Obcina radenci glasnik 21 www by NETMEDIA

JUNIJ 2015

Glasnik 21 OBČINE RADENCI

BESEDA ŽUPANA

Spoštovane občanke, spoštovani občani! Mineva 21 let od nastanka naše občine. Za praznik smo izbrali 19 junij, dan, ko se je pred 145 leti, leta 1870 v Radencih odvijal »Kapelski tabor«, na katerem se je zbralo okrog 8000 ljudi. Sodimo med manjše občine, imamo 22 naselij, v katerih prebiva okoli 5300 občanov. V času obstoja občine smo večkrat upravičili samostojno pot v razvoju naše lokalne skupnosti. Lahko se pohvalimo, da imamo dobro urejeno otroško varstvo in dve osnovni šoli. Na Kapeli nam manjkajo še igrišča za telesno vzgojo. Na novi nizkoenergetski 10 oddelčni vrtec v Radencih smo posebej ponosni, saj bi s prelaganjem izgradnje bila sama realizacija otežkočena. Vedno manj in težje bomo pridobivali evropska sredstva za ureditev infrastrukture. V tem času intenzivno zaključujemo izgradnjo vodovodnega omrežja Pomurskega vodovoda »krak C«. Primarne in sekundarne dele vodovoda v naši občini imamo zgrajene, zatika pa se pri transportnem vodu in vodnih virih. Lahko se pohvalimo, da bomo po končanih delih imeli možnost priključitve na javno vodovodno omrežje za celotno občino. Zdrava pitna voda je osnovna dobrina za vse naše prebivalce. Brez vode ni življenja, zato je naloga nas vseh, da poskrbimo za zdravo pitno vodo. Z dokončanjem širokopasovnega optičnega omrežja ne uspevamo, tako kot bi želeli, ker priključevanje belih lis poteka prepočasi zaradi manjšega interesa. S tem pa imamo manj možnosti za širitev omrežja sivih lis. Želimo si, da bi tudi na tem področju lahko z deli zaključili in vsem občanom na področju KS Kapela omogočili čim hitrejšo priključitev. Denacionalizacija v Radencih še vedno ni rešena in nimamo kaj dosti upanja, da bo v kratkem končana. Zaradi tega imamo v samem centru Radencev še vedno klavrno podobo neurejenih stavb in bazenskega kompleksa. To še toliko

Glasnik 21

bolj opravičuje naše angažiranje pri revitalizaciji senčnega parka, ki je bil v neurju 2008 in 2009 poškodovan. Pomoč, ki smo jo z botrstvom realizirali s številnimi našimi občani, katerim ni vseeno, kakšen videz ima naš kraj in ob sodelovanju Občine Radenci, Sava Turizem - Zdravilišče Radenci in Radensko d. d. nam dokazuje, da se s skupnimi močmi lahko marsikaj koristnega opravi. Najlepša hvala vsem. Nujno je, da z deli nadaljujemo in se že veselimo razgovora z našima partnerjema Zdraviliščem Radenci in Radensko d.d.. V sredini novega parka želimo postaviti »krog prijateljstva«, kjer bodo navedeni vsi botri, postavili bomo klopi, koše, kažipote in razsvetljavo. Postopoma bomo park urejevali v smeri, kot smo ga načrtovali. Volje imamo dovolj, zatika pa se pri financah. V programu dela imamo številne nujne potrebne investicije, ki jih želimo v naslednjih letih realizirati. Izgradnja nove čistilne naprave, širitev kanalizacijskega omrežja ter pločnika proti Kapeli in do Okoslavcev … je le nekaj želja, ki jih omenjam. Imamo pa jih veliko. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da dobimo sofinanciranje iz EU skladov, kjer nam lastnih sredstev manjka, država pa nam daje vedno manj. Pohvaliti moram dobro sodelovanje Občinskega sveta in Občinske uprave, saj se vsi trudimo za boljši jutri. K videzu naše občine velikokrat pripomorete občanke in občani, ki vam ni vseeno, kakšna je naša občina.

Iskrene čestitke ob prazniku, z željo, da se udeležite prireditev, ki se bodo v mesecu juniju odvijale v ta namen.

Janez Rihtarič, župan

OBČINSKA PRIZNANJA ZA LETO 2013

Nagrajenci Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občine Radenci objavi vsako leto, na podlagi 10. člena Odloka o priznanjih (Uradne objave Občine Radenci št. 2/99), javni razpis za zbiranje predlogov za podelitev priznanj Občine Radenci. V preteklem letu so bila na svečani akademiji ob občinskem prazniku podeljena priznanja za leto 2013. PLAKETO OBČINE RADENCI je prejelo športno dru-

štvo Shotokan Karate klub Radenci. Klub deluje že 25 let in vsako leto se udeležujejo številnih regijskih, državnih, svetovnih tekmovanj, od koder prihajajo z najvišjimi odličji – ekipna bronasta medalja, posamična zlata in bronasta medalja (2008 – svetovno prvenstvo na Portugalskem), posamična bronasta medalja (2012 – evropsko prvenstvo v Beogradu) ter številne medalje z državnih tekmovanj in turnirjev. Za 25 let dobrega in uspešnega dela ter doseganja izvrstnih rezultatov jim je bila dodeljena Plaketa Občine Radenci, ki jo je prevzel predsednik kluba in glavni trener, Branko Kramberger.

PRIZNANJA OBČINE RADENCI so prejeli

Živalski vrt SIKALU ZOO - za ohranitev, skrb in gojitev živali ter vzgojo in izobraževanje otrok in odraslih glede nege in ravnanja z živalmi, predvsem pa za dodatno turistično ponudbo kraja in popestritev dogajanja v kraju. Franc LESJAK Območna obrtna zbornica Gornja Radgona je na podlagi dosedanjega dela, inovativnosti ter razvoj in širitve dejavnosti predlagala samostojnega podjetnika Franca Lesjaka. Kot nekdanji delavec Mineralne vode v Radencih se je odločil, da bo proizvode Radenske raje prevažal naokoli. Kupil je prvi tovornjak in se podal na 28 let dolgo pot po takratni Jugoslaviji, na Balkanu je doživel tudi vojno in vožnje opravil včasih tudi med »padajočimi granatami«. Po vojni so se razmere spremenile tudi v Sloveniji. Prevoze je zamenjal z mednarodno špedicijo – dežele EU. Strogi predpisi in evropski standardi so ga prisilili, da je moral posodobiti in razširiti vozni park. Več kot tri desetletja Franc Lesjak uspešno vodi podjetje in aktivno deluje v organih Območne obrtno-podjetniške zbornice Gornja Radgona, zato mu je bilo podeljeno Priznanje Občine Radenci za leto 2013. Anton SEČKO, st. Je pionir malega nogometa v Radencih, saj je navdušil mlade za ta šport že pred 50 leti. Igrali so ga na bližnjih zelenicah v Radencih, večji razmah pa je dosegel razvoj tega športa z izgradnjo igrišča za mali nogomet pri blokih, v Kidričevem naselju. Kot začetniku in utemeljitelju tega športa v Radencih ter aktivnemu sooblikovalcu lokalne politike v preteklih mandatnih obdobjih, mu je bilo dodeljeno Priznanje Občine Radenci za leto 2013.

ERINOX d. o. o. Podjetje ERINOX d. o. o. že več let aktivno pomaga in sodeluje s Turističnim društvom Radenci, z Mladinskim društvom Vrelec Radenci ter se aktivno vključuje v dogajanje na lokalni ravni, zato je Občinski svet Občine Radenci odločil, da se jim za odlično sodelovanje z društvi kraja in vzorno ureditev okolice podjetja podeli Priznanje Občine Radenci za leto 2013. Kulturno društvo Janko Divjak Kapela Začetki delovanja Folklorne skupine Janko Divjak Kapela segajo v pomlad 1997, ko je takratna predsednica Društva kmečkih žena in deklet, Marija Irgolič, zbrala skupino ljubiteljev ljudske pesmi in plesov. V letu 2001 so se osamosvojili in ustanovili svoje društvo in ga poimenovali po domačinu, takrat že pokojnem harmonikarju Janku Divjaku, ki je bil zelo velik ljubitelj folklore. Ob vztrajni vaji, učenju in urjenju so dosegali na revijah folklornih skupin dobre rezultate in odlične uvrstitve. Kmalu so postali prepoznavni doma in tudi izven slovenskih meja. Gostovali so že v Franciji, Nemčiji …, zelo radi pa nastopajo tudi na prireditvah v domačem kraju in na občinskih slovesnostih. Skupaj s člani PGD Hrastje Mota skrbijo za kulturno življenje kraja in vsako leto prirejajo zdaj že tradicionalni prireditvi Pozdrav pomladi in Za kmečko pečjo. Vodi jih mentorica Slavica Kovačič, predsednik društva, Slavko Puklavec, pa je na svečani akademiji prevzel Priznanje Občine Radenci za odlično sodelovanje z društvi kraja, ohranjanje tradicionalnih ljudskih plesov in običajev ter organizacijo prireditev. Ida PETEK, učiteljica na Osnovni šoli Kapela Svoje neposredno pedagoško delo je nenehno strokovno izpopolnjevala in ga, tudi izven šolske obveznosti, prenašala na mlade. Zaradi pestre izbire materialov, tehnik ter ustvarjalne domiselnosti ji uspešno sledijo in na najrazličnejših razstavah doma in po svetu prejemajo tudi najvišja odličja. Za inovativno in ustvarjalno delo na področju vzgoje in izobraževanja mladih ji je bilo dodeljeno Priznanje Občine Radenci za leto 2013. Občinska uprava

Nagrajevanje uspešnih in zaslužnih občanov Na podlagi Javnega razpisa za zbiranje predlogov za nagrade zaslužnim in uspešnim občanom Občine Radenci za leto 2013 so bile podeljene nagrade naslednjim zaslužnim in uspešnim mladim športnikom: Marku Tkaučiču iz Šratovcev, karateistu – športno področje Je član Karate kluba Shotokan Radenci. Nastopa na domačih, državnih in mednarodnih tekmah in je s svojimi dosežki in uvrstitvami v letu 2013 dosegel skupno 120 točk.

Glasnik 21

OBČINSKA PRIZNANJA ZA LETO 2013 / JUBILEJI

210-letnica OŠ Kapela „Kaj ima šola, ki ji je uspelo obstati skozi stoletja?“

Kaji Leopold iz Hrastja Mote, plavalki – športno področje Je članica domačega in pomurskega plavalnega kluba. Nastopa na domačih, državnih in mednarodnih tekmah, kjer suvereno osvaja najvišja odličja. Na podlagi kriterijev je dosegla skupno 396 točk. Matevžu Jurincu iz Šratovcev, karateistu – športno področje Je član Karate kluba Shotokan Radenci. Nastopa na domačih, državni in mednarodnih tekmah. S svojimi rezultati ter uvrstitvami je na podlagi kriterijev v letu 2013 dosegel skupno 359 točk. Evi Jurinec iz Šratovcev, karateistki – športno področje Je članica Karate kluba Shotokan Radenci. Klub zastopa na domačih, državni in mednarodnih tekmah. S svojimi uvrstitvami je na podlagi kriterijev v letu 2013 dosegel skupno 246 točk. Urbanu Drvariču iz Radencev, odbojkarju – športno področje Bil je član domačega in pomurskega odbojkarskega kluba, kmalu pa so ga povabili tudi v državno kadetsko odbojkarsko reprezentanco. Kot član ekipe je prispeval k odličnim uspehom in si pridobil tudi nagrado s strani občine. Urban Drvarič je tudi član slovenske moške mladinske odbojkarske reprezentance, ki se je 17. 5. 2015, » … z zmago na kvalifikacijskem turnirju 2. kroga v Novi Gorici uvrstila na svetovno prvenstvo, ki ga bo gostila Mehika. Slovenski odbojkarji so bili po tem, ko so premagali Ruse in Belgijce, na odločilni tekmi, v nabito polni dvorani, boljši še od reprezentance Nemčije.« (povzetek avtorja OZS iz medija) Iskrene čestitke mladi reprezentanci in srečno na svetovnem prvenstvu v Mehiki! Blažu Ajlecu iz Radencev, odbojkarju – športno področje Kot član domačega in pomurskega odbojkarskega kluba je pripomogel k skupnemu uspehu ekipe. Z rezultati v letu 2013 si je prislužil tudi nagrado občine. Občinska uprava

Glasnik 21

Na Osnovni šoli Kapela smo v letu 2014 praznovali 210-obletnico obstoja šolstva na Kapeli. Obeleževanje šolskih jubilejev nam omogoča, da se ozremo na prehojeno pot, ovrednotimo, kako uspešni smo in kako uresničujemo poslanstvo ter sledimo svoji viziji. Naše poslanstvo temelji na štirih Unescovih stebrih izobraževanja (Jaques Delors). Prizadevamo si, da učencem načrtno in sistematično posredujemo znanje ter splošne civilizacijske in kulturne vrednote. Vsa svoja prizadevanja usmerjamo v uresničitev vizije, da bo Osnovna šola Kapela kakovostna šola, odprta do učencev, staršev in vseh, ki vstopajo v prostor osnovnošolskega izobraževanja. Začetki poučevanja na Osnovni šoli Kapela segajo v leto 1804. Zgodovina kapelske šole se je začela pisati trideset let po uvedbi terezijanskega osnovnošolskega zakona, imenovanega Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija in je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Prvi učitelj je bil organist Ivan Trstenjak, ki je začel poučevati otroke na Kapeli v stari viničariji, kjer je tudi prebival. Zanimivo je bilo, da je bilo poučevanje do zadnjih desetletij 19. stoletja skoraj izključno moška zadeva. Tudi na Kapeli je šele z otvoritvijo 5. razreda, v letu 1897 postala Jožefina Kren prva učiteljica pri Kapeli vse do leta 1902... Kako je uspelo obstati Osnovni šoli Kapela skozi dolgo obdobje v svojem lokalnem okolju, skozi burni čas spreminjanja državnih ureditev, družbe? Zagotovo je skozi dolgo zgodovino mogoče obstati v lokalnem okolju le, če se med seboj za dobro otrok povežejo učitelji, ravnatelj, otroci, starši in lokalna skupnost. In točno to se je skozi več kot dve stoletji dolgo obdobje ustvarjalo tukaj na kapelski šoli. Ne smemo pozabiti, da je bil leta 1870 na Kapeli zadnji slovenski tabor. Znano je, da so slovenski tabori predstavljali v takratnih časih pomemben izvor napredka družbe in razvoja slovenskega naroda. Šola se je v tem dolgem obdobju razvijala kot vzgojnoizobraževalna institucija. Zadnjo vsebinsko prenovo je doživela z uvedbo devetletne osnovne šole v šolskem letu 2000/2001. Sedanja šolska stavba je bila zgrajena v letu 1965 in je doživela otvoritev v letu 1966. V letu 1979 je bilo ob šoli zgrajeno šolsko igrišče. Nato je v letu 1993 sledila še prenova šolskih prostorov in gradnja dveh prizidkov (jedilnica, kuhinja, vrtec, dve učilnici, knjižnica s čitalnico). Kasneje, (2000), je sledila še temeljita prenova šole z velikim sanacijskimi in gradbenimi posegi. V letu 2006 sledi še zamenjava »novega« parketa v telovadnici po sanaciji šole leta 2000 in izgradnji travnatega igrišča leta 2010, z udarniškim delom mnogih prostovoljcev. Prostorski pogoji za izvajanje vzgojno-izobraževalnega

JUBILEJI procesa so bili v različnih obdobjih različni. Strokovni delavci šole so z veliko predanostjo in odgovornostjo skrbeli za lasten profesionalni razvoj ter prepoznali v vključevanju sodobnih, inovativnih oblik in metod pouka možnosti razvijanja svojega dela v razredu. Število učencev, ki so obiskovali kapelsko osnovno šolo, se je v njeni zgodovini spreminjalo. Z zmanjševanjem števila učencev se prične aktivno obdobje vključevanja v različne projekte od leta 1998 dalje (Zdrava šola, ASPnet UNESCO šole, EKO šole, Evropska vas, Skriti zaklad, Dvig socialnega in kulturnega kapitala, Popestrimo šolo). Ob delu v projektih so strokovni delavci našli možnosti in priložnosti za obogatitev obveznega programa osnovne šole z izvirnostjo, ki je skupna značilnost dela v projektih. V letu 2006 in tudi 2007 sledi razširitev projektnega dela na sodelovanje s šolami izven slovenskih meja s projektom Skriti zaklad. Vse od leta 2006 nam je uspelo kar trikrat pridobiti projekt in tudi evropska sredstva za vse tri različne projekte Comenius, večstranska šolska partnerstva. Tako smo pričeli uvajati evropsko dimenzijo v naše delo. Strokovni delavci in učenci so v času trajanja projektov obiskali vrstnike in kolege sodelujočih evropskih šol od leta 2007 do leta 2015. Večina naših strokovnih delavcev (85%) je bila do sedaj že vključena v mobilnost (obisk partnerskih evropskih šol) in je imela možnost primerjati način poučevanja in pogoje za delo z drugimi evropskimi šolami. Evropske države je obiskalo 20 učencev (Švica, Anglija, Švedska in Danska). Veliko otrok je v tem spoštljivo dolgem obdobju obstoja prestopilo prag kapelske osnovne šole, zaključilo svojo obvezno osnovnošolsko izobraževanje in se podalo v širni svet. Čas, ki so ga preživeli tukaj, je bil za vse nepozaben. Spominov, ki vežejo naše nekdanje učence na kapelsko osnovno šolo, je veliko, takšnih smešnih, nagajivih, včasih tudi resnih, a naši učenci ostajajo s „svojo“ osnovno šolo še danes povezani, mnogi so bili in so tudi danes starši naših učencev. Ponosni smo na vse generacije naših učencev, ki so uspešno zaključile osnovnošolsko izobraževanje in se podale v svet. Njihovi uspehi so tudi naši uspehi, uspehi njihovih mentorjev, ki so jim v času osnovnošolskega izobraževanja posredovali znanje in druge veščine. Njihovi uspehi so tudi potrditev, da smo znali dobro sodelovati s starši in lokalno skupnostjo ter da smo jim omogočili optimalni razvoj in jih pripravili na življenje. Kako daleč nazaj sežejo korenine šolstva na Kapeli, se zavemo šele takrat, ko prebiramo našo šolsko kroniko in zapise stare več kot 150 let, si v mislih naslikamo takratni pouk in se sprašujemo, kako so učitelji, v bistveno drugačnih pogojih od današnjih, uspešno učili mnoge generacije otrok. S spoštovanjem do naših predhodnikov, učiteljev in številnih učencev, si predstavljamo, kako je potekalo poučevanje takrat. Kakšni so bili takratni cilji izobraževanja? Kako so uspeli ustvarili v skromnih razmerah, brez ustreznih pripomočkov, takšne pogoje, da so lahko spodbujali vsestranski razvoj učencev? Ne glede na čas, v katerem živimo in ustvarjamo, so učitelji nekoč in tudi danes ustvarjali in poučevali z optimizmom generacije otrok, ki so in vstopajo v kapelsko osnovno šolo. Pri tem so jim vedno pomagali vsi sodelavci, da so lahko

nemoteno izvajali pouk in skrbeli za delovanje šole. Vsak je bil in je pomemben člen v delovanju osnovne šole. V vseh letih obstoja kapelske osnovne šole je nemogoče našteti vse uspehe, posameznike, ki so s svojim delom pustili sled in prispevali svoj kamenček v celoten mozaik zgodovine Osnovne šole Kapela. Kakovostno strokovno delo naših učiteljev je bilo večkrat prepoznano tudi izven našega okolja, tako so mnogi postali prejemniki priznanj, občinskih plaket. Brez dobrega sodelovanja vseh deležnikov ni mogoče dosegati skladnega razvoja otrok, zato smo hvaležni za dobro podporo in sodelovanje staršem naših učencev, svetu staršev, lokalnim podjetjem ter lokalni skupnosti, Občini Radenci. Dobro sodelujemo z gospodom županom Janezom Rihtaričem, direktorico Občinske uprave gospo Mojco Marovič, s sodelavci občinske uprave ter občinskimi svetniki. Tradicija, znanje in neprecenljive izkušnje nam pomagajo, da lahko s pogumnim korakom stopamo v jutrišnji dan, v prihodnost. Prepričani smo, da bomo s skupnimi močmi razvijali šolstvo na Kapeli še mnoga leta in verjemite, da nam idej in vztrajnosti ne bo zmanjkalo. Hvala vsem, ki ste nas in nas spremljate na naši poti. mag. Anastazija Avsec, ravnateljica

Obeležili smo dan zmage in osvoboditve – 70 let Že v antiki so dobro vedeli, da je ohranjanje spomina na prelomne zgodovinske dogodke nujno potrebno za vsako uspešno družbo. Z negovanjem zgodovinskega spomina krepimo lastno identiteto, spoznavamo stranpota človeške zgodovine, zato da bi sem ji v bodoče lahko izognili in pri velikih delih naših prednikov iščemo navdih za gradnjo prihodnosti.

