Markovci iz korentove dežele za splet by s.kolibri

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 908(497.4Markovci)(082) Iz korantove dežele : Občina Markovci - o naših krajih in ljudeh/ [Slavica Pičerko Peklar glavna in odgovorna urednica ; prevajanje Milka Liponik ... [et al.] fotografije Marijan Petek ... [et al.]]. Markovci : občina, 2008 1. Pičerko Peklar, Slavica COBISS.SI-ID 60366593

iz korantove dežele

občina markovci – o naših krajih in ljudeh

Uredniški odbor: Slavica Pičerko Peklar, glavna in odgovorna urednica (novinarka ČZP Večer Maribor) Marjan Horvat Milka Liponik Karolina Pičerko Darko Štrafela dr. Marjan Žnidarič Lektoriranje: Vladimir Kajzovar, Karolina Pičerko Prevajanje: Milka Liponik, Tanja Steyer Fotografije: Marijan Petek arhivi avtorjev in krajanov arhiv Občine Markovci Foto Laura fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj fototeka Zgodovinskega arhiva na Ptuju Oblikovanje: s.kolibri Produkcija: Repro studio Lesjak Založila: Občina Markovci Zanjo: Franc Kekec, župan

markovci 2008

Vsebina 10

Knjigi na pot

Franc Kekec, župan Občine Markovci

Slavica Pičerko Peklar

Karolina Pičerko

Danes za jutri

Grb in zastava občine Markovci, Karolina Pičerko

Za nami so že tretje lokalne volitve, Marinka Bezjak Kolenko

Najnovejši demografski, ekonomski in prostorski razvoj občine Markovci, dr. Vladimir Korošec

Desetletje investicij v samostojni občini, Marinka Bezjak Kolenko

Podjetništvo, malo gospodarstvo in obrtniki občine Markovci, Marjan Horvat

Kmetijsvo v občini Markovci, Dušan Meznarič

109

Kmečke gospodinje v občini Markovci, Slavica Strelec

113

Skozi čas

114

Vasi in prebivalci občine Markovci skozi stoletja, Marija Matjašič Črešnik

146

Gospoščina Markovci, Darko Štrafela

158

Iz zgodovine župnijske kronike sv. Marka, Janez Maučec, Alenka Rožanc

182

Orgle v cerkvi sv. Marka, Darko Meznarič

186

Kapele, križi in kužna znamenja ter spominska obeležja, Karolina Pičerko

190

Markovci – občinsko središče, Darko Štrafela

208

Zgodovina šolstva v Markovcih, Ivan Štrafela

228

Od Sokolov in Orlov do telovadnih društev Partizan, Andreja Horvat

Vsebina 238

Občina Markovci v času okupacije in narodnoosvobodilnega boja 1941 – 1945, dr. Marjan Žnidarič

268

Vasi in prebivalci občine Markovci od leta 1945 do 1980, Marija Matjašič Črešnik

295

Tradicija šeg in običajev

299

Dediščina korantove dežele, Karolina Pičerko

309

Fašenk - od kod in kam? Anja Strelec

314

Etnografsko družabno dogajanje v Stojncih, Silva Meznarič

320

Z barnom prek Drave v Šturmovec, Danica Tement

338

Mednarečje v Markovcih pri Ptuju, zasl. prof. dr. Zinka Zorko

355

Drava, polja, travniki

358

Varstvo narave v občini Markovci, Simona Kaligarič

364

Bogastvo rastlinskega sveta, dr. Mitja Kaligarič

369

Vretenčarji, še posebej ptiči, dr. Franc Janžekovič, Marijan Govedič, Boža Janžekovič

385

Družba prijaznih ljudi

388

Razvoj gasilstva na Markovskem, Janez Liponik

413

Šport v občini Markovci, Robi Bezjak

421

Godba na pihala Občine Markovci, Anton Majerič

422

Folklorno društvo Anton–Jože Štrafela, Milan Gabrovec

424

Kulturno društvo Bukovci, Silva Pilinger

425

Moški pevski zbor Kulturnega društva Alojz Štrafela Markovci, Karolina Pičerko

427

Prosvetno društvo Prvenci–Strelci, Janez Golc

429

Etnografsko društvo Korant Markovci, Karolina Pičerko

430

Kulturno umetniško društvo Markovski zvon, Darko Meznarič

432

Etnografsko društvo Tradicija Borovci, Darko Obran

433

Društvo čebelarjev Markovci, Janez Bezjak

435

Lovska družina Markovci, Viktor Cvetko

436

Avto moto društvo Markovci, Martin Zamuda

438

Krajevna organizacijo Rdečega križa Markovci, Marija Prelog

Vsebina 440

Društvo upokojencev Markovci, Anton Majerič

441

Konjeniški klub Nova vas, Anton Kekec

442

Društvo podeželskih žena občine Markovci, Marta Lešnik

443

Turistično društvo občine Markovci, Franc Brodnjak

445

Športno ribiško društvo Markovci, Zlatko Rajh

447

Društvo mladih občine Markovci, Alenka Petrovič

449

Osebnosti – znanci in prijatelji

450

Danijela Feguš, častna občanka

451

Dr. Franc Janžekovič, biolog

452

Janez Janžekovič, profesor fizike

452

Franc Kolarič, častni občan

453

Dr. Vladimir Korošec, geograf

454

Bogomir Kostanjevec, pravnik in publicist

455

Dr. France Lah, diplomirani inženir

456

Terezija Maroh, vaška pevka, pesnica, kulturna delavka

457

Dr. Ljudevit Pivko, narodni buditelj, politik, pedagog, pisec strokovne literature

459

Janko Rožmarin, gostilničar in športnik

459

Franc Simonič, agronom, partizan in politik

461

Dr. Vladimir Strelec, veterinar

462

Janez Šibila, akademski slikar

463

Anton in Jože Štrafela, družbenopolitična delavca

464

Franc Vajda, šolnik

464

Janez Zemljarič, gospodarstvenik in politik

466

Dr. Marjan Žnidarič, zgodovinar

469 470

Zgodbe od »nekda« do … Spomini in literarni prispevki

iz korantove de탑ele

Knjigi na pot

Knjigi o naših krajih in ljudeh na pot! Ob 10-letnici samostojnosti vam v branje ponujamo knjigo Iz korantove dežele z željo, da bi jo čim večkrat vzeli v roke in z zanimanjem prebirali ter se tako skupaj z mano veselili naše skupne preteklosti in obetajoče se prihodnosti. Domačini bomo poslej lažje obujali spomine na našo preteklost, naši obiskovalci pa bodo tako na najlepši način izvedeli, kam prihajajo. Prav vsem želim obilo zadovoljstva ob branju! Občina Markovci je s svojimi 33 km2 in 4023 prebivalci del na prvi pogled dolgočasnega Ptujskega polja, a bogata s kulturno in naravno dediščino. To je svet, kjer je Drava že od nekdaj vplivala na življenje ljudi. Tako je reka prinašala rodovitno zemljo, a mnogokrat s seboj odnašala premoženje, ki so si ga ustvarili ljudje. Življenje z Dravo je našim ljudem dajalo moč, da so vztrajali in kljubovali njenim visokim vodam, reka pa še danes, kljub mnogim posegom v njeno porečje, vpliva na življenje Markovčanov. Vsi posegi v obdravski svet niso bili vedno ekološko pozitivni, a so bili gospodarsko opravičljivi, za nas nujni in naši ljudje so se vedno znova navajali na življenje z in ob reki. Del tega, kako je teklo življenje ob Dravi, želimo prikazati v pričujoči knjigi. Prepričan sem, da je piscem uspelo opisati najpomembnejše dogodke skozi našo zgodovino. Za celotno vedenje o Markovcih, naših ljudeh in naših vaseh, bo potrebno napisati še knjigo ali dve, kar pa naj ostane izziv našim naslednikom. Svoje zavedanje smo dobili z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 in kasneje z zakonodajo o lokalni samoupravi in leta 1998, ko smo se z referendumom odločili, da postanemo samostojna občina Markovci.

iz korantove dežele

Želimo odločati o svojem razvoju, o svoji usodi in sodelovati z vsemi sosednjimi občinami. Leto 2008 - ob 10. obletnici naše samostojnosti - se nam zdi pravšnje za izdajo knjige, v kateri opisujemo bogato zgodovinsko preteklost in desetletje samostojne občine. V teh letih smo Markovčani veliko naredili, hitro napredovali in iz velike brezposelnosti prešli v najmanjšo brezposelnost na območju Spodnjega Podravja, celo pod slovensko povprečje. To pa je podatek, ki nam veliko pomeni in priča o našem gospodarskem razvoju. Vsem piscem, še posebej članom uredniškega odbora, se iskreno zahvaljujem za njihovo delo, saj so uresničili našo skupno idejo o zapisu naše bogate dediščine, ki bo tako ostala našim potomcem v spomin. Franc Kekec, župan Občine Markovci

Knjigi na pot

Vasi in kraji, ki jih je slišati Se vam je že zgodilo, da ste nek kraj najprej zaslišali, šele potem videli, ga spoznali in zaživeli z njegovimi ljudmi? Kak mesec mi je bilo, ko je, v začetku šestdesetih, v Markovcih na vejki fašenk odzvanjalo tisto čarobno rožljanje korantovih zvoncev. Bila jih je polna hiša, jaz pa sem mirno spala na postelji stare matere in ata. V tisti kmečki sobi, ki je danes skoraj več ni in je bilo na mizi v hiši polno dobrot, ki so čakale na odganjalce zime. V spominu ostaja piš hladnega zraka, ki je preplavil sobo, ko so se k topli peči prišli pogret domači potem, ko so na dvorišču zaorali orači in so pleve priletele tudi v notranjost. Še zdaj najraje slišim Markovce. Pok z biči takoj po svečnici, zven korantovih zvoncev, ki se za pusta še vedno širi na vse strani. Lepo je slišati zvok žage ali sekire, ki oznanja, da se nekdo tam v vasi pripravlja na zimo. Ko se peljem skozi naše vasi, je še slišati peteline, ki se oglašajo s kupa še kadečega gnoja. Ob nedeljah se Markovci in vse tukajšnje vasi vonja. Diši po domači goveji juhi z rezanci, pečenki in praženem krompirju, z dvorišč veje vonj po sveže opranem perilu in sliši se odzvanjanje cerkvenih zvonov. Srečati je mogoče sosede, ki se pomenkujejo o vsem za kar jim je med tednom zmanjkalo časa. Da bi vso to življenje na Markovskem ostalo zapisano in tako ohranjeno za spomin našim naslednjim rodovom, smo se odločili napisati knjigo o nas samih. O krajih in ljudeh, ki jim je ritem življenja od nekdaj narekovala Drava, o ljudeh, ki so se z barnom vozili čez reko, ali hiteli delat na polja, ki jim ni bilo videti konca. V lanskem poletju, ko je narava dišala po komaj pokošeni travi, ko sta se dogodili še ena košnja v Šturmovcih in žetev v Prvencih in se je življenje odvijalo kot se že leta, smo nekateri že kar resno razmišljali

iz korantove dežele

o tem, kakšno knjigo želimo. Takrat smo že vedeli, da bi radi takšno, ki bi se tudi slišala, ki bi dišala in bi jo radi vzeli v roke tako tisti, ki smo tukaj doma, kot tisti, ki semkaj zaidejo le poredko. Sedli smo tako skupaj tisti, ki imamo Markovce radi. Domačinka Karolina Pičerko, ki je vsa svoja leta in delovanje, tudi kot učiteljica, povezovala z Markovci in Markovčani in je prispevala dobršen del prispevkov o pustnem dogajanju. Dr. Marjan Žnidarič, zgodovinar in naš rojak, ki v rodne Sobetince z mariborskega konca vsaj enkrat letno kar priteče, tokrat pa je prispeval članek o narodnoosvobodilnem dogajanju v naših krajih. Kot poznavalec in soustvarjalec markovskega razvoja, predvsem gospodarskega, se nam je pridružil Marjan Horvat, pomagal nam je Darko Štrafela, ki ga je pritegnil geografski in zgodovinski razvoj naših krajev, k sodelovanju v uredniški odbor pa smo povabili še Milko Liponik, da nam je s svojim poznavanjem tujih jezikov pomagala knjigo urediti tako, da jo bodo lahko brali tudi tisti, ki našega jezika ne poznajo. In že kar takoj smo se odločili: napisali bomo knjigo, ki morda ne bo prav takšna kot so knjige, ki jih napišejo strokovnjaki, a bodo pri njenem snovanju sodelovali naši ljudje. Tako smo začeli kar sami raziskovati, zbirati arhivsko gradivo in stare fotografije ter k pisanju povabili tiste naše ljudi za katere smo vedeli, da nam bodo s svojim znanjem lahko pomagali. Bili smo izredno veseli, ko se je odkrivanja zgodovine lotila Marija Matjašič Črešnik iz Borovec, cerkveno kroniko sta prebirala župnik Janez Maučec in študentka Alenka Rožanc, s šolsko zgodovino se je ukvarjal ravnatelj Ivan Štrafela. Geografski oris naših vasi smo zaupali dr. Vladimirju Korošcu, geografu in našemu rojaku, ki se je že v preteklosti ukvarjal z markovsko prihodnostjo. Veseli smo bili, ko se je našemu povabilu odzval dr. Franc Janžekovič, biolog, ki je že kot markovski osnovnošolec raziskoval tukajšnjo naravo, tokrat pa je k sodelovanju pritegnil še svoje sodelavce in skupaj so napisali poglavje, ki ga namenjamo naravnim danostim. Dušan Meznarič je dodal prispevek o kmetijskem razvoju, Slavica Strelec o položaju kmečkih žena, študentka Andreja Horvat v svojem prispevku odkriva pomembno vlogo markovskega sokolskega gibanja, študentka Anja Strelec pa je raziskovanje namenila pustnemu dogajanju. Danica Tement obuja spomine na čase, ko je po 14

Knjigi na pot

Dravi še vozilo barno. Ljudi, ki so nam pomagali pri pisanju te naše knjige je še veliko, saj smo jih zaprosili naj predstavijo delo naših društev in prav vsem se zahvaljujem za pomoč, tudi tistim, ki so bili pripravljeni z nami »le« poklepetati, a so nam tako odkrili zgodbe, ki bi jih sicer ne poznali, ali so nam odstopili stare fotografije, ki jih objavljamo. V času, ko smo snovali vsebino knjige, ki smo jo poimenovali Iz korantove dežele, smo se dajali tudi z vprašanjem, kako pisati imena naših vasi. Je prav zapisati iz Markovec, Markovc, ali Markovcev? Pa smo spraševali ljudi, mlade in starejše in ugotovili, da je možnosti več in se odločili, da bomo piscem pustili, da se odločijo, pa čeprav morda izbrana inačica ni najbolj v skladu s slovenskim pisanjem krajevnih imen, a je nam domača. Smo pa zato, da bi izvedeli, od kod in kam ta naš markovski jezik k sodelovanju povabili dr. Zinko Zorko. Skupaj smo preživeli zanimiv dan, ko je zadišalo tudi po domačih klobasah, naša nova znanka, strokovnjakinja za slovenska narečja, pa je pripravila prispevek, ki ga je tudi videti in slišati. Zdaj, ko je markovska knjiga pred nami, naj zapišem, da smo vsi skupaj opravili veliko delo. Pri tem so nam rade volje pomagali sodelavci občinske uprave, s svojimi fotografijami pa nas je vse navduševal Marjan Petek, ki je prispeval večji del novejšega fotografskega gradiva. Zbrani kup gradiva smo prepustili oblikovalskemu studiu s.kolibri, ki nas presenetil s svojimi idejami o končni podobi knjige. Želela bi, da bi vam bilo listanje in prebiranje knjige o naših krajih in ljudeh v veselje in nenazadnje v izziv, da kdaj drugič še sami sodelujete pri snovanju knjige o Markovcih in Markovčanih. Slavica Pičerko Peklar, odgovorna urednica

iz korantove de탑ele

Knjigi na pot

Markovski korant Januar 2008 se je že prevesil v drugo polovico, bližal se je februar in z njim že na samem začetku leta nekaj naših posebnih dni. In medtem, ko smo se člani uredniškega odbora in zunanji sodelavci pri ustvarjanju te, prve knjige o Markovcih, odločali o končni vsebini, obliki in imenu, je po naših vaseh že vrvelo od priprav na Fašenk v Markovcih. Tudi nas je prevzelo vse to živahno dogajanje in mnogi smo s pravim olajšanjem sprejeli odločitev Etnografskega društva Korant Markovci, da bo tokrat fašenk v torek, na dan »vejkega fašenka« in ne že v soboto, na svečnico, s čimer bi prekršili tradicijo ljudskega izročila. Ponosni na to, da nas vodi modrost naših prednikov, smo se še lažje odločili za ime prvega markovske knjige, ki se tako imenuje Iz korantove dežele. Pa smo se skoraj istočasno vprašali, ali smo o samem korantu v resnici zapisali dovolj, da bodo vsi naši bralci vedeli, s čim si je korant zaslužil tolikšno čast in pozornost. Markovčani namreč našega koranta tako živo občutimo in poznamo od svojega otroštva dalje, da se nam včasih ne zdi potrebno o njem kaj posebej pripovedovati in razlagati. Tu, v uvodnem delu knjige, pa mu namenjamo nekaj več pozornosti v želji, da bi uresničili svoje iskreno hotenje: naš osrednji pustni lik predstaviti v njegovi celoviti podobi, spregovoriti o videzu, njegovem gibanju in njegovem poslanstvu. Vse troje je med seboj ne le tesno povezano, kar prepleteno, neločljivo, saj vse služi istemu dobremu pomenu: pregnati zimo in priklicati pomlad, s tem pa kmečkemu človeku omogočiti, da bo spet lahko preoral zemljo, jo posejal, kar pa je že posejanega, bo v topli pomladni prsti živahno pognalo v pšenico, ječmen ali rž, pa tudi v travo in njene cvetlice. Iz otroštva se spomnim, da smo v šoli govorili tudi o naših davnih prednikih in njihovem verovanju v dobre in zle duhove. Slišali in

iz korantove dežele

verjeli smo tudi v to, da so se nekoč ljudje zime še posebej bali, saj jih je takrat zeblo, zbolevali so in umirali tako od mraza, kot od pomanjkanja hrane. Proti koncu zime je življenje naših prednikov postajalo vse težje. Prav korant, ki ima svoje korenine v daljni preteklosti, pa bi naj pomagal preganjati tiste hudobne zimske duhove, ki se jih je moral najprej sam ubraniti. Nekaj postavnih, močnih fantov je torej obleklo tople kožuhe, obrnjene z dlako navzven, češ naj zima vidi, da se je ne bojijo, da jim ne more do živega. Okrog pasu so si zapeli močno verigo z velikimi kravjimi zvonci. Njihovo rožljanje – koranti z njimi tresejo na prav posebni, neponovljivi način – naj bi zimo prestrašilo tudi z oglašanjem, ki je odmevalo preko polj, od vasi do vasi. Tudi obujejo se koranti primerno zimi in svoji dolgi poti. Njihove zelene ali rdeče nogavice torej niso le olepšava korantove oprave. Nadvse pomembna je korantova kapa, v hrbtnem delu kosmata, da se s kožuhom zlije v eno. Na obraznem delu, na pobarvanem in lepo oblikovanem usnju, izstopa dolg nos, očesni izrez je prav tako slikovito pobarvan, pod nosom se košatijo brki iz sirke, usta pa predstavljajo zobje iz belega fižola. Vso to podobo dopolnjuje še dolg, pisan jezik, ob straneh pa kapo krasi niz razprostrtih puranovih ali gosjih peres, na vrhu jo bogatijo pisani trakovi, pripeti na žico med lesenima rogovoma. Vsaka od teh sestavin bi naj (in nekoč so verjeli, da je tako!) kazala zimi svojo moč in jo opozorila, da je njen čas minil in naj se zato čim prej »pobere«. Toda zima je bila včasih prav v tistih dneh še posebno huda, z mnogo snega in takim mrazom, da je kar pokalo in korant ji je moral še močneje groziti. Zavihtel je svojo ježevko – prav mu je prišla kar debelejša palica ovita z ježevo kožo – in jo zagnal daleč tja v sneg. Tudi bodice bi naj pomagale prestrašiti zle duhove, da si je potem v deželo kmalu upala priti pomlad. Minevala so leta, vrstila so se desetletja in stoletja, človek je zaživel bolje, tudi zime se ni več tako zelo bal, ostalo pa je, vsaj pri nas v Markovcih (v naših devetih vaseh), nekaj tistega davnega čustvovanja, ki ob korantih prehaja iz roda v rod. Korantovo poslanstvo se je preusmerilo od preganjanja zime k temu, da s svojo pojavo in v kar največji družbi, razveseljuje ljudi, najprej svoje po domačih dvoriščih in vaseh, nato še v bližnjem mestu in drugod. Koranti, kot nekoč, še danes radi prestrašijo gručo otrok, občudujejo jih dekleta, ki jim v 18

Knjigi na pot

znak naklonjenosti podarjajo robce in robčke, da jih ti privežejo med zvonce na verigi. Še vedno enako mogočno je korantovo pozvanjanje z zvonci, ki se spremeni v korantov ples. Obisk koranta na dvorišču ali v hiši še dandanes pomeni nekaj dobrega, saj hiši in družini obeta srečno življenje v tistem letu. Markovski korant je preživel različne čase, take, ki so mu bili naklonjeni, pa tudi one, njemu in drugim nenaklonjene, mirne in nemirne, pa dobre in slabe. A je vselej preživel ter s svojo podobo in magičnim oglašanjem pomagal tudi drugim. Bil je in ostaja naš tudi potem, ko so pred skoraj pol stoletja po njem poimenovali ptujsko kurentovanje. Še preden smo pred desetimi leti osnovali samostojno občino Markovci, smo Markovčani oživili naše nekdanje vaške fašenke. Da, zvestoba je tu zelo pomembna: mi smo bili ves čas zvesti korantu in ta je svojo zvestobo nam in svojim krajem najlepše izrazil s spontano vrnitvijo na naš prvi Fašenk v Markovcih in na vse naslednje, ki jih tako radi doživljamo. Upam, da bo tako tudi ostalo, saj bi se sicer naši zanamci lahko vprašali: »Kaj neki pomeni tisti lik v spodnjem delu občinskega grba, tista kosmata glava?« Danes jim lahko s ponosom povemo, da tako kot smo ponosni na cerkev sv. Marka, ki ga ponazarja lik prijaznega leva v grbu zgoraj, smo ponosni na naša polja in vseh devet vasi - po eno zrno v zlatem klasu -, tako smo ponosni na markovskega koranta. Ko se torej pripeljete v kraje, kjer opazite grb občine Markovci z levom, klasom in korantovo kapo, vedite, da ste v korantovi deželi. Iz korantove dežele pa prihaja med vas, ki živite tukaj in marsikje, tudi daleč po svetu, ta naša knjiga, naši prijazni pozdravi in misel: »Dobrodošli v Markovcih, dobrodošli v korantovi deželi!« Karolina Pičerko, upokojena učiteljica

iz korantove

de탑ele

iz korantove de탑ele

občina markovci

danes za jutri

Karolina Pičerko, upokojena učiteljica

Grb in zastava Občine Markovci Pot do grba in zastave Po vseh aktivnostih in odločitvi za samostojno občino spomladi leta 1998, ko je bil tudi referendum, so ljudje na novembrskih in decembrskih volitvah izvolili člane prvega občinskega sveta, ki je bil takrat petnajstčlanski in nato Franca Kekca iz Bukovec izvolili za župana Občine Markovci. Danes šteje markovski občinski svet enajst članov. Vsi člani sveta občine in župan so takoj začeli z aktivnostmi za uspešno delovanje občine, sprejeli so vse potrebne dokumente ter se zelo resno lotili izbire simbolov občine; grba, zastave in občinskega praznika. Pri tem smo sodelovali z društvom Heraldica Slovenica (grboslovno, zastavoslovno in rodoslovno društvo) in v njenem imenu nas je Valt Jurečič že decembra 1998. leta seznanil z osnovnimi in najbolj pomembnimi pravili pri ustvarjanju grbov in drugih občinskih simbolov. Marca 1999 smo v Štajerskem tedniku objavili razpis za izdelavo grba. Na razpis je prispelo pet predlogov različnih avtorjev, med njimi so bili trije naši občani. Na občini smo imenovali posebno komisijo, ki so jo sestavljali zgodovinar, likovnik, slavist in ta se je odločila za dva predloga. Izbranima avtorjema je komisija svetovala,

iz korantove dežele

kaj je treba popraviti, da bodo njuni predlogi v skladu s heraldiko in jih nato posredovala na sejo sveta (eden od predlogov je bil izdelan v dveh različicah). Še pred končno odločitvijo so člani odbora za družbene dejavnosti potrdili predlog, ki je bil najbližji kasneje sprejetemu predlogu za grb Občine Markovci. Med predlogoma so nazadnje izbirali takratni člani markovskega občinskega sveta.

Grb Med vsemi predlogi, ki so prispeli na razpis, smo se odločili za predlog Martina Kosa iz Nove vasi pri Markovcih, ki je ob priznanju dobil tudi nalogo projekt realizirati do konca, kar je tudi dobro opravil. Grb občine Markovci združuje vse tisto, kar velja za dobre grbe: • upodobljen je na deljenem ščitu poznogotskega stila sanitske oblike, • grb ima v osnovi modro barvo z rumenim robom (barva predstavlja nebo in vodovja), • v to polje so razvrščeni trije osnovni atributi, pomembni znaki, ki imajo vsak svoj pomen. Lev v gornji polovici grba je zlatorumene barve in je prispodoba leva v spremstvu sv. Marka, patrona domače cerkve. V sredino grba je položen zlatoromeni klas z devetimi žitnimi zrni, kar je prispodoba vseh devetih vasi, kjer še vedno sejejo tudi žitarice. V spodnjem delu grba je korantova maska s prevladujočo rumeno barvo, le korantov jezik je rdeč in obraz maske neobarvan (torej bel). Grb torej ni preveč barvit, saj prevladujeta dve barvi. Tudi atributov ni preveč in vsi se jasno odražajo na svojem ozadju, kar je pri prepoznavi grba zelo pomembno.

