ŽUPNIKI na Razborju pod Lisco by Peter Teichmeister

DUHOVNIKI, KI SO OPRAVLJALI DELO ลขUPNIKA ali/in KAPLANA NA RAZBORJU

Podatke zbral Peter Teichmeister

Razbor 2006 1

Podatke sem zbral v letu 2005 in 2006, dopolnil oz. popravil sem jih v juliju 2008. Podatki niso dokonÄ?ni, zato bom delo nadaljeval.

Ţupnik VERTOVŠEK Lovrenc2 JERAS Franc ČEPIN Janez BRDINEK Jurij ČERNE Jernej ALVIANO Ioanes5 PALTARIČ Jakob7 PEER Franc PRAMOR Franc NOVAK Joţef KRENER Janez ŠLANDER Martin TERJAŠEK Karel ERMENC Franc ČERNOŠA Simon POZNIČ Sebastjan KERTNA Matija LUNŠPAK Joţef22 BUNČEK Joţef24 SRABOČAK Jakob28 SOVIČ Joţef KOLARIČ Josip30 FISCHER Anton34 ULČNIK Josip MUHA Joţef POTOČNIK Anton ČEPIN Vinko JAMŠEK Nikolaj43 CAPUDER Vladimir KALAN Jakob KOŢELJ Josip52 PRETNAR Joţef55 KOVAČIČ Anton VIDEČNIK Viljem ZUPAN Franc KOLEDNIK Janez LAJNŠČEK Ludvik63 VRHOVŠEK Simon ŠOLINC Vilko68 KOSTANJEVEC Joţe70 BOSTNER Jakob73 ZALETEL Janez MAROŠA Tone KRAMER Joţe77 GRŢAN Karli MAGDIČ Marko

Na Razborju1 od do

Rojen

Umrl

1740

14. 03. 1826 3

1819

1760 22. 07. 1802 01. 12. 1817 26. 07. 1823 14. 03. 1819 11. 10. 1828 13. 11. 1814 30. 10. 1823 02. 01. 1829 07. 10. 1822 20. 01. 1831 07. 02. 1832 20. 10. 1819 20. 10. 1819

15. 03. 1842

12. 03. 1889

08. 02. 1839 10. 01. 1849

06. 08. 1914

1850 41 13. 01. 1853 06. 12. 1880

06. 07. 1892 1922 14. 10. 1923

06. 04. 1877 06. 04. 1944 23. 02. 1881 56 06. 12. 1892 14. 06. 1961 59 10. 04. 1909 31. 08. 1945

17. 01. 1789 07. 06. 1800 01. 07. 1803 4 1803 1811 1811 1813 1813 1816 1816 1817 1817 1840 03. 09. 1840 01. 10. 1862 20. 10. 1847 21. 07. 1848 26. 07. 1848 20. 08. 1850 20. 08. 1850 15. 09. 1853 15. 09. 1853 01. 04. 1854 01. 04. 1854 22. 11. 1854 15 22. 11. 1854 01. 09. 1855 01. 09. 1855 10. 09. 1857 18 10. 09. 1857 01. 07. 1859 01. 07. 1859 16. 06. 1862 16. 06. 1862 20. 01. 1863 01. 10. 1862 26 1862 25. 11. 1874 01. 08. 1865 31 1874 02. 05. 1887 37 03. 08. 1887 22. 12. 1887 40 05. 09. 1889 Sept. 1892 44 30. 04. 1914 47 1923 50 03. 04. 1924 53 Nov. 1927 57 01. 11. 1929 1941

22. 05. 1915

6 8 9 10

cooperator , 11 cooperator 12 cooperator 13 cooperator 14 cooperator 16 cooperator 17 cooperator 19 cooperator 20 cooperator 21 cooperator 23 cooperator 27

01. 11. 1865 cooperator 32 33 01. 05. 1887 35 36 Avgust 1887 20. 06. 1889 38 39 19. 03. 1888 cooperator 06. 07. 1892 42 26. 04. 1915 45 46 14. 10. 1923 1924 51 Okt. 1927 54 Okt. 1929 58 1941 1945

02. 04. 1987

06. 06. 1912 30. 03. 1993 65 66 21. 10. 1911 21. 01. 1969 71

Opomba

13. 03. 1900 29. 06. 1987 09. 02. 1948 11. 11. 1989 74 17. 04. 1948

30. 06. 1935 10. 09. 1998 79 02. 06. 1958 82 12. 11. 1977

1945 1946 67 1946 11. 07. 1963 69 1963 1965 1965 1976 1976 1979 Župnijo so 75 1979 1983 prevzeli SDB 76 salezijanci 1983 1986 1986 1997 80 81 1997 31. 07. 2008 83 01. 08. 2008

Po znanih podatkih so se na Razborju najdalj »zadrţali« ALVIANO Ioanes 23,0 let ČEPIN Vinko 22,6 let PALTARIČ Jakob 22,1 let VRHOVŠEK Simon 17,5 let PRETNAR Joţef 11,2 let KOSTANJEVEC Joţef 11,0 let KRAMER Joţe 11,0 let GRŢAN Karli 11,0 let

VERTOVŠEK LOVRENC 2

rojen okrog leta 1740 na Razborju pod Lisco, takrat ţupnija Loka. V duhovnika je bil posvečen v Gorici (Goritiae), na naslov menze gospostva Eberfeld, beneficiat, kaplan in vikar: v Laškem od 1769 do 1774, krstil v Ločah 5. februarja 1776, cooperator: na Prihovi, krstil v Čadramu – Oplotnica 26. junija 1776 in 27. septembra 1776, vikar: v Loki 3. junija 1784, kurat: pri Sv. Miklavţu nad Laškim od 1800 (umeščen 25. avgusta 1805) do 14. marca 1826. Umrl 14. marca 1826 kot kurat pri Sv. Miklavţu nad Laškim (vir: Obsavska stoletja 2008) V letu 1788 so pri loški podruţnični cerkvi Sv. Janeza ustanovili lokalijo in duhovnik Lovrenc Vertovšek, kaplan v Loki je bil prestavljen 17. januarja 1789 kot prvi kurat in 12. junija istega leta kot tak tudi nastavljen. Toda ţe leta 1800, 7. junija je cesarstvo kraljevi okroţni urad v Celju izdal odlok, da se ta kurat prestavi k Sv. Petru v Laškem, ker naj bi bil tam dušni pastir bolj potreben.(Vir: priloga k Ţupnijskem pismu 1999)

JERAS FRANC 3

Pokopan v cerkvi (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

… Občina Razbor seveda pritoţila, med drugim tudi 10. oktobra 1801, ter prosila, v začetku zaman, da bi njihovo lokalijo spet zasedli. Knezoškofijski lavantinski ordinariat je 9. decembra poročal guberniji v Gradec, da zaradi pomanjkanja duhovnikov lokalije na Razborju ne more zasesti ter da bo cesarsko kraljevi okroţni urad v Celju predlagal novo razdelitev kuratij. Končno so na večkratno prošnjo občine to zaključili ter s 1. julijem 1803 to lokalijo spet zasedli. Ta na novo urejena dušnopastirska postojanka je bila sprva z vzhodnim delom dodeljena matični ţupniji Loka, leta 1813 pa so Razbor iz dušnopastirske postojanke povzdignili v ţupnijo.(Vir: priloga k Ţupnijskem pismu 1999)

