KunstHaus fanzine no. 13

KunstHaus Fanzin No. 13, 99 izvodov, 18. VI. MMXXI, , cena: 0,1 KunstCoin - a

KunstHaus 1

Tina Konec, Konstrapunkt I, tuš na paus papir in grafični list, 2020 (več nastr. 30)

2 KunstHaus

Mokrokolodijski postopek 1851

Laureat-ka ULU za 2021

6– 9

Legendarna založba PST

18

Reflektor teatar Beograd

10 – 11

Disco Quality

19

Zasedba Šansonet

20– 21

12

Hometown suite

Recenzija zbirke “Zaljubljenka”

13

Handsome Bags

14– 15

24–25

Poslednji učitelji

30

KunstHaus 3

KUNSTHAUS: Ethos, Manifest & Zapovedi (I. del)

Naše najvišje poslanstvo je ustvarjanje naša največja moč je Ljubezen

liko razlagati in oddaljuj se od tistih, ki jim ničesar ne moreš razložiti

Zazrimo se vase, pobožajmo svoj ego in se zavedajmo, da smo le drobna “kaplica” v Kozmosu

Ne govori tako, da preglasiš vse ostale ampak pusti k besedi tudi druge – Nauči se poslušati.

Nikoli, nikogar in ničesar ne podcenjuj ampak vse dobro oceni preden ponudiš roko

Spoštuj samega sebe tudi takrat, ko nisi dobre volje ali nisi zadovoljen s tem, kar si ustvaril

Nikoli nikogar ne imitiraj ampak sledi vsakemu dobremu primeru Ohranjaj svojo lastno moč, da jo boš lahko delil z drugimi Tudi, ko “nimaš časa”, pomagaj! Morda bo ravno tvoja pomoč ključna za tistega, ki je zanjo prosil

Edino zagotovilo kvalitete in kvanitete je kontinuiteta Iz minimuma delaj maximum, brez odvečnega balasta Recikliraj in ne onasnežuj, mati Zemlja ti bo hvaležna

Hvaležno spoštuj in neguj ustvarjanje naših sestra in bratov z obiski razstav, koncertov, predstav

Bodi potrpežljiv in zase dobronameren, kajti nihče drug te ne bo bolje stregel ali prenašal

Del svojega dela in časa posveti kolektivu – uspeh bo zagotovljen in presenečenje neizmerno

KunstHaus je domačija in zbirališče naših duš – obnašaj se temu primerno

Preidi od besed, prizadevanj in idej – k dejanjem Nauči se vzajemno dajati in sprejamati Ko narediš napako, se opraviči! Ta –iste ne ponovljaj Skrbi za red in čistočo v svojem lastnem srcu

Tvoje verovanje naj bo univerzalno in čvrsto, prenosljivo a edinstveno, da se lahko prenaša a njegov ognjeni izvir ostaja v tvojem srcu Spoštuj našega duhovnega voditelja: Nj. Sv. Mahatma ddr. ZenZen –a, kajti ON ozdravi vsako bolečino in je arhitekt uresničitve vseh naših želja in ciljev

Približaj se ljudem, ki jim ne rabiš ve-

KunstHaus!

4 KunstHaus

DAS EPP KOMENTAR

Prekletstvo Tritona Mlad slovenski slikar, Sevničan, Nik Anikis je za sliko “Prekletstvo Tritona” prejel eno izmed najprestižnejših ameriških nagrad v slikarstvu - ARC Staff Award. To je je slika, s katero se je slovensko slikarstvo prebilo v sam vrh svetovne umetniške elite realističnega slikarstava. Akademijo je Nik uspešno zaključil leto pred vsemi ostalimi. A priznava, da je to terjalo tudi precej nenavadne podvige. »Od devetih zjutraj do devetih zvečer smo lahko bili na akademiji, potem pa ven. Jaz sem se skril v tako zelo zelo majhno omarico in sem 45 minut čakal notri. Ko je bila čista tišina, sem zlezel ven. Ugotovil sem, da se to lahko in na ta način slikal do treh zjutraj,« tako razlaga svoje trenutke na akademiji. Recept namreč ni talent, ampak predvsem strast in volja do učenja, pravi Aninis. To veličastno delo mladega Neo - Renesančnega slikarja Nika je bilo pred odhodom v ZDA razstavljeno na Gradu Sevnica. S slikarko in laureatko ULU, Mojco Senegačnik - mamoF sva se odpravila v Sevnico z enim samim namenom, da si v živo ogledava to veličastno slikarsko stvaritev ob razlagi avtorja, na zadnji dan, v nedeljo 16.5.2021, preden je slika odpotovala preko luže. Splačalo se je. Življenje je lepo!

Zadnja številka KunstHaus fanzina je izšla, 8. marca 2019. Kar nam zgovorno pove, da fanzin izhaja neperiodično po potrebi. V tem času se je nabralo veliko dogodkov, KunstHaus familija se je razširila z mnogoterimi novimi ustvarjalkami in ustvarjalci, ki jih predstavljamo v pričujoči številki. Ker je naše gibanje močno povezano z Beogradom po vzoru slogana “Rogaška Slatina – Beograd - Kozmos”, predstavljamo tudi njihova dela, ustvarjanja in razmišljanja. Tako je številka fanzina znova dvojezična SLO/SRB. Kolektivno poslanstvo uredniške politike je soglasno, da je vsebina apolitična in brez “jamranja”, da se v lanskem in letošnjem letu ne da nič naredit. Naše gibanje pač trdi nasprotno! Predstavljamo; KH&ULU Laureatko mamoF, legendarno založbo PST, glasbene zasedbe: Disco Qality, Hometown suito in Šansonet, brand HB, oldschool fotografa Koprivnika in sodobno S. Apostolović, Reflektor teatar, ameriške limuzine, izenačeno žensko in moško “kvoto poezije”, naše navečje učitelje – mačke, slikarja: Tino Ende in Staneta Jagodiča, oblikovalca avtomobilov Anžeta.

Hvala vsem podpornikom. Skupaj lahko premikamo gore!

AtaKunst

KunstHaus 5 KunstHaus 5

Laureat-ka ULU za 2021;

Mojca Senegačnik – mamaF Ob zatvoritvi nadvse uspešne avtorske razstave “Ostanki dneva” akademske slikarke Mojce Senegačnik, ki je bila postavljena v galeriji ZDSLU v Ljubljani je Ljudska akademija KunstHaus produkcije v imenu našega duhovnega voditelja in Rektorja Univerze Ljudskih ustvarjalnisti (ULU); Nj. Sv. Mahatma ddr. ZenZena podelila mamiF najvišji naziv; Ljudska ustvarjalka (opp. najvišji po prejemu študentske Prešernove nagrade leta 1994). Ob tako svečanem dogodku smo se v redakciji fanzina KH odločili za osrednji intervju z mamoF. Z mamoF se je pogovarjal AtaKunst, photo: N.P. & B.T.

6 KunstHaus

Najprej iskrene čestitke draga mamaF. Kako se počutiš od prejemu tega laskavega naziva, ki je prvi podeljen v zgodovini ULU? Najlepša hvala za čestitke! Rečem lahko le, da sem ostala bez besed.

In če jaz ostanem brez besed, veš, da je situacija resna! Vsekakor sem izjemno počaščena in hvaležna Kozmosu za vsak dan in vsako priložnost, ki mi je bila dana, da sem se očitno lahko toliko izkazala, da sem dosegla najvišje standarde Ljudskega ustvarjanja. Hvala za vse blagoslove Nj. Svetosti Mahatma Zen Zena, brez katerih verjetno to sploh ne bi bilo mogoče!

Katerih 14 del je bilo ključnih v sklopu razstave “Ostanki dneva” in ali so vplivali tudi ostali dejavniki za pridobitev tega naziva: odličen PR, objave v medijih, posnet predstavitveni fim ..?

Razstava »Ostanki dneva« je v bistvu materalizacija nekega duhovnega in psihičnega procesa, raziskovanja prostora in časa, sobivanja s samoto in tišino. Razstavljeni artefakti, predmeti in slikovne podobe so zgolj materialni odraz oz. izraz misli in slutenj, na likovni način izvedena pripoved brez konca. Če bi se znala dovolj dobro izražati v besednem jeziku, bi o tem pisala, če bi znala ustvarjati filme, bi to »zgodbo« posnela, ker pa se ukvarjam z vizualno umetnostjo, sem se izrazila v likovnem jeziku. Lahko rečem, da je rastava nastajala eno celo leto, pomembni so vsi fragmenti, saj brez prvih ne bi bilo drugih, brez drugih ne tretjih, v resnici ni eno pomembnejše od drugega, vse je tako kot v življenju... na sprotne in končne rezultate vpliva prav vse: preteklost, sedanjost in vizija prihodnosti. Ko ustvarjam, so zame najpomembnejše stvari, ki jih delam tisti trenutek, takoj zatem sledi nekaj še pomembnejšega. V bistvu so na razstavi »Ostanki dela« najpomembnejše praznine, več kot 14 medprostorov in lukenj, ki dajo slutiti, da je prostor za še pomembnejša dela že pripravljen!

Kar se tiče naziva Ljudske ustvarjalke pa menim, da njegovi pridobitvi ni botrovala zgolj razstava mojih del sama po sebi, pač pa ravno tisto, česar naključni obiskovalec, ki ga zanimajo zgolj materializirani končni produkti, torej slike, na razstavi ne najde. Mislim, da je

bistvo Ljudskega ustvarjanja v trenutkih, ki se zgodijo prej in potem, v povezovanju z ljudmi, s katerimi se medsebojno navdihujemo, v času, ki ga posvetimo predstavljanju svojega dela in pogledov na umetnost različnim ljudem, v iskrenosti in neposrednosti, s katero se predstavljamo v javnosti brez predsodkov, v tem, da ustvarjanje živimo in da delimo z ljudmi samega sebe in ne zgolj svojih del!

Predvsem pa je Ljudsko ustvarjanje delo, ki ni namenjeno samemu sebi, temveč Ljudstvu.

Marsikomu se zdi nemogoče, da si v letu 2020/21 postavila na ogled 5 različnih samostojnih razstav, ko je bila večina kunstlerjev v “mirovanju” .. katere razstave so to bile in kako si uspela?

Ne vem, kako je z drugimi, vsekakor mi je žal za vse kunstlerje, ki so bili v mirovanje dobesedno prisiljeni, torej vse, ki tudi mene neizmerno navdihujejo in navdušujejo in to so v prvi vrsti ljudje odrov in zaodrja! Slikarji in drugi vizualni umetniki že po naravi dela v glavnem nismo toliko odvisni od razmer »zunaj«, ker nas velika večina ustvarja v svojih »samostanskih kamricah« - torej v samoti svojih ateljejev. Tako je tudi z mano... ustvarjam, ker in kadar imam to potrebo (in to je praktično vsak dan) in edina ovira za to je lahko pomanjkanje denarja za materiale ali pa zagrenjenost, žalost oz. slabo psihično počutje.... Ne glede na zunanje okoliščine zaradi epidemije, sem v tem letu delala, kar se mi je zdelo dobro in prav. Ustvarjala sem z materiali, ki so mi bili vsakodnevno pri roki, dostopni brez ovir. Tudi sicer sem ena tistih, ki je naklonjena recikliranju, ponovni uporabi in popolnemu izkoristku vsakega koščka papirja, zato sem pač izkoristila čisto vse, kar mi je bilo na voljo tukaj in zdaj. Tudi zato sem se v preteklem letu največ ukvarjala s kolažem, risbo in vezenjem. Termini za lanske samostojne razstave so bili v glavnem dogovorjeni že vnaprej, v predpreteklem letu, zato sem imela nalogo zamišljene projekte le izvesti, na to tudi lanske »izredne razmere« niso bistveno vplivale. Vzporedno sem sodelovala še na 11 skupinskih razstavah. V preteklem letu so se, ravno zaradi »korona razmer«, pojavile nekatere nove možnosti, razpisi za virtualne razstave ali »ad hoc« projekte, ki so me seveda razveselili in sem se jih vsekakor z veseljem udeležila - meni dajejo navdih in moč namreč ravno izzivi in vedno nove »domače naloge«. Jaz sem namreč tista »pridna punca« ki na pet danih vprašanj odgovori s sedmimi odgovori.

Samostojne razstave: 2021: »Ostanki dneva«, Galerija ZDSLU, Ljubljana, 2021 2020: »Burning_desire_project / KunstHaus intervencija«, KunstHaus, Ljudski muzej Rogaška Slatina, 2020, »samoGOVORI v ofsajdu«, Koso-

KunstHaus 7

velov dom Sežana, 2020, »Burning_desire_project« - Umetnost korone po koroni, Center Noordung, Vitanje, 2020 in »Dnevnik nekega Brezčasja«, Mestna galerija Šoštanj, 2020 Skupinske razstave: 2021: »Women about Women«, international curated exhibition, KIC Skopje, 8. 3. 2021, 2020: »Zimski salon - mali format 2020« - Virtualni zimski salon ZDSLU, 2020, 57. mednarodna slikarska kolonija Izlake- Zagorje; Galerija Medija Zagorje, 2020,

»Always & Forever«, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2020, “Za narodov blagor«, ReciklART festival, Metelkova mesto, Ljubljana, 2020, HIŠA NA HRIBU 2020, festival sodobne umetnosti, Žlebe, Medvode, 2020, KAOS, 3. mednarodni festival sodobnega kolaža, razstava »About tomorrow«, Stolp Škrlovec in Layerjeva hiša Kranj, 2020, VSTOP PROST, skupinska umetniška intervencija v javnem prostoru; Celje, 2020, MEGAZIN KUHN /KITCH'N MEGAZINE, Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, 2020, UMETNOST V IZOLACIJI, virtualna razstava, Mestna galerija Ljubljana, 2020, HIŠA NA HRIBU 2015 - 2019, pregledna razstava, Ministrstvo za kulturo RS, 2020.

