Študentske tute 8 by NETMEDIA

December 2014 | številka 8

Študentske tute Brezplačno, brezcelulozno in breznakladaško E-glasilo Kluba prekmurskih študentov

Napovednik

V središču

Svet okoli nas

Smučarski vikend na Rogli

Bodo študentje pravice iz pokojninske blagajne v prihodnosti res lahko koristili?

Berač naj bo!

Kakšno leto 2015 si želite? Ob koncu leta se običajno sprašujemo, le kam ta čas beži in obujamo spomine na pretekle dni. Tokrat pa naj vas vprašam, ali že veste kakšno prihajajoče leto si želite? Zabavno kot je Bujta repa? Karierno uspešno kot je Karisfera? Ugodno kot so KPŠ Ugodnosti? Športno in fit kot je FitFest? Poučno kot je Fčenjak? Polno novih izkušenj kot so izleti z nami? Izobražvalno kot naši jezikovni in drugi tečaji? Rekreativno in žurersko kot so Fanke? Vroče in zabavno kot letovanje na morju? Športno in norčavo kot Poletje na bazenu? Kulturno kot KULtura? Morda dobrodelno kot študentski krvodajalski teden? Dobronamerno kot Študentski fond? Koristno kot KPŠ Nasvet? Polno zimskih radosti kot je smučanje z nami? Plesoče in pojoče kot je z nami na Prekmurski gibanici? Sproščujoče Z Roko v roki? Povezujoče kot Mladi za mlade brez meja? Ali morda polno otroških radosti kot ga preživljajo Mlade mamice študentke? ;)) Izbira je vaša, vsekakor pa ga preživite v družbi KPŠ-ja! V pomoč pri izbiri vam služijo še zadnje letošnje Študentske tute, tako da le radovedno obrnite list!

Kazalo 2 Uvodnik

Kakšno leto 2015 si želite?

3 Napovednik

Smučarski vikend na Rogli

V središču

Svet okoli nas

Gostujoče pero

Bodo študentje pravice iz pokojninske blagajne v prihodnosti res lahko koristili?, Preprodaja študentskih odločb za bivanje na črno v študentskih domovih

Študentske izkaznice, Berač naj bo!

Barbara Sečko

Erasmus ni eno leto v življenju, ampak življenje v enem letu

10 Perspektiva Dušan Fister

Kolofon Izdajatelj Glasilo Študentske tute izdaja Klub prekmurskih študentov Naslov izdajatelja Klub prekmurskih študentov, Trubarjev drevored 4, p.p. 196, 9000 Murska Sobota

December 2014

E-naslov info@kps.si

Predsednica Sanja Kropec Odgovorna urednica Urška Vogrinčič

Uradne ure Od ponedeljka do petka 8:00–15:00, (na sedežu Kluba)

Uredniški odbor Eva Gjörek, Žiga Barbarič, Sanja Kropec

Fotografije Nepodpisane fotografije so iz arhiva Kluba prekmurskih študentov, naslovnica: winter lights

Napovednik

Smučarski vikend na Rogli Juhuhu, zima je tu! Tudi letos pripravljamo nepozabni vikend smučanja na Rogli. TERMIN: 6. 2. – 8. 2. 2015 Petek: organiziran odhod z avtobusne postaje iz Murske Sobote ob 16. uri, z možnostjo pobiranja potnikov v Mariboru. Nastanitev, večerja in nočna smuka. Sobota: po zajtrku odhod na smučišče in smučanje, smučanje, vmes je pavza za kosilo in nato smučanje do večerje in nočitev. Nedelja: po celodnevnem smučanju se bomo v večernih urah vrnili v Mursko Soboto. CENA Za polnopravne člane znaša cena 100 EUR, za nepolnopravne člane 115 EUR in za neštudente 135 EUR. Cena vključuje: - namestitev v hotelu Brinje (3- in 5-posteljne sobe s kopalnico in SAT TV), - dvakrat polni penzion (prehrana v samopostrežni restavraciji), - 3-dnevna smučarska vozovnica (petek nočna, sobota in nedelja dnevna), - enkrat dnevno hotelski bazen, - enkrat vožnja po adrenalinskem sankališču Zlodejevo. ZBIRANJE PRIJAV IN PLAČILO Prijavite se lahko do petka, 23. januarja 2015, na Pomurskem študentskem servisu in pri Tadeji Novak (041 634 302). Ob prijavi je potrebno poravnati kotizacijo v višini 50 €. Preostanek pa poravnate najkasneje do petka, 30. januarja. Po prijavi odpoved več ni možna, v nasprotnem primeru boste morali poravnati celotno vsoto aranžmaja! Število mest je omejeno, zato pohitite. Smučanje se bo izvedlo ob minimalni prijavi 25 ljudi.

Vir: Splet

December 2014

V središču

Bodo študentje pravice iz pokojninske blagajne v prihodnosti res lahko koristili? Piše: Anja Micevski