ALVIANO IOANES Rojen na Goriškem, ob času francoske invazije je ţupnikoval v Vidmu 1799-1806 in kot ţupnik v Breţicah od 1806 do 1816 (pokopan v cerkvi Sv. Janeza Krstnika na Razborju). Osobito zadnega (Alviano op. P. T.) smrt je tragična. Po Oroţnovi kroniki! Tedaj je sestavil neki zelo pogoden chronogram na rojstvo Napoleonovega sina, kralja Rima, zakar je prejel bogato darilo od Napoleona I. v zlatu! Ko je v Poljani kupil hišo št. 16 (tam je bila doma njegova kuharica), je zaprosil na Razbor in postal tukaj ţupnik leta 1817. Leta 1840 je šel tja v pokoj v Poljano. Bil je baje veliki, močan moţak, a preprost in sloveč kot »šparmojster«. 1/7.1839 so strli oz. ulomili v njegovo hišo. Kakor se je potem izvedelo, jih je bilo šest (domačinov). Odnesli so mu 6000 goldinarjev, a dobili po 5 let teţke ječe. Tri leta pozneje, leta 1842 v noči od 12 do 13 sušca (cvetna nedelja) pa je udrlo osem roparjev domačinov k njemu. V borbi ga je eden s črtalom udaril po glavi, vsled česar je 15/3. umrl. Ednajst let pozneje se je vse izvedlo. Pozaprli so ubijalce, da so vsi po ječah poginili! Cerkev in reveţi so podedovali po 7000 goldinarjev. Od tedaj je marsikateri poredneţ širokoustil, da je »od tam doma, ko farje ubijajo«. - (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) 5

Albian ali Alvian je bil poprej ţupnik v Breţcah … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

PALTARIČ JAKOB 7

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

Za Alvianom je bil ţupnik Celjski rojak: Paltarič. Hud lovc na drozge, brinjevke, kose (zimne zanjke in flinto). Je imel s kuharco par pobov, ki so stanovali še za mojga časa kot »Beljmaherji« v Gradišči bliz Klemenove zidance (Vir. Notic Blaţa Jurka – transcript P. T.))

PEER FRANC 9

Cooperator – pomočnik

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

PRAMOR FRANC 11

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

NOVAK JOŽEF 12

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

KRENER JANEZ 13

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

ŠLANDER MARTIN 14

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

TERJAŠEK KAREL 15

Pred tem je bil kaplan v Loki pri Zidanem Mostu, od 13. 09. 1849 do 10. 09. 1851 (Vir: Obsavska stoletja, 2008) 16

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

ČERNOŠA SIMON 18

V ţupniji Pišece od 01. 08. 1878 do 24. 08. 1890

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868. V šolski kroniki je naveden priimek Černuša.

POZNIČ SEBASTJAN 20

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

KERTNA MATIJA 21

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868. 5

»V kaplaniji so prebivali kapelani kteri so dvakrat v tjednu ob ugodnem vremenu poučevali po 10-14 otrok v čitanju in pisanju. Čitali so katekizem in sveto evangelije. Med najbolj priljubljenimi so bili gospodje Ermenc, Černoša, Poznič …« (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka)

LUNSPAK JOŽEF 22

naveden kot razborski ţupnik (Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.)

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

BUNČEK JOŽEF 24

Nova cerkev (Sv. Janeza Krstnika na Razborju) je enostavna gotska zgradba, ki jo je po načrtih zidarskega mojstra Sebastjana Dichsa iz Laškega postavil furlanski zidarski palir Bartholo Clarini za svoto 2225 goldinarjev. Ostrešje je izdelal domači tesarski mojster Valentin Biderman, po domače Domink. Zahvala za dokončanje del gre v prvi vrsti domačemu ţupniku Joţefu Brunčku (zapis pravi, da je »poln energije«) in cerkvenemu svetu pod vodstvom Matije Martinija, lastnika nekdanje glaţute. K tej gradnji je cesar Ferdinand Dobri prispeval znesek v višini 600 goldinarjev dne 30. septembra leta 1867. (Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.) 25

rojstni podatki in podatki o smrti iz nagrobnega spomenika na pokopališču v Loki pri Zidanem mostu

Nagrobni spomenik Joţefu Brunčku na pokopališču v Loki pri Zidanem mostu (fotografija P. T.) 26

ţupnik v Loki do svoje smrti 12. 03. 1882 (Vir. Ignac Oroţen)

Za njim je bil Gorenjc: Bunček Josip, ki je leta 1867 novo cerkev zidan. Cekmošter Klemen, pismen. (Vir: Notic Blaţa Jurka).

SRABOČAK JAKOB 28

Grenadir. Tudi to je bil feminist (s kuharco par otrok). Umrl je v Loki. Bol škodljiv, denarn! (Vir: Notic Blaţa Jurka)

SOVIČ JOŽEF 29

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

KOLARIČ JOŽEF 30

Napis na zadnji strani glavnega oltarja pri Sv. Joštu »oltar narejen 1884 pod gospodom ţupnikom Joţef Kularič«. 31

Na Razbor je prišel iz Trbovelj mlad za šolo vnet ţupnik Josip KOLARIČ (Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.) 32

Odšel je v Pako v Savinjski dolini (Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.)

… galant gospod Kolarič Joţe in kuharca Jerčka Povše iz Braslovč. Oeconom. Pozidal crkveni stolp in farovţ in hleve in kozolc in meţnarijo. Za šolo vnet. Blaga duša. Tudi šolo smo tedaj zidali 1885. Umrl na Paki (Rečica). Izborn človek ... (Vir: Notic Blaţa Jurka) Morda je bil ţupnik v Mali nedelji od 01. 03. 1911 do 30. 06. 1923, rojen pa naj bi bil v Prevorju (Vir: www.malanedelja.net/zgodovina-zupniki.html), še bolj verjetno pa je, da je bil kaplan v Preboldu od 1897 do 1903 (Vir: http://zupnije.rkc.si/prebold/?id=45 )

FISCHER ANTON 34

Provizor iz Št. Pavla doma. Fajn gospod. Imel je konja z imenom Miško. (Vir: Notic Blaţa Jurka – transcript P. T.) Anton Fišer se je rodil 10. 1. 1849. V duhovnika je bil posvečen l. 1873. Umrl je 6. 8. 1914 v Mozirju in je tam tudi pokopan.(Vir: http://zupnije.rkc.si/prebold/?id=45 ) 35

Prišel je iz Laškega, odšel pa k Sv. Jedert nad Laškim (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

na spletu se pojavlja fonetsko izpisan priimek, Fišer Anton

ULČNIK JOSIP 37

3/8.1887 je došel novi gospod ţupnik Josip Ulcnik. Ţal nam je bilo za g. Fischerjem; bil je kavalir, pevec, muzikus in zelo ljub, imeniten duhovnik in druţabnik. Pa kmalu smo se privadili gospodu Ulčniku, dasi smo pogrešati morali marsikaj ugodnega in prijetnega. Tudi ta je bil po svoje blag in dober, ampak bolj priprost. Dobro smo se sporazumeli. Skrbel je za čedno poboţnost pri fari in točen pouk v šoli, bil je pa bolehav in nervozen. Imenovali so ga Korporala od Königgraetz-a, ker se je leta 1866 s Prusi poskusil. Ker je bil pa le bolan, smo dobili na pomoč. g. Josipa Muha iz Št. Ruperta, grandpotator, a strog vzgojitelj. Bil je tukaj celi advent in post do Velike noči 1888. bog mu bodi milostljiv. Ko je bil fajhten, se je jokal ali pa stepel. Majhen debeluhar! R. i. p.(Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

MUHA JOŽEF 38

V pomoč je bil do Velike noči. (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

Vir: Status animarum od leta 1859 do 1868.

POTOČNIK ANTON 40

… Po dveh letih 1889 došel čez vse najboljši Anton Potočnik. Študiran, blag, gostoljub. Umrl na jetrah 1892 (Vir. Notic Blaţa Jurka – transcript P. T.)

… Med dobrotniki šole navajamo novo došlega g. ţupnika č. g. Antona Potočnika. Sledil je svojemu predniku, kteri se je 20. junija poslovil. Odšel je nazaj na Sv. Jedert, od koder je prišel. Neka bude sreten! Tukaj mu je bilo preveč "vleklo!" bil je uviek bolestan… Novo došli g. ţupnik je šoli podaril nekaj knjig druţbe sv. Mohorja in Slov. Matice. (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

nagrobni spomenik ţupniku Antonu Potočniku na pokopališču na Razborju (fotografija P. T.)

