Kunsthaus fanzin 2016

KunstHaus Fanzin No. 11, 99 izvodov, 8. IV. MMXVI

KunstHaus 1

Brezmejno, Tina Konec mešana tehnika na platnu, 50 x 50, 2016

Bruck aus den Futur, Jure Pipenbaher računalniška grafika, 2016

Das Kolofon: Fotomontaža na naslovnici by Stane Jagodič, KunstHaus fanzin izhaja ne-periodično, po potrebi. Zadnja številka je izšla, 23. 12. 2014. Sodelujoči pričujoče številke: Simona Kmetič, Stane Jagodič, Tina Konec, Jure Pipenbaher, dr. Igor Šoltes, Čeburaška, Rudi Matešič, Nikola Žigon, Ksenja Gorenak, Janko Zorin, Nani Poljanec, Jan Jagodič, prof. dr. Vladimir Osolnik, FB / Izgradimo Teslin Toranj u Srbiji, David Škrabl, Jernej Žumer, Matija Krečič, Žiga Koritnik, Tadej Mraz, Tone Kurent, Aleksander Vidmar, Dano Ličen, prof. Zoran Milenković, prof. Josip Tkalec, Slobodan Petrović Boban, Dare Gozdnikar, Tanja Plevnik, Henrik Vladimir Grubelnik, Rudi Scirocore. Tisk: Podoba, Matija Kvesić (www.podoba.com), Obdelava fotografij: Foto Zoirin – Vito Korbar, Grafična obdelava: Ksenja Gorenak. Urednikovanje: APV Čeburaška, Fanzin KunstHaus je viden tudi na FB: HunstHaus. Izid: KH No.11, 8. april 2016 – 5. letnica otvoritve TopSekretGalery. Pišite nam na: KunstHaus – PosteRestante- 3250 Rogaška Slatina. Številka = 2jezična: SLO/SRB. 2 KunstHaus

»Pravica do vode si zasluži vpis v ustavo, voda je naša prihodnost«

KunstHaus auf den Baum

4-5

21

Ekskluzivno iz Beograda: Đorđe Živadinović Grgur

Plečnikov kandelaber za Rogaško Slatino

9 - 11

22

Nikola Tesla: 160 let od rojstva genija

Eierspeis Art

26

14 - 15

Karikature

by Jernej Žumer

Ženski Slash

18

Dragi John

20

27

Begunska kriza...

30 KunstHaus 3

Dr. Igor Šoltes

»Pravica do vode si zasluži vpis v ustavo, voda je naša prihodnost«

Dr. Igor Šoltes: »Ko govorimo o vodi, govorimo o naši prihodnosti, prihodnosti naših otrok in vnukov, blaginji in razvoju, položaju, ki ga bomo imeli v svetu, prihodnosti naših otrok in vnukov. Smo na prelomni točki, ko se odloča o tem, ali želimo v prihodnosti biti še vedno suverena država, ki bo sama odločala o upravljanju z veliko količino vode ali pa bomo to našo priložnost, ki nam jo je dala narava, zapravili zaradi ugajanja drugim in prepustili prihodnost naših zanamcev v roke zasebnega kapitala.«.

Evropski poslanec dr. Igor Šoltes odločno podpira zadnjo državljansko pobudo za vpis pravice do vode v Ustavo Republike 4 KunstHaus

Slovenije. Spletno peticijo v organizaciji Civilne iniciative Za Slovenijo in Svobodo, ki stoji za tem pozivom z geslom Voda=Svoboda, je do tega trenutka podpisalo že preko 48 tisoč prebivalcev Slovenije oziroma 2,3 odstotka državljanov. Če primerjamo slovensko peticijo, ki je medijsko manj izpostavljena, z zelo odmevno vseevropsko državljansko pobudo Right2Water, ki jo je podpisalo 1,88 milijona Evropejcev oziroma 0,35 odstotka vseh državljanov EU, vidimo kako močno Slovenija stoji za predlogom, da mora voda ostati naša javna dobrina in da se nikakor ne sme privatizirati.Dr. Šoltes je z naslednjimi besedami izrazil

močno podporo vpisu pravice do vode v Ustavo Republike Slovenije, kar je po njegovem mnenju potrebno storiti v najkrajšem možnem času: »Vodo kot temeljno dobrino je potrebno zaščititi pred apetiti kapitala, sicer bo ta postala predmet trgovanja in delitve plena.

Samo zaveze in resolucije ne pomenijo ničesar, če zaščita vode ni implementirana v ustavo in zakonodajo držav in če voda ne postane pravno varovana dobrina. Menim, da bi z vpisom pravice do vode v slovensko ustavo pokazali, da niso samo ekonomske doktrine, kot je to npr. zlato fiskalno pravilo, edino kar moramo ustavno varovati. Še toliko bolj

je potrebno varovati osnovne človekove pravice, med katere nedvomno sodi tudi dostop do vode, saj gre za eno najbolj dragocenih človekovih pravic in dobrin.

S tem bi bila Slovenija tudi ena prvih evropskih držav s tako določbo v ustavi in vsaj enkrat smo lahko med prvimi ter s tem tudi zgled drugim. S takšno politiko lahko Slovenija tudi zaradi svojih naravnih danosti postane vodilna država pri spremembi globalne politike glede dojemanja pravice do vode, Evropi in svetu pa s tem pošlje jasen signal, da se zavedamo, kako pomembna je voda, zlasti pitna, za prihodnost ljudi in da voda v Sloveniji ne bo tržno blago temveč javna dobrina.« Dr. Šoltes je temu dodal še: »Zapis pravice do vode v Ustavo je seveda zgolj prvo dejanje, ki mu morajo slediti tudi druga, kot so prepoved podeljevanja koncesij za vodooskrbo prebivalstva, izgradnja vodovodne in namakalne infrastrukture, recikliranje vode na vseh ravneh, ipd. Voda je naš nacionalni in varnostni interes in slovenska politika bi se na tej točki morala poenotiti ne glede na barvo in prepričanja. Kot pravi eno izmed gesel CI Za Slovenijo in svobodo: Voda = Svoboda; Brez barve, Brez okusa in Brez lastnika.«Odločnim pozivom za ustrezno pravno zaščito pravice do vode smo priča tudi na evropski ravni, kjer dr. Šoltes kot evropski poslanec tudi aktivno deluje, vendar pa do večjih premikov na tem področju še ni prišlo. Smo pa zato v zadnjih letih priča različnim poskusom privatizacije vode. Od zloglasne trojke, ki je zahtevala od držav, ki so se znašle v primežu mednarodnih finančnih institucij, da privatizirajo svoje vodne vire in vodooskrbo, pa vse do čezatlantskih trgovinskih sporazumov med EU, ZDA, Kanado in še nekaterimi državami, s katerimi se želi doseči, da bodo lahko multinacionalke tožile državo, če jim bo ta s spremembo zakonodaje onemogočila delovanje na njenem ozemlju. Dr. Šoltes je nad tem že večkrat javno izrazil močno zaskrbljenost ter s svojimi aktivnostmi v Evropskem parlamentu tudi opozoril na to problematiko (spodaj objavljamo kratek pregled njegovih aktivnosti in odzivov).

Ozadje

Naj spomnimo, da se je evropska javnost že leta 2013, ko je bila uradno vložena

evropska državljanska pobuda »Pravica do vode« (ang. Right2water),množično zavzela za to, da se v evropski zakonodaji prizna univerzalni dostop in človekovo pravico do vode. Gre celo za prvo evropsko državljansko pobudo, ki je uspešno izpolnila vse formalne zahteve iz uredbe o državljanski pobudi ter zbrala skoraj 1,9 milijona podpisov državljanov po celi Evropski uniji.

Kljub temu pa do danes zakonodajni predlog še vedno ni ugledal luč sveta. »Odziv Evropske komisije na državljansko pobudo je povsem neustrezen, mlačen in neambiciozen,« je uraden odziv Komisije komentiral dr. Šoltes. Tudi zato je dr. Šoltes avgusta 2015 v zvezi s tem na Evropsko komisijo naslovil dve vprašanji, pri čemer je Komisijo spraševal, ali namerava podati zakonodajni predlog, s katerim se bo eksplicitno priznalo dostop do vode in sanitarnih storitev kot temeljno človekovo pravico ter katere ukrepe bo sprejela za trajno zagotovitev oskrbe s čisto vodo kot temeljne javne dobrine na vseh področjih politik EU. Odgovor je prejel oktobra 2015: »Odgovor Komisije je žal zelo predvidljiv, birokratski in suhoparen ter v resnici ni povedal ničesar novega, podobno kot je bilo takšno že sporočilo Komisije, ko se je ta odzvala na evropsko državljansko pobudo Pravica do vode,« je ob tem povedal dr. Šoltes.

Pomembno sporočilo pa je Evropski komisiji poslal tudi Evropski parlament, ki je z resolucijo septembra 2015 pozval Komisijo, naj z zakonodajo uredi, da bo pravica do vode vtkana tudi v in evropsko zakonodajo, prav tako pa je nujna tudi trajna izključitev storitve rabe vode iz pravil notranjega trga EU in vseh trgovinskih pogajanj (vključno aktualnih pogajanjih, kot so TTIP, CETA in TISA). »Menim, da je skrajni čas, da Komisija da prednost obravnavi takšnih zares upravičenih državljanskih pobud, ki zberejo tako množično podporo, ne pa da takšne iniciative pometa pod preprogo, kot se je že zgodilo tudi v drugih primerih, tudi pri pobudi proti sporazumu TTIP. S tem se pravzaprav ljudi odvrača od tega, da bi verjeli, da je Evropska unija demokratična celota.« je ob tem povedal dr. Šoltes.

SPOROČILO ZA BRALCE KUNSTHAUSA Ljubljana, Strasbourg, 10. 3. 2016

Das EPP Komentar Leto in 4 mesece ustvarjalne pavze od izida KH No. 10, ki je bila posvečena Bogdanu Pavloviću. Mali korak za človeštvo in velik korak za KunstHaus je VKLOP na FB, na predvečer 5letnice ustanovitve, 7. marec 2016 - 2011: Nani Poljanec ali Kunsthaus. Mi in naši simpatizerji bomo naredili vse, da se v SLO in tudi EU ustavo pridruži nov paragraf – Pravica do vode… Da širimo obzorja je razvidno iz večjezičnosti zapisov; Ekskluzivno iz Beograda se oglaša ĐŽG... Rušijo jih tisti, ki so jih postavljali in častili – spomenike. Rojen pred 160 leti je še vedno med nami, naš Tesla, Nikola Tesla. Predlogi za preimenovanje brniškega letališča JP v letališče Petra Prevca, ker ima fant največ znanja o letenju…Das Plakat – Petru v poklon. Merklova Gelčka v posebni preobleki in R.I.P velikemu Draganu Nikoliću. Tukaj so dela naših kolegov umetnikov Nikole, Staneta, Danota, Ksenje, Davida, Jerneja, Tine in Jureta. Krečičeva glasbena mojstrovina. KunstHaus auf den Baum, predlog novega domovanja.