Zastava Tako kot grb je tudi zastava modre barve, njene mere so v razmerju širina: dolžina je 1:2,5. Čeprav se na zastavo v prvi tretjini lahko prenese celoten grb, smo se svetniki odločili le za dva atributa. Tako je na zastavi videti zlatorumenega leva in pod njim klas z devetimi zrni.

obÄ?ina markovci

danes za jutri

iz korantove dežele

Marinka Bezjak Kolenko, direktorica Občinske uprave Občine Markovci

Za nami so že tretje lokalne volitve Prve občinske volitve za župana in člane občinskega sveta so potekale novembra 1998. leta, ko smo za prvega župana novoustanovljene Občine Markovci izvolili Franca Kekca, domačina iz Bukovec. Po takrat še proporcionalnem sistemu je bilo na prvih lokalnih volitvah v treh volilnih enotah izvoljenih 15 članov občinskega sveta. V volilni enoti 1: Prvenci, Sobetinci in Stojnci so bili izvoljeni: Stanislav Toplak, SKD, Slavko Rožmarin, SKD, Marjan Horvat, SLS, Mirko Janžekovič, SDS in Franc Kostanjevec, LDS. V drugi volilni enoti: Bukovci in Nova vas, so bili izvoljeni: Karl Stanko Majcen, SKD, Janez Strelec, SKD, Franc Kekec, SLS, Janez Petrovič, SLS in Franc Ferčič, LDS. V tretji volilni enoti: Borovci, Markovci, Strelci in Zabovci so bili izvoljeni: Janez Liponik, SKD, Franc Obran, SLS, Franc Zmazek, LDS, Branko Kodrič, SDS in Karolina Pičerko, DeSUS. Ker je bil v drugi volilni enoti Franc Kekec izvoljen hkrati za člana občinskega sveta in za župana občine, je članstvo v občinskem svetu, v skladu s proporcionalnim sistemom, pripadlo Matildi Petro-

občina markovci

danes za jutri

vič, SLS. V času prvega mandata je odstopil Franc Zmazek iz tretje volilne enote, nadomestil pa ga je Dragan Mikša, prav tako iz LDS. V prvem sestavu občinskega sveta je imela največ, 5 svetnikov, stranka SKD, štirje svetniki so prihajali iz vrst SLS, dva iz vrst LDS, po en član pa iz SDS in DeSUS. Komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je v prvem mandatu vodil Franc Obran. Odbor za gospodarstvo, kmetijstvo in gospodarske javne službe Marjan Horvat. Odbor za družbene dejavnosti je vodila Karolina Pičerko. Odbor za varstvo okolja in prostorsko načrtovanje ter razvoj je vodil Karl Stanko Majcen. Odboru za finance in gospodarjenje s premoženjem je predsedoval Franc Ferčič, ki je vodil tudi statutarno pravno komisijo. Odboru za infrastrukturo je predsedoval Franc Kostanjevec. Druge lokalne volitve so potekale novembra 2002, ko smo volili po večinskem sistemu in v kar devetih volilnih enotah. Za župana je bil ponovno izvoljen Franc Kekec, v občinski svet pa je bilo izvoljenih 11 članov, svetnikov. V prvi volilni enoti (Bukovci brez JV dela) sta bila za svetnika izvoljena Jože Bezjak in Milan Majer, oba SLS, v drugi volilni enoti (JV del naselja Bukovci in SZ del naselja Stojnci) je bil v občinski svet izvoljen Karl Stanko Majcen, SLS. V tretji volilni enoti (Stojnci brez SZ dela) sta bila izvoljena Slavko Rožmarin, N.Si in Franc Kostanjevec, LDS. V četrti volilni enoti (Borovci in Strelci) je bil izvoljen Zvonko Črešnik, N.Si. V peti volilni enoti (Sobetinci in Prvenci) je največ glasov prejel Marjan Horvat, SLS, v šesti volilni enoti (Markovci brez J dela) Janez Liponik, N.Si, v sedmi volilni enoti (Nova vas brez SZ dela) pa Konrad Janžekovič, LDS. V osmi volilni enoti (Zabovci brez SZ dela) je bil za svetnika izvoljen Branko Kodrič, SDS, v deveti volilni enoti (SZ del Zabovec, J del Markovec in SZ del naselja Nova vas) je bila za svetnico izvoljena Dragica Meznarič, N.Si. Po štiri svetnike v občinskem svetu sta imeli stranki SLS in N.Si, dva svetnika sta prihajala iz vrst LDS, en svetnik je bil član SDS. V drugem mandatu so posamezne odbore in komisije vodili: Karl Stanko Majcen, ki je predsedoval komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, je vodil tudi odbor za družbene dejavnosti. Marjan Horvat je predsedoval odboru za gospodarstvo, kmetijstvo in gospodarske javne službe. Odbor za varstvo okolja in prostorsko načrtovanje ter razvoj je vodil Janez Liponik, Dragica Meznarič pa odbor za finance in gospodarjenje s premoženjem. Odbor za infrastrukturo je vodil Franc Kostanjevec, statutarno pravno komisijo pa Zvonko Črešnik. Po večinskem sistemu so potekale tudi tretje volitve, ko so bili v 11- članski občinski svet izvoljeni Jože Bezjak, SLS in Milan Gabrovec, LDS v prvi volilni enoti, Vladko Kelenc, N.Si, v drugi volilni enoti in Franc Rožanc ter Slavko Rožmarin, oba N.Si, v tretji volilni enoti. V četrti volilni enoti je največ glasov prejel Zvonko Črešnik, N.Si, v peti volilni enoti pa Stanislav Toplak, N.Si. V šesti volilni enoti je največjo podporo dobil Janez Liponik, N.Si, v sedmi pa Konrad Janžekovič, LDS, Franc Obran, SLS, je svetnik osme volilne enote, Dragica Meznarič, N.Si pa svetnica devete volilne enote. Za župana Občine Markovci je bil tudi v tretje izvoljen Franc Kekec. V tretjem sestavu markovskega občinskega sveta imajo največ članov, kar sedem, člani N.Si, po dva pa stranki SLS in LDS. Stanislav Toplak vodi komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, Zvonko Črešnik odbor za gospodarsko infrastrukturo, Slavko Rožmarin odbor za negospodarske dejavnosti, odbor za okolje in prostor vodi Konrad Janžekovič, odbor za finance pa Jože Bezjak. Franc Rožanc vodi odbor za gospodarske dejavnosti in statutarno pravno komisijo.

iz korantove de탑ele

The latest demographical, economic and space development of the Markovci rural community The article describes the latest demographical, economic and space changes in the Markovci community. It analyses the causes as well as consequences of reshaping settlements. After 1981 the population of Markovci community has increased for 6% but there are great differences among settlements. The agriculture can not develop fast enough due to the fact that land ownership is crumbled but it is

gradually changing. In the year 2000 more than 41% of farms were smaller than 2 ha. Lately employment in non rural activities in all settlements is increasing. In the region of one commune 1/3 of employed population can find work. Individual settlements influenced by urbanization are intensively changing in function and space which gives them a new role in regional development.

Key words: countryside, rural settlements, the development of population, urbanization, rural housekeeping, crumbled landownership, functional structure of settlements. 30

občina markovci

danes za jutri

Dr. Vladimir Korošec, geograf

Najnovejši demografski, ekonomski in prostorski razvoj občine Markovci Prispevek govori o najnovejših demografskih, ekonomskih in prostorskih spremembah v občini Markovci ter analizira vzroke in posledice preoblikovanja naselij. Po letu 1981 se je skupno

število prebivalcev občine povečalo za 6 %, vendar so na tem področju med naselji velike razlike. Hitrejši razvoj kmetijstva onemogoča zemljiško posestna razdrobljenost, ki se počasi spreminja, 31

iz korantove dežele

saj je bilo leta 2000 več kot 41 % kmetij manjših od 2 ha. V zadnjem obdobju se v vseh naseljih povečuje zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih. Na območju občine lahko najde delo tretjina

zaposlenih prebivalcev občine. Posamezna naselja se pod vplivom urbanizacije intenzivno prostorsko in funkcijsko spreminjajo, kar jim daje novo vlogo v regionalnem razvoju.

Ključne besede: podeželje, podeželska naselja, razvoj prebivalcev, urbanizacija, kmečka gospodinjstva, zemljiško-posestna razdrobljenost, funkcijska zgradba naselij.

občina markovci

danes za jutri

Uvod Občina Markovci leži v osrednjem delu Ptujskega polja, zato se v njenem demografskem, gospodarskem in funkcijskem razvoju kažejo skupne značilnosti širšega območja. Dosedanji in tudi prihodnji razvoj občine in njenih naselij lahko pravilno interpretiramo le na podlagi celostne analize sprememb v regiji, saj se naselja na Ptujskem polju soočajo s podobnimi razvojnimi problemi ne glede na trenutno ali preteklo upravno delitev. Njihov razvoj in razvoj celotnega območja prvenstveno določajo naravni pogoji, sooblikujejo pa ga mnogi lokalni dejavniki ter gospodarske in socialne razmere v regiji ali državi. Socio-ekonomska analiza naselij občine Markovci, ki je pred nami, odpira nekatera vprašanja o bodočem razvoju podeželja, ki se v zadnjem obdobju pod vplivom urbanizacije intenzivno spreminja. Prispevek govori o najnovejših spremembah v občini Markovci na socialnem, ekonomskem in okoljskem področju ter poskuša prikazati vzroke in posledice preoblikovanja naselij. Raziskava temelji na celostnem vrednotenju podeželskih naselij in je poskus oblikovanja modela za oceno razvoja manjših podeželskih območij. Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja se tudi v Sloveniji, na podlagi pozitivnih izkušenj v nekaterih zahodnoevropskih državah, pričenja uveljavljati celostno načrtovanje regionalnega razvoja podeželja. Cilj tovrstnih pristopov je poiskati ustrezne odgovore na izzive prihodnjega razvoja podeželja. Ob tem so v ospredju vprašanja ustreznih raziskovalnih pristopov oziroma modelov, ki bodo zagotavljali objektivno vrednotenje podeželskih območij ter nosilcem razvoja pomagali pri odločitvah na lokalni ravni ali pri snovanju regionalne oziroma nacionalne razvojne politike. Odločilnega pomena je nabor ustreznih kazalcev, s katerimi lahko objektivno prikažemo lokalne spremembe ter razvojne probleme. Sodobni pristopi razvoja podeželja uveljavljajo model endogenega razvoja, ki v ospredje postavlja človeka in naravne potenciale v povezavi s širšim območjem. Zaradi tega smo najnovejši demografski, ekonomski in prostorski razvoj občine Markovci oziroma njenih naselij preučili na podlagi naslednjih kazalcev: gibanje števila prebivalcev, izobrazbena, starostna in dejavnostna sestava prebivalcev, zemljiškoposestna sestava kmetij, gospodarska usmerjenost kmetij, zaposlitvene možnosti na podeželju, prostorski razvoj naselij ter naravne in družbene vrednote obravnavanega prostora. Ker obravnavamo manjše podeželsko območje tudi na ravni naselij, smo nabor ustreznih kazalcev delno prilagodili dostopnim statističnim in drugim virom.

Geografsko okolje kot dejavnik socialnega in gospodarskega razvoja Dravska ravan, obsežna prodna ravnica med Mariborom in Ormožem, ki leži ob spodnjem toku reke Drave v Sloveniji in je del nizkega panonskega Podravja, je kljub reliefni enoličnosti, s svojevrstno vegetacijo, hidrografskimi in pedološkimi posebnostmi nadvse raznolika in razgibana pokrajina. Ravnina se zaradi različne debeline prodnih nanosov, razvejanosti hidrografskega omrežja ter s tem povezane kakovosti prsti in raznovrstnosti vegetacije, spreminja na kratke razdalje.

iz korantove dežele

Pokrajinska raznolikost je značilna tudi za občino Markovci. Kaže se v obsežnih njivskih površinah, v manjših rastiščih sekundarnih hrastovih in bukovih gozdov, ki se razprostirajo na plitvih prsteh osrednjega dela občine ter v dokaj ozki holocenski naplavini ob Dravi, ki so jo po izgradnji HE Formin v večini preorali in spremenili v polja. V geomorfološkem pogledu delimo občino Markovci na dve pokrajinski enoti. V severnem in osrednjem delu občine se razprostira pleistocenska prodna nasipina, ki jo sestavljajo nekarbonatne kamenine, pretežno prodniki kremena, amfibolta, tonalita, gnajsa in redko apnenca (Stepančič, 1986, 12). Debelina prodnega nasipa je različna. V osrednjem delu Ptujskega polja je nekoliko debelejša, vendar ne presega 20 metrov, v Markovcih, na prehodu v aluvialni svet pa je debelina proda le okrog 8 metrov (Bračič, 1975, 19). Obsežna prodna terasa preide na južnem robu polja v nekaj metrov nižjo holocensko nasipino ob Dravi. Ježa terase, ki je v Zabovcih in Markovcih visoka okrog pet metrov, na njenem robu pa se nahaja večina bivališč obeh naselij, se nad Novo vasjo razcepi v več, v prodnem nanosu, komaj opaznih pregibov, ki so jih ljudje z obdelavo dodatno znižali. Drugo naravno enoto predstavlja dober kilometer široka holocenska naplavina ob Dravi. Do izgradnje HE Formin je bila prepredena z mokrotnimi travniki, obrečnimi logi in rečnimi kanali ter pogosto poplavljena, danes pa je v večjem delu spremenjena v njive. Območje je izpostavljeno intenzivni poselitvi in drugim oblikam nekmetijske rabe. Bistvena reliefna posebnost navidez ravnega Ptujskega polja je rahla nagnjenost nasipine proti jugovzhodu oziroma v smeri struge reke Drave. Na območju občine Markovci se nadmorska višina zniža za dobrih deset metrov, od 223 m v Zabovcih na 211 m, kolikor znaša nadmorska višina v Stojncih. Na obsežni prodni terasi padavinske vode poniknejo v tla, zato na površju ni tekočih voda. Ptujsko polje je v primerjavi z Dravskim manj bogato s podtalnico, saj je debelina vodonosnih plasti le med 5 in 12 m (Brečko, 1996, 69). Na celotnem Ptujskem polju je globina podtalnice razmeroma plitva in ne preseže 10 m pod površjem. V osrednjem delu polja, v Sobetincih znaša 7,6 do 7,8 m, najplitvejša je v okolici Markovec in Nove vasi, kjer znaša manj kot 5 m. Zaradi intenzivne kmetijske rabe, goste poseljenosti, številnih onesnaževalcev ter nizke samočistilne sposobnosti je podtalnica prekomerno obremenjena z visokimi koncentracijami nitratov in pesticidov. Tako kot na Dravskem je tudi na Ptujskem polju vodna mreža zgoščena na peščeno-prodnih nanosih na njegovem obrobju. Drava, ki Ptujsko polje prečka v smeri severozahod – jugovzhod in se ob stiku s Halozami preusmeri proti severovzhodu, je na južnem robu Ptujskega polja izoblikovala obsežno poplavno ravnico, ki skupaj s poplavnimi logi na njenem desnem bregu, v Šturmovcih, predstavlja eno najlepših naravnih okolij v SV Sloveniji. Drava ima v Sloveniji omiljen snežni vodni režim, kar pomeni, da je najvišji vodni pretok maja ali junija, ko se v Alpah topi sneg, drugi višek vode pa je oktobra ali novembra in je povezan z jesenskim deževjem. Zaradi ugodnih vodnih razmer je na Dravi kar osem hidroelektrarn, od tega dve pretočni na njenem ravninskem delu. Ob gradnji hidroelektrarne Formin je na Dravi med Ptujem in Markovci nastalo 5 km dolgo in 420 ha veliko jezero, ki je največja umetna zajezitvena vodna površina v Sloveniji, prodno ravnico med Markovci in Forminom pa preko najboljših kmetijskih zemljišč prečka 8 km dolg dovodni kanal. Jezero in dovodni kanal sta povsem preoblikovala pokrajinsko podobo Ptujskega polja ter povzročila vrsto okoljskih problemov. Žal doslej ni bila vidneje uresničena načrtovana dodatna gospodarska raba velikega vodnega zajetja za turistične in rekreacijske namene ter namakanje kmetijskih površin.

občina markovci

danes za jutri

Poleg klime in reliefa je kmetijska pridelava najbolj odvisna od kakovosti prsti. Na nastanek, razvoj in lastnosti prsti na Ptujskem polju vplivajo številni dejavniki, med katerimi so klima, relief in matična podlaga zagotovo najpomembnejši. Na prodni terasi oziroma v severnem in osrednjem delu občine Markovci prevladujejo distrična rjava tla, mestoma tudi distrični ranker. Slednji je v primerjavi z distrično rjavo prstjo plitvejši, njegova debelina je med 10 in 30 cm, zaradi česar ga na območju med Borovci in Strelci ter med Prvenci in Sobetinci prerašča sekundarni mešani gozd. Oba tipa prsti sta primerna za njivsko rabo, vendar ju je potrebno zaradi kislosti redno apniti. Njuna prednost je zračnost, slabost pa majhna sposobnost zadrževanja vlage, zato sta bolj izpostavljena škodljivim posledicam vse pogostejših poletnih suš. Peščeno - prodne nanose ob Dravi prekrivajo srednje globoke in globoke obrečne prsti. Tla so rahla in zračna, prepustna za vodo in nimajo sposobnosti zadrževanja hranil. Po izgradnji hidroelektrarne so jih v večini spremenili v njive, na katerih pretežno sejejo koruzo in žita. Dravska ravan sodi med najbolj sončne pokrajine v Sloveniji (Slovenija, 1998, 595), kar ugodno vpliva na obseg in raznovrstnost kmetijske pridelave ter na kakovost življenja. Podnebje Ptujskega polja je zmerno celinsko, za katero so značilne visoke poletne temperature in, v primerjavi z ostalimi območji Slovenije, nižje količine padavin. Dolgoletno poprečje padavin je 950 mm. Največ padavin je poleti in jeseni, najmanj pa pozimi. Povprečna letna temperatura znaša 9,8 0C, v dobi vegetacije 15,5 0C, v treh poletnih mesecih pa celo 19,2 0C (Bračič, 1975, 24). Zime so hladne in manj namočene. V hladni polovici leta se običajno pojavi megla, njena pojavnost pa se je po mnenju nekaterih raziskovalcev nekoliko povečala po izgradnji akumulacijskega jezera. Kmetijstvu povzročajo škodo spomladanske pozebe, poletne nevihte s točo in vse pogostejše poletne suše. Ekstremne vremenske razmere opozarjajo na neugodne posledice spreminjanja podnebja, vendar so navedeni pojavi običajno lokalno pogojeni in so predvsem posledica človekovih neustreznih posegov v naravno ravnovesje. Za pravilno razumevanje najnovejših gospodarskih in družbenih sprememb na Ptujskem polju in s tem v občini Markovci je danes bolj kot kadarkoli pomembno poznati naravne dejavnike, ki ne določajo zgolj splošnih pogojev za človekovo bivanje in delo, temveč ob ustrezni rabi zagotavljajo dolgoročno stabilen in trajnostni razvoj podeželskih območij. Celostno gospodarjenje z naravnimi dejavniki oziroma trajnostno upravljanje z geografskim prostorom je tem bolj pomembno zato, ker so za obravnavano območje značilne različne oblike rabe. Govorimo o intenzivni kmetijski pridelavi ter o uveljavljanju nekmetijskih dejavnosti na podeželju, kot sta obrt in oskrba. Vse močnejši so pritiski za gradnjo cest in druge infrastrukture ter za širitev naselij. Gostota prebivalcev občine Markovci je namreč nad republiškim poprečjem, število prebivalcev pa v zadnjem obdobju narašča. Večplastna problematika postavlja pred uporabnike podeželja vprašanje, kako ohraniti ravnovesje med naravo in vse večjimi človekovimi potrebami.

Najnovejši demografski razvoj Gospodarska uspešnost podeželskega prebivalstva se kaže tudi v tem, kako so ti sposobni uporabiti naravne in družbene prostorske vrednote za napredek podeželskih območij, upoštevaje načela trajnosti, vseobsežnosti in etičnosti razvoja. Zaradi tega so inovativnost, znanje in podjetnost prebivalcev najpomembnejši dejavniki razvoja podeželja.

iz korantove dežele

Prebivalci so najbolj dinamična prostorska kategorija. Z raznovrstno dejavnostjo preoblikujejo geografsko okolje, hkrati pa so zaradi različnih lokalnih in globalnih vplivov sami najbolj izpostavljeni spreminjanju. Sodobni razvojni procesi na podeželju, kot sta urbanizacija in deagrarizacija, najbolj zaznamujejo prav prebivalstvo, kar povzroča trajne spremembe v socialni in gospodarski zgradbi podeželskih naselij in celotnega podeželja. Razvoj prebivalcev občine Markovci smo preučili na podlagi analize gibanja števila prebivalcev v zadnjih tridesetih letih ter spreminjanja starostne, izobrazbene in dejavnostne sestave po letu 1991. Rezultate analize smo primerjali z razvojem prebivalcev v nekaterih primerljivih občinah ter z demografskimi razmerami v regiji in v celotni državi, saj je občina Markovci sestavni del širšega demografskega kompleksa.

Gibanje števila prebivalcev in starostna sestava V obdobju 1981–2006 se je število prebivalcev na območju občine Markovci povečalo za 6 %, kar je primerljivo z republiškim poprečjem in je nad poprečjem Spodnjega Podravja. Nekatera območja regije je namreč v drugi polovici preteklega stoletja zajela močna depopulacija. Po letu 1991 je za občino Markovci in celotno Spodnje Podravje značilna stagnacija rasti števila prebivalcev. Razloge je mogoče iskati v razmeroma nizki rodnosti in zaradi staranja prebivalcev v vse višji umrljivosti. V obdobju 1999–2004 beležimo v občini Markovci negativni naravni prirastek (Medmrežje 1), čeprav se še v obdobju 1981–1990 območje današnje občine Markovci s 4,1 ‰ uvršča med območja z najvišjo stopnjo naravnega prirastka v regiji (Natek, 1996, 193). Tabela 1: Gibanje števila prebivalcev v obdobju 1981–2006 NASELJE/LETO

1981

1991

2002

2006

Indeks 1991/2006

Borovci Bukovci Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Strelci Zabovci SKUPAJ

276 915 459 450 197 203 810 87 423 3.820

283 903 492 462 218 204 866 90 434 3.952

263 952 429 392 224 181 847 103 407 3.798

294 997 460 427 236 185 909 103 427 4.038

106 109 100 95 120 91 112 118 101 106

104 110 93 92 108 91 105 114 98 102

Sp. Podravje

85.754

86.323

83.339

86.924

102

101

1.891.864 1.913.355 1.964.036

2.010.377

106

105

SLOVENIJA

Vir: Popis prebivalcev 1981, 1991, 2002 in podatki SURS za leto 2006.

Indeks 1981/2006

občina markovci

danes za jutri

V zadnjem obdobju je minimalna rast števila prebivalcev povezana s selitvenim prirastom, saj je širše ravninsko in prometno dostopno območje Ptujskega polja nadvse zanimivo za priseljevanje prebivalcev iz mest, z gričevnatih ali drugih predelov Spodnjega Podravja. Občina Markovci ima med leti 1999 in 2004 pozitivno selitveno bilanco, ki je nad poprečjem regije, kar kaže na intenzivno preoblikovanje agrarne zgradbe podeželskih naselij ter na njihove prostorske pogoje in možnosti širitve. Tabela 2: Poprečna stopnja naravnega in selitvenega prirastka v ‰ (1999–2004) OBMOČJE

Občina Markovci Občina Hajdina Spodnje Podravje Slovenija

Rodnost

Smrtnost

Naravni prirastek

Selitvena bilanca

8,2 8,2 8,3 8,9

9,1 9,5 10,2 9,4

- 0,9 - 1,3 -1,2 - 0,5

2,5 1,6 1,6 1,3

Vir: Podatki SURS

Podrobna členitev podatkov o gibanju števila prebivalcev odkrije precejšnje razlike med posameznimi naselji. Govorimo o dveh skupinah naselij. V prvi skupini so naselja Borovci, Bukovci, Prvenci, Stojnci in Strelci, v katerih je rast števila prebivalcev po letu 1981 višja od republiškega in regijskega poprečja. V drugi skupini naselij, v Markovcih, Novi vasi, Zabovcih in Sobetincih, se število prebivalcev ne spreminja oziroma se celo zmanjšuje. Slednja naselja, izjema so Sobetinci, ležijo na južnem robu prodne naplavine in imajo sklenjeno obliko poselitve. Njihov prostorski razvoj je v osemdesetih letih preteklega stoletja omejila izgradnja jezera in dovodnega kanala elektrarne Formin. Razmeroma visoka rast števila prebivalcev v naseljih Borovci, Bukovci, Prvenci, Stojnci in Strelci je rezultat preteklih demografskih gibanj, njihovega dosedanjega gospodarskega razvoja, prometne povezanosti z zaposlitvenimi središči, številnih lokalnih posebnosti in nedvomno tudi ugodnih prostorskih pogojev, ki omogočajo njihovo širitev. Tabela 3: Primerjava starostne sestave prebivalcev v letih 1981, 1991, 2002 in 2006 OBMOČJE/STAROST

Markovci 1981 Sp. Podravje 1981 Slovenija 1981 Markovci 1991 Sp. Podravje 1991 Slovenija 1991 Markovci 2002 Sp. Podravje 2002 Slovenija 2002 Markovci 2006 Sp. Podravje 2006 Slovenija 2006

0 – 14 let % 23,2 22,7 23,1 20,6 20,4 20,8 16,1 15,6 15,3 13,7 13,8 13,9

15 – 64 let % 64,5 66,1 65,9 69,0 68,9 68,0 69,6 70,0 70,0 70,2 71,0 70,2

nad 65 let % 12,3 11,2 11,0 10,1 10,7 11,2 14,4 14,4 14,7 16,1 15,2 15,9

STAROSTNI INDEKS

52,6 49,1 48,1 48,3 52,2 53,7 89,9 92,1 96,3 117,9 110,1 114,8

Vir: Popis prebivalcev 1981, 1991, 2002 in podatki SURS za leto 2006.

iz korantove dežele

Starostna sestava je eden tistih kazalcev, ki najbolj nazorno prikazujejo tendence prihodnjega demografskega razvoja. V obdobju 1981–2006 je starostna sestava prebivalcev občine Markovci primerljiva z razmerami v regiji in v državi. Njihova skupna značilnost je nezadržno staranje prebivalcev. Zaskrbljuje podatek, da se je v občini Markovci v zadnjih petindvajsetih letih delež mladih v starostni skupini do 14 let znižal za skoraj 10 %. Iz podatkov za leto 2006 lahko ugotovimo dodatno poslabšanje starostne sestave prebivalcev občine Markovci v primerjavi s Spodnjim Podravjem in celotno Slovenijo. Povečuje se delež prebivalcev v starostni skupini nad 65 let, kar bo bistveno vplivalo na spreminjanje števila prebivalcev in na dolgoročni razvoj celotne občine. Tabela 4: Starostna sestava prebivalcev v letih 2006 NASELJA/STAROST

0 – 14 let

15 – 64 let nad 65 let

Starostni indeks

Borovci Bukovci Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Strelci Zabovci

48 144 52 59 30 23 119 20 57

206 683 328 298 171 133 646 68 302

40 170 80 70 35 29 144 15 68

83 118 153 118 117 126 121 75 119

SKUPAJ

552

2835

651

118

Sp. Podravje

12.021

61.673

13.230

111

SLOVENIJA

281.078

1.409.668

319.631

114

Vir: Podatki SURS za leto 2006 (Medmrežje 2).

