Sedem st15 02 09 2016 by Bebic

Petek, 2. 9. 2016

1,90 € | številka 15 | letnik II

... in berem ČASNIK S širšiM pogledOM

v svetlo prihodnost

Vizija Slovenije 2050 Pogovor z ministrico Alenko Smerkolj

Trgovina s podatki

(str. 4–6)

Arjan Pregl

Vzgoja po Johnnyu Rottenu Otroka bosta verjetno poslušala Modrijane (str. 21–23)

Intervju

Nazaj v Šolo

Multinacionalke trgujejo z našimi podatki brez naše vednosti. Pravnega varstva ni. Novi ukrepi so po mnenju kritikov nezadostni. Davčne oaze Dirka proti dnu Pravice kratijo milijonom ljudi. (str. 12–14)

Rajski kotiček Pranje denarja Davki Transparentnost Odgovornost

c tra

s Ilu

ad en

ija

Oči, kdaj boš meni kupil telefon? (str. 55–56)

Nasveti

Veganske sladice

(str. 8–10)

Zdrave in okusne hkrati (str. 50–51)

Nova oboroževalna tekma Hladna vojna 2.0 Zaostreni odnosi v mednarodni skupnosti (str. 15–17)

Za Sedem pišejo tudi: Jure Aleksič Tadej Golob Izak Košir Anže Kožuh Žiga Kariž Nina Kokalj Stane Mažgon

Najbolj posluĹĄana radijska postaja v Sloveniji

Brez tebe bi nas bilo 205.999! PosluĹĄanost

250.000

200.000

150.000

1. Radio Aktual

2. Radio 1

3. Val 202

4. Prvi program

Vir: Radiometrija Media Pool, julij 2016, Slovenija, vse demografske skupine, num.:6.588

91.000

113.000

195.000

202.000

50.000

206.000

100.000

5. Radio Center

Uvodnik

PETEK, 2. 9. 2016

Popolnoma varno branje PIŠE:

Žiga Kariž

V osnovno šolo je prvi dan tega meseca prvič vstopilo 22.293 otrok, kar je največja generacija prvošolčkov v zadnjih 19 letih.

e preden se bodo njihove nadobudne glavice sistematično začele polniti z znanjem, bomo poskrbeli za njihovo varnost. Označili jih bomo z rutkami, jim dodelili spremstvo in v nadzor poslali še dobršen del policije. Vse za varnost. Ker se ogrožene počutijo tisti, ki skrbijo za naše zdravje, bo končno nekaj napredka deležno tudi zdravstvo. Kot kaže, bo vsaka zdravstvena ustanova dobila svojo aparaturo za rentgen. Sicer je res, da bo namesto zlomov odkrivala pištole in nože, a za varnost je treba poskrbeti. Na letališčih poskrbijo, da pred odhodom na letalo prezračite svoje utrujene popotniške nožice, na javnih krajih na vas budno pazijo nadzorne kame-

Izhaja vsak prvi petek v mesecu ISSN številka: 2463-8064 Letnik II, številka 15, 2. september 2016 IZDAJA: Salomon d. o. o. Ljubljana Papirniški trg 17, 1260 Ljubljana Polje Davčna št.: SI84996340 Matična: 5542421000 TRR: IBAN SI56 0292 2001 3204 993 www.media24.si DIREKTOR: Gregor Repič NAMESTNIK: Igor Klun DIREKTORICA UREDNIŠTEV: Tanja Škarjot UREDNIŠTVO: Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče T: (01) 588 04 00 F: (01) 585 88 59 E: urednistvo@casniksedem.si www.facebook.com/casniksedem ODGOVORNA UREDNICA: Simona Furlan Art Direktor: Nenad Bebić Likovna podoba: Nenad Bebić, Tomaž Pilih SOUSTVARJALCI ČASOPISA:

Jure Aleksić, Tadej Golob, dr. Polona Gradišek, Žiga Kariž, Izak Košir, Anže Kožuh, Marjan Kodelja, Nina Kokalj, Stane Mažgon, Mitja Vilar, Marjan Žiberna, Maja Poljšak

re, med sprehajanjem ob Kolpi vas pred nevarno divjadjo ščitita ograja in bodeča žica. Če vas še vedno skrbi za varnost, se lahko v varnem pristanu doma zleknete v naslonjač in si privoščite svoje najljubše čtivo. A pozor. Če hodite v korak s časom in konzumirate literaturo v digitalni obliki, je velika možnost, da nekdo pridno beleži, kaj ste prebrali, kaj ste iskali in kaj naročili po spletu. Vaši podatki niso več vaši in vaša zasebnost ni ne vaša ne zasebna. A česar ne veš, ne boli in le malokdo izmed nas se zaveda, koliko podatkov o njem se nalaga in analizira v strežnikih po vsem svetu ter za kaj se uporabljajo. Obdelava osebnih podatkov v komercialne namene in za potrebe varnostnih agencij dobiva strašljive razsežnosti. Vedno več je ljudi, ki se s klikom miške odpovedo zasebnosti, v zameno za to, da lahko uživajo v polni funkcionalnosti aplikacij, ki navzven ponujajo zanimivo uporabniško izkušnjo, v resnici pa so izdelane skoraj izključno za žetje podatkov. Prav zato, ker smo ljudje šibkega duha in se ne zavedamo vseh posledic svojih dejanj, bi moralo biti to področje temeljito zakonsko urejeno. A mednarodna pravna ureditev, ki bi morala določiti pravila igre na tem področju, je že večkrat počepnila, in čeprav gre za navidezno skrb za našo varnost, nas je lahko vsak dan bolj strah. Ob vsem zapisanem smo lahko ponosni, da vam na naslednjih 60 straneh ponujamo popolnoma varno branje brez vsakega nadzora. Petek, 2. 9. 2016

1,90 € | številka 15 | letnik

... in berem ČASNIK S šIršIM pogledoM

trgovinA s podAtki

F: (01) 585 88 87 E: narocnine@media24.si Posamezen izvod stane 1,90 €. Naročniki imajo posebne ugodnosti. Naročite se lahko pisno (klasična in elektronska pošta) ali telefonsko. Revijo boste začeli prejemati po prvem plačilu od tekoče številke naprej. Naročnina za tujino se poravnava za eno leto vnaprej in znaša 41 €, z letalsko poštnino pa 46 €. V ceno sta vključena 20 % popust in poštnina. Za vse druge informacije v zvezi z naročanjem edicije smo na voljo na zgoraj navedenih telefonskih številkah ali elektronski pošti. Naročnina se podaljšuje samodejno do vašega pisnega ali ustnega preklica. Nenaročenih besedil in fotografij ne vračamo. Fotografije: Dreamstime, Profimedia, Reuters.

v svetlo prihodnost

Vizija Slovenije 2050

Pogovor z ministrico Alenko Smerkolj

(str. 4–6)

Arjan pregl

Vzgoja po Johnnyu rottenu

Otroka bosta verjetno poslušala Modrijane

(str. 21–23)

intervju

Multinacionalke trgujejo z našimi podatki brez naše vednosti. Pravnega varstva ni. Novi ukrepi so po mnenju kritikov nezadostni. davčne oaze dirka proti dnu

Pravice kratijo milijonom ljudi.

Rajski kotiček Pranje denarja Davki Transparentnost Odgovornost

(str. 12–14)

Nazaj v šolo

ić

ja: aci str

(str. 15–17)

OGLASNO TRŽENJE: Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče T: (01) 588 03 70, 588 03 73 F: (01) 585 88 59 E: marketingsedem@media24.si

NAROČNINE: Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče T: (01) 588 03 65, 588 03 63

Oči, kdaj boš meni kupil telefon?

(str. 55–56)

nasveti

Veganske sladice

(str. 8–10) nova oboroževalna tekma Hladna vojna 2.0

Zaostreni odnosi v mednarodni skupnosti

LEKTORICA: Darinka Lamut

KOLPORTAŽA: Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče T: (01) 588 03 62 F: (01) 585 88 87

d Beb

Ilu

Zdrave in okusne hkrati

(str. 50–51)

Za Sedem pišejo tudi: Jure Aleksič Tadej Golob Izak Košir Anže Kožuh Žiga Kariž Nina Kokalj Stane Mažgon

TISK: Salomon d. o. o. Papirniški trg 17, 1260 Ljubljana Polje Datum: 1. 9. 2016, natisnjeno v 14.000 izvodih.

Aktualno

..................(str. 4–20)

Davčne oaze

Dirka proti dnu

PO PODATKIH Svetovne mreže za davčno pravičnost je bilo leta 2015 na svetu 42 jurisdikcij označenih kot davčna oaza oziroma SPE (namenska družba). (str. 12-–14)

Gruzija

Kjer se srečajo Trump, Stalin in Jezus (str. 18–20)

Ljudje

...........................................(str. 21–38)

Počivaj v V bolnem okolju je težko nemiru, Roza biti zdrav disko!

Simon Brežan: Družbena neenakost je tveganje za zdravje.

(str. 35-–36)

(str. 25–27)

Poslušni do smrti? (str. 36–38)

Nasveti

...............................(str. 39–51)

Čas za krepitev Meditacija pomaga tudi želodca in otrokom vranice Indijansko poletje Obdobje leta, ko se na energetski ravni dogajajo velike spremembe energije. (str. 39–42)

VZGOJA Čustveno opismenjevanje (str. 43–44)

Ne znamo si umivati rok!

(str. 45)

Tehnika

...........................(str. 55–58)

Pritikline brezplačnega šolstva Nazaj v šolo “Oči, kdaj pa boš meni kupil telefon?” (str. 55–56)

Aktualno

REFORMA ZDRAVSTVA

Kakšna bo Slovenija leta 2050?

Alenka Smerkolj je ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Po izobrazbi sicer profesorica francoščine in španščine, se je tudi z izkušnjami, ki jih je pridobila v bančništvu, med drugim lotila priprave dokumenta, ki ga naša država krvavo potrebuje. Vizije Slovenije 2050.

Piše: Žiga Kariž Foto: Nikola Miljković

ako profesorica francoščine in španščine pristane v bančništvu, nato postane mini-

strica in celo začasna finančna ministrica? Moji starši, predvsem oče, so bili prepričani, da bi morala študirati ekonomijo. Šla sem na informativni dan na ekonomsko fakulteto, a se od tam nisem vrnila najbolj navdušena. Odločila sem se, da ne želim po tej poti, in ker v svojem poklicu nisem našla službe, sem se po naključju znašla v bančništvu. Potem ko sem oddala kup prošenj in opravila številne razgovore, so me leta 1989 sprejeli v takratni Ljubljanski banki,

Na prvi delavnici za oblikovanje strategije so se že prvi dan vsi skregali, se razdelili v dva tabora in ugotovili, da vse skupaj ne vodi nikamor.

kjer so iskali nekoga, ki bi se ukvarjal s poslovanjem s tujino. In tu mi je znanje jezikov prišlo zelo prav. Potem pa me je vodilo življenje. Zagrizena sem, navajena trdo delati in z mesta referentke sem po mnogih letih dela v banki napredovala do položaja izvršne direktorice. Ampak zgodba o tem, kako sem postala ministrica, je še bolj luštna. Zaradi finančne krize in vsega, povezanega z njo, sem si želela zapustiti svet financ, saj se je tisto, v kar sem verjela, popolnoma obrnilo. Zato

sem sprejela službo državne sekretarke v Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in kohezijsko politiko pri Violeti Bulc, ki sem jo spoznala le nekaj dni prej. Ker je to pomenilo korenito spremembo mojega življenja, je bilo potrebnega veliko prepričevanja. Veste, pred tem sem bila velika kritičarka slovenskih vlad, politikov in priložnost, da stopim v ta svet in nekaj spremenim, mi je dala misliti. Tudi zato sem se odločila, ker želim nekaj narediti. A že 12 dni po tem, ko sem sprejela

Aktualno

PETEK, 2. 9. 2016

sednik vlade. Srečala sva se, povedal mi je, kaj se bo zgodilo, in me prosil, ali lahko začasno prevzamem ministrstvo. Ponudbo sem sprejela, kar težkega srca, ampak pod pogojem, da bo to res začasno.

precej zabavajo, ker včasih ne poznam ljudi, ki bi jih morala (smeh). Zdaj dve leti vodite Službo Vlade Republike Slovenije za razvoj in kohezijsko politiko. Kakšne so razlike med vašim in »polnimi« ministrstvi? Glede dela razlike ni. Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in kohezijsko politiko je horizontalni organ, vsi drugi, zdravje, šolstvo, pravosodje itd., pa so vertikalni. Naloga vladne službe je horizontalno povezovanje, tako razvojnih politik kot evropske kohezijske politike. In evropska kohezijska politika ni le razvojni denar, ki ga lahko v Sloveniji ali v kateri drugi državi članici Evropske unije razdelimo, kakor nam ustreza, ampak ima točno določen namen, zato je treba razumeti sistem izvajanja. Prva podlaga je strategija Evropa 2020, v kateri so zapisani cilji, ki si jih je Evropska unija določila, in njene ključne prednostne naloge. Evropska komisija je pripravila tudi predloge za programe po posameznih državah. To je bilo nekakšna osnova in na podlagi teh usmeritev, prednostnih nalog, ki so jasno določene, smo v Sloveniji potem začeli pripravljati programe in projekte.

Vizija in strategija dolgoročno ne moreta delovati, če ju spiše zgolj nekaj sicer izjemno pametnih ljudi, ampak morata priti od ljudi. ”

položaj državne sekretarke, mi je predsednik vlade ponudil položaj ministrice, ki sem ga sprejela iz istega razloga – ker sem prepričana, da lahko z dialogom, s povezovanjem in sodelovanjem Slovenijo popeljemo naprej. K uravnoteženemu, progresivnemu in trajnostnemu razvoju. Kako pa ste prišli na položaj začasne ministrice za finance? Dan pred tem, ko se je odločil minister Mramor odstopiti, me je poklical pred-

“Veste, pred tem sem bila velika kritičarka slovenskih vlad, politikov in priložnost, da stopim v ta svet in nekaj spremenim, mi je dala misliti. Tudi zato sem se odločila, ker želim nekaj narediti.”

Večino kariere ste preživeli v NLB. V očeh javnosti je v zadnjih letih to očitno vzrok za alarm. Kako vi vidite to stigmo, ki se je prijela nekdanjega vodstvenega kadra te banke? Res je, v NLB sem preživela 26 let. Na tej poti sem srečala veliko dobrih ljudi, strokovnjakov. Z nekaterimi smo se precej zbližali, čeprav ločujem delo in zasebnost. Z nekaterimi, sicer redkimi, smo postali celo prijatelji. Zato stigma, ki se banke in njenih zaposlenih še vedno drži, boli. Jaz na to gledam drugače. Živela sem zgodbo, ko se je banka dvigala, in tudi potem, ko je s finančno krizo začela padati. Pred finančno krizo so bili drugi časi in pričakovanja lastnikov so bila drugačna. Jaz sem korektno sodelovala z vsemi upravami. Me pa žalosti, da ima del teh zgodb kriminalno ozadje, in do tega imam ničelno toleranco. S tem se morajo ukvarjati organi pregona in krivce je treba primerno kaznovati. Skratka, takrat so bili časi popolnoma drugačni in so od uprav zahtevali tudi drugačno ravnanje, kot bi ga danes. Žal tudi čezmerno dajanje kreditov, ker je bilo treba rasti, rasti in rasti. Zakaj nisem bila nikoli zraven? Zato ker je bilo moje področje delovanja vedno tujina. Še zdaj se moji kolegi

postavila leta 2005. Strategija mora delovati kot nekakšna zvezda severnica ali pa svetilnik, če hočete. Ne glede na to, ali se nekaj časa gibljemo v desno in nekaj časa v levo, moramo vedeti, kam želimo priti. In s tem ciljem se je aktualna vlada lotila priprave vizije Slovenije. Na začetku samostojne poti naše države smo imeli

1700 ljudi je sodelovalo v procesu

ustvarjanja dolgoročne strategije Slovenije. jasne, lahko določljive cilje in vizije nismo potrebovali. Želeli smo v Evropsko unijo, uvesti evro, prizadevali smo si priti v Nato. Zdaj smo na neki način odrasli, in ko odrasteš, si moraš zastaviti življenjske cilje, ki bi jih rad dosegel. To je tisto, kar želimo narediti z Vizijo Slovenije 2050. Analize so narejene in natančno vemo, kje je Slovenija v tem trenutku in kje imamo te-

Vlada v času, ko smo brez tega dokumenta, sprejema ključne odločitve: odloča se o največjih infrastrukturnih projektih, prodaji premoženja, pokojninski, zdravstveni, davčni in sodni reformi. Ne bi bilo boljše, če bi najprej imeli strategijo in bi nato državo usklajeno porinili v želeno smer? Težava je v tem, da dolgoročna strategija, pri nastajanju katere sodeluje širši spekter najrazličnejših deležnikov, tudi državljani, in za katero želiš, da uspe, ne nastane čez noč. Da bomo ta proces pripeljali do konca, bo trajalo leto in pol, morda dve leti. Vsekakor verjamem, da smo na pravi poti, ker se procesa lotevamo od spodaj navzgor. Vizijo, kjer so ključne prvine učenje za življenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje in identiteta, so ustvarili ljudje. Pripravili smo več kot 20 dogodkov, neposredno pa je bilo v proces doslej vključenih več kot 1700 oseb. Eden boljših dogodkov je bila delavnica za mlade. S kratkimi filmi smo jim predstavili osnovne trende, ki jih OECD napoveduje za obdobje do leta 2050, in jih nato vprašali, kako se lahko po njihovem mnenju Slovenija spoprime z njimi. Ideje, ki smo jih dobili na delavnici, so bile med boljšimi. Res je, da je bilo mlade težko prepričati, da so se dogodka udeležili, a ko so prišli, je bilo vzdušje neverjetno. No, vse to daje osnovno legitimnost temu, kar je nastalo. Ljudje niso pričakovali, da bodo na delavnicah interaktivno sodelovali, niso pričakovali, da jih bomo slišali.

Ključne gradnike strategije so poskušali določiti tudi v drugih evropskih državah, a identiteta nikjer ni prišla tako na površje kot pri nas.

Zadnja strategija Slovenije je zajemala obdobje od leta 2005 do 2013. Zdaj smo že več kot dve leti brez vodilnega strateškega dokumenta. Kako Slovenija krmari brez tega svetilnika? Dokler država ne sprejme nove strategije, je v veljavi stara. Tako Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) pripravlja poročilo o razvoju na podlagi te strategije ter meril in ciljev, ki si jih je Slovenija

žave. Manjkata pa vizija in krovna razvojna strategija, ki bo povezala tisto, kar že obstaja. Jasno je, da vizija in strategija dolgoročno ne moreta delovati, če ju spiše zgolj nekaj sicer izjemno pametnih ljudi, ampak morata priti od ljudi.

Kako bomo to navdušenje in ustvarjalno energijo spremenili v veljaven vladni dokument? V septembru pripravljamo delavnico s strokovnjaki iz posameznih resorjev in OECD, kjer bomo poskušali obrisom Vizije Slovenije

Aktualno

2050 dodati kazalnike in cilje ter narediti stvar bolj konkretno. Potem, verjetno v oktobru, pa želimo Vizijo 2050 tudi javno predstavili. Na drugi strani pa strategija predstavlja prve korake, kako to vizijo dosegati. V njej si želim postaviti okoli sedem strateških prednosti. V njihovem okviru bodo določeni natančni cilji, ki jih moramo doseči, predvsem pa merila, na podlagi katerih bomo lahko vsako leto ocenjevali naš napredek. K temu bomo dodali še uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, h katerim smo se zavezali s podpisom Agende 2030 v okviru OZN. Skladno s tem bomo nato gradili naše vertikalne strategije po posameznih področjih. Gre za izredno kompleksen projekt, katerega okvir sestavlja 140 že sprejetih dokumentov, nekateri izmed njih presegajo obdobje do leta 2030. Tako sta v pripravi energetski koncept in prostorska strategija, oba do leta 2050. Bila sem na obisku pri vseh ministrih, se pogovorila z njimi o ključnih prednostnih nalogah vsakega resorja in zelo dobro sodelujemo. Ključ do uspeha je zagotovo, da se poenotijo družba, politika in stroka.

Kako vi kot glavna strateška načrtovalka delate v sistemu, ki spominja na nenehno gašenje požara? Mogoče je tako kdaj videti navzven. Navznoter pa je vse skupaj veliko bolj urejeno. Mediji nam pri ustvarjanju resnične slike včasih ne pomagate, ker ni nikdar dovolj časa, včasih pa žal tudi volje, da bi predstavili vse dobro, kar delamo. To je manj zanimivo, tega se zavedam, ampak mislim, da bi morali ta trend obrniti. Tudi zato sem vesela, da midva danes govoriva o pozitivnih zgodbah. In teh je v Sloveniji precej.

ti. Iskreno verjamem, da se moramo v naši državi tako lotevati stvari. Kakšna bo Slovenija, če se ta vizija uresniči? Slovenci si želimo živeti kakovostno. Želimo živeti v zeleni državi, kjer bomo odgovorno skrbeli za naše naravne vire. Želimo biti inovativna družba, ne samo pri tehnoloških inovacijah, kjer že dosegamo dobre rezultate, ampak tudi na področju institucionalnih in družbenih inovacij. Tu smo trenutno zelo šibki, ker tega niti še ne iščemo. Zelo je bilo na delavnicah poudarjeno, da želimo ohraniti, svojo, našo identiteto. Ključne gradnike strategije so poskušali določiti tudi v drugih evropskih državah, a identiteta nikjer ni prišla tako na površje kot pri nas. Vse to bomo povezovali z učenjem za življenje. Zakaj učenje za življenje? Ker ne govorimo samo o izobraževalnem sistemu, ampak tudi o tem, kako ljudem pomagati. Kaj vse moramo storiti, da bomo znali potrebna znanja pridobivati v vseh življenjskih obdobjih. Predvsem pa, da se bomo naučili kritično razmišljati in reševati težave, namesto da si jih ustvarjamo.

Omenili ste, da je pri nastajanju strategije sodelovalo 1700 ljudi. Kdo so ti ljudje? Na začetku smo izbrali

Živela sem zgodbo, ko se je NLB dvigal in ko je s finančno krizo začel padati. Takrat so bili drugi časi in pričakovanja lastnikov so bila drugačna. ”

Ali se kdaj zgodi, da vam kateri od ministrov odgovori, da ob vseh tekočih obveznostih in omejenih virih nima časa za tako dolgoročno razmišljanje? Tudi to se zgodi (smeh). Ampak vsi vemo, da strategijo potrebujemo. Imam polno podporo za tak pristop. Je pa včasih težko, saj so ministri res obremenjeni. Kar nekaj jih je, ki so razvojno naravnani in bi se želeli v pripravo strategije še bolj vključiti, a jim obveznosti tega ne dopuščajo. Toda vsa ministrstva imajo vzpostavljene strukture in ljudi, ki so na svojem področju veliki strokovnjaki, zato verjamem, da bomo skupaj ta projekt uspešno končali.

14 posameznikov z različnih področij delovanja, znanstvenike, akademike, strokovnjake, poslovneže, mnenjske voditelje in druge, ter jih prosili, naj nam pomagajo zbrati ljudi, ki so kredibilni na svojem področju. Tako smo prišli do nabora 120 ljudi in jih povabili na tridnevno delavnico, ki smo jo pripravili skupaj z OECD. Odzvalo se je približno 50 posameznic in posameznikov z različno izobrazbo, veroizpovedjo, dobesedno vzorec slovenske družbe, in kar je ključno, zraven ni bilo politikov. Ta skupina je ustvarila prvi osnutek vizije, ki smo ga kasneje nadgrajevali na drugih delavnicah po Sloveniji. Zanimivo je, da so se na prvem srečanju že prvi dan vsi skregali, se razdelili v dva tabora in ugoto-

Po izobrazbi profesorica francoščine in španščine je napredovala od bančne referentke do izvršne direktorice in danes ministrice.

vili, da vse skupaj ne vodi nikamor. A naslednji dan se je zgodba začela sestavljati. Z delom po skupinah so nato počasi napredovali, in ko sem tretji dan prišla na obisk v ABC-pospeševalnik v BTC, kjer se je vse skupaj dogajalo, sem doživela neverjetno energijo. Pokalo je od ustvarjalnosti. Česa takega še nisem doživela. In s tem smo dosegli osnovni namen delavnice,

torej iskanje skupnih imenovalcev. Tako se je začrtal obris vizije, o katerem sva že govorila, in na tej podlagi so potem potekale delavnice po Sloveniji, ki se jih je lahko udeležil kdor koli. Izognili smo se Ljubljani in Mariboru in obiskali manjše kraje: Celje, Velenje, Otočec, Radence, Bled. Z odzivi smo bili izjemno zadovoljni, saj ljudje dejansko želijo sodelovati, želijo se povezova-

Smo Slovenci pri ustvarjanju svoje vizije omejeni z željami in s pričakovanji Evropske unije? Izbrati si moramo svojo pot, ki nas bo peljala v želeno smer, tudi če evropske povezave morda nekoč ne bo več. To je ključno, torej da si izberemo svojo pot, našo, slovensko, ki pa jo moramo nato umestiti ne le v evropski, temveč tudi v svetovni okvir. Seveda se pri uresničevanju lahko pojavijo omejitve, toda osnova je, da moramo vedeti, kakšno prihodnost si želimo, tudi če jo potem prilagajamo najrazličnejšim okoliščinam. Jo lahko? Se lahko odločimo tudi drugače? Poglejte, kaj se je zgodilo z brexitom. Eden od scenarijev je, da je to lahko tudi začetek konca Unije, in tudi na to moramo biti pripravljeni. Tudi če se to zgodi, a tega si res ne želim, moramo imeti vizijo, kam gremo in kako se bomo odzivali na izzive.

Aktualno

PETEK, 2. 9. 2016

TRG DELA

Izkoriščanje čez vse meje PREKARNO DELO vse bolj postaja nova oblika sužnjelastniških razmerij 21. stoletja.

Prekarnost, ki je za mnoge edina izbira, je danes sinonim za kruto negotovost in stanje, kjer delavske in socialne pravice v resnici ne obstajajo, popolna fleksibilnost delavca, ki se mora zato odreči praktično vsemu, tudi lastnemu dostojanstvu, pa je način delovanja takšnih praks. Pogosto vse to spremljajo tudi nenehno izkoriščanje, delo v zelo slabih razmerah, življenje iz dneva v dan, saj lahko že jutri ostaneš brez vsega. Ker so prekarni delavci ob vsem tem tudi zelo slabo sindikalno organizirani, so še toliko bolj ranljivi in nezavarovani, nenehen boj za preživetje pa jih sili v odvisna razmerja in začarani krog, v katerem so pripravljeni pristati na praktično vse.

KOGA V RESNICI ŠČITI DRŽAVA?

Država pa takšne prakse dopušča in jih deloma celo spodbuja, s tem ko formalizira t. i. fleksibilne oblike dela. Ravno v času

AGENCIJE ZANIMA ZGOLJ DOBIČEK

Zelo zgovorni so tudi zgodovinski primeri skrajnih oblik deregulacije trga dela, npr. liberalni kapitalizem 19. stoletja, ki je imel drastične učinke na družbe tistega časa, to je bil ne nazadnje čas socialističnih vrenj in revolucij, gospodarskih kriz in svetovnih vojn. Zakaj bi deregulacija trga dela v 21. stoletju imela drugačne posledice? Zakaj bi se vračali k zgodovinsko dokazanemu neuspešnemu modelu? Žal vse bolj ne-

Piše: dr. Igor Šoltes, evropski poslanec

gotove oblike dela tudi pri nas že kažejo, kam nas pelje takšna pot. To na primer potrjujejo primeri zaposlitev delavcev prek agencij, kar je praksa, ki se v zadnjih letih vse bolj razširja. A kot je pokazalo nekaj medijsko odmevnih primerov, se s tem vse bolj razširjajo tudi kršitve pravic delavcev, hude zlorabe, neustrezno ali prepozno plačilo za opravljeno delo, človeka nevredni delovni pogoji, in vse to seveda ob dejstvu, da večina nepravilnosti tako in tako ostane skrita, saj se jih delavci bojijo prijaviti. Agencije pa ob tem kujejo dobičke.

Skrajni čas je, da se prilagodijo tudi banke in omogočijo prekarcem, da lahko pridobijo kredite, si lažje kupijo stanovanje in načrtujejo prihodnost.

NEUČINKOVIT NADZOR

Prav neučinkovita nadzor in inšpekcija dela pomenita enega ključnih problemov, zato bi morala država ta del okrepiti, tako finančno kot personalno. Zakonodaja, ki se slabo ali pa sploh ne izvaja, ob hkratnem pomanjkanju nadzora ne pomeni prav dosti, četudi je morebiti dobro spisana. Problem so tudi nezadostne sankcije za kršitve delovne zakonodaje, ki bi morale biti učinkovite in odvračilne, legitimacijo za sprožitev postopkov pa bi morali imeti tudi sindikati, in ne le prekarni delavci, ki se zaradi poslabšanja položaja bojijo uveljavljati pravice. Prav tako se je treba nove stvarnosti in na novo nastajajočih oblik dela lotiti sistemsko, kar pomeni, da mora država ustrezno Foto: Profimedia

KRUTA NEGOTOVOST IN BREZIZHODNOST

gospodarske krize se je vse bolj začelo govoriti o deregulaciji trga dela, o nujnosti povečanja fleksibilnosti zaposlovanja in o tem, da je treba tako gospodarstvu omogočiti, da se zopet pobere; in pri teh napovedih se je na hitro dodalo še to, da je treba hkrati zagotoviti tudi večjo varnost za delavce. A danes seveda vemo, da se prvo izključuje z drugim in da večja fleksibilnost ne more s sabo prinesti več pravic in več varnosti, temveč velja nasprotno – to v resnici pomeni več prekarnosti, vse drugo pa je zavajanje javnosti. Podobno velja tudi za deregulacijo trga dela, ki praktično vedno pomeni več prekarnega dela, nižje plače in slabše delovne pogoje, in kdor trdi drugače, ali nima pojma o delovnem pravu in socialni zgodovini ali pa očitno zastopa drugačne interese.

Foto: Shutterstock

akšna logika delovanja je danes v resnici že stalnica naše družbe, s čimer se tehtnica vse bolj nagiba na stran globalnih tržnih interesov na škodo delavcev in temeljnih socialnih pravic. To vse večje poudarjanje prožnih razmerij je pravzaprav način, kako iz delavcev iztisniti čim več. Mej tako rekoč ni več. V Sloveniji naj bi bilo že približno 250.000 prekarnih delavcev, številke pa so še posebej skrb vzbujajoče med mladimi, po podatkih OECD je v Sloveniji kar 74 odstotkov mladih, ki delajo na podlagi začasnih pogodb, kar je trikrat več od povprečja v tej organizaciji. Tudi zato nas beg možganov, ki smo mu priča v zadnjih letih, ne more presenetiti. Rodovom, ki prihajajo, namreč nismo zmožni ponuditi prihodnosti, vredne človeka.

prilagoditi in usposobiti zavode za zaposlovanje, ki še vedno živijo in delujejo v nekih drugih časih, prav tako potrebujemo ukrepe, ki bodo mladim in tistim manj mladim prekarcem zagotovili temeljne delavske in socialne pravice, h katerim je Slovenija zavezana tudi s podpisom številnih mednarodnih konvencij.

V Sloveniji naj bi bilo že približno 250.000 prekarnih delavcev. NUJNO PRILAGAJANJE BANK

Skrajni čas je, da se prilagodijo tudi banke in omogočijo prekarcem, da lahko pridobijo kredite, si lažje kupijo stanovanje in načrtujejo prihodnost. Država ne sme pozabiti, da je pravica do dela temeljna človekova pravica, kar pomeni, da gre za pravico najvišjega pravnega ranga, ki jo zagotavljata ustavno in mednarodno pravo. In tu ne gre za pravico do katerega koli dela, ampak za pravico do dostojnega dela. Ta bo posamezniku omogočila, da si s svobodno izbranim delom, ki ga opravlja v varnih in dostojnih delovnih razmerah in za pošteno plačilo, lahko pridobi zadostna sredstva za preživljanje sebe in svoje družine, razvija ustvarjalne zmožnosti in si s tem zagotovi enakopraven položaj v družbi. Ne smemo pristati na logiko, ki bo človeka in njegovo delo zminimizirala na raven tržnega blaga, ki nima čustev in dostojanstva. Zgodovina nas uči, da pravice nikoli niso podeljene, ampak jih je vedno treba priboriti in potem tudi ohraniti. Tudi tu bo pot še dolga in naporna.

Aktualno

Požari

V ZADNJIH treh mesecih je na avtocestah zgorelo pet tovornih vozil, avtobus in x osebnih vozil.

ve tovorvozilo Unimog, ki ima nani vozili stavke za vožnjo po tirih, sta zgoprikolico z desetimi kureli tudi v bičnimi metri vode, kar je predoru. toliko kot trije tovornjaki, V prvem gasilski top, tri priključke požaru na štajerski avtoza ročno gašenje in se lahcesti je bilo škode samo na ko v 15 minutah pripelje predorski cevi za dobrih do požara. 250.000 evrov. Skupaj za Seveda to ni skrajna več kot 600.000 evrov. Mitja Vilar, meja, tudi to opremo je Kakor je v slovenski kulindustrijski oblimogoče še nadgraditi. Na kovalec inovator turni dediščini običajno, slepem tiru bi bila poleti in nezadovoljen je gorela tudi trava ob žeparkirana vagon s cisterdržavljan lezniški progi na Krasu, no za 44 kubičnih memed Divačo in Koprom. trov vode, to je za deset In seveda so se izkazali naši gasilci, gasilskih vozil, in vagon za prevoz ki so travo prišli gasit iz vse države, tovornih vozil. Nanj se 15 minut po skupaj 370 gasilskih tovornjakov. sproženem alarmu zapeljeta dve Morda vmes tudi kakšen kombi. gasilski tovorni vozili z vodnima Glede na to, da so gasili nedostopne topovoma, ki ju povežejo s cisterno. predele peš, bi bilo ekonomičnej- Kompozicijo premika lokomotiva še, če bi se pripeljali z avtobusi. Ti ali premikalka. Domet vodnih toporabijo enako količino goriva kot pov je 100 metrov na vsako stran gasilski tovornjak, gre pa v avtobus tako imenovanega nedostopnega desetkrat več gasilcev. področja, ki ga zdaj gasijo peš ali s Sam sem si to progo ogledal leto dni helikopterji. Ne bi gasilo 1200 gasilpo velikem požaru, ki ga je gasilo cev, le osem in strojevodja, in ne tri 1200 gasilcev. Razlog je v tem, da dni, ampak pol ure, največ uro. sem zasnoval nov tip protipožarne Tudi ta predlog so na Slovenskih ograje, ki jo je neželeznicah dobili primerljivo lažje pred šestimi leti namestiti in lovi in tudi o tem niso tudi odbite delce ničesar ukrenili. žarečih železnih Na obrambnem kosov zavor, ki ministrstvu, kjer netijo požare. je bila tedaj ena Druga zadeva je redkih funkciopreprost predlog, nalno pismenih da se na štiri kraministric, dr. Jeluje, kjer vlaki kušič, pa so v zvezi s rijo podrast, natem sklicali sestamestijo kamere in nek z vrhom galahko dežurni, takoj ko vidi dim, po- silske srenje. Ta je odlično uspel. Vsi kliče gasilca, ki z motorjem za kros z so bili proti. Proti uporabi motorjev rezervoarjem za 70 litrov gasilne te- za delo po prometnih nesrečah in kočine in visokotlačno črpalko čaka pri tovrstnih požarih. v Divači. Pelje se med tiri, v nekaj Samo letos bi, če bi me poslušali, minutah je pri požaru in ga pogasi. prihranili 1,2 milijona evrov. Toda Neposredno je povezan tudi s stro- v Sloveniji državne železnice povjevodjo vlaka, ki gre v klanec tako zročajo požare, ki jih gasijo državni ali tako počasi in z zvočnimi signali gasilci. Oboje zavaruje državna zaopozarja, da gasilec tedaj zapelje s varovalnica, ki pokriva tudi škodo tirov. zaradi požarov. In potem predsednik vlade, predsednik države in POŽAROV BI BILO ministri častijo gasilce, ki po 25 letih gašenja požarov na istih krajih sredi ZANEMARLJIVO MALO Zaradi novega tipa protipožarnih poletja pri 33 stopinjah Celzija in v ograj bi bilo požarov zanemarljivo polni gasilski opravi še vedno izjamalo. In če gasilec na motorju ne vljajo, da so na to ponosni. Namesto bi pogasil požara, bi bilo v Divači da bi jim kdo od omenjenih poslal na stranskem tiru poleti parkirano psihiatra.

PIŠE:

V Sloveniji državne železnice povzročajo požare, ki jih gasijo državni gasilci.

Kdo trguje ŠČIT ZASEBNOSTI

PRENOS PODATKOV med Evropsko unijo in ZDA ureja nov meddržavni sporazum. Evropski zakonodajalci so mu nadeli pomenljivo ime Ščit zasebnosti, a po mnenju kritikov svojega imena ni vreden. MED ZASEBNOSTJO IN NADZOROM

Piše: Liopold D. Novelli, sodelavec Radia Študent, programer

ehnologija se razvija tako hitro, da je temu težko slediti. S tehnološkim napredkom se z rahlim zaostankom, a prav tako intenzivno, spreminja tudi regulacija tehnologije. Zaradi slabega prekrivanja tehnološkega in pravnega področja prihaja do mnogih pravnih nejasnosti, ki jih lahko vpleteni izkoristijo v svoj prid. Tak primer so posegi v človekovo zasebnost, ki se dogajajo na obeh straneh zakona, na eni strani s kriminalci, ki si s krajo podatkov, na primer bančnih, lahko pridobijo premoženjsko korist, na drugi strani z obveščevalnimi službami in njihovim množičnim nadzorom nad komunikacijami in drugimi osebnimi digitalnimi podatki. Nedavni razvoj telekomunikacijske tehnologije je ustanovam, ki se ukvarjajo z zbiranjem podatkov, omogočil mnogo večje stopnje nadzora kot v t. i. totalitarnih režimih polpretekle zgodovine.

Na stičišču prava in tehnologije, ekonomije in politike, med pravico posameznika do zasebnosti in množičnim nadzorom, ki ga je omogočila informacijska tehnologija, leži tudi sporazum Ščit zasebnosti med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, ki ga je 12. julija potrdila Evropska komisija. Ta je nadomestil oktobra lani razveljavljen sporazum Varni pristan, ki je petnajst let določal shemo, po kateri je potekal prenos podatkov med celinama. Nanj se je zanašalo okrog 4500 podjetij iz EU in ZDA, med katerimi so se v najkočljivejšem položaju zdaj znašli ameriški elektronski velikani. Kot so pokazala razkritja žvižgača Edwarda Snowdna, ti namreč sodelujejo z ameriško Agencijo za nacionalno varnost v javno-zasebnih partnerstvih za izvajanje množičnega nadzora.

BLISKOVIT RAZVOJ TEHNOLOGIJE

Informacijska tehnologija je povsem spremenila svet. Prinesla je globalizacijo, ki je močno

Aktualno

PETEK, 2. 9. 2016

z našimi podatki? skrčila svetovne razdalje, povečala dostop do znanja, omogočila prej neverjetno obsežne medicinske in druge raziskave, s podatkovnimi bazami olajšala upravljanje bank, podjetij, ustanov. Spisek se s tem ne konča. Velik tehnološki napredek temelji tudi na izmenjavi informacij. Količina pretoka podatkov se je v zadnjem

času drastično povečala. Leta 1992 je po podatkih podjetja Cisco, največjega svetovnega izdelovalca omrežne strojne opreme, dnevni svetovni spletni podatkovni prenos znašal okrog 100 gigabajtov (kar je enakovredno velikosti zapisa za 20 filmov), deset let kasneje se je enaka količina podatkov pretočila v eni sekundi, leta 2015 pa že 20 tisoč gigabajtov na sekundo.

