Prvi koraki 2013

ŠOLSKO GLASILO OŠ TONETA PAVČKA 2012/2013

UVODNIK Šolsko leto je naokoli in zgodilo se je veliko zanimivih stvari, ki jih v Prvih korakih želimo deliti z vami.

Najpomembnejši dogodek je bil zagotovo selitev v novo šolo, ki smo ji posvetili zelo veliko časa in truda. Otvoritev nove šole je bila 21. decembra 2012 in tega dogodka smo se vsi zelo veselili. Na otvoritev sta med drugimi prišli tudi Saša in Marija Pavček, saj smo šolo poimenovali po našem rojaku Tonetu Pavčku. Njemu smo posvetili tudi letošnji šolski projekt, ki smo ga poimenovali Vsak človek je zase svet. V posameznih oddelčnih skupnostih smo izvajali različne delavnice, brali pesmi Toneta Pavčka, poustvarjali, peli, raziskovali …

V šoli je potekala prireditev Pokaži, kaj znaš, kjer so se oddelčne skupnosti predstavile s posameznimi točkami

na temo del Toneta Pavčka, potem pa smo glasovali in izglasovali zmagovalce, ki so prejeli simbolične nagrade.

Ugotovili smo, da imamo na šoli veliko pevskih, igralskih in glasbenih talentov. Prav tako pa smo uspešni na umetniškem področju – pripravili smo likovno razstavo učencev šole, ki je nekaj časa krasila našo šolo. Najboljši pa so z drugimi učenci dolenjskih osnovnih šol slikali na likovni ustvarjalnici v Šentjuriju.

Bili smo na različnih izletih, obiskali smo Marijo Pavček v Seči in izvedeli veliko o Tonetu Pavčku. Učenci, ki obiskujejo pouk nemščine, so tudi letos odšli na strokovno ekskurzijo v Nemčijo. V šoli pa smo gostili Maja Pavčka,

Cirila Zlobca, Cirila Horjaka, Primoža Suhodolčana, Janjo Vidmar in še bi lahko naštevali. Bili smo zelo športno aktivni. Mlajši dečki so dosegali odlične rezultate v košarki. Udeleževali smo se različnih tekmovanj, v šoli pa so se zgodile tudi nove ljubezni in sklenila nova prijateljstva.

Ob koncu šolskega leta smo se poslovili od devetošolcev naše šole. Priznava, da jih bomo malo pogrešali. Želimo jim lepo prihodnost in srečno v srednji šoli. Vsem ostalim učencem pa lepe, brezskrbne, zaslužene počitnice in napolnite si baterije za nove podvige v šolskih klopeh!

Vaša urednica Petra Zupan in Petra Hrastar, pomočnica urednice

6. LIKOVNA USTVARJALNICA VSAK ČLOVEK JE ZASE SVET V soboto, 29. 9. 2012, je Osnovna šola Mirna Peč pod mentorstvom Aleše Sušnik Škedelj v sodelovanju z Občino Mirna Peč organizirala 6. likovno ustvarjalnico z naslovom Vsak človek je zase svet. Z izborom datuma in teme ustvarjalnice smo v šoli obeležili rojstni datum pesnika Toneta Pavčka. Učenci iz Mirne Peči, Brusnic, Žužemberka, Trebnjega, Škocjana, Šmarjete in z Mirne so v spremstvu mentoric ustvarjali z različnimi slikarskimi tehnikami na temo Pavčkovih pesmi. Pred začetkom ustvarjalnice smo si pod vodstvom domačinke Ivanke Markelj ogledali hišo, kjer je Tone Pavček preživljal svoja mladostna leta, 91letna Rozi Zupančič pa nam je pripovedovala o svojih spominih na rojaka, Šentjurčana Toneta Pavčka. Društvo podeželskih žena Mirna Peč nas je pogostilo, Jožef Matijevič, kustos v Dolenjskem muzeju Novo mesto, na ustvarjalnici v vlogi likovnega kritika, pa je udeležencem predstavil podružnično cerkev sv. Jurija. Po ogledu Šentjurija so učenci začeli z ustvarjanjem likovnih del.

SREČANJE Z ŽUPANOM V sredo, 3. 10. 2012, so se predstavniki učencev šole oziroma člani šolskega parlamenta srečali z županom Andrejem Kastelicem. Srečanje je potekalo v okviru vsakoletnega srečanja v tednu otroka. Učenci so županu predstavili svoje delo v letošnjem šolskem letu. Povedali so mu, da so v prvem mesecu pouka že imeli športni dan, da so imeli možnost izbirati med 38 interesnimi dejavnostmi pa tudi, da so za njimi že prva tekmovanja. Drugi del srečanja je potekal na temo nacionalnega otroškega parlamenta Odraščanje.

Učenci so županu zastavili nekaj osebnih vprašanj o njegovem odraščanju, na katera je prijazno odgovoril. Seveda so jih zanimala tudi najnovejša dogajanja v zvezi z novo šolo in prometno varnostjo okoli nje. Županu so učenci podali tudi nekaj svojih predlogov.

Petra Zupan, 8. b

OBISK CIRILA ZLOBCA

24. 10. 2012 je bil gost naše šole Ciril Zlobec, pesnik, romanopisec, esejist, prevajalec in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Pavčkov prijatelj.

Na odru so sedeli učenci in ga spraševali o Tonetu Pavčku. Gospod Zlobec nam je obširno odgovarjal.

Nato je pevski zbor zapel pesem Nov trenutek, ki smo jo uglasbili prav ob tej priložnosti. Ko smo našemu gostu povedali, da je šlo za njegovo pesem, se je zelo razveselil. Druženje smo zaključili z darilom, ki smo mu ga izročili. Bilo nama je zelo všeč, saj sva izvedeli nekaj več o Tonetu Pavčku in prav tako o Cirilu Zlobcu.

Petra Saje, 9. a, in Hana Kastelic, 9. b

CIRIL HORJAK

V sredo, 8. 10. 2012, je v našo šolo prišel na obisk Ciril Horjak, ki je znan risar stripov in ilustrator. Učenci od 6. do 9. razreda smo mu pomagali narisati karikaturo Cvetka Heliodorja: direktorja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Seznanil nas je s svojim delom, pokazal par svojih stripov in drugih karikatur. Karikatura, ki smo mu jo pomagali narisati, je bila objavljena naslednjo soboto v prilogi Večer. Bil je zelo simpatičen in smešen.

Videlo se je, da se rad šali in zabava.

Njegov nastop je bil tudi zelo poučen, saj nas je naučil, kako se naredi karikaturo, ob koncu prireditve pa smo učenci dobili njegov avtogram.

Urška Smrke, 9. b

PETRA SAJE PRI PREDSEDNIKU DRŽAVE V torek, 2. 10. 2012, smo bili najboljši mladi literarni ustvarjalci iz vse Slovenije in naši mentorji povabljeni v predsedniško palačo na sprejem k predsedniku države dr. Danilu Türku. Že pred osmo uro sva se z mentorico Mojco Žefran odpeljali proti Ljubljani. Ob deveti uri smo se zbrali v OŠ Vič, kjer nam je ravnateljica Ana Vehar razložila protokolarni del srečanja.

Malo pred enajsto uro smo se z vojaškim avtobusom odpravili proti predsedniški palači, kjer so nas že čakali varnostniki. Po rdeči preprogi so nas popeljali v 1. nadstropje. S strahospoštovanjem in občudovanjem notranjosti palače smo jim sledili v sprejemno dvorano. Posedli smo se za mize.

Polni pričakovanj smo čakali prihod predsednika države dr. Danila Türka.

V uvodnem nagovoru nam je izrazil dobrodošlico in predstavil dnevni red posveta na temo Domoljubje v glasbi. Poleg nas, mladih literarnih ustvarjalcev in naših mentorjev, so bili v dvorani številni ugledni gostje, uredniki radijskih hiš, znani skladatelji, dirigenti, glasbeniki: Radovan Gobec, Andrej Karoli, Tomaž Domicelj, Dušica Kunaver in številni drugi. Na posvetu smo govorili o pomenu slovenskega jezika in slovenskih državnih simbolov, o pomenu naše himne in o domoljubju. Predsednik g. Danilo Türk je tekom razprave povabil nekaj mladih pesnikov, da smo mu predstavili svoja dela. Po končanem triurnem posvetu smo se s predsednikom še fotografirali za spomin.

Ta dan je bil zame poseben. Ponosna sem na to, da sem bila povabljena na sprejem k samemu predsedniku države, v veliko čast pa si štejem tudi to, da je predsednik med mnogimi deli mladih pesnikov želel slišati tudi mojo pesem.

MOJA RODNA DOMOVINA Majhen košček na površju zelenomodrega planeta naša deželica prepleta, ni svetovna velesila, a nam je sveta.

Gorata na rob Alp vzleta, ravan na Panonsko nižino je pripeta, se Primorje v valove Jadrana zaleta, kraško dinarski svet se po njej spleta.

Zeleni travniki, polni pisanega cvetja, pomladi iz toplega zavetja privabijo čebelice.

Rjave njive, grmiči in gozdiči po prostranih ravneh in gričih se razpenjajo.

Na obzorju v modrini beli vrhovi gora, s katerih še ni pobralo snega, tipajo sinji svod neba. Žuboreč potoček med skalovjem išče pot, zavije pod mostiček, deroč odhaja tod. Čez travnik modro vijugo riše, hiti čez mlinski kamen, mimo stare hiše, v mestu se v strugo ujame, nerad, a vase še nesnago dane.

Poletni veter kuštra valovito zlato žito, mrši drevju veje, malo dete se v soncu smeje.

In ko jesen odpihne z drevja živobarvna oblačila, v belo odejo zavije polja, vasi, mesta in vozila.

Petra Saje, 9. a

Otvoritev Osnovne šole Toneta Pavčka

KULTURNI DAN SEDMOŠOLCEV V četrtek, 25. 10. 2012, smo se učenci sedmih razredov odpravili v Novo mesto, kjer smo si najprej ogledali Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto. Tam nam je knjižničarka predstavila oddelke in nam pojasnila, kako iskati gradivo v knjižnici. Predstavila nam je tudi črke za uporabnike s posebnimi potrebami, npr. za gluhe, slepe, za dislektike.

Pokazala nam je tudi zelo stare knjige, ki si jih ni mogoče sposoditi in je treba z njimi ravnati zelo previdno. Videli pa smo tudi posodico za črnilo in ročno uro, ki sta bili last Frana Levstika. Priporočila nam je tudi nekaj knjig za branje. Podarila nam je knjigo Zlati zob. Po ogledu knjižnice smo se odpravili v Dolenjski muzej Novo mesto. Tam smo si ogledali kratki film, naredili majhne situle v delavnicah, nato pa dobili učne liste in jih sproti reševali med ogledom muzeja. Ta dan je bil zelo poučen in zanimiv.

Nika Strajnar, 7. a

V petek, 21. 12. 2012, je bila slovesna otvoritev Osnovne šole Toneta Pavčka. Ob tem pomembnem dogodku občine Mirna Peč se je zbralo veliko število ljudi – učenci in učitelji, vzgojiteljice in otroci, starši, občani Mirne Peči, župan občine Andrej Kastelic, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Mojca Škrinjar, poslanca državnega zbora in svetnik državnega sveta, župani sosednjih občin, direktorji javnih zavodov in skladov, ravnatelji osnovnih šol, svojci Toneta Pavčka – Marija Pavček in Saša Pavček – projektanti in izvajalci ter drugi gosti. Učenci ter otroci vrtca so pod vodstvom učiteljev in vzgojiteljic pripravili prijeten program, prisotne so nagovorili župan občine, ravnatelj šole Danijel Brezovar ter Mojca Škrinjar. Slavnostni trak so prerezali župan, Mojca Škrinjar, ravnatelj šole ter direktor Cestnega in gradbenega podjetja Novo mesto Marjan Pezdirc.

Vsi prisotni so bili navdušeni nad novimi prostori osnovne šole ter vrtca, predvsem pa učenci ter otroci, ki bomo odslej bivali v prijetnih in svetlih prostorih.

PROSLAVA OB SLOVENSKEM

Petra Zupan, 8. b

KULTURNEM PRAZNIKU V četrtek, 7. 2. 2013, smo imeli v šoli tretjo šolsko uro proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. France Prešeren je največji slovenski pesnik. Leta 1844 je napisal Zdravljico, katere sedma kitica je slovenska himna. Učenci so recitirali pesmi, David Stopar je zaigral na saksofon, Matjaž Bevc na harmoniko, Aleš Matoh na kitaro, učenke sedmega razreda pa so odigrale prizor o kralju Matjažu, ki se znajde v sodobnem svetu.

Proslava se je končala s pesmijo Vsak človek je zase svet.

Petra Saje, 9. a

Tehniški dan 6. razredov

V sredo, 6. 2. 2013, smo imeli šestošolci tehniški dan. Na avtobusu smo poslušali glasbo, se pogovarjali in si pripovedovali šale. Naša prva postaja je bilo podjetje Vipap Videm Krško.

V tovarno smo prispeli ob približno 8.15. Tam smo izvedeli nekaj novega, nekaj znanja pa smo obnovili. Vipap Videm Krško je tovarna papirja in vlaknin, prvič pa je začela obratovati s celulozo leta 1939. V tovarni je bilo veliko zaposlenih (približno 2 800) in je bilo slovensko podjetje, leta 1993 pa so si tovarno prilastili Čehi. Danes je zaposlenih 388 ljudi, na leto izdelajo približno 200 000 ton papirja (70 % časopisnega papirja in 30 % grafičnega papirja), izdelujejo pa grafični in časopisni papir. Papir reciklirajo, za izdelavo pa potrebujejo reciklirana vlakna, lesovino in malo celuloze. Ogledali smo si še nekaj strojev in postopkov, nato smo odšli nazaj in pomalicali.

Po malici smo odšli v podjetje Duropack-Tespack Brestanica. Tam smo spoznali, da tovarna obratuje že 30 let in da izdelujejo različne kartonske škatle. V osmih urah pridelajo od 30 do 40 tovornjakov kartona. Tu je zaposlenih tudi nekaj invalidov, ki popravljajo, prebirajo itd. Nekateri so karton zavijali, drugi pa so karton sestavljali v škatle. Ogledali smo si tudi oddelek barvanja in izvedeli, da na mesec porabijo 5 ton barve.