Vlada je konec novembra sprejela ukrepe za ureditev študentskega dela. Predlagana ureditev začasnega in občasnega dela dijakov in študentov je nastala po načelu »vsako delo šteje«. Študentom, ki bodo delali, se bo od februarja priznala delovna doba, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa bodo plačevali tako delodajalci kot študentje. Študentsko delo bo kot do zdaj potekalo preko študentskih servisov na podlagi napotnice, študentski servisi pa bodo morali še naprej dijaku oziroma študentu zagotoviti plačilo tudi v primeru, če delodajalec ne bo plačal računa. Določena minimalna urna postavka znaša 4,5 evrov bruto oziroma 3,8 evrov neto. Študentska organizacija Slovenije je na svoji spletni strani zapisala, da se bo od študentskega dela po novem plačevala koncesijska dajatev v višini 16 % (od tega 8,4 % za proračunski sklad ministrstva, 3,8 % za ŠOS in 3,8 % za posrednike) in dodatna koncesijska dajatev v višini 2 %, prispevek delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 8,85 %, prispevek delojemalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 15,5 %, prispevek za zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po stopnji 0,53 % in prispevek delodajalca za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 %. »Če je študent prej zaslužil 100 evrov, bo po novem zaslužil petinosemdeset evrov. Državi bo namreč plačal petnajstodstotni prispevek. Del prispevkov pa bo plačal tudi delodajalec. Tako ga bo študent skupaj z drugimi dajatvami stal sto štiriintrideset evrov, kar je štiri evre več kot do zdaj,« ugotavljajo na RTV. Ker pa se bo celotna obremenitev študentskega dela za delodajalce povečala, se zna zgoditi, da bodo ti zaposlovali manj študentov. Vlada je zagotovila, da bo v takem primeru delodajalcem znižala nekatere dajatve za študentsko delo. Solastnik Mladinskega servisa d. o. o. Darko Kutoš je do sprememb študentskega dela kritičen: »Gre za to, da država pobere čim več davkov v »nenasitni proračun«, ki se kasneje uporabi na način socializacije izgub katastrofalno vodenih državnih podjetij in razporeditev denarja do interesnih skupin, ki so kot paraziti priraščeni na državne jasli in si te pozicije ne pustijo vzeti. Študentom so z obljubo zagotovljene najnižje urne postavke, vendar pa žal zadeve ne funkcionirajo tako enostavno, da lahko administrativno določiš ceno – dejansko ceno določa trg in ta bo ob predragem študentskem delu posegal po cenejših rešitvah, tudi po delu na črno.« Pravi, da bodo od ukrepov študentskega dela poleg države imeli korist predvsem veliki študentski servisi in študentske organizacije. »Vlada bo na ta način zadovoljila interesne skupine (veliki študentski servisi – trije največji obvladujejo skoraj 90 % trga študentskega dela), študentske organizacije bodo še naprej neposredno pobirale delež od vsakega opravljenega dela študentov (s tem pa ne bodo omogočale možnosti koriščenja te oblike dela tudi ostalim, npr. brezposelnim in ostalim zainteresiranim), hkrati še vedno ne bodo zaščitili študentov in njihove možnost svobodne izbire posrednika, torej študentskega servisa. Podjetja bodo študentom še naprej določala, preko katerega študentskega servisa lahko delajo pri njih,« pojasnjuje Kutoš. Dodaja, da se bo za študentsko delo še naprej zanimalo več različnih skupin populacije, ki bodo študentsko delo opravljale preko lažnega statusa. Čeprav bodo študentje sedaj »izenačeni« z ostalimi oblikami zaposlitve, bolniške ali dopustov ne bodo mogli koristiti, Kutoš pa podvomi tudi o koriščenju pravic iz pokojninske blagajne: »Vprašljivo po kakšnem načinu in če bo nekoč v prihodnosti sploh prišlo do koriščenja vplačanih zneskov.« Pa vendarle bodo od februarja obveljale nove spremembe. Čeprav določena minimalna urna postavka znaša 4,5 evrov bruto, Kutoš opozarja, da bodo delodajalci lahko plačevali manj. »Uradno bodo vsi plačevali najnižjo urno postavko, vendar pa bodo, kot doslej velika večina gostincev, prikazovali fiktivno tarifo. Če bo npr. študent želel delati za 3 evre na uro, bodo priredili obračun na način, ki bo prikazoval plačilo 4,5 evre in bo obračunanih manj ur,« pojasnjuje. Do navedenega bo lahko prihajalo, če vlada ne bo vzpostavila poostrenega nadzora, ki bi »bdel« nad dogajanjem na trgu študentskega dela. Izplačila »na roko« bodo še dodatno krepila črno in sivo ekonomijo, in ker bo študentsko delo na trgu predrago, se zna zgoditi, da bo tudi tržni delež te oblike dela močno padel. Na vprašanji, kako bodo plačana dela, ki jih ne moremo meriti v urni postavki, pač pa v učinkovitosti in kako bodo pri takih delih obračunavali delovno dobo Kutoš odgovarja: »Doslej se je dalo obračunati dogovorjeni znesek kot pavšal in ne vem, kako bo to mogoče tudi v bodoče. Delovna doba pa bo postavljena glede na znesek zaslužka – torej, če je najnižja plača npr. 500 evrov na mesec, bo za ta znesek zaslužka priznan delež meseca pokojninske dobe.« Vlada načrtuje, da se bo na račun novih ukrepov študentskega dela prihodnje leto v pokojninsko blagajno nateklo oseminpetdeset milijonov evrov. Če se bodo ukrepi izkazali za uspešne, pa bodo obveljali kot reforma študentskega dela.

December 2014

V središču

Preprodaja študentskih odločb za bivanje na črno v študentskih Napovednik domovih Pišejo: Janja Vlaj, Ines Baler, Damjana Nemeš

Študenti, ki z začetkom študijskega leta ne dobijo odločb za bivanje v študentskih domovih, se velikokrat zatečejo k nakupu odločb na črno. To pomeni, da kupijo odločbe od študentov, ki pogoje za bivanje izpolnjujejo, vendar sobe ne koristijo. S to problematiko se Uprava študentskih domov v Ljubljani ukvarja že vrsto let, vidnejših ukrepov zoper to pa ni. V Facebook skupinah posameznih študentskih domov se dnevno pojavljajo oglasi za prodajo ali nakup študentskih odločb za bivanje na črno. Odločbe kupujejo študenti, ki ne izpolnjujejo pogojev za subvencionirano bivanje. Ti pogoji določajo, da mora imeti študent status rednega študenta, njegovo stalno prebivališče mora biti oddaljeno vsaj 25 kilometrov od kraja študija in povprečni bruto prihodki v njegovi družini na člana ne smejo biti višji od ene povprečne slovenske plače in pol. Problem preprodaje odločb je med študenti precej razširjen Ker je problem preprodaje odločb precejšen, smo poiskali študenta, ki je kupil odločbo za bivanje na črno. Študent, ki ne želi biti imenovan, sobe namreč ni dobil, ker ni izpolnjeval enega izmed pogojev za bivanje v študentu, in sicer naslov njegovega stalnega prebivališča ni bil oddaljen vsaj 25 kilometrov od kraja študija. Povedal je, na kakšen način je do odločbe sploh prišel oziroma kako se je dogovoril za nakup. »Jst pa on sva prjatla na Facebooku, pa je pač en dan napisu, če kdo rab, pa sem jst takoj ga kontaktiru, sva se zmenla vse. Pol ne vem, ene par dni kasnej je on pršu do mene, mi je dal ključ in mi povedu kako in kaj, kdaj mu bom plačeval pa to …« Glavni vzroki za preprodajo odločb Cene študentskih sob na črnem trgu so še vedno bolj prijazne denarnicam študentov kot bivanje pri zasebnikih. Vodja sektorja za študentske zadeve pri Študentskih domovih v Ljubljani Igor Brlek razloge za oddajanje sob na črno vidi v odhodih na izmenjave ali v delanju uslug prijateljem. Spet drugi pa zaprosijo za subvencionirano bivanje, vendar sobe potem ne potrebujejo. Na sektorju ocenjujejo, da preprodajanje študentskih odločb uspešno preganjajo. Brlek še dodaja: »Spremljamo tudi dogajanja na teh recimo facebook skupinah in podobnih zadevah, lih zato, da zasledimo, če kdor kol prodaja ali pa ponuja odločbo in tako naprej. V takem primeru če tacga človeka najdemo, seveda sledi izselitveni nalog in prepoved bivanja do konca študija.« Lansko študijsko leto so tako obravnavali 10 študentov, ki so bivali na črno. Četudi uprava pravi, da nadzor deluje, se v Študentskem svetu stanovalcev s tem ne strinjajo. Nenapovedane preglede opravljajo enkrat letno, študent pa pravi, da ga glede teh pregledov ni skrbelo. »Ne, ne, nikol sploh ni blo nč tazga, ker to itak ne preverjajo tud tolkrat. Tko, da to ni bil sploh problem, za kerga sm se sekiru«, je še povedal. Možne rešitve problema Miha Luzar s Študentskega sveta stanovalcev opozarja, da bi se morala uprava domov vprašati, zakaj študenti preprodajajo odločbe. Pravi, da študent, ki je v domu, ni tam zato, da bi tam samo živel in užival študentsko življenje, ampak predvsem zato, da bi končal študij. To bi mu bilo treba omogočiti. Brez novih domov in ostrega nadzora nad preprodajanjem odločb za bivanje se daljša seznam tistih, ki čakajo na sobe in so do njih upravičeni. Na prednostni listi jih je bilo na začetku novembra okrog 1200. Do konca leta jih bo sobo dobilo samo 160, ostali bodo morali počakati na naslednje leto.