Pravico do zasebnosti zagotavlja osmi člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih

100

gigabajtov dnevno je bil svetovni spletni podatkovni prenos leta 1992, leta 2015 je znašal 20 tisoč gigabajtov na sekundo. svoboščin. Vsakdo ima pravico do zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica hkrati uvaja izjeme, in sicer ne velja, kadar drugače določa zakon, so ogroženi državna ali javna varnost, zdravje in morala ali pa so kratene svoboščine drugih posameznikov. Na podlagi tega člena ter nezavezujočih smernic in priporočil Sveta Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki ureja varstvo zasebnosti in čezmejnih tokov osebnih podatkov, je Evropska unija leta 1981 sprejela Konvencijo za zaščito posameznikov v odnosu do avtomatičnega procesiranja osebnih podatkov. Če povežemo s teh-

Na sodišču je bilo dokazano, da so multinacionalke osebne podatke posameznikov sporočale ameriškim obveščevalnim agencijam brez obvestila posameznikom in možnosti njihovega nesoglasja. ić

B a: cij

a str

EVROPSKA UNIJA O VAROVANJU PODATKOV

TRGOVINA Z OSEBNIMI PODATKI

Povečal se je tudi prenos podatkov čez državne meje. Na tem prenosu temelji informacijska ekonomija, katere paradni konji so Microsoft, Google, Facebook, Apple, Yahoo, Amazon itd. Poslovni model starejših od omenjenih korporacij je bil zlasti prodaja informacijske tehnologije, v zadnjem času pa pri vseh naštetih prevladuje zbiranje osebnih podatkov in podatkov o vedenju posameznikov, ki jih za velike vsote prodajajo oglaševalskemu sektorju in, kot so pokazala razkritja Edwarda Snowdna, tudi obveščevalnim agencijam. Trgovanje z osebnimi podatki, njihovo obdelovanje in upravljanje je v dobi interneta sprva spominjalo na Divji zahod, kajti regulacija zanje

Ilu

ni obstajala, kaj kmalu pa so razprave o zasebnosti na spletu postale vse bolj razgrete, temu je sorazmerno hitro sledila tudi zakonska regulacija.

nološkim razvojem: vse to se dogaja v času uveljavitve protokola TCP/IP in vpeljave predhodnika interneta, imenovanega arpanet. Ker so države članice konvencijo uvedle zelo različno, se je pojavila potreba po enotni evropski regulaciji varovanja osebnih podatkov, zato je bila leta 1995 v EU sprejeta Direktiva o varovanju osebnih podatkov. Ta določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo, ko so izpolnjeni pogoji transparentnosti, legitimnosti in sorazmernosti. Prva skupina pogojev je izpolnjena s privolitvijo posameznika, z izpolnitvijo pogodbe, interesom posameznika ali s skladnostjo z zakonom. Direktiva vključuje tudi vzpostavitev urada, ki bdi nad njenim izvajanjem (pri nas Urad informacijskega pooblaščenca), in določila o prenosu informacij v tujino. Osebni podatki lahko tako potujejo zgolj v države z enako stopnjo varovanja osebnih podatkov, kakršna velja v EU.

AMERIKA BREZ ENOTNEGA ZAKONA

Na drugi strani Atlantskega oceana, v Združenih državah Amerike, nimajo enotnega zakona, ki bi določal pravico do zasebnosti. Ta je regulirana po posameznih področjih, na primer zdravstvo in pravice potrošnikov, posredno pa je zagotovljena tudi z interpretacijo ustave ameriškega vrhovnega sodišča. Regulacije zasebnosti v ZDA v nekaterih točkah sicer dosegajo stopnjo varovanja v EU, v splošnem pa ne, kar je problematično zaradi količine podatkov, ki se vsakodnevno pretakajo med celinama.

SPOŠTOVALI NAJ BI EVROPSKE ZAKONE

Čezatlantski podatkovni pretok naj bi leta 2014 znašal okrog 15 terabitov na sekundo in naj bi se podvajseteril v desetih letih. Razlike v regulacijah osebnih podatkov na obeh straneh

OKTOBER 1995 Sprejeta Direktiva o varovanju podatkov v EU. Vključuje načela transparentnosti, legitimnosti namena in sorazmernosti.

JULIJ 2000 Sprejet mednarodni sporazum Varni pristan, ki omogoča privilegiran prenos osebnih podatkov med EU in ZDA. Zaradi samocertifikacije ameriških organizacij za zagotavljanje potrebne stopnje zasebnosti hitro postane tarča kritik. MAJ 2013 Sodelavec ameriške agencije NSA Edward Snowden razkrije množični nadzor nad komunikacijami evropskih državljanov v javnozasebnem partnerstvu. JUNIJ 2014 Irsko vrhovno sodišče preusmeri zadevo Schrems proti Facebooku na Evropsko sodišče. OKTOBER 2015 Evropsko sodišče razveljavi določila sporazuma Varni pristan, saj ZDA ne zagotavljajo dovolj visoke stopnje zasebnosti. FEBRUAR 2016 Evropska komisija postavi temelje novega sporazuma Ščit zasebnosti. APRIL 2016 Delovna skupina po členu 29 izda mnenje o Ščitu zasebnosti. Ta pomeni korak naprej, a ne zagotavlja ustreznega varovanja zasebnosti, ki bi bilo skladno s predpisi EU. MAJ 2016 Evropski parlament sprejme resolucijo o Ščitu zasebnosti. JULIJ 2016 Evropska komisija potrdi Ščit zasebnosti. Mnenja Delovne skupine po členu 29 niso bila upoštevana.

Aktualno

Atlantika so leta 2000 privedle do sporazuma Varni pristan, s katerim naj bi Evropska unija zagotovila ustrezno raven varovanja osebnih podatkov svojih državljanov. Sporazum je od ameriških podjetij zahteval, da se ob uporabi podatkov evropskih državljanov uradno zavežejo k ravnanju z osebnimi podatki v skladu z evropsko zakonodajo, čeprav ni bilo predvidenih resnih nadzornih mehanizmov nad vpeljavo zavez. Ključna določila so bila: stranke so morale biti obveščene o zbiranju osebnih podatkov in namenu njihove uporabe, morale so imeti možnost, da zavrnejo zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, podjetja so morala zagotoviti, da bodo podatke posredovala naprej pod enakimi pogoji, posamezniki pa so morali imeti tudi dostop do podatkov, zbranih o njih.

DVOMI O AMERIŠKI POŠTENOSTI

Evropska unija je po opravljenem nadzoru leta 2002 ugotovila, da velik delež organizacij ne dosega pričakovane stopnje transparentnosti. Podobno je leta 2008 ugotovilo tudi avstralsko svetovalno podjetje Galexia, ki je v raziskavi, ki jo je naročila Evropska unija, izrazilo dvome o takem načinu zagotavljanja zasebnosti in

možnosti opravljanja zunanjega nadzora. Evropski uniji je predlagalo vnovična pogajanja z ZDA glede določil sporazuma. Smiselnost takega sistema čezmejne izmenjave podatkov se je še bolj zamajala leta 2013 z razkritji Edwarda Snowdna, računalniškega strokovnjaka pri ameriški Agenciji za nacionalno varnost (NSA).

REKORDNO HITRI PREDLOG NOVEGA SPORAZUMA

PREPLET INTERESOV KAPITALSKIH IN POLITIČNIH ELIT

Snowden je razkril tajni program PRISM, ki deluje po sistemu javno-zasebnega partnerstva. Vanj je vključenih devet velikih informacijskih korporacij, ki NSA zagotavljajo osebne podatke, ta pa jih obdela z zaradi neselektivnega množičnega nadzora. NSA tako od leta 2008, ko so ZDA amandmirale Zakon o nadzoru tujih zaupnih podatkov, ni več odvisen zgolj od svojih vohunskih in prisluškovalnih kanalov, temveč mu ogromne količine podatkov priskrbijo tudi zasebne elektronske multinacionalke. Te so po ameriški zakonodaji dolžne brez naloga posredovati osebne podatke tujcev, ki o tem niso obveščeni. Informacijska in telekomunikacijska podjetja v ZDA (tudi omenjeno za posredovanje podatkov) ustvarjajo ogromne dobičke. Del dobičkov se prelevi tudi v volilne donacije za politike in plače lobistov. Krog velikih interesov gospodarskih in političnih elit je sklenjen.

PRESENEČENJE Z EVROPSKEGA SODIŠČA

V luči Snowdnovih razkritij se je s pravico do zasebnosti začel ukvarjati tudi avstrijski pravnik Max Schrems. Ta je na urade informacijskih pooblaščencev na Irskem, v Nemčiji in Luksemburgu vložil pritožbe zaradi nepooblaščenega posredo-

Foto: Profimedia

Avstrijski pravnik Max Schrems je na urade informacijskih pooblaščencev na Irskem, v Nemčiji in Luksemburgu vložil pritožbe zaradi nepooblaščenega posredovanja njegovih osebnih podatkov.

vanja njegovih osebnih podatkov. Naletel je na gluha ušesa, zato se je zaradi molka organa pritožil na irsko vrhovno sodišče. Zgodba se je nadaljevala na Evropskem sodišču in to je v razsodbi primera 6. oktobra 2015 presenetljivo razveljavilo sporazum Varni pristan. Na sodišču je bilo namreč dokazano, da so multinacionalke, ki so osebne podatke posameznikov sporočale ameriškim obveščevalnim agencijam, to izvajale brez obvestila posameznikom in možnosti njihovega nesoglasja.

Foto: Profimedia

Razkritja Edwarda Snowdna so sprožila množične demonstracije po svetu proti agenciji NSA. Snowden je postal junak informacijske dobe, njegovo herojsko dejanje je vplivalo na opredelitev politike do velikih korporacij.

Sledilo je hektično obdobje za Evropsko komisijo, ki je rekordno hitro predlagala nov sporazum, Ščit zasebnosti. Prvi osnutek zanj je bil predstavljen že po pičlih petih mesecih od razveljavitve Varnega pristana, in sicer 1. marca 2016, ter je po njenem mnenju vključeval vse potrebne varovalke za zaščito zasebnosti Evropejcev. Če povzamemo: jasna pravila glede namena zbiranja in obdelave podatkov, učinkovit in nepristranski nadzorni mehanizem ter pogostejši in natančnejši zunanji nadzor. ZDA naj bi sprejele ukrepe za zmanjšanje obveščevalnih dejavnosti in ljudem, katerih pravice so bile kršene, omogočile pravno varstvo v obliki varuha človekovih pravic, ki neodvisno obravnava morebitne kršitve pravic posameznikov. Negativno mnenje o besedilu je ob objavi osnutka sporazuma podala Delovna skupina po členu 29, evropsko telo, ki ga sestavljajo informacijski pooblaščenci posameznih držav članic, predstavnik urada evropskega informacijskega pooblaščenca in predstavnik Evropske komisije. Evropski parlament je konec maja dal sporazumu zeleno luč, a hkrati izrazil zaskrbljenost. V vmesnem obdobju so se podjetja, ki so se ravnala po Varnem pristanu, po nasvetu nekaterih držav članic za čezmejni prenos podatkov zatekla k Standardnim pogodbenim klavzulam. Kot opozarja Max Schrems, tudi te niso skladne z zakonom Evropske unije, saj 4.

člen evropske Direktive o varovanju podatkov prepoveduje čezmejni prenos informacij, če so nacionalni zakoni v konfliktu.

OSTRE KRITIKE ŠČITA ZASEBNOSTI

Ostro kritična do ščita zasebnosti je tudi Evropska organizacija za zaščito digitalnih pravic. Po njenem mnenju je sprejetje sporazuma zgolj odlašanje, saj je le vprašanje časa, kdaj ga bo Evropsko sodišče razveljavilo iz podobnih razlogov kot Varni pristan. V ZDA po besedah organizacije kljub zagotovilom oblasti podatki ostajajo pod množičnim nadzorom, varuh človekovih pravic in oblika poravnave pa nista usklajena z določili sporazuma.

Splošna uredba o varstvu podatkov bo finančno lahko prizadela tudi največje multinacionalke. Kritikam navkljub so Ščit zasebnosti najprej potrdili predstavniki držav članic Evropske unije, vzdržale so se Avstrija, Bolgarija, Hrvaška in Slovenija, 12. julija pa ga je potrdila še Evropska komisija. Veljati je začel 1. avgusta. Ena izmed prelomnic bo gotovo tudi uveljavitev Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki začne veljati konec maja 2018. Uredba bo dodatno poenotila zakonodajo držav članic Evropske unije, še bolj zavarovala pravice posameznikov in uvedla sankcije, ki bodo finančno lahko prizadele tudi največje multinacionalke, saj bo njihova višina določena z deležem letnega dobička. Kljub temu pa ni pravega razloga za optimizem. Ob zaostrovanju svetovnih varnostnih razmer širjenja državljanskih svoboščin gotovo ni pričakovati.

Svet

PETEK, 2. 9. 2016

Piše: Mateja A. Hrastar

ahrajnski zunanji minister Khalid bin Ahmed Al Khalifa je, milo rečeno, obilen človek. Ljubezen do hrane deli s svetom na svojem uradnem Instagramovem računu, kjer zvesto objavlja fotografije obrokov. Očitno ima zelo rad dateljne, saj je objavil pravo zbirko različnih oblik teh sadežev. Poleg fotografij cigar in velikih rib, ki jih je ujel na ribolovu po svetu, kar se za bonvivana, kakor se opisuje na Twitterju, spodobi. Khalid bin Ahmed Al Khalifa sicer ni najbolj znan politik na svetu, a njegov instagramski račun je dober primer tega, kakšni so najbolj priljubljeni instagramski računi politikov.

POSKUS, DA BI BILI VIDETI NAVADNI

Če je Twitter postal najpomembnejša politična tribuna, kar s pridom izrabljajo tudi nekateri naši politiki, na čisto novo raven pa je politično uporabo Twitterja postavil Donald Trump, je Instagram namenjen temu, da politiki mehčajo svojo podobo. Fotografije na Instagramu politikov so to, kar so bili nekoč filmčki o počitnicah Josipa Broza Tita na Brionih: poskus prikaza politika kot navadnega človeka. A prav tako kot Titove počitnice s Sophio Loren niso bile čisto navadne počitnice, tudi instagramski računi politikov niso čisto enakovredni spletnim profilom navadnih ljudi. In tega bi se moral zavedati tudi slovenski predsednik Borut Pahor, posebno kadar si zaželi, da bi objavil preveč seksi fotografijo s plaže. Predvsem ima vsaka fotografija, ki jo objavijo politiki, tudi politično konotacijo. To zelo dobro ve odhajajoči ameriški predsednik Barack Obama, ki je kot prvi svetovni voditelj odprl račun na Instagramu leta 2012.

OBAMA NAJBOLJ PRILJUBLJEN

Barack Obama oziroma njegovi multimedijski piarovci so predsedniški Instagram začinili s fotografijami, katerih namen je bil, da ga prikazujejo kot ljudskega predsednika. Obama načeloma ne snema selfijev, veliko objavljenih fotografij je od glavnega fotografa Bele hiše, Peta Souze. Prikazujejo dogajanje izza uradnega političnega odra in tudi predsedniško družino.

PREDSEDNIŠKI SELFIJI

Iskanje mačka in druge bizarnosti TUDI POLITIKI so samo ljudje in tudi oni se radi zapletejo v mreže Instagrama in Twitterja. Le da z drugačnimi posledicami kot pri povsem navadnih ljudeh.

Med najodmevnejšimi fotografijami je bila gotovo tista, ko je Obama plaval med havajskimi počitnicami. Kasneje se je izkazalo, da je bilo plavanje nenačrtovano in brez vseh varnostnih protokolov, toda fotografija ameriškega predsednika v kopalkah je obšla svet. Kako ne bi – njegov Instagram sledi 8,5 milijona ljudi in Obama velja za politika z največ sledilci. Zanimivo je, da je med desetimi instagramskimi računi politikov, ki jim sledi največ ljudi, večina neevropskih politikov. Na drugem mestu je ruski premier Dimitrij Medvedjev, ki ima dva milijona sledilcev, potem pa sledijo indijski premier Nerendra Modi, zalivski vladarji in jordanska kraljica Rania. Visoko po številu sledilcev je tudi argentinski predsednik Mauricio Macri, ki si instagramski račun tako kot Medvedjev ureja sam.

MEDVEDJEV V DVIGALU

Za Instagram Dimitrija Medvedjeva se zdi, da je primer računa politika, ki ima očitno preveč prostega časa. Objavlja kombinacijo svojih fotografij pokrajin (ima se za spodobnega amaterskega fotografa in objavil je tudi fotografijo Bleda z lanskega obiska Ruske kapelice) in selfijev, na katerih nima prav nič predsedniške drže. Najbolj priljubljen je njegov selfi v dvigalu, nič manj pa tudi tisti v fitnesu, ki mu je sledila fotografija potelovadnega zajtrka z Vladimirjem Putinom. Ruski predsednik Putin nima uradnega Instagrama, zato njegove "zasebne" fotografije, predvsem ekstremnih športnih podvigov, pazljivo odmerjajo tiskovni predstavniki. Morebiti zato Putin deluje kot kredibilen politik, Medvedjev pa kot kljukec. In prav zato Angela Merkel

Pet veličastnih Kateri vam je najljubši?

na Instagramu ne objavlja fotografij s plaže, a njeni uradni fotografi kljub temu skušajo omehčati javno podobo železne kanclerke predvsem s fotografijami iz zakulisja svetovnih dogodkov, ki jim je priča.

STE VIDELI MOJEGA MAČKA?

Seveda so tudi med svetovnimi politiki taki, ki presegajo neformalno mejo političnega in zasebnega na Instagramu. Recimo, čečenski voditelj Ramzan Kadirov na svojem profilu objavlja vso zabavo, ki si jo samodržec lahko privošči, od lovskih pohodov do navdušenja množic ob njegovi navzočnosti, včasih pa tudi neverjetne komunikacijske presežke. Maja letos je objavil fotografijo s svojim velikanskim mačkom Tigrom in pripisom, da se je maček izgubil, zato prosi, da mu ga pomagajo najti. Fotografija je bila velika medmrežna uspešnica in vir parodij, mačka pa niso našli.

Pet Instagramov politikov, ki jih je SELFI KOT URADNO DARILO najzabavneje spremljati: Zmagovalec med objavljenimi • bahrajnski zunanji minister Khalid bin Ahmed Al selfiji med svetovnimi politiki pa je singapurski premier Lee Khalifa: @Khalid_bin_Ahmad Hsien Loong. Čeprav ima 63 • singapurski premier Lee Hsien Loong: let, je postal prvi svetovni vo@LeeHsienLoong ditelj, ki je selfije začel podarjati kot uradna darila državnikom. • ruski premier Dimitrij Medvedjev: @damedvedev Navdušen je tudi nad skupin• slovenski predsednik Borut Pahor: @borutpahor skimi selfiji, njegova najbolj ne• čečenski predsednik Ramzan Kadirov: @kadyrov_95 navadna objava pa je bil selfi iz

bolniške postelje tik po operaciji prostate. Vsak teden tudi objavi skrivnostno fotografijo, pri kateri obiskovalci njegove strani ugibajo, kje je bila posneta. Ena od teh fotografij je začela celo nov trend med politiki. Loong je namreč objavil fotografijo svojih stopal na predpražniku z napisom Facebook pred vhodom v pisarne tega podjetja.

PRILJUBLJENE NOGAVICE, ZGORAJ PA BREZ

Od tedaj so med politiki strašno priljubljene fotografije nog. Kanadski premier Justin Trudeau je, denimo, objavil fotografijo svojih nogavic v barvah kanadske zastave, estonski premier Taavi Rõivas fotografijo dveh parov nog z enakimi nogavicami, argentinski predsednik Mauricio Macri pa fotografijo svojih nog pod predsedniško mizo. Macri je tudi med tistimi politiki, ki radi objavljajo zelo zasebne fotografije. Čeprav še ni objavil svoje fotografije v kopalkah, pa je objavil nekaj fotografij, na katerih je v postelji s triletno hčerko, enkrat celo brez srajce. Fotografija je bila po priljubljenosti tik za njegovim selfijem z Rolling Stonesi.

Aktualno

PO PODATKIH Svetovne mreže za davčno pravičnost je bilo leta 2015 na svetu 42 jurisdikcij označenih kot davčna oaza oziroma SPE (namenska družba).

Piše: Erika Funa

rganizacija Oxfam ugotavlja, da kar 90 odstotkov od več kot 200 podjetij z javno dostopnimi podatki, med katerimi je poleg strateških partnerjev Svetovnega gospodarskega foruma tudi 100 največjih podjetij na svetu, trenutno posluje v vsaj eni od 42 davčnih oaz oziroma namenskih družb. Med letoma 2000 in 2014 se je korporativno investiranje v davčnih oazah povečalo za skoraj štirikrat. Gabriel Zucman, docent na univerzi Berkley, ocenjuje, da naj bi bilo ob koncu leta 2013 v davčnih oazah skritih več kot 7,6 bilijona dolarjev – to je več, kot znašata združena BDP-ja Nemčije in Združenega kraljestva. Kar 80 odstotkov omenjenega bogastva je povsem neobdavčenega. Ne le, da se bogastvo, kot je priznal celo predsednik Svetovne banke Jim Yong Kim, od najbogatejših ne pretaka navzdol, prihodki in bogastvo se z neverjetno hitrostjo stekajo navzgor in kopičijo pri bogati manjšini, kjer prefinjen sistem davčnih oaz in industrija upravljavcev premoženja poskrbita, da tam tudi ostanejo.

ZARADI NJIH PLAČUJEMO VIŠJE DAVKE

Banke in finančna podjetja se s pokrivanjem izgub

premožnih posameznikov, ki lahko z uporabo strategij upravljanja bogastva zakonito razglasijo bankrot, spopadajo tako, da višajo cene posojil, kar najbolj prizadene najrevnejše, poglablja njihovo zadolženost in jim otežuje družbeno mobilnost navzgor po družbeni lestvici. Po besedah profesorice Brooke Harrington s poslovne šole Copenhagen Business School na letošnjem forumu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) povprečni davkoplačevalec v Evropi za krpanje lukenj, ki jih z izogibanjem davkom v državnem proračunu puščajo najbogatejši, po nekaterih ocenah plačuje od 7 do 15 odstotkov višje davke. Vlade se ob spopadanju s proračunskimi primanjkljaji zaradi davčnih izmikanj premožnih državljanov, velikih podjetij in mednarodnih korporacij zatekajo h globokim rezom v javni sektor, k zmanjševanju javne porabe in/ali višanju davkov preostalim davkoplačevalcem, kar vodi k hitrejšemu nižanju življenjskega standarda povprečnih državljanov in pospešenemu družbenemu razslojevanju.

PRIKRAJŠANI ZA 100 MILIJARD DOLARJEV

Oxfamova svetovalka Claire Spoors poudarja, da so zato, ker se korporacije izogibajo davkom, še posebej prizadete države z majhnimi prihodki, saj so od korporativnih davčnih prihodkov odvisne bolj kot razvite države. Letni prispevek tujih podružnic multinacionalnih podjetij v vladni proračun držav v razvoju v pov-

DAVČNE OAZE

Dirka proti dnu Povprečni davkoplačevalec v Evropi za krpanje lukenj, ki jih z izogibanjem davkom v državnem proračunu puščajo najbogatejši, po nekaterih ocenah plačuje od 7 do 15 odstotkov višje davke.

prečju prinaša okrog 10 odstotkov vseh vladnih prihodkov, v Afriki kar 14 odstotkov, medtem ko po poročanju Konference ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) ta znesek v razvitih državah znaša le 5 odstotkov. S tem ko mednarodne korporacije ne plačujejo davkov, to države v razvoju na leto stane okrog 100 milijard dolarjev, je v lanskem Svetovnem investicijskem poročilu razkril UNCTAD. Izguba pa je skoraj trikrat tolikšna, če upoštevamo celotno mogočo izgubo razvojnega financiranja (tako izgubo davčnih prihodkov kot tudi izgubljene reinvestirane dobičke), ki nastaja s preusmerjanjem dobičkov v druge države. Liberalizacija gibanja kapitala seveda pretok denarja in pobeg mogočih davčnih prihodkov v davčne oaze še bistveno olajšuje.

Rajski kotiček Pranje denarja Davki Transparentnost Odgovornost

IZSILJENE DAVČNE OLAJŠAVE

Organizacija za boj proti revščini Action Aid navaja, da se je leta 2013 skoraj polovica vseh naložb v državah v razvoju izgubila v davčnih oazah. V poročilu iz istega leta opisujejo primer podjetja Tullow Oil, ki se oglašuje kot vodilno afriško naftno podjetje – v Afriki je ta multinacionalka ustvarila 84 odstotkov svojih prodajnih prihodkov, pri tem pa so bile v afriških državah registrirane le štiri od njenih 81 podružnic, kar 47 jih je bilo prijavljenih v davčnih oazah. Sicer pa je po podatkih Oxfama v afriških državah tržna manipulacija korporacij močna zlasti v rudarski industriji. Mednarodna podjetja v zameno za to, da posel pripeljejo v katero od afriških držav, tudi spretno lobirajo

Aktualno

PETEK, 2. 9. 2016

Ilustracija: Bebić/Profimedia

V RESNICI SI NE ŽELIJO SPREMEMB

za davčne olajšave. V Sierri Leone, eni izmed držav, ki jih je nedavno prizadela epidemija ebole, tako na primer davčne olajšave šestim največjim rudarskim podjetjem znašajo kar 59 odstotkov skupnega državnega proračuna in osemkratno vsoto državnega proračuna za zdravstvo, poroča mednarodna dobrodelna razvojna organizacija Christian Aid.

VISOKO CENO PLAČUJE TUDI OKOLJE

Tako v razvitih državah kot v državah v razvoju so davčni prihodki potrebni za financiranje osnovnih javnih storitev, kot sta zdravstvo in šolstvo. A medtem ko po podatkih študije Mobilizacija davčnih prihodkov v državah v razvoju, ki jo je leta 2014 objavil Evropski parlament, delež davčnih prihodkov v boga-

tejših državah v povprečju znaša več kot 30 odstotkov njihovega BDP-ja, ta v državah z majhnimi prihodki obsega manj kot 20 odstotkov. Glede na to, da se mnoge države v razvoju spopadajo z revščino in so pogosto odvisne od tuje pomoči, ki je nemalokrat pogojena z izkoriščevalskimi zahtevami, izguba davčnih prihodkov še dodatno prispeva k njihovi destabilizaciji in manjši suverenosti ter zavira njihov razvoj. Poleg tega, da davčno izogibanje multinacionalnih korporacij povečuje davčno breme drugih davkoplačevalcev, države ropa nujno potrebnih sredstev za boj proti revščini in financiranje javnih storitev, povečuje dohodkovno neenakost in države v razvoju sili v industrijo, kjer visoko ceno plačujejo predvsem ljudje in okolje.

To, da mednarodne korporacije ne plačujejo davkov, države v razvoju letno stane okrog 100 milijard dolarjev, je v lanskem Svetovnem investicijskem poročilu razkril UNCTAD.

Ko so na srečanju v avstralskem Cairnsu leta 2014 finančni ministri G20 razpravljali o načinih preprečevanja strategij, s katerimi podjetja dobičke preusmerjajo v davčne oaze ali SPE, so se zavezali, da bodo do leta 2015 izdelali akcijski načrt OECD, ki naj bi vladam prinesel globalne rešitve za spopadanje z erozijo davčne osnove in s prelivanjem dobičkov (BEPS). Cilj je bil zasnovati bolj progresiven mednarodni davčni sistem, s katerim bi dosegli, da bi multinacionalke plačevale pravičen delež davkov v državi, kjer dobiček dejansko ustvarijo. O akcijskem načrtu BEPS in njegovih predlogih je odločalo 44 držav OECD in G20, Claire Spoors, predstavnica Oxfama, pa je med srečanjem opozarjala, da so prav številne izmed držav G20 in OECD (npr. Švica, Luksemburg, Irska) odgovorne za luknje v sistemu in jim tako pravzaprav koristi ohranjanje obstoječih razmer.

AKCIJSKI NAČRT BREZ DRŽAV V RAZVOJU

Pri odločanju o sedmih od petnajstih predlogov za preprečevanje BEPS države v razvoju niso imele besede, prav tako tudi niso bile udeležene na zasedanju vrha G20 novembra 2014 v avstralskem Brisbanu, ko je potekal pogovor o globalni davčni reformi za preprečevanje agresivnega izmikanja davkom. Oxfam je takrat izrazil skrb, da je OECD-G20 pobuda, ki izključuje najrevnejše države na svetu, četudi korporacije z izmikanjem davkom prav tem povzročajo največjo škodo. Z dogovorom finančnih ministrov o vzorcu poročanja po državah, ki bi zahteval, da multinacionalna podjetja v revidiranih letnih poročilih in davčnih napovedih razkrijejo svojo prodajo, dobičke in davke, plačane v vseh jurisdikcijah, je bil sicer storjen velik korak k mednarodni davčni preglednosti, a finančni ministri G20 se niso zavzeli za objavo teh podatkov v javnosti, četudi bi bil ravno ta ukrep lahko ključnega pomena.

Vabijo z davčnimi olajšavami

Iz držav v razvoju z nezakonitimi dejavnostmi, odplačevanjem dolga, izgubljenimi dobički tujih podjetij in s posojili bogatim državam odteče dvakrat toliko denarja, kolikor ga vanje priteče s pomočjo, z naložbami, dobrodelnimi donacijami in nakazili, je s poročilom Stanje financ za države v razvoju leta 2014 razkrila Evropska mreža o dolgu in razvoju (Eurodad). Mednarodno prizadevanje za spoprijemanje z davčnim izogibanjem v razvitih državah je resda doseglo, da se je delež naložb offshore zmanjšal, vendar le v razvitih državah, medtem ko so v državah v razvoju, ki so bile iz pogovorov o re-

7,6 Več kot

bilijona dolarjev

naj bi bilo ob koncu leta 2013 skritih v davčnih oazah. formi BEPS izključene, po poročanju UNCTAD (2015) naložbe v finančnih središčih offshore še vedno v vzponu. Države skušajo v uničujoči dirki proti dnu mednarodne korporacije privabiti z davčnimi olajšavami, s čim nižjimi davčnimi stopnjami in z drugimi spodbudami.

NEGATIVNI VPLIVI TUJIH NALOŽB

Na tretji mednarodni konferenci ZN o financiranju za razvoj, ki je julija 2015 potekala v etiopskem glavnem mestu Adis Abeba, so afriške države ponudile, da se odpovedo prejemanju mednarodne pomoči, če se zahodne države zavežejo, da bodo zaprle davčne luknje in ukinile davčne oaze. Države darovalke pomoči so se ob koncu konference z davčno pobudo zaobljubile, da podvojijo

svoje tehnično sodelovanje za krepitev davčnih sistemov držav v razvoju, vendar morebitnih reform lastnih davčnih sistemov niso omenjale. Jesse Griffiths, direktor Eurodada, pravi, da večino tujih naložb in dobičkov, ki se iz držav v razvoju vračajo k investitorjem iz razvitih držav, zlasti v najrevnejših državah poganja rudarski sektor. Ocenjuje, da so tuje naložbe, zlasti nove tehnologije in znanja, v državah v razvoju sicer še vedno zelo pomembne, kljub vsemu pa njihov negativni vpliv pretehta pozitivnega, če državam v razvoju ne bo omogočen večji vpliv na nadzor, upravljanje in usmerjanje neposrednih naložb tja, kjer so potrebne.

NUJNO POENOTENJE DAVČNE STOPNJE

Neodvisna komisija za reformo mednarodnega korporativnega obdavčenja (ICRICT) je v poročilu iz leta 2015 sklenila, da je edini učinkoviti način za preprečevanje nadaljnjih zlorab obravnava multinacionalnih korporacij kot posamičnih, združenih podjetij in delitev obdavčljivih dobičkov med države, v katerih se dejansko izvajajo dejavnosti, ki ustvarjajo prihodke. Hkrati poziva, naj se bogate države poenotijo glede minimalne korporativne davčne stopnje, saj ima davčna politika ene države lahko uničujoč vpliv na davčne prihodke drugih držav. Aurore Chardonnet, Oxfamova evropska svetovalka za področje neenakosti in obdavčevanja, poudarja, da bi za ukinitev davčnih oaz in končanje dirke proti dnu potrebovali jasna pravila, ki bi bila usmerjena predvsem na podružnice podjetij v davčnih oazah, in opozarja: "Da bi se končalo izmikanje davkom, so potrebna pravila, ki bi zahtevala, da velika podjetja razkrijejo, kje ustvarjajo dobičke in kje plačujejo davke."

SPRENEVEDANJE DRŽAV ČLANIC EU

A vlade EU so pokazale, da v resnici nimajo želje, da bi zajezile obsežno izogibanje davkom multinacionalnih podjetij, to je bilo očitno v

Aktualno

Foto: Profimedia

Monako

Foto: Profimedia

Rudnik diamantov v Sierri Leone

Nasprotja Ropanje najrevnejših Več kot polovica vseh naložb v države v razvoju je preusmerjena v davčne oaze, med katerimi so najbolj priljubljeni Britanski Deviški otoki in Panama. Izgubljeni davčni prihodki mednarodnih korporacij so eden od vzrokov, da iz držav v razvoju odteče dvakrat toliko denarja, kolikor ga vanje priteče s pomočjo, z naložbami, donacijami in nakazili. V najrevnejših državah, ki jim poslovanje mednarodnih korporacij v davčnih oazah povzroča največjo škodo, se največ tržne manipulacije dogaja v rudarski industriji. Davčna politika mnogih z rudami bogatih afriških držav je pisana na kožo tujim investitorjem. Rudarske koncesije se za ceno, ki je veliko nižja od njihove tržne vrednosti, prodajajo posrednikom. Ti jih nato za velike dobičke prodajo naprej, denar pa ponikne s preusmerjanjem skozi zapletene mreže podjetij offshore. V Zambiji, največji afriški proizvajalki bakra, je bilo med letoma 2005 in 2009 pol milijona rudarjev v rudnikih bakra obdavčenih po višji stopnji kot mednarodna rudarska podjetja v državi. V Sierri Leone, znani po velikih zalogah diamantov in zlata, pa davčne olajšave šestim največjim rudarskim podjetjem znašajo kar 59 odstotkov skupnega državnega proračuna. Hkrati v tej državi, ki je odvisna od mednarodne pomoči in si še ni opomogla od državljanske vojne, več kot polovica prebivalstva živi pod pragom revščine. Ukrepe proti izmikanju davkom mednarodnih korporacij so letos preprečile države EU z nizkimi korporativnimi davčnimi stopnjami. Ceno privilegija nekaterih tako še naprej plačujejo neprivilegirane množice zlasti v najrevnejših državah.

junijskih razpravah finančnih ministrov EU in formalni potrditvi nove direktive Evropske komisije proti izogibanju davkom. Četudi sta se tako civilna družba kot Evropski parlament izrekla za ostrejše ukrepe proti korporativnemu izmikanju davkom in preusmerjanju dobičkov v davčne oaze, se finančni ministri o tem niso mogli zediniti. Chardonnet opozarja, da prav finančni ministri EU onemogočajo vpeljavo ukrepov, ki so ključnega pomena pri preprečevanju premikanja dobičkov v jurisdikcije z nizkimi davki. Med takšne ukrepe spadajo pravila CFC (nadzorovane tuje družbe), ki zahtevajo, da davčna avtoriteta matične države podjetja, če je dohodek podružnic tega podjetja v

Iz držav v razvoju odteče dvakrat toliko denarja, kolikor ga vanje priteče. tujini obdavčen po nizki efektivni stopnji ali sploh neobdavčen, prihodek teh podružnic obdavči v domači državi. Odločitev finančnih ministrov o omilitvi predlaganih ukrepov Evropske komisije Chardonnet komentira z naslednjimi besedami: "Večinoma so nove ukrepe proti izmikanju davkom mednarodnih podjetij blokirale države članice EU z zelo nizkimi korporativnimi davčnimi stopnjami. Čeprav je bil že začetni predlog blag, so se ga vlade odločile še bolj razrahljati." Obenem ugotavlja, da "trenutni predlog Evropske komisije ne zadostuje, saj zahteve omejuje na države EU in na še nedoločen seznam davčnih oaz". Pomembno se je zavedati, da izmikanje davkom še povečuje problem ekstremne gospodarske neenakosti ter povzroča razsipništvo za peščico ljudi in revščino za množice, pravi Chardonnet in poudarja: "S tem se kratijo pravice milijonom ljudi."

Piše: Anže Kožuh

koncem hladne vojne je jedrska apokalipsa izginila iz zavesti javnosti, toda grožnja ni usahnila. Mednarodna skupnost je dosegla več diplomatskih uspehov, vendar se je napredek v zadnjih letih ustavil zaradi ohladitve odnosov med vodilnima jedrskima velesilama, torej Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike, kar posredno vpliva tudi na vse preostale deležnike. Ironija usode je, da se o prenovi zastarelih jedrskih sistemov odloča ravno v času zaostrenih mednarodnopolitičnih razmer, s čimer se obeta začetek modernizacijskega procesa, vrednega več tisoč milijard dolarjev, vrženih stran na orožju, katerega uporaba je pogubna za človeštvo.

HLADNOVOJNA RAZKRITJA

Človeštvo se je med hladno vojno večkrat znašlo na robu jedrske vojne med sprtima blokoma. Dobro znani so kubanska kriza, zaostrovanja med sueško krizo in skorajšnji spopad leta 1983 zaradi napačne interpretacije Natovih vaj v Severnem morju. Poleg »slavnih« incidentov se je v desetletjih odvilo še nemalo drugih, večinoma zaradi tehničnih in človeških napak. Hrošči mikro-

ZDA so vrh dosegle leta 1965 z 31.139 konicami, arzenal Sovjetske zveze pa je bil največji leta 1985, v njem je bilo 39.197 jedrskih konic.

procesorjev, napačno zvezana komunikacijska mreža, panika zaradi nasprotnikovih raketnih preizkusov in napačne interpretacije radarskih slik – vse našteto je jedrske sile obeh blokov večkrat pripeljalo do roba spopada in skorajšnjega poslednjega dneva civilizacije. Glede na nekatera poročila

Svet

PETEK, 2. 9. 2016

NOVA OBOROŽEVALNA TEKMA

Hladna vojna

2.0

se stanje vsaj v ameriških jedrskih silosih ni izboljšalo, saj so računalniki za sprožitev raket stari več desetletij, podatki pa so shranjeni na oseminčnih disketah iz 70. let. Nove napake so glede na dotrajanost opreme skorajda neizogibne, česar se zaveda tudi trenutna ameriška administracija. Modernizacija

je torej neizbežna, odvisno je le, v kakšni meri in smernicah se bo izvedla.

DOKTRINA MEDSEBOJNEGA UNIČENJA

Preseneča tudi spregledana zgodba o (deklasificiranem) tajnem sestanku julija 1961, torej v času Kennedyjevega

predsedovanja in tik pred kubansko krizo. Kakor kažejo zapisi, se je ameriška vojska spogledovala z možnostjo jedrskega napada na Sovjetsko zvezo leta 1963. Razlog so bile tehnološke razlike, saj je napredek raketnih pogonov spremenil način dostave peklenskih konic – balistič-

Ironija 21. stoletja je, da se mora človeštvo še enkrat spoprijeti z jedrsko grožnjo, ki se ji je že med prvo hladno vojno le za las ognilo.