Vemo, da si velika ljubiteljica glasbe. Naštej nam nekaj instrumentov, na katere ne znaš igrati?

Glede na to, da imava za tale intervju omejen prostor, bo bolj preprosto, če povem, da je edini instrument na katerega znam zaigrati pojoča travica!

Zelo pomemben dejavnik, za prejem titule Ljudske ustvarjalke je zagotovo vzajemno sodelovanje z ostalimi ustvarjalci, ki jih predstavljaš in promoviraš z brezpogojno ljubeznijo v rubriki “Dajmo naši”, kako je prišlo, do te ideje .. in kaj priporočaš svojim kolegicam in kolegom v tem kontekstu?

Moja Facebook rubrika »Dajmo naši« se je rodila nekega lepega dne, ko sva s kolegom, meni ljubim slikarjem debatirala o tem, da je na časopisnih straneh in v medijih nasploh promocija vizualne umetnosti zelo skopa. Dejstva so dejstva, a jaz sem mu v nekem trenutku predlagala, da ima najina debata smisel samo, če bova zaradi nje dosegla tudi kakšno spremembo. In sama sem v stilu »od besed k dejanjem« začela še isti hip. Na svojem FB profilu sem odprla rubriko »Dajmo naši« in kot prvega pedstavila prav njega in njegovo razstavo, ki semjo nekaj dni prej navdušena obiskala. »Kar sem rekla, sem rekla,« bi lahko rekla v tem primeru - saj rubriko nadaljujem in jo dopolnjujem z opozarjanjem na dogodke, projekte in predstavitve svojih kolegov. Moto vsakega Ljudskega ustvarjalca je namreč »Od besed k dejanjem« in »Skupaj lahko premikamo gore - ali planete« in rubrika »Dajmo naši« to vsekakor podpira.

Ob neverjetni produkciji introspektivnih kolažev moraš najti tudi nekaj časa za slikanje hišnjih ljubljenčkov, za ljubi kruhek. Zakaj so ti portreti pomembni za ljubitelje malih & malo večjih živali?

Da, tu gre za naročila. Portreti domačih ljubljenčkov, pa tudi manjše dekorativne slike t. i. »všečnice« so tisto, kar je ljudem »všeč« in radi kupijo. Za lastnike živali so portreti njihovih ljubljenčkov seveda posebnega pomena, nekateri jih naročijo v spomin na žival, ki je žal ni več, zato se jim skrbno posvetim in si zanje res vzamem poseben »prosti čas«. Spoštujem njihove želje in odločitev, da delo zaupajo ravno meni, četudi v umetniškem smislu ne gre za posebej zahtevne naloge, gre bolj za korektne »obrtne« izdelke, pa vendar .... vem, da za vsakim takim naročilom stoji velika emocija, veselje ali huda žalost in to zelo spoštujem. Tudi to je del Ljudskega ustvarjanja, sposobnost, da se približaš svojim soljudem.

A je res, da je najmočnejša emocija tvojega ustvarjanja, ki te pelje naprej “Ljubav i Žudnja”?

Res je. Ljubezen je zame najmočnejša sila, smisel obstoja, sila, ki me pelje po vseh mojih poteh... strastno in brez zavor... Žudnja pa... ohhhhh.... kaj bi brez nje, brez tega silnega hrepenenja, želje po še in še več in največ! »Ljubav i Žudnja« sta vdih in izdih. V sebi sicer od nekdaj čutim strah, da bi kdaj ostala brez razuma, vendar se resnično, globoko v sebi bojim življenja brez občutenja, brez emocij - to bi bil konec življenja.

Povej nam, kako je možno preživeti z ničlo rednega dohodka .. kako plačaš položnice, a nam izdaš kak “kulinaričen recept” za minimum €?

Sploh ne vem, kako se tega vprašanja lotiti, ker še sama ne vem, kako lahko shajam iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Dejansko ni recepta, ni načrta.... je upanje, vera v neko kozmično pravičnost, morda tudi prirojena ali pridobljena »mačja« sosobnost, da se nekako ujamem na noge, ko se spotaknem, morda je vmes veliko sreče in nenavadnih obratov. Ne vem.. Zelo naporno in na tesno je večino časa, zelo na robu, a ko je najhujše, se nenadoma pojavi naročilo, povabilo h kakemu projektu, srečna okoliščina, človek, ki želi kupiti moje delo nekomu za darilo - nekaj, kar prinese dovolj cekinov, da mi vsaj nos ostane nad vodo.

Občasno me je silno strah, da ne bom znala in zmogla preživeti, a - vse premagata Ljubav i Žudnja, ki voz nekako potegneta naprej. Sicer pa mislim, da sem v materialnem smislu kar minimalistka, v tem smislu res ne potrebujem veliko, sem pa zato toliko bolj »pohlepna« kar se tiče konzumacije lepih doživetij, umetniških dogodkov, ustvarjalnih druženj in seveda teatra, knjig in glasbe...

Was ist Kunst? Življenje, ki ga definirata »Ljubav i Žudnja«. Rezultat je umetniško ustvarjanje.

Kaj vse ti pride na misel, ko zaslišiš ime mesta Beograd?

Ob besedi Beograd se mi najprej oči napolnijo s solzami ganjenosti in srce s toplino in ljubeznijo. Mesto Beograd je povezano z najlepši-

8 KunstHaus

mi KunstHaus doživetji, druženji, čudovitimi ljudmi, ki tam živijo in ustvarjajo. Beograd je ... Ljubav i Žudnja.

Postala si del novega projekta “Hometown suite” povezanega s KunstHaus familijo, katerega idejni oče je maestro Andrej Toplišek. Kakšen je, oz. bo tvoj umetniški prispevek?

V najnovejšem KunstHaus projektu, zanimivi skupnostni umetniški izkušnji, ki združuje glasbo, besedo, filmsko umetnost in vizualno podobo, bo moj umetniški prispevek prav slednje, torej vizualna, likovna zasnova celote. Ker verujem v moč kolektiva in kolektivizma, sem počaščena in srečna, da sem lahko del tega projekta, kjer smo se združili ustvarjalci, ki govorimo vsak v svojem jeziku, a gremo vsi na isti cilj. Takšno delovanje mi je blizu in ga nujno potrebujem, saj odlično dopolnjuje moje siceršnje samotarsko ukvarjanje z mojimi osebnimi projekti.

A nam lahko za konec pogovora poveš, kaj si si želela v začetku svoje kariere?

Stara sem petdeset let in še vedno ne vem, kaj sploh je »kariera«. Vem le to, da si od nekdaj želim vedno malo (pre)več in skušam svoje želje nekako dohajati. Če drugega ne, si jih znam narisati! Kljub življenju v »ofsajdu« pa zase mislim, da nosim »srajco srečnega človeka«. »Srajco« čuvam, skrbno perem in negujem, če ji kdaj zmanjka moči, pa si okoli vratu ovijem posebni svileni rdeči šal. Šal Ljubavi i Žudnje.

Hvala za pogovor, odgovore in tvoje zvesto in nepogrešjivo članstvo KunstHaus familije. Življenje je lepo! Skupaj lahko premikamo gore!

1. AKADEMSKA SLIKARKA MOJCA SENEGAČNIK – MAMAF 2. KOLAŽ: BURNING DESIRE, NR. 245, 24. 5. 2002 3. POSTAVITEV RAZSTAVE V ŠOŠTANJU TIK PRED PRVO KARANTENO, 10. 3. 2020 4. RAZSTAVA V KUNSTHAUS GALERIJI, 28. 9. 2020 5. OTVORITEV RAZSTAVE V KSEVT-U, VITANJE, 8. 8. 2020 6. KH FAMILIJA NA VODSVTU PO RAZSTAVI V GALERIJI ZDSLU V LJ, 18. 3. 2021 7. MAMAF NA OTVORITVI RAZSTAVE V KOSOVELOVEM DOMU SEŽANA, 25. 8. 2020

KunstHaus 9

Legendarna založba PST Zavrtimo časovni stroj in se prestavimo v začetek 80tih prejšnjega stoletja na alternativno glasbeno sceno. Laščan Silvo Privšek, je bil že v najstniških letih del slovenske alter scene z obiski raznih koncertov. Začel je kupovati plošče alternativnih bendov iz tujine, naredil svoj fanzin Punk v Galaksiji in kasneje še Platfuzz, ter ustanovil undergraund založbo PST. Naročnikov fanizina tako v Sloveniji in po vsej bivši Jugoslaviji je bilo vedno več. Tovrstne muzike pa ni bilo tako zlahka dobiti kot danes, ko z nekaj kliki na Youtubu najdeš kar želiš. Tako je začel presnemavat plošče na audio kasete in jih po sistemu no-profit pošiljal vsakodnevno naokrog. Kako je vse potekalo smo ga povprašali in prav vesel sem, da bodo mlajši bralci začutili duh začetkov alter scene.

Spraševal: AtaKunst, Foto: arhiv PST

10 KunstHaus

Kateri alternativni bandi so bili sredi 80tih najbolj iskani in koliko kaset si največ posnel v enem dnevu? Kaj vem? Veliko je bilo tega.

Predvsem pa so se najbolj iskali bendi in plošče, ki so bili težje dostopni.

Pa tudi bendi, ki so konec osemdesetih nastopili pri nas, so bili zelo popularni: NoMeansNo, Victims Family, S.N.F.U., Fugazi, Social Unrest,… Mislim, da sem v enem dnevu posnel največ okoli 30 kaset. Moramo vedeti, da se je presnemovalo direktno s plošč, zato je bila hitrost snemanja enaka predvajanju. Šlo je torej zelo počasi.

Mini zaslužek si pa itak vlagal nazaj v nakup novih LPjev in v posodobitev tehnike. Katero tehniko si uporabljal in katere kasete so bile najbolj optimalne za presnemavanja?

Uporabljal sem solidno opremo, zato so bili posnetki dobri. Yamaha kasetofoni so bili takrat zakon. Dobre kasete v Jugi nisi mogel kupiti, zato sem moral po njih čez državno mejo. Na srečo je bil njihov izbor v Avstriji ali Italiji odličen. Prednjačile so kasete firm TDK in Maxell. Šverc-komerc je deloval na polno.

Nekateri so hodili po kavbojke in kavo, jaz pa po kasete. :) A se strinjaš, da bi lahko bil mali delničar Pošte Laško, kjer si imel svoj poštni predal in jim pustil ogromno denarja za poštnino? Kot zanimivost, na pošti v Laškem sem imel največji poštni predal, ker sem vsakodnevno prejemal in pošiljal ogromno paketov.

Pošta je res služila na moj račun. Ampak zaradi tega nisem imel nobenih ugodnosti. Že takrat so se obnašali vzvišeno. Tako kot to počnejo še sedaj.

Za konec pa nam še naštej vse hobije s katerimi se ukvarjaš danes?

Fotografija me je vedno privlačila. Zelo rad sem posnel kakšno fotko na punk koncertih. Žal pa sem bi bil takrat brez dobre odpreme, zato so bili rezultati bolj slabi. Kasneje sem se začel ukvarjati bolj resno z letalsko fotografijo. Potujem po celini in obiskujem letalske prireditve (tudi po 15 na leto). Domov pa prinesem kupe fotografij. Z leti se je tega nabralo res precej. No, zaradi Covid-19, pa lansko leto nisem prestopil državne meje, ker so vse prireditve odpadle. Pa tudi za letos ne kaže nič bolje. Eden od hobijev, ki me že leta okupira, je tudi izdelava plastičnih maket. Predvsem pozimi, ko ni letalskih mitingov, sestavljam makete letal, avtomobilov,… Redno sodelujem tudi na naših razstavah maket in tekmovanjih kot sodnik in organizator. Ker sem velik ljubitelj vin, sem do sedaj obiskal veliko vinskih območij po Franciji, Italiji, Nemčiji,…Z leti sem tako zbral kar lepo zbirko arhivskih vin. Leta 1995 sem s prijatelji začel z amatersko degustacijo vin in ta se občasno zgodi tudi še danes. Do sedaj smo organizirali 56 degustacij in poizkusili ter ocenili nič manj kot 1239 različnih vin. Še vedno pa je glasba moj vsakodnevni spremljevalec. Večino starih plošč sem presnel na mp3, tako da jih lahko poslušam tudi v avtu in drugod. Punk in HC me pač bosta spremljala do konca mojih dni.

Hvala ti za pogovor in velik poklon tvojemu delu na vseh področjih!