Staranje prebivalcev oziroma visok starostni indeks je negativni kazalec socialno-ekonomskega preoblikovanja podeželskih območij pod vplivom urbanizacije. Primerjava podatkov o starostni sestavi prebivalcev občine Markovci za leto 2006 kaže manjše razlike med naselji. Delež prebivalcev v starostni skupini do 14 let se giblje od 11,3 % v Markovcih do 19,4 % v Strelcih. Za vsa naselja je značilen visok starostni indeks, ki napoveduje nadaljnje zniževanje rodnosti, kar lahko ob nižji selitveni bilanci dolgoročno pomeni bistveno zmanjševanje števila prebivalcev posameznih naselij in celotne občine.

Izobrazba zagotavlja razvoj Med pozitivne učinke urbanizacije uvrščamo postopno izboljševanje izobrazbene ravni podeželskega prebivalstva. Po letu 1981 se je izobrazbena sestava prebivalcev občine Markovci nekoliko izboljšala. Zmanjšal se je delež prebivalcev brez izobrazbe in povečal delež prebivalcev s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, vendar je po podatkih za leto 2002 izobrazbena raven prebivalcev obravnavanega območja še vedno pod republiškim poprečjem in po nekaterih kazalcih celo pod poprečjem regije. Leta 2002 je bilo v občini Markovci le 5,4 % prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo, v Spodnjem Podravju 7, 9 %, državno poprečje pa je znašalo 12,9 %.

občina markovci

danes za jutri

Tabela 5: Izobrazbena sestava prebivalcev leta 1981 in 2002 NASELJA

Brez izobrazbe %

Osnovna šola %

Srednja šola %

Višja in visoka

28,8 35,7 27,1 7,5 7,6 6,9

46,6 33,7 32,5 34,8 31,3 26,1

23,5 27,7 34,5 52,3 53,2 54,1

1,1 2,9 5,9 5,4 7,9 12,9

Občina Markovci 1981 Spodnje Podravje 1981 Slovenija 1981 Občina Markovci 2002 Spodnje Podravje 2002 Slovenija 2002 Vir: Podatki SURS za leto 1981 in 2006

Razloge za počasnejše izboljševanje izobrazbene sestave prebivalcev občine Markovci je mogoče iskati v razmeroma pozni urbanizaciji Ptujskega polja, kjer se močnejše socialno-ekonomske spremembe uveljavijo šele konec osemdesetih let preteklega stoletja. V obravnavanem območju se klasična agrarna zgradba postopno preoblikuje, kar se kaže tudi v visokem deležu mešanih gospodinjstev in v razdrobljeni zemljiško-posestni sestavi kmetij (Korošec, 2006, 28). Pričakovati je, da se bo na podlagi stabilnega razvoja nekmetijskih dejavnosti v naslednjih letih izboljšala izobrazbena raven prebivalcev.

Socio-ekonomski razvoj obravnavanega območja Socialno-ekonomska zgradba podeželskih naselij v občini Markovci se v zadnjem obdobju hitro spreminja in je nadvse raznolika, saj vse več prebivalcev pridobiva dohodek tudi iz nekmetijskih dejavnosti. Čeprav se pomen kmetijstva v gospodarski zgradbi naselij po letu 1991 zmanjšuje, je še vedno razmeroma veliko gospodinjstev povezanih s kmetijstvom, ki je bilo nekdaj prevladujoča gospodarska dejavnostjo v regiji.

Dejavnostna sestava prebivalcev Preoblikovanje socialno-ekonomske zgradbe podeželja pod vplivom urbanizacije se najbolj prepričljivo kaže v spreminjanju dejavnostne sestave prebivalcev oziroma v upadanju deleža kmečkega prebivalstva, v naraščanju v storitvenih dejavnostih aktivnega prebivalstva ter v zmanjševanju deleža kmečkih gospodinjstev v naseljih. V posameznih naseljih občine so navedeni razvojni trendi različni, razlikujejo pa so tudi v primerjavi z drugimi območji v regiji in v državi. Leta 1991 se je večina aktivnega prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom, kar govori o agrarni prenaseljenosti. Že v letu 2002 se je delež v kmetijstvu aktivnih prebivalcev drastično zmanjšal, povečal pa se je delež prebivalcev, ki so zaposleni v industriji in storitvenih dejavnostih. V občini Markovci se je po letu 1991 delež v kmetijstvu aktivnega prebivalstva zniževal hitreje kot v nekaterih primerljivih območjih, tudi v primerjavi z občino Kidričevo. Navedeni procesi

iz korantove dežele

so rezultat urbanizacije, ki se je na Ptujskem polju močneje uveljavila šele na začetku devetdesetih let preteklega stoletja, medtem ko je Dravsko polje visoka stopnja urbanizacije zajela že sredi druge polovice preteklega stoletja, kjer je poleg zaposlitvenih možnosti v Kidričevem še več centralnih naselij z različnimi storitvenimi dejavnostmi, pomemben dejavnik pa je dostopnost zaposlitve v Mariboru. Tabela 6: Primerjava dejavnostne sestave prebivalcev med leti 1991 in 2002 OBMOČJE/OBČINA Markovci 1991 Kidričevo 1991 Sp. Podravje 1991 Slovenija 1991 Markovci 2002 Kidričevo 2002 Sp. Podravje 2002 Slovenija 2002

KMETIJSTVO Število % 698 864 13.244 119.708 106 265 2.999 32.649

40,8 27,8 34,1 13,6 7,2 10,1 9,1 3,9

INDUSTRIJA Število % 340 1.114 11.781 360.624 614 1.115 13.285 311.180

19,9 36,1 30.4 41,1 41,5 42,3 40,3 38,1

STORITVE Število % 672 39,2 1114 36,1 13.637 35,1 394.288 44,8 644 43,6 1.120 42,5 14.699 44,6 431.494 52,7

NEZNANO Število % / / 138 4169 114 134 1.985 42.981

/ / 0,4 0,5 7,7 5,6 6,1 5,3

Vir: Popis prebivalcev leta 1991 in 2002.

O povezanosti prebivalcev občine Markovci s kmetijstvom govorijo podatki o deležu kmečkih gospodinjstev v naseljih ter podatki o velikostni zgradbi kmetij in njihovi proizvodni usmerjenosti. Leta 2000 je bilo v občini Markovci kar 32,1 % gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. V Spodnjem Podravju je bilo takšnih gospodinjstev 25,3 %, v celotni Sloveniji pa le še 12,6 %. Razmeroma visok delež kmečkih gospodinjstev v občini Markovci je posledica zemljiško-posestne razdrobljenosti in dokaj pozne urbanizacije Ptujskega polja. Prebivalci so kljub zaposlitvi v nekmetijskih dejavnostih v bližnjih zaposlitvenih centrih obdržali kmetije, saj si na ta način izboljšujejo socialni položaj.

Razvojne možnosti kmetijstva Za občino Markovci je značilna drobna zemljiška posest, ki je rezultat zgodovinskega razvoja ter mnogih lokalnih naravnih in družbenih dejavnikov, med katerimi so v ospredju gosta poseljenost in vse do sredine preteklega stoletja pomanjkanje ustreznih delovnih mest izven kmetijstva. V najnovejšem obdobju se zemljiško–posestna zgradba pod vplivom urbanizacije zelo počasi spreminja. Leta 2000 je bilo v velikostni skupini do 5 ha KZU kar 79 % vseh kmetij v občini, v celotnem Spodnjem Podravju 67 %, v občini Kidričevo pa le 49,3 %. Med vsemi primerjanimi območji je v občini Markovci najnižji delež velikih kmetij nad 10 ha.

danes za jutri

občina markovci

Tabela 7: Družinske kmetije po velikosti KZU* leta 2000 Območje Občina Markovci Občina Kidričevo Občina Hajdina Spodnje Podravje Slovenija

0 do 2 ha %

2 do 5 ha %

5 do 10 ha %

Nad 10 ha %

41,5 21,8 27,6 30,1 26,6

37,5 27,5 38,6 36,9 35,2

13,4 27,3 21,1 21,3 25,5

7,6 23,4 12,7 11,7 12,7

Poprečna velikost 4,08 6,73 5,21 4,71 5,28

ha ha ha ha ha

Vir: Popis kmetijskih gospodarstev leta 2000 (*KZU – vsa kmetijska zemljišča, ki jih kmetije uporabljajo za kmetijsko pridelavo, jih imajo v lasti ali najemu ter obsegajo njive, vrtove, sadovnjake, vinograde, pašnike in travnike.)

Primerjava velikostne zgradbe kmetij in deleža kmečkih gospodinjstev v posameznih naseljih odkrije dve skupini naselij. V prvi so naselja z nizkim deležem majhnih kmetij, ki pa je še vedno višji od poprečja regije ter nizkim deležem gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom. To so naselja Markovci, Zabovci, Nova vas in Sobetinci, v katerih je zgodnje preoblikovanje tradicionalne agrarne zgradbe povezano z zmanjševanjem števila prebivalcev in drugimi negativnimi demografskimi procesi. V drugi skupini so naselja Borovci, Bukovci, Prvenci, Strelci in Stojnci, ki so v zgodnji fazi urbanizacije in so ohranila drobno zemljiško posest ter imajo ugoden demografski in gospodarski razvoj. Na celotnem Ptujskem polju in tudi v občini Markovci še vedno beležimo dokaj visoko agrarno prenaseljenost, kar kažejo podatki o delovni sili na kmetijah. Leta 2000 je bilo na poprečni slovenski kmetiji 1,2 polnovredne delovne moči, v Spodnjem Podravju 1,22, v občini Markovci pa 1,26. Polnovredna delovna moč (PDM) izraža razmerje med porabljenim številom ur dela na kmetiji in enoletnim obsegom dela polno zaposlene osebe, ki znaša 1800 ur. V občini Markovci je bilo po podatkih za leto 2000 na kmetijah porabljenega okrog 5 % več delovnega časa kot na slovenskih kmetijah ob dejstvu, da je bila poprečna slovenska kmetija za skoraj 30 % večja od poprečne kmetije v Markovcih. Posledica sedanje zemljiško–posestne razdrobljenosti, neugodne starostne in izobrazbene sestave lastnikov kmetij ter drugih slabosti, je razdrobljena in premalo specializirana pridelava. V občini prevladujejo mešane kmetije, zelo malo kmetij se ukvarja s tržno pridelavo poljščin, živine ali mleka. Leta 2000 je bilo v občini Markovci kar 55 % kmetij z mešano kmetijsko pridelavo, v občini Kidričevo je bilo takšnih kmetij le dobrih 29 %, v Spodnjem Podravju pa 31,9 %. Največ poljedelskih površin zavzemajo žita za pridelavo zrnja, sledijo industrijske rastline, med katerimi je vse do leta 2006 prevladovala sladkorna pesa. V primerjavi z regijo ali državo je najmanj površin zasejanih s krmnimi rastlinami, saj se je živinoreja v zadnjem obdobju občutno zmanjšala. Čeprav je z živinorejo povezanih dobrih 92 % kmetij, imajo te v poprečju le 3,8 GVŽ (glav velike živine), v občini Kidričevo pa 11,9. Nekaj kmetij se je preusmerilo v vrtnarstvo, kar je zaradi majhnosti kmetij ekonomsko utemeljena razvojna odločitev. Vrtnarstvo je tehnološko zahtevna oblika kmetijske pridelave, ki zahteva specializirano znanje, sodelovanje med pridelovalci in skupno nastopanje na trgu. Lep primer uresničevanja navedenih ciljev je tržnica kmetijskih pridelkov, ki jo od leta 2004 občasno na dvorišču občinske zgradbe organizirajo kmetje v sodelovanju z občino in nekaterimi društvi.

iz korantove dežele

Tabela 8: Družinske kmetije po tipu kmetovanja leta 2000 (%)

Markovci Kidričevo Hajdina Sp. Podravje Slovenija

POL

VRT

SAD VIN

ŽIV

MEŠ RAP

MEŠ ŽIV

10,5 18,3 27,3 4,8 3,2

1,1 0,2 0,4 0,5 0,5

5,0 1,8 3,1 11,2 11,5

28,4 50,5 35,2 51,6 56,3

22,1 7,4 6,2 15,1 12,7

32,9 21,8 27,8 16,8 15,8

Vir: Popis kmetijskih gospodarstev leta 2000; (POL – poljedelstvo, VRT – vrtnarstvo, SAD VIN – sadjarstvo in vinogradništvo, ŽIV – živinoreja, MEŠ RAP – mešana rastlinska pridelava, MEŠ ŽIV – mešana živinoreja.)

Kmetijstvo občine Markovci se sooča s podobnimi slabostmi kot kmetijstvo v regiji ali celotni državi, vendar ga bolj kot drugje obremenjuje visoka razdrobljenost zemljišč, nizka specializiranost, visoki stroški pridelave ter počasnost spreminjanja proizvodnih in organizacijskih razmer. Pričakovati je, da se bo v prihodnje hitreje zmanjševalo število kmetij, saj je na območju celotne občine kar 41,3 % kmetij manjših od 2 ha. Zmanjševanje števila kmetij in deleža kmečkih gospodinjstev je odvisno od rasti življenjskega standarda, razvoja nekmetijskih dejavnostih v občini in zaposlitvenih možnosti v širšem območju. Proces zmanjševanja števila kmetij bo dolgoročno pozitivno vplival na spreminjanje velikostne zgradbe kmetij v občini, saj tudi manjše kmetije razpolagajo s kakovostnimi zemljišči, primernimi za intenzivno kmetijsko rabo. Spremembe na področju kmetijstva bo mogoče uresničiti le z načrtnim urejanjem kmetijskih zemljišč, s povezovanjem pridelovalcev in organiziranim trženjem, z razvojem lastnih blagovnih znamk ter uvajanjem tehnoloških in proizvodnih novosti.

Podeželje – prostor mnogih gospodarskih priložnosti Tudi v občini Markovci podeželska naselja že zdavnaj niso več izključno povezana s kmetijstvom. Organizirano ali naključno se razvijajo nekatere dejavnosti, ki so povezane s kmetijstvom oziroma podeželjem ali pa so celo v nasprotju z njegovimi temeljnimi prostorskimi, poselitvenimi in okoljskimi funkcijami. Tako na eni strani govorimo o dopolnjevanju ekonomske in funkcijske zgradbe podeželskih naselij z dejavnostmi, ki svojo gospodarsko uspešnost gradijo na podeželskih oziroma kmetijskih surovinah, zaposlujejo odvečno delovno silo ali dopolnjujejo oskrbo podeželskega prebivalstva in gospodarstva. Na drugi strani nekatere nekmetijske dejavnosti za svoj razvoj zgolj izkoriščajo ekonomske in prostorske prednosti podeželskih naselij, s čimer slabijo splošni položaj in vrednote podeželja ter povzročajo razvojne konflikte (Korošec, 2002, 159). Podeželje je socialno, ekonomsko in prostorsko izredno občutljiv in heterogen prostor, ki zahteva sistematično usklajevanje različnih interesov, spremljanje razvojnih zakonitosti, sprejemanje ustreznih ukrepov za celostno načrtovanje razvoja. Čeprav je dosedanji razvoj nekmetijskih dejavnosti v občini Markovci predvsem odvisen od mnogih lokalnih in tudi globalnih ekonomskih in socialnih dejavnikov na katere ne moremo vplivati, se kažejo tudi pozitivni učinki delovanja lokalne skupnosti, ki si v zadnjem obdobju z nekaterimi ukrepi prizadeva zagotoviti optimalne pogoje za njihov razvoj. Razvoj nekmetijskih dejavnosti v naseljih oziroma na ravni občine smo proučili na podlagi naslednjih kazalcev: število delovnih mest v primerjavi z vsemi zaposlenimi oziroma aktivnimi prebivalci naselja, obseg in struktura nezaposlenosti, delovne migracije zaposlenih prebivalcev, dejavniki oblikovanja zaposlitev na podeželju ter vpliv nekmetijskih dejavnosti na preoblikovanje naselij in podeželja. Pri-

občina markovci

danes za jutri

merjava števila delovnih mest s skupnim številom vseh zaposlenih prebivalcev govori o ekonomski razvitosti in zaposlitveni samozadostnosti posameznega naselja ter kaže na delovno mobilnost podeželskega prebivalstva. Medtem ko so se v preteklosti prebivalci Spodnjega Podravja in s tem tudi prebivalci današnje občine Markovci pretežno zaposlovali v nekaterih bližnjih zaposlitvenih centrih, na Ptuju, v Kidričevem ali v Mariboru, se po letu 1991 uveljavljajo nove zaposlitvene priložnosti na podeželju, v tamkajšnjih centralnih in drugih podeželskih naseljih. Leta 2000 je bilo v naseljih občine Markovci v različnih dejavnostih zaposlenih 394 delavcev, kar predstavlja dobrih 26 % zaposlitev v primerjavi s skupnim številom vseh zaposlenih prebivalcev občine. Konec leta 2006 beležimo v primerjavi z letom 2000 skoraj 30 % rast zaposlitev v devetih naseljih občine. Gospodarske družbe, javni zavodi in podjetniki s sedežem v občini Markovci ustvarijo 1/3 vseh potrebnih delovnih mest za aktivne prebivalce občine. Skoraj 70 % teh delovnih mest zasedajo domačini, kar kaže na prevladujočo podjetniško strukturo zaposlitev in na izjemno povezanost bivalnega in zaposlitvenega okolja. Rast števila delovnih mest in povečevanje zaposlitev v podeželskih naseljih je posledica tranzicijskih sprememb in deindustrializacije na prelomu stoletja, saj vse več prebivalcev, ki izgubijo zaposlitve v industriji ali drugih dejavnostih, poišče nove priložnosti v podjetništvu. K razvoju obrti in različnih oblik samozaposlovanja na podeželju so poleg višjega življenjskega standarda prispevale tudi vse večje potrebe po storitvenih dejavnostih. Nedvomno pa je hitrejši razvoj podjetništva najbolj spodbudila občina z izgradnjo obrtne cone, s katero je privabila veliko novih investicij in zaposlitev. Tabela 9: Zaposleni v naseljih občine Markovci leta 2000 in 2006 ZAPOSLENI 2000 Vsi Naselje %

ZAPOSLENI 2006 Vsi Naselje %

Borovci Bukovci Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Strelci Zabovci

113 359 166 157 83 68 333 36 163

33 61 97 32 24 1 78 3 65

29,2 17,0 58,4 20,4 28,9 1,5 23,4 8,3 39,8

117 373 178 156 87 70 339 42 173

23 82 114 102 26 3 85 6 70

19,7 21,9 64,1 65,4 29,9 4,3 25,1 14,3 40,4

69,7 134,4 117,5 318,6 108,3 300,0 108,9 200,0 107,7

SKUPAJ

1478

394

26,7

1535

511

33,3

129,7

NASELJE

INDEKS 2000/2006

Vir: SURS 2000, AJPES 2007.

Število zaposlitev se je med leti 2000 in 2007 zaradi umestitve obrtne cone najbolj povečalo v Novi vasi, razmeroma visoko realno rast zaposlitev zasledimo tudi v Bukovcih in Markovcih. Zmanjšanje števila zaposlenih v Borovcih je posledica občasnih nihanj na področju podjetništva in ne kaže na gospodarsko nazadovanje naselja. Največ delovnih mest v primerjavi s številom vseh zaposlenih prebivalcev je v Novi vasi, Markovcih in Zabovcih, kar je rezultat njihovega centralnega položaja, zgodnje socialne preobrazbe in v zadnjem času načrtnega spodbujanja podjetništva. Kljub nadvse ugodnim trendom na področju razvoja podjetništva imajo navedena naselja negativne demografske kazalce.

iz korantove dežele

Pozitivni učinki rasti zaposlovanja na območju občine se odražajo v zmanjševanju nezaposlenosti. V obdobju 2000–2007 se je število nezaposlenih zmanjšalo za okrog 47 %, kar je več kot na ravni regije ali države. Žal se med nezaposlenimi v občini, v regiji ali državi povečuje delež ljudi s srednjo, višjo ali visoko izobrazbo. Stopnja nezaposlenosti v občini se po letu 2000 zmanjšuje in je v prvih devetih mesecih leta 2007 znašala le 6,9 %. O dosedanjem ekonomskem razvoju v občini Markovci ter o najnovejših socialnih spremembah v naseljih govorijo tudi podatki o delovni migracijah prebivalcev. Ti so zaposlitveno tradicionalno povezani z bližnjimi središči, s Ptujem, Kidričevim in Mariborom. Prevladujejo dnevne delovne migracije v bližnja urbana središča, saj so na ta način lahko zaposleni prebivalci ohranili povezanost z bivalnim okoljem in kmetijstvom. Zaradi tega se je v Markovcih in na celotnem Ptujskem polju ohranila drobna zemljiška posest ter uveljavila delavsko-kmečka sestava gospodinjstev, ki je bila vse do konca preteklega stoletja prevladujoča socialna skupina na podeželju. Graf 1: Zaposleni prebivalci občine Markovci po kraju zaposlitve v letu 2006. (Vir: SURS 2007)

Med zaposlitvenimi središči izstopa Ptuj, kamor se vozi na delo skoraj 40 % zaposlenih prebivalcev občine Markovci. V zadnjem obdobju se je močno uveljavilo zaposlovanje v domačih naseljih, kjer najde delo 22,7 % vseh zaposlenih. Govorimo o razmeroma šibki zaposlitveni mobilnosti prebivalcev občine Markovci, saj jih izven regije išče delo le 18,2 %, v krajih, ki so več kot 100 km oddaljeni od kraja bivanja, pa le 4,5 %. Graf 2: Zaposleni prebivalci naselij po kraju zaposlitve v letu 2006.

(Vir: SURS 2007)

občina markovci

danes za jutri

S Ptujem so zaposlitveno najbolj povezani prebivalci Markovec, Nove vasi, Bukovec in Zabovec. Najbolj razpršeno zaposlitev imajo manjša naselja osrednjega dela Ptujskega polja, Borovci, Prvenci, Sobetinci in Strelci, v katerih je tudi najmanj delovnim mest. Na osnovi prikazanih podatkov je mogoče sklepati, da se vsa naselja v občini Markovci v socialnem in ekonomskem pogledu močno spreminjajo. Znižuje se delež kmečkih gospodinjstev, skoraj v vseh naseljih pa narašča število zaposlitev v storitvenih dejavnostih. S primerjavo nekaterih ekonomskih kazalcev, kot sta: število zaposlenih v naselju v odnosu do vseh zaposlenih prebivalcev naselja in delež gospodinjstev s kmečkim gospodarstvom, prepoznamo dve osnovni skupini naselij. V prvi skupini sta naselji Markovci in Zabovci, ki imata visok delež lastnih delovnih mest in razmeroma nizek delež kmečkih gospodinjstev, kar je značilnost močno urbaniziranih naselij. V drugi skupini so Borovci, Bukovci, Nova vas, Prvenci in Stojnci, ki imajo poprečno vrednost lastnih delovnih mest, dokaj visok delež kmečkih gospodinjstev ter so izpostavljena hitremu spreminjanju. Naselji Strelci in Sobetinci imata dokaj različen soci-ekonomski razvoj. V obeh naseljih je malo zaposlitvenih možnosti, vendar v Strelcih prevladuje nekmečko prebivalstvo, Sobetinci pa kažejo močne agrarne značilnosti. Neenakomeren socio-ekonomski razvoj naselij v občini Markovci govori o učinkovitosti in hitrosti preobrazbe klasične agrarne zgradbe podeželskih naselij. Ta se ne preoblikujejo zgolj pod vplivom lokalnih ali regionalnih gospodarskih dejavnikov, temveč tudi zaradi specifičnega prostorskega razvoja ter njihovega položaja v mreži podeželskih naselij.