Glasnik 21

JUBILEJI

35. Maraton treh srcodlična promocija Radencev Tretjo majsko soboto so bili Radenci znova v središču pozornosti. Organizatorjem je uspelo spraviti pod streho že 35. izvedbo Maratona treh src, ki je najstarejša in najštevilčnejša športno-rekreativna prireditev v tem delu Evrope.

Zgodovinski dogodek, ki v letu 2015 nedvomno najbolj odmeva, je vsekakor zmaga nad nacizmom in fašizmom v drugi svetovni vojni, h kateri smo v okviru svetovne antifašistične koalicije precej prispevali tudi Slovenci. 70. obletnice zmage v drugi svetovni vojni smo se spomnili tudi v občini Radenci, in sicer s slovesnostjo, ki je potekala na predvečer dneva zmage (9. maj) v kongresni dvorani hotela Radin. Slovesnost je ob veliki pomoči in razumevanju Občine Radenci pripravila Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Radenci. Za kulturni program so poskrbeli člani KD pevske skupine Vrelec, učenci OŠ Radenci, učenci Glasbene šole Gornja Radgona in Valter Klemenčič. Slavnostni govornik Darjan Mencigar, sicer podpredsednik KO borcev za vrednote NOB Radenci, je v svojem nagovoru opomnil, da so nacistična Nemčija, fašistična Italija in njune zaveznice začele z drugo svetovno vojno zato, da bi zasužnjile svet in iztrebile tako imenovane manj vredne narode, med katere smo bili uvrščeni tudi Slovenci skupaj z ostalimi slovanskimi narodi. Slovenci smo se temu uprli z Osvobodilno fronto, ki je združila vse upornike proti nacifašizmu in s partizansko vojsko, ki je bila njena udarna pest. Govornik je v svojem orisu upora proti okupatorjem izpostavil, da je bila partizanska vojska samorastniška, saj je orožje za upor pridobivala večinoma v spopadih z okupatorjem, v borbah pa so partizanski borci pridobivali tudi veščine bojevanja. Na območju Radencev zaradi neugodnih geografskih pogojev sicer ni delovala nobena partizanska enota, so pa zato mnogi domačini odšli v partizanske enote na Pohorju, Kozjaku, Kozjanskem, Dolenjskem, mnogo se jih je tudi vključilo v partizanske enote, ustanovljene na tujih tleh. V uporu proti okupatorjem je darovalo svoja življenja kar 39 občanov naše občine. Govornik je ob koncu poudaril še, da je druga svetovna vojna v našem narodu povzročila delitve, ki se vlečejo vse do današnjih dni. Kljub vsemu je dan zmage praznik, ki bi moral v pozitivnem duhu združevati prav vse državljane, saj bi morebitni poraz antifašistične koalicije pomenil katastrofo ne samo za slovenski narod, ampak za celotni svet. Darjan Mencigar

Glasnik 21

»Maraton treh src je za Radence izjemnega pomena. Številni tekači, pohodniki in drugi ljubitelji rekreacije prav zaradi te prireditve obiščejo naš zdraviliški kraj in s tem ponesejo ime Radencev širom po svetu. Ker so se letos maratona udeležili tekači iz 27 drža, sem prepričan, da nam je promocija izvrstno uspela,« je dejal radenski župan Janez Rihtarič. Zadovoljni z organizacijo maratona so bili tako udeleženci kot tudi organizatorji. »Celotna organizacija je potekala praktično brez napak. Vreme je bilo idealno, dopoldanske temperature odlične za tek, popoldne pa sonce, ki je ogrelo srca naših najmlajših na Veveričkinem in Srčkovem teku. Skupno število aktivnih udeležencev je bilo tudi tokrat visoko, približujemo se številki 10.000, ampak bolj kot same številke je pomemben v Radencih pogled na naše tekače, pohodnike, ki so se vračali s prog zadovoljni, z nasmehom na ustih, zadovoljni sami s sabo ter polni pozitivnih vtisov iz Radencev in celotnega Pomurja. Vsak udeleženec je zagotovo odnesel del Pomurja v svojem srcu ne le zaradi odlične organizacije, ampak predvsem zaradi ljudi, ki stojijo za tem,« je po zaključku maratona povedal sekretar organizacijskega odbora Marko Pintarič.

Na 35. Maratonu treh src v Radencih so se prvič s časom spopadli tudi tekmovalci v nordijski hoji. (Miha Šoštarič)

In kdo so zmagovalci tekov na 35. Maratonu treh src v Radencih? Kenijca Silas Kiprono Too (2:16:20) in Jepkurui Biwot Gladys (2:40:14) sta zmagala v teku na 42 kilometrov. Na pol krajši razdalji sta prav tako slavila Kenijca Abel Kibet Rop (1:04:03) in Hellen Jepkosgei Kimitai (1:16,16). Na 10 kilometrov sta zmagala člana bratonskega tima Dejan Preindl (34:49) in Katja Baša (42:04), na

JUBILEJI 5,5 kilometra pa sta prva prišla skozi cilj Jan Brešar (16:33) in Beltinčanka Katja Vrdjuka (20:56). Prvič so se »na čas« v Radencih merili tudi tekmovalci v nordijski hoji. Med moškimi je slavil Poljak Bogdan Cyrus, med ženskami pa Katarina Miklavžina. Miha Šoštarič

8. humanitarni koncert - zbiranje denarja pomoči potrebnim Občina Radenci je skupaj s Športnim društvom Radenci, organizacijskim odborom Maratona treh src in Lion‘s klubi Pomurja pripravila že 8. humanitarni koncert, ki je bil obenem otvoritvena slovesnost radenskega maratona.

Maratona treh src vodil dve desetletji, Sašo Zidar, ki je bil predsednik osem let, in Boštjan Gerlec, ki danes vodi organizacijski odbor te velike tekaške prireditve. Številne anekdote in zanimivosti, povezane z organizacijo maratona so orisali sogovorniki, poudarili pa, da radenskega maratona ne bi bilo, če organizacijskemu odboru prireditve ne bi vsako leto pomagalo več kot 800 prostovoljcev. Na koncertu so zbrali nekaj manj kot dva tisočaka, sredstva pa so zbirali tudi na humanitarnem teku v sklopu Maratona treh src ter pred in po prireditvi na transakcijski račun Športnega društva Radenci. V sklopu letošnjega humanitarnega koncerta in teka je bilo do tega trenutka zbranih 2.565 evrov, sicer pa so v osmih letih ljudje dobre volje za pomoči potrebne darovali že več kot 25.000 evrov. Na humanitarnem koncertu v radenskem hotelu Radin so zapeli otroci iz OŠ Kapela, Jasna Divjak pa je vodila zanimiv pogovor s tistimi, ki so v 35. letih vodili organizacijski odbor radenskega maratona. Miha Šoštarič

Dvajset let obstoja BUBLE – kulturnega društva za vse talente Težko je verjeti, da čas tako hitro beži in da je minilo že dvajset let, kar smo si tudi v naši novi občini Radenci zaželeli kulturnega delovanja, se začeli množično družiti in javno prikazovati, kaj zmoremo.

V Kongresni dvorani hotela Radin so se zbrali ljudje, ki jim darovanje za ljudi v stiski ni tuje. V prijetnem vzdušju, ki so ga pripravili številni pevci, glasbeniki in plesalci, so zbirali sredstva za družini iz naše občine, katerih člani so v življenju zaradi posledic cerebralne paralize za marsikaj prikrajšani, ter za Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Akciji za zbiranja sredstev se je namreč tretje leto zapored pridružila Zveza Lion‘s klubov Slovenije, ki je v mesecu maju na enajstih lokacijah zbirala sredstva in ozaveščala ljudi o problematiki gluhih in naglušnih. Na 8. humanitarnem koncertu so v kulturnem programu nastopili otroški pevski zbor OŠ Kapela, glasbeniki Jana Zamuda, Staš Sukič, Špela Žitek, Eva Tompa, Nina Kolar, Katarina Rantaša, Špela Povalej, Valter Klemenčič, Luka Prislan in Sanja Lovrec ter člani plesne šole Zeko. Med kulturnim programom je Jasna Divjak vodila zanimiv pogovor, njeni sogovorniki pa so bili Martin Sreš, ki je organizacijski odbor

Z imenom našega kulturnega društva Bubla niso bili vsi zadovoljni, zato smo na vse pretege pojasnjevali, da je za Radence najbolj izvirno, ker je poimenovano po prvem vretju, bubljanju dragocene radenske vode iz močvirja Bubla, ki jo je odkril in potrdil njeno moč dr. Karel Henn. Na podoben način smo želeli prikazati vretje naše kulture iz src domačinov. Kmalu smo imeli pripravljen program, zbrane nadarjene člane in delo se je začelo z velikim navdušenjem. Vadili smo plese, peli pesmi, ugibali pri ugankarski skupini pri kvizu znanja, igrali na tamburice, pisali , slikali in delali vse, česar smo se domislili. Mentorjem smo omogočili izobraževanje na seminarjih. Članov nismo izbirali, ampak smo bili veseli vsakega, ki je le hotel sodelovati pri kulturi in je lahko še bolj razvil svoj talent. Kmalu smo bili dovolj usposobljeni za nastope v javnosti. V Radence smo želeli pripeljati večino kulturnega dogajanja, postati kulturno in festivalsko središče. Menili smo, da nam kot zelo znanemu zdraviliškemu in turističnemu kraju to pripada. Pri prvem županu naše nove občine, Jožefu Toplaku in prvi občinski upravi smo imeli za naše delo veliko razume-

Glasnik 21

JUBILEJI vanja in podpore., zato smo v sodelovanju z župani sosednjih občin skupno pripravili pogodbo o kulturnem središču in predlagali delovno mesto s polovičnim delovnim časom za človeka, ki bi to usklajeval. A po naslednjih volitvah so se zamenjali tako svetniki kot župan in do podpisa pogodbe nikoli ni prišlo. Tudi prostori nam niso bili dodeljeni. Na dveh lokacijah smo jih dobili le za kratek čas. Ko pa smo jih počistili in lepo uredili, smo jih nenadoma spet morali zapustiti. O kulturni dvorani si niti sanjati nismo upali – ostala je v predvolilnih obljubah. Tako smo imeli vaje v različnih prostorih : gasilskih domovih, šolah vrtcih, cerkvenih prostorih, Dosorju. Nastope smo imeli v osnovni šoli, Dosorju, na prostem, največkrat pa v Kongresni dvorani hotela Radin. Vsem, ki so nam pomagali, da ni prišlo do prekinitve našega dela, se lepo zahvaljujemo. Pridobili smo tudi nekaj sponzorjev in donatorjev, ki so nam bili v veliko finančno pomoč, saj je bilo našim članom potrebno priskrbeti oblačila, rekvizite, instrumente, različne druge potrebne stvari ter poplačati stroške, ki so nastali z izdajo šestih knjig življenjepisov starejših občanov, treh zgoščenk ljudskih pesmi, čez dvajset revij Kaktus, treh monografij,dveh križevih potov, jaslic, številnih razstav, prireditev, avtobusnih prevozov abonentov na ogled predstav v SNG Maribor. Vse smo delali z ljubeznijo, se močno veselili vseh uspehov, obiskovalcem naših prireditev pa smo kulturo ponujali večinoma brezplačno. Izdaja naših knjig življenjskih zgodb je najbolj navduševala tiste, ki so jih pripovedovali, njihove svojce, nas zapisovalke in vse, ki so prihajali na predstavitve, ki so bile vedno zelo praznične. Pri tem je bila izredno dragocena pomoč naše urednice, dr. Marije Makarovič, Bonija Logarja, ki je besedila vnašal v računalnik in naše zapisovalke Bee Logar, ki je besedila lektorirala. Našo Bublo pa so poznali tudi v ožji in širši okolici naše občine, največ smo sodelovali s kulturniki občine Sveti Jurij ob Ščavnici v času županovanja Slavka Mihaliča, s takratnim poslancem Jožefom Kocuvanom smo ustanovili ZKO Radenci – Sveti Jurij ob Ščavnici. Nastopali smo tudi na drugem koncu Slovenije- v Beli krajini,pa tudi v tujini: Avstriji, na Madžarskem, v Italiji, Nemčiji. Nastopali smo na mnogih odrih, spoznavali nove ljudi, si izmenjavali prireditve in tako širili kulturna obzorja. Posebno poglavje predstavljajo naše lutkarice, upokojene pedagoške delavke, ki že vrsto let delajo na tem področju. Marjeta Trop in Jožica Zver sta žre na osnovni šoli prenašali veselje do lutkarstva na učence in uspešno nastopali z njimi na različnih srečanjih, kjer so se vedno uvrstili med boljše skupine. Lutke sta izdelovali sami, kar jima uspeva še danes. V skupino sta se vključili še upokojeni učiteljici Lidija Slavič in Marija Marič, v šoli pa je nekoč delala tudi Zalika Kodba. Leto za letom gostujejo s svojimi predstavami po osnovnih šolah in vrtcih. Začele so sodelovati pri izdelovanju lutk tudi z učenci osnovne šole, navezujejo stike z domom starejših občanov, kjer organizirajo skupne delavnice. Kot vsako področje ljubiteljskega dela, zahteva tudi lutkarstvo precej prostega časa in veliko ljubezni, vse skupaj pa je povezano še s primernimi prostori in dobrimi materiali za izdelavo lutk.

Glasnik 21

Vsako leto smo se udeleževali srečanj, ki ji je prirejal Javni sklad za kulturo Republike Slovenije. Svoje delo smo predstavljali v vseh sredstvih javnega obveščanja. V okviru našega društva pa so delovale sledeče sekcije oziroma skupine: • Tamburaška skupina: vodja Jože Farkaš, mentor Matija Kovačič • Folklorna skupina: mentorica Frančiška Cizl • Dramska skupina:vodja Vlado Fiala, režiser Stane Kralj • Literarna sekcija:vodja Boni Logar • LIKOVNA sekcija: vodja Danilo Plohl • Ugankarska sekcija: vodja Vladimir Rantaša • Gledališki abonma v SNG Maribor: urejala Anica Antolič • V letu 1999 so iz omenjenih sekcij nastala samostojna društva, v okviru KUD BUBLA pa so zaživele: • Lutkovna sekcija: vodji Marjeta Trop, Lidija Slavič • Likovna sekcija: vodja Renata Sporn, Silvo Strajnšak • Plesna sekcija: vodji Natalija Horvat, Bojana Marič • Pevci ljudskih pesmi: vodja Anica Klemenčič, mentorice Barbara Grum,Renata Makovec, Betka Škrlec, Ivica Stolnik • Kreativno pisanje: mentorica Bea Baboš Logar • Komorni zbor Akord: mentorice: Felicita Heric, Vanja Rantaša, Julija Klajnščak, • Ljudski pevci Večnica: mentorici Sonja Horvat, Vera Stanjko Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem vodjem in mentorjem za požrtvovalno delo, podarjeni prosti čas in vztrajnost. Občini, donatorjem in sponzorjem za vsak podarjen prispevek, zvesti publiki pa za vse vzpodbude za nadaljnje delo. Žal pa smo v tem času izgubili nekaj naših sposobnih in zvestih sodelavcev. Poslovili so se naši dobri gledališki igralci Vlado Fiala, Andrija Majić, Rudi Ketiš, Milivoj Čuk, Za vedno je odšel tudi režiser Stane Kralj, ki je dramsko skupino usposobil za prve nastope na odru. Drug za drugim sta odšla zakonca Kralj - Elica izredno spretna pri ročnih delih v različnih delavnicah, Milan pa odličen dolgoletni pevec. Bili so težko nadomestljivi in s hvaležnostjo se jih spominjamo. Prav tako ne smemo pozabiti na vse naše sodelavce, ki so opravljali različna dela v upravnem odboru in tudi na drugih področjih, tajniška, računovodska opravila, številne prevoze: Albina Perkič, Ivica Stolnik, Bea Baboš Logar, Milica Fiala, Anica Klemenčič, Zalika Kodba in najzvestejši sodelavec pri vsem mojem delu Štefan Marič. Hvala Bogu za vso moč in pomoč, da smo zmogli zaokrožiti obletnico in z našimi prireditvami ljudem nuditi vsaj nekaj prijetnih uric in hvala tudi za tiste, ki so nas pri delu ovirali in nam s tem dajali vzpodbudo za še močnejše prizadevanje za izpeljavo naših ciljev. Upam, da bomo ostali še naprej povezani, da bomo še lahko vzgojili podmladek, ki bo delo nadaljeval v dobro našim potomcem, ki bodo našli vse podatke o našem preteklem delu v mariborskem arhivu. Marija Marič, predsednica Kud Bubla

INTERVJU

Sonja Bily direktorica Zavoda za turizem in šport Radenci Zavod za TIŠ Radenci je praznoval enajsti rojstni dan. Z mag. Sonjo Bily, direktorico Zavoda za TIŠ Radenci, sva se pogovarjali o dosežkih, ciljih, načrtih in ovirah pri delovanju le-tega. Dogodki in športne prireditve v Radencih si od sredine aprila pa vse do danes podajajo roke. Potrebno je veliko organizacijskih sposobnosti, načrtovanja, usklajevanja in tudi dogovarjanja. Skratka, dnevi imajo premalo ur. Najin pogovor je tekel tik pred tradicionalnim, že 35. Maratonom treh src. Odgovornost organizatorjev je velika, nič manjša pa pričakovanja udeležencev. Za pogovor sva komaj ujeli čas in uspelo nama je. Magistra Sonja Bily, rojena Radenčanka, je obiskovala Gimnazijo Franca Miklošiča v Ljutomeru, študij nadaljevala na Ekonomsko poslovni fakulteti Maribor- ekonomija,smer mednarodna menjava. Nadaljevala je na Fakulteti za organizacijske vede Kranj, postala diplomirana organizatorka menedžerka. Magistrski študij je nadaljevala na Fakulteti za državne in evropske študije in pridobila naziv magistrice znanosti. Od leta 2004 je bila zaposlena v podjetju HIT d.d. Nova Gorica na delovnih mestih direktorice igralnice in članice uprave. Zavod za turizem in šport je praznoval 10-letnico delovanja, kot direktorica ga vodite eno leto. Se vam zdi, da je upravičil namen in pričakovanja ustanovitve? Da, direktorica sem eno leto in v tem letu se je zgodilo veliko zanimivih stvari. Pripravili smo veliko prireditev, ki so bile dobro obiskane od domačinov in tudi od drugod. Mislim, da naše delo dobro opravljamo, in ja, zavod je upravičil svoj namen in moja pričakovanja. Prepoznavnost turistične ponudbe v Zavodu »gradimo« na treh srcih, pri čemer predstavlja: PRVO SRCE: Radenci kot prostor za druženje z gostoljubnimi domačini (prireditve) ter prostor za spoznavanje, odkrivanje in doživetje naravnih in kulturnih danosti Radencev in širšega območja Prlekije. Sem uvrščamo t.i. PODEŽELSKI TURIZEM. DRUGO SRCE: Radenci kot kraj, kjer lahko gostje »aktivno počivajo«, se rekreirajo in sproščajo ob svojih »hobijih«, kot so lov, ribolov, jahanje, ipd. Sem uvrščamo ŠPORTNI TURIZEM. TRETJE SRCE pa za nas pomeni zadovoljevanje povpraševanja gostov po zdravju, ohranjanju zdravja in »učenju«, predvsem mladih turistov, o zdravem načinu življenja. Sem uvrščamo ZDRAVILIŠKI in MLADINSKI TURIZEM. Vaš osebni pogled na leto vodenja Zavoda. Katere dosežke bi izpostavili? S čim pa niste najbolj zadovoljni? To prvo leto je hitro minilo. Bilo je poučno, veselo, stresno in

zanimivo. Najprej bi izpostavila 2. Rekreacijsko in radensko noč v sodelovanju z Mladinskim društvom. Kot že tudi prej smo organizirali silvestrovanje na prostem. Domačinom bi radi omogočili nakup domačih lokalnih proizvodov in izdelkov domače obrti. Na prostoru pred pošto vsako drugo soboto v mesecu organiziramo Vaško tržnico. Doslej jih je bilo že šest. Želimo, da bi postale tradicionalne in da privabimo še več ponudnikov in kupcev. Načrtujemo nakup stojnic, da bo ponudba še večja in tudi bolj kakovostna. V prejšnjih letih smo v jesenskem času, letos pa spomladi, organizirali 4. Izbor za radenski špricar. Sodelovalo je 12 ponudnikov iz Radgonsko-Kapelskih goric. Že tradicionalno 30. aprila organiziramo postavljanje mlaja pred zdravstveno postajo Radenci. Trudimo se, veliko pa je odvisno od domačinov, saj se ne udeležujejo prireditev. Radenci z okolico so turistična destinacija, so kraj s 130-letno tradicijo zdraviliške in turistične dejavnosti. Menite, da so vse naravne danosti in produkti dovolj izkoriščeni? So še neizkoriščene priložnosti, vendar je to odvisno od različnih dejavnikov. Se pa kot zavod trudimo, da bi jih najbolj izkoristili. So razpisi iz sredstev EU in čezmejno sodelovanje še vedno možnost promocije? Da, saj se samo tako lahko financiramo in uresničujemo našo vizijo in cilje. Kako ocenjujete sodelovanje z Zdraviliščem Radenci, Radensko, TD in drugimi dejavniki? Mi se trudimo po najboljših močeh, da z vsemi dobro sodelujemo.

