Studentske tute, junij 2013

Junij 2013 | številka 4

Študentske tute Brezplačno, brezcelulozno in breznakladaško E-glasilo Kluba prekmurskih študentov

Svet okoli nas

V središču

Projekti

Trije tedni na južnem koncu afriške celine

Zakaj je tako težko postati odrasel?

Kulturni festival ŠTUNF

Uvodnik

V pričakovanju poletja

odpravili na morje.

Letos nas je pustilo (in nas še vedno pušča) čakati, poletje namreč, ampak kdor čaka, dočaka in tako smo ga, upajmo da tokrat zares, tudi dočakali ...

Sonce se je dodobra prebudilo in tudi KPŠ nikakor ne spi. Kot vsako leto nas ta letni čas opominja, da se nezadržno bliža konec študijskega in šolskega leta. Za večino sicer to pomeni še nekaj učenja (sprotno učenje – kje je že ta obljuba?), toda vsi že pričakujemo trenutek, ko bomo za nekaj časa pozabili na vse obveznosti in se prepustili poletni brezskrbnosti ter se mogoče s KPŠ-jem celo

Da bi ta čas čakanja hitreje minil, je pred vami že 4. številka Študentskih tut, v kateri vam zopet prinašamo le najpomembnejše, najnujnejše in najzanimivejše informacije in poglede od študentov za študente, kajti ne pozabite, Študentske tute so še vedno brezplačno, brezcelulozno in najpomembnejše, breznakladaško glasilo.

Na svoj račun boste prišli tisti, ki si želite osvežiti spomin na prvomajski potep po Amsterdamu ali pa vas bo naša fotoreportaža navdušila, da se nam naslednje leto pridružite. Skozi prispevke se odpravljamo tudi v Pariz in vse tja do Južnoafriške republike. Ne spreglejte tudi prispevka porabske sekcije, ki opisuje ekskurzijo v Bruselj. V središču pa se bomo tokrat dotaknili aktualne študentske problematike.

Bliža se tudi prva obletnica delovanja dijaške sekcije. V tem letu smo se seveda trudili pridobiti čim več članov izmed vrst dijakov. Poleg tega pa smo organizirali tudi že nekaj projektov. Tako smo uspešno izpeljali Dijaški boomerang, o katerem je bilo že nekaj povedanega v prejšnji številki, ter Infobus, ki je zopet popeljal maturante na informativne dneve v Ljubljano. To leto je bilo zelo uspešno za dijaško sekcijo in seveda vsi upamo, da bo naslednje še boljše. Če te zanima kaj več pa nas seveda lahko kontaktiraš in se nam pridružiš. Čaka nas tudi nadvse zanimiv in pester kulturni festival Štunf, v katerem bomo največ časa posvetili vprašanju, kaj je kultura, kako jo lahko izražamo in kaj nam pomeni.

Več podrobnosti in zanimivosti o pestrem dogajanju najdete v rubriki Projekti.

Vsi pa že nestrpno pričakujemo najbolj odštekan in funky dogodek tega poletja. 3. avgusta ne smete manjkati na Fankah 2013 v Termah 3000 v Moravskih Toplicah. Get Fanke! Žiga Barbarič, vodja dijaške sekcije KPŠ

Kazalo 2 Uvodnik

V pričakovanju poletja

3 Napovednik

Fanke z vročim terminom in skupino S.A.R.S.

4 Fotoreportaža

Prvomajski potep po Amsterdamu

6 Projekti

Kulturni festival ŠTUNF

7

V središču

9

Porabska sekcija

10

Svet okoli nas

Zakaj je tako težko postati odrasel?

Priložnost, ki jo lahko izkoristi vsak!

Mladi rod v evropski prestolnici, v Bruslju

Trije tedni na južnem koncu afriške celine

13 Perspektiva

Janja Popović na letošnjem

Fashion weeku

14

Gostujoče pero Študijska izmenjava - Pariz

Kolofon Izdajatelj Glasilo Študentske tute izdaja Klub prekmurskih študentov Naslov izdajatelja Klub prekmurskih študentov, Trubarjev drevored 4, p.p. 196, 9000 Murska Sobota

Junij 2013

E-naslov info@kps.si

Predsednica Sanja Kropec Odgovorna urednica Urška Vogrinčič

Uradne ure Od ponedeljka do petka 8:00–15:00, (na sedežu Kluba)

Uredniški odbor Mihaela Kalamar, Žiga Barbarič, Samo Tanacek, Sanja Kropec

2

Lektoriranje Mihaela Kalamar Fotografije Nepodpisane fotografije so iz arhiva Kluba prekmurskih študentov

Napovednik

Fanke z vročim terminom in skupino S.A.R.S. V Klubu prekmurskih študentov tudi letos pripravljamo Fanke, prvo prekmursko študentsko zabavo na bazenih, ki smo jo v lanskem letu vzpostavili prvič. Fanke bodo letos potekale v soboto, 3. avgusta, s pričetkom ob 10. uri v Termah 3000. Poleg tekmovanj v odbojki na mivki in nogometu na milnici, bo potekal tudi pester animacijski ter glasbeni program. KPŠ bo tokrat na glavnem odru gostil skupino S.A.R.S., ki nedvomno velja za eno najbolj vročih glasbenih skupin letošnjega poletja.

Fanke, ki bodo tudi letos slovele po športu in zabavi, bodo potekale v soboto, 3. avgusta 2013 v Termah 3000 v Moravskih Toplicah. Dogodek se bo pričel ob 10. uri s turnirjema v odbojki na mivki in nogometu na milnici, poleg pestrega dnevnega športnega dogajanja pa bo poskrbljeno tudi za kopanje ob ritmih elektronske glasbe, saj bodo obiskovalce tekom dneva zabavali DJ Levis, DJ Bibi B in DJ Blueboy. V večernih urah se bo dogajanje preselilo pred glavni oder, kjer bo nastopila glasbena skupina Jean Bačić Quartet, ob vrhuncu večera pa bo nastopila prepoznavna glasbena skupina S.A.R.S. Dogodek bo potekal vse do polnoči, ko se bo dogajanje preselilo na bližnjo lokacijo, kjer bo potekal After Fanke beach party.

Na tekmovalni del se lahko prijavijo vsi, in sicer preko elektronskega naslova info@kps.si, tekmovalne ekipe pa naj bodo sestavljene iz treh tekmovalcev oziroma tekmovalk (tudi mešane ekipe). Ekipe se bodo potegovale za bogate nagrade, sodelovanje na tekmovanju pa je brezplačno. Dnevno dogajanje bosta povezovala Ko zori bezeg, v popoldanskih urah pa bo poskrbljeno tudi za skupinske vadbe.

Vstopnice za Fanke bodo na voljo predvidoma od 15. julija na blagajnah Term 3000, na Pomurskem študentskem servisu in pri Klubu prekmurskih študentov. Obiskovalcem bodo na voljo tri vrste vstopnic, in sicer: - celodnevna vstopnica – 10 EUR (vključuje celodnevni vstop v bazenski kompleks, obrok hrane, eno pijačo ter vstop v koncertni del), - popoldanska vstopnica – 5 EUR (vključuje vstop v bazenski kompleks od 12. ure naprej ter vstop v koncertni del), - večerna vstopnica – 3 EUR (vključuje vstop v koncertni del od 20. ure naprej ter eno pijačo).