Andriyana Muhič, 6. a

Kulturni dan učencev tretje triade

V sredo, 13. 2. 2013, smo imeli učenci 6., 7. in 8. razredov kulturni dan.

Ob 8.10 smo se z avtobusom odpeljali izpred šole. Okrog 9.00 smo prispeli v Ljubljano.

Začetek kulturnega dneva je bil za 6. in 8. razred na Levstikovem trgu, od koder (če ne sneži) lahko vidiš Ljubljanski grad. To je predel Stare Ljubljane. Včasih so bile tu lesene hiše, sedaj pa so zgrajene iz kamna.

Odpravili smo se naprej proti občinski stavbi. Nekje na sredi

ulice je na tleh položena železna plošča. Na njej piše: ,,Na tem mestu so za časa protireformacije 23. 12. 1600 sežgali več tisoč slovenskih knjig.'' Pred občinsko stavbo pa stoji tudi vodnjak, v katerem se stikajo tri slovenske reke: Sava, Krka in Ljubljanica.

8. razredi smo nato odšli proti Arhivu RS, ki je v Grubarjevi palači, prej je bila tu tudi Virantova hiša. Zaznamuje jo baročni stil, zgrajena je bila leta 1895. Tam smo najprej

izvedeli, da so prvi film na Slovenskem posneli leta 1895.

Prvi filmi (notirani filmi) so bili zelo občutljivi, zato so jih hranili v železnih posodah. V arhivu RS je 40 arhivistov in vsi so zgodovinarji. V pripravljalnici so knjige in drugi viri zloženi po fasciklih.

Najzanimivejši vir je Franciscejski kataster. O Mirni Peči so ta kataster izdelali leta 1860.

Odšli smo tudi v delavnico, kjer skrbijo za poškodovane knjige. Da bi ohranili kulturno

dediščino, knjige čistijo, saj jih poskušajo čim bolje ohraniti.

Večina vzrokov za poškodbo knjig so svetloba (nastane vlaga, plesen), nihanje temperature (najboljša temperatura je nekje med 16 in 20 oC), poplave (nastane plesen), ogenj, insekti (pridejo zaradi slabe čistoče, slabo prezračenega prostora) idr. Na koncu smo odšli še v delavnico knjigovezov. V njej delata le dve knjigovezki, ki pokrivata knjige za vso Slovenijo. Knjigovezka nam je

povedala, da so najboljše knjige z mehko platnico in ki so šivane, za najslabše pa veljajo knjige s trdim hrbtom, ker se le-ta hitro zvije in uniči.

Ura je bila 11.00 in odpravili smo se v opero. V operi smo si ogledali operno-baletno predstavo Pastir avtorja Petra Šavlija. Skladatelj je prispeval tudi libreto, ki je nastal po tolminski ljudski pravljici.

Mlado občinstvo je sledilo pravljični zgodbi, ki je v etičnem smislu zelo resnična, saj govori o bogastvu, moči,

iznajdljivosti, ljubezni in maščevanju.

Najbolj mi je bil všeč Arhiv RS, saj sem videla in izvedela veliko praktičnih stvari (npr. katera platnica je najboljša za knjigo), sicer pa mi je bila tudi všeč opera, to pa zato, ker tudi sama 'ljubim' glasbo in vse njene oblike.

Tjaša Stopar, 8. a

PUSTNI TOREK Na pustni torek smo se otroci z vasi zbrali in smo odšli po vasi, preoblečeni v pustne šeme.

S seboj sem vzela vrečo, v katero naj bi shranjevali dobrote, ki bi jih dobili pri posamezni hiši.

Začeli smo hoditi od hiše do hiše. Pri vsaki smo nekaj lepega zapeli ali povedali. Vaščani so nam dali nekaj denarja, krofe ali sladkarije. Še opazila pa nisem, da sem vzela vrečo, ki je bila na dnu malce raztrgana. Vreča je postajala pri vsaki hiši težja in težja. Na koncu smo prišli do zadnje hiše.

Ko sem dala v vrečo še zadnji krof, je vreča popustila in vse sladkarije so padle v sneg. Začeli smo pobirati krofe in sladkarije s snega. Na srečo ni bilo veliko škode.

To je bila zame dobra šola, saj zdaj vem, da moram vedno pogledati, ali je vrečka, ki jo vzamem iz predala, dovolj močna in da ni raztrgana.

Eva Kolenc, 6. b

Obisk pri Mariji Pavček v Seči V petek, 1. 3. 2013, smo se učenci, ravnatelj Danijel Brezovar, Jože Barbo in učitelja Klemen Kramar ter Barbara Goršič odpravili na Primorsko v Sečo k Mariji Pavček, ženi našega rojaka, pesnika Toneta Pavčka.

Ko smo prišli k njej, nas je toplo sprejela in nas povabila v notranjost hiše, ki je bila zgrajena leta 1848. Najprej nas je povabila v manjšo sobo, v kateri je kamin na odprtem. Začeli smo se pogovarjati in povedala nam je veliko zanimivega o našem rojaku. Postavili smo ji tudi

nekaj vprašanj, na katera je z veseljem odgovorila.

Odgovori so bili zelo zanimivi, veliko smo se smejali in vzdušje je bilo zelo sproščeno. S tem smo nekako prebili led. Potem nam je razkazala še preostanek hiše.

Pokazala nam je Tonetovo spalnico, v kateri je ustvarjal, videli smo tudi njuno skupno sobo, iz katere je bil videti čudovit razgled na soline. Po celi hiši smo videli veliko slik in stvari, ki so jih otroci naredili za Toneta Pavčka (kipci, slike, igrače, poslikane panjske končnice na temo pesnikovih pesmi). Po ogledu hiše pa

nas je gospa Marija povabila na primorsko tradicionalno jed – joto. Poskusili smo olive na primorski način, prav tako nam je postregla s posebnim sadjem, žižulo, ki je bilo namočeno v alkohol. Jedli smo tudi flancate. Gospa Marija nam je ves čas pripovedovala o Tonetu in prigodah, ki sta jih doživela na Dolenjskem. Po obilnem kosilu smo si ogledali še velik vrt. Na njem ima posajenih zelo veliko rastlin. Na posestvu je tudi veliko trt in oljk.

Zaupala nam je, da je Tone Pavček najraje pil refošk. O skoraj vsaki rastlini je povedala nekaj zanimivega, na primer o Prešernovi vrtnici (prva slovenska vrtnica). Za šolo nam je podarila tudi palme, saj jih ima zelo veliko.

Jože Barbo je odrezal cepič trte, ki jo bomo posadili pred našo šolo. Podarila nam je tudi vnukovo vino, domače olivno olje in mandeljne.

Gospa Marija je zelo prijazna gospa in pogovor z njo je bil sproščen in zanimiv. Za nas se je zelo potrudila in izvedeli smo veliko novega o Tonetu Pavčku in Primorski. Mi pa nismo našli besed, s katerimi bi se ji zahvalili.

Petra Hrastar, 7. b, in Petra Zupan, 8. b

Predavanje o življenju v vzhodni Afriki

V petek, 8. 3. 2013, smo imeli učenci predavanje o življenju ljudi v Afriki. Vodila ga je Jana Dular, diplomirana pravnica, ki že od oktobra leta 2008 samostojno vodi humanitarne projekte pomoči lokalnim skupnostim v vzhodni Afriki, natančneje v državah Uganda, Kenija, Tanzanija in Malawi.

Pripovedovala nam je o afriških otrocih, za katere pravi, da so zelo prisrčni.

Poimenovala jih je topla afriška srca. Do sedaj je sodelovala pri izgradnji šole v Tanzaniji, poučevala je več tisoč otrok, delala v sirotišnici ter vpisala 15 otrok v privatno šolo. V Ugandi je delala z otroki s posebnimi potrebami, pomagala graditi bambusove hiše, ljudi učila saditi poljske pridelke in še bi lahko naštevali.

Od avgusta leta 2011 živi in deluje v Malawiju, kjer vodi humanitarni projekt pomoči otrokom z učnimi težavami ter specifičnimi posebnimi potrebami, za katere je med drugim zgradila tudi izobraževalni center sredi malavijske vasice Mazembe. Poleg tega s pomočjo prostovoljnih prispevkov že eno leto omogoča jutranji obrok 342 otrokom podeželske šole.

Jana Dular nam je s pomočjo fotografij, kratkih filmov in različnih izdelkov slikovito orisala življenje ljudi na črni celini. Učenci smo spoznali, da ni potrebno veliko, da privabiš nasmeh na obraz siromašnih ljudi. Že z majhnim denarnim prispevkom lahko narediš nekaj zares velikega in lepega za sočloveka, v tem primeru za skupnost v Afriki.

Urška Makše in Tjaša Pungert, 9. b

začele kvalifikacije. Naši skakalci

IZLET V PLANICO

so bili odlični in mi smo jih glasno V četrtek, 21. 3. 2013, smo se

spodbujali. Nad njimi smo bili

nekateri učenci OŠ Toneta Pavčka

navdušeni. Po tekmi smo lahko

ob 6. uri zjutraj z avtobusom

dobili tudi avtograme. Z Amadejo

odpeljali proti Planici. Med potjo

pa sva se z Jurijem Tepešem tudi

nam je učitelj razdelil različne

kmalu zatem se je začel prvi

slikali. Zaključek dneva je bil zelo

rekvizite

trening. Veselo smo navijali. Med

zabaven, saj so skakalci s pevko

spodbujanje skakalcev. Ko smo

premorom

zagledale

Neisho tudi zapeli. Izlet v Planico

prispeli, smo najprej pomalicali in

skupino IN&OUT. Z nami so se

je bila lepa in razburljiva izkušnja.

nato skupaj odšli k velikanki.

tudi slikali. Vmes smo si lahko

Postavili smo se na tribune in

privoščili sladoled. Nato so se

za

navijanje

in

smo

Nika Primc, 7. a, Amadeja Hren, 7. b, in Jera Žagar, 8. b

MATERINSKI DAN Ponedeljek, 25. marca 2013, ni bil poseben le za mamice, ki na ta dan praznujejo, temveč tudi za učence OŠ Toneta Pavčka, ki so jim želeli polepšati dan s prireditvijo, namenjeno le njim. Že vabilo, s katerim smo mamice povabili na prireditev, je bilo posebno: s pomočjo šolskega razpisa smo izbrali vabilo, ki ga je izdelala učenka Mia Oberč.

Na sami prireditvi je nastopilo veliko učencev, vse od 1. do 9. razreda. Med prireditvijo smo imeli kar devet povezovalcev – po enega predstavnika vsakega razreda, ki so med posameznimi točkami povedali, zakaj so ravno njihove mame najboljše na svetu.

Prireditev smo začeli z najmlajšimi in tako v slabi uri »odrasli« in postali najstniki. To so simbolično prikazovale tudi cvetlice različnih velikosti, ki so jih predstavniki zasadili v cvetlična korita.

Prvošolci so se predstavil s plesom, drugošolka je zapela pomladansko obarvanega Metuljčka cekinčka, tretješolci so nastopili z deklamacijo pesmi Darilo, četrtošolci so zapeli pesem Dan ljubezni, prav tako pa so številčno nastopili petošolci, ki so se predstavili s pesmijo En ten tenera. Šestošolka nam je na kitaro zaigrala pesem Izidor ovčice pasel, sedmošolca sta deklamirala pesem Toneta Pavčka z naslovom Super mama, osmošolka pa se je predstavila s petjem in igranjem na kitaro, in sicer s pesmijo Vem, jokala bom. Da bi bila prireditev še bolj pestra, so se predstavili tudi pevski zbori OŠ Toneta Pavčka, tako mlajši kot tudi starejši. Zapeli so pesmi Mi smo polžki korenjaki, Moj balonček, Dobro jutro sonček, Mamica zlata.

Z zaključno pesmijo, ki so jo zapeli vsi nastopajoči ob spremljavi harmonike, pa smo se spomnili naših rojakov, Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka.

Veselega in sproščenega vzdušja ni pokvarilo niti močno sneženje, ki nam je pričaralo prej zimsko kot pa spomladansko vzdušje. Dan smo zaključili z nasmehom na obrazu, v upanju, da se naslednje leto ob tem času srečamo na topel, spomladanski dan.

Anketa ZAKAJ SO NAŠE MAME NAJBOLJŠE NA SVETU?

6. razred NAŠE MAME SO NAJBOLJŠE ZATO, KER SKRBIJO ZA NAS, NAS VZGAJAJO, NAM KUPIJO, KAR POTREBUJEMO, NAM PRISLUHNEJO, KO SMO V STISKI IN NAM STOJIJO OB STRANI V DOBREM IN SLABEM.

TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA V torek, 2. 4. 2013, smo se učenci turističnega krožka s svojo celoletno nalogo o turizmu predstavili na turistični tržnici 27. festivala Turizmu pomaga lastna glava. Letošnji naslov naloge je bil Potuj z jezikom. Predstavitev je potekala v Mercator centru Novo mesto. S svojo nalogo Razvajanje po mirnopeško smo učenci predstavili turistično ponudbo, ki bi jo nudili turistom Mirne Peči. Naš cilj je to tudi uresničiti. Učenci OŠ Toneta Pavčka smo se odlično odrezali, saj smo za opravljeno delo dobili srebrno priznanje.

Aljaž in Matjaž pa sta se udeležila tudi kviza, kjer sta sodelovala tudi v finalnem krogu.

Urška Makše, 9. b DA VINCI – RAZSTAVA O GENIJU

V ponedeljek, 8. 4. 2013, smo se učenci OŠ Toneta Pavčka odpravili v Ljubljano, kjer smo si ogledali razstavo o Leonardu da Vinciju. Potekala je v prostorih Gospodarskega razstavišča. Razstavo nam je najprej predstavila vodička, kasneje pa smo si jo ogledali še sami. Med ogledom smo reševali delovne liste in si skicirali enega od eksponatov.

Ogledali smo si tudi film, s pomočjo katerega smo izvedeli še več o geniju Leonardu da Vinciju. Da Vinci je deloval na mnogih področjih in da je bil res genij, smo se lahko na razstavi tudi sami prepričali.