KunstHaus 11

PLATFUZZ 5. OVITEK PST KASETE TUFFER ATTACK 6. PST OPREMA ZA SNEMANJE 7. PUNK BEDŽI IZ PRIVŠKOVE ZBIRKE 8. FLYERJI IN NALEPKE BY PST

Po tem, ko si izdal svoj prvi fanzin si ustanovil tudi svojo undergraund založbo PST, kjer si iz LP-jev, ki si jih kupoval v tujini na veliko presnemaval glasbo na audio kasete in jih po sistemu no-profit, z minimalnim zaslužkom distribuiral naokrog po celotni bivši Jugi.

Kako se spominjaš teh časov? Takrat je bil trg plošč alter bendov pri nas dokaj majhen. Neodvisnih založb praktično ni bilo. Pa tudi licenčno se je izdalo zelo malo tujih punk plošč. Vsa čast nekaterim redkim izjemam. Torej je bila skoraj edina možnost kupiti plošče v tujini. Tukaj je prednjačila Velika Britanija, ki je bila takrat center vsega dogajanja. Hitro sem navezal stike z nekaterimi prodajalci plošč in založbami. Tako sem prišel do najnovejših izdaj in bil vseskozi na tekočem. Pozneje sem to razširil še na Nemčijo, ZDA,…

Se zavedaš, da si s svojim poslanstvom podzavestno vplival na razvoj alter scene in na številne nove bande v Laškem in širše? Ko sem bil konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih DJ v lokalnem mladinskem klubu, sem začel organizirati prve »punk večere«. Prihajal je fotk tudi iz Celja in drugod. Takrat je obstajal prvi lokalni alter bend A.D.P. Naredili smo prve koncerte in posnetek enega od teh je bil kasneje tudi na moji kaseti kompilaciji PST-3 »Tüffer Attack«. Pozneje se je scena pri nas vse bolj razvijala. Pojavili so se novi ljudje z novimi idejami.

Sredi osemdesetih sem bil eden od ustanoviteljev benda Ujetniki svobode. Vzporedno pa sem takrat urejal fanzine Punk v Galaksiji (15 številk) in s tem širil že zgoraj omenjeno idejo »naredi sam«. Ker takratni politični režim tega ni maral, sem bil vseskozi nadziran s strani policije. Naj omenim, da sem imel montirano sodbo na sodišču, za katero še danes ne vem, zakaj sem bil obsojen. Dokaz za to mojo trditev je tudi po osamosvojitvi razkrit spisek UDBA v katerem sem bil zabeležen kot njihov preiskovanec. Tudi v firmi, v kateri sem delal, sem imel nekaj problemov. Vse to je bil razlog, da sem se popolnoma umaknil v »underground«, če sem želel delati to kar sem hotel. Rezultat vsega tega je bil, da sem bil še bolj aktiven in produktiven. Nastajali so novi projekti. Poleg PST založbe kaset sem se začel ukvarjati tudi z distribucijo/prodajo plošč, kaset in fanzinov.

Hardcore scena je bila na vrhuncu. V Laškem je nastal novi bend It's Not For Sale. S prijatelji sem začel z izdajanjem punk/HC fanzina Platfuzz, ki je bil takrat v Jugi med najbolj popularnimi. Izdali smo 7 številk, ki so bile kmalu razprodane. Če malo razmislim, seveda sem imel nekakšen vpliv na lokalno sceno. To je bilo skoraj nujno za njeno razvijanje in preživetje. Nekdo pač mora vse skupaj voditi, povezovati,… Tako je pač v življenju.

1. SILVO PRIVŠEK – PST PORTRET 2. KONCERT VICTIMS FAMILY V LJUBLJANI 3. NASLOVNICE FANZINA PUNK V GALAKSIJI 4. NASLOVNICE FANZINA

Kako se je začela razvijati alter scena v bivši Jugi, kje so bili centri koncertov in kateri bend je nate naredil največji vpliv? Konec sedemdesetih se je punk začel razvijati tudi v bivši Jugi. Nastali so Pankrti, Paraf, Pekinška patka, Prljavo kazalište in drugi. V Sloveniji je bila scena daleč najbolj razvita. Center vsega dogajanja je bila seveda Ljubljana. Svoje čase sem hodil v punk disko FV Študent. Tam se je zbiral podoben folk, kot sem bil sam. Pa tudi province so se trudile, da ne bi preveč zaostajale. Pri tem naj omenim celjski kljub Kljub, ki je bil konec osemdesetih na vrhuncu svoje dejavnosti in gostoval številne tuje in domače zanimive glasbene skupine. Kateri bend je name naredil največji vtis, je težko reči. Bolj me je fasciniralo geslo »naredi sam« (bend, fanzin, koncert,…). Ko sem prvič slišal Sex Pistols, The Clash, Buzzcocks,… leta 1976/77 sem si rekel to je to.

Disco Quality snema v Studiu Baltazar

V Bistrici ob Sotli, ki ima največ glasbenikov na število prebivalcev v tem delu Evrope se v Studiu Baltazar na veliko dogaja. Zasedba Disco Quality snema svoje nove komade, ki veliko veliko obetajo. Kaj vse dogaja bomo izvedeli od frontmana in prvega kitarista Aljoše Kovačiča, igralca in glasbenika, ki je po daljši pavzi znova na polno aktiven.

Spraševal: AtaKunst, photo: arhiv DQ

Naštej mi za začetek nekaj svojih najpomembnejših filmskih in gledaliških vlog?

V svoj ustvarjalni opus, kot pomembni dosežki, sodijo glavne vloge v filmih Rezervni deli ter CO/MA in Izhod, za katera sem prispeval tudi kot koscenarist. Ostali nešteti projekti, pri katerih sem sodeloval, pa so vplivali na razvoj slovenske in svetovne kinematografije. Kot glavni asistent produkcije sem ustvaril najuspešnejšo slovensko TV nadaljevanko » Usodno Vino« ter filme, Šiska De Luxe, Julija in Alfa Romeo, Bit čemo prvaci sveta. Kakorkoli že, pa si štejem za enega največjih uspehov dejstvo, da smo s prijatelji Valentinom Božičkom - Mucem, Damjanom Dobrino - Bachekom, Andrejem Boštjančičem - Rudo in mano Aljošo Kovačičem - Stricem Alekom (Šempetranmom znanim kot Gladkim Škurnom), v aprilu ustvarili skupino DQ. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Vsi smo glasbeniki že od najstniških let.

Katere bande ste imeli in s kom vse ste sodelovali, do letos?

Aljoša je 1992 začel z bandom Good Friends (v katerega je povabil Igorja Orača, ki je tako začel svojo pot kot bobnar in danes bobna pri Mi2). 1993 so naredili band Iron Flowers, nato pa je dolga leta vodil band Gonske Sobe. Ustvarjal je tudi kot kantavtor in samostojni pevec. Valentino je igral v bandih Deep Throat, Psihiatrija, Kella, dosti DJ-al, trenutno pa deluje v bandih Baltazar, FLIP FLOP in Disco Quality.

Damjan je deloval v Va Fangulo, No Cenzura 2, Psihijatrija, The Ghen in trenutno Baltazar in Disco Quality. Andrej je igral v bandih Zmajev Rep, RuŽa reda, Črni Peter, Maruži Trio, in trenutno Brecelj Banda, Oholo! in Disco Quality.

Po daljši pavzi, ko si nekaj let živel na Irskem, se je “nabralo” novih pesmi, ki se zdaj kalijo v Disco Quality ... kdaj in kako se je vse začelo?

Valentino in Damjan sta v moji odsotnosti od mojega brata Jana Ko12 KunstHaus

vačiča dobila v uporabo bosansko repliko Maršalovega ojačevalca SLP Super Plexiglass in ga dala v obsežno popravilo. Ko sem se letos oglasil pri njima v Studio Baltazar, smo tega dotičnega večera preposlušali nekaj mojih studijskih komadov iz začetka tisočletja in soglasno odločili da jih bomo ponovno oživeli. Začeli smo z vajami in takoj začeli tudi z ustvarjanjem novih komadov. Takoj smo se pričeli zavedati, da je naša skladnost v ustvarjalnosti na ravni svetovne kvalitete in ker smo band spočeli z namenom da »ustvarjamo disco glasbo, katera polepša sleherni dan vsakomur, ki jo sliši«, smo se soglasno odloćili, da se poimenujemo DQ - Disco Quality.

Kako se počutiš v Bistrici ob Sotli sedaj, ko na polno ustvarjate?

Andrej: »Meni je super da sem v bandu, ki ima vaje v Bistrici. Sem res vesel tudi, da sva končno, po vseh letih prijateljstva v skupnem bandu.«, Damjan:« Super, kot vedno. Sem pa zadovoljen, ker sem se končno premaknil iz stoner-rock kitare na disco bas.« (smeh). Valentino:«Počutim se fenomenalno!« (otroško zaneseni smeh, kot da je popolnoma samoumevno). Aljoša: »Z DQ sem spoznal meni povsem neodkrito raven sreče in sladkosti popolne družinske sreče banda. Dogajajo se nam trenutki, ki mi prinašajo vse večje zadovoljstvo in vse to odseva v naši glasbi, ki nam daje druge čudovite občutke, ko nam naše vse večje poslušalstvo daje svoje odzive, kot je naprimer tale: » Se zbudim pa si dam gor the komad in razmisljam: Ta komad je tak, da me je opralo, sezulo, stusiralo, zlozilo, spakriralo, poslalo .. in ko sem prispela, me je sleklo, polozilo, polilo s cokolado in ko je zadnja kapljica padla na tla, sem se preporodila.

Kdo vse od glasbenic in glasbenikov sodeluje pri novem projektu?

Zaenkrat sodelujemo Aljoša Kovačič, Valentino Božiček, Damjan Dobrina, Milena Kunej, Barbara Rehar in Ambrož Božiček. Skupina se zelo uspešno razmrežuje v tedenskih intervalih, vendar lahko rečemo, da je zaenkrat vse skupaj zgolj ogrevanje motorja.

Kakšen je stil novih komadov, kaj želite sporočiti publiki in ali nameravate izdati ploščo?

Stil naše glasbe je Klasični Disco, ki služi kot vozilo v katerem transportiramo visoko ljubezensko poezijo v ume poslušalstva z namenom, da ga osvežimo in prerodimo v ljubezni, kreativnosti, medsebojnih odnosih ter ga navdanemo z občutki izvirne Disko Kvalitete. Vse spoštovane Člane in ostale bralce vabimo, da povprašujejo po Disco Quality, dokler nas ne dobijo skozi ušesa v Srce. Velik Disco Qualitetni pozdrav iz Šempetrega - Bistrice ob Sotli.

Vaši Disco Quality!

MAESTRO ANDREJ TOPLIŠEK V AKCIJI SKLADANJA

“Hometown suite”

by Andrej Toplišek “Glasba je bila vedno prisotna v naši družini saj sta igrala moja starša in strici.Tisti pravi klik, ko se zaveš da boš zapisan glasbi dokler boš dihal, sem pa doživel pri sedmih letih, ko sem bil prvič na kocertu ansambla bratov Avsenik. Še isto leto sem začel obiskovati glasbeno šolo v Rogaški Slatini, kjer me je harmoniko poučeval izredni glasbenik, virtuouz in multi instrumentalist Adam Bicskey. Pri enajstih letih sem se za kratek čas pridružil ansamblu Zlate strune, kjer sem spoznal tudi prijatelja in učitelja Josipa Tkalca s katerim sva glasbeno in prijateljsko še danes povezana. Pri dvanajstih letih sem formiral svoj prvi trio in kasneje še kvartet, s katerim smo preigravali pretežno narodno zabavne melodije. Svojo glasbo pa sem začel skladati približno pri štirinajstih letih in kmalu posnel svoj prvi studijski album z ansamblom Toplišek. V poklicne glasbene vode sem zajadral leta 1999 z ansamblom Okrogli muzikanti in igral z njimi do leta 2019. V tem obdobju sem z njimi gostoval na več kot 2500 nastopih in posnel 8 plošč na katerih sem sodeloval kot harmonikar, pevec in avtor melodij. V tem obdobju sem ustvarjal in snemal glasbo tudi z mojimi priložnostnimi zasedbami in tudi sam. Pod “mojo režijo” je med tem nastalo tudi 7 plošč.

Trenutno pa imam v nastajanju dva nova projekta med drugim tudi enega mojih največjih doslej, prav posebnega, ki je posvečen mojemu mestu in nosi naslov Hometown suite.”

Spraševal: AtaKunst, photo: Barbara B. Toplišek

terminov za vaje in snemanja. Z veseljem povem, da nam je kljub razmeram uspelo in da je ljubezen do glasbe premagala vse ovire :-)))

Pohvalno je tudi, da si v projekt vključil tudi “KunstHausFamilijo”, poveš kaj več o tem?

Moja velika želja je bila, da bi na tem projektu sodelovala KunstHausFamilija. Ideja in oblika naslovnice plošče je plod akademske slikarke, ki je hkrati izredna poznavalka glasbe in moja prijateljica Mojca Senegačnik, vsa besedila je s svojo brezmejno domišljijo in inovativno moderno poezijo prispevala pesnica, moja prijateljica, dr. Sara Špelec. V upanju da bi plošča dobila digitalno video obliko, sem k sodelovanju povabil tudi mladega režiserja Žigo Planinška. Mislim da nas poleg pripadnosti KunstHausFamiliji druži tudi ljubezen do Rogaške Slatine.