Foto: Profimedia

Hladnovojni jedrski arzenali velesil se približujejo koncu življenjske dobe. Zaostreni odnosi v mednarodni skupnosti so vsaj trenutno ustavili zmanjševanje jedrske oborožitve, saj vse strani napovedujejo obsežne modernizacijske programe.

ne rakete so začele nadomeščati bombnike za dostavo bomb čez celine (obe strani sta že imeli rakete srednjega dometa). Ameriške analize sovjetskih zmožnosti so pokazale razlike med blokoma pri raketnih zmožnostih v prid Zahodu, saj so imele ZDA leta 1961 185 balističnih raket in 3400

konic, medtem ko so imeli Sovjeti razvite le štiri prototipe medcelinskih raket in neprimerljivo manj konic. Dolgoročno so se ameriški svetovalci seveda zavedali, da bo Sovjetska zveza slej ko prej (najpozneje do leta 1965) po jedrski moči parirala ZDA. Zato so načrtovali gradnjo čim večje premoči in

Svet

Foto: Profimedia

Ruski predsednik Dimitrij Medvedjev in ameriški predsednik Barack Obama po podpisu sporazuma New Start 8. aprila 2010 v Pragi, s katerim so zmanjšali količino jedrskih konic obeh velesil.

sprožitev jedrskega napada na sovjetski blok leta 1963, ki bi ga presenetil in ohromil, tako da bi bil povračilni udarec minimalen. S tem je povezana tudi kampanja za gradnjo zaklonišč na ameriških domačih vrtovih, sprožena v tistem času. Ta zaklonišča so bila primerna le za dva tedna bivanja, kar je premalo za dolgoročno preživetje jedrskih udarov na ameriških tleh. Bila pa so primerna za prebroditev prvih dveh tednov radioaktivnih padavin, ki bi jih nad ameriško celino zanesli vetrovi z opustošenega področja sovjetskega bloka. Nekateri analitiki tudi ugibajo, da se je Sovjetska zveza zavedala razlik pri medcelinskih raketah, zato je sprožila kubansko krizo. Z namestitvijo jedrskih raket srednjega dometa na Kubo je, ne glede na medcelinsko premoč ameriške strani, neposredno ogrožala ameriško celino, kar je v doktrini medsebojnega jedrskega uničenja ponovno vzpostavilo ravnovesje moči.

Prav tako je treba priznati, da je bil Kennedy nezaupljiv do predstavljenih analiz in seveda ni bil naklonjen sprožitvi jedrskega spopada. Kljub temu kaže takratno dogajanje na nevarnosti, ki jih odpirajo tehnološke razlike v polju jedrskega vojskovanja.

RUŠENJE RAVNOVESJA

Trenutno je na svetu devet jedrskih sil. Po količini arzenala sta edini velesili Ruska federacija in ZDA s 7300 in 7100 konicami. Sledijo Francija (300), Velika Britanija (215), Kitajska (260), Pakistan (120), Indija (110), Izrael (neuradno 80) in Severna Koreja (8). Poleg števila konic ima na jedrsko ravnovesje velik vpliv tudi preostala tehnologija – predvsem zmožnosti dostave in prestrezanja. Če so bile ameriške vodene rakete (tomahawk) v 90. letih tehnološki vrhunec, so zdaj nekaj vsakdanjega. Ruska federacija, Indija in Kitajska imajo v arzenalu nadzvočne rakete srednjega dometa, ki dosežejo hitrost več kot se-

Ameriški vojaki med delom na medcelinski balistični raketi LGM-30G minuteman, zasnovani v 50. letih, ki je v uporabi še danes.

dem machov (8000 km/h) in so zmožne nositi jedrske konice. Vse naštete države razvijajo sisteme protiraketne obrambe, znana pa je polemika med Rusijo in ZDA glede namestitve protiraketnega ščita v Evropi. Z ameriškega stališča gre kot vedno za »varovanje demokracije in svobode«, za rusko stran pomeni rušenje jedrskega ravnovesja. Kremelj se namreč zaveda, da se ruska konvencionalna vojska ne more primerjati z zmožnostmi ZDA in Nata, zato je jedrsko ravnovesje temelj ruske državne varnosti.

DIPLOMATSKI (NE)USPEHI

Med hladno vojno in po njenem koncu je mednarodna skupnost sicer sprejela dogovore o več perečih vprašanjih jedrske tehnologije in oborožitve. Najuspešnejša je pogodba o neširjenju jedrskega orožja iz 70. let, ki so jo podpisale vse države razen Indije, Pakistana, Izraela in Južnega Sudana, leta 2003 pa je odstopila problematična Severna Koreja. Uspešnost dogovora se lahko vidi na primeru Libije (več let pred strmoglavljenjem Moamerja Gadafija) in lani pri Iranu, ko so jedrske pro-

grame obeh držav ustavili z mednarodnim pritiskom in sankcijami. Leta 1996 so skoraj vse države podpisale dogovor o prekinitvi jedrskih poskusov, vendar ni bil povsod ratificiran na državni ravni, med drugim ga niso ratificirale Združene države Amerike, tako mu manjkata mednarodna podpora in veljava. Zgodovinsko so bila najuspešnejša pogajanja med Sovjetsko zvezo in poznejšo Rusko federacijo ter ZDA. Dogovor Salt I iz leta 1972 je ustavil neumorno kopičenje balističnih raket in jedrskih konic ter omejil obseg protiraketne obrambe, ki bi lahko porušila ravnovesje sil. Sporazum Salt II je predvideval zmanjšanje števila konic, vendar zaradi mednarodnih trenj ni bil sprejet. Naslednji korak

je bil šele dogovor Start leta 1991, po razpadu sovjetskega bloka, ki je vključeval obsežno zmanjšanje arzenala. Do leta 2001 so ZDA in Rusija razgradile 80 odstotkov svojih jedrskih zmogljivosti, na dogovorjeno omejitev 6000 jedrskih konic in 1600 balističnih raket na vsaki strani. Zadnji napredek je bil podpis sporazuma New Start leta 2010, ki naj bi do leta 2021 razpolovil količino ameriške in ruske jedrske oborožitve.

NOVA OBOROŽEVALNA TEKMA

Po letu 2010 so se zaradi ukrajinske krize in različnih interesov v Siriji začeli ohlajati odnosi med Rusko federacijo in ZDA, s čimer so se ustavila tudi vsa pogajanja o nadaljevanju jedrskega razoroževanja. Glede na že

Z veseljem bi opustil staro terminologijo. Velesila je izraz, ki smo ga uporabljali med hladno vojno. Zakaj bi ga še vedno?” Ruski predsednik Vladimir Putin

Svet

PETEK, 2. 9. 2016

Foto: Profimedia

PREIZKUS RAZUMNOSTI

omenjeni napredek tehnike (razvoj nadzvočnih raket in protiraketnih ščitov) in zastarelost hladnovojnih jedrskih zmogljivosti (stare podmornice, še starejši balistični silosi) so se vse jedrske sile znašle pred nujno modernizacijo svojih zmogljivosti ali dokončno odpravo izjemno dragih igrač, ki jih zavoljo preživetja civilizacije tako ali tako ne morejo uporabiti. Žal so glede na zaostrene odnose mednarodne skupnosti (Ukrajina, Bližnji vzhod, Južnokitajsko morje) vse jedrske velesile začele modernizacijo brez predhodnega dogovora o zmanjšanju zmogljivosti. Britanski parlament je podprl gradnjo štirih novih balističnih podmornic s skupno ceno 54 milijard dolarjev v naslednjih dvajsetih letih. Američani snujejo gradnjo desetih balističnih podmornic, jedrskih bombnikov, posodobitev zastarelih silosov in balističnih raket. Prva ocena vrednosti projekta znaša 1000 milijard dolarjev v naslednjih 30 letih, vendar strokovnjaki opozarjajo, da bo končna cena najverjetneje veliko višja. Tudi Kitajska načrtuje modernizacijo balistične oborožitve, medtem pa ima pripravljene nadzvočno vodene rakete z jedrskimi konicami za morebiten spoprijem z ameriško mornarico. Ruska federacija je ohranjala in modernizirala svoje jedrske sile tudi v težavnih 90. letih, ko so zastali

Ironija sedanjega stanja je, da se mora človeštvo v 21. stoletju še enkrat spoprijeti z jedrsko grožnjo, ki se ji je že med prvo hladno vojno le za las ognilo. Obenem imajo veljavni sporazumi neljube posledice. Razgrajuje se zastareli arzenal balističnih raket, ki jih nadomeščajo modernejši sistemi z enakimi zmožnostmi uničenja. Ne glede na zmanjševanje strateške oborožitve se hkrati razvija

7300 in 7100 sta trenutni zalogi

jedrskih konic Rusije in ZDA. domena taktičnih jedrskih konic, vsesplošne miniaturizacije bomb in zmožnosti njihove dostave (brezpilotna letala, vodene rakete). Povedano drugače, bombe postajajo manjše, kar po mnenju strokovnjakov odpira novo Pandorino skrinjico. Uporaba medcelinskih balističnih raket je nerazumna, saj pomeni konec človeštva. Drugače je pri taktičnih bombah, ki bi jih v ekstremnih razmerah zaradi »manjših« posledic lažje upravičili. Na žalost ni kratkoročnih obetov za popuščanje napetosti med sprtimi stranmi, brez tega pa ni mogoče pričakovati novih sporazumov o odpravi jedrske oborožitve. Lahko le upamo, da je lekcija zalegla in da se bo tudi tokratna hladna vojna odvila brez metanja peklenskih konic.

Odmevi meseca

Zala Bezlaj, študentka zgodovine in sociologije, sodelavka Radia Študent

Proti komu se bojuje Turčija?

Turčija je v sredo, 24 avgusta, začela ofenzivo iz Gaziantepa, mesta na jugu države, na sirsko obmejno mesto Jarablus.

ja je v spremstvu topov in posebnih enot poslala sirske upornike, iz zraka pa so jih varovala ameriška letala. Vojaki Islamske države, ki so pred tem obvladovali mesto, so se večinoma umaknili brez boja. Kljub zagotavljanju turških oblasti, da se bojujejo proti terorizmu Islamske države, pa se njihova motivacija za napad s tem ne izčrpa. Turčiji je na-

mreč prav tako pomembna zaustavitev prodiranja kurdskih enot YPG zahodno od reke Evfrat. Kurdske enote so med najuspešnejšimi silami, ki se na severu Sirije bojujejo proti Islamski državi, hkrati pa turški predsednik Recep Tayyip Erdogan v njih vidi sovražnika zaradi njihovih tesnih stikov s kurdsko organizacijo Delavska stranka Kurdistana oziroma PKK, delujočo predvsem v Turčiji,

ki jo tamkajšnje oblasti označujejo za teroristično. Turške oblasti si zato želijo preprečiti, da bi se Kurdi, ki so ob meji s Turčijo vzpostavili avtonomno območje Rojava, ob nadaljnjem prodiranju združili s kurdskimi silami, ki trenutno obvladujejo del ozemlja severno od mesta Alepo. Tudi ameriški podpredsednik, ki je podprl turško operacijo, je Kurde pozval, naj se umaknejo za reko Evfrat.

kršenje človekovih pravic med olimpijskimi igrami

Kruha, ne iger!

mnesty International je objavil poročilo o kršenju človekovih pravic v času olimpijskih iger, ki so potekale v Riu de Janeiru med 5. in 22. avgustom. Policijski uboji naj bi se v mesecih pred igrami povečali za več kot sto odstotkov. Med igrami pa naj bi bile nasilne policijske operacije s smrtnimi žrtvami v različnih predelih prestolnice, predvsem v favelah, nekaj vsakdanjega. Največ žrtev policijskega nasilja naj bi bilo med mladeniči temne polti. Prebivalci poročajo tudi o policijskih vdorih v domove ter fizičnem in psihičnem nasilju. Poleg tega se je policija ostro

Foto: Profimedia

vsi preostali deli ruske armade. Na grožnje ameriškega protiraketnega ščita Kremelj odgovarja s projektom Status 6. Gre za kobaltno jedrsko bombo, neke vrste profesionalno umazano bombo. Jedrska konica je obdana s kobaltom, ki postane med eksplozijo radioaktiven. Namen ni uničenje mesta ali vojaškega cilja, temveč povzročitev čim večje količine radioaktivnih delcev, ki celotno pokrajino spremenijo v smrtonosno območje.

odzvala na mirne proteste, ki so potekali ob odprtju iger. V protestnike naj bi metala solzivec, več kot sto pa naj bi jih pridržala. Protesti so bili odraz nezadovoljstva z gostitvijo olimpijskih iger v razmerah, v kakršnih se je v zadnjem letu znašla država. Glavna parola protestnikov je bila namreč "Fora Temer!" oziroma "Temer,

ven!" Neoliberalno usmerjeni Michel Temer je začasni predsednik, ki je nasledil Dilmo Rousseff, razrešeno zaradi domnevnega prikrivanja javnega primanjkljaja in korupcije. Vendar njeni podporniki dogajanje vidijo kot državni udar, Temer pa ima izrazito majhno podporo med prebivalstvom.

Združene države Amerike svarijo Evropsko komisijo.

Kdo se boji plačevanja davkov

družene države Amerike so zagrozile Evropski komisiji s povračilnimi ukrepi, če bi ta zahtevala plačilo domnevno utajenih davkov nekaterih ameriških korporacij, med drugim Amazona in Appla. Po raziskavi ameriškega senata iz leta 2013 Apple naj ne bi plačal skoraj nič davkov od 74 milijard dobička, kar

naj bi mu omogočale luknje v irski in ameriški zakonodaji. Evropska unija je od korporacij Starbucks in Fiat Chrysler že zahtevala povračilo davka v višini med 20 in 30 milijoni evrov, potem ko je za nezakonite razglasila njune dogovore z Luksemburgom in Nizozemsko. Podobno preiskavo zdaj načrtuje še za poslovanje Amazona. Evropska unija si-

cer ocenjuje, da z utajo davkov korporacij na leto izgubi od 50 do 70 milijonov evrov. Ameriške oblasti pa so posvarile, da bi bila lahko zahteva po plačilu davkov "nesrečen precedens v mednarodni davčni politiki", saj bi lahko dala zgled tudi drugim državam, predvsem tistim v razvoju, da zahtevajo povračilo davkov tako od ameriških kot od evropskih korporacij.

Aktualno

SVET ZNANOSTI

Pripravlja: uredništvo Radia Študent

meje v glavah ljudi ogrožajo tudi živalski svet.

Zaradi bodeče žice jim grozi izumrtje

grajene meje med državami so problematične z mnogih vidikov. Kakor navaja skupina raziskovalc ev v prispevku za znanstveno revijo PLOS Biology, so fizične ovire sporne tudi z okoljevarstvenega stališča. Verjetno se še spomnite fotografij jelena, ki se je zapletel v rezila bodeče žice in poginil. Strokovnjaki pa svarijo tudi pred očem skritimi vplivi na populacije velikih zveri. Ob meji med Slovenijo in Hrvaško živijo volkovi, risi in medvedi, ki jim ograja omejuje življenjski prostor. Najbolj ogrožen je evrazijski ris, ki so ga v dinarske gozdove uspešno ponovno naselili leta 1973. Populacija risa v Sloveniji je zelo majhna in zato toliko bolj ogrožena. Če živijo na manjšem ozemlju, je pogostejše parjenje med sorodniki. Razmnože-

vanje med družinskimi člani pa na dolgi rok vodi v več dednih bolezni, večjo smrtnost in krajšo življenjsko dobo. Pregrajena meja lahko za evrazijskega risa pomeni izumrtje v nekaj desetletjih. Populacija rjavega medveda na Hrvaškem in v Sloveniji še ni resneje ogrožena, a je zaradi umetne razmejitve okolja postala ranljivejša za odstrel. V hujših škripcih kot medvedi pa so se znašli volkovi, saj je ograja prekinila pot kar petim tropom od desetih, ki živijo na obeh straneh meje. Tropom se je zmanjšalo območje lova, zato so pogostejši napadi na živino. Leta 1989 je bilo sprejetih mnogo konvencij in evropskih strategij za ohranjanje vrstne pestrosti in prosto prehajanje živali, vendar je ograj na mejah in zidov v glavah ljudi vedno več. (ua)

razvoj regenerativne medicine – še za korak bližje samozdravljenju

Nova odkritja o matičnih celicah

atične celice so neizoblikovane oz. nediferencirane celice, ki imajo možnost za razvoj v različne celične tipe. Matična celica iz kostnega mozga se na primer lahko diferencira v vse krvne celice in celice imunskega sistema. Živčna matična celica pa se lahko razvije v nevron, ki prenaša živčne impulze, ali v katero od celic živčnega opornega tkiva, ki skrbijo za nevrone. Danes velja splošno prepričanje, da okolje matične celice določa, kdaj, v kaj in ali sploh se bo ta razvila. Signalne molekule v okolici matične celice namreč sprožijo vrsto sprememb v celici, ki vodijo celično diferenciacijo v točno določen tip celice.

Raziskovalna skupina s švicarske univerze v Baslu pa je odkrila, da lahko nekatere živčne matične celice tudi same vplivajo na svojo nadaljnjo diferenciacijo. V možganskem predelu hipokampus, ki ima pomembno vlogo pri tvorjenju spomina, so matične celice z aktivno beljakovino drosha. Ta zavira razvoj v oligodendrocite; to je vrsta celic, ki obdajajo nevrone in jih električno izolirajo. Matične celice iz hipokampusa se zato ne razvijejo v oligodendrocite, pač pa postanejo nevroni. To je prvo poročilo o vplivu znotrajcelične molekule na potek diferenciacije matične celice v določeno celično vrsto. Poznavanje razvoja matičnih celic je pomembno za njihovo uporabo v regenerativni medicini. (av)

GRUZIJA

Kjer se srečajo Trump, Stalin in Jezus KAVKAZ je dežela tisočerih nasprotij. Na tem koščku sveta, razpetem med Turčijo in Rusijo, sobivajo Vzhod in Zahod, kapitalizem in socializem, Nato in Moskva, krščanstvo in islam. Osem metrov visoka premična jeklena skulptura v Batumiju predstavlja muslimanskega mladeniča Alija in gruzijsko princeso Nino iz znamenitega romana azerbajdžanskega avtorja Kurbana Saida. Njuna ljubezenska zgodba se tragično konča z rusko invazijo.

Aktualno

ne samo, da se ti svetovi tu srečujejo, temveč na videz nezdružljiva nasprotja v popotnika silijo z vseh strani. Gruzija je globoko veren in tradicionalen krščanski žep, razpet med muslimansko Turčijo in rusko Čečenijo.

EVROPSKE SANJE IN AMERIŠKA ZMEŠNJAVA

Izjemno verna pravoslavna država pa je vendarle najbolj znana po svojem največjem sinu, Stalinu. Tudi ta svetova nista ločena, denimo, v trgovinah se v izložbah poleg Kristusovih in Marijinih ikon v podobni slikarski tehniki smehlja stric Stalin. Gruzijci s Stalinom in z Jezusom na pragovih Turčije in Rusije sanjajo o Evropi, a ta je daleč in zato sta tu vsaj blišč in beda množičnega potrošništva. Čeprav večina sveta zamenjuje njihovo državo z ameriško Georgio, jim tudi to ne pride do živega in so zadovoljno posvojili skladbo Raya Charlesa Georgia on my mind.

Foto: Profimedia

ANTROPOLOŠKA ZMEDA

Ime njihove države pa ni edina reč, ki si jo lastijo tudi Američani. Anglosaški svet še vedno uporablja izraz "caucasian" kot splošno poimenovanje za belce, četudi bi rjavopolti ljudje s Kavkaza v Ameriki bržkone prišli pod oznako "latino". Izraz "kavkazijec" kot sinonim za belca je umotvor nemškega zdravnika Christopha Meinensa, sicer začetnika antropologije. Na podlagi merjenja lobanj in drugih "raziskav" je sklepal, da so prebivalci Kavkaza pravzaprav arhetip vseh belcev, in odtlej vsaj v forenzični stroki še vedno velja njegova klasifikacija, čeprav je izraz "mongolid" nadomestil nevtralnejši opis "Azijec". Kraniometrija ali

DEŽELA VELIKIH RAZLIK

Ni jim lahko, po razpadu Sovjetske zveze Gruzijci z redkimi izjemami životarijo. Plača je okoli dvesto evrov, brezposelnost pa izjemno velika. Revščini se ne da uiti, naj bodo to berači vseh starosti, množice beguncev iz separatističnih pokrajin Abhazije in Južne Osetije ali pa razpadajoča sovjetska infrastruktura z makadamskimi cestami, nekaj metrov naprej pa razsvetljeni blišč v soju igralnic in bordelov luksuznih bulvarjev. Večina od skorajda štirih milijonov prebivalcev živi v revščini, medtem ko najbogatejša peščica živi v razkošju, nedojemljivem za naše razmere.

PESKOVNIK ZA PEŠČICO BOGATAŠEV

Gruzija je resnično osupljiva. Poleg tisočletne tradicije, ki je vidna na vsakem koraku, je zaradi nekaj oligarhov, za katere je država peskovnik, mogoče videti tudi razvojne projekte, ki so kot iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma. Tak je recimo večmilijardni projekt Panorama Tbilisi, ki naj bi starodavno prestolnico prepredel s steklenimi in zlatimi stavbami. Kontroverzni projekt so meščani sicer pospremili z ogromnimi demonstracijami, a nič ne kaže, da lahko kaj ustavi samovoljo oligarhov. Panorama je projekt Bidzine Ivanišvilija, milijarderja, ki je zelo blizu stereotipnemu liku bondovskega zlikovca.

Megalomanstvo, okrašeno z zlatom in s steklom, arhitektura v slogu Donalda Trumpa. Zgoraj Neptunov vodnjak pred gledališčem v Batumiju, kopija Neptunovega vodnjaka v Bologni. Desno nasprotje blišču: majhna trgovina v tem pomembnem gruzijskem trgovskem središču. Že zdaj živi namreč v gromozanski vili, pravzaprav mogočni palači, ki močno zaznamuje veduto prestolnice, v njej pa je poleg milijardne zbirke umetnin tudi bazen z morskimi psi. Njegova vila je verjetno med največjimi objekti v državi, kar je prikladno, saj je de facto vodja države. Ivanišvili je ustanovitelj vladajoče stranke Gruzijske sanje (dve leti je bil tudi premier), poimenovane po skladbi njegovega sina Bere, sicer raperja, ki živi v ZDA (tam bi sin sicer ustrezal merilu "caucasian", saj je snežno bel albin).

Foto: Profimedia

Piše: Miha Turk, popotnik, sodelavec Radia Študent

znanost merjenja lobanj na srečo nima več nobene družboslovne veljave, a ob opazovanju obraznih potez Gruzijcev se resnično da prepoznati starodavne poteze tega ljudstva, ki na tem neprijaznem, a neizmerno lepem kosu sveta kljubuje že tisočletja. To se vidi v njihovi unikatni pisavi, katere imena niti izgovoriti ne morem, v njihovih mestih, polnih zgodovine in tisočletne tradicije – tradicije, ki nesramežljivo sprejema tuje vplive, ki kaj hitro postanejo del trmaste gruzijske kulture.

Foto: Profimedia

PETEK, 2. 9. 2016

TIRALICE ZA VSEMI NEKDANJIMI PREDSEDNIKI

Gruzijci z zanosom povedo, da je njihova država edina, ki ima tiralico za vsemi nekdanjimi predsedniki. Prozahodni predsednik Mihail Sakašvili, ki se je med pekinškimi olimpijskimi igrami "proslavil" v nesrečni disciplini vojne z Rusijo, je prav tako obtožen korupcije in je v izgnanstvu, ki ga preživlja kot župan ukrajinske Odese. Gruzija je pod Ivanišvilijevim vodstvom spet proruska, čeprav z Rusijo sploh nima diplomatskih odnosov. Morda je to skrivnost dobrih odnosov z Moskvo. A vendarle je Sakašvili med svojim vladanjem dosegel morda najbolj presunljivo reformo od vseh postsovjetskih držav. Reformiral je policijo. Pravzaprav jo je ukinil. Pred reformo je namreč Gruzija slovela kot mafijska država, kjer je bila policija najzloglasnejša kriminalna združba. Leta 2003 se je po množičnih protestih na oblast

Splet osmanske arhitekture, stalinistične grandioznosti, ruskega klasicizma skupaj s starinskimi avtomobili in palmami daje mestu pridih kubanskega letovišča.

povzpel Sakašvili in na krilih "rožnate revolucije" preuredil policijo.

REFORMA POKVARJENE POLICIJE

Reforma je bila sunkovita, po obsežni raziskavi korupcije (vsako prejemanje podkupnine več kot 50 dolarjev je bilo kaznovano z desetimi leti zapora) so odpustili skorajda vso policijo, država je bila nekaj mesecev praktično brez organov pregona, državljani pa so se kolektivno zavezali, da bodo v imenu boljše prihodnosti sami od sebe vzdrževali red in mir. Sedaj s ponosom povedo, kako so v tistih nekaj mesecih spoštovali red in mir. Ironično je, da so se v kaotični Gruziji cestni predpisi zares upoštevali samo tista dva meseca, ko je bila država praktično brez policije. Po policijski reformi se je število zapornikov sicer početverilo, s pet na petindvajset tisoč, večina novih zapornikov je bila seveda nekdanjih policistov. Zlobni jeziki bi prišepnili, da je Sakašvili tako opravil s konkurenčno mafijsko združbo, a Gruzija je od takrat vsaj z vidika turista neizmerno varna država. Policija pa ima poleg Pravo-

Aktualno

Vaje v slogu

apletlo so današnji psihopati bi se pri tempirane bombe, ki razlagi jih ne more nihče odpravil, ki kriti, dokler ni prepojih pravzno. Zato je še toliko zaprav težje vprašanje, komu sploh ni. Torej obstatakšno stanje ustreza. ja bolj v domeni umeZgrozila sva se, ko sva tniškega ustvarjanja dojela, kako blizu je Esad Babačić, odgovor nanj. Seveda! kot pa v kakšnih mapesnik, pisatelj, tematično razumskih Tistim, ki se v takšnem sferah. Čeravno se zdi nekoč raziskovalni patološkem okolju najnovinar tistemu, ki je v njej bolje znajdejo. udeležen, sprva preIn sva bila spet tam. cej lahka, se čez čas tako zaplete, Pri naslednjem vprašanju: »Kdo da postane bolj podobna labirin- so ti ljudje, ki se enako oblačijo in tu kot igri z začetkom in koncem. so enaki?« Prosto po Pankrtih, ki Nekomu postaviš vprašanje, na so se tako spraševali na svoji prvi katero ne bo mogel ustrezno od- plošči, pred osemintridesetimi govoriti, in si tako zagotoviš ne- leti. In seveda še niso dobili odskončno zabavo. Partner v igri govora, ker je »Lublana še vedno lahko sicer trdi, da ti je ustrezno bulana«. Ali pa kar vsa Slovenija. odgovoril, to pa seveda ni v duhu igre. Recimo, da se igra imenuje vaje v slogu in da se je lahko lotijo vsi, ki so vsaj kanček radovedni. In tako sva se je lotila tudi midva. Prvo vprašanje, ki sva si ga postavila, je bilo naslednje: »Kaj bi Ne, vsa Evropa je bulana, sva se psihopat brez psihopatske druž- malce pohecala, da nama je bilo be?« Dobro vprašanje, se je strinjal lažje. Torej pustite jih pri miru, prvi in se začel majati v svojem te psihopate, ki niso ničesar krinaslanjaču, v želji, da bi preten- vi, pustite jih pri miru ali pa jih tal nasprotnika, ki se je le sladko zdravite z družbo, ki ji ni vseeno nasmihal, vedoč, da je variacij na za drugačnost, sva poskušala iztemo preprosto preveč. Skratka, peljati vsaj zasilen sklep. Kajti dokakšnega razumskega odziva ni kler boste nanje opozarjali le tabilo pričakovati. Že sama uporaba krat, ko bo prepozno, toliko časa termina psihopat je spletla ogro- bodo grožnja. mno mrežo, v katero se lahko uja- Vsaka patologija ima namreč svome tudi najbolj razumski odgo- jo zgodovino, tako kot jo ima slevor. Še preden sva dobro začela, je herni posameznik, pa če se še tako bila igra že praktično končana, saj trudi, da bi deloval, kot da se mu je odgovor obvisel v zraku, nekje v življenju ni zgodilo nič pretremed posameznikom in družbo, sljivega ali celo usodnega. Ostati tam, kjer je doma psihopatolo- neopazen in vsem všečen je še gija vsakdanjega življenja, tam, vedno glavno vodilo posameznikjer se kalijo psihopati, v nemoči ka, ki se trudi ustreči osnovnim in gnevu, ki so ju podedovali od zahtevam sreče, uzakonjenim v prednikov ali kar družbe same. edini sprejemljivi družbi. PriviKajti dejstvo je, da pravega psiho- legiranci so še vedno skriti in se pata ne bi bilo brez prave družbe. oblačijo enako, da bi prikrili svojo patologijo; med njimi je veliko tiKDO SO TI LJUDJE? stih, ki so že storili zločine, ki jih Kmalu sva ugotovila, da bi morali patološko narcisoidna družba sev igri sodelovati vsi tisti deležniki, veda ne bo opazila. Njihove žrtve, ki so odgovorni za to, da je družba ki so pogosto izključene iz tega leproizvedla novodobne psihopa- pega sveta, so lažje opazne. Kajti te, brez obraza, izraza in značaja. one se ne znajo igrati vaj v slogu Oba sva se namreč strinjala, da kot midva.

PIŠE:

Pravega psihopata ne bi bilo brez prave družbe.

Vila Bidzine Ivanišvilija je verjetno med največjimi objekti v državi. V njej je poleg milijardne zbirke umetnin tudi bazen z morskimi psi. slavne cerkve status najbolj zaupanja vredne državne ustanove. Šli so še tako daleč, da so policijske postaje povsem transparentne – nimajo celic in stene so steklene, tako da se lahko z ulice vidi dogajanje v notranjosti. Policist pa je postal častivreden poklic, za katerega se podobno kot za poklic zdravnika potegujejo le najbolj ambiciozni.

ODPRTA ZA TURISTE

Po Sakašvilijevi vojni z Rusijo se je država odprla za Zahod, tako da državljani EU za vstop v Gruzijo ne potrebujemo niti potnega lista, po Ivanišvilijevi vladi pa so se otoplili odnosi z Rusijo (s tem da je država še vedno deklarirano prozahodna). Odprta je predvsem za turizem in transport – Gruzija, ki sicer nima avtocest, je glavna tranzitna pot za trgovino med Turčijo in Rusijo – in zlasti za tuje naložbe.

DONALD TRUMP SE POČUTI KOT DOMA

Gruzija je zares peskovnik tako za zahodne kot vzhodne oligarhe. Kičast grandiozen slog je značilen v vseh nekdanjih sovjetskih republikah. Kakor da bi sivo veličastnost socialističnega modernizma skušali preseči s še veličastnejšim mavričnim kičem potrošništva. Ni si torej težko predstavljati, da se v Gruziji Donald Trump počuti

Foto: Profimedia

ZADNJIČ sva se šla s prijateljem igrico, ki je še nisva prijavila na patentni urad. Glede na njeno zahtevnost tega tudi ne bova storila.

kot doma. V državi ima več naložb, in kar je še hujše, oligarhi njegovo megalomanstvo, okrašeno z zlatom in s steklom, jemljejo za zgled, zato kaže, da bo Trumpov arhitekturni slog kaj kmalu postal novi gruzijski narodni slog. V Gruziji je Trump naredil svoje prve naložbe na nekdanjem sovjetskem ozemlju, prej smo omenili vlogo, ki jo imajo oligarhi v Gruziji. Tudi Trump, ki je in bo čedalje bolj pod drobnogledom zaradi zvez z Rusijo, uradno sicer zanika kakršno koli neposredno sodelovanje z Rusijo. Vendar je pomenljivo dejstvo, da je njegov nepremičninski imperij tako močno vpet v državo, ki si jo praktično lasti eden izmed najmočnejših ljudi Rusije (Ivanišvili ob ustanovitvi sedanje vladajoče stranke sploh ni imel gruzijskega državljanstva).

ravnajo po njihovem estetskem zgledu, vrh vsega pa je tu še največji v steklo odet McDonald's. Da je vse še bolj absurdno, je Batumi blizu Turčije, pod konservativnim Erdoganovim obratom so v turških obmorskih mestih zaprli bordele in osebje se je skupaj z vodstvom preselilo v Batumi. Ta ima tako poleg omenjenih absurdov še neslaven status turškega kurbi-

ABSURDNA PODOBA LETOVIŠČA BATUMI

Morda najosupljivejši del Gruzije pa niti ni ta tujost, temveč prej neka nenavadna domačnost. Zaradi razširjenosti ruščine se je mogoče sporazumevati v slovenščini, ob omembi Jugoslavije začnejo starejši ljudje navdušeno razlagati, da so Bijelo dugme igrali v Batumiju, in poizvedovati, ali je Arsen Dedić še živ; še nekdanjega predsednika so klicali Miha. Ta svet, ki se zdi hkrati iz pravljice in znanstvenofantastičnega filma in ki je po vseh predpisih tako tuj in nenavaden, se nam zato vseeno zdi presunljivo domač.

Čeprav z Rusijo sploh nima diplomatskih odnosov, je Gruzija spet proruska.

Trumpov vpliv se najbolje pokaže v črnomorskem mestu Batumi. Težko opišem to zmešnjavo slogov in vplivov, ki se tepejo za prevlado. Splet osmanske arhitekture, stalinistične grandioznosti, ruskega klasicizma skupaj s starinskimi avtomobili in palmami daje mestu pridih kubanskega letovišča. Oziroma bolje rečeno, tu lahko obiskovalec vidi, kako bi bila videti Kuba po koncu komunizma. Poleg omenjenih slogov so tu ogromne Trumpove palače, druge zgradbe se

šča, Turk-bar je sopomenka za bordel, rdečo četrt pa je najti pod vsakim minaretom.

OBČUTEK NENAVADNE DOMAČNOSTI

Ljudje

21 Ta številka prinaša

Petek, 2. september 2016

ARJAN PREGL SLIKAR, kolumnist in pisatelj, ki je bil tviteraš pred Twitterjem in svoja otroka vzgaja v duhu Sex Pistolsov.

A Piše: Jure Aleksič Foto: Šimen Zupančič

rjan, širina tvojih umetniških priz a d ev a n j priča o pravem renesančniku! Slikar, grafik, pisatelj, kolumnist, ilustrator otroških zgodb, ob viken-

Tri leta sem lahko skoraj živel od slikarstva dih in praznikih še glasbenik ... S tem da sta daleč najbolj prevladujoči pri tebi beseda in podoba. Res je. Zakaj se mi to zdi zanimivo? Ker nas nevroznanost uči, da sta ravno

beseda in podoba glavni valuti leve in desne možganske polovice. Leva razmišlja v besedah, desna v podobah. Večina pa se nas je mnogo preveč specializirala za besedo. Hm, zanimivo ...

Če bi moral ti izbirati, za katero bi se odločil? Prvenstveno sem vseeno slikar. Torej bi se odločil za podobo. Nasploh ogromno razmišljam skozi vizualne podobe. Sem pa v slike že zelo zgodaj začel vpeljevati besede z naslovi in

Simon Brežan

Družbena neenakost Glavno tveganje za zdravje (str. 25–27)

(Ne)uspešne ženske

Dobiček je moškega spola Vrednote moških in ženskih vodij (str. 30)

Milgramov eksperiment

Poslušni do smrti

Kaj spremeni človeka v nacista? (str. 36–38)

Ljudje

raziskovati razne besedne igre. Hm, če sem iskren, sem se zadnji dve leti precej bolj preživljal z besedo kot s sliko. Najbolj najbrž s klenimi in pronicljivimi kolumnami. Pa nekaj malega s kratkimi zgodbami. A mirno bi lahko rekel, da sem v zadnjih dveh letih z besedo zaslužil več kot s podobo. Neverjetno. Kako bi bilo to sploh mogoče? Kaj je vendar v zadnjih petih letih devalviralo bolj kot cena pisane besede? Cena umetniške podobe. Nič ni več tako, kot je bilo. Huh, spomnim se recimo obdobja po akademiji (obličje se mu razjasni v nežni nostalgiji) ... Spomnim se tistih treh let, ko sem skoraj lahko živel od slikanja!

Veliko lahko razbere tisti, ki malo dalj časa primerja otroške risbe pred vstopom v šolo in po njem.”

Ha ha, celo to! Celo “skoraj živel” si od slikarstva! Kakšen mitološki podvig! Ja, danes tega prav res ni več. Vsaj med mojimi kolegi ne. No, saj so me nekateri tudi že tisti čas svarili: “Nikar se ne navadi, nikar se ne razvadi. Zdaj imaš samo dobro obdobje, to vsekakor ni normalno stanje.” Danes pa se slike, hja ... Pravzaprav lahko tvegava pavšalno ugotovitev, da se slike bolj ali manj ne prodajajo več. Kdo jih pravzaprav sploh še kupuje? Zanimivo, pri meni v zadnjih letih predvsem prekarci – recimo pesniki, oblikovalci in podobno. Velika podjetja ne kupujejo več. Včasih so kaj nabavila že zaradi davčnih razlogov, danes pa ... Moja bivša galeristka, letos žal umrla Taja Brejc, mi je nekoč zaupala: “Nekje do 2005 so ljudje hodili v galerije in kupovali slike. Nato so nekaj časa še vedno hodili, gledali slike, a ničesar kupili. Potem pa so tudi nehali hoditi v galerije.” Bi lahko to sploh kdo napovedal, ko si se odločal za ta plemeniti poklic? Tisto so bili za umetnost gotovo lepši časi. In kolikor slišim, je bila tvoja slikarska generacija zelo napredna. Naprednost je sicer v ume-

tnosti rahlo dvomljiv pojem. Prav zdaj bomo imeli skupno razstavo v Mestni galeriji. Okoli naslova se še vedno usklajujemo. Imeli smo že takega, khm, provokatorskega – Kje so pičke in Old boys, vsekakor se razstave zelo veselim. Gre za skupino slikarjev oziroma generacijo, ki so jo označevali za postmedijsko slikarstvo: Viktor Bernik, Sašo Vrabič, Žiga Kariž, Miha Štrukelj, Gorazd Krnc in jaz. Starejše generacije je bolj zaznamoval način, ko slikar stoji pred praznim platnom, ki je skoraj brezno. V sobi torej obstajata samo brezno in ti, tako umetnost nastane kot neke vrste dialog med umetnikom in breznom. Torej ali skozi tebe steče nekaj božanskega ali pa je umetnost – tu seveda posplošujem in ironiziram – plod tvojega osebnega trpljenja.

“Problem je, da sčasoma vedno pridejo tudi tiste šesta, sedma in osma generacija, ki samo ponavljajo vzorce, ki so jih podedovale od prve in druge. Ponavljajo pač geste, medtem ko je vsa mistika že zdavnaj izpuhtela.”

Zakaj bi ironiziral? Saj mnogi umetniki so prav res hudo trpeli. Seveda so. Ob tem nam pred oči takoj skoči Van Gogh, ki si v napadih norosti reže uho, jé slikarsko pasto in pije terpentin, nato vse to trpljenje stresa na papir. Ne, pravim samo, da marsikdo ne trpi niti približno tako hudo. Pa to svoje “trpljenje” še vedno stresa na platno.

vpeta v družbo in predvsem kako na družbo vpliva. Take reči.

