Moja Slovenija februar 2014 izbrane strani

MOJASLOVENIJA Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • februar 2014 • letnik VII • številka 2

AKTUALNO: Slovenci na Irskem REPORTAŽA: Kako je nastala avdio knjiga Cvetje v jeseni MLADI: Za nemirni duh je cel svet ravno prav velik LEPOTE SLOVENIJE: Gradiško jezero in Črni graben

»Obtičali smo v pasti in lastni zmoti. Temu se je treba kratko malo upreti in spet začeti boj za osebno svobodo, človekove pravice in dostojanstvo.« FERI LAINŠČEK, PISATELJ IN PESNIK

WWW.MOJASLOVENIJA.NET

KORISTNI NASLOVI Telefon: +386 1 400 5267, 400 5475 Faks: +386 1 400 5332 E-pošta: gp.mizks@gov.si Spletna stran: www.zrss.si/slovenscina/default.asp

I. PRIDOBITEV DRŽAVLJANSTVA Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo Urad za upravne notranje zadeve in naturalizacijo Telefon: +386 (0)1 428 46 37 E-pošta: dunzmn.mnz@gov.si

VII. ZDRAVJE Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije Miklošičeva cesta 24, 1000 Ljubljana Informacijski center Telefon.: +386 (0) 30 77 335, +386 (0) 43 33 340 Faks: +386 (0) 23 12 667 E-pošta: PEIC@zzzs.si

II. POTNI LISTI IN VOZNIŠKA DOVOLJENJA a) Potni listi Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo Urad za upravne notranje zadeve in naturalizacijo Sektor za registracijo prebivalstva in javne listine Telefon: +386 (0)1 428 49 61 E-pošta: dunzmn.mnz@gov.si

Ambulanta Pro bono Mislejeva 3, 1000 Ljubljana Telefon.: +386 (0)1 437 20 10 Ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja s pripadajočo svetovalnico Strossmayerjeva 12 2000 Maribor

b) Vozniška dovoljenja Ministrstvo za infrastrukturo in prostor Spletna stran: www.mzip.gov.si Telefon: +386 (0)1 478 80 00 E-pošta: gp.mzip@gov.si

VIII. IZSELJENSKE ORGANIZACIJE IN URADI 1. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakov v zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje, svetovanje in pomoč glede pravne zaščite)

III. ZAPOSLOVANJE Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje Spletna stran: www.ess.gov.si Telefon: kontaktni center 080 20 55 E-pošta: info@ess.gov.si

Spletna stran: www.uszs.gov.si Naslov: Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 230 80 00 Faks: +386 (0)1 230 80 17, Elektronski naslov: urad.slovenci@gov.si

Info točka za tujce Slovenska cesta 55, Ljubljana Spletna stran: www.info-tujci.si, www.ess.gov.si/tujci Telefon: +386 (0)1 472 64 60 Mobilni telefon: +386 (0)41 659 228 E-pošta: info-tujci@ess.gov.si, tujci@ess.gov.si

2. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu (spremlja problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu in informira DZ) Naslov: Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1000 Ljubljana Telefon: +386 (0)1 478 99 38, Elektronska pošta: katja.jerman@dz-rs.si

IV. SEZNAM MINISTRSTEV SLOVENIJI IN POVEZAVA NA NJIHOVE SPLETNE STRANI Spletna stran: www.vlada.si

3. Svetovni slovenski kongres (organizacija, ki povezuje matične, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence)

V. REŠEVANJE STANOVANJSKEGA VPRAŠANJA Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad Telefon: +386 (0)1 4710 500 E-pošta: ssrsinfo@stanovanjskisklad-rs.si

Spletna stran: www.slokongres.com Naslov: Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 242 85 50 Faks: +386 (0)1 242 85 58; Elektronski naslov: ssk.up@eunet.si

VI. IZOBRAŽEVANJE a) Vrednotenje izobraževanja ENIC-NARIC center Slovenija Kotnikova 38, Ljubljana Tel.: +386 (0)1 478 47 45 Faks: +386 (0)1 478 47 19 E-pošta: enicnaric-slovenia.mvzt@gov.si Spletna stran: www.enic-naric.net

4. Izseljensko društvo Slovenija v svetu (združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov) Spletna stran: www.drustvo-svs.si Naslov: Štula 23, 1210 Ljubljana-Šentvid, Slovenija Telefon: +386 (0)1 512-89-20, faks: +386 (0)1 512-89-25 Elektronski naslov: drustvo.svs@guest.arnes.si

b) Učenje slovenskega jezika in verifikacija Izpitni center Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik Kongresni trg 12, Ljubljana Telefon: +386 (0)1 241 86 47 Faks: +386 (0)1 241 86 44 E-pošta: izpitni.center@ff.uni-lj.si

5. Slovenska izseljenska matica (združenje, ki skrbi za Slovence po svetu in pospešuje njihove stike z domovino) Spletna stran: www.zdruzenje-sim.si Naslov: Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 241 02 80 Faks: +386 (0)1 425 16 73, Elektronski naslov: sim@zdruzenje-sim.si

c) Informacije o prijavno-sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik univerze Visokošolska prijavno-informacijska služba Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana: Tanja Žužek, Alenka Šuligoj. Uradne ure: ponedeljek in sreda od 9:00 do 11:00 in od 14:00 do 15:00, petek od 9:00 do 11:00 Telefon: +386 (0)1 241 85 05, +386 (0)1 241 85 08 E-pošta: tanja.zuzek@uni-lj.si, alenka.suligoj@uni-lj.si

6. Rafaelova družba (cerkvena ustanova Slovenske škofovske konference za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva; povezana je z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in z drugimi slovenskimi župnijami in ustanovami po svetu)

d) Informacije o postopku priznavanja izobrazbe Univerza v Ljubljani, Svetlana Matijevič Telefon: +385 (0)1 2418 595 E-pošta: priznavanje@uni-lj.si

Spletna stran: www.rkc.si/rafaelova-druzba Naslov: Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1 438 30 50 Faks: +386 (0)1 438 30 55 Elektronski naslov: rafaelova.druzba@siol.net

e) Dopolnilni pouk slovenščine v tujini Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Masarykova 16, 1000 Ljubljana

MOJASLOVENIJA

2

februar 2014

UVODNIK

Mladi, začnite znova z ljubeznijo do bližnjega in domovine Še danes so odnosi v slovenski skupnosti enaki: pazimo drug na drugega in si pomagamo kolikor moremo.

Spet se je na koledarju zapisalo novo leto 2014. Staro leto pa se bo z lahkoto postavilo v ozadje. Prav nič ali zelo malo je bilo omembe vrednih lepih dogodkov. Bile so svetovne ujme, na katere je človeštvo že skoraj navajeno, zemeljski potresi, poplave, orkani, mraz in tudi vročina. Svet je postal tako majhen, da novica popolnoma drug konec sveta doseže že v nekaj sekundah. Pri reševanju ali pomoči ob naravnih katastrofah je velikokrat kar zanimivo poslušati, kako v sili ljudje pomagajo drug drugemu, čeprav se pred tem niso poznali. Še je v ljudeh nekaj ljudskega.

Avstralija je dežela, znana po dobrosrčnosti in hitri medsebojni pomoči. Se spomnim, kako smo še pred 20. leti živeli brezskrbno in komajda kdaj zaklepali vhodna vrata svojih domov. Avstralci so bili neverjetno dobri sosedje in prijatelji, kar so še danes. Od leta 1958 in vse do 1970 smo prihajali v to deželo tudi Slovenci.

Kmalu smo se pričeli medsebojno spoznavati. Beseda je dala besedo in že smo poleg svojega dela pričeli misliti tudi na drug drugega in slovensko skupnost. V Viktoriji nas je bilo največ, saj se je število Slovencev zapisalo celo do 12.000. Ustanovili smo pet slovenskih društev in slovensko cerkvico v Kewju s slovenskimi patri in duhovniki. Vsa leta so bila zelo bogata pri vključevanju slovenske besede, glasbe, kulture in zavesti, da smo prijatelji, da prihajamo iz dežele iz pod Triglava, iz različnih vasi in mest. Še danes so odnosi v slovenski skupnosti enaki: pazimo drug na drugega in si pomagamo kolikor moremo.

Dela po društvih že vsa leta tečejo z veliko ljubeznijo. Nismo več mladi, pa še vedno delamo tako kot tisti prvi dan. Seveda moči počasi popuščajo a se tega zavedamo. Vsi naši žulji pa so namenjeni naši mladini. Nihče ne ve, da je bilo vse to naše delo skoraj brez finančne podpore, samo pridne roke in srčnost. Prav ta naša srčna podlaga je še danes živa. Naši zanamci pa danes na vse skupaj ne gledajo tako kot smo mi. Vsi imajo idealne službe, stanovanja, hiše in družine. Življenje nemoteno teče dalje, naše utrujene roke in srčna kultura pa počasi tone v pozabo ali redkeje v spomin zapisane ali izrečene besede.

Po vsem tem času pa smo doživeli še en velik udarec med slovfebruar 2014

ensko imigracijo. Po radijskih valovih in v časopisih redno zasledujemo novice o dogajanju v naši stari domovini Sloveniji.

Nenehno sledimo kaj vse se je dogajalo od osamosvojitve leta 1991 do danes in kaj se dogaja vsak dan. Na dan, ko je prvič zaplapolala slovenska zastava, smo bili vsi Slovenci po vsem svetu skupaj z vami, v domovini. Zgodovina se ponavlja ter prilagaja okolju in dogajanju.

Kaj pa se v Sloveniji dogaja danes? Vsako leto je manj resnice in vse več goljufij. Delavci obupujejo. Do danes je bila Slovenija zelo napredna pri izobraževanju, zdravstvu, pri delu v industriji in na različnih kulturnih in športnih področjih. In kje so danes vsi tisti, ki so se v slovenskih šolah izšolali za dobrobit domovine?

Iščejo delo zunaj meja, po svetu. Pri tem pa se sprašujem kaj pomeni besedna zveza Slovenija - dežela pod Triglavom, raj na tem svetu!?

Ni še prepozno, da se mladina vzame skupaj tako, kot smo se mi v tujem svetu pred 60. leti in začne znova z ljubeznijo do bližnjega in domovine. Slovenci bomo v tujini pustili svoje delo in napredek, z leti bo po vsej verjetnosti počasi opešal spomin na poreklo. A vseeno, ne bomo pustili, da pozabimo na Slovenijo, njene lepote in dobroto ljudi, ki se zavedajo, kje živijo. Ostanimo prijatelji, kajti slovenska beseda ne sme splahneti, temveč rasti in se razvijati z novimi rodovi v nov in boljši svet.

Meta Lenarčič, Avstralija

3

MOJASLOVENIJA

KAZALO 8 14 16 20 22 24 25 26 27 28 29 30 32 33 34 36 38 40 42

Zgodba z naslovnice Pisatelj Feri Lainšček živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija že krepko presega 100 izvirnih knjižnih naslovov. Po njegovih romanih je bilo doslej posnetih šest celovečernih igranih filmov, med njimi tudi drugi najbolj gledan domači film Petelinji zajtrk.

Intervju z njim si lahko preberete v posebni izdaji Moja Slovenija, ki jo naročite na 00386 41 490844

MOJASLOVENIJA Revija izhaja vsak mesec in je osrednja revija za Slovence, ki živjo zunaj meja svoje domovine.

Izdajatelj: O MEDIA d.o.o.

Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel: +386 1 5653416, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net Izvršna urednica: Karolina Vrtačnik Svet revije: Vesna Vukšinič Zmaić, Mihaela Zaveljcina, Sonja Avguštin, Boštjan Kocmur, Edvard Vrtačnik, dr. Zvone Žigon in Natalija Toplak Koprivnikar Lektor: Grega Rihtar Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o.

Tisk: Kocman grafika d.o.o.

V rubrikah Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Revija je brezplačna in jo sofinancira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006.

ISSN 1854-4061 Revija je darilo Republike Slovenije.

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

MOJASLOVENIJA

8

AKTUALNO Gospodarstvo Lepote Slovenije REPORTAŽA

Novice iz sveta in domovine urad svetovni slovenski kongres rafaelova družba

SLOVENIJA V SVETU

slovenska izseljenska matica SLOVENCI V ITALIJI SLOVENCI NA madžarskem SLOVENCI V AVSTRIJI cerkev KNJIŽNA POLICA Učenje slovenščine mladi Veliki Slovenci UPRAVNI POSTOPKI

AKTUALNO: Slovenci na Irskem Detelca – s srcem še vedno doma Slovenke in Slovenci smo sicer majhen narod, pa vendar veliko rojakov živi tudi izven meja domovine.

