Moja Slovenija september 2009 by Matej Medved

Moja

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • September 2009, številka 9

Slovenija INTERVJU

Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja TEMA MESECA

Pogled nazaj ob 15-letnici ustanovitve Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ZABELEŽILI SMO

96-letnica Borisa Pahorja PREDSTAVLJAMO ROJAKA

Vladimir Urbanc, Kanada Bernard Mustar, Nemčija SLOVENSKE DOMAČIJE

Ob reki je mlin … ŠPORT

Brežiški kolos Primož Kozmus pometel s konkurenco

www.MojaSlovenija.net

KORISTNI NASLOVI I. Pridobitev državljanstva: Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/splosno/stara_vstopna_stran/ za_tujce/upravne_notranje_zadeve/drzavljanstvo_rs_postopek_pridobitve_ in_prenehanja_drzavljanstva Telefon: +386 (0)1 428 42 64, E-pošta: drzavljanstvo-dunz@gov.si II. Potni listi in vozniška dovoljenja a) Potni listi Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/ pogosto_iskane_vsebine/dunz/osebna_izkaznica_in_potne_listine/; Telefon: +386 (0)1 428 49 61, E-pošta: ssj.mnz@gov.si b) Vozniška dovoljenja Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci. euprava?zdid=118; Telefon: +386 (0)1 428 43 34, E-pošta: ssj.mnz@gov.si

1. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakov v zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje, svetovanje in pomoč glede pravne zaščite) Spletna stran: www.uszs.gov.si Naslov: Komenskega 11, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (01) 230 80 00 Fax: +386 (01) 230 80 17, Elektronski naslov: urad.slovenci@gov.si 2. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Predsednik: Miro Petek Naslov: Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1000 Ljubljana Telefon: +386(0)14789938, Elektronska pošta: katja.jerman@dz-rs.si 3. Svetovni slovenski kongres (organizacija, ki povezuje matične, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence) Spletna stran: www.slokongres.com Naslov: Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 242 85 50 Fax: +386 (0)1 242 85 58; Elektronski naslov: ssk.up@eunet.si

III. Priznavanje v tujini pridobljenih šolskih spričeval Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Direktorat za znanost in visoko šolstvo, Oddelek za priznavanje izobraževanja Spletna stran: www.mvzt.gov.si Telefon: +386 (0)1 478 47 45, Elektronska pošta: naric.mszs@gov.si

4. Izseljensko društvo Slovenija v svetu (združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov) Spletna stran: www.drustvo-svs.si Naslov: Štula 23, 1210 Ljubljana-Šentvid, Slovenija Telefon: +386 (0)1 512-89-20, fax: +386 (0)1 512-89-25 Elektronski naslov: drustvo.svs@guest.arnes.si

IV. Zaposlovanje Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje Spletna stran: www.ess.gov.si Telefon: +386 (0)1 200 23 50, Elektronska pošta: info@ess.gov.si V. Ministrstvo za šolstvo in šport Odgovorna oseba za dopolnilni pouk slovenskega jezika zunaj RS: Melita Steiner Telefon: +386(0)14005383, Elektronska pošta: melita.steiner@gov.si VI. Seznam ministrstev v Sloveniji in povezava na njihove spletne strani: www.vlada.si VII. Reševanje stanovanjskega vprašanja Ministrstvo za okolje in prostor/ Direktorat za prostor, Sektor za stanovanja in urbana zemljišča Spletna stran: www.sigov.si/mop Telefon: +386 (0)1 478 71 35, Elektronska pošta: gp.mop@gov.si Stanovanjski sklad Republike Slovenije Spletna stran: www.stanovanjskisklad-rs.si Telefon: +386 (0)1 471 05 00, Elektronska pošta: ssrsinfo@stanovanjskisklad-rs.si

5. Slovenska izseljenska matica (združenje, ki skrbi za Slovence po svetu in pospešuje njihove stike z domovino) Spletna stran: www.zdruzenje-sim.si Naslov: Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 241 02 80 Fax: +386 (0)1 425 16 73, Elektronski naslov: tajnik@zdruzenje-sim.si 6. Rafaelova družba (cerkvena ustanova Slovenske škofovske konference za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva; povezana je z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in z drugimi slovenskimi župnijami in ustanovami po svetu); www.rkc.si/rafaelova-druzba Naslov: Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 438 30 50 Fax: +386 (0)1 438 30 55; Elektronski naslov: rafaelova.druzba@siol.net

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče.

UVODNIK

Slovenec sem! Rudi Merljak, sekretar in vodja sektorja na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu; predsednik Sveta revije Moja Slovenija Pravkar sem se vrnil s potepanja po deželah jugozahodne Evrope. Popotovanje me je utrdilo v prepričanju, da narodna identiteta in vse, kar se navezuje nanjo, nikakor ni stvar preteklosti. Brez težav je mogoče ugotoviti, da se svet, in z njim Evropa, nezadržno globalizira; svet resnično postaja globalna vas. Toda to je samo eno lice, samo ena razsežnost stvarnosti na pragu tretjega tisočletja. Nič manj resnična ni ugotovitev, da se ljudje močno oklepajo svojih jezikovnih in narodnih identitet. Naravnost ganljivo je spoznanje, s kakšno privrženostjo in zanosom se čustvom pripadnosti svoji narodni skupnosti predajajo Katalonci, Baski, Okcitanci in pripadniki drugih etničnih skupin, ki svoje neodvisne državnosti niti ne premorejo, odlikujejo pa jih čvrsta narodno-jezikovna istovetnost, zvestoba, vztrajnost in zdrav narodni ponos. Tudi narodi s tisočletno državnostjo ostajajo v svojih identitetah neomajno dosledni. Lasten jezik, lastno kulturo, lastno preteklost in interese lastnega naroda postavljajo na prvo mesto. Čeprav si je angleščina, hočeš nočeš, izborila status globalnega sporazumevalnega jezika v politiki, poslovnih dejavnostih, prometu, znanosti in organiziranem turizmu, pa je na ravni konkretnega vsakodnevnega življenja situacija precej drugačna. V zelo veliko deželah si z angleščino lahko pomagaš le malo ali nič. Glavna strokovna informatorka na vhodni informacijski točki Prada, svetovno znanega madridskega muzeja in galerije, kamor derejo množice s celega planeta, ti prostodušno pojasni, da govori samo špansko – kastiljsko. S tem te najbolj neposredno poduči, da si pač v Španiji, deželi, ki premore svoj lasten jezik; jezik, ki so mu domačini privrženi in ga nadvse spoštujejo. In enako pričakujejo od prišlekov – tudi tistih, ki njihovo deželo obiščejo samo za nekaj dni. V hotelih se najnujnejše zadeve v glavnem da za silo dogovoriti v angleščini, a povsod drugje je domet tega jezika močno omejen. Ljudje pričakujejo, da se boš potrudil in se vsaj nekaj osnovnih fraz naučil v jeziku njihove dežele, ki si jo obiskal. V Angliji, domovini angleščine, pa se jim sploh zdi samoumevno, da z njimi povsod govoriš izključno v njihovem, angleškem jeziku. Te izkušnje omenjam zato, da bi še enkrat poudaril, kolikšno privrženost svojemu jeziku, in prek jezika tudi svojemu narodu, izkazujejo praktično povsod po Evropi. Globalizacija – v redu, Evropska unija – v redu, Evropa – v redu, toda narodi ostajajo, kar so bili, in narodni jeziki ter narodne identitete prav tako; ostajajo trdno zakoreninjene, skoraj posvečene kvalitete oziroma vrednote. In kako je s temi kvalitetami oziroma vrednotami pri nas? Slišim, da se mnogi Angleži, ki so v Sloveniji pokupili številne podeželske hiše in posestva, tudi še po desetih, petnajstih letih bivanja v slovenskem okolju ne naučijo in niti ne poskušajo naučiti vsaj osnovnega komu-

niciranja v slovenščini; isto velja za premnoge priseljence iz različnih koncev Balkana, katerih odnos do našega jezika in naše kulture je nemalokrat naravnost odklonilen. Zakaj se to dogaja prav nam Slovencem? Rekel bi, da zato, ker, po mojem mnenju, sodimo med evropske narode z najšibkejšo narodno identiteto, z nizko narodno samozavestjo, z nadvse skromnim narodnim ponosom in s premalo spoštljivim odnosom do lastnega narodnega jezika. Mi lastnemu jeziku kratkomalo nismo tako globoko privrženi kot večina drugih evropskih narodov. Če se preselimo v tujino, ga praviloma opustimo v dveh generacijah. Tudi v lastni domovini nam iz radijskih sprejemnikov v zasebnih in javnih prostorih, zlasti v velikih prodajalnah in gostinskih lokalih, nenehno donijo skladbe v tujih jezikih, pa se ob tem vznemiri in ob to obregne le redkokdo od nas. Kot da se nas to ne tiče. Slovenci smo izraziti individualisti in v pogledu kolektivnega čustvovanja ter doživljanja kolektivnih kvalitet oziroma vrednot smo dobesedno nerazviti. Izjemno smo motivirani ter zagreti za svoj zasebni vrtiček, tisti del slovenskega vesolja, ki leži zunaj našega vrtička, pa nas pušča precej ravnodušne. Trde besede se mi zapisujejo v besedilo. Verjetno pretrde za uvodnik te lepe revije, ki pozitivno, prijazno in mehko nagovarja slovenske izseljence v tujini. Toda ko je stanje resno, je diagnoza neizprosna. In stanje je resno! S tako površnim odnosom do svoje narodne pripadnosti, do lastne domovine, do slovenskega jezika bomo kot narod dolgoročno le težko preživeli. Slovenci se od sveta ne naučimo kaj dosti, čeprav smo vanj, paradoksno, kar pretirano odprti, saj se nam dobro in upoštevanja vredno zdi samo tisto, kar je tuje. Ustrezna mera odprtosti, recimo temu zdravega svetovljanstva, je ne samo potrebna, pač pa tudi nujna; enako nujna pa je tudi ustrezna mera zakoreninjenosti v lastni tradiciji in v krogu vrednot, ki se vežejo na pripadnost svojemu narodu. Potrebujemo spremembo! Potrebujemo več domoljubja in rodoljubja! Potrebujemo več ponosa, samozavesti, pripadnosti in zvestobe! A te lastnosti ne bodo prišle kar same od sebe. Vsak od nas se je po svojih močeh dolžan truditi, da jih obuja in širi; da jih z lastnim zgledom uveljavlja! Najbolj pa je k temu poklicana naša slovenska država. Zato smo si jo izbojevali, zato jo imamo! S kakovostnimi programi domovinske in narodne vzgoje mora s pomočjo vzgojno-izobraževalnega sistema in medijev poskrbeti, da bodo vrednote domoljubja in rodoljubja, vrednote, ki jih nekateri posmehljivo imenujejo predmoderne, postale nepogrešljiv del našega vrednostnega sistema. Da bomo brez kančka dvoma in zadrege, z dvignjeno glavo, ponosom in prepričanjem vselej in povsod čutili, dejali, zapeli – Slovenec sem. Je to romantika? Je romantika, je pa tudi edina pot k cilju, k preživetju. Moja Slovenija / September 2009

Zgodba z naslovnice Lučka Kajfež Bogataj, redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica katedre za agrometeorologijo, priznana in uveljavljena klimatologinja, se že dolga leta ukvarja s problematiko podnebnih sprememb. Do lanskega leta je sodelovala tudi v Mednarodnem odboru za podnebne spremembe Združenih narodov s sedežem v Ženevi (IPCC), ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir. Več na straneh 9-11.

2 5 7 9 12

Moja

15 16 18 19 20 21 22 23 26 28 30 32 34 35 36 37 40 42 44 46 47 48 49 51

KORISTNI NASLOVI DOGODKI V AVGUSTU NA KRATKO ZABELEŽILI SMO: Visok jubilej Borisa Pahorja INTERVJU: Lučka Kajfež Bogataj TEMA MESECA: Pogled nazaj ob 15-letnici ustanovitve Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu SLOVENCI V ITALIJI SLOVENCI NA KOROŠKEM SLOVENCI NA MADŽARSKEM SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES RAFAELOVA DRUŽBA ID SLOVENIJA V SVETU IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM PISALI STE NAM KOLEDAR PRIREDITEV MLADI MLADIM NAUČIMO SE SLOVENŠČINE S KNJIGO V SVET KNJIŽNA POLICA PREDSTAVLJAMO ROJAKA: Vladimir Urbanc Bernard Mustar SLOVENSKE DOMAČIJE OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE PESEM NAS ZDRUŽUJE ZA SLOVENSKO MIZO: Frika VELIKI SLOVENCI: Alojz Gangl ŠPORT: Primož Kozmus POVZETEK V ANGLEŠČINI POVZETEK V ŠPANŠČINI KRIŽANKA

Slovenija

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine Izdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Erika Marolt, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Anže Cigoj V rubrikah Uvodnik, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

TEMA MESECA:

Vladimir Urbanc, Kanada V Montrealu, središču kanadske province Quebec, 1. septembra 2009 slavi 80-letnico življenja tamkajšnji Slovenec Vladimir Urbanc. Še pred nekaj leti je bil znan kot lastnik slovenske potovalne agencije v tem mestu, tolmač, mirovni sodnik, vodja slovenske informativne pisarne, organizator nekaterih gostovanj slovenskih kulturnih skupin, športni navdušenec in še kaj. Stran 35.

Bernard Mustar, Nemčija Leta niso ovira. Kjer je Bernard Mustar, so tudi glasba, ples in veselje. Ter seveda harmonika in zelo verjetno slovenska beseda. Gospod Mustar se je rodil pred 81 leti v Nemčiji. Pravi, da ima Slovence iskreno rad, pa tudi našo kulturo in glasbo. Prav glasba in z njo harmonika je zaznamovala njegovo življenje v srebrnih letih. Stran 36. ŠPORT:

Zlata medalja Primožu Kozmusu 17. avgusta je zlati olimpionik Primož Kozmus v metu kladiva na 12. svetovnem atletskem prvenstvu, ki je potekal v Berlinu (Nemčija), osvojil zlato medaljo (z dolžino meta 80,84 m). Po lanskem zlatu iz Pekinga je ob letu osorej dosegel še naslov svetovnega prvaka in tako dokazal, da gre za šampijona, kot ga slovenska atletika še ni imela. Stran 47.

DOGODKI V AVGUSTU NA KRATKO

Pregled dogodkov v avgustu V zadnjih dneh avgusta je na Bledu potekal četrti strateški forum, ki se je letos odvijal v znamenju gospodarske krize, in ponudil priložnost, da številni ugledni gostje izmenjajo svoje poglede na reševanje krize. Poleg krize so bili v ospredju foruma še atlantsko-ruski odnosi ter srečanje slovenskega in hrvaškega zunanjega ministra Samuela Žbogarja in Gordana Jandrokovića. Oba ministra sta v izjavi po sestanku v Vili Zlatorog, ki se ga je udeležil tudi slovenski premier Borut Pahor, dejala, da je bil storjen napredek, državi pa čaka še veliko dela. 26. avgusta je na delovni obisk v Slovenijo prispel avstrijski kancler Werner Faymann. Na Brdu pri Kranju ga je gostil slovenski premier Borut Pahor, v Ljubljani pa ga je sprejel tudi predsednik države Danilo Türk. Pahor je ob njunem srečanju poudaril, da je uresničevanje 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP) obveza Avstrije, pravica in dolžnost Slovenije pa, da to zahteva. Faymann je zagotovil, da Avstrija želi v reševanje tega vprašanja vključiti vse na avstrijskem Koroškem. 23. avgusta je Študijski center za narodno spravo skupaj z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Občino Krško in TV Slovenija na gradu Rajhenburg v Brestanici zaznamoval vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ob tej priložnosti so predvajali film Angela Vode, skriti spomin. Letos aprila je Evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Bilo je tudi predlagano, da 23. avgust postane vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. V Bruslju predlagani datum je pri nas ostal brez uradnega, državnega odmeva. Konec julija je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 88.457 brezposelnih. Za Slovenijo to pomeni 5,9-odstotno brezposelnost. Čeprav je statistično gle-

dano še vedno med najnižjimi v Evropi, je stanje milo rečeno skrb zbujajoče. Izračuni o številu okuženih v primeru pandemije nove gripe od septembra naprej so različni, a ocenjuje se, da bo zbolela okoli četrtina prebivalstva, v Sloveniji torej okoli petsto tisoč ljudi. Od teh naj bi približno en odstotek, to je pet tisoč ljudi, potreboval hospitalizacijo, okoli deset odstotkov teh, torej petdeset tisoč ljudi, pa naj bi potrebovalo intenzivno nego. Slovenija kljub drugačnim napovedim še vedno ni podpisala pogodbe z dobavitelji cepiva proti novi gripi. 17. avgusta se je v Beltincih odvijala slavnostna prireditev, s katero so zaznamovali združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Slavnostni govornik na osrednji državni proslavi ob letošnji 90. obletnici združitve je bil predsednik Državnega zbora Pavel Gantar. V župnijski cerkvi sv. Ladislava v Beltincih je bila tudi sveta maša za domovino. Prekmurje je bilo dolga stoletja zunaj matičnega slovenskega ozemlja v okviru Avstro-Ogrske in kasneje Madžarske. Boško Šrot ni več generalni direktor Pivovarne Laško. Nadzorniki so namreč na seji konec julija sprejeli njegov odstop, vodenje Pivovarne Laško pa je že prevzel Dušan Zorko, dosedanji prvi mož Pivovarne Union. Skupščina Dela pa je odstavila tudi predsednico upravnega odbora Dela Adrijano Starino Kosem. Zgodbe o usodi pivovarne, tudi o hčerinskih podjetij, se zapletajo iz dneva v dan. Kmetje so iz leta v leto bolj nezadovoljni z odkupnimi cenami svojih proizvodov. Nekateri se zato odločajo za neposredno prodajo in tako so postavili prve mlekomate. Kakšnih deset kmetov se je po vzoru francoskih in italijanskih kolegov odločilo, da bodo mleko svojih krav prodajali nepo-

sredno kupcem. Pred tremi meseci so prvi mlekomat postavili v Medvodah, sledili so jim tudi na Bledu, v Lescah, Radovljici, na Jesenicah in v Kranju. Pred svojim 75. rojstnim dnem je moral kardinal Franc Rode, tako kot določajo vatikanska pravila, papežu Benediktu XVI. ponuditi odstop. Mediji so poročali, da se Rodetu obeta podaljšanje mandata, kar naj bi potrdili tudi njihovi viri. 11. avgusta je začela veljati največja podražitev pogonskih goriv po letošnjem januarju, saj se je liter eurosupra podražil za 4,7 centa, liter eurosupra plus pa za 4,8 centa. Ceni obeh goriv sta se tako povzpeli na najvišjo raven od lanskega avgusta, ko je bila cena surove nafte rekordna. 14. avgusta so po dolgoletnem čakanju končno odprli še zadnji, skoraj enajstkilometrski odsek hitre ceste med Razdrtim in Vipavo. Sedaj je razdaljo od Ljubljane do Nove Gorice mogoče premagati v zgolj eni uri. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji je predala prometu tudi avtocestni odsek med Pesnico in Slivnico. S tem je s sodobno štiripasovno avtocesto v celoti povezanih tudi nekaj več kot 240 kilometrov med Šentiljem in Koprom. Vzhodna mariborska avtocestna obvoznica bo močno razbremenila mesto Maribor, saj bo prevzela ves tranzitni promet. Mednarodna nevladna okoljska organizacija Alpe Adria Green ugotavlja, da so Italijani za gradnjo plinskega terminala v Žavljah ob meji s Slovenijo oziroma v Tržaškem zalivu priredili ali celo ponaredili dokumentacijo. Če bi se izkazalo, da so podatki, na podlagi katerih je italijansko okoljsko ministrstvo nato odobrilo gradnjo žaveljskega terminala, ponarejeni, minister Erjavec ne izključuje možnosti tožbe Italije. »Če bi Italija pri tem vztrajala, bi Slovenija

Moja Slovenija / September 2009

DOGODKI V AVGUSTU NA KRATKO ubrala sodno pot,« je za nacionalno televizijo izjavil minister za okolje Karl Erjavec. Rudarska inšpektorica je začasno ustavila izvajanje rudarskih del v jašku 2 v Hudi jami (Barbarin rov). Z inšpektorsko odločbo, ki naj bi bila podana zaradi zagotavljanja varnosti delavcev, se je začasno ustavilo zgolj izvajanje rudarskih del v jašku 2. Vsa ostala dela, ki so potrebna za ugotavljanje obstoja in obsega vojnega grobišča v objektih Barbarinega rova v Hudi jami, pa se lahko nadaljujejo, še navajajo na inšpekciji. Na Kosovo je 17. avgusta odšlo 385 pripadnikov in pripadnic 20. kontingenta Slovenske vojske. Za rešitev podjetja Mura iz Murske Sobote je Sodu tri ponudbe, ki skušajo ohraniti vseh 3300 delovnih mest, poslal tudi ptujski podjetnik Janez Lah. Vsi v Sloveniji držimo pesti, da bi uspelo, saj je bila Mura vedno svetovno znana konfekcijsko-tekstilna tovarna. Kdor je nosil znamko Mura, je nosil kvaliteto. Pomurje (Prekmurje in Prlekija) zajema območje približno 1336 kvadratnih kilometrov, na katerem živi okoli 140.000 prebivalcev. Je najslabše razvita slovenska »administrativna« regija. Njen zaostanek za slovenskim povprečjem pa se stalno povečuje. Padanje oglaševanih cen stanovanj v Ljubljani in njeni okolici se počasi, a vztrajno nadaljuje, kažejo rezultati analize oglaševanih cen nepremičnin v Sloveniji za drugo četrtletje 2009. V drugem četrtletju se je nadaljevalo tudi zniževanje najemnin stanovanj in hiš. Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je v prvi polovici leta v Sloveniji živelo 2.038.733 prebivalcev, to je za 0,3 odstotka več kot konec leta 2008. Delež tujcev se je pri tem povečal za devet odstotkov, razmerje med moškim in ženskim delom prebivalstva pa se ni bistveno spremenilo. Na Mestni občini Maribor so si v načrtu za leto 2009 zadali vzpostavitev 40 brezplačnih internetnih točk, kjer bo uporabnikom (kot pravijo predvsem dijakom, študentom,

Moja Slovenija / September 2009

turistom ter vsem občankam in občanom) omogočen brezplačen brezžični dostop do interneta prek vseh naprav, ki vsebujejo brezžične vmesnike. 7. avgusta, se je na Raki na Dolenjskem v okviru tamkajšnjega krajevnega praznika odvil že peti Cvičkov večer. Letos predvsem v znamenju Cvičkovega dvora. Kralji, princese in ambasadorji cvička naj bi namreč odslej delovali bolj povezano, njihova naloga pa bo promocija dolenjskega posebneža po številnih vinskih prireditvah po Sloveniji. Na Kredarici v kapeli Matere Božje je bila tradicionalna sveta maša v počastitev cerkvenega praznika Marije Snežne. Prvo kapelo je tam leta 1896 zgradil takratni župnik na Dovjem Jakob Aljaž. Leta 1952 so jo neznanci porušili, 40 let pozneje pa je bila namesto nje zgrajena današnja kapela. 8. avgusta letos se je protesta proti prestavitvi Aljaževega stolpa v muzej, ki ga je na Triglavu pripravila civilna iniciativa Prijatelji Triglava, udeležilo približno sto ljudi. Na 2864 metrih nadmorske višine pa se je zbralo tudi še enkrat toliko obiskovalcev. Z odprtjem prenovljenega prostora Nogometnega kluba Peca in razstave del domačih klekljaric se je 14. avgusta v Črni na Koroškem začel 54. koroški turistični teden. Ena najstarejših tovrstnih prireditev v Sloveniji je v desetih dneh ponudila okoli 60 prireditev. Osrednji dogodek vsakoletnega turističnega tedna je celodnevni kramarski sejem. Cankarjeva založba je izdala Sodobno slovensko kuharico, ki je naslednica Velike slovenske kuharice sestre Felicite Kalinšek, ki je prvič izšla pred 141 leti. Novo izdajo odlikujejo barvne fotografije, posodobljeni recepti in večji format. Sodobna slovenska kuharica vsebuje več kot tisoč tradicionalnih slovenskih receptov, od predjedi do sladic. Recepti so posodobljeni v skladu z novimi kuharskimi trendi in zdravim načinom prehrane.

