NOTIC učitelja Blaža Jurka by Peter Teichmeister

NOTIC Bla탑a Jurka

1. Predgovor

Notic Blaţa Jurka, kjer je zapisoval, kot sam pravi, »rodbinska pojasnila in druge za nas Jurke zanimive opazke in pripombe, da se ne pozabijo«, je zanimiv predvsem zato, ker je to pravzaprav osnovni dokument, kjer je začel Jurko pisati zanimivosti njegove druţine in kraja, kjer je sluţboval, Razborja in njegovih ljudi. V tem noticu pa so tudi zapisi njegove ţene Tončke Brečko. Ti zapisi so v večjem delu nerazumljivi, saj je bila Tončka nepismena, in jo je učil prvih veščin pisanja ravno njen moţ učitelj Blaţ Jurko. Tončka si je v tem noticu tudi pisala prevode najnujnejših povedi v nemščino, zapisala si je tudi poštevanko »do sto«, ki jo človek v ţivljenju vedno potrebuje, itd. Veliko tega, kar je zapisano v noticu, je zapisano tudi v Šolski kroniki Razbor (zanimivosti in spoznanja o kraju in ljudeh). Zapise pa, ki so pisani »Vidici«, podpisal pa jih je Vit iz Vrha (tudi pesmi), ne morem umestiti nikamor. Ne vem, ali sta imenovana uporabljala ljubkovalno ti dve imeni ali pa … Prepisal sem jih zaradi celote! Nekaj besed je zaradi slabe ohranjenosti izvirnika notica in mestoma zaradi nečitljive pisave nerazpoznavnih, zato jih, ali nisem prepisal, ali pa nadomestil z sopomenko.

Na Razborju, julija 2005

Ta le notic sem poklonil moji izvoljenki : TonÄ?ki, in ga imela 50 let. Iz stare bolezni: ljubosumnosti, mi ga je jezno vrnila. Pa sem napisal rodbinska pojasnila in druge za nas Jurke zanimive opazke in pripombe, da se ne pozabijo. Vlah Vojnik, 15/5.1930

2. Začetek1 »Vidici«! Hočem njen zvest ostati Do mojega zadnega dne Nje srcu čisto se vdati, Njej spolniti vse ţelje. Osoda nikdar naj ne loči Za časa ţivljenja naj Veselja dan naj napoči, Zastopnost miru zlati raj. Čisto in neţno nje srce Ostalo bo kakor do zdaj V lasti edini le moji Tok mislim za vselaj. Vit z Vrha

Pripomba pisca Notica »sledeče je pisano oktobra 1880«

Resnično2 britka bo ločitev Ker še došla ni rešitev. Boţe vedi če še sreča Nama ne bo opoteča? Osoda teţna ter nemila Bo dva srca zaklenila Razklenila ne al ruţla Ktere je pred kratkim zdruţla. Reva človek je na sveti Dušne muke ma trpeti Ktere teţko so popisat Še manj pa v srcu njih sled zbrisat. Komaj da sva se spoznala Ţe bova slovo jemala. Mislil sem da ljubav cvela Ki dva srca je razgrela Tako bo in člo v zavetje Osrečevala mladoletje. Tak človek misli in prevdarja Bajta pa brez gospodarja. Ako pram na videz vstavlja Sreča se in obotavlja Vendar upam da še mirna Bo sijala in izvirna. Le ob noči luč razseva Svojo moč, bolj od dneva. Star pregovor pravi to: Mora pač ţe bit tako. Zaradi mene se ne straši Blebet ljudi te naj ne plaši Da gotovo se slučajno Kazal bom svetu sijajno, To me resna misel je. Kadar pa bi Te skušnja več Motil in paglavec, 2

»na tri leta odbran sem poslal prošnjo za Ersatzreservo 30/7.1880«

Občutja, ko je čakal na odgovor vojnih oblasti, da ga razporedijo v rezervo, ter mu tako ne bi bilo treba iti na sluţenje vojaškega roka, hkrati ko je bil sveţe zaljubljen v Tončko Brečko, je pisal 20/10.1880.

Misli na prisego svojo Za svestobo trino mojo. V molitev svojo me tud sklepaj Rada koln Vita ašepaj Tedaj boš bolest prestala Znabit še Druzmu – nasmejala.

Moj duh je otoţen V besede ne zloţn Zatorej neham, Ako solzno mam. Srce krvavi Mi tuge kipi Kri burno mi vre Mračit se mi začne. V moţganih se meša Vedrost duha peša. Prid Vida v pomoč Sicer bo res noč!! Ah dekle kas si strila Da si me tak globok ranila.

Da naj tudi Bogec ljubi To očito skazal je Ker je prav v obilnoj meri Poslal nama rešitve. Veselja ne vem kaj bi začel Ko bi bla tukaj, kaj bi te objel Poslubil iskreno v sredo srca K sebi te snisnol, oh Vidica. Od zdaj za naprej Tebi enaki Pa dobro glej, skoz i skos taki Da čedna boš, pa bode Tvoj moš!

3. Opazke Tašča Tereza Brečko roj. Paučnik (Kremen) je umrla 1886, stara 53 let. Plučnica. Vresk Boštjan umrl 1885 – naslednik Roštohar Janez (goljuf in slepar) 28/6.1882 je bla Stara Glaţuta od mene izlicitirana z atekovim denarjem, ker so jo radi dediščinskih dolgov prodali dediči po Matiji Martiniju: Prescher (Cession) 1797 fl, 29/5.1980, Okrajno sodišče Laško. Zelo pridna in blaga je bila mati moje ţene tašča Terezija Brečko, ki je prinesla v Razborc 800 fl juterne, čajna. To je blo leta 1849. umrla je 1886, stara 53 let. tedaj je bila rojena 1886-53 leta 1833. Mica hči, poročena Lapornik Neţka, hči poročena Vresk Tonka, hči poročena Jurko Matičk, sin hromast Joţef, sin doma gospod, oţenjen z Frančko Keršlin o Pustu 1889. Mathias Martini †1874 in Luzia Martini geb. Della Mea, doma iz Tarcehtel, Friaul, Italia, Besitzer in Stara Glaţuta. Ihre Kinder 1. Josef Martini, schlossermeister in Marburg 2. Anton, gestorben Ilidţa 61, Sarajevo (Kobiljidol) abs Sagerwrke 3. Johann, degrad. Husarem Courier – Schmied (Unteroffizier) 4. Matthias, pens. Finnanz. In Maglaj Banja Luka 5. Ema, die 6. Theresia, Schantej, nachmals Schmid in Polana 7. Maria verchel. Polak in Sele 8. in Henina Šmit vervandt: zet!