Funkcijska zgradba naselij, prostorski razvoj in značilnosti poselitve Prvotna zasnova naselij na Ptujskem polju kaže izjemno odgovoren odnos prebivalcev do kmetijskih zemljišč in okolja. Za gradnjo bivališč so nekoč izbirali za kmetijsko pridelavo manj primerna, plitva in izprana zemljišča v osrednjem delu ravnice ali pa zemljišča, ki ležijo na prehodu pleistocenske prodne terase v mokrotno holocensko naplavino ob Dravi in Pesnici. Na Ptujskem polju se nahajajo tri poselitvena območja, ki so prilagojena geomorfološkim in petrografskim značilnostim, in sicer: sklenjeni verigi naselij na prehodu prodne nasipine v holocensko naplavino ob Dravi in Pesnici ter manjša skupina naselij v osrednjem delu polja. Večina naselij leži na severnem in južnem robu ravnice, kjer živi tudi večina prebivalcev Ptujskega polja. Njihov delež se v primerjavi s prebivalci, ki živijo v naseljih osrednjega dela ravnice, postopno zmanjšuje. Tako se je po 1981 skupno število prebivalcev v »obrobnih« naseljih zmanjšalo za slabe 4 %, v naseljih osrednjega dela pa beležimo v poprečju 2,5 % rast. Rast skupnega števila prebivalcev v naseljih osrednjega dela Ptujskega polja je posledica intenzivne urbanizacije tega območja v drugi polovici preteklega stoletja, saj imajo ta naselja dovolj primernega prostora za gradnjo bivališč. Za naselja na robu dravske in pesniške terase je značilna gosta in strnjena poselitev, zaradi česar primanjkuje ustreznega prostora za njihovo širitev, kar se kaže v stagnaciji ali celo zmanjševanju števila prebivalcev. Tudi v občini Markovci beležimo razlike v demografskem, prostorskem in funkcijskem razvoju med naselji, ki ležijo v osrednjem delu polja in naselji na robu dravske terase. Čeprav po letu 1981 skupno število prebivalcev minimalno narašča v obeh skupinah naselij, beležimo višjo rast v naseljih osrednjega 45

iz korantove dežele

dela ravnice, medtem ko se naselja Zabovci, Markovci in Nova vas soočajo z resnimi demografskimi problemi. Vsa naselja občine Markovci se po letu 1991 intenzivno prostorsko razvijajo, kar je še posebej značilno za naselja v osrednjem delu Ptujskega polja, pa tudi za Bukovce in Stojnce. Nova bivališča se umeščajo tako znotraj strnjene poselitvene strukture, kjer zapolnjujejo nepozidan prostor, kot na obrobju naselij. V večini primerov gre za nekmečka bivališča, ki jih pretežno gradijo domačini na podedovanih zemljiščih, veliko pa je tudi priseljenih prebivalcev. Naselja Zabovci, Markovci in Nova vas predstavljajo strnjeno poselitveno celoto, ki jih je izgradnja jezera in kanala hidroelektrarne prostorsko omejila ter onemogočila njihovo širitev. So pa ta naselja pridobila nekaj dodatnega poselitvenega prostora na aluvialni naplavini oziroma na območju, ki zaradi poplav nekoč ni bilo primerno za gradnjo hiš. Pozidava izven ožjega poselitvenega območja je značilna za hitro razvijajoča se naselja, kot so Borovci, Bukovci, Prvenci in Stojnci, kjer gradijo bivališča bodisi na obeh straneh naselja, ali pa nastajajo nove sekundarne poselitve ob stranskih prometnicah. Po podatkih Popisa prebivalcev leta 2002 je bilo v teh naseljih v obdobju 1991–2002 zgrajenih okrog 12 % novih stanovanj, medtem ko je v Zabovcih, Markovcih in Novi vasi v tem obdobju nastalo manj kot 5 % stanovanj. S širjenjem obsega poselitve in z razvojem nekmetijskih dejavnosti se naselja tudi funkcijsko strukturirajo, spreminja pa se njihova socialna zgradba. V prostorski zasnovi večine naselij zasledimo močno prepletenost socialnih skupin oziroma pomešanost kmečkih, mešanih in nekmečkih gospodinjstev. Območja z delno ohranjeno agrarno zgradbo, kjer prevladujejo kmečka in mešana gospodinjstva, imajo vsa naselja. Lepo so vidna v Zabovcih, Novi vasi, Stojncih in Prvencih. Obsežna območja nekmečke pozidave zasledimo ob regionalnih prometnicah, kot denimo ob cesti Ptuj–Zavrč v Zabovcih, Bukovcih in Stojncih ter ob cesti Ptuj–Ormož v Borovcih in Prvencih. Nastajajo tudi ob stranskih poteh, ki povezujejo vaška jedra z zaselki na aluvialni naplavini, kot npr. med Bukovci, Hujkarji, Sigetom in Vopošnico ter v med Stojnci in Sigetom. Specifična funkcijska območja in različne oblike rabe poselitvenega prostora niso značilnost zgolj podeželskih centralnih naselij, temveč so se v zadnjem obdobju pod vplivom ekonomskih in socialnih sprememb izoblikovala skoraj v vseh večjih podeželskih naseljih. Lep primer oblikovanja novih funkcijskih območij znotraj podeželskih naselij zasledimo ob regionalni cesti v Bukovcih in Stojncih, kjer se pretežno umeščajo oskrbne dejavnosti, kar daje obema naseljema subcentralno vlogo in pomemben regionalni položaj. Za razliko od drugih primerljivih podeželskih centralnih naselij se v Markovcih niso razvila večja območja nekmetijske poselitve, prav tako se niso uveljavile pomembnejše oskrbne dejavnosti, ki bi pritegnile prebivalce z obsežnejšega vplivnega območja. Razmeroma šibka centralnost občinskega središča je posledica bližine mesta ter prostorskih omejitev oziroma pomanjkanja primernega zazidljivega prostora za nekmetijsko pozidavo in uveljavljanje oskrbnih funkcij. Prepletanje različne rabe podeželskega poselitvenega prostora pogosto povzroča razhajanja in konflikte med uporabniki, zaradi česar se rahljajo tradicionalno dobri odnosi med prebivalci ter slabi nekoč samobiten socialni značaj podeželskih skupnosti. V nekaterih naseljih s pretežno nekmečkim prebivalstvom postajajo kmetije vedno bolj moteče za okolico. Da bi zmanjšali tovrstno problematiko, se je pred leti vodstvo občine pravilno odločilo za načrtno urejanje poselitvenega prostora in za gradnjo proizvodno obrtnega območja Novi Jork, ki že kaže lepe rezultate.

danes za jutri

občina markovci

Zaključek Analiza razvoja občine Markovci kaže na razlike med naselji. Socialna, ekonomska in funkcijska diferenciacija podeželskih naselij je posledica njihovega dosedanjega razvoja, ki ga usmerjajo številni lokalni in globalni vplivi, pomembne so tudi naravne razmere ter položaj naselij v odnosu do prometnih poti in drugih naselij, zlasti mest. Za tradicionalno agrarno poselitev je značilna hierarhična razporeditev naselij znotraj funkcijsko-gravitacijskega območja, v katerem ima centralno naselje dominanten položaj in najpomembnejšo oskrbno vlogo (Korošec 2005, 42). Z urbanizacijo se spreminja položaj naselij v omrežju podeželskih naselij, zmanjšujejo se razvojne razlike med naselji ter izboljšuje opremljenost z oskrbnimi funkcijami. Tudi v občini Markovci dobivajo večja naselja nove centralne funkcije, kot npr. Bukovci in Stojnci, s čimer se spreminja njihov regionalni pomen. Na osnovi nekaterih demografskih, ekonomskih in funkcijskih kazalcev lahko naselja občine Markovci razdelimo v tri osnovne skupine s specifičnimi razvojnimi značilnostmi, ki hkrati kažejo na zakonitosti razvoja celotnega območja. Govorimo o klasifikaciji, s pomočjo katere razvrščamo naselja v skupine z istimi ali podobnimi značilnostmi in vrednostmi (Drozg 1995, 183). Tabela 10: Socio-ekonomska in funkcijska klasifikacija naselij Demografski razvoj Naselja

Indeks rasti Prebivalci prebivalcev brez izobrazbe 1991/06 2002 (v %)

Markovci Bukovci Stojnci Nova vas Zabovci Borovci Prvenci Strelci Sobetinci

93 110 105 92 98 104 108 114 91

37,2 43,7 42,5 46,4 42,0 40,4 50,2 32,1 42,2

Ekonomski razvoj K mečka gospodinjstva 2000 (v %)

Delovna mesta 2006 (v %)

27,1 33,8 34,9 33,6 27,7 31,2 30,1 20,6 38,3

64,1 21,9 25,1 65,4 40,4 19,7 29,9 14,3 4,3

Funkcijski razvoj Zaposleni Vrste in obseg Klasifikacija v storitvah storitvenih naselij 2002 dejavnosti (v %) (v %)

56,6 48,5 37,5 37,6 44,2 40,7 39,8 38,9 39,7

1 2 2 5 4 6 7 9 9

1 1 1 2 2 3 3 3 3

(Vir: SURS 2007)

Socio-ekonomsko in funkcijsko klasifikacijo naselij smo izdelali na osnovi naslednjih kazalcev: indeks gibanja števila prebivalcev v obdobju 1991–2006, delež prebivalcev brez izobrazbe oziroma z zaključeno osnovno šolo v letu 2002, delež zaposlenih prebivalcev v storitvenih dejavnostih v letu 2002, število delovnih mest v naselju v primerjavi z vsemi zaposlenimi prebivalci naselja v letu 2006, delež kmečkih gospodinjstev v naselju v letu 2000 ter število in vrste oskrbnih dejavnosti v naselju. V skupino centralnih in subcentralnih naselij uvrščamo Markovce, Bukovce in Stojnce, za katera je značilna dobra opremljenost s centralnimi funkcijami. V zadnjem obdobju v vseh treh naseljih narašča število zaposlitev, zmanjšuje se delež kmečkih gospodinjstev, v Bukovcih in Stojncih beležimo tudi razmeroma ugoden demografski razvoj. Slabšanje demografskih razmer v Markovcih je posledica prostorskih omejitev, zato bo potrebno v najkrajšem času zagotoviti primeren prostor za širitev naselja, saj se bo v nasprotnem primeru pospešilo njegovo razvojno nazadovanje. 47

iz korantove dežele

Razvojno stagnacijo kažeta naselji Nova vas in Zabovci, kjer se po letu 1991 število prebivalcev zmanjšuje, vendar zaradi zgodnje urbanizacije beležimo pozitivne kazalce ekonomskega razvoja. V obeh naseljih narašča število zaposlitev, najhitreje v Novi vasi, kjer je izgradnja obrtne cone pospešila razvoj podjetništva. Tako kot v Markovcih se tudi v Novi vasi in Zabovcih število prebivalcev zmanjšuje zaradi prostorske problematike. Naselja Borovci, Prvenci in Strelci imajo uravnotežen in stabilen demografski in ekonomski razvoj. V vseh treh naseljih govorimo o pospešeni urbanizaciji, izboljšuje se izobrazbena sestava prebivalcev, nastajajo pa tudi obrtne storitvene dejavnosti. Znake razvojnega zaostajanja zasledimo v Sobetincih, kjer se sicer uveljavlja urbanizacija, vendar nadaljnji razvoj naselja ogroža zmanjševanje števila prebivalcev. Občino Markovci uvrščamo med razvojno dinamična območja. Šele v zadnjem obdobju zasledimo pozitivne učinke sistematičnega načrtovanja oziroma izvajanja razvojnih ukrepov, ki nastajajo na pobudo prebivalcev in občine. S takšnim pristopom je mogoče učinkovito uveljaviti uravnotežen razvoj in odpraviti razvojne razlike med naselji.

občina markovci

danes za jutri

Literatura Bračič, V. 1975: Ptujsko polje. Maribor, str. 19. Brečko, V., Hočevar, M., Lampič, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, I., Šebenik, I., Špes, M., Vovk, A. 1996: Ranljivost okolja. Spodnje Podravje s Prlekijo. Ljubljana, str. 69. Drozg, V. 1995: Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Geographica Slovenica 27. Ljubljana, str. 183. Korošec, V. 2002: Razvojni problemi podeželskih naselij Spodnjega Podravja. Doktorska disertacija. Ljubljana, str. 28. Korošec, V. 2005: Socio-ekonomski in funkcijski razvoj naselij na območju Cirkulan. Svet Belanov. Cirkulane, str. 42. Medmrežje 1: http://bsp1h.gov.si-Standardnetabele, 4. 11. 2007. Medmrežje 2: http://www.stat.si/popis2002/si/rezultati-naselja_prebivalstvo.asp, 10. 8. 2007. Natek, M. 1996: Temeljne sestavine rasti števila prebivalcev v obdobju 1961 – 1995. Spodnje Podravje s Prlekijo. Ljubljana, str. 193. Površinski vodotoki in vodna bilanca Slovenije. 50 let organizirane hidrometeorološke službe na Slovenskem 1947 – 1997. MOP, Hidrometeorološki zavod RS. Ljubljana 1998, str. 7. Slovenija – pokrajine in ljudje. 1998. Ljubljana, str. 595. Stepančič, D. 1986: Osnovna pedološka karta SFRJ, Komentar k listu Ptuj. Ljubljana, str. 12.

iz korantove dežele

Povzetek Prispevek govori o najnovejših socialnih, ekonomskih in prostorskih spremembah v občini Markovci ter analizira vzroke in posledice preoblikovanja naselij. V obdobju 1981–2006 se je število prebivalcev na območju občine Markovci povečalo za 6 %, kar je primerljivo z republiškim poprečjem in je nad poprečjem regije. Rast števila prebivalcev je povezana s selitvenim prirastom, saj je Ptujsko polje zanimivo za priseljevanje prebivalcev iz mest in z gričevnatih predelov regije. Med pozitivne učinke urbanizacije uvrščamo izboljšanje izobrazbe podeželskega prebivalstva. Leta 2002 je bilo v občini Markovci 5,4 % prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo, kar je pod regijskim (7,9 %) in državnim poprečjem (12,9 %).

izobrazbene sestave lastnikov kmetij ter drugih slabosti, je razdrobljena in premalo specializirana pridelava. V občini prevladujejo mešane kmetije, zelo malo kmetij se ukvarja s tržno pridelavo poljščin, živine ali mleka. Tudi v gospodarstvu občine Markovci prevladujejo nekmetijske dejavnosti. Gospodarske družbe, javni zavodi in podjetniki s sedežem v občini ustvarijo 1/3 vseh potrebnih delovnih mest za aktivne prebivalce občine. Konec leta 2006 beležimo v primerjavi z letom 2000 skoraj 30 % rast zaposlitev. Pozitivni učinki rasti zaposlova nja se od ražajo v zmanjševanju nezaposlenosti. V obdobju 2000–2007 se je število nezaposlenih zmanjšalo za okrog 47 %, kar je več kot v regiji ali državi.

Čeprav se pomen k metijstva v gospodarski zgradbi naselij po letu 1991 zmanjšuje, je še vedno veliko gospodinjstev povezanih s kmetijstvom. V občini Markovci se po letu 1991 delež v kmetijstvu aktivnega prebivalstva hitro znižuje. Za občino je značilna drobna zemljiška posest, ki je rezultat zgodovinskega razvoja ter mnogih lokalnih naravnih in družbenih dejavnikov. Leta 2000 je bilo v velikostni skupini do 5 ha kar 79 % vseh kmetij v občini, v celotnem Spodnjem Podravju 67 %, v občini Kidričevo pa le 49,3 %. Posledica sedanje zemljiško–posestne razdrobljenosti, neugodne starostne in

S širjenjem obsega poselitve in z razvojem nekmetijskih dejavnosti se naselja tudi funkcijsko in socialno spreminjajo. Specifična funkcijska območja in različne oblike rabe so se izoblikovala v vseh večjih podeželskih naseljih. Prepletanje različne rabe poselitvenega prostora pogosto povzroča spore med uporabniki. Da bi zmanjšali tovrstno problematiko, se je vodstvo občine odločilo za načrtno urejanje poselitvenega prostora in za gradnjo proizvodno obrtnega območja.

Na os nov i demog ra fs k i h , ekonom sk i h i n f u n kc ijsk i h ka za lcev ra zdel i mo naselja

občine Markovci v tri skupine s specifičnimi razvojnimi značilnostmi. V skupino centralnih in subcentralnih naselij uvrščamo Markovce, Bukovce in Stojnce, ki so dobra opremljena s centralnimi funkcijami. Razvojno stagnacijo kažeta naselji Nova vas in Zabovci, kjer se po letu 1991 število prebivalcev zmanjšuje, vendar belež i mo pozit iv ne kaza lce ekonomskega razvoja. Naselja Borovci, Prvenci in Strelci imajo uravnotežen demografski in ekonomski razvoj. Znake razvojnega zaostajanja zasledimo v Sobetincih. Občino Markovci uvrščamo med razvojno dinamična območja. V zadnjem obdobju zasledimo pozitivne uč i n ke i z vaja nja ra z vojn i h ukrepov, s katerimi se bodo postopno zmanjšale razvojne razlike med naselji.

občina markovci

danes za jutri

Zusammenfassung Der Beitrag spricht über die neuesten demografischen, wirtschaftswissenschaftlichen und räumlichen Veränderungen in der Gemeinde Markovci und analysiert die Ursachen und Folgen der Umgestaltung von Ortschaften. Im Zeitraum 1981 – 2006 stieg die Bewohnerzahl um 6%, was mit dem Landesdurchschnitt vergleichbar ist und über dem Durchschnitt der Region steht. Die Steigerung der Bewohnerzahl ist mit dem Umzugszuwachs verbunden, da das Ptujer Feld für die Zuwanderung der Bewohner aus den Städten und Hügelgebieten der Region interessant ist. Zu den positiven Auswirkungen der Urbanisation wird die Verbesserung der Ausbildung der Landbevölkerung gezählt. Im Jahr 2002 gab es in der Gemeinde Markovci 5,4% Bewohner mit Ober- und Hochschulbildung, was unter dem regionalen Durchschnitt (7,9%) und auch unter dem Landesdurchschnitt ist (12,9%). Obwohl die Bedeutung der Landwirtschaft in der wirtschaftlichen Struktur der Ortschaften nach dem Jahr 1991 kleiner wird, sind noch viele Haushalte mit der Landwirtschaft verbunden. In der Gemeinde Markovci wurde nach dem Jahr 1991 der Anteil der aktiven Bewohner in der Landwirtschaft schnell kleiner. Für die Gemeinde ist der kleine Grundbesitz charakteristisch, der das Ergebnis der historischen Entwicklung und vieler lokalen und gesellschaftlichen Faktoren ist. Im Jahr 2000 gehörten zur

Größengruppe bis 5 ha sogar 79% aller Bauernhöfe in der Gemeinde, in der gesamten Region Spodnje Podravje (Unterdrau) 67% und in der Gemeinde Kidričevo nur 49,3%. Die Folge der grundbesitzlichen Zersplitterung, der ungünstigen Alters- und Ausbildungszusammensetzung der Besitzer von Bauernhöfen und die Folge anderer Nachteile ist der zersplitterte und zu wenig spezialisierte Anbau. In der Gemeinde herrschen gemischte Bauernhöfe vor, sehr wenige Bauernhöfe beschäftigen sich mit dem marktbewussten Anbau der Ackerbauerzeugnisse, des Viehs und der Milch. Auch in der Wirtschaft der Gemeinde Markovci herrschen unlandwirtschaftliche Tätigkeiten vor. Die Wirtschaftsgesellschaften, öffentliche Anstalten und Unternehmer mit dem Sitz in der Gemeinde erschaffen 1/3 aller notwendigen Arbeitsplätze für die aktiven Bewohner der Gemeinde. Ende des Jahres 2006 haben wir im Vergleich zu dem Jahr 2000 fast 30% Zuwachs der Beschäftigungen zu verzeichnen. Die positiven Wirkungen des Beschäftigungszuwachses spiegeln sich in der Herabsetzung der Arbeitslosigkeit. Im Zeitraum 2000 – 2007 wurde die Zahl der Arbeitslosen um ungefähr 47% verringert, was mehr als in der Region oder im ganzen Land ist. Mit der Verbreitung des Besiedlungsumfangs und mit der Entwicklung der unlandwirtschaftlichen Tätigkeiten werden

die Ortschaften auch funktionsbedingt und sozial verändert. Die spezifischen Funktionsgebiete u nd versch iedenen For men des Gebrauchs wurden in allen größeren Landortschaften ausgeformt. Die Verflechtung des verschiedenen Gebrauchs des Besiedlungsraums verursacht oft Streitigkeiten zwischen den Benutzern. Um die Minderung derartiger Problematik, entschied sich die Gemeindeführung für die Planung des Besiedlungsraumes und für den Ausbau des Produktions- und Gewerbegebietes. Auf Grund der demografischen, wirtschaftswissenschaftlichen und funktionsbedingten Anzeiger werden die Ortschaften in der Gemeinde Markovci in drei Gruppen mit spezifischen Entwicklungscharakteristiken eingeteilt. Zur Gruppe der zentralen und subzentralen Ortschaften gehören Markovci, Bukovci und Stojnci, die gut mit Zentralfunktionen ausgestattet sind. Die Entwicklungsstagnation zeigen die Ortschaften Nova vas und Zabovci, wo nach dem Jahr 1991 die Bewohnerzahl zurückgeht, doch haben wir hier die positiven Anzeiger der wirtschaftswissenschaftlichen Entwicklung zu verzeichnen. Die Ortschaften Borovci, Prvenci und Strelci haben eine ausgeglichene demografische und wirtschaftswissenschaftliche Entwicklung. Die Kennzeichen der Entwicklungsrückstand finden wir in der Ortschaft Borovci. Die Gemeinde Markovci wird zu den entwicklungsdynamischen Gebie51

iz korantove dežele

Summary ten zugeordnet. In der letzten Zeit sind die positiven Wirkungen der Ausführung der Entwicklungsmaßnahmen zu bemerken, mit denen die Entwicklungsunterschiede zwischen den Ortschaften allmählich verringert werden.

The article is about the newest social, economic and landscape changes in the Markovci Municipality, and also the analysis of the causes and effects of redesigning the settlements. In the period from 1981 till 2006 the number of population in the area increased by 6%, which is comparable with the Republic’s average and is above the regional average. The population expansion is a result of migration increase, as the Ptuj Region is interesting for the immigrants from the neighbouring cities and highlands. Among positive effects of the urbanisation is education improvement of the rural population. In 2002 in Markovci there were 5.4% of the population with higher or college education, which is under regional (7.9%) and Slovene’s (12.9%) average. Although the importance of agriculture for the economy of the settlements has decrease after 1991, there are still many households closely connected to it. After that year the number of people working on land has decreased enormously. In the Municipality there are small farms because of the historical development and many other local natural and social factors. In 2000, there were 79% of the farms in the group of up to 5ha of land, in the whole of Spodnje Podravje Region there were 67%, in the Kidričevo Municipality though only 49%. Nowadays, crumbled estates, disadvantageous age and education level of farm owners,

and some other disadvantages have resulted in crumbled and not specialized production. In the Municipality prevail mixed farms, there are few farms trading their produce of the field, cattle or milk. Most of the Municipality’s economy is non rural. Economic societies, public institutions and contractors provide 1/3 of the jobs for the active part of the population. From 2003 till 2006 the employment rate rose by nearly 30%. The positive effects of the employment increase resulted in unemployment decrease. In the period from 2000 to 2007 the unemployment decreased by 47%, which is more than within the Region’s or Slovene’s average. Widening the range of settlements and developing non agricultural activities, have made the settlements change functionally and socially. Special functional areas and different forms of their use have been formed in all bigger rural settlements. Common use of different premises sometimes causes disagreements among their users. In order to decrease the sort of problems, the Municipality’s administration decided to plan the landscape for settlement and production purposes. Accord i ng to demog raph ic, economic and functional points of view, the villages in the Municipality are divided into three groups with specific development characteristics. In the group of central and sub-central settlements are Markovci, Bukovci

obÄ?ina markovci

danes za jutri

and Stojnci, which are very well equipped with central functions. Development stagnation is noticed in Nova vas and Zabovci, where the rate of population has decreased. Nevertheless, their economy is well developed. Borovci, Prvenci and Strelci have a balanced demographic and economic development. There are signs of development falling behind in Sobetinci. The Markovci Municipality belongs to dynamically developing areas. Recently there are positive effects of the development stimulating measures to be seen, which will gradually lead to village differences decrease.

iz korantove de탑ele

občina markovci

danes za jutri

Marinka Bezjak Kolenko, direktorica Občinske uprave Občine Markovci

Desetletje investicij v samostojni občini V času od ustanovitve samostojne Občine Markovci konec leta 1998 pa vse do konca leta 2007 se občina ponaša z vrsto novih pridobitev na področju infrastrukture, požarne varnosti, gospodarstva, kulture, športa in vaških dejavnosti. Kmalu po ustanovitvi občine smo začeli s preurejanjem stare markovske šole, ki smo jo – vsem v veselje in kraju v ponos - na zunaj ohranili v njeni nekdanji podobi, notranjost pa uredili v sodoben poslovni objekt. V gornjem nadstropju so prostori za potrebe občinske uprave, v pritličju pa delujejo splošna in zobozdravstvena ambulanta, papirnica in poslovni prostor, v katerem se trenutno opravlja dejavnost zavarovalništva. V prenovljene občinske prostore smo se preselili jeseni leta 2000.

iz korantove dežele

V letu 2001 je občina odkupila stari gasilski dom v Novi vasi in ga preuredila v garažo za potrebe občinskega režijskega obrata. Tistega leta smo uredili javno pot med Bukovci in Novo vasjo ter začeli z izgradnjo prve faze Obrtne cone Novi Jork v Novi vasi pri Markovcih. Obrtno cono zaradi velikega zanimanja, še vedno širimo, tako smo z drugo fazo opremljanja obrtne cone končali v letu 2005 in jo takrat tudi predali njenemu namenu. V letu 2006 smo preplastili lokalno cesto med Markovci in Zagojiči, ki je speljana mimo obrtne cone. Danes se Obrtna cona Novi Jork ponaša z modernimi poslovnimi stavbami, v katerih zasebniki in podjetja opravljajo najrazličnejše dejavnosti in kjer je delo našlo mnogo naših občanov.

Obnovljene občinske prostore v stari šoli sta odprla župan Franc Kekec in takratni svetnik, vodja gradbenega odbora, Karl Stanko Majcen.