Slovenski in tuji vlagatelji si zdaj resno prizadevajo, da bi najpozneje v dveh letih dobili dovoljenja za tri otočke pred Izolo in začetek gradnje velikega turističnega naselja, kakršnega še ni na Jadranu. Če bi ga uresničili, bi Izola popolnoma spremenila podobo in se namesto nekakšne turistično-industrijske dvoživke spremenila v največje slovensko obmorsko turistično središče, ki bi zaradi treh novih otočkov Slovenijo obogatilo s skoraj 12 kilometri nove morske obale. V sklopu Festivala Ljubljana se je v Križankah odvil koncert pevca Vlada Kreslina. Gosta večera sta bila italijanska pevka Gabriella Gabrielli in pevski zbor Srednje šole Slovenska Bistrica. Vlado Kreslin, ki vedno znova navduši tako domače kot tudi tuje občinstvo, je na Festivalu Ljubljana nastopil že »najmanj 17-krat«. Letos pa je napočil čas še za osemnajsti nastop. Slovenski festival domače zabavne glasbe na Ptuju je najstarejša tovrstna prireditev v Sloveniji. Začel se je leta 1969, ko so na Ptuju praznovali 1900. obletnico kraja. Doslej je na festivalu nastopilo okoli tristo ansamblov iz Slovenije in iz zamejstva. Festival je pomemben za promocijo Ptuja, saj ga neposredno prenašajo TV Slovenija, TV Maribor, Radio Maribor in Radio Ptuj. V Hiši kulinarike Jezeršek v Sori pri Medvodah so pripravili šesto državno tekmovanje za izbor najboljše zaščitene kranjske klobase. Pri strokovni javnosti je največ odobravanja požel izdelek Mesarije Arvaj iz Britofa, Kranj, javnost pa je najraje v usta dajala klobaso mariborskih Košakov. Njena pot sega tudi v vesolje, saj jo je s sabo vzela ameriška astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams.

Še več avgustovskih dogodkov najdete na spletni strani www.MojaSlovenija.net.

ZABELEŽILI SMO naj, zanimali toliko, kot se danes zanimate zame, bi bil danes res srečen večer,« se je nato oglasil Boris Pahor in se obenem vsem zahvalil za slavnostni sprejem. Nato se je dotaknil različnih tem, njegove besede pa so večkrat prekinjali bučni aplavzi.

Visok jubilej Borisa Pahorja 26. avgusta se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odvila slovesnost ob počastitvi 96-letnice Borisa Pahorja, velikega pisatelja, publicista, akademika, viteza legije časti Francoske republike, Slovenca leta 2008, ki je bil letošnjega januarja predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo. Ob njegovem visokem jubileju pa je izšlo tudi pet knjig njegovih Izbranih del pod okriljem Cankarjeve založbe in Mladinske knjige. 26. avgusta je Linhartova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani pokala po šivih. Številni obiskovalci, med katerimi je bilo mogoče opaziti tudi veliko pomembnih političnih osebnosti, so se zbrali, da bi lahko večer preživeli z Borisom Pahorjem, ki je prav ta dan praznoval 96. rojstni dan. Uvodoma je pisatelja ter vse prisotne pozdravil predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič, ki je predstavil namen srečanja – Pahorjev visok jubilej ter

izid njegovih petih Izbranih del. Z dobrimi željami je nadaljevala ministrica za kulturo Majda Širca, ki je Pahorju zaželela veliko zdravja in pisateljskih moči, ki bi vsem nam omogočile še veliko dobrega branja. Nato je beseda prešla v roke slavistke in literarne zgodovinarke dr. Tatjane Rojc. O izbranih delih je spregovoril tudi urednik Zdravko Duša, sledil mu je vsestranski kulturnik Evgen Bavčar. »Če bi se za slovensko skupnost, ki živi zu-

Zahteva po enotnem znanju o naši zgodovini Med drugim je spregovoril o fašizmu in o tem, kako je o njem že velikokrat govoril italijanskim dijakom, ki pa so se njegovim besedam le čudili. »A na žalost o tem vedo malo povedati tudi slovenski dijaki. To je velik minus. Ta sedaj enotni kulturni prostor zahteva tudi enotno znanje o naši zgodovini,« je še dodal. Dotaknil se je tudi požiga Narodnega doma in poudaril, da je bilo najhuje to, da je bilo treba postati nekdo drug. »Pri tem pa ne gre le za požig, vprašanje je dosti hujše. Da ne smeš več govoriti slovensko, da moraš spremeniti ime, da moraš postati nekdo drug. Sam te razcepljenosti nisem prenesel.« Omenil je, da je kar dvakrat ponavljal prvi letnik italijanske šole in se šele kasneje naučil živeti kot dvojnik, na zunaj nekdo drug, na znotraj Slovenec. Povedal je tudi, kako so njegova dela našla pot med bralce, in se ob tem iskreno zahvalil prijatelju Evgenu Bavčarju, ki je dvaindvajset let star italijanski prevod Nekropole odnesel francoskim založnikom, ki so nato z objavo francoskega prevoda omogočili Pahorjevo mednarodno prepoznavnost. »Ne spodobi se, da se hvali prisotne, a danes mi ne preostane drugega,« je iskrivo dodal. Za vse tiste, ki se nikoli niso vrnili Spregovoril je tudi o Edvardu Kocbeku in se z njegovim stavkom »Vsi mi smo krivi« vrnil k temi neenotnega zgodovinskega spomina. »Še vedno ni zgodovinskega priznanja, čeprav bi moralo biti. Mladina bi morala poznati obe strani,« je poudaril. Spomnil se je tudi na vse taboriščnike, ki so jim bile namenjene tudi zadnje besede. Želel je, da bi bil aplavz za vse tistim, ki jih ni več in ne morejo več govoriti. Zadnji in najdaljši aplavz je bil tako na Pahorjevo prošnjo posvečen vsem tistim, ki se nikoli niso vrnili. Uredništvo

Moja Slovenija / September 2009

ZABELEŽILI SMO

21. Romanje na Sv. Višarje Na prvo avgustovsko nedeljo, radodarno obsijano s soncem, so se na tradicionalnem 21. romanju na Svetih Višarjah zbrali številni Slovenci od blizu in daleč. Romanje treh Slovenij ni privabilo le navdušenih romarjev iz zamejstva in domovine, temveč je bilo tam moč srečati tudi Slovence iz obeh Amerik, Avstralije ter ostalih držav Evrope. Udeleženci so se lahko na skoraj 1800 metrov visoke Svete Višarje podali peš. Najbolj zavzeti so se zato v Žabnicah zbrali že ob 8.00 zjutraj in se ob premišljevanju križevega pota odpravili proti vrhu. Večina romarjev pa se je k cerkvi raje povzpela z gondolo, ki že od petdesetih let dalje povezuje vrh s Kanalsko dolino. Kljub temu njihovo razpoloženje ni bilo nič manj veselo. Za dobro vzdušje so poskrbeli tudi organizatorji – Rafaelova družba skupaj z Zvezo evropskih izseljenskih duhovnikov, ki so za ta dan pripravili pester program. Najprej (ob 10.30) je bilo mogoče prisluhniti predavanju etnologa in sociologa Silvestra Gabrščka, ki je nosilo naslov »Kje so meje?«. Ob 12.00 so se udeleženci zbrali pri slovesni sveti maši, ki jo je ob somaševanju izseljenskih in drugih duhovnikov daroval koprski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Ker je bila cerkev, posvečena Materi Božji, za vse prisotne pretesna, so mnogi maši prisluhnili kar iz njene okolice. Nato je ob 13.00 sledil kulturni program z družabnim srečanjem, kjer je bilo poskrbljeno tudi za okrepčilo. Krepitev narodnih in verskih korenin Pri slovesni maši, ki jo je vodil škof Jurij, je maševalo še 16, večinoma izseljenskih duhovnikov. Škof je med drugim v nagovoru poudaril, da je »glavna korenina Cerkve, krščanstva, vsake prave vere, vsakega izmed nas – oltar«. Poudaril je še, da je glavno duhovnikovo mesto pri oltarju, potem pa šele vse drugo. Omenil je trojno službo duhovništva in nadaljeval: »Bistveni namen tako duhovništva kakor evharistije pa je zbiranje Božjega ljudstva.« Zahvalil se je vsem zbranim duhovnikom, tako izseljenskim, zamejskim kot tudi domačim, da vztrajno obiskujejo in zbirajo svoje rojake ter krepijo njihove narodne in verske korenine. Današnje slovenstvo preveč zaposleno s preteklostjo V kulturnem programu, ki so ga z ubranim petjem popestrili Dobrovski fantje pod vodstvom Boruta Dolinarja, je prvi vse prisotne nagovoril slovenski veleposlanik v Italiji dr. Andrej Capuder.

Moja Slovenija / September Avgust 20092009

Med drugim je poudaril, da podoba Slovenije v Italiji ni bila še nikoli boljša kot sedaj. »V preteklosti nas je prav vse ločevalo, danes pa je tega veliko manj,« je dodal. Spregovoril je tudi o tem, kam plove današnja Slovenija. Menil je, da je današnje slovenstvo preveč zaposleno s preteklostjo. »Bil bi čas in prišel bo čas, ko se bomo prenehali ozirati nazaj, kot človek, ki se rad spotakne ob lastno senco. Ob tem znamo biti krivični … Današnji generaciji želim, da bi poznala preteklost, a gledala tudi naprej, ven iz sebe,« je še dodal. Pozdrav z vzvišenega koščka slovenske zemlje Za njim je besedo povzel Rudi Merljak iz Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je udeležence pozdravil v imenu ministra, pristojnega za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjana Žekša in v svojem imenu. Izrazil je veliko zadovoljstvo, da lahko vse pozdravi s tega »vzvišenega koščka slovenske zemlje, kjer je začutil posebni duh«. »Višarsko slovenstvo ni stvar preteklosti, ampak je vir trajnega navdiha za prihodnost,« je poudaril. V imenu stranke Nova Slovenija je nato spregovoril Klemen Žumer, ki je s posebno energijo nagovoril tudi mlade. Spregovoril je o preteklih štirih dneh, ko so skupaj z udeleženci Višarskih dnevov razmišljali o tem, kako bi lahko mladi z novimi idejami povezali narod. »Čeprav imamo svojo slovensko državo, za kar smo zelo hvaležni, nimamo še enotnega slovenskega naroda. Pripravljeni pa smo za to veliko narediti in veseli bomo, če nam boste pri tem pomagali.« Sledil je pozdrav patra Cirila Božiča iz Avstralije, zaključne besede pa so pripadle duhovniku Janezu Riharju, nekdanjemu ravnatelju Rafaelove družbe. Sončno popoldne se je nadaljevalo ob veselem druženju, še preden pa so se romarji spustili v dolino, so si mnogi od njih obljubili, da se leto osorej zopet snidejo. Besedilo in foto: EM

INTERVJU: dr. Lučka Kajfež Bogataj

»Človek ni bil nikoli bitje, ki bi znal trajnostno ravnati z naravo« Lučka Kajfež Bogataj, redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica Centra za agrometeorologijo, priznana in uveljavljena klimatologinja, se že dolga leta ukvarja s problematiko podnebnih sprememb, ki v zadnjem času sprožajo vedno bolj pereča vprašanja. Do lanskega leta je gospa Kajfež Bogatajeva sodelovala tudi v Mednarodnem odboru za podnebne spremembe Združenih narodov s sedežem v Ženevi (IPCC), ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir ter obenem širšo javnost opozoril, da so podnebne spremembe postale velik globalni problem, ki se tiče nas vseh. »Žal človek ni bil nikoli bitje, ki bi znal trajnostno ravnati z naravo. Vsi ti miti, kako je bil človek prijazen do narave, ne držijo. Običajno je šel človek do konca. Vendar je bilo v tistih časih narave dovolj, ljudi pa malo. Ljudje so se lahko preselili z enega kraja na drugega in začeli na novo. Sedaj pa to ni več možno. Svet je poln in načet,« je med drugim v pogovoru za našo revijo povedala gospa Kajfež Bogatajeva. Ste redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica Centra za

agrometeorologijo, priznana in uveljavljena klimatologinja. Nam lahko nekoliko podrobneje predstavite vaše delo in področje vašega preučevanja? V Sloveniji je relativno malo znanstvenikov, ki se ukvarjamo s klimatologijo, kamor sodijo tudi podnebne spremembe. Tudi celotna meteorološka stroka je razmeroma majhna. Sama se s to problematiko ukvarjam približno 16 let. Opravljam raziskovalno delo, skrbim pa tudi za ozaveščanje ljudi. Zdi se mi, da je ozaveščanje zelo pomembno, zato sem na svoja rame-

na prevzela tudi ta del. Pišem poljudne članke, nastopam tudi v medijih. Mislim, da to enostavno mora nekdo početi, saj so podnebne spremembe preveč urgentna problematika, da bi se z njo odlašalo. Klimatologijo tudi učim. Te predmete predavam na Biotehniški fakulteti ter tudi na Fakulteti za matematiko in fiziko. Problematika podnebnih sprememb je zelo široka in znotraj nje se ukvarjam z dvema področjema, eno so regionalni podnebni scenariji oziroma kako se bo podnebje razvijalo. Ne v globalni skali,

Moja MojaSlovenija Slovenija//September December 2008 2009

ampak na območju Srednje Evrope oziroma kar Slovenije. Predvsem pa se ukvarjam s posledicami podnebnih sprememb, tudi z naravnimi nesrečami. Kaj na primer pomenijo za kmetijstvo, za vodo, za zdravje. In seveda kako se temu prilagoditi. V letih 2002–2008 ste delovali v zelo pomembnem Mednarodnem odboru za podnebne spremembe Združenih narodov s sedežem v Ženevi (IPCC). Kako se je pričelo vaše sodelovanje v tem odboru? Res je, sodelovala sem v ožjem odboru, kjer nas je bilo 33. Bila sem podpredsednica ene izmed skupin. Vsakega, ki sodeluje v takem odboru, mora najprej predlagati posamezna država. Tudi mene je predlagala država Slovenija. Nekatere večje države seveda predlagajo več kandidatov, zato nas je bilo zelo veliko. Na koncu pa na podlagi referenc in profila IPCC izbere primerne kandidate. Tudi sedaj še vedno delujem tam, ampak ne na tako visokem položaju, saj se vsakih šest, sedem let ti odbori zamenjajo, da se ne bi vanje prikradla kakšna neobjektivnost. Leta 2007 ste v omenjenem Odboru prejeli Nobelovo nagrado za mir. Tako je tudi Slovenija dobila košček te velike nagrade. Občutki so bili gotovo zelo lepi? Bila sem seveda zelo vesela, še sama nisem mogla verjeti. Poudariti pa moram, da veliko ljudi misli, da so vse Nobelove nagrade iste vrste. Vendar je Nobelova nagrada za mir nekaj posebnega. V prvi vrsti ni namenjena ljudem, ampak je opozorilo na neki globalni problem. Podeljena je bila torej problematiki podnebnih sprememb, zato je mi nismo občutili, kot da smo nagrajeni kot znanstveniki, ampak smo bili zelo zadovoljni, da je svetovna javnost prepoznala, da je tisto, s čimer se ukvarjamo, velik globalni problem. Prepoznavnih ženskih znanstvenic, ki bi bile uveljavljene tudi v širši javnosti, ni prav veliko. Ste na vaši karierni poti kot ženska naleteli na kakšne težave, ki bi bile moškim mogoče prihranjene? Težko odgovorim na to, mislim, da sem sama imela zelo veliko srečo. Vendar to nikakor ni pravilo. Imela sem zelo spodbujevalnega prejšnjega profesorja oziroma »šefa«. Zelo mi je pomagal in me ni niti za trenutek oviral. Tudi v IPCC-ju zelo pazijo, da je med njihovimi vrstami veliko žensk, kajti ženske odpirajo drugačen pogled, opozarjajo na stvari, na katere moški pozabljajo. Sem pa pri svojem delu srečala na desetine žensk, ki niso imele te sreče. Ženske imajo navadno precej večje težave, ne sicer pri samem raziskovalnem delu ali pomembnih odkritjih, temveč pri tem, da se njihovo delo prepozna, da se jih nagradi ter da se jih nekako postavi v ospredje. Zelo pogosto moški poberejo smetano. To sem videla na lastne oči. Pa se vrniva k vašemu področju preučevanja, natančneje k podnebnim scenarijem. Kaj se v prihodnjih desetletjih obeta Sloveniji? Regionalni klimatski scenariji vedno temeljijo na globalnih scenarijih. Te globalne scenarije, ki veljajo za celo Zemljo, je treba

Moja Slovenija / September 2009

INTERVJU: dr. Lučka Kajfež Bogataj najprej prenesti na neko majhno območje. So vedno v množini, saj ne moremo z gotovostjo vedeti, kako se bo človeštvo obnašalo, pa tudi podnebni sistem je zelo kompleksen. Zato se klimatologi vedno odločamo za računanje na podlagi različnega obnašanja ljudi, različne energijske rabe, različnega števila ljudi na svetu. Ne moremo zagotovo reči, ali nas bo leta 2050 devet, deset ali enajst milijard. Zgodi pa se, da mediji te naše scenarije, ki so pravzaprav enako verjetni, velikokrat preimenujejo v črne ali v najblažje scenarije. Če pogledamo scenarij, v katerem bi resno vzeli podnebne spremembe, zmanjšali našo porabo fosilnih goriv, prebivalstvo ne bi naraščalo s tako stopnjo kot do sedaj, globalizacija bi se upočasnila, ljudje bi se obnašali bolj ekološko, skratka, da bi z eno besedo zmanjšali vpliv na podnebni sistem, potem bi se v Sloveniji do leta 2050 ogrelo za kakšno dodatno stopinjo. Ta scenarij je seveda najmilejši. Če pa pogledamo drugo skrajno možnost, da delamo tako, kot smo navajeni, da je glavna poanta v življenju materialno bogastvo, ki sloni na izkoriščanju naravnih virov, potem smo na plus tri stopinje do leta 2050. To je zelo veliko. V klimatskem smislu je plus tri stopinje razlika med Ljubljano in Dubrovnikom. Večkrat poudarjate, da podnebne spremembe niso le povečana temperatura, temveč tudi drugi dejavniki. Kako pa kaže z njimi? Tako je, k scenarijem spadajo tudi razporeditve padavin, ki so težje napovedljive. Pri temperaturi ni dvoma, ta bo gotovo šla navzgor. Pri padavinah pa kaže, da bi Slovenija, glede na svojo lego, lahko pozimi dobila več padavin, poleti pa bistveno manj. To pomeni, da se vsota padavin letno ne bi spremenila, a bi na nas ravno tako zelo vplivala. Čakajo nas torej toplejše zime z več padavin ter poletja z visokimi temperaturami in sušo. Kar pomeni hude probleme z vodo, tudi v Sloveniji, kjer imamo vode pravzaprav preveč. K tem scenarijem pa je nujno treba prišteti tudi povečano ekstremnost vremena. Dogajale se bodo stvari, ki se že dogajajo. Sama vedno izpostavljam Log pod Mangartom, Železnike in pa leto 2008, ko je

bilo število neurij v Sloveniji največje v zadnjih 150 letih, odkar imamo meritve. Pa tudi intenzivnost teh neurij je bila taka, da je ljudje ne pomnijo. Skratka, od velikosti toče do hitrosti vetra. Tudi letošnje poletje so zaznamovale številne ujme. To se seveda ne dogaja le pri nas, povsod po svetu vreme preseneča in žal tudi ubija. V zadnjem stoletju se je odnos do narave in vremenskih pojavov nasploh zelo spremenil. Veliko ljudi se obnaša, kot da narava nanje nima in ne more imeti nobenega vpliva. Zakaj menite, da je prišlo do tega premika v človeški miselnosti? Če pogledamo 50 let nazaj, so bili ljudje veliko bolj odvisni od stanja v naravi. Stopnja urbanizacije je bila nizka, stopnja kmetijstva je bila večja, in vreme je bilo relativno odločilen dejavnik pri prehrani, ogrevanju ... Danes je seveda drugače. Dvigneš telefon, in ti pripeljejo kurjavo, greš v trgovino in kupiš hrano, sedeš v avto in se zapelješ, kamor želiš. Tako se sploh v mestu zdi, da vreme ni več tako pomembno. Vzrok je tudi v lažnem občutku, da je človek s svojimi tehnologijami neranljiv. Kar seveda ni res. Zaradi tehnologij smo še ranljivejši. Ko odpovedo, nimamo nobene alternative. Opažam pa, da v zadnjih letih ljudem ni več tako vseeno. Trend se obrača, saj ljudje vidijo, kaj lahko vreme naredi. V ljudi se je ponovno zalezel strah. Žal iz napačnih motivov. Postalo nas je strah, a večina ljudi še vedno ravna, tako kot so bili navajeni doslej. Koliko časa bo po vašem moralo preteči, da bo tudi posameznik začel dejansko spreminjati svoje življenje in se začel obnašati bolj ekološko? Če gledam optimistično, bi lahko do tega širšega premika prišlo z ozaveščanjem in izobraževanjem, pa ne le mlade generacije, ampak tudi tistih, ki so na visokih položajih v naši državi. Mnogi menijo, da bi lahko bila trenutna gospodarska kriza priložnost za začetek boljšega, drugačnega, bolj preudarnega ravnanja. Menite, da bi lahko gospodarska kriza vplivala tudi na izboljšanje ravnanja z okoljem?

Sama gospodarsko krizo in vremenske spremembe zelo povezujem. Vedno pravim, da so vzroki isti. Ko v produkte zastonj vgrajujemo naravo, se ne zavedamo, da smo pravzaprav že v minusu. Na Zemljo in njene obnovitvene sposobnosti gledamo, kot da jo imamo za 30 odstotkov več, čeprav je nimamo. In to se nam v obliki podnebnih sprememb vrača kot bumerang. V bankah se je delalo točno to. Posojal se je denar, ki ga ni bilo. Obstajala je enaka miselnost, da lahko virtualno prodajaš, česar nimaš. Glede na to, da ista miselnost združuje obe krizi, bi bilo treba rešitve iskati v spremenjeni miselnosti. Na primer, lahko bi delovna mesta, ki smo jih izgubili, vrnili kot zeleno industrijo. Če na primer neka dežela potrebuje sto tisoč novih delovnih mest, naj se ta mesta poiščejo v industriji obnovljivih virov energije. Naj se izdelujejo vetrnice, solarne celice, električni avtomobili, energetsko učinkovite žarnice ... S tem bi dobili nova delovna mesta, hkrati pa se bo reševala tudi okoljska kriza. Veliko potujete v tujino, predavate na tujih univerzah in sodelujete na konferencah. Srečujete na svojih poteh tudi slovenske znanstvenike, profesorje, doktorje, uveljavljene v svetu? Se srečamo in se tudi skušamo poiskati. Sama na teh poteh zelo promoviram Slovenijo, mislim, da so promocije skozi dobro znanost najboljše. Za še boljšo povezanost pa bi bilo dobro imeti neke vrste podatkovno bazo vseh naslovov, kontaktov, področij, s katerimi se naši znanstveniki ukvarjajo v tujini. In ki bi bila dostopna tistim, ki jo potrebujemo, na primer raziskovalcem, učiteljem, politikom ... Tako bi jih lahko takrat, ko bi potrebovali kakšen nasvet, kontaktirali. Če bi seveda bili za to, ampak mislim, da bi bili. Zdi se mi zelo velika škoda, da tega nimamo. Tudi naše študente imamo včasih možnost poslati v tujino, in takrat bi taka pomoč zelo prav prišla. EM Foto: Anže Cigoj Intervju si lahko v celoti preberete na www.MojaSlovenija.net

Moja MojaSlovenija Slovenija//September December 2008 2009

Pred stavbo Urada RS Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu na Komenskega 11 v Ljubljani.

