KAZIN magazine April 2011 by Rok Klemencic

Za dober spanec se je treba potruditi / Poljaki, študenti slovenistike / Pojdi med prostovoljce / Univerzijada / V razkošju domačega kraljestva /

Akcija: Posledice bolonjske reforme Daruj organe in rešuj življenja

Intervju: Lila Prap

letnik 7 P r i m o r s k i š t u d e n t s k i u n i v e r z i t e t n i č a s o pi s

FE BRUAR-MAREC 2011

5-6

Vodja skupine za medije: Mitja Tretjak (mitja@soup.si). Glavna urednica: Jana Špilar (jana.spilar@soup.si). Urednik fotografije: Denis Zupan (denis@soup.si). Foto: Denis Zupan, Dean Pellizer, , Aleks Barilar. Novinarji: Matjaž Čermelj, Vera Čipev, Alenka Čuš, Blažka Drole, Marko Gavriloski, Marko Gregorc, Đejmi Hadrović, Petra Japelj, Vesna Lešnik, Neža Pavšič, Agata Venier, Monika Vrečar, Živa Žagar, Tanja Žuvela. Lektoriranje: Natalija Mozetič, Bojana Selinšek. Tehnični urednik: Klemen Tominšek. Oblikovanje: Rok Klemenčič, Klemen Tominšek. Ilustracije: Rok Klemenčič. Tisk: Tiskarna VEK Koper d.o.o. Naklada: 3000 izvodov. Brezplačen izvod – ni za prodajo. Izdaja: Študentska organizacija Univerze na Primorskem, Pristaniška ulica 3, 6000 Koper, spletna stran: www.soup.si, e-pošta: info@soup.si. Naslov uredništva: Pristaniška 3, 6000 Koper, spletna stran: www.soup.si/kazin, e-pošta: kazin@soup.si, mobilni telefon: 031 452 000. Oglasno trženje: trzenje@soup.si.

ano

Tisk

100%

Primorski študentski univerzitetni časopis Kažin ISSN: 1854-0201

em liran recik pirju pa

Nagrada za najlepšo desno nogavico? JANA ŠPILAR,

glavna urednica KAŽINA

te že kdaj prejeli kakšno nagrado? Pa ne mislim na nagrado, kot je promocijska majica UVODNIK ali napihljiva žoga ali počitnice v Grčiji, ki jo lahko prejmemo, če nam je sreča naklonjena pri kakšni nagradni igri. Niti nimam v mislih tistih nagrad, ki si jih ob dobro opravljenem delu (?) podeljujejo vplivni možje na vodilnih položajih. V mislih imam nagrado za delo, dosežke. Vas za to še nihče ni nagradil? Čudim se, glede na to, da danes nagrade podeljujejo za vse mogoče dosežke. Nagrada za najboljši roman, film, najboljšega glasbenega izvajalca, najboljši avto, komunikacijsko učinkovitost (v vseh možnih kategorijah seveda) … Pa take prestižnejše: nagrada za najlepši vrt, najlepše rože na balkonu in lopato na vrtu, zaradi katerih vas sosedje gledajo izpod čela. Potem so tu še nagrade, ki pridejo v paketu, v katerem dobite še okitenje z nekim nazivom. Nagrajeni ste lahko za lepoto, za kar vam pravzaprav ni treba kaj posebnega storiti, le lepi morate biti. Če konkurenca ni prehuda, lahko postanete med drugim mis češenj ali drugega sadja in zelenjave ter zraven dobite še krono in avtomobil. Morda ste ravno v preteklih dneh v paketu prejeli nagrado in naziv: najbolj izvirna maska v kraju xx, nagrada: pršut. Takih paketov je vse sorte. In ko je vsega preveč, se pogosto zgodi, da ne znamo ločiti rožic od plevela in še tiste cvetoče rožice v vrtni množici zvodenijo. Ali znamo ceniti nagrade, kot so npr. Prešernova, Jenkova, Zoisova, ki bi si naše spoštovanje zares zaslužile? Ob gledanju podelitve najnovejših Prešernovih nagrad sem se spraševala, kaj več pomeni dobitniku: prestižna nagrada ali potrditev s strani tistih, ki naj bi njegovo umetnost konzumirali. Je sploh mogoče, da je nekdo pri svojem delu naravnost odličen, ne da bi imel v mislih svoje ciljne publike? Si lahko dober, tudi če delaš samo in izključno zase, v svoje zadovoljstvo? Odgovor se mi izmika, vendar se nagibam k temu, da ima vsakdo pri svojem delu pred sabo zadovoljne obraze bralcev, gledalcev ali poslušalcev. Zagotovo vem, da pri Kažinu delamo z mislijo na vas. Ne iščemo zanimivih in aktualnih tem, zato da bi zapolnili prostor, ampak zato, da bi vsakdo od vas našel vsebino zase, vsebino, ki bi se vas dotaknila, vas silila k premisleku in morda h konkretnim koristnim dejanjem. Morda boste nekoč zanje nagrajeni. Z nagrado, ki si zasluži spoštovanje, seveda.

KAŽINOVI PROJEKTI:

Informativne in izobraževalne vsebine, odgovori na aktualna vprašanja, za aktivno raziskovanje in kulturno ustvarjanje.

KAZALO 4 Napovednik 6 (o)glasna deska 7 Kažinova akcija 12 Pojdi med prostovoljce 13 Kateri smetnjak je pravi? 14 Poljaki, študenti slovenistike 16 Za dober spanec se je potrebno potruditi 18 Kmalu oprijemljivejše sanje: kampus Livade 19 Letos je leto za zimske športe: univerzijada 20 Burja na šofiti: Ne/ pravičnost na preizkušnji 22 Prisegam, da lažem 23 Faca meseca – Jaka Rožac 24 V kraljestvu domačega razkošja 26 Daruj organe in rešuj življenja 28 Fotojota 30 Pismo iz tujine 31 Planet študent na planetu Zemlja 32 Brez slabe vesti 34 Iz nekje vmes 35 Intervju: Lila Prap 39 Grafologija 40 Kolumna – Matija Stepišnik 41 Kolumna – Andrej Černic 42 Obalna krčma 43 Študentski lonec 44 Priložnosti: programi VŽU 45 Potopis: Filipini 49 Ion Bârladeanu, umetnik 50 Kulturni vidik pornografije 51 Obišči 52 Preberi 53 Poslušaj 54 Poglej 55 Kažin meseca

bičajni medijski pomp, ki se je tudi letos prešerno razvnel ob zadnji Emi, je v meni pustil veliko mešanih občutkov, ki so se po nekajdnevnem tuhtanju spremenili v magični recept. Na tem mestu se obračam na državni zbor s MITJA TRETJAK, predlogom strategije, ki bi lahko zajezila naraščajoče vodja skupine nezanimanje in nezaupanje slovenskih državljanov za medije ŠOUP do politike ter sovražnost do njenih oblikovalcev. Predstavljam vam način, kako povečati udeležbo na volitvah in priljubljenost politikov. Obstajajo namreč zanimive podobnosti med nastopajočimi na Emi in političnimi sičniki, zato bi bilo res škoda, če se za reševanje vere v politiko ne bi posluževali nekaterih precej uspešnih potez priljubljenega pevskega tekmovanja. Z dobrimi praksami ene institucije bi torej zlahka rešili drugo institucijo. Pojdimo po vrsti in se najprej vprašajmo, ali lahko Emin model sploh prenesemo v politiko. Nastopajoči na Emi so včasih znani, velikokrat pa popolnoma neznani obrazi. Nekateri se pojavljajo že desetletja, drugi pa so pravzaprav novinci na slovenski glasbeni sceni. Isto velja za politike: eni so že stari mačkoni, drugi še čisto sveži – oboji pa se obnašajo, kot da bi bili največji carji na svetu. Pevci in pevke dajejo največji poudarek performansu, vsebin v njihovih pesmih skorajda ni oziroma nam strežejo z zguljenimi mislimi, ki smo jih na slovenski glasbeni sceni slišali že prevečkrat. Politiki podobno ponavljajo ene in iste obljube, njihova osebna mnenja pa so večinoma puhlice. Osebna razmišljanja Eminega ljudstva so tudi brez repa in glave, tako da ob poslušanju predstavnikov obeh skupin bolečine v glavi naraščajo. Glasbeniki so lutke diskografskih založb, politiki pa delujejo pod nadzorom strank. Po teh ilustrativnih primerih se lahko lotimo bistva. Recept za povečanje aktivne participacije v naši družbi je ... televoting. Volitve potrebujejo namreč več svežega elana in dinamike. Potekati bi morale v živo, preko televizijskih zaslonov, kandidati za parlament pa bi se morali izkazati na različnih področjih. Poleg izobraženosti in pripravljenosti za delo za dobro ljudstva bi moral vsak še dokazati, da je konec koncev le človek. Potrebujemo torej tudi nekaj minut za osebne izpovedi in solzo ali dve. Končno bi se zaradi televizijskih potreb nekateri tudi malo bolj zrihtali. Na odru bi nato še malo potelovadili, pripadniki iste stranke bi se lahko izkazali v domiselni koreografiji, občasno pa bi se morali tudi nasmehniti. Zagotovo bi takim nastopom sledilo množično SMS glasovanje. Tisti, ki bi si priborili sedež v parlamentu, pa ne bi imeli zagotovljenega mandata – zaradi nepremišljenih podvigov bi lahko celo izpadli iz igre. Tu bi namreč vključili nekatera pravila drugih resničnostih šovov in s pomočjo gledalcev, recimo enkrat tedensko, sproti preverjali njihovo priljubljenost oziroma ali si še zaslužijo sedeti v parlamentu. Na pol poti med Emo in Velikim bratom bi nas nova oblika televolitev rešila nesposobnežev, državljani bi se nedvomno počutili bistveno bolj pri stvari in dobili bi občutek, da njihov glas velja. Obračam se torej na Državni zbor RS, na predsednika republike in na varuhinjo človekovih pravic (nikoli ni narobe, če se še nanjo obrneš) s prošnjo, da resno vzamejo v poštev zgornji predlog. Čas je, da se rešimo vzorcev drugega resničnostnega šova, po katerem se naši politiki zgledujejo že nekaj let in čigar naslov je … Kmetija.

NAPOVEDNIK g LASBA gLEDALIŠČE iZOBRAŽEVANJE k ULTURA mEDNARODNO sOCIALA sPLOŠNO s PORT zABAVA

Torek, 15. 3. 2011

Četrtek, 7. 4. 2011

Režija: Wim Wenders. Nemčija, 1987, 120 min. Mitja Reichenberg, uvodno predavanje: Wim Wenders – ustvarjalec novih podob. V sodelovanju s Slovensko Kinoteko. Kdaj: ob 19.30. Kje: Avditorij Portorož. Koliko: 3 EUR.

Malo delo – si prepričan/a? Kdaj: od 16.00 do 20.00. Kje: Taverna, Koper. Info: info@ soup.si.

K Filmski klasiki – Nebo nad Berlinom s Referendumski golaž

Sreda, 16. 3. 2011 Mladi pojejo Koncert zborovske glasbe. Nastopajo: APZ UP, PAZ Vinko Vodopivec, DPZ Radost. Kdaj: ob 19.00. Kje: Pokrajinski muzej Koper. Koliko: prostovoljni prispevki. Info: apzup@soup.si in www.soup.si.

Sobota, 19. 3. 2011

K Spominska slovesnost

pred spomenikom žrtvam fašističnega nasilja v Strunjanu Pozdravni govor: župan Občine Piran, Peter Bossman. Slavnostna govornica: prof. dr. Maca Jogan. Organizatorji: Občina Piran, Združenje borcev za vrednote NOB Občine Piran, KS Strunjan in ZKD Karol Pahor Piran. Kdaj: ob 11.00. Kje: pred spomenikom žrtvam fašističnega nasilja v Strunjanu. Nedelja, 20. 3. 2011

g Županova Micka

Gledališki abonma in izven. Komedija. Slovensko ljudsko gledališče Celje. Režija: Luka Martin Škof. Igrajo: Aljoša Koltak, Barbara Medvešček, David Čeh, Igor Sancin, Pia Zemljič, Tarek Rashid, Bojan Umek. Kdaj: 0b 19.30. Kje: Avditorij Portorož. Koliko: 18 EUR, študenti in upokojenci 16 EUR.

Petek, 25. 3. 2011 Državno Univerzitetno prvenstvo v smučanju in deskanju na snegu Kdaj: od 25. 3. do 27. 3. 2011. Kje: Rogla. Koliko: 1-dnevni program (petek, 25. 3. 2011) za 10 EUR, cena vključuje: smučarsko vozovnico, obrok, štartnino; 3-dnevni program (petek, 25. – nedelja 27. 3. 2011) za 55 EUR vključuje: 3-dnevno smučarsko vozovnico, 2 noči spanja v apartmajih, obrok na dan tekmovanja, štartnino. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Sobota, 26. 3. 2011

s Dan za spremembe

Pomoč v Obalnem domu upokojencev Koper. Kdaj: od 10.00 do 14.00. Kje: Obalni dom upokojencev, Koper. Koliko: brezplačno. Info: sociala@soup.si. Ponedeljek–nedelja, 28. 3.–3. 4. 2011

s Pomoč na domu starejšim občanom

Kdaj: vsak dan od 9.00 do 15.00. Kje: Koper. Koliko: brezplačno. Info: sociala@ soup.si.

Nedelja, 10. 4. 2011

s Referendum o Zakonu o malem delu

Malo delo – si prepričan/a? Pojavi se in bodi proti. Kdaj: od 7.00 do 19.00. Kje: Slovenija. Info: info@soup.si. Torek, 12. 4. 2011

s Vseslovenska krvodajalska akcija

Kdaj: od 8.00 do 12.00. Kje: Center za transfuzijsko dejavnost, SB Izola. Koliko: brezplačno. Info: sociala@soup.si. Sreda, 13. 4. 2011

s Vseslovenska krvodajalska akcija

Kdaj: od 8.00 do 12.00. Kje: Center za transfuzijsko dejavnost, SB Izola. Koliko: brezplačno. Info: sociala@soup.si.

Vsak ponedeljek Univerzitetna liga UP V košarki (M) in futsalu (M). Liga bo potekala vsak delovni ponedeljek od novembra do konca aprila. Prvouvrščena ekipa postane univerzitetni prvak. Kdaj: od 21.00 do 23.00. Kje: ŠD Bonifika. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 031 869 040 (Matija). Vsak torek Rekreacija (futsal, mali nogomet) Kdaj: od 21.30 do 23.00. Kje: ŠD Bonifika. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@ uszp.si, 051 692 100. Rekreacija (odbojka) Kdaj: od 20.45 do 22.15. Kje: telovadnica pri FPP (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@ uszp.si, 051 692 100. Joga Kdaj: od 20.00 do 21.00. Kje: ŠD Bonifika, borilnica IV., 3. nadstropje. Koliko: 20 EUR s kartico Zdrava Zabava. Info: www.uszp. si, info@uszp.si, 051 692 100. Vsako sredo Rekreacija (futsal, mali nogomet) Kdaj: od 20.30 do 22.00. Kje: telovadnica pri FPP (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: info@uszp.si, www. uszp.si, 051 692 100. Vsak ponedeljek in četrtek Rekreacija (košarka) Kdaj: ponedeljek od 20.30 do 22.00 in četrtek od 19.00 do 20.30. Kje: telovadnica

pri FPP (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@ uszp.si, 051 692-100. Vsak ponedeljek in sredo Aerobika Kdaj: Skupina A – ponedeljek in sreda od 19.00 do 20.00. Kje: ŠD Bonifika, 3. nadstropje. Koliko: Rdeča izkaznica ZZ: 22 EUR/ mesečno, Modra izkaznica ZZ: 30 EUR/mesečno. Info: www. uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka ŠOUP Koper in ŠOUPostaja Korotan. Vsak torek in sredo Rekreacija (košarka, odbojka, badminton in namizni tenis) Kdaj: od 20.30 do 23.00. Kje: telovadnica OŠ Koper. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp. si, info@uszp.si, 051 692 100. Vsak torek in četrtek Pilates Kdaj: torek in četrtek od 19.00 do 20.00; Kje: ŠD Bonifika, 3. nadstropje. Koliko: Rdeča izkaznica ZZ: 22 EUR/mesečno, Modra izkaznica ZZ: 30 EUR/mesečno. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka ŠOUP Koper in ŠOUPostaja Korotan. Aerobika Kdaj: Skupina B – torek in četrtek od 20.00 do 21.00. Kje: ŠD Bonifika, 3. nadstropje. Koliko: Rdeča izkaznica ZZ: 22 EUR/ mesečno, Modra izkaznica ZZ: 30 EUR/mesečno. Info: www. uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka ŠOUP Koper in ŠOUPostaja Korotan. Plavanje Kdaj: od 20.00 do 22.00. Kje: Bazen pod balonom, Žusterna. Koliko: obvezna Rdeča izkaznica Zdrava Zabava. Info: www. uszp. si, info@uszp.si, 051 692 100.

s Individualna svetovanja:

psihosocialna in psihoterapevtska pomoč Primorsko svetovalno središče izvaja individualno psihosocialno in psihoterapevtsko pomoč ter pomoč pri težavah z motnjami hranjenja, ki so namenjene vsem starostnim skupinam, posebej pa

mladim. Kdaj: po dogovoru. Kje: Primorsko svetovalno središče, 1. nad. ŠD Bonifika. Info in prijave: info@primss.si; 041 360 913; 05 63 00 337.

i Lektoriranje besedil

Leposlovje, esejistika, poljudnoznanstvena besedila, znanstvena in strokovna besedila. Info: info@primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337.

i Mreža izobraževalnih

nevladnih organizacij Slovenije (MINVOS) Namen delovanja mreže je prispevati k povezanemu, dejavnemu in v okolju prepoznavnemu, uveljavljenemu ter vplivnemu nevladnemu sektorju s področja izobraževanja in usposabljanja. Projekt je namenjen slovenskim NVO-jem s področja izobraževanja in usposabljanja oz. njihovim zaposlenim ter članom. Dejavnosti mreže so brezplačne in pod enakimi pogoji dostopne vsem nevladnim organizacijam s področja izobraževanja in usposabljanja, ne glede na kraj delovanja nevladne organizacije. Mrežo MINVOS financirata Ministrstvo za javno upravo in Evropski socialni sklad. Info: info@primss.si, 041 360 913, 05 63 00 33.

i Tečaj globinske meditacije

in trening koncentracije Za sposobnost večje koncentracije, zbranosti, boljši spomin, organizacijo in izkoristek časa, večjo umirjenost, sproščenost, stabilnost, trdnejši občutek samozavesti, opuščanje razvad, boljše zdravje in počutje, boljšo koncentracijo pred izpiti in nastopi. Kdaj: april 2011. Kje: PRIMSS (1. nad. ŠD Bonifika). Info: 041 360-913; 05 63 00 337.

i Usposabljanje

za prostovoljce Uvodno usposabljanje se dotika splošnih tem, ki so pomembne za izvajanje prostovoljnega dela, kar pomeni, da prostovoljec pridobi širši pogled na področja prostovoljnega dela, ga tudi opozarja na nevarnosti v prostovoljnem delu in usmerja njegovo ravnanje v različnih situacijah. Kdaj: april 2011. Kje: PRIMSS (1. nad. ŠD Bonifika). Info: 041 360-913; 05/63 00 337.

Med nar odn i vrt ilj ak Ponedeljek, 4. 4. 2011 Kako po študentsko v svet? Predavanja, razprave in izkušnje študentov o mednarodnih izmenjavah. Predstavijo se CMEPUIS ter AIES in EVS. Kdaj: ob 15.00. Kje: osrednji prostor ŠOUP, Pristaniška ulica 3, Koper. Koliko: brezplačno. Info: mednarodno@soup.si. Denar, delo in svet! Predstavitev organizacije Ad Futura in STA-jevih programov, ki te lahko peljejo tudi čez lužo. Kdaj: ob 16.00. Kje: osrednji prostor ŠOUP, Pristaniška ulica 3, Koper. Koliko: brezplačno. Info: mednarodno@soup.si. Torek, 5. 4. 2011 Študiram na Obali! Celodnevni izlet po slovenski Istri. Obiskali bomo Piran, Krkavče, Marezige, Sečovlje in še mnogo več. Kdaj: Portorož, ob 10.00; Koper, ob 10.40. Kje: Slovenska Istra. Koliko: 12 EUR.- cena je zaenkrat še okvirna! Info: mednarodno@ soup.si. Sreda, 6. 4. 2011 Sprehod po neznanem in iskanje novega Potopisno predavanje znanega slovenskega popotnika, lov za skritim zakladom in delavnica, ki je ne gre zamuditi. Kdaj: ob 14.00. Kje: FTŠ Turistica, Obala 11a, Portorož. Koliko: brezplačno. Info: mednarodno@soup.si. Četrtek, 7. 4. 2011 Mednarodna tržnica and much more … Osrednja prireditev, kjer se bodo na zanimiv način predstavile vse Erasmus države. Druženje, animacija, glasba, hrana, pijača, žrebanje, ringlšpil, nagrade, ... Kdaj: ob 16.00. Kje: Taverna, Koper. Koliko: brezplačno. Info: mednarodno@soup.si.

KRATKE O VPISIH (O) GLASNA DESKA (O)glasna deska je prostor, kjer lahko sami obešate svoje misli, mnenja in novičke s komentarjem. Od vas je odvisno, ali bo glasno kričala ali le potihoma šušljala. Pošljite svoje misli na kazin@soup.Si.

se na fakultetah V januarju in februarju mocijo in prepro pričnejo pripravljati na morebitnih gih dru ter kov pričevanje dija hvali, da UP se os kandidatov za vpis. Let nih članje na me gra pro ke dijs se je za štu lani. kot več kov nicah zanimalo 400 dija aj. Poglejmo zak

MNIT se je spus til v kampanj PRODAJAMO o BIO samo na Psihol ! Zakaj bi se vpisovali ogijo, če pa se Biopsihologijo? lahko na Program, ki ga kmalu že preb bo svet avil, je k nam šele prišel in kot pričakov an manja. Predstav o vzbudil največ zaniniki fakultete so študente prep ričevali s slogan bodoče i prijatelji, S prof esorji hodimo sk Vsi smo upaj v hribe in na potova nja, Pri nas vlad a no in domače vzdušje. Kot že sproščerečeno, je Biopsihologija imela največ ob iska programi pa le po dva ali tri ka , ostali Morda bi moral ndidate. i ra študijskem prog zmisliti o prenovljenem ramu Ekomatem atika?

PEF je verjetn račun katere o tista članica, na je UP pridob ila zgornjo številko. Im množično za ela je namreč tako nimanje, da vodstvo prim je bilo or ferate ostalih ano poklicati v rečl če lahko pre anic in jih prositi, vz vih kandidat amejo nekaj njiho- TURISTICA se je svojim kandidaov deli, da je nj . Kasneje smo izve- tom skušala priku piti s ponudbo ceihova prepri čevalna nenih letalskih kart strategija bila in turističnih obiministru Lukš obljuba obiska pri skov Tunizije, Egipt a, Jordanije, Libije, iču. Vprašanj on seznanje e, če je Bahrajna, Jemna, Kuva n obljubo. jta, Džibutija, Maroka in Irana. A so prepozno ugotovili neposrečenost ideje. Kakšno VŠD (Visoka šola za dizajn) - sporočilo je vodstvo je svojo kampanjo vodila iz tu š im v z no pričeval tični fakultete želelo pre- ljubljanskih baz, zato nam VŠZI jepproregramom: antidiasre pnje dati kandidatom? njihova strategija ni znana. to ti 1. dijskim Diploman tivisti) bodo Ko bi le ostali samo Omenjena šola poudarja ši. m e iz v akti i ak roko paleto »strokovnih znanj diaretičn om in pri rogljičkih … (dipl. anti alitičnim pristop vse in usposobljenosti«, zato se li n a a v a z n z o k o lah co prep v n t e ta ne čudimo, da je pristala ravis m a d p o solijo kritičn , ki nam tu. Tako lahno na UP, kjer je vse široko, e lc ra s te tis rlamen a u p k a odprto, prijazno, interdisciplič m e ri k p s ri leta sloven FH narno, sveže, morsko, sončno, bližno šti spremembo Š v ri za p dn jih z e č ko ionarno č kot dvajc let lu ih o v be re lež i manj pa strokovno, usmerjeno e ve jemo izjemen upad in kvalitetno. žima, ki ž ritarni vladare a g e š a n vto zanimanja za zira na a set let ba . svojih devet študijsk ja n ra s i ih in v je letos imel deset ka programov, čeprav ndidatov več kot lan i. Zgovorno pa je že de jst manistiki tako nizko vo, da imajo na huzanimanje in kasn ejši vpis, da ne uspe jo porabiti niti tisteg Za FM lahko rečemo le, da je WC papir a ja, ki ga oktobra nastavijo po v svoji promocijski strategiji straniščnih kabinah. Zmotne kalkulacije šel korak dlje od ostalih članic. vodstva fakultete, prevelika naročila WC Kaj bi zastonj rogljički, kemič- papirja in ne ni svinčniki in neuporabne žave poteg plačevanje računov so v tenil mape? Management je tako je ob ustan e tudi podjetje Paloma, ki si ovitvi fakultete pred napreden, da dobiš tako diplo- leti obeta desetimi lo izjemne posle, za to je odprlo mo ku češ. podružnico v Kopr u. Zdaj jim grozi od puščanje delavcev. FH Š material deli role W pa kot promocijski C pa pirja, na katerem Če imate tudi vi kakšno kratko, je nov slo gan Odpiramo notra nje prostore jo pošljite na kazin@soup.si. in brišemo sledove preteklosti.

KAŽINOVA AKCIJA besedilo Matjaž Čermelj

So sadovi bolonje sladki ali kisli?