Urška Makše in Hana Kastelic, 9. b

GLEDALIŠKA PREDSTAVA POZOR, HUDOBI NA DELU V četrtek, 18. 4. 2013, in v petek, 19. 4. 2013, so se učenci dramskega krožka naše šole predstavili učencem z igro Vinka Möderndorfeja Pozor, hudobi na delu. V predstavi sta nastopali čarovnici Zoprnica in Graužica (Hana Kastelic in Tjaša Pungert), prijateljici, ki sta se po dolgem času zopet srečali. Pripovedovali sta si o svojih hudobijah, ki sta jih ušpičili v času, ko se nista videli. Zoprnica je spremenila županov govor v kuharski recept, Graužica pa je učence prisilila, da so učiteljici govorili tisto, česar niso mislili. Učiteljica (Sandra Vizlar) je bila zelo užaljena, zato se je zaprla v stranišče, kjer je jokala od razočaranja, in ni hotela ven. Učencem se je učiteljica zelo zasmilila, zato so se maščevali čarovnicama.

Ujeli sta ju v mrežo in jima zagrozili, da ju bodo vrgli na morje, če učiteljice ne bodo spravili nazaj v razred. Čarovnici sta se na koncu vdali in spravili učiteljico iz stranišča, učiteljica pa je nehala jokati in bo še naprej z veseljem opravljala svoje pedagoško delo. Sporočilo igre je, da se ne smemo zapeljati hudobiji, saj lahko nekomu naredimo veliko krivico.

Eva Kolenc in Ema Parkelj, 6. b

SLAVNOSTNA PODELITEV PRIZNANJ NAJBOLJŠIM OSNOVNOŠOLSKIM LIKOVNIM IN LITERARNIM USTVARJALCEM V ponedeljek, 15. 4. 2013, sva se Vanja Hribar iz 6. razreda in Urška Makše iz 9. razreda v Šentrupertu udeležili prireditve ob zaključku natečaja za najboljša likovna in literarna dela na temo Naravne in druge nesreče, ki je potekala pod okriljem Ministrstva za obrambo Republike Slovenije.

DEDKI IN BABICE PRVIČ NA OBISKU V NAŠI NOVI ŠOLI V ponedeljek, 15. 4. 2013, so nas prvič v novi šoli obiskali naši dedki in babice. Najprej smo jih povabili v razrede k pouku. Z nostalgijo so se spominjali časov, ko so tudi oni sedeli v šolskih klopeh in polnili glave z znanjem. Priznali so, da so bili učitelji včasih bolj strogi, mnogokrat je »zapela« tudi palica.

V drugem delu obiska smo dedke in babice povabili v šolsko avlo, kjer smo za njih pripravili kulturni program. Nastopili so naši glasbeni in

Najprej smo si v večnamenskem prostoru OŠ dr.

Pavla Lunačka ogledali zabavno lutkovno predstavo, nato pa je sledila podelitev priznanj in nagrad najuspešnejšim osnovnošolskim likovnim in literarnim ustvarjalcem. Med izbranimi učenci iz triindvajsetih OŠ sva bili tudi medve z Vanjo, na kar sva zelo ponosni.

Urška Makše, 9. b

plesni talenti ter mlade pesnice: Petra, Neža in Maja, ki so predstavile svoje pesmi. Za konec so dogodek popestrili harmonikarji: Anže, Žan in Jan. Ob zvokih njihovih instrumentov smo vsi skupaj tudi zapeli.

Naše druženje je prehitro minilo. Eni in drugi smo bili veseli, da smo skupaj preživeli prijetno dopoldne. Dedki in babice so se med nami dobro počutili, kar se je dalo razbrati z njihovih srečnih obrazov.

Petra Saje, 9. a, in Jera Žagar, 8. b

POKAŽI, KAJ ZNAŠ V petek, 26. 4. 2013, je v šoli v okviru šolskega projekta Vsak človek je zase svet potekala prireditev Pokaži, kaj znaš. Posamezni oddelki so se predstavili s točkami na temo del Toneta Pavčka. Večina nas je izbralo njegovo pesem, nekateri razredi pa so napisali svojo pesem. Po končani predstavitvi posameznih oddelkov smo šli v razred in začeli glasovati. Vsak učenec je glasoval za tri predstavitve, ki so mu bile najbolj všeč. Imeli smo seveda tudi nagrade. Prva nagrada je bila torta, druga sladoled in tretja čokolada.

Za najboljšo predstavitev oddelka smo izbrali 6. b, drugi so bili 9. a in tretji 9. b.

Ana Strajnar, 8. a

OGLED PREDSTAVE NEPREMAGLJIVA ENAJSTERICA V četrtek, 25. 4. 2013, smo se učenci dramskega krožka odpravili v Anton Podbevšek Teater na ogled predstave Nepremagljiva enajsterica, ki jo je režiral Matjaž Pograjc.

Predstava govori o družini Ropotec.

Oče Ropotec (igra ga Pavle Ravnohrib) je v vlogi trenerja, ki trenira svojih enajst sinov (igrajo jih mladi nogometaši NK Krka), starih med osem in petnajst let. Po osvojitvi državnega prvenstva oče in sinovi potujejo po Evropi in vsako igro zanesljivo zmagajo. Nato pa med sprehodom v gozdu srečajo majhnega dečka, ki pa se z njimi noče igrati. Odločijo se končati profesionalno kariero, vendar jih ob prihodu domov oče preseneti z novico, da so vabljeni na svetovno

prvenstvo v Avstralijo. Tam seveda spet zmagajo, vendar jih na poti nazaj preseneti vihar. Rešijo se na nek otok, kjer jih domorodci izzovejo na dvoboj. Enajsterica zmaga in se lahko vrne domov.

Igra mi je bila zelo všeč zaradi igralcev, saj so sinove igrali mladi nogometaši NK Krka in očeta Pavle Ravnohrib. To je predstava o družini, ki si je izbrala šport kot edino in zadnje upanju vseh generacij pred ponorelim svetom.

Matjaž Bevc, 8. a

(foto: Borut Peterlin)

Hitri prvošolci Torek, 7. 5. 2013, in sreda, 8. 5. 2013, sta bila za prvošolce zelo športno obarvana dneva. V torek so si učenci nadeli rolerje in pripadajočo opremo. Nekateri hitro kot blisk, drugi bolj počasi in previdno so se spustili po šolskem igrišču.

Kljub občasnim tršim pristankom na zadnji plati je bilo navdušenje nad skupnim rolanjem veliko.

V sredo pa so sedli na kolesa in pokazali, da večina že obvlada kolo brez pomožnih koles. Dopoldneva sta minila v veselem, razigranem športnem vzdušju.

Postali smo mladi člani Rdečega križa

pomagal in je dobil znak Rdečega križa. Pogledali smo si risanko, kjer je deček iz Rdečega križa pomagal tudi tistim, ki so bili hudobni. Gospa Slavka nam je prinesla barvice, sok in čokolado.

V torek, 13. 5. 2013, nas je obiskala ga. Slavka Derganc. Predstavila nam je delovanje Rdečega križa. Prebrali smo pravljico o Križem kapici.

Križem kapica je bila deklica, ki je pomagala poškodovanemu zajčku. Volk je hotel tega zajčka pojesti, pa mu je Križem kapica razložila, da mu mora pomagati. Potem se je volk odločil, da bo

Žan Povše Žagar, Miha Rozman in Miha Horvat, 1. b

Prvošolci iz 1. b so se pogovarjali o tem, kako lahko tudi sami pomagajo: Babici lahko pomagam, da lažje vstane. (Aleks Smolič) Mamici pomagam kuhati kosilo. (Ana Saje) Če prijatelju teče kri, mu lahko prinesem obliž. (Hana Kastelic) Pomagam čuvati bratca. (Nik Globokar) Mamici pomagam pometati in pospraviti posteljo. (Lara Bregar) Sošolcu posodim radirko. (Tevž Kupljenik)

Četrtošolci obiskali Dolenjski muzej Novo mesto V sredo, 15. 5. 2013, smo se učenci 4. razreda z avtobusom odpeljali v Dolenjski muzej Novo mesto.

Ogledali smo si arheološke zbirke in veliko izvedeli o zgodovinskih dobah. Povedali so nam, da so nekoč pokojne pokopavali skeletno ali pa jih zažigali. Nekateri grobovi in žare so bili večji, ker so bogatim pokojnikom dali več orodja in nakita, revnejšim pa manj. Poglavarjem so v grob dali celo konja.

Novo mesto je zelo bogato po najdbah iz starih časov, najznamenitejša najdba pa je situla. V delavnici smo si iz mehke pločevine izdelali vsak svojo. Naredili smo zelo lepe in jih odnesli domov.

Špela Koračin, 4. a

Športni dan V torek, 28. 5. 2013, smo imeli učenci od 6. do 9. razreda športni dan. Zjutraj smo ob 8. uri prejeli malico in se z avtobusi odpeljali proti stadionu Portoval.

Tam smo se preoblekli v športna oblačila in se seznanili z urnikom. Vsi smo odšli na skupno ogrevanje, potem pa se je začelo tekmovanje. Vsak je tekmoval v treh disciplinah, razdeljeni smo bili na mlajše deklice (6. in 7. razred), mlajše dečke (6. in 7. razred), starejše deklice (8. in 9. razred) ter starejše dečke (8. in 9. razred).

Začeli smo s teki na 600 metrov, deklice so skakale v daljino, dečki pa v višino. Po malici pa so se začeli teki na 300 metrov, deklice so skakale v višino, dečki pa v daljino. po koncu tekov na 300 metrov pa smo tekmovali še v teku na 60 metrov. Ko smo zaključili z vsemi disciplinami, smo se posedli po tribuni, učitelji pa so zbrali rezultate.

Sledila je podelitev priznanj najboljšim v svoji disciplinah, potem pa smo se z avtobusom odpravili proti šoli.

Odkritje spominske plošče v Šentjuriju V petek, 31. 5. 2013, smo imeli pouk popoldne. Pred odhodom na proslavo v Šentjurij je potekala v šoli prireditev ob zaključku šolskega projekta. Na prireditvi so nastopali učenci pevskega zbora, instrumentalisti in recitatorji. Po končani prireditvi smo se peš in z avtobusi odpravili proti Šentjuriju. Tam se je odvila slovesnost ob odkritju spominskega obeležja pesniku, esejistu in prevajalcu Tonetu Pavčku. Učenci smo se zbrali pri cerkvi. Na začetku proslave smo zapeli šolsko himno Kadar mirnopeški otroci gredo, ki jo je napisal Tone Pavček. Na spominski slovesnosti smo sodelovali učenci OŠ Toneta Pavčka, prisotne sta nagovorila župan občine Mirna Peč Andrej Kastelic in podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, dramski igralec Boris Ostan pa je recitiral Pavčkove pesmi. Na proslavo sta prišla tudi hčerka Saša Pavček in prijatelj Ciril Zlobec, pomembna gostja pa je bila tudi 92-letna Rozi Zupančič. Po prireditvi smo imeli učenci bogato pogostitev.

Petra Hrastar, 7. b Petra P Zupan, 8. b e

PESNIMO MLADI

MOJ SONČEK

MOJ SONČEK MI DAJE SVETLOBO, ME GREJE POLETI NAJMOČNEJE. ZJUTRAJ ME POBOŽA SKOZI OKNO.

Ema Gracel, 2. a

MLADI

Spomladi drevesa so zelena, v jeseni rumena, pozimi bela, ob pogledu na njih barve sem vedno vesela.

Kdaj se drevesa smejijo?

Takrat, ko se mladi pod njimi veselijo, takrat, ko se nova rodijo, ali pa takrat, ko si možakarji šale tam govorijo.

Kdaj pa so drevesa žalostna?

Takrat, ko jih posekajo, tisti čas vsa drevesa okoli stokajo in vekajo.

Katere so drevju najljubše stvari?

Da okrog njih se mladež lovi, da se za njimi skrivalnice igra, in na sploh, da se med šelestenjem listja z njimi smehlja.

Petra Saje, 9. a

PESNIMO

DREVESA

DRUŽINA DRUŽINA ?

DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE ,

DRUŽINA SMO LJUDJE ,

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE !

SKUPAJ SE POTAPLJAMO V UČENJA GLOBINE , KO PRESKOČILA ISKRICA JE,

POLETI OBIŠČEMO MORSKE SIPINE .

STA BILA ŠE FANT IN DEKLE .

SKUPAJ ORJEMO ZNANJA LEDINO,

PRVI BOŽIČ SAMA POD SMREČICO SEDITA ,

POZIMI S SMUČMI ZAPELJEMO V BELO DOLINO .

DRUGO LETO DETE V ZIBKO POLOŽITA .

DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE , DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE ,

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

SKUPAJ PRIJATELJE IN ZNANCE GOSPODIČ IN DAMA – MOŽ IN ŽENA ,

OBIŠČEMO IN JIH GOSTIMO .

POSTANETA OČE IN MAMA .

ENIH VESELI SMO, KO VSTOPIJO ,

NIZAJO SE LETA ,

DRUGIH, KO SE POSLOVIMO .

VANJO NOVA ŽIVLJENJA SO SPREJETA .

DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE , DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE ,

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

OTROŠKI ŽIVŽAV POLNI NJUNO BIVALIŠČE , SKUPAJ SRAJČKO IN MIZO POVSEM POPACKAMO,

DOKLER JU STAROST NE OBIŠČE .

PREDEN PRVI GRIŽLJAJ V USTA DAMO .

SKUPINA SE KOT SONČNICA OSUJE ,

SKUPAJ OPEREMO TONO HLAČK IN PLENIC ,

LE STEBLO OSTANE ,

PREDEN SE NAUČIMO POSTOPKA SUHIH GATIC .

KI JESENI VETRU KLJUBUJE .

DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE ,

DRUŽINA , DRUŽINA SMO LJUDJE ,

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

KI NAS SKUPAJ POKLICALA LJUBEZEN JE .

SKUPAJ DRŽIMO PISALA ,

V MLADI POMLADI VZKLIJEJO NOVE ,

KI SO VČERAJ PO STENAH PAJACE KRACALA .

V KATERIH ŽIVLJENJE GOSPODIČE IN DAME

SKUPAJ PLEZAMO NA GORE LITERATURE ,

OBLIKUJE V OČETE IN MAME ,

SE UČIMO NAŠE KULTURE .

KI ŽIVLJENJU PODARJAJO SEBE SAME .

PETRA SAJE, 9. A

SELITEV V NOVO ŠOLO S pogledom božam stare stene, z roko mize in stole, se spominjam lepih dni in se mi zdi, da grdih ni bilo in da jih ni.