He he, drži. No, člani prej naštete generacije smo veliko bolj črpali iz podob iz druge roke, torej iz medijev. Modernizem je, recimo, slovel po tem, da se je ogromno ukvarjal sam s sabo. Pred nami so kraljevale abstraktne podobe, veliko se je “raziskovala barva”, platno, površina, poteza. Mi pa se ukvarjamo bolj s sliko kot konceptom. Kako je podoba

Dalaj Lama in Osho ne bi odobravala! Ja, po mojem mnenju tudi ne bi. Ampak saj božansko lahko v nas pride tudi kje drugje kot prav v naši umetnosti. Daleč od tega, da bi imel kaj proti zenbudistom! Prav fascinira me, kako nekateri vse življenje rišejo kroge kot ultimativno slikarsko popolnost. Da ne bo pomote, tudi prvi abstraktni ekspresioni-

Hm, bi se strinjal z naslednjo izjavo: v jeziku zenbudizma ste kot prva zares od televizije vzgojena generacija v svoje delo toliko bolj vpeljali um? Vsaj v odnosu do opisane abstraktne slike ... ja.

sti, kot sta recimo Pollock in de Kooning – tudi ti so mislili še kako resno! Mark Rothko je o umetnosti tudi veliko pisal. A problem je, da sčasoma vedno pridejo tudi tiste šesta, sedma in osma generacija, ki samo ponavljajo vzorce, ki so jih podedovale od prve in druge. Ponavljajo pač geste, medtem ko je vsa mistika že zdavnaj izpuhtela. Oni iz sebe špricajo barvo, in to je nekako vse. Odlična poanta. No, ko si že omenil Jacksona Pollocka, gotovo sem prostak, ampak ni me sram priznati: nikoli nisem razumel, zakaj so tisti njegovi gigantski zmazki tako cenjeni. Nekaj časa je bil eden od njih celo uradno najdražja slika na svetu! V resnici me to

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

Hudiča, Sex Pistols pri šestih letih! Kaj bo šele pri enajstih?” “Ah, takrat bo prišlo do ultimativnega upora in bosta verjetno poslušala Modrijane!”

vprašanje že kar nekaj časa prav obseda. Me lahko kot pameten človek z uravnoteženo levo in desno možgansko polovico razsvetliš, kaj je z mano narobe? Saj ni nujno, da je s tabo kaj narobe ... Ampak veš, ne pridem niti mimo tistega najbolj razvpitega očitka, ki pravi: “Moj otrok bi znal napackati kaj takega!” Eden izmed najbolj znanih odgovorov na ta očitek je bil recimo: “Lahko bi, pa ni.” Ja seveda, da ni, saj je vendar pameten otrok! Ha ha, Pollock in njegovi so v resnici pomenili velik prelom s tem, kar je bilo pred njimi. Ne smeš pozabiti, da je ta ekipa Ameriko prvič postavila na umetniški zemlje-

“Ironija je samo v tem, da je te velike individualiste v boju proti kolektivni umetnosti Sovjetov skrivoma podpiral prav domači kolektiv.”

vid. Šlo je za korenito spremembo razmišljanja o sliki. Šlo je za preseganje klasične podobe in z njo povezane buržoazne miselnosti. Čeprav so klasično podobo že prej načeli drugi.

Aha, aha ... Pollock je ustvarjal v času druge svetovne vojne, ko je šlo vse k vragu – še posebej znosna podoba življenja in sveta. To je bil tudi čas eksistencializma, ki je trdil, da je človek postavljen pred veliko belino, ki jo mora zapolniti sam. Človek je torej obsojen na svobodo. In Pollock je svojo svobodo izkoristil tako, da se je z barvami vpisal v prazen prostor. Njegov navidezni kaos nas nagovarja: “Ne moremo še naprej slikati lepih travnikov, po katerih skačejo otročiči, če se pa okrog nas dogajajo take grozote!” Lepo povedano. In zato rišimo raje čačke? Hm, morda bi pomagalo, če bi kakšnega Pollocka videl v živo. Ko ga doživiš pred sabo, ima namreč povsem samosvojo fizično prezenco. Gre za izjemno velika platna – dva krat pet metrov, tam nekje! Ko stojiš tam pred tisto plahto, se v sliko potopiš – pravzaprav nekako padeš vanjo. Mislim da to precej dobro

opisuje humorni dialog iz filma Woodyja Allena, ali je bil Zaigraj še enkrat, Sam ali Annie Hall. Namreč ko Woody vstopi v neki muzej, da bo zapeljeval ženske, zasači eno, ki si ravno ogleduje Pollockovo sliko. In jo pripravi do tega, da opiše občutke, ki jo prevevajo: “Ta neizmernost vesolja, v katero smo vrženi.” In še nekaj v smislu: “Ta neizprosna brezsmiselnost neskončne brezbožne praznine.” No, in potem jo Woody vpraša, kaj dela v petek, in mu ona odvrne, da samomor. Nato jo vpraša: “Aha, v redu, kaj pa v četrtek?” Ha ha, torej petindvajset milijonov dolarjev za sliko, zaradi katere želiš narediti samomor! Naj samo še zadnjič preverim: ti osebno, ko strmiš v Pollockova platna, čutiš nekaj v smislu: “To je Umetnost!” Ja, vsekakor. Če je še tako šprical, je Pollock delal zelo fine, elegantne risbe. Če bo kar nekdo prijel čopič in nekaj naključno vrgel sem in nekaj tja, bodo za njim ostale packe. Pri Pollockovih slikah pa je jasno, da so nastale kot posledica nekega zelo domišljenega plesa. Tudi zelo natančnega. Med drugim so ga povezovali z začetkom tako imenovanega “happeninga” v slikarstvu. Torej ko samo dejanje ustvarjanja postane umetniški dogodek? Tako, ja. On je med slikanjem dobesedno na neki način plesal. Zagrabil je čopič in se gibal v sliki. Ni naključje, da je bil prvi ameriški slikar na naslovnici revije Time. Bil

je prvi umetnik, ki je postal ameriški narodni junak. Tudi mnogi tisti, ki so menili, da so njegove slike bolj “ena taka jajca”, so bili ponosni nanj. “Morda so jajca, ampak to so naša jajca!” Tako nekako, ha ha ha. Kakor koli, zanimivo je, da je Pollocka in njegove dejansko financirala tudi CIA. Res? Tega nisem vedel! Ja, v osemdesetih so prišli na dan dokumenti, ki so dokazali, da so ameriške tajne službe podpirale ameriške abstraktne ekspresioniste. Sicer ne tako neposredno, da bi sami umetniki to vedeli ...

“Danes bralci tako nimajo časa za branje. Ljudje imajo ravno kakšni dve minuti za umetnost na dan.” Zaradi kulturnega boja s Sovjetsko zvezo? Ja. Sovjetska zveza je imela predpisan socrealizem z jasnim receptom, kakšna mora biti edina zveličavna vrsta umetnosti. Amerika pa je zagovarjala individualno slikarstvo kot odraz osvobojenega posameznika. Potujoča razstava ameriških abstraktnih ekspresionistov se

je takrat oglasila tudi pri nas v Jugoslaviji, vso Evropo je obredla – in to tako zahodno kot vzhodno, v smislu: vidite, tako se pa slika v svobodnem svetu. Ironija je samo v tem, da je te velike individualiste v boju proti kolektivni umetnosti Sovjetov skrivoma podpiral prav domači kolektiv. Hec. Hec. In še ena stvar: ta argument, moj otrok bi lahko tole napackal, je pravzaprav hudo žaljiv do umetnosti otrok. In to povsem brez potrebe. Otroci slikajo resnično fine reči – seveda ne vsi in seveda ne vedno. Ampak marsikaj, kar ustvarijo, ima nesporno umetniško vrednost. Otroci imajo v sebi izjemno ustvarjalnost in dar izražanja. Potem jih pa seveda v šoli zatolčejo. Ali ne gre ravno tvoja hčerka letos prvič v šolo? Ja, in me zato prav malo stiska pri srcu. Veliko lahko razbere tisti, ki malo dalj časa primerja otroške risbe pred vstopom v šolo in po njem. Od tiste res krasne, povsem samosvoje ustvarjalnosti do vrste za vrsto naštancanih barbik. Po svoje je to zelo žalostno. Je. Ampak pravzaprav hočeš reči, da so predšolski otroci najboljši abstraktni ekspresionisti na svetu? Ha, najbrž res, ja! Dobro, podobo sva obdelala, čas je za besedo. Čas je za levo polovico, ki je, kot praviš, v zadnjih letih vskočila in te eksistencialno rešila pred stradežem. Bralci vsekakor opažamo, da postajaš čedalje močnejši tudi v besedi. Ta dvig se je začel še v dobi blogov. Nekje ob prelomu tisočletja sem svojega odprl popolnoma za hec, pravzaprav kot odziv na druge bloge. Bil sem namreč skrajno presenečen nad tem, kaj ljudje dejansko pišejo v njih. “Včeraj sem šel v šolo in tam srečal Jožeta, potem sva se malo pogovarjala, nato je zazvonil zvonec in sem šel v razred.” Kako bi lahko to kogar koli zanimalo? Ni mi dalo miru in sem odprl svoj blog. Moj prvi zapis je bil: “Sedim

Ljudje

Lifting za glasilke

Kako “auto tune” (po)skrbi, da pevci in pevke ne fušajo.

epotni ci in pevke dokazati popravv živo, boste rekli. ki v sveHja, če ne pojejo na tu šovplejbek, kot to v Las biznisa Vegasu počne prej niso nič omenjena pevka, bi novega. Ne v glasimelo to deloma še beni in ne v filmski smisel. A poudarek industriji. A teh smo je na deloma. Zakaj? bili večinoma vajeni Zaradi tehnologije, Izak Košir, predvsem na zunaseveda. Saj veste, da novinar, urednik, njosti zvezdnikov in ta napreduje hitreje, kolumnist, v zvezdnic. Tisti, ki ni- prostem času alter kot vi berete to koluste v glasbenem pomno. Zato je na voljo šminka slu, najbrž še niste že tudi “auto tune slišali za “auto tune”, live”, ki glasovne tone kljub temu pa ste zagotovo (če- popravlja simultano, torej kar prav nevede) že slišali njegovo sproti, v živo. In tega prav tako delovanje. Gre za program, ki uporabljajo številna velika imepop pevkam in pevcem poma- na. ga do točnosti. Po domače po- Pristnost in organskost tako vedano, je to tehnologija, ki iz počasi izginjata tudi s koncerše takšnih srak naredi slavčke, tnih odrov. Umikata se preza katere se nato zdi, da niso tirano spolirani produkciji, zgrešili niti eneplastiki in zaga samega tona. igrani strasti. Vse skupaj je Kaj bi na “auto zgolj iluzija, a tune” rekli stari od industrije, bluesmani, ki ki je vedno bolj so prisegali na osre dotočena improv izacijo na videz kot na in unikatnost zvok, je bilo kaj koncertne iztakega pravzakušnje? Kaj bi prav pričakovana to rekli stari ti. In kadar lepim obrazom do rockerji, ki so peli s takšnim pevskih sposobnosti ne more zanosom, da jih je nemalokrat pomagati niti najboljši učitelj zaneslo tudi zunaj točnosti, a petja, je tu “klic v sili”, ki pa so smo vsaj vedeli, da ne pojejo ga, da lahko tekmujejo s svoji- na plejbek? In vsi drugi, ki so mi mladimi konkurenti, začeli pred mikrofoni pustili znoj, uporabljati tudi že izkušenejši solze in včasih tudi kri? Najbrž glasbeniki. se danes obračajo v grobu. Ali pa jim je malo mar in si misliINSTANTNI POP jo: “Ah, otroci, saj ne veste, kaj Pred nekaj leti je, denimo, v počnete.” Ja, ti “otroci” nekoč javnost pricurljal posnetek pop ne bi opravili nobene resnejše princeske Britney Spears, ko v avdicije, kaj šele prišli do svostudiu prepeva skladbo Alien. jega albuma ali turneje. Danes Brez “auto tuna”. Zelo boleče za je drugače. Pravila v prvi vrsti ušesa in še bolj boleče za ugled postavlja kapital, glasba pa je vokalistke, ki nastopa in se pro- drugotnega pomena, šum iz fesionalno glasovno uri že od ozadja, medtem ko gledamo otroštva. Takšnih posnetkov je gibljive slike. In “auto tune” ni sicer malo morje. Čarovnik iz nič drugega kot zgolj še eno Oza je razkrinkan. Če studijski orodje, ki omogoča hitrejše in posnetki niso pristni, potem cenejše bližnjice za instantne odslej prisegam zgolj na kon- proizvode, ki se nalagajo na certe, kjer se bodo morali pev- vedno večji kup smeti.

PIŠE:

Danes je glasba drugotnega pomena, šum iz ozadja.

že dvainštirideset minut.” To je bilo vse, to je bila celotna objava. In potem sem nadaljeval tako. Kakšen je bil odziv? Presenetljivo množičen. Pravzaprav so začeli ljudje to igro igrati z mano in so mi postavljali vprašanja tipa: “Ampak ali ti RES sediš?” in “Kaj je bilo pa pred tem?”

malo leno? Pravzaprav malo neodgovorno do bralcev? Do slovenske literature? Kje pa! Danes bralci tako nimajo časa za branje. Ljudje imajo ravno kakšni dve minuti za umetnost na dan. Poleg tega je včasih bistveno težje napisati pol strani kot dve strani.

Aha, skupaj s tabo so se pognali v vrtinec ironije ... Če povem po resnici, je bilo tako luštno, da sem pri teh enostavčnicah ostal kar nekaj let. Pravzaprav si bil tviteraš pred Twitterjem. Osamljeni tviteraš v dobi blogov. V času, ko so drugi še “tripali” na odstavke, si ti že presedlal na stavke. Vizionar. Ha ha, nemara res. Dejansko sem počasi razvil neko celovito vzporedno osebnost: Kinky Toneta. Potem pa sem premaknil težišče na Facebook, kjer sem odkril slo po komentiranju aktualnih političnih dogodkov. Spontano pa je prišlo tudi pisanje kratkih zgodb. In to zelo kratkih zgodb. Neskončno sem bil fasciniran, ko sem prebral tvojo kratko zgodbo Dan potem. Zakaj? Ker sem prebral prvih sedem vrstic in bil navdušen! Že dolgo ne tako! “Uf,” sem si rekel, “če bi bila slovenska literatura vsaj pol toliko intrigantna, bi jo dejansko bral! No, pa poglejmo, kako gre naprej!” Tedaj sem doumel, da je to vse. Da je bila to celotna zgodba. Da pravzaprav sploh ne gre toliko za kratko zgodbo kot za kratek vic! Ha ha, recimo, ja. Ampak kako lahko tako galaktično dobrih sedmih vrstic ne razširiš v nekaj daljšega? Tega preprosto ne razumem. Ali ni to

Ha ha, meni nikoli! Meni pa. Ker za pol strani moraš res izluščiti bistvo, očistiti vse odvečno. Da vse spraviš v stavek ali dva, je pa že prava besedna destilacija. Ampak veš, kaj? Glede na to, da si si ob Dnevu potem takoj začel slikati neko daljšo zgodbo, je torej črtica v tebi nekaj premaknila! In jo zato štejem za zelo uspešno. Dobra poanta. Ampak zmeniva se takole: če ti v naslednjih, mmm, recimo sedmih letih tega vica ne razširiš v kaj daljšega ... Potem postane uradno moj in ga lahko recimo uporabim za začetek bestselerske znanstvenofantastične trilogije! Velja? Prav! Sprejmem tvoj izziv! Krajša različica sicer v vsakem primeru ostane meni, ha ha. S tem da zelo navijam za to, da zadevo razširiš. Bomo videli. Sedem let se ti zdi pošteno dolga doba? Ja, sedem let je zelo pošteno. Torej velja. Mimogrede, ko sva že omenila hčerkico. Včeraj sem na

Facebooku z velikim navdušenjem prebral, da si je na nočni piranski terasi zadnji dan vašega dopusta zaželela poslušati God Save the Queen od Sex Pistols ... Ha ha, na to sem bil pa ponosen, ja. Začelo se je, ko je v vrtcu slišala Bohemian Rhapsody od Queenov in so se ji zdeli tisti divji prehodi naravnost prima, tako da je pesem poslušala tudi po desetkrat na dan. Poleti je kar nekaj časa zahtevala, da si obrijem takrat še košato brado in si pustim samo brke, tako kot po njenem mnenju največji frajer med pevci, Freddie Mercury. Ha ha ha, neskončno ljubko ... No, nato sem seveda vstopil kot oče in pedagog in ji dal poslušati najprej Doorse (po izboru njene matere in moje ljubezni Urške) in na koncu še Sex Pistolse (po mojem izboru). In ob tem je zelo kmalu spoznala, da je Freddie Mercury velik frajer, da je Jim Morrison lepši, da pa je Johnny Rotten največji frajer! Očitno se v tvojem potomstvu skriva izjemen revolucionarni potencial! Tega potenciala je toliko, da ga ni treba prav nič negovati – v resnici ga moram kvečjemu malo miriti in zadrževati, ker sta moja “tamala” že tako sama od sebe dovolj divja. Hudiča, Sex Pistols pri šestih letih! Kaj bo šele pri enajstih? Ah, takrat bo prišlo do ultimativnega upora in bosta verjetno poslušala Modrijane!

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

Družbeno zavest sem razvijal že od otroštva, najprej ob vzgledu dedka, večnega borca za pravičnost, nato je bil eden od vzornikov seveda – prvotno tudi zdravnik – Che Guevara.

Simon Brežan, nevroznanstvenik DRUŽBENA NEENAKOST je glavno tveganje za zdravje, pravi strastni raziskovalec možganov in višjih duševnih funkcij oziroma sistemske, kognitivne in socialne nevroznanosti ter kompleksnih sistemov. Piše: Lili Gros Foto: Andrej Kriz

imon Brežan se zadnja leta ukvarja predvsem z raziskovanjem tako imenovanega enaktivizma znotraj kognitivne znanosti. Ni pa le strasten znanstvenik, ampak tudi družbeni aktivist. Končali ste študij medicine, a že več kot pet let ste tudi družbeni aktivist. Kdaj ste se začeli spraševati o globljih vzrokih za stanje družbe, kaj je vplivalo na vaš pogled?

V bolnem okolju je težko biti zdrav

Le med prijatelji ali bližnjimi se najde kateri, ki pravi, da ga je škoda za politiko. Družbeno zavest sem razvijal že od otroštva, najprej ob vzgledu dedka, večnega borca za pravičnost, nato je bil eden od vzornikov seveda – prvotno tudi zdravnik – Che Guevara. Potem sem po lastnih izkušnjah vse bolj opažal, da ljudi ne moreš zdraviti zares učinkovito, če je družba bolna, in da je treba delovati na sistemski ravni, če želimo zares kaj spremeniti. Komentarjev kolegov na to temo nimam veliko niti se s tem ne obremenjujem – le

med prijatelji ali bližnjimi se najde kateri, ki pravi: “Škoda te je za politiko (smeh).” Kljub temu me seveda zanima tudi klinično delo, ki ga nikdar nisem opustil, saj se name obrača vedno več ljudi, ki jih sistem tako ali drugače ne obravnava optimalno ali pa gre za zapletene diagnostične uganke, ki so mi v poseben izziv. Zato vedno bolj razmišljam, da bi ustanovil timski diagnostični center po še enem, tokrat fikcijskem vzorniku, dr. Housu (smeh). To je namreč veliko sivo območje slovenskega zdravstva – pomanjkanje vertikalne in horizontalne koordinacije med specialisti in družinskimi zdravniki ter celostne obravnave bolnikov. S tem je povezano tudi pomanjkanje sistemov varnosti in kakovostne obravnave bolnikov, vključno z mehanizmi nadzora in sankcij. V zadnjem desetletju je v Sloveniji – v svetu pa je bilo že prej – opaziti močan porast zanimanja tudi splošne javnosti za možgane. Vse več je člankov, ki poročajo o dosežkih nevroznanosti, ustanavljajo se novi interdisciplinarni študijski programi. Čemu pripisujete to “nevrofascinacijo”? Rad bi mislil, da je glavnina tega le posledica povečanja raziskovalne žilice človeštva (smeh). Dejansko pa je zaradi razvoja novih funkcijsko-slikovnih tehnologij in s tem zanimivega prikazovanja delovanja živih možganov v stvarnem času napredek nevroznanosti zadnjih nekaj

Ljudje

deset let večji kot prej v celotni zgodovini, kar nujno odmeva. Svojo vlogo igrajo tudi internetna doba, medijsko zanimanje in potenciranje, pa tudi piar same znanosti, ki se bojuje za sredstva. Vedno večji je tudi pritisk možganskih in duševnih bolezni, te so pogosto posledica družbene patologije in demografskih sprememb, ki sprožajo tako zanimanje javnosti kot tudi, žal, interese raznih korporacij po kovanju dobička na ta račun. Ali je mogoče človekova psihološka izkustva in potencialne motnje pojasniti (zgolj) s sklicevanjem na možgane oziroma t. i. kemično neravnovesje? Vsekakor je veliko nevroloških dokazov, ki kažejo, da če se ciljno spremeni biologija oziroma fiziologija, se relativno predvidljivo spremenita tudi vedenje in funkcija, saj obstajata med področji možganov delitev dela in specializacija. A to, da je vse mogoče razložiti npr. s pomanjkanjem serotonina pri depresiji, vsekakor ni celotna zgodba, tu gre za hude poenostavitve, empirično nepreverjene. Um je torej treba razumeti kot kompleksen sistem interakcij med možgani, telesom in okoljem, najprej že v samih možganih. A lahko je patološko tudi okolje, kar se nato tudi prezrcali povratno skozi um nazaj na možgane in telo.

rih študijah tako, da je vnos nezdrave hrane z veliko enostavnimi sladkorji povezan z nekajkrat večjim tveganjem za duševne motnje te osebe v kasnejših letih; lahko si torej mislimo, kako so pomembni šele vsi različni vplivi v zmnožku interakcij. Zato bi morali veliko bolj – kot družba – skrbeti za celostno vzgojo, ozaveščanje, spodbude in sistemsko-strukturne pogoje za blagostanje nosečnic, družin, otrok, vključno s sistematičnim izobraževanjem za zdravo starševstvo.

Družbeno neenakost, ki se v neoliberalnem kapitalizmu le še povečuje, bi morali razglasiti za enega glavnih dejavnikov tveganja za zdravje.”

Možgani se pri zarodku razvijajo nekje od tretjega meseca dalje. Kaj dejansko se z njimi dogaja do poroda? Ali lahko zaznavajo delovanje mame in okolico? Na razvoj možganov sicer vedno vpliva kombinacija prirojenih lastnosti in vplivov okolja, v zgodnjih obdobjih razvoja pa je živčni sistem še posebej plastičen, dinamičen, občutljiv – nasprotno je pri starejših, kjer je bolj robusten, celo tog. Le za ilustracijo: že sama vrsta prehrane nosečnice lahko na primer vpliva po nekate-

Koliko je z ustrezno prehrano in zdravim življenjskim slogom dejansko mogoče vplivati na razvoj možganov, glede na to, da se vse življenje ustvarjajo nove možganske povezave? Gre za preplet genskih predispozicij in okolja – posebej so pomembna kritična obdobja razvoja v otroštvu, kvalitativne spremembe omenjenih vzorcev povezav pa se dogajajo vse življenje – a zunanje okolje večinoma odloča o tem, v katero smer bodo šle te spremembe. Pri patologijah oz. zločinskih deliktih je problem ta, da (pre)frontalna možganska skorja pri teh ljudeh ne deluje optimalno. Bistvo raznolikosti med ljudmi pa ni toliko v zgradbi niti velikosti možganov, ampak v njihovem delovanju, kjer gre za kvalitativne razlike povezav živčnih celic in vzorcev, po katerih se pretakajo informacije. Vendar pozor – večine zla v družbi ne povzroči peščica s tovrstno psihiatrično patologijo, pač pa socialni/strukturni kontekst okolja, situacijski pritiski, “pravila igre”, ki lahko povzročijo, da tudi pred-

“Različni tipi meditativnih tehnik in različna miselna prepričanja so glede na raziskave vplivali na razlike v izražanju genov za delovanje imunskega sistema. No, tisti, ki smo bolj usmerjeni v višje cilje in kolektivno, naj bi imeli po teh raziskavah boljši imunski sistem.”

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

hodno “dobri” oz. psihološko povsem normalni ljudje – če se znajdejo v tem kontekstu (npr. v vojni ali na delovnih mestih) – začnejo izvajati slaba, zla dejanja. Že pred nekaj tisoč leti so kitajski zdravniki ugotovili, da sta glava in telo dvosmerno povezana s sistemom meridijanov in stimuliranje enega dela lahko vpliva na drug del v telesu. Kakšen je pogled znanosti in medicine na povezave med možgani oziroma umom in telesom ter morebitne učinke na zdravje? V zadnjih letih se vedno bolj raziskujejo vloge vzajemnih povezav možganov z imunskim, hormonskim, avtonomnim in gastroenterološkim sistemom, poleg tega tudi povezave in usklajevanja različnih fizioloških ritmov. Spoznanja pritrjujejo temu, da so lahko tu v igri pomembni učinki na počutje, zdravje – na primer različni tipi meditativnih tehnik ali različna miselna prepričanja (npr. hedonski individualizem in mentalna usmerjenost na višji smisel) so glede na raziskave vplivali na razlike v izražanju genov za delovanje imunskega sistema. No, tisti, ki smo bolj usmerjeni v višje cilje in kolektivno, naj bi imeli po teh raziskavah boljši imunski sistem (smeh).

diskriminacija, hierarhija, represija – zato je kapitalizem oz. vsak avtoritarni hierarhični sistem patološki in škodljiv! Po raziskavah uglednega epidemiologa dr. R. Wilkinsona je zdaj tudi empirično dokazano, da večja ko je družbena neenakost, slabši so kazalniki javnega zdravja, več je kroničnih bolezni, krajša je življenjska doba in podobno – zato bi morali družbeno neenakost, ki se v neoliberalnem kapitalizmu le še povečuje, vsi skupaj, posebej tudi zdravniška stroka, razglasiti za enega glavnih dejavnikov tveganja za zdravje in se bojevati proti njej. To je naša etična in strokovna dolžnost. Možgani so izjemno zapleten sistem nelinearnih omrežij in kar sama po sebi se vzpostavlja primerjava z družbo, ki je tudi kompleksen sistem raznovrstnih omrežij najrazličnejših odnosov. Kako bi lahko vedenje o delovanju možganov uporabili za razmišljanje o optimalni organizaciji družbe? Nedavno umrli znani nevrolog Sacks je dejal: “Možgani so kot orkester brez dirigenta.” Temu sam dodajam: tudi družba lahko deluje kot urejen, samoorganiziran or-

nih vzvodov soodločanja, saj namesto nas odločajo “predstavniki” – stranke in kapital, ki vedno znova prekršijo svoje obljube. Poleg tega same gospodarske razmere silijo mnogo ljudi v boj za golo preživetje, hkrati tudi na delovnih mestih velja enaka logika hierarhije, hudega izkoriščanja, mobinga, strahu pred izgubo službe itd. To potem vodi še v depresije, eksistencialno tesnobo, bolezni, kar pomeni še dodatno kastracijo političnega potenciala v ljudeh in hkrati dodatno odtujenost od sebe, soljudi, destrukcijo medčloveških odnosov. Problem je bil tudi, da ni bilo resne alternativne družbeno-politične organizacije, na katero bi se bili lahko prej apatični ali neopredeljeni sploh naslonili, zato smo se sami lotili podviga izgradnje nove levice, ki pa je tudi žal zašel v notranje težave, kakor da ne bi bile že zunanje ovire dovolj.

mokracije, ki ustvarja svojo lastno glasbo, in to takšno, na katero pleše velika večina (smeh) in ki zares ustreza pristnim potrebam večine. Zakaj med odločevalci skoraj ni najti ljudi, ki bi razmišljali kot vi oziroma vsi tisti, ki delujete v progresivnih skupinah in gibanjih? Kaj je narobe s politiki? Problem je spet večplasten. Po eni strani nekateri že vstopajo v politiko s prikritimi osebnimi motivacijami, ki so vse kaj drugega kot boj za skupno dobro. Mnoge pa nova struktura – okolje “pogoltne” in se spremenijo šele potem, ko so pač vrženi v kolesje realpolitike, a niso dovolj trdni in načelni, da bi lahko bili proti temu odporni, ljudstvo pa tudi nima možnosti odpoklica. Potem imate še tretjo raven, da zaradi upravičene vsesplošne slike o zamazanosti realpolitike vlada negativna kadrovska selekcija. Vse to pa je žal pričakovano, kajti v tem sistemu kapitaliz-

Ni novega sveta brez novega človeka in hkrati ni novega človeka brez novega sveta.”

Kako lahko torej okolje sooblikuje možgane in koliko vpliva na naše duševno in telesno zdravje? Okolje oz. celoten družbeno-ekonomsko-politični sistem deluje na možgane po podobnih zakonitostih nevroplastičnosti in povezav med umom, možgani in telesom, kot sem jih opisoval prej. Glavni negativni mehanizem v ozadju je kronični stres na podlagi percepcij in dogajanja v stvarnosti, ki s preveč kortizola nato škodi tako duševno kot telesno. Taka situacija pa se, znanstveno dokazano, razvije v družbenih razmerah, kjer vladajo družbena neenakost, revščina, izkoriščanje, negotovost, strah, izključenost,

kester brez dirigenta, učinkovito in skladno, če vanjo vnesemo nova horizontalno demokratična univerzalna pravila igre in njihovo dosledno izvajanje s kontrolnimi zankami in varovalkami. Pomembna poanta je to, da tudi tu ni potrebe po osrednjem nadzornem “dirigentu” v smislu centralizirane piramidne strukture oblasti, pač pa je lahko vse v sistemu enakopravnih povezav, povratnih zank, sodelovanja, učeče se horizontalne avtentične de-

“Problem apatije je spet pričakovana logična posledica sistema, ki ljudem ne daje stvarnih možnosti formalnih vzvodov soodločanja, saj namesto nas odločajo “predstavniki” – stranke in kapital, ki vedno znova prekršijo svoje obljube.”

ma in lažne demokracije je logično, da bo velika večina “sprogramirana” z načeli, kakor jih uči in vceplja sistem, po znanem sloganu: “Svet, ki ga vidimo, je svet, v katerega so nas naučili verjeti!” Le peščici, napredni manjšini, se je v zgodovini po tem ali onem spletu okoliščin uspelo toliko izvzeti iz obstoječega stanja, da je lahko, če je le bila dobro organizirana, kredibilna in ustvarjalna, izpeljala korenite spremembe, pa še te so se kasneje prevečkrat izrodile. Kajti ni bilo dovolj varovalk in zavedanja, da se v vsako novo že nujno prenese seme zla starega. Ni novega sveta brez novega človeka in hkrati ni novega človeka brez novega sveta. Zdi se, da je družba zašla v splošno apatijo glede sodelovanja pri skupnih zadevah. Je takšno stanje mogoče pripisati tudi evolucijskim spremembam možganov ali je to predvsem posledica “izgona družbenih možganov”? Problem apatije je spet pričakovana logična posledica sistema, ki ljudem ne daje stvarnih možnosti formal-

“Zlo v družbi povzročajo situacijski pritiski, in “pravila igre” okolja.” Kaj je torej treba po vašem mnenju storiti, da bi nam bilo bolje? Začeti oz. nadaljevati je treba povezovanje progresivne manjšine, ki lahko, če je dobro organizirana in prepričljiva, doseže tudi nemogoče. Tudi s tem, ko sama vzpostavlja vzporedne svetove, prostore novega skupnega, novih oaz nekapitalistične svobode, ki pa se morajo nato krovno povezati, sodelovati, da bi lahko prevzeli vajeti državnega odločanja v svoje roke, s podporo, četudi vsaj pasivno, velike večine vseh zatiranih in izkoriščanih, izključenih. Raziskave socialne psihologije kažejo, da je za uspeh družbenih gibanj včasih še bolj kot sam program, vizija in organiziranost pomembno vzbujanje pozitivnih, pristnih čustev, upanja in predvsem realnega zaupanja pri ljudeh, občutka, da so oziroma bodo nosilci sprememb svoje vizije zares zmožni uresničiti.

Ljudje

Zapustiti Slovenijo

POSTOJNSKA JAMA mogoče ni tisto, po čemer si nas bodo zapomnili.

oleti se ob da se jih znebimo večerih večin ob tem še malo krat vračam zagrenimo južnim v Ljubljano sosedom življenje ... po avtocesti mimo JeAmpak bojim se, da senic in letos sem lahne gre za to. Bojim ko občudoval kolono, se, da gre za navaki se je na drugi stradno pišmeuhovstvo ni napletla od karaveč tistih, ki bi moTadej Golob, vanškega predora do rali biti udeleženi veličastnih štirinajst novinar in pisatelj, pri tem, pa pač niso. kilometrov oziroma znan po intervjujih, Policije najprej. romanih in skoraj do Lesc. Ljudi, ki Pred vsakršnim zabiografijah, ter slonijo na avtomobičetkom kolone, kaalpinist lih, se sprehajajo med kšnih 500 metrov njimi, obupujejo, se jepred njim, se svezijo, brezvoljno zrejo skozi ve- tlika ne preveč vpadljiva tabla, trobranska stekla ... s pogledom ki opozarja, da stvari spredaj na Acroni, Podmežaklo, Spar in ne tečejo najbolj gladko – in to kar je še drugih naravnih lepot je vse. Nobenih mož v modrem Jesenic, če imajo srečo, da so že nisem opazil, ki bi skušali storinad njimi. Dvoje mi ob tem ne ti kar koli, četudi z zaporo preugre iz glave. smeriti promet s ceste, na kateri Ko sedem v avto, prižgem radio, čaka ljudi nekajurna kalvarija. ki me, če je kje kak zastoj, še kar Potem Darsa. Tabla je najbrž ažurno obvesti o njem, sicer pa njihova, in to je očitno vse. Da poletje je, turisti so, in preden bi komu padlo na pamet poslati grem na pot, se pač malo poza- nekaj študentov na bencinske nimam, kje se je servise ob cestah, napravil kak zaki peljejo do jesemašek. Prepričan niške črne luknje, sem, da premorejo z letaki, naj ljudje, karavani nemških za božjo voljo, ne prikoličarjev to rinejo proti Karanapravo, in ne dvowankentunnelu, mim, da ne bi bili bi bilo že preveč ali do zob oboroženi kaj? še z vso mogočo In Slovenske turinaprednejšo tehstične organizacinologijo. Jim pametni telefon ni je. Vem, da ni ona kriva za zamogel dojaviti, da se v avgustu stoj, a če se v državi nabere za mogoče ne bi bilo najbolje zapo- nekaj kilometrov jeznih tujcev diti proti najdaljši luknji v Kara- na dan, potem bi moral nekdo, vankah? Da bi bilo bolje pred Je- ki tam prejema plačo, trzniti, senicami zaviti ven, se odpeljati opraviti nekaj klicev, zbobnati mimo Rateč do Trbiža in od tam na kup kakšnega ministra in do avstrijske avtoceste, ki pelje šefa policije in celo zunanjega naravnost v München? Vzelo ministra, naj povedo onim na bi jim pol ure namesto ... No- drugi strani luknje, naj se nečem vedeti, koliko so jih ubožci hajo zafrkavati in gnjaviti ljudi preživeli na zadnjih kilometrih s prikolicami, ker to, prvič, ni Slovenije. človeško in, drugič, je neumno. V nobenem od tistih wohnwaNAVADNO PIŠMEUHOVSTVO gnov ne bodo našli beguncev. Druga stvar, na katero sem po- In če vse to odpove, poslati vsaj mislil ob tem, je bila ta, da teh nekaj študentov s plastenkami ljudi zelo verjetno ne bo več k vode in s kakšnim letakom, ki nam. V redu, večina jih je tako bi pojasnil neprijetnost in s kapočitnikovala na Hrvaškem in terim bi si lahko, če bi bilo trena naših cestah samo delala ba, med betonskima koritoma, gnečo, in če je to del strategije, ki ločita pasova ... Saj veste, kaj.

PIŠE:

Teh ljudi zelo verjetno ne bo več k nam.

Duševno zdravje

Manj samomorov na vzhodu Evrope

10. SEPTEMBER velja za svetovni dan preprečevanja samomora, za dan, ko ozaveščanje o tej temi doseže vrhunec. Piše: Žiga Valetič

oročanje o samomorih je vselej bridko, kljub temu pa imamo, zgodovinsko gledano, tudi nekaj razlogov za optimizem. Od sredine 80. let je samomorilni količnik v Sloveniji v upadu, zato bi veljalo pogledati, kaj je vzrok za to. Ali kot bi rekli črnohumorni zabavljači iz legendarne skupine Monty Python: “Vedno poglejmo tudi svetlo plat smrti.”

RAZKROJ KRIVULJE J

100.000 prebivalcev), z blagimi nihanji pa se je nižal vse do leta 2014, ko je dosegel vrednost 18,8. Ta je še vedno večja od svetovnega povprečja, ki naj bi bilo nekje okrog 16, poleg tega se je lani število tovrstnih tragičnih smrti pri nas spet nekoliko povečalo (s 388 na 425). Toda dolgoročni trend je spodbuden.

žavah vzhodnega bloka se je zmanjševalo, ljudje so dobili več svobode potovanja, branja in političnega (ne)mišljenja. Narodni ponos, ki je bil v sovjetskem, pa tudi v jugoslovanskem socializmu tabuiziran, je dobil krila, prevelika krila. In če se je nekaj časa zdelo, da se bo v nov vzhodnoevropski pluralizem preslikala tradicionalna ameriška bipolarnost kapitalistične levice in desnice, se je politični spekter marsikje razdelil na troje. V Sloveniji so iz množičnih protestov v zimi 2012/2013 izšle tri konceptualno različne smeri – nova levica, radikalna sredina in stara desnica –, zato naj bi vsak državljan in državljanka v parlamentu imela svojega zastopnika (vsaj v teoriji). Nekaj manj frustracij res lahko pripišemo poplavi osamosvojitev od nekdanjih središč moči (Moskva, Beograd), toda politika še zdaleč ni zadostno orodje za tolmačenje skrajno subjektivnega pojava, kakršen je samomor. V ameriški vojski zaradi njega umre več vojakov kot na bojiščih. V državah z močno versko pripadnostjo samomorilna

V širšem bi lahko rekli, da je narod nekoliko bolj “zadet”, s tem pa, vsaj delno, tudi odvisen od drage farmakologije, ki seveda beleži dobičke.

Tako imenovana krivulja J na zemljevidu Evrope povezuje države in regije, ki so bile tradicionalno bolj obremenjene s samomorom in so imele nadpovprečno visoke samomorilne količnike. Na sprednjem repu črke J, ki povezuje Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko in Madžarsko, leži tudi Slovenija, podatki za regijo in svet pa kažejo, da izrazitost te navidezne krivulje bledi. Med letoma 1985 in 1994 je slovenski samomorilni količnik znašal 31 (samomorov na

SO VZROKI POLITIČNE NARAVE?

Deloma gotovo. Naštete države, z izjemo Finske, so z mehko revolucijo dobile demokracijo, trgovska središča, obilje izbire in prosti trg – veliko tega na dolgoročni račun naravnega okolja in na kredit prihodnjih rodov. Toda nekdanje pomanjkanje v dr-

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

statistika ni zanesljiva, saj številnih samomorov zaradi tabuja in družinske stigme ne razglasijo za samomore. Islamska država je tako rekoč država izurjenih samomorilcev. In seznam družbenih vidikov samomora se lahko nadaljuje in nadaljuje, toda upoštevati je treba tudi, da gre pri vsakem posameznem primeru najprej za osebno tragedijo, ki šele v drugem koraku zadeva družino, družbo ali politiko.