Izredno vesel in počaščen sem za njihovo pripravljenost in sodelovanje pri tem projektu, “NAŠEM SKUPNEM PROJEKTU”, kot mu sam rad pravim.

Imel sem priložnost slišati nekaj kompozicij, katerih si v celoti avtor. Če bi to slišal na neki ArtJazz radijski postaji, bi mislil da so to neke vsaj 50 let stare Jazz klasike .. kako se počutiš kot Legenda?

Ha ha ha, ne vem kako se legende počutijo, zato ti na to ne morem odgovoriti :-)), oziroma, “včasih so rekli da so legende mrtve” , zato se nočem počutiti kot legenda. :-)) Za nostalgični zvok Hometown suite, ki spominja na Jazz klasike pa so zaslužni tudi ostali člani quartetta, Janez, Grega in Matjaž. Nekako je bil to tudi eden od občutkov ki smo jih želeli vzbuditi pri poslušalcih, saj je doberšen del suite prepleten z nostalgijo in nenazadnje je NOSTALGIJA tudi naslov ene izmed delov suite. Zelo me veseli da si to začutil, brez, da sem ti omenil naslove delov ali namena projekta samega. To je zame kot avtorja kompozicije tisti pravi in najbolj resnični feedback.

Kdaj privližno lahko pričakujemo izid? Če se izrazim, da bo letošnja jesen obrodila sadove, bo to prava napoved za izzid našega skupnega projekta Hometown suite. Letos jeseni izzide dvojna LP plošča in usb ključek omenjenega projekta.

Velik kompliment maestro Toplišek, da boš svoj doslej največji glasbeni projet posvetil domačemu kraju .. a je to plod tvoje brezpogojne ljubezni do Rogaške Slatne?

Projekt Hometown suite je nastajal v moji glavi in srcu več let. Razvijal sem kompozicije in zvok tako dolgo, da lahko v njih vsak poslušalec res začuti vse, kar sem hotel povedati; kako je pri nas, o našem mitu, kaj je značilno za naš kraj, naša voda ki že stoletja zdravi, o nostalgiji, ki je prisotna v naših srcih, kulturni utrip, skratka izpoved velike in brezpogojne ljubezni do mojega kraja.

A nam lahko izdaš (vsaj delno) kako boš “opisal” Rogaško Slatino skozi glasbo?

Hometown suita ima 7 stavkov in vsak stavek je posvečen eni izmed naših značilnosti kot so Pegaz, Bellevue, naš izvir zdravilne vode, kultura itd, še bi lahko našteval, ampak zaenkrat naj zadeva ostane še malo zavita v tančico ... ha ha ha :-))) Kdo vse od glasbenikov sodeluje?

Na plošči sodelujejo Matjaž Skaza na bobnih, Grega Skaza na saxofonu in Janez Krevel na bassu.

A si celoten projekt posnel v svojem studiu, kako dolgo je trajalo?

Celoten projekt je bil posnet v mojem studiu, razen klavirja, ki je bil posnet v kulturnem centru Rogaška Slatina. Samo snemanje ni trajalo dolgo, vendar nam je situacija ponagajala v smislu same organizacije KunstHaus 13

Handsome Bags

by Dejan Bošković

Svaki put kad posetim Beograd volim, da vidim neku novu pozorištnu predstvu, neku novu izložbu, muzuej itd. Tako uvek preko svojih prijatelja, upoznam nove prijatelje i tako se širi krug divnih ljudi sa kojima smo več uradili brojne saradnje, konkretne projekte i više gostovanja u Rogaškoj Slatini. Pre par godina upoznao sam Dejana, mladog dizajnera, koji je razvo vlastiti brand HB, tražeči, da kupim rođendanski poklon za prijateljicu Mojcu – ranac sa crvenom perajom (koji se vidi na naslovnoj fotogafiji fanzina).

I kad sam od njega čuo celu priču o izradi tog butičnog Brenda uradio sam reklamu na sve strane i tako je več oko 5 komada HB rančeva stiglo u Sloveniju. Predan rad, disciplina, jasan cilj pred sobom sve to su osobine mladog umetnika Dejana Boškovića kojeg predstavljamo široj publiki u novom broju KunstHaus fanzina. Upoznajte ga ..

Pitanja postavljao: Nani Poljanec, ph: arhiva HB

14 KunstHaus

Opiši nam kako je teklo tvoje školovanje, koji si fakultet upisao i šta ti znači ples sa kojim se intenzivno baviš več više godina? Kako su se talenti i interesovanja rano ispoljila sam pravac školovanja je došao kao prirodna stvar. Prvo sam upisao srednju školu »Tehnoart Beograd« na smeru firmopisac-kaligraf, a nakon toga »Fakultet primenjenih umetnosti« na smeru grafika i knjiga. Dosta znanja i iskustava sam prikupio iz školskog perioda i ono mi je značajno doprinelo daljim kreativnim razvojima.

Mimo disciplina u primenjenoj umenosti sam paralelno oprobavao i druge vrste umetnosti, tj. ples. Jedanaest godina sam igrao folklor, a poslednjih šest se bavim savremenim, jazz-baletom i s vremena na vreme hip-hopom prema kome gajim posebnu strast. To su dva pravca u umetnosti u kojima sam se istinski pronašao i koji me uvek prate, dopunjuju se međusobno i granaju u različite još sitnije segmente obe profesije.

Koje godine je iznikla prva ideja o HB torbama i rančevima i koliko vremena ti je trebalo, da si izradio prvi model?

Ideja za stvaranjem brenda nastala je na prvoj godini mojih stu-

U taj posao privukao si mamu Sofiju, koja je ranije radila kao drejerka i brata Nemanju, na koji način si razpoređujete posao?

Kada se HB razvio i kada je obim posla porastao pored Sofije o kojoj sam već malo ispričao uključio se i brat Nemanja. Imali smo jasno podeljene uloge, ali smo pored toga svo troje prošli kroz sve deonice izrade i delili posao po potrebi. Lično volim da sam upućen u svaki deo proizvodnje jer smatram da jedino tako mogu da postignem krajnji rezultat kakav zamišljam.

Kako bi argumentirao, da su proizvidi HB ekološki zasnovani? Što se tiče ekoloških pitanja proizvodnje ne mogu da kažem da smo na nivo na kom bih ja voleo da budemo. To jesu stvari o kojima mislim i koje me zanimaju, ali to su stvari na kojim ima dosta da se radi. U skladu sa današnjim konzumerizmom i svešću potrošača to su preko potrebni poduhvati kako bismo sprečili mnoge katastrofe.

HB promoviraš preko FB i IG a prodajete jih na raznim sajmovima po Beogradu. Da li se mogu kupit i u nekoj radnji ili da se poruče online? Postoje i FB i IG profil našeg brenda. Kao što svi znamo i osećamo IG je znatno dominantnija društvena mreža, sada već i platforma prilagođena za različite potrebe kako prodavaca tako i potrošača. Pored mreža gde se mogu obaviti i porudžbine izlažemo u radnji »Klasa« u okviru malog dizajnerskog kvarta raznih domaćih proizviođača i kreativaca, poznatijeg kao Čumićevo Sokače. Nažalost još nemamo zvaničan sajt, ali nastojimo da to promenimo.

Koliko ima različitih modela HB i da li se ponekad prilagodiš mušterijama, da se izradi ranac po njihovoj želji? Broj proizvedenih modela je nepoznat. Ugrubo mogu da ih svedem na 10ak torbi uz mnoštvo varijacija. Što se prilagođavanja mušterijama tiče kao što sam napomenuo uvek smo tu da oslušnemo potrebe interesenata i po mogućstvu izađemo u susret. Volim tu vrstu izazova i to je između ostalog još jenda stvar koja čini koncept brend drugačijim.

Koji je tvoj cilj u budučnosti, da li planiraš, da proširiš proizvodnju HB? U budućnosti želim da dostignem nove nivoe svih segmenata koje sam pominjao u prehodnim odgovorima, koji definišu HB. Trenutno nemam apetit za proširenje iz razloga što volim ovu dimenziju proizvodnje u kojoj smo trenutno gde možemo da ostanemo verni svojim idejama i nastojanjima. Masovne poizvodnje i industrija su mi isprazni i u njima ne vidim nikakvo zadovoljstvo.

ŠTAMPANJE BRENDA HB 5. HB – CACTUS 6. HB – KIWI WIDE 7. HB – RED L LETTER POCKET WIDE 8. HB – SPIRIT ANIMAL KEC

HB prepoznatljivi su po vrhunskom dizajnu, bojama, kvalitetnim materialima i izradi i odštampanim detaljima za koje izradiš šablone .. da li možemo reči, da je svaki primerak unikat?

HB sa početka i danas se znatno razlikuje. Kako nisam imao iskustva sa tekstilima i mnogim drugim stvarima koju su potrebne za izradu jednog aksesoara, tj torbe, bilo je potrebno vreme za eksperimentisanje i bilo je mnoštvo grešaka i omaški sa kojima smo se borili.

To je nekako i sastavni deo svakog rada, zar ne?! Kao što rekoh, ambicije su rasle i osvajali smo materiju deo po deo dok nismo došli do nečega iza čega stojimo i što se danas prepoznaje u društvu kao kvalitetan proizvod. Hronološki postavljeno, ciljeve koje sam želeo da postignem sa brendom jesu: da to bude predmet sa upotrebnom vrednošću, da bude kvalitetan proizvod i na samom kraju dizajnerski potkrepljen sa upečatljivim identitetom. Kada od mušterija čujem da su ove tri stavke namirene znam da smo uspešno obavili posao.

U početku su svi modeli bili unikati. Imali smo ili po jedan model ili jako malu ediciju istog modela. Kasnije kako su potrebe potrošača rasle počeli smo da uvodimo modele koji uvek mogu da se naprave, ali koncept unikata i izrade po potrebama mušterija nismo napustili.

To je segment u ovom poslu koji me loži, da uvek mogu da probam nešto novo, drugačije, da se bavim skoro svakom mušterijom ponaosob i da gradim identitet nekog komada prema potrebama ljudi.

U tim okolnostima se dešavaju rezultati i to neretko na obostrano zadovoljstvo.

Teško je ispuniti sve stavke u okvirima održivosti i ekološki osvešćnih postupaka jer se desi da ispravite jednu stvar, a opet njome otvorite neku drugu pandorinu kutiju. Za sada u tom polju učestvujemo kroz tzv sporu modu, gde smo mala i kontrolisana proizvodnja bez enormnog otpada i potrosnje. Pored toga se trudimo da postoji adekvatan odabir materijala koji na kraju diriguje i sam kvalitet koji treba da bude zadovoljen kako bi proizvod trajao i kako bi se potrebe potrošača svele na minimum.

1. DEJAN BOŠKOVIĆ, KREACIJA: IVONA LAJKO, PH: SARA APOSTOLOVIĆ 2. DEJAN U AKCIJI 3. SOFIJA BOŠKOVIĆ 4. KLIŠE ZA

dija na FPU, početkom 2015.godine. Inicijalno sam želeo da spojim svoje prikupljeno znanje sa vrednim rukama moje majke, Sofije, koja je u tom trenutku šila svojim prijateljicama garderobu. To joj je bio drugi posao. Inače je bila stalno zaposlena u kuhinji restorana »Villa maska«. Iz moje perspektive je bila potcenjena na oba posla i to ne zato što je majka nego zato što smatram da količina posla i vreme obavljanja istog treba da bude ekvivalentna novcu koji se zaradi, a ovde to nije bio slučaj. S tim u vezi sam tražio od nje da vreme koje ulaže u šivenje garderobe uloži u naš projekat koji može da bude ako ništa drugo bar lična satisfakcija. Upustila se u sve bez zadrške. Kroz mesec dana od tog razgovora imali smo ime i logo brenda, prva tri modela cegera i tri printa koja su bila tematski povezana. To je bio prvi korak u nastanku brenda Handsome Bags za koji nisam imao mnogo ocekivanja i za koji su se ambicije razvijale vremenom.

photo by Žan Koprivnik - avtoportret: ekspozicija 5s, Soupault Paris 300mm/f6.3 iz leta 1875, fotografirano leta 2017

DAS PLAKAT

AVTOPORTRET BY ŽAN KOPRIVNIK: HIPNA EKSPOZICIJA Z BLISKAVICAMI, DALLMEYER 3B IZ LETA 1885, 2020

Žan Koprivnik dramski igralec in fotografski entuzijast Pred časom sem na spletu zasledil delo mladega fotografa, ki se je lotil velikega izziva, da »oživi« star postopek mokrokolodijskega postopka 1851. Najprej sva si pisala, kasneje sem ga obiskal v sudiu na Metelkovi. To je tisti občutek, ko v trenutu spoznaš, da lahko človek z velikim žarom in ljubeznijo do dela, ki ga opravlja doseže prav vse, kar si želi. Eden takih je Žan Koprivnik, po formalni izobrazbi magister dramske igre, zaposlen v SNG Drama Maribor kot igralec, sicer pa velik entuziast nad fotografijo, zgodovino, restavriranjem starin, rodoslovjem in še čim. Raziskovanje zgodnje fotografije ter fotografije na sploh je ena njegovih ključnih preokupacij zadnjih deset let. Rodil se je leta 1993 v Brežicah, trenutno pa jadra med Posavjem, prestolnico, kjer živi, in Mariborom.