Pogled nazaj ... Novembra letos bo minilo 15 let, odkar je bil v okviru Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije ustanovljen samostojen upravni organ – Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V duhu bližajoče se obletnice smo se zato odločili, da nekoliko pobližje predstavimo delovanje in razvojno pot Urada, tega za Slovence v zamejstvu in po svetu zelo pomembnega državnega organa. Na spletni strani Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (http://www.uszs.gov.si), ki ga od letošnje pomladi dalje lahko obiščete na novem naslovu (Komenskega ulica 11 v Ljubljani), je področje njegovega delovanja opredeljeno z naslednjimi besedami: »Urad opravlja naloge, ki zadevajo slovensko manjšino v sosednjih državah ter slovenske zdomce in izseljence po svetu. Vzdržuje stalne stike s slovenskimi manjšinskimi, zdomskimi in izseljenskimi organizacijami; vzpodbuja njihovo kulturno, prosvetno, gospodarsko in drugo povezovanje z matično državo; organizira posvete, seminarje, natečaje itd. Prek javnih razpisov zagotavlja finančno pomoč RS za programe in projekte Slovencev v zamejstvu in po svetu in za sodelovanje

Moja Slovenija / September 2009

z njimi. Urad je zadolžen tudi za spremljanje in koordiniranje dejavnosti pristojnih ministrstev na področju sodelovanja s Slovenci zunaj RS.« Od lanske jeseni Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po sveti vodi minister, akademik prof. dr. Boštjan Žekš, pri njegovem delu pa mu pomaga državni sekretar dr. Boris Jesih. Pogovora z njima si je bilo mogoče prebrati v decembrski (leto 2008) ter februarski številki (leto 2009) revije Moja Slovenija. O sedanjosti in prihodnosti Urada pa bosta natančneje spregovorila tudi v novembrski številki, ob 15-letnici delovanja Urada. Za podrobnejšo predstavitev preteklega delovanja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa smo se obrnili na Rudija Merljaka, sekretarja in vodjo

sektorja na Uradu, ki je aktivno sodeloval že pri ustanavljanju tega organa. Kako se je začelo? Prvi minister, pristojen za odnose med matično domovino in Slovenci zunaj njenih meja, je bil imenovan med Demosovo vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle. Minister brez resorja (in tudi brez urada ali kakršnekoli druge upravnoorganizacijske strukture) je leta 1990 postal dr. Janez Dular, znani slovenist in strokovnjak za jezikovne žanre. Dr. Dular je bil v letih 1996 in 1997 tudi minister za kulturo. Po osamosvojitvi Slovenije in padcu Demosove vlade aprila leta 1992 je bil na Dularjevo mesto imenovan prof. dr. Janko Prunk, ki je delo ministra opravljal v času prve vlade dr. Janeza Drnovška. Ko-

TEMA MESECA: Ob 15-letnici ustanovitve Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu nec leta 1992, po drugih demokratičnih parlamentarnih volitvah, pa so se zadeve na področju organiziranega sodelovanja s Slovenci zunaj Republike Slovenije pomembno spremenile. Že pred volitvami je bil namreč sprejet nov zakon o vladi, ki je število ministrov oziroma vladnih resorjev močno skrčil. Področje sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu se je preneslo v okvir zunanjega ministrstva. Sektor za Slovence po svetu V okviru Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije se je tako formiral Sektor za Slovence po svetu. Kot ena izmed več kot dvajsetih organizacijskih enot zunanjega ministrstva je omenjeni sektor imel dokaj majhno veljavo. Da pa zmanjšanje pomena tega področja le ne bi bilo preveliko, so na ministrstvu imenovali še enega državnega sekretarja, ki je bil pristojen izključno za sodelovanje s Slovenci zunaj matične domovine. Tako je bil v začetku leta 1993 na to funkcijo imenovan prof. dr. Peter Vencelj. Kakšen mesec kasneje je na Sektor za Slovence po svetu prišel tudi Rudi Merljak, ki je svoje začetke opisal takole: »Ko sem pričel z delom v Sektorju, sem takoj ugotovil, da bi bilo treba področju sodelovanja med matično domovino in Slovenci zunaj njenih meja dati večjo težo in tudi ustreznejši formalni organizacijski okvir. Gospod Vencelj mi je, kot izredno odprt človek, predlagal, da o tem razmislim in ponudim rešitev. K stvari sem pristopil zares zavzeto in natančno izdelan predlog primerne organiziranosti oblikoval zelo hitro. Predlagal sem, da se to področje organizira kot poseben, samostojen upravni organ v sestavi zunanjega ministrstva.« Samostojen upravni organ v sestavi zunanjega ministrstva Samostojen upravni organ v sestavi ministrstva bi namreč imel veliko več veljave in pristojnosti. »Predlog, ki sem ga kot rečeno že po nekaj dneh službovanja v Sektorju za Slovence po svetu predstavil dr. Venclju, je pri njem naletel na popolno odobravanje. Nato je bilo treba za to idejo pridobiti še zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, kar sicer ni bilo prav enostavno, večjih težav pa tudi ni bilo. Ker se je

notranja struktura vladnih organov tedaj še spreminjala z zakonom, ki ga je moral sprejeti Državni zbor Republike Slovenije, je bil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ustanovljen z Zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev, in sicer novembra leta 1994,« je o ustanovitvi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu spregovoril gospod Merljak. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je nato v tej obliki obstajal več kot desetletje, ko pa je leta 2004 na oblast prišla vlada, ki jo je vodil Janez Janša, je med svojimi prvimi potezami sprejela

odločitev, da se Urad izvzame iz okvira zunanjega ministrstva in se ga vzpostavi kot samostojno vladno službo. Tako je prišlo do upravnoorganizacijske in statusne spremembe. Urad je bil vzpostavljen s statusom samostojne vladne službe in podrejen neposredno predsedniku vlade. Urad od decembra leta 2004 tako ne sodi več pod nobeno ministrstvo. Prvi predstojnik Urada kot samostojne vladne službe je bil državni sekretar Franc Pukšič, ki je to nalogo opravljal slabo leto dni, za njim pa je Urad tri leta vodil državni sekretar Zorko Pelikan. V času državnega sekretarja Pukšiča (na vladi) in v času državnega sekretarja Pelikana (v parlamentu) je bil

Rudi Merljak, sekretar in vodja sektorja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je aktivno sodeloval že pri ustanavljanju tega organa.

Moja Slovenija / September 2009

TEMA MESECA spraševali, ali bo mandatar upošteval omenjeno določbo ali ne. Premier Pahor se je določbe držal in ministra, pristojnega za Slovence v zamejstvu in po svetu, tudi zares izbral. Kot enakopraven član vladne ekipe je bil na to mesto izvoljen akademik prof. dr. Boštjan Žekš. Vir: andragosko-drustvo.si

sprejet tudi Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, katerega osnutke je Rudi Merljak pripravljal že v prvi polovici in sredini devetdesetih let. Zakon ima v 14. členu določbo, da to področje vodi minister. Ko se je jeseni 2008 oblikovala sedanja vlada, so se mnogi

Na čelu Urada dr. Boštjan Žekš Minister na čelu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je pripomogel k novi simbolni vrednosti in pozitivnim spremembam. Slovenci doma in zunaj meja naše dežele lahko vidijo, da ima to področje veliko težo. Ogromno je namreč področij življenja in

dela, ki v vladi niso zastopana. Tudi ostali segmenti oblasti sedaj to področje delovanja jemljejo resneje. Več je tudi zanimanja javnosti, kar obenem pripomore k boljšemu pretoku informacij. EM Foto: Janez Dolinar in arhiv Moje Slovenije

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je nastal v skladu z ustavno obveznostjo, ki Republiki Sloveniji nalaga posebno skrb za Slovence zunaj njenih meja. Urad opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakov v zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje, svetovanje in pomoč glede pravne zaščite. Njegove prioritete so: • Skrb za slovensko identiteto – trajno prizadevanje za ohranitev in krepitev slovenskega jezika in slovenske kulture ter za povezanost z Republiko Slovenijo.

Prvi minister, pristojen za odnose med matično domovino in Slovenci zunaj njenih meja, je bil imenovan med Demosovo vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle. Minister brez resorja je leta 1990 postal dr. Janez Dular.

V začetku leta 1993 je bil na funkcijo državnega sekretarja, ki je bil v okviru Zunanjega ministrstva pristojen izključno za sodelovanje s Slovenci zunaj matične domovine, imenovan prof. dr. Peter Vencelj.

• Oblikovanje pristopa do slovenskega zamejstva – uveljavljanje državniškega odnosa do slovenskega zamejstva in spoštovanje celovitosti posameznih narodnih skupnosti v sosednjih državah; graditev odnosov – mimo strankarskih in dnevnopolitičnih interesov – z dolgoročnim, trajnim in stalnim demokratično-partnerskim pristopom. Priznavanje avtonomnosti avtohtonih slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah. • Sodelovanje med Slovenci v zamejstvu in po svetu ter matično državo – spodbujanje najrazličnejših oblik sodelovanja s Slovenci zunaj Republike Slovenije. Spodbujanje stalnega sodelovanja Slovencev v zamejstvu in po svetu pri oblikovanju aktov in programov, ki jih zadevajo; tudi s pomočjo dveh stalnih svetov pri predsedniku vlade. • Čezmejno povezovanje – prizadevanje za močno čezmejno povezovanje s tistimi predeli sosednjih držav, kjer živijo avtohtone slovenske narodne skupnosti. Upoštevanje interesov slovenskih zamejskih skupnosti v prometni, gospodarski in regionalni politiki Republike Slovenije ter pri črpanju sredstev iz strukturnih skladov EU.

Prvi predstojnik Urada kot samostojne vladne službe je bil državni sekretar Franc Pukšič, ki je to nalogo opravljal slabo leto dni.

Moja Slovenija / September 2009

Za Francem Pukšičem je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu tri leta vodil državni sekretar Zorko Pelikan.

Na področju sodelovanja s Slovenci zunaj Republike Slovenije je Urad zadolžen tudi za spremljanje in koordiniranje dejavnosti ostalih vladnih resorjev.

SLOVENCI V ITALIJI

Na Tržaškem 24. Kraška ohcet V Repnu pri Trstu je od 26. do 30. avgusta potekala že 24. Kraška ohcet, ki se uvršča med največje slovenske etnografske prireditve v Italiji. Praznika se z velikim zanimanjem udeležijo številni obiskovalci, saj si je mogoče na nedeljskem shodu, v katerega je vključenih več sto oseb, ogledati številne pisane tržaške noše. Letos sta si usodni da dahnila novic (ženin) Dean Furlan in novica (nevesta) Ivana Škrabar, ki prihaja prav iz Repna. Kraško ohcet, ki si jo je mogoče ogledati vsaki dve leti v zadnjem tednu avgusta, so pripravili Zadruga Naš Kras, Občina Repentabor in Kulturno društvo Kraški dom. Obred, ki je zaživel leta 1968, se naslanja na zgodovinske in etnološke zapise ljudskih ženitovanjskih šeg na Krasu v drugi polovici 19. stoletja. Od četrtka do nedelje lahko obiskovalci sledijo fantovski oziroma dekliški, na kateri se novoporočenca poslovita od svojih prijateljev, podoknici, ki jo bodoči ženin posveti svoji ljubi, prevozu nevestine bale v ženinovo hišo, in končno, v nedeljo, pravi kraški poroki, ki se je udeleži približno petsto oseb v ljudski noši. Poroka se odvija v cerkvi na Tabru, nakar se svatje v sprevodu sprehodijo do Repna, kjer jih v Kraški hiši čaka še obred predaje neveste. V okviru priprav na Kraško so dan pred začetkom na sedežu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) v Trstu pripravili krajšo slovesnost, med katero sta v imenu krovnih organizacij SKGZ in Sveta slovenskih organizacij (SSO) predsednika Rudi Pavšič in Drago Štoka ženinu Deanu Furlanu podarila poročno obleko. Uredništvo

Dr. Boštjan Žekš na 44. Seminarju za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji Minister akad. prof. dr. Boštjan Žekš se je skupaj z ministrom za šolstvo in šport dr. Igorjem Lukšičem v začetku septembra v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu udeležil odprtja 44. Seminarja za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Seminar okvirno zaobjema 450 vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev s šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter iz Dvojezičnega šolskega centra Špeter. Minister se je nato srečal tudi s predstavniki slovenskega šolstva v Italiji: s senatorko slovenskega rodu Tamaro Blažina, s Ksenijo Dobrilla in Mihaelo Pirih (ravnateljici v Trstu in Gorici, izvoljeni med šolniki v

Italiji), Tomažem Simčičem (vodja slovenskega urada na deželnem šolskem uradu v Trstu), Andrejo Duhovnik (pedagoška svetovalka RS za slovensko šolstvo v Italiji) in s predsednikoma obeh slovenskih

krovnih organizacij v Italiji Rudijem Pavšičem in Dragom Štoko. Vir: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

Moja Slovenija / September 2009

SLOVENCI NA KOROŠKEM

Bogata poletna kulturna bera koroških Slovencev Letošnje poletje je bilo na Koroškem zaznamovano s pisano paleto kulturnega dogajanja. Na Rebrci je v organizaciji Krščanske kulturne zveze Celovec od 20. do 25. julija in od 27. julija do 1. avgusta v znamenju tridesetletnega jubileja potekal Teden mladih umetnikov. V obeh tednih je sodelovalo po šestdeset mladih umetnikov, kar je bilo doslej največje število otrok, ki je ustvarjalo svoje umetnine s priznanimi umetniki. Letos so bili to Valentin Oman, Matic in Breda Varl, Barbara Möseneder, Katarina Hartman, Nežika Novak, Snježana Rehak Višnjić, Katja Kozjek, Simona Krajger in Izidor Štern. Ob tej priložnosti so izdali tudi brošuro z naslovom Srečna hiša. Otroci, ki so jih po starosti razvrstili v šest skupin, pa na rebrški Komendi niso le ustvarjali, ampak so se tudi igrali, delali (pomagali v kuhinji, pospravljali jedilnico…) in izboljševali znanje slovenščine. Porabju. To je najstarejša oblika čezmejnega druženja in povezovanja mladih iz Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske. Na likovni koloniji mladih – letošnja je bila devetintrideseta (izmenično jo pripravijo enkrat v Sloveniji, enkrat v Avstriji, Italiji in na Madžarskem), so slovenski otroci iz vseh omenjenih dežel ustvarjali na likovnem področju in spoznavali življenje manjšin zunaj Republike Slovenije. Kreativne počitnice V slovenskem primorju, natančneje v Piranu, pa se je na kreativnih počitnicah zbralo nad 50 otrok (šolarjev in dijakov) z avstrijske Koroške, ki so se tja odpravili v organizaciji Slovenske prosvetne zveze Celovec. V prvem tednu v avgustu so se izpopolnjevali v znanju slovenščine in se seznanjali z gledališko vzgojo. Na Rebrci je v organizaciji Krščanske kulturne zveze Celovec od 20. do 25. julija in od 27. julija do 1. avgusta potekal Teden mladih umetnikov.

Slikarski teden v Svečah V Svečah na avstrijskem Koroškem se je od 16. do 22. avgusta odvijal 29. slikarski teden. Začel se je v galeriji Gorše, kjer so se predstavili sodelujoči umetniki iz Slovenije, Italije in Avstrije. Otroci so v delavnici pod vodstvom Andreje Lepuschitz in Snježane Rehak Višnjić ustvarjali na temo »Odpri oči«. V drugih dveh delavnicah pa so mladi in odrasli pod vodstvom umetniških strokovnjakov Franca Brandla in Monike Pegam ustvarjali na temo »Potovanje s črto«.

na zveza prireja neprekinjeno že 35 let. Letošnjih delavnic – ki jih je Krščanska kulturna zveza organizirala v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo Celovec – se je udeležilo devetnajst skupin (nad dvesto otrok in mladostnikov) krajevnih društev iz Podjune, Roža, Celovca in iz Zilje. Za organizatorje so gledališke in lutkovne delavnice pomembne zaradi posredovanja znanja slovenščine, ozaveščanja mladih udeležencev delavnic, dviganja njihove samozavesti, kreativnosti …

Lutkovne delavnice v Ankaranu V Ankaranu so bile dva tedna (od 23. do 29. avgusta ter od 30. avgusta do 5. septembra) tradicionalne gledališke in lutkovne delavnice, ki jih Krščanska kultur-

Likovna kolonija mladih v Monoštru Slovenska prosvetna zveza Celovec pa je skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem od 23. do 29. avgusta organizirala likovno kolonijo mladih v Monoštru v

Moja Slovenija / September Marec 2009 2009

Ta roka bo kovala svet Slovenska prosvetna zveza Celovec pa je poskrbela tudi za odrsko predstavo. V okviru Evropske razstave v Pliberku so avgusta v pliberškem kulturnem domu pripravili odrsko produkcijo z naslovom Ta roka bo kovala svet. Predstavo, ki je bila v sedmih ponovitvah popolnoma razprodana, je režiral v Pliberku rojeni svetovno znani koreograf in režiser Johann Kresnik. Cikl cakl konec septembra Zanimivo dogajanje pa se bo nadaljevalo tudi v jesenskih dneh. V organizaciji Krščanske kulturne zveze Celovec bo v Šmihelu od 24. do 27. septembra potekal vseslovenski lutkovni bienale Cikl cakl. Tekmovalni festival lutkarjem pomeni isto kot Borštnikovo srečanje dramskim igralcem. Marija Primc Foto: arhiv KKZ

SLOVENCI NA KOROŠKEM / SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Dobrososedski odnosi mimo manjšine V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa je bila 20. avgusta novinarska konferenca, ki jo je na zelo aktualno temo »Dobrososedski odnosi mimo manjšine« sklical Narodni svet koroških Slovencev. Povoda za sklic te konference sta bila bližnji obisk avstrijskega zveznega kanclerja Wernerja Faymanna v Ljubljani (napovedan za 26. avgust) ter pravni škandal okoli dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem.

Predstavniki NSKS so na novinarski konferenci pozvali slovensko vlado naj uvrsti zagotavljanje manjšinskih pravic v vrh srečanja, ki je 26. avgusta potekal med slovenskim premierjem Borutom Pahorjem in avstrijskim kanclerjem Wernerjem Faymannom. Predstavniki NSKS (predsednik Karel Smolle, podpredsednik mag. Rudi Vouk in politična tajnica dr. Angelika Mlinar) so slovensko vlado opozorili na kršitev pravic koroških Slovencev, ki se nanašajo na ne tako časovno oddaljen pravosodni škandal, ki je razkril hude nepravilnosti v avstrijskem sodstvu pri ustavitvi preiskave proti koroškemu deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju zaradi suma zlorabe uradnega položaja pri dvojezičnih tablah. Predstavniki NSKS so na novinarski konferenci pozvali slovensko vlado, »naj neha tiščati glavo v pesek in uvrsti zagotavljanje manjšinskih pravic v vrh srečanja, ki je 26. avgusta potekal med slovenskim premierjem Borutom

Pahorjem in avstrijskim kanclerjem Wernerjem Faymannom«. Avstrija glede na nespoštovanje Avstrijske državne pogodbe, nastale leta 1955, ki v sedmem členu določa pravice slovenske manjšine na Koroškem, po prepričanju podpredsednika NSKS Rudija Vouka ni pravna država. Slovenija je naslednica te Avstrijske državne pogodbe, zato ne gre več le za notranjo zadevo Avstrije. Predstavniki NSKS so tako od Slovenije zahtevali, da kot naslednica omenjene pogodbe uresniči svoje pravice. Predstavniki NSKS so pozdravili sklepe, sprejete julija na skupni seji Odbora DZ za zunanjo politiko in Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Omenjeni odbor in komisija od predse-

dnika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja pričakujeta, da avstrijskega zveznega kanclerja Wernerja Faymanna opozori na spoštovanje Avstrijske državne pogodbe, predvsem njenega sedmega člena. Člani odbora in komisije so izpostavili potrebo po reformi organizacijske strukture organizacij Slovencev na Koroškem, ki bi pripomogla k učinkovitejšemu uresničevanju ustavnih pravic slovenske manjšine v Avstriji. Rudi Vouk vidi lažjo uresničitev pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, v okviru teh pa čimprejšnjo ureditev problema dvojezičnih napisov na osnovi določb avstrijskega ustavnega sodišča, na meddržavni ravni. Če pa se to ne doseže, pa je po njegovem mnenju potrebna internacionalizacija. Kako? To vprašanje je možno rešiti na mednarodni ravni. Slovenija je namreč polnopravna članica vrste mednarodnih organizacij: EU, ZN, Sveta Evrope in Ovseja, je dejala dr. Angelika Mlinar. Če se to vprašanje ne bo v kratkem rešilo, bodo sami letošnjo jesen probleme internacionalizirali v Evropskem parlamentu. Kot upravičene in utemeljene je ugotovitve in zahteve NSKS označil evropski poslanec Ivo Vajgl, ki se je kot gost udeležil novinarske konference. Marija Primc

8. mednarodna likovna kolonija v Monoštru Po zaslugi Zveze Slovencev in njenega sodelovanja z Galerijo-muzejem Lendava je dobil Monošter pred osmimi leti prvo mednarodno likovno kolonijo in hkrati prvo kakovostno razstavo del, ki so jih ustvarili akademski slikarji in kiparji, ki so se zbirali v porabskem središču. Monošter nima likovne tradicije, občasne razstave prirejajo v prostorih gledališke dvorane. Ker je sodelovanje med krovnimi slovenskimi organizacijami in mestnim vodstvom zgledno, je slednje

priznalo, da zaradi kolonij in razstav, ki jih organizirajo Slovenci, resno razmišljajo o gradnji galerije. Zaradi gospodarskih težav so načrti v predalu, toda ni rečeno, da bodo tam ostali.

Letošnje, 8. mednarodne likovne kolonije se je med 8. in 16. avgustom udeležilo osem akademskih slikark in slikarjev oziroma ena med njimi je šele študentka na Akademiji za likovno

Moja Slovenija / September 2009

SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Kata Karacsony je Madžarka iz Szombathelyja, ki se je ob sodelovanju v mednarodnih monoštrskih likovnih kolonijah že kot dijakinja navdušila za slovenščino. Po pripravljalnem seminarju v Ljubljani se je uspešno vpisala na Akademijo za likovno umetnost.

umetnost v Ljubljani. Iz Slovenije sta v Monošter prišla Nikolaj Beer in Fulvia Zudič, iz Izraela Dan Reisinger, sicer rojen v Vojvodini, iz Slovaške Geza Nemeth, in trije domači avtorji: Kata Karacsony, Istvan Vanyur in Gyergy Csuta. Čeprav je bila najmlajša slikarka, se je Kata Karacsony od osmih kolonij udeležila kar sedmih. Prvič je prišla še kot gimnazijka iz Szombathelyja. Ker rada riše, se je zaradi druženja s slovenskimi kolegi začela učiti slovenščino in se nato uspešno s prvim poizkusom vpisala na ALU v Ljubljani. Enako kot doslej so tudi letošnji likovni ustvarjalci z veliko pohvalnimi besedami odšli iz Porabja, kamor se bodo – tudi to je tradicija – še vračali. Njihova dela si bomo lahko ogledali novembra v Slovenskem domu v Monoštru, pozneje pa še v nekaterih slovenskih galerijah. Besedilo in foto: Ernest Ružič

V znamenju druženja nekdanjih sosedov Do predlani sta bili v Porabju vsako leto dve srečanji Slovencev, eno je pripravila Zveza Slovencev pod imenom Porabski dan, drugo, Državno srečanje, pa Narodnostna samouprava. Zaradi podobnega programa in zavoljo varčevanja sta se krovni organizaciji dogovorili za eno srečanje, ki ga organizirata izmenjaje, tokrat na Gornjem Seniku.

V velikem šotoru in ob njem je bilo veselo do poznega večera. Porabski dan 2009 je organizirala Zveza Slovencev. Zbralo se je prek štiristo Slovencev in njihovih prijateljev iz vseh koncev Madžarske, iz Vojvodine in Slovenije. Udeležence so pozdravili minister, akademik Boštjan Žekš, slovenska veleposlanica v Budimpešti Darja Bavdež Kuret,

Moja Slovenija / September Marec 2009 2009

generalni konzul v Monoštru Drago Šiftar; predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnok je podelil priznanje za Porabje urednici TV-oddaje Slovenski utrinki Vijolici Dončec in prekmurskemu duhovniku Lojzetu Kozarju, ki mašuje tudi med Slovenci na Madžarskem. Porabski dan se je začel

z mašo, ki sta jo darovala domača župnika Franc Merkli in Lojze Kozar. Cerkveni pevski zbor je prvič pel slovenske pesmi ob spremljavi novih orgel, ki jih bodo blagoslovili 23. novembra. Organizatorji so pripravili prijeten kulturni program, v katerem so sodelovali učenci domače šole, folklorna skupina Luke Kramolca iz Šentanela in Ljudski pevci iz Male Nedelje. Sogovorniki so drug za drugim povedali, da z velikim zadovoljstvom prihajajo na srečanja, kjer se pogovarjajo s sorodniki, prijatelji in znanci iz mladosti; največ jim pomenijo prijateljska druženja in pogovor v domači, porabski besedi. »Nisem pričakoval take množice, kar pomeni, da se ljudje tukaj še počutijo Slovenci in da se tudi prebivalci iz Prekmurja in Slovenije čutijo povezane s tem delom Slovenije, če temu tako rečem,« je o Porabskem dnevu povedal minister dr. Boštjan Žekš. Besedilo in foto: Ernest Ružič

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

13. Tabor slovenskih otrok po svetu Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) je tudi letos uspešno izpeljala Tabor slovenskih otrok po svetu, ki je potekal od 1. do 8. avgusta 2009 v bližini enega najstarejših slovenskih mest – Ptuja. Tabor, ki ga je vodil Luka Klopčič, je bil namenjen druženju mladih slovenskih rojakov, starih od 10 do 15 let. Udeležilo se ga je 42 mladih rojakov iz Italije, Avstrije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine, Nemčije, Švedske, Velike Britanije in Singapurja.