Organiziran bo tudi avtobusni prevoz na relaciji Murska Sobota–Moravske Toplice–Murska Sobota.

3

Junij 2013

Fotoreporta탑a

Prvomajski potep po Amsterdamu

Foto: Samo Tanacek

Junij 2013

4

Fotoreporta탑a

5

Junij 2013

Uvodnik Projekti

Kulturni festival Štunf Ustanovitelj večdnevnega kulturnega festivala je Zveza ŠKIS, ki vsako leto na razpisu izbere študentski klub, ki gosti festival v svojem kraju in je njegov soorganizator.

Festival je namenjen izražanju in stalnemu pretoku novih idej na področju umetnosti in kulture, saj je mladim dana možnost, da se umetniško in kulturno izražajo ter predstavijo svoja dela.

V letošnjem letu bo gostitelj festivala Klub prekmurskih študentov. Festival se bo odvijal v začetku meseca septembra v Murski Soboti in okolici, v okviru 7-dnevnega dogajanja pa se bodo zvrstili zanimivi in kakovostni dogodki, delavnice, predstavitve in razstave, namenjene predvsem mladim.

Prekmurje je območje z močno lokalno kulturo in kulinariko, ki ga oblikuje posebnost in avtentičnost različnih vsebin.

Murska Sobota, prekmurska prestolnica, na področju kulture nudi veliko možnosti. Življenje s kulturo in njeno sprejemanje, sprejemanje »prekmurskosti«, dokazuje, da je Murska Sobota mesto, ki ima na kulturnem področju kaj za povedati. Pokazatelj tega so tudi dogodki v sklopu Evropske prestolnice kulture, ki so pustili vidnejši pečat. V povezavi z lokalnimi ustvarjalci, tako posamezniki, kot tudi skupinami in javnimi zavodi s področja kulture, želimo to splošno vzdušje v okviru festivalskih vsebin prenesti tudi na mlade, jih spodbuditi h kulturnemu udejstvovanju in jim ponudili raznovrstne vsebine, skozi katere bi jih motivirali, da razmišljajo o vlogi kulture in umetnosti kot temelju posameznikovega obstoja in izražanja.

Junij 2013

6

VNagovor središču

Zakaj je tako težko postati odrasel?

Avtor: Iva Popović

Za večino študentov se druga polovica študija kar prehitro konča, z vsemi močmi se upiramo toku časa in skušamo zaustavljati minute, ure, dneve, da bi naše študentsko življenje trajalo karseda dlje. Kritično je predvsem tisto ljubo leto (ali dve, če komu uspe) absolventskega staža, ko je študent res sam svoj šef in mu od študijskih obveznosti ostanejo le tiste najbolj prijetne: okusna kosila na bone, razmeroma dobro plačano študentsko delo, prespana jutra, ker ni treba na obvezne vaje, študentske zabave sredi tedna itd. Zakaj bi kdo sploh hotel odrasti, ko pa mu gre tako dobro v vlogi študenta?

Ja, seveda so trenutki, ko ti je vsega dovolj, ker imaš samo še nekaj ur, da oddaš tisto seminarsko nalogo, za katero je zadnji rok do polnoči ali pa, ko že tretjič greš pogumno na izpit, saj si tokrat res prebral vse zapiske, nato ti pa profesor spet hladnokrvno zabije tisto petko, ki je še pred kratkim bila najljubša številka naših staršev. Vendar se verjetno v sebi zavedamo, da je to vseeno lažje prenesti kot pa tiste »prave odrasle« naloge, ki jih prinaša odraslost. Popolna finančna neodvisnost od naših dragih staršev? Skrb za lastno gospodinjstvo ter svojo družino? Vsakodnevna služba brez vsaj mesečnih počitnic poleti? Vsakodnevno zbujanje ob uri, ko je še največja tema zunaj? Da sploh ne govorimo o razmerah današnjega časa, ko diploma/magisterij/doktorat sploh ni zagotovilo za kakšno službo in bi še z največjim veseljem vstajali ob zgodnji nemoralni uri, če bi nam to garantiralo mesečni prihodek. Je pa res, da so nekateri posamezniki zaradi določenih življenjskih okoliščin prisiljeni prej odrasti in že tekom študijskega življenja ali pa še prej izkusijo vse neprijetnosti, ki bi jih morale počakati vsaj tam do 25. leta.

Vir: www.tumblr.com

Če pogledamo raziskavo na slovenskih študentih, ki sta jo izvedli psihologinji Puklek Levpušček in Zupančič, vidimo, da kar dve tretjini študentov živi doma pri starših, več kot polovica preostalih pa ohranja stike z družino večkrat na teden. Ena četrtina slovenskih študentov poroča, da so popolnoma finančno odvisni od svojih staršev, polovica pa je še večinoma finančno odvisna. Kot merila odraslosti smatrajo: sprejemanje odgovornosti za posledice svojih dejanj, neodvisna prepričanja in vrednote, enakovreden odnos s starši in finančno neodvisnost. Večina se jih strinja, da sama starost ni pomembno merilo odraslosti. Torej se lahko mirnega srca še nekaj časa smatramo za mladostnike namesto odrasle.

Dogajalo se bo ZABAVE IN KONCERTI 3. avgust 2013

Fanke 2013

Terme 3000, Moravske Toplice

KPŠ gre na morje!

Makarska

EKSKURZIJE IN IZLETI 20.-27. julij 2013

Maj 2013

7

Junij 2013

V središču

PRILOŽNOST, KI JO LAHKO IZKORISTI VSAK! Avtor: Živa Štefanec

KPŠ se že od nekdaj trudi, da bi s svojimi projekti in ugodnostmi skušal pokriti vse spektre študentskega življenja, zato že 5. leto svojim članom v sodelovanju z Vzajemno, zdravstveno zavarovalnico nudi prav posebno ugodnost, to je brezplačno kolektivno nezgodno zavarovanje.

V naslednjih vrsticah na kratko predstavljamo, kaj sploh je nezgodno zavarovanje in v kakšni obliki ga v sodelovanju z Vzajemno ponujamo članom KPŠ-ja.

KAJ JE IN KAKO DELUJE NEZGODNO ZAVAROVANJE V sodobnem svetu, ki nam narekuje hiter tempo življenja, se možnost nezgode, nesreč in poškodb kljub naši previdnosti samo še povečuje. Že star pregovor pravi, da nesreča nikoli ne počiva. V takšnih trenutkih je pomembno, da poskrbimo za svojo finančno varnost in finančno varnost svojih najbližjih. Nezgodno zavarovanje zagotavlja izplačila za 100 odstotno invalidnost, za trajno invalidnost, izplačilo zavarovalne vsote v primeru izgube življenja in dnevno nadomestilo za zdravljenje v bolnišnici ali druga izplačila, ki se določijo v sklenjeni pogodbi. Več si lahko preberete na www.vzajemna.si.

V sodelovanju z našim generalnim sponzorjem Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica, nudimo brezplačno kolektivno nezgodno zavarovanje za primer nezgodne smrti, trajne invalidnosti, bolnišničnega nadomestila zaradi nezgode in stroškov zdravljenja zaradi nezgode.