Spraševal: AtaKunst

Kdaj si se prvič navdušil za OldSchool fotografijo?

Babica je bila po poklicu fotografinja in je vselej dokumentirala življenje okrog sebe, gotovo pa so name vplivale družinske fotografije kartonke, ki sem jih ure in ure pregledoval, opazoval klasično portretno kompozicijo, igro svetlobe, nenavadno resnost na obrazih.

Vznak teh fotografij sem začel raziskovati to polje, obenem se je v tistem času na spletu začela razvijati živahna skupnost raziskovalcev zgodnjih fotografskih postopkov, tako da je šlo za skupinsko oplemenitenje skozi izkušnje.

Kako bi nam enostavno opisal portretiranje na steklu, mokrokolodijski postopek 1851?

Postopek je moker, kar pomeni, da je steklena plošča občutljiva le, dokler se ne posuši. Osnova je kolodij, neke vrste plastika in nekaj kemikalij, ki ustvarijo površino, občutljivo na svetlobo. Steklo v kaseti se nato izpostavi svetlobi, pri čemer so časi ekspozicije zelo dolgi , nato pa sledi razvijanje, fiksiranje, spiranje, sušenje, lakiranje. Na koncu dobimo podobo, ki se na beli površini obnaša kot negativ, s črnim ozadjem pa dobimo pozitivno podobo.

Fotografiraš v studiu, imaš pa tudi mobilno varianto .. kakšna je razlika?

Razlika med studijskim delom in terenskim je predvsem v pripravi, saj je treba celotno temnico v neki obliki spraviti na teren. Razlika je tudi v vrsti svetlobe, saj v studiu delam z bliskavicami in je ekspozicija hipna, na terenu pa so te ekspozicije dolge več sekund.

Imaš vrhunsko opremo od originalnih lesenih fotoaparatov iz 2. 1/2 19. stol. do odličnih objektivov, opiši nam jih ..

Iz svoje ljubezni do starin se je nabralo tudi veliko studijskih in prenosnih mehovk različnih velikosti in medeninastih objektivov iz 19. stoletja, ki so ročno izdelani ter v nekih ozirih polni tehničnih napak, a ravno to jim daje poseben karakter, šarm, ki ga s sodobnimi korigiranimi objektivi za velikoformatno fotografijo ne moremo dobiti. Sočasno pa imam tudi veliko sodobne velikoformatne opreme, namreč izpostaviti je treba, da so mehovke še danes pogosto uporabljani aparati v »fine art« fotografiji in v svetu, kjer se fotografija tudi prodaja galerijsko.

Kako poteka razvijanje fotografije na steklu, je trajno obstojna in ali narediš tudi “digitalno kopijo”?

Mokrokolodijski postopek je en izmed najbolj trajnih postopkov, primerki iz 1851 so še danes povsem nespremenjeni, kar priča o njihovi izjemni obstojnosti, če so pravilno konzervirani. S skeniranjem se naredi digitalna kopija, kjer se tudi izrazi neprekosljiva resolucija tega postopka.

Kdo so tvoje stranke, kje se lahko naročijo za fotografiranje v studiu na Metelkovi in koliko traja?

Za fotografiranje v studiu se lahko vsakdo naroči na moji spletni strani www.zankoprivnik.com ali po drugih omrežjih, stranke so posamezniki, pari, družine, entuziasti. Pričenjamo se zavedati pomena trajne podobe, sploh v času, ko smo preobilno obdani z njimi. Tu pa je en proces, ki terja eno uro, da naredimo 2 fotografiji in sam po sebi predstavlja nek poseben dogodek, nekaj, kar si ljudje zapomnijo.

Pripravljaš kakšen poseben večji projekt v prihodnisti na to temo forografije; razstava, knjiga, predavanja ..?

Predavanja in delavnice so del osnovne ponudbe pri meni, tako da vsakdo, ki želi spoznati kateri koli analogni postopek, je zmeraj dobrodošel. Trenutno tudi delam na nekaj osebnih projektih, pri katerih raziskujem telo, portretiram slovenske kreativce, sočasno pa pripravljam en megalomanski projekt, ki bo združil vse moje znanje, poznanstva in entuziazem v neke vrste raziskovalni center fotografije v Sloveniji.

18 KunstHaus

teatar Beograd

Jer nas mnogo stvari veže na relaciji Rogaška Slatina – Beograd – Kozmos ili još detaljnije Reflektor teatar - KunstHaus, pozvali smo na razgovor direktora i glumca RT Marka Panajotovića. Naše intenzivno “pozorištno priajteljstvo” traje več 6 godina. U BG video sam nebroj njihovih odličnih društveno angažiranih predstava. A u veliku mi je čast, da smo preko KH Produkcije izveli više gostovanja RT u SLO. Pošto zbog mera i ograničenja putovanja nismo imali kontakta u živo več više od 17 meseci, red je, da na taj način saznamo šta sve ima novo kod njih.

Kako izgleda vaša materialna situacija RT, na koje sve načine se finansirate?

Reflektor teatar ima svoj put, teme kojima se bavi, ima obavezu prema građanima i građankama da se kritički osvrne na sve što se dešava u zajednici I upravo zbog toga nikad nije imao pomoć države u finansiranju svog programa. Reflektor teatar će nastaviti svoj razvojni put uprkos svemu i truditi se da bude uvek angažovan.

Koja je tvoja preporuka mladim ljudima na svim umetničkim područjima u datom trenutku?

Da imaju strpljenja, da budu istrajni i da ne okreću glavu nad problemima.

Spraševal: Nani Poljanec, photo: NP & arhiva RT

Kako bi u par rečenica predstavio Reflektor teatar?

Reflektor teatar je nezavisno pozorište, osnovano u okviru organizacije Centar E8. Pod ovim imenom , Reflektor teatar radi od 2017. godine, ali predstave naše trupe, prisutne su na regionalnoj sveni od 2012., kada je Centar E8 intenzivirao rad na pozorišnom programu, čija su osnova edukativne, društveno angažovane predstave, nastale sa mladima i za mlade. Do sada je u okviru rada Reflektor teatra nastalo 7 pozorišnih predstava, koje su izvođene 350 puta, u 13 država, 50 gradova, sa više od 100 000 gledalaca.

Prošle godine preuzeo si funkciju direktora RT .. koji su tvoji najbitniji ciljevi rada za budučnost?

Najbitnije mi je da ostanemo relevantni, odgovorni prema građanima/kama, ali i da se kolektivno razvijamo i da naš rad bude vidljiviji i pametnije plasiran. Za sezonu 2021. planirane su 4 premijere, koje sve imaju angažovan karakter i nadamo se da ćemo njima, kao i dosadašnjim predstavama nastaviti da menjamo zajednicu na bolje.

KunstHaus 19

2. GOSTOVANJE PREDSTAVE “MUŠKARČINE” U ROGAŠKOJ SLATINI, OKT. 2016. RADOST I VESELJE UZ KUNSTHAUS RUČAK.

Reflektor

Koliko vas pratimo u zadnje vreme vrlo ste angažirani na sve strane. Kako se prilagođavate svim propisanim merama sa svojim programima i kako izgleda izvođenje predstave u ovo vreme?

Trudimo se da ostanemo odgovorni prema situaciji. Važno nam je da ostanemo prisutni i da se naša reč i dalje čuje. U period izolacije kreirali smo puno programa koji se bave važnim životnim temama, a po otvaranju pozorišta, igrali smo predstave sa veoma restriktivnim merama, poštujući propisane epidemiološke mere.

1. MARKO PANAJOTOVIĆ, DIREKTOR REFLEKTOR TEATRA

Šta novo spremate u RT od predstava za novu sezonu?

Premijera predstave ,,Sloboda” Vojkana Arsića planirana je za jun 2021.

U ovoj predstavi istražujemo šta je to Sloboda u današnjem svetu i koje su nam to slobode ograničene, a koje smo sami sebi kreiralu u periodu Korona virusa. Predstava ,,Mrzim pozorište” Minje Bogavac priča o obimnom iskustvu jedne dramaturškinje u radu u srpskom pozorištu. Predstava ,,Ustav i prava građana” govoriće nam koja su to naša prava i šta to zapravo piše u tom dokumentu ustava. i na kraju godine nastaće predstava o ekologiji, o tome koliko smo svesni ekoloških problema i koja su to rešenja za ogromni, globalni problem.

Šansonet: Jure Jordan Kozjak – harmonika in klavir, Nace Pogačar – kitara in vokal, Vid Palčnik – vokal

Zasedba ŠANSONET “Smo zasedba Šansonet. Kot razkrije že ime, smo svoj glasbeni domicil našli v šansonu zvrsti, ki je sama po sebi nekoliko posebna, delikatna in v naši generaciji precej malo poznana. Upamo si trditi, da smo v času izida KunstHaus Fanzina, ki ga berete, najmlajši (po) izvajalci šansona v Sloveniji. Naša skupna pot se je začela septembra leta 2016 na Šolskem centru Celje. T.i. »mati zasedbe« je tamkajšnja profesorica glasbe Metka Jagodič Pogačar (podobnost s priimkom enega od članov ni naključje), ki nas je za enega od mnogih dijaških nastopov »nabrala na kup«. S prvim nastopom in prvim šansonom - Čikorija in kafe Iztoka Mlakarja, smo se začutili in zadeva je stekla in žubori še danes. Počasi smo dodajali različne izvajalce, nizali nastope, prejemali pohvale in kritike. Naše poslanstvo je ohranjati in širiti bogato zakladnico slovenskega šansona, ki mu tu in tam dodamo še kakšnega tujega.”

Spraševal in fotkal: AtaKunst

20 KunstHaus

Domača pojedina pred 1. tradicionalnim KunstHaus koncertom, 26. 9. 2020

Na kaj pomisliš ob besedi Šanson?

Jure Jordan Kozjak: Na preveč stvari, da bi lahko oblikoval kratek in berljiv odgovor. Zato bom navedel zgolj nekaj besed, ki se med prvimi znajdejo na mojem jeziku, ko govorimo o šansonu, in sicer: Piaf, Šansonet, dobro vino, interpretacija, obrazna mimika, odlična družba.

Nace Pogačar: Najprej ura zgodovine glasbe, kjer sem to besedo prvič slišal. Kmalu se mi pred očmi zavrti cel projekt iz srednje šole - Kabaret 17.

Predstava v kateri smo predstavljali slovenski šanson. Seveda pa se kaj kmalu spomnem na Jureta in Vida, kako igramo pred razvneto publiko.

Vid Palčnik: Če bi me to vprašali nekaj časa nazaj, bi najprej pomislil na Iztoka Mlakarja, Edith Piaf, Brela in druščino, danes pa predvsem na eno večjih sreč mojega dozdajšnjega življenja - Šansonet.

Kdo so zate največji vzorniki šansona?

Jure: V prvi vrsti daleč pred vsemi prednjači Edith Piaf. Potem dolgo ni nikogar. Sledi Jacques Brel. Vid me že dolgo nagovarja, naj uvrstim Izto-

Nagrada za uspešen koncert podpisi na dobrem starem KH pianinu, 26. 9. 2020

ka Mlakarja med top 3, vendar ga bo izpodrinil Lado Leskovar. Hec!! Na

tretjem mestu je Jure Ivanušič.

Nace: Moji znanje in poznavanje šansonov se tesno veže na skupino Šansonet. Začeli smo z izvajanjem Iztoka Mlakarja, tako je na meni pustil velik pečat. Rad izvajam tudi Ježkove šansone. Slo po šansonih zadovoljita še Jacques Brel in vedno hudomušni Tom Lehrer.

Vid: Imate dovolj strani? :) No, vse se je začelo z Iztokom Mlakarjem; Franetom Milčinskim Ježkom in Edith Piaf. Tu pa so še Jacques Brel (in njegov slovenski poslanec Brane Završan), Brassens, Tomaž Hostnik, Vladimir Visocki, Prevert ...

Was ist kunst?

Jure: Vse, kar ima smisel za estetiko in lepoto ter izraža tisto, kar v meni prebudi čustva in občutja, ki utegnejo biti tekom vsakdanjega življenja nekoliko potisnjena ob rob.

Nace: Kunst je zame na prvem mestu glasba. Ko pa malo odprem oči pa bi rekel da je kunst način dela, življenja. Vsaka stvar, delo je lahko kunst, če je le opravljeno na kunstlerski načiln.

Vid: Vedno izjemno zahtevno vprašanje. A na kratko - vse od najbolj monumentalne slike v prestižnih zbirkah, do srčka na kavni smetani, ki ga točajka vsaj s kančkom truda izriše, ker ima rada svoje goste.

Kdaj lahko pričakujemo avtorske šansone zasedbe Šansoneta?

Jure: Za odgovor na to vprašanje berite odgovore Vida (če mu verjamete, je stvar vaše lastne presoje).