Tabor slovenskih otrok po svetu je letos potekal od 1. do 8. avgusta 2009 v bližini enega najstarejših slovenskih mest – Ptuja. Udeleženci smo bivali v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti na Spuhlji pri Ptuju. Dan smo začenjali z jutranjo telovadbo; vodil jo je koroški Slovenec Gregor Jesenko, ki je to izkušnjo prinesel s služenja vojaškega roka v silah Unproforja na Golanski planoti. Po zajtrku je nato vsak dan od 9. ure do 12.30 potekal pouk slovenskega jezika, ki smo ga glede na predznanje otrok pripravili v treh skupinah: na začetni stopnji je pouk vodila slovenistka prof. Nataša Safran, na višji stopnji lektorica slovenskega jezika Špela Vidmar, pouk na najvišji stopnji pa je vodila slovenistka prof. Živana Safran. Popoldne so bile na vrsti športne aktivnosti in zanimive delavnice, v katerih so otroci spoznavali domovino svojih staršev oziroma starih staršev. Ogledali smo si Ptuj z okolico, dvakrat smo se okopali v Termah Ptuj. K nam so na obisk prišli pripadniki Slovenske vojske, ki so nam

predstavili svojo vizijo, domače in mednarodne aktivnosti, ogledali pa smo si terensko komunikacijsko vozilo ter z računalniško simulacijo preizkusili lahko pehotno orožje. Predstavila se nam je domača folklorna skupina iz Markovcev, otroci pa so se udeležili tudi kuharskih delavnic, kjer so pod budnim in skrbnim očesom ptujskih gospodinj pekli kruh in slanike. Ogledali smo si izdelavo »korantij«, mask in oblačil ptujskih kurentov, ki nam jih je predstavil eden najboljših, če ne celo najboljši izdelovalec teh tipičnih ptujskih noš Marko Klinc s Spuhlje; udeležili smo se tudi likovne delavnice. Spoznali smo tudi nekatere živali in jih imeli priložnost od blizu pogledati, prijeti ali celo pobožati. Med živalmi je bil najbolj priljubljen piton Rudi, nikakor pa ne smemo pozabiti avtohtone slovenske želve, ki jo ogrožajo druge neavtohtone vrste. Člani MIC (Mladinski informativ-

ni center) iz Rakovnika so nas popeljali širom po Evropi z Veliko evropsko igro, časa pa ni zmanjkalo niti za dobre slovenske ali v slovenščino sinhronizirane filme in risanke. Teden je minil tudi v tekmovalnem duhu: izbirali smo najbolj urejeno sobo ter mis in mistra štrka. To sta postala Klara Jesenko z avstrijske Koroške ter Kenan Mešić iz Bosne. V soboto zjutraj je sledilo še finalno jutranje pospravljanje sob, nato pa izmenjevanje telefonskih številk, MSN-naslovov in naslovov elektronske pošte, objemanje in poslavljanje udeležencev z obljubami, da se naslednje leto ponovno snidejo na taboru. Tabor je namreč spričo vsebinsko zelo bogatega programa in prijetnega ustvarjalnega vzdušja odlično uspel. Andrej Štrus Foto: arhiv SSK

Moja Slovenija / September 2009

RAFAELOVA DRUŽBA

2. Višarski dnevi mladih in »Moje korenine?« Dvanajst nasmejanih mladih, ki pa se med seboj večinoma niso poznali, se je v četrtek, 30. julija 2009, srečalo, da bi štiri dni brskalo za svojimi koreninami, odkrivalo lepoto Kanalske doline in spletlo prijateljstva s sovrstniki z vsega sveta. venij, kjer smo udeleženci z veseljem priskočili na pomoč organizatorjem, sodelovali pri romarski maši in s čajem postregli utrujenim romarjem.

Udeleženci 2. Višarskih dnevov mladih ob Rabeljskem jezeru. Po četrtkovem spoznavnem večeru v Žabnicah, ko smo ugotovili, od kod vse prihajamo, smo se v petek odpravili v Rezijo, kjer smo prisluhnili Luigii Negro, predsednici kulturnega društva Rozajanski dum, ki nam je predstavila prelepo dolino, življenje v njej ter rezijanščino. Odveč je pisati, kako nam je srečanje z njo in Rezijo seglo v srce. Še polni vtisov smo popoldne pod vodstvom Silvestra Gabrščka odkrivali Trbiž in okolico, proti večeru pa se že pridno vzpenjali po stari romarski poti na Svete Višarje. Po nastanitvi v Ehrlichovem domu smo se zbrali pri sv. maši, po njej pri večerji in nato pri pogovoru in prepevanju narodnih pesmi. Tako je večer kar prehitro minil in že je bilo jutro, ko smo kar med zajtrkom prisluhnili radoživemu in dinamičnemu predavanju mag. Klemna Žumra o sodobnem izseljenstvu. Vse do takrat spregovorjene

Moja Slovenija / September 2009

besede in porajajoče misli o slovenstvu smo premlevali ob poti na Kamniti lovec, pogled pa sproščali ob prelepem razgledu na bližnje in daljne vrhove. Popoldne je sledilo izčrpno predavanje msgr. Janeza Puclja, voditelja Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, ki nam je spregovoril o naših koreninah in o razdvojenosti, ki jo čutijo Slovenci izven domovine. Ob njegovih mislih smo tako lahko ozavestili pa tudi okrepili naše korenine. Zadnji večer smo preživeli zbrani pri sv. maši ter v prepevanju in veselem druženju s skupino iz Šentjošta, ki vsako leto priskoči na pomoč pri romanju treh Slovenij, ter s skupino romarjev iz Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, ki so na Svete Višarje priromali kar iz Ljubljane. Čas je kar prehitro minil in že je bila tu nedelja in praznično romanje treh Slo-

In še dva vtisa udeležencev Višarskih dnevov mladih: V dneh, ko se zdi, da se moralna načela v slovenski družbi rušijo kot hišica iz kart, je srečanje, kot je bilo višarsko, pravo spremenjenje na gori – upanje, ne upanje, vera, da je lahko drugače, oživi. Ducat vrstnikov, ki se jim krščanstvo in slovenstvo tako rekoč pretakata po žilah, ki med hribolazenjem občudujejo Božjo ustvarjalnost in ob večerih prepevajo slovenske narodne pesmi ... Taka moč lahko spremeni ves svet! V tem krogu somišljenikov sta me navdala mir in varnost. Ni besed, ki bi me negativno vznemirjale, ni hrupa, nejevolje, hitenja. Telo uživa v pogledu na mogočnost gora, redkobesednem večernem sprehodu, duh se napoji ob jutranjem klečanju pred Najsvetejšim. Sama milost! Čeprav vem, da bo ta veličasten občutek žal hitro zbledel, močan dotik Svetih Višarij ostaja. Še posebej, če ga bom z vračanjem h Kraljici Evrope redno obnavljala. Moja mama, učiteljica slovenščine, svoje učence velikokrat opominja, da bi morala vsaka slovenska družina na knjižni polici imeti Sveto pismo, Prešerna in Cankarja, na dvorišču pa posajeno lipo. Predlagala ji bom, naj v ta izbor prida še družinsko romanje na Svete Višarje – kraj, kjer se vsak izmed nas lahko vedno znova uči biti Slovenec in hkrati navdušeno živeti krščansko brezmejnost. Urška Makovec (Vipava, Luksemburg) Višarje so romarska pot prihodnosti Slovencev po vsem svetu. So naše upanje in priložnost. Na nas mladih stoji svet in mi na Višarjah! Aleš Košir (Kranj)

IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Poletje v znamenju plesa Poletje ni čas samo za oddih, ampak tudi za izpopolnjevanja. Zato sta Plesna skupina Triglav in Folklorna skupina Pristava dali pobudo, da bi med gostovanjema po Sloveniji nekaj svojega časa namenili izpopolnitvi svojega repertoarja.

Plesni ansambel Triglav iz Winnipega od svoje ustanovitve leta 1972 s ponosom prek petja in plesa ohranja ter promovira slovensko kulturo v Kanadi. Pri Izseljenskem društvu Slovenija v svetu smo s sodelovanjem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu uspeli uresničiti njihove želje. V sklopu Seminarja o slovenskem plesnem in drugem izročilu je štirideset plesalk in plesalcev intenzivno sodelovalo s Tomažem Simetingerjem in Tanjo Drašler pri spoznavanju, utrjevanju in vadbi vsega, kar spada k folklornim plesom. Ti seminarji so potrebni tudi zato, da se ohranja pristnost plesnega izročila. Mnogokrat se s časom korak spremeni, gib postane neokreten in v sestavo nastopa vstopijo tujki, ki razvodenijo, spremenijo prvotni ples. Udeleženci so 9. in 10. julija v telovadnici Srednje zdravstvene šole v Ljubljani plesali, peli in spoznavali razne podrobnosti noš, ki jih nosijo pri plesih. Z novim znanjem so si utrdili plesne sposobno-

sti, še bolj pa sta se jim utrdila volja in ponos nad delom, ki ga opravljajo tako med rojaki kot med prebivalci multietničnih Kanade in Argentine. Plesni ansambel Triglav iz Winnipega od svoje ustanovitve leta 1972 s ponosom prek petja in plesa ohranja ter promovira slovensko kulturo v Kanadi. V zadnjih letih se je predstavil v Kanadi, ZDA in leta 2000 v Sloveniji. Obisk Slovenije leta 2000 je prenovil in utrdil plesni ansambel in mladi generaciji še dodatno vzbudil zanimanje za ljudske plese iz različnih slovenskih regij. Zato so si želeli ponovno v Slovenijo, da bi tudi mlajši člani lahko nastopili in se izpopolnili ter spoznali slovenske kraje in ljudi. Zanimivost tega ansambla je ravno njegova sestava. Turneje se je lahko udeležilo trinajst parov, ki pripadajo kar trem generacijam. Vodi jih požrtvovalna Kristina Majowski.

Na turneji so imeli več nastopov in z njimi sporočali gledalcem svojo vztrajnost in trdoživost pri ohranjanju slovenske zavesti v daljnem Winnipegu. Obenem pa so od njih prejeli tudi novih moči za nadaljevanje svojega dela. Kraji, kot so Škofja Loka, Šmarješke Toplice, Ig, Lenart, Šentjošt, Ptuj in Ljubelj, jim bodo ostali še dolgo v spominu po naravnih lepotah, še bolj pa po prisrčnosti sorodnikov, prijateljev in vseh, ki so se jim hoteli približati in jim s stiskom roke izraziti pohvalo in zahvalo. Folklorna skupina Pristava si že od leta 1989 s pridnim delom prizadeva, da bi v slovenski izseljenski skupnosti v Argentini ohranila dragocen del slovenske kulture in ponosno predstavljala slovenske narodne plese argentinski in slovenski javnosti. Obisk v Sloveniji, ki ga je leta 1995 SVS organiziral starejši skupini, je imel zelo pozitiven učinek, ki je prenovil in spodbudil mlado generacijo. Dvanajst plesalcev, ki se je udeležilo turneje, je del tretje generacije slovenskih povojnih izseljencev v Argentini, ki je vključena v aktivno delovanje tamkajšnje slovenske skupnosti. Obenem pa so tudi tretja generacija plesalcev folklorne skupine in marsikateri od njih ima starše iz tiste prve, ki je leta 1995 obiskala Slovenijo. Skupino vodi prof. Marcelo Carte. Tudi Pristavčani so v kratkem času imeli več nastopov in ponudili gledalcem ljudske plese iz raznih slovenskih pokrajin, pa tudi venček argentinskih narodnih plesov in slikoviti argentinski tango. Od Šentjošta, Ljubljane, Škofje Loke, Ptuja, Lenarta pa do Vrbljenja pri Igu so pričevali o trdnosti mladih slovenskega rodu v Argentini. Njihova ljubezen in zavzetost do slovenske kulturne dediščine je v ponos celotni skupnosti in članom slovenskega doma na Pristavi. Gregor Batagelj Foto: arhiv ID SVS

Moja Slovenija / September 2009

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Na Marijino vnebovzetje napoved evharističnega kongresa Veliki šmaren, kot imenujemo praznik Marijinega vnebovzetja, je v slovenski verski tradiciji močno zakoreninjen. V romarskih središčih in po večini cerkva v Sloveniji so bila slovesna bogoslužja, ki so jih vodili naši škofje in duhovniki. Pri njih so skupaj z verniki obnovili posvetitev našega naroda nebeški materi Mariji. Škofje so napovedali tudi osrednji pastoralni dogodek Cerkve na Slovenskem v prihodnjem letu – evharistični kongres, ki ga bomo obhajali 13. junija 2010 v Stični.

V osrednjem Marijinem svetišču mariborske nadškofije, na Ptujski Gori, je maševal tamkajšnji ordinarij Franc Kramberger. V pridigi je poudaril, da je Marijino vnebovzetje za nas veselo sporočilo, saj verujemo, da bomo tudi mi prejeli, kar je bilo njej že podeljeno. V narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah se je zbralo več kot štiri tisoč vernikov. Praznično sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. V svojem nagovoru po evangeliju se je najprej spomnil razmer, v katerih se nahajamo in ki v nas povzročajo strah, negotovost in bolečino: »Rešujemo posledice krize, zato so rezultati pičli in negotovi. V ljudeh se zato povečujeta nezaupanje, strah. Marija, pomagaj nam premagati strah, negotovost in bolečino. Za pravo in učinkovito reševanje krize pa je treba poiskati njene vzroke. V ozadju je dolgotrajna kriza vrednot, ki so za osebno in družbeno življenje nujno potrebne: poštenost, pravičnost, enakopravnost ... Zadnji temelj pa je Ljubezen v resnici.« V osrednjem Marijinem svetišču mari-

Moja Slovenija / September 2009

borske nadškofije, na Ptujski Gori, je maševal tamkajšnji ordinarij Franc Kramberger. V pridigi je poudaril, da je Marijino vnebovzetje za nas veselo sporočilo, saj verujemo, da bomo tudi mi prejeli, kar je bilo njej že podeljeno. Res je, da smo podložni grehu in smrti, a po Kristusu in njegovi zmagi nad grehom in smrtjo čaka ta zmaga tudi nas, je dodal nadškof Kramberger. Spomnil je še, da je veliki šmaren tudi dan, ko vsako leto obnovimo posvetitev ali izročitev našega naroda Mariji. Številni verniki so se zbrali pri Mariji v Logu, kakor pravijo njenemu svetišču v Turnišču. Ta kraj je postal romarsko božjepotno središče murskosoboške škofije. Praznično sveto mašo je daroval škof ordinarij Marjan Turnšek in med drugim dejal, da v podobi praznika Marije Vnebovzete zremo največji dar, ki nam ga Bog podarja. Današnji svet je poln negotovosti in strahu za preživetje. A v luči moči, ki jo razodeva praznik, moremo z upanjem in pogumom zreti v prihodnost in si upati delati drzne korake. V romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Sveti gori pri Gorici in v koprski stolnici je sveto mašo daroval škof Jurij Bizjak. Ordinarij Metod Pirih pa je maševal v Logu pri Vipavi in v svojem nagovoru zbranim vernikom izpostavil leto duhovništva. Kot je dejal, želi Cerkev s tem najprej duhovnikom, potem pa tudi vsem kristjanom in javnosti povedati, da je ponosna na svoje duhovnike, da jih ima rada, jih spoštuje in občuduje ter da hvaležno priznava njihovo pastoralno delo ter življenjsko pričevanje. Osrednje romarsko središče novomeške škofije je Záplaz, kjer je na praznik maševal ordinarij Andrej Glavan. V nagovoru po evangeliju je opozoril, da se Evropa in z njo tudi Slovenija utapljata v hedonizmu, relativizmu, apatičnosti, brezbrižnosti, brezverstvu, novem poganstvu. Mariborski nadškof pomočnik in apostolski administrator celjske škofije Anton Stres je praznično sveto mašo daroval v župnijski cerkvi Marijinega obiskanja v Petrovčah. Med drugim je pozval, naj med gospodarsko krizo mislimo na druge. Nimamo pravice skrbeti samo zase, ampak tudi za skupno blaginjo, skupno dobro, skrbeti za to, da ne bo dobro samo meni, ampak vsakemu človeku. Pripravil Matjaž Merljak, Radio Ognjišče Rojaki v Evropi! Radio Ognjišče po novem oddaja prek satelita Eutelsat W2 (16 stopinj vzhodno, 12727 MHz), 20. septembra pa bo prenehal oddajati s satelita Hot Bird. Možno je sprejemanje signala obeh satelitov, za kar potrebujete dodatno sprejemno glavo in kretnico. Obrnite se na lokalnega monterja. Več na radio.ognjisce.si/satelit.php.

PISALI STE NAM

Slovenska zastava v parku mesta Blackwater

Blackwater, ki se nahaja v centru naše kraljičine dežele Avstralije, je poznan po velikih zalogah črnega premoga in več obsežnih odprtih rudnikih. Znan je tudi po ogromnih strojih, ki kopljejo rudo in odstranjujejo vrhnjo plast zemlje ter sodijo med največje in najmodernejše na svetu. Pri gradnji tega ogromnem projekta je sodelovalo in še deluje veliko ljudi iz različnih držav – iz vseh koncev sveta. Zato je tamkajšnji Lions club v posebnem parku razobesil zastave držav vseh: inženirjev, arhitektov in delavcev različnih strok in poklicev, ki so sodelovali pri tem projektu. V posebni turistični brošuri

mesta Blackwater predstavljajo to zbirko razobešenih zastav kot drugo največjo predstavitev na svetu – poleg OZN. Po zaslugi našega štajerskega rojaka Ivana Pišotka, ki že dolgo let živi in dela v tem kraju, so razobesili tudi slovensko zastavo, saj je naš Ivan že vrsto let delaven član njihove skupnosti. Kot pleskar Ivan skrbi, da so prebarvane tudi šole, dvorane, cerkve in občinska poslopja. Ivana Pišotka, oziroma njegovo podjetje Ivan The Painter, poznajo domačini daleč naokoli kot dobrega delavca in prijatelja. Zato ni čudno, da so po njegovi zaslugi tudi slovensko zastavo vključili med zbirko mednarodnih zastav. Slovenska zastava je vključena med zastave, nad katerimi sonce ne zaide. Z drugimi besedami: slovenska zastava je in bo vedno deležna sončnih žarkov, sončne toplote, 24 ur na dan, 7 dni na teden, celo leto, severne in južne poloble. Tamkajšnji Lions club na svoje stroške tudi vse zastave vsako leto obnovi, da zaradi sončne obleditve ne izgubijo svoje barve. Slovenska zastava je prva zastava, ki pozdravi vsakega obiskovalca, ki pride z zahodne strani, torej iz notranjosti Avstralije. Veliko turistov iz celega sveta obišče Blackwater. Marsikateri slovenski turist, ki potuje ali bo potoval skozi te kraje, se bo razveselil, ko ga bo pozdravila tudi naša slovenska zastava. Zato smo lahko hvaležni Ivanu Pišotku za njegov doprinos, da je po njegovi zaslugi naša zastava dostojno razobešena med zastavami ostalih narodov. Mirko Cuderman

Vir: rocnadela.org

35 let delovanja slovenske šole Planica

Desetega maja letos smo v Slovenskem društvu Planica, Viktorija (Avstralija), praznovali materinski dan kot že mnoga leta poprej. Ob okusnem kosilu smo se otroci in odrasli zahvalili materam za njihovo ljubezen, skrb in delo. Isti dan smo se spomnili in proslavili tudi 35-letnico delovanja slovenske šole. Z velikim veseljem se spominjam ustanovitve slovenske etične šole SD Planica, ki je svoja vrata odprla 12. maja 1974. leta. V šoli, ki jo je in jo še vzdržuje društvo Planica, se je zvrstilo že veliko število učencev. Več let smo se učili v dvoranici, ki nam je služila tudi za razne kulturne nastope, vse dokler ni bila zgrajena stavba s prostrano dvorano, z velikim

odrom za razna kulturna in športna udejstvovanja v prid in obstoj slovenstva v Avstraliji. 35 let obstoja slovenske šole je vredno omembe, saj se je v tem času zvrstilo veliko učencev, ki so z navdušenjem spoznavali slovensko abecedo, besedo, posebno veselje pa so imeli z igranimi prizori in pesmicami, s katerimi so razveselili in se zahvalili staršem za njihovo skrb. V namen obletnice sem pripravila tudi majhno razstavo šolskega dela skozi vsa leta, imena vseh učencev od leta 1974 do danes, nekaj njihovih del in slike. Nekdanji učenci, sedaj že starši, so svojim malčkom razlagali, da so bili tudi oni del šolskega pouka v petintridesetih letih. V dolgih letih je pri poučevanju pomagalo lepo število mladih učiteljev (enajst oseb), ki so se trudili, da je naša šola uspešno in neprenehoma delovala v učilnici in tudi na odru. Mlade učiteljice so prihajale in odhajale zaradi nadaljnjega študija ali redne zaposlitve. Zelo sem vesela, da slovenska šola še kar nadaljuje svoje delo, saj je moja velika želja, da moje začetno delo ne bi izumrlo. Svoj svinčnik želim podariti svojemu nasledniku, gospodu Mateju Volavšku. Svoje delo arhivarke pa želim nadaljevati in pripravljati s pomočjo gospe Slavke Gorup. Za vso pomoč pri šoli in kulturnem delu se lepo zahvaljujem vsem, ki so z veseljem pomagali. Lucija Srnec, ustanoviteljica slovenske šole Planica

Moja Slovenija / September 2009

PISALI STE NAM

16. švedsko-slovenski vzpon

Prvi postanek je bila Ruska kapelica pod Vršičem. Slovenci, ki živimo že mnogo let v tujini, preživimo počitnice ponavadi tam, od koder izhajajo naše korenine, torej v naši prelepi Sloveniji. Rojaki s Švedske pa imajo med počitnicami že vrsto let tradicionalne pohode po slovenskih gorah, po katerih jih vodi njihov dušni pastir Zvone Podvinski – švedski vagabund. Tudi letos je bilo tako. Tokrat se nas je na predvečer pohoda zbralo v naši, že večletni »bazi« Oazi miru na Ljubelju sedemnajst udeležencev 16. švedskoslovenskega vzpona. Nekateri od njih so se udeležili do sedaj vsakega vzpona. Do-

Moja Slovenija / September 2009

brodošli pa smo tudi gosti iz drugih držav Evrope. V prijetnem večeru, kjer nas je prisrčno sprejela delovna ekipa Oaze miru, na čelu z upraviteljem tega objekta, župnikom Vladom Pečnikom, sta Marjan Brezočnik in župnik Zvone obdarila vse udeležence s spominskimi majicami letošnjega pohoda na Srednjico v tolminskih gorah. Kolona avtomobilov je v soboto, 18. julija, po odličnem zajtrku ter z Božjim blagoslovom krenila proti Vršiču. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, vendar to ni kalilo prijetnega vzdušja. Prvi postanek je bila Ruska

kapelica pod Vršičem, z odličnim planinskim čajem pa smo se odžejali v bližnji Erjavčevi koči. Po prelepi gorski cesti, ki se vijuga proti Trenti, smo kmalu prispeli do informacijskega središča Triglavskega narodnega parka – Trentarskega muzeja – ter si ga ogledali. Sveto mašo smo imeli v Tolminu pri Mariji Brezmadežni, zatem pa še ogled te lepe gotske cerkve iz 16. stoletja. Naš cilj, planšarijo na Srednjici, smo po obilni in dobri večerji v Zatolminu dosegli še pred mrakom, kjer sta nas prisrčno sprejela naša gostitelja, prof. dr. Anton Perdih in njegova žena Nada. Nastanitev je bila možna tako v hiši kakor na seniku nad hlevom. To je bilo smeha, ko so se Ivanka, Irma in Pelle spravili v spalnih vrečah kar v jasli! Še dobro, da letos ni bilo živine na tem pašniku in hlev ni bil napolnjen s kravami. Župnik Vlado, ki je neumorno skrbel za jedačo in pijačo, nam je ob sončnem vzhodu pripravil zajtrk, kakršnega ne dobiš v hotelih s petimi zvezdicami. Po zajtrku nas je pot vodila mimo cerkvice Sv. Duha na Javorci proti planini Sleme (1448 m), kjer smo se ustavili in si ogledali sirarno s proizvodnjo tolminskega sira, po pokušini pa krenili proti Mrzlemu vrhu. Po poti smo poslušali zanimivo zgodovinsko razlago o bojih soške fronte, o katerih je vso pot znal veliko povedati naš vodič prof. dr. Perdih. Ob povratku sta župnika Zvone in Vlado darovala sv. mašo na Javorci. Pred mašo pa nam je domačin Matjaž Habijanič podrobneje razkazal to znamenito cerkev, v kateri so maše v različnih jezikih in ki so jo v prvi svetovni vojni zgradili vojaki mnogih narodnosti. Imena padlih vojakov so zapisana na lesenih tablah v notranjosti cerkve. Naslednje jutro smo krenili proti izvirom Tolminke, ki jih je kar precej. Popoldne pa smo se zahvalili našim gostiteljem za vse, kar so nam dali, ter zapustili naša začasna bivališča in se odpeljali do Tolminskih korit. Globoke globeli s kristalno zeleno modro vodo smo si ogledovali z majavih visečih mostov in oglednih galerij, od koder smo zaman poskušali vsaj s pogledom ujeti eno soško postrv. Ob povratku proti Gorenjski smo zavili še proti svetišču Lajše ter se ob jami, v kateri so leta 1944 našli nasilno smrt mnogi domači-

PISALI STE NAM ni in drugi nedolžni ljudje, poklonili njihovemu spominu z molitvijo očenaša. Zaključek tega štiridnevnega švedsko-slovenskega vandranja je potekal na Brezjah, kjer je bila v baziliki Matere Marije, kraljice Slovencev, zahvalna sveta maša za ta velik dar, ki ga vsako leto prejemamo v naši domovini. Iskrena hvala prof. dr. Antonu

Perdihu in njegovi družini, župnikoma Vladu Pečniku in Zvonetu Podvinskemu ter dolgoletnemu vodiču Marjanu Brezočniku iz Morja pri Mariboru, ki so vso skrb in odlično organizacijo prevzeli nase. Hvala tudi vsem dobrotnikom, še posebej tistim iz okolice Krškega in Brežic, ki so tudi za letošnji pohod darovali toliko dobrot. Tako

bo tudi 16. švedsko-slovensko vandranje po slovenskih gorah, na katerem se je tudi letos mnogo prepevalo, ostalo za vse udeležence nepozabno. Udeleženka 16. švedsko-slovenskega vzpona po slovenskih gorah Danica Dyllong, Düsseldorf

Zaključka šolskega leta in praznovanje dneva državnosti

Prisotne so zabavali in nasmejali igralci KUD Vitomarci.

