Učenje slovenščine je edinstvena izkušnja

Darjan Lapanje

V Sloveniji smo, kot vsako leto, v začetku meseca praznovali kulturni praznik, obenem pa bomo 21. februarja obeležili tudi mednarodni dan maternega jezika. Prav za jezik pa z gotovostjo lahko trdimo, da v kulturi posameznega naroda igra zelo veliko, če ne kar največjo vlogo. Zato sem nam je zelo prav, da tudi tej tematiki namenimo nekaj pozornosti. V goste smo povabili Mariah Dolenc, Američanko, ki jo je ljubezen pred desetletjem iz sončne Kalifornije pripeljala v Ljubljano, kjer si je z možem Luko tudi ustvarila družino. Spregovorila sva o jeziku, kulturnih razlikah med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, pa tudi o načrtih, ki jih ima družina Dolenc za prihodnost.

Ob začetku pogovora Mariah povprašam, kako je pravzaprav doživljala selitev v okolje, ki je v vseh pogledih precej drugačno od tistega, ki ga je bila vajena doma. »Na začetku je bilo kar težko. Seveda je bilo pravo olajšanje, ko sem se poročila z Luko in mi ni bilo več potrebno vzdrževati zveze na daljavo. A po drugi strani je bilo tudi izredno težko. Ko sem prišla v Slovenijo namreč nisem razumela praktično nobene slovenske besede. Če bi se preselila v italijansko, špansko ali nemško govorečo deželo, mislim, da bi mi bilo lažje, slovenščina pa je tako zelo drugačna in se mi zdi, da nima nikakršne podobnosti s prej omenjenimi jeziki,« pove Mariah. Doda še, da ji sicer gre učenje tujih jezikov dobro od rok, a da je bila izkušnja z učenjem slovenščine zanjo povsem edinstvena izkušnja. Glede na to, da vsaj osnove angleščine v Sloveniji pozna sorazmerno velik delež prebivalstva, Mariah povprašam, če ji je bilo to morda v pomoč, ko se je privajala na našo kulturo. »Ko sem se preselila, sem sicer pričakovala, da je znanje angleškega jezika tudi med Slovenci kar razširjeno. Vendarle gre za nekakšen standard pri mednarodnem sporazumevanju,« pove nadvse simpatična Američanka. Kljub temu pa doda, da je kaj kmalu opazila, da se stopnja znanja angleščine v Sloveniji precej zniža, ko odideš na podeželje. »Dlje od Ljubljane ko greš, manj angleško govorečih ljudi najdeš. Hitro sem tudi spoznala, da angleščine od ljudi, ki so starejši od 60 ali 70 let, ne morem pričakovati. Pri vseh ostalih pa je nekako delovalo. Četudi niso govorili angleško, so me vseeno razumeli dovolj, da so mi lahko pomagali.« Mariah in Luka sta si v Ljubljani ustvarila družino in postala starša dvema deklicama in dečku. Ker je tudi pogovor za našo revijo potekal pod budnim očesom najmlajšega člana družine Dolenc, sva se z Mariah dotaknila tudi vprašanja, kateri jezik je pravzaprav materni jezik njunih otrok. »Preden so otroci šli v vrtec, sem se z njimi vselej pogovarjala le v angleščini in tudi otroci so večinoma govorili angleško. Z obiskovanjem vrtca je bil zelo hitro opazen velik vpliv slovenščine in po pol leta je bilo že opaziti, da je pri njih slovenščina prevladala pred angleščino. Danes lahko rečem, da je njihova slovenščina boljša od angleščine, pa tudi kulturno gledano se bolj Slovenci kot Američani,« razloži mlada mamica. Kljub temu pa se Mariah zdi pomembno, da otroci ostanejo v stiku z ameriško kulturo in ameriškimi koreninami. »Vsako leto (korona časi so izjema) vsaj za nekaj tednov odpotujemo v Kalifornijo, da preživimo nekaj časa z mojo družino. Navadno je najstarejša hčerka potrebovala kar nekaj časa, da se je prilagodila in je prvih nekaj dni govorila bolj slovensko kot angleško. A po nekaj tednih, ko je bila na vrsti vrnitev v Slovenijo, je govorila večinoma le še angleško. Ko smo se vrnili v Ljubljano, je navadno potrebovala kak teden dni, da se je znova privadila na slovenščino,« pove Mariah in doda, da je zanimivo, kako se otroci lahko skoraj brez težav prilagodijo več jezikom hkrati. Vselej je zanimivo slišati, kakšni smo Slovenci videti v očeh tujcev, zato sogovornico povprašam, kaj je tisto, kar jo je v naši kulturi najbolj prese-