In mirno bi lahko rekli: kamorkoli nas vodi pot, srečamo vsaj enega rojaka. Tokrat so našo pozornost pritegnili Slovenci na Irskem, ki 8. februarja letos praznujejo prvo leto delovanja slovenskega društva Detelca. V društvu prirejajo zanimive kulturne dogodke, prav vsak pa je namenjen tudi promociji Slovenije na Irskem. Gonili sili Detelce sta Tilen Kranjc in Bernard Šrajner, ki sta predstavila zanimivo in pestro dogajanje v slovenski skupnosti.

CURRENT AFFAIRS: Slovenians in Ireland The Detelca Association - the heart is still at home Slovenians are a small nation, yet many of our compatriots live outside the borders of our motherland.

We could say without a doubt: wherever life takes us we meet at least one compatriot. This time it was the Slovenians in Ireland that caught our attention. They will celebrate the first anniversary of their Slovenian association called Detelca (in English: Clover) on February 8. The association organizes interesting cultural events and each of them also promotes Slovenia in Ireland. Tilen Kranjc and Bernard Šrajner are the driving force behind Detelca and they told us about interesting and diverse activities of the Slovenian community.

DE ACTUALIDAD: Eslovenos en Irlanda Detelca – con el corazón en casa Si bien los eslovenos formamos una nación pequeña, son muchos los compatriotas que viven más allá de las fronteras de nuestra patria. Tal es así que podríamos decir: no importa adonde vayamos, siempre encontraremos al menos a un compatriota. Esta vez llamaron nuestra atención los eslovenos de Irlanda que el 8 febrero de este año celebran el primer aniversario de la Asociación Eslovena Detelca (Trébol). La asociación organiza eventos culturales interesantes, dedicados también a la promoción de Eslovenia en Irlanda. Los promotores de Detelca son Tilen Kranjc y Bernard Šrajner, quienes nos presentaron las interesantes y variadas actividades de la colectividad eslovena.

4

februar 2014

VSEBINA • CONTENIDO • CONTENTS AKTUALNO: Zgodba štajerskih Slovencev govori, kako bi bilo, če bi zgodovina pisala drugače Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski imajo po 7. členu avstrijske državne pogodbe enake pravice kot Slovenci na Koroškem in Hrvati na Gradiščanskem. V življenju manjšine pa je teh pravic še zmeraj premalo, čeprav jih je zlasti po zaslugi leta 1988 ustanovljene Kulturnega društva člen 7 in po leta 1998 odprti Pavlovi hiši v Potrni iz leta v leto več. Korak po korak postajajo štajerski Slovenci prepoznavna manjšina vsaj v tem delu Evrope.

CURRENT AFFAIRS The story of the Styrian Slovenians tells us how it would be if history took a different course According to Article 7 of the Austrian State Treaty, the Slovenians living in the Austrian state of Styria have the same rights as Slovenians in Carinthia and Croats in Burgenland. However, in everyday life of the minority there are still not enough rights although they are growing in number every year thanks to Kulturno društvo člen 7, a cultural association founded in 1988, and Pavlova hiša or Pavelhaus, a museum and cultural center that opened in Laafeld/Potrna in 1998. Step by step, Styrian Slovenians are becoming a recognizable minority at least in this part of Europe.

DE ACTUALIDAD: La historia de los Štajerci eslovenos refleja qué hubiera pasado si la historia hubiese tomado otro rumbo Los eslovenos en el estado austriaco de Estiria tienen por el artículo 7mo del Tratado de Estado de Austria los mismos derechos que los eslovenos en Carintia y los croatas en Burgenland. Pero en la vida cotidiana de las minorías los derechos siguen siendo en realidad escasos, si bien van creciendo año a año, especialmente gracias a la Sociedad Cultural Artículo 7, fundada en 1988, y La Casa de Pablo, abierta en 1998 en Potrna. La minoría de los eslovenos de Estiria se va convirtiendo paso a paso en una colectividad destacada en esta parte de Europa.

LEPOTE SLOVENIJE Gradiško jezero in Črni graben Ob omembi Črnega grabna takoj pomislimo na občino Lukovica, ki pa je samostojna občina šele od leta 1995.

Pred tem je bilo to območje skupaj s sedaj tudi samostojno občino Moravče vključeno v občino Domžale. Po površini – nekaj manj 75 kvadratnih kilometrov – in po številu prebivalcev – okoli 5700 – gre za razmeroma veliko občino, ki na severu prehaja v Tuhinjsko dolino, na jugu pa v Moravško dolino.

TREASURES OF SLOVENIA Gradišče Lake and the Radomlja Valley When we hear the words the Radomlja Valley or the Black Valley we immediately think of the municipality of Lukovica, although it became an independent municipality only in 1995. Before that time the area was a part of the municipality of Domžale as was the now independent municipality of Moravče. The municipality covers an area of almost 75 square kilometers and has a population of about 5700 people. This makes it a relatively big municipality that reaches the Tuhinj Valley in the north and the Moravče Valley in the south.

BELLEZA DE ESLOVENIA Gradiško jezero in Črni graben Al mencionar el Črni graben pensamos inmediatamente en el municipio de Lukovica que es un municipio independiente desde el año 1995. Antes de este año formaba junto con el municipio independiente de Moravče la municipalidad de Domžale. Con una superficie de casi 75 kilómetros cuadrados y una población de alrededor de 5700 habitantes es un municipio relativamente grande que al norte pasa a formar parte del valle de Tuhinj y al sur del valle de Moravče.

februar 2014

5

16 MOJASLOVENIJA

VSEBINA • CONTENIDO • CONTENTS

GOSPODARSTVO Na pot socialnega podjetništva s kolesom V Sloveniji se vse več govori o socialnem podjetništvu, čeprav mnogi sploh ne vedo, kaj socialno podjetništvo sploh je in kaj je pravi namen socialnega podjetništva. Gre za obliko podjetništva, ki krepi družbeno solidarnost, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo. Je podjetništvo prihodnosti, tudi v Sloveniji.

ECONOMY Towards social entrepreneurship with a bike More and more people in Slovenia talk about social entrepreneurship but many do not know what social entrepreneurship even means or what its real purpose is. It is a form of entrepreneurship that promotes social solidarity, encourages cooperation among people and voluntary work. It is the entrepreneurship of the future, in Slovenia too.

ECONOMÍA El camino de la empresa social en bicicleta

14

En Eslovenia se habla cada vez más de la empresa social, si bien muchos ni siquiera saben lo que esto significa ni cuál es el verdadero propósito de esta iniciativa socio-empresarial. Es una forma de iniciativa empresarial que fortalece la solidaridad social, fomentando la participación de las personas y el voluntariado. La empresa social es el futuro, también en Eslovenia.

URAD Da slovenska manjšina ne bi nikoli utonila v pozabo Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu je 24. januarja ministrica Tina Komel podelila priznanje za življenjsko delo dr. Avguštinu Malleju. Ob njem sta bila tudi sin in soproga Maria Malle, izjemna ženska, ki prav gotovo potrjuje pregovor, ki pravi, da za uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Dr. Malle, ki je v začetku januarja letos praznoval svoj sedemdeseti jubilej, je gotov eden najbolj plodnih zgodovinarjev in publicistov na področju slovenske manjšine v Republiki Avstriji.

OFFICE FOR SLOVENIANS ABROAD So that the Slovenian minority would never be forgotten Minister Tina Komel presented Avguštin Malle with a lifetime achievement award at the Office for Slovenians Abroad on January 24. Also present were his son and wife Maria Malle, an outstanding woman who confirms the saying that behind every successful man is a successful woman. Mr. Malle, who celebrated his 70th birthday in the beginning of January, is undoubtedly one of the most prolific historians and journalists in the area of the Slovenian minority in the Republic of Austria.

24 MOJASLOVENIJA

OFICINADE LOS ESLOVENOS EN EL MUNDO Para que la minoría eslovena nunca sea olvidada El 24 de enero pasado la ministra Tina Komel premió en la Oficina de los eslovenos en el extranjero al dr.

Agustín Malle por la labor de su vida. Junto a él estaban presentes también su hijo y su esposa, María Malle, una mujer extraordinaria que, sin duda, confirma el dicho de que detrás de un exitoso hombre siempre hay una exitosa mujer. El dr. Malle, quien a principios de enero de este año celebró su septuagésimo aniversario, es sin duda uno de los historiadores y publicistas más prolíficos de la minoría eslovena en Austria.

6

februar 2014

VSEBINA • CONTENIDO • CONTENTS REPORTAŽA Kako je nastala avdio knjiga Cvetje v jeseni Ljudje večinoma radi berejo, vendar v določenih okoliščinah to ni mogoče. Nekateri porabijo dolge ure za vožnjo v službo, drugi slabo vidijo, nekateri pa so bili rojeni v tujini in slovensko sicer razumejo, a je branje zanje precej naporno. Vesna Juvan, ki je kar nekaj let živela v Avstraliji, se je tam dodobra seznanila z avdio knjigami, ki so na večjih jezikovnih trgih nasploh zelo priljubljene. Želela je, da bi tudi njeni prijatelji, Slovenci v Avstraliji, ter njena stara mama, ki pri 91-ih letih že zelo težko bere, imeli dostop do kakovostne literature v slovenskem jeziku. Tako se je rodila ideja o nastanku nove slovenske avdio knjige, ki je nastala tudi s podporo revije Moja Slovenija.

REPORTAGE Creating Autumn Blossoms audiobook People usually like reading, but in some circumstances it is not possible. Some people drive several hours to get to work and some do not see well. Some were born abroad and although they understand Slovenian, reading in Slovenian can be quite exhausting for them. Vesna Juvan spent several years in Australia where she learned a lot about audiobooks that are very popular in bigger language markets. It was her wish that her friends, Slovenians in Australia and her 91-year-old grandmother who has trouble reading would also have access to great literature in Slovenian language. And that is how the idea for a new Slovenian audiobook was born and brought to life also with the support of Moja Slovenija.

REPORTAJE ¿Cómo se creó el libro auditivo Cvetje v jeseni – Flores en otoño?

A la gente en general le encanta leer pero, en determinadas circunstancias, esto no es posible. Algunos pasan largas horas en el coche hacia el trabajo, otros tienen dificultades con la vista y algunos han nacido en el extranjero y si bien entienden esloveno, la lectura se les hace bastante complicada. Vesna Juvan, quien durante varios años viviera en Australia, se ha familiarizado con los libros auditivos que son muy populares en los principales mercados lingüísticos. Su deseo era que sus amigos eslovenos en Australia y su abuela, que a los 91 años lee con mucha dificultad, tengan acceso a obras maestras de la literatura eslovena. Así nació la idea de la creación del nuevo libro auditivo en Eslovenia, que fue apoyado por nuestra revista Moja Slovenija.

20

MLADI: Katarina Obranovič Za nemirni duh je cel svet ravno prav velik Pri svojih šestindvajsetih letih se Katarina Obranovič lahko pohvali z diplomo univerze v Birminghamu v Angliji, z magisterijem na univerzi v Sydneyu, z delovnimi izkušnjami v Evropskem parlamentu in še bi lahko kaj dodali. Pogosto ugotavljamo in tudi v primeru Katarine Obranovič je tako, da so za otrokovo ravnanje v dobršni meri »krivi« geni, ki jih otrok podeduje od svojih staršev. Zdi se, da imajo v Katarininem primeru največjo moč geni, ki jih je podedovala od svoje mame Darinke.

YOUNG PEOPLE: Katarina Obranovič For a restless soul the whole world is just the right size 26-year-old Katarina Obranovič can pride herself on receiving a bachelor’s degree from the University of Birmingham in England and a master’s degree from the University of Sydney, gaining work experience in the European Parliament and other achievements. We often come to the conclusion that children’s actions are considerably influenced by their parents’ genes and this is true for Katarina Obranovič as well.

It seems that in her case the genes that had the greatest power were those from her mother Darinka.