Svet staršev slovenskega dopolnilnega pouka v Hildnu je z društvom Maribor 13. junija organiziral zaključek šolskega leta, ki je potekal na prostranem dvorišču društva v Hildnu. Mamice učencev in učenk so spekle pecivo, potico, jabolčni zavitek in pripravile različne solate. Naš »Rajko« je na žaru pekel čevapčiče, pečenice in kotlete. Med učenci so se zbrali tudi otroci, ki bodo v

novem šolskem letu 2009/10 v Hildnu začeli vzporedno z nemško obiskovati tudi slovensko šolo. Vse prisotne je prisrčno pozdravil podpredsednik Lojze Krofič, slovenski učitelj pa je starše, otroke in druge obvestil, da se slovenska šola iz prostorov šole Alberta Schweitzerja seli v šolo Theodorja Heussa. Teden dni pozneje so zaključek šolskega leta praznovali tudi otroci in starši v Krefeldu. Svet staršev je piknik organiziral na zaseb-

nem vrtu. Finančno je zaključek šolskega leta podprlo društvo Slovenski zvon iz Krefelda. Ob tej priložnosti smo zaželeli srečno pot Alini, Lauri, Nadji in Alanu, ki so se udeležili letošnje Mladinske poletne šole v izvedbi Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob številnih dobrotah z žara in iz kuhinj je druženje ob sončnem vremenu trajalo do večera. V soboto, 27. junija, je sledilo praznovanje dneva državnosti Slovenije v Krefeldu. Mašo je daroval župnik Lojze Rajk. Med pridigo je pozdravil pogumno dejanje slovenskih politikov pred osemnajstimi leti. Obenem je zaželel veliko modrosti tistim, ki danes vodijo našo Slovenijo. Popestritev slavnostne maše sta pripravili organistka Danica Ban in flavtistka Nadja Čegovnik. Po koncu maše sta glasbenici zaigrali tudi himnično kitico Zdravljice. Nato je v cerkveni dvorani sledilo druženje ob kavi in pecivu. V odsotnosti predsednice društva Slovenski zvon je vse prisotne pozdravila Zinka Dobaja in povedala nekaj besed o dnevu državnosti in 18. rojstnem dnevu naše države Slovenije. Napovedala je nastop Odrasle gledališke skupine KUD Vitomarci. Komedijo Oblast je napisal Vinko Möderndorfer, avtor priredbe in režiser dela pa je bil Milan Černel. V dveh urah so se amaterski igralci iz Slovenije izkazali z odlično igro in prisotne zabavali ter nasmejali. Po koncu predstave se je Zinka Dobaja vsem nastopajočim zahvalila za njihov trud in jih obdarila z željo, da bi nas še obiskali. Druženje se je nadaljevalo še dolgo v noč. Predstavo si je ogledalo 70 ljudi iz različnih mest v Severnem Porenju - Vestfaliji. Prireditev je finančno podprl Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Dušan Čegovnik iz Essna

Moja Slovenija / September 2009

KOLEDAR PRIREDITEV Prireditve in srečanja v Sloveniji Ljubljana do 27. 9. – Ljubljanica: kulturna dediščina reke. Razstava. Narodni muzej Slovenije, Muzejska ulica 1 27. 9. – Srednjeveški dan na Ljubljanskem gradu do 14. 10. – Glasbeni svet 60-ih ob 90-letnici fotoreporterja Edija Šelhausa do 31. 12. – Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev. Stalna razstava. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20 14. in 15. 10. – Konferenca slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije; v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa bo Konferenca potekala v prostorih Državnega sveta v Ljubljani. Rogatec do 30. 9. – Razstava »Kuharca« ali kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Grad Strmol Celje od 9. 9. do 16. 9. – Mednarodni obrtni sejem Maribor od 19. 9. do 27. 9. – 9. festival Stare trte, najstarejše na svetu 20. 9. – 24. Splavarski krst, praznik na Dravi od 16. 10. do 28. 10. – Borštnikovo srečanje, slovenski gledališki festival Velenje od 20. 9. do 26. 9. – 20. Pikin festival, največji otroški festival v Sloveniji 10. 10. – Jesenski sejem: sejem lepot in dobrot Bled do 12. 11. – Salvador Dalí: Biblia Sacra in Božanska komedija: grafike, razstava Bohinj 20. 9. – 53. Kravji bal: prikaz prigona živine s planin od 25. 9. do 4. 10. – 2. dnevi pohodništva v Bohinju Mengeš 26. in 27. 9. – Mihaelov sejem s kulturnim programom Žalec 27. 9. – Turistična tržnica in trgatev vinske trte Nikolaje Brežice do 31. 12. – Zgodovinska zbirka: kmečki upori in reformacija

Prireditve izven Slovenije ZDA Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, IL http://www.slovenian-center.org

Slovenska šola: vsako drugo nedeljo od 14.30 do 16.30 Društveni prostori so odprti, ko ima likovna sekcija krožek, to je trikrat mesečno ob nedeljah od 15.00 naprej.

Slovenski klub Jadran, Melbourne 18. 10. – Obletnica kluba

Slovensko društvo Nanos – Société Slovène Nanos 27. 9. ob 12.00 – Vinska trgatev s tombolo v dvorani Socioculturelle v mestu Ham sous Varsberg. Zabava s plesnim ansamblom Alpen Klang. Rezervacija obvezna.

Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki. Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah. Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland Bay Prvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu. C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV Melbourne Organizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri) Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji: slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00

KANADA

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00 http://www.theslovenian.com/radio AVSTRALIJA Slovensko društvo Adelaide 20. 9. – Balinanje

Moja Slovenija / September 2009

Društvo Slovencev v Parizu http://www.drustvo-slovencev-v-parizu.com Slovensko društvo Planika – Association Planika http://assoplanika.servhome.org NIZOZEMSKA

Društvo Triglav – Rysy; http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl

16.9. do 22.9 - Avstralska bralna turneja/Australian Reading Tour “Spominčice/Forget-me-nots; Sydney, Melbourne; http://www.thezaurus.com/ Internetne strani avstralskih Slovencev http://www.glasslovenije.com.au http://www.slovenianbusiness.com.au http://www.thezaurus.com ARGENTINA

Slovensko podporno društvo Cordobe Srečanje vsako sredo ob 20.30.

Kanadsko-slovensko kulturno društvo, Winnipeg 27. 9. – Srečanje članov društva Slovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM http://www.canadianslovenian.mb.ca

Slovensko rudarsko društvo Jadran iz Freyming-Merlebacha Redne pevske vaje moškega pevskega zbora so dvakrat mesečno ob sredah ob 20.00. Redne pevske vaje mešanega pevskega zbora so ob petkih ob 20.00. Redni sestanek odbora društva Jadran je predzadnji četrtek v mesecu ob 19.30 (društveni prostori se vedno odprejo pol ure prej).

Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 in vsak torek od 18.00 do 18.45 http://www.4eb.org.au

Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida) http://www.slovenskapalma.org

Slovenia4You Foundation, NY http://www.slo4you.com

A.T.S.O. Aumetz – Association des Travailleurs Slovènes d’Origine 19. 9. – Gostovanje zbora v Luksemburgu 20. 9. – Gostovanje zbora v Bouligny-Joudrevillu 4. 10. ob 12.00 – Vinska trgatev http://www.kridel.net/ATSO/index.html

Slovensko pevsko društvo Zvon http://www.zvon.nl

Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja: http://www.datamarkets.com.ar/Okenceslo

SlovenSki Group, New York jfkamin@verizon.net; 718 424 2711 29., 30. in 31. 1. 2010 – Tradicionalno letno zborovanje Slovencev iz ZDA in Kanade; Windham Mountain, NY (tekme v veleslalomu, večerja, nagrade, ples, družabno srečanje) od 13. 2. do 21. 2. 2010 – SlovenSki izlet v Bormio, Italija od 5. 4. do 11. 4. 2010 – SlovenSki teden v Banffu

FRANCIJA

Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30

ClevelandSlovenian.com http://www.ClevelandSlovenian.com

Cerkev sv. Cirila, New York 62 St. Mark’s Place Maša v nedeljo ob 10.30 Prosvetna/kulturna ura/kosilo: vsako tretjo nedeljo od septembra do maja

30. 9. – Večerja od dnevu očetov Pevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00 Kuhinja je odprta vsako nedeljo od 18.00. Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30 Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.

Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos Aires Tečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček. Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860.com.ar.

POLJSKA

SLOVENSKA DRUŠTVA V ŠVICI, LIECHTENSTEINU IN NA PREDARLSKEM Slovensko planinsko društvo Triglav, Švica http://www.triglav.ch SD Kulturni most Švica–Slovenija, Bern od 1. 10. do 7. 10. – Potovanje po Sloveniji z avtobusom s člani občinskega sveta in občanov Lützelflüha iz Emmentala pod naslovom: »Želimo spoznati deželo naših prijateljev pobratene občine Velike Lašče« Slovenska misija v Švici in Liechtensteinu 27. 9. – Einsiedeln: 41. vseslovensko jubilejno romanje. Križev pot ob 10.00, maša ob 12.15

Slomškov dom http://www.slomskovdom.org

Zürich – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu in ob večjih praznikih ob 17.00, poleti ob 19.00. Ob četrtkih so svete maše v prostorih Slovenske misije. Amriswil – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo ob 10.00. Rüti/Tann – svete maše so vsako drugo soboto v mesecu ob 18.00. Birr – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 9.15. Winterthur – svete maše so vsako četrto soboto v mesecu ob 17.00. Solothurn – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.00. Bremgarten/Bern – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 17.00. Basel – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu ob 18.30. Olten – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 17.30. Hünenberg – svete maše so vsak drugi petek v mesecu ob 19.30. St. Gallen – svete maše so vsako prvo soboto v parnih mesecih ob 17.15. Ženeva – svete maše so vsak prvi petek v mesecu ob 19.30. Lugano – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.30. http://www.slomisija.ch

Zedinjena Slovenija http://www.slo.org.ar

SD Planika 17. 10. ob 17. uri – Pohod v neznano. Deutweg, Winterthur

Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres http://www.slo.org.ar/zveza.html Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena http://www.dsvas.com.ar Prekmurski arhiv v Argentini http://www.slovencizvzhoda.com

ŠVEDSKA Kulturno društvo Slovenija, Olofström 10. 10. – 35. obletnica KD Slovenija. Slovenski kulturni dnevi v Olofströmu in morda tudi Slovensko srečanje. Pohod po mestnih ulicah v narodnih nošah in nastop na mestnem trgu ter v dvorani Folkets hus. Iz Slovenije pride okoli 50 nastopajočih iz KUD Oton Župančič iz Sore in predstavniki občine Medvode. Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od januarja do junija od 16.00 do 19.30

Folklorna skupina Lipa 17. 10. – Pomurski večer. Götzis (A), Pfarrsaal Združenje ženevskih Slovencev; http://www.slovenci.org AVSTRIJA Krščanska kulturna zveza Celovec od 23. 9. do 27. 9. – 5. bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Šmihel; http://www.kkz.at

KOLEDAR PRIREDITEV Pavlova hiša – Pavelhaus http://www.pavelhaus.at

Študijski center Melanie Klein, Trst http://www.melanieklein.org

Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK); http://www.ksssk.at

Društvo slovenskih izobražencev Redna srečanja društva so vsak ponedeljek ob 20.30. Ulica Donizetti 3, Trst.

Radio Dva Radio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00. ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora. Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ); http://www.ssz.at Slovensko šolsko društvo v Celovcu http://www.mladinskidom.at Strojni krožek Podjuna http://www.maschinenring.at NEMČIJA Bavarsko-slovensko društvo http://www.bayern-slowenien.de Slovenska katoliška misija Mannheim Mannheim – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu v Maria Frieden ob 10.30. Heidelberg – svete maše so vsako prvo nedeljo v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16.00. Herbolzheim pri Freiburgu – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v Maria Sand ob 10.30. Vöhrenbach v Schwarzwaldu – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 15.00. Buchen v Odenwaldu – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poletni čas). Rauental (Rastatt) – svete maše so vsako tretjo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti). Lebach v Saarlandu – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu v St. Michaelu ob 16.00. ; http://www.skm-mannheim.de Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 München, Nemčija

Sklad Mitja Čuk, Opčine Sklad Mitja Čuk v Bambičevi galeriji na Opčinah, Proseška ulica 131, v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta v soboto, 5. 9. 2009, ob 11.00 odpira fotografsko razstavo Petra Cvelbarja »Brezmejni študijski dnevi – tri desetletja izrazov Drage«. Razstava bo na ogled do 28. 9. 2009 od 10.00 do 12.00 in od 17.00 do 19.00, razen ob sobotah in nedeljah. Bambičeva galerija prireja gostovanja razstave Petra Cvelbarja: »Brezmejni študijski dnevi – tri desetletja izrazov Drage«: – v Galeriji Družine v Ljubljani, od 5. 10. do 17. 10. 2009, – v MC Podlaga v Sežani, od 23. 10. do 7. 11. 2009, – v Srenjski hiši v Mačkovljah pri Trstu, od 13. 11. do 22. 11. 2009, – v DSI v Trstu, od 30. 11. do 14. 12. 2009, – v Srenjski hiši na Repentabru, od 18. 12. do 27. 12 .2009. http://www.skladmitjacuk.org KD Slomškov dom Bazovica http://www.bazovica.com Društvo Marij Kogoj http://www.drustvomarijkogoj.org MOSP-SKK http://www.mosp-skk.blogspot.com Slovensko prosvetno društvo Mačkolje http://www.mackolje.org MePZ Jacobus Gallus http://www.jacobusgallus.com MADŽARSKA Zveza Slovencev na Madžarskem in soorganizatorji 19. 9. – 2. Mednarodni kolesarski turnir v Porabju 27. 9. – Sodelovanje gledališke skupine Veseli pajdaši ZSM na prireditvi Dan porabske besede v okviru Župnijskih dnevov v Čepincih od 1. 10. do 3. 10. – Slavistični kongres v Monoštru 3. 10. – Pohod po poteh naravne in kulturne dediščine Porabja, gobarjenje z razstavo svežih gob in priprava gobarskih jedi s sodelovanjem Mestne četrti Magdalena in Župnijskega urada Markovci-Čepinci v okviru Župnijskih dnevov v Čepincih SRBIJA

Redne dramske vaje so ob torkih in četrtkih od 18.00 do 20.00 ali po dogovoru. Vaje Mešanega pevskega zbora so ob ponedeljkih od 18.00 do 21.00. Plesna skupina se srečuje vsak torek in četrtek od 19.00 do 21.00 ali pa po dogovoru. Folklorna skupina se srečuje ob sredah od 19.00 do 20.30. Srečanje planinske skupine vsak torek od 20.00 do 22.00. Dopolnilni pouk slovenščine poteka vsak torek od 18.00 do 21.00. Svet slovenske narodne manjšine Reke ob sredah od 10.00 do 12.00. Svet slovenske narodne manjšine PGŽ ob sredah od 10.00 do 12.00. Mladinska skupina se srečuje vsako drugo in četrto soboto v mesecu ob 16.00. Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz 16. 10. – Dnevi slovenske kulture v Osijeku 16. 10. ob 18. uri – Otroško gledališče: Romeo in Julija. Predstava dramske skupine SKD Bazovica, Reka. Dopolnilni pouk slovenščine v Osijeku vsak četrtek od 17.00 do 19.00. Filozofska fakulteta, L. Jagera 6 Srečanja so ob torkih in četrtkih od 17.00 do 19.00. http://skdstankovraz.blog.hr Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom, Zagreb www.slovenci.hr BOSNA IN HERCEGOVINA Slovensko kulturno društvo Cankar, Sarajevo Društvo je odprto vsak dan od ponedeljka do petka od 8.00 do 15.00. V knjižnici in čitalnici si lahko izposojate knjige in berete časopise. Dopolnilni pouk poteka v prostorih društva vsako soboto od 9.00 do 13.00. Tečaj slovenskega jezika je vsak četrtek od 17.15 do 20.15. Vaje zbora Camerata Slovenica so vsak ponedeljek in sredo od 18.00 do 19.45. http://www.skdcankar.ba Društvo Slovencev Lipa Prijedor V septembru se pričenja peto leto dopolnilnega pouka slovenskega jezika, ki poteka vsako nedeljo med šolskim letom. Radijska oddaja »Slovenija u nas« je na sporedu vsakih petnajst dni na Free Radiu Prijedor že četrto leto. Oddaja traja 30 minut. http://www.slovenci-prijedor.com Društvo Slovencev Republike srbske TRIGLAV, Banja Luka http://www.udruzenjetriglav.com

SKUD Triglav e.V. Reutlingen http://www.skudtriglav-reutlingen.de

Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo Sava Redne vaje pevskega zbora so ob torkih in petkih od 18. do 20. ure v prostorih društva. Srečanja članov in klubske aktivnosti so vsako sredo od 18. do 20. ure v prostorih društva, ul. Višegradska 23, Beograd. http://www.drustvosava.org

SKUD Triglav, Stuttgart http://www.triglav-stuttgart.de

Društvo Slovencev Kredarica http://www.kredarica.org.rs

Slovensko združenje France Prešeren Skopje Srečanja so vsak prvi ponedeljek v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat. V septembru se pričenja dopolnilni pouk slovenščine. http://www.francepreseren.org.mk

Kulturno društvo, Stuttgart http://www.kd-slovenija.de

Društvo Slovencev Kula http://www.drustvokula.org.rs

Slovensko društvo TRIGLAV Bitola http://www.triglavbitola.mk

ITALIJA Zveza slovenske katoliške prosvete http://www.zskp.org Kulturno društvo Ivan Trinko – Circolo di cultura Ivan Trinko http://www.kries.it Slovensko planinsko društvo Gorica Društvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474; http://www.spdg.eu

MAKEDONIJA

Društvo Slovencev Planika, Zrenjanin http://www.planikazr.com Slovenska kulturna skupnost France Prešeren, Niš www.sksfrancepresernnis.org.yu HRVAŠKA Slovenski dom KPD Bazovica, Reka 20. 9. – Nastop folklorne skupine na 13. Etnosmotri. Češki kulturni dom na Pehlinu na Reki Tajništvo, knjižnica in klubski prostori so odprti vsak torek in četrtek od 10.00 do 12.00 in od 18.00 do 20.00.

Oglejte si koledar prireditev tudi na spletni strani www.slovenci.si!

Zgodilo se je tega meseca 1. septembra 1796 se je rodil slovenski pesnik Miha Kastelic. Ustanovil je almanah Kranjska čbelica in bil nekaj let njen urednik in tudi eden najplodnejših piscev. 4. septembra 1844 je v Novicah izšel uvodnik, ki je imenoval Ljubljano za srce Slovenije. Tega dne je namreč cesar Ferdinand obiskal industrijsko razstavo v Ljubljani. Sočasno je bila objavljena tudi pesem Ivana Vesela Koseskega o slavni preteklosti Slovenije. Izraz Slovenija je postal pojem za skupnost na slovenskem narodnem ozemlju.

4. septembra 1951 je umrl ameriški pisatelj slovenskega rodu Louis Adamič. Njegovo pisateljevanje je pomembno tudi zaradi informativne vloge med Slovenci v Ameriki. Njegovi najbolj znani deli sta Vrnitev v rodni kraj ter Orel in korenine. 9. septembra 1456 je bil v Beogradu ubit zadnji Celjski grof Ulrik II. Ker ni zapustil moškega potomca, je po dedni pogodbi ozemlje Celjskih pripadlo Habsburžanom, ki so s tem znatno okrepili svojo posest.

22. septembra 1868 je Fran Levstik v Slovenskem narodu v članku Tujčeva peta ostro razkrinkal tisočletno germanizacijo in zatiranje Slovencev. 23. septembra 1934 se je rodil slovenski kardinal dr. Franc Rode. Dr. Rode je na položaju ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita zamenjal dr. Alojzija Šuštarja. Leta 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. povišal v kardinala.

Moja Slovenija / September 2009

MLADI MLADIM

Poleti zaživi festivalska Slovenija Poletna noč, dobra glasba, razstava ali gledališka predstava, klepet s prijatelji. Značilnosti številnih bolj ali manj znanih poletnih festivalov, ki mlade razveseljujejo tudi zunaj prestolnice in tako oživijo marsikatero zaspano mesto.

Med 9. in 22. avgustom je v Kamniku potekal že 6. mednarodni open-air festival Kamfest.

Skupaj v raju na Rock Otočcu Rock Otočec je že tradicionalen tridnevni dolenjski glasbeni festival na odprtem, ki navadno poteka v začetku julija. Običajen prostor za šotore in prireditveni prostor je travnik na Otočcu ob reki Krki, razen dvakratne selitve na letališče Prečna pri Novem mestu. Rock Otočec se je prvič zgodil leta 1976, od leta 1997 pa je postal redna prireditev, na kateri je do danes nastopilo okoli 1500 glasbenikov iz dvajsetih držav, obiskalo pa ga je 100.000 ljudi. »Skupaj v raju. Z različnimi poslanstvi, a podobnimi občutki. Občutki, ki se sicer spreminjajo, a so v vsakem trenutku pozitivni,« je značilnosti festivala opisal glavni organizator Franci Kek, sicer poslanec v državnem zboru. Festival je drugače med mladimi najbolj znan po igrah v blatu.