Glasnik 21

INTERVJU / GOSPODARSTVO, OBRT, PODJETNIŠTVO Nedvomno je ključ do uspeha v trdem delu, vztrajnosti, jasni viziji in tudi dobrih sodelavcih. Kaj vas pri delu najbolj motivira? Trudim se za dobro sodelovanje s sodelavci, saj je to ključ do uspeha. Še posebej pa me motivirajo vsi zadovoljni uporabniki športne infrastrukture, ki nam priznavajo kakovostno delo ter predstavniki medijev, ki prav tako prepoznavajo kakovostni premik v organizaciji, promociji, informiranju in trženju turizma v Radencih. Kako vas sprejema okolje kot žensko na vodstvenem položaju? Glede na to, da so doslej bile na tem mestu same ženske, ne čutim nobene diskriminacije do spola. Kaj počnete za vzdrževanje psihične in fizične kondicija? Telovadba, sprehodi, nečaki; vse to me spravi v dobro voljo. Tudi dopust v oddaljene kraje ni izjema. Kaj bi želeli kot Radenčanka spremeniti na bolje? Radenci so moj rojstni kraj, kjer še vedno živita moja mama in oče. Po 10-ih letih sem se vrnila z željo, da glede na svojo strokovnost in izkušnje prispevam k temu, da Radenci ostanejo še naprej turistični kraj s 130-letno zdraviliško tradicijo, kraj z najbogatejšimi nahajališči mineralne vode, najstarejšim nasadom traminca in s tremi srci za vsakega gosta. Kot Radenčanka bi želela spremeniti miselnost domačinov, saj so sami eden od akterjev, da bo naš kraj postal spet to, kar je bil. Ker prireditev brez njih ni, pa čeprav se s sodelavci trudimo; ampak če ni obiska, še tako skrbno pripravljena prireditev ne more uspeti. Vaše življenjsko vodilo….. Ne bojte se napredovati počasi. Bojte se le tega, da bi se ustavili. (kitajska modrost) Pogovor z mag. Sonjo Bily je bil zelo zanimiv. Polna je optimizma, energije in idej. S svojim strokovnim znanjem in izkušnjami želi kvalitetno nadgraditi promocijo Radencev z okolico. Z dobrim sodelovanjem vseh deležnikov razvoja turizma in ponudbe okolja ji bo to nedvomno uspelo. Marija Mauko

Predstavljamo vam podjetje Color Sandi Fajfar s.p. Izteka se že drugo desetletje od leta 1996, ko je Sandi Fajfar prijavil samostojno obrtno dejavnost pleskarstvo in fasaderstvo. Od takrat je tudi član Obrtno podjetniške zbornice Gornja Radgona. Osnovni dejavnosti se dopolnjujeta še s slikopleskarstvom, polaganjem dekorativnega kamna in suho montažo, kakor pač narekuje trg, trenutni trendi in posebne želje strank. Podjetje Color vse od ustanovitve budno spremlja razvoj pleskarske in fasaderske dejav-

Glasnik 21

nosti na trgu, to pa pomeni sledenje nenehnemu izboljševanju kakovosti materialov, postopkov dela in seveda spremljanje trenutnih (modnih) trendov na področju končnih gradbenih del. S povprečno štirimi stalno zaposlenimi delavci izvaja podjetje COLOR pleskarsko fasaderske storitve pretežno na štajersko-pomurskem območju, vse več dela pa izvaja tudi v sosednji Avstriji. Stranke so večinoma fizične osebe, le okrog 20 odstotkov delajo za podjetja. Gospod Sandi z zadovoljstvom ugotavlja, da se jih finančna nedisciplina komaj kdaj dotakne. K temu razveseljivemu dejstvu nedvomno največ pripomore zadovoljstvo strank s kvaliteto izvedenega dela in seveda dejstvo, da storitev ne izvajajo za plačilno nesposobne večje firme. Tako kot večina nosilcev samostojne obrtne dejavnosti, tudi gospod Sandi ugotavlja, da za njihovo stroko ni dovolj kvalificiranega kadra. Priučenih delavcev je sicer še dovolj in na srečo so med njimi tudi izredno dobri delavci, ki so sposobni vzdrževati stalno kvaliteto storitev.

GOSPODARSTVO, OBRT, PODJETNIŠTVO Delo na črno je tudi v pleskarsko fasaderski dejavnosti stalnica na trgu, vendar gospod Fajfar ugotavlja, da se v zadnjem času čuti večja prisotnost inšpektorjev, ki odkrivajo in preganjajo tovrstno nedovoljeno obliko dela na trgu. Na žalost pa pri nas trg dela še zdaleč ni tako dobro urejen, kot v sosednji Avstriji. Ob izvajanju storitev na tamkajšnjem trgu se morajo strogo prilagajati njihovi delovni zakonodaji, ki preko sindikatov kontrolira tudi poplačilo delavcev. Na naši strani je pritok delavcev iz sosednjih držav (predvsem iz Madžarske) precej nekontroliran. V Pomurju npr. izvedejo mnoga obrtniška dela na črno in brez kontrole (in odvajanja davkov) po opravljenem delu zapustijo meje naše države. Globoka gospodarska kriza se je seveda dotaknila tudi njihove dejavnosti, vendar so se ji prilagodili brez usodnih posledic, kakor se je to zgodilo v mnogih drugih podjetjih. Prihodnost za svojo dejavnost in z njo za svoje podjetje gospod Sandi vidi, tako kot do sedaj, v nenehnem spremljanju novosti na trgu, prilagajanju zahtevam naročnikov njihovih storitev in najvažnejšemu dejavniku uspešnosti podjetja: prvovrstna kakovost izvedenih storitev! Irena Petek- F.

Začetni servisni, kleparski in ličarski dejavnosti so se z razvojem avtomobilov v treh desetletij in pol pridružile še servisiranje avtoklim, avtoopotika, testne steze za preizkus zavor ter prodaja rabljenih vozil in rezervnih delov zanje. Novejša pridobitev v kakovosti storitev je tudi računalniška podpora za iskanje napak na avtomobilih. Plani za prihodnje so usmerjeni v pridobitev avtokomore in avtopralnice. Gospodarska kriza je seveda krepko udarila najprej po dražjih družinskih nakupih, med katere zagotovo sodi nakup novega avtomobila in njegovo redno servisiranje. Situaciji so se v Avtoservisu Himelrajh prilagodili z nabavljanjem rezervnih delov po ugodnejših cenah, sklenili so pogodbe z vsemi zavarovalnicami, s katerimi imajo svoja cenilna mesta. Pred kratkim so stopili tudi v sistem mreže MAXX SERVISOV, s katerim nudijo strankam članicam popuste na servise in servisirajo vsa vozila vseh znamk v garancijskem času. Tehnično podporo jim v mreži Maxx servisov nudijo vse znamke proizvajalcev avtomobilov.

Jubilejno leto avtoservisa Himelrajh Eno najstarejših obrtnih delavnic v Radencih verjetno poznajo vsi krajani in občani, ki so že kdaj potrebovali servis za svojega pločevinastega partnerja. Leta 1980 je Drago Himelrajh prevzel v upravljanje avtomehanično delavnico po očetu Francu, ki jo je kot popoldansko obrt vodil vse od leta 1961, ko se je z družino preselil v Radence. Drago se spominja, da je že kot petošolec pomagal očetu pri popravilu takrat zelo priljubljenih mopedov in od takrat je bila njegova poklicna pot začrtana.

V Avtoservisu Himelrajh je skupaj zaposlenih šest sodelavcev. Brat Franci je Dragova desna roka že dolga leta, pri delu pa že enakovredno sodelujeta tudi Dragov sin Marko in Francijev sin Dejan. Trdnost delovnega kolektiva dopolnjuje prav tako dolgoletni sodelavec Jože Kuzma, sodelavka Ida Šafarič pa skrbi za papirni, knjigovodski del poslovanja. Vsi zaposleni imajo za delo ustrezno izobrazbo, z novostmi na področju avtoservisa pa se nenehno seznanjajo pri avtomobilskih proizvajalcih Daewoo, Chevrolet in Mercedes. Izobraževanje v glavnem zajema izpopolnjevanje na tehničnem področju, defektaži, pristopu do strank ipd.

Glasnik 21

POGOVOR MLADIH Z ZNANIMI OSEBAMI Gospod Drago ugotavlja, da je razlika med voznim parkom izpred tridesetih let in danes zelo velika. Avtomobili so tehnično vse zahtevnejši, za kar se je potrebno nenehno izobraževati. Na trg prihajajo že električni avtomobili, zato je vlaganje v znanje prvo zagotovilo za uspešno poslovanje, ki nudi kakovostne storitve vsem njihovim strankam. Vsem strankam, koristnikom njihovih uslug, se za dolgoletno zvestobo gospod Drago iskreno zahvaljuje in se veseli dela z njimi tudi v prihodnje. Enako dobrodošle z zagotovljenimi kakovostnimi storitvami so seveda tudi nove stranke. Vse od vstopa med samostojne podjetnike je gospod Drago tudi član Obrtno podjetniške zbornice Gornja Radgona. Irena Petek – F.

Pogovori mladih z znanimi osebami Intervjuje so prispevali radenski dijaki, ki obiskujejo prvi letnik gimnazije BORG Bad Radkersburg.

Alan Geder, slovenski častnik in veteran vojne za Slovenijo Alan Geder je predstavnik Slovenije v NATU v Belgiji. Leta 2010 je bil povišan v generalmajorja. Oče dveh otrok je bil rojen leta 1958, v Lendavi. (vir: NATO-Biography) Kako se je začela vaša kariera v vojski? V mladosti si nikoli nisem mislil, da bom vojak. Zgodilo se je slučajno. Še v bivši državi, ko je bilo služenje vojaškega roka obvezno, so mi predlagali, da bi šel v šolo za rezervnega oficirja. Moj pogoj za pristanek je bil, da grem v Ljubljano in torej ostanem v Sloveniji. Ugodili so mi in tako se je začela moja vojaška kariera. Sodelovali ste v osamosvojitveni vojni Slovenije. Kaj bi izpostavili? Med vojno sem bil izvršni častnik v območnem poveljstvu Murska Sobota. Izpostavil pa bi dvoje: Bilo je pomembno, da smo ubranili mejni prehod Gederovci, takrat v severozahodni Sloveniji edini mejni prehod, ki je ostal ves čas odprt in se je vsa izmenjava materiala, predvsem pa filmskega materiala, s katerim smo pošiljali resnico v svet glede slovenske osamosvojitvene vojne, dogajala preko mejnega prehoda Gederovci. Druga pomembna zadeva pa je bilo sodelovanje pri obrambi Gornje Radgone. Kateri je najpomembnejši dogodek v vaši karieri? Verjetno jih je več, ampak mogoče bi izpostavil leto 1992, ko sem postal poveljnik oklepno mehaniziranega bataljona. Kako je osamosvojitvena vojna za Slovenijo vplivala na razvoj vaše kariere? V bistvu je osamosvojitvena vojna bila neke vrste selekcija med

Glasnik 21

častniki in tistimi, ki so takrat nalogo opravili dobro, saj se je to verjetno tudi poznalo v kasnejši karieri častnikov. Bi zase lahko rekli, da ste vojak po srcu? Ja, mislim, da ja. To življenje mi ustreza in sem v vojski našel samega sebe. Kaj je vaša naloga v Bruslju? V Bruslju sem predstavnik Slovenije oz. Slovenske vojske v NATU in Evropski uniji. Kaj se je za Slovenijo spremenilo z vstopom v NATO? V bistvu veliko vsega, čeprav tega ljudje v vsakodnevnem življenju ne občutijo. Ampak Slovenija je s tem postala varna evropska demokratična država. Predvsem je največ pridobila glede varnosti. NATO je tista organizacija, ki svojim članicam po 5. členu zagotavlja varnost. Ta 5. člen pa pomeni , da napad na eno državo pomeni napad na celoten NATO in je le-ta obvezen, da tako državo brani. Bi Slovenijo opisali kot vojaško pomembno članico? Vsaka država članica je pomembna. Mogoče bi teoretično lahko celo rekli, da so vse države članice enako pomembne. Zato, ker v NATU sedi za mizo 28 predstavnikov NATA in ne glede na velikost države, ne glede na ekonomsko moč države, ima vsaka država en glas. Teoretično smo v NATU vsi enaki ; Slovenija je enaka ZDA ali kateri koli drugi državi članici. Vem, da se vaš mandat poleti izteka. Se že veselite prihoda domov? Ja, po štirih letih in pol komaj čakam, da pridem domov, zato ker je v bistvu to najdaljši mandat, ki sem ga opravljal v svoji karieri Slovenske vojske. Nikjer drugje nisem bil tako dolgo. Anamari Slemenšek, Gimnazija BORG Bad Radkersburg

POGOVOR MLADIH Z ZNANIMI OSEBAMI

Profesionalni šport veliko da in veliko vzame! Mlada Primorka, ki se naglo in visoko vzpenja na lestvici najboljših teniških igralcev na svetu. Vse to je s trdim delom in z odlično ekipo uspelo Andreji Klepač, rojeni leta 1986. Že kot osnovnošolka je pričela stopati po poti vrhunske športnice in na njej uspešno vztraja še danes. Čeprav nastopa po svetu, ima Radence za svoj drugi dom. Izhajate iz glasbeno-športne družine, vaš brat Tomaž Klepač je znan radijski voditelj in glasbenik, sestra je dobra odbojkarica, vi ste vrhunska tenisačica. Imate še mlajšega brata. Ali tudi on stopa po glasbeno-športni poti? In ali tudi vi skrivate v sebi glasbeni talent? Ja, tudi mlajši brat stopa po tej poti. Že nekaj časa trenira košarko, je pa tudi glasbeno aktiven. Z nečakom imata bend, tako da se vsak dan ukvarja tako z glasbo kot s športom. Glede glasbenega talenta pa menim, da je ves talent pobral brat Tomaž, jaz sem uspešna v športu in to mi je popolnoma dovolj. Sta pa starša oba malo glasbeno nadarjena, sicer pa je vedno izstopal Tomaž. Kar se pa športa tiče, imamo to najverjetneje po očetu, ki je bil reprezentant Jugoslovanske odbojkarske ekipe ter odličen trener. Kdaj ste začeli igrati tenis? Kdo je bil vaš prvi učitelj tenisa? Tenis sem začela igrati pri petih letih, in glede na to, da je v družini bil drugi šport odbojka, mi še danes ni povsem jasno, zakaj sem bila nad tenisom tako navdušena. Sem pa tenis veliko spremljala po televiziji, ker me je zanimal, sem mamo vedno prepričevala, da bi ga rada igrala in jo prosila, da mi kupi lopar. V tistih časih to ni bilo tako enostavno, a je mama vseeno zbrala potreben denar in tako se je pričela moja teniška pot. Kdo je bil moj prvi učitelj, ni tako pomembno, bistveno je, da imam sedaj odlično ekipo. Tu lahko omenim trenutnega trenerja Primoža Starčiča, s katerim sva po več kot desetih letih sodelovanja že dobro utečena ekipa in sem zelo zadovoljna. Rodili ste se v Kopru, se pravi ste Primorka, pa vendar ste na pot profesionalnega tenisa stopili zelo mladi in to prav v Radencih. Še kot osnovnošolka ste prišli sem in se v Radence vračate še danes. Zakaj ste izbrali prav Radence? Ali so Radenci postali vaš drugi dom? In ali lahko rečemo, da ste tudi naša sokrajanka? Ja, to je tudi dolga zgodba, ki jo bom malo skrajšala. Torej bistveno je, da sem pri trinajstih letih kazala talent in kot mlada igralka sem sodelovala na državnem prvenstvu v Radencih. Moj trener me je predstavil radenskim trenerjem in po tem se je pričela moja pot v Radencih. Že takrat je Primož Starčič prevzel

pobudo in bil moj menedžer in organizator. In ja, s časom so Radenci res postali moj drugi dom. Zmeraj, ko pridem v Slovenijo, rečem, da grem domov, in to je takrat Koper ali v Radence, torej lahko mirno rečem, da sem postala vaša sokrajanka. Profesionalni šport zahteva celega človeka, veliko treningov in odrekanja. Ste si predstavljali, da je življenje profesionalnega športnika tako? Vas kdaj to obremenjuje ali je to način življenja? Kot otrok oziroma mladostnik uživaš v igri, v potovanjih in se zagotovo ne spuščaš v podrobnosti. Ko počasi odrasteš, hitro ugotoviš, da ni poti nazaj, in če si dober in če le vztrajaš, ti bo uspelo. Tenis je moja služba, tako da drugim stvarem ne posvečam take pozornosti, najprej tenis potem vse ostalo. Na dan tekme se zjutraj takoj odpravim v fitnes in opravim raztegovanje. To običajno traja kakih petinštirideset minut. Sledi zajtrk, nato imam teniško segrevanje, ki traja eno uro, nato kosilo in kasneje sledijo tekme. Po tekmah je treba razbremeniti telo, potrebno ga je tudi regenerirati, pripraviti za naslednjo tekmo - z vajami, masažami in počitkom. Tako počasi mine ves dan. Prepotovali ste že skoraj ves svet. Predvidevam, da se ta potovanja razlikujejo od klasičnih turističnih. Ali si kdaj utegnete ogledati kakšne znamenitosti ali mogoče pomenijo celo krajši oddih? To pa je zmeraj odvisno od moje igre in kako uspešna sem na turnirju. Če veliko zmagujem in so rezultati dobri, potem ni časa za ogled mesta ali druge turistične aktivnosti. Ko pa pride kakšen poraz v zgodnjem kolu oziroma v začetku turnirja, si vzamem kakšen dan prosto. Je pa spet odvisno od tega, če sem sama ali če imam družbo. Ko sem sama, raje ostanem v hotelu. Velikokrat pa tudi izkoristim možnost, grem skozi mesto in si ga ogledam, najde se čas, če je volja. V svoji karieri ste nanizali že kar nekaj vrhunskih uspehov na različnih tekmovanjih, WTA in ITF turnirjih. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni? To bo pa najverjetneje kar dosežek s tekmovanja Australian Open, ko sem prišla v četrtfinale Grand Slama ; to je eden

Glasnik 21

POGOVOR MLADIH Z ZNANIMI OSEBAMI izmed mojih najboljših rezultatov, tako da sem nanj zelo ponosna. Leta 2012 ste se udeležili poletnih olimpijskih iger v Londonu. Ali se ta tekmovanja razlikujejo od ostalih? In kakšni so bili vaši občutki in vtisi na igrah? Olimpijske igre so po mojem mnenju sanje vsakega športnika in tudi zame je bilo nastopati v Londonu zares nekaj posebnega. Prvič sem sodelovala na olimpijskih igrah in v Londonu je bilo ves čas prav posebno vzdušje. Druženje z vsemi najboljšimi športniki na svetu je bilo res nekaj novega zame in prav posebno doživetje. Kakšni so vaši načrti v prihodnje in kakšen bi bil vaš nasvet mladim športnikom, preden se odločijo za profesionalni šport? V prihodnje bom vztrajala v tem, kar delam, še naprej bom trdo trenirala in tako bodo prišli tudi rezultati. Sedaj se več ali manj posvečam igri v dvojicah, trenutno sem devetintrideseta na svetovni lestvici in cilj je, da se povzpnem še višje. In naredili bomo vse, da se tudi bom. Biti profesionalen športnik ti prinese ogromno lepih stvari, ki jih kot navaden odraščajoč otrok nikoli ne bi doživel, spremeni ti osebnost, utrdi karakter, nauči discipline in še veliko drugih pozitivnih stvari. Seveda se pojavijo nudi negativne stvari, a jih ob vseh ostalih pozitivnih in prijetnih izkušnjah pozabiš. Vse, kar je potrebno za uspeh, sta vztrajnost in borba, ob takem načinu dela se potem pojavijo tudi vrhunski rezultati. Anja Zamuda, Gimnazija BORG Bad Radkersburg

,,Srečen si, ko lahko ljudem nekaj daš, ko se z njimi ukvarjaš in jim predajaš svojo energijo tako ali drugače.‘‘

Intervju s Tadejo Ternar Tadeja Ternar (27) je manekenka, fotomodel in podjetnica. Prihaja iz Beltincev. Leta 2007 je zmagala na izboru za Mis Slovenije, kasneje pa je kot manekenka uspela tudi v Parizu in Milanu. Danes vodi manekensko šolo in športni center v Radencih ter nenehno ustvarja na področju mode. Kaj vas je najbolj vzpodbudilo, da ste šli v modni svet? Moram priznati, da kot deklica sicer nisem nikoli sanjala o tem, da bi bila kakorkoli povezana z modnim svetom, ker sem bila nekako bolj športni tip punčke, dosti več sem se ukvarjala s športom. Moje prijateljice so si na primer lakirale nohte, se šminkale, jaz sem se ukvarjala bolj s tenisom,

Glasnik 21

pa vmes z nogometom, odbojko, rokometom, igrala sem šah, tako da nekih izhodišč za ta svet nisem nikoli imela. Potem pa, pri 17-ih, sem gledala ta izbor in sem si zaželela, da bi morda poskusila. Vsak izziv ti nekaj lahko prinese, kaj dobrega ali slabega, ampak izkušnja je v vsakem primeru dobra. Dobesedno iz danes na jutri sem se odločila. Rekla sem „grem probat, kar bo pa bo“ in se je kar dobro izteklo. Kako se je vaše življenje spremenilo od zmage na tekmovanju za Mis Slovenije? Prav gotovo padeš v tempo, ko se vsak dan nekaj dogaja. Veliko sem potovala, veliko obveznosti je bilo, posebej prvo in drugo leto. Nekako se navadiš na tempo, veliko ljudi spoznaš, veliko dobrega izkusiš, zgodi se ti veliko stvari, ki se ti drugače ne bi. Če bi šla samo na študij, ga končala, šla v službo, bi zagotovo bila prikrajšana za veliko lepih izkušenj. Posebej slabih izkušenj nisem imela, res lahko rečem, da je bila vse skupaj lepa izkušnja, ki mi je prinesla veliko dobrega, tudi službenih priložnosti, torej sem zelo zadovoljna. Kaj vas najbolj navdihuje? Navdihujejo me drugačne stvari. Rada imam drugačnost, ne maram monotonosti, ne maram dolgočasnih stvari, tako si da vedno rada najdem nov izziv, cilje, ki jim potem sledim, torej rada imam vse, kar je drugačno. Ali imate kot manekenka kako vzornico? Da bi koga izpostavila niti ne, sem pa spremljala različne predstave Victoria‘s Secret. Adriana Lima in druga dekleta

NAŠI OBČANI, NAŠI KRAJANI so mi nekako bile ... težko rečem „vzornice“, ker menim, da je vsak človek unikaten in se mora dobro počutiti v svoji koži. Če si samozavesten, lahko več narediš in uspeš.

