Naša šola v zrcalu čas: zgodovina šolstva v Mirni Peči by OŠ Toneta Pavčka

NAŠA ŠOLA V ZRCALU ČASA

ZGODOVINA ŠOLSTVA V MIRNI PEČI

Naša šola v zrcalu časa: zgodovina šolstva v Mirni Peči, šolski projekt 2011/12 Izdala in založila: Uredili: Za založnika odgovarja: Lektorirali: Oblikovanje: Naslovnica in hrbtna stran:

Slikovni material:

Tisk:

Osnovna šola Mirna Peč Ladislava Rupena Tatjana Kupljenik Danijel Brezovar Martina Kramar Simona Laknar Klemen Kramar Rok Krese Aleša Sušnik Škedelj (Fotografija na naslovnici: Alojz Stanovič. Globodol, 1940. Fotografije iz zasebnega arhiva gospoda Pusta. Fotografija na zadnji strani: Nadja Jarc. Mirna Peč, 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.) arhiv OŠ Mirna Peč Zgodovinskega arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Slovenski šolski muzej v Ljubljani zasebne zbirke ART PRO d. o. o., 400 izvodov Mirna Peč, junij 2012 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.3(497.4Mirna Peč)(091) NAŠA šola v zrcalu časa : zgodovina šolstva v Mirni Peči, šolski projekt 2011/12 / [uredili Ladislava Rupena in Tatjana Kupljenik ; fotografije arhiv OŠ Mirna Peč ... et al.]. - Mirna Peč : Osnovna šola, 2012 ISBN 978-961-269-715-0 1. Rupena, Ladislava 262193152

N aša

šola v zrcalu časa :

zgodovina šolstva v mirni peči, šolski projekt 2011/12

Mirna Peč, junij 2012

K azalo

vsebine

Spremna beseda.............................................................................................................................................................................6 1. del: Naša šola v zrcalu časa, zgodovina šolstva v Mirni Peči, raziskovalna naloga Uvod................................................................................................................................................................................................8 Namen, cilji in metodologija dela...............................................................................................................................................9 Osnovno šolstvo na Slovenskem................................................................................................................................................11 Začetek šolstva v Mirni Peči.......................................................................................................................................................17 Sprehod po šolski kroniki...........................................................................................................................................................19 Šola v Globodolu..........................................................................................................................................................................59 Šola v Dolenjem Karteljevem....................................................................................................................................................65 Stara šola v Mirni Peči................................................................................................................................................................69 Nova šolska stavba v Mirni Peči................................................................................................................................................73

Dograditev šolske stavbe .............................75 Stavba danes .............................76

Pričakovanja učencev o novi šoli .............................82

Šolski upravitelji in ravnatelji .............................85 Spomini na ravnateljevanje v Mirni Peči .............................86 Učitelji do 2. svetovne vojne .............................95 Učitelji in delavci šole po 2. svetovni vojni .............................96

Število učencev po posameznih letih .............................101 Nagrajevanje učencev .............................102 Šola nekoč in danes .............................103

Začetek in potek gradnje nove šole na novi lokaciji 2011.......................................................................................................79

Delavci v šoli.................................................................................................................................................................................85

Učenci...........................................................................................................................................................................................101

Šolske stavbe in učilnice .............................103 Oprema učilnic nekoč in danes .............................104 Šolske potrebščine nekoč in danes .............................105 Posebni dnevi v šolskem koledarju nekoč in danes .............................106 Šolska prehrana nekoč in danes .............................107 Počitnice in prosti dnevi nekoč in danes .............................108 Odnosi med učitelji in učenci nekoč in danes .............................109 Nagrajevanje in kaznovanje nekoč in danes .............................110

Tekmovanja .............................111

Naši učenci, danes doktorji znanosti in znani Mirnopečani .............................114

Predmetniki skozi zgodovino .............................131 Šolski koledar .............................138

Projektno delo .............................142

Obšolske dejavnosti .............................147

Kulturna dejavnost .............................162 Knjižnica .............................163 Šolska prehrana .............................166

Znani Mirnopečani .............................171 Spomini na osnovno šolo in življenje v njej .............................177

Športna tekmovanja .............................112

Pouk in ostale dejavnosti v šoli..................................................................................................................................................131

Šolski koledar nekoč .............................140

Likovne ustvarjalnice .............................143 Bralna značka .............................144 Prednovoletni bazar .............................146 Raziskovalno delo .............................146

Pionirska organizacija – sprehod po pionirski kroniki .............................147 Interesne dejavnosti v zadnjih dveh desetletjih .............................159

Šola in okolje................................................................................................................................................................................171 Sklepna beseda ............................................................................................................................................................................198 Seznam kratic v raziskovalni nalogi.........................................................................................................................................199 Viri in literatura..........................................................................................................................................................................201 2. del: Naša šola v zrcalu časa, projektno delo v šolskem letu 2011/12

Igre nekoč se lahko igrajo tudi danes, 1. razred .............................206 Prehrana v šoli nekoč in danes, 2. razred .............................208 Lepopis, 3. razred .............................210 Šola nekoč in danes, 4. razred .............................211 Pogovori z dedki in babicami ter z nekdanjima učiteljicama, 5. razred .............................212 Športna vzgoja skozi čas, 6. razred .............................220 Intervju z učiteljico inštrumentov Sonjo Pirc, 7. a razred .............................221 Počitnice nekoč in danes, učenje tujega jezika nekoč in danes, 7. b razred ............................223 Pavla Remic, nekdanja učiteljica na šoli, 8. razred .............................224 Matematika nekoč in danes, 7.–9. razred .............................226 Anekdote iz šolske klopi, 6., 8. in 9. razred .............................227 Kazni nekoč in danes, 8. in 9. razred .............................229

Beseda uredniškega odbora.......................................................................................................................................................230

S premna

beseda

V svetlobi, v senci menjajo obraz stvari sveta: najlepša vigred sleče rosna čuda, a česar ne zamete zimski čas, kar sije venomer kot draga ruda, je luč srca. Cene Vipotnik Pričujoči zbornik »Naša šola v zrcalu časa« je nastal kot rezultat projekta Zgodovina šolstva v Mirni Peči, ki smo ga izvajali v šolskem letu 2011/2012. Vsebuje raziskovalno nalogo in predstavitve dejavnosti, ki smo jih v okviru projekta izvajali celo šolsko leto. Zdelo se nam je prav, da ob gradnji nove šole bolj podrobno spoznamo tudi, kako je šola živela in delovala od svoje ustanovitve 1858. leta do današnjih dni. Med raziskovanjem je bilo opravljenega ogromno dela, odkritih veliko novih podatkov, dokumentov, fotografij in informacij. Urejene so bile zbirke fotografij in digitalizirane vse kronike. Srečali smo se z velikim številom nekdanjih učencev, učiteljev in sodelavcev, ki so nam zaupali marsikateri dogodek, ki bi sicer odšel v pozabo. Učenci, ki so sodelovali v projektu, so pridobili nova znanja o raziskovanju, zbiranju dokumentarnega gradiva in izvajanju intervjujev. Nepogrešljiva je bila vloga mentorjev in učiteljev. Posebno pa nas veseli aktivno sodelovanje in udeležba upokojenih učiteljic in učiteljev, saj so s tem dali projektu dodatno vrednost. Včasih se zdi, da je vse, kar je bilo, v nekem trenutku postalo neuporabno, manj vredno, nadomeščeno z novimi stvarmi, zgradbami, metodami, ljudmi, odnosi. A ko odpremo star zvezek in se zazremo v lepo pisavo, ko beremo zapisane besede, vidimo in čutimo, da je za tem zvezkom nekoč sedel otrok, ki ni imel enakih skrbi, čustva pa so bila prav taka, kot jih doživlja današnji učenec. Ob njem je bil učitelj in med njima odnos, ki je obema omogočal rast ali pa ne. Tako je bilo nekoč in tako je danes. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo preprostega dejstva, da šolo naredimo ljudje. Hvala vsem, ki ste pomagali pri nastajanju tega zbornika in izvedbi projekta. Ravnatelj Danijel Brezovar 6

i . del :

N aša

šola v zrcalu časa :

zgodovina šolstva v mirni peči, raziskovalna naloga

LINOREZ

NAŠA ŠOLA V ZRCALU ČASA LIKOVNO SNOVANJE, 2012 MENTORICA: ALEŠA SUŠNIK ŠKEDELJ

U vod

Leto 2012 je pomembno leto, ki se bo zapisalo v zgodovino šolstva v Mirni Peči. V mesecu novembru se bomo učenci, učitelji in drugi delavci šole preselili v popolnoma novo, sodobno opremljeno šolo. S tem bo šolska stavba, ki je sedaj v uporabi, dobila novo namembnost, ne vemo pa, kako jo bomo poimenovali. Stara šola? Teh je v Mirni Peči že več – ena stoji poleg starega župnišča, druga, bistveno mlajša, a tudi že dolgo zapuščena, v Globodolu. Obstaja tudi tretja, ki so jo obiskovali mirnopeški otroci, v Karteljevem. Kaj vemo o njih in o zgodovini šole kot institucije v naši občini, sta bili najpomembnejši vprašanji, ki sta nas, učence v raziskovalni skupini, spodbudili k raziskovanju. V dosedanjih objavah, ki so na voljo v šolski knjižnici, smo izvedeli, da zgodovina šolstva v Mirni Peči sega v leto 1858, ko je bila zgrajena prva šolska zgradba v naši občini. Pomembnejše letnice v prejšnjem stoletju pa so 1946, ustanovitev enorazredne ljudske šole v Globodolu, 1968, otvoritev nove šole v Mirni Peči, 1988, dograditev te iste šole, ki je v uporabi še danes, in pričetek enoizmenskega pouka. Več zanimivih podatkov iz preteklih obdobij bomo poiskali v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani in v Zgodovinskem arhivu Slovenije, enoti za Dolenjsko, kjer je hranjena vsa šolska dokumentacija, starejša od petdeset let. Pomemben vir informacij o tem, kako je izgledala nekoč posamezna šolska stavba, kdo vse jo je obiskoval, poučeval v njej, kako je nekoč potekal pouk v primerjavi z današnjim in podobno, pa bodo za nas tisti posamezniki, ki so pustili svoj pečat v tej zgodovini – njeni bivši učenci, učitelji, ravnatelji. Ob pogovorih z njimi bomo poskušali odgovoriti na naša vprašanja in v pričujoči raziskovalni nalogi orisati celovito zgodovino šolstva v naši občini ter hkrati vanjo zrcaliti današnje trenutke šolskega vsakdana. Pod mentorstvom nekdanje učiteljice v šoli, gospe Slavke Rupena, ter učiteljev Tatjane Kupljenik in Igorja Zadravca bomo raziskovali: Hana Kastelic, Urška Makše, Tjaša Pungert, Urška Smrke, Anja Obrekar, Krystijan Muhič, Aleš Matoh iz 8. razreda in Eva Bukovec, Anja Matoh, Simona Makše ter Sara Rudolf iz 9. razreda. 8

N amen ,

cilji in metodologija dela

Namen raziskovalne naloge je, da na podlagi proučevanja zgodovine šolstva na Slovenskem in posebej v Mirni Peči podrobno predstavimo, kako sta se šolski učni sistem in način poučevanja spreminjala tekom preteklih let. Cilji raziskovalne naloge so: - proučiti zgodovino šolstva na Slovenskem, - proučiti zgodovino šolstva v Mirni Peči, - ugotoviti, kako in v kakšnih pogojih so se šolali v preteklosti in kako poteka šolanja danes, - raziskati in predstaviti razlike med pogoji dela v šoli nekoč in danes, - raziskati in predstaviti razlike v šolskem koledarju in dejavnosti, ki vanj sodijo, - raziskati in predstaviti razlike med predmetnikom nekoč in danes, - predstaviti druge zanimivosti, na katere bomo naleteli med raziskovanjem.

Metodologija dela Pri izdelavi raziskovalne naloge smo uporabili naslednje metode: a) zgodovinsko metodo: proučevanje pojavov v preteklosti (raziskovanje med arhivskimi podatki, ki so deloma hranjeni v šoli, v veliki meri pa v zgodovinskem arhivu ter v Slovenskem šolskem muzeju; intervjuji in pogovori s starejšimi osebami, nekdanjimi učitelji in ravnatelji); b) opisno metodo: - deskripcijo (opisovanje zgodovinskih dogodkov, dejstev), - klasifikacijo (definiranje pojmov), - kompilacijo (povzemanje opazovanj, spoznanj, sklepov, odnosov), - komparacijo (primerjava enakih ali podobnih dejstev, pojavov, procesov in odnosov). 9

učenci iz raziskovalne skupine oš mirna peč z gospo slavko rupena na obisku slovenskega šolskega muzeja v ljubljani, 2012. fotografija iz arhiva oš mirna peč.

O snovno

šolstvo na

S lovenskem

V času naselitve Slovencev v 6. stoletju se je vzgoja otrok razlikovala po spolu, saj so bili dečki vzgajani drugače kot deklice. Cilj vzgoje je bil seznanjati mlade z delovnimi izkušnjami starejših. Prelomnico v vzgoji pomeni pokristjanjevanje Slovencev. Glavno vlogo pri poučevanju nepismenih so imeli misijonarji. Karel Veliki je od škofov zahteval, naj pri škofijskih cerkvah poskrbijo za ustanavljanje šol za vzgajanje duhovščine. Možnost šolanja so imeli sinovi plemičev, bogatih meščanov, nekaterih večjih posestnikov in sorodniki duhovnikov. V srednjem veku so ustanavljali stolne šole, višje šole na sedežih škofij. Učence so ločevali na plemiške in revne. Stanovali so ločeno, pouk je potekal ločeno, razlikovale so se tudi učne vsebine. Otroci plemičev so se učili latinsko slovnico, retoriko in srednjeveško pravo. Revnejši otroci pa so se učili branja, petja in verskega nauka. Samostanske šole so bile namenjene vzgoji redovnikov. Dostopne so bile otrokom nemških plemičev, ne pa otrokom slovenskih tlačanov. Deklice so lahko dobile nekaj izobrazbe v ženskih samostanih, na začetku samo plemkinje, pozneje pa tudi dekleta bogatih meščanov. Župnijske šole so mlade ljudi seznanjale z verskimi nauki. V njih so večinoma poučevali sami župniki. To so bile šole za ministrante in odrasle duhovniške kandidate.

srednji vek

Pomemben korak v razvoju šolstva na Slovenskem pomenijo mestne šole. Z razvojem mest in meščanstva so se pokazale potrebe po osnovni pismenosti in znanju računstva. Nastale so privatne šole. Pogosto so se mestne šole razvile iz župnijskih, tako je iz cerkvene nastala posvetna šola. V mestnih šolah se je kot učni jezik namesto latinščine uveljavljala materinščina učencev, pri nas nemščina, v primorskih mestih pa italijanščina. Nerazvitost slovenščine kot knjižnega jezika je onemogočala uvedbo slovenskega jezika (jezika slovenskih učencev). Učenci so se morali učiti raznih molitev na pamet. Zaradi pomanjkanja rokopisov so si morali verske obrazce učenci zapomniti dobesedno v njim nerazumljivem jeziku, tj. latinščini. Učili so se brati, ne da bi tekst tudi razumeli. Pri učenju pisanja so posnemali učitelja. S pisalom so pisali na voščene tablice. Na Slovenskem naj bi v srednjem veku delovalo 40 šol. Odstotek nepismenih v slovenskih deželah je bil podoben srednjeevropskemu povprečju.

mestne šole

V obdobju protestantizma je bila prvikrat izvedena ločitev med elementarnim in srednjim šolstvom. Iz srednjih šol so učenci neposredno nadaljevali šolanje na univerzi. Zahtevalo se je, da je morala osnovna šola izpolnjevati tri pogoje: morala je biti elementarna (ni bila potrebna predhodna izobrazba), splošna (namenjena vsem učencem) in ljudska (učni jezik je bila materinščina učencev). Oče osnovne šole na Slovenskem je bil Primož Trubar. Predlagal je, naj bi vsaka fara imela svojega učitelja. Mestne in kmečke otroke, dečke in deklice naj bi učili slovensko brati, pisati ter katekizma («navadna« ali »nemška šola«). Konec 16. stoletja so protestantske šole na Slovenskem zaprli, njihove učitelje pa skupaj s protestantskimi duhovniki izgnali.

delitev na osnovno in srednje šolstvo

Šolstvo in vzgoja sta kasneje prešla v roke jezuitov in katoliške cerkve. Do srede sedemdesetih let 18. stoletja na Slovenskem ni bilo osnovnih šol. Na deželi je otroke poučeval kak cerkovnik ali organist. marija terezija in jožef ii.

V času Marije Terezije in Jožefa II. so se pokazale potrebe po dvigu splošne izobrazbe. Izboljšanje šolstva naj bi pripomoglo k dvigu gospodarstva v Habsburški monarhiji. Ponovno je zaživela ideja splošne osnovne šole, ki bi dajala izobrazbo vsem ne glede na spol, stan in bodoči poklic. Po odloku Marije Terezije iz leta 1770 je posodobitev šolstva stvar države. Leta 1772 je Blaž Kumerdej predlagal, kako bi organizirali osnovno šolo. Med drugim je zahteval, da je na Kranjskem slovenski učni jezik. Splošna šolska naredba iz leta 1774 je prvi uradni šolski zakon v slovenskem jeziku, ki je uredil vprašanje osnovnega šolstva. Uvedel je splošno in obvezno, ne pa za vse enako šolanje. Šolska obveznost je trajala od 6. do 12. leta, brez kazni za izostajanje od pouka. Zaradi pomoči otrok pri kmečkih opravilih je bilo tem otrokom dovoljeno hoditi v šolo samo v zimskem času. Pouk v podeželskih osnovnih šolah, t. i. trivialkah (poklicne šole), je bil manj zahteven od pouka v mestnih glavnih šolah (mestni otroci) in normalkah (v deželnih glavnih mestih, v njih so se izobraževali bodoči učitelji). V trivialkah so se učili branja, pisanja, računanja, posvetne moralke in osnovnih pojmov gospodarstva. Dvorni dekret z dne 29. 10. 1781 je določal kazni za starše, ki otrok niso redno pošiljali v šole. Bogati starši so morali plačevati dvojno šolnino, revni pa opravljati razna javna dela. Leta 1805 so s sprejetjem Politične šolske ustave krajevni šolski nadzorniki postali krajevni župniki. Kot podaljšanje šolske obveznosti je zakon uvedel ponavljalne nedeljske šole. V tem času je pomembna vloga Antona Martina Slomška. Na prelomu iz 18. v 19. stoletje se je Valentin Vodnik močno zavzemal za slovenski jezik. Napisal je skoraj vse slovenske učne knjige za osnovno šolo in gimnazije.

pouk v slovenščini

V času Francozov se je pouk v ljudski šoli na Kranjskem začel s šolskim letom 1809/1810 po starih avstrijskih predpisih. S šolsko reformo 1810/1811 so uvedli enotno štirirazredno osnovno šolo, ki naj bi bila v vsaki občini. V slovenskem delu Ilirskih provinc je bila slovenščina z Marmontovim ukazom priznana za učni jezik v osnovnih šolah in gimnazijah. Postala je ne le učni jezik, ampak tudi učni predmet.

obvezno šolstvo

Po odhodu Francozov v predmarčni dobi je bila ukinjena enotna osnovna šola. Ponovno so bile uvedene trivialke, glavne šole in normalke. Avstrijski osnovnošolski zakon iz leta 1805 je ostal v veljavi do leta 1869. Po uredbi iz leta 1807 bi morala imeti vsaka župnija svojo šolo. Obiskovati bi jo morali vsi učenci, ki od šole niso bili oddaljeni več kot pol ure hoda. Tam, kjer v župniji ni bilo šole, bi morali učenci hoditi v najbližjo šolo ne glede na oddaljenost. V tem času so se avstrijske in posvetne cerkvene oblasti zavzemale za razvijanje mreže rednih in nedeljskih osnovnih šol, za vzdrževanje le-teh, izobraževanje učiteljev in učni jezik. Za osnovne šole naj bi skrbele občine. Zaradi težav so skušali prostor za učilnico najti v kakšni že obstoječi stavbi. V kmečkih hišah ni bilo dovolj prostora, župniki pa v župnišču niso marali trušča. Brez pouka sta tako ostali dve tretjini za šolo sposobnih osnovnošolskih otrok. Šolski obisk je bil slab zaradi revščine otrok, odnosa staršev do šole in jezikovnega stanja v osnovni šoli. Z odlokom šolske študijske komisije iz leta 1816 je

bila pri nas šolska obveznost podaljšana do končanega 15. leta. Povečalo se je število ponavljalnih šol. Učitelji so od staršev dobivali nekaj krajcarjev šolnine, ki pa je bila plačana neredno. Le mislimo si lahko, kako je bil učitelj sprejet, če je šolnino pobiral sam. Zakon o razmerju med Cerkvijo in državo iz leta 1868 je uvedel obče ljudske in meščanske šole. Od leta 1870 naprej so se učitelji izobraževali na štiriletnih učiteljiščih. Vodstvo šol so prevzeli učitelji laiki, ki so dobili naziv nadučitelj. Med nove predmete so uvedli telovadbo.

obče ljudske in meščanske šole

Z ukazom ministra za bogočastje in nauk z dne 15. 12. 1871 se je pedagoško delo močno spremenilo. Šole so morale ustanoviti učiteljske in šolske knjižnice. Nadarjene učence pa so začeli po letu 1878 nagrajevati s knjižnimi nagradami. Najboljše učence so po šolah vpisovali v zlate knjige. Vsak mesec so se vsi učitelji celotnega okrožja morali sestajati na mesečnih srečanjih, kjer so razpravljali in se posvetovali o šolskih in pedagoških problemih. Prvo zborovanje vseh učiteljev novomeškega šolskega okraja je bilo 9. 10. 1871. Dnevni red je določil okrajni šolski nadzornik. Novi šolski zakon pa ni zadovoljivo rešil vprašanja vzdrževanja šol in učiteljev. Dodatni zaslužek so si učitelji poiskali kot cerkovniki, godci, krčmarji itd. Učitelji so bili oproščeni dolgotrajnega služenja vojske. Po novem šolskem zakonu je bila nemščina predpisana kot učni jezik. Šolsko nadzorstvo je imelo tri stopnje: krajevne šolske nadzornike, okrožne šolske nadzornike in šolske komisije v deželnih glavnih mestih. V trivialkah so bili učenci razdeljeni v dve skupini. Učitelj jih je poučeval skupaj, dopoldne dve uri in popoldne eno. Poučeval je verouk (39–50 % vseh ur), branje, pisanje in računstvo. Nedeljske šole in trivialke so bile povsod slovenske. Pojavili so se slovenski abecedniki, berila, slovnice in računice za osnovno šolo.

trivialke

Leta 1848 je vrhovni avstrijski šolski upravni organ in študijsko dvorno komisijo zamenjalo novoustanovljeno prosvetno ministrstvo. Začeli so odpirati dveletna učiteljišča za izobraževanje učiteljev. Država je prevzela nadzor nad šolstvom z deželnimi, okrajnimi in krajevnimi šolskimi sveti.

učiteljišča

Z osnovnošolskim zakonom iz leta 1869 so šole postale državne in deželne ustanove. Da bi bili učitelji bolj izobraženi, je naslednje leto dveletno učiteljišče nadomestilo štiriletno moško in žensko učiteljišče. Ženske so postale enakopravne moškim kolegom. Po letu 1875 so začele na dekliških šolah poučevati prve učiteljice, ki pa so bile slabše plačane od učiteljev. Uveljavljati so začeli osemletno obvezno osnovno šolo. Ustanavljali so meščanske šole, ki so jih lahko obiskovali učenci z uspešno končanimi petimi razredi osnovne šole. S širitvijo mreže šol in rastjo števila učiteljev se je pokazala potreba po stanovskem združenju učiteljev. Leta 1890 so se združili tudi učitelji novomeškega okraja, ki je segal do Mirne, preko Ambrusa, Roga do Gorjancev. Novi učni načrt osemrazredne osnovne šole leta 1901 je določal drugi deželni jezik kot obvezni učni predmet.

slovenščina kot obvezni učni predmet

Odloki kranjskega okrožnega šolskega sveta, leta 1915 in 1916, so dajali okrajnemu šolskemu svetu pravico, da dovoli izostajanje učencev od pouka zaradi nujnih kmečkih del, in tudi pravico, da skrči pouk, prekine ali predčasno zaključi šolsko leto. 13

Osnovno šolstvo v stari Jugoslaviji V Sloveniji je po letu 1918 obveljala staroavstrijska šolska zakonodaja, odpravili so le nemški učni jezik. Šolski zakon, ki je bil sprejet 5. decembra 1929, je poenotil šolstvo v okviru jugoslovanske države. Uvedel je splošno in obvezno osemletno osnovno šolo. Po tem zakonu je bila telesna kazen prepovedana, pouk naj bi potekal skupaj za dečke in deklice. Uvedeni so bili razredi, oddelki in ocene, ki jih poznamo še danes. Najboljša ocena je postala pet. narodne šole

Narodna šola se je delila na štiriletno osnovno šolo ter štiriletno višjo narodno šolo, ki na podeželju ni imela sedmega in osmega razreda. Zato je bila večina mladine tako deležna le šestletnega rednega šolanja. Za ustanavljanje narodnih šol ter za nameščanje in plače učiteljev je skrbela država. Občine so morale poskrbeti za zemljišče za osnovno šolo, šolske vrtove, opremo in učila. Krajevni šolski sveti pa so bili dolžni zidati šolo in kasneje šolsko poslopje tudi vzdrževati.

Šolstvo med drugo svetovno vojno Na Štajerskem in Gorenjskem je nemški okupator takoj ukinil vse slovenske šole, izgnal veliko slovenskih učiteljev ter začel odpirati nemške šole z nemškimi učitelji. S šolskih poslopij so morali odstraniti slovenske napise, prepovedali so uporabo slovenskih žigov in obrazcev. V Prekmurju so Madžari za učni jezik uvedli madžarščino. Julija 1941 so začeli z nemškimi jezikovnimi tečaji za otroke in odrasle. Tudi med odmori so strogo prepovedali slovensko govorico. Za neupoštevanje teh pravil so uvedli hude kazni. V Ljubljanski pokrajini so Italijani dovolili poučevanje v ljudskih šolah v slovenskem jeziku, še naprej je ostal v veljavi stari jugoslovanski šolski sistem. Spremenili so le učne načrte za zgodovino in zemljepis ter jugoslovanske šolske knjige. Za učitelje in ostale prebivalce so organizirali tečaje italijanščine. Šolsko mladino so poskušali pridobiti z občasnimi skromnimi obdaritvami, raznimi prireditvami in šolskimi organizacijami, ponekod so ustanavljali šolske kuhinje. Sčasoma bi slovensko šolstvo nadomestili z italijanskim. Narodnoosvobodilno gibanje je kot odgovor na okupatorjevo raznarodovalno šolstvo ustanavljalo svoje partizanske šole na večjih osvobojenih ozemljih. Partizansko šolstvo se je razmahnilo šele po kapitulaciji Italije. Roditeljski sveti so bili oblika sodelovanja krajanov s šolo. 15. septembra 1943 je IO OF ustanovil upravno komisijo za osvobojeno ozemlje, ki je imela odsek za narodno vzgojo in prosveto. V okviru tega je deloval oddelek za šolstvo. Imenovali so okrožne šolske nadzornike ter izdelali učni načrt partizanskih osnovnih šol. Za otroke od 7. do 15. leta starosti so uvedli osemletno osnovno šolo, šolski pozdrav »Smrt fašizmu, svoboda narodu« in nagovarjanje učiteljev s tovariši in tovarišicami. Posebno skrb so posvetili poučevanju slovenskega jezika, računstva in slovenske zgodovine. Učiteljem v je bila v pomoč pionirska organizacija (priprava proslav, tekmovanj, pomoč pri učenju, nabiranje zdravilnih rastlin, stražarska služba v času pouka itd.). Pogosta oblika šolskega dela so bila ponekod šolska tekmovanja. Primanjkovalo je učbenikov, zvezkov, učil. Pisali so na tablice, ovojni papir, papirnate vrečke. 14

Osnovno šolstvo v Jugoslaviji po letu 1945 Po osvoboditvi se je nadaljeval razvoj šolstva, zasnovanega med NOB. Temeljni zakon o obveznem sedemletnem šolanju, 11. julija 1946, je uzakonil štiri razrede osnovne in tri razrede višje osnovne šole ter ukinil osemletno obvezno šolanje tam, kjer je bilo že uveljavljeno. Leta 1950 pa so ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost. Del sedemletke so spremenili v štiriletne nižje gimnazije, ki so postale obvezne. Leta 1953 je bila uzakonjena šolska obveznost od 7. do 15. leta starosti.

osemletke

Šolska reforma iz leta1958 je najpomembnejša prelomnica povojnega osnovnega šolstva. Splošni zakon o šolstvu je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva na vsem ozemlju Jugoslavije. Med šole prve stopnje so sodile tudi šole za fizično in duševno prizadete otroke. Začeli so si prizadevati, da bi predšolske otroke vključili v pripravo na šolo, t. i. malo šolo. V osnovnem šolstvu so od leta 1975 naprej uvajali celodnevno osnovno šolo. Ekonomsko je to pomenilo vključevanje šole v delovni čas staršev. Skrb za učenčev učni napredek in uspeh pa je prehajala na učitelje. Dosegli naj bi večjo racionalizacijo pri izkoriščanju novih šol. V Mirni Peči kljub velikim prizadevanjem šola ni bila dograjena, zato ni bilo pogojev za uvedbo celodnevne osnovne šole. 1980 je bil sprejet Zakon o usmerjenem izobraževanju, za srednje šolstvo najpomembnejši reformni projekt.

Šolstvo v Sloveniji Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in sprejetjem ustave 1991 se je slovenski šolski sistem bistveno spremenil. Novi šolski zakoni so bili sprejeti leta 1996. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter Zakon o osnovni šoli sta po 130 letih osemletne šolske obveznosti postavila temelje devetletnega šolanja. Začetki uvajanja devetletke segajo v šolsko leto 1999/2000. V šolskem letu 2003/2004 pa so se vse šole v Sloveniji vključile v devetletno šolanje s prvim in sedmim razredom. Otroci vstopajo v šolo s šestim letom. Devetletna šola je razdeljena na triletja. V oddelke so vključeni tudi učenci s posebnimi potrebami. Cilj devetletke je odpraviti preobsežne učne načrte in veliko učenja doma. Kriza, ki nas pesti, bo imela v prihodnosti prav gotovo vpliv na vse nivoje izobraževanja, na mlade generacije in tudi na zaposlene.

devetletke

Celoten oris osnovnega šolstva na Slovenskem je povzet po Ciperle in Vovko (1987).

nekdanja meĹžnarija v mirni peÄ?i. fotografija iz pust (1987).

Začetek

šolstva v

M irni P eči

Pred letom 1858 je bila v Mirni Peči le zasilna šola, ki je bila nastanjena v mežnariji. Mežnarija je takrat stala do leta 1934 na prostoru, kjer je bila kasneje zgrajena Hudetova trgovina. Pouk so izvajali duhovniki in organist. Na pobudo župnika Janeza Križaja, okrajnega šolskega nadzornika, novomeškega prošta Jerneja Arka in Janeza Laschana, glavarja v Novem mestu, je bila občina Mirna Peč pripravljena zidati šolo. Župnik Križaj se je dogovoril z občino in župljani, da so podrli nad zidanimi kletmi leseno kaplanijo. Za nadzidavo šole so porabili kamenje razpadajočega obrambnega zidu (cvingerja), ki je bil okrog cerkve. Šolo je zidal zidarski mojster Anton Uršič iz Novega mesta. Delo sta vodila občinski svetovalec Jože Bartelj iz Mirne Peči in župan Janez Žagar iz Dolenjega Karteljevega. Notranjo opremo je izdelal mizar Martin Brlogar z Golobinjeka. Stavbni stroški so znašali 4165 goldinarjev in 35 krajcarjev. Stavbni les je brezplačno prispeval novomeški kapitelj. Kaplani so se preselili v župnišče, organist, ki je bil tudi učitelj in prvi cerkovnik, pa se je vselil v stanovanje v šoli. Uradni začetek enorazredne osnovne šole v novozgrajenem poslopju je bil 4. novembra 1858 po slovesni božji službi v župnijski cerkvi. 5. novembra 1858 se je začel redni pouk. V šolo se je vpisalo triinosemdeset učencev iz vseh vasi v občini Mirna Peč. Do leta 1879 so v šoli uradovali v nemščini, potem pa v slovenščini. Pouk je potekal vedno v slovenščini, tudi učbeniki so bili slovenski. Poglavje je povzeto po Pust (1987).

Šolsko naznanilo Trorazredne ljudske šole v Mirni Peči iz leta 1897. Dokument iz zasebnega ahriva. 17

učiteljski zbor oš mirna peč z gostujočimi pisatelji iz leta 1958. stojijo: branko mahne, ema novak, polde

jovan, marijan špilar, lidija komar, vida glavač, frančiška božič, danica vrh, jožica černivec, adalbert

božič. sedijo: josip ribičič, ela peroci, france bevk, tone seliškar. kopijo fotografije hrani oš mirna peč.

S prehod

po šolski kroniki

4. novembra 1858 je bila v novozgrajenem šolskem poslopju ustanovljena enorazredna osnovna šola. Vanjo se je vpisalo triinosemdeset učencev. Prvi učitelj v tej šoli je bil Matija Juretič, ki je tu poučeval do 1. 2. 1860. Za njim je za eno leto nastopil službo Hitti, njega pa je nasledil je F. Smrekar, ki je v mirnopeški šoli poučeval do svoje smrti, leta 1872. 1. 11. 1872 je v šoli začel poučevati Anton Javoršek. Prvi stalni učitelj v Mirni Peči je bil Florjan Kaliger, ki je službo nastopil 30. 12. 1878. Od leta 1879 naprej je bila šolska kronika napisana v slovenščini. 20. novembra 1880 je bila na pobudo avstrijskega cesarja Franca Jožefa enorazrednica povišana v dvorazrednico. K temu je največ pripomogel Josip Ekel, carski namestnik. Slovesen začetek pouka v dvorazrednici se je začel 20. novembra 1880. V šolski kroniki je zapisano:

Po vseh deželah avstrijsko-ogrsko cesarstvo ima svoje namestnike, koji delujejo v njegovem imenu za bojni razvoj njegovih podložnikov. Tako imamo tudi mi na Kranjskem 11 cesarskih namestnikov. Posebno in očitne zahvale zasluži blagorodni gospod Ekel. Kot skušena glava vidi tudi on, da le v šoli tiči napredek ljudstva. Kakor drugim občinam je tudi mirnopeški pripomogel, da se je enorazredna v dvorazredno šolo povikšala. Dragotin Nadučitelj oz. šolski upravitelj je postal Karol (Dragotin Krištof), poučevala je učiteljica Franja Wruss. Le-ta je 19. 11. 1881 odšla, na njeno mesto pa je 25. 11. 1881 prišla Marija Wruss. Šola je imela šolskega voditelja, tj. šolskega vodjo. Vsako šolsko leto so začeli s sveto mašo in ga končali s sveto mašo ter zahvalno pesmijo. Slovesno so proslavili rojstna dneva in godova cesarja in cesarice (pouka prosta dneva), dan sv. Alojzija, zaščitnika šolske mladine, udeležili so se procesije ob sv. rešnjem telesu, imeli so božične počitnice, velikonočne praznike, binkošti itd. Šolsko leto so zaključili avgusta. Tedaj so učencem razdelili šolska naznanila. Spričevala so učenci dobili januarja, marca, julija in avgusta. Šolo so vsako leto pregledali šolski nadzorniki, prošti pa so nadzorovali pouk iz krščanskega nauka. Spomladi 1882 je župan Ivan Galič v Ivanji vasi kupil zemljo za šolski vrt. V šolskem letu 1894/1895 so bili učenci pogosto odsotni od pouka zaradi številnih bolezni, kot so koze (otroke je cepil dr. Peter Defranceschi), ošpice in mumps. Šolo so za štirinajst dni zaprli. Na velikonočno nedeljo, ob pol enajsti uri zvečer, je hud potres nekoliko poškodoval šolsko poslopje. 31. maja 1894 so se učitelji in učenci udeležili slovesne otvoritve dolenjske železnice. Nadučitelja Karla Krištofa je januarja 1898 nadomestil Bernard Andolšek. Leta 1896 so zaradi velikega števila otrok odprli prvo vzporednico. Za predsednika krajevnega šolskega sveta je bil izvoljen župan Janez Špendal.

Prvi zapis v šolsko korniko iz leta 1858. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. 19

Šolsko leto 1898/99 so začeli meseca septembra in ga zaključili julija naslednje leto. Posodobili so kuhinjo in nadučiteljevo stanovanje. V tem letu je tukajšnji rojak Mihael Kos, učitelj na Homcu, daroval šoli oseminštirideset mladinskih knjig. Šolo so med počitnicami prebelili. Ob koncu šolskega leta so učenci šli na izlet na Sv. Ano. Do leta 1900 se je pouk začel sredi oktobra, končal pa avgusta. Po tem letu pa so s poukom pričeli 1. septembra in ga končali s slovesnim zaključkom na Vidov dan, 28 junija.

Prvi zapis v šolski kroniki v slovenskem jeziku iz leta 1879. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Otroci so šli v šolo z dopolnjenim šestim oziroma sedmim letom. Šolska obveznost je trajala do izpolnjenega dvanajstega oziroma štirinajstega leta (na deželi do izpolnjenega dvanajstega leta). Od dvanajstega do štirinajstega leta so morali hoditi v ponavljalno šolo. Dečki so hodili dvakrat na teden po dve uri, deklice pa enkrat na teden po dve uri. Namen ponavljalne šole je bil, da učenci ponavljajo zamujeno snov in se pripravljajo za bodoči kmetijski stan. Na šolskem naznanilu ponavljalne šole leta 1915 piše, da morajo »otroci po šolah na deželi, ki so dovršili vsakdanjo šolo, hoditi do izpolnjenega štirinajstega leta svoje dobe v ponavljalno šolo«. Prestop v ponavljalno šolo je bil dovoljen le tistim učencem, ki so predhodno šest let obiskovali redno šolanje in usvojili predpisano znanje iz temeljnih predmetov, tj. veronauka, branja, pisanja in računanja. Šoloobveznih otrok je bilo v šolskem letu 1900/1901 štiristo petindvajset, šolo pa je obiskovalo tristo štiriinšestdeset otrok. 4. oktobra 1900 so slovesno proslavili cesarjevo 70-letnico. 31. maja 1901 je bil v Mirni Peči semenj, zato ni bilo pouka. G. V. Pfaifer, državni poslanec, je v šoli poročal o svojem delu v državnem zboru; govoril je tudi o šolstvu in »točil solze za izdanimi groši za ljudsko šolstvo, češ da je šola predraga in ne doseže svojega namena«. Zavzel se je «da se povsod na Kranjskem, tedaj tudi v mestih in trgih, vpelje poludnevni pouk, češ da starši rabijo svoje otroke za delo«. Na sestanku, 4. junija 1901, so se pogovarjali o ustanovitvi nove šole v Spodnjem (Dolenjem) Karteljevem. Proti ustanovitvi so bili člani občinskega odbora in krajevnega šolskega sveta. V vsakdanji šoli je bilo tedaj tristo štiriinšestdeset otrok, v ponavljalni pa sto osemindvajset. Občinski odbor se je moral leta 1906 obvezati, da bo začel zidati novo šolo v Karteljevem. Število otrok v Mirni Peči bi se zato zmanjšalo za sto šestdeset do sto osemdeset. V šolskem letu 1902/1903, 14. marca 1902, je postal nadučitelj Anton Požar. Šoloobveznih otrok je bilo štiristo triinpetdeset. Zaradi oslovskega kašlja je bil šolski obisk zelo slab. 25. julija 1904 je deželni šolski svet sklenil, da se dvorazrednica razširi v trirazrednico.

Število šoloobveznih in šoloobiskujočih otrok iz leta 1901. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. 20

V šolskem letu 1904/1905 je bilo samo v prvem razredu sto enaintrideset otrok. Razdelili so jih v dve skupini. Vsaka skupina je imela pouk po tri dni v tednu. Občinski odbor in krajevni šolski svet sta ponovno zahtevala zidavo nove šole v Karteljevem. Dobili so dovoljenje od »naučnega ministrstva«, tj. šolskega ministrstva. Zaradi pomanjkanja denarja so šolo v Karteljevem začeli graditi v šolskem letu 1908/1909. Dvorazredna šola v Dolenjem Karteljevem je bila odprta na začetku šolskega leta 1910/1911. Za krajevnega nadzornika je bil imenovan nadučitelj Karel Pikl. Postal je tudi predsednik krajevnega šolskega sveta. Kmetska hranilnica in posojilnica v Mirni Peči je pomagala kupiti knjige za revne učence in za šolsko knjižnico. 16. 10. 1911 so se iz ljudske šole v Mirni Peči izpisali otroci z Velikega Kala in Orkljevca ter se vpisali v šolo v Karteljevem.

Zaradi pritožb staršev so se v šolskem letu 1913/1914 spet vrnili v šolo v Mirni Peči. Zaradi pomanjkanja prostora so za učilnico najeli in preuredili sobo v gasilskem domu. Nadučitelj je postal Franc Juvanec. Epidemija oslovskega kašlja je bila v tem šolskem letu vzrok za slab šolski obisk v vsej »šolski občini«. 18. 1. 1913 so bile volitve krajevnega šolskega sveta. Predsednik je postal Jakob Parkelj, člana pa Alojz Hude in Martin Potočar iz Mirne Peči. V šolskem letu 1913/1914 se je pouk zaradi škrlatinke začel sredi oktobra. Najbolj je bila bolezen razširjena v Globodolu. Ustanovljen je bil oddelek za oddaljene učence iz Globodola in Poljan. Za enorazrednice je veljal krajši učni načrt. Šolsko leto 1914/1915 se je začelo 3. novembra, zaključilo pa se je 21. junija. Šoloobveznih otrok je bilo štiristo štirinajst, vpisalo se jih je tristo sedeminsedemdeset, v ponavljalni šoli pa je bilo štiriinosemdeset učencev. Prvi in drugi razred sta imela redni pouk, ostali pa enkrat tedensko, in sicer ob petkih. 12. marca je bil v Mirni Peči sejem, prosti dan so učenci nadomestili. Učenci so imeli dobrodelne akcije za vojake, vojne sirote in Rdeči križ. Nabrali so 3 kg robidovega listja za čaj za vojake, veliko bakra in medu, deklice so napletle štirinajst parov zapestnikov, sedemindvajset parov dokolenk, petindvajset snežnih čepic, naredili so tisoč dvesto dvajset papirnih podplatov. V naslednjem letu je zaradi mobilizacije primanjkovalo učiteljev. Pouk se je začel sredi oktobra, končal pa 15. julija. Pouk je bil skrajšan. Nadaljevali so z zbiranjem rabljenih oblačil, robidovega listja in prispevkov za vdove in vojne sirote. Nadučitelj Juvanec je bil vpoklican v vojsko. Zaradi vpoklica članov krajevnega šolskega sveta v vojsko so izvedli nadomestne volitve v krajevni šolski svet. Od štiristo petnajst šoloobveznih otrok se jih je vpisalo tristo oseminsedemdeset, od tega enainosemdeset v ponavljalno šolo. Šolske prostore so prebelili, zgradili so novo greznico in javno stranišče. V tednu Rdečega križa, od 30. 4. do 7. 5., so po vsej državi potekale zbiralne akcije za vojake. V šolskem letu 1916/1917 je pouk še vedno potekal v skrčeni obliki. Februarja so prekinili pouk zaradi mraza, pomanjkanja kurjave in slabih oblačil. Učna obveznost učiteljev je bila od petindvajset do osemindvajset ur tedensko. 14. 4. je v Mirno Peč na birmo prišel knezoškof Anton Jeglič. Vojni upravi so morali dati šolski ročni zvonec, težek en kilogram. V šolo je prišlo petinšestdeset begunskih otrok iz okolice Gorice in Pulja. Potekale so agitacije za vojno posojilo. Primanjkovalo je delovne sile in hrane. Pojavilo se je oderuštvo. Naznanila (spričevala) so podeljevali štirikrat na leto. Še vedno so imeli oddelek za oddaljene. V šolskem letu 1918/1919 je nadučitelj Franc Juvanec postal predsednik «žitodobavne« komisije, zato je imel dopust. Prvi razred je imel pouk v gasilskem domu. Če je bilo slabo vreme, oddelek oddaljenih ni imel pouka. V šoli so redno poučevali verouk. Župnik je bil Anton Zore, kaplan pa Josip Poje. 29. 10. 1918 so potekale manifestacije za zedinjenje nove države, učitelji so slovesno prisegli Državi SHS. Leta 1921 so učitelji brezplačno sodelovali pri ljudskem štetju, prvem popisu prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji. V času občinskih volitev, ki so bile v šoli, ni bilo pouka.

Šolsko naznanilo Trorazredne ljudske šole Mirna Peč iz leta 1911. Dokument je iz zasebnega arhiva. 21

V šolskem letu 1921/1922 so naznanila podeljevali dvakrat letno, 31. januarja in 28. junija. V naslednjem letu so postavili v gasilskem domu novo peč. Slovesno so proslavili 60-letnico smrti Antona Martina Slomška. Na praznik sv. Cirila in Metoda, v šolskem letu 1923/1924, so imeli predavanje o škodljivosti alkohola. Šolsko klet so preuredili v kabinet oziroma zbornico. Popravili so ograjo na šolskem vrtu. Praznovali so tudi vernih duš dan, Vidov dan in telovo. Šolsko leto 1925/1926 se je začelo 3. septembra in končalo na Vidov dan, 28. junija. Nadučitelj Franc Juvanec je bil s kraljevim ukazom 10. avgusta upokojen. Slovesno so praznovali petletnico plebiscita. V tednu RK so imeli predavanja. Šoloobveznih je bilo tristo štiriindvajset otrok. Ob zaključku leta so šli na izlet na Hmeljnik. V gasilskem domu je bila še vedno učilnica prvega razreda. Pouk so v šolskem letu 1926/27 začeli 1. septembra. 2. oktobra 1926 je bil za stalnega šolskega upravitelja imenovan Rudolf Obrekar. Pavla Vrabič je dobila službo stalne učiteljice. 15. septembra 1926 se je trirazredna šola razširila v šestrazredno. Šoloobveznih otrok je bilo tristo dvajset. Ponavljalna šola je bila v 5. in 6. razredu dvakrat tedensko. Poskušali so jo ukiniti. Prvo polletje so zaključili konec januarja, drugo pa konec junija. Šolske proslave in druge prireditve ob državnih praznikih so bile v dvorani prosvetnega doma v Mirni Peči. Pripravljala jih je učiteljica Pavla Vrabič. Udeležili so se jih zastopniki oblasti in starši otrok. Bogat program so končali s petjem državne himne. Ob koncu leta je bila prva razstava dekliških in deških ročnih del ter risarskih izdelkov. Priredili so mladinske igre in šli na izlet na Sv. Ano. V naslednjem šolskem letu so spremenili šestrazrednico v petrazrednico z oddelkom za oddaljene učence. Nova učiteljica je postala Olga Zajc. Poročila sta se Pavla Vrabič in Adolf Remic, trgovec iz Mirne Peči. Režirala sta mladinske igre. Rudolf Obrekar se je poročil z domačinko Hučevo iz Ivanje vasi. enorazrednica v globodolu

12. 2. 1928 je bila otvoritev samostojne enorazredne osnovne šole v Gorenjem Globodolu,in sicer v privatni hiši. Za učitelja je bil postavljen Josip Prusnik. Ukinili so oddelek za oddaljene učence v Mirni Peči, učence s Poljan so razdelili po ostalih razredih. Četrti in peti razred so peljali na izlet v Ljubljano. 11. 7. 1928 je bil komisijski ogled šole. Okrajni šolski zdravniki so ugotovili, da šolsko poslopje v Mirni Peči ne ustreza predpisom. 19. julija je izšel odlok, da je treba zgraditi novo šolsko poslopje. Aprila 1929 je oblastni šolski odbor v Ljubljani nakazal 30.000,00 din pomoči za gradnjo nove šole. Občina Mirna Peč pa je kupila stavbni prostor. Izdelani so bili načrti za moderno šolsko poslopje z osmimi učilnicami in s prostori za nadaljevalno kmetijsko šolo. Zaradi splošne gospodarske krize z gradnjo niso začeli. V šolskem letu 1928/1929 so odprli vzporednico drugemu razredu in ukinili ponavljalno šolo. V šolo je bilo vpisanih tristo šestindvajset otrok. V šoli so bila predavanja o tuberkulozi in boleznih jeter. Učenci so se udeležili pogozdovanja (pošumljavanja). V zvezi s pripravami na birmo jih je obiskal knezoškof Antona Bonaventura Jeglič. Učenci so se udeležili izleta na Zaplaz pri Čatežu.

Odpustnica ob zaključku osnovnošolske obveznosti. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

1. 8. 1929 je veliki župan ljubljanske oblasti prepovedal pouk v prostorih šole v Mirni Peči. Šolo so zaprli, mladino pa začasno prešolali v šole Karteljevo, Globodol, Dolenjo Nemško vas in Trebnje. Veliko otrok šole ni obiskovalo. Učitelji so bili z dekretom razporejeni v druge šole v novomeškem srezu. Občinska delegacija je posredovala v Ljubljani pri kraljevi banski upravi. Prosili so, da se pouk nadaljuje v stari šoli, občina pa je pripravljena graditi novo šolo. 13. februarja 1930 je pouk spet potekal v stari šoli. Odprli so tudi vzporednico 5. razredu. V društvenem domu so pripravili proslavo za materinski dan. Učenci 5. in 6. razreda so si v Ljubljani ogledali velesejem. Naslednje leto so šli na Muljavo. Nižji razredi so imeli izlete v bližnjo okolico šole. Ob koncu šolskega leta 1931/1932 so učenci svoje izdelke razstavljali na skupni razstavi v OŠ Novo mesto. V šolskem letu 1932/1933 je bilo vpisanih v šolo tristo dvainosemdeset otrok, od tega jih je bilo v prvem razredu dvainosemdeset. Verouk sta v prvih razredih poučevala župnik Anton Zore in kaplan Anton Petrič. Člani krajevnega šolskega odbora so bili: predsednik Alojzij Povše (župan in posestnik iz Dolenjega Podboršta), tajnik Rudolf Obrekar (šolski upravitelj), blagajnik Jernej Zupančič (mizar in posestnik iz Mirne Peči) ter še 4 odborniki. V tem letu je bil sprejet odlok, da se šola od 5. razreda dalje preimenuje v višjo narodno (ljudsko) šolo.

Glavni trg v Mirni Peči po letu 1900. Levo stoji šolska stavba z župniščem. Razglednico hrani Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto.

Učitelji in učenci so imeli zdravniški pregled, učenci so bili cepljeni proti kozam. Na izletu so bili v Lurdu pri Šentjerneju, višji razredi so si ogledali potujočo kmetijsko razstavo v Novem mestu. V naslednjem šolskem letu, 1933/1934, je bilo veliko bolniških dopustov zaradi bolezni učiteljev, zato je bil šolski obisk slab. Junija je bila birma. Pripravili so slovesen sprejem za ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Po sprejemu je bila »kanonična vizitacija« v šoli. Učenci so imeli splošen zdravniški pregled, bili so cepljeni proti kozam. Ugotovljena je bila nagnjenost k tuberkulozi. Od štiristo sedmih šoloobveznih otrok jih je šolo uspešno končalo samo dvesto štiriindevetdeset. V višji narodni šoli je bilo 137 otrok. V šolskem letu 1934/1935 so na šolski stavbi zamenjali okna, popravili streho, pobarvali fasado, obnovili učilnice in opremo v njih. Upravitelja Rudolfa Obrekarja, ki je bil bolan, je do novembra 1934 nadomeščala učiteljica Pavla Remic. Do marca 1935 pa ga je nadomeščala Olga Zajc. V šoli je bilo šest razredov in dve vzporednici. Pouk je potekal od 8. do 13. ure. Zaradi bolniških dopustov sta trpela pouk in učni uspeh. V tem šolskem letu je bilo vpisanih štiristo triintrideset otrok, od teh jih je pouk obiskovalo štiristo enajst. 18. oktobra je bila v prosvetnem domu v Mirni Peči okrajna komemoracija ob smrti kralja Aleksandra I. O njegovem življenju je spregovoril upravitelj Rudolf Obrekar. V naslednjem šolskem letu se je zaradi štiristo dvainštiridesetih vpisanih otrok pokazala potreba po še eni učilnici. Zato je potekal pouk v štirih oddelkih le po trikrat tedensko. V tem letu so bile številne premestitve učiteljev. Verouk sta poučevala župnik Anton Zore in kaplan Anton Petrič. 1936/1937 je bilo v šoli deset oddelkov in štiristo enaindvajset vpisanih otrok. Načrtovali so, da bi za eno učilnico najeli prostor v privatni hiši Jerneja Zupančiča v Mirni Peči. Kljub denarni podpori kraljevske banske uprave 3.000,00 din načrt ni bil realiziran zaradi volitev novega krajevnega šolskega odbora. Te so bile 15. 11. 1936. Za predsednika je bil izvoljen Janez Opara iz Biške vasi, za poslovodjo Rudolf Obrekar, za blagajnika pa Jože Parkelj, posestnik in odbornik

Zapis v šolski kroniki o zaprtju šole. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. 23

iz Mirne Peči. Člani šolskega odbora so postali: Franc Krevs iz Biške vasi, Anton Kastelic iz Šentjurja, Anton Kastelic iz Jablana in Josip Željko z Vrhpeči. Dodatno učilnico so naredili iz drvarnice in kabineta v starem šolskem poslopju. Na končni izlet se je tristo učencev z desetimi vozovi odpeljalo v Lurd pri Šentjerneju. Med počitnicami se je razširila epidemija griže, umrlo je več ljudi, celo dva šoloobvezna otroka iz Jablana. V šolskem letu 1937/1938 je bilo v šoli devet oddelkov: štirje oddelki osnovne šole s tremi vzporednicami in dva oddelka višje ljudske šole. Skupaj je bilo vpisanih štiristo sedemnajst otrok. Olga Zajc je v času od 30. 8. 1938 do 29. 4. 1939 ponovno nadomeščala šolskega upravitelja Rudolfa Obrekarja. Decembra 1937 so začeli poučevati v novi šolski učilnici. Mizarska dela je opravil Ivan Makše iz Mirne Peči. Učenci so pogozdovali na gozdni parceli Pavle Remic. V okviru kmetijskega pouka so imeli »dečji dan« za pogozdovanje. Od 4. do 9. oktobra so imeli »trgatvene počitnice«. Na ekskurzijo so se učenci odpeljali s sedmimi vozovi v Žužemberk, Sotesko, Stražo, Bršljin in nazaj. V Žužemberku je kaplan Petrič imel mašo. Učenci so se udeležili procesije v Dolenjem Podborštu in ob sv. rešnjem telesu. Tudi v naslednjem šolskem letu, 1938/1939, je bilo v šoli devet oddelkov, in sicer štirje oddelki osnovne šole s tremi vzporednicami in dva oddelka višje ljudske šole. Poučevati je začela domačinka Bogomila Hude. Kaplana Antona Petriča je nadomestil Kristijan Stolbičar. Učenci so ga slovesno sprejeli. Na poseki g. Janeza Opare so učenci pogozdovali. Nižji razredi so bili na izletu v Zaplazu pri Čatežu in Sevnici, višji pa so šli v Ljubljano in na Brezje. V šolskem letu 1939/1940 je bilo v šoli štiristo sedemindvajset učencev v desetih oddelkih (osnovna šola je imela štiri vzporednice). 20. 5. 1940 je umrl župnik Anton Zore. Učenci so bili zdravniško pregledani in cepljeni proti kozam. 6. 4. 1941 so šolski okoliš zasedli Italijani. Pouk je trajal do februarja 1943, ko je šolo zasedla italijanska vojska. Šolskega upravitelja Rudolfa Obrekarja so 23. decembra 1943 ubili Italijani. Verouk je poučeval župnik Anton Petrič. Zgoraj: žig Državne narodne šole Mirna Peč iz leta 1935. Sredi: žig Ljudske šole Mirna Peč v italijanščini in slovenščini iz leta 1942. Spodaj: žiga Osnovne šole in Nižje gimnazije Mirna Peč iz leta 1951. Dokumente hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Pouk je potekal od 18. 6. 1945 do 30. 6. 1945. Šolski upravitelj je postal Alojz Kastelic. Poučevala je tudi njegova žena Gabrijela Kastelic, poleg nje pa še Nada Ukmar in Marija Mervar. V šoli je bilo deset oddelkov. Šola se je imenovala Državna osnovna šola Mirna Peč.

1945/46

Šolsko leto 1945/1946 se je začelo 16. 10. 1945, končalo pa 30. 6. 1946. Začeli in zaključili so ga s slovesno proslavo v domu ljudske prosvete. Za štiristo dvaindvajset učencev so imeli najprej samo tri učilnice, nato štiri, kasneje pa pet. Maja so aktivistke AFŽ preuredile župnijsko klet v učilnico in jo tudi opremile. 11. 5. 1946 je postal šolski upravitelj Ivan Stopar. V šolo so sprejeli enaindvajset bosanskih sirot in jih razdelili po razredih. Na nostrifikacijskem tečaju, ki se je začel 13. 2. 1946, so ločeno poučevali fante in dekleta. Maja je pred komisijo opravilo izpit šestdeset fantov in trideset deklet. Obnovili so šolski vrt in od agrarne komisije dobili tri are cerkvene zemlje ob šoli. Ivan Grašič je trikrat nadzoroval šolo. Šolski obisk je bil 85 %, vedenje učencev pa je bilo v splošnem odlično.

1946/47

Šolsko leto 1946/1947 je trajalo od 16. 9. do 26. 5. Začeli so ga s slovesno proslavo ob šoli. Po ustavi Federativne ljudske republike Jugoslavije je bila Cerkev ločena od države. Na začetku in koncu pouka niso več molili. Verouk ni bil več obvezen predmet. Učili so ga po končanem pouku obveznih predmetov.

Pouk so začenjali z geslom: »Hej, brž na delo vsa mladina, kliče Tito, kliče domovina.« Ob zaključku pouka pa so se poslovili z besedami: »Dragocena, zlata je svoboda, dar največji slehernega roda.« Obvezni predmeti so bili: - 1. razred: slovenski jezik, računstvo, petje, telovadba, lepopisje; - 2. razred: slovenski jezik, računstvo, risanje, petje, telovadba, lepopis in vedenje; - 3. razred: slovenski jezik, zgodovina, zemljepis, prirodoznanstvo, računstvo, risanje, petje, telovadba, lepopis, ročno delo, vedenje; - 4. razred: slovenski jezik, srbski ali hrvaški jezik, zgodovina, zemljepis, prirodopis, matematika z geometrijo, risanje, petje, telovadba, pisanje, vedenje; - v višjih razredih so bili lahko v predmetniku tudi ruski jezik, fizika, kemija in gospodarska znanja. Šolski upravitelj je postal Ivan Stopar. V šoli je bilo deset oddelkov s tristo štiriinsedemdesetimi učenci. Pouk so imeli dopoldne in popoldne. Semestralne počitnice so trajale od 8. 2. do 11. 3. Imeli so tudi božične in velikonočne počitnice ter veliko spominskih dni in novih praznikov. 29. 11. je bila svečana zaobljuba pionirjev. Zabeležili so 80,51-odstotni šolski obisk. Vedenje učencev je bilo odlično. Pri šolski stavbi so odstranili stara stranišča in sezidali nova. Zgradili so vodnjak in vodo napeljali v šolsko poslopje. Pred tem so šolo oskrbovali z vodo iz Temenice. V učilnicah so obnovili tla in vrata. V eni učilnici so postavili premakljiv oder. Pri šoli so uredili zelenjavni in cvetlični vrt. Med učenci so se razširile nalezljive bolezni, kot so ošpice, norice in mumps, zato so morali šolske prostore razkuževati. Na ekskurzije in izlete so učence peljali v Zijalo, Novo mesto in Ljubljano. Meseca oktobra je bila na Postaji v železniškem vagonu prvič v Mirni Peči knjižna razstava. Šolsko knjižnico so obogatili s štiridesetimi novimi knjigami. Otroci so v nabiralni akciji nabrali 800 kg žira. Ustanovili so šahovski krožek. Marca 1947 so organizirali mladinske smučarske tekme. Učenci so se pomerili v spomladanskem krosu. Pionirji so sodelovali pri sprejemu Titove štafete. Skupaj z mladinci so tekli 8 km. Učitelji so sodelovali pri popisu zemljišč v vseh petih KLO. 8. 10. 1946 je na Rupenovem travniku za cerkvijo z letalom pristal rojak Ludvik Starič. Otroci so prvič od blizu videli letalo. Decembra so se učitelji udeležili dvodnevnega gospodarsko-političnega tečaja, kjer so dobili smernice za delo. Pristopili so k društvu prijateljev SZ. Šolsko leto 1947/1948 se je začelo 15. septembra, končalo pa 26. junija. Šola se je preimenovala v sedemletko. Poučevali so po učnem načrtu za gimnazije. V petem razredu sedemletke je bil predmetni pouk.

Spričevalo globodolske šole v slovenskem in italijanskem jeziku iz leta 1941. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

1947/48

Pionirski odred so poimenovali po padli partizanki Zori Rupena - Katji. Načelnica je postala Ema Krevs. Učitelji so v okviru gledališke skupine naštudirali več iger, s katerimi so se predstavili doma in v bližnjih krajih. Za vse razrede so uvedli desetminutno telovadbo pred začetkom pouka. Izvajali so jo na prostem. Za šolski vrt so 25

skrbeli pionirji, vsaka četa je imela svojo gredo. Aprila so si učenci ogledali Postojnsko jamo, maja pa so bili v Zagrebu. V šoli so organizirali tečaja, in sicer gospodinjskega s kuhanjem in gospodarskega. Obiskovalo ju je štirideset deklet. 1948/49

V šolskem letu 1948/1949 je bilo v šoli osem oddelkov nižje osnovne šole. Pripravili so veliko proslav ob spominskih dnevih, predavanj in izobraževanj. Med počitnicami so potekali tečaji in študijski krožki za učitelje. Pri telovadbi je bil poudarek na orodni telovadbi, ki so jo izvajali na prostem. Na končnem izletu so bili učenci v Vrbi in na Bledu. V Novem mestu so si ogledali tudi film. Organizirali so počitniške kolonije v Valdoltri, Ilirski Bistrici in Št. Petru. Potekale so priprave za gradnjo zadružnega doma. Pionirji so razkladali opeko z vlaka, trebili suhljad za apnenico in se udeležili pogozdovanja. Anton Pust se svojih šolskih let spominja takole:

Nižja gimnazija ali sedemletka v Mirni Peči od leta 1949 Gorenji Globodol pred 2. svetovno vojno. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Antona Pusta.

Jaz sem bil že vpisan v nižjo gimnazijo v Novem mestu. Po šolski reformi so v večjih krajih ustanavljali tako imenovane nižje gimnazije, v resnici sedemletke. Mene so avtomatično prepisali v Mirno Peč, ker da spadam tja. Medtem so sedemletko podaljšali v osemletko. Tako je prva generacija zaključila pouk leta 1953. V pouk so bili vključeni vsi, ki so v Mirni Peči končali četrti razred osnovne šole in nadaljevali šolanje. Prvo leto, 1949, smo se štirje priključili tudi iz Globodola, pozneje še več. Ker so menili, da je to nižja gimnazija, smo za vstop v višjo gimnazijo imeli pogoj, da smo šli v Novo mesto delat malo maturo. Sprejeta sva bila dva, še Franc Krajnc, drugi pa so šli delat maturo na učiteljišče, med njimi Jože Pungerčar. V začetku 1949 nas je bilo okoli 60, začeli smo vsi skupaj v največji učilnici, Prešernovi sobi. Zaradi velikega števila je bil pouk otežen, zato so nas razdelili v dve skupini, dva razreda. Ker je bil velik osip, smo se pozneje spet združili v en razred. Nekateri so imeli pogoje, da prenehajo s šolanjem.

Mirna Peč po 2. svetovni vojni. Šola je imela v gasliskem domu (levo) eno sobo preurejeno v učilnico. Fotografija iz zasebnega arhiva L. Rupena.

Po enoletni prekinitvi je bila na novo ustanovljena sedemletna šola. Šolski upravitelj je postal Adalbert Božič. Pionirski odred je za nagrado dobil radijski aparat Kosmaj. Za svoje delo so bili pohvaljeni od oblastnega odbora. Na okrajnem tekmovanju v igri med dvema ognjema so zasedli drugo mesto in za nagrado dobili novo nogometno žogo. Pionirji so od Gradišča do Rogovile nosili Titovo štafeto. Člani KUD Katje Rupena so pripravljali proslave za državne praznike. Imeli so pionirski pevski zbor. Pionirji so delali na zadružni ekonomiji, na pionirski njivi so gojili sončnice in se udeležili pogozdovanja. Na izletu so bili v Postojni, Susku in na Reki. Počitniška kolonija je bila organizirana v Radečah in Loki pri Zidanem Mostu. Učitelji so bili člani OF, KPZB, AFŽ, LMS, SZDL, RKS in VS.

Z odlokom OILO Novo mesto, poverjeništvom za prosveto in v sladu z nalogami petletnega plana LRS se je s pričetkom šolskega leta 1950/1951 sedemletna šola Mirna Peč spremenila v nižjo gimnazijo Mirna Peč.

1950/51

V osem oddelkov osnovne šole je bilo vpisanih dvesto štiriinosemdeset učencev, v dva oddelka nižje gimnazije pa sto učencev. Šolsko leto 1951/1952 so začeli s 1. septembrom, zaključili pa 20. junija v osnovni šoli in 10. junija v nižji gimnaziji. Osnovno šolo je v sedmih oddelkih obiskovalo dvesto dvainpetdeset otrok, nižjo gimnazijo pa v treh oddelkih sto deset otrok. V šoli so priredili veliko proslav ob večjih državnih praznikih, obletnicah in dogodkih, zlasti iz časa 2. svetovne vojne. V okviru delovnih akcij so pionirji obdelovali šolsko njivo, pogozdili so 6000 smrekovih sadik in 5000 akacijevih sadik, veliko pa so tudi prispevali k estetskemu dvigu šolskega okolja z negovanjem in zalivanjem šolske cvetlične grede.

1951/52

Semestralne počitnice so imeli od 15. januarja do 1. februarja. Med letom so razredi odhajali na ekskurzije v Zagreb, Postojno, Pulj in Portorož ter v bližnjo okolico na grad Hmeljnik in v Zijalo, v Novo mesto pa so odšli na ogled filmov in poučnih razstav. V času poletnih počitnic je dvajset dijakov nižje gimnazije odšlo v zdravstveno kolonijo v Brežice. V sklopu telovadbe so učenci nastopali na prireditvah in proslavah, se udeležili pomladanskega krosa, Titove štafete in okrajnega fizkulturnega srečanja v Novem mestu. Vpisovali so ljudsko posojilo in podelili Prešernove nagrade. Članice AFŽ so v zimskem času organizirale gospodinjski tečaj, in sicer dvakrat po deset tednov. Tečaj je obiskovalo petinštirideset deklet. Vodila ga je Marija Čuček. Ob zaključku so pripravile proslavo in pogostitev. Za pogozdovanje so učenci dobili nagrado v vrednosti 2.000,00 din in s tem kupili dvajset novih knjig za knjižnico. Učenci nižje gimnazije so urejali okolico šole, delali na zadružni ekonomiji in opravili petsto prostovoljnih ur pri izgradnji kanalizacije. V nižji gimnaziji so učenje nemškega jezika zamenjali za ruščino. Učitelji so se vsakih štirinajst dni izobraževali na študijskih krožkih. Dvajset učencev se je udeležilo počitniške kolonije v Metliki. Šolsko leto 1952/1953 se je začelo 1. septembra. Osnovna šola je imela odobrenih sedem oddelkov, ki jih je obiskovalo dvesto šestintrideset učencev, nižja gimnazija pa pet oddelkov in sto petintrideset učencev. Med letom so priredili veliko proslav in prireditev, med drugim so se udeležili tudi množične prireditve ob 10. obletnici 4. slovenske brigade v Dolenjskih Toplicah z 250.000 udeleženci. Pionirji so obdelali pionirsko njivo, pogozdili približno 7000 smrekovih in 6000 akacijevih sadik. Dijaki so precej prispevali k estetskemu dvigu okolja šole, negovali in zalivali so šolske gredice s cvetlicami. Nižja gimnazija je spomladi precej pomagala na ekonomiji, za kar je bila pohvaljena. Ob proslavi za 10. obletnice naših slovenskih brigad je šola napravila preko 5000 m vencev in številne parole, pokojni predsednik jim je nakazal za izlet na Rab 5.000,00 din. V tem letu so krajani Poljan začeli razmišljati o novogradnji dvorazredne osnovne šole v Poljanah ob pomoči tamkajšnjega prebivalstva. Zamisel je bila celo v korist in razbremenitev centra. Razlog za takšno pobudo pa je bila

1952/53

Dijaška izkaznica Nižje gimnazije Mirna Peč iz leta 1953. Dokument iz zasebnega arhiva. 27

prevelika oddaljenost učencev od šole v Mirni Peči. Semestralne počitnice so bile od 15. januarja do 1. februarja. Med šolskim letom so učenci napravili več ekskurzij v Novo mesto, kjer so si ogledali različne razstave in poučne filme, prav tako so odšli v Ljubljano na ogled tovarne Litostroj in na Šmarno goro, v Zagreb ter v bližnje Zijalo in na Hmeljnik. Dijaki pa so si med šolskim letom ogledali Postojno, Portorož in Istro ter otok Rab. Učenci to leto niso resneje zbolevali za prenosljivimi boleznimi. Rednega zdravstvenega pregleda ni bilo že od leta 1949, prav tako pa so razmišljali o ukinitvi ambulante v kraju.

Pogozdovanje učencev šole v Globodolu. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Antona Pusta.

1952/53

V kolonijo je v poletnih počitnicah iz Mirne Peči odšlo dvajset dijakov in učencev. Šli so v Dom Frata pri Dolenjskih Toplicah. Pri telovadbi so pionirji nastopali na raznih prireditvah in tekmovanjih ter dosegli v primerjavi z Novomeščani kar lepe uspehe. Izvedli so pomladanski kros, Titovo štafeto, se udeležili okrajnega fizkulturnega srečanja. V kraju je bil na novo ustanovljen TVD Partizan, v katerega se je vključilo veliko učencev. Od novembra 1952 do marca 1953 je delovala zimska kmetijska šola, kjer so poleg domačega učiteljstva sodelovali tudi strokovnjaki z grmske kmetijske šole. Šolo je obiskovalo enaintrideset oseb. Za dekleta pa so v istem obdobju organizirali izvenarmijski tečaj; udeleževalo se ga je štirideset deklet. Šolsko leto 1953/1954 se je začelo 1. septembra, končalo pa 10. junija za nižjo gimnazijo, za ostale pa 20. junija. Skupno število učencev v osnovni šoli in nižji gimnaziji je bilo sedemsto triintrideset. Skozi celotno šolsko leto so priredili veliko proslav in prireditev s kulturnimi nastopi učencev, telovadnimi vajami in govori krajevnih politikov. Zaradi snega in mraza je bila v zimskem času prekinitev pouka od 4. do 10. februarja. Šolski obisk je bil 90 %, uspeh v osnovni šoli 75 %, v nižji gimnaziji pa 63 %. Učenci so bili aktivni pri obdelovanju šolske njive, pogozdovanju smrekovih in akacijevih sadik ter pri estetskem dvigu okolja šole in učilnic. V tem letu je šola samoiniciativno nabavila dodatnih sto štiriinsedemdeset knjig za redno izposojo dijakom in učencem. V tem šolskem letu so ukinili ambulanto v kraju, na kar je sledilo ogorčenje krajanov, saj je le-ta vedno nudila nujno prvo pomoč. Ob ukinitvi ambulante so krajani protestirali v Novem mestu, vendar ni nič zaleglo. Povečalo se je uživanje alkohola, kar je vplivalo tudi na zdravje. Ugotovili so, da je ta prisoten pri vseh generacijah, saj velika večina učencev pije alkohol vsaj priložnostno. Pri tem so opozarjali, naj obvarujejo vsaj mladino in naj ne pozabijo, da je le trezen človek ugodno razpoložen, dober, obziren do svoje okolice, živi z njo v slogi in brzda prehude nagone ter kroti svoja čustva. »Dolenjska bi bila bolj napredna, če bi manj pila.«

Skica šolskega vrta v Ivanji vasi. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Med letom je bilo opravljenih več ekskurzij, učenci so šli na Polževo in v Kamnik, med poukom zemljepisa pa k izviru Temenice. V času poletnih počitnic je trideset učencev odšlo v kolonijo v Šmarjeto in Kranj, od koder so se vrnili telesno močno okrepljeni. V okviru telovadbe so izvedli pomladanski kros, Titovo štafeto in se udeležili okrožnega izleta v Novo mesto. Učenci so bili množično vključeni v Telovadno društvo Partizan. 28

V zimski kmetijski šoli se je v tem letu izobraževalo enaintrideset mladincev in mladink, istočasno pa je bilo na izvenarmijskem tečaju štirideset deklet. Šolsko leto 1954/1955 se je začelo 1. septembra, končalo pa 20. junija, za nižjo gimnazijo 10. junija. V osnovni šoli in nižji gimnaziji je bilo skupaj tristo štiriinpetdeset učencev. Čez leto so priredili proslave ob različnih praznikih, priložnostih in spominih na dogodke iz preteklosti.

1954/55

Izvedli so razne delovne akcije zlasti za estetski dvig šolskega okolja, delno pa so skrbeli za cesto pred šolo, čeprav so bili zanjo odgovorni vaščani. Učenci in dijaki so bili na različnih ekskurzijah. Obiskali so partizanske grobove na Frati, bili v Prečni, ogledali so si grad Hmeljnik, Taborsko jamo pri Grosupljem, Luknjo v Prečni in tamkajšnjo elektrarno, Ljubljano z Ljubljanskim gradom in tovarno v Kamniku. Nadaljevale so se tudi aktivnosti v zvezi z gradnjo dvorazrednice v Poljanah, čeprav so prekinili gradnjo avtoceste Ljubljana–Zagreb. Aktivni so bili na kulturnem področju in v različnih krožkih in društvih: izvedli so pohod Titove štafete, nastop fizkulturnega društva TVD Partizan, v poletnem času pa so nabirali zdravilna zelišča, s katerimi so zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin. Prav tako je bilo pestro pri Telovadnem društvu Partizan, kjer so izvedli pomladanski kros, s člani pa so se udeležili okrajnega zleta TVD v Novem mestu ter tekmovanja v mnogoboju v Trebnjem in republiškega izleta v Celje. Kljub aktivnemu delovanju društva je primanjkovalo rekvizitov za nadaljnji razvoj.

Skupinska fotografija učencev z učiteljico Leopoldino Somrak pred šolskim poslopjem leta 1954. Fotografija iz zasebnega arhiva.

V zimskem času je razsajala epidemija vodenih koz in oslovskega kašlja. Zdravniškega pregleda spet ni bilo, krajani pa so še vedno pogrešali ukinjeno ambulanto. V zimskem času je spet delovala zimska kmetijska šola, v kateri se je strokovno izobraževalo dvajset mladink in mladincev. Izvedli so razna predavanja in poučne ekskurzije na Grm pri Novem mestu, v Zaprešič in Maribor. OORK pa je v pod vodstvom šolskih učiteljic vodil tečaj, ki ga je obiskovalo dvajset deklet. V tem letu je enajst dijakov prvič dobilo štipendijo s strani OLO in OOZB, in sicer v zneskih od 500,00 do 2.500,00 din. Sto devetnajst dijakov je odšlo v kolonijo v Kranj, sedem pa v Split, kjer so se pozdravili in okrepili. V tem letu se je začelo opozarjati na 96 let staro šolsko poslopje, ki je bilo dotrajano in ni več odgovarjalo nobenim predpisom za skoraj štiristo otrok, ki so obiskovali pouk, zato so začeli razmišljati o gradnji nove šole. V šolskem letu 1955/1956 je enajst oddelkov obiskovalo tristo štiriinpetdeset učencev. Šolsko leto se je v osnovni šoli in nižji gimnaziji začelo istočasno, 6. septembra. Semestralne počitnice so bile od 12. do 27. februarja. Šolski obisk je bil 92 %, na osnovni šoli je bil uspeh ob koncu leta 80 %, v nižji gimnaziji pa 70 %. V zimskem času, od 12. do 26. februarja, je bil pouk prekinjen zaradi mraza in snega.

1955/56

Učenci so med letom skrbno negovali šolske cvetlične gredice, delali na estetskem dvigu šolskega okolja, delno pa so skrbeli tudi za bližnjo cesto, ki je v pristojnosti vaščanov, tj. koristnikov. Krajani Poljan so z akcijo nove šole v Poljanah prekinili, ker sami niso bili sposobni izvesti celotnega projekta, zato pa je trpela njihova mladina, saj je kraj precej 29

oddaljen od mirnopeške šole. Izlete in ekskurzije so učenci in dijaki izvedli na Muljavo, v kraško jamo pri Grosupljem, na bližnji grad Hmeljnik ter v Novo mesto, ob koncu leta pa na otok Rab, Bled in na Frato pri Dolenjskih Toplicah. Spomladi 1956 sta razsajala gripa in mumps, otroci pa že nekaj let (od 1949) niso bili ustrezno zdravniško pregledani, prav tako se je pojavilo ogorčenje zaradi ukinitve mirnopeške ambulante. Mladina pa je še vedno bila podvržena in vdana alkoholu, ki se ga je želelo preprečiti s složnim in doslednim delom vseh treznih in poštenih ljudi. Ne bi bilo govora o zaostali Dolenjski, če bi Dolenjci malo manj pili! Nižje gimnazijci so bili organizirani v različnih društvih, krožkih, nabirali so zelišča in sadeže, ki so jih prodajali in si s tem prislužili denar za knjige in obleke. Petintrideset učencev je odšlo v kolonije s pomočjo DPM, ZB in OLO, in sicer v planinske kraje ali na morje. Učenci so se športno zelo udejstvovali in so nastopali na vseh proslavah in prireditvah ter tekmovanjih, v primerjavi z Novomeščani so bili uspešnejši. Udeležili so se spomladanskega krosa, Titove štafete in okrajnega zleta TVD Partizan Novo mesto v Črnomlju. Od TVD Partizan Tabor iz Ljubljane so pridobili razne športne rekvizite.

2. razred nižje gimanzije v Mirni Peči leta 1954. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V zimskem času je delovala zimska kmetijska šola, ki jo je obiskovalo devetindvajset tečajnikov. Izvedli so pouk po načrtu in poučne ekskurzije v Grm, Ljubljano in Maribor, na koncu so priredili kmetijsko razstavo. V sklopu RK so izvedli tudi tečaj za dvajset deklet. Ponovno so opozarjali na slabo stanje šolskega poslopja, saj le-to ni ustrezalo nobenim predpisom več; tudi sanitarna inšpekcija je konec šolskega leta pregledala prostore in zagrozila z zaprtjem. Površina in prostornina prostorov sta bili premajhni za število otrok, ki so šolo obiskovali. 1956/57

Šolsko leto 1956/1957 se je zaradi razsajanja gripe začelo 15. septembra, zaključilo pa s proslavo 26. junija s športnimi točkami, petjem in dramskimi uprizoritvami. Osnovno šolo in gimnazijo je skupaj obiskovalo tristo šestdeset učencev. Šolski obisk je bil v osnovni šoli 94 %, v nižji gimnaziji pa 92 %, končni uspeh pa 77 % v osnovni šoli in 63 % v nižji gimnaziji. Dijaki so med šolskim letom urejali šolsko okolico, vrtne gredice in zalivali cvetice ter pred šolo popravljali cesto, česar niso želeli opraviti vaščani. Učenci so med šolskim letom šli na razne poučne ekskurzije v Novo mesto in bližnjo okolico, na Frati so imeli kulturni program pri partizanskih grobovih, za zaključek pa so obiskali Ljubljano in Postojno. Med letom so bili aktivni v različnih kulturnih organizacijah in društvih, organizirali so prireditve, nastope in dogodke ob spominskih dnevih. Tudi v okviru TVD Partizan so bili učenci šole aktivni in so s telovadnimi točkami nastopali na vseh proslavah in prireditvah, izvedli so spomladanski kros, Titovo štafeto in se udeležili okrajnega zleta TVD Partizan v Novo mesto, nastopili na tekmovanjih v Bihaću in Ljubljani.

Učenci, učitelji in gostje na prireditvi ob državnem prazniku. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Danijele Vrh.