Po letih enormnega napora in veliko vloženega denarja končno uresničujemo idejo evropskih ministrov iz leta 1999, da bi izboljšali in poenotili sistem evropskega visokega šolstva. To naj bi nam uspelo z bolonjsko reformo. Mnenja o tem, ali je ta res izboljšala sistem izobraževanja ali ga poslabšala, so deljena. Nekateri pravijo, da je prinesla veliko dobrega, kot je recimo enoten evropski visokošolski sistem, ki pomeni večjo primerljivost študijskih programov, krajši študij, večjo možnost študijskih izmenjav in boljše možnosti zaposlitve; drugi pa pravijo, da se je ideja, ki se je takrat zdela idealna, zdaj pokazala kot polna pomanjkljivosti. Danes, deset let pozneje, ko naj bi bolonjski sistem dokončno zamenjal starega, žanjemo sadove te reforme. Nekateri so bolj sočni, drugi pa kisli in gnili. Kako so z bolonjo zadovoljni tisti, ki jih ta najbolj zadeva – študenti in zaposleni? 8

Kljub temu da bolonjsko reformo ali krajše kar bolonjo vztrajno gnetemo po rokah, je njen namen še vedno marsikomu nejasen. Spomnimo: Bolonjska deklaracija, ki so jo ministri za visoko šolstvo iz 29 evropskih držav, tudi Slovenije, sprejeli junija 1999 v Bolonji z namenom uveljavitve novih smernic visokega šolstva v EU, je med drugim predvidela ustvarjanje enotnega evropskega visokošolskega prostora, novo strukturo študijskih stopenj, ovrednotenje študijske obremenjenost s kreditnimi točkami, pospeševanje mobilnosti, vseživljenjsko učenje, prepoznavne in primerljive kvalifikacije, zagotavljanje kakovosti, povezovanje evropskega visokošolskega in evropskega raziskovalnega prostora, sodelovanje z drugimi deli sveta … Sliši se idealno, kakšna pa je realna slika? Dekanja UP Fakultete za management Koper, izr. prof. dr. Anita Trnavčevič, pravi: »Idejna zasnova oziroma koncept bolonje je dober, saj naj bi bolonjski sistem prinesel več praktičnih znanj, več sodelovanja med študenti in profesorji ter mlajšimi študenti s starejšimi, a implementacija je tista, ki lahko povzroča težave. Slabost bolonjskega sistema pri nas je v financiranju, prav tako pa v razlikovanju med UN in VS programi, ki so povsem enako kreditno ovrednoteni in prinašajo enako raven izobrazbe, kar vnaša nejasnosti.« Prof. dr. Cene Bavec z iste fakultete je na podlagi osebnih izkušenj prepričan, da morajo biti v odprti Evropi študiji primerljivi, predvsem pa morajo biti primerljive diplome na raznih stopnjah. S tega zornega kota je reformo vedno podpiral. Seveda pa ima tudi negativno plat. Dekanja UP Fakultete za turistične študije Portorož – Turistice, doc. dr. Aleksandra Brezovec, je bila kratka in jedrnata: »Znano dejstvo je, da se je v Sloveniji bolonjska reforma formalno že izvedla, vsebinsko se še izvaja, organizacijsko in finančno pa še precej zaostaja.«

Uvajanje reforme pri nas V Sloveniji je bil prehod na bolonjski način od fakultete do fakultete različen. Nekatere so reformo pograbile takoj, druge so čakale do zadnjega, nekatere so se je lotile skrbno in preudarno, druge z levo roko ter le formalno preuredile prejšnji sistem v bolonjskega. Stari programi so dobili bolonjske nazive, vsak izmed predmetov enako število ECTS kreditnih točk, nekatera predavanja so postala obvezna. Vse drugo je ostalo nespremenjeno. Spet druge fakultete pa so reformo implementirale zelo počasi. Vsak predmet je dobil določeno število točk, odvisno od njegove zahtevnosti, programi so se preoblikovali in prilagodili. Prof. dr. Cene Bavec o samem uvajanju bolonje pravi: »Veliko pripomb, ki jih slišimo s strani univerz in študentov, pravzaprav sploh ni povezanih z vsebino bolonjske reforme, ampak z dejstvom, da se nanjo nismo ustrezno pripravili. Čakali smo do zadnjega trenutka, potem pa je vsak po svoje nekaj naredil, da je zadovoljil zakonskim zahtevam, vsebina pa skoraj ni bila pomembna. Mislim, da je obsojanje bolonjske reforme v večini primerov le prikrivanje lastnih napak.«

Je sistem kreditnih točk res učinkovit? Sistem kreditnih točk ECTS je namenjen vrednotenju časovne obremenjenosti povprečnega študenta s študijem za dosego predvidenih učnih dosežkov, hkrati pa naj bi se s tem vzpostavil tudi učinkovit model, ki omogoča širšo mobilnost študentov. Prof. dr. Cene Bavec prav ta vidik bolonje izpostavlja kot razlog, ki je po njegovem mnenju izrazito v prid bolonjski reformi: »Enoten kreditni sistem omogoča izmenjavo študentov. Brez bolonjske reforme bi bil tako množičen pretok študentov organizacijsko neizvedljiv. Ne vem, če se študenti sploh zavedajo, kaj pomeni, da lahko študij opravljajo nemoteno na dveh ali več univerzah v različnih državah.« 1 KT (kreditna točka) pomeni 25 do 30 ur, ki jih študent nameni za nek predmet. Vendar so po nekaterih fakultetah v Sloveniji in tudi drugod idejo porušili s tem, ko so vsem predmetom dodelili enako število točk, da ne bi med profesorji prišlo do prepirov, kateri od njih je za fakulteto dragocenejši. Karmen Podgornik, študentka UP PeF Koper: »Pri nas vsi predmeti niso enako kreditno ovrednoteni. Vsak ima svoje število kreditnih točk, kar je po mojem mnenju dobro, saj so predmeti različno težki.« Tina Trbižan, študentka UP PeF Koper: »Zdi se mi prav, da so predmeti zaradi različne težavnosti različno ocenjeni, vendar pa bi bilo nekatere potrebno višje oceniti (kreditirati).« Nov sistem ni prinesel samo večje primerljivosti in mobilnosti med državami temveč tudi med programi samimi. Študent, ki ne dokonča študija po nekem program, lahko študij nadaljuje na popolnoma drugem programu tako, da nanj prenese že prido-

bljene kreditne točke in ob ustreznem prilagajanju (diferencialni izpiti) nadaljuje študij. Prej je moral v takem primeru začeti na novo.

Izbirni predmeti samo na papirju? Bolonja predvideva fleksibilnost predmetnika. Ponuja številne izbirne predmete, ki naj bi študentu omogočali, da si glede na želje in potrebe sam kroji svoj študij. Koliko pa je dejansko izbirnosti? Fakultete privabljajo študente z raznovrstnimi izbirnimi predmeti, potem pa so razočarani, ker je izbirnost pravzaprav samo na papirju. Dekanja Turistice, doc. dr. Aleksandra Brezovec, pravi: »Izbirnih predmetov je formalno veliko, vendar se jih zaradi proračunske negotovosti izvaja malo. Fakultete se v stiski poslužujemo različnih strategij, da bi študentom zagotovili čim bolj pravičen in koristen nabor, od npr. dvoletnih kolobarjenj izbirnih predmetov do razpisovanj najštevilčnejše izbranih predmetov.« »Izbirnih predmetov je na voljo premalo. Dogaja se tudi, da se odločiš za enega, vendar se ga zaradi premajhnega vpisa ne izvaja. Zato se moraš odločiti za drugega.« Karmen Pregelj, študentka UP Pef Koper

Kako je s financiranjem in raziskovalnim delom? Financiranje se je izkazalo kot eden izmed ključnih problemov reforme, saj bolonjski sistem zahteva več sredstev, kot ga je prejšnji. Pri tem problemu pa država ni priskočila na pomoč. Za bolonjski sistem ni namenila niti centa več sredstev kot jih je za prejšnjega, prav tako ni začrtala finančnega okvirja, tako da so bile fakultete prepuščene same sebi. Ob uvajanju novega sistema so se zato srečale s številnimi težavami. Številne so morale dodatno obremeniti svoje zaposlene, namesto da bi zaposlovale nove raziskovalce in asistente. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi na Fakulteti za humanistične študije. Zagotovo ste slišali za zmanjšanje števila pedagoških delavcev na omenjeni fakulteti, kar je dvignilo precej prahu. Kot je pojasnilo vodstvo, pogodbe s 35 pedagoškimi delavci niso podaljšali ravno zaradi bolonjske reforme (zaradi uvedbe triletnega študija na prvi stopnji je odpadel četrti letnik, s čimer se je zmanjšalo število pedagoških ur) in neustreznega financiranja visokega šolstva. Že pred časom je med drugimi tudi profesor dr. Anton Kramberger (FDV) opozoril na posledice, ki se kažejo tudi v raziskovalnem delu zaposle-

KAŽINOVA AKCIJA nih. Ti naj bi zaradi preobremenitve vse težje dosegali zahtevane strokovne objave in pridobivali raziskovalne projekte. Zanimalo nas je, kaj o stanju raziskovalnega dela meni dekanja Turistice, doc. dr. Aleksandra Brezovec: »Raziskovalno delo smo po uvedbi bolonjske reforme organizirali na novo. Zdaj deluje bolj timsko in bolje organizirano v okviru inštituta. Zaradi nove organiziranosti se je torej v našem specifičnem primeru raziskovalno delo po bolonji okrepilo. Po potrebna sredstva se skušamo obrniti v mednarodni prostor ter h gospodarstvu.« Financiranje visokošolskega študija ureja Zakon o visokem šolstvu. Na tem mestu je potrebno predvsem opozoriti na Uredbo o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov, ki je bila sprejeta februarja letos in ki ureja način financiranja vseh štirih univerz, študijskih in obštudijskih dejavnosti, razvojnih nalog ter drugih članic univerze (knjižnice, inštituti) … Kot je na novinarski konferenci razložil minister Gregor Golobič, prihaja z novo uredbo do sprememb sistema financiranja. Prej je bil v ospredju kvantitativen kriterij, torej število študentov in število diplomantov, zdaj pa je v ospredju predvsem kriterij kakovosti. Zagotovljena je tudi bistveno večja stabilnost financiranja.

Izguba znanstvenega magisterija Bolonjski sistem zajema dve glavni študijski stopnji: dodiplomsko, ki običajno traja tri leta, in podiplomsko (magisterij in doktorat). Po zaključeni prvi stopnji je mogoče doseči šesto stopnjo izobrazbe. Šele po drugi stopnji (po uspešno zaključenem magisteriju) bo diplomant enakovreden dozdajšnjim starim diplomantom – na ta način bo pridobil 7. stopnjo. Po tretji stopnji pa se doseže osmo stopnjo izobrazbe. Taka ureditev je vsekakor problematična, saj smo z njo izgubili star znanstveni magisterij, na kar opozarja tudi dekanja UP FM, izr. prof. dr. Anita Trnavčevič, ki tako opaža

velik prepad med strokovnim magisterijem in znanstvenim doktoratom. S tem se strinja tudi prof. Cene Bavec: »Triletni doktorski študij je v osnovi namenjen rednim in s tem mlajšim študentom, kar je seveda dobro. Po drugi strani pa bo odvrnil veliko že zaposlenih strokovnjakov, ki bi želeli tudi formalno doseči višjo stopnjo izobrazbe, kot je strokovni magisterij. Omeniti moram tudi to, da ne moremo popolnoma vseh študijskih smeri stlačiti v enoten kalup.«

Z znanjem do zaposlitve? Bolonjska reforma predvideva, da naj bi dodiplomski študij študentu dal ustrezne kompetence, ki mu bodo pomagale pri iskanju zaposlitve ter prilagajanju razmeram na trgu, da bo zaposlitev obdržal. Druga stopnja naj bi študentu omogočila poglobitev študija iz prve stopnje ali dopolnitev znanja iz drugega področja. Prav tako naj bi študenta pripravila na vstop na trg dela oziroma ga pripravila na nadaljnji študij ali samostojno raziskovalno dejavnost. Prof. dr. Cene Bavec dodaja: »Na nove nazive in pripadajoča znanja se moramo še navaditi ter se jim prilagoditi. Mislim, da imajo pri tem večje probleme delodajalci. Ko bo konec krize in se bo začela zaposlenost povečevati, se bo šele pokazalo, kaj je tisto, kar je pomembno za zaposljivost. Zaenkrat smo v precej zmedeni situaciji.« Tudi izr. prof. dr. Anita Trnavčevič opozarja na težave v kadrovskem področju: »Bolonjski sistem je razen v izobraževanju prinesel spremembe tudi na kadrovskem področju, v sistemizacijah delovnih mest, kar pa v večini ni bilo pravočasno (oziroma istočasno) implementirano in zato še sedaj povzroča težave.« Bolonjski diplomiranci pravijo, da težko najdejo službo že po prvi bolonjski stopnji (šesta stopnja izobrazbe), saj večina delodajalcev zahteva vsaj sedmo stopnjo izobrazbe in zaradi tega so diplomirani nekako prisiljeni doštudirati še drugo, kar pa je v nasprotju z idejo, da naj bi bil zaposljiv že po treh letih in si tako skrajšal študij. Namesto tega se je študij podaljšal na pet let.

Lea Kemperle, 3. letnik Medijski študiji, UP FHŠ »Mislim, da na trgu dela diploma ni več tako pomembna, kot je bila včasih. Pa naj bo to bolonjska ali stara. Na trgu dela se boš dobro znašel predvsem, če boš imel poznanstva in izkušnje na področju, kjer si želiš delati. Potrebno pa je imeti tudi veliko sreče, da prideš do dela, ki si ga res želiš opravljati.«

Kako naprej? Čeprav se zdi, da je večina dela v zvezi z bolonjsko prenovo že opravljena, temu ni tako. Ne samo pri nas, tudi v drugih evropskih državah (bolonjska reforma je bila implementirana že v 47 evropskih državah) se soočajo z negativnimi posledicami, ki kličejo k spremembam. Vsake dve leti poteka bolonjska ministrska konferenca, cilj katere je ugotoviti napredek in začrtati nove smernice razvoja. Zadnja je potekala marca lani v Budimpešti in na Dunaju. Slovenska Nacionalna skupina bolonjskih ekspertov, ki se je nazadnje sestala v začetku februarja na temo internacionalizacije visokega šolstva, bo predvidoma v aprilu izvedla posvet o doktorskem študiju v Sloveniji in evalvacijo novih doktorskih študijskih programov. Prav na temo tretje stopnje bolonjskega študija pa je vodstvo primorske univerze decembra že pripravilo posvet z naslovom Premislimo novi doktorski študij po bolonjski prenovi. Beseda je tekla o tem, da študentje niso dovolj pripravljeni za samostojno raziskovalno dejavnost, kar škoduje ugledu doktorskega naziva in univerze same, saj se nivo zahtevnosti študija in raziskovanja preveč niža, kar pa naj bi škodilo tudi gospodarstvu. Rešitev so iskali v boljšem dodiplomskem in magistrskem študiju, ki bi študente bolj pripravil na samostojno delo. Dorečenega je bilo bolj malo, med drugim tudi, da bo potreben še kak posvet. Kakšna je torej rešitev? Je potrebna reforma (na bolonjsko reformo), s katero bi sanirali škodo, nastalo s hitrim sprejemanjem obstoječe bolonjske reforme? Pri tem bi bilo potrebno upoštevati več evropskih direktiv, zanjo porabiti več časa in predvsem bi ji morali nameniti več denarja. Počasi se daleč pride.

JOE2SHINE NATALIE PERIS live! (Preparty.si) ERIC NAVARRA (Festazza.it)

www.cascada-music.de

CENA VSTOPNICE: Predprodaja: 15€ (recepcija Bowlinga Koper ter prodajna mesta Eventima – Petrol, Kompas, Big Bang) Na dan dogodka: 18€ www.planet-tus.si

Zakon je zakon

Pojdi! Med prostovoljce – za boljši svet! besedilo / Matjaž Čermelj

Ste kdaj pomislili, da bi delali, ne da bi bili za to pošteno plačani? Ko se danes vsi pehamo za denarjem, obstajajo ljudje, ki so pripravljeni delati tudi brez tovrstnega plačila. Kot pravijo sami, je nasmeh, lastno zadovoljstvo in misel, da so naredili nekaj koristnega, najdragocenejše plačilo. Govorimo o prostovoljcih. Svet Evropske unije je leto 2011 razglasil za Evropsko leto prostovoljstva, slovenski prostovoljci pa si bodo letošnje leto zapomnili predvsem po sprejetju zakona o prostovoljstvu, ki prvič sistemsko ureja področje prostovoljstva.

Kaj je prostovoljstvo Prostovoljstvo je v sprejetem zakonu opredeljeno kot: dejavnost posameznikov /… /, ki omogoča izboljšanje kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter prispeva k razvoju bolj plemenite, humane in enakopravne družbe, posamezniki pa skozi prostovoljstvo kot višjo obliko vključenosti v družbena dogajanja izpolnjujejo svoj občutek socialne odgovornosti ter pridobijo nova znanja in izkušnje, ki prispevajo k osebnostni rasti posameznika. Spekter prostovoljnega dela je zelo obsežen in zajema predvsem družbeno koristna dela. Lahko gre za fizično delo, za katero ne potrebujete veliko dodatnega znanja in usposabljanja (npr. pobiranje smeti po obali), ali delo, za opravljanje katerega je potrebna visoka strokovna usposobljenost (npr. varstvo otrok, inštrukcije …). Zanimanje za prostovoljno delo je iz dneva v dan večje. To opažajo tudi v Slovenski filantropiji, združenju za promocijo prostovoljstva, ki je tudi nosilka Slovenske mreže prostovoljskih organizacij. Slednja je nastala zaradi potrebe posameznikov, organizacij in družbe po promociji prostovoljstva in prepoznavanju njegove vrednosti, povezuje pa več kot 600 organizacij.

Zakon o prostovoljstvu, ki so ga v začetku februarja poslanci sprejeli brez glasu proti, opredeljuje organiziranost prostovoljnega dela, določa pravice in dolžnosti organizacij oz. prostovoljcev, ki jim mora biti zagotovljeno brezplačno usposabljanje, neobdavčeno povračilo stroškov in nagrade ter zavarovanje ob primeru nesreče pri delu. Opredeljuje tudi vlogo države, regionalnih in lokalnih skupnosti pri vzpodbujanju prostovoljnega dela. Predvideva računalniško vodenje podatkov o prostovoljcih, projektih in opravljenih urah. Zakona se veselijo tudi v Slovenski filantropiji: »V Slovenski filantropiji smo zadovoljni, da je bil zakon o prostovoljstvu končno sprejet. Njegovo sprejetje razumemo kot prvi korak k temu, da se začne prostovoljstvo spodbujati tudi na državnem nivoju. Zakon za prostovoljske organizacije pomeni simbolično priznanje pomena prostovoljstva pri ustvarjanju čim boljših pogojev za življenje vseh.«

Podpora prostovoljstvu Evropska komisija je leto 2011 določila za Evropsko leto prostovoljstva z namenom spodbujanja državljanov k prostovoljnemu delu. Širjenje dejavnosti prostovoljstva pri nas podpira tudi soproga predsednika države in ambasadorka prostovoljstva Barbara Miklič Türk. V Slovenski filantropiji napovedujejo več dogodkov, med drugim bo v 20 krajih po Sloveniji v maju potekal festival prostovoljstva. Tudi na Šoupu potekajo prostovoljne dejavnosti; leta 2009 je bil ustanovljen projekt Preprostovoljni. Prostovoljci tesno sodelujejo z domom starejših občanov na Markovcu, zbirajo oblačila za matere in otroke v varnih hišah, pomagali so ob naravnih nesrečah, v sodelovanju s Transfuzijskim oddelkom bolnišnice v Izoli organizirajo krvodajalske akcije itd. Bodi prostovoljec – spreminjaj svet! se glasi slogan evropskega leta prostovoljstva. Naj služi tudi kot nasvet. Blaž Blažič, UP FHŠ Sam nisem prostovoljec, mi je pa všeč, da so to področje uredili z zakonom. Upam, da bo Evropsko leto prostovoljstva marsikoga prepričalo, da se bo pridružil kakšni prostovoljni organizaciji.

Matej Filipović, UP FAMNIT Sam nudim brezplačno pomoč pri učenju drugim študentom. To počnem, ker se še ob tem tudi sam kaj naučim. Razveseli me tudi, ko kolegi z mojo pomočjo dobijo dobro oceno.

Moder, zelen, rumen –

kateri smetnjak je stoletjih). Te snovi lahko s sproščanjem škodljivih snovi v zrak pravi? ter rušenjem ravnovesja ekosistema povzročijo hude in trajne

besedilo / Marša Marušič

ečkrat se mi je zgodilo, da sem pridno odnesla odpadke v ločene smetnjake, nato pa zasledila komunalne delavce, ki so smeti iz bioloških in splošnih smetnjakov vrgli v isti tovornjak. Zakaj je ves moj trud zaman? Zadnjič sem pri poročilih zasledila razveseljivo novico: Ministrstvo za okolje in prostor predlaga nove uredbe glede ravnanja s komunalnimi odpadki. Do konca letošnjega leta naj bi zbirali embalažo in biološke odpadke od vrat do vrat, na ekoloških otokih pa le papir in steklo. Javne ustanove in podjetja pa bodo morala ločevati vse odpadke. Urejanje ločevanja odpadkov bo po novem naloga občinskih komunalnih služb, ki jim bo ministrstvo postavilo osnovne standarde in normative. Ministrstvo bo seveda opravljalo nadzor in ob neupoštevanju predpisov izreklo kazen med 10 in 40 tisoč evri. Sicer bomo tudi posamezniki ob neupoštevanju ločevanja morali plačati višji davek, vendar je ločevanje dosti lažje, če veš, da sistem dobro deluje.

Zakaj sploh moramo ločevati odpadke? Osnovno dejstvo je, da kopičenje odpadkov in kasneje njihovo uničevanje povzroča onesnaževanje. Raziskave kažejo, da prebivalec razvitega sveta povprečno proizvede več kot kilogram odpadkov na dan in da nekateri izmed najpogostejših odpadkov (plastenke in plastične vrečke, pločevinke in žvečilni gumiji) potrebujejo v najboljšem primeru desetletja za naravno razgraditev (v najslabših primerih govorimo tudi o

posledice za okolje. Drugo dejstvo je, da ločevanje odpadkov omogoča ponovno uporabo odpadkov kot primarnih surovin in tako vir onesnaževanje spremeni v vir naravnega bogastva.

Koliko smo Slovenci okoljevarstveno zavedni? Menim, da je vsak posameznik dovolj osveščen in seznanjen s tem problemom. To dokazuje velika obiskanost prireditev za osveščanje ljudi in lep primer je bila prostovoljna čistilna akcija Očistimo Slovenijo, katere se je aprila lani udeležilo kar 270 tisoč ljudi. Ta dan se je zapisal v slovensko zgodovino kot največja in najbolj udeležena prostovoljna akcija. Društvo Ekologi brez meja, ki je akcijo organiziralo, še naprej aktivno sodeluje pri vključevanju ljudi k izboljšanju okolja. Letos organizirajo akcijo Popis divjih odlagališč, ki spodbuja posameznike za prijavo divjih odlagališč. Slednja namreč dosegajo vrtoglavo število (do sedaj popisanih trinajst tisoč odlagališč po ocenah organizatorjev predstavlja le 30 % vseh). Prav tako meseca aprila organizirajo vseslovensko akcijo zbiranja starega papirja v dobrodelne namene za otroke v Sloveniji in Malaviju.

Ali so Evropska Unija in državni organi dovolj aktivni na tem področju? Dobro usklajeni ukrepi za reševanje tega rastočega problema morajo seveda temeljiti na osveščenosti ljudi, vendar je pomembnejša ustrezna okoljska strategija s strani vlade. Prednostne naloge za razvoj naše družbe so zmanjšanje proizvodnje odpadkov in iskanje novih, manj invazivnih osnovnih surovin. Postane nam jasno, da je ločeno zbiranje odpadkov le majhen korak v to smer. Družba, ki vlaga v razvoj, mora zagotoviti strategije v širšem kontekstu in preko delovanja različnih področij vplivati na reševanje osnovnega problema odpadkov. Prioritetno moramo razmišljati o novih načinih proizvodnje energije, transportnih sistemih in osnovnih surovinah kot podlagi za vse nadaljnje proizvode. Dober zgled za splošno okoljevarstveno skrb je bila akcija vgradnje avtoplina v vozila Snage (komunale Mestne občine Ljubljana). Tako ob zbiranju odpadkov skrbijo tudi za manjše onesnaževanje zraka. Glede na številnost okoljevarstvenih akcij in projektov lahko rečemo, da posameznikom ni vseeno za okolje. Predvsem je pomembna organiziranost in vključevanje vlade oziroma pristojnega ministrstva ter občinskih komunalnih služb. Le tako je možno efektivnejše delovanje celotnega sistema in ločevanje odpadkov spremeniti v samoumevno opravilo.

besedilo / Tanja Žuvela

Poljaki, študenti slovenistike Slovenščino je že kar nekaj časa moč študirati tudi izven naših meja. Pod taktirko Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik je po svetu zraslo lepo število lektoratov (kar 56) in študijskih smeri slovenskega jezika, ki skrbijo za širjenje in promocijo slovenščine v tujini. Trenutno naš jezik študira 1700 tujih študentov, od tega blizu 500 samo na Poljskem (na vseh dodiplomskih in podiplomskih nivojih). O tem, kaj poljske študente pritegne k študiju in spoznavanju slovenskega jezika ter kulture, smo govorili z dr. Moniko Gawlak, ki predava književnost in sodeluje pri pouku slovenščine, ter Joanno Cieślar, študentko 3. letnika, obe iz Šlezijske univerze v Katovicah.

Zakaj slovenistika? Dr. Monika Gawlak je Poljakinja, ki je po izobrazbi slovenistka. Zanima jo sočasna slovenska književnost, teorija literature, translatologija in metodika poučevanja tujih jezikov. Njena doktorska disertacija je bila s področja književnosti in je imela za glavno temo specifike pesniških tvorb Gregorja Strniše. Morda se nam število 500 študentov slovenistike zdi veliko, a iz perspektive Poljakinje je drugače: »Če pomislim, da nas je okrog 40 milijonov, od tega dva milijona študentov, se mi 500 študentov slovenistike v okviru cele države ne zdi veliko,« nam je povedala Monika Gawlak. Kljub temu pa je zanimanje za slovenistiko močno in prisotno. Razloge za to naša sogovornica vidi predvsem »v splošnem zanimanju za mednarodno integracijo in zanimanju za tuje kulture. Zdaj se bolj kot nikoli zavedamo, da se narodi lahko približujemo eden drugemu samo s poznavanjem tujega/drugega jezika, običajev, kulture in narodne dediščine.« Na Šlezijski univerzi, kjer je bila leta 1991 ustanovljena prva slovenistika na Poljskem, je študij zasnovan večpredmetno. »Študenti se poleg glavnega jezika (npr. slovenščine) učijo tudi drugega slovanskega jezika (npr. češčino, hrvaščino) in to v skoraj enakem številu ur. Le z večpredmetnim poukom/študijem lahko postaneš npr. dober prevajalec. Vem, da v Bruslju (in ne samo tam) vedno znova potrebujejo prevajalce, ki dovršeno obvladajo manj popularne jezike.« Kaj pa mlade še pritegne, da pridejo študirat slavistiko (in slovenistiko) na Šlezijsko univerzo? Naša sogovornica ugotavlja, da »se tisti, ki jih zanima Slovenija ali širše gledano južna slovanščina, odločijo za slavistiko. Za to smer se radi odločajo tudi tisti mladi, ki jih zanima turizem in želijo postati vodiči ali delati na turistični agenciji, saj so Slovenija in druge države ob Jadranu precej privlačne potniške in turistične destinacije.« »Mislim, da bi se drugi lahko učili od vas« Konec lanskega leta se je vnela burna razprava o predlogu Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo o zaprtju desetih lektoratov v tujini in 30-odstotnega zmanjšanja proračunskih sredstev za ostale lektorate, kar bi pomenilo zaprtje nekaterih študijskih smeri slovenistike in tudi konec promocije Slovenije in slovenske kulture. Temu sta se uprla Filozofska fakulteta v Ljubljani in Društvo slovenskih pisateljev. Za zdaj sicer še ni nič odločenega, našo sogovornico Moniko Gawlak pa smo povprašali, kako trenutno kaže šestim lektoratom na Poljskem in

kaj meni o slovenskih naporih za promocijo slovenščine v svetu. »Mislim, da Slovenci dovolj skrbite za ohranjevanje slovenskega jezika po svetu ter širjenje zanimanja zanj in za slovensko kulturo. V mislih imam poletne šole slovenščine (npr. v Ljubljani in Kopru) ter Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki vsako leto združi ljubitelje slovenščine in je zelo raznolik ter zanimiv, organizacija pa zelo dobra. Poleg tega vse prireditve (kot so bili lani npr. Svetovni dnevi slovenske sodobne literature) na našem lektoratu materialno podpira predvsem slovenska stran. Tako smo lahko povabili Katarino Šetinc, Polono Glavan in Vlada Žabota (predlani pa Miha Mazzinja). Take prireditve so nedvomno dobrodošle pri pouku tujega jezika, saj študentom omogočijo stik z živo govorico. Slovenci podpirate tudi izdajo prevodov slovenske literature pri nas. Lani sta pri Univerzitetni založbi Šlezijske univerze izšla dva prevoda Žabotovih romanov, in sicer s pomočjo Trubarjevega sklada, Društva slovenskih pisateljev, Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Ministrstva za kulturo RS. Prav tako vem, da tudi vsi drugi prevodi na Poljskem izidejo s pomočjo slovenskih pokroviteljev. Tako da ne bi rekla, da Slovenci premalo skrbite za promocijo slovenskega jezika in kulture. Mislim, da bi se drugi lahko učili od vas. O ukinitvah lektoratov po svetu pa še nisem slišala.« O študiju slovenistike smo govorili tudi s poljsko študentko Joanno Cieślar, ki trenutno obiskuje 3. letnik. Kaj te je pritegnilo, da si se med kopico različnih slovanskih jezikov odločila ravno za slovenščino?

Ko sem končala srednjo šolo, sem se odločila, da bom študirala nekaj v povezavi s filologijo. Slavistiko sem izbrala zato, ker so slovanski jeziki pri nas manj popularni. Pravzaprav sem najprej želela študirati hrvaščino. V mojem letniku pa so odprli samo slovenščino, slovaščino in srbščino. Zdelo se mi je, da mi bo slovenščina še najbolj koristila tudi glede na to, da je Slovenija v Evropski uniji in da sem oboževalka Jadrana ter Alp. Katere učne predmete imate in katerega imaš najraje?