Tatjana Mijatović –

S kakšnim namenom ste ustanovili manekensko šolo? Predvsem zato, ker v našem okolju ni ničesar podobnega. Želela sem svoje izkušnje deliti z mladimi, želela sem jim predati in dati vso to znanje, ki sem ga skozi leta pridobila, predvsem pa jim pomagati, ker vem, kako težko je v teh najstniških letih, ko se dobesedno bojujejo sami s seboj. Za njih pravim, da so ta leta najtežja, ker mora človek najprej sprejeti samega sebe in se potem ukvarjati z vsem drugim. Želim jim predvsem, da na tečajih pridobijo samozavest, da znajo nastopati v javnosti, se dobro počutijo v svojem telesu in kasneje, če si želijo postati manekenke/manekeni, jim pri tem tudi pomagamo. Se pravi, osnovni cilj je, da pridobijo izkušnje, ki jim pomagajo tudi v vsakdanjem življenju.

»Likovna dela Tatjane Mijatović označuje nenavadno, že na daleč prepoznavno stilizirano, mestoma organsko, mestoma geometrijsko oblikotvorje v smislu sestavljanja bodisi mozaičnim bodisi omrežje s prevladujočo krajinsko motiviko, četudi lahko neredko srečamo vkomponirane človeške in živalske figure, predvsem ribe, vnašajoč v dogajanje nekaj otroške igrivosti.

Ali trenutno delate na kakem projektu? V našem centru je več dejavnosti. Teniški center, lokal, manekenska šola, poleg tega pa delamo še druge projekte. Nazadnje smo snemali nekaj videospotov. Ali delamo reklame ali sodelujemo pri kakšnih drugačnih projektih, vedno se kaj najde.

slikarka živih barv in žive energije

„Takšni večcelični likovni organizmi, pogosto v kombinaciji z dripingovskimi posegi (polivanje barve), pri nekaterih kritikih sicer vzbujajo asociacije na neoimpresionistični pointilizem, vendar pa je gradnja slikovne površine v primeru Tatjane Mijatović bolj sintetistična (cloissonizem), torej bližje postimpresionističnemu zapiranju oblik, kot pa divizionističnemu razkrajanju, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi jih včasih okvirja«,vitražnim elementom podobnih “celic”, ki imajo pogosto tudi svojo notranjo “jedrno” strukturo, v asimetrično, fluidno učinkujoče. Tako je zapisal umetnostni kritik Mario Berdič o slikah Tatjane Mijatovič, ki so bile skupaj s skulpturami Roberta Juraka v začetku maja razstavljene v galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Imate tudi načrte za delo izven Slovenije in zakaj? Prav gotovo. Po teh štirih letih od ustanovitve podjetja si želim, da bi se razširili, da bi šli tudi čez mejo, ker je v Sloveniji precej težav. Trenutno razmišljam o Avstriji in Nemčiji, da bi se tudi tam malo uveljavili. Želim si delati izven Slovenije, sama sem pred nekaj leti delala v Milanu, Parizu in tujina je bolj prijazna, posebej za manekensko delo. Slovenija je precej majhna in ni veliko možnosti za takšno delo. Kakšni so vaši načrti za nadaljnje življenje? Osebno si želim, da bi bila zadovoljna. Zadovoljstvo pride potem, ko človek ustvari nekaj, ko uresniči svoje cilje. Želim si, da bi posel dobro tekel, da bi se širili itd. Želim si veliko potovati, da bi lahko spoznavala tudi druge kulture in trenutno največji izziv so mi prav gotovo potovanja. Kaj sta najboljši in najslabši del vašega poklica? Rečem lahko, da delo z ljudmi. Delo z ljudmi je najtežje in hkrati najlepše. Srečen si, ko lahko ljudem nekaj daš, ko se z njimi ukvarjaš in jim predajaš svojo energijo, tako ali drugače. Zagotovo pa je to tudi najtežje delo. Ne glede na to, kakšne volje so, moraš biti ti dobre volje in jim pomagati oziroma ustreči. Črt Stajnko, Gimnazija BORG Bad Radkersburg

Prve slike, prve razstave Tatjana Mijatovič in Robert Jurak sta že razstavljala skupaj in ugotovila, da se ujemata tako v likovnem kot prijateljskem smislu, sta umetniški par, pravi Tatjana, njene barvite slike se lepo ujemajo z njegovimi kovinskimi skulpturami. Pred Ljubljano sta skupaj razstavljala v negovskem gradu, razstava je bila zelo uspešna, dogodek, ki se ga je udeležilo 250 ljudi. Seveda se slikarka spominja tudi svoje prve razstave 21. marca leta 2010 v Dosorju, takrat se je prvič predstavila javnosti. Slikati je začela v zreli dobi, spominja pa se, da je to nagn-

Glasnik 21

NAŠI OBČANI, NAŠI KRAJANI

jenje bilo pri njej prisotno že v otroštvu, pozneje pa sta prišli vmes družina in služba. V zreli dobi pa spet lahko začneš iskati tudi druge vrednote, se posvetiš samemu sebi. Njej se je priložnost za to iskanje ponudila na likovni delavnici v Gornji Radgoni, potem se je kakšni dve leti dalje urila pri akademski slikarki in kiparki Saši Bezjak, nato pa ugotovila, da lahko in pravzaprav mora slikati sama in tako izraziti svojega ustvarjalnega duha. Po slikarskem debiju v Dosorju so se razstave začele kar vrstiti - ta zadnja v Ljubljani je bila dvajseta po vrsti. Najprej je razstavljala predvsem v okoliških krajih. Posebno ponosna je na razstavo na Ministrstvu za obrambo, kjer je njeno razstavo odprla ministrica Ljubica Jelušič, pa na razstavo v galeriji Antona Trstenjaka v Ljutomeru. Tudi na Ekonomski fakulteti je že razstavljala, pa so jo povabili še enkrat in z Robertom Jurakom bosta tam razstavljala spet v letu 2019. Razstavljala je tudi v Monoštru na Madžarskem, Svetem Martinu na Muri. Nobena njena razstava se ji ne zdi nepomembna, posebno, ker je odziv vedno dober. Prišel je pa čas, ko se ji ni več treba truditi za razstavljanje, zdaj vabila prihajajo že sama. Rada hodi tudi v slikarske kolonije, zlasti, če je zanimiva zasedba in si obeta pridobiti nova znanja. Sodeluje na različnih razpisih Zveze likovnih društev in razpisih Javnega sklada za kulturo Republike Slovenije,. Njene slike se vedno uvrstijo v izbor in tudi kakšno nagrado je že dobila. Več pa ji pomeni, če se pojavi na kakšni dobri razstavi z dobrimi umetniki. »Slikam zase, brez pritiskov in se ne menim za mentorje. V sliko vedno vložim to, kar je v meni« pravi Tatjana. S slikarstvom se intenzivno ukvarja že nekaj let, izoblikovala si je svoj likovni način in v kratkem času postala prepoznavna. Najbolj jo navdušujejo slikarji Klimt, Hundertwasser in avstralski aborigini. »Polivam platno, razgradim, naredim matrico, iščem forme in pustim, da se slika zgodi. Vendar, ko sliko nekam obesiš, dobiš tudi kritiko, pozitivno ali negativno. V vsakem primeru pa najraje poslušam ljudi iz stroke, med katerimi imam veliko prijateljev. Glede na to, kar sem v javnosti že dosegla, pa mislim da je moja samozavest lahko upravičena. Treba je dati priznanje tudi samemu sebi in jaz delam tako,« pravi. Razen tega zelo rada obiskuje razstave, tudi ljubiteljske, predvsem dobre, veliko potuje in si je tudi v tujini ogledala precej likovnih del. To ji pomeni dobrodošlo širitev likovnega obzorja.

Glasnik 21

Dosor – radensko kulturno središče Leta 2012 je začela pomagati v Dosorju kot prostovoljka, tu postavlja razstave, se dogovarja z umetniki, vodi otvoritvene slovesnosti, realizirala je že okoli 50 razstav, na kar je zelo ponosna. V tem prostoru se čuti sprejeta » naša«, kot ji pravijo. V teh štirih letih ni doživela nobene slabe izkušnje. Pripeljala je v Dosor veliko razstavljalcev in sorazmerno temu veliko obiskovalcev. Razstavljali pa so tako akademski kot ljubiteljski umetniki – torej se v Dosorju res odpira likovno središče. Iz avle so naredili lepo razstavišče, saj ima direktorica Mateja Hauser za to dejavnost veliko razumevanja. Vsako leto organizirajo tudi likovno kolonijo, v začetku maja je bila sedma po vrsti. Tudi tu sodeluje kot prostovoljka pri koordinaciji likovnih kolonij in vsako leto vsak umetnik pusti v Dosorju eno sliko. Letos so dobili tudi sponzorje, da bodo lažje pokrili stroške in lepo se jim zdi, da gospodarstvo čuti odgovornost do umetnosti. Tatjana je tudi že osem let članica Likovnega društva Gornja Radgona, pet let pa tudi njegova predsednica, prav tako je članica Likovne republike Sveti Martin na Muri, saj misli, da se društva morajo povezovati in v tem smislu si prizadeva za kreativno in izobraževalno druženje. Kaj bi želela sebi in Radencem Zase ne veliko, zadovoljna je in srečna s svojim delom in svojim partnerjem. Hčerki Sara in Eva sta aktivni članici mladinskega društva Vrelec in sodelujeta pri njihovih projektih in tudi pri dobrodelnih prireditvah, česar je Tatjana posebej vesela. V Radencih pa pogreša malo več zanimanja za umetnost. V krožišče bi na primer postavila kakšno umetniško skulpturo, v parku bi lahko organizirali Forma vivo, lahko bi restavrirali skulpturo Dube Sambolec, in tri gracije Franca Kiralyja pred nekdanjo kavarno, očistili bazenček v parku. Umetnost bi bilo treba bolj spoštovati. Lepo bi tudi bilo, če bi spet uredili radenski muzej, v katerem je bila tudi lepa galerija, mogoče bi zgodovinsko društvo, ki se menda ustanavlja, prevzelo to pobudo. Občina, lastniki, kulturniki bi morda lahko ustvarili pogoje, da bi se ljudje v umetniško dogajanje bolj vključevali ali kot akterji ali kot obiskovalci. Ob lanskem občinskem prazniku je imela Tatjana Mijatović veliko samostojno razstavo v Dosorju pod naslovom Danes bo po moje. Razstavo je odprla direktorica Mateja Hauser in med drugimi opažanji označila Tatjanino delo tudi s temi besedami: »Cenim ljudi, ki veliko govorijo in veliko naredijo. Brez tebe ne bi bilo Dosor-jevih mesečnih razstav. Znaš potegniti voz. Tudi iz blata, če je treba. Cenimo tvoje delo in morda se v tem trenutku niti sama ne zavedaš, da nas inficiraš z občutkom za lepo, da nas vzgajaš v sledilce umetnosti in da nas pravzaprav nagovarjaš k lastnemu izražanju. V tem pohlepnem času, ko večina in večino časa mislimo le na svoje potrebe, nam sporočaš, da je treba najti čas za pomembnejše stvari. Podarjati drugim in najti mir v globini ali na površini slike.« Bea Baboš Logar

NAŠI OBČANI, NAŠI KRAJANI

Boni M. Logar - pesmi NEKAM BI ŠEL

ŠEL BI PO DEŽJU V «TRIČETRT» HLAČAH

Nekam bi šel -

Šel bi po dežju v «tričetrt» hlačah,

kar tako na izlet,

če bi bil dež vso zlo pod soncem,

brez odprave,

a bliski, gromi med Scilo in Karibdo

brez prtljage,

in še dodatna presenečenja

brez misli.

mi obremenjujejo valovanje. Vsi dodatki so poceni,

Nekam bi šel -

ko kislina redči dragocenosti,

dan je dnevu enak,

a vsi ti dodatki so seveda ceneni

nekam bi šel,

(pa ne, da bi občudoval le vrednosti)

da končno spet ne bi vedel

in počutim se kot ujetnik vsega lastnega.

poteka dneva že vnaprej.

Šel bi po dežju v «tričetrt» hlačah, a naravni predpisi tega več ne dovoljujejo,

Nekam bi šel -

pomožne sile pa niso vredne,

razpuščen, zapuščen,

da bi se jim posvetil

če treba, tudi urejen,

ob morebitnem tveganju.

gledal bi širne daljave in bližnje spopade. Nekam bi šel -

ENERGIJA MLADOSTI

kar tako.

Moja mladost je moja evglena, žival in rastlina ter hkrati še vse, moja mladost je veselje nad mano,

...NIČ...

ki vztraja v čereh in na stolu, še kje.

Jočimo, ker to je bitka,

Ko zopet začutim svoj dar energije,

brez sprenevedanja padajo odločitve,

pomembno sploh ni, če sem v dež se ujel,

ki človeka spravljajo v obup;

ne kujem ničesar in tisto, kar pride

ja, življenje je takšno.

sprejemam z veseljem - meji na modrost.

Smučajmo, ne vem, zakaj,

Odtajam pozabe, zamrznem prebliske,

kar tako se zapodimo dol po strmini

le te, ki ugotovim, da so bili

in mogoče bo vse mimo;

prebliski življenja, ki nimajo smisla,

pa saj sam ne verjamem v to.

zdaj v nove me čudeže vodi ta pot.

Krmarimo - skozi svoje življenje

Mladost, ki me nosi v najširša obzorja,

in z vso močjo držìmo pravo, najugodnejšo smer,

z veliko jo žlico zajamem prav rad

a kljub trudu večkrat zaidemo;

in pravniške floskule v biologiji

usoda vpliva na ladjo manj kot na življenje.

pošiljam na najnižji možni nivo.

Glasnik 21

NAŠI OBČANI, NAŠI KRAJANI ANTIKLASIČNO PROČELJE

ČAROBNI PLES ŽIVLJENJA

Morje ni deroče,

Jok - stopinje do peska,

je kot pomirjujoča žleza,

prah - stopinje do meseca,

ki gradi nadstropja sanj.

brezup v nenavadnem položaju

A ni potrebno poleti vedno misliti nanj,

pozablja na silovitost.

jaz mu pravzaprav več ne zaupam nič bolj, kot tistemu, čemur pravimo - kontinentalno.

Smeh - stopinje se izgubljajo,

Zaupam pa svojim idejam na Marsu,

opoj - stopinje izparevajo,

v družbi mladih Prekmurk ali sibirskih Jakutk,

vrhunec je verjetno neopazno

v svojih najbolj tveganih potezah

svoje oddelal - grenko.

in tudi, ko je vsa odgovornost na meni. Morje ni deroče,

Potep - stopinje ostajajo,

ni pa ves svet poletja,

potres - stopinje se lomijo,

morda je le nadležna nostalgija,

potrpežljivost je blažena,

a zdaj je pomembna moja ideja -

lepi dnevi ...

tudi zase ustvarjam zalogo.

DANES BO TAK ČISTO NAVADEN DAN SVET NA ZASLONU KANALA B

Danes bo tak čisto navaden dan,

Svet je čudna sestavina adolescentnih mravljinčarjev,

ko bo poslovnež telefonsko sklepal posle

ostalih vretenčarjev in nevretenčarjev,

in bo kmečka gospodinja pripravljala obed

materialnih baz za duševni sadizem,

in zvečer bodo mnogi zijali v ekran.

pa še nekih primesi. Kar hočeš ustvariti, moraš uničiti,

Danes bo tak čisto navaden dan,

kar hočeš ljubiti, moraš zasovražiti,

sosed bo tuhtal o stranpoteh lastne ideološke linije,

kar hočeš dati, moraš obdržati,

kakšnemu krokodilu bo krulil želodec

kar hočeš na svetlobi, moraš v temi.

in marsikdo bo ves čas po malem zaspan.

Ustvarjajo se nerazumna bitja, ki vidijo stvari v cvetličnih gredah,

Danes bo tak čisto navaden dan,

ustvarja pa jih neka kvaziznanost,

v mestu bo nekdo starejši gospe pomagal prečkati cesto,

na njenem temelju gradijo sebe. Na eni strani vladajo njegovi, na drugi strani tisti, ki so proti,

v vesolju se bodo dogajale kemijske reakcije, pa vendar kdo hotel bo tudi vstran.

a slutijo ne, kaj jih kmalu čaka oboje, prvič združene - v porazu. In tudi vse, kar več me ne zanima, postalo bo labilna paranoja, pravico ´mam vretenčarje zabiti in si nato prižgati cigareto (kot general po bitki - v kateri je sodeloval).

DLJE OD VEČNOSTI Šel bom dlje od večnosti in še malo dlje, ti boš ostala v večnosti, želela boš z menoj, a več od večnosti ti ne morem nuditi.

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE

Zgradili smo ta naš lepi, novi vrtec… … so zapele strokovne delavke na otvoritvi vrtca, ki je bila 26. 9. 2014, ko smo ob slavnostnem dogodku prerezali trak in uradno odprli vrata vrtca, v katerega pa se je otroški smeh, veselje in radost naselil z začetkom šolskega leta 2014/15.