Plečnikovo edino delo v Rogaški Slatini in NeNagradna križanka, poezija, proza… in trgovanje z begunsko kriz in Nova oblikovna zasnova KH by Ksenja Gorenak je pred vami. To je telegrafski pregled…. Naj se tokratna vsebina razširi kot Kuga med bralci 99tih izvodov in tisočerimi sledilci in všečkarji FB, kjer bo dostopen Fanzin KH No. 11, 8.april 2016 širnemu svetu.

KunstHaus!

Asistent Predsednika Vesolja / Čeburaška KunstHaus 5

Klimatske spremem be Rudolf Matešič Zemlja je stara cca 4,55 milijarde let in čedalje več je dokazov, da se je spreminjala v določenih ciklusih in da se je spreminjala tudi klima, da je prišlo do potopov in ledenih dob in do rasti in uničenja civilizacij.

Danes lahko vsak državljan v svojem neposrednem okolju ugotovi, da se klimatske razmere zelo spreminjajo. Vremenske napovedi so netočne, stalno nas presenetijo spremembe vremena. Temperature narastejo kakšen dan do 15 stopinj, ponoči padejo krepko v minus, mešajo se obdobja snega, toplih dni, obilnih padavin in dejansko ljudje ne vedo več, kdaj naj pričnejo z deli v vrtu, problem pa že lahko nastane, ko se odpraviš na izlet in ne veš kako se obleči, da ne boš preznojen ali pa obratno, ves zmrznjen. Mediji nas zasipavajo s statistikami in grozljivimi napovedmi sprememb, ki pa so tudi neposredno povezane z ekonomijo. Svetovne korporacije, ki pridelujejo gensko spremenjeno hrano agresivno uporabljajo podatke o sušah in spremenjenih klimatskih pogojih kot rešitev za uvajanje gensko spremenjene hrane oziroma poljščin, ki niso občutljive na vreme. Tako je v Ameriki po zadnjih ocenah že 95 % živil z vsebinami iz GMO prehrambnih artiklov.

Na številnih območjih, na primer v precejšnjem delu Evrope, je bilo leto 2014 najtoplejše v 125-letnem nizu podatkov NCDC. Le redkokje je bilo hladneje od povprečja 20. stoletja, kar upravičuje uporabo izraza globalno ogrevanje pri opisu naraščanja temperature zraka v zadnjih desetletjih.

V ZDA sta se večino leta topli zahod in hladni vzhod države zelo razlikovala. V osrednjem delu Južne Amerike je bilo večkrat izjemno toplo, sredi leta pa je bilo najbolj vroče predvsem v severni Evropi in predelih Azije. Na začetku in ob koncu leta je vzhodni del ZDA večkrat zajel hud mraz. Maja so osrednji Balkan prizadele nenavadno hude poplave, septembra je povodenj pustošila po Indiji in Pakistanu, v jesenskih mesecih so 6 KunstHaus

številni nalivi prizadeli Italijo in Francijo. Kitajsko, Brazilijo in Kalifornijo je prizadela močna suša. Obseg morskega ledu na Antarktiki je bil precejšen del leta nenavadno velik.

Med vremenskimi ujmami v Evropi je leta 2014 največ škode in smrtnih žrtev povzročilo večdnevno silovito deževje na osrednjem Balkanu. Na že predhodno namočena tla se je v treh dneh, od 14. do 16. maja, marsikje zlilo nad 2000 mm padavin, podrti so bili številni padavinski rekordi. Težišče padavin je bilo v osrednji in zahodni Srbiji, severni in vzhodni Bosni ter v Slavoniji. Balkan so v juniju, juliju in avgustu zadele enormne toplotne obremenitve, temperature so zrasle krepko preko 40 stopinj in tako dolgega trajanja visokih temperatur v zgodovini še niso zabeležili.

Kako pa je bilo leta 2014 v Sloveniji?

Konec januarja in v začetku februarja 2014 nas je prizadel žledolom, ponekod pa tudi snegolom in to kar z obsegom, ki je bil ocenjen za naravno nesrečo. Številne poškodbe javne infrastrakture, predvsem uničenje električnega omrežja, je povzročilo izjemno veliko direktno in indirektno gmotno škodo.

Po oceni Zavoda za gozdove (ZGS, 2014) je količina poškodovanega lesa, predvidenega za posek, dosegla 7 milijonov kubičnih metrov.

V gozdovih, na gozdnih cestah in protipožarnih presekah je nastalo kar 214 milijonov evrov škode (MOP, 2014). Zelo veliko škodo so utrpeli tudi gospodarstvo ter železniška in elektroenergetska infrastruktura (MKGP, 2014). Poškodovanih je bilo 1573 kilometrov elektrodistribucijskih omrežij – nastala je škoda v višini 69 milijonov evrov.

Prizadelo nas je tudi izjemno namočeno leto. Slovenijo so zaznamovali zlasti posamezni dogodki ali padavinska obdobja z nenavadno silovitimi nalivi ali obilnimi padavinami. Že januar-

ja so bile padavine trikrat zelo izdatne, od avgusta do oktobra so bili posebni zlasti močni nalivi, v prvi polovici novembra pa je večkrat močno deževalo. Po dveh sušnih letih, ki sta dosegli razsežnosti naravne nesreče, je mokro leto samo dokaz, da so spremembe vremena nepredvidljive.

Poletje 2014 je izstopalo po nadpovprečni višini padavin, še posebej po 15. juniju. V drugi polovici junija ter julija in avgusta je padla nadpovprečna količina padavin v izjemnem številu padavinskih dni, od katerih so bili številni v zaporednih intervalih. Če malo povzamem statistike v svetu, so v zadnjih 12- ih letih kar 11- krat namerili najvišje temperature do zdaj in čedalje več je naravnih ujem. Spreminjajo se vsi deli podnebnega sistema po celem svetu. Podnebne spremembe so globalne in Evropa se segreva hitreje kot svet, Slovenija pa hitreje kot Evropa.

Primeri povišanja povprečnih temperatur: Črnomelj celo za dve stopinji, najmanj Obala, tam nekje okoli 0, 6 stopinje, mesta okrog 1, 7 stopinje, Slovenija kot celota pa je toplejša v zadnjih 50- ih letih za 1, 4 stopinje. Zadnji podatek iz marca 2016 govori o porastu za kar 1,6 stopinje in porast 0,4 stopinje v času od novembra 2015 do letošnjega marca, kar je zelo neobičajno.

Ugotovljeno je, da se kopno ogreva intenzivneje od oceanov.

ca tega stoletja ob uresničitvi scenarija SRES A2 pričakujemo pozimi porast količine padavin tudi do 25% in več – v vzhodni Sloveniji tudi do 50 %.

Moj prispevek ni namenjen temu, da bi koga prestrašil, pač pa k vzpodbujanju občanov k oceni svojega okolja in možnih preventivnih ukrepih, ki jih lahko sami postorimo z minimalnimi finančnimi stroški. S tem ne mislim nakupa klimatskih naprav pač pa pokrite vrtove, prestrezanje vode spomladi, ko je več padavin, speminjanje nabora vrtnin in drugih posevkov, vgradnjo dodatne izolacije v objekte in nasploh prilagajanje življenja in navad klimatskim spremembam.

Posebno moramo biti pozorni pri zaščiti otrok in starejših pred toplotnimi obremenitvami. Pomembno je tudi, da vrmenu in toploti prilagodimo športne in tudi delovne aktivnosti na manj toplotno obremunjoječ ure itd. Najslabše pa se je zgovorjati na to, da bo že boljše in da so spremembe le občasne.

Seveda bi morali o ukrepih razmišljati že kar nekaj časa tudi v občinskih vodstvih, državnih organih in specialnih ustanovah.

Po mojih izkušnjah je teh ukrepov premalo, ne gradi se vodnih akumulacij, svetovalne službe ne predlagajo novih poljščin in sadja, ki bi bilo bolj primerno za naše okolje, onesnaženje se

Nikola Žigon, kombinirana tehnika, 45 x 63 cm, iz razstave Delikatesa 2010 Ker je glavnina kopnega na severni polobli, gre tako pričakovati, da bo ogrevanje severne poloble, s tem pa tudi Slovenije, intenzivnejše kot globalno ogrevanje. Do konca tega stoletja pričakujemo na območju Slovenije dvig temperature med 3 in 3,5°C, pri čemer se bodo poletja ogrela najbolj izrazito, in sicer 4 do 4,5 °C. Količina padavin naj bi se na letnem nivoju zmanjšala za približno do 10%; s tem bodo poletja bistveno bolj suha, in sicer za 15 do 20%, pozimi pa lahko celo pričakujemo dvig količine padavin za do 10%. Na območju Slovenije tako lahko do kon-

nadaljuje in brezbrižnost politike je kar zastrašujoča. Vendar je po starem slovenskem pregovoru vedno najprej potrebno počistit pred svojim pragom, šele nato se ozrimo k sosedom in seveda ne pozabimo, v slogi je moč.

Bralcem pa zagotavljam, da redno sledim analitiko o vremenu, ter spremljam strokovne članke in študije. Podatki v prispevku so verodostojni in preverjeni. Podatki in statistike za leto 2015 žal še niso objavljeni in jih zato še nisem mogel obdelati. Sicer pa že klimatski dogodki v letu 2014 dokazujejo vso pestrost globalnih sprememb.

Viri: Strokovni članki in analitika objavljeni v strokovnem časopisu Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje 7 na – Ujma –letniki 2012, 21013, 2014, 2015. KunstHaus Dosegljivost spletni strani WWW.SOS112.SI

Đorđe Živadinović Grgur foto: Nani Poljanec, predelava: Ksenja Gorenak

// Ekskluzivno iz Beograda

Sve može da bude umetnost, ako tako odlučimo!

8 KunstHaus

»Šta je bolje đenerale, da umirem od stida ili da časno poginem u svojoj zemlji?« …rečenica, koju sam pronašao na youtubu krajem 2014. godine, me je dirnula u srce. Proučavanjem dinastije Karađorđevića fokusirao sam se na ličnost poslednjeg kralja Jugoslavije Petra II, kojeg je u filmu »Za kralja i otadžbinu« reditelja Radoša Bajića nadprosečno tumačio mlad glumac Ðorđe Živadinović Grgur rodom iz Velike Plane.