Vir: Splet

December 2014

Svet okoli nas

Študentske izkaznice Pišejo: Janja Vlaj, Ines Baler, Damjana Nemeš

Z začetkom lanskega študijskega leta so v veljavo stopile nove študentske izkaznice, ki so za razliko od starih brez fotografije. Univerza v Ljubljani je spremenila pravilnik o študentskih izkaznicah zaradi opozorila bivše informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, da za fotografijo na študentski izkaznici ni ustrezne zakonske podlage. Približno 20.000 brucev in magistrantov Univerze v Ljubljani ima študentske izkaznice, ki so brez fotografije. Leta 2013 je takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar izdala odločbo, v kateri je zapisala, da fotografija na študentski izkaznici v Zakonu o visokem šolstvu ni predpisana in je zato nezakonita. Takrat je Univerza v Ljubljani spremenila pravilnik, s tem pa je prišlo tudi do spremembe namembnosti študentske izkaznice, kar pojasnjuje prorektor Univerze v Ljubljani Goran Turk: »Od takrat dalje študentska izkaznica ni več identifikacijski dokument in zato ne potrebuje slike. Tako da je ne glede na to, da ste si študentje verjetno želeli slike in da tudi Univerza proti temu nima nič, je od takrat dalje študentska izkaznica brez slike.«

Vir: Splet

Študentska izkaznica ni več identifikacijski dokument Študentska izkaznica ni več dokument za izkazovanje istovetnosti, ampak zgolj potrjuje status študenta. Študentje z novimi izkaznicami pa se pri uporabi srečujejo z nevšečnostmi. Tako morajo pri študentskih bonih velikokrat pokazati še drug osebni dokument, ki pa razkriva še več osebnih podatkov. Pirc Musarjevi se to ne zdi sporno, saj je osebna izkaznica javna listina, v katero imajo tudi drugi pravico vpogledati. Dodaja še: »Pri organih javnega sektorja kamor sodijo univerze in fakultete velja tako imenovano strogo načelo zakonitosti. To pomeni, da če podlage v zakonu nima, podatkov ne smeš obdelovati. In fotografija na študentski izkaznici ni zabeležena, ni napisana nikjer v nobenem zakonu. In pooblaščenec ni imel druge možnosti kot prepovedati obdelavo tega osebnega dokumenta.« S spremenjenimi izkaznicami lahko prihaja do morebitnih zlorab tudi pri izpitih, saj profesorji brez fotografije ne morejo identificirati študentov. Podatki o zlorabah se ne beležijo, kljub vsemu pa se informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik zaveda, da do njih lahko pride: »Zlorabe seveda vedno so možne. Storilci so vedno korak pred tistimi, ki storilce lovijo. Zdaj, kar moramo mi kot varuhi paziti, da je čim manj osebnih podatkov v obtoku.« Mnenja študentov o spremenjenih izkaznicah so deljena O študentskih izkaznicah smo povprašali tudi študente, ki so že dobili nove, spremenjene izkaznice brez fotografije. In kaj menijo o tem? Damjana: »To se mi zdi zelo neustrezno, kajti tudi sama delam v restavraciji kamor prihajajo študentje jest na študentske bone in vedno kažejo te izkaznice in nikomur ni prav, ker moramo pogledat, če ne je kazen.« Matej: »Jst mislim, da to ni nek problem, ker imamo tud osebno izkaznico, kjer je fotografija in lahko tako pokažeš svojo identiteto. Tko, da … to ni neka novost, da bi blo o njej pametno diskutirat. Pač so se tako odločil in očitno že imajo razloge za to.« Alja: »Jst mislim, da je to zlo slaba ideja, ker na vsakih zadevah, npr. k plačujem parking moram zravn pokazat osebno izkaznico. Če grem ven, moram met osebno. Načeloma bi lahko študentsko mela, ker je to tud nekako osebn dokument, zdaj pa moram osebno sabo nost in me skoz skrbi al jo bom zgubila al ne, ker to je osebni dokument, a ne? In se mi zdi, da je to neki najslabšega, kar so se lahko spomnil.« Maks: »Lepo prosim, kakšen je to osebn dokument, kjer ni fotografije gor. Halo! To se lahko pol vsak idiot izdaja zame. Lepo vas prosm. Kaj je point osebnega dokumenta, da moram pol še en osebn dokument zraven nosit. To ni normalno pač.«

December 2014

Svet okoli nas Uporabnost novih študentskih izkaznic je vprašljiva Prorektor Turk se strinja, da študentska izkaznica brez fotografije ni uporabna. Prelesnikova pa pri tem opozarja, da mora vsak upravljalec zbirke osebnih podatkov paziti na načelo sorazmernosti. Pravi še: »To pomeni, da zbira le tiste osebne podatke, ki so nujno pomembni za dosego določenega namena. Da bi se fotografija lahko obdelovala na študentski izkaznici, bi univerza morala pridobiti soglasja vsakega posameznika. Tu bi najbrž v naslednji fazi trčili v situacijo, kjer bi imeli dvotirnost, eni bi dali soglasje in bi se strinjali s tem, da imaste fotografijo, drugi pa najbrž ne.« Rešitev, ki jo predlaga Prelesnikova, podpirajo tudi na Univerzi v Ljubljani, zato bodo naslednje študijsko leto skušali doseči, da se bodo študentje s podpisom soglasja sami opredelili glede fotografije na izkaznici, kar pa velja samo za ljubljansko Univerzo, saj Univerza v Mariboru novih izkaznic ni spremenila.