4. Razborske skrivnosti A. Na Poljskih njivah je stal Rimljana: Marcus Cajus Rutilianus 335 p. Chr. N. nagrobnik. Leta 1842 so ga v Gradec v lapidarij odnesli. Bil je vojskovodja, ki se je v Aziji odlikoval proti Perzom. Tedaj je vladal cesar Alexander Severus (Oroţen, Chronik) B. Na Poljskih njivah izoral leta 1869 kmet Vidmer pisker srebrnjakov C. Tam, ko je kriţ in zravno kamenit grič je blo sodišče. So ble gauge. Še zdaj se človeške glave izkopavajo. D. Tam po robu dol je šla meja med Noricum in Panonijo. Celje je blo še pod Noricum Petovia pa ţe panonska. E. Pri Vidmerju na Polju sem jaz leta 1898 dobil mali »Kanonenkreutz« izza Napoleon. I. vojske. Gotovo je kteri izmed teh napravil celo Prusko francozko vojsko. Na kriţcu je blo zapisano: »Grati princepes patriae Lupsiae ano MDCCCXIII, 16., 17., 18. Octobri«. Današnji »Karlsarmeekreutz« so slični »Kanonenkreutzu« F. Vrh Graca (Pangrčev) je stala graščina Reutenberg. Še leta 1372 je ţivela tam Juta Reutenberška, udova. Šla je z hčerko v Studenički samostan. Kamor je Liške kmete in Poljske in Cirske šenkala. Reutenbergi so bli v sorodstvu z Boštajnskimi in Raštajnskimi plemiči. (Archiv Studenitz) G. Vrh Lisce je pokopan neki vojvoda izza Kriţarskih vojsk. (bibliot. Maribor, semenišča) H. Sredpostno nedeljo 1842 je udrlo 8 »zavezanih« posestnikov Henine, Polane, v »farovţ« v Polani, ki so pobili 82 letnega ţupnika Alviana na tla in odnesli bogato Napoleonovo I. darilo (1810) v velicih spominskih cekinih, ktere je prejel od Napoleona I. za chronogram čestitke na rojstvo sinu, kralja Rima. Ţupnik je umrl drugi dan na ranah. Ker ga je eden ulomilcev z črtalom po glavi udaril. Ednajst let potem sta se dva tistih skregala in eden drugmu ţugala, da prijavita umor in rop oblasti. Tako je postalo očito in vse so zaprli na dosmrtno ječo. I. Albian ali Alvian je bil poprej ţupnik v Breţcah. Pri njem je sluţla za kuharco dekla iz Polane doma. Ta ga je nagovorila da je šel v penzijon v Polano, kjer je imela baba dom. »Farof!« Bil je tudi ţupnik Razborja. Od tedaj se bahajo Zališčani: Jaz sem od tam doma, ko farje ubijajo! J. Za Alvianom je bil ţupnik Celjski rojak: Paltarič. Hud lovc na drozge, brinjevke, kose (zimne zanjke in flinto.). je imel s kuharco par pobov, ki so stanovali še za mojga časa kot »Beljmaherji« v Gradišči bliz Klemenove zidance. K. Za njim je bil Gorenjc: Bunček Josip, ki je 1867 novo cerkev zidal. Cekmošter Klemen, pismen. Jakob Srebočak, grenadir. Tudi ta je bil feminist (z kuharco par otrok). Umrl je v Loki. Bil štedljiv, denarn! »Čak, jaz Ti bom dal boţjega namestnika s škornjem v rit!« Slokan Matevţ po ceglc za velikonočno spoved prišel v farof na vrt.

L. Za njim je bil galant gospod Kolarič Joţe in kuharca Jerčka Povše iz Braslovč. Oeconom. Pozidal cerkveni stolp in farovţ in hleve in kozolc in meţnarijo. Za šolo vnet. Blaga duša! Tudi šolo smo tedaj zidali 1885. v Rudo na tarok. Umrl na Paki (Rečica). Izborn človek! Dober! Mene poročal 27/2.1881) M. Za njim provizor 7 mescev A. Fischer iz Št. Pavla doma. Fajn gospod. Konja: Miško. N. Za njim Ulčnik Joţe doma iz Št. Petra pod Gorami. Zelo dober, poboţen, bolan. Po 2 letih 1889 došel čez vse najboljši Anton Potočnik. Študiran, blag, gostoljub. Umrl na jetrah 1892. O. Za njim »pokora« Čepin V. abnormalen. Bil 23 let s Franculcko! Vedni prepiri s farani. Vse zadolţeno. Le svoj ţep! P. 1814. Miklavţ Jamšek z Marijanco. Brihta in babjek. Iz Moravč doma. Umrl u Jeblan tuberkuloza 1922. Q. Za njim Capuder, provizor. 1923 Velka noč. Bolševik R. Za njim Jakop Kalan. Kot nalašč za Razbor a prehud: »Jaz!« Toţbe! Obrekovalec! Farizej! Penzjon. 1926 provizor Beljinc iz Dolenjske: egoist, nobl! S. V Rudi bli baroni Billois 1735-1775. Tudi Loka. Ustanovili 4 štipendije. Za njim 1820 Wintershofen, Trenz 1848. 1870 Mulle, von Bolschwing 1870-1907, Strnad 1908, Fajdiga 1910, škof, Ratkoslb Cenefels, dr. Boţič, Aichinger, Uhlyr. T. Učitelj jaz prvi od 1879- 1925. za meno Ciril Delcott. Ţena Rezka Šušterič. Zauber oba! Kot nalašč! On v Trstu rojen. Učiteljev sin. U. Leta 1885 je nameraval Slokan Matevţ ustreliti dacerja. Dal mu je 5 strelov: prsi, nad zapestje, v palc! Brez prič! Dacar zlobn. Porotniki: Jaz sem imel Matevţev in dacarjev revolver v rokah. Dacarjev samo 1 strel, 4 še nabiti! Ker se bobnič ni sukal. Od prve kugle obrezek vmes ostal. Matevţ je bil nevaren človek! Hud babjek, a prebrisan! Boter oz. botra mojim otrokom, oštir, obč. svetov., načelnik. Se je spufal, prekunšten. V. Na Selah nad njivami stoji več hrastov.. pod enim je zakopano v enem firklu več denarja. Dotično drevo se vidi iz hiše skozi okno. Na Selah recte Selih je bla krasna trivrhata lipa. Z veliko kamnito mizo. Izborna krčma v letih 1860-1880. Polak Jaka! Mnogo srebra! Marička bla hči ţupana Matije Martinija Stare Glaţute! Polak bil pijanc, obleţal zunaj, prehlad, smrt 1878. imel tri sine: Anzek, Francl, Jakec.

pri sv. Joštu je bla do leta 1924 mogočna lipa. Pod njo je bil denar zakopan. Bila je višja kot stolp cerkve. Vidla je Francoze in najbrţ tudi Turke. Do leta 1848 so fante lovili za vojaštvo. Tedaj je bla Lisca še poraščena. Še danes se dobi lončene črepinje in knalovko na Lisci. Dokaz, da so gor ljudje bivali. Tudi skrivali so se gor po špiljah in votlih bukvah. Pa so bli vse sorte: uzmoviči, tudi vmes. Od česa bi bli pa ţiveli! Skup so šli na »pohod« (pleniti). Tako so tudi nekoč pozno v noč skrivaj

II.