VEČJA OZAVEŠČENOST O DUŠEVNIH TEŽAVAH

Slovenski strokovnjaki pripisujejo zmanjšanje števila samomorov predvsem večjemu ozaveščanju o tej problematiki v zadnjih petnajstih letih. Najodmevnejši tovrstni projekt je bil obliko-

vanje novinarskih smernic za poročanje o samomorih, pri čemer so sodelovali vsi ključni institucionalni predstavniki. Raziskave so pokazale, da poročanje o samomoru vzbuja posnemanje konkretne oblike smrti, toda če je poročanje senzibilno, sestavljeno z mislijo na žalujoče svojce in upošteva tragično razsežnost dogodka, je tega posnemanja manj. Na drugi strani pa – če se poročanju o samomoru znane osebe izognemo, s tem ustvarimo škodljiv tabu in možnost, da dogodek pride v roke tračarskim medijem, ki jih bo zanimal goli zaslužek. Nekaj podobnega se je zgodilo ob smrti nekdanjega smučarskega asa Borisa Strela. Še bolj v napačno smer so šle stvari ob razvpiti smrti mariborskega ravnatelja. Novinarska Slovenija se je bila primorana zamisliti in zaradi hitrega in kakovostnega odziva Slovenskega centra za raziskovanje samomora so omenjene smernice končno vzbudile zasluženo pozornost. Po tem dogodku je poročanje o samomoru postalo manj rumeno, članki so vključevali telefonske številke za pomoč v stiski, naslovi pa so postali manj senzacionalistični. Omenjeni center vodi prof. Diego De Leo, ki je bil tudi med pobudniki svetovnega dneva za preprečevanje samomora.

MALI NEVLADNIKI PREMIKAJO GORE

K ozaveščenosti so ogromno pripomogle tudi nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki so se – svojim uporabnikom na voljo – postavile med zahtevno stvarnost svobodnega življenja in sistem psihiatričnega zdravljenja. Organizacije, kot so Ozara, Šent, Altra in druge, omogočajo nekajletno bivanje ljudem, ki se učijo živeti in preživeti s specifično izraženo duševno težavo: depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo, osebnostno motnjo itd. Projekti, ki jih izvajajo vsak dan (na primer dnevni centri za druženje), ter občasne medijske akcije (izdajanje knjig) in prireditve so v letih neumornega, pogosto tudi prostovoljskega dela obrodili številne sadove glede destigmatizacije duševnih težav, proti ka-

terim, ob nesrečno zasukanih življenjskih okoliščinah, ni odporen nihče. Potem so tu še številne telefonske linije za pomoč v duševni stiski, ki so se razmahnile v 90. letih prejšnjega stoletja. V teh dneh, denimo, mineva dvajset let od registracije društva Samarijan, v katerem se šolajo in pomagajo številne prostovoljke in prostovoljci.

FARMAKOLOGIJA, PSIHIATRIJA, SNOVI

Upad samomorov lahko povežemo tudi s skokovito rastjo vsesplošne rabe antidepresivov. To je po eni strani dobro, po drugi strani pa vzbuja resno skrb. Od leta 2008 do 2014 se je število receptov za antidepresive povečalo za petino, vedno pogosteje jih predpisujejo otrokom in mladostnikom. Tudi mladostniških psihiatrov primanjkuje, zato se je izobraževalni sistem usmeril v ponovno vzpostavitev regionalne mreže timov za duševno zdravje otrok. Pred nekaj leti je bilo število samomorov – kljub povprečnemu upadanju količnika v celotnem prebivalstvu – kritično ravno v mladostniški starostni skupini, medtem ko zadnje čase število samomorov narašča pri starostnikih. Pomoč s tabletami je mnogokrat nujna in neizogibna, saj so akutna depresivna stanja v kombinaciji s pretiranim uživanjem alkohola zaslužna za največji delež samomorov. Toda vsi se zavedajo, da zdravila sama po sebi ne zdravijo. Za resnično duševno okrevanje v primerih, ko je to sploh mogoče, tablete niso dovolj. Psihiatri so preobremenjeni, psihoterapija pa se pravno šele ureja. Kakovostne terapije so povezane s stroški in nemalokrat se sprevržejo v čisti prestiž. Statistike kažejo, da psihiatri predpišejo vsega tretjino antidepresivov in še manj anksiolitikov, kar pomeni, da več kot polovico vseh tablet predpišejo splošni in družinski zdravniki. V

Tetovaža podpičja je postala svetovni grafični simbol preprečevanja samomora.

širšem bi lahko rekli, da je narod nekoliko bolj “zadet”, s tem pa, vsaj delno, tudi odvisen od drage farmakologije, ki seveda beleži dobičke. Zaradi tesne povezanosti samomora z alkoholizmom so strokovnjaki tudi mnenja, da je k zmanjšanju števila samomorov prispevala tudi bolj premišljena alkoholna politika.

VPLIV DRUŽBENIH OMREŽIJ

Tako na Inštitutu za varovanje zdravja kot v Slovenskem centru za raziskovanje samomora povedo, da mednarodne raziskave kažejo na pozitiven trend zmanjšanega suicidalnega ravnanja v povezavi z rabo družbenih omrežij. Svetovni splet seveda skriva mnoge pasti in nekatere zgodbe o zlorabi družbenih omrežij so strašljive, toda ob pazljivi, ozaveščeni in dostojni komunikaciji nam nekatera od teh orodij omogočajo dober in tudi zanesljiv način medsebojnega povezovanja. Nemalokrat se dobri virtualni stiki prenesejo tudi v resnično življenje, predvsem pa naj bi bila družbena omrežja solidno orožje za premagovanje osamljenosti.

SLOVENIJA S PODPIČJEM ALI TA ZGODBA SE NADALJUJE

Svetovni grafični simbol preprečevanja samomora je podpičje, ki si ga ljudje po navadi tetovirajo na podlaket, nogo ali vrat. Podpičje simbolizira možnost, da bi se stavek končal, toda ne konča se; tudi življenje bi se lahko končalo, a so iz možnosti za nadaljevanje zasijali nov pomen, nova vrednost, novo upanje. Pokojni dr. Andrej Marušič, eden najvidnejših slovenskih suicidologov,

Ključne poljudnoznanstvene knjige za razumevanje samomora v Sloveniji

po katerem se imenuje raziskovalni inštitut Univerze na Primorskem, je pred leti souredil zbornik Slovenija s samomorom ali brez. Takrat je samomor pri nas naredilo 600 ljudi na leto. Ne samo, da samomora nikoli ne bomo izkoreninili, temveč ga kot skrajno možnost za smrt niti nima pomena obsojati; če ljudje ne bi imeli fizične možnosti, da bi ga izpeljali, potem tega tudi ne bi storili. Samomor je izjemno težko izpeljati. Na vsak dokončani samomor se zgodi več kot deset poskusov samomora, in čeprav poskuša narediti

Število samomorov upada v povezavi z rabo družbenih omrežij. samomor trikrat več žensk kakor moških, je na koncu 80 odstotkov samomorilcev moških. Samomora torej ne preprečujemo, ker se ga “ne bi smelo storiti”, temveč zato, ker gre za tragedijo – preprečevanje tragedije pa je vzgib temeljne človečnosti. Morda je tudi majhna Slovenija ponekod postavila podpičje. Megalomanske ideje o balkanski Švici in svetilniku Evrope so klavrno propadle, na drugi strani pa nas iz leta v leto presenečajo mednarodne raziskave, po katerih sodimo med najmirnejše in najmanj ekonomsko diferencirane države. Zadovoljujemo se z drobnimi stvarmi, na primer s sijajno olimpijsko statistiko o osvojenih medaljah na število prebivalstva; kar morda ni slabo, saj veste, “kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden” in “velika sreča je sestavljena iz drobnih radosti”. Toda če bomo želeli, da se optimistični trend nadaljuje, bo treba o samomoru še naprej govoriti, tudi v smereh, ki smo jih do zdaj vztrajno zapostavljali. Eden od prihodnjih izzivov, ki bi moral nujno priti v družbeno razpravo in dočakati politični odmev, je tudi prostovoljna smrt iz zdravstvenih razlogov. Evtanazija. Pogovor o samomoru ne bi smel biti tabu.

Ljudje

(NE)USPEŠNE ŽENSKE

Dobiček je moškega spola

PO SVETU sedi v parlamentu le 22 odstotkov žensk, leta 2015 je bilo na položajih predsednice vlade in predsednice države skupaj le 22 žensk. Piše: Mirna Berberović

odobno kot v politiki je tudi v gospodarstvu odstotek žensk v vodstvih podjetij majhen, pri čemer je poseben alarm sprožilo poročilo Fortune 500 o 500 najuspešnejših podjetjih v ZDA – med njimi so le štirje odstotki tistih, ki jih vodijo ženske.

NAVIDEZNI SPEKTAKEL

Danes se na Zahodu, kjer se povečuje zavest o neformalnih ovirah za ženske na vodilnih položajih, kažejo težnje po dejanski in ne samo načelni enakosti. V ZDA, na primer, prva demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton v kampanji skuša igrati prav na svojo ženskost in biti tako vzor ženskam, ki si želijo priti na visok položaj, ne da bi bilo treba pri tem “postati moški”. V gospodarstvu so bile v zadnjih letih organizirane številne kampanje in vzpostavljeni različni mehanizmi in skladi, ki spodbujajo žensko podjetništvo. Oglašuje se uspeh podjetij s spolno uravnoteženimi odbori, priča smo spektakularnemu poročanju o ženskih vodjah, v uglednih poslovnih revijah, kot

sta Forbes in Fortune, pišejo o neizmernih finančnih uspehih žensko vodenih podjetij, ki naj bi trikratno presegala dobičke tistih z moškim vodstvom.

DELAJO NA “NAPAČNIH“ PODROČJIH

Toda zakaj potem na najvišjih družbenih položajih v resnici ni več žensk? Odgovor se zagotovo skriva tudi v tem, da ženske veliko pogosteje delujejo in se zaposlujejo v neprofitno usmerjenih dejavnostih, kot so na primer kultura ter javni in nevladni sektor. To pa so področja, na katerih ni veliko kapitala, zato je tam manj moči in tudi družbenega ugleda.

vljenost na sodelovanje. Poudarja, da so ženske manj kot moški nagnjene h klasičnemu vodenju po načelu ukazovanja in nadzora. Eagly je raziskovala tudi vrednote moških in ženskih vodij, ki jih lahko razumemo kot rezultat različne vzgoje moških in žensk, tako od staršev kot tudi države in medijev. Ugotavlja, da so ženske vodje, veliko bolj kot moški, poudarjale dobre odnose med ljudmi, s katerimi delajo in sodelujejo, splošno dobrobit v smislu razumevanja, upoštevanja in tolerance vseh ljudi in tudi skrb za naravo.

Ženske so manj nagnjene h klasičnemu vodenju po načelu ukazovanja in nadzora. SO PREPROSTO PRIJAZNEJŠE

Ameriška raziskovalka Alice H. Eagly, ki že vrsto let raziskuje t. i. moške in ženske sloge vodenja, pravi, da so te razlike majhne. Pa vendar je mogoče pri ženskih vodjah ugotoviti večjo stopnjo demokratičnosti in participacije v vodenju ter večjo pripra-

PRINAŠAJO PREMALO DOBIČKA

Omenjena raziskava pa prinaša še eno pomembno spoznanje. Eagly namreč razkrije, da kljub pogostemu poročanju ameriških revij o finančnih uspehih žensko vodenih podjetij novejše, strokovno podprte raziskave kažejo, da tovrstnih blagodejnih učinkov žensk na dobiček v praksi po navadi ni. Brez obljube dobička v svetu, kjer je ta najvišja vrednota in cilj, žensk na vodilnih položajih torej še nekaj časa ne bo prav veliko. Čeprav vse drugo kaže, da to počnejo bolje.

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

Giulio Bonazzi

Če nočete naše zgodbe, potem pač ne bo nič z econylom! pogovor z lastnikom skupine Aquafil, kemičnih tovarn po svetu, ki se ukvarjajo s proizvodnjo nitk za tekstilno industrijo in za industrijo izdelovanja preprog.

Piše: Tadej Golob

red 23 leti si je za prodor na tuje trge izbral ljubljanski Julon, ki bi ga brez tega nakupa najbrž čakal stečaj. Danes je Julon, ki se je medtem preimenoval v Aquafil Slovenija, cvetoče podjetje, v katerem edini na svetu reciklirajo najlon 6 in ga prodajajo naprej kot econyl. Ta je tako zaželen, da ga boste v kratkem našli tudi v slovitih leviskah. Zakaj ste za širitev podjetja na tuje trge izbrali prav to podjetje? Domnevam, da to ni bila edina kemična tovarna, ki bi bila na voljo? Imate prav, ni bila edina kemična tovarna, ki bi jo lahko kupili. Po padcu Berlinskega zidu smo obiskali mnoge v Vzhodni Evropi, toda vse so bile velike, prevelike za nas, z več tisoč zaposlenimi. Takrat smo zaposlovali 1200, mogoče 1300 delavcev in ni se nam zdelo najprimernejše kupiti podjetje z več tisoč zaposlenimi in jih potem večino vreči na cesto. To je bil prvi argument za Julon. Drugi je bil ta, da je bila Slovenija daleč najrazvitejša med srednje- in vzhodnoevropskimi državami, kulturna, z izobraženimi ljudmi, ki so govorili angleško bolje kot takrat mi. Zato smo izbrali Julon kot nekakšno preizkusno podjetje za naš preboj na tuje in zato tudi porabili veliko časa in energije, da smo prišli do njega.

Kako dobro ste poznali podjetje, preden ste se odločili za nakup? Kaj vam je dajalo upanje, da bi lahko Julon postal uspešna tovarna? Julon je bil naš tekmec. Imeli smo stranke, ki so kupovale pri nas in tudi pri Julonu. Zanj smo se zanimali še pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1991. Sam sem ga prvič obiskal leta 1988, ko je Jugoslavija seveda še obstajala. Takrat smo preučevali možnosti nakupa, ki pa žal niso bile uresničljive. Sem pa takrat prvič obiskal tovarno, se sestal z ljudmi, ki so delali v njej, in spoznal, da premore dobro upravljavsko ekipo, še kar moderno infrastrukturo, in tega nisem pozabil, ko so postali časi ugodnejši za našo zamisel. Je bilo težko spremeniti razmišljanje, prilagoditi kulturo dela zaposlenih v Julonu novim razmeram? Najprej bi rad povedal tole: na začetku nismo odpustili niti enega samega delavca, se je pa od nas poslovilo kar nekaj vodilnih delavcev, ki se v novem Julonu niso več počutili udobno ali pa so kje drugje dobili boljše ponudbe. Ena od prvih potez, ki sva jo naredila z Edijem Krausom ob prevzemu tovarne, je bila ta, da sva obiskala univerzo v Ljubljani, ker sva takoj spoznala, da bo za vpeljavo vrednot podjetja in za učenje teh najboljše, če ustvariva novo generacijo menedžmenta in začneva pri generaciji, ki je pravkar končala študij ali pa je tik pred tem. Poiskala sva nekaj

doktorjev znanosti, nekaj diplomantov, zaposlila nekaj ljudi z univerze in največji del teh, ki danes vodijo podjetje, je rezultat te naložbe, ki se je začela spomladi leta 1995, ko smo postali lastniki podjetja. S starejšo generacijo vodilnih v Julonu je bilo nekaj težje, ker je bil ugled Italijanov in italijanskih podjetij precej manjši od kakšnih Švicarjev ali Nemcev. Za Italijane velja, da se znajo dobro zabavati, delati pa ne, vendar sam sodim med tiste srečneže, ki poznajo delavne in sposobne ljudi tako v Italiji kot Sloveniji. Ko so vodilni v Julonu in tudi navadni delavci videli, kako trdo delajo moji zaposleni, so se hitro pomirili. V Ljubljano ste se celo preselili v tistih prvih letih, pa mesto takrat ni bilo takšno, kot je danes. Je bilo težko sprejeti to odločitev? Hja, takrat sem bil mlad. Saj sem še danes, ampak vendarle malo manj mlad, kot sem bil pred 23 leti. Morate razumeti, da sem se poročil leta 1993, dve leti in pol prej, preden smo kupili Julon. Z ženo sva dobila dva otroka, ki sta še zmeraj hodila v vrtec, no, vsaj starejši, mlajši je bil star šele šest mesecev

in je bil doma. Ampak žena je preprosto rekla: »V redu, če moraš v Slovenijo, sem pripravljena oditi s teboj.« Oba sva na to gledala kot na svojevrstno pustolovščino in včasih se res ni bilo lahko vključiti med domače prebivalce. Ti so se nama vedno zdeli prijazni, pripravljeni pomagati, ampak če si šel ven, na večerjo s parom, je še šlo, če pa sta se med dvajsetimi Slovenci znašla dva, ki govorita italijansko, se je malo zapletlo. V Sloveniji vsi govorijo ali angleško ali nemško, to ni težava, le da pri večerjah želijo govoriti v svojem jeziku, v katerem si lahko pripovedujejo zanimivosti, šale, govorijo o svojih hobijih, opravljajo (smeh) ...

V svoji ekipi nočem kimavcev. Ljudi, ki mi samo pritrjujejo, ne potrebujem. Raje imam boj, tekmovati hočem z njimi za to, čigavo mnenje je pravilno.”

Ljudje

V tak pogovor se nisva mogla vključiti. Kljub temu je bilo bivanje v Sloveniji za naju lepa izkušnja. Spomnim se, ko so odprli BTC in tamkajšnji McDonald's (smeh). Danes je to moderno nakupovalno središče. Pred kratkim sem bral intervju z italijansko igralko Monico Nappo, ki je po selitvi v New York ugotovila – tako je sama rekla –, da je med Američani pomembno, kaj znaš, ne koga poznaš kot v Italiji – in sam bi dodal, tudi v Sloveniji. Zdi se mi, da to ni značilno za Julon oziroma Aquafil Slovenija. Kje ste se naučili vodenja podjetij, delovne etike? Naučil sem se je pri delu in od svojih ljudi. Vedno znova poudarjam, da sem sodeloval z ljudmi, ki so imeli zelo razvit odnos do dela, ki so bili trdi in zelo usposobljeni garači. Tudi ko sem začel delati v Aquafilu, tega podjetja niso vodili družinski člani, pač pa

“Svet se spreminja zaradi ljudi, ki ga želijo spremeniti.” samostojni menedžerji, ki so me veliko naučili. Tudi to, da zdaj ne delam nobenih razlik med ženskami in moškimi, med ljudmi iz različnih držav. Užival sem v delu z močnimi ljudmi, pa čeprav so mi s svojo močno osebnostjo včasih povzročali težave. V svoji ekipi nočem kimavcev. Ljudi, ki mi samo pritrjujejo, ne potrebujem. Raje imam boj, tekmovati hočem z njimi za to, čigavo mnenje je pravilno. Če imajo prav, me morajo prepričati o tem. Pri tem morajo imeti pravico do napake, kot jo imam tudi sam. Vse to mi je zelo pomagalo tudi ob prihodu v Ljubljano. Eden od biserov skupine Aquafil je vlakno econyl, ki ga proizvajate prav

“Poiskala sva nekaj doktorjev znanosti, nekaj diplomantov, zaposlila nekaj ljudi z univerze in največji del teh, ki danes vodijo podjetje, je rezultat te naložbe, ki se je začela spomladi leta 1995.” v Ljubljani, in sicer iz recikliranega najlona 6. Menda je težje priti do odpadkov, iz katerih ponovno dobite kaprolaktam (osnovno surovino za proizvodnjo najlona), kot pa potem prodati izdelke iz econyla. Zakaj? Ali ljudje nočejo prodati svojih smeti? Ne iščemo čistih smeti, se pravi smeti, ki nastanejo kot stranski proizvod naše proizvodnje. Najčistejše smeti so naša vlakna, ki iz različnih razlogov ne gredo v prodajo in ne vsebujejo skoraj nobenih primesi. Te je lahko predelati. Mi pa iščemo smeti, ki so nastale, potem ko so jih zavrgli končni uporabniki, ko jim je potekel rok uporabe in bi brez nas končale na smetišču. V takih smeteh je zelo težko najti čist najlon 6, odstotki se gibljejo od 30, 35 do največ 65. Poiskati takšne smeti, jih zbrati in ločiti, to je pa težko. Vlakna iz econyla se po ničemer ne razlikujejo od vlaken, ki jih dobimo, ko osnovno surovino kupimo, enako lepa so, uporabnikom se ni treba čisto nič prilagajati nanje in zato z njihovo prodajo ni nobenih težav, še posebej zato, ker gre za recikliran izdelek. Zato pravim, da ga je lažje prodati kot narediti. In prodali ste ga ameriškemu podjetju Levi's, ki ga bo pod imenom econyl oglaševalo na zavihku svojega džinsa. Kako vam je pa to uspelo? Velike znamke po navadi ne kažejo navdušenja nad oglaševanjem drugih. Skoraj vsak teden, če ne celo vsak dan, podpišem novo pogodbo o uporabi našega econyla, in to s slovitimi, bolj ali manj znanimi blagovnimi znamkami. Levi's je ena od teh, so pa tukaj še druge, mnoge pa nanj še čakajo. Na

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

začetku jim seveda čisto nič ni bilo do tega, da bi priznali, od kod prihaja. Kupili bi izdelek in uporabili zgodbo oziroma vsaj zamolčali, da je zgodba naša. Takrat smo morali biti odločni in reči: če želite izdelek, boste morali sprejeti tudi zgodbo in nam priznati, da smo mi zaslužni zanjo. Saj ne želimo zasenčiti vaše blagovne znamke, samo

svetla prihodnost, je še ena vaša misel. Ali to pomeni, da se bo Aquafil še naprej širil po svetu? Mislim, da so svet zmeraj poganjali ambiciozni ljudje in tudi podjetja, ki so jih vodili ljudje z ambicijami, ne pa tisti, ki so zadovoljni z doseženim. Svet se spreminja zaradi ljudi, ki ga želijo spremeniti. S to mislijo sem nastopil na pre dstavitvi TEDx v Marakešu v Maroku. Seveda, Aquafil poganjajo želje po rasti. Vsako leto namenimo najmanj 15 milijonov evrov za razvoj novih projektov, prihajajo pa leta, ko bomo vložili dvajset, trideset, štirideset milijonov evrov. Ne prizadevamo si samo povečati proizvodnje ali se širiti v druge kraje na zemeljski obli, pač pa želimo tudi izboljšati tehnologijo v naši osnovni dejavnosti in tudi pri izdelavi econyla. Gre za nenehno željo po napredku, tudi zato, ker se trg razvija, stranke nas ne čakajo, želijo si boljših izdelkov, če se le da, po nižji ceni. Na to sem mislil, ko sem govoril o širitvi. Če obstaneš na mestu, boš postal manj učinkovit, manj zanimiv, nekonkurenčen, starejši in bolj len (smeh).

Svet so zmeraj poganjali ambiciozni ljudje in tudi podjetja, ki so jih vodili ljudje z ambicijami, ne pa tisti, ki so zadovoljni z doseženim.” svoj prostor pod soncem iščemo. Če je trud tako velik in rezultat dela tako neverjetno vznemirljiv, bi bilo narobe, če bi popustili. Če nočete naše blagovne znamke, potem pač, oprostite, ne bo nič z econylom. Ali obstaja možnost, da bi nekoč ves potreben kaprolaktam pridobivali z reciklažo odpadkov? Da. Že naslednje leto načrtujemo dvig proizvodnih zmogljivosti za izdelavo econyla, prav tako pa razvijamo nove tehnologije za reciklažo stranskih proizvodov izdelkov, ki jih že recikliramo. Tudi z njimi skušamo zaslužiti. Naj vam postrežem z nekaj podatki. Vsako leto se na svetu izdela več kot pet milijonov ton poliamida 6. Aquafil ga v vseh svojih tovarnah po svetu predeluje kakšnih sto do sto deset tisoč ton na leto. Seveda tudi mi rastemo, ampak do teh petih milijonov ton imamo še kar nekaj rezerve. Ideja o samooskrbi s kaprolaktamom iz odpadnega poliamida 6 je torej ambiciozna, ampak uresničljiva. Ko izgubi podjetje željo po širitvi, ga čaka manj

Kakšno vlogo bo imel Aquafil Slovenija pri tem? Težko izpostavljam katero podjetje v naši skupini. Vsi smo del iste družine. Lahko pa rečem, da zaposluje Aquafil Slovenija ob italijanskem delu največ ljudi in da se v njem izvaja največ projektov. Econyl je naš najpomembnejši in najbolj inovativen izdelek in bo kot tak ostal še vsaj naslednjih deset let. Še vedno se močno zanašamo na to prečudovito državo, na ljudi, ki nam pomagajo k uspehu. Še naprej bomo investirali v tovarno v Ljubljani, že zdaj je deležna največjega dela naložb med vsemi Aquafilovimi podjetji na svetu in nič drugače ne bo v naslednjih treh do petih letih.

ČUDEŽ NARAVE

Rojstvo glavate karete

NA GRŠKEM OTOKU Kefalonija smo bili med počitnicami priča rojstvu mlade generacije glavatih karet, ogroženih želv, katerih prihodnost zaradi uničevanja oceanov ni rožnata. Piše: Marjan Kodelja

o naključju sem vodnico na avtobusu slišal govoriti o tem, da bi ob polni luni z malo sreče lahko videli želve, kako odlagajo jajca. Vendar kot mi je bilo znano, smo to možnost, bilo je sredi julija, zamudili. Pravzaprav smo jo res, na plaži so bila že ograjena gnezdišča, za katera pa se ležerni kopalci niso kaj prida menili. Bolj ali manj je bilo vsem jasno, da se tam ne sme hoditi, še manj pa zidati peščene gradove ali kopati luknje. Nekaj decimetrov pod razbeljenim peskom so se namreč grela jajca velikosti žogic za namizni tenis.

JUTRANJI OBHODI GNEZDIŠČ

So pa gnezdišča vsak popoldan obiskali prostovoljci, ki jim ni bilo težko odgovarjati na vprašanja. Ker sem večino znanja o karetah že dobil v Wikipediji, me je pravzaprav zanimalo le eno: kdaj bodo želvice začele gomazeti iz peska. “Po naših izračunih po prvem avgustu,” so mi zatrdili vsi, ki sem jih o tem povprašal. Tudi domačini, ki pa se jim je videlo, da jih karete prav dosti ne zanimajo. “Škoda,” sem godrnjal sam pri sebi, kajti letalo in z njim odhod domov sta nas čakala zadnji dan v juliju. Res bi jih rad videl. Sploh pa to ni moj prvi stik z morskimi želvami. Pred leti sem se namreč potapljal ob

Mladiči karet imajo mehek oklep, ki pa otrdi že po nekaj minutah. Vseeno v morju teknejo raznovrstnim plenilcem. turški obali, ko se mi je zazdelo, da se je premaknila skala. Ni bila skala, temveč ogromna kareta, verjetno blizu odrasle velikosti enega metra. Upal sem torej, da se mi posreči tudi na Kefaloniji. Kot novinar dobro poznam trike: “poznavalci” se tudi kdaj zmotijo ali pa vam namenoma povedo napačen datum, zato da na plaži ne bi bilo več ljudi kot novorojenih želvic. Tako sem vsako jutro obhodil vseh sedem gnezdišč in pozorno opazoval prostovoljce, ki so prihajali vsak večer.

NOVO ŽIVLJENJE ZA DUCAT ŽELVIC

Počitnikovanje se je iztekalo, ostali so nam le še trije dnevi, ko so se stvari začele odvijati. Na enem od gnezdišč sem opazil vdolbino v pesku, to je bil znak, da so se želve začele premikati. Prostovoljci so vdolbine vsak popoldan obdali s kartonskimi za-

stori. Ko namreč želvica prileze iz peska, se napoti proti svetlejši meji med kopnim in morjem. Kartonski zastori preprečujejo, da bi jih pritegnile luči na kopnem, kar bi pomenilo gotovo smrt. “Bom pač bedel, kaj pa vem, kdaj bom spet imel takšno priložnost,” sem si mislil. Ob desetih zvečer sem se odpravil na plažo in v slogu “več sreče kot pameti” prispel prav v trenutku, ko je prva želvja glavica pokukala v svet! Poklical sem še druge, tam je bilo kajpada še nekaj turistov in prostovoljcev, ki so nam novorojeni čudež narave osvetljevali z rdečo svetlobo, in po približno četrt ure je bilo vsega konec. Dober ducat mladih želvic je odplaval v svet, nam pa je ostal lep spomin, fotografija in dobro minuto dolg posnetek kobacanja mlade želvice proti morju!

Na Zakintosu so ponoči zaradi glavatih karet prepovedali pristajanje letal.

Ljudje

Znanost in upanje

PRI ENEM od svojih projektov sem se zataknil ob ne ravno novem znanstvenem dognanju, da se vesolje razširja s pospeškom. S pospeškom!

o daljšem času ignoriranja novih z n a n s t ve nih spoznanj je ta drobna misel v meni vzbudila novo vedoželjnost.

žgani pozabljajo, in če tovrstnih znanj ne obnavljaš, razumevanje rjavi. Po več letih sem se moral vrniti k Hawkingovemu Vesolju v orehovi lupini. Naslednji korak? Razstava o Nikoli USPAVANOST Tesli v Cankarjevem Žiga Valetič, Ne vem, kako, ampak scenarist, publicist, domu (ki je odprta zgodi se. Na vsakih grafični oblikovalec vse do novembra) in nekaj let pride in me Teslova grandiozna popade strahovita strast, da bi življenjska pot, ki jo je v literarse “uskladil” z najnovejšimi, naj- no mojstrovino Pobliski prelil aktualnejšimi znanstvenimi od- francoski pisatelj Jean Echenoz. kritji. Sproti sicer spremljam in Branje torej. Samoiniciativnost. ujamem kak posamičen dosežek Edini način, da se znebiš rje! v revijah, dnevnih novicah ali Toda znanost gre še dlje. Danes radijskih oddajah, to pa je tudi je vsepovsod, in če je ne poznavse. Znanstveni dokumentarci mo, ne razumemo niti sodobna naravoslovnih televizijah so nega sveta niti samih sebe. Od se pomaknili v smer popolne genov do zvezd je naslov zadnje poljudnosti, prava znanost in mladinske knjige Kvarkadabrinjene razlage vedno bolj izgi- nega maga Saša Dolenca. Zgodnjajo. Občasno be so, kot veulovimo igrani dno, vsebinsko film – v zadnjem razpršene, amčasu smo videli pak kot nalašč, Teorijo vsega da poženem ko(o vesoljskem lesca. Naposled znanstvenisem opremljen ku Stephenu za resnejše braHawkingu) in nje in razmišljaIgro imitacije nje ... (o matematiku Alanu Turingu, ki je že leta 1950 ČLOVEK, NOVI DINOZAVER? pisal razprave o umetni inteli- Preteklost znanosti je raznogenci in kot edini zmogel deši- tera – prinesla nam je veliko frirati nacistična sporočila med dobrega in zasnovala je ogrodrugo svetovno vojno) –, toda mno gorja. Obstajajo stvari, ki celovečerci nas zanimajo tudi jih znanost skuša pojasniti, a ji zaradi intimnosti in zgodovine nikoli ne bo uspelo. Ena teh je 20. stoletja, znanost pa hitro po- upanje. Ljubezen. Vse biokestane le izgovor za medčloveško mijske razlage človeškega midramo. šljenja in čustvovanja ne bodo nikoli kos našemu doživljanju NAOLJITI MOŽGANE lepote. In tudi življenja sameVesolje se razširja s pospeškom. ga ne bo zmogla znanost nikoli Um je začel prehitro sklepati: ali poustvariti, ne da bi ji pri tem to pomeni, da je bila hitrost raz- pomagalo Življenje samo. Vse širjanja vesolja v prvem trenut- to pa še ne pomeni, da z življeku najmanjša v dosedanji in pri- njem ne moremo sodelovati – hodnji zgodovini; ali to pomeni, tudi v znanosti. Pravzaprav bo da se bo v poslednjem trenutku treba. Ekoloških težav je preveč vesolje razširjalo z največjo mo- in reši jih lahko samo še znagočo, svetlobno hitrostjo? Zveni nost. V družbi poezije, seveda. preveč preprosto in tudi je. Mo- Dinozavrov ni več.

PIŠE:

Znanost hitro postane le izgovor za medčloveško dramo.

beremo

Velika čarovnija Opustimo strah in živimo ustvarjalno Elizabeth Gilbert Mladinska knjiga, 2016

Ocenjuje: Nina Konvalinka Z Veliko čarovnijo se je svetovno znana pisateljica Elizabeth Gilbert, avtorica samoizpovedne megauspešnice Jej, moli, ljubi in številnih drugih, tokrat lotila ene največjih skrivnosti človeštva – naše neizmerne ustvarjalnosti, izmuzljivega navdiha in spopadanja s strahom, ki nam tako pogosto stopi na pot. O življenju resnično ustvarjalnih ljudi govori Gilbert iskreno in iz izkušenj, saj je Velika čarovnija nastajala več kot 13 let, v tem času pa je avtorica na poti, polni življenjskih preobratov in pisateljskih spoznanj, pobrala številne dragulje modrosti, ki jih je zdaj pripravljena deliti še z drugimi. Na prvi pogled je knjiga polna sicer izjemno koristnih, vendar splošno znanih praktičnih nasvetov za bolj ustvarjalno in izpopolnjujoče življenje, ki jim pisateljica dodaja osebno noto magične filozofije – to si bralec lahko razlaga dobesedno ali pa figurativno, oboje deluje. Vendar pa se pod površino skriva še nekaj resnično vrednega. Pisateljičin odnos do pisanja in ustvarjalnih procesov je namreč neverjetno lahkoten in neobremenjen. Kot petnajstletnica si je namreč obljubila, da bo življenje posvetila pisanju, hkrati pa je v zaprisego dodala še to, da od pisanja nikoli ne bo zahtevala materialne podpore. Tako je z leti ohranila pozitiven odnos, ki ji je omogočil uresničevanje sanj brez nepotrebnih pritiskov in pričakovanj. Prav pričakovanja, kot so biti najboljši, vedno izviren, obdan z idealnimi razmerami za delo in ves čas navdahnjen z globoko strastjo, so namreč izredno škodljiva. Večinoma nas le ovirajo, če ne celo popolnoma ustavijo pri dejavnostih, katerih glavni namen bi moral biti izključno ta, da nam življenje olepšajo in osmislijo. To dvoje pa je prav gotovo tisto, kar si vsi, ne glede na naš medij ustvarjalnosti, najbolj želimo in si, kot pravi avtorica, tudi zaslužimo.

Pradavnina

Velika ilustrirana enciklopedija MONOGRAFIJA Mladinska knjiga, 2016

Ocenjuje: Žiga Valetič

Človek. Živali. Rastline. Vesolje. Zgodovina. Znanost. Umetnost. In zdaj še Pradavnina. Vse to so knjige – gigantske monografije, v katerih je zbrano najosnovnejše znanje, ki ga je človeška vrsta nabrala do 21. stoletja. Sploh ga ni malo, podano pa je pregledneje kot na spletu, z Wikipedijo vred. V kompletu je vredno dobrega tisočaka, in čeprav te vsebine ne bomo ne osvojili ne predelali za časa življenja, vedoželjnost vztrajno potrkava. Pradavnina. Vzpon in padec dinozavrov. Sledi nadaljevanje drugih, za spoznanje prijaznejših vrst. Mamut. Smilodon. Megatherium. In na koncu vzpon človeka, ki si je nadel samoironični naziv “krona stvarstva”. Zgodovino živega sveta so spremljala številna izumrtja. Enkrat 96 odstotkov vseh morskih vrst, drugič 70 odstotkov kopenskih vrst in vretenčarjev ter 83 odstotkov žuželčjih rodov. Tu ni kaj. Ne glede na to, kako dolgo bomo trajali, bomo propadli; to je onkraj dobrega in slabega. Knjiga je primerna tudi za prvošolčke, če ste jim med branjem slikanic vestno pojasnjevali razliko med pravljičnimi in resničnimi bitji. Ker jo bolj gledaš, kot pa bereš. Digitalno grafično so poustvarili na stotine dinozavrov, glavonožcev, praproti in dreves. Na enem mestu so zbrana praktično vsa najpomembnejša okostja. V rokah je zato edinstven znanstveni spomenik predčloveški preteklosti, to vlogo pa lahko odigra samo knjiga. Že prevod je dosežek zase: arheologi, paleontologi, biologi, muzealci ... Prvi del govori o nastanku Zemlje in njenih začetkih, sledijo obdobja, v katerih nas zanimajo rastline, nevretenčarji in vretenčarji, v zadnjih sekundah nastopi človek. Utrinek. Naj bo vsaj lep.

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

Počivaj v nemiru, Roza disko!

padla zadnja bleščica

KONEC K4 ROZA Ugasnilo je nekdaj edino stičišče za skupnost LGBT v Jugoslaviji. Piše: Izak Košir

ultni ljubljanski klub K4 se je v zadnjih nekaj letih redno pojavljal na časopisnih straneh. A ne zaradi odmevnosti klubskih večerov, kot je bilo to v navadi v njegovih najboljših dneh, temveč zaradi razprtij okoli menjave lastnikov, vodstva in predvsem sprememb programskih smernic. Ljudje so K4 zapuščali, se nato ponovno vračali pa ga zopet zapuščali in se tako ujeli v začarani krog. Nekoč najglasnejša klet v prestolnici zaradi svojega legendarnega imena najbrž nikoli ne bo povsem zamrla, kaj

šele, da bi bila pozabljena, a novi časi so prinesli tudi nove odločitve. Te včasih niso bile najlažje. Med njimi je izstopala ta, da se ukine tako imenovani Roza disko, ki je še v nekdanji Jugoslaviji zaslovel kot prvi klub, ki je zakonito prirejal večere za geje in lezbijke. Roza večeri pa so bili izjemno priljubljeni tudi med heteroseksualnimi obiskovalci, saj se jih je prijel sloves sproščenega in neobremenjenega druženja. Takrat so bile za Roza disko rezervirane nedelje, leta kasneje sobote. Prej enkrat na teden, kasneje zgolj enkrat na mesec. Najprej so bile Roza sobote kar nekaj časa nabito polne, v zadnjih sezonah pa zgolj izjemoma. Po več desetletjih so se tako v klubu K4 legen-

darni Roza večeri, ki so v vsem tem času postali prava mala institucija, za vedno končali.

IZGUBA ZA ŠIRŠO KLUBSKO SCENO

obleko za prihodnje nastope. “Za mano so štirje meseci napornih priprav in britja nog – in zdaj je tega konec,” se je ob prevzemu tiare pošalila zmagovalka. Drag queeni so bili za sklepni večer K4 Roza nadvse primerni, saj so vidno zaznamovali njegovo 26-letno zgodovino. Drag šovi so v gibanju LGBT in širše v družbi vedno predstavljali umetniško svobodo, boj proti predsodkom in brisanje konservativno začrtanih meja med spoloma. Veliko je prostora za domišljijo in teatraličnost. Zaželeno je, da se pretirava, kič je dobrodošel, dekleta pa se na nastope pripravljajo kot profesionalke in pravzaprav nič ni prepu-

Generacije so se zamenjale, Roza je izgubila pomen družbene kritičnosti.”