Počasen korak, otožen pogled, tesnoba v duši, je to res slovo?

Staro se poslavlja, pogled išče dom na novih stenah, roka dotik dišečega lesa, kljub otožnosti je v duši veselje do novih šolskih dni z istimi sošolci in učitelji.

Neža Kastelic, 7. a

LJUBIM TE V pomladnem jutru se zazrem v obraz, ki je tako lep in nasmejan, da mi razsvetli dan.

Tvoj pogled poboža moje telo, tvoje besede ležejo na moje srce.

Z lahkoto stopim v nov dan, oči mi žarijo, ustnice se smejijo, misli k tebi hitijo.

S teboj res je lepo, nič ni pretežko, ljubim te in vedno bo tako.

Neža Kastelic, 7. a

MOJA DOMOVINA

Moja domovina prelepa je, nahaja v Evropi se.

Je majhna in prijazna do vseh, do ljudi prav vseh.

Moja domovina Slovenija imenuje se, prelepe gore v njej bleste.

Triglav je gora očak, zato ga Slovenec obišče vsak.

Imamo še prelepe kraje, v njih čudovite jame.

Njihova lepota so kapniki in zgodovina slovenskih ljudi.

Turisti! Slovenija vas vabi, prebudite se v neokrnjeni naravi.

Lepote boste videli povsod, zato le hitro, brž na pot!

Klavdija Gašperič, 8. b

SLOVENIJA

Naši dedi so želeli, da bi svojo domovino radi imeli.

Se jim je želja izpolnila in ljudi z radostjo napolnila.

So Gorenjci ponosni na svoj Bled, tudi Triglav je tu vštet.

Primorci imajo svoj Jadran ter teran, Štajerci Pohorje imajo, a Prekmurci se ne dajo.

Lep je naš dolenjski kraj, vsak se vrača rad nazaj.

V gozdu veter šelesti, srečni bodimo Slovenci vsi. Čebela sivka, kranjska lepotica, nam prinaša zdravje in vesela lica.

Sandra Novak, 8. b

EKSKURZIJA ŠESTOŠOLCEV V Belo krajino V torek, 23. 10. 2012, smo imeli ekskurzijo. Izpred šole smo se odpeljali ob 8.00, v Metliko pa smo prispeli ob 9.00.

Najprej smo odšli v Belokranjski muzej Metlika. Tam smo si ogledali kratek film z naslovom Podobe Bele krajine, ki je trajal približno 15 minut. Nato smo si ogledali še ostale arheološke najdbe in se z njimi podrobneje seznanili. Po končanem ogledu smo se z avtobusom odpeljali v Vinico, rojstni kraj Otona Zupančiča. Med vožnjo smo spoznavali značilnosti in zanimivosti Bele krajine. Ko pa smo prispeli, nas je že čakala gospa in nam podrobneje predstavila Otona Župančiča. Skupaj smo ugotavljali, kdaj se je rodil, kdaj je umrl, koliko otrok je imel, koliko in katera priznanja je osvojil ter izvedeli smo, katere so njegove pesniške zbirke. Po predavanju smo se z avtobusom odpeljali v krajinski park Lahinja. Izvedeli smo, katere rastline so ogrožene in katere živali so tam najpogostejše. Nato smo se sprehodili do majhne cerkve, kjer smo videli podpis – odtis roke tistega, ki je prenavljal cerkev.

Ogledali smo si tudi žago in mlin. Za konec pa nam je gospa pokazala zlat novec kralja Matjaža in orodja, stara več kot 500 let, ki so jih našli na njivah. Ker smo bili vsi lačni, smo se odpeljali na kosilo. Nato smo se

napotili v mestno jedro Črnomlja. Izvedeli smo, da tam živi okoli 15.000 ljudi. Ogledali smo si tudi Primožičevo hišo, ki je bila zgrajena konec 18. stoletja. Za konec dneva pa smo se sprehodili do reke Krupe in o njej izvedeli nekaj zanimivosti.

Ob približno 16.00 smo se odpeljali nazaj v Mirno Peč in tako se je tudi končala naša dogodivščina. Spoznala sem, da je Bela krajina zelo lepa in polna zanimivosti.

Andriyana Muhič, 6. a

Ekskurzija mi je bila zanimiva in všeč, saj sem izvedel veliko novega o Beli krajini.

Grega Radež, 6. b Ekskurzija mi je bila zelo všeč, saj sem spoznala velik del Bele krajine. Še posebej mi je bil všeč izvir reke Krupe in Krajinski park Lahinja.

Ema Parkelj, 6. b Ekskurzija mi je bila všeč, ker sem podrobneje spoznala del Bele krajine. Najbolj mi je bil všeč belokranjski muzej.

Lucija Žagar, 6. b

EKSKURZIJA DEVETOŠOLCEV NA PRIMORSKO V torek, 23. 4. 2013, smo se učenci devetega razreda odpravili na Primorsko. Ob 6.35 smo se izpred šole odpeljali proti Trebnjem do Ljubljanskega barja, ki je nastalo iz usedanja sedimentnih kamnin. Barje je močvirnato, ljudje, ki so na tem območju živeli, pa so se imenovali

mostiščarji. Pot nas je po avtocesti vodila skozi Vrhniko do Kopra.

OBISKALI SMO KEKČEVO DEŽELO

V Luko Koper smo prišli ob 8.55.

Sprejel nas je vodič, ki nam je predstavil delo v največjem slovenskem pristanišču, ladje, tri bazene, na katere se deli, tovor, ki ga uvažajo in izvažajo iz drugih držav in v druge države. Vse to smo si lahko tudi ogledali, saj smo se po Luki Koper peljali z avtobusom.

Po končanem ogledu smo se odpeljali do Sečoveljskih solin. Ležijo na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, merijo pa približno 700 ha.

Tamkajšnji vodič nas je vodil po obrežju bazenov, kjer gojijo in vsako leto pridelajo kar nekaj ton soli.

Razložil nam je postopek pridobivanja, shranjevanja in porabe soli ter nam predstavil žive dejavnike. Nekateri izmed njih živijo v bazenih kljub visoki koncentraciji soli v vodi, namreč ta je 20–23 g/l.

Kot zanimivost je omenil solinskega rakca, edino žival, ki preživi v 7-

kratni slanosti našega morja.

Končna točka naše ekskurzije je bil Park Škocjanske jame. Vodička nas je popeljala po temačnem predoru, osvetljenem z nekaj lučmi, do večjih in manjših jamskih dvoran. V njih nam je predstavila in pokazala najbolj značilne stoječe in viseče kapnike, ki so značilni za Škocjanske jame. Nekateri kapniki imajo svoja imena, npr.: Romeo in Julija, Božiček, Zmaj, Medved. Izvedeli smo tudi, da je bila jama pred mnogo leti vsa pod vodo. Še danes skozi njo teče reka Reka.

Klara Fabjan, 9. a

kletko v svoji koči. Pogumno smo jo rešili. Bedanec pa je to opazil in hotel novo gospodinjo izmed nas. Nikogar nismo dali, le Bedanca smo preplašili s skovikanjem. Na poti smo srečali še Briclja, ki nam je razkazal svoje domovanje na drevesu. Ima dvižni most, da je varen. Bricelj nas je pripeljal do Kekca, ta pa do tete Pehte. Tam smo dobili zdravilni čaj in pravkar pečen Pehtin kruh, v katerega je zamesila polno korajže.

Bilo je lepo, veselo, presenetljivo, sproščeno, pa tudi malo strašno. V Kekčevi deželi filmski in književni junaki prav zares zaživijo.

V petek, 10. 5. 2013, smo se tretješolci odpravili novim dogodivščinam naproti.

V Kekčevi deželi nas je najprej sprejel Bedanecbus, ki nas je odpeljal v »skrivno« Kekčevo deželico. Vodička nam je zaupala, da moramo biti pogumni in da se ne smemo ustrašiti Bedanca. Potiho in previdno smo se odpravili po Bedančevem gozdu. Opazili smo mnogo pasti, ki jih vsak dan postavlja za zajce in srne. Kar naenkrat smo v daljavi zaslišali, kako Bedanec preganja Mojco. Zaklenil jo je v

Učenci 3. razreda

Ekskurzija osmošolcev V sredo, 30. 5.2013, smo se učenci osmih razredov odpravili na ekskurzijo v alpske pokrajine. Dan smo začeli že zelo zgodaj, ob 6.45. Vozili smo se mimo Ljubljane, Kranja in Jesenic do Mojstrane.

Naš prvi postanek je bila Dolina Vrata – slap Peričnik in Slovenski planinski muzej. Slap Peričnik je naravni zaklad, ki je nastal z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. Sestavljen je iz zgornjega in spodnjega slapa, ki skupaj merita 68 m.

Pot smo nadaljevali peš ob reki Savi Dolinki, ki je zaradi čistosti prečudovite sinje modre barve. Ko smo prispeli v planinski muzej, smo si najprej pogledali film o zgodovini planinstva v Sloveniji. Potem smo odšli na ogled muzeja in na koncu dobili tudi razglednice.

Naš drugi postanek je bila Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Tam smo se z vodičko pogovarjali o Prešernovem življenju. V njegovi hiši je črna kuhinja, veža, spalnica. V spalnici je zibka, v kateri se je kot otrok zibal. Ko smo si hišo ogledali, smo si šli ogledat tudi središče kraja, kjer stoji lipa in okoli nje srenjski kamni, na katerih so sedeli gospodarji kmetij, ko so se morali dogovarjati o pomembnih stvareh.

Tretji postanek je bil Blejsko jezero. Najprej smo se okoli njega zapeljali z avtobusom.

Dan je bil zelo zanimiv, veliko smo se naučili in upam, da bo še več takšnih.

Matej Vodnik, 8. b

Borite se za vse, a vedite, da vsega nikoli ne boste dosegli Ciril Zlobec, prijatelj Toneta Pavčka, pesnik, romanopisec, esejist, prevajalec in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Človek, ki je prestal mnogo preizkušenj v svojem življenju, nam je med drugim tudi zaupal, zakaj skoraj vse življenje nosi brado.

Naslov letošnjega projekta Osnovne šole Mirna Peč s Mirna Peč je Vsak človek je zase svet.

Pesem Toneta Pavčka Pesem o zvezdah govori o minevanju in o tem, da vsaka prelomnica v človekovem življenju pomeni nov začetek. Se strinjate s to trditvijo?

Ja, zdaj ste porinili trn v srce. Marina Švajcer, literarna zgodovinarka, me je poimenovala pesnik ljubezni. Toda zivljenje se je tako obrnilo, da sem dozivel veliko tragedijo, da sta mi umrla hcerka in sin in tako sem jaz v casu umiranje dozivel tragedijo umiranja in smrti na lastni kozi in sem napisal veliko pesmi na to temo. Zadnja pesniska zbirka, ki sem mislil, da bo moja posmrtna, ker je tako zalostna, Tiho romanje k zadnji pesmi, je dozivela najvecji odmev pri bralcih. Tukaj imava ob s Pavckom nekaj skupnega – oba sva zgubila sina, jaz sem izgubil hcerko zaradi anoreksije, sina zaradi Alzheimerja. Reagirala sva razlicno – oba sva to

vzela kot minevanje in smrt, kot neizbezen del minevanja samega. Toda ravno zdaj sem koncal s pisanjem pesmi na temo spomina – ko otroka, ki ju nimam vec, govorita smislu, da zivita kot usodno ziv spomin, da namesto zalovanje o smrti skusas privabiti vase najlepse trenutke iz zivljenja tistih, s katerimi si zivel, in jih vidis v tisti podobi, ki te je osrecevala. To je pri meni prehod iz bolecine v spomin, pri Pavcku pa iz bolecine v upanje, da ni se vse koncano. Ne razglablja, ali je mozno, da ni koncano ali ni koncano, ampak je upanje, ki je hkrati ljubezen do cloveka, ki ti je bil drag, ki je bil del tvojega lastnega zivljenja.

Koliko ste bili stari, ko se napisali vašo prvo pesem?

A, to pa je hecno. Ko sem prisel v Gorico, v malo semenisce, ko je bilo vse zelo strogo, smo bili tam Šlovenci in Italijani, obvezni jezik je bila italijanscina – slovenscina ni bila prepovedana, ampak prepovedano se je bilo druziti samo v dvojici, ce pa so bili trije ali vec, je bil obvezen jezik italijanscina. Šlovenski otroci seveda tega nismo spostovali. No, tako se je zgodilo: bil sem predstavnik revnejsih in ko sem pasel krave, sem se pripravljal na razne predmete – sel sem na izpit ga uspesno opravil. Prisel sem v semenisce in tam so bila predpisana oblacila – zimsko oblacilo, poletno oblacilo, srajce in

spodnje perilo ter plasc, ki ga nikoli prej nisem imel, saj sem vedno nosil oblacila starejsih bratov. Oce me je peljal v sosednjo vas, kjer je bila krojacnica in je izbral blago, ki bo najbolj zdrzalo – zelo mocno, grobo in trpezno. Rekel sem mu, da bodo vsi imeli drugacno, boljse, a je odgovoril, da ni denarja. Ko naj bi mi vzel krojac mero za dolge in kratke hlace, je oce dolocil, da naj bodo le ene hlace, in to srednje dolzine. Ko sem prisel v semenisce, so se otroci norcevali iz mene. Enkrat sem se navelical posmeha, se obrnil proti otrokom in enega pretepel. Takoj sem sel k ravnatelju, ki me je

ostel in nato mi je kanila resilna bilka v glavo.

Rekel sem mu, da ga nisem ga pretepal zaradi sebe, ampak ker sem cutil v tem posmehu, da zali mojega oceta, ki bi mi z veseljem kupil dve obleki, pa nima s cim. Ravnatelj se je zamislil in nato mi dejal, da ni treba za vsako stvar pretepati, prisel sem nazaj v ucilnico in vsi so bili prepricani, da bom zacel pospravljati. Jaz pa

sem pogledal skozi okno, se zamislil in me nekaj obide ter zacel sem pisati in je bila pesem – dvojezicna, v italijanscini in slovenscini. Nato sem gledal tisti dvojen napis in sem se odlocil, da bom slovenski pesnik, da bom pisal le slovenske pesmi. Štar sem bil 13 let in od takrat pesnim.

Kaj ste si kot otrok želeli postati po poklicu?