Tradicija predšolske dejavnosti v Radencih sega v leto 1945. Skozi čas sta si varstvo in vzgoja podajali roke in družbene spremembe so močno zaznamovale pogled na pomen vzgoje, izobraževanja in učenja predšolskega otroka. Pogled se je spremenil tudi z vidika bivanjskih pogojev in življenja ter dela vrtca. Prav slednje je tisto, čemur je sledila občinska uprava in občinski svetniki, ki so se zavedali, da je potrebno poskrbeti za otroke in se podali v investicijo izgradnje nizkoenergetskega vrtca. Težko smo pričakovali dan, ko se bo želja po novem vrtcu začela uresničevati. Prva zemeljska dela so se začela proti koncu leta 2013 in z velikim zanimanjem smo tako otroci kot zaposleni spremljali prihode različnih delovnih strojev na naše igrišče. Sprva veliko navdušenje, potem pa je bilo pri otrocih zaznati tudi nekaj nezaupanja do vseh, ki so hodili po »našem igrišču«, kajti podirali so drevesa, pod katerimi smo se hladili v poletnih mesecih, odstranjevali so igrala, zabijali količke… Nemalokrat so se otroci komaj v miru najedli, saj je bilo dogajanje zunaj bolj zanimivo; zdaj se je pripeljal traktor, pa bager, potem še dvigalo in ob ves tem še tako dobro pripravljeno kosilo ni bilo mamljivo. Strokovne delavke so ob nastali situaciji skrbno in strokovno opravljale načrtovano delo in skozi celotno gradbeno obdobje spretno vključevale nastajajočo situacijo v pedagoško delo. Tako je iz dneva v dan pod budnim očesom, ne samo nadzornih oseb gradnje in predstavnikov Občinske uprave, temveč tudi naših otrok »začel rasti« nov vrtec in s tem veselje, da se bomo v jeseni v njem že lahko igrali. Kljub vremenskim razmeram, ki nam v času gradnje niso bile najbolj naklonjene, je bil nov vrtec proti koncu meseca junija

zgrajen tako daleč, da smo lahko pričeli s selitvijo opreme, pri čemer smo združili moči naših zaposlenih, upokojencev vrtca, delavcev zaposlenih preko programa Javnih del in članov mladinskega društva Vrelec. S skupnimi močmi nam je uspelo preseliti opremo in pripraviti vrtec za rušitev. V mescu juliju in avgustu je bilo delo nemoteno organizirano na Janževem Vrhu in Kapelskem Vrhu. Hvaležni smo staršem, da so z veliko mero razumevanja sprejeli prilagojeno organizacijo dela tekom poletnih počitnic in so otroke vozili na enote vrtca, kjer so se otroci prav tako dobro počutili, spoznali pa so tudi nove prijatelje. Oba poletna meseca sta bila tako za izvajalce kot za nas pestro obarvana. Gradnja je bila na vrhuncu, kljub temu pa se je velikokrat pojavljajo vprašanje, ali bomo odprli vrata vrtca z novim šolskim letom in zahvala gre vsem, ki so s svojimi močmi in prizadevanji pripomogli k temu, da je bil 1. september 2014 dan, ki si ga bomo zapomnili, saj smo novo šolsko leto začeli v novem vrtcu, ki smo se ga tako zelo veselili. Prvi septembrski koraki otrok po vrtcu so nepozabni, toliko novega, lepega, drugačnega, nevsakdanjega. Skupaj smo spoznavali nove prostore; velike, svetle igralnice z izhodi na terase, dva večnamenska prostora, prilagojena tako gibalnim dejavnostim otrok kot tudi različnim oblikam sodelovanja s starši, in po vseh sodobnih standardih in normativih urejeno igrišče, ki nudi neštete možnosti domišljijske igre in športnih dejavnosti. Tako notranji prostori kot zunanje igrišče omogočajo oblikovanje različnih igralnih centrov, ki ob spodbudnem učnem okolju spodbujajo otroke k raziskovanju, reševanju novih izzivov na različnih področjih ter učenju glede na individualne interese in sposobnosti.

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE Vsi zaposleni se trudimo opravljati svoje delo z vsem svojim strokovnim znanjem in z veliko mero dobre volje, posluha ter v skladu z našo vizijo: »Pravljični vrtec, obdan z naravo, kjer se pretaka energija odprtih, ustvarjalnih, sproščenih, veselih otrok in iskrenih staršev ter delavcev vrtca«. Naj zaključim z razmišljanji otrok iz skupine Žogice nogice in Sončki: »V novem vrtcu se dobro počutim, mi je lepo, všeč mi je telovadnica, pa gugalnice, imamo terase. Lepo je, ker imamo igralnice tako skupaj in se igramo s prijatelji. Novi vrtec je boljši od starega. Stene so lepše pobarvane.« In tako kot se počutijo otroci v vrtcu, si želimo, da se počutijo prav vsi, ki vstopajo v naš vrtec. Valerija Žinkovič, dipl. vzg. predš. otrok

V okviru projekta Dvig bralne pismenosti so se učenci prvič družili na Noči knjige, pri bralnih uricah so starejši brali mlajšim, v jedilnici je nastala prikupna Bukvarna.

OŠ Radenci Uspešno in ustvarjalno šolsko leto 2014/15 Skoraj nikogar ni, ki bi bil povsem brez nadarjenosti. Izobrazba jo odkrije, pridnost jo nadgradi, značaj jo ohrani. (Curt Goetz)

Na OŠ Radenci verjamemo, da ima vsak učenec področje, na katerem je lahko uspešen. Z aktivnim vključevanjem v številne mednarodne, državne, šolske in razredne projekte učencem že več let ponujamo pester izbor aktivnosti, v katere se lahko vključujejo in razvijajo svoje veščine. Letos smo že utečenim projektom dodali še šolski projekt Dvig bralne pismenosti in mednarodni projekt E-Twinning (MAVEN − Math via English), ki povezuje šole v Latviji, Estoniji, Sloveniji, Poljski, Romuniji, Španiji in Belgiji. Učence so pri E-twinningu družili zanimivi matematični problemi v angleškem jeziku. Izdelovali so interaktivna gradiva in z učenci iz drugih držav sodelovali preko videokonferenc, kar jih je še posebej pritegnilo.

Glasnik 21

Na naši šoli dajemo velik pomen kulturnemu ustvarjanju otrok. S sodelovanjem v kulturnih projektih učenci krepijo zavest o svojem položaju v družbi, skrb za sočloveka, občutek za timsko delo in odgovornost. Tako so tudi letos Nitke prijateljstva uspešno tkale vezi med našimi učenci in stanovalci Dosor-ja, na Simbiozi pa so mladi učili starejše računalniškega opismenjevanja. Občutek za estetiko in lepo besedo so učenci izkazovali na številnih likovnih in literarnih natečajih. Zavedamo se, da so za splošno izobrazbo vsakega posameznika pomembne tudi spretnosti s področja petja, plesa, dramatizacije. Učenci so slovensko ljudsko izročilo skozi pesem, igro in ples uspešno predstavili na območnem srečanju folklornih skupin. Lutkovna skupina osmega razreda je s predstavo Zvezdica Zaspanka navdušila na regijskem lutkovnem festivalu Pomurja, uglašeno in večglasno sta na reviji Čriček poje tudi letos zapela Otroški pevski zbor in Mladinski pevski zbor Osnovne šole Radenci. Naši učenci so s svojimi kulturnimi nastopi popestrili srečanja in prireditve v šoli in izven nje. Za nami je še eno ustvarjalno in izjemno uspešno leto. V letošnjem šolskem letu so naši učenci sodelovali na številnih šolskih, področnih in državnih tekmovanjih. V prispevku izpostavljamo njihove uspehe na državnih tekmovanjih. Tim Celec iz 9. a-razreda je dosegel zlato priznanje iz nemščine in geografije, srebrno pa iz kemije, biologije in znanja o sladkorni bolezni. Metka Antolič iz 9. a-razreda je osvojila zlato priznanje iz nemščine in srebrni priznanji iz biologije in zgodovine. Zarja Rožanc iz 9. a-razreda je osvojila zlato priznanje iz angleščine in tako postala prva učenka naše šole, ki je zlato priznanje iz angleščine dosegla v 8. in 9. razredu. Miša Majerič in Hana Kosednar iz 9. a-razreda sta osvojili srebrni priznanji iz nemščine, Aljoša Mlinarič iz 8. b-razreda je osvojil srebrni priznanji iz fizike in Vesele šole. Rene Klement iz 7. a-razreda je osvojil srebrno priznanje iz znanja o sladkorni bolezni in srebrno priznanje iz matematike. Eva Pešti iz 7. a-razreda je osvojila srebrni priznanji iz logike in matematike. Miša Pintarič iz 6. b-razreda je osvojila srebrno priznanje iz Vesele šole.

ZAVODI IN USTANOVE Naši učenci dosegajo izjemne uspehe tudi na športnih področjih. Na medobčinskem prvenstvu osnovnih šol v atletiki so prejeli 13 medalj; na državnem prvenstvu za osnovne šole v ekipnem krosu je ekipa učencev (letnik 2000–2004) osvojila odlično peto mesto. Na regijskem prvenstvu v plavanju je ekipi osmih učencev uspelo osvojiti naslov prvakov v mešani štafeti. V začetku maja 2015 smo bili obveščeni, da smo uspešno prestali postopek obnovitve naziva Kulturna šola, kar nam je spodbuda in obveza za naprej. Vodstvo in učitelji se bomo še naprej trudili, da bi učencem gradili prijazno šolsko okolje, polno kreativnosti in izzivov, šolo pa spremenili v živahno kulturno žarišče kraja. Kolektiv OŠ Radenci z ravnateljico Simono Grosman

V projektu so s prispevki sodelovale OŠ Črna na Koroškem, OŠ Gorje, Gimnazije Ledina, OŠ Fokovci, OŠ Belokranjskega odreda Semič, Vrtec Mornarček Piran, Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci. Na zaključku projekta in v delavnicah so sodelovali učenci in dijaki z mentorji z naslednjih šol: Dvojezična OŠ Lendava, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota, OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova in OŠ Odranci. Skupaj z učenci in mentorji smo v obliki delavnic in pri pripravi razstave udejanjali cilje in naloge, ki so povezane z našim projektom. Učenci so ustvarjali in razvijali vseživljenjska znanja. Angela Stajnko, Vodja Unesco središča Kapela in koordinatorica nacionalnega projekta

OŠ Kapela Raznoliki projekti bogatijo naš šolski vsakdan Unesco središče Kapela Unesco središče Kapela deluje že od leta 2004 v okviru združenja UNESCO šol, sedež UNESCO središča za Pomurje je naša šola. Kdo smo, ki delamo v Unesco središču Kapela? Smo kot škarje v rokah spretne šivilje. Spodbujamo, oblikujemo in kreiramo mlade na pomurskem koncu naše domovine, kot nam to narekuje Unesco organizacija. V Unesco središče Kapela je vključenih deset osnovnih šol, ena srednja šola in ena pridružena članica. To so naslednje osnovne šole: OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova, OŠ Razkrižje, OŠ Turnišče, OŠ Odranci, OŠ Fokovci, OŠ Apače, OŠ Kapela, Dvojezična šola Lendava, OŠ Sveti Jurij ob Ščavnici, OŠ Črenšovci, Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci ter Srednja zdravstvena šola Murska Sobota kot pridružena članica. Vseh 12 šol, ki tvorijo Unesco središče Kapela se med seboj povezuje in skupaj ustvarja ter sodeluje v skupnih dejavnostih Unesco mreže. S tem bogatimo odnose, razvijamo vrednote ter spoznavamo delo in življenje drugih šol. Živimo skupaj - Nacionalni projekt na OŠ Kapela kot Unesco ASP – net šola že tretje leto izvajamo nacionalni projekt Živimo skupaj. V ponedeljek, 23. marca 2015, smo zaključili naš nacionalni projekt. S projektom smo pri učencih želeli razvijati in poglabljati medosebne odnose, se naučiti sodelovati, spoštovati in živeti skupaj za ohranjanje planeta, na katerem živimo. Obeležili smo svetovni dan voda in svetovni dan poezije. Oba dneva sta uvrščena na seznam Unesco dni.

Unesco ASP-net šola Osnovna šola Kapela je Unesco šola že vrsto let. Naše delo temelji na štirih Delorsovih stebrih izobraževanja za 21. stoletje, ki učencem in učiteljem naše šole omogočajo optimalni razvoj. Plod našega dela, vztrajnosti in zavzemanja za Unesco vrednote in cilje, je z letošnjim šolskim letom ponovno potrjen mednarodni status kot Unesco ASP-net šola. V šolskem letu 2014/15 smo posebno pozornost namenili razvijanju odprtosti ter spodbujanja k sožitju med različnimi generaciji in razvijanju medsebojnih odnosov. Z učenci smo obravnavali in jih učili temeljnih Unesco tem, kot so: • mir in človekove pravice, otrokove pravice, • svetovni problemi in vloga ZN pri njihovem reševanju, • globalno učenje, varovanje okolja, trajnostni razvoj, • medkulturno učenje in kulturna dediščina, • globalno državljanstvo (razumevanje). V letošnjem šolskem letu smo uspešno izvedli in obenem tudi zaključili naš nekajletni nacionalni projekt Živimo skupaj, vključili smo se v projekt Učenec poučuje IV. Osnovne šole Celje, ki so ga naši učenci v vlogi učiteljev odlično izpeljali. V decembru 2014 smo se ostalim Unesco šolam pridružili v Koloseju v Ljubljani ob obeležitvi dneva človekovih pravic. V maju pa nas čakata še 3. Unesco tek mladih na Ptuju in obeležitev dneva kulturne raznolikosti za dialog in razvoj v Kamniku. Z objavami, kratkimi prispevki, plakati pa smo skozi celo šolsko leto obeleževali tudi ostale pomembne mednarodne in svetovne dneve. Urška Legen, koordinatorica Unesco šole

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE kov na hodniku v posebnih kovinskih omarah. V šoli imajo veliko prostorov, pouk imajo v matični učilnici, za pouk športa in kemije so posebni prostori (telovadnica in laboratorij). Učitelji spreminjajo učilnice. Obisk Danske je bil tudi zame prijetna izkušnja, ki pa me ni spremenila.

Ko šola odpre vrata evropi Comenius projekt Moč povratne informacije V šolskem letu 2014/2015 smo nadaljevali sodelovanje z evropskimi šolami v skupnem projektu, spoznavali evropski izobraževalni prostor ter pridobivali nove izkušnje in znanja. V mesecu juniju 2014, ko smo bili na naši šoli gostitelji partnerskim šolam, so štiri družine naših učencev prijazno odprle vrata svojega doma in sprejele v svoj dom štiri danske učence. Zagotovo so vsi naši učenci gostitelji že nestrpno pričakovali mobilnost na Danskem, saj so vedeli, da bodo sami odpotovali na Dansko v mesecu novembru 2014 (3. - 7. 11. 2014). Za dve naši učiteljici in ravnateljico je predstavljal obisk danske partnerske šole znova priložnost za izkustveno učenje, spoznali in videli smo veliko zanimivega. Delavnica predavateljice Lene Heckmann o možnostih uporabe povratne informacije v procesu učenja, nas je navdušila in nam dala veliko uporabnega, kar lahko prenesemo v naš pouk.

Vtisi učencev 9. a-razreda, ki so se udeležili mobilnosti na Danskem Nika Crnkovič: Zame je bilo zelo zanimivo prvič leteti z letalom. Letališče v Kopenhagnu je svet v malem z mnogimi trgovinami. Ko smo prispeli v Holbaek so nas na železniški postaji pričakali naši gostitelji. Lepo je bilo srečati naše stare znance iz mobilnosti v Sloveniji. Družina je bila gostoljubna. Zanimivo mi je bilo to, da imajo učenci veliko elektronskih naprav pri pouku (mobitel, ipad, računalnik) in jih pri pouku ne izkoriščajo v neustrezne namene (npr. Facebook). Odnos učencev z učitelji je sproščen, kličejo se po imenih, se dobro razumejo. Učilnice in stoli so drugačni. Stoli jim omogočajo guganje. Učenci se lahko gibljejo med poukom po razredu. Ne pišejo v zvezke, teste rešujejo na računalnik. Obisk Danske je bila zame neprecenljiva izkušnja, zabavna in poučna. Verjetno me je ta izkušnja zaznamovala za vse življenje, saj sem postala samostojnejša in bolj samozavestna. Naučila sem se, da sem lahko nekje tudi sama in da okrog sebe ne potrebujem veliko ljudi, le nekaj prijateljev, ki jim lahko zaupam. Gregor Koren: Let na Dansko je bil miren, brez turbulenc. Družina me je zelo lepo sprejela. Prva večerja v gostiteljski družini mi je zelo teknila. Šola je velika (okrog 500 učencev) in dobro opremljena, imajo zelo veliko prenosnih računalni-

Glasnik 21

Lea Škrjanec: Zanimivo je bilo leteti z letalom, saj sem prvič letela. Malo me je bilo strah. Letališče v Kopenhagnu je veliko. Prehod skozi varnostno kontrolo na dunajskem letališču mi je malo zbujal strah. V danski šoli imajo popolnoma drugačno ocenjevanje. Pri matematiki so lahko reševali naloge na računalnik v drugem prostoru, v knjižnici. Ob prihodu učitelja v razred učenci niso bili pripravljeni na pričetek pouka s šolskimi potrebščinami na mizah. V šoli so učenci bosi. Tudi mi smo se sezuli in bili ves čas bosi. Mobilnost na Danskem mi je bila zelo všeč, menim, da sedaj bolje poznam Dansko. Zdi se mi, da sem postala bolj samostojna. Teja Žnidarič: Na dan odhoda sem bila ves dan vznemirjena. Na letalu smo sedeli med neznanci, kar je bilo zame nekaj novega. Družina me je lepo sprejela. Na začetku smo potrebovali nekaj časa, da smo se sporazumeli. Komunikacija v angleščini je zelo koristna, zanesti se moraš sam nase in ugotoviš, da je znanje tujega jezika koristno. Odmori v šoli so daljši, starejši učenci lahko zapustijo šolsko stavbo, celo gredo v trgovino. Učenci so zbrano poslušali učiteljeva navodila, v popolni tišini, čeprav je bilo sprva videti, da je pouk sproščen. Tudi pri geografiji so lahko učenci imeli slušalke na ušesih, ko so brali besedilo. Uživala sem v vsakem trenutku našega bivanja na Danskem in ga ne bom nikoli pozabila. Mislim, da sem postala bolj samostojna in samozavestna.

ZAVODI IN USTANOVE Spoznati neposredno drug evropski šolski sistem, z vstopom v učilnice prisostvati pouku, izmenjati mnenja z evropskimi kolegi, deliti in sprejemati znanje, je za vse učitelje in ravnatelje neprecenljiva dodana vrednost vseh evropskih projektov. Ko učenci spoznajo evropske vrstnike v »živo«, ko jih odpeljemo v drugo evropsko državo, takrat jim res omogočimo doživeti Evropo in spodbujamo njihov celostni razvoj z izkušnjo, ki jih bo zagotovo „spremljala“ vse življenje. mag. Anastazija Avsec, ravnateljica in koordinatorica projekta

Nemška jezikovna diploma (Deutsches Sprachdiplom - DSD) Stalne konference za izobraževanje in kulturo nemških zveznih dežel (Kultusministerkonferenz)

Nemška jezikovna diploma Devetošolci naše šole so letos prvič pristopili k opravljanju izpita za pridobitev certifikata o aktivnem znanju nemščine na nivoju A2 - B1 (po skupnem evropskem referenčnem okviru za tuje jezike). V mesecu marcu so opravljali pisni del izpita, ki zajema bralno in slušno razumevanje ter pisno izražanje. 14. aprila pa so uspešno opravili ustni del izpita, za katerega so morali pripraviti predstavitev izbrane teme. Učenci so se na izpit intenzivno pripravljali v okviru dodatnih ur, na dnevih dejavnosti in na jezikovnih dnevih oz. jezikovnem vikendu. Pri pripravah je občasno sodelovala tudi programska učiteljica za DSD iz Nemčije, gospa Ulrike Beckenkamp, jezikovnega vikenda pa sta se udeležila tudi strokovni svetovalec za DSD v Sloveniji gospod dr. Reinhard Zühlke in nemška programska učiteljica gospa Carola Zühlke. Milena Titan, učiteljica nemščine

Dan dejavnosti – Šport&špas Osnovna šola Kapela je vključena v mednarodno mrežo Zdravih šol že od leta 1998. V okviru tega projekta smo na sončno soboto, 11. aprila 2015, na naši šoli opravili nekoliko drugačen dan dejavnosti z naslovom Šport&Špas. Dan je potekal pod motom »Druženje in gibanje vseh generacij«, k sodelovanju pa smo povabili številne zunanje izvajalce in prijatelje naše šole, starše učencev ter otroke iz OŠ Radenci ter iz Vrtca Grozdek na Kapeli. Po jutranjem nagovoru ravnateljice smo se vsi učenci in zaposleni šole zbrali v telovadnici, kjer smo pod vodstvom športnega pedagoga Igorja izvajali vajo joge »pozdrav soncu«. Nato so učenci, pomešani v skupine po triletjih, sodelovali v številnih delavnicah, ki so jih pripravili učitelji in zunanji izvajalci. Učenci 1. triletja so se pomerili v šaljivih štafetnih igrah, plesali v plesni delavnici in spoznavali igre iz starih časov. Učenci 2. triletja so se preizkusili v telovadbi za možgane (braingym), pripravljali so sadna nabodala ter jahali na konjih pod vodstvom Radenske konjenice. Ena izmed konjenikov je bila tudi naša učenka, šestošolka Tjaša Irgolič, k je s svojim konjem učencem predstavila športno veščino jahanje. Učenci 3. triletja so sodelovali v delavnici Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci, kjer so pripravljali zdrave namaze, merili krvni tlak in srčni utrip pod vodstvom gospe Davorke Makovec, prostovoljke RK Gornja Radgona ter prisluhnili predavanju »Duševno zdravje« diplomirane medicinske sestre Slavice Mencinger iz Zdravstvenega doma Gornja Radgona. Po izvedenih delavnicah so se nam pred šolo pridružili številni starši in stari starši naših učencev ter otrok iz vrtca Grozdek in vsi skupaj smo se odpravili na prijetno druženje in klepet na pohodu po Atilovi poti, eni večjih turističnih zanimivosti naših krajev. Po čudoviti pokrajini po okolici Kapele se je premikala zelo številčna in pisana druščina nasmejanih obrazov. Ob vrnitvi na šolo smo razglasili in nagradili najmlajšega udeleženca pohoda, ki je bil star le tri leta, najstarejšo udeleženko, ki je bila stara 76 let, ter najštevilčnejšo družino, ki je štela pet članov.

