ETNI
POL
• leto XXIII • avgust 2012 •
Poslovanje Skupine Laško str. 2 v prvem polletju 2012
• številka 26 •
Zakaj, kako in kdaj nova str. 3 sistemizacija?
str. 10
Kljub temu, je bil moj obisk gostilne - seveda pod budnim očesom očeta, ki je takrat bil nekje mojih let - posebno doživetje. Srebanje soka ali mehurčkastih pijač, ob tem ko so mi noge veselo bingljale z barskega stola, ki je bil skoraj višji od mene, je imelo nek poseben čar. Morda sem se v svoji naivnosti spraševal, zakaj to počneva slabih 20 metrov od doma, če pa sta kava in sok tudi pri hiši. Da sploh ne omenjam refleksa racionalnosti, ki mi je veleval, da se taki obiski v lastni režiji ne bi splačali, ker bi se zagotovo moral posloviti od vsakotedenskega nakupa Mikijevega zabavnika. Pa vendar. Ob opazovanju stalne ekipe, ki se je dobila po napornem delovniku, izmenjala nekaj vljudnostnih stavkov, nato pa obdelala tekoče politične in športne novice ter obvezno vremensko napoved, sem videl, kako napetost na njihovih obrazih počasi popušča. Ob kavi, soku in v zgolj slabih 15 minutah. Potem je dan šel svojo pot. Čez leta sem sam v družbi vrstnikov pri Marici, tipični vaški gostilni, spoznaval prvine druženja, tudi zabijanja časa in navsezadnje razlik med škropcem in špricerjem ter genetskimi in ideološkimi razkoraki med pivci obeh glavnih znamk slovenskih piv, čeprav so takrat po gostilnah večinoma prodajali samo eno. Pri Marici so imeli vaški možje svoj informacijski center in verjetno so bili s svojimi čenčami zaslužni za marsikatero padavino. Mladci v drugem kotu pa so na glas razmišljali, kako bodo kmalu imeli svoj kafič in potem se jim bosta cedila med in mleko. Podobno so v preteklih letih razmišljali tudi mnogi športniki, ki so ob zaključku svojih karier z vstopom v gostinstvo poskušali rešiti svojo pokojninsko rento. Gostilna ali kak drug - zdaj že bolj urbaniziran lokal - je navadno tudi prva točka na kateri se ustavijo popotniki in začnejo spoznavati značilnosti neznanih krajev ter doživljati bolj ali manj izraženo gostoljubnost lokalnih prebivalcev. Sproščeno druženje v prijetnem prostoru ter družbi, pa smo letos ponudili slovenskim športnikom, gospodarstvenikom in navijačem tudi v Londonu. V slovenskem pubu so lahko poklepetali, se družili ter sproščeno proslavili svoje športne in druge uspehe. V urbaniziranem megapolisu so torej dobili tudi kanček domačnosti, pomešane s kulturo svetovne prestolnice. Ne glede na to ali smo v velemestu ali na vasi, pa velja, da na koncu dneva vsak rabi svoj pristan. Eden je gotovo dom, kjer te vsi poznajo, drugi je pa nekje, kjer te morda vsi poznajo, zagotovo te pa pustijo, da si v miru privežeš dušo in trezno premisliš, kako naprej. Morda je dobrih gostiln vedno manj, zagotovo pa še niso izumrle. •
Vse manj je dobrih gostiln
K
o je v začetku 80-ih znan slovenski pevec prepeval o pomanjkanju dobrih gostiln, pa tudi dobrih ljudi, sem bil še daleč prezelen, da bi razumel, kaj bi pravzaprav lahko bila dodana vrednost gostiln in njihovega obiskovanja. Za gospodarstvo se takrat še nisem kaj prida zanimal, zato seveda nisem opazoval, kakšne učinke ima stanje v gospodarstvu na porabo ljudi v gostilnah. Tudi če bi kdo ustanovil politično stranko v kakšni gostilni, si ne bi preveč gnal k srcu. Zvezdnikov, ki bi »kelnarili«, medtem ko čakajo, da jih opazi kak agent, pa takratna država tudi ni poznala. Je pa to bojda praksa že od nekdaj preko luže, kjer so tudi najtrši možje svoje priložnosti iskali za šankom, preden so postali zvezde.
[
Olimpijske igre v Londonu 2012
Besedilo: Jure Struc
str. 1
]