III.

IV.

kurili in pekli na Mali Lisci pa uţivali ţganjico, ko jo je zalezel neki Cirski Pompetov Marko, ki je beračil za Lisco pa se v Cirje vračal. Potuhnil se je pa špegal kaj počno. Pa je videl kako dnar razštevajo in ga zakopavajo pod korenino mogočne bukve. Počakal je. Ko so odšli ga je pa uzel in odnesel nečaku Joţku domu v Cirje. Tedaj sta se pomogla Cirska dva in začela vole kupovati za rejo. Leta 1867 viharne jesenske noči se prebudi St. Joški stari meţnar in zapazi v sobi odsev luči. Pogleda skozi okno vidi 15 korakov od sebe kako trije moški kopljejo pod lipo. Kot blisk mu šine v glavo »denar iščejo«! sname puško – ustreli skozi okno na nje in zahrešči:« Na pomoč!« pa so se splašli in beţali. Meţnar zbudi svoje ljudi pa grejo naprej kopati in najdejo lonc srebra in zlata. Od tedaj si je pomagal, da je dajal vole v rejo. V Malem Kozjem ali Pod Kozjem to je pol ure severno od Loke je čedno posestvice da vidi 5-6 glav ţivine. Stari zaraščeni posestnik je pač futral za sprot. Ko v Loki ţupnik Bunček umre (1880) so nekaj starih omar in škrinj prodajali. I Kozjanski Kajtna kupi eno tako črvivo shrambo in spravi domu (omaro). Ko omaro snaţi, pa zapazi da ima za stranjo skrivno predalce. Po daljšem poskušanju se mu odpre. Kaj vidi? Celi sveţenj bankovcev! Da ne postane očito prikrije zaklad, pa tedaj, tedaj kaj malega uzame. Pozneje pa polagoma nakupi ţivine v rejo. Obogatel je. Po smrti pa se je vse razvedlo. Kakor najlaţe obogatel, tako hitro je sin vse zapil. Kuhar, Zalezinov zet v Vrhovcu se ni mogel zmagat. Varčeval je a blagoslova za razmnoţek je manjkalo. V bliţnjem Rajhburgu je bil sejm. Tudi Kuhar gre nanj z telico, ktero kmalu proda. V gostilni se pije obični likof. Mnogo je tujga kupca in veliko denarja se presuče in seveda pridno pije. Kuhar ţdi v kotu sam pri domačem kruhu in štamperlčku ţganjice, pa zapazi v bliţini pod klopjo svalk papirja. Skrbno pobere in shrani, med potjo pa ugotovi 400 fl. Volovski kup. Nikom nič ne pove ampak v telovnik ga pod podvlako zašije. Revščina ga stiska a vest mu ne da načeti zaklada. Nagloma umre. Ţena pregledava zapušč. obleko in najde zaklad. Poizvedovanje nič ne pomaga. Denar ji ostane in svoje voleke ima in še kravico povrhu. Dedek moje ţene, stari Brečko, oče Jurja, je bil udovc pa se je mlado oţenil in naglo spešal! Mlada mačeha pa je bla pohotna. Gostila je druge, jim pekla jajčnike in šarkle pa kuhala vino – ubogi moţ pa je na posteljo vezan moral tiho trpeti to krivico. Ko je umrl, uzela si je mladega in šla na preuţitek – Pasja dolina. Sin Blaţk Hribsk je bil, potem St. Lovrenčki meţnar. Imel je 3 otroke. 2 fanta in dekle. Mlajši je bil potem Paučnik v Razborju a je padel na sočki fronti. »Jurman«!

VI.

VII.

VIII.

IX.

XI.

Pri Brečkovih v Razborcu je prihajal berač Martin, mavhar. Dela mu ni bilo mar. poznal sem ga. Bil je gospodarju brat, stric moje ţene. Matiček, brat moje ţene je bil gihtičen. Reveţ je bil ključen, a inteligenten. Veliko je čital in se učil. Govoril je nemški. Uţival je podporo od občine in fare. Zapustil je 700 fl ktere je seveda svak Joţef sam pobasal, dasi je bil Matiček zadni dve leti v Jevši pri svaku Laporniku. Moje tašče brat Andrej Paučnik iz Kremena je bil v nemški šoli v Celju menda 2 leti. Pravilno je nemški govoril in pisal. Rodil se je 1810 in vodil svoje pevki po shodih in cerkvenih ţegnanjih. Tako sem našel med njegovo zapuščino od učitelja v Loki Čern-a pisano vabilo od leta 1839. Je bil slab gospodar. A sin Andrej je pa imel dobro gospodinjo je pa dobro izhajal. Tudi sinovi so dobri! Glaţutar Matija je imel ţeno Lucijo Della mea iz Tarcenta (Venecia). Umrla je 90 let stara na Selih pri hčerki Marički. Oslepela. Izvrstna obliţa je znana kuhati in izborno plesti oz. vesti jopiče. Brat gospodarjev je bil »Muk« (Janez Nepomuk). Bil je gluh in povoţen od stroja ţeleznice blizu Schmelz-a (Rom. Bad), ki je od zad došla. Jeden bratov je bil pa monter na Sevničko – Boštajn – Radna – mostu! Ko so Sevskih mater Lucijo pokopavali sem jaz v postelji bolan leţal. Bilo je v Vseh Svetih. Tedaj je tudi Ema kot uţitkarica prišla na pogreb. Povabil sem jo pismeno, ker nisem mogel vstati, pa je raj šla v krčmo. Tudi na Glaţuti se ni oglasila. Capisco? Ko sva s Stano 1922 delala izpit v Mariboru je umeten razdor iztuhtala, »da sem čez njo okol govoril«. Slabo srce! Ko je moja tašča Treza Brečko umrla (53 let stara a izčrpana) je tast Juri še naprej gospodaril tri leta z deklami. Ena teh je bla »Ahčinka«, ena je bla pa Urša Ribič. S prvo je imel otroka: Cilko Pišek in je moral 300 fl plačati. »Jerof« otroku je bil Krakošek, Andrej Trupi. Ta Cilka je odraščala pri Pavčniku u Razboru in sluţla kot kuharca v Ilirski Bistrici pri čbelarskem strokovnjaku Ţnideršiču leta 1902. meni je pisala še od tam pismo kot »švogru«. Urša je bla pa stara grča, a se je meni bahala, da jo je bil ţeljn stari Brečko a ga ni marala. Pač pa se je mlademu udajala, sinu Joţku Brečku, ki se je 1889 oţenil s Podradeţko Franco Kršlin. Ko je Uršo Ribič neki šinterski hlapec pri Rudskem mostu posilil, je bla v Celju vpričo Dobovška (občinskega svetovalca) vprašana, a je bla še »divica«?! tedaj je povedala, da je devištvo ofrala Brečkovem Joţku, ko je za deklo sluţla! Stari Brečko pa ni mogel da bi se novič ne oţenil, čeravno smo mu vsi branili. Uzel je Gorenjo Zagraško udovo Zelič, močna, velika baba, resna. Postavil si je