Imel sem vsemogoce blodnje mladostnika – ko sem bil v semeniscu, sem mislil, da bom sel za misijonarja, ko pa sem razmisljal, da ne bi bil duhovnik, sem se zaljubil, ko sem bral Šcherlocka Holmesa, v poklic advokata, ki je vse resil. No, smisel lastnega zivljenja pa sem takoj videl v pisanju.

Učenci 8. in 9. razredov v letošnjem šolskem letu za Cankarjevo tekmovanje beremo črtice Ivana Cankarja Moje življenje. Otroštvo nekoč in danes se močno razlikuje. V otroštvu ste bili pastirček. V čem so bile še razlike otrok nekoč in danes?

Tudi jaz kot stars, sem bil preprican, da moram vse storiti, da bo mladost mojih otrok srecna.

Kar koli si je hcerka zazelela, je dobila – hotel sem ustvariti pri otrocih srecno otrostvo – to pa je dvorezen mec. Jaz sem z danasnjega vidika imel vse prej kot srecno otrostvo – nosil sem ponoseno obleko, s petimi leti sem bil ze primeren za pastirja, med paso sem bral in ko sem sel k birmi s petimi leti, mi je moj boter, to je bil moj starejsi brat, kupil oblekico, mornarsko. Takrat sem prvic dobil novo obleko in le ohisje ure brez mehanizma, saj so vsi birmanci dobili uro. Fara je bila v sosednji vasi, ulil se je dez, pot je bila makadamska in moj brat, ki je bil porednez, je rekel, naj pogledam, kako tiktaka njegova ura in me vprasal, kako pa moja tiktaka. Jaz pa uzaljen padem v eno luzo in nova obleka je bila blatna. Pri birmi je skof, ki je prisel do mene, videl, da sem majhen in v

umazani obleki in mi je dejal, naj povem neko molitvico. Jaz pa sem jo v jezi in ihti zdrdral.

Tako je bilo moje otrostvo – ko sem sedaj v spominih vracam nazaj – pa se mi zdi tako lepo.

Preizkusali smo svojo korajzo, preskakovali veje na drevesih, tam se je kalil karakter cloveka, samostojnost. Ko sem sel studirat pri trinajstih letih in sem odsel od doma, mi je oce rekel, da mi ne more pomagati, naj si odslej pomagam sam. To je bila zame najvecja dediscina, ki so mi jo lahko starsi dali. Nikoli nisem od takrat za nic prosil svoje starse, da bi mi kakor koli pomagali. To mi je pomagalo, da sem prestal tudi hujse preizkusnje v zivljenju.

Raznezena skrb za otroke danes je dvorezna, lahko ustvari mehkuzce, ki se ob resnem srecanju s tezkim zivljenjem, ki se danes spet obeta, ne morejo spopasti.

Kaj najraje počnete v prostem času?

To, da ga zapolnim z delom, da ga unicujem oz. da ga sploh nimam. Nikoli nisem hodil na dopuste, uzivam v delu, sem deloholik.

Kdaj ste si pustili rasti brado?

Po vojni se ni dalo nic kupiti, se pred vojno sem imel le eno ziletko, ki je bila vsa polomljena, tako da sem se velikokrat porezal, ko sem se bril. Nato sem si rekel, da sem bom bril le enkrat na teden. In nato sem sel v partizansko gimnazijo, tj. bila sola za tiste, ki so izgubili leta

zaradi vojne, jaz sem izgubil stiri leta. Ko sem enkrat prisel kosmat v solo, mi je neko dekle, s katerim sva se spogledovala, reklo, da sem grozen. In nato sem ji rekel, da ce sem tako grozen, si jo bom pa kar pustil rasti.

Kakšni so vaši občutki ob preimenovanju naše osnovne šole v Osnovno šolo Toneta Pavčka?

Bil sem prijetno presenecen, ko sem slisal za to namero. Mislim, da je poimenovanje sole po nekom, kot je Tone Pavcek, pesnik, kulturnik, vsestranski kulturni delavec, v veliko cast soli in kraju, kajti Pavcek je izrazit in velik slovenski pesnik, hkrati pa je se posebej vnesel v sodobno slovensko literaturo duh slovenske in dolenjske pokrajine. Ne morem si predstavljati, da bi kdor koli imel kakrsen koli pomislek ob preimenovanju sole. Še na kratko vam zelim formulirati svojo filozofijo zivljenja. Vsak clovek, vsaka skupnost,

pa se tako majhna, kot je sola, organizacija, narod, drzava, mora imeti neuresnicljive cilje pred sabo, cilje, ki si vredni, da se trudis zanje.

Velike cilje, ki jih obicajno drugi ponujajo, ne moremo uresniciti, in nato nas obide malodusje. Jaz pravim tako – cilji morajo biti tako ambiciozni, da so neuresnicljivi, ampak omogocajo, da odprejo pot in ce jih vidis pred sabo, ti omogocajo, da dosezes najvec moznega na poti do cilja. In ko prides do konca, lahko reces, da si dosegel maksimum dosegljivega.

Borite se za vse, a vedite, da vsega nikoli ne boste dosegli vsega.

Kaj bi torej sporočili mladim? Čim prej spoznati samega sebe in si postaviti visoke cilje, hkrati pa imeti kriticnost, da ves, da vsega nihce, tudi najbolj sposoben, ne more doseci. Lepo je, ce celo zivljenje delas in ko se poslavljas od zivljenja, lahko reces: skoda, se kaksno leto bi potreboval, da bi vse dosegel.

Petra Hrastar, Nuša Avguštinčič, Matjaž Bevc, Aljaž Jarc

Katja Kastelic Pogovarjali smo se s pripravnico Katjo Kastelic, Mirnopečanko, ki si je od letošnjega septembra nabirala izkušnje v naši šoli, ki ji bodo še kako prav prišle v nadaljnjem življenju.

Kdaj ste se rodili?

Pravijo, da nekje v decembru.

Kje živite?

Na Malem Vrhu.

Imate brata ali sestro?

Ja, imam tri mlajše brate. »Luštni« so, verjemite.

Kje ste obiskovali osnovno šolo?

Obiskovala sem jo v Mirni Peči.

Kaj radi počnete v prostem času?

Marsikaj. Rada ustvarjam, berem, sem zunaj na svežem zraku in soncu, igram namizne igre (šah, tarok). Zelo rada se družim s prijatelji, kolikor se le da. Predvsem pa se ne maram dolgočasiti.

Kako je potekalo vaše šolanje?

Po osnovni šoli sem se vpisala na Gimnazijo Novo mesto, saj nisem vedela, kaj natančno želim biti v življenju. Potem sem se odločila, da želim delati nekaj v zvezi z biologijo in vpisala sem se na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, smer biologija in gospodinjstvo. Študij sem tudi uspešno zaključila.

Kakšne spomine imate na osnovno in srednjo šolo?

Zelo lepe. Bili so tudi težki trenutki, a sem jih premagala. Na vsa leta šolanja imam lepe spomine.

Ko smo bili mlajši, smo vsi premišljevali o tem, kaj bomo, ko bomo »veliki«. Kaj ste si vi želeli postati?

V petem razredu sem rekla, da bom kuharica, ker sem se ravno takrat naučila speči torto. Mama pa mi je rekla: »Katja, pa saj boš tako ali tako vse življenje kuharica.« Od takrat naprej sem hotela postati učiteljica. Sanje so se mi uresničile.

Kakšen je bil vaš šolski uspeh v osnovni šoli in kateri so bili vaši najljubši šolski predmeti ter katerega predmeta niste marali?

Nisem marala angleščine, ker se je takrat zamenjalo veliko učiteljev in mi nekako ni šla. Rada pa sem imela zgodovino in zemljepis.

Bi nam, ki se še odločamo o nadaljnjem šolanju, kaj svetovali?

Ko sem se odločala o svojem šolanju, so mi drugi rekli, da naj grem na tako šolo, da bom imela poklic, ki mi bo v veselje ali pa da se bom lahko zaposlila. Rekla sem si, da bom poslušala srce in se odločila za to, kar mi bo v veselje in danes mi ni žal. Kar koli izberete, boste z vztrajnostjo verjetno uspešni, če izberete dober poklic, boste zagotovo uspešni, če pa poslušate srce, boste našli pot do sreče.

Ana Žagar, Nika Strajnar in Nika Primc

Janja Vidmar Za zaključek bralne značke smo učenci, ki smo celo leto pridno brali in uspešno zaključili bralno značko, prisluhnili gostji Janji Vidmar, slovenski pisateljici in scenaristki. Po končani podelitvi nam je prijazno odgovorila na nekaj vprašanj.

Kdaj ste začeli pisati?

Pisati sem začela pred osemnajstimi leti.

Katera je bila vaša prva knjiga?

Moja prva knjiga je bila Junaki petega razreda.

Ali so bili vaši starši navdušeni nad tem, da ste se odločili za pisateljski poklic?

Ne, nihče ni bil navdušen nad tem, da bom postala pisateljica. Nikoli me ni nobeden podpiral in niso kazali navdušenja nad tem.

Ste svobodna umetnica. Katera dela v svojem življenju sre še opravljali?

Opravljala sem še veliko del. Bila sem trgovska potnica, negovalka, administratorka, delala sem na zavarovalnici in v domu za ostarele.

Ali so vaše zgodbe izmišljene ali morda katere izmed njih temeljijo na resničnih dogodkih, morda celo na vaših izkušnjah?

Katere oz. čigave knjige ste brali v osnovni šoli?

Vse zgodbe so izmišljene, razen dveh knjig, in sicer Baraba in Pink. Knjiga Pink pa le delno temelji na mojih izkušnjah.

Ali trenutno pišete kakšno novo knjigo? Če jo, bi nam zaupali o čem govori?

V svojih delih obravnavate vsebine, ki bi se jim nekateri raje izognili, kot pa o njih govorili: nestrpnost do tujcev, bulimija, homoseksualnost …

Od kod ta pogum?

Seveda pišem novo knjigo. Pišem nadaljevanje knjige Princeske z napako, ki bo knjiga za odrasle. Ta knjiga je politični triler in je moja prva knjiga za odrasle.

Tisti, ki pozorno berejo moje knjige, vidijo, da so to problemske teme. Problemska tema je samo okvir, v ta problem pa postavim junaka, ki ima neko notranjo stisko.

Mene sploh ne zanimajo anoreksija, bulimija, nestrpnost do tujcev, temveč me zanima nek posameznik v družbi, ki je praviloma neprilagojen. Ampak na koncu vsake knjige junak postane zmagovalec.

Katero vaše delo vam je najbolj všeč in zakaj?

Najbolj so mi všeč dela, ki imajo neko notranjo in globoko sporočilo bralcem ter tista, ki so bila prevedena.

Kdo najprej prebere vaša dokončana dela?

Knjigo najprej prebere urednica ali urednik.

Ali se še poleg pisanja ukvarjate še s čim drugim?

Ukvarjam se s športom. Najraje tečem, se udeležujem skupinske vadbe, hodim na pilates, kolesarim in hodim na Pohorje.

Velikokrat sem brala knjige Branke Jurca, Ericha Kästnerja in Astrid Lindgren.

Kje dobite ideje za svoja dela?

Največkrat dobim ideje za novo knjigo na Pohorju.

Ali nam lahko zaupate kakšno anekdoto, ki ste jo doživeli na katerem od vaših obiskov v šoli, prireditvi?

Teh anekdot je zelo veliko. Najbolj grozno pa je takrat, ko kakšen učitelj izgleda tako mlad kakor učenci. Pred leti se je to zgodilo na eni šoli. Imeli so zelo mladega učitelja telovadbe in jaz sem ga poklicala k sebi na oder. Nato se vsi učenci začnejo smejati. Jaz pa si pri sebi mislim, da sem izbrala zelo popularnega učenca. In on ni nič rekel, da je učitelj. Tedaj mu jaz rečem, da mu bom izbrala punco.

Potem pa se nekdo iz publike oglasi, da je to njihov učitelj za športno vzgojo. Nato sem se mu opravičila, ker sem ga tikala in mu rekla, da izgleda zelo mladostno.

Petra Saje in Petra Zupan

Začarani grad

Veverica in lisica Veverica in lisica sta šli na sprehod. Celo pot sta klepetali o hrani, vremenu, gozdu in prijateljih. Na sprehodu sta srečali medveda in jazbeca. Skupaj so se igrali skrivalnice. Ko so postali lačni, so šli k veverici na malico. Jedli so krofe in kifeljčke. Imeli so se zelo lepo.

Maks Zupan, 2. r.

Pred davnimi časi za devetimi gorami je živela princesa. Imela je očeta, ki ga je imela zelo rada. Nekega dne pa je čarovnik ugrabil princesinega očeta, njo pa je zaklenil v grad.

Ljudje so ta grad zaradi tega poimenovali začarani grad. V sosednji deželi pa si živeli trije bratje, vsi pastirji. Tudi do njih je prišla novica o začaranem gradu. Imeli so mačeho, ki pa je imela rada samo dva pastirja, tretjega pa ni marala. Zmeraj je moral bolj garati kot druga dva.

Nekega dne pa je bilo tretjemu bratu dovolj in je pobegnil. S seboj je imel le lonec, ki ga je vzel, da bo lahko shranil nekaj jagod. Hodil je in hodil, ko se je začelo nočiti. Nabral je nekaj jagod, da jih bo lahko zjutraj pojedel. Naslednjega dne je zgodaj vstal. Ko se je najedel, je šel dalje.

Prišel je v mesto. Nenadoma je k njemu stopila žena in ga vprašala, koliko hoče za lonec. Odgovoril je, da noče denarja, ampak da bi rad vedel, kje lahko najde začarani grad, da bi rešil princeso in se z njo poročil. Žena je odgovorila, da to ve le bela kača, ki jo lahko najde v najtemnejšem delu gozda. Pastir se je zahvalil, dal ženi lonec in šel v gozd.

Tri dni in tri noči je iskal najtemnejši del gozda. Ko je prišel, je videl na koncu poti majhen grad. Stopil je zraven gradu in poklical belo kačo. Bela kača ga je vprašala, kaj hoče, in ji je povedal. Rekla mu je, naj gre na najvišji vrh v deželi. Dala mu je tudi prstan, ki izpolni tri želje. Ko je prišel na najvišji vrh, si je zaželel, da bi bil pri princesi. Res se je zgodilo.