Leta 2006 in 2007 smo odkupili bližnja zemljišča še za izgradnjo tretje faze obrtne cone. Od leta 1999 pa do 2003 je potekala posodobitev kabelskega sistema v Zabovcih, Markovcih, Novi vasi, Bukovcih in Stojncih. V tistem času, že leta 2000, pa smo začeli tudi s sofinanciranjem izgradnje športnih objektov ter njihovo dograditev sofinancirali vse do leta 2007. Med večjimi športnimi objekti, ki so bili v tem času zgrajeni oziroma posodobljeni, velja omeniti objekte športnih društev Stojnci, Bukovci in Markovci. Leta 2005 je bila končana gradnja večnamenske dvorane v Bukovcih, kjer se odvijajo številne kulturne in športne prireditve. Med leti 2001 in 2005 je potekala obnova skoraj vseh vaških kapel, ki jih uvrščamo tudi med našo kulturno dediščino, leta 2006 pa je občina izdatneje sofinancirala nakup orgel, ki so ponos naše cerkve od občinskega praznika leta 2007. V prvih letih lokalne samostojnosti, v letih od 2000 do 2007, smo sofinancirali tudi prenovo doma upokojencev, ki je zdaj urejen tako, da našim starejšim občanom omogoča izvajanje različnih aktivnosti in srečanj.

občina markovci

danes za jutri

Že kmalu po občinski osamosvojitvi, leta 2001, smo del šolskih prostorov preuredili za potrebe vrtca, zanimanje za vpis v vrtec pa je terjalo, da smo ga že leta 2003 še razširili. Gradnja večnamenske dvorane pri osnovni šoli je zahtevala obsežnejše priprave, zato smo z njimi začeli že leta 2001. Gradnja dvorane je potekala v letih 2005 in 2006, ko smo dvorano, ki je poleg obrtne cone ena največjih pridobitev naše občine, tudi svečano odprli. Večnamenska dvorana meri 1600 kvadratnih metrov, v dopoldanskem času je namenjena športni vzgoji osnovnošolcev, popoldan športni rekreaciji in treningom številnim domačim in drugim športnim društvom. V dvorani se vse od otvoritve odvijajo tudi vse pomembnejše občinske prireditve. Občina Markovci je v svoji desetletni zgodovini veliko pozornost namenjala tudi gasilskim društvom in prisluhnila njihovim potrebam in željam po novih prostorih in po nakupu novih gasilskih vozil. Leta 2001 in potem še od leta 2004 do 2007 smo sofinancirali prenovo kulturnega doma v Prvencih. V tem desetletju smo rekonstruirali več javnih poti, tako je že leta 2001 potekala rekonstrukcija javne poti med Bukovci in Novo vasjo, leta 2002 med Markovci in Zabovci (cesta, ki poteka ob jezu je še posebej privlačna za kolesarje) in leta 2003 med Stojnci in Zagojiči. Vaških druženj, kot je bilo tisto v Bukovcih ob otvoritvi vaško gasilskega doma, je bilo v preteklem desetletju več deset.

Takoj po nastanku nove občine smo začeli s posodabljanjem javne razsvetljave v Markovcih, Stojncih, Bukovcih, Novi vasi in Zabovcih, kjer so do leta 2005 zgradili nove trase javne razsvetljave.

Leta 2002 smo pridobili novi športni objekt z igriščem v Zabovcih, ki smo ga urejali še vse do leta 2007. V neposredni bližini Športnega parka Zabovci smo leta 2004 zgradili tudi most čez potok Rogoznica, kar omogoča dostop na nasip jezera, kjer je bil leta 2007 zgrajen pomol, kar bo zagotovo prispevalo k razmahu vodnih športov v naši občini. V ponos sta nam tudi urejena ribnika v Borovcih in Prvencih. Ribnik z igriščem v Borovcih je bil urejen že leta 2001, ribnik z brunarico v Prvencih pa še dobiva svojo končno podobo. Omeniti velja tudi lepo urejeno in označeno tematsko pot od Nove vasi do športnega objekta v Stojncih, na kateri je mogoče srečevati rekreativce vseh starosti, pa tudi ljubitelje narave. Od leta 2001 do 2003 je občina pomagala pri preurejanju prostorov v tako imenovani mlekarni v Stojncih v klubske prostore godbe na pihala, v župnišču Markovci pa smo pomagali pri urejanju prostorov KUD Markovski zvon, sofinancirali smo tudi centralno ogrevanje v cerkvi. V letu 2003 smo začeli

iz korantove dežele

s sofinanciranjem dokumentacije za izgradnjo vaško gasilskega doma v Markovcih in leta 2007 smo skupaj s PGD Markovci veliko investicijo tudi uspešno zaključili in dom predali svojemu namenu. Istega leta, torej 2003, so se začele tudi priprave na gradnjo novega vaško gasilskega doma v Novi vasi, ki je bil zgrajen leta 2006. Že leta 2001 smo v občini začeli s pridobivanjem projektne dokumentacije za izgradnjo kanalizacije, ki je pravi gradbeni razmah doživela v letih 2005, 2006 in 2007. To leto, 2008, tako že zaključujemo gradnjo kanalizacijskega sistema v Markovcih in Zabovcih, ob tem smo posodobili tudi vso ostalo infrastrukturo in uredili občinsko središče.

Prvo desetletje samostojne občine bomo domačini pomnili po odmevni likovni koloniji Fašenk v Markovcih, ki je pri nas potekala 1999. leta. Koroščev mlin je spomladi leta 2006 obiskal takratni predsednik RS, dr. Janez Drnovšek.

občina markovci

danes za jutri

Leta 2005 in 2006 je potekala gradnja mrliške vežice na markovskem pokopališču, že leta 2001 pa smo pomagali pri posodobitvi kapele na pokopališču. Z Mestno občino Ptuj smo v letu 2006 začeli z vitalizacijo Ptujskega jezera in v letu 2007 pridobili pomol tudi v Zabovcih ter urejeno plovno pot po jezeru vse do Markovec.

Osmi občinski praznik, leta 2007, je potekal v znamenju mednarodnega sodelovanja. Takrat smo z občino Samugheo s Sardinije podpisali listino o prijateljstvu.

iz korantove de탑ele

Enterprises, Small Businesses and Craftsmen in the Markovci Municipality In the paper the newest public data on businesses, small trade and crafts in the Markovci Municipality are compared. According to the data of the statistical office, the number of businesses in Markovci increased from 137 to 150 in the years 1999 and 2006, which is very similar to the situation in Slovenia, and there is a distinctive increase in the number of employees as well. The fact that there are 280 workshops for every 10,000 people, which is high above Slovene average, is also very stimulating.

Key words: economic growth, businesses, crafts, business subjects, enterprises, business companies, self-dependent businessmen, employees. 60

občina markovci

danes za jutri

Marjan Horvat, univ.dipl.inž.agr.ekon.

Podjetništvo, malo gospodarstvo in obrtniki občine Markovci V prispevku primerjam novejše dostopne javne podatke o podjetništvu, malem gospodarstvu in obrti v Občini Markovci. Po podatkih statističnega urada se je število podjetij v Markovcih od leta 1999 do 2006 povečalo s 137 na 150 podjetij, kar

kaže na podobno rast kot v Sloveniji, izrazitejši pa je porast števila zaposlenih. Vzpodbuden je tudi podatek, da je v naši občini 280 obratov na 10 tisoč prebivalcev, kar je močno nad slovenskim povprečjem.

Ključne besede: gospodarska rast, podjetništvo, obrt, poslovni subjekti, podjetja, gospodarske družbe, samostojni podjetniki, zaposleni. 61

iz korantove dežele

Uvod Gospodarske organizacije so pomemben segment vsake lokalne skupnosti, saj zagotavljajo njeno delovanje, s tem pa seveda razvoj in blaginjo celote. V vsaki skupnosti so v posameznih obdobjih navzoči različni interesi, vzpodbujeni na eni strani s kapitalom in interesi kapitala, na drugi strani pa politike. Razvoj in dejavnost gospodarskih organizacij, njihova aktivnost in uspešnost pa je ob že povedanem seveda najbolj odvisna od podjetnikov, posameznikov, ki želijo in hočejo udejanjiti svoje ideje, s tem pa največ prispevajo k blaginji in gospodarski rasti. Iz povedanega sledi, da ima lokalna skupnost možnost vlagati v posameznike in podjetnike na različne načine. V pričujočem prispevku bom predstavil gospodarstvo v Markovcih s pomočjo dostopnih, večinoma javnih podatkov. Bralcu bom pustil možnost, da si zaključke izoblikuje sam, dovolil si bom nekatere podatke tudi komentirati in razlagati po svoji presoji. Pri zbiranju gradiva sem iskal pomoč na Obrtni zbornici Slovenije, na Območni obrtno–podjetniški zbornici Ptuj, v strokovni literaturi, zakonodaji, večji del podatkov pa sem s pomočjo hčerke Marjane našel na spletnih straneh statističnega urada RS in AJPES-a.

Gospodarstvo občine Markovci po podatkih Statističnega urada RS Primerjal sem podatke, dostopne na spletni strani statističnega urada od leta 1994 do leta 2006 za Slovenijo, občino Markovci in sosednje občine. Metodološka pojasnila Statističnega urada Republike Slovenije. Enota opazovanja je podjetje v dejavnosti C-K. Podjetje je registrirana pravna ali fizična oseba, ki je med letom opazovanja izkazala prihodek ali zaposlene osebe oziroma osebe, ki delajo. Občine: podatki so teritorialno razvrščeni po uredbi o Standardni klasifikaciji teritorialnih enot, raven SKTE 5. Opombe o spremembah posameznih občin so zapisane k vsaki spremenjeni občini. V opombah je na začetku naveden datum, s katerim je opisana teritorialna sprememba upoštevana pri teritorialnem razvrščanju enot za statistične namene. V seznamu občin je navedeno zadnje veljavno stanje imen občin. Število podjetij je število registriranih pravnih ali fizičnih oseb v dejavnosti C-K, ki so med letom opazovanja izkazale prihodek ali zaposlene osebe oziroma osebe, ki delajo. Prihodek (mio SIT) so prodajne vrednosti kupcem zaračunanih prodanih proizvodov oziroma trgovskega blaga in materiala ter opravljenih storitev. Meri se na podlagi prodajnih cen, navedenih v računih in drugih listinah, zmanjšanih za vse popuste, ki so bili dani ob prodaji ali kasneje, pa tudi za vrednosti vrnjenih količin. Vključeni so vsi stroški in obremenitve, vezani na kupca, ne zajema pa davka na dodano vrednost (DDV), morebitne prodaje osnovnih sredstev, prihodkov od financiranja, subvencij

občina markovci

danes za jutri

in drugih izrednih prihodkov. Zaradi zaokroževanja agregiranih podatkov iz 1000 SIT na mio SIT se nekateri zbirni podatki v tabelah ne ujemajo z delnimi seštevki. Število oseb, ki delajo, je število vseh zaposlenih in samozaposlenih oseb skupaj. Podrobnejša definicija zaposlenih in samozaposlenih oseb je v metodoloških pojasnilih.

Število podjetij Če primerjamo dobljene podatke vidimo, da se je v Sloveniji število podjetij v obravnavanih obdobjih povečalo od 91.346 na 100.569, to je indeksno rast 110. V občini Markovci je bilo 1999 leta 137 podjetij, leta 2006 pa 150, kar pomeni indeksno rast 109, in je nekaj pod slovenskim povprečjem. Iz tabele 1 je razvidno, da je občina Markovci med vsemi primerjanimi dosegla najvišjo indeksno rast števila podjetij. Tabela 1: Število podjetij LETO

1999

SLOVENIJA 91.346 MARKOVCI 137 DORNAVA 76 VIDEM 118 GORIŠNICA 155 HAJDINA 134

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

Indeks 2006/1999

90.832 145 74 119 143 136

91.106 153 72 121 137 137

92.070 150 74 117 134 144

91.505 149 77 116 138 138

93.697 148 76 122 146 140

95.399 145 78 122 152 148

100.569 150 82 120 125 146

110,10 109,49 107,89 101,69 80,65 108,96

Vir: statistični urad

Graf 1: Število podjetij * grafe je oblikovala Marjana Horvat, študentka ekonomije

iz korantove dežele

Prihodki V Sloveniji so se prihodki 8.272.088 mio SIT v letu 1999 povečali na 16.642.212 mio SIT, kar pomeni indeksno rast 102. Iz tabele 2 in grafične ponazoritve je lepo razvidna rast prihodkov v primerjalnih občinah. Občina Markovci je dosegla po teh statističnih podatkih za 0,5 odstotne točke nižjo rast prihodkov od slovenskega povprečja. Prihodki so skoraj enakomerno naraščali skozi obravnavano obdobje, kar kaže na zaneslijivost poslovanja podjetij v naši občini. Tabela 2: Prihodki v mio SIT LETO

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

SLOVENIJA 8.272.088 9.342.565 10.426.300 11.421.288 12.399.943 13.763.310 14.973.725 16.642.212 MARKOVCI 3.503 3.708 3.961 4.650 5.920 5.735 6.085 7.023 DORNAVA 1.157 1.142 1.132 1.226 1.624 2.165 2.611 2.771 VIDEM 1.688 2.013 2.109 3.038 2.353 2.955 2.396 2.301 GORIŠNICA 3.970 4.604 5.168 5.895 6.447 6.732 6.570 7.526 HAJDINA 3.504 4.919 4.844 7.110 5.464 10.008 8.417 12.980 Vir: statistični urad

Graf 2: Prihodki v mio SIT

Indeks 2006/1999 201 200 239 136 190 370

občina markovci

danes za jutri

Število oseb, ki delajo V Sloveniji je bilo 1999 leta 597.358 oseb, ki delajo v obravnavanem segmentu dejavnosti. V letu 2006 pa je bilo zaposlenih 621.978 oseb, kar pomeni indeks rasti 104. V občini Markovci je bilo 1999 leta 326 oseb, ki delajo. To ne pomeni, da delajo samo na območju občine, ampak je število nasploh zaposlenih. Skozi obravnavano obdobje se je število oseb, ki delajo, vsako leto povečevalo skoraj enakomerno in tako je bilo v občini Markovci 2006 leta 457 oseb, ki delajo, kar pomeni indeksno rast 140 in je kar 36 indeksnih točk nad slovenskim povprečjem. Tabela 3: Število oseb, ki delajo LETO

1999

SLOVENIJA 597.358 MARKOVCI 326 DORNAVA 195 VIDEM 267 GORIŠNICA 447 HAJDINA 282

2000

2001

2002

604.402 609.272 608.233 340 375 397 174 173 173 258 266 261 442 449 467 408 341 333

2003

2004

2005

2006

Indeks 2006/1999

603.819 423 170 245 466 336

606.811 431 184 266 479 374

609.699 446 186 256 489 444

621.978 457 197 232 432 489

104 140 101 87 97 173

Vir: statistični urad

Graf 3: Število oseb, ki delajo

iz korantove dežele

Občine iz katerih prihajajo zaposleni na območja občine Markovci. Tabela 4: Občine iz katerih prihajajo zaposleni Prebivališče SLOVENIJA Benedikt Bled Brezovica Cerkvenjak Destrnik Dornava Duplek Gorišnica Hajdina Hoče Slivnica Ig Juršinci Kidričevo Lenart Lendava/Lendva Ljubljana Ljutomer Majšperk Maribor Markovci Miklavž na Dravskem polju Ormož Podlehnik Ptuj Puconci Rače - Fram Ravne na Koroškem Ribnica na Pohorju Starše Sveti Andraž v Slov. goricah Trnovska vas Videm Vrhnika Zavrč Žalec Žetale Neznana občina

2000 M Ž

SKUPAJ

2002 M Ž

SKUPAJ

2003 M Ž

SKUPAJ

2004 M Ž

SKUPAJ

2005 M Ž

SKUPAJ

2006 M Ž

SKUPAJ

393 243 150

430 261 169

460 274 186

494 304 190

480 290 190

518 316 202

547 336 211

0 0 0 0 1 16 0 38 2

0 0 0 0 2 18 0 39 3

0 0 0 1 2 15 0 44 3

0 0 0 1 1 14 0 45 3

0 0 0 1 1 14 1 44 4

3 0 0 0 1 17 1 48 4

2 1 2 0 2 16 1 51 4

0 0 0 0 1 13 0 22 0

0 0 0 0 0 3 0 16 2

0 0 0 0 2 11 0 22 1

0 0 0 0 0 7 0 17 2

0 0 0 1 2 8 0 26 1

0 0 0 0 0 7 0 18 2

0 0 0 1 1 8 0 29 2

0 0 0 0 0 6 0 16 1

0 0 0 1 1 9 1 28 3

0 0 0 0 0 5 0 16 1

3 0 0 0 1 12 1 30 3

0 0 0 0 0 5 0 18 1

2 0 2 0 2 13 1 34 3

0 1 0 0 0 3 0 17 1

0 0 0 0 0 0 1 1 0 4 1 3 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 2 0 1 0 1 4 4 0 241 153 88

0 0 0 0 0 0 1 1 0 5 3 2 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 2 0 1 0 1 4 4 0 256 157 99

0 0 0 1 1 0 2 2 0 5 3 2 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 2 0 1 0 1 4 3 1 276 162 114

1 1 0 1 1 0 4 3 1 6 4 2 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 2 0 4 3 1 5 4 1 274 162 112

1 1 0 0 0 0 3 3 0 6 4 2 0 0 0 0 0 0 1 1 0 1 1 0 3 2 1 5 3 2 273 157 116

1 1 0 0 0 0 5 5 0 7 5 2 1 1 0 1 1 0 2 2 0 1 1 0 4 3 1 8 3 5 286 169 117

1 1 0 0 0 0 8 5 3 11 8 3 1 1 0 1 1 0 1 1 0 1 1 0 3 2 1 8 2 6 295 178 117

1 7 1 49 0 0

1 2 0 26 0 0

0 5 1 23 0 0

1 8 1 60 0 0

1 5 0 31 0 0

0 3 1 29 0 0

2 9 2 59 0 0

2 6 1 31 0 0

0 3 1 28 0 0

2 13 4 63 0 7

2 9 3 35 0 4

0 4 1 28 0 3

0 13 2 61 0 8

0 9 1 33 0 4

0 4 1 28 0 4

0 13 2 69 0 8

0 10 2 32 0 5

0 3 0 37 0 3

1 14 2 70 0 7

1 10 2 33 0 4

0 4 0 37 0 3

0 0

0 1

0 0

1 3

1 2

0 1

1 4

1 2

0 2

1 3

1 2

0 1

0 3

0 2

0 1

1 0 8 0 14 0 0

1 0 6 0 8 0 0

0 0 2 0 6 0 0

0 1 10 0 14 0 0

0 1 8 0 8 0 0

0 0 2 0 6 0 0

0 0 12 0 14 0 0

0 0 9 0 8 0 0

0 0 3 0 6 0 0

0 0 13 0 18 0 2

0 0 9 0 10 0 1

0 0 4 0 8 0 1

0 0 8 0 14 0 2

0 0 5 0 10 0 1

0 0 3 0 4 0 1

1 0 8 1 12 0 4

0 0 5 1 8 0 3

1 0 3 0 4 0 1

1 2 13 2 12 2 2

0 0 8 2 7 2 1

1 2 5 0 5 0 1

Vir: statistični urad

2001 M Ž

SKUPAJ

danes za jutri

občina markovci

Zanimivi so podatki o zaposlenih osebah po občini prebivališča in občini delovnega mesta, iz katerih je razvidno, da je v občini Markovci leta 2000 imelo delo 393 oseb in je to nenehno naraščalo. Tako je po teh statističnih podatkih leta 2006 imelo delo v občini Markovci 547 oseb, ta podatek seveda velja za vse dejavnosti na območju naše občine. Število zaposlenih se je od leta 2000 do vključno leta 2006 povečalo za indeks 139. Če pogledamo podatke o zaposlenih po občini prebivališča Markovci in občini dela Markovci vidimo, da je bilo leta 2000 zaposlenih 241 Markovčanov na območju občine Markovci, leta 2006 pa je bilo na območju občine Markovci zaposlenih 295 Markovčanov, indeks 123, kar pomeni nižji indeks, kot ga beležimo pri številu vseh zaposlenih in kar je verjetno posledica prihoda tujih podjetij z delavci v obrtno cono .

Podatki Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve Število gospodarskih subjektov in zaposlenih v občini Markovci Po podatkih Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) se je število gospodarskih družb, ki so oddale poslovna poročila na območju OM od 23 leta 2001 povečalo na 26 gospodarskih družb v letu 2006. Prav tako se je povečalo število zaposlenih od 110 v letu 2001 na 151 zaposlenih v gospodarskih družbah. Tabela 5: Število gospodarskih subjektov in zaposlenih v občini Markovci 2001

2002

2003

2004

2005

2006

SUB ZAP

SUB

ZAP

Gospodarske družbe

110

141

144

129

151

Samostojni podjetnik

112

144

112

149

118

169

128

189

128

174

Srednji in veliki samostojni podjetniki

Zadruge

SKUPAJ

110

135

254

135

290

143

313

154

318

154

325

SUB – število subjektov

ZAP – število zaposlenih

Vir: AJPES

iz korantove dežele

Pozitiven trend rasti beležimo tudi pri samostojnih podjetnikih. Tako smo imeli 2002 leta 112 in leta 2006 že 128 samostojnih podjetikov. Prav tako se je povečalo tudi število zaposlenih pri samostojnih podjetnikih od 144 zaposlenih v letu 2002 na 174 zaposlenih pri s. p. v letu 2006. Tukaj je treba prišteti še nosilce s. p., če predpostavimo, da je vsaj 60 % s. p. tudi zaposlenih, se število zaposlenih približa številu 250 zaposlenih. Tako bi po teh podatkih bilo zaposlenih na področju gospodarstva pri gospodarskih družbah in samostojnih podjetnikih 395 oseb na območju občine Markovci, ki delajo. Tudi po podatkih AJPES izhaja, da je rast gospodarskih družb in s. p. 108 indeksnih točk od leta 2002 do leta 2006.

Gospodarski subjekti po vaseh Zbrali smo podatke o s. p. in gospodarskih družbah po vaseh s sedežem v občini Markovci, vir AJPES. Dejstvo je, da se vsako leto povsod v svetu na novo ustanovi do 30 % poslovnih subjektov in da jih seveda približno toliko tudi preneha z dejavnostjo. Nekaj podobnega je mogoče zabeležiti iz sledečih podatkov gospodarskih dejavnostih po vaseh naše občine. V Sobetincih (tabela 6) se je število gospodarskih subjektov od s 3 v letu 2001 povečalo na 4 v letu 2006. Od tega je 1 gospodarska družba in 3 s. p. Tabela 6: Sobetinci SOBETINCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

2001 1 2 0 3

2002 1 2 0 3

2003 0 1 0 1

2004 1 2 0 3

2005 1 4 0 5

2006 1 3 0 4

Vir: AJPES

Nekoliko bolj razgibano je bilo dogajanje v Strelcih, kjer je bil leta 2000 registriran en gospodarski subjekt, leta 2006 pa že 4, od tega 1 gospodarska družba in 3 samostojni podjetniki. Tabela 7: Strelci STRELCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

1994-2000 1 / / 1

2001 1 3 0 4

2002 1 3 0 4

2003 1 3 0 4

2004 1 3 0 4

2005 1 3 0 4

Opomba: / – ni podatka Vir: AJPES

Obe predstavljeni vasi sta sorazmerno šibki na področju gospodarstva občine.

2006 1 3 0 4

občina markovci

danes za jutri

V Borovcih (tabela 8) je bilo leta 2001 registriranih 10 gospodarskih subjektov, v letu 2006 pa kar 12 gospodarskih subjektov, vsi so delovali kot s. p. Tabela 8: Borovci BOROVCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

2001 0 10 0 10

2002 0 10 0 10

2003 0 11 0 11

2004 0 11 0 11

2005 0 12 0 12

2006 0 12 0 12

Vir: AJPES

Na četrtem mestu po številu registriranih gospodarskih subjektov so Prvenci (tabela 9), kjer je bilo leta 2001 po podatkih AJPES 13 podjetij, v letu 2006 pa 14 gospodarskih subjektov, od tega ena gospodarska družba in 13 s. p. Tabela 9: Prvenci PRVENCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

2001 1 12 0 13

2002 1 12 0 13

2003 0 12 0 12

2004 1 12 0 13

2005 1 13 0 14

2006 1 13 0 14

Vir: AJPES

V Novi vasi (tabela 10) se je število registriranih gospodarskih subjektov najbolj povečalo in sicer je bilo tam leta 2001 14 obratov, leta 2006 pa 16 podjetij, od tega 5 gospodarskih družb in 11 s. p. Na območju k. o. Nova vas deluje občinska obrtna cona. Dejstvo je, da vsa podjetja oziroma obrati, ki poslujejo v Obrtni coni Novi Jork, nimajo tukaj tudi sedeža. Tako je slika o številu obratov v Novi vasi nekoliko zamegljena. V prilogi navajam seznam registriranih gospodarskih subjektov v letu 2006 in v nadaljevanju dodajam tudi obrate, ki nimajo sedeža v občini Markovci, pri tem pa dopuščam možnost, da dodatek ni popoln. Tabela 10: Nova vas NOVA VAS Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 3 3 3 3 3 3 3 4 4 4 4 5 5 / / / / / / / 10 11 11 12 12 11 / / / / / / / 0 0 0 0 0 0 3 3 3 3 3 3 3 14 15 15 16 17 16

Vir: AJPES

iz korantove dežele

V Zabovcih (tabela 11) je bilo leta 2001 registriranih 14, leta 2006 pa 17 gospodarskih subjektov. Skozi obravnavano obdobje je iz tabele lepo razvidno povečevanje oziroma zmanjševanje števila podjetij. V letu 2006 je tako v Zabovcih obratovalo 5 gospodarskih družb in 12 s. p. Tabela 11: Zabovci ZABOVCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2 2 2 2 2 3 3 3 3 2 3 5 5 / / / / / / / 11 11 8 11 12 12 / / / / / / / 0 0 0 0 0 0 2 2 2 2 2 3 3 14 14 10 14 17 17

Opomba: / -ni podatka Vir: AJPES

Tudi v Markovcih (tabela 12) je vidno pestro dogajanje na področju gibanja števila gospodarskih subjektov skozi obravnavano obdobje, seveda na osnovi podatkov, ki so mi bili na voljo. Tu je zaznati največjo spremembo števila gospodarskih družb med vsemi vasmi občine Markovci, a se število gospodarskih družb od leta 1994, ko so bile v vasi 4 gospodarske družbe, ni zmanjšalo, ampak se je celo povečalo na 5 gospodarskih družb v letu 2006. Tako v letu 2001 kot 2006 je v Markovcih delovalo 19 gospodarskih subjektov, od tega je delujočih 5 gospodarskih družb in 14 s. p. Tabela 12: Markovci MARKOVCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 4 4 5 6 6 6 6 6 6 5 5 5 5 / / / / / / / 13 16 15 15 15 14 / / / / / / / 0 0 0 0 0 0 4 4 5 6 6 6 6 19 22 20 20 20 19

Opomba: / -ni podatka Vir: AJPES

V obravnavanem obdobju je ostalo enako (tabela 13) tudi število gospodarskih subjektov v Stojncih, kjer jih deluje 31. Zanimivo je dogajanje skozi leta, kjer beležimo povečanje števila gospodarskih družb in povečanje oziroma zmanjševanje števila s. p., v letu 2006 so v Stojncih registrirane 4 gospodarske družbe in 27 s. p. Tabela 13: Stojnci STOJNCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj Opomba: / -ni podatka Vir: AJPES

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 3 3 3 3 3 3 3 3 3 4 4 4 4 / / / / / / / 28 34 28 26 28 27 / / / / / / / 0 0 0 0 0 0 3 3 3 3 3 3 3 31 37 32 30 32 31

občina markovci

danes za jutri

V Bukovcih (tabela 14) je najbolj opazen trend zmanjševanja števila gospodarskih družb, vseeno pa se je skupno število gospodarskih subjektov povečalo. Tako je bilo leta 2001 delujočih 30 s. p. in 3 gospodarske družbe, v letu 2006 pa je bilo delujočih 31 s. p. in 4 gospodarske družbe. Tako je v Bukovcih največ delujočih poslovnih subjektov med vsemi vasmi občine Markovci. Tabela 14: Bukovci BUKOVCI Gospodarske družbe Samostojni podjetnik Zadruge Skupaj

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 6 6 6 7 4 6 6 3 5 5 5 6 4 / / / / / / / 30 32 25 28 33 31 / / / / / / / 0 0 0 0 0 0 6 6 6 7 4 6 6 33 37 30 33 39 35

Opomba: / -ni podatka Vir: AJPES

Nekateri primerjalni podatki obrti in malega gospodarstva občine Markovci 1998-2006 Metodološka pojasnila Gospodarske družbe se v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah razvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe z uporabo naslednjih meril: povprečno število zaposlenih v poslovnem letu, čisti prihodki od prodaje ter vrednost aktive. Zakon določa tudi pravnoorganizacijske oblike gospodarskih subjektov. Obrt je zakonsko urejena z Obrtnim zakonom in podzakonskimi predpisi. Obrtne in obrti podobne dejavnosti so določene z Uredbo o določitvi obrtnih dejavnosi in mojstrskih nazivov ter obrti podobnih dejavnosti. Obrtni obrati so v obrtni register vpisani subjekti, ki opravljajo obrtne dejavnosti, dejavnosti domače in umetnostne obrti ter obrti podobne dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik, gospodarska družba ali obrtna zadruga. Obrtni register vodi Obrtna zbornica Slovenije od leta 1995, poslovni register pa vodi AJPES od leta 1991. Gostota obrtnih obratov je izražena s številom obratov na 10.000 prebivalcev. Obrtni obrati so razvrščeni po skupinah dejavnosti. Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) na podlagi prve v obrtni register vpisane dejavnosti. Za poenostavitev prikaza so te dejavnosti združene v ožje skupine (tabela druga, krajša). Gostinstvo in promet sta obrti podobni dejavnosti, če se opravljata v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika posameznika. 71

iz korantove dežele

Za primerjavo zbranih podatkov o obrti v Sloveniji za leto 2006 in primerjavo z obrtjo v občini Markovci zaradi poenostavitve predpostavljam, da so vsi gospodarski subjekti tudi obrtni obrati, kar v celoti ne drži, saj po izpisu iz obrtnega registra na dan 10. 12. 2007 izhaja, da je v občini Markovci 113 obrtnih obratov, po podatkih AJPES-a pa je poslovna poročila oddalo 154 poslovnih subjektov. Razliko predstavljajo tisti podjetniki in podjetja, ki niso vpisani v obrtni register. Po mojem izračunu je v Markovcih 41 takih obratov.