JOVENES : Katarina Obranovič Para un espíritu inquieto el mundo entero es la medida justa Con sus veintiséis años Katarina Obranovič a alcanzado no solo graduarse en la Universidad de Birmingham en Inglaterra, sino también obtener la maestría en la Universidad de Sydney y tener experiencia de trabajo en el Parlamento Europeo. Y podríamos seguir añadiendo. A menudo nos encontramos con que, así como en el caso de Katarina Obranovič, para el comportamiento de los hijos en gran medida son "culpables" los genes que los niños heredan de sus padres. Parece que en el caso de Katarina los genes predominantes son los heredados de su madre Darinka.

februar 2014

7

38 MOJASLOVENIJA

Aktualno

Festival zastav Slovenci na Irskem

Detelca – s srcem še vedno doma Slovenke in Slovenci smo sicer majhen narod, pa vendar veliko rojakov živi tudi izven meja domovine. In mirno bi lahko rekli: kamorkoli nas vodi pot, srečamo vsaj enega rojaka. Tokrat so našo pozornost pritegnili Slovenci na Irskem, ki 8. februarja letos praznujejo prvo leto delovanja slovenskega društva Detelca. V društvu prirejajo zanimive kulturne dogodke, prav vsak pa je namenjen tudi promociji Slovenije na Irskem. Zelo lep je tudi logotip društva, ki predstavlja Slovence na Irskem. Gonili sili Detelce sta Tilen Kranjc in Bernard Šrajner, ki sta predstavila zanimivo in pestro dogajanje v slovenski skupnosti. Gotovo jih kmalu tudi obiščemo.

Kdaj in zakaj ste ustanovili društvo Detelca? Zanimivo ime društva ste izbrali, ima kakšen pomen oziroma zgodbo?

Slovensko-irsko društvo Detelca smo ustanovili kmalu po tem, ko je vlada Republike Slovenije ukinila veleposlaništvo na Irskem. Seveda pa so bile težnje, da bi imeli društvo, prisotne že pred tem. Glavni namen je bil povezovanje Slovenk in Slovencev in pa tudi prirejanje slo-

Logotip predstavlja pravo dušo društva na Irskem – prava irska triperesna detelja v obliki lipovega lista, tako kot Slovenci na Irskem, ki so s srcem še vedno v domovini.

MOJASLOVENIJA

Friends of Slovenia Gathering, od desne proti levi: Tom Zagorc, The Band in Bernard Šrajner

8

februar 2014

Društvo Detelca, ob prvem letu delovanja Vam želimo še naprej veliko domače slovenske besede, pesmi in prijateljstva.

Uredništvo revije Moja Slovenija venskih dogodkov na Irskem. No, sama ustanovitev društva bila precej zabavna – zbrali smo se pri soustanovitelju Bernardu Šrajnerju in opravili vse formalnosti ustanovne seje. Ker pa je bil to ravno slovenski kulturni praznik, smo združili koristno s prijetnim in pripravili tudi manjšo proslavo, kjer ni manjkalo slovenskih dobrot. Zanimivo, ime društva pa smo nekako podzavestno imeli izbrano že kak teden prej. Na našem prvem dogodku, pokušini slovenskih vin, je Slovenec Martin Schwendt, ki že kar nekaj časa prebiva tukaj v Dublinu, predlagal ime Detelca. Meni se je zdelo ime super in sem ga slučajno omenil prijatelju, ki je zadevo takoj zagrabil. Ime se je kar hitro prijelo in skupaj z logotipom, ki ga je oblikoval Radovan Arnold predstavlja pravo dušo našega društva tukaj na Irskem – prava irska triperesna Detelca v obliki lipovega lista, tako kot Slovenci na Irskem, ki smo s srcem še vedno v domovini.

Prav te dni praznujete svoje prvo leto delovanja. Kakšni so prvi vtisi?

Ko slišim te besede, se sicer kar malo zgrozim, predvsem zato, ker se zdi, kot da se je vse to dogajalo šele včeraj. Ja, res je, kar eno leto že obstajamo in če takole pomislim za nazaj, je za nami zelo produktivno leto. Izvedli smo 14 aktivnosti, nekatere med njimi so bile večje in bolj pomembne kot ostale, vse pa so bile uspešne. Gostili smo APZ Tone Tomšič in irsko plesno skupino iz Slovenije, obiskala sta nas pisatelj in antropolog Miha Mazzini in slikar Leon Zakrajšek, hkrati pa smo tudi sodelovali pri drugih aktivnostih. Trenutno imamo 35 članov, opažamo pa vedno večje število Slovencev, ki se selijo sem. Lahko rečem, da smo postali nekako krovna organizacija za vse Slovence tukaj na Irskem, hkrati pa tudi kontaktna točka za Slovence, ki jih zanimajo selitev, delo, študij ali posel na Irskem. Najpomembneje pa je, da se enkrat na mesec zberemo v pubu in spet sproščeno govorimo lep slovenski jezik.

Katere so glavne dejavnosti društva Detelca?

V prvem letu delovanja ste kar lepo popestrili dogajanje na Irskem.

Kot sem že omenil, se največ ukvarjamo s pripravo raznih dogodkov, ki so tako ali drugače februar 2014

Literarni ustvarjalec Miha Mazzini na obisku

V društvu je danes aktivnih 35 članov

APZ Tone Tomšič v Christ Church Cathedral

9

MOJASLOVENIJA

Aktualno Ljubljani, ki je izvedel kar tri koncerte. Izvedli smo en koncert v Galwayu, potem pa še dva v Dublinu, oba sta bila zelo dobro obiskana.

Koncert v Christ Church Cathedral je potekal v sodelovanju z vrhunskim irskim zborom New Dublin Voices. To gostovanje je bilo res prijetno, APZ-jevci so navdušili poslušalce. Tako da upamo, da bo podobnih gostovanj v letošnjem letu še več. Trenutno se dogovarjamo z dvema zboroma, ki se nameravata tudi udeležiti mednarodnega zborovskega tekmovanja v Corku.

Z leve: Tilen Kranjc, Miha Savc, Leon Zakrajšek, Bernard Šrajner in Iztok Jarc povezani s Slovenijo. V prihodnjem letu nameravamo še posebej obeležiti 10. obletnico vstopa Slovenije v EU, ko bomo skupaj z ostalimi državami, ki so v zvezo vstopile skupaj z nami, izobesili velik transparent. Aprila nas bo obiskalo podjetje Animacel. Predstavili bodo svoje inovativne načine zdravljenja z matičnimi celicami. V aprilu pa izide tudi pesniška zbirka “Riddle me this”, ki jo je napisala irska pesnica Celia de Freine ob Cerkniškem jezeru.

Pripravljamo obeležitev 90. rojstnega dne slovenskega jezuita Vladimirja Kosa, ki je bil dlje časa misijonar na Japonskem, med leti 1953 in 1956 pa je prebival tudi na Irskem. Nameravamo tudi organizirati večer slovenske kulture, kjer bomo predstavili nekaj slovenske hrane, vina in slovensko folkloro. Tukaj nam precej pomagata dva Slovenca, Katarina Kokol, ki študira kulinariko, in Aleš Jevtič, vinar in podjetnik, ki prebiva v Galwayu. Dobro sodelujemo tudi z literarnim festivalom v irskem Galwayu in slovenski Vilenici. Obetamo pa si še obisk dveh glasbenikov, Boštjana Konečnika in tria Vasko Atanasovski.

Pripravljate torej različne kulturne dogodke in druga srečanja, skozi katere skrbite tudi za promocijo domovine.

Ja, res je. V prvem letu delovanja smo izvedli 14 takih dogodkov. Poleg že omenjenih gostovanj slovenskih kulturnikov smo sodelovali tudi pri pripravi dveh razstav, kjer so sodelovali slovenski umetniki. Pripravili smo pokušino slovenskih vin, sodelovali smo na festivalu zastav, konec maja pa smo organizirali tradicionalni slovenski piknik. Potem v juniju smo izvedli zelo prijeten dogodek – srečanje Slovencev in prijateljev Slovenije. Obiskali si nas irski pesniki, ki dobro sodelujejo s Slovenijo, napisali in izdali pa so tudi kar nekaj pesmi in pesniških zbirk o naši domovini. Večer smo popestrili z dobro hrano in pa tudi glasbo. Poskušamo pa se tudi aktivno udejstvovati v družbeMOJASLOVENIJA

nih aktivnostih, v novembru smo sodelovali na mednarodnem dobrodelnem bazarju. Konec decembra pa smo obeležili dan samostojnosti.

Koliko Slovencev živi na Irskem in koliko jih je aktivnih v društvu?

Zanimivo vprašanje, vsekakor pa tudi zelo težko. Naše društvo trenutno šteje 35 članov, predvidevamo pa, da je tudi precej Slovencev, ki se niso včlanili. Nekaj jih poznam, nekateri so šele prišli na Irsko in se še niso včlanili, nekateri drugi pa najbrž niso zainteresirani za sodelovanje v društvu. Najbolj aktivna sva sicer skupaj z direktorjem in soustanoviteljem Bernardom Šrajnerjem, prav v decembru pa smo tudi aktivno vključili tudi nekaj ostalih članov, ki bodo tudi sami skrbeli za širitev aktivnosti.

Kaj je tisto, kar je skupno Slovencem in Ircem?

Nekaj stvari je skupnih, v glavnem pa je irska kultura precej različna od slovenske oziroma kontinentalne. Vsekakor pa so Irci zelo dobri glasbeniki in pevci, kar je gotovo ena od skupnih točk. Oboji smo precej iznajdljivi, čeprav Irci niso tako zelo delavni kot Slovenci. Tudi Irci so zelo vesel narod, radi se pogovarjajo in tudi dobro pošalijo. Vidi pa se velik vpliv ameriške kulture, kjer je vse veliko bolj svobodno in individualno.

Besedilo: Vanesa Kovač

Društvo Detelca 30 The Maples Birds Avenue, Clonskeagh Dublin 14, Ireland E-pošta: info@detelca.ie Telefon: +353 86 058 7348 (Bernard) Telefon: +353 85 230 2629 (Tilen) Spletna stran: http://www.detelca.ie

Zelo lepo skrbite, da se na Irskem sliši slovenska glasba.

Da, gostili smo APZ Tone Tomšič Univerze v

Pokušina slovenskih vin

10

februar 2014

reportaža

Kako je nastala avdio knjiga Cvetje v jeseni Ljudje večinoma radi berejo, vendar v določenih okoliščinah to ni mogoče. Nekateri porabijo dolge ure za vožnjo v službo, drugi slabo vidijo, nekateri pa so bili rojeni v tujini in slovensko sicer razumejo, a je branje zanje precej naporno. Vesna Juvan, ki je kar nekaj let živela v Avstraliji, se je tam dodobra seznanila z avdio knjigami, ki so na večjih jezikovnih trgih nasploh zelo priljubljene. Želela je, da bi tudi njeni prijatelji, Slovenci v Avstraliji, ter njena stara mama, ki pri 91-ih letih že zelo težko bere, imeli dostop do kakovostne literature v slovenskem jeziku.

Tako se je rodila ideja o nastanku nove slovenske avdio knjige, ki je nastala tudi s podporo revije Moja Slovenija.

“Sprva nisem imel posebnega odnosa do knjige. Šele med snemanjem sem povsem dojel, kakšen projekt pravzaprav delamo in kako čudovito pripoved 'avdializiramo',” pravi Blaž Branc NAROČITE SI NAJLEPŠO SLOVENSKO LJUBEZENSKO ZGODBO Zvočno knjigo pisatelja Ivana Tavčarja lahko naročite preko spletne strani www.MojaSlovenija.net kjer lahko brezplačno poslušate prvo poglavje ali pišite na urednistvo@ mojaslovenija.net.

Poleti smo se prvič sestali navdušenci in prijatelji, ki smo rekli: »Zakaj pa ne? Naredimo avdio knjigo, ki bo nekaj resnično našega.« Čeprav je bilo v ožjem izboru kar nekaj slovenskih klasik, je na koncu prevladala zamisel, da za poslušalce preberemo knjigo Cvetje v jeseni. Tudi zato, ker sta bili leta 2013 z njo povezani kar dve obletnici: 90 let je minilo od smrti Ivana Tavčarja in 40 let pa od legendarne filmske upodobitve tega dela.

Umetnik Blaž Branc, ki zase pravi, da preprosto rad bere, se sicer ni zavedal, kako zahtevno besedilo bo moral prebrati, lektorica Urška Zajec pa je bila dovolj prijazna, da nas ni opozorila, da MOJASLOVENIJA

Lučka Zajec med snemanjem avtorske glasbe, ki vas bo navduševala v knjigi. nas čaka nekaj mesecev trdega dela. Ure in ure je tiho presedela in pripravljala besedila. Ker je tekst starejšega izvora, je slovenščina nekoliko drugačna. Preden je bil tekst pripravljen za snemanje, je bilo potrebnih kar nekaj posvetovanj.