ČEPIN VINCENC 41

rojen 13. 01. 1853, mašniško posvečenje 22. 07. 1880.

… »pokora« Čepin V. Abnormalen. Bil 23 let s Franculcko. Vedni prepiri s farani. Vse zadolţeno. Le svoj ţep! (Vir: Notic Blaţa Jurka – transcript P. T.) … Cez 10 tjedni smo dobili "namestnika", kterega se nismo mogli iznebiti. "Babilonski suţnji" je preblagi izraz za to dobo 22 ½ let, ktere smo pretrpeli pod tem nasledstvom v osebi novega ţupnika, kterega ime bi najrajše zamolčal, a ga moram kot vesten kronist zabiljeţiti, koji je brcal, tepel, uhlal, lasal, klofutal, samo grizel ne: Čepin Vincenc. Unicum v – Bog mu odpusti! Kuriositeta! (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) 42

Č. g. Čepin, dušni pastir, ţalostnega spomina 26. aprila je odrajţal v pokoj na Videm s svojim haremom in Sack in Pack-om, ko je 22 ½ leta mučil uboge farane. Storil je mnogo krivic. Bog mu bodi milostljiv. Poravnati je ne more! Večji ko je bil praznik, bolj se je nerodno vedel pri oltarju in dajal spodtiko in pohujšanje. Jezoriteţ in maščevanja ţeljneţ. Zavrelko je dajal piti, da so reveţi potem zboleli in pomrli, oba Repinata, Pavčnik, Klemen itd. Slokan je pa ni hotel. Z nikom ni bil dober. Brez zaupanja!

JAMŠEK NIKOLAJ 43

Doma iz Moravč, mašniško posvečenje 25. 07. 1905, umrl v ljubljanski bolnišnici.

… Dne 29. aprila 1914 smo sprejeli v slavnostnem sprevodu novodošlega c. g. ţupnika Nikolaja Jamšeka. upajmo, da bo rešil častno vanj stavljeno zaupanje in da bo vrl dušni pastir in šolski prijatelj, ter da se bo političnega direndaja v cerkvi izogibal. 30/4. je bilo slovesno ustoličenje po c. g. dekanu. Daj Bog sporazumnega in uspešnega delovanja. (Vir Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) 8

… č. g. katehet ţupnik Jamšek Nikolaj 10/8 šel v bolnico v Ljubljano, kjer je 14/10 tuberkulozi podlegel … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) 46

od 01. 09. 1905 do 31. 07. 1907 je bil kaplan v Loki pri Zidanem Mostu (Vir: Obsavska stoletja, 2008)

CAPUDER VLADIMIR 47

… Z novim šolskim letom došel novi katehet, kaplan Vlad. Capuder bivši vojni kurat iz Griţ… (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) … Provizor. 1923 Velka noč. Bolševik. (Vir: Notic Blaţa Jurka – transcript P. T.)

KALAN JAKOB 48

Rojen v Dobravi (Gorenjska), mašniško posvečenje 14. 07. 1900

Loka pri Višnji Gori

… instalacija novega ţupnika č. g. Jaka Kalana. V šoli točen, vesten, gentlemenik … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) 51

… koncem meseca oktobra se je preselil z Razbora veroučitelj – ţupnik Jakob Kalan, ker je stopil v pokoj … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

KOZELJ JOSIP 52

(Joţef), provizor, rojen v Kamniku.

… verouk je za njim poučeval začetkom novembra došli provizor, kaplan Joţef Koţelj, do tedaj kaplan v Kostanjevici na Krki … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transkript P. T.) 54

… ko se je veroučitelj, provizor Joţef Koţelj preselil koncem oktobra v senjsko škofijo … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.)

PRETNAR JOŽEF 55

rojen Gorje na Bledu, mašniško posvečenje 1918, umrl Dobrota pri Kotaru.

Ţupnik Joţef Pretnar (fotografirano leta 1931) 56

Umrl v Dobrota – Dalmacija. (Vir: spomini učiteljice Ane Kalan.

… je za njim poučeval verouk novodošli provizor Joţef Pretnar, do tedaj kaplan v Dobovi pri Breţicah … (Vir: Šolska kronika Blaţa Jurka – transcript P. T.) Datum prihoda na Razbor je razviden iz podobice, kjer je navedeno »Pretnar Joţef, provizor in ţupnik od 1. 11. 1929 na Razborju pri Zidanem Mostu«. Na sprednji strani je geslo »Ego sum pastor bonus« (Jaz sem dobri pastir). Iz vsega, kar je znanega o tem ţupniku, je tem geslu mogoče pritrditi (op. avtorja P. T.) 58

Vir: Spomini učiteljice Ane Kalan.

KOVAČIČ ANTON 59

Rojen v Dobovi, mašniško posvečenje 05. 07. 1936, umrl v Breţicah.

Maše so darovali le ob nedeljah

ZUPAN FRANC 61

rojen v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen 6. aprila 1941 v mariborski stolnici. Deloval je kot duhovnik: vikar namestnik: Dol pri Hrastniku od 15. maja 1941 do 01. marca 1942… (Vir: Obsavska stoletja, 2008)

… umrl v četrtek, 2. aprila 1987 ob 14.00 uri na Infekcijski kliniki v Ljubljani, pogreb v nedeljo, 5. aprila 1987 pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah, pogreb je vodil pomoţni škof in generalni vikar dr. Joţef Smej (Vir: Obsavska stoletja, 2008)

Nagrobni spomenik ţupniku Francu Zupanu na pokopališču v Rimskih Toplicah (fotografija P. T.)

LAJNŠČEK LUDVIK 63

rojen v Murski Soboti (Rakičan), mašniško posvečenje 03. 07. 1938 v Mariboru, umrl Črneče, pokopan Kotlje. Od 1. januarja 1946 do 21. maja 1951 je bil ţupnijski upravitelj v Loki pri Zidanem Mostu. 64

Kot priloga dopisa Madţarskega narodnega muzeja 1802 se hrani tudi vizitka: Dr. Géfin Gyula, papeški hišni komornik, ravnatelj bogoslovja v Sombotelu. Na hrbtni strani je imenovani lastnoročno napisal v madţarščini sporočilo ţupniku Ivanu Kolencu. Ravnatelj (podpis nečitljiv) Madţarskega muzeja je zapisal, da »od gospoda ţupnika odkupim za Drţavni Madţarski Umetniški Muzej, ki je pod mojim vodstvom« naštete podobe (slike) »in sicer za skupno ceno 8.000.-P.(op. osem tisoč Pengö). Hkrati Vam s tem vljudno dajemo na znanje, da sta Vaša, prečastiti gospod ţupnik, cerkvena oblastnika, se pravi gospod dekan in gospod škof, ţe dala privoljenje za prodajo.«. Dekan je bil takrat Joţef Krantz, ţupnik na Tišini. V ţupnijskem arhivu ni najti pisnega dovoljenja za prodajo omenjenih slik. Dovoljenje je v škofovem imenu podpisal dr. Géfin Gyula, ravnatelj bogoslovja v Sombotelu 14. 11. 1941 in izrecno pravi, da »se je naš gospod škof strinjal s prodajo starih oltarnih slik, potem ko se je prodaja ţe bila izvršila v prid Muzeja lepih umetnosti«. Kot ravnatelj bogoslovja je dr. Géfin Gyula po svoji funkciji član škofijske kurije in neposredni škofov sodelavec in svetovalec. Zaupana mu je bila naloga, da bo vestno, pod vodstvom škofa in določbah cerkvenih predpisov vodil vzgojni zavod, v katerem se vzgajajo in šolajo bodoči 11