Princeso je prijel za roko in si zaželel, da bi on, princesa in njen oče izginili iz gradu. Tudi to se mu je uresničilo. Nato pa si je zaželel, da bi se s princeso poročila.

In tako sta se poročila. Bila je taka gostija, da so še danes vsi siti in srečno živijo.

Petek trinajstega Moje življenje je bilo čisto običajno. Najstnica s povprečnimi ocenami, z mozolji in svojimi muhami. Dolgočasno vsakodnevno življenje.

Nikoli si nisem mislila, da se bo v mojem življenju kaj posebnega zgodilo, kaj takega, kar bi prekinilo mojo rutino.

Vendar se je zgodilo nekaj, mogoče tako velike spremembe nisem pričakovala ali želela; moje življenje se je spremenilo v le nekaj urah.

Bilo je 13. julija, bil je petek 13. Če bi bila vraževerna, sploh ne bi zapustila doma, vendar sem bila dogovorjena z

Žan Verce, 5. a

Vaneso in Nikito. Dobile naj bi se ob štirih pred kinom.

Komaj sem čakala, počitnice so se začele in s prijateljicami se še nismo uspele zabavati. Že ob treh sem se navdušeno začela pripravljati, nečimrna kot sem bila, sem porabila za izbiranje oblačil in dodatkov kar nekaj časa. Ko se mi je le uspelo odločiti, je bilo že pozno. Petnajst do štirih! Čisto sem pozabila na čas.

Nameravala sem iti kar peš, saj prevoza nisem imela, vendar v petnajstih minutah ne bi prišla niti do centra mesta. Seveda bi lahko poklicala Vaneso in ji povedala, da bom pozna, ampak svojih prijateljic nisem želela razočarati.

Odločila sem se, da pokličem taksi. Tega še nikoli nisem storila, vendar je bil to skrajni primer. Našla sem nekaj ugodnih taksi prevozov, ki omogočajo hiter prevoz. Odločila sem se za enega in poklicala. Telefonist mi je obljubil, da lahko z njihovim taksijem pridem na želen kraj v petih minutah. Zdrdrala sem mu naš naslov in se poslovila.

Stara gospa me je vlekla za seboj. Bila je majhna in šibka, z lahkoto bi se ji uprla. Spustila sem njeno roko. Obrnila se je in me pogledala. »Pojdi za mano,« je rekla. Z lahkoto sem ji sledila.

Taksi je prišel v le nekaj minutah. Bila sem malo živčna, vendar je bil taksist prijazen, to me je pomirilo. Povedala sem mu, kam bi rada šla in koliko časa še imam. Rekel je, da bo mogoče, vendar bo moral malce bolj stopiti na plin.

Prikimala sem, on pa se mi je nasmehnil.

Vhod v stavbo so bila velika vrata. Prijela sem za kljuko in vstopila. Prišla sem v velik, bel in prazen prostor. Bilo je zelo tiho. Sprehodila sem se po prostoru, misleč, da me kdo čaka, vendar ni bilo nikogar. Odločila sem se, da sama poiščem pomoč in odšla po hodniku.

Ura je bila že pet minut do štirih. Taksist je vozil hitro in nevarno. »Vse bo v redu,« sem si govorila. »Nič ne bo narobe, ob pravem času bom pred kinom.« Ko sem se spomnila, da taksi ni zastonj, sem iz torbice vzela denarnico.

Zajela sem sapo in želela vprašati po ceni, ko se je zgodilo.

»Tako, kar hodi naprej, greš v pravo smer,« je nekdo za mano rekel. Bila je ženska, mogoče celo dekle, najstnica. Že drugič ta dan me je nekdo presenetil izza mojega hrbta.

Obrnila sem se. Za mano je stala oseba, ki je izgledala enako kot jaz. Ostala sem brez besed. Vse podrobnosti so bile enake. Enak odtenek barve las, enake modre oči, enak nos … Mislila sem si, da je to nemogoče, da se to ne more dogajati. Sanjam, zaspala sem v taksiju. Ali pa sem mrtva.

Da, to bo. Med prometno nesrečo sem umrla.

Bum! Ušesa parajoč zvok! Kar naenkrat je bilo okoli mene hrupno, glasno, ušesa so me bolela, tega nisem mogla več poslušati. Kot bi odrezal, se je vse končalo. Štela sem do sto in nato odprla oči. Še vedno sem bila v taksiju. Premaknila sem roke, noge, glavo. V redu. Vse deluje. Ozrla sem se na levo, kjer je bil še pred petimi minutami voznik. Zdaj je bil tam le prazen prostor. Zunaj je bilo vse pri miru. Nič se ni dogajalo.

Odločila sem se izstopiti iz avta. Počasi sem odprla avtomobilska vrata in vstala. Ne, samo poskusila vstati.

Nisem se mogla premakniti. »Kaj se dogaja?« sem si mislila.

Otipala sem moje noge, če kje krvavim ali kaj podobnega.

Vmes sem nekaj zatipala. Pas! Točno, odpeti si moram varnostni pas. Odpela sem ga in tokrat sem brez težav izstopila.

Kot v transu sem se ozrla okoli sebe. Videla sem avtomobil, dva avtomobila, ki sta izgledala kot eden. Črna kovina, zmešana z rumeno.

Nekdo me je potrepljal po rami. Sunkovito sem se obrnila.

Za mano je stala stara gospa. »Je s tabo vse v redu?« »Da, v redu sem,« sem odgovorila. Prijela me je za roko: »Pridi, najbrž si v šoku,« in me povlekla za seboj.

Ozirala sem se za sabo. Dva avtomobila sta trčila, za njima pa še dva. Jaz sem bila v taksiju, ki je utrpel le nekaj poškodb. »Verižno trčenje,« sem pomislila.

Pripeljala me je do neke velike stolpnice. »Pojdi noter,« je rekla. Vprašala sem jo zakaj, vendar mi ni odgovorila. Le pokazala je na stavbo in me strogo pogledala. »Okej, okej, že grem.« Ne vem, kaj mi je bilo, da sem ubogala neznanko in vstopila v neznano stavbo nevede zakaj.

Oseba, ki je izgledala enako kot jaz, je stopila proti meni: »Hodi!« Hodila sem, za mano pa sem slišala korake. Kar naenkrat me je postalo strah, ampak se nisem ustavila.

Nisem želela še enkrat videti sebe.

Na koncu tega dolgega hodnika so bila bela vrata. »Vstopi!« mi je ukazal glas za mano. Odprla sem vrata. Soba ni bila nič posebnega. Belo pohištvo, bele stene, belina povsod.

Zagledala sem stol in se brez odlašanja usedla nanj. Bila sem preveč utrujena, da bi še stala. Zazrla sem se v dekle. »Kaj se dogaja?« sem rekla. Odgovorila mi je z glasom, čisto podobnim mojemu. Tega prej nisem opazila. »Jaz sem tvoj klon.« Zajela sem sapo, to ni mogoče. To se ne dogaja. »Kako ti je ime?« Klon je odgovoril, da ni pomembno. »Jaz sem tvoj klon. In odkrita bom s tabo. Nimaš več veliko časa.« Šokirana sem jo vprašala: »Oprosti, ne vem, o čem govoriš.« Klon je zavil z očmi in rekel: »Lahko me kličeš Rebeka. Nekaj časa boš še živela svoje normalno življenje, potem pa se boš pridružila meni. Izdelali bomo tebi in meni enak klon, ki te bo nadomestil v življenju.« Zmedena sem bila: »Ampak zakaj?« Rebeka ni odgovorila. V sobi je zavladala tišina. Zaprla sem oči, bila sem tako utrujena. Čez nekaj sekund sem jih zopet odprla. Še vedno sem bila v taksiju, voznik je bil na moji levi in me zaskrbljeno gledal: »Si v redu?« Začudeno sem odgovorila: »Da, kaj pa se je

zgodilo?« Voznik je rekel: »Ali nisi opazila, da bi se skoraj zaletela v nek avtomobil?« Povedala sem mu, da ne. Čez nekaj minut je voznik ustavil pred kinom. »Hvala, adijo,« sem se poslovila. Oba z voznikom sva bila v šoku, on ker se je ravno izognil prometni nesreči, jaz pa, ker sem sanjala nekaj zelo čudnega, čeprav se je zdelo zelo resnično.

V svojih sanjah, ki so bile mogoče resničnost, sem spoznala svoj klon, Rebeko. »Kaj pa, če je vse res?« sem se spraševala. »Kaj pa, če ima vsak svojega klona in je vsak

nadomestljiv?« Mogoče sem jaz dobila priložnost, da vidim ta svet. Ne vem, kaj se mi je zgodilo tistega dne, vendar tega ne bom nikoli pozabila.

Od takrat naprej se nikoli več ne vozim s taksiji, strah me je vseh ljudi, ki so mi podobni, nikoli ne grem ven na petek trinajstega, svoje dogodivščine pa nisem še nikomur zaupala.

Hana Kastelic, 9. b

PRVIČ NA KONJU Ob prebiranju knjige Nebo v očesu lipicanca se mi je porodila želja, da bi jahala konja. Prijatelj iz naše vasi ima doma konja. Živi le nekaj hiš stran. Odhitela sem k njemu.

Opazovala sem ga, kako krtači konja, in se čudila, da se nič ne boji. Ko je bil konj očiščen, je nanj položil podsedlico in nato še sedlo. Prijatelju sem povedala, da si želim jahati. Pomagal mi je, da sem se povzpela na konja. Ko sem sedela visoko v sedlu, me je prevzel strah. Konj se je počasi premaknil. Sosed ga je vodil. Sčasoma je strah začel puhteti, saj se mi ni zgodilo nič hudega in občutek sem imela, da se mi po vsej verjetnosti tudi ne bo. Ob tej misli sem se sprostila. Ko se je prijatelj naveličal hoje ob konju, je dejal: »Poslušaj! Konja pripraviš, da gre hitreje ali pa da začne teči tako, da ga spodbodeš z nogami v rebra. Ustaviš ga pa tako, da vajeti povlečeš proti sebi, a ne premočno. Drugega ti sedaj ni treba vedeti. Najprej pojdi z njim v koraku, lahko pa ga spodbodeš, ampak ti odsvetujem. No, pojdi! Saj ti bo šlo!« Teh besed sem se razveselila. Konj je bil zdaj le pod mojo oblastjo: »Kaj pa zdaj? Konja moram spodbosti!« Najprej sem ga spodbodla zelo nežno. Konj se ni premaknil. Poskusila sem močneje. In še močneje. Nakar je konj začel na vso moč dirjati. V nekaj sekundah sva se povzpela po strmem bregu h gozdu. Konja si nisem upala ustavljati ali ga usmerjati nazaj proti vasi, zato je galopiral naravnost v gozd. Sklanjala sem se in se stiskala ob konjev hrbet, da sem se izmikala vejam, ki so me nemalokrat žgoče oplazile. Zavedla sem se, da bom morala konja ustaviti. Vajeti sem potegnila proti sebi, in to zelo močno, da bi se konj zagotovo ustavil. Naredila sem veliko napako. Konj je bil naučen tako, da se je, če si ga močno povlekel za vajeti, povzpel na zadnje noge. Ker tega nisem vedela, se nisem obdržala v sedlu in sem padla na tla. Konj je sam oddirjal domov. Ležala sem sredi gozda. Leva roka me je močno bolela. Po dolgih minutah brezupnega ležanja na gozdnih tleh, v katerih sem se spraševala: »Mar imaš zlomljeni nogi? Se ne moreš vstati? Ne moreš hoditi?« sem se počasi vstala in se peš vrnila v vas.

Ko sem srečala prijatelja, se je jezno zadrl: »Pa kaj je s tabo? Ti si nenormalna. Ti nisem rekel, da ne galopiraj? In kaj si storila, da si padla?« Odgovorila sem mu: »Imela sem nekaj težav pri zaviranju. Oprosti!« »Pri zaviranju? Konj ni kolo! Sedaj bom jaz kriv!

Tebi prepustiti konja – kakšna neumnost!« Prijatelja sem želela pomiriti, zato sem dejala: »Oprosti! Nisem ti želela povzročati težav. Saj ni nič hudega z menoj … Kje pa je konj?« On pa se ni mogel pomiriti: »Vem, da nisi želela! Zlomila si si roko in kri ti teče! To je precej hudo! Sedaj me bodo ljudje obsojali in spraševali, zakaj sem ti pustil, da si sama jahala konja! Pridi, pospremil te bom do doma!« Starši so me odpeljali v bolnišnico, kjer so mi levo roko zavili v mavec. Na stegnu desne noge pa so mi z dvema šivoma zaprli rano, ki je med pešačenjem v vas nisem niti čutila. Zdravnik je povedal, da bo čez dva meseca vse tako, kot je bilo pred nesrečnim jahanjem. Starša sta bila jezna na mojo nepremišljenost in sta mi svetovala, naj jaham konja le v spremstvu izkušenega konjenika, dokler sama ne bom nabrala dovolj izkušenj.

Kljub nesreči so mi konji od tega dne dalje močno prirasli k srcu. Jahanje je postalo moj najljubši konjiček.

Petra Saje, 9. a

RADIJSKO POROČILO O OSTROVRHARJEVI IN LEJLINI POROKI Pozdravljeni. Sem Jan Kramar, za Radio 18 poročam s poroke stoletja med princem Ostrovrharjem in Bošnjakinjo Lejlo, ki je najlepša ženska na svetu. Zgodba o tem, kako sta se spoznala, je že zapisana v pesmi, ki jo je napisal France Prešeren.

V tem trenutku že prihajata v cerkev. Jahata na belih konjih. Lejla je oblečena v belo obleko, ki se sveti kot novozapadli sneg. Ostrovrhar pa je oblečen v slavnostno vojaško uniformo z veliko pripetimi čini, ki jih je več kot ducat. Za njima v cerkev vstopa tudi grajski pater, ki ju bo poročil. Povabila sta tudi veliko gostov.

Več kot 600 jih je. Čez približno dve uri, ko bo poroka v cerkvi končana, bo sledila pogostitev in ples, takrat se vam bom spet javil.

Čez dve uri: Ostrovrhar in Lejla že prihajata iz cerkve, kjer ju je poročil grajski pater. Zdaj se bo v gradu začel neuradni del poroke. Naslednji del poroke je za novinarje zaprt, mladoporočencema pa želimo lep in srečen zakon ter dobro vladanje naši državi.