Nace: Hitro prelagam odgovornost na interpreta naše skupine. Sicer šušlja se, da se govori, da naj bi naš prvi Šanson ugledal luč sveta enkrat v tem letu. Bolj natančen žal ne morem biti.

Vid: Smo v dogovorih s Kobalom.

Opiši ostala dva člana ...

Jure: Težka naloga…Nace zelo vsestranski, pravi tabornik. Edini v zasedbi, ki se zares spozna na kable, mikrofone in vse kar sodi tu zraven. Vid je pravi interpret, tako na odru kot izven, zunanji minister v naši skupini.

Kar velja za oba člana je, da nikoli ne zamujata in nič ne pijeta.

Nace: Jure je organiziran, natančen, uglajen, po srcu pa velik zabavljač.

Vid se je kar hitro infiltriral v najino sredino. Ponavadi je zelo sproščen, znajde se v vsaki situaciji in je razgledan. Oba sta zelo zgovorna. Oba.

Zasedba Šansonet, osrednji glasbeni gostje na proslavi ob Slovenskem kulturnem prazniku Občine Rogaška Slatina s snemalno ekipo Potograf, 8. februar 2021

Zelo. Ko se razgovorita, se sprazni ničkoliko majolk.

Vid: Jure je srednje visok moških zgodnjih dvajsetih, ebenovinasto temnih las, na katere za boljši lesk na odru rad nanese še orehovo olje.

Njegovo delovanje zapolnjuje nenehno brskanje med zakonitostmi delovanja strojev in specifične glasbe. Oboje (lahko) proizvaja zvoke, tu najbrž skupna točka. Ljubitelj vsega, kar je bilo izdelano v času rojstva njegovih babic in doslednež pri mojstrskih izvedbah. Človek, s katerim lahko vedno najdeš temo za odličen pogovor. Če bi lahko izbiral harmonikaša in pianista za svoj band, bi izbral njega! Nace je - tako kot član 1 in 2 - moški. Idealni proporci, višja rast, kitara in seveda taborniška značka ga definirajo kot zapeljivca. Kot krotilec električne energije še vedno ne more preprečiti vseh preskokov iskric med njegovimi pevskimi nastopi.

Domače se počuti v vseh glasbenih zvrsteh, med nastopi je videti, da v glasbi zares uživa in jo nosi na posebnem mestu v srcu - v istem nadstropju kot Šansonet in taborniški rod Bistre Savinje. Če bi lahko izbiral kitarista za svoj band, bi izbral njega!

Kdo od vas treh ima največ oboževalk .. kaka anegdota?

Jure: Kakor Vid večkrat pove na naših nastopih, je ljubljenec ženskega dela občinstva Nace. Anekdot ni, so samo dejstva Nace: Definitivno Vid. Magnet je sploh za tiste malo bolj izkušene. Kamorkoli pridemo, ga vsaj ena pokliče že od daleč: »Naš mali Videk! Vidko!...«. Midva z Juretom pa paziva, da se katera ne slini preveč.

Vid: Odvisno v kateri starostni skupini :) Mogoče raje izpostavim kontra anekdoto - mi trije imamo (vsaj) eno skupno »oboževano« - slovito Anno Netrebko. Po njenem koncertu v Ljubljani smo želeli vsaj njen avtogram, če ne celo stisk roke. No, varnostnik nas je najprej vrgel iz filharmonije in kljub temu, da smo se vanjo kmalu ponovno in potihem infiltrirali, podpisa nismo dobili. Smo se pa dotaknili njenega šopka.

Iz nezaneslivih virov smo izvedeli, da pripravljate koncert ob vaši 30letnici 2046, kje bo in kaj boste igrali?

Jure: Informacije kot kaže spet uhajajo pri neznanem viru. Zavezan sem k molčečnosti, kar lahko povem je le, da boste presenečeni (hala Tivoli, simfoniki, Dunajski dečki itd.).

Nace: Ja, po velikem in odmevnem koncertu v Berlinski filharmoniji ob 25 letnici, bomo 30 letko izvedli malo drugače. Ker bodo najverjetneje še 14 dni veljali protikoronski ukrepi proti, smo se odločili za 30 manjših koncertov v 30 različnih občinah (zaobjeli bomo vse regije). Igrali bomo tiste avtorske komade, ki jih bo publika znala peti z nami ter nekaj iz najnovejše plate.

Vid: Nezanesljivi viri zanesljivo držijo. Za zdaj pa lahko izdamo le to, da bomo peli v duetih: Jure in Klobasekov Pepi, Nace in Joži Kališnik ter Vid in Tereza Kesovija. Osrednja gostja pa bo seveda naša Ne(j)ža (Nacetova sestra, vrhunska vokalistka in pianistka op.p.) Koncert je lahko kjerkoli, samo lepo prosim ne online!

KunstHaus 21

Ines & Matija =

Dodge & Plymouth ski menjalnik, 3 brzine / zadnji pogon / dolžina avta je 540cm, teža: 1.651kg / moč motorja: 224 kw (300 konjev)

Dodge Dart GT letnik 1965 kupljen direktno iz ZDA / Slant 6 (vrstni 6 cilindrov) motor prostornina 3,7 L / avtomatski menjalnik 3 brzine / zadnji pogon dolžina avta je 5 metrov, teža 1.200 kg / moč motorja: 108 kW (145 konjev)

Matija Kvesić že od leta 1994 uspešno vodi podjetje Podoba skupaj s partnerko Ines Kvesić Janjić. Njun skupen hobi pa so že več kot desetletje ameriški starodobniki. Oba imata Chryslerjeva avtomobila: Dodge in Plymouth. Matijo so ti avti začeli zanimati pred približno 15 leti. Pred 9 leti je kupil svoj prvi avto Plymouth Road Runner, Ines pa si je kupila svojega Darta pred tremi leti. Obiskujeta različna srečanja in festivale, kjer je nepogrešljivo druženje in glasba: stari rocknroll, surf, blues... V Sloveniji so tri ali štiri tovrstna srečanja, vozita pa se tudi na srečanja na Hrvaško, v Avstrijo, na Madžarsko in Italijo.

Matija je s prejšnjim (Plymouth Road Runner-jem) osvojil 6 pokalov, Ines pa ima trenutno en pokal. Zelo pomemben pri teh zadevah je tudi dober mehanik, ki mora imeti rad delo s temi avti, da je vse dobro opravljeno. Zanimivo je tudi to, da se rezervni deli za te avtomobile po večini enostavno dobijo, saj se še vedno delajo replike vseh sestavnih elementov za večino modelov. Največji užitek za oba pa je vožnja, urejanje popravil, naročevanje rezervnih delov in srečevanja z ljudmi podobnih interesov. Popolnoma drug občutek, kakor si kupiti nov avto. (AtaKunst)

Plymouth GTX letnik 1967 - kupljen v Nemčiji / V8 (8 cilindrov) motor / prostornina: 7,2 L / Ročni menjalnik, 4 brzine / zadnji pogon / dolžina avta je 510cm, teža: 1.600kg / moč motorja: 280 kw (375 konjev)

22 KunstHaus

1. PHOTO: NANI POLJANEC - PHOTOLJUDSKI 2. PHOTO: BOŠTJAN TACOL - PHOTOBILLY

Plymouth Road Runner letnik 1972 - kupljen v ZDA / V8 (8 cilindrov) motor / prostornina: 5,9L / avtomat-

KunstHaus 23

FOTO UTRINKI DOGODKOV, OBISKOV IN POJEDIN ALA MAISERŠEF ĐIGI, KI SO SE ODVIJALE OD OBJAVE KUNSTHAUS FANZINA ŠT. 12, KI JE IZŠEL 8. 3. 2019 DO DANES. PHOTO: KUNSTHAUS FAMILIJA.

Sara Špelec »Zaljubljenka/Zaljubljenica« Neuradna predstavitev dvojezične pesniške zbirke dr. Sare Špelec »Zaljubljenka/Zaljubljenica« je zaradi karantene potekala preko zooma, 28. 4.

2020, ko so naši prijatelji, igralci predstave »Muškarčine« iz Reflektor teatra brali njene pesmi. Sledila je uradna predstavitev meseca julija v Anini galeriji v Rogaški Slatini in kasneje še v Trubarjevi hiši v Ljubljani. O vseh teh promocijah smo že na veliko poročali na spletu in medijih. Tokrat objavljamo nekaj strokovnh kritik, ki obširneje analizirajo Sarino pesniško zbirko, ki je izšla pod okriljem KunstHaus Produkcije. Z mojstrskimi fotografijami jo je opremil prijatelj iz Beograda Mladen Teofilović, prevod v srbski jezik sta uredila Maja Mandić in Darko Špelec, vrhunsko oblikovanje Simona Kmetič, zbirko je ProBono natisnila PODOBA – Matija Kvesić, izid so podprli: Občina Rogaška Slatina, Kozmetik Afrodita, KunstHaus Produkcija, Reflektor teatar, Javni zavod za kulturo in turizem RS in Nj.Sv.M. ddr. ZenZen. Foto: Matic Javornik

Piše: Matej Krajnc (za Kulturno-medijski center Slovenije) Čisto sveža interdisciplinarna pesniška zbirka, ki prihaja izpod peresa Sare Špelec in založniškega okrilja Ljudskega muzeja Rogaška Slatina – KunstHausa Nanija Poljanca, je nedvomno vesel dogodek, o katerem bo treba še razpravljati, ker si to zasluži. Ko sem knjižico vzel v roke in jo prvič prelistal, mi je ob zanimivih, vrhunskih fotografijah Mladena Teofilovića padla na pamet pesem Zemljo moja Kemala Montena, ki jo je leta 1975 pela Ismeta Dervoz (Krvavac) z Ambasadori; ena mojih najljubših pesmi, ki v jedrnatih, preprostih verzih spoji poezijo z občutenjem domovine, v katero smo se rodili; ne nikogaršnje zemlje, v kateri zdaj živimo po nekakšni inerciji, pač pa domovine s pestro kulturo, jezikovno raznobarvnostjo in skupnim ciljem zdaj opsovanega bratstva in enotnosti, kar pa je pravzaprav osnovni namen vsake poezije. Ta pesem tudi zato, ker je knjižica pred nami dvojezična, v slovenščini in srbščini, kar pomeni, da gre še za

24 KunstHaus

en korak naprej v utrjevanju pojma t. i. “sedme republike”, tiste, ki ji ni mar za politikantske razprtije in umetno spodbujano sovraštvo stoletij, ki je ne zanima, čigav je Piranski zaliv in čigavo Kosovo, pač pa, kaj je literatura, kaj je umetnost vobče in kaj nam ima v tem času, za zgodovino zelo nehvaležni dobi, povedati – kako nam spregovori in na kak način. Odgovor je preprost: na način intime, spoštovanja do jezika, empatije in otožnosti, svojstvene, ki se še posebej odraža v emocionalno intenzivnem jeziku prevodov. Ne patetičnem, seveda, pač pa empatičnem, tesno povezanim z resnico, da empirične resnice pravzaprav ni: je jezik, je poezija – v tem je vsa resnica. Odgovor ima še dodatek: v knjižici se spajata besedna in vizualna umetnost in to na nadvse učinkovit, povsem naravno integriran način – poezija daje dodatno dimenzijo fotografiji in obratno. Če vštejemo še izvirno postavitev teksta, dobimo prepričljiv umetniški izdelek, ki spregovori z močnim glasom, a ne “moj bog, zakaj si me zapustil”, pač pa “v mojstrovi sobi

gori luč”, če uporabimo enega od verzov iz zbirke. Naslov nas nagovarja s slutnjo o ljubezenski liriki, kar je deloma seveda res, takšne pesmi najdemo vsepovsod po zbirki, pa vendar gre še za drugo “zaljubljenko” nekoliko širšega formata – v človeka kot takega, v njegove empirične in sanjske plati, v prihode in odhode, v srečevanja in poslavljanja, v osamljenost in dvojino, v zbirki razdeljeno na Prihod, Deveto deželo in Odhod.

Je zbirka po svoje tudi spomenik deželi, v jeziku katere so prevodi? Zagotovo. Je zbirka spomenik deželi, v jeziku katere so izvirniki? Na svoj način, a ne politični podobi dežele (obeh dežel), pač pa zlasti jeziku, umetnosti, interdisciplinarnim razsežnostim umetniškega izraza, ki ga omogoča sodelovanje med kulturama(i). Vendar so vse to globoka, dolga vprašanja, ki jih lahko to pot samo nakažemo, “vržemo kost”, pravo jedro pa je seveda poezija sama; Sara Špelec je že s prvencem dokazala, da se suvereno giblje na vseh ravneh pesniškega jezika, bolj vezanih in bolj prostih, in pričujoča zbirka je zbirka svobode verza in jezika, ki ji omogoča tudi emocionalno (recimo morda: intimno) svobodo, nekolikanj drugačno od njene prejšnje poetike, a hkrati rdeča nit ostaja: verzi so praviloma kratki, povedni in večdimenzionalni; njena ljubezenska lirika ima zlasti v tej knjigi vedno več plasti in nekatere smo že nakazali v zgornjih “vprašanjih”.