Med študijem imamo: praktični pouk slovenščine, zgodovino Slovanov, zgodovino

slovenske književnosti, slovensko opisno slovnico, tipologijo slovanskih jezikov, uvod v jezikoslovje, uvod v književnost, uvod v staro cerkveno slovanščino in slovansko kulturo (ampak smo na vajah govorili samo o slovenski kulturi). Vsak mora izbrati tudi drugi slovanski jezik. Jaz se na primer učim srbščino. Najbolj mi je všeč praktični pouk, ker je lektorica odlična učiteljica in so vaje res zanimive. Rada imam tudi zgodovino slovenske književnosti. Se ti zdi slovenščina zahtevna? Ti je kaj povzročalo težave?

Slovenščina se mi ne zdi zahtevna, ker mislim, da se mi Slovani lažje učimo drugih slovanskih jezikov. Moram pa priznati, da obstaja stvar, ki mi povzroča težave – to je dvojina. Po mojem mnenju ima problem z njo vsakdo iz skupine. Slovenščina in poljščina sta si seveda podobni, čeprav lahko naštejem veliko besed, ki so lažni prijatelji. Npr. slovenska beseda »sklep« v poljščini pomeni »trgovina«, glagol »zapomniti si« pa je zelo podoben poljskemu »zapomnieć«, ki v slovenščini pomeni »pozabiti«. Na kakšne načine študenti spoznavate slovensko kulturo?

Zahvaljujoč internetu imamo veliko možnosti spoznavati slovensko kulturo. Predvsem poslušamo glasbo – vem za nekaj oseb, ki so se odločile za študij zato, ker jim je všeč Siddharta – beremo časopise, članke, tudi knjige, gledamo slovenske filme. Nekateri imajo slovenske prijatelje na facebooku, s katerimi se lahko pogovarjajo. Vsako leto skupaj z lektorico organiziramo kulturno prireditev. Letos smo na primer gostili Polono Glavan in Vlada Žabota. Ali si že bila v Sloveniji? Je v sklopu študija organiziran tudi obisk Slovenije?

Prvič sem bila skupaj z družino, mislim, da sem bila takrat stara 11 let. Ogledali smo si Postojnsko jamo. Potem sem v prvem letniku dobila štipendijo za Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Lani je bila cela skupina na ekskurziji v Sloveniji. Izlet je trajal en teden. Obisk Slovenije ni vključen v študij. Lahko se sam odločiš, da greš npr. na izmenjavo, ali pa boš imel srečo, če bo lektor organiziral ekskurzijo za študente. Morda razmišljaš o nadaljnjem študiju v Sloveniji?

Nisem še razmišljala o tem, čeprav vem, da bi bila to izjemna izkušnja. Ampak če bi se odločila, bi izbrala zgodovino, ker je moj konjiček. Ali že veš, na katerem področju bi se rada zaposlila?

Zavedam se, da bo težko najti dobro službo, ampak bi želela biti prevajalka. Morda se bom odločila tudi za doktorski študij.

Za dober spanec se je potrebno potruditi besedilo / Tanja Žuvela

Zakaj ne morem spati?

Obstaja veliko različnih vrst motenj spanja, od motenj vzdrževanja dnevne budnosti (narkolepsija) do motenj, povezanih s posameznimi stopnjami spanja (mesečnost, nočni strah, nočno uriniranje) in motenj vzorca spanja ter budnosti (zaradi izmenskega dela ali sprememb časovnih pasov). Najbolj razširjene pa so motnje uspavanja in vzdrževanja spanja, med katere spada tudi nespečnost. Če težko zaspite, se ponoči prebujate, spite kratek čas in se zbudite utrujeni, imate zelo verjetno opraviti prav s slednjo. Vzroki za nespečnost so različni: kratkotrajno ali prehodno nespečnost, s katero se kdaj pa kdaj sreča skoraj vsak in ki traja nekaj dni, povzročijo predvsem moteči dejavniki iz okolja, nezdrave življenjske navade (večerno uživanje kave, alkohola, prekomernih količin hrane), spremembe okolja in stres. Dolgotrajno ali kronično nespečnost, ki traja več kot tri tedne, povzročajo bolezni, bolečine, psihične in čustvene motnje (depresija, anksioznost, nervoza, žalovanje). Pa tudi dolgotrajno uživanje alkohola in zloraba določenih zdravil, recimo uspaval. Kronična nespečnost je pogosta tudi med študenti, še zlasti tistimi, ki bivajo v študentskih domovih, kjer je hrupno in živahno tudi pozno v noč.

Zdravljenje nespečnosti

Kognitivno-vedenjski terapevt in zdravnik Jadran Kleibencetl pravi, da je nespečnost »simptom, da je z našim zdravjem nekaj narobe. Tudi to, da racionalno vemo, da moramo spati, a ne gre, pomeni, da nekaj ni v redu. Velikokrat je generirana s strani psihičnih motenj.« Če nespečnost nastopa v paru s kakšno drugo zdravstveno težavo (anksioznost, depresija) oz. je pravzaprav posledica le-te, je potrebno najprej odkriti in zdraviti motnjo ali bolezen, ki jo generira. Ves čas pa je potrebno skrbeti za zdrave spalne navade, torej higieno spanja. Le v skrajnem primeru pride v poštev zdravljenje z uspavalnimi tabletami (hipnotiki), pri čemer je potrebno veliko previdnosti, saj imajo svoje stranske učinke (omotica, zaspanost čez dan, hoja v spanju, nenavadni vedenjski vzorci ...). Pred njihovo uporabo svari tudi naš sogovornik, saj »problema ne rešujejo 'pri glavi', ampak 'pri repu'. Njihov dodatni problem je tudi v tem, da lahko sprožijo odvisnost.« Prav zato se jih ne sme jemati predolgo brez premora, saj se lahko zgodi, da brez tablete morda ne bomo mogli več zatisniti očesa.

Za lažji spanec ...

Če ponoči težko zaspite, potem se velja držati nekaj drobnih navodil, ki vam bodo morda pomagala, da lažje potonete v sen. Nekaj ur pred spanjem se izogibajte poživilom (nikotin, kofein) in alkoholu, pa tudi sadju ali sadnim sokovom, ki vsebujejo velike količine C-vitamina (npr. pomarančni sok). Tudi obroki, ki jih zaužijete do štiri ure pred spanjem, naj ne bodo preobilni. Med hrano in pijačo, ki »spodbujajo« spanje, spadajo polnozrnate žitarice z manj sladkorja, banane, kamilični čaj in toplo mleko. Telesne dejavnosti so za lažje spanje zelo koristne, vendar

se jih neposredno pred uro, ko naj bi šli spat, izogibajte. Najbolj ugodno je, če si rekreacijo privoščite v popoldanskih urah ali pred večerjo. Zelo dobro uspavalno sredstvo pa je tudi topla kopel. Če se odločite zanjo, si jo pripravite dve uri pred spanjem. V primeru, da boste vanjo skočili tik pred spanjem, bo njen učinek na spanje ravno nasproten. Pomemben dejavnik, ki vam bo olajšal spanje, je izklop vseh elektronskih naprav v prostoru, v katerem spite. Njihovi svetlobni efekti, piskanje, brnenje in vibriranje zelo motijo naš spanec. Poleg tega oddajajo sevanje, ki je zelo škodljivo za zdravje in tudi vzrok za to, da se kdaj zbudimo neprespani ali z glavobolom. Na to, da težko zaspimo pa seveda vpliva tudi stres ali čustveno vznemirjenje. Nemir, ki nam ne da spati, lahko občutimo že zaradi gledanja filmov ali branja knjig, ki nas notranje zelo razburkajo. Bolj kot to je pred spanjem priporočljiva mirna, sproščujoča glasba ali meditacija. Pomaga pa tudi branje kakšnega bolj nevtralnega čtiva, pri čemer nam črke kaj kmalu začnejo poplesovati pred očmi, mi pa potonemo v spanec. In seveda poskrbite tudi za to, da bodo spalni prostori redno prezračevani in ne pretopli, pred spanjem pa v njih popolna tema.

Preveč ali premalo spanja? Oboje je nezdravo!

Življenjski ritem mladim in aktivnim ljudem pogosto narekuje zgodnje vstajanje in bedenje pozno v noč. »Zaradi premalo spanja ali njegove slabše kakovosti lahko postanemo kronično utrujeni, kar vodi v slabšo efektivnost preko dneva in hitrejšo potrebo po spanju podnevi. Če spimo podnevi je kvaliteta spanja slabša, saj je takrat več svetlobe, le-ta pa razgrajuje spalni hormon, melatonin. To lahko zmoti

našo biološko uro oziroma naš bioritem spanja in budnosti,« nam je povedal dr. Kleibencetl. Koliko ur spanja pa potrebujemo dnevno? Zdravnik odgovarja, da je »bioritem budnosti in počitka (spanja) pri človeku precej drugačen kot pri živalih. Kot zanimivost, govedo potrebuje le štiri ure spanja na dan, človek pa približno osem ur.« Tako prekratko kot predolgo spanje pa nas vodi v enako posledico – v utrujenost. Predolg počitek znižuje krvni tlak, zaradi česar se počutimo šibko, utrujeno in telesno oslabljeno. Ali to pomeni, da se je popoldanskemu počitku bolje izogniti? Po besedah dr. Kleibencetla je tovrsten počitek zdrav, vendar je bolje, da ni predolg (naj traja recimo do pol ure). Spalne »minuse«, v katere smo zašli čez teden, pa želimo pogosto nadoknaditi kar med vikendi. »'Mega' spanje med vikendom (do dveh, treh popoldan, ali celo dlje) ne more v celoti nadomestiti manjkajočega spanja. To je tako, kot če nekaj dni ne bi jedli in bi potem nadoknadili z veliko količino hrane. Predvsem pa na tak način spet zmotimo našo biološko uro,« še dodaja zdravnik. Če se nam med dnevom večkrat spi, smo utrujeni in se počutimo brez energije, počitek pa nas ne odpočije in tako stanje traja več kot šest mesecev, potem imamo morda SKU ali sindrom kronične utrujenosti. Gre za organsko obolenje, zaradi katerega nas lahko bolijo tudi glava, grlo, bezgavke, sklepi in mišice, prizadeta pa sta lahko tudi kratkotrajni spomin in koncentracija. Za zdravljenje SKU lahko naredimo veliko sami, potrebno pa je tudi farmakološko zdravljenje.

Kako se spopasti z obrnjenim bioritmom

Ker za večino ljudi življenje poteka podnevi, je obrnjen ritem spanja lahko zelo problematičen. Pogosto ga občutimo tudi študenti, saj nam nočno učenje, seminarske naloge, ki se zavlečejo pozno v noč, žuranje in morda celo nočne delovne izmene, niso tuje. Kako pa si najhitreje nastaviti obrnjen bioritem nazaj? Enostavnega recepta ni – za zdrav spanec in zdravo življenje se moramo pošteno truditi sproti in vsak dan. V posteljo se je potrebno spraviti vsako noč ob isti uri, si redno zagotavljati dovolj ur spanja in se izogibati spanju podnevi, ki naš bioritem samo zmede. »V bistvu ni z obrnjenim bioritmom nič narobe, če gre za stalnico (npr. kdor stalno dela ponoči). Če je spreminjanje bioritma pogosto, pa ... na vlak brez voznega reda se pa vsi jezimo, kajne? Naredimo si torej red v spanju in delu oziroma, kot pravimo psihoterapevti, pazimo na higieno spanja, pa se bo naš bioritem sam uravnal,« nam svetuje dr. Kleibencetl. Če bomo redno skrbeli za zdrav spanec, nas bo telo bogato poplačalo z zdravjem in dobrim počutjem. Pa lahko noč!

Kmalu oprijemljivejDela na študentskih še sanje?

besedilo / Živa Žagar

kampusih Livade in Minili so že informativni dnevi, na katerih so Sonce vodstva fakultet UP bolj ali manj odločenim dijakom posredovali še zadnje informacije. Bodoči bruci so nato morali tudi že oddati svoje prijave na želene fakultete, odločitev pa je poleg vsebin študijskih programov marsikje spremljalo še mnogo drugih dejavnikov. Eden izmed njih je, na primer večno vprašanje, ali bo na kraju študija dovolj prenočišč tudi za nove študente. Ker se z vsakim novim letom na fakultete Univerze na Primorskem vpiše čedalje več študentov, ležišč zanje pa je že dolgo približno isto število ali le malenkost več, je zaskrbljenost seveda upravičena. stolpičev za potrebe Študentskih domov UP, s katerimi naj bi pridobili 300 novih ležišč. Trenutno je v teku pridobivanje gradbenih dovoljenj, načrtujejo pa pričetek del v drugi polovici septembra 2011. Za naslednje leto torej ne gre pričakovati dodatnih študentskih postelj v Izoli …

ato smo se obrnili na UP in povprašali, kako potekajo dela na toliko opevanih projektih za že težko pričakovana kampusa Livade v Izoli in Sonce v Kopru. Mirella Baruca, samostojna svetovalka za odnose z javnostmi na UP, je povedala, da je bil temeljni kamen za prvi slovenski univerzitetni kampus Livade v Izoli položen lani julija, ob tem pa se je pričela tudi gradnja prvega izmed stolpičev. Ta je danes že zgrajen in predstavlja objekt A, v njem pa naj bi se že oktobra, torej v novem študijskem letu začela izvajati predavanja za nove študijske programe UP Famnit: biodiverziteta, sredozemsko kmetijstvo in aplikativna kineziologija. V istem objektu pa bo imel svoje prostore tudi Center mediteranskih kultur članice UP Znanstveno-raziskovalnega središča (UP ZRS). Zaključek vseh del na tem objektu je predviden za konec meseca aprila. Naslednji korak predstavlja izgradnja treh

Dela v univerzitetnem kampusu Sonce v Kopru pa še žal niso tako daleč, saj je bila v lanskem letu izdelana le idejna zasnova, ki predstavlja prvo fazo v izdelavi projektne dokumentacije. V kampusu so nameravali izgraditi različne objekte, v katerih bi bili študentski domovi s približno 350 ležišči, garaže in skupni prostori kampusa. Kot kaže, se bo kaj več začelo dogajati šele proti koncu letošnjega koledarskega leta. Na Univerzi poudarjajo, da se sicer zavedajo problema študentskih ležišč in da se za reševanje perečega problema trudijo z vsemi močmi. Tako so oktobra 2010 v prostore nekdanjega motela Port vselili 79 študentov, kasneje pa še 16. Za nakup in prenovo so s pomočjo ministrstva namenili 2,48 milijona evrov in tako pridobili 39 sob. Na voljo je tudi enota za bivanje študentov s posebnimi potrebami ter prostor za mlado študentsko družino. V prostorih Porta je nove prostore pridobila tudi uprava UP ŠD. K sreči se je s strani ministrstva povečalo tudi število subvencij, tako jih je sedaj na voljo 750. Zdi se, kot da vsako leto poslušamo iste obljube in prazne besede. Univerzitetna kampusa nedvomno bosta, vendar je vprašanje, kdaj. Govorice o izgradnji Sonca v Kopru poslušamo že vsaj tri študijska leta, od časa do časa pa izvemo, da se je realizacija projekta zopet prestavila za nekaj mesecev. Morda pa bo danes kdo od študentov, ko je vsaj v Izoli viden premik (beri: viden je prvi betonski objekt!), začel manj dvomiti v obljube in previdno pričel zopet verjeti v sanje.

Letos je leto za zimske športe

Zimska univerzijada

2011

nordijski kombina ciji, deskanju na snegu, smučarskih skokih, ume- bili izje mni. Slovenska ekipa tnostnem drsanju, je bila hokeju na ledu kar množična, tako da sm in curlingu. Našim o se velimladim športni- ko dru žili in zabavali. Imeli sm kom gredo velike o res pohvale, saj so številč besedilo / Blažka Drole no slovensko ekipo, zat se odlično odrezali o sem . Posebno sta se se na jveč družila z našimi špo izkazala skakalca rtniki, Žiga Mandl in sem pa tudi spoznala nekaj Maja Vtič, najboljše študenga slovenskega tov iz drugih držav. Poleg sam tekmovalca v snow ega board crossu sta usp etošnjo zimsko sezono nas bila eha pa se mi bo Turčija Rok Roglja in Jure najbolj Hafner, po- vtisnila v naši športniki še posebej nav- hvali spomin zaradi odličn ti pa gre tudi deskark ih e Patricijo sladic, ki se dušujejo. Nadvse uspešni so Ma jim nikakor nisem mo stnak, Glorio Kotni k, Ivo Polanec gla upret bili tudi športniki študenti na 25. in Ur i.« ško Pribošič. Med smučarji pa Zimski univerzijadi, ki je potekala so najbolj izstopali Ma tija Zaviršek, Peter Ste v Erzurumu v Turčiji med 27. janu- ki im govec: »Slovenska eki a že tri zmage na pa tekmah FIS, je bila zel arjem in 6. februarjem. V enajstih Filip o dobra. Slovenci in Mlinšek in Tomaž Ve teklečič. športnih disciplinah je sodelovalo Erzu mo val ci znotraj posameznih rum naj bi bil eno skupin najhladnej- smo se me kar 2.300 predstavnikov in predstav- ših d seboj poznali, čeprav mest v Turčiji in po besedah na- so se eki nic iz 52 različnih držav. V organiza- stopa pe bolj ali manj držale jočih vsekakor vre vsadno takega ciji Slovenske univerzitetne športne naziv ka zase. Zelo odprti pa a. Vreme je zelo rad so bili predo nagajalo, zveze (SUSA) in v sodelovanju z tem vse m Turki. Ljudje so bili vsi perature pa so se gib prijaale okoli -15 nacionalnimi panožnimi športnimi °C. Pr zni, vedno pripravlje ve dni je bilo snega ni pomagati, zelo malo, zvezami ter ob podpori Fundacije trenin ne zna jo pa angleško in noro gi skorajda niso bil vozijo, i mogoči. za šport, Ministrstva za šolstvo in Dan podobno kot v Grčiji … pred tekmo deskarj ev na snešport, Univerzijade 2013 ter drugih gu je Ve liko smo hodili okoli z našim začelo močno snež atiti, kar je partnerjev se je univerzijade ude- tekmo tachejem, ki nam je valcem zelo otežilo bil vedno na nastope. ležila tudi 80-članska slovenska voljo, in spoznavali njih ovo kulturo. študentska ekipa, ki je v Erzurumu Tudi Primorci Všeč mi je bilo to, da bre med zplačni avdo bitniki sodelovala v osmih športnih disci- medalj tobusi več ali manj red no vozijo na plinah in osvojila kar osem odličij. Letošnje Unive vsa prizorišča, brezpl rzijade sta se kot de ačne pijače v skarja na snegu ud hladilnikih, nikoli ni bilo ele žila nikjer gnetud i Gl ori Kljub mrazu odlični a Kotnik z UP Faku če. Organizacija je bila lte res te dobra, le za ma na gerezultati ment in Peter Stego sobe pa so bile izpod vec s Fakultete kritike; v koNa stadionu Gemal Gursem v za upora palnici je bilo vedno štir bne družbene štu i cm vode, dije iz Erzurumu je prvi dan 25. Zimske Nove Go ko si prišel izpod tuša.« rice. Oba sta z de skanjem univerzijade potekala veličastna začela že v ranih letih, na tek movalotvoritev, ki si jo je poleg nasto- nem podro Naslednjo Zimsko čju pa sta aktivna že Univerzijado nekaj pajočih ogledalo 21.000 gledal- let. Za Pe bo leta 2013 skupaj tra je bil to prvi na s partnerskisto p na cev. Z dvigom FISU zastave in univerzijad mi mesti gostil Marib i, medtem ko je Glori or. To je bil a že prižigom ognja se je boj za me- tekmovala tudi razlog, da so poleg na univerzijadi v To slovenske rinu. dalje uradno začel. Slovenska Letos je v univerzitetne reprez paralelnem veleslal entance v omu odprava je tekmovala v nasle- osvojila bro Turčijo odpotovali tud nasto medaljo. i predstavniki dnjih športnih discipliUniverzijade Maribor 2013, ki so na nah: alpskem zaključni slovesnosti, Gloria Kotnik: »Ekip kot gostitelji a org asmučanju, 26. Zimske Univerzij nizatorjev je bila res ade prevzeli super. smučanju prozastavo Mednarodne Trudili so se ugod univerzitetne iti vsaki stega sloga, športne zveze (FISU). naši želji, študenti pa so tudi

BURJA NA ŠOFITI besedilo

ŽENSKA IN SODOBNI ČAS

Barbara Kramžar, Primorsko svetovalno središče, Koper info@primss.si

»Danes je telo v tehnološko razvitih okoljih objekt, ki ga posedujemo in na katerem delamo. Delo, ki ga na njem opravljamo, je podobno gospodinjskemu delu: opravljajo ga pretežno ženske in nikoli ni dokončano.« (Darja Zaviršek: Motnje hranjenja – žensko telo med kaosom in nadzorom). Obstaja veliko načinov, kako ljudje doživljamo svoje telo oziroma kako svoje telo mislimo, čutimo in zaznavamo. Telo je skupek kulturnega, političnega, socialnega in zgodovinskega konteksta; ni dovolj, da ga mislimo le kot vsoto bioloških značilnosti, čeprav so te tudi pomembne. Zdi pa se, da postmoderna zahodna kultura telesa ne poudarja več kot človekovo materialno osnovo, ampak mu pripisuje pomene, ki se vežejo predvsem na videz – telo je namreč postalo projekt, na katerem se gradi posameznikov značaj, njegovo oziroma njeno sebstvo. Sodobni standardi lepote, ki danes ne naslavljajo le žensk temveč vse bolj tudi moške, poudarjajo pomen telesne vitkosti, mladostnega videza in drugih, pogosto težje dosegljivih idealov.

Lepota kot imperativ (in kam nas lahko pripelje) Vsako zgodovinsko obdobje ima tako rekoč svoj kult telesa in telesnega videza, kar lahko razpoznavamo skozi upodabljajočo umetnost, zdi pa se, da je danes – če imamo v mislih današnje družbe, s prevladujočim zahodnjaškim načinom življenja in razmišljanja – biti/postati lep oziroma lepa težje in zahtevnejše kot kdajkoli prej. Družbeno

prevladujoči lepotni imperativ danes je vitko, z vadbo oblikovano, zdravo in mišičasto telo. Mediji nas prepričujejo o različnih možnostih, ki jih imamo, da svoje telo oblikujemo po »lastni volji«, kar naj bi nam dajalo tudi občutek ustvarjanja lastne identitete in poti k uspehu. Poudarjanje lastne akcije in kreiranja je danes še posebej privlačno v luči emancipiranosti ženske, ki je skozi zgodovino velikokrat ostajala brez lastnega glasu. Dandanes je torej lepota ključnega pomena za žensko identiteto in zato deluje kot imperativ. V ugotovitvah gremo lahko še dlje: zdi se, da naša družba nagrajuje zunanjo lepoto na račun notranjega zdravja. V postmoderni družbi postaja telo otok gotovosti v globaliziranem svetu negotovosti – če sta življenje in prihodnost izven nadzora, nam lahko občutek varnosti daje obvladovanje, nadzor in oblikovanje lastnega telesa (npr. preko pretirane vadbe in/ali diete ipd.), na drugi strani pa

potrošniška kultura pričakuje nenehno trošenje ter tako pomaga graditi osebnost, ki daje poudarek zunanjemu videzu. Sodobna epidemija motenj hranjenja, ki je veliko pogostejša pri ženskah kot pri moških, jasno kaže, da je nadzor nad telesom lahko tudi nevaren način obvladovanja negotovosti okolja, kar obenem kaže na pasti pri oblikovanju telesne samopodobe (telesna samopodoba je osebna in hkrati družbeno konstruirana izkušnja; je torej posameznikova percepcija lastnega telesa). Obvladovanje telesa, ki uide izpod nadzora, lahko tako privede do začaranega kroga motenj hranjenja in/ali drugih psihofizičnih težav.

Terapevtska skupina za ženske Današnja družbena realnost ženske je torej velikokrat takšna, kot jo določa kulturno okolje; temu sledijo njene zaznave o svojem telesu in njeno psihofizično počutje v svojem telesu. Razkol med medijsko reprezentiranimi zgodbami in podobami žensk ter tistimi na drugi strani ekranov in/ali listov ženskih revij je velik in se v praksi kaže v slabi samopodobi, čutni in čustveni otopelosti, nezadovoljivih partnerskih in drugih odnosih, v nezadovoljivem načinu življenja, depresiji, prenajedanju, neprestanem hujšanju in drugih oblikah motenj hranjenja. Na lasten odnos do telesa so vezani različni psihološki dejavniki: od postavljanja mej in pasivnosti v okolju do pretirane ustrežljivosti in s tem povezanim zanikanjem lastnih potreb. Ženske v družbi pregovorno veljajo za dobre komunikatorke in mediatorke, ki rade pomagajo in rešujejo težave drugih; zadovoljevanje lastnih potreb pa je velikokrat pozabljeno. Delo terapevtske skupine za ženske, delujoče v okviru programov, ki se izvajajo na Primorskem svetovalnem središču, Koper, je ciljno usmerjeno in ima vizijo sprememb tovrstnih predstav. V terapevtski skupini za ženske lahko namreč posameznice v varnem prostoru z drugimi ženskami iščejo, ustvarjajo in zaživijo svojo lastno zadovoljujočo zgodbo o sebi in svojem telesu. Prednost delovanja znotraj skupine je v tem, da je v njej moč priti do povratnih informacij glede lastne situacije. Posameznice medsebojno delijo izkušnje ter pri tem nemalokrat ugotovijo, da so zgodbe drugih žensk podobne njihovi. Iščejo in spoznavajo, kakšen je njihov odnos do sebe in do drugih. Najti poskušajo tudi stik in zadovoljstvo z lastnim telesom, ki pomeni tudi stik s samim seboj. V skupini je tudi lažje napredovati, saj smo deležni podpore drugih njenih članov, hkrati pa se učimo poslušanja in izražanja.

Zavedati pa se moramo, da trajne spremembe in premiki lahko nastanejo le postopoma in ne na silo; vzorce lahko presegamo v skladu s tem, koliko energije smo sposobni zastaviti in vložiti. Razbijanje ustaljenih vzorcev se zgodi takrat, ko vemo, kaj in zakaj se nam je nekaj nekoč dogajalo ter ko pridemo do ugotovitve, da želimo od določene točke naprej ravnati drugače. Prvi koraki zagotovo niso lahki, saj je najtežje spraviti iz sebe tisto, kar je zamolčano in je že dolgo prisotno v nas. V tem smislu je ravno skupinsko delo (ki je pravzaprav delo posameznice na sebi) zelo primerno, saj v skupini spregovorimo na glas, ubesedimo čustva in jim damo pomen, obenem pa smo deležni nujno potrebne refleksije drugih.

Za zaključek Če želimo polno zaživeti v našem vsakdanu, moramo razumeti pomen odnosa z bližnjimi, pomembna je tudi čustvena bližina, odprtost za drugega, sposobnost razmišljanja o lastnih občutkih, opazovanje prebujanja in umikanja občutkov. Velikega pomena je zato vse, kar se dogaja med ljudmi; predvsem pa je pomembna vsebina in ne oblika sobivanja v skupnosti. Videz ne more definirati vsebine. Če torej posameznik ali posameznica nima duhovne in psihološke avtonomije (ki je tudi integralni del dela v terapevtski skupini za ženske), se posveča samo zunanji pojavnosti, videzu. Morda je nenazadnje zato pomembno popravljati in poglabljati odnose s tistimi, ki nas cenijo, saj na ta način lažje spoznavamo pot do avtonomnega, svobodnega sebe. Vzorci in primerjave z drugimi tedaj postopno odpadejo, posameznik ali posameznica pa sebe lažje uzre takšnega oziroma takšno, kot je. Brez maske in izpod nadzora lepotnih imperativov. Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti, da gre za počasno in vseživljenjsko delo. O položaju žensk v družbi danes bi veljalo veliko več govoriti in pisati. Njegovo spoznavanje bi morali vključiti celo v (osnovno) izobrazbo in v splošno kulturno razgledanost, saj družbenih pričakovanj (do žensk) ni mogoče osvobajati brez poznavanja širše zgodbe. Še posebno, če si želimo trajnejših sprememb …

Med študijem se odločite tudi za likovno ali športno smer, katero si izbral ti?

FACA MESECA

vohlja ŽIVA ŽAGAR

Opazen, skoraj nezgrešljiv, zabaven, neposreden, visok in dokaj glasen fant, ki rad nasmeji druge. Kaj vse še skriva v sebi? Vsekakor mnogo talentov in morda jih je nekaj še neodkritih.