To, da liči na kralja iz perioda 1940/1941 jeste neverovatno. A u kolikoj meri liči njegov glas u toj ulozi na boju glasa kralja Patra II to je skoro protresno… i informacija da Ðorđe nije nikada čuo arhivske snimke koje čuva arhiv Radija Beograd. Toliko se uživeo u ulogu kralja-dečaka, da je sve »samo od sebe« došlo.

Ali ništa nije slučajno u životu. Tog čoveka sam hteo na svaki način upoznati i zamolio sam prijatelja Miloša Bikovića, koji je sa njime glumio u serijalu »Šešir profesora Koste Vujića« gde se i Ðorđe pojavljuje, da pronađe kontakt i tako smo se upoznali u februaru 2015. Od tada smo se više puta družili i video sam i tri alternativne pozorišne predstave u Bitef teatru, gde Ðorđe odlično igra svoje uloge. Na daskama pozorišta impulsivan - tumačeći brutalne ali životne ideje, a u privatnom životu miran, tih, vaspitan… na momente preskroman. Samo u prošloj 2015. godini ostvario je 4 premijere: Crvena: samoubistvo nacije, Žudnja, Gamma Cas i Samoudica. A predstavu Muškarčine je sa još 6 prijatelja odglumio već skoro 100 puta.

Kao profesionalni glumac završava i Fakultet političkih nauka u Beogradu i sve to je već uradio do svoje 26 godine. Mladić, umetnik angažovan na više različitih područja. Ponosim se našim prijateljstvom i osećam da će Ðorđe još puno toga da ostvari u životu i odglumi na desetine novih uloga. Gledajući njega, preporučio bih Udruženju dramskih glumaca Srbije da ustanove neku novu nagradu u vezi s mladim perspektivnim pozorišnim i filmskim glumcima, kojom bi nagradili nekoliko glumica i glumaca godišnje, a ona bi mogla da bude čak i finansijske prirode npr. 500€ i neke vrste „ulaznica“ za snimanje novih filmova… jer umetnika treba nagraditi u mladosti i tako ga stimulisati da bi bio još bolji. U našem intervjuju za fanzin KunstHaus upoznaćemo ga još bolje i saznaćemo ponešto što možda još nikada nije bilo u medijima.

Nani Poljanec

Šta novo pripremaš u svojoj glumačkoj karijeri?

Puno toga. Radim na predstavi „Mamu mu ko je prvi počeo“ po tekstu Dejana Dukovskog. To bi trebalo da bude diplomska predstava naših kolega glumaca koji sada završavaju akademiju, a kolega s moje klase i ja smo pozvani da radimo s njima. Zadaci su vrlo izazovni i takve stvari nisam do sada radio. Takođe, trebalo bi uskoro da počnem s radom na još dve predstave, a to su „Sanjari“ prema romanu Žilbera Adera i Nušićevo „Sumnjivo lice“. To su neke stvari koje bi trebalo da se realizuju do kraja leta. Postoje i neke manje izvesne, ali o tom potom. Živeo si već u 4 različite države i nikad se nisi selio… možeš da ih naborojiš?

Tako je, to je jedna od mojih replika u predstavi Muškarčine

koju igramo već četvrtu sezonu u Bitef teatru u Beogradu. Naravno da znam, to su SFRJ, SRJ, SCG i sadašnja Srbija. Mislim da je prilično veliki broj u pitanju s obzirom na to da imam 26 godina i da se nikad nigde nisam selio. Mada, moram da priznam, ne vezujem se toliko za zemlju u smislu tih promenljivih nacionalnih simbola, zato na to gledam kao na jednu fenomenološki zabavnu stvar. Ono što ja volim i što mi je važno u mojoj zemlji su ljudi, naša umetnost, jezik, neka mesta, koji zajedno nemaju mnogo veze sa time kako se zove zemlja u kojoj živim, koje je boje zastava ili koja nam je himna. Već kroz nekoliko godina može se sve to promeniti. I neće se desiti smak sveta. Ni celog, ni mog unutrašnjeg. Ali ako razmišljam o tome da bih možda otišao u neku petu zemlju u smislu fizičkog preseljenja, onda se stvari menjaju. Onda mi više nije tako zabavno kad mislim o tome.

Koji je tvoj prvi momenat glume iz detinjstva kojeg se najprije prisetiš?

Pisanje dečjeg komada još u predškolskom, po ideji moje vaspitačice i jedne od osoba koja je prva prepoznala moju kreativnost i počela da je podržava i razvija, uz moju porodicu.

Dugo se nisam bavio glumom, tek u gimnaziji sam počeo da igram u školskim predstavama i u amaterskom pozorištu „Masuka“ u Velikoj Plani. U međuvremenu sam radio razne druge kreativne stvari.

Nabroji predstave i filmove gde si glumio hronološkim redom od svog ozbiljnog početka, posle gimazijskog tumačenja glavne uloge »Slika Doriana Graya«, koja te je izbacila u glumački kosmos?

Meni to sve čudno zvuči, glumački kosmos, zato što to mora da je nešto nepregledno, ali je ipak simpatično. Kada sam došao u Beograd, radio sam zaista mnogo predstava, pored studija političkih nauka. To mi je bio ventil. Neke od meni dragih i važnih su svakako Nušićeva „Autobiografija“, Joneskova „Lekcija“ i posebno značajnih nekoliko autorskih porjekata sa rediteljem Nikolom Zavišićem („Poneka skuša i nešto malo tuša“ posebno) i dramaturgom Milanom Markovićem („Fajt“).

Takođe sam bio deo NK studija (Nešto Kreartivno) gde sam igrao u predstavama „Jesenjin“, „Kiseonik“, „Milosrdni anđeo“, „Mitjina ljubav“ itd. Onda sam počeo da igram u „Muškarčinama“ u Bitefu, to je posebno važan događaj, a na akademiji smo radili različite tekstove i komade, tri celovečernje predstave „Porodične priče“, „Ko se boji Virdžinije Vulf“ i „Samoudica“.

U međuvremenu sam igrao i u jendom veoma zanimljivom projektu „5 nivoa 5 razgovora dr Svetolika Plesnika i dr Marije Polek“ u režiji Vlatka Ilića, tada jednog od mojih profesora, a potom i u predstavama „Crvena: samoubistvo nacije“ i „Žudnja“ u režiji Vojislava Arsića i „Gamma CAS“ u režiji Jelene Bogavac. Posebna osoba u mom životu, i privatnom, i umetničkom, svakako je Milena Bogavac s kojom se družim i radim već nekoliko godina, uglavnom u tandemu sa takođe mojim dragim prijateljem Vojkanom Arsićem i grupom mladih, entuzijastičnih i divnih ljudi. Šta je to trema?

To je osećanje pred izvođenje ili objavljivanje nekog dela bilo KunstHaus 9

koje vrste, koje može da bude prijatno ili neprijatno, može da blokira umetnika ili mu da krila. Mislim da ne postoji umetnik koji nikad nije imao tremu. Mislim, takođe, da bi na njoj trebalo da se radi, tačnije na otklanjanju treme ukoliko smeta umetniku.

Koji je tvoj najbolji sistem pamćenja, kad učiš neki komplikovan tekst nove predstave?

Nemam neki poseban sistem, trudim se da čitam sa razumevanjem, povezujem situacije iz teksta, mada ako učim nekakav tekst bez jasnog i logičkog narativa, onda se trudim da ga naučim napamet, pa onda kroz učenje razvijam neke interne simboličke matrice. U svakom slučaju, nemam jedinstven sistem.

Vrlo je važno da stekneš poverenje u reditelja predstave ili filma, kao i da se povežeš s piscem teksta (ako je živ).

Da li ti treba puno vremena da se »otvoriš« pred njima?

Na ovo pitanje, takođe, nemam jedinstven odgovor. Ja sam radio s različitim ljudima, svako je imao neki svoj sistem rada ili nije imao neki jasno koncipiran sistem. Sa različitim ljudima se različito radi. Kada se prihvatim nekog zadatka, trudim se da verujem u rediteljski koncept dok to ima neko logično uporište, sem ako se ne radi o nekom eksperimentu, što takođe volim, ali onda je sve malo drugačije. No, to kako se reditelj ponaša prema meni kao saradniku, isključivo od toga zavisi kako, koliko i da li ću ja uopšte biti otvoren za rad s njim.

Odličan srpski glumac Svetozar Cvetković Cvele i dugogodišnji upravnik najavandgardnijeg pozorišta u Beogradu »Ateljea 212« je bio tvoj profesor glume. Šta kod njega najviše ceniš? Kako bi ga opisao u jednoj rečenici? Koji njegov film ti je najdraži?

Svetozar Cvetković je glumac i osoba sa mnoštvom različitih kvaliteta, ali meni je bila najdraža njegova neposrednost na časovima, i kad se radi, i kad se razgovara, najčešće je zabavno, prijatno. On je jedno XXL dete, to bi bila sintagma kojom bih ga opisao.

A što se tiče njegovih filmova, najzanimljivija mi je trilogija koju je radio s Mišom Radivojevićem gde bih izdvojio „Buđenje iz mrtvih“, a kojoj pripadaju i „Odbačen“ i „Kako su me ukrali Nemci“. Volim i filmove u kojima je igrao kao mlad „Montenegro“ i „Na putu za Katangu“...

Tvoja porodica, otac, majka i sestra uvek prate tvoje premijere i ponose se tobom. Pogotovo mama po kojoj si preuzeo i drugo prezime Grgur. Koja te je želja vodila do te plemenite odluke?

Moja porodica mi je uvek bila najveća podrška u svemu što sam radio u životu. Uvek su ulagali u i verovali mene, u svakom smislu. Više puta sam pominjao da kao borac za rodnu ravnopravnost i prava žena želim da učinim što više mogu u tom smislu. Nije mi jasno zašto deca uvek moraju da nose samo očevo prezime. Ja smatram da su oboje odgovorni za to što sam ja danas ovakav kakav sam i to treba da zna celi svet. Najpre sam zato očevom prezimenu dodao i majčino.

A i zar nije zaista lepo – Grgur?

10 KunstHaus

Koja muzika te najviše relaksira i uz koju doživljavaš najveće emocije i koja te iz tužnog stanja učini srećnim?

Muziku kao umetnost ne doživljavam van nekog ličnog konteksta. Slušam razne žanrove i izvođače. Biram muziku u skladu sa raspoloženjem i situacijom. Nekad uživam u energičnim, agresivnijim ritmovima uz koje mogu da se iskačem i ispraznim energiju, a nekad mi posebno prijaju sporije, nežnije stvari, stare ruske i francuske šansone. Volim, takođe, indie i electro muziku. Zaista postoji mnogo toga što slušam. Posebno volim domaći novi talas kome se uvek vraćam.