Berač naj bo! Piše: Anja Micevski

»Oprosti, lahko malo zmotim?« pravi mlad fant, visok približno 180 centimetrov. »Danes sem bil pri zobozdravniku pa mi je popravljal zobe in malo težje govorim, sorry,« nadaljuje, iz ust desno zgoraj pa mu zeva opazna škrbina. »Bi bila tako dobra in bi mi dala evro devetdeset, ker mi je zmanjkalo denarja za avtobus?« reče medtem, ko nekaj kovancev zažvenketa v njegovi dlani. Dam mu dva evra, ki se ju očitno zelo razveseli: »O, kako si prijazna, ziher nisi iz Ljubljane. Hvala ti. Čao.« In urno odkoraka v zgradbo železniške postaje. Čez kake tri minute se predme postavita dve dekleti, ena malo mlajša od druge, vendar obe izgledata, kot da obiskujeta osnovno šolo. »Živijo, imaš mogoče dva evra? Za trolo bi rabile.« Šokirano ju pogledam: »Kaj ste organizirani? Prej me je že en fant prosil dva evra.« Starejše dekle za trenutek bruhne v smeh, potem se hitro zresni: »Ne ne, nismo. Imaš dva evra?« Ko rečem, da jima ne dam, se urno umakneta. Pogledam za njima, pred menoj pa stoji še eno dekle, tokrat rjavolaska z rahlo valovitimi lasmi, ki bulji vame. Ko jo pogledam na hitro vzame telefon iz etuia in začne tipkati po telefonu. Medtem ko jo skrbno opazujem se še malo prestopa sem in tja, potem pa odide, med hojo pa ves čas opazuje ljudi okoli sebe. Ko gledam skozi okno in čakam, da avtobus odpelje, spet zagledam svetlolasega fanta. Nerodno se suče po ljubljanski avtobusni postaji in vsake toliko vrže pogled na ljudi okoli sebe. Ustavi se pri moškem z dolgim črnim plaščem, ki je ovit v dim cigarete. Po nekaj sekundnem pogovoru moški seže v žep in fantu da nekaj kovancev. Ker nekaj vre v meni in mi enostavno ne da miru prosim šoferja, če lahko v petih minutah, ki so nas ločevale od odhoda avtobusa, pohitim do avtobusne postaje. V pisarni za informacije razložim, kaj se dogaja, možakar srednjih let pa se zelo opazno noče vpletati. »Jaz nisem pristojen za to, za to morate poklicati policijo in podati prijavo,« reče odrezavo. Medtem ko mu poskušam dopovedati, da nočem nikogar prijaviti, ampak želim, da po zvočniku opozori na to, da mladina z lažmi prosjači denar, da ljudje ne bodo nasedali. Možakar kar naenkrat izbruhne »policisti so tukaj, greva do njih,« in se zakadi iz pisarne ter urno stopa pred mano. Ali mi ne verjame ali pa se enostavno noče vpletati v to. Ko mu nekaj metrov od policijskega kombija vztrajno dopovedujem, kaj je moj namen, mi iskreno odgovori: »Če to prijavim policiji, bodo mene zasliševali, kaj se je zgodilo.« »Pa ne morete ljudi vsaj obvestiti po zvočniku?« vztrajam. »To je stvar policije. Tukaj ne morem nič,« odvrne hladno. Problematiko beračenja v Sloveniji ureja Zakon o varstvu javnega reda in miru, ki beračenje na javnem kraju opredeljuje kot prekršek. Za prekršek gre, če berač koga na vsiljiv ali žaljiv način nadleguje za denar ali za druge materialne dobrine. Beračenje v Sloveniji je torej dovoljeno, če ni vsiljivo. Ker pa v zakonu ni točno definirano, kaj se šteje pod vsiljivo beračenje, je to težko določiti, saj je vsiljivost zelo subjektivni pojem. Otroci, matere z otroki in invalidi pa so najbolj »dobičkonosni profili« beračenja, ki jih največkrat v krempljih držijo organizirane združbe trgovine z ljudmi. Kazensko pravo beračenje opredeljuje kot kaznivo dejanje, v primeru, če starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba iz koristoljubja navaja otroka k beračenju. Žrtve trgovine z ljudmi so v zelo hudi duševni in telesni stiski, od svojih nadrejenih so velikokrat trpinčene in zlorabljene, ob vsakodnevni predaji zaslužkov pa jih nadrejeni skrbno pregledajo, da ne bi slučajno kak evro dali v svoj žep. Vir: www.slovenskenovice.si

December 2014

Svet okoli nas / Gostujoče pero

V članku z naslovom Suženjsko beračenje avtoric Nine Repe, Pie Kokelj in Tjaše Smolej ena izmed žrtev prisilnega beračenja svojo zgodbo opiše tako: »Vodja skupine beračev nas je izbral dvajset revežev in nas prepričal, da nam bo uredil delo. Prepričal nas je, naj gremo z njim v tujino. Zagotovil je manjši znesek, s katerim nas je premamil, pustil pa nam je le kopije potnih listov, če bi se policija začela ubadati z nami. Naš posrednik nas večkrat na dan preverja z obhodi ali kar preko mobilnega telefona.« Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve se je Slovenija s povečano problematiko beračenja soočila ob vstopu v Evropsko unijo. Takrat se je povečal predvsem dotok prebivalcev iz vzhodnoevropskih držav, ki pa po podatkih iz leta 2012 v povprečju storijo okoli 65 % vseh kršitev, povezanih z beračenjem. V prisilno beračenje so torej vpleteni zlasti priseljenci držav v razvoju in držav v tranziciji, ki se v želji po boljšem življenju ujamejo v pasti trgovine z ljudmi. Zaradi luknjaste zakonodaje in redkih prijav slovenska policija primere beračenje obravnava redko. Kazniva dejanja s področja organizirane kriminalitete pa v Sloveniji naraščajo, saj so po uradnih statističnih podatkih slovenski kriminalisti lani obravnavali 38 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, predlani pa samo štiri. Medtem ko večina mladih obiskuje šolo in študije za to, da bi si ustvarila svetlo prihodnost, nekateri naši vrstniki prosjačijo. Gre za žalostno spoznanje, žalostno predvsem zato, ker jih je večina v to prisiljena, njihova prihodnost pa se vrtinči v krogu nasilja, laži in zlorab. V precep moramo vzeti zgodbo vsakega posameznika. Nekateri beračijo zaradi gole potrebe po preživetju, nekateri zaradi odvisnosti od drog, alkohola ipd., nekateri zaradi neurejenih družinskih razmer, nekateri pa so žrtve organiziranih združb, ki se ukvarjajo tudi s trgovino z ljudmi. Žalostno je spoznanje, da tako napredna civilizacija kot je današnja, ne premore mehanizma, ki bi poskrbel, da do tovrstnih izkoriščanj in zlorab ne bi prihajalo ter bi mladim pokazal pot v svetlo prihodnost.