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE

Ob koncu dneva smo si bili vsi udeleženci enotni, in sicer da je taka druženja in dejavnosti potrebno organizirati pogosteje, saj se ljudje še vedno radi družimo in »kakšno skupaj rečemo«. Tina Klemenčič, za projekt Zdrava šola

Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci Mladinska ulica 5 9252 Radenci

Prvo mesto v skupni razvrstitvi tekmovanja na GTZ Slovenije in osvojen pokal V Portorožu je oktobra 2014 potekal 61. Gostinsko-turistični zbor Slovenije. Gre za prireditev, ki je v svoji dolgoletni tradiciji odločilno vplivala na razvoj kulinarike in gostinsko-turistične ponudbe. Na tem zboru so potekala številna tekmovanja, v katerih so gostinsko-turistični delavci merili svoje znanje.

Za SŠGT Radenci se je GTZ SLO odlično zaključil, saj so nam naši tekmovalci v skupnem seštevku točk priborili prvo mesto med vsemi srednjimi šolami za gostinstvo in turizem v Sloveniji, s tem pa smo tudi prejeli prehodni pokal v trajno last, ker smo ga prejeli že tri lata zapored. Ob izjemnem uspehu in osvojenem pokalu naših dijakov – tekmovalcev in njihovih mentorjev je župan Občine Radenci g. Janez Rihtarič vsem podelil priznanje Občine Radenci. Priznanja so bila podeljena aprila 2015 ob slovesnosti na SŠGT Radenci, kjer so dijaki zaključnega letnika programa gastronomske in hotelske storitve opravljali praktični del zaključnega izpita iz kuharstva in strežbe na temo »Z Goričkega v Piran«, kulinarični sprehod po slovenskih regijah. Poleg g. župana in predstavnikov Občine Radenci so se slovesnosti udeležili tudi člani Občinskega sveta Občine Radenci. V vseh izobraževalnih programih: 4-letnem programu GASTRONOMIJA IN TURIZEM, 3-letnem programu GASTRONOMSKE IN HOTELSKE STORITVE in v programu GASTRONOMIJA (to je program 3+2) izvajamo kvalitetne in moderne oblike dela, sodelujemo z okoljem ter skrbimo za povezanost med dijaki in učitelji. Postali smo ZDRAVA šola, vključeni smo v mrežo EKO šol, uvrščamo se tudi med UNESCO šole. Sodelujemo v mednarodnih projektih, skozi katere se mladi preko taborov, strokovnih ekskurzij in delavnic ozaveščajo o pomenu zdravega načina življenja, zdrave prehrane in regionalnih živil.

Zlato jabolko kakovosti Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (Comenius) in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport sta oktobra 2014 podelila jabolka kakovosti za najboljše zaključene projekte mobilnosti v programu Vseživljenjsko učenje. V kategoriji Leonardo da Vinci projekti mobilnosti - strokovni delavci v poklicnem izobraževanju in usposabljanju je Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci osvojila 1. mesto in si pridobila Zlato jabolko kakovosti za projekt: DVIGOVANJE POMEMBNOSTI CLIL-A V SREDNJEM POKLICNEM IN STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU. V oceni nagrajenega projekta je med drugim bilo zapisano: »SŠGT Radenci je sodelovala in izvedla že več projektov, kar izkazuje vključenost v strategijo in vizijo. Mobilnost kadra je tako sestavni del pedagoškega in izobraževalnega procesa na šoli. Z mobilnostjo postane šola bolj odprta za kulturni dialog, integracijo novih znanj in primerov dobre prakse v izobraževalni proces ter njihov prenos na različna področja …« Projekt so izvajali na srednješolskem centru v mestu Tartu v Estoniji. Tudi uspešna izvedba projekta in dobra promocija SŠGT Radenci sta prispevali k prepoznavnosti Slovenije v

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE Estoniji. Projektno povezovanje med šolama je privedlo do sodelovanja srednje šole iz Estonije s SŠGT Radenci in Zdraviliščem Radenci, saj dijaki in študenti iz srednješolskega centra Tartu že več let zapored opravljajo delovno prakso v Hotelu Radin. Številne dosežke, priznanja, nagrade in aktivnosti dijakov naše šole predstavljamo tudi na spletni strani šole: www.s-ssgtr.ms.edus.si Janja Prašnikar Neuvirt, prof. mat., ravnateljica

Zavod za turizem in šport Radenci Zavod za turizem in šport Radenci je v desetih letih svojega delovanja organiziral veliko prireditev, ki so postale tradicionalne. Ena od takih je Rekreakcija in Radenska noč, ki jo organiziramo skupaj z mladinskih društvom Vrelec. Lani je prireditev potekala pet dni v prvem tednu julija. Udeleženci te večdnevne športne prireditve so bili osnovnošolci iz pomurskih občin in drugi tekmovalci, ki so se pomerili v različnih športnih panogah. Največje zanimanje je bilo za igre z žogo; odbojko in nogomet. Prireditev se je lani zaključila z dvodnevnim koncertom. Vabljeni tudi letos

drugi teden v juliju na 3. Rekreakcijo in Radensko noč, kjer vam pripravljamo veliko novega in zanimivega, za zaključek pa nas bodo zabavali skupina Hladno pivo in Vlado Kreslin z Malimi Bogovi. Kot vsako leto smo ob koncu leta organizirali silvestrovanje na prostem na avtobusni postaji. Za dobro vzdušje ob poslavljanju od starega leta in ob pozdravljanju novega leta je poskrbel Prleški kvintet. Ker bi tudi v Radencih radi omogočili domačinom, da kupijo lokalne proizvode, vsako drugo soboto v mesecu na ploščadi pred radensko pošto organiziramo Vaško tržnico domačih obrti. Kupite lahko doma pridelano zelenjavo, pekovske izdelke, med, bučno olje … Do zdaj smo uspešno izvedli že šest tržnic in upamo, da bodo postale tradicionalne ter bodo privabile čim več ponudnikov in kupcev. Ob gregorjevem smo tudi letos skupaj z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic organizirali akcijo spoznavanja ptic pred Zdraviliščem Radenci. V parku je bilo mogoče videti in slišati 17 različnih vrst ptic.

Letos smo v mesecu marcu že četrtič izvedli izbor za Radenski špricar. Sodelovalo je 12 vinogradnikov iz Radgonsko – Kapelskih goric. Strokovna komisija je prisodila letošnji naslov Najboljši radenski špricar 2015 kmetiji Klobasa iz Okoslavcev, na drugo mesto se je uvrstil špricar Ivana Korošca z Rožičkega Vrha, tretji je bil špricar Simona Bratuše z Aženskega Vrha. Na predvečer 1. maja smo v sodelovanju z Zdraviliščem Radenci, PGD Radenci – Boračeva in podjetjem E+ projekt pri Zdravstveni postaji postavili 21 metrov visok mlaj, na katerem je zaplapolala slovenska zastava, zatem pa prižgali še kres na zelenici za hotelom Radin. Ob omenjenih prireditvah pa smo skupaj z drugimi organizatorji sodelovali pri proslavljanju občinskega praznika

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE za spremembe danes v DOSOR-ju poteka v sodelovanju z Občino Radenci pod okriljem Slovenske filantropije, ki se ga je udeležilo čez 120 prostovoljcev. V okviru dogodka so pripravili sprehod s stanovalci na vozičkih, uredili vrt, prostor za balinanje, prepleskali lesene površine, očistili ostalo okolico, manjkalo pa ni niti druženja ob izdelovanju butar in lesenih košar. Namen dogodka je spodbuditi ljudi za vrednote, kot so solidarnost, medsebojna pomoč in druženje in glede na številčen obisk vseh sodelujočih so v DOSOR-ju izjemno zadovoljni in se nadejajo podobnih aktivnosti pripraviti tudi v prihodnje.« Mateja Hauser, direktorica Želimo si, da bi s projektom Dan za spremembe nadaljevali tudi v prihodnje, saj lahko s svojimi dejanji pripomoremo k uresničitvi želenih sprememb – v domačem in širšem lokalnem območju.

in Prazniku traminca in dvigu klopotca, organizirali smo tudi postavljanje in okraševanje smreke v mesecu decembru, ekipno olimpijado v marcu in veliko drugih dogodkov. Radenci se ponašajo s številnimi naravnimi in kulturnimi danostmi. Dodali smo jim pester izbor prireditev, za katere verjamemo, da bodo privabile tudi vas. Dovolite nam, da vas tudi to poletje razvajamo v Deželi treh src. Sonja Bily, direktorica

Dan za spremembe 28. 3. 2015 Direktorica DOSOR-ja Mateja Hauser je na ta dan zapisala: »Danes v DOSOR-ju v Radencih poteka Dan za spremembe, ki se ga je udeležilo čez 120 prostovoljcev, zaposlenih in stanovalcev. Dogodek se je pričel ob 9. uri s sprehodom stanovalcev, urejanjem vrta in ostale okolice, delavnico izdelovanja butar in pletenja košar. Dogajanje se je nadaljevalo s prijetnim druženjem vseh sodelujočih. Projekt poteka v sodelovanju z Občino Radenci pod okriljem Slovenske filantropije. Kljub predhodno slabemu vremenu je danes v Radencih posijalo sonce in s toplimi žarki polepšalo dan DOSOR-jevim stanovalcem, sosedom, zaposlenim in seveda vsem ostalim prostovoljcem. Dan

Glasnik 21

Dosor kot nosilec kulturnega dogajanja v Radencih Lahko trdimo, da je DOSOR eden od domov starejših občanov, ki ob kakovostnih oskrbovalnih storitvah skrbi še za pester nabor dodatnih vsebin in aktivnosti za starejše, obenem pa kot odprta organizacija v svoje dejavnosti vključuje še ogromno prostovoljcev, s čimer skrbi za družbeno in kulturno dogajanje v Radencih. Ravno v maju je DOSOR pripravil že 7. DOSOR-jevo mednarodno likovno kolonijo, v okviru katere so letos prvič pripravili projekt Podporniki umetnosti. 13 umetnikov, ki so ustvarjali v okviru kolonije, je podprlo 13 podjetij ter povzdignilo družbeno odgovornost in skrb za razvoj različnih sfer družbe na višjo raven, ne nazadnje pa v svoje poslovanje vneslo dodatno mero kreativnosti. Kolonija je bila hkrati obeležitev tisočega dogodka v 7-ih letih delovanja podjetja. V DOSOR-ju pa že pripravljajo zanimive poletne dogodke, in sicer se že približuje Poletni festival Nostalgija, v okviru katerega bo organiziranih kar osem kulturnih dogodkov.

ZAVODI IN USTANOVE

Glasbena šola Gornja Radgona Izstopajoči uspehi učencev glasbene šole gornja radgona (gšgr) na domačih in tujih glasbenih tekmovanjih v šolskem letu 2014/15 Učenci in njihovi učitelji so se tudi letos v velikem številu uspešno pripravili in udeležili kar šestih zahtevnih domačih in tujih glasbenih tekmovanj. Tekmovalo je 16 naših mladih glasbenic in glasbenikov.

Storitve bivanja, kakovostne oskrbe, fizioterapije in rehabilitacije pa spremljajo še številne druge. Ena od storitev, ki svojcem olajša oskrbo starejšega v času njihove odsotnosti, je zagotovo začasna namestitev, v okviru katere pa lahko starejši spoznajo tudi življenje v domu, preden se odločijo za stalno bivanje. V okviru projekta Nazdravje, ki ga DOSOR ustvarja skupaj s partnerji, ponuja zdravstvene in rehabilitacijske storitve na vašem domu. S tem namenom bodo usposobili svojce in neformalne oskrbovalce, da se bodo lažje znašli v vlogi, ko bodo morali poskrbeti za svojce ali obolelo osebo v domačem okolju. V okviru projekta bodo nudili tudi svetovanje na domu in individualno strokovno podporo DOSOR-jevega tima.

Srčna zgodba, ki jo s svojim poslanstvom DOSOR širi med ljudi, se kaže tudi v številnih priznanjih in nagradah. DOSOR se namreč v letu 2014 ponaša s polnim certifikatom Družini prijazno podjetje, nagrado Horus – slovensko nagrado za družbeno odgovornost in mednarodnim priznanjem Women za ženskam prijazno podjetje. Ne nazadnje pa z nagrado Pomurske gospodarske zbornice za inovativnost dokazuje kreativnost in sledenje sodobnim praksam. Sanja Kropec, DOSOR

Tako je na 9. mednarodnem tekmovanju harmonikarjev za nagrado »Avsenik« v mesecu januarju nastopila mlada učenka diatonične harmonike Eva Kebrič (učitelj Viktor Malec) in prejela bronasto priznanje. 18. regijskega tekmovanja mladih glasbenikov Štajerske in Pomurja se je udeležilo kar 10 mladih umetnic in umetnikov. Tekmovanje je potekalo 10. in 11. februarja 2015 na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, GŠ Ptuj in Ormož. Glasbeno šolo Gornja Radgona sta v disciplini kitara, kategorija 1. a, uspešno zastopala učenca Jurij Dumić in Nino Roškar z mentorjem Samom Ismajlovičem. Jurij Dumić je prejel srebrno priznanje, Nino Roškar pa zlato priznanje in tako se je uvrstil na državno tekmovanje – TEMSIG. V disciplini kitara, kategorija 1. c, je nastopil Žan Bedrač (mentorica Klavdija Kovič) in prejel zlato priznanje ter se uvrstil na državno tekmovanje – TEMSIG. V disciplini komorna igra, kategorija 1. a, smo tekmovali s kvartetom klarinetov GŠGR v sestavi Enja Ritonja, Kaja Rihtarič, Amanda Kaučič Rajšp in Pia Novak (mentorica Kaja Smogavec) in z lahkoto osvojili zlato priznanje in prvo mesto. S tem rezultatom so se uvrstili na državno tekmovanje - TEMSIG. V isti disciplini in kategoriji 1. b, pa je naš trio flavt v sestavi Barbara Brumen, Julija Lukovnjak in Špela Kraupner (mentorica Marija Đurić) priigral srebrno priznanje. Vsi prejemniki zlatih priznanj na regijskem nivoju, Nino Roškar in Žan Bedrač ter kvartet klarinetov (Enja Ritonja, Kaja Rihtarič, Amanda Kaučič Rajšp in Pia Novak), so se tako udeležili 44. državnega tekmovanja mladih glasbenikov RS – TEMSIG, ki je potekalo med 9. in 20. marcem 2015, v GŠ primorske regije. Na državnem nivoju sta kitarista Žan Bedrač (mentorica Klavdija Kovič) in Nino Roškar (mentor Samo Ismajlovič) iz rok mednarodne kompetentne žirije prejela odlično bronasto plaketo, izvrstne mlade umetnice v sestavi kvarteta klarinetov GŠGR Enja Ritonja, Kaja Rihtarič, Amanda Kaučič Rajšp in Pia Novak (mentorica Kaja Smogavec) pa so prejele zavidljive srebrne plakete. Na istem državnem tekmovanju – TEMSIG so iz solfeggia tekmovali štirje učenci in prejeli bronasto priznanje (Žan Bedrač) ter priznanje za

Glasnik 21

ZAVODI IN USTANOVE Center izobraževanj, dogodkov in kulture branja -

Knjižnica Gornja Radgona Zavod stremi h krepitvi nivoja kakovosti ponudbe in storitev, dogodkov za javno dobro in k dvigu splošne stopnje izobraženosti in osebne rasti ljudi različnih generacij.

udeležbo (Tinkara Klemenčič, Nino Roškar, Rene Klement). Vsem je mentor učitelj Andrej Tibaut. Letos prvič (22. in 28. 3. 2015) smo z učenko flavte in učencem trobente sodelovali na mednarodnem tekmovanju »Woodwind & Brass« v Varaždinu, Hrvaška. Trobentač Gašper Mauko je priigral srebrno priznanje (mentor Jani Lorber), flavtistka Chiara Nidorfer pa priznanje za udeležbo (mentorica Marija Đurić). Korepetitor je bil Predrag Bjelajac. Na sosednji glasbeni šoli v Murski Soboti pa je potekal festival mladih pianistov (28. 3. 2015) in naše mlade pianistke so uspešno izbirale bele in črne tipke ter tako prejele naslednje nagrade: Luša Sovec z mentorico Barbaro Markoli zlato nagrado, Eva Hanc z mentorico Boženo Pirjevec srebrno nagrado in Iva Štefanec z mentorjem Predragom Bjelajacem srebrno nagrado. V aprilu 2015 pa je prav tako na glasbeni šoli v Murski Soboti potekal že 6. festival mladih violinistov in Lara Đekovski z mentorjem Dejanom Zorman (korepeticije Predrag Bjelajac) je prejela bronasto plaketo. Tomaž Polak, ravnatelj šole, ob tej priložnosti ponovno iskreno čestitam vsem tekmovalcem in njihovim mentorjem za dosežene odlične rezultate in se hkrati zahvaljujem za ves vložen trud in opravljen dodatni pouk, ki je potekal velikokrat tudi ob vikendih. GŠGR pa je znova dokazala, da vključuje le sposobne učence in da v tem javnem zavodu poučujejo strokovno izobraženi in zelo motivirani pedagogi, ki neprenehoma že več let posegajo po najvišjih rezultatih. Cilj sodelovanja na tekmovanjih pa niso samo osvojeni rezultati, ampak odkrivanje in vzpodbujanje mladih talentov in predstavitev njihovih sposobnosti na višjem nivoju, spodbujanje učencev k dodatnemu delu in poglobitev znanja ter izmenjava pedagoških izkušenj in znanj med učitelji, kar je ključnega pomena za nadaljnje uspešno pedagoško delo. Ne nazadnje pa so rezultati iz tekmovanj vsem nam dober kompas, ki kaže, v katero smer in s kakšno dinamiko se odvija naše pedagoško poslanstvo. Ob že omenjenih tekmovalcih pa učitelji intenzivno pripravljajo učence še za naslednja tekmovanja, ki bodo potekala v naslednjih tednih: državno tekmovanje pihalnih orkestrov (PO GŠGR) in pevskih zborov (OPZ GŠGR), mednarodno tekmovanje harmonikarjev v Beltincih. Tudi o tem bomo podrobneje poročali. Tomaž Polak, ravnatelj

Glasnik 21

S knjižnično dejavnostjo prevzema vlogo glavnega vzpodbujevalca razvoja kulture branja pri mladih in starejših v celotni naši regiji. Nova posodobljena Splošna knjižnica v Gornji Radgoni ni samo večja, ampak je predvsem prijetnejša in je priljubljen kraj različnih dogodkov, srečanj. Dnevni obiskovalci so se navadili na naše bralne kotičke, kjer se razvajajo ali »bentijo« nad vsebinami dnevnih časopisov. Knjižnica »diha«, deluje kot odprt prostor, ki komaj čaka male nadebudneže in vse knjižne molje. Tedensko se na naših policah knjižnice znajde kopica novih knjig. Naš zavod je s prepletanjem dejavnosti knjižnice in izobraževanja: • prostor navdiha (branje, razmišljanje, ustvarjanje...), • prostor učenja (jezikovna, računalniška izobraževanja, svetovanja brezposelnim ...) in • prostor srečanj in druženj (knjižni klub, delavnice, razstave, literarni večeri ...) Naše vodilo v prihodnjih letih na področju izobraževanj otrok in mladine je, da z vsemi projekti omogočimo otrokom in mladini širitev znanj, razvijanje posebnih sposobnosti ter podporo pri vključevanju v družbo kot enakovredni partnerji.

Otroke razvajamo skozi celo leto: na bralnih uricah v tujem jeziku, vsako drugo sredo v mesecu na pravljično-ustvarjalnih uricah v knjižnici in poleti pod krošnjami dreves, tudi v parku v Radencih in celo na

ZAVODI IN USTANOVE

Območno združenje Rdečega križa Gornja Radgona

prireditvah, kot je Maraton treh src v Radencih. Sodelujemo v projektu za osnovnošolce in srednješolce Rastem s knjigo, kjer vzpodbujamo branje kakovostne slovenske literature. Brezplačne ustvarjalne delavnice, gledališke in lutkovne predstave, jezikovne tečaje izvajamo v Splošni knjižnici v Gornji Radgoni, v Krajevni knjižnici Apače, v vrtcih, šolah na območju Gornje Radgone, Radencev, Apač in Sv. Jurija ob Ščavnici. Za odrasle organiziramo literarne večere z aktualnimi literarnimi ustvarjalci in tako uporabnikom omogočamo srečanje z literati in razumevanjem njihovih del.