Ena najlepših ljubezenskih zgodb Lektorica Urška Zajec o svojem delu pravi: »Ob

20

nastajanju zvočne knjige sem se zelo podrobno seznanila z besedilom. Vsekakor na knjigo zdaj gledam precej drugače. Nisem spoznala le tega, zakaj Cvetje v jeseni velja za eno najlepših ljubezenskih zgodb v slovenski književnosti, temveč predvsem to, da je bil Ivan Tavčar res pravi velikan pisane besede. Sama ljubezenska zgodba pravzaprav kar zbledi ob mojstrstvu, s

februar 2014

katerim jo pisatelj predaja. Ne gre le za ljubezensko zgodbo, temveč za čudovito vezenino, v kateri se pretanjeno prepleta množica različnih usod in junakov, osupljivi opisi narave ter Tavčarjeva ljubezen do naše dežele in ljudi, ki veje iz vsakega stavka. Avdio knjiga nam omogoča, da se znajdemo v sredini tega dogajanja, ki je včasih poetično, včasih duhovito in včasih skrajno napeto.« Simon Skalar je pokazal izredno profesionalnost, ko je v studio naenkrat dobil gručo amaterjev s polno torbo čipsa in čokolade.

O snemanju in delu s skupino pravi: »Glavna razlika med snemanjem avdio knjige in mojim običajnim delom je predvsem ta, da smo za snemanje porabili precej več časa, kot je v navadi. Kljub temu gre pohvala Blažu in Urški, saj sta vložila veliko truda in pred snemanjem dodobra zvadila besedilo. Moji najljubši trenutki so bili, ko se je Blaž zmotil. Njegovi duhoviti komentarji so izzvali salve smeha in studio je nenadoma oživel.« Ko vsebina prebudi solze Seveda je pri vsakem snemanju avdio knjige najbolj nepogrešljiv ravno bralec. Blaž Branc nas je cele ure navduševal z globokim, šarmantnim glasom, ki je grmel iz studijskega zvočnika. Pravi, da so bile njegove začetne predstave o projektu precej naivne: »Predstavljal sem si, da bom preprosto trikrat prišel v studio, na dušek prebral po dobrih 30 strani in projekt bo zaključen. Ko je Urška želela narediti prvo vajo, se mi je zdelo odveč, po prvem snemanju pa sem dojel, da brez lektorja tega projekta sploh ne bi bilo mogoče strokovno in korektno izvesti.

Tako sem poleg snemanja nepričakovano dobil še trening branja (zelo zahtevnega besedila).« Povprašali smo ga tudi, kaj je njegov najljubši spomin s snemanja. »Na eni izmed bralnih vaj nekje na polovici knjige mi je Urška vsemu optimističnemu razkrila, da se Janezovi načrti s poroko žal ne bodo uresničili, ker Meta prej umre. Sapo mi je vzelo! Meta umre?! Urška pa samoumevno: ‘Ja, seveda. Mislila sem, da veš.’

Prigodo sem skušal pozabiti v naivnem upanju, da se bo knjiga morda vendarle razpletla drugače. Ko na zadnji vaji Meta pričaka svojo usodo, me je povsem pobilo. V oči so mi stopile solze. Mete ni bilo več ... Grenki spomini, ampak najljubši. Kot bi se zgodba zgodila meni!« Blaževe solze niso tako presenetljive, saj ima od vseh nas z besedilom najbolj osebno in intimno izkušnjo. Glasno branje celotnega romana ustvari edinstven odnos med knjigo in bralcem.

Gre za doživetje, ki je dano le redkim, zlasti danes, ko je glasnega branja vse manj. Omogoča namreč, da se na poseben način vživimo v pripovedovalca in vsebino.

Besedilo in foto: Vesna, Blaž, Urška, Simon in Lučka februar 2014

Urška in Vesna med snemanjem v studiu

Pripovedovanje je bilo včasih glavni način širjenja informacij in kulturnih zakladov.

Spomnimo se Homerja, ki naj bi potoval naokrog in recitiral svoje čudovite epske pesnitve. Vendar ni treba tako daleč v zgodovino, da se zavemo pomembnosti tovrstnega načina predajanja vsebin. Včasih vsi družinski člani niso bili pismeni, zato je bilo povsem običajno, da je nekdo ob dolgih zimskih večerih glasno bral vsej družini. To je ljudi povezovalo na poseben način. Šlo je za posebno vrsto druženja, ustvarjanje skupne izkušnje, tudi za izkazovanje ljubezni in pozornosti, ki so je veseli ljudje vseh starosti in ne le otroci, ki jim beremo za lahko noč. Danes se vse prevečkrat 'družimo’ (ali kot poje Adi Smolar, lepo smo odtujeni) pred televizijo. Video vsebine sicer predstavljajo ‘močnejši' dražljaj od avdialnih, saj nagovarjajo več čutil hkrati, vendar izkušnji na nek način tudi precej odvzamejo. Čar poslušanja je namreč v tem, da si ob njem lahko zgradimo lastni svet predstav. Ko razmišljamo o avdio vsebinah, se vse prepogosto spomnimo le na glasbene. Pa vendar ima glasbene prvine tudi človeški govor – poudarke, melodijo, intonacijo – ki lahko ustvarijo zelo podobno izkušnjo za poslušalca kot glasba. Prijeten glas odpre posebno dimenzijo besedila, ki na papirju nikoli ne zaživi, ustvarja presenečenja z dinamiko, pomirja z zvenom in ritmom. Tak glas je nedvomno tudi glas Blaža Branca v Cvetju v jeseni.

Simon je z mojstrstvom Merlina upravljal milijone gumbov.

21

MOJASLOVENIJA

Novice

Novice iz sveta in domovine Pohod po zeleni meji ali učna ura zgodovine

jo postavili na podstavek in poimenovali porabski Triglav. Toda to še ni vse, ravno tako pred leti so odkrili marmornato ploščo, v kateri so vklesana imena tistega leta živečih 65 prebivalcev. V neposredni bližini je še lesen zvonik, lani pa so po dolgem času pripravili mlačev s staro, muzejsko mlatilnico, ki so jo tudi v Porabju že zdavnaj izpodrinili kombajni.

Na tokratnem pohodu Treh kraljev se je zbralo blizu 300 udeležencev iz Porabja in širše okolice do Körmenda, iz Pomurja, Maribora, Ljubljane in prvič se je pripeljala večja skupina s posebnim avtobusom iz Gorenjske. Za mnoge je pomenil pohod, sicer dolg 12 kilometrov po nezahtevnem terenu, prvo srečanje z mejo, ki je bila nekoč okoli 10 metrov na široko preorana njiva, v katero niso posadili krompirja, marveč mine, ki so jih nevarno prožile srne in sicer redki prekupčevalci, med katerimi je bilo nekaj mrtvih in invalidov. Številni pohodniki so bili prvič med Slovenci v Porabju in prvič so vsaj v grobem zvedeli, kako v krajih ob meji živi slovenska manjšina.

Proti zaključku pohoda so organizatorji, Kulturno umetniško društvo Budinci, Porabsko kulturno društvo Andovci in občina Šalovci, pripravili še poseben postanek z pevskim nastopom ljudskih pevk in ogledom živih jaslic. Budinsko - andovski pohod, do zdaj so jih pripravili več kot deset, je vedno odlično obiskan, za mnoge pa pomeni sproščeno uro polpretekle zgodovine v tem delu Slovenije in Porabja.

Besedilo in foto: Ernest Ružič

Tudi v Prekmurju so se zadnje desetletje, morda dve, razbohotili pohodi ob različnih priložnostih ali kar tako. Z gotovostjo je mogoče reči, da med 27 pomurskimi občinami ni nobene, v kateri ne bi letno organizirali vsaj en pohod, če že ne kaj več.

Postanek in fotografiranje ob najsevernejši točki Slovenije

Čarobni čas pričakovanja, pri Slovencih v Severnem Porenju – Vestfaliji

Vsekakor pa je med pohodom in pohodom razlika, ne samo v dolžini, marveč tudi v vsebini. Med zanimivejše sodita zimski pohod ob svetih treh kraljih in poletni pohod sredi avgusta, in sicer z začetkom in koncem v goričkih Budincih in vmesnima postankoma ob nekdanji mejni stražnici in v porabskih Andovcih. Pot namreč vodi pohodnike najprej po skrajnem robu Slovenije do nekdanje močno zastražene meje med Jugoslavijo in Madžarsko, se nadaljuje po zdaj "zeleni" meji do najbolj severne točke Slovenije in nadaljuje v Andovce, ki so druga najmanjša občina na Madžarskem. Po zaslugi Razvojne agencije Slovenska krajina, so v Andovcih uredili Hiši rokodelcev, v kateri je manjši etnografski muzej in prostori za različne dejavnosti, zlasti v zimskem času. Na dvorišču Hiše rokodelcev in obnovljene stare kmečke hiše, vse odprto za pohodnike, so po zamisli domačina Karčija Holeca pred leti iz triglavskega pogorja pripeljali približno tisoč kilogramov težko skalo,

December radi poimenujemo čas veselja. Adventni čas pa je zlasti čas druženja z ljudmi, ki jih imamo radi. V slovenskih društvih v Severnem Porenju – Vestfaliji vsako leto pričakajo sv. Miklavža, ki obdaruje otroke, in se srečajo na predbožičnih praznovanjih, kjer odzvanja slovenska pesem in se sliši slovenska beseda. Drobne pozornosti in priložnost za klepet in druženje pomenijo tukajšnjim Slovencem veliko. Tudi letos se je teh prireditev udeležilo veliko ljudi.

V soboto, 7. decembra 2013 zvečer, je Slovensko kulturno in športno društvo Bled iz Essna v svojih prostorih pripravilo tradicionalno Miklavževanje in predbožično srečanje. Na prireditvi so z glasbo in besedo nastopili učenci slovenskega dopolnilnega pouka iz Essna. Prisluhnili so tudi stari slovenski zgodbi Lukec in sv. Miklavž. Otroci so nestrpno pričakovali prihod sv. Miklavža, ki jih je nagovoril in obdaril. Obljubil je, da se prihodnje leto spet oglasi. Praznovanje se je nadaljevalo ob okusni hrani, dobri pijači in domači glasbi. Kot vselej so se organizatorji potrudili: tudi tokrat ob vsem ostalem ni manjkala tradicionalna slovenska orehova potica in ostale sladice, ki so jih pripravile gospodinje.

Tisti večer je imel sv. Miklavž veliko dela. V Moersu sta Miklavževanje organizirala Slovenski cvet, pevski zbor, in Slovenska katoliška misija iz Essna. Miklavža je pričakalo res veliko otrok in odraslih, ki so si v prijetnem druženju kot vsako leto zaželeli lepe božične praznike in srečo v novem letu.

V nedeljo, 8. decembra 2013, je sv. Miklavž obiskal otroke v prostorih Slovenskega športnega in kulturnega društva Hilden. Prostor je bil nabito poln, veliko otrok, staršev in starih staršev je z veseljem prisluhnilo pesmi in dramskemu nastopu otrok, učencev slovenskega dopolnilnega pouka iz Hildna. Začeli so s svojo najljubšo pesmijo Metuljček cekinček in nadaljevali z dramskim prizorom Pod medvedovim dežnikom. Lutke in sceno so učenci izdelali pri dopolnilnem pouku. V kratkem času so se naučili besedilo in pe-

Daljši postanek v Andovcih, levo je dobro viden porabski Triglav, kot simbol slovenstva v tem delu Porabja. Organizatorji poskrbijo, da nihče na pohodu ni ne lačen ne žejen.

MOJASLOVENIJA

22

februar 2014

Novice se zapletli v pogovor z umetnico, ki je z veseljem predstavljala svojo smrečico in našo državo.

Tudi sicer je uspešna umetnica dejavna na humanitarnem področju. Pogosto riše in ustvarja skupaj z otroki, gosti jih tudi doma, v svojem ateljeju in na vrtu. Veliko ustvarja in razstavlja, vedno pa je tudi pripravljena sodelovati z neprofitnimi ustanovami. Slovenci se je spomnimo, kako je lani februarja na pustovanju v Haanu, ki ga je organiziralo slovensko društvo Maribor iz Hildna, naslikala slovenskega kurenta, ki je bil pro- Umetnica Nadja Zikes pred okrašedan na dražbi. no smrečico Promocija države Slovenije poteka na različnih ravneh, gotovo pa je v članku opisana ena najbolj neposrednih in učinkovitih. Ob lepem božičnem drevesu in predstavitvenem plakatu o naši državi se je zadrževalo veliko ljudi. Slišati je bilo tudi pohvale na račun naravnih lepot naše države. Izkazalo se je, da več ljudi, kot si mislimo, pozna našo deželo ali naše rojake. Zato čestitamo umetnici Nadji Zikes in jih želimo še naprej uspešno sodelovanje v takšnih in podobnih akcijah.

smice. Pri ustvarjanju nastopa so sodelovali vsi učenci, ki so nato pogumno nastopili in poželi bučen aplavz. S pesmico Zima, zima bela so priklicali Miklavža, ki je skupaj s parkeljnom privlekel polne sanke daril. Sv. Miklavž je tudi tu obljubil, da bo tako pridne otroke še obiskal. Medtem ko so otroci radovedno odpirali darila in se veselili, so starejši poklepetali ob kavi in pecivu. Poleg domačih piškotov, kot se za ta čas spodobi, smo se posladkali tudi z rezinami in celo pravima tortama. Zahvala velja organizatorju in staršem, še zlasti mamici Valentini, ki je ob štirih majhnih otrocih našla čas za peko.