XII.

zato nalašč zidano kaščo, s kletjo, sobo in kaštno sobo in nadstraniščem. Ko se je naveličal je ţeno vrnil v Gornji Zagrac. Le vsako leto h kolini ga je obiskovala redno tedna dni – sicer pa je bla na »dopustu«. Stari je menda umrl 1906 na krofovi naduhi – zadušilo ga je! Meni nikdar ni bil naklonjen kakor tudi mladi njegov sin Jošk ne! Egoista sta bla silno in – naduta! Prvo leto mojga učiteljevanja (bil sem še ledig) – mi je 1880 nepoznan prinesel na Velko noč pred »opravilom« zjutraj en štefan vina za pisanko. Ko sem bil pa zet postal, pa sem moral še za obljubljeno jutrno terjati potom sodnije po Dr Stepišniku 1882. obljubil mi je nevesto 400 gld. Prejel sem pa le 50 fl pred poroko in 350 fl, na vinu in pšenici 100 fl, ostanek pa v obrokih: 120+130. Ko je tašča leta 1880 ob pomladnem poznem večeru nepoznana in nevabljena prišla k meni v kaplanijo, kjer sem bival (ker še šolskega poslopja ni bilo) in prinesla mi vdar vina slatnsko flašo in ponovec pečenih jajc in svinine, je začela dobesedno: »Dober večer, gospud«! To le sem jim prinesla, bojo cink zaloţil. Vejo, jim moram povedat, da se je moje hčere srce unelo za njih. Kar joka, ničesar ne more ne. Oh, ko bi blo pač mogoče. Jaz sem prinesla 800 rajniš v Razbore in jih imam »v gruntu«, vse bi jim dala!« in tako me je povabla, da bi prišel zvečer kaj h keldru pri vinogradu. Kadar imam čas. Pa sem prišel, pa smo jedli in pili in peli – za zlato svobodo! Imel pa sem tedaj ljubico Hrastniško Micko, zauber keberček, a moralično ničla. Kelnerca pri Slokanu, brünetka, stasita! Hodila je k meni, pa jo je Matevţ »venzaperl«, pa so ljudje »govorili«, ker je blo v nedeljo zjutraj pa je Brečkova Tonka jokala za »mojim poštenjem«. Ker sem se ji usmilil, kakor je rekla. Pa je ravno tisti čas (o Kresu) popoldan ob 3 h nesla mimo kaplanije na glavi vrečico ţita »u maln« v Lisce k Vrejsku (švogru). Pa sem vprašal, kam in kdaj nazaj. Pa se je »ahtala« nazaj, pa sem jo spremljal do kleti in sva se pomenila, da pridem drugo jutro kositi pod »Velko njivo« pa sem res ţe bil ob 4 h dol zjutraj, kjer me je čakala kosa in – dekle! V 3 urah sem vse pokosil. Za frušk sem si uzel en res krepek poljubček da je kar »počl«, pa sem šel v šolo, kamor mi je velel poklic. Dogovorila sva potem tjedenske sestanke pozneje pa dnevne ob večerih tud par besed, tudi na kozolcu sva se učasih ob nedeljah dobila, a vedno vse pošteno! Še le o Vseh svetih tistga leta je morala devištvo dokazati! Ker pisati ni znala sem jo sam učil. Kupil sem joj mesnkasto lampo in petrol in zvezke, pa se je ob nedeljah gor nad kletjo učila na klopi in mizi, kteri sem napravil zanjo. Ker sem bil »odrajtan«, bi bil moral 1. novembra 1880 na 3 leta k vojakom. A dekle me je pregovorilo, da sem prosil cesarja Franca Joţefa