Stalnica v ponudbi programov za osnovnošolce so počitniške delavnice, ki se odvijajo v času poletnih, zimskih, pomladnih in jesenskih počitnicah. Vsebina posameznih delavnic je odvisna od letnega časa, praznikov in starosti udeležencev. V vsako delavnico vključimo obvezno: kreativno ustvarjanje, likovno in bralno ustvarjanje, ples, igro, šport ter igrivo učenje jezikov, matematike in računalništva. V našem zavodu je torej že sedaj pestro, a še vedno radi prisluhnemo željam in potrebam vseh naših obstoječih in novih uporabnikov. Spremljajte nas na naši spletni strani www.lu-gradgona.si ali fejsbuk strani, pišite nam in sodelujte aktivno pri oblikovanju našega programa, saj ste poleg izobraževanj in knjig, prav vi, jedro našega obstoja in razvoja. Andreja Vučak Hribar, direktorica

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, Izpostava Murska Sobota in Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Gornja Radgona sta organizirala 20. izbirno regijsko preverjanje usposobljenosti ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa v Pomurju, v soboto, 7. junija 2014, s pričetkom ob 8. uri, na ploščadi pred OŠ Gornja Radgona, Prežihova 1, Gornja Radgona. Preverjanje je bilo izvedeno v širšem delu centra mesta Gornja Radgona, in sicer na štirih lokacijah delovnih mest (4 DM) ter na šestih lokacijah predstavitvenih mest (6 PM). Tematika regijskega preverjanja usposobljenosti je bila preverjanje delovanja in usposobljenosti ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa v nudenju prve pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, ki lahko po oceni ogroženosti prizadenejo območje regije in širše države. Vsaka ekipa je usposobljenost in znanje prikazala pri dajanju prve pomoči poškodovanim v različnih situacijah. Tekmovanja se je udeležilo 13 ekip iz Pomurja, Madžarske, Hrvaške in Novega mesta. Zmagovalna ekipa z največ doseženimi točkami je bila ekipa RKS – OZ Gornja Radgona. Le-ta se je udeležila državnega preverjanja v prvi pomoči, ki je bilo 27. 9. 2014 v Kopru in zasedla 7. mesto med 14-imi ekipami.

Zavod Hrastovec – BE Radenci Piknik s svojci V občini Radenci že deseto leto živijo člani Socialno varstvenega zavoda Hrastovec. Člani in delavci so v lokalni skupnosti lepo sprejeti. Vsako leto pripravijo srečanje svojcev, sosedov in prijateljev. Tudi tokrat so se na zelenici pred enoto zbrali svojci članov, aktivisti Rdečega križa Radenci,

Glasnik 21

ŽUPNIJE

občanska zagovornica Silva Vračko, predstavniki občine, sosedje in drugi povabljeni gostje. Srečanje je potekalo v sproščenem vzdušju z živo glasbo, ob okusno pripravljeni hrani in pijači. Brezalkoholno pijačo so tudi tokrat prispevali iz Radenske d. o. o. člani in delavci se takšnega srečanja zelo veselijo, saj tako še dodatno utrdijo vezi v kraju.

Obe župniji radenske občine dobili nova duhovna pastirja Gospod Štefan Krampač – nova župnija tokrat blizu domačega kraja V lanskem avgustu, ko se v cerkvi menjujejo »delovna mesta» duhovnikov, smo se, kot je navada, z žalostjo poslovili od gospoda Janka Ivančiča in prijazno sprejeli gospoda Štefana Krampača, novega župnika, v upanju, da se kmalu privadi na nas, mi pa nanj. In tako se je tudi zgodilo. V Radencih je torej že skoraj leto dni, tudi veliko bliže svojemu domačemu kraju – Gornji Bistrici. Navadili smo se nanj, ugotovili, da je dober pridigar, da zna delati z mladino, da lepo poje, da je prijazen in vljuden, vendar tudi malo zadržan. Iz Avstralije nazaj v domovino S svojim prihodom v Radence je gospod Štefan naredil veselje tudi svoji mami, prišel je tako rekoč domov, le da za obiske nima toliko časa, kot bi si želela. Obveznosti župnika v tako veliki fari zahtevajo kar veliko časa. Naš novi župnik se je sicer rodil v Avstraliji, v Melbournu. Leta 1961 sta namreč njegova starša Štefan in Cecilija kot fant in dekle odšla za boljšim življenjem v tujino. Oba Prekmurca, oče je sicer delal

Glasnik 21

v rudniku v Mežici, sta si želela v Kanado. Prva postaja pa je bila tudi zanju kot za vse begunsko taborišče. Kanada takrat ni sprejemala izseljencev, pa sta šla v Avstralijo. Leta 1962 sta se poročila in se vključila v slovensko skupnost v Melbournu, kjer je zdomcem veliko pomagal slovenski frančiškan pater Bazilij Valentin, znal jim je poiskati stanovanje, delo, urediti kaj potrebnega. Tu se je leta 1963 rodil Štefan, leta 1965 pa sta se starša preselila v Adelaido, kjer je živel mamin brat in tu se je rodila sestra Marija. Vendar sta se starša leta 1968, ko bi moral Štefan začeti hoditi v šolo, odločila za vrnitev domov – na mamin dom v Gornjo Bistrico, saj sta menila, da če bo otrok začel hoditi v angleško šolo, bosta morala ostati tam. Tako je leta 1970 začel obiskovati osnovno šolo na Gornji Bistrici, po končani osnovni šoli pa je šel v Želimlje v Srednjo versko šolo, kot se je takrat imenovala – tam je namreč že v času osnovne šole na duhovnih vajah spoznal salezijance, ki so se mu priljubili pri delu z mladimi. Večkrat se je odločal, kako dalje. Po gimnaziji in po končani vojaški obveznosti pa se je vpisal na študij teologije v Ljubljani, obenem pa je dve leti opravljal vzgojno prakso v Želimljem. 29. junija 1990 je bil posvečen v duhovnika. Od župnije do župnije Najprej je bil tri leta kaplan v župniji Ig pri Ljubljani, nato devet let župnik v Selah na avstrijskem Koroškem in dve leti v Ljubljani na Rakovniku, pa spet devet let na Škofijah pri Kopru, pred Radenci je bilo še sobotno leto, ko je nabiral izkušnje v različnih krajih: Avstraliji, Kanadi, Rimu … in tudi kaj napisal o tem. Seveda vsakega duhovnika radi vprašamo, kako se je odločil za svoj posebni poklic, odgovori na to, kako koga Bog pokliče, pa so si, razen redkih izjem, vedno vsaj malo podobni. Gospod Štefan se je rodil v globoko verni družini, dva mamina brata sta bila duhovnika, a njun vpliv ni bil tako odločilen, saj sta bila veliko starejša od mame in so se redko videli. Bolj je bilo pomembno družinsko versko življenje, ministriranje in vpliv salezijancev. Ti so mu znali pokazati tudi lepoto dela z otroki, čeprav režim tedaj tega še ni dovoljeval v tolikšni meri. A leta 1990 so se začele odpirati možnosti za pristno šolsko delo, šola v Želimljem je postala enakovredna gimnaziji, pojavil se je oratorij, vrnjene so jim bile nacionalizirane stavbe in bolj so se lahko posvetili mladim, za katere je bil ta način življenja v skupnosti navdušujoč, z igrami, športom, glasbo. Predvsem z glasbo se mladim lahko približaš in z njimi delaš, ugotavlja naš novi duhovnik. Sicer pa je odzivanje mladih v današnjem času različno. V začetku je bil mladinski verouk po župnijah zelo živ, a sčasoma ni bilo več tako aktualno in pojavile so se nove oblike nagovarjanja – oratorij z mladimi animatorji, kar se je močno razširilo po vsej Sloveniji, na duhovnem področju so se pojavile različne nove pobude, skupine, mladinski centri, športna srečanja ... Vernost v času in prostoru Današnje versko življenje je drugačno, kot je bilo včasih, cerkve niso več tako polne, odvisno pa je tudi od značaja posamezne župnije: ali je mestna ali delavsko kmečka ali še kako

ŽUPNIJE

Tudi novi kapelski župnik, Frančišek Horvat, nima daleč do doma

drugačna, pravi duhovnik, ki ima že kar nekaj izkušenj. Na tem področju je Slovenija zelo različna. Istra je na primer drugačna kot Štajerska ali Prekmurje, tu so ljudje bolj pobožni. Za Radence je statistika še kar dobra, k obredom prihajajo tudi iz bolj oddaljenih krajev, pa tudi iz drugih župnij. Okoli cerkve se zbira precej skupin, ki čutijo in živijo z župnijo. Ko je bil župnik na Koroškem, je tam doživljal najgloblje versko življenje, tam je vera zelo živa, pravi, v cerkev je hodilo 60 % ljudi. Tam slovensko manjšino cerkev vedno poveže, tako da župnik ni le duhovnik, ampak tudi kulturno prosvetni animator, vključen v vsa njihova društva. V Selah je bil recimo njegov predhodnik gospod Matko ustanovitelj nekaterih društev. Na Koroškem je še ohranjena tradicionalna vernost in različne pobožnosti ob cerkvenih praznikih, ob katerih lahko duhovnik čuti veliko zadovoljstvo. Kljub temu pa gospod Štefan pravi, da menjavanje župnij za duhovnika ne bi smelo biti moteče, ampak dobro, tako za ljudi kot za duhovnika. Vsak duhovnik, ki pride, doda nekaj drugega, vsak ravna v skladu s svojimi sposobnostmi. Sicer so izobraženi za vse starosti in stanove, njihovi poudarki pa so vendarle različni. Eden se bolj posveča delu z otroki, drugi spet zakonskim skupinam, tretji pevskim zborom, obnavljanju cerkve … Svoje osnovno delo, to je podeljevanje zakramentov, pa seveda morajo opravljati vsi enako. Pa še druge stvari Na vprašanje o prostem času je duhovnikom težko odgovoriti, saj ga skoraj nimajo. Gospodu Štefanu je najljubše poslušanje glasbe, včasih vzame v roke kitaro ali zaigra na orgle. Med prostočasne prijetnosti spada tudi branje. Rad tudi potuje ali vodi romarje na božje poti. Radenski verniki so v lanskem avgustu opravili tradicionalno romanje na Ptujsko goro, oktobra so šli na Brezje in Trstenik, januarja so zakonci poromali na Kurešček, v aprilu so si Radenčani in okoličani ogledali znameniti Škofjeloški pasijon, in nazadnje, v začetku meseca junija, so poromali v Torino in druge don Boskove kraje, v katerih potekajo slovesnosti ob dvestoletnici svetega Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev. Za vse drugo, spoznavanja in družabnosti pa tudi kaj novega bo še dovolj časa, pravi gospod župnik. Naj mu zdaj tudi preko našega Glasnika, ki ima širši domet, še enkrat zaželimo dobrodošlico in čim boljšo duhovno žetev tudi med nami.

Poklic je vzklil v prleški hiši Gospod Frančišek namreč prihaja iz Prlekije, župnije Mala Nedelja, njegova rojstna vas pa so Moravci v Slovenskih goricah. Mladosten in živahen, kot je, bo v novo faro gotovo prinesel nekaj novega vetra. Od nas se je namreč v lanskem avgustu poslovil dolgoletni in priljubljeni župnik Tone Hribernik. Seveda nas je tudi pri novem župniku zanimalo, kako ga je Bog poklical v svojo službo, čeprav so takšne odločitve v bistvu skrivnostno božje delo. Odraščal je v preprosti kmečki družini s sestro. V zadnjih letih sta oče in mati na mali kmetiji ostala sama. Vernost je bila v družini prisotna, zlasti po babici in dedku, ki sta veliko molila za različne namene. Privabljali so ga vzgledi drugih duhovnikov in notranji duhovni vzgibi. V življenju skuša razbrati znamenja, ki mu jih pošilja Gospod. Ko je končal srednjo živilsko šolo, se je takoj vpisal na Teološko fakulteto v Mariboru. Razen študija so mu v času bogoslovja poglabljale vero tudi duhovne vaje, molitev in duhovni vzgled različnih duhovnikov. Študij teologije zajema široko področje. Poznati je seveda treba Sveto pismo, sledijo dogmatika, moralka, sociologija, razlaga nauka, poznavanje drugih verskih skupnosti, filozofija - antična in novejša, latinščina, katehetika … Sicer pa teološka fakulteta daje poglobitve v samo bistvo duhovnega razumevanja človeka. Teologije ne študirajo le verni ljudje in duhovniki, ampak tudi laiki. Velik pomen ima skupna molitev bodočih duhovnikov: zjutraj, opoldne in zvečer, pravila pripravljanja na duhovniški poklic, duhovna poglobitev in odgovor na božje povabilo, da želiš slediti Jezusu Kristusu. Tudi pri njem so se kdaj pojavljali dvomi, tako v srednji šoli kot pozneje v pripravah na duhovniški poklic, a dvom je dober, zatrjuje, ker povzroči novo iskanje in novo spoznanje, po katerem postaneš izbranemu poklicu še bolj zvest. Jezus je pot, resnica in življenje To zvestobo potrjuje novomašno geslo mladega duhovnika. Novo mašo je daroval pri Mali Nedelji leta 2003, gotovo tudi v veliko veselje staršev, sestre, babic, dedkov, domačega kraja in vseh župljanov pri Mali Nedelji, kjer pred tem že štirideset let ni bilo novomašnika. Verjetno se je tudi zaradi tega pri novi maši zbralo okoli 1500 ljudi. Veliko duhovnikov, bogoslovcev, bližnjih in daljnih sorodnikov in vaščanov iz domačih in sosednjih krajev in župnij. Pri novi maši, pojasnjuje, gre najbolj za to, da se župnija duhovno poveže, temu je namenjena tudi duhovna priprava župnije na praznovanje. Hvaležen je molivcem, vsem, ki so pripravili vse potrebno za novo mašo in vsem, ki so ljudi pogostili. Prav tako pa se s hvaležnostjo spominja svojega novomašnega pridigarja gospoda Srečka Frasa.

Glasnik 21

ŽUPNIJE

Šel je tja, kamor so ga poslali Potem je sledilo »služenje«: najprej je bil kaplan v dveh župnijah, nato župnik dveh župnij Rimske Toplice in Šmiklavž nad Laškim, na Razkrižju in nazadnje v Kuzmi. Povsod je bil le kratek čas, tako rekoč reševal je stisko in pomanjkanje duhovnikov v manjših župnijah, tudi pri nas je že tako, še bolj se to čuti v sosednjih državah. V času njegovega študija je bilo v Mariboru še petdeset bogoslovcev, toliko jih je sedaj za celotno Slovenijo v ljubljanskem bogoslovju. V Mariboru namreč zaradi osipa duhovniških kandidatov ni več bogoslovja. Tudi gospod Frančišek na vprašanje, kako se med seboj razlikujejo župnije, odgovarja, da je to odvisno od mentalitete ljudi in vernosti ljudi – idealne župnije ni, idealna je lahko le toliko, kolikor si jo sam narediš. Število nedeljnikov pa je skoraj povsod isto, od deset do dvajset odstotkov. Tudi duhovniki so si med seboj različni, največkrat se ljudje na to ne ozirajo, enim pač bolj ustrezajo mlajši, drugim pa starejši. Glavno je, da duhovnik na župniji sploh je. Premestitve pa potekajo po dogovoru med duhovnikom in škofom, pravi novi župnik, nekdo je pač moral iti na Kapelo in po pogovoru je sprejel odločitev. Novi kapelski župnik ni salezijanec, ampak škofijski duhovnik in to je majhna razlika. Pravi, da niso vezani na redovno skupnost, vendar imajo oboji iste naloge, skrb za vernike, mladino, delo s starši; prisotnost je potrebna na vseh področjih. Na Kapeli je zadovoljen, tukaj je že skoraj leto dni, ljudje so domači, razgled je lep, živi se sproščeno in mirno. To mu radi verjamemo, saj je kapelska cerkev starodavna, idilična, razgled na okoliške hribčke in gorice pa vzbudi navdušenje pri vsakem obiskovalcu. Župnijski vinograd je zaenkrat dal v najem, čeprav bi se lahko s svojim osnovnim poklicem živilskega tehnologa ukvarjal tudi z vinogradništvom, a zaenkrat za to nima časa, ko ga bo pa imel več, se bo morebiti odločil. Prostega časa je res bolj malo: rad se vozi z motorjem, je tudi duhovni asistent pri katoliškem motorističnem klubu Elije-

Glasnik 21

vi jezdeci, pozimi rad smuča, a za duhovnika, tako pravi, mora biti prosti čas namenjen predvsem molitvi, sveti spovedi, duhovnem branju. V zadnjem času so nanj napravile poseben vtis knjige Božji človek, Koliba, Nebesa so resnična, Bil sem prostozidar, Cena, ki sem jo plačal ...Tudi nam jih priporoča v branje. Drugače pa morajo duhovniki skrbeti tudi za marsikaj drugega: biti doma, da te ljudje ne iščejo zaman, skrbeti za svojo duhovnost, delitev zakramentov, kuhanje, gospodarske stvari, obnavljanje cerkve, a pri tem ima v pomoč vernike različnih skupin: predstavniki ŽPS, gospodarski svet, ministranti, župnijska Karitas, bralci božje besede, cerkveni pevski zbor, mladinski pevski zbor … vsi so v župniji v velik blagoslov in v pomoč. Kaj vse se je dogajalo v tem letu? Sicer pa se je v prvem letu po prihodu novega župnika dogajalo marsikaj. Ob koncu avgusta lanskega leta so šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja obiskale Kapelo, rojstno župnijo ter rojstni kraj Margarete Puhar (6. marec 1818 – 6. marec 1901), ustanoviteljice in prve vrhovne predstojnica kongregacije šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Kot vsako leto so se farani udeležili tradicionalnega dekanijskega romanja na Ptujsko goro in si na Ptuju ogledali še predstavo Gregorja Čušina. Ob koncu septembra so opravili trgatev v farovškem vinogradu. V sredo, osmega oktobra, je bil slavnostni sprejem – inštalacija novega župnika po rokah dekana Andreja Zrima, ki jo je opravil v imenu gospoda škofa, dr. Petra Štumpfa. Polno cerkev vernikov so po sveti maši pogostile pridne roke kapelskih gospodinj. V mesecu decembru so najprej darovali sveto mašo za zakonce jubilante, nato je otroke obiskal sveti Miklavž, pripravili so lepe jaslice. S sodelavci Karitas je župnik obiskal starejše občane iz kapelske župnije v Dosorju. Na Štefanovo so blagoslovili konje, lepa je bila polnočnica, tudi zato, ker so mladi pripravili igrico z božično vsebino. Zadnji pomembnejši dogodek se je zgodil v začetku aprila – to je bila sveta maša za varno vožnjo in blagoslov motoristične sezone. Več si lahko pogledate in preberete na župnijski spletni strani http://kapela.zupnija.info. In tako se bo verjetno nadaljevalo: po cerkvenem koledarju, letnih časih, zakonih življenja. Obema župnikoma želimo, da bi se v svojih novih župnijah in v Občini Radenci dobro počutila in naj ju vselej spremlja Božji blagoslov. Bea Baboš Logar

IN MEMORIAM

Umrl je Lojze Logar, veliki umetnik, slikar, grafik in humanist, častni občan občine Radenci 12. oktobra 2014 je nenadoma umrl naš znan akademski slikar in pedagog, priznani slovenski umetnik, častni občan Občine Radenci prof. Lojze Logar, ki je postal legenda že v času svojega življenja. Že nekaj mesecev je minilo, odkar nas je zapustil človek velikega umetniškega daru in velik humanist, moj prijatelj Lojze Logar. Logar je eden mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov, dobitnik nagrade Prešernovega sklada in več prestižnih nagrad. Bil je vsestranski umetnik in kulturnik. Njegova dela hranijo pomembne zbirke doma in v tujini. Njegov stil pa je imel velik vpliv na poznejše generacije študentov na tretji stopnji Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je delal kot profesor. Nekaj tednov pred njegovo smrtjo sva se z Lojzetom dobila v njegovem ateljeju v Izoli, da bi se dogovorila o razstavi, ki naj bi jo imel v Londonu. O tej razstavi je sanjal, a je žal ni doživel. Ob srečanju mi je pripovedoval o svoji zelo odmevni razstavi, ki jo je imel malo pred tem v Splitu. Bil je vesel, da smo to leto, za njegovo sedemdesetletnico, ob kulturnem prazniku organizirali razstavo njegovih del v Gornji Radgoni. Lojze je večji del svojega plodnega življenja preživel v Radencih. Bil je vrhunski slikar; za njim je ostalo tisoče umetniških stvaritev, s katerimi je sodeloval na več sto samostojnih in skupnih razstavah po vsem svetu. Za mene je Logar bil večni upornik slovenskega slikarstva, ker je volja za slikanjem bila močnejša celo od njega samega in on je ni mogel niti hotel obvladati. Lojze Logar, eden najbolj znanih slovenskih akademskih slikarjev, je v zadnjem času živel in ustvarjal v Izoli. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je delal kot profesor za grafiko in slikarstvo do svoje upokojitve. Rojen je bil 30. julija 1944 v Mežici. Leta 1968 je končal Akademijo v Ljubljani, leta 1970 pa specialko za grafiko pri znanih profesorjih Riku Debenjaku in Marku Pogačniku. Leta 1974 je bil štipendist DAAD v Zahodnem Berlinu, kjer je študiral pri profesorju Engelmanu.

vo predstavila, tako slovenski kot tudi evropski javnosti. Več kot pet desetletij je bil v samem vrhu slovenske in evropske likovne umetnosti; kot slikar in grafik. Vse, kar je dosegel, je dosegel samo zahvaljujoč svojemu talentu, ki meji na genialnost, pa tudi s prav tako dobro znanim temperamentom. Logar se nikoli ni zadovoljil z doseženim. Prav to kažejo njegovi uspehi na svetovnih razstavah, kjer ga nekateri kritiki dvigujejo na sam vrh svetovnih slikarjev. On ne govori, on slika, in to do vrhunca. Ni izgubljen. Ve, kam gre in kaj v slikah išče. Bil je znamenit še kot študent v Ljubljani, v svojem »bunkerju« zraven študentskega naselja, kjer sem ga spoznal leta 1963 in od takrat sva prijateljevala vse do njegove nenadne smrti. Bila sva soseda na Viču v Ljubljani, potem v Šiški in seveda v najinih Radencih. Njegove slike vsebujejo miselne, emotivne in erotične preokupacije, v katerih je našel samega sebe in svojo vizijo, ki jo je od rojstva nosil v sebi. Do leta 1970 je vsekakor najbolj

Njegova opredelitev za slikarstvo je nastala spontano še v otroških letih, mogoče celo pred desetim letom in do smrti ni uplahnila. Že takrat je bila njegova slikarska in grafična tehnika pripeljana do popolnosti, njegova dela pa so prinašala inovacije v uporabljanju barve pri sodobni serigrafiji. Lojze Logar je bil nesporno ena najizrazitejših osebnosti našega slikarstva vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do sedanjih časov. Bil je del generacije, ki je nenavadno hitro ujela umetniške tokove konca šestdesetih let in se prepričlji-

Glasnik 21

IN MEMORIAM

Glasnik 21

IN MEMORIAM razstavljan, mogoče pa tudi najizrazitejši predstavnik slovenskega pop-arta in ekspresivne figuralike. In sploh ni čudno, da od leta 1970 skupaj z Veličkovićem, Jemcem in Ciuho zavzema vodilno mesto v svetovni grafiki. Vrgel se je na črne slike in osvojil na tisoče nians črnih barv, ki so bile dostopne le njemu in so izhajale še iz obdobja pop-arta.

