimpijsko srebro, Debevec pa je zlatu pred osmimi leti v Sydneyju v kitajski prestolnici dodal bron v kraljevskem trojnem položaju. V taboru judoistov je na tretjo zmagovalno stopničko stopila Lucija Polavder (kategorija nad 78 kilogramov). Posebno priznanje so dobili trije slovenski športniki invalidi, dobitniki odličij na paraolimpijskih igrah v Pekingu: atlet Jože Flere (srebrn v metu diska), namiznoteniška igralka Mateja Pintar (bron med posameznicami) in strelec Franc Pinter (bron z zračno puško stoje).

Jurij Završnik Foto: Fotosi

Tanja Romano: 25-letna kotalkarica Športnega društva Polet z Opčin pri Trstu je na lanskem svetovnem prvenstvu na Tajvanu osvojila še dve zlati kolajni.

V kombinaciji je na mednarodni ravni nepremagljiva že sedem let, v prostem programu pa šest. Skupno ima s svetovnih prvenstev že trinajst naslovov prvakinje, tako da jo lahko upravičeno imamo za trenutno najuspešnejšo športnico v Italiji.

Loris Manià: 29-letni števerjanski odbojkar je bil tudi letos pomemben član državne odbojkarske reprezentance. Z Italijo je nastopil na olimpijskih kvalifikacijah in v Svetovni ligi. Kot standardni libero ekipe ima velike zasluge za uvrstitev moštva na olimpijske igre v Peking. Nekdanji igralec goriške Olympie in štandreškega Vala je zaradi svoje borbenosti in športnosti eden najbolj priljubljenih odbojkarjev v Italiji.

Moja Slovenija / Januar 2009

47

POVZETEK V ŠPANŠČINI POVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries An interview: Miro Petek, President of Commission for Relations with Slovenes in Neighbouring and Other Countries.

Miro Petek, the new President of the parliamentary Commission for relations with the Slovenes abroad and over the world, came in politics in 2004, when he was elected on the SDS list for the member of the Parliament. Before that, he was more than 20 years successfull journalist, mostly of the daily newspaper Večer, where he was first a correspondent from Koroška and at last the editor of the Saturday insert. He was devoting most of his attention to the examining journalism and wrote much about the anomaly in the time of transition and privatization. In 2001 he was brutally beaten in front of his domestic house in Mežica by two strangers. Neither the unknown orderers nor the performers of this assault, which broader observed is considered for the attack on a free and independent journalistic word, have never been punished. With mr. Petek we spoke of the plans for the next mandate of the Commission, of the current problems, that press the Slovenes abroad and over the world, of the state of the journalism in Slovenia, of the economic crisis and of many things.

Our notes: Slovenia is major On the Independence and Unity day (26th of December 2008) we marked already the 18th anniversary of the official announcement of the plebiscite for independence and autonomy of Republic of Slovenia, therefore it was on the central state celebration specially solemnly with the attendance of the entire Slovene political summit, whi-

48

Moja Slovenija / Januar 2009

ch took place on Tuesday, on the 23rd of December in Ljubljana`s Cankarjev dom.

The solemn orator, the President of the Republic of Slovenia, dr. Danilo Türk emphasized among other, that »Slovenia is today a prosperous European State. It accomplished the political and economic transition successfully and with this success it asserted itself in Europe and the world. Slovenia became a member of United Nations and one of the most important regional organizations in our part of the world- OVSE, Council of Europe, NATO and European Community. Two years ago we had a takeover of Euro (€) and one year ago we start participating in the facilitated communications, which are enabled by Schengen border regime. In the first half of this year Slovenia presidet over the European Community and it received numerous compliments on its work.« The topic of the month: Consequences of the world economic crisis also in Slovenia We start perceiving the consequences of the world economic crisis also in Slovenia and for this reason it is one of the central challenges and goals of the new Slovene government to effectively confront with this crisis and to ease the consequences of the economic recession. The economic crisis was the central topic also on the summit conference of the Slovene economy, that was on the 8th of December in the Slovene Chamber of economy. Two days after the government established the Strategic economic counsel as one of the concrete accessions to solve the economic crisis. The Strategic economic counsel is the advisory committee, which will prepare the bundles of measures to solve the economic crisis with a special stress how to increase the liquidity of the Slovene firms. The government also accepted the bundles of measures to ease the consequences of the economic crisis together with already accepted measures, worth 800 millions euros (€). After the words of Prime Minister Pahor this is not the last parcel of measures, which will

be submitted by the government and he promised to consider some propositions of the opposition, which seemed to him acceptable.

