Virusna nevarna obolenja

Virusna nevarna

obolenja

Tina Grohar Maležič, mag. farm.

Virusi so tako majhni (med 20 in 300 nm), da jih je večinoma moč videti samo z občutljivim elektronskim mikroskopom. Njihova zgradba je zelo preprosta. Jedro virusa (virion) je zgrajeno iz enega tipa nukleinske kisline (DNK ali RNK), nikoli iz obeh hkrati. Obdaja ga zaščitna proteinska ovojnica (kapsida). Določeni virusi imajo še dodaten lipidni ovoj z vključenimi beljakovinami in lahko tudi ogljikovimi hidrati. So paraziti, kar pomeni, da se lahko razmnožujejo le v gostiteljski celici.

Virusne okužbe dihal so najpogostejše okužbe in so med nalezljivimi boleznimi na prvem mestu. Delimo jih na okužbe zgornjih in spodnjih dihal. Okužba spodnjih dihal je ponavadi zaplet pri okužbi zgornjih dihal. Povzročijo jih virusi iz različnih družin virusov s številnimi antigenskimi tipi in podtipi. Najpogostejši povzročitelji prehlada so rinovirusi in povzročajo od 30-50 % prehladov. Sledijo jim korona virusi, virusi influence in parainfluence, respiratorni sincicijsi virus (RSV), enterovirusi, adenovirusi … V zadnjih letih pa sta se že znanim povzročiteljem prehlada pridružila dva nova virusa: humani metap nevmovirus in humani bokavirus. Večina okužb se zgodi v jesenskem in zimskem času, določeni virusi pa se pojavljajo čez vse leto (npr. en

terovirusi). Na podlagi klinične slike ni mogoče določiti virusnega tipa, ker povz ročajo podobne simptome. Virusa influence in parainfluence običajno povzročata več sistemskih simpto mov kot ostali virusi prehlada. Z večino respiratornih virusov se je po ponovni izpostavljenosti možno ponovno okužiti. Vendar pa so poznejše okužbe z istimi ali podobnimi povzročitel ji na splošno blažje in imajo krajše trajanje. Molekularna in genetska osnova za nepopolno navzkrižno zaščito po okužbi z enim sevom ni popolnoma razjasnjena. Vendar podatki rinovirusov kažejo, da je to deloma lahko posledica izjemne stopnje strukturne in molekularne spremenljivosti, tako znotraj seroti pov kot med različnimi sevi. Virusi prehlada se širijo s stikom in kapljično. Lahko so sposobni preživeti več ur izven gostitelja. Glavno vstopno mesto virusov je nos, v manjši meri lahko tudi oči. Vi rusi se vežejo na receptorje, ki so na nosno-žrelni sluznici in vstopajo v celice, kjer se začnejo razmnoževa ti. Sproži se vnetna reakcija s tvorbo citokinov, kar je vzrok pojava pre hladnih simptomov. Imunski odziv s tvorbo specifičnih protiteles pre preči nadaljnje širjenje virusa. Levkociti fagocitirajo viruse in okužene celice ter jih uničijo. Virus influence ali gripa ogroža vse prebivalstvo, še posebej majhne otroke, starejše ljudi in bolnike s kroničnimi boleznimi. Poznamo tri vrste virusa: virus influence A, B in C. Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influ

Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano ter zdrav življenjski slog.

ence B povzroča običajno omejene izbruhe npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Viruse in fluence A razvrstimo po podtipih na podlagi dveh površinskih an tigenov: hemaglutinina (H1, H2 in H3) in nevraminidaze (N1 in N2). Navedene podvrste povzročajo pri ljudeh sezonsko gripo. Drugi he maglutinini, ki so v virusih influence povzročajo bolezen pri živalih. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa in fluence, ki povzročijo pandemijo. Običajno so kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa influence pa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije. Od adenovirusov poznamo več kot 50 antigenskih tipov, so pogosto povzročitelji akutnih prehladnih obolenj, ki so povezana z okužba mi oči in dihalnih poti. Pri dojenčkih in majhnih otrocih lahko povzročijo okužbo prebavnega trakta. Koronavirusi (CoV) so velika druži na virusov, ki povzročajo bolezni, ki segajo od navadnega prehlada do težjih bolezni. Nov koronavirus (2019nCoV) je nov sev, ki se trenut no zelo hitro širi med ljudmi, vendar o njem vemo še zelo malo. Spadajo med zoonozne viruse, kar pomeni, da se prenašajo med živalmi in ljud mi. Dva poznana koronavirusa sta SARS-CoV in MERS- CoV. Respiratorni sincicijski virus ali RSV

je zelo pogost povzročitelj okužb dihal pri dojenčkih in otrocih. Je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča večino ma le blažja prehladna obolenja. Od virusov parainfluence ali HPIV poznamo štiri vrste (1 do 4) in dva podtipa (4a in 4b). Klinične in epidemiološke značilnosti za vsak tip HPIV so različne. S HPIV se pogos to okužijo dojenčki in majhni otroci ter osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Pri odraslih so večinoma težave blage. Pri majhnih otrocih se lahko okužba razširi v spodnja diha la ter povzroči bronhitis, pljučnico ali laringotraheitis (krup), ki je zelo nevaren, ker lahko zaradi zatekanja pride do obstrukcije dihalne poti. Enterovirusi so antigensko zelo heterogeni in imajo široko geografsko porazdelitev. Če preživijo imunsko obrambo organizma se širijo v krvni obtok, kar ima za posledico vročino, glavobol, vneto grlo in včasih bru hanje ter drisko. Kaj pa zdravljenje? Zdravljenje prehladnih virusnih okužb je simptomatsko. Le za zdravljenje virusa influence je na voljo več vrst protivirusnih zdravil, ki so različno učinkovita. Zdravila nekoliko skrajšajo trajanje in omilijo potek bolezni, če jih zdravnik bolniku predpiše prvi ali drugi dan bolezni. Protivirusna zdravila se običajno predpišejo bolnikom, ki se zaradi težje gripe zdravijo v bol nišnici in le ta za njih niso kontraindicirana. Cepiv za naštete viruse nimamo, razen za virus influence. Zadnjih 12 let se uspešno uporabljajo tudi monoklonska protitelesa proti RSV, s katerimi ščitimo pred okužbo na jbolj ogrožene otroke. To so nedonošenčki in otroci s kronično pljučno ali prirojeno srčno boleznijo, ki so mlajši od dveh let. Priporočila za preprečevanje širjen ja okužbe so redno umivanje rok, pokrivanje ust in nosu pri kašljanju ter kihanju, temeljito kuhanje mesa in jajc, izogibanje tesnemu stiku s kom, ki kaže simptome bolezni di hal, kot sta kašelj in kihanje.

VIRI https://www.who.int/ health-topics/ Tomažič J, Strle F s sodelavci. In fekcijske bolezni. Ljubljana 2015. https://www.nijz.si/sl/ https://www.uptodate.com/ Kirkpatrick GL. The common cold. Prim Care 1996; 23:657. Heikkinen T, Järvinen A. The com mon cold. Lancet 2003; 361:51-59. Turner RB. Epidemiology, patho genesis, and treatment of the common cold. Ann Allergy Asth ma Immunol 1997; 78:531. Kapun-Dolinar A. Mikrobiologija. Ljubljana 2001. Dimmock N J, Easton A J, Leppard K N. Introduction to modern virol -