I. za premestitev v nadomestno rezervo ţe dne 29/7.1880. oddal sem pismo priporočeno na Vrbi (Felden), ko sem obiskal Pfimerjeve ob Vrbskem jezeru. Pa le ni bilo nobene rešitve. Oče so prišli po knjige in obleko 31/10. Zvečer sem šel h keldru svoje izvoljenke po slovo. Nekako ob 8 zvečer pa prinese Matevţ Slokan v klet nujno rešenje in dekret: »Prestavljen v nadomestno rezervo moram sluţiti naprej!« tisto noč sem bil srečen! 1. novembra je bil praznik Vseh svetih, pa smo se snišli po večernicah pri Matevţu v gostilni, pa smo plesali in pili in popevali. Izbrano sem imel pri Slokanu Matevţu zvečine svinino in pa zelje, krompir, fiţol. Bil sem zadovoljen. Poprej sem hodil v Rudo jesti v graščino 15 minut dalč a samo par mescev. Še poprej pa sem imel zajtrk in obed v farovţu skoz 1 leto za 12 fl. Je blo dobro, a g. ţupniku ni pasalo in mi je odpovedal. Menda se je za kuharco bal, ki me je rada videla! Seveda mi je svinina ţejala in sem pil, tako da so nazadnje cele pobotnice gostilničarju ostale. Postal bi pijanec! To ni smelo biti. Pa sem se oţenil! Naprosil sem graščinskega oskrbnika Preloga v Rudi da sta šla s Slokanom za mene snubiti k Brečku v Razborc kjer se je nahajala moja izvoljenka Tončka. Tast se je izgovarjal na dekleta, dekle pa je rekla: »Če tega ne, pa nobenga!«. Obljubil je 400 fl. Ohcet je pa bla še le zaradi zaprek 27/2.1881, četudi sva bla ţe 3 tjedne poprej oklicana. Moj oče so bili strašno nasprotni. Nič jim ni blo povolji. Taka kočarija! Taka beraška ţlahta! (ker je eden od njenih bratov dobival »miloščino« »almoţno« pri fari. »Bojo otroci glih taki!« (sključni) Jaz pa nisem odjenjal. Če ne dovolite tote, grem pa k soldatom. Pa so mi pri notarju leta »šenkali«. Imel sem še le 21 1/2 , nevesta pa 18. povrh vsega pa je še nevesta zbolela ravno zadnji oklicni tjeden. No, pa saj je še blo časa dovolj. Končno smo se zedinili za pustno nedeljo 27/2., a ko je bilo ţe vse pripravljeno, je g. ţupnik v soboto zjutraj hkrati nujno sporočal, da brez vojaške licence ne sme poročati. Mislili so da bodo zavlekli do Velke noči. Jaz pa kar na brzovlak in v Maribor k »Oberstu« Freischlagu v adjutanturo, pa feldbeblu Krsche-tu en fünfer v roke, pa sem ţe v 1 uri imel v ţepu Heiratelizenz. Sam adjutant Obesl. Rock, sicer grobijan, se je potrudil do obersta in prinesel podpis, pa hajd domu in na pustno nedeljo zvečer ob 5 h je bila najina poroka še z enim drugim parom: Luka Senica iz Pogorja doma, ki je uzel iz Zark Oblakovo. Pa smo rekli štirkrat ja. Moji svatje so bili: svak Janez Lapornik iz Jevše, svak Boštjan Vrisk (Vrejsk) iz Lisc, pa moj ljubi atek z mojo sestro Micko in tovariš Jaka Lapornik in godec Androjna Jošk pa midva z nevesto. Danes ko to zapisavam je ţe 49 leto minilo a se spominjam kot bi bilo včeraj. Pot nas je peljala mimo domače zidanice (kleti).

XIII.

Tam smo pili za srečo tudi običajni Šent Janţevec. Pa so tako nagovarjali »na jok«, kakor da bi jo v mesnico vlekel ne pa na ohcet! Pa sem se ujezil, pa sem rekel »Pa jo imejte«, pa sem kar odšel. Pa so se spogledali in začeli za menoj iti in klicati »no le nazaj, le nazaj, saj gremo vkep!« Malo moramo ponapihnit ţe zavoljo lepšega. Pa je nevesta tudi prišla po mene, pa so me v klet zrinili, jaz pa sem dejal da drţim današni dan kot dan veselja ne ţalosti. Čemu solze? Nato smo šli korajţni. G. ţupnik ni nič računal poroke, pač pa prišel na »malo« k Slokanu, kjer smo bli res lušni do polnoči, pelo, pilo, plesalo se je in nad 20 kozarcev ubilo. Hvala Bogu, srečno znamenje! Ko sem šel zjutraj ob 5 h sam domu spati so klicali za meno: »Ţivijo, ţivijo, ţivijo!« moji svatje, a soseda Polakovka, Bog ji bodi milostljiv: »Ţiv jo ţiv, hundsfolk ušiv, zakaj si jo pa uziv!«. To sem si dobro zapomnil. To ţenšče se je pozneje kruto pokorilo. Ohcet je trpela še v pondelk celi dan. Pa smo poslali tovarša in tovaršice po g. barona Otto Bolschwinga. Dober človek! Bog mu povrni! Blaga duša! Pa so prišli z gospo Doro, ki je dobro slovensko govorila. Pa je dal navesti darila: 3 stole, eno zofo in eno zrcalo. Moj ate pa 2 stola, mizo in posteljo. Jaz sem dal 13 fl are a na ohceti je pa dobila 15 fl larme, pa od mojih očeta še posebej desetak. Tako da mi je pozneje izročila 25 fl. Pa sva z Bogom začela in po marsikateri nevihti ko je gromelo in treskalo tudi srčno pripeljala v pokoj z 9 ţivečimi otroci. Hvaljen Bog! Leta 1880, 23/6. sem šel ob 9 ih zvečer iz Loke (pošte) mimo Klemena. Pa so kres ţgali nad Razborcem Brečkova Tonka, njen brat Joţk pa 2 Polakova (Viktor in …). Pa so peli: »Grenca Francozov bod mi pozdravljena, tukaj sem rojen bil, kje bom pa smrt storil v grenci francozovski.« Pa sem prišel jaz do njih pa sem pomagal peti in smo sprijeli, kdo bi bil bolj močen. Pa sem vse med koleni »zlomil« - tudi Tonko, ki pa je bila korajţna in »kunt za metanje«. Na velikonočno nedeljo smo pa pred večernicami vadli petje. »Prav vesel hočem Vam danes zapet ker smo dočakali Veliko noč spet. Vse poje ţvrgoli, zapojmo tudi mi – aleluja!« Za botriško nedeljo pa sva s Tončko Brečkovo prvič plesala, organist Drejče je pa igral glasovir.

Klejpejova teta je bla taščina sestra. Pa Barbka Višnjevarca tudi. Ena je bla pa na Lokah in pa pri Špelancu v Laščah tudi ena. Pušnik. So ble zauber neveste. Ena je bla pa na Grdadolu. Vse so imele bolje kot pa Treza, moja tašča. Ker tast je bil surov, pohota. Uboga mati moje ţene je bila mučenica. Tast se je napil, pa nos vihal in godlal. Dobro še imam v spominu kako je blo ob nesreči, ko se je pušler uţgal pa puhnil v lice njemu, ko je cigaro kadil pa pištolo nabijal – vse omizje (zeti in hčere) pa pokonci! Jezus in Marija!