KAKO SI LAHKO ZAGATOVITE BREZPLAČNO KOLEKTIVNO NEZGODNO ZAVAROVANJE Vsi polnopravni člani našega kluba, ki imate veljavni status študenta za tekoče študijsko leto in s stalnim prebivališčem v UO Murska Sobota, si lahko uredite nezgodno zavarovanje tako, da nam na info@kps.si posredujete svoje podatke (ime, priimek, naslov stalnega bivališča, datum rojstva) in po pošti vam bomo poslali Pristopno izjavo, ki jo izpolnjeno in podpisano vrnete v priloženi kuverti (poštnina že plačana) ter si tako zagotovite nezgodno zavarovanje za obdobje enega leta.

NAPOTEK ZA UVELJAVLJANJE IZPLAČILA V PRIMERU ZAVAROVALNINE VZAJEMNA NEZGODE Za izplačilo zavarovalnine je treba takoj po nastalem škodnem dogodku izpolniti zahtevek za izplačilo zavarovalnine, ki ga najdete na spletni strani www.vzajemna.si oziroma v vseh Vzajemninih poslovalnicah. Zato, da bo vaš zahtevek za izplačilo zavarovalnine lahko rešen v najkrajšem možnem času, je pomembno, da ga natančno izpolnite ter priložite vso zahtevano dokumentacijo, ki je navedena tudi na zadnji strani zahtevka za izplačilo zavarovalnine.

Dokumentacija, ki jo je potrebno priložiti: izvide zdravljenja, odpustnico iz bolnišnice ali zdravilišča, zdravstveni karton s pripadajočimi izvidi zdravljenja (na zahtevo zdravnika cenzorja), fotokopijo vozniškega dovoljenja v primeru prometne nezgode ter karton fizikalne terapije (če je bila predpisana).

Več informacij lahko pridobite na telefonski številki 031 277 326 (Simona Smodiš, Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica).

Kmalu pričakujemo vroče in dolgo poletje, ko bomo lahko lenarili, uživali in se zabavali ter se odpravili na zaslužene počitnice. Da bo poletje še bolj brezskrbno, si hitro uredite brezplačno kolektivno nezgodno zavarovanje Vzajemne, zdravstvene zavarovalnice!

Junij 2013

8

Porabska sekcija

Mladi rod v evropski prestolnici, v Bruslju Avtor: Martina Zakoč, predsednica Sekcije porabske mladine

Pod pokroviteljstvom pisarne evropskega poslanca Lojzeta Peterleta so imeli mladi Porabci in Prekmurci možnost, da skupaj obiščejo evropski parlament v Bruslju.

Za to je dal podbudo in veliko pomagal gospod Klemen Žumer, ki je zaposlen kot svetovalec v skupini Evropske ljudske stranke. On se je lansko leto mudil na delovnem obisku v Porabju, kjer se je srečal tudi s predstavniki Sekcije mladih Porabcev in Kluba prekmurskih študentov in takrat se je porodila ideja, da bi mladi obiskali Bruselj.

Dnevi so minevali in smo dobili veselo novico, da bi lahko obiskali Evropski parlament v Bruslju. Vodstvo je začelo organiziranje in tako se je lahko 20. marca zvečer na pot podalo 31 mladih iz Porabja in Prekmurja.

Pot do našega cilja je bila zelo dolga, saj smo v Bruselj prispeli komaj v četrtek dopoldan. Po programu bi se morali srečati z gospodom Lojzetom Peterletom, evropskim poslancem, ampak je moral že zjutraj na pot in ga več ni bilo v Bruslju. Potem smo dobili še eno žalostno novico. Sprejeti bi nas moral naš prijatelj Klemen Žumer, vendar tudi njega ni bilo, ker je v torek imel nesrečo s kolesom in se je poškodoval. Mislili smo, da nam več nič ne bo uspelo v teh dneh, ampak to se je hitro spremenilo.Za začetek smo dobili vodiča, s katerim smo si ogledali evropsko četrt: Sedež evropske komisije, Odbor Regij, Evropski svet, Slavolok ob samostojnosti Belgije, Kraljevo palačo, belgijski parlament in vrhovno sodišče. Pogledali smo tudi cerkev sv. Mihaela, ki je zavetnik mesta. Potem smo pa imeli skupno kosilo, kjer so nam pripravili za ta kraj značilen kebab. Ko smo bili vsi siti nas je avtobus odpeljal do Evropskega parlamenta. Tu smo najprej obiskali muzej Parlamentarium, ki je bil zelo zanimiv. Ob treh pa smo spoznali asistente naših gostiteljev, ki se niso mogli udeležiti našega obiska. Najprej se nam je predstavila Teja Kikel, asistentka Klemna Žumra. Sledili so ji: Aljaž Nose, Špela Čelik in Matias Kambic, ki so asistenti in pomočniki gospoda Lojzeta Peterleta. Oni so nam na kratko predstavilo delo poslanca v Evropskem parlamentu oz. svoje delo. Na našo veselje nas je pozdravila tudi vodja pisarne madžarskega poslanca v Evropskem parlamentu, gospoda Tamása Deutscha, gospa Kinga Tagányi. Čas v parlamentu je hitro minil in naša ekipa je bila že malce utrujena, saj smo za sabo imeli dolgo pot, zato smo se podali do hotela. Zvečer smo skupaj obiskali okolico in večerjali.

Naslednji dan zjutraj smo imeli predavanje o Primožu Trubarju in Slovencih. To je pripravil za nas gospod dr. Zvone Štrubelj. Zelo se je nam dopadla njegova pesem, ki jo je napisal v več jezikih. Nam jo je zapel in zaigral na kitari v slovenskem jeziku in poteka takole: »Življenje naše lepo je: kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni. Kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni. Želi, da dolgo bi živela, išče sonca in luči. Ko končno pride njena ura, skloni glavo, odcveti. Življenje naše lepo je: kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni. Kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni.

To ni le zgodba lepe rože, tudi moja, tvoja je! Na poti k soncu ne pozabi, da kot roža krhek si. Življenje naše lepo je: kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni. Kot roža, ki odpre se, cveti in hrepeni.

Zdaj prazna vaza je ostala, sonce solze naj suši! Lepote roža ni zgubila, le drugače jo živi.« Sledil je prosti čas v mestu, da smo lahko nakupili nekaj spominkov in daril. Popoldan smo še obiskali Atomium, od koder je zelo lep pogled na mesto. Nato smo se poslovili od Bruslja in se odpravili proti Stuttgartu, kamor smo prispeli zvečer. Vsi smo bili utrujeni, kljub temu pa so se nekateri odpravili odkrivat mesto, ostali pa se družili v hotelu.

Zjutraj smo se srečali z Alešem Kalamarjem, s tamkajšnjim župnikom Slovenske katoliške misije. Poleg njega nam je dan popestrila še Jasmina Ritlop, naša prijateljica, ki živi v Konstanzu ob Bodenskem jezeru.

Z njimi smo si najprej skupaj ogledali mesto, nato pa je to storil še vsak sam. Popoldan smo obiskali muzej Mercedes Benz, kjer smo vsi uživali. Sledilo je kosilo, ki so nam ga pripravili v Slovenski hiši.