duhovniki. Torej ni uradnega od škofijskega ordinariata v Sombotelu izdanega in od škofa lastnoročno podpisanega dovoljenja, izdanega pod tekočo številko s škofijskim ţigom. Po zakoniku cerkvenega prava škof ni mogel dati dovoljenja za prodajo, ker vsota presega mejo, po kateri bi smel dati dovoljenje. Zato so (vede?) predstavniki muzeja vso stvar spretno zakrili. Lastništvo oltarja so »prenesli« na ţupnika Ivana Kolenca. Tako so škofa osvobodili krivde in ga s tem zavarovali, da ne bi bil toţen Svetemu sedeţu v Rim. junija 1941 prevzame cerkveno upravo lendavske in soboške dekanije sombotelski škof dr. Joţef Grösz kot apostolski administrator (upravitelj). Ţupnija spada pod sombotelsko škofijo vse do 29. aprila 1945. V ţupnišču je stanoval tudi kaplan Ludvik Lajnšček. V tem času nastopi tudi drugi kaplan Ivan Zelko. Pismo ravnatelja Madţarskega muzeja omenja še univerzitetnega profesorja dr. Avgusta Pavla, ki je obenem tudi ravnatelj muzeja v Sombotelu. V ţupnijskem arhivu ni nobenega zapisnika, kdo je sodeloval pri pogovorih in kakšen je bil sklep pogovorov 15. novembra 1941 na ţupnišču v Gornji Lendavi (Grad). Ţupnik Ivan Kolenc je na zahtevo škofije v Mariboru poslal 11. marca 1947 prevod omenjenega pisma in ga prevaja takole: »Dne 15. novembra tekočega leta je bil po posredovanju g. dr. Pavel Avguština, univerzitetnega privatnega profesorja na ţupnišču v Gornji Lendavi storjen sklep …«. Iz dopisa Madţarskega narodnega muzeja sklepam, da je bil posrednik med ţupnikom in muzejem dr. Avgust Pavel, ki je kot ravnatelj muzeja verjetno tudi svetoval. Če bi škofijskemu ordinariatu v Sombotelu bilo za to, da stare oltarne slike ostanejo v ţupnijski cerkvi pri Gradu oziroma v Sloveniji, škof ne bi dovolil prodaje po ravnatelju bogoslovja. Ţupnik je torej nasilno »prodal« omenjene stvari kot last in posest ţupnijske cerkve, ne pa kot svojo lastnino. Če bi bile slike in reliefi osebna last ţupnika Ivana Kolenca, tudi po cerkvenem pravu ţupnik za prodajo osebne lastnine ne potrebuje nobenega soglasja dekana in škofije, še manj pa dovoljenja škofije. V imenu ţupnije je ţupnik kontaktna oseba, ki zastopa interese ţupnije. Če hoče kaj, kar je last in posest ţupnije ali ţupnijske cerkve, odtujiti ali prodati, pri podpisu pogodbe po cerkvenem pravu potrebuje soglasje oziroma dovoljenje škofije. Čeprav je ravnatelj muzeja zapisal, da od gospoda ţupnika odkupuje, istočasno pripominja, da je ţupniku dala privolitev za prodajo pristojna cerkvena oblast po dekanu in škofu, s tem indirektno prizna, da predmet odkupa ni ţupnikova lastnina. Ţe samo dejstvo, da so »kupci« iskali soglasje za odkup pri dekanu in škofiji, priča o tem, da Ivan Kolenc ni lastnik. V ţupnijskem arhivu ni nobene kupoprodajne pogodbe, da je Ivan Kolenc lastnik, in da kot lastnik prodaja krilni oltar. Tudi ni nobene pogodbe z madţarskim muzejem. Na zahtevo Škofijskega ordinariata v Mariboru, dne 6. marca 1947, št. 570 glede podrobnega poročila o tem, kako se je odvzem oziroma odkup izvršil, daje Ţupnijski urad Gornja Lendava, dne 11. marca 1947, št. 35 odgovor: »V zadevi odpeljanih oltarnih krilnikov je podpisani (op. ţupnik Ivan Kolenc) takoj po odpeljavi obvestil zgod. umetnostni muzej v Ljubljani s pismom naslovljenim na ime g. Steleta. Morda dobi prečastiti naslov še moje poročilo tam … Tozadevne pogodbe ni bilo, ker pogodba nastopi le pri prostovoljni prodaji. Ta pa je bila nasilna. 'Če ne daš za denar, jih pa zaplenimo in boš nosil posledice'. To je celotna pogodba. O vsem je bil priča tedanji kaplan g. Lajnšček in, če se ne motim, tudi g. Zelko, ki se je v času okupacije mudil in bival pri meni. Ves izplačan denar je skoraj v celoti ostal v cerkveni blagajni do menjave, ko sem za 8000 Pengö (dobil) 8000 Din«. Zato Ţupnijski urad Grad vztraja pri ugotovitvi, da madţarski avtor s tem, ko trdi, da je krilni oltar prešel v last Ivana Kolenca, zavaja madţarsko in slovensko javnost. Dokumenti, ki jih hrani Ţupnijski urad Grad, torej inventarni zapisniki, omenjene razprave, dovoljenje cerkvenih predstojnikov za prodajo, potrjujejo, da so poznogotski reliefi in slike krilnega oltarja tudi v času odkupa last in posest ţupnijske cerkve pri Gradu – v tistem času Gornja Lendava. Kdo je torej bil Ivan Kolenc, kateremu je pripisano lastništvo omenjenih tabel? Je dolgoletni ţupnik pri Gradu, zato kaj več o njem najdemo v pričujoči knjiţici v poglavju Ţupnija Marije vnebovzete in njeni duhovniki. Tukaj bi rad omenil samo njegovo prizadevanje za vzdrţevanje cerkve in okolice ter sodelovanje z Zavodom za spomeniško varstvo. Ko je leta 1937 prevzel ţupnijo, si je prizadeval, da bi zavaroval zgradbo cerkve pred vdiranjem vode iz struge potoka, ki je na severni strani cerkve. Leta 1938 so ob potoku, ki teče pod hribom, na katerem stoji grajsko poslopje, in na zahodni strani cerkve (ob sedanji cesti) zgradili oporni zid iz kamna. Pred glavnim vhodom v cerkev ter pri ovinku Gračkega potoka je narejeno stopnišče. Za ta dela je Dravska banovina prispevala 72.000.- din, kar je zadostovalo za nabavo materiala in strokovne delavce. Vse pomoţne delavce, ki jih je bilo dnevno po 40, je dala ţupnija in delo je trajalo tri mesece. Pozno na jesen leta 1940 se je zrušil del gospodarskega poslopja. Postavilo se je vprašanje zidanja novega gospodarskega poslopja, ko je bila vse na okrog ţe vojna. Toda z dobro voljo ljudi je tudi to šlo. Na vsak katastrski oral je bilo navrţenih 20.- din. Tako je bilo še isto leto nabranih 40.000.- din. Delo se je nadaljevalo in kljub začetku II. svetovne vojne dokončalo leta 1941. Čeprav so bili takrat teţki in negotovi časi, so leta 1942 obnavljali cerkev. Najprej je popravilo zahtevalo ostrešje cerkve. Tako so denar, ki so ga dobili za odpeljane reliefe, uporabili za novo streho na cerkvi. Vsa tesarska dela so se vršila pod vodstvom tesarja Rudolfa Müllerja iz Motovilcev. Na severovzhodni strani cerkve so leta 1942 dozidali novo zakristijo. 12