Erasmus ni eno leto v življenju, ampak življenje v enem letu Piše: Anja Brus

»Sporočam vam, da ste sprejeti na študentsko izmenjavo!« S tem stavkom se začne vse. Priprave, zaključni izpiti na matični fakulteti, nakupi letalskih kart, iskanje stanovanja, novih prijateljev in kontaktov v tujini ter zadnja poslovilna zabava od svojih prijateljev, družine in fanta. Polna adrenalina, pričakovanja, kaj mi bo življenje dalo v naslednjem semestru se še zadnjič poslovim in usedem na avtobus. Takrat šele dojamem, da gre zdaj zares. Sama, na poti v špansko Sevillo, moj dom za naslednjih šest mesecev, razmišljaš le, kako bo, koga vse lahko spoznaš, kaj vse se ti lahko zgodi in se sprašuješ, kaj pa, če ne bo vse rožnato. Moja izmenjava? Zgodilo se je vse. Letalo pristane in tukaj sem, v ogromnem nepoznanem mestu, še vedno brez stanovanja. Prvi dve noči sem preživela v hostlu in v iskanju novega doma, po možnosti z ostalimi študenti. Seveda, ustrezati mora vse: cena, razdalja do fakultete in centra mesta, oprema … Skoraj že obupana naslednji dan le najdem stanovanje, ki je več kot super in si ga delim še s tremi študenti. Zadovoljna sem takoj kontaktirala Facebook prijatelje za kakšno pijačo ali tapase, da se spoznamo tudi v živo. Prve zabave, spoznavni večeri za erazmovce so najpomembnejši, so obvezujoči, bolj kot prva predavanja. Tam navežeš stik, izmenjaš telefonske, Facebook, spoznaš bodoče sošolce, prijatelje, prijatelje za žuranje, prijatelje za potovanje ali le znance, ki jih srečuješ vsepovsod, saj s(m)o vsi tukaj z istim ciljem. Po dobrem tednu pa je vendarle čas, da obiščem tudi svojo univerzo, izpolnim vpis, zberem še vse potrebne podpise vseh možnih oseb in obiščem svojo koordinatorko na Fakulteti za komunikologijo, Univerze v Sevilli. Prva nerožnata stvar je bila ravno z vpisom. Stereotip o Špancih, da so nekoliko počasni in neorganizirani popolnoma drži. Tekanje iz ene pisarne v drugo, potrjevanje predmetnika, urnika, skupin, profesorjev je trajalo dober mesec, za kar pa sedaj obljubljajo, da bodoči erazmovci naj ne bi imeli podobnih problemov. Seveda za reševanje problemov je potrebno dobro znanje španščine, angleščina je tukaj dokaj tuj jezik. Ta čas pa sem že obiskovala predavanja, nad katerimi sem bila vedno bolj navdušena. Tega mi moja fakulteta ravno ne more nuditi. Načini poučevanja temeljijo na več praktičnih nalogah, ki jih kot bodoča novinarka še kako potrebujem.

December 2014

Gostujoče pero Spoznavanje s snemalno opremo, raziskovalnimi nalogami, pripravljanje prispevkov, učenje računalniških programov, pisanje drugačnih tipov reportaž, saj mi je ponujeno bolj specializirano novinarstvo – novinarstvo športa, potovanj, znanstvenih tem, kulture, politike in fotoreporterstva. Pri vsakem predmetu pa spodbujajo tudi delo v skupini, kar je odlična priložnost za spoznavanje domačih študentov, čeprav seviljsko fakulteto obiskuje več tujcev in študentov iz drugih delov Španije. Drugi stereotip, da v Španiji »erazmovec samo žura« je v mojem primeru zgrešen. Res je, da lahko nekoliko izbereš svojo »težavnost« in način, kako boš opravil semester. Lahko izberem le zaključni izpit ali se trudim celo leto s praktičnimi nalogami in odpišem le en del izpita. Moja izbira za erasmus je temeljila na vsem – spoznavanju novih ljudi, uživanju, zabavanju, potovanju in novemu znanju, ki ga v Slovenji ne bom dobila. Študentska izmenjava je obdobje, kjer se vse vrti z neko drugačno in večjo hitrostjo, zato velja napisano pravilo (na več zidovih stavb), da je erazmus življenje v enem letu in ne samo leto v življenju. Tvoj telefon in Facebook napolnijo tuja imena, prijatelji in znanci, vsak teden novi in novi; potovanja in izleti se vrstijo, skoraj vsak teden. »Ker sem že tukaj, zakaj ne bi šla,« je moj stavek sostanovalcu, ko me vidi, da se spet nekam odpravljam. Sam je Španec in ni videl tretjine toliko stvari, kot sem jih sama v treh mesecih, ker pač ima čas. Zakaj bi hitel, saj bo celo življenje tu blizu. A ko me vpraša, a sem res videla celo Slovenijo, je odgovor enak. Tukaj pa izkoristim čas in obiščem vse kraje, ki jih ponujajo številne organizacije za erazmovce. Sevilla ima več ponudb, ki vabijo študente na večdnevna potovanja in enodnevne izlete. Le izbereš in greš: plaža Bologna, Granada, Lizbona, Ronda, Cordoba, Cádiz, britanski Gibraltar in še in še. Najboljši vikend pa smo preživeli na drugi celini, v Maroku, ker je pač tako blizu. Nova kultura in drugi ljudje, s super vodičem, veliko smeha pri tihotapljenju alkohola v državo, ki prepoveduje alkohol, slabosti zaradi morske bolezni na ladji, vratolomne vožnje maroškega avtobusa, kupovanje na maroških tržnicah z vključenim barantanjem in odlične hrane. Obstaja pa tudi najslabši vikend, ki sem ga preživela na praznovanju, predčasnega študentskega, novega leta v Salamanci, kjer so nam ukradli telefone. Od tega trenutka je šlo vse samo še na slabše, vendar je bilo že tako narobe, da je postalo smešno. Kmalu se bomo tega spominjali, kot grozen in hkrati smešen vikend in z veseljem obujali tiste trenutke na policiji. Naj bo še tako grozno, ko si s prijatelji, se ti zdi vse lažje. O doživetjih na študentski izmenjavi lahko vsak študent napiše knjigo z odličnimi in tudi manj dobrimi dogodivščinami. Pa vendar so dogodivščine, ki jih ne boš nikoli pozabil, svetovni prijatelji, ki te na koncu povabijo v svojo državo na počitnice, življenjske izkušnje, kot je: »Da, mama, lahko živim sama, kuham, perem in skrbim zase«. Obstajajo tudi manjše krize, ko začneš pogrešati in se sprašuješ ali je to potrebno. Je. Kljub maminim sladicam v hladilniku, tisti babičini odlični joti, čokolinu, prijateljem, gledanju praznovanja prvega leta svoje nečakinje in njenih prvih korakov po Skypu, pogrešanju fanta, se ti izplača. Na izmenjavi vidiš marsikaj, bolj spoznaš sebe in ljudi, ki te obkrožajo. Ugotoviš, da se lahko brez problema spremeniš v odlično kuharico, s starši se boljše razumeš, najdeš nove prijatelje, ki bodo ostali tudi po odhodu in se že zdaj veseliš odhoda v Peru in na Islandijo, nimaš strahu govoriti v tujem jeziku in smešno, začneš že sanjati v španščini in nenazadnje spoznaš, kaj ti pomeni doma fant ali punca. Ni nujno, da je erazmus razlog za razhod, lahko je razlog, da se zveza le okrepi. Erasmus izkušnjo si ustvariš sam, ali bo dobra ali ne, je odvisno predvsem od tebe samega. Lahko ostaneš doma in ne izveš nikoli, lahko pa greš v tujino za eno leto ali pol in si ustvariš svoje življenje v kratkem obdobju.