Kot vedno, se je bilo treba posloviti in se odpraviti proti domu. Pot je bila še vedno dolga, ampak naša družba se je počutila zelo dobro ob poslušanju in petju slovenskih skladb. V nedeljo v jutranjih urah smo s polnimi doživetji prispeli nazaj v Porabje.

Kot predsednica Sekcije mladih Porabcev bi se rada zahvalila vsem, ki so nam pomagali pri organiziranju in izvedbi našega izleta. Posebej hvala gospodu Klemenu Žumru, ki se je največ boril zato, da bi naši mladi lahko obiskali Evropski parlament. Hvala pisarni gospoda Lojzeta Peterleta, Klubu prekmurskih študentov in Zvezi Slovencev na Madžarskem za finančno podporo. Hvala tudi Alešu Kalamarju. Upam, da bodo tudi naši gostitelji imeli lepe spomine na naš obisk.

Junij 2013

9

Junij 2013

Svet okoli nas

Nagovor

Trije tedni na južnem koncu afriške celine Avtor: Tadeja Vöröš

Vsako leto študenti veterine organizirajo internacionalni simpozij, ki poteka vedno v drugi državi. Nanj se lahko prijavijo študenti veterine z vsega sveta in tako je letos potekal že 61. IVSA simpozij, ki so ga organizirali kolegi v Južni Afriki. Udeležila sem se ga skupaj s sedmimi drugimi slovenskimi študenti veterine. Nanj sem se prijavila preko spletne strani, kjer te v roku enega meseca obvestijo, če si sprejet. Simpozij traja 9 dni. S plačilom prijavnine si zagotoviš mesto, hkrati pa so s tem pokriti stroški bivanja, prevozi, ogledi in hrana za cel čas simpozija. Vsak si mora dodatno plačati še povratno letalsko karto, zavarovanje in vizo.

Tako smo tridesetega decembra leteli iz Zagreba v London in od tam v Johannesburg, naš let pa je skupaj trajal 14 ur. Ob sedmi uri zjutraj smo prvič stopili na tla južne poloble. Na letališču smo zamenjali evre za južnoafriške rande in poiskali taksi, ki nas je po enourni vožnji pripeljal do Pretorie. Prve tri dni smo preživeli pri kolegici, ki je bila med organizatorji simpozija, tako da smo imeli hišo zase. Družbo sta nam delala le dva psa in dve mački, saj veterinarji pač ne moremo brez živalske družbe.

V Južni Afriki so vse nepremičnine, ki so karkoli vredne, ograjene z visokimi zidovi in bodečo žico na vrhu. Vzrok niso živali, temveč ljudje. Tako sem takoj doumela, zakaj so nas vsi opozarjali, da pod nobenim pogojem ne smemo nikjer hoditi sami. Gostiteljica nas je prvi dan peljala do trgovine in ko smo hodili skozi sosesko, nam je povedala, da živi v varnem delu mesta in lahko v družbi fantov gremo izven ''ograde''. Ker je bil enaintrideseti december, zadnji dan v letu, smo se zvečer v družbi dveh Južnoafričanov, tudi študenta veterine, odpravili v sam center Pretorie, kjer se nahaja Hatfield Square, praznovat novo leto. Še nikoli ga nisem pričakala v kratkih rokavih in na pena party-u, tako da je bilo prav posebno doživetje. Naslednja dva dni do simpozija smo počivali in se kratkočasili za zidovi, saj smo vedeli, da bo naslednjih osem dni kar napornih.

Tako smo se tretjega januarja, prvi dan simpozija, odpravili proti kampusu veterinarske fakultete v Pretorii, kjer je dobil vsak svojo sobo, ki so nam jih odstopili študenti, ki so imeli v tem času počitnice. Vsak od nas je dobil priponko z imenom, priimkom, kontaktnimi informacijami organizatorjev ter sliko živalske skupine, ki ji je pripadal. Ko smo se namestili v sobe, smo šli k bazenu, ki ga imajo študenti v kampusu. Za večerjo so nam pripravili njihov značilni ''braai'', kar je po naše meso z žara, in nam postregli na trati ob bazenu. Nato je sledil ''žur do jutranjih ur''. Naslednji dan, ki se je začel že ob 5.45, so se nam predstavili profesorji, ki so za nas imeli pripravljene delavnice in predavanja v naslednjih dneh. Po uvodnem delu smo se po skupinah odpravili na ogled fakultete, ki je dosti večja od naše. V glavni in osrednji stavbi imajo predavalnice in jedilnico s teraso. Inštituti so manjši, po večini vsak v svoji stavbi. V ločenih stavbah imajo kliniko za mesojede, konje ter prežvekovalce in prašiče. Prav tako ima fakulteta lastne živali, na katerih izvajajo študenti vaje tekom leta.

Poleg goveda, ovac in prašičev imajo tudi krdelo psov. Beagli, ki jih redijo in uporabljajo predvsem za prehranske študije, so pod oskrbo študentov. Sledilo je predavanje o kirurgiji malih živali ter delavnice. Mi smo se prijavili na delavnico streljanje z loki, na kateri sem kaj hitro veljala za najnevarnejšo. Zvečer je sledil kulturni večer. Na kulturnem večeru so delegati predstavili značilnosti svoje države. Slovenci smo s sabo vzeli domačo potico, posušena in pražena bučna semena, domačo suho salamo, pršut in seveda »borovničke«, saj brez njih ne gre. Tretji dan simpozija so tudi potekala predavanja in različne delavnice, dan pa se je končal s kvizom, ki so ga pripravili organizatorji. Tekmovali smo v ekipah, ki smo jih sestavili na podlagi prej določenih živalskih skupin. Kviz je bil zelo zabaven, saj je od nas zahteval kar nekaj kreativnih odgovorov. Pod vtisom dobre volje, ki se je razvila tekom kviza, pa smo z zabavo nadaljevali do jutranjih ur. Četrti dan smo po zajtrku prvič zapustili območje fakultete in se z avtobusi odpravili v DeWild Cheetah center, rezervat za geparde in ostale ogrožene živali Afrike. Šli smo na voden ogled centra, še pred tem pa so nam prikazali, kako hitro tečejo najhitrejše živali na svetu. Zatem smo se posedli v odprte kombije in se peljali mimo ograd divje mačke, karakala, afriških divjih psov, nojev, sive hijene, idr. Nazadnje smo se ustavili v ogradi gepardov, ki so letali okrog kombija in nas poskušali

Maj 2013

10

Junij 2013

Svet okoli nas

ustaviti. Vedeli so namreč, da prihod kombija pomeni hrano. Ustavili smo se tudi pri enem izmed krmišč, kjer je oskrbnik v posodo natresel brikete, s katerimi hranijo geparde v ujetništvu, da dobijo najboljšo oskrbo s hranilnimi snovmi. Na koncu smo vsi imeli priložnost pobožati Byrona in se z njim tudi slikati. Byron je edini ukročeni gepard, ki ga uporabljajo kot ambasadorja centra. Z njim potujejo po Južni Afriki in izobražujejo šolarje. V študentski dom smo se vrnili v večernih urah. Imeli smo nekaj časa, da smo se pripravili na večerjo in sledil je že dobro poznani žur ob bazenu.