Jan Kramar, 8. b

zabava leta. Gostov je bilo iz vseh

ROMEO IN JULIJA

bližnjih držav. Med njimi tudi družini

DANAŠNJIH DNI

Vogel in Marino. Majo so komaj

V današnjem času poznamo veliko

prepričali, da se je zabave udeležila.

primerov nesrečne ljubezni. Razlogi

Kar nekaj ur sta družini, vsaka s

za to so različni. Tako se je godilo

svojimi sorodniki, klepetali in se

družinama Vogel in Marino.

zabavali.

Družina Vogel je živela v glavnem

Majin bratranec je bil natakar na

mestu Italije. Oče je bil po poklicu

zabavi. Bil je zelo nervozen, saj je

direktor podjetja Kippt, medtem ko

bilo to za njega prenaporno delo.

je bila mati odvetnica. Njuna hči

Tako se mu je, kot bi si lahko mislili,

Maja, stara 18 let, je bila vzorna

pripetila nezgoda. Polil je sestro

učenka. Večina dneva je preživela za

očeta družine Vogel. Ta se je

knjigami. Na zabave ni nikoli hodila,

razburila, on pa je zbežal. Maticu so

na kar so bili starši zelo ponosni, saj

naročili, naj ga v trenutku poišče.

poskuša biti prijateljica ali celo kaj

so se tudi oni bolj zadrževali doma.

Tekel je za njim, kakor so ga nesle

več. Maja se je užaljeno usedla na

Živeli so v razkošju in veliko so

noge. Dobil ga je pred njegovimi

klop, Matic pa prav tako s solzami v

potovali.

sorodniki. Ko sta bila neznanca drug

očeh odšel k svoji družini. Ni minilo

poleg drugega, je tega Matic udaril,

pol ure, ko se je Maja odločila, da

ta pa je obležal na tleh. Ni se zavedal

pojde s svojim bratrancem poiskat

kaj je storil, zato se je odločil, da

njeno simpatijo. Ko sta v daljavi

pobegne. V tistem trenutku pa se je

videla nasmejano družino, ga je Maja

nehote ozrl k družini in zagledal

prosila, naj prikliče k njej Matica. Ta

prelepo dekle, ki je sedelo na klopi in

jo je zavrnil, saj bi ga sestra očeta

ga milo opazovalo. Kar omedlel je od

družine Vogel prepoznala in vnel bi

njene lepote, ona prav tako. Nista

se prepir. Nekaj časa je tuhtal, nato

vedela, kaj storiti. Počasi sta se

pa sklenil, da se našemi v malo

začela

proti

starejšega gospoda. Nadel si je

zgrajena

drugemu. Ko sta si bila iz oči v očeh,

klobuk, nasadil brke in oblekel dol

pomembna prometna povezava od

sta komajda odprla usta in se nežno

črn plašč. Maja mu je zaželela srečo,

otoka

čez

predstavila. Ta trenutek se je končal,

on pa se je počasi odpravil. Z njimi je

Sredozemsko morje. To je bila

ko je Majina mati hči povlekla za

spregovoril tako, da naj bi zbiral

V pravem nasprotju z družino Vogel.

Ta je živela v Tuniziji v mestu Tunis.

Oba starša sta bila brezposelna, delo sta iskala zaman. Njun sin Matic, ki je dopolnil 18 let, je bil slab učenec. V osmem razredu je bil celo izgnan iz šole. Delo si je našel pri njegovem stricu. Družina je živela v velikem pomanjkanju.

Meseca

junija Sicilije

je do

bila

Tunizije

približevati

drug

rokav in ji zabičala, naj mu ne

podpise najstnikov proti drogi. Ko je

Vse močneje je začelo deževati in

to izrekel, je začela pihati močna

burja je postajala vse močnejša. Pilot

burja in, glej ga zlomka. Klobuka in

je spoznal, da možnosti za njih ni.

brkov že ni bilo več na njemu.

Družina ga je prepoznala in Matic prav tako. Vnel se je prepir, Matic pa se je začel spogledovati naokrog, če je morda kje Maja. Zagledal jo je za majhnim grmičkom. Nemudoma je

S sunkovitim padom so pristali in vnel se je močan požar. Preživel ni nihče. Našli so trupla potnikov in mrtev par, ki se je držal z roko.

Kaja Brezovar, 9. b

stekel k njej in jo poljubil. Izpovedala sta si ljubezen in se določila, da pojdeta daleč stran od njunih družin.

Tako sta tudi storila. Še isto noč sta si kupila letalski karti in se vkrcala na letalo. Vse je potekalo v najlepšem redu, a na žalost ne za dolgo. Pilot je opazil, da se bližajo nevihti ter potnike opozoril, naj ostanejo mirni.

HIŠA, KI JE HODILA PO SVETU

Nekoč je živela hiša, ki je osamljena hodila po svetu. Srečala je smreko.

Skupaj sta se sprehajali ob gozdu. Na poti sta srečali človeka. Hiša mu je bila všeč. Odprl je vrata in vstopil.

Takoj se je spremenil v princa, ker je bila to posebna hiša. Skupaj so šli naprej. Srečali so čarobno ograjo.

Bila je pisana kot mavrica. Hiši in princu je bila takoj všeč, zato sta jo postavila okoli hiše. Tako je nastal čarobni vrt. V njem so bile čarobne rože. Princu je bilo dolgčas, zato se je sprehajal po vrtu. Vsakič, ko je poduhal rožo, je zraven njegove hiše zrasla nova hiša z ograjo. Kmalu je iz hiš nastala vas. Nekega dne je hodil

po vrtu in poduhal najlepšo rožo. Ko jo je utrgal, je iz nje nastala princesa.

Takoj sta se zaljubila. Čez tri dni sta se poročila. Gostija je trajala sedem dni. Potem sta se odpeljala s kočijo v svet. Čez tri leta sta se vrnila v vas s tremi sinovi. Ko so sinovi odrasli, so v vasi dobili vsak svojo hišo s pisano ograjo in vsak svojo princeso. Hiša, ki je hodila po svetu, je ostala v vasi z drugimi hišami. Bila je srečna.

V hišah s pisanimi ograjami so vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Naprej pa so v njih srečno živeli njihovi vnuki.

Učenke 1. a in 1. b: Zala Hrastar, Špela Krevs, Nuša Zajc, Maja Berk, Nika Krevs, Lea Kavšek

Bogat človek Nekoč je za devetimi gorami živel bogat človek. Imel je mlin, v katerega je dal moko in dobil ven cekine. Neke noči, ob polnoči, je nekaj potrkalo na vrata. Bila je pošast.

Človek se je skril, pošast pa mu je pojedla moko in odnesla mlin. Bogataš je postal reven in je šel po svetu. Dolgo je hodil. Srečal je grofa in ga vprašal, če je kje videl kakšno pošast, ki mu je odnesla mlin. Grof mu je povedal, da je ni videl. Hodil je naprej in srečal kmeta in tudi njega vprašal, če je kje videl pošast, ki mu je odnesla mlin, ki mu je delal cekine. Kmet pošasti ni videl. Potem pa je srečal princesko.

Vprašal jo je, če je ona videla pošast. Princeska je videla pošast, vendar človeku tega ni hotela kar tako povedati.

Rekla mu je, da mora opraviti tri naloge in bo prišel do svojega mlina. Prva naloga je bila, da naj gre po svetu in

pomaga ubogim ljudem. Človek je šel po svetu in več let pomagal ubogim ljudem. Druga naloga je bila, da naj gre na goro in tam v votlini poišče meč. Za tretjo nalogo pa je bilo, da naj z mečem odpre vrata gradu. V tem gradu živi pošast, ki ima njegov mlin. Človek je opravil vse tri naloge in dobil nazaj svoj mlin.

Poročil se je s princesko in z njo in mlinom hodil po svetu. S cekini sta pomagala revnim ljudem, sebi sta kupila dva prestola, najrevnejšim ljudem pa sta podarila čarobni meč.

Učenci 1. a in 1. b: Matic Cegnar, Tevž Kupljenik, Aleks Smolič, Žan Povše Žagar, Miha Rozman, Nik Globokar

P-ZGODBA Peter pa Pavla postopata po pločniku. Pa poslušata Primorsko pevko Pijo. Pa pričneta pogovor. Postaneta perfektna prijatelja. Pavla pošlje Petru pismo. Petru pošto prinese poštar Primož. Peter prebere pismo pa pismo pade po pločniku. Pismo poje pujs. Pavla povpraša Petra po pismu. Peter pa pravi: pismo požrl pujs. Pavla pove Petru povedi pri pismu. Pri pismu piše: pridem pri Primorski pevki Piji, pridi, Peter! Pa Peter pride po pobočju po Pavlo pa popelje Pavlo po Pijo pa pojejo pesmi. Pa pridejo primorski polnoletniki pa pojejo pri Pavli, Petru pa Piji. Pa primorski polnoletniki pojejo pesem Pridna punčka. Pesem pričnejo peti po poljih poljedelci pa poje polno pobočje poljedelcev, polnoletnikov pa preostali počitnikarji.

Pesem potuje povsod. Peter pa Pavla pa praznujeta poroko. Pri poroki pojejo pesem Pridna punčka.

Alja Kastelic in Ema Zajc, 5. a

SREČALI SMO GUSARJE S prijateljico Tio in Julio smo se dogovorile, da bomo nekega dne odplule s kapitanom. Ko je prišel tisti dan, smo odpluli. Seveda smo prej pogledali, ali imamo vso opremo. Ko smo že nekaj časa pluli, je prijateljica opazila zastavo. Izgledala je kot gusarska. Poskušali smo se skriti, a se nismo mogli. Ko smo se ladji že zelo približali, smo opazili kapitana Kljuko. Potem smo videli še ostale gusarje. Bili so strašni z noži v rokah in imeli so topove, s katerimi so nam skušali uničiti ladjo. Po končani bitki

sem iskala našega kapitana in prijateljici. Našla sem jih ranjene. Še dobro, da sem imela pri sebi telefon, po katerem sem poklicala zdravnike, naj pridejo s helikopterjem. V eni uri so nas našli in ranjence odpeljali v bolnišnico. Lahko sem odšla z njimi.

Ko sem se vrnila domov, je bilo že pozno. Legla sem in še zdaj imam v glavi misel: srečali smo gusarje.

Špela Koračin, 4. a

Narobe, narobe vse je Nekoč je živela mačka, ki je imela sedem muckov. Nekega dne jim je mama mačka rekla, da gre na tržnico po ribe.

Naročila jim je, da ne smejo odpirati vrat, ker se po gozdu potika velik, močan in črn pes. Nato so se poslovili in mama mačka je odšla.

Mucki so se igrali v klobčičem, kar naenkrat pa je nekdo potrkal na vrata. Bil je pes. Rekel je, da se je njihova bela mama vrnila s tržnice. Mucki mu niso verjeli, saj se je skozi okno na vratih videlo, da je pred vrati pes. Šel je v trgovino z blagom in kupil belo blago. Nato je stopil do šivilje, da mu je naredila kostum. Oblekel se je v belo mačko in šel nazaj do hiše. Zopet je rekel, da je prišla njihova mama. Skozi okno so videli belo mačko. Zdaj so mu verjeli in odprli vrata. Pes je hitro stekel v hišo in začel loviti mucke. Medtem se je njihova mama vrnila domov s svojo novo prijateljico medvedko. Ob vstopu v hiš je zagledala psa.

Medvedki je rekla, naj ga spodi iz hiše. Medvedka psa še zdaj lovi, če se ni že utrudila.

Tia Globokar, 4. a

V VELIKEM MESTU JE VSE MAJHNO V velikem mestu je majhna hiša. V majhni hiši je velika miza. Na veliki mizi je majhna škatla. V majhni škatli je velik telefon. Na velikem telefonu je majhna slika. Na majhni sliki je veliko ljudi. Med veliko ljudmi je majhen fant. Majhen fant ima velikega medveda. Velik medved ima našito majhno jagodo. Majhna jagoda je zrasla na velikem vrtu. Velik vrt je porasel z majhnim plevelom.

Majhen plevel ima velike liste. Veliki listi so padli v majhno

Šolska

posodo. Majhno posodo so odnesli v veliko hišo. V veliki hiši so plevel stresli v majhen koš. Majhen koš so nesli na veliko smetišče. Na velikem smetišču so koš stisnili v majhno kocko. Majhno kocko so dali na veliko kocko. Veliko kocko so dali na majhen tovornjak. Majhen tovornjak je odpeljal v veliko tovarno. Velika tovarna dela majhne avtomobile. Majhne avtomobile odpeljejo v veliko trgovino.

Lara Simonič, 5. a

Petinštirideset minut,

V nas je mnogo misli prepletenih,

Od pol osmih do pol treh,

petinštirideset minut,

od pol osmih do pol treh, že hodimo po šolskih tleh,

vsak izmed nas v šolske copate je obut.

razmišljamo le o matematičnih korenih.

že črke imamo v očeh

Učitelj je nadut,

in rumen soj se vije po lučeh.

vsakih petinštirideset minut,

Od pol osmih do pol treh.

petinštirideset minut.

Od enih do pol treh,

In strah se nam drami v kosteh,

Učitelj je krut.

od enih do pol treh,

Pol enih, pol enih.

še vedno rumen soj je v lučeh,

od pol osmih do pol treh.

Pol enih,

kot da delamo greh.

pol enih,

Vsak dan,

upov ni več nobenih,

od pol osmih do pol treh,

trat ni več zelenih.

od pol osmih do pol treh.

Pol enih, pol enih.

Petra Saje in Hana Kastelic, 9. r.

Tudi letos smo sodelovali v projektu Evropska vas in država, ki smo jo spoznavali, je bila Velika Britanija. Hana Kastelic je zbrala nekaj zanimivosti z britanskega dvora.