Junija je s K4 Roza padla zadnja bleščica. Večeri so se poslovili v eks c entričnem slogu, s finalom tekmovanja drag queen, Slovenia's Next Best Drag 2016. Največ glasov občinstva in žirije je dobila Alice 'D, ki je ob žlahtnem nazivu osvojila 1000 evrov, oblikovalec Joel Loyo pa ji bo ukrojil novo

Aleksander Prosen, vodja Roza večerov

ščeno naključju. To je zabava v pravem pomenu besede. V metropolah po svetu so tovrstni nastopi v klubih nekaj vsakdanjega, pri nas pa so redkost in z izginotjem K4 Roza bo zaradi izgube edinega tekmovanja drag queen pri nas izgubila tudi širša ponudba klubske scene. “Generacije so se zamenjale, Roza je izgubila pomen družbene kritičnosti, sploh pa se je izgubila prava klubska kultura. Najpomembnejše je to, da se je Roza poslovila v takem slogu, kakršna je bila – kultiviran prostor skupnosti LGBT. Roza je v preteklosti združevala, obveščala in skrbela za marsikoga, danes to ni več potrebno. Ljudje se družijo po spletu, na družbenih omrežjih, tam se spoznavajo, klubi pa so postali samo še kraj za sproščanje in uživanje drog. Velikokrat se sicer opozarja, da bi se tem temam izogibali, vendar si pred tem problemom ne smemo zatiskati oči,” pojasnjuje Ale-

Ljudje Eni od vodij Roza večerov, Nataši Sukič, ki je za dogodke, namenjene skupnosti LGBT, skrbela pred več kot 15 let, se ob ukinitvi K4 Roza porajajo številna vprašanja: “Je bilo za Roza večere res premalo zanimanja ali pa gre za muhe neke drugačne programske politike, ki je scena LGBT več ne zanima? In če je to vendarle res (kar me preseneča, glede na to, da zanimanje za kluba na Metelkovi ne usiha), zakaj naenkrat, po skoraj tridesetih letih? Je vzrok slabo vodenje Roza večerov? Dejstvo, da so te večere po desetletjih programskega vodenja društva ŠKUC prevzeli organizatorji, ki niso prihajali iz aktivističnih vrst skupnosti LGBT? Je bilo v ‘Roza Štirki’ premalo privlačnega programa, ki bi tja zvabil našo sceno? Se je spremenil kulturni okus generacij in je danes scena LGBT drugačna, kot je bila zadnjih dvajset, petindvajset let? So njene potrebe in njeni načini socializacije drugačni? Gre za posledico razvoja novih tehnologij, ki ljudem omogočajo drugačne načine spoznavanja zunaj klubskih/scenskih prostorov? Novih oblik socialnosti? Gre za počasen obrat v konservativnost po eni strani in stapljanje oziroma integracijo skupnosti LGBT, njeno asimilacijo s širšo družbo? Kaj smrt legendarne ‘Roza Štirke’ pravzaprav pomeni za skupnost LGBT in za celotno gibanje? Ali scena LGBT v polnem pomenu te besede sploh še obstaja? Obstaja morda več manjših scen LGBT, razdrobljenih, nepovezanih, krožečih vsaka v svoji orbiti okrog različnih prizorišč – Metelkove, Pritličja, drugih prostorov, prijaznih do LGBT?”

se rojevale nove ideje, umetnost, teorije, produkcije; od tod za nas značilni videzi, slogi, naš žargon.” Poudarila je, da je bil nekoč to najpriljubljenejši del programa kluba K4 in da so njegovi

“Navsezadnje smo s tem izgubili delček heterogenosti, različne kulturne ponudbe.”

ksander Prosen, zadnji vodja Roza večerov. O konkurenci na Metelkovi pravi, da ne bi rad razglabljal, saj je ta zanj “tedenska industrija, območje brez visokih najemnin”, klub K4 pa po njegovih besedah “vedno deluje po predpisih in standardih”.

ZAKAJ ZDAJ, PO SKORAJ 30 LETIH?

Prosen sicer priznava, da je na upad obiska vplivala tudi recesija. Mladi namreč danes velikokrat “kaj spijejo”, še preden stopijo skozi vrata klubov. Zato so mestni parki polni tudi v večernih in nočnih urah. Tako je pač cenejše. Nič novega. Cene pijače v klubih so za večino nedosegljive, še posebej zato, ker je treba kupiti tudi vstopnico. Aleksander Prosen poudarja, da ker ni bilo kupne moči, je tudi program utrpel posledice. Trenutni najemniki prostorov K4, Zmešaj si gostinstvo, ki poganjajo tudi Cirkus in Centralno postajo, so K4 Roza pustili na programu, čeprav je prinašal izgubo.

“Je bilo v ‘Roza Štirki’ premalo privlačnega programa, ki bi tja zvabil našo sceno? Se je spremenil kulturni okus generacij in je danes scena LGBT drugačna, kot je bila zadnjih dvajset, petindvajset let?”

IZGNANI OD TAM, KJER SE JE VSE ZAČELO

Za Natašo Sukič je bila ukinitev K4 Roza šok, saj ga je imela za edini konstitutivni steber LGBT-scene; ne zgolj zato, ker je bil prostor druženja za spolno manjšino, pač pa predvsem zaradi nadgradenj, ki so iz skupnosti LGBT ustvarile močno kulturno in politično prepoznavno in relevantno sceno: “Tu so

Poslu

dogodki odmevali v medijih tako doma kot tudi v tujini. “Resda so nove tehnologije spremenile marsikaj v našem življenju, a kljub temu je tudi res, da ne morejo (povsem) nadomestiti vzdušja nekega kluba, kjer se srečujemo, pogovarjamo, snujemo projekte, se zabavamo. Zato sem prepričana, da bo zaprtje tako pomembnega prostora, kot je legendarna ‘Roza Štirka’, imelo dolgoroč-

Mesto novih idej, umetnosti, teorije, produkcije. ne posledice za dinamiko razvoja LGBT-scene. Kakšne, bomo še videli, a zagotovo ne pozitivnih. Navsezadnje smo s tem izgubili delček heterogenosti, različne kulturne ponudbe. In z njo tudi del populacije, ki v klube na Metelkovi ni nikoli hodila. S postopnim umiranjem legendarnega kluba K4, ki je vse manj podoben svoji bleščeči preteklosti, izgubljamo pravzaprav vsi, celotna družba. K4 je bil fenomen, ki je združeval številne mladinske subkulture in uvajal najbolj progresivne glasbene trende. Bil je ultimativen klub, ki je k nam pripeljal svet. A težave zadnjih let so ga spremenile. Kako zelo, priča tudi ‘izgon’ LGBT-scene od tam, kjer se je pravzaprav rodila,” meni Nataša Sukič.

ZNAMENITI PSIHOLOŠKI poskus, ki razkriva strašljive zmožnosti človekove duševnosti, na srečo ni dokončna diagnoza. Kritično razmišljanje je mogoče privzgojiti.

Ljudje

PETEK, 2. 9. 2016

Poskus je vključeval tri osebe: znanstvenika, ki je vodil eksperiment, prostovoljca oziroma “učitelja”, ki naj bi ubogal navodila znanstvenika, in “učenca”, ki naj bi ga prostovoljec učil. “Učitelj” in “učenec” sta pred začetkom vlekla listke, da bi naključno določili, kdo bo prevzel katero vlogo. Vendar v resnici nič ni bilo prepuščeno naključju. Na obeh listkih je namreč pisalo “učitelj”, le da je “učenec” kljub temu vsakič rekel, da na njegovem piše drugače. Ne da bi bil “učitelj” to vedel, je bil “učenec” namreč del eksperimenta in je v nadaljevanju odigral do potankosti dramaturško predvideno vlogo. Pravi predmet preučevanja je bil seveda prostovoljec v vlogi “učitelja”; ta je bil edini, ki se ni zavedal, kaj se v resnici dogaja.

Milgramov eksperiment

šni do smrti?

Piše: Anej Korsika

acistični zločini in predvsem n e i z p ro sna krutost, ki so je bili sposobni domnevno povsem navadni ljudje, so v letih po padcu tretjega rajha na dnevni red znanstvenikov vseh vrst postavili nekaj neprijetnih in žgočih vprašanj. Je res mogoče, da v ustreznih okoliščinah vsakdo postane nacistični rabelj? So bili nacisti tako kot denimo Josef Fritzl na videz povsem običajni ljudje, a z grozljivo skrivnostjo v svojih temačnih duševnih in dejanskih

kleteh? Rečeno drugače, se v vsakem od nas skriva nacist, ki bi lahko vsak čas skočil na plan?

BANALNOST ZLA

Julija 1961, tri mesece po sojenju nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je svet pretresel z brezbarvno uradniško držo in argumentom, da je pri organiziranju industrijskega iztrebljanja Judov zgolj izpolnjeval ukaze, se je v kleti ameriške univerze Yale začel poskus, katerega izsledki so postali podobno zloglasni kot sam sodni proces. Ob spremljanju sojenja je judovska politična teoretičarka Hannah Arendt oblikovala tezo o banalnosti zla. Zlo se

Po sojenju nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je svet pretresel z brezbarvno uradniško držo in argumentom, da je pri organiziranju industrijskega iztrebljanja Judov zgolj izpolnjeval ukaze, se je v kleti ameriške univerze Yale začel poskus.

Foto: Profimedia

SMRTONOSNA KAZEN

ne skriva v pošastih, s katerimi strašimo otroke, ampak je razpeto povsod okrog nas, v njem ni ničesar posebej spektakularnega, je banalno, a zato nič manj, kvečjemu še bolj strašljivo. Natanko to banalnost, zaradi katere bi vsakdo od nas lahko postal Eichmann in zgolj izpolnjeval ukaze, je želel raziskati profesor psihologije Stanley Milgram (1933–1984).

znašala skoraj 32 dolarjev oziroma 28 evrov, kar seveda ni slabo za uro našega časa. Toda to je bilo zgolj

Po tej “naključni” izbiri vlog sta bila “učitelj” in “učenec” ločena in nameščena vsak v svojo sobo, kjer sta lahko drug z drugim še vedno komunicirala, vendar se nista več videla. Znanstvenik je nato “učitelju” naročil, naj z elektrošokom kaznuje “učenca”, če bo ta odgovarjal napačno. “Učitelj” naj bi elektrošoke stopnjeval po 15 voltov. Za vsak napačen odgovor si je “učenec” prislužil močnejši električni šok. V resnici seveda ni dobival elektrošokov, so pa pripravljavci eksperimenta že pred tem posneli njegovo stopnjujoče se kričanje in moledovanje, skladno s tem, kakor so se mu povečevali prejeti električni šoki. Pozneje je začel tolči po steni in se pritoževati zaradi svoje okvare srca, nato pa je obmolknil in iz njegove sobe ni bilo več glasu. Tedaj je večina udeležencev izrazila željo, da končajo eksperiment in pogledajo, kaj se dogaja z “učencem”. Nekateri so se ustavili pri elektrošokih, ki so dosegli že 135 voltov in so ob zadostnem električnem toku (amperih) za človeka že smrtni. Vendar je večina nadaljevala po zagotovilih, da ne glede na vse ne bodo odgovorni.

Bi vsakdo lahko postal zločinec, ki bi zgolj izpolnjeval ukaze?

PREIZKUŠANJE MEJA

Eksperiment so oglaševali kot študijo spomina in pripisali: “Plačali vam bomo štiri dolarje za uro vašega časa.” Preračunano v današnjo vrednost, bi ta vsota

vaba, bistvo eksperimenta ni bilo preučevanje spomina, temveč študija človeške poslušnosti, natančneje, poslušnosti do avtoritete, in tega, kako daleč bi bil posameznik pripravljen iti v tej poslušnosti. Izkazalo se je, da zelo daleč.

Ljudje

Oporoka ali izročilna pogodba

ŠE JE UPANJE

Doktorski študent Matthew Hollander na univerzi Wisconsin je med tistimi, ki so osvetlili zapletenejšo sliko, ki se skriva v ozadju. Potem ko je poslušal okrog 117 intervjujev z udeleženci prvega in nadaljnjih poskusov, je ugotovil, da Milgramova klasifikacija na poslušne in neposlušne daje precej lažen vtis. Ne gre namreč za to, da bi nekateri hladnokrvno in povsem neobremenjeno zadajali smrtne odmerke, drugi pa se temu pogumno upirali. Praktično vsi, ki so sodelovali v poskusu, so se upira-

DRUŽINA NOVAK je netipična slovenska družina.

lede vseh oporoka velja enako, odprtih žikot če bi jo podpisal vljenjskih on, notar ali kdo drug. vprašanj Ker pa je imel odveima namreč miroljutnik že veliko prakse ben, konstruktiven, z muhasto naravo spoštljiv odnos. Enastarejših ljudi, je goko velja celo za njene spodu Novaku diplopremoženjske zadeve matsko namignil, da – kdo bi verjel, kajne? mag. Boštjan J. Turk, pri oporoki vendarle direktor Inštituta za Člane svojega »pleobstaja tudi slabost: mena« je modri go- civilno in gospodarsko oporoka namreč ni pravo spod Novak namreč fiksen pravni posel, vzgojil tako, da se ne ampak jo lahko opoukvarjajo pretirano s trivialnimi ročitelj kadar koli delno ali pa v premoženjskimi zadevami, am- celoti spremeni. Zato mu je popak raje berejo, hodijo v kino in nudil alternativno rešitev: podgledališče ter se nadpovprečno pis izročilne pogodbe. Odvetniku veliko ukvarjajo s športom. Vsem so kar žarele oči, ko je gospodu družinskim članom, ženi, sinu in Novaku pojasnjeval, kako super hčerki, je zato kristalno jasno, da stvar je izročilna pogodba: »To je nimajo nobene pravice vplivati ena najprimernejših oblik razdena to, kako se bo njihov veteran litve premoženja. Pri njej gre za odločil glede usode svojega pre- nekakšno vnaprej dogovorjeno moženja. dedovanje med izročiteljem in Skoraj nadrealistično, kajne? njegovimi sorodniki. In še smeNo, in tako je le prišel dan, ko se tana, gospod Novak: z njo lahko je gospod Novak odločil razde- v celoti preprečite, da bi po vaši liti svoje premoženje. Pri svojih smrti prišlo do različnih neprijeosemdesetih je namreč trezno tnih sporov glede vašega premopresodil, da je napočil čas, ko ženja, saj to premoženje sploh ne mora urediti tudi to. In tako se je spada več v vašo zapuščino in se napotil k odvetniku in ga povpra- ne upošteva pri ugotavljanju nješal, kako naj premoženje pravno ne vrednosti. Bistvena značilnost najustrezneje razdeli. Ker je go- izročilne pogodbe je namreč ta, da spod Novak še predstavnik stare je veljavna le, če se z njo strinjajo patriarhalne šole, vsi izročiteljevi poje odvetniku govotomci,« je poudaril ril le o svojem preodvetnik. moženju in ta ga je Če bi se torej gospod moral brž opomniNovak odločil, da bo ti, da polovica tega svoje premoženje s premoženja pripato pogodbo razdeda tudi njegovi ženi, lil med sorodnike, saj sta ga ustvarila pa se eden od njih, skupaj v času trajanja zakonske denimo sin, s tem ne bi strinjal, zveze. potem bi se šteli tisti deli premoOdvetnik je gospoda Novaka naj- ženja, ki so bili izročeni drugim, za prej potipal, kako je kaj z odnosi darila in bi se po prednikovi smrti v družini, ali ima morda kakšne z njimi ravnalo kot z darili, ki jih posebne želje in ali bi morda želel je prednik dal dedičem. Pravno to koga celo izključiti iz oporočnega pomeni, da bi lahko sin zahteval, postopka. »Bog ne daj,« mu je od- da se potem, ko bi bil gospod Nogovoril gospod Novak. Želi si, da vak že pokojni, izročeno premožebi vsak družinski član dobil pranje vračuna v dedni delež, kar bi vičen delež. Polovico stanovanj- zadevo nekoliko zapletlo. ske hiše želi nakloniti ženi, (polo- Ne glede na to se je gospod Novak vico) zemljišča na Krasu hčerki, vseeno odločil, da bo s sorodniki (polovico) garsonjere pa sinu. podpisal izročilno pogodbo. PreOdvetnik je gospoda Novaka po- pričan je bil namreč, da bi zdrava učil, da lahko tedaj mirno sam vzgoja morala prinesti sadove in napiše oporoko, in mu zaračunal se družinski člani ne bodo skregale pravni nasvet. Zagotovil mu je li zaradi dediščine. namreč, da lastnoročno napisana In tako je tudi bilo.

PIŠE:

Zdrava vzgoja prinese sadove.

odstotkov udeležencev je uporabilo Tistim, ki so se upirali, pa je znanstvenik zaporedno dajal naslednje spodbude: a) Prosim, nadaljujte, b) Poskus zahteva, da nadaljujete, c) Popolnoma nujno je, da nadaljujete, in naposled d) Nimate druge izbire, morate nadaljevati. Samo če je prostovoljec po vseh štirih ukazih zavrnil nadaljnje podeljevanje elektrošokov, so eksperiment v resnici končali. Sicer pa ga je bilo konec, ko je nesrečnemu “učencu” trikrat zapored zadal 450-voltni električni šok, najmočnejši, ki so ga v poskusu predvideli.

PRIKRITI NACISTI

V prvi različici poskusa je kar 26 od 40 udeležencev ali 65 odstotkov zadalo končni, 450-voltni elektrošok. Milgramov eksperiment so kasneje ponavljali, vedno je bil delež ljudi, ki so bili “učenca” pripravljeni kaznovati s smrtno nevarnim električnim tokom, podoben. Poskus je razburkal občo domišljijo in dozdevno podal nedvomen odgovor na vprašanje, ali se v vsakomer od nas skriva nacist, ali je vsakdo v ustreznih

Prizori iz kleti ameriške univerze Yale, kjer se je začel poskus. Sprožilo ga je sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je svet pretresel z brezbarvno uradniško držo in argumentom, da je pri organiziranju industrijskega iztrebljanja Judov zgolj izpolnjeval ukaze. okoliščinah lahko Adolf Eichmann. Milgram in sodelavci so postregli z grozljivim in nedvoumnim “da”. Vendar primer te strašljive poslušnosti do avtoritete, ki slehernika v eni uri spremeni v rablja, kljub vsemu ni tako enoznačen.

Zmožnosti, da se strupenim ukazom lahko upremo, se je mogoče priučiti.

najmočnejši električni šok. li, tudi tisti, ki so na koncu zadali 450 voltov, so vmes prenehali in govorili “Tega ne morem več početi” ali pa “Tega ne bom več delal” ipd. Tisti, ki jim je uspelo zavrniti štiri zaporedna prepričevanja znanstvenika, so bili v tem preprosto uspešnejši kot tisti, ki se njegovi avtoriteti niso bili sposobni upreti. To pa daje vsemu povsem drugačen poudarek. Zmožnosti, da se takšnim strupenim ukazom lahko upremo, se je namreč mogoče priučiti. Posameznik oziroma posameznica se mora zgolj naučiti, kaj reči in kako. Toda če sta tako poslušnost kot neposlušnost priučljivi veščini, se poraja temeljno vprašanje. Je mogoče pričakovati, da bo oblast z izobraževalnim sistemom kdaj vzgajala kritično razmišljujoče ljudi, ki se ji bodo sposobni tudi upreti? Ali pa je verjetnejše, da bo poudarjala priučevanje poslušnosti? Na to vprašanje si lahko odgovorimo brez večjih težav.

Nasveti

39 Ta številka prinaša

Petek, 2. september 2016

Indijansko poletje

Čas za krepitev želodca in vranice za stabilnost in dobro prebavo

Vzgoja

Čustveno opismenjevanje Meditacija pomaga tudi otrokom. (str. 43–44)

Partnerstvo

Koraki do harmonije

Ni splošnih nasvetov, zgodbo pišeta oba partnerja.

Foto: Profimedia

(str. 44–45)

SMO V OBDOBJU leta, ko se na energetski ravni dogajajo velike spremembe energije. V teh prehodih nam pomaga, če krepimo energijo elementa zemlje, ki je povezan z našo stabilnostjo, na telesni ravni pa skrbi za dobro prebavo.

Kuhinja

Riž za zdravje in srečo Vsak dan nahrani petino človeštva. (str. 46–48)

Nasveti

O potrpežljivosti

DEDEK ravnokar gladi moker cement na novi potki od vrtnih do hišnih vrat.

koraj je že pri deljskega kosila hitro koncu, ko zaskočimo po sestavino, gleda dvoleki nam je zmanjka. In tnega vnučka, ker lahko skoraj vse ki veselo taca proti svoje vzgibe zadovonjemu po sveži, moljimo takoj, razvijemo kri potki in za semajhno odporboj pušča odtise nost proti frustrasvojih škorenjčkcijam. ov. Veselo se smeDr. Polona Gradišek, Da se lahko nauji, navdušen nad strokovnjakinja za čimo (večje) potrugrezanjem mehpodročje pozitivne pežljivosti, morakih tal. Dedek pa psihologije mo najprej znati ni tako navdušen. prepoznati lastno A tega ne pokaže. Ljubeče dvi- nepotrpežljivost. Kdaj se pojavi? gne vnučka, ga postavi na tla ob Običajno tedaj, kadar se stvari potki ter se vrne na začetek poti ne odvijajo tako, kot smo si zain začne ponovno gladiti tla. S mislili. Dolga vrsta pri zdravpolno mero potrpežljivosti, brez niku. Gneča na cesti. Nikjer jeze ali slabe volje. Bi se v podob- parkirnega prostora. Od nas je nem položaju znali odzvati tako odvisno, kako se bomo odzvali. mirno? Lahko se jezimo – sami pri sebi Potrpežljivost lahko vidimo kot ali celo glasno, da tudi druge obsposobnost sprejeti ali tolerirati vestimo o svoji slabi volji. Ali pa težaven položaj ali nevšečnost, se umirimo in mirno najdemo ne da bi se pri rešitev. Kot martem razjezili ali sikdo drug tudi razburili. Kadar sama ne maram se na frustracijo čakati v vrsti. Pa odzovemo nesem se morala v potrpežljivo, s zadnjem letu spritem najbolj škojazniti z vrstami, dimo sami sebi, saj sem precej saj se v našem okoli zdravnikov. telesu vzbudi stresni odziv, na te- Zato se na čakanje prej pripralesni in duševni ravni. Zato lahko vim. Ker vem, da bom čakala, s prizadevanje za več potrpežljivo- seboj vzamem kakšno knjigo, v sti vidimo tudi kot priložnost za čakalnici odpišem na neodgoskrb za svoje duševno zdravje. vorjena sporočila ali pa poklepePotrpežljivost nikakor ne pome- tam s sotrpini in izvem marsikaj ni, da smo pasivni, da se vdamo zanimivega. Poskrbim tudi za to, v razmere in ne naredimo niče- da se za kasnejše opravke dogosar. Nanjo je bolje gledati kot na vorim z dovolj časovne rezerve. notranjo moč, ki nam omogoča, Tako je čakanje veliko manj streda se čustveno osvobodimo in se sno (pa čeprav v njem še vedno znamo ustaviti, počakati, opazo- ne uživam). vati in se nato odzvati ustrezno Nepotrpežljivi smo tudi do ljudi, in v pravem trenutku. Zavestno kadar ne dosežejo naših pričakoin brez razburjenja. vanj. Razjezi nas na primer partner, če sam od sebe ni opazil, da JO ZNATE PREPOZNATI? je treba odnesti smeti. ZavedajV današnjem času je to lahko mo se, da so to naša pričakovapravi izziv, saj smo navajeni, da nja, za katera morda drugi sploh vse poteka hitro in takoj. Po mo- ne ve, nas pa – brez potrebe – bilnih telefonih smo za vse takoj spravijo v slabo voljo. dosegljivi, marsikdo se razjezi, Če vadimo potrpežljivost, lahko če se prejemnik klica ne oglasi živimo manj stresno. Potrpežljina telefon ali če takoj ne odpiše vost nam tudi da moč, da zavena sporočilo. Spletni brskalniki stno izberemo svoje odzive na nam v trenutku ponudijo infor- frustracije ali razočaranja. Če macije, ki jih potrebujemo. Tr- ostajamo mirni, osredotočeni in govine so skoraj ves čas odprte se odzivamo premišljeno, lahko in lahko celo med pripravo ne- živimo zadovoljnejše življenje.

PIŠE:

Potrpežljivost nikakor ne pomeni, da smo pasivni.

Piše: Nina Kokalj

ozno poletje in prehod iz najbolj vročega dela leta v jesen v kitajski tradicionalni medicini zaznamuje element zemlje. Vsi prehodi med sezonami, ta pa še posebej, so znani po tem, da so za naravo in ljudi naporni, saj se mora ena vrsta energije z vso močjo pretvoriti v drugo. V človeškem telesu to pomeni, da se sedaj ognjena energija srca pretvarja v kovinsko energijo pljuč ter se počasi obrača sama vase in s tem pripravlja na hladnejše obdobje leta. Ob tem se morajo vsi organi, žleze, tkiva in drugi deli telesa prilagajati in med seboj na novo vzpostavljati ravnovesje. Ker energija ni stabilna, se v tem času lahko počutimo prazni, izčrpani in šibki, občutljivejši smo tako telesno kot čustveno, bolj kot po navadi pa smo lahko podvrženi tudi napačnim odločitvam. Nasprotno so ljudje z močno energijo zemlje zelo stabilni, prizemljeni, prijazni, prisrčni in empatični do drugih, radi skrbijo za vse okoli sebe, so dobri poslušalci in zelo priljubljeni pri prijateljih. Da bi lahko to energijo kar najbolj izkoristili in okrepili ter se izognili omenjenim “prehodnim” težavam, smo vam pripravili nekaj nasvetov kitajskih mojstrov.

Ker energija ni stabilna, se ob prehodu med sezonami lahko počutimo prazni, izčrpani in šibki.

VRANICA – NAŠA MAMA

Z elementom zemlje so povezani želodec, trebušna slinavka, vranica, mišice, sladek okus, rumena barva in petje, kot duševna lastnost pa se omenja jasnost. Vse to in vsak del posebej je dobro krepiti v tem času. Nosilni in najpomembnejši organ elementa zemlja je vranica. Njena naloga v telesu je precej materinska – skrbi

za nas, nas stabilizira, harmonizira in ukvarjati se z različnimi dejavnostmi, pomaga nam sprejemati energijo iz hrane in uravnava delovanje organov – preveč dejavne umirja, premalo delujoče pa spodbuja. Šibka vranica se kaže v pomanjkanju energije, utrujenosti, slabokrvnosti, suhosti organizma, omotici in težavah z mišicami. Okrepimo jo

lahko z naravno sladkim okusom, s petjem in spontanostjo. Vranici pripada taoistični zvok huuu, ki ga lahko uporabimo ob dihanju in meditaciji za spodbujanje njene energije. Najpreprostejša vaja je, da roke položimo na področje vranice (levo pod rebri), globoko vdihnemo in izdihnemo z zvokom huuu. To ponavljamo, dokler nam prija. Vranico pa lahko okrepimo tudi z njeno manifestacijo – s slino. Ta eliksir mladosti in vitalnosti lahko spodbudimo tako, da vrtimo jezik v ustih, in ko se nam nabere dovolj sline, jo s poravnanim hrbtom in z brado, potisnjeno proti

Nasveti

Indijansko poletje

va, saj je želodec v kitajski tradicionalni medicini parni organ vranice. Prebava se začne že v ustih, zato se bo treniranje in spodbujanje sline obrestovalo tudi pri tem. Slina bo ob stiku s hrano spodbudila točno določene encime, ki bodo del hrane pomagali razgraditi že v ustih, tako bo imel želodec olajšano delo, hkrati pa bo dobil signal, katere encime naj pripravi sam. Dolgo prežvekovanje in mešanje s slino torej ni prazno mlatenje slame, temveč zelo pomemben del dobre prebave.

Zdaj je pravi čas, da se naučimo še ene pomembne lekcije:

Foto: Profimedia

naučimo se reči ne.

Foto: Profimedia

vratu, pogoltnemo v kanal jin. Od tam bo navlažila celoten organizem, medtem ko pri običajnem goltanju v požiralnik zdravilne lastnosti sline kratko malo – izgubimo.

UMIRIMO ČUSTVA

Vse je lažje, če razumemo ritme narave, saj ti delujejo tudi na nas. Samo spomnimo se, kako polna luna vpliva na valovanje vode in kako ob njej lahko valovijo tudi naša

Naloga vranice v telesu je precej materinska – skrbi za nas, nas stabilizira, harmonizira in uči ukvarjati se z različnimi dejavnostmi.

Trebušna slinavka bo hvaležna za začimbe, kot so kurkuma, ingver, regrat in pegasti badelj.

občutja. Tudi za obdobje prehodov je značilno nihanje čustev, zato se bomo s tem zavedanjem znali odzvati, še preden nas bo potegnilo v vrtinec slabe volje in tesnobnosti. Ob vsakem vznemirjenju je dobro malo počakati z odzivom in raje narediti nekaj globokih vdihov in izdihov. Namesto pretiranega razmišljanja in zaskrbljenosti, ki se lahko pogosteje pojavljata v tem obdobju, krepimo vrlini iskrenosti in spontanosti. Zdaj je pravi čas, da se naučimo še ene pomembne lekcije – naučimo se reči ne. To je najpomembnejša stvar za krepitev vranice in vsesplošno stabilnost.

PREBAVA IN ŽELODEC

Eden od mogočih znakov neravnovesja v elementu zemlje je tudi slaba preba-

Delovanje želodca bomo najlažje obnovili, če spodbujamo njegovo kislino. Od njenega delovanja je odvisno, ali bomo po hranjenju dobro predelali živilo ali pa nam bo povzročilo krče in nelagodje. Pri tem se pojavlja vprašanje, zakaj mora toliko ljudi jemati zdravila za zaviranje protonske črpalke, katerih naloga je, da zavirajo izločanje kisline. Odgovor je žal podoben kot pri holesterolu in statinih – ker to koristi farmaciji. Zato je veliko boljše, da pri težavah z želodcem najdemo pravi vzrok in ne zdravimo simptoma z antacidi. Če je problem v stresu, ga zmanjšajmo, če je začetek bolečin vnetje črevesne sluznice, delujmo na vnetje, če pa imamo samo težave s kislino, najprej spremenimo prehranjevalne nava-

de – odstranimo predelana živila in se naučimo počasi hraniti, lahko pa prehrani dodamo tudi začimbe, ki pomirjajo želodec (janež, kumina, komarček, meta, kamilica ipd.). Zavedajmo se, da skoraj za vse obstaja naravna rešitev, le poslušati moramo svoje telo in najti pravi vzrok za težave. Nato se bo zagotovo našla tudi prava rešitev.

TREBUŠNA SLINAVKA IN SLADKOR

Z elementom zemlje je povezana tudi trebušna slinavka. Ta zelo pomembna žleza skrbi za pravilno izločanje inzulina, ki glukozo iz krvi pošilja v celice in nas s tem oskrbi z energijo. Vse lepo in prav, če ne bi ob vse večjem stresu in današnji prehrani, obogateni z obilico sladkorja, trebušno slinavko vsi po vrsti zelo hitro izčrpali. Pogosti skoki inzulina ali celo odpornost proti inzulinu pa vodijo do sladkorne bolezni, debelosti, prehitrega staranja in še mnogih drugih težav. Rešitev je pomiritev trebušne slinavke z nekaj triki. Jasno je, da se ob tem izogibamo vsem sladkorjem in predelani hrani. Pijmo veliko vode, limonade in zeliščnih čajev ter prehrani dodajmo dobre maščobe – kokosovo olje, oljčno olje in avokado.

Ena najpomembnejših taoističnih točk na telesu je prav tista na želodčnem meridijanu – imenuje se ST36 ali zu san li, točka leži štiri prste pod kolenom na zunanji strani vsake noge.

zu san li

Foto: Profimedia

PETEK, 2. 9. 2016

Nasveti Modna zgodovina

Foto: Profimedia

Trebušno slinavko razbremenjuje fermentirana prehrana v obliki kislega zelja, kefirja, jabolčnega kisa in kombuče.

Trebušna slinavka bo hvaležna tudi za fermentirano prehrano v obliki kislega zelja, kefirja, jabolčnega kisa in kombuče. Posezimo tudi po zelenjavi, bogati s fitohranili (klorofil, lutein, zeaksantin), kot so špinača, blitva, zelena solata, kumare, korenje, paradižnik ipd. Od začimb izberimo kurkumo, ingver, regrat in pegasti badelj. Če je naša trebušna

Otroška oblačila in šolske uniforme

slinavka zares izčrpana, si poleg omenjene prehrane privoščimo še kavni klistir in veliko počitka.

AKUPRESURNA TOČKA DOLGOŽIVOSTI

Na začetku šolskega leta mame pogosto ugotavljajo, da so otroci med počitnicami prerasli oblačila, ki so jih nosili spomladi, zato je razmišljanje o oblačilih otrok in najstnikov kar primerno.

Kot vedno omenimo še akupresuro, ki je pomemben del holistične metode zdravljenja in obnove telesa. Ena najpomembnejših taoističnih točk na telesu je prav tista na želodčnem meridijanu – imenuje se ST36 ali zu san li. Gre za znano točko nesmrtnosti ali dolgoživosti, s katero krepimo zdravo in dolgotrajno vitalnost, umirjamo težave z želodcem in s prebavo, ustavimo sesedanje organov, preprečujemo zastoj limfe in spodbujamo cirkulacijo. Ta točka leži štiri prste pod kolenom na zunanji strani vsake noge, pri iskanju si lahko pomagamo s slikami na spletu. Točki na nogah vsak dan dobro zmasirajmo oziroma pritiskajmo vsaj dve minuti.

so morali otroci zelo paziti, da se ne bi umazali ali kako drugače poškodovali dragih oblek.

STEZNIKI TUDI ZA DEKLICE

Eden od mogočih znakov neravnovesja v elementu zemlje je tudi slaba prebava, saj je želodec v kitajski tradicionalni medicini parni organ vranice.

Piše: Maja Poljšak, modna oblikovalka in akademska slikarka, povrhu tudi kuha

eudobna oblačila in stroge šolske uniforme so v današnjem času v večjem delu sveta preteklost, sodobna oblačila otrok in najstnikov dovoljujejo sproščeno gibanje, so praktična, lahko jih je vzdrževati, so veselih barv ter prilagojena starosti in okusu otrok.

NEKOČ ENAKO KAKOR ODRASLI

Foto: Profimedia

Pri težavah z želodcem je treba najprej najti pravi vzrok. Začimbe, ki pomirjajo želodec, so janež, kumina, komarček, meta in kamilica.

Foto: Profimedia

Danes, ko so otroci oblečeni v udobna oblačila, ki se zlahka operejo, si ne morejo niti predstavljati, kako sproščeno je njihovo življenje v primerjavi z življenjem, navadami in oblačenjem otrok v preteklih stoletjih. Nekoč je bilo za revnejše življenje in gibanje pravzaprav veliko brezskrbnejše, saj so bili veliko na prostem, kjer so skakali naokrog v sami kratki srajčki, njihovi vrstniki iz bogatih družin pa so bili večinoma v zaprtih prostorih in oblečeni enako kakor njihovi starši. Mestne otroke so utesnjevale toge in neudobne obleke, ki jim niso dovoljevale gibanja, obenem pa je bilo ta oblačila tudi težko očistiti, zato

Kar težko verjamemo, da so kar nekaj stoletij deklice prav tako kakor njihove mame nosile steznike, ker so celo zdravniki verjeli, da jih nujno potrebujejo zaradi vzravnane drže. Je že res, da je bila drža teh deklic lepo vzravnana, vendar pa jim je steznik že v zgodnji mladosti deformiral kosti prsnega koša in notranji organi so bili nezdravo stisnjeni, kar prav gotovo ni bilo najbolj zdravo. Prav tako je bilo zakoreninjeno splošno prepričanje, da morajo otroci vse leto nositi neudobne visoke čevlje, ki tesno oprijemajo gležnje in jim dajejo potrebno oporo, ker bi se otrokom v nizkih čevljih gležnji lahko sesedli.

ŠELE V 20. STOLETJU oblačila, primerna za otroke

V drugi polovici 18. stoletja so napredni misleci, ki so zagovarjali vrnitev k naravi in bolj zdravemu načinu življenja, skušali vplivati tudi na to, da bi se otroci več gibali na prostem, da bi bila njihova oblačila primernejša, udobnejša in bolj praktična. Vendar je do večjih sprememb prišlo šele v 20. stoletju, predvsem v njegovi drugi polovici, pri tem pa je imel veliko vlogo tudi razvoj konfekcije in novih materialov. Pomembna sprememba preteklega stoletja

je tudi pojav oblačil za najstnike. Ta so najprej nastala v ZDA, po drugi svetovni vojni pa je ta moda predvsem z ameriškimi filmi počasi prišla tudi v Evropo. Mimogrede velja omeniti še to, da so vse do 70. let deklice in odraščajoča dekleta nosile samo krila, saj so bile hlače v šolah nezaželene ali celo prepovedane.

ŠOLSKE HALJE ALI KAR UNIFORME

Ker se je pravkar začelo novo šolsko leto in ni le čas za nakup knjig in zvezkov, ampak tudi za nova oblačila, se spomnimo še, da so šolarji pred sto leti in marsikje tudi še pred nekaj desetletji nosili šolske halje ali široke predpasnike, nekakšne halje brez rokavov, da se ne bi umazali in da ne bi bilo razlik med njimi. V elitnejših, še posebno v britanskih in ameriških osnovnih in srednjih šolah pa so bili šolarji in dijaki oblečeni v posebne uniforme, ki jih je skoraj vedno krasil tudi emblem šole, ki so ji pripadali. Dečki so imeli kratke hlače, dokolenke in blazer, deklice pa plisirana krila in prav tako dokolenke in blazer, pogosto je bil poleg bele srajčke pomemben del uniforme tudi brezrokavnik. Čeprav se nam zdi to del preteklosti, pa se je ta običaj v Veliki Britaniji, ZDA in še ponekod ohranil še vse do danes in otroci uniforme nosijo s ponosom oziroma so nanje še toliko ponosnejši starši, saj uniforma elitne in drage šole pomeni tudi statusni simbol.

Nasveti

PETEK, 2. 9. 2016

Piše: Nina Kokalj

VZGOJA

o seveda ne pomeni, da moramo vsak dan meditirati in otroke voziti k različnim gurujem, da bi jih ti naučili velikih duhovnih lekcij. Dovolj je, da s preprostimi vsakodnevnimi praksami otroka obogatimo z novo, recimo ji duhovno, razsežnostjo bivanja, ki mu bo zagotovila polnejše in srečnejše življenje.

Meditacija pomaga tudi otrokom

NAJPOMEMBNEJŠI JE ZGLED

MNOGI STARŠI pri vzgoji otrok pozabljajo na veščine za spopadanje z življenjskimi izzivi, na čustveno opismenjevanje in tudi duhovno rast.

Seveda mora osebnostna rast najprej postati naš način življenja, da bi lahko to prenesli na otroka, a rastemo lahko tudi hkrati z njim. Pomembno je, da smo čuječi in navzoči v trenutku, pa bomo kot odgovorni starši

a odločno, in bo tudi hitro prenehal provocirati. Iz naših odzivov bo začel razumeti tudi način delovanja in zakonitosti okolice ter se navzel ustreznega odziva na dane razmere.