Kako izgleda jedna priprema nove predstave, koja još nikada nije bila odglumljena?

Zavisi od predstave. Ali, uglavnom, volim da više puta iščitam tekst, da razmislim o tome šta u tom tekstu nalazim za važno, što me se tiče, što me provocira ili što mi je, pak, nedovoljno jasno. Onda volim da dugo analiziram situacije i kontekste, tražim različite asocijacije, da dugo razgovaram sa saradnicima u procesu. Probe, takođe, izgledaju različitu u različitim procesima. Nekad se dugo čitaju i ponavljaju scene, nekad se mnogo improvizuje, nekad se radi više na vežbama poverenje među kolegama i razvijanju odnosa likova ili upravo glumaca itd. U svakom slučaju, najdraži su mi duži i raznovrsni procesi iz kojih izlazimo s dobrim predstavama koje mogu biti i umetnički visokog kvaliteta, i društveno angažovane. Posebno mi je drago kada rastem i učim neke nove stvari kroz procese.

Da li je istina da je na daskama pozorišta u vreme predstave neka čudesna energija?

Energija je energija, ili je ima ili nema. Ili je doneseš i daš ili ne. Nema tu mnogo čuda i magije o kojoj se priča, mnogo više zavisi od uloženog rada, otvorenosti i vere da li će se nekom u publici nešto učiniti magičnim ili čudesnim. A nije ni svakom pozorištu namera da proizvodi magiju, čuda i sl. Pozorište je tu da se bavi stvarima koje zanimaju ljude i tiču ih se na različite načine. Svako bira po svom ukusu šta će da gleda i koje će načine da koristi u pravljenju predstave ili, ako ste gledalac, koji načini vam se najviše sviđaju.

Was ist Kunst? – Šta je umetnost?

Sve može da bude umetnost, ako tako odlučimo!

YouTube: Raša Todosijević - Was ist Kunst?, Marinela Koželj, video 1978

Voliš Beograd?

Obožavam Beograd! Oduvek sam ga voleo, i sada dok mi se čini da postaje sve tešnji, i dok je u mojoj viziji bio najlepši, najveći i najdalji, a mislim da ću ga ipak voleti zauvek.

Da li postoji za tebe još neki veći osećaj od ljubavi?

Ne poznajem lenjir ili metar koji bi mogao da izmeri osećanja.

U sebi ljudi osećaju mnogo ili malo, intenzivno ili slabije. Sve što me pokreće i konstruktivno deluje na mene, makar bilo i bolno, ali što me čini zrelijim, sposobnijim čovekom, sve što me pomera, drago mi je i poštujem u sebi i drugima.

Za institut za transfuziju krvi Srbije snimio si reklamu koja se više puta pušta na RTS-u, da li si i ti davalac krvi u privatnom životu?

To je bila vežba studentkinje režije FDU-a Ane Krstić, i zajedno smo uradili to pre više godina. Drago mi je da sam učestvovao u tom projektu, jer sam i sam dobrovoljni davalac krvi i mislim da je to nešto sasvim prirodno i humano, jer se krv obnavlja u čovekovom organizmu i imamo je u velikim količinama kada smo zdravi, te ne vidim razlog zašto ne bih pomogao nekome kome je potrebna, a nema je dovoljno za razliku od mene. Taj poklon koji će nekome možda zaista da omogući život, mene ne košta apsolutno ništa, a svaki put se osetim nekako lakše i lepše.

Da li postoji neka uloga koju bi odbio?

Ne razmišljam o ulogama kao nečemu što bih a priori odbijao, naprotiv, postoji mnogo stvari koje bih voleo i želeo da igram.

Postoje neke o kojima bih mnogo razmšljao a koje su npr. dijametralno ideološki različite od stavova za koje se zalažem inače, a pretpostavljam i da bi mi bilo bitno ko mi nudi i šta.

Važno je koliki su izazovi i prostor za usavršavanje i istraživanje u okvirima koji se nude.

Ko je tvoj najveći idol među domaćim i stranim glumcima?

Ja, zaista i najiskrenije, nemam glumačke idole. Mislim da je to besmisleno, jer naravno da postoje glumci čiji rad poštujem, ali trudim se da razvijam svoje sposobnosti i sklonosti na sebi svojstven način, bez ideje da to treba da liči na nešto već viđeno i da treba da se ugledam na nekog. Oslanjam se na svoj rad i autentičnost, pa dokle stignem.

Pitanje vezano za ex YU. Možeš li da nabrojiš po tvom ukusu dva najbolja/e glumca/e, filma, reditelja, muzičke grupe, pesme i događaja?

Uh, teško je izdvajati iz tako velikog i plodnog umetničkog perioda tako malo divnih stvari, ali potrudiću se da uradim to na brzinu, da ne bih previše razmišljao, jer kažu da su stvari koje ti prve padnu na pamet kao asocijacije, zapravo stvari koje su najviše uticaja ostvile na tebe, mada je ex YU veoma širok pojam: od muzike to su Haustor i EKV, mada ima novi talas toliko divne muzike, volim različite filmove domaćeg crnog talasa, a možda su mi najdraži Mlad i zdrav kao ruža, Društvena igra i Kad budem mrtav i beo, od glumaca su to Dragan Nikolić i Bekim Fehmiu, glumice Sonja Savić, Milena Dravić, Olivera Marković, reditelji su takođe radili sjajne stvari - Makavejev, Šijan, Miša Radivojević... toliko je bilo sjajnih stvari u XX veku da je to jedno ogromno kulturno i umetničko bogatstvo koje bi trebalo da nas malo više obavezuje nego što izgleda.

Nadaljevanje na str. 23 KunstHaus 11

foto: osebni arhiv

Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani Božidar Jezernik / Založba Modrijan, Ljubljana 2014

Stane Jagodič Leta 2013 so neznanci sredi noči na Rožniku ukradli bronasti kip pisatelja Ivana Cankarja, katerega so komunalci naslednje jutro odkrili v kontejnerju za smeti v Šiški, kar je povzročilo ugibanje ali je šlo zgolj za objestno vandalsko početje ali grobo ideološko dejanje desničarske politike. Slednji pomislek je bil upravičen, ta se je namreč naslanjal na dejstvo pred skrunitvijo spomenika, ko je s strani rimokatoliške cerkve prišlo do javnega razvrednotenja najpomebnejšega slovenskega pripovednika, dramatika in vplivnega nacionalnega misleca, ki se je v svojem času pridružil delavskemu gibanju, socialističnim idejam ter se zavzemal za združitev južnoslovanskih narodov. Čez noč pa v prestolnici ni izginil samo Cankarjev kip, priča smo bili tudi izginotju brez povratka doprsnega kipa Prežihova Voranca pred Osnovno šolo Prežihov Voranc (avtor kipa Stojan Batič); Karla Destovnika Kajuha pred Osnovno šolo Moste (avtor kipa: Aladar Zahariaš); partizanskega kurirčka Milana Mravljeta pred Osnovno šolo Milana Mravljeta (sedaj Osnovna šola Dravlje); spomenika talca v Gramozni jami (avtor kipa: Boris Kalin) itd.. Tudi erotika gole kopalke nad vhodom kopališča Ilirija (avtor kipa: France Gorše) je anonimnega objestneža zmotila in je imenitna skulptura v temni noči izginila v neznano. Nad vhodom Ilirije se sedaj šopirijo vsiljive reklame, simboli sodobnega potrošništva.

Novodobni ikonoklazem se je po osamosvojitvi Slovenije nedojemljivo razbohotil, tako, da smo priča tragikomičnim dejanjem, katera lahko v marsičem primerjamo z uničevanjem kulturne dediščine v sedanjem skrajno nemirnem arabskem svetu. Ob tem je potrebno dodati, da se je podobno ikonoborstvo odvijalo skoraj v vseh tranzitnih državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, nabolj izrazito v sosednji Hrvaški.

12 KunstHaus

Za boljše razumevanje ideološkega manipuliranja s preteklostjo je zelo poučna knjiga ‘Mesto brez spomina’, katero je odlično pripravil etnolog, antropolog Božidar Jezernik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je izšla pri Založbi Modrijan (Ljubljana 2014).

Gre za zajetno, bogato ilustrirano publikacijo, ki pretežno na enciklopedijski način razkriva legalno in ilegalno odstranjevanje javnih spomenkov ter uničevanje knjig od leta 1598, v času, ko je prišlo do izgona protestantov iz dežele Kranjske. Besedilo vsebuje na stotine odlomkov, citatov iz časopisov ter knjig, ki poveličujejo ali negirajo verske in sekularne javne spomenike izvedene v trajnih materialih (kamen, bron, železo) ter uničenje knjig, katere je pred davnimi leti ljubljanski škof Thomas Hren dal sežgati na grmadi.

Danes v XXI. stoletju smo doživeli nekaj podobnega v ljubljanski soseski Murgle, ob javnem poizkusu sežiga Kučanove knjige. Ostro je tudi treba obsoditi grafitno nasilje nad sakralnimi stavbami in skrunitve nagrobnih spomenikov, ki so zaznamovani z zvezdo ali križem. Tudi podlo krajo nabožnih kipov, slik ukradenih zgolj v komercialne, zbirateljske namene.

Jezernik daje največji poudarek Ljubljani (Laybach, Lubiana, Laibach), ki je bila tekom stoletij pod tujo oblastjo Rima-Vatikana, Pariza, Dunaja, Berlina in Beograda. Usoda ljubljanskih spomenikov nam osvetli vzpone in padce režimov, ki so politično, gospodarsko in kulturno obvladovali slovensko ozemlje. Najobširnejša poglavja je avtor namenil rimokatoliški nadvladi, ilirskim provincam, avstroogrski monarhiji, kraljevini Jugoslaviji, fašistično-nacistični strahovladi in dodal krajši zapis o socialistični Jugoslaviji ter samostojni Sloveniji.

Do osamosvojitve Slovenija ni imela status države, zato se je njeno družbeno-politično življenje odvijalo pod dolgimi sencami tujih zavojevalcev, vzvišenih gospodarjev, suverenost in složnost pa so vseskozi močno ogrožale domače medstrankarske razprtije pogojene z laično liberalno in cerkveno konzervativno ideologijo. Omenjene razprtije je podobno kot danes razplamteval žurnalizem desne in leve usmeritve. Je pa potrebno iz vsebine knjige posebej izpostaviti, da so poleg klerikalnih zadrtežev, ki so videli najtrdnejši garant nacionalnosti v vdanosti tujim gospodarjem tudi cerkveni krogi rimokatoliške ter protestantske vere skozi stoletja dali izredno napredne in nacionalno buditeljske duhovnike: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Marko Pohlin, ValentinVodnik, Martin Slomšek, Anton Aškerc, Jakob Aljaž, Simon Gregorčič, Franc Saleški Finžgar, Anton Trstenjak, ki so vsi častno upodobljeni v kamnu in bronu.

V knjigi niso omenjeni domoljubni in človeško strpni duhovniki: Ivan Jožef Tomažič, Metod Mikuž, Jože Lampred, Vekoslav Grmič itd..

Ideološke razprtije torej verodostojno potrjujejo povzeti podatki iz številnih časopisov leve in desne provenience in končno literarna dela, kjer gre za spopad hlapčevstva, nazadnjaške in svobodne miselnosti ter domoljublja, kar so v svojih literarnih delih in eseistiki angažirano osvetlili pisatelji, dramatiki: Fran Levstik, Fran Miličinski, Ivan Cankar, Oton Župančič in karikaturisti Hinko Smrekar,

Pranger, Homo Humanus je bil v noči pred otvoritvijo grdo posprejan, kasneje pa je neznanec s kamna ukradel kovinsko rinko...

Pranger je nastal po zamisli Staneta Jagodiča ob Trienalu Aritas.

Janez Dolinar je avtor spomenika kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki ga je 6. Septembra 1940 odkril, kralj Peter II. Karađorđević na kongresnem trgu v Ljubljani. Razglednica iz zbirke LMRS. Fran Podrekar, Maksim Gaspari, Nikolaj Pirnat itd..

Božidar Jezernik se je v vlogi etnologa in antropologa strastno zagrizel v različna arhivska gradiva in znanstveno proučil socialne, filozofske, teološke razmere in umetniške dosežke Slovencev v časovnem obdobju od Lutrove reformacije do samostojne Slovenije in dal glavni poudarek javnim spomenikom, knjigi, himni in heraldiki.

Strankarske strasti so se torej žolčno razvnele ob postavljanju javnih spomenikov in ostalih simbolnih obeležjih. Že ob pripravah, postavitvah in končno pri legalnih in ilegalnih odstranitvah kipov se je odvijal hud kulturni boj, tudi v obliki sovražnega govora. V času protireformacije in kasneje so se na Kranjskem in širšem slovenskem ozemlju (Štajerska, Primorska, Koroška) odvijale izrazite marijanske pobožnosti, gradnje cerkva ter postavljanje javnih spomenikov posvečenih Devici Mariji, v obliki visokega stebra z namenom utrjevanja habsburške moči ter katoliškega pravoverstva proti krivovernemu protestantstvu, polmesecu in kugi. Pristaši Martina Lutra so se borili proti čaščenju Matere Božje in med drugim oskrunili starodavno Gospo Sveto, psovali romarje ter napadali duhovnike, ki so priporočali čaščenje Device Marije.

Sakralnim obeležjem so v Ljubljani in širše po deželi Kranjski sledili javni spomeniki zaslužnim tujim vladarjem, vojskovodjem, neznanemu vojaku in končno slovenskim narodnim buditeljem, cenjenim literatom in znanstvenikom. Jezernik označi omenjene spomenike kot simbole suženjstva in svobode kajti civilni, vojaški in cerkveni krogi so jih ocenjevali v smislu poveličevanja svoje stran-

ke, v duhu kulturnega boja in manipuliranja s preteklostjo.Ob spremembah sistemov se je glasno poudarjalo suženjstvo poražene vladavine in osvoboditev zmagovalne vladavine.

Jabolko spora in vsesplošno evforijo so torej doživeli skoraj vsi naslednji javni spomeniki postavljeni v Ljubljani: Jan Jozef Vaclav Radecki (odstranjen), Anastazij Grun, Valentin Vodnik, Janez Vajkard Valvazor, France Prešeren, Franc Josef I. (odstranjen), Lunder-Adamič, Primož Trubar, Jurij Vega, Franc Miklošič, Peter Karadžordžević I. (odstranjen), Napoleone Buonaparte I., Aleksander Karadžordžević I. (odstranjen) in Josip Broz Tito (odstranjen). Omenjeni vladarji in vojskovodje vliti v bron ali izklesani v kamnu so bili torej ob zamenjavi oblasti legalno odstranjeni s podstavki vred. Kip kralja Petra Karadžordževića I., ki je stal pred Magistratom so Italijani razžagali, kip kralja Aleksandra I. pa razstrelili in njegov podstavek z drobilci betona spremenili v prah. Zajčev Prešernov spomenik ob Tromostovju je doživel hude kritike s strani katoliške cerkve, pod vodstvom škofa Antona Bonaventure Jegliča in to zaradi napol slečene muze nad pesnikovo glavo, v prepričanju, da je njena golota pohujšljiva za mladino. Padali so tudi očitki, da je bil pesnik zapita duša, oče nezakonskega otroka in avtor žgečkljivih erotičnih verzov.

Vsak spomenik ima ideološko in umetniško vrednost je zapisal Jezernik, zato so avtorji podcenjevanih, odstranjenih ali celo uničenih skulptur doživljali neprijetne trenutke, podobno pobudniki obeležij in seveda njihovi oboževalci.

Avtorji javnih spomenikov v Ljubljani so bili imenitni kiparji, arhitekti: Francesco Robba, Viktor Oskar Tilgner, Anton Fernkorn, Fran Berneker, Alojzij Gangl, Svitoslav Peruzzi, Ivan Zajec, Lojze Dolinar, Jože Plečnik, Tine Kos, Antun Avgustinčič, France Gorše, Tone Kralj, Boris Kalin.

Avtorji javnih figuralnih spomenikov, ki niso obravnavani v knjigi so še: Zdenko Kalin, Karel Putrih, Frančišek Smerdu, France Kralj, Božo Pengov, Jakob Savinšek, Marjan Keržič, Janez Boljka, Janez Pirnat, Stojan Batič, Drago Tršar itd.

Nekateri njihovi kipi so bili v tranzicijski Sloveniji grdo pokracani (grafiti), polomljeni ali ukradeni. Celo najlepši

javni spomenik v obliki parka in kamnitih pomnikov ‘Ob žici okupirane Ljubljane’ (Pot spominov in tovarištva) so zagrizeni ‘neznanci’ vandalsko oskrunili.

Spravili so se celo nad drevesa ob poti in jih grobo polomili. Višek skrunitve kiparske in arhitekturne podobe pa je bilo storjeno na Parlamentu RS na Šubičevi (avtorja odlične kiparske kompozicije: Zdenko Kalin, Karel Putrih in arhitekturna rešitev: Vinko Glanz) kar pa so k sreči marljivi restavratorji Zavoda za Spomeniško varstvo RS imenitno restavrirali. Žal se je obljubljena demokracija iz Bruslja hitro spremenila v anarhijo, Slovenci pa razdelili v dva sovražna tabora, zato rek: ‘Kjer se prepirata dva, tretji (tujec) dobiček ima’ postaja vedno bolj aktualen.

Nazaj k vsebini knjige. Skrbi in težave z javnimi spomeniki so imeli v preteklosti tudi skrbniki spominskih obeležij, ljubljanski župani: Mihael Ambrož, Peter Grasselli, Ivan Hribar, Ivan Tavčar, Jure Adlešič, Vinko Puc (zabeleženi v knjigi).

Tudi kasnejši župani, vključno s sedanjim Zoranom Jankovićem, ki je moral s pokojnim literatom Petrom Božičem zaradi poimenovanja Titove ceste na Žalah prenašati primitivne žalitve, posebej s strani politikantskih kameleonov.

Ker je Pivovarna Laško dobila tujega lastnika Heineken, ki ima na steklenici rdečo zvezdo, bo najbrž prišlo do pijanih protestov, da se ta odstrani ali zamenja z rumeno. barvo.

Tudi sam sem kot pobudnik postavitve kamnitega prangerja-zapovednika ‘Homo Humanis’ v času 1. Slovenskega satirično-humorističnega trienala Aritas-satirA (1995) v mojem mladostnem kraju Šmarje pri Jelšah doživel neprijetno presenečanje. V noči pred javno otvoritvijo so neznanci sredi trga svež spomenik grdo posprejali in kasneje ukradli jekleni detajl, kar me je spomnilo na pretekle objestne skrunitve Šmarske kalvarije pod sv. Rokom.

Ob branju odlične knjige ‘Mesto brez spomina’ avtorja Jezernika, ki poziva k zdravemu razumu, etiki, humanizmu, sem ponovno prišel do zaključka, da se zgodovina s pranjem možganov ponavlja, da se Darwinov razvojni nauk pogosto odvija v obratni smeri, namesto v civilizirano, strpno razsvetljeno prihodnost.

KunstHaus 13

Mart 1935

30 godina tišine Kada je čuveni srpski naučnik Mihajlo Pupin pao u postelju, pred samu smrt marta 1935. godine zahtevao je da se vidi sa Teslom sa kojim nije razgovarao 30 godina.

Veliki naučnik i pronalazač Mihajlo Pupin, rođen 9. oktobra 1858. godine, nije hteo da umre dok se ne pomiri sa Nikolom Teslom.

Do prekretnice i konačnog razlaza među dvojicom genijalaca došlo je početkom 20. veka, kada je Tesla, gradnjom Antene svetskog sistema bežičnog prenosa energije na Long Ajlendu, blizu Njujorka, pokušao da reši mnogobrojne probleme razvijenog sveta, od bežične telegrafije do prenosa snage na velike daljine. Zbog nedostatka sredstava i ambicioznosti svog projekta morao je da obustavi svoj rad već 1903. S druge strane, Markoni je, koristeći jednostavniji sistem i Tesline osnovne patente i pronalaske u ovoj oblasti, decembra 1901. uspeo da prenese prve bežične transatlantske signale i time je napravio ogromno uzbuđenje u javnosti. U slavlju koje je nastalo, Tesline zasluge niko nije pominjao, a Pupin, koji je znao istinu, stao je na stranu Markonija. Ovo mu Tesla nije mogao oprostiti.

Kada je, međutim, Pupin, pao u postelju, pred samu smrt marta 1935. godine zahtevao je da se vidi sa Teslom. U mirenju im je pomogla Natalija, majka profesorke Vidosave-Vide Janković (96), čiji je otac Radoje bio generalni konzul u Čikagu i Njujorku (1926-1937), poverljivi oficir koji je nosio ordenje ruskom caru Nikolaju Romanovu, i bliski prijatelj kralja Aleksandra Karađorđevića, Mihajla Pupina, Ive Andrića, Ivana Meštrovića.

Pupin je naime tog hladnog marta rekao svojoj kćerki Vavi da mu dovede Teslu u bolnicu, u kojoj je ležao. Ona je pozvala Nataliju i bukvalno joj rekla: “Papa ne želi da umre pre nego što se vidi sa gospodinom Teslom” i zamolila je da to učini.

Veliki Tesla, bez obzira na razmirice iz prošlosti, poslušao je Natalijine molbe i posetio Pupina. Prilikom tog susreta ni Pupun a ni Tesla nisu krili suze. Ipak, o čemu su razgovarali tokom pola sata, koliko je trajala poseta pomirenja, ostala je tajna. Ubrzo posle toga, Pupin je umro. Članek je povzet iz FB / Izgradimo Teslin Toranj u Srbiji

Gathering of Nikola Tesla & King Peter II. of Yugoslavija, New York 1942 14 KunstHaus

1856 – Nikola 160 let od ro

– 2016 Tesla ojstva genija

Spoštovani, dragi bralci fanzina KunstHaus,

Nikola Tesla je bil izjemen človek, človek prihodnosti.

O njem kot izumitelju in mislecu , ki se je rodil pred 160 leti v Smiljanu, v avstroogrskem cesarstvu, v slavni in krvavi petstoletni Vojni Krajini, znani iz evropske zgodovine kot ConfiniumMilitare, oziroma SerbischeMillitaerGraenze, je bilo v času njegovega življenja in pozneje, do danes, veliko napisanega.

Verjamem, da je javnosti, predvsem njegovim rojakom, to dobro znano, zato bom v tem skromnem, spoštljivem prispevku poudaril le nekaj vsem vam znanih dejstev.

Južnoslovanski svet na polotoku Hemosu, v turških časih Bal-kanu, ki nosi staro slovensko ime Krvavo gorovje ali Hem, je v svoji dolgi in nesrečni zgodovini v svetovno zakladnico kulture, znanosti in umetnosti, kot most med vzhodno zibelko človeške in evropske kulture, znanosti in umetnosti, ter tako imenovano zahodno civilizacijo prispeval številna spoznanja in dosežke, na primer o umetnosti, krščanstvu, jeziku, pisavah, demokraciji, pravu, medicini, relativnosti, matematiki, fiziki, astronomiji itd. Naj tu omenim samo svetega Hijeronima, Cirila in Metoda, Gorazda, Vlašića, Grbića, Getaldića, Boškovića, Kopitarja, Miklošiča, Vego, Štefana, Cvijića,Milankovića ...

Ob koncu XIX. in v prvi polovici XX. Stoletja so se v industrijski revoluciji zgodila velika odkritja s področjaneznane in nevidne elektrike, skrivnostnih elektromagnetnih valovanjter proizvodnje, prenosa in uporabe vsemogočne električne energije, ki so omogočila njeno vsestransko uporabnost na številnih področjih, brez katerih si danes ni mogoče predstavljati življenjskega standarda in doseženega razvoja.

In tudi to, znova, po zaslugah južnoslovanskih znanstvenikov, Jožefa Štefana, Nikole Tesle, Mihajla Pupina, Milana Vidmarja, in seveda, v največji meri prav današnjega slavljenca, genialnega znanstvenika, inženirja in izumitelja, ter prodornega in samosvojega misleca. Nikola Tesla je v Združenih državah Amerike, v New Yorku, ColoradoSpringsu in na Long Islandu odkrival v svojih laboratorijih in eksperimentih takrat neznana naravna načela in zakone, nevidne, neznane zemeljske in kozmične energije, ter jih s svojimi izumi globalnega značaja in univerzalne uporabnosti – v elektrotehniški in strojni stroki jih je patentiral nad 300 – približal milijonom ljudi po celem svetu in omogočil nesluten razvoj človeških ustvarjalnih potencialov in znanstvenih ter materialnih dosežkov.

Njegove raziskave neznanih energij, prenosa energij na daljavo,lastnosti magnetizma in električnega toka, vrtljivega elektromagnetnega polja, radijskih valov, ter izumi elektrarn, večfaznega izmeničnega sistema, visokonapetostnih transformatorjev, vsestranskih indukcijskih elektromotorjev, brezžičnih oddajnikov za komunikacijo na Zemlji in v Vesolju pomenijo temelje sodobne civilizacije in omogočajo dotlej neznano udobje in varnost v človeškem življenju.

Prav je, da na današnji dan, ob izidu fanzina KunstHaus, ohranimo nanj in njegovo delo spoštljiv spomin.

Hvala, Nikola Tesla! Hvala, velikan!

Prof. dr. Vladimir Osolnik v Ljubljani, 2016 KunstHaus 15

foto: Žara Nikola Tesle

DAS PLAKAT

Jernej Žumer, »Angel Guardian«, karikatura 2016

Jernej Žumer, »SVE GAČE BIT«, karikatura 2014 18 KunstHaus

R.I.P. Dragan Gaga Nikolić

“Beograd nikada više neče biti isti bez tebe...”

OldSkul galerija Fakultete Likovnih Umetnosti v Beogradu, v samem centru na KnezMihailovi ulici pred izhodom v park Kalemegdan...V njej je januarja 2012 potekala predstavitev fanzina KunstHaus - “Vanredni Beogradski broj” ... sicer namenjena samo za razstave študentov FLU ... če se pozorno spomnite scene iz filma “Montevideo - Bog te video”, film poln nostalgije z utripom Beograda 30tih let prejšnjega stoletja, režiserja Dragana Bjelogrlića, je v tej galeriji posneta scena umetnice, ki predstavlja legendarno slikarko Mileno Pavlović - Barili... skratka galerija, ki ima dušo in nedaj bože, da bi jo slučajno prenovili...Če ste kdaj v BG si jo oglejte. Nisem PRovec FLUja ampak priviligiranec, ki čuti to, kar drugi ne opazijo :) danes pa prvič povem tole, da sem imel takrat željo, da bi promocijo KunstHausa simbolično odprl Dragan Nikolić, v ozadju pa bi cigani - trubači nažigali temo Otpisanih :( žal, bil sem premalo vztrajen in danes, 11. marca 2016, nas je Gaga žal zapustil. Hvala ti v imenu vseh nas tvojih zvestih fanov. Za vse nas ostajaš nesmrten...

Danes ni bilo resnejšega spletnega portala, ki nebi poročal o tvojem odhodu .. kolega Velimir Bata Živojinović je zapisal: “Beograd nikada više neče biti isti bez tebe. Počivaj u miru moj mali brate, moj mali prinče.” ...mlajši kolega Ðorđe Živadinović Grur pa je na FB profilu na kratko zapisal: “Pravde ima samo u filmovima. Ja se nadam da ćemo se još jednom sresti! Ćao...” :( Svojo zadnjo vlogo je Dragan odigral v filmu “Montevideo - vidimo se” in tudi jaz upam, da se nekoč vidimo...

N.P. risbe: Tina Konec

KunstHaus 19

foto:Žiga Koritnik

Dragi John, hvala za glasbo. Pa ne samo za glasbo, hvala ti predvsem za to, da si (tudi) moj pogled nanjo obrnil na glavo! Človek se kar malo smešno počuti, ko mu nekdo pokaže še en tako logičen pogled na stvar, sam pa prej tega sploh ni opazil... Ne morem si predstavljati, kaj vse ti je bliskalo po glavi, kakšne zamisli... Želel bi te spoznati, zagotovo bi si imela kaj povedati. Mogoče bi lahko skupaj praznovala najin rojstni dan 5. septembra. To bi bila sigurno žurka.

Zate sem napisal skladbo. Predstavljal sem si, kako nabiraš gobe in ob tem, kot vedno, neizmerno uživaš. Pokrajino sem si izmislil - tako kot si si jih ti ves čas izmišljal in se najbrž vanje umikal od tega norega, resničnega sveta. Mogoče pa tudi ne, saj si imel rad življenje... O tem je pričal tvoj iskren, nalezljiv, vseobjemajoč smeh in pa veselje ob iskanju novih poti v glasbi, ki je bilo zate pravzaprav igra. To bi nam moralo biti vsem v zgled. Danes so ljudje (poslušalci, gledalci) v tem smislu otopeli, ne zanima jih svežina. Radi imajo varnost, prodajajo se preverjene stvari. Tudi ustvarjalci so vedno bolj takšni, trg je pač pomembnejši od navdihnjenih zamisli. Trudim se in vztrajam pri tem, da poslušalcem ponudim doživetje in jim morda sam pokažem pogled na umetnost in življenje, ki ga morda doslej niso opazili. Za to pa morajo imeti le toliko odprtosti, da se odločijo priti v koncertno dvorano. To je vse, od tam jih naprej vodijo glasbeniki.

Zelo mi je žal, da moje “Gobice” niso bile krstno izvedene na klavirskem maratonu v Rogaški... To je bila izjemna priložnost za poseben krst, ampak vmes je prišla višja sila. Vendar pa, kar se ima zgoditi, se enkrat zgodi in tista izvedba v KunstHausu 19. novembra 2014 okrog treh ali štirih zjutraj na Nanijevem pianinu mi bo ostala v spominu za vedno. Dan prej je bil dolg in naporen in izvedba sama bržkone ni bila vrhunska, vsekakor pa je bil dogodek poseben zaradi ambienta in prijateljske družbe, v zraku je bilo nekaj čudovitega... Si bil z nami takrat, John? Upam, da si se zabaval.

Skratka, to skladbo sem napisal zate in zato, da ljudi spomnim kakšen model si bil.

Ker svet bi bil lepši, če bi bil na njem še kak John Cage.

Lepo te pozdravljam,

Matija 20 KunstHaus

KunstHaus auf den Baum

Ultimativen produkt družinskega podjetja Mraz iz Grlič zagotavlja topel in naraven dom … Cca 59m2 uporabne površine, na višini 6,5 metra, hiša je vpeta med debla mogočnih bukev, izdelana iz 50m3 skrbno izbranega lesa duglazije - Pseudotsuga KunstHaus menziesii – 21 iglavec iz družine borovk, rok izdelave cca. 3 mesece, najbolj optimalno ogrevanje z IR paneli, … naročila in info. www.mbt-hisa.si

Plečnikov kandelaber za Rogaško Slatino Zgodba, ki je zapisna v članku s podnaslovom »Duhovna vsebina utilitarnega objekta« avtorjev Toneta Kurenta in Aleksandra Vidmarja nam pričara čudovito dejstvo o po vsej verjetnosti edinem avtorskem delu veličastnega arhitekta Jožeta Plečnika v celoti, ki se nahaja v Rogaški Slatini pod hotelom Aleksander v obliki dveh betonskih kandelabrov na levi in desni strani doprsnega kipa Ferdinanda Attemsa. V smeri višine kandelabra se vrstijo naslednje mere v centimetrih: 30, 7, 2, 361, 6 in 45. Kotirane so tudi naslednje širine: 65, 45, 34 in 42 cm… s seštevanjem sosednjih kót je mogoče dobiti še naslednje višine: 9, 37, 39, 51, 363, 367, 369, 370, 376, 400, 406, 412, 414, 421 in 451 cmV 22 KunstHaus

teh merah so skrite Plečnikove gematrične ideje, kot jih je sam imenoval: »Če človek projektira kakšno stavbo, bi moral v njej najti tako idejo, da bi se tresel pred njo.« … Plečnikova sporočila v gematričnih številih kandelabra za Rogaško Slatino so biblijski in evangelijski citati v slovenščini in latinščini, kot so napr.: »HODITE, DOKLER IMATE LUČ, DA VAS NE OBJAME TEMA« in »V ZAČETKU JE BILA BESEDA IN BESEDA JE BILA PRI BOGU« in »BOG JE LUČ« itn… Vso njegovo gematrijo v merah kandelabra za Rogaško Slatino lahko štejemo za molitve. Plečnik je baje nekoč ob izročanju svojih načrtov povedal: »Tako pa Plečnik moli.« Fotografije in članek so del arhiva Ljudskega muzeja Rogaška Slatina.

Nadaljevanje str. 11 / intervju: Ðorđe Živadinović Grgur Šta još nikada nisi uradio u životu a hteo bi, da uradiš?

Volim ekstremne sportove, i voleo bih da uskoro npr. skačem padobranom, da se bavim parkurom i još ponešto, ali polako, ima vremena i za to. I voleo bih da posetim neka različita mesta širom sveta. Šta voliš da jedeš i piješ i da li umeš neko narodno jelo da sam spremiš?

Volim domaću, maminu hranu, ali volim i da eksperimentišem sa svime, posebno s hranom. Uvek rado probam nacionalne specijalitete, a posebno volim kinesku i italijansku kuhinju.

Morsku hranu takođe. I francuske sireve. Volim vina, i bela i crvena. Što se tiče mene kao kuvara, tu je situacija kritična, nisam neki veliki stručnjak za spremanje, ali to je možda i zato što me to i ne zanima u nekoj velikoj meri.

Koja je trenutna situacija na području celokupne kulture u Srbiji, šta se može, šta ne može?

Situacija nije bajna već decenijama. To što nema novca ni institucijalne, državne podrške nažalost nije ni novo, ni iznenađujuće, ali mene čudi što za krizne i siromašne trenutke važi nepisano pravilo da su umetnički najbogatiji, a kod nas je umetnički sadržaj prilično oskudan i jednoličan.

Nema diverziteta, nema kvaliteta. I ne mislim na produkcijske uslove, mislim na maštu i ideje koje su prilično anahrone. Ali ima i svetlih primera, i iskusnih, i mladih umetnika, te se nadam da će ih ili nas biti još više hrabrih, upornih i istrajnih. I maštovitih.

Uprokos tome da polako završavaš Fakultet političkih nauka, koje je tvoje lično mišljenje o tome da li se umetnik (glumac, književnik, slikar…) treba da opredeljuje za neku političku partiju i da »iskorištava« svoju poziciju u čast ili nečast politike?

Mislim da je to pitanje individue. Svako može da radi onako kako misli da je najbolje. Ja sam, za sada, mišljenja da to sa stranačkim svrstavanjima nije najbolje rešenje. Mislim da svaki umetnik treba da jasno zagovara svoje društvene, političke ili makoje stavove i vrednosti, ali ne mislim da je dobro angažovati se u dnevnopolitičkim situacijama koje su u vezi sa određenim političkim strankama.

Dakle, umetnost i umetnici treba da budu društveno angažovani i da svoje pozicije vidljivosti koriste za pozitivne, konstruktivne svrhe, ali ja se nikad ne bih angažovao u nekoj partiji.

Umetnik treba da se stavi u službu svoje publike, a ne političkih ili bilo kakvih drugih elita, i da najiskrenije radi ono što misli da je najispravnije.

Koje je tvoje mišljenje o azilantima, koji traže životnu sreću u Evropi i spašavaju svoje živote?

Različite krize u svetu već dugo traju, gotovo neprestano, i mislim da su izbeglice najnesrećniji ljudi jer su primorani da zarad traganja za mirom i ugroženih osnovnih ljudskih prava moraju da napuštaju svoje zemlje, domove, bliske ljude i beže tražeći

priliku da žive. Dakle, nisu u pitanju zadovoljenja nikakvih luksuznih potreba, naprotiv, nasušnih, primarnih, gotovo homeostaznih. Stoga, jedino mišljenje koje imam je da ljudima u takvim situacijama treba maksimalno pomoći na svaki mogući način. Ili im makar ne odmagati, takođe na bilo koji način. Ako neko može da razume kroz šta ti ljudi prolaze, to smo mi, ljudi sa ovih prostora, koji imamo svašta u pamćenju.

Koje godine češ primit prestižnu nagradu za životno delo Dobrićin prsten?

Zaista bi bilo pretenciozno i pomalo besmisleno da sad, i ikad, o tome razmišljam. Ja sam na samom početku profesionalne glumačke karijere, a to je nagrada koja se dodeljuje za životno delo. A i nikad ne razmišljam o nagradama, zaista. Bavim se konkretnim stvarima koje dobijam usled poverenja ljudi koji žele da rade sa mnom jer smatraju da zajedno možemo dobro da realizujemo neke ideje i ciljeve.

Ako se nagrade budu dešavale, biće mi drago ako nekad neko prepozna i vrednuje tako kvalitet mog rada, ali i ako ih ne bude, neće mi biti žao jer ih ni ne očekujem, pošto ne radim za nagrade nego za sebe i ljude kojima to što ja radim može biti od koristi. Šta si bio u prošlom životu?

Jelen ili voda. Neka reka, neko more. Ili crna zvezda. Ili Džejms Din. Šta je tvoj cilj života?

Nemam jedan cilj, ali ako bih morao da svoje težnje, želje, ideje i vizije sublimiram u jednu rečenicu, mislim da bih voleo da u nekom trenutku životne zrelosti budem zadovoljan zbog svega što sam uradio, posebno u profesionalnom životu, sa nekoliko pravih, odanih prijatelja, možda sa nekoliko dece i pristojnim, sadržajnim životom, bez mnogo kajanja. I sa velikom bibliotekom.

Na jesen se u organizaciji Omladiskog centra Rogaška Slatina priprema vaša već legendarna predstava Muškarčine.

Polako se priprema i program vašeg vikend gostovanja. Šta bi voleo da doživiš i da vidiš u Sloveniji?

Ne znam šta da očekujem, i ne želim mnogo ni da planiram. Želim da se iznenadim. Ono što znam o Sloveniji je da je to jedna od najlepših i najuređenijih država na Balkanu, i voleo bih da upoznam neke lepe krajeve, prirodu koja je čuvena i, naravno, urbani gradski duh Ljubljane, Maribora i sličnih većih gradova. Ali ako se i ne desi sve to, biće još prilika, siguran sam.

Ja sam pre više godina bio na Bohinju i vrlo rado bih voleo da se vratim, ali da posetim i Bled...

Puno sreće u životu želimo ti iz redakcije fanzina KunstHaus i puno hvala, da si podelio sa nama i odgovore na neka nestandarna pitanja.

Nema na čemu, uvek sam raspoložen da pričam s ljudima koji se bave lepim stvarima. Želim vam veliki uspeh u daljem radu!

KunstHaus 23

KunstHaus Himna

by Zoran Milenkovic, Verona, 22.april 2015 Premierno izvedena v Kristalni dvorani GH Rogaška, ob 10.letnici prvega koncerta Teofila Milenovića. Kot solist jo je izvedel Teofil ob klavirski spremljavi Ermina Tkalca Roberta in čelista Attanasia, 14.julija 2015 - Zgodovinski trenutek za KunsHaus!

24 KunstHaus

NENAGRADNA KRIŽANKA

V veliko čast si štejemo, da smemo rešiti križanko (ukrštene reči) s tako dostojanstvenim geslom in s svojim podpisom jamčimo, da se odpovedujemo nagradi v korist dobrodelni fundaciji družine Corleone, ki ves čas pomaga revnim družinam širom Evrope.

Podpis:

KunstHaus 25

Ni prejel obvestila - napaka pošte ?!?

Was ist kunst? RU + EKA = Das ist kunst!

iVar 26 KunstHaus

Energija EKA + Anči … postaja ZOO Berlin

3 x dan po 1 tablet…

Dano Ličen

Ženski Slash Dano Ličen Ko moški pomisli, da ne more imeti prav ali pa da ne more doseči tistega, kar si želi, se v njem zbudi sila, ki Mariji ne verjame.

Sila šepeta: ‘’Kaj pa, če gre vse narobe? Kaj pa, če si beden? Kaj pa, če ti reče NE? Kaj pa, če jih ima poleg tebe še trinajst?’’

Sila kriči, medtem ko moški mirno govori.

Kriči: ‘’Prepočasna si! Rasti z mano. Zakaj ostajaš v ozadju? Ne vidiš, kako slabo je to zate?’’

Ko Marija vstane in se premakne drugam, moški kriči za njo s stegnjenimi rokami.

“Počakaj!”

“Poslušaj me!”

Na besede - pusti me v miru - sila odgovori: NE! Bom sama, zmorem sama - NE! TI NE ZMOREŠ SAMA! Potrebujem čas, sem razumela - ...

Ker Marija nima tiča, si sila za izživljanje vzame čas: sredi prepira gre v kopalnico, nastavi program tuš kabine in si vzame čas.

Moški pod vplivom sile rad opazuje kako mu voda izpira erekcijo in medtem ko se sperma veže na lase v odtoku, posluša opajajoč glas, ki šepeta: ‘’Resnična moč je dominat nad resnico. Pot do modrosti vedno markira kri ...’’ Šepetanje je kombinacija škrabljanja več jeklenih nohtov.

Ko se moški strezni, je sili vedno žal, da ne zna ostati dovolj neopazna.

“Tebe so tepli?” vpraša Marija.

Telo, ki Mariji odgovori, nima brazgotin in tudi samo ne pušča sledi.

“Mene niso tepli,” reče Marija mirno.

“Vem,” odgovori moški. ‘’Je to opravičilo?!’’

Moški ne pove, da vedno znova podleže pohlepu in pokaže preveč stvari naenkrat. ‘’Pofukaj me ali spizdi!’’ zakriči Marija. ‘’Ne morem.’’ ‘’Kaj?’’ ‘’Ne morem ... oprosti.’’ ‘’Slabič ...’’

Zoroo, Padova 2015 ‘’Kaj naj?’’

Slash!

Bič, ki prileti, je podoben težkemu bloku opeke.

Slash! ‘’Še.’’

Slash!

Slash!