December 2014

Perspektiva

Dušan Fister Piše: Anja Micevski

»Moja nagrada je majica z napisom Finisher« Sobotno popoldne. Zunaj lije kot iz škafa. Ura v cerkvenem zvoniku odbije točno tri popoldne in z bližjega parkirišča brez dežnika, nekoliko premočen prihiti 21-letni uspešni triatlonec Dušan Fister, o katerem so se to poletje razpisali športni časopisi. »Se opravičujem za zamudo, kafiče v mestu bolj slabo poznam,« reče skesano. Kmalu zatem se preprost mladenič z močno karizmo ob skodelici vročega čaja razgovori o svoji ljubezni do športa, študiju mehatronike ter načrtovanih izzivih za prihodnost. Dušan, današnje vreme pa verjetno ni najbolj primerno za triatlon, kajne? Prav imaš. Treningi v slabem vremenu ne potekajo. Za tek sicer ni takšen problem kot za kolesarjenje. Ne bi smel biti, ampak jaz ne treniram ravno v največjem dežju. Pri dirki pa to ni pomembno, saj je izvedena ne glede na vreme. Četudi začne med dirko pršiti dež, se tekmovanje nadaljuje. Za dobre športne rezultate je potrebnega veliko treninga in dobra motivacija. Kaj tebe motivira? Enostavno si želiš doseči višjo stopničko. To me žene naprej. Kolesar sem že predolgo, prav tako tekač, da bi vse kar naenkrat opustil. Tega sem se navadil in brez tega že težko živim. Ko teden dni ne kolesarim, se ne počutim dobro. Je potem zima pri tebi »zamorjena«? Ne, saj kolesarim tudi pozimi. Z gorskim kolesom se večkrat vozim ob Muri. Malo bolj se oblečeš pa je. Če ni snega, ni problema, če je sneg, pa kolesa drsijo in je bolj nevarno. Kje in kako pogosto pa treniraš triatlon? Za zadnjo dirko v Bakovcih sem se pripravljal v murskosoboškem bazenu in v Kamešnici, gramoznici. Največkrat kolesarim po pomurskih in včasih avstrijskih cestah. Tečem pa predvsem po gozdu, saj je podlaga boljša za tek. Na dirki sicer vedno tečemo po asfaltu, kjer je tek hitrejši, treniram pa, če se le da, na makadamu in travi. Kako pogosti so treningi, pa je odvisno od tega, v čem tekmuješ. Če gre za kakšne krajše, eksplozivne proge, se trenira dve urni dnevno, za daljše, sploh ultra triatlone se trenira tudi trikrat dnevno, od sedem do osem ur vsak dan. Dan ima samo 24 ur. Kje vzameš ta čas? (smeh) Med počitnicami ni težko. Morje odpade, včasih tudi večerna druženja poleti. Stvari se dajo kompenzirati tudi ponoči, saj dirka poteka 24 ur, za zmagovalca 20, tako da tekmujemo tudi ponoči. Si sam načrtuješ treninge ali imaš trenerja? Največ treniram v Kolesarskem klubu Tropovci. Tek in plavanje pa treniram sam. Drugače nisem včlanjen v noben triatlonski klub, saj za daljše proge ni navada, da bi se včlanjevali v triatlonske klube. Ta šport niti ni tako popularen, zaradi tega tudi ne mrgoli triatlonskih klubov. Se treningi plavanja v bazenih lahko primerjajo s treningi na prostem? Ne. Največ sicer res treniramo v bazenih, včasih pa tudi v jezerih, saj moramo preizkusiti neoprensko obleko. S to obleko je namreč popolnoma drugače plavati kot brez nje in po eni strani je dobro, da te ta obleka »drži gor«, po drugi strani pa je slabo, ker te ovira. Pri plavanju v jezerih so tudi valovi, zaradi česar ne vidiš daleč naprej, na dnu ni ravne črte, tako da moraš za navigacijo skrbeti sam. Drži pa, da se na prostem ne plavajo takšni kratki intervali, da bi tam treniral. To treniramo v bazenih. Tam dobiš hitrost, ki jo potem uporabiš na prostem. V bazenu treniramo tudi plavalno tehniko. Imaš kakšen dogovor, da medtem ko treniraš v bazenu ni drugih kopalcev? Letos sem zaradi slabega vremena imel precej sreče. Tako sem se vsako jutro srečeval samo z neko babico in dedkom, ki sta se po dvajsetih minutah naplavala in potem je bil bazen moj. Drugače pa večina rekreativnih triatloncev plava diagonalno in zaradi tega se lahko velikokrat zaletijo v koga. Moteča je tudi pretirana gneča in žoganje v bazenu, ampak tukaj nič ne morem.