Dosedanjo zakristijo pa so istega leta spremenili v kapelo lurške Matere boţje. Tako se zapisi starih vizitacijskih zapisnikov o zakristiji nanašajo na prostor, ki je od leta 1942 kapela lurške Matere boţje. Ţe od julija 1936, ko je prišel v ţupnijo kot kaplan, mnogo bolj pa od leta 1937, ko je postal po smrti svojega prednika njen upravitelj, je Ivan Kolenc sodeloval z Zavodom za spomeniško varstvo. Uprava za kulturno dediščino – Inok center hrani fotografije omenjenih reliefov, ki jih je okrog let 1935 in 1939 posnel Messesnel. Kot mlad duhovnik vidi v prejšnji zakristiji na zidu viseče »table«, kot jih imenuje Stele v omenjenem delu, ki pa so v zelo slabem stanju. Z druge strani pa vidi potrebo po nujnih vzdrţevalnih delih okrog in v cerkvi, v ţupnišču in gospodarskem poslopju. Ko je prevzel ţupnijo, se je lotil popravila zgradb. Seveda vsa taka dela zahtevajo denarna sredstva. Tako je iskal vse mogoče načine, da jih pridobi, samo zato, da vzdrţuje in ohrani cerkvene objekte. Lahko je danes povedati, da je moral vse to storiti, na kulturno dediščino pa ne pozabiti. Razmišljanje nas lahko vodi v smer, da ţupnik Kolenc na kulturno dediščino ni pozabil. Stele omenja, da je Messesnel »odredil zavarovanje zelo poškodovane in odpadajoče slikarije«. »Slike so veliko trpele od vlage«. »Table naj bi restavrirali in ločili od neugodnega soţitja ter shranili v kaki javni zbirki«. To razumem kot prigovarjanje ţupniku s strani omenjenega zavoda, naj reliefe in slike »odda, proda«, da se shranijo v določeni ustanovi, ker v trenutnem stanju očitno še bolj propadajo. To misel mi potrjuje pismo, ki ga je dr. F. Mesesnel tik pred začetkom druge svetovne vojne poslal ţupniku Ivanu Kolencu. Nimam podatkov, kaj je vsebovala »prošnja za ministrstvo pravde«. Toda v pismu se razen pošiljatelja omenjata še prof. Baš in prof. Sternen. Vsi trije so bili tik pred izbruhom vojne pri ţupniku Ivanu Kolencu. S kakšnim namenom? Verjetno tudi glede zgoraj omenjenih reliefov in slik ter so se verjetno pogovarjali tudi o odkupu za »javno zbirko«. Kdo naj bi jih odkupil, ne vem. Navedeno pismo nosi datum 3. marec 1941. V Kroniki je ţupnik zapisal: »Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941 je naša domovina podlegla Nemcem. Nas so okupirali Madţari«. Tik pred izbruhom vojne (po datumu pisma mesec dni prej) so tekli pogovori s slovenske strani, naj se »reliefi« dajo ali prodajo javnemu zavodu. Sedaj se stanje spremeni. Stele je zapisal: »Vojna je ta načrt preprečila. Za časa madţarske zasedbe Prekmurja v drugi svetovni vojni je table odkupil Umetnostni muzej v Budimpešti, kjer se sedaj nahajajo«. V ţupnijskem arhivu sta dve pismi, ki ju je ţupnik Ivan Kolenc naknadno poslal ravnatelju muzeja in se sklicuje na dogovor o zvišanju cen za prodane slike, ker se tudi material, ki ga nabavlja za popravilo cerkve, zvišuje. Prvo ţupnikovo pismo ni datirano. Drugo pismo nosi datum 1. avgust 1942 in Kolenc v njem omenja, da je poslal pismo 22. julija 1942. V ţupnijskem arhivu ni pisma, ko ravnatelj odgovarja na ţupnikovo zahtevo. Iz drugega pisma sklepamo, da se ţupnik ravnatelju opravičuje. Ravnatelj je svojo dolţnost izpolnil. Torej je poslal obljubljeno vsoto. Po drugi svetovni vojni se je začel proces restitucije. Madţarske oblasti so se postavile na stališče, da so reliefe in slike odkupile, da je prodaja nastala na ţupnikovo iniciativo, da škof v Sombotelu ni izdal naloga za prodajo, ampak je prodajo z odobravanjem vzel na znanje. S takega stališča je popolnoma razumljivo, kar je zapisal Stele v svoji knjigi: »Poskus restitucije se je pri pogajanjih ponesrečil in smo tako obuboţani za pomemben spomenik poznogotske umetnosti, ki je bil po nastanku vezan na naše kraje«. Mariborski pomoţni škof dr. Joţef Smej, p. Donat Kranjec, in grački ţupnik Štefan Kuhar so 29. aprila 2002 odpotovali v Budimpešto, kjer so si naslednji dan dopoldne v Narodni galeriji ogledali nekdanji krilni oltar iz ţupnijske cerkve pri Gradu (nekdanje Gornje Lendave) in iz rotunde v Selu, ki sta tam razstavljena in shranjena. Ta ogled je bil pisno dogovorjen po posredovanju škofa dr. Joţefa Smeja. Ţupnijski urad Grad predlaga, naj se v smislu meddrţavnih dobrih sosedskih odnosov znova začnejo diplomatska pogajanja na meddrţavni ravni o vrnitvi poznogotskih reliefov in slik krilnega oltarja iz ţupnijske cerkve Grad. Na novo naj se raziščejo okoliščine, kako je do tega prišlo, posebej glede lastništva omenjenih reliefov in slik. V dosedanjih poskusih vrnitve in razpravah se samo omenja, da je reliefe in slike ţupnik Ivan Kolenc prodal kot svojo lastnino. S pričujočo objavo dokumentov hoče Ţupnijski urad Grad dokazati, da so ti reliefi in slike last in posest ţupnijske cerkve. Tudi če so se pakirali na ţupnišču, saj ţupnišče ni ţupnikova privatna hiša, ampak last ţupnije. Zakonik cerkvenega prava določa, da »v vseh pravnih poslih po določbi prava zastopa ţupnijo ţupnik. Mora paziti, da premoţenje, ki je zaupano njegovi skrbi, ne bo propadalo ali trpelo škode.« Vse to pa opravlja »pod oblastjo krajevnega škofa«. Kar se je zgodilo, se je zgodilo z vednostjo in tudi z dovoljenjem škofijskega ordinariata v Sombotelu. Odnosi med drţavo Slovenijo in Madţarsko so sedaj popolnoma drugačni, kakor so bili ob prejšnjih poskusih pogajanja med Jugoslavijo in Madţarsko. V okviru programa Phare o čezmejnem sodelovanju se predvideva oblikovanje Krajinskega parka Goričko – Örség – Ráab. V grajskem poslopju pri Gradu na Goričkem se predvideva informacijski center za potrebe krajinskega parka. Dejstvo je, da kulturna dediščina ni uničena, je v javni zbirki, v muzeju v 13

Budimpešti, na nek način iztrgana iz prvotno namenjenega prostora. Spada v slovensko okolje, vezana je na naš kraj, na ţupnijo in ţupnijsko cerkev Grad.(Vir: http://zupnije.rkc.si/grad/?id=73&fmod=32 ) Kapela lurške Matere boţje Ţupnijska cerkev od vsega začetka ni imela nobene stranske kapele. Kapela lurške Matere boţje je preurejena nekdanja zakristija. Vse, kar govorijo stari vizitacijski zapisniki o zakristiji, se nanaša na ta prostor, ki je leta 1942 spremenil svoj namen. Površina prostora je tako ostala nespremenjena. Dolga je 5 m, široka 3,50 m in visoka 4 m. »Zgrajena je iz solidnega materiala, obokana in krita z opeko, z rezanimi kamni pa tlakovana.« Inventarni zapisnik leta 1931 omenja, da je »zakristija na evangeljski strani glavnega oltarja.« Ko isti inventarni zapisnik našteva vhode v cerkev, jih našteje: »od zahoda«, ) »od juga« »in od vzhoda, skozi zakristijo«. Ta vhod so ob zidavi sedanje zakristije zazidali in v tem zidu naredili nišo - vdolbino v steni in vanjo postavili kip lurške Matere boţje. Na zahodni strani kapele, torej ko prideš iz cerkve v kapelo, na levi strani so v zidu naredili vrata ter na zunanji strani zgradili novo stopnišče ob cerkvi. Tako se lahko pride v kapelo direktno od zunaj. Vhod iz cerkve, ki ga krasi pozno gotski portal ob vrhu s kriţajočim paličastim profilom, je ostal nespremenjen. Pod kapelo je zazidana grobnica, v katero je bil vhod pod sedanjim stopniščem, ki od zunaj vodi v kapelo. Kapelica je bila blagoslovljena na praznik Kristusa Kralja. Blagoslovitev je izvršil domači ţupnik Ivan Kolenc. Pri blagoslovitvi sta sodelovala Franc Gomboc, začasni upravitelj ţupnije Kuzma in domači kaplan Ludvik Lajnšček. . Ob obnovi glavnega oltarja leta 1986 sta po zahtevi restavratorjev vanjo prenesena tudi kipa sv. Antona Padovanskega ter sv. Frančiška Asiškega, ki sta bila na glavnem oltarju, kjer so sedaj baročne lesene vaze. (Vir: http://zupnije.rkc.si/grad/?id=82 )

VRHOVŠEK SIMON 65

Rojen Sv. Jernej pri Ločah, 03. 07. 1938 mašniško posvečenje v Mariboru.