Moja Slovenija / September 2009

V ritmih reggaeja ob sotočju Tolminke in Soče Soča Reggae Riversplash je bil prvi in dolga leta edini reggae festival v Sloveniji, ki je od leta 2000 do 2008 gostil več kot sto glasbenih skupin iz 36 različnih držav, ogledalo pa si ga je okoli 80.000 obiskovalcev. Svoj vrhunec je dosegel leta 2004, ko je na festival v štirih dneh prišlo približno 15.000 obiskovalcev, za kar je Turistična zveza Slovenije takratnemu organizatorju podelila priznanje »primer dobre prakse« za mladinski turizem. Letošnji preimenovani festival Riversplash je potekal od 15. do 19. julija na isti lokaciji, vendar z drugimi organizatorji, kljub temu pa je privabil veliko število mladih, ki so poleg dobre glasbe uživali v pestri dodatni ponudbi – kinu v gozdu, katerega program je bil

prilagojen naravi festivala in pobudam, ki se odvijajo pod okriljem organizacije Greenpeace. V Postojni ima zmaj mlade Zmaj ‘ma mlade je poletni kulturni festival, ki v avgustu in septembru poteka na različnih prizoriščih v Postojni, glavni oder pa je postavljen v samo središče mesta na Rdečem trgu. Festival je kolaž različnih kulturnih dogodkov, ki s kakovostnimi prireditvami skuša izboljšati kulturno ponudbo mesta poleti. Festival je sestavljen iz tematskih dni: torki so namenjeni šovom, srede etno in jazz glasbi, četrtki so rezervirani za gledališke predstave, petki za starejšo populacijo, sobote za pop in rock koncerte, nedelje za šport in ostalo. Vsako sobotno popoldne se izvajajo tudi

MLADI MLADIM

V Beli krajni rock brez meja V Beli Krajini so se lani odločili, da konec julija in v začetku avgustu mlade razveselijo z novim festivalom. V organizaciji KUD Bela krajina je v Avtokampu Katra Vinica ob reki Kolpi potekal drugi rock festival zvoka, sonca in zabave Schengenfest, na katerem so se v treh dneh zvrstili mnogi odlični koncerti in DJ-program, številne športne igre, improligaška delavnica, sončenje in kopanje v Kolpi. Posebnost sicer festivala na prostem pa je bilo s streho pokrito celotno prizorišče v primeru dežja. Metalcamp v Tolminu V Tolminu od leta 2004 poteka slovenski metalski glasbeni festival na odprtem Metalcamp, ki veliko obiskovalcev privabi tudi iz tujine. Organizatorjem je že na prvi festival uspelo privabiti nekaj svetovno znanih skupin, kot so Apocalyptica, Hypocrisy in metalske alternativne legende Danzig, vse do danes pa so na festivalu nastopile mnoge znane glasbene skupine, kot so Motörhead, Sepultura, In Flames in Nightwish. Festival daje priložnost tudi neuveljavljenim skupinam, da se predstavijo na dodatnem odru. V Novem mestu ob zvokih jazza Po desetih letih hitrega razvoja je Jazzinty iz majhne poletne delavnice prerasel v obsežno produkcijo, sestavljeno iz festivala, tekmovanja za skladateljsko nagrado jazzon, abonmajskega koncertnega cikla in intenzivne glasbene akademije. Temeljno poslanstvo Jazzintyja ostaja spodbujanje kreativnosti. Delavnica Jazzinty je intenzivno enotedensko glasbeno izobraževanje, akademija, odprta za vse, ki jih zanimata improvizacija in jazz – ne glede na inštrument. Njeni temelji so sis-

tematični dopoldanski mentorsko vodeni programi v enajstih kategorijah, ki jih dopolnjujejo popoldanska predavanja, igra v combih in večerne prireditve. Integralni del Jazzintyja so tudi večerni jam sessioni v Klubu LokalPatriot, kjer je oder na voljo predvsem študentom in mentorjem delavnice. V Kamniku imajo Kamfest Med 9. in 22. avgustom je v Kamniku potekal že 6. mednarodni open-air festival Kamfest, ki je na svojih odrih v preteklosti gostil imena, kot so Laibach, Niet, Vlado Kreslin in Beltinška banda in Orleki. Letos se je na treh odrih v štirinajstih dneh zvrstilo 41 izvajalcev, obiskovalci pa so lahko obiskali koncerte, gledališke predstave, v okviru letošnjega festivala so odprli tudi galerijo na prostem Strip v vis!, ki je del širšega programa revitalizacije Šutne, starega kamniškega mestnega jedra, in Pripovedovalski variete, cikel samostojnih pripovedovanj za odrasle.

Za konec še v prestolnico na Trnfest Mednarodni poletni festival Trnfest vse od leta 1991 pa do letos, ko ga je KUD France Prešeren ob 90-letnici delovanja organiziral in izvedel že osemnajstič, ponuja kakovosten, razgiban, žanrsko raznolik program tako z domačo kot mednarodno udeležbo izvajalcev z različnih glasbenih področij, gledališča, plesa, literature, filma, likovne in vizualne umetnosti ter izobraževalnih in ustvarjalnih delavnic. Trnfest je že zdavnaj prerasel okvir lokalnega alternativnega poletnega druženja na dvorišču KUD-a in predstavlja dobrodošel prispevek h kulturno-umetniškemu dogajanju poletne Ljubljane. 34 prireditev, večinoma v avgustu, je bilo množično obiskanih tudi zato, ker so na prostem, zanje pa vstopnine ni. Festival je bilo mogoče prek prenosa TRNSFEST TV spremljati tudi na spletni strani http://www.kudfp.si/index.php/Televizija. Patricija Virtič

Foto: Maja Pucelj

otroške delavnice, po njih pa so prirejene predstave za otroke, vse prireditve na festivalu pa so večinoma brezplačne. Letos so obiskovalci prisluhnili francoski skupini La Scaña del Domingo, Zablujeni generaciji, Bohemom, Tekochee Kru in Demolition Group. Ob številnih drugih prireditvah in predstavah so bili na ogled tudi monokomediji Čefurji raus in Za znoret, festival pa se je zaključil z razstavo utrinkov s festivalskega dogajanja.

V Tolminu od leta 2004 poteka slovenski metalski glasbeni festival na odprtem Metalcamp, ki veliko obiskovalcev privabi tudi iz tujine.

Moja Slovenija / September 2009

(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE

Pripravila: Tatjana Vučajnk

Oči mi ne povzročajo težav

o očeh M

a D očesom

Z rač si kvaunalniko m oči. rimo M

sih če o o

Zapišite povedi.

o očesu

očesa

E: oko, kurje oko, oko pri trti.

očesu oko

Moja Slovenija / September 2009

oč es om a

Zapišite povedi.

oko

zo če so m

očesom M

a pir im Krom česa. M štiri o

oč em

e a j s. M t r t če ka z o s n e Vi e br š očes M

Srednji spol

očesi D

Ženski spol je u la m a da d ov . D r ta o si Pe o š k oče p be o

ih M o očes

oči M

o očeh M

očes i D

zo če so m a Babi D c teža a ima očes ve s kur jimi i. M

D se esi. a t č li s be o i z l o So u m oči M

M očesa

oči M

D te ede oč žav k im m ez a i.

D oma z očes

Ilustracija: Cimerman

• Izberite krog in zavrtite vrtavko. Preberite povedi oz. opišite sličice. Če se vrtavka ustavi na besedi, jo uporabite v povedi. Poved zapišite.

(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE

Zakaj mama, ko lupi krompir, reče: Ta krompir je na srečo še brez očes? Zakaj ne reče, da je brez oči?

Samostalnik srednjega spola oko je neke vrste izjema. Množinska oblika očesa je srednjega spola, oči v pomenu parni organ vida pa ženskega spola. Kadar poimenujemo kaj, kar na ta organ le spominja po obliki, kot na primer kurje oko, oko pri trti, oko pri krompirju, osnova v vseh sklonih, razen v prvem sklonu ednine, ostaja očes. Zato tudi rečemo Odstranili so mu tri kurja očesa, na krompirju je veliko očes, trta zgodaj spomladi požene očesa …

Navodilo: Pri učenju slovenščine vam bo pri takšnih primerih lahko v pomoč spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Poglejte na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ)̑ 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate / negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo / solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; /…/ 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik / ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom / na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom

Moja Slovenija / September 2009

S KNJIGO V SVET

Pripravila:Tilka Jamnik

Nekega lepega jutra Bilko v nahrbtnik zloži nekaj živeža in napitek, ki si ga je sam pripravil. Vhod v svojo votlinico skrbno zakrije in se odpravi. Takole se začne pravljica, ki jo je napisal Stane Ivanov in ilustrirala Veronika Vesel. »Slikanica za otroke in odrasle« je izšla pri založbi Otroci, ki izdaja tudi revijo Moja Slovenija.

Nagradno vprašanje Čebelici Eli se je po desetih dneh krilo zacelilo, spet je lahko letela. Kaj misliš, kaj je iz hvaležnosti večkrat prinesla škratu Bilku? __ __ __ Odgovor pošlji do 20. oktobra na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana – Črnuče, Slovenija in si prisluži slikanico Bilko pomaga čebelici Eli.

Pravilni odgovor na nagradno vprašanje iz julijske številke Moje Slovenije, ki se je glasilo koliko je visok Triglav, je 2864 metrov. Knjižno nagrado Ena medvedja …avtorice Polonce Kovač prejmejo učenci in učenke 5. in 6. razreda Rožmanove šole iz Argentine. Čestitamo!

Moja Slovenija / September 2009

KMALU PRIDE DO JASE, KJER JE POLNO CVETLIC. SEDE V TRAVO IN OBČUDUJE CVETLICE, KI SVOJE CVETNE ČAŠICE OBRAČAJO K SONCU. ZA TRENUTEK PRISLUHNE DELAVNIM ČEBELAM IN JIH OPAZUJE. NEPRESTANO OPRAVLJAJO SVOJE DELO. NOSIJO CVETNI PRAH V ČEBELNJAKE IN IZ NJEGA NAREDIJO MED. ŽE HOČE NADALJEVATI POT, KO NEDALEČ STRAN PADE S CVETA MAJHNA ČEBELICA. STEČE K NJEJ IN VIDI, DA NEPREMIČNO LEŽI NA TLEH. NAJPREJ POMISLI, DA JI NI POMOČI, TODA NE ČAKA. SKLONI SE, JO PREVIDNO DVIGNE IN POLOŽI NA MEHEK MAH. ČEBELIČINE PRIJATELJICE ZAČUDENO POGLEDAJO BILKA. ZANIMA JIH, KAJ BO STORIL NEPOZNANI ŠKRAT. BILKO NASLONI UHO NA ČEBELIČIN TRUP. SRCE BIJE, TODA RAHLO. ODLOČI SE IN JI DA SVOJ NAPITEK. ČEBELICA POČASI IN PREVIDNO RAZTEGNE KRILA. ENO JE MALCE POŠKODOVANO, TODA NI VIDETI HUDO. BILKO POPROSI PAJKA ZA KRAJŠO NIT. NA POŠKODOVANO KRILO IN NOŽICO JI PRITISNE SEME ZDRAVILNE RASTLINE IN GA OVIJE Z NITJO, KI MU JO JE DAL PAJEK. ČEBELICA NAJPREJ ZASTOKA, ZAKAŠLJA, POTEM PA RADOVEDNO POGLEDA OKROG SEBE. NJEN VRAT JE NAJBRŽ BOLEČ, ZATO GLAVO OBRNE POČASI. BILKO SE RAZVESELI, KO VIDI, DA JE ČEBELICI BOLJE. »KAJ SE DOGAJA?« VPRAŠA DROBNA ŽIVALCA S TRESOČIM GLASOM. »KDO SI TI IN KAJ ŽELIŠ OD MENE?« BILKO JI POVE, KAJ SE JI JE ZGODILO, POTEM PA JO POVABI K SEBI DOMOV. ČEBELICA RADA SPREJME ŠKRATOVO VABILO. MED POTJO SE BILKO PREDSTAVI: »JAZ SEM GOZDNI ŠKRAT BILKO. RAD TI POMAGAM.« »ELI JE MOJE IME,« SE PREDSTAVI ŠE ČEBELICA. »JOJ, SPLOH NE VEM, ZAKAJ SEM PADLA. VEM SAMO, DA SEM LETELA Z OSTALIMI ČEBELAMI NAD LUŽO. NOSILA SEM POLNO POSODO MEDU,« SE SKUŠA SPOMNITI DOGODKOV, POTEM PA VZKLIKNE: »ŽE VEM! S KRILOM SEM ZADELA GLADINO LUŽE!« »POZDRAVIL TE BOM,« JI REČE BILKO. »PRI MENI BOŠ TAKO DOLGO, DOKLER SI NE OPOMOREŠ IN BOŠ LAHKO LETELA. DO TAKRAT PA TE BOM RAZVAJAL IN SKRBEL ZATE.« (…)

Pomagaj čebelici Eli najti pravo pot do njenega čebelnjaka. Pospremi čebelico do cvetlic, da bo nabrala cvetni prah. Morda bo čebelica Eli obiskala tudi polžka? Ali pa se bo k njemu odpravil deževnik? Izmisli si še kakšno popotovanje po labirintu!

Moja Slovenija / September 2009

KNJIŽNA POLICA

Željko Kozinc

Moje najljubše poti Založba Modrijan se na slovenskem knjižnem trgu vedno bolj uveljavlja z izdajanjem reprezentativnih knjig o Sloveniji. V majski številki naše revije smo že predstavili knjigo avtorja Milana Škrabca z naslovom Slovenstvo na razglednicah. Tokrat predstavljamo podobno težko (tudi v kilogramih) in nič manj zanimivo delo izpod peresa Željka Kozinca Moje najljubše poti. Knjiga je izšla v za slovenske razmere veliki nakladi 3000 izvodov.

Kozinc je že kot nekdanji novinar opisal sedemsto krajev, gorskih vrhov, naravnih in kulturnih znamenitosti, zgodovinskih in arheoloških lokacij; petsto izletov je objavil v seriji štirih knjig z naslovom Lep dan kliče. Pričujoča knjiga je izbor iz teh knjig oziroma izbor avtorjevih najljubših izletov. Med 104 izleti v tej knjigi – po dva za vsak teden v letu – je petina novih, ki doslej še niso bili objavljeni. Vsebina knjige Vsebina knjige je razdeljena na 12 poglavij oziroma pokrajin, ki jih avtor opredeljuje razmeroma svobodno. Geografske členitve Slovenije se ne drži dosledno, ampak le deloma, po potrebi

Moja Slovenija / September 2009

pač. V tem pogledu še najbolj izstopa zadnje poglavje z oznako Zamejstvo, saj je znano, da slovensko zamejstvo geografsko pripada zelo različnim regijam. Slovenske regije so skupaj z dodatnimi opisi razvrščene po naslednjem vrstnem redu (v oklepaju je številka, ki pove, koliko izletov je v obravnavani pokrajini opisanih): Dolenjska – v senci velikih gozdov (11); Gorenjska – v krogu zbrani mrmrajo velikani (12); Idrijsko-Cerkljansko – svetle grape, temačna slemena (5); Posočje – najlepša med rekami (13); Goriška – med morskimi in gorskimi vetrovi (4); Kras in Istra – pomežik Sredozemlja (7); Notranjska – kjer je v starih časih živel Krpan, močan in silen človek (7); Okolica Ljubljane – kakšen prepih veje skozi Ljubljanska vrata! (11); Štajerska – hribovito, vinorodno, starodavno (12); Prekmurje – kjer najprej posije sonce (3); Koroška – dežela stare zvestobe (5); Zamejstvo – od Gospe Svete do lepe Vide (14). »Vrata« v vsako naslednjo pokrajino odpira velika dvostranska fotografija s tipičnim motivom za tisto pokrajino. Potem sledijo opisi krajev oziroma naravnih in kulturnih znamenitosti na območju, na katerega je izletnik povabljen. Da bi izletniku olajšal orientacijo v prostoru, avtor najprej opiše pot do kraja oziroma do območja, nato s številom pik opredeli vrednost območja ali kraja, in sicer posebej z vidika naravnih lepot in posebej z vidika zgodovinskokulturnih znamenitosti. Zatem sledi podrobnejši, največkrat vsebinsko zelo bogat opis kraja oziroma območja. Ti opisi prinašajo veliko novih in nestandardnih opažanj in spoznanj, pa tudi veliko novih podatkov, bistveno jih dopolnjujejo številne in kakovostne fotografije.

Celotnega gradiva se je v knjigi nabralo za 463 strani, od česar dva dodatka zaobjemata samo 13 strani. Prvi dodatek Zahtevnost izletov zavzema samo tri strani, ostalih deset pa Imensko kazalo. Prav to kazalo bralcu zelo olajša orientacijo v knjigi, zahtevnost izletov pa je razdeljena na štiri stopnje in pove, ali je izlet nezahteven, nezahteven z manjšimi vzponi, srednje zahteven (označena planinska pot) ali zahteven (potrebni sta planinska oprema in utrjenost). M.Š.

Nekaj novosti slovenskih založb Založba Modrijan Ivan Šprajc: Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev Založba Mežek Jenni Fleetwood: Skuhajmo v 20 minutah 200 izvirnih receptov z navodili o tem, kako preprosto in hitro pripraviti izvrstne jedi. Založba Mladinska knjiga Boris Pahor: Izbrano delo v počastitev 96. rojstnega dne (Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo) sestra Felicita Kalinšek: Sodobna slovenska kuharica Naslednica Velike slovenske kuharice sestre Felicite Kalinšek, ki je prvič izšla pred 141 leti. Radovan Lipušček: Soča V zbirki Slovenija na dlani je izšel turistični vodnik o turistično najzanimivejši slovenski reki. Založništvo Jutro Ivo Petkovšek: Sanskrt in slovenščina Avtor skuša pritegniti pozornost bralcev k opažanju velikih podobnosti med slovenskimi in sanskrtskimi besedami.

Vladimir Urbanc s svojimi štirimi vnuki.

PREDSTAVLJAMO ROJAKA

Vladimir Urbanc, 80-letnik V Montrealu, središču kanadske province Quebec, je 1. septembra 2009 slavil 80-letnico življenja tamkajšnji Slovenec Vladimir Urbanc. Še pred nekaj leti je bil znan kot lastnik slovenske potovalne agencije v tem mestu, tolmač, mirovni sodnik, vodja slovenske informativne pisarne, organizator nekaterih gostovanj slovenskih kulturnih skupin, športni navdušenec in še kaj. Vsekakor pa je treba poudariti, da se s športom, predvsem z rekreacijskim tenisom, ukvarja tudi še v teh letih. Vladimir izhaja iz nekdaj znane ljubljanske odvetniške družine; njegov oče dr. Anton Urbanc se je preselil v Ljubljano iz Svetega Stefana v Ziljski dolini po nesrečno izgubljenem koroškem plebiscitu. Odvetniško pisarno je imel na Tavčarjevi 1 v Ljubljani, kjer je družina tudi stanovala. Družina je bila vedno liberalno usmerjena, Vladimir kot športni navdušenec pa je bil že iz mladih let strasten član ljubljanskega Sokola. Med drugo svetovno vojno je Vladimir kot gimnazijec sodeloval pri razdeljevanju ilegalnega gradiva OF, za kar je pozneje prejel tudi priznanje Zveze borcev. Po končani vojni je imel oče precej težav z oblastmi, ker je odklanjal sodelovanje v nekaterih protipravnih dejanjih in ker sta dva od njegovih treh sinov že leta 1945 odšla v emigracijo. Vladimir je maturiral leta 1948, se vpisal na pravno fakulteto, sodeloval v študentovskih športnih dejavnostih, zlasti tenisu in smučanju; leta 1952 je bil v študentski

ekipi ljubljanske univerze, ki je v Chamonixu v Franciji osvojila prvo mesto v smučarskih skokih. Ko Vladimirja vprašaš, česa se najraje spominja iz šolskih let, bo z veseljem pripovedoval o obiskovanju gimnazije v prelomnih letih med vojno. Rad se spominja profesorja zgodovine dr. Vinka Šarabona in njegovih besed, ki si jih bo zapomnil za vse življenje: »Zgodovini ni treba lagati. Za namen, ki ga hoče doseči, je dovolj, da eno stvar poudari, drugo pa zamolči.« Tik pred diplomo na pravni fakulteti, leta 1952, je Vladimir odšel na počitnice na nekdanji očetov dom na avstrijsko Koroško. Tam pa je dobil nepričakovano in nenačrtovano ponudbo za odhod v Kanado. V mestu Quebec v Kanadi se je izkrcal v aprilu 1953 in odtlej vse življenje živi v tej francosko govoreči kanadski provinci. Sam ocenjuje, da mu je v izseljenstvu uspelo tako v poslovnem kot v družinskem smislu. V srečnem zakonu živi že več kot 40 let in ima dva nadar-

jena otroka – hči dr. Katica je profesorica na newyorški univerzi, sin mag. Peter pa je zaposlen na uglednih mestih v bančništvu. V največje veselje jima je, kadar se v Montrealu zbere vsa družina, predvsem tudi štirje vnuki. Omeniti moramo še, da je Vladimir Urbanc na priložnostnih slovesnostih v letih 2007 in 2008 Narodni galeriji v Ljubljani podaril dve dragoceni sliki iz zbirke svojega pokojnega očeta – Breze v soncu Riharda Jakopiča in Portret Belokranjke Matije Jame, in ju s tem vrnil v slovensko narodno zakladnico. O dogodkih so poročali tudi skoraj vsi slovenski mediji. Za pomoč pri delu za samostojno Slovenijo in za prizadevanja za mednarodno priznanje naše države v prvih mesecih samostojnosti je Vladimir Urbanc prejel tudi častni znak svobode Republike Slovenije, na kar je zelo ponosen. Jožef Prešeren

Moja Slovenija / September 2009

PREDSTAVLJAMO ROJAKA: Bernard Mustar

Rad imam Slovence Leta niso ovira. Kjer je Bernard Mustar, so tudi glasba, ples in veselje. Ter seveda harmonika in zelo verjetno slovenska beseda. Gospod Mustar se je rodil pred 81 leti v Nemčiji. Pravi, da ima Slovence iskreno rad, pa tudi našo kulturo in glasbo. Prav glasba in z njo harmonika je zaznamovala njegovo življenje v srebrnih letih. Bernard Mustar se je rodil pred 81 leti v Porenju, Gladbecku, kjer je preživel tudi otroštvo. Oba starša izvirata iz Slovenije – oče iz Maribora, mati pa iz Idrije. Izučil se je za ključavničarja in zadnjih 30 let pred upokojitvijo delal v rudniku koksa. Najprej kot varilec, potem specialist in vodja delavnic. Leta 1952 se je poročil, družina se je kmalu povečala za dva družinska člana – rodili sta se mu dve hčerki. Harmonika je njegovo veselje, igra pa jo

Moja Slovenija / September 2009

že 20 let. Vendar brez not in le po posluhu. Igrati se jo je naučil pri nekem bavarskem klubu, kasneje pa je svoje znanje nadgradil v klubu Slovencev Bled iz Essna. Društvu se je priključil, ker se ima za Slovenca, pa čeprav ne zna slovensko. Pravi, da med vojno niso smeli govoriti slovensko, zdaj pa je prestar za učenje. S sporazumevanjem nima težav, ker mu pomagata »frajtonarca« in lahek korak v ritmu valčka in polke. Letos mu je konzul Tomaž Matjašec iz

Berlina podelil priznanje za ohranjanje slovenske kulture. Na priznanje je zelo ponosen, kot so nanj ponosni člani kluba, ki so njegova druga družina in dom. Rad dela in se druži z mladimi. Bil je na treh turnejah po Sloveniji. Zadnja je bila pred desetimi leti, ko so prerajžali Slovenijo od Bleda do Ptuja. Danes pa se redno udeležuje slovenskih izseljenskih srečanj in prireditev. Besedilo in foto: Janez Dolinar

Lesen Babičev mlin

SLOVENSKE DOMAČIJE

Ob reki je mlin ... O mlinih na Muri je bilo nekaj malega rečeno že v prejšnji številki naše revije, in sicer v prispevku z naslovom Ob bistrem potoku je mlin, v katerem smo predstavili Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem. Tokrat se s temo o mlinih vračamo k Muri, saj bi bilo res narobe, če ne bi o mlinih na tej reki povedali kaj več. Pred drugo svetovno vojno je na slovenskem delu Mure »ropotalo« kar 94 mlinov in še pred nekaj desetletji je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo prek vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih. Verjetno pa ne bo nič narobe, če pred tem na kratko predstavimo reko Muro in deželo, ki je po tej reki dobila ime Pomurje. Reka Mura Mura je od svojega izvira v Nizkih Turah v Avstriji do izliva v Dravo pri Legradu na Hrvaškem dolga 444 km. V Sloveniji se alpska reka prelevi v nižinsko reko s širokim rečnim prostorom na obeh straneh rečnega toka. Številnih vijug, stranskih rokavov, zatokov, prodišč, poplavnih logov in mrtvic danes praktično ni več, saj je večji del reke speljan v stalno strugo.