SPROŠČANJE ZA VEČJO ZBRANOST

Kultni ameriški režiser David Lynch, ki sam že desetletja meditira in je o tem celo napisal knjigo in posnel dokumentarec, je izjavil, da bi moral imeti vsak otrok na dan uro časa za to, da se potopi vase in izkusi polje tišine, ta ogromni rezervoar energije in inteligence, ki ga imamo vsi globoko v sebi. Tudi številni strokovnjaki poudarjajo pomen meditacije in sproščanja za otroke, ki jim to prinese trajno sredstvo za osvobajanje od stresa, zmanjševanje tesnobe in zniževanje krvnega tlaka. Različna starost otroka zahteva različne tehnike meditacije. Osnovni namen meditacije za mlajše otroke je, da se znajo sprostiti, v šoli pa so bolj zbrani. Dobre meditativne tehnike otroka učijo samozavesti in spodbujajo k temu, da svobodno izraža svojo ustvarjalnost in zmožnosti. Če starši redno meditirajo, bodo to navado otroci spontano prevzeli iz okolja. Mlajše otroke, recimo, naučimo pozornost usmerjati v telo (“Premakni samo prste leve noge.”), zvoke iz okolice (“Ali slišiš veter?”) ali pa skupaj vizualizirajmo (“Kako točno si predstavljaš naš naslednji izlet?”). Z meditacijo

Foto: Profimedia

Osebnostna rast mora najprej postati naš način življenja, da bi lahko to prenesli na otroka, a rastemo lahko tudi hkrati z njim. lahko otroku z lastnim zgledom pokazali primer resnične ljubezni, sprejemanja in drugih zdravih vrednot. Čeprav nam je na poti duhovne rasti uspelo prestopiti že mnoge ovire, pa nihče od nas ne more biti do konca oblikovan. Velikokrat pravijo, da so otroci naši največji učitelji, saj znajo pritisniti na naše podzavestne vzorce. Pogosto šele v odnosu z otrokom spoznamo, da ponavljamo napake svojih staršev. Ko to ozavestimo, imamo priložnost, da se začnemo odzivati drugače. Zato je pomembno, da se svoje skrite vzorce naučimo prepoznati, ne pa da se zgolj prepustimo nezavednim in burnim čustvenim odzivom. Otrok se bo počutil varneje, če se bomo na njegovo provokacijo odzvali sproščeno,

Vprašanje, ali slišiš veter, pomaga otroku, da se zave sedanjega trenutka. bomo tako mi kot naši otroci veliko bolj navzoči v trenutku in se bomo tako tudi lažje in pristneje posvečali drug drugemu. To resnično zanimanje za sočloveka bo prineslo tudi bolj sproščene in globlje odnose.

Nasveti

PARTNERSTVO

DIHANJE IN JOGA

Globoko trebušno in zavestno dihanje je prva pomoč za upravljanje stresa in občutkov tesnobe, strahu in drugega nelagodja. Otroka naučimo, da vedno, kadar se bo počutil slabo, najprej uporabi to tehniko. Skupaj vadimo tako, da damo eno roko na trebuh in si ob vdihu predstavljamo (in občutimo), kako se trebuh napihuje kot balon, ob izdihu pa se zrak spušča iz balona. Otroku bo primerjava zabavna in lažje si jo bo zapolnil. Potem štejmo vdihe in izdihe in jih počasi podaljšujmo. Joga je vsestranska telesna dejavnost, ki jo lahko izvajajo praktično vsi, ne glede na starost in telesno pripravljenost. Poleg tega, da aktivira vse mišice ter poskrbi za gibko in elastično telo, pri otrocih tudi poveča koncentracijo in zmanjšuje tremo. Joga prav tako spada med dejavnosti, ki ne spodbujajo tekmovalnega značaja, temveč med ljudmi bolj razvijajo empatijo in toleranco. Če bomo poleg običajnih tehnik joge v domačem okolju dodali še jogo smeha, bomo z otrokom ob proizvajanju hormona sreče, endorfina, v tej skupni dejavnosti še bolj uživali. Enako je z drugimi netelesnimi dejavnostmi. Spodbujajmo tiste, ki pomirjajo, in se izogibajmo tistim, ki otroke strašijo in jih spravljajo v nelagodje. Skupaj z otroki ustvarjajmo različne izdelke, slikajmo, fotografirajmo, se učimo modelirati ali

Ena najpomembnejših vrednot, ki jo vsi premalo krepimo, je zagotovo hvaležnost. kipariti in podobno ter se hkrati izogibajmo novodobnim risankam in filmom, ki spodbujajo nasilje. Pomirjujoče dejavnosti namreč omogočajo delovanje na nižji ravni možganskih valov, kar odrasli lahko dosežejo z meditacijo in molitvijo.

Foto: Profimedia

Sedem kor harmonije gonsko razume, in se ukoreninili v njegovo dojemanje sveta.

GLEDATI S SRCEM

Da bi otroku dodatno odprli vrata v zanj neznani svet, mu omogočimo posebne izkušnje, ki mu bodo za vse življenje spremenile pogled na svet. Ena od najboljših taktik je, da ga spoznamo z ljudmi, ki mislijo na neobičajen način. Omogočimo mu, da dan preživi z odštekanim slikarjem, zagrizenim okoljevarstvenikom, s starejšim človekom, ki je hvaležen za svojo starost in zrelost, človekom, ki je hendikepiran, a je začel pozitivno gledati na življenje. Že navzočnost otroka v njihovi bližini je dragocena, saj razbija ustaljene stereotipe in ga uči razmišljati drugače. Otroci so že po naravi odprti in radovedni, zato je vredno čim bolj zgodaj to sposobnost okrepiti in zadržati. Odrasli možgani so namreč mnogo bolj togi, zato tudi spremembe v načinu razmišljanja pri odraslih potekajo počasneje. Vedeti moramo, da so otroci v zgodnjih letih popolnoma pod našim vplivom, zato je treba v tem obdobju krepiti prave vrednote. Učenje duhovnosti je učenje sposobnosti, da gledamo s srcem, in ne le z očmi. S tem bomo otroku omogočili bogatejše in srečnejše življenje in ne nazadnje dosegli najpomembnejšo stvar – da ima rad sebe in se sprejema tak, kakršen je, hkrati pa se enako obnaša tudi do drugih.

Navzočnost otroka v bližini ljudi, ki mislijo na neobičajen način, razbija ustaljene stereotipe in ga uči razmišljati drugače. PRAKSA HVALEŽNOSTI

Ena najpomembnejših vrednot, ki jo vsi premalo krepimo, je zagotovo hvaležnost. Bolj ko bomo zares občutili hvaležnost do različnih življenjskih darov in izkušenj, bolj bomo odprti za sprejemanje dobrega v svoje življenje, slabo pa bomo znali obrniti v dobro brez pretiranega stresa. Tega naučimo tudi svoje otroke, in to čim prej. Vsak dan se zahvaljujmo za malenkosti, pišimo dnevnik in se z otrokom zvečer pred spanjem pogovarjajmo o tem, za kaj smo lahko hvaležni ta dan. Te besede in pogovori se bodo vtisnili v otrokovo podzavest, postali bodo nekaj, kar se na-

VSAK partnerski odnos je zgodba zase, pišeta jo oba partnerja, vsak s svojimi osebnostjo, željami in pričakovanji. Splošnega nasveta ni.

Piše: dr. Polona Gradišek

ahko pa vendarle poskusite z naslednjimi sedmimi koraki. Če jih vnesete v partnerski odnos, boste zagotovo opazili pozitivne spremembe.

ljubeča 1. Bodita drug do drugega.

Partnerju pokažite, da ga imate radi. Tudi če se vam zdi, da to že zadosti kažete, poskusite z novimi načini. Dobro je, da svoje občutke ubesedite, tudi če vam gredo besede “rad/-a te imam” kdaj pa kdaj težko z jezika. Poskusite z majhnimi pozornostmi, bodite pozorni na partnerjeve želje in mu katero izpolnite. Poslušajte ga, kadar vam kaj pripoveduje. Ni treba veliko, da partnerju pokažete, da ga imate radi.

2. Pogovarjajta se.

Ključ do uspešnega odnosa je pogovor. Iskren pogovor, ko vas zares zanima, kaj vam partner želi povedati. Pogovor, v katerem se poslušata, si svetujeta, dajeta oporo, se skupaj veselita ob dobrih novicah. Ne ostanita le pri površinskih pogovorih, ko ga na hitro vprašate, kako je bilo v službi, in nato nadaljujete tisto, kar ste počeli prej. Za pogovor si je treba vzeti čas. Kadar pride do konflikta, pa je še posebej pomembno,

da se o tem pogovorita, da drug drugemu povesta svojo plat zgodbe in poiščeta skupno rešitev.

3. Sklepajta kompromise.

Čeprav bi si verjetno želeli, da bi večkrat obveljala naša, se je v partnerskem odnosu treba zavedati, kako pomembni so kompromisi. Pa smo spet pri pogovoru iz prejšnje točke. Enkrat popustite vi, drugič naj popusti partner. Saj veste, da ne morete vedno dobiti vsega, kar si želite. To ne bi bilo prav. Upoštevajta želje drug drugega. Dovolite si doživeti nove izkušnje – morda pa bo nova dejavnost, ki jo predlaga partner, tudi vam prav prijetna.

4. Zaupajta si.

V partnerskem odnosu ne gre brez občutka varnosti, zaupanja, da s partnerjem pripadata drug drugemu. Zaupanje in občutek varnosti nas rešujeta, tudi kadar pride do ne-

Nasveti

PETEK, 2. 9. 2016

Zmote o ...

akov do

Ne znamo si umivati rok!

za 5. Poskrbita čustveno udobje.

Zelo preprosto se je razjeziti na partnerja in mu z nestrpnim, povišanim tonom in ostrimi besedami pokazati, da nas je spravil v slabo voljo. Umetnost pa je povedati, kaj nas je zmotilo, tako da drugemu ne bo neprijetno. Ne kaznujte partnerja, če naredi kaj, kar vam ni prav. Raje se pogovorita in poskusita ugotoviti, zakaj je do tega prišlo in kako lahko rešita težavo. Pomembno je, da se v partnerskem odnosu oba počutita čustveno varno, udobno, z zavedanjem, da so tudi napake dovoljene. Tudi te so priložnost za rast.

Pokažita 6. si, da sta drug drugemu

najpomembnejša.

Zavedanje, da sta drug drugemu najpomembnejša, vama bo barvalo dneve z nežnimi barvami in vaju bo držalo skupaj tudi v težkih trenutkih. Pokažita si, kako zelo cenita, da sta skupaj.

Navijajta drug za drugega.

V raznih življenjskih izzivih potrebujemo ob sebi nekoga, ki navija za nas. Bodita drug drugemu v oporo, optimistično se spodbujajta, drug drugemu vlivajta upanje. Življenje je lažje, če te partner spodbuja in verjame, da lahko dosežeš svoje cilje in sanje.

HIGIENA je tako osnoven del življenja, da se o njej sprašujemo, šele ko se okužimo s kakšnim virusom. Piše: Nina Kokalj

ygieinos v grščini pomeni zdrav, veda o higieni pa obsega precej več kot splošno znanje o čistoči. Da bi obnovili svoj higienski minimum in si z njim pomagali preprečevati bolezni, si poglejmo najosnovnejše zmote in napake, ki jih delamo pri negi telesa in okolice.

MILO UBIJA BAKTERIJE

Milo dejansko ne ubija bakterij, temveč jih samo dvigne s površja kože, da jih voda lahko odplakne.

LJUDJE SI ZNAMO UMIVATI ROKE

Raziskave kažejo sramotno sliko človeštva – kar 95 odstotkov ljudi si namreč ne zna učinkovito umiti rok! Pravilno umivanje vključuje drgnjenje mila pod tekočo vodo vsaj pol minute. Druga raziskava je pokazala, da si 10 odstotkov ljudi ne umije rok po odhodu iz javnega stranišča.

JAVNA STRANIŠČA SO LEGLO UMAZANIJE

Čeprav se vsi zmrdujemo nad javnimi stranišči, raziskave kažejo, da ljudje zelo redko prav tam staknejo kakšno bolezen. Tudi če nekaj trenutkov sedimo na školjki v javnem

Raziskava je pokazala, da si 10 odstotkov ljudi ne umije rok po odhodu iz javnega stranišča.

stranišču, je koža na stegnih tako dober zaščitnik pred bakterijami, da se verjetno nobena ne bo prijela.

BAKTERIJE OSTAJAJO ŽIVE NA POVRŠINI POHIŠTVA

Zanimivo je, da se bakterije in virusi na površini kljuk in drugega pohištva ohranijo samo nekaj časa. Če bi torej kljuko pustili na miru dlje časa, bi postala sama od sebe čista. Virus gripe se, recimo, ohrani zgolj od dve do osem ur.

ZNOJ SMRDI

Večina znoja je iz vode, zato sam po sebi nima vonja. Vonjamo bakterije na površini kože.

ČE TI HRANA PADE NA TLA, JO TAKOJ POBERI IN POJEJ

Na splošno velja, da se hrana, ki pade na tla, v petih sekundah še ne okuži z bakterijami, zato naj bi bila še varna za v usta. V resnici pa ni tako – že ob najkrajšem stiku se okuži z množico bakterij, ni pa seveda nujno, da so vse te bakterije za nas tudi škodljive.

SPLAKOVANJE STRANIŠČNE ŠKOLJKE DVIGUJE BAKTERIJE

To je res, zato je treba straniščno školjko vedno pokriti, še preden spustimo vodo. Zanimivo je še eno dejstvo – če je voda v stranišču dlje časa stala, so se v njej nabrale bakterije, ki se dvignejo v zrak, ko jih urin razburka. Zato je priporočljivo še pred lulanjem najprej spustiti vodo, da bakterije izplakne (seveda z zaprtim pokrovom), in šele nato opraviti potrebo.

NA DENARJU IN RAČUNIH SE ZADRŽUJE OGROMNO BAKTERIJ

Foto: Profimedia

soglasja, saj nas takrat ne skrbi, da bi nas partner kar tako zapustil.

Foto: Profimedia

Še eno zanimivo dejstvo je, da denar in računi, čeprav se jih dotika ogromno ljudi, niso najbolj umazana stvar na svetu. Gre namreč za površine, ki ne omogočajo dobrih razmer za preživetje bakterij, zato bodo računi in denar že v enem dnevu, ko se jih ne bomo dotikali, postali skoraj popolnoma čisti.

Nasveti

Jed z zgodbo

Irska ovčarska pita SHEPHERD'S PIE, irska ovčarska pita, in cottage pie, angleška podeželska pita, sta po videzu enaki, obe sta prekriti s pretlačenim krompirjem, razlikujeta pa se v izbiri mesa.

Piše: Maja Poljšak

a pripravo ovčarske pite potrebujemo jagnjetino ali ovčetino, podeželsko pito pripravimo z govedino, ker pa je jed postala znana po vsem svetu, sedaj ponekod zanjo uporabljajo tudi obe vrsti mesa in jo imenujejo ovčarska pita. Pripravljajo jo tudi v ZDA in Kanadi, kjer mesu in zelenjavi dodajo še sladko koruzo, na Novi Zelandiji jo imenujejo pita s krompirjevim pokrovom, v Argentini in Čilu pa ji pravijo pastel de papa, ker beseda papa po špansko pomeni krompir. Seveda je v zadnjem času nastala tudi vegetarijanska različica te okusne in priljubljene jedi, kjer meso nadomesti tofu.

KAKO IN KJE JE JED NASTALA

Po pripovedovanjih je podobna jed nastala na Škotskem, drugi trdijo, da v severni Angliji, tretji so prepričani, da na Irskem. Kakor koli že, pravzaprav gre za to, da so se varčne gospodinje domislile, kako bi ostanke od nedeljske pečenke in drugega pečenega ali kuhanega mesa domiselno uporabile za novo jed. Sprva je bila to preprosta jed manj premožnih ljudi s podeželja, ki so jo pripravljali tako, da so sesekljano meso in zelenjavo prekrili s plastjo testa. Ko so v 18. stoletju v Združenem kraljestvu in na Irskem začeli gojiti krompir, pa so recept spremenili, testo so zamenjali s pretlačenim krompirjem, ostanke pečenke je zamenjalo mleto meso in leta 1870 je ovčarska pita tudi uradno dobila ime.

RIŽ ZA ZDRAVJE IN SREČO

Vsak dan nahrani petino človeštva ČUDEŽNA RASTLINA, tako bi lahko imenovali riž, saj raste na vseh celinah, vsak dan se z njim prehranjuje več kot polovica človeštva, iz njegovih zrn pa je mogoče pripraviti neskončno število okusnih jedi in napitkov, tudi žganje.

Piše: Stane Mažgon, družabni samotar in asketski uživač

o je govor o rižu, se je težko izogniti takojšni asociaciji, ki naše misli

usmeri v Azijo. Tam ga pridelajo največ, saj mu ustrezajo podnebne razmere z veliko padavinami. Riž je edina vrsta žita, ki lahko preživi daljše obdobje popolne ali delne potopitve pod vodo, ne da bi jo to prizadelo, obenem pa je prilagojena tudi za daljše sušno obdobje.

NAJVEČ GA POJEDO V AZIJI

V Aziji je riž tudi najpomembnejše osnovno živilo. Brez njega si številni prebi-

valci ne bi mogli niti zamisliti vsakdanje prehrane, od zajtrka naprej, življenje bi se zanje kar ustavilo. A riž že dolgo ni več zgolj azijski pridelek. Odkar se je s trgovskimi potmi razširil po svetu, se je prilagodil podnebnim razmeram od Evrope, Afrike do Amerike. Znanih je več kot tisoč vrst z različnimi lastnostmi, oblikami zrn in količino pridelka. Riž je vključen v prehransko kulturo številnih narodov. Španci prise-

Nasveti

PETEK, 2. 9. 2016

gajo na paello, Italijani na rižoto in Brazilci na fižol z rižem, čeprav povsod pojedo mnogo manj riža kot v Aziji, letno le kakih osem kilogramov na prebivalca. Zunaj Azije riž ni osnovno živilo in je v prehrani manj pomemben od izdelkov iz pšenice.

RIŽ OSVOJI EVROPO

Na Kitajskem, v dolini reke Jangce, so riž gojili že nekaj tisočletij pred našim štetjem, več stoletij pred našim štetjem so ga že pridelovali tudi v Perziji. V kraju Susa so v izkopaninah grobov našli zrna, ki so jih tja položili za daritev. Stari Egipčani riža niso gojili, tudi v Svetem pismu še ni omenjen, zagotovo pa so ga poznali Grki in ga gojili v takratni Makedoniji in Trakiji. V nekdanjih rimskih postojankah iz prvega stoletja na nemških tleh so našli skladišča riža za prehrano vojakov. Podatki o prihodu riža v zahodno civilizacijo se razlikujejo in zelo verjetno je, da so ga že zgodaj poznali, a redkeje gojili in je bil znan bolj kot zdravilna rastlina za pripravo čajev ali dodatek jedem. Nov val osvajalcev Evrope, ki so s seboj prinesli tudi riž, je prišel po Pirenejskem polotoku z Mavri. Dokazano je, da so ga okrog 10. stoletja gojili v okolici današnje Valencie. Po drugi poti je z osvajalci in s trgovci prišel v Evropo s Sicilije. Do 15. stoletja so ga že gojili v pokrajinah današnje Italije in v delu Francije. Milanski knez Sforza je leta

1475 podaril knezu iz Ferrare vrečo riževih semen in mu v pismu zagotovil, da bo iz njih pridelal dvanajst vreč riža, če bo pravilno ravnal s pridelkom. V naslednjih sto letih so se površine v Padski nižini, zasajene z rižem, povečale za desetkrat. Še en podatek iz zgodovine: na borzi v Antwerpnu je bil, najverjetneje v naturalni menjavi blaga, leta 1567 riž omenjen kot plačilno sredstvo.

hati več ur, preden se popolnoma zmehčajo.

RIŽ POGANJA GOSPODARSTVO

Danes riž pridelujejo na vseh celinah razen Antarktike. Pridelovanje omogoča preživetje velikemu delu prebivalstva dežel v razvoju. Številne države pridelavi in trgovanju z rižem posvečajo posebno pozornost in ga obravnavajo kot strateško živilo, ki obenem pomeni gospodarsko neodvisnost. Na Japonskem se vladne službe ukvarjajo z načrtovanjem pridelave in vsako leto skušajo doseči cilj, da bi doma pridelali dovolj riža in ga ne bi bilo treba uvažati. Kar 82 odstotkov vseh kmetov, tudi manjših, ki kmetujejo ob drugem poklicu, se ukvarja še s pridelavo riža. To obenem pomeni tudi svojevrstno prehransko neodvisnost. Carinske dajatve za uvoz iz bližnje Kitajske ali drugih držav so zelo visoke, zato lahko na domačem trgu oblikujejo ustrezno ceno.

INDIJANSKI DIVJI RIŽ

V novi svet je riž prišel z evropskimi osvajalci. Španci so ga leta 1520 zanesli v Mehiko, Portugalci v Brazilijo. Na današnjem ozemlju ZDA so prva riževa polja omenjena leta 1690 v Južni Karolini. A tudi staroselci so že imeli svojo vrsto, ki ji danes pravimo divji riž. Sčasoma je dobil več imen, na primer kanadski ali indijanski riž ter vodni oves. Gre za rastlino, ki ni v neposrednem sorodstvu z azijskim rižem, čeprav prav tako sodi med trave in najbolje uspeva v plitkih namočenih tleh. Njegova semena oziroma zrna so daljša, ovoj je zelo trd, sredica pa mehka, zato ga ne luščijo in je treba zrna ku-

SIMBOL SREČE IN BLAGOSTANJA

V številnih kulturah riž ni le živilo, pač pa tudi simbol sreče in blagostanja, prihodnosti in vitalnosti. Mladoporočence po poročnem obredu obsipajo z riževimi zrni. V številnih vzhodnjaških deželah mladim mamicam podarjajo vrečke z rižem za srečo potomca. Na Tajskem izražajo gostoljubnost z vabilom, ki pravi: pridi na obisk in poskusi naš riž. Po starem

Botanična razlaga

Pravzaprav jemo travo

Riž botanično sodi v družino trav in se deli na dve vrsti, azijsko Oryza sativa in afriško Oryza glaberrima, vendar je prva mnogo bolj razširjena. Ta se deli še na tri podvrste: indica, javanica in japonica, iz katerih izvirajo vse vrste riža, ki jih uporabljamo v prehrani, teh pa je kakih tisoč. Samo v Italiji, kjer pridelajo največ riža v Evropi, jih poznajo okrog petdeset. šintoističnem obredu na Japonskem pred umrlo osebo postavijo skodelico riža kot popotnico za življenje v novem svetu in življenju.

LAHEK IN NASITEN

Po eni strani je simbol sreče, po drugi pa izvor telesnega zdravja in dobrega počutja. Riž je hranljiv in daje energijo, je lahko prebavljiv, zato ga je priporočljivo jesti večkrat na teden. Človeštvu vsak dan zagotavlja več kot petino energije za delo, kar je več kot kruh ali testenine. S 100 grami riža zaužijemo 350 kilokalorij, a imamo obenem večji občutek sitosti zaradi škroba v drobnih zrncih, ki se zadržuje v prebav ilih. Vsebuje še vrsto vitaminov iz skupine B, kalij in malo natrija, kar je ugodno razmerje za uravnavanje krvnega tlaka. Prav tako je priporočljiv pri prebavnih težavah otrok in odraslih, saj v prebavilih zadrži veliko vode.

Lahko bi omenili še vlaknine, polne koristnih snovi, ki pa jih z luščenjem riža odstranijo. Zato riž ni popolno živilo in ga je treba dopolniti s sestavinami živalskega izvora, z ribami ali s stročnicami. Obenem riž ne vsebuje glutena in je primeren za ljudi s celiakijo. Postopki genskega spreminjanja, ki jim riž ni ušel, naj bi poleg velikosti zrn in boljšega pridelka poskrbeli tudi za celovitejšo sestavo zrn in vezavo vitamina A v sestavo riža.

PUSTOLOVŠČINA NA KROŽNIKU

Prava pustolovščina se začne, ko se riž v tej ali oni obliki pripravlja, da pride na mizo. Večina ljudi po svetu danes uživa oluščen riž, ki ga strojno obdelajo in zrnca zbrusijo, da postanejo bela, a pri tem izgubijo veliko koristnih sestavin. Polnozrnati riž ima veliko več mineralnih snovi, kalcija in fosforja, a bi ga morali kuhati vsaj 40 minut, nato pa bi moral počivati še pol ure, da bi snovi iz ovoja prešle v sredico zrna. Sodobna različica tega postopka je riž parboiled, pri katerem s parno obdelavo dosežejo, da v zrno preide več koristnih snovi, nato ga spet osušijo, oluščijo in shranijo.

napitek brez maščob in holesterola 1 Rižev Rižev napitek je zelo preprost za pripravo, obenem pa uporaben ter okusnejši in precej

cenejši od industrijskega. V primerjavi z živalskim mlekom ima prednosti in pomanjkljivosti. Ne vsebuje laktoze, je lahko prebavljiv in ne povzroča alergij, ne vsebuje maščob in holesterola. A tudi ne vsebuje kalcija in vitaminov E in D, ki so pomembni za delovanje organizma. Zato ne moremo govoriti o zamenjavi, pač pa le o izbiri vsakega posameznika glede na okus in potrebe.

PESTRI OKUSI IN OBLIKE ZRN

Priprava: Vodo zavremo in vanjo damo riž, ki naj v pokriti posodi na blagi temperaturi rahlo vre približno 45 minut, občasno ga premešamo. Riž se mora povsem razkuhati in razpustiti. Nato vsebino nekoliko ohladimo in prelijemo v steklen vrč. S paličnim mešalnikom nekaj minut obdelujemo kuhan riž, da dobimo kremasto tekočino, to nato precedimo skozi gosto cedilo ali prtiček. Tako pripravljen rižev napitek, podoben mleku, še osladimo, na primer z vaniljevim sladkorjem ali medom, in mu dodamo cimet. V hladilniku ga lahko hranimo dva ali tri dni.

Foto: Profimedia

Sestavine: 100 g belega riža, 1 l vode, ščepec soli, cimet, vaniljev sladkor. Foto: Profimedia

Foto: Profimedia

V zahodni civilizaciji so ga že zgodaj poznali, a redkeje gojili in je bil znan bolj kot zdravilna rastlina za pripravo čajev ali dodatek jedem.

Delitev vrst riža je več, predvsem za komercialni namen, glede na velikost zrn in primernost za pripravo jedi, čas kuhanja in količino škroba. Riž basmati je značilen za In-

Nasveti

Načini priprave se tudi pri rižu zelo razlikujejo. Na Japonskem, na primer, vode ne solijo in riž pred kuhanjem namakajo vsaj trideset minut. Poznajo veliko raz-

Riž je hranljiv in lahko prebavljiv, zato ga je priporočljivo jesti večkrat na teden. ličnih vrst, predvsem tistih, ki vsebujejo veliko škroba. V Aziji riž pogosto kuhajo v pari, še posebej za prilogo k jedem. Jedo ga tako kot pri nas kruh ali z njim pripravijo preproste hitre jedi. Kuhanje v pari je preprosto. V posodo damo merico riža in dve merici vode, pristavimo na štedilnik in počakamo, da voda zavre, nato pa pustimo vsaj 15 ali 20 minut, da riž počasi vpije vso vodo in se zmehča, ne da bi posodo odkrili ali riž premešali. Sodobna gospodinjstva uporabljajo električne kuhalnike, s katerimi je mogoče določiti čas, kdaj naj bo riž na primer pripravljen za zajtrk, ker je prav tako osnova obroka.

UMETNOST RIŽOTE

Ena od riževih jedi, priljubljena tudi pri nas, je rižota, ki je vzhodnjaki ne poznajo,

OD NAPITKA DO ŽGANJA

Vzhodnjaki tako rekoč ne poznajo receptov z rižem v sladki različici, ki je drugod po svetu precej priljubljena, od pudingov do tort in nadevov. Še bolj nenavaden bi se jim zdel mlečni riž. Zato pa so do virtuoznosti izpopolnili izdelke iz riževe moke, na primer testenine vseh vrst, od rezancev do riževega testa za zvitke. Moka je brez glutena in se uporablja tako za peko kot za zgoščevanje jedi. Sake je cenjen japonski alkoholni napitek. Zanj veljajo stroga pravila tako pri pripravi iz riževe osnove in dodatkih kot pri strežbi in pitju. Nekateri mu pravijo vino, a ker ni izdelan iz grozdja, je kljub manjši vsebnosti alkohola podoben žganju. Predpisana je celo temperatura, pri kateri ima ena ali druga vrsta sakeja najboljši okus. Riž dodajo tudi mešanici za pripravo piva. Brez težav

Riževa torta z 3 višnjami Sestavine: 200 g riža, 750 ml mleka, 180 g sladkorja, 3 jajca, 200 g vloženih višenj, vanilin, 80 g masla, žlička vaniljeve arome, žlička soli; za pekač: žlica masla, krušne drobtine.

2 Arancini – riževe

kroglice z mesom

Sestavine: 500 g riža, žlička žafrana, 30 g masla, 100 g trdega ribanega sira, 150 g mletega govejega in svinjskega mesa, majhna čebula, 200 ml paradižnikove mezge, 50 ml rdečega vina, oljčno olje, sol in poper, moka, jajce in krušne drobtinice, olje za cvrtje. Priprava: V slani vodi skuhamo riž. Ko popije vso vodo, ga preložimo v skledo in ohladimo. V ponvi na oljčnem olju popražimo drobno nasekljano čebulo, dodamo mleto meso in nekoliko podušimo, prilijemo rdeče vino in kuhamo toliko časa, da vino izpari. Dodamo paradižnikovo mezgo, solimo in popopramo, premešamo in kuhamo še toliko časa, da dobimo gosto omako, ki jo ohladimo in primešamo rižu. Dodamo še nariban sir in spet premešamo. Iz te osnove v pomokanih dlaneh oblikujemo kroglice, jih paniramo, nato pa spečemo v vročem olju in odcedimo na prtičku. lahko pripravimo še rižev napitek, ki v veganski prehrani nadomešča mleko.

DOVOLJ JE ŽE PEST

Riž ima v prehrani še eno dobro lastnost. Dovoljuje nam veliko ustvarjalne svobode. S kombinacijo osnovnih sestavin in začimb v blagi ali pekoči različici z nekaj zelenjave in mesa lahko

Priprava: V posodo zlijemo mleko, dodamo vaniljevo aromo, sol in 50 g sladkorja, ga zavremo, nato dodamo riž. Mešamo in kuhamo toliko časa, da riž vpije vse mleko in se skoraj zmehča, a še ostane čvrst. Nato ga ohladimo. Pri kuhanju riža lahko porabimo nekaj več mleka, kot predvideva recept, zato ga med kuhanjem lahko še nekaj prilijemo. V drugi posodi stepemo jajca in jim dodamo naribano limonino lupinico, cimet, preostali sladkor in raztopljeno maslo. Dodamo še ohlajen riž in dobro premešamo vse sestavine. Pekač (s premerom 24 cm) namažemo z maslom, posujemo z drobtinicami in vanj preložimo maso. Torto pečemo 60 minut pri temperaturi 180 stopinj Celzija, da površina postane zlato rumene barve. Višnje odcedimo, jih z nekaj žlicami soka damo v ponev in segrejemo, nato jih preložimo na pečeno torto in enakomerno razporedimo. Počakamo, da se torta ohladi, nato jo razrežemo. Višnjam lahko dodamo listek želatine in tako učvrstimo in zgostimo sadni nadev.

hitro pripravimo božanske jedi, ob katerih bomo lažje razumeli vse zapisano. Za pot po tem svetu ne potrebujemo veliko – le palico, klobuk in pest riža, pravi star kitajski pregovor. Prilagojeno za sodobne razmere: Ti ne gre dobro? Pripravi si okusno riževo jed, dobro se najej, odloži skrbi in vse bo videti mnogo lažje.

Foto: Profimedia

KUHAN V PARI

saj je doma v Padski nižini. V razširjenem toku reke Pad je riž našel odlične razmere za rast in tam ga zdaj pridelajo največ v Evropi. Za rižoto, preprosto jed, ne potrebujemo veliko sestavin, a skuhati jo je prava umetnost. Predvsem je treba ujeti harmonijo med rižem in dodatki, da riž ostane kremast in čvrst, torej se ne razkuha, obenem pa prevzame okus dodatkov. Rižota mora biti še vedno dovolj vlažna in skoraj tekoča. Kako to doseči? Najbolje z vztrajnim ponavljanjem in vajo v mojstrstvu. Klasični recept za rižoto se začne s praženjem čebule, in ko ta postekleni, še s hitrim praženjem riža, ki ga nato zalijemo z juho. Rižoto na koncu dopolnimo s parmezanom in koščkom masla, tik preden jo postrežemo. V Milanu je priljubljena rižota z dodatkom žafrana, ki ji daje prijetno oranžno barvo, v predelih okoli Benetk prisegajo na rižoto z rdečim radičem. Po vsej Italiji poznajo veliko značilnih krajevnih riževih jedi, podobno kot v Španiji in Franciji.

Foto: Profimedia

dijo, za Tajsko jasminov riž s podolgovatimi zrni, ki je nekoliko rumenkaste barve ter značilnega vonja in okusa po jasminu. Med neštetimi vrstami je posebnež črni riž, ki mu barvo dajejo barvila, podobna tistim v rdečem grozdju ali gozdnih sadežih. Ta ima velik antioksidativni učinek. Japonci najbolj cenijo riž, bogat s škrobom, ki je primeren za izdelavo sušija. V Italiji poznajo svojo klasifikacijo sort riža in ga delijo na štiri skupine finosti, med vrstami pa so med najbolj cenjenimi arborio, roma, baldo in carnaroli. Za opis pestrih okusov in jedi bi lahko sestavili pravo riževo enciklopedijo.

4 Azijska juha z riževimi rezanci

Sestavine: 100 g riževih rezancev, 300 ml ribje jušne osnove, 1 mlada čebula, 1 pekoč feferon, 1 majhen paradižnik, 6 večjih oluščenih repkov škampov ali kozic, 6 šampinjonov, pest listov mlade špinače, limonov sok, sojina omaka, nekaj listov mete ali limonske trave, čili v prahu, sol, poper.

Foto: Profimedia

Priprava: Riževe rezance skuhamo po navodilu na embalaži in odcedimo. V posodi zavremo jušno osnovo, vanjo damo kozice, svežo narezano zelenjavo, gobe in zelišča. Začinimo in kuhamo deset minut, nato dodamo limonov sok in sojino omako ter juho prelijemo v skledo z rezanci. Dodamo nekaj listov svežih zelišč in čili, če želimo pekočo juho. Postrežemo vročo.

Nasveti

PETEK, 2. 9. 2016

HRANA ZA ZDRAVJE

Na vrt namesto v lekarno

SUPERHRANA Z DOMAČEGA VRTA

Piše: Renata Ucman

nja Pristavec, univ. dipl. inž. živilstva in prehrane, ki končuje magistrski študij prehrane na Biotehniški fakulteti, pojasnjuje, kakšno hrano je dobro uvrstiti na vsakdanji jedilnik, da bomo ostali zdravi, vitalni in polni energije. Najboljša superživila najdemo med svežo lokalno zelenjavo, sadjem, začimbami in zelišči. “Naravna hrana lahko zaradi edinstvene sestave ugodno deluje na naše zdravje in počutje. V nepredelanih živilih najdemo najodličnejšo paleto prav vseh vitaminov, mineralov in fitohranil v najboljših kombinacijah in količinah, ki jih naše telo potrebuje. Za močne kosti, na primer, ni pomembno le, da zaužijemo dovolj kalcija, pomembni so tudi drugi minerali, saj skupaj delujejo v sinergiji.“

Nekatere vrste zelenjave zaradi svojih izjemnih sestavin še posebej zdravilno učinkujejo na telo. Rdeča pesa: “Ta pri bolnikih z rakom obnavlja in varuje zdrave celice, ki so izpostavljene žarkom med kemoterapijo. Rakavim celicam preprečuje obnavljanje, razmnoževanje in jih pomaga uničevati. Poleg tega rdeča pesa dokazano znižuje krvni tlak. Kalij, ki ga vsebuje, uravnava krvni tlak in odvaja vodo. Bogata je s folno kislino in z betalainom, ki deluje kot antioksidant. Največ odličnih učinkovin rdeče pese izkoristimo tako, da jo uživamo surovo, naribano na solati ali jo grizljamo kot jabolko.” Zelje: “To je prava zakladnica vitamina C. Vsebuje hlapne žveplove spojine glukozinolate, obilico vlaknin in antioksidantov, ki lahko delujejo proti raku in preprečujejo razvoj srčno-žilnih bolezni. Kislo zelje vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Zelje izboljšuje prebavo.” Brokoli: “Vsebuje spojino sulforafan, ki lahko deluje proti

Foto: Profimedia

NARAVNA, industrijsko nepredelana hrana ima to moč, da krepi zdravje, odpravlja razne težave v telesu in močno izboljšuje naše počutje. raku. Brokoli dobrodejne učinkovine najbolje ohrani, če ga na kratko poparite ali na hitro popečete v ponvi. Nikar ga ne prekuhajte. Sulforafan prav tako vsebujejo druge rastline iz skupine križnic – brstični ohrovt, cvetača in koleraba.” Česen: “Vsebuje s-alilcistein, ki nas varuje pred srčno-žilnimi boleznimi, aliin – ko česen stremo oz. nasekljamo, se pretvori

KURKUMA IN DRUGI ČUDEŽI

Kurkuma: “Ta vsebuje kurkumin in eterično olje. Deluje protivnetno. Zavira tvorbo encimov, ki spodbujajo tvorbo snovi, ki povzročajo vnetje in bolečino. Dva grama ali čajna žlička kurkume na dan lahko blaži revmatoidni artritis, osteoartritis, astmo, uravnava pa tudi raven holesterola in upočasni mašenje arterij.” Cimet: “Pomaga pri uravnavanju krvnega sladkorja, hkrati spodbuja delovanje prebavnega trakta, tako da pomaga proti vetrovom, bruhanju in slabosti. Deluje antiseptično. Pomaga zatirati glivice in bakterije. Koristen učinek naj bi se dosegel z zaužitjem pol čajne žličke cejlonskega, in ne kitajskega cimeta.” Ingver: “Ta deluje proti slabosti, tudi potovalni, saj učinkuje na središče za bruhanje v možganih in v prebavnem traktu ublaži občutek slabosti. Antioksidanti gingeroli, šogaoli in 6-gingeroli učinkujejo protivnetno in zavirajo tvorbo dušikovega oksida. Ta tvori prosti radikal – peroksinitrit, ki povzroča celično smrt. Ingver zavira rast

Za močne kosti ni pomembno le, da zaužijemo dovolj kalcija, pomembni so tudi drugi minerali, saj skupaj delujejo v sinergiji. v alicin – in veliko drugih snovi, ki imajo tako močan učinek, da česen deluje antibiotično. Krepi srce, redči kri in lahko deluje tudi proti raku.“ Čebula: “Čisti kri, izboljšuje delovanje srca in krvnega obtoka ter lahko pozitivno vpliva na raven holesterola v krvi.”

tumorjev in uravnava raven holesterola v krvi. Znanstveniki potrjujejo tudi dobrodejen vpliv na blaženje bolečin in oteklin pri artritisu. Čili in pekoča paprika: “Vsebujeta kapsaicin, ta blaži bolečine, odpira dihalne poti in pospešuje presnovo. Pekoče snovi delujejo protivnetno. Pomagajo uravnavati krvni sladkor. Ta učinek pa lahko pričakujemo le ob zaužitju čajne žličke kajenskega popra na dan, kar je za marsikoga kar precej.”

IZKORISTITE SEZONO JAGODIČEVJA

Tudi nekatero lokalno sadje izstopa po izjemnih učinkih na zdravje. “Lokalno in sezonsko sadje vsebuje največ fitohranil, vitaminov in mineralov. Pozimi jabolka, hruške in citrusi, spomladi jagode in češnje. Zdaj je sezona najodličnejšega sadja – jagodičevja. Izberite temno obarvane borovnice, robide, aronijo, maline, črni ribez. Vsebujejo antocianine in polifenole, ki delujejo antioksidativno, preprečujejo pešanje možganov in zavirajo učinke prostih radikalov, ki povzročajo staranje. Pozitivno delujejo na raven krvnega sladkorja, polifenoli pa varujejo pred srčno-žilnimi boleznimi.“

Nasveti

VEGANSKE SLADICE

Lahko so zdrave in okusne hkrati

PRED LETI, ko na našem trgu še nismo našli ponudbe zdravih alternativ za izdelke živalskega izvora, ni bilo lahko biti vegan.