Harry je našel pravo dekle Britanski princ Harry je eden najbolj odkar se je razšel s Chelsy Davy, je njih ni osvojila njegovega srca. Nato je spet globoko zaljubil. Cressida je družine, stara 24 let. Je prijateljica eni od londonskih zabav. Postala sta njegovo veseljačenje v Las Vegasu, zato misijo v Afganistanu pa sta si začela poiskal Cressido in postala sta neločljiv počitnice v Švico. Menda že iščeta namerava svojo ljubezen kmalu starejši štiri leta, oba sta dovolj zrela, uspelu, da bo ostal zvest le enemu dekletu, pa bo pokazal čas.

zaželenih samskih mladeničev na svetu in menjal že vrsto deklet, vendar nobena izmed Harry spoznal Cressido Bonas in princ se je plavolasa manekenka iz bogate plemiške Harryjevih sestričen. Z njim se je srečala na par, vendar je Cressida Harryju zamerila sta se menda razšla. Med Harryjevo vojaško spet dopisovati. Po vrnitvi je Harry takoj par. Odpravila sta se na krajše smučarske skupno stanovanje v Londonu, Harry pa predstaviti svoji družini. Princ je od Cresside da bi se ustalila. Ali bo vihravemu princu

Vojvodinja Camilla v pasji družbi Vojvodinja Camilla, žena princa Charlesa, ima zelo rada živali. To dokazuje tudi s pogostimi obiski v zavetišču za zapuščene pse in mačke. Tam je našla tudi dva psa, ju posvojila in zanju zdaj lepo skrbi. S svojim zgledom prepričuje Britance, naj lepo ravnajo z živalmi. Med obiskom v zavetišču je Camilla živalim delila priboljške, njeno sporočilo javnosti pa je, naj ljudje posvojijo katero od zapuščenih živali in ji poiščejo nov, prijaznejši dom.

Princ William je prekosil princeso Diano Kateri član britanske kraljeve družine je najbolj priljubljen? Kar 62 odstotkov Britancev se je odločilo, da ta naslov pripada princu Williamu. Izid ankete je bil pravo presenečenje, ker je princ prekosil celo svojo pokojno mater princeso Diano. Kraljica ljudskih src, princesa Diana, je zbrala 47 odstotkov glasov, kar je v primerjavi z 62 odstotki princa Williama bolj skromen izid.

Katero konfekcijsko številko nosi kraljica Elizabeta?

Med redkimi osebami, ki poznajo telesne mere britanske kraljice Elizabete, sta njena šivilja in osebna pomočnica. To sta tudi edini osebi, ki kraljici pomagata, ko pomerja svoje obleke. Vsako pomerjanje traja več ur, zamisel za obleke, ki jih bo kraljica nosila, pa zahteva dolgotrajne priprave. Kraljica izbira oblačila v skladu z letnimi časi. Včasih nosi klobuk, včasih pa samo manjše pokrivalo ali pa tiaro iz svoje zakladnice. Elizabeta od svoje šivilje pričakuje, da bo uporabila tkanine iz zaloge v palači.

Pomembno se ji zdi, da se blago ne mečka in da bo obleka vedno videti urejena. Katero konfekcijsko številko ima, pa ostaja skrbno varovana skrivnost. To, da je Elizabeta s svojim slogom oblačenja zaznamovala britansko modo in postala modna ikona, pa je dejstvo, ki mu nihče ne oporeka.

Sedem jajc za princa Charlesa Ko se je razvedelo, da britanski princ Charles vsako jutro poje sedem kuhanih jajc, se je marsikdo vprašal, zakaj je Charles zjutraj tako lačen. Nekaterim so se zdele prinčeve navade hudo nezdrave, Britanci pa so začeli na račun Charlesovega jedilnika zbijati šale. Potem pa je prišlo iz kraljeve palače skromno pojasnilo: princu Charlesu resnično vsako jutro postrežejo s sedmimi jajci, toda princ med temi jajci izbere in poje eno samo. Kako ugane, katero jajce je najprimerneje skuhano in kaj se zgodi z ostalimi jajci, pa ostaja skrivnost.

Najlepši božič za Kate in Williama

Princ Harry Afganistanu

v

Britanski princ Harry se letos ni pridružil kraljevi družini na gradu Sandringham. Božič je preživel kar v Afganistanu skupaj z vojaškimi prijatelji.

Za popolno varnost enote je bilo poskrbljeno, vojaki so lahko mirno uživali v praznični večerji. Postregli so jim z dobrotami, ki so jih pripeljali v Afganistan s posebnim letalom. Princ je na božični večer po Skypu govoril z bratom Williamom ter z drugimi člani kraljeve družine.

Vojvodinja Kate in britanski princ William sta v tem trenutku skoraj najpomembnejša člana kraljeve družine, zato se je letošnje praznovanje vrtelo predvsem okoli njiju. Ker je Kate noseča in ker bo otrok nekoč zasedel britanski prostor, sta še posebej na očeh javnosti. K temu je seveda pripomogla še Katina nosečniška slabost in škandal s samomorom bolniške sestre, ki je medijem povedala podrobnosti o Katinem zdravju in počutju. Za božič se kraljeva družina zbere v gradu Sandringham. Kraljica Elizabeta uživa, če je ob njej vsa družina. V Veliki Britaniji je navada, da Božiček prinese darila ponoči. Kraljeva družina, ki ima korenine v Nemčiji, pa je prevzela tudi nemške navade. Darila si izmenjajo na božični večer, nato sledi slovesna večerja. Naslednji dan se kraljeva družina udeleži božične maše v cerkvi Sandringhamu. Lani sta bila v središču pozornosti Kate in William, letos pa do nedavnega ni bilo znano, če bosta sploh prišla v Sandringham. Zaradi Katine nosečnosti so jima zdravniki priporočili, da ostaneta kje v bližini Londona. Podeželski dvorec, kjer prebivajo Katini starši, je bil pametnejša izbira. Vsekakor pa je bil letošnji božič zadnji, ki sta ga Kate in William preživela v dvoje, prihodnjič bo z njima še otrok in praznovanje bo zato še toliko lepše.

Vse najboljše, vojvodinja Kate!

Noseča vojvodinja Kate je 9. januarja praznovala svoj 31. rojstni dan. Ker se mora izogibati naporom in vznemirjenju, je praznovanje potekalo mirno in tiho. Voščila so bila iskrena in so izražala vso ljubezen, s katero zasipa svojo Kate mož William, in naklonjenost, s katero o vnukovi ženi razmišlja britanska kraljica Elizabeta II. Od Williama je Kate dobila čudovito darilo; posest in hiša sta darilo za vojvodinjo, ki bo do poroda, pa tudi kasneje, potrebovala mirno okolje ter varnost pred zalezovalci. Za dodatno presenečenje je poskrbela še kraljica Elizabeta. Sklenila jima je podariti hišo na svojem posestvu Sandringham. Kate je dopolnila 31 let. Dosegla je vse, o čemer lahko dekle le sanja: poročila se je s svojo veliko ljubeznijo, postala članica kraljeve družine in ena najvplivnejših žensk na svetu. Pričakuje otroka, ki se ga veselijo vsi državljani, in nekega dne bo ob Williamu postala britanska kraljica. Dodatno pa je Kate in Williama osrečila novica, da bo njun otrok, pa čeprav bo nemara deklica, nekoč lahko nasledil britanski prestol, kar doslej ni bilo mogoče. Prednost so namreč imeli moški potomci. Kate je lahko na vso moč zadovoljna.

Kaj pa, če kraljica ni večna?

Britanska kraljica Elizabeta je železnega zdravja. Kljub temu da je stara 86 let, nikoli ne počiva in delo opravlja prav tako predano, kot ga je pred nekaj desetletji. Ko so jo morali zaradi prebavnih težav sprejeti v bolnišnico, so bili Britanci šokirani. Zdi se, da so se šele zdaj začeli zavedati, da kraljica ni večna. Nekoč se bo tudi ona uklonila zakonom staranja. Britanci vsekakor upajo, da to še ne bo kmalu. Kraljica je bila v zadnjih desetih letih v bolnišnici le enkrat in to takrat, ko se je poškodovala med ježo. Z manjšo prasko je obiskala zdravnika, vendar je bila še istega dne spet na svojem položaju in opravljala svoje delo. Lani, ko so njenega moža, princa Philipa dvakrat odpeljali v bolnišnico, je bila kraljica prepričana, da ji nič ne more do živega. Nedavno pa je spoznala, da to ni res. Zbolela je za hudo oblike prebavne viroze, zato so jo odpeljali v bolnišnico. Tam je ostala le dva dni. Je v času bolezni razmišljala o tem, da bi odstopila s prestola? Zagotovo ne, saj je Elizabeta prepričana, da mora služiti domovini, dokler je živa.

Žena z zaprtimi očmi

Princeskin dnevnik –

Knjiga Žena z zaprtimi očmi, katere avtor je Pierre L'Ermite, govori o dekletu Roseline, ki je iz bogate družine. Ker pa njeni starši ne znajo ravnati z denarjem, kmalu pristanejo na cesti. Starši nedolgo zatem umrejo, ona pa gre služit k bogati družini. Tam se zaljubi v gospodarjevega sina, on pa vanjo. Nekega dne si izpovesta ljubezen, zato sin odide k očetu, da mu sporoči novico …

Knjiga mi je bila zelo všeč, zato si zasluži visoko oceno. Če pa hočete izvedeti konec, jo boste morali prebrati. Priporočila bi jo vsem dobrim bralcem ter vsem ljubiteljem romantičnih zgodb.

Ema Parkelj, 6. b

Pet prijateljev Pet prijateljev na otoku zakladov je prva knjiga iz zbirke Pet prijateljev. Celotno zbirko je napisala angleška pisateljica Enid Blyton.

Knjiga govori o petih prijateljih, ki vedno kaj novega raziskujejo. Znamenito peterico sestavljajo deklica Georgina (vsi jo kličejo George), Anne, dva dečka, Julian in Dick, ter pes Timmy. George živi s psom Timom v Kirrinu in ima svoj lastni otok. Ko prispejo k njej na počitnice še bratranca in sestrična, ki ju prvič vidi, se najprej ne zmeni za njih, a čez nekaj časa postanejo dobri prijatelji. Takoj ko se spoprijateljijo, jih pelje na otok, kjer je potopljena ladijska razbitina, na njem pa stoji mogočen grad, ki je na žalost v ruševinah. Ko je bila nevihta in so bili otroci ter seveda Georgin pes na otoku, so veliki valovi ladijsko razbitino vrgli na čeri.

George je otrokom povedala, da je bila to ladja njenega prapraprapradedka, ki je v nesreči umrl. Seveda si gredo prijatelji razbitino pogledat. V njej pa najdejo star zemljevid nekega skritega zaklada. Na koncu po mnogih zapletih zaklad ... Če vas zanima nadaljevanje zgodbe, si jo lahko sposodite v knjižnici.

Knjiga je zelo zanimiva, pustolovska in napeta. Priporočam jo bralcem, ki imajo radi pustolovščino.

Princeska se pripravlja Knjigo Princeskin dnevnik – Princeska se pripravlja je napisala Meg Cabot, govori pa o princeski Mii, ki se mora soočati s kupom težav.

Njena prva težava je, da je v drugem letniku in ko bo dopolnila 18 let, bo dobila zelo težko nalogo – vladati deželi Genoviji. Njena druga težava je, da je v nedovoljeno jezero spustila nekaj ton polžev. Za njo seveda odgovarja njen oče princ, vendar kaj se bo zgodilo, če ne bo smela postati princesa? Tretja težava je, da njena prva in resnična ljubezen (Michael) hodi na fakulteto. Mii se življenje podre, saj ne misli več živeti. Težave pa se kar ne nehajo. Če želite izvedeti, kako se bo razpletlo njeno življenje, si preberite knjigo Princeskin dnevnik – Princeska se pripravlja.

Knjiga je zelo zanimiva in priporočala bi jo vsem bralcem, predvsem pa tistim, ki mislijo, da so ničvredni ali da je njihovo življenje »bedno«.

Eva Kolenc, 6. b Andriyana Muhič, 6. a

Najboljši prijateljici

Knjiga Jacqueline Wilson z naslovom Najboljši prijateljici govori o prijateljstvu med dvema dekletoma, Alice in Gemmo, ki sta si kljub velikemu prijateljstvu zelo različni. Alice je prikupna, ubogljiva in včasih malce sramežljiva, Gemma pa je njeno pravo nasprotje. Je neučakana, precej živahna ter velika športnica. Vse se spremeni, ko Gemma izve, da se Alice seli na Škotsko. Od tistega trenutka dalje se Gemmi svet obrne na glavo, brez Alice je vse drugače. Čez nekaj časa se Gemma domisli, da jo obišče. Ali ji bo mama dovolila? Ali ji bo uspelo ali pa je morda prijateljstva med njima konec? To ugotovite sami.

Moje mnenje o knjigi je pozitivno, saj je to moja najljubša knjiga. Priporočam jo vsem najboljšim prijateljem in prijateljicam.

Nina Rozman, 6. a

SONﾄ君A PESMARICA 2. skupina podaljﾅ｡anega bivanja

Priprava:

Sestavine:

- veliko smeha

Zjutraj se zbudiš in spakiraš. Nato greš v kopalnico in

- malo porednosti

se malo umiješ. Potem zbudiš brata. Biti moraš dobre

- zelo veliko zabave

volje, saj se odpravljaš na dolgo potovanje. Tam moraš govoriti smešne stvari. Ko iščeš prostor na plaži, moraš mamici sitnariti, da se greš kopat. In ko se greš, moraš

Recept za lep sončen dan

biti zelo vesel. Ko si na morju, se moraš veliko kopati

Za lep sončen dan potrebuješ sonce, 1

in smejati.

liter vode in 2 žlici peska. Dodaš 10 vodnih živali. Potem vse skupaj zmešaš z

Anže Krevs, 2. a

veslom, si nekaj zaželiš in vse vržeš v zrak. Nato se bo nekaj zgodilo …

Maks Zupan in Filip Fortuna, 2. a

Pri izbirnem predmetu logika so učenci izdelali črkovni sudoku.

Navodilo za reševanje črkovnega sudokuja: Črke, ki jih imate na razpolago, so: T,

O, N, E, P, A, V, Č, K.

Vsaka črka se mora pojaviti natanko enkrat v vsakem stolpcu, vrstici in kvadratu v velikosti 3 x 3. Želimo vam uspešno reševanje.

T

T

V E T

O

Č

A

V N

K

A E O T

P N O

T K V

E

Č A

P K

T

P V N O A K O A O P N V K V E P T Č V A N E P V K V Č T E A N P O P Č O V K T

N T O P

E A E Č

O

V P

Č

K

P

V P

T N

N

E

A

O K V

N P T

O

Č