Pa kak je blo tedaj, ko je z oklestkom po njivah letel za njo ko se je sirota na Topolovcu malo zamudila. Bog mu odpusti! Ko je sin njegov Joţek postal gospodar, smo se nadjali da bo dober gospodar. Inteligenten, napreden, brihten, a sam svoj kot oče. Popoln Brečko! Dobro jesti in piti in počivati. Nabralo se je tekom let dovolj otrok od kterih je 8 ţivih. Micka in Francelj sta bila najbolja. Ţena iz Podradeţa doma sicer dobra ţenska, a premalo energična. Vsak dela kar hoče. Nobeno delo se pravi čas ne opravi in le z najemnimi delavci. Joţe je po 30 letih umrl. Za silo je gospodaril a zmagoval je le teţko. Otrok ni preskrbel. Franc se je sam za laboratorja usposobil v Kemični tovarni. Micka pa je 1 leto bla farovška gospodinja, ko je pa ţupnik umrl je bil pa razpis. Podedovala je hišno opremo, lepo! Joţe je meni nasprotoval v šolskem in cerkvenem računstvu, a po letih seveda je propadel in plačeval. Za vzgojo otrok ni dovolj skrbel. Z svakom Šmit Mazlom sta »pogorela« meni nasproti. Sedaj tako visi celo gospodarstvo in bo šlo pod pof. Ker je visoko obremenjeno. Srote! Vinograd je lep a ni vešč delati. Le čudeţ bi pomagal. Moja ţena, kakor je bila neuka, se je dobro izpopolnjevala. Dobro kuha in gospodini, če hoče. Tudi za otročjo vzgojo je bila pridna. Rodila mi je 7 dečkov, 5 deklic. Vse zdravo, hvala Večnemu in Mariji Devici. Vzgojeval sem strogo. Nič razvajal. Delati se mora mlad, pa tiho bit, ubogati, potrpeti, pošten, pravičen, varčen, iskren. Moje načelo »Povsodi bolje kakor pa doma!« Ob večerih je mati z otročeki popevala Marijine pesmi. Z njimi jedla, spala, delala, igrala. Jaz sem bil strasten lovec. Imel sem 3 love v najemu. Loškega, Zabukovškega, Jurklošterskega, a le dele. Ob 3 uri zjutraj sem vstal in s psi na lov po 2 uri daleč. Ob 9 uri pa v šolo. Popoldan ob 3 h na lov. Zvečer pozno domu, včasih sem tudi zunaj spal po kozovcih, pojatah, hostah. Po zimi kot poleti. A jaz sem Jurko, ne Brečko i pa sem vsem mojstra pokazal! Blamirani so bli. Črno na belem sem izkazal da sem pri svoji upičli plači izplačal za pet starejših otrok preko 20.000 kron na študijah a ravno toliko pa sem bil zadolţen pred vojno raznim kreditnim zavodom. Imel sem 3 sinove v svetovni vojni kot oficirje in upal da mi z denarjem opomorejo, a ni blo nič. Začel sem veriţiti ţe leta 1915 in končal pomladi 1918. izplačal sem vse dolgove in še mi je ostalo v celej vrednosti nad 70.000 kron, s katerimi sem še ostalim otrokom pomogel do existence in do primernega ţivljenja doma. Največ sem pridobil pri zlatu. Zagreb, Dunaj, Trst, Gradec, Maribor, Celje, Ljubljana; tobak, virţinke, špeh, coklje, čevlji, bela moka, vojaške podpore ovdovelim ţenam, »mazanje« gospode, (namestnija, okrajno glavarstvo, davkarije, sodnija), z divjačino, virţinkami, milerco, kračami, petelini, mastjo. Da, da, to je ugladilo vsa pota in odprlo vsako duri in bila sigurna pripomoč. Kupoval sem cekine, ure, veriţice za ţenske, gospe, frajle, prstane, broške, zapestnice, uhane, bracelete, colliere, diademe; konje, vozove, revolverje, municijo, poceni in takoj s 30 – 40% naprej prodal. Največ od oficirjev ki so dohajali od italijanske fronte na dopust. To je bilo ţivljenje. Imel sem 30 – 40.000 kron seboj. Vozil sem se le z bircom in »kamerlagen«, kjer me ni nikdo nikol vizitiral. Na mizo sem gospodu »Zungsfürerju« in revidenta postavil flaši slivovke, pečeno kračo, šarkelj pa

pest virţink. Poznali so me ţe in vedno pomagali, da nisem imel sitnosti. Ako sem hotel skočiti izvoza pred štacijo, je zavrl tam kjer je bil teren ugoden. Posojeval sem dnar in pšenico za seme in špeh na odvrnilo najboljim kmetom. Veljalo nam je. Ko sem bil upokojen sem se odločil, da grem iz Razborja, kjer sem sluţboval 45 let, četudi so mi hteli kočo pozidati iz hvaleţnosti. Loka, Zabukovje, Jurklošter so me imenovale častnim občanom. Tako tudi Posavska planinska podruţnica >Planinskega društva. Selil sem se v Vojnik radi hčere Mire, ki je tam nastavljena učiteljica in nadučiteljeva ţena. Hvala Bogu zadovoljen sem, a ţena mi z ajfranjem še vedno prizadeva teţke ure po krivem. Je pač ţenska bolezen. Brat Anton je vedno ţelel enga fanta uzeti k sebi na Staro Glaţuto. Pa sem rekel da mu ga dam, a za hlapca ne. Ko ga bom izšolal ga pa dobi na posestvo proti posinovljenju. Ko se je Marjan izšolal na vinorejski šoli v Mariboru sva šla k botru, stricu Tončku. »Tu ga imaš!«, sem dejal, a je rekel: »Glaţuto šenkati ne morem, plačati pa ne morte!«, mesto da bi fanta uzel v last. Pa sva šla! Stokrat bolje tako. Marjan ima danes vso oskrbo in 1500 din mesečno, na Glaţuti bi jih tudi celo leto ne videl. Ker je brat Tonček le sebi dober, a drugim le toliko, kolikor mu ravno paše. Šenkal sem mu flinto, Lenki zlate uhane z dukati. Doug cajt! Sedaj bo pa le dal nečaku Anzeku čez, ki ni Marjanu ne do pazduhe. Habeat sibi! Polomija