V nedeljo, 15. decembra, so se po sveti maši v cerkveni dvorani v Krefeldu zbrali člani in prijatelji društva Slovenski zvon iz Krefelda. Tokrat je bilo še posebej slovesno, saj je bilo to zadnje srečanje v letu 2013. Prijetni družbi se je pridružil tudi gospod Lojze Rajk, slovenski župnik. Po kavici in okusnih domačih sladicah so prisluhnili nagovoru predsednice društva Rozine Lovrenčič in krajšemu kulturnemu programu. Popoldan in večer je minil ob prijetnem klepetu, petju slovenskih pesmi, zvokih harmonike, trobente in klavirja ter dobri večerji. Marsikdo si je tudi obrisal kakšno solzo, kajti ta večer sta se poslovila Milka in Ivan Škafar, ki sta še pred božičem odšla v Slovenijo. Tam bosta uživala svoj zasluženi pokoj. Obljubila sta, da se bosta vračala v kraje, kjer sta preživela veliko let in spoznala mnogo ljudi, ki jih bosta pogrešala.

V rodnem Prekmurju, kjer imata hišo, bosta poleti gostila skupino, ki se bo v organizaciji društva odpravila na večdnevni izlet v Slovenijo.

Slovenske prireditve v decembru so minile v prijetnem druženju in z veliko dobrimi željami za leto 2014. Vse lepo voščimo tudi v domovino Slovenijo!

Besedilo in foto: M. T.

Okrogla miza o izgradnji socialnih mrež V Hotelu Saraj smo se 27. 11. 2013 udeležili okrogle mize pod naslovom »Organizirano stanovanje v skupnosti, s podporo – izgradnja socialnih mrež, razvoj in primer dobrih praks“. Organizator dogodka je bila Kantonalna javna ustanova Dom za socijalno zdravstveno zbrinjavanje osoba sa invaliditetom i drugih osoba Sarajevo. Glavni gostje na dogodku so bili iz Slovenije in sicer predstavniki Socialno varstvenega zavoda Hrastovec.

Na samem začetku so domačini in gostje pozdravili predstavnike različnih državnih institucij in zdravstvenih ustanov iz BIH, različnih združenj in društev iz Sarajeva in drugod ter predstavnike Slovenskega veleposlaništva v Sarajevu. Sledil je podpis protokola o sodelovanju med organizatorjem dogodka in Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Zatem so se predstavili nekateri predstavniki državnih institucij iz BIH. Vmes nas je na kratko obiskal in nagovoril tudi veleposlanik Republike Slovenije nj. eks. Iztok Grmek. Potem pa je besedo prevzel direktor zavoda Hrastovec, Josip Lukač in opisal delovanje te ustanove. Predstavitev je bila zelo zanimiva in poučna, tako za strokovnjake in laike. Vsi smo se pri tem nekaj naučili. Na koncu so sledila vprašanja za goste in sproščena debata med udeleženci. Skupaj smo sestavili povzetek oz. zaključke na predstavljeno temo.

Besedilo in foto: Samo Čolak

Besedilo: M. T., Foto: Jože Pahič

Slovensko smrečico na Königsallee v Düsseldorfu okrasila Nadja Zikes V prostorih banke Commerzbank na znameniti düsseldorfski nakupovalni ulici Königsallee je Unicef že petnajstič organiziral mednarodno razstavo okrašenih božičnih dreves. Pri tej tradicionalni akciji je lani sodelovalo 14 različnih držav, med njimi tudi Slovenija, smrečice pa so tik pred božičem podarili različnim ustanovam in domovom za otroke in starejše. Do 18. decembra so na ogled v prostorih banke. Predstavniki držav so drevesca krasili v četrtek, 7. decembra 2013. V petek, 8. decembra, pa je potekala slavnostna otvoritev z nastopi umetnikov različnih narodnosti. Navzoča je bila tudi düsseldorfska županja Marie-Agnes Strack-Zimmermann.

Slovensko smrečico je, kot že v prejšnjih letih, okrasila slovenska umetnica Nadja Zikes. Slikarka, rojena v Mariboru, že desetletja živi in ustvarja v Nemčiji, v Severnem Porenju – Vestfaliji. Uporabila je krogle različnih velikosti, ki jih je pobarvala z zanjo tako značilnimi močnimi in hkrati toplimi barvami ter abstraktnimi motivi. Tudi letos je bila slovenska smrečica, kot že dve leti poprej, najlepša in najbolj izvirna. Pred njo so postali številni obiskovalci in februar 2014

23

MOJASLOVENIJA

urad

Da slovenska manjšina ne bi nikoli utonila v pozabo Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu je 24. januarja ministrica Tina Komel podelila priznanje za življenjsko delo dr. Avguštinu Malleju. Ob njem sta bila tudi sin in soproga Maria Malle, izjemna ženska, ki prav gotovo potrjuje pregovor, ki pravi, da za uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Dr. Malle, ki je v začetku januarja letos praznoval svoj sedemdeseti jubilej, je gotov eden najbolj plodnih zgodovinarjev in publicistov na področju slovenske manjšine v Republiki Avstriji. mimo naše hiše in se ustavljali pri nas. To je bila zame priložnost, da spregovorim z njimi.

Pohajkoval sem tudi z mladimi Slovenci iz Tržiča in okolice. Ne morem reči, da sem živel drugače kot vrstniki iz matice. Tudi med študijem na Dunaju sem bil povezan s študenti iz Slovenije. S Francijem Pivcem sva recimo v 60. letih, ko je bilo še vse strogo, omejeno in prepovedano organizirala demonstracije v Mariboru. To so bila lepa doživetja. Osebno nikoli nisem čutil pregrade na Karavankah, meja tako zame ni nikoli obstajala.

Dr. Avguštin Malle, ministrica Tina Komelj in dr. Boris Jesih

Dr. Malle je že kot mlad fant stopil na pot učenosti in raziskovanja. Potem ko je leta 1964 uspešno končal maturo na slovenski gimnaziji v Celovcu, je na dunajski univerzi začel s študijem zgodovine, publicistike ter germanistike.

Leta 1973 je doktoriral z disertacijo o slovenskem tisku na Koroškem v obdobju od 1848 do 1900.

Med študijem je opravljal delo tajnika in predsednika Kluba slovenskih študentov na Dunaju, leta 1969 pa je postal odgovorni urednik revije Mladje. Urednikoval je tudi Naše razglede, Enciklopedijo Slovenije in strokovni reviji Razprave in gradiva ter Prispevki za novejšo zgodovino.

Desetletje (1979-1989) je snoval in urejal knjižno serijo Disertacije in razprave.

Delo dr. Malleja je bogato, raziskoval je zgodovino in sodobno stvarnost koroških Slovencev, pojave v razvoju slovenskega šolstva, tiska, kulture, manjšinske organiziranosti, bančništva, cerkvenega življenja ter nemške raznarodovalne politke na Koroškem. Pripišemo mu lahko izjemne zasluge na področju preučevanja slovenske manjšine v Republiki Avstriji ter vsestransko aktivno delovanje interesov Slovencev v Republiki Avstriji.

Dr. Malle, čigar zasluga je, da na tej strani naravne in politične meje verjetno ni nikogar več, ki ne bi vedel vsaj nekaj o zgodovini in stvarMOJASLOVENIJA

nosti slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, je za nas odgovoril na nekaj vprašanj.

Kako se počutite danes, ko ste dobili tako laskavo priznanje? Že po navadi se odlično počutim, danes pa še posebej lepo. Srečal sem številne sodelavce iz Ljubljane, nekateri so prišli tudi s Koroške.

Zdi se, da je zavest o slovenstvu močenjša v zamejstvu in pri Slovencih po svetu kot v matici. Zakaj je tako?

Mislim, da je vsakodnevno življenje postalo bolj zahtevno. V zamejstvu se ljudje bolj družijo v skupine, kar je v matici razpadlo. Na Koroškem nastaja vedno več skupin, ki zavestno iščejo socialno bližino, ki verjetno v Sloveniji manjka. V matici imajo ljudje, kar zadeva jezik vsega dovolj. Pri nas tega ni in zato iščemo situacije, ko lahko komuniciramo v slovenščini.

Tako pa se razvija tudi drugačno življenje kot v Sloveniji, ki je včasih precej naporno, včasih pa zelo prijetno.

Pa slovenski jezik, ga mlajše generacije koroških Slovencev še govorijo?

Zame je slovenski jezik materinščina in s tem povem vse. Poskrbel sem, da oba, hčerka in sin perfektno govorita slovensko in nemško. To pa danes ne zadostuje več. Govoriti morata tudi druge jezike, če hočeta ekonomsko obstajati.

Tudi v Sloveniji mladi komunicirajo v tujih jezikih, kar je prav. To kaže na odprtost in je nujno potrebno.

Tudi zgodovinar Janez Stergar je dr. Malleja ocenil za najboljšega poznavalca zgodovine in sedanjega položaja koroških Slovencev. Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pa si prizadevajo, da bi bila slovenska manjšina tako v Avstriji kot Sloveniji predmet razprav in raziskovanj in da njen obstoj ter zgodovina ne bi nikoli utonili v pozabo, zato še toliko bolj pozdravljajo življenjsko prizadevanje dr. Avguština Malleja.

Besedilo in foto: Vanesa Kovač Foto: Matic Štojs

Se kdaj pojavi domotožje po življenju v Sloveniji?

Rojen sem na Koroškem in meje nikoli nisem občutil kot meje. Že od otroških let naprej sem bil povezan s Slovenci, ki so se dnevno vozili

24

februar 2014

svetovni slovenski kongres

Prispevek Koroške k slovenski samobitnosti in samostojnosti Svetovni slovenski kongres je v četrtek, 21. novembra 2013 organiziral 12. strokovno znanstveni posvet »Ko ni več meja: Prispevek Koroške k slovenski samobitnosti in samostojnosti«, ki se ga je udeležilo okrog 70 poslušalcev. Častno pokroviteljstvo nad srečanjem je prevzel predsednik Republike Slovenije, gospod Borut Pahor.

Vsebina simpozija je bila izbrana z namenom, da slovenski javnosti ob 600. obletnici zadnjega ustoličevanja koroških vojvod, ki bo letos, v letu 2014, približamo in podrobneje predstavimo vlogo ter pomen Koroške zgodovine za slovensko samobitnost in povezanost celotnega slovenstva s to našo zgodovinsko pokrajino (v začetku letošnjega leta je Svetovni slovenski kongres izdal tudi zbornik s članki razpravljavcev z naslovom Poslednje ustoličenje na Gosposvetskem polju).

Posvet sta sestavljali dve omizji, obe pa je povezoval idejni pobudnik simpozija, Borut Korun, podpredsednik Slovenske konference SSK. V prvem omizju sta prof. dr. Peter Štih s Filozofske fakultete v Ljubljani in ddr. Andrej Pleterski z Inštituta za arheologijo predstavila vire o nekdanjem obredu ustoličevanja koroških vojvod ter pomenu obreda, ki je potekal v slovenskem jeziku. Med občinstvom prisotni Karel Smolle je pri tem opozoril na pomembnost tega obredja, saj simbolizira demokracijo.

Oglasil se je tudi dr. Janez Dular, ki je opozoril na dejstvo da je ta državnostni obred vedno potekal v slovenskem jeziku in dodal, da so konstitutivni elementi naroda zelo različni. Nekateri narodi se konstituirajo z nastankom države, drugi na osnovi vere, za Slovence pa je pomemben, če ne celo ključni konstitutivni element jezik. Iz besed gospoda Dularja nedvoumno izhaja, da so bili slovanski naseljenci v Alpah samo Slovenci. Oznake, kot „alpski Slovani, Karantanci, Karniolci«, so zavajajoče in nepotrebne. Zakaj o naših zgodnjesrednjeveških prednikih ne bi govorili kot o Slovencih, če pa zgodovinska znanost za tisti čas recimo priznava obstoj Hrvatov? Še več, zavajanje, da so nekoč v alpskem prostoru živeli razni slovanski »narodiči«, zelo spominja na teorijo o vindišarjih in ima tudi podobne (tudi politične) posledice.