netilo oz. je najbolj drugačno od kulture onkraj luže. »Ugotovila sem, da so ljudje v Sloveniji zelo neposredni. Zelo odkrito se pogovarjate o stvareh, ob katerih se morda Američani počutimo nekoliko neprijetno. Na splošno smo Američani radi precej »olikani«, ne želimo kogarkoli prizadeti… Poleg tega se mi je ton pogovora v slovenskem jeziku v začetku zdel nenavaden, morda na trenutke celo žaljiv, a temu seveda ni bilo tako. Ko še nisem razumela jezika, sem bila včasih z Lukom v pisarni družinskega podjetja, kot sta se z očetom pogovarjala. Zdelo se mi je, da se neprestano prepirata. Bilo mi je skrajno neprijetno in sem veš čas razmišljala o tem, kaj bi lahko bila tema pogovora. Nato je oče odšel iz pisarne in sem Luko vprašala, o čem je tekla besed. Luka mi je odvrnil, da sta se zgolj dogovarjala o menjavi tiskalnika,« z nasmeškom na obrazu pove Mariah. Pripomni še, da se ji občasno kak pogovor še vedno zdi kot prepir, a zdaj ve, da to ni. "Vse skupaj le drugače zveni kot tam, kjer sem odraščala." Nikakor se v pogovoru nisva mogla izogniti niti tipičnim slovenskim navadam, med katerimi je naši ameriški sogovornici ena še posebej ljuba. »Zares mi je všeč, kako radi ljudje v Sloveniji delajo z zemljo, kako veliko vrtov imate in kako si skorajda vsakdo prideluje vsaj nekaj svoje hrane. V Ameriki nihče ne vrtnari na način, kot to počnete tukaj. Če le imate majhno zaplato zemlje, imate tudi svoj vrt,« pove Mariah. Seveda pa so na drugi strani tudi stvari, ki jih v Sloveniji pogreša. »Pogrešam predvsem toplino oz. odprtost ljudi, ki je v Ameriki zelo drugačna. Da ne bo pomote – Slovenci ste zelo prijazni in prijetni. Pogrešam pa morda ta ameriški način prijaznosti. Tam lahko mnogo hitreje navežeš prijateljstva. To se mi zdi določena kvaliteta. Da v Sloveniji razviješ dobro prijateljstvo, traja bistveno dlje časa. Je pa res, da imaš v Ameriki lahko precej hitro ogromno »najboljših« prijateljev, vendar pa morda ta niso tako iskrena in pomembna, kot sta mogoče zgolj dve, ki jih razviješ v Sloveniji.« Ob koncu pogovora mi sogovornica zaupa še, da sta s partnerjem vselej sanjala o tem, da bi dom imela tako v Sloveniji kot v Ameriki, in bi živela malo tu in malo tam. Pojasni, da sta oba nekoliko bolj avanturističnega duha in si težko zamišljata, da bi se na nekem mestu ustalila in za vedno ostala tam. »Prav zdaj si urejava nov dom v Ljubljani, kamor se bova v kratkem preselila, česar se res zelo veselim. Upam pa, da nama bo v prihodnje uspelo ustvariti še en dom tudi v Ameriki,« pogovor sklene Mariah Dolenc.