Vojnik, 16/5.1930

Blaţ Jurko

Do danes 3/7.1933 se je marsikaj spremenilo, vobče na dobro. Predenj spremembe, ki so ugodne napišem, mi vest veleva, da omenim, da som nama najni ljubi otroci, ki so vsi oskrbljeni, priredili 10/8.1931 v Petrovčah krasno uspelo zlato poroko po 50 letnem zakonu. Vitko je preuzel aranţma, ter ga res vrlo uprizoril. Č. g. Trafenik iz Maribora je celebriral slovesno sv. mašo, g. Zepič orglal – Jubileums marš-. Mnogo je cvetja in občinstva. Ganjen se je marsikdo razsolzil. Tudi jaz od veselja in hvaleţnosti. Poklonili so nama vsakemu 2000 din v zavitku in najeli Vranski ovenčan auto s 24 sedeţi. Udeleţili so se vsi najni otroci z vnuki vred. Posnel nas je fotograf. Pri Vodniku pa smo v domačem krogu strogo familiarno pri dobro obloţenem omizju (16 potic) obhajali naš jubilejni dogodek. O hvala ljubim otrokom in dobremu Očetu in Mariji. 24. sušca 1933 pa me je po 10 dnev. Španski in prestali pljučnici zapustila z lahko smrtjo ljuba moja ţena, ki mi je bla zadnja leta radi ajfranja večkrat v nadlogo. Zahvalim ljubga Boga in sv. Brezmadeţno za vse dobro kar sem z njo uţil, posebno pa za zdrave in poštene, vzorne otroke. 26/3, v nedeljo je bil ob 4 h popoldne impozanten pogreb. Postavil sem jej lep kamenit spomenik: 2 m angelja z lovoriko. Saj ji bom ukratkem tudi jaz sledil, tako vsaj upam. Moji dobri otroci so še vsi kot so bli v sluţbah, le Inki še marodira. Zdenka se je med tem časom omoţila v Dubrovnik, II. Imre Kreneji, Fočanska 1.

Brat Tonček bi zdaj rad uzel Marjančka, ker Anzek ne sodi. Slabič telesno in duševno. A Marjan neče, kar ima prav. Za drugo še pripomnim da je Lapornik Anza v Jevši na raku lani umrl, 19/3.1933 pa svak Jakš, Micin moţ, star 76 let. Bog njim bodi milostljiv. Maturirala je odločno Zlatka v Ljubljanskem drţavnem učiteljišču. Dal sem njen Cesarja Maksimiljana. Juh, juhu! Blaţ

5. Dodatek O gorje mi ločitev teţi. Ločitev, ločitev, ločitev teţi.

Ko sem k nji prišel mi je dala stol Ko je drug prišel mi je uzela stol jaz sem pa vstal in zavriskal – aufbiks pa sem šel!

Pa glih tako bi rad ko jo ima moj brat, če pa take ne bo pa ne maram za njo! pa razborske dekleta bi skupal pobral v en ţekl zvezal za ţlindro prodal. pa ta lanski moj pob je bil velik fikfak pa ta letošna krofa je ravno glih tak.

veš o Marija moje veselje veš moje ţelje, ljubil bi Te! Zmeraj pri tebi hotel bi stati ljubljena mati, zvrzi me ne!

Ringa ringaraja sein ma olle deria steig ma aufpan Hollerbaum essma lanter Milch u Rahm Milch u Rahm ist tena Supperl stehta m Fena Supperl geht schon uba falle wir alle nieda!

Svet angelj Gospodov češčenje prinesel, Marija spočela od sv. Duha. Češčena si Marija le prosi za nas Da hudi sovraţnik ne pride čez nas. Marija je rekla, glej jaz sem ta dekla, le naj se zgodi po besedi Tvoji. In sveta Beseda meso je postala med nam prebivala kjer sin njen ţivi. Spomnimo se tudi za verne dušice ker one ţalujejo noč in dan rajnke Brečkove matere in moje ţene ljube večerne. oj dober večer bratec moj, tako se bova pozdravla, le moli no glasno poj, Češčena si Marija. Češčena si Marija Ti tak angelj jo pozdravi med ţenami si ţegnana, Gospod s Teboj, pravi. Ti boš spočela Jezusa Devica boš ostala Rodila nam Zveličarja Nebes in Zemlje Kralja. na te besede angelja M;arija tak je rekla Naj volja boţja se zgodi Gospodova sem dekla.

6. Uvod3 Glej ljubček, se pravil drţiš, boš srečna ţena i stebo hiša tvoja, Če pa nasprotovati ţeliš, in nasprotuješ vsaki poti – nesrečna bodeš, nezadovoljna. Odšla ljubezen bode nadepolna, ţalil Te bo vsaki kot! Podvrzi toraj Tvoje vse moţu. Tvoje srce, Tvoje djanje, Tvoje misli in nehanje. Vse daruj zaročniku Pred vsem svetom Te le on varuje, za Te dela se ţrtvuje, Tvojem blagru in druţini. V srečo Tvojo svoje moči rabi! Ne veruj vsakmu ki ga črni i se Tebi hlini, Tega Vida ljuba nikedar ne zabi!

1. Da je moški rod od Boga odbran zapovedati, pa tudi vso to hudo z lahkim srcem vzeti, skrbeti za domovje, druţino in imovino, to dokazuje sveto pismo starega zakona. Bog je Evo Adamu pridruţil, ko ju je slednič na zemljo postavil, tudi ţeno Evo, moţu Adamu podvrgel ter ji očito veleval, da mu bo poslušna in pokorna biti morala. Ker ima moţki spol toliko prednost pred ţenskim, ima pa tudi veči moči, neustrašljivost, vsega se korajţno postopiti in ne koj obupati. Ako se ţena moţu posveti, ga v vsem dobro in modro uboga in podpira, mu zvesta, srčna, čedna in ljubezniva na strani stoji, tedaj bo tudi zakon srečen pred svetom in Bogom. Lahko se torej zgodi, da je včasi brez da bi hotel malo resen, strog in osoren. V tacih slučajih bodi ţena še posebno usmiljena in ljubeznica moţu, da ga v dobro voljo spravi, in ne bodi mu zoprna ter preobčutljiva. Ne zavidaj mu včasi pa včasi malo veselja v druţbi poštenih ljudi. 2. Je moţ včasi otoţen, ţalosten, občutljiv, bodi ţena njegova tolaţnica. Razveseljuj ga s čimer koli, bodi si z igro, petjem, ali z šetanjem. Povabi ga na sprehod v log, polje ali kako pošteno hišo. 3. Gre moţak po svojih opravilih in izostane dalj časa ko je napovedal, mu nikdar koj ne zameri, še manj pa mu smeš slabovoljna, razţaljena nasproti priti, ako se je med tovarši ali med poštenimi ljudmi mudil. Vobče pa naj pride moţ po noči ali po dnevi zmir ga prijazno spremi, poljubi, poprašaj če je česa potreben in kako se počuti. Ker ţena ima zmiraj po noči ko po dnevi svoje zakonske dolţnosti, toraj naj bo vedno prijazna, vedra, čedna, ljubezniva, nikdar pa narobe. Se začne ţena hudovati, nastane rado razmirje, prepir in Boh ve kaj vse. 3

Po pisavi je sklepati, da ta del ni pisal Blaţ Jurko, pa tudi ne njegova ţena Antonija, temveč verjetno nekdo od njegovih sinov, dopuščam pa moţnost, da je to pisal Blaţ Jurko, morda celo 30/6.1881, to je datum, ki je napisan nad tem uvodom..