Umrl v Breţicah, pokopan Sv. Jernej pri Ločah.

Ţupnik Simon Vrhovšek se je pri odhodu z Razborja poslovil v birmanski knjigi z besedami »Pisano 11. julija 1963. Adijo ljubi moji! Simon Vrhovšek, ţupnik«. Prvi njegov vpis birme je bil v letu 1945 (op. avtorja P. T.)

ŠOLINC VINKO 68

zlata maša Šentjur pri Celju 17. julija 2005

Ţupnik Šolinc Vilko – zlatomašnik 69

Cerkev na zatoţni klopi, Tamara Griesser-Pečar, 2005

KOSTANJEVEC JOŽE 70

Prvi ţupnik, redovnik SDB, odkar je ţupnijo prevzela druţba salezijancev. »Salezijanec Joţe Kostanjevec, rojen 13. 03. 1900 v Sv. Andraţu, Ptuj, je bil 22. januarja 1949 obsojen s sodbo Okroţnega sodišča v Mariboru (K 7=49) v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani dne 2. 3. 1949 (Kţ 22=51) na pet let strogega zapora. Vrhovno sodišče mu je 8. maja 1951 kazen omililo na tri leta strogega zapora. Obsojen je bil, ker je sprejel v ţupnišče v sluţbo nekdanjega domobranca, člana »črne roke« in »vojnega zločinca« Izidorja Breznikarja, za katerega je vedel, da se skriva pred ljudsko oblastjo pod ilegalnim imenom Joţe Belovič. Aretiran je bil 14. decembra 1948, kazen je prestal 14. decembra 1951« (pričevanje Joţe Kostanjevec v knjigi Tamare Gries ser Pečar Cerkev na zatoţni klopi, Druţina 2005) 71

rojen: 13. marca 1900, Gibina, ţupnija Sv. Andraţ v Slovenskih goricah; prve zaobljube: 10. avgust 1924, Radna; mašniško posvečenje: 2. julij 1933, Ljubljana; umrl: 29. junija 1987 na Trsteniku Izšel je iz trdne kmečke druţine. Oče je bil dolgoletni ţupan in premoţen kmet. V domačem kraju je obiskoval ljudsko šolo in v šolskem letu 1912-13 v Mariboru naredil vadnico. Ţe pred prvo svetovno vojno se mu je utrnila misel, da bi postal duhovnik in frančiškan, po zgledu dveh rojakov, ki sta stopila v druţbo sv. Frančiška. Nemirna leta v Evropi in dolţnosti na kmetiji so mu to preprečili. Po Salezijanskem vestniku je izvedel, da je mogoče tudi starejšim fantom postati duhovnik. V bliţnjem Verţeju je bila namreč gimnazija, salezijansko malo semenišče, ki je sprejemalo tako imenovane ‘Marijine sinov e’ in jim omogočilo, da so po prilagojenem programu prej dokončani šolanje. V jeseni 1920 je Joţe Kostanjevec ponovno sedel v šolske klopi, malo tudi proti očetovi volji, ki ga je ţelel imeti za naslednika na kmetiji. Po niţji gimnaziji je na Radni pri Sevnici začel pripravo na noviciat in ga po šolskem letu 1923-24 sklenil z zaobljubami. Jetika, za katero je zbolel naslednje leto, mu je za nekaj let podaljšala šolanje; odšel je v Verţej, bil pomočnik ekonoma v zavodu in zasebno študiral višjo gimnazijo. Ko si je opomogel zdravje, je 1929 na Rakovniku začel s študijem teologije. Po štirih letih je bil v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Ker je bil sposoben gospodar, je bil prva duhovniška leta ekonom v zavodih Verţej (1933-34) in Rakovnik (1934-37). Uspel je odplačati v preteklosti nastale dolgove in uredil zavodsko poslovanje. V letu 1937 se je preselil na Radno in postal kaplan v Boštanju. Poleg 15

pastoralnega dela je pripravil več gospodinjskih tečajev in bil organizator druţabnega ţivljenja v boštanjski ţupniji. Leto 1940-41 je bil kaplan na Kodeljevem v Ljubljani. Leta druge svetovne vojne je preţivel na Hrvaškem: v Donjem Miholjcu (1941-44) in v Ivanovem Selu (1944-45). V navzkriţnem ognju različnih oblasti je znal najti pot, ki mu je omogočala, da je v obeh krajih uspešno ţupnijsko deloval in se izognil nevarnostim. Junija 1945 se je vrnil v Slovenijo, prevzel skrb za ţupnijo Verţej in prosil drţavne oblasti za dovoljenje za opravljanje duhovniške sluţbe. Dobil ga je šele po dveh letih. Ţupnijsko delo je zastavil temeljito in ţupnijo ţelel prenoviti, poleg stavb, predvsem s širjenjem poboţnosti do Srca Jezusovega in Najsvetejšega zakramenta. Po treh letih dela v Verţeju (1945-48) je bil obsojen na pet let zapora s prisilnim delom. Zaprt je bil tri leta in kazen odsluţil v Mariboru, v Ljubljani in v Resniku blizu Zagreba. Konec 1951 je prišel iz zapora, se zaustavil na Rakovniku in nato dve leti (1952-54) vodil Dom sv. Joţefa pri Kapeli. Postaje njegovega ţupnikovanja v naslednjih letih so bile: Dobrna s soupravo sv. Jošta (195457), Bučka (1957-58), ponovno Verţej (1958-65), Razbor (1965-77). Leta 1977 je postal spovednik na Rakovniku in zadnja leta preţivel v domu za ostarele in bolne sobrate na Trsteniku. Na vseh k rajih je veliko delal za ureditev cerkvenih stavb in poglobitev verskega ţivljenja. S posebno poboţnostjo je častil Srce Jezusovo in širil molitev roţnega venca. Rad je sodeloval pri pridiganju na ljudskih misijonih in duhovnih obnovah, na katere se je temeljito pripravil in govoril z jasno besedo. Urejenost in zanimanje za zgodovino s ta mu pomagala, da je rad poprijel tudi za pero in pripravil dve rakovniški knjiţici, priredil igre za mladinske odre, pisal vzgojne članke in zadnja leta za tisk priredil več kronik ţupnij in zavodov . Le nekaj njegovih spisov je bilo objavljenih. Vstalega Gospoda pričakuje ob sobratih na Trsteniku. (Vir: Iz knjige B. Kolar, Njih spomin ostaja, In memoriam III, Salve, Ljubljana 2002, str. 155-156.)

Župnik Jože Kostanjevec in nagrobni spomenik na pokopališču na Trsteniku 72

umrl in pokopan na pokopališču na Trsteniku v grobu Salezijanske druţine.