Kljub pomanjkanju ur spanca so nas naslednji dan zbudili zelo zgodaj, potem smo opravili predavanje, zatem pa se napotili v dve uri oddaljen osemenjevalni center Taurus. Predstavili so nam odvzem semena bikom in potek trgovanja in izvažanja le-tega po svetu.

Kosilo smo opravili v parku pred parlamentom, kjer smo imeli razgled nad celotno Pretorio. Po prihodu v kampus smo se razdelili v skupine po pet študentov in tekmovali v ''Adventure race'', ki ga pripravijo študenti vsako leto. Vsaka skupina dobi zemljevid kampusa z označenimi točkami, kjer moraš opraviti določeno nalogo, čas tekmovanja pa je omejen na tri ure. Naša skupina je bila na koncu četrta, zato smo dobili praktično nagrado. Po napornem tekmovanju smo se ohladili v bazenu, imeli ''Braai'' in zabavo ob klubski hišici. Šesti dan simpozija smo veliko časa preživeli na avtobusu. V tem času nas je večina spala, saj smo bili zaradi prebedenih nočitega močno potrebni. Odpeljali smo se proti nekaj ur oddaljeni jami, Cradle of human kind, kjer so leta 1947 izkopali 2,3 milijona starega Australopithecus africanus.

Po ogledu jame smo v sklopu tega ogleda šli še v zgradbo štirih osnovnih elementov, veter, voda, zemlja in zrak. Stavba je sezidana v goro in nas pelje skozi štiri osnovne elemente in razvoj človeštva. Temu je sledil bolj zabaven in za nas atraktiven ogled pivovarne v Johannesburgu, ki je pri 36 stopinjah bila prav osvežujoča misel. Peljali so nas skozi vse proizvodne faze pridelave piva. Prikazali so nam tudi, kako si naredijo pivo nomadska ljudstva v Afriki. Tudi mi smo sledili njihovi tradiciji in so ga lahko najprej poskusili moški, šele nato smo prišle na vrsto ženske. Po dolgem dnevu smo v posteljo odšli prej kot prejšnje dni.

Sedmi dan smo se po zajtrku odpravili v skupinah po deset študentov v revne četrti mesta, kjer smo zdravili predvsem pse, ki so jih pripeljali k nam lastniki, ki si niso mogli privoščiti obiska veterinarske bolnice. Živalim se na tak način nudi le prva pomoč, ki je za nekatere uspešna, za večino pa na žalost ne. V času naše prisotnosti so pripeljali samičko s štirimi mladiči, ki so bili vidno shirani in polni zunanjih zajedalcev, zato smo vsakega posebej skopali z vodo, v kateri je bilo zdravilo. Vsakega smo tudi cepili proti notranjim zajedalcem in steklini. Takih in podobnih pacientov je prišlo še kar nekaj, zato smo bili po nekajurnem izpostavljanju na soncu kar utrujeni. Spakirali smo stvari in se napotili proti domu ravno takrat, ko se je pripeljal še en avto. Prišel je starejši gospod, ki nas je prosil za pomoč za njegovo psico. Poklicali smo veterinarko, ki se je pripeljala nazaj in pregledala psa. Psica je bila v zelo slabem stanju in po osnovnem pregledu smo sklepali, da gre najverjetneje za babeziozo. Dali smo ji osnovno pomoč in upali na najboljše. Tako pomoč nudijo v revnejših območjih na dva tedna. Dan pa se je zaključil z bolj zabavnim delom.

Na vsakem IVSA dogodku organizirajo živo avkcijo. Denar, ki se zbere in ga podjetje Hills še podvoji, gre v revne države za nakup medicinske opreme. Na avkciji so najvišjo vrednost dosegle naše »borovničke«, ki so že prav dobro poznane vsem, ki se udeležijo kakega IVSA dogodka. Prodane so bile za okroglih 120 evrov. Kupila jih je skupina študentov iz Norveške, ker pa smo Slovenci dobri po srcu, so za to ceno dobili 2 litra. ☺ Po kar dobri ceni smo prodali tudi našega Slovenca, tako da je moral ves naslednji dan služiti kolegici iz ZDA. Večer se je končal z čičkečačke zabavo, kjer se je v parih urah nabralo kar nekaj zanimivih napisov na majicah in jih je bilo naslednji dan kar zabavno brati. No če le niso bili napisani v korejščini. Zadnji dan simpozija je bil precej umirjen, saj smo z nekaj predavanji in delavnicami zapolnili dopoldne in popoldne ter nestrpno pričakovali formalno večerjo. Vsi smo oblekli najboljša oblačila, ki smo jih vzeli s sabo ter se odpeljali v eno uro oddaljen hotel na vrhu hriba, od koder je bil lep pogled na Pretorio ponoči. Po večerji smo se vsi malo slabe volje, ker je bil zadnji skupni večer, odpravili proti kampusu, kjer smo se poslovili od tistih, ki so imeli zgodnji odhod proti domu. Deveti dan je bil edini žalostni dan simpozija, saj je to bil dan slovesa. Dan, ko smo se poslovili od novih prijateljev, organizatorjev in veterinarske fakultete. Nekaterim je pomenil tudi slovo od Afrike, za druge pa začetek nadaljnjega raziskovanja te dežele. Nas Slovence je naslednje tri dni čakal zanimiv in razburljiv safari. Zadnji dan simpozija je po nas prišel Ryan, ki je bil naš vodič na safariju, in nas odpeljal dve uri severno od Pretorie v Pilanesberg National Park. Za prvo navdušenje je poskrbela skupina zeber, ki so nas z zanimanjem opazovale, naša prisotnost pa jih ni prav nič motila. Sledila je triurna safari vožnja do kampa, kjer smo postavili šotore in pojedli kosilo.

11

Junij 2013

Uvodnik Svet okoli nas Hrana v kampusu je bila odlična in je zelo podobna naši, sem pa v tem času opazila, da Afričani pojejo dosti mesa, ki ga pripravljajo na različne načine. Sicer se pa čez hrano ni bilo pritoževati. Kamp ki je bil na sredini parka, je bil obdan z električno visoko ograjo in glede na to, da smo spali zunaj, je bilo lepo vedeti, da kak slon ponoči ne zatava med nas. V najbolj vročem delu dneva, ko je bilo prevroče za vožnjo naokrog, smo se hladili v bazenu. V teh treh dneh v parku sem videla večino divjih živali, ki sem jih prej v njihovem naravnem okolju lahko videla le na televiziji. Le kralj živali se je vztrajno skrival pred nami. Smo pa videli leoparda, čredo slonov, ki si je ravno privoščila kopanje ob jezeru, črne in bele nosoroge, divje prašiče, zebre, žirafe, gnuje, impale, povodne konje idr. Bili smo tudi priča napadu slona na avto. Amarula, tako je ime slonu, je znan po tem, da vsako leto razbije nekaj avtov, in sicer v času parjenja, ko išče samice. Kaj hitro ga je prepoznati že od daleč, saj mu manjka več kot polovica repa. Nosorogi veljajo za ogroženo vrsto v Afriki, saj jih divji lovci pobijajo, zato da jim vzamejo rog in ga prodajo na črnem trgu. Divji lovci tako predstavljajo eno največjih groženj za nosoroge v Južni Afriki. Zato jih zavarujejo s vstavljanjem mikročipov v rog. Če povem o safariju na kratko, izgleda točno tako kot na televiziji, le da je stokrat boljše. Spanje pod zvezdami in nevihtnim nebom sta tako omilila vstajanje ob petih zjutraj.