4. Ţeli moţ naj se to ali uno zgodi, tak naj se ţe ţelja sami ustreţe. Kajti, če moţ s prepričanjem ţeleva, bo tudi, če bi se na ţeljo zgodilo zapovedal. Če bi se pa zdaj zgodilo, nastane lahko prepir, tepeţ in tedaj je mir in ţegenim zastopnost ţe od hiše. Rečeno je bilo ţe od kraja, da ima ţena po Bogu moţu poslušna in pokorna biti. Če pa ne stori kar ji moţ pametnega veleva, odpove mu pokorščino in odreče se moţu. Da ima pa to zmiraj ţalostne nasledke, ker se nepokorščina vseskozi ostro kasnuje, je umevno. Toraj le na ţeljo ubogati ali ustrezati. Drugače je pa, ako se kaj ţeli in veleva kar je zoper boţjo in drţavno postavo. Tedaj se sme oporekati in dokazati, zakaj se to ali uno ne uboga in ne stori. Toliko uma bo pa moţ tudi vsekako imel, da bo to napačno reč spoznal in ne terjal, da bi se kaj nerodnega storilo. 5. Si kaj zakrivila, kaj storila, kar bi ne bilo prav, kaj strla, pokvarila, zlomila ali kaj narobneţnega, pregrešnega storila, nikdar ne taji ali se izgovarjaj, ker se prej ali slej resnica vendar zve in je tolko bolj kazni vredno. Milo poprosi in obljubi nikdar kaj tacga več storiti ter očito obţaluj, in odpustilo se ti bode. Zgodi se pa tudi, da včasih drugi ljudje ali celo sorodniki in ţlahta sopruga soprugi črnijo ter si prizadevajo med zastopnost in mir prepir in nezadovoljnost spraviti, bodi si da so res od dolgih jezikov kaj slišali, ali pa si sami kaj iztuhtali. Proti takim je odločno postopati in se resno zadrţati, nikdar pa voljno poslušati. Zagovarjaj in spodbijaj dok se ti ne zdi presmešno, konečno pa, če ti je ţe le preveč, vrata pokaţi ali pa se odstrani. Preden se ne prepričaš in ne previţaš od obeh strani ne sumničiti ne slabo misliti o tvojem moţu. Če pa le pride kaj med zakonska zadruţenca, naj se kmalu sprijaznita in sporazumeta, nikdar pa srdita in nagajata drug druzmu, sicer bo ţalost. To je očito, da jeza in sovraštvo, nesloga in prepir redi, sloga in zakonska prijaznost in zastopnost pa mori in podira. Sloţna in edina prenašajva breme in skrbi, pa bo za oba dobro.

6.1.

Hiša, hišni red, gospodinja

1. Kakor v hišo ali v veţo stopiš, ali v kuhnjo, ţe veš kaj gospodinja velja. Leţi vse navlečeno po kotih, nametano po stolih, omarah, na peči, ţe znaš soditi površnost gospodinje. Hiša je ogledalo gospodinje. Je vse snaţno, vrednjeno in fletno, se smeš nadjati dobre, pametne in skrbne gospodinje. Red in snaţnost sta prvi glavni čednosti dobrega gospodinjstva. 2. Kar koli vidiš pri hiši in v hiši mora biti tako popolno, da čut za dobro in lepo ne ţali. Tako n . pr. Ne sme biti nikdar kaj umazanega, rastrganega, razbitega itd. ako se pa kaj tazga nahaja, naj se koj umije, opere, osnaţi, pošije, popravi ali pa odstrani. 3. Rabiš kaj in si k temu kazga orodja ali druge priprave posluţiš, koj po storjenem delu na pripravno mesto kder si vzela nazaj nesi. Pa se ve, da lepo osnaţeno. Si kje kaj na posodo vzela, zahvali se tudi prilično.

Pometi tolikokrat, kolkokrati je potrebno. Vsaj ne pometeš zavoljo jutra, ampak zavoljo snage. Ne trpi da bi se pajki spuščali se stropa, ali da bi bili koti s pajčevino zapredeni, ne v sobi, ne v veţi, ne v kuhinji. Tudi prah ne sme polegati po stenah, omarah, stolih, mizah, bukvih itd. vse naj bo fletno. Obuvalo v svoj kot, obleko v svojo omaro in drugo hišno pripravo na prilično mesto. Tako bo potem vse lepo in prav.

6.2.

Gospodinja in tujec

1. Če pride moţa znanec ali star prijatelj obiskati terja dostojnost in omika, da se mu gospodinja kot ţena predstavi in ga v goste povabi, če tudi le na videz. Če je gost od moţa prijazno sprejet, kaţi tudi ti prijazno lice, gostoljubnost ter vedi se pošteno in čedno. Ne trpi pa bodi si Peter ali Pavl, da bi ti kake nedostojnosti (ali z besedo ali z djanjem) doprinašal. Vsakdo te mora častiti kot zakonito ţeno veljavnega moţa, ne pa v tebi kaj spridenega videti. 2. Zun hiše v društvu ali tudi kar z moţem, obnašaj se čedno. Bodi snaţno in čedno oblečena, rada govori, popevaj in bodi dobre volje. Nikdar pa v društvu ne raznašaj slabosti niti svojih, niti moţevih niti druge osebe. Bodi poštene dobre volje in ne kaţi dopadjenja če kdo kaj slabega čeljusti. Če ni drugače sme se tudi priporočiti in oditi. Ti kdo kako »špičasto« pove, nasmeji se mu na debelo in zasoli mu drugo da ga bo vzdignilo. Nikdar se pa ne daj ţaliti. 3. Če v društvu popevaš, popevaj kakor je pesen, ali korajţno, krepko, ali milo in s sočutjem. Pesen ja naša čutila izrazi in objavi, toraj moramo vsikdar s srečom peti. Preden greš v društvo prebiraj in nabiraj si ugank, pripovedk, igr, lepih kratkočasnih pesni itd. plesati z kom drugim le z dovoljenjem moţevim smeš. Pleši lepo, lahko, pa ne divje. Te plesalec preveč ţene, zahvali se mu koj in velevaj, da ti je dovolj. Le na kratko! Pij zmerno, počasa, jej pa korajţno kar ti diši in kar se ti dobro prilega. Med neolikane nedostojne ljudi, igre, plese, se nikdar ne mešaj. To so glavna pravila. Kar je v njih zapopadka, zapomni na kratko. Zaupaj in verjami moţu, in drţi ga prav, kar on trezen in pameten za prav spozna!