Piše: Nina Kokalj

e posebej je bil problem narediti okusno in predvsem zdravo sladico, saj smo imeli na voljo le margarino, rastlinsko smetano, olja, različne nadomestke jajc in zgoščevalce, polne aditivov. Dandanes pa so veganske sladice lahko prava bomba zdravja in luksuznega okusa.

PREDNOSTI VEGANSTVA

Razlogov, zakaj nekdo postane vegan, je ogromno, vsak pa je vsaj malo individualno obarvan. Ljudje največkrat omenjajo, da se s tem bojujejo proti izkori-

ščanju in mučenju živali. Ali pa jih imajo samo zelo radi in se jim mesna hrana upira. Vedno več ljudi se zaveda tudi negativnega vpliva množične živinoreje na okolje – za živalsko prehrano se potroši ogromno pridelka in vode, ki bi ju sicer uporabili za hrano ljudi, velikanski ogljični odtis pa puščata tudi prevoz in predelava mesnih in mlečnih izdelkov. Tretji večji, za nekatere celo glavni razlog pa je zdravstveni vidik. Raziskave kažejo, da imajo vegani manjše možnosti za razvoj raka in sladkorne bolezni ter prezgodnjo smrt. Razlog naj bi se skrival v tem, da z večjo količino zelenjave njihov organizem dobi dovolj potrebnih vla-

knin, s sadjem pa zaužijejo tudi obilico antioksidantov, ki jih ščitijo pred prostimi radikali, povzročitelji hitrega staranja. Nekateri ljudje že v mesecu dni po prehodu na vegansko prehrano poročajo o povečani energiji, čistejši koži, zmanjšanih simptomih alergij, močnejših nohtih in laseh ter manj izrazitih glavobolih in migrenah.

SLABOSTI IN PASTI

Ni pa vse zlato, kar se sveti. Veganska prehrana ima tudi mnogo pasti, in če ne postaneš praktično strokovnjak za prehrano, jih na prvi pogled težko opaziš. Najpogostejša neumnost, ki jo lahko naredimo, je, da si ne vzamemo časa za pri-

pravo hrane in kupujemo trgovske izdelke z oznako vegansko oz. vegetarijansko. Skoraj vsi vnaprej pripravljeni industrijski izdelki, recimo vegansko meso, klobase, mleko, maslo, smetana, namazi, majoneze, jogurti, pudingi, piškoti, vsebujejo velike količine umetnih dodatkov, konzervansov, ojačevalcev okusa, arom, barvil, sladil idr. Vse to je dodano zato, da okus, teksturo, videz, vonj in druge lastnosti izdelka čim bolj približajo njegovi različici živalskega izvora. Gre za popolnoma sintetične snovi, ki dokazano škodujejo zdravju. Še posebej se varujmo zloglasnega MSG – mononatrijevega glutamata in vseh njegovih izpeljank,

Nasveti

PETEK, 2. 9. 2016

hidroliziranih rastlinskih beljakovin (sliši se naravno, pa ni!), vseh izvlečkov iz soje (izolati, izoflavoni, beljakovine, ekstrakti) in drugih umetnih dodatkov. Ker premetena industrija lahko te aditive spretno prikrije pod drugimi imeni ali celo v postopku pridelave hrane, kar pomeni, da tega ni treba zapisati na deklaraciji, se lahko zaužitju teh strupov izognemo samo tako, da kupujemo svežo hrano, ki jo sami spremenimo v okusne obroke.

KAKO DO VSEH POTREBNIH SNOVI

Pogosto se v povezavi z vegansko prehrano omenja pomanjkanje kalcija, vitaminov D in B12, saj je

indijskih oreščkov

Sestavine: 200 g indijskih oreščkov, 80 g javorjevega sirupa, ½ žličke burbonske vanilije, ¼ žličke guar gumija, malo vode.

Indijske oreščke z malo soli namočimo čez noč. Naslednji dan odcedimo vodo, oreščke pa z javorjevim sirupom in vanilijo damo v močan mešalnik in mešamo, dokler ne dobimo gladke kreme brez grudic. Po potrebi dodamo malo vode. Na koncu v kremo dodamo še guar gumi in mešamo 30 sekund počasi, nato pa še minuto pri največji hitrosti. Smetano lahko uporabljamo namesto navadne sladke smetane – z njo obogatimo veganske torte, kolače in pudinge.

sladoled 2 Metin Sestavine: 3 jabolka, banana

zrel avokado, nekaj listkov sveže mete, malo stevije v prahu (zelen prah). Jabolka damo v sokovnik, nato sok zlijemo v mešalnik in mu dodamo še preostale sestavine. Ko dobimo gladko maso, jo nalijemo v kalupe za sladoledne lučke ali mafine. Zamrznemo za vsaj 5 ur.

Če se veganstva ni tako težko lotiti pri pripravi solat, testenin z zelenjavo in zelenjavnih juhic, pa malo več znanja potrebujemo pri pripravi sladic. Seveda če želimo, da so te tudi zdrave. To pomeni, da se moramo izogniti umetnim maščobam in drugim nadomestkom živalskih sestavin ter se pozanimati o naravnih alternativah, da bodo sladice okusne, rahle in puhaste. Od maščobe namesto margarine in rastlinskih nadomestkov masla izberimo kokosovo, kakavovo in palmovo olje, namesto rastlinske smetane, polne sladkorja in aditivov, pa si sami naredimo smetano iz kokosa ali indijskih oreščkov. Namesto želatine in jajc uporabimo agar, čijina ali lanena semena, tapioko ali indijski trpotec. Izognimo se tudi dragim veganskim sladoledom in si raje sami pripravimo božansko domačo različico.

Foto: Profimedia

NARAVNE ALTERNATIVE PRI PRIPRAVI SLADIC

Foto: Profimedia

Skoraj vsi vnaprej pripravljeni industrijski izdelki vsebujejo velike količine umetnih dodatkov.

1 Smetana iz

Foto: Profimedia

znano, da te snovi izhajajo iz živalskega vira. Če se malo poglobimo v hranilne vrednosti hrane, lahko ugotovimo, da niso le mlečni izdelki bogati s kalcijem. Čisto dovolj tega za kosti in zobe pomembnega minerala lahko pridobimo tudi iz zelene in listnate zelenjave, oreščkov, semen (še posebej mandljev, sezama in njegovega namaza tahinija), melase, pomaranč, fig in suhega sadja. Vitamin D je najpametneje dobiti s sončenjem, saj se drugi viri D3 skrivajo v maslu, jajcih, ribah ipd. Naj vas ne zavedejo industrijski izdelki z dodanim vitaminom D, saj je ta v različici D2, ki pa je naš organizem ne more absorbirati. Nekaj vitamina B12, ki je nujen za normalno delovanje živčevja, možganov in srca, lahko dobimo z vsakodnevno uporabo rastlinskega mleka, žitaric in kalčkov, vendar bodo verjetno potrebni tudi prehranski dodatki B12 v obliki veganskih kapsul.

3 Puding z

lešniki in s tapioko Sestavine: 250 g tapiokinih kroglic, liter kokosovega mleka, 80 g kokosovega sladkorja, strok vanilije, žlička cimeta, 3 žlice rožiča, 2 pesti lešnikov. Tapiokine kroglice za eno uro namočimo v vodo in precedimo. Nato jih potopimo v kokosovo mleko in kuhamo na srednjem ognju. Dodamo vanilijev strok, cimet, rožič in sladkamo s kokosovim sladkorjem. Medtem ko kuhamo, na ponvi na hitro prepražimo lešnike, da zadišijo, nato jih na grobo zmeljemo in dodamo tapioki. Kroglice kuhamo okoli pol ure in proti koncu ves čas mešamo, saj se začnejo gostiti in prijemati na dno posode. Kuhane so, ko postanejo prozorne in mehke. Puding lahko obogatimo z marmelado in s svežim sadjem.

Zabava

Sudoku

Nagradna križanka št. 22

POGIBEL, PROPAD

ZAČETEK GESLA

DROG V KOZOLCU

KAJNOV BRAT

VRTINEC, NACE JAR SIMONČIČ

SKLADATELJ SOSS

FLAVTIST- GESLO JE

KLIC MED KA GRA- OZNAČENO GOVOROM FENAUER

KONEC GESLA

FUNKCIONAR PZS (FRANC)

NAJFINEJŠI MAVEC

OVČJE KRZNO OLIVER ANTAUER

POJMOVNI ZNAK VRSTA SIRA

STOPNJA FINOSTI, DEBELINE VLAKEN

ORIENT. BARVILO ZA LASE OBUJEK

NORV. PISATELJICA SKRAM MESTO V

KOPER

SPAČEN OBRAZ ŠVIC. TURIST. KRAJ

KRONIKA, ZAMBIJI LETOPIS BALETNICA SEVNIK

Rešitev

nagradni kupon nagradni kupon september 2016

IRSKOAMERIŠKI IGRALEC NEESON OTOČEK V NOTRANJIH HEBRIDIH, ŠKOTSKA

JUŽNOAMERIŠKA KUKAVICA

NADALJEVANJE GESLA

NEIMENOVANA OSEBA

RAZTOPINA MILA V VODI

VAS NAD LAŠKIM NEM. POET (LUDWIG)

PRIPADNIK INKOV ČLOVEŠKA RIBICA

ANTIČNO DEL OBRAZA RAČUNALO

IRENA BAAR MILAN NATEK

MARKO SLIMANOV, BRAZIL. PAVLIHA NAMENJEN. V MEKO

DRŽAVA NAJVIŠJI GRŠKI BOG

PRAOČE ENAKITOV

TRAVNIK OB VODI

ZELIKA, PLEVEL MADŽ. PISEC JOKAI KRAJ PRI PODČETRTKU (SREČN)EŽ

EGIPČANSKI BOG SONCA

Ime in priimek:

ČEŠ.KRITIK, LIT. ZGOD. (OD 1880 DO 1939) DRŽAVA Z GL. MESTOM BUDIMPEŠTO

Ime Ulicaininpriimek: številka: Ulica inšt. številka: Poštna in kraj: Poštna št. inšt. kraj: Telefonska ali e-pošta:

Izpolnjen nagradni kupon pošljite na: Salomon d. o. o., Nagradni sklad, Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče.

NAGRAJENCI NAGRADNEGA SKLADA MEDIA24 - JULIJ 2016

1. nagrada 1.500 €: MIRJANA BURJA, 4260 BLED 2. nagrada 800 €: FRANC GOMBOŠI, 9250 GORNJA RADGONA 3. nagrada 450 €: TEREZIJA HAREJ, 5294 DORNBERK 4. nagrada 250 €: ANICA BORŠTNAR, 8210 TREBNJE 5. nagrada 100 €: LEJA GORNIK, 8332 GRADAC 6.-10 nagrada 40 € KARMEN FONDA, 6333 SEČOVLJE JOSIP JUST, 2250 PTUJ ALENKA FABJAN, 8333 SEMIČ JULIJANA CEHNER, 2000 MARIBOR PAVLA GREGORIČ, 1241 KAMNIK

Rešitev križanke št. 21. Vodoravno: osredotočenost, Studor v Bohinju, soseda, Iko, jek, Alkman, sol, ani, E. E., T. Ž., klor, I. D., Z. T., Lear, Atenci, Antek, Ind, glad, Miro, oleati, ocenitev, ajtek, kapelice, barva, dno, G. E., nart, Ra, osnutek, stilist, tak, Pta. Geslo: Stoletnica Ruske kapelice.

CIGANKA

PLAŠČ MU- METEOR

GORSKI REŠEVALNI ČOLN, AKI

Geslo križanke:

Svet24 d. o. o. uporabljali v marketinške namene oziroma jih bosta vodili v zbirki nagrajencev naslednjih pet let. Če bom izžreban, dovoljujem Dovoljujem, da bosta navedene podatke podjetji Salomon d. o. o. in objavo svojega imena med izžrebanci. Svet24 d. o. o. uporabljali v marketinške namene oziroma jih bosta vodili v zbirki nagrajencev naslednjih pet let. Če bom izžreban, dovoljujem objavo svojega imena med izžrebanci.

INDIJSKI ŠAHIST (VIŠVANATAN)

NAOČNIKI KNJIŽNI JUNAK BENDER

MAČEK RIMSKA ŠEST

Geslo križanke:

Podpis: Dovoljujem, da bosta navedene podatke podjetji Salomon d. o. o. in

RAZNAŠALKA POŠTE V PODJETJU

GLAS OB STRELU

september 2016

Telefonska št. ali e-pošta: Podpis:

Z BARVO

STARA ENOTA ZA DELO

1. NAGRADA: 1500 EUR 2. NAGRADA: 800 EUR 3. NAGRADA: 450 EUR 4. NAGRADA: 5. NAGRADA: 6. - 10. NAGRADA:

Mesečni nagradni sklad je isti za vse spodaj omenjene edicije Media24. Sestavljen je iz dveh težavnostnih stopenj. S sodelovanjem v revijah Salomonov ugankar, Čvek v križankah, Slikovne križanke, Posebna izdaja Salomonovega ugankarja, Ugankarski izziv, Uganko-

mat, Kajveš in Kajveš posebne izdaje sodelujete v mesečnem nagradnem skladu oznake A. S sodelovanjem v časopisih Svet24, Sedem in revijah Zarja, Zvezde, Maja, Vklop, Avenija, Zeleni raj in Ženska pa sodelujete v mesečnem nagradnem skladu oznake B.

Žrebanje nagrad bo potekalo prvi teden v mesecu za pretekli mesec. V žrebanju bodo sodelovali vsi aktualni kuponi, ki bodo na naš naslov prispeli do zadnjega dne v mesecu, ko je razpisan nagradni sklad. Aktualni kuponi so tisti, ki so objavljeni in veljavni v obdobju, ko je razpisan nagradni sklad.

Denarne nagrade so razpisane v bruto zneskih. Izžrebanci denarnih nagrad bodo o nagradi obveščeni po pošti. V roku 21 dni od prejema obvestila nam morajo sporočiti številko osebnega ali transakcijskega računa, kamor se nagrada nakaže. Če nagrajenec tega ne stori pravočasno,

250 EUR 100 EUR 40 EUR

nagrada zapade. Morebitne blagovne nagrade nagrajenci prejmejo po pošti. Poštnino plača nagrajenec. Več o pogojih in navodilih za sodelovanje na: www.media24.si.

Zabava

PETEK, 2. 9. 2016

labirint

iskalnica Poišči dvanajst razlik.

Pomagaj krtu poiskati pot do bivališča.

Strip lEtOS SmO BILI VSEKAKOR PrEdOlgO NA DOPUSTU.

ZAkAJ tAkO miSliš, drAgA?

OH, rAStkA NE SPrAVim VEČ V BANJO BREZ PLAVALNEGA OBROČA.

PA tUdi FidO NE ZAPUSti mOJEgA NASLANJAČA.

HA, SAJ imAm VENdAr SVOJO TELEVIZIJO. JASNO!

mAmi, JAZ SE grEm KOPAT.

Avtor: Grega Rihtar

Pri vsakem vprašanju poskusite pravilno odgovoriti. Pravilno obkrožene črke vam dajo azijsko državo.

1. Žival na sliki je …

L - šimpanz M - lenivec N - orangutan

2. Drevo na sliki je …

G - admiral H - trepetlikar J - pogrebec

O - bukev I - hrast U - jesen

3. Katera ameriška pevka je na sliki? L - Christina Aguilera M - Britney Spears N - Katy Perry

4. Metulj na sliki je …

6. Goba na sliki je … K - orjaški dežnik L - rumena griva M - velika tintnica

E - žaba I - fičo O - katrca

5. Italijanska igralka na sliki je … I - Claudia Cardinale U - Lia Amanda O - Sophia Loren

7. Avtomobilu na sliki pogovorno pravimo …

8. Na sliki je glavno mesto … 5

J - Brazilije K - Argentine L - Čila

9. Pevec na sliki prihaja iz …

U - Avstrije O - Nemčije A - Italije

Rešitev: 1) lenivec, 2) bukev, 3) Katy Perry, 4) admiral, 5) Sophia Loren, 6) rumena griva, 7) fičo, 8) Brazilije, 9) Italije; Mongolija

KVIZ

DOBRO, dA Si Ni PrilAStil TUDI DALJINCA ZA TV.

Zabava

MTV VIDEO GLASBENE NAGRADE 2016 22

PRIMERJAVA

AMERIŠKI PISATELJ (WILLIAM)

IZSKOČITEV

HENRIK IBSEN

ANGLEŠKI FIZIK NEWTON

PODOBA GOLEGA TELESA

SMUKEC, LOJEVEC

NAJVIŠJA NAKODRAGORA NA NA VOLSVETU NENA (MOUNT) TKANINA

ZDRAVNIK ZA DUŠEV. BOLEZNI

ZNANSTVENO DELO MIŠIČAST ČLOVEK KNEZOVA ŽENA

MAVRAH (NAREČNO) ARAB.VRSTA KAVE BRUCE DERN

TEKOČINA V ŽILAH NOVINAR BABAČIĆ

PREBIVAL. V BLIŽINI TRAVNIK OB VODI

GLAVNI ŠTEVNIK UTRDITEV, OKREPITEV

NEKDANJA NEMŠKA ŠPORTNA ŽENSKA, OKRASNI POPEVAZIJSKA DISCIPLINA KI SE KUJA KAMEN KARICA DRŽAVA PREBIVALKA GL. MESTA GRČIJE

KAPNA LEGA

ALFI NIPIČ

DUO POLMTV VIDEO GLASBENE SPRELE- PREVODNIK NAGRADE TAVANJE IZREDNA 2016 LEPOTA

GENIJ

IZIDOR

ROPARSKA ŽIVAL, SMRDUH

OGLAŠANJE ČRIČKOV EGIPČAN. BOGINJA PRAVICE ARGON

REZULTAT

SPREDENA NIT

NORD. IME ZA SMUČI

DELEŽ, OBROK POSOJILA

EVA SRŠEN

GLASBENIK

STOPNIŠČE (ZASTAR.) IGRALKA RINA

(VITTORIO)

EGIPČANSKO BOŽANSTVO, PTA

GLASBENA VAJA

ANUS, SL. FILM. ZDRAVILNA ZADNJIK REŽISER ŽOGA Z VEŠČINA (BOŠTJAN) IGRIŠČA

KRADLJIVEC, ZMIKAVT

REBEKA DREMELJ NAPRAVA ZA NEGO NEDONOŠENČKOV PERZIJSKA PREPROGA V SVETLIH TONIH

NAGLAS, POUDAREK

DAJATVE RIM. KURIJI KAREL DOBIDA

EMMA WATSON

REKA V ŠPANIJI IN PORTUGALSKI

OMAR NABER

PODSEDELNA ODEJA TIROLSKA REKA

GR. MIT. GIBLJIV STIK MED LETALEC KOSTMI, OTROŠKO SKLEP VOZILO

NEKD. SL. KRATKA TELOVADEC SAPA, (MIROSLAV) NADUHA

NEKDANJI AVSTRIJ. DIRKAČ LAUDA DEPARTMA V FRANCIJI ŠVIC.-FR. PISATELJ

ŠKOTSKI MESTO NA FILOZOF ZAHODU (DAVID) ŠKOTSKE NEM. SLIKAR (KARL) UDAREC S PRSTI

JEZERO NA RIMSKA ŠEST FILIPIN. OTOKU IT. OPERNI LUZONU TENORIST

MOŽGANSKA SKORJA

JUŽNOAZIJ- TURNER SKI OSEL IT.KOLESAR

PETI SKLON, MESTNIK

RENE CLAIR

AVSTRIJ. PESNIK

RAPER MIHA BLAŽIČ DEČEK

risba KAJVEŠ

ZA POLTON ZNIŽANI TON C

ENOTSKI PREDVEKTOR V MESTJE MATELJUBLJANE MATIKI REKA SKOZI CAMBRIDGE V ANGL. NADAV, NAPLAČILO FIN. PISEC (JUHANI)

REKA V MÜNCHNU GLASBA RAPERJEV

LEPILO (REDKO) NASELBINA NA GRENLANDIJI T(R)N

RAZTROSEK GRADBENI MATERIAL

RIMSKA BOGINJA PLODNOSTI

IZPITJE NA DUŠEK

Tehnika

Trendi & dosežki

Petek, 2. september 2016

Nazaj v šolo

Foto: Profimedia

Drage pritikline brezplačnega šolstva

KER ŽIVIMO v času vsestranskih povezav in hipnega dostopa do informacij, se nam pogosto zdi, da bi otrok potreboval kaj koristnega s tega področja. In če sami nismo na tekočem s tem, seveda vprašamo otroka, kaj bi imel. Pri tem pa naletimo na težavo, da so želje precej oddaljene od globine žepa.

Piše: Marjan Kodelja

ot pri vseh stvareh je zato treba skleniti kompromis. Najti je treba nekaj, kar bo dovolj dobro za učno-zabavne po-

trebe otroka, hkrati pa bo vzdržno za družinske finance. Ni nepomembno, da ko otrok prestopi šolski prag, učitelji predvidevajo, da ima doma dostop do spleta in vsaj računalnik. Temu primerna so tudi njihova pričakovanja glede domačih in seminarskih nalog. Da se tudi brez, ni nemogoče, a je bistveno manj udobno. Zato je treba ugotoviti, kaj sploh učenec, dijak ali študent potrebuje, kar v poplavi različnih tipov naprav ni mačji kašelj.

O tabličnih računalnikih v šoli so nekateri politiki govorili v predvolilni kampanji, a so bile te obljube bolj mlatenje prazne slame.

RAČUNALNIK, TAK ALI DRUGAČEN

Zaplete se že, ko se moramo odločiti o računalniku. Preprosta dilema, namizni ali prenosnik? Kajpada bo želel prenosnik, saj ga bo prenašal okoli. Oziroma kar oba, kajti jasno mu je, da se zmogljiv namiznik ne bo prehitro upehal, ko se mu bo zljubilo igrati katero od zahtevnih iger. Kmečka logika pa je glede tega jasna. Mlajši naj imajo namizni računalnik, saj bomo lažje nadzirali delo in preprečevali, da bi po na-

ključju ali namenoma prišli v stik z neprimernimi vsebinami ali s spletnimi plenilci. Kasneje, ko otrok postane najstnik, dojame nevarnosti, ki nanj prežijo s spleta, in je dovolj zrel in odgovoren, da čuva svoje stvari, pa verjetno pride na vrsto prenosnik. Kakšen? No, tu pa je vse odvisno od debeline denarnice. Zmogljivosti računalnika so sorazmerne s ceno, vendarle bodo za večino izobraževalnih potreb zadoščali tudi najcenejši na trgu, tudi v Sloveniji manj znani prenosniki z operacijskim sistemom Chrome, ki so, mimogrede, onstran luže postali sinonim za izobraževalno napravo. Ne glede na tip pa zraven spadata še zaslon in tipkovnica – oboje priključimo na prenosnik, kadar otrok dela doma. Čim večje, tem boljše, višja ločljivost ni za odmet, vsaj pri zaslonu, kajti manj bo naprezanja oči. Podobno velja tudi za tipkovnico, kjer je čarobna beseda ergonomija.

BRIZGANJE BARV NA PAPIR

Seminarske naloge in podobne projekte je na žalost treba natisniti, saj naš izobraževalni sistem še zdaleč ni tako »elektronski«, kot bi bilo logično glede na stanje informatizacije. Kakor koli že, za to, da nekaj natisnemo, je seveda treba imeti tiskalnik. Najprej je dilema v tem, ali potrebujemo laserski ali črnilni tiskalnik. Za domače delo je slednji običajno boljša rešitev, saj je uporaben za različne potrebe (tiskanje besedila, fotografij). A to je le ena plat medalje. Nato sledijo še druge odločitve. Ena je recimo ta, da ima tiskalnik vmesnik wi-fi, kar pomeni, da lahko nanj tiskamo iz prenosnikov in podobnih naprav, ki so v brezžičnem omrežju, ne da bi za to potrebovali poseben računalnik, po katerem bi tiskalnik delili v omrežju. Druga stvar, ki je lahko še kako koristna, je dvostransko tiskanje (du-

Tehnika

RETRO IGRE

plex). Zakaj bi porabljali kupe papirja, če lahko tiskamo na obe strani in s tem kup zmanjšamo za polovico? Zadnje čase zelo priljubljene in tudi po našem mnenju najbolj smiselne so večopravilne naprave. Gre za naprave, ki v sebi združujejo tiskalnik, fotokopirni stroj in optični bralnik (skener). Tako lahko kak dokument skenirate, mogoče ga je tudi fotokopirati, in to brez vključenega računalnika.

“Oči, kdaj pa boš meni kupil telefon?” TABLICE ZA MLAJŠE, NATO PAMETNI TELEFON

»Oči, kdaj pa boš meni kupil telefon?« zadnje čase redno poslušam svojo hčer, ki je ravnokar prestopila šolski prag. Ne še tako kmalu oziroma ko bo to nujno potrebno. Ni pametno prekmalu kupiti telefona, če nič drugega, večina mlajših ne zna paziti na svoje stvari. Sin je mimogrede uničil tri telefone, preden je dojel osnovno življenjsko pravilo – čuvanje! Če ima otrok računalnik, načeloma tablice ne potrebuje, telefon ima sicer drugačno funkcijo, saj starši želimo vedeti, kje je in kaj počne. Pa če je to nujno ali ne. Kljub pretekli evforiji in napovedim o svetli prihodnosti se tablice niso ravno izkazale, zato pada prodaja. Še vedno pa so primerne predvsem za mlajše in tudi za izobraževanje, ne samo za igranje iger in gledanje posnetkov na Youtubu. So dokaj praktične, saj omogočajo brskanje po spletu (mama, to je za šolo, veš), branje knjig (učbenikov, seveda), z njimi je mogoče delati krajše zapiske, če pa jih povežemo s tipkovnico bluetooth ali USB, je nanje mogoče napisati celo kakšno seminarsko nalogo. Baterije tablic navadno zdržijo precej dlje od tistih v prenosnikih, tablice je lažje prenašati naokoli, z njimi pa se lahko tudi zabavamo in poslušamo glasbo, gledamo filme, komuniciramo s prijatelji (seveda samo v prostem času, mami).

Stare igre so zakon, kajti nove so polne blišča okoli praznine! IGRE, ki smo jih v 80. letih igrali na hišnih, pozneje pa na osebnih računalnikih, so imele po današnjih merilih obupno grafiko, bile pa so inovativne in vsebinsko polne. Piše: Marjan Kodelja

rinc of Persia, Manic Miner, Full Trottle, Doom in še veliko drugih naslovov obudijo spomine iz otroštva. A vendarle ne bomo pisali o zgodovini računalniških iger. Retro igre namreč postajajo vse bolj priljubljene, čeprav imamo na voljo veliko zmogljivejše računalnike. Celo pametni telefoni so zmogljivejši od prvih osebnih računalnikov, da hišnih sploh ne omenjamo. Igre, ki danes prihajajo izpod peres programerjev, izkoriščajo procesor in grafično kartico do zgornjih meja. Poudarek je na odlični grafiki, animiranih prizorih med stopnjami, zaradi katerih igre vse bolj spominjajo na igrane hollywoodske filme, s tem pa izgubljajo na

drugih področjih. Ni naključje, da je igra Minecraft, ki grafično spominja na stare igre, priljubljena tudi med mladimi. Vsebina, igralna izkušnja oziroma to, kar nam igra ponudi (predvsem igralno izkušnjo), prevladajo nad lepoto in navdušenjem nad realistično grafiko in animacijo.

VEČJE NI VEDNO TUDI BOLJŠE

Igre, ki smo jih omenili v uvodu, imajo nekaj v sebi, in to kljub po današnjih merilih zelo omejeni grafiki. Prinesle so svežino, nekaj novega. Pred njimi podobnih iger ni bilo, po njih smo jih dobili veliko. Tudi če niso bile prve svoje vrste, pomenijo zgodovinsko prelomnico. Doom ni bil prva prvoosebna igra, vsaj Wolfensteina se spomnimo, da smo ga igrali pred njim, vendar je šele Doom sprožil vsesplošno

zanimanje za tovrstne igre. Po Doomu smo dobili celo vrsto klonov. Enak zaplet, enak način igranja, le okolje je bilo drugo. Princ of Persia je sprožil zagon za platformske igre, Full Trottle pa za realistično dirkanje. Omenili bi lahko še celo vrsto drugih iger s podobnim zgodovinskim pomenom, vendar so že omenjene pričarale nasmeh na obraz starejših bralcev. Nekaj pa se v teh letih ni spremenilo: teženje staršev. Tako kot so nas starši pred desetletji gnjavili, da se z računalnikom le igramo in ničesar pametnega ne počnemo, mi enako počnemo svojim potomcem. Prav so imeli in prav imamo, a to je druga zgodba.

se obeta nekaj izdaj na videz starejših konzol, ki pa bodo prilagojene novejšim tehnologijam. Seznam je kar dolg, začenši od igralne konzole NES Classic Edition pa do dveh modernizacij hišnega računalnika Spectrum.

Vsako zastarelo igralno konzolo, hišni računalnik lahko emuliramo v osebnem računalniku, to pomeni, da lahko igramo stare igre, če želimo.

STARE KONZOLE V NOVI PREOBLEKI

Večanju zanimanja za stare igre, ki jih, mimogrede, lahko igramo z emulatorji starih sistemov na osebnih računalnikih ali kot različice spletnih iger, pa so se kajpada prilagodili tudi izdelovalci. Letos

Tehnika

PETEK, 2. 9. 2016

Televizorji

Še vedno nasedamo triku večjega števila!

IZDELOVALCI televizorjev poudarjajo ločljivost 4K, ker se kupci skoraj vedno ujamejo na trik, da večje število pomeni boljši izdelek. Podzavest zavede in menimo, da če ima televizor štirikrat višjo ločljivost od drugega, potem je tudi štirikrat boljši. Piše: Marjan Kodelja

ajpada ni tako, bolj kot razločljivost so za kakovostno sliko pomembne druge lastnosti, in sicer boljše kontrastno razmerje, mehkejše premikanje, ki je neposredno povezano s časom osveževanja slike, ter naravnejši prikaz barv in več barvnih odtenkov. Vse to pa so podatki, ki nas ne brigajo dosti, kajti osredotočeni smo na razločljivost. Pa naj bo, najprej nekaj o njej. Zaradi omejitve človeškega očesa, ki lahko vidi le nekaj podrobnosti, so prednosti ločljivosti 4K opazne le, če imamo res zelo velik zaslon, prevelik za večino bivališč, ali pa če sedimo skoraj z nosom, zalepljenim na zaslon, a potem ta ni celoten v vidnem polju. Vendar to velja le tedaj, kadar je tudi vsebina posneta v razločljivosti 4K. Če ni in je aparat običajno sliko razločljivosti polnega HD predelal v 4K, potem pričakovanega učinka ni.

BLAGODEJNI HDR LE V TELEVIZORJIH 4K

A kljub temu je v trgovinah vse več takih aparatov, cene pa padajo in tako so cenejši tudi televizorji z manj pikami na zaslonu. To pa ni nujno dobro! Zmogljivosti, ki imajo učinek na kakovost slike in s tem na gledalčevo udobje, omenili smo jih prej, izginjajo iz teh aparatov in se selijo v tiste z višjo ločljivostjo, pa še to v dražje modele. In pridemo do res pomembnega napredka, slike velikega dinamičnega razpona oziroma HDR, ki ni nujno povezana s številom pik na zaslonu, vendar je ne

Slika HDR je naravnejša, bolj takšna, kot je pogled skozi okno na lepote narave.

Naročite Naročam SEDEM (ustrezno označite):  polletna naročnina s 15 % popustom (6 številk): 9,69 EUR  letna naročnina z 20 % popustom (12 številk): 18,24 EUR

NAROČILNICA: Ime in priimek: _____________________________ Naslov: ____________________________________ Poštna številka, kraj: _______________________

boste našli na televizorjih razločljivosti HD. 4K in HDR nista pogojena drug z drugim, pa tudi izključujeta se ne, vendar se je zdelo izdelovalcem fino, da ju povežejo in predstavljajo kot neločljiv par, pa še to le v dražjih, premijskih modelih.

V teoriji ima slika razločljivosti 4K več podrobnosti in je ostrejša, to pa ne velja, kadar televizor sliko polne razločljivosti HD pretvori v 4K.

NARAVNEJŠE BARVE IN VEČ ODTENKOV

Bistvo tehnike HDR je večji kontrast, razlika med najsvetlejšo in najtemnejšo piko, zato je na sliki več podrobnosti, te pa so hkrati vidne tako na močno kot na manj osvetljenih delih slike. Vendar ne gre le za kontrast. Ustrezen zaslon zna prikazati tudi neprimerno več

barvnih odtenkov kot tisti, ki HDR ne podpira. Rezultat pa je bolj živa, naravnejša slika, barve so manj »utišane«, predmeti na sliki imajo večjo globino. Tako smo spet pri vprašanju kure in jajca. Da imamo sploh kaj od vsega tega, mora biti tudi vsebina ustrezno posneta. Če ni, je vse skupaj brezpredmetno!

Telefon ali e-pošta: _________________________ Podpis:

____________________________________

Naslov za pošiljanje časopisa (če želite časopis podariti): Ime in priimek: _____________________________ Naslov: ____________________________________ Poštna številka, kraj: _______________________ S podpisom potrjujem, da se strinjam s pogoji naročila. Splošni pogoji so objavljeni na www. media24.si.

Za naročilo pokličite 01 5880 363 ali 5880 365 (vsak delavnik od 8. do 16. ure), po e-pošti na narocnine@media24.si ali pošljite izpolnjeno naročilnico na naslov: Salomon d. o. o., Ljubljana, Naročnine, Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče. Časopis začnemo pošiljati po plačilu položnice. Položnico za plačilo naročnine boste prejeli po pošti. Vaše naročilo velja do vašega preklica. Če bi želeli prekiniti naročniško razmerje, je treba pisno ali po telefonu obvestiti naročniško službo. Z naročilom potrjujete, da se strinjate z vsemi pogoji, navedenimi v ponudbi.

Tehnika

FORD PINTO

Pri trku zagorel kot bakla

Vodilni pri Fordu so poznali napako v konstrukciji, zavedali so se, da je avtomobil pri naletih od zadaj smrtno nevaren, a se niso odločili za izboljšanje karoserije.

ZGODBA o tem ameriškem avtomobilu razkriva ves takratni pohlep in pomanjkanje etike v ameriški avtomobilski industriji. Danes bi bilo kaj takega najbrž mogoče le v kakšni namišljeni državi. Ali pa tudi ne, kdo ve. Piše: Jakob Gale

se do prve naftne krize na začetku 70. let prejšnjega stoletja so namreč vse ameriške avtomobilske tovarne izdelovale težke, velike, požrešne in z močnimi motorji opremljene avtomobile, katerih poraba dvajset litrov ni bila nič nenavadnega. Oblikovalci teh avtomobilov so se požvižgali na zakone aerodinamike, njihovi avtomobili so bili nekakšni križanci med dnevno sobo, vesoljsko ladjo in manjšo jahto.

ODGOVOR NA NAFTNO KRIZO

kup evropskih avtomobilov, predvsem znamke VW, sive lase pa so ameriškim avtomobilskim velikanom začeli delati tudi Japonci z majhnimi, udobnimi, zanesljivimi in varčnimi avtomobili. Ker niso želeli prepustiti tedaj nenasitnega ameriškega avtomobilskega trga tujcem, so pri Fordu sklenili, da bodo izdelali varčen, udoben in za

tako imenovano varno karoserijo z mehkejšimi deli, ki so prevzemali kinetično energijo pri trčenjih, zato je bil prostor za potnike bolj ali manj nepoškodovan, kar naj bi povečalo varnost potnikov. Seveda so imeli Američani povsem lastno pojmovanje o tem, kaj je majhen motor, zato je bil pinto opremljen z motorji prostornine od 1,6 do 2,8 litra, oblikovalec Robert Eidschun pa je izrisal dokaj všečno obliko karoserije, ki je spominjala na družinski kupe z dovolj udobja za pet potnikov. Njegova cena je bila dokaj sprejemljiva, a ne glede na varno karoserijo so inženirji povsem zatajili pri namestitvi rezervoarja za gorivo. Temu so namreč namenili prostor tam, kamor ga ne bi vgradil nihče, ki se vsaj malo zaveda, kaj pomeni beseda bencin. Fordovi inženirji so ga namreč vgradili v zadnji del, za zadnji sedež, kar je sicer pohvalno, toda ne v karoserijo, temveč za zadnjo premo in kar pod prtljažni prostor!

Odgovor Forda na zanesljive in varčne japonske avtomobile, model pinto, je bil smrtonosna past za potnike.

Vendar je prav naftna kriza odprla oči ameriškim inženirjem in začeli so razmišljati o konstrukciji racionalnejšega avtomobila, ki bi vseeno zadržal vsaj majhen pridih ameriškega pojmovanja razkošja v potniški kabini. Toda to jim ni prav dobro uspevalo in ameriški kupci so se vse bolj odločali za na-

ameriške pojme majhen avtomobil s sprejemljivo ceno. Njihov odgovor predvsem na japonske avtomobile je bil model pinto, ki so ga začeli prodajati leta 1971.

NESPOSOBNI INŽENIRJI

Kot enega svojih prvih avtomobilov so ga opremili s

Rezervoar se je že pri malo močnejšem naletu drugega avtomobila od zadaj odtrgal, zagozdil med diferencial in dno karoserije, eksplodiral in avtomobil je zagorel kot bakla.

SMRTONOSNA PAST ZA POTNIKE

Posledica tega je bila, da se je rezervoar že pri malo močnejšem naletu drugega avtomobila od zadaj odtrgal, se zagozdil med diferencial in dno karoserije, eksplodiral in avtomobil je zagorel kot bakla. Povrhu vsega je bilo zaradi udarca v dno karoserije močno oteženo odpiranje vrat in potniki, če so se seveda pravočasno zavedeli, da sedijo v zaprti goreči kovinski škatli, so le s težavo lahko zapustili avtomobil. Preprosto povedano – ford pinto je bil smrtonosna past za potnike. Zaradi številnih nesreč s tem avtomobilom, ki so se končale s smrtjo (večina potnikov je v avtomobilu

zgorela), je ameriški urad za varnost v prometu NHTSA (National Highway Traffic Safety Administration) aprila leta 1974 zahteval od Forda, da pripravi podrobno poročilo o tem, kaj bodo storili za izboljšanje varnosti, in predlagal odpoklic vseh avtomobilov in brezplačno premestitev rezervoarja za bencin.

ENAJST DOLARJEV JE BILO PREVEČ

Vodilni pri Fordu so več kot dobro poznali napako v konstrukciji, dobro so se zavedali, da je avtomobil pri naletih od zadaj smrtno nevaren, a se niso odločili za izboljšanje karoserije. Izračunali so namreč, da bi, če bi poklicali vse tedaj vozne avtomobile na predelavo, to družbo stalo 121 milijonov dolarjev (predelava posameznega rezervoarja bi stala okrog enajst dolarjev), in odločili so se, da bodo raje plačevali denarne odškodnine (do leta 1974 so jih izplačali v višini 50 milijonov dolarjev). Seveda je nastal sodni spor, ki se je vlekel kar nekaj let, zadnjega pinta (z enako nameščenim rezervoarjem) so v tovarni izdelali leta 1980. Skupno so jih prodali več kot tri milijone, ves čas pa je Ford ob nesrečah rajši izplačeval odškodnine, kot da bi investiral pičlih enajst dolarjev v predelavo avtomobila.

Za vas ustvarjamo Ĺže desetletja. Najbolj brana slovenska tedenska revija. Vsako sredo. www.revijazvezde.si

www.revijazarja.si

E M E T E R B O D O M A V i R K PO

vsak torek