Naslednje štiri dni smo preživeli v drugem najbolj naseljenem mestu v Južni Afriki, Cape Townu, kamor smo prišli z notranjim letom iz Johannesburga. Ker je v tem obmorskem mestu marsikaj za videti, smo morali izdelati načrt, kako vse stlačiti v te štiri dni. Prvi dan smo se z zemljevidom v roki odpravili raziskovat mesto kar sami. Med sprehodom po mestnih ulicah se zaljubiš v njegovo naravno lepoto, ustvarjalno svobodo in neverjetni duh. Cape Town je mesto, kjer je nepričakovano vedno za vogalom in ga je treba raziskovati izven njegovih meja. Utrujeni od celodnevnega pohajkovanja smo se zvečer družili v hostlu, kjer smo spoznali kar nekaj prijateljev. Naslednji dne nas je čakala razburljiva dogodivščina, zato smo se kar hitro odpravili v posteljo. Ob sedmih zjutraj smo začeli pot na jugovzhod, proti mestecu Gansbaai, ki je znano po znamenitih belih morskih psih. Potapljanje v kletkah je ena od glavnih turističnih atrakcij v tem majhnem ribiškem mestu. Šport je relativno varen, saj so kletke pritrjene na ladjo in preden se odpraviš na morje, ti razložijo vse varnostne ukrepe. Vendar se dogajajo tudi nesreče, saj je glava morskega psa dovolj ozka, da lahko z glavo pride v samo kletko. Tudi sami smo se podali spoznat svet teh mogočnih živali. Na ladji se oblečeš v neopren, okoli pasu ti zavežejo uteži, na glavo ti dajo masko in že si pripravljen na potop v hladno morje. Najbolj adrenalinski del potopa je, ko štiri metrska žival priplava točno pred tebe in zarije nos v kletko. Polni adrenalina po razburljivem dnevu smo se pozno popoldne odpravili na Table Mountain, kjer smo ujeli zadnje sončne žarke in najboljši pogled na samo mesto. Je pomembna turistična atrakcija z veliko obiskovalcev, ki uporabljajo žičnico ali pohodništvo na sam vrh. Mi smo se odločili za lažjo pot do vrha. Pogled iz vrha gore je bil opisan kot eden izmed najbolj epskih pogledov v Afriki. V naš razgled smo ujeli še zadnje sončne žarke in pričakali sončni zahod ter pogled na mesto v lučkah. Lahko potrdim, da ta razgled res velja za epskega. Tretji dan smo si najjužnejše točke Afrike ogledali z avtom. V hostlu smo spoznali starejšega gospoda, ki se je prijazno ponudil, da nas z najetim kombijem odpelje na ogled največjih znamenitosti. Tako smo se najprej podali proti Rtu dobrega upanja, veličastnemu rtu Cape point, obali pingvinov, opravili kosilo v majhni ribiški vasici ter se okopali v hladnem Atlantskem oceanu. Zadnji dan smo izkoristili za obisk Robben Island, kjer je Nobelov nagrajenec in nekdanji predsednik Južne Afrike Nelson Mandela preživel za rešetkami 27 let pred padcem apartheida. Ogledali smo si njegovo celico in poslušali predavanje moža, ki je preživel tudi sam nekaj let zaprt na tem otoku. Popoldne smo izkoristili za nakup spominkov in še zadnji sprehod po mestu.

Tako smo se v petek, osemnajstega januarja odpravili proti domu. Najprej smo leteli v Johannesburg, kjer smo imeli let šele pozno zvečer, zato smo dan izkoristili za ogled mesta z vodičem in obiskom Apartheid muzeja. Zvečer smo se usedli na letalo za London, kjer nas je čakalo ne lepo presenečenje, in sicer odpoved leta ter 9-urno čakanje na naslednjega. Tako je potovanje iz Cape Towna do domačega kraja trajalo kar dobrih 36 ur.

Zame simpozij in potovanje po Južni Afriki pomenita uresničitev dolgoletnih sanj o spoznavanju Afrike in njenih divjih živali.

Hkrati so bila presežena vsa moja pričakovanja o simpoziju, ki sem jih imela pred odhodom. Videla, doživela in občutila sem mnogo več kot sem si predstavljala. A kar je bilo najlepše, so prijateljstva, ki so se v teh dneh spletla med nami. Še vedno se z veseljem spomnim na vse ljudi, ki so zaznamovali to najčudovitejšo izkušnjo mojega življenja.

Junij 2013

12

Perspektiva

Janja Popović na letošnjem Fashion weeku Avtor: Vita Horvat

Janja Popović prihaja iz Murske Sobote in je študentka 2. letnika Naravoslovnotehniške fakultete, smer oblikovanje tekstilij in oblačil. Študenti te smeri so letos sodelovali na Fashion weeku, ki je potekal v Kino Šiška. Janja je na njem predstavila dve kreaciji.

Kaj ti predstavlja sodelovanje na Fashion weeku?

Priložnost sodelovati na tednu mode je res nekaj najboljšega, kar lahko doleti mladega oblikovalca. Imela sem priložnost predstaviti svoja dva outfita, v katera sem vložila veliko dela in časa. Na Fashion weeku prav tako spoznaš druge oblikovalce, vidiš kaj oni ustvarjajo, kako razmišljajo, vidiš nove ideje itn. Teden mode je tudi dobra reklama in referenca za naprej, kar je vedno dobrodošlo. Po minulem dogodku se je prav tako povečala moja prepoznavnost, srečala sem druge oblikovalce, kar je res izjemno. Ker sem še na začetku svoje poti, mi je sodelovanje na slovenskem tednu mode res veliko pomenilo Kdaj so se začele priprave na Fashion week in kako so potekale?

Priprave so se začele že na začetku šolskega leta, torej oktobra, in so trajale vse do aprila, ko se je sam teden mode tudi odvil.

Najprej smo izbrali inspiracijo, jo interpretirali na svoj način in nato se je začelo risanje skic. Izmed neštetih skic je mentor zbral osem najboljših, ki so predstavljale kolekcijo. Nato sem si izbrala dva modela in ju realizirala. Potem je sledila izbira materiala, barvne palete, teksture itd. Na koncu pa izvedba.

Od kod si dobila inspiracijo za kreaciji, ki si ju izdelala?

Tema, ki nam je bila podana, se je imenovala 'Spominjam se …', torej so nam na nek način podali izhodišče. To temo je vsak oblikovalec interpretiral na svoj način, saj je bila res široka. Ker je bila moja inspiracija megla, presevanje svetlobe skozi meglo, sta outfita tudi to nekako izražala. Obleka je bila siva z močnim detajlom na rokavih, kjer sem ročno šivala zadrge, te so predstavljale nasprotje, melanholično umirjene sive z žarečim zlatim poudarkom na rokah. Bluza je bila bež barve, prav tako narejena iz zadrg in je predstavljala rahel sončni žarek, ki preseva skozi meglo. Hlače pa so bile iz svetlečega materiala in so predstavljale odsev te svetlobe.