Drugo omizje z Anjo Doležalek, Janezom Stergarjem, doc. dr. Tamaro Griesser Pečar, dr. Marjanom Linasijem in Petrom Kovačičem Peršinom je osvetlilo pomembnejše prelomnice na Koroškem: dogodke na Koroškem 1914 (500-letnica zadnjega ustoličenja), koroški plebiscit, podpis Avstrijske državne pogodbe, dogajanje med drugo svetovno vojno in zapleti v letu 1964 (550. obletnica).

Kot zadnji razpravljavec je Peter Kovačič spregovoril o nevarnostih, ki jih prinaša razumevanje pojma nacije kot nečesa nadrejenega narodu in zaključil: »Ohranjanje narodovega spomina je ključnega pomena za obstoj naroda!«.

Besedilo: Borut Korun, podpredsednik Slovenske konference SSK Fotografije: arhiv SSK februar 2014

Drugo omizje (od leve proti desni): Janez Stergar, Borut Korun, Tamara Griesser Pečar, Marjan Linasi in Peter Kovačič Peršin

Številne slušatelje je na začetku pozdravil dr. Boris Pleskovič, predsednik SSK

25

MOJASLOVENIJA

rafaelova družba

Seminar o slovenski narodni pesmi na Svetih Višarjah Drugo leto zapored smo na Svetih Višarjah za mlade pripravili kratek pevski seminar o avtentični slovenski narodni pesmi, saj predstavlja narodna pesem enega najmočnejših dejavnikov narodne in kulturne identitete doma in po svetu. Želimo, da se narodna pesem ohrani med starejšo generacijo, zlasti pa tudi med mlajšo, saj srečevanje z ljudsko duhovno kulturo vodi v spoznavanje in razumevanje življenja Slovencev, kot tudi dežele, kjer živimo. Nekaj ljudskih pesmi smo izvedli tudi v višarski cerkvi. Pesem je tako tudi na Višarjah postala povezovalni element med tremi narodi: Slovenci, Italijani, Avstrijci.

Del udeležencev pevskega seminarja

Pri ljudskih pesmih ne moremo trditi, katera varianta je prava, ker tudi ne poznamo izvirnika. Pa tudi če bi ga, je eden od temeljnih kriterijev, da je neka pesem ljudska, njena vpetost v življenje ljudi. To pomeni, da postane neka pesem ljudska šele takrat, ko si jo ljudje prisvojijo, pri čemer pa jo skorajda praviloma tudi prilagodijo svojemu lokalnemu okolju, svojemu načinu razmišljanja, svojemu jeziku ali narečju itd. Pesem “Izidor ovčice pasel” je imela prvotno obredni značaj, ko pa je običaj izumrl, je pesem prešla v izročilo otroške ljudske ustvarjalnosti – kot takšno jo poznamo še danes. Variante ljudskih pesmi se lahko razlikujejo ali po melodiji ali oziroma in po besedilu. V besedilu ljudje prilagajajo na primer imena krajev in ljudi tistim iz svojega lokalnega okolja, prilagajajo pa se tudi omembe lokalnih ali zgodovinskih dogodkov. Obstajajo lahko tudi variante v melodiji. Lahko poznamo manjša in večja odstopanja ali pa se na isto besedilo pojavljajo povsem različne melodije in obratno, na isto melodijo povsem različna besedila.

Z Ljobo Jenče o slovenski ljudski pesmi Na Svetih Višarjah je potekal pevski seminar za mlade, ki ga je vodila Ljoba Jenče, pravljičarka in zbirateljica ljudskega izročila. Poslušali smo o živi besedi, besedi, ki preživi 800 let, besedi, ki ne mine in ima strašansko moč. Marsikomu se je odprl nov svet slovenske ljudske pesmi, katerega si je sicer predstavljal drugače. Tudi sama rada pove, da se je pesmi in petja naučila s poslušanjem "ta starih". Iz njenega pripovedovanja o teh starejših osebah, kot je na primer gospa Cirila iz Rezije, občutimo njeno spoštovanje do ljudskega in njen zelo oseben odnos do glasbe in ljudi s MOJASLOVENIJA

katerimi sodeluje. Z občudovanjem in veseljem smo poslušali o zgodovini naših ljudskih pesmi.

Nismo pa bili le pasivni poslušalci. Nekaj pesmi smo se tudi naučili in zapeli. Svoje znanje smo naslednji dan pokazali širšemu krogu Slovencev in drugim tujim, ki so prišli k maši na Višarje. Ljudska pesem daje občutek pristnosti in pripadnosti, daje nam občutek da nekaj smo, da obstajamo.

Vsekakor nam je pustila pečat, pečat ljudskega, ki ga bomo nosili seboj, pravi Nika Janša.

Besedilo in foto: Rafaelova družba

26

februar 2014

slovenija v svetu

53. Slovenski dan v Maasmechelenu – Gostovanje Goriškega okteta Vrtnica iz Nove Gorice Izseljensko društvo Slovenija v svetu se je lansko leto pridružilo z Goriškim oktetom Vrtnica iz Nove Gorice k praznovanju 53. Slovenskega dne, ki ga vsako leto pripravi SKPD Slomšek v Maasmechelenu.

Slovenski dan je tradicionalno srečanje Slovencev na severovzhodu Belgije, ki ga vsako leto prireja Slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek. Letos se jim je pridružilo še Slovensko kulturno društvo Sveta Barbara in Izseljensko društvo Slovenija v svetu.

Oktet Vrtnica je na tej turneji gostoval po Nemčiji in Belgiji s koncerti v petek, 18. novembra, v nemškem Fellbachu (na povabilo tamkajšnjega Društva prijateljev glasbe), v soboto 19. novembra na 53. Slovenskem dnevu, in v nedeljo, 20. novembra, pri Slovencih v Bruslju.

Ob 53. Slovenskem dnevu je župnik dr. Zvone Štrubelj med drugim zapisal: »V sodelovanju s slovensko katoliško misijo v Eisdnu se je slovenski dan pričel z mašo ob 17. uri v kapeli kolidža Campus Helix v Maasmechelenu. Po maši, pri kateri je pel združeni moški in ženski zbor Slomšek, je v kapeli nastopil Goriški oktet Vrtnica iz Nove Gorice. Pred nastopom gostov je nekaj pesmi zapel že omenjeni združeni zbor. Goriški oktet Vrtnica, ki ga vodi maestro Marko Munih in ki je na prireditev prišel s prijateljskim sodelovanjem Izseljenskega društva Slovenija v svetu, je s svojim programom navdušil navzoče. V zelo lepi in akustični kapeli so pevci predstavili zanimiv repertoar domačih in mednarodnih zborovskih skladb. Program je v slovenščini in nizozemščini povezoval dolgoletni predsednik društva Slomšek g. Stani Revinšek.«

Nastop Goriškega okteta Vrtnica iz Nove Gorice v Fellbachu

Nastop Goriškega okteta Vrtnica, 53. Slovenskem dnevu, v kapeli Campus Helix v Maasmechelenu Goriški oktet Vrtnica sestavljajo izbrani pevci iz širše Goriške in zamejstva, se uvršča med najboljše slovenske zborovske zasedbe, prepoznaven pa je tudi na mednarodnem parketu. Je dobitnik številnih priznanj in nagrad na pomembnih zborovskih tekmovanjih doma in po svetu. Redno se predstavlja s samostojnimi koncerti, protokolarnimi nastopi in nastopa kot gost na festivalih in srečanjih doma in v tujini. Sodeloval je na festivalih po Evropi, v Južni Koreji, Izraelu in Jordaniji. Odmevni so bili nastopi v Argentini, Braziliji, Urugvaju, Avstraliji, Kanadi in Združenih državah Amerike.

Bogat repertoar okteta Vrtnica sestavljajo skladbe februar 2014

27

različnih slogov in glasbenih obdobij tako znanih slovenskih kot tudi tujih skladateljev.

Goriški oktet Vrtnica so v preteklosti vodili znani primorski dirigenti. Zadnjih pet let je umetniški vodja sestava mednarodno uveljavljeni dirigent, maestro Marko Munih.

Namen obiska Goriškega okteta Vrtnica med Slovenci v Belgiji in Nemčiji je bil med drugim, da bi spodbudili slovensko pesem in umetniško dejavnost Slovencev, ki živijo izven slovenskih meja.

Besedilo in foto: Boštjan Kocmur MOJASLOVENIJA

slovenska izseljenska matica

Slovenci v Novem Sadu V knjigi Čas in ljudje - s podnaslovom Slovenci v Novem Sadu, so zbrani intervjuji z najbolj dejavnimi člani Društva Slovencev Kredarica iz Novega Sada. Tamkajšnja slovenska narodna skupnost je majhna, a zelo aktivna.

Avtorica Marija Lovrić je pogovore zbirala in pripravljala dvanajst let, iz njih pa je moč razbrati, kakšno je življenje slovenske skupnosti v narodno, versko in kulturno zelo pisanem glavnem mestu Vojvodine, pa tudi, kakšno vlogo imajo v njem posamezni Slovenci. Iz pripovedi se nam razkrijejo tudi nastanek tamkajšnjega Društva Slovencev Kredarica in prvih šestnajst let njegovega delovanja.

Na Slovenski izseljenski matici smo knjigo predstavili v četrtek, 19. 12.

2013. Prireditev je vodila Edita Žugelj, knjigo pa so predstavili Silva Martinec, sekretarka društva Slovencev Novi Sad, Elza Ajduković soavtorica knjige in Marija Lovrić, je novinarka, ki je za društvo Kredarica ustvarjala bilten Kredarica.

Predsednik SIM Sergij Pelhan je obiskovalce prireditve pozdravil ter izpostavil sodelovanje z društvom Kredarica od vsega začetka društva. Čestital je na odličnem zborniku in Kredarici zaželel uspešno delovanje društva tudi v prihodnje.

V uvod predstavitve je nekaj besed spregovorila tudi Metka Lokar raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije, ki je v knjigi zapisala uvodnik. Lokarjeva se je s Slovenci v Vojvodini srečala pri svojem raziskovanju delovnih migracij Slovencev na tleh bivše države. Osebno je spoznala življenjske zgodbe rojakov na tleh bivše države in tako tudi njihove življenjske zgodbe in stiske, ki so jih doživeli ob osamosvojitvi Slovenije ter kasneje pri obiskih domovine.

MOJASLOVENIJA

Za popestritev programa so poskrbeli člani igralnega ansambla Kredarica.

Elza Ajduković je predstavila začetke društva od ideje do ustanovitve.

Bistven je bil čas po osamosvojitvi Slovenije in po razpadu Jugoslavije, ko so se Slovenci v Novem Sadu brez lastne države počutili pozabljene in izgubljene. Pobudo za ustanovitev društva je dal g. Franc Cevc, ki je svojo željo tudi uresničil, tako je danes Društvo Slovencev Kredarica največje slovensko društvo v Srbiji . Veliko vlogo je pri ustanovitvi društva in premagovanju prvih težav Slovence v Novem Sadu igrala tudi Slovenska izseljenska matica.

Ob priložnosti predstavitve knjige je SIM društvu podarila fotografijo Triglava s kočo na Kredarici, ki jo je posnel fotograf Ciril Velkovrh. Člani društva Kredarica pa so SIM podarili monografijo o Novem Sadu. Po predstavitvi knjige je sledilo prijetno druženje s člani društva. Naslednji dan je predstavitev knjige potekala tudi v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Besedilo in foto: VVZ

28

februar 2014

SLOVENCI V italiji

Osrednji slavnostni govor je pripadel skupini Mladi Benečani Na god Svetih treh kraljev, 6. Januarja, je v Čedadu potekal tradicionalni, že 51. Dan emigranta, osrednja kulturna in politična prireditev Slovencev Benečije, Rezije in Kanalske doline. Letošnji osrednji slavnostni govor je pripadel skupini Mladi Benečani. Zavedna skupina mladih pripadnikov slovenske manjšine, ki so obiskovali dvojezično šolo v Špetru, se je povezala lani, z željo gojenja slovenskega jezika in kulture ter velikih načrtov za prihodnost, a brez iluzij, kot sami pravijo.