Kajetan Kovič, 21. oktober 1931 – 7. november 2014

Črne barve, čeprav v njegovem opusu intenzivne, se ga niso dolgo držale in v drugi polovici osemdesetih let prihaja do zgodovinskega preobrata pri avtorju. Logar se posveča erotičnemu spektru intenzivnih barv, ki ga vlečejo vse do devetdesetih let, sam umetnik pa jih je poimenoval Davidovi vrtovi. Ti vrtovi kralja Davida so polni Logarjeve energije in so morali eksplodirati, ker je umetnik v tem času prišel do vrhunca in je vsemogočne barve poslal po vseh platnih, slike pa so se razlikovale le v niansah in seveda tematiki, kar je bilo odvisno od tega, ali so slike nastajale v Ljubljani ali v njegovem novem pribežališču v slovenskem Primorju, v malem simpatičnem mestecu Izoli. Te slike so del vsakodnevnega življenja, mladosti, energije in tistega, kar je ustvarilo svet, o čemer pa Logar noče nikoli govoriti, čeprav ga to od njegovega prihoda na svet tako globoko drži v objemu. Logarja je Leslie Luebbers, svetovalka največjih ameriških muzejev in galerij ter vodilna strokovnjakinja za svetovno grafiko, že pred več kot tridesetimi leti uvrstila med 25 najpomembnejših avtorjev na svetu. Vse svoje umetniško življenje se je brezkompromisno boril za čopič in si z njim priboril rezultate, ki so v razvoju umetnosti najpomembnejši. Za njega je bilo vedno najpomembnejše slikanje. Brez njega ne bi mogel živeti. Delo v ateljeju, kjer se je sam boril s platnom, papirjem in barvami, kjer so nastajala dela, ki bodo svetovni javnosti predstavljala njegov temperament in genialnost, ki jo je prinesel s svojimi geni. Srečanja z umetniškim ustvarjanjem Lojzeta Logarja so srečanja z najbolj aktualno problematiko današnjega časa. Njegove slike so pravi biseri, ki bodo še dolga leta nosili plamen k vrhu svetovne umetnosti. Po vsem svetu je dobil toliko priznanj in nagrad, da še sam ni vedel, koliko jih ima. Svoja dela je razstavljal z največjimi slikarji, kot so Hockney, Vedova, Kokoschka, Paladino. Največja priznanja je dobil v Bradfordu, Baden Badnu, Sofiji, Ljubljani, Beogradu in New Yorku. Ni čudno, da je že daljnega leta 1987 dobil največje slovensko priznanje za grafični in slikarski opus, nagrado Prešernovega sklada. Naj zabeležim, da so ameriški kritiki registrirali velik uspeh slovenskega slikarja Lojzeta Logarja in objavili reprodukcijo njegove grafike „Atol“ v najbolj znani reviji za grafiko „The Print Collector´s Newletter“, ki izhaja v New Yorku ter Logarja predstavili kot velikega evropskega umetnika. Lojzetov likovni izraz v vseh obdobjih njegovega bogatega slikarskega opusa se kaže kot Spritus novens celotnega slovenskega slikarstva. Rade Bakračević

Očarljivi zvoki violine in razposajena žvegla potepuhova Kajetan Kovič ni bil le častni občan občine Radenci, bil je tudi in je še velik slovenski pesnik, in dano nam je vse, kar je pustil za sabo, celo kraljestvo besed. Pesniki so srce, skozi katero zveni svet in tudi vse, kar seže preko vidnega sveta. To je danost in dar, ki ga morajo udejanjiti, izpisati, darovati. Naš pesnik je dobil tega daru v izobilju, zavedal pa se je tudi, da ni vseeno, kako kaj poveš, pesem je dragulj, ki ga je treba izbrusiti, da se zasveti na dlani, je zapisala znana ameriška pesnica Silvija Plath. V zbirkah Kajetana Koviča najdemo ogromno takšnih draguljev, izbrušeno in visoko pesem slovenskega jezika. Vendar pa najdemo tudi vse še kaj drugega, kot človeku mu nič človeškega ni bilo tuje: zato je v njegovih zgodbah zazvenela tudi obešenjaška radoživost njegovega rodu, njegove hiše iz »stare zaveze » v Hrastju Moti, v kateri se je rodila njegova mati Berta. Ta rod je bil šegav, polnokrven, dolgoživ in radoživ in ne bi bilo prav, da pesnik tudi tej strani svojega značaja ne bi pustil do besede, saj je bil tudi sam tak človek, prijeten, duhovit, družaben. Po eni strani torej se oglaša v njem nežni in melanholični oče Ivan, po drugi obešenjaški humor materinega rodu. Oba starša sta bila učitelja.

Glasnik 21

IN MEMORIAM Zavedati pa se moramo, da je govora o res pomembnem slovenskem književniku, pesniku, pisatelju, uredniku, prevajalcu nekaterih najbolj znanih imen evropske književnosti, pisatelju za otroke in članu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, popotniku in ambasadorju naše poezije. Za svoje delo je dobil vse možne nagrade: Prešernovo za književnost, Jenkovo za poezijo, Levstikovo za otroško književnost, Sovretovo za prevajalsko delo. Ko sem bila stara petnajst ali šestnajst let, sem kar naprej brala poezijo, očarana od velikih pesnikov nekdanjih in sedanjih časov. In tako mi prišla v roke tudi zbirka Pesmi štirih –Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Cirila Zlobca. Toliko sem prebirala mlade pesnike, da sem najljubše pesmi znala že na pamet, posebej Belo pravljico: Križemsvet gredo stopinje, križemsvet gazi po snegu. Bogve, kdo je šel za mano, bogve, kdo za mano gre. Vse poti so večno stare, vse gredo nasproti smrti. Vsem je na začetku rojstvo, vsak korak je večno nov. Križemsvet gredo stopinje, križemsvet gazi po snegu. Ena izmed njih je moja, nanjo pada, pada sneg. Tako je znano življenjsko modrost izpovedal takrat še zelo mladi pesnik. Še dolga leta sta ostala moja Janez Menart in Kajetan Kovič, za katerega takrat še nisem mogla vedeti, da ga bom pozneje v življenju spoznala. Te prve njihove pesmi so kritiki poimenovali intimistične, ker so se mladi pesniki za razliko od povojne »graditeljske poezije » spet vrnili k osebnim temam, čustvom, razpoloženjem. Nato je prišla zbirka Vetrnice in zame štiri najlepše pesmi, v katerih so zažareli letni časi sveta ob Muri: Zelena pesem, Rumena pesem, Rdeča pesem, Bela pesem. Na pragu poletja smo, pa preberimo Rumeno: Umito je nebo, požeto žito. Vroč in težak kot med je žolti dan. Razbilo sonce je neba korito, kot kopje bode v drevja gosto dlan. V cvetovih se nabira teža mleka, redi se beli regratov mehur in ravno polje, dolga cesta, reka so prispodobe teh rumenih ur.

Glasnik 21

Dišeča, zrela trava si postilja v naročje vlage in rumenih sap in v sladkih vročih žilah izobilja se vsaki kaplji sanja, da je slap. Leta 1979 sta imela v Radencih z Lojzetom, mojim možem, skupno razstavo: štiri pesmi in štiri ustrezne grafike. Takrat nas je obiskal in se je Boniju, najinemu sinu, slovesno podpisal v njegovo najljubšo knjigo Moj prijatelj Piki Jakob, ki jo je napisal za svoja otroka Nino in Jurija kot pozneje tudi Mačka Murija. Pikija Jakoba smo vsi (večkrat) prebrali in si recitirali verze iz njegove spominske knjige: Lep in mlad je na tej sliki tvoj prijatelj medved Piki. Tudi, ko bo grd in star, ne pozabi ga nikar. Prlekija, v kateri živimo, Radenci, Hrastje Mota z domom njegove matere so korenine, iz katerih je živel, je rod, je kri prednikov, ki se človeku pretaka po žilah.. Dom svoje matere imenuje hiša iz stare zaveze: Ta hiša je iz moje stare zaveze. Tu prebiva prednikov sveti duh. Vlaga in stara plesen po zidu leze. V predalu je skrhan nož in v omari kruh. V prostorih se tiho premika kmečko delo. To je tista dolga, dolga jesen. Pri mizi sedijo in pijejo izabelo. Včasih se pasji gobec dotakne kolen. Bežijo mirni in vojskini časi. V nočeh Galicija skozi sanje gre. Kakor v cerkvenih orglah basi. Smeh se stisne med grenke zobe. Kakor iz stare podobe na steklo z obrazov rdeča barva žari. Vino iz litrov se je izteklo. V kamrah počasi življenje hlapi. Labrador Dve deželi sta pesniku na razpolago, ta v kateri živi svoje vsakdanje življenje, ki ga lahko upodobi skozi pesniško besedo: svojo stvarnost, prednike, družino, otroke, prijatelje, mesta, vasi, naravo, svet. Potem pa je še tista dežela onstran, lahko bi rekli tudi pesniška dežela, po kateri vodijo besede kot znaki in kažejo pot. Dežela skrivnosti, tista, v kateri še

IN MEMORIAM nismo bili, si je ne znamo predstavljati in nas skoznjo vodi le pesnikova domišljija. In prižiga tudi našo, z besedami, zvoki, neznanimi podobami: Belo je šumenje rek V mračnih tajgah Labradorja. Daleč je megleni breg. Vmes so hribi. Vmes so morja. Je samotni borov gozd. Je neskončni dih prostorja. Je dišeča smolna skorja. Je rdeči, zreli grozd. Je zelena luč cipres, razprostrta do obzorja. So požari južnih zvezd. In so hribi. In so morja. V takšnih deželah iz besed poteka pustolovščina poezije pesnika in bralca kot udeleženca potovanja po čudežnem. Ker če se bralcu ob verzih ne sproži veriga podob, asociacij, čustev, pa tudi če ob eni sami besedi, pesem ne doseže svojega namena. Pot v Trento Kajetan Kovič je pogosto prihajal v Radence, tu sta živela njegova oče in mati. Po očetovi smrti še pogosteje, da mama ne bi bila sama. Bil je izjemno navezan nanjo, ona pa nanj silno ponosna. Tudi pozneje, ko staršev več ni bilo, sta z ženo Nušo prihajala na počitnice. V teh letih sta nastajala romana Pot v Trento in Jutranji sprehajalec. Pot v Trento je roman, ki bi ga moral prebrati vsak Štajerec oziroma Prlek, ki kaj da nase. V tem romanu je toliko šegavosti in življenjske radosti, da je branje pravi užitek. V njem pač zazveni pisateljeva radoživost, njegova žvegla potepuhova, ki je drugi pol njegove visoke in izbrušene poezije. Naslov je malo zavajajoč, saj pisatelj ne govori o naši, triglavski Trenti, ampak o kraju

Trento v italijanskih planinah, kamor je odpotoval, iščoč sledi za Enrico, veliko ljubeznijo svojega strica Franca, ki je se je tam bojeval med prvo svetovno vojno. Ta stric, Franc M., je tudi junak tega nenavadnega romana, v katerem potuje od kraja do kraja, od pustolovščine do pustolovščine, dokler se končno ne ustali doma – v hiši iz stare zaveze. Zgodba, je zapisal pisatelj, je nastajala zelo dolgo, vse dokler se ni upokojil, nehal brati rokopise drugih avtorjev in se posvetil temu, že davno »naročenemu » romanu. Ko je bil še študent, ga je na vlaku zasačil stric Franc in opozoril nanj takole: «Ljudje, je zakričal, ali vi veste, kdo je to?« Ljudje tega niso vedeli in nastala je pričakujoča tišina, ki jo je Franc M. po krajši retorični pavzi pretrgal z enkratnim odkritjem: « To je naš pisatelj!« Nagradil me je z bleščečim pogledom, potem pa del tega pogleda položil še nase in nadaljeval: «Jaz sem njegov stric, stara sablja! On bo o meni napisal knjigo! Moja rit bo že prhka na Cvekovem bregu, ko boste čitali, kakšen človek je bil Franček M!« ... Tako pravi pisatelj, ki takrat to še ni bil in mu je bilo nerodno, ko ga je Franc M. razglasil za svojega biografa, v veri, da mu bodo njegovi prihodnji stavki zagotovili posmrtno življenje. Od tega dogodka so minila desetletja, dokler ga pisatelj ni pospremil od postaje do postaje, in kjer ni bilo dokumentov, mu je, kot je zapisal, «posodil dušo in srce,« se pravi svojo pisateljsko domišljijo in čisto strast do pisanja, da sta se na koncu zlila v eno: »Mogoče me je izbral zato, ker je vedel, da bom tako kot on, v vseh petih, njemu znanih jezikih, življenju pritrdil, da ne bom rekel ne, ampak zmeraj le da, ja, ano, igen, si, in da bom zlezel prav noter v njegovo dušico, v njen zadnji kot in kraj, ki morda nima imena, a se mu lahko reče tudi Trento«. Kje je zdaj tudi naš Kajetan? Po toliko čudežnih krajih je potoval, da je gotovo našel katerega od njih. Mogoče tista nebesa, ki jih je mladi pesnik narisal svoji ženi Nuši: Naj se spet vrnem v nebesa aprilov v gostega drevja zeleni grad. V mladih potokov prozorno idilo vetrnic, vetrnic pojdem iskat. Bea Baboš Logar

Občina je ob državnem prazniku v mesecu decembru počastila spomin na naša častna občana in umetnika Kajetana Koviča in Lojzeta Logarja.

Glasnik 21

KOLEDAR DOGODKOV DATUM IN LOKACIJA 22. - 23. 5. 2015 na Breznik-Irgoličevi kmetiji v Kobilščaku 24. 5. 2015 na Kapelskem Vrhu maj na poligonu Športnega društva Hrastje Mota

PRIREDITEV V MAJU IN JUNIJU

ORGANIZATOR

16. POHOD RADENSKE KONJENICE

RADENSKA KONJENICATURISTIČNO KONJENIŠKO DRUŠTVO

OBČINSKO GASILSKO TEKMOVANJE

GASILSKA ZVEZA RADENCI

SREČANJE VAŠČANOV 3 VASI

ŠPORTNO DRUŠTVO HRASTJE MOTA

31. 5. 2015 pri Lovskem domu Jež v Boračevi

35. REKREATIVNI KOLESARSKI MARATON ŠPORTNO DRUŠTVO RADENCITRI SRCA RADENCI 2015 KOLESARSKA SEKCIJA

6. 6. 2015, ob 16. uri na ŠRC Slatina Radenci

GASILSKO TEKMOVANJE

PGD RADENCI-BORAČEVA

10. 6. 2015, ob 19. uri v Kongresni dvorani hotela Radin

20-letnica KUD Bubla

KUD Bubla

13. 6. 2015, ob 21. uri na Športnem poligonu v Šratovcih

17. NOČNO GASILSKO TEKMOVANJE ZA PREHODNI POKAL »ŽELEZNI VRELEC«

PGD ŠRATOVCI

17. 6. 2015, dopoldan v vrtcu Radenci in na Kapeli

POZDRAV POLETJU »Kam je izginila gosenica« - predstava za otroke

DPM Občine Radenci

18. 6. 2015, med 8. in 12. uro pri Ribiškem domu Hrastje Mota

RIBIŠKO TEKMOVANJE ZA ČLANE

DU Radenci

18. 6. 2015, ob 16. 30 v Kongresni dvorani hotela Radin

SPREJEM NAJUSPEŠNEJŠIH UČENCEV PRI ŽUPANU OBČINE

Občina Radenci

19. in 20. 6. 2015 pri Gasilskem domu Hrašenski Vrh

POMAGAJTE NAM ZGRADITI GASILSKI DOM

PGD HRAŠENSKI VRH

19. 6. 2015 ODPRTO PRVENSTVO V ODBOJKI NA na Športnem poligonu v Hrastje Moti MIVKI

ŠPORTNO DRUŠTVO HRASTJE MOTA

19. 6. 2015, ob 19. uri v Kongresni dvorani hotela Radin

SVEČANA AKADEMIJA OB OBČINSKEM PRAZNIKU

OBČINA RADENCI

20. 6. 2015, med 9. in 12. uro Dan v parku Radenci

MAČJE MESTO

OBČINA RADENCI

20. 6. 2015 Dan v parku Radenci

KUHANJE KISLE ŠTAJERSKE JUHE

TD RADENCI

20. 6. 2015, med 8. in 12. uro

SIM RADENCI PRAZNUJE 25 let dan odprtih vrat pri trgovini Tehnosim

SIM Radenci d. o. o.

20. 6. 2015, ob 21. uri na nogometnem igrišču na Kapeli

24. GASILSKO TEKMOVANJE NA KAPELI

PGD KAPELA

27. 6. 2015 pri Gasilskem domu in na Športnem centru Hrastje Mota

GASILSKO TEKMOVANJE

PGD HRASTJE MOTA

28. 6. 2015 pri Gasilskem domu PGD Okoslavci

TEKMOVANJE ZA PREHODNI POKAL ŠČAVNIŠKE DOLINE

PGD OKOSLAVCI

3. 7. 2015, ob 18. uri Spominsko obeležje

TRADICIONALNI POHOD OB MURI

Smer pohoda od Radencev proti Gornji Radgoni

Vljudno vabljeni na dogodke ter v našo družbo! Pri pripravi Glasnika so sodelovali: Bea Baboš Logar, mag. Norma Bale, Marija Mauko, Irena Petek – Ferenc in Vera Sever. Jezikovni pregled: Bea Baboš Logar. Fotografije: Rade Bakračević, Dani Mauko, iz arhiva občine ter drugi avtorji. Grafična priprava in oblikovanje: aiP Tiskarna Praprotnik. Izdala in založila: Občina Radenci, Radgonska cesta 9, 9252 Radenci. Število izvodov: 1900. Datum: junij 2015.

Glasnik 21

TRENUTKI V ČASU

Glasnik 21