Odločil sem se za likovno smer, ker sem šport dal skozi že v športni gimnaziji. Obe smeri me zelo veselita. V prostem času tudi slikam in čeprav sem ustvaril že nekaj slik in še jih bom, se nimam za umetnika in to nikoli ne bom. Kaj zapolnjuje tvoj čas poleg študija?

JaKA ROŽAC

Na žalost se ukvarjam s preveč stvarmi in potem moram nekaterim dati prednost, Tvoj najpogostejši stavek: »Ko bom velik, bom …« drugim pa jo odvzeti, kar mi ni všeč. Ko bom velik, ne bom več majhen. Ne vem, kaj Najraje imam kavč in ležanje na njem. bom, saj se moje sanje nenehno spreminjajo. Poleg tega pa sem skavt – četovodja, igram in treniram košarko, jaham in komaj Prihajaš iz Rakitovca, iz majhnega kraja v obal- čakam poletje. Rad tudi berem, največ nem zaledju pod kraškim robom. Uživaš v vaškem med predavanji. miru?

Da, zelo sem vesel, da prihajam z vasi. Res je, da se je treba do Kopra voziti pol ure, ampak če potegneš črto, je vas zakon! Okoli tebe lepa zelena narava, čist zrak, lahko imaš živali, konja na primer. Tudi skupnost in povezanost med ljudmi je drugačna kot v mestu. V naši vasi imamo igrišče in tolmunček, kjer se poleti kopamo, in druge kotičke za druženje ter zabavo. Vse, kar potrebuješ, je na podeželju.

Po čem te lahko ljudje še prepoznajo, s čim se še ukvarjaš?

Moj hobi je zdaj pozimi smučanje, sicer ne smučam, ampak ga gledam po televiziji. Drugače pa se ukvarjam s slikarstvom, poezijo, pišem komade, trenutno že dva meseca dokončujem en komad, da ga greva s prijateljem končno posnet, igram kitaro, klavir … Našlo bi se še veliko stvari, zelo me zanimajo stari običaji v našem Študiraš razredni pouk na UP PEF. Kaj te je prepri- kraju in nočem, da narečje, običaji in stare čalo, da si se vpisal na to smer? Je težko biti edini kmečke stvari izginejo. Očitno bom moral predstavnik moškega spola v svojem letniku? zelo dolgo živeti, preden bom prečrtal vse Zelo težko je biti edini fant, razmišljam, da bom stvari iz seznama. moral v Kažin dati oglas za kakšnega sošolca. Drugače pa se z vsemi sošolkami dobro razumem Kdaj se počutiš najbolj svoboden? in … se da preživeti. Zakaj sem se odločil za to Takrat, ko sem najbolj srečen. Ni važno, smer? Verjetno iz enakih razlogov kot sošolke, ker kje si, s kom si, kako si. Drugače pa je bil imam zelo rad otroke in delo z njimi ter, ker na zadnji trenutek svobode, ki sem ga doživel, tem faksu dobiš zelo široko izobrazbo. Poleg tega s konjem v galopu, brez sedla, seveda. pa je velik poudarek tudi na glasbi. To je bila tudi zadnja utež na tehtnici. Bi bralcem Kažina kaj sporočil? Morda v Kaj pa meniš o delitvi poklicev na moške in ženske?

Spol ni važen, važno je znanje, izkušnje, zainteresiranost, volja … in niti najmanj ni pomembno, kako oseba izgleda. Oče mi je povedal, da je imel pred 35-imi leti uhan in dolge lase in ko so stranke zavijale z očmi, je njegov šef rekel: »Naj je, kakršen je, takega delavca ne boste našli nikjer drugje!« Ni pa pravično, da je moški za isto delo plačan več kot ženska. V mojem poklicu zelo primanjkuje moških, tudi na predšolski stopnji v vrtcih. Zelo je pomembno, da imajo otroci v vrtcih in šolah tudi vzgojitelja ali učitelja.

verzih, glede na to, da pesniš?

Sanjaj, imej svoje sanje, naj nihče ti jih ne vzame, zaplavaj vanje, verjemi v boljši jutri, v prihodnost in se trudi, življenje lahko spremeniš, sebe tudi, če v sebi čutiš srečo, je lepo, da jo deliš, veselje drugim! Preveč trpečih je ljudi, ki so upanje izgubili, nimajo se radi več in v sence so stopili, ob tej uri se ustavi in jim pokaži pravo pot, podaj jim svojo dlan in jih dvigni stran iz zmot!

Krasni novi svet D

ržavni poglavarji padajo z oblasti kot zrele hruške. Poglejmo, kakšen svet se nam obeta glede na trenutno dogajanje.

Tibet – Dežela dalajlame se bo osamosvojila. Kitajska vojska se bo umaknila in prepustila oblast njemu. Tistemu pač, ki so ga doslej zatirali, ki je moral bežati iz svoje domovine, ki je stisnil roko marsikateremu svetovnemu voditelju, ki ga nekateri obtožujejo, da je pretirano bogat ... Kajpak, predsednik neodvisnega Tibeta bo Ivo Sanader.

Italija – Silvio Berlusconi bo zaradi vseh škandalov, v katere je ujet, končno odstopil. Predsednik republike, Giorgio Napolitano, bo zato razpisal nove volitve, ki bodo spravile v težave tako dozdajšnjo večino kot opozicijo. Nihče namreč ne bo mogel najti pravega voditelja. Desnica bo zbegano iskala Berlusconijevega naslednika, a na koncu bo kandidiral nekdanji brezimni Berlusconijev prirepnik, ki ga italijanski volivci ne bodo vzljubili. Zdramila pa se bo levica. Pet pred polnočjo bodo levosredinske stranke izbrskale neznanega mladega, uspešnega podjetnika, ki bo o sebi govoril, da ima poleg menedžerske žilice še izrazit socialni čut. Priljubljen bo tudi med katoliškimi volivci, saj se bo na prvem volilnem zborovanju predstavil z mnogimi otroki, kar bo znak, da ima veliko družino. Neznanemu heroju bo ime Sandro Birlasconi. Na volitvah bo pometel z vso konkurenco in takoj po prevzemu oblasti presenetil vso javnost. Izkazalo se bo, da to ni nihče drug kot Silvio Berlusconi, ki si je z novo lepotno operacijo nekoliko pomladil videz. »Pa sem vas,« bo rekel in nemoteno vladal še nadaljnjih deset let. V parlamentu – ki se bo po novem imenoval Harem – bo užival široko podporo. Egipt – Še pred naslednjo zimo bodo Egipčani našli novega liderja. Po nekajletni upokojitvi se bo na politično prizorišče vrnil eden najpopularnejših politikov, kar jih kdaj vladalo v Egiptu. To bo Ramzes II. Slovenija – Borut Pahor bo vrgel puško v koruzo potem, ko bo ugotovil, da mu še najbolj optimistične javnomnenjske ocene kažejo nulacelapetodstotno priljubljenost. Odstopil bo, predsednik Danilo Türk pa bo razpisal nove državnozborske volitve. Na njih bosta v vlogi favoritov kandidirala Janez Janša in Karel Erjavec. Po večtedenskem nagovarjanju nejevoljnih slovenskih volivcev se bo po volilni nedelji točno ob 19. uri začelo štetje glasov. Ob 19.01 bo Republiška volilna komisija objavila rezultate s skopim poročilom: »Volitev sta se v celi Sloveniji udeležila dva volilna upravičenca. Žal sta obe glasovnici neveljavni, saj je bil na eni pripis 'Berglund bedak!', na drugi pa 'A sm dovolj čitljivo obkrožil svoje ime?'«. Iran

– Val protestov bo odnesel tudi Ahmadinedžada. Iranski predsednik bo zbežal pred razjarjeno množico in se zatekel neznano kam v afganistansko hribovje. Iranci bodo s tem zadovoljni, čeprav bodo v veliki zadregi, ker ne bodo znali izbrati naslednika. Zato bodo razpisali natečaj po meri nekoga, ki čim bolj spominja na Alaha. Bradat, globok glas, srednja starost, načitan, izkušen, poznavalec islama ... Novi predsednik bo Dnevnikov novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Rusija – Tudi Rusija bo dobila novega predsednika in premierja. Dmitrij Medvedjev bo prepustil predsedniško mesto Vladimirju Putinu, čigar položaj bo prevzel Dmitrij Medvedjev.

PRISEGAM, DA LAŽEM besedilo peter verč, plemeniti lažnivec

Povsod je lepo, a doma je najlepše, pravi eden znamenitih slovenskih pregovorov. In Slovenci se tega še kako držimo. Velika verjetnost je, da vsak izmed nas pozna vsaj eno osebo – kralja/kraljico, ki je pri petintridesetih še zmeraj doma, kjer mu/ji mama služabnica pere, kuha, lika, čisti in pospravlja za njim/njo, kakor da je petletni otrok. Pa vendarle se je treba vprašati, ali je res »kriv« samo človek, ki izkorišča udobje lastnega doma, ali pa se razlogi skrivajo še kje drugje? besedilo / Vera Čipev

V razkošju domačega kraljestva Kdaj zapustiti domače gnezdo?

zakonov, kot so malo delo, poko jninska reforma, izkoriščanje študentov in še bi lahko naštevali, vse to so dejavniki, ki mladega človeka lahko prestrašijo, ali mu vzamejo voljo, da bi se popolnoma osamosvo jil. Raziskava statističnega urada Euro stat je to potrdila, saj uvršča Slovenijo v sam evropski vrh. Raziskave so pokazale, da je v Sloveniji leta 2008 38 % žensk in 60 % moš kih, starih od 25 do 34 let, živelo pri enem u od staršev, kar nas postavlja na drugo mesto vseh držav Evropske unije. Glede odstotka mladih med 18 in 24 letom pa si prvo mes to delimo z Malto, saj je istega leta 93 % mla dih žensk in 97 % mladih moških še vedn o živelo pri starših. Raziskava je ugotovila, da se mladi največkrat osamosvajajo na Dan skem in nasploh v skandinavskih državah, saj jim prijazna politika zaposlovanja, izred no natančna ureditev zakonov in socialna država to omogočajo. A ni vse tako črno, kot se zdi. Tud i pri nas se najdejo mladi, ki so se odločili za drugačno študentsko življenje. Mi smo se pogovarjali z dvema.

Ljudje se za razliko od živalskih mladičev zelo pozno osamosvojimo in tudi udobje domačega družinskega gnezda večinoma pozno zapustimo. Priznajmo, oditi od doma, si ustvariti lastno družino in skrbeti za lastne finance ni ravno mačji kašelj. Večina se po Ko greš na svoj e, končani srednji šoli odpravi študirat, v upanju, da je vse druga če bodo nekoč dobro situirani in srečni. Vendar jih le Sanja Smi ljanič, malo sprejme odgovornost in si poleg študentske študentka 3. letniizkaznice najame svoje lastno stanovanje, poišče ka Visoke šole za dodatno zaposlitev in sprejme obveznosti samostoj- zdravstvo Izola se nega življenja. Večino študentov podprejo starši, ki je odločila za sajim dajejo žepnino, poskrbijo za nastanitev in jih mostojno življ enje poskušajo razbremeniti kar največ odgovornosti, zaradi miru in svosamo da bi dokončali fakulteto. Ogromno pa je tudi bode. S fant om sta mladih, ki ne študirajo, pa vseeno živijo doma, saj je živela nekaj dni pri ceneje in udobneje. Tukaj pa naletimo na vprašanje, njenih, neka j dni ki ga nikakor ne smemo prezreti, in sicer, ali je pri njegovih starših, življenje doma res tako rožnato, kakor se na prvi kar je bilo naporpogled zdi? Nenazadnje, če živimo na svojem, ima- no za vse. Ko je od mo več odgovornosti, a tudi več svobode. Doma pa mame dobila precej smo hote ali nehote nenehno nadzorovani s strani visoko vsoto denarja, te priložnosti ni hotestaršev, le-ti imajo večji vpliv na nas in nam lahko la zamuditi. Nam esto, da bi denar porabljala 24 ur na dan ponavljajo, kar želijo, npr. uči se, naza študentske žure in brezskrbno življenje, redi to, ne smeš tega, da o žurkah do jutranjih ur je vzela kred it in si kupila stanovanje. Sedaj sploh ne govorimo. študira, v fiziatrični ambulanti je zaposlena kot medicinska sestra, med vike ndi velikoSlovenija – dežela maminih sinčkov krat dela v lokalu, pazi otroke, skra tka zmeraj in očetovih punčk? poskrbi, da so računi plačani in obveznosti Očitno je v Sloveniji praksa ostajanja doma do poravnane, pri čemer ji seveda pomaga tudi poznih dvajsetih ali celo tridesetih let zelo prilju- fant, ki je zapo slen. Kljub vsem obveznostim bljena, mogoče neizbežna. Pogoji za samostojno pa si vzame čas tudi zase in se v nekateživljenje so kritični za zaposlene ljudi, kaj šele za rih stvareh prav nič ne razlikuje od ostalih študente oziroma mlade v ustvarjalnem obdobju. študentov, npr. obiska dobrega žura. »Ko sem Visoka brezposelnost, abnormalno visoke najem- bila pri mami, se mi še sanjalo ni, kako dragi nine, visoki stroški, delo na črno, predlogi novih so stroški elek trike, vode, ogrevanja, sedaj

pa to dobro vem in ko dobim plačo, pridno računam, kako in kdaj bom kaj plačala. Kljub vsemu pa je prednosti življenja na svojem ogromno, pospravljam, kadar mi paše, tuširam se, kadar mi paše, lahko imam prijatelje doma do zgodnjih jutranjih ur, lahko kuham in razbijam z lonci tudi do dveh zjutraj. S fantom imava zdaj svoj kotiček, vendar se tudi s svojo družino zelo dobro razumem, še posebno z mamo.« Neja Dakskobler, študentka 1. letnika Aplikativne kinezologije v Kopru, pa se je preselila k fantu v garsonjero. Za samostojno življenje se je odločila, ker je želela preživeti več časa s svojim fantom, saj ima zjutraj predavanja, popoldne pa dela kot pomočnica učitelja plavanja. Vendar pa je že kot dijakinja živela v dijaškem domu in se nekako privadila te svobode ter pridobila čut za odgovornost. Naštela nam je dobre in manj prijetne lastnosti življenja na svojem: »Zelo mi je všeč, da lahko uredim stanovanje, kakor meni ustreza in spreminjam razporeditev pohištva, kakor sama želim. Svoboda mi veliko pomeni, saj lahko grem in pridem domov, kadar želim. Vendar pa je odgovornost kar velika. Če stroškov ne plačuješ redno, ti lahko vse izklopijo, kar pomeni, da moram zraven rednega študija obvezno še delati. Na vse moraš vnaprej misliti, od računov do čiščenja in pospravljanja stanovanja, kuhanja, trgovine itd. Vendar se splača, saj je občutek samostojnosti zelo dober.« Študentsko življenje – tako ali drugače

Kakorkoli se študentje odločamo glede življenja na svojem, povsod bomo naleteli na določeno odgovornost. Nenazadnje v človeški družbi ne obstaja pravilo, kdaj oditi na svoje, in odločitev je odvisna od veliko dejavnikov. Pomembno je le to, da se počutimo zadovoljni in srečni, bodisi v domu svojih staršev bodisi v lastnem stanovanju ali pa v hišici na drevesu.

Vsi na referendum!

besedilo / Blažka Drole

Bo z malim delom še veliko dela?

Člani Študentske organizacije Slovenije, Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter Zveze svobodnih sindikatov Slovenije so sredi februarja po več kot mesečnem zbiranju podpisov v vložišče DZ prinesli 15 škatel z več kot 47.000 zbranimi podpisi, s katerimi so zahtevali razpis referenduma o zakonu o malem delu. Povedali so, da je bilo podpise težje zbirati, kot so pričakovali, saj je šlo za velik logističen zalogaj, a se nikakor niso ustavili pri potrebnih 40.000 podpisih, temveč so vztrajno zbirali naprej. Poslanci so nato sklenili, da bo referendum 10. aprila 2011, rok za izvedbo bo začel teči 1. marca, kampanja pa se bo začela 11. marca. Slovenska javnost se je med izmenjavo mnenj, ali gre za »dober« ali »slab« zakon, razdelila na dva nasprotna pola. Trenutno je teh, ki mu nasprotujejo, več kot tistih, ki ga podpirajo. Vsekakor pa zakona o malem delu ne podpira Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki se je aktivno pridružila zbiranju podpisov za referendum in že ves čas opozarja na izjemno negativne posledice na trgu dela, ki jih prinaša novi zakon. Slednji naj bi malim delavcem zagotavljal bistveno manj pravic, kot jih danes uživajo redno zaposleni. ZSSS je še prepričana, da malo delo pomeni ukinjanje delovnih mest in neposreden pritisk na sedanje pravice delavcev. Pri izbiri delavca bo delodajalec vsekakor izbral tistega, s katerim bo imel manj stroškov. Študentje, sploh socialno ogroženi, pa se bojijo, da jim bo predvsem zaradi omejitve dela, malo delo omejevalo dostop do študija. Ministrstvo za delo ponovno poudarja, da je zakon o malem delu dober. V nasprotju s trditvami sindikatov prinaša, ne pa odnaša nova delovna mesta. Ministrstvo naj bi upoštevalo slabe izkušnje nemškega modela malega dela in poskrbelo za potrebne omejitve. Navadno se referendumov udeležuje več tistih, ki so proti, kot pa tistih, ki so za. Tako nasprotniki upajo, da novi zakon nima veliko možnosti za sprejetje. Če ga bodo volivci zavrnili, državni zbor v letu dni od odločitve na referendumu ne bo smel sprejeti zakona, ki bi bil v nasprotju s to odločitvijo.

besedilo / Marša Marušič

Daruj organe in rešuj življenja! V centru za presaditev organov imajo na razpolago le ena jetra in dva kandidata na čakalni listi. Prvi je 45-letnik, ki ima zaradi dolgoletnega pijančevanja cirozo jeter in je na čakalnem seznamu že dolgo časa. Drugi je 24-letni študent, ki je bil ravno ustreljen med ropanjem banke. Komu bi dali jetra? Zakaj ravno njemu? Kakor nam dobro prikazuje zgornji primer, ima vsaka posamezna presaditev vrsto kompleksnih etično-moralnih problemov. Posledično postavi posameznika in celotno družbo pred resne odločitve ter veliko odgovornost. Kdo poda soglasje o darovanju organov? Sedaj bomo analizirali vrsto tipičnih problemov, povezanih s presaditvami organov in ugotovili, kakšne odločitve je sprejela slovenska vlada. Kot dokazuje tudi kronika zadnjih dvajset let, obstaja etični pomislek pri presaditvi organa preminule osebe le glede samega soglasja za presaditev. Torej, kdo sprejme odločitev in na kakšen način poda soglasje. Prvotno je bilo določeno, da mora biti takšna odločitev sprejeta s strani družine. Vendar se na ta način ne izraža posredno mnenje darovalca in še pomembneje, v tako stresnem trenutku družina težko pride do končne in soglasne odločitve (pomislimo na vse družinske prepire zaradi oporok in testamentov). Kasneje se je pojavil še drugi način, ki je trenutno tudi prevladujoč: odločitev mora biti sprejeta z uradnim soglasjem (living will), neposredno od osebe same, ko je še živa. Ob podpisu pristopne izjave za darovalca se izrazijo lastne želje in problem se zdi rešen. Vendar je treba upoštevati, da posameznika ne moremo siliti, naj sprejme odločitev, in da bo vedno ostajal del prebivalstva, ki se zaradi lenobe ali malomar-

nosti preprosto ne bo odločal o tem. Kaj se naredi v tem primeru? Ali neopredelitev velja kot soglasje ali zavrnitev? Ali ne bi bilo diskriminatorno, če bi se v družbi pojavili dve kategoriji, darovalci in nedarovalci? In navsezadnje, ali bi bilo prav spodbujati darovanje ali bi to lahko vodilo do razvoja trgovanja z organi? Tretji način zagovarja stališče, da soglasje ni v pristojnosti pokojnega niti njegovih sorodnikov, temveč je odločitev socialne narave. Tistim, ki oporekajo, da je takšna odločitev velik poseg v osebno svobodo, se lahko predloži primer obdukcije. Ravno tako se tudi obdukcije ne more zavrniti v imenu skupnega interesa, ki je večji v primerjavi s posameznikovim. Kako lahko postanem darovalec? V Sloveniji je bil ustanovljen javni zavod Slovenija transplant, ki je po zakonu pooblaščen za izvajanje dejavnosti zdravljenja s transplantacijo na državnem nivoju. Za pojasnitev nekaterih dejstev in podrobnejšo obrazložitev nam je bila na voljo direktorica zavoda, prim. Danica Avsec, dr. med. V zavodu vodijo register vseh, ki se opredelijo za darovanje, in od teh je le 0,1 % Slovencev. Nekoliko bolj pozitivne so analize iz leta 2010, ki kažejo, da darovanje podpira več kot 70 % Slovencev, strogo pa mu nasprotuje samo 2 %. Kakor pravi tudi slogan Slovenija transplanta, je darovanje organov najvišja oblika pomoči sočloveku in zanjo se lahko odloči vsak zdrav človek. Vsakdo, ki želi postati darovalec, lahko svojo odločitev izrazi na prijavnih mestih (zdravstveni zavod, nekatere lekarne, nekatere območne enote Rdečega križa). Tam izpolni poseben obrazec, pristopno izjavo, ki jo ob ustreznem zdravstvenem stanju pooblaščena oseba potrdi. Seveda so podatki o opredelitvi dostopni samo odgovornemu zdravniku in je celotno darovanje organov anonimno. Več informacij o prijavnih mestih in sami organizaciji si lahko pridobite na spletni strani http://www. slovenija-transplant.si/.

Darovanje za časa življenja in po smrti Darovanje organov za časa življenja je pri nas z zakonom omejeno le na darovanje genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezanih ljudi. Za preprečitev zlorab (komercializacije ali nelegalnega trgovanja s človeškimi organi) vsak primer darovanja človeškega telesa posebej obravnava Etična komisija za presaditve. Seveda lahko za časa življenja darujemo le tiste dele človeškega telesa, ki se lahko obnovijo ali jih naše telo lahko pogreša. Od organov lahko darujemo ledvico, del jeter ali črevesa,ter tkiva in celice (npr. kožo in kostni mozeg). Kljub temu da so nekatere države intenzivno razvile program presaditev organov za časa življenja in pokrivajo 50 % potreb za presaditev ledvic, v Sloveniji ni tako. V zadnjih desetih letih so opravili le dva primera presaditve od živih darovalcev. Zakaj tako nizka številka? Razlogov za to je več in po besedah ge. Avsec je najpomembnejši ta, da smo Slovenci dokaj nezahtevni. Čakalna lista za presaditev ledvic je namreč zelo kratka, kar pomeni, da zdravniki specialisti ne obveščajo bolnikov na dializi o možnosti presaditve in prav tako tudi svojci ne vedo, da bi lahko ponudili svojo ledvico. In kljub temu da je dializa v Sloveniji kakovostna, bi se moralo število presaditev povečati. Sodeč po raziskavah pri prejemnikih se po presaditvi namreč doseže izboljšana kakovost življenja in tudi ekonomsko zdravljenje s presaditvijo je neprimerno ugodnejše. Izključujoč zgoraj omenjeno možnost razcveta črnega trga s človeškimi organi se je potrebno soočiti z pomanjkanjem razpoložljivih organov za presaditev. To zahteva pomembne odločitve pri določitvi kriterijev za razdelitev razpoložljivih organov. V preteklem letu so presadili kar 104 organe (večinoma ledvice, srce, jetra in trebušno slinavko), trenutno pa je na čakalnem spisku registriranih še 166 bolnikov. Prednost lahko določimo na več načinov: tistim, ki so na seznamu dlje časa, mlajšim osebam, sledimo socialnim krite-

rijem, naključno izberemo osebo, združimo več meril ali baziramo na resnosti bolezni. Prav slednji, torej medicinski kriterij, je tisti, po katerem se določa bolnike v Sloveniji. Kot je poudarila ga. Avsec, so bolniki prejemniki med seboj popolnoma enaki in imajo prednost pri dodeljevanju tisti s hujšim zdravstvenim stanjem. Zgoraj omenjeno zdravljenje s presaditvijo organov je predvideno, kadar gre za dokončno odpoved delovanja organa (npr. srca ali jeter) in tako bolnik nima nobene druge izbire. Drugače pa se obravnava presaditve, ki ne pripomorejo k samemu zdravljenju, ampak se z njimi izboljša pomanjkljivosti in oslabitve. Takšen primer je nadomestitev manjkajočih udov. Tovrsten način zdravljenja je tehnično zelo zahteven, poleg tega pa gre tudi za zahtevnejši psihološki del zdravljenja in podrobno preučevanje etičnih vidikov za vsak primer posebej. Kljub ugodnim rezultatom je bilo zaradi zahtevnosti celotnega procesa zdravljenja v svetu in Evropi opravljenih le malo teh posegov. Kako daleč smo z znanstvenimi raziskavami? Zadnji problem, s katerim se je treba soočiti, je povezan z znanstvenimi raziskavami. Tukaj se ne dotikamo le sedanjega stanja presajanja organov, ampak možnosti, ki se bodo odprle v prihodnosti. Glede stanja zdravstvenih raziskav je ga. Avsec povedala, da se trenutno v Sloveniji izvajajo (glede zdravljenja z deli človeškega telesa) le aplikativne raziskave na tkivih in celicah. To pomeni, da se lahko končni rezultati in izdelki uporabijo za zdravljenje. Slovenija transplant vodi evidence od odvzema do uporabe ter o shranjevanju in predelavah za raziskave odvzetega materiala, vendar o nadaljnji usodi tega človeškega materiala niso obveščeni. Že v 80-ih letih so deklici presadili srce pavijana, s katerim je preživela tri tedne. Ali je sprejemljiva presaditev živalskih organov v človeško telo? In še skrajnejše – od gensko spremenjenih živali? Ga. Avsec pravi, da so raziskovalci, ki vzgajajo v živalih organe podobne človeškim, s tehničnega vidika zelo daleč; takšno zdravljenje se ne izvaja praktično. Glavne ovire so etična spornost in nevarnost prenosa zoonoz – okužb, ki se prenesejo preko živali na človeka in lahko povzročijo neobvladljivo situacijo. Sedaj, ko ste napolnjeni z vsemi potrebnimi informacijam, vam ne preostane nič drugega, kakor sprejeti odločitev. Sprejeti jasno in definitivno odločitev ter tako izpolniti vašo pravico in dolžnost kot državljan in človek. Vso srečo!

Fotograf, popotnik in novinar Arne Hodalič gost Filmske in fotografske šole ŠOUP. Tudi slovenski fotografi lahko dosežejo vrh svetovne fotografske elite.

Zbiranje zamaškov za Mio je postal čezmejni projekt: nazadnje so kombi poln zamaškov pripeljali krvodajalci iz Doberdoba.

Disco planet Koper, Čista bela desetka preparty, ogrevanje za naj študentsko zabavo na snegu. Tudi Rugi je bil zraven!

Enduro tekmovanje v organizaciji Enduro kluba Koper: orali so po Hrvatinskem blatu.

TVOJA FOTKA V FOTOJOTI! Pošlji svoje fotografije na kazin@soup.si, dobrodošle fotke z dogajanja na različnih študentskih prizoriščih: faks, žurke, doma, na ulici. Edini pogoj = študentska tematika. Za vsako objavljeno fotografijo dobiš 4 EUR.

FOTOJOTA ureja DENIS ZUPAN

APZ UP si je storu lepi vrt

V Kopru so imeli kar dve Silvestrovanji …

Rally Ajdovščina - so to le mimoidoči?

Novost pusta 2011: tretji istrski karneval v organizaciji vseh treh obalnih občin. Mnogi so še zdaj prepričani, da je šlo za pustno šalo.

Rekordna burja je zapihala tudi v Izoli. Stari Siemens pa … kot da ni nič.