V

imenu skupine sta spregovorili Martina Marmai in Angelina Sittaro. Dejali sta, da je njihovo poslanstvo, kot prve generacije, ki se je po več kot 100 letih nasprotovanja lahko šolala tudi v slovenščini, braniti in nadgraditi pravice, ki so si jih priborile generacije pred njimi. Opozorili sta na številne prikrite ali odkrite in instrumentalizirane napade na dvojezično šolo s strani določenega dela politike. Pristojne oblasti sta odločno pozvali, naj takoj najdejo rešitev za sedež šole v Špetru ter da se dvojezično izobraževanje čim prej razširi. Za Kanalsko dolino sta pozvali k trojezični šoli. Dejali sta, da bi bilo lepo, če bi lahko v tej smeri začeli razmišljati tudi v Reziji, kjer se še danes poskuša zbrisati slovensko identiteto. Nasprotovanje vsemu, kar je označeno s pridevnikom slovenski, se je tam izrodilo celo v motenje javnega reda. Opozorili sta, da so na takšno nasprotovanje naleteli tudi oni in dejavnost njihove skupine. Pozvali sta: »Tistim, ki želijo, da bi Berlinski zid še vedno stal, pa čeprav je ta padel, še preden se je marsikdo od nas rodil, bi radi povedali, da imamo vsega tega dovolj!«.

Mladi so spomnili tudi na naravne in kulturne danosti za razvoj turizma, ki bi jim omogočil zaposlitev, da bi se doline ne več tako praznile. Zahtevali so, naj oblasti začnejo z razvojnim načrtovanjem in okrepijo sodelovanje s Posočjem. Dejali so, da razvoja ne bo brez hitrega interneta! Izrazili so nasprotovanje reformi krajevnih uprav, ki ga pripravlja deželna vlada, saj bi te prizadele manjše gorske občine in s tem tudi slovensko govoreče prebivalstvo Videmske pokrajine. Posebno pozornost so mladi namenili načrtovanemu daljnovodu Okroglo - Videm, ki mu odločno nasprotujejo. Prepričani so, da bi to bil smrtni udarec za to skupnost, ki so jo že ošibila dolga leta asimilacije, konfliktov in izseljevanja.

Svoj nagovor so mladi zaključili s sledečimi besedami: »Mi pa smo prepričani, da ima naša kultura neizmerno vrednost za vse nas in tiste, ki bodo prišli za nami. Tudi mi, ki smo generacija nestalnega dela in bega možganov, želimo prispevati k rasti naše skupnosti in hočemo imeti za to primerne pogoje. Zato bomo nadaljevali z mobilizacijo proti daljnovodu, še naprej razmišljali brez meja in se še naprej trudili, da bi bilo spoštovanje naše identitete zajamčeno na vseh ravneh. Zato, da lahko, februar 2014

Folklorni skupini Živanit iz Benečije in Razor iz Tolmina, sta zaplesali plese iz Benečije, Breginjskega kota in zgornjega Posočja potem ko smo vstali, še naprej hodimo z dvignjeno glavo. Ker tudi mi smo tu in tu hočemo ostati!«.

Na prireditvi so pozdravili Čedajski župan Stefano Balloch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel in predsednica Dežele FJK Debora Serracchiani. Balloch se je v nagovoru bolj kot na prisotnost slovenske manjšine osredotočil na čezmejno prijateljstvo in dobrososedske odnose. Spomnil je tudi, da je bila izpolnjena obljuba občine in je bila letos v Čedadu ulica poimenovana po Ivanu Trinku, ki je, kot je dejal »toliko dal tej zemlji«.

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel je med drugim dejala, da ji vedno zaigra srce, ko sliši za slovensko manjšino in da bi moral ta teritorij odpreti srca vsem.

Serracchianijevo, ki je sicer prireditev kmalu po svojem nagovoru zapustila, so udeleženci sprejeli z največjim aplavzom. Ob tem je govornica izrazila svojo ganjenost. Dejala je, da so vsi jeziki te dežele naše bogastvo. Zaznala naj bi močno identiteto te skupnosti, kar jo veseli. Na govor mladih Benečanov se je odzvala, da daljnovod Okroglo - Videm ni prioriteta niti za deželo.

Dneva emigranta so se med drugimi udeležili predsednik deželnega sveta Franco Iacop, podpredsednik Igor Gabrovec, župan Sovodnje Germano Cendou, več županov obmejnih slovenskih občin in predstavniki obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, ki sta tudi prirediteljici dogodka.

Prvič, od leta 1964, od kar se vsako leto 6. januarja v spomin na preštevilne prebivalce teh dolin, ki so se morali s trebuhom za kruhom izseljevati po

29

vsem svetu, prireja Dan emigranta, je bil kulturni del prireditve zasnovan čezmejno. Folklorni skupini Živanit iz Benečije in Razor iz Tolmina, sta zaplesali plese iz Benečije, Breginjskega kota in zgornjega Posočja. Skupina Živanit je po mnogih letih premora znova zaživela in v svoje vrste vabi tudi nove člane.

Tudi letos je bila na Dnevu emigranta premiera nove gledališke igre Beneškega gledališča. Predstavili so igro Hipnoza, katere avtor je angleški dramaturg David Tristam. Besedilo je po beneško priredila Marina Cernetig, igro pa je režiral Marjan Bevk. Igrali so Roberto Bergnach, Emanuela Cicigoi in Gianni Trusgnach, klavirsko glasbo v živo pa je izvajal Davide Tomasetig.

Fotografije in tekst Dejan Valentinčič, www.slomedia.it

»Tistim, ki želijo, da bi Berlinski zid še vedno stal, pa čeprav je ta padel, še preden se je marsikdo od nas rodil, bi radi povedali, da imamo vsega tega dovolj!« MOJASLOVENIJA

SLOVENCI NA madžarskem

Cesta je bila dolg naše vlade Porabju Da bo od njune položitve temeljnega kamna za gradnjo ceste med Gornjim Senikom in Verico minilo kar sedem let, nista mogla vedeti tedanja premiera Janez Janša in Ferenc Gyurcsany. Zapleti od začetka do konca gradnje so se vrstili drug za drugim, tako, da sta 5,1 kilometra dolgo cesto šele 10. januarja odprla sedanja predsednika vlad Slovenije in Madžarske Alenka Bratušek in Viktor Orban. pričakuje tudi od Madžarske. Zdaj se kaže, kar je bila tudi ocena po zadnjem zasedanju mešane manjšinske komisije, da Madžarska namenja več pozornosti reševanju problematike slovenske manjšine, medtem ko se nekaterih vprašanj še vedno izogiba oziroma se jih je izognila. Gre, denimo, za zagotovljeno zastopstvo v madžarskem parlamentu, kjer nimajo možnosti za izvolitev svojega poslanca številčno manjše manjšine kot je tudi slovenska. Manjšina, tudi slovenska kot ena izmed trinajstih priznanih, mora imeti po novi volilni zakonodaji vsaj 10 tisoč volivcev, ki lahko izvolijo poslanca. Če toliko volivcev nima, in slovenskih je v celi državi okoli 3 tisoč, lahko izvolili zastopnika, ki bo spremljal delo parlamenta in njegovih delovnih teles in tudi razpravljal, ne bo pa imel glasovalne pravice, kot jo imata v slovenskem državnem zboru poslanca italijanske in madžarske manjšine. Nova volilna zakonodaja predvideva tudi močno znižanje števila poslancev, in sicer s sedanjih 386 na 200 poslancev.

Ob prisotnosti množice obiskovalcev z obeh strani meje sta cesto med Verico in Gornjim Senikom odprla premierja Slovenije in Madžarske Alenka Bratušek in Viktor Orban

C

esta, za katero je bilo potrebnih 730 milijonov forintov ali nekaj manj kot 2.5 milijona €, je skrajšala pot med slovensko mejo pri Čepincih, sosednjo porabsko Verico in Gornjim Senikom za blizu 20 kilometrov. Cesta je pomembna za prebivalce Porabja in Goričkega, imela naj bi tudi ugoden vpliv na razvoj turizma, zlasti izletniškega in pohodniškega v tem delu Železne županije in Prekmurja.

Otvoritev ceste je bila povezana s prvim obiskom premierke Alenke Bratušek na Madžarskem, natančneje v Porabju. Slovenska predsednica se je v Monoštru pogovarjala s številno delegacijo porabskih Slovencev, predstavniki Železne županije in mestne občine ter slovenskih diplomatskih predstavništev. Predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök in Državne slovenske samouprave Martin Ropoš sta Alenko Bratušek temeljito seznanila s položajem manjšine in nalogami med Slovenci na Madžarskem. Pogovarjali o so se dvojezičnem šolstvu, narodnostni kulturi in medijih, pa tudi o rezultatih Razvoje agencije Slovensko Porabje na gospodarskem in razvojnem področju, ter o sodelovanju s Slovenijo.

MOJASLOVENIJA

Madžarska se je nekaterih zadev spretno izognila Po tem, kar je na otvoritvi ceste povedala premierka, bo Slovenija še naprej podpirala slovensko manjšino na Madžarskem, enako pa

Dogovor o novih cestnih povezavah do leta 2020 V števanovskem hotelu Apat-Opat je slovensko premierko sprejel gostitelj, njen kolega Viktor Orban. Pogovarjala sta se o sodelovanju med državama, »ki je že sedaj dobro in razvejano na vseh področjih in ravneh,« je poudarila slovenska predsednica. Premiera sta podpisala izjavo

Cesta je dolga 5,1 kilometra, pot med Verico in slovensko mejo pri Čepincih, kjer se pravzaprav začenja, in Gornjim Senikom je krajša za okoli 20 kilometrov, ker se ni potrebno peljati naokoli in skozi Monošter

30

februar 2014

SLOVENCI NA madžarskem

o nameri o celostnem razvoju cestnih povezav med Slovenijo in Madžarsko do leta 2020. Kot je povedal madžarski predsednik, bodo tudi s sofinanciranjem Evropske unije uredili šest novih mejnih točk ob sedanjih osmih. Sicer pa za prebivalce Goričkega in Porabja pomenita šengenski režim in odprta meja izjemen napredek, kajti prvi mednarodni prehod na tem delu meje je bil odprt šele pred dvajsetimi leti, še pred desetimi leti pa so se porabski Slovenci in prekmurski Madžari skupaj zavzemali za daljši odpiralni čas na tedanjih prehodih med državama.

Kjer je bila pred desetletji "mašna pot", je zdaj sodobna cesta Alenka Bratušek je v nagovoru izpostavila, da izgradnja ceste Verica - Gornji Senik pomeni "izpolnitev obljube, na katero so porabski Slovenci čakali vrsto let. Pomeni dodaten povezovalni dejavnik širše madžarske in slovenske skupnosti v Porabju in dodano infrastrukturno vrednost za hitrejši gospodarski razvoj Porabja..." Premierka je podprla izvolitev slovenskega manjšinskega zastopnika in njegove pristojnosti v madžarskem parlamentu, zavzela se je za ohranitev številčno manjših manjšinskih organizacij, denimo v Andovcih in za redno financiranje manjšinskih ustanov in šol iz proračuna, kar ne more biti povezano s številom manjšine. Predolgo je bil namreč v veljavi sistem, da so, na primer mediji dobili polovico potrebnega denarja iz proračuna, za polovico pa so se morali prijavljati na različne razpise.

Tako niso uspeli zagotavljati optimalnega delovanja, še manj načrtovati kakršenkoli razvoj. Tu je Madžarska naredila pomemben korak naprej v korist Slovencev, čeprav je na splošno denarja, predvsem za razvoj, recimo časnika Porabje, še vedno premalo.

Madžarski premier Viktor Orban je v všečnem govoru poudaril, da je cesta »dolg madžarske vlade Porabju«, in spomnil na zaplete, ki so spremljali njeno gradnjo. »S to, le dobrih 5 kilometrov dolgo cesto, smo se v vladi ukvarjali več kot z gradnjo mnogo daljših cestnih odsekov v državi.« Čeprav je cesta uradno odprta in je po njej dovoljen promet, na sodišču še vedno potekajo postopki o pritožbi, da tu ne bi smeli graditi, je povedal predsednik, in dodal, da gre tudi za izpolnitev več desetletne želje prebivalcev o sodobni povezanosti Verice in Gornjega Senika, kajti ne nazadnje so nekdanjo cesto, ki po spremenjenem režimu po vojni ob tesno zaprti meji zadnja leta ni bila prehodna, imenovali tudi mašna pot.