V četrto ga boli.

Moški ni več tako trden.

Hoče še, ampak v sebi čuti dvom.

“Prosi me,” zajedljivo predlaga Marija.

“Prosim.”

“Bolj na glas!”

“Ne morem.”

“Prosi me, sem rekla!”

“Ne.” “Prosi me.”

“Udari me!” zakriči moški.

“Ne bom te udarila, dokler me ne prosiš,” odgovori ona.

Moškega grabijo krči.

Trese se in hlasta za zrakom.

“Ne znam prositi na glas,’’ reče jokajoče.

Zdi se, kot da se stena zvija vase ravno toliko, kot se vase zvija on, ali ona. ‘’Če me pripraviš do tega, da se zlomim,’’ reče moški, ‘’bom...” ‘’Kričal?’’ vpraša Marija in moškega krcne s konico čevlja. ‘’Ne.’’ ‘’Kaj pa boš?’’

Moški napne vsako mišico posebej. ‘’Prosim,’’ reče. ‘’Bolj na glas ...’’ ‘’Prosim,’’ reče moški, tokrat glasneje. ‘’Še enkrat!’’ ‘’Prosim!’’ ‘’Še!’’

Moški plane kvišku in Marijo zgrabi za vrat. ‘’Prosim!’’

KunstHaus 27

Dare

/ Dare Gozdnikar Mesta se vse bolj gnetejo, kot sestradani volkovi v krdelu, ki lezejo s pobočij in grizejo v beton, kovinske ovce prenašajo drobir hitenja, vsak nov dan je uspeh – preboj cone ugodja; odgovarjati natančno vsem hkrati in ogovarjati posamezne občasno, kar ne zraste obiramo še bolj skrbno, zalivamo zidove nad željnimi oblaki in dež ima obliko granitnih kock, a kocke v rokah postajajo kaplje, kot tekoča misel in izmuzljiv upor, zmaga koraka po neodločni cesti, strasti so programirane vnaprej v dalj, sledenje pticam, natančnim dronom vnebovzetja je umerjeno s tleskom prsta in utripom morale, za srečo trpljenja klik gnusa stik besa, preplačan račun za senco usmiljenja, v ceni utripa seštevek porazov in davek na prihodnost– smrt po rojstvu.

Skrivnost / Zoran Milenković, prevod v slo. Tanja Plevnik Veš, koliko jih po našem tiru potuje?

Niti jaz, pravzaprav, a jih je malo, skoraj zagotovo.

Veš morda, kdo jih pošilja in od kod?

Niti jaz, res, in ne poznam jih, prepričan sem v to.

A nekaj vemo: Da imamo karto samo za odhod, vnaprej smo vedeli, da vrnitve ne bo.

Niti ena postaja, niti kakšna zveza z drugo progo, z drugo idejo.

Ni sprevodnika, niti strojevodje, tudi potrebe ni,da ti kdorkoli javlja, kdaj boš prispel do svojega cilja, dovolj je vedeti, da je skrivnost!

Senka sam duše zalutale

Telesa

U mirisu vetra lutam kroz mračne hodnike tuđih životnih sazvežđa, ceo sunčevim zracima prepušten, vremenima u susret putujem, tumaram, osmesima skrivam tugu.

Pravijo, da so minula mnoga leta, odkar SMO SKUPAJ …

PA KJE SO ZDAJ? KAM SO ŠLA? Ne, tu so z nami, VSA TA LETA. Prišla so k nam in ostala, še naprej prihajajo in ostajajo.

Mi smo kot čas okameneli, ki še naprej otrdeva, se širi in poglablja.

In nekega DNE BO TO RUDNIK plemenitih kovin naše krvi

/ Slobodan Petrović Boban

Na kraju puta vidim breze, ogrnute u nadanja, umivene svim mojim uzdasima, i one, ničije, na vetru, beskonačnoj samoći se predaju.

Ne vidim te, ne pronalazim te, u ovom svetu lutanja i traganja, ne prepoznajem ti lik, ni naličje, senko duše zalutale, trag ti spoznao nisam, a ne umem da shvatim – zašto sam na ovaj svet detinje radoznao svratio?

28 KunstHaus

/ Zoran Milenković, prevod v slo. Tanja Plevnik

in dragih kamnov naših teles.

Henrih Vladimir Grubelnik

KunstHaus 29

Trgovanje z begunsko krizo

Foto: Rudolf Baloh

Kačarsko izročilo o tročanu Kačarsko izročilo je celostni način življenja, ki je nekoč obstajal na ozemlju zahodne Slovenije. Sklepamo lahko, da sega tisočletja v prazgodovino, pa tudi v zadnjem tisočletju je še imelo pomembno vlogo v življenju ljudi.

Danes je del kačarskega izročila ohranjen med ljudmi na območju Banjške planote ter doline Soče pod njo med Kanalom in Mostom na Soči. Kačarskemu dojemanju sveta so služila obredna dejanja na izbranih prostorih (skale, brezna, vode, premični kamni, drevesa), predvsem pa visoka moralnost in etičnost članov kačarske skupnosti. Kačarji so sestavine prostora doživljali kot živa bitja in so zato temu primerno spoštljivo z njimi tudi ravnali. Življenjsko silo, ki prežema vse, ljudi, rastline, živali in naravo kot živo bitje sploh, so si predstavljali tudi v obliki kače. Zato so izdelovali tudi tako imenovane kačje glave, izbrane kamnite prodnike, ki so jih obdelali na poseben način in postavljali na izbrane točke v prostoru. S tem so ustvarili mrežo trikotnikov - tročanov, ki je varovala vse med njimi, tudi ljudi, in vse, od česar so ti ljudje živeli. Tročan je združeval v življenjsko silo moči zemlje, ognja in vode, zato je moralo biti vedno vse narejeno v ravnovesju tročanske trojice. Tako so gradili hiše, sadili drevje, sejali poljščine. Prvo dejanje uničenja te dežele je bila gradnja Bohinjske železnice, zaradi katere so razstrelili podporno skalo sistema, pozneje je mrežo tročanov razbila še prva svetovna vojna z bojiščem soške fronte.Kačarsko izročilo o tročanu je že močno okrnjeno. Umirajo zadnji ljudje, ki o kačarstvu še vedo kaj iz osebne izkušnje…..

Več najdete na spletni strani www.dedi.si Povzeto po članku, ki ga je zapisal Andrej Pleterski (Inštitut za arheologijo, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) 30 KunstHaus

»Dogovor s Turčijo predstavlja moralni propad in bankrot Evrope«, »ključe vhodnih vrat Evrope dajemo v roke naslednikom Otomanskega cesarstva«, »EU razvija rdečo preprogo turškemu režimu, krivemu ubijanja lastnih ljudi in zatiranja človekovih pravic«, »drugi opravljajo delo, ki bi ga morali opraviti mi«.

Tako ostre besede so ta teden po vrhu EU-Turčija odmevale po Evropskem parlamentu. Sodelovanje med EU in Turčijo je namreč dobilo nove in do sedaj še ne videne razsežnosti. Evropa se je s Turčijo dogovorila, da ta postane neke vrste podizvajalec za prenos naše odgovornosti. Turčija bi naj sprejela vse nezakonite migrante iz Grčije, EU pa bo za vsakega Sirca, ki ga bo vrnila Turčiji, enega od tam neposredno preselila v Unijo. Do leta 2018 bi naj za to prejela kar šest milijard evrov.

Gre za neokusno kupčevanje z življenji in to z državo, ki jo je EU še do pred kratkim označevala za eno najhujših kršiteljic človekovih pravic in zato kot neprimerno članico evropske družine. No, zadnje mesece pa se z njo znova pogovarja o odpiranju novih poglavij za članstvo in o hitriodpravi vizumskega režima. Vse seveda zato, ker sami ne znamo prevzeti odgovornosti in sprejeti celovite evropske rešitve, s katero se bi strinjale vse države članice.

Na drugi strani smo ravno ta teden v Evropskem parlamentu obravnavali poročili o napredku Črne gore in Makedonije na poti v EU. Makedonija je v čakalnici že 10 let, pri čemer največjo oviro predstavlja vsem dobro znani spor z Grčijo, zato preboja na tem področju ni in ni videti.

A ob enem je Makedonija država, ki v teh trenutkih nosi veliko večje breme begunske krize kot večino držav članic EU in kar najbolj bode v oči - s tem velikim bremenom se sooča sama, brez pomoči EU. Ali kot je dejal makedonski predsednik Ivanov, Makedonija je tista, ki zaradi begunskekrize plačuje za napake EU in je kot nečlanica EU celo prisiljena, da Evropo zavaruje pred članico EU, to je Grčijo, ki je begunce iz Turčije samo pošiljala naprej.Pri vsem tem pa Makedonija kljub velikim obljubam od EU ni dobila niti centa pomoči. Naša solidarnost, ki je zatajila, se tako vse bolj odraža v spreminjanju načel, ki so veljala dolga leta in v uveljavljanju dvojnih meril, ki so pogojena predvsem z interesom, da se izognemo bremenu vojn, ki jih je ne nazadnje povzročila tudi naša politika. Kaznujemo države, ki bijejo naše bitke, in jim pri tem ne ponudimo niti kančka pomoči, na drugi strani pa sklepamo dvomljive kupčije, katerih posledic se niti ne zavedamo.

Ob vsem tem pa so razmere na grško-makedonski meji na robu katastrofe,tam jeobtičalo na tisoče beguncev, zadnje informacije kažejo na to, da je zaradi slabih razmer nekaj beguncev celo že začelo zapuščati mejo. V Grčiji pa bi se naj do konca meseca nabralo že več kot 100.000 beguncev, nekateri govorijo celo o številki 150.000.

Evropa je tako pred veliko preizkušnjo, morda največjo do zdaj. Vse bolj nujno je, da najdemo dolgoročno vzdržno rešitev, saj reka beguncev ne bo kar tako usahnila in tudi pakt s Turčijo je vse prej kot čarobna formula, ki bi razrešila vse naše težave. Ključno vprašanje pa je, ali begunci zares predstavljajo grožnjo, proti kateri se je treba boriti, kot lahko slišimo te dni, ali pa gre za stanje, ki ga je potrebno sprejeti kot dejstvo in kot izziv Evrope prihodnosti.

Cursed Destiny, photomontage, 2015 by Stane Jagodič

dr. Igor Šoltes, evropski poslanec

KunstHaus 31

Pokrovitelj pričujoče številke je:

Talno ogrevanje – stensko ogrevanje in hlajenje – toplota, ki objame

Prestavitev 6. redne številke fanzina KunstHaus No. 11, na tajni ilegalni – članom znani lokaciji, petek, 8. aprila 2016, ob 18.08 uri.