BOSTNER JAKOB 73

rojen: 9. februarja 1948, Drensko Rebro, ţupnija Pilštanj; prve zaobljube: 16. avgusta 1966, Kriţevci, Hrvaška; duhovniško posvečenje: 29. junija 1976 v Mariboru; umrl: 11. novembra 1989, Škocjan pri Novem mestu Kmečko okolje, globoko krščansko ozračje druţine in povezanost z domačim pastirjem so mu pomagali, da je pritrdilno odgovoril na boţje povabilo. Ţe v času obiskovanja osnovne šole v Pilštanju se je udeleţeval vseh oblik ţupnijskega ţivljenja in spremljal dogajanja v domačem kraju. Jeseni 1963 je vstopil v salezijansko malo semenišč e v Kriţevcih, tu dokončal prvi razred, nato pa odšel na Reko, kjer je bil drugi razred. Avgusta 1965 je odšel v noviciat v Kriţevcih in ga naslednje leto sklenil z redovno izročitvijo Gospodu. Na Hrvaškem je končal srednjo šolo in vzgojno prakso ter po opravljenem vojaškem roku v Ljubljani leta 1971 začel bogoslovje. Zagnano pokoncilsko obdobje in številni sošolci so mu pomagali, da se je navdušeno posvetil študiju. Posebno pozornost je posvetil spoznavanju zgodovine in bil zelo pozoren na dogajanje v okolici. 30. septembra 1973 je naredil večne zaobljube. Dar duhovništva je prejel po rokah škofa Maksimilijana Drţečnika v mariborski stolnici. Njegova duhovniška pot je poznala samo dve postaji: tri leta (1976-79) je skrbel za ţupnijo Razbor v mariborski škofiji, deset let pa je bil ţupnik v Škocjanu (1979-89) in od tam soupravljal še Bučko. Tu je bil tudi predstojnik redovne skupnosti. Pri svojem delu je bil tesno povezan s skupnostjo. Znal se je pribliţati vsakemu človeku, ga nevsiljivo povabiti k sodelovanju ter tako uresničeval teţka in zapletena dela, zlasti na materialnem področju. V škocjanski ţupniji je obnovil ţupnijsko cerkev in domala vse številne podruţnice, v ţupnijskem domu je postavil spomenik velikemu misijonarju Ignaciju Knobleharju, skrbel za vzdrţevanje kapel in znamenj. Odlikovalo ga je sodelovanje s pristojnimi oblastmi, da so s skupnimi močmi pomagali pri razvoju krajev in njihovemu povezovanju s svetom. Tesno je bil povezan z redovnimi sobrati, vzgojnimi skupnostmi in rad pripravljal duhovne obnove ter konference. Umrl je za srčnim infarktom v Škocjanu, pokopan je na ljubljanskih Ţalah, 11.11 1989.. Iz knjige B. Kolar, Njih spomin ostaja, In memoriam III, Salve, Ljubljana 2002, str. 41-42.

Ţupnik Jakob Bostner

ZALETEL JANEZ 74

Rojen v Šentrupertu, Šentvid pri Stični. Novo mašo je imel 11. 06. 1976 v Šentrupertu.

Odšel za ţupnika v Hotič, občina Litija, od tam leta 2007 v Štangi in Jančah, zatem 2008 samostan Stična

Janez ZALETEL ml., ţupnik ţupnije Hotič, je bil imenovan za ţupnika ţupnije Štanga in soupravitelja ţupnije Janče (12. 08. 2007)(Vir: http://www.druzina.si/ICD/SPLETNASTRAN.NSF/all/14D38FE7D304704EC1257331003426CF?OpenDocu ment )

MAROŠA TONE 76

Kaplan v ţupniji Šentrupert na Dolenjskem (ţupnik Mirko Simončič)

KRAMER JOŽE 77

rojen: 30. junija 1935, Breţice, ţupnija Sv. Peter pod Svetimi gorami; prve zaobljube: 16. avgusta 1966, Kriţevci, Hrvaška; duhovniško posvečenje: 29. junija 1973, Ljubljana; umrl: 10. septembra 1998 na Trsteniku Njegova ţivljenjska pot se je začela v kmečki druţini staršev Joţeta in Ane roj. Kralj. V domačem kraju je obiskoval ljudsko šolo, delal na kmetiji in odsluţil vojaški rok. Ţelel si je oditi v šole in študirati za duhovnika, a so bile razmere temu vse prej kot naklonjene. Tako je končal niţjo gimnazijo in ostal doma. Šele ko mu je bilo ţe 28 let, je lahko odšel v salezijansko malo semenišče v Kriţevce na Hrvaškem. Obiskoval je gimnazijo in se ob škofijski cerkvi grkokatoliškega škofa ter slovesnih obredih vzhodne Cerkve še bolj navdušil za liturgijo. Po dveh letih je vstopil v noviciat v Kriţevcih, ki ga je končal z zaobljubami na obletnico don Boskovega rojstva leta 1966. Ker je bil ţe starejši, je med svojimi mladimi sonovinci in sobrati imel velik ugled in uţival je splošno spoštovanje. Po končani gimnaziji je odšel na Rakovnik in se vpisal na ljubljansko teološko fakulteto. Končal jo je v letu 1973, ko je prejel duhovniško posvečenje. Takoj po posvečenju se je vključil v ţupnijsko pastoralo. Najprej je bil kaplan na Igu (1973-81), v Škocjanu na Dolenjskem (198186), kjer je bil najprej kaplan in nato odgovoren za ţupnijo sv. Martina na Bučki, nato pa ţupnik v ţupniji sv. Janeza Krstnika na Razborju nad Zidanim Mostom (po 1986.). Tu je kljub pomanjkanju z vnemo skrbel za cerkveno občestvo in za vzdrţevanje cerkvenih poslopij. Posebej blizu je bil bolnim, starejšim in onemoglim. Vzljubili so ga otroci in mladi, saj so v njem našli prijetnega sogovornika in prijatelja. Po enajstih letih (1997) se je preselil v Zabukovje nad Sevnico, kjer pa je ţe po letu moral zaradi bolezni delo opustiti in se preseliti v skupnost za bolne sobrate na Trstenik. Čeprav ţe močno bolan je š e lahko obhajal srebrni jubilej mašništva. Bil je znan po svojem tihem, mirnem in vedrem značaju, skorajda odtegnjen vsakodnevnemu vrveţu. Notranje zadovoljstvo in povezanost z Bogom sta mu dajala pogum ter gotovost, da se je veselil vsakega še tako majhnega uspeha v pastoralnem prizadevanju. Bil je srečen, da je bil dušni pastir in da so mu ljudje zaupali. V posebno veselje mu je bilo obhajanje evharistije in podeljevanje drugih zakramentov. Bil je cenjen udeleţenec redovniških in pastoralnih srečanj na raznih ravneh, dober sogovornik, a tudi vztrajen molivec in moţ potrpljenja, ko je v njegovo ţivljenje vstopila bolezen in mu preprečila, da bi še naprej sodeloval v ţupnijskem pastoralnem delu. Pokopan je na trsteniškem pokopališču. Iz knjige B. Kolar, Njih spomin ostaja, In memoriam III, Salve, Ljubljana 2002, str. 166-167. 19

+ Kramer Joţe SDB Rojen 30. 6. 1935. 19. julija 1998 v Sv. Petru pod Sv. gorami obhaja srebrni jubilej. Umrl 10. 9. 1998 na Trsteniku. (Vir: Duhovni poklici v Sv. Petru pod http://peter.simetric.si/index.php?option=com_content&task=view&id=75&Itemid=160

Sv.

Gorami

Župnik Jože Kramer 78

Umrl in pokopan na pokopališču na Trsteniku v grobu Salezijanske druţine

GRŽAN KARLI 79

rojen v Celju, doktor literarnih ved. Po končani Srednji gradbeni šoli se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani

Ţupnik Karli Grţan 20

s prihodom ţupnika Karlija Grţana so se Salezijanci odpovedali tej ţupniji.

premeščen na lastno ţeljo zaradi zdravstvenih razlogov v ţupnijo Prevorje na Kozjanskem, Lopaca 1, 3262 Prevorje V času njegovega ţupnikovanja je Razbor in ţivljenje na Razborju doţivelo preporod. Najprej je spodbudil farane in reţiral Razborski pasijon, ki je doţivel veliko uspehov tudi v kasnejših ponovitvah. Reţiral in napisal scenarij je še za nekaj igric, skečev (igra o Blaţu Jurku, Anton Martin Slomšek, …). Spodbudil krajane in farane, da so sprejeli skupnost Srečanje don Pierina. Tako je bila oddana do tedaj razpadajoča šola, v zameno pa zgrajen sodoben Dom krajanov. Začel je z Razborskimi večeri, na katerih so sodelovali spoštovani gosti Zgodovinar dr. Janko Prunk, slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec Alojz Rebula, višja drţavna toţilka in predsednica gibanja Beli obroč Vlasta Nussdorfer, zdravnik in psihoterapevt dr. Vili Ščuka, duhovnik, profesor na Zvezni gimnaziji in realni zvezni gimnaziji v Celovcu, misijonar dr. Joţe Andolšek, imago partnerska terapevtka in Imago workshop presenter dr. Meta Tavčar, pedagoški delavec dr. Tone Strojin, dramska igralka in mladinska pisateljica Desa Muck, psihologinja Marja Strojin, psiholog dr. Janez Bečaj, dramska igralka in pesnica Mila Kačič, zdravnica in ustanoviteljica Hospica dr. Metka Klevišar, pisatelj Tone Partljič, pisateljica Milena Trkovnik, psihiater in ekolog dr. Hubert Poţarnik, psihologinja in pedagoginja Vida Ţabot, mariborski škof dr. Franc Kramberger, eksorcist prof. Rafko Vodeb, terapevt dr. prof. Joţe Ramovš, psiholog in terapevt dr. Janko Bohak, alpinistka prof. Marija Štremfelj, … hkrati ob glasbenih in likovnih gostih - Ivan Ocvirk, Lučka Šantl, vokalna skupina Krila, slikarka Joţica Petrišič, ... dobrodelnimi koncerti New Swing Quartet, Adi Smolar, Oktet iz Rovt, Kvartet Stična, Nuška Drašček, Alenka Godec, Andrej Šifrer, Aleksander Meţek, Mihaela Komočar, Marjeta Kozmus, Hervin Jakončič, kvintet Dori, Modrijani, …), Slikarskimi kolonijami, na katerih je sodelovalo veliko slovenskih slikarjev in kiparjev, svoja dela pa so podarili Skupnosti Srečanje · Obnovil nekaj starodavnih navad kraja, med drugim kračevanje pri Sv. Joštu in z izkupičkom pomembno prispeval k obnovitvi in restavriranju vrednih lesenih kipov te podruţnične cerkve; obudil navado blagoslova konj na Selah, ponovno oţivil prihod Sv. Miklavţa, … · Aktiviral mladinsko skupino · Organiziral redna mladinska srečanja · Omogočil mladim, da so preţiveli noč v molitvi pri Kartuzijancih v Pleterjah · Omogočil mladim letovanje na morju in obisk tujih deţel · Organiziral zanimiva romanja · Gostje, ki so predavali po sveti maši ali popestrili maše biblicist dr. Matjaţ Maksimiljan, dr. Rudi Koncilja, dr. Leopold Grčar, največji poznavalec jaslic na slovenskem, vrhovna predstojnica Marijinih sester s. Agata Ulaga, s. Bogomira Imperl in s. Andreja Godnič, arhitekt in glasbenik Joseph Rakotarahalary, indijska misijonarka s. Marija Sreš, domačinka Slavica Drev, zaporniški duhovnik Robert Friškovec, glasbeniki iz Amerike Celebratn Singers, dr. Franc Perko, ţupnik Lojze Imperl, s. Bernardka Stopar, duhovnik Tone Ciglar, prof. Anica Dobrovc, · Kulturni dogodki Tone Kuntner, dr. Matjaţ Kmecl, · Organiziral tečaj ikonopisja · Redno je izdajal zanimive Ţupnijske liste

Priljubljene so bile · Številne radijske oddaje na Radiu Sevnica · Številne radijske oddaje na Radiu Ognjišče · Predavanja mladim po šolah širom Slovenije 21

S sposobnostjo zbiranja sredstev in občutkom za kulturno dediščino je omogočil prenovo Razbor · · · · · · · ·

uredila se je okolica cerkve in ţupnišča obnovilo se je ostrešje in prekrila cerkev z bakreno pločevino sanirale so se stene in opravilo pleskanje notranjosti cerkve naredilo se je nove klopi v cerkvi opravljena je elektrifikacija zvonjenja prekrilo se je ţupnišče obnovilo celotno ţupnišče (nova greznica in notranji prostori z novo opremo) obnovila se je zunanjost in notranjost kaplanije

Sv. Lovrenc na Gori · podruţnična cerkev se je obnovila (rekonstrukcija zvonika v prvotno stanje in kritje s kamnitimi skodlami pod nadzorstvom Zavoda za spomeniško varstvo) · napeljava elektrike v cerkev in ţupnišče · naredile so se nove klopi · obnovilo ţupnišče pri Lovrencu z ureditvijo odvodnjavanja Sv. Jošt · ·

narejen je nov betonski armiran tlak nova lesena ograja na linah zvonika

Sv. Kancijan v Kremenu · · · · ·

narejene so nove, udobnejše klopi narejena so nova tla v cerkvi po zamisli kiparja in slikarja Rudija Stoparja zgrajena je nova pot oz. cestica do cerkve opravljena elektrifikacija zvonjenja notranjost je bila prepleskana

Jurklošter · ·

opravljena je bila nujna sanacija - hidroizolacija veliko je naredil k zgodovinskem raziskovanju kartuzije Jurklošter (grob Veronike Deseniške)

V času ţivljenja na Razborju je 22. 06. 2003 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani na temo Odreševanje niča s posebnim ozirom na vlogo duhovnika v dramatiki Stanka Majcna (Vir: Kronika slavističnega društva, letnik 7, št. 41) in napisal knjige Mavrični angel, Prekinjeno ţivljenje, V svetu omame, stiske slovenskih druţin, 2x3 in še nekaj za druţinsko srečo, Da, za ţivljenje, Ne me …., Na pragu večnosti, Pastirček Lovrenc, V objemu ljubezni, Friderik in Veronika, Vsa njegova kriţpotja, Sto duhovnikov, redovnic, Ali si upaš?, Skrivnosti starodavne kartuzije, 22

Za dobro doto, Misli mladosti, V preuţitek odraščanju, Spomin na sanje. Nemogoče je zajeti vse, kar je bilo storjenega z njegovo zaslugo, vsekakor mu bodo kraj in ljudje večno hvaleţni in jim bo ostal v prijetnem spominu. Pater Karel je tako s svojim enajstletnim delom Razbor naredil prepoznaven ne le v bliţnji okolici, temveč tudi širše po Sloveniji.(podatke zbral Peter Teichmeister)

MAGDIČ MARKO 82

Rojen v Murski Soboti iz Rogaške Slatine, kjer je bil kaplan. Posvečen je bil v diakona v ţupnijski cerkvi v Št. Janţu na Dravskem polju, 30. oktobra 2005. Mašniško posvečenje 29. 06. 2006 v stolni ţupniji sv. Nikolaja v Murski Soboti (posvetil ga je škof. Dr. Marjan Turnšek), nova maša 09. julija 2006 v Ljutomeru, 01. 08. 2006 je Marko Magdič, novomašnik Murskosoboške škofije s soglasjem svojega ordinarija nastavljen za kaplana v Rogaški Slatini. 83

Ţupnik Marko Magdič

Mašniško posvečenje (Vir: www.sv-nikolaj.org/strani/kronika/_leto2006.htm

Druţina, 7. Avgust 2008