Še naprej pa ostaja nedotaknjen naravni otok, ki ga je ustvarila Mura in ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Na tem otoku se vedno kaj dogaja, in obiskovalci prihajajo iz cele Slovenije. Lahko se popeljejo tudi z brodom, ki je eden redkih še obstoječih povezav med levim in desnim bregom Mure. Posebej je v zvezi s tem otokom treba omeniti tako imenovane Bürjaške dneve – tradicionalno prireditev, ki se vsako leto, od leta 1991 naprej, odvija drugi teden v avgustu. Ob Muri tudi še vedno najdemo številne rastlinske in živalske vrste, ki so drugod zaradi uničujočega vpliva človeka že povsem izginile. Med ljubitelji narave Mura velja za nekaj posebnega, mističnega in skoraj eksotičnega. Pravijo, »da je Mura taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s sabo«. Nekaj podobnega je mogoče reči tudi za Pomurje kot celoto. Obiskovalcem iz drugih delov Slovenije se prikupi s svo-

jo drugačnostjo, s svojimi posebnostmi, med katerimi so največja prav pomurski ljudje. Specifične kulturne in zgodovinske okoliščine so na ljudi v tem delu Slovenije vplivale tako, da so še danes nekaj posebnega v Sloveniji. Dovolj je, če samo pomislimo na prekmursko govorico. Najbrž je tudi zato nekdanji veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji Valentin Inzko menil, da je Slovenija pravzaprav zvezna republika, tako kot sta na primer tudi Avstrija ali Nemčija. Obiskovalec tukaj lahko sreča že omenjene bürjaše, mlinarje, predice, tkalke, lončarje, pletarje, brodarje, kmetice, ljudske godce in pevce, lahko pa se poglobi tudi v neizčrpno zakladnico ljudskega izročila. Kratek geografski oris Pomurja Kot že samo ime pove, je Pomurje pokrajina ob reki Muri. Sestavljena je iz Prekmurja na levem bregu Mure in iz Prlekije na desnem bregu Mure. Prekmurje se

Moja Slovenija / September 2009

OD KARANTANIJE SLOVENSKE DOMAČIJE DO SLOVENIJE naprej deli na jugozahodni ravninski del, imenovan Ravensko, na jugovzhodni del, imenovan Dolinsko, in na severni gričevnat del, imenovan Goričko. V ravninskem delu se vrstijo obcestne ali gručaste vasi, za razgibani gričevnat del pa so značilne razložene vasi. Celotna pokrajina se od ostalih delov Slovenije razločuje tudi po svojem podnebju, ki ga klimatologi opredeljujejo kot panonsko podnebje. Kot pišejo sami Pomurci, vas v Pomurju očara petero čarovnij: osojna dežela, zlatoklasa polja, reka Mura, ki s svojo lepoto seka ravnice, obdane z griči, povsod pa ljudje, ki vam s srcem izrečejo dobrodošlico in izkažejo gostoljubnost ob domači »kupici vijna pa falati krüja«. In to navzlic težkim kriznim časom. Kot kaže primer tekstilnega podjetja Mura, bo kriza še dolgo pustošila po Pomurju. Cvetoče središče Pomurja Murska Sobota bo s tem znova ob svoj zagon, saj bo ostalo brez zaposlitve in s tem dohodka veliko ljudi. Veržej in Babičev mlin Veržej je gručasto naselje s približno tisoč prebivalci. Leži na Murskem polju, na desnem bregu reke Mure, ob cesti Ljutomer–Križevci pri Ljutomeru–Murska Sobota. Novejši del se imenuje Osredek. Poleg kmetijstva (vzreja plemenske goveje živine) je razvita tudi obrt, večina prebivalstva pa je zaposlena v Ljutomeru in v bližnjih Križevcih. Tržne pravice je Veržej dobil že okoli leta 1340. Nekdanji strelski dvorec so kasneje razširili v grad, v katerega so se v 16. stoletju naselili srbski uskoki, ki so se borili proti Turkom. Uskoki so se sčasoma poslovenili, ostali pa so značilni priimki. Župnijska cerkev sv. Mihaela se prvič omenja že v 16. stoletju. V Veržeju sta se rodila skladatelj Slavko Osterc (1895–1941) in zgodovinar dr. Fran Kovačič (1867–1939). Oba imata v kraju urejeni spominski sobi. S turističnega zornega kota pa je v Veržeju najbolj znana turistična točka Babičev mlin. Pravzaprav ne samo v Veržeju, ampak tudi v Prlekiji in Pomurju kot celoti. Zaščiten je kot tehniški kulturni spomenik in predstavlja vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Največja posebnost tega mlina je zunanje vodno kolo, nameščeno na dveh čolnih. V zgrad-

Moja Slovenija / September 2009

bi na kopnem je stroj za mletje, ki ga prek gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali. Babičevi so plavajoči mlin kupili leta 1912 od prejšnjih lastnikov Kolmaničev. Po požaru leta 1927 so zgradili nov mlin, ki se je od prejšnjega razlikoval po tem, da je mlinarska hišica zrasla na kopnem, na čolnih (kumpih) pa se je še naprej vrtelo pogonsko kolo. Kmalu po drugi svetovni vojni je narasla reka odnesla kumpe in mlinsko kolo, in po dvajsetih letih so bili Babičevi znova prisiljeni (z)graditi nov mlin. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodno kolo pa zvestega pomočnika – elektromotor. Sredi leta 1990 je Mura znova pokazala zobe in odtrgala vodno kolo, in tako so imeli Babiči, tokrat Jožetov sin Mirč, znova priložnost pokazati, iz kakšnega testa so. V pičlih treh mesecih je Mura ponovno zavrtela lopate vodnega kolesa. Ta mlin praviloma obiščejo vsi obiskovalci in izletniki iz drugih delov Slovenije in praviloma tudi kupijo različne vrste in različne količine moke. Med našim obiskom so bili v mlinu kar trije avtobusi izletnikov in vrsta čakajočih na moko in druge izdelke iz žit je bila zelo dolga. Lastnik Babičevega mlina, drugače kot lastnik mlina v Ižakovcih, v mlinu tudi stalno živi. Mlina ne zapusti niti ob takšnih poplavah, kakršne so bile letos, ko je do mlina mogoče samo s čolnom. Plavajoči mlin v Ižakovcih Po številu prebivalcev so Ižakovci nekoliko manjši od Veržeja, so pa prav tako gručasto naselje. Ležijo na zahodu Dolinskega, na levi strani Mure, ob obmurski cesti Krog–Srednja Bistrica. Glavna pridelka sta pšenica in koruza, razvita pa je tudi živinoreja. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan ima pri zaselku Nemščaki eno največjih prašičjih farm v Sloveniji. Iz Ižakovcev se v Krapje na Murskem polju pride z (novim) brodom, ki vozi čez Muro. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupaj treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je

brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Prek reke se brod pomika s pomočjo rečnega toka. Mlin v Ižakovcih je bil izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov ob Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih. V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko. Muzej mlinarstva Slovenije O mlinih na Slovenskem bi bilo mogoče (in morda tudi treba) napisati še veliko prispevkov, vendar za to ni niti časa niti prostora. Da bi temo vseeno nekako zaokrožili, moramo na tem mestu omeniti, da je bil pred nekaj leti v Sloveniji ustanovljen tudi muzej mlinarstva, katerega osnovo predstavlja Ferležev mlin v Šibeniku pri Šentjurju. Slikovito sotesko potoka Kozarice tvorita vznožji hribov Resevne na eni strani in Rifnika na drugi. Prvotna zasnova mlina na tej lokaciji je stara tristo let, sedanji Ferležev mlin pa ima dvestoletno tradicijo. Nekoč se je imenoval Mlin pod Pečjo in je bil največji mlin izmed vseh mlinov na tem potoku kakor tudi v širši okolici. Nacionaliziran Ferležev mlin je obratoval vse do leta 1968, ko je tedanji režim zaradi nerentabilnosti mletje na tej lokaciji opustil. Po denacionalizaciji je bil mlin vrnjen in sedanji lastnik je želel celoto ohraniti in jo prepustiti v muzejske namene. Leta 1998 je bil Ferležev mlin proglašen za tehniški kulturni spomenik. V Ferleževem mlinu je ohranjena vsa tehnologija, od preprostih mlinskih priprav do tehnologije mletja raznovrstnih žit, od tridesetih let prejšnjega stoletja do današnjega časa. Posebna zanimivost je prikaz klesanja mlinskih kamnov v bližnjem skalovju. Prav na tem območju so delovale največje specializirane delavnice za izdelavo mlinskih kamnov v Sloveniji. Imenovane so bile »mlinski pruh«. Ta obrt je bila zelo donosna in je prinašala dober zaslužek številnim izdelovalcem mlinskih kamnov. Besedilo in foto: Tomaž Štefe

OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE

Dva čolna (kumpa) z velikim pogonskim kolesom (Babičev mlin).

Notranjost Babičevega mlina z vrečami za moko.

Ferležev mlin v Šibeniku pri Šentjurju.

Brod in plavajoči mlin na Muri v Ižakovcih.

Moja Slovenija / September 2009

Vir: Urad vlade za komuniciranje

Od Brižinskih spomenikov do Biblije Najstarejši pisni viri v slovenskem jeziku so tesno povezani z božjo besedo, širše pa z oznanjevanjem evangelija in začetki organiziranega krščanstva na Slovenskem. Če na začetek postavimo Brižinske spomenike s preloma prvega tisočletja, potem smo Slovenci dosegli jezikovno osamosvojitev z izidom Dalmatinove Biblije leta 1584, ko smo se pridružili dobremu ducatu narodov sveta, ki so imeli prevedeno celotno Sveto pismo. Janez Vajkard Valvasor je pri opisu kranjskega jezika postavil na prvo mesto Trubarja in njegovega sodobnika Dalmatina, ko je zapisal: »V teh krajih so prej rabili le glagolsko pismo, dokler ni učeni luteranski pridigar Primož Trubar prvi izumil pisanje kranjščine ali slovanščine z latinskimi črkami. Prvič je napravil tak poskus z biblijo in spisal novi testament z latinskimi črkami. Nato je Jurij Dalmatin, tudi evangeljski pridigar, sestavil stari testament prav tako v latinski pisavi in ga dal v tisk.« Anton Martin Slomšek je njima dodal še Bohoriča, ko je v Drobtinicah zapisal: »Truber, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili.« Prvi zapisi v slovenščini Irski menihi, katerih nasledniki so ozna-

Moja Slovenija / September 2009

njali krščanstvo karantanskim Slovencem, so bili prepričani, da je evangelij treba oznanjati v ljudem razumljivem jeziku. Pozneje je Karel Veliki izdal odlok, da morajo duhovniki pri bogoslužju moliti glavne molitve v ljudskem jeziku; ta sklep se je nanašal tudi na razlago osnovnih verskih resnic. Na tej osnovi so si posamezni duhovniki na robove ali prazne liste bogoslužnih knjig začeli zapisovati odlomke pridig in molitvene obrazce. Najstarejši doslej znani tovrstni zapis so tako imenovani Brižinski spomeniki, nastali med letoma 972 in 1039. Gre za dva spovedna obrazca ter pridigo o grehu in pokori oziroma zgodovini odrešenja. Vsi trije dokumenti vsebujejo nekaj nad tisoč besed, ki so jih uporabljali Slovenci precej pred tem, ko so bile zapisane. Že ob odkritju Brižinskih spomenikov leta

1803 so njihov nastanek povezovali s staroslovanščino, v kateri sta brata Ciril in Metod oznanjala evangelij Moravanom in panonskim Slovencem. Brižinskim spomenikom so sledili še drugi rokopisi, ki kažejo na uporabo slovenščine pri bogoslužju. Med njimi sta najbolj znana Celovški in Stiški rokopis: prvi vsebuje očenaš, vero in zdravamarijo, drugi pa molitev pred pridigo, Češčena kraljica, del velikonočne pesmi in obrazec splošne spovedi. Potem ko je Gutenberg leta 1454 kot prvo knjigo natisnil 42-vrstično Sveto pismo v latinščini, so se slovenski zapisi na robovih knjig začeli množiti. Medtem ko so duhovniki maševali v latinščini, so pridigali v nemščini in v slovenščini. V ljubljanski stolni cerkvi je bil slovenski pridigar običajno službeno nastavljen za več let. Na delu slovenskega ozemlja so duhovniki poznali glagolico in namesto latinščine pri bogoslužju ter v svetne namene uporabljali staroslovanščino. Glagolica je bila od pregona Metodovih učencev s privolitvijo Rima v uporabi v hrvaškem primorju in v Istri. Pri nas so jo poznali v obmorskih krajih in v zaledju mest, kot sta Koper in Trst. Zaradi turških vpadov so v 15. in 16. stoletju v naše kraje pribežali številni duhovniki iz Hrvaške in Dalmacije ter se naselili v notranjosti Kranjske in drugih slovenskih dežel. Preprosti ljudje so jih radi sprejeli, saj so maševali v »domačem« jeziku. S tem so se strinjali tudi škofje, saj je imel glagolski misal, tiskan leta 1483 v Benetkah, papežev blagoslov. Tako so še v Valvasorjevem času po njegovih besedah »v mnogih krajih na Kranjskem brali kranjsko ali slovansko mašo (hočem reči: mašo v kranjskem jeziku)«. Primož Trubar Leta 1508 se je mlinarju, tesarju in cerkvenemu ključarju Mihi Trubarju na Raščici pri Velikih Laščah rodil sin Primož. Oče je skupaj s škocjanskim župnikom Jernejem Krekom poskrbel za njegovo izobrazbo. Šolal se je na Reki, v Salzburgu, Trstu in na Dunaju. Leta 1530 ga je tržaški škof Bonomo posvetil v duhovnika. Zatem je Trubar sedemnajst let opravljal

OD KARANTANIJE DO SLOVENIJE različne službe v katoliški cerkvi. Med drugim je bil med letoma 1536 in 1540 slovenski pridigar v ljubljanski stolnici. Slovenske dežele so v tistem času že zajele protestantske ideje. Sprejeli so jih tudi nekateri člani stolnega kapitlja; tedanji škof, ki je bil naklonjen prenovi, pa jim ni nasprotoval. Primož Trubar je kot dober govornik že v tistem času verjetno napravil kak osnutek slovenske pridige za lastno uporabo. Zaradi drznih nastopov na prižnici in razpihovanja spora zaradi zidanja božjepotne Marijine cerkve na Sveti gori je moral bežati v Trst, pozneje pa v Rothenburg, kjer je leta 1548 postal evangeličanski pridigar. V tem mestu je prijel za pero in Slovenci smo leta 1550 dobili Catechismus – prvo knjigo v maternem jeziku. V njej je predstavil nov verski nauk in ga obogatil z odlomki iz Svetega pisma. Da bi se verniki naučili brati in pisati, je katekizmu dodal še Abecedarium. Tiha želja Primoža Trubarja je bila, da bi Slovenci čim prej dobili celotno Sveto pismo v domačem jeziku. Sam ni znal hebrejščine in grščine, zato je sprva poskusil prevesti le Matejev evangelij. Ko je videl, da mu gre delo dobro od rok, je nadaljeval s prevajanjem in leta 1557 izdal Ta prvi dejl tiga noviga testamenta. V predgovoru pa je med drugim zapisal: »Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem še pri vas pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, često vzdihnil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo, naj mu prizanese ter ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jeziki drugih ljudstev ter bi se sveto pismo in druge krščanske knjige prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku.« Potrebo po Svetem pismu v slovenskem jeziku so čutili tudi nekateri katoliški duhovniki. Med njimi je bil Baltazar Radlič, doma iz Višnje Gore. Ko je bil med letoma 1573 in 1574 slovenski stolni pridigar, si je zapisoval latinske pridige, ki jih je kot predloge uporabljal tudi za slovenske nagovore. V njegovi rokopisni zbirki je tudi prevod odlomka iz Lukovega evangelija, ki je jezikovno zelo čist in neodvisen od

Trubarja. Radlič je bil pozneje imenovan za ljubljanskega škofa, a je umrl pred posvečenjem. Jurij Dalmatin Trubar je nadaljeval s prevajanjem novozaveznih knjig, obenem je iskal primernega človeka, ki bi bil sposoben prevesti celotno Sveto pismo v slovenski jezik. Ravnatelj stanovske šole v Ljubljani, Adam Bohorič, mu je priporočil svojega učenca Jurija Dalmatina, rojenega leta 1547 v Krškem, ki ga je srečal že v njegovem rojstnem kraju. Po Trubarjevem posredovanju je Dalmatin odšel v Tübingen na študij filozofije in protestantske teologije. Jurij Dalmatin je med študijem prebiral Trubarjeve knjige in se preizkušal v slovenskem pisanju. Po prigovarjanju svojega dobrotnika se je odločil, da bo prevedel celotno Sveto pismo v slovenščino. Med bivanjem v Tübingenu je prevedel Mojzesove knjige. Leta 1572 je prišel za pridigarja v Ljubljano in pripravil prevod Sirahove knjige. To delo z naslovom Jezus Sirah je leta 1575 natisnil Janez Mandelc kot prvi slovenski tisk v Ljubljani. Dalmatin je do leta 1578 prevedel vse svetopisemske knjige in se začel dogovarjati za natis celotne Biblije. Zaradi zapletov pri dogovarjanju s kranjskimi deželnimi stanovi in zaprtjem Mandelčeve tiskarne se je Dalmatin leta 1583 odpravil v Wittenberg, kjer so do novembra istega leta natisnili tisoč petsto izvodov celotnega prevoda Svetega pisma: Biblia, tu je, vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina – in z letnico izida 1584. Čeprav je protireformacija uničila večino protestantskih knjig, so si številni katoliški duhovniki izprosili dovoljenje, da smejo obdržati Dalmatinovo Biblijo. Tako je delo Jurija Dalmatina in drugih protestantov, ki so sodelovali z njim, doseglo svoj namen. Slovenski verniki so dobili celotno Sveto pismo v domačem jeziku, in to prej kot mnogi drugi narodi. Biblija je imela hkrati velik vpliv na oblikovanje slovenskega knjižnega jezika in vse poznejše prevode Svetega pisma v slovenščino. Tone Gorjup

Tiha želja Primoža Trubarja je bila, da bi Slovenci čim prej dobili celotno Sveto pismo v domačem jeziku. (Fotografija je iz knjige Pogum besede avtorja Zvoneta Štrublja. Trubarja je naslikal umetnik Tomaž Perko)

Tisoč petsto izvodov celotnega prevoda Svetega pisma: Biblia, tu je, vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina je bilo natisnjenih v Wittenbergu. Opremljeni so z letnico izida 1584.

Moja Slovenija / September 2009

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Ansambel z vzhodne meje Z mladim ansamblom Donačka smo se pogovarjali v drugi polovici vročega avgusta, v nekajdnevnem zatišju med festivaloma na Graški Gori in na Ptuju. Ali smo zmotili njegove priprave na slednjega? Naša prijazna sogovornika sta bila pevka in violinistka Barbara Žerjav ter kontrabasist in vodja ansambla Matjaž Kitak.

Najprej čestitke za osvojenega »zlatega pastirčka«, za nagradi za najboljšega debitanta in najboljši trio ter – posredno – še za tretje najboljše besedilo na Graški Gori! Za takšen rezultat je pa potrebnih kar nekaj priprav! Matjaž: Pestre so in pogoste, drugače ne gre. Barbara: Radi bi se predstavili v najboljši luči, kajti graškogorski in ptujski festival le sodita med najuglednejše pri nas! Je uvrstitev na Ptuj še vedno takšen uspeh, kot je bil nekoč, ko pri nas še ni bilo tolikšne poplave festivalov? Barbara: Prepričana sem, da je, pa ne samo za naš ansambel, tudi za druge.

Moja Slovenija / September 2009

Bo torej za uspeh na jubilejni, 40. ptujski prireditvi potreben avtobus navijačev, kot je zadnji čas navada pri uspeha željnih ansamblih? Matjaž: V Preddvor, kamor smo morali na predizbor, so šli z nami le štirje prijatelji, ki pa so tako glasno navijali za nas, da je naslednji teden v časopisu res pisalo o nekakšnem avtobusu. Kdo je napisal vaše letošnje festivalske skladbe? Barbara: Za Graško Goro je avtor glasbe Igor Podpečan ter avtor besedila Ivan Sivec, za Ptuj pa je avtor glasbe Mike Orešar (povratnik iz Kanade, opomba pisca) ter avtorja besedil Vera Šolinc in Matjaž Vrh.

Matjaž: Nastopa na omenjenih festivalih sta pravzaprav naša prva dva poskusa prodora v medije. Doslej smo namreč igrali le na porokah, abrahamih in na podobnih manjših prireditvah, zdaj, po štirih letih delovanja, pa bi se radi predstavili tudi širšemu krogu občinstva. Po »zlati velikonočnici«, osvojeni na festivalu Odmev z Boča v Kostrivnici, ste začeli tudi s snemanjem svojih prvih skladb. Kakšne so? Matjaž: Verjetno se pri ansamblu Donačka precej pozna, da smo doma v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, tudi Zagorci namreč obožujejo violino … Barbara: … cigu-migu, ja …

gični. Pogosto se našemimo v cigane, ljudem pripovedujemo smešne zgodbice … Barbara: Za to poskrbita predvsem Matjaž in Damijan. Matjaž: … vendar pa se ponorčujemo le iz nas samih, nikoli ne prestopimo praga lepega obnašanja. Kaj pa glasba? Menda ja ne boste zgradili podobe ansambla zgolj s pomočjo dalmatinskih in zagorskih napevov?! Matjaž: Seveda ne, saj tudi Frajkinclari niso naš edini zgled. Ustvarjati želimo predvsem harmonsko bogatejšo glasbo in pri tem izkoriščamo možnosti, ki nam jih ponujajo ljudski instrumenti. Kdaj se bo nabralo dovolj skladb za prvo ploščo? Barbara: Se jih je že, smo pri koncu snemanja, naš prvenec bo izšel konec septembra. Matjaž: Predstavitev bomo pripravili 18. oktobra v domačem Rogatcu. Scenarij, ki bo nekaj posebnega, že skrbno pripravljamo, povabljenih je tudi že nekaj glasbenih gostov, ki so, vsak na svoj način, povezani z nami. Matjaž: … celo nekatere njihove in naše skladbe obstajajo v dveh različicah, hrvaški in slovenski. Polka Ljubim Jožico ima pravzaprav izvor v zagorski uspešnici Volim Jožeka. Mi smo jo posneli kar v obeh jezikih! Meje, ki sedaj še ločuje »mešanico« ljudi na obeh straneh, tako ali tako kmalu ne bo več. Pa vendar se mi zdi, da ste, še bolj kot Zagorcem, podobni našim Frajkinclarjem. Kot da so ti vaši vzorniki! Barbara: Toda Frajkinclari nimajo v svojem sestavu ženske! Jo pa najamejo, kot so nekoč že storili! Matjaž: Le da jih to verjetno kar precej stane, naša Barbara je pa redna članica!

Menda je pridno dekle, novopečena profesorica razrednega pouka. Barbara: Prejšnji mesec sem diplomirala – in takoj postala socialni problem. Bolj ali manj uspešno iščem svojo prvo službo. Matjaž: Prihodnje leto se ji bomo pa pridružili še preostali štirje diplomantje, rojeni povečini leta 1985. Torej si boste v življenju še nekaj časa »pomagali« z glasbo. Kaj vse lahko poslušalci slišijo in vidijo na vaših nastopih? Barbara: Trenutno občudujejo naše nove obleke. Pa menda tudi akrobatske točke …

O Donački, ansamblu, ki si je nadel ime po gori v svoji bližini, bomo torej še veliko slišali, saj očitno meri na sam vrh domače glasbe v Sloveniji. Navsezadnje tudi gora nad Rogatcem velja za nekakšen štajerski Triglav – ali pa je to še vedno bolj znani Boč? Matjaž: V naših krajih ravno te dni potekajo intenzivni » prepiri« o tem. Upam, da se bodo končali v našo korist. Jože Galič Fotografije: arhiv ansambla Donačka Člani ansambla Donačka so: Barbara Žerjav, Damijan Posl, Andrej Krošel, Marko Žerjav in Matjaž Kitak.

Matjaž: Mladi smo, atletsko grajeni, ener-

Moja Slovenija / September 2009

ZA SLOVENSKO MIZO

Frika Jed frika izvira z območja Soške doline in je različica karnijskega ocvrtega sira »frico«. Slovenska frika je ocvrt nariban sir z različnimi kombinacijami krompirja, jajc, slanine, klobas, salame ali skute; glede sestavin je jed v tej gastronomski regiji dobila več lokalnih različic. Nekoč so jo uživali predvsem kosci in kmetje za zajtrk, danes je to samostojna jed ali pa jo pripravijo k polenti, popečeni polenti, zraven jedo kruh in/ali solato.