PISMO IZ TUJINE besedilo Bojana Selinšek

Dokler ne izkusiš, ne veš, kaj zamujaš

tiri leta je minilo, odkar sem prišla študirat na Obalo. Ni veliko, malo pa tudi ne. Če bi bilo vse po načrtih, bi bila zdaj na drugi stopnji slovenistike, vendar mi je FHŠ zaradi višje sile rahlo spremenil začrtan potek študija ob vpisu. Podiplomske stopnje ni bilo, a vendar lahko zdaj rečem, da se kaj boljšega ne bi moglo zgoditi. Iz tega sem namreč potegnila najboljše, kar sem lahko – odločila sem se za erasmus izmenjavo, o kateri pred tem nisem niti razmišljala. Največkrat sem glede na izbrano destinacijo dobila odziv, »pa zakaj ravno Češka, to je tako blizu«. A tudi, če ne gre za eksotično in oddaljeno deželo, ne zamudiš prav nič, saj študenti prihajajo iz najrazličnejših delov sveta. Moj moto, da se vse zgodi z razlogom, se mi tudi tokrat ni izneveril. 15. januarja sem stopila na vlak za Brno, kjer sem preživela prve tri tedne jezikovnega tečaja (EILC). Že če bi se takrat morala vrniti domov, bi lahko rekla, bilo je nepozabno. Z okoli 25 študenti iz vseh koncev Evrope smo bili kot ena majhna družinica. Veliko večerov smo preživljali v kakšni sobi, kjer smo si pripravili večerjo, klepetali in igrali družabne igre. Izmenjali smo osnove jezikovnega znanja svojih jezikov in se

pogovarjali o naših običajih. Seveda smo pridno študirali tudi češčino, tako da smo kaj hitro vedeli naročiti »Dam si jedno velké pivo, prosim«. Vmes še malo potovanja in raziskovanja mesta in že je bil tukaj 5. februar, ko sem žalostna, a z veliko entuziazma in pričakovanj, odšla v Prago, kjer bom preživela preostanek izmenjave. Najlepša evropska prestolnica, v kateri sem bila, me je prevzela že prvi večer, tako da sem naslednje tri dni ves dan preživela v centru mesta. V prostem tednu sem odkrivala njegove bolj ali manj znane turistične točke, v drugem, t. i. orientacijskem, pa sem spoznala sošolce, nove prijatelje, bare, klube … Vse to je ostalo do danes, zraven pa so prišla še predavanja. Imajo precej zanimiv sistem izbiranja predmetov, ki naj bi bil elektronski. Saj bolj ali manj tudi je – profesorju pišeš na mail, da bi rad hodil na njegova predavanja, potem ti on pove, kdaj ima uradne ure in ti se moraš naslikati v njegovi pisarni v xy ulici. Ravno to me je zelo presenetilo, saj so kabineti običajno v glavni stavbi fakultete, tukaj pa imajo še dve, ki niti nista tako blizu in se prvič brez zemljevida v roki z lahkoto izgubiš. Pravijo konec dober, vse dobro, čeprav v indeksu še vedno nimam dveh predmetov (koordinatorka zbolela). Vpisala sem se v univerzitetni zbor, ker pogrešam naš APZ UP, vendar ni moj namen si tukaj ustvariti identično življenje kot doma (»malo slovensko komuno«). Zanimivo je s stališča primerjave različnih pristopov in navad ljudi, predvsem pa v takšnih obštudijskih dejavnostih spoznaš veliko domačinov, kar je zlata vredno, a skoraj nemogoče. Zakaj? Vse erasmus študente nastanijo v isti dom (pravzaprav je stavb deset), predavanja pa so organizirana v angleščini, kamor prav tako le redko zaide kateri češki študent. Naj še nekaj besed namenim mojemu načinu življenja tukaj. Zelo se je namreč spremenil od tistega, ki sem ga živela v Sloveniji. Če bi mi kdo pred mesecem rekel, da sem razvajena, bi ga začudeno pogledala in seveda trditev zanikala. Sedaj, ko sem vpeta v različne situacije, kjer ni doma, mamice, ki vsak vikend opere cunje in skuha odlično, domače kosilo, slovenskih navodil, sem spoznala, da sem še kako razvajena. K sreči imam v domu soseda, od boga poslanega Mustafa iz Egipta, ki je pravi mojster kuhinje. Trenutno imam status vajenca, ampak Mustafa pravi, da bom kmalu prešla v mojstrsko stopnjo. Bomo videli. Aja, kar je še novega – tukaj sem začela piti tudi pivo. Predvsem zato, ker je cenejše od vode in ima za razliko od te nekaj več hranilnih snovi. Bivanje v domskem kompleksu Hostivař ni ravno nek luksuz, saj so sobe majhne in dokaj stare. Moja, ki je bila pred mano pol leta v lasti dveh Špancev in gojnica marihuane, je zdaj z nekaj nove opreme in posterjev na steni prav domača in se vanjo z veseljem vrnem po napornih predavanjih. Še vedno pa se nisem navadila na 45 minut vožnje (podzemna, tramvaj ali bus) do centra, kar je zame, ki mi je točnost trn v peti, velik problem. Praga je res velika, tako da včasih dobiš občutek, da so njeni posamezni deli majhna mesta (kot Koper recimo), Praga pa majhna država (kot Slovenija). Za konec pa še malo vaje (oziroma lomljenja jezika) njihove posebne črke »ř«: »Třistatřicettři stříbrných stříkaček stříkalo přes třistatřicettři stříbrných střech«. Ahoj, ahoj. Mejte se hezky!

rilanško ministrstvo za visoko šolstvo je naznanilo, da bo vsako leto poslalo 20.000 brucev na trimesečno usposabljanje v vojaške kampe, kjer naj bi pridobili disciplino in Šrilanka: Študenti vodstvene ter komunikacijske sposobnosti, ki jim bodo prišle prav tako na njihovi poklicni kot tudi življenjski poti. Po besedah Dissanyaka, ministra za visoko šolstvo, bodo v vojaških si v svoji družbi želijo »civiliziranih in discipliniranih posameznikov, ki državi ne kampih pridobivali bodo v breme, ampak v pomoč.« V vojaških kampih naj bi jih učili najrazličnejših »spretnosti za netehničnih znanj oziroma spretnosti (angl. »soft skills«) – od pravilnega oblačenja življenje« in bontona za mizo, do tega, kako se pripraviti na intervju z delodajalcem. Opozicija in nekatere skupine študentov so sumničave do takega vladnega pristopa, saj se špekulira, da so resnični motivi, ki stojijo za tem, vojaške in politične narave, kar pa vladajoča elita vztrajno zanika. Študenti opozarjajo, da njihov glavni problem ni pomanjkanje takšnih ali drugačnih spretnosti, pač pa pomanjkanje denarnih sredstev, ki bi omogočile kakovosten študij. Veliko univerz se namreč sooča s primanjkljajem predavalnic, laboratorijev, knjižnic, akademskega kadra, manjkajo pa tudi hostli, primerni za bivanje študentov.

Danska: Ministrstvo bo omejilo število tujih študentov na izmenjavi

Nova Zelandija: Recesija z vso močjo udarila po študentskem žepu

ovozelandske študente je hudo prizadela svetovna gospodarska kriza. Raziskava, ki jo je izvedla Unija novozelandskih študentskih združenj (NZSA) je pokazala, da je vse manj študentskega dela, s tem pa tudi finančne neodvisnosti študentov. V lanskem študijskem letu je delalo 90 % manj študentov kot pred tremi leti. Tisti, ki jim je lani uspelo dobiti delo, pa so delali manj ur in tudi slabše zaslužili. Njihovi letni prihodki so se v povprečju znižali iz 7.584 dolarjev na 5.892. Življenjski stroški rastejo, študenti pa jih ob takih prihodkih niso več sposobni pokrivati, zato se selijo nazaj k staršem. Raziskava je pokazala, da se je delež študentov, ki ostajajo doma pri starših, povečal iz 26 % na 38 %. Življenje se je podražilo, delo pa je vse težje dobiti, zato je tudi med študenti veliko zadolževanja. Raziskava je zajela 2.700 študentov na novozelandskih univerzah in politehnikah.

inistrstvo za visoko šolstvo je danske visokošolske institucije postavilo pred dejstvo: zakon, ki regulira število tujih študentov, gostujočih na izmenjavi, bodo morale začeti dosledno spoštovati. Zakon pravi, da število tujih študentov na izmenjavi ne sme presegati števila danskih študentov, ki gredo na izmenjavo v tujino. Predvsem v zadnjih letih je prihajalo do neravnovesja med domačimi in tujimi študenti, pri čemer je bilo več slednjih, kar je pomenilo tudi več njim namenjenega danskega davkoplačevalskega denarja. V študijskem letu 20009/2010 je na Dansko prišlo 6.100 tujih študentov, iz Danske pa je na tuje univerze odšlo 4.500 domačih. Vlada želi spodbuditi, da bi se več njihovih študentov odločilo za študij v tujini, striktno upoštevanje ravnovesja med študenti na izmenjavi pa zahteva že od tega leta naprej. Njihove univerze bodo zato verjetno že letos primorane zavrniti marsikaterega tujega študenta. Nasprotniki tega zakona pravijo, da je odvračanje tujih študentov brezpredmetno, saj bi porušilo sedanji sistem, tj. odprt trg za vse študente EU, za katerega so se trudili vrsto let. Magnus Pedersen, predsednik Združenja danskih študentov, z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bo vse to lahko doseglo protiučinek: »Morda bo zaradi tega nastajalo več izmenjavnih programov, katerih kakovosti ne bo več mogoče nadzorovati, iz strahu pred nekakovostnimi programi pa se bo za izmenjavo v tujini odločalo še manj naših študentov. Poleg tega bodo morda nekatere države, v katerih so naši študenti do sedaj lahko študirali brezplačno, npr. Švedska in Norveška, zdaj zanje zahtevale šolnine.«

PLANET ŠTUDENT NA PLANETU ZEMLJA besedilo Tanja Žuvela

Vir: http://www.universityworldnews.com

a poglejmo, kaj je internet. Suhoparno je to omrežje vseh omrežij, po katerih se med seboj pogovarjajo računalniki po določenih standardnih protokolih. Iz zornega kota zgodovine je zgodba precej bolj zanimiva. Leta 1969 so med seboj povezali štiri računalnike na UCLA, Stanford Raziskovalnem Inštitutu, UCSB in Univerzi v Utahu. To prvo omrežje se je imenovalo ARPANET in nanj so se počasi povezovale ameriške univerze, inštituti, laboratoriji in državne agencije. Leta 1971 je imelo že trinajst vozlišč (računalnikov oz. strežnikov), leta 1972 je elektronska pošta postala hit, leta 1973 pa so vzpostavili prvo povezavo z Evropo na UCL v Veliki Britaniji. Nato je nastalo nekaj novih omrežij in nuja po povezovanju leČeprav se meni zdi samoumevno, teh v skupno omrežje. To je tudi pripeljalo do potrebe da bi ljudje morali poznati po skupnih protokolih, s katerimi bi si računalniki razliko med tema dvema pojmoma, med seboj pošiljali podatke. Leta 1979 je omogočena Usenet storitev in leta 1983 so se zmenili za uporabo me vsako leto nove generacije skupnega TCP/IP protokola za pošiljanje podatkov študentov presenetijo. Ko jim med obstoječimi omrežji. Leta 1984 uvedejo še domene, kot jih poznamo danes (na primer www.soup. postavim vprašanje: »Kaj je besedilo si). Število računalnikov, povezanih v omrežje vseh Internet,« jih večina samo omrežjih, je začelo skokovito rasti in leta 1987 je šteMATJAŽ skomigne z rameni. Sem pa tja vilo preseglo 10.000. Leta 1988 je bila na Finskem KLJUN razvita storitev IRC, ki je omogočala pogovore v redobim odgovor: »To so strani, času med več uporabniki hkrati. Leta 1989 kot je Facebook.« »To je Google.« alnem je število računalnikov v internetu preseglo 100.000. »To je splet, ne?« In podobno. Leta 1991 na spletu omogočijo dve novi storitvi: Gopher in Svetovni splet (World Wide Web). Dve leti Načeloma je internet vse to in kasneje je bil na voljo prvi brskalnik za brskanje po še mnogo več. Naši študenti spletu – Mosaic. niso edini na tem svetu, ki vse Od tukaj dalje je Svetovni splet postal hit in prehitel Gopher (ki je bil v tistem času zelo podobna storite pojme mešajo. Pred nedavnim tev). Nato sta bila vojno za uporabnike brskalnika je Google delal intervju sredi Netscape in Internet Explorer, podjetja so se začela zavedati vpliva interneta in njegovih storitev in vse več se jih je začelo predstavljati na spletu s spletnimi stranmi. Leta 1996 so bili predstavljeni prvi iskalniki (Google leta 1998) in do leta 2000 še spletne banke, trgovine, portali, avkcijske strani in podobne spletne storitve. Leta 2000 nelegalni prenos digitalnih vsebin dobi zagon med veliko uporabniki spleta s storitvijo Napster, ki ji je sledilo še nekaj drugih. Kakšna je torej razlika med internetom (medomrežjem ali medmrežjem po slovensko) in svetovnim spletom? Prvo je omrežje, drugo pa storitev, ki velikega jabolka in mimoidočim to omrežje uporablja za svoje delovanje. A je svepostavljal isto vprašanje. Ljudem je tovni splet edina storitev? Seveda ni. Med najbolj uporabljanimi so še elektronska pošta, programi internet tudi mali modri e, ki ga imajo takojšnje sporočanje, P2P omrežja za prenos na namizju. In za vprašanja: »Ali imaš za datotek, FTP in VoIP.

BREZ SLABE VESTI

Razlika med Internetom in Spletom

doma internet?« ali »Lahko odpreš internet?« nikoli ne vem, kakšen mora biti odgovor. Jaz interneta nimam doma, ker je prevelik in predrag za moj žep; sem pa vanj povezan od doma. Ravno tako ne morem odpreti interneta, ker ta ni zaprt; lahko se pa nanj povežem (če še nisem) in odprem brskalnik za brskanje po svetovnem spletu.

E-pošta

Elektronska pošta je storitev, ki omogoča sestavljanje besedil in pošiljanje le-teh drugim naslovnikom preko interneta. Odjemalci elektronske pošte nam omogočajo branje, upravljanje in pošiljanje sporočil. Najpogostejši odjemalci, ki se jih da namestiti kot samostojne programe na osebnih računalnikih, so: Outlook Express, Outlook, Windows Live Mail, Mozilla Thunderbird in Apple Mail. Obstajajo tudi spletni poštni odjemalci kot na primer Hotmail, Yahoo! Mail in Gmail, ki omo-

gočajo branje pošte preko svet ovnega spleta. Svetovni splet se je namreč razvil v veliko več kot samo ponujanje vsebin. Postal je podlaga za različne prog rame, med katerimi so tudi omenjeni odjemalci elektronske pošte (o računaln ištvu v oblaku smo pisali dve številki naza j).

Novičarske skupine (Usenet)

Usenet je svetovno omrežje novi čarskih skupin, razdeljeno v hierarhije, ki definirajo teme pogovorov. Ti pote kajo podobno kot na spletnih forumih ali BBS

je IRC še vedno priljubljen med določenimi skupinami uporabnikov. Med najpriljubljenejšimi IRC odjemalci so med drugim legendarni mIRC, Opera, BitchX in ChatZilla.

Gopher

Gopher je storitev namenjena distribuciji, iskanju in snemanju dokumentov. Zaradi pojava svetovnega spleta je storitev počasi šla v pozabo, a ga še vedno uporablja skupina entuziastov. Mozilla Firefox 3.6 še omogoča brskanje po gopher strežnikih (nova različica štiri ga brez dodatka ne bo). V naslovno vrstico moramo vpisati naslov enega od gopher iskalnikov kot na primer gopher://gopher.floodgap.com/.

Svetovni splet (WWW ali World Wide Web)

Poleg elektronske pošte verjetno najpogosteje uporabljana storitev svetov-

(elektronske oglasne deske, ki so bile zelo priljubljene pred pojavom spleta in so se nato preselile na splet). Razlika med novičarskimi skupinami in forumi je v tem, da pri novičarskih skupinah nimamo administratorjev in centralne ga strežnika. Uporabniki berejo spor očila pri lokalnem ponudniku interneta in tam tudi objavljajo. Nato si novi čarski strežniki med seboj ta sporočila raz- nega spleta. V začetku namenjena obpošiljajo in vsak shrani lokalno kopijo. javi in povezovanju besedil in večpredStoritev je od prvotne pogovorn e na- stavnostnih besedil (zaradi povezav rave danes predvsem uporablje na za ali linkov je dobila ime splet), danes prenos nelegalnih vsebin. Novičars ke pa omogoča mnogo več. Od igranja skupine lahko med drugim bere te z igric, urejanja dokumentov, upravljanja Windows Mail oz. Live Mail, Moz illo elektronske pošte … Programi za brskaThunderbird. Arnesov novičarski stre- nje po spletu so med drugimi Internet žnik je news.arnes.si. Explorer, Mozilla Firefox, Apple Safari, Google Chrome in Opera.

IRC in takojšnje sporočanje

Internetni klepet ali po domače IRC omogoča pogovore med dvema in več osebami. Značilnost IRC-a je, da se moramo z odjemalcem najprej pove zati v eno od mnogih IRC omrežij (na prim er IRCnet ali Efnet) in na to v omrežju poiskati primeren kanal (na primer #slovenija). Najpriljubljenejši slovenski IRC strežnik je irc.arnes.si. Danes večina sinhronih pogovoro v na internetu poteka preko drugih storitev – predvsem programov za takojšnje sporočanje (Yahoo! MSN, Skyp e, Facebook klepet, MSN …). Kljub temu

odjemalci so CurlFTP, FileZilla, WinSCP in podobni. Zelo priljubljene so tudi storitve vsak z vsakim (P2P) za prenos datotek. Od Napsterja, Gnutelle (programi BearShare, Gnucleus, Limewire), eD2k (programi eMu le, eDonkey2000), FastTrack (programi Kazaa) in najpriljubljenejšega bittorrenta (programi uTorrent, Vuze). Razlika med P2P storitvami in vsemi do seda j omenjenimi storitvami odjemalec-strežnik je ta, da se naš raču nalnik v P2P omrežju pogovarja neposredno z računalniki drugih uporabnikov, pri čemer promet ne poteka preko centralnega strežnika.

Ostale storitve in zaključek

Obstaja še mnogo drugih storitev (http://en.wikipedia.org/wiki/ Application_layer). Omeniti velja še telefonijo VoIP in televizijo preko interneta IPTV, ki ju ponuja večina slovenskih ponudnikov interneta in sta med uporabniki

zelo priljubljeni. Čeprav se večina njih ne zaveda, da pri gledanju televizije ali telefoniranju uporablja internet. Če zaključimo. Internet je torej omrežje, preko katerega se vozlišča pogovarjajo po vnaprej doPrenosi datotek ločenih pravilih – protokolu. Tak Obstaja več storitev, ki omogočajo način izmenjave prometa omogoprenose datotek. Najstarejša je FTP ča precej storitev, med katerimi ali protokol za prenos datotek. Pri tem so svetovni splet, elektronska pomoramo poznati naslov FTP strežnika, šta, takojšnje sporočanje in drug i. na katerega želimo oziroma iz katerega Internet torej ni svetovni sple t. želimo sneti datoteke. Na primer avtor Internet ponuja svoje storitve spletne strani naloži html datoteke iz svetovnemu spletu. Za razliko od svojega računalnika na FTP strežnik, spletnih storitev, ki za svoje delo vsebine pa so dosegljive za uporabnike vanje uporabljajo svetovni sple t preko svetovnega spleta. A to še zdaleč (na primer spletna banka je sple ni edini način uporabe. Na Švedskem tna storitev, ki za svoje delovanj e je FTP priljubljen med študenti za uporablja splet)! izmenjavo datotek. Priljubljeni FTP

Nedelja, 6. marec 2011

Kul-tura(c) IZ NEKJE VMES blogira PETRA SLAVEC

»nič mi ni in točno to mi je.«

ARHIV 10. 10. 2010 Diskretna analiza stanja 14. 11. 2010 (zl)Oglasno sporočilo 16. 1. 2011 Telefonijada

Stanujem v neposredni bližini enega od koprskih kulturnih hramov. Ker jih je v Kopru bore malo, ne bom povedala, za katerega gre, da si ne nakopljem kakšne zamere, da me ne izobčijo, da se me ne loti kakšna odurna bolezen, skratka – ker nimam jajc – da ne bo intrige. Spoštujem njihovo delovanje na področju kulture. Vsake toliko si grem celo ogledat kak njihov končni produkt ali lepše – izdelek – in obstanem z odprtim gobcem od prijetnega presenečenja. Ne sicer prepogosto, a ravno dovolj, da mi nihče ne more očitati nekultiviranosti, ali celo ignorantstva. Živeti v bližini kogarkoli ali česarkoli pa hočeš nočeš pomeni tudi pobližje spoznati nekatera njegova početja – kolikor jih pač hote ali nehote kaže navzven, ker noter ne špegamo, nas niti ne briga niti se konec koncev ne vidi. Ko je moja prijateljica odhajala študirat antropologijo in kulturologijo na koprsko humanistiko, ji je nona odobravajoče prikimala, češ, »hodi, hodi študirat kulturo, dandanes manjka kulture – vidi mulce, kako pljuvajo po tleh!«, ali nekaj podobnega. Verjetno bi bila neprijetno presenečena, ko bi ugotovila, da v taistem Kopru, kjer bo njena Ana študirala kulturologijo, obstaja kulturni hram, čigar osebje z balkona odmetava cigaretne ogorke, tlači papir, steklo in plastiko v isto (za vse troje neustrezno) kanto za smeti ter pušča prižgane luči po cele noči. Vedno znova. Lahko bi rekli, da jim je vse to prešlo v navado, da je to potemtakem njihovo značilno, predvidljivo vedenje. Kar postane zanimivo, če se slučajno vprašamo, kaj kultura pravzaprav je. Verjamem, da bi mi znal vsak študent koprske kulturologije o tem nakladati govoriti na dolgo in široko, ampak bom definicijo kulture kot čisto navadna smrtnica in povprečna uporab nica svetovnega spleta vseeno raje povzela kar po Wikipediji – je pač najhitreje in najlažje dostopna. Kultura je torej (s slovničnimi napakami vred, dobesedno kopipejstano) dne 2. 3. 2011 po prosti enciklopediji tole: »Kultura (iz latinske besede cultura, izpeljane iz colere, kar pomeni »gojiti«) se nasplošno nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture, ki dajejo taki aktivnosti pomen. Različne definicije ‘kulture’ odražajo različne teoretične osnove za razumevanje oziroma merila za vrednotenje človeške dejavnosti. V najširšem pomenu označuje izraz kultura vse produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij. Sem spadajo tehnika, umetnost, znanost kot tudi moralni sistemi in značilna vedenja in navade izbranih inteligentnih entitet. Ožje pa ima izraz natančnejše pomene na različnih področjih človeške dejavnosti. Različne človeške družbe imajo različne kulture, osebna kultura posameznika pa se lahko razlikuje od kulture drugega.« Če torej značilno vedenje zaposlenih v koprskem kulturnem hramu vključuje neločevanje odpadkov, odmetavanje cigaretnih ogorkov in potratno rabo električne energije, je to pač izraz njihove kulture. Jebi ga, če se sicer profesionalno in na visoki ravni ukvarjajo predvsem s tistim drugim produktom družbe inteligentnih bitij – umetnostjo. Verjetno jim je prav na račun izvajanja visoke umetnosti oproščeno izvajanje osnovne ekološke dejavnosti. Ali kako gre to v razvitih družbah? Ah, in ker je kultura na moje veselje tudi znanost, ne morem mimo tega – zadnjič sem doživela svojevrstno razsvetljenje, ko sem po Dudnovem leksikonu geografije neuspešno iskala (po mojem mnenju) bistveno bolj znanstveno geslo, naletela pa na geslo deževni dan. Če imate na to temo morda svoja prepričanja o jokavih, brezupnih, ne-ganem-se-iz-postelje rainy dneh, ki nimajo nič v zvezi z znanostjo, naj vam jih razbijem z uradno definicijo. Deževni dan ni nič drugega kot »dan z vsaj 0,1 mm padavin«. Seveda sem šla takoj preverit, kaj je »po znanstveno« sončen dan, a o njem v slovarju ne duha ne sluha. Bi morda kdo želel na to temo diplomirati? Anyone? Bi bil prav lep prispevek k razumevanju teoretičnih osnov katere od človeških dejavnosti, na primer poležavanja na plaži, ki je, priznajte, tudi del vaše osebne kulture. Ali pač?

INTERVJU

LILA PRAP

besedilo

PRAVLJIČARKA, KI SE JE NAŠLA V KREDI

Marko Gavriloski foto Denis Zupan

Verjetno ste si kot otroci postavljali vprašanja, ki so se začela z zakaj. Na primer: zakaj so zebre progaste? Zakaj ima žirafa dolg vrat? itd. Če so vam starši takrat odgovorili z zato, ker tako pač je, vam tokratna Kažinova intervjuvanka zlahka ponudi več različnih možnosti. Takšna in drugačna vprašanja ter odgovore je Lila Prap zbrala v knjigi Zakaj?, nad njenimi ilustracijami pa so se navdušili Japonci in jo z istoimensko risanko ponesli v svet. Preko njih je Lila tudi prva slovenska kulturna ustvarjalka, ki je postala blagovna znamka, saj so njene podobe živali spremenili v plišaste igrače, napise na lončkih in otroških majicah.

Ustvarjalnost Lile Prap pa se ne ustavi samo pri slavni knjigi Zakaj?, saj se na otroških oddelkih slovenskih knjižnic bohoti že kar lep kupček njenih avtorskih zgodb in ilustriranih knjig. Za razstavi Prostor za likovne, literarne, glasbene in igrane zgodbe Lile Prap v Galeriji sodobne umetnosti Celje in Lilijana Praprotnik Zupančič: Lila Prap v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Nad prevodi njenih del se navdušujejo otroci v osemintridesetih državah. Številne druge domače in tuje nagrade, nominacije, gledališke, radijske in risane upodobitve del pa pričajo, da gre za izjemno pravljičarko in ilustratorko, »ki misli v podobah in zapisuje v znakih«, kot jo je v utemeljitvi zadnje nagrade označila Alenka Domjan. A gre tudi za preprosto, nekoliko godrnjavo, vendar izredno humorno in iskreno žensko, ki si trenutno želi le malo več miru in časa za svoje ustvarjanje. vašem imenu. Uradno ste Lilijana, Če začneva pri najbolj osnovnem – okar poklical z imenom Miša. Kako ravn je vas mož poznamo vas kot Lila, je s tem? imenom, drug z drugim. PravKako razvijate ideje, ki pricurljajo morda v Nomen est omen. Nekdo te kliče z enim pa narobe napisali ime, zato so m pote a, trgovini, na poti, v avtomobilu? Si jih zapišete Lian biti la zaprav bi mora MM. Lili, Lila, kličejo Miša, drugi ali morate takoj sesti za mizo in zamisel so me iz inata klicali Miša. Eni me potem pa drugo. uokviriti? Imam obdobja, ko imam eno ime, Kar dolgo časa imam na primer samo naslov knjim pote se ste ar ke, vend ge. Ideje se potem nabirajo in ko končam eno knjiVaša davna želja je bila delati risan go, se vprašam, kaj bi pa zdaj? In kmalu najdem ideodločili za drugo pot … ega ustvarjaš doma, se lotiš vsak jo ali naslov, ki sem jo pred desetimi leti zapisala v Poskusila sem različne stvari. Ko na obdobja. En čas sem imela beležko. Takšne ideje ležijo v močvirju pod meglo. hudiča. Ustvarjalno delo ima različ c. je zdaj kone zgodbe, nato uganke in teh obdobij Po poklicu ste arhitektka. Preskok na žejo na like in zgodbe? ustvarjanje za otroke je drzen. Ste ena od tistih umetnic, ki se nave i novi knjigi uporabim druge ži- V bistvu je podobno kot v arhitekturi, imaš projekt Ne, nažrem se jih. Zaradi tega v vsak ič Vsak . nela zblaz že , bi verjetno in ga moraš speljati. K sreči tu ni naročnikov, ki bi vali. Če bi morala ves čas risati ljudi pa res ultra dolgčas. težili. Si sam svoj gospodar, imaš idejo in narišeš mora biti nekaj novega, drugače je knjigo. . Na začetku niste imeli niti prave roke dez sem pa risala , levičarka Kako pa vam založbe naročajo knjigo? Na to sploh nisem pomislila, ker sem lagal, naj poskusim z levo. Do Ponavadi hočejo le novo knjigo, jaz pa ustvarim tisno roko. Zato mi je mož nekoč pred ščedesno nisem ustvarjala spro sto, kar se mi zazdi. takrat sem risala zelo picajzlasto. Z prava in sem jo morala voditi bila ni pač ker na, vode bila je roka no, Se pravi, da ilustriranje zgodbe ne pride v kot robota. poštev? o, en v bršljanovo oblek Seveda ne. Pokličejo in rečejo, da imajo blazno ideŽe vaš dom je bil kot iz pravljice, obleč je dajala občutek jo. In jim odgovorim: kar imej jo, pa se ti zabavaj z ki ste jo nato odstrigli. Verjetno vam njo. Jaz si tako zamislim, kot najraje rišem. Da bom ti? magičnos an bršlj smo vsi v depresiji, ker pa tam telovadila in risala neke prizore, to pa ne. Bila je res zelo fajn, čeprav smo zdaj smo delovala pusto, kmalu pa Za to moraš imeti drug talent. Eni se radi izživljajo odstranili. Na začetku nam je hiša razpadati. in narišejo sto risbic, preden jim je ena všeč. To se ugotovili, da je zaradi njega začela meni niti slučajno ne bi ljubilo. no? Je torej delovno okolje za vas pomemb da trešni sobi pod oknom, tako Imate pri ustvarjanju pred seboj vselej otroka Vsekakor. Ustvarjam samo v pods kot psi ali mačke, ki si vedno tako Sem . ali tudi odraslega? okoli eč prev am gled ne Ne eno ne drugo. Vživim se v spomine in pomislim, najdejo en pozitiven prostor. kako je bilo, ko sem bila majhna, kaj mi je bilo všeč. Črpam iz izkušenj in zraven je vedno tudi humor. Lahko rišete tudi po naročilu? si izmislim, saj vem, kaj bom Če ustvarjaš in se poleg še zabavaš, se potem tudi Ne. Zelo težko. Najraje imam to, kar v. čniko željami naro otroci in upam, da še kdo. obvladala in se ne trudim preveč z

LILA PRAP

Iz slik je razvidno, da pri delu zelo uživate. Večinoma. Ko delaš nekaj novega, si zmeraj radoveden, kaj bo iz tega nastalo. Ima vsak lik tudi zgodbo za sabo? Odvisno. Za novo knjigo sem si zamislila žuželke. Premisliti sem morala, kako bom predstavila žuželke, ne da bi to bila ena navadna enciklopedija. Zato sem si izmislila, da so v knjigo vdrle knjižne uši, ki zraven na veliko komentirajo in si naredijo svojo stran, ker so užaljene, da jih ni notri. Povsod povežem recimo kure z dinozavri.