An interview: Bert Pribac Poet, essayist and translator Bert Pribac, returned emigrant, was born in 1933 in the Slovene Istria. He finished the grammar school in Koper in 1955 and took his degre in the comparative literature in 1959 in Ljubljana. The same year in July he went abroad in the then West Germany, because he had a dispute with the authority and his conscience. The next year in March he emigrated in Australia, where he graduated from a grammar school from English language and then he acquired the professional education from the library science and later received the medical library science Master`s degree. Last year in London he presented his English translation of the poem of the Slovene poet Srečko Kosovel with the title The Golden Boat and he aroused great interest.

Sport: Silver fish and Colossus of Brežice Athlet Primož Kozmus in the male competition and swimmer Sara Isakovič in the female competition are the best sportsmen of Slovenia in the year 2008. Kozmus, who won the first Olympic gold medal in the history this August in the Peking (Beijin) Oliympics in throwing the hammer in the queen of the sports and Sara Isakovič, who is the first Slovene swimmer with the Olympic medal, they both marked our Olympic pulse and celebrated in the voting with the great advantage. The members of sport journalist Society chose the coxwainless four-seated sculler (with Rok Rozman, Tomaž Pirih, Rok Kolander and Miha Pirih) for the best team.

The 124 members of sport journalist Society voted from the 21 editorships.

AK

POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número Entervista: Miro Petek, presidente de la Comisión parlamentaria para las relaciones con los eslovenos de los países limítrofes y por el resto del mundo.

Miro Petek hizo su incursión en la política en el año 2004, al haber sido elegido en la lista del partido SDS para ocupar la banca de diputado en el Congreso. Con anterioridad, había ejercido la profesión de periodista durante más de 20 años, pricipalmente en el diario Večer. Empezó siendo corresponsal en Koroška y concluyó su labor ocupando el puesto de director del suplemento sabatino. Hizo periodismo de investigación y escribió muchos artículos sobre las irregularidades durante el tiempo de la transición y de la privatización. En el año 2001 sufrió una brutal golpiza por parte de dos desconocidos en las puertas de su casa en Mežica. Ni los que encargaron la agresión ni los que lo llevaron a cabo recibieron jamás su castigo, si bien puede considerarse que fue un ataque al periodismo libre e independiente. Con el señor Petek mantuvimos una charla sobre los planes de la Comisión, sobre la problemática actual de los eslovenos en los países limítrofes y en el resto del mundo, sobre la situación del periodismo en Eslovenia, sobre la crisis económica y sobre muchos otros asuntos.

Tomamos nota: Eslovenia es mayor de edad En el día de la autonomía y de la unidad (el 26 de diciembre de 2008) festejamos el aniversario número 18 de la proclamación oficial de los resultados del plebiscito acerca de la independencia y la autono-

mía de la República de Eslovenia. Razón de más para que el acto central, que tuvo lugar el martes 23 de diciembre en el Cankarjev dom de Ljubljana y que contó con la presencia de la plana mayor del quehacer político, fuera especialmente solemne. El orador principal, el presidente de la República de Eslovenia, el dr. Danilo Türk, enfatizó: »Eslovenia es hoy una nación europea exitosa. Llevó a cabo de manera exitosa la transición política y económica y logró posicionarse con este éxito en Europa y en el mundo. Pasó a ser miembro de las Naciones Unidas y de las organizaciones regionales más importantes de esta parte del mundo - OVSE, Concejo de Europa, Otan y la Unión europea. Hace dos años adoptamos el euro y desde hace un año podemos disfrutar de la facilitación en la comunicación gracias al régimen limítrofe Schengen. En la primera mitad del presente año Eslovenia presidió la Unión Europea y cosechó muchísimos elogios por su accionar«.

El tema del mes: Las consecuencias de la crisis económica, también en Eslovenia En Eslovenia también empezamos a sentir las consecuencias de la crisis económica mundial. Por eso uno de los desafíos centrales y una de las metas principales del nuevo gobierno esloveno reside en enfrentarse de manera efectiva con la recesión económica y en encontrar paliativos para sus consecuencias. La crisis económica fue también el tema central en el pleno que tuvo lugar en la Cámara de comercio e industria de Eslovenia el 8 de diciembre.

Dos días más tarde se tomó una medida concreta para resolver la crisis económica, al crear el Concejo estratégico de economía. Este deberá idear las normas para resolver la crisis, teniendo como meta primordial aumentar la liquidez de las empresas nacionales. El gobierno aprobó una serie de medidas, tendientes a paliar los efectos de la crisis, que, junto con las medidas anteriores, repre-

senta aproximadamente 800 millones de euros. El premier Pahor destacó que habrá más medidas y prometió tomar en cuenta algunas propuestas de la oposición.

Entrevista: Bert Pribac Poeta, ensayista y traductor, de regreso de su exilio en Australia, Bert Bribac nació en 1933 en la Istra eslovena. El secundario lo terminó en Koper en 1955 y en 1959 terminó los estudios de literatura comparativa en Ljubljana. Al extranjero, a Alemania Occidental, se fue en julio de 1959, porque entró en conflicto con el poder y con su conciencia. En marzo de 1960 emigró a Australia, donde se graduó en inglés, en bibliotecología y más tarde hizo el master de bibliotecología medicinal. El año pasado en Londres su traducción de los poemas del poeta esloveno Srečko Kosovel con el título The Golden Boat, despertando un gran interés.

Deporte: El pececillo de plata y el coloso de Brežica Los mejores deportistas eslovenos del 2008 son el atleta Primož Kozmus entre los hombres y la nadadora Sara Isakovič entre las mujeres. Ambos marcaron a fuego nuestra historia olímpica: Kozmus, al ganar en Peking la primera medalla olímpica dorada en la historia del deporte rey con su lanzamiento de martillo y Sara Isakovič, la primera nadadora eslovena con medalla olímpica.

Los integrantes de la Asociación de periodistas deportivos de Eslovenia decidieron que el premio de equipo sería para el bote de cuatro sin timonel, integrado por Rok Rozman, Tomaž Pirih, Rok Kolander y Miha Pirih. Emitieron su voto 124 miembros de la Asociación, pertenecientes a 21 redacciones.

JB

Moja Slovenija / Januar 2009

49 49

FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

Aleksandrinka z varovancema v Egiptu 20. leta 20. stoletja (Dokumentacija SEM) V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo bogato zbirko fotografij deklet in žena z Goriške, ki so se zaposlovale v Egiptu. V slovenskem prostoru se je zanje uveljavil izraz aleksandrinke. Med njimi je bila tudi Jožefina Mozetič, rojena leta 1903 v Prvačini na Goriškem. V Egiptu je služila trikrat. Najprej v obdobju 1920– 1923, ko je služila v Egiptu za »balo«, potem 1926–1932, ko je bila že poročena, doma pa sta jo čakala mož in mala hčerka. In nazadnje med leti 1932–1937, ko sta bila z njo v Aleksandriji tudi mož in hči. Tako je preživela vse tri značilne faze izseljevanja ženske aleksandrinke.

Slovenske ženske in dekleta so v obdobju 1870–1952 v Egiptu opravljale različne poklice in dejavnosti. Bile so sobarice, varuške, kuharice, šivilje, guvernante, nekatere tudi dojilje. V Egiptu so delali tudi slovenski možje, ki so bili šoferji, mehaniki, zidarji, čuvaji v parkih, delali so v avtomobilski industriji in drugod. V družinah v Egiptu se je rodilo tudi veliko otrok. Po množičnem odhodu iz Egipta po letu 1952 so se razselili vsepovsod po svetu, v Avstralijo, Kanado, ZDA, Evropo. Le manjši del se jih je vrnil na Goriško. mag. Daša Koprivec Slovenski etnografski muzej Collection of data on the descendants of the alexandrian women We kindly invite you to participate in the collection of data on the descendants of the Slovene women who worked in Egypt. The children and grandchildren are kindly invited to get into contact with the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana. We would like to get in touch with as many as possible of you who live in Australia, Canada, USA, Argentina, Italy or elsewhere in Europe. Please contact the researcher Daša Koprivec at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana and share with as your memories and life stories of your mothers and grandmothers.

You can write in Slovene, English or another language.

E-mail address: dasa.koprivec@etno-muzej.si

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče.

50 50

Moja Slovenija / Januar 2009

KRIŽANKA ZGODBA

Geslo – slovenski pregovor – iz decembrske številke je: po božiču gre dan gori sneg doli.

Moja Slovenija / Januar 2009

51

Aleksandrinka z varovancema v Egiptu; 20. leta 20. stoletja (Dokumentacija SEM)