V kolonijo v Savudrijo in Kranj je v tem letu odšlo zelo malo otrok, le osem, saj je bil znesek, ki so ga morali starši 30

plačati za bivanje, previsok. Tudi v tem letu so v okviru zimske kmetijske šole v petih mesecih izobraževali mladino; skupaj je bilo triinštirideset tečajnikov, ki so poslušali različna strokovna predavanja, priredili razstavo in za zaključek naredili pogostitev. Tudi v sklopu RK se je izobraževalo petnajst deklet. Ob 100-letnici šole (leta 1958) naj bi začeli graditi novo šolo na novi lokaciji. Pouk je potekal v stari šoli v dveh izmenah, prostori so bili nehigienski in mračni, za učence tudi življenjsko nevarni. Šolsko leto 1957/1958 se je pričelo 5. septembra 1957 in končalo 20. junija 1958, slovesni zaključek je bil 25. junija s proslavo, tj. z recitacijami, petjem in telovadnimi točkami. V osnovni šoli in nižji gimnaziji je bilo skupaj tristo štirideset učencev. Šolski obisk je bil v osnovni šoli 93 %, v nižji gimnaziji pa 92 %, uspeh v osnovni šoli je bil 84 %, v nižji gimnaziji pa s popravnimi izpiti 96 %.

1957/58

Med šolskim letom so v okviru pouka izvedli več poučnih ekskurzij, in sicer v Črnomelj in Kanižarico, grad Luknjo in na letališče v Prečni, izlet na otok Rab in v pristanišče Reka ter na Bled in v Vrbo. V spomladanskem času je razsajalo več bolezni, gripa, oslovski kašelj in ošpice, po dolgem času je bil spet zdravstveni pregled za učence, še vedno pa v kraju ni bilo ambulante. Mladina je v okviru različnih krožkov in društev izvedla več prireditev in akcij: štafeto, športni nastop TVD Partizan, med počitnicami so nabirali zelišča in gozdne sadeže, da bi pridobili čim več denarja za knjige in obleke. Na športnem področju so dosegli dobre rezultate na tekmovanjih. Udeležili so se okrajnega smučarskega prvenstva, maja 1958 je bil v Novem mestu okrajni pionirski mnogoboj, kjer so dosegli odlične rezultate (1., 3. in 5. mesto). Tekmovali so tudi v Partizanovem mnogoboju v Novem mestu. Mladinke so se uvrstile na republiški mnogoboj na Bledu. V zimski kmetijski šoli, ki je trajala od novembra do marca, se je izobraževalo petintrideset tečajnikov. Veliko zanimanja je bilo za strokovna predavanja, šolo pa so končali z razstavo in pogostitvijo mater tečajnic. V slopu RK se je izobraževalo petnajst deklet, ki so pokazala veliko volje do nadaljnjega izobraževanja. 3. junija pa so mirnopeške in globodolske pionirje obiskali zastopniki mladinske književnosti, Tone Seliškar, Jože Ribičič, France Bevk in Ela Peroci. Pionirjem so brali odlomke iz svojih del. Z njimi so se pionirji slikali, prizadevali pa so si, da bi jih v prihodnje obiskal domačin Tone Pavček.

Izsek iz šolske kronike 1955/56. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Odlomek iz šolske kronike 1958/59. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Avgusta 1958 je šolsko poslopje praznovalo 100-letnico, vendar je bilo v stanju, ko ni ustrezalo nobenim predpisom, nove stavbe, v kateri bi učenci imeli več svetlobe, zraka in veselja do učenja, učitelji pa dostojna stanovanja, so si želeli vsi krajani. V šolskem letu 1958/1959 je bila izvedena šolska reforma, ki je predvidevala, da se nižja gimnazija preoblikuje v osnovno šolo, tako da je bila osnovna šola sedaj popolna od 1. do 8. razreda. V tem letu je bilo odobrenih dvanajst oddelkov. Skupaj je šolo na koncu šolskega leta obiskovalo tristo petinštirideset otrok. Šolski obisk je bil 94 %, uspeh pa 82 %.

1958/59

Na ekskurzije in izlete so učence peljali v Črnomelj, Ljubljano, Postojno, Zagreb in na Krvavec. V zimskem času so v nižjih razredih otroci obolevali za gripo, oslovskim kašljem in ošpicami, zato je bil obisk takrat slabši, vendar prekinitve pouka ni bilo. Redni zdravniški pregled je bil deloma v šoli, deloma v Novem mestu, ponovno (jeseni 1958) pa je v Mirni Peči zaživela ambulanta, ki so jo učenci redno obiskovali. V raznih organizacijah in društvih so bili učenci aktivni na kulturnem področju ter pri športnih tekmovanjih, v poletnem času pa so nabirali gozdne sadeže in zelišča, da so si lahko kupili knjige in obleko. Velika pozornost se je posvečala športnemu razvoju, ob lepem vremenu so telovadili na travniku, ob slabem pa v zadružnem domu, kamor so bili nameščeni novi krogi in bradlja. V različnih športnih panogah je bilo na tekmovanjih in prireditvah opravljenih 340 nastopov. V sklopu RK se je izobraževalo štirinajst deklet, zimska kmetijska šola pa je odpadla, ker so v prejšnjih letih vanjo vključili večino mladine, zato ni bilo potrebe po novem izobraževanju.

Učenci 3. razreda z učiteljico Anico Plankar leta 1959. Fotografija iz arhiva L. Rupena.

1959/60

Šolsko leto 1959/1960 se je pričelo 5. septembra, končalo pa 17. junija 1960 zaradi predpriprav za VII. zlet bratstva in edinstva v Novem mestu. Zaključna proslava z nastopi pionirjev in pionirk, recitacijami, deklamacijami in petjem je bila 26. junija. V šolskem letu je bilo odobrenih dvanajst oddelkov, skupaj je na koncu pouk obiskovalo tristo štiriinpetdeset učencev. Pouk je potekal od 1. do 5. razreda na razredni stopnji in od 6. do 8. razreda na predmetni stopnji. Šolski obisk v letu je bil 94 %, uspeh pa skoraj 90 %. Pionirski odred Katje Rupena in mladinski aktiv LMS sta delovala na estetskem dvigu okolja šole in učilnic, urejala sta šolski vrt in drevesnico, gojila cvetice pred šolo ter delno skrbela za cesto pred šolo. Očistili so tudi gozdni zaščitni pas ob železnici, od predora do čuvajnice v dolžini 5 km. Učitelji so učence peljali na poučne ekskurzije in izlete na Muljavo, v Ljubljano, na Reko in v Opatijo, za zaključek osnovne šole je razred odšel v Dubrovnik.

Obisk zoološkega vrta v Zagrebu leta 1959. Fotografijo hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

Na športnem področju so učenci sodelovali na raznih tekmovanjih občinskega nivoja, v različnih športih so redno premagovali Novomeščane. Sodelovali so tudi na vseh šolskih prireditvah in proslavah. Vseh članov telovadnih društev je bilo 210. Za mladino so izvedli tečaj RK, ki ga je obiskovalo petnajst deklet. Šolsko 1960/1961 se je začelo 5. septembra, končalo pa 24. junija z zaključno proslavo. Vršilka dolžnosti šolskega upravitelja je postala Danica Vrh. V šoli je bilo dvanajst oddelkov, skupaj je ob koncu leta obiskovalo šolo tristo šestinšestdeset učencev. Letni uspeh je bil 79,3 %, letni obisk pa 95%. Pionirski odred Katje Rupena in mladinski aktiv sta urejala šolsko igrišče, čistila zaščitni pas ob železniški progi ter opravljala delo na šolskem vrtu in njivi. Med letom so učence peljali na ekskurzije in izlete v Trbovlje in Hrastnik, kjer so spoznali delo v tovarni ter težko življenje rudarjev, v Zagrebu so si ogledali zagrebški velesejem in spoznali rast in napredek jugoslovanske industrije,

v Metliki in Črnomlju so spoznali Belo krajino, odšli so v živalski vrt v Ljubljano, 8. razred pa je odšel na zaključno taborjenje v Rovinj. Zdravstveno stanje je bilo vse leto zadovoljivo, v zimskem času je bilo nekaj primerov gripe in ošpic, vendar pouk ni preveč trpel. Še vedno pa je bil v kraju in med mladino problem alkoholizem oz. uživanje alkohola med otroki, ki jim to početje opazno škodovalo, opozarjanje pa je naletelo na gluha ušesa, saj so bili starši sami podvrženi alkoholu. Stara stavba je bila še vedno življenjsko nevarna, ni zadoščala minimalnim zahtevam in predpisom, nova pa je bila obljubljena za leto 1964. Šolsko leto 1961/1962 se je začelo 5. septembra 1961, v 8. razredu se je končalo 15. junija, v ostalih razredih pa 20. junija 1962. Zaključna proslava je bila 26. 6. 1962. V osnovni šoli je bilo dvanajst oddelkov s tristo oseminosemdeset učenci (201 deček in 187 deklic), od tega je bilo devetinštirideset ponavljavcev.

1961/62

Pionirji od 6. do 8. razreda so sodelovali pri urejanju šolskega igrišča, uredili so prostor za igro med dvema ognjema in sodelovali pri čiščenju zaščitnega pasu ob progi. Učenci od 7. do 8. razreda so pomagali pri urejanju nasada hrušk na šolskem vrtu, učenci 4. b razreda so na šolskem vrtu zasadili jagode in cvetice ter za dan mrtvih očistili grobišče padlih borcev. V šoli ni bilo več otrok padlih borcev ali žrtev fašističnega terorja. V tem letu je bil v okviru Jugoslovanskih pionirskih iger (JPI) velik poudarek na telesni vzgoji. Ustanovili so športno društvo Temenica, ki je delovalo po sekcijah, in sicer za mali nogomet, rokomet, atletiko in igro med dvema ognjema. Na telovadišču so imeli redne vadbene ure po urniku pod vodstvom učiteljev. Izvedli so več športnih dni s tekmovanji. Na občinskem tekmovanju v krosu so dosegli lepe uspehe. Zasedli so 2., 4. in 5. mesto, posamezniki so prejeli diplome. V šolski kroniki je ravnatelj zapisal, da se starši še vedno ne zavedajo, kako uživanje alkohola izpodkopava duševni in telesni razvoj otroka, ker so sami in to predvsem starejši podvrženi alkoholu. Kot posledico le-tega je omenil pogost pojav defektnih otrok.

Z leve: učiteljice Danijela Vrh, Lidija Komar in Vida Glavač. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Danijele Vrh.

Pouk je potekal redno. Od 1. do 5. razreda je bil razredni pouk, od 6. do 8. razreda pa predmetni pouk. Težave so imeli zaradi pomanjkanja učil in učnih moči, zaradi česar so morali reducirati predmetnik. Ravnatelj je o šolski stavbi zapisal tudi tole:

Ker je vsako leto več šoloobveznih otrok, je postala resen problem tudi šolska stavba, prostor za poučevanje. Šolska stavba je stara, neuporabna, skratka življenjsko nevarna za vse, ki iščejo pod njeno streho znanje in vzgojo. Letos bomo prekrili streho, ker nam ob deževju prepušča vodo, da nam bo še tako dolgo rabila, dokler ne bo zrasla nova šola. V šoli sami smo letos tudi vse peči popravili, nekaj preložili in eno novo kupili, ker je bilo že nemogoče v takem živeti. Kadilo se je domala iz vseh peči. Nekako smo tudi preuredili stranišče za dečke na počep, dali na vrata vzmeti, da se sama zapirajo, in tako uredili vsaj najnujnejše. Šolo smo prebelili in zasteklili. Vsako leto čakamo na novo šolsko poslopje,

Učiteljica Ana Kavšček v učilnici v nekdanjem poslopju šole. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Ane Kavšček.

katero nam je obljubljeno l. 1964. Veliko je bilo napisanega govora na zborih volivcev in je sedaj le prišlo do občinskega sedeža, ki tudi sami vidijo, da je res nujno. Šolska stavba je bila zgrajena 1858. leta in potem nikakor ne more ustrezati današnjim zahtevam šole. 1962/63

Šolsko leto 1962/1963 se je pričelo 5. septembra 1962. Zaradi hude zime so semestralne zimske počitnice v tem šolskem letu trajale od 20. januarja do 20. februarja, zato so junija pouk podaljšali za dva dneva. Šolsko leto so sklenili z zaključno prireditvijo 26. junija. V tem šolskem letu je šola doživela korenite spremembe v sestavi učiteljskega zbora. Šolski upravitelj je postal Franc Nahtigal, ki je poleg tega poučeval še likovno in prometno vzgojo. Šola je imela dvanajst oddelkov. Štiristo dvanajst učencev je bilo razporejenih v šest učilnic. Pouk je potekal v dveh izmenah. Zaradi pomanjkanja učiteljev so v 5. razredu uvedli predmetni pouk, predmetnik v višjih razredih pa so okrnili za gospodarsko-tehnični pouk in gospodinjstvo, od marca naprej še za glasbeni pouk. Na kvaliteto pouka so dokaj negativno vplivali tudi slabi materialni pogoji (prostorska stiska, nadštevilčni oddelki, skromna in zastarela učila, nezadostno kvalificirani kader ter slaba stimulacija njegovega dela). V tem šolskem letu je šola izvajala vpeljane oblike sodelovanja s starši. Organizirali so en roditeljski sestanek za starše, na katerem so obravnavali probleme učenja ter družinsko problematiko. Z reorganizacijo šolske mreže, ki je bila v novomeški občini dokončno izvedena do konca leta 1962, se je k šoli 1. januarja 1963 priključila enooddelčna osnovna šola Globodol z dvanajstimi učenci v treh razredih (2., 3. in 4.). Vodja podružnice in hkrati edini učitelj podružnične šole v Globodolu je bila učiteljica Alojzija Mahnič.

Opis razmer v lokalnem okolju v šolski kroniki iz leta 1962. Dokument hrani OŠ Mirna Peč.

Ob zaključku šolskega leta so povsem prenovili električno napeljavo v šoli ter namestili nove luči v vseh prostorih. Šola je z izselitvijo dotedanjega upravitelja šole pridobila dva prostora. Enega so preuredili v zbornico, drugega, manjšega, pa v pisarno. V šolski kroniki je za šolsko leto 1962/63 podrobno opisano tudi družbeno in politično življenje v tedanjem času. Najpomembnejši dogodek tega leta je bil sprejem nove ustave tedanje SFRJ in kasneje še SR Slovenije.

1963/64

Šolsko leto 1963/1964 se je pričelo 1. septembra 1963, končalo pa 31. avgusta 1964. S poukom so začeli 4. septembra, končali pa 22. junija. Šolo sta obiskovala štiristo dva učenca v matični šoli in dvaindvajset učencev v podružnični šoli. Še vedno je bilo znotraj učiteljskega zbora veliko pomanjkanje učnega kadra, zato so ponovno črtali iz predmetnika tehnični pouk in gospodinjstvo. V tem letu je bil zelo dejaven podmladek RK, ki ga je vodila učiteljica Vida Golobič. Vse leto je učence spodbujala k skrbi za osebno higieno ter čistočo v razredih. Prav tako je bilo prvič uvedeno dežurstvo na hodnikih in pred šolo. Na družbeno-političnem področju je Mirna Peč doživela pomembno spremembo. Ustanovljena je bila Krajevna skupnost Mirna Peč. V šolskem letu 1964/1965 se je pouk začel 5. septembra, končal pa 19. junija. Šolo je obiskovalo štiristo štiriindvajset

učencev, od tega je bilo triindvajset učencev v podružnični šoli v Globodolu. Pouk v matični šoli je bil organiziran v štirinajstih samostojnih oddelkih, v podružnični pa v enem kombiniranem oddelku. Na potek in kvaliteto pouka so pogosto vplivali težki materialni pogoji (stiska s prostori, pomanjkanje kabinetov in sodobnih učnih pripomočkov) in ponovno tudi številčno in kadrovsko šibek sestav učiteljskega zbora. Učencem, ki so napredovali v višji razred z negativno oceno, je šola nudila dodatno pomoč iz slovenskega jezika in matematike. Od interesnih dejavnosti sta v šoli delovala le dramski krožek in pevski zbor. Šola je v tem letu organizirala tri skupne roditeljske sestanke z naslednjo vsebino: prehrana učencev, vzgoja in učenje doma, izdelava domačih nalog, določbe novega zakona o osnovni šoli. Šolsko kroniko za leto 1965/66 je ravnatelj Franc Nahtigal začel takole:

S poukom smo pričeli 5. septembra 1965, končali pa 20. junija 1966. Šolskega leta nismo začeli s posebnim optimizmom, saj smo se že na začetku znašli v precejšnjih težavah, predvsem kar se tiče števila učiteljev in strokovne zasedbe pri posameznih predmetih. Kot že več let nazaj pa je tudi letos vplivalo na slabo počutje predvsem novih učiteljev in učencev v celoti dotrajano šolsko poslopje. No, nekaj pa je bilo, kar je vlivalo v nas iskrico optimizma. To je bil učiteljski blok, katerega gradnja se je bližala koncu in ki smo ga končno 1. decembra napolnili s stanovalci iz učiteljskih vrst, saj smo bili primernih stanovanj prepotrebni. Hkrati pa je učnemu osebju vlivala pogum in voljo ljubezen do opravljanja svojega poklica. V šolskem letu 1965/1966 je šolo obiskovalo štiristo osem učencev v matični šoli in šestnajst v podružnični šoli. Pouk je bil zaznamovan s precejšnjim izostankom učencev zaradi epidemije nalezljive zlatenice, zlasti je bilo prizadeto območje globodolske doline. Druge ovire, ki so preprečevale, da bi bil proces pouka uspešnejši, pa so bile zopet povezane s prostorsko stisko in slabimi materialni pogoji.

Učiteljica Simona Mežnar z učenci leta 1964. Fotografija iz arhiva L. Rupena.

1965/66

Učenci so v tem šolskem letu sodelovali na občinskem tekmovanju Pokaži, kaj veš o varnosti prometa, na katerem so zasedli 4. mesto in za nagrado prejeli fotografski aparat Pentoma. Tako je šola dobila svoj prvi fotoaparat. V letu 1965 je vse dogajanje v šoli potekalo v znamenju priprav na začetek gradnje nove šole v Mirni Peči. Prav zato je bilo toliko večje razočaranje učencev, učiteljev ter vseh občanov mirnopeškega območja, ko je v začetku septembra 1965 postalo jasno, da se šola v tem niti v prihodnjem letu še ne bo gradila. Prag šole je v šolskem letu 1966/1967, 5. septembra 1966, prestopilo štiristo pet učencev v matični ter osemnajst v podružnični šoli. Šola je v kadrovski zasedbi doživela nekaj sprememb, vendar določeni predmeti na predmetni stopnji še vedno niso bili strokovno dovolj dobro podprti. Prostovoljnih dejavnosti, razen športnega krožka, v tem šolskem letu ni bilo. V posameznih razredih razredne stopnje so imeli samostojne pevske zborčke, učenci višjih razredov pa so imeli en skupni zbor.

1966/67 Učitelj Anton Perko z učenci v »Prešernovi sobi«. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Učenci so tudi v tem šolskem letu sodelovali v štafeti mladosti (3. maja) ter se udeležili javke na Frati (5. maja), kjer so od ajdovških pionirjev sprejeli kurirčkovo pošto in jo prinesli po gozdu do Mirne Peči. Naslednji dan so se je ob 35

8. uri vsi učenci zbrali na igrišču ob Temenici, kjer so pionirji po kratkem kulturnem programu prebrali pozdrave mirnopeških pionirjev predsedniku Titu, nato pa so kurirji ponesli kurirčkovo torbo do naslednje javke v Karteljevem. 19. februarja 1967 je šola skupaj s KO SZDL sklicala javno tribuno, na kateri so temeljito prikazali potrebe tedanjega šolskega okoliša po gradnji šole. 1967/68

Pouk v šolskem letu 1967/1968 se je pričel 5. septembra 1967. Vršil se je v šestnajstih oddelkih v matični šoli (397 učencev) in v dveh kombiniranih v podružnični šoli (25 učencev). Sto petintrideset učencev je v tem letu imelo abonma v mladinskem gledališču v Ljubljani, kjer so si ogledali tri mladinske igre (Trije mušketirji, Pepelka in Trije debeluhi); 7. aprila 1968 pa si je okrog šestdeset učencev ogledalo v Ljubljani opero Gorenjski slavček. Šola se je v tem šolskem letu prvič vključila v tekmovanje za Cicibanovo in Župančičevo bralno značko, ki sta med učenci vzbudili precejšnje zanimanje. Pouk se je zaključil 20. junija 1968, šolsko leto pa so slovesno zaključili na proslavi 26. junija. Zanimivi so tudi podatki iz šolske kuhinje za to leto. Ravnatelj Franc Nahtigal jih je opisal takole:

Šolske malice smo v tem letu precej popestrili. Kljub temu da je znašal denarni prispevek na enega učenca le 5,00 din. Dvakrat na teden so učenci prejemali enolončnice, ostale dneve pa kruh z namazom in čaj oz. kavo. To nam je omogočila dokaj uspešna nabiralna akcija, ki smo jo organizirali v začetku šolskega leta. Zbrali smo 1800 kg krompirja, 450 kg zelja, 35 kg čebule in česna. Že v počitnicah pa smo nabrali 340 l borovnic. Iz zbranih jabolk in sliv pa je kuharica pripravila kar 320 kg marmelade in 18 l soka. Poleg tega pa so učenci nabrali po hišah še 90,00 din gotovine. V mesecu juniju smo za prihodnje šol. leto nabrali 220 l borovnic. Na krajevni praznik Mirne Peči, 19. marca, so se na prostoru, kjer naj bi stala nova šola, zbrali domačini ter predstavniki občinske skupščine. S kulturnim programom so počastili praznik, nato pa so stroji gradbenega podjetja SGP Pionir pričeli s pripravljalnimi deli za izgradnjo nove šole. »Dolgotrajne želje otrok in občanov Mirne Peči in okoliških vasi so se torej s tem dogodkom začele uresničevati,« je v kroniki zapisal ravnatelj Nahtigal.

Pevski zbor na svečani otvoritvi šolskih prostorov ob portretu Ivana Kovačiča - Efenke. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

1968/69

5. septembra 1968 se je začelo novo šolsko leto, ki se je zadnjikrat začelo v stari šolski stavbi. Svečana otvoritev novega šolskega obdobja je bila 29. oktobra, na občinski praznik občine Novo mesto. Ravnatelj Franc Nahtigal ta dogodek opisal zelo slikovito: »Za prebivalce mirnopeške doline to ni bil običajen praznik, temveč mnogo več. Zapoznelo jesensko sonce je sijalo z vsemi zadnjimi močmi, ko so se občani začeli zbirati pred šolo. Z dvema avtobusoma so se iz Novega mesta pripeljali odborniki občinske skupščine, funkcionarji družbeno-političnih organizacij in nekateri poslanci republiške in zvezne skupščine. Mirna Peč jih je pričakala prenovljena in okrašena z zastavami.« Učenci so ta dogodek počastili z lepim kulturnim programom, v katerem je sodelovala tudi novomeška godba na pihala. Sledila je skromna pogostitev gostov, domačinov in bivših učiteljev, ki so se odzvali vabilu ter ogledu novih šolskih prostorov.

Šola se je ob tem dogodku po sklepu občinske skupščine preimenovala, njen uradni naziv se je po novem glasil Osnovna šola narodnega heroja Ivana Kovačiča - Efenke Mirna Peč. Tudi v novem šolskem poslopju je pouk potekal dvoizmensko. Tristo šestindevetdeset učencev je bilo razdeljenih v osem razredov po dva oddelka, kar je skupaj znašalo šestnajst oddelkov. V podružnični šoli je bilo v tem letu devetindvajset učencev, v dveh kombiniranih oddelkih (1.–2. ter 3.–4. razred). V okviru pionirske organizacije, katere mentorica je bila učiteljica Milka Obrekar, je šola prvič izdala glasilo pionirskega odreda Prvi koraki. Izšli sta dve številki. Pouk v šolskem letu 1969/1970 se je za dvesto štiri učence v matični ter za devetindvajset učencev v podružnični šoli pričel v petek, 5. septembra. Število oddelkov se je zaradi premajhnega števila učencev v 8. razredu (33) zmanjšalo z osemnajst na sedemnajst. Potekal je v dveh izmenah, dopoldan od 7.10 v Mirni Peči ter od 8.00 v Globodolu, popoldan pa od 12.45 v Globodolu ter od 13.00 v Mirni Peči. V dopoldanski izmeni so bili v centralni šoli učenci od 5. do 8. razreda in 1. b razred (kombinirani oddelek 2. in 4. razreda) v podružnični šoli, popoldansko izmeno pa so tvorili vsi ostali oddelki, v centralni šoli so to bili oddelki nižje stopnje.

1969/70

Za pouk so uporabljali vseh osem matičnih in eno specialno učilnico. Novost v tem šolskem letu je bila nova začetna bralno-pisalna metoda v prvem razredu, ki so jo izvajali pod mentorstvom Martina Fujsa, pedagoškega svetovalca iz Novega mesta. V šolskem letu 1971/1972 so ukinili podružnično šolo v Globodolu. Učence so prešolali v centralno šolo, v kateri se zaradi tega število oddelkov ni spremenilo. Za otroke iz Globodola so organizirali prevoz do šole. Novost v tem šolskem letu je tudi uvedba petdnevnega delovnega tedna. Pouk se je začel 1. septembra, končal pa 23. junija, svečana proslava in podelitev spričeval pa je bila 26. junija. Ker je šolo v tem letu zapustilo pet učiteljev, na novo pa sta prišla le dva, so v tem šolskem letu ukinili tehnični pouk.

1971/72

To šolsko leto je zaznamovala tudi nesreča s centralno kurjavo, ki je povzročila, da je bil pouk med 22. 11. ter 9. 12. 1971 prekinjen. Ravnatelj je ta dogodek v kroniki podrobno opisal takole:

V noči med 19. in 20. novembrom je močno deževalo, dež je nato prešel v sneg. Naslednjo noč je temperatura močno padla. Razmočena izolacija cevi in ekspanzijske posode centralne kurjave so izgubile svoj namen. Voda v ceveh in v ekspanzijski posodi je zamrznila, zato je odpovedal tudi varnostni ventil. Kurjač Franc Režek je v nedeljo, 21. novembra, zakuril okrog 7. ure v kotlu centralne kurjave. Ko je okrog 9. ure ogenj že popuščal, je odšel domov. Prav v tem času pa je bila prekinjena električna napetost, zato je potisna črpalka za kroženje vode prenehala delovati. Ker je bilo kroženje zaustavljeno, je temperatura vode v kotlu hitro naraščala in zavrela. Zaradi premočnega pritiska je že ob 9.15 prišlo do močne eksplozije. Razneslo je kotel in kotlarno. Ta dogodek in hud mraz sta povzročila, da smo pouk začasno prekinili. Da smo ta izostanek nadoknadili, smo skoraj v celoti porabili semestralne počitnice in nekaj prostih sobot.

Selitev iz globodolske šole. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja. 37

1972/73

1. šolski dan šolskega leta 1972/1973 je bil v petek, 1. septembra. V šolo je vstopilo tristo šestinsedemdeset učencev, razdeljenih v petnajst oddelkov. Šola je vse leto izvajala dopolnilni pouk. Z njim so začeli 11. septembra in je trajal vse leto. Ure tega pouka so bile na urniku po končanem rednem pouku. 1. in 2. razred sta imela po dve uri dopolnilnega pouka v okviru učiteljeve učne obveznosti, tretji razred prav tako v okviru učne obveznosti, vsi ostali pa so imeli dopolnilni pouk izven učne obveznosti. Do konca šolskega leta so realizirali 195 dni pouka in predpisano število učnih ur. Redni pouk se je končal do 23. junija, zaključna proslava s podelitvijo spričeval in nagrad odličnim učencem pa je bila v ponedeljek, 25. junija 1973. Ravnatelj je v kroniki zapisal, da se v šoli zavedajo, da je šolski okoliš podeželskega značaja, zato so možnosti za kulturno udejstvovanje razmeroma skromne. »Prav iz tega razloga se naš učiteljski zbor stalno trudi, da bi bile proslave državnih praznikov in spominskih dni kar najbolj pripravljene in da bi v kulturnih programih sodelovalo čim več učencev. Zavedajo se, da imajo že proslave dvojni pomen (ideološko-vzgojni in kulturni), zato jih pripravljalo še temeljiteje.»

Prihod kurirčkove pošte na šolsko igrišče. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Šola je tudi v tem šolskem letu namenila veliko pozornosti sodelovanju s starši. Zanje je organizirala dva skupna roditeljska sestanka, na katerih so se pogovorili o organizaciji pouka, prevozih učencev, o učbenikih ipd. Poleg tega pa sta bili na teh sestankih dve predavanji: redna prehrana otrok in kako dosežemo, da je domače učenje uspešno. Vsak razrednik je imel tudi po dva razredna roditeljska sestanka. Odziv staršev na roditeljskih sestankih je bil večji kot prejšnja leta. Še vedno pa se je pojavljalo, da ni bilo na roditeljske sestanke prav tistih staršev, katerih otroci bi to najbolj potrebovali. Take starše so razredniki obiskali na domovih. Prostorov za pouk niso spreminjali. Šolo so dopolnjevali z opremo in učnimi pripomočki ter skrbeli za bogatenje knjižnice. Pomanjkanje športnih objektov je delavce šole spodbudilo, da so pristopili k etapni izgradnji igrišč za telesno vzgojo. Zaradi pomanjkanja denarja so načrt nekoliko reducirali. V mesecu septembru 1972 so začeli z zemeljskimi deli. Delo je bilo opravljeno v enem mesecu, stalo pa je 53.000,00 din. Denar so tako potrošili in dela prekinili.

1973/74

Šolsko leto 1973/74 so pričeli 3. septembra. Število oddelkov se ni spremenilo, kadrovsko pa je učiteljski zbor postal šibkejši za enega učitelja. Tudi število učencev je v odnosu na preteklo šolsko leto nekoliko padlo, vpisanih je bilo tristo štiriinšestdeset učencev. Prostorski pogoji se v tem letu niso spremenili. Šola je v oktobru pridobila novo asfaltno površino v velikosti 30 x 40 m za pouk telesne vzgoje. Stroške so delno pokrili iz lastnih sredstev, delno pa iz namenske dotacije TIS Novo mesto. Nabavili so tudi gole za rokomet, rekvizite za košarko in nekaj pripomočkov za parterno telovadbo. Šola je nabavila tudi nekaj notranje opreme (omare) ter precej učnih pripomočkov za moderno matematiko, ki so jo začeli uvajati pred dvema letoma, v tem šolskem letu pa so jo poučevali že v 1., 2. in 3. razredu. Več pozornosti so namenili tudi obrambni vzgoji. Nekatere teme s tega področja so učitelji vključili tudi v učne načrte posameznih predmetov in svobodnih dejavnosti.

Igranje namiznega tenisa med odmorom. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 38

Pouk v šolskem letu 1974/1975 so pričeli 2. septembra 1974. Prvi semester je trajal do 24. januarja 1975. Sledil je en teden semestralnih počitnic. Drugi semester se je začel 3. februarja in je trajal do 25. junija. Šolo je obiskovalo tristo petinšestdeset učencev. Učni uspeh ob koncu leta je bil zelo dober, kot je zapisano v kroniki, tako dobrega uspeha šola do takrat še ni bilo.

1974/75

V tem šolskem letu je spremenjen pravilnik prinesel nov način ocenjevanja pri izrazito vzgojnih predmetih. Odpravljena je bila negativna ocena, predmeti (telesna vzgoja, glasbena vzgoja, likovna vzgoja, tehnična vzgoja in gospodinjstvo) pa so se po novem ocenjevali z ocenami zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno. Novost je bilo tudi ocenjevanje vedenja, ki se je od tega leta naprej namesto številčno ocenjevalo opisno, in sicer z ocenami vzorno, primerno in manj primerno. 30. 4. 1976 so učenci šole skupaj z mladinci KS pripravili izredno svečano akademijo v počastitev stoletnice rojstva pisatelja Ivana Cankarja.

1975/76

V šoli so zelo uspešno izvedli tekmovanje za Župančičevo bralno značko. Na slavnostni podelitvi 25. maja 1976 jih je obiskal pesnik Tone Pavček. Pomembnejša pridobitev takratne Krajevne skupnosti Mirna Peč pa je bila tudi štiri kilometre dolga nova asfaltna cesta od Biške vasi do Jablana. Izgradnja je za prebivalce pomenila neprecenljivo vrednost, hkrati pa olajšanje ob zmanjšanju prahu in blata. Pouk v šolskem letu 1976/1977 se je za tristo petintrideset učencev v šestnajstih oddelkih začel v sredo, 1. septembra 1976, končal pa v petek, 24. junija 1977. Semestralne počitnice so trajale štirinajst dni, in sicer od 21. januarja do 4. februarja. Opravili so povprečno 195 dni pouka.

1976/77

Prostorsko stanje se v tem šolskem letu ni spremenilo. V šoli so izvršili potrebna popravila in opravili nekatera nujna vzdrževalna dela (beljenje hodnikov in sanitarij) ter nabavili nekaj nove opreme (omare za fiziko, kemijo in biologijo in nekaj opreme za telesno vzgojo ), del nove opreme za kuhinjo, novo peč za centralno kurjavo ter nov avtobus za prevoz učencev. Za pouk na predmetni stopnji so nabavili nekaj novih učil. Število knjig v šolski knjižnici so povečali za 237, tako da je le-ta v šolskem letu znašala 4777 knjig. Šolsko leto 1977/1978 se je za tristo trideset učencev pričelo 1. septembra in se končalo 23. 6. 1978.

Urejanje šolskega vrta. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

1977/78

To leto je še posebej zaznamoval odhod ravnatelja Franca Nahtigala. V času njegovega ravnateljevanja so v Mirni Peči zgradili stanovanjski blok za učitelje in novo šolo, za kar je imel velike zasluge prav on sam. Mesto novega ravnatelja je prevzel Aleksander Rupena, ki je do tedaj v šoli poučeval slovenski jezik. V tem šolskem letu je bilo v šoli ustanovljeno pionirsko kulturno društvo, ki je združevalo delo literarnega, dramatskega, lutkovnega krožka, krožke ŠŠD, taborniški in tehniški krožek, krožek ročnih del, klub OZN, plesni tečaj, MČRK, ZSMS ter pionirsko hranilnico. Učenci v kulturnem domu na proslavi ob dnevu pionirjev okoli leta 1977. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Klub OZN, ki je deloval pod mentorstvom učiteljice Slavke Rupena, je v tem letu dosegel svoj največji uspeh. 39

Na občinskem tekmovanju je drugič zaporedoma osvojil 1. mesto ter zmagal tudi na področnem prvenstvu. Na republiškem tekmovanju pa so zasedli 3.–4. mesto. Za krajevno skupnost Mirna Peč je bil to leto prav gotovo najpomembnejši dogodek pričetek gradnje vodovoda in zgraditev rezervoarja nad Rogovilo. Poleg tega so bili v tem letu zgrajeni nadaljnji 4 km asfaltne ceste proti Novemu mestu (80 m dlje, kot se cesta odcepi za na Hudo). 1978/79

V šolskem letu 1978/1979 so pričeli s poukom v petek, 1. septembra. Prvo polletje so končali v petek, 19. januarja. Semestralne počitnice so trajale štirinajst dni. V drugem polletju so začeli s poukom v ponedeljek, 5. februarja; šolsko leto pa zaključili s slovesno podelitvijo priznanj in diplom v ponedeljek, 25. junija. Šolo je obiskovalo tristo štiriindvajset učencev v šestnajstih oddelkih. Pouk je še vedno potekal v dveh izmenah. Dopoldanska izmena, ki so jo sestavljali učenci od 5. do 8. razreda, je imela pouk v terminu od 7. do 12. ure. Popoldanska izmena, ki so jo sestavljali učenci od 1. do 4. razreda, pa je imela pouk od 13. do 17. ure. Učence, ki so bili oddaljeni od šole več kot 4 km, so vozili v šolo s šolskim kombijem, in sicer iz Globodola in Dolenje vasi. Učenci so v tem letu dobili nekaj novih učil za tehnični pouk, kemijo in biologijo. Kupili so zvočni filmski kinoprojektor, posodobili učiteljsko in pionirsko knjižnico, konec šolskega leta pa so začeli inštalirati centralno ozvočenje za celo šolo. Največ stroškov je šoli v tem letu predstavljal šolski kombi, ki je zaradi pogostih okvar krepko izpraznil šolsko blagajno. Dejavnost šole se je v tem letu izkazala tudi izven šolskih meja. Pionirji so pomagali pri izgradnji vodovoda in so na Šrangi zasuli 2 km vodovodnega jarka.

Nastop pevskega zbora na prireditvi ob dnevu JLA. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Najboljše rezultate v tekmovanjih je v tem šolskem letu nizalo ŠŠD. Osvojili so 1. mesto v teku na 1000 m na občinskem atletskem tekmovanju, naslov občinskega prvaka v rokometu v kategoriji mlajših pionirjev ter 2. mesto med starejšimi pionirji. ŠŠD je v tem letu tudi prvič doslej tekmovala na republiški ravni. Za šolo je bil na družbeno-političnem področju najpomembnejši referendum za izgradnjo šolskega prostora v občini Novo mesto. Po tem programu naj bi šola v letih 1981–1985 prišla na vrsto za dograditev. Dogradili naj bi telovadnico, učilnice in ostale prostore za šestnajst oddelkov v eni izmeni, v okviru šole pa naj bi deloval tudi vrtec. Koledarsko leto 1979 je zaznamovala huda zima, ki se je zavlekla pozno v mesec marec. Spomladanska pozeba je vzela precej sadja in žita. Sledila sta huda vročina in sušno obdobje, ki sta vplivala na slabo letino.

1979/80

Pouk se je začel 3. septembra 1979, zaključil pa 25. junija 1980 s podelitvijo priznanj in nagrad. Pouk je bil za tristo dvanajst učencev organiziran v petnajstih oddelkih in je potekal v dveh izmenah. Šola se je v tem šolskem letu tesneje povezovala s starši in zunanjimi organizacijami. Najbolj uspešno je bilo sodelovanje s TOZD Beti. Tovarna je šoli posodila dva šivalna stroja in omogočila svoji delavki, da je v šoli vodila šiviljski tečaj. Pouk so zaključili 25. junija 1980 in poleg zaključne slovesnosti pripravili razstavo za širšo javnost, na kateri so predstavili izdelke, pisne naloge in slike.

V šolskem letu 1980/1981 se je pouk začel 1. septembra, končal pa 26. junija. Pouk v prvem polletju so zaključili 9. januarja 1981, sledili pa so kar trije tedni zimskih počitnic. Le-te so bile podaljšane zaradi hude zime. Zimske temperature so se nekajkrat ustavile na –25 ˚C. Število oddelkov se v tem šolskem letu ni spremenilo, šolo je obiskovalo tristo devet učencev v petnajstih oddelkih.

1980/81

Šolsko leto je najbolj zaznamovala smrt dotedanjega predsednika države, Josipa Broza Tita. Delovni načrt šole so sprejeli 30. 9. 1980. Učenci so bili razporejeni v petnajstih oddelkih in v dveh izmenah. Prva izmena (osem oddelkov od 5. do 8. razreda) je začenjala s poukom ob 7. uri, druga izmena (sedem oddelkov od 1. do 4. razreda) pa ob 13. uri. Učence, ki so bili od šole oddaljeni več kot štiri kilometre, so vozili v šolo s šolskim kombijem. Prvo polletje se je končalo 9. 1. 1981. Sledili so trije tedni zimskih počitnic. Zaradi hude zime in stabilizacijskih ukrepov so bile podaljšane za en teden. Pouk so nadomestili v drugem polletju, ki se je končalo za osmi razred 15. junija, za ostale razrede pa 26. junija. Kadrovska zasedba se je nekoliko izboljšala, vendar so bile težave, ker za nekatera dela in naloge ni bilo dovolj ur. Materialni pogoji niso bili zadovoljivi. Nujno so potrebovali tri specialne učilnice in telovadnico. Zaradi stabilizacijskih ukrepov je šola izpadla iz programa dograditve v obdobju 1981−1985. Nabavili so nekaj učil, popravili stranišča in opravili druga obrtniška dela. Sami so kupili nov šolski kombi. Zaradi majhnega števila otrok je bilo finančno stanje čedalje slabše. Zelo so se povečali izdatki za gorivo in električno energijo.

Učenci z ravnateljem Aleksandom Rupeno in učitelji na tradicionalni pustni povorki skozi Mirno Peč. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Učni uspeh ob koncu šolskega leta je bil 98,80%. Dopolnilni pouk za manj uspešne učence je potekal na vsakih štirinajst dni pri slovenskem in nemškem jeziku ter matematiki. V mali šoli je bilo v dveh oddelkih 43 učencev. Skupina A je imela pouk v ponedeljek, sredo in petek, skupina B pa v torek in četrtek. Naslednji teden sta skupini urnik zamenjali. V šoli so delovale naslednje organizacije učencev: Pionirska organizacija, Zveza socialistične mladine Slovenije, Mladi člani Rdečega križa, Šolsko športno društvo, Pionirsko kulturno društvo, Šolska skupnost in Oddelčne pionirske skupnosti. Sistematsko so bili pregledani učenci 1., 3., 5. in 7. razreda, učenci od 1. do 4. razreda pa so imeli v Bršljinu tudi sistematski pregled zob. Učenci so pri pouku manjkali zaradi gripe, vodenih koz in mumpsa. Pri nekaterih so se pojavile uši.

Sprejem pionirjev v pionirsko organizacijo. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V šolski kuhinji se je hranilo 296 učencev. Socialno šibki so dobivali malico brezplačno ali pa po polovični ceni. Za starše so organizirali dva skupna roditeljska sestanka s predavanji. Prvi petek v mesecu so imeli vsi razredniki govorilne ure. Izvoljen je bil nov svet staršev. Šola je aktivno sodelovala v družbenopolitičnem življenju krajevne skupnosti, z organizacijami in društvi v kraju ter S TOZD Beti. Učitelji so se sestali enajstkrat na rednih mesečnih konferencah, razredni učiteljski zbori so se sestali petnajstkrat in imeli osemnajst oddelčnih konferenc. V šoli je pod mentorstvom tov. Jožice Cesar potekalo poklicno usmerjanje. Ob 41

koncu šolskega leta je bila generacija učencev osmega razreda prva, ki je šla v usmerjeno izobraževanje. 1981/82

V aprilu 1982 so pedagoški svetovalci OE Novo mesto Zavoda za šolstvo opravili pedagoški pregled šole. Vzgojnoizobraževalno delo je potekalo po ustaljenem programu. Bilo je štirinajst oddelkov, po en oddelek prvega in tretjega razreda, pouk je še vedno potekal v dveh izmenah. Na novo je bil uveden rekreativni odmor, dopoldne po četrti šolski uri, popoldne pa po tretji. Število učencev se je ponovno zmanjšalo. Učni uspeh je bil 100%. Ob zaključku šolskega leta so učenci s sodelovanjem LD Mirna Peč in Aktivom kmečkih žensk pripravili bogato razstavo za krajane. TOZD Beti je ob tej priložnosti ponudil v prodajo svoje izdelke. Razstava je bila dobro obiskana. Po sklepu učiteljskega zbora naj bi razstave prirejali na dve leti. V tem šolskem letu so imeli veliko kadrovskih težav. Z veliko požrtvovalnostjo nekaterih pedagoških delavcev so zastavljene programe realizirali. Kljub zaostreni gospodarski situaciji so kupili šestnajst milimetrski kinoprojektor in diaprojektor. Iz sredstev združene amortizacije pri OIS-u pa montažno garažo Strešnik za šolski kombi.

Prireditev ob prazniku dneva republike v kulturnem domu. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

1982/83

Mala šola je potekala v dveh delih: prvi del od septembra do konca novembra, drugi del od marca do konca maja. Vse organizacije in svobodne dejavnosti učencev so se nadaljevale tudi v tem šolskem letu. Sodelovanje s starši je potekalo po programu. Govorilne ure so bile vsak prvi četrtek v mesecu. Poleg štirih ocenjevalnih konferenc je bilo še šestnajst oddelčnih. Na področju poklicnega usmerjanja so bili učenci petih in sedmih razredov testirani, učenci so se udeležili informativnih dnevov v Novem mestu in v Ljubljani. Pouk je še vedno potekal v dveh izmenah, v štirinajstih oddelkih. Skupaj je pouk obiskovalo 292 učencev. V zimskem času je začela prva izmena pouk ob 8. uri, v poletnem času pa ob 7. uri, druga izmena pa je začela s poukom ob 14. uri oziroma ob 13. uri. S šolskim kombijem so vozili otroke v šolo iz Globodola in Dolenje vasi. Peto popoldansko uro je bilo organizirano varstvo za učence. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev so nabavili nekaj orodja za tehnični pouk (tri mize KLIP –KLAP, dva vrtalnika ter pet kompletov ročnega orodja za obdelavo lesa in kovine), nekaj knjig za pionirsko in učiteljsko knjižnico, peč za žganje gline pri likovnem pouku ter še nekaj učil za ostale predmete. Veliko izdatkov so imeli s popravilom vodovodne napeljave in kanalizacije ter šolskega kotla v kuhinji. Hišnik je prepleskal štiri učilnice, sanitarije, kuhinjo, obrobe in žlebove na šolski stavbi. Velike stroške so imeli s šolskim kombijem (veliki izdatki za gorivo, popravila zaradi slabih cest). Mala šola je v tem šolskem letu prvič potekala v organizaciji VVZ iz Novega mesta.

Sprejem kurirčkove pošte v kulturnem domu leta 1985. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

1983/84 42

Tudi v tem šolskem letu so bili učenci zelo aktivni v organizacijah in krožkih. Učenci sedmih in osmih razredov so solidarno obirali koruzo na Otočcu, na poljih, ki jih je prizadelo neurje s točo. Pomagali so pri spravilu pridelkov ostarelih v KS in bili glavni organizatorji srečanja starostnikov v maju 1983. Poklicni vzgoji so v skladu z učnimi načrti posvetili vso pozornost že v nižjih razredih. Pedagoški delavci so se udeleževali aktivov v okviru Zavoda za šolstvo (permanentno izobraževanje). V šoli so imeli tudi v tem letu tri praktikantke, dijakinje Pedagoške gimnazije iz Novega mesta. Na občinskem referendumu so se krajani s 70% večino odločili za izgradnjo novega šolskega poslopja. V planu

dograditev so prišli na tretje mesto. V drugi polovici leta 1987 naj bi zgradili telovadnico, dve specialni učilnici in tri kabinete. V šoli je bilo ponovno štirinajst oddelkov (v 3. in 5. razredu po en oddelek), pouk v dveh izmenah, skupaj 287 učencev. V skladu z zakonom so organizirali dopolnilni pouk za manj uspešne učence tudi v mesecu avgustu, po deset ur na oddelek. Gospodinjsko prakso so izvajali v skladu z zakonom za vse učence 7. in 8. razredov fakultativno. Vzdrževalna dela je še vedno opravljal hišnik. Pozimi so morali urediti odvod odplak iz kuhinje. V okviru VVZ je bil izveden 80-urni program potujočega vrtca. Obiskovalo ga je 25 otrok. Vodila ga je tov. Tončka Rozman. Realiziranih je bilo 319 ur male šole pod vodstvom tov. Marte Lužar. Zdravstveno in socialno varstvo učencev je potekalo skupaj s sodelovanjem šolskega dispanzerja iz Novega mesta. Pojavile so se bolezni, kot so ošpice, škrlatinka, vodene koze, gripa. Učenke 7. razreda so bile tudi v tem letu cepljene proti rdečkam. 74 učencev se je udeležilo kolonije v Fazanu. V šolski kuhinji se je hranilo 274 učencev, cena malice je bila 250 dinarjev. V okviru poklicnega usmerjanja so bili učenci na ekskurzijah v delovnih organizacijah, obiskali so jih tudi predstavniki delovnih organizacij, in sicer ŽTP, Pionir, Novotehna, IMV, Beti, TOB. Ob koncu šolskega leta so ponovno pripravili šolsko razstavo, na kateri so člani LD razstavili svoje trofeje.

Prireditev v šolskem atriju. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Pouk je potekal v petnajstih oddelkih, v dveh izmenah je bilo 285 učencev. Zaradi bolezni so imeli veliko težav z organizacijo pouka. Za prevoze šolskih otrok so kupili nov kombi Renault Trafic. Med semestralnimi počitnicami so temeljito preuredili centralno ogrevanje. Kupili so učila za posamezne predmete in 433 knjig za učiteljsko knjižnico. S petimi novimi omarami so opremili učilnico za nemški jezik. Kupili so barvni TV-sprejemnik. Za potrebe računalniškega krožka pa manjšega, črno-belega. Na vseh področjih so skušali slediti zahtevam sodobnega pouka. Komunala je začela odvažati smeti. Za ogrevanje so porabili sto ton premoga. Okvar je bilo vse več, denarja za materialne stroške pa malo. Učenci so bili vključeni v različne dejavnosti. V okviru ŠS so zbrali 15 700 kg starega železa, 1 700 kg starega papirja in 650 kg odpadnih krp. Uspešni so bili tudi na drugih področjih. Učenci so bili sistematsko pregledani. Krajevna zobozdravnica, dr. Kataleničeva, je prvič izvedla zobozdravstveno sistematiko zob vseh učencev. V kolonijo na morje je odšlo 44 učencev. 165 učencev je teklo na 4. Mirnopeškem teku. Šola je dala na razpolago šolski kombi, klopi in prostor za garderobo. 16. marca so proslavili krajevni praznik in dan šole, 27. aprila pa so izvedli pohod in kulturni program ob osrednji občinski proslavi ob dnevu OF na Malem Vrhu, kjer je bila otvoritev spominske plošče borcem 1. dolenjskega bataljona.

1984/85

V šoli je bilo 279 učencev in dvajset pedagoških delavcev. Pouk se je odvijal v dveh izmenah. Na višji stopnji je bilo sedem oddelkov, na nižji pa osem. VVZ iz Novega mesta je izvedel tristourni program male šole za 38 učencev, v maju in aprilu pa osemdeseturni program male šole za 25 otrok, ki niso bili vključeni v redno varstvo. Novembra 1985 so delavci zavoda za šolstvo SRS OE Novo mesto opravili pregled dela šole v celoti.

1985/86

Obrambni dan na šolskem igrišču leta 1985. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Posebno pozornost so posvetili nakupu učil in drugih pripomočkov. S pomočjo OIS in skupnosti za raziskovanje so kupili dva računalnika Commodore 64 in enega s tiskalnikom Robototron. S pomočjo KS Mirna Peč so nabavili videorekorder Toshiba z daljinskim upravljanjem. Plačali so tudi razmnoževalni stroj in kupili 130-litrski akvarij za 43

potrebe pouka. Kljub kadrovskim težavam je bil delovni načrt šole realiziran. 1986/87

S poukom so kot prejšnja leta začeli 1. septembra in ga končali 25. junija. Ob koncu 1. polletja so učenci imeli štirinajst dni zimskih počitnic. V šoli je bilo petnajst oddelkov in en osmi razred, skupaj 288 učencev. Pouk na višji stopnji je potekal dopoldne od 7.00 do 12.15, razredna stopnja pa je začela s poukom ob 13.00 in ga končala ob 17.25. Kadrovske težave so se nadaljevale, zaradi zakonskih omejitev niso mogli nabaviti prepotrebnih učnih pripomočkov. Nadaljevali so s programom celoletne male šole in potujočim vrtcem za petletne otroke. Šolsko leto so slovesno zaključili s podelitvijo spričeval, priznanj in nagrad najboljšim učencem. Učenci so dobili 74 pohval, osvojili 71 nagrad in 36 priznanj. Te jim je podelila predsednica sveta staršev. Prireditve so se udeležili tudi starši učencev. Na priložnostni razstavi so celovito predstavili svoje celoletno delo. Člani oblikovalnega krožka so pripravili prodajno razstavo svojih izdelkov. Na predmetni stopnji učenci niso redno obiskovali dopolnilnega pouka, izrekli so dvajset disciplinskih ukrepov, posamezni učenci so imeli manj primerno vedenje. Učenci so aktivno delovali v krožkih in organizacijah. Pri pripravi naravoslovnih dni in ekskurzij je šola sodelovala z okoljem: KS, KK SZDL, KO ZB, KO RK, Beti, TZO Klas, DE Novoles in obrtniki. Učiteljski zbor se je sestajal na problemskih in študijskih konferencah, udeleževali so se aktivov in seminarjev. Na praksi so bile tri dijakinje pedagoške gimnazije.

1987/88

V šoli je bilo šestnajst oddelkov z 287 učenci. Materialni pogoji se niso izboljšali. Nabavili so nov bojler za kurilnico in sanirali okvare na vodovodnem omrežju. Od SPV so dobili v dar novo kolo, od Zavarovalnice Triglav pa 10 000 dinarjev. S tem denarjem so kupili video kasetne filme.

Športni dan. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V okviru PO so pionirji pri posameznih krožkih še vedno izvajali naloge v okviru JPI. Kurirčkova pošta je bila posvečena jubileju VI. divizije. Proslava je bila pred spominskim obeležjem Jožetu Šaliju na Orkljevcu. Šolska skupnost je prvič organizirala sprejem najuspešnejših učencev ob zaključku šolskega leta. Sprejema sta se udeležili predsednica in tajnica KO DPM, ki je tudi prispevala za pogostitev. MČRK so bili zelo pridni na humanitarnem in ekološkem področju. Skrbeli so tudi za higieno učencev. Zelo lepe uspehe so dosegali pionirji na športnem področju. Člani P KUD-a so bili nosilci vseh proslav v okviru šole in KS. Šola je gostila borce iz Ormoža. Zaradi gradnje so izgubili njivo in sadovnjak ob šoli. Vrtnine so gojili na njivi v Ivanji vasi. Skrbeli so za rože v šoli in zelenico okrog šole. V okviru OS so učenci skrbeli za redno učenje, dosego temeljnih znanj, za čistočo v oddelkih, za zabavno rekreacijski program in lepo vedenje. Posamezne OS so pripravile srečanja s starši, na katerih so aktivno sodelovali. Sodelovanje s starši je bilo iz leta v leto boljše. Malicali so vsi učenci.

Prednovoletna zabava v razredu leta 1987. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Ravnatelj Aleksander Rupena je redno spremljal učno-vzgojno delo pri pouku, krožkih in organizacijah ter OS. Rojak Tone Pavček je posebej za učence napisal pesem Mirnopeški otroci. Uglasbil jo je prof. Franci Može. Poleg pesmi so dobili že dolgo pričakovani prizidek šole s specialnimi učilnicami, telovadnico, novo kuhinjo in novim vrtcem. Po dvajsetih letih so gradbeni stroji izvajalca novomeškega Pionirja 8. aprila 1988 spet zabrneli v Mirni Peči. Nastopile so težave z denarjem, tako je celotna zunanja ureditev in oprema z učili izpadla iz investicije. Novih površin je bilo 1.183,67 kvadratnih metrov, večnamensko zaklonišče 150,60 kvadratnih metrov in 342,60 kvadratnih metrov 44

velik vrtec. Dobavitelj opreme je bil Slovenijales s kooperanti. Stari del šole so prepleskali in počistili delavci šole ob pomoči učencev sami. Zaradi zamud pri gradnji se je pouk v novem šolskem letu začel 5. septembra 1988. Po normalnem obratovanju so se že pri tehničnem prevzemu odkrile napake. »Hram učenosti stoji, doživlja in bo še doživljal kritike. Spomenik časa, za nas pa objekt, ki omogoča normalno delo. Dokaz, da tudi naš kraj sledi svetu, času in napredku,« je v kroniko zapisal ravnatelj Aleksander Rupena. Svečana otvoritev šole je bila 4. 11. 1988 ob 17. uri. Bil je pravi ljudski praznik, ki se ga je udeležilo veliko krajanov in vabljenih gostov. Slavnostna govornika sta bila tov. Boris Dular, predsednik OK SZDL Novo mesto, in tov. Tončka Hočevar. Zgodovinski razvoj šole v Mirni Peči je podal ravnatelj šole, A. Rupena. Med vabljenimi gosti so bili Tone Pavček, Stane Potočar - Lazar, Mara in Bogdan Osolnik, Miloš Kovačič in drugi. Po bogatem kulturnem programu so si navzoči ogledali razstavi in na koncu poklepetali ob bogato obloženih mizah. Zahvalo so si zaslužili vsi, tako starši kot pedagoški delavci, da je bila otvoritev tako svečana in nepozabna.

1988/89

Delo v šoli je prvič potekalo v eni izmeni. Tega so bili vsi učitelji in učenci najbolj veseli. Vsak učitelj je dobil svoj delovni prostor. Prvič so pričeli s podaljšanim bivanjem. Za učence in otroke v vrtcu so v novi kuhinji začeli kuhati tudi kosila. Uvajali so nov režim prihajanja k malici. Med urami pouka so začeli izvajati minuto za zdravje. 30-minutni odmor je bil razdeljen na čas za malico in čas za rekreacijo. Viden napredek so pokazali atleti, saj je telovadnica omogočala kontinuirano delo vse leto. Šolska hranilnica je delovala v minimalnem obsegu. V vrtcu in tudi v šoli je bila prava epidemija vodenih koz, ki je v določenih obdobjih prav zdesetkala oddelke in skupine. S 1. 9. 1989 je začel delovati v okviru šole, v organizacijskem in poslovno finančnem smislu, tudi vrtec Cepetavček. Šola je svojo osnovno dejavnost razširila tudi na predšolsko varstvo otrok. V šoli je bilo šestnajst rednih oddelkov in en oddelek podaljšanega bivanja. S poukom so pričeli ob 8. uri, 6. ura se je končala ob 13.20. Pred rednim poukom so ob 7.10 učenci imeli ID in dopolnilni ter dodatni pouk. Oddelek PB je pričel s kosilom ob 11.45 in končal svoje delo ob 14.50.

1988/89

V okviru biokemijskega krožka je potekal fakultativni pouk kemija v industriji. Sodelovalo je petnajst učencev. Prevladovalo je eksperimentalno delo. Sredi šolskega leta sta prenehali obstajati pionirska in mladinska organizacija. Povezovalec dejavnosti med posameznimi OS je postala šolska skupnost. Z delom so nadaljevali vsi krožki in ostale dejavnosti učencev. Še vedno so veliko skrb namenili poklicnemu usmerjanju. Telovadnico so zavarovali z letveniki in montirali mreže na okna telovadnice, kupili novo opremo v jedilnici in prenosno ozvočenje. Dodatno so opremili učilnico za pouk gospodinjstva. V starem delu šole so prepleskali vsa okna. Namestili so žično ograjo proti Srovinovim. Za potrebe knjižnice so kupili nov videorekorder in barvni TV. Poskrbeli so tudi za vrtec.

Fotografiji s svečane otvoritve prizidka šole. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V KS so ustanovili turistično društvo, ki mu je predsedoval Lojze Kastelic, znani slovenski čebelar in krajevni zgodovinar. Na šolskem igrišču pa so društva iz Mirne Peči organizirala veliko veselico in kmečke igre. 45

1990/91

Pouk je potekal po ustaljenem redu. Prišlo je do več kadrovskih sprememb. Ob pomoči sekretariata za družbene dejavnosti so oktobra po sistemu »staro za novo« kupili nov kombi IMV Trafic. Za knjižnico so kupili nov računalniški program, dva računalnika in tiskalnika ter nekaj omar. Interesentom so oddajali v najem telovadnico, Kmetijski zavod pa je imel v šoli več predavanj za kmetijske proizvajalce. Med študijskimi temami so se učitelji seznanili tudi z waldorfsko pedagogiko. Učitelji so budno spremljali dogodke v zvezi z bojem za neodvisno državo Slovenijo. V okviru fakultativnega pouka so izvedli dva 80-urna programa angleškega jezika, ki ga je obiskovalo triintrideset učencev. Poskrbljeno je bilo za zdravstveno varstvo učencev (sistematski pregledi in pregledi zob). Učenci so hodili k zobozdravniku v tukajšnjo ambulanto.

1991/92

Zgoraj: člani planinskega krožka na Pristavi. Spodaj: šolski kviz. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V šoli je bilo šestnajst oddelkov redne OŠ in 1 oddelek PB. V PB so bili vključeni tudi učenci vozači. Zaposlenih je bilo enaindvajset učiteljev. Kupili so telefaks in alarmno napravo, ker je bilo v šolo vlomljeno, za potrebe glasbene vzgoje pa električni harmonij. Uredili so tudi učilnico za angleški jezik, tako da so namestili predelno steno v knjižnici. Za večje investicijske posege šola ni imela denarja. V šolski kuhinji so pripravili tristo malic, štirideset kosil za učence, štiriintrideset malic za delavce in celotno prehrano za vrtec. Učenci so bili vključeni v dodatni pouk pri različnih predmetih, kar je pripomoglo, da so na zunanjih preverjanih znanja dosegli sorazmerno dobre rezultate. Logopedinji sta v vrtcu ter v 1. in 2. razredu opravili sistematiko. Ob koncu leta je šola skupaj s patronažno sestro opravila analizo, katerim družinam preko Centra za socialno delo omogočiti nakup učbenikov na obroke oz. jim dati enkratno denarno pomoč. Letos je usodo učencev na poklicnem področju krojilo zunanje preverjanje znanja. Na dnevu odprtih vrat šole so mladi zgodovinarji predstavili projekt z naslovom »Življenje ljudi na Dolenjskem med obema vojnama«. Slovesen zaključek leta je bil 24. 6. 1992. Po kulturnem programu so sledile tekme med starši in učenci v košarki in odbojki. 6 . novembra je bila v šoli slovesnost ob pričetku gradnje čistilne naprave in kanalizacije. Slovesnosti se je udeležil minister za varstvo okolja Miha Jazbinšek in drugi pomembni gostje.

1992/93

Šolsko leto so začeli kadrovsko kompletni. Upokojil se je dolgoletni učitelj fizike in tehnične vzgoje Jože Pungerčar, domačin z Grč Vrha. V šoli je bil »deklice za vse«, dolgo let je vozil kombi, učil v dveh izmenah in priskočil na pomoč, kadar je bilo potrebno. V tem šolskem letu je bila šola vključena v projekt treh ocenjevalnih obdobij. V 1. razredu pa so začeli s projektom opisnega ocenjevanja. Za bosanske begunce so v oktobru učenci zbirali šolske potrebščine, oblačila in otroške igrače. Šolska hranilnica je bila odprta dvakrat tedensko. Učenci nižjih razredov so v njej marljivo varčevali. Začel je delovati turistično-zgodovinski krožek. Sodelovanje z okoljem in starši je bilo zelo dobro. S prehodom na trimestre se je zmanjšalo število roditeljskih sestankov. Imeli so dva razredna (september in april) in skupnega za vse v decembru. Za starše so organizirali predavanja. Starši so šoli pomagali tudi pri realizaciji programov. KS Mirna Peč je dokončno uredila prizidek h kulturnemu domu in ga tudi izjemno lepo opremila.

Šolsko leto je bilo razdeljeno na trimestre. Prvi trimester je trajal od 1. 9. do 24. 12. 1993, drugi od 3. 1. 1994 do 31. 3., tretji pa od 1. 4. do 24. 6. 1994. Šolsko leto so začeli s slovesnim sprejemom prvošolčkov in njihovih staršev. V šestnajstih oddelkih je bilo 323 učencev. S poukom so pričeli ob 8. uri. Zaposlenih je bilo sedemindvajset pedagoških delavcev. Prišlo je do številnih kadrovskih zamenjav. Finančni položaj šole se je zelo poslabšal. Največji strošek so bila tekoča vzdrževalna dela v kuhinji in servisiranje fotokopirnega stroja. Šolski kombi je bil preobremenjen, zato je bilo njegovo vzdrževanje drago. Dan odprtih vrat je bil 15. 4. 1994. Starši so si ogledali pouk, nato pa so predstavili celoletni projekt o 100-letnici dolenjske železnice. Izdali so brošuro in pripravili tematsko razstavo.

1993/94

Velika škoda je bila, da so v KS izgubili splošno in zobno ambulanto. V maju pa se ljudje niso odločili za novo občino, prav tako niso podaljšali krajevnega samoprispevka. Letni delovni načrt šole je tudi to šolsko leto sprejel svet šole na svoji seji 24. oktobra. Vsebinsko se ni veliko razlikoval od prejšnjih let. Pouk je potekal po ustaljenem urniku. Ostala so tri ocenjevalna obdobja. V projektu opisnega ocenjevanja so bili učenci od 1. do 3. razreda. Na tekmovanji so nekateri učenci dosegli dobre rezultate na občinskem prvenstvu matematikov in na državnem prvenstvu mladih fizikov. Preverjanja znanja se je zaradi omejitve vpisa udeležilo sedemnajst učencev in učenk. Rezultati, ki so jih dosegli, so jim omogočili, da so se prav vsi vpisali v želene šole. Učenci so bili vključeni v različne fakultativne dejavnosti. Pevski zbor že vsa leta pod vodstvom Milke Obrekar neguje slovensko zborovsko pesem in pesmi mladinskih skladateljev. Nastopali so na vseh šolskih prireditvah in slovesnostih v kraju.

1994/95

Šolsko leto seje pričelo v ponedeljek, 4. 9. 1995, in se končalo v petek, 21. 6. 1996, za učence od 1. do 7. razreda, in 14. 6. za učence osmih razredov. V šestnajstih oddelkih je bilo 336 učencev. Učenci so imeli jesenske počitnice, od 31. 10 . do 3. 11. 1995, božično-novoletne počitnice, od 27. 12. 1995 do 2. 1 . 1996, zimske počitnice so imeli v drugem terminu, od 26. 2. do 2. 3. 1996, in prvomajske počitnice, od 29. 4. do 3. 5. 1996. Posamezni učenci so bili vključeni v dopolnilni in dodatni pouk. Dodatni pouk so izvajali v vseh razredih pri glavnih predmetih. Na višji stopnji so ga omogočili vsem učencem, ki so se izkazali z nadarjenostjo in marljivostjo. Učenci so lahko obiskovali tudi fakultativni pouk iz nemškega jezika. Zadnji dan šole so imeli pouk in slovesen zaključek šole s podelitvijo priznanj in nagrad najboljšim učencem popolne. Učenci so tekmovali v zabavnih igrah.

1995/96

Razredne stopnja je bila za razliko od predmetne ustrezno kadrovsko zasedena. Bilo je več zamenjav učiteljev. 31. 8. 1996 se je upokojila dolgoletna učiteljica v 3. razredu, ga. Milka Obrekar. Eno leto je poučevala v Globodolu in 34 let v OŠ Mirna Peč. Dolga leta je vodila šolski pevski zbor in bila mentor mladim Orfistom. V času »kadrovske suše« je poučevala dopoldne in popoldne. Izstopala je s svojim kvalitetnim in predanim delom. V zaslužen pokoj je odšel 31. 12. 1995 tudi dolgoletni šolski hišnik, voznik kombija in kurjač, g. France Režek. Bil je odgovoren in predan delavec. Turistično-zgodovinski krožek je sodeloval pri pripravah na odprtje pešpoti v Zijalu. Na otvoritvi v soboto, 25. 5 1996, pa je sodeloval s kulturnim programom. Začeli so zbirati podatke o naravnih in kulturno-zgodovinskih zanimivosti naše KS.

Člani turistično-zgodovinskega krožka. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Sodelovanje s starši in okoljem se je nadaljevalo, proste termine v telovadnici so oddajali, prav tako razrede v popoldanskem času. Svet šole se je sestal trikrat, svet staršev pa dvakrat. Sindikat je bil organizator enodnevne stavke, 7. 5. 1996. V vrtcu je vladala huda prostorska stiska, v programu samoprispevka je bila tudi dograditev in nadgradnja le-tega. Pri vrtcu so zgradili leseno hišico za prostočasne dejavnosti, kupili nov fotokopirni stroj, tri računalnike in dva tiskalnika ter druge učne pripomočke. 1996/97

Uvodna konferenca je bila namenjena konkretnim zadolžitvam na predmetnih področjih. Posebno pozornost so namenili temeljnim usmeritvam letnega delovnega načrta (naravoslovni dnevi, projekti, dnevi dejavnosti, šola v nravi, športni in kulturni dnevi). Imeli so še vedno šestnajst rednih oddelkov in en kombiniran oddelek PB, skupaj 326 učencev. Malo šolo so izvajali v vrtcu Cepetavček. Rezultati eksternega preverjana so pokazali, da so v tem letu dobro delali. Učenci so na raznih tekmovanjih osvojili visoka priznanja. Nekateri od teh so dobili Zoisovo štipendijo. Šolsko skupnost so sestavljali predstavniki OS. Šolski parlament se je sestal dvakrat letno. Obravnavali so tekočo problematiko v zvezi z ureditvijo jedilnice, sestavi jedilnikov, reda v garderobah, prevozi, poukom, odnosi med učenci itd. Obravnavali so se z LDN šole. Delo organizacij in krožkov je še naprej normalno potekalo. V okviru poklicnega usmerjanja so učenci dobili dovolj informacij za vpis v nadaljnje šolanje.

Nastop učencev dramskega krožka v Cankarjevem domu. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Presrečni so bili, ko so opremili računalniško učilnico z desetimi računalniki v mreži. Pet računalnikov Pentium jim je podarilo podjetje Telekom, d.d., in vzpostavilo lokalno mrežo. Priključili so se na internet in elektronsko pošto. Za šolsko kuhinjo so kupili zamrzovalno skrinjo, pralni stroj in mešalec ter omaro v jedilnici. Na zaključni prireditvi v kulturnem domu so se učenci predstavili s karaokami. Najuspešnejšim učencem so podelili priznanja in nagrade.

1997/98

Šolsko leto je bilo še vedno razdeljeno na trimesečja. V šoli je bilo 321 učencev, učni uspeh ob koncu leta pa 99,37%. Pouk je potekal v eni izmeni, učenci predmetne stopnje so se selili v skladu z urnikom v specialne učilnice za posamezne predmete. Iz globodolske in šentjurske doline so učence vozili v šolo. Upokojila se je dolgoletna in svojemu poklicu predana učiteljica 3. razreda, ga. Lojzka Krevs. Bila je dolgoletna mentorica MČRK in drugih krožkov. Sledile so številne kadrovske zamenjave v šoli in vrtcu. Zaposlenih je bilo petindvajset učiteljev. Učenke turistično-zgodovinskega krožka so za raziskovalno nalogo «GD Mirna Peč od nastanka do druge svetovne vojne« osvojile zlato priznanje. Udeležili so se tudi zgodovinskega in geografskega tekmovanja. Učenci so na drugih področjih osvojili pet srebrnih priznanj. V okviru ekošole so v novembru prejeli ekolistino. Ekozastave pa niso osvojili, čeprav bi jo po opravljenih nalogah morali. Zelo aktivni in prepoznavni so bili učenci pri oblikovalnem krožku. Z razstavo so sodelovali na dnevih DSI, od 17. do 20. marca 1998, v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Šolski kros v Mlakah. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 48

Med zimskimi počitnicami so prekrili šolsko telovadnico in zamenjali salonitno kritino nad knjižnico in učilnico angleškega jezika. Iz svojih sredstev so za predmetno stopnjo kupili nove table, nov optični bralnik za računalniško učilnico in dodatno opremili igralnice v vrtcu. Od Telekoma, d.d., so dobili LCD kamero in notesnik. Veliko denarja so namenili za nakup knjig v šolski knjižnici. V šoli je bilo šestnajst oddelkov rednega pouka, en oddelek PB, pet skupin predšolskega varstva v vrtcu in dve družinski varstvi. Vseh zaposlenih v šoli in vrtcu je bilo triinštirideset. V tem šolskem letu se je na novo zaposlilo kar nekaj pedagoških delavcev.

1998/99

Dan šole so posvetili rojaku, pesniku Tonetu Pavčku. Z njim so se srečali v petek, 27. 10. 1998. Na predstavitvi projekta «Tone Pavček in njegova 70-letnica« je bila tudi njegova sestra Marija Stepan, njen mož in mirnopeški župan Zvone Lah. S svojo udeležbo jih je razveselil tudi rojak Lojze Slak s svojimi pevci Fanti s Praprotna in soprogo. Na slovesnosti so bili tudi mirnopeški občinski svetniki, saj je Mirna Peč 1. 1. 1999 ponovno postala občina. Ob tej priložnost so izdali priložnostno spominsko revijo »Šentjurci« in zgibanko o šentjurski dolini ter posebno številko šolskega glasila Prvi koraki. Izlet v Pavčkov dolenjski svet je bil naslov zaključka tekmovanja za Cankarjevo priznanje, ki je bilo 14.−15. maja na Dolenjskem. Udeležili so se ga izbrani učenci in učenke, dijakinje in dijaki iz vse Slovenije, ki so bili najuspešnejši na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, njihove mentorice in mentorji ter pedagoški svetovalci za slovenščino. Po Pavčkovi poti jih je popeljal ravnatelj Aleksander Rupena. Opisno ocenjevanje je potekalo od 1. do 3. razreda. Tretješolci so bili v zadnjem triletju ocenjeni opisno in številčno. Pri pedagoškem delu so učitelji pri posameznih predmetih vse bolj uporabljali računalnike in se posluževali medmrežja. Pri modelarskem krožku, katerega mentor je bil Danijel Brezovar, so učenci razvijali umske in ročne spretnosti. Izdelali so koše za smeti, ki so jih postavili okoli šole. Zelo uspešni so bili učenci pri dopisniškem krožku. Ponovno je oživel šolski radio. V sklopu knjižnice je deloval učbeniški sklad, ki je bi na voljo učencem od 3. do 8. razreda.

Po Pavčkovi poti. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Za svojo dejavnost na področju ekologije je na slovesnosti v Mariboru šola prejela ekozastavo. Četrtošolci in sedmošolci so bil v šoli v naravi. Četrti razred je imel v Žusterni tudi plavalni tečaj, sedmi razred pa je bil v domu Breženka v Fiesi. Med zimskimi počitnicami so učencem omogočili, da so se udeležil smučarskega tečaja na Soriški planini. Dobro so načrtovali in izvedli naravoslovne dneve, dneve dejavnosti in športne dneve. Učenci so se seznanjali z novimi aktivnimi oblikami in metodami terenskega dela. Samostojno delo in delo v skupinah jih je plemenitilo. V naravnem okolju so se zbližali in poglobili medsebojne vezi. 8. 5. 1999 je bilo v šoli srečanje mladih likovnikov Dolenjske. Sponzor ekstempora je bila Dolenjska banka. Sodelovalo je enajst šol, osemdeset učencev z mentorji. Učenci so delali v likovni delavnici in pripravili razstavo svojih del. Gost je bil akademski slikar Leon Koporc iz Ljubljane.

Učenci so izdelali in namestili koše za smeti. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

30. 5. 1999 so si učenci 7. in 8. razreda v Ljubljani ogledali operno predstavo B. Smetane Prodana nevesta. Učenci nižjih razredov so si ogledali več lutkovnih in gledaliških predstav v Novem mestu. Učenci so tekmovali na kvizu o 49

Leonu Štuklju in slovenskih športnikih. Posamezne OS so pripravile srečanje za dedke in babice. Učenci 7. razreda so opravili tečaj prve pomoči, tretji razred pa je imel kolesarski tečaj. Bralne značke je 8. 4. 1999 učencem podelil Primož Suhadolčan. Vsi razredi so šli na koncu leta na končne ekskurzije v različne pokrajine Slovenije. Pripravili so številne proslave in razstave ob pomembnejših praznikih. Na slovesnem zaključku šole je predsednica sveta staršev podelila pisna priznanja in knjižne ter praktične nagrade najboljšim učencem. 1999/2000

Prvega septembra 1999, na prvi šolski dan, se je nad mirnopeško dolino razbesnelo hudo neurje s točo. Uničilo je poljske pridelke, sadje in vinograde. Delci ledu so razbili strešno opeko in poškodovali avtomobile. V žlotah na strehi šole je bilo toče za več samokolnic. Na osojnih legah se je toča obdržala tri dni. Precej težav so imeli ta dan tudi z vodo. Kljub temu so že prvi dan začeli delovno, saj so imeli učenci štiri ure pouka. Pouk je bi organiziran podobno kot prejšnja leta. V šestnajstih oddelkih je bilo 312 učencev, učni uspeh ob koncu leta pa je bi 99,36 %. Posamezni učenci se niso primerno obnašali (kajenje, neupravičeno izostajanje od pouka, tudi pijančevanje). Učenci so na tekmovanjih osvojili številna priznanja. Aktivni so bili v različnih krožkih in fakultativnih dejavnostih. Šola je ponovno osvojila ekozastavo. V vrtcu so imeli dva redna oddelka male šole. V šoli je potekalo izobraževanje učiteljev za napredovanje v nazive. Kljub dobro izbranim predavateljem je bil obisk roditeljskih sestankov iz leta v leto slabši. 16. 6. 2000 so odprli svojo spletno stran na medmrežju. Pripravila sta jo ravnatelj in nekdanji učenec, študent računalništva iz Mirne Peči, Matjaž Perpar.

Srečanje z dedki in babicami. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V šoli so morali opraviti kar nekaj popravil, in sicer zamenjati streho nad učilnicami tehnike, glasbe in slovenskega jezika, posodobiti računalniško učilnico, urediti vhod v upravni prostor, popraviti napake na centralnem ogrevanju, vodovodu in električni napeljavi. Z občino so se dogovarjali za pridobitev dokumentacije za dograditev šole za potrebe devetletke. Novembra so pripravili srečanje z dedki in babicami. 24. 12. 1999 so slovesno proslavili dan samostojnosti, 23. 6. 2000 so v okviru občinskih praznovanj slovesno zaključili šolsko leto. 21. 6. 2000 je naša občina praznovala svoj prvi občinski praznik in razvila svojo zastavo. Na predlog šole so občinski svetniki potrdili, da postane pesnik Tone Pavček prvi častni občan Občine Mirna Peč. 24. 3. 2000 so že devetič pripravili dan odprtih vrat šole. Staršem so predstavili skupen šolski projekt Družina skozi čas. S svojimi kulinaričnimi dobrotami so vse navzoče razveselile mamice, članice Društva podeželskih žena naše občine. Na podelitvi bralnih značk je nastopil Sten Vilar s svojo predstavo Gusar Berto. Najuspešnejši učenci in njihovi mentorji so bili prvič na sprejemu pri županu Občine Mirna Peč, g. Zvonetu Lahu. Podaril jim je knjižne nagrade.

Dan požarne varnosti s PGD Mirna Peč. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Zaključno prireditev ob koncu šolskega leta je popestril pevec Vili Resnik. Sledili sta košarkarski tekmi z očeti in 50

občinskimi svetniki, ki jih je vodil g. župan Zvone Lah. Z letala pa so skočili trije padalci Dolenjskega letalskega centra, med njimi sta bila dva nekdanja učenca. Prvi šolski dan v 21. stoletju so pričeli v ponedeljek, 3. 9. 2000, z novim zvoncem – avizom pesmi rojaka Toneta Pavčka Mirnopeški otroci. Prisrčen sprejem s kulturnim programom so pripravili za prvošolčke.

2000/01

V šoli je bilo šestnajst oddelkov in en oddelek podaljšanega bivanja, skupaj 311 učencev in 28 pedagoških delavcev. V vrtcu je bilo šest skupin s 96 otroki, v dveh družinskih varstvih pa 12 otrok. Dan šole, pod geslom Preživimo popoldne skupaj, so izvedli 29. 9. 2000 na treh lokacijah, in sicer v Zijalu, Mlakah in na Velikem Kalu. Udeležili so se ga pedagoški delavci, učenci in sto dvajset staršev. Med seboj so se pomerili v športnih igrah. Nudili so pomoč učencem s specifičnimi učnimi težavami. V 4. razredu so imeli učenci na urniku dve uri angleškega jezika. Posebno skrb so namenili materinščini in branju. Trudili so se za urejenost okolja in šolskih objektov. Prizadevali so si za izboljšanje medsebojnih odnosov. Po prihodu D. Pečnikove je zaživelo delo v računalniški učilnici. Po njenem odhodu je delo v njej prevzel g. Burgar. 7. in 4. razred sta bila v šoli v naravi. Za dan Zemlje so vsi učenci ponovno čistili brežine ob prometnih poteh in posamezna naselja. Šola in vrtec sta za veliko noč pripravila razstavo pirhov v stari kapeli župnijske cerkve. Zlato priznanje so osvojili člani turistično-zgodovinskega krožka za raziskovalno nalogo z naslovom Tri poroke tri gostije, povsod se dobro je in pije. V okviru občinskega praznika, 22. 6. 2001, je ga. Rupenova pripravila kviz o Mirni Peči, na katerem so se učenci predmetne stopnje pomerili v znanju. Gost prireditve je bil g. Anton Pust, avtor obeh knjig o Mirni Peči. Sponzorji so prispevali lepe nagrade za vse štiri ekipe. Mladi tehniki so se so se dobro odrezali na regijskem tekmovanju v Stopičah, kjer sta dva učenca postala regijska prvaka v izdelavi izdelka iz lesa po načrtu. Na državnem tekmovanju v Murski Soboti sta osvojila drugo mesto.

Pavle Ravnohrib na podelitvi bralnih značk. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Dva učenca sta na tekmovanju iz znanja zgodovine osvojila zlati priznanji, en učenec pa zlato Vegovo priznanje. Na drugih področjih so učenci osvojili še deset srebrnih in osemnajst bronastih priznanj. Pokale, medalje in priznanja so prinašali učenci s tekmovanj v atletiki in šahu. Izkazali so se tudi v ostalih krožkih. Sodelovali so v projektu Evropa v šoli. V tem letu se je upokojil g. Tone Perko, ki je poučeval na tukajšnji šoli več kot trideset let. Svojo pedagoško pot je zarisal na likovnem področju. Odmevni so bili dosežki njegovih učencev na šahovskem področju, v atletiki, rokometu in prometu.

Dan Zemlje: urejanje okolice šole. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Sistematsko so bili tudi v tem šolskem letu pregledani učenci 1., 3., 5. in 7. razreda. Ministrstvo za šolstvo je doplačalo malico 58 učencem iz socialno šibkih družin. Zaostanki pri plačilih malic je bilo vedno več. Šola je oddajala prostore krajanom za športno rekreacijo, srečanja starostnikov in občne zbore društev. Na literarno popoldne upokojencev bivše novomeške občine je prišel tudi pesnik Tone Pavček. Usluge so nudili tudi Mirnopeškemu 51

teku. 2001/02

Po dolgih letih so vpisali samo en prvi razred s 27 učenci. Ker je bila med njimi deklica s posebnimi potrebami, so pri MŠZS dosegli, da so 19. 12. 2001, 1. razred delili na dva razreda. Tega leta je bilo 296 učencev in trideset pedagoških delavcev. Učence vozače je z avtobusi vozilo podjetje I&I. Vozili so jih iz globodolske in šentjurske doline ter zgornje in spodnje temeniške doline. V prvem tednu pouka so za varnost učencev v prometu poskrbeli policisti. Predstavitev projekta Znani Mirnopečani je bila 5. 4. 2002. Ob tej priložnosti je razstavil svoje slike rojak, akademski slikar Jože Slak Đoka, mirnopeški obrtniki in podjetniki pa so predstavili svojo dejavnost. Šola je izdala priložnostno brošuro. Zlato priznanje ZPM Slovenije so osvojile učenke turistično-zgodovinskega krožka za raziskovanje trgovine v domačem kraju. Ob občinskem prazniku so izvedli šolski kviz na temo 100 let PGD Mirna Peč. Skupnost učencev (predstavniki OS) se je sestala osemkrat, šolski parlament pa dvakrat. Tema šolskih parlamentov je bila Moj prosti čas. Ugotovili so, da ga imajo največ zvečer in ga preživijo pred TV-sprejemnikom ali ob računalniku. Delegacijo učencev je dvakrat sprejel župan občine, g. Zvone Lah. Mentorja šolskega parlamenta in skupnosti učencev sta bila svetovalna delavka Mateja Ancelj in ravnatelj Aleksander Rupena. Bralne značke je učencem podelil igralec Pavle Ravnohrib. Zelo uspešni so bili učenci tudi na drugih področjih.

Dan odprtih vrat. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Šolska hranilnica je izgubila pokroviteljstvo matične Ljubljanske banke. 2002/03

Pouk je bil organiziran v šestnajstih oddelkih in enem oddelku podaljšanega gibanja. Zaradi prehoda v devetletko so pripravo na malo šolo izvajali celo leto v treh skupinah v vrtcu Cepetavček. Nadaljevali so s fakultativnimi dejavnostmi in krožki. Oblikovalni krožek je pod mentorstvom Aleše Sušnik Škedelj skrbel za celostno estetsko podobo jedilnice, pripravljali so scene in sodelovali z izdelki na razstavi na ekobazarju v Ljubljani, 12. 10. 2002. V okviru ekošole so se predstavili z dvema delavnicama, in sicer ohranjanje domače obrti in izdelki iz vrečevine. Kot ekošola so bili učenci v tem letu zelo dejavni in so junija za uspešno, izvirno in ustvarjalno delo prejeli ekozastavo. Za raziskovalno nalogo Kako so prale naše babice so mladi zgodovinarji ponovno osvojili zlato priznanje. LDN šole so v celoti uresničili.

2003/04

Učenke z metnorico Mojco Starešinič na razstavi pisanic v Novem mestu. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 52

Šolsko leto se je začelo 1. 9. 2003. V svoje okrilje so sprejeli zadnjo generacijo prvošolčkov po programu osemletke in prvo generacijo prvošolčkov devetletkarjev. Za oboje so pripravili slovesen sprejem. Šola je prešla v program devetletke tudi s sedmim razredom v tretji triadi. V šolskem letu je osnovno šolo Mirna Peč obiskovalo 298 učencev. Šolsko leto pa smo zaključili z zaključno slovesnostjo v četrtek, 24. 6. 2004. Potekala je v okviru praznovanj občinskega praznika. Za svoje delo na področju ekologije so tudi v tem šolskem letu prejeli ekozastavo, za kar je bilo organiziranih več ekoakcij. Uspešni so bili tudi mladi zgodovinarji, ki so za raziskovalno nalogo o rojaku Ludviku Stariču - Letečemu Kranjcu, prejeli zlato priznanje. Zanjo ima zasluge mentorica ga. Ladislava Rupena.

prva generacija učenk in učencev devetletke, ki v letošnjem šolskem letu zaključuje šolanje v osnovni šoli. fotorgrafija iz arhiva oš mirna peč.

Oddelki od 1. do 8. razreda so imeli med šolskim letom krajše in celodnevne ekskurzije v okviru pouka geografije in zgodovine oz. kulturnih, tehničnih in naravoslovnih dni, saj so bile posamezne vezane na kulturne prireditve v Ljubljani oziroma Novem mestu, osmošolci pa so bili na ekskurziji v Italiji. Vsi dnevi s posebno vsebino so bili v didaktičnem in strokovnem smislu dobro organizacijsko in projektno izvedeni. Večina je bila v obliki delavnic, potekali pa so v duhu aktivnega sodelovanja učencev in učiteljev. Šolo v naravi so izvedli na Debelem Rtiču (4. r.), na Livških Ravnah v CŠOD Kavka (7. r. devetletke) in na Sv. Duhu v CŠOD Škorpijon (7. r. osemletke). Ob dnevu šole so se udeležili občinske očiščevalne akcije. Pridružili so se jim tudi posamezni starši, kar je bil glavni cilj akcije. Namen akcije je bil ozaveščanje mladih in starejših, da ne bi otrok pobiral smeti za starejšimi, ampak da se začarani krog nevzgojenosti in neosveščenosti o pozitivnem odnosu do narave in okolja prekine. 2004/05

Šolsko leto se je začelo 1. septembra, končalo pa 24. junija. V šoli so prvič imeli osmi razred devetletke, tako da je bil organiziran nivojski pouk pri matematiki, slovenskem in angleškem jeziku, novost je bila tudi velika izbira izbirnih predmetov. Osrednji dogodek leta je bil šolski projekt Stari Grki, ki so ga širši javnosti predstavili v okviru praznovanja slovenskega kulturnega praznika. Razredne projekte na razredni stopnji pa so jih sproti predstavili staršem. Ti so bili Bralna vrečka in prednovoletno srečanje v 1. razredu, Domače živali v 2. razredu, O kruhu in mleku v 3. razredu ter Rimske ceste v naši občini v 4. razredu. V šoli je bilo uspešno organizirano regijsko Vegovo tekmovanje, na katerem so gostili 250 učencev dolenjske regije. Med šolskim letom so učenci od 1. do 7. razreda imeli krajše dopoldanske ali celodnevne ekskurzije v različne dele Slovenije, osmošolci pa so za zaključek osnovnega šolanja šli v Italijo. 2. in 4. razred sta odšla v šolo v naravi na Debeli Rtič, 7. razred devetletke pa v dom Gorenje na Pohorju. Učenci so lahko obiskovali in se aktivno udejstvovali v interesnih dejavnostih. Vsi razredi so bili dejavni na ekopodročju, kjer so kot šola spet potrdili ekozastavo. Pri tem so izvajali različne dejavnosti v povezavi z biotsko raznovrstnostjo, energijo, onesnaženostjo in odpadki ter prometom. Učenci so prav tako skrbno urejali šolske prostore in aprila sodelovali v občinski čistilni akciji.

Obisk kurentov. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Pri šolskem delu je bila velika ovira prostorska stiska ter neurejeno igrišče, pogoste so bile tudi menjave in nadomeščanja učiteljev, ki so bili na dolgotrajnih bolniških dopustih. 2005/06

Začetek šolskega leta je bil 1. septembra s sprejemom prvošolčkov, konec pa 23. junija z zaključno prireditvijo za širšo javnost. Na njej so predstavili delo v šolskem letu in podelili najvišja priznanja zaslužnim učencem. V tem šolskem letu je prva generacija zaključnih razredov pisala NPZ, vendar rezultati zaradi informativne narave niso bili realni. V šoli je bilo kar nekaj vzdrževalnih del. Dokončana je bila ureditev neonske razsvetljave, v 3. razredu je bila zamenjana celotna oprema, v 2. razredu pa okna. TPV Novo mesto je šoli podaril tri rabljene računalnike, šola je ob tem nabavila

še dva dodatna. Zaradi prostorske problematike tako vrtca kot šole se je že nekaj časa govorilo o dograditvi šole, prav tako so v tem šolskem letu potekale aktivnosti v tej smeri. Poseben problem je bilo tudi igrišče, ker še vedno ni bil zaključen denacionalizacijski postopek. Med letom so imeli učenci veliko različnih dni s posebno vsebino, kulturnih prireditev, ogledov razstav, obeležitev dogodkov, spominskih dni in praznikov, izvedli so tudi krajše ali celodnevne ekskurzije na lokalni ravni ali v različne dele Slovenije. V okviru ekošole smo potrdili ekozastavo z aktivnostmi v določenih tematskih sklopih (ekokviz, zbiralne in čistilne akcije, natečaji, ekobazar, obnašanje v prometu, kolesarski izpit …) Osrednji projekt šole je bil Adventni čas z ustvarjalnimi delavnicami in novoletnim bazarjem, od katerega je dobiček šel za otroke šole in vrtca socialno šibkih družin. Pri sodelovanju z lokalnim okoljem je šola sodelovala na turističnem festivalu z nalogo Z nahrbtnikom na pot v mirnopeški kot ter z raziskovalno nalogo Igre in zabava na paši, ki so jo učenci zagovarjali na srečanju mladih zgodovinarjev v Mariboru. Zaradi vedno večje potrebe po uporabi IKT tehnologije so se učitelji izobraževali v več računalniških seminarjih v šoli in na posameznih predmetnih študijskih srečanjih. Šolsko leto se je začelo 1. septembra s slovesnim sprejemom prvošolčkov. Med letom je bilo nekaj menjav učiteljev, največkrat zaradi dolgotrajnih bolniških in porodniških dopustov, z januarjem 2007 pa se je upokojila dolgoletna učiteljica, ga. Ladislava Rupena, ki jo je zamenjal Igor Zadravec. Učitelji so pri pouku uvajali nove učne metode že od 1. razreda dalje, učence so tudi navajali na delo z računalnikom, koliko so to dopuščali materialni pogoji. V 4. razredu je bila prvič uvedena devetletka.

Prvi šolski dan za učence 1. razreda. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

2006/07

Učenci 9. razreda so pisali NPZ pri slovenskem jeziku, matematiki in angleščini. Vseh triintrideset učencev jih je pisalo uspešno. Učenci so se izkazali z dejavnostmi na različnih področjih, na športnih in drugih tekmovanjih so dostojno zastopali našo šolo, saj so dosegli veliko zlatih in srebrnih priznanj. Med šolskim letom je bilo veliko prireditev in kulturnih dogodkov, dni s posebno vsebino. 4. razred je imel enotedenski tečaj plavanja na Debelem Rtiču, 7. razred pa je odšel v šolo v naravi v Bohinj. Učenci od 5. do 9. razreda so odšli na ekskurzije v različne dele Slovenije, kjer so spoznavali pokrajino z različnih vidikov. Med letom so imeli več delovnih akcij. V okviru ekošole so redno čistili okolico šole, izvedli dve akciji zbiranja papirja, katerih je izkupiček šel v sklad za pomoč socialno šibkim otrokom šole, aprila pa so se priključili občinski čistilni akciji. Še vedno je bila prostorska stiska, zlasti za oddelke vrtca. V šoli so bila opravljena nujna vzdrževalna dela. Sanirana je bila fasada na starem delu šole ter več popravil kuhinjskih pripomočkov in aparatov.

Spletna stran šole leta 2006. Posnetek iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Šolsko leto se je začelo 3. septembra s sprejemom prvošolčkov. To leto je bilo tudi zadnje leto z razredom osemletnega

2007/08 55

programa (5. razred). Zaradi prostorske stiske je moral 3. a razred pouk izvajati v gasilskem domu. Pri strokovnem kadru je prišlo do dveh novosti. Angleščino je začel poučevati Klemen Kramar, v PB pa je prišla Mojca Bobnar. Zaradi daljših bolniških dopustov je bilo organizirano nadomeščanje znotraj obstoječega strokovnega kadra. Osrednji projekt šole je bil Tone Pavček in pesnikova 80-letnica, hkrati pa so se izvajali tudi različni razredni projekti. V okviru ekošole so izvajali projekte na temo voda, vključili so se tudi v projekt Armal za zdravo pitno vodo. Redno so čistili šolsko okolico, dvakrat izvedli akcijo zbiranja papirja ter sodelovali na občinski čistilni akciji. V mednarodnem merilu so sodelovali s prijateljsko šolo OŠ Žakanje iz Hrvaške, in sicer v projektu Schengen ne ločuje, temveč združuje. Raziskovali so arhitekturo in kulturno dediščino domačega kraja, pri tem so jim pomagali člani krajevnih društev in domačini. Pri delu z nadarjenimi učenci so obravnavali osrednjo temo Stari Egipt iz različnih vidikov – kultura, znanost, umetnost in književnost. Prireditev ob sprejemu gostov iz OŠ Žakanje. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

2008/09

Zaključna prireditev je bila 24. junija, ko so predstavili delo v minulem šolskem letu, projekte in podelili priznanja najuspešnejšim učencem. S poukom v novem šolskem letu so začeli v 1. 9., ko so slovesno sprejeli prvošolčke. V tem letu so imeli prvič 6. razred devetletnega programa. NPZ so v 9. razredu pisali iz slovenskega jezika, matematike in športne vzgoje, prvič v 6. razredu pa iz slovenskega jezika, matematike in angleščine. Različne dejavnosti na mnogih področjih so potekale vse leto v vseh razredih: kulturni in naravoslovni dnevi, športni in tehnični dnevi, razstave, literarni in likovni natečaji, šolske ekskurzije ter tekmovanja iz različnih znanj, kjer so učenci dosegali lepe uspehe in priznanja. Učenci so bili aktivni v šolskih in razrednih projektih, predstavah in prireditvah za šolske otroke in širšo javnost, svoje delo in uspehe pa so predstavili na slovesni zaključni prireditvi 23. junija.

Udeleženci finalnega turnirja državnega prvenstva v košarki za starejše dečke v Kopru. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

2009/10

Učenca na obisku šole v Madridu. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 56

V tem šolskem letu prvič ni bil določen končni učni uspeh. Šolsko leto se je začelo 1. septembra. V tem letu so izvajali več odmevnih projektov, tako na lokalni, regionalni kot tudi mednarodni ravni. Začeli so z dveletnim mednarodnim projektom Comenius z naslovom EU in jaz, ki ga je vodil Klemen Kramar. Sodelovali so v partnerstvu s še osmimi šolami iz držav EU. Prav tako so sodelovali v projektu na državnem nivoju Evropska vas, ki so ga zaključili s predstavitvijo izdelkov maja v Dolenjskih Toplicah. Za šolski projekt so izbrali Rimske ceste v Mirni Peči. V njem so sodelovali vsi razredi in ga uspešno predstavili maja, ko so pripravili tudi razstavo izdelkov. Učenci so se prostovoljno udeleževali različnih tekmovanj in dosegali zelo dobre uspehe. Na dnevih s posebno vsebino so v okolici Mirne Peči in v oddaljenih delih Slovenije izvajali pouk izven šole in spoznavali različna področja življenja malo drugače.

Pouk v šoli je potekal mirno in v skladu z učnim načrtom. Vsebina poglavja Sprehod po šolski kroniki je povzeta po šolski kroniki in zapisnikih konferenc, ki jih hranita Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino (gradivo do leta 1961) ter arhiv OŠ Mirna Peč (gradivo, nastalo po l. 1961).

Valeta devetošolcev leta 2010. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Zlati bralci leta 2011. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Generacijaska slika devetošolcev z učitljskim zborom leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 57

učenci globodolske šole z učiteljico branko poženel okoli leta 1940. fotografija iz zasebnega arhiva

gospoda antona pusta.

Š ola

G lobodolu

Šolo so sprva načrtovali odpreti v Srednjem Globodolu že leta 1896. Do leta 1928 so hodili otroci iz Globodola trikrat na teden v šolo v Mirno Peč. Tistega leta so poročale Dolenjske novice:

Žig Državne osnovne šole Globodol iz leta 1946. Dokument hrani OŠ Mirna Peč.

Nova šola jednorazrednica se ustanovi v Srednjem Globodolu pri Mirni peči, kakor je sklenil šolski svet. 12. februarja 1928 se je začel šolski pouk v zasebnem stanovanju v Lesarjevi hiši v Globodolu. To je bila zasilna enorazredna osnovna šola. Obiskovali so jo otroci iz Gorenjega, Srednjega in Dolenjega Globodola. Otroke je poučeval učitelj Jože Prusnik, ki je iz Mirne Peči prihajal peš, saj je stanoval pri Kramarjevih. Za Prusnikom je prišel v Globodol učitelj Gabrijel Tavš, ki je stanoval pri Rejenčevih. Za njim je prišla učiteljica Gabrijela Besednjak, nasledile pa so jo Terezija Novak in Jožica Koncilja ter sestri Branka in Draga Poženel.

12. februar 1929

Po izgradnji gasilskega doma, leta 1929, je gasilsko društvo odstopilo glavni prostor za šolsko učilnico. V pogodbi o najemu gasilskega doma za šolske prostore piše:

Odbor prostovoljnega gasilskega društva sporoča, da odda gasilski dom v najem za 18 mesecev za ceno mesečno 75 din pod pogojem, kolikor se stavba gasilskega doma poškoduje, se mora popraviti na šolske stroške, da ostane gasilski dom v istem stanju kot sedaj. Globodol, 1. dec. 1929. Novo šolo so začeli graditi leta 1937. Zaradi bombardiranja Globodola, 11. junija 1942, se je gradnja ustavila in pouk prenehal. Do jeseni leta 1945 v Globodolu zaradi vojnih razmer ni bilo pouka. Gradnjo so nadeljevali leta 1946. Pouk se je začel 7. novembra 1945. Do konca šolskega leta sta poučevala Silva Jamnik, 10. decembra 1945 pa se ji je pridružil še Anton Gorc. Pouk je potekal v dveh oddelkih. 1. marca 1947 so se selili v novo šolsko poslopje. Pouk je potekal dopoldne in popoldne.

Kopija pogodbe o najemu gasliskega doma za šolske prostore. Dokument iz Pust in Avbar (2009). 59

1. marec 1947

4. 5. 1947 je bila slovesna otvoritev šole z bogatim kulturnim programom. Šolska upraviteljica Jelica Jerše je v svojem govoru opisala zgodovinsko pot šolske stavbe, temu pa so sledili govori okrajnega predsednika, šefa prosvetnega oddelka, oddajnega šolskega nadzornika ter govor predsednika obnovitvenega odbora, Franca Kolenca. Proslave so se udeležili tudi učitelji iz okoliških vasi. Ta dan je vsem udeležencem ostal v neizbrisnem spominu. V šolskem letu 1946/1947 je bilo v šoli 83 učencev, ki so bili vključeni v PO, bili so člani podmladka RKS ter dramskega, pevskega in fizkulturnega krožka. V šoli so imeli šolsko knjižnico. Prirejali so proslave in se udeleževali tekmovanj v okviru PO. Najboljše učence so obdarili s knjigami. Hodili so na izlete. Obdelovali so šolski vrt. Skrbeli so tudi za urejeno okolico šole. V šolskem letu 1951/1952 je bilo šest razredov, pouk je potekal v dveh kombiniranih oddelkih, dopoldne in popoldne. Poučevala je ena sama učiteljica. V naslednjem šolskem letu so uvedli v višjih razredih nov predmet, tj. družbeno in moralno vzgojo, opustili pa so učenje srbohrvaščine. Šolo so redno dvakrat letno nadzorovali. Zaposlovali so učiteljice začetnice. V kroniki je za šolsko leto 1957/1958 zapisano, da je v šoli delovala mlečna kuhinja, v kateri so poskrbeli za redne malice otrok: toplo mleko, kruh, sir, kasneje tudi kakav, pašteta, margarina in čaj. Učenci so sprva prispevali za malico 30 din, z leti pa se je prispevek povečeval. V šolskem letu 1968/1969 je bil prispevek že 5 din, vendar so enkrat na teden in kasneje dvakrat na teden dobili topel obrok, enolončnico. Za šolsko kuhinjo so učenci zbirali sadje, jeseni pa grozdje, iz katerega so učitelji sami naredili sadni sok in skuhali marmelado. Po vojni je bila šola v Globodolu samostojna do leta 1963.

Stanovanje učiteljice Branke Poženel v Globodolu okoli leta 1941. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Antona Pusta.

1. januar 1963

Z reorganizacijo šolske mreže v novomeški občini ob koncu leta 1962 se je januarja 1963 enooddelčna osnovna šola Globodol z dvanajstimi učenci v treh razredih (2., 3. in 4.) priključila k Osnovni šoli Mirna Peč. Vodja podružnice in hkrati edini učitelj podružnične šole v Globodolu je bila tovarišica Alojzija Mahnič, ki je bila po odloku ObLO Novo mesto nameščena v Globodol 1. septembra 1962 kot začetnica. S to reorganizacijo je Osnovna šola Globodol izgubila status samostojne ustanove in postala podružnica osrednje šole v Mirni Peči. S tem odlokom je bila tudi vsa administracija prenesena v Osnovno šolo Mirna Peč.

1971/1972

V šolskem letu 1971/1972 je ponovno prišlo do reorganizacije Osnovne šole Mirna Peč. Podružnično šolo v Globodolu so ukinili. V šolski kroniki je zapisano, da »razlog za ukinitev ni bil najbolj prepričljiv, vendar drugače ravnati skoraj ni bilo mogoče. Število učencev je namreč iz leta v leto padalo, učitelji so se neradi javljali za ta kraj.« V kroniki globodolske šole piše podobno. Število učencev v podružnični šoli je stalno padalo in zaradi tega so začeli razmišljati o prešolanju učencev v centralno šolo. Marca 1961 so organizirali zbor volivcev vseh treh globodolskih vasi. Ravnatelj je zbranim nazorno prikazal, da take šole nimajo bodočnosti, ker ni kadra in ne učil. Po krajši razpravi je bilo glasovanje in vsi vaščani, razen enega, so bili za prešolanje otrok. Sklep zbora volivcev je bil, da učenci z novim šolskim letom pouk obiskujejo v centralni šoli, kamor jih bodo prevažali.

Učiteljica Milka Škerl in okrajni prosvetni inštruktor Alojz Kastelic z učenci pred šolo v Globodolu leta 1950. Fotografijo hrani Zgodovinski muzej Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. september 1971

Od leta 1971 se otroci iz Globodola k pouku vozijo v osnovno šolo v Mirno Peč. Najprej so jih tja vozili s kombijem, sedaj pa s šolskim avtobusom.

Učitelj Jožef Pungerčar, zadnji učitelj v Globodolu, se takole spominja svojega poučevanja v podružnični šoli:

spomini jožefa pungerčarja

Po vrnitvi od vojakov sem dve leti poučeval v osnovni šoli Adlešiči, od koder sem šel v podružnično šolo Globodol, kjer sem služboval osem let, do ukinitve te šole. V Globodolu sem razen prvo leto poučeval vse štiri nižje razrede, dopoldne in popoldne v kombinaciji. To zgleda takole: V razredu imaš recimo prvi in drugi razred istočasno. Najprej zaposliš drugi razred, prvemu pa pregledaš domačo nalogo, razložiš novo snov in daš vajo iz nove snovi. Na vrsti je drugi razred: pregled uvodne vaje in domače naloge, nova snov, delo iz nove snovi. Pa spet prvi razred s pregledom tihega dela in obremenitev za domačo nalogo. Popoldanska izmena je imela podoben način dela. Taka šolska ura je trajala 60 minut, vse dni v tednu, četrtek je bil prost za zasebne nujne opravke. V šoli sem delal sam in bil istočasno vodja podružnice. Takrat sem vpisal izredni študij biologije in kemije, ki mi po prihodu v šolo v Mirni Peči ni nič koristil, ker so učitelja za kemijo in biologijo že imeli. Šolo v Globodolu so zgradili po mojih podatkih tik pred drugo svetovno vojno. Tip stavbe s strmo streho je značilen za alpsko področje, za kamor je bil načrt narejen. Pa je tedanji župan sklenil, naj tak ostane, samo da bo globodolska šola imela dve učilnici. V tisti, kjer je potekal pouk, je bil tudi oder. Drugo učilnico smo uporabljali v zimskem času za telovadnico. Pred učilnicama je bila veža z izhodom na podstrešje, v stranišče, klet in pisarno. Pisarna je imela še ena vrata, ki so vodila v stanovanje. To je imelo kuhinjo s shrambo, večjo in manjšo sobo, stranišče in hodnik. Šolske prostore smo ogrevali z lončeno pečjo na drva. Učenci so v času pouka dobivali tudi malico, in sicer kruh in kavo iz mleka v prahu. Posebnih izvenšolskih dejavnosti nismo imeli. Smo pa imeli proslave, pohode in izlete. Pa tudi dedka Mraza, ki sem ga igral jaz. Ko sem prišel kot dedek Mraz v polno učilnico, da razdelim darila, so me lepo pozdravili:«Zdravo! Zdravo! Zdravo!« V šolo so učenci hodili peš, višje razrede pa so v centralno šolo prevažali s kombijem.

Jožef Pungerčar na šolski prireditvi leta 2011. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Ocenjevanje izdelkov učencev in znanja je bilo dovolj strogo. Mislim, da se je s pridobljenim znanjem dalo potem nadaljevati, saj je kar precej učencev prišlo do dobrega poklica (doktor, inženir, medicinska sestra, obrtnik). Seveda brez njihovega lastnega dela ne bi šlo. Okrog šole je bila dovolj velika ohišnica, za šolo pa je bilo manjše igrišče za igre z žogo. Globodolska šola je bila nadzirana s strani inšpektorjev. Spomnim se prvega inšpektorja Martina Fuisa, ki je za začetek presenetil učence s stojo na rokah pred tablo. Spomnim se tudi inšpektorja, ki ni ločil med vrabcem in sinico. Človek ne more vsega znati. Pošteno ocenjevanje učencev je precej težko. Lahko delaš po kalupu: kolikor napak, toliko nižja ocena. Vendar to ni pravično. Treba je pri oceni vzeti v obzir, da s krivično oceno lahko napraviš veliko škode, ker učencu, ki se je trudil, vzameš korajžo in zagnanost za učenje. Lahko pa mu preprečiš, da

Učenci prvega razreda v globodolski šoli. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja. 61

bi v bodočnosti dosegel kaj več. Moje pravilo je bilo: med letom sem bil strožji, na koncu leta pa sem včasih malo poškilil skozi prste. Ugotovil sem, da se v življenju bolje znajdejo tisti, ki so izdelali razred s povprečno oceno dobro. Bolj se bili pripravljeni na težave v življenju. Po ukinitvi šole v Globodolu sem se zaposlil v centralni šoli. spomini antona pusta

Spomini gospoda Antona Pusta na šolo v Globodolu:

Prvi razred sem začel obiskovati leta 1941. Pouk je bil v gasilskem domu, imeli smo ga skupaj prvi in drugi razred popoldne, višji razredi pa spet skupaj dopoldne. Takrat sta bili dve učiteljici, in sicer Ljubljančanki, sestri Poženel, Branka za višje razrede, Draga za prvi in drugi razred. Stanovali sta v Pogodajevi, Slakovi, hiši, ki je zadaj za Ribčevo. Verouk je imel to leto enkrat na teden kaplan Alojzij Žun. 11. junija 1942 so Italijani bombardirali vas Gorenji Globodol, učiteljici sta pomagali ranjenim, tudi meni, in mislim, da sta že tisti dan odšli v Ljubljano. Spričeval nismo dobili. Tri leta, do leta 1945, potem ni bilo pouka. Draga Poženel še živi v domu starejših občanov v Ljubljani, na Taboru. V novo šolo smo se iz gasilskega doma preseli leta 1947. Učiteljica Gabrijela Jerše - Besednjak nas je pripravila za prisrčno prireditev. Na tej slovesnosti sem deklamiral Cankarjevo hvalnico domovini: O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama itd. Stopil sem pred množico navzočih in začel, seveda ne brez strahu. Imel sem občutek, da zelo glasno govorim. Učiteljica pa me je za kulisami opozarjala: »Glasneje, glasneje!« To je bil moj prvi javni nastop. Še sedaj me kdo opozori, naj govorim glasneje. V prvem razredu smo imeli privlačno čitanko s slikami in en zvezek za vse predmete. V globodolski šoli sta bili dve večji učilnici. V eni je bil pouk, v drugi pa oder za prireditve. Vsako leto smo pripravili igro, prireditev in še gostovali smo. Kmetje so večkrat povabili šolarje, da so pomagali v gozdu saditi smreke. Anton Pust na prireditvi OŠ Mirna Peč leta 1998. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. število učencev

Na izlete in športne prireditve jaz nisem hodil, ker sem moral doma opravljati kmečka dela. V drugem razredu mi je učitelj Anton Gorc plačal vozovnico za vlak. Število učencev v šoli v Globodolu od leta 1945 do 1971:

Seznam učiteljev v Globodolu po drugi svetovni vojni Ime in priimek

Leto službovanja

Opombe

Silva Jamnik

1945–1945

učiteljica

Anton Gorc

1945–1945

učitelj in začasni upravitelj

Slavka Bizjak

1946

učiteljica

Gabrijela Jerše

1946–1950

učiteljica in upraviteljica

Milka Škerl

1950–1952

učiteljica in upraviteljica

Anica Misson

1952–1953

učiteljica

Marijan Misson

1952–1953

učitelj in upravitelj

Francka Hančič

1953–1958

učiteljica in upraviteljica

Milena Stepančič

1953–1954

učiteljica

Leopoldina Malovrh (por. Somrak)

1954–1956

učiteljica

Vida Drolc (por. Golobič)

1956–1961

učiteljica in upraviteljica

Franja Šprogar

1958–1959

učiteljica in upraviteljica

Marijan Špilar

1959

nadomeščal Vido Golobič

Angelca Urbančič

1960–1961

učiteljica

Vladimir Urbančič

1960–1961

učitelj in upravitelj

Ljudmila Novak

1961–1962

učiteljica in upraviteljica

Alojzija Mahnič

1962–1963

učiteljica in upraviteljica

Jože Pungerčar

1963–1972

učitelj in šolski upravitelj

Franc Potisk

1968–1969

nadomeščal Jožeta Pungerčarja

seznam učiteljev

Upraviteljica Franja Hančič z učenci globodolske šole pred stavbo leta 1958. Fotografija iz arhiva družine Jarc.

Zapuščena šolska stavba v Globodolu pozimi leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč, Urška M. Zgodovina šole v Globodolu je povzeta po zapisih iz šolske kronike Ljudske šole Globodol (SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.)), po Pust (1987) in po Pust in Avbar (2009).

izkaz ob zakljuÄ?ku ii. polletja zadnjega razreda draĹžvne narodne ĹĄole dolenje karteljevo iz leta 1940. dokument v zasebni lasti.

Š ola

D olenjem K arteljevem

Otroci iz Karteljevega in bližnjih vasi so v 19. stoletju obiskovali šolo v Mirni Peči. Zaradi velike oddaljenosti so si krajani začeli prizadevati za izgradnjo nove šole v Dolenjem Karteljevem. Prvič so se o ustanovitvi nove šole pogovarjali 4. junija 1901, vendar sta občinski in krajevni šolski odbor nasprotovala gradnji nove šole. Po obisku šolske inšpekcije 8. junija 1905 pa se je občinski odbor moral obvezati, da bo začel zidati novo šolo v Karteljevem v naslednjem letu.

Stavba šole Dolenje Karteljevo leta 1959. Fotografija iz Andrejčič (2004).

Šola v Dolenjem Karteljevem je bila ustanovljena leta 1905 kot enorazrednica, vendar ni imela svojih prostorov. Novo šolsko poslopje so začeli graditi spomladi leta 1908 pod vodstvom I. Spacapana iz Novega mesta. Leta 1911 so jo dozidali. Prostor za šolsko poslopje so odkupili od Franceta Žagarja iz Dolenjega Karteljevega. Kranjska hranilnica je dala posojilo za čas 10 let z letnim odplačevanjem 3450 kron.

enorazrednica

Pouk se je v novem šolskem poslopju začel 1. 9. 1910, šola je bila dvorazredna. Otvoritvena slovesnost je bila 10. 9. 1910. 16. januarja 1911 so začeli hoditi v šolo v Dolenjem Karteljevem tudi otroci iz Velikega Kala in Orkljevca. V šolskem letu 1913/1914 pa so na zahtevo staršev spet hodili v Mirno Peč.

dvorazrednica

Krajevni šolski svet je vodil Ignac Zakrajšek, zastopnik šole je bil upravitelj Fran Kotlušek, šolski nadzornik pa mirnopeški župnik Anton Zore. V šolski okoliš s 674 prebivalci so po popisu iz leta 1921 spadale naslednje vasi: Dolenje Karteljevo, Gorenje Karteljevo, Sela, Zagorica, Globočdol, Hmeljčič, Mali Kal, Dolenje Kamenje, Gorenje Kamenje in Hmeljnik. V karteljevski šoli je sprva poučeval učitelj verouka Ivan Sever. V šolskem letu 1910/1911 so odprli ponavljalno šolo, ki je bila v glavnem namenjena pouku kmetijstva. Učenci so jo obiskovali dvakrat tedensko, ob torkih in sredah. Po odhodu upravitelja Josipa Verbiča v vojsko v času prve svetovne vojne, ga je na šoli nadomeščala žena Matilda. Namesto nje je v času njene bolezni poučevala Hedvika Schweiger. V času vojne so poučevali le glavne predmete, številnim učencem redne in ponavljalne šole so zmanjšali tedenske obveznosti. Učenci so sodelovali v nabiralnih in

ponavljalna šola

zbiralnih akcijah za potrebe vojske. Po končani vojni se je na šolo vrnil ravnatelj Josip Verbič. Med obema vojnama je prevzel patronat nad šolo graščak baron Filip Hugo Wambolt z gradu Hmeljnik. Vsako leto je šoli daroval 20 m3 drv. Z denarjem od prodanih drv, pa so lahko porabili za šolske potrebe in pomoč revnim otrokom. O božiču ali Miklavžu je graščak daroval vsem otrokom obleko in perilo. Sledilo je več zamenjav učiteljev po dekretu okrajnega šolskega sveta. Stanje na šoli se je spremenilo, ko sta prišla učitelja Valter in Danica Erker. Ponavljalno šolo sta razdelila na dekliško in deško skupino. Za odrasla dekleta pa sta uvedla gospodinjski pouk v dveh skupinah. Ob koncu tečaja so pripravili razstavo šolskih in gospodinjskih izdelkov učencev in tečajnic. Ustanovili so pevski zbor in naštudirali različne igre. Kulturno delo je v kraju močno zaživelo in vsaka prireditev je bila med prebivalstvom lepo sprejeta. V šolskem letu 1927/28 so izvedli prvi daljši izlet v Čateške Toplice. Mihael Kos iz Čemš je šoli podaril 67 pedagoških knjig. spomini lojzeta slaka

V šolskem letu 1930/1931 so po odredbi Ministrstva za šolstvo izbrali novo ime za šolo v Dolenjem Karteljevem. Poimenovali so jo po Ivanu Vajkardu Valvasorju, ki je prvi omenjal grad Hmeljnik nad naseljem Dolenje Karteljevo.

V šolo sem hodil v Karteljevo, ker je bilo bližje mojemu domu. Včasih pa je ta pot tako dolgo trajala, da so mi doma navili ušesa, da so bila čisto rdeča. Najbolj se spomnim, ko so me ločili od prijatelja. Tega so kazensko premestili v mirnopeško šolo, jaz pa sem ostal v Karteljevem. Mirna Peč me je pritegnila pozneje, ko sem nekaj časa sodeloval na kulturnem področju. Kasneje me je Ljubljana preveč okupirala, zato sem manj hodil v domače kraje. Mirna Peč pa me je ponovno prevzela, ko sem si jo ogledal s ptičje perspektive. Takrat sem si rekel: To je najlepša in najbolj prijazna dolina na svetu. Vir: raziskovalna naloga Znani Mirnopečani (2002).

4. 1. 1944 je opat Benedikt iz Stične obnovil poučevanje V Dolenjem Karteljevem. Sam je uredil prostor in šolo .Šolo je obiskovalo 170 otrok, od tega 90 v prvem razredu. V prvem razredu sta bili kar dve generaciji. V šolskem letu 1945/46 je imela šola 203 učence, kar je največ. Upravitelj Maksimilijan Kalan je poskrbel za popravilo šole. V šolskem letu 1946/47 so uredili igrišče za šest razredov v delu vrta. Ustanovili so tudi pionirsko organizacijo in ljudsko knjižnico. Dobili so pomoč iz Amerike v zvezkih, sladkorju ,čevljih in obleki za revne učence. V šolskem letu 1948/49 so učitelji na šoli za težke pogoje dela dobili poseben dodatek 500 din in težko živilsko nakaznico. Na šoli je v šolskem letu 1953/54 služboval tudi Zdravko Slamnik, pisatelj s psevdonimom Pavle Zidar. Bil je tudi ravnatelj. V šolskem letu 1960/1961 so učence Hmeljčiča, Globočdola, Orkljevca, Malega in Velikega Kala prešolali v Mirno Peč, ostale pa v Osnovno šolo Katje Rupena Novo mesto.

Gospod Lojze Slak na priredivi OŠ Mirna Peč spomladi 2008. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. ukinitve štirirazrednice

Na pedagoškem področju je šola v Dolenjem Karteljevem 1. 1. 1963 postala podružnica OŠ Katje Rupena Novo mesto. Učence od 5. do 8. razreda so prešolali v matično šolo v Novo mesto ali pa v Mirno Peč, odvisno od bližine šole. Šola je bila do ukinitve 1972. leta štirirazrednica s štirimi oddelki. Zgodovinski oris šole v Karteljevem je povzet po Andrejčič (2004), citat gospoda Lojzeta Slaka pa po raziskovalni nalogi OŠ Mirna Peč Znani Mirnopečani (2002).

Število učencev v šoli v Dolenjem Karteljevem od leta 1910 do 1971:

število učencev

Jože Barbo: Moji spomini na podružnično osnovno šolo Dolenje Karteljevo

spomini jožeta barba

Po nekem naključju sem sodil v zadnjo generacijo učencev, ki je zaključila vse štiri razrede v Karteljevem. Ko smo končali četrti razred, so se vrata podružnične šole dokončno zaprla in vsi učenci nižjih razredov so nadaljevali šolanje v matičnih šolah. Z Dobja sem bil takrat edini učenec. Spomnim se, da me je na prvi šolski dan, takrat sem komaj dopolnil šest let, peš do šole spremljala moja mama. Pokazala mi je pot, ki je potekala strmo po gozdu do avtomobilske ceste, preko mostu v klanec skozi vas Selo in nato po stezi do Karteljevega. Od naslednjega dne sem pot opravljal sam, v dežju ali snegu, vedno peš. Najhuje je bilo, če me je po popoldanskem pouku na poti domov skozi gozd ujela tema. Dobro se spomnim, da smo imeli učenci iz oddaljenejših koncev to ugodnost, da smo v razredu lahko sedeli poleg peči. Sam sem bil največkrat poleg nje in nisem se le grel, ampak sem bil po naročilu učiteljice tudi razredni kurjač. Tako sem po naročilu učiteljice ali svojem lastnem občutku vsake toliko časa naložil drva v visoko šolsko peč. Tudi takrat se je zgodilo, da smo učenci pozabili na domačo nalogo. Kazen je bila običajno ta, da smo bili po pouku zaprti. Praktično je to pomenilo, da nas je učiteljica (v šoli so bile, kot se spomnim, izključno samo učiteljice) v razred zaklenila. Medtem ko je učiteljica v kabinetu čakala avtobus za v Novo mesto, smo mi prestajali svojo kazen. Zgodilo se je tudi, da je učiteljica na nas, zapornike, enostavno pozabila in se z avtobusom odpeljala domov. Ko smo ugotovili, da je ni, smo splezali skozi odprto okno v svobodo in urno odhiteli domov. Naslednji dan ni nihče omenil dogodka, ne učiteljica, še manj pa mi. Ostali so mi lepi spomini, še posebej na vragolije, ki smo jih zganjali na poti domov. Nadvse je bilo zanimivo opazovati vožnjo težkih kamionov po avtocesti. Takrat smo vsi fantje sanjali, da bomo, ko odrastemo, vozniki tovornjakov. V petem razredu, po prihodu v OŠ Mirna Peč, se je veliko spremenilo. Pot v šolo je postala še daljša, razvlekla se je na uro in pol. Dobil sem nove sošolce. Šola je bila večja, lepša in novejša, imela je centralno kurjavo in jedilnico.

Šolska stavba leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 67

skica pročelja šolske stavbe v mirni peči iz leta 1929, ki je priloga šolskemu listu. dokument hrani zgodovniski arhiv slovenije, enota za dolenjsko in belo krajino.

S tara

šola v

M irni P eči

Z imenom »stara šola« domačini imenujejo šolsko stavbo ob starem župnišču pri župnijski cerkvi v Mirni Peči. Gradnja same šolske stavbe je podrobneje opisana že v poglavju Osnovno šolstvo v Mirni Peči. Uradni začetek enorazredne osnovne šole v tem poslopju je bil 4. novembra 1858, 5. novembra pa se je v njej začel reden pouk. V šolo se je vpisalo triinosemdeset učencev iz vseh vasi v občini Mirna Peč. V zapisih iz šolske kronike je zaznati, da je v šolski stavbi vso njeno zgodovino vladala velika prostorska stiska. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja so želeli v Mirni Peči graditi novo šolo, čemur pa je nasprotoval tedanji občinski odbor. Zato je t. i. veliki župan ljubljanske oblasti prepovedal, da se v šolskih prostorih vrši nadaljnji pouk, kar je privedlo celo do začasnega zaprtja šole, otroci pa so bili začasno prešolani v sosednje šole Karteljevo, Globodol, Dolenja Nemška vas in Trebnje ali pa šole v tem obdobju sploh niso obiskovali. V tem obdobju je bil šolski upravitelj Rudolf Obrekar. Leta 1929 je za Šolski list podrobno opisal tedanje šolske prostore. V severovzhodnem delu prvega nadstropja je bila učilnica v izmeri 6,5 m x 5,10 m. V učilnici je bila zidana peč, ki se je kurila na hodniku. Poleg učilnice so bili v tem nadstropju še dve stranišči brez predprostorov, pisarna, stanovanje šolskega upravitelja z dvema sobama, kuhinja in majhna shramba za živila. V drugem nadstropju je bila druga učilnica, nad prostorom učilnice v 1. nadstropju. Nad stanovanjem šolskega upravitelja je bila tretja učilnica, dolga 9,5 m in široka 5,6 m. Soba je bila razsvetljena s petimi okni. Tla v obeh učilnicah so bila lesena. Prostor med učilnicama je zavzemal na eni strani hodnik, na drugi pa kabinet za učila, oba sta imela kamnita tla. Obe učilnici sta imeli kamniti peči, ki sta bili le deloma zidani z opeko. Streha šolskega poslopja je bila pokrita z opeko. Pouk je v tistem obdobju potekal tudi v gasilskem domu, ki je imel v južnem delu poslopja urejeno učilnico v velikosti 4,8 m x 3,1 m. Prostor je bil razsvetljen s tremi okni. Poleg učilnice je bilo tudi eno stranišče brez predprostora. Nasproti veže in hodnika, ob učilnici, je bil še en prostor, imenovan vozarna in orodjarna, ki ga je uporabljalo Gasilsko društvo Mirna Peč. V šolskem poslopju so bile leta 1935 urejene že štiri učilnice, vendar so nujno potrebovali še eno. Le-to so si uredili v privatnem poslopju posestnika Jerneja Zupančiča.

Zgoraj: šolsko poslopje okoli leta 1940. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Obrekar. Spodaj: zaključna prireditev v šolskem letu 1952 pred poslopjem Antona Rupene. Fotografijo hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. 69

Novi šolski odbor, ki je bil izvoljen 4. 11. 1936, je ovrgel misel, da bi se uredila še ena zasilna učilnica v privatnem poslopju, je pa pristal na to, da se v pritličju šolskega poslopja iz dotedanje drvarnice in kabineta, ki se je uporabljal za knjižnico, uredita dve novi učilnici. V poznejših, povojnih, letih je šola uvedla dvoizmenski pouk, vendar je prostorska stiska zahtevala, da se je pouk izvajal tudi v zasebnih prostorih ter v prostorih takratnega krajevnega urada. V šolskem letu 1965/1966 ravnatelj Franc Nahtigal situacijo takole opisuje:

Prostorski in drugi materialni pogoji se od preteklega leta niso v ničemer izboljšali. Sprememba je bila le v tem, da so bili prostori za eno leto starejši. Zob časa pa jim je že davno vtisnil tako močan pečat, da spremembe, ki so nastale v enem letu, niso več očitne. Eno leto nič napredovati pa pomeni za dve leti zaostati. Ta pojav pa se v naši šoli, kar se tiče prostorov, ponavlja že dve desetletji. Da bi bil torej pouk v takih pogojih sodoben, zares ne more nihče pričakovati, kljub temu da je učno osebje vložilo v svoje delo kar maksimalne napore.

5. a razred z učiteljico Simono Mežnar v šolskem letu 1963/64. Fotografija iz arhiva L. Rupena.

Isti ravnatelj ob koncu šolskega leta 1968/1969 v šolski kroniki takole izraža zadovoljstvo ob težko pričakovanem začetku gradnje nove šole:

Ko smo 19. marca 1968 proslavljali krajevni praznik Mirne Peči, to ni bil več navaden praznik. Na prostoru, kjer naj bi stala nova šola, smo se zbrali domačini ter predstavniki občinske skupščine. Ob razvitju prapora KOZB smo z lepim programom počastili praznik, stroji SGP Pionir iz Novega mesta pa so takoj po programu zaorali ledino ter začeli planirati prostor, na katerem bo nova šola. Rok za dograditev je 15. oktober, otvoritev pa se predvideva za občinski praznik, 29. oktobra. Dolgotrajne želje otrok in občanov Mirne Peči ter okoliških vasi so se torej s tem dogodkom začele uresničevati. Opis starega šolskega poslopja je povzet po kratki zgodovini šolstva v Mirni Peči do leta 1929 v Šolskem listu in po šolski kroniki (SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.)). 1. a razred z učiteljico Frančiško Božič zadnjič v poslopju stare šole v šolskem letu 1968/69. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Levo: tloris gasilskega doma z uÄ?ilnico. Desno: tloris 1. in 2. nadstropja ĹĄolske stavbe. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. 71

nagovor ravnatelja franca nahtigala na slovesni otvoritvi nove ĹĄolske stavbe oktobra 1968.

fotografija iz arhiva oĹĄ mirna peÄ?.

N ova

šolska stavba v

M irni P eči

Nova šola v Mirni Peči je bila zgrajena leta 1968. Do leta 1992 se je imenovala Osnovna šola narodnega heroja Ivana Kovačiča - Efenke Mirna Peč. O slovesni otvoritvi nove šole piše v šolski kroniki:

Slednjič je napočil težko pričakovani 29. oktober 1968 – občinski praznik občine Novo mesto, ki pa za prebivalce mirnopeške doline ni bil običajen praznik, temveč mnogo več. Zapoznelo jesensko sonce je sijalo z vsemi zadnjimi močmi, ko so se občani začeli zbirati pred šolo. Z dvema avtobusoma so se iz Novega mesta pripeljali odborniki občinske skupščine, funkcionarji družbeno-političnih organizacij in nekateri poslanci republiške in zvezne skupščine. Mirna Peč jih je pričakala prenovljena in okrašena z zastavami. Slavnostna seja občinske skupščine se je začela ob 9.30 v dvorani kulturnega doma. Predsednik Franci Kuhar je v govoru poudaril zgodovinski pomen 29. oktobra, nato pa nanizal uspehe novomeške občine na področju gospodarstva, kulture in šolstva. Skupščina je nato soglasno sprejela sklep o preimenovanju Osnovne šole Mirna Peč. Šola je dobila uradni naziv Osnovna šola narodnega heroja Ivana Kovačiča Efenke Mirna Peč. Po sprejetju tega sklepa se je delegacija pionirjev naše šole zahvalila predsedniku F. Kuharju za prizadevanja ob gradnji šole ter mu podelila šopek. Odborniki in gostje so se po končani seji napotili k novi šoli, kjer se je ob 10. uri začela svečanost ob izročitvi šole svojemu namenu. Poleg pionirjev, učiteljskega zbora, odbornikov občinske skupnosti ter občanov naše krajevne skupnosti so otvoritvi prisostvovali še: podpredsednik izvršnega sveta SRS dr. France Hočevar, pomočnik republiškega sekretarja za prosveto in kulturo Boris Lipužič, tovarišica Mara Rupena - Osolnikova, ing. Milka Saje - Maruša in družina pokojnega narodnega heroja Ivana Kovačiča - Efenke. Svečanost je začel predsednik sveta krajevne skupnosti tov. Karel Galič, ki je pozdravil vse navzoče, se zahvalil vsem, ki so kakor koli prispevali k hitrejši gradnji šole, nato pa je predal besedo ravnatelju šole Francu Nahtigalu. Le-ta je v kratkem govoru orisal potrebo po izgradnji novega šolskega prostora in prikazal zgodovino prizadevanj za gradnjo. Nato je zaprosil predsednika občinske skupščine F. Kuharja, naj stavbo izroči svojemu namenu.

Učenca iz Velikega Kala na otvoritvi prostorov pred spominsko ploščo na hodniku šole. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Tovariš Kuhar je po kratkem nagovoru odprl šolo ter povabil vse navzoče na ogled in odkritje spominske plošče v avli šole. Spominsko ploščo borcem in aktivistom s tega področja je odkrila prvoborka in aktivistka Mara Rupena - Osolnikova, še pred tem pa je v izčrpnem govoru orisala zgodovino NOB na področju mirnopeške doline. Na istem mestu pa je o liku heroja Efenke spregovoril naš gost, narodni heroj Jože Borštnar. Učenci naše šole so pod vodstvom članov učiteljskega zbora izvedli lep kulturni program. V programu pa je sodelovala tudi godba na pihala iz Novega mesta, ki je tudi pripomogla, da so bili trenutki naše sreče še bolj svečani. Sledila je skromna pogostitev gostov in domačinov, nato pa ogled novih šolskih prostorov. Na svečanost smo povabili tudi vse učitelje, ki so kadar koli poučevali v mirnopeški šoli. Odzvali so se v kar lepem številu. Nova šola je imela osem razrednih učilnic (62,8 m2) in eno specialno učilnico (61,62 m2), šolsko knjižnico s prostorom za pionirsko hranilnico (29,54 m2), garderobo ob stopnišču, zbornico (39,52 m2), kuhinjo, jedilnico, osrednji prostor šole je bil nepokrit atrij. V novi šoli je pouk potekal v dveh izmenah.

Panorama Mirne Peči leta 1969. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Dograditev šolske stavbe Šolo so dogradili z novimi prostori, ki so omogočali pouk v eni izmeni. Dograjene so bile specialne učilnice s kabineti za pouk predmetne stopnje in telovadnica, šolski atrij je bil preurejen v jedilnico, povečana je bila šolska kuhinja, v nadstropju pa je dobila svoje razkošne prostore šolska knjižnica. Prostor, v katerem je pred tem bila knjižnica, je bil preurejen v malo zbornico ter v kabinet šolske svetovalne službe. Poleg glavne zbornice so na mestu nekdanjega vhoda prostor preuredili v gospodinjsko učilnico. Na vzhodnem delu poslopja je bil zgrajen tudi vrtec s štirimi igralnicami, sanitarijami in zbornico. Med povabljenimi na otvoritev, ki je bila 5. 9. 1988, je bila tudi nekdanja učiteljica Pavla Remic, ki se otvoritve ni mogla udeležiti. V šolo je poslala pismo, v katerem je zapisala:

Osnovna šola narodnega heroja Efenke! Prejela sem vaše vabilo na otvoritev prizidka telovadnice in vrtca. Žal se pa te slovesnosti ne bom mogla udeležiti, ker imam prav isti dan neodložljivo uradno zadevo. Žal mi je, ker bi imela priliko priti skupaj s svojimi znanci in tudi z otroki, ki sem jih učila. Saj bi me gotovo poznali, ker starejši človek se ne izpremeni tako hitro in ker sem učila v Mirni Peči več let. Med okupacijo so nam Italijani zaprli šolo in sem prostovoljno učila »prvčke« v svoji hiši v manjšem številu. Potem pa sem morala s štirimi majhnimi otroki zapustiti dom – kamor smo se vrnili šele po vojni (glej knjigo ˝Po sledeh črne roke˝). Pred vojno sem nadomeščala bolnega upravitelja Obrekarja Rudolfa, dobrega, poštenega človeka, ki je vsakemu pomagal – a sam sebi pa revež ni mogel, ko je umrl tako nasilne smrti. V tem času svojega upraviteljstva sem z veliko borbo dosegla, da smo kupili prostor za novo šolo. Imela sem borbe tudi z nekaterimi člani šolskega odbora. Eden izmed njih je celo rekel, da ne rabimo nove šole (pa nam jo je sanitarni inšpektor že enkrat zaprl, da so bili otroci brez pouka šest mesecev). Rekel je, da lahko dva učitelja istočasno poučujeta dva razreda v večji učilnici stare šole. In sedaj, ko boste slavili vaš nov napredek, če morete, izročite Mirnopečanom moje pozdrave, predvsem pa mojim učencem. Res mi je žal, da me ne bo. Vsem najlepši pozdrav! Remic Pavla, september 1968 Nekateri šolski prostori so se v obdobju od leta 1988 do 2012 zelo preoblikovali. Tri učilnice na vzhodnem delu šolskega poslopja so danes preoblikovane v igralnice vrtčevske enote. Šolska knjižnica je bila v šolskem letu 1991/92 prostorsko zmanjšana, s čimer je šola pridobila eno učilnico, v kateri je do uvedbe devetletke potekal pouk tujega jezika. Danes je učilnica namenjena učencem 1. triletja.

Zgoraj: urejanje okolice pred granjo. Sredi: preureditev šolskega atrija v jedilnico. Spodaj: vrtec s telovadnico. Fotografije iz arhiva OŠ Mirna Peč, posnel Leopold Pungerčar. 75

Stavba danes Šolska stavba ima danes v uporabi pet učilnic za razrede 1. in 2. triletja, likovno učilnico, specialne učilnice za matematiko, gospodinjstvo, angleščino, glasbo, slovenščino, računalništvo, tehnično vzgojo, kemijo in biologijo ter zgodovino in zemljepis. Zadnje tri imajo tudi manjše kabinete, namenjene shranjevanju učnih gradiv. Poleg tega ima telovadnico z dvema garderobama in sanitarijami ter umivalnico. Šolska kuhinja v tem času ni bila spremenjena, prav tako ne zbornica, tajništvo in ravnateljeva pisarna. Mala zbornica je bila preurejena v manjši kabinet šolske pedagoginje in v fotokopirnico. Poleg stopnišča je manjša učilnica, v kateri se izvaja le nivojski pouk. Gospodinjska učilnica je matična učilnica 5. razreda. Tudi v tej šolski zgradbi se spopadamo s prostorsko stisko vse od uvedbe devetletne osnovne šole. V zadnjem desetletju pa je drugi vzrok tudi povečano število vpisanih otrok v vrtec. Zaradi obeh vzrokov je šola v preteklosti morala organizirati pouk za enega od razredov v prostorih gasilskega doma. Tudi v tem šolskem letu je ta prostor v uporabi zavoda. V njem je organizirana vrtčevska skupina prvega starostnega obdobja. Panorama Mirne Peči leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Opis celotne šolske zgradbe temelji na podatkih iz šolske kronike, ki jih hrani arhiv OŠ Mirna Peč.

Tloris pritličja današnje šolske stavbe z okolico. Dokument hrani OŠ Mirna Peč.

gradnja nove šolske stavbe leta 2012. fotografija iz arhiva oš mirna peč, krystijan m.

Začetek

in potek gradnje nove šole na

novi lokaciji

2011

Novela zakona o osnovni šoli iz leta 1996 je uzakonila postopno uvajanje programa devetletne osnovne šole v obdobju od leta 1999 do leta 2003, s tem pa občinam naložila nalogo zagotovitve ustreznih prostorskih pogojev. Zakonsko določen delež sredstev za investicije mora zagotavljati resorno ministrstvo, zato je Ministrstvo za šolstvo, kulturo, znanost in šport leta 1999 preko javnega razpisa pozvalo občine k prijavi investicij. Glede na demografsko sliko občine in s tem povezanimi potrebami po prostorih za izvajanje programa devetletne osnovne šole je bila tedaj načrtovana investicija dograditve in delne adaptacije stavbe Osnovne šole Mirna Peč, spremenjena v investicijo novogradnje osnovne šole z vrtcem in športno dvorano in je bila izmed prijavljenih projektov uvrščena na 163. mesto. Kljub dejstvu, da bo občina z izgradnjo potrebnih prostorov morala počakati do zagotovitve sredstev s strani ministrstva, je le-ta leta 2002 začela s pripravo obnove in dograditve obstoječih prostorov šole, saj se je zavedala, da jo čaka priprava zahtevne investicijske in projektne dokumentacije ter uskladitev le-te z resornim ministrstvom. Že na začetku priprave investicije pa je občina naletela na problem upadanja števila rojstev oz. s tem zmanjševanja števila oddelkov šole, kar je v obdobju priprave tako investicije dograditve šole kot novogradnje vsako leto na novo odpiralo vprašanje dejanskih potreb šole po prostorih in zahtevalo nenehno prilagajanje izdelane dokumentacije. Osnovna šola Mirna Peč je namreč z uvedbo devetletke v šolskem letu 2003/2004 imela le sedemnajst oddelkov, v šolskem letu 2005/2006 je le-to padlo na šestnajst oddelkov, demografski podatki prebivalstva pa so kazali, da naj bi šola v šolskem letu 2011/2012 imela le še dvanajst oddelkov. Na podlagi izdelanih analiz in ob upoštevanju dejstva, da ima občina v občinskem prostorskem dokumentu zagotovljene površine za možnosti okoli 300 novih stanovanj, se je občina pri projektu dograditve šole odločila za prostorski program za šestnajst oddelkov šole in pet oddelkov vrtca, pri projektu novogradnje pa za osemnajst oddelkov šole in osem oddelkov vrtca ter športne dvorane, dimenzije rokometnega igrišča. K odločitvi za zagotovitev programa za dvooddelčno šolo je prispeval tudi ponovni dvig rojstev od leta 2006 dalje, ki je že prinašal povečano število oddelkov vrtca. Projekt dozidave in delne adaptacije stavbe Osnovne šole Mirna Peč je bil na podlagi izdelanega in z ministrstvom usklajenega dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP) in idejne zasnove (IDZ) uvrščen v državni 79

proračun konec leta 2005, financiranje le-tega pa predvideno v obdobju 2006–2009. Projekt je predvidel delno adaptacijo 845,20 m2 obstoječih površin in dozidavo 1.013,35 m2 površin v skupni vrednosti 2.364.808 €. Pred dokončno potrditvijo načrtovanega projekta pa je ministrstvo zahtevalo izdelavo študije statične in protipotresne odpornosti objekta obstoječe šole, ki je pokazala, da bi bilo najbolj smotrno stari del objekta (iz leta 1968) porušiti, novejši del iz leta 1988 pa nujno sanirati. Rezultati omenjene študije so odprli vprašanje smotrnosti dograjevanja obstoječe šole, nekončan denacionalizacijski postopek šolskih zemljišč, možnosti zagotovitve prostorov za pouk v času gradnje ter možnosti zagotavljanja dodatnih površin za morebitno kasnejše dograjevanje šole pa vprašanje smotrnosti ohranjanja obstoječe lokacije, zato je ministrstvo v začetku leta 2007 zahtevalo novelacijo izdelanega investicijskega dokumenta, v kateri bodo vsebinsko, terminsko in finančno analizirane variante dograditve obstoječe šole, novogradnja na obstoječi lokaciji šole in novogradnja na novi lokaciji. Župan Zvone Lah in ravnatelj Aleksander Rupena za temeljnim kamnom 30. septembra 2010. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Na podlagi izdelane analize se je Občinski svet Občine Mirna Peč na seji z dne 17. 5. 2007 odločil za novogradnjo šole na novi lokaciji, na seji z dne 31. 7. 2007 pa na podlagi študije primerjalnega vrednotenja možnih variant kot dolgoročno optimalno varianto izbral lokacijo pred začetkom naselja Postaja. Odločilna prednost izbrane lokacije je, da omogoča zagotovitev zadostnih površin za sedanje in prihodnje prostorske potrebe na področju predšolske vzgoje, šolstva in športa, s predvideno priključno cesto najustreznejšo prometno ureditev, približevanje načrtovanim novim stanovanjski enotam ter ambientalno kakovostno okolje. Varianta izgradnje nove osnovne šole z vrtcem in športno dvorano je za občino pomenila vsebinsko in finančno zahtevnejšo investicijo, ki je na eni strani zahtevala izvedbo zahtevnejših postopkov načrtovanja in izvedbe, na drugi strani pa zagotovitev dodatnih sredstev. V skladu z zahtevami zakonodaje je občina decembra 2007 preko Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije izvedla javni natečaj za izbor najustreznejše idejne rešitve in maja 2008 izmed dvanajstih prijavljenih elaboratov izbrala idejno zasnovo (IDZ) skupine arhitektov Studia Ur.a.d. iz Nove Gorice. Izbrani elaborat vsebuje programsko dobro zasnovane in med seboj povezane enote vrtca, šole in dvorane, pazljivo in nevsiljivo umeščanje objekta v prostor, z odmikom objekta od ceste pa v večji meri izničuje negativne vplive prometa. Za izpeljavo finančno izredno zahtevnega projekta je bila začetna vrednost celotne investicije z odkupom zemljišč in pripravo projektne dokumentacije ocenjena na 8.669.677 €, v letu 2008 je za občino predstavljala veliko spodbudo sprememba zakona o financiranju občin, ki je povečeval delež sofinanciranja ministrstva s 40% na 80%. V nasprotju z zakonskimi določili pa je ministrstvo po predložitvi idejnega projekta (IDP) in predinvesticijske zasnove (PIZ) v začetku leta 2009 zavzelo stališče, da se investicija financira v iz leta 1999 določeni višini – 40% stroškov gradnje z vračunanim davkom na dodano vrednost. Razliko pa naj bi občina poskušala pridobiti iz predvidenega razpisa evropskih virov za obnovljive vire energije, vendar so bili iz omenjenih virov v skladu z razpisnimi pogoji upravičeni do sofinanciranja le objekti zavodov, katerih ustanoviteljica je bila država.

Začetek gradnje junija 2011. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Predlagani delež sofinanciranja ministrstva za občino ni bil sprejemljiv, saj ji le-ta kljub načrtovanemu maksimalnemu zadolževanju ni omogočal izvedbe projekta, zato je občina preko različnih aktivnosti – od številnih dopisov, sestankov 80

z ministrom, preko zahtev Združenja občin Slovenije, poslanskih vprašanj in predloga amandmaja k državnemu proračunu župana in poslanca Zvonka Laha − ministrstvo nenehno pozivala, da v rebalansu proračuna za leto 2009 zagotovi ustrezno višino sredstev in s tem omogoči začetek izvajanja projekta. Do konca leta 2009 je občina izdelala še projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in investicijski program (IP), po sprejetju občinskega prostorskega načrta (OPN) avgusta istega leta pa začela z odkupom zemljišč. Junija 2010 je občina vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo in izdelala projekt za izvedbo (PZI). Julija 2010 je ministrstvo vendarle sklicalo sestanek za uskladitev odprtih vprašanj, na katerem je bila sprejeta odločitev o fazni gradnji: gradnja šole ter vrtca v letih 2011 in 2012 in gradnja športne dvorane v letu 2013 ter o zvišanju sredstev ministrstva iz prvotnih 2.549.893 € na 2.946.051 € (investicija je obsegala 6.558 m2 in je bila ocenjena na 10.146.570 €). Konec leta 2010 pa je občina kljub še nepridobljenemu sklepu ministrstva o sofinanciranju investicije začela s postopkom izbire izvajalca gradnje, da bi pravočasno izpeljala zahteven postopek javnega razpisa. Zaradi potrebnega predhodnega postopka ugotavljanja prebivališča ene od strank vplivnega območja gradnje je upravna enota izdala gradbeno dovoljenje šele 13. maja 2011, dan pred tem pa je ministrstvo izdalo sklep o sofinanciranju investicije izgradnje osnovne šole z vrtcem in športne dvorane. Z omenjenima dokumentoma sta bila pridobljena še zadnja potrebna dokumenta za začetek gradnje, zato je občina 23. maja s podjetjem CGP iz Novega mesta podpisala pogodbo o gradnji objekta šole in vrtca v višini 3.884.440 €, saj je občina s pridobitvijo izredno ugodne cene gradnje vrednost celotne investicije zmanjšala na 8.276.181 €. Po predložitvi pogodbe z izvajalcem del, zaradi gospodarske krize se je vlada odločila financirati le projekte, pripravljene za izvedbo, je ministrstvo 10. avgusta 2011 podpisalo pogodbo o sofinanciranju prve faze gradnje. Gradnja nove osnovne šole z vrtcem se je začela v mesecu juniju 2011 in naj bi se zaključila v mesecu juliju 2012. V letošnjem maju je občina s podjetjem CGP iz Novega mesta na podlagi izvedenega javnega razpisa podpisala še pogodbo o izvedbi del zunanje ureditve v višini 694.000 €, v okviru katere se je odločila za dodatno izvedbo zunanjega šolskega športnega igrišča. Trenutno občina že išče izvajalca za opremljanje šole, pridobila pa je tudi zasebnega partnerja za financiranje opreme kotlovnice na lesne sekance in kasnejšo dobavo toplote objektu nove šole. Občina načrtuje, da bo objekt, vključno z gradnjo in opremo, zaključen v jesenskih mesecih; po izdelavi projekta izvedenih del (PID) in pridobitvi ustreznih dovoljenj pa naj bi se šola do konca koledarskega leta tudi preselila. Projekt izgradnje športne dvorane je predviden v prihodnjem letu, vendar bo občina morala zanj predhodno pridobiti dodatna finančna sredstva ali zasebnega investitorja. Občina je vesela, da ji je kljub številnim težavam in tako vsebinski kot finančni zahtevnosti projekta uspelo izpeljati njeno prvo fazo, naredila pa bo vse za načrtovano izgradnjo športne dvorane. Objekt nove osnovne šole z vrtcem in športne dvorane bo nudil odlične pogoje za izvajanje predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja in športa v lokalni skupnosti. Z osnovno šolo pa smo se odločili, da šolo s preselitvijo na novo lokacijo poimenujemo po mirnopeškemu pesniku Tonetu Pavčku. Nataša Rupnik, vodja projekta izgradnje nove šole na Občini Mirna Peč

Nadaljevanje gradnje marca 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč, Nik L. 81

Pričakovanja učencev o novi šoli V mesecu maju, ko zaključujemo raziskovalno nalogo, se dela na gradbišču nove šole na veselje vseh šolarjev bližajo h koncu. Kaj od nove šole pričakujejo učenci? Učenci pričakujejo, da bo šola lepa in velika, pokrita s travo, da bo že na zunaj izžarevala ekološko usmerjenost svojih obiskovalcev. Za novo šolo si želijo, da bi imela večje, svetlejše razrede z barvnimi stenami, opremljene z novo, sodobno opremo, da bi bilo v njih toplo in da bi iz pipe tekla tudi topla voda. Želijo si tudi, da bi bili v novi šoli hodniki svetli in dovolj široki, da se ne bi zaletavali drug v drugega in da bi nova šola imela manj stopnic, ki bi med odmori povzročale gnečo pri prehodu iz razreda v razred. Skoraj vsi učenci so zapisali, da si želijo drugačno garderobo – prostornejšo, svetlo, ločeno za vsak razred posebej in da bi v njej bile omarice, v katere bi učenci shranjevali svoje osebne stvari. Učenci si želijo tudi prostornejšo jedilnico, ločeno od šolskega prireditvenega prostora. Zapisali so, da si v njej želijo sami izbirati sedežni red in da bi za evidenco kosil raje kot lističe uporabljali kartice. Pomemben prostor zanje je tudi knjižnica. Zanjo si želijo, da bi bila prostorsko večja, bolj založena z novejšimi knjigami in da bi imela urejeno tudi čitalnico. Učenci si želijo tudi veliko, sodobno računalniško učilnico, do katere bi imeli neomejen dostop. Zelo velika pričakovanja imajo tudi o zunanji ureditvi šole. Pričakujejo, da bo zunaj veliko igrišče za igranje različnih športov in igrišče z igrali za mlajše učence. V okolici šole si želijo veliko klopi za posedanje ob lepem vremenu in urejeno kolesarnico za vse, ki se bodo v šolo pripeljali s kolesom. Izrazili so veliko želja, da bi več časa preživljali zunaj, predvsem pa, da bi bili nekateri odmori daljši, da bi jih lahko preživeli zunaj. Še ena velika želja, ki ob izgradnji nove šole še ne bo uresničena, je želja po veliki športni dvorani, ki bi imela tudi tribune in bi tako lahko gostila tudi večje športne dogodke. Seveda pa otroške želje včasih odtavajo tudi malce predaleč od realnega sveta. Ta pričakovanja izražajo, da bo nova šola imela: bazen, savno, kegljišče, disko, lutkovno gledališče, nogometni stadion z umetno travo, dvorano za košarko, mini tenis, trampoline. Se pa med pričakovanji znajdejo tudi kakšna globlja sporočila, kot je tale, ki ga je napisala četrtošolka: »Želim si večje in bolj urejene prostore in manj porabljene elektrike.« Tretješolka pa je zapisala: »Želim si, da bi v novi šoli pouk imeli tudi ob sobotah.«

Tloris pritljičja (zgoraj) in nadstropja (spodaj) nove stavbe OŠ Mirna Peč in športne dvorane. 83

fotografija pedagoških delavcev šole junija 2012. fotografija iz arhiva oš mirna peč.

D elavci

v šoli

Šolski upravitelji in ravnatelji: 1878−1880: Florjan Kaliger, prvi stalni učitelj 1880−1898: Karel (Dragotin) Krištof, upravitelj 1898−1902: Bernard Andolšek, upravitelj 1901−1902, ponovno 1904: Karolina Klemenčič, začasna upraviteljica 1902−1902: Anton Požar, upravitelj 1903−1904: Franjo Ločnikar, začasni upravitelj 1905−1910: Karel Pikel, upravitelj 1909−1910, ponovno 1916: Milena Kavčič, por. Sušnik, začasna upraviteljica 1910−1911: Karel Perko, upravitelj 1910−1911: Srečko Kavčič, začasni upravitelj 1911−1926: Franc Juvanec, upravitelj 1926–1943: Rudolf Obrekar, upravitelj 1933–1934: Jože Marjan Tratar, nadomeščanje zaradi bolezni R. Obrekarja 1938–1939: Olga Zajec, nadomeščanje zaradi bolezni R. Obrekarja 1945−1946: Alojz Kastelic, upravitelj 1946−1948: Ivan Stopar, upravitelj 1948−1949: Marija Stopar, upraviteljica 1949−1960: Adalbert Božič, upravitelj 1960−1961: Danica Vrh, upraviteljica 1961−1977: Franc Nahtigal, ravnatelj 1977−2010: Aleksander Rupena, ravnatelj 2010−danes: Danijel Brezovar, ravnatelj 85

Spomini na ravnateljevanje v Mirni Peči Rudolf Obrekar – šolski upravitelj in učitelj v Mirni Peči Vesel sem, da lahko obudim in zapišem nekaj spominov na svojega očeta. Rudolf Obrekar, dolgoletni upravitelj Osnovne šole Mirna Peč, je bil rojen 17. 4. 1890 v Ljubljani. Tam se je tudi šolal. Učiteljišče je končal leta 1910, strokovni izpit pa opravil leta 1913. Tekoče je govoril nemški in italijanski jezik. Prvo službeno mesto je dobil v Čepljah, v srezu Črnomelj. Od leta 1914 do leta 1918 je bil vojak na Tirolskem. Od 14. februarja 1919 je najprej služboval v Čepljah, od koder je bil premeščen v Papeže pri Kočevju. 20. oktobra 1926. leta pa je nastopil službo šolskega upravitelja in učitelja v Mirni Peči. Kot ravnatelj in učitelj je bil zelo priljubljen. Njegovo delo so ocenjevali šolski nadzorniki. Na ocenjevalnem listu za šolsko leto 1936/37 je zapisano: «Ima prav dobro strokovno-pedagoško izobrazbo. Poučuje praktično za življenje. Ima miren in prikupljiv nastop. Z učenci postopa dobrohotno-ljubeznivo. Je vesten, marljiv in točen upravitelj in učitelj.«

Rudolf Obrekar s svojim razredom. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Obrekar.

Že v svojih šolskih letih je lepo risal portrete in naravo. Zato je tudi v Mirni Peči slikal z oljnimi barvami na platna. Tako je portretiral svoje tri otroke, naslikal grad Otočec itd. Deloval je v raznih organizacijah in društvih. Od leta 1928 je bil tajnik Prostovoljnega gasilskega društva Mirna Peč. Od leta 1930 je bil tudi podstarosta sokolskega društva. Bil je tudi aktivist OF. Zaradi izdaje je bil prijet in mučen v Češencah, nato pa so ga izdajalci odgnali proti Novemu mestu. Ker je na Šrangi omagal, so ga z rafali pokosili do smrti in pustili. To se je zgodilo 23. decembra 1943. Na očeta imam zelo lepe spomine. Gabrijel Obrekar

Življenjepis Adalberta Božiča Adalbert Božič se je rodil 19. 4. 1898 v Trbovljah, v družini, v kateri je bilo osem otrok. Mati Julijana je bila izučena šivilja, oče Alojz pa je bil z opravljeno rudarsko šolo nadpaznik v rudniku. Adalbert je v Trbovljah uspešno končal osnovno šolo, nato pa nadaljeval šolanje v Ljubljani na humanistični gimnaziji. Veliko maturo je opravil leta 1919, ko se je vrnil iz Genove, kjer je bil v italijanskem ujetništvu. Opravil je tudi strokovno usposabljanje iz brzojava, prometa in transporta ter bil najprej nekaj let zaposlen na železnici, a njegove želje so bile drugačne. Tako je že leta 1921 zapustil železnico, se vrnil v Trbovlje in takoj dobil službo začasnega učitelja. Nadaljeval je s šolanjem na učiteljišču v Ljubljani in leta 1927 opravil strokovni izpit. Ves čas je bil aktiven tudi v športu, igral je nogomet in bil soustanovitelj športnega kluba Amater, ki je bil predhodnik kluba Rudar. Ukvarjal se je tudi s sojenjem nogometnih tekem, za kar je imel opravljeni sodniški izpit.

Adalbert Božič, šolski upravitelj med leti 1949 in 1960. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Božič.

Več let je v Trbovljah poučeval v strokovni in kmetijski šoli, za kar je imel opravljene še dodatne izpite. Pozneje je 86

poučeval v različnih krajih v Sloveniji. Druga svetovna vojna ga je pričakala v Beli krajini, v Dragatušu, in julija 1942 so ga fašisti kot zavednega slovenskega učitelja aretirali, odpeljali v Črnomelj, od tam pa v novomeške zapore. Iz Novega mesta je bil z drugimi zavednimi slovenskimi učitelji odpeljan v internacijo v Monigo, nato pa v Gonars v Italiji, kjer je tudi dočakal kapitulacijo fašizma. Po težki in negotovi vrnitvi se je vrnil v Belo krajino, kjer se je takoj vključil v terensko delo in nato v Gubčevo brigado. Leta 1945 se je ponovno vrnil v prosvetne vode, saj je bil z odlokom ministrstva imenovan za upravitelja šole v Šentjerneju. Leta 1949 je bil zopet premeščen. Tokrat je postal upravitelj šole v Mirni Peči na Dolenjskem. To delo je opravljal vse do upokojitve leta 1960. V Mirni Peči je bil tudi učitelj nemškega jezika, ki ga je poučeval tudi še v šolskem letu 1960/61. Adalbert je bil rojen za prosvetnega delavca, saj mu je bilo delo z mladimi v veliko veselje, z veliko mere človečnosti in odgovornosti. Končno se mu je izpolnila srčna želja in leta 1961 se je vrnil v rodne Trbovlje. Zasluženi pokoj je v svojih Trbovljah užival prekratek čas, saj ga je že 1. 8. 1969 izdalo srce. Ivo Božič

Adalbert Božič s svojim razredom. Fotografija iz zasebne zbirke.

Danijela Vrh: Utrinki iz preteklosti Moje otroštvo je zaznamovala prihajajoča druga svetovna vojna in z njo vsesplošno pomanjkanje, strah in boj za preživetje. Četrti razred osnovne šole sem zaključila med italijansko okupacijo. Šola je bila požgana, zato smo imeli otroci najdaljše počitnice. Oktobra 1945 sem odšla v Ljubljano v internat, kjer sem obiskovala peti razred osnovne šole ter nadaljevala na poljanski gimnaziji, kjer sem opravila še tri leta nižje gimnazije (tako so takrat imenovali osemletko) z zaključnim izpitom ali malo maturo. Vpisala sem se na učiteljišče in po štirih letih, 23. 6. 1953, opravila veliko maturo. Istočasno smo oddali prošnje za službo in jo tudi dobili. V tistem času je bilo zelo veliko pomanjkanje strokovnega kadra. Dodeljena sem bila v okraj Novo mesto, od tam pa v Mirno Peč. Septembra 1953 sem že vstopila v razred kot učiteljica. Leta 1957 sem opravila strokovni izpit in ostala v Mirni Peči do leta 1961. Zadnje leto sem opravljala delo v. d. ravnateljice. Na predmetni stopnji sem poučevala zgodovino in zemljepis, na razredni sem učila do četrtega razreda. Septembra 1961 sem bila na lastno željo premeščena v osnovno šolo Velike Lašče, kjer sem ostala vse do upokojitve leta 1988. V času mojega poučevanja je bilo potrebno prijeti za vsako delo, tako sem morala učiti od prvega do osmega razreda. Materialne razmere so se izboljševale, zahteve znanja in strokovnosti pa tudi. Odločila sem se za izredni študij biologije in kemije na pedagoški akademiji. 29. septembra 1975 sem diplomirala. Pogoji za poučevanje so bili zelo skromni, največkrat samo tabla, kreda in učiteljeva beseda. Mnogi učenci niso poznali radia, saj tudi elektrike ni bilo v vsaki vasi. Učenci so v šolo prihajali peš tudi iz bolj oddaljenih vasi. Malic, kot jih imajo učenci v šolah danes, ni bilo. Jedli so kruh z namazom, za topel napitek so imeli čaj ali mleko, ki so ga skuhali iz mleka v prahu. Učitelji smo hodili na kosila v gostilno ali pa privatno. Stanovali smo v majhnih sobicah. Moja je bila kar nekaj let na podstrešju stare Rupenove hiše.

Danijela Vrh. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Danijele Vrh.

Vse je bilo skromno, vendar smo se veliko zabavali in smejali. Učitelji smo se preko družbeno-političnih organizacij in kulturnih prireditev povezovali z domačini. Družbene in ekonomske razmere se spreminjajo in z njimi tudi organizacija šolstva. Žalostno je prebrati, da nepismenost narašča. Osnovna šola naj daje utrjeno osnovno znanje z vseh področij znanosti in se bolj posveti vzgoji učencev. Tako bi učenci dobili dobro osnovo za nadaljevanje šolanja. Dela in poklicev je veliko in ni potrebno vsakemu na fakulteto. Izbrala sem si poklic, ki bi ga ne zamenjala, čeprav je zahteven in odgovoren. Lepote tega poklica so redke, prav zato pa toliko lepše, saj jih vsak učitelj sam doživlja predvsem takrat, ko otroku lahko pomaga. Težko bi rekla, da so učenci danes bolj ali manj poredni oziroma pridni. Vsekakor so drugačni. Vsaka generacija vstopa v šolo s širšim znanjem, z višjega nivoja predznanja. Sem Dolenjka, zato mi je Mirna Peč z okolico zelo domača. Gostoljubnost Mirnopečanov mi je omogočila, da sem se povsem udomačila, le klic rodnega kraja je bil močnejši.

Danijela Vrh s svojim razredom pred šolsko stavbo. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Danijele Vrh.

Danica (Danijela) Vrh

Franc Nahtigal: Spomini na službovanje v Mirni Peči Na željo članic literarnega krožka OŠ Mirna Peč odgovarjam na njihova vprašanja. Čudite se, kako sem kot Žužemberčan zašel v Mirno Peč. Veste, včasih je le redkokdo dobil službo v domačem kraju. Z menoj je bilo tako, da sem po končanem študiju na višji pedagoški šoli prišel na občino v Novo mesto vprašat za službo in napotili so me v Mirno Peč za ravnatelja. Ker je bila z menoj tudi bodoča žena, je pristojen občinski uslužbenec dejal dobesedno: »Ti boš ravnatelj, ti boš pa učila.« In približno tako se je tudi zgodilo. Sam sem bil po stroki biolog in likovnik, žena pa je poleg biologije imela kemijo. Tako je ona poučevala biologijo in kemijo, jaz pa sem poleg opravljanja ravnateljevanja vzel likovno vzgojo. Službo v Osnovni šoli Mirna Peč sem pričel 1. septembra 1962. Opravljal pa sem jo neprekinjeno petnajst let, torej do 31. avgusta 1977. V učiteljskem kolektivu sem bil dobro sprejet, saj smo bili sami mladi učitelji. Meni je bilo tedaj 26 let, pa me je v letih prekašala le ena kolegica. Tudi glede sprejema pri učencih nisem imel posebnih problemov, saj sem že imel dobri dve leti prakse v poučevanju. Razmere v Mirni Peči so bile tedaj sorazmerno težke. Ni bilo tekoče vode in kanalizacije, stavba, v kateri je stanovala moja družina, ni imela niti svojega vodnjaka. V šoli je bilo šest učilnic, od katerih niti ena ni ustrezala pogojem. Učencev pa je bilo preko 400. Pouk je potekal v dveh izmenah (dopoldne in popoldne) in v oddelkih je bilo tudi do oseminštirideset učencev. Učenci so bili v učilnicah v čevljih, tla pa smo mazali s posebnim oljem. V učilnicah je bila voda samo v umivalnikih, prav tako je bilo v sanitarijah.

Franc Nahtigal. Fotografija iz zasebne zbirke gospoda Franca Nahtigala. 88

Zaradi tako težkih razmer smo kmalu začeli s prizadevanji za izgradnjo nove šole. Vendar so nas na občini najpogosteje odpravili z izgovorom, da ni denarja. Ker so bile razmere zelo težke, smo imeli težave tudi z učitelji. Vsako leto se je zamenjalo veliko število učiteljev, včasih tudi polovica učiteljskega zbora. Zato smo se leta 1965 lotili izgradnje manjšega stanovanjskega bloka za učitelje. S tem smo nekoliko ublažili stanovanjski problem. Naslednja leta pa smo pospešili prizadevanja za izgradnjo nove šole. Pri tem nam je pomagala tudi krajevna skupnost, ki se je tedaj ustanovila. Jeseni 1967. leta je občinska skupščina sprejela sklep, da bomo spomladi naslednje leto začeli graditi novo šolo. Seveda je bilo tudi v tem sklepu nekaj grenčice. Načrt je vseboval le devet učilnic, čajno kuhinjo z jedilnico, sanitarije in upravne prostore s knjižnico. Telovadnice ali večnamenske dvorane ni bilo v načrtu. Zmanjkalo pa je denarja tudi za opremo in zunanjo ureditev. Za del opreme je krajevna skupnost zbirala samoprispevek, drugi del pa smo kupili z denarjem donatorjev (Mercator). Z gradnjo smo pričeli v mesecu aprilu 1968, otvoritev pa je bila na občinski praznik, 29. oktobra istega leta. To je bil dan velikega veselja za učence in učitelje. Učitelji in ostali delavci šole smo noč pred otvoritvijo čistili šolo in vnašali opremo. Po bogatem kulturnem programu pred glavnim vhodom je sledil ogled in skromna pogostitev s sendviči in čajem, saj za kaj več nismo imeli denarja. Otvoritve se je udeležilo veliko število krajanov, vsi odborniki občinske skupščine iz Novega mesta, učenci ter tedanji in bivši učitelji. Ob otvoritvi je šola dobila tudi novo ime. Svet šole jo je poimenoval po domačinu, partizanu, narodnem heroju Ivanu Kovačiču - Efenki. Menili smo, da je bil skromen in hraber borec proti okupatorjem naše domovine primeren pozitiven lik, ga bo šola s ponosom nosila. Na službovanje v Osnovni šoli Mirna Peč imam predvsem lepe spomine kljub trdemu delu in vsaj v začetku izredno neugodnim delovnim pogojem. Trudili smo se, da bi naši učenci lahko uspešno nadaljevali šole ali delo, ki naj bi si ga izbrali. Mislim, da smo bili uspešni. Dobro smo sodelovali tudi s starši in družbenim okoljem. Poleg dela, obveznosti in zadolžitev se posebej rad spominjam lepe narave in ur, ki sem jih preživel na ribolovu ob Temenici, ali gobarjenja v neokrnjeni naravi. Sprašujete me, če bi glede na današnje izkušnje ravnal v določenih primerih drugače. Prav gotovo, saj so izkušnje pri delu neprecenljive vrednosti. Z njimi lahko uspešno odpravljamo lastne napake ali še bolje, se jih izogibamo. Razlog, da sem leta 1977 odšel iz Mirne Peči v drugo šolo, je spoznanje, da se je treba preizkusiti še kje drugje. Menim, da sem storil prav. Sprašujete me po anekdoti. Ne spomnim se kakšne posebej zanimive. Opisal pa vam bom en dogodek iz 7. razreda, ko sem nadomeščal zgodovino zaradi odsotnosti učiteljice Ane Kavšček. Pisali so kontrolno nalogo. Takrat smo ji menda še rekli tiha vaja. Med mnogimi vprašanji je bilo tudi vprašanje: »Kaj je nevesinjska puška?« Odgovor bi se moral glasiti približno takole: »Nevesinjska puška je bil upor Hercegovcev proti Turkom, ki je trajal od 1875 do 1878 in je izbruhnil v mestecu Nevesinje.« Učenec Ciril pa je odgovoril takole: »Nevesinjska puška je bila lepa, čisto nova in se je zelo svetila.« Seveda, ko sem odgovor prebral, se je ves razred od srca nasmejal.

Upravitelj in šolski ravnatelj od 1961 do 1977. Fotografija iz zasebne zbirke gospoda Franca Nahtigala.

Franc Nahtigal 89

Aleksander Rupena: R avnatelj je mnogokrat samotni jezdec Svojo energijo, veliko ljubezen do kraja in ljudi je v te šolske prostore vnesel ravnatelj g. Aleksander Rupena. V Mirni Peči se je začela njegova pot učenosti, vanjo se je vrnil v službo in vse do upokojitve tvorno sodeloval pri dograditvi sedanje šole, položil pa je tudi temeljni kamen za novo. Vesele smo bile, da je bil z nami pripravljen obujati spomine. V Mirni Peči ste začeli svojo pot učenosti. V katero šolo (stavbo) ste hodili?

Davne jeseni 1954. leta sem prestopil šolski prag v šoli ob starem župnišču. Prvi razred je bil v učilnici v pritličju, spodaj levo. Učila me je ga. Božičeva. Šola mi je bila dobro znana tudi od prej, saj sem bil njen neposredni sosed in sem se veliko družil s prijateljem Ivom, njegov oče je bil namreč šolski upravitelj, stanovali pa so v prvem nadstropju šole. Poznal sem tudi snažilko, go. Petrovičevo, ki je včasih jokala, ko je nesla smeti, in potožila moji mami, ki je delala v našem vrtu, kako zanemarjene sanitarije so puščali učenci. Stranišča so bila prostorna, vendar na štrbunk, in če smo pazili, tudi urejena. Ker je bila moja mladost vezana le na Mirno Peč, se mi je zdela takratna šolska stavba imenitna, velika, prostorna, na podstrešju tudi skrivnostna. Pouk je potekal v dveh izmenah. Šele danes se zavedam, koliko nas je bilo takrat v šoli in v oddelkih. Takrat nas je v klopi za štiri sedelo tudi po šest, pa ni bilo nobenega problema s slabo držo ali kakšno pristojno inšpekcijo.

7. razred pri pouku slovenščine z učiteljem Aleksandrom Rupeno v šolskem letu 1974/75. Fotografija iz zasebne zbirke.

Česa se najbolj spominjate?

S starostjo odhajajo grdi spomini, tudi tisti, ki sem jih povzročil sam, ostajajo le lepi, ki pa tudi izginjajo. Kot tretješolec se spominjam izleta na Muljavo. Do Ivančne Gorice smo se peljali z vlakom in nato odšli na Muljavo peš in seveda tudi nazaj do železniške postaje peš. Ves čas je po malem rosilo, vsi nismo imeli dežnikov, pa ni bilo nič hudega. Zmogli smo tudi Kravjak, pokopališče in na samotni kapelici smo izpod napušča s fižolovko sneli velik osir, nato pa tekli pred rojem razjarjenih os. Žalosten sem bil, ker v četrtem razredu nisem dobil knjižne nagrade za odličen uspeh, ker nas je razredničarka pozabila v tajništvu evidentirati za knjižna priznanja. Pa je bilo tudi to kmalu pozabljeno. Leta 1960 je šola dobila prvi televizor, ki je potem dobil funkcijo obveščanja vseh krajanov. Prvi kuli (kemični svinčnik) je imel v prvem razredu sošolec, Lojze Košir, njegov oče je bil trgovski poslovodja in nam je razlagal, da se črta z njim lahko vleče do Beograda in nazaj. Takrat smo mu verjeli. Kateri učni predmet ste imeli najraje?

Najraje sem imel zgodovino in zemljepis, danes geografijo, pa tudi telovadbo. V četrtem razredu sem se že nagibal, kam bo šla moja življenjska pot, ki se je pozneje tudi uresničila. Veliko sem v deških letih in tudi kasneje bral, za to je imel zasluge mladostni prijatelj, sosed, g. Ljubo Novljan, ki je bil malo starejši in je bil pravi knjigožer, zato je tudi mene navdušil za branje. Oskrboval me je s knjigami, doma smo jih imeli zelo malo. Med njimi je bilo veliko zgodovinskih knjig slovenskih in tujih pisateljev, predvsem srednjeveških, kasneje seveda tudi kavbojk in stripov.

Aleksander Rupena z učitelji in učenci na pohodu okoli leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Kakšni so bili takratni učitelji? 90

Elementarka, ga. Božičeva, je bila upraviteljeva žena, stroga, zapela je tudi palica. Ko je rekla, so bile roke na hrbtu in hrbet pravilno zravnan. Tudi z ostalimi pedagoškimi delavkami na razredni stopnji sem kar uspešno sodeloval in ga občasno tudi malo lomil. V drugem razredu smo morali jemati kapsule ricinusovega olja v ampulah, vendar je skoraj vse olje končalo v razpokah poda Prešernove sobe v drugem nadstropju. V tem razredu smo bili prvič deležni šolske malice, zelo nam je teknil sprva ameriški roza sojin sir (UNRRA), težje je šlo z arašidovim maslom. Na višji stopnji so bili bolj demokratični, veliko nam je bilo ponujenega, in če smo hoteli, smo znanje tudi usvojili. Mogoče so se učitelji malo preveč menjali, tak je bil takrat trg delovne sile. V Mirni Peči ni bilo primernih stanovanj zanje. Na področju športa so imeli velike zasluge za razvoj le-tega trije pedagoški delavci, g. Marjan Špilar in pokojna Janez Kamnikar in Leopold Jovan. V šestdesetih letih smo šolarji prostovoljno zgradili igrišče za mali nogomet za kulturnim domom. Sprva je bil posut s črnim lešem, na njem smo igrali tudi rokomet, ob njem je bila izkopana jama za skoke. Veliko nepozabnih trenutkov moje mladosti je bilo vezanih na to igrišče, in ko so ga vzeli, nam je bilo vsem žal. Prav ob tej jami so se tudi v Mirni Peči razvijali dobri športniki atleti, skakalci, skakalke. Kot mlad učitelj ste se vrnili v svoj rojstni kraj. Kako ste »krotili« naše predhodnike?

Življenje tako nanese, čeprav so mi to nekateri odsvetovali. Prišel sem za go. Tkavčevo v novo šolo na sedanji lokaciji. Pouk je potekal v dveh izmenah, dopoldne in popoldne. Prav gotovo je nekaj časa veljalo, da sem bil takrat strog, čeprav sem na svoji učiteljski poti »vrgel na popravnem izpitu« z drugo nezadostno le enega učenca. Učenci so se izkazali z znanjem, včasih cele generacija, včasih posamezniki. Veliko je bilo popravljanja, saj so učenci pisali veliko spisov, šolskih nalog. Razredi se niso menjali, učitelji smo prihajali v oddelke, predmetna stopnja je imela pouk dopoldne. Zelo je bila obiskana knjižnica, z vstopom TV in ostalih medijev je veselje za branje počasi ugašalo tudi v višjih razredih, seveda ne pri vseh. Kakšnih hudih disciplincev v tistem času še ni bilo, občudoval sem posameznike, ki so se že takrat izkazali s posameznimi ročnimi izdelki, ne le dečki, ampak tudi deklice, ki so v krožku, ki ga je najprej vodila ga. Krevsova, za njo pa moja žena Slavka. Spoštoval sem dobre deklamatorje, pevke, športnike, mlade igralke, igralce.

Govor v atriju šole ob zaključku šolskega leta 1985/86. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Postali ste tudi ravnatelj. Koliko let ste bili ravnatelj?

Tako je naneslo, vsakdo v pedagoški branži ima pač ambicijo, kako bo potekala poklicna kariera. Ravnatelj sem postal septembra 1977 in zaključil z mandatom decembra 2010. Velikokrat sem že povedal, da je ravnatelj mnogokrat samotni jezdec, ki se mu v enem dnevu zgodi mali milijon stvari, včasih prelepih, nepozabnih, neponovljivih, včasih grdih in zelo umazanih. Srečeval sem se s tremi generacijami in v vrtcu Cepetavček s četrto. V okviru prireditev za starostnike z najstarejšo, sedaj sem sam med njimi. Šola je navdušujoč živ sistem, ki mu vsi zaposleni vdahnejo življenje, optimalne pogoje za delo. Čeprav jih vedno ni bilo, sem se trudil, da je vsak v sistemu čutil, da njegovo delo cenim in spoštujem. Mogoče sem bil včasih skop s pohvalo, vendar sem se trudil, da se je vsak zavedal iskreno poštenih odnosov, ki pa so jih kalili odstotki, npr. napredovanj, ki so bili zapovedani. Kako se je spreminjala šola in kako učenci v njej? 91

Ko smo po dolgem času, od leta 1968 v letu 1988, prišli na vrsto za gradnjo, je bila tudi kriza in za nami so v vrsti za dograditev stale tudi druge šole. Doživeli smo prehitevanja, črtanja, očitane so bile prevelike ambicije, načrti so se spreminjali čez noč. V letu 1988 smo tudi v Mirni Peči končno dočakali otvoritev dozidane šole, ki je omogočala pouk v eni izmeni, ob šoli je bil zgrajen tudi vrtec. Pogoji za prehrano so se spremenili, dobili smo specialne učilnice, telovadnico. Žal se je zaradi denacionalizacije za dvajset let vse zavleklo s šolskim igriščem. Tega še sedaj ni, čeprav je občina pridobila namenska sredstva. Če bi bilo igrišče narejeno, bi to veliko pomenilo za šolo, kraj, ugled bi pridobila tudi občina. Morda prav zaradi tega občina ni bila sprejeta tako, kot bi morala biti, prav tako ne tisti, ki so jo vodili, sedeli v občinskem svetu. Prav zaradi tega smo kot zavod v materialnem smislu ostali provinca, nerazviti. Z uvedbo permisivne vzgoje in mnogimi šolskimi reformami se je odnos do učenja, obsega učno-vzgojne snovi, odnosa do domačih nalog, dopolnilnega pouka, celotne odgovornosti talil, vse je nekam izginjalo. Seveda ne pri vseh, najprej se je to začelo opažati pri dečkih, čeprav so praktično prav vsi uspešno končali tudi srednje šole. Le s kom se bodo poročale slovenske intelektualke? Slovencev je premalo, če bo šlo tako naprej. Šola je resno delo, zahteva trud, »zic leder«, intelektualni napor, domače delo, ne gre le za prepisovanje s spleta. Mnogo je potrebno narediti individualno, se naučiti na pamet. Uporabljati moramo slovenski jezik in ne spakedrank in slenga. Žal je že v mojem času začela prihajati na GU razvajena generacija staršev, seveda ne vsi, ki so iskali za svoje otroke le pravice. Bili so preveč zaščitniški, mnogi učenci, predvsem dečki, pa neurejeni, nedisciplinirani. Na krilih lažne starševske podpore so s svojim odnosom »kradli« znanje sošolcem, sošolkam. Pri posamezni urah so ustvarjali nemir, nered, da so bile včasih potrebne nepotrebne intervencije, posegi . Pahljača šol z »milijon« usmeritvami na drugi stopnji je posrkala vse, kar je lezlo in šlo, in v dobrobit ohranitve oddelka, napredovalo. To se nam bo maščevalo, šola mora biti primerno stroga, ve se, kdo je v njej glavni, čeprav bi mi bilo osebno žal, da se izgubi le eden iz posamezne mlade generacije. Šola ima na voljo strokovnjake, ki lahko uspešno pomagajo vsakemu učencu, ki ima težave. Vsi pa so mu pripravljeni pomagati in prav tako njegovim staršem. Česa se posebno radi spominjate?

Veliko je bilo takšnih trenutkov v razredih, skupinah, v zbornici. Trudil sem se, da je bila šola vedno odprta v kraj, okolje, da so bile povezave pristne. Sreča, zadovoljstvo trajata trenutek, pravijo, da dvajset minut, pa pride ponovno delo, nove naloge LDN-ja, izzivi, skrbi, pomanjkanje denarja. Z dnevi odprtih vrat šole so v šolo in vrtec prihajali naši slavni, znani rojaki. Presenetila me je navezanost na kraj, šolo. Nepozabni so bili obiski sedaj že pokojnih rojakov, pesnika Toneta Pavčka in glasbenika, g. Lojzeta Slaka, lazarista in pisatelja, g. Antona Pusta. Pristno je bilo naše povezovanje z OŠ Žakanje na Hrvaškem in uspešno sodelovanje pri dveh skupnih projektih, v EU smo pogledali z resnim skupnim portugalskim projektom Comenius, 9 evropskih šol, naš koordinator je bil g. Klemen Kramar. Zelo korektno je bilo sodelovanje s šolami bivše skupne občine. Predvsem pa se spominjam dobrega sodelovanje s starši, starimi starši posameznih generacij v šoli in vrtcu, ki so nam kot zavodu mnogokrat iskreno prišli naproti, bili v pomoč in kar ne vem, če smo se jim dovolj zahvalili.

Nagovor na prireditvi okoli leta 1997. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Vaše delo je zaznamovano tudi s tem, da ste se najprej zavzemali za dograditev šole. Zakaj je bilo to potrebno? 92

Nekaj sem omenil že zgoraj, v letu 1988 je bilo zgrajeno še enkrat toliko, kot je bilo zgrajenega leta 1968, pod zemljo z zakloniščem pa veliko več. Žal je bil takrat tak predpis, da je šola morala imeti zaklonišče. Kdo ve, kdaj pride prav, enkrat ob osamosvojitvi smo ga uporabili. Zaradi predpisa so bile učilnice zgrajene na osojni strani. Osebno sem prepričan, da bi bilo bolje, da bi bila tam telovadnica. Šolo so v prvi fazi projektirali primorski arhitekti, nadaljevali Dolenjci. Žal je bilo veliko babic, zato se je del učilnic preselil na podstrešje telovadnice, čeprav bi se morale 4 učilnice zgraditi tam, kjer je sedaj ribnik. Omejitve so bile v pomanjkanju prostora, požarni vodni pentlji, požarni poti. Šola je bila v prvi fazi zgrajena s samoprispevkom, zelo racionalno, brez prave izolacije, z nesrečno oddaljeno kurilnico s pečmi na premog, ki so bile pozneje predelane na ogrevanje s kurilnim oljem, in dolgimi vodi so nam iz materialnih sredstev vsako leto jemali znatne zneske. Arhitektka nam ni dala svetlobe nad glavnim vhodom, hodniki so preozki, garderoba v temi, zaradi učilnice za gospodinjstvo so nam vzeli reprezentativni vhod. Šola že ob dograditvi ni imela ustreznih pomožnih prostorov, sami smo iskali rešitve za pomožne pisarne za strokovne sodelavce, Knjižnico smo morali zmanjšati in del nameniti za razred, čeprav bi bilo idealno, da bila tam računalniška učilnica, ki je ostala v kabinetu. Po zaslugi rojaka, g. Adolfa Zupana, tedaj direktorja PTT, smo v tistem času dobili zelo kakovostno računalniško učilnico, žal v neustreznem prostoru. Specialne učilnice za biologijo in kemijo, geografijo in zgodovino ter tehniko so bile kvalitetno opremljene, fond knjig v knjižnicah v dobri kondiciji. Javljali smo se na državne računalniške razpise, žal nas občina večkrat ni podprla in smo zadeve reševali sami, sponzorskih sredstev pa se nam v samem kraju ni veliko nateklo, čeprav smo zanje prosili vsako leto.

Na prireditvi s Tonetom Pavčkom in Antonom Pustom leta 2004. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Vemo, da ste želeli šolo modernizirati, jo opremiti s sodobnimi učili. Kaj vse se je spremenilo v letih Vašega ravnateljevanja, saj so učitelji od kred prišli do pametne table? Kako ste opremljali računalniško učilnico?

Skrbno smo spremljali novosti na trgu in tudi uporabnost, saj bi nam potniki radi prodali tudi kramo in šaro. Uspeli smo na razpisu in med prvimi namestili štiri učne table kanadskega proizvajalca, za posamezna predmetna področja kupili tudi Svarogov software, ki je še danes predrag. Table so pedagoški delavci na obeh stopnjah vzeli za svoje, prav tako tudi učenci. Podobno je bilo z LCD- projektorji malo prej, kasneje pa z osebnimi računalniki. Čas gre dalje, slediti je potrebno razvoju, novostim, čeprav še vedno verjamem tudi v tablo in kredo. Na področju računalništva so se zgodili velikanski premiki, pedagoški delavci so se sami usposabljali in danes zadeve obvladajo, podobno se je zgodilo na področju administracije in komuniciranja z nadrejenimi institucijami. Želja je bilo veliko, žal vsem ne moreš nikoli ustreči. Učiteljski in vzgojiteljski zbor se je izobraževal v okviru permanentnega izobraževanja, strokovnjake smo pripeljali s fakultet, ZŠ. Prav tako tudi za starše in iskreno moram reči, da so se starši izobraževanj v velikem številu tudi udeleževali. Del šole je postal tudi vrtec. Kdaj in koliko oddelkov je bilo takrat?

Tedanja krajevna skupnost je iskala rešitev v prostorih nekdanjega učiteljskega bloka, ob dograditvi pa v okviru šole. Ker zadeva v finančnem smislu ni tekla korektno, smo vrtec priključili kmalu po dograditvi k šoli. Začeli smo s 4 oddelki, največ jih je bilo šest. Vrtec je živ subjekt, ustanova sonca, svetlobe in življenja ter letnih časov, ki so ga vzgojiteljice in njihove pomočnice mojstrsko obvladale. Sodelovanje z domom je bilo zelo korektno in medsebojno 93

zaupno. Nepozabni so bili Cepetavčki bralčki, srečanja z dedki in babicami in slovesni zaključki šolskega leta. Nekaj bi manjkalo, če vrtec ne bi bil del zavoda. Bili ste tudi pobudnik za gradnjo nove šole. Zakaj ste se zavzemali za to? Na katere težave ste naleteli?

Mnenja sem, da je nesmiselno trikrat graditi na istem mestu, če tu ni dovolj prostora, vse instalacije bi morali narediti na novo, urediti novo protipotresno armaturo in tlake v starem delu. Zato sem se povsem strinjal z arhitektko Čemažarjevo z ministrstva, ki je zatrdila, da MŠŠ obnavlja le šole iz časov stare Avstrije in da se strinja s tem, da se kakšna 40-letnica tudi podre. Sam osebno bi novo šolo zgradil bliže samemu centru občinskega središča, čeprav vem, da je tudi izbrana lokacija zelo lepa. Je kaj, kar bi storili drugače, če bi imeli to možnost? Slovo od učencev 5. razreda leta 2010. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Veliko je takšnih stvari, tudi krivic, ki jih ne bi storil, če bi dvakrat premislil, vendar bledijo. Imel sem lep poklic, in če bi mi bila dana še enkrat možnost izbire, bi si jo želel ponovno izbrati. Vedno sem si prizadeval, da smo šola znanja, stroga šola, da naši učenci uspešno nadaljujejo šolanje na srednjih šolah in študirajo na univerzah. Ponosen pa sem na vse dobre obrtnike, podjetnike, na vse nekdanje učenke in učence, ki so posegli po visokošolskih, univerzitetnih in akademskih nazivih in ki so izšli iz naših klopi na osnovni stopnji šolanja. Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz življenja in dela v šoli?

V drugem razredu sem v popoldanski izmeni nadomeščal kolegico Fani, ki je imela študijski dopust. Pol ure po zvonjenju so vstopili v razred trije prijatelji, Kalanci Mirko, Marjan in Slavko. Bili so bosi, mokri do pasu, od njih je teklo rumeno blato. Skakali so čez jarek, poln vode, a so bile noge prekratke, čeprav je bila brv čisto blizu. » Poskusili pa smo večkrat,« je potrdil Mirko. Slika, filmski kader, me spremlja od takrat in vedno se nasmehnem, ko se nanje, mokre fante, spomnim. Me letos končujemo obvezno šolanje. Vedno se vsaka generacija vpraša, kakšna je bila v očeh učiteljev in ravnatelja. Me Vas o tem ne bomo vprašale, zanima pa nas, katera generacija je pustila sledi in se je posebno radi spominjate.

Vseh se dobro spominjam še iz vrtca, prav tako sošolk in sošolcev. Blagrujem kolegice in kolege, ker niste kakšna »zahtevna« generacija, ampak učenke in učenci, ki letos z odgovornostjo prestopate v drugi, višji nivo izobraževanja. Vse podpiram pri ambicijah, naj bodo malo višje, da vam ne bo kdaj pozneje žal. Vsem želim veliko uspeha pri pisanju ekstercev in tudi veliko zlatih in srebrnih priznanj. Vsem želim prelepe prve najdaljše počitnice. Eva, Anja in Sara, 9. a

Učitelji do 2. svetvone vojne

Matija (Matevž) Juretič, učitelj (1858−1860) Hitti, učitelj (1860−1861) F. Smerekar (Smrekar), učitelj (1861−1872) Anton Javoršek, učitelj (1872−1878) Florjan Kaliger, stalni učitelj (1878−1880) Franja Wruss, učiteljica (1880−1881) Marija Wruss, učiteljica (1881−1884) Marija Šerc, učiteljica (1885−1887) Ernestina Clarissi, učiteljica (1887−1889) Amalija Koncilija, učiteljica (1889−1893) Marija Vašič, učiteljica (1893−1896) Marija Arh, učiteljica (1896−1898) Franc Grajland, učitelj (1896−1901) Marija Ažman, učiteljica (1899−1901) Karolina Klemenčič, učiteljica (1901−1904) Ema Klemenčič, učiteljica (1901−1903) Vinko Jurman, učitelj (1901) Amalija Vardjan, učiteljica (1903) Hedvika Schott, učiteljica (1903) Marija Pogačnik, učiteljica (1904) Puc, učiteljica (1904) Klementina Pikl, učiteljica (1905−1906) Ignacij Hude, učitelj (1906) Justa Kozamernik, učiteljica (1908−1911) Frida Spelzler, učiteljica (1908) Milena Kavčič, poročena Sušnik, učiteljica (1909−1921) Karel Hude, učitelj (1911) Marija Ribnikar, učiteljica (1911−1912) Franja Sever, učiteljica (1912−1920) A. Grahar, učitelj (1913) Karolina Lina Kuchler, poročena Čuček, učiteljica (1913−1916 ter 1919−1935)

M. Hladnik, učiteljica (1916−1919) Vida Kraševec, učiteljica (1916−1917) Franja Novak, učiteljica (1918−1919) Zofija Plesničar, učiteljica (1919−1921) Alojzij Pristar, učitelj (1921) Majda Frank, poročena Vončina, učiteljica (1922−1928) Rozalija Clarissi, poročena Uršič, učiteljica (1922−1923) Ema Kastelic, učiteljica (1923) Josip Prusnik, učitelj (1925−1928) Drago Vončina, učitelj (1926−1928) Pavla Vrabič, poročena Remic, učiteljica (1926−1941) Olga Zajec, učiteljica (1927−1948) Ana Kušar, učiteljica (1928−1936) Marija Gale, učiteljica (1928−1936) Marija Veber Sila, učiteljica (1929−1936) Milan Sila, učiteljica (1929−1931) Amalija Zajec, učiteljica (1934−1941) Frančiška Kavar Starič, učiteljica (1934 −1936) Marija Bauer, učiteljica (1935−1936) Marija Kinčič Žener, učiteljica (1935−1941) Marija Vesel, učiteljica (1935−1936) Marija Pančič, učiteljica (1935−1941) Dragotina Preskar Langof, učiteljica (1936−1939) Barica Ljubič, učiteljica (1936−1941) Bogomila Hude, učiteljica (1936−1941) Nada Andoljšek Ivanova, učiteljica (1939−1941) Anton Cuder, učitelj (1940−1941)

Učiteljski zbor leta 1928. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Obrekar.

Učitelji in delavci šole po 2. svetovni vojni

Z leve: Danijela Vrh, Leopoldina Somrak, Francka Božič, Anica Predalič in Lidija Komar. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Danijele Vrh.

Z leve: Albin Gutman, Milena Kostevc, Cvetka Bunc, Simona Mežnar, Milka Obrekar, Jožica Cesar in Ana Kavšček okoli leta 1968. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Ane Kavšček.

Just Martelanc, učitelj (1945) Gabrijela Kastelic, učiteljica (1945−1946) Nada Ukmar, učiteljica (1945) Marija Mervar, učiteljica (1945−1947) Marija Darovec, učiteljica (1945−1948) Slava Lipovšek, učiteljica (1945−1947) Draga Gorše, učiteljica (1945−1948) Marija Stopar, učiteljica (1945−1948) Ludva Dular, učiteljica (1945−1948) Ana Špringar, učiteljica (1946−1947) Milena Radej, učiteljica (1946−1955) Nada Štrumbelj, učiteljica (1946−1947) Mara Unetič, učiteljica (1946−1947) Viktorija Kulovic, učiteljica (1946−1950) Jožefa Černivec, poročena Florjančič, učiteljica (1948−1957) Gizela Šporar, učiteljica (1948−1952) Sonja Kocuvan, učiteljica (1948−1950) Frančiška Božič, učiteljica (1949−1961) Draga Podržaj, učiteljica (1948−1957) Katica Muc, učiteljica (1951−1956) Draga Robič, učiteljica (1950) Gabrijela Jerše, učiteljica (1950−1961) Miloš Muc, učitelj (1951−1956) Danica Jovanovič, učiteljica (1951/52) Jelka Pejovnik, učiteljica (1951/52) Ludvika (Lidija) Komar, učiteljica (1952−1961) Leopoldina Malovrh, poročena Somrak, učiteljica (1952−1954 in 1956−1961) Vera Kolenc, učiteljica (1952−1953) Alojzija Merzelj, učiteljica (1952−1957) Boris Savnik, učiteljica (1953−1955)

Danijela (Danica) Vrh, učiteljica (1953−1961) Ema Mušič, poročena Novak, učiteljica (1954−1961) Vida Glavač, učiteljica (1955−1961) Emilijan Lukan, učitelj (1955−1957) Anica Planker, poročena Predalič, učiteljica (1956−1958) Marija Korbar, učiteljica (1956−1958) Breda Goljevšček, učiteljica (1956−1958) Marijan Špilar, učitelj (1957−1960) Leopold Jovan, učitelj (1957−1961) Jelka Špiletič, učiteljica (1958−1960) Branko Mahne, učitelj (1956−1960) Ivanka Žvab, učiteljica (1957−1958) Milena Kostevc, učiteljica (1958−1961) Marjan Špolar, učitelj (1958−1959) Slavka Zupančič, učiteljica (1958−1960) Janez Kamnikar, učitelj (1959−1960) Zvonimir Vidic, učitelj (1959−1960) Vida Golobič, poročena Jaklič, učiteljica (1959−1991) Bojan Brod, učitelj (1960) Ana Petrovič, čistilka (1960-61) Ana Kukman, poročena Kavšček, učiteljica (1961−1971) Simona Mežnar, učiteljica (1960−np) Janko Šturm, učitelj (1960) Miroslava Smole, učiteljica (1961−1971) Ana Mežnar, učiteljica (1961−1964) Milena Grum, učiteljica (1961−1964) Ana Slak, učiteljica (1961−1962) Ljudmila Obrekar, učiteljica (1962−1996) Ladislav Brulc, učitelj (1962−1963) Jožef (Jože) Pungerčar, učitelj (1963−1992) Alojzija Krevs, učiteljica (1962−1997) Cvetka Bunc, učiteljica (1963−1969)

Tatjana Nahtigal, učiteljica (1963−1978) Janez Dular (1963−1964) Julijana Florjanc, učiteljica (1963−np) Helena Prebil, učiteljica (1963−1964) Jožefa Strajnar, čistilka (1958) Jožefa Murn, čistilka (1962−1965) Marija Pavlenč, tajnica (1964−1986) Silva Kozoglav, učiteljica (1964) Ivana Žagar, učiteljica (1964) Vida Zajc, kuharica (1964−1969) Marija Hočevar, učiteljica (1965) Ana Jaklič, čistilka (1965 ) Anton Brus, učitelj (1965−1966) Anton Perko, učitelj (1964−2001) Marija Zupan, čistilka (1965−1966) Ana Pungerčar, čistilka (1966−1971) Ferdo Tkavc, učitelj (1966−1974) Marija Tkavc, učiteljica (1966−1971) Terezija Potisk, učiteljica (1966−1971) Franc Potisk, učitelj (1966−1971) Antonija Saje, čistilka (1966−1969) Vida Avbar, učiteljica (1967−1971) Ana Blažič, učiteljica (1967−1968) Franja Zupan, učiteljica (1967−2004) Jožica Cesar, učiteljica (1968−2004) Albin Gutman, učitelj (1968−1969) Marija Perko, kuharica (1968−1990) Franc Režek, hišnik, kurjač, šofer (1968−1995) Matilda Pate, čistilka (1969−1991) Rozalija Žagar, čistilka (1969−np) Nada Žerjal, učiteljica (1970−1971) Aleksander Rupena, učitelj, ravnatelj (1971−2010)

Iztok Perozzi, učitelj (1971−1972) Ladislava (Slavka) Rupena, učiteljica (1972−2006) Mojca Andoljšek, učiteljica (1972−1987) Danica Pečnik, učiteljica (1972) Anica Barbo, poročena Levstik, učiteljica (1974−1994) Vilma Javornik, učiteljica (1975−1979) Danica Pavlenč, učiteljica (1975−1981) Danica Možina, učiteljica (1976−1978) Martina Robas, poročena Kramar, učiteljica (1977− danes) Mojca Lužar, učiteljica (1978−danes) Nada Medle, učiteljica (1979−1979) Jožica Hajdarović, učiteljica (1979−1980) Olga Podpadec, učiteljica (1979−1982) Slavko Seničar, učitelj (1979−1982) Ingrid Selevšek, učiteljica (1980−1981) Vida Slak, učiteljica (1981) Draga Bregar, učiteljica (1981−danes) Marija Retelj, učiteljica (1982−1983) Edvard Krajčič, učitelj (1982−1984) Miran Jerman, učitelj (1984−1993) Zdenka Mežan, učiteljica (1984−danes) Majda Bojanc, učiteljica (1984−1985) Fani Avbar, učiteljica (1985−1990) Renata Fink Husić, učiteljica (1985−danes) Milena Murn, tajnica, računovodja (1986−danes) Milena Šmalc, učiteljica (1986−1986 in 1997−2001) Aleša Sušnik Škedelj, učiteljica (1986−danes) Justina Drenik, kuharica (1988−danes) Ana Slak, čistilka, kuharica (1988−danes) Anica Perpar, učiteljica (1989−1990) Anica Krese, vzgojiteljica, vodja vrtca (1989−2012)

Z leve: Milka Obrekar, Franja Zupan, Alojzija Krevs, Vida Golobič, Mojca Andoljšek in Draga Bregar leta 1983. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Učitelji na pogostitvi v zbornici v šolskem letu 1985/86. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Učiteljiski zbor pred šolo leta 1989. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Obisk Kobarida leta 1992. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Marta Lužar, vzgojiteljica (1989−danes) Marija Mikec, vzgojiteljica (1989−danes) Mojca Milčinović, vzgojiteljica (1989-1997) Jožefa Progar, pomočnica vzgojiteljice, čistilka (1989− danes) Majda Jarc, pomočnica vzgojiteljice (1989−danes) Marjetka Cesar, pomočnica vzgojiteljice, čistilka (1989− danes) Jelka Vidic, pomočnica vzgojiteljice (1989−1990) Darja Kavšek, učiteljica (1990−2002) Blanka Perko, čistilka, kuharica (1990−1995) Marinka Murgelj, učiteljica (1990−1992 in 2003−danes) Mojca Lavriha, poročena Žefran, učiteljica (1991−danes) Karmen Zupanc, učiteljica (1991−1992) Rozalija Gačnik, čistilka, kuhinjski pomočnik (1991− danes) Danijela Murn, čistilka (1991−1992) Tatjana Parkelj, učiteljica (1992−1993) Nuška Cimprič, učiteljica (1992−1995) Mateja Saje, pomočnica vzgojiteljice (1992−np) Aleš Krajšek, učitelj (1992−1998) Ivanka Kastelic, vzgojiteljica (1993−1994) Vida Trilar, svetovalna delavka (1993−1999) Majda Spudič, svetovalna delavka (1994) Ljubica Bevanda, čistilka (1994−danes) Urška Mitrović, učiteljica (1994−1998) Olga Vodopivec, knjižničarka (1994−1996) Mateja Horvat, čistilka (1995−danes) Vida Muhič, tajnica, poslovna sekretarka (1995-danes) Polona Kolenc, učiteljica (1995−1998) Irena Fišter, svetovalna delavka (1995−1996) Karin Servatzy, učiteljica, knjižničarka (1995−2000) Terezija Kregel, pomočnica vzgojiteljice (1995−danes) Greta Kastelic, kasneje Dornik, knjižničarka, učiteljica

(1995−danes) Bogdan Krevs, hišnik (1996−danes) Miha Mesarič, učitelj (1996) Robert Dragan, učitelj (1996−danes) Mojca Černe, učiteljica (1996−1998) Maja Kokol, vzgojiteljica (1997−2005) Mojca Starešinič, učiteljica (1997−danes) Vida Tomšič, pomočnica vzgojiteljice (1997−danes) Jožica Lužar, čistilka (1997−2009) Martina Bobnar, čistilka (1998−2002) Irena Kozlevčar, vzgojiteljica, podravnateljica vrtca (1998−danes) Danijel Brezovar, učitelj, ravnatelj (1998−danes) Alenka Lužar, pomočnica vzgojiteljice (1998−1998) Marinka Cujnik, knjižničarka (1998−1999 in 2000−2003) Marica Gorenc, družinska varuhinja (1998−danes) Antonija Ajdič, družinska varuhinja (1998−2007) Saša Brudar, učiteljica (1998−2001) Staša Makše, svetovalna delavka (1999−2002) Sandra Mrzlikar, učiteljica (1999−2001) Slavka Pečjak, učiteljica (1999−danes) Gabrijela Rajšelj, tajnica (2000−2001 in 2002−2003) Matej Burger, učitelj (2000−2001 in 2003−danes) Nežika Režek, javno delo (2000−2001 in 2003−2003) Katarina Pirnar, učiteljica (2001−2007) Mateja Ancelj, svetovalna delavka (2001) Metka Šiško, knjižničarka (2001−2002) Milena Rajšel, učiteljica, vzgojiteljica (2001−danes) Andreja Rafeq Obrekar, pomočnica vzgojiteljice (2002− danes) Nevenka Mišura, učiteljica (2002−2005) Polona Lužar, poročena Kramar, učiteljica (2002−2003) Boštjan Srovin, učitelj (2002−danes)

Gordana Polšak, poročena Kmetič, učiteljica (2002− danes) Aleksandra Bergoč, učiteljica (2002−2003) Lucija Tomić, pomočnica vzgojiteljice (2003−2010) Jelena Dukić, javno delo (2003−2003) Rosana Korbar, javno delo (2003−2003) Staša Hočevar Zajc, učiteljica (2003−danes) Tina Godina, učiteljica (2003−2009) Danica Narat, učiteljica (2003−2007) Tanja Krevs, spremljevalka (2003−2005) Simona Colarič, pomočnica vzgojiteljice (2003−2005) Tanja Miklavčič, učiteljica (2004−2005) Irena Cukjati, učiteljica (2004−2005) Martina Bobnar, čistilka (2004) Barbara Tjaša Nežmah, učiteljica (2004−2005) Simona Ogulin, učiteljica, svetovalna delavka (2004− danes) Barbara Goršič, učiteljica, pedagoginja (2004−danes) Tatjana Kupljenik, učiteljica (2004−danes) Jožica Hrovat, učiteljica (2005) Janez Podgoršek, učitelj (2005) Katjuša Badovinac, javno delo (2005) Rok Krese, učitelj (2005−danes) Milka Klobučar, vzgojiteljica (2005−2011) Metka Starešinič, učiteljica (2005−2006) Senada Omerović, učiteljica (2005−2006) Marija Goršin, javno delo (2006) Simona Lužar, učiteljica (2006) Anita Višček, učiteljica (2006−2007) Marija Cvetkovič (2006−2007) Danijela Halas (2006) Roberta Vavžik, učiteljica (2006−2007) Igor Zadravec, učitelj (2007−danes) Neda Vukoslavović, učiteljica (2007−2008)

Klemen Kramar, učitelj (2007−2010 in 2011−danes) Mojca Bobnar, učiteljica (2007−2009) Vilma Fabjan, vzgojiteljica (2007−danes) Mateja Avbar, javno delo (2007) Maja Deželan, javno delo (2007−2008) Petra Kos, učiteljica, vodja prehrane (2008−danes) Polona Zoran, učiteljica, vzgojiteljica (2008−danes) Katarina Lužar, javno delo (2008−2009) Terezija Muhič, kuharica (2008−danes) Tanja Žiberna, učiteljica (2008−2009) Mateja Kocjan, učiteljica (2009−danes) Urška Pene, vzgojiteljica (2009−2010) Mateja Bukovec, učiteljica (2009) Amalija Zajc, čistilka (2009−danes) Mateja Prpar, javno delo (2009) Veronika Tambolaš, pripravnica (2009) Alojzija Lubej, čistilka (2010) Tina Bradač, javno delo (2010) Sonja Hudoklin, javno delo (2010−2011) Polona Zajec, učiteljica (2010−danes) Alenka Dragan, pomočnica vzgojiteljice (2010−danes) Sonja Vencelj, pomočnica vzgojiteljice (2010−danes) Polonca Čudovan, javno delo (2011) Damir Pirc, učitelj (2011) Vesna Koželj, pomočnica vzgojiteljice (2011−danes) Anja Žgur, učiteljica (2011) Lea Despotovski Ketiš, vzgojiteljica (2011−danes) Ana Šterbenc, učiteljica (2011−danes) Nataša Trajkovski, knjižničarka (2011−danes) Urška Zupančič, pomočnica vzgojiteljice (2011−danes) Marko Matoh, hišnik (2011−danes) Tina Berkopec, vzgojiteljica (2011−danes) Polonca Bele, javno delo (2011−danes) Simona Laknar, pripravnica (2012−danes)

Vzgojiteljski zbor vrtca leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Administrativno in tehniško osebje šole leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

100

U čenci Število učencev po posameznih letih Največ učencev v mirnopeški osnovni šoli je bilo, skupaj s takratno ponavljalno šolo, ki je štela 112 učencev, v šolskem letu 1905/06, in sicer kar 597, najmanj pa v šolskem letu 1927/28. V preteklosti je število učencev v šoli najbolj naraščalo v zadnjem desetletju pred obema svetovnima vojnama in v šestdesetih letih. Sledi mu najobčutnejši upad, saj se je v naslednjih desetih letih število učencev zmanjšalo za več kot 100. Med šolskima letoma 1985/86 in 1995/96 je število učencev zopet naraslo za 69, od takrat pa število učencev konstantno pada. Kot je razvidno iz grafov, sta izjemi le šolski leti 2003/04 in 2004/05, vendar je število učencev v teh letih višje zaradi uvedbe devetletne osnovne šole. Danes je število učencev kljub devetim razredom osnovne šole bistveno manjše kot pred desetletji. V šoli imamo po en oddelek 1., 2., 3., 4. in 9. razreda ter po dva oddelka 5., 6., 7., in 8. razreda, skupaj le 13 oddelkov (brez oddelkov podaljšanega bivanja). Nekoliko bolj svetle čase nam obeta pozitivna nataliteta na območju naše občine v zadnjih šestih letih. Po šolski kroniki (SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.)).

101

Nagrajevanje učencev Vsi učenci šole so bili skromno obdarovani ob posebnih priložnostih, kot so prihod dedka Mraza, ki so ga v obdobju po drugi svetovni vojni praznovali 31. decembra, nagradni izleti … Včasih so šolo nagradile in šolarje razveselile tudi lokalne oz. državne institucije ali zasebna podjetja, ki so učencem podarile bolj vredne predmete. Tako so v šolskem letu 1940/41 obdarili petindvajset otrok. Banska uprava je podarila 24 m flanele, 10 m blaga za deklice in 6 m blaga za dečke. V šolskem letu 1949/50 so šoli podarili prvi radio Kosmaj, 1962/63 so pri nagradnem žrebanju dobili deset parov kvalitetnih smuči. V novejši dobi so učenci najbolj veseli sodobnih učnih pripomočkov, zlasti avdio-video naprav ter računalnikov, ki jih šola navadno kupi sama ali pa (odslužene) prejme od večjih novomeških podjetij. Uspešni, delavni in vestni posamezniki pa so bili v pretekli zgodovini šolstva v Mirni Peči za svoje vrline nagrajeni s pohvalami, priznanji in skromnimi praktičnimi nagradami, knjigami, peresi, športnimi rekviziti ipd. Ti so si svoje lovorike prislužili na različne načine, in sicer z dosežki na tekmovanjih v znanju iz različnih predmetov, z dosežki na športnem, kulturnem ali umetniškem področju. V novejšem času učence, ki v tekočem letu prejmejo bronasto, srebrno ali zlato priznanje, zasedejo prva mesta na natečajih oz. so uspešni na mednarodnih natečajih, ki osvojijo naziv zlatega bralca, ki so nagrajeni za raziskovalno nalogo, ali tiste, ki vsaj štiri leta osvojijo zlato priznanje iz angleške bralne značke, zapisujemo v knjigo pohval in nagrad, ki jo v šoli vodimo od šolskega leta 1979/80. Odlični učenci, ki so imeli ob koncu leta odličen uspeh v spričevalu, pa smo od šolskega leta 1979/80 do vključno 2007/08 vpisovali v knjigo pohval in nagrad. Po tem letu zaradi sprememb Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter o napredovanju učencev v osnovni šoli (2007) ne vpisujejo več. Danes so učenci, ki dosegajo vidnejše rezultate na regijskih in državnih tekmovanjih, ob koncu leta nagrajeni s knjižnimi nagradami in priznanjem, ki ga podeljuje učiteljski zbor šole. Za osvojena srebrna in zlata priznanja ter druge večje dosežke šola podeljuje zlato čebelo; najuspešnejšim, ki dosegajo zlata priznanja in se izkažejo tudi na drugih področjih, npr. z vodenjem šolske skupnosti, sodelovanjem na šolskih prireditvah, delovnih akcijah ipd., pa lahko učiteljski zbor podeli najvišje priznanje šole, zlato satje.

Diplome priznanj in pohval OŠ Mirna Peč. Dokumente hrani OŠ Mirna Peč.

102

Šola nekoč in danes Učenci, ki smo sodelovali pri pripravi raziskovalne naloge, smo svoje delo začeli z obiskom Slovenskega šolskega muzeja. Tam smo si ogledali razstavo o zgodovini šolstva na Slovenskem in spoznali, da je znanje bogastvo, ki ga iz obdobja šolanja v odrasli svet že stoletja prenaša sleherni učenec. Poti do tega bogastva pa se danes v marsičem razlikujejo od preteklosti. V te razlike smo se najprej poglobili in od tod raziskovali naprej.

Šolske stavbe in učilnice Primerjala bom šolsko stavbo in učilnice, kakršne so bile nekoč in kakršne so danes. Najprej bom opisala zunanjo podobo šol in učilnic, nato pa šolsko stavbo v Mirni Peči, na koncu pa še primerjala z današnjo opremo in zgradbo nasploh in našo sedanjo šolo s staro. Kot vemo, včasih niti približno ni bilo tako kot danes. Tudi šola in učilnice v njej so se razlikovale tako po videzu kot tudi v sami opremljenosti. Pa začnimo pri sami zgradbi. Vse šole so bile po navadi pritlične ali enonadstropne, le ponekod so imeli samo en razred v gasilskih domovih ali kod drugod. Grajene so bile iz kamna, ponekod tudi iz lesa. Telovadnice niso imeli, zato so telovadili zunaj ali pa kar v učilnicah. Učilnice so bile različno velike. Velikost je bila odvisna tudi od števila otrok, ki so obiskovali šolo. V vsaki učilnici so imeli na steni v kotu obešen križ z Jezusom. Na stenah pa so poleg križa visele tudi slike vladarjev, ki so vladali oz. imeli oblast v tistem času, obešeni so bili še zemljevidi oz. zemljevid države, v kateri so živeli (Avstro-Ogrska, pozneje Jugoslavija). V učilnici so bile lesene klopi, pozneje so imeli na njih posodice s črnilom. V razredu je bila tabla, ki je stala na lesenem stojalu. Na eni strani je bila prazna, na drugi pa je imela zarisane vodoravne črte za lažje pisanje. Ob tabli je bil umivalnik z vodo in gobo, s katero so čistili tablo. Blizu table je stala tudi učiteljeva miza. Na njej je bila šiba za kaznovanje in kazanje krajev na zemljevidu. Ob učiteljevi mizi pa je bil postavljen zvonec, s katerim je učiteljica oz. dežurni učenec naznanil začetek in konec pouka. V kotu je bilo poleno za kaznovanje otrok. Poredni so morali na njem klečati. Šola v Mirni Peči, tista, ki je stala tik ob cerkvi, je bila enonadstropna in zgrajena iz kamna. Imela je pet učilnic, ena izmed njih je bila večja. Imenovali so jo Prešernova soba. Ta, ki je bila večja od drugih in je imela več klopi, saj so v njej imeli pouk najštevilčnejši razredi, je imela tudi kateder, tj. dvignjeni del, podoben stopnici, da je učitelj lažje opazoval učence. V vseh učilnicah so imeli v stenskem kotu križ. Na stenah so visele še slike in zemljevid. Imeli so stransko tablo, ki je stala na lesenem stojalu. Na eni strani je bila prazna, na drugi pa je imela rdeče vodoravne črte za lažje pisanje. Ob tabli je bila miza z umivalnikom, v katerem sta bili voda in goba, s katero so čistili umazano tablo. Blizu table pa je stala tudi učiteljeva miza. V nekaterih učilnicah pa je bila tudi lesena omara za shranjevanje šolskih pripomočkov. Imeli so lesene klopi s posodami za črnilo.

Obisk Šolskega muzeja v Ljubljani. Fotografija iz arhiv OŠ Mirna Peč.

103

Danes so šolske stavbe različne: nekatere so nadstropne, druge pritlične. V šoli je več učilnic in vsaka je namenjena določenemu predmetu. V razredih na stenah visijo razni zemljevidi, plakati, časovni trakovi … V njih so table, ki niso obojestranske in nimajo črt. Te so le v nižjih razredih, kjer se učijo pisati črke, in v glasbeni učilnici za zapisovanje not. Poleg navadnih tabel pa so v razredih tudi ali samo pametne (interaktivne) table, ki jih učitelji upravljajo z računalnikom. V učilnici je več omar za shranjevanje raznih šolskih pripomočkov. Šolske klopi oz. mize niso več narejene iz lesa, ob njih pa učenci sedijo na stolih. Konec pouka naznani električni zvonec. Opazne so velike razlike. Danes so šole tudi večje ali višje od tistih v preteklosti. Na stenah ne visijo več križi in slike voditeljev, temveč razni zemljevidi, plakati … Na mizah ni več posodic s črnilom. Danes je v učilnicah več omar in pripomočkov za samo delo pri pouku (ravnila, šestila, računalniki, pripomočki za izvajanje poskusov pri kemiji …), uporabljamo sodobnejšo opremo, kot so računalniki, pametne table, žepna računala … V razredih je lijak z ogledalom in razkužilom. V kotih ni pripomočkov za kaznovanje porednih učencev. Danes imamo tudi telovadnico in šolsko igrišče, česar v preteklosti niso imeli, saj so telovadili zunaj ali v učilnicah. Vire sem črpala z medmrežja, vprašala pa sem tudi svojo babico, kakšne učilnice so imeli. Anja, 9. a

Oprema učilnic nekoč in danes Opisal bom učilnico nekoč. Naprej bom opisal učilnico nekoč, potem pa bom v preglednici primerjal učilnico nekoč in učilnico danes. Velikost učilnic je bila odvisna od števila otrok, ki so obiskovali šolo. Na steni so bili vedno podoba Jezusa na križu, slika tedanjega voditelja ter zemljevid države, v kateri so bili (najprej v Avstro-Ogrska, kasneje Jugoslavija). V učilnici so bile lesene klopi in mize, na mizi pa so bile posodice za črnilo. V učilnici ni smela manjkati tabla, ki je bila lesena, postavljena na stojalu. Poleg table sta bili goba ter posoda z vodo, namenjeni za brisanje table. Pred tablo je stala učiteljeva miza, obrnjena proti učencem. Na stenah so viseli razni plakati, na katerih so bile napisane črke, in plakat s pravili obnašanja v šoli. Seveda so bili v učilnici razni pripomočki za kaznovanje (oslovska klop, koruza ali poleno, na katerem so klečali). Na učiteljevi mizi je bila šiba, s katero je učiteljica pogosto udarila učence in jih tako kaznovala. V vsaki učilnici je bila peč, ki so jo učenci (oz. dežurni učenec) zakurili za ogrevanje sobe. Bile so tudi omare s knjigami. Danes pa so učilnice dokaj velike. Po stenah so razni plakati in malo slik. Klopi so večje, stoli udobnejši, danes so tudi table že elektronske. Pripomočkov za kaznovanje ni več, učitelji so tako prijazni, da učence več ne kaznujejo fizično. Lahko sklepamo, da so se učilnice skozi čas zelo spreminjale in tudi v prihodnosti se bodo. Prikaz šolske učilnice iz konca 19. stoletja v Šolskem muzeju v Ljubljani. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 104

Izgled učilnic

Nekoč

Danes

majhne, s klopmi, omarami, učiteljevo mizo, šolsko tablo; na steni je visel križ in slike

večje, z mizami, omarami, računalniki, plakati, tablami

Vire sem črpal s spletnih strani in vprašal svojo babico, kakšne učilnice so imeli in kakšna je bila takrat šola. Aleš, 8. b

Šolske potrebščine nekoč in danes Dandanes se otroci in najstniki pritožujejo nad težo svoje šolske torbe, mame in očetje pa se držijo za glave ob pogledu na račune za šolske potrebščine na začetku šolskega leta. Že na koncu šolskega leta dobimo seznam, na katerem je naštetih nešteto zvezkov, malih, velikih, črtastih, karo, brezčrtnih in tako naprej. Poleg tega dobimo še seznam delovnih zvezkov in učbenikov, katerih število iz leta v leto narašča. Zaradi denarne stiske si lahko učbenike za celoletno uporabo izposodimo kar v šolski knjižnici iz učbeniškega sklada. Seveda je treba izposojene učbenike vrniti v enakem stanju, kot smo jih dobili. Pred začetkom pouka pri nakupovanju ne smemo pozabiti na vse svinčnike, nalivna peresa, barvice, flomastre, peresnice in šolske nahrbtnike. Ob nakupu vsega tega se denarnica in njena vsebina kar močno zmanjšata, saj je znesek zelo visok. Če pa o šolskih potrebščinah vprašamo svoje stare starše, bomo dobili popolnoma drugačno sliko o takratnem izobraževanju ter sami ustanovi. Kjer danes stojijo obarvani stoli ter miza s predalčkom, kamor lahko odložimo stvari, so včasih stale lesene in nizke klopi, za katerimi so sedeli otroci z rokami na hrbtu. Na mizah so jih čakale lesene, črne tablice, ob njih pa kreda in gobica za brisanje. Posebna zanimivost tablice in krede je ta, da so učenci snov zapisali le pri uri, domov pa jo odnesli le toliko, kolikor so si je zapomnili v hiši učenosti. Za zapisovanje snovi so uporabljali tudi skrilasto tablico, tj. voščeno tablico. Nanjo so pisali oz. bolje rečeno vrezovali snov s kovinskimi pisali. Ko pa je niso več potrebovali oz. so se jo že naučili, so vosek segreli in ga stopili, da je bila površina tablice ponovno gladka in ravna, pripravljena za pisanje. Kmalu so učenci dobili črnilnike in peresa, s katerimi so učiteljičine besede zapisovali na papir. Ta peresa so bila zelo nerodna za uporabo, zato se je velikokrat zgodilo, da se je učencem črnilo razlilo ali pa so naredili packo na zapiskih. V takih primerih so bili pogostokrat tepeni s šibo, poslani v oslovsko klop ali pa v kot klečat na zrna koruze. Sprva v šolah učenci niso uporabljali učbenikov, dobili so jih kasneje, ko se je nakup le-teh pocenil in so jih delali v večjih izdajah. Vendar tudi ti učbeniki še niso bili tako barviti in polni slik kot danes, ko z barvami in slikami pripomorejo k lažjemu učenju. Prav tako snov v učbeniku ni bila tako obširno napisana kot danes. Eva, 9. a Šolske potrebščine nekoč in danes. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč. 105

Učenci so v starih časih v šolo nosili torbe, narejene iz vreč. V njih so imeli zvezke, ki so bili narejeni iz papirja, ki ga danes uporabljamo za izdelavo vrečk, v katere dajemo kruh. V današnjem času imamo torbe modernejše in kvalitetnejše. Zvezki so danes narejeni iz belega in gladkega papirja. Pisali so z navadnimi svinčniki in peresi, ki so jih morali vsake toliko časa pomočiti v črnilo, imenovano tinta. Če so se pri pisavi z navadnim svinčnikom zmotili, so napako popravili tako, da so s prstom drgnili po njej. Takrat radirk namreč še niso poznali. Če pa so se zmotili pri pisavi s peresom, so napako preprosto prečrtali. Danes pri pisanju prav tako uporabljamo svinčnik in nalivno pero. Današnja nalivna peresa imajo črnilo spravljeno v t. i. bombicah. Kot sem že omenil, so pisali v zvezke, sestavljene iz nekaj listov. Če so bili poklicani pred tablo, so nanjo pisali s kredo. Ko so pri matematiki računali, so si pomagali z računali. Pri pouku danes pišemo v zvezke. Če smo poklicani pred tablo, pa nanjo. Krystijan, 8. b

Posebni dnevi v šolskem koledarju nekoč in danes Nekoč je bil izlet ali ekskurzija pravo razkošje, saj so nanj šli zelo redko. Učenci so se izleta veselili, to je bila zanje sprememba v enoličnem življenju, priložnost, da si šel od doma, nekaj dni preživel s sošolci in se vsaj za nekaj časa izognil uniformiranemu šolskemu življenju. Šolski izleti so bili posebni dnevi. Včasih je bilo take izlete težko organizirati zaradi finančne stiske in tudi vsi učenci se niso mogli udeležiti ekskurzij, ker doma niso imeli veliko denarja. Družine so bile velike, zato niso mogli izleta plačati vsakemu otroku. V naši šoli je bil prvič drugačen dan leta 1928, vendar to ni bil izlet, ampak je bilo le poučno predavanje o higieni. Učenci so si ogledali tudi film. Vsako leto je bilo izletov več, učenci so se odpravljali dlje, spoznavali več Slovenije. Učenci so lahko odhajali tudi na počitniško letovanje, vendar po izboru posebne komisije ali na priporočilo zdravnika oziroma staršev. Posebni dnevi so bili tudi športni dnevi. Prirejali so pohode, igre na snegu, krose, tekmovanja v najrazličnejših športih … Primeri posebnih dni so izleti v Novo mesto, Mokronog, Sevnico, Ljubljano, na Zaplaz in v Čatež. Na ekskurzije so se vozili z avtobusi in vlaki, pred tem pa tudi z vozovi. Moja babica se je rodila leta 1948 in se spomni dveh izletov, enkrat so šli v živalski vrt v Ljubljano in drugič pa na Muljavo. Povedala mi je, da je bilo kar nekaj izletov, vendar se ni mogla vseh udeležiti, ker doma niso imeli dovolj denarja.

Učenci izbirnega predmeta nemščina na strokovni ekskurziji v Nemčiji leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 106

Razumevanje izleta se je danes v marsičem spremenilo. Za učence pomeni popestritev po zahtevnem šolskem življenju. Učitelji so seveda manj navdušeni, saj je zaradi življenjskih stilov mladih njihova odgovornost večja, zaradi pomanjkanja avtoritete v šoli nasploh pa tudi dogajanje na izletu včasih malodane neobvladljivo. V današnjem času jemljemo izlet kot nekakšno zabavo, čeprav je namen ekskurzije, da se nekaj naučimo; je le drugačna

oblika pouka. V enem šolskem letu gremo na več celodnevnih ekskurzij, na primer v Ljubljano, na Gorenjsko … Organizirane so tudi razne dodatne dejavnosti, npr. tabori, večdnevne ekskurzije itd. Hana, 8. b

Šolska prehrana nekoč in danes Prehrana v šolah se danes precej razlikuje od prehrane nekoč. Nekoč organizirane prehrane v šoli ni bilo, zato so morali otroci malico nositi od doma. Bogatejši učenci so v šolo prinesli malico, zavito v prtiček, revnejši pa so si za malico privoščili jabolko, ki so ga pobrali na poti v šolo. Domača kuhinja je tudi bila nekoč manj bogata in raznovrstna. Na jedilnikih so imeli meso le enkrat na teden (ob nedeljah in praznikih). Nekoč so imeli tri obroke na dan, otroci pa v šolah niso imeli malice, zato so jo nosili od doma. Prinesli so kakšno jabolko ali kos domačega črnega kruha. Jabolka in druge pridelke so pridelovali sami. Nekoč so se tudi jedi bolj razlikovale med seboj, odvisne so bile od letnih časov. Otroci in dijaki imajo danes malico v šoli. Pojemo veliko več hitro pripravljene hrane. Opažena je tudi razlika pri prehranjevanju učencev v mestnih osnovnih šolah in v šolah na podeželju. Učenci na podeželskih šolah veliko pogosteje jedo značilne slovenske kmečke jedi. Zajtrk in večerja sta danes prav tako drugačna. Za zajtrk so nekoč pojedli le kakšen kos kruha, sadje in pili mleko, belo kavo iz kavnega nadomestka (cikorija) ali knajpovo kavo. Jedli pa so tudi močnik, žgance z mlekom in prežganko. Danes pa učenci, preden odidejo v šolo, po navadi pojedo skledo koruznih kosmičev, kruh z različnimi namazi in dodatki, čokolino, mlečne izdelke in sadje. Nekaj učencev tudi ne zajtrkuje. Najraje pijejo mleko, manj pa kakav in čaj. Med prehrano nekoč in danes je opazna velika razlika. Otroci so se nekoč veliko bolj zdravo prehranjevali kot danes. Zato se potrudimo, da bo naša prehrana vsaj nekoliko podobna tisti nekoč. Ta pa nam bo omogočila bolj zdravo in daljše življenje. V šolski kroniki je veliko zanimivih podatkov o prehrani učencev. Izbrala sem nekaj prav posebnih. V naši šoli je v šolskem letu 1964/65 malico prejemalo povprečno tristo učencev. Prispevek staršev je znašal 300 din na učenca. Da je bil prispevek lahko tako nizek, sta mnogo pripomogli mednarodna pomoč in nabiralna akcija sadja, grozdja in gozdnih sadežev. Iz borovnic so nakuhali preko 200 litrov kompota, iz sadja pa 80 litrov marmelade. Nekaj socialno in zdravstveno ogroženih učencev je prejemalo malico brezplačno. Zanje je krila stroške šola. V naslednjem šolskem letu je topel obrok prejemalo tristo enajst učencev. Od teh je sedeminštiridesetim socialno šibkim učencem krila stroške šola, ostali pa so prispevali mesečno po 4,00 dinarje. Precejšen del stroškov so krili z dobro organiziranimi nabiralnimi akcijami. Zbrali so precej sadja za marmelado in grozdja za sok, zelje pa so skisali. Zaradi te akcije in mednarodne pomoči v mleku, olju in moki so lahko obdržali prispevek učencev le v višini 4,00 dinarjev. V letu 1966/67 so se v šoli zavedali, da je učni uspeh v precejšnji meri odvisen tudi od primerne prehrane učencev, zato so tudi

Zgoraj: piornirčki v jedilnici okoli leta 1975. Spodaj: medeni zajtrk v jedilnici leta 2011. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč. 107

v tem šolskem letu zastavili vse sile, da bi kljub občutno zmanjšani mednarodni pomoči nudili učencem celo boljše malice kot doslej. V ta namen so organizirali zbiranje gozdnih sadežev in poljskih pridelkov. To jim je omogočilo, da so učenci kljub nizkemu prispevku (4,00 din) dobivali celo boljše malice kot prejšnja leta. Malico je vse leto prejemalo povprečno 340 učencev. Socialno najbolj ogroženim učencem je stroške malice krila šola. V naslednjem šolskem letu so šolske malice precej popestrili, kljub temu da je znašal denarni prispevek na enega učenca le 5,00 din. Dvakrat na teden so učenci dobili enolončnice, ostale dneve pa kruh z namazom in čaj oz. kavo. To jim je omogočila dokaj uspešna nabiralna akcija, ki so jo organizirali v začetku šolskega leta. Zbrali so 1800 kg krompirja, 450 kg zelja, 35 kg čebule in česna. Že med počitnicami so nabrali 340 litrov borovnic. Iz zbranih jabolk in sliv je kuharica pripravila kar 320 kg marmelade in 18 litrov soka. Poleg tega pa so učenci nabrali po hišah še 90,00 din gotovine. V šolskem letu 1976/77 so v šolski kuhinji pripravili dnevno topel obrok, malicali so praktično vsi učenci. Stroške so krili v glavnem s prispevki staršev, deloma je malico regresirala občinska izobraževalna skupnost, deloma pa so jo pokrivali z nabiranjem kmetijskih pridelkov. Topli obrok malice so prijemali tudi vsi delavci šole. Naslednje leto se je v šolski kuhinji hranilo 314 učencev, deset učencev pa ne, ker tega niso hoteli. Boljši jim je bil domači sendvič. Cena se je v primerjavi z letom prej povečala za 10,00 din in je znašala 35,00 dinarjev. Socialno šibki so dobivali malico brezplačno ali pa so plačevali polovično ceno. V zapisanih podatkih smo zasledili, da se je v šolskem letu 1979/80 v šolski kuhinji hranilo preko 300 učencev, natančno 302 učenca. Cena pa se je povečala na 50,00 dinarjev, od aprila pa na 60,00 dinarjev.

Plakat o kulturi prehanjevanja iz leta 1996. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Danes imamo v šoli organizirane tri obroke, in sicer malico, popoldansko malico ter kosilo. V naši šoli imamo dvakrat tedensko tudi toplo malico, za katero po navadi dobimo koruzne kosmiče s toplim mlekom, mlečni riž, polento z mlekom, enolončnico, makarone ipd., druge dneve pa dobimo sendviče, rogljičke, jogurte ali kos kruha z različnimi namazi. Poleg hrane dobimo tudi čaj, mleko, kakav in različne sokove. Kosilo nam je vedno postreženo toplo, v zadostni količini in raznoliko. Pogosto pri kosilu dobimo tudi sladice.

Izdelava plakata za projekt Shema šolskega sadja. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Prehrana v šoli je bila nekoč in danes dobro organizirana, pestra in raznolika. Danes je seveda še bolj in tudi učenci imajo pri sestavi jedilnika lahko svojo besedo. Na sestankih šolske skupnosti imajo možnost predlagati svoje želje, ki se, v kolikor so v okviru smernic zdravega prehranjevanja, tudi upoštevajo. Simona, 9. a

Počitnice in prosti dnevi nekoč in danes Tako kot mi so se tudi naši predniki veselili počitnic. Pred 2. svetovno vojno so imeli božične počitnice, ki so trajale od 23. ali 24. decembra do 10. ali 11. in tudi že do 15. januarja. Danes pa božične počitnice trajajo manj časa, po navadi do 2. januarja, začnejo pa se 24. decembra. Včasih je šolska mladina imela v času od 4. do 9. oktobra tudi trgatvene počitnice. Danes imamo prve počitnice konec oktobra, imenujemo jih krompirjeve počitnice. Spomladi so včasih imeli še velikonočni šolski odmor, ki je trajal po navadi od konca marca do sredine aprila. To je bilo različno: včasih so se velikonočne počitnice začele tudi že 13. aprila in 108

trajale do 23. aprila. Zgodilo pa se je tudi, da so jih imeli samo en teden, npr. od 24. 3. do 29. 3. Mi imamo še zimske počitnice, ki so zadnji teden februarja ali prvi teden marca. Danes imamo tudi prvomajske počitnice, ki se po navadi začnejo 27. aprila in trajajo do 2. maja. Kot naši stari starši in starši imamo tudi mi konec pouka junija, novo šolsko leto pa začnemo septembra. Včasih so otroci med počitnicami po navadi ostali doma ali šli za nekaj dni h kakšnim sorodnikom. Tisti, ki so ostali doma, so morali pomagati pri raznih opravilih in tudi igrali so se veliko. Med zimskimi počitnicami so se, kadar je bilo veliko snega, tudi sankali ter igrali na snegu, ne pa tako kot danes, ko večina otrok ves dan tiči pred računalniki ali gleda televizijski program. Takrat vsi niso imeli teh možnosti. Danes gre večina otrok med zimskimi počitnicami za več dni smučat ali v toplice, nekateri pa ostanejo doma in igrajo računalniške igre. Nekaj otrok danes tudi pomaga svojim staršem na kmetiji. Počitnice so morali včasih zaradi hude zime in previsokega snega ter zaradi slabih higienskih razmer podaljšati, a so jih morali nadomestiti. To pa so naredili tako, da so zaključili pouk nekaj dni kasneje kot po navadi. Danes pa imamo tudi kdaj pouka prosti dan, nadomestimo ga kakšno soboto s čistilno akcijo ali s pohodom, ki je obvezen. Urška, 8. b

Odnosi med učitelji in učneci nekoč in danes V preteklosti je bil odnos učenca do učitelja precej drugačen in tudi odnos učitelja do učenca se je do danes kar precej spremenil. Med učenci in učitelji je vladal spoštljiv odnos, učenci so učitelja spoštovali, a se ga tudi bali, saj jih je lahko kaznoval. Ko je učitelj učenca kaj vprašal, je moral ta vstati, se predstaviti in odgovoriti na vprašanje. Če učenec odgovora ni vedel, je učitelj še naprej spraševal, dokler ni učenec ugotovil, kaj je pravilni odgovor. Kazni so bile v preteklosti čisto običajne in sprejemljive. Včasih so otroke kaznovali tako, da so jih poslali klečat na poleno, koruzo, sol, poslali so jih sedet v oslovsko klop ali pa so morali cel dan nositi oslička, da so se jim drugi otroci posmehovali. Odnosi med učitelji in učenci so danes drugačni. Učitelji nas ne tepejo, zato si marsikaj dovolimo. Pri nekaterih urah delamo nered, učiteljev ne spoštujemo. Učiteljev ne nagovarjamo več z »gospodična učiteljica«, ampak samo z »učiteljica«. Nekatere tudi z imenom. Učiteljev ne pozdravljamo, včasih pozabimo, včasih pa kar spregledamo. Pozabimo se jim zahvaliti. Če bi se v preteklosti obnašali tako, bi bili velikokrat tepeni. Učenci v preteklosti niso govorili med poukom, sedeli so zravnano, z rokami za hrbtom. Ko je učiteljica vstopila v razred, so vstali in jo pozdravili. Celo šolsko uro so bili tiho, le če so bili vprašani, so govorili. Zdi se mi, da je odnos v sedanjosti boljši, saj nas učitelji ne pretepajo in kaznujejo, z njimi se tudi lažje pogovarjamo, imamo bolj prijateljski odnos kot včasih, čeprav jih moramo še vedno spoštovati. Vendar se mi ne zdi prav, da jih ne upoštevamo v tolikšni meri kot včasih. To je bilo v preteklosti boljše. Meni in mojim sošolcem je bolj všeč sedanji odnos, saj smo lahko med poukom bolj sproščeni, ne bojimo se kazni, če

Zgoraj: zimski športni dan konec 60-ih let. Fotografija iz arhiva gospoda Marijana Špilarja. Spodaj: zimski športni dan leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 109

se le obnašamo lepo. Hana, 8. b

Nagrajevanje in kaznovanje nekoč in danes Tako kot danes so tudi nekoč v šoli poznali pohvale in nagrade, za tiste nekoliko bolj živahne pa tudi kazni. Seveda so si učenci najlažje pridobili kazen. Ta je bila dodeljena že za majhne prekrške, ki se jim dandanes le smejimo. Dodeljene so bile za klepetanje med poukom, nepravilno naslavljanje učitelja, zamujanje k pouku, pozabljeno domačo nalogo, slabo znanje … Najpogostejše so bile kazni, ki so otroka fizično prizadele, kar pa seveda ne pomeni, da niso bile tudi take, ki so ga prizadele psihično. Fizičnih kazni je bilo mnogo: - klečanje na polenu, koruzi, soli, - udarjanje otrok s šibo po prsih, kolenih, hrbtu, - gledanje v steno ali v šolske postave in premišljevanje, - oslovska klop. Obstajale pa so tudi kazni, ki so na otroka vplivale bolj psihično kot fizično. Vem le za eno tako, in sicer ko so otroci morali domov odnesti lesenega oslička in ga nositi cel dan. Seveda je bilo učence strah dobiti to kazen, saj je bila to sramota, po navadi pa so bili doma še tepeni. Oslička niso pa mogli kar odvreči v grmovje in naslednji dan spet vzeti, saj je učiteljica običajno prišla na učenčev dom in preverila, ali izvršuje kazen. Namen vseh teh kazni je bil otroka naučiti olike in spoštovanja, vendar nihče ne ve, ali so te v otrocih v resnici spodbujale strah ali so le podžigale jezo. Vendar pa je kazen večino otrok izboljšala predvsem zaradi strahu. Tako so se bolj potrudili in bili pohvaljeni ali nagrajeni. V Mirni Peči so bile največkrat podeljene knjižne nagrade, ki jih najboljšim učencem podeljujejo še danes. Z njimi so nagrajeni na zaključni prireditvi. Zraven lahko učenci dobijo še priznanja, najvišji sta zlata čebela in zlato satje. S sodelovanjem na tekmovanjih, kot so matematični kenguru, tekmovanja na področju biologije, fizike, kemije, slovenščine ipd., pa si učenci lahko prislužijo priznanja, in sicer bronasta na šolskem tekmovanju, srebrna na področnem in zlata na državnem tekmovanju. Ta imajo velik pomen za učence, saj so pomembna za nadaljnje šolanje. Seveda ne vplivajo na izbiro same šole, temveč predvsem na pridobitev Zoisove štipendije. Prikaz v Šolskem muzeju v Ljubljani. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Za pomoč v šoli, požrtvovalno delo ali sodelovanje pri raznih projektih, kot so Evropska vas, šolski projekti, Comenius, Ekošola, Zdrava šola itd., si lahko učenci prislužijo pohvalo. Menim, da se danes mladi premalo zavedamo pomembnosti učenja in sodelovanja pri tekmovanjih v znanju ter projektih. Šolo jemljemo kot nekakšno šalo in ne razmišljamo dovolj o svoji prihodnosti. Tjaša, 8. b

110

Tekmovanja V preteklosti je bilo veliko manj tekmovanj, kot jih na osnovnošolski ravni poznamo danes. V šolski kroniki smo med prvimi zasledili naslednja: - leta 1964/65, medobčinsko in republiško tekmovanje mladih matematikov, - leta 1964/65, občinsko tekmovanje v malem nogometu in malem rokometu, - leta 1965/66, občinsko tekmovanje Pokaži, kaj znaš o varnosti prometa, - leta 1966/67, medobčinsko tekmovanje v krosu in atletiki. Danes učenci lahko tekmujejo v znanju na različnih predmetnih področjih: - tekmovanje za Cankarjevo priznanje (slovenščina), - tekmovanje za Vegovo priznanje (matematika), - tekmovanje iz logike, - tekmovanje za Preglovo priznanje (kemija), - tekmovanje za proteusovo priznanje (biologija), - tekmovanje iz geografije, - tekmovanje iz zgodovine, - tekmovanje za Stefanovo priznanje (fizika), - tekmovanje iz astronomije, - tekmovanje iz angleščine, - tekmovanje iz nemščine, - tekmovanje iz Vesele šole - tekmovanje iz tehnike in tehnologije, - tekmovanje TZS, - tekmovanje iz računalništva. Te vrste tekmovanj se najprej začnejo s šolskim tekmovanjem, na katerem se zgolj najuspešnejši lahko uvrstijo v naslednji krog tekmovanja na področni ravni, nato pa se najboljši na področnem tekmovanju pomerijo še na državni ravni. Poleg omenjenih tekmovanj na posameznem predmetnem področju lahko učenci tekmujejo tudi na drugih tekmovanjih: - tekmovanje za bralno značko, - tekmovanje v prvi pomoči (RK Slovenije), - tekmovanje v modelarstvu, - tekmovanje Bistroum (National Geographic Junior),

Zgoraj: republiško tekmovanje »Pokaži, kaj veš o prometu« v Ajdoviščini. Fotografija iz arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja, ml. Spodaj: dobitnica zlatega proteusovega priznanja v šolskem letu 2011/12. 111

- kinološki kviz, - tekmovanje za angleško bralno značko.

Športna tekmovanja V šolski kroniki je v šol. letu 1964/65 prvič omenjeno, da so se učenci OŠ Mirna Peč udeležili tekmovanja na športnem področju. Od leta 1989 se v šoli vodi kronika šolskega športnega društva (ŠŠD). Športniki OŠ Mirna Peč do leta 1997 na državnem nivoju niso dosegali odmevnejših rezultatov. V biltenu navajamo le odmevne športne dosežke naših učencev na državnem nivoju. Kros: Najboljši atleti v šoli okoli leta 1985. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Občinske prvakinje v šahu leta 1998. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Šolsko leto, kraj:

Kategorija:

Uvrstitev:

1996/97, Domžale

dečki, letnik 83 dečki, letnik 83

1. mesto, posamično 1. mesto, ekipno

2002/03, Šmartno pri Litiji

dečki, letnik 89

4. mesto, posamično

2003/04, Šmartno pri Litiji

dečki, letnik 89 vsi, ekipno

2. mesto, posamično 5. mesto

2005/06, Ivančna Gorica

dečki, letnik 94 vsi, ekipno

3. mesto, ekipno 8. mesto

2006/07, Ivančna Gorica

dečki, letnik 96 dečki, letnik 93 dečki, letnik 94 vsi, ekipno

3. mesto, posamično 3. mesto, ekipno 3. mesto, ekipno 6. mesto

2007/08, Ivančna Gorica

dečki, letnik 96 deklice in dečki, letnik 94

2. mesto, posamično 1. mesto, ekipno

2008/09, Selca pri Železnikih

dečki, letnik 96

2. mesto, posamično

112

Atletika:

Šolsko leto, kraj:

Kategorija:

Uvrstitev:

2003/04, Ljubljana

st. dečki, 1000 m

2. mesto

2005/06, Ptuj

ml. dečki, višina ml. dečki, žogica

3. mesto 2. mesto

2006/07, Postojna

ml. dečki, žogica ml. dečki, višina

4. mesto 4. mesto

Šolsko leto, kraj:

Kategorija:

Uvrstitev:

2001/02, Žiri

st. dečki

polfinalni turnir DP

2005/06, Litija

ml. dečki

2. mesto v državi

2008/09, Koper

st. dečki

polfinalni turnir DP

Košarka: Košarkaša ekipa mlajših dečkov leta 2012 na tekmi v Dolenjski ligi. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Povzetki dosežkov s športnih tekmovanj so izpisani iz kronike ŠŠD, ki jo hrani arhiv OŠ Mirna Peč.

Dobitniki priznanj na šolskem tekmovanju iz atletike leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

113

Naši učenci, danes doktorji znanosti in znani mirnopečani V sto triinpetdesetih letih obstoja naše šole je iz nje odšlo veliko učencev. Večina je šolanje nadaljevala, mnogi so postali mojstri svojega poklica, nekaj med njimi pa je takih, ki so dosegli najvišji akademski naslov, doktor znanosti. Teh je, po nam znanih podatkih, dvanajst. Zanimalo nas je, kakšne spomine nosijo s seboj, zato smo jih prosili, da le-te delijo z nami. Prijazno so se odzvali na našo prošnjo in obudili spomine na prve korake v svet učenosti. Njihova pisma govorijo tudi o zgodovini naše šole.

Doktor teologije LUDVIK BARTELJ Ludvik Bartelj se je rodil leta 1913 v Mirni Peči. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Po opravljeni maturi se je vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Večino svojega življenja je preživel v Dolah pri Ljubljani, kjer je 27. decembra 2006 tudi umrl. Že med študijem ga je zanimala filozofija, predvsem sholastična, kasneje pa je preučeval tudi Vebra. Leta 1973 je bil promoviran v doktorja teologije. Vir: raziskovalna naloga Znani Mirnopečani (2002).

Doktor gradbenih znanosti FR ANC SAJE OŠ v Mirni Peči je obiskoval štiri leta, od 1948 do 1952, nato je končal še nižjo gimnazijo in se vpisal na gimnazijo v Novem mestu. Po opravljenem sprejemnem izpitu se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, kjer je uspešno diplomiral 1965. leta, leta 1986 magistriral, 1990 pa doktoriral. Po zaključku dodiplomskega študija je bil šest let zaposlen v inženirskem biroju za statiko gradbenih konstrukcij. V tem času je med drugim sodeloval tudi pri projektiranju in nadzoru gradnje olimpijskih športnih objektov, vključno z znamenito šotorasto streho nogometnega stadiona in upravne zgradbe tovarne BMW v Münchnu. Od leta 1998 je izredni profesor za področje masivnih in lesenih konstrukcij na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. O svojem šolanju pa nam je leta 1996 povedal: »Bil sem doma na kmetiji, zato sem moral vstajati ob petih zjutraj in iti na pašo. Ko je ob sedmih zvonilo v cerkvi, sem se odpravil v šolo. Pot je bila precej blatna, včasih zelo mokra. Kadar je bilo veliko snega, je bila šola zaprta. V šolo nisem šel tudi takrat, ko je bilo na kmetiji preveč dela. Malico smo imeli le v 2. razredu, običajno sir ali margarino. Skodelico smo morali nositi od doma. Kasneje smo morali tudi malico prinašati od doma. Zdi se mi, da je bila šola v tistem času kruta. Bil si kaznovan, če si zamudil pouk, če nisi imel domače naloge, če nisi znal … Ubijalo me je to, da nisem vedel, kdaj bom vprašan. Sporočilo učencem pa bi bilo takšno: Odločite se za poklicno šolo, če imate veselje do določenega dela, ali pa šolo, ki vam bo dala splošno izobrazbo. Pomembno je, da tisto delo, ki ga opravljaš, opravljaš z veseljem, da ti je všeč. 114

Pomembno je tudi, da nikoli ne izgubite zaupanja vase.« Vir: raziskovalna naloga Znani Mirnopečani (2002).

Doktorica bibliotekarstva SILVA NOVLJAN Stoji učilna zidana Na osnovno šolo drami spomine le nekaj fotografij, spričevalo in spominska knjiga, še herbarij se ni ohranil. Predramijo jih malo, pa še tisti so megleni, negotovi, za druge brezbarvni. Prikradejo se v misli bolj redko kot na pamet naučene pesmi, a čustveno obarvani obudijo podobo otroka, ki še zmeraj zaznamuje moje življenje. Imela sem kar nekaj sreče, poleg radovednosti in veliko dobrih ljudi, tudi zunaj šole. Deklico in šolo, kot ju vidim danes, bi drugi verjetno videli drugače. Ne moti me. Že zdavnaj sem sprejela drugačnost in tudi to dekletce. Vem, da je rado hodilo v šolo, kjer je dobilo prve spodbude in veselje za izbrano poklicno pot. Zato v biografijo vselej zapišem tudi: Osnovna šola Mirna Peč. Okoli šole je lesena ograja, pri vhodu šolo objema majhen trak perunik, na sončni strani pa šolski vrt s prepovedanimi sadovi jagod in ribeza. Pred njo je lipa, visoka, košata, pod njo kamnita miza, ki se spogleduje s kamnitim šolskim pragom. Sedemletna, v belem predpasniku, pusti prašne odtise bosih nog na lesenem podu prvega razreda 1956. leta. V družbi sosede je lažje premagati strah, zato izprosi premestitev v njen razred, čeprav ga ne vodi znana tov. Božičeva, ampak tov. Smoletova. Njena vitka postava v svileni halji ljubeznivo kroži med učenci in z njeno pomočjo v drugem razredu dekletce premaga tudi težavo glasnega branja. Prvič, a tudi zadnjič, bere očetu, zato pa odtlej prebere vsako berilo že na začetku šolskega leta. Ko oče naslednjič dobi opozorilo učiteljice, se odloči, da se v šolsko vzgojo ne bo vmešaval. Od tedaj naprej je šolsko življenje dekličina odgovornost. Spoznava, kaj pomeni, da je šola privilegij, kot ji je pravila mama. To je družba sošolcev, ki razširi prostor igre do Temenice in obrobja gozda, to so učne ure, nagrajene z odmori, ko je čas za »ti loviš«, »ristanc«, »zemljo krast«, ki ga, če le zmore pobegniti budnim očem staršev, podaljša za cerkvijo še po pouku. Odmor premaga celo črto, ki deli sprti razred na moški in ženski del v tretjem razredu, kjer jo tov. Kostevčeva spodbuja k ročnemu delu. Njen zveriženo pleten zeleni šal je slab izdelek na razstavi, brez zatikanja pa v koloniji zapoje »Kmetič veselo na svetu živi«. Igra brez igrač, a bogata z gibanjem in domišljijo, kraljuje v njenem svetu vse do petega razreda, ko jo premaga knjiga. Pravljični svet, kjer se vse prav konča, je še zatočišče za trenutke sramu, ponižanja. Z jezikavostjo, klepetom si je gotovo kdaj prislužila »kot« ali cukanje »za ta sladke«, saj bi drugače težko pojasnila naklonjenost do sošolcev, ki so razredu obračali hrbet, ali svoj glasni protest, ko je sošolca doletela zaušnica, njo pa zato kasneje izbris z nastopa na proslavi, za katerega ji je mama v naglici z likalnikom sušila krilo. Ko jo je močna roka potegnila na tovornjak, ki jo je skupaj z domačini odpeljal na odkritje spomenika padlim v NOB v Žužemberk, je spoznala še drugo plat moči odraslih, tisto, ki zmore premagati otroški: »Ne moreš gor, nisi naša.« To je bila njena prva in tudi zadnja množična prireditev. Če niso sodile v obvezen program šole, kot npr. čiščenje 115

požarnega pasu ob železniški progi, se jih ni smela udeleževati. Doma so rabili nenehno prisotnost postreščka in skrbnika živine. Paša živine: več časa za branje in petje pesmi. Oboje je ponujalo zgodbe in bogastvo čustev, podobno kot recitacije: »Grdobe grde paglave…« , »… in mlinček postavi, okoplji se v meni…«, »Gre po stezi čez polje zeleno Anka …«, »Ko mi zvečer harmonika zapoje …« …. V zasanjani svet so novi učitelji prinašali vznemirljivo stvarnost. Tov. Lida z branjem »Titanika« (Lord, W., DZS, 1961) v uri nadomeščanja, tov. Kavščkova z zgodovino in nadvse mamljivimi zemljevidi, ki so v skrivnostnem kabinetu poleg nagačenih ptic skrivali cel svet, tov. Nahtigalova z mikroskopom in muzajočim odrivanjem znanja o človeškem telesu, prijazna tov. Grumova svet številk in fizike, ki sta zanjo še zmeraj nedoumljiva skrivnost, in tov. Dular, učitelj, ki je poleg poučevanja izžareval tudi ljubezen do svojega predmeta. S prepričljivimi nastopi je predstavljal svet literarne in druge ustvarjalnosti. Navduši jo prvi obisk gledališča (Matiček se ženi v Šentjakobskem gledališču), prvi film v pravi kinodvorani (Krava in ujetnik s Fernandlom), prvo fotografiranje pri njegovem fotografskem krožku. Skrivnostne tipke klavirja v Prešernovi sobi so zaplesale le pod učiteljevimi prsti, navadno kot intonacija za zborovsko petje, likovna umetnost pa stopi v razred z reprodukcijami, ki jim tov. Nahtigal nameni uro risanja; malo žalostna se zaveda svojih omejitev. Ta raznolikost je dramila njeno radovednost, kljub temu da ni v ničemer blestela. Še zdaj ji »Arosa« odzvanja v mislih, ko je na tekmovalnem kvizu zmogla odgovor le v obliki: »Mesto v Švici, ki se začenja s črko a«. Edino pohvalo pred razredom je prejela za prevod basni v verzih Lisica in grozdje iz srbohrvaščine. Že prej objavljena pesmica v zborniku otroške ustvarjalnosti je ob tem zbledela. Telovadba, ki je s tov. Špilarjem pometla z »gnilim jajcem« in »med dvema ognjema« in uvedla atletiko ter orodno telovadbo v zadružnem domu, je sodila med predmete oddiha, čeprav se je njen zalet vselej ustavil pred kozo; padla je celo s svojega priljubljenega orodja, bradlje, padec pa je oholo pripisala pomanjkanju magnezija. Za slovo je osmi razred plesal v razredu; njej se je strgala japonka. Šolski živžav, ki je napolnjeval vaško življenje, je utihnil. Čez počitnice se je preselil ob Temenico in ob mraku na igrišče, kjer je vaška mladež rabutala prva jabolka v obcestnem nasadu in delila prosti čas z otroki, ki so prišli k sorodnikom na počitnice. Prinašali so v njen svet vznemirljivo drugačnost, tako kot njena brat in sestra. Svet zunaj je bil skrivnosten kot gozd in vabljiv …. Namesto na gozdarski šoli sem pristala na pedagoški gimnaziji v Novem mestu, kjer so me razveseljevale dodatne ure ob gimnazijskem programu, likovni pouk, pouk klavirja in plavalni tečaj, sicer pa sem jo doživljala kot razširjeno in bolj poglobljeno osnovno šolo, kjer so učitelji učence vikali, a njihovo ravnanje je bilo podobno osnovnošolskemu. V vlaku, ki me je peljal v Ljubljano na Pedagoško akademijo, smer slovenski jezik in knjižničarstvo, sem jokala, čeprav sem bila v družbi sošolk. Končalo se je pomembno obdobje. Ne bi ga ponovila, a vseeno … Zadihala sem s polnimi pljuči svobodo študijskega dela, prvi pravi privilegij v primerjavi s sestro in bratom, in študij končala s priznanjem, tudi na račun časa za branje. Študij sem s spodbudo prijateljice nadaljevala ob delu, da bi dopolnila znanje, razumevanje, ki sta bila pri delu 116

knjižničarke informatorke nenehno na preizkušnji. S sprejemnimi izpiti sem se vpisala v tretji letnik oddelka za pedagogiko na Filozofski fakulteti kot redna študentka, ki je dopoldan hodila na predavanja, popoldan pa v službo v Delavsko knjižnico. Nova služba, nov izziv in nove potrebe po znanju so me, spet s spodbudo prijateljice, pripeljale na magistrski študij, kjer sem z izbranimi predmeti pedagogike, psihologije, sociologije kulture dopolnjevala bibliotekarsko znanje. Z obsegom in zahtevnostjo magistrske naloge sem presegla obveznosti, zato so me preusmerili na doktorat. Medpredmetna tema, vpliv knjižnice na branje, je kar nekaj časa iskala mentorje. Doktorirala sem na oddelku za bibliotekarstvo. Raziskovalni način dela je postal navada, njegovo vrednotenje pa potreba v mojem svetovalnem delovanju in objavljanju. Začelo pa se je, tako kot pri drugih, v otroštvu. Silva Novljan, Ljubljana, 23. 4. 2012

Doktor tehniških znanosti IZTOK GOLOBIČ Osnovno šolo sem obiskoval v Mirni Peči. Po zaključku le-te sem končal srednjo tehniško strojno šolo v Ljubljani. Diplomiral, magistriral in doktoriral sem na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani ter se med drugim usposabljal na univerzi RenssealerPolitechnic Institute v ZDA in na Univerzi Oxford v Veliki Britaniji. Na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani sem redni profesor z izvolitvenima področjema Prenos toplote in Procesna tehnika. Sem vodja laboratorija za toplotno tehniko in član senata Fakultete za strojništvo. V letih 2008 in 2009 sem bil prodekan za pedagoško delo. Na šolske klopi v Mirni peči (tako smo pisali mi) me vežejo najlepši spomini. Osnovna šola je pač osnova vsakega posameznika. Te osvetli, dvigne, postavi med ostale sebi enake ali večje in ti ureže prve brazde. Ko sem vstopil v prvi razred, sem znal napisati IZTOK in vseh pet samoglasnikov. No ja, vedel sem, kaj je prav, in v računanju do tisoč ni bilo večjih težav. In osnovnošolsko življenje je steklo. Zame je bila najboljša učiteljica, seveda poleg mame, moja učiteljica prvega razreda, tovarišica Bunčeva. Spoznavali smo črke in besede in debele knjige in se čudili besedni igri in še bolj, zakaj misel s črkami ostane. Znanje je frčalo od vsepovsod, iz prekratkih rokavov in hlač. Po pouku v stoletni šoli na krajevnem uradu vključno z nekaj obiski razreda v bivši gostilni smo ob pohajkovanju po Mirni peči v tretjem razredu dočakali novo šolo. Učenci smo si gradili gradove, vsak svojega, in čeprav jih nismo znali opisati, smo bili nanje neskončno ponosni. Opravljali smo domače naloge, srkali učenost doma in v vasi, pasli smo skupaj krave, se kopali v Temenici, se podili za žogo in odkrivali življenjske skrivnosti. Spoznavali smo mirnopeško ozemlje, nabirali smo gobe in se učili uporabe tujega jezika in osnov ekonomije z njihovo prodajo Italijanom ob avtocesti, se učili razumevati odtenke resničnosti in pomembnosti, različnosti in podobnosti. Kot šolarji smo bili nekako izjemno enaki in prepričani, da bomo uspešni, če bomo znali sodelovati, dodati v skupino vsak svoje najboljše. Bili smo neskončno veseli skupnih uspehov, zmag v rokometu, šahu, Veseli šoli, Kaj veš o prometu … Kot generacija smo v osnovni šoli imeli res pravo šolo življenja. V osmem razredu smo s svojim delom in iznajdljivostjo razredničarke, 117

tov. Cesarjeve, takrat še Gorenčeve, pa seveda učiteljske in ravnateljeve podpore zaslužili za petdnevni končni izlet na morju. Prostovoljno, z velikim zanosom in seveda s pravimi zidarskimi kompetencami smo namesto slovenščine lahko pomagali zgraditi vodnjak starejši teti v bližini šole. Tako smo v šoli odrasli in odfrčali vsak po svoje. Ura tiktaka in moja Mirna peč je postala velika Mirna Peč. Kariera vsakega posameznika se gradi mozaično, včasih nepričakovano, včasih boleče, včasih zanosno in bliskovito, bojno, do ušes zaljubljeno, a večinoma skromno, počasi in vztrajno, korak za korakom. In takšna je tudi moja akademska pot. Za obujanje spominov še ni časa, a ko privrejo na plan, je najlepše biti mlad, neobremenjen, uka željan Mirnopečan. Iztok Golobič

Doktor bioloških znanosti JOŽE PUNGERČAR, ml. Rodil sem se v Novem mestu. Ker je bil oče učitelj, smo se veliko selili po različnih krajih Dolenjske. Prva otroška leta sem tako preživel v Beli krajini, nižje razrede osnovne šole sem obiskoval v Globodolu, višje pa v Mirni Peči. Po končani splošni gimnaziji v Novem mestu sem se vpisal na študij biologije na Univerzi v Ljubljani. Moje prvo delovno mesto je bilo na tedanji Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer sem se ukvarjal z bioinformatiko in biotehnologijo naravnih spojin, predvsem antibiotikov. Po štirih letih sem se odločil za nadaljevanje študija in raziskovalnega dela na Institutu Jožef Stefan, in sicer na področju biokemije in molekularne biologije beljakovin iz kačjih strupov. Po končanem doktoratu znanosti sem nadaljeval raziskovalno delo na področju molekularne genetike. Trenutno sem redno zaposlen na institutu kot znanstvenik na odseku za molekularne in biomedicinske znanosti ter redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Mislim, da je znanje zelo velika človekova vrednota, še posebej, če ga uporabljaš v dobrobit ljudi in za plemenite cilje. Živim v Kranju in imam tri otroke, Eneja (23 let), Laro (10 let) in Vida (7 let).

Deklamacija na proslavi za materinski dan. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja, ml.

Manjša otroka, ki še obiskujeta osnovno šolo, me pogosto sprašujeta, kako se spominjam šole v Mirni Peči. Pogovor teče nekako takole: LARA: Ati, a mi lahko pomagaš pri domači nalogi? Pogovoriti se moram s starši, kakšna je bila šola včasih, in o tem nekaj napisati. VID: Mene tudi to zanima. JAZ: Pa začnimo. Prva štiri leta je bila osnovna šola dobesedno moj prvi dom. Živeli smo namreč v šoli v Gornjem Globodolu, kjer je bil moj oče učitelj. Bil je edini učitelj za vse štiri razrede, od prvega do četrtega. Dva je učil dopoldan, dva pa popoldan. Vseh otrok je bilo namreč manj kot trideset. V šolo sem hodil kar v copatih. LARA: Vid, a si predstavljaš? Lahko bi šel kar v pižami. VID: Ja, ali pa bi imel kar posteljo v razredu, to bi bilo še bolj praktično. 118

LARA: Kaj pa je potem delala babi, tvoja mama? JAZ: Mama je bila cel dan precej zaposlena. Pospravljala je šolo, pripravljala malice, kuhala enolončnice … LARA: Bljak! Enolončnice! A niste jedli makaronov in pomfrita? JAZ: Enolončnice so zelo zdrava hrana, imajo veliko zelenjave. LARA: Zate mogoče že, ker nisi potreboval nič energije za prihod v šolo, ker si se samo malo sprehajal v copatih. Jaz pa prihajam v vsakem vremenu z zelo težko torbo, zato potrebujem energijsko bogato hrano. To so pa makaroni. VID: A si v šoli kaj nagajal? Je ata kdaj napisal v beležko, naj mama pride v šolo, haha? JAZ: Ne, ker sem bil priden učenec. Šolo v Globodolu sem dojemal kot svojo družino. Ker nisem imel bratov in sester, mi je družba vrstnikov zelo veliko pomenila. Tako je bil zame prihod v peti razred mirnopeške šole prava prelomnica. Spominjam se, ko sem prvič prestopil šolski prag: vsepovsod polno otrok, prostorni in dolgi hodniki, velike, svetle in moderno opremljene učilnice. Počutil sem se negotovo. Prej mirno družinsko okolje je zamenjalo veliko in hrupno šolsko okolje – kot se mi je zdelo takrat – z velikimi pričakovanji in strogimi pravili, kar me je navdajalo s strahospoštovanjem. Prepričan sem bil, da so učitelji zelo strogi in zahtevni. Kako naj bi takrat vedel, da se bom veliko kasneje svojih šolski dni spominjal kot dni čistega otroškega veselja in brezskrbne sreče. LARA: Kateri predmet si imel najraje? JAZ: Slovenščino. Rad sem pisal spise, ob prostem času pa zlasti pesmi. Obiskoval sem dramski krožek in po navadi nastopal na proslavah. Nekaj časa sem celo razmišljal o študiju slovenščine. LARA: Zakaj pa si se potem odločil za študij biologije? JAZ: Življenje v naravi me je spremljalo že od ranega otroštva. Veliko časa sem prebil zunaj, na travnikih, v gozdovih, ob Temenici. Dolge ure sem lahko sedel na skrivenčeni veji starega hrasta in naslonjen na njegovo grčasto deblo opazoval življenje ob vodi: ples igrivih žuželk nad odbleski vodne gladine, gibko vijuganje rib v zelenomodrih tolmunih potoka, skoke malih glodavcev v varno zavetje obvodnih vrb …

Rokomet na šolskem igrišču. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja, ml.

Ljubezen do narave mi je vzbudil moj star' ata (stari oče) iz Grč Vrha, ki je bil nasploh moj vzornik. Še zdaj se spominjam občutka nenadomestljive izgube ob njegovi smrti. Umrl je istega leta, kot je bila v Mirni Peči odprta nova šola. Verjetno sem s študijem biologije nadaljeval njegovo poslanstvo, ki se je kazalo v pristnem, iskrenem odnosu do vsega živega: rastlin, živali pa tudi ljudi. VID: Česa pa nisi maral? JAZ: Glasbene vzgoje. Pa ne zato, ker ne bi maral glasbe ali petja. Pač pa zaradi tega, ker moje petje zaradi mojega ne tako zelo izbranega posluha žal ni navduševalo ostalih poslušalcev (nasmešek). 119

LARA: Ja, jih kar razumem. Jaz pa zelo rada pojem in sem v pevskem zboru. Pa Vid tudi. JAZ: In na tvojo in predvsem našo srečo imata posluh po mami. V tistem času smo precej pogrešali telovadnico. Dogradili so jo šele dosti kasneje, ko sem bil že na fakulteti. Tako smo takrat telovadili kar na hodnikih. Na srečo so bili dovolj dolgi za skakanje čez kozo, skok v daljino pa smo raje vadili brez zaleta. Igre z žogo smo lahko igrali le zunaj, ob lepem vremenu. LARA: A se spomniš kakšnega zanimivega dogodka? JAZ: Spomnim se, na primer, proslave ob otvoritvi šole (leta 1968), ki so jo prenašali po televiziji. To je bil moj prvi in nasploh eden redkih prenosov po televiziji, ki se mi je zelo vtisnil v spomin. Še danes vem, da sem – zgolj po naključju – nosil pulover v barvah takratne državne (jugoslovanske) zastave, čeprav je bila naša domača televizija črno-bela. Spomnim se tudi selitve iz Globodola v Mirno Peč (po končanem petem razredu) z odprtim poltovornjakom, s katerega so štrlele moje rdeče smuči. Vajin starejši brat Enej se mi vedno smeji, ko mu opisujem takratno enostavno smučarsko opremo in svoje prve smučarske izkušnje. Z njim se vsekakor ne morem primerjati … Še danes se mi zdi neverjetno, kako malo prtljage smo imeli ob selitvi.

Valeta osmošolcev. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja, ml.

Spomnim se tudi otroške pravljične igre Bedak Pavlek, ki smo jo kot cel osmi razred večkrat uprizorili. Igral sem namreč glavno vlogo … LARA: To pa ni bila preveč pametna igra, kaj? JAZ: Pamet gor ali dol. Na koncu se Pavlek poroči s carico in z njo, v naši izvedbi igre, zapleše zaključni valček. LARA: A ti je bila punca, ki je igrala carico, všeč? JAZ: Veš, kaj, tega ti pa ne povem (med smehom). Jože Pungerčar, ml., Kranj, 1. 4. 2012

Doktor kanonskega prava ANDREJ SAJE Pogumno hodi po novih poteh Letos mineva enaintrideset let, odkar sem nehal guliti osnovnošolske klopi, zdi pa se, kot da sem se od njih poslovil včeraj. Ko se oziram na prehojeno pot, v srcu najprej čutim hvaležnost do staršev, učiteljic in učiteljev, ki so nam v nadobudne glave vlivali učenosti in bili do nas zahtevni, nato pa vzniknejo tudi nekateri spomini. Nekatere bom na kratko opisal. V posebnem spominu mi ostajajo tisti učitelji, ki so nam poleg predpisanih učnih vsebin posredovali tudi življenjsko modrost in lastne izkušnje. Sicer pa moram priznati, da v šolo nisem šel rad: ko me je oče kot šestletnega fantiča med sušenjem sena na travniku vprašal, če bi šel jeseni v šolo, sem kot iz topa ustrelil, da v šolo pa ne. Dejansko sem res šel 120

v šolo šele naslednje leto. Otroci z Velikega Kala smo v šolo hodili peš po makadamski cesti, ko pa smo bili v višjih razredih, smo jo večkrat ubrali čez »krevko« po travniku in se povzpeli na nasip z železniško progo, navzdol pa smo se drsali po zadnjici, da je bilo veselje. Doma smo bili zaradi raztrganih in zamazanih hlač okregani, vendar se nismo dali. Za nas je bil to izziv: izbrati novo in neznano pot čez železnico in nevarne tire, kjer je puhala parna lokomotiva in za sabo vlekla ropotajoče vagone, iz katerih nam je kdaj pa kdaj pomahal kakšen znanec ali strojevodja. To je bilo res imenitno! Domov smo se vračali skozi Rogovilo, kjer smo se pri prijaznih Žagarjevih ali Parkljevih napili hladne vode iz vodnjaka. Pred nekaj leti, ko smo doma pospravljali podstrešje, je mama našla zvezek, v katerem je moj spis z naslovom Moj najsrečnejši dan, v katerem sem opisoval dogodek, ko smo pri naši hiši kupili traktor. Tega dne se še sedaj živo spominjam. Bil sem ponosen, da sem kljub mladosti smel voziti to mogočno vozilo. Policija, takrat še milica, me k sreči nikoli ni dobila, me je pa dvakrat zasačila, ko sem po glavni cesti proti Mirni Peči kot mladoleten in brez izpita vozil očetov moped, ki se sedaj prišteva med starodobnike. Mednje sodi tudi traktor, ki še vedno ropota po domačih njivah. Doma so me spodbujali k učenju in delu. Vedno sem notranje čutil dolžnost, da si oblikujem lastno mnenje in ga tudi povem. Ko sem v neki domači nalogi iz slovenščine pri učiteljici Robasovi (poročeni Kramar) napisal, da smo v vinogradu špičili kolje, je učiteljica to besedo prečrtala in me podučila, da se kolje šili. Nisem se strinjal, ker vinogradniški kol pač ni svinčnik. Tega učiteljica do takrat najbrž še ni vedela, ker je Gorenjka, tam pa ni vinogradov, v naše kraje pa je prišla kot sveža diplomantka slovenščine. Najprej sva oba vztrajala in utemeljevala vsak svoje stališče, na koncu pa mi je dala prav. Zelo sem bil vesel, da sem se upal postaviti zase in povedati, kaj si mislim, pa še oceno sem si izboljšal. Podobne izkušnje imam tudi iz srednje naravoslovno-matematične šole v Novem mestu oziroma gimnazije in tudi iz časov služenja vojaščine v Bitoli v Makedoniji, ko sem večkrat zabredel v težave, ker sem mislil s svojo glavo. Pri vojakih tega še posebej niso marali. Pri odločitvah sem se vedno spraševal po notranjih razlogih za določeno pravilo ali ukaz. Nadrejenim sem jasno dal vedeti, da ustaljenim tirnicam ali pravilom ne sledim slepo, sem pa pripravljen svoje mnenje vedno spremeniti, če me kdo prepriča z razlogi. Na koncu se je izkazalo, da sogovornik, pa čeprav nadrejeni, ceni tistega, ki na primeren način pove svoje mnenje in ga ustrezno utemelji. Pozneje sem se vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče ter leta 1992 prejel duhovniško posvečenje. Po dveh kaplanskih letih v Grosupljem in treh letih tajniške službe pri nadškofih dr. Alojziju Šuštarju in dr. Francu Rodetu sem odšel na študij cerkvenega prava na papeško univerzo Gregoriana v Rimu, ki sem ga leta 2003 končal z doktoratom. Po vrnitvi v domovino sem bil imenovan za generalnega tajnika in tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference, sodnika na Metropolitanskem cerkvenem sodišču ter za asistenta in kasneje docenta na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani pri katedri za cerkveno pravo ter za študijskega prefekta v bogoslovnem semenišču, kjer tudi bivam. Ko razmišljam, kaj je v življenju resnično pomembno, želim izpostaviti nekaj vrlin, ki si jih mora mlad človek pridobiti, da je lahko kos življenjskim izzivom in da je zadovoljen s seboj in drugi z njim. Znamenit baročni portal nad vhodom 121

semenišča iz leta 1714, skozi katerega vsak dan izstopam in vstopam, nosi latinski napis virtutietmusis. Krepost ali vrlina (lat. virtus) označuje pridobljeno sposobnost za določeno delovanje, s katerim oseba bolj zanesljivo dosega dobro in v življenju lažje dosega zastavljene cilje. Za razliko od prirojenih sposobnosti si je vrline mogoče pridobiti s ponavljanjem dobrih dejanj, ki postanejo življenjske navade. O njih govorijo že stari Grki in jih imenujejo modrost, pogum ali srčnost, zmernost in pravičnost. Med njimi mi je posebej pri srcu modrost ali »zdrava pamet«, kot rečemo po domače, ki jo je moč odkrivati kot dar in pridobivati z vztrajnostjo in učenjem. Šele pravo spoznanje omogoči razvoj ostalih kreposti. Odličen primer modreca je svetopisemski kralj Salomon (1 Kr 3), ki je Boga prosil le za modrost, posledično pa mu je bilo dano tudi vse tisto, za česar ni prosil. Dragi mladi, čas šolske vzgoje in izobraževanja je izjemna priložnost, da se pogumno odpravite na pot raziskovanja in pridobivanja učenosti, s čimer se boste usposobili za reševanje poznejših zahtevnih življenjskih nalog. Vzemite to kot izziv! Lažja pot navadno ni prava, težja pa ni samo zahtevna, ampak je tudi osrečujoča. Vsakdo v sebi nosi edinstvene talente in če jih odkrije ter razvije, lahko iz sebe naredi nekaj posebnega in velikega. Na svetu se dva človeka ne rodita enaka. Vsaka oseba je enkratna, žal pa večina ljudi svojih darov in talentov zaradi različnih razlogov ne odkrije in jih posledično ne more uresničiti, kot bi jih lahko. Ljudje večinoma hodimo po ustaljenih tirnicah in posnemamo ostale, zato večinoma umremo kot kopije drugih. Ne dovolite si tega! Ostanite izvirni in zahtevni do sebe ter tvegajte pot v neznano, odkrivajte svoje talente in ubirajte nove poti, čez drn in strn! Vaša naloga je, da izoblikujete sebe in pri sebi – ne pri drugih – spremenite to, kar je potrebno, da boste bogatili in gradili druge ter vso človeško skupnost. Prihodnost je pred vami, izkoristite jo! Andrej Saje

Docent doktor DR AGO SAJE V mladosti so se mi želje glede poklica pogosto spreminjale. V spominu pa mi živo ostaja želja osemletnika. Postal bi rad strojni ključavničar, sem odgovarjal na vprašanja radovednih sorodnikov. Vzrok za ta odgovor je bil poklic, ki si ga je izbral starejši bratranec in sem ga tedaj poznal. Leta 1975 sem v Mirni Peči prvič prestopil šolski prag. Osnovno šolo sem zaključil leta 1984 in se vpisal v srednjo naravoslovno-matematično šolo v Novem mestu. Naravoslovno-matematični tehnik sem postal leta 1988. Potem sem leto dni služil vojaški rok v Bosni in Hercegovini. Oktobra 1989 sem postal študent Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Leta 1995 sem z zagovorom diplomske naloge s področja prednapetih betonskih konstrukcij zaključil dodiplomski študij na konstrukcijski smeri oddelka za gradbeništvo. Vpisal sem se na magistrski študij in ga leta 1997 zaključil z zagovorom magistrske naloge s področja betonov visoke trdnosti. Naziv doktorja znanosti sem dosegel leta 2001 z nadaljnjim, poglobljenim študijem obnašanja betonov visoke trdnosti. Z doktorsko disertacijo sem zaključil formalno izobraževanje, ni pa se zaključilo moje učenje. Leta 2011 sem pridobil učiteljski naziv docent.

Drago Saje. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Draga Sajeta. 122

Zaposlen sem na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, na katedri za masivne in lesene konstrukcije. Poleg pedagoškega dela se ukvarjam z raziskovalnim delom in projektiranjem omenjenih konstrukcij. Moje specialno področje so betoni visoke trdnosti. Ker se rad ukvarjam s tehniko, menim, da sem si izbral pravi poklic. Glede na to, da rad pridem stvari do dna, pa sem se posvetil raziskovalnemu delu. Utrinki iz mirnopeškega osnovnošolskega obdobja Oblino jesensko deževje je na močvirnatem travniku za šolo nabiralo prostrano jezero, ki je pogoltnilo spodnje igrišče in se zajedalo na zgornji šolski igrišči. In ko se je jesen začela spogledovati z mrzlo zimo, se je na vodni gladini nabrala debela plast ledu, ki je bila po nekaj dneh nizkih temperatur že dovolj trdna, da je radoživi mirnopeški mladeži nudila prostor za zimske radosti. Kar izstrelilo nas je proti ledeni ploskvi, ko je šolski zvonec naznanil konec pouka. Drsali smo brez posebne opreme, kar v čevljih – in nam je šlo. Po začetnem utrjevanju zadnje plati, na katero smo se trdo oprli, ko nam je zmanjkalo tal pod nogami, smo postajali vse spretnejši v lovljenju ravnotežja. Pogosto smo s seboj vzeli žogo. Na led pa smo občasno odhiteli tudi med glavnim, petnajstminutnim odmorom, ko so nas učitelji spustili na svež zrak. Bližajoča zima nam je postregla z nizkimi temperaturami, ki so nam telovadbo prestavile na toplo, v šolo. Ker v tistem času telovadnice še niso prizidali, smo imeli telovadbo na hodniku, ki je vodil mimo zbornice do kuhinje. Tu smo razgrnili blazine, postavili koze in drugo športno opremo, tekli na trideset metrov. Pred učilnicami za zbornico smo plezali po vrveh, ki so se spuščale z zgornjega nadstropja in bile privezane na ograjo. Po pouku sem občasno s prihranjenim drobižem zavil v eno izmed mirnopeških trgovin, Zadrugo, Mercator ali Dolenjko. Kupil sem si žemljico, kos kruha za pet par, smoki ali ribice. Še preden sem se čez Hribe s Kalanci prvič odpravil v šolske klopi, pa sem vsak večer nestrpno čakal brata in sestro, da se vrneta iz šole, saj sta mogoče prihranila zame kos kupljenega kruha, ki ga nista pojedla med malico. Doma je mama pekla kruh in ga nismo kupovali. Kos kruha od malice mi je predstavljal posebno dobroto. Kar lepo število let se je že nabralo, potem ko sem se prvič, leta 1975, podal čez Hribe v mirnopeški hram učenosti, najprej trikrat tedensko v malo šolo in še osem let v družbi Kalancev dan za dnem, leto za letom, v sončnem vremenu, po šelestečem listju, v dežju, po blatnih poteh, po gazi v snegu … odhajal od doma in se vračal, pozimi pogosto tudi v temi. Ko sem že zapustil osnovno šolo, je s poti čez Hribe izginila kalanska mladina, ki jo ob jutrih že vrsto let pogoltne šolski avtobus pri Kosovi kapelici in se popoldne spet pripelje domov. A čas ni še povsem zbrisal naše poti, le na določenih mestih je grmovje razraslo svoje vejevje čeznjo. Zaradi prostorske stiske smo imeli pouk v izmeni. Prva štiri leta smo gulili šolske klopi v popoldanskih urah, nato pa smo se prestavili v dopoldanski turnus. Enkrat letno smo se srečali učenci dopoldanskega in popoldanskega turnusa, ki smo se šolali v istem razredu, in se družili po pripravljenem programu, ki je po navadi vseboval družabne igre in kviz. 123

In še obšolskih dejavnosti bi se dotaknil v svojih spominih. V tistih časih še niso bile tako strokovno oblikovane in raznovrstne, bile so preprosto življenjske. Zbirali smo star papir, steklo in železo. Z vozički smo hodili od hiše do hiše in brskali po odpadih. Drago Saje

Doktorica računalništva ŠPELA IVEKOVIČ Drage Anja, Sara, Eva in Martina! Prosile ste me, naj vam predstavim svojo akademsko pot. Začela se je, kot pri vseh, v šolskih klopeh. Osnovno šolo sem prva štiri leta obiskovala v Novem mestu, in sicer v OŠ Bršljin, takrat znani kot OŠ XII. SNOUB. Med četrtim in petim razredom smo se preselili iz Novega mesta v Mirno Peč in tako sem od petega do osmega razreda obiskovala osnovno šolo v Mirni Peči, ki se ji je takrat reklo še OŠ Ivana Kovačiča - Efenke, če se prav spomnim. Po končani osnovni šoli sem izobraževanje nadaljevala na družboslovni smeri gimnazije Novo mesto, kjer sem maturirala z odliko in bila povabljena na podelitev priznanj zlatih maturantov v Cankarjevem domu. Kljub temu da sem se v gimnaziji vpisala na družboslovno smer, me je ves čas zelo zanimalo tudi naravoslovno področje, zato sem po končani gimnaziji začela študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Študij sem zaključila z diplomsko nalogo iz računalniškega vida pod vodstvom prof. Aleša Leonardisa in se kmalu za tem vpisala na doktorat iz računalniškega vida na univerzi Heriot-Watt v Edinburgu. Po končanem doktoratu sem se za tri leta zaposlila kot raziskovalka na področju računalniškega vida na univerzi v Dundeeju, zatem pa sem bila gostujoča raziskovalka na univerzah v Parmi in Veroni, v Italiji. Trenutno sem spet na Škotskem in raziskujem na področju molekularne dinamike v raziskovalni skupini, ki jo vodi prof. Jason Reese, na univerzi Strathclyde v Glasgowu. Raziskujemo tekočine v molekularnem režimu, kjer pravila klasične fizike ne veljajo več in je potrebno oblikovati nove matematične in fizikalne modele, ki bodo razložili obnašanje tekočin v tem režimu. Nova odkritja na tem področju bodo omogočila zelo učinkovito in poceni filtriranje morske vode v pitno, premaze za razne samočistilne površine in povečano aerodinamično in hidrodinamično učinkovitost prevoznih sredstev.

Špela Ivekovič v 5. razredu. Fotografija iz zasebnega arhiva.

Naj vam zaupam še en spomin na mirnopeške šolske dni. Mirnopeško šolo sem začela obiskovati v petem razredu. Po takratnem učnem načrtu smo se v petem razredu začeli učiti tuji jezik. Kot sem že omenila, se je v tem času moja družina preselila iz Novega mesta v Mirno Peč, kar je pomenilo, da sem zamenjala šolo in posledično je moj tuji jezik postala nemščina namesto angleščine, ki bi se je učila v OŠ Bršljin. Takrat sem bila seveda zelo razočarana nad tem razvojem dogodkov, ker je bila angleščina med mojimi vrstniki veliko bolj »kul« kot nemščina. No, na srečo nas je nemščino v Mirni Peči učila zelo dobra učiteljica, ki nas je vsa slovnična pravila naučila skozi recitacije, ki so mi ostale v spominu še do danes. Pozneje, v gimnaziji, sem lahko zaradi tako dobrega znanja nemščine nemškemu pouku sledila skoraj brez priprav in še državnega tekmovanja iz nemščine sem se udeležila ter se uvrstila na 13. mesto. Kar se pa angleščine tiče, sem se je najprej učila v gimnaziji kot drugi tuji jezik, potem pa še med študijem v Ljubljani in, 124

seveda, na Škotskem. Na koncu se je kljub mojim osnovnošolskim skrbem vse dobro izteklo in še danes sem vesela, da znam nemško. Če bi me vprašale za kakšno življenjsko resnico, ki sem jo odkrila na svoji akademski poti, bi vam vsekakor odvrnila, da je dober učitelj zlata vreden. Na svoji akademski poti sem srečala marsikatero dobro učiteljico in učitelja, zato verjamem, da me je to in seveda moja radovednost spodbudilo, da sem se na koncu podala v akademske vode. Naj s to mislijo zaključim tale svoj prispevek. Špela Ivekovič

Doktorica farmacevtskih znanosti ALENKA KUŽNIK KR AJNIK Svoje osnovnošolsko izobraževanje sem začela leta 1989 v Osnovni šoli Mirna Peč. Že v zgodnjih letih sem se udejstvovala na različnih področjih šolskih in obšolskih dejavnosti, kot so razna šolska tekmovanja, petje, instrumentalna glasba, šah, šport, vodenje kulturnih prireditev itd. Po uspešnem zaključku sem leta 1997 nadaljevala s srednješolskim izobraževanjem v gimnaziji v Novem mestu. Pritegnilo me je predvsem naravoslovno področje. Svoje znanje sem dopolnjevala tudi z jezikovnimi tečaji in raziskovalnimi tabori. Z uspešno opravljeno maturo sem se leta 2001 vpisala na Fakulteto za farmacijo Univerze v Ljubljani. Poleg aktivnega študentskega življenja sem uspešno opravila vse izpite. Septembra 2006 sem z diplomskim delom »Uporaba monoklonskih protiteles CDI 315 za ciljano dostavo nanodelcev« zaključila univerzitetni študij farmacije. Za svojo raziskovalno nalogo sem prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Še istega leta sem se vpisala na podiplomski študij biomedicine, smer farmacija na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Pripravništvo v lekarni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana sem zaključila decembra 2007 z odlično opravljenim strokovnim izpitom. V januarju 2008 sem pričela z delom mlade raziskovalke na oddelku za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Z uspešnim zagovorom doktorske disertacije z naslovom »Mehanizem aktivacije in inhibicije endosomskih Tollu-podobnih receptorjev« mi je bil novembra 2011 podeljen akademski naziv »doktorica znanosti«. Zelo dobro se spominjam prvega šolskega dne. Bila sem drobna, plaha deklica in zelo strah me je bilo šole. Ker sem prej obiskovala vrtec v Bršljinu in tam imela prijatelje, v »novi« šoli nisem nikogar poznala. Na srečo so bili tistega dne z mano starši in dobili smo tortico, zato mi ni bilo prav nič hudega. Prvo šolsko uro v razredu je k meni prisedla črnolasa deklica Katja in kmalu sva postali najboljši prijateljici. Najino prijateljstvo je trajalo vso osnovno šolo in se nadaljevalo še vsa gimnazijska leta.

Alenka Kužnik na šolskem kvizu v šolskem letu 1996/97. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Eden izmed močnejših spominov je moja pot v šolo. Vsak dan sem z bratoma Jakom in Petrom ter sosedovimi otroki hodila peš z Vrhovega v 3,5 km oddaljeno Mirno Peč. Trajalo je kakšno uro in pol, da smo se prebili čez vse ovinke, si ogledali poplavljene travnike ob močnejšem jesenskem deževju, srečali različne živali in spoznavali raznobarvno pomladno cvetje ter se pogovorili o vseh zanimivih rečeh. Ko smo malo odrasli, smo seveda hodili hitreje, poleti pa se vozili s kolesi. Vedno je bilo lepo opazovati naravo, ki se spreminja skozi vse letne čase. 125

Ko sem bila v drugem razredu, sem morala ostati en teden v novomeški bolnišnici na nekih preiskavah. Čas v bolnišnici je mineval počasi in meni se je zdel en teden cela večnost. Zelo sem bila vesela, da so se moji sošolci in učiteljica Zdenka spomnili name in mi poslali pismo s prijetnimi in spodbudnimi besedami ter simpatičnimi sličicami. Moje zdravje se je potem že v nekaj dneh izboljšalo. V tretjem razredu smo imeli zelo strogo učiteljico. To je bila gospa Lojzka Krevs, ki je učila že naše starše. Želela je red in disciplino v razredu, zato je včasih nekatere učence tudi precej okregala. Kot otroci smo se je precej bali, še posebej kadar se je razjezila. In vendarle mi je ostala v lepem spominu kot oseba dobrega srca, ki ji ni bilo vseeno za našo vzgojo. Rada je imela klasično glasbo ter tudi nas spodbujala k poslušanju in doživljanju te glasbe. Šolske predstave so mi ostale v prav posebnem spominu. To je bil vedno velik dogodek. Pripravljali smo se cel mesec, z generalkami intenzivneje v zadnjem tednu. Po navadi smo skoraj vsi učenci sodelovali z eno ali več dejavnostmi: v pevskem zboru, z igranjem na Orffova glasbila, v kakšni igri, z deklamiranjem pesmi naših rojakov ter z napovedovanjem in povezovanjem programa. Še danes sem hvaležna učiteljici slovenskega jezika, gospe Martini Kramar, ki me je spodbudila in vztrajala, da sem se preizkusila tudi v vodenju prireditev. Sprva nisem imela preveč poguma, vendar pa je bilo sčasoma vedno lažje. Morda mi je bilo zaradi tistih izkušenj manj nerodno tudi kasneje, ko sem morala nastopati pred javnostjo. V sedmem in osmem razredu sem bila izvoljena za predsednico šole. Kot sedmošolki se mi to seveda ni zdelo prav, ker je ta funkcija pripadala osmošolcem. Zaradi moralnega čuta sem to funkcijo sprva zavrnila, vendar moja beseda ni bila pomembna. Spoznala sem, da v življenju ne morejo stvari vedno potekati tako, kot se nam zdi prav. Vseeno je bila ta moja izkušnja za nekaj dobra. Na letnem srečanju vseh predsednikov osnovnih šol novomeške občine sem pri takratnem županu izpostavila problem otrok iz oddaljenih vasi, ki morajo vsak dan pešačiti več kot 3 km v šolo in potem nazaj domov. Ne vem natančno, če je to kakor koli pripomoglo, vendar smo kmalu potem dobili avtobus, ki smo ga bili vsi zelo veseli. Alenka Kužnik Krajnik

Doktor astronomije GAL MATIJEVIČ Po končani osnovni šoli v Mirni Peči sem se vpisal na novomeško gimnazijo. Po opravljeni maturi sem šel študirat astronomijo na Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Tam sem leta 2006 tudi diplomiral. Na isti fakulteti sem nadaljeval tudi podiplomski študij in se hkrati zaposlil kot mladi raziskovalec. Študij sem zaključil lani (2011) z doktorskim delom »Spektroskopija dvojnih zvezd s pregledom neba RAVE«.

Gal Matijevič v šolskem letu 1996/97. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 126

Zgleda, da imam bolj slab spomin ali pa je od takrat minilo že toliko časa, da se iz tistega obdobja spomnim le posameznih nepomembnih utrinkov. Nekaj lepih, nekaj slabih, nekaj veselih, nekaj žalostnih, vendar nič posebno pretresljivih.

Kakor koli, ena izmed bolj pomembnih stvari, ki sem se je naučil tudi v nadaljnjem šolanju, je ta, da po navadi ni pametno poslušati ljudi, ki ti pravijo, da česa ne zmoreš. Star pregovor pa pravi: »Vse se da, če se hoče!« Ta fraza naj tudi vas vodi na poti v življenje. Gal Matijevič

Doktor matematike ANDREJ MUHIČ Mirnopeške korenine in moja akademska pot Mineva ravno eno leto od formalnega zaključka mojega izobraževanja. Strnil bom spomine o svoji poti iz Mirne Peči do Ljubljane, in sicer po matematično. Izobraževalno pot sem začel v OŠ Mirna Peč. To je bilo obdobje, ki se ga spominjam z nostalgijo. Prebral sem skoraj vse knjige v šolski knjižnici, redno sem zahajal tudi v Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu. Najbolj sem užival v pravljicah, stripih, pustolovskih knjigah, fantaziji in znanstveni fantastiki. Miki Muster, Enid Blyton, Karl May in drugi avtorji so mi pričarali veliko lepih trenutkov. Na pretek je bilo tudi časa za druženje s prijatelji, košarko in nogomet, atletiko, igranje šaha in še kaj. Lahko bi rekel, da je bil to čas uživanja in takrat smo marsikaj ušpičili. To je priložnost, da pozdravim svoje takratne »kompanjone«: Damjana, Gala, Jerneja in Luko. Moram priznati, da sem šolske obveznosti opravil mimogrede, tako da je ostalo veliko časa za moje hobije. Že takrat sem bil strasten reševalec problemov. Najraje sem imel naravoslovje, saj so tam problemi jasno definirani. Z matematičnimi problemi me je prva zaposlila moja mama, učiteljica matematike, ko sem spraševal o nalogah, ki jih je popravljala. V šoli me je zelo uspešno spodbujala gospa Jožica Cesar, ki mi je vedno pripravila zadosti tekmovalnih problemov, da mi ni bilo dolgčas med njenimi urami. Čeprav mi jutranje vstajanje že takrat ni najbolj ustrezalo, sem zaradi Aleša Krajška lažje pridrvel k uram dodatnega pouka iz fizike, saj je znal predstaviti fiziko na meni zelo všečen način. Na tekmovanjih iz matematike in fizike, kjer sem tekmoval skupaj z Damjanom, sem v sedmem in osmem razredu prejel zlato priznanje. Tekmovanje v dvojicah je imelo poseben čar, saj je zahtevalo sodelovanje med tekmovalcema. V osmem razredu sem pri matematiki dosegel polno število točk in prvo nagrado. Udeleževal sem se tudi tekmovanj iz kemije, kjer pa sem že pogrešal nedvoumnost pri nalogah. Ne smem pozabiti na čisto neakademski hobi, šport, s katerim sem se že takrat strastno ukvarjal in mi še zdaj predstavlja odličen način za sproščanje.

Andrej Muhič na ogledu predstave v Ljubljani v šolskem letu 1995/96. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Po končani osnovni šoli sem se vpisal v Gimnazijo Novo mesto. Omembe vredna razlika med osnovno šolo in gimnazijo je bila v tem, da je bilo potrebno obdelati večje število informacij. Šolski sistem je še zmeraj dopuščal kampanjsko učenje, vendar sem pri angleščini, ki jo je poučevala Mirjam Skube, spoznal, da bo potrebno za višji nivo znanja vložiti več truda. To sem sprejel kot izziv, saj sem vedno spoštoval ljudi, ki niso odstopali od svojih začrtanih standardov. Tako sem se v prvih dveh letih gimnazije naučil zares veliko angleščine, kar mi je kasneje prišlo zelo prav. Seveda pa ne smem pozabiti Gregorja in Andreje Mohorčič, Mihe Hadla in Stanke Florjančič, ki so mi nudili dobre možnosti za nadaljnji razvoj na področju matematike, fizike in kemije. V gimnaziji sem se tako udeleževal tekmovanj 127

z vseh omenjenih področij in logike, skoraj z vsakega sem prinesel kakšno priznanje ali nagrado. Vsako leto sem na tekmovanju iz matematike ali fizike osvojil prvo ali drugo nagrado. Najbolj sem bil vesel prvega mesta na državnem tekmovanju iz matematike v 4. letniku. Od ostalih predmetov mi je bila najbolj všeč zgodovina. Na koncu gimnazije je prišel na vrsto prvi zrelostni izpit, matura. Nad načinom preverjanja znanja sem bil razočaran, saj je zahteval preveč ukalupljeno znanje in ni zares vrednotil posameznikove interpretacije in jo včasih celo kaznoval z majhnim številom točk. Kot zanimivost lahko povem, da sem vse do zadnjega kolebal med vpisom na matematiko ali fiziko. Nazadnje sem si rekel: matematika naj bo. Ni mi žal. Na Fakulteti za matematiko in fiziko sem užival in še zmeraj uživam. Najbolj mi je všeč oseben pristop asistentov in profesorjev, ki ga omogoča dokaj majhna populacija študentov od drugega letnika naprej. Predmeti so vedno polni novih izzivov in problemov. Na dodiplomskem študiju uporabne matematike mi je najbolj ostal v spominu profesor Jože Vrabec, ki je imel že skoraj legendarne ustne izpite pri analizi 1 in 2, ki so trajali uro in več, saj je zahteval predvsem razumevanje. Kdor je naredil ta dva izpita, je na koncu zelo uspešno zaključil študij, saj te tak način spraševanja zares nauči razmišljati. Na dodiplomskem študiju sem pogrešal malo več primerov uporabe naučenega na realnih problemih. Po uspešno opravljeni diplomi sem se odločil, da bom nadaljeval izobraževanje na doktorskem študiju. Prvotno sem imel v mislih teorijo števil ali kombinatoriko, nato pa me je splet okoliščin pripeljal na čisto drugo področje, kot sem načrtoval. Izbral sem numerično linearno algebro. Na podiplomskem študiju sem imel status mladega raziskovalca, zato sem imel veliko časa za raziskovanje in ukvarjanje s športom. Postal sem tudi asistent. Kmalu sem spoznal, da razumeti ne pomeni isto kot znati razložiti. Imel sem tudi več predstavitev svojih izsledkov na konferencah, tako je bil na koncu zagovor doktorata samo še rutina. Najbolj mi je ostala v spominu prva konferenca v Dubrovniku, kjer sem v pripravo na nastop veliko vložil, saj je bila to manjša konferenca s samimi vrhunskimi strokovnjaki z mojega področja. Imel sem tremo, vendar je na koncu predstavitev odlično uspela. V tretjem letniku sem opravil tudi doktorski izpit, ki preverja vse znanje, pridobljeno na fakulteti od začetka do konca. To je bil prvi in zadnji izpit, za katerega sem se učil skoraj en mesec. Potem je bilo potrebno samo še uspešno napisati doktorat, ki je bil na koncu sestavljen iz treh objavljenih in še enega neobjavljenega članka. Največji izziv je bilo povezovanje vsega gradiva v zaključeno celoto. Do zadnjega pa sem odlašal s pisanjem slovenskega povzetka, saj je bilo potrebno veliko strokovnih izrazov prvič prevesti v slovenščino. Po manjšem zapletu glede zdravja enega od članov komisije sta prišla na vrsto zagovor doktorata in zmaga. Tako sem lani uspešno pridobil naziv doktor matematičnih znanosti. Trenutno se ukvarjam z numerično linearno algebro in sem asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko. Sodelujem pa tudi z IJS pri projektu implementacije večjezičnega iskanja, kjer lahko preizkušam uporabo matematike v praksi. Rekli so mi, da se bom šele eno leto po doktoratu zavedel, kaj sem dosegel. Po pravici povedano se ne počutim nič drugače. Rekel bi samo še to: najbolj pomembno je, da v tistem, kar delamo, uživamo in ohranimo iskrico otroške radovednosti. Zahvalil bi se vsem, ki so mi kakor koli pomagali na moji uspešni poti do izobrazbe. Andrej Muhič 128

129

pouk telesne vzgoje na šolskem hodniku. okoli leta 1975. fotografija iz arhiva oš mirna peč.

Pouk

in ostale dejavnosti v šoli

Predmetniki skozi zgodovino Na podlagi šolskih katalogov od leta 1874/75, ki so danes hranjeni v arhivu, smo ugotovili, kateri predmeti so se ocenjevali v času ljudske eno- in dvorazredne šole. Takrat so poučevali v slovenskem jeziku (branje, slovnica, pravopisje, spisje), številjenje, prirodoznanstvo, zemljepisje in zgodovino, pisanje, oblikoslovje in risanje, petje, telesne vadbe, ocenjevali pa so tudi nravnost in veroznanstvo. Napredek pri predmetih so ocenjevali z opisnimi ocenami prav dobro, dobro, srednje in nezadostno, nravnost, tj. vedenje, pa z ocenami popolnoma lepa, lepa in manj lepa. V letu 1893/94, nekaj let po uvedbi dvorazrednice, ko se je predmetnik nekoliko razširil, smo zaznali, da so v Mirni Peči prvič poleg nravnosti ocenjevali tudi pridnost. Pri slovenščini sta se v tem šolskem letu pravopisje in spisje združila v oceno, predmet telesne vadbe pa se je preimenoval v telovadbo. Predmetnik je vseboval še en nov predmet, ročna dela.

Šolski katalog trorazrednice v Mirni Peči iz leta 1905/06. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

V šolskem letu 1908/09, ko je bila v Mirni Peči že uvedena trirazredna ljudska šola, so v 1. razredu ocenjevali naslednje predmete: vedenje, pridnost, veronauk, branje, pisanje, slovenski učni jezik, računsko in geometrijsko oblikoslovje, v višjih razredih pa še prirodoznanstvo (prirodopis in prirodoslovje), zemljepis in zgodovino, risanje, petje, telovadbo in ženska ročna dela. Iz spodnje slike je razvidno, da so za različne predmete uporabljali različne opisne ocene, novost tega leta pa je bila uvedba številčnih ocen. Ocene so bile od ene do pet, pri čemer je bila ena najboljša ocena, pet pa najslabša. 131

V naslednjem šolskem letu sta se predmeta prirodoznanstvo (prirodopis in prirodoslovje) ter zemljepis in zgodovina preimenovala v prirodoslovje in nazorni nauk. Ponavljalna šola je v svojem predmetniku, leta 1914/15, dobila predmet gospodinjski pouk. V šolskem letu 1921/22 so v 2. razredu v predmetnik prvič uvedli srbohrvaščino, dve leti pozneje pa se je le-ta razširil še za kmetijstvo. V šolskem letu 1929/30 je v šestrazredni osnovni šoli predmetnik vseboval vedenje, pridnost, verouk, čitanje, pisanje, učni jezik (slovenščino), srbohrvaščino, računstvo in merstveno oblikoslovje, nazorni nauk in domoznanstvo, zemljepis in zgodovino, prirodopis in prirodoslovje, risanje, petje, telovadbo, kmetijski pouk, deška ročna dela, dekliška ročna dela ter zunanjo obliko pismenih izdelkov. V tem obdobju so se nekoliko spremenili tudi izrazi za ocenjevanje, kar je razvidno iz spodnje slike. S spremembo 63. člena Zakona o naravoslovnih šolah se je od šolskega leta 1936/37 uvedel nov način ocenjevanja, ki se v naslednjih desetletjih ni bistveno spreminjal. Ocena odlično je po novem imela številčno oceno 5, ocena nezadostno pa 1, kar lahko razberemo iz pričujočega Razrednega kataloga na spodnji sliki. »Ker je bila po ustavi in zakonih šola že od 1946 ločena od Cerkve, je bil tudi verouk z odlokom Sveta vlade Ljudske republike Slovenije (LRS) za prosveto in kulturo s 1. 2. 1952 uradno ukinjen v vseh šolah.« (Snoj v Govekar - Okoliš 2008, str. 246) Predmetnik za prve štiri razrede osnovnih šol iz leta 1946, kjer verouka kot učnega predmeta ni: Tedenska razporeditv učnih ur pouka

Ocene treh učencev za vsako četrtletje po predmetniku iz leta 1910/11.. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

132

1. razred

2. razred

3. razred

4. razred

Slovenski jezik

Zgodovina

Zemljepis

Naravoznanstvo

Računstvo

Risanje

Petje

Telesna vzgoja

Lepopis

Ženska ročna dela

Skupaj

25 (26)

26 (27)

Učni predmet moralna vzgoja v predmetniku za višje razrede osnovnih šol iz leta 1954: Tedenska razporeditv učnih ur pouka Predmet/Razred

VI.

VII.

VIII.

Slovenski jezik

Srbski ali hrvatski jezik

Tuji jezik

neobvezno

Zgodovina

Zemljepis

Moralna vzgoja

Matematika

Biologija

Fizika

Kemija

Risanje

Petje

Telesna vzgoja

Ročne spretnosti

Gospodinjstvo Skupaj

neobvezno 20

25 (26)

26 (27)

Različni viri navajajo, da je sredi petdesetih let prihajalo do intenzivnejših priprav in razprav o šolski reformi. Po Kožuhu (1981, str. 10) smo povzeli definicijo šolske reforme: - večje ali manjše spremembe v šolskem sistemu na podlagi pravnih dokumentov, s katerimi se šolski sistem prilagaja novim družbenim potrebam ali večjim spremembam v prosvetni obliki (gre za zunanjo šolsko reformo), - manjše ali večje spremembe v predmetnikih in učnih načrtih ter v notranji organizaciji šol, v metodah dela in podobnem (gre za notranjo šolsko reformo).

Zvezek za gospodinjstvo iz konca 40-ih let prejšnjega stoletja. Zvezek iz zasebnega arhiva.

Celovita prenova šolskega sistema je bila izvedena s šolsko reformo, ki je bila med letoma 1958 in 1962 (Okoliš 2009, str. 109–110). 25. 6. 1958 je bil sprejet Splošni zakon o šolstvu (Uradni list FLRJ v Gabrič 1994, str. 85). S tem zakonom je bila na vsem jugoslovanskem ozemlju uvedena osemletna šolska obveznost, osemletna osnovna šola kot edina oblika obveznega šolanja. 133

Beseda reforma je latinskega izvora in v splošnem pomeni preureditev, izboljšavo (Veliki splošni leksikon 1998, str. 3564). Pri šolski reformi gre za didaktično, metodično in organizacijsko preoblikovanje šolstva. Cilj sodobnih šolskih reform je prilagoditev šolskega sistema sodobnim potrebam. Obsežna prizadevanja za reformiranje zlasti osnovnega šolstva, značilna za ves svet, segajo v začetna desetletja 20. stoletja (Veliki splošni leksikon 1998, str. 4227). Predmetniki so se po uvedbi enotne osemletne osnovne šole (leta 1958) redkeje spreminjali. Predmetnik iz leta 1959, ki se nadaljuje v predmetniku iz leta 1962, obsega učne predmete (učno-vzgojna področja) in dopolnilne ure, ki so sicer obvezne za učence. K dopolnilnim uram so uvrščeni gospodarski in tehnični pouk ter drugi predmeti (vendar v predmetniku ni pojasnjeno, kateri so). Leta 1963 je bila sprejeta ustava, ki je uradno spremenila ime takratne skupne države v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (Mala splošna enciklopedija 1975, str. 228). V predmetnik za osnovno šolo (Osnovna šola, 1973) so poleg zapisanih učnih predmetov uvrščeni dodatni in dopolnilni pouk, zborovsko petje, gospodinjska praksa, druge prostovoljne dejavnosti in razredne ure. Na normativni ravni je opozorjeno na različnost učencev, različnost njihovih potreb, kar se kaže v uvrstitvi omenjenih dejavnosti v predmetnik. Zaradi tega pomeni ta učni načrt s stališča diferenciacije in individualizacije pouka pomembno novost. V tem predmetniku je tudi jasno izražena členitev osnovne šole na razredno in predmetno stopnjo. Ponovno se je predmetnik spremenil v letu 1980, po uvedbi Zakona o osnovni šoli, ki je določal, da temelji delo vsake posamezne šole na programu življenja in dela osnovne šole. Novost v predmetniku so predstavljali obvezni tečaji (plavanje, prometna vzgoja, smučanje, prva pomoč, obramba in zaščita), z uvedbo zakona pa so sklenili obsežen projekt modernizacije osnovnošolske matematike ter dosegli, da so v šole poleg radia prodirali televizija, film ter računalnik in da je nova vloga šole zahtevala drugačnega, ustvarjalnega, inovativnega učitelja in drugačen način učenja. Potreba po preseganju dotedanjega sistema vzgoje in izobraževanja se je ponovno pojavila po osamosvojitvi Slovenije. V Beli knjigi (1995, str. 5) je zapisano, da je zaradi oblikovanja samostojne države, vpeljave večstrankarskega političnega sistema, sprejetja nove ustave posledično bilo potrebno ustrezno urediti tudi izobraževalni sistem države. Platnice učbenika predmeta spoznavanje narave za četrti in peti razred iz 70-ih let.

Največja sprememba, ki se je tedaj zgodila na šolskem področju, je bila reforma osnovne šole, ponovna uvedba gimnazije in prenova srednješolskega izobraževanja, ki je v letu 1980 z Zakonom o usmerjenem izobraževanju povzročila korak nazaj v takratnem izobraževalnem sistemu. Uvedlo se je osemletno osnovnošolsko izobraževanje, ki je imelo dve stopnji. Vsaka je trajala štiri leta: razredna stopnja je bila namenjena učencem od 1. do 4. razreda, predmetna pa je bila od 5. do 8. razreda. V prvih štirih razredih je po navadi en učitelj (razrednega pouka) učil vse predmete. Od 5. do 8. razreda so poučevali predmetni učitelji en ali dva predmeta. V 5. razredu so lahko nekatere predmete učili tudi učitelji razrednega pouka. Po drugi strani pa so lahko predmetni učitelji poučevali nekatere predmete na razredni stopnji, med njimi zlasti

134

športno, likovno in glasbeno vzgojo, jezike na narodno mešanih območjih ter tuje jezike. Položaj se je razlikoval od šole do šole, odvisen pa je bil od zaposlenih v posameznih šolah. Veljavni izobraževalni program se imenuje Program življenja in dela osnovne šole (sprejet je bil leta 1984, z dopolnitvami do leta 1997). Vsebuje smernice za delo, predmetnik in učne načrte za posamezne predmete. Del programa je obvezen, šole pa učencem ponujajo še razširjeni program. Predmetnik je določen za celotno državo. Poleg pouka predvideva še dneve dejavnosti, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje in šolo v naravi. Pouk pri posameznih predmetih je potekal po učnih načrtih. V okviru vsebinske prenove programov in učnih načrtov so bili posodobljeni tudi veljavni učni načrti za osemletno osnovno šolo. Vsako uro so pri pouku obravnavali določene teme. Treba jih je bilo dokumentirati (vpisi v dnevniku, učiteljeve priprave). Interesne dejavnosti so potekale porazdeljeno skozi celotno šolsko leto ali pa so se organizirale kot strnjeni tečaji. Ti so bili lahko učenje tujih jezikov, raziskovanje, kultura in umetnost, šport, zdravstvena nega, vedenje o človeku in tehnologiji. Vsak učenec si je lahko izbral več dejavnosti. Interesnim dejavnostim na razredni stopnji je bila namenjena ena ura tedensko na oddelek, na predmetni pa ena ura in pol na oddelek. Če je bilo v oddelku več kot dvajset učencev, se je število ur podvojilo. Šole so organizirale tudi dopolnilni pouk, ki je bil namenjen predvsem učencem z učnimi težavami, lahko pa so se mu pridružili tudi drugi. Šola je ponujala dodatni pouk za nadarjene. Učenci so svoje znanje poglabljali in ga razširjali ali pa se pripravljali na šolska, medšolska, območna in državna tekmovanja. V osemletnem obveznem izobraževanju so bili predmetniki poenoteni. Vsebino programov so precej podrobno določali, učitelji pa so samostojno izbirali učne metode. Na razpolago so bili raznovrstni učni pripomočki; šole so jih redno kupovale, učitelji pa so jih uporabljali pri pouku. S seznama učbenikov za osnovno in srednjo šolo, ki jih je odobril Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, so si učitelji izbrali učbenike za naslednje šolsko leto. Šola je morala o izbranih učbenikih obvestiti učence in starše. Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje je dal pozitivno mnenje tudi za izobraževalni program Usposabljanje za vožnjo kolesa.

135

Predmetnik osemletne osnovne šole: 1.

Slovenski jezik

Angleški jezik

Likovna vzgoja

Glasbena vzgoja

Spoznavanje družbe

Zemljepis

1,5

Zgodovina

Etika in družba

Spoznavanje narave in družbe

Spoznavanje narave

Biologija

1,5

Kemija

Fizika

Matematika

Tehnična vzgoja

Gospodinjstvo

Športna vzgoja

Dopolnilni in dodatni pouk

Interesne dejavnosti

Oddelčna skupnost

0,5

Po Zakonu o osnovni šoli se je septembra v šolskem letu 1999/2000 začelo postopno uvajanje programa devetletne osnovne šole, v šolskem letu 2003/2004 pa obvezno izvajanje programa s 1. ter s 7. razredom.

136

Predmetnik devetletne osnovne šole: 1.

Slovenščina

3,5

4,5

Matematika

Tuji jezik

Likovna vzgoja

Glasbena vzgoja

1,5

Družba

Geografija

1,5

Zgodovina

Državljanska in domvinska vzgoja ter etika

Spoznavanje okolja

Fizika

Kemija

Biologija

1,5

Naravoslovje

Naravoslovje in tehnika

Tehnika in tehnologija

Gospodinjstvo

1,5

Športna vzgoja

Izbirni predmeti *

2/3

Dopolnilni in dodatni pouk

Interesne dejavnosti

Oddelčna skupnost

0,5

* Učenec izbere dve uri pouka izbirnih predmetov tedensko, lahko pa tudi tri ure, če s tem soglašajo njegovi starši. Predmetnik je bil sprejet na 19. seji SSSI, 15. 10. 1998, in usklajen s spremembami ZOŠ na 111. seji SSSI, 28. 2. 2008. 137

Šolski koledar Danes šolski koledar določa Pravilnik o šolskem koledarju za osnovne šole. Šolsko leto se začne 1. septembra, konča pa 31. avgusta. Osnovna šola izvaja pouk v dveh ocenjevalnih obdobjih: - prvo ocenjevalno obdobje traja od 1. septembra do 31. januarja, - drugo ocenjevalno obdobje pa od 1. februarja do 24. junija, razen za učence 9. razreda, za katere traja do 15. junija. Pouk v šolskem letu traja največ 38 tednov po pet dni v tednu. Tedenski razpored ur pouka po predmetniku in tedenski razpored drugega vzgojno-izobraževalnega dela se določi z urnikom. Ura pouka traja praviloma 45 minut. Med urami pouka imajo učenci najmanj pet minut odmora, najmanj enkrat dnevno pa praviloma dvajset do trideset minut odmora. Pouka prosti dnevi so: - z zakonom določeni državni prazniki in drugi dela prosti dnevi, - šolske počitnice in nedelje, - sobote, razen če ni z letnim delovnim načrtom šole določeno drugače. Za učence je pouka prost dan lahko tudi dan šole, ko le-ta organizira različne dejavnosti in aktivnosti, opredeljene v letnem delovnem načrtu šole. Učenci imajo jesenske, novoletne, zimske, prvomajske in poletne počitnice. Jesenske počitnice trajajo praviloma en teden, in sicer v času praznikov (31. oktober, 1. november), ki se vključujejo v počitnice. Novoletne počitnice trajajo od 25. decembra do izteka novoletnih praznikov. Zimske počitnice trajajo en teden in se začnejo tretji ponedeljek v februarju. Prvomajske počitnice se začnejo 27. aprila in trajajo do izteka prvomajskih praznikov. Poletne počitnice trajajo od konca pouka do 31. avgusta. Koledar MŠŠ za šolsko leto 2011/12.

Dnevi dejavnosti Dnevi dejavnosti so tisti del obveznega programa osnovne šole, ki medpredmetno povezujejo discipline in predmetna področja, vključena v predmetnik osnovne šole. Potekajo po letnem delovnem načrtu šole (šolski kurikulum), ki določa njihovo vsebino in organizacijsko izvedbo. Cilji dni dejavnosti so omogočiti učenkam in učencem utrjevanje in povezovanje znanja, pridobljenega pri posameznih predmetih in predmetnih področjih, uporabljanje tega znanja in njegovo nadgrajevanje s praktičnim učenjem v kontekstu medsebojnega sodelovanja in odzivanja na aktualne dogodke v ožjem in širšem družbenem okolju. V šolskem letu je petnajst dni dejavnosti, ki se delijo na kulturne, naravoslovne, športne in tehniške dneve. 138

Ekskurzije Šola za učence od 6. do 9. razreda vsako leto organizira strokovne ekskurzije, kjer je poudarek na geografiji, slovenščini in biologiji. V tem šolskem letu so bile izvedene naslednje strokovne ekskurzije: 6. razred – Bela krajina: Ogled metliškega gradu, Krajinskega parka Lahinja, spominske hiše Otona Župančiča na Vinici in izvir reke Krupe. 7. razred – Celjska in Velenjska kotlina: Ogled celjskega in velenjskega gradu ter spoznavanje zgodovine celjskih grofov, ogled delovanja premogovnika lignita v Velenju in spoznavanje življenja rudarjev, ogled jame Pekel. 8. razred – Vrba, Radovljica in Bled: Ogled Prešernove hiše, Čebelarskega muzeja, blejski Vintgar in Bled. 9. razred – Primorska in Kras: Ogled Luke Koper, Sečoveljskih solin, Strunjanskega klifa in Škocjanskih jam.

Učenci 9. razreda na strokovni ekskurziji na Primorskem leta 2012.

Očiščevalna akcija Šola v sodelovanju z lokalno skupnostjo že vrsto let sodeluje v spomladanski očiščevalni akciji, ki jo organizira Občina Mirna Peč v sodelovanju z občinskimi društvi. V zadnjih letih se je akcija priključila nacionalnemu projektu Očistimo Slovenijo, ki se je leta 2012 razširil na globalno raven, in sicer v Sklop globalne pobude World Cleanup 2012. Naša šola s svojimi učenci in učitelji vsako leto sodeluje tako, da le-ti pobirajo smeti na različnih lokacijah po celotni občini. Učenci razredne stopnje se zberejo v šoli in se od tam odpravijo po krajevnih poteh temeniške doline do Češnic. Pobrane odpadke ločujejo po veljavnih predpisih. Očiščevalna akcija poteka tudi okrog šole, kjer vsako leto uredijo vse zelenice, živo mejo in posadijo rože.

Urejanje okolice šole leta 2012.

Učenci predmetne stopnje imajo zbirna mesta v svojih vaseh. Tam skupaj s sovaščani in predstavniki organizatorjev (lokalnih društev) pobirajo smeti in sanirajo črna odlagališča odpadkov po vaseh.

Pohod treh generacij Pod okriljem organizacije Šport Špas se v šoli maja vsako leto že kar tradicionalno odvija prireditev Dan druženja in gibanja treh generacij, ki jo zapolnjuje pohod po bližnji in bolj oddaljeni okolici šole. Vseslovenskemu gibanju se je naša šola prvič priključila v šolskem letu 2009/2010. Prireditev se vsako leto začne z jutranjim skupinskim ogrevanjem pod vodstvom obeh šolskih športnih pedagogov, nato pa se pohodniki odpravijo na pohod po eni od izbranih pohodniških poti. Vsako leto pripravimo tri poti v treh zahtevnostnih stopnjah. S programom hkrati opozarjamo tudi na ekološko ravnanje z odpadki in udeležence pozivamo k skrbi za čisto okolje.

Pohod v Globodol leta 2012. Vse fotografije iz arhiva OŠ Mirna Peč. 139

Obiski kulturnih prireditev, abonmajev Učenci šole vsako leto obiskujejo različne kulturne prireditve tudi zunaj šolskih prostorov. V domačem kraju so ob državnih praznikih v kulturnem domu prireditve, na katerih navadno sodelujejo tudi posamezni učenci šole. Sicer pa učenci pogosto obiščejo kulturne ustanove v Novem mestu; učenci prvega in drugega triletja se vpišejo v abonma Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu in si med letom ogledajo do tri predstave (glasbene, lutkovne, plesne ali dramske uprizoritve). Učenci drugega in tretjega triletja pogosteje obiščejo kulturne ustanove v Ljubljani, in sicer opero, gledališča, Cankarjev dom.

Šolski koledar nekoč Začetek in konec pouka Šolsko leto se je tudi v preteklosti najpogosteje začelo s 1. septembrom, vsekakor pa v prvem tednu v septembru. V šolski kroniki sta omenjeni samo dve leti, ko se je pouk začel kasneje. Leta 1946 se je pričelo 16. septembra, leta 1947 pa 15. septembra. V obdobju med obema svetovnima vojnama se je pouk navadno končal z zaključno proslavo 28. Junija, na Vidov dan. Po drugi svetovni vojni se je pouk v posameznem šolskem letu končal po 15. juniju, na začetka okrog 20. junija, kasneje okoli 26. junija. Po osamosvojitvi Slovenije pa se pouk zaključuje zadnji delovni dan pred državnim praznikom, dnevom državnosti, 25. junija. Med posameznim šolskim letom so v preteklosti imeli dve, tri ali štiri ocenjevalna obdobja. Počitnice in pouka prosti dnevi Do druge svetovne vojne so bile v šolskem koledarju troje počitnice. Poleg letnih še božične počitnice, ki so trajale od 23. 12. do 15. 1., ter velikonočne, ki so trajale dva tedna. V kroniki za šolsko leto 1937/38 so omenjene tudi trgatvene počitnice, ki so trajale od 4. do 9. oktobra. Po drugi svetovni vojni je novi politični sistem narekoval drugačne oblike praznovanj in posledično tudi počitnic. V šolskem letu 1947/48 so imeli poleg letnih počitnic božični odmor med 24. in 28. 12. ter semestralne počitnice med obema šolskima polletjema. V naslednjem šolskem letu (1948/49) so bile med letom dvoje počitnice, semestralne, ki so trajale petnajst dni, in spomladanske, ki so trajale od 27. aprila do 2. maja. Teh v šolskem koledarju ni bilo vsako leto. Včasih so se počitnice tudi podaljšale, npr. zaradi hude zime (1962/1963) ali zaradi izrednih dogodkov (nesreča v šolski kotlovnici v šolskem letu 1971/72), vendar so morali pouk nato nadomestiti do konca šolskega leta ali le-to podaljšati za manjkajoče dneve. Šolski izleti in ekskurzije 140

Prvi šolski izlet, ki je omenjen v šolski kroniki, je bil v šolskem letu 1898/99. Šola je organizirala skupen šolski izlet na Sv. Ano pri Mirni Peči. V naslednjih letih je v šolskih kronikah vse do druge svetovne vojne zabeleženo, kam vse so učitelji na izlete vodili učence. Najpogosteje so šli v bližnje kraje, npr. v Novo mesto, na Zaplaz pri Čatežu, Muljavo, v Lurd pri Šentjerneju, Mokronog, Sevnico, Semič, na Trško goro, pogosto pa tudi v Ljubljano. Tja so se peljali z vlakom, drugam pa so šli peš ali pa so se peljali z vozovi. Po drugi svetovni vojni so pogosteje obiskovali Ljubljano, Gorenjsko (Bled, Vrba, Kamniška Bistrica, Vintgar), Notranjsko (Postojnska jama) in obiskovali so kraje tudi izven sedanjih slovenskih meja (Zagreb, Pulj, Reka, Kumrovec …). Posebni dnevi Prvi posebni dnevi v šolskem koledarju, ki smo jih zasledil v šolski kroniki, so bili poimenovani kmetijski pouk. 14. aprila 1929 so se učenci in učenke 4. in 5. razreda pod vodstvom gozdnega nadzornika iz Novega mesta, šolskega upravitelja in učiteljice Ane Kušar udeležili pogozdovanja (prvič omenjenega kot pošumljavanja) izsekane gozdne parcele s smrekovimi in borovimi sadikami.

Urejanje okolice šole v Globodolu okoli leta 1965. Fotografija iz arhiva gospoda Jožefa Pungerčarja.

Podobne akcije so se nadaljevale tudi v poznejših letih, ko je bil ta dan preimenovan v dečji dan za pogozdovanje. Vsako leto so učenci na različnih parcelah v okoliških gozdovih sadili smrekove, borove, jesenove, kostanjeve in hrastove sadike. Po drugi svetovni vojni so se kmetijski dnevi preimenovali v delovne akcije, ki so se vrstile v okviru pionirske organizacije. Podrobno jih je v šolski kroniki v letu 1948/49 opisala Marija Stopar, začasna upraviteljica šole: »Za izgradnjo zadružnega doma je naš pionirski odred napravil mnogo udarniških ur. Zlaganje opeke iz železniških voz in razkladanje šote iz vozov na gradbenem prostori, dalje trebljenje suhljadi in vej za apnenico – vse to delo je bilo izvršeno po članih odreda. Letos se je z vso skrbnostjo obdelala pionirska njiva, ki bo dala mnogo sončnega semena za olje v korist skupnosti. Pogozdovanja so se udeležili naši otroci parkrat. V tednu ceste so čete višjih oddelkov pomagale tudi pri čiščenju poti. Tudi del na polju zadružne ekonomije so se nekajkrat udeležili.« Učenci so v preteklosti pomembno prispevali tudi k boljši zunanji ureditvi šole in širšega kraja. V šolskem letu 1951/52 so popravili cesto pred šolo, naredili cvetlične gredice ob šoli ter uredili kanalizacijo za šolo, za kar so bili pohvaljeni od okrajnega prosvetnega odseka. V poznejših letih so učenci pomagali tudi pri večjih in za kraj pomembnih projektih, kot so bile obnove cest in gradnja vodovoda, kjer so zasipavali jarke. V kronikah je večkrat omenjeno, koliko metrov jarkov so zasuli v posameznem letu. Pomemben del delovnih akcij so bile tudi vsakoletne nabiralne akcije kmetijskih pridelkov in gozdnih sadežev, saj je bila od njih odvisna kvaliteta in cena šolske malice. Nabiralne akcije so se izvajale tudi v primerih naravnih nesreč doma in drugod po Evropi. 141

Prva očiščevalna akcija, ki današnjo šolo v akcijah najtesneje povezuje s preteklostjo, je bila omenjena v šolskem letu 1976/77. Podatki o šolskem koledarju nekoč so povzeti po šolski kroniki po letu 1961.

Projektno delo Šolski projekti se v šoli beležijo po letu 1992. Manj obsežni projekti in raziskovalne naloge v okviru posameznih razredov ali predmetnih področij pa imajo bogato zgodovino. Hranijo se v šolskem arhivu ter v Arhivu RS Slovenije, enoti za Dolenjsko. Seznam letnih šolskih projektov 1992/93 Od trte do vinskega hrama 1993/94 Sto let dolenjske železnice 1994/95 Ženitovanje po mirnopeško 1995/96 Vsaka vas ima svoj glas 1996/97 Skrivnosti in lepote našega krasa 1997/98 Gozd v naši krajevni skupnosti/Šumijo gozdovi domači 1998/99 Tone Pavček 1999/00 Družina skozi čas/Kako so stanovali naši predniki 2001/02 Znani Mirnopečani 2004/05 Rimljani in rimske ceste 2005/06 Stari Grki 2006/07 mednarodni projekt z OŠ Žakanje 2007/08 Tone Pavček, časopis Šentjurci 2 2007/08 Šengen naj ne ločuje, marveč povezuje, mednarodni projekt z OŠ Žakanje 2009/10 Rimske ceste 2009–2011 European Union and I, mednarodni projekt Comenius Naslovnice projektnih del. Naloge hrani OŠ Mirna Peč. 142

2010/11 Zgodovina čebelarjenja v naši občini, časopis Vrhpečan 2011/12 Zgodovina šolstva v Mirni Peči

Likovne ustvarjalnice Od leta 2007 potekajo v Mirni Peči likovne ustvarjalnice, ki jih naša šola pripravi v sodelovanju z Občino Mirna Peč. Na njih je sodeloval tudi umetnostni zgodovinar g. Jožef Matijevič. Prva ustvarjalnica je bila 20. 6. 2007. Na njej je sodelovalo 24 mladih likovnikov iz OŠ Mirna Peč in OŠ Žakanje. Motiv slikanja je bila Mirna Peč s svojimi posebnostmi. Ta prireditev je sovpadala s praznovanjem naše občine. Druga likovna ustvarjalnica je imela naslov Stare hiše v Globodolu. Izvedena je bila 23. 5. 2008 v globodolski dolini. Tehnika je bila tempera ali akril na tršem papirju. Na njej je sodelovalo 24 mladih likovnikov iz osnovnih šol Trebnje, Dobrnič, Nemška vas, Mirna, Mirna Peč in Žakanje. Gost na svečani otvoritvi vseh nastalih likovnih del je bil Tone Pavček.

Udeleženci ustvarjalnice v Globodolu leta 2008.

Na 3. ustvarjalnici, ki je bila 25. 5. 2009, so slikali na temo Ko zakikirika rdeči petelin. Tokrat je bila tema gasilstvo v Globodolu, saj je v tem letu PGD Globodol praznoval 90-letnico svojega delovanja. Ustvarjalnice se je udeležilo 24 učencev iz naše in okoliških šol ter OŠ Žakanje. Četrta likovna ustvarjalnica je bila 30. 9. 2010. Motiv je bil tokrat Čebelica leti z neba, ki je bil povezan s šolskim projektom Zgodovina čebelarjenja v naši občini. Slikali so na les z akrili. Ustvarjalnice se je udeležilo 24 učencev iz naše in okoliških šol ter OŠ Žakanje. Peta likovna ustvarjalnica je bila 22. 9. 2011. Poimenovali so jo Zijala iz Zijala. 26 mladih likovnikov iz petih osnovnih šol, domače, prijateljske s Hrvaške (OŠ Žakanje), brusniške, žužemberške in trebanjske, je v različnih tehnikah ustvarjalo v idiličnem okolju ponovnega izvira reke Temenice v Zijalu, ki je nedvomno najbolj prepoznavna znamenitost občine Mirna Peč.

Častna gosta 2. likovne ustvarjalnice: Tone Pavček in Lojze Kastelic.

Naši učenci so vsa leta sodelovali v okviru likovne vzgoje, likovnega snovanja in likovnega krožka tudi na različnih letnih natečajih. Zelo uspešni so bili na natečajih Mi urejamo krajino (leta 2005 so dobili prvo nagrado za maketo), na mednarodnih razstavah otroškega ekslibrisa so vsakič dobili nagrado za najboljši ekslibris (na tem natečaju sodelujejo od leta 2007). Zelo uspešni so bili na bienalih otroške grafike, saj je bila grafika Marjetke Hrastar, učenke 9. razreda, leta 2011 nagrajena z zlato medaljo za svojo grafiko. Vsako leto pa sodelujejo na Malem likovnem taboru v Trebnjem in na Ekstemporu v Kostanjevici na Krki. Poleg tega pa so učenci zelo aktivni pri likovnih dejavnostih, saj s svojimi likovnimi deli sodelujejo na vseh prireditvah v okviru šole in občine ter skrbijo za razstave v šoli in na občini. Zelo aktivni pa so v šolskih projektih. Aleša Sušnik Škedelj, učiteljica likovne vzgoje

Otovitev razstave 5. likovne ustvarjalnice leta 2011. Vse fotografije iz arhiva OŠ Mirna Peč. 143

Bralna značka Bralna značka je gibanje, ki spodbuja prostovoljno branje v prostem času. Osnovala sta jo ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, pisatelj Leopold Suhodolčan, in profesor slovenščine na tej šoli, Stanko Kotnik. Prvo tekmovanje za Prežihovo bralno značko je potekalo le na področju štirih koroških občin, jeseni leta 1960, prve Prežihove bralne značke pa so bile podeljene maja 1961 v Kotljah na Koroškem. V prvih letih bralne značke so morali učenci o prebranih delih narediti zapiske, knjige pa so izbrali s priporočilnega seznama, na katerem je bilo vsaj eno Prežihovo delo. Danes bralna značka poteka kar na 99 % osnovnih šol v Sloveniji, mladi bralci knjige izbirajo s priporočilnega seznama ali prosto, o prebranih delih pa se pogovarjajo z mentorjem bralne značke ali z učiteljem slovenščine. V naši šoli je bralna značka prvič potekala v šolskem letu 1967/68. Zapis v šolski kroniki se glasi: » Prav tako se je naša šola vključila v tekmovanje za Cicibanovo in Župančičevo bralno značko. To tekmovanje je v začetku vzbudilo precejšnje zanimanje učencev, pozneje pa jih je precej odstopilo. Tekmovanje za Cicibanovo bralno značko smo zaključili 1. aprila. Uspešno ga je opravilo 31 učencev od 1. do 4. razreda. Župančičevo bralno značko pa je prejelo 36 učencev, in sicer bronasto štiriindvajset, srebrno šest in zlato šest učencev. Vsak učenec je moral prebrati tri literarna dela, ki jih je določila posebna tekmovalna komisija, sestavljena iz članov učiteljskega zbora. Učenec je ob zaključku tekmovanja moral poročati tudi pismeno o prebranih delih. Svečana podelitev bralnih značk, ki se je je udeležil tudi član občinske komisije tov. prof. K. Bačer, pedagoški svetovalec iz Novega mesta, je bila 12. aprila. Svečanosti so se udeležili vsi učenci naše šole in člani učiteljskega zbora.« Bralne značke so se sprva podeljevale na slovesnem zaključku šolskega leta, v šolskem letu 1979/80 pa je v šolski kroniki zabeležen prvi gost, ki je učencem podelil bralne značke. To je bil kdo od pomembnih krajanov ali Dolenjcev, pesnik, pisatelj, ilustrator, glasbenik. Največkrat pa je mirnopeške učence obiskal pesnik Tone Pavček, naš rojak.

Zgoraj podelitev bralne značke z Berto Golob; spodaj z Nacetom Simončičem. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč. 144

ŠOLSKO LETO

GOST NA PODELITVI

1975/76

Tone Pavček in Leopold Suhodolčan

1977/78

Branka Jurca

1978/79

koncert GMS

1979/80

Marjeta Dajčman

1980/81

ni podatka

1981/82

Ivan Zoran

1982/83

Severin Šali

1983/84

Nataša Petrov, Ivanka Mestnik

1984/85

Berta Golob

1985/86

Tone Pavček

1986/87

Branka Jurca

1987/88

ni podatka

1988/89

Jožef Matijevič

1989/90

Božo Kos

1990/91

Anton Pust

1991/92

Rudi Stopar

1992/93

Tone Pavček

1993/94

Janez Bitenc

1994/95

Marjan Remic

1995/96

Ivan Stopar

1996/97

Bogdan Novak

1997/98

Lucijan Reščič, Andrej Rozman Roza

1998/99

Primož 0

1999/00

Sten Vilar, Leon Koporc

2000/01

Davor Božič

2001/02

Pavle Ravnohrib

2002/03

Ivan Sivec

2003/04

Tone Pavček

2004/05

Martin Strel

2005/06

Slavko Pregl

2006/07

Primož Suhodolčan

2007/08

Tone Pavček

2008/09

Tatjana Kokalj, Matjaž Pikalo

2009/10

Anja Štefan, Andrej Rozman Roza

2010/11

Franci Rogač, Aksinja Kermauner

2011/12

Ida Mlakar, Ivan Sivec Zgoraj pisatelj Matjaž Pikalo z učenci; spodaj Ivan Sivec. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč. 145

Prednovoletni bazar V šolskem letu 2005/06 je bil v šoli prvič organiziran prednovoletni bazar, ki se izvaja vsako drugo leto. Vsi učenci šole se na skupnem tehniškem dnevu razdelijo v posamezne ustvarjalne delavnice, ki jih vodijo učitelji. Nastale izdelke nato prodajajo na bazarju, katerega izkupiček gre v šolski sklad. Izkupiček prvega bazarja je šel v dobrodelne namene za otroke naše občine.

R aziskovalno delo Tudi raziskovalno delo na šoli ima za seboj bogato zgodovino. Najpomembnejši del le-te predstavljajo raziskovalne naloge zgodovinskega krožka, ki ga je vodila gospa Ladislava Rupena. Pod njenim mentorstvom so nastale vse spodaj naštete naloge. Številne med njimi so bile tudi nagrajene. Prednovoletni bazar v šolski jedilnici decembra 2011.Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Naslovnici raziskovalnih nalog iz leta 2001/02 in 2003/04. Naloge hrani OŠ Mirna Peč. 146

ŠOLSKO LETO

NASLOV RAZISKOVALNE NALOGE

1983/84

Gospodarske in družbene pridobitve v prvem obdobju po drugi svetovni vojni v mojem domačem kraju

1984/85

Razvoj ljudske oblasti od Kočevskega zbora do prve slovenske ustave

1985/86

Obveščanje med NOB

1986/87

Jarem

1987/88

Moj šolski okoliš po osvoboditvi Društvena dejavnost na Slovenskem – Ne skrbite za pomoč, mi bdimo dan in noč

1991/92

Življenje med obema vojnama

1992/93

Stare hiše v naši krajevni skupnosti

1994/95

Možnosti razvoja turizma v KS Mirna Peč

1996/97

Tako smo se zdravili pri nas Čez dolenjske griče, od zibelke do zibelke

1997/98

Učinkovita raba energije

1998/99

Obrt v našem kraju

1999/00

Kako so stanovali naši predniki Ni ga Slovenca čez Dolenjca, mi smo pa iz Mirne Peči doma

2000/01

Prehrana nekoč in danes Tri poroke, tri gostije, povsod se dobro je in pije

2002/03

Tehnološke novosti spreminjajo življenje Včasih je perica v potoku prala …

2003/04

Znameniti Mirnopečan Ludvik Starič - Leteči Kranjec

2005/06

Igre in zabava

2005/06

Skriti zaklad Z nahrbtnikom na pot v mirnopeški kot

Obšolske dejavnosti V preteklosti so bile interesne ali obšolske dejavnosti različno poimenovane. V kroniki jih je moč prvič zaslediti v obdobju med obema svetovnima vojnama, čeprav so bili učenci v šoli že pred tem dejavni v petju, dramskem igranju in rajalnem nastopanju. Takrat so se imenovala mladinska udruženja.

Člani zgodovinaskega krožka z mentorico L. Rupena na obisku pri kolarju A. Jeriču na Malem Vrhu leta 1999. Fotografija iz arhiva L. Rupena.

V šolskem letu 1932/33 so v šoli bila naslednja: - Mladi junaki – 40 dečkov in 32 deklic (skupaj 72 otrok); - S. K. J. – 4 dečki in 6 deklic (skupaj 10 otrok); - podmladek Jadranske straže – 35 dečkov in 28 deklic (skupaj 63 otrok). V šolskem letu 1933/34 so bili učenci udruženi: - pri S. K. J. – 28 dečkov in 23 deklic (skupaj 51 otrok); - pri P. J. S. – 44 dečkov in 51 deklic (skupaj 95 otrok); - pri Mladih junakih – 28 dečkov in 30 deklic (skupaj 58 otrok). V povojnem obdobju so vse dejavnosti, ki so se v šoli pojavljale poleg pouka, potekale v okviru pionirske organizacije. Pionirska organizacija – sprehod po pionirski kroniki Pionirski odred so v šolskem letu 1947/48 poimenovali po Zori Rupena - Katji. Vsako leto so 29. septembra, na pionirski dan, pripravili odredno konferenco, na kateri so poročali o delu v preteklem letu in sprejeli program dela za naprej. Izvolili so nove člane pionirskega odbora (predsednika, tajnika, blagajnika; v šolskem letu 1969/70 pa še higienika in športnega referenta). V odboru so bili tudi vsi načelniki, kasneje predsedniki razredov oziroma oddelčnih skupnosti. 1964/65 so ustanovili pionirski starešinski svet, v katerem so bili zastopani učitelji, starši in člani delovnih organizacij. Tesno so sodelovali z Društvom prijateljev mladine. Mentorice so bile Milka Obrekar (od 1964 do 1972) za nižje razrede; za višje razrede Ančka Kavšek (1966), Fanika

Učenki z zlatim priznanjem za raziskovalno nalogo Prehrana nekoč in danes leta 2001/02. Fotografija iz arhiva L. Rupena. 147

Ruden (1967), Julka Florjanc (1968), Nada Žerjal (1970), Ladislava Rupena (od 1972 do 1988). V okviru PO so izvajali naslednje naloge: - ob dnevu republike, 29. novembra, so cicibane slovesno sprejeli v PO, dobili so pionirske rute, kape in značke, - sodelovali so na proslavah in prireditvah, - izvajali so naloge iz programa JPI (jugoslovanske pionirske igre), - slovesno so sprejeli in oddali kurirčkovo pošto, - skrbeli so za urejenost partizanskih grobišč, - urejali so okolico šole in središče Mirne Peči, - aktivno so delovali v raznih krožkih, - zbirali so gradivo o NOB v domačem kraju, - pomagali so pri učenju manj uspešnim učencem, - pomagali pri organizaciji prireditve ob prihodu dedka Mraza, - aktivno so sodelovali v zbiralnih, delovnih in solidarnostnih akcijah, - pomagali so ostarelim krajanom, - udeleževali so se športnih tekmovanj in drugih tekmovanj, - tekmovali v znanju iz Vesele šole, - pripravljali oddaje na šolskem radiu, - pomagali krajanom pri spravilu poljščin, - posamezne OS so pospravljale dvorano v kulturnem domu, - obdelovali šolski vrt in njivo ter pridelovali zelenjavo.

Druga številka šolskega glasila Prvi koraki iz šolskega leta 1973/74. Dokument hrani Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino.

V šolskem letu 1972/73 so v okviru PO delovali naslednji krožki: literarni (vodja Aleksander Rupena), prometni (Anton Perko), šahovski (Anton Perko), športni (Anton Perko, Danica Pečnik), strelski (Jože Pungerčar), taborniški (Ferdo Tkavc), dramski (Tatjana Nahtigal). Pionirji so tekmovali v JPI in v Veseli šoli ter dosegli lepe rezultate. Zbirali so prispevke za otroke iz Vietnama in dom borcev in mladine v Kumrovcu. Uspešno so opravili vse druge naloge iz delovnega programa. V šolskem letu 1976/77 so se že obstoječim krožkom pridružili še novi: folklorni (Alojzija Krevs, Vida Jaklič), klub OZN (Ladislava Rupena), lutkovni (Mojca Andoljšek, Danica Vollmeier), pionirska desetina GD Mirna Peč. V okviru športnih dejavnosti pa so delovali košarka, rokomet, atletika in namizni tenis. Jeseni in spomladi so pionirji pomagali Tereziji Srovin iz Grč Vrha pri poljskih opravilih. Izdali so 198 izvodov Prvih korakov. Udeležili so se vseh akcij, ki jih je organizirala Občinska zveza DPM. Na humanitarnem področju so veliko naredili MČRK. Mentor PO je bil Aleksander Rupena. V začetku septembra 1977 so ustanovili Šolsko športno društvo (ŠŠD). Obstoječim športnim disciplinam se je pridružila še odbojka. Največ uspehov so dosegli člani rokometnega krožka.

148

V okviru PO je bilo 9. marca 1978 ustanovljeno Pionirsko kulturno-umetniško društvo (PKUD), katerega mentorica je postala Martina Kramar. Ustanovljena sta bila pevska zbora nižjih (Milka Obrekar) in višjih razredov (Vilma Javornik). Z delom sta začela zgodovinski krožek (Ladislava Rupena) in krožek ročnih del (Franja Zupan). V okviru JPI so nadaljevali z delom. Pod geslom Narava – lepota – zdravje so očistili naselje Mirna Peč in postavili koše za odpadke. Decembra 1977 so vsi pionirji zbirali staro železo in zasluženi denar namenili domu pionirjev v Dolenjskih Toplicah. Prvič so organizirali vesele pionirske urice za prijateljske razrede. Tekmovali so za Župančičevo bralno značko. Udeležili so se zbora slovenskih pionirjev. V okviru MČRK so zbirali star papir in živila za šolsko kuhinjo. Zmagovalna razreda v tekmovanju v znanju, disciplini in kulturnem vedenju so peljali na izlet na Rašico, v Taborsko jamo in k izviru Krke. Na zaključni proslavi so podelili priznanja in nagrade najboljšim učencem. 16. 3. 1978 so slovesno proslavili krajevni praznik in dan šole. 14. 5. so skupaj s KS pripravili dan ostarelih. 29.5. 1978 je bila slovesna otvoritev pionirska hranilnice. Pri sestavljanju delovnega programa za šolsko leto 1978/79 so upoštevali načela in naloge ZPJ (Zveze pionirjev Jugoslavije). Osnutek delovnega programa je pripravila posebna komisija, ki so jo sestavljali pionirji iz posameznih razredov. O delovnem programu so razpravljali učenci vseh šestnajstih razrednih skupnosti. Na prvi pionirski konferenci, 29. 9. 1978, so program sprejeli. Vsaka razredna skupnost je izvolila svoj petčlanski odbor. V okviru ŠŠD so začeli delovati še nogomet, smučanje, plavanje. Pionirji so opravili naslednje naloge iz delovnega programa: 160 učencev je zasipalo vodovodni jarek na Šrangi, v MČRK so ustanovili prve skupine zelenih stražarjev, zbirali so star papir, izvedli nabiralno akcijo za šolsko kuhinjo, za novo leto so izdelovali voščilnice in obiskali ter obdarili ostarele občane v KS. Pionirji so zbirali staro železo. Poslovati je začela pionirska hranilnica, in sicer enkrat tedensko, od 12.10 do 13.00, člani ŠŠD so se udeležili krosa Dela v Novem mestu, v tednu solidarnosti z osvobodilnimi gibanji so prodajali nalepke, pripravili so pustno rajanje, maja so zbirali denar za copate otrokom beguncev v JAR, urejali in čistili so okolico šole, svoje znanje iz civilne zaščite in SLO so preverili na obrambnem dnevu in izbrali najboljša razreda v tekmovanju v znanju, disciplini, redu in akcijah. V šolskem letu 1979/80 je v okviru PO delovalo sedem organizacij in v sklopu teh štiriindvajset krožkov. Mentorji nekaterih dejavnosti so bili tudi zunanji sodelavci. Vsak krožek je na prvem sestanku sprejel program dela, izvolili so tudi predsednika,tajnika in blagajnika. V okviru JPI sta oba 8. razreda pospravljala koruzo pri gospodarju Francu Makšetu na Vrhpeči, fantje višjih razredov pa so kopali vodovodni jarek do šole. Za tovarno Dana na Mirni in podjetje Hmeljnik v Novem mestu so zbirali stare steklenice. Zbrali so šest tisoč steklenic v vrednosti 730.000,00 din. 31. 10. 1979, na dan varčevanja, so pionirji pripravili zbor varčevalcev. V PH je 268 učencev varčevalo in vlagalo svoje prihranke. V tednu požarne varnosti so si pionirji ogledali tehnično opremo v GD Mirna Peč. S kulturnim programom

Sprejem štafete mladosti leta 1983. Fotografije iz arhiva OŠ Mirna Peč. 147 149

so sodelovali na otvoritvi spomenika padlim borcem v Mirni Peči. V okviru akcije solidarnost z osvobodilnimi gibanji so pionirji prodajali novoletne voščilnice in zbirali prostovoljne prispevke. V zimskih počitnicah so organizirali smučarski tečaj in športni dan (igre na snegu). Pionirji 4. razredov so imeli plavalni tečaj v OŠ Grm. 26. 4. 1980 je bil v Mirni Peči sprejem zvezne štafete. Ob smrti J. B. Tita so pripravili žalne komemoracije. 25. maja, na dan mladosti, so bili pionirji 7. razredov sprejeti v ZSM. Učence 1. razredov so sprejeli med MČRK, učence 7. razredov pa med odrasle člane RK. Ob zaključku šolskega leta so pripravili razstavo izdelkov ročnih del in starih predmetov. Na pobudo kluba OZN je učencem o svoji deželi predaval študent iz Sudana. Za uspešno opravljene naloge v okviru JPI so osvojili zlati znak JPI. To leto so bili učenci zelo aktivni v delovnih in zbiralnih akcijah.

Pohod na Kuzarjev Kal leta 1983. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V šolskem letu 1980/81 so delovni program obogatili z novimi nalogami in dosežki. Učenci 6., 7. in 8. razredov so se pomerili kvizu na temo Mirna Peč v času NOB. Sodelovali so v natečaju LB za najboljše literarno, likovno in fotografsko delo. Imeli so predavanje Naši kraji v prazgodovinskem in rimskem obdobju. Učenka 7. razreda se je udeležila republiškega tekmovanje v Veseli šoli. V nagradnem natečaju Mi mladi so osvojili tretjo nagrado, knjige v vrednosti 1.000,00 din. Prisluženi denar od zbranega tekstila in starega železa so učenci naložili v PH ali pa so plačali vožnje za ekskurzije. Na zboru varčevalcev so med varčevalce sprejeli učence 1. razreda. 29. 6. 1981 so imeli učenci in organizacije v pionirski hranilnici 53.866,90 din prihrankov. 10. junija 1982 se je deset pionirjev udeležilo Zbora pionirjev Jugoslavije v Črnomlju. Člani literarnega krožka so pošiljali prispevke v Dolenjski list, Pionirski list, Nedeljski dnevnik in TV-15. V okviri JPI so opravili vse naloge. Ustanovili so pionirsko zadrugo in pionirsko delovno brigado. Članice Aktiva kmečkih žena so v šoli razstavile nekatere jedi prave kmečke kuhinje, zaposlene v TOZD Beti pa so v nedeljo prodajale obiskovalcem razstave svoje izdelke. V šolskem letu 1982/83 sta delo šolske skupnosti usmerjali mentorici Milena Kostevc in Milka Obrekar. V okviru šolske pionirske zadruge so na novo začeli delovati čebelarski krožek (Mojca Lužar), vrtnarski krožek, šolska trgovina (Milena Kostevc), šiviljski krožek (Fani Zupan), krožek pletenja in kvačkanja (Lojzka Krevs) in klub mladih tehnikov (Jože Pungerčar). Mladi čebelarji so sodelovali z zelo znanim čebelarjem Alojzom Kastelicem. Obiskali so čebelarsko razstavo v Ljubljani. Člani krožkov so svoje izdelke pokazali na razstavah. Vrtnarji so pognojili in preorali šolski vrt ter posejali in posadili zelenjavo.

Urejanje partizanskega grobišča leta 1983. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Na hranilni knjižici pionirske hranilnice so imeli varčevalci 8. 6. 1983 179.000,00 din, ob koncu leta pa 26.137,40 din. V PH je varčevalo 279 učencev. Zelo aktivni so bili učenci, vključeni v pionirski KUD. Mladi literati so pripravili enainštirideset radijskih oddaj, v Dolenjskem listu in reviji PIL so imeli objavljenih osemnajst prispevkov. Folkloristi so se naučili enajst plesov in imeli sedem nastopov. Likovniki so sodelovali na raznih razpisih, pripravili dve šolski razstavi in izdelovali čestitke za novo leto. V oba pevska zbora je bilo vključenih 91 učencev. Naučili so se veliko novih pesmi in nastopali na proslavah. 150

V ŠŠD je bilo vključenih 292 učencev. Sami so naredili igrišče za odbojko in skok v daljino. Udeleževali so se občinskih tekmovanj. V krosu se je učenec z dobrim rezultatom uvrstil v občinsko reprezentanco in sodeloval na republiškem prvenstvu. Imeli pa so tudi občinsko in področno prvakinjo v metu krogle. Mlajši pionirji so bili najboljši v občini v rokometu. Dobre rezultate so na tekmovanji dosegli tudi šahisti. Člani MČRK so bili zelo delavni. Poleg stalnih nalog so še tekmovali na tekmovanju v znanju SLO in PP, učenci 7. razredov so opravili tečaj prve pomoči, organizirali predavanje o škodljivosti alkoholizma, v tednu RK pa organizirali kviz Kaj veš o alkoholizmu. Na tekmovanju Pomagajmo, da bo starost lepša so dosegli prvo mesto v občini. Uredili so vse potrebno, da so šli nekateri učenci v kolonijo. V okviru ZSMS so organizirali veliko predavanj, dvajseturni plesni tečaj, sodelovali pri sprejemu zvezne štafete in pri sprejemu 7. razredov v ZSMS. Evidentirali so kandidate za v MDA. Mentorica je bila Vida Slak. V šolskem letu 1983/84 so učenci o svojem delu v krožkih poročali na treh pionirskih odrednih konferencah. Pionirji, delegati, so se redno udeleževali ocenjevalnih konferenc. Pet pionirjev se je udeležilo pionirskega tabora Sutjeska, ki je bil od 15. 7. do 30. 7. 1984 v Pionirskem gradu pri Zagrebu. Učenci so prodali 150 čestitk UNICEF. ŠŠ je organizirala vesele ure za prijateljske razrede. Vsaka OS je na šolskem vrtu na svoji gredici gojila določeno vrsto zelenjave. Vrtnarji so skrbeli za zelenice okrog šole in spomladi presadili lončnice. Organizirali so medrazredno tekmovanje v varčevanju. Obisk v PH se je zelo povečal. Ob koncu šolskega leta je bilo zabeleženih 108.810,00 din prihrankov. S pletenimi in šiviljskimi izdelki so se učenke predstavile na razstavi v Novi Gorici in v šoli. Na novo so zaživeli lutkovni (Mojca Andoljšek) in pravljični krožek (Draga Bregar) ter plesna gimnastika (Franja Zupan). Člani ŠŠD so se vključili v priprave na tretji mirnopeški tek. Dva učenca sta tekla na progi, dolgi 21 km, ostali pa na 10 km. En učenec se je udeležil krosa Dela v Ljubljani. Mentorja sta bila Edo Kranjčič, kasneje pa Miran Jerman. MČRK je dobil priznanje in nagrado za spise in druge prispevke na temo Kri rešuje življenje ter za prvo mesto v pomoči starejšim v letu 1983. Bili so med osmimi najboljšimi v republiki. Člani zgodovinskega krožka so naredili raziskovalno nalogo z naslovom Gospodarske in družbene pridobitve v prvem obdobju po drugi svetovni vojni v mojem domačem kraju. Tri učenke z mentorico so se udeležile zborovanja mladih zgodovinarjev v Kopru. Osvojile so bronasto priznanje.

Sprejem pionirjev v ZSMS leta 1983. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Najpomembnejši dosežki pionirjev v šolskem letu 1984/85 so bili: Za uspešno delo v 13. JPI pod geslom »Rastemo pod Titovo zastavo – pionirji veselo na delo« je pionirski odred kot najboljši odred v občini prejel kipec pionirja. Izročil jim ga je podpredsednik ZPMS Franci Kržan. MČRK je za nalogo Babičina lekarna osvojil nagrado tovarne Lek. Mentorstvo PH sta prevzeli Mojca Lužar in Zdenka Galič, Anica Levstik pa je postala mentorica pionirske zadruge. Z delom so začeli novi krožki: biokemijski, računalniški in oblikovalni. Zelo aktivni so bili učenci v ŠŠD. Pripravili in sodelovali so na štirih športnih dnevih, organizirali šolsko prvenstvo v rokometu, namiznem tenisu, šahu in streljanju; plesni in smučarski tečaj ter plavalni tečaj za učence 5. razredov in jesenski kros. Sodelovali so z OŠ Bršljin in OŠ Otočec. V streljanju so na občinskem prvenstvu pionirke zasedle prvo mesto in osvojile pokal. Posamezno so se uvrstile na prva tri mesta. Na področnem prvenstvu so zastopale ekipo Novega mesta in osvojile drugo mesto. Štiriintrideset učencev iz 4. razreda je opravilo kolesarski izpit. Mirnopeškega 151

teka se je udeležilo 180 učencev. Teka na 21 km so se udeležili štirje mladinci. Člani planinskega krožka so se podali na grad Hmeljnik. V ocenjevanju ŠŠD so osvojili srebrno plaketo. Člani zgodovinskega krožka so ob 16. marcu, krajevnem prazniku in dnevu šole, pripravili srečanje z borci in borkami mirnopeške doline. Zbrali so veliko gradiva o NOB. Pripravili so več radijskih oddaj ter skupaj z literarnim krožkom in likovniki izdali posebno številko Prvih korakov. Naredili so tudi raziskovalno nalogo na temo Razvoj ljudske oblasti od Kočevskega zbora do prve slovenske ustave. Na zborovanju mladih zgodovinarjev v Murski Soboti, ki je bilo od 16. do 18 maja, so dobili srebrno priznanje. Na zaključni prireditvi 25. 6. so učenci dobili posebna priznanja za odličen uspeh in pohvale za aktivno delo v krožkih in organizacijah. Najbolj prizadevne so nagradili s knjigami. ŠOLSKO LETO 1985/86 Zveza pionirjev Jugoslavije je bila otroška, družbena, enotna, množična, vzgojna organizacija, v katero so se otroci od sedmega do štirinajstega leta prostovoljno združevali in v sodelovanju z odraslimi samoupravno uresničevali najrazličnejše družbene in ustvarjalne aktivnosti. (Pravila in programska izhodišča ZPJ). Učenci osnovne šole so sestavljali pionirski odred, ki ga je vodil pionirski odbor v sestavi: predsednik, namestnik predsednika, tajnik, blagajnik, zastavonoša, kronist, delegati oddelčnih skupnosti, društev in organizacij. Svet pionirskega odreda so ustanovili s sklepom Društva prijateljev mladine (DPM) v krajevni skupnosti in je deloval v sestavi tega društva. Sestavljali so ga člani društva DPM, starši, učitelji, mladina, družbenopolitični in strokovni delavci, ki so lahko pomagali pri delu pionirskega odreda. Pionirski odred se je vključeval v vse akcije, organizirane s strani krajevne skupnosti, občinske Zveze prijateljev mladine ali na ravni republike. Pohod na Mali vrh leta 1985. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

ORGANIZACIJE IN KROŽKI TER MENTORJI

152

NALOGE IN DOSEŽKI

PO (Ladislava Rupena)

• pripravili so dve odredni konferenci in eno problemsko na temo samoupravljanja pionirjev • opravljali so naloge iz programa 14. JPI in si že drugič prislužili kipec pionirja • sodelovali so v natečaju Pionirskega lista Mi mladi • z zbranimi prostovoljnimi prispevki so kupili dve šolski torbici v vrednosti 15.000 din za palestinske otroke • za gradnjo pionirskega doma v Dolenjskih Toplicah so zbrali 7.000 din in tako poravnali vse obveznosti • slovesno so sprejeli kurirčkovo pošto • za 29. november so cicibane sprejeli v PO • na zaključni prireditvi so podelili pohvale, priznanja in zlate diplome najuspešnejšim učencem • tri pionirke iz 5. a so se udeležile tabora Sutjeska v Dolenjskih Toplicah.

MČRK (Lojzka Krevs)

• zbirali so papir in pridelke za šolsko kuhinjo • dvakrat so opravili higienski pregled učencev • organizirali so predavanje Odnosi med starimi in mladimi, kviz Kaj veš o Rdečem križu, letovanje otrok v Fazanu • pomagali so starejšim krajanom • načrtovali so delo zelenih stražarjev pri urejanju okolja • šest pionirjev se je pod vodstvom mentorice Fani Avbar udeležilo tekmovanja v znanju iz SLO in CZ, dosegli so tretje mesto

Pionirska zadruga (Anica Levstik, Aleša Škedelj, Franja Zupan, Jože Pungerčar)

• pionirji vrtnarji so obdelali šolsko njivo in vrt, gojili zelenjavo in krompir za potrebe šolske kuhinje • izvedli so tekmovanje za najlepšo gredo • vzgojili so sadike paradižnika in paprike, nekaj tudi za prodajo • šolska trgovina je bila odprta vsak dan, prodajali so šolske potrebščine • pri oblikovalnem krožku so izdelovali scene za večje prireditve, v jedilnici poslikali stene z barvami na temo življenje, izdelali večji makrame Človek • članice šiviljskega krožka so izdelovale medvedke za obdaritev predšolskih otrok • mladi tehniki so na občinskem in področnem tekmovanju zmagali v sestavljanju konstrukcij FISHER, računalniškem programu in z didaktičnimi pripomočki učiteljev

Predaja kurirčkove pošte OŠ Bršljin leta 1985. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

153

Pionirski KUD (Martina Kramar, Renata Fink, Jožica Cesar, Lojzka Krevs, Vida Jaklič, Aleša Škedelj, Draga Bregar, Milka Obrekar)

Literarni krožek: • izdali Prve korake, sodelovali v razpisih LB, Gasilske zveze Novo mesto, ŽTP, ob dnevu JLA in RK • pripravili radijsko oddajo o Ivanu Cankarju, razstavo o Primožu Trubarju • literarni krožek nižjih razredov je vsakih štirinajst dni pripravljal radijske oddaje Dramski krožek je pripravil prizorček ob sprejemu kurirčkove pošte. Pri lutkovnem krožku so se naučili igrico Račka in jo dvakrat zaigrali ob prihodu dedka Mraza ter tri krajše igrice, s katerimi so nastopili na proslavi v tednu RK. Lutke so izdelali sami. Folklorni krožek: • se naučili sedem plesov, nastopali na proslavah in prireditvah Likovni krožek: • izdelali plakate za vse proslave, sodelovali v natečajih, se udeležili srečanja mladih kiparjev v Novem mestu Pravljični krožek: • brali in poslušali pravljice ter jih ilustrirali, gledali risanke in diafilme Pevska zbora (višji, nižji razredi): • se naučili sedemnajst (višji) in enajst (nižji) novih pesmi in imeli sedem nastopov

ŠŠD (Miran Jerman)

• poleg izvršnega odbora so izvolili še sodniško, tekmovalno in disciplinsko komisijo • pripravili štiri športne dneve, sodelovali pri organizaciji in izvedbi mirnopeškega teka (več v kroniki ŠŠD)

ZSMS (Jože Pungerčar)

• pomagali ostalim pionirjem pri realizaciji delovnega programa, sprejeli pionirje 7. razredov v ZSMS, se pogovarjali o problemih sodobnega sveta

Zgodovinski krožek (Ladislava Rupena)

• v okviru JPI naredili raziskovalno nalogo Obveščanje med NOB • ob obletnicah zgodovinskih dogodkov pripravljali radijske oddaje • proučevali teme iz dodatnega pouka • pripravili aktivnosti v mesecu kurirčkove pošte. • zbirali stare predmete za arheološko zbirko

Obrambni krožek (Jože Pungerčar)

• obravnavali teme za obrambni dan, člani krožka so bili vodje posameznih skupin na šolskem obrambnem dnevu • udeležili so se občinskega tekmovanja iz SLO in DZ

Sajenje dreves leta 1985. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Urejanje okolice leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

154

Biokemijski krožek (Fani Avbar)

• raziskovali so tla in reko Temenico, analizirali kri, se učili osnov kemijskih tehnik, opazovali in raziskovali so mlake • opravili so tri raziskovalne naloge, razpisane v reviji Pionir, in v natečaju Mi mladi v Pionirskem listu

ŠOLSKO LETO 1986/87 ORGANIZACIJE IN KROŽKI TER MENTORJI

NALOGE IN DOSEŽKI

PO (Ladislava Rupena)

Pionirske oddelčne skupnosti so v okviru PO poleg stalnih nalog obogatile svoje delovne programe z novimi. S stenskimi plakati in radijskimi oddajami so obeležili pomembne spominske dneve. Na dan pionirjev so pripravili piknike, ples in se podali na kolesarske izlete. V tednu pionirske solidarnosti so izdelali in opremili tri platnene torbice za vrstnike na jugu Afrike. Za novo leto so pisali pomembnim krajanom in vsem šolam v občini. Za krajevni praznik in dan šole, 16. marca, so pripravili ure zgodovine z borci 1. dolenjskega bataljona. Dve učenki sta se udeležili Zbora pionirjev Jugoslavije v Kopru. Junija so naši pionirji sprejeli v goste dvainpetdeset mladincev iz Bosanskega Novega, udeležencev 19. Zleta bratstva in enotnosti. Na zaključni prireditvi 24. 6. popoldne so se odvijale športne igre med ekipami staršev in učencev v odbojki in nogometu.

ŠS (Mojca Lužar)

Sestavili so pravilnik del in nalog za dežurne učence in učitelje. Dopolnili so pravila medrazrednega tekmovanja. Izposojali so učbenike iz podporne knjižnice. Organizirali očiščevalne akcije v Mirni Peči in ob cestah proti bližnjim vasem. Organizirali so novoletne čajanke. Raznašali so časopis Odločajmo. Vsak petek so pripravili radijske oddaje.

Obisk vrstnikov iz Bosanskega Novega leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Zmaga na regijskem tekmovanju o poznavanju prometnih pravil leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

155

Obrambni dan - prepoznavanje zdravilnih rastlin leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Pogovor z Branetom Suhyjem leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

156

MČRK (Lojzka Krevs)

Bogato zastavljeni program so v celoti realizirali. Dvakrat so zbirali pridelke za šolsko kuhinjo in organizirali dve zbiralni akciji starega papirja (4.930 kg, 109.620,00 din). Nekateri učenci so redno pomagali starejšim ljudem. Za novo leto so izdelali čestitke in skupaj s KO RK obiskali in obdarili starejše krajane. V reviji PIL so objavili daljši članek o zgodovini zelenih straž in nastajanju male gozdne učne poti.

Pionirska zadruga (Anica Levstik, Mojca Lužar, Srečo Kastelic (zunanji mentor), Lojzka Krevs, Fani Avbar, Aleša Škedelj, Jože Pungerčar)

Člani vrtnarskega krožka pod vodstvom mentorice Fani Avbar so na šolskem vrtu in njivi pridelovali vse vrste zelenjave. Sodelovali so s TZO Klas v Mirni Peči. Za uspešno delo v PH so štiri učenke dobile Mussijeve značke. Zabeležili so dvesto osemdeset varčevalcev med učenci ter triindvajset kolektivnih in 400.000,00 din denarnih vlog. Ob dnevu varčevanja, 31. oktobra, so cicibane sprejeli med mlade varčevalce. Čebelarji so imeli štiri panje čebel, sami so izdelali satnice, ogledali so si čebelarski muzej v Šentrupertu. V obeh krožkih ročnih del so učenke kvačkale in pletle oblačila (šale, kape, jopice, puloverje). Učenke so pri šiviljskem krožku krojile in šivale krila, majice in bluze. Pri oblikovalnem krožku so poleg izdelovanja scen iz gline izdelovali nakit, slikali na steklo, poslikavali krožnike, izdelovali plakate. Svoje izdelke so prodajali na razstavah in jih nekaj celo poslali na razstavo v Italijo. Mladi tehniki so pričeli s fototečajem. Pri računalniškem krožku so učenci delali s Commodorjem 64 v Basicu.

Pionirski KUD (Martina Kramar, Milena Šmalc)

Z delom so nadaljevali vsi krožki, ki so bili vključeni v Pionirski KUD, z istimi mentorji. Program dela so obogatili z novimi vsebinami. Udeleževali so se natečajev in srečanj. Sodelovali so na raznih prireditvah v šoli ali v kraju.

ŠŠD (Miran Jerman)

Izvedli so šolsko prvenstvo in se udeležili občinskih tekmovanj v namiznem tenisu, rokometu, nogometu, šahu in streljanju. Najboljše rezultate so dosegli v streljanju in atletiki. Člani prometnega krožka so vadili spretnostno vožnjo in vožnjo po mestu. Pridobivali so teoretična znanja. Mlajši pionirji so na tekmovanju v Novem mestu zasedli prvo mesto, starejši pionirji pa drugo. Na plesnih vajah, ki sta jih vodila Mojca Lužar in Miran Jerman, so se učenci naučili plesati angleški in dunajski valček, čačača ter fokstrot. Dobre rezultate so dosegali na tekmovanjih tudi šahisti. Več v kroniki ŠŠD.

Biokemijski krožek (Fani Avbar)

Pričeli so urejati male gozdne učne poti, obiskali dve delovni organizaciji s področja kemijske tehnologije, udeležili so se regionalnega tekmovanja iz kemije v Novem mestu.

Zgodovinski krožek (Ladislava Rupena)

Naredili so raziskovalno nalogo o jarmu za natečaj Mi mladi. Zbirali so zgodovinsko gradivo in ga arhivirali. Pripravljali so radijske oddaje o pomembnih zgodovinskih dogodkih. Izvajali so aktivnosti v tednu pionirske solidarnosti.

Vesela šola (Franja Zupan) Učenci so predelali naloge v reviji PIL in pridobljeno znanje preverili na šolskem (24 učencev), občinskem (7 učencev) in republiškem (2 učenca) tekmovanju v Ljubljani. ZSMS (Jože Pungerčar)

Opravljali so naloge po ustaljenem programu.

ŠOLSKO LETO 1987/88 ORGANIZACIJE IN KROŽKI TER MENTORJI

NALOGE IN DOSEŽKI

PO (Ladislava Rupena)

Izvedli so tri pionirske konference (septembra, januarja in junija), pobrali pionirsko članarino po 50,00 din. V decembru, v tednu pionirske solidarnosti, so zbrali 30.000,00 din za otroke v begunskih taboriščih, prodajali so novoletne voščilnice UNICEF. Izvajali so aktivnosti v mesecu kurirčkove pošte. V OS so pripravili razgovore na temo Kaj pa zdravje. 24. junija so učenci pomagali seliti pohištvo in prazniti učilnice. Popoldne je bila zaključna prireditev za starše in učence. Predsednica sveta staršev je najboljšim učencem podelila pohvale in priznanja. Prvič so pripravili sprejem za najboljše učence. Opravili so vse naloge v okviru JPI.

ŠS (Mojca Lužar)

Naslovnica šolskega glasila leta 1988. Glasilo hrani OŠ Mirna Peč.

Nalogam iz delovnega programa preteklega leta so dodali nove. Tako so: • sestavili nova pravila za medrazredno tekmovanje • pobrali pridelke na šolskem vrtu in obeh njivah (295 delovnih ur), spomladi pa so ponovno posejali in posadili povrtnine (120 DU) • nekatere OS so pomagale kmetom pri krhanju koruze

157

MČRK (Lojzka Krevs)

V poročilo o realizaciji delovnega programa so poleg že omenjenih nalog v preteklem letu zapisali, da so sodelovali pri izvedbi dneva starostnikov, 8. 5. 1988. V tednu RK sta dve ekipi iz 7. razredov tekmovali v kvizu na temo Kaj veš o kajenju. Zbirali so solidarnostne prispevke za občinski RK. Izvajali so aktivnosti v mesecu boja proti alkoholizmu.

Pionirska zadruga (Anica Levstik)

Z delom so nadaljevali vsi krožki (sekcije) v okviru pionirske zadruge. Delovne programe so obogatili z novimi nalogami. Za prizadevno delo v PH so bile mentorica Mojca Lužar in dve uslužbenki nagrajene z nagradnim izletom LB na Petrovo goro. Učenci 8. b razreda so prejeli denarno nagrado LB, in sicer v vrednosti 90.000,00 din. Člani oblikovalnega krožka so izdelali dva velika mozaika in ju obesili na hodnik. Za pustovanje so izdelali maske. Zgodovinsko raziskovalno nalogo pa so opremili z grafikami. Veliko novega so se naučili pri krožku ročnih del. Svoje izdelke so učenci vseh krožkov pokazali staršem na razstavah ob četrtkih, v času govorilnih ur. Mladi tehniki so se udeležili občinskega in področnega tekmovanja v Dolenjskih Toplicah. Tekmovali so v spoznavanju proizvodnega procesa in didaktičnih pripomočkih. Pripravili so osemurni tečaj in izpit o prometnih predpisih.

Pionirski KUD (Martina Kramar, Milena Šmalc)

Pevska zbora pod vodstvom Milke Obrekar sta petnajstkrat nastopila na različnih prireditvah. Pevci so se naučili 28 novih pesmi. Nekatere pesmi so spremljali z Orfovimi instrumenti. Člani literarnega krožka so junija izdali sto izvodov Prvih korakov in raziskovali izvor domačih hišnih imen. Pisali so članke v Dolenjski list. Mladi lutkarji so se predstavili s štirimi novimi igricami. Člani folklornega krožka pa so se naučili šest novih plesov. Pri likovnem krožku so izdelovali novoletne čestitke in spominske značke iz lesa. Udeležili so se srečanja mladih kiparjev v Novem mestu in pripravili več razstav v šoli. Dramski krožek je deloval občasno. S kratkimi prizorčki so se predstavili trikrat.

ŠŠD (Miran Jerman)

Udeležili so se večine občinskih tekmovanj in dosegli nekaj vidnih uvrstitev. Vsi učenci so sodelovali v tekmovanju za športno značko, za najboljšo ŠŠD. Ob koncu leta so izbrali najboljšo športnico šole in najboljši športni razred. Zelo dobre rezultate so na tekmovanjih dosegli šahisti. Več v kroniki ŠŠD.

Miting na Jasi leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Zabavne igre leta 1986. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

158

Biokemijski krožek (Fani Avbar)

Dokončali so malo gozdno učno pot in popisali drevesa v krajevni skupnosti. Učenci 7. in 8. razredov so se udeležili tekmovanja mladih kemikov v Novem mestu, ki je bilo 19. 5. 1988.

Zgodovinski krožek (Ladislava Rupena)

Naredili so raziskovalno nalogo Moj kraj po osvoboditvi do danes. Za natečaj Mi mladi so opisali ženitovanjske šege v domačem kraju. Sodelovali so v humanitarnih akcijah in zbirali zgodovinsko gradivo.

Vesela šola (Franja Zupan) Zaradi dražje naročnine za PIL je bilo zanimanje za tekmovanje med učenci manjše. Dve učenki sta se uvrstili na občinsko tekmovanje. ZSMS (Jože Pungerčar)

Mladinci so se sestajali enkrat mesečno in razpravljali o položaju mlade generacije.

Interesne dejavnosti v zadnjih dveh desetletjih Po spremembi šolskega sistema v samostojni državi je interesne dejavnosti koordinirala šolska skupnost. V šoli je bilo dejavno zborno petje, šolsko športno društvo, šolsko kulturno društvo, društvo MČRK, šolska hranilnica, šolska trgovina, mladi zgodovinarji, mladi tehniki, turistično-zgodovinski krožek in drugi. V zadnjem desetletju interesne dejavnosti delimo na štiri področja: - kulturno, - tehnično, - naravoslovno-družboslovno, - športno. Na kulturnem področju so v šoli delovali: - literarni krožek, - pevski zbori, - oblikovalni krožek, - zgodovinsko-turistični krožek, - dopisniški krožek.

Danijel Brezovar z učenci modelarskega krožka okoli leta 2003. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V okviru tehničnega področja so delovali: - klub mladih tehnikov, - računalniški krožek, - modelarski krožek. Na naravoslovnem področju so delovali: - biološko-kemijski krožek, - zgodovinski krožek, 159

- geografski krožek. Na športnem področju so delovali krožki: - atletike, - nogometa, - košarke, - odbojke. S prehodom na devetletno izobraževanje se je obseg ur, namenjenih interesnim dejavnostim, na posameznega učenca zmanjšal. V letošnjem šolskem letu izvajamo v šoli naslednje interesne dejavnosti: Področje

Interesna dejavnost

Razred

Mentor

šport

atletika

1.–3.

Robert Dragan

atletika

4.–9.

Robert Dragan

košarka

6., 7.

Robert Dragan

košarka

7.–9.

Boštjan Srovin

nogomet

5.–9.

Boštjan Srovin

šahovski krožek

4.–6.

Tone Perko

bralni krožek

Draga Bregar

bralni krožek

4., 5.

Mojca Lužar

literarni natečaji

6.–9.

Mojca Žefran

pravljični krožek

2., 3.

Renata Fink Husić

dramski krožek

5.–9.

Marinka Murgelj

foto in video krožek

7.–9.

Klemen Kramar

likovni krožek

1.–5. in 6.–9.

Aleša Sušnik Škedelj

likovni krožek

6.–9.

Aleša Sušnik Škedelj

oblikovalni krožek

1.–5. in 6.–9.

Irena Kozlevčar

pevski zbor

1., 2.

Matej Burger

pevski zbor

3.–5.

Matej Burger

pevski zbor

6.–9.

Matej Burger

literatura in jeziki

umetnost

pevski zbor

160

matematika in tehnika

za učence in učenke podaljšanega bivanja

ostalo

logika

1.–3.

logika

5.–7.

modelarstvo

4.–9.

recikliramo – iz starega v novo

4.–9.

Mojca Starešinič

nogometni krožek

1.–4.

Boštjan Srovin

računalniški krožek

1.–4.

Boštjan Srovin

angleški krožek

1.–4.

Mateja Kocjan

pravljično-ustvarjalna urica

1.–4.

Irena Kozlevčar

tekmovalna skupina za prvo pomoč

8., 9.

Zdenka Mežan

šolsko glasilo

8., 9.

Martina Kramar, Gordana Kmetič

geografski krožek

8., 9.

Igor Zadravec

biološki krožek

8., 9.

Slavka Pečjak

Vesela šola

1.–9.

Simona Ogulin

1.–9.

Simona Ogulin

Zdrava šola

1.–9.

Mojca Žefran

Šolska skupnost

1.–9.

Mateja Ancelj

kolesarski izpit

Mojca Starešinič

Robert Dragan in Boštjan Srovin

Poglavje Obšolske dejavnosti je povzeto po zapisih iz šolske kronike in zapisnikih učiteljskih konferenc, ki jih hranita Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino (gradivo do let 1961) in arhiv OŠ Mirna Peč (gradivo po letu 1961), ter zapisih iz Pionirske kronike, ki jo hrani arhiv OŠ Mirna Peč.

161

Kulturna dejavnost Šolska praznovanja so bila vseskozi način vnašanja ideologije v šolo. V obdobju do druge svetovne vojne so šolsko leto začeli z mašo in slovesnim praznovanjem. Do obdobja prve svetovne vojne so med šolskim letom obeleževali krščanske praznike in posebne dneve, ki so se praznovali v Avstrijskem cesarstvu oz. kasneje v Avstro-Ogrski monarhiji. V obdobju med obema svetovnima vojnama pa so poleg krščanskih praznikov in verskih obredov proslavljali pomembne dneve v kraljevini: rojstni dan prestolonaslednika Petra (6. september), dan ujedinjenja (1. december), kraljev rojstni dan (17. december), Vidov dan (28. junij), praznik sv. Save in Strossmayerjev dan. Po uvodnih govorih so nastopili učenci s primernimi deklamacijami, govori in alegoričnimi nastopi. Ob zaključku vsake proslave so zapeli državno himno. Ogled razstave Pabla Picassa in slovenskih impresionistov na Bledu v šoslkem letu 2011/12.

Posebno mesto med prireditvami, ki jih je organizirala šola, so imele dramske uprizoritve, ki so bile v šoli in med širšim občinstvom vedno dobro sprejete. V šolski kroniki iz leta 1939/40 je zapisano, da so v tem letu proslavili tudi »dan treznosti, dan štednje in materinski dan.«

Proslava ob kulturnem dnevu v šolski jedilnici leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Po drugi svetovni vojni je kulturna dejavnost v šoli doživela bistvene spremembe. Stare verske obrede so nadomestili z novimi – praznovanje sv. obhajila in sv. birme so nadomestili s sprejemi v pionirsko oz. mladinsko organizacijo. Praznovali so druge praznike in obeleževali druge zgodovinske dogodke: 10. september (dan jugoslovanske mornarice), 20. oktober (dan osvoboditve Beograda), 29. september (dan pionirjev), 1. november (dan mrtvih), 29. november (2. zasedanje Avnoja/dan republike), 22. december (dan Jugoslovanske ljudske armade), 31. december (novoletna jelka in dedek Mraz), 23. januar (obletnica Leninove smrti), 8. februar (kulturni praznik), 23. februar (obletnica Rdeče armade, do spora z Rusijo), 8. marec (dan žena), 21. marec (praznovanje prvega pomladanskega dne), 27. april (dan Osvobodilne fronte), 1. maj (praznik dela), 9. maj (praznik zmage), 25. maj (dan mladosti, Titov rojstni dan), zaključna proslava. V 60. letih prejšnjega stoletja so začeli proslavljati še 29. oktober (občinski praznik) ter 16. marec (krajevni praznik, odhod Mirnopečanov v partizane). Osamosvojitev Slovenije, ki jo je samostojna država razglasila 25. junija 1991, je prinesla temeljne strukturne spremembe na vseh družbenih področjih. Z razglasitvijo Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji so leta 1991 določili naslednje državne praznike: – 1. in 2. januar, novo leto – 8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik – 27. april, dan upora proti okupatorju – 1. in 2. maj, praznik dela – 25. junij, dan državnosti – 1. november, dan spomina na mrtve

162

– 26. december, dan samostojnosti in enotnosti V šoli smo v preteklih dveh desetletjih obeleževali slovenski kulturni praznik, dan upora proti okupatorju, praznik dela, dan državnosti, dan spomina na mrtve in dan samostojnosti. Poleg tega šola vsako leto prireja prireditve tudi ob drugih dogodkih in posebnih priložnostih: pred jesenskimi počitnicami obeležujemo dan reformacije, decembra priredimo koncert pevskih zborov in učencev glasbenikov, februarja pripravimo šolsko proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, marca proslavimo materinski dan, junija pa zaključimo šolsko leto z zaključno prireditvijo, ki v zadnjih letih zajema tudi predstavitev letnega šolskega projekta. Šola vsako leto sodeluje tudi z lokalno skupnostjo na različnih društvenih in občinskih prireditvah. Med šolskim letom je seveda še veliko drugih dni, ki jih praznujemo ali obeležimo, vendar na drugačne načine, z razstavami, radijskimi urami ipd: 8. marec (dan žena), 22. marec (svetovni dan voda), 7. april (svetovni dan zdravja), 23. april (svetovni dan knjige), teden otroka (prvi teden v oktobru), svetovni dan brez tobaka (31. maj), mednarodni dan boja proti aidsu (1. december), dan človekovih pravic (10. december), evropski dan jezikov (23. september), mesec boja proti požaru, mesec preprečevanja zasvojenosti ipd.

Prireditev za materinski dan v kulturnem domu leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Podatki so povzeti po šolski kroniki (SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.) in arhiv OŠ Mirna Peč).

Knjižnica Šolska knjižnica ima bogato preteklost in je tesno povezana z zgodovino osnovnega šolstva v našem kraju. Njena lokacija, velikost ter obseg gradiva so se skozi zgodovino šole pogosto spreminjali. V zapisih iz šolske kronike in zapisnikov konferenc smo o knjižnici pred letom 1968 našli naslednje podatke: - V šolskem letu 1909/10 je dala Kmetska posojilnica in hranilnica za ubožne učence 10 k, s čimer so kupili nekaj knjig za šolsko knjižnico. - V kroniki dogodkov iz NOB je najti podatek, da je šolska knjižnica pred pričetkom druge svetovne vojne imela 154 knjig v učiteljski knjižnici ter 317 v šolarski. V isti kroniki je zapisano, da je bila knjižnica v času vojne popolnoma uničena. - V letu 1946/47 se je šolska knjižnica povečala za 40 knjig. - V letu 1950/51 so pionirji obdelali pionirsko njivo, pogozdili 8000 smrekovih in 5000 akacijevih sadik. Od kmetijskega odseka OILO so bili pohvaljeni in nagrajeni z 2.000 din, s čimer se je pomnožila pionirska knjižnica za dvajset knjig. - V letu 1961/62 je vse leto delovala pionirska knjižnica, ki so jo učenci radi obiskovali. Zanjo so kupili za 25.000,00 din knjig in povečali izbiro. Manjkale so še knjige, ki so bile predpisane za čtivo, pa jih nikjer niso imeli. Svoje prve prave prostore je knjižnica dobila šele v novi šoli, zgrajeni leta 1968. Ti so bili izredno majhni in utesnjeni, poleg tega je v delu tega prostora delovala še pionirska hranilnica. 163

Število knjig v šolski knjižnici v osemdesetih letih: 1981/82

389 novih knjižnih enot, skupaj 6666

1983/84

299 novih knjižnih enot

1984/85

433 novih knjižnih enot za učitelj. knjižnico, 18 revij

1985/86

112 novih knjižnih enot za učitelje, 117 za pionirsko knjižnico

1986/87

290 novih knjižnih enot

1987/88

330 novih knjižnih enot za učiteljsko in pionirsko skupaj

Šolska knjižnica danes Današnja šolska knjižnica ima korenine v šolskem letu 1988/89, ko je končno dobila poseben in razkošen prostor za knjige v prvem nadstropju v središču zgradbe nad šolsko jedilnico. Razkošnega prostora v šoli so se učenci izredno veselili. Postal je priljubljeno zbirališče vseh šolarjev. Zaradi potrebe po dodatnih učilnicah za predmetni pouk je bil del knjižnice v šolskem letu 1991/92 preurejen v učilnico za tuji jezik. Danes se v tem prostoru izvaja pouk v prvem triletju.

Knjižnica okoli leta 1990.

V današnji knjižnici je uporabnikom na voljo računalniški kotiček z dostopom do interneta. Knjižnica še vedno nima lastne čitalnice. V knjižnični zbirki je 17308 enot gradiva. To je namenjeno vsem članom knjižnice: učencem, otrokom v vrtcu in zaposlenim v zavodu. Oblikovanje in načrtovanje zbirke nastaja v skladu z vzgojno-izobraževalnim procesom. Šolska knjižnica je odprta vsak dan od 7.00 do 14.30. Odprta pa je tudi vsak prvi četrtek, v času govorilnih ur. Knjižnična pravila Bibliopedagoška ura v knjižnici leta 1996. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

V knjižnici lahko: - samostojno iščemo knjige ali zaprosimo za pomoč knjižničarko, - pripravljamo seminarsko nalogo ali plakat, - svetujemo mlajšim učencem in jim pomagamo pri iskanju knjig, - uživamo ob branju knjig, časopisov in revij, - tiho govorimo, vendar pazimo, da ne motimo drugih, - pišemo domače naloge, se učimo, - uporabljamo računalnik, v skladu s pravili knjižnice, - opravimo razgovore za bralno značko (velja za učence od 5. do 9. razreda).

164

Izposoja Šolska knjižnica je urejena po sistemu prostega pristopa, ki omogoča učencem in zaposlenim samostojno iskanje po knjižnih policah. Leposlovje je razvrščeno po starostnih stopnjah in po priimkih avtorjev, le leposlovje za skupino C (predbralno obdobje in prvo triletje osnovne šole) je razvrščeno po naslovih. Strokovno gradivo je razvrščeno po UDK-klasifikaciji: 0 splošno 1 filozofija, psihologija 2 verstva 3 družbene vede 5 naravoslovje 6 uporabne znanosti, medicina, tehnika 7 umetnost 8 jezik in književnosti 9 geografija, biografije, zgodovina

Pouk v knjižnici leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Večji del knjižničnega gradiva je namenjen izposoji na dom, del pa se uporablja le znotraj šolskih prostorov: Leksikon Sova, Enciklopedija Slovenije, Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovar tujk. Gradivo si lahko izposojajo vsi člani šolske knjižnice. Rok za izposojo je 14 dni, lahko se ga enkrat podaljša, kar pa ne velja za knjige za domače branje.

Učbeniški sklad Šola razpolaga z učbeniškim skladom. Učenci si lahko izposodijo komplet učbenikov. Ob koncu leta mora učenec vrniti učbenike nepoškodovane. Če učenec vrne poškodovan ali uničen učbenik, mora učbenik odkupiti. Šola omogoča izposojo učbenikov učencem od 1. do 9. razreda. Poglavje o knjižnici je povzeto po zapisih v zapisnikih konferenc in šolski kroniki, ki jih hranita Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in arhiv OŠ Mirna Peč.

165

Šolska prehrana O prehrani nekoč je nekaj napisala tudi nekdanja šolska kuharica Marija Perko. V svojem življenju sem najdaljše obdobje opravljala poklic kuharice v OŠ Mirna Peč. Preden sem se zaposlila v šoli, sem bila v obdobju od 1953 do 1967 zaposlena v tovarni Labod, delikatesi v Novem mestu in v tovarni Beti v Mirni Peči. V Mirno Peč smo se preselili 29. novembra 1965 predvsem zato, ker smo dobili stanovanje v takrat zgrajenem šolskem bloku. Kot kuharica sem se zaposlila v OŠ Mirna Peč v šolskem letu 1967/68 in na tem delovnem mestu sem ostala vse do svoje upokojitve, 1. januarja 1990. Prvi dve leti sem v težkih razmerah delala še v stari šoli. V prvem nadstropju je bila majhna, komaj nekaj kvadratnih metrov velika kuhinja, v njej pa zelo majhen zidan štedilnik. Kadar sem kuhala enolončnice, sem morala štedilnik zakuriti že ob petih zjutraj, da je bila malica pravočasno pripravljena. Iz vodnjaka in drvarnice je bilo potrebno vsak dan prinesti v prvo nadstropje vodo in drva. V stari šoli smo vsako jesen rezali zelje in pripravili kislo zelje v dveh velikih hrastovih kadeh. Takrat je bila hrana zdrava in takšna je bila tudi malica. Po dveh letih službovanja smo se preselili v novo šolo, kjer je bilo lepše. Šolska kuhinja in jedilnica sta bili moderno opremljeni, vendar sem imela več dela. Vseskozi sem delala sama, občasno so mi pomagale pridne učenke. Še danes se jih rada spominjam, ob srečanju pa rade obujamo spomine. Pouk smo tudi v novi šoli imeli v dveh izmenah, zato sem dvakrat dnevno, zjutraj in popoldne, pripravljala malico za okoli štiristo učencev in šestnajst učiteljev. Po nekaj letih so šolo povečali in pouk je postal enoizmenski. Malico sem pripravljala enkrat dnevno v dopoldanskem času. Jedilnik je bil sestavljen iz enolončnic (dva- do trikrat tedensko), kruh z različnimi namazi, za napitek pa kava, čaj ali kakav. Vsa dela sem opravljala ročno. Noži in kuhalnice so bili glavni delovni pripomočki. Po zelenjavo sem se vozila s kolesom na kilometer oddaljeni šolski vrt in tako poskrbela, da so imeli učenci in učitelji vsak dan svežo zelenjavo. Pomagala sem tudi pri delu na šolskem vrtu. Učenci in učitelji so imeli za malico najraje makarone z mesom. Kuhala sem tudi mlečni riž in razne zelenjavne enolončnice. Nekaj let so hodili učenci in učitelji junija nabirat borovnice. Za napitek pri malici sem naredila malinovec. S pripravo tega je bilo veliko dela. Nekajkrat sem za pusta spekla krofe. Ker nismo imeli ročnega mešalnika, so pri stepanju pomagali učitelji, a so hitro omagali. Najbolj vztrajen je bil pri tem delu takratni ravnatelj g. Franc Nahtigal. V zadnjih dveh letih svojega službovanja sem dobila v kuhinjo pomočnico. Delo mi je bilo zelo olajšano. Sedaj, ko sem starejša in bolj slabega zdravja, ugotavljam, da sem se pri svojem delu preveč razdajala in včasih tudi 166

premalo zdrava prihajala na delo. Vendar mi ni žal. Z veseljem sem opravljala svoj poklic. Čudim se, da je danes v kuhinji zaposlenih več kuharic, čeprav je število učencev manjše.

Šolska prehrana danes Bistvo dobre, zdrave, raznovrstne, predvsem pa uravnotežene prehrane je v tem, da je osnova za dobro počutje, zdravje in zbranost. Uravnotežena prehrana v obdobju otroštva in mladostništva je dobra popotnica za kakovostno življenje in boljše zdravje. V šoli se še posebej trudimo, da pripravljamo raznovrstno hrano, ki omogoča zdrav razvoj posameznika. Da bi bila hrana čim bolj pestra in zdrava, na podlagi Smernic zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah načrtujemo jedilnike. Ti so sestavljeni tako, da vključujejo vsa polnovredna živila, tj. živila iz vseh skupin, potrebna za dobro zdravje otroka. Jedilniki so sestavljeni tudi glede na gastronomska načela, ki vzbujajo tek pri otrocih. Za učence pripravljamo v naši kuhinji zajtrk (učenci prvega razreda), dopoldansko malico, kosilo in popoldansko malico. Učenci se prehranjujejo v šolski jedilnici.

Sodelovanje pri projektu tradicionalni slovenski zajtrk v letošnjem šolskem letu.

Primer jedilnika: zajtrk

dopoldanska malica

kosilo

popoldanska malica

prosena kaša na mleku (biomleko), rozine, jabolko

črni kruh, pusta šunka, trdi sir, korenje, čaj

zelenjavna juha, pečen piščanec, zelenjavni riž, zelena solata, kompot

graham žemlja, biosadni jogurt

Pri pripravi zdravih obrokov hrane in jedilnikov se poslužujemo živil iz vseh skupin oziroma vseh razpoložljivih živil, ki so dostopna. Ker pa nekatera bolezenska stanja zahtevajo poseben izbor živil oziroma prepovedujejo nekatera živila, ki škodijo zdravju ali lahko poslabšajo bolezensko stanje otrok in mladostnikov, smo pripravili tudi jedilnike za posebne prehranske zahteve. Dietne obroke prehrane lahko prejema samo učenec, ki ima ustrezno zdravstveno dokumentacijo in zdravniške napotke.

Sodelovanje pri projektu Evropska vas s pripravo grškega tedna obrokov leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Vodja šolske prehrane, učitelji in kuhinjsko osebje morajo razvijati kulturo zdravega in pravilnega prehranjevanja pri učencih. V šolski kuhinji so zaposlene štiri delavke, ki pripravijo hrano za otroke vrtca, šole in za zaposlene v zavodu. Jedilniki malice in kosil so tedensko izobešeni na oglasnih deskah v šoli in na spletni strani. Nabava živil poteka v skladu z Zakonom o javnih naročilih (Ur. l. RS, št. 39/00, 102/00 in 2/04), ki določa način in pogoje za izbiro ponudnikov blaga in storitev. Vsem učencem pripada splošna subvencija malice v višini dveh tretjin malice. Učenci, ki zaradi socialnega statusa ne zmorejo v celoti plačati prispevka za malico, lahko uveljavljajo dodatno subvencijo. Pri ugotavljanju upravičenosti do dodatne subvencije se upošteva dohodek na družinskega člana do vključno 30 % (Zakon o šolski prehrani, Ur. l. RS 43/10, 15. člen). 167

Učenci uveljavljajo pravico do subvencij z vlogo. Če je prijava oddana pred začetkom šolskega leta in učenec uveljavlja pravico do splošne subvencije, mu splošna subvencija pripada od prvega šolskega dne dalje, sicer pa od naslednjega dne po oddaji prijave. Če je učenec oziroma dijak že prijavljen na malico in ob prijavi ni uveljavljal pravice do splošne subvencije, jo lahko uveljavlja tudi kasneje. V primeru, da je učenec odsoten in prehrana ni bila odjavljena, se obračuna polna cena obroka, brez upoštevanja subvencije. Učenci imajo malico po prvi šolski uri (2. r.−5. r.) in po drugi šolski uri (6. r.−9. r.), kosilo po četrti in peti šolski uri, popoldansko malico po peti šolski uri. Učenci zaužijejo obroke v šolski jedilnici. Za nemoten potek malice poskrbijo dežurni učitelji. Šola že drugo leto sodeluje v Shemi šolskega sadja. Shema šolskega sadja je ukrep skupne kmetijske politike EU v sektorju sadja in zelenjave. Namen tega ukrepa je ustaviti trend zmanjševanja porabe sadja in zelenjave ter hkrati omejiti naraščanje pojava prekomerne telesne teže in debelosti pri otrocih. Petra Kos, načrtovalka prehrane

168

169

170

pesnik tone pavček v pogovoru z učenkama leta 2004. fotografija iz arhiva oš mirna peč.

Š ola

in okolje

ZNANI MIRNOPEČANI V okviru šolskega projekta smo pri literarnem krožku prosili znane Mirnopečane, naj nam povedo kaj posebnega, nekaj takega, kar bo namenjeno učencem naše šole. Nekateri so prijazno odgovorili na našo prošnjo in nam poleg pripovedi o sebi in svojem delu dali tudi popotnico. Lojze Kastelic, čebelar in avtor knjige Korenine čebelarjenja: Mirnopečanom sem obljubil še eno knjigo, ki bo govorila o davni preteklosti. Pod težo let so mi pošle moči, da bi jo dokončal. Zanesljivo pa bi jo dočakali Mirnopečani, če bi se iz vašega literarnega krožka opogumil nadobudnež, ki bi pobrskal po teh mojih mapah in z mojo pomočjo v njih odkril idejo, ki bi jo literarno obdelal ter tako nadaljeval moje zamisli, kako bi na prelepem koščku zemlje, v mirnopeških dolinah, odškrtnil zaveso, ki žal še danes zakriva neprecenljive zaklade bogate preteklosti. Pri tem bi, upam, lahko računal na razumevanje in pokroviteljstvo oblastnikov, ki so dokazali tako pripravljenost s tem, da so mene za delo na tem področju že nagradili. Lidija Murn, novinarka: Potruditi se velja, da boste v življenju dosegli tisto, kar si želite, predvsem pa se mi zdi pomembno, da postanete dobri ljudje, pa ni važno, ali boste mizarji, prodajalke, pesniki, čistilke ali pa novinarji. Vsak človek je za nekaj, ljudi s srcem pa je danes žal vse manj. Srečno! dr. Silva Novljan, višja bibliotekarka specialistka: Imejte se radi. Podarite si knjigo, čeprav za določen čas izposojeno iz knjižnice. S knjižnico je večina aktivnosti, tudi učenje, prijetnejša, vi pa uspešnejši in učinkovitejši. Zato sodelujte pri oblikovanju knjižnic. Spoznajte najboljše v Sloveniji in zunaj nje in si prizadevajte za take v svojem okolju. Vida Pucelj, pesnica: V življenju je potrebno imeti cilj in do njega stopati korak za korakom. Potrebno je biti zadovoljen z majhnimi stvarmi, ki napolnjujejo misel in duha, in ne hrepeneti po nedosegljivih zvezdah neba. Zadovoljstvo in smeh sta pol zdravja. To naj bo kažipot na vseh poteh življenja, ki so pred vami. Da človek postane zadovoljen, se mora veseliti današnjega dne in imeti dosegljive cilje za prihodnost. Zmeraj moraš težiti k temu, da nikoli nisi tako dober, da jutri ne bi mogel biti boljši. Nikoli ne obupaj nad zadano nalogo. Zmeraj se zavedaj, če drugi lahko to opravijo, kje piše, da tega nisem zmožen tudi jaz. Prof. dr. Jože Pungerčar, molekularni biolog: Zaupajte predvsem vase in svoje sposobnosti. V življenju delajte pošteno in marljivo in vedno znova si poiščite nov izziv. Vedeti morate, da je resnična sreča kot prelep mozaik, sestavljen iz

Lojze Kastelic leta 1997. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 171

številnih drobnih koščkov, od katerih je vsak pomemben. In več kot boste vlagali v takšno življenje, več vam bo to lepega vračalo. Anton Pust, avtor knjig o Mirni Peči: Želim vam, dragi mladi Mirnopečani, da bi se mogli nekoč tudi vi pohvaliti z bogatimi sadovi življenja pa tudi z zlatim soprogom, z zlatimi otroki in prijatelji. Potrudite se, da bi bili vaši sopotniki še bolj zlati, še bolj dobri in srečni, ker ste jim vi blizu. Lojze Slak, legenda narodno-zabavne glasbe: Bodite delavni, ustvarjalni, prijateljski, spoštujte svoj dom. Malo pa ste lahko tudi navihani. Jože Slak, arhitekt: V arhitekturi ima poseben pomen domišljija. Vsak od nas jo ima, a jo le malokdo uporablja. Odločitev je vaša. Jaz pri uporabi svoje domišljije uživam. Tudi vi lahko. Janja Vovko, pesnica: Verjemite, da v sebi nosite nek talent. Ni nujno, da je ta povezan z literaturo. To je lahko glasbeni, športni, slikarski ipd. Pomembno je, da ga odkrijete in ne zanemarjate. Odkrijete ga pa tako, da prisluhnite samim sebi in naredite, kar si želite. Verjamemo, da ste tako kot mi ob branju teh lepih želja uživali. Prav zato smo jih poslali med ljudi, med vse tiste, ki imate radi svoj kraj. Nejc, Mateja, dve Katji, Urška, Anita, Maja, Vesna in Blažka, člani literarnega krožka OŠ Mirna Peč, v šolskem letu 1995/96

Tone Pavček Rodil se je 1928. leta v Šentjuriju. V Ljubljani je študiral pravo, nato pa je bil novinar pri časopisih in radiu, nekaj časa ravnatelj Mladinskega gledališča, nazadnje pa urednik pri Cankarjevi založbi. Bil je predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za svoje delo je dobil več nagrad: Trdinovo, Levstikovo, Kajuhovo, nagrado Večernica. Leta 1994 je za pesniško zbirko Dediščina dobil Prešernovo nagrado. Prvič se je javnosti predstavil v pesniški zbirki PESMI ŠTIRIH (1953). Nato so sledile zbirke in izbori SANJE ŽIVIJO DALJE, UJETI OCEAN, ZAPISI, ISKANJE SVETA (izbor), POGANSKE HVALNICE, PESMI (izbor), DEDIŠČINA, GOLIČAVA, PIJANOST KOT UP VARLJIVA, KOT MILOST ŽIVA (izbor), TEMNA ZARJA, UPOČASNITVE, DOLENJSKE BLIŽINE, SAME PESMI O LJUBEZNI, SAMO TU LAHKO ŽIVIM, ANGELI.

Obnovljena zidanica v Šentjuriju na Dolenjskem, kjer je pesnik preživel zgodnjo mladost. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 172

Tone Pavček je tudi mladinski pesnik: Trije bratje in zlata ptica, Maček na dopustu, Juri Muri v Afriki, Polž pred nebotičnikom, Sončece v žepu, Velesenzacija, Vrtiljak (izbor), Kaj je najlepše, Strašni lovec Bumbum, Čenčarija, Domače živali, Mokedaj, Slon v žepu (izbor), Besede za sladkosnede, Majhen dober dan, Sonce in sončice, Živalski ringaraja, Majnice, Deček gre za soncem, S črko čez Krko, Majnice in majhnice, Po morju plava kit, Juri Muri drugič v Afriki, Juri Muri po Sloveniji, Romeo in Julija (medvedja ljubezenska zgodba), Svit, krilati konj, Nina: pesmi za punčke.

Napisal je tudi esej Čas duše, čas telesa, o svojem delu je spregovoril v Pavček.doc. Pomemben je kot prevajalec, saj je prevajal A. A. Ahmatovo, A. A. Bloka, M. I. Cvetajevo, S. A. Jesenina, J. A. Jevtušenka, V. V. Majakovskega, B. L. Pasternaka. V SPOMIN Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence. Dragi moji! Pritekel bi k vam, če bi mogel teči, saj bi vam hotel reči, da ste sama sonca. Tone Pavček To so besede, ki nam jih je 1996. leta, po izidu Majnic, poslal naš rojak in pesnik Tone Pavček. Rad je prihajal k nam in nam prinašal sonce že v vrtec, se z nami smejal in nam govoril v verzih. Zdaj je odšel … Z njim je odšel njegov večno nasmejani obraz, ostala pa so njegova dela in spomini nanj. Zadnjič smo bili skupaj maja 2008, ko smo praznovali njegov 80. rojstni dan. Nasmejan, radoživ in poln življenja je z nami delil veselje ob presenečenju, ko ga je na odru nepričakovano pozdravil Lojze Slak. Veseli smo ga bili, veseli, da smo mu lahko povedali, kako smo ponosni nanj in kako srečni, da stopa v naša življenja in z nami deli svoje pesmi. Vse se je začelo z rojstvom. Tone Pavček pravi: Rojstvo je zame najlepša beseda, je beseda besed, je vsebeseda. Poimenuje tisto, česar ni bilo, pa se je narodilo: otrok, ptica, roža, lepa misel, še lepša ljubezen. Je prvi mejnik in večni majnik, ko se spočenja življenje in svet obnavlja. Kdaj se je rodil? Rodil sem se, ali natančno, rodila sva se, bratec in jaz, davno. On je odšel v temačno vesolje, jaz še gazim čas. Kje se je rodil?

Šentjurje, kot mu domačini pravimo, ni vas bogu za hrbtom, ampak lep kraj v še lepši pokrajini, Dolenjski. Pod vasjo so zeleni travniki in temnozelena hosta, nad njo so vinogradi z zelenečim upanjem na dobro letino, okrog pa njive, v spomladanskem zelenilu ozimine, v poletni pripeki klasje, v jesenskem bogastvu pridelkov in v zimskem miru

Zgoraj: pogovor s prvošolčki maja 1996. Spodaj: nastop na prireditvi leta 2004. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 173

počitka. Kdor pride iz hrupa in brezpotij velikega sveta semkaj, ozeleni. Pojdem na ravno polje, na ravno polje, kjer žito cvete. Naj mi pod prsti bilke šume, naj se mi zemlja odpre. In bom poslušal, kako drhti, in se bom skril med njene dlani, da tam pri njej, na sredi polja, žalost me ne bo našla. Pesnikova prva šola je bila v Mirni Peči. Vanjo je zahajal le eno leto. Pravi, da mu je smrdela po lizolu in apnu, po strogosti in kaznih in tudi po strahu pred učiteljico Pavlo.

Moja prva šola v Mirni Peči je imela veliko prednost pred drugimi šolami: pot v šolo. Ta je šla od naših vinogradov doli v vas, pa čez travnik in potok in potem po hosti do železniške proge in od vlakov spet v novo zeleno dolino. Že takrat sem, bučman predrzni, mislil, kot pravim še danes za marsikaj: Kakšna lepa pot v šolo in kakšen ponesrečen cilj! Če ste za šolo, a niste za šalo, vas bo pobralo! sem pisal drugim, a tudi sam niti malo šole ne ljubim. Kajti: šola je čudna pošast, ima ostre zobe in roke in ji je dana oblast, da muči otroke.

Tone Pavček z ženo Marijo na obisku v OŠ Mirna Peč oktobra 1998. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Pisati je začel zgodaj. Sam pravi takole:

Moja prva objavljena pesem – seveda slaba, je bil sonet, posvečen moji srednješolski ljubezni, Ivanu Cankarju. Tudi za otroke sem začel pisati že v gimnaziji. Prve otroške pesmi so bile napisane na hrbte otrok v stari ljubljanski hiši, kjer sem stanoval. Potem sem v dolgih letih preigral vso skalo pisanja za otroke, od Jurija Murija v Afriki za najmlajše do Majnic, ki opevajo najstništvo. Pesnik pravi:

O ljubezni ne vem, revež, večno zaljubljeni, ničesar. Iskal sem jo od mladih let dalje, hodil za njo in kdaj tudi z njo, bila je pred menoj, v meni in ob meni, vseprisotna, hkrati osrečujoča in zmeraj nekako srečno boleča, bližnja in daljna, 174

zahtevna, čista, visoka, neumljiva in mnogokrat nedosežna. Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti. Kot dih in dreget. Kot šum in šepet v slednji minuti. Nekaj je v zraku. Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku. Nekaj je v zraku. kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku. Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih? Pesnik pravi:

Beseda je moj glas. Ko sem se rodil, sem bil šibak in slaboten. Vse do fantovskih let so mi govorili zelenika, jaz pa sem vseeno zrasel in ozelenel. Bil sem dovolj dober delavec doma na vasi, na polju, v štali, tudi kasneje v mestu. Tak še po malem ostajam, ko vinogradim in vinarim in še zmeraj kopljem zemljo. Hkrati sem se odprl besedi, skušal prodreti v njeno koreninje in k lepoti maternega jezika. Iskal sem svoj ton in svoj obraz. Tega sem vsaj včasih našel v besedi, v pesmih, v tem svojem delu.

Pavčkovo pismo iz leta 1986. Dokument hrani OŠ Mirna Peč.

Življenje Toneta Pavčka je kot mavrica, v kateri se prepletajo različne barve. Najbolj njegove pa so: zelena, barva Dolenjske, modra, barva neba in morja, bela, barva soli in vina, in tista najpomembnejša, rdeča, barva ljubezni. Vse se prelivajo kot njegove pesmi: preteklost s sedanjostjo, ljubezen s hrepenenjem, otroštvo z možato odraslostjo. Zapisal nam je tudi tole: Kadar bo treba oditi leč ali iti v preddverje raja, naj mi sveti podoba kraja, 175

tega, kar sta Šentjurje in Mirna Peč. Na dan 21. aprila 1993, ko so bili vsi otroci, 314! – lepi ko sonce in sem občutil, da je lepo živeti in biti doma na Dolenjskem. In njegova Dolenjska ne bo pozabila nanj: ostal bo v naših srcih kot človek, ki nam je nosil sonce, vero v življenje, ki je znal iz še tako turobnega dneva pričarati sonce in nasmeh na naša lica. Martina Kramar Lojze Slak (1932-2011) In kdo je bil naš najbolj znani muzikant? Lojze Slak. Je kdo, ki njegove harmonike, zveste sopotnice skozi življenje ne pozna? Rodil se je 23. julija 1932 na Jordankalu,v vasici ob cesti iz Dobrniča v Mirno Peč, v družini z desetimi otroki. Zaradi mamine hude bolezni so ga še ne leto starega odpeljali k starim staršem na Mali Kal. Tam je bil tudi stric Ludvik, ki je igral frajtonarico, ki je Lojzeta popolnoma začarala. Ko je mama ozdravela, je bil star tri leta. Vrnil se je v svoj dom. Ker je neprestano in neutolažljivo jokal, so ga odpeljali nazaj k stricu. Kadar Ludvika ni bilo doma, je Lojzek splezal na stol, iz omare vzel frajtonarico in začel igrati. Ko se je opogumil in stricu pokazal, kako zna igrati, mu je ta dejal: »Fant, iz tebe pa še nekaj bo!« Šolati se je začel v šoli v Karteljevem, pozneje pa je odšel na obrtno šolo v Novo mesto in se učil tapetništva. Lojze Slak na prireditvi v šolski telovadnici leta 2008. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Ko je Lojze dopolnil petnajst let, je s harmoniko že igral na porokah. Bilo jih je zelo veliko in kasneje je večkrat povedal, da so bile prav poroke njegova najboljša glasbena šola. Prvi javni nastop je imel leta 1957 v oddaji Pokaži, kaj znaš in osvojil prvo mesto. Leta 1959 je s svojimi brati Stanetom, Matijo in Tonetom ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je uspešno nastopal po Dolenjski. Ko se je zaposlil v Ljubljani, se je ansamblu pridružil še kitarist Niko Zlobko in klarinetist ter basist Franc Sever. Leta 1961 se je Lojzetu in soprogi Ivanki rodil prvi sin Slavko, čez šestnajst let pa še drugi sin Robert. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je Slakova družina preselila iz ljubljanskih Dravelj v novo hišo v Šentvidu pri Ljubljani. Kot Dolenjec je na Trški gori vzgojil svoj vinograd, kjer je prideloval sortni cviček, za katerega je na novomeškem festivalu cvička dobil veliko nagrad. Leta 1964 se je ansamblu priključil kvintet Fantje s Praprotna. Tako je nastal ansambel Lojzeta Slaka. Melodije in pesmi, ki raznežijo dušo slovenskega človeka, je v glavnem Lojze Slak sestavljal sam in so izraz domačega okolja, lepote slovenske zemlje, ljudskih običajev, predvsem pa pevske dediščine domače družine. 176

Tudi Slakova harmonika je nekaj posebnega, saj je sam dodal poseben basovski gumb, menjalni bas za bolj dinamično igranje, ki se mu danes reče Slakov gumb. Zato je frajtonarica bolj solistična in ima močne base, postala je samostojen instrument. S svojim ansamblom je posnel več kot štiristo skladb. Slakov ansambel je bil vedno navdušeno sprejet doma in v tujini, med našimi rojaki tako v evropskih državah, Kanadi, ZDA in v Avstraliji. Dobili so veliko visokih priznanj, štirinajst zlatih plošč, deset zlatih kaset, dve zlati čaplji od zagrebškega Jugotona, zlati petelin, 2002 pa še častni znak svobode Republike Slovenije. V njegove roke pa so romale tudi mednarodne nagrade, ki so mu jih podelili European American Music Awards ter kanadsko društvo Edmonton, zlati ključ mesta Cleveland, Pitsburg pa je razglasil 3. avgust za dan ansambla Slaka. Dobil je tudi zlato plaketo Zveze paraplegikov Slovenije za humanitarne nastope. Glasbenikovo življenje se je končalo 29. septembra 2011, ko je umrl za posledicami kostnega raka. Za seboj je pustil izjemno narodno-zabavno glasbeno zapuščino. Lojze Slak je vedno verjel v stvari, ki so nastajale spontano. Bil je ustvarjalen, delaven, skromen, spoštoval je svoj dom. Ob predstavitvi monografije, ki jo je napisal Ivan Sivec, je njegov velik prijatelj Tone Pavček dejal, da Slak ne bo godel samo do smrti, ampak ga bo gospod Bog povabil k sebi z besedami: »Pridi v raj in še meni zaigraj!« Mojca Lužar in Aleša Sušnik Škedelj

Spomini na osnovno šolo in življenje v njej Jožef Pungerčar Rodil sem se 14. januarja 1937 na Grč Vrhu, v vasi, ki je sedaj v izumiranju, bi rekel, v najbolj osamelem naselju v občini, kot peti otrok od šestih. Do rojstva sestre sem bil crkljanček. Potem pa se mi je zrušil privilegiran položaj in sem težko prenesel konkurenco. Vendar je med brati in sestrama vladala relativna sloga. Pisati, brati in nekaj računati sem se naučil od starejših in sem znal ob prihodu v 1. razred že brati in pisati. Mama je hodila na dnino, da je odslužila oratarja in prevoze pridelkov iz Goriške vasi, kjer smo imeli večjo njivo. Oče je bil doma in se je ukvarjal z mnogimi dejavnostmi: bil je piskrovez, popravljal je preluknjane lonce, pokvarjene dežnike in stenske ure. Bil je tudi fotograf in zagnan sadjar. Imeli smo malo vinograda in nekaj majhnih njivic, ki smo jih obdelovali z motiko. V šolo sem šel leta 1945 in obiskoval štiri leta osnovno šolo, nato tri leta nižjo gimnazijo, ki se je podaljšala za eno leto. Prva štiri leta sem bil odličnjak, v nižji gimnaziji pa prav dober. Sprva sem mislil postati gozdar, vendar starši ne bi mogli finančno kriti šolanja v Kromberku. Zato sem se vpisal na učiteljišče v Novem mestu, kamor se je vpisala iz naše šole še ena sošolka.

Jožef Pungerčar. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 177

Za sprejemni izpit se nas je prijavilo čez sto dvajset učencev, opravilo pa ga le štiriinšestdeset. Sprejemni izpit smo opravljali iz slovenskega jezika, matematike in glasbene vzgoje. Največ neznanja je bilo pri matematiki in glasbeni vzgoji. Mnogo nalog mi ni bilo jasnih, ker snovi v nižji gimnaziji nismo obdelali. Zato sem ob taki nalogi pripisal: »Nismo obravnavali!« Pri glasbeni vzgoji mi je manjkalo znanja iz teorije. Profesor je želel, da bi zapel eno pesem. Odločil sem se za himno Hej, Slovani. Že po prvih štirih taktih me je opozoril, da moram zapeti v terci. Kaj pa je to, sem pomislil, saj se tega v nižji gimnaziji nismo učili. Ponazoril je to na klavirju, ki sem ga tedaj prvič videl. Poskusil sem mu ugoditi, vendar so bile terce bolj klavrne. Naslednji dan smo izvedeli za rezultate sprejemnega izpita. Moja sošolka izpita ni opravila, jaz pa sem pri vseh treh predmetih dobil dvojko, ki je bila zlata vredna. Pouk smo začeli z dvema oddelkoma 1. letnika, v katerih je bilo v vsakem po dvaintrideset učencev. Preden smo pririnili do 4. letnika, se je zaradi osipa zmanjšalo število učencev na dvaintrideset, kolikor nas je diplomiralo, od tega petindvajset deklet in sedem fantov. V začetku 5. letnika smo imeli obvezno dvotedensko prakso: prvi teden smo hospitirali, drugi teden pa poskusno učili, razredničarka pa je hospitirala. Prakso sem opravljal v podružnični šoli Ajdovec pri Dvoru. Jeseni so uvedli še 5. letnik in na koncu maturo, ki sem jo zaradi dveh popravnih izpitov moral opravljati v drugem roku. Pri izbirnem predmetu se nisem odločil za tehnični pouk, ampak za gospodinjstvo. Poleg pouka na učiteljišču je bilo še kup problemov, ki so me ovirali pri delu. Najprej sta bila to stanovanje in hrana, saj sem se nekaj časa vozil z vlakom. Dobre štiri kilometre do železniške postaje, nato na prepoln vlak do Bršljina, potem pa spet peš do šole. Popoldne isto v drugo smer, potem doma naloge in učenje ob petrolejki številka šest. Eno zimo sem bil v internatu. Nato sem se do konca študija preživljal z inštrukcijami delavskih otrok. Enemu sem pomagal za kosilo, drugemu za večerjo, tretjemu za skromno prenočišče … Snov samega študija je bila v prvih letnikih iz splošnih predmetov, kasneje so se jim pridružili pedagoški predmeti. Učiteljišče je bilo v stavbi sedanje OŠ Center, tam smo imeli tam tudi obvezno prakso po eno uro in se tako privajali na poučevanje. Delo učitelja sem začel v osnovni šoli Suhor pri Metliki, kjer sem dopoldne poučeval biologijo, popoldne pa četrti razred. Naslednje leto so me premestili v osnovno šolo Radovica pri Metliki. Rekel sem premestili. Povedati moram, da sem nekaj časa dobival minimalno štipendijo, ki sem jo moral potem odslužiti v šoli, kamor so me premestili. Potem je bilo treba za eno leto v JLA. Po vrnitvi od vojakov sem dve leti poučeval v osnovni šoli Adlešiči, od koder sem šel v podružnično šolo Globodol, kjer sem služboval osem let, do ukinitve te šole. V Globodolu sem razen prvo leto poučeval vse štiri nižje razrede, dopoldne in popoldne, v kombinaciji. Po ukinitvi šole v Globodolu sem se zaposlil v centralni šoli. Prvo leto sem poučeval 1. a dopoldne in 1. b popoldne, vendar to ni bila kombinacija. Tu je bilo več učil, več prostora, več živahnosti. Kasneje sem poučeval na predmetni stopnji in študiral izredno na PA. Najprej biologijo in kemijo, ker pa so imeli učitelja za ta dva predmeta, sem ta študij opustil in vpisal fiziko in tehnično vzgojo. Ko so začeli v šolah delati z računalniki, sem se posvetil temu in opravil potrebne seminarje. Pridobil sem certifikat, da lahko poučujem ta predmet. V centralni šoli v Mirni Peči je bilo delo zelo dinamično. Popoldne sem razvažal učence s kombijem in pri tem zamenjal tri tipe kombijev. Posvetil sem se delu 178

s sestavljanko Fischer, imeli smo nekaj nadarjenih učencev, ki so uspeli priti do republiškega tekmovanja v Novi Gorici in na Ravnah na Koroškem. Bili so kolesarski tečaji in razni pohodi. Več uspeha so moji učenci dosegali v tekmovanju o obrambi. Seveda so bili tudi slabi dnevi. Najbolj sem bil pretresen, ko mi je nasproti z mopedom pripeljal učenec, ki se mu je tako mudilo, da je sekal ovinek. Z močnim zaviranjem sem uspel kombi ustaviti. Mopedist je kljub temu priletel čelno v kombi, razbil z gornjim delom telesa vetrobransko steklo in se zrušil na tla. Skočil sem iz kombija, saj sem se ustrašil, da je težko poškodovan. Ko sem mu pomagal vstati, je siknil: »U …, sedaj bom pa košarkarsko tekmo zamudil!« Moj strah se je v hipu spremenil, saj sem videl, da si je poškodoval le obraz, ker je z njim udaril v vetrobransko steklo. Drugi žalostni dogodek je bil, ko je umrl moj učenec Boštjan iz Ivanje vasi. Poglavje zase so bili izleti ob koncu šolskega leta, saj so bili prijetni za učence, za razrednike pa ne preveč. Oddahnil sem se šele, ko sem po vrnitvi s štetjem ugotovil, da so se vrnili vsi. Štetje je bila praktična kontrola učencev pred vsakim premikom avtobusa. Učenci so imeli vsak svojo številko glede na abecedno zaporedje. Dejal sem samo: »Preštej se!« Takoj sem vedel, če so vsi. Poglavje zase so bili večdnevni izleti osmarjev, ki so jim že delovali hormoni. Kaj pa omejevanje svobode oz. kaznovanje? V prvih letih službovanja glede milih kazni ni bilo problema, vendar sem ravnal po pravilu: »Kazen mora biti vzgojna!« Kasneje so se stališča spremenila. Pojavljali so se simboli A v krogu (anarhija). Pa še štiri anekdote: Učencem sem naročil, naj pripeljejo naslednji dan v šolo svoja kolesa čim bolj urejena. Pa je »najpametnejši« pripeljal kolo, ki ga je tehnično zelo onesposobil. Nisem ga kaznoval. Kolo sem postavil ob vhodu in ga opremil z napisom: »S takim kolesom ne smete na cesto!« Neki moj osmar je včasih prišel v šolo z mopedom. Pripeljal se je tudi na valeto, motor pa parkiral za šolo. Ko so šli v sprevodu skozi Mirno Peč, sem pri mopedu odvil svečko. Čez nekaj ur se je učenec javil pri meni, češ da mu je nekdo sunil svečko. Povedal sem mu, da je svečka v mojem žepu. Hotel jo je videti. Pred odhodom domov sem mu svečko privil nazaj, ko sem še prej ugotovil, da ni v alkoholiziranem stanju. V šoli se je »oglasila« inšpektorica za prometno vzgojo. Čeprav tisti dan nismo imeli te vzgoje na urniku, sem naročil učencem, naj na igrišču narišejo prednostno cesto, ki jo križa neprednostna, ter vse opremijo s prometnimi znaki. Ob prisotnosti zgoraj imenovane gospe smo izvajali vožnjo s kolesom po obeh cestah istočasno. Je kar šlo! Potem se je inšpektorica hotela prepričati, če vedo, kaj posamezni znaki pomenijo. Skoraj vse so znali. Zataknilo se je pri znaku otroci na cesti. Trdila je, da nimajo prav, ker to pomeni šola. Šele kasneje v zbornici sem jo z Uradnim listom prepričal, kdo ima prav. Pri razgovoru o splošni varnosti sem omenil, da na vrhu proti cesti obrnjenemu vogalu starega župnišča leži velik kamen, ki bi lahko mimoidočemu padel na glavo. Menda so se zbali zame, saj so mi ob koncu šolskega leta podarili 179

nemško čelado, ostanek iz vojne, da bom varen. Pa še nekaj iz Globodola: K meni je prišel učenec in potožil: »Tovariš, mojemu bratcu se je zmešalo. Sinoči je šel v posteljo kar z blatnimi škornji!« Učenci so zatožili sošolca, da ima v žepu pištolo. Po ogledu sem ugotovil, da je to plašilka. S povišanim glasom sem ga povabil v pisarno. Ves objokan me je gledal, kaj bo. Pištolo sem mu odvzel in mu naročil, naj pride ponjo odrasel iz družine. Po vrnitvi v razred so ga vsi prestrašeni gledali, ker je bil objokan. Mislili so, da sem ga telesno kaznoval, vendar ga nisem. Glede pridnosti učencev bi lahko veliko razpravljali. Najprej je obnašanje glede na okolico. Če je učenec samo miren in na okolico ne vpliva moteče, mu to ne pomaga pri znanju. To ni pridnost pri učenju in znanju. Če učitelj motivira učence in zanimivo razlaga, je tudi disciplina v redu. Sicer pa je preveč demokracije anarhija, pa tudi tišina ni porok za dobro znanje. Prej je to aktivno sodelovanje pri pouku. Verjetno bo še vedno potrebno postaviti mejo, do koder učenci lahko gredo. Velika razlika je med roke na hrbet in sproščenim sodelovanjem učencev pri razlagi. Za učitelja je prijetno, ko ugotovi, da so učenci snov dojeli in razumeli. Učenci bi bili geniji, če bi zmeraj takoj vse razumeli. Sicer pa razumevanje snovi še ni pravo znanje. Doma je treba snov prežvečiti, pri nalogah pridobljeno snov uporabiti, poiskati več o tem v leksikonih. Če sem odkrit, nisem bil vedno zadovoljen s svojim delom. Predmete, ki so mi bili tudi hobi, sem bolj uspešno posredoval učencem. Nasploh pa sem bil rad učitelj, čeprav so me imeli nekateri za sitnega in prestrogega. Zato sem odšel v invalidski pokoj s solzami očeh. Tudi sedaj se rad zapletem v pogovor z mladimi. Zelo me razveseli, ko se kakšen moj nekdanji učenec »spomni«, kaj je bil nekoč vprašan ali kako je kakšen poskus uspel. Nekatere moralne norme so izginile, druge so močno spremenjene. Prijetno pozdravljanje na cesti ali pločniku je že skoraj izjema. Prepričan sem, da je nasilje v šolah posledica prevelike demokracije in da varnostniki v šolah stvari ne bodo veliko izboljšali. Dajanje potuhe bodočim kršiteljem zakona ni umestno. Učitelji so izgubili svojo avtoriteto in zelo težko jo bodo dobili nazaj. Ravnatelji težko vozijo slalom, da ne gredo mimo količka na strani staršev in količka zakona. Pa še za učitelje se morajo zavzeti. Kazni sicer obstajajo, vendar se ne uporabljajo, ker se učitelji neradi izpostavljajo okolju in medijem, ki uživajo v blatenju posameznika. Vsako leto nas je več na tej že močno ogroženi zemljici. In kaj bo, če bo vsak živel preveč po svojih pravilih (preveč demokratično)?

180

Gabrijel Obrekar Kaj vse se je v njej zgodilo! Celo rodil sem se tam, ker je bil oče šolski upravitelj. Moje otroštvo se je začelo brez igrač. Ne spominjam se, da bi kdaj imel kaj drugega kot navadno kladivo, s katerim sem potem razbil otroški voziček, v katerem so me vozili na sprehod. Še preden pa sem se zavedel otroštva, se je že začela vojna. Takrat pa nihče ni mislil na igrače. Ko so vas zasedli Italijani, smo se morali preseliti v drugo hišo, v šolo pa so se naselili vojaki. Ti so imeli prave puške in mitraljeze, otroci pa smo se igrali z lesenimi. Oni so imeli prave bombe in mine, mi pa paradižnike in kumare, s katerimi smo se obmetavali. Take so bile pač naše igre. Kadar je bilo mirno in je iz vojaške kuhinje lepo zadišalo, smo se otroci prikradli do njihovih kotlov in poželjivo gledali v vojaške menažke. Vojaki so to opazili in kmalu smo se sporazumeli, da bi mi radi pokusili njihovo mineštro. Dali so nam jo, vendar smo za plačilo morali pomiti posodo. Po končani vojni sem se vračal v šolo le še kot učenec. Kljub revščini in težavam sem z veseljem stopil na pot učenosti. Spoznal sem veliko novih prijateljev. Tovarišice, ki so nam vlivale pamet v glavo, so bile dobrodušne in mile, stroge in trde. Najbolj mi je ostala v spominu tovarišica Kulovčeva, ki se je z nami mučila v 1. razredu. Že kmalu je opazila, da si pesmice hitro in dobro zapomnim, zato me je vprašala, če bi želel nastopiti kot palček v igrici Sneguljčica. Seveda sem z navdušenjem privolil. Ko smo se igrico naučili, smo jo zaigrali v nabito polni dvorani. Gledalci so nam navdušeno ploskali. Zame ni bilo veselja ne konca ne kraja. Od takrat naprej sem nastopal na vseh proslavah.

Gabrijel Obrekar v rosnih letih z mamo, očetovim prijateljem, očetom in sestro. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Obrekar.

V lepem spominu mi je ostal tudi dan, ko sem prvič nesel štafetno palico. V živo verigo nosilcev štafete sem se vključil nad Biško vasjo in jo ponesel tristo metrov, kjer sem jo predal naslednjemu nosilcu. Vse nas je preplavljalo neko čudno vznemirjenje. Najraje bi poleteli do tovariša Tita. In s kakšnim veseljem smo ob praznikih krasili našo staro šolo! Dekleta so v bližnjem gozdu nabrala lipico in iz nje spletla dolge kite, fantje pa smo s kitami ovili okna, vrata, table in Titove slike, vmes pa pritrdili papirnate zastavice. Zato ob takih priložnostih sploh nismo opazili, kako stara je naša šola in kako potrebna raznih popravil. Čeprav je bilo mnogokrat tudi težko, imam na osnovno šolo in svoje sošolce lepe spomine. Bili smo kot trdna družina. To potrjujejo tudi naša vsakoletna srečanja.

Ivo Božič 19. 1. 2012 sem dobil povabilo k sodelovanju pri pripravah zbornika. Spomnil sem se, da sem imel točno pred dvema letoma v Mirni Peči v osnovni šoli video projekcijo za najmanjše, nižjo in višjo stopnjo. Projekcija je bila po svoje neponovljiva, saj sem nedvomno imel pred seboj vnuke nekaterih svojih sošolk in sošolcev. Čeprav nisem vedel, kje naj začnem, sem se lotil pisanja. V mislih sem se vrnil šestdeset let nazaj. Pred staro šolo in farovžem je stala lipa in pod njo kamnita miza. Stara lipa je propadla in so jo zamenjali z novo, medtem ko kamnita miza, vsaj nazadnje je bilo tako, še stoji. Prisrčno, miza se je majala na kamnitem podstavku in 181

služila je za gugalnico. Tu sem tudi najprej spoznal svojega bodočega, osemletnega sošolca. Kot petletnik in pol sem občasno sedel zadaj na klopi v 2. razredu in do konca šolskega leta sem znal celo poštevanko, a ko je spomladi zapela kukavica, me že ni bilo. Minilo je še eno leto in šel sem v 1. razred. Že same priprave so bile razburljive. Nabava zvezkov, aktovke, škatle za svinčnik, barvni svinčnik, radirko itd. Škatla je bila »nobel«, sicer lesena, in na pokrovu je bil upodobljen labod. Verjeli ali ne, škatlo imam še sedaj in jo občasno od daleč malo pogledam. Končno je nastopil prvi šolski dan, ki je bil takrat 5. septembra; smo pa imeli pouk redno tudi ob sobotah. Moja starša sta bila učitelja, oče še upravitelj šole. Mama, Frančiška oziroma Francka, je učila predvsem 1. razred, po besedah drugih je bila odlična elementarka. Moj oče Adalbert, za mene doma ata oziroma ate, pa je bil upravitelj šole, opravljal je tudi tajniške posle, poleg tega je poučeval nemščino, za katero pa nismo bili ravno preveč zagreti. Kljub temu nas ni preveč gnal, njegov »sistem« pri pisanju šolskih nalog smo pa tako ali tako »razbrali«. Zaradi vseh teh okoliščin se mi je zdelo izredno pomembno, da ne bom drugačen od drugih. Pred poukom sem šel tako kot drugi do trgovine in šele potem v šolo, čeprav smo stanovali v šoli. V 1. razredu me je učila moja mama, ki pa sem jo vedno nagovoril s »tovarišica«, čeprav mi tega ni nihče posebej rekel. Za današnje razmere je bil razred nedvomno nekaj posebnega. Zakaj? V razredu nas je bilo dvainpetdeset! Lahko bi rekel, da je bilo fantov približno dvaindvajset, ostalo seveda dekleta. Takrat so bili po en 1., 2., 3. razred … in kolikor nas je bilo, toliko nas je pač bilo. Začelo se je učenje, kar sem zelo resno vzel, saj sin učiteljice ne bi smel biti slab, tako sem vsaj jaz mislil. Trudil sem se po svojih najboljših močeh, čeprav moje pisanje ni bilo najlepše. 1. razred smo končali, nekateri tudi ne, in na vrsti je bil 2. in seveda tudi druga tovarišica. Bila je s Primorske in njena govorica se nam je zdela »hecna«, sicer pa je bila dobra po srcu. «Glavna točka« je bila poštevanka, ki jo je vadil ves razred na glas in na koncu smo jo vsi znali gladko. Dvomim, da je takšen način učenja poštevanke še danes v rabi, zato pa tudi poštevanko znajo le »približno«. Šolsko leto se je končalo in na vrsti so bile počitnice. S kolonijo sem bil v Metliki, kjer smo bili nastanjeni v gradu. Preostali del počitnic pa sem prebil »kuhan in pečen« ob Temenici in v gozdu. Na občinskem travniku so nekateri pasli krave, in ko je bil čas, smo pekli koruzo. Napočila sta 3. in potem še 4. razred. V obeh nas je učila ista tovarišica, ki je bila izredno stroga, a dosledna in poštena oziroma pravična. Spomladi 1956, ko sem obiskoval 4. razred, sem sošolcu poklonil svinčnik in to ne kar navadnega, ampak takega, ki je imel na eni strani rdečo minico, na drugi pa modro. Takrat je bil takšen svinčnik veliko več kot »kul«. Moram reči, da je bil sošolec resnično presenečen. Na moje veliko presenečenje mi je naslednji dan prinesel purje jajce. Kaj z njim? Pojesti? Ne, to pa ne! Dal sem ga pod domačo kokljo, ki je že nekaj časa valila, tako da so se piščanci že izvalili, purje jajce pa seveda še ne, ker kura vali tri tedne, pura pa polne štiri. Kaj pa sedaj? Jajce sem odnesel pod sosedovo kokljo, ki je purčka srečno izvalila. Začelo se je skrbno hranjenje z rmanom, kuhal sem jajčka turških kokošk, ki sem jih imel, in purček je zrastel v pravega lepotca. Priskrbel sem mu še puro, ki pa je naslednje leto valila 182

zunaj v meji, kar pa se ni srečno končalo. Tudi puran je kmalu končal svojo življenjsko pot. Po 4. razredu sem bil v koloniji pri Škofji Loki, na kar imam še danes zelo grenak spomin. Za odlično spričevalo mi je stric namreč dal kar takratnih 500,00 din, ki sem jih imel s seboj, saj kar sem od koga kdaj dobil, sta starša vedno dovolila, da s tem jaz razpolagam, z morebitno manjšo, a ne ravno vsiljeno asistenco. Nisem imel pojma, koliko kaj stane, in s tem denarjem sem šel v tamkajšnjo trgovino in kupil pismo. Imel sem teh 500,00 din, jih trgovki naivno dal in ona mi je dala nazaj 93,00 din. Zdelo se mi je vse skupaj predrago, in ko sem to omenil v koloniji, je bilo takoj jasno, da mi je dala bistveno premalo nazaj. Z vzgojiteljem sva šla nazaj v trgovino, vendar je trgovka trdila, da sem ji dal 100,00 din, in ni popustila. Še danes imam občutek, da tudi vzgojitelj ni bil prepričan v mojih 500,00 din. Iz te kolonije imam še en slab spomin. Šli smo na kopanje v Bohinjsko jezero in toliko, da ni eno dekle utonilo, vzgojitelj jo je do prihoda rešilca tudi oživljal. K sreči se je vse dobro končalo. Pravzaprav sem te kolonije imel dovolj in komaj sem čakal, da bom šel domov. Osip v 3. in 4. razredu je bil opazen in 5. razred je bil številčno v okvirih normalnega. Začel se je predmetni pouk in imeli smo seveda več učiteljev. Tako smo iz leta v leto »jadrali« vse do 8. razreda, ko nas je bilo iz 1. razreda komaj »še za vzorec«. V 8. razredu nas je bilo osem fantov, od tega smo tri dohiteli, torej iz 1. razreda nas je redno prišlo v 8. razred samo pet fantov. Za današnji čas je to nedvomno nekaj neverjetnega, takrat pa to ni bilo nič posebnega. Vsa leta sem se trudil po svojih močeh, saj sem imel vseskozi »odgovornost« tudi pred samim seboj, da ne bom užalostil in osramotil očeta, ki je bil v šoli upravitelj. Vsa leta sem bil odličen, čeprav bi bil lahko še boljši, medtem ko je nekaj deklet bilo še boljših, najboljša pa Marija. Vsako leto so bile nepozabne počitnice, ki sem jih v glavnem preživel ob Temenici in v gozdu, kar je bilo za mene nekaj nadvse zanimivega. Pod mostom smo med kamni lovili ribe, stikali za ptiči, pri čemer mi je bila še posebej zanimiva čipka oziroma zelenonoga tukalica. Tudi v gozdu smo stikali za ptiči in lovili polhe. Ob neki priložnosti je prijatelj naredil odlično polhovo rižoto, ki se je še danes oba zelo dobro spomniva. Imel sem doma tudi žive polhe, in to mladiče ter mamo. Pregrizli so kletko in bila sta jih polna šola ter farovž, kjer so kuharico presenetili tudi v » mentrgi«. Ves čas bivanja v Mirni Peči smo imeli vedno živali, nekaj let prašiča, tudi zajce, vseskozi kokoši, tudi psa – najprej mešanca Tarzana, ki pa je bil izredno močan in je pozimi z lahkoto in veseljem vlekel sani. Pozneje smo imeli lovskega psa, kratkodlakega istrskega goniča, Čuk mu je bilo ime (iz istega legla so bili še Čort, Činč, Čik), ki je bil pri lovu izredno vztrajen, še zlasti ob gonji srnjadi. Ob nekem njegovem potepu v gozd sem postal pozoren, ker se je glasno oglašal dlje časa na enem in istem mestu. Šel sem pogledat in ga našel na stečini srnjadi, ujetega v zanko. Srečo je imel, da je imel širok in robusten ovratnik, sicer bi ga žica zadušila. Poleg tega sem imel tudi turške kokoške in pa golobe, katerih potomci nedvomno še danes letajo po Mirni Peči. Poleg nekaj ptičev je bila nedvomno posebnost mlada vodna putka, imenovana čipka, ki je bila od mladosti pri meni, potem pa sem jo vrnil nazaj na Temenico. Ne nazadnje sem imel tudi veverico, ki je bila sprva precej huda, nato pa sem jo počasi umiril in nazadnje je prosto skakala naokrog, plezala po lipi, prišla skozi drvarnico v kuhinjo pogledat, če je kaj 183

za njo itd. Moja velika ljubezen so bili tudi čmrlji, saj sem jih imel v posameznem letu tudi več kot deset panjev. Ves ta »živalski vrt« je morda že takrat nakazoval, da bom imel v življenju opravka z naravo. In res, študiral sem biologijo in postal ornitolog, naravoslovni fotograf in snemalec. Danes, po vseh teh letih, imam na svojo rano mladost v Mirni Peči mnogo lepih spominov, in če mi je le dana priložnost, se zapeljem čez Mirno Peč, zavijem k Temenici in do gozda, čeprav je vse drugače in mojih bivših skritih kotičkov ni več, sosedov ni več, sošolci so pa tako ali drugače šli v širni svet in ostali so predvsem le še spomini.

Marijan Špilar Rojen sem bil v Kostanjevici na Krki, v mladih letih sem, tako kot moji vrstniki, tudi jaz pasel krave. Doma smo imeli kravo Rozko, za katero sem skrbel. Na paši smo pastirji pogosto tekali za kravami in tako trenirali eno od atletskih disciplin. Ker je bila naša krava precej družabna, je pogosto pobegnila čez potok Obrh k sosedovim kravam. Če sem hotel k njej, sem preskočil potok, čeprav sem tvegal padec v zelo mrzlo vodo. Posnemali so me tudi drugi pastirji, vendar nikomur ni uspel tako dober skok. Tako sem postal zelo slaven, kajti pri preskakovanju potoka sem premagal tudi starejše dečke. Že tu so se kazali zametki moje športne nadarjenosti. Otroci smo se na paši imeli lepo, zakurili smo si ogenj, pekli kostanj, krompir. Bili smo skromno oblečeni, mama je za nas, otroke, spletla jopice, nosili smo preproste hlače. Pozimi smo bili v čevljih, poleti pa bosi. Moj oče je bil trgovec, zato je bil veliko zdoma. Doma smo imeli tudi čebele, pri katerih sem očetu rad pomagal, in čebelar sem še danes. Ko sem obiskoval 1. razred, se je začela vojna. Iz tistega časa se spominjam dogodka, ko so v razred prišli nemški vojaki, učiteljica pa je iz strahu pričela moliti pred Jezusovo sliko. Vojaki so kričali nanjo in na nas učence: »Genug!« Učiteljica nas je pomirila in vsi skupaj smo v tišini čakali, da so vojaki odšli. Iz tega časa se spomnim tudi tega, da sem od italijanskega vojaka dobil čokolado.

Marijan Špilar z razredom. Fotografija iz zasebnega arhiva gospoda Marijana Špilarja.

Po končani osnovni šoli sem na materino željo nadaljeval šolanje na učiteljišču v Novem mestu. Na športnem dnevu sem se zelo izkazal v skoku v daljino, čeprav sem zaradi pomanjkanja skakal kar bos. S svojim skokom prek šest metrov sem tako navdušil profesorja, da mi je le-ta prinesel šprinterice in postal moj trener. Kmalu sem postal mladinski prvak v skoku v daljino. Pozneje sem začel trenirati met kopja, postavil sem slovenski rekord, postal jugoslovanski prvak in reprezentant. V tej disciplini sem nekoč premagal tudi svetovnega prvaka, z vseh tekmovanj pa imam doma veliko medalj in pokalov. Kot eden najboljših športnikov Jugoslavije sem imel čast nastopati pred Titom, ko sem bil v športni četi. Po opravljeni diplomi je bilo moje prvo delovno mesto v OŠ Mirna Peč, kjer sem delal od leta 1957 do leta 1960. Tega sem se zelo razveselil, saj je v Mirno Peč vozil vlak. Rad sem hodil v Mirno Peč. Ker sem bil tam najmlajši učitelj, sem zelo veliko delal: dopoldne sem fante z višje stopnje učil telovadbo, popoldne pa učil v razredu s sedeminštiridesetimi učenci. Ta se je že naslednje leto razdelil. V tem razredu je bil tudi Aleksander Rupena. Takrat je bila šola pri župnišču. Fantje so zelo radi telovadili, uživali so, ko so delali salte, premete, stoje in za starše so pripravili tudi prireditev, na kateri so svoje telovadne spretnosti predstavili. Starši so bili nad videnim zelo navdušeni. 184

Na travniku, kjer danes stoji občinska stavba, smo trenirali atletiko: tek, skok v višino. Na medobčinskem tekmovanju v atletiki v Novem mestu pa smo nekoč pobrali skoraj vse medalje, kar smo proslavljali tako bučno in dolgo, da smo zamudili zadnji vlak za v Mirno Peč. Zato smo vzeli pot pod noge in v Mirno Peč prepevaje odšli peš. Na podružnični šoli v Globodolu je učiteljica odšla na porodniški dopust in moral sem jo nadomeščati. V Globodol sem vsak dan hodil peš. Dopoldne sem poučeval 3. in 4. razred, popoldne pa 1. in 2. Tam je bilo učencev malo, zato so bili razredi kombinirani. Po vrnitvi v matično šolo je prišla inšpekcija. Inšpektorica je prisostvovala pouku in bila navdušena nad znanjem učencev. Zvečer istega dne me je na konferenci pohvalila in me označila za dobrega učitelja. Zatem so me prosili, če bi učil v Novem mestu. Tam sem nato učil le telovadbo, ki sem jo tudi doštudiral. Velik del moje kariere predstavlja tudi ravnateljevanje v OŠ Grm, ki je trajalo kar dvaindvajset let. Ko sem učil v Mirni Peči, sem rad gobaril v gozdovih nad Temenico, v smeri proti Golobinjeku, v delu gozda z imenom Zalošč. Tam je bilo tudi veliko jagod in borovnic in nekoč tudi medved, ki je kar iznenada stal pred menoj. Spomnil sem se, da moram teči v dolino, ker je medved pri teku navzdol veliko počasnejši kot navzgor. Dirjal sem vse do Temenice, ne da bi se ozrl, in omagan padel v vodo ter tako srečno pobegnil kosmatincu. Imel sem dve sestri in brata. Ker doma nismo imeli zemlje, smo morali vsi v šolo. Ena sestra dela v zdravstvu, druga v ekonomiji, brat pa je že umrl. Miklavž nam je v otroških letih prinesel kos potice, nobene igrače. Igrali pa smo se igre, npr. igro zemljo krast, zabadali smo polena v zemljo in druge, s katerimi smo si krajšali čas.

Miroslava Smole (roj. Vidmar) Najprej hvala, ker ste se spomnili name, na že dolgo upokojeno učiteljico. Vesela sem, da boste novo šolo poimenovali po mojem najljubšem pesniku Tonetu Pavčku., saj sva ga z možem, ki je bil doma v Dolenji vasi nasproti Šentjurja, tudi osebno poznala. V Mirni Peči sem dobila svoje prvo službeno mesto, ki je trajalo deset let. Prvo leto je bilo najtežje, ker še nisem imela izkušenj in sem dobila najštevilčnejši razred, kar petinštirideset učencev. To je bil 3. razred. Pouk smo imeli v Prešernovi sobi, ki je ime dobila po tem, ker smo imeli v njej tudi vse proslave. To je bila še stara šola. Pozneje je bilo premalo prostora za vse, zato sem poučevala v Potočarjevi hiši. Za gostilno so dobili prepoved, mi z učenci pa smo lahko imeli razred. Tam smo bili vedno v strahu, kdaj se bo porušil strop nad nami. Pozneje sem imela razred na krajevnem uradu. Tam smo pozimi največkrat prebili prvo šolsko uro na stopnicah, ker se je preveč kadilo iz zjutraj zakurjene peči. Nazadnje sem učila v novi, zdajšnji šoli. Hudo je bilo tudi drugo leto moje službe, ker sem dopoldne učila telovadbo, od 5. do 8. razreda, in sicer dekleta in fante. Včasih mi je moj poznejši mož nekoliko pomagal krotiti fante. Če sem hotela imeti disciplino, sem morala biti kar stroga. Tako je nekoč pri uri telovadbe dal učenec Sandi pripombo: Ravno zdaj bo vpila. » Lezi, puzaj!« To je bil poznejši ravnatelj šole. Popoldne pa sem imela pouk v svojem razredu. Ko je bilo konec pouka, sem morala največkrat teči v »tisti dolgi klanec« na vlak. Največkrat pa mi je še odpeljal pred nosem. Tako sem čakala še dobro uro na postaji

Miroslava Smole z razredom. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Miroslave Smole.

185

na drugi vlak. Kljub vsemu se rada spominjam teh let. Bilo je veliko težkih in spet lepih trenutkov. Moram povedati svoj nesrečni trenutek, ki ga nikoli ne morem pozabiti in me še vedno teži. To je bilo prvo leto moje službe. Pisala sem na tablo. Bila je smrtna tišina. Kar naenkrat pa se je zaslišal rezek vrisk. Prestrašila sem se, da mi je skoraj kreda padla iz rok. Obrnila sem se in vprašala, kdo je to storil. Vstal je najbolj priden učenec Slavko. Dobil je mojo prvo klofuto, čeprav mi je bilo takoj žal, vendar je bilo prepozno za opravičilo. Nikoli ne bom pozabila tudi tega, kako me je nekoč v 1. razredu presenetil Stanko in kako so me ganile Francijeve besede. Bilo je pri uri matematike. Pisali smo kontrolno, in sicer račune do dvajset. Opazila sem, da učenec Stanko šteje prste na rokah, nato pa pogleduje na tla in šele potem zapiše rezultat. Zanimalo me je, kaj le ima pod klopjo. Ko sem se približala, sem videla, da je imel sezute čevlje in nogavice ter tako štel še prste na nogah. Nasmejala sem se in si mislila: dobro se znajde, kaj še bo, ko bo velik. Druga zgodba pa mi je ogrela srce in me ganila do solz. Franci, Fac so mu rekli, se je vedno rad stiskal k meni in na koncu šolskega leta je z dovoljenjem staršev šel z menoj domov v Novo mesto. Bil je ves srečen, in ko sva se vračala nazaj, me je stisnil in rekel: »Zelo vas imam rad in imel vas bom tudi potem, ko bom umrl.« Takrat sem se nasmejala in mu rekla, da bom pač jaz prej umrla kot on, vendar ga na žalost že več let ni. Ali me ima še vedno rad, pa nikoli ne bom vedela. Vedno sem imela rada majhne otroke, zato mislim, da sem imela najlepši, najbogatejši in najplemenitejši poklic, na katerega bom imela vedno lepe spomine.

Vida Jaklič Rodila sem se 23. 12. 1936 v Mengšu. Na otroštvo imam najlepše spomine, čeprav je bila vojna in smo doživljali vse tegobe, ki jih je prinesla. Učiteljica sem postala z dvajsetimi leti. Po štiriletni osnovni šoli in triletni nižji gimnaziji sem obiskovala pet let učiteljišče v Ljubljani. Štiri leta, od 1956 do 1960, sem službovala v Globodolu in nato enaintrideset let v OŠ v Mirni Peči. V šoli v Globodolu sem poučevala na nižje organizirani šoli od 1. do 8. razreda, v šoli v Mirni Peči pa 4. razred. V globodolski šoli je bil celodnevni pouk. Ta je bil tudi ob sobotah, četrtki pa so bili pouka prosti. V Mirni Peči je do izgradnje šole pouk potekal v dveh izmenah. Učenci so se vključevali v izvenšolske dejavnosti na področju kulture, športa in razvedrila. Kot mentorica sem sodelovala na področju kulture, športne in socialne dejavnosti. Učila sem v različnih šolskih poslopjih v Globodolu, v Mirni Peči pa v stari in obstoječi šoli. V času mojega službovanja v Globodolu ni bilo električne napeljave. Učni uspeh smo pri vseh predmetih ocenjevali z ocenami od ena do pet. Učenci so v globodolski šoli imeli brezplačno malico. Na jedilniku so bili kruh, margarina ali sir, mlečna kava ali čaj. Nekatera živila smo dobili od dobrodelnih organizacij ali z nabiralnimi akcijami.

Vida Jaklič. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 186

Na šolo imam najlepše spomine. Učitelji in učenci smo se najbolj veselili selitve v nove šolske prostore in s tem enoizmenskega pouka. Učne navade otrok so bile podobne današnjim. Učencev nismo kaznovali. Najbolj srečna in zadovoljna sem bila takrat, ko sem ugotovila, da učenci predpisano učno snov dobro obvladajo in so tudi oni srečni. S starši otrok sem se dobro razumela. Učiteljski poklic sem vseskozi opravljala z velikim veseljem. Predlagala bi, da se uvede ocenjevanje znanja s številčnimi ocenami od 1. razreda naprej.

Ljudmila Obrekar Kako je potekalo vaše otroštvo?

Izhajam iz revne družine Novakovih iz Jablana. Nič rada se ne spominjam otroških let, saj sem takrat doživela več slabega kot dobrega. V šolo sem začela hoditi leta 1948. Spominjam se neprijazne učiteljice Drage, ki nas je za vsako malenkost udarila s palico po prstih. Najbolj pa mi je ostal v spominu naslednji dogodek: Več dni nisem mogla v šolo, ker sem imela hudo vnetje srednjega ušesa. Ko sem prišla v šolo, me je učiteljica vprašala, kje sem bila. Odgovorila sem ji tako, kot sem vedela: «Po ušesih me je trgalo.« Učiteljica pa je krohotajoče odgovorila:«Pa ti jih ni odtrgalo?« Kdaj ste postali učiteljica?

Doma smo se s sestrami pogosto igrale šolo. Ker sem bila najstarejša, sem bila jaz vedno učiteljica. V šoli sem bila kar pridna učenka in je bilo razumljivo, da sem želela postati prava učiteljica. Opravila sem sprejemni izpit in jeseni leta 1956 postala dijakinja 1. letnika novomeškega učiteljišča. Na katerih šolah ste se izobraževali?

Učiteljica iz Mirne Peči, Ljudmila Obrekar, pred šolo v Globodolu leta 1962. Fotografija iz zasebnega arhiva družine Obrekar.

Pet let šolanja na učiteljišču je hitro minilo, čeprav sem morala prve tri letnike vsak dan hoditi peš iz Jablana v Novo mesto, a se mi je izpolnila želja: postala sem učiteljica. Kasneje sem se želela še izpopolnjevati in leta 1975 sem diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Kje ste službovali? Koliko časa?

Moje učiteljevanje se je začelo leta 1961 v OŠ Globodol. Pismo je bilo naslovljeno na Novak Ljubljano. Pa je baje poštar prečrtal besedo Ljubljana in napisal Ljudmila. Prišla sem med zelo prijazne ljudi in pridne učence. V šoli sem poučevala sama. Katere razrede in predmete ste poučevali?

Takrat je na manjših šolah potekal kombinirani pouk. Dopoldne sem poučevala 3. in 4. razred, popoldne pa 1. in 2. razred. Če me spomin ne vara, je bilo v šoli skupaj oseindvajset otrok. V Globodolu sem bila le eno leto. Že naslednje leto sem bila premeščena v OŠ Mirna Peč. Kako je potekal pouk? 187

V Mirni Peči sem sprva poučevala 2. razred, nato pa do upokojitve 3. razred. Učenci od 1. do 4. razreda so imeli pouk popoldne, učenci od 5. do 8. razreda pa dopoldne. Učiteljev je primanjkovalo, zato sem pogosto učila tudi razne predmete na višji stopnji. Ker sem hotela nalogo solidno opraviti, sem se morala vedno dobro pripraviti na pouk. V katere izvenšolske dejavnosti, krožke, so bili vključeni učenci?

Več let sem vodila šolski pevski zbor ter usmerjala delo pionirske organizacije. Ko smo bili v novi šoli, so imeli učenci več možnosti za vključevanje v krožke. Kako ste ocenjevali učni uspeh učencev?

Takrat še ni bilo opisnega ocenjevanja. Vse predmete smo ocenjevali z ocenami od ena do pet. Katere naloge ste še opravljali poleg poučevanja?

Učence sem pripravljala na Veselo šolo in za bralno značko ter z njimi pripravila prvo šolsko glasilo Prvi koraki, ki izhaja še danes. Kakšni so bili šolska stavba, razredi, oprema?

Stara šolska stavba je bila premajhna za takratno število učencev. V njej je bilo le pet učilnic in šele kasneje je bil urejen še en prostor na podstrešju. Imenovali smo ga »mišnica«, saj smo na podstrešju pogosto srečevali miši. Velik problem so bile v vseh učilnicah bolhe, ki so se zaredile v lesenih tleh, potem pa skakale na noge in pikale. Največja učilnica je bila v drugem nadstropju. Imenovali smo jo Prešernova soba, ker je na steni visela velika slika pesnika Prešerna. V tej učilnici je bil vedno najštevilčnejši razred. Moja sodelavka Lojzka je eno leto v njej poučevala celo devetinštirideset učencev. Marsikdaj se je med odmorom v zbornici pod Prešernovo sobo majal lestenec. Ena izmed učilnic je imela krušno peč. Ob njej smo se pozimi lahko pogreli ali pa na njej posušili premočena oblačila. V učilnicah so bile starinske klopi s črnilniki, v katere je učiteljica natočila črnilo, v kotu pa »štokrle« z okrušenim umivalnikom in vodo iz šolskega vodnjaka. V umivalniku smo si vsi umivali roke, v vodo pa včasih namočili gobo za brisanje table. Učnih pripomočkov je bilo zelo malo (kak zemljevid, slika, kreda in tabla …). Kako je bila urejena prehrana učencev in učiteljev?

V začetku mojega šolanja prehrana učencev in učiteljev v šoli ni bila urejena. Med odmorom smo pojedli, kar smo prinesli s seboj (jabolko, kruh), največkrat pa nekateri niso imeli ničesar. Ko pa sem začela z učiteljevanjem, so učenci že dobivali malico, npr. kruh z marmelado in skodelico mleka. Kakšne spomine imate na šolo?

Na službovanje imam veliko lepih spominov. Nikoli ne bom pozabila Gomilarjevih iz Globodola. Ko sem pozimi vsa premražena prihajala s kakega seminarja ali sestanka v Novem mestu, so me povabili na toplo krušno peč in me še postregli s kako jedjo. Tudi učiteljevanje v Mirni Peči je bilo lepo. Sodelovanje z učenci in starši je bilo lepo. Opišite nam vesel ali žalosten dogodek iz časa vašega učiteljevanja. 188

Vsak dogodek je za nekoga prijeten, za drugega pa neprijeten. Bilo je še v stari šoli. Kljub mrazu so učenci med odmorom stekli pred šolo. Sloneli so na ograji in se pogovarjali. Šla sem za njimi. Ko sem prestopila prag, mi je na poledenelih tleh spodrsnilo in padla sem, kot sem bila dolga in široka, po tleh. Otroci so se začeli na ves glas smejati. Jaz pa sem se držala za zadnjico in se komaj pobrala. Še dolgo sem čutila bolečine. Ali se vam zdi, da so bili učenci včasih bolj ali manj pridni kot danes?

Težko bi rekla, kdaj so bili učenci bolj pridni – nekoč ali zdaj. Včasih en slab ali priden učenec potegne za seboj več drugih. Odvisno je od tega, kdo ima v razredu večjo avtoriteto. Dobro se spominjam dveh generacij svojih učencev. V eni je bilo veliko vedoželjnih učencev in ti so spodbudili še druge. Kar prehitro je minilo tisto šolsko leto. In druga generacija? Le dva ali trije učenci so bili v razredu zelo moteči, vedno so dajali kake neumestne pripombe. Seveda so pritegnili za seboj še nekaj drugih. Kaj pa jaz? Komaj sem čakala, da bo minilo šolsko leto. Ali ste pri svojem delu uporabljali kazni in katere?

Mene so v času študija učili, da je otroke včasih treba tudi kaznovati, vendar mora biti kazen vzgojna. Na to sem se spomnila vedno, ko sem bila v zadregi, kaj storiti. Navadno je zadostoval le pogovor z učencem ali starši. Če je prišel učenec v šolo brez naloge, jo je moral pokazati naslednji dan. Kdaj ste bili v šoli najbolj srečni in zadovoljni?

Vedno sem bila in še zdaj sem zelo vesela, kadar izvem, da je moj nekdanji učenec zelo uspešen v poklicu in ima urejeno življenje. Lepo mi je pri srcu, ko me na cesti pozdravi kak sivolasi gospod, jaz pa šele po dolgem premisleku ugotovim, da je to moj nekdanji učenec. Ste svoje delo vseskozi opravljali z veseljem?

Vesela sem tudi zato, ker se je izpolnila moja otroška želja. Morda pa smo bili učitelji včasih bolj cenjeni. To pa lahko potrdijo ali zanikajo le naši nasledniki. Kaj bi v takratni ali današnji šoli spremenili?

Zavedam se, da je potrebno šolo posodabljati, a toliko sprememb ni nujno. Učenci in učitelji so zelo obremenjeni, ob njih pa tudi starši. Učiteljem zmanjkuje časa za pogovore z učenci, težko se posvetijo slabšemu učencu.

Lojzka Krevs Lojzka Krevs, danes upokojena razredna učiteljica, je v Mirni Peči znana po mnogo čem. V svojem življenju je opravljala in še danes opravlja različne pomembne vloge, ki so jim kos le redki ljudje. V našem kraju jo poznajo domala vsi, starejši, mladi in najmlajši. Le-ti so jo v času njenega službovanja vsakodnevno srečevali v naši šoli. Lojzka šolo prav rada obišče tudi danes, ob posebnih priložnostih, npr. ko raziskujemo zgodovino šolstva, ali pa nam samo pomaha na parkirišču, ko pride v šolo iskat svojega najmlajšega vnuka.

Lojzka Krevs. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 189

Gospa Lojzka, na kaj ste v svojem življenju še posebej ponosni?

Ne vem zakaj, a ponos me preveč spominja na ošabnost in oholost, zato mi je bolj pri srcu čustvo zadovoljstva. Ne morem se hvaliti, da sem bila dobra učiteljica, žena, mama. Lahko rečem le, da sem vse, kar sem v življenju delala in kar počnem še danes, vedno delala z veseljem. Vse sem morala trdo pridelati, v vsako delo sem vložila veliko truda. In samo kadar sem v sebi čutila zadovoljstvo, sem vedela, da je bilo delo kolikor toliko dobro in uspešno opravljeno. Nikoli se nisem sramovala, če sem priznala, da izhajam iz zelo revne družine z Rihpovca, kjer smo po vojni ostali brez očeta. Mama, ki je bila noseča z dvanajstim otrokom, je hudo zbolela in sedem otrok, kar nas je ostalo živih, je bilo ena sama revščina. Takrat so na Dobju pri Krivčevih želeli posvojiti otroka in po posredovanju moje tete so izbrali najmlajšo deklico, mene. Potem sem od četrtega leta živela na Dobju. Ko sem bila stara deset let, me je mama prišla iskat, da bi ji doma kaj pomagala, a sem ji po nekaj dnevih preprosto ušla, ker sem si samo želela priti nazaj na Dobje, h »Krivčevemu atet«. Zelo sem bila navezana nanj in leta pri njem so bila zame najlepša. Desetletje pred mojim prihodom v njegov dom je s podvojeno ljubeznijo skrbel za svojih šest otrok. Žena mu je namreč umrla, ko je bilo najstarejši hčerki dvanajst let, najmlajšemu sinu pa dve. Tako čuteče kot za svoje otroke je skrbel tudi zame. Sprejel me je z besedami: »Tegale otročička bomo že nekako preživeli.« Potem me je dvignil visoko v zrak, skoraj do neba, in me pobožal po licih. Med njim in menoj so se stkale trdne vezi ljubezni, dobrote in spoštovanja – kot med pravim očetom in otrokom. Prav zato sem si vedno želela ustvariti tak dom, družino in odnose v njej, kot mi jih je nudil on. Še danes mi je najsvetlejši vzor. Mi Vas bolj poznamo tudi po drugi pomembni življenjski vlogi. Bili ste učiteljica. Kako ste se odločili za ta poklic in kaj vas je morda spodbudilo, da ste ga izbrali?

Da, že v mladosti me je veselilo delo z ljudmi, zato sem želela postati medicinska sestra ali učiteljica. No, ampak takrat nas je iz mirnopeške nižje gimnazije odšlo pet na učiteljišče in tako sem postala učiteljica. Toda vse, kar sem si v osnovni šoli in gimnaziji želela, sem nekako uspela izpolniti nato v poklicu, v okviru interesnih dejavnosti. Veliko let sem skrbela za mlade člane Rdečega križa, s katerimi smo opravljali razne naloge: zbirali smo pridelke za šolsko kuhinjo, obiskovali starostnike in jim pomagali, bili smo zeleni stražarji, nekajkrat sem v 7. razredu vodila tečaj prve pomoči. Na učiteljišču sem si zelo želela plesati folkloro, a v skupino nisem bila izbrana zaradi svoje okornosti. Takrat namreč sploh še nisem znala plesati, plesne vaje so si lahko v tistih časih privoščili le lepo oblečeni dijaki. Že v nižji gimnaziji sem se navdušila za lutke in to takrat, ko nas je z učiteljiščniki obiskal znani novomeški profesor Modic z lutkovno predstavo, ki me je tako prevzela, da sem se kasneje lutkarstva lotila kar sama. Vodila sem še krožek ročnih del, v sodelovanju z drugimi učitelji pa organizirala kar nekaj proslav in prireditev. Ste že takrat prirejali tudi prozo v dramska besedila, s čimer se danes ljubiteljsko ukvarjate?

Da, že v času službovanja sem začela s tem. Prvo večje delo je bil projekt Pri apnenici, v katerem smo prikazali postopek pridobivanja apna iz apnenca. S tem projektom oz. z dramsko uprizoritvijo smo gostovali v Cankarjevem 190

domu v Ljubljani, v okviru dnevov DŠI. Druga dramska uprizoritev je bila Pri mlačvi, ki smo jo predstavili ob dnevu odprtih vrat šole. Ste katero svojih del kdaj tudi zapisali?

Sodelujem v društvu upokojencev, literatov, kjer se vsako leto zberemo v različnih krajih na medobčinskem srečanju, na katerem beremo svoje pesmi in krajša prozna dela. Za srečanja sem napisala nekaj pesmi in črtic iz svojega življenja. Čeprav menim, da niso kaj posebnega, sem čutila neko olajšanje, ko sem vse tegobe zlila na papir. Za skeče pa mi je žal, da niso bili, vsaj nekateri, večkrat uprizorjeni. Katere ostale vrednote pa so Vas sicer vodile v življenju? Katere od njih ste še posebej posredovali tudi naprej, zlasti mirnopeškim šolarjem?

Kot učiteljica sem vedno poudarjala delo, poštenost, pravičnost in vztrajnost. Otrokom sem govorila, da ne smejo nikoli obupati. Enkrat smo brali zgodbo, ki je pripovedovala o tem, kako se je nekdo v življenju spotaknil in omagal. Takrat me je učenka vprašala, če sem se tudi jaz kdaj spotaknila in kaj sem naredila. Priznala sem, da se mi je v življenju to zgodilo neštetokrat. Včasih sem padla in se jokala, včasih pa sem se hitro pobrala, premagala težave in šla pogumno naprej. Tudi pri otrocih sem se trudila, da ne bi bil nihče osamljen in bi trpel nekje v ozadju, da ne bi bil prikrajšan za mojo pomoč. Zelo sem se zavzemala za otroke iz socialno šibkih družin in za tiste, ki so imeli take ali drugačne težave. Do njih sem čutila neko trdno povezanost. V vsakem otroku pa sem poskušala odkriti in razvneti vse dobro, ki se je skrivalo v njem. Bi se danes, če bi se ponovno odločali o poklicu, odločili enako?

Zagotovo in tudi vse ostalo bi z enakim veseljem in vnemo še enkrat delala, a kot učiteljica bi bila drugačna, boljša, bolj potrpežljiva. Danes, ko ob raznih priložnostih obiščem šolo, občutim domačnost in toplino, zlasti v nižjih razredih v raznih kotičkih, česar vsaj v začetku mojega učiteljevanja ni bilo. Vse je videti tako prisrčno, sredi učilnice je preproga, kamor se vsi usedejo in se pogovarjajo, okrog njih pa polno najrazličnejših pripomočkov in učil. Tudi učbeniki in delovni zvezki so sestavljeni tako, da na zanimive načine otroke vodijo po poti do znanja – bolj so prilagojeni starosti, kar me zelo veseli, kar bi z veseljem delala tudi sama. Želite otrokom mirnopeške šole sporočiti še kaj posebnega? Morda kakšen spomin, anekdoto?

V življenju sem doživela veliko lepega, veselega, a tudi žalostnega, celo pretresljivega. Z leti moji spomini na hude čase bledijo, ostaja pa vse lepo, ki se prepleta z neizmerno hvaležnostjo staršem za podarjeno življenje in Krivčevim, ki so mi pomagali srečno preromati težko pot do zame najlepšega poklica. Že v otroštvu so me naučili delati, saj mi je ata sam izdelal majhne grablje, motiko, metlo, da sem lažje delala; spletel mi je košek, da sem s polja nosila krmo za živali. Ko sem bila stara osem let, sem morala v krušni peči sama speči kruh. Čeprav je bil neslan in nizek, me je ata pohvalil: »Vidiš, Lojzka, tak kruh zelo rad jem; če ga skupaj stisneš, pa nekaj skoči!« Še sedaj znam pesmico o ujetem ptičku, ki 191

mi jo je najraje povedal, kadar sem bila žalostna. Če sem zjutraj zaspala, me je zbudil s tole pesmico: Ura sedem že zvoni, lena Lojzka še leži. Pridi, pridi, črni vran, zvleci jo na beli dan! Si predstavljate, kako sem se bala črnega vrana? V hipu sem skočila pokonci, ker nisem marala biti lena. A nikar ne mislite, da me je odlikovala samo pridnost. Kje pa! Atu in njegovim sem večkrat kako zagodla. Ko sem bila še zelo majhna, sem več kot deset jajc, ki sem jih pobrala z gnezd, nesla za skedenj, jih ubila v prah, mešala in gnetla, da bi spekla potico za ata, vsaj tako sem opravičila svoje početje. Nekega dne sem ostala sama doma. Morala sem počistiti po hiši. Vse je še nekako šlo, ko pa sem prišla do ure, nikakor nisem mogla spraviti umazanije z nje. Pa sem jo potopila v vodo in jo drgnila z domačim milom. In glej čudo! Ura se je svetila, njeno tiktakanje pa je utihnilo za vedno. V šolo sem neskončno rada hodila. Zaustavil me ni niti mraz niti sneg, čeprav mi je včasih segel do kolen in še čez. Vsako leto sem komaj čakala, da so minile počitnice. Ena izmed vnukinj mi je zato dejala: »Mama, ti si bila res čuden otrok.« Vsi šolski predmeti so me pritegnili, najraje pa sem brala, tudi na paši ali v dolgih zimskih večerih ob petrolejki, če nisem predla volne ali pletla. Neko knjigo, ki sem jo našla v stari skrinji na podstrešju in je bila primernejša za odrasle, kar sem ugotovila šele kasneje, sem prebrala petkrat, ker nisem mogla razumeti usodnega sovraštva med možem in ženo. Pri učenju sem bila vztrajna, a so se med dobrimi ocenami kdaj pa kdaj znašle tudi slabe. Včasih sem bila za kazen zaprta po pouku, tudi po prstih sem jih dobila s palico. A zelo zgodaj sem se zavedla resnice, ki jo razkriva naslednji izrek: »Tisto, kar znamo, je kapljica, tistega, česar ne znamo, je morje.« Vsem vam, dragi otroci, predlagam, da vsako leto pogumno zaplavate v morje neznanja. Nič se ne bojte, ne boste utonili, saj imate ob sebi dobre učitelje in skrbne starše. Pa še to. Vzemite si čas za raziskovanje skrivnostne, a čudovite narave, kajti v njej se od zore do mraka vrtijo lepe in poučne oddaje. Srečno!

Anton Perko Rodil sem se 10. 3. 1942 v Ljubljani. Večji del mladosti sem preživel pri starših v Višnji Gori. Štiri razrede osnovne šole sem končal v Višnji Gori, nižjo gimnazijo pa v Stični. Učiteljišče sem začel obiskovati v Ljubljani, končal sem ga leta 1964 v Novem mestu. Poročil sem se že zelo zgodaj, leta 1962, ko še nisem dopolnil dvajset let. Obiskoval sem 3. letnik učiteljišča. Z ženo sva marca letos praznovala zlato poroko. 1. septembra 1964 sem začel poučevati v takratni vajeniški šoli v Novem mestu in vzporedno tudi v gostinski šoli. Predvsem zaradi stanovanja smo se 1. decembra 1965 z ženo Marijo in triletnim sinom Samom preselili v Mirno Peč.

Anton Perko. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 192

Dobili smo zadnje stanovanje v takratnem učiteljskem bloku. V OŠ Mirna Peč sem začel poučevati 1. decembra 1965, in sicer v 4. razredu popoldan, dopoldan pa na višji stopnji telesno vzgojo ter matematiko in srbohrvaški jezik v 5. razredu. Konec septembra 1966 sem šel k vojakom, v šolo za rezervne oficirje. Pot me je vodila v zloglasno Bilećo. V Mirno Peč sem se vrnil konec avgusta 1967. Začel sem poučevati tehnični pouk, matematiko, spoznavanje družbe in srbohrvaški jezik. Matematiko sem v 5. razredu poučeval vse do upokojitve, leta 2001, srbohrvaški jezik pa vse do ukinitve, leta 1990/91, ko je Slovenija postala samostojna. Leta 1979/1980 sem na PA v Ljubljani diplomiral iz smeri zgodovina – likovna vzgoja. Likovno vzgojo sem poučeval vse do upokojitve. Ta predmet sem prevzel od takratnega ravnatelja g. Franca Nahtigala. V Mirni Peči sem leta 1965 začel poučevati v stari šoli, nato smo se leta 1968 preselili v novo šolo, takrat imenovano OŠ narodnega heroja Ivana Kovačiča - Efenke. To ime je šola dobila po domačinu, narodnemu heroju iz NOB. Po osamosvojitvi Slovenije je šola izgubila ta zgodovinski naziv. Tudi slika heroja v avli šole je izginila čez noč. Kasneje, čez nekaj let, je bila »nova šola« dograjena, dobili smo za tisti čas moderno telovadnico, lahko bi dobili veliko večjo, a to nekaterim ni ustrezalo. Ker sem telesno vzgojo poučeval več kot sedem let, mi je bilo po izgradnji telovadnice vedno žal, da je nisem še poučeval. V tem času so postali starejši dečki v novi športni dvorani Marof regijski prvaki v rokometu, malo kasneje pa je tudi mlajša selekcija postala občinski prvak. Še vedno sem vesel tega uspeha. V petintridesetih letih poučevanja v OŠ Mirna Peč sem uspešno vodil številne krožke. Šahiste sem popeljal po številih mestih Slovenije. Na državnem prvenstvu so starejše deklice osvojile odlično četrto mesto v Sloveniji, mlajši dečki, ekipno, pa tudi četrto mesto. V novomeški regiji so bili naši šahisti, dečki in deklice, skoraj nepremagljivi v letih 1989−1993, saj smo takrat osvajali vsako leto osem prvih mest v vseh kategorijah, posamezno in ekipno. Tudi prometni krožek je doživel uspehe. Imeli smo regijskega prvaka, ki je zastopal šolo na državnem prvenstvu, tudi ekipno smo bili prvaki. Na dveh tekmovanjih o prometu smo osvojili prvo in drugo mesto. Po potrebi sem vodil še druge dejavnosti oziroma poučeval druge predmete. Istočasno, ko sem poučeval dopoldne na višji stopnji, sem popoldne celo šolsko leto poučeval tudi v 2. razredu. Takrat je bilo še posebno naporno. Vsako leto sem bil tudi razrednik. Za uspešno delo na pedagoškem področju in v izvenšolskih dejavnostih pa sem prejel več priznanj. Na nekatera sem še posebej ponosen. Še posebej sem bil vesel, ko sem istočasno prejel naziv mentor in tudi svetovalec. Za slednje, višje priznanje, ni takrat dalo vodstvo šole nobenega priporočila. Po poslani dokumentaciji o uspehih učencev na tekmovanjih pa je sledilo priznanje mentor in svetovalec hkrati. Kar večkrat sem v času svojega 35-letnega službovanja občutil določene ovire. Za več kot 20-letno delo na športnem področju sem na predlog ravnatelja, g. Aleksandra Rupene, 23. 12. 1997 prejel 193

Bloudkovo priznanje. Leta 1973 mi je za delo na področju prometne vzgoje mladih Republiški sekretariat za preventivo in vzgojo v cestnem prometu podelil republiško priznanje in značko s srebrnim vencem. Imam še veliko priznanj, vendar sem naštel samo nekatera. Kot vedno sem tudi tokrat bolj skromen. Sedaj, ko sem že enajsto leto upokojen, še vedno rad obiščem šolo in vodim mlade šahiste, ki skušajo vsaj malo ponoviti uspehe svojih predhodnikov.

Ana Kavšček Bilo je leto 1938, pred drugo svetovno vojno, ki je bilo zelo plodno v vasi Kamenje v bližini Hmeljnika, saj se je rodilo kar devet otrok. Med njimi sem bila tudi jaz, Ana Kukman. Rodila sem se na prvi pomladanski dan, 21. 3. 1938. Osnovno šolo sem obiskovala v Dolnjem Karteljevem. Še danes vem, da je bila moja prva učiteljica Marija Brudar. Ker sem invalid brez desne roke, so me starši leta 1950 poslali v gimnazijo v Novo mesto. Dvanajst kilometrov na dan sem prehodila peš. Gimnazijska leta so bila lepa in prijetna, polna novih doživetij, kot jih ima vsaka generacija. To je bil povojni čas. Bili smo revni, a srečni, prijatelji in tovariši, povezani z naravo, zadovoljni z malimi stvarmi. Vsak po svoje smo vsrkavali znanje, učili smo se za življenje, za poklic, za boljši jutri. Doživljali smo vzpone in padce in se pri tem kalili. Leta 1958 smo maturirali. Tisto leto je bila tudi dokončana dolenjska avtocesta. Na otvoritvi je bil tudi tovariš Tito. Študij sem nadaljevala v Ljubljani na Višji pedagoški šoli (VPŠ) in ga v roku tudi končala (1961). Končala sem študij zgodovine in zemljepisa. Bila sem na razpotju, kam sedaj, čim prej v službo. Mesta so bila skoraj v vseh šolah. Ker sem lokalni patriot, sem se odločila za Osnovno šolo Mirna Peč, ker je bila najbližje mojemu rojstnemu kraju.

Ana Kavšček. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Kavšček.

1. 2. 1961 sem se peš odpravila v Mirno Peč. Naproti mi je prišla bodoča učenka Stanka Srovin, ki je žal že pokojna. V Mirni Peči sem učila enajst let in pol, vse po vrsti (vsemogoče). Ker sem bila med prvimi predmetnimi učitelji, so mislili, da vse znam. V Mirni Peči sta poučevali še dve moji gimnazijski sošolki, Milena Grum in Simona Mežnar. Med vidnejšimi Slovenci sta poučevala tudi Albin Gutman in Janez Dular. Bil je dober kolektiv. Medsebojno smo si pomagali. Učil skoraj ni bilo – ne radia, ne televizorja, ne diaprojektorja. Starši so sodelovali z nami in nas spoštovali. Vedno sem bila tudi razrednik. Ker so bili učenci pridni, poslušni, sem jih na koncu 8. razreda peljala na počitnice na morje, in sicer dvakrat na Reko, enkrat pa v Koper. V skupini je bilo vedno trideset učencev. Potovali smo z vlakom. Stanovali smo v domovih RK. Veliko smo se kopali in raziskovali bližnjo okolico; z ladjo smo odšli v Omišalj na Krk, peš pa na Trsat. Moram še povedati, da sem trideset otrok vodila vedno sama, poleg tega pa še plavati nisem znala. Samo enkrat se je nekaj učencev odpeljalo iz Kopra v Ankaran, ne da bi me vprašali., a se je vse srečno končalo. Vprašam se, kdo bi danes peljal trideset učencev z vlakom za en teden. Leta 1965 je GP Pionir zgradil učiteljski blok. Tam sem dobila stanovanje tudi jaz. Prej pa sem stanovala v starem farovžu. Leta 1968 je bila zgrajena sedanja šola. To je bil velik dogodek, a v njej sem učila samo tri leta, nato sem odšla v Bršljin in tam ostala do upokojitve, do leta 1997. Spomini na Mirno Peč so lepi. Tam sem si ustvarila tudi družino, 194

moj sin pa se je vrnil v Mirno Peč. In kako živim danes v tretjem življenjskem obdobju? Še vedno rada delam na vrtu, hodim v naravo. Tudi izobraževanje se nikoli ne konča in prijateljstva ostanejo za vedno. Najbolj pa me razveseljujejo trije vnuki, ki hodijo na iste šole, kjer sem jaz poučevala. Spremljam njihovo šolanje in to me večkrat povrne v moja šolska leta.

Jožica Cesar V Mirno Peč sem prišla septembra leta 1968. Poučevala sem matematiko in to še v stari šoli poleg cerkve. Dva razreda sta bila tudi v hiši nasproti Novljanove gostilne. Delovni pogoji so bili zelo slabi. Ko sem prvič stopila v 8. razred, ki je imel učilnico v pritličju, sem se skoraj ubila. Gledala sem učence, ne pa predse. Stopila sem v jamo, poden je zaradi vlage zgnil. Komaj sem se ujela. Učenci so se mi zelo smejali. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. In kakšni so moji spomini na poučevanje? Raje se spominjam lepih trenutkov, manj lepe pa potiskam v pozabo, čeprav se nekaterih ne da izbrisati. Najbolj žalostni so bili tisti, ko je v razredu za vedno ostal prazen stol. Poleg tega, da sem poučevala matematiko v višjih razredih, sem vodila še dramski krožek in poklicno usmerjanje. Pri matematiki takrat nismo uporabljali računalnikov in žepnih računal. Učenci so uporabljali le matematične tabele. Tudi delovnih zvezkov ni bilo. Bili so le učbeniki, ki po vsebini in izgledu niso bili preveč privlačni. Vso snov in vaje so učenci pisali v zvezke. Namesto kontrolnih nalog so bile šolske naloge, ki so jih učenci pisali v posebne zvezke, hranjene v šoli. Bilo je več ustnega spraševanja. Pri ustnem spraševanju pa je težko učence pravično oceniti. Prav gotovo se je komu zgodila tudi krivica. Leta 1992 so učenci prvič pisali nacionalne preizkuse znanja. To je bilo na začetku kar stresno, saj nisem vedela, kaj bodo ti preizkusi zahtevali od učencev. Veliko časa smo namenili pripravam na teste, zato so bili uspehi solidni. Tudi matematična tekmovanja so bila že takrat, čeprav v malo drugačni obliki, kot so danes. Tekmovanjem sem posvetila veliko prostega časa. Po raznih revijah in vajah sem iskala primerne naloge. Nekateri učenci so jih zelo pridno reševali. Za tekmovanja so se pripravljali pri dodatnem pouku in v prostem času, največkrat po pouku. Le z zavzetim delom so se rodili tudi uspehi. Učenci so dosegli kar nekaj zlatih Vegovih priznanj, dva učenca pa sta bila državna prvaka.

Jožica Cesar z razredom. Fotografija iz zasebnega arhiva gospe Cesar.

Dolga leta sem vodila dramski krožek. To pa je bil balzam za mojo dušo. Uprizorili smo mladinski igri Bedak Pavlek in Ptički brez gnezda. Pri teh uprizoritvah so sodelovali učenci 8. razredov. Uprizoritve so bile za šolo in širše občinstvo. Na vajah je bilo veliko prijetnih dogodkov, še zlasti smeha, če se je kdo pošteno zmotil. Z igranjem smo zaslužili toliko, da smo si privoščili štiridnevno letovanje v Premanturi pri Pulju. V Pulj smo potovali ponoči z vlakom. Večina učencev je morala stati. Vožnja je bila naporna, a ni bilo nobenega nerganja. Učenci so bili zelo disciplinirani, držali so se dogovorov. Letovanje je bilo zelo prijetno, ostali so nepozabni spomini. Pri dramskem krožku smo pripravljali tudi prizore za šolske in krajevne prireditve. Prikazali smo tudi ljudske običaje. Najbolj odmevna sta bila šranga in ličkanje koruze. Brez marljivih in sposobnih učencev teh predstav gotovo ne bi bilo. Upokojila sem se leta 2004. 195

Ko danes po toliko letih srečujem nekatere učence, se vedno spomnimo teh prijetnih trenutkov. Tudi ti počasi bežijo v pozabo. Še vedno pa se vsak dan vračam v šolo, ko vozim vnuka v vrtec, od doma pa opazujem marljive delavce, ki gradijo novo šolo, lepšo prihodnost naših otrok.

Franja Zupan Leta 1967 sem diplomirala na učiteljišču v Novem mestu in moja prva zaposlitev je bila v OŠ Mirna Peč, kjer sem ostala do upokojitve. Najprej sem poučevala slovenski jezik v 6. in 7. razredu in bila razredničarka 7. razreda. Poleg tega sem učila še 1. razred. V dolgih letih službovanja sem poučevala še glasbeno vzgojo, gospodinjski pouk, biologijo, družbeno-moralno vzgojo in še bi se kaj našlo. Kasneje sem dobila 2. razred in v njem ostala do upokojitve. To so bila moja najlepša pedagoška leta. Delo je bilo dinamično, otroci ravno prav živahni, vedoželjni in prisrčni. Veliko je bilo treba ponazoril, didaktičnih iger, učnih listov, projektnega dela. Takrat še ni bilo računalnikov, zato smo učitelji morali imeti veliko smisla za ustvarjalnost in inovativnost. Skušala sem biti prijazna in pravična, a mogoče mi to ni vedno uspelo. Danes mi je za to žal. Da sem postala učiteljica, pa mi ni bilo nikoli žal, zato sem samoiniciativno podaljšala delovno dobo za dve leti. Leta 1993 sem od Ministrstva za šolstvo dobila trajen naziv mentorica. Dolga leta sem bila tudi mentorica Vesele šole in Cicivesele šole. Ves čas sem se izobraževala na raznih seminarjih, delavnicah, študijskih skupinah. Na matični šoli je bilo mnogo strokovnih predavanj, študijskih konferenc, problemskih konferenc, dnevov odprtih vrat za starše, dedke in babice in še in še.

Franja Zupan. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Učitelji lahko le strogo opravljajo svoje delo in poučujejo načrtovano snov, lahko pa mlade navdušijo še s čim drugim, drugačnim. Skupaj z mojim 2. a razredom smo namreč v dveh mesecih uspeli izpeljati zahteven projekt – snemanje filmske zgodbe z naslovom Otroci v naravi, kar je bila v naši šoli novost. Vsak učenec je lahko kupil videokaseto s tem filmom. Idejo o snemanju filma je dala učenka, scenarij pa sem sproti z otroki dopolnjevala in popravljala, dokler nismo bili zadovoljni z vsebino. Film je dolg dvanajst minut in v njem nastopa triindvajset učencev. Posnel ga je Mitja Kumer iz Novega mesta. Bilo je ogromno organizacijskega in drugega dela, ampak na koncu se vse pozabi. Ponosna sem, da smo z njim prikazali najlepši del mirnopeške doline – Zijalo. Seveda brez sponzorjev in nesebične pomoči družine Mirt ta projekt ne bi uspel. S filmom se je mirnopeška šola predstavila na filmskih festivalih v Piranu in Velenju, ogledali so si ga vsi učenci v naši šoli, večkrat so ga predvajali na Vašem kanalu. Mnogo let sem vodila plesno skupino Teens; s plesnimi točkami smo se predstavljali na vsaki proslavi ali prireditvi. Vrsto let sem imela tudi šiviljski krožek. Učenke so šivale najprej razne vaje na papirju, kasneje pa uporabne okrasne 196

predmete in tudi oblačila. Industrijske šivalne stroje, sukanec in vaje nam je dobrodušno podarila takratna Beti. Naj omenim, da sem bila poleg vsega pedagoškega in izobraževalnega dela tri mandate sindikalni zaupnik v naši šoli. Tudi za to funkcijo sem se izobraževala na raznih seminarjih. Lepo je bilo učiti, tudi če so bili včasih pogoji težki: športna vzgoja na hodniku ali v razredu, kasneje v telovadnici, včasih po trije razredi naenkrat. Učilnice so bile skromne: v stari šoli je bila najbolj slavna Prešernova soba, učila sem tudi v stavbi krajevnega urada (nasproti gostilne Novljan). Vse to je danes pozabljeno. Leta 1968 je bila zgrajena nova šola in pogoji dela so se znatno izboljšali. In zdaj? Opazujem in spremljam, kako kmalu bo dokončana nova, lepa, moderna šola. Dolgo smo čakali nanjo. Dodati fotografijo s snemanja filmske zgodbe. Jo bom prinesla.

Staša Kobe Moje osnovno vodilo pri odločitvi za poklic je bila pomoč otrokom V svetovalni službi sem kot pedagoginja v OŠ Mirna Peč uresničevala prav to: pomagala otrokom s težavami v branju, pisanju, računanju, s težavami v koncentraciji, pri izgrajevanju pozitivne samopodobe, jih usmerjala pri poklicnih odločitvah … Z veseljem se spominjam tistih dni, ko sem mnogim otrokom v sodelovanju s starši in njihovo veliko prizadevnostjo pomagala iz težav, ki so jih imeli v svetu številk in črk. Upam, da je bila tako njihova šolska pot vsaj nekoliko lažja in da so tako lažje prišli do neke poklicne izobrazbe. Prav rada bi vedela, če jim je uspelo. Spominjam se, da smo v šoli z raznimi projekti skrbeli za ustrezno šolsko klimo in si tako prizadevali za dobre medsebojne odnose. Z delom v vaši šoli sem uresničevala svojo osnovno poklicno željo. Z veseljem bi vas še kdaj obiskala in obudila še kak star spomin.

197

S klepna

beseda

Že v začetni fazi pripravljanja raziskovalne naloge smo se zavedali, da je predmet raziskovanja dokaj neraziskano področje. Najprej smo se odpravili v Šolski muzej Slovenije v Ljubljano, kjer smo dobili podrobnejši vpogled v zgodovino šolstva na Slovenskem. Na podlagi tega smo izdelali podrobnejši seznam vsega, kar bi želeli raziskati in v nalogi predstaviti, nato pa smo se lotili dela. Pri raziskovanju šolskega arhiva smo ugotovili, da se v njem hrani le dokumentacija preteklih petdeset let, za kar smo imeli možnost pridobiti tudi večino ustnih virov informacij od bivših učencev šole, učiteljev, ravnateljev in drugih delavcev v šoli. Le redki so bili tisti, ki so nam pripovedovali ali nam posodili predmete iz prejšnjih obdobij šolske zgodovine, zlasti tistih pred drugo svetovno vojno. Zato smo se odpravili v Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, kjer so nam omogočili dostop do celotnega šolskega arhiva, ki jim je bil pred leti zaupan v hranjenje. Pri pregledovanju arhiva smo ugotovili, da bo naše delo zahtevalo veliko časa in truda, saj je bilo gradivo zelo bogato in obsežno. Del arhiva je bil težko berljiv, zlasti prvi del šolske kronike, ki je zapisan v nemščini. Ko smo bili že skoraj sprijaznjeni z dejstvom, da bomo o tem obdobju zapisali bolj malo ali ga celo izpustili iz podrobnejšega opisa, nam je mag. Mitja Sadek, vodja enote arhiva, pokazal Šolski list, dokument iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki nam je z opisom dotedanje šolske zgodovine takratnega šolskega upravitelja Rudolfa Obrekarja odkril še manjkajoči del. Tega smo se izredno razveselili. Ta dokument je vseboval tudi natančne risbe in opise tedanjih zgradb in prostorov, v katerih se je vršil pouk. Delo v arhivu je bilo za nas, učence, zelo oteženo tudi zaradi težko berljivega gradiva. Skupaj z učitelji smo se zato odločili, da pretežni del šolskih kronik pretipkamo, da bomo tako lažje iz njih izluščili podatke, ki nas zanimajo. To delo je bilo izredno naporno in dolgotrajno, a nam je olajšalo nadaljnje delo. Menimo, da smo svoje cilje, ki smo si jih pred raziskovanjem šolske preteklosti zadali, v celoti izpolnili. Ob koncu ni nastala le raziskovalna naloga. Pomembneje je to, da smo postali bogatejši za izkušnje in novo znanje – seznanili smo se z različnimi metodami raziskovanja in na ta način izvedeli veliko novega. Kot nam je svetoval g. Anton Pust, smo delček zgodovine iztrgali pozabi in ga posredovali tudi drugim. G. Pust nam je odkril osnove, na katerih smo začeli raziskovati, in del njegovega dela smo s to raziskovalno nalogo dopolnili. Pri tem smo v svoje delo kot pomemben vir informacij vključili tudi številne starejše ljudi, ki vedo veliko, zato smo jih radi poslušali in jih spraševali. Poleg raziskovanja preteklosti smo se učenci osredotočili tudi na primerjanje le-te s sedanjostjo. Določili smo teme, ki bi se jih dalo primerjati, in si jih med seboj razdelili. Tudi podatke za primerjavo smo črpali pretežno iz razpoložljivih ustnih virov, ko smo se pogovarjali s svojimi starši in starimi starši, ter iz šolskih kronik. Vsebina raziskovalne naloge se je širila in vanjo smo vključili več od predhodno načrtovanega. V obilici raziskanih zanimivosti jih preprosto nismo hoteli pustiti pozabi. 198

S eznam

kratic v raziskovalni nalogi

AFŽ Antifašistična fronta žena CŠOD Center šolskih in obšolskih dejavnosti CZ Cankarjeva založba DPM Društvo prijateljev mladine DPP Dolenjski projektivni biro DS Delovna skupnost DU Delovna ura DZS Državna založba Slovenije EU Evropska unija FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija GD Gasilsko društvo IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija IMV Industrija motornih vozil JLA Jugoslovanska ljudska armada JPI Jugoslovanske pionirske igre KLO Krajevni ljudski odbor KO SZDL Krajevna organizacija SZDL KO ZB Krajevna organizacija zveze borcev KUD Kulturno umetniško društvo LB Ljubljanska banka LCD Liquid crystal display (zaslon s tekočimi kristali) LD Lovsko društvo LMS Ljudska mladina Slovenije LRS Ljudska republika Slovenija MČRK Mladi člani Rdečega križa MDA Mladinska delovna akcija MŠZS Ministrstvo za šolstvo in znanost Slovenije MŠZŠ Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport NOB Narodno osvobodilna borba Nacionalni preizkus znanja NPZ Ob LO Občinski ljudski odbor OE Organizacijska enota 199

OF Osvobodilna fronta OILO Okrajni izvršni ljudski odbor OIS Občinska izobraževalna skupnost OLO Občinski ljudski odbor OO RK Občinski odbor Rdečega križa OO ZB Občinski odbor Zveze borcev OS Oddelčna skupnost OŠ Osnovna šola OZN Organizacija združenih narodov P KUD Pionirsko kulturno umetniško društvo P. J. S. Podmladek jadranske straže PB Podaljšano bivanje PH Pionirska hranilnica PO Pionirska organizacija ali pionirski odbor PP Prva pomoč RK Rdeči križ RKS Rdeči križ Slovenije RS Razredna skupnost S. K. J. Zveza (savez) koministov Jugoslavije SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija SFRJ Socialistična federativna republika Slovenija SHS Država Slovencev, Hrvatov in Srbov SLO Splošni ljudski odpor SPV Svet za preventivo in vzgojo SRS Socialistična republika Slovenija SRS Socialistična republika Slovenija SSSI Strokovni svet RS za splošno izobraževanje SZ Sovjetska zveza SZDL Socialistična zveza delovnega ljudstva ŠD TEMENICA Športno društvo Temenica ŠŠD Šolsko športno društvo TD PARTIZAN Telovadno društvo Partizan TOZD Temeljna organizacija Združenega dela TZO Temeljna zadružna organizacija UNICEF Sklad združenih narodov za otroke 200

VVZ ZDA ZOŠ ZPJ ZPM ZSMS ŽTP

Vzgojno-varstveni zavod Združene države Amerike Zakon o osnovni šoli Zveza pionirjev Jugoslavije Zveza prijateljev mladine Zveza socialistične mladine Slovenije Železniško transportno podjetje

201

Viri

in literatura

VIRI 1. Fotoarhiv šole. 2. Fotoarhiv zasebnih zbirateljev. 3. Glasila šole, SI ZAL NME 46, t. e. 21 (št.) 4. Katalog 1870-1896/97, SI ZAL NME 46, t. e. 1 (št.). 5. Katalog 1897-1905/06, SI ZAL NME 46, t. e. 2 (št.). 6. Katalog 1906-1910/11, SI ZAL NME 46, t. e. 3 (št.) . 7. Katalog 1911-1916/17, SI ZAL NME 46, t. e. 4 (št.). 8. Katalog 1917-1922/23, SI ZAL NME 46, t. e. 5 (št.). 9. Katalog 1923-1940/41, SI ZAL NME 46, t. e. 6 (št.). 10. Kronika ŠŠD. 11. Ministrstvo za šolstvo in šport. http://www.mizks.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_predsolsko_vzgojo_ in_osnovno_solstvo/osnovno_solstvo/, pridobljeno 6. 6. 2012. 12. Projektne naloge OŠ Mirna Peč. 13. Šolska kronika 1856-1960/61, SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.) 14. Šolska kronika šole Globodol, SI ZAL NME 46, t. e. 33 (št.) . 15. Šolska kronika 1961/62-2009/2010. 16. Šolski list Državne mešane osnovne šole v Mirni Peči (1929), SI ZAL NME. 17. Ustni viri posameznikov. 18. Zasebne arhivske zbirke. 19. Zapisniki učiteljskih konferenc 1905-1954, SI ZAL NME 46, t. e. 1 (št.). 20. Zapisniki učiteljskih konferenc 1955-1970, SI ZAL NME 46, t. e. 1 (št.). 21. Zapisniki učiteljskih konferenc 1971-1979/80, SI ZAL NME 46, t. e. 1 (št.). 22. Zapisniki učiteljskih konferenc 1980/81-2009/2010 ARHIVI Arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto Arhiv OŠ Mirna Peč Slovenski šolski muzej Ljubljana Zasebne arhivske zbirke Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino 202

LITERATURA 1. Andrejčič, A. (2004). Zgodovina osnovnega šolstva v Novem mestu in Osnovne šole Center. Novo mesto. 2. Balkovec Debevec, M. (2002). Šolstvo na Slovenskem od 1963–1991. V: Šuštar, B. (ur.), 3. Balkovec Debevec, M. (2008). Ob razstavi »Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945in 1963. V: Balkovec Debevec, M. (gl. ur.), Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Letnik 17. 2008. Št. 2, str 209–228. 4. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (1995). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 5. Ciperle, J. in Volko, A. (1987). Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. 6. Gabrič, A. (1994). Temeljne značilnosti šolske reforme 1953–1962. V: Šuštar, B. (gl. ur.), Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Letnik 27. 1994. Št. 3, str. 79–78. 7. Govekar–Okoliš, M. (2008). Verni učitelj v šoli v Sloveniji po letu 1945. V: Balkovec Debevec, M. (gl. ur.), Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Letnik 17. 2008. Št. 2, str. 246–272. 8. Kožuh, B. (1981). Metodološke značilnosti reforme naše osnovne šole. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 9. Mala splošna enciklopedija. (1975). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Druga knjiga H-O. 10. Okoliš, S. (2009). Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. 11. Pust, A. (1987). Mirna Peč z okolico nekoč in danes. Mirna Peč. 12. Pust, A. in Avbar, J. (2009). Globodol, Prostovoljno gasilsko društvo in znamenitosti kraja. Globodol. 13. Slovensko šolstvo, monografija. (2006). Nova Gorica: Melior d.o.o., Založba Educa 14. Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja III (od 1918 do 1991), katalog stalne razstave. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, str. 115–120. 15. Učni načrt za gimnazije, nižje gimnazije in višje razrede sedemletk. (1948). Ljubljana: Ministrstvo za prosveto LR Slovenije. 16. Učni načrt za osnovne šole. (1950). Ljubljana: DZS 17. Učni načrt za prve štiri razrede osnovnih šol. (1946). Ljubljana: DZS. 18. Učni načrt za nižje razrede gimnazij in višje razrede osnovnih šol. (1954). Ljubljana: DZS. 19. Veliki splošni leksikon: v osmih knjigah. (1997–(1998)). Ljubljana: DZS. Šesta knjiga, P-Rž. 20. Zakon o osnovni šoli. (1959). Ljubljana: Svet za šolstvo LRS.

203

ii . del :

N aša

šola v zrcalu časa :

zgodovina šolstva v mirni peči, šolski projekt

LINOREZ

NAŠA ŠOLA V ZRCALU ČASA LIKOVNO SNOVANJE, 2012 MENTORICA: ALEŠA SUŠNIK ŠKEDELJ

IGRE IZ NEKOČ SE LAHKO IGR AJO TUDI DANES K raziskovanju starih iger smo v 1. razredu najprej povabili stare starše. V mesecu novembru smo zanje pripravili vprašalnik, v katerem smo jih vprašali, katere igre so se nekoč igrali in ob kakšni priložnosti ter katere igrače so poznali. Prosili smo jih, da so nam igro, ki so jo imeli najraje, tudi opisali. S pomočjo njihovih odgovorov smo naredili zbirnik iger, v katerem smo igre razvrstili v dve skupini: gibalno-rajalne igre, ki so vključevale gibanje, ter miselne igre. Miselne igre Najpogostejše miselne igre, ki so se jih igrali naši dedki in babice, so bili špan oz. špana, človek, ne jezi se in volk. V šoli smo učiteljice in učenci skupaj pripravili kartonske predloge za vse tri igre, od doma prinesli fižole, le kocko za igranje igre človek, ne jezi se smo uporabili kupljeno. 16. novembra smo se stare miselne igre igrali skupaj z dedki in babicami, ki so nas obiskali v šoli. Z nami so se prav radi poigrali, mi pa z njimi. Včasih smo bili tudi malo užaljeni, ker nam niso dovolili zmagati. Zlasti pri igri špana, kjer so dedki dokazali, da lahko s svojim bistrim umom uženejo marsikoga, tudi učiteljico. Špan Igro so igrali v prostih urah, najpogosteje pozimi, ko med šolskim odmorom niso odšli ven. Igra je podobna današnji igri dama, le da se je namesto črnih in belih žetonov za figure uporabljalo fižol ali koruzno zrnje. Potrebovali so tudi podlogo v obliki kvadrata, ki so jo največkrat narisali kar na kos papirja. Igra se igra na izločanje. S preskakovanjem se pobira nasprotnikove fižolčke. Namizne igre z babicami in dedki leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Šah Nekateri dedki in babice se spominjajo, da so se v šoli učili igrati šah. Igra jih je tako pritegnila in prevzela, da so o njej celo sanjali. Človek, ne jezi se Je novejša igra, ki jo poznajo vse živeče generacije. Te igre se dedki in babice v šoli niso igrali, so pa jo spoznali od svojih otrok, staršev naših učencev, ki jim je bila to po navadi prva namizna igra, ki so jo dobili ali so jim jo kupili starši. Volk Igra je podobna igri špan, saj se podobno igra, tako da se preskakuje figurice na igralnem polju. Igralno polje v obliki križa so narisali na gladka tla ali na papir. Potrebovali so pest štiriindvajsetih kamenčkov ali fižolov ene barve za ovce in dva druge barve za volka. Z volkom se napadejo ovce tako, da se le-te preskoči. Takrat ovca izpade iz igre. Zmagal je tisti volk, ki je izločil več ovac

206

Gibalno-rajalne igre Te igre smo spoznavali spomladi, pri urah športne vzgoje ter ob priložnostih, ko smo ob lepem vremenu za nekaj časa zapustili učilnico in odšli ven, da bi se nadihali svežega zraka. S športno-rajalnimi igrami nas je seznanil gospod Marjan Špilar, ki je nekoč v naši šoli poučeval razredni pouk in športno vzgojo. Vsako jutro nam je poslal pismo, v katerem se ni predstavil. Postal je naš skrivni prijatelj, ki nas je zalagal z bogato zbirko starih športnih iger. Ob koncu projekta nas je obiskal v šoli in nam povedal veliko zanimivosti o svojem življenju in o poučevanju v Mirni Peči. Tu je bil odličen športni pedagog, ki je iz nemogočih pogojev, ki so v takratnem času bili v šoli, ustvaril zavidljive rezultate na športnem področju. Izmed predstavljenih iger smo izbrali tiste, ki smo se jih lahko igrali tudi prvošolci. Na skupno rajalno popoldne smo povabili tudi starše, ki so večino iger tudi sami poznali, večino so spoznali ravno pri urah športne vzgoje v osnovni šoli. Popoldne je minilo v prijetnem in sproščenem vzdušju. Zaključili smo ga s podelitvijo posebnih priznanj, ki so si jih učenci prislužili s poznavanjem starih iger. Petelinji boj Za igro morata biti vsaj dva oziroma parno število otrok. Otroci se postavijo v parih tako, da si stojijo nasproti z obrazi. Otroci stopijo na eno nogo, roke prekrižajo na prsih in se s poskakovanjem po eni nogi zaletavajo drug v drugega. Poskušajo spraviti nasprotnika iz ravnotežja, da bi stopil na obe nogi. Zmaga petelinček, ki prvi uspe spraviti nasprotnika iz ravnotežja. Zajce streljat Na dvorišču s palico zarišemo polje večjih dimenzij. Na vsako stran polja se postavita lovca, otroka, ki ju določimo z izštevanko. Vsi ostali otroci predstavljajo zajčke, ki se postavijo v polje. Lovca v polje mečeta žogo in s tem streljata zajčke. Zajec, ki ga zadene žoga, se postavi na tisto stran, kjer stoji lovec, ki ga je zadel. Zajec, ki žogo ujame, ni izločen. Zmaga lovec, ki ustreli več zajčkov. Zajca, ki sta ustreljena zadnja, pa predstavljata lovca v naslednji igri. Ali je kaj trden most?

Zgoraj: športno popoldne s starši. Spodaj: obisk dedka Marijana Špilarja. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Z izštevanko določimo dva otroka, ki se primeta za roke in tako naredita most. Tiho, da ju ostali otroci ne slišijo, se dogovorita, kaj bo kdo predstavljal. Ostali otroci se postavijo v kolono in primejo drug drugega za ramena. Prvi otrok v koloni predstavlja lokomotivo in vodi ostale (vagone). Ko prispejo do mostu, vprašajo: »Ali je kaj trden most?« Most odgovori: »Kakor skala, kamen, kost!« Vlak: »Ali gre lahko naša vojska skoz'?« Most: »Lahko, če nam zadnjega pustite.« Vlak: »Če ga ulovite.« Ko ujamejo zadnjega v koloni, ga vprašajo, za katero možnost se bo odločil. Ujeti izbere eno od možnosti in se 207

postavi za ustreznim otrokom. Nato se igra spet ponovi. Zadnji otrok, ki ostane v koloni, potuje po mostu vse dni v tednu, v nedeljo ga stoječa otroka ujameta in vprašata, za katero možnost se bo odločil. Nato se prva otroka primeta za roke, ostali v koloni za njima pa se primejo za pas. Na znak začneta koloni vleči vsaka v svojo stran. Zmaga kolona, ki potegne drugo kolono za seboj ali pa jo pretrga. Ravbarji in žandarji Otroci se najprej razdelijo v dve skupini. Prva skupina otrok predstavlja žandarje, druga pa ravbarje. Z leseno palico ali kredo narišemo na tla krog večjega premera, ki predstavlja zapor. Na znak pričnejo žandarji loviti ravbarje. Tistega, ki ulovijo, pripeljejo v zapor, kjer mora počakati na konec igre. Le-ta je končana, ko žandarji ulovijo vse ravbarje. V naslednji igri so vloge zamenjane. Po igri obeh vrst smo z učenci ugotavljali, da so omenjene igre še vedno zanimive in da je današnji čas ravno tako primeren zanje, kot je bil nekoč. Učenci so sami prišli do spoznanja, da se igre danes lahko igrajo še pogosteje, saj imajo več prostega časa, ker jim ni potrebno doma pomagati pri delu na kmetijah. Tudi med seboj se več družijo, ker dlje ostajajo skupaj v šoli. Eden od učencev se je v tem šolskem letu še posebej navdušil za šah. Po igrah človek, ne jezi se in špan pa učenci v razredu še vedno pogosto posežejo. Tudi gibalno-rajalne igre so se med njimi dobro »prijele«. Zagotovo se jih bodo in se jih bomo skupaj igrali še naprej. 1. razred, mentorice: Tatjana Kupljenik, Irena Kozlevčar, Greta Dornik

PREHR ANA V ŠOLI NEKOČ IN DANES Drugošolcem so pri projektu pomagali stari starši, saj so učenci predhodno raziskovali, kakšno prehrano so imeli dedki in babice, ko so obiskovali šolo. Skupaj z učenci smo naredili zbirnik. Naši najstarejši stari starši so povedali, da so malico prinašali od doma. Bila je skromna, zato pa tudi bolj zdrava. Najpogosteje so bili to košček črnega kruha, jabolko, ki je bilo pobrano med potjo v šolo, hruška, grozdje, suho sadje, orehi, pečen kostanj. Za novo leto pa so nekateri prinesli tudi beli kruh. Vonj po belem kruhu je ostal še kar nekaj časa v torbah iz blaga, in ko so bili najbolj lačni, so vonjali svoje torbe. Pred približno šestdesetimi leti pa se je pojavila šolska kuhinja. Naše babice in dedki se spominjajo enoličnih malic: - črni kruh, margarina, čaj; - črni kruh, marmelada, bela kava ali kakav;

Obisk gospe Milke Obrekar in Lojzke Krevs leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč. 208

- črni kruh, ribji namaz, čaj; - črni kruh, pašteta, čaj. V okviru šolske kuhinje se je izvajala »krompirjeva akcija«, tj. akcija nabiranja poljskih pridelkov, ki so jih porabili v kuhinji. Pri takšnih akcijah so sodelovali učitelji, učenci, krajani, hišnik. Šola je imela tudi šolski vrt. Ta je bil najprej pri šoli. Zaradi dograditve šole pa so ga preselili v Ivanjo vas. Na šolskem vrtu je zraslo nekaj potrebne zelenjave, ki je zagotavljala zdravo pripravo hrane. V kuhinji je dišalo po okusnih enolončnicah. Vse to je pocenilo šolsko malico. Za vrt so skrbele oddelčne skupnosti, čistilke in kuharica. Povabili pa smo tudi nekdanji delavki šole, Milko Obrekar in Lojzko Krevs. Pripovedovali sta nam o šoli nekoč in o prehranjevalnih navadah v šoli Globodol, kjer sta začeli svojo učiteljsko pot. Za malico je skrbela gospa iz vasi. Sama je kuhala marmelade za otroke, kruh pa je vsak drugi dan nosila Milkina sestra iz trgovine v Mirni Peči. Drugačne malice takrat ni bilo. Naslednica gospe Milke v globodolski šoli je bila gospa Lojzka. Gospa, ki je skrbela za malico, je poleg marmelade in kruha kuhala tudi čaj ali belo kavo. Otroci si rok niso umivali. Jedli so v razredu in na prostem. V stari šoli v Mirni Peči je bila mlečna kuhinja, za katero je skrbela gospa Lojzka. Gostji sta nam pokazali in pripravili malico, kakršno sta imeli onidve v šoli. To so bili mleko v prahu (dobivali so ga iz Amerike), črni kruh, jabolko, suho sadje ali orehi. Po okušanju smo ugotovili, da je mleko v prahu bolj sladko od navadnega. Vsem nam je bil všeč.

Ker je bil kruh v tistem času glavna hrana, sta predstavili in razložili pregovore o kruhu. Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Kruha se je preobjedel, pa se je s pametjo skregal. Za lenuha ni kruha. Kar sejal boš, to požel na jesen boš s svoje njive. Kdor pa v senci bo sedel, temu zrastejo koprive. Šel je s trebuhom za kruhom. Iz te moke ne bo kruha. Danes pa je kar precej drugače. Imamo sodobno kuhinjo, urejeno jedilnico, na jedilniku pa dobre in okusne malice ter kosila, ki pa jih včasih ne cenimo dovolj. V naši šoli imamo tri dnevne obroke hrane, in sicer malico, kosilo in popoldansko malico. 2. razred, mentorica Draga Bregar

209

LEPOPIS Učenci 3. a smo si v sklopu šolskega projekta Zgodovina šolstva v Mirni Peči zastavili cilj, da čim bolje spoznamo lepopis. O njem in o sami šoli nekoč nismo vedeli veliko, zato smo se o tej temi začeli pogovarjati s svojimi babicami in dedki, ko so nas novembra obiskali v šoli. Ura je bila zanimiva in prekratka, da bi prišli do lepopisa, saj so babice in dedki z navdušenjem pripovedovali o svoji šolskih dneh. Poslušali smo jih z odprtimi usti in se čudili, kako drugače je danes v šoli. S starimi starši smo se dogovorili, da bodo skupaj z vnuki izpolnili anketo o lepopisu in svoje vnuke poskušali naučiti umetnosti te pisave. In kaj smo izvedeli v anketi?

Pogovor učenca 3. razreda z babico leta 2012. Fotografija iz zasebnega arhiva.

- Naše babice in dedki so začeli obiskovati šolo s sedmimi leti. - Lepopis v času njihovega šolanja ni bil samostojen predmet, učili so se ga v sklopu pouka slovenščine. - Za pisanje so uporabljali navadne svinčnike in peresa s črnilom. - Za pisanje so imeli samo en zvezek s črtami, berilo, pri matematiki pa karo zvezek z zelo majhnimi kvadratki. - Znanje lepopisa je bilo ocenjevano. - Če se pri pisanju niso dovolj potrudili, so dobili slabo oceno, učiteljica je velikokrat strgala list in učenci so morali pisanje ponavljati toliko časa, dokler niso napisali pravilno. Večkrat so jih učiteljice povlekle za lase ali za ušesa. Kako smo se učili lepopis s svojimi babicami in dedki, si lahko ogledate na fotografijah na razstavi, ki smo jo pripravili v šolski jedilnici.

Delavnica lepopisa z upokojeno učiteljico V sredo, 14. 3. 2012, smo imeli v 3. a razredu tehniški dan. V razred smo povabili upokojeno učiteljico Franjo Zupan, ki je v naši šoli poučevala razredni pouk kar sedemintrideset let. Za začetek nam je predstavila svoje otroštvo in pripovedovala zanimive zgodbe iz šolskih klopi v rodnem Šentjerneju. Zelo zanimivo je bilo poslušati pripoved o njeni učiteljici iz osnovne šole. Tako kot vse učiteljice v tistem času ni bila poročena in ni imela svojih otrok. Vedno je bila oblečena v bluzo in dolgo krilo, imela je spete lase in očala. Tudi kuhala ni sama, perilo pa so ji prali v čistilnici. Bila je zelo stroga. Vedno je imela pri sebi palico. Naša gostja je povedala, da so se vsi bali palice, saj so za kazen dobili močan udarec po prstih, tako močan, da je včasih tekla kri, včasih pa se je kdo od strahu tudi polulal. Opisala nam je tudi opremo razredov, šolske klopi in skromne zvezke. Ko je gospa Franja Zupan končala osnovno šolo, se je za poklic učiteljice šolala na učiteljišču v Novem mestu. Po končanem šolanju je dobila prvo zaposlitev v Osnovni šoli Ivana Kovačiča - Efenke Mirna Peč. Tako se je takrat imenovala naša šola. V Mirni Peči je ga. Franja spoznala tudi svojega moža in si ustvarila družino. Pojasnila nam je, da so se v tistih časih navade spremenile, saj so se učiteljice lahko poročile in imele svojo družino.

Učna ura lepopisa leta 2012. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Sledil je pouk iz polpretekle zgodovine, s poudarkom na lepopisu. Gospa Franja nam je povedala, da je bil lepopis 210

zelo pomemben samostojen predmet, učenci pa so zanj prejeli tudi ocene, ki so bile že od 1. razreda številčne. Od leta 1959 pa je lepopis postal del pouka slovenščine. Poučila nas je o zgodovini pisave in peresnikov ter o pomenu in vlogi lepopisja v šoli. Osnov lepopisne pisave nas je naučila tako, da smo s peresnikom, ki smo ga namakali v črnilo, pisali velike in male lepopisne črke na učne liste. Pri tem smo spoznavali pravila lepopisja, pravilno držo telesa, predvsem rok in prstov. Pri učenju je bila ga. učiteljica stroga in zahtevna. Če se nismo dovolj potrudili, je uporabila tudi palico. Po končanem pisanju nam je povedala, da takega načina poučevanja že dolgo ni več, saj je danes pouk zelo drugačen. Veselilo nas je, da je ga. Franja Zupan z nami delila šolske izkušnje iz svojega otroštva ter izkušnje bogatega 37-letnega pedagoškega dela v OŠ Mirna Peč. Dobili smo zanimiv vpogled v šolske čase svojih babic in dedkov ter ugotovili, da je lepopis zelo zahteven, saj pisanje s peresnikom, ki ga namakaš v črnilo, nikakor ni enostavno. Kako smo pisali lepopis, si lahko ogledate na razstavi, ki smo jo pripravili v šolski jedilnici. Predlagamo, da se prav vsi učenci naše šole zelo potrudimo pri pisanju in se poskušamo približati umetelnosti lepopisa. 3. razred, mentorica: Mojca Starešinič

ŠOLA NEKOČ IN DANES ROK Učenci 4. razreda smo se pri pouku družba seznanjali, kako je bilo v šoli nekoč. Ker se je ta tema nanašala na šolski projekt, smo temo razširili. Lotili smo se raziskovanja, kakšne pripomočke so nekoč uporabljali v šoli. Povprašali smo dedke in babice ter skupaj z njimi iskali stare šolske potrebščine in pripomočke. Pri tem smo imeli kar nekaj težav. Na naših podstrešjih je bilo teh predmetov zelo malo. Našli smo nekaj fotografij, učbenikov in leseno puščico. Načrtovali smo razgovor z upokojeno učiteljico gospo Cvetko Bunc, ki je učila v stari mirnopeški šoli in je bila učiteljica v prvem razredu naši razredničarki. Razgovora še nismo izpeljali, ker je gospa zbolela.

Izdelava stavnic leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

NEJC K. Izpeljali pa smo načrtovani tehniški dan. Ob starih razrednih fotografijah in slikah v učbeniku smo primerjali potrebščine in učne pripomočke. Svoje spomine je z nami delila razredničarka, ki je 1. in 2. razred obiskovala v stari šoli. Imeli so učbenike tako kot mi, le da so bili ti večinoma črno-beli, barvnih slik je bilo malo, fotografij v njih ni bilo. Zvezki so bili manjšega formata. Delovnih zvezkov niso imeli. Snov so prepisovali v zvezke s table ali pisali po nareku učiteljice. Pisali so s peresnikom, ki so ga namakali v črnilo in se tako učili lepopisa. Risali so z navadnim svinčnikom 211

in suhimi barvicami. Flomastrov še niso imeli. Pri likovnem pouku so slikali le z vodenimi barvicami v risanko. Tempera barve in risalne liste so uporabljali šele v višjih razredih. Pri matematiki niso imeli nobenih didaktičnih pripomočkov za učenje seštevanja, odštevanja ali poštevanke. Za predstavo števil so učenci doma izdelali palčke iz leske, ki so jih z elastiko speli v snopiče po deset in si tako predstavljali stotico. Danes imamo stotične kvadrate, številske trakove in še veliko drugih pripomočkov. LUKA Pri slovenskem jeziku so imeli obvezen pripomoček, tj. stavnico. To je bila abeceda velikih in malih tiskanih črk. Z njimi so se učili abecedo, sestavljali besede, jih brali po zlogih. Iz besed so sestavljali povedi in jih s peresnikom zapisovali v zvezke. Ta učni pripomoček smo izdelali tudi sami. Za pomoč pri tehniškem dnevu smo zaprosili kar naše mamice. Mamica, ki je vešča v šivanju, je sešila plastične mape. Črke v vseh štirih abecedah smo s peresniki in črnilom v lepopisu pisali sami. To smo delali prvič. Ne znamo si predstavljati, da bi naše nalivnike zamenjali s peresniki. Napisane črke smo plastificirali. Pri tem sta pomagali še dve mamici. Vse to smo morali še natančno izrezati, da smo črke lahko vstavili v plastično mapo. Črke smo razvrščali po abecednem redu in po pisavi, pisane in tiskane, velike in male. Nato smo sestavljali besede in povedi tako, kot so nekoč delali v prvem razredu. Delo je bilo zahtevno, hkrati pa zelo zanimivo in zabavno. S peresniki bomo gotovo še kdaj poskusili pisati. Stavnice pa si oglejte v vitrinah v jedilnici. 4. razred, mentorica: Zdenka Mežan

POGOVORI Z DEDKI IN BABICAMI Učenci 5. a in 5. b razreda smo se pogovarjali s svojimi babicami in dedki, kako je bilo v tistih časih, ko so oni obiskovali osnovno šolo v Mirni Peči. MAMA Včasih bila mami je, a zdaj pa moja edina mama je. Ime ji je Lojzka 212

in nekoč bila je najboljša učiteljica. Znala je vse, matematiko, slovenščino, zdaj pa naenkrat je mene začela učiti tudi doma. Gašper K., 5. a

POGOVOR Z DEDKOM JOŽEFOM MUHIČEM Koliko učencev je bilo v tvojem razredu? Bilo nas je približno dvaindvajset. Kdo je bil tvoj najboljši sošolec? Najboljši sošolec je bil Jože Berlogar. Kateri učitelj ti je bil najboljši? Zame najboljša učiteljica je bila Jožica Črne. So bili učitelji strogi? Zelo strogi so bili. Kateri učitelj je bil najbolj strog? Najbolj strog je bil ravnatelj Božič. Kaj se je zgodilo, če niste imeli naloge? Morali smo klečati v kotu, včasih pa smo jih dobili s šibo po prstih. Koliko predmetov ste imeli? Imeli smo devet predmetov. Katere? Matematiko, slovenski jezik, zgodovino, prirodopis, zemljepis, telovadbo, ročna dela, likovno. Kateri predmet ti je bil najljubši? Najljubši predmet mi je bila matematika. Kaj ste nosili v šolo za malico? Nosili smo jabolka, včasih tudi kruh. Iz česa ste imeli šolske torbe? Šolske torbe so bile narejene iz blaga. Katere potrebščine ste uporabljali? 213

Uporabljali smo svinčnik, črnilo, pero, barvice. Andriyana M., 5. a INTERVJU Z BABICO ŠTEFKO Kako si se odpravila v šolo? V šolo sem se odpravila peš, po gozdni stezi. Kdaj se je začel pouk? Od 1. do 4. razreda popoldne, od 5. do 8. razreda dopoldne. Kakšne so bile učilnice? Učilnice so bile majhne, imele so velike zelene klopi in stole ter črno tablo. Kakšni so bili učitelji? Učitelji so bili strogi. Katere predmete ste imeli? Imeli smo matematiko, slovenščino, naravo in družbo, gospodinjstvo, glasbo, risanje, zgodovino, zemljepis, srbohrvaščino, nemščino, fiziko, kemijo in telovadbo. S čim ste pisali? Pisali smo s peresom in črnilom, kasneje z nalivnim peresom. Koliko vas je bilo v razredu? V razredu nas je bilo šestindvajset. Kaj ste imeli za malico? Imeli smo kruh in čaj. Kakšne so bile kazni? Moral si iz razreda, bil si tepen z ravnilom ali pa te je učitelj malo zlasal. Kdaj se je končal pouk? Pouk se je dopoldne končal ob 12.30, popoldne pa ob 17.30. Kateri dogodek iz šole si si najbolj zapomnila? Najbolj sem si zapomnila tovarišice, ki nas je zlasala, če smo imele dolge, spuščene lase. Nina R., 5. a INTERVJU Z BABICO SLAVKO ŽAGAR Katerega dogodka s poti v šolo se najbolj spominjaš? Spomnim se, ko me je pozimi neki fant okepal in je v sneg zavil kamen. Kepa mi je priletela v nos in v šolo sem prišla vsa krvava. 214

Kaj ste se učili pri gospodinjstvu? Kvačkali smo prtičke, pletli in krpali nogavice, šivali gumbe … Kdo je bila v šoli tvoja najboljša prijateljica? O, imela sem veliko prijateljic, najboljša pa je bila sosedova Majda. Katera je bila najhujša kazen? Najhuje je bilo, če si pozabil domačo nalogo. V razredu si bil »zaprt«, potem si bil pa še doma tepen. Kdo izmed tvojih sošolcev/sošolk je bil najbolj nagajiv in zakaj? Najbolj nagajivi so bili fantje. Zelo radi so nagajali in se po šoli stepli. Katera je bila tvoja najhujša kazen? Nisem imela večjih kazni. Sem bila kar pridna. Si imela v šoli kakšno enko in pri katerem predmetu? Da, pri nemščini. Kateri je bil tvoj najljubši predmet? Matematika. Si imela kakšno strogo učiteljico? Stroge so bile vse, vendar zelo prijazne, kar se tiče pomoči. Veliko so me naučile. Katera dogodivščina se ti je najbolj vtisnila v spomin s poti domov? Pozimi, ko so nas konji s sanmi odpeljali domov. Teja Š., 5. a ŠOLA MOJE BABICE ANE Nekdanja šola v Mirni Peči je stala ob starem župnišču, danes pa so tam stanovanja. Ko je moja babica Ana obiskovala osnovno šolo v Mirni Peči, so bile klopi porezane, pri mizi jih je sedelo po pet in v klopi so imeli luknjico za črnilo. Babica ni imela torbe, ampak nahrbtnik, ki se je na vrhu zavezal z vrvico. Kasneje pa je imela iz slame spleten cekar. Malico je prinašala od doma, jedla pa je koruzni kruh in jabolko. Odmor za malico je bil glavni in najdaljši. Takoj po malici so šli učenci za cerkev in se igrali gnilo jajce, gumitvist, včasih so punce igrale rokomet, fantje pa nogomet. Učiteljica je bila včasih na učence huda, in če so bili poredni, jih je udarila z ravnilom. Nikoli niso šli na izlet. Babica se spomni, da jih je v 4. razredu učila učiteljica Jelka Jerše. V 2. razredu jih je učil ravnatelj Stopar. Kasneje je bil ravnatelj Albert Božič. Ko so prišli v šolo, so pozdravljali: »Za domovino – s Titom naprej!« Ko so odšli iz razreda, pa: »Zdravo!« Ugotovila sem, da se je pouk moje babice precej razlikoval od današnjega. Tina M., 5. a 215

INTERVJU Z BABICO MARIJO GRLICA Kam ste hodili v osnovno šolo? Nižje razrede osnovne šole sem obiskovala v Globodolu, višje razrede pa v Mirni Peči. Kakšni so bili učitelji? Ali so dajali kazni in kakšne? Učitelji so bili strogi. Učence so za neposlušnost in neznanje kaznovali. Največkrat so bili to udarci z ravnilom po prstih, klečanje v kotu in ostajanje v razredu po končanem pouku. Katere predmete ste imeli? Lepopis, računstvo, prirodoznanstvo, slovenščino, telovadbo, risanje, petje, v višjih razredih pa tudi zgodovino, zemljepis, kemijo, fiziko, nemščino. Koliko je bilo razredov in kakšne so bile učilnice? V razredu je bilo malo učencev. Ker je bilo učilnic malo, je bilo v eni združenih več razredov. Učilnice niso bile tako lepe kot danes, tudi takih pripomočkov ni bilo. Ali ste malico dobili v šoli? Šolska prehrana ni bila organizirana. Vsak je moral poskrbeti zase, zato smo jo nosili od doma. To je bil običajno kos kruha, kakšno jabolko. Ali ste kdaj zamudili pouk in zakaj? Seveda smo kdaj pouk tudi zamudili. To po navadi ni bilo zato, ker bi zaspali. Pred poukom smo morali še napasti krave. Včasih katera izmed krav ni hotela domov, in preden smo jo uspeli spraviti v hlev, se je pouk že začel. Včasih zaradi kmečkega dela tudi nismo šli v šolo ves dan. Oče je samo napisal opravičilo. Seveda smo zaradi teh izostankov pridobili manj znanja, ocene so bile temu primerne. Ali ste šolo dokončali? Šolo sem dokončala, vendar pa je bilo v tistih časih le malo otrok, ki so uspešno naredili vse razrede. Grega R., 5. b INTERVJU Z BABICO ANI SLAK Intervju sem opravila pri ge. Ani Slak ob okusnih piškotih in sladkem soku. Katero šolo ste obiskovali? Obiskovala sem Osnovno šolo Mirna Peč. 1. razred je bil v sedanji občinski stavbi, kjer je bila do nedavnega knjižnica in tako imenovana mladinska soba. Katere predmete ste imeli v 5. razredu? Imeli smo slovenščino, matematiko, glasbeni pouk, družbo in naravo, nemščino, srbohrvaščino, telovadbo in likovno vzgojo. Ali ste hrano nosili s seboj? S seboj sem nosila hrano do 7. razreda, potem pa smo jo dobivali v šoli. 216

Kdaj se je začel pouk? Pouk za nižje razrede se je začel popoldne (ob 13. uri), za višje razreda pa zjutraj. Katere pripomočke ste uporabljali pri delu v šoli? Uporabljali smo nalivno pero, navadni svinčnik, barvice, svoje zvezke in knjige, torbo in vodene barvice. Zelo dobro se spominja, kako je bila v 5. razredu tepena zaradi enega samega računa, ker ni poznala rešitve. Ema P., 5. b INTERVJU Z DEDKOM FRANCEM KERNCEM Ob toplem čaju in svežih keksih sem svojega dedka Franca Kernca spraševala o njegovem šolanju. Kam ste hodili v šolo? Prva štiri leta v Globodol, potem pa še štiri leta v nižjo gimnazijo v Mirno Peč. Kaj ste v šoli jedli? Nikoli ničesar. Katere predmete ste imeli? Slovenščino, matematiko, telovadbo, lepopis, risanje, zgodovino, zemljepis, prirodopis, ruščino, srbohrvaščino, nemščino. Kako ste hodili v šolo? Poleti, jeseni in spomladi peš, največkrat bosi, pozimi po možnosti obuti, vendar tudi peš. Kakšne kazni ste poznali? Palica, z ravnilom po roki, zaprt po šoli, klečanje v kotu. S čim ste pisali? Prve dve leti s svinčnikom, naslednje razrede s črnilom in navadnim peresom. Ste imeli domače naloge? Ste jih kdaj prepisovali? Naloge so bile, »plonkati« pa si nismo upali. Kateri predmet vam je šel najboljše? Matematika, tudi pri slovenščini sem bil dober, zelo lepo sem pisal, glasno branje pa mi je šlo slabše. Ali ste si zapomnili kakšen poseben dogodek iz šolskih dni? Na nekem dogodku smo morali govoriti »Življenje damo, a Trsta ne.« Ko je bilo vse tiho, sem bleknil: »Trst damo, a življenja ne!« Za to traparijo sem bil zaprt po pouku. Maja K., 5. b

217

INTERVJU Z BABICO MARIJO MIHELIČ Kako so v šolo hodili učenci iz oddaljenih krajev? Običajno peš, če so imeli možnost, pa tudi s kolesom ali vozom. Ob kateri uri ste pričeli s poukom in koliko časa je trajala ena šolska ura? Od 1. do 5. razreda smo imeli pouk popoldne od 13. do 17. ure, v višjih razredih pa dopoldne. Šolska ura je traja petinštirideset minut. Kako je bila organizirana šolska prehrana? Nekaj smo je dobili v šoli, revnejši učenci so imeli malico zastonj. Marsikdaj so malico prinesli od doma. Kaj ste najpogosteje jedli v šoli? V šoli smo največkrat jedli jabolka, pili pa mleko v prahu, belo kavo in jedli kruh. Telesno šibki učenci so v šoli dobivali ribje olje. Katere predmete ste imeli? Imeli smo lepopis, računstvo, športno vzgojo, glasbo in likovni pouk. S čim ste pisali? Pisali smo z navadnim svinčnikom, pozneje tudi s peresom, ki smo ga namakali v črnilo. Katere šolske pripomočke ste uporabljali? Uporabljali smo svinčnik, pero in suhe barvice. Kako strogi so bili učitelji? Učitelji so učence kaznovali s palico, jih po pouku zapirali v razrede, jim dali zaušnico, jih vlekli za lase, za kazen pa so morali večkrat klečati v kotu na pesku ali koruzi. Kakšne ocene so učitelji uporabljali pri ocenjevanju učencev? Pri ocenjevanju so učitelji pri vseh predmetih uporabljali ocene od ena do pet, tudi vedenje so ocenjevali enako. Najvišja ocena je bila odlično. Kako je bilo pri uri športne vzgoje? Pri športni vzgoji smo tekli, skakali v višino in daljino, se igrali med dvema ognjema, petelinčka in tekmovali v nabiranju borovnic. Ali ste imeli tudi kulturne, športne, tehniške dneve? Imeli smo športne in kulturne dneve. Ob kulturnih dnevih smo tudi nastopali na proslavah. Ali ste imeli zimski športni dan in kaj ste takrat delali? Na zimskih športnih dnevih smo se sankali, smučali in kepali. Sani so bile narejene iz vreče, v kateri je bilo seno. Smuči so bile narejene doma iz lesa, smučarski čevlji pa so bili navadni čevlji, ki smo jih na smuči pripeli z usnjenim pasom. Katere interesne dejavnosti ste obiskovali? Ročna dela in kuharski krožek. Ali lahko opišete kakšen smešen dogodek iz šolskih klopi? Učiteljici smo na stol razporedili risalne žebljičke. Sošolcem smo včasih na hrbte nalepili list z napisom: »Jaz sem osel.« 218

Katere igre ste se najraje igrali? Najraje smo igrali ristanc, zemljo krast, podajanje rinkic. Maša M., 5. b

OBISK ALA NAS JE UPOKOJENA UČITELJICA NAŠE ŠOLE Učenci 5. b razreda smo 7. marca 2012 v razred povabili upokojeno učiteljico naše šole, gospo Vido Jaklič. Vzrok vabila je bil šolski projekt Zgodovina šolstva v Mirni Peči. Povabilu se je z veseljem odzvala. Že prvo srečanje z nekdanjo učiteljico je bilo vznemirljivo. Učenci smo z zanimanjem in veseljem poslušali njeno pripovedovanje. Mnogo smo že slišali od svojih dedkov in babic, kako pa je bilo včasih biti učiteljica, smo izvedeli tisti dan. Spomine je začela obujati s svojo prvo službo, ki je bila v Globodolu. Gospa Vida je sicer Gorenjka, doma blizu Kamnika. Učiteljišče je končala v Ljubljani, z dekretom pa ji je bilo leta 1956 določeno mesto razredne učiteljice v Globodolu. In kje je ta kraj? Iskala ga je na zemljevidu, pa ga ni bilo. Iskala ga je na pošti, kjer so imeli specialno karto, pa se je Globodol pojavil s čisto majhnimi črkami. To je pomenilo, da je vas majhna, da do nje ne vodijo široke ceste. Tako se je odpeljala z vlakom do Mirne Peči, potem pa po ozki makadamski cesti do centra Mirne Peči in nato naprej skozi gozd do Globodola. Avtomobilov v tistem času ni bilo. Učiteljska plača je bila skromna. Za primerjavo samo toliko: celo leto je varčevala za kolo, ki je stalo šest njenih mesečnih plač. Šola je bila nižje organizirana. Tri leta sta bili le dve učiteljici, eno leto pa je bila sama. Obe učiteljici sta učili dopoldne in popoldne. Gospa Vida je popoldne poučevala 1. in 4. razred. Delo učitelja je bilo zelo naporno, saj so imeli za delovni dan tudi soboto. Četrtek pa je bil prost. Šolske klopi so se držale skupaj z mizami, svetili so s petrolejkami, ki so oddajale šibko svetlobo, ogrevali pa so z drvmi. Revščina v Globodolu in ostalih vaseh je bila v tem desetletju po končani drugi svetovni vojni zelo velika. Kmetje niso veliko gnojili, zato je bil pridelek skromen. Tudi denarja ni bilo. Preživljali so se s tem, kar so pridelali. Šoli je zato priskočila na pomoč organizacija UNICEF, ki je šolo oskrbela z moko, mlekom v prahu, sirom za mazanje. Učenci so z veseljem in užitkom jedli, prav nič niso bili izbirčni, saj marsikje še kruha niso imeli.

Obisk gospe Vide Jaklič leta 2012. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Leta 1960 je gospa Vida začela s poučevanjem v stari šoli v Mirni Peči. Šola je bila grajena iz kamenja, učilnice so bile majhne, mrzle. Le ena učilnica je bila velika, in sicer Prešernova soba, najmanjšo pa so poimenovali mišja luknja. Prav zares so se tam podile miške. Hrabri učenci so nekoč ujeli miško za rep in z njo mahali proti inšpektorici, ki je seveda takoj odšla iz razreda. Z nami je ob koncu šolske ure podelila najbolj žalosten in najbolj vesel dogodek v svojem službovanju. Pokazala nam 219

je, kako se piše s črnilom in peresnikom. Poskusili smo tudi sami in ugotovili, da je v obliki lepopisa težko pisati. Pokazala nam je tudi petrolejko, ob kateri smo ugotovili, da daje resnično malo svetlobe. Učiteljica nam je tudi povedala, kako so bili učenci in učitelji srečni, ko so se leta 1968 preselili v novo šolo. Tu so bile lepe, nove učilnice, svetle, velike. Le telovadili so še na hodniku. Pouk je še potekal vedno v dveh izmenah, enoizmenski pouk pa se je pričel z izgradnjo specialnih učilnic in telovadnice 1988. leta. Gospe Vidi Jaklič se učenci prisrčno zahvaljujemo za obisk in za njene spomine. Poslušali smo jo z odprtimi usti. Resnično, bilo je zanimivo, pestro, lepo, prijetno. 5. a in 5. b razred, mentorici: Mojca Lužar in Renata Fink Husić

ŠPORTNA VZGOJA SKOZI ČAS Učence 6. razredov je zanimalo, kakšne so razlike med športno vzgojo nekoč in danes. Naše orodje je bila anketa, s katero smo spraševali svoje stare starše, tiste, ki so osnovno šolo obiskovali v Mirni Peči. Obdobje, ki zadeva naše ugotovitve, je čas od leta 1931 do leta 1960. Predmet, ki mu danes rečemo športna vzgoja, so včasih imenovali telovadba in telesna vzgoja. V uporabi je bil tudi izraz fizkultura. Športni dan za šolskim poslopjem okoli leta 1985. Fotografiji iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Ocenjevanje je bilo različno. Najprej številčno kot danes, nato so prišli na opisno ocenjevanje; ocene so bile zelo uspešno, uspešno in manj uspešno. Z devetletko pa se je vrnilo številčno ocenjevanje. Športne opreme včasih ni bilo. Naši dedki in babice so telovadili v navadnih oblačilih. Z leti in dvigovanjem standarda so učenci začeli nositi kratke športne hlačke in majice. Pred drugo svetovno vojno in takoj po njej je bilo športnih objektov zelo malo, zato so učenci telovadili, kjer se je pač dalo. Največkrat zunaj, ob slabem vremenu pa v učilnicah, na hodniku ter v jedilnici. Ugotovili smo, da so se pri športni vzgoji večinoma ukvarjali z gimnastiko, atletiko, razgibavanjem, igrami z žogo in elementarnimi igrami. Pri gimnastiki so skakali preko koze in kolebnice. Plezali so po vrvi in delali prevale in stoje. Veliko so se igrali z žogami. Po navadi so si jih samo podajali ali pa so se igrali petelinčka ali med dvema ognjema. Ko so bili boljši pogoji, so igrali tudi nogomet ali rokomet. Košarka in odbojka sta postali bolj aktualni šele z zgraditvijo telovadnice in ju prej skoraj ni bilo. Velikokrat so se igrali gnilo jajce in ali je kaj trden most. Preskakovali so vrvi in se lovili. Tudi tekli so veliko. Velikokrat so plesali tudi kolo.

220

Tekmovanj v tistem času ni bilo veliko. Če že, so naši dedki in babice tekmovali v krosu, atletiki, včasih še v nogometu in rokometu. Tradicije športnih uspehov ni bilo, saj je bila Mirna Peč pretežno kmečko okolje, pogojev ni bilo in le redki so lahko odšli na resnejšo športno vadbo v Novo mesto. Nagrade za uspešne športne nastope so bile podobne kot danes, le da so bile veliko bolj redke. Glede učiteljev, ki so poučevali športno vzgojo oziroma kakor koli so ta predmet takrat imenovali, je večina vprašanih odgovorila, da so bili zelo strogi. Eden od anketirancev celo pravi, da so bili pravi hudič. Veliko se jih s tem tudi ne strinja in odgovarjajo, da so bili učitelji zelo prijazni. Kazni so bile pogoste in večinoma zelo stroge. Učenci so morali za kazen klečati v kotu, bili so tepeni s palico, padla je tudi kakšna zaušnica, po pouku so morali ostati v šoli, medtem ko so drugi odšli domov. Za kazen so morali tudi stati pred razredom in v razred nositi drva. Naša anketa nam je pokazala, da se je športna vzgoja včasih precej razlikovala od današnje. Največji napredek je prišel z dvigom standarda in z boljšo izobrazbo učiteljev. Z gradnjo športnih objektov in večjo izbiro rekvizitov je športna vzgoja ponujala več vsebin. Učenci nekoč so se iz civilnih oblačil počasi preoblekli v športno opremo. Z uporabo novih znanstvenih spoznanj so do boljšega znanja prišli tudi učitelji, tako da športna vzgoja z leti ni bila več samo nekakšna vojaška vzgoja. Z izboljšanimi pogoji je postala tudi vadba bolj pestra, kar je športno vzgojo naredilo še bolj zanimivo. 6. a in 6. b razred, mentorja: Robert Dragan in Boštjan Srovin

INTERVJU Z UČITELJICO INŠTRUMENTOV SONJO PIRC Katerega leta ste začeli hoditi v OŠ Mirna Peč? V Osnovno šolo Mirna Peč sem začela hoditi v šolskem letu 1962/63. Kaj ste delali pri pouku glasbene vzgoje? V nižjih razredih peli, kasneje pa ni bilo veliko glasbenega pouka. Ker ni bilo učitelja glasbe, smo se pri urah veliko pogovarjali, brali, npr. Pionirski list. Spomnim se, da smo v višjih razredih poslušali Mozartovo Malo nočno glasbo in Vivaldijeve Štiri letne čase. Kakšne pripomočke ste uporabljali pri pouku glasbene vzgoje? Uporabljali smo gramofon, inštrumenta pa nobenega, saj ni nihče znal igrati, ker v šoli ni bilo učitelja glasbe. V šoli je bil sicer pianino, vendar, kot sem rekla, nihče ni znal igrati. Pianino je bil v Prešernovi sobi, ki je bila stari šoli. Katere pesmi se najbolj spominjate iz osnovne šole?

Gospa Sonja Pirc na poslavi ob sprejemu kurirčkove pošte na šolskem igrišču okoli leta 1983. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč. 221

Narodne. Na učiteljičino željo sem v šoli večkrat pela jaz, npr. Zakrivljeno palico v roki, in tako so se naučili pesem tudi drugi sošolci. Kdo vas je učil glasbo? Ana Mežnar, Milka Obrekar, Simona Mežnar, vendar to niso bile učiteljice glasbene vzgoje, zato smo peli ob gramofonu. V katerem razredu ste imeli glasbeno vzgojo? Glasbeno vzgojo smo imeli v vseh osmih razredih. Katerih učiteljev in učencev se najbolj spominjate? Najbolj se spominjam ge. Nahtigalove, ki nas je učila kemijo in biologijo. Bila je zelo življenjska. Učencem je povedala veliko praktičnih stvari, ki so nam koristile tudi kasneje v življenju. Kaj vas je navdušilo, da ste zašli na glasbena pota? Ko sem bila stara tri leta, sem bila na operaciji v ljubljanski očesni kliniki. Tam je bil fant, star sedem let, ki je igral diatonično harmoniko. To se mi je vtisnilo v spomin. Ko sem prišla domov, sem hotela igrati harmoniko in peti. Harmoniko sem kasneje dobila, ko sem začela hoditi v 5. razred osnovne šole. Ste imeli veliko ocen pri glasbi in kakšen je bil način ocenjevanja? Vse ocene so bile pet. Poznali smo samo pianino, in ko me je učiteljica slovenščine vprašala, koliko nog ima klavir, sem rekla štiri, zato dobila nezadostno. Klavir namreč stoji na treh nogah, vendar, kot sem rekla, ga nismo videli niti na sliki. Ali ste igrali kakšen inštrument? Igrala sem diatonično harmoniko in orglice. Za kaj več ni bilo denarja. Ali ste v šoli imeli pevski zbor? Da, zbor smo imeli. Učiteljica me je prosila, da sem pela ljudske pesmi, učenci so ponavljali. Učiteljica ni bila glasbenica, zato je morala glasbo učiti po sili razmer. Ali ste kot učenka v šoli imeli veliko nastopov? Da, nastopov je bilo ogromno. V 8. razredu je nastal problem, ko sem šla v dramski krožek. Rekli so, da bo bolje, če ne nastopam, saj bom drugače samo jaz na odru, ker sem že tako sodelovala pri vseh pevskih točkah. Katerega leta ste začeli voditi zbore? Zbore sem začela voditi 1972. To je bil zbor Prosvetnega društva Mirna Peč. Potem sem bila nekaj let v Ljubljani, in ko sem se vrnila, sem vodila zbore v Mirni Peči do 1990. 7. a razred, mentor: Matej Burger

222

POČITNICE IN UČENJE TUJEGA JEZIK A NEKOČ IN DANES V 7. b razredu smo primerjali, kako so naši dedki in babice preživljali počitnice in kako jih preživljamo danes. Ugotavljali smo tudi, ali obstajajo kakšne podobnosti med učenjem tujega jezika nekoč in danes. Pogovarjali smo se z različnimi starejšimi osebami. Nekateri smo anketirali dedke ali babice, spet drugi sosede ali kakšne druge osebe, ki so obiskovale osnovno šolo v Mirni Peči, Globodolu ali Karteljevem. Anketiranci so osnovno šolo večinoma obiskovali med leti 1935 in 1963. Kljub temu da gre za obdobje osemindvajsetih let, so nam skoraj vsi povedali podobno zgodbo. Učiteljice so bile zelo stroge, imeli so malo učnih pripomočkov, veliko je bilo različnih kazni, od fizičnega kaznovanja do ostajanja po pouku. Kaj pa smo izvedeli o tujem jeziku in preživljanju počitnic?

POČITNICE Včasih so počitnice preživljali doma, niso hodili na morje, tako kot to delamo danes. Večina jih v osnovnošolskem obdobju še nikoli ni videla morja. Pomagali so staršem na polju, kar pa so imeli prostega časa, so ga preživeli zunaj. Televizije še niso imeli. Igrali so se gnilo jajce, ristanc, zemljo krast, igre z žogo, kot je na primer med dvema ognjema, radi so imeli tudi skrivalnice. Mnogi so nam zaupali, da so preživljali dneve ob Temenici, ki je bila tiste dni še zelo čista. Večina jih sicer še danes ne zna plavati in so se igrali le ob reki, tisti pa, ki so se naučili plavati, so to storili sami ali so jih naučili prijatelji. Starši za to niso imeli časa. Danes je situacija drugačna. Ko se začnejo počitnice, skoraj vsi odpotujemo na morje ali v hribe, radi pa preživljamo počitnice tudi s prijatelji. Vozimo se s kolesi, igramo nogomet ali košarko, veliko časa namenimo tudi socialnim omrežjem in igranju računalniških igric. Prav vsi imamo doma televizijo in ne mine dan, da ne bi pogledali vsaj en film, nadaljevanko ali kakšen drug program. UČENJE TUJEGA JEZIKA IN UPORABA LE-TEGA V VSAKDANJEM JEZIKU Do leta 1879 je potekal pouk v nemščini, nato pa so učitelji poučevali v slovenščini. Nekateri dedki in babice se tujega jezika niso učili, nekateri so se učili nemščino. Gospod Anton Vidic, ki pa je šolo začel obiskovati šele leta 1977, se je učil srbohrvaščino. Nemščine so se učili le kot tujega jezika, doma je niso uporabljali. V cerkvi pa so govorili slovensko, latinsko ali nemško. Tudi pouk je bil drugačen kot danes. Pri pouku tujega jezika so uporabljali učbenik in zvezke; slovarjev in spletnih strani niso imeli na voljo. Za domače naloge so morali prepisovati iz knjig. Ocene so bile v omenjenem obdobju enake 223

kot danes, torej od ena do pet. Kot vemo, se danes učimo angleščino, nemščino le izbirno. Angleščina je postala del obveznega predmetnika šele leta 1992. Če primerjamo, nam je glede določenih stvari danes težje, na primer imamo več nalog, veliko se nas uči celo dva tuja jezika. Delo pa nam je močno olajšano na področju iskanja informacij, saj nas le nekaj klikov pripelje do želenega podatka in nam ni treba za to ure in ure brskati po knjigah v knjižnicah. Ko smo pripravljali svoj del projekta Zgodovina šolstva v Mirni Peči, smo se naučili mnogo koristnega, predvsem pa smo se začeli zavedati, da bi morali biti za mnogo stvari bolj hvaležni, kot smo. Učenci 7. b, mentorica: Polona Zajec

PAVLA REMIC, NEKDANJA PAVČKOVA UČITELJICA (1900−1990)

Objava iz častnika »Učiteljski tovariš« (1. 6. 1934) o napredovanju gospe Pavle Remic.

Pavla Remic je zagotovo najbolj znana mirnopeška učiteljica, saj jo je v svoji pesmi Učiteljica Pavla (Dolenjske bližine, 1998) ovekovečil naš rojak, pesnik Tone Pavček. Opisal jo je kot strogo učiteljico, ki je znala »najti hval in bunk pravo dozo«, a je »bila super, ko smo šli na izlet s konji in lojtrnim vozom«. Prav ta njegova pesem nas je spodbudila, da smo želeli o njej izvedeti malo več. Rodila se je 1900. leta v Nemški vasi pri Ribnici. Po končani osnovni šoli se je šolala pri uršulinkah v Ljubljani in postala učiteljica. Njeno prvo službeno mesto je bilo v Loškem Potoku pri Ribnici. V naši šolski kroniki piše, da je službo v Mirni Peči nastopila 8. avgusta 1926, pisala pa se je Vrabič. Prvo leto je učila 5. razred, v katerem je bilo dvaintrideset dečkov in enaindvajset deklic. 15. februarja 1928 se je poročila z Adolfom Remicem, ki je bil trgovec v Mirni Peči. V šolskem letu 1929/30 je sanitarni inšpektor za šest mesecev zaprl šolo zaradi neustreznih razmer in varnosti, zato se je del učencev preselil v Dolenjo Nemško vas, kjer jih je poučevala prav Pavla Remic. V šolskem letu 1934/35 je hudo zbolel takratni ravnatelj Rudolf Obrekar. Ta je prosil, da ga na mestu ravnatelja nadomešča Pavla Remic, saj je veljala za zelo delavno učiteljico in dobro organizatorko. V času ravnateljevanja se je borila za gradnjo nove šole. Pri tem je naletela na nestrinjanje, saj so bili Mirnopečani mnenja, da nove šole ne potrebujejo, dovolj je namreč, da znajo otroci pisati in brati. Vedela je, da je izobrazba zelo pomembna, zato ni odnehala. Skupaj s člani šolskega sveta je potem odšla v Ljubljano, kjer so njena prizadevanja podprli. Uspelo ji je odkupiti parcelo, ki je bila last Novljanovih, šole pa zaradi pomanjkanja denarja niso gradili. Znana je tudi po svojih organizatorskih sposobnostih. Tako je v šolskih letih 1937/38 in 1938/39 organizirala dečji dan

224

za pogozdovanje. Takrat so učenci vsako leto posadili sto gozdnih dreves na posekah. Težki časi so zanjo nastopili, ko se je začela druga svetovna vojna. Kot zavedna Slovenka je vedela, da jo čaka podobna usoda kot njenega ravnatelja Rudolfa Obrekarja, zato se je z družino najprej zatekla v Suho krajino, potem v Belo krajino, nato so jih evakuirali v Zadar, potem pa v Kaštel. Tam so bili do konca vojne. Po vojni je z družino odšla v Ljubljano in se zaposlila v OŠ Zvonka Prunka v Zgornji Šiški. Tam je učila še sedemindvajset let. V Mirni Peči je učila dvajset let. V pismu, ki ga je napisala 1988. leta in je bilo namenjeno takratnim učiteljem, je zapisala tudi to: »Težko hodim zaradi izrabljene hrbtenice. To sem si pokvarila prav v šoli, ker sem vedno stala, da sem otroke čim več naučila, da so bolj poslušali in znali. Učila sem polnih sedeminštirideset let, nad trideset let prostovoljno, rada in še so me prosili. V banki bi v stari Jugoslaviji kot začetnica zaslužila 2000 dinarjev, v učiteljski službi pa sem dobila 750 dinarjev. Pa sem bila srečna in vse življenje zadovoljna.« Leta 1990 se je njeno življenje izteklo. Pokopana je v Ljubljani. O tem nam je Tone Pavček v svojem intervjuju povedal: Umrla je v devetdesetem letu starosti, ko sem ravno ležal v bolnici in bral časopis, v katerem je pisalo: »Umrla je učiteljica Pavla Remic, učiteljica v Mirni Peči, v starosti devetdeset let.« In me je presunilo, kot bi mi umrl sorodnik. Pa ne iz žalosti po njej, saj je dosti časa živela in veliko učila, ampak zato, ker sem se ustrašil, da me bo poklicala k sebi in me spet učila. Napisal sem ji potem tisto pesem Učiteljica Pavla. Tako se nam zdaj kaže tista stroga Pavčkova učiteljica Pavla. Veseli smo, da smo jo spoznali tudi iz zgodovinskih virov in s pomočjo njenega sina Marjana Remica, znanega slovenskega novinarja. 8. razred (slovenščina, 3. raven), mentorica: Martina Kramar Viri: Šolska kronika 1926−1945. Pismi Pavle Remic (junij, oktober 1988). Tone Pavček: Učiteljica Pavla. Intervju s Tonetom Pavčkom na proslavi ob osemdesetletnici rojstva (maj, 2008). Ustni vir g. Marjana Remica.

225

MATEMATIKA NEKOČ IN DANES Da je matematika že zalo stara veda, vemo. Vemo tudi, da se osnove matematike niso spremenile že od Grkov. Zanimalo pa nas je, kako se je pouk matematike v Osnovni šoli Mirna Peč spremenil v zadnjih nekaj desetletjih. S tem namenom smo sestavili vprašalnik in intervjuvali naše babice in dedke. Večina od njih je našo osnovno šolo obiskovala okoli leta 1950, tj. pred dvainšestdesetimi leti. Na pouk matematike imajo lepe spomine, učiteljice so si zapomnili kot stroge, a pravične. Pri pouku so uporabljali učbenike, ki so bili veliko tanjši, kot so današnji, in niso vsebovali toliko slikovnega gradiva, tabla je bila lesena in črna. Pouk matematike so imeli vsak dan, vsak dan so dobili tudi domačo nalogo. Ugotovili smo, da se struktura in način poučevanja nista veliko spremenila. Največjo razliko smo opazili pri kaznovanju in ocenjevanju. Naše babice in dedki so bili pogosto kaznovani tako, da so morali klečati na kolenih, da so bili tepeni po prstih ali pa so morali po pouku ostati v šoli. Ocenjevani so bili vedno nenapovedano, naj si bo to pisno ali ustno. Skoraj vsi so odgovorili, da se najbolj spomnijo poštevanke. Na koncu smo preverili še njihovo znanje o ploščini kroga. Z nalogo so imeli težave in le ena babica bi jo znala rešiti.

Obisk gospe Cesar. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

O pouku matematike v naši šoli pa veliko vedo tudi učitelji, ki so tu matematiko poučevali. Dolga leta jo je poučevala gospa učiteljica Jožica Cesar. Povabili smo jo k pouku, kjer smo se najprej pogovarjali o njenih izkušnjah iz časa njenega poučevanja. Učenci smo ji postavljali vprašanja, učiteljica pa je nanje odgovarjala. S seboj je prinesla nekaj starih učbenikov in Vegove tablice, tako da smo lahko spoznali, kakšne učbenike so uporabljali v 70. in 80. letih. Ugotovili smo, da so učenci včasih imeli precej več učne snovi pri matematiki kot danes., npr. algebrske ulomke, vektorje, niso pa imeli statistike. Povedala nam je, da so učenci imeli domače naloge vsak dan, zato da so utrdili snov, ki so jo obravnavali pri šolskih urah.

Računske tabele. Fotografija iz arhiva OŠ Mirna Peč.

Način poučevanja je bil podoben današnjemu, vendar niso uporabljali toliko različnih pripomočkov, kot jih danes, ker jih tudi ni bilo na razpolago toliko kot sedaj (računalnik, žepno računalo). Uporabljali so Vegove tablice, nekaj korenov in kvadratov so morali znati tudi na pamet. Proti koncu poučevanja gospe Cesar so pri računanju volumna in površine teles uporabljali že žepna računala. V času njenega poučevanja je bilo število učencev v razredih precej večje kot danes, vendar so bili tudi učenci bolj disciplinirani in poslušni. Obravnavali so tudi nekatere snovi, ki so danes izvzete iz učnega programa za osnovno šolo. Učenci so bili vprašani nenapovedano. Napovedano, včasih tudi nenapovedano, pa so pisali preizkuse znanja, tedaj imenovane kontrolne in šolske naloge. Šolske naloge so pisali v zelene zvezke, ki jih je učiteljica shranila v šoli. Za oceno so morali učenci včasih pred tablo razložiti tudi domačo nalogo, seveda z namenom preverjanja razumevanja snovi in usvojenega znanja, hkrati pa je bilo to tudi preverjanje, ali je učenec sam napisal nalogo ali jo je prepisal od 226

sošolca. Ocene, ki so jih učenci prejeli, so bile zelo različne. Veliko učencev je bilo takih, ki so se zelo potrudili in jih je matematika zanimala, seveda pa je bilo tudi nekaj takih, ki jim matematika ni bila všeč. Zato je bilo tudi število popravnih izpitov ob koncu leta različno, včasih nič, včasih pa kar nekaj. Tekmovanja so bila organizirana na treh ravneh tako kot danes, ni pa bilo nalog izbirnega tipa. Gospa Cesar je izpostavila, da je imela kar dvakrat državnega prvaka iz matematike. Oblačila sicer niso bila predpisana, ni bilo uniform, otroci so prišli v šolo oblečeni v oblačila, kakršna so imeli. Upoštevati pa je bilo treba tudi dejstvo, da so nekateri otroci prišli peš iz Globodola, Jordankala, Hmeljčiča in da je bila ta pot zanje naporna. Ko je gospa Cesar odgovorila na vsa naša vprašanja, se je začela šolska ura. Obravnavali smo algebrske ulomke, ki jih v učnem načrtu za 9. razred ni več. Pri obravnavi učne snovi nas je spraševala in preverila, koliko znanja imamo iz algebrskih izrazov. To znanje smo nadgradili in spoznali algebrske ulomke. Med učno uro smo hodili k tabli in reševali različne primere, ki smo jih imeli na učnih listih. Ura je hitro minila in je bila zelo zabavna. Vsi smo pridno sodelovali in učiteljica nas je na koncu pohvalila. Pri intervjuvanju vaščanov so sodelovali učenci od 7. do 9. razreda. 9. razred, mentorici: Gordana Kmetič in Ana Šterbenc

ANEKDOTE IZ ŠOLSKIH KLOPI Učenci 6., 8. in 9. razreda smo v okviru projekta Zgodovina šolstva v Mirni Peči zbirali anekdote iz šolskih klopi. Najprej nas je zanimalo, kaj sploh so anekdote. Pobrskali smo po spletu ter različni literaturi in ugotovili, da so anekdote kratke pripovedi, ki poročajo o dogodku, značilnem za neko osebo, prostor ali čas, in kot zvrst spadajo v pripovedništvo. Povprašali smo svoje babice, dedke, mame, očete, strice, tete pa tudi predstavnike mlajše generacije. Zbrali smo zajeten kupček anekdot. Ani je stric povedal naslednjo anekdoto:

Z razredom smo odšli na izlet v živalski vrt. Tam smo dobili za malico banane. Stric je takrat prvič jedel banano in njen okus mu ni bil všeč. Doma so ga vprašali, kako je bilo. Med drugim je tudi povedal, da so jedli banane in da so zelo zanič. Starša sta ga vprašala, ali je banano olupil, on pa ju je z bedastim pogledom vprašal: «Ali bi jo moral?« Vsi so se mu smejali. 227

Neža je zapisala mamini doživetji:

Učenci so pri pouku reševali naloge. Čez čas se je eden oglasil: «Mami, jaz sem že!« Vsi so se nasmejali, saj je učiteljico zamenjal z mami. Spet drugič učenci niso razumeli snovi. Učitelj jim je jezno razlagal, da je to in to tako pa pika. Rekel je še, da če ni tako, lahko takoj pride papež v razred. Ravno takrat je nekdo potrkal na vrata in v razred je vstopil učitelj Papež, ki je prišel nekaj vprašat … Nič mu ni bilo jasno, ko so vsi smejali. Gospod Jože Slak se spominja:

Učiteljica mi je rekla, naj ji na zemljevidu pokažem glavno mesto Jugoslavije. Ker sem Beograd iskal v Sloveniji, mi je rekla, da je to zame španska vas. Potem pa sem prav zavzeto na zemljevidu iskal Špansko vas. Vsi so se mi smejali. Gospa Ana Makše je Simoni pripovedovala:

Ko sem hodila v osnovno šolo, je bila navada, da je predsednik razreda vsako jutro stopil pred tablo in pozdravil: »Za domovino«, sošolci pa so odgovorili: »S Titom naprej.« Enako so storili tudi ob koncu pouka. Z novim šolskim letom so dobili novega sošolca, ki je postal predsednik razreda. Ko je moral naslednje jutro pozdraviti, ni vedel, kaj mora reči. Nekaj časa jih je gledal, nato pa ves rdeč izdavil: «Živijo!« Vsi so planili v smeh, vključno z učiteljico. Nikin ata Mirko se spominja:

Ko sem hodil v 1. razred, smo že dobivali ocene. Nekega dne smo pri lepopisju pisali narek. Ko smo dobili nareke nazaj, je na mojem pisalo pet. Domov sem šel ves navdušen in novico povedal staršema. Ko sta mi razložila, da je to najslabša ocena, sem bil zelo užaljen in na koncu tudi tepen. V tistih časih je bila namreč ocena ena najboljša. Roman Strajnar je povedal:

V zimskem času, ko je bilo veliko snega, šolski kombi pa je imel slabe gume, smo ga morali velikokrat potiskati v kakšen hrib. Iznajdljivi, kot smo bili, smo največkrat pomagali tako, da smo kombi vlekli proti sebi. Tisti čas se nam je zdelo najpomembnejše, da zamudimo pouk. Učitelji so po navadi spraševali na začetku ure, mi pa smo se temu na ta način spretno izognili. Izgovarjali smo se, da je kombi obtičal v snegu in podobno. Nekateri učitelji so nam celo verjeli. Nekatere anekdote bi se lahko končale tudi tragično. Simona pripoveduje:

Ko je bil moj dedek še mlad, je bila vojna. Z razredom so se odpravili v gozd raziskovat. Raziskovali so tako, da se je vsaka skupina podala v svojo smer. Ena izmed skupin pa je našla granato.. Pobrali so jo in metali v kamen, da bi počila. Ker ni hotela počiti, so si jo podajali kot žogo. Takrat je prihitel učitelj. Eden od učencev mu je vrgel bombo, in ko se je učitelj zavedel, da v rokah drži nevarno granato, se je ustrašil in tekal z njo sem ter tja. Na koncu jo je vrgel v dolino, 228

kjer je eksplodirala. Vsi so se prestrašili in odhiteli domov. Nikomur niso povedali, kaj se je zgodilo. Imeli so veliko srečo, da ni prišlo do česa najhujšega. 6. in 9. razred, mentorica: Mojca Žefran

K AZNI NEKOČ IN DANES Veliko učencev se ne zaveda, kako lepo se nam godi v šoli, saj nismo nikoli tako kaznovani, kot so bili nekoč. Prav zato smo se odločili, da bomo to temo podrobneje raziskali. Lotili smo se je tako, da smo najprej sestavili ankete, nato pa smo le-te razdelili med učence, ki so intervjuvali svoje dedke in babice, nekateri pa tudi svoje starše, ki so obiskovali šolo v Mirni Peči. Potem smo vse podatke zbrali in jih analizirali. Tako smo prišli do različnih spoznanj. Ugotovili smo, da so bili učenci včasih kaznovani vsakič, ko so klepetali, pozabili domačo nalogo ali niso znali odgovoriti na zastavljeno vprašanje, niso znali snovi ali so imeli zvezke popackane s črnilom. Kaznovani so bili tudi, če so zamudili pouk. Najhuje pa je bilo, če je kdo polil črnilo po šolski klopi. Kazni se niso razlikovale ne po spolu in ne po starosti. Odvisne pa so bile od trenutne situacije. Največkrat je učiteljica s palico oz. s šibo tepla po prstih ali po dlaneh, včasih celo po zadnji plati. Če je kaznovani roko umaknil, jo je moral držati prijatelj; če je le-ta ni držal, sta bila kaznovana oba. Večkrat pa je tistega, ki je klepetal, učiteljica močno povlekla za lase ali za ušesa. Včasih je moral iti kdo klečat v kot na poleno. Bila pa je tudi kazen, da je učiteljica po pouku zaprla učence v razred, včasih samo enega, včasih pa tudi ves razred. Bili so zaprti od petnajst do šestdeset minut. Vse je bilo odvisno od vrste prekrška. Ena kazen pa je bila taka, kot jo uporabljajo še danes. Učiteljica je tistega, ki je preveč motil pouk, poslala iz razreda pred vrata, tam je moral biti, dokler ga ni poklicala nazaj v razred. Kljub temu da so bile kazni večinoma fizične, se te nikoli niso kazale v hujših poškodbah. Le včasih je bila na mestu udarca rdeča ali črna udarnina. V današnjem času učitelji uporabljajo drugačne »kazni«, če jim lahko sploh tako rečemo. Glede na vrsto kršitve izrekajo tako imenovane vzgojne ukrepe. Kadar učenec kršitev ponavlja in vsi izrečeni vzgojni ukrepi ne dosežejo namena, mu lahko učiteljski zbor izreče vzgojni opomin. Po izrečenem drugem vzgojnem opominu lahko učenca premestijo v drug oddelek, ob tretjem opominu pa prešolajo v drugo šolo. 9. razred, mentorica: Slavka Pečjak 229

Beseda

uredniškega odbora

Začetek gradnje nove šolske stavbe je bil povod za raziskovanje zgodovine šolstva v Mirni Peči, ki jo zaokrožujejo različne šolske stavbe z neštetimi dogodki, ki so jih v njih v preteklih, skoraj 154 letih, ustvarjali ljudje – učenci, učitelji in drugi delavci. Šola je »živela« v različnih državah, političnih in šolskih sistemih in se kot ena najpomembnejših družbenih institucij ohranila vse do danes. Mladim rodovom je dajala in jim skupaj s starši daje še danes osnovno popotnico za življenje na področju vzgoje in izobraževanja. Pretežni del pričujočega zbornika smo odmerili raziskovalni nalogi, ki na svojevrsten način prikazuje celotno zgodovino šolstva in v nekaterih delih s primerjavami povezuje preteklost s sedanjostjo. Pomemben del naloge predstavljajo spomini nekdanjih učencev, ravnateljev, učiteljev, ki vsak na svoj način opisujejo svoj kamenček v zrcalu zgodovine naše šole. Drugi del zbornika obsega pregled projektnega dela minulega šolskega leta vseh učencev v šoli, ki so skupaj z učitelji raziskovali posamezne teme, povezane z naslovno temo Naša šola v zrcalu časa. Na ta način so zgodovino šole po malem raziskovali prav vsi. Od aprila dalje so v tedenskih predstavitvah posamezni razredi ali raziskovalne skupine svoje delo predstavljali v obliki razstav in radijskih ur. Tako so bili vsi učenci seznanjeni z različnimi raziskovalnimi temami, kar je pri posameznikih vzbudilo še dodatno zanimanje za raziskovanje doma, v krogu svoje bližnje in širše družine. Dosegli smo to, da domala vsi učenci znajo primerjati današnji pouk s preteklim in opisati kakšno pomanjkanje učnih prostorov in učil je pestilo njihove stare starše v času osnovnošolskega izobraževanja. Upamo, da bodo z raziskovanjem šolske preteklosti znali dobro ceniti to, o čemer so mnogi učenci v preteklosti le sanjali, njim pa se na široko odpira – nova, svetla, prostorna, sodobna šola. Da je ta zbornik danes pred vami, gre velika zahvala vsem, ki so nam pomagali pri njegovem ustvarjanju. Najprej Slovenskemu šolskemu muzeju, v katerem smo se na začetku seznanili s splošno zgodovino šolstva na Slovenskem, in Zgodovinskemu arhivu Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, ki nam je omogočil dostop do celotnega zgodovinskega arhiva šole, kar je predstavljalo glavni vir podatkov za pisanje raziskovalne naloge. Posebna zahvala gre tudi vsem posameznikom, informatorjem, ki so nam z opisom lastnih spominov ali s predmeti iz osebnih zbirk pomagali odkriti posamezne delčke preteklosti in jih združiti v celoto, ki je predstavljena v tem zborniku. Med temi informatorji so naslednji, katerim se želimo še posebej zahvaliti: g. Aleksander Rupena, g. Franc Nahtigal, ga. Danijela Vrh in g. Ivo Božič. Zahvaljujemo se tudi vsem ostalim, staršem in starim staršem otrok, bivšim učencem, učiteljem, ravnateljem, drugim bivšim delavcem v šoli ter kolegom iz današnjega šolskega kolektiva, ki so vsak po svoje pripomogli k temu, da je danes ta zbornik pred vami. Tatjana Kupljenik, Ladislava Rupena in Danijel Brezovar 230

Danes same težke besede ponavljam, danes se v črno oblačim vsevprek: moja prva učiteljica Pavla je končala svoj vek. Imela je oster visok glas, rdeče ustnice in v rôki šibo in se je sklanjala z njo nad nas, ko smo mi sklanjali raka in ribo. Pri njej smo dajali roke na klop, če je kdo le kakšno zakuhal, in meni pri petju je rekla: Pob, ti pa molči, ko nimaš posluha. Sicer pa je znala odkriti zvok v srcu kot na muževni svireli, da z njo smo odprtih oči in rok v tolmune skrivnosti strmeli. Znala je za pridnost in za klepet najti hval in bunk pravo dozo in bila super, ko smo šli na izlet s konji in lojtrnim vozom. Zdaj je v deželi duš in duhov na svojem končnem izletu in spet razlaga nepredelano snov vsem svetnikom in Bogu očetu. Okrog nje se gnetejo spet učenci - krilatci za šolsko nalógo in kot nas je toliko let jih gleda milo in strašno strógo. Tone Pavček