Drugače pa je inspiracija sama narava, njene nepričakovane oblike in silhuete. Inspiracijo najdem tudi v vsakodnevnih majhnih stvareh. Obkrožajo me številni ljudje, ki jih opazujem in če se me kak detajl dotakne, ga interpretiram na svoj način.

Katere materiale najraje uporabljaš pri oblikovanju?

Uporaba materiala je popolnoma različna, odvisno od modela, kakšna je bila zasnova, ideja. Vsak material je za nekatere stvari dober in za nekatere stvari ne. To je popolnoma odvisno od kreacije, ki jo želim. Vsak material se drugače obnaša in ima različne lastnosti. Nekateri so teksturirani, drugi gladki, spet tretji se mečkajo, nekateri so elastični drugi ne itd. Lahko pa rečem, da prava izbira materiala sploh ni lahka in moraš narediti res veliko oblek in poskusov, da sam ugotoviš, kakšni materiali ti ustrezajo ter kaj je mogoče z določenim materialom doseči. Potrebne so številne izkušnje, s katerimi ugotoviš, kakšne učinke dajejo različni materiali.

Prav tako tržišče danes ponuja številne materiale, tako naravne, kot mešanice s kemičnimi vlakni in moraš resnično obvladati to področje, da izbereš ustreznega. Saj če izbira materiala ni prava, lahko to kar hitro uniči začetno idejo in nastane povsem drugačna silhueta in tudi oblika.

Kateri slovenski modni oblikovalci so te navdušili na letošnjem Fashion weeku in zakaj?

Ne morem nobenega izpostaviti, saj ima vsak oblikovalec svoj način izražanja in področja, na katerem je zelo močan. Vsak je imel posamezne kose, ki so mi bili všeč, drugi spet malo manj všeč. Pri nekaterih so mi bile všeč same obleke, pri drugih teksture, pri tretjih materiali, potem tudi same silhuete.

Prvi dan Fashion weeka me je najbolj prepričala kolekcije Alice Bossman. Izbrala je prave materiale in naredila zanimive kroje, na videz dokaj preproste, čeprav verjamem, da ni bilo tako. Tudi nekateri posamični kosi Sofie Nogard so mi bili všeč. Drugi dan Fashion weeka mi je najbolj ostala v spominu zgodba Simone Lampe, kolekcija Sherlockology, ko se se modeli po pisti sprehajali kar z velikimi lupami, plastičnimi pipami itd., čeprav mi sami kosi oblačil niso bili preveč prepričljivi. Tretji dan pa bi izpostavila dva

13

Uvodnik pero Gostujoče

plašča Krznarstva Eber. Prvi je bil črne barve s črnimi usnjenimi rokavi, drug pa krajši, črn z rdečimi rokavi.

Kako bi opisala svoj slog oblačenja?

Mladostniško urban s pridihom elegance.

Kakšni so tvoji načrti v prihodnje ali razmišljaš kaj o tujini?

Seveda razmišljam o tujini, tu pa tam grem v tujino, ampak se vrnem domov (zeankrat). :)

Študijska izmenjava - Pariz Avtor: Tara Rožman

Zdaj, ko se ozrem dobro leto nazaj, se zahvaljujem trenutku, ko sem se odločila, da grem na študijsko izmenjavo. Še posebej, da sem se odločila za Pariz. Vedno sem si želela izkusiti življenje v velikem mestu, tisti pravi veleprestolnici, ki ti ponuja našteto možnosti in je še prijetna povrh. Pariz je točno to. Ko sem se odločila, da grem na izmenjavo, sem razmišljala tudi o drugih mestih, saj jih naša fakulteta ponuja ogromno po vsej Evropi. Zelo so me zanimala mesta Skandinavskih držav in London. Vendar je na koncu le prevladal piknik pod Eifflom, čudoviti Versailles, parki in tiste pariške ulice s kavarnicami.

Fakulteta nam je ponudila več šol, na katere smo se lahko vpisali, in jaz sem izbrala IESEG School of Management. To je privatna poslovna šola, ki je odlično organizirana in ponuja veliko različnih predmetov iz vseh področij.

Sistem je popolnoma drugačen kot na naših fakultetah. Predmeti so tedenski in ovrednoteni večinoma le z dvema kreditnima točkama, ampak to ti omogoča, da izbereš teme, ki te res zanimajo in ki ti bodo prišle v prihodnosti prav. Moje področje študija v Ljubljani je marketing, zato sem izbrala večino predmetov s tega področja. Delo pri predmetu je večinoma v skupinah, na praktičnih primerih in raznih drugih projektih. En predmet traja en teden in tekom tega tedna profesor predstavi teoretični del, ki je po navadi zelo kratek, ostalo pa je, kot sem že omenila, delo na projektih in razne predstavitve. Moram priznati, da je motivacija za delo veliko večja, kot če te čaka debela knjiga polna teorije, ki se je moraš naučiti na pamet. Tega tukaj na srečo ni. Izpiti, kot jih poznamo doma, so zelo redki.

Sodelovanja in interakcije med predavanji je ogromno in verjamem, da se tako lahko veliko naučiš. Tudi izven predmetov je šola, ki jo obiskujem tukaj v Parizu, super. Ob prihodu smo imeli spoznavni teden, kjer so nam pomagali z vso dokumentacijo in prijavnicami za razne zadeve, kot so bančni račun, štipendije, zavarovanja itd. V Franciji je na primer odprtje bančnega računa pri francoski banki obvezno, če nameravaš živeti tukaj dlje časa. Ker so vsi ti obrazci po navadi zelo obsežni in v francoščini, je njihova pomoč bila več kot dobrodošla. Veseli me, da so si vzeli teden dni časa in nam olajšali prve korake, ki bi bili brez njihove pomoči zelo naporni.

Zdaj, ob koncu, pa nam pripravljajo podelitev priznanj za uspešno opravljeno študijsko izmenjavo na IESEG-u in koktajl zabavo kot zaključno druženje.

Pariz ima več milijonov prebivalcev, ki so vseh narodnosti in ras. Francozi, še posebej starejše generacije, so zelo slabi v govorjenju angleščine, zato so mlajši toliko boljši. Čeprav jih še vedno spremlja tisti francoski naglas, govorijo angleščino na visokem nivoju.

Seveda pa še vedno zelo cenijo, če se trudiš govoriti francosko. Moram priznati, da je francoščina zelo težek jezik, predvsem zaradi pisanja, ki je popolnoma drugačno od izgovorjave. Tukajšnja šola nam je ponudila tečaj francoskega jezika, dvakrat na teden v semestru. Le ta mi je bil v veliko pomoč. Zdaj, ko je minilo že toliko časa, vem kar nekaj osnovnih stavkov in besed, ki mi pomagajo v vsakodnevnem življenju. Predvsem v trgovinah in restavracijah, da najdem ali naročim pravo stvar in razumem napise na izdelkih ali menijih.

Kljub temu, da je študij na IESEG-u zelo naporen in so predavanja vse dni med tednom, se še vedno najde čas za uživanje in spoznavanje Pariza. Pariz je zelo veliko mesto, ampak je zelo dobro logistično organizirano in potovanje po njem je zelo enostavno in hitro.