Njeno drugo pesniško poglavje je tako nadvse zrelo in prepričljivo, hkrati pa ostaja pravljično in zvedavo, kar gre kvečjemu v prid izhodiščem, ki jih lahko izpeljemo iz naslova. In z njimi si je pustila tudi dovolj prostora za nadaljevanje.

Piše: Tonja Jelen (za portal ArsLitera) // Prepričljiva deziluzija in vzbujanje koprnenja sredi predmetov Druga pesniška zbirka prevajalke, urednice, rusistke, doktorice balkanskih študij in pesnice Sare Špelec (roj. 1985) Zaljubljenka je že na videz nadvse vabljiva, saj je estetsko zelo dovršena. Interdisciplinarna zbirka prikazuje izjemne črno-bele portretne fotografije in dele telesa z dodanimi učinki (na primer prstnimi odtisi, močno škrlatno barvo). Za fotografski del je poskrbel Mladen Teofilović (roj. 1996). Zaljubljenka je tudi dvojezična, in sicer so pesmi napisane v slovenščini in prevedene v srbščino, prevedla pa sta jih Maja Mandić in Darko Špelec.

Obravnavana pesniška zbirka je razdeljena na tri dele, in to so Prihod, Deveta dežela in Pot domov. Vsak nov razdelek se prične z nenaslovljeno pesmijo, ki ji sledijo naslovljene pesmi. Že pesniški prvenec Če (Kulturni center Maribor, 2019) je nakazoval na posebno poetičnost, ki je izhajala predvsem iz osnovnega razvijanja podobe, in na pogosto medbesedilnost, ki se navezuje predvsem na pravljice (tako ljudsko kot avtorsko; gre tako za vzdušje kot motive). A ta iluzija (ki smo še ji priča v pesničinem prven-

Piše: Milan Novak // Tri resničnosti Skoraj pravljično začinjeno, skrivnostno ovito v slikovito metaforičnost. Pesmi, ki s preprosto in zračno strukturo obljubljajo brezbrižno branje.

A spretno spletene podobe so marionete, ki se premaknejo le takrat, ko bralec najde vse niti. To pa ni preprosto.

Sara Špelec zagonetno skriva kar je očem najbolj vidno. Dotakne se mnogih otroških zgodb, a le z aluzijo nanje. Tisto, kar je pri tem pomembnega, bralec mora vedeti že prej. Zgodbe mora torej poznati. Sicer izgubi še eno od tistih prepotrebnih niti. S tem v zvezi omenjam pesem PESNIK, ki jo avtorica posveča preminulemu Admiralu Mahiću. Niti, ki povezujejo pesem in pesnika, so nevidne. Vidijo jih lahko le tisti, ki so pesnika res poznali. Čmrlji … se valijo … Barbarino … tobačna polja … Neretva … in »Gdje si, genije«, priljubljeni Mahićev pozdrav, ko je loza že vrtoglavo brizgala po žilah. Resnično, kdor ga ni poznal, preprosto obrne list in bere naprej, ne glede na posvetila pri koncu knjige, s katerimi avtorica do neke mere uspe zbistriti pogled. Tisti drugi pa še dolgo postanemo na tej sedemindvajseti strani in se prepuščamo spominom.

Nekatere misli so izražene dokaj drzno in pomenljivo. Na prvi pogled pravljično je pozornemu in vztrajnemu v strast. Zdi se, da je to avtoričin skrivnostni podpis. Pesmi GRAMOFONSKA PLOŠČA in TORTA sta v tem smislu posebej žgečkljivi: Neke noči te obišče princ iz tuje dežele.

Predre ti deviško kožico in te prestreli z Amorjevo puščico, da zaprasketaš od ugodja.

(GRAMOFONSKA PLOŠČA, str.53) Sara Špelec igra igro življenja kot bi bila zgolj

igra. Če nas je v poglavjih PRIHOD in DEVETA DEŽELA vodila po pravljičnih labirintih, pa je v POT DOMOV igro osvetlila (spet nepričakovano) še z lučmi zahvale. Predvsem gre za poklone in zapise čudenja, za trezne zapise o čustvih, ki jih v njej izzovejo sladka ali trpka doživetja. Sem umesti tudi VISOKO PESEM, hommage svoji državi. Moram poudariti, spoštljivo in ponosno podoživljanje Slovenije. Poleg izjemne poezije pa je v tem izidu iz leta 2020, v založbi Ljudskega muzeja iz Rogaške Slatine in KunstHaus produkcije, treba poudariti opremo knjige.

Fotografije Mladena Teofilovića se smiselno dopolnjujejo s poezijo, Simona Kmetič (Studio Corner) pa je z mnogimi intervencijami v obliko besedila in z dodatnimi elementi ustvarila magično razgibanost med črnim, belim in rdečim svetom. ZALJUBLJENKA = ZALJUBLJENICA je dvojezična izdaja, v srbski jezik sta pesmi prevedla Maja Mandić in Darko Špelec. Brez dvoma, pesniška zbirka, ki se »kot pečat odtisne na svoje nebo.« (TORTA, str. 55)

Piše: Veronika Šoster V četrtek, 24. septembra, je v Trubarjevi hiši literature potekala prav posebna predstavitev nove pesniške zbirke Sare Špelec, ki je bila začinjena z dobro mero humorja in presunljivim pesniškim zanosom. Z njo se je o drugi pesniški zbirki, dvojezično slovensko-srbski knjigi Zaljubljenka/ Zaljubljenica pogovarjal založnik Nani Poljanec. Knjiga je posebna zaradi več stvari, najprej že zaradi naklade (333 izvodov) in vključenega števila pesmi (33) – avtorica je pojasnila, da jo trojka že od nekdaj fascinira, da ji prinaša srečo, da je se veliko ukvarjala tudi s pravljicami, kjer je tri pomembno število in še kaj. Knjiga je nastala med korono, izšla pa je pri Ljudskem muzeju Rogaška Slatina, za njen nastanek in končno obliko pa je zaslužna kopica ljudi; od srbskega fotografa Mladena Teofilovića do prevajalcev v srbščino Maje Madić in Darka Špelca in oblikovalke Simone Kmetič. Pesnica, ki vse, ki v vsaki stvari vidijo poezijo, imenuje »trenutkolovci«, je priznala, da je bila najprej v dilemi glede naslova, saj se ji je zdel preveč »pocukran«, a se je na koncu vseeno odločila zanj, saj ostaja zaljubljena v besede in poezijo samo. Sicer verjame, da imajo predmeti svoj glas, zato jim pusti spregovoriti, prav tako pa v zverinskih predmetih prepoznava zverinskega človeka, kot je to v primeru giljotine, ki spregovori v eni izmed pesmi. Predgovor v knjigo (»Preberite in (ne) boste razumeli.«) je prispeval maček, Nj. Svetost Mahatma ZenZen, ki mu je v svojem prvencu posvetila eno pesem, tokrat pa se je vključil bolj aktivno, se je pošalila avtorica. Skupaj z založnikom sta razložila tudi različna ozadja posameznih pesmi, pri čemer sta bila včasih resna, spet drugič pa bolj zafrkljiva, avtorica pa je prevzela tudi s svojo interpretacijo poezije, za katero pravi, da »je v marsičem, včasih pa tudi v besedah«.

KunstHaus 25

TEMU VESELA. / 3. PISANJE POSVETIL IN PODPISOVANJE OB PODOBI NJEGOVE SVETOSTI .. PRIVILEGIJ MAMEPOEZIJE.

so kot žalostinke (ena od njih je poimenovana Sevdah), navadno pisane v prvi osebi: »sem le še senca / tvojega sonca; glej me, / črno nevesto s podganjo vlečko /…/«. Zadnji del zbirke se spoprijema z bolečino in težo, z motivi zlohotneža, kar aludira na poezijo Svetlane Makarovič.

Nova pesniška zbirka Sare Špelec Zaljubljenka nas, kot že prej omenjeno, nagovarja tudi z izbranimi fotografijami srbskega fotografa Mladena Teofilovića, saj so pomemben del vsake pesmi. Kot dodano vizualizacijo jih lahko razumem kot nujno vsebino, ki dodatno obogati razumevanje pesmi (na primer pri pesmi Govorilnica in Mora). To so, skratka, pesmi, ki odčarajo svet subjektke, v katerega je (navsezadnje tudi) bralstvo vstopilo skozi prve pripovedi in pravljice.

1. PREDSTAVITEV ZBIRKE SARE ŠPELEC »ZALJUBLJENKA« V ANINI GALERIJI ROGAŠKA SLATINA, 11. 7. 2020 / 2. PUBLIKA JE BILA ZARADI UKREPOV ZBIRANJA DO 50 LJUDI »POPISANA«, Z MASKAMI IN KLJUB

cu in še v Prihodu) se skozi zbirko razblini, lirski subjekt, ki je lahko lunohodec, zaljubljenec ali nevesta, zaljubljenka je resigniran_a in v mirovanju, celjenju same_ga sebe.

Sara Špelec nas zdaj s svojo zrelo pesniško govorico, ki je odmerjena in zgoščena v poseben ritem pesmi, ki je ponekod tudi riman, nagovarja drugače. Zrelost se kaže v popolnoma realnih razmerah, v katerih se znajdejo subjekti in subjektke. Gre za vedno bolj suveren glas s posebno zamolklostjo, torej je poetičnost manj navdahnjena v primerjavi s prvo zbirko, a je v njej zaslutiti poseben čar, če parafraziram kar avtorico samo, s podobo žalostnega klovna ali novodobno, odraslo Dorotejo (iz pesmi Čevlji): »Tableto / pogoltne in upa, / da bo spet / doma.

Pogleda rumeno preprogo / in vidi par čevljev, / ki se lesketa.« Čeprav ne gre za popolno inovacijo, pa je pesnica prav z bogatim naborom pravljičnega in bajeslovnega slovstva na novi, svoj način spesnila »sodobne«, pravljične pesmi.

Tudi prej omenjeni razvoj podobe zdaj poteka drugače; podoba se zdaj razvija iz popolnoma vsakdanjih (po eni strani torej iz pravljičnih motivov in zdaj realnih), tudi že pozabljenih, neuporabnih predmetov. To so lahko cigareta, parfum, ura, (telefonska) govorilnica, gramofonska plošča ipd. Ti predmeti so oživljeni, s pesniškim_o subjektom_ko pa so pogosto tudi v erotičnem razmerju ali, sicer redko, tudi popolnoma smrtonosnem (pesem Giljotina). Prej omenjeni erotični, že skoraj fetišistični odnos pa se kaže predvsem v poosebljenih predmetih, ki jih imajo ti do subjektke. Predmeti dajejo torej strast in kot opazovalci_ke pesniški jaz oživljajo (pesem Cigareta): »Takrat si jo / vzamem; obliznem / njeno arijsko / polt, // zanetim ogenj / in / čakam, da // izgorim v jantarnem / poljubu, ki / mi pljuča / napolni / z // novim dnevom (in / prastarim // koprnenjem).« Ta obrat k živosti je domiseln in opozarja na odnose med ljudmi in rečmi, ki so navsezadnje tudi intimni. Prav dober občutek za detajle v pesmih kaže, da je pesnica natančna opazovalka in zna prepričljivo vzbujati nostalgičnost. Prav to pa doseže tudi s posebnim vzdušjem, ki je najbolj izrazito še posebej v drugem delu, naslovljenem Deveta dežela. Ta atmosfera se kaže s tem, da so subjekti_ke prešli_e v odraslost s spoznanjem ali le še z občutkom, da je iluzija pričakovanj razblinjena. A nikakor ne gre za predajo ali destrukcijo, ampak za neki vmesni prehod oziroma vmesne prehode, na primer v prvi, nenaslovljeni pesmi prej navedenega razdelka: »Ko ne najdeš poti / domov, / se ustaviš; // trikrat trčiš s petama // in miže / izgovarjaš ča / rob / ne / besede«. Prav ta drugi del Zaljubljenke je tudi vrh zbirke z vidika intenzitete pesmi, načina izpeljave in besedne izčiščenosti.

Zadnji del, Pot domov, je presunljiv zlasti v drobnih motivih, ki opozarjajo na ogroženost subjektke. V pesmih ni več dvoma o spolu; jasno postane, da gre za razočarano žensko. Pesmi

Ledveni predel populacije / Timotej Novaković / zgodovina preskakuje zdravstvene ustanove preveč so pretočne preveč sterilne da bi pustila svoj pečat ne more se ustaliti zapisati impregnirati bolnišnice ti raztegnejo misli upanja v prazne poglede ne dovolijo ustavljanja vseskozi terjajo trajnostno potlačitev plastični paneli koruzno beli mastni uokvirjajo karavanske rutine medicinske sestre s špinačnimi kolači vedno ob enih zaradi neizbežne enakosti pač ne smejo biti zgodovinski artefakti nenehna regeneracija je vrh piramide in mi s koleni mesimo makadam rutina je ta ki daje ljudem priložnost da se ne vpišejo v zgodovino

Niko saznati neće / Slobodan Boba Petrović /

nacionalna geografija u pionirskom parku / Đorđe Živadinović Grgur / svake noći stojim u parku tri godine na istom mestu čekam satima da se tvoja silueta pojavi na duplom prozoru u mojoj crvenoj, rastrgnutoj majici kao kad su ti za Novu došle neke istarske mačke u Beograd posle smo se našli u podrumu kod pošte razmenili džinom natopljene čestitke spremne da skliznu iz ruku u snežnu bljuzgu po kojoj smo plesali i padali, i dizali se sa krcatog podijuma zamalo je i krv potekla kad je mortus pijana gošća bacila čašu meni u lice, a svi se smrzli kao ja sada, u istom parku na onom mestu iz recepta za lek od posledica raskida dva vazdušna znaka čekam satima možda se odmrznem sunce me štedljivo grize čekam tebe da razbiješ dupli prozor i poletiš ka meni kao sunčev zrak na Visu u julu, ili bar mahneš i spustiš zavese ledeno čudovište u opni koja curi s njega usled UV zračenja može da preživi tri godine dok sasvim ne ispa

26 KunstHaus

O tebi neću govoriti nikada, niti ću naše tajne ikome priznati.