INTERVJU

Kaj pa če ideje ne realizirate, vas muči in zasleduje, dokler je ne spravite iz sebe? Ničesar se ne lotim, če ne vem, kaj in kako bo nastalo. Pri nekaterih niti ne začnem, če ne vidim, da se bo nabralo vsaj štirinajst strani. Ni šans, da bi šlo na silo. Vmes se ti zmeraj ustavi za kakšen mesec, dva ali tri. Potem pa pridejo na vrsto še lektorji, ki ti vse popravijo, in po novem je vse srbizem ali hrvatizem. To je tudi zmešano. Ničesar več ne smeš napisati, niti tega, kar so te v šoli učili.

sami sebe Lahko potem rečeva, da na tak način v katerem m, sveto , ostjo realn našo rešujete pred živimo? i primerki, zato so Umetniki smo tako ali tako mejn i vzdržujemo. Posam se rimi kate s e, služb ustvarili pa mejni priSmo ejo. izžam lo vese tem nas seveda Delala sem e. služb v za dljivi merki, ki smo neprilago arjalen, ti je to v pisarni, osem ur na dan. Če si ustv pripraviti, da boš velika muka, ker se ne moreš kar ustvarjal, potem ldne popo dveh do od šestih zjutraj v kateri moraš i, služb v si pa izklopil možgane. Če ustvarjati, je to grozno.

LILA PRAP

Vas ta samostojna pot kdaj plaši? Da, še kar. risarjev? Imate morda kakšnega idola iz sveta čka. Man ana Marj njali ome ste Pred časom am na to, kako Ne tako, da bi bil moj idol. Raje gled kdo dobro dela. Kaj pa Miki Muster? premalo porabili v On je faca. Po moje so ga pri nas znamko. Ljudje bi smislu, da bi imel svojo blagovno m govorili, da pote bi av Čepr ani. zmeš kot kupovali ni slovenska to da in tnik ume kot aja se preveč prod res pravi risarski tipična značilnost. Drugače je pa on brali tudi mi in še talent. Njegove stripe smo včasih rih ga celo tožijo. kate di zara , ature karik riše zmeraj gije. ener Še vedno je poln

Ustvarili ste tudi mednarodni otroški slovar. Zanimiva ideja, ki jo je tujina pograbila. Kar nekaj držav. Nekateri so pustili cel tekst, založba, ki je prevzela nemški in ameriški trg pa mi je pustila samo živalske glasove, ker so imeli nek preblisk, da otrok ne bi zanimali celi stavki. Ljudem je to všeč, samo eni so tako tečni in pametujejo, kaj vse otrok razume, in se gredo psihologe. Prvo vprašanje, ki ga otroci postavijo, ste spremenili v poučno knjigo. Saj to je štos. Otroci ves čas sprašujejo starše, zakaj, zakaj, zakaj. Zato sem pomislila, da lahko iz tega naredim ogromno vicev. Starši ne vedo zmeraj, zakaj trava raste. Otrok pa vse vpraša. Potem iz tega lahko delaš veliko štosov in s tem otroka nekako zabavaš ter ga vzpodbudiš, da začne razmišljati. Ste torej obdržali stik z otrokom v sebi, iz otroštva? Ja očitno. (smeh) To imaš v sebi ali pa nimaš. Kaj ste sanjali kot otrok? Nič. Najmanj sem si mislila, da bom delala knjige. Nobenih klasičnih želja, da bi bili zdravnica, učiteljica itd.? Še po gimnaziji sem se odločala med desetimi študiji. Potem se mi je arhitektura zdela zanimiva, ker je kombinacija matematike in ostalega. Je pisanje za otroke sploh mogoče, če si pisatelj ne želi, da bi ga imeli otroci radi oziroma mu je to vseeno? Težko. V bistvu imaš izkušnje, koliko se z otroki pogovarjaš. Po meni začnejo vsi plezati, ker vidijo, da tale pa ni resna. (smeh)

Vas še vabijo na šole? Ne hodim pogosto, ker veliko delam in če bi še okoli hodila kot en cirkus … Poleg tega se moraš psihično pripraviti na nastop. Nisem pedagoški tip in ne maram tristo otrok naenkrat. Predajo ti vse lik? otroke in učitelji gredo na malico. Lepo se je igrati z enim, dvema Pred samim risanjem vizualizirate svoj nare ija je pozic ali tremi, da ti jih pa tam cvili sto, se pa počutim že ogroženo. Tri Da, zelo malo skiciram. Glavno, da pa , vragolije risala leta sem delala v šoli. Otroci so se pri meni drli in obmetavali in jena. Da bi pa prej kake študije in sem lahko delala, kar sem hotela, a niso dali miru. Nato je ena taka ne. majhna učiteljica vstopila in rekla: »Dober dan. A bi dali mir?« pa slili? so vsi obstali. Potem sem si rekla: pa pejte u rt no. Eni imajo to avtoVam vedno uspe tako, kot ste si zami riteto, drugi pa … lahko se zvrneš pred njimi, pa ne bo nič. Včasih še boljše. (smeh)

Pošiljate te nove knjige tudi na Japonsko? Ne. Japonci kupijo vse od Mladinske knjige, če kupijo seveda. Jaz delam samo doma, potem pa oni pošljejo po svetu.

INTERVJU

Ste razmišljali tudi o razbijanju tabujev v pravljicah? No ja. Meni gre bolj na živce, ko recimo Rdečo kapico zdaj tako obračajo in trdijo, da volk ni pojedel babice, ker bi bili otroci preveč prestrašeni. V teh starih pravljicah imaš notri vse tabuje, zdaj pa jih poskušajo narediti fine. Ko so otroci šli čez to, so se znebili svojih strahov. Šlo je za iniciacijo. Volk mi na primer predstavlja prispodobo smrti, ki je kot otrok še sploh ne razumeš. Veš, da je nekaj groznega, to je pa tudi vse. Zato sem na koncu te pravljice napisala, da vsi izginejo v črni luknji. Koliko je knjiga pomembna v vašem življenju? Zelo, saj bi brez nje znorela od dolgčasa.

Katere so tiste malenkosti, ki vas osrečijo, zadovoljijo v življenju? Trenutno sem tako padla v tole delo, da sem ravno zadnjič razmišljala, kako ne znam več normalno živeti. Ne morem si planirati dopustov, vedno je gužva in delam na neke roke kar naprej. Najprej daš delo sam sebi, potem se pa drugi vživijo v vse skupaj in določijo, do kdaj bi naj kaj bilo. Nekdo te mora ves čas siliti, saj z leti postaneš malo bolj len in imaš počasi že vsega zadosti. Poleg tega s starostjo postaneš malo utrujen in Zakaj živali. Zgodbe oziroma slikanice ustvarjate s pomočjo bi rad imel malo miru. ravno živali? Saj sem že rekla, da se mi ne ljubi risati istih stvari. Živali je pa Vas moti, da hočemo s temi intervjuji izvedeti čim več o veliko. vas? Določen čas je bilo tako, da je bilo na meji s psihoanalizo in se Mislil sem že nadaljevati, če je morda njihov svet čistejši od mi je potem že malo zagabilo. Potem sem izjemoma pripustičloveškega? la. Vsak hoče napisati nekaj novega in ti začne vrtati po glavi Tudi. Meni so všeč, ker so simpl. Vsaka žival je bio. (smeh) ter ti postavljati vprašanja v smislu »kaj misliš o stvarstvu«. To so take teme, ki so neprimerne za blondinke, sploh pa za otroDobili ste že kar nekaj prestižnih in pomembnih nagrad, ške pisatelje. nazadnje nagrado Prešernovega sklada. Vam več pomeni nagrada, ali to, da so vaše knjige brane oziroma da so odzivi Se povezujete tudi kaj z drugimi otroškimi ustvarjalci? bralcev/bralk pozitivni? Vidimo se enkrat na leto. Vsak ima svoje življenje, zelo smo Nagrada je tako kot ena jagoda ali pa češnja na torti, ni pa torta. razleteni. Pred kratkim smo bili pri ministrici za kulturo, kjer Veliko mi pomeni, da imajo ljudje to radi, ker za to delam. Ne pro- sem rekla, da najbolj pogrešam novoletne zabave umetnikov, dajam slik posameznikom. Delam mass media, na široko. Všeč ker zdaj res nihče več nima pojma o nikomur. Smo kot neznami je, da gre čim širše. ni leteči predmeti. Enkrat na leto smo se videli na tisti zabavi in smo se pogovarjali, kaj kdo dela. Zdaj so nam pa še to ukiVendar bi kljub temu za vas težko rekli, da ste popularizirana nili. Niti sindikata nimamo. Vsak posebej nas lahko izžema, avtorica. kot mu ustreza, ker se tudi ne pogovarjamo med sabo, koliko Nisem niti sanjala, da bo tako. Poskusiš pač nekaj in če vidiš, da je kdo dobil za knjigo. Škoda je, ker če bi bili povezani, bi trzajo, se še malo potrudiš in še kaj narediš. lahko marsikaj izboljšali. Če v poslu nimaš informacij, si ves čas na nuli. Vseskozi te nategujejo in ti dajo dva odstotka za Trenutno ustvarjate žuželke. Kdaj jih lahko pričakujemo? knjigo, potem pa izveš, da nekateri dobijo šest odstotkov in bo ki vcu, žužkoslo To se bo še malo vleklo, ker bodo prišle v roke so te dvajset let nategovali. Založbe vsakega posebej obdeverjetno takoj našel polno napak. Te žuželke zmeraj vidiš slikane lajo, imajo po štiri pravnike in urejene pogodbe. Mi smo pa iz ptičje perspektive, sama pa sem jih hotela narisati v ksihte, ker taki, da si niti pravnika ne moremo privoščiti. imajo res čudne. Niti marsovci niso takšni. Še naša domišljija ni taka, da bi si marsovca zamislili z rilcem, kot ga ima muha. In Kako je pa z razstavami? še malo sline gor pljune, da lažje pocuza. Znanstveniki zelo radi Zadnja leta sem dobila dve celo plačani. Drugače si pa lahpišejo, da bi pa eno preprosto skico narisali, pa težko doživiš. Isto ko vesel, da so tvoja dela na razstavi. je z etnologi, ki ti napišejo dvajset strani, kako zgleda ena stara koča. Če bi nam dali fotografijo od koče, bi bilo čisto dovolj. En- Se zdaj, po vsem tem pompu, počutite kaj slavni? krat sem oblikovala njihov časopis in je bil en sam tekst (pa še Ne. Večinoma sem doma in tukaj ni preveč oboževalcev. o čipki so pisali). Tako so vozlali z besedami, a niti ene slike ni Ravno danes je prišla k meni ena gospa iz nekega podjetja, bilo zraven. Tem znanstvenikom vizualno čisto nič ne pomeni. da bi z menoj delala slovensko blagovno znamko. Rekla je, Oni se tiste formule in besede učijo, tako da sploh ne more biti da je po Celju testirala, koliko ljudi me pozna, in me baje 70 poljudno. odstotkov. Testnih kuncev. (smeh)

Čičke, kracke, poševno, navzgor in navzdol, velike črke, male …

Grafologija – analiza človekovega rokopisa besedilo / Neža Pavšič

Med »neznanstvene« oblike proučevanja karakternih značilnosti človeka, kot sta astrologija in numerologija in tako rekoč vse tiste metode, ki se jih ljudje poslužujemo, da se približamo poti spoznavanja sebe, je tudi grafologija.

apisovanje vsečloveškega dogajanja je v času, ko še niso poznali tehnoloških sredstev, pisala roka pomembnega človeka. Že v času Egipčanskega imperija so pomembna mesta na hierarhični lestvici zasedali pisarji, ki so vešče zapisovali vsako podrobnost dežele. Ni naključje, da so Egipčani proglasili tovrstne rokopise za svete, saj je bil pisar tisti, ki je zapisoval božjo besedo Faraona. Grafologija se je torej pojavila že zelo zgodaj. Med zgodnje proučevalce pisave spadajo Kitajci in nedvomno stari Grki z zgodnjimi filozofskimi zapisi Aristotela, ki tovrstno preučevanje omenja. Ljudje, ki so zapisovali in hranili rokopise, so se zavedali pomembnosti pisave in jo hkrati prevzeli kot orodje za spoznavanje človekovih specifik delovanja, karakteristiko, značaj, obnašanje. Grafološka »znanost«, kot jo imenujejo prvi začetniki s Francozom J. H. Michonom, ustanoviteljem prve grafološke šole leta 1871, je znanost današnjega časa. Sem in tja se radovedni vprašamo, če so vsa tovrstna proučevanja sebe, tudi astrologija, znanost ali pot spoznanja resnični. V zatišju glave pa so motor pogona možgani, saj nam ti pošiljajo signale za določen ukaz, ki smo ga zadali telesu v mili-nevemti-sekundi. Čeprav je to zgolj biološki proces (proces v zaglavju), pa delovanje možganov usmeri signal v roko in tako končni izdelek, napis na papirju, postane rezultat delovanja v naših glavah, ideje in neznane misli pa se spremenijo v obliko. Umopis, možganopis, kot je grafologijo imenoval Michon, je ena izmed diagnostičnih metod, ki nedvomno podira fasade zidovja, za katerimi se poskuša skriti nezavedno, psihofizično dogajanje znotraj posameznika. Ljudje smo pripravljeni zakriti naše notranje dogajanje, temu primerno ne

pišemo vse življenje eno in enako obliko črk, stavkov, ampak se spreminja, ravno tako, kot se spreminjamo mi (čeprav tega morda niti ne vemo).

Na tisoče lastnosti vaše osebnosti Naklon pri rokopisu pokaže, kako družabni ste. Če je pisava nagnjena v desno, ste zelo radi med ljudmi, če je nagnjena v levo, ste samotarski. Še posebno zanimivo je, kaj pišemo na papir, ko se z nekom pogovarjamo po telefonu. Vse kričke, čačkice, sončki, bubice, srčki, rožice, ki jih rišemo med pogovori, so znak skritih procesov dogajanja v možganih, v umu. Verjetno smo se že večkrat zalotili, da pogovoru po telefonu, ki traja v nedogled, po nekem času ne sledimo več. Takrat se fasada psihofizičnega stanja podira in na dan (na papir) se pritihotapijo rezultati miselnih procesov. Borut Pogačnik, slovenski psihoterapevt in grafolog, se je ukvarjal z različnimi študijami razvozlavanja človekovega stanja preko pisave. Njegova tema predavanj o grafologiji je bila tudi o tem, kako lahko prepoznamo samomorilsko nagnjenost človeka (padajoče vrstice, sence, lise, premik podpisa). Predstavil je zanimivo študijo o tem, kako pišejo invalidi, ki jim je mišičevje oslabelo, ali pa kako se podpišejo slepi, ki so to postali v nekem trenutku življenja. Pri slednjih je zanimivo ravno to, da se ne glede na to, da ne vidijo več, podpišejo, tako kot so se prej. Potemtakem je jasno, da je oblika rokopisa izvor psihičnega dogajanja, zapisanega v možganih. Pisavo lahko analizira psiholog/grafolog, ki pozna več sto znakov za prepoznavanje oblike pisav. Za analizo vaše pisave lahko obiščete le-tega. Če pa bi želeli zapraviti kakšen desetak manj, pošljite svoj rokopis grafologu, na internetu jih boste našli ogromno, ki vam bo pismo analiziral (negarantirano ugodno).

Trg osvoboditve in sanj S KOLUMNA

PolitiČno nekorek tni besedilo MATIJA STEPIŠNIK, novinar Večera, kolumnist Studia City

rhljivo tanka je linija med življenjem in smrtjo. Med mirom, redom, predvidljivostjo ter kaosom, nasiljem in konfliktom. Tam je bila izrisana konec januarja. Nekaj dni sem jo gledal, hodil po njej in preko nje kot novinar in zrl na ljudi, ki jim je iz oči žarelo upanje. Tudi strah. A silovita odločenost. Zdaj ali nikoli. »Kefaja!« Dovolj! »Erhal!« Odidi! Brez popuščanja, osredotočeno, usmerjeno. Bilo je v Egiptu, na trgu Tahrir, trgu osvoboditve, ki je postal nov simbol vstaje. Egiptovske sanje o demokraciji so se pod svobodno sonce selile iz zatemnjenih sob, v katerih so iluzije o vsakdanu, kjer dialog ni občutek policijske gumijevke na ledvicah in kjer se državnega diktata ne golta za zajtrk kot kosmiče z jogurtom, začele nastajati v vzporednem, virtualnem, računalniškem, digitalnem svetu. Šele njihovo prelitje na analogne ulice, na trg osvoboditve, kjer je bilo žarišče, je po Egiptu rodilo revolucijo. Cunami, ki je odplaknil okrutni avtokratski režim. Upor proti režimu Hosnija Mubaraka je tlel počasi. Šele grozljiv, brezupen ekonomsko-socialni kontekst, ko je zmanjk(ov) alo hrane, bencina in služb, je bil iskrica, ki je vžgala vstajo. Politična sporočila, da ljudje želijo svobodo, demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, so dobila domovinsko pravico in emacipatorni potencial, ko se je država zaradi globalne krize začela sesedati. Egipt je imel pred 100 leti 20 milijonov prebivalcev, danes jih ima več kot 80 milijonov, po projekcijah OZN jih bo leta 2050 tam živelo 120 milijonov. Služb ni več, preskrba s hrano ne zadošča. Demografska bomba je postala še politična. Ostareli, ošabni, samozagledani starci, ki so bili v palačah zbrani okoli nekdanjega vojaškega generala in so po svoje furali deželo ob Nilu, so prihodnost ljudi metali v mesoreznico. Na bančnih računih v tujini so si nabrali milijone in milijarde, okradli so lastne ljudi. Ko so jih začeli ropati še prihodnosti, je bilo to hujše kot karkoli. Facebook in Twitter sta postala kiberorodji akcije, ki je prerasla v monumen-

talno. Ko so oblasti ugasnile internet, so se na ulice podali še tisti, ki bi sicer ždeli doma. Molčeča večina je spregovorila. Tista potlačena, zasužnjena. Brez cenzure, brez zadržkov. Pasivna množica je postala aktivna snežna kepa, ki se je valila in postala vse večja. Ni je omajal niti mlahav, perverzno dvoličen odziv Zahoda, ki je sprva stal za svojim prijateljem, gospodarskim partnerjem in zaveznikom, ključnim v razmerjih moči v državah Magreba in Bližnjega vzhoda. Niso je ustavili kriminalci, ki jih je režim spustil iz zaporov (pred tem pa je umaknil policiste, da je ljudi prepustil na milost in nemilost okrutnim roparsko-posiljevalskim tolpam, ki so sejale tudi smrt). Ni je razbilo programirano nasilje, ko so na Tahrir pridirjali konjeniki in jezdeci na kamelah ter zasejali popolno paniko. Ljudje so umirali za svobodo, demokracijo, enakost. Svet ne bo več enak. Z rušenjem režimov v arabskem svetu se dramatično spreminjajo mednarodna razmerja, o tem ni dvoma. Diktat neoliberalnega kapitalizma, poganjan iz slonokoščenih stolpov korporacij, ki vlada tako dominantnim centrom Zahoda kot dominirani periferiji sveta, ima vedno večje razpoke. To ni prerokba njegovega sesutja, je pa upanje, da se bo bogastvo po svetu čez čas začelo razdeljevati pravičneje. Arabsko leto 2011 je po svoje še bolj prelomno kot evropsko 1989. Zahod je Evropo tedaj iz socializma zvabil v neoliberalni kapitalizem. Arabske države ga živijo že sedaj, le da so pri njih volitve, če jih že imajo, okrasek in jim vladajo tirani, trdni zavezniki neolibralnih centrov moči. Demokracija sama po sebi torej ne bo prinesla temeljih ekonomskih in socialnih sprememb. Niti več pravičnosti. To zahtevajo ljudje. Revolucijo še vedno lahko ugrabijo prijatelji Zahoda, ki v teh deželah vidijo predvsem visoke profite. Ljudje so v tej igri drobiž. Ja, tudi med sanjami in (novo) moro je tanka linija.

Smisel za humor! Tipična lastnost politike ... tudi v Severni Afriki! T

ako imenovana realpolitik ima včasih izreden smisel za humor. Severna Afrika gori, Evropa pa nima jasno razčiščenih pojmov, kako naj se v teh trenutkih obnaša. Catherine Ashton, evropska zunanja ministrica, sicer krpa skupne izjave, ki naj bi kazale skupno podobo velike evropske družine. Enotnost pa je Evropa uspela doseči le na silo in predvsem pod pritiskom ameriške administracije. Ko je Obama rekel, da se je treba rešiti Gadafija, je to posledično storila tudi celotna Evropa. Vključno z najpomembnejšo libijsko zaveznico, Italijo. Ampak, kot smo že rekli, tako imenovana realpolitik ima izreden smisel za humor. Vsi odstavljeni diktatorji (Gadafi, Mubarak in Ben Ali) so bili še pred štirimi meseci »strateški« partnerji in zelo dobri prijatelji celotnega zahoda. Ben Ali je v svoji državi z avtokratskimi prijemi zagotavljal red in mir, zahodnjaki so lahko mirno zahajali na Džerbo in tam dopustovali pod varnim okriljem tunizijskega samodržca. Mubarak je egiptovsko neuvrščeno držo, ki je v času Nasserja bila bližja Sovjetski zvezi (s pomočjo SZ je bil npr. zgrajen ogromen asuanski jez), po zgledu predhodnika Al Sadata dokončno obrnil proti zahodu. ZDA in Evropa so njegov totalitarizem podpirale, ker jim je v zameno Mubarak zagotavljal strog nadzor nad vsakim poskusom fundamentalističnih teženj v deželi piramid. Glede na bližino Gaze in Hamasa (in pred tem Arafatovega PLO), je bil Mubarak za ves zahod pravi branik. Nikogar ni skrbelo za politične zapornike, ki jih je egiptovski tiran samovoljno tlačil v zapore sklicujoč se na teroristične grožnje. Najbolj kontroverzen je seveda primer libijskega diktatorja Gadafija, ki je bil še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sim-

bol absolutnega zla. Moramo se spomniti, da je bil najslavnejši beduin s sončnimi očali na zahodu tako osovražen, da ga je Ronald Reagan leta 1986 bombardiral. Odnos z zahodom je dosegel še nižjo točko sovraštva leta 1988, ko je nad škotskim Lockerbijem v letalu z več kot 250 potniki počila bomba in povzročila smrt vseh letalskih potnikov in enajst ljudi v Lockerbieju. Atentata je bila obtožena Libija, ki je odgovornost dalj časa zavračala: in zato bila izolirana iz širšega (zahodnega) geopolitičnega sveta. Pomen plina in nafte v Libiji pa je postajal vse pomembnejši: zato je Libija, potem ko je Gadafi pristal na javno opravičilo za Lockerbie leta 1999 (atentator je bil med drugim že vrnjen Libiji leta 2009), ponovno postala polnopravna članica mednarodne skupnosti. Ben Alija, Mubaraka in Gadafija pa je danes, ko je proti njim vstalo ljudstvo, dejansko nemogoče braniti: kršili so najenostavnejše človekove pravice; proti njim pa je tudi mednarodno pravo. Treba jih je bilo torej odsloviti, ne glede na usluge, ki so jih nudili zahodu. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, pa je seveda, kako se bo z novimi težavami, ki jih prinašajo nemiri v Severni Afriki, spoprijela Evropa. In spet bomo spregovorili o ironiji mednarodne politike: Evropa je namreč energetsko močno vezana na diktature. Od morebitnega zmanjšanja dobave libijskega plina in nafte (kar je zelo realna opcija), se bo namreč najbolj okoristil drugi totalitarni režim, Putinova Rusija. Bolj ali manj dokončani Južni tok in njegov bratski Severni tok, ki se še gradi, bosta ob morebitnem libijskem manku delala na polno paro: od tega pa bo služil Gazprom, Putinovo dvorno plinsko podjetje. Edini plinski dovod v Evropo, ki ga nadzorujejo zahodne države, je plinovod Nabucco (iz Kaspijskega morja preko Turčije v Evropo), ki je še daleč od končne realizacije. Drugo pomembno vprašanje, ki se postavlja ob nemirih v Severni Afriki, pa je moč, ki ga je v novem redu prevzel islamski fundamentalizem. To je danes še večja neznanka kot sama plinska dilema. Muslimanska bratovščina v Egiptu je najmočnejša opozicijska sila. Kaos, ki se ustvarja v splošni anarhiji pa bi lahko, tako kot po napadu na Irak leta 2003, najbolj pomagal prav silam okoli Al Kajde. Evropa in ZDA morata biti še kako pozorna na razvoj dogodkov. Obsoditi in obglaviti diktatorje ni dovolj!

KOLUMNA ja, jutri bom

besedilo Andrej Černic, podiplomski študent ameriških študij, sodelavec Novega glasa

ŠTU DENT SKI LONEC besedilo Barbara Janaškovič

Izgubljanje telesne teže je postalo obsesija. Žal je danes zelo razširjeno mišljenje, da je oblika lastnega telesa ključ do uspeha in popularnosti. Prav zato se večina izmed nas trudi popraviti napake, ki vidno krasijo naša telesa, in to tako, da se poslužujemo različnih popularnih, v nekaterih primer ih celo bizarnih modnih diet, ki jih najdemo na vsakem koraku.

ako pa v večini primerov modno hujšanje poteka? Na prvi pogled se zdijo diete zelo privlačne, saj obljubljajo izgubo več kilogramov, celo več deset kilogramov v tednu dni. Super se bere, zato se polni motivacije odpravimo veselo na delo. Po prvem tednu muke (beri: lakote) se nekako prebijamo naprej vsi pobiti, bolj lačni kot siti, brez energije. Ampak, če smo močno motivirani, vztrajamo še malo in prvi vidni rezultati se že pokažejo, ko nam tehtnica veselo prikaže kilogramček ali dva manj. Ponosni nase, da smo delo uspešno opravili in prišli do zastavljenega cilja, se ponovno vrnemo na stari način prehranjevanja in nato, glej ga zlomka, naša prej tako priljubljena tehtnica, nam sedaj kaže isto število kilogramov kot pred dieto, verjetno pa celo kak kilogramček več. In smo spet tam, na začetku.

Modne diete Začarani krog modnih diet Skozi celotno evolucijo si je človek moral močno prizadevati, da si je pridobil dovolj hrane za preživetje. Seveda pa so preživeli le tisti, ki so imeli dovolj močno razvit občutek lakote, ki jih je gnal k iskanju, nabiranju in lovljenju hrane. V dnevih, ko je hrane primanjkovalo, je bilo telo tako sprogramirano, da se je takoj preklopilo na varčevanje z energijo. V organizmu so velik porabnik energije prav mišice, zato je telo ob nadaljnjem primanjkovanju hrane začelo razgrajevati še te in tako zreduciralo porabo energije na minimum. Ko pa so spet prišli boljši dnevi in z njimi obilica hrane, preden sta se prebava in metabolizem spet vrnila v normalne tire, jo je telo najprej malo uskladiščilo v obliki maščobnih zalog za hude čase. Ta mehanizem varčevanja se je ohranil še danes in ko telesu dovajamo manj energije, kot jo potrebuje, takoj preklopi na varčevanje. Upočasni se presnova in zmanjša se poraba energije. Prve dni po začetku diete se iz telesa izločijo predvsem večje količine vode, z vztrajanjem pri dietnem prehranjevanju se nato začnejo razgrajevati mišična vlakna in tako se začne telesna teža res zniževati. Zniža se za nekaj kilogramov, vendar predvsem na račun izgubljene vode in ne na račun maščobnega tkiva. Ko pa pridemo do želene teže in se vrnemo na star način prehranjevanja, ima naše telo še vedno vključen varčevalni način prehranjevanja, vse dokler ne zapolni vseh izgubljenih zalog in ne naredi še nekaj dodatnih (v primeru dodatnega stradanja). Tako je končni rezultat še kakšen kilogramček več kot pred začetkom hujšanja. In začarani krog je spet tu. Počasi se daleč pride Kako se potemtakem osvoboditi odvečnih kilogramov na dolgi rok? Vsekakor sta potrebna dva glavna dejavnika: spremeniti način prehranjevanja ter vključiti redno telesno aktivnost. Eno brez drugega žal ne gre. Kombinacija teh dveh dejavnikov je bolj zdrava in seveda posledično tudi bolj uspešna. Najbolje je, da na zdrav način prehranjevanja preidemo postopoma, tako da počasi začnemo spreminjati naše prehranjevalne navade: začnemo z rednimi energijsko in hranilno uravnoteženimi obroki, ki naj zajemajo tri glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerjo) ter dopoldansko in popoldansko malico. Izbiramo živila iz polnovrednih žit in žitnih izdelkov, manj mastna živila (posneti mlečni izdelki, pusto meso), večino zaužitih nasičenih maščob (maščobe živalskega izvora) nadomestimo z nenasičenimi maščobami (rastlinska olja), vključujemo čim več sadja in zelenjave (najbolje v presni obliki), omejimo uživanje sladkorja in sladkih živil, izogibamo se preveč slani hrani, ne pozabimo na zadosten vnos tekočine (pijače brez dodanih sladkorjev). Postopno spreminjanje prehranjevalnih navad in vzporedna vključitev redne telesne aktivnosti sta najboljši dolgoročni naložbi tako za dokončno odpravo tistih napak, ki vidno krasijo naša telesa, kot za ohranjanje in krepitev zdravja ter preprečitev pojava kroničnih nenalezljivih bolezni.

Nov semester, novi študentje

začetkom novega semestra, ko smo se primorski študentje pripravljali na nove urnike in nove predmete, so se novi erasmus študentje začeli pripravljati na novo življenje v Kopru. Konec februarja, ko so študentje, ki so bili na izmenjavi v prejšnjem semestru, odhajali domov z novimi izkušnjami in poznanstvi, so novi šele začeli pripravljati svoje kovčke. Pripotovali so z vseh koncev Evrope: s Poljske, Češke, Nemčije, pa vse do Francije, Španije … Pravijo, da so prvi vtisi odlični. Nekaj erasmusov je tukaj že od septembra ali oktobra in Slovenije še nikakor niso siti. Tokrat sem se pogovarjala z Danielom Gomis Companom in Albo Urriza Irigoyen iz Španije, ki sta tu že od začetka tega šolskega leta, ter z Joanno Morawies iz Poljske, ki je v Slovenijo prišla šele sredi februarja. Vsi trije pa so sedaj študentje Fakultete za management v Kopru. Za erasmuse, ki študirajo na naši univerzi, je bil 21. februarja organiziran Welcome Erasmus party, ki so se ga udeležili tudi naši sogovorniki. Pravijo, da so se imeli nepozabno. Študentje so se nato po različnih skupinah zbrali tudi na spoznavni večerji. Vsi erasmusi so zelo zadovoljni, saj jih vsak dan zasipajo sporočila, ki jih obveščajo o vseh dejavnostih, ki se jih lahko udeležijo, veliko pa jih organizirajo tudi sami. Slovenija ima čudovite kotičke »Slovenija je nora in se definitivno zna zabavati!« so bile besede Daniela iz Španije, ki ima v Sloveniji še veliko načrtov. Koper mu je všeč, ker so ljudje na ulicah prijazni,

se ne pritožujejo in se lahko po mestu sprehajaš zelo sproščeno, poleg tega pa mesto ni tako zelo prometno kot ostala evropska. Zelo si želi biti v stiku z ljudmi iz različnih držav in deliti svojo izkušnjo z njimi, najboljši del pa je, da to zdaj že počne. Ker je v Sloveniji že kar nekaj časa, je že obiskal določene kraje, vendar si še vedno močno želi obiskati Bled, Ptuj in si ogledati smučarske skoke v Planici. Tudi Alba Urriza iz Španije si je za naslednje želene destinacije, ki jih namerava obiskati bolj spomladi, že zadala Bohinjsko Bistrico, Škofjo Loko in Bled. Čeprav si je ogledala veliko slovenskih krajev, pa meni, da ga čez lepa in zanimiva mesta ter vreme na Primorskem ni. Najprej je pričakovala, da bo prišla v hladnejše kraje in Koper jo je pozitivno presenetil. Kot vsi študentje si trenutno, ko najbolj pogreša stare prijatelje, želi spoznati nove ljudi, navezati stike, izboljšati angleški jezik, se veliko zabavati in potovati. Joanna je študentka managementa v Kopru in prihaja s Poljske. Pred dvema letoma je že bila v Sloveniji in ravno zato se je odločila, da jo ponovno obišče. Meni, da je to enkraten kraj za življenje in študiranje. Svoje najljubše kotičke v Sloveniji že ima izbrane in bi jih rada ponovno obiskala, saj si Triglavski narodni park in Planica res zaslužita posebno pozornost. Poleg Slovenije pa ve tudi, kdaj si bo ogledala Italijo in Hrvaško. Podobno kot ostali pa bi rada čim bolj spoznala Slovenijo, preživela čim več časa z ljudmi iz tujih držav ter izboljšala svojo angleščino. Daniel Gomis Compan: »Na kratko … ljubim sLOVEnijo.« Alba Urriza Irigoyen: »Res bi rada spodbudila čim več študentov, da dobro premislijo o taki izkušnji, erasmus lahko spremeni osebo, saj skozi izkušnje, ki ti jih da, lahko bolje spoznaš tudi samega sebe.« Joanna Morawiec: »Pred dvema letoma sem že bila v Sloveniji in ker sem vedela, da je tu tako čudovito, sem se odločila, da jo ponovno obiščem!« Za vse tiste, ki kolebate med odločitvijo, ali bi se odpravili na študij v tujino, je po besedah tistih, ki so to poizkusili, neverjetna izkušnja. Vsi študentje so prepričani, da ti erasmus spremeni življenje, da veliko novih izkušenj in prijateljev, predvsem pa možnost, da spoznaš sebe. Vsekakor ideja, ki je vredna vašega premisleka. Vsi študentje, domačini in tisti, ki so pripotovali iz tujine ali pa le iz drugega konca Slovenije, smo že zagrizli v nov semester. Naj bo uspešen!

OBALNA KRČMA besedilo Blažka Drole

Podprogram Comenius – šolsko izobraževanje Ta zajema potrebe, povezane s poučevanjem in učenjem vseh udeležencev predšolskega in šolskega izobraževanja, do konca višje srednje izobrazbe. Namenjen je dvigu kakovosti šolskega izobraževanja v Evropi. Omogoča spoznavanje in razumevanje evropske kulturne, jezikovne raznolikosti, znanja o tujih izobraževalnih sistemih ter mladim pridobivanje osnovnih spretnosti in kompetenc, potrebnih za njihov osebni razvoj, prihodnje zaposlovanje in aktivno evropsko državljanstvo. Cilj programa je izboljšanje kakovosti pedagoških pristopov in povečanje obsega mobilnosti učencev ter izobraževalnega osebja.

Priložnosti – Opportunitates

Comenius asistenti Comenius asistent je študent ali diplomant pedagoških smeri, ki se odpravi na šolo gostiteljico (ali vrtec) in tam sodeluje pri vzgojno-izobraževalnem procesu. Pedagoško prakso opravljajo na izbrani šoli gostiteljici v tujini najmanj 13 in največ 45 tednov. Sofinanciranje krije stroške poti, bivanja, jezikovno pripravo (če je upravičena) in udeležbo na uvajalnem seminarju. Prijavnica se izpolni elektronsko (najdete jo na naslovu www.cmepius.si/razpisi/com11.aspx) in se jo nato pošlje po elektronski pošti ter tudi na njihov naslov. Na šoli mora biti Comenius asistentu dodeljen mentor, s katerim že pred prihodom sestavi okvirni načrt dela. Sodelujoče države: vse države članice EU, države članice EEA/EFTA (Islandija, Norveška, Luksemburg) ter Švica, Turčija, Hrvaška.

besedilo / Bojana Selinšek

aši starši v svoji mladosti niso imeli toliko možnosti za razvijanje svojih talentov, pridobivanje izkušenj, spoznavanje drugih kultur, potovati naokoli in podobno. Danes nam Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja ponuja pestro izbiro programov, ki jih nekateri, ali ne poznajo ali pa jih ne izkoristijo. Upam, da vam bo predstavitev programa VŽU in predvsem podprograma Comenius dala nove ideje za preživljanje vaše prihodnosti. Iz prve roke nam je svoje izkušnje zaupal tudi Peter Rutar, ki trenutno asistira na Portugalskem.

Odlična priložnost Peter Rutar, študent Pedagoške fakultete v Kopru: »Mobilnost Comenius asistenti je super priložnost za vse, ki bodo ukvarjali s poučevanjem. Ne samo zato, ker je dobra priložnost za prvi dolgotrajnejši stik z bodočim poklicem, pač pa tudi zaradi razširjanja osebnih obzorij. Realnost v portugalskih razredih je popolnoma drugačna od tiste v slovenskih. Tako s kulturne, kot tudi s strokovne plati. Kot študent matematike in računalništva sem v procesu pouka matematike udeležen v dveh razredih. Preverjam, kako učenci rešujejo naloge, jim nudim pojasnila in razlage – nisem nadomestni učitelj, ampak dodana vrednost pouku. Ostalo delo obsega vodenje krožka iz računalništva, prenavljam šolsko spletno stran, s knjižnico oblikujemo tedenske predstavitve Slovenije, aktivno sodelujem tudi pri matematičnem krožku. Poslanstvo Comenius asistenta pa ne obsega samo dela v šoli. V Aveiru so še trije asistenti (vsak na svoji šoli), s katerimi smo se januarja in februarja dobivali enkrat tedensko po šolah v mestu in bližnje regije. Učencem in dijakom smo predstavljali naše države ter dobre strani dela in življenja v drugi državi. Skušali smo jih motivirati za mobilnost. Skratka urnik je zelo raznolik, a še vedno se najde čas za raziskovanje znanih in manj znanih kotičkov Portugalske. Ali pa za skok do bližnje plaže.«

Program Vseživljenjsko učenje (VŽU) je osrednji program EU na področju izobraževanja in usposabljanja. Namen programa je prispevati k razvoju družbe z vrhunskim znanjem, s trajnostnim gospodarskim razvojem, z več in bolj kakovostnimi delovnimi mesti, z večjo socialno kohezijo ter z zagotavljanje varstva okolja za prihodnje generacije. Program VŽU je sestavljen iz štirih sektorskih programov oziroma podprogramov, od katerih vsak pokriva posebno področje izobraževanja oziroma usposabljanja: Comenius, del katerega je tudi e-Twinning, Erasmus, Leonardo da Vinci, Grundtvig in Študijski obiski (del prečnega programa). Podrobneje bomo predstavili program Comenius asistenti, za vse ostale informacije pa se lahko obrnete na spletno stran VŽU http://www.cmepius.si/index.aspx.

Boracay, najbolj turistična destinacija.

POTO PIS besedilo Mateja Mazgan

Skrivnostna dežela prijaznih ljudi Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bliž je, kjer imamo podnevi občutek, da bi lahko prestavili sonce ali z prstom sneli oblake, ponoči pa premeščali mlečno cesto. V deželi, ki bi ji lahko dejali tudi zaprašeni biser jugovzhodne Azije, pridejo na svoj račun tako ljubitelji narave kot ljubitelji kulture, počitka ali zabave na rajskih plažah, gur mani in ljubitelji adrenalina. Življenje tam je lepo, mirno in predvsem enostavno. Daje ti občutek, da manj, kot imajo ljudje, več ljubezni jih obkroža. Zanimivo je dejstvo, da je skrivnostna dežela prijaznih ljudi med popotniki velikokrat spregledana, vendar je eden največjih zakladov jugovzhodne Azije. Čeprav je revščina prizadela večino prebi valcev, so Filipinci zagotovo eden najbolj prijaznih narodov sveta.

Tretji največji koralni greben na svetu lahko opazujete že z rajskih plaž.

Kristalno čisto morje naredi iz Filipinov pravi raj.

Tricikel je primeren tudi za prevažanje živega prašiča.

Boracay, baje najlepši sončni zahod na svetu.

Kaotično življenje Manile

Po pristanku v Manili ti skoraj vzame sapo – vroče ozračje in visoka vlaga ti namreč dasta občutek, da je kar nekaj stopinj nad obstoječimi. Moderne zgradbe skoraj enajstmilijonskega mesta, prodajni centri priznanih blagovnih znamk, tržnice s ponaredki vsega, kar si kupec poželi, po drugi strani pa velika revščina in barake, vonj tudi po crkovini, gnilem sadju in zelenjavi ob tržnicah. Električna napeljava ti daje občutek nezaupanja, saj so kabli napeljani, kot da ima vsaka hiša svojo povezavo direktno z elektrarno. Bolni psi tekajo naokoli, otroci ulice ter odrasli brezdomci prosijo za pomoč, predvsem za nujne življenjske dobrine. Zaradi velike revščine je razvita tudi otroška prostitucija, ki jo lahko z malo sreče ali nesreče vidimo tudi na lastne oči. Z najstarejšo obrtjo na svetu se ukvarja okoli 400.000 ljudi, od tega okoli 20 odstotkov otrok. Pogosto je mogoče opaziti starejšega tujca z mlado domačinko. S fantom sva bila nekoliko razočarana nad prvim vtisom milijonskega mesta, zato sva se zatekla v hotel, z veseljem popila njihovo okusno pa tudi cenovno zelo ugodno pivo ter zjutraj z veseljem zapustila kaotično mesto.

Ostanki ameriških cirkuških vozil iz 2. svetovne vojne.

jim ni enakih na svetu, saj se od petsto poznanih koral vrst tukaj skriva kar štiristo oseminoVsaka hiša semdeset. ima svoj Na s p ro t j e Raj samotnih otokov kabel. m i k s j a Mnogi ob besedi Filipini pomislijo na ležanje pod r v palmami sredi samotnega otoka. Ravno to sva že- plažam je zagotovo pa je otok Boracay, ki lela; imeti otok samo zase. Po pristanku na razpote- El Nidu na Palawanu navidezno skoraj olž Vzd k. oto ki ins gnjenem, od ostalih otokov nekoliko odmaknjenem najbolj obiskan filip v, trgovin, potre restavracij, lokalo Palawanu, ki je redko poseljen in predvsem slabo neskončne plaže se , skratka vse, bov klu nih noč , rekvizitov razvit, posledično temu tudi turistično neoblegan, nudnikov športnih dveh razloiz je ži pla zaželijo. Na tej log je, da sva po naporni dolgi vožnji po zelo slabih cestah pri- kar si lahko turisti raz i Prv nositi sončna očala. šla do raja, predela imenovanega El Nido. Med potjo gov priporočljivo ka tako bode v pes ega bel ev ods nu do raja je še svetovno znana podzemna reka Sabang, ob sončnem vreme včasih še večji pa težko gledati. Drugi, po kateri smo se spustili s čolni. Mnoge apnenčaste oči, da je brez očal ujajo ponaredke pon o alci očal vsiljiv strukture in kapniki z malo domišljije spominjajo na je, da mnogi prodaj že imate očala, vas pa Če . mk zna nih razne skulpture, od Jezusa do raznih drugih obrazov vseh svetovno zna Boracay trenutno tijo na miru. Čeprav in predmetov. Resnični v jami pa so le številni ptiči, ki vsaj nekateri pus oge vedno bolj mn za je ž, pla skih slovi kot kraljica Filipin spominjajo na netopirje. se med 7.107 pa er Sic m. masovni turize Ko zjutraj iz hotelske sobe zagledaš turkizno morje, ko- moteč tamkajšnji vsak okus kaj najde. kosove palme, osamelce, poraščene z zelenjem, ki se otokih Filipinov za

razprostirajo proti nebu, peščene plaže … se ti uresničijo sanje. Le kratek čas vožnje z njihovimi nenavadnimi ozkimi, dolgimi, z bambusom ojačanimi čolni med raztresenimi osamelci, med katerimi mnogi skrivajo rajske bele peščene plaže, prispeš na eno izmed njih in domačini ti na plaži pripravijo pristno filipinsko kosilo. Pod gladino morja pa se skrivajo koralni grebeni, ki

navadni živalski Čokoladni griči in ne hol prebivalci otokačokBo Bohol, ki oladni griči na otoku

i Obiska vredni so tud povzpnete na iki površini in če se vel na ajo stir pro raz se ale do kamor ost pre ati zov moč opa enega izmed njih, je tukaj morbilo je ko u, tali že v čas seže oko. Griči so nas

je. Gre za nekdanje koralne grebene: ko se je umaknilo morje in dvignilo kopno, je griče porasla trava, ki pa v njihovem sušnem obdobju porjavi. Tako se jih je prijelo ime čokoladni griči. Na otoku pa niso največja zanimivost samo čokoladni griči, saj se v naravi med njimi ali pa v kletkah pri domačinih skrivajo za dlan velike opice, najmanjši še živeči primat, imenovan tarzij, ki velja za ogroženo vrsto. Živalca, ki spominja na razne like iz risank, je aktivna samo ponoči, podnevi pa mirno čepi na veji drevesa in te z neverjetno veliki očmi mirno opazuje. Nasprotje tej majhni simpatični živalci pa predstavlja šestmetrski piton, ki domuje na otoku, njegov varnostnik pa je transvestit. Za trenutek ne veš, kdo/kaj je večja atrakcija, piton, ki mirno leži v svoji kletki, ali transvestit, ki stresa šale na svoj račun. Je pa fotografiranje s kačo, za katero se zavedaš, da bi te lahko imela za malico, malce srhljivo, vendar adrenalina polno doživetje. Piton je bil ulovljen na samem otoku, kar dokazuje, da so takšni tudi v naravi. Poleg čokoladnih gričev, tarzijev in pitona pa otok ponuja še vrsto zanimivosti: od vožnje s splavi po reki med palmami, vrta metuljev, možnost fotografiranja z belim Brez čelade in toliko, kolikor jih lahko gor sedi.

Čokoladni griči v sušnem obdobju.

Riževe terase so polne kač, ki varujejo pridelek pred škodljivci.

rnjeni naravi, razne adrenalinpitonom, do trekingov s konji po neok ivosti. zanim rnih kultu ej ske športe in tudi prec

Osmo čudo sveta

tudi na seznam varovanja UnesZa riževe terase Banaue, uvrščene so meje mogočega. V razgibakje šajo, vpra gi cove dediščine, se mno čjega otoka Filipinov so pred najve nem področju severnega in tudi Ifugao iz skalnatega področja ena plem i dnik pripa leti 2.000 okoli ljali vodo iz reke, ki napaja riževe izdolbli terase, na katere so nape čjih mojstrovin človeških rok. najve ena kot e terase. Terase so znan zaradi težkih pridelovalnih ima ki riž, Še danes na njih pridelujejo te terase delujejo kot da ničas Stop pogojev tudi višjo ceno na tržišču. vse terase postavili v ravno bi če da i, prav tek poda in a, jim ni konc lje. črto, bi zaobjele kar polovico Zem

va Cirkuška prevozna sredst enovali jeepneyje. To so kot neka-

Tako bi lahko z drugo besedo poim se nabaše tudi do 30 oseb. Potniki kšni taksiji ali mini busi, na katere na strehi. Nekateri se kar z rokatudi ne sedijo samo v vozilu, temveč pa se opirajo zunanjih poličk. Dva mi držijo zadnjega dela, z nogami ki mu potniki pomagajo pri pobiika, vozn poleg tudi sedita običajno za jeepneyje od ameriške vojidejo li dobi so ranju denarja. Domačini vojni. Med Filipinci pa je to vni sveto i ske, ki jih je uporabljala v drug še danes najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Vsi vozniki jeepneyjev ter tudi ostalih prevoznih sredstev, od avtobusov do triciklov, vozijo za nas z nenormalno hitrostjo. Za voznike jeepneyev je zelo pomemben tudi izgled njihovega voziŽalostni la, tako da nanje narišejo, prizor napišejo ter dodajo vse otrok z ulice. živo, da izgledajo, kot bi bili napravljeni za cirkuške Jutranje predstave. pešačenje v šolo. Njihovo drugo zelo pogosto prevozno sredstvo pa so tricikli, ki izgledajo tako, kot bi na desno stran motornega kolesa pritrdil škatlico s sedežem za dve osebi in pomožnim kolescem. Ta sedež za dve osebi je primeren bolj za Filipince, saj sva s fantom v njem komaj sedela, kaj šele, da bi kaj videla ven. In tudi na to prevozno sredstvo se zbaše množica ljudi, ki sedijo tudi na strehi ali pa še huje – na strehi vozijo privezanega živega prašiča. Njihov način vožnje se precej razlikuje od našega. Pred

Potomci plemena Ifugao.

Strupene in nestrupene kače lahko srečate vsepovsod.

pravljenost pomagati turistom. Navzven morda mnogim dajejo občutek, da jim svoboda pomeni več, kakor materialne dobrine in da potrebujejo le toliko, da preživijo svoje družine. Verjetno je res peščica tudi takšnih, vendar pa je realnost večine drugačna. Želijo si boljšega, kakovostnejšega žigroženi vljenja, ki ga lahko vidijo najmanjši preko turistov, ki potujejo primat po njihovi revni deželi, tije prava atrakcija. sti, ki pa so za malenkost premožnejši, pa tudi na in televiziji. Hrepenijo po vsakim ovinkom vozniki zatrobijo jo predmetnih, ki so za nas ljudje so že seznanjeni, da se mora ali iz toplih tal asfaltirane, betonske nekaj vsakdanjega, npr. televie makadamske ceste umakniti. Cest ziji. Na ulici se pred prodajalno so namreč priljubljen prostor tako s prižgano televizijo ob predvadomačinov kot tudi psov, da sedijanju filma zbere ogromno ljudi. jo ali celo poležavajo na njih. Tega Takšno gledanje filma daje asoMlade opice a so se naučili celo psi, ki se leno, ciacijo kina na prostem. Mnogi so prikupna vešče premaknejo na rob cestišča. pa si čas krajšajo s tamkaj zelo atrakcija, medtem ko Tudi kokoši, goske in piščanci dopopularnimi karaokami, ki pa znajo biti bro poznajo ta zvok in vedo, kaj jim so lahko za popotnike tudi nočstarejše zelo je storiti. na mora, sploh če se izvajajo v napadalne. Bolj hitro se da na Filipinih potovahotelu s slabo zvočno izolacijo. i in to na veliko kažejo navzven, ti z letalskim prometom. Kljub zelo vern ej o popotnikov, pa Tamkajšnji prebivalci so tudi prec enj, ki predstavljajo krščansko ugodnim cenam, kar zamika večin znam ih ostal in a cerkv ej leprec saj imajo a na črno listo na južnem otoku. ta ni najbolj zanesljiv, saj se uvršč živijo ki i, iman musl so pa pristanku zadnjega vero. V manjšini talskih prevoznikov. Tako sva po a do Manile še oziroma petega notranjega leta želel divje vožnje lokal- Filipini, oviti v žalost na ela nalet pa Nato tleh. po samo katastrof, prav tako pa tudi revščiFilipini so mnogokrat žrtev naravnih nih avtobusov … ega potovanja so se zgodile tri najin času V dice. na pušča velike posle j bila priča. Najbolj medijsko skora ali bila večje tragedije, katerim sva kongških turistov, ki so umrDobrote s Filipinov hong tih enajs bus, arašidi, melo- izpostavljena je bila smrt kar o ob povratku v Manilo in že Liči, ananas, banane, papaje, bam Ravn ista. polic ega ščen odpu pri li kot talci jivi dodatki ravno ne itd. so v Azijskem svetu nepogrešl d domov, sva se z taksijem pripeljala samo za določeno počasnih pripravah na odho lem celotnega prob je čem v la, kulinariki. Filipini so pravi naslov vede nisva at v zdravi, nemastni do zajetega avtobusa. Takr slučaj vrsto gurmanov, za tiste, ki uživajo ami okoli njega. Zato sem za vsak e manj mesa, ven- dogajanja in policistov s pušk malc , o sva sadja kater za jave, dije, zelen i trage poln o i, hran stila sva mest ter seveda skoraj naredila eno fotografijo in zapu dar toliko več morskih sadežev, rib eje. kasn šele ela Riž brez kakršnih- podrobnosti izved pri vsakem obroku dodanega riža. zgodila tudi tragična avtobusna nesre i vrsti hrane, pa V času najinega potovanja se je el zgrm je in re zavo le veda koli dodatkov v tem svetu ugaja vsak odpo tu po hribu Kljub zakonsko do- ča, saj so avtobusu na spus usom po severu smo imeli čeprav je to samo zajtrk z omleto. imajo v prepad. Tudi na najinem potovanju z avtob pa r kobe nja ubija in nja lovlje i na ravnini. srečo ločeni prepoved našo na ar vend , rami avljajo meso kobre neprijetnost z zavo oštevanja pravil, promeneup na severu restavracijo, kjer pripr eta, prom ga pa kljub zakonom Zaradi njihovega neurejene ž, da nimajo še več nečude na več načinov. Pred restavracijo sam je forjev kobro in da vedeti, tnih znakov, predvsem sema petletnega otroka. Sicer pa so stoji dvometrski kip, ki ponazarja zili povo so ko eni, le bila je sva sreč. Priča čiti. Njeno meso stroda se jo da v tej restavraciji naro izpostavljeni raznim naravnim kata začimb kar oku- Filipini zaradi svoje lege precej je dom za ine revšč i zarad sladkega okusa, sicer pa z dodatkom Tudi si. potre in fam, kot so tajfuni, poplave sno. Moteče so le manjše kosti. ine pa so tudi razne bolezni. mnoge kar na ulici. Posledice revšč o lepo in zanimivo, minilo z neverjetn Tudi to potovanje je kot vse, kar je bno, nepopose je Bilo ih. enak ni jim ki nanj, hitrostjo. Ostali so spomini lgija in želja: »Kaj bi dala, da bi bila so Filipinci eden zabno. Predvsem pa je ostala nosta Mnoge raziskave so pokazale, da v Palawana …« otoko tnih samo d izme njih pri enem . Smeh sedaj na izmed najbolj veselih narodov sveta prijaznost in prije res pogosto zaznati, prav tako

Hrepenenje po življenju belega človeka

aj muči slovensko umetnost? Da je premajhna? Da ima premalo denarja? Da nima dovolj svobode? Ali pa mogoče to, da čim umetnik pri nas enkrat vstopi v »elitni« krog ljudi s statusom svobodni umetnik, je skoraj nemogoče, da ga izgubi. Seveda je za obdržanje statusa potrebna določena mera miganja. Slednja je največkrat na ravni brcanja dojenčka, ki se poskuša znebiti minorne fizične napetosti (a.k.a. pritiska ministrstva). Ko se avtor v kakšni kulturni ustanovi zavihti na seznam sodelavcev, se zdi, kot da je od tedaj naprej permanentno dodan na njen repertoar, ne glede na to, če že od svojih študentskih let (ko je bil nemara vodilni član avantgarde v socializmu) nima več izraziti ničesar, kar bi bilo vsaj malo vredno tratenja umetniškega medija. Ion Bârlădeanu je umetnik. To pa ni postal s tem, da je diplomiral na akademiji. Niti ni imel statusa kulturnega delavca ali statusa svobodnega umetnika. Nikoli se ni družil v umetniških krogih, ni imel vez, ne denarja in ne bogatih staršev. Pravzaprav do pred nekaj leti ni imel skoraj nobene lastnine, razen zbirke čez štiristo avtorskih kolažev, ki jih je ustvarjal v letih trdega življenja na ulicah Bukarešte. Bârlădeanu je že pri rosnih petnajstih pobegnil z romunskega podeželja, kjer je odraščal pod trdo roko očeta, zavednega komunista, ter od tedaj naprej vse življenje preživel v glavnem mestu, Bukarešti. Preživljal se je s priložnostnimi deli. Med drugim je bil kopač grobov in smetar, po padcu komunizma pa je izgubil dom in padel na socialno dno. Zadnjih dvajset let je tako preživel kot brezdomec. Svoj prostor so mu na zadnjem dvorišču odstopili stanovalci bloka v centru Bukarešte, ki v šali trdijo, da imajo Iona kar namesto domače živali: »Nekateri imajo na vrtu mačke in pse, mi pa imamo Iona,« v smehu pove ena od stanovalk. Njegovo življenje v vlogi domače živali se mu je izteklo leta 2008, ko je svoja dela slučajno pokazal nekemu bukareškemu umetniku, ki je, šokiran

Ion Bârlădeanu, umetnik

Kar Slovenija potrebuje, je, da klošarji privlečejo na dan svojo subverzivno umetnost besedilo / Monika Vrečar nad njihovo izjemnostjo, o tem obvestil svojega prijatelja Dana Popescua, lastnika manjše bukareške galerije H’art. Popescu je zavohal zlato žilo in takoj stopil v akcijo. Začel je z razstavljanjem Bârlădeanovih del, njegovo publiciteto ter grajenjem njegove javne podobe. Ion Bârlădeanu je bil že po prvih nekaj razstavah v medijih razglašen za romunskega očeta pop arta, pri čemer seveda sam za pop art še nikoli ni slišal. Navdih je črpal iz trdega življenja, ki ga je izkusil pod diktatorstvom Ceaușescuja. To je po njegovih besedah tudi človek, ki se ga je najbolj bal. Diktator je eden izmed najbolj pogostih motivov njegovih del, ponavadi v poziciji, kjer umetnik nad njim izvaja simbolno maščevanje. Njegova dela so izredno večplastna, saj ima poleg zloglasnega komunizma velik vpliv na njegova dela tudi ameriška pop kultura, kolikor jo je Bârlădeanu uspel spoznati iz medijev. Aspekti kot so erotika, Ojdipov kompleks, maščevanje, svoboda, domovina, zvezdništvo, ironija, samoironija, dobivajo v Bârlădeanovih delih popolnoma nove dimenzije. Ko sta s Popescujem kolaže iz za-

nemarjene dvoriščne lope prenesla v njegovo galerijo, da bi jih pregledala in datirala (čeprav si glede na dejstvo, da je večina kolažev nastala v razdobju od 1970 do 1990, lahko mislimo, da so datiranja precej netočna), je Ion Bârlădeanu počasi, eno po eno začel podpisovati svojo izredno zbirko. »Če bi vedel, da bodo kdaj kje razstavljeni, bi jih že prej podpisal, pa nisem vedel.« Bârlădeanova dela so bila v štirih letih razstavljena v Bukarešti, Londonu, Københavnu, Baslu, Parizu in to ob boku imen, kot so Andy Warhol in Marcel Duchamp. Cena njegovih kolažev se za zdaj giblje med 800 in 3000 ameriškimi dolarji, menda pa si je njegovo delo že priskrbela ameriška zvezdnica Angelina Jolie in ga tako pridala delu slavnega angleškega grafitarja Banksyja. Ion Bârlădeanu zase pravi, da je režiser, kolaži pa so njegovi filmi. Izgleda, da slovenski film nima nobenega opravičila več, če ga uspe premagati romunski klošar s škarjami in lepilom. Kar Slovenija torej potrebuje, je, da klošarji privlečejo na dan svojo subverzivno umetnost. Če jo seveda imajo.

Pornografija – umetnost? Študent z oddelka za avdiovizualne študije na zasebni univerzi v Istanbulu, Deniz Ongun, se je lotil snemanja v prostorih univerze. Mentorja, ki je podprl temo diplomske naloge, so kasneje odpustili. Zase trdi, da je le profesor in ne moralna ustanova. Študent je sicer diplomiral, vendar z najnižjo možno oceno. Politika ne bi smela diktatorsko posegati v akademski svet in umetnost. Če se prepove snemanje projektov pornografske narave, potem bi morali cenzurirati tudi dokumentarne filme o vojni, kajti vojna je slaba. Drži, da pornografija vpliva na ljudi in povzroči negativne efekte na družbo, vendar razlogi za posilstvo, prostitucijo in drugo tičijo globlje. Dejstvo je, da se seks prodaja na ulicah in v medijih. Prostitucija je najstarejši poklic tega sveta, zato ne moremo za vse kriviti pornografije. Akademska svoboda temelji ravno na riziku storjenih napak. Brez rizika izgine tudi avtonomni duh. Pornografija in umetnost vzbudita spolni libido, zato argument, da pornografija ne more biti umetnost, ker se fokusira na vzburjanje, ne vzdrži. Snobizem in puritanstvo sta tista, ki se trudita razlikovati med umetnostjo in pornografijo za ohranjanje razredne razslojenosti družbe ter elitizma. V zlatih šestdesetih je prišlo do seksualne revolucije in družbeni ter ekonomski status žensk se je močno spremenil. Polagoma so se razrahljale trdne družinske vezi, ki so bile značilne še posebej v 19. st., ko je bila prisotna spodobnost in morala med buržoazi, za katere je veljala prepovedana masturbacija. Predispozicije seksualnega vedenja najdemo tudi v viktorijanskih časih, ko je bila značilna hladnost in vzdržanost, spolnost pa je bila namenjena zgolj reprodukciji. Veliko vlogo je imela tudi cerkev kot ena najmogočnejših oblasti. Ženske so se v šestdesetih spremenile. Postale so spolno samozavestne in se znebile zasidranih stereotipov ter norm. Vse bolj so postajale seksualno svobodne. Zavračale so konservatizem, saj so bile mnenja, da je le-ta posledica mačistične drže. V osemdesetih in devetdesetih so se pojavile kritike ter vojne v dojemanju pornografije. Radikalne feministke so nasprotovale porno industriji, saj je bilo moč opaziti ideologijo patriarhata, moško dominacijo, ki je vplivala tudi na reprezentacijo spola in spolnosti. Celo tako močno, da je hkrati soustvarjala socialnokulturni konstrukt spolnosti. Ne pozabimo, da ni le pornografija tista, ki rodi take značaje, ampak iz le-teh pride na plan pornografija, ki jo gledamo danes.

Komentar besedilo / Đejmi Hadrović

Would you go to bed with me? Ob prebiranju kratkega članka o diplomski nalogi, za katero je turški študent posnel pornofilm, s katerim je želel preveriti, do kod seže akademska svoboda na univerzi, se mi je porodilo vprašanje, kaj je pornografija in kdaj postane umetnost?

zraz pornografija se razvije iz besede porne, ki pomeni vlačugo, prostitutko, pojavil pa se je že v antični Grčiji. Danes besedo razlagajo kot prikazovanje spolnosti z namenom spolnega draženja. Značilno zanjo je, da nastopa v različnih oblikah, kot so slike, fotografije in filmi. Vendar pa zaradi kulturnih razlik univerzalna definicija pornografije ne obstaja, zato se bom osredotočila na zahodno pojmovanje etimološkega izraza. Do razmaha je prišlo predvsem v 20. stoletju, ko so se zgodile tudi spremembe v umetnosti – mogoče je postalo tehnično reproduciranje. Walter Benjamin je opozarjal, da je umetnost pred nastopom modernosti pomenila nekaj svetega, nedotakljivega, vrhunec estetike, saj je bila vezana na svojo neponovljivost, enkratnost. Z nastopom modernih tehnoloških sredstev (hitri tisk, fotografija, radio, film) se je bilo avtonomno umetniško delo prisiljeno odpovedati svojemu pristnemu značaju. Umetniško delo se je z enkratnega začelo zamenjevati z množičnim. Nove oblike, ki jih je omogočilo tehnično reproduciranje (še zlasti film), so postale prostor za ideologije in imajo zmožnost, da mobilizirajo množice. Te nove tehnične medije uporablja predvsem kapitalizem.

Evgen Car:

Štorklje umirajo Režiser: Dušan Jovanović Scenograf: Milan Percan Kostumografka: Ana Matijević Avtor glasbe: Igor Leonardi Lektorica: Barbara Rogelj Igralci: Evgen Car, Rok Matek, Magda Kropiunig, Janez Starina, Katja Levstik in Ajda Toman

Kam te je odnesla štorklja? … sin in njegova snaha si prizadevata očetu prikriti resnico, vendar slutnja Martina privede do grenkega spoznanja. Čeprav je tema drame žalostnogrenko-temačna, je igra zasnovana tako, da gledalca ne pusti zaprepadenega, saj humorni vložki ter glasbena podlaga poskrbijo, da se vsej bedi navkljub spočije in se zlahka tudi iskreno nasmeje. Predstavo lahko razumemo tudi kot anuarja je koprsko gledališče postreglo s četrto prikaz klasičnega medgeneracijskega premiero v deseti sezoni ustvarjanja. Predstava konflikta. Veliko se nas znajde v položaju, Štorklje umirajo je v obalno sfero prinesla vonj po ko so naše vrednote drugačne od tistih Prekmurju, vso njegovo lepoto, otožnost, bedo, čarobnost … naših staršev. Mladi smo prepričani v Dušan Jovanović je pristno in slikovito zrežiral tekst, ki ga svoj prav, usmerjeni smo v prihodnost, je z domoljubnim čustvom ubesedil Evgen Car. Predstava gradimo lasten sistem vrednot. To je je zasnovana tako, da dogajanje odkriva po slojih in sicer edino pravilno, vendar se nikoli gledalca na okusen način vodi s sabo od začetka do konca. ne smemo ločiti od svojih korenin. V Otožnost zgodbe, ki temelji na problematičnih razmerah predstavi se to zgodi tako očetu kot sinu, prekmurskega prostora, kjer mladi ljudje v kmetijah, oba pri tem trpita. Travme, ki jih vsak po vinogradih in travnikih ne vidijo več nobene perspektive svoje doživljata, bi sicer ob medsebojnem ter odhajajo v mesta, kjer ponavadi tudi ostanejo – vasi razumevanju lahko preprečila, a sta vsak pa se utopijo v osamljenosti tišine. Namesto pristnega po svoje ujeta v svoj sistem vrednot, od prekmurskega narečja odmeva tam jezik tujcev, ki katerih nista pripravljena odstopati. zavohajo lepote, nudene s tamkajšnjega podeželja. Poleg Ko začutite, da bi vam ugajalo večer tega je v drami predstavljena tudi aktualna problematika preživeti v gledališču, kjer bi udobno staranja prebivalstva in nemoč starega človeka, ki obtiči v nameščeni preklopili možgane in se domu za ostarele, njegove sanje pa so neizživete, zakopane brez poti dolgih kilometrov odpravili na na domačiji, kamor ga je prinesla štorklja in odnesla popotovanje v prekmurski svet, si oglejte neusmiljena usoda. Štorklje. Začetek drame se odvije v domu za ostarele, kjer bivši Namig 1: Če si želite katerokoli profesor Šviligoj, ki je v svojih časih predaval marksistične predstavo ogledati brez motečih učinkov, teorije, in njegov cimer (osrednji lik predstave, prekmurski ko v ključnih prizorih s strani publike kmet Martin Paver) vpeta med štiri zidove, spoznavata, prihajajo vsemogoči, nemogoči zvoki, da tisto, v kar sta verjela celo svoje življenje, na čemer toplo priporočam, da si priskrbite karto sta gradila svoje sanje, izgublja na veljavi oz. sploh ne izven termina dijaškega abonmaja. obstaja več. Marksizem so nasledile druge ideologije. Namig 2: Mesečni marčevski program Rojstna hiša Martina, ki mu pomeni vse, je še pred njegovo v gledališču Koper obeta. Ne dvomim, smrtjo brez njegove vednosti prodana tujcem. Okrog da utegne vsakdo najti kaj primernega slednjega problema se vrti celotno dogajanje. Martinov svojim okusom in željam. »Po starih rekih štorklje prinašajo otroke, v naravi pa te ptice poskrbijo za svoje starše. Ker zemlja ni več sinonim za preživetje, so mladi Prekmurci odšli s trebuhom za kruhom v tovarne ali na študij v mesta, od koder se ne vračajo. Prav tako iz vasi odhajajo ostareli in nato zapuščene kmetije odkupujejo tujci in jih obnavljajo za vikende, je pojasnil Car, ki je navdih za besedilo dobil na Goričkem, kjer je videl veliko zapuščenih kmetij, ob njih pa nove zidanice.« (A.K., www.rtvslo.si/kultura, 21. 1. 2011)

OBIŠČI besedilo Vesna Lešnik

Žiga Vodovnik / Anarhija

vsakdanjega življenja Zapiski o anarhiz mu in njegovih pozabljenih pritokih / Cena: 17,80 EUR Žiga Vodovnik, doktor političnih znanosti, je docent na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in postdoktorski raziskovalec na univerzi Harvard, FAS – History of American Civilization. Njegovo raziskovalno in pedagoško delo se osredotoča na proučevanje sodobnih političnih teorij in praks, protestno literaturo, zgodovino političnih idej ter družbena gibanja v Ameriki. V svoji analizi se loti prevladujočih predstav in političnih diskvalifikacij anarhizma. Anarhija vsakdanjega življenja opisuje bogato zgodovino anarhizma, njegove pritoke in sotočja ter številna pozabljena poglavja anarhije vsakdanjega življenja. Obenem se av-

PRE BERI ureja aleksandra rengeo

Fernand Braudel / Dinamika

tor spopada z nerazumevanjem bistva anarhizma, zaradi katerega ga pogosto še vedno iščemo na mestih, kjer je najmanjša možnost, da ga bomo tudi našli. Avtor v knjigi ugotavlja, da je mreža anarhističnih kolektivov ob koncu 19. stoletja predstavljala sploh prvo globalno protisistemsko gibanje in hkrati sam center revolucionarnega vrenja, danes pa anarhizem ni zgolj najbolj revolucionaren tok, pač pa prvič v zgodovini sploh edini preostali. Knjiga je namenjena tako politološki in širši družboslovni znanstveni sferi kakor tudi širokemu krogu bralk in bralcev, ki se ne zadovoljijo s površnimi razlagami današnje politične ureditve.

kapitalizma / Prevod: Gregor Moder / Cena: 15,80 EUR

Fernand Paul Achille Braudel (1902– 1985) velja za enega največjih sodobnih zgodovinarjev, ki je v svojih velikokrat monumentalnih delih pokazal, da je pri pisanju zgodovine treba vključiti raziskavo najširših družbeno-ekonomskih dejavnikov in upoštevati pomen dolgega trajanja zgodovinskih procesov. Bil je vodja druge generacije zgodovinopisne šole, zbrane okrog revije Annales (urednik je bil v letih 1956– 1968), in ga štejemo za glavnega predhodnika teorije svetovnih sistemov. Dinamika kapitalizma prinaša besedila predavanj, ki jih je imel Braudel leta 1976 na Univerzi John Hopkins v Združenih državah Amerike. Poglavja Premislek o materialnem in o gospodarskem

Nico Stehr in Hans von Storch / Podnebje

življenju, Igre menjave in Čas sveta so kratko, a navdihujoče popotovanje po raziskovanju narave kapitalizma enega največjih zgodovinopisnih umov 20. stoletja. Za Braudela »kapitalizem izhaja v prvi vrsti iz gospodarskih dejavnosti, ki se odvijajo na vrhu ali si prizadevajo k vrhu. Zato tak visoko leteči kapitalizem plava na dvakratni debelini materialnega življenja in povezanega tržnega gospodarstva pod seboj in je območje največjega dobička.« Knjigo, ki je napisana v živem in poetičnem jeziku in je namenjena najširšemu bralnemu občinstvu, zlasti pa tudi zgodovinarjem, sociologom in drugim družboslovcem, zaokrožuje spremna beseda dr. Leva Centriha.

in družba / Prevod: Toni Pustovrh /

Cena: 18,80 EUR Nico Stehr in Hans von Storch k podnebnim spremembam pristopata z naravoslovne perspektive in z gledišča družboslovnih in humanističnih znanosti. S kritičnim preučevanjem se lotevata znanstvenih in empiričnih pristopov k vremenskim pojavom v geološkem in zgodovinskem času. Ob tem analizirata kulturne in družbene okoliščine nastajanja znanstvenih teorij, ki zaznamujejo in mestoma relativizirajo objektivno opredelitev problema globalnega segrevanja. Izpostavljata politične, kulturne in ci-

vilizacijske procese in dogodke v preteklosti in sedanjosti, ki so odločilno zaznamovali sodobno razumevanje podnebja in vremena. Delo je napisano poljudno in je namenjeno predvsem najširšemu krogu bralk in bralcev kakor tudi naravoslovnemu in družboslovnemu ter humanističnemu strokovnemu občinstvu. K branju vabi vse, ki si želijo bolj poglobljenega in jasnega vpogleda o enem trenutno najbolj žgočih vprašanj – o obsegu človeško pogojenih podnebnih sprememb.

Potovanje nespečih Rana pubertetniška evforija, brezciljna upornost in radoved nost brez meja so me nekega dne, približno leta 2004, potisnili v raziskovanje starih glasbe nih plošč na domači polici. Na nekaterih zaprašenih longple jkah so Avseniki, Deep Purple, Led Zeppelin, ABBA, Toto, Dire Straits. Vinilka rjavo-rumene barve, v ozadju hipijevska po doba moškega in njen preprost naslov Odpotovanja so pritegnili moj pogled in napeli radovedna ušesa. Takrat se je začelo moje popotovanje s kantavtorjem Tomažem Pengovom.

opolno ne-naključje je leta 2007 na maturi, preverjanju znanja iz slovenskega jezika izbralo dva romana, o katerih se je pisalo na zaključnem eseju. Eden je bil roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja, drugi Pimlico avtorja Milana Dekleve. Oba romana združuje podobna življenjska situacija junakov. Globoka ljubezen v nasprotju s telesnostjo, boj z eksistencializmom, ljubezen do umetnosti, utopično boemstvo, alkoholizem in želja po ohranitvi večne mladosti, so nekateri izmed elementov obeh romanov. V Pimlicu življenjske modrosti iščeta Matjaž in Nastja, glavna junaka romana, ki sta živela v obdobju hipijevstva, miselnih svoboščin in neomajne ljubezni. Ujeta v duhu takratnega časa se borita, da bi presegla idejo tistega obdobja in zaživela danes, tukaj, zdaj. Pri tem večnem iskanju se Matjaž na poti proti uspehu utaplja sam vase ter posledično postane plen utopične svobode. Matjaževo življenje je začaran krog ponavljanja, poln ustvarjanja čutne lirike besedil, kantavtorskih nastopov, popivanja, druženja s prijatelji umetniki, razpredanja o ljubezni, lepotah življenja, mladenkah, seksu. Z boemskim načinom življenja se želi vrniti v obdobje, ki ga je živel kot otrok cvetja. Z njegovim cikličnim vračanjem na začetek, kjer ima priložnost, da se povzdigne nad iluzijo preteklosti, pa v njegovo življenje privre umetniška nadarjenost: sklada pesmi, piše, igra kitaro.

Neizmerna karizma odseva izraz budnega pripovedovalca, čigar volja in hkrati napor je uravnovesiti razburkane, notranje življenjske sile. Napisane pesmi so tako izraz iskrenosti in močne strasti do življenja, popotovanj in tavanj, nemirnosti in preprostosti bivanja. V Pimlicu želi pisatelj z likom Matjaža bralcu posredno opisati življenje kantavtorja Tomaža Pengova in razmere, v katerih se znajde svobodomiselni umetnik. Dekleva in Pengov sta v privatnem življenju izjemna prijatelja, somišljenika. Pengov za Deklevo pravi, da je edini, ki razume njegove pesmi.

Tomaž Pengov Tomaž se v glasbeno zgodovino zapiše kot prvi slovenski kantavtor, njegova prva neodvisna plošča Odpotovanja, ki je bila izdana leta 1973, pa velja za eno izmed redkih, če ne celo prvih kantavtorskih plošč v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1981, ko so ploščo ponatisnili, je bil Pengov deležen največje pozornosti. O nastanku prvega albuma kroži anekdota ali, kot pravi Pengov sam, čista resnica, da so večji del Odpotovanj snemali na njegovem stranišču, zaradi posebnega zvena kitare in njegovega glasu. V začetku devetdesetih je Pengov izdal še dve glasbeni umetnini, plošči, Pripovedi in Rimska cesta, nekaj let kasneje pa še ploščo Biti tu. Marsikdo ga ceni kot izvrstnega mojstra kitare in njegovega globokega pesniškega izražanja. Tomažev nastop v Kino Šiški na Prešernov dan je bil razprodan. Predstavil je novo zbirko svojih izbranih pesmi in zvočno knjigo nikoli prej objavljenih glasbenih posnetkov z naslovom Drevo in zvezda. Če ga želite slišati v živo, boste morali brskati in najti kraj, kjer ga boste ujeli, saj nastopa poredko. Nedvomno se vam bo še bolj približal, če si doma zavrtite eno izmed njegovih plošč ali pa kar staro vinilko na gramofon. Kar boste slišali, je popotovanje večnega hrepenenca, ki se vas bo dotaknil s čutnostjo in iskrenostjo izpetih besed. Za trenutek pa vas bo zagotovo prešinil občutek, da se izpod rok preigravanja njegove kitare slišijo vaše zgodbe.

PO SLU ŠAJ besedilo Neža Pavšič

PO GLEJ besedilo BORUT JERMAN Film je del Kino art mreže, pobude za celovitejši razvoj filmske kulture v Sloveniji, ki se na Obali vrti v Art Kinu Odeon v Izoli. Ugodne članske in študentske vstopnice!

Črni labod

Kraljev govor

»The only person standing in your way is you.«

»Because I have a right to be heard. I have a voice!«

arren Aronofsky, najbolj reprezentativen režiser hollywoodskega novega vala 21. stoletja, se je po briljantnem Pi (1998), neRežija: Darren Aronofsky pozabnem Rekviemu za sanje Scenarij: Mark Heyman, (Requiem for a dream, 2000) Andres Heinz in John J. in »prekmalu posneti« Fontani McLaughlin življenja (The Fountain, 2006) ZDA, 2010 lotil projekta predstavitve veIgrajo: Natalie Portman, likih hollywoodskih igralcev v Mila Kunis, Vincent novi luči. Najprej je reanimiral Cassel, Barbara Hershey, skoraj pozabljenega Mickeya Winona Ryder, Benjamin Rourkeja v Rokoborcu (The Millepied, Ksenia Solo Wrestler, 2008) in pobral Zlatega leva v Benetkah. Sedaj pa je Natalie Portman ponudil temelj, na katerem je pokazala, kakšnega (impozantnega) kova je. Režiser, o katerem sem nekoč zapisal, da je ameriški filmski prestolnici vrnil upanje, da ne bo utonila v lastnem dreku, se je ujel v lasten projekt in se pričel utapljati.

om Hooper je lani posnel biografsko dramo The Damned United, ki govori o Brianu Cloughu, legendarnemu Režija: Tom Hooper angleškemu trenerju noScenarij: David Seidler gometa. Do tedaj je bleVelika Britanija, Avs stel predvsem s snematralija, 2010 njem TV nadaljevank, za Igrajo: Colin Firth, katere je prejel Zlate globuse in Emmyje. Očitno Helena Bonham Carter, Geoffrey Rush, Guy Pearce, mu je žanr biografskih Derek Jacobi, Robert Por dram blizu, zato se je lotil zgodbe o angleškem tal, Richard Dixon, Paul kralju Juriju VI. Film KraTrussell, Michael Gambon, ljev govor mu je prinesel Adrian Scarborough, kandidaturo za Oskarja Andrew Havill za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšega glavnega igralca. V vsek kategorijah se za Oskarja bori s Črnim Labodom.

O zgodbi Nina (Natalie Portman) je balerina v baletni skupini iz New Yorka. Njeno življenje poteka med baletnimi vajami in čakanjem nanje. Njena mama, upokojena baletka Erica (Barbara Hershey) vneto podpira hčerkino kariero in požrtvovalnost. Ko se umetniški direktor skupine Thomas (Vincent Cassel) odloči, da skupina potrebuje novo primo balerino, se Nini življenje povsem spremeni. Za to vlogo Thomas izbere njo in jo s tem potisne v boj z bivšo najpomembnejšo balerino Beth (Winona Ryder) in mlado privlačno Lily (Mila Kunis). Labodje jezero in mitični boj med belim in črnim labodom se iz odra zrcali tudi v Ninino življenje. Kateri bo zmagal?

O zgodbi Film pripoveduje zgodbo drugorojenega sina kralja Jurija V. (Michael Gambon), Bertija (Colin Firth), ki postane kralj po »odpovedi« svojega starejšega brata Davida (Guy Pearce). V čast preminulemu očetu si kot kralj nadene ime Jurij VI. Vendar ima Bertie težavo – jecljanje. Njegova žena Elizabeta (Helena Bonham Carter) skuša na vsak način najti rešitev za to težavo, ki lahko kralju izredno oteži poslanstvo. Tako najde avstralskega »zdravnika« Lionela Logueja (Geoffrey Rush), ki z nenavadnim pristopom pomaga kralju, katerega čaka kraljevanje med morijo II. sv. vojne.

O filmu Verjetno ste o Črnem labodu veliko slišali in brali. Vse povedano pa lahko strnemo v en stavek: Genialno odigrana vloga Natalie Portman. In celotni film (enako kot Rokoborec) stoji na tej vlogi, na liku Nine, ki se (skupaj z Natalie) baleta loti skrajno resno; pokloni mu življenje. Dobesedno. Svoje telo, dušo in želje podredi potrebam odra in plesa. Odkloni si svobodo (njeno življenje diktira mati), spolno slo (moški so zlo) in prijateljstvo (v vsakem dekletu je potencialna konkurentka). Vse to jo privede do roba – do zloma, kjer konec koncev najde perfektnost, po kateri je hrepenela. Natalie Portman se temu cilju povsem preda in tako Nini vdihne to perfektnost. V vsak dih, pogled in premik. Če pa filmu odvzamemo Natalie, ostane zgodba, ki stežka pogleda onstran stereotipov, ki krožijo o in v svetu baleta. Stereotipi, ki v filmu ostanejo plitvi, četudi genialno odigrani. Škoda.

O filmu Očitno je ameriško filmsko leto 2010 zaznamovano s filmi, kjer kraljujejo izredni igralski dosežki. Kraljev govor tako ponudi kar dva izjemna performansa. Colin Firth in Geoffrey Rush v tej zgodovinski drami izgledata tako naravno, tako lucidno, kot da sta prišla iz leta 1925. In kot da Colin Firth dejansko jeclja. Ampak film ni postavljen pretenciozno, nima namena učiti, moralizirati ali odrešiti. S stilom in resnostjo mu uspe nakazati človeško plat angleške kraljeve družine, ki se spopada s pričetkom največjega zločina v zgodovini in s krizo lastne identitete. Simptom te krize je ravno Bertijevo jecljanje, ki ga skuša premagati, kot da bi premagoval najhujšega sovražnika. Z zavestjo, da mora svoj narod voditi v boj z veliko hujšim in bolj zgovornim sovražnikom – nacističnim kraljem Nemčije.

KAŽIN MESECA Pošlji Kažin meseca na kazin@soup.si, objavili ga bomo v NASLEDNJI številki! Nagrada za objavljeno fotografijo je 17 EUR!

»V času pusta postanemo modri in uvidevnejši.« ljudska modrost