Besedilo in foto: Ernest Ružič februar 2014

Alenka Bratušek in Viktor Orban sta v števanovskem hotelu Apat-Opat podpisala izjavo o namreč o celostnem razvoju cestnih povezav med Slovenijo in Madžarsko do leta 2020. Ob sedanjih osmih je predvidenih še šest cestnih povezav med državama

Dvojezični napisi ob nekdanjem mejnem prehodu Čepinci - Verica sporočajo, kje do Monoštra in kako po novi cesti do središča Verice in Gornjega Senika

31

MOJASLOVENIJA

SLOVENCI V AVSTRIJI

25 let novinarstva za narodno skupnost Leta 1989 je Francija Sadolška prepričal tedanji vodja slovenskih sporedov ORF Mirko Bogataj, da se pridruži uredniški ekipi. Od tedaj naprej velja Sadolšek za enega najbolj priljubljenih radijskih in televizijskih voditeljev na Koroškem. S koncem leta je 58-letni Kapelčan predčasno šel v zasluženi pokoj.

Franci Sadolšek budno spremlja dnevno politiko, a je ne želi komentirati … »Zdaj, ko sem upokojen, sem še bolj zaposlen kot prej.« S temi besedami se je začel pogovor s koroško medijsko legendo, ki je polna načrtov in energije. Najbolj ga mika kulturno delo in seveda tudi njegova velika strast potovanje – kmalu namerava odpotovati v Avstralijo, edini kontinent, ki ga doslej še ni osvojil.

bili izredno zanimivi časi. Besedila smo se morali naučiti na pamet. Svojega prvega nastopa pred kamero se sicer ne spomnim več, najbolj pa se mi je v spomin zapečatila oddaja, ko so v režiji zavrteli napačen trak in je šla v eter oddaja iz prejšnjega tedna. Po eni minuti so trak seveda ustavili in režiser mi je dejal, da moram takoj pred kamero in moderirati v živo. Stopnja adrenalina v krvi mi je kar narasla, sploh nisem bil pripravljen. Po opravljeni moderaciji mi je Bogataj rekel, da sem bil v živo boljši kot pa na traku …

Vaše slovo iz medijskega sveta je prišlo presenetljivo. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Dobil sem ponudbo za tako imenovani golden handshake – odpravnino ob prenehanju dela. Dva, tri mesece sem pošteno premišljeval, kaj naj storim.

Ker sem izredno rad delal, sem se zelo težko odločil. Glede na to, da bom marca postal star 59 let in da take priložnosti ne bo več, sem se odločil, da sprejmem ponudbo.

Te dni je veliko govora o Eugenu Freundu. Ali ste političen človek?

Politika me zelo zanima, nočem je pa komentirati. Preden sem začel delati za slovenski spored, sem Bogataju rekel, da je moj edini pogoj, da mi ni treba poročati o politiki. Politiko spremljam, nimam pa nobenih ambicij, da bi kandidiral pri kaki stranki. Francu Jožefu Smrtniku zagotovo ne bom delal konkurence – to vam lahko zagotovim stoodstotno.

V 25 letih novinarskega dela ste gotovo doživeli marsikaj zanimivega.

Morda nam lahko poveste kako anekdoto …

Spomnim se, da sem se enkrat peljal v Pliberk na snemanje in ko sem začel snemati, sem opazil, da sem pozabil trak v Celovcu. Večkrat se mi je tudi zgodilo, da sem enostavno pozabil vklopiti snemalno napravo. Zgodila pa se mi je tudi zelo negativna stvar, ki je nikoli ne bom pozabil. Ko sem bil na Zilji in se srečal z neko starejšo gospo, je naenkrat v sobo stopil njen sin in začel zmerjati svojo mamo, ki je z mano lepo govorila v svojem narečju.

Rekel mi je, da posnetka ne smem oddajati, ker bi njegovi delovni kolegi pri železnici izvedeli za njegove slovenske korenine. To je bil edini primer, ki me je res šokiral.

Del sporazuma je, da se popolnoma umaknete iz javnosti …

Do leta 2017 ne smem več delati za ORF. Po treh letih bi torej lahko spet prevzel vodenje kakšne oddaje, toda tri leta so dolga doba, zaradi tega je vprašljivo, če se bom vrnil. Sicer pa se bom zdaj lahko spet vključil v kulturno življenje v Železni Kapli. Okoli 25 let se kulturno skorajda nisem mogel udejstvovati, ker preprosto nisem imel časa. Prva prireditev, slovenski kulturni praznik, je že pred vrati in z vajami smo že začeli. Sicer pa se tudi že pripravljamo na pustne prireditve. Najbolj pa me mika, da bi spet stopil na gledališki oder, to sem vedno rad delal.

Kot voditelj jutranjih oddaj ste morali zgodaj vstajati. Ali se je vaš bioritem zdaj spremenil?

Vstajal sem ob treh zjutraj, ker se je služba začela že ob petih. Seveda imam še vedno isti življenjski ritem, zbujam se še vedno ob treh.

Z vašim odhodom je nastala luknja, ki jo zdaj velja zapolniti. Kako je kaj z naraščajem pri slovenskem sporedu?

Cela hiša trenutno močno varčuje, moje mesto ne bo zasedeno z novim sodelavcem. Ocenjujem, da premalo delamo na kadrovanju. V počitnicah na uredništvo prihajajo praktikanti, toda v tem kratkem časovnem obdobju težko presodiš o znanju in talentu. Vsekakor pa je nekaj mladih, ki kažejo zanimanje. Njim je treba dati možnost, da se vključijo. Na splošno pa moram reči, da je vprašanje naraščaja zelo zaskrbljujoče.

Kako se je začela vaša kariera pri slovenskem sporedu ORF? Ko sem delal na Posojilnici v Železni Kapli, so k meni vedno prihajali ljudje in me prosili, naj jim napišem kakšno voščilo. Zaradi tega sem imel dobre stike z uredništvom. Tedaj sem tudi že sodeloval pri oddaji Rož, Podjuna, Zila – tedaj je oddaja trajala 50 minut in poročevalci so pripravljali prispevke iz občin. Leta 1989, ko se je zaprla tovarna Obir, kjer sem tedaj delal, pa me je klical Mirko Bogataj, ki je očitno iskal novega sodelavca, in mi ponudil delovno mesto. Začel sem kot navadni poročevalec za četrtkovo stalnico Rož, Podjuna, Zila. Pravzaprav sem nadomestil devet sodelavcev, ki so do tedaj oblikovali to oddajo. Na začetku sem seveda spoznaval nove ljudi in kraje – skupno sem na svojem seznamu imel okoli 200 ljudi. Že od otroških let me zanimajo starejši ljudje, ki sem jih poslušal z velikim zanimanjem. Po mojem se je Krščanska kulturna zveza na podlagi mojih pogovorov odločila za izdajo zbirke Tako smo živeli (1997). Vedno sem gledal na to, da so v oddaji bile prisotne vse tri doline. Dobro se še spomnim svojega prvega intervjuja v ziljskem narečju s Paulo Wiegele. Govorila je po domače, razumel sem komaj polovico. Sicer pa sem se z leti naučil vseh naših narečij.

Kako ocenjujete razvoj slovenskega radia in televizije na Koroškem. Ali so ljudje zadovoljni s ponudbo?

Radio se je vsekakor uveljavil, to so mi ljudje vedno spet potrjevali. Kar pa se tiče televizijskega sporeda, pa vedno bolj opažam, da ga nemško govoreči v večji meri gledajo kot Slovenci.

Ali bi bilo smiselno uvesti nemške podnapise?

Jaz sem popolnoma proti. Dober dan, Koroška je slovenska oddaja. Če bi uvedli podnapise, to po mojem ne bi bila več slovenska oddaja.

Kako ste doživeli svojo zadnjo oddajo?

Zadnjo oddajo sem vodil 31. decembra. Najprej so še hoteli, da bi sodeloval pri radijskem silvestrovanju, a sem se odločil proti. Najbolj pa me je prevzelo, ko je v studio prišlo celotno uredništvo. Slovo je bilo zelo emocionalno, tam sem požiral sline …

Besedilo: Peter Ošlak

Kdaj ste začeli voditi radijske in televizijske oddaje?

Dve leti po svojem vstopu. Bogataj je dejal, da je čas, da se pokažem tudi pred kamero in me povabil na neke vrste casting – odločal je kar sam. To so MOJASLOVENIJA

32

februar 2014

iz življenja cerkve

Jaslice pri frančiškanih v Kamniku Po stari slovenski navadi so jaslice postavljene od svetega večera (24 . december) pa vse do svečnice (2. februarja). Ker bo naslednja številka Moje Slovenije prispela med bralce v postnem času, za slovo od prazničnega zimskega časa predstavljamo jaslice, kot so jih postavili v Kamniku v cerkvi svetega Jakoba, ki jo upravljajo frančiškani. Te jaslice so nekaj posebnega, saj so narejene, kot da bi stale na Veliki planini, vse podrobnosti pa so pretanjeno izdelane. Kdo ve, koliko ur truda je bilo potrebnih, in katere pridne roke so izrezljale in spletle ali sešile prav vsako podrobnost!

Od leta 1778 so imeli v samostanu tudi deško šolo. Prav poučevanje frančiškanov na glavni šoli je v času, ko je Jožef II. razpuščal samostane, ohranilo frančiškanski samostan v Kamniku. Kamničani so za ohranitev samostana prosili tudi zato, ker je po požaru leta 1788 na Šutni pogorel del župnijske cerkve.

Leta 1804 je v severnem predmestju Kamnika izbruhnil požar, ki je dosegel tudi samostan.

V njem so pogoreli prostori, kjer je bila šola, zato so jo morali prestaviti.

Med drugo svetovno vojno je gestapo v kleteh samostana uredil zapore, v samostansko poslopje pa so namestili svoje urade. Leta 1945 so se frančiškani vrnili v Kamnik, samostan pa je v celoti zasedla »ljudska oblast«. Frančiškani so dobili le nekaj sob zase in za knjige, v samostan pa je takratna oblast naselila družine.

Leta 1991 so se izselile zadnje družine in samostan je bil ponovno v celoti vrnjen frančiškanom. Sledila je zahtevna obnova, ki se je zaključila leta 1992. Istočasno je bila obnovljena tudi samostanska knjižnica.

Pri frančiškanih se zbirajo skavti, študenti, zakonska in biblična skupina, molitvene skupine, člani Frančiškovega svetnega reda. Frančiškani duhovno oskrbujejo tudi oskrbovance Doma za ostarele v Kamniku ter mekinjske uršulinke.

Besedilo: Petra P. Foto: V. E. Več si lahko preberete tudi na: http://franciskani-kamnik.rkc.si.

Kapela oz. cerkev sv. Jakoba se v doslej znanih in ohranjenih zgodovinskih virih prvič omenja leta 1423. Češčenje sv. Jakoba starejšega sega daleč nazaj v visoki srednji vek – že v 12. in 13. stoletju je bilo na slovenskih tleh svetniku posvečenih veliko cerkva.

Leta 1493 je deželni knez in mestni gospod, cesar Friderik III., ugodil prošnji kamniških meščanov in dovolil ustanovitev in zidavo samostana frančiškanov observantov pri cerkvi sv. Jakoba v Kamniku.

februar 2014

33

MOJASLOVENIJA

60 idej za izlete po Sloveniji Pri Moji Sloveniji smo izdali revijalni priročnik Dobrodošli doma. V njej vam predstavljamo 60 idej za izlete po Sloveniji, ki jih lahko prepotujete vsakega zase ali v paketu čez konec tedna. Zaradi lažje primerjave smo vzeli za izhodišče Ljubljano, ki je tudi najpogostejši začetek potovanja za turiste željnih lepot naše male a zanimive Slovenije. Z vsemi opravljenimi izleti boste prepotovali celo Slovenijo, skupaj z velikim delom slovenskega zamejstva in odkrili kotičke, ki vas bodo prevzeli. Revijo krasijo odlične fotografije iz opravljenih izletov in vam že v naprej pričarajo kraje, ki krasijo našo domovino.

Zato dobrodošli doma in na pot!

O MEDIA d.o.o., Brnčičeva 13, Ljubljana

Oglejte si Slovenjo skozi zanimive izlete in čudovite fotografije • Gorenjska v treh dneh • Julijci in Soča • Za slovensko mejo • Vinski deželi zahoda • Po obali in zaledju • Kočevsko in Pokolpje • Ob Sotli in Krki • Dve strani Mure • Koroška in Štajerska • Prelepa Savinjska dolina

Pristanišče v Kopru

Pogled na Jalovec

letov evid vseh iz Dodan zemlj

planina dolinca

SAMO 2,99 EUR

+ stroški pošiljanja

NAROČILA SLOVENIJA: na 01 5653416 ali na 041 490844 ali na urednistvo@mojaslovenija.net.

Revijalni priročnik je v Sloveniji dosegljiv na večini prodajnih mest z revijami.

NAROČILA TUJINA: za vse naročnike revije Moja Slovenija je revija Dobrodošli doma brezplačna.

solkanski most

belopaško jezero