Število obratov na 10.000 prebivalcev V Sloveniji je povprečna gostota obrtnih obratov 236,1 na 10 tisoč prebivalcev. V občini Markovci je ta gostota, če upoštevamo posplošitev, da so vsi gospodarski subjekti obrtni obrati, 375 obratov na 10.000 prebivalcev. Če vzamemo samo v obrtni register vpisane obrate, pa je gostota 280 obratov na 10.000 prebivalcev, kar je še vedno krepko nad slovenskim povprečjem in tudi nad povprečjem Podravske regije, kjer je gostota 198 obratov na 10.000 prebivalcev.

Število delavcev v obratih V Sloveniji (2006) je povprečje 2,2 zaposlenega delavca na obrat brez lastnikov in 3,1 delavca na obrtni obrat skupaj z lastniki. V občini Markovci je bilo v letu 2006 povprečje 2,56 delavca na obrtni obrat skupaj z lastniki, kar je nekoliko pod slovenskim povprečjem.

Obrati po dejavnostih SKD Tabela 15: Dejavnosti v občini Markovci Občina Markovci A Kmetijstvo, lov, gozdarstvo CB Pridobivanje rud in kamnin, razen energetskih DA Proizvodnja hrane, pijače in tobačnih izd DB Proizvodnja tekstilij, usnjenih oblačil, tekstilnih in krznenih izdelkov DC Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov DD Obdelava in predelava lesa, proizizvodnja izdelkov iz lesa, plute, slame in protja, razen pohištva

1998 SP Skupaj

2001 SP Skupaj

2006 SP Skupaj

občina markovci

GD DE

DG DH DI DJ DK DL DM DN F G H I K M O X

1998 SP Skupaj

Proizvodnja vlaknin, papirja in kartona, ter izdelkov iz papirja in kartona, založništvo in tiskarstvo 1 Proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken 0 Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas 0 Proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov 0 Proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov 1 Proizvodnja strojev in naprav 3 Proizvodnja elektriene in optične opreme 0 Proizvodnja vozil in plovil 0 Druge predelovalne dejavnosti; reciklaža 0 Gradbeništvo 1 Trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe 9 Gostinstvo 1 Promet, skladiščenje in zveze 1 Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve 4 Izobraževanje 1 Druge javne, skupne in osebne storitve 0 Domača in umetnostna obrt 0 SKUPAJ 25

2001 SP Skupaj

danes za jutri

2006 SP Skupaj

13 3

14 6

0 2

10 3

10 5

0 1

8 4

8 5

1 0

0 0

4 0

0 0

4 0

3 28

3 29

0 3

4 31

4 34

0 7

4 39

4 46

20 15

29 16

9 1

21 14

30 15

10 2

19 12

29 14

0 0

4 1

3 0

4 0

7 0

3 0

6 1

9 1

4 0 117

4 0 142

0 0 23

4 0 119

4 0 142

0 0 25

6 0 126

6 0 151

Vir: AJPES, Obrt v številkah 2007, Davčni urad Ptuj in Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje.

Pravnoorganizacijske oblike obratov V Sloveniji (2006) je 83,9 % samostojnih podjetnikov 14,3 % je gospodarskih družb in 1,8 % so druge oblike družb in zadruge, tako je delež gospodarskih družbin obrtnih zadrug 16.1 %. V Podravski regiji je delež gospodarskih družb in zadrug v obrti 14 %. V Markovcih je bilo leta 1998 82,4 % samostojnih podjetnikov in 17,6 % gospodarskih družb. Leta 2001 je v Markovcih bilo 83,8 % samostojnih podjetnikov, 16,2 % gospodarskih družb, leta 2006 pa je bilo 83,4 % samostojnih podjetnikov in 16,6 % gospodarskih družb, kar je nad slovenskim povprečjem.

iz korantove dežele

Graf 4: Delež gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov

Struktura obratov po dejavnostih 1998–2006 Tabela 16: Struktura obratov po dejavnostih Občina Markovci

1998

2001

SP Skupaj %

Dejavnost

Kmetijska

Gostinska

16 11%

15 11%

Prometna

18 13%

16 11%

Živilska

Tekstilna in usnjarska

Lesna

Grafično papirna

Nekovinska

Kovinska

20 14%

15 11%

Elektro

Gradbena

29 21%

34 24%

46 30%

Storitvena

40 28%

45 32%

49 32%

Domača in umetnostna obrt

SKUPAJ

117 141 100%

2006

SP Skupaj %

119 142 100%

SP Skupaj %

126 151 100%

Vir: AJPES, Obrt v številkah 2007, Davčni urad Ptuj in Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje.

obÄ?ina markovci

danes za jutri

Graf 5: Markovci 1998

Graf 6: Markovci 2001

Graf 7: Markovci 2006

iz korantove dežele

Iz tabele in grafov razberemo, da se je za največ zmanjšalo število obratov v gostinski, prometni in kovinski dejavnosti. Najbolj se je povečalo število obratov v gradbeni dejavnosti in nekoliko v elektro in storitveni dejavnosti.

Struktura dejavnosti po obratih, primerjava s SLO Tabela 18: Struktura dejavnosti po obratih, primerjava s SLO Slovenija

Markovci

Dejavnost

2006

1998

2001

2006

Kmetijska

1,2%

0,7%

0,0%

0,7%

Gostinska

5,2%

11,3%

10,6%

9,3%

Prometna

12,6%

12,8%

11,3%

8,6%

Živilska

1,5%

1,4%

0,7%

Tekstilna in usnjarska

3,2%

5,0%

3,5%

3,3%

Lesna

3,3%

2,8%

1,4%

1,3%

Grafično papirna

1,8%

2,1%

1,4%

0,7%

Nekovinska

2,8%

0,0%

1,4%

1,3%

Kovinska

11,3%

14,2%

10,6%

8,6%

Elektro

2,8%

0,7%

2,8%

2,6%

Gradbena

30,4%

20,6%

23,9%

30,5%

Storitvena

23,3%

28,4%

31,7%

32,5%

Domača in umetnostna obrt

0,7%

0,0%

100,0%

SKUPAJ

Vir: AJPES, Obrt v številkah 2007, Davčni urad Ptuj in Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Graf 8: Slovenija 2006

občina markovci

danes za jutri

Če primerjamo dejavnosti občine Markovci (2006) z dejavnostmi obrti v Sloveniji vidimo, da sta v Markovcih gostinska in storitvena dejavnost nad slovenskih povprečjem, da pa je prometna, lesna in kovinska dejavnost nekoliko pod slovenskim povprečjem.

Podjetniki – obrtniki občine Markovci in Območna obrtno–podjetniška zbornica Ptuj Območna obrtno–podjetniška zbornica Ptuj Območna obrtno–podjetniška zbornica Ptuj (dalje OOZ Ptuj) deluje na območju občin Destrnik, Dornava, Gorišnica, Hajdina, Juršinci, Kidričevo, Majšperk, Markovci, Podlehnik, Mestna občina Ptuj, Sveti Andraž, Trnovska vas, Videm, Zavrč, Žetale. Program dela OZ je zastavljen tako, da daje največji poudarek delu sekcij. Sekcije so strokovne grupacije, ki jih sestavljajo obrtniki sorodnih dejavnosti. Ukvarjajo se z vsakodnevnimi težavami svojega članstva. Veliko pozornosti se v sekcijah posveča izobraževanju članov in pri njih zaposlenim delavcem. OOZ Ptuj vodijo prostovoljni obrtniški funkcionarji, izvoljeni na volitvah vsaka štiri leta. Najvišji organ zbornice je skupščina, ki ima 39 delegatov. OZ podeljuje tudi priznanja in plakete za dobro delo.

Obrtno združenje občine Ptuj Obrtno združenje občine Ptuj je leta 1982 imelo 469 članov, od tega 66 gostincev, 141 avtoprevoznikov in avtokleparjev, 28 avtomehanikov, urarjev in čistilcev, 64 kovačev, strojnih ključavničarjev, kovinostrugarjev in izdelovalec kovinske galanterije, 11 kleparjev, 24 elektroinštalaterjev in elektroserviserjev, 4 kotlarje in sodarje, 15 mizarjev in lesostrugarjev, 32 šivilj, krojačev, čevljarjev in tapetnikov, 12 slaščičarjev in mesarjev, 3 mlinarje, 6 cvetličarjev, 12 vodovodnih inštalaterjev, 31 pleskarjev in zidarjev, 17 frizerjev, 4 fotografe in optike ter 26 takih, ki so se ukvarjali z raznimi uslužnostnimi dejavnostmi. Kasneje je reforma srednješolskega izobraževanja prinesla kopico težav, saj ostajajo obrtniki brez vajencev, poleg tega pa v ptujski občini ni bilo mogoče izobraževati mladih v toliko različnih poklicih, kot bi jih potrebovali.

iz korantove dežele

Razvoj obrti na Ptujskem v letih 1971–1991 Do leta 1989, ko je bil sprejet Zakon o podjetjih, ki omogoča organiziranje raznih pravnoorganizacijskih oblik pri opravljanju gospodarske dejavnosti na področju vseh lastninskih oblik, vključno z zasebno in mešano lastnino, je bilo opravljanje teh dejavnosti mogoče samo na podlagi določil in omejitev obrtnega zakona kot obrtnih dejavnosti. Obrtni zakon je ob obrti in osebnih storitvah omogočil opravljanje dejavnosti s sredstvi v lasti občanov, torej v zasebni lasti, tudi za gostinsko in prevozniško dejavnost, od leta 1988 pa tudi dejavnost prodaje in intelektualne storitve gospodarskega značaja. Število obrtnikov se je na ptujskem območju med leti 1971 in 1991 povečalo s 304 na 817, torej za 514, to pomeni indeks rasti 268,8. Občina Markovci je leta 1991 spadala v občino Ptuj in če predpostavim, da je razmerje števila obrtnikov, ki pripadajo občini Markovci bilo podobno, kot je po podatkih iz leta 2001, je bilo tako, po mojem izračunu, okoli 62 obrtnikov iz občine Markovci. Obrt in osebne storitve kot klasično obrtno dejavnost opravlja več kot polovica obrtnikov, prevladujeta pa izdelava in popravilo kovinskih predmetov. V zadnjih letih je bila opazna velika rast števila trgovin, gostinsko-turističnih lokalov in osebnih storitev. Tudi na podeželju so se dejavnosti začele močno razvijati.

Razvoj obrti med leti 1971 in 2001 Od leta 1971 se je število obrtnikov s 304 povečalo na 1404 obrtnike v letu 2001. Obrt in osebne storitve kot klasično obrtno dejavnost opravlja več kot polovica obrtnikov, med njimi pa prevladujejo proizvodne dejavnosti (kovinarska, lesarska, elektro in gradbena dejavnost). Te dejavnosti zaposlujejo največ delavcev. Danes zakonodaja ne pozna več pojmov skupna obratovalnica in popoldanska obrt. Po podatkih Območne obrtne zbornice Ptuj je bilo na dan 1. 5. 2001 iz občine Markovci 107 obrtnikov, kar predstavlja 7,6 % od skupnega števila članov. Tudi število zaposlenih delavcev in obrtnikov se je med leti 1971 in 1991 močno spremenilo. In sicer se je z 206 povečalo na 889, kar pomeni indeks rasti 431,6, število delavcev na obratovalnico pa z 0,68 na 1,09. Na področju zaposlovanja delavcev je v preteklosti zakonodaja obrtnike, za razliko od danes, vseskozi omejevala in določala najvišje število zaposlenih. Tako so lahko obrtniki zaposlovali v letih od 1964 do 1973 največ 5 delavcev. Od leta 1973 do 1979 največ 7 delavcev, od leta 1979 do 1988 največ 10 delavcev, skupna obratovalnica pa 20. Od leta 1988 do 19994 je smel obrtnik zaposliti največ 20 delavcev, skupna obratovalnica 100.

Postranski poklic – popoldanska obrt Število popoldanskih obrtnikov se je v teh letih med 1971 in 1991 povečalo z 52 na 229, kar pomeni indeks rasti 440, 40. Zmanjšanje v letu 1991 je v več primerih posledica prehoda na redno opravljanje obrtne dejavnosti. Možnost opravljanja obrtne dejavnosti kot postranskega poklica je obrtni zakon 78

občina markovci

danes za jutri

uvedel leta 1964, s tem da ni bila dovoljena zaposlitev tuje delovne sile, opravljanje gostinske in trgovinske dejavnosti pa je bilo dovoljeno pod posebnimi pogoji.

Prejemniki priznanj Območne obrtne zbornice Ptuj V občini Markovci so prejemniki priznanj in srebrnih plaket naslednji:

Janez Forštnarič, Bukovci 99 e, je prejel priznanje Obrtne zbornice Slovenije in bronasto plaketo Obrtne zbornice Slovenije za delo v Območni obrtni zbornici Ptuj in v okviru republiške sekcije lesnih strok. Aktivno je deloval v upravnem odboru sekcije lesnih strok pri OZ Slovenije, svoje bogato znanje pa je prenesel tudi na številne mlade vajence, saj se zaveda, da je usposobljen kader največje bogastvo obrtne delavnice. Vlado Korošec, Zabovci 42, je prejemnik priznanja in srebrne plakete OZ Slovenije za svoj prispevek k razvoju obrti in dolgoletno družinsko obrtniško tradicijo. Odlikoval se je tudi s svojim delom v organih obrtne zbornice, kjer je veliko prispeval k povezovanju in izobraževanju obrtnikov.

iz korantove dežele

Vladimir Janžekovič, Stojnci 140 e, je prejel priznanje OOZ Ptuj za svoj prispevek pri razvoju obrti in za poslovne dosežke v obrti. Aktivno deluje na OOZ Ptuj, kjer je že tri mandate predsednik sekcije elektro strok. Od leta 2006 je tudi predsednik OOZ Ptuj.

Janez Krajnčič, Zabovci 27, je prejel priznanje OOZ Ptuj za poslovne dosežke v obrti in za svoj prispevek pri promociji poklica avtomehanik. Pohvali se lahko tudi z nazivom Naj mehanik Slovenije za leto 2006. V konkurenci priznanih kolegov je dokazal, da je znanje in nenehno izpopolnjevanje tisto, ki v tej stroki odloča o uspehu.

občina markovci

danes za jutri

Viktor Cvetko, Stojnci 26 b, je prejemnik priznanja srebrne plakete OOZ Slovenije. Z obrtno dejavnostjo, kovinoplastiko in trgovino, se je ukvarjal v Ptuju, zdaj pa je naš občan.

Pogled v prihodnost Čarobne palice nimam, obstaja pa nekaj dejavnikov, ki bodo ohranili gospodarsko rast občine na doseženi stopnji. Med njimi je vsekakor občinska politika in njena senzibilnost do tega sektorja. Ključni dejavnik je naklonjenost države oziroma sedaj EU do malega gospodarstva, ki naj bi ustvarjala razmere za hitrejši razvoj ter ustvarjalno vzdušje, ki bi morebitne vlagatelje kapitala, znanja in dela spodbujalo k aktiviranju še neizkoriščenih potencialov okolja, znanja in sposobnosti ljudi. Brez ustreznega znanja, usposobljenosti, ustvarjalnosti občanov, razvoj gospodarstva, s tem pa tudi razvoj celotne občine, ni mogoč.

iz korantove dežele

Seznam gospodarskih subjektov v občini Markovci Vir: AJPES 2007 - poslovni subjekti s sedežem v občini Markovci, ki so oddali poslovna poročila za leto 2006.

Sobetinci

Prvenci

1. KARMEN 2003 ZASTOPANJE, TRGOVINA IN STORITVE D. O. O.

1. STRELEC DUŠAN S. P. SEVI, SERVIS MEHANIZACIJE

2. FERČIČ NADICA S. P. POSREDNIŠTVO IN STORITVE 3. PRELOG SAŠA S. P. MARKETING IN SVETOVANJE 4. RAZISKOVANJE TRGA IN JAVNEGA MNENJA SANGA EDVARD LESJAK S. P.

2. JANŽEKOVIČ IRENA S. P. SOBOSLIKARSTVO 3. VRBANČIČ MARIJAN S. P. BAR RIBICA, “AVTO DEJAN”- AVTOMEHANIKA 4. GOLOB IVAN S. P. - TRGOVINA 5. KERAMIČNI MOZAIKI IN STROJNE INŠTALACIJE ANDREJ JANŽEKOVIČ S. P. 6. KUKOVEC DUŠAN S. P. - INŠTALACIJE 7. PUC JANKO S. P. GRADBENE STORITVE IN MASAŽA 8. GALUN VLADIMIR S. P. STAVBNO KLEPARSTVO 9. STRELEC FRANC S. P. VODOVODNE IN TOPLOVODNE INŠTALACIJE 10. GOLC JANEZ S. P. AVTOPREVOZNIŠTVO GOLC 11. STRELEC IVAN S. P. - POLAGANJE OBLOG 12. ČUŠ SLAVKO S. P. POVRŠINSKA OBDELAVA LESA IN ŽAGA 13. ŽNIDARIČ SLAVKO S. P. SOBOSLIKARSTVO IN PLESKARSTVO 14. KOM-BB PROIZVODNJA, TRGOVINA IN STORITVE D. O. O.

Strelci 1. ELEKTROINSTALATERSTVO IN ELKETROMEHANIKA ALOJZ JANŽEKOVIČ S. P. 2. KOROŠEC BRANKO S. P.- KOPROMET PREVOZNIŠTVO ZASTOPANJE IN TRGOVANJE 3. SKRBINŠEK FRANC S. P. SPLOŠNO STRUGARSTVO 4. TAHT - LAZAR & CO. PROIZVODNO PODJETJE D. N. O.

danes za jutri

občina markovci

Borovci

Zabovci

1. MIKOLIČ DEAN S. P. DEMLES - MIZARSKI SERVIS

1. PLOHL ANDREJ S. P. - “PLOHLES” SERVIS IN MONTAŽA NOTRANJE OPREME

2. MATJAŠIČ DUŠAN S. P. - KERAMIČARSTVO MD

2. VOGLAR JOŽE S. P. - SLIKOPLESKARSTVO

3. NOVAK MARKO S. P. - MIZARSTVO

3. GAJZER STANISLAV S. P. - G. M. G. GRADBENA MEHANIZACIJA

4. BEZJAK JANEZ S. P. - IMONT TRGOVINA, MONTAŽA STROJEV IN NAPRAV 5. OBRAN DARKO S. P. - EMAGO TRGOVINA, POSREDNIŠTVO IN STORITVE

4. ZEMLJARIČ PRIMOŽ S. P. KOVINSKA GALANTERIJA 5. KRAJNČIČ JANEZ S. P. - AVTOSERVIS

6. BEZJAK ZVONKO S. P. - MONTAŽA IN SERVIS VODOVODNIH IN SOLARNIH NAPRAV

6. ZAKLJUČNA GRADBENA DELA, MIRAN FIJAN S. P.

7. JURIČ LJUBO S. P. - ELEKTROMEHANIKA ELEKTRIČNE INSTALACIJE POPRAVILA ELEKTRONSKIH APARATOV VGRAJEVANJE DELOV IN DODATNE OPREME V MOTORNA VOZILA TRGOVINA NA DROBNO PO POŠTI

7. ZEMLJARIČ VLADIMIR S. P. - STORITVE Z GRADBENO MEHANIZACIJO

8. LJUBEC MIRAN S. P. - MIZARSTVO

9. BEZJAK IVAN S. P. - ZAKLJUČNA GRADBENA DELA , SOBOSLIKARSTVO IN PLESKARSTVO

9. MATJAŠIČ PETER S. P. - TESARSTVO

8. ZEMLJARIČ KONRAD S. P. KLJUČAVNIČARSTVO

10. LAJH ROBERT S. P. - ELEKTRO LAJH

10. BELA RAJKO S. P. - MONTAŽA CENTR. KURJAVE, SONČNIH SISTEMOV IN PLINA

11. SOK IVAN S. P. LESARSTVO IN GRADBENIŠTVO

11. ZEMLJARIČ DOBROTIČ DANICA S. P. GOSTILNA AMBIENTE

12. KEKEC JANEZ S. P. - KOVINARSTVO

12. KOROŠEC DANIEL S.P. BAR” BISTRO MLINČEK” 13. RAJKO BELA TRGOVSKO IN STORITVENO PODJETJE D. O. O. 14. PREPROSTO, ODLIČNO GRADBENIŠTVO GRADBENE STORITVE IN UREJANJE OKOLICE D. O. O. 15. HRMAN-EKOMONT PODJETJE ZA SPECIALNO DELO V GRADBENIŠTVU IN TRGOVINO D. O. O. 16. PTUJČANKA TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO D. O. O. 17. MLIN KOROŠEC MLIN, TRGOVINA IN GOSTINSTVO D. O. O.

iz korantove dežele

Markovci

Nova vas

1. ROŽMARIN JANJA IVICA S. P. GOSTINSTVO ROŽMARIN

1. HORVAT MARJAN S. P. - AVTOPREVOZNIŠTVO

2. KUKOVEC JANEZ S. P. GRADBENA MEHANIZACIJA 3. MOHORKO TATJANA BRIGITA S. P. ZADNJA POT & MTB 4. HELENA BEZJAK S. P. - POUČEVANJE 5. VESELIČ BRANKO S. P. RTV SERVIS TRGOVINA VZDRŽEVANJE 6. ZUPANIČ ZDRAVKO S. P. SVEČARSTVO 7. ZMAZEK ANA-MARIJA S. P. “ZAF OKOVJE” PROIZVODNJA IN STORITVE VRABL JANEZ S. P. - DECO DESIGN GRAFIČNO OBLIKOVANJE, INTERNET TRGOVINA 8. ZMAZEK ANA-MARIJA S. P. - “ZAF OKOVJE” PROIZVODNJA IN STORITVE 9. HORVAT JANEZ S. P. - IZDELAVA ORODIJ ZA STROJE 10. CIMERMAN JANEZ S. P. - KOVINSKA GALANTERIJA,VODOVOD IN PLINSKE TER CENTRALNE INSTALACIJE

2. IVANUŠA INGRIT S. P. - OKREPČEVALNICA PALASKA 3. KOS MARTIN S. P. - OBLIKOVANJE 4. KEKEC ANTON S. P. - SERVIS IN MEHANIZACIJA 5. SLANA MARJAN S. P. - LESNA GALANTERIJA 6. ZELENKO ANTON S.P. - AVTOPREVOZNIŠTVO 7. KEKEC METKA S. P. - ŠIVILJSTVO 8. ŠMIGOC BOŠTJAN S. P. - VODOVODNE, PLINSKE IN SANITARNE INSTALACIJE 9. HORVAT VLADIMIR S. P. - ELEKTROMEHANIKA 10. STRELEC BRANKO S. P. - MONTAŽA GRADBENIH ELEMENTOV 11. STRELEC JANEZ S. P. - KOVAŠTVO IN KOVINOSTRUGARSTVO 12. GOES PROIZVODNJA, STORITVE IN TRGOVINA D. O. O. 13. VITIVA PROIZVODNJA IN STORITVE D. D.