December 2014

Perspektiva Se je več nemotenega treninga poznalo na tvojih rezultatih? Gotovo je bilo lažje trenirati, saj moreš biti ponavadi pozoren za vsak zamah, da koga ne zadeneš. Velikokrat se moraš ustaviti in se umakniti, saj se tisti pred teboj ne bo. Rezultat pri plavanju pa ni bil boljši, saj je to prva disciplina in sem si jo sam »izbral« kot malo počasnejšo. Sam sebe sem prepričal, da na plavanju nisem pokazal tistega, kar bi lahko. Dirka je bila namreč dolga in davek pride kasneje. Sem pa večji poudarek dal teku in potem se je to precej poznalo. V ultra triatlonu plavanje niti ni tako pomembno kot v kratkem triatlonu. V kateri disciplini pa si najboljši? Trenutno v tekaški. Lahko bi povedali, da je triatlon v vaši družini že nekakšna tradicija. Drži. Že oče je bil navdušen tekmovalec triatlona, duatlona, kolesarstva, tekaštva. Rekreativno se s triatlonom ukvarja tudi starejši brat, katerega zgodba je zelo podobna moji. On je moj vzor. Kako je teči takoj za tem, ko razjahaš kolo, pred tem pa še odplavaš lepo število kilometrov? Navaditi se moreš počasneje teči, kolesariti, plavati, same noge pa niso toliko problematične, saj v vseh disciplinah delajo druge mišice. Najtežje je, ko začneš kolesariti. Takrat si svež, na plavanju nisi porabil vse energije in potem te potegne, da pospešiš. Ko pa imaš za seboj že dvanajst ur kolesarjenja, je to težje. Zato je tek meni najljubši, ker enostavno ne moreš preveč, ker si utrujen od prej. Je pa tek odločilen, saj je zadnja disciplina, v kateri se odloči o zmagovalcu. Ker so razlike med tekmovalci ponavadi precej majhne, se moraš pri teku zelo potruditi. Koliko treninga je potrebnega za uspešen nastop v dvojnem ultra triatlonu? Odvisno. Je pa vsekakor dobro, da to ni tvoja prva dirka. Dobro je, da imaš pred takšnim nastopom vsaj pet, šest, morda celo deset let izkušenj, tako fizičnih kot tudi psihičnih. Ko si že tako daleč, se lahko dobro pripraviš tudi v treh mesecih z osemurno vadbo na dan. Kakšen je tvoj recept za vzdržljivost? Najpomembnejša je glava, takoj za njo pa noge. Če si tako fizično kot mentalno dobro pripravljen, boš dirko zdržal. To skladnje obojega osvojiš skozi leta treninga in tekmovanj. Koliko energije, moči, časa bom porabil za določeno disciplino, pa je načrtovano vnaprej. Celotna dirka je načrtovana vnaprej. Zavedati se moraš tudi, da se odštevanje kilometrov začne takoj na startu. Vedno si moraš privarčevati dovolj energije za celotno dirko in bližje kot si cilju, bolj moraš stopnjevati hitrost. Nedvomno je za tako vzdržljivostno tekmovanje zelo pomembna tudi psihična priprava. Ja, nekje mesec dni do tekmovanja moraš že biti psihično pripravljen. No, v bistvu si na vsakem treningu predstavljaš, kako imaš še dvajset kilometrov do konca in mogoče več ne moreš, mogoče te bolijo noge. Vedno se postaviš v vlogo, kaj bo, če bo tako na tekmovanju, kaj boš tam naredil. Na vsakem treningu razmišljaš na način, kot da si na dirki. Se tvoja »športna trma« kaže tudi v vsakdanu? Gotovo, sploh ko je v vprašanju hrana. (smeh) Ni šanse, da kaj pustim na krožniku. Se pa športna vzdržljivost kaže tudi pri študiju, zato s faksom nimam težav. Pohvališ se lahko s številnimi zavidljivimi dosežki. Na katerega si najbolj ponosen? Na dosežek izpred pet let, ko sem nastopil na Svetovnem prvenstvu v gorskem triatlonu na Havajih in osvojil peto mesto v kategoriji od 16 do 19 let. To je bila motivacija za mojo nadaljnjo kariero. Glede na zahtevnost pa sem nedvomno najbolj ponosen na svoj prvi nastop v dvojnem ultra triatlonu. No, vsekakor pa mi bo v spominu ostalo tudi triatlonsko tekmovanje v Višegradu, kjer sem imel kar nekaj nevšečnosti. Med plavanjem sem namreč strgal očala, med vožnjo po gozdu je na kolesu počila zračnica, pri menjavi opreme za tek pa sem pomotoma obul očetove teniske (smeh).

