KDO TUKAJ DRŽI VODO?
DRUGAČE.
JOŽE ŠUBIC
Mojca Puncer
KDO TUKAJ DRŽI VODO? DRUGAČE. Akademski slikar Jože Šubic je v svoji tokratni prostorski postavitvi v Miheličevi galeriji na Ptuju, ki je nadaljevanje umetniškega posega v opuščenem Žičkem dvoru v Mariboru iz leta 2012, razmestil osmero skulptur ženskih glav iz žgane gline. Od tega jih je šest potopljenih v z vodo napolnjene steklene posode v pritličju, medtem ko dvoje glav visi v kletkastih strukturah s stropa prvega nadstropja. Glave, ki delujejo kot fragmenti večjih kipov, so blizu naravni človeški velikosti. Opazovanje glav skozi vodo in rešetke opazovalca nagovarja k iskanju pomena videnega – kljub široko razprtim ustom in tesno zaprtim očem figure ovija nadih nenavadne spokojnosti, ki spominja na telesno ekstazo, versko zamaknjenost ali predsmrtno onemelost. Na prvi pogled je očitna izraznost s seksualnim podtonom, realizem z le malo idealiziranimi oblikami, zlagoma pa se gledalcu odstirajo stvarnejši in krutejši aspekti možne usode upodobljenk (podrejene, reducirane na spolni objekt, utišane, preminule). Harmonija in lepota sta na videz žrtvovani realizmu izraza, ki je obenem zastrt z določeno eksistencialno neznanko, s tančico nedoumljivega in neizrekljivega. V luči nadaljevanja dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran in zapuščen Žički dvor na mariborskem Lentu ob reki Dravi, Šubic ponuja podobo »utopljenke« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost v svetu, kjer ni videti nobenega izhoda ali alternative. Toda če je bila mariborska postavitev v okenskih nišah »reakcija« na lokacijo, njeno pestro zgodovino, zvezano z diskurzi moči in erotizma, pa postavitev v Miheličevi galeriji funkcionira predvsem kot celovit ambient, ki bolj neposredno nagovarja gledalca.
Poleg tega, da gre pri opazovalcu za izkušnjo reprezentacije statičnih, pasivnih, razpoložljivih in obenem odmaknjenih žensk v sedanjem trenutku, se v prostorsko postavitev vpisuje časovnost skozi zvok, šepetanje, pritajen recital poezije, ki s svojimi fluidnimi silnicami bolj subtilno opredeljuje vizualno organizacijo prizorišča. Namesto da bi zgolj ikonično reprezentiral žensko kot osrednjo »obvladano« podobo, Šubic spodbuja percepcijo še kako drugače kot zgolj z vizualno potopitvijo gledalca, tokrat zniža vpliv optičnega z namenom da poudari tudi bolj intuitivne čute kakršen je sluh. Umetnik nas vodi od estetske in formalne likovne obravnave izbranega motiva k spraševanju o čutnem (ne)ugodju, ki ga ta motiv tematizira. Forma je tukaj videti obenem kot odraz prakse discipliniranja telesa. Zgodovino upodabljanja telesa je mogoče brati tudi kot zgodovino poskusov, da bi telo pokazali kot estetsko formo in obenem napravili vidne posledice bolj ali manj nasilnega discipliniranja telesa. Čeprav nam sama narava medija glinene skulpture ne dopušča prestopa iz formalne v realno zaznavanje telesa, pa postane vidno tisto, kar je tradicionalno podvrženo izključitvi iz javnega diskurza, še zlasti ko je v igri seksualnost. Za razliko od estetskega, ki ne pripelje neposredno zaznanih resničnosti v horizont čutenja in mišljenja, pa je dosežek mimesis, da nas v določenem obsegu, s sistematičnimi ublažitvami in redukcijami realnega, seznanja z nam tujimi izkušnjami ter tako ustvari zaznavo, ki bi bila sicer lahko nevzdržna. Oblika izkustva, ki nam jo ponuja umetnik, je ambivaletna, tako privlačna kot po svoje odbijajoča – splet estetskega ugodja in tesnobe pomenljivo trka na tanko opno družbenih konvencij. To umetniško gesto lahko razumemo kot poskus destabiliziranja konvencionalnih vzorcev mišljenja. V razstavnem prizorišču je na delu fantazma, v kateri se lahko postavimo v določeno razmerje z upodobljenimi figurami, dobesedno in metaforično potopljenimi v situacijo, namesto da bi sami odigrali aktivnejšo vlogo in tako postali psihološko središče dela. Vendar pa umetnik predpostavlja pozornega in kritičnega gledalca, ki je sposoben dešifrirati kulturne znake kot simptome prevladujoče ideologije v sedanji družbi. V svoj formalni likovni jezik je Šubic subtilno investiral tako emocionalno kot tudi širšo družbeno-politično, ekonomsko in zgodovinsko dimenzijo. Z nastopom moderne dobe prične slabeti negativni mehanizem družbenega izključevanja (prepovedi, zavračanje, cenzura, zanikanje spolnosti) ter odklanjanja teles v prid »subtilnih spletov govorov, znanj, užitkov in oblasti« (Foucault); gre za procese, ki se neposredno vpisujejo v telesa s pomočjo spremenjenega režima ugodij. Ta režim telesom, ki so del nove stvarnosti, predpisuje fragmentarno izrekanje resnice o imanenci moči na družbenem polju. Seksualnost pri tem služi kot matrica discipliniranja telesa in reguliranja družbe. Orisani preobrat z vzponov idealiziranega telesa erotizma sicer ni prinesel celovite družbene osvoboditve, se je pa seksualnost zelo očitno vpisala v sistem trgovanja z obetom zadovoljevanja vsakovrstnih potreb, tako dejanskih kot namišljenih, ter posledično njenega obvladovanja in nadziranja.
Poleg tega, da je v podobah oglaševanja žensko telo pogosto fragmentirano, je zanj v sodobni potrošniški družbi tipična identifikacija s seksualnostjo, užitkom in fizično zadovoljitvijo na posebej erotiziranih mestih (na primer v soseskah z nočnim življenjem, na kar aludira mariborska različica Kdo tukaj držo vodo? – v bližini Žičkega dvora je namreč v preteklosti stala javna hiša), ki ustvarjajo iluzijo avtentičnega zaužitja erosa s sredstvi in znamenji spektakla. Analiza zgodovinske kontingence seksualnosti pokaže, kako so ženska telesa vselej podrejena delnim resnicam, saj so skozi seksualnost vselej v specifičnem odnosu do vednostnooblastne strukture. Posledično ni mogoče enostavno ločiti seksualne identitete od kulturnih konstrukcij teles. Tako tudi ni neke zunanjosti, kjer bi obstajala naravna, osvobojena seksualnost. Telesa so mnogostransko investirana, vendar ta investicija oziroma podreditev teles diskurzom moči ni nikoli izpeljana do popolnosti, kar vendarle dopušča možnosti za nove identifikacije. Ob tem je ženskost, kolikor si prizadeva ustrezati družbeno-kulturnim idealom in konvencijam svojega časa, ideološki učinek prevladujočih diskurzov moči; v sodobnosti je podložna imperativom tržnega kapitala in njegovim zahtevam po nenehni produkciji telesnih podob. Berninijevska ekstaza ali plačljiv oralni seks? Predsmrtna obnemelost ali zgolj pornografski kliše? Če se pomudimo pri upodabljanju ust, lahko del razlage poiščemo v dejstvu, da so z usti fiziološko izražena naša najbolj koncentrirana izkustva agonije ali ekstaze. Jože Šubic po svoje odgovarja na klišeje o ženskem telesu in njegovem užitku ter ponuja alternativo prevladujočim konvencijam identificiranja ženskosti skozi estetske kanone tradicije s premikom fokusa, tako da fragmentirana ženska telesa preobračajo konvencionalne forme in pomene: čeprav upodobljenke niso videti aktivno želeče, uspejo v gledalcu ozavestiti bolečino objektivacije v reprezentaciji. Dejansko se proces identifikacije ne odvija med človeškimi figurami (med resnično in reprezentirano), temveč med subjektom (gledalcem) in vidikom kulturne reprezentacije. Ženske figure, ki stilno asociirajo na različna zgodovinska obdobja in geografska porekla (od klasičnih, preko nezahodnih kulturnih tradicij do novodobnih izrazov), imajo vse po vrsti glave pokrite z umetelnimi pričeskami in nenavadnimi, mestoma humorno opremljenimi pokrivali. S te perspektive so Šubičeve glave manj dramatične in bolj vedro ekstatične, kot nemara namiguje njihov siceršnji kontekst. Z vidika tega, kar je bilo odstavljeno z javne sfere, s sodobnimi umetniškimi strategijami prikazovanja telesa, kakršno je Šubičevo, naposled le prihaja na osvetljeno prizorišče. Projekt nas lahko med drugim asociativno vodi tudi k primerjavam seksualnega dela, ki je tukaj najbolj očitni atribut upodobljenk, z drugimi vrstami afektivnega in kognitivnega dela. Na ta način posredno vnaša v javni prostor podobe sicer zastrtih oblik vsakovrstne prostitucije, zvezane z obstoječimi institucijami moči in njihovimi mehanizmi delitve dela in družbenega izključevanja – še kako aktualnega v sodobni družbeni stvarnosti.
Jože Šubic (Maribor, 1958) je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (1984) na slovensko likovno prizorišče vstopil v obdobju razcveta nove podobe. Od leta 1981 kontinuirano razstavlja na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, sodeluje na likovnih kolonijah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel tudi več nagrad. Ukvarja se s slikarstvom, risbo in grafiko. Od leta 2000 pa se njegovo likovno snovanje iz slikovne površine, ki je po zgodnejši figuraliki vse bolj zaznamovana s čutnimi barvnimi nanosi in netipičnimi materiali, vedno pogosteje razteza tudi v prostor in predmetno stvarnost. Živi in ustvarja v Mariboru.
JOŽE ŠUBIC KDO TUKAJ DRŽI VODO? DRUGAČE. Miheličeva galerija Ptuj 24. oktober – 30. november 2014 Založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zanj: Andrej Brence, v.d. direktorja Besedilo: Mojca Puncer Fotografije: Boris Farič, Matej Kristovič Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Repro studio Lesjak Naklada: 300 Izbor in postavitev razstave: Jože Šubic, Stanka Gačnik Poezija in glas: Simona Kopinšek