O tebi i pred Kosmosom nepomično i nemo ja ću ćutati.

Niko saznati neće da je dodir života naših od svake smrti jači, niti ću ikome reći šta duša tvoja duši mojoj znači.

Sve ovo što je na tren nezvano k' nama došlo, u srcima našim jedini će ostaviti trag.

Nikada niko saznati neće da sam tebi u noći jednoj, ostao duboko, za svagda drag.

Ja ne znam da l' te snažnije volim onda ili sad, niti znam gde ti skuti Čekaju i čeznu, ja ne znam da l' će biti novog dana, novog jutra, i sunnce da li će darivati novi sjaj, al' u meni tajna večno snivaće, onu noć i uzdaha dva.

Naša tajna istoj svetlosti pripada, tamo gde su sve duše, sreća i san, od života ceo tkan, za večnost poklonio sam ti sebe sva.

Dobrodošel na Zemlji / Damjan Drenški / Zvezde so na zemlji. Živimo v svetu, kjer ljubezen postaja vedno bolj nemogoča za ujet.

V svetu, kjer sovražiti osebo postaja lažje, kot jo imeti rad.

V svetu, kjer hladnokrvnost postaja popularna, razumevanje pa vedno bolj v ozadju. Živimo v svetu, kjer bomo vsi enkrat umrli, a kljub temu se raje sovražimo in uničujemo drug drugemu življenje, namesto da bi si kazali ljubezen in podporo. Če dejstvo, da bomo vsi enkrat umrli, ni dovolj, da sproži sočutje, noben video ne bo tega spremenil, noben vodja ne bo tega spremenil, noben dogodek.

Nič ne bo spremenilo tega sovraštva v ljudeh.

Vojne se bodo nadaljevale, ker je papir dobil večjo vrednost od življenja, ker nafta je bolj pomembna kot mir. Šole nas bodo učile, da bodi tiho, dokler ti ni dovoljeno govoriti.

Ali dokler ne zlezeš dovolj globoko v rit, da te bodo poslušali, da boš pridna mala ovca, da boš priden mali delavec, da boš priden mali kmet, da boš spregledal večjo sliko in se osredotočil samo na sebe.

Brali bomo vsi na internetu, v časopisu: uničili smo svet, uničili smo življenje, gremo na drugi planet in ponovimo vajo.

V življenju imamo samo enega resničnega vladarja, najhujšega diktatorja, odloča med življenjem in smrtjo, kdo bo živel, kdo bo umrl, kdo bo slišan, kdo bo spregledan, kdo bo zadovoljen, kdo bo brezupen.

Ampak kljub temu se mu klanjamo.

Postal je večji od boga, postal je večji od vseh ver.

Denar.

PUTOVANJE / Zoran Milenković / Svima onima Koji su te voleli, Ali ne zauvek...

Onima koji su te razumeli, Ali samo koliko im je trebalo.

Svima nesrećnicima, Koji te nikada nisu sreli, Niti prepoznali Toplotu Tvoje ruke I tvojih očiju, Svima budućim Razočaranima Što te nikada Nece zagrliti.

I ko zna kome još, uz Boga roditelje tvoje, Ja se duboko klanjam, Zahvaljujući Za svu sreću i Svečanu emociju Koju sa Tobom živim, A što će me pratiti i na Moje poslednje PUTOVANJE

V tvoji hrbtenici / Timotej Novaković / zagledal sem se v tvoji hrbtenici ukleščen med vretenci sem utiral dah v pore tvojega telesa sedaj bolj pogosto spim osvobojen toka svojih misli iščem praznine kjer bom živel od tujega prepričanja nič več ohlapen krenem in te obdanem v obliki črke S po kanalu gole kože med tvojima lopaticama odteče nepotreben zrak in skupaj se pričneva ravnati

Denar nas vedno kontrolira, od začetka življenja do smrti.

Dokler ničesar več ni.

Jebi se.

KunstHaus 27

Poslednji učitelji Pogledamo li istini u oči poslednji slobodni stanovnici koji hodaju po gradovima su mačke. U slobodne stanovnike gradova ne možemo uračunati pse koji po njima trče jer su dresirani skoro kao i ljudi.

I jedni drugi se ponašaju kako su ih naučili. Mačke, međutim, ne dresiraju za korisne namene, već ih puštaju da se kao duhovi slobode bez žurbe provlače skrivenim prolazima da bi se odjednom prenuli i neočekivano skočili ili uskočili negde i u nešto što samo one vide.

Mačke, nedresirane i nepotkupive, iako iznad svega vole da jedu i spavaju, tako su praktično poslednji učitelji slobode. One znaju sve ono što smo mi zaboravili. Zato imaju posebnu ulogu koje nismo potpuno svesni, ali koja, kako vreme ide, postaje sve vidnija i značajnija. Mačke su danas važnije nego ikada jer u savremenom umreženom svetu ispresecanom neprekidnom nizom podataka i zadataka nije ni malo lako doći do ideje slobode. Ona je skrivena iza ciljeva koje treba ostvariti da bi se postiglo nešto što bi trebalo da bude bolji život. Ali na tom putu neosetno se gube jednostavne činjenice života kao što je pre svega lutanje. Ako se ne luta uskim stazama, već ide širokim putem gubi se dodir sa svetom koji ostaje skriven iza svakovrsnih privida. Mačka je danas poslednji preostali urbani simbol lutanja koje uspeva da se provlači kroz skrivene tesnace.

Prva žrtva koja je pala pred usplamtelim ambicijama i akcijama boljeg života bila je sloboda. Ona je jednostavno zaboravljena, izbrisana iz kalendara poslova i dana. Jer u mehanizmu, velikom ili malom, sloboda izgleda samo kao poremećaj reda. Svaki šraf koji se ponaša slobodno, a ne spregnuto, problem je za mehanizam. On škripi, posustaje i zaustavlja se. Mehanizam zapravo ne trpi slobodu jer je ona pretnja njegovom hodu. Dobro ponašanje zupčanika treba pot-

28 KunstHaus

krepljivati, a loše kažnjavati. U tome je sva tajna mehanizma.

Odgovor mačaka na mehanizam je maukanje. Mačke mauču da bi prenele poruku da nije sve u programiranju, već je mnogo toga, ako ne i najviše, u lutanju. Oni dresirani idu ka programskim ciljevima, a mačke bez dresure lutaju ne da bi negde stigle, već da bi na urbanom razbojištu našle sebe. Mačke ne idu u bolji život, već jednostavno žive. A to su dve različite stvari jer oni koji putuju u bolji život plaćaju to gubitkom života. Mačkama mora da nije jasno zašto bismo imali bolji život ako već imamo život. One su slobodne da nikuda ne idu jer su svojim lutanjima već stigle. Naš pravi posao je da stignemo njih.

Zato moram da se setim onog tibetanskog monaha koji je ispovedao da je u životu imao tri učitelja. Sva tri su bili mačke. Od njih je sve naučio i tako se oslobodio. I Nanijev dostojanstveni Zen Zen mačak je učitelj i zato je Nani, koji ga sluša, slobodni narodni umetnik. Bez toga pitanje je da li bi i Nani zastranio na putu ka boljem životu. Zen Zen je učitelj najboljeg života, onoga ovde i sada, kome nije potrebna budućnost, ionako iz dana u dan sve gora, već sadašnjost koja je najbolja. Život se zapravo ubija u ime boljeg života. Zato treba oslušnuti kako mačke mauču, a Zen Zena posebno jer tu leži sloboda kao veliki protivstav svakoj programskoj dresuri. Mačke se ne mogu dresirati i to je njihov veliki doprinos učenju života. Kad i sami to naučimo, preći ćemo iz tvrdog mehaničkog koraka boljeg života u lagano mačje lutanje u potrazi sa izgubljenim vremenom.

Piše: prof. dr. Aleksandar Petrović, photo: arhiv ZZ

1. NJ. SV. MAHATMA DDR. ZENZEN IN NANI POLJANEC, PH BY DEJAN ULAGA 2. MEDITATION BY ZENZEN, PH BY N.P. 3. POGLED NJ.SV. V PRIHODNOST, PH BY N.P. 4. STANE JAGODIČ: JEKLENI PASIJON, FOTOMONTAŽA 1991 / STEEL PASSION, PHOTOMONTAGE 1991

KunstHaus 29

Nekaj več podatkov o likovnem delu, ki je objavljeno na str. 2, akademske slikarke Tine Konec: “Delo Kontrapunkt I je bilo narejeno za razstavo Dom in svet, ki je potekala v drugi polovici leta 2020 v prostorih Galerije Kos v pasaži Nebotičnika v Ljubljani, med februarjem in julijem 2021 pa je gostovala v virtualni obliki na spletni strani Umetnostne galerije Maribor. Na razstavi se je predstavilo 31 umetnic in umetnikov različnih generacij, rdeča nit pa so bili grafični listi iz 19. stoletja, ki jih je našel Jaka Prijatelj iz antikvariata Carniola Antiqua v Ljubljani (razstava je obeležila tudi 30 letnico nekdanje znane slovenske galerije Anonimus, ki sta jo vodila Prijatelj in Leon Pogelšek, zdaj vodja Galerije Kos). Grafična mapa, ki so jo sestavljali omenjeni listi, je tedaj služila kot didaktičen pripomoček, kot »vmesnik« med domom in svetom, kar je na svojevrsten in sodoben način bilo prisotno tudi pri razstavi Dom in svet – ta je bila tudi odziv na aktualno obdobje karantene. Vsi umetniki so prejeli enega ali dva grafična lista ter ju uporabili kot izhodišče za lastno umetniško intervencijo. Kustosinja razstave Hana Ostan Ožbolt je v spremnem besedilu poudarila tudi še eno sporočilo razstave, ki nosi poudarek na svojem prodajnem značaju: »Ne gre zgolj za odziv na krizo, ki jo je povzročil Covid-19 (v kateri so nekatera področja bila bolj prizadeta kot druga), temveč za širše ozaveščanje o zavedanju pomena investicije v umetniška dela, saj ta logika v Sloveniji še ni utečena. »Ne« domačijski umetnosti, a glasen »da« za domačo umetnost.«

Fotografija na naslovnici “KunstHaus Triglav”, fotografirano ob vrtu Frana Vesela, Nani Poljanec, 2021, fotografija na str. 31; Photo by Sara Apostolović Beograd, 2021, model: Đorđe Živadinović Grgur, ki je tiha najava za Sarino fotografsko razstavo v bližnji prihodnosti v Rogaški Slatini.

Promocija KunstHaus Fanzina se odvija v komorni zasedbi, 18. junija 2021, 19:15h na tajni lokaciji ob koncertu dueta Tomaž Hostnik & Matija Krečič, od gurmanski Ljudski gostiji in otv. razstave fotografij Žana Koprivnika; Mokrokolodijski postopek 1851! Častni pokrovitelj: Nj. Sv. M. ddr. Zen Zen.

Das KoloFon: KH Fanzine izhaja neperiodično, po potrebi. Številka, KH No. 13, 18.6.2021 = dvojezična SLO/SRB. Tisk: Podoba, Matija Kvesić, Grafična obdelava: Ksenja Gorenak, Urednik: AtaKunst. Pišite nam na naslov: KunstHaus Fanzine, PosteRestante, 3250 Rogaška Slatina.

Sodelujoči: Simona Kmetič, Tina Konec, Igor Drofenik Đigi, Zoran Milenković, Nik Anikis, Mojca Senegačnik – mamaF, Silvo Privšek, Aljoša Kovačič, Andrej Toplišek, Dejan Bošković, Žan Koprivnik, Marko Panajotović – Reflektor teatar BG, Vid palčnik, Nace Pogačar, Jure Jordan Kozjak, Matija Kvesić, Ines Kvesić Janjić, Sara Špelec, Matej Krajnc, Tonja Jelen, Martin Novak, Veronika Šoster, Timotej Novaković, Slobodan Boba Petrović, Damjan Drenški, Đorđe Živadinović Grgur, Aleksandar Petrović, ZenZen, Stane Jagodič, Anže Vrtačnik, Sara Apostolović in Ksenja Gorenak.

30 KunstHaus

Design by Anže Vrtačnik: “Moje zamisli za prihodnja BMW vozila.”

BMW

KunstHaus 31