Metro oziroma podzemna te pripelje do vsakega dela Pariza in vozi od ranega jutra do polnoči med tednom oziroma dveh zjutraj za vikend. Ker pa se seveda žura dlje, nočni transport po Parizu omogočajo nočni busi, ki prav tako pokrivajo vse pomembnejše

Junij 2013

14

Gostujoče pero dele Pariza in vozijo celo noč. Tudi taksi je včasih naše nočno prevozno sredstvo, ampak cena zna biti visoka, zaradi večjih razdalj.

Vsa javna prevozna sredstva, kot so avtobusi, metro, vlaki in tramvaji, so vključeni v ceno mesečne vozovnice, ki smo jo študenti naročili in prejeli ob prihodu v Pariz in jo dobili po polovični ceni običajne mesečne vozovnice. Pariz je mesto, ki nima pravega centra oziroma ga ne bi mogla točno določiti. Ali je to Louvre, Notre Dame ali mogoče Slavolok zmage? Vse znamenitosti Pariza so razporejene po celotnem ringu in zato je vsak del Pariza nekaj posebnega in vsak del posebej vreden ogleda. Zaradi velikosti pa je seveda težko videti vse. Celo mi, ki bomo tukaj preživeli pet mesecev, bomo težko videli vse lepe kotičke tega čudovitega mesta.

Najlepši deli Pariza so seveda tisti, kjer je najmanj turistov. Tekom življenja tukaj ugotoviš, kateri predeli so to in tam tudi preživiš največ časa.

Sedež moje šole je v poslovnem delu Pariza, ki se imenuje La Defense in je nekoliko izven samega centra mesta, ampak kot sem že omenila, je poveza z metrojem zelo dobra in je do prvega bolj znanega dela, ki je Chams Elysées, samo par minut. Namestitev v času študija nam je pomagala najti tukajšnja fakulteta. Predstavili so nam nekaj možnosti in lahko smo izbrali med privatnimi stanovanji ali rezidenco. Rezidenca je neke vrste stanovanjska stavba, kjer lahko najameš stanovanje za kratkoročno bivanje in ima recepcijo, pralnico, fitnes in prostore za druženje. Kot vsaka stvar, imajo tudi ta stanovanja prednosti in slabosti. Stanovanje sicer ni v centru Pariza, kot bi si verjetno vsi želeli, ampak je zelo blizu šole in to zelo olajša vsakodnevno pot do šole, ki je v tem primeru le deset minut hoje. Kar pa je glede tega stanovanja najboljše, je to, da večina študentov živi tu, tako da se lahko vsakodnevno videvamo in družimo. Skupaj gremo do centra in domov, kar je, še posebej v nočnih urah, zelo pametno, saj Pariz ne slovi kot najbolj varno mesto na svetu. Moram priznati, da preden sem se odpravila v Pariz, sem slišala veliko opozoril, kako nevarno mesto je in da se ti lahko zgodijo slabe stvari na vsakem koraku. Ampak moram povedati, da sem ga jaz izkusila zelo pozitivno in se na srečo nikoli nisem srečala s kakršno koli nevarno situacijo. Seveda so brezdomci in čudni ljudje zelo pogosti, ampak, če si previden, paziš na svoje stvari in zvečer ne hodiš okoli sam, mislim, da se ti kaj hujšega ne more zgoditi. Kot sem slišala, so najpogostejše kraje elektronskih naprav in denarja iz žepov, zato velja pravilo »žepe imej vedno prazne«. Ampak verjamem, da to velja za vsa velika mesta, kjer živi več milijonov ljudi, z različnimi življenjskimi zgodbami, ene lepe, druge pač žalostne. Torej, glavna prednost stanovanja je, da vsi živimo skupaj in se po mestu vedno gibljemo v skupinah ali vsaj v paru.

Del kjer je naša šola in stanovanja, velja za zelo varnega, saj je tukaj veliko poslovnih stavb in stanovanjskih poslopij, kjer živijo večinoma poslovneži in mlade družine. La Défense ima tudi največji nakupovalni center v Evropi, ki se imenuje »4 Temps« in je takoj zraven znane stavbe »Grande Arche«, v kateri je tudi sedež naše šole.

Na vprašanje kako drago je življenje v Parizu, bi rekla, da zelo drago, ampak podobno kot v vseh velikih mestih. Stanovanje je največji strošek, ampak Francija omogoči dodatno štipendijo vsem tujim študentom iz držav EU, ki predstavlja pomoč k najemnimi. Po navadi predstavlja 30 odstotkov najemnine in precej zmanjša ta strošek. Hrana v trgovinah je nekoliko dražja kot v Sloveniji, ampak se še vedno najdejo izdelki, ki so cenejši. Po določenem času že veš kaj in kje kupiti. Pijača in hrana v restavracijah je zelo draga, še posebej v centralnem delu, zato si večinoma kuhamo doma. Kljub vsemu, pa si še vedno tu in tam privoščimo kakšno francosko specialiteto, še posebej sladice, ki so tukaj res najboljše. Crème brulé, čokoladni sufle in jabolčna pita so najboljše sladice v francoskih restavracijah. Poleg tega pa ne smem pozabiti na slavne macarons-e in ostale sladke dobrote francoskih pekarn.

Hrana je res dobra, še posebej francoska čebulna juha, francoski siri in tista prava topla bageta. Alkoholne pijače v trgovinah, še posebej vino in pivo, imajo podobne cene kot v Sloveniji, kar je sicer presenetljivo, ampak za nas mlade še kako dobrodošlo.

Nočno življenje v Parizu je zelo pestro in povsod se najdejo klubi, bari ali pubi, kjer je ogromno mladih ljudi. Cene pijač so visoke, ampak po določenem času spoznaš bare in klube, kjer dobiš pijačo po normalnih cenah ali celo zastonj. Ja, tudi to se zgodi, če poznaš kakšnega promotorja, ki ti omogoči dostop do VIP predelov kluba in s tem zastonj pijačo za celo noč. Tudi bari in pubi imajo večinoma »happy hour« do desetih zvečer in tako ponujajo pijačo po normalnih cenah ali kakšne druge ponudbe, kot je na primer dva za ceno enega.

Drugače pa se lahko v Parizu preživlja čas na nešteto različnih načinov. Najde se vse, od zelo dobrega nakupovanja, prijetnih kavarnic, zelenih parkov do zabaviščnega parka, turističnih znamenitosti in muzejev. Vreme je sicer bilo letos bolj slabo, enako kot po vsej Evropi, ampak se je začelo z aprilom sončno in toplo vreme in z njim prava pomlad. Najpopularnejši del v tem letnem času je seveda park pred Eifflom. Tukaj lahko vidiš veliko mladih in družin, ki si prinesejo kosilo ali malico in uživajo na soncu in v čudovitem razgledu. Res nepozabno. To je tisti pravi čar, ki ga mesto, kot je Pariz, prinaša. In če bi me vprašali ali bi živela tu, mislim, da že poznate odgovor. Sicer pa je kakšna koli študijska izmenjava nepozabna izkušnja, ki bi jo vsak, ki si tega želi, moral doživeti.

15

Junij 2013