December 2014

Perspektiva

In kako se je razpletlo? Precej dobro. Prvič sem postal evropski prvak. Ta dosežek si vsekakor zasluži čestitke. No, na Svetovnem prvenstvu v gorskem triatlonu na Havajih si bil eden najmlajših tekmovalcev ter drugi Slovenec, ki se mu je uspelo uvrstiti na to tekmovanje. Kakšni spomini te vežejo na to prvenstvo? Vsako leto svetovnega prvenstva nekje mesec dni pred tekmovanjem pogledam svoje fotografije. Na to tekmovanje me vežejo zelo lepi spomini in dirko bi ponovil vsak dan. Gre za popolnoma drugačen način dirkanja. Zelo je vroče, nikjer ni nikogar, kolesarske poti so neverjetne, plavanje poteka na eni najlepših otoških plaž. Tudi letošnja sezona je bila uspešna … Tako je. Grajena je bila samo z enim ciljem – nastop na Svetovnem prvenstvu v dvojnem ultra triatlonu v domačih Bakovcih. Za ta podvig sem se odločil po lanskem Ironmanu. Sam sebi sem dal zeleno luč, da sem dovolj pripravljen, da se preizkusim tudi v dvojnem ultra triatlonu, hkrati pa sem končno dopolnil 21 let, ki je začetna meja za nastop na tem tekmovanju. Na koncu sem presenetil sam sebe in osvojil 13. mesto absolutno med 72 prijavljenimi tekmovalci. Je bila zaradi domačih tal in množice domačih navijačev pot do cilja lažja? Gotovo. Vsi te poznajo, navijajo zate, te ves čas bodrijo. Občutek je poseben in po eni strani je lažje. Lažje pa je seveda samo, če prideš do cilja, če pa ti ne uspe, bi bilo na obeh straneh prisotno razočaranje. Ti pa vsak padec da misliti, tako da se moraš iz njega nekaj naučiti in ne obupati. Kako je s financiranjem tega športa? Imaš kakšne sponzorje? S triatlonom se ne ukvarja veliko ljudi in tako še ni zelo priznan. Zato se skoraj vsi triatlonci financiramo sami. Sponzorji sicer obstajajo, v Nemčiji se recimo precej vlaga v ta šport. Je pa triatlon precej drag šport. Startnine za Ironman dosegajo tudi po 500 evrov, potem pa so prisotni še stroški prevoza, tam stanuješ po dva tri dni … To potem izkoristim kot delne počitnice, čeprav sem z glavo ves čas pri tekmovanju. Sponzorja nameravam poiskati šele čez čas, ko bo za mano več večjih uspešnih tekmovanj in kakšne osvojene stopničke. Zapravljaš svoj denar, na tekmovanjih se naprezaš, znojiš. Uvrstitev včasih uspe, včasih ne. Kaj imaš od tega? Tam zaslužiš nekaj, kar je zastonj in je neprecenljivo. Priti v cilj Ironmana, dvojnega, trojnega ultra triatlona ne more vsak. Sam sem recimo četrti Slovenec, ki mu je uspelo priti v cilj dvojnega ultra triatlona. Mislim, da je to, da se lahko s tem pohvališ, zadosti vredno. Gre za nekakšno osebno zadovoljstvo, zavedanje, da si uspeh zaslužil s trdnim delom. Ko prideš v cilj, ni razen tega, da ti je uspelo, nič pomembno. Moja nagrada je majica z napisom Finisher, ki jo od organizatorjev prejmemo na vsaki večji dirki. Zanjo se res splača potruditi. Udeležuješ pa se tudi tekmovanj iz kronometra in teka. Kronometer in samo kolesarjenje je trenutno malce v zatonu. Dvanajsto leto zapored sem licenciran pri Kolesarski zvezi Slovenije, tako da se še vedno trudim. Leta 2010 sem postal državni prvak v kronometru, naslednje leto še državni prvak v kronometru in v cestni dirki. Isto leto sem štirikrat prevzel Pokal Slovenije med amaterji A, kasneje mi je to uspelo še dvakrat. Letos sem se udeležil petih tekaških tekmovanj za Pomurski pokal, za seboj pa imam tudi en maraton in tri polmaratone. Glede na to, da si prej povedal, da treniraš tudi po šest ur na dan, me zanima, koliko časa ti ostane za študijske obveznosti? Med študijskim letom ne treniram po šest ur. Dobro je to, da so dirke konec avgusta in tako poskušam čim prej odpisati izpite. Med samim študijem pa se udeležujem kolesarskih dirk, saj te vzamejo manj časa. Verjetno bi ocene lahko bile boljše, če ne bi toliko treniral, ampak moči raje porazdelim. Če mi študij ne bi šel, bi športno aktivnost za nekaj časa ustavil. Pred težjimi izpiti delam tako. Kaj te poleg športa še zanima? Predvsem mehatronika, tehnične zadeve, športno letalstvo. Vendar tem stvarem posvečam dosti manj časa kot športu. No, pred dvema letoma sem se v Aeroklubu Murska Sobota začel šolati za športnega pilota z licenco PPL. Lani sem položil ta izpit, tako da sem zdaj licenciran pilot športnih letal, prešolal sem se tudi na ultra lahka letala. Včasih torej malo poletim. Imaš v letalstvu kakšne večje cilje?

December 2014

Perspektiva

Primarni namen tega je bila želja, da se izučim za poklic pilota. Ampak to idejo sem že opustil. Seveda me mika tudi izpit za akrobatskega pilota, ampak s tem so povezane visoke finance. Zato mislim, da je to težko uresničljivo. Ciljam torej na rekreativno pilotiranje športnih in ultra lahkih letal. Se pravi, da si kot otrok sanjal, da boš postal pilot? Ne. Ideja se je rodila na poletu za Havaje. Nad idejo so bili seveda navdušeni tudi prijatelji, ki so me bodrili. Vseeno se nisem odločil za študij letalstva, pač pa za podobno smer. Tako da, če me bo kdaj res mikalo, lahko naredim teoretični izpit in se potem šolam še za praktični del. Se ti zdi, da si se zaradi obilice časa, ki ga posvečaš športu, odpovedal kakšni pomembni stvari v svoji mladosti? Mislim, da ne. Sicer ne gre samo za to, da nekaj izpustiš, saj ti čas, posvečen športu, tudi nekaj da. Ampak zaenkrat vseeno mislim, da nisem zamudil nič pomembnega. Imaš kakšno razvado? Čokolada (smeh) … Čokolada in to je to. Si kot športnik glede zdrave prehrane zelo strog do sebe, ali si kdaj privoščiš tudi kakšen hamburger? V času najbolj intenzivnih priprav sem zelo strog do sebe, drugače, sploh pozimi, pa niti ne. Včasih obiščemo tudi McDonald’s, ampak seveda nikoli dva dni pred tekmo. Drugače pa si ne sestavljam posebnih jedilnikov, saj eni s tem zelo komplicirajo, ampak na koncu vsi pridejo v cilj in tisti, ki je manj kompliciral ponavadi tudi na ostalih področjih manj komplicira in zato hitreje pride v cilj. Pred tekmami pa je torej vse sortirano: beljakovine, vitamine ...? Dva tedna pred dirko se tega držim. Takrat ničesar ne sme manjkati in ničesar ne sme biti preveč. Večinoma jem špagete, tudi dvakrat trikrat dnevno. Tudi za zajtrk? Za zajtrk ponavadi ne, ampak takrat imaš štiri do pet obrokov dnevno. Po vsakem treningu na hitro nekaj pojem, drugače pa normalno kosilo, pa tudi večerje so precej obilne. Ko najbolj treniraš, boš definitivno shujšal. Kako to, da ne študiraš na Fakulteti za šport? Šport ni samo triatlon. Če bi tam igral nogomet in odbojko, bi se verjetno spraševali, kaj delam tam, medtem ko bi mi plavanje in tek šla. Teoretično znanje pri športu me ne zanima, saj je velikokrat pravo nasprotje načinu, kako se trenira. Tam se enostavno ne vidim. Lahko med mehatroniko in triatlonom najdemo kakšno povezavo? Bolj težko. Mogoče bi se dalo, če bi se zelo poglobil. Verjetnejša je povezava mehatronike z letalstvom. Vsekakor. Veliko stvari, ki sem se jih pred dvema letoma učil na terenu, se zdaj učim na faksu. Zato mi je zdaj tudi malo lažje. Si kdaj razmišljal o profesionalni športni karieri? Sem. Najprej moraš dobiti profesionalno licenco in imeti dobre udeležbe. V Ironmanu je recimo samo ena stopnja in to je vsekakor premalo. Tako, da bomo videli. Kakorkoli bo, športa ne bom nikoli opustil. Glede na to, da se amatersko ukvarjaš s športom, kam seže tisti cilj, ki si si ga zastavil in ga želiš doseči? Nadaljevati svoje delo in se vsako ali vsako drugo leto povzpeti stopničko višje. Se pravi trojni triatlon, petkratni, desetkratni, Ironman in tako naprej. Nekoč pa tudi tekmovanje na slavnih ultra maratonskih tekih, kot so Badwater, Western States, Spartathlon. Močno si želim sodelovati tudi na najtežji dirki na svetu, dirki čez Ameriko – RAAM.

December 2014