11. GOLOB JANEZ S. P. - AVTOPREVOZNIK

14. EKOINŽENIRING PODJETJE ZA EKOLOŠKI INŽENIRING D. O. O.

12. MILICA MESARIČ S. P. ROKI BAR

15. VEPOS TRGOVSKO PODJETJE D. O. O.

13. ČUŠ ROŽMARIN KATARINA S. P. FRIZERSTVO KATARINA

16. M. C. K. MONTAŽNO, TRGOVSKO IN STORITVENO PODJETJE D. O. O.

14. LIPONIK JANEZ S. P. - RAČUNALNIŠKA GRAFIKA LIPA DESIGN 15. X-TRADE PROIZVODNJA, TRGOVINA, STORITVE D. O. O. 16. ZELENIK HIDRAVLIKA IN STROJNIŠTVO D. O. O. 17. TERA&MD RAČUNALNIŠKI INŽENIRING, POSLOVNO SVETOVANJE D. O. O. 18. HAN PODJETJE ZA PROIZVODNJO, TRGOVINO, STORITVE IN GOSTINSTVO D. O. O. 19. CIH, CEMENTNI IZDELKI HORVAT PROIZVODNJA, TRGOVINA, STORITEV, POSREDNIŠTVO, GOSTINSTVO D. O. O.

občina markovci

Stojnci

27. MARKO POHARIČ S. P. - M-ERROR, ORGANIZACIJA IN POSREDNIŠTVO

1. KOSTANJEVEC MILENA S. P. - TRGOVINA, SVEČARSTVO

28. STRELEC PODJETJE ZA STORITVE IN TRGOVINO D. O. O.

2. JANEZ PRELOG S. P. - POSREDNIŠTVO

29. EMITT TRGOVINA IN STORITVE D. O. O.

3. DARIO ŠTUMBERGER S. P. - BAR MIRJANA

30. TKEL INŽENIRING, STORITVE, TRGOVINA D. O. O.

4. TAŠNER FRANC S. P. MOLER ZAKLJUČNA GRADBENA DELA 5. GALINEC ZVONKO S. P. - KERAMIČARSTVO

danes za jutri

31. DISKONT DARINKA TRGOVSKO PODJETJE D. O. O.

6. MIZARSTVO BEST ZEMLJARIČ STANKO S. P. 7. ZELENIK TEREZIJA S. P. ROČNA AVTOPRALNICA SIGET

Bukovci

8. HRIBERŠEK STANKO S. P. - POSREDNIŠTVO, POPRAVILO TEKSTILNIH STROJEV

1. KOLARIČ SLAVICA S. P. - BAR FARAON

9. STRAUSS SONJA S. P.- GOSTILNA PRI RIBEKU 10. STRELEC MILICA S. P. - TRGOVINA KARMEN 11. VINCEK SILVA S. P. - KAVA BAR CAPUCCINO 12. ČRNIVEC DANICA S. P.- FRIZERSTVO 13. VAJDA FRANC S. P. - AVTOSERVIS VAJDA 14. ARBEITER BOŠTJAN S. P. POSREDNIŠTVO IN STORITVE

2. BEZJAK FRANC S. P. MONTAŽA OGREVALNIH NAPRAV 3. TETIČKOVIČ FRANC S. P. AVTOPREVOZNIŠTVO 4. KMETIJSKA IN GRADBENA STROJNA DELA, JANKO HAMERŠAK S. P. 5. HAMERŠAK MARJAN S. P. PREHRANA ŽIVALI - TRGOVINA 6. HORVAT LIDIJA S. P. - ŠIVILJSTVO BEZJAK

15. PETROVIČ STANISLAV S. P. - PARKETARSTVO

7. KOREZ ANTON, S. P. - AVTOPREVOZNIŠTVO

16. VOELKNER SILVA S. P. - TEKSTIL - ŠIVANJE, ZASTOPSTVO, POSREDNIŠTVO

8. SOK MAJDA S. P. - REMEMBER TRGOVINA NA DEBELO V TRANZITU IN TRGOVINA NA DROBNO PO POŠTI

17. NOTERZBERG BOŽIDAR S. P. - MONTAŽA GRADBENIH ELEMENTOV MONNO 18. STRAUSS KARL SILVESTER S. P. - DAMOSS ZAKLJUČNA GRADBENA DELA 19. KOLENKO JANEZ S. P. KMETIJSKO GRADBENA MEHANIZACIJA 20. TOPLAK JANEZ S. P. - GRADNJA IN NADZOR 21. ZELENIK MIRKO S. P. OZNAČEVANJE PROMETNIH POVRŠIN

9. MAJER MILAN S. P. AVTOLIČARSTVO IN AVTOKLEPARSTVO 10. VRBANČIČ STANISLAV S. P. OBLAGANJE TAL IN STEN 11. START TAXI MARJAN VERLAK S. P. 12. MEZNARIČ FRANC S. P. AVTOPREVOZNIŠTVO 13. HORVAT SLAVKO S. P. – PREVOZNIŠTVO

22. KOLENKO SLAVICA S. P. - IGT - IZDELAVA GUMI TESNIL

14. ŠMIGOC LIDIJA S. P. - TRGOVINA Z METRAŽNIM BLAGOM IN TEKSTILOM

23. STRELEC KONRAD S. P. - SLIKOPLESKARSTVO

15. PETROVIČ BRANKO S. P. - AVTOPREVOZNIK

24. ZELENIK MATJAŽ S. P. - PARKING

16. BAR SIESTA, VLASTA TOPOLNIK S. P.

25. BOŠTJAN KELC S. P. - POSLOVNE DEJAVNOSTI

17. MEZNARIČ MIRKO S. P. - PARKETARSTVO

26. JANŽEKOVIČ VLADIMIR S. P. ELEKTROINSTALATERSTVO

18. KOLARIČ IVAN S. P. VULKANIZERSTVO IN AVTOMEHANIKA

iz korantove dežele

19. ERTL DRAGO S. P. - POSREDNIŠTVO 20. MEZNARIČ KLAVDIJA S. P. BAR ZLATA ROKAVICA 21. TY-ŠPORT ORGANIZACIJA, POSREDNIŠTVO IN ZASTOPSTVO, STANISLAV BEZJAK S. P. 22. FORŠTNARIČ JANEZ S. P. - MIZARSTVO FORŠTNARIČ 23. ZMAZEK NADA S. P. - ZNAJ SESTAVA MANJŠIH KOVINSKIH PREDMETOV 24. KELENC JANKO S. P. - VRTNARSKE STORITVE 25. FIDERŠEK VIKTOR S. P. - ZEMELJSKA DELA, DAJANJE GRADBENIH STROJEV IN OPREME V NAJEM 26. VUKOJEVIĆ ELVIRA S. P. FRIZERSKI STUDIO ELVIRA 27. VINCEK MIRAN S. P. - AVTOPREVOZNIŠTVO 28. BEZJAK VLADIMIR S. P. - PARKETARSTVO 29. BEZJAK JOŽEF S. P. - POSREDNIŠTVO 30. BEZJAK MIRAN S. P.- PREVOZNIŠTVO 31. NJEGAČ SILVA S. P. TRGOVSKO PROIZVODNO PODJETJE 32. PHARMACO INFORMACIJSKI INŽENIRING D. O. O. 33. AGRONABAVA TRGOVINA IN STORITVE D. O. O. 34. SPIRALA PROIZVODNO-TRGOVSKO PODJETJE D. O. O. 35. ZAF PODJETJE ZA RAZISKAVE, RAZVOJ, PROIZVODNJO IN STORITVE D. O. O.

občina markovci

danes za jutri

Viri Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). [on-line]. Dostopno na : URL: http://www.ajpes.si/ [27.12.2007]. Statistični urad Republike Slovenije. [on-line]. Dostopno na URL: http://www.stat.si/ [22.12.2007]. Obrtna zbornica Slovenije. Obrt v številkah 2007. [on-line]. dostopno na URL: http://www.ozs.si/prispevek.asp?IDpm=90&ID=3368. [22.12.2007]. Repič Boris. 2001. 5. razstava obrti Ptuj, 14. do 17. junij 2001: katalog obrti in podjetništva 2001. Ptuj: Območna obrtna zbornica Ptuj. Pšeničny, Viljem in drugi. 2000. Podjetništvo. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. Davčni urad Ptuj, april 1999. Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnica Ptuj, april 1999.

iz korantove dežele

Povzetek V drugem poglavju svojega članka sem primerjal podatke statističnega urada o številu podjetij, prihodkih, o številu oseb, ki delajo in podatke o zaposlenih v občini Markovci, od leta 1999 do 2006. Vzpodbudno je, da se je v obravnavanem obdobju povečalo število podjetij s podobno indeksno rastjo kot v Sloveniji, število zaposlenih, pa se je povečalo za 36 indeksnih točk bolj kot na ravni države. V tretjem delu primerjam podatke Ajpesa od leta 2001 do leta 2006, kjer prav tako beležimo rast števila gospodarskih subjektov, podobno kot po statističnih podatkih. Število gospodarskih subjektov se je od 2001 do 2006 povečalo od 135 na 154, prav tako se je povečalo število zaposlenih od 254 na 325. V nadaljevanju natančneje predstavljam podatke o številu gospodarskih subjektov po vaseh naše občine. V četrtem poglavju primerjam zbrane podatke o obrti v Sloveniji za leto 2006 z obrtjo v občini Markovci, kjer je najbolj vpadljiv podatek, da je v Markovcih 280 obrtnih obratov na 10 tisoč prebivalcev, kar je krepko nad slovenskim povprečjem (236,1) in povprečjem Podravske regije (198). Ugotavljam, da se je v Markovcih od leta 1998 do 2006 najbolj zmanjšalo število obratov v gostinski, prometni in kovinski dejavnosti, najbolj pa povečalo v gradbeni in nekoliko v elektro ter storitveni dejavnosti.

Zusammenfassung V petem poglavju predstavim kronološko dejavnost obrtnikov občine Markovci skozi pogled Območne obrtne zbornice Ptuj od leta 1971 do leta 2001 oziroma do ustanovitve samostojne občine Markovci. Dodajam še seznam gospodarskih subjektov naše občine po vaseh, ki so za leto 2006 oddali poslovna poročila na Ajpes.

Der Autor vergleicht im zweiten Kapitel seines Beitrags die Angaben des statistischen Amtes über die Zahl der Unternehmen, über die Einnahmen, über die Zahl der Personen, die arbeiten und die Angaben über die Berufstätigen in der Gemeinde Markovci in den Jahren 1999 bis 2006. Es ist ermutigend, dass in dem vorliegenden Zeitraum die Zahl der Unternehmen mit dem Indexwachstum, das ähnlich dem Indexwachstum Sloweniens ist, gestiegen ist, und dass die Zahl der Beschäftigten um 36 Indexziffern gestiegen ist, wenn das mit der Landesebene verglichen wird. Im dritten Kapitel werden die Angaben von der Ajpes (Agentur der Republik Slowenien für öffentlich-rechtliche Evidenzen und Leistungen) vom Jahr 2001 bis 2006 verglichen, wo auch das Wachstum der Zahl der wirtschaftlichen Subjekte verbucht wird, ähnlich wie in den statistischen Angaben. Die Zahl der wirtschaftlichen Subjekte wurde von 2001 bis 2006 von 135 auf 154 erhöht, ebenso die Zahl der Beschäftigten von 254 auf 325. In der Fortsetzung werden die Angaben über die Zahl der wirtschaftlichen Subjekte in den Dörfern der Gemeinde Markovci genauer dargestellt. Im vierten Kapitel werden die gesammelten Angaben über das Gewerbe in Slowenien für das Jahr 2006 mit den Angaben über das Gewerbe in der Gemeinde

občina markovci

danes za jutri

Summary Markovci verglichen. Die auffälligste Angabe spricht, dass in Markovci auf 10 Tausend Bewohner 280 Gewerbebetriebe kommen, was über dem slowenischen Durchschnittswert (236,1) und demjenigen der Podravska regija (die Drau-Region) steht (198). Der Autor stellt fest, dass in der Gemeinde Markovci von 1998 bis 2006 am meisten die Zahl der Betriebe im Gastgewerbe, in der Verkehrs- und Metalltätigkeit gefallen ist, doch die Zahl der Betriebe in der Bau- und ein wenig auch in der Elektrotätigkeit und im Dienstleistungssektor gestiegen ist. Im fünften Kapitel stellt der Autor die chronologische Tätigkeit der Gewerbetreibenden in der Gemeinde Markovci vom Gesichtspunkt der Landkreishandwerkskammer Ptuj von 1971 bis 2001 dar bzw. bis zur Gründung der selbstständigen Gemeinde Markovci. Am Ende wird noch die Liste der wirtschaftlichen Subjekte in allen Dörfern der Gemeinde beigegeben, die für das Jahr 2006 ihre Geschäftsberichte zur Ajpes geschickt hatten.

In the second chapter of the article I compared the statistical office data on the number of businesses, incomes, number of workers and some information on the employees in the Markovci Municipality from 1999 to 2006. It is encouraging that in the period the number of businesses increased with a similar index as in the whole of Slovenia and the number of the employed even increased for 36 index points more than in the Country. In the third part I compared the data of Agency of the RS for Public Legal Records and Related Services (Ajpes) from 2001 until 2006, when there is also an increase in number of businesses, very similar to the statistical data. Within the same period of time the number of businesses increased from 135 to 154, as well as the number of the employed increased from 254 to 325. Further on I presented the data on the number of businesses in the villages of the Municipality.

traffic and metal workshops, while on the other hand there was an increase mostly in civil engineering and a bit less in electrical services. In the fifth chapter I presented the chronological activities of the craftsmen in the Municipality through the eyes of the Regional Chamber of Crafts Ptuj from 1971 till 2001 or rather from the establishment of the independent Markovci Municipality. I also added a list of businesses in the villages of the Municipality, which handed in their business reports for 2006 to the Agency of the RS for Public Legal Records and Related Services (Ajpes).

In the fourth chapter I compared the data collected on crafts in Slovenia for 2006 with the crafts in the Markovci Municipality. The most noticeable information is that in Markovci there were 10,000 people employed in 280 workshops, which is highly above the Slovene average (236.1) and even more above the Styria Region average (198). I established that in the period from 1998 till 2006 there was a decrease in pubs,

iz korantove dežele

Agriculture in the Markovci Municipality The article is a summary of farming in the Markovci Municipality before and after World War II, its structure of the land, age and education of the farmers. It deals with the problem of protected farms’ inheritance and organization of the farmers in societies. In details it treats rural economy and its production in the last few years, especially the most common produce of the field, vegetables, as well as milk produce and farming mechanisation.

Key words: Land structure, reducing the importance of agriculture, agricultural economy, family farms, farm sizes, farmers’ age, farmers’ education, protected farms, Dairy Cooperative, Beekeeping Society, agricultural production, animal husbandry, arable farming, vegetable growing, field produce, cattle breeding, pig breeding, tractor, irrigation, dairy farming, milk produce, milk cow breeders, pig breeders, milk produce inspection, breeding centre, forest. 90

občina markovci

danes za jutri

Dušan Meznarič, univ. dipl. ing. kmetijstva

Kmetijsvo v občini Markovci Članek na kratko opisuje kmetovanje na območju sedanje občine Markovci pred in po drugi svetovni vojni, prikazuje strukturo zemljišč, starost in izobrazbo gospodarjev. Obravnava problem dedovanja zaščitenih kmetij in navaja organiziranost kmetov v društvih. Podrobno tudi

opisujem kmetijska gospodarstva in kmetijsko proizvodnjo v zadnjih letih, predvsem pridelavo najpogostejših poljščin, zelenjave in prirejo mleka ter prikazujem opremljenost s kmetijsko mehanizacijo.

Ključne besede: Struktura zemljišč, deagrarizacija, kmetijsko gospodarstvo, družinske kmetije, velikost kmetije, starost gospodarjev, izobrazba gospodarjev, zaščitena kmetija, Mlekarska zadruga, Čebelarsko društvo, kmetijska proizvodnja, živinoreja, poljedelstvo, zelenjadarstvo, poljščine, govedoreja, prašičereja, traktor, namakanje, prireja mleka, rejci krav molznic, rejci prašičev, kontrola prireje mleka, vzrejno središče. 91

iz korantove dežele

Uvod Povprečno veliko kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji je v letu 2006 obdelovalo 6,5 hektara kmetijskih zemljišč in je redilo 5,9 glave velike živine. Gospodar je bil v povprečju star 58 let, imel končano osnovnošolsko izobrazbo ter ni imel formalne kmetijske izobrazbe. Kmetijska gospodarstva svoj dohodkovni položaj izboljšujejo z drugimi dejavnostmi, kot so gozdarstvo, dopolnilne dejavnosti in ekološko kmetovanje. Posek lesa v gozdu sta v zadnjem letu opravili skoraj dve tretjini vseh družinskih kmetij. Po prvih ocenah se z dopolnilno dejavnostjo ukvarjajo štirje odstotki kmetijskih gospodarstev, certifikat za ekološko pridelavo pa sta pridobila približno dva odstotka kmetijskih gospodarstev. Če se primerjamo z državami članicami EU glede na povprečno velikost kmetijskih gospodarstev, izraženo v kmetijskih zemljiščih v uporabi in glavah velike živine, se je Slovenija v letu 2005 uvrščala v spodnjo polovico držav. Občina Markovci leži na ravnini spodnjega Ptujskega polja, jugovzhodno od mesta Ptuj. To je ravninsko območje, ki se razprostira na nadmorski višini od 211 m do 223 m, z rodovitno prstjo in dobrimi klimatskimi pogoji za kmetovanje. Na tem območju so se ljudje vedno preživljali s kmetijstvom. Glavni proizvodni panogi sta bili poljedelstvo in živinoreja. »Na ptujsko poljski terasi, na kateri ležijo vasi Borovci, Bukovci, Markovci, Nova vas, Prvenci, Sobetinci, Stojnci, Strelci in Zabovci, prevladujejo predvsem na sušo občutljive prodnate njive, ki zavzemajo v nekaterih katastrskih občinah kar okrog 90 % površin. To so predvsem vasi Borovci, Sobetinci, Prvenci in Strelci. Travnikov tu domala ni. Poglavitne poljščine so pšenica, koruza, čebula, krompir, fižol. Obdelovanje je sodobno in močno mehanizirano. Na področju živinoreje prevladuje predvsem govedoreja in prašičereja, kjer se pojavlja tudi nekaj tržnih viškov, predvsem mleka in govejih pitancev v nekaterih vaseh, perutninarstvo pa je predvsem za lastne potrebe, z izjemo nekaj večjih farm, ki se ukvarjajo s kooperacijsko rejo piščancev. Večje travniške površine so predvsem južno od vasi, ki ležijo ob Dravi in na velikem dravskem otoku Šturmovcu, s katerega prevažajo seno z brodom. Skoraj pri vsaki hiši najdemo brajde s samorodno trto, največ je kvintona, nekaj pa jurke in gamaja. Veliko je tudi sadnega drevja, med katerim prevladujejo jablane in slive. Nekaj kmetov ima vinograde v sosednjih Halozah, kakor tudi sadovnjake, travnike in gozdove. Prebivalci vasi ob Dravi se ukvarjajo tudi z ribolovom. Razvito je tudi čebelarstvo. Na polju in v gozdovih ob vaseh najdemo veliko divjadi. Pravih kmetov je zelo malo. Močna je zaposlitev na Ptuju in v Kidričevem,« je opisano kmetijstvo na našem območju v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1980.

občina markovci

danes za jutri

Kmetijstvo v Markovcih pred in po drugi svetovni vojni Pred drugo svetovno vojno je bilo na območju občine Markovci več tako imenovanih družinskih kmetij. To so bile mešane poljedelsko–živinorejske kmetije, ki so imele veliko površin in so uporabljale konje kot delovne živali. Vsi ostali vaščani, ki so imeli malo ali skoraj nič lastnih površin, so hodili delat na kmetije, da so si zaslužili hrano, ali pa so imeli v najem od kmeta najslabši kos njive, na katerem so si pridelali ozimnico in nekaj koruze za lastnega prašiča. Že takrat so kmetje pridelovali čebulo (lük) in ga prodajali po Sloveniji, pa tudi v Avstrijo so ga pošiljali. Ženske so prodajale vence čebule, čebulček in semena zelenjave. Vsi večji kmetje so imeli tudi lastne vinograde v Halozah. Po drugi svetovni vojni je prišlo do agrarne reforme. Večjim kmetom so zemljo zaplenili, jo združili v državna posestva, ali jo razdelili drugim kmetom. Ostale so kmetije z največ 10 ha obdelovalnih površin. Ko se je začelo obdobje industrializacije, so mladi masovno odhajali delat v tovarne in se odselili v bližnja mesta, predvsem v Maribor. Kar nekaj kmetij, ki niso imele naslednikov, je takrat propadlo. V tem času se je močno razvijal Kmetijski kombinat Ptuj, ki je imel v občini Markovci 52 ha dobrih njivskih površin in hleve za vzrejo govejih pitancev. Kmetijska proizvodnja na kmetijah je močan napredek doživela v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se pri nas pojavili prvi traktorji. Takrat se je začela modernizacija kmetij, nakupi mehanizacije, gradnja hlevov za govedo in prašiče. V sedemdesetih letih so se na kar nekaj kmetijah odločili tudi za rejo piščancev preko Perutnine Ptuj. Kmetijska zadruga Ptuj je v teh letih začela tudi z organiziranim odkupom pšenice in uvajanjem nove poljedelske kulture – sladkorne pese. V osemdesetih letih se je močno razvilo uslužnostno pitanje prašičev in govedi. Tudi to pitanje je organizirala KZ Ptuj. Veliko kmetov je začelo pitati govedo, zato so zgradili velike hleve za pitanje. V devetdesetih letih, ko so mesno predelovalne industrije tak način pitanja opustile, je stalež živine na kmetijah močno upadel. Kmetom so vhlevljali živino le na finančni obračun in zaradi previsokih obresti veliko kmetov živine ni več vhlevljalo. Število govejih pitancev se je na območju sedanje občine Markovci močno zmanjšalo. Rejci prašičev so začeli s proizvodnjo pujskov, ki so jih nato pitali do pitancev, če je bila kriza, pa so prodali že pujske.

Struktura zemljišč Zemlja (tla) v občini Markovci je predvsem aluvialno–fluvialna naplavina (ledeniški nanos), ki sega do 30 m globine. Zgornja plast je relativno plitev nanos prodnatih tal nastalih pred 1 000 000 do 100 000 leti. Tla delimo na dve zelo različni dravski terasi: spodnjo in zgornjo dravsko teraso. Spodnja dravska terasa je peščeno prodnati nanos. Tu prevladuje relativno visoka podtalnica. Tla so praviloma bazična pH med 6,8 do 7,6 in so dobro založena s fosforjem. Slaba je založenost s kalijem, veliko pa je pomanjkanje mikroelementov, kot so bor, magnezij in žveplo. Spodnja dravska terasa

iz korantove dežele

se v preteklosti ni uporabljala za intenzivno poljedelsko proizvodnjo. Tu so bili pretežno travniki in pašniki, precej površin pa je poraščenih z gozdom. Danes se veliko teh parcel uporablja za pridelovanje poljščin. Na zgornji dravski terasi poteka danes intenzivna kmetijska proizvodnja. Tla so prav tako peščeno prodnata. Sestava tal pa se lahko močno razlikuje že na eni sami parceli. Raznolikost sestave tal je zelo dobro vidna v sušnih letih. V bližini kmetij so tla dobro založena s hranilnimi snovmi in humusom, saj so jih vedno gnojili s hlevskih gnojem. Ta tla so večinoma precej kisla, saj je njihov pH od 3,9 do 5,5 taka tla je potrebno apniti. Tabela 1: Struktura zemljišč v občini Markovci (DKN, 2003). Zemljišča Njive Travniki Sadovnjaki Vinogradi Obdelovalne površine skupaj Pašniki Gozdovi Kmetijske površine skupaj Ostale površine Občina skupaj

V ha 1.397,60 323,40 11,13 – 1.732,13 258,48 299,89 2.290,50 690,99 2.981,49

V% 46,9 10.8 0,4 – 58,1 od vseh površin 8,7 10,1 76 od vseh površin 23,1 100

Po podatkih katastra vidimo, da med obdelovalnimi površinami prevladujejo njive s kar 80,7 %. Velja pa poudariti, da so to podatki katastra, dejansko stanje pa se s tem ne ujema, saj se je v zadnjih letih živinoreja močno zmanjšala in se je posledično spremenila raba kmetijskih zemljišč. Travniki in pašniki so se spremenili v njive, tako da je njivskih površin predvidoma še več, lahko rečemo, da kar prevladujejo. Na njivah kmetije pridelujejo tudi travinje za krmo prežvekovalcem. Zaraščanja obdelovalnih površin, zahvaljujoč odgovornosti lastnikov in pa tudi državnih subvencij, zaenkrat še ni, razen morda na manjvrednih kmetijskih površinah ob reki Dravi.