Potrebujemo: 5 jajc 60 dag sira (tolminc) 40 dag krompirja 5 dag masti, zaseke, slanine ali olja sol

Moja Slovenija / September 2009

Priprava: Krompir olupimo in narežemo na lističe. Malo ga posolimo in popečemo na maščobi. Jajca razžvrkljamo in dodamo nariban sir. Z nastalo maso prelijemo pečen krompir in premešamo. Popečemo po obeh straneh, da se jajca spečejo in sir stopi, nato jed postrežemo. Pripravila: Nina Pintar Kuhal je: Tomi Demšer Foto: Anže Cigoj

Ali vas zanima recept za pripravo Aškerčeve juhe? Recept, ki ga je zapisal Dino del Medico, si lahko ogledate na spletni strani www.MojaSlovenija.net. Še več njegovih receptov pa lahko najdete v priljubljenih knjigah Vino v starih slovenskih jedeh ter Tartufi in vino.

Moja Slovenija / September 2009

VELIKI SLOVENCI Pomembnejše prelomnice v Ganglovem življenju Rodil se je 8. junija 1859 v Metliki, umrl pa je 2. oktobra 1935 v Pragi. Pokopan je v Metliki. Rezbarstva se je učil v domačem kraju v delavnici Jerneja Jereba in v Šentrupertu v delavnici Karla Poglajna. Izpopolnjeval se je tudi v Gradcu (1884), kjer je obiskoval tudi večerno obrtno šolo. Že naslednje leto se je vpisal na dunajsko akademijo, kjer je študiral kiparstvo, eno leto tudi v specialki pri K. Zumbuschu. Pri študiju sta ga podpirala deželni odbor in F. Šuklje, veliko pa si je pomagal tudi z naročili iz Slovenije. Bolezen in zdravljenje sta za nekaj let prekinila njegovo ustvarjalno pot in ga pripeljala nazaj v Ljubljano. Tu je leta 1894 prevzel pouk kiparstva na umetnoobrtni šoli, na kateri je s prekinitvami poučeval vse do leta 1905. V letih 1910/11 je poučeval tudi na obrtni šoli v Splitu. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, dokler se ni leta 1917 preselil v Prago, kjer je tudi umrl.

Alojz Gangl, oče kipa prvega znamenitega Slovenca V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo že drugega slovenskega kiparja v letošnjem letniku naše revije. Tako kot Ivan Zajec (glej Moja Slovenija, junij 2009) tudi Alojz Gangl letos praznuje okroglo obletnico – 8. junija, je namreč minilo 150 let od rojstva tega premalo znanega, vendar zelo sposobnega in talentiranega kiparja, ki ga umetnostni zgodovinarji štejejo za nestorja prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja in uveljavitelja akademskega realizma. V Kambičevi galeriji v Metliki, kjer se je Gangl rodil, so ob tej priložnosti odprli pregledno razstavo njegovih del. Po novem letu bodo to razstavo preselili v Narodno galerijo v Ljubljani. Največ njegovih del je shranjenih prav v tej galeriji in v Belokranjskem muzeju v Metliki, nekaj pa tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju, Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, SAZU, Nadškofiji Ljubljana in v zasebni lasti.

Moja Slovenija / September 2009

Ustvarjalna pot Alojza Gangla V zgodovino slovenskega kiparstva se je Alojz Gangl zapisal s tem, ko je naredil prvi slovenski nacionalni javni spomenik kakšni pomembni slovenski osebnosti – spomenik Valentina Vodnika. Zaradi nadarjenosti in znanja je bil Gangl pravzaprav tudi edini med pionirji slovenske kiparske obnove, ki je lahko sprejel in realiziral naročilo za prvi slovenski nacionalni javni spomenik. Konec junija 1889 so bile v Ljubljani tridnevne slovesnosti, ko so pred današnjo tržnico (tedanjim licejem) uredili Vodnikov trg in nanj postavili bronast kip Valentina Vodnika, za katerega so zbirali denar celih trideset let. Prireditve se je udeležilo okoli deset tisoč navdušenih obiskovalcev in kiparja Gangla so na ramenih do Vodnikovega spomenika prinesli sokoli (»mišice naroda«). O spomeniku pa je časopis Slovenski narod med drugim zapisal, da »ima kip Vodnika izredno ljubezniv obraz in da je upodobljen tako, kakor da bi z razprtimi rokami hotel vstopiti med nas in nas pritisniti na svoje blago srce«. Alojz Gangl je v bronu upodobil še enega pomembnega slovenskega velikana, Janeza Vajkarda Valvasorja. Leta 1903 so ga postavili v parku pred nekdanjim Deželnim muzejem, danes Narodnim muzejem Slovenije. Že precej prej je Gangl iz marmorja izklesal nagrobnik Marije Murnik, kot nekakšno apoteozo slovenske žene. V letih, ko je Gangl poučeval kiparstvo na novoustanovljenem oddelku za figuralno podobarstvo umetnoobrtne šole, pa so nastali portreti pesnikov Josipa Cimpermana, Josipa Stritarja, Franceta Prešerna, Ernestine Jelovšek in relief Madonna in stellis (1898). Visoka merila je Gangl postavil tudi na področju arhitekturne plastike. V letih 1890–1892 je namreč izdelal kipa Veseloigra (Komedija) in Žaloigra (Tragedija) ter skupino Genij, Opera in Drama za novo Deželno gledališče, današnjo Opero. Preostalo kiparsko dediščino pa predstavljajo študije za alegorije, žanrske figure, nagrobna in sakralna plastika. Iz zadnjega leta njegovega življenja je ohranjeno monumentalno ekspresivno delo Kristus – osameli popotnik, ki ga je namenil pokopališču v rojstni Metliki, kjer je mojster tudi pokopan. Tomaž Štefe

Foto: Nebojša Tejić/www.fotosi.si

ŠPORT

Brežiški kolos Primož Kozmus pometel s konkurenco 17. avgusta je zlati olimpionik Primož Kozmus v metu kladiva na 12. svetovnem atletskem prvenstvu v Berlinu (Nemčija) osvojil zlato medaljo (z dolžino meta 80,84 m). Ali smo pričakovali zlato Primoža Kozmusa na svetovnem prvenstvu v Berlinu? Zlagali bi se, če bi rekli, da nismo pričakovali in bili prepričani o kolajni. Toda zlato ...? Vedeli smo, da je Madžar Krisztian Pars zelo močan, vedeli pa tudi, da ga je Korl na velikih tekmah vedno premagal. Nosilec zlate kolajne pa je na olimpijskem štadionu preprosto pometel s konkurenco. »To je bila nenavadna tekma. Vsi so bili izjemno nervozni, razen mene. Sam sem pričakoval, da bom vrgel več, vendar so imeli tudi drugi težave. Pars je denimo povsem odpovedal. Tako je bil že moj drugi met dovolj za zmago. Danes bomo malo proslavili, v sredo pa se vračam domov, ko bomo zares praznovali mojo zlato kolajno,« je dejal Kozmus in nadaljeval: »Letos sem imel malce drugačen trening, vendar bo že naslednje leto drugače. Glavni cilj bo evropsko prvenstvo v Barceloni, vendar bo vse podrejeno naskoku na svetovni rekord, za katerega naj bi bil sposoben leta 2012.« Primož Kozmus novodobni Martin Krpan »V Posavju stoji mesto, Brežice po imenu. V tem mestu živi Kozmus, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni bilo takega,« bi danes napisal Fran Levstik. No, on je spisal pripovedko Martin Krpan daljnega leta 1858, s katero je budil

slovensko narodno zavest. V zavesti slehernega Slovenca Krpan še danes pooseblja ljudskega junaka, ki je pogumen, močan, zvit in pošten. Danes, ko smo v 21. stoletju, se ljudje težko istovetijo s kontrabanti, čeprav jim je Martin Krpan ostal kot simbol zmage preproste logike, človečnosti in iznajdljivosti nad nekom, ki je nad nami. Tedaj je bil to cesar z Dunaja, danes je seveda vse skupaj globalnejše. Sanje vsakega človeka so, da skoči iz povprečja in pokaže, da je vsaka oseba poseben svet, da je vsaka oseba svoj svet. In fantič s posavskih vinorodnih gričev je kot vsi otroci v teh letih rad sanjal. Sanjal je, da sega po zvezdah, da se bo o njegovih Brežicah slišalo po vsem svetu, da bo nekoč on tisti, na katerega bodo ljudje gledali z občudovanjem in ga primerjali z Martinom Krpanom. Vsi otroci tega sveta sanjajo podobne sanje, le redkim, izjemno redkim pa se sanje uresničijo. Uresničile so se tudi Primožu Kozmusu, zato ker je močno verjel vanje, in predvsem zato, ker so tudi drugi verjeli v njegove sanje. Primož je res izjemen športnik, eden največjih, kar jih je imela Slovenija v svoji zgodovini, bližnji in daljni. Toda verjetno je pomembnejše, da je Primož poleg vsega – ali pa predvsem – velik človek.

Prihaja naš Primož Ste že bili kdaj v Brežicah? No, kar nekaj vas je takih, ki boste zagotovo odgovorili z da. Nekaj vas je tudi takih, ki še nikoli niste bili tam. Na sprejemu Primoža Kozmusa je bilo skoraj šest tisoč ljudi in bilo je res nepozabno. Ko smo okoli devetnajste ure v sredo prispeli v Brežice, se je takoj videlo, da se pripravlja nekaj velikega. Celo mesto je dihalo v pričakovanju, osrednji del je bil seveda zaprt za avtomobile, na stojnicah so se točili osvežilni napitki ... Prihaja naš Primož, je bilo slišati naokrog. Videli smo lahko očete in mamice z dojenčki in otroki, odraščajočo mularijo, ki seveda ni mogla biti pri miru, najstnice, ki so se morda na ta večer prvič naličile, zaljubljene fante in punce, ki jih je stisk rok izdal, da prva ljubezen nikoli ne bo pozabljena ... In seveda prikupne mladenke na začetku dvajsetih, ki so se ozirale, da bi morda ugledale gospodiča, za katerim že dolgo obračajo oči. Prišle so tudi gospe v srednjih letih z možmi in se rahlo pozibavale v ritmu glasbe, stare mame so s ponosom zrle na svoje vnuke in jim govorile, da bodo nekoč tako uspešni kot Primož, če bodo pridni in delavni. Bil je tudi devetdesetletni gospod, ki je potreboval palico za hojo, vendar je iskriv pogled izdajal, da bi tudi on zdaj najraje metal kladivo na brežiškem štadionu. Ker tega ni mogel, pa je odprl vrečko bombonov in jih od veselja ob Primoževem uspehu delil mimoidočim. Prišli so pozdravit soseda, na katerega so ponosni, in marsikateremu je ob Kozmusovem prihodu in petju Zdravljice po licu spolzela solza od ganjenosti in veselja, da je lahko del tega, kar je prinesel Primož. Kozmus prinaša upanje in vero v to, da lahko uspeš tudi v sodobnem svetu pehanja za dobičkom. Da lahko postaneš nekdo, najboljši na svetu, tudi če si doma iz Brežic, ki ima manj prebivalcev kot stolpnica v Tokiu. In zato je za Primoža največja nagrada za to, kar je storil, to, kar je doživel v sredo. To, da sedemletni fantič v njem vidi idola, ki je iz mesa in krvi in ki ga lahko prime za roko in mu reče: Primož, rad bi bil kot ti! Jurij Završnik Foto: Fotosi.si

Moja Slovenija / September 2009

POVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries

OUR NOTES: Boris Pahor celebrated the 96th anniversary On August the 26th the ceremony to pay tribute to writer Boris Pahor upon his 96th birthday was held in the Linhart Hall of the Ljubljana Cankarjev dom. In honour of his high jubilee a Collection of his five books was launched under the auspice of the publishing house »Cankarjeva založba« and »Mladinska knjiga«. Author Pahor, »culprit of this ceremony« said, he would be glad if the interest in the Slovenian minority outside the country was as keen as it was in him that night. Pahor`s narration, combined with the narration of editor Zdravko Duša, literary historian Tatjana Rojc and versatile cultural worker Evgen Bavčar, was punctuated by the numerous applauses. At his request the last and the longest applause was dedicated to all those political prisoners, who did not return from the concentration camps. INTERVIEW: Lučka Kajfež Bogataj, climatologists Lučka Kajfež Bogataj, professor of Biotechnical Faculty in Ljubljana, Chairwoman

of Chair of agrometeorology, renowned and enforced climatologists, has been dealing for many years with the problems on the field of climate change, which recently raised more and more pressing issues. Until last year Mrs. Lučka Kajfež Bogataj participated in the International Committee of United Nations (IPCC) The Intergovernmental Panel on Climate Change from Geneva (IPCC); IPCC received the Nobel Prize for Peace in 2007. At the sametime IPCC warned the general public, that the climate change has become a major global problem that concerns us all. THE TOPIC OF THE MONTH : The Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes in the Neighbouring Countries and Abroad celebrates the 15th anniversary The Government Office for Slovenes in the Neighbouring Countries and Abroad carries out tasks related to the Slovene minority in neighbouring countries and Slovene expatriates and migrant workers around the world. The Office maintains constant contact with Slovene minority and emigrant organisations promoting their cultural, educational, economic and other relations with the home country and organizing conferences, seminars, tenders, etc. By means of public tenders, the Office ensures financial support of the Republic of Slovenia to implement programmes and projects involving Slovenes outside the Republic of Slovenia. In the spirit of the upcoming of the 15th anniversary of the establishment of this institution we have prepared a short section of its operations in the last 15 years. OUR PRESENTATION OF THE FELLOW COUNTRYMAN: Vladimir Urbanc, Canada In Montreal, the centre of the Canadian province Quebec, on the 1st September 2009 the Slovene Vladimir Urbanc of that town celebrates his 80th anniversary. A few years ago in this town he was known as the owner of a travel agency, interpre-

Moja Slovenija / September 2009

ter, justice of the peace (J.P.), chief of the Slovenian Enquiry Office, organizer of some roaming Slovenian cultural groups, sports enthusiast and more to be. By all means it should be noted, that he is still interested in sport, primarily in recreational tennis regardless of his great age. Bernard Mustar, Germany Years are not the obstacle. Where is Bernard Mustar, there are also music, dance and joy. And of course his accordion and very likely Slovenian word. Mr. Mustar was born 81 years ago in Germany. He says, he is sincerely fond of the Slovenes and of our culture and music. It is music and with it accordion that marked his life in the silver years.

SPORT: Primož Kozmus won Gold Medal at World Championship in Berlin On August the 17th, in Berlin (Germany) Primož Kozmus, golden Olympionic, won the Gold Medal at the men’s Hammer Throw (length of throw 80,84 m) at the 12th IAAF World Athletics Championships. After the last year`s Olympic gold in Peking (Beijin) he was also crowned by the world championship title at the same time in the year and so he proved to become a champion as the Slovene Athletics have not yet had. This is only the third medal for the Slovenian athletics at the previous world championships and it is the first Gold; Kozmus won the Silver in Osaka in 2007 and Gregor Cankar the Bronze in the long jump in 1999 in Seville, Spain. AK

POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número

TOMAMOS NOTA: Los 96 años del escritor Boris Pahor El 26 de agosto se festejaron en el salón Linhart del Centro Cultural Cankar los 96 años del escritor Boris Pahor. En esta magna ocasión se presentaron cinco libros con sus obras, editadas por las editoriales Cankarjeva založba y Mladinska knjiga. Pahor, que se autotituló como “el culpable de la celebración”, dijo que se sentiría muy feliz, si hubiera un interés por la comunidad eslovena en el exterior similar al que le dispensaron a él. Las palabras de Pahor, al igualque las del seleccionador Zdravko Duša, de la historiadora literaria Tatjana Rojc y del artista Evgen Bavčar, sufrieron incontables interrupciones por los aplausos de los presentes. El último y más extenso –pedido por Pahor- fue para todos los detenidos políticos que no regresaron de los campos de concentración. ENTREVISTA: Lučka Kajfež Bogataj, climatóloga Lučka Kajfež Bogataj es profesora titular en la Facultad de Biotécnica de la Universidad de Ljubljana, jefa de la Cátedra de

Agrometeorología, reconocida y afirmada climatóloga. Desde hace muchos años se ocupa de la problemática de los cambios climáticos, que en los últimos tiempos plantean interrogantes cada vez más acuciantes. Hasta el año pasado fue colaboradora del Panel Intergubernamental sobre el Cambio Climático (PICC-IPCC) que depende de las Naciones Unidas con sede en Ginebra y recibió el Premio Nobel de la paz 2007, como integrante del Panel. Con ello tuvo una mayor repercusión la advertencia de que los cambios climáticos son un gran problema global que nos concierne a todos. EL TEMA DEL MES: La Oficina del Gobierno de la República de Eslovenia para los eslovenos en los países limítrofes y el extranjero cumple 15 años La Oficina del Gobierno de la República de Eslovenia para los eslovenos en los países limítrofes y el extranjero se ocupa de las tareas que conciernen a las minorías eslovenas en los países limítrofes y a los eslovenos en el extranjero. Mantiene contactos constantes con las asociaciones eslovenas de las minorías eslovenas y en el extranjero; los anima para que mantengan su actividad cultural, económica y en general enlazada con la de la madre patria; organiza reuniones de consulta, seminarios, concursos, etc. A través de concursos abiertos proporciona fondos de la república para la realización de diferentes programas y proyectos de los eslovenos por el mundo. Ya próximos a los quince años de esta institución preparamos una resumida reseña de su labor. PRESENTAMOS A DOS COMPATRIOTAS: Vladimir Urbanc, Canadá En Montral, centro de la provincia canadiense Quebec, festejó el 1 de septiembre de 2009 sus 80 años el compatriota que allí reside, Vladimir Urbanc. Hasta hace algunos años era conocido como dueño de una agencia turística en dicha ciudad, traductor público, juez de paz, encargado de la oficina local eslovena,

organizador de giras de algunos grupos culturales, entusiasmado deportista y muchas cosas más. Hay que destacar que – aún a su edad– sigue practicando deportes, especialmente el tenis recreativo. Bernard Mustar, Alemania Los años no son un impedimento. Donde esté Bernard Mustar, allí habrá música, baile y alegría. Y por supuesto el acordeón y muy posiblemente el hablar esloveno. El sr. Mustar nació hace 81 años en Alemania. Dice que ama a los eslovenos, al igual que su cultura y su música. Justamente la música y con ella el acordeón enmarcaron los años que platearon sus sienes.

DEPORTE: Primož Kozmus ganó la medalla de oro en el campeonato mundial en Berlín El 17 de agosto Primož Kozmus, medalla de oro olímpica en lanzamiento del martillo, ganó una similar (con un lanzamiento de 80,84 m) en el 12 campeonato mundial de atletismo, que tuvo lugar en Berlín (Alemania). Después del oro en Pekín el año pasado, este año conquistó también el título de campeón mundial y confirmó ser un campeón de raza, que el atletismo esloveno no había tenido hasta ahora. Esta es recién la tercera presea del atletismo esloveno en los campeonatos mundiales y la primera dorada; Kozmus fue medalla de plata en Osaka en 2077 y Gregor Cankar medalla de bronce en salto en largo en Sevilla en 1999. JB

Moja Slovenija / September 2009

49 49

IM MEMORIUM

FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

V spomin Zmagu Rafoltu

Albanska narodna noša iz okolice Tirane, 1910

Za človeka s hudo boleznijo žal slutimo ali vemo, da se od svojcev, prijateljev, znancev poslavlja, če pa nepričakovano, sredi ustvarjalnega dela premine, je to slovo toliko težje in boleče. Tako je v 91. letu letošnjega 16. junija zaključil svojo bogato življenjsko pot diplomirani ekonomist Zmago Rafolt, predsednik Literarnega kluba upokojencev Slovenije. Rojen Mariborčan je ljubil lepo slovensko besedo. Že kot gimnazijec se je poskušal v leposlovju in svoja dela objavljal v dijaških listih. V zrelejših letih je ob redni službi pisal tudi prizore za razne prireditve. Sposobnosti literarnega ustvarjanja so nadarjenega organizatorja in upokojenega priljubljenega društvenega delavca spodbudile, da je leta 1989 ustanovil Literarni klub upokojencev Slovenije (Likus). Do lanskega leta je Likus deloval pod pokroviteljstvom Društva upokojencev Maribor Center, zatem je postal samostojna ljubiteljska organizacija. Leta 1992 je karizmatični mož Zmago Rafolt, predsednik Likusa, začel enkrat letno izdajati klubski Zbornik. V prvi številki je s svojimi deli pritegnil dvanajst ljudskih piscev. Ta enkratna edicija, nemara redek primer med upokojenci sveta, je spodbudila slovenske upokojence, da se je članstvo z leti večalo. Tako je v letu 2008 Likus imel nad 730 članov, v Zbornik pa je prispevalo kar 153 avtorjev. Zmago Rafolt je bil velik poznavalec in prijatelj Slovencev v zamejstvu in po svetu. V želji, da bi pritegnil tamkajšnje upokojence z bogato zgodovino, mu je uspelo iz več držav v organizacijo včlaniti nekaj rojakov. Zlasti je bil znan in visoko spoštovan med izseljenci v Avstraliji. Poleg vodenja tako številnega kluba je Rafolt iz vse Slovenije in tujine zbiral gradivo in ga urejal za Zbornik. V njem je tudi sam veliko pisal, večinoma poezijo, ki je bila zelo dobro sprejeta. Do leta 2007 je izdal tudi dve odmevni knjižni deli: Kot listje v jeseni in Nebine. Da bi bila mera polna, je »mož z več življenji« organiziral in vodil Likusova letna srečanja, na katerih je promoviral nov Zbornik, poročal o delu in vabil k sodelovanju. Na lanskem volilnem zborovanju je bil Zmago Rafolt ponovno soglasno izvoljen za Likusovega predsednika. S tem drznim dejanjem smo pozabljali na njegovo starost in 20-letne zasluge za nesluteno obogatitev ljubiteljske kulture in zgodovine naroda. Vesel zaupanja in hkrati žalosten, da mu ni bil sojen zasluženi počitek in večja posvetitev štirim otrokom, sedmim vnukom in štirim pravnukom, je dejal: »Prav, če tako želite, toda samo za eno leto.« Kot da bi nekaj slutil, ta Likusov ustanovitelj, je ostal predsednik do zadnjega dne svojega življenja. Berta Čobal Javornik je po njegovi smrti v Večeru zapisala tudi tole: »Bil si nenadomestljiv, enkraten, vreden spoštovanja in zahvale.« Njena ugotovitev je moje in naših članov prepričanje. Kulturi in svojemu narodu predanega Zmaga Rafolta bomo močno pogrešali tudi mi, njegovi sodelavci, družina in mnogi prijatelji doma in v tujini. prim. dr. Velimir Vulikić

50 50

Moja Slovenija / September 2009

(Iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja) Slovenski etnografski muzej v Ljubljani je poznan po tem, da hrani bogate zbirke slovenskih narodnih noš, avb, peč in drugih oblačilnih kosov iz slovenske kulturne dediščine, manj poznano pa je, da hranimo tudi narodne noše drugih narodov, ki živijo v Sloveniji. Med njimi dekliško albansko narodno nošo iz okolice Tirane. Noša je bila last mladega albanskega dekleta, Antonije, rojene leta 1895 v okolici Tirane. Po koncu prve svetovne vojne se je poročila s Slovencem in prišla živet v Ljubljano. S seboj je v bali pripeljala tudi svojo dekliško narodno nošo. Leta 2003 smo za muzej od njenih vnukov pridobili tri kose njene noše, telovnik, srajco in obleko, vse ročno izvezeno, barvno bogato in v različnih materialih: lan, svila, bombaž, volna. Noša je lepa in zanimiva kot muzejski predmet, ima pa tudi svojo sporočilno vrednost za slovensko zgodovino, saj sta bila Antonijin brat in njen bodoči slovenski ženin prijatelja, vojna tovariša s solunske fronte. mag. Daša Koprivec Slovenski etnografski muzej

KRIŽANKA ZGODBA

Nagradna križanka

Ker nam jo je pri julijski križanki nekoliko zagodel tiskarski škrat in polja ni označil s številkami, nagrado podaljšujemo še za dva meseca. Vsaka pravilna poslana rešitev križanke iz avgustovske in septembrske številke vam bo tako prinesla enoletno brezplačno prejemanje Moje Slovenije na vaš dom. Geslo iz tokratne številke nam lahko pošljite do 20. oktobra na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija. Celotno rešitev križanke iz julijske številke pa si lahko ogledate na naši spletni strani www.MojaSlovenija.net.

Moja Slovenija / September 2009

Albanska narodna noša iz okolice Tirane, 1910 (iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja)