Zala Resnik Poljašević
Kavbojski klobuk
Poglavja Selitev. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Novi okoliš . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Mesto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Ne povsem uresničene sanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Oprosti! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Simon. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Paviljon ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Rojstni dan – Ne, hvala! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 V sedlu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Razpis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 Usoden kavbojski klobuk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80 Združeni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97
Novi okoliš Naslednji dan sem se odločila poslušati Hannahin nasvet ter začeti sklepati nova prijateljstva. V šoli se nisem počutila najbolje, saj sem imela občutek, da me zaradi mojega londonskega naglasa vsi čudno gledajo. Vendar presenetljivo na ta račun nisem dobila nobene pripombe. Med odmorom je do mene prikorakalo dekle, oblečeno v kratke hlače in srajco, zavezano okrog pasu, tako da ji je ven gledal popek. Bolj ko sem jo gledala, bolj mi je delovala kot kakšno kavbojsko dekle. Imela je obute škornje, ki so bili iz rjavega usnja in so se končali pod kolenom. »Živjo, jaz sem Janie,« se mi je predstavila. »In jaz Lucy. Lepo šolo imate,« sem se trudila biti prijetna. »Ja, je kar v redu,« mi je odgovorila. Najin pogovor je stekel in izvedela sem, da Janie živi samo nekaj hiš od mene. Pojasnila mi je, da je v mojem novem domu prej živela družina, ki je imela hčerko z multiplo sklerozo. Imeli so veliko posestvo in vse prodali, da so lahko hčerki plačali zdravljenje. Zaradi dolgih voženj so se preselili bližje bolnišnici. Zato je bila hiša toliko let prazna. Slutila sem, da je slika s pripisanim sporočilom tistemu dekletu veliko pomenila. Ne bi si mogla predstavljati, da bi mi telo počasi odmiralo, da bi mi mišice pešale. Pa vendar je dekle še vedno verjelo. Iskreno verjelo, da bo ozdravelo. Po šoli sem se odločila sprehoditi se z Janie, ko mi je prijazno ponudila, da bi mi razkazala okolico. Sprehodili sva se po kamniti
10
potki, prečkali most in prišli do velikega posestva. »Kaj je to?« sem jo vprašala. »A še nikoli nisi videla ranča?« Ranča? Zamislila sem se. Trudila sem se, da se ne bi pokazala bedasto. »Ja, seveda vem, kaj je to.« Kako sem se zlagala. »Lahko bi šli kdaj skupaj jahat,« mi je ponudila Janie. »O, kriza, zdaj pa sem v škripcih,« sem pomislila. Nisem imela pojma, kako se jaha. Bolj po tihem sem ji odgovorila, da bomo še videli. Nato sva se v miru sprehodili nazaj proti hišam. Janie mi je medtem povedala, da gre med poletnimi počitnicami večkrat na ranč, kjer domačim pomaga pri delih in v zahvalo lahko jaha zastonj. Povabila me je k sebi domov, vendar sem odklonila, saj me je mama doma že pričakovala. Sledilo je namreč moje najljubše opravilo – pospravljanje. O, najraje bi se takrat udrla v tla. Z metlo sem pometla vso pajčevino, posesala ves prah ter nato vse pobrisala. Ravno ko sem se napotila v svojo sobo, mi je mama še zaklicala, naj grem na vrt po rože. Da imamo vrt? Za ta dan sem imela že dovolj presenečenj. Dala mi je košaro in me napotila na prostor za hišo, kjer sem zagledala goščo vsega ‒ trnja, plevela in suhih rastlin. Nisem bila povsem prepričala, kaj je mama mislila z rožami, potem pa sem za vrtom zagledala živo mejo. Zrasla je tako visoko, da je bila večja od mene. Vmes je bil majhen prehod, tako kot ljubka naravna vrata. Stopila sem čez in zagledala star paviljon. Bil je majhen, bela barva je sicer odpadala, vendar so ga krasile čudovite vrtnice. Ko sem jih hotela utrgati, sem se večkrat zbodla, a sem uspela nabrati lep rdeč šopek. Mama je bila presenečena, ko je na mizi zagledala vrtnice. »Kako, kje si jih dobila?« je rekla vsa zaprepadena. »Hja, našla sem jih,« sem se ji hudomušno nasmehnila. »Če si z rožami mislila ves plevel in suhe rastline iz »našega vrta«, potem bi tule stala kvečjemu s kakšnim trnom.« »Ja, potem ga bomo morali pa urediti,« je rekla. »O, super, še to,« sem si mislila, medtem ko sem hodila po stopnicah. »Še vedno gremo lahko nazaj v London!« sem še zavpila in zaprla vrata sobe. 11
Kot vsaka najstnica sem si hotela urediti svojo sobo. Na stene sem obesila slike naju s Hannah in na mizo postavila slušalke. V omaro sem stlačila vse svoje obleke in odprla okno, vendar le za kratek čas. Vame je butnil čuden smrad, v daljavi sem videla kmeta, kako je s traktorjem nekaj polival po njivi. Nejevoljno sem stekla po stopnicah in zavpila: »Kdo za vraga nam onesnažuje zrak?« Mama se je jezno obrnila, preveč sem se zadrla in se po njenem mnenju še grdo izražala. »To je naš sosed Harry. Je kmet in spomladi z gnojem zaliva travnike, da potem trava bolje raste,« mi je pojasnila. Pa vseeno, zakaj je moral to početi ravno danes! Naslednji dan sem se po šoli oglasila pri Janie. Njena mama me je prijazno povabila naprej in napotila v njeno sobo. Odprla sem vrata in se skoraj vdrla v tla. V sobi je stal čudovit fant, ves mišičast, lepe polti in valovitih las. »K, kd, kdo je to?« sem nevede jecljala in se pokazala še bolj bedasto. Kar naenkrat sem se počutila, da nisem dovolj dobro oblečena, vsa oblačila na meni so se mi zdela grda in umazana. Fant me je gledal in z vsakim njegovim pogledom mi je postalo še bolj nelagodno. »Lucy, to je moj brat Louis,« mi je odgovorila Janie. »Ž, ž, živjo,« sem ga jecljaje pozdravila. »Pozdravljena,« mi je odgovoril nazaj. Oh, kako je bil zapeljiv! V obraz sem postajala vse bolj rdeča, zato sem se izgovorila, da moram v kuhinjo po kozarec vode. Nisem hotela, da bi Louis videl, da zardevam zaradi njega. Nato pa je sledilo še nepričakovano. Louis se mi je ponudil, da bi mi pokazal kuhinjo. Sama bi v tistem nelagodnem trenutku zagotovo zatavala kam drugam. Vodo sem požirala, kot da že sto let ne bi pila. »Nisem te še videla v šoli,« sem poskusila začeti pogovor. »Bolj malo sem tam, raje več časa preživljam na ranču.« »A na tistem od soseda Harrya?« »Ja, na tistem,« se je namuznil. Njegov glas je bil tako topel in nežen. »Kaj pa delaš tam?« »Jaham konje, seveda. Kaj si pa mislila?« se je zasmejal. »Ah, seveda. Kaj pa
12
drugega.« »Boš šla kdaj z mano tja? Janie mi je povedala, da znaš jahati. Verjetno jahaš z angleškim slogom. Jaz pa bi ti lahko pokazal western slog.« Z vsako njegovo besedo sem se bolj in bolj potapljala v svojo laž. »Bomo videli,« sem zamomljala in se hitro namenila proti domu. »Torej velja?« mi je še Louis zaklical, jaz pa sem že zavila v našo ulico. Doma sem se vrgla na posteljo in premišljevala. Janie sem se zlagala, da znam jahati, nato me je zdaj še Louis povabil na ježo. Oh, v kaj sem zabredla. Odločila sem se pisati Hannah. A ker seveda naš preljubi dom še ni bil obnovljen, sem morala wi-fi iskati v mestu. Predstavljajte si, da tavate po mestu z računalnikom v roki kot kakšen idiot. No, jaz sem bila ravno to. Naposled sem pristala v mestni knjižnici. Začela sem pisati:
13
Razpis Po nekajtedenskem treniranju pri sosedu Harryu sem postala kar dobra jahalka. Konj se nisem več bala, še več, v njihovi družbi sem prav uživala. Z Gromom in Viharjem sem se učila pravil dresure in western jahanja, čeprav sem po svojih »učnih urah« te stvari kar malo pozabila. Milo rečeno, spoznala sem osnove. Toda bila sem razdvojena. Del mene je oboževal divjanje in željo po galopiranju, se pravi western stil, a drugi del si je želel elegantnejšega jahanja v angleškem slogu. Nekega poletnega dne sem se odpravila proti ranču. Po poti se mi je pridružila tudi Hannah. Opremili sva Viharja, sedlanje in uzdanje sem do zdaj že obvladala. Iz hleva je prišel Louis. »O, nisem vedela, da boš tukaj,« sem presenečeno rekla. »Saj veš, da je ranč moj drugi dom. Daj, ogrej Viharja, nato pa se bova učila nečesa novega.« Viharja sem spodbodla in ga začela ogrevati. To sem počela tako, da sem ga vodila v krogu in nato sva en krog hodila v koraku, drug krog pa sva jahala v kasu. Ko je bil ogret, sem ga pogumno pognala v galop. Naučila sem se namreč premikati hkrati s konjem. V galopnih skokih sem tako premikala svoje boke in s tem ostajala v sedlu. Na začetku, ko sem se vse te veščine šele učila, me je tako metalo v zrak, da sem morala prav loviti svoje ravnotežje. Že v kasu, kaj šele v galopu. »Priden, Vihar,« sem mu zašepetala na uho, ko sem ga po ogrevanju in nekaj krogih galopiranja le ustavila. »Zdaj pa počakaj,« je rekel
67
Louis, ki je ta čas sedel na ograji poleg Hannah. Pomigal ji je in odšla sta v prostor pri hlevu, v katerem so bili jahalni pripomočki. Iz njega sta privlekla stojala in kole. »Kaj pa vama bo to pomagalo?« sem vprašala. »Danes se boš učila skakati čez ovire,« je s smehom rekel Louis. »To bo zagotovo zabavno,« je dejala še Hannah in vse stvari zložila v manežo. »Najprej boš samo prestopala čez oviro. Pa naj bo to hlod, palica ali kol. Konja samo naravnaj pravokotno na oviro in stopi čez. Lahko pa … ja, to boš naredila kar zdaj. Preden boš prestopila oviro, boš konju popustila vajeti in se nagnila naprej. To ti bo pomagalo, da se boš navadila na skakanje čez višje prepreke. Ti lahko s Hannah zdaj to tudi postaviva? Si pripravljena?« »Seveda, sem. Položita jih na tla in veselo na delo,« sem odgovorila in čakala na začetek. Čez celo manežo so bile postavljene štiri ovire. Ubogala sem navodila in Viharja pravokotno napeljala na vsako oviro. Pred njo sem mu popustila vajeti, se nagnila naprej, on pa je lahkotno stopil čez. »Vidim, da ti gre. Zdaj bom odstranil ostale tri, eno oviro pa ti bom dvignil. Pazi, zdaj ne bo več lahko. Vsakič bo konj skočil,« me je Louis posvaril. S Hannah sta ob rob pospravila tri ovire, eno pa sta postavila na stojala in jo dvignila za kakšnih štirideset centimetrov. To pa je bilo res lahko. Vsaj tako sem mislila. Viharja sem pognala v kas, saj ovire v koraku ne bi mogel preskočiti. Lahko bi jo tudi, le čudno bi bilo, saj bi hodil cel krog in nato samo skočil čez oviro. Kasala sem v krogu in Viharja ravnala pravokotno na oviro. Popustila sem mu vajeti, se nagnila naprej in − skočila sva. Bil je pravi mali skok. Uspešno sva jo preskočila, le jaz sem pristala na njegovem vratu. Bilo je prvič, da sem skočila čez nekaj, kar je višje od tal in nisem bila navajena na občutek, ki ga imaš pri skoku.
68
Poskusila sem večkrat in skakala sem vedno bolje. Dobila sem tisti občutek letenja, občutek, ko se moreš pred odrivom dvigniti iz sedla in se nagniti naprej, ob doskoku pa nagniti nazaj. Bila sem že utrujena, zato je Viharja prevzel Louis. Sam si je postavil visoko oviro, saj je dejal, da mi želi pokazati, kako se to počne pri višjih višinah. Skok je bil precej bolj izrazit od vseh mojih. Predvideti si moral, s kakšno hitrostjo moraš konja napeljati na oviro, kako močno se odriniti, kako pristati, za koliko mu popustiti vajeti … Toda Louis je to počel z levim prstom. Vse je naredil tako lahkotno, kot da bi skakal čez nizek plot, ne pa čez visoko oviro. Obe s Hannah sva ga pozdravili z navdušenim ploskanjem. Medtem ko je on razsedlal in masiral Viharja, sva se midve odpravili proti Mistralu. Ta falot me je zdaj že dobro poznal in je vedno stegoval glavo, saj sem mu vsakič prinesla kakšen priboljšek. Danes je bila to kocka sladkorja. Ponudila sem mu jo, hlastno jo je pograbil in veselo zmel. Nato sem ga ljubkovala in božala po njegovi temni grivi. »Človek te skoraj več ne bi prepoznal. Še sama se včasih sprašujem: A je to ista Lucy, ki se konjem še približati ni upala? Le poglej se zdaj. Konje si prav vzljubila,« je rekla Hannah. »To imaš pa prav,« sem se strinjala še sama. »Tudi jaz si nisem mislila, da mi bodo ti štirinožni kosmatinci kdaj prirasli k srcu. Toda tega imam najraje,« sem rekla, splezala čez ograjo in objela Mistrala. »Brez skrbi. Se vidi, da ga imaš najraje,« je še dodala Hannah in še sama približala roko, da bi ga pobožala. Toda Mistral je še ni poznal, zato je kar umaknil glavo. »A me ne mara?« je bila začudena Hannah. »Ne, le navaditi se mora tvojega vonja, postave in glasu. Poskusi še enkrat. Najprej mu ponudi odprto dlan, tako da jo bo povohal in te spoznal, nato pa ga pokliči po imenu in ga pobožaj,« sem ji svetovala. Poskusila je še enkrat, Mistralu ponudila odprto dlan, res ji jo je povohal (morda je mislil, da ima kak priboljšek), nato ga je pokli-
69
cala po imenu in se z roko dotaknila njegovega čela. Obmiroval je. Božala ga je po glavi, on pa je zadovoljno prhal. »Všeč si mu,« sem zadovoljna pripomnila. »Veš, konj je zelo inteligentna žival. Ve, kdaj se bojiš. Nekako čuti tvoja čustva. Zdaj si bila mirna, zato je tudi on lepo obmiroval.« »To si pa lepo povedala, Lucy,« se je strinjala tudi Hannah. Medtem je izza ovinka prijahala Janie na Gromu. »Hej, vidve! Čudovito novico imam. Čez tri tedne bo tu tekmovanje v preskakovanju ovir. Lucy, saj boš šla, ne? Louis bo tudi šel,« se je še namuznila. »Kaj jaz?« se je oglasil Louis, ki se nam je nepričakovano približeval. »Nič posebnega. Lucy sem ravno razlagala, da boš ti verjetno tudi šel na tekmovanje iz preskakovanja ovir. Čez dva tedna je. Saj se spomniš? Vsako leto do zdaj je bilo tam, na tistem travniku,« je dejala Janie in pokazala na enega izmed travnikov pri ranču. »Boš videla, že naslednji teden bo tu prava zmešnjava. Da ne govorim o tistem, kar bo sledilo čez štirinajst dni. Veš, koliko konj bo. In jahačev. Vse bo razrito od prikolic in konjskih kopit.« »Toda jaz ne znam dobro skakati. Šele začetnica sem,« sem rekla. »Nič hudega ni. Verjemi mi, ni tako težko, kot se zdi. To je tekmovanje med ranči. Kdor zmaga, dobi nagrado. Kaj pa dobijo konji?« me je vprašal. » Nekaj na m, ne, ne, na p… Joj, ne spomnim se zdajle.« »Rozete dobijo. Saj si bila kar blizu,« se je zasmejala Janie. »Naučili te bomo. Gremo še eno rundo? Lahko bi jahala Groma. Če seveda dovoliš, Janie. Trenutno ga jahaš ti,« jo je lepo vprašal. »Ni problema,« je odvrnila Janie. »Lahko si ga sposodiš.« Kar takoj ga je razjahala, jaz sem splezala čez ogrado in Groma kar tako zahajala. V tem sem postajala že pravi mojster. V maneži sta nato Louis in Janie postavila ovire tako, kot bi bile postavljene na tekmovanju. Začeli smo z nizkimi ovirami. Razložila sta mi vsa pravila v zvezi s tekmovanjem in začela sem trenirati, odločena, da bom šla na
70
tekmovanje. Preskakovala sem oviro za oviro. Vsakič, ko sem vse preskočila brez napake, smo jih dvignili za nekaj centimetrov. Ure so minevale, dnevi so kar bežali in še preden sem se zavedla, sem skakala že čez ovire, višje od mene. Vsak dan so me vestno opazovali - Louis, Janie, Hannah in včasih še celo Simon. Pred eno sem se kar na lepem ustavila. »Kaj pa je?« je vprašala Janie. »Ne vem, tako visoka je,« sem odgovorila. »Samo zaupaj konju. Popusti mu vajeti in sam bo naredil ostalo,« se je oglasil še Louis. Groma sem pognala v kas in nato v počasen galop, saj je bilo tako pred-
71