Deagrarizacija in drobljenje površin Proces deagrarizacije, ki je bil omenjen že prej, je pri nas potekal podobno kot v vsej Sloveniji, kjer smo imeli leta 1971 20 %, leta 1981 pa samo še 9 % kmečkega prebivalstva. Takšno stanje je posledica gospodarskega in družbenega razvoja, ki je vzpodbujal veliko delovno migracijo, zaposlitev mladih izven kmetijstva in kraja bivanja, hkrati pa je to narekovala že obstoječa razdrobljenost in majhna posest. Po popisu iz leta 1981 meri povprečna površina obdelovalne zemlje na kmečko gospodarstvo na Ptujskem polju le 1,68 ha. Z razseljevanjem se je oblikoval številen sloj kmeta - delavca, ki je značilen za vso Slovenijo. V bivši občini Ptuj je bilo takih približno tretjina vseh zaposlenih. Takšna kmetija je manj dovzetna za združevanje ter išče kratkoročne finančne učinke.

občina markovci

danes za jutri

Leta 2000 je bil opravljen statistični popis kmetijskih gospodarstev. V občini Markovci je bilo popisanih 381 kmetijskih gospodarstev. Nekaj zanimivejših podatkov bo predstavljenih v naslednjih tabelah, čeprav statistični popis ne zajame vsega, kar se dogaja v kmetijstvu. Tabela 2: Družinske kmetije v občini Markovci po velikosti kmetijskih zemljišč (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Skupaj 381

0 do<2 ha 158

2 do<5 143

5 do<10 51

>=10 29

Iz tabele 2 je razvidno, da je v občini Markovci posest zelo razdrobljena, da so naše kmetije zelo majhne in na njih ni mogoče preživeti s kmetijsko proizvodnjo. Skoraj polovica kmetij ima samo do 2 ha kmetijskih zemljišč, zelo malo kmetij pa ima več kot 10 ha kmetijskih zemljišč. Manjše kmetije so pomembne za samooskrbo prebivalstva in so do sedaj omogočale večji standard ljudem, ki so dopoldan pridno delali v službi, popoldan pa še na lastni kmetiji. V zadnjih letih je veliko lastnikov, torej kmetov – delavcev, svoja zemljišča dalo v najem, veliko parcel pa je tudi zamenjalo lastnike s prodajo kmetijskega zemljišča. Na ta način se površine kmetijskih gospodarstev spet počasi povečujejo, kar omogoča intenzivnejše kmetovanje, ki je v današnjem tržnem gospodarstvu nujno potrebno. V naši občini se 15 % gospodinjstev preživlja s kmetijstvom, 70 % je mešanih gospodinjstev – člani gospodinjstev so zaposleni in na kmetiji delajo v popoldanskem času, 15 % gospodinjstev se ukvarja z obrtjo ali so zaposleni. Velik problem na kmetijah je starost gospodarjev. Tudi nekatere večje kmetije nimajo naslednikov. Otroci se izobražujejo v različnih srednješolskih, višješolskih, visokošolskih in univerzitetnih izobraževalnih programih in se zaposlujejo izven kmetijstva. Tabela 3: Gospodarji na družinskih kmetijah po starostnih skupinah (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Št. gospodarjev

Skupaj 381

Pod 35 let 14

35 do 44 let 45 do 54 let 55 do 64 let 67 81 106

Nad 64 let 113

Zelo zaskrbljujoči in žal resnični so podatki iz tabele 3, ki nam prikazujejo starostno strukturo gospodarjev na kmetijah. Skoraj 2/3 gospodarjev je starih nad 55 let, kar 113 gospodarjev pa nad 64 let. Za primerjavo naj navedem, da je povprečna starost kmeta, ki se ukvarja izključno s kmetijstvom, v Sloveniji 56 let. Te številke so res zaskrbljujoče, saj vemo, da se sposobnosti s starostjo nižajo, vedno nove zahteve, ki jih za vodenje kmetijskega gospodarstva nalaga država, pa zahtevajo veliko znanja. Žal je tudi formalna izobrazba zelo neustrezna, kar vidimo iz tabele 4, od teh pa ima zelo malo gospodarjev kmetijsko izobrazbo. Tabela 4: Šolska izobrazba gospodarjev (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Skupaj Brez izobrazbe, Osnovnošolska Poklicna nepopolna izobrazba izobrazba osnovnošolska izobrazba

Št. gospodarjev

381

194

104

Srednješolska izobrazba

Višja, visoka strokovna, univerzitetna ali podiplomska izobrazba

iz korantove dežele

Na območju občine Markovci imamo 183 zaščitenih kmetij. To pomeni, da se površine teh kmetij ne morejo razdeliti med dediče, s tem je onemogočeno nadaljnje drobljenje kmetijskih površin. Pri dedovanju predstavlja zaščita kmetije velik problem, ker bi vsak od dedičev rad dobil kos zemlje oziroma tisti, ki bi zemljo prevzel, nima dovolj denarja, da bi izplačal ostale dediče. Zaradi tega prihaja do nerazumevanja med družinskimi člani, ali pa nobeden ne želi prevzeti kmetije in nadaljevati s kmetovanjem.

Organiziranost kmetijstva Kmetijska gospodarstva v naši občini se vključujejo v različna združenja in zadruge. Tako je v Združenje rejcev prašičev vključenih 18 članov iz naše občine. V Mlekarski zadrugi Ptuj je 5 kmetij, čeprav jih je bilo še pred 10 leti kar 31 kmetij. Dva od teh rejcev sta tudi člana Govedorejskega Društva Ptuj. V Perutninarsko zadrugo Ptuj je vključenih pet rejcev, ki se ukvarjajo z rejo piščancev. Društvo kmečkih žena, danes se imenuje Društvo podeželskih žena občine Markovci, šteje 180 članic. V Združenje za medsosedsko pomoč – strojni krožek Posestnik je vključenih devet naših občanov. V občini je zelo dejavno tudi čebelarsko društvo, ki deluje že 73 let. Ustanovljeno je bilo z namenom, da pomaga čebelarjem premagovati težave ter za lažjo kontrolo čebelarjev prevoznikov, predvsem tistih, ki so prevažali svoje panje na ajdovo pašo v okolico Markovec. Danes šteje društvo 45 članov, ki gospodarijo s 600 čebeljimi družinami. Njihovo delo in stalno izobraževanje se nanašata na vsa opravila v panju in pridobivanje čebeljih pridelkov. Okoljska problematika narekuje čebelarjem tudi delo na naravovarstvenem področju.

Kmetijska proizvodnja Tabela 5: Družinske kmetije po tipu kmetovanja (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Skupaj

Št. kmetij

380

Poljedelstvo

Zelenjadarstvo

Trajni nasadi

Pašna živina

Prašiči in perutnina

Mešana rastlinska pridelava

Mešana živinoreja

Mešana rastlinska pridelava in živinoreja

125

občina markovci

danes za jutri

Naše kmetije se še vedno niso specializirale. Iz tabele 5 vidimo, da ta proces pri nas poteka zelo počasi, tako da je še vedno veliko mešanih kmetij. Le nekaj kmetij je usmerjenih samo v zelenjadarstvo.

Poljedelstvo Tabela 6: Družinske kmetije po vrsti in površini poljščin (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Pšenica

Ječmen

Koruza za zrnje

Krompir

Buče za olje Sladkorna pesa

Silažna koruza

Št. kmetij 213 Površina (ha) 304,88

195 109,93

343 518,86

287 42,11

182 43,29

38 48,33

77 161,07

Tabela 7: Kulture po podatkih iz subvencijskih vlog iz leta 2000: Pšenica Koruza Ostala žita (ječmen, rž, oves) Sladkorna pesa Krompir Vrtnine Travinje

265 390 48 230 37 17 180

ha ha ha ha ha ha ha

Že bežen pogled na naša polja, ali pa samo hitra vožnja po naši pokrajini nam povesta, katere poljščine prevladujejo na naših obdelovalnih površinah. Največ polj je zasejanih s koruzo, ki jo kmetije pridelujejo največ za zrnje, vedno manj pa za koruzno silažo. Okrog 300 ha imamo posejanih s pšenico, 100 ha z ječmenom, v zadnjih letih je bilo veliko tudi sladkorne pese, ki pa je zadnje leto, zaradi prenehanja obratovanja Tovarne sladkorja v Ormožu, ni več na naših poljih. Da so tržni viški predvsem pri pšenici in koruzi, pa seveda tudi pri sladkorni pesi, vidimo tudi iz tabele 7, čeprav si morda vseh številk na hitro ne znamo razložiti. Trg pač prinaša različne prodajne poti, k prodanim količinam pa veliko prispevajo tudi vremenski pogoji, ki so v zadnjih letih močno vplivali na kmetovanje in v nekaterih letih naše kmetije močno prizadeli. Tabela 8: Odkup nekaterih pridelkov po letih v Kmetijski zadrugi Ptuj (Področna zadruga Markovci, 2007).

Pšenica (t) Koruza (t) Grozdje (t)

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

1246,4 285,4 320,5

1257,5 99,8 343,0

1149,2 278,4 276,3

778,4 327,4

339,8 359,2 99,0

452,0 362,0 8,0

522,4 – 92,2

V zadnjih letih se vedno več kmetov odloča za pridelavo zelenjave. K pridelavi jih je vzpodbudila Kmetijska zadruga Ptuj, ki je začela z organiziranim odkupom, predvsem kumaric za vlaganje, zelja, rdeče pese in v zadnjih letih še paprike, feferonov, korenja, čebule in drugih vrtnin. Ponudba zelenjave je na kmetijah vsako leto bolj pestra, posebej še na tistih kmetijah, s katerih večino pridelkov prodajo na bližnjih tržnicah. Sadike zelenjave so pridelovalci sprva kupovali, sedaj pa si jih večinoma vzgojijo sami, saj si je večina pridelovalcev postavila plastenjake, zavarovane površine za pridelavo zelenjave.

iz korantove dežele

Za prodajo svežih vrtnin je bilo leta 2006 v Sloveniji obdelanih 1630 ha njiv od skupno 175.000 ha njivskih površin, kar predstavlja okrog 1 %.

Markova tržnica vabi na dvorišče občinske hiše, kjer je mogoče izbirati med domačo zelenjavo in drugimi pridelki z naših kmetij.

Skozi našo občino odtekajo ogromne količine vode, ki bi jo lahko s pridom uporabili za namakanje kmetijskih površin. Vodo nam prinaša reka Drava, ki je včasih močno poplavljala, predvsem v svojem spodnjem toku, v vaseh Bukovci in Stojnci. V sedemdesetih letih je tukajšnje polje presekal dovodni kanal, ki je bil potreben za delovanje hidroelektrarne Formin. Z izgradnjo kanala in Ptujskega jezera je občina izgubila 300 ha kvalitetnih kmetijskih površin. Omenjena gradnja je prinesla s seboj veliko dobrih in slabih strani. Izkoristiti pa bi morali možnosti, ki nam jih daje kanal in urediti namakalni sistem, vsaj za potrebe zelenjadarstva.

Na naših kmetijah so evidentirani 403 traktorji. Prevladujejo predvsem traktorji manjših moči, tem pa ustreza tudi ostala kmetijska mehanizacija. Poudariti pa je potrebno, da se je v zadnjih sedmih letih, ki niso bili zajeti v popis, kmetijska mehanizacija močno izboljšala. Kmetije, ki so predvsem tržno usmerjene in so povečale svojo velikost z dokupom ali z najemom kmetijskih zemljišč, so se odločile za nakup sodobne, varne in tudi varčne kmetijske mehanizacije. Velja pa poudariti, da zgolj velik traktor še ni sodobna kmetijska mehanizacija, ampak je potrebno za lažje delo na kmetiji mehanizirati vse proizvodne procese, da bo potrebnega fizičnega dela res minimalno, s tem pa bomo naredili kmetijstvo privlačno mlajšim generacijam. Tabela 9: Družinske kmetije po moči traktorjev (SURS, Popis kmetijstva, 2000). <18 kW Št. kmetij 51 Št. traktorjev 51

19 do 37 kW 248 261

38 do 59 kW 73 87

60 in več kW 4 4

Brez traktorjev 52 0

Tabela 10: Število testiranih strojev za varstvo rastlin v občini Markovci po vaseh (Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, 2007). Naselje Borovci Bukovci Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Strelci Zabovci SKUPAJ

2004 in 2005 (skupaj) 10 22 15 20 13 11 28 2 15 136

2006 in 2007 (skupaj) 11 23 14 19 12 10 30 1 14 134

občina markovci

danes za jutri

Živinoreja Kmetije, ki se ukvarjajo z živinorejo, redijo predvsem goveje pitance, krave molznice in prašiče. Iz tabele 10 vidimo da prevladujejo kmetije z do 20 GVŽ, le 8 kmetij ima 20 in več GVŽ. Rejo govedi so na večini manjših kmetij opustili že pred leti. Še pred desetimi leti je mleko oddajalo 31 kmetij od 49, ki so se ukvarjale s prirejo mleka. Leta 2002 je bilo teh kmetij le še 12, leta 2007 pa jih je le še sedem. Iz tabele 14 tudi vidimo, da imamo v občini Markovci le še tri zbiralnice mleka. Vidimo pa, da se je količina mleka kljub temu povečevala, saj so kmetije povečale črede krav, povečevala pa se je tudi mlečnost na kravo. Veliko kmetij je prenehalo oddajati mleko tudi zaradi strožjih pravilnikov o kvaliteti in higienski neoporečnosti mleka. Tabela 11: Družinske kmetije v občini Markovci po številu GVŽ (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Št. kmetij Št. GVŽ

Skupaj 353 1333

Govedo 86 694

Prašiči 334 5202

Krave molznice 49 157

Tabela 12: Stalež živine po vrstah in kategorijah živali iz subvencijskih vlog za leto 2000: Kategorija živali

Število

Krave (dojilje in mlečna proizvodnja)

263

Mlado pitano govedo

206

Plemenske svinje

700

Prašiči pitanci

2458

Tabela 13: Družinske kmetije z govedom po številu GVŽ (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Št. kmetij

1 do 2 GVŽ 26

3 do 9 GVŽ 10 do 19 GVŽ 36 16

20 in več GVŽ 8

iz korantove dežele

Tabela 14: Rejci v kontroli prireje mleka v občini Markovci (Kmetijski inštitut Slovenije, Govedorejska služba Slovenije, 2007). Število krav 1998 1999

Rejec/Naslov

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

Marija Vodopivec Bukovci 105

Konrad Bezjak Markovci 61

Ivana Lah Nova vas 5

Franc Rožmarin Nova vas 34

Marjan Poljanec Nova vas 49

Franc Strelec Nova vas 57

Janez Veršič Nova vas 88

Franc Kukovec Prvenci 18

Olga Strelec Prvenci 21

Franc Zelenik Prvenci 22

Anica Horvat Sobetinci 22

SKUPAJ

103

112

Tabela 15: Količine odkupljenega mleka po vaseh (Mlekarska zadruga Ptuj, 2007). Leto Zbiralnice Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Skupaj

1997 Št. kmetij 2 11 10 3 5 31

Litrov 70.836 162.564 37.080 61.980 96.036 428.496

2002 Št. kmetij 1 5 4 2 – 12

Litrov 132.360 130.728 59.160 40.740 – 362.988

Tabela 16: Rezultati kontrole prireje mleka na kmetiji Horvat, Sobetinci 22 (Kmetijski inštitut Slovenije, Govedorejska služba Slovenije, 2007).

100

2007 Št. kmetij 1 4 – 2 – 7

Litrov 244.140 209.604 – 59.064 – 512.808

občina markovci

Leto 2004 2005 2006

Delež lisaste pasme 89 90 90

Št. krav

Mleko (kg)

8 9 9

7308 6428 6432

Maščobe kg % 361,2 4,94 308,3 4,80 306,4 4,76

danes za jutri

Beljakovine kg % 271,6 3,72 234,3 3,64 222,4 3,46

Podatki v tabeli 16 potrebujejo naslednji komentar. Rejka Anica Horvat je s svojo čredo krav lisaste pasme dosegla v letu 2004 najvišjo mlečnost na kravo v Sloveniji. Zelo dobre rezultate dosegajo kmetije tudi v kvaliteti mleka. V letu 2006 so dosegli največjo skupno količino maščobe in beljakovin na kravo v Sloveniji.

Prašičereja je po pomembnosti v Sloveniji druga živinorejska panoga, v občini Markovci pa se je v zadnjih letih z opuščanjem mlečne proizvodnje le-ta močno razvila. Osnovni cilj reje prašičev je gospodarna prireja mesnatih prašičev, pri tem pa ne smemo pozabiti na etološke potrebe živali, imeti pa moramo tudi razvito skrb za okolje. Rejci z več kot 20 plemenskimi svinjami so: Janko Ranfl, Borovci; Stanko Valič, Borovci; Janko Petrovič, Nova vas; Rezka Hameršak, Bukovci; Marjan Hameršak, Bukovci. Da je prašičereja na našem območju Kmetijskega zavoda Ptuj močno razširjena, kaže tudi 12 vzrejnih središč. Vzrejno središče v občini Markovci je v Sobetincih 16, kjer se Mira Munda že od leta 1993 intenzivno ukvarja s prašičerejo, zadnja leta pa ima tudi vzrejno središče. V letu 2007 je imela kmetija 28 plemenskih svinj ustreznih pasem. Plemenske mladice vzrejajo v skupinskih boksih z izpusti. Člani združenja rejcev prašičev iz občine Markovcih so bili v letu 2007: Pongrac Golob, Sobetinci 23, Rezka Hameršak, Bukovci 36, Danijel Janžekovič, Stojnci 77, Marijana Kostanjevec, Nova vas 46, Genovefa Meznarič, Bukovci 22, Mira Munda, Sobetinci 16, Janez Petrovič, Nova vas 55, Milan Simonič, Sobetinci 9, Stanko Valič, Borovci 28, Milena Veršič, Sobetinci 27 in Jožica Hameršak, Bukovci 68. Tabela 17: Rejci piščancev (Vir: Perutninarska zadruga Ptuj, 2007) Rejec/Naselje Ivanka Forstnerič, Bukovci Janez Golob, Nova vas Friderik Horvat, Zabovci Zdenko Kodrič, Stojnci Neža Vajda, Sobetinci

Kapaciteta hleva 6.500 12.000 24.000 16.000 32.000 101

iz korantove dežele

Na območju naše občine je razširjena tudi reja piščancev brojlerjev. Hleve za piščance lahko vidimo skoraj v vsaki vasi. Iz tabele 17 vidimo, da trenutno redi piščance pet kmetij, ki dosegajo dobre proizvodne rezultate. V zadnjih desetih letih sta piščance redila tudi Terezija Kodrič in Stanko Plohl iz Bukovec, ki pa sta rejo piščancev opustila. Vseh sedem rejcev je v zadnji desetih letih zredilo 4.746.894 kg piščancev, kar predstavlja 3 % celotne proizvodnje Perutninarske zadruge Ptuj.

Sadjarstvo in vinogradništvo Naša občina je ravninska, kot smo videli že iz tabele 1 in tod prevladujejo predvsem njive. Sadovnjakov je le 11 ha, to so predvsem manjši ekstenzivni sadovnjaki, verjetno pa jih je zaradi starosti in druge dejanske rabe še manj, kot kažejo podatki katastra. Vinogradov pa v naši občini sploh ni. 125 kmetij poseduje vinograde v sosednjih občinah, predvsem v Halozah. Prevladujejo bele sorte grozdja, največ je laškega rizlinga, sledijo pa sorte sauvignon, renski rizling, šipon, rumeni muškat in drugo. Veliko vinogradnikov kletari in prodaja vino, veliko grozdja pa zadnja leta pridelovalci tudi prodajo. Tabela 18: Družinske kmetije po vinogradih (SURS, Popis kmetijstva, 2000). Skupaj kmetij 125

Površina v ha 44,91

Št. trt 159.063

Povprečno št. trt na kmetijo 1272,5

Vinogradništvo je bilo že v preteklosti in je še danes pomembna dopolnilna dejavnost naših kmetij. Veliko vinogradnikov z našega območja prideluje kvalitetna vina. Veliki uspeh na področju vinogradništva je doseglo Vinogradništvo vinarstvo Turčan, Konrad Janžekovič, Markovci 33. Z vinogradništvom so se začeli ukvarjati leta 1973 na podedovanem vinogradu, ki so ga obnovili s 1100 trsi. V 90. letih so z dokupom in najemom zemljišč povečali število trt na okrog 60.000, na 16,4 ha površin na Turškem vrhu in v Hrastovcu. Kmetija je bila prva v Halozah po pridelavi posebnih trgatev (predikatov). Imeli so prvo pozno trgatev, izbor, jagodni izbor, suhi jagodni izbor in ledeno vino, ki je še vedno svetovni rekorder, saj je ob trgatvi vsebovalo 49 % sladkorja. Vinogradništvo vinarstvo Turčan je že od začetka svojega dela vključeno v integrirano pridelavo grozdja. Bili so celo prva poskusna vinogradniška kmetija vključena v integrirano pridelavo v Sloveniji. Tudi kletarjenje poteka na klasični način, s čim manj posegi v vino. Pridelujejo 14 različnih sort, s katerimi dosegajo večinoma vrhunska vina normalnih in posebnih trgatev. Kmetija je bila tudi med prvimi, ki so sodelovale na ocenjevanjih vin v Sloveniji in v tujini. V tem obdobju so dosegli več šampionov, prvakov sort, veliko zlatih in srebrnih medalj. Vina tudi izvažajo, kot darila pa potujejo po celem svetu, pod svojo, že zelo znano zaščiteno blagovno znamko Turčan. 102

občina markovci

danes za jutri

Gozdarstvo Z gozdom zaraščenih površin je v občini Markovci okrog 300 ha. Gozd ne predstavlja pomembne surovinske osnove. To so predvsem gozdovi na obeh straneh reke Drave, na manj kvalitetnih zemljiščih. V teh gozdovih so ljudje včasih kosili travo in jo krmili živini. Predvsem pa so iz gozda pridobili steljo za govejo živino, drevje, ki so ga podrli, pa so nekaj porabili za deske, ki so jih rabili za gradnjo domov in gospodarskih poslopij, slabše dele, vejevje in ostalo, pa so porabili za kurjenje v štedilnikih in krušnih pečeh. Gozdovi ob reki Dravi močno propadajo vse od časov, ko Drava več ne poplavlja teh površin. Gozd, ki leži med naselji Nova vas, Bukovci in Borovci, Prvenci, Strelci je mešani in je kmetijam, ko so bile v hudih finančnih težavah, le-te pomagal prebroditi, saj so kmetje v teh gozdovih sekali le, če so denar ali les res nujno potrebovali. Ko so na kmetijah kurili še z drvmi, so bili gozdovi redno očiščeni, sedaj pa vedno bolj zaraščajo in propadajo. Izkoriščanje gozdov se je spet povečalo v zadnjih letih z izkoriščanjem lesne biomase kot alternativnim virom energije, zaradi vse višjih cen drugih energentov, predvsem tekočih goriv. Velja pa poudariti, da količinsko lahko posekamo toliko lesa, kolikor je letni prirastek.

Zaključek Kmetijstvo v občini Markovci ima velike razvojne možnosti. Za hitrejši razvoj bo potrebno urediti kar nekaj stvari. Naše kmetije so zelo majhne, površine pa močno razdrobljene, vse to močno vpliva na ekonomiko proizvodnje. Za hitrejši razvoj kmetijstva v občini bi bilo potrebno razmisliti o komasacijah. Kjer je mogoče in smiselno, morda vsaj v zelenjadarstvu, bi kazalo zgraditi namakalne sisteme z majhno porabo vode. V poljedelstvu se morajo kmetje sprijazniti z nujnostjo analize tal in gnojenja kultur na osnovi analize tal. Več poudarka moramo posvetiti kolobarjenju na obdelovalnih površinah, izogibati se moramo monokulturi koruze. Slovenski okoljski program predvideva finančne vzpodbude za ohranjanje kolobarja in za ozelenitev njivskih površin. Glede na majhnost kmetij v naši občini in na velike donose na površino, bi morali vzpodbuditi razvoj zelenjadarstva in mu dati pomembno vlogo v kmetijstvu naše občine, kot jo je že imelo v prejšnjih časih, seveda pa jo moramo intenzivirati in jo opremiti s primerno mehanizacijo, saj je delovne sile na naših kmetijah vedno manj. Na zelenjadarskih kmetijah moramo vzpodbuditi pridelavo v rastlinjakih ali nizkih tunelih in jih opremiti z namakalnimi sistemi. Povečati bi morali površine za integrirano pridelavo zelenjave. Mogoče bi bilo potrebno razmisliti o zaokroženih območjih, ki bodo namenjena integrirani pridelavi. Razvijati in posodabljati bi bilo treba kmetije, ki se ukvarjajo z živinorejo, predvsem prašičerejo, govedorejo in perutninarstvom. Krmni obrok v govedoreji in prašičereji naj temelji na doma pridelani krmi, na podlagi analize lastne krme naj bo sestavljen krmni obrok ali krmna mešanica. Zagotoviti

103

iz korantove dežele

je potrebno ustrezne površine za organska gnojila, predvsem za gnojevko. Kmetom je potrebno predstaviti in jih vzpodbuditi za predelavo mesa kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Nadaljevati moramo z integrirano pridelavo in povečati površine za integrirano pridelavo, torej kmetovati združeni z naravo. Pri varstvu rastlin moramo upoštevati preventivne ukrepe, kot so primerna medvrstna in vrstna razdalja, primerno zračenje v zavarovanih prostorih (rastlinjakih), ne uničevati naravnih sovražnikov škodljivcev, poskrbeti je treba za vzdrževane in vsaki dve leti testirane stroje za varstvo rastlin, pravilno skladiščiti fitofarmacevtska sredstva (FFS) in gnojila in natančno voditi zapiske o njihovi uporabi (FFS). Velja tudi poudariti, da k smernicam kmetijske pridelave štejemo tudi skrb za čisto embalažo za kmetijske pridelke, skrb za zdravje živali in skrb za splošno urejenost kmetijskega gospodarstva. Da bomo vse pridelke in izdelke lahko prodali, bomo morali poiskati tudi prodajne poti in tržne niše, kam bomo vse pridelano lahko prodali. Izdelati moramo skupno blagovno znamko za vse pridelke in izdelke v občini. Prav priprava izdelkov za trg je najšibkejši člen pri nas. Organizirati trg, pomeni delati skupaj za naš uspeh, ne pa delati na ramenih drugega in uspeti. Izkoristiti bi morali prodajo zelenjave in proizvodov predelave na tržnicah tudi v sosednjih večjih mestih, saj bo imela sčasoma ta prodaja vse večji pomen, potrošniki pa vse bolj cenijo domačo, svežo zelenjavo. Naslednja možnost je tudi prodaja z dvorišča. Vedno bolj bomo morali skrbeti ne samo na zunanjo, ampak tudi na notranjo kakovost proizvodov. Glede na spremembe podnebja, ki jih v zadnjih letih vsi močno občutimo, se bo tem spremembam moralo prilagoditi tudi kmetovanje. Potrebna bo sprememba proizvodne usmeritve na kmetijah in tehnologija pridelave, sprememba kolobarja, izboljšanje stanja tal s povečevanjem humusa v tleh, gradnja varčnih in ekoloških namakalnih sistemov.

občina markovci

danes za jutri

Glede na visoke cene kmetijske mehanizacije velja spet pomisliti na staro obliko izrabe kmetijske tehnike, na skupno lastnino in skupno uporabo nekaterