ŽIVI SVET KRAŠKEGA PODZEMLJA by Pipinova Knjiga

ŽIVI SVET KRAŠKEGA PODZEMLJA Besedilo in zasnova oblikovanja: Slavko Polak Fotografije: Slavko Polak (Notranjski muzej Postojna) in Rollin Verlinde Jezikovni pregled: Majda Degan Kapus Knjiga je izšla v sodelovanju z Zavodom Znanje Postojna. Uredila: Tamara Mušinović Zadravec Oblikovanje in prelom: Ksenija Konvalinka Izdala in založila: PIPINOVA KNJIGA, d. o. o. Za založbo: Tamara Mušinović Zadravec Prva izdaja, prvi natis Naklada: Tisk: Present d. o. o. Podsmreka, 2021

© PIPINOVA KNJIGA, d. o. o., Podsmreka, 2021. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založbe Pipinova knjiga so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 591.9(24) POLAK, Slavko, 1968 Živi svet kraškega podzemlja / Slavko Polak ; [fotografije Slavko Polak in Rollin Verlinde]. - 1. izd., 1. natis. - Podsmreka : Pipinova knjiga, 2021 ISBN 978-961-95314-2-6 COBISS.SI-ID 57733379

VSEBINA Jame – svet brez sonca Rastline na vhodu v jamo Občasni in Naključni Obiskovalci Jam Redni Obiskovalci Jam Netopirji v Jamah Jamski Hrošči Jamski Pajkovci Jamske Stonoge Jamski Skakači in druge drobne bele pikice Jamske Mokrice in Vodni Oslički Jamski Ježki in Veslavke Jamske Kozice in Slepe Postranice Človeška Ribica ali Močeril Jamski Mehkužci, Cevkarji in Vrtinčarji Raziskovanje in Opazovanje Jamskega Živalstva

NETOPIRJI v JAMAH

Netopirji so edini sesalci, ki so razvili zmožnost pravega leta. Med prsti roke, telesom ter nogo in repom je napeta elastična letalna opna, ki tvori prhut. Netopirji letijo s hitrim mahanjem prhuti, med počivanjem pa ju zložijo ob telo ali se celo zavijejo vanju. Evropske vrste netopirjev se hranijo zlasti z žuželkami in drugimi nevretenčarji, ki jih lovijo med letom, nekatere vrste pa tudi na tleh.

veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum)

Zimsko spanje

mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros)

Jeseni, ko si netopirji naberejo podkožne zaloge, se odpravijo na zimsko spanje v prezimovališča, saj bi sicer pozimi stradali in poginili. Kraške jame so izvrstna prezimovališča, ker sta v njih stalna nizka temperatura in visoka zračna vlaga. Med prezimovanjem se netopirjem zniža telesna temperatura in se upočasnijo življenjske funkcije. Nekatere vrste prezimujejo skupno v velikih gručah, druge posamično. Pri tem ene vrste visijo z jamskega stropa z glavo navzdol, številne vrste pa se zatlačijo v ozke skalne razpoke. Med našim raziskovanjem jam moramo paziti, da netopirjev ne prebujamo in ne vznemirjamo!

Poslušanje odmevov Ker so netopirji predvsem nočne živali, se pri lovu in orientaciji v prostoru bolj kot na vid zanašajo na sluh oziroma eholokacijo. Ta deluje po načelu poslušanja odmevov klicev, ki jih oddaja netopir. Ti zvoki se odbijejo od predmetov v okolici, odmeve pa netopirji slišijo z velikimi uhlji. Netopirski klici so za ljudi večinoma neslišni, praviloma višji kot jih lahko zazna človeško uho. S pomočjo eholokacije se nekatere vrste znajdejo tudi zelo globoko v jamah.

Mar veš? širokouhi netopir (Barbastella barbastellus)

Ultrazvočni klici se med vrstami netopirjev razlikujejo po frekvenci, trajanju in ritmu, kar s pridom izkoriščajo raziskovalci netopirjev. S posebnimi napravami – ultrazvočnimi detektorji ‒ pretvorijo klice netopirjev v zvoke, ki jih zazna tudi človeško uho, in tako lahko prepoznajo vrste.

dolgokrili netopirji (Miniopterus schreibersii)

Iz življenja netopirjev ostrouhi netopir (Myotis oxygnathus)

Navadno netopirje povezujemo s kraškimi jamami, a v jame se ne zatekajo vse vrste. Nekatere vrste iščejo dnevna zatočišča tudi v drevesnih duplih, špranjah v stenah, zidovih in kleteh ter podstrešjih stavb in v cerkvenih zvonikih. V zatočiščih, ki jim pravimo kotišča, netopirke (samice netopirjev) skotijo enega, redkeje tudi dva mladiča. Mladiči se oklepajo matere in sesajo mleko, dokler se po štirih do petih tednih ne osamosvojijo. Živijo lahko do dvajset, redkeje do trideset let. Pod kolonijami netopirjev se kopičijo njihovi iztrebki – gvano. S tem se prehranjujejo številni drugi jamski prebivalci. Pravimo jim gvanobionti.

dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersii)

netopirsko gvano

ČLOVEŠKA RIBICA ali MOČERIL Znamenita človeška ribica velja za prvo opisano in nedvomno najbolj znano jamsko žival. Je edini jamski vretenčar v Evropi in z 25 do 35 centimetri dolžine tudi največja jamska žival na svetu sploh. Opisana je bila že leta 1768 po primerkih iz Slovenije. Živi v podzemeljskih vodah jam vzdolž Dinarskega krasa, od Tržaškega krasa do južne Hercegovine. Človeška ribica (Proteus anguinus) je dvoživka (Amphibia), sodi v skupino repatih dvoživk (Urodela), med katere uvrščamo tudi močerade, in v starodavno družino močerilarjev (Proteidae). Vodnega okolja človeška ribica v odraslem stadiju ne zapusti in se ne preobrazi kot njej sorodni pupki in močeradi. Pravimo, da je neotenična dvoživka. Čeprav človeška ribica diha tudi s kožo in preprostimi pljuči, ima na glavi vse življenje še vedno ohranjene zunanje močno prekrvavljene škrge, podobno kot jih imajo ličinke močeradov. V koži nima zaščitnih barvil, zato je videti, z izjemo belokranjskih primerkov črne človeške ribice, bele oziroma nekoliko rožnate barve. Dobro ima razvita tudi čutila za voh in okus, elektroreceptorje in ohranjeno notranje uho. Na prvih nogicah ima človeška ribica tri prste, na zadnjih pa le dva, kar je edinstveno v živalskem svetu.

človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus anguinus)

jajčece človeške ribice

33 Človeške ribice se hranijo z različnimi vodnimi nevretenčarji, največ z rakci. Sposobne so sicer tudi dolgega stradanja brez vsakršne hrane. Razmnožujejo se z jajčeci, ki jih samica posamično prilepi na kamne. Iz njih se izležejo ličinke, ki imajo sprva še oči in zaščitne pigmente v koži, a jih kasneje v razvoju izgubijo in postanejo podobne odraslim. Odraščajo zelo počasi in šele v starosti 15 let spolno dozorijo. Po ocenah znanstvenikov lahko človeške ribice dočakajo celo 100 let.

Mar veš? Človeška ribica je bila upodobljena na kovancu za 10 stotin slovenskega tolarja, valute, ki je bila leta 2006 z uvedbo evra v Sloveniji umaknjena iz obtoka. Kovanec je danes med zbiralci novcev iskana zanimivost.

črna človeška ribica ali parkelj (Proteus anguinus parkelj)

S pomočjo raziskav molekul DNK so slovenski znanstveniki nedavno dokazali, da lahko govorimo o vsaj šestih geografsko izoliranih rasah. Najbolj nenavadna med njimi je črna človeška ribica, ki je bila v izvirih v Beli krajini Poznamo vsaj 6 geografsko izoliranih ras človeške odkrita šele leta 1986. Ker se ponoči hrani tudi ribice. Črno človeško ribico (Proteus anguinus parkelj) zunaj izvirskih jam, je ohranila temen kožni so odkrili šele leta 1986 v vodnih izvirih v Beli krajini. pigment in oči. Ker se ponoči hrani tudi zunaj izvirskih jam, je ohranila temen kožni pigment in oči.

Speleobiologija Je relativno mlado področje biologije, ki se ukvarja s proučevanjem organizmov, živečih v podzemlju, tako v kopenskih okoljih kot podzemnih vodah. Proučevalce podzemeljskega živalstva imenujemo speleobiologi ali jamski biologi. Troglokseni Trogloksene vrste živali so površinske vrste, ki naključno ali občasno živijo v jamah. Živali, zlasti nevretenčarji, ki jim ustreza temačno in vlažno okolje, lahko včasih tudi ustvarijo podzemeljske populacije. Troglofili Troglofilne vrste vključujejo pretežno površinske živali, ki se v določenem obdobju svojega življenja redno zatekajo v jamska okolja zaradi ustrezne vlage v sušnih obdobjih ter zmernih in stalnih temperatur v zimskem obdobju leta. Troglobionti Troglobiontske so tiste »prave« jamske živali, ki so na podzemeljsko okolje tako prilagojene, da zunaj jam ne morejo preživeti. Stigobionti So troglobiontske vrste živali, ki živijo v podzemeljskih vodah. Troglomorfizmi So morfološke in fiziološke prilagoditve živali življenju v podzemeljskem okolju. Skoraj brez izjeme so to bledikave vrste živali, brez zaščitnih kožnih pigmentov in po navadi z zakrnelimi očmi ter s podaljšanimi okončinami. Endemiti Zaradi izoliranosti kraških sistemov troglobionti niso geografsko zelo razširjeni. Pravimo, da so to endemične vrste ali endemiti geografsko ločenih območij ali celo majhnih kraških zaplat.