Pavčkove vitice 2014: Popotnik by OŠ Toneta Pavčka

OSNOVNA

2014

konc

PAV Č K O V E VITICE

ŠOLA TONETA PAVČKA

i v novi

ce ne

mi do s n pozi ez e, lic d o rde ebi – c vs

in znova

pride

opet

eg v a i n p r av a k o v

seni do poln e , je po

ic do

e iec jice, kral

ice

ug kro

lic e. A

resnice, rave a op

n e prvic

cez eno in d ru go

jdi o p etice, poleti do z v is, c d e o n z h rel Ko o ro je vrstice, v z d ep i d n i a d v l a l z jen s Spom njigi do ju d v k

c in z

e zm

pos

Pavčkove vitice 2014: Popotnik Uredila: Mojca Žefran Izdala in založila: Osnovna šola Toneta Pavčka Za založnika odgovarja: Danijel Brezovar Uredniški pregled: Staša Hočevar Zajc in Mojca Lužar Jezikovni pregled: Simona Laknar in Mojca Novak Ilustracije: Luka Rozman, 8. razred Oblikovanje: Klemen Kramar Tisk: ARTPRO fotografija oblikovanje tisk d.o.o., 500 izvodov Mirna Peč, oktober 2014 Zbornik smo izdali s pomočjo Občine Mirna Peč.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-1 PAVČKOVE vitice 2014 / [uredila Mojca Žefran ; ilustracije Luka Rozman]. - Mirna Peč : Osnovna šola Toneta Pavčka, 2014 ISBN 978-961-93608-1-1 1. Žefran, Mojca, 1969275698176

OSNOVNA PAV Č K O V E VITICE

ŠOLA TONETA PAVČKA 2014

UVODNIK Leta 1953 je izšla pesniška zbirka s pomenljivim naslovom Pesmi štirih. Mladi avtorji, med katerimi je bil tudi Mirnopečan Tone Pavček, so z zbirko dosegli velik uspeh, s svojim kasnejšim ustvarjanjem pa so vsi štirje v slovenski poeziji pustili neizbrisen pečat. Tone Pavček v tej zbirki pravi: »Iskal sem odgovor: kaj je poezija? – in ga nisem našel, iskal sem odgovor: čemu je poezija? – pa ga tudi nisem našel. Vem le to, da je vsak človek nekje pesnik. Pesnik po svoje, čeprav malokdo poje. Tisto »nekje«, človek in čas in svet pa je morda poezija. Zase bi želel samo to, da bi pesmi same odgovorile.« Njegov pesniški in življenjski tovariš Ciril Zlobec v isti zbirki zapiše pesem z naslovom Poet: In me obsojate, ker nisem tak kot vi, ker sem otrok, ki mu v temi, če pade mu kresnica v dlan, ves strah skopni, ker misli, da je dan ... Ste kdaj že šli v poletnem soncu prek poljane, ko zdi se, da narava spi, ko travna bilka, hrastov listič se ne zgane, a topol šelesti? ... Ujel je sapo, ki je ni. Oktobra 2012 je Občina Mirna Peč poimenovala osnovno šolo po Tonetu Pavčku. Ko smo v šoli razmišljali, kako na trajen in spoštljiv način ohranjati spomin na našega velikega rojaka, smo menili, da bomo to najlepše naredili, če pripravimo natečaj poezije za osnovnošolce z Dolenjske, Bele krajine in Posavja. S tem bi med mladimi ustvarjalci širili Pavčkovo poezijo, hkrati pa jih spodbujali k njihovemu pesniškemu ustvarjanju. Natečaj smo prav zato poimenovali Pavčkove vitice. Pred vami je zbornik pesmi, ki je nastal ob zaključku prvega natečaja, ki smo ga razpisali spomladi 2014. Vse prispele pesmi je skrbno pregledala tričlanska komisija in se na koncu odločila za podelitev priznanj za vse tri kategorije. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem mentoricam in mentorjem, ki spodbujate svoje učence k pisanju poezije in ste poslali njihove pesmi na natečaj. Zahvaljujem se tudi članom komisije Mojci Žefran, Martini Kramar in Milanu Marklju za odgovorno in vestno opravljeno delo pri pregledu pesmi in izboru nagrajencev. Hvala tudi Klemnu Kramarju in našemu učencu Luki za oblikovanje zbornika. Ko boste brali pesmi mladih ustvarjalcev v tem zborniku, jih, prosim, berite spoštljivo ter prizanesljivo, in morda boste slišali, kako topoli šelestijo.

Ravnatelj Danijel Brezovar

P opotnik Ime natečaja Pavčkove vitice kar kliče k pesniškemu ustvarjanju. Tako kot se vitica oprijema opore in raste, tako so se mladi pesniki oprijemali tem in besed svojega vzornika Toneta Pavčka, predvsem njegove pesmi Popotnik. Ta je v mladih pesnikih spodbudila pesniško žilico, saj je velika večina mladih ustvarjalcev poskušala priti »do konca, do zadnje vrstice, do svoje resnice«. Morda bodo nekoč, ko bodo odrasli, brali svoje verze, »prišli do rdečice čez eno in drugo lice«, a vendar bo v njih živelo spoznanje, da je bilo vredno poskušati »vnovič in znova«. Njihova pesem, čeprav sramežljiva, je bila natisnjena v zborniku. In to nekaj šteje, saj je vsak ustvarjalec ponosen na svoje javno objavljeno delo. Odziv na razpis je bil več kot pričakovan. Sodelovalo je 95 učencev iz 15 osnovnih šol z območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja. S 128 pesmimi se predstavljajo v zborniku, katerega stranice vas vabijo, da pokukate v notranjost in berete poezijo. Iz prispelega gradiva je čutiti ljubezen do poezije in pesniškega ustvarjanja. Mladi pesniki so se ga lotili iz različnih zornih kotov. Nekateri so snov za svoje pisanje črpali iz vsakdanjega življenja, spet drugi so se podali v svet domišljije, nekateri so iskali besede in z njimi tkali drzne verze. V svojem pisanju so se mnogi približali načinu Pavčkovega pesnjenja, številni pa so ubrali popolnoma svojo pot. Bili so kot popotniki, ki vztrajno in pogumno potujejo skozi življenje. Pesmi izražajo bogato pesniško znanje. Žal so med dobrimi tudi take, ki ne ustrezajo zahtevam natečaja, zato jih nismo uvrstili v finalni izbor. Med prispelimi deli pa smo zasledili tudi »pesnika«, ki si je od nekoga drugega sposodil verze in se podpisal kot avtor. Njegovo ukradeno delo smo kljub vsemu objavili z namenom, da bi se zamislil nad svojim dejanjem in česa podobnega ne bi več storil. Strokovna komisija je ocenjevala izvirnost, slogovno in oblikovno dodelanost, metaforičnost in jezikovno bogatost prispelih literarnih del. V zborniku so objavljene vse pesmi, ki so prispele na natečaj. Objavili smo jih kot pohvalo in motivacijo za naprej, kajti naša želja je spodbuditi osnovnošolce k branju ter pisanju poezije in jim preko lastnega ustvarjanja privzgojiti spoštljiv odnos do slovenske besede. Tone Pavček je rekel, da nas bo pobralo, če ne bomo brali. Odziv na naš razpis pa kaže, da se to še dolgo ne bo zgodilo. Iz vsake kategorije smo izbrali po tri najboljša dela.

Člani ocenjevalne komisije: Martina Kramar, Milan Markelj, Mojca Žefran

NAGRAJENCI

N agrajenci v 1 . triadi so :

Ema Erna Weber, 2. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Popotnik Šel sem po svetu, iskal sem vneto. Iskal sem srečo, da bi lažje živel. Sprašujem se, kje sreča domuje. Ne vem, mogoče na nebu kraljuje. Sprašujem in iščem, a je ne najdem. »Vztrajaj, vztrajaj,« mi nekaj govori. »Vztrajaj!« mi pravijo vsi. Doma pa ugotovim, da srečo v srcu gojim.

Alina Polovič, 3. razred OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki (mentorica: Katarina Zahrastnik) Popotnik Ko potuješ, pojdi do konca. V vulkanu do rdeče potice, v morju do skromne školjkice, v raju do svoje ženice, v travi do lepe cvetlice, v jati do najlepše ptice, v zraku do majhne meglice, v roži do zlate sredice, v vodi do najlepše kapljice, na poti do najlepše pravljice.

V sebi do čiste resnice in v srcu do svoje sladice!

Alina Gričar, 3. razred OŠ Trebnje (mentorica: Stanka Zaletelj) Jutri bo nov dan Danes šlo je vse narobe. Zjutraj sem gumico izgubila, doma krtačo pozabila. Kozarec mleka sem razbila in po riti jih dobila. Mami mi telefona ni dovolila, na poti v šolo me je sestra pohodila. A ko zvečer sem zobe si umila, rekla sem glasno: »Alina, pozabi, kar je bilo, jutri bo nov dan in vse bo bolje šlo. Zdaj pa mirno spanje in lepe, sladke sanje.«

N agrajenci v 2 . triadi so : Neža Taufer, 4. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Dooolga uganka Nekaj se vrti, sem in tja nori … Uganete, kaj je to? Vrtiljak s kolesi?! Ne bo šlo! Ste zgube ali se vam ni dalo? Ljubezen?! Se vam je zmešalo?! Mnoga presenečenja zavita … Hm … Se vam že svita? Če tega reševati nočete, vam povem, če hočete.

Včasih se zaplete … Kaj?! O pletenju?! Nihče ne ve, da govorim o … … ŽIVLJENJU!

Tia Vidmar, 6. razred OŠ Krmelj (mentorica: Polona Starič) Moje življenje Bojim se in bojim, da v življenju ne bom uspela. Kaj če bom kot podgana v luknji živela? Tresem se in tresem od glave do pet. Kaj če v življenju ne bom uspela in bom kot krt v temi živela? Nič več KAJ ČE! To nauk je za vse. Bom vse osupnila, na vrh bom stopila. Pa če bom padla, zlomila si jadra? Potem se bom pobrala in spet vstala. Ne bo več strahu, ne bo več trpljenja. Le pot do življenja, ki novo bo, uspešno, popolno in srečno. Poplačal se bo trud, poplačalo učenje, ko vsem bom pokazala – TO MOJE JE ŽIVLJENJE.

Tia Globokar, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Vr a t a Tam na sredi gozdne jase je pot zlata, tam na sredi vasice je jablana košata. A tam na sredi življenjske zgodbe – so vrata. Vrata v prava spoznanja, vrata v prava dejanja ter vrata do resnice. A le srečneži najdejo vrata, za katerimi je trata, s prijateljstvom posejana.

N agrajenci v 3 . triadi so : Karin Florjančič, 9. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Čez … Čez kotline in fužine, čez poljane in njive, čez klančine in strmine, čez pametne in nevedne, čez zoprne in bedne, čez steklene in kamnite, čez nebesne in peklene, čez delovne in lene, čez ljubeče in boleče, čez ustnice rdeče, čez starino in mladino, čez mirno in burno, čez belo in črno, čez lepo in grdo, čez temno in svetlo, čez življenjsko in smrtno, tvoja cesta se vije, ne skrbi, saj na koncu bo minila.

Marjeta Povše, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Popotovanje vztrajnosti V življenju bodi vztrajen, ko se moraš učiti, saj je bolje nekaj časa ob zvezkih sedeti, kot pa celo življenje v revščini živeti. V življenju bodi vztrajen, ko si prijatelje izbiraš, saj dobrega prijatelja izbrati, je boljše kot slabega obžalovati. V življenju bodi vztrajen, ko se za vero odločaš, saj je bolje eno izbrati, kot pa od ene k drugi skakati. V življenju bodi vztrajen, ko se zaljubljaš, izbrancu srce obljubljaš in se v svojih fantazijah izgubljaš. V življenju bodi vztrajen, ko si izbiraš ženo ali moža, saj izbrati dobrega življenjskega sopotnika pomeni srečo za oba. V življenju bodi vztrajen, ko živiš, saj je bolje malo potrpeti, kot celo življenje na nitki, v obupu viseti. V življenju bodi vztrajen v vsem, saj vztrajati, pomeni živeti.

Maja Kernc, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Popotnik Življenje ni vedno z rožicami nastlano, je tudi s trni okovano, lepo in grdo, kislo in sladko, življenje, eno samo.

Otrok se staršema rodi, je popotnik, ki začenja svojo pot. Se joka, smeje in jezi, vendar vztraja, hodi. Odraste, se malo spremeni, vse mu je odveč in vsak mu teži, vendar kljub temu ne zaide s poti, še zmeraj hodi, le da zdaj hodi po svoji poti, je sam svoj popotnik. Kasneje šolo dokonča, se zaljubi, družino ima. Se vzpenja in pada, vendar verjame vase, verjame, da življenje gre naprej. Ko lasje mu osivijo, ko moči ga zapustijo, še vedno v duši je močan, odloči se, da ne gre še stran. Kmalu pa pride njegov čas, ko odpelje poslednji vlak, ko se pot konča, ko ne rabi več popotnika. Takrat popotnik gre. Kot sonce zaide za sosednjim gričem. Vendar sonce se vrne, popotnik pa gre, drugam, stran, nekam, kjer je čisto sam.

1. TRIADA

Brina Novak, 2. razred OŠ Center – PŠ Mali Slatnik (mentorica: Bernarda Zupančič) Zmorem Vem, Vem, Vem, Vem,

da da da da

zmorem zmorem zmorem zmorem

do konca domačo nalogo narediti. sladki med popiti. težke kamne premakniti. to pesem dokončati in se nasmejati.

Tija Žura, 2. razred OŠ Center – PŠ Mali Slatnik (mentorica: Bernarda Zupančič) Vztrajnost Ko hodiš, se ne ustavljaj! Ko hodiš, časa ne zapravljaj! Pojdi do konca, do dna lonca. Ko šteješ, ne štej do devet, štej do deset! Če ti prvič ne uspe, poskusi, saj gre!

Ema Avbar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Poti Poti so različne, vse nepremične. V glavi razmišljam, kam bi zavila. Ali na levo? Ali na desno, da vse prav bom naredila? Mama me je učila, da ni važno, kam bom zavila. Jaz se bom odločila, tako da se bom kaj naučila. Poti se jaz ne bojim!

Ema Avbar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Poštenost Sem človek pogumen in vedno razumen. Mami naučila me je, da nikoli ne lažem se. Rada pomagam in vedno razlagam. Nikoli ne lažem in vedno učiteljici vse pokažem. Nikoli se ne bojim, ker vedno vse prav naredim.

Ema Avbar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Slovo s knjigo Življenje je kot knjiga. Ko se rodimo, je prazna, a ko odrastemo, je polna. Živim in se učim, tako knjigo polnim. Tukaj sta še oči in mami, ki gresta z mano z ramo ob rami. V knjigi lahko spoznaš, kaj imaš in kaj znaš. Zanimivo pa je to, ko daš knjigo v slovo.

Tisa Božič, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Katera je prava?

Ena, dva in tri, katera pot na moji strani stoji? Grem po levi, ki kilometrov pet ima? Ali po desni, ki z mano se igra?

Ena bolj mika me kot druga, a po desni ne smem, saj to vem, da je tam nevarna struga. Grem po nevarni poti, da bom strah prebolela in dogodivščino doživela. Ta pot ni boleča. Na koncu poti me čaka sreča.

Tisa Božič, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Knjiga življenja Lepo življenje je to, ker mi nikoli ni hudo. Veliko sem preživela nesreč, videla ogenj rdeč. Leta minevajo, jaz še živim, svojo srečo si zapolnim. Vsak dan sem vesela, ker dobro sem se imela. Počutiti se moram lepo, da nikoli mi ne bo slabo. Življenje je knjiga velika, prebrati jo, te mika?

Tisa Božič, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Zmorem vse! Te naloge ne znam, biti vztrajen pa znam. Pogledam vse, da mi jasno je. Učiteljica k meni priteče in mi reče: »Ker vztrajen si zelo, te pohvalim močno.«

Naloge naredim vse, to pa se pri meni ve. Po poti zmeraj do konca grem, da veliko več izvem. Jaz ne lažem se, ker pri meni to ne gre.

Aja Koncilija, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Zdenka Mahnič) Ko pišeš pesem Ko pišeš pesem, pazi, da je ne požre plesen. To pomeni, da ne pusti je stati, raje jo poskusi dokončati. Pesem ima lahko zelo lepe verze, če vztrajaš seveda, ti ta sporoča čudovite besede.

Aja Koncilija, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Zdenka Mahnič) Pot skozi svet Potujem skozi svet. In to pomeni skozi ves planet. Seveda pa sami izberemo pot, ki vodi nas tam in tod. Ta pot pa ni preprosta. Težka je, kot da prečkaš reko brez mosta. A svet in pot zelo težko se ujameta, ker drug drugega v mrežo zajameta. Svet in pot pa se vseeno da združiti. Ko človek izbere svet, gre po svetu pot. Ko pa človek izbere pot, ta stoji na svetu.

Aja Koncilija, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Zdenka Mahnič) Raziskovanje Raziskujem po svetu. Zbudim se zjutraj rano, zvečer zaspim zgarano, saj vsako jutro se odpravim raziskovat svet, da odkrijem nov kvartet. Brez radovednosti mi ne bi živeli, ne bi skakali in ne bi si peli.

Nika Kavšek, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Renata Blatnik) Klavir Želim si igrati na klavir, da bo v naši hiši enkrat končno mir. Saj zdaj vsak dan je prepir, ker preglasno igram klavir. Mamica nad mano vpije, skoraj ušesa mi navije, jaz pa trmasto cepetam, ker mislim, da že igrati znam. Ker moja želja je edina, postati pianistka fina, sem s trmo se zmenila, da ne bo me več motila. Zdaj pridno vadim in se učim in trmi na obisk več ne pustim.

Enja Lah Konda, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Renata Blatnik) Pot Ko po poti grem, se rada okoli sebe ozrem, preskočim mravljico, poduham rožico in že nad oblakom letim.

Pot je težka, polna ovir, jaz pa rokave si zaviham in grem skozi dan v dir. Če na pot se mi postavi velik zmaj Tolovaj, hitro ga za rep zagrabim in odpihnem daleč stran. Še tako težka naj bo pot, ne obupaj, glej naprej, na cilj prišel boš slej ko prej.

Nastja Lužar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Knjiga čudes Življenje teče kot prav napisana knjiga. Ampak vedno, pravzaprav vedno delaš prav. Ko se rodiš, se začne. Narišeš sliko z novo obliko. Ker pa sem vesela, bom poletela in se v vse vživela. Poletela bom do nebes in napisala knjigo čudes.

Nastja Lužar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Irena Strasbergar) Tr i p o t i Poti so tri, meni jasno ni, kam me pelješ ti? Ko do prvega ovinka prideš, izveš, kam greš. Veš pa, da nočeš nikamor.

Ampak jaz še vedno ne vem, kam naj grem. Izvem, da grem po prvi poti.

Zdaj pa poleti, poleti na vrh! Tam čaka me sreča, sreča največja.

Tim Modic, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Luna in tuna Na polno luno sem jedel tuno. Me je trebuh bolel, sem se v postelji grel. Mami reče: »Sinko, oj, kaj bo zdaj s teboj?« Mi je dala zdravilo in se mi je posvetilo.

Lila Roženbergar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Renata Blatnik) Ponosna sem nase Ponosna sem nase, ko dokončam, kar začnem, ko pospravim stvari, ko se zvečeri. Ko dokončam težko domačo nalogo, zvečer pomagam mamici zložiti posodo. Do konca se naučim pesmico in jo potem povem v razredu, včeraj sem pomagala saditi solato sosedu. Veselim se dni, ko je veliko sonca, najboljše bi bilo, če bi vse, kar začnemo, dokončali do konca.

Jerca Pavlin, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Juri Muri in Pedenjped sta šla v afriški svet Juri Muri, tisti, ki se je kužkov bal, včeraj je ob peti uri v mesto odpotoval.

V mestu je srečal fanta, ki mu je bil na las enak, saj tudi ta ni imel preveč kužkov rad. Potem sta se dogovorila, da bi šla v Afriko živet, ker tam ni kužkov, ampak čisto drugačen živalski svet. Sedla sta na brzovlak, potem pa še vsak na svoj Galeb in kmalu zagledala ta nov svet. Tam pa same strašne zveri: levi, sloni, zebre, krokodili pa še nosorogi, kamele, opice in kače. Tako se jima niso še nikoli tresle hlače! Takoj nazaj na svoj Galeb in brzovlak, da ju ne bi kdo zagrabil za njun vrat.

Pia Aleksandra Smrekar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Renata Blatnik) Baletni nastop Redno smo trenirale in kombinacijo ustvarjale, da nastop naš bo uspešen in za nikogar prav nič smešen. Naša učiteljica Špela vedno je tako vesela, da zabavno je in lepo, redno z njo vadile smo. Ponedeljki so bili naporni, včasih boleči, pa tudi pozorni. Špela nas je sladko nagradila in prikupno se nam nasmehnila. Medtem ko srčno smo plesale in na odru vse od sebe dale, pesti za hrbti smo držale ter z nogami hitro skakale.

Ponosno smo nastopale, gledalce na noge spravile. Baletni nastop je zelo uspel in glasen aplavz čez vse zahrumel.

Matevž Svete, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Otroci Žoga, kolebnica, gumitvist – karkoli že je, otroci z vsem radi igramo se. Glasen smeh iz naših ust doni, dokler dan se ne poslovi. Potem utrujeni domov pohitimo, dobre večerje, maminega nasmeha si zaželimo.

Katja Šiško, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Ljubezen je najlepša Če ljubiš nekoga, to res je lepo. Ljubezen je najlepša, ko nekoga osrečiš z njo. Ljubezen je najlepša, to ti jaz povem. Ljubezen pride na plano, ko glava več ne dela zbrano. Kako je lepo, če fant reče: »Ljubim te zelo.« – in da nikoli več zapustil te ne bo. Ljubezen je najlepša, to ti jaz povem. Ljubezen pride na plano, ko glava več ne dela zbrano.

Miha Veršaj, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Jaz sem jaz Jaz sem jaz, odkar živim. Čutim, mislim, jem in spim.

Jaz nikoli ne bom ti, vsak je tak, kot se rodi. Tudi ko sem sam, se rad igram. Imam mamo, očeta, sestro in brata.

Brin Vidmar, 2. razred OŠ Grm (mentorica: Renata Blatnik) Muca Pika Naša muca je vztrajna, privlači nadvse jo gmajna, pritegne še jo trata, če z mišmi je bogata. Teka sem ter tja, vmes še solato pomendra, babi jo preganja, a Pika se ne da. Kar naenkrat se ustavi, samo še pozo si popravi, potem pa čaka, čaka, čaka … vmes ne lula in ne kaka. Ko že pozna ura je, miška naveliča se, malo ven pogleda, že je Pikinega del obreda. Kaj ta zgodba nas uči? Brez vztrajnosti se še miška ne ulovi, če Pika bi ne bila vztrajna, bila bi mišev polna gmajna.

Luka Vranc, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Hrana Pica skače za omako, krompirčkom in solato. Hrana preletava vse po stanovanju.

Le dojenček se smehlja, zraven še priskoči sendvič, vsi padejo v lonec kropa, župa krasna, imenitna. Dobri kakor za na Talent: pica, omaka in krompirček. Vsa ta hrana ven iz lonca skoči. Zdaj pa pravljice je konec, saj pokril sem čudežni lonec.

Lucija Vrbinc, 3. razred OŠ Grm (mentorica: Lili Vavžik) Naš razred Zjutraj zvonec zazvoni, učiteljica Lili v razred prihiti. Otroci hitro vstanemo – »Dobro jutro,« jo pozdravimo. Ure matematike se veselimo, saj poštevanko se učimo. Učiteljica vpraša: »Koliko je dva krat dve?«, pa nihče iz razreda tega še ne ve. Treba bo poštevanko redno ponavljati in domačo nalogo pridno opravljati. Poštevanko se bomo hitro naučili, vse račune pravilno zmnožili. Učiteljica dobro razlagati zna, zato tudi slovenščina in okolje zanimiva sta. Ko bomo vse znanje usvojili, bomo tretji razred zapustili.

Filip Fortuna, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Popotnik Ko tečeš, teci vedno do cilja. Spomladi do solatne gredice, poleti do morja,

jeseni do kostanja, pozimi do snežaka, v zvezku do zadnjega lista, v otroštvu do prijateljev. A zase do sladkarije zame in zate. A če ne prideš vsakič prvi, ne drugi, ne tretji, tudi če si zadnji, moraš sodelovati znova in znova.

Zala Hrastar, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Darja Rugelj) Potovanje z roza vozičkom Nov voziček sem dobila in se z njim podala v svet. Najprej sem Afriko prepotovala, opice skakale so po njem. Potlej v Azijo odpotovala, panda plezala je po njem, slon ga je skoraj potacal. Potlej v Anglijo sem odhitela, dež me zmočil je od glave do peta, da na čaj sem odbrzela. Ter odhitela sem naprej. Pot me v Rusijo je prinesla, tam sem ruščino se naučila. In tako prepotovala sem cel svet. Potlej pa domov sem odhitela in utrujena zaspala sem.

Nadja Jarc, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Pot življenja

Kam me vodi pot življenja? Kje se bo končala?

Upam, da bom srečna s sabo, ko jo bom prebrala. Vem, da bo ta pot življenja skoraj brez napake. Nekaj jih bom že naštela, a ne čisto vsake. Pot življenja bom vzela na vsako potovanje in v njo bodo skočile tudi moje sanje. Na poti se bom potrudila, da mi v srcu vedno bo lepo!

Urh Kic, Rihard Ovnik, Jera Parkelj, Nina Rajšelj, Nejc Rozman, Jana Saje in Leja Srovin, 1. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Staša Hočevar Zajc) Indijanec Hrabra noga Hrabra noga gre na lov, pa ne najde pot domov. V gozdu je srečal bizona, ki je iskal geparda. Skupaj šli so v kanu in so takoj pristali na dnu. Splavali so ven iz vode in bili so dobre volje.

Eva Krevs, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Sonce Sonce se mi smeje, poleti mene greje, a včasih pride dan, ko sonček je zaspan. Takrat so dolgi dnevi in temne vse noči. Le sonce zna pogreti vse otožne dni. Tudi kadar pada dež, nekje izza oblakov sonce gleda me in takoj ko dež poneha, spet sonce svetiti začne.

Tim Krevs, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Pomlad Zima od nas se je poslovila, na veji sinička je glasno zapela. Na vrtu vse polno rožic cveti, na nebu pa sonček se prešerno smeji. Čebel in metuljev je travnik bogat, kar ogreje nam srček ta lepi zaklad. Lahko smo ponosni na lepo naravo, na sonce in dež, ki dajeta hrano.

Tevž Kupljenik, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Darja Rugelj) Popotnik Jaz grem do Ljubljane, do zelene trave, tam, kjer trava je zelena, taka vas res ni nobena, le ta slovenska vas je taka, taka res edina.

Nina Malenšek, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Popotnik

Ko tečeš, pojdi vedno do cilja. Spomladi do konca poligona, poleti do konca bazena, jeseni do vrha Triglava, pozimi do Tine Maze, v knjigi do pravljice, v zmagi do resnice, v življenju do govorice in prave resnice. A če zamudiš prvič in drugič in tretjič, pojdi čez prave resnice vedno in znova in znova.

Nejc Rožmanc, 3. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Lužar) Mali zajček Mali zajček priskaklja čez široko polje. V vsaki roki pa ima veliko rumeno korenje. Pa še vedno muči ga, da bi rad še zelje. Kar naenkrat pa zagleda tam na koncu že poti. Glej, popotnik zajčku maha in ta k njemu prihiti. Nato pa skupaj gresta in želita tja do mesta. Da kaj novega še zvesta in se do sitega najesta. Ko do doma prideta, zajček v posteljico smukne in si zaželi, da popotnik še kdaj pridrvi.

Nuša Zajc, 2. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Draga Bregar) Potovanje Zjutraj vstanem, se počešem ter v avto stečem. Peljemo se mimo vas, zdaj potekel je že čas. Muziko poslušamo nonstop, a jaz sem že odklop. Zdaj že komaj čakamo vsi, saj bomo zdaj zdaj prišli.

Ko pridemo do kampa, gospa nam razloži, vse, kako se kaj zloži. Mi v hiško stopimo in se odpočijemo. Prišla je že noč in voščimo si lahko noč. Zjutraj smo vstali in se v Mirabilandijo odpeljali. Na vlakce vse sem šla in kričala do neba. Mirabilandija je nori park, tam zabava se vsak.

Domen Žagar, 1. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Starešinič) Na morje Rad bi šel na morje, kjer sonce močno žge in voda slana je. Tam bom plaval in nove prijatelje spoznal, ribe lovil, se sončil in se veselil.

Zala Perpar, 3. razred OŠ Trebnje – PŠ Dobrnič (mentorica: Mateja Škufca Langus) Ve s e l j e i n ž a l o s t Vesel si takrat, ko se smejiš, žalosten pa takrat, ko jočeš.

Veselje je nekaj popolnega, popolnega na tem svetu,

na tem svetu, na mojem planetu. Danes si vesel, jutri Ĺžalosten, jaz vesela sem veliko dni, a vÄ?asih tudi Ĺžalost se mi zgodi.

2. TRIADA

Eva Neža Doberdrug, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Simona Žiberna) Popotnik Spomladi, ko ptica sinica zapoje, na pot krene deček po svoje. Šel do gore je visoke, šel do jame je globoke, do žareče rumene zvezde od svoje bele hiške. Dosegel cilj je zlahka, vsem dokazal je le to, da obupal nikoli ne bo.

Eva Neža Doberdrug, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Simona Žiberna) Življenje Življenje je pot, ki se ne ustavi, ki ti ne obrne hrbta in te vodi povsod. Življenje je pot, ki bo šla do konca in še do zvrhanega lonca. Življenje je pot in če je življenje pot, sem jaz popotnica.

Ileja Zupančič, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Simona Žiberna) Popotnik Popotnik hodi od vasi do vasi in vsak dan odkrije nove poti. Včasih se ustavi pri kakšni hiši, vendar le, če nimajo miši.

Ko pa si končno oddahne, pomaha v pozdrav in jo veselo naprej mahne. Danes je tukaj, jutri je tam, čez nekaj dni bo šel spet drugam.

Ileja Zupančič, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Simona Žiberna) Sprehod Jaz grem rada na sprehod, včasih tudi na pohod. Na sprehodu odkrijem veliko stvari, ki jih pri nas na dvorišču ni. Enkrat odkrila sem lisičji brlog, v njem je vladal lisičji slog. Potem pa dež se je ulil in me dodobra umil.

Ileja Zupančič, 5. razred OŠ Bršljin (mentorica: Simona Žiberna) Potovanje Jaz lahko potujem z raketo, a ne za šalo, prav zavzeto. S to raketo bi lahko šla na letovanje, mogoče z njo celo na potovanje. Na potovanju srečala bi medveda, zares zelo velikega sladkosneda. Če prišel na potovanje bi še krokodil, bi nam vsem predstavil reko Nil.

Julija Lobe, 6. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Haikuji Ljubezen povsod nas obdaja, v srcu nas zavaja.

Vsak se nečemu izmika, druga stvar se ga dotika. Odpri vrata svojega življenja, v prihodnosti ne boj se trpljenja. Ničesar se ne boj, nekdo je vedno s teboj. Vsaka zamera v srcu zaboli, a treba jih je znati odpuščati. Narava je dar, v lasti je ne more imeti niti najbogatejši milijonar. Zdravje povezuje življenje, čeprav vsak o njem ima svoje mnenje. Le en kraj je toplina sveta, tam te vsak rad ima – to je doma. Le dva človeka mislita nate skozi življenje, le dva vesta, kakšno je tvoje trpljenje, le starša ti dasta pravo mnenje.

Julija Lobe, 6. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Jeza Na obraz pride rdečica, kar naenkrat rdeča so lica. V srcu nekaj se ti zamaši, v glavo skoči vsa kri. Takrat loteva se te jeza, zapre se tvoja srčna steza. Ne znebiš se je zlepa, ne odide, kot da je slepa. Kasneje se le pomiri, zato oddahnemo si vsi.

Julija Lobe, 6. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Pesmi Pesem napišeš, ko dobiš navdih, srce odpreš in narediš prepih. Začutiš nenavadni občutek, prišel je pesniški, pesniški trenutek. Pesmi niso le skupina besed, so spiski čustev in cel poet. Vsak, ki pesem piše, svojo domišljijo s tem izriše.

Eva Gazvoda, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Premagovanje ovir Ko si v življenju nekaj težkega zadaš, izpelji stvar do konca, saj ko najtežje ovire premagaš, sam vesel boš do sonca. Življenje je kratko, zato dosezi svoje sanje. Če boš odnehal, bo prepozno zanje. Zavrgel in opustil te sanje boš, a skrito v srcu veš, da žalosten boš, ker si vrgel upanje v koš. V življenju se zelo daleč pride, ampak z vztrajnostjo le. Ko sonce spusti se dol in zaide, nad tvojim ciljem tema je. Če ti takoj ne uspe, ne obupaj, kdo ve …, če vztrajaš in vztrajaš, morda ti uspe. Ne obupaj in upaj, da vse postavljene cilje premagaš.

Neža Ilovar, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Domišljijsko potovanje Ko pride noč in vse zaspi, se mi zazdi, da knjiga pravljic oživi. Prodre v mojo domišljijo, sanje. In skupaj odletiva na domišljijsko potovanje. Letiva skozi oblake, do vesolja, prebrodiva vse mlake, žitna polja, se dotakneva neba, pretakneva vse kotičke tega sveta, si zapojeva iz dna srca. A vsaka zabava se enkrat konča. Končala se je tudi ta. Ko končajo se sanje, se začne resnično potovanje – skozi življenje, radost, trpljenje. Potem je vse dolgočasno, enolično. In vsak večer se mi zazdi, da tista knjiga oživi.

Zala Ilovar, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Slepota Čez sinje nebo se nežne meglice povzpenjajo. Kot nevest tančice poglede zastirajo, kot temnina ljubezen zastira, da senca nastane čez zeleno lepoto in bežno toploto. Tisto modrino, ki je globlja od vsakega razuma ali resnice. Oh, meglice! Svetli plameni čarobnega ognja,

ki nastane le v srcu in je moč tistih, ki so najšibkejših, da se povzpnejo do najvišjega vrha in ga dosežejo. Cilj. Odganjaj meglice, da boš videl resnico v očeh človeka in smisel dobrega reka. In razumel boš žalost tistega, ki ihti in veka.

Tina Mohorčič, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Potovanje Najprej si popotnik, da lahko doživiš potovanje, ki je prav lepo in mehko. Najprej si trmast in jezen, a ko vidiš resnico narave, postaneš mehek in razpoložen. Vidiš ptice, okolje, včasih pa tudi morje, prelepe stvari in ženice, ki skrbijo za cvetlice. A pravo potovanje doživiš, če greš do kota. Do tistega pravega roba, ki mu ni konca, in vidiš svoje potovanje od začetka do konca.

Ema Srebrnjak, 5. razred OŠ Center (mentorica: Nataša Dežan Avsec) Skozi oko popotne lepote

Zakaj imamo oko? Oko je zato, da vidiš lepoto narave in išče poti, ki se mu zdijo prave.

Če padeš, ne obupaj in se poberi s tal, saj drugače boš vso lepoto narave prespal. Ptice pevke poglej in ostalim veselo novico povej. Skupaj s prijatelji poleti uživaj v sladkorni peni in dočakaj bodočega prijatelja, ki se prikaže v jeseni. Pojdi poletju naproti in poglej živali, ki ti stojijo na poti. Še marsikaj te čaka, kar tvoje oko dočaka. Tako da vztrajaj dalje, imela boš lepše sanje. Včasih se zgodi, da nastane pomota, a premagati jo mora dobrota.

Žiga Hren, 4. razred OŠ Center – PŠ Mali Slatnik (mentorica: Urška Zajc) Pogumni vitez Vedno, ko hodiš, pojdi do konca kot v pravljici do počenega lonca. Ko našel boš srečo, pojdi naprej, da našel jo boš še za v naprej. Zdaj pa si že pravi heroj, pojdi še po kol za fižol in pravi boš vitez iz davnih rodov.

Vito Husak, 4. razred OŠ Center – PŠ Mali Slatnik (mentorica: Urška Zajc) Kam? Kar si si zadal, vedno naredi. Vedno, ko kaj delaš, pojdi do konca. Spomladi do travnikov, poleti do morja, v jeseni do trt in grozda. Pozimi pa pridi ven, če ti uspe. Zdaj, ko to znaš, veš, kako to gre. Zdaj, ko si prišel do konca, si prišel do počenega lonca.

Tea Vovko, 4. razred OŠ Center – PŠ Mali Slatnik (mentorica: Urška Zajc) Muca Če si mucka in miška mala ti vedno uide, poskusi znova in znova, saj ti bo šlo, nikar ne obupaj, saj vse z vztrajnostjo ti bo šlo. Vedno mucka si boljša in boljša, vedno bolj izurjena si. Z vztrajnostjo bo rešen vsak problem. Mucka, obupati nikoli ne smeš. Vedno z vztrajnostjo premagaš vse, kar si si zadala. Verjemi v to in vse ti lažje bo.

Veronika Avbar, 6. razred OŠ Grm (mentorica: Ada Stegnar) Srčna potepanja Hodi do konca vsake poti, do konca knjige preberi strani, v domišljijo vprezi sani, saj tam se vsak trenutek dogajajo čudeži. Tam lahko vlada kmetica, tam lahko peče potico kraljica, nebo čez mavrico se razpenja, sonce se k otroku vzpenja, jadrnici veter jadra napenja in smeh nikoli ne jenja. Preberi skrite strani, prisluhni, kaj ti govore: »Odpri srce, objemi me, napolni z domišljijo vse. In pomni, povsod je pravica, tudi v laži se najde resnica.«

Nika Bajić, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Nočem za šolo zgodaj vstati Nočem za šolo zgodaj vstati in se v šolo urno podati, v klopi tam dolgo sedeti in tako vse dlje z leti. Nočem za šolo zgodaj vstati, oblačiti si vse hkrati, v šoli nalogo prebrati, po šoli se na zrak spet podati. Nočem za šolo zgodaj vstati, saj mi čas le malo krati, a v šoli učimo mi se, kar je pomembno za življenje vse. Zato poslušaj me, šola pomembna je, ne samo zate, prav za vse!

Katarina Mitevski, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Darinka Cimerman) Ne obupaj Ne obupaj takoj, ko jabolko rdeče k tebi neče, a te močno vleče. Če z lestve padeš, se poberi, znova moraš vse poskusiti, da bo jo potem lepo okusiti. Ne bodi reva ali drugače šleva, ki takoj obupa, bodi glava prava, ki raje kaj potuhta.

Martin Pečarič, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Marina Janjac) Kar urno naprej Kar urno naprej! Dokler je čas, ki je za nas v višavah. Kar urno naprej! Kar delaš zdaj, ne odnehaj nikdar, ne delaš zaman. Kar urno naprej! Do konca sveta, ne ustavi se tam, pogumno z besedo na dan.

Kaja Polak, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Življenje Življenje je lepo, bogato ter zabavno, ker se zabavamo vsi. Življenje je veliko in pogumno. Ko prideš do cilja, si zelo srečen, ker veš, da je bilo življenje lepo, a včasih malo grozno.

Kaja Polak, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Prehodi svoje življenje

Življenje se prehodi počasi ali hitro. Življenje je dolgo ali kratko. Vsi si želimo, da je življenje dolgo.

Dolgo življenje je zelo lepo. V njem se zabavamo, igramo, delamo in se trudimo, da bomo vsem ljudem omogočili lepo življenje.

Daša Radoš, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Vztrajam in uspem Ko sem dojenček in padem še naprej, vztrajam, ko nekaj narobe naredim, vztrajam, da popravim. Če boš vedno znova vztrajal in vztrajal, boš uspel. Ko uspeš, si lahko ponosen nase in srečen zase.

Lea Žlogar, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Življenje Življenje je nežno kot roža, ki ga materina roka poboža. Življenje je vztrajno, ki teče brez meje in reče: »nikoli se ne predam.« Naše življenje je srečno in se ne vda, ker je večno. Naše življenje ima strast, ki je kot naša last.

Lea Žlogar, 4. razred OŠ Metlika (mentorica: Emilija Klopčič) Strast Strast je ljubezen, ki

v nas hrepeni po sreči, veselju, lahko jo dobiš. Po letih spoznal boš, kaj to pomeni, spraševal boš ljudi, v glavi in mislih pa premleval boš cele dni. Človek brez strasti težko bi živel, ko nikogar ne bi imel.

Maja Cesar, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Skozi čas Čas mineva hitro. Teče. Odpiram vrata vseh poti, pozdravljam se z ljudmi. Na potovanje odhitim, se skozi čas vrtim. Kakor veter poletim, v soncu zažarim. Ni mi mar za šolo, le da na svetu živim v miru.

Rok Drenik, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Popotnik Hodi v gore, hodi v hribe in reke preblodi popotnik vztrajni.

Včasih zgodi se, on se izgubi, a to ni težava, ker v roki že kompas vihti.

Jame za popotnika niso problem, ker popotnik zna z vsem. Popotnik torej vztraja, poskusi vnovič in zopet in znova.

Alja Kastelic, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Hoditi Glagol je hoditi. Če ta glagol spregaš, nastane: hodim, hodiš, hodi, mogoče ta trenutek nekdo po gozdu blodi. Pohodnik je tisti, ki hodi, pomaga si s pohodniškimi palicami, s pijačo in z užitnimi in dobrimi malicami. Hodim jaz, hodiš ti, hodijo vse živali. Nikogar ni, ki ne bi znal hoditi. Nekdo, ki ne zna hoditi, je roža. Ampak vseeno je lepa, ni slepa, po koži te boža.

Lovro Mišmaš, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Iz konca do začetka Na koncu je tema, na koncu je mrak. Jaz sem oblak, po morju plava hud pirat. Tuli, kriči, vse morske prebivalce prebudi.

Čeprav je orjak, ob mraku doma ga je strah.

Mia Oberč, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Časovna pot Časovna pot mi pove, kaj v katerem času se godi. Odženem stran misli vse in zaprem svoje nagajive oči. Zdaj vem, kaj bo prišlo, to sama zdaj vem, prelepo bo sončno nebo, ko v njem zažarim.

Lina Ovnik, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Pot Ko hodiš in gledaš povsod naokrog, vse diši in cveti … Ti hodiš po poti okrog in naprej, saj ta pot je pot, ki jo izbereš ti. In hodiš in hodiš in se igraš in poješ in plešeš ne veš, kaj je strah. Ta pot se nikoli ne konča, saj pelje in pelje do konca sveta.

Anej Rajšel, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Čebelja pot

Ko spomladi sneg skopni, čebela iz panja odleti.

Vsa vesela in zardela po travnikih bo poletela. Potem si bo odpočila in po med skočila, vmes pa še vse rožice oprašila. Veliko medu bo nabrala, se domov odmajala in vsa utrujena zaspala.

Nuša Rapuš, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Popotnik Življenje je zato, da se ga uživa. Spomladi, poleti, jeseni in pozimi, saj zelo kratko je. Pomlad uživaš v cvetju, poleti s soncem govoriš, jeseni v listju najdeš čar, pozimi v snežno prevleko strmiš. Vsi štirje letni časi lepi so, zato vsak dan v njih uživamo.

Anja Rožmanc, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Dan in noč Se zjutraj zbudim, iz postelje smuknem, zajtrk dobim. V šolo hitim, da pouka ne zamudim. Se veliko potim, ker enko lahko dobim. Konec pouka zazvoni in domov se mi mudi. Noč je že in utrujenost se prime me. Kmalu zaspim. Sanje ulovim in lahko noč vam zaželim.

Ema Smolič, 5. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Renata Fink Husić) Čas Kako hitro čas mineva, kot morje valovi, in ker dobro mi uspeva, nikoli mi dolgčas ni. Dobro mi uspeva. Vse, kar si želim, sama to uresničim, če ne, pa to dobim. Kako hitro čas mineva. Rada čas imam. Najhitreje pa mi mine, kadar sem s človekom, ki ga rada imam.

Rok Strojin, 4. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Zdenka Mežan) Od začetka do konca Šel sem čez knjigo, šel sem čez mrak, čez prvi in drugi korak. Prišel sem do konca. Le kaj bi sedaj? Risal bom risbe in delal vam raj.

Ema Zajc, 6. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Pohodnik Gore, hribi in doline, kjer vasica kar izgine. V dolini tam leži in ne trzne z očmi.

Čisto negibno stoji v naši domovini. Tam pohodnik mimo gre in v hrib zavije. Vsi ga kličejo nazaj, naj v vasici si spočije. On zamahne z roko in v hrib odteče. Tam ga čakajo ljubice, od mraza vse rdeče. Vse odpelje v vasico, kjer si odpočije, ves osramočen pred množico se za mizo skrije. Vsi ga tolaže, da to nima veze, in vasica z vso močjo priseže: »Zdaj povlekla bom pohodnike, ki v hrib hitijo, in jih zadržala bom v krčmi za Matijo.« Pohodnik splezal zdaj je ven in objel vasico, našo mati domovino prijel je za desnico. Potem je šel v hrib z roko v roki z vasico in jo gledal v oči, ko se povzpel je na našo sveto Anico.

Trina Bizjak, 4. razred OŠ Trebnje (mentorica: Tina Šlajkovec) Poskusi še enkrat Če kdaj narediš kaj in ti ne uspe, poskušaj še in še.

Poskusi še enkrat, mogoče uspelo ti bo takrat. Če pa ti ne bo, poglej visoko v nebo, mogoče ti bo naslednjič šlo. Poskusi še enkrat, dvakrat, trikrat, mogoče uspelo bo takrat.

Ela Fišter, 4. razred OŠ Trebnje (mentorica: Tina Šlajkovec) Vztrajnost Nikoli ne obupaj, vedno vase zaupaj. Vztrajnost je dan, ki ga nikomur ne dam. Kar se začne, se tudi konča. Enako je povsod – doma in drugod. Zato če že začneš, se potrudi, da končaš.

Monika Pekolj, 4. razred OŠ Trebnje – PŠ Dobrnič (mentorica: Mateja Škufca Langus) Moje želje Želje so do neba, visoke zgradbe, nevidne uganke, lahko tudi zanke. Ko smo mladi, želje visijo z nas. Hiša, avto, garaža in vrt, stanovanje, morda prelep prt.

Moje želje niso velike. Glasijo se takole: sreča, veselje, radost, to so želje za mojo mladost. Včasih življenje pravi dovolj, ne gre več naprej. Vlak nas vrže z železniškega tira, ker želje postanejo ovira.

3. TRIADA

Maja Brezovar, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot dežne kapljice Najlepša dežna kaplja, ki pade iz oblakov, si prav ti. Tako majhna si in bistra, a vseeno zelo pomembna. In jaz sem le travniška roža, ki se v mladosti razcveti in v letih oveni. In če hočem se razcveteti, moraš s seboj pripeljati svoje bistre dežne kaplje. In v dežju se iskriš, med vsemi najbolj blestiš. Kmalu se izgubiš v potoku in v reki in še preden se zaveš, si v oceanu. In nato, kot dežna kaplja, spet razcvetiš naslednji cvet. Maja Brezovar, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot življenja Novo krivo pot smo našli. Začne se tam, pri mami vrbi, ki v vejah nežno dete nam pestuje. Ob vrbi pa studenec teče. Bistra voda mladosti se blešči ob tej živahni poti.

Pot pa kmalu zapusti studenec in se vije in se vije vse do skalnatega gorovja, kjer so nevihte strašne in bojazni groze. Pot trikrat okoli skalce se ovije. In odide tamkaj prek, gre čez travnike in polja in kar malo še povprek. Včasih se na poti kakšen kamen kdaj ustavi, včasih pa se kdaj raztrese kakšen zvrhan koš sreče. Pot konča se pri drevesu, na vrhu hriba, v katerem senci zdaj počiva moj stari dobri ded. Maja Brezovar, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot do ljubezni Prijel si me za dlan in zaplesala sva v raj. Ko sva se srečala z očmi, razcvetel se rožnati je cvet, ki ga občuduje ves svet. Nasmeh se do ušes je splel in mi dal vse upanje, ki ga je imel. In ko objel si me tesno, nič lepše ni bilo. Besed le malo sva izgovorila, saj so ustnice v nasmeh bile odete.

Po tej poti sva skupaj odšla in po njej še kar hodiva, saj se nikoli ne konča.

Karin Florjančič, 9. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Od zažetka do kraja Sekunda, minuta, ura, dan, teden, mesec, leto, takrat vsako potovanje je začeto. Moje krhko, v toplini materinih rok je bilo objeto, črnina v očeh mojih privzeta, neugasljiv zvok, ki vsem podarila ga je sreča. V nevednosti sem pot imela, počasi razkrivati se je smela. Na njej druščino prijaznih pogledov sem spoznala, ne znam povedati, kako majhna je daljina kraljevala. Vendar vsako potovanje se je enkrat končalo, pot zaprla je tista grda stvar brez daha. A nekoč mi je pokojna babica dejala: »Veš, punčka, niti zdaj ciljna črta še ni znana.« Karin Florjančič, 9. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Najstnik potuje Zjutraj še v mraku, potovanje še v zraku, Lenobi kriza se pojavi, kako naj iz postelje se spravi? Uro ali dve leži, najlepše v sanjah potovati se ji zdi, do časa, ko stara, močna baba iz postelje vrže ji kosti, vsak dan ista zgodba se godi. Od napredne škatle do jedila, težka je pot vodila. Saj ni bila krivina, pa tudi do Marsa ni bližina. Torej potovanje, vsak dan isto, se vidi, Lenoba je za na modno pisto. Pa saj iz šole nosi samo prazno listo.

Maša Gazvoda, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Popotovanje je lepo Popotovanje je lepo, če s tabo je nekdo, ki rad te ima in te dobro pozna. To je moj oči, ki name pazi tudi ponoči, včasih pa, ko delno zasmrči, v sanjah nekam odfrči. Jernej Klančar, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Potovanje Potujem povsod, a nekaj manjka mi, ne kovček, ne denar, prijatelj manjka mi, da bi z mano potoval. Zato pa povabim tebe, na pustolovščino tako; oceani, vetrovi, ceste, oblaki, vse videla bova, pridi z mano ti, na potovanju bova brez skrbi. Maša Kralj, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot s knjigo Ko knjiga v mojih rokah se znajde, me popelje na popotovanje. Razkaže svet mi, ki ga riše, pokaže mir, v kateri zgodbo piše. Kaže mi, kako travnik šepeta in pastir po njem prepeva. Odpre pogled mi v sanje mlade deklice, ki sploh ne ve še zame.

Popelje me skozi zgodbe življenja, pa tudi smrti, ki nastopi, ko je čas. Prikaže žalost in veselje, srečo in trpljenje, toda, ko zaprem prebrano knjigo, potovanje se konča, mene pa že zgodba nova zanima. Maša Kralj, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot v neznano V sončnem dnevu odpravim se na ladjo in opazujem morje, ki nežno valovi. Ladja počasi se premika, mene vodi v širni svet. Čeprav vem, da vožnja kmalu bo končana, predstavljam si, da plujem daleč stran. Tam čaka me vročina ali mraz, tam čaka me veselje ali žalost. Pravim vam, galebi potujejo z menoj, me ogovarjajo neznano, jaz pa ne vem, kaj naj jim rečem, zato strmim naprej v daljavo. Potem obstanemo na mestu in vem, da potovanja konec je, a jaz že čakam trenutek tisti, ko bo barka peljala na potovanje. Maša Kralj, 7. razred OŠ Bršljin (mentorica: Katarina Črtalič) Pot ptice Moje srce mi pravi, da sem ptica, ki leti in lepo prepeva, si nova obdobja razodeva in potuje daleč v južni kraj. Letim čez hribe in doline, pod sabo vidim ljudi, ki mudi se jim, a jaz svobodno drsim po nebu, ki nobene ovire ne postavi mi. Včasih sedem na češnjo sladko

in sadove ukradem ji, včasih vidim hišico z zrnjem, ki trebušček polni mi. Potem zaslišim krik poznan, ki iz sanj me prebudi in misli z žalostjo napolni, ko ugotovim, da nisem ptica, ki potuje v širni svet. Ana Šubic, 8. razred OŠ Bršljin (mentorica: Polonca Tratar Božič) Proti severu Mrzel je severni veter zavel in hitro v balkanski polotok prispel. Razmršil je mlademu možu lase, razmislek njegov pa prekinil se je. »Oh, severni veter, res moral si priti? Ker mrzel si, v jakno se moram zaviti. Uslugo pa vendar lahko mi storiš, seveda samo, če si ti to želiš.« »Povej, le pomagati jaz ti želim. Če zmorem, prav rad ti uslugo storim.« »Oh, veter, potem pa mi prosim povej, kako tamle preko je severnih mej?« »Izven Balkana? Mar to te zanima? Lažje ti tam bo pri tvojem poklicu. Razmisli pa vendar zares ti natančno; selitev še najmanj je breme denarno, čustveno stanje še bolj je udarno.« Veter odšel je. Se mož je spet slekel. Vstal je, nato pa k dekletu je stekel. »Predraga,« je rekel. »Zdaj sem prepričan. Zdravnik na Kosovem biti ni to, kar bi usojeno meni bilo.« Bolj bala sta se, kot pa veselila o tem, kako na sever bi se odselila, a v srcih vedela sta kljub vsemu, da v drugem ne bi našla več miru.

Nazadnje pa sta vendar si priznala,

da pot na sever mora biti prava. Da v Slovenijo odhajata, že vsakdo ve; če njun dom bo tam, pa niti sama ne. Odideta. In južni veter jima piha v hrbet, in grobovi dedov so čedalje dlje za njima, čedalje bližje severna snežena zima. In tisti kos, ki vedno je pred njunim oknom pel, ni vedel, da ga nihče več ne posluša. Cipresa, ki jo je božalo dekle, ni vedela, da dotiki njenih prstov so za vedno mimo. Ni vedela, da parček prav zdaj vozi v hladno srednjeevropsko zimo. In sedem let je v Sloveniji minilo. Oba slovensko govorita. Službo imata, brez problema preživita. Mama ravno hčerko pita. Oba sta zdrava, oba sta sita. Oba sta umita in dobro spita. Ampak, ali sta doma? Je Slovenija del njunega srca? Nikoli nista bila tu doma. Srce to ve in ju ves čas nekam sili: »Tu nista srečna!« »Srečna sva.« »Nista, nista tu doma!« Nazadnje se vdata in ugotovita: »V Sloveniji biti, to gotovo ni to, kar nama usojeno res bi bilo!« Preveč dolgo dela mož, žena sama ni vsemu kos. Malo plače dobita in pika! Sploh pa premalo za delo zdravnika! In severni veter se zopet prikaže: »Možiček moj ljubi, rešitev je tu: pojdi na Švedsko, že dlje je v EU, tam kot zdravnik si boš pel: juhuhu! In plača bo rasla kot goba v dežju!« »Ne!« srce se skoraj je zlomilo. »Ne! Narobe sta me razumela, ne na sever, tam ni doma, pripeljala me bosta do živčnega zloma! Vajin dom je topel Balkan! In ne Švedska, kjer mrzlo je čisto vsak dan!«

A veter je ljubčka ponovno navdušil. Val se veselja do zdaj ni posušil. »Na Švedsko odšla bova! Še hčerka je mlada, se švedsko naučila bo hitro kot blisk, ostali pa prid’te kej k nama na obisk.« A kljub temu so ob slovesu jokali. In mami ima zdaj sodelavca manj. A ni edina, ki briše si solze, enako pri hčerki je njeni ta dan. Zdaj njena zgodba se nam bo odvila, kako je tudi ona sošolko zgubila. Ta prijateljico je imela odlično. Pogosto sta skupaj se ure smejali. Rojena je v Sloveniji ona bila, a narodnost njena je s Kosovega. So pehali njeni se starši za službe, nazadnje je oče zaslišal nek veter, za Švico izvedel in tjakaj odšel, službo dobil, stanovanje najel, in letati v Slovenijo denar je začel. »To že, a kaj bom brez moža?« je rekla mama žalostna vsa. »Ne, sama že ne bom bila.« S hčerko je lastnino skupaj dala ter hitro je v Švico odpotovala. Jokala hčerka je hudo. Prijateljica njena ji je dala nekaj v slovo, a več od tega nista mogli narediti kot se jokaje posloviti. Že eno leto videli se nista. Čedalje lažje vse postaja. A tako mama ob sodelavcu kot hčerka ob sošolki razmišljata vsaka zase: Naj se odpovem slovenski polki? Bi morala za njim, za njo? Bi meni tudi lažje b’lo?

A na koncu obe sta ugotovili, da lažje je s tujega na tuje iti, kot pa čisto prvič zapustiti stoletni dom tvoje najgloblje biti.

Tu vprašam sebe, vas: zakaj? Zakaj tako težko je nekam iti? A zakaj potem težko doma je biti? Zakaj, četudi obsega EU ves svet, bi tako težko odšli od doma spet? Saj povsod v EU dobro se godi? Zakaj potem na sever vse drvi? Zakaj nismo zadovoljni z domom, če bomo proč od njega imeli domotožje? Zakaj se tako težko odločimo oditi, če drugje bomo pač lažje siti? Ljudje smo pač navezani na dom. Všeč nam je misel, da vsi naši predniki ležijo prav pod nami, da so to vodo pili in prav ta kisik vdihovali. Všeč nam je ideja, da nas gledajo iz nebes in gledajo, kako iz njihovih dreves nastane prav za našo mizo les. Bojimo se, da če se bomo odselili, da bomo njihovo vlaganje v dom razbili. Tako je najbolje na vse skupaj pozabiti ter boj ostati ali iti enostavno pustiti ter raje zbrati dovolj za karto, obiskati sodelavca in sošolko in se preprosto veseliti, da čeprav smo daleč, smo še vedno isti. Da se še nismo pozabili in da tega ne bomo prav nikdar storili. Severni veter zavel je iz prostranih daljav, s severnih gora in zime in poraslih planjav. Zvrtinčil se je in se podal na jug, opazoval je kovčke ter slovesa, ujel še stavek: »Mami, jaz bom tudi stevardesa!« in se razbohotil pred južnim bratom, ki ravno mučil se je z vremenskim obratom. »Si bil spet ti?« se je pozanimal južni veter, »Z juga kradeš mi ljudi! Ves čas jim lažeš v obraz, da na severu jih čaka lepši čas!« »Le počasi! Tista mama, ki je zdravnica in je sodelavec odšel na Švedsko,

ima tudi prijateljico, ki je velikega srca in pomagat v Afriko je šla. Ona ne razmišlja, če to se ji splača, in ravno tako se za vsakim čustvom ne obrača. Le po enem pravilu se ona ravna in zdi se mi, da bi pomiril srca!« »Torej povej, ti, ki si za vsako stvar. Zakaj se ne bi preselili še na Luno, v vulkan in na dno oceana? Le kaj je tista njena modrost? Grem stavit, da gre zgolj za bedno norost!« »Poslušaj, tam notri je bistvo potovanja, premalo ljudi pride do tega spoznanja: NI VAŽNO, KAM SVOJE KOVČKE ODNESEŠ, SAJ KAMORKOLI GREŠ, SEBE S SABO NESEŠ.« »Prav res,« je veter južni se zamislil, »nikjer ni hkrati prednikov vseh, kot le v tebi, to je čisto res. Ljubezen do prvotne domovine je vedno s tabo, nikdar ne premine. In če se spomniš svoje ljube hiše, se ti, ko želiš, v glavi zriše.« Ljubeznivo sta se vetra potrepljala in nato skozi uho ljudi prišla sta v možgane, se prebila do spominov, si jih oprtala na rame, enega zate, zanjo, zame, in jih raztresla po celotnem svetu, da so začutili čisto vsi ljudje, da nas ne ločijo le kilometri poti, med nami so močne, nevidne vezi. Urška Štravs, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Slovencem Slovenija je v Evropski uniji in v recesiji. Denarja primanjkuje in služb nam zmanjkuje.

Politiki skušajo rešitev najti, skušajo se znajti.

Davke nam zvišujejo, a s tem ničesar ne rešujejo. Tovarne v stečaj gredo in jih zapirajo. Denarja na kupe imajo, a pomoči potrebnim ga ne dajo. Revežem od ust bi vzeli, da zase bi imeli. Če tako najprej bo šlo, vse se bo ustavilo. Če ne bomo varčevali in Slovenije reševali, država bo propadla, Slovenija bo razpadla. Kljub temu tudi lepi trenutki so, ko spomnimo se, koliko Trubar za nas naredil je. Pa ne le on, tudi Vodnik, Linhart in Prešeren. Za nas so se postavili, nas kot SLOVENCE pozdravili. V Sloveniji lahko v morju se namakaš ali pa po gorah skakaš. Lahko delo na polju opazuješ in pri trgatvi sodeluješ. Lahko bi bili veseli, vsega nam še niso vzeli, še vedno smo Slovenci, svoj jezik govorimo in v svoji državi živimo. Urška Štravs, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) Ko si zaljubljen Rada mislim nate, ti me vedno potegneš iz zagate. Sanjati o tebi je lepo, ker v sanjah objemaš me močno.

S tabo mi je lepo, vedno zabavam se zelo. Tudi ko te ob meni ni, vseeno v mojem srcu si. Ko se vame zagledaš in me lepo pogledaš, reči je težko, da ljubim te močno. Če se za roke drživa, drug v drugega strmiva, čutiva oba, kaj povzroči ljubezen ta. Urška Štravs, 8. razred OŠ Brusnice (mentorica: Darja Šinkovec) O njem Vedno bolj se mi približuje, vedno bliže mi je. Vedno mi modruje, vedno pametnega dela se. Vedno, ko blizu mi pride, srce mi zaživi, vedno, ko odide, srce po njem le hrepeni. Ne vem, kaj se dogaja, ne vem, kaj se godi. Ampak nekaj mi nagaja, srce le njega si želi. Vse rajši ga imam, moje srce vse bolj si želé, da ljubezen mu dam, a vem, da on ni pravi zame. Vem, da on bi me prizadel, ne bi me ljubil, le norčeval bi se in me ne bi vzljubil.

Raje ga bom pozabila, vem, da bo težko. Ljubezni do njega se bom rešila, enkrat mi uspelo bo.

Sara Krnc, 9. razred OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert (mentorica: Janja Jerovšek) Iskanje modrosti »Le kje najdem modrost?« se je spraševal mož kreposti. Prepotoval je vse osamljene dele sveta in iskal šivanko v kupu sena. Brez uspeha domov odhiti, kjer iznenada ugotovi: odgovor je vendar ta, da ga nihče ne pozna! Modrosti namreč ne moreš najti, ne da se je naučiti, starejše ljudi je treba poslušati in v dejanjih tehtno, preudarno in pravično ravnati! Maja Hočevar, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Popotniku Ko v tebi iskrica zatli, ko si želiš videti nove stvari, zadaj si cilj, steci na plan in nikoli ne boš več sam. Poišči neskončno modro nebo, poslušaj spev sinic, odpri oči, naredi korak, zapoj naglas, postal boš junak. Ko pa se modro nebo skrije, ko ugasne spev sinic, zapri oči in sanjaj tihe noči. Še naprej išči modro nebo,

upaj, da bo sonce vzšlo, še naprej prepevaj, ko ves svet vzdihuje, in zjutraj, zjutraj boš prišel na cilj. Nika Jelinčič, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Potovanje občutkov skozi besede Trenutek jeze, ki se zdi kot večnost. Trenutek žalosti, nemoči, ko se vrata v svet zapirajo pred tvojimi očmi. Jeza v tvojem srcu kot ogenj divje plameni. Radost v tvojem srcu greni okus strahu, sreča ne najde miru, ljubezen trohni, upanje pa počasi v tesnobi plesni. Plamen jeze zajame tvoje misli, spremljajo ga boleča, neresnična spoznanja, ki jih spremeni v trpeča, nemogoča dejanja, poznejša obžalovanja. Plameneči ogenj večnosti v srcu zaledeni, solze pa v očeh grenijo ..., kot svetli kristali se zdijo ..., a morijo ... in bolijo … V solzah se zrcali trpljenje, ko se more spremenijo v življenje. Nika Jelinčič, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Mimo življenja

Cesta življenja je ena le za vsakega.

Cesta življenja se v ime vsakemu zapiše in mu v ušesih odzvanja najprej glasneje, a potem vse tiše, ko srce več ne greje topel dih pomladi, ko zima zvok zaduši, ga s snegom ogradi. Zavoj na cesti pa naredi vsak. Tudi pomladi, ko še cvetiš, tudi jeseni, ko svoje izkušnje sadiš. Včasih je to le korak v napačno smer, lahko pa večen privid, v srcu mrak, v glavi prevlada prezir in misel, da zate ni ovir ... Tako celo cesto prehodiš mimo življenja, mimo sreče ..., a ne mimo trpljenja. Na cesti mimo življenja ti vroča voda teče v srce in tam zaledeni v vrtincu sovraštva. Zaraščena in s plevelom zasejana je cesta, ki vodi mimo življenja. Trnje raste okoli srca in odsotno v megli govori: »Hej! Tu ni poti ...« Nika Jelinčič, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Popotnik S soncem se smeje, z dežjem joče in vselej za mavrico hodi;

ko se v vročini zdi nemogoče, ko dežne kaplje šteje. Čez zelene planjave, skozi gosto vejevje, po sivi cesti vodi ga kriva pot, ki njegov je dom. Skozi in mimo zmot, skozi pusta mesta in čez močno deževje … Ko hodi čez mostove, jih z upanjem podpira, če sreča mu v srcu raste in solze, trpljenje zatira, jezo in strah reže na tanke, nevidne trakove. Sredi sive ceste sadi pšenico, življenja najlepši cvet, izgublja žalost in išče smisel za ves svet, a zase pravico, svojo resnico. Na poti cvetice ljubezni seje, ko radost se mu v srcu smeje, pomlad dobroto v njem prebuja in minule trenutke veselja obuja, ko presenečenje in resnica sta speta, vsak na svoj konec mavrice pripeta in z njima se pogum prepleta, ko pričakovanje novo pomladno cvetje spleta ... Marjeta Povše, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Popotovanje

Cesta! Ozka, vijugasta in prav nič mulasta, kar tam stoji in se ji nikamor ne mudi. Ona čaka in čaka že mnoga leta in kar s tal gleda v širni svet. Ljudje po njej drvimo, vsak dan bolj hitimo, ko pa pride do nesreč, nas do konca življenja greje le domača peč.

Iris Pregrat, 8. razred OŠ Frana Metelka Škocjan (mentorica: Irena Hočevar) Pot Ko zjutraj odpravljam se na goro, dan mi polepša sinje modro nebo. Ni ne oblačka, nobene sivine, povsod je veselo in hodi se v hribe. Jaz si izberem tisto najdaljšo, pot, ki popelje me, pa čeprav v najmanjšo deželo. Deželo, ki sije od moje prelepe domišljije in prav do kotička, kjer se travnik poln cvetov vije. Pot domišljije se hitro konča in vrne me tja, kjer sem doma. Tja, kjer dobri so ljudje, to moja je Slovenija. Neža Cerinšek, 8. razred OŠ Šentjernej (mentorica: Ida Zagorc) Mnogo upov Mnogo poti skozi življenje vodi, mnogo je lepih, res lepih besed, mnogo ljudi hiti in se ne ozira na ta naš lepi svet. Mnogo je tistih, ki so brezskrbni, in tistih, ki se poslednje minute boje. Mnoga veselja, življenja, hrepenenja v naših glavah žive. Mnogo je ptic, ki naj poletijo tja v širno nebo, tam zažgolijo, na zemljo pa nove naj upe neso.

Neža Cerinšek, 8. razred OŠ Šentjernej (mentorica: Ida Zagorc) Dežela sanj Ko dete pokrije z odejo se mehkih čarobnih besed, ki vstopnica v deželo so sna, že vzame prtljago in odkoraka tja, kjer so sanje doma. Te od začetka so lepe in nežne, kasneje mračijo oči. Ko tihe metulje – lepoto dežele otroški smeh preglasi. Na žalost vse je le črno in belo in krokar se kmalu zbudi, prestraši metulje, odžene smeh iz otroških oči. To pot po nežnih cvetlicah ali pa kamenju, ki te bode v dlani, prekine le spev iz ozadja, ki tiho, a vztrajno brni. Četudi pot po deželi sanj ni večna in se kmalu konča, ključ do nje so besede, ki jih mama v srcu ima. Neža Cerinšek, 8. razred OŠ Šentjernej (mentorica: Ida Zagorc) Drugačne zvezde Ko sončni žarki pobožajo polje in delovno roko ter se vonj jutra zlije s prstjo, meni v obupu in jezi orosi se oko.

Pa sedem k dedku, ki ključ je rešitve in kot skrinja mogočna njegova je modrost. Ne ovinkarim, povem kar naravnost! Vzrok za solze je preprost.

Ker drugačen sem, vidim drugače, me ne sprejema svet. Dedek le modro prikima in reče: »Danes pojdi pod zvezde sedet!« Ker dedek ve vse, to pravijo vsi, moj korak usmerjen je na travnik, ko se zvečeri. Pogledam v nebo in ugotovim, kar že dolgo opazuje dedkovo oko. Vsak ima svojo zvezdo – zato jih je mnogo, a vsaka sije drugače – po svoje lepo. Vsaka je pomembna, da vedno svetlo je nebo. In vsake konec je enak – vsaka razprši se v vesolja zrak. Dedkova modrost mi spet dala je krepost in nasmeh na obraz. Vsak je drugačen in edinstven, a vsakega konec je enak. Nuša Avguštinčič, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Ne obupaj! Če si nekaj želiš, to naredi. Ni pomembno, kako je neumno ali kako bistroumno. Morda težko izvedljivo ali celo neuresničljivo. Pomembno je, kaj hočeš ti, saj te le želja vodi do prave poti. Vem, da včasih je težko, takrat obupal bi lahko,

morda končal bi pota vsa, a na koncu te čaka pravljica. Zato ne obupaj! Nadaljuj svojo pot, če ti ne gre, pa se ne skrij v kot. Petra Hrastar, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Ti Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca … Ko si majhen, padeš, ker se spotakneš, a ko odraščaš, padaš, ker te spotaknejo. Pri tem ne smeš nikoli pozabiti, da se je pri padcu potrebno uloviti. Včasih, ko ti vse narobe gre, misliš na težave le. Po navadi si jih sam narediš ali pa jih je prinesel piš. Ko odrasteš, spoznaš, da si se vedno pobral, in najpomembneje, da se nisi nikoli predal. Včasih sploh ne veš več, kaj si, a pomembno je, da si še vedno ti. Vanja Hribar, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Kako življenje teče Ko življenje pripelje te do konca, nekateri mislijo, da ne bodo več videli sonca. Takrat mogoče, nekje, ne daleč stran, v hrupu kot čebelji je panj, rodi se nekdo, ki živel bo prav tako, kot si ti hotél, pa nisi uspel.

Stvari, ki si jih delal, pa jih nisi dokončal, zlobe, ki so na svetu, pa jih nisi pokončal,

on prišel bo do ljudi, tako, kot si hotel ti. Vsi na koncu obžalujejo in nestrpno premišljujejo. A ko bo moje življenje prišlo do konca, mogoče za nekoga ne bo več sonca, a vem, da rodil se bo nekdo, ki bo živel prav tako, kot sem si želela jaz. Neža Kastelic, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Prijaznost Vsak hodi svojo pot, hiti v temno noč, se zdi, da le jaz izbiram si pot, z rožami posejano in s soncem obsijano. Ob poti posedim, opazujem ljudi in se sprašujem, kam hite, zakaj ura jim rabelj je. Pa si rečem: »Glej, svet je zdaj tak, že jutri, ko sonce spet vzide, kot moje rože tudi ljudi obsije, se led stopi in nasmeh na obrazih prebudi.« Maja Kernc, 7. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Razpotje V življenju se znajdeš na mnogih poteh, visoko na nebu, nizko na tleh. Ko se rodiš, odkrivaš nove stvari. Takrat postaneš tudi nekaj več, postaneš popotnik življenja,

ki se z rojstvom začne in s smrtjo konča. Na tej poti spoznaš nova bitja, nove stvari, se spopadaš z novimi rečmi. Na tej poti hodiš po cesti polni dolin in strmin, polni ostrih kamnov in tudi dobrin. Pojdi, hodi in ne oziraj se na druge ljudi, ne glej, kako svet hiti. Včasih pa prideš, še sam ne veš, kam, na neko razpotje, tja daleč stran. Ko ne veš, kje je prava pot, ko iščeš vsepovsod, ti v srcu glas tih govori, ki kaže prave ti poti. Ta glas gotovo prav ima, saj ta glas te najbolje pozna. Poslušaj ga, mu sledi, nikar ga ne presliši, z njim hodi povsod, na vseh razpotjih in tudi drugod. Ne pozabi, da razpotje več poti pozna, naj bo tvoja tista prava, tista najlepša, ves čas s soncem obsijana. Sandra Novak, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Upanje Lep je dan s cvetjem obdan in soncem obsijan.

Čas hiti in neizmerno beži ter za nami pušča razne sledi. Življenje nas preizkuša in nas utrdi, da se borimo do zadnjih moči. Lastovke se vračajo, a leta bežijo, upanje nam vračajo in želje uresničijo. Sandra Novak, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Moja domovina Slovenija je že bila, ko sem majhna bila. Leta 1991 osamosvojila se je in moja mami takrat zaposlila se je. Da samostojna je postala, je veliko truda prestala. Veliko smrtnih žrtev je bilo, da smo zdaj to, kar smo. Ko pa je v Evropsko unijo vstopila, si je njeno pomoč zagotovila, kmalu zatem pa tudi denarno valuto evro pridobila. Je majhna dežela, z veliko čudesi obdarjena. Glede pokrajine pa zelo raznovrstna, vse od hribov do morja imamo, pa še kaj lahko dodamo. Slovenija ni od muh, saj se iz nje širi tudi športni duh. Na olimpijskih igrah dobri smo bili in nekaj medalj pridobili. Glavno mesto Ljubljana je in največje mesto Slovenije je. Triglav najvišji je vrh, s katerega v daljavo vidi se.

Katja Šuštaršič, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Pot spoznanja Če greš po pravi poti in če se je vsak loti, prideš na poseben kraj, kjer naučiš se marsikaj. Spoznal pravila življenja boš, nepotrebna pa odvrgel boš v koš. Dobil boš več poguma in z ljudmi več sporazuma. Ko boš svojo pot končal, boš potem več znal. O svoji poti boš govoril in s tem veliko dobrega storil. Ana Žagar, 8. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Novak) Ti, tebe, tebi Kdo si, svetli žarek z neba? Kdo si, drobna kapljica morja? Kdo si, pesem mojega srca? Kdo si, kriv za toliko solza? Kdo si, bežen smehljaj sonca? Kdo si, trden žarek upanja? Si Si Si Si

ti, ti, ti, ti,

ki niti ne poznaš me? ki ne veš za želje moje? ki ogreješ mi srce? komur bojim priznati še, da ljubim te?

Jera Žagar, 9. razred OŠ Toneta Pavčka (mentorica: Mojca Žefran) Pravljica Korak za korakom opazuješ, z ničemer se ne obremenjuješ. Kot počasen posnetek se zdi, saj se ti nikamor ne mudi.

Poglej ta drevesa, poglej to nebo, poglej te cvetlice, ki zate cveto. Prisluhni potoku, ki ropoče zate, in soncu, ki zate žari. Kot da ustavil se je čas, ti tiho stopaš skozi vas. Vsak vate strmi, vate je uprtih tisoč oči, a tebi se zdi, da si v pravljici. Lana Rajer, 8. razred OŠ Trebnje (mentorica: Mojca Bahun) Življenje Življenje je kot vlak, ki potuje in se na določenih postajah ustavi. Mnogi izstopijo; vstopijo drugi, med katerimi spoznamo prijatelje. Na vsaki postaji te čaka nova dogodivščina, izkušnje in nepozabni trenutki. Na nekaterih postajah se vlak ustavi, saj te čaka slovo od bližnjih in najdražjih. Končno vlak prispe do tvoje postaje, kjer izstopiš, vedoč, da se ne boš več vrnil. Na tej postaji se zaveš, kaj vse si doživel, spomniš se lepih in žalostnih trenutkov. Spoznaš tudi, da ne bi spremenil nobene napake in da nobena težava ni bila tako težka, kot se je zdela. Ko vse to spoznaš, zadovoljno zapreš oči in se posloviš od tega sveta.

Liza Curk, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Pesem Pesem je, če vidiš zarjo brez vseh jutranjih meglic. Pesem je, če vidiš travnik, poln pisanih cvetlic. Pesem je, če poje ptička in jo slišiš z vrh neba. Pesem je, če sveti sonce in se zlato lesketa. Pesem je, če gledaš zvezde, kako lepo z neba žare, in če upaš, da le včasih kakšna utrne se za te. Zala Curk, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Poti Poznamo nešteto poti znotraj in zunaj ljudi. Vodijo stran, v neznano, tjavdan … Polne solza so in sonca in sanj. Življenje kot pot se v jutru začne, duša človeka se v srcu razpne. In nato živiš. Hodiš in hodiš, a ne začutiš, kako blodiš. Pot tvoja in moja nekoč se konča. Takrat se utrne zvezda z neba.

Zala Curk, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Na poti 1 Mimo drvijo reke in gore, hrib in dolina, ceste in potke in domovina. Za mano izginjajo sreča in milina, ljudje in živali in domovina. Ugledam še zadnjič drevo, razbitino … Večno to mojo le domovino. Zala Curk, 9. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Na poti 2 Svet mimo mene beži, zemlja ima še zaprte oči. Drevesa, reke in poti … Vse še tiho spi. Ko pogledam v nebo, zvezde bledo mi sijo. Luna sveti v temno noč, jaz odhajam daleč proč. Hana Štrempfelj, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Potovanje duše Vsak dan nova duša se rodi, vsak dan novo sonce na svetu zagori. To je majhen plamen, ki raste iz dneva v dan. Vsak dan bolj plemenito, a na koncu že vse manj.

Počasi pa ta plamen ugašati začne … Ko dokončno ugasne, duša »tja gor« gre. A takrat že novo sonce na zemlji se prižge in nova, mlada duša spet svojo pot začne. Hana Štrempfelj, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) Zamenjave Ko sonce ugasne, luna se prižge. Ko stara duša odide, novo življenje se prične. Ko mlado zlomi se srce, nobene zamenjave ne najde se. Hana Štrempfelj, 7. razred OŠ Veliki Gaber (mentorica: Olga Podpadec) V paru Veter ima oblake, drevesa imajo srake. Sonce ima žarke, morje svoje barke. Krožnik ima hrano, bananovec banano. Koga imam pa jaz? Jaz ne hodim v paru, čeprav v paru lažje gre. Jaz hodim sama sama s sanjami: ne bom sama.

S odelujoč E šol E Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna Osnovna

šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola šola

Bršljin Brusnice Center Center – PŠ Mali Slatnik dr. Pavla Lunačka Šentrupert Grm Frana Metelka Škocjan Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki Krmelj Metlika Šentjernej Toneta Pavčka Trebnje Trebnje – PŠ Dobrnič Veliki Gaber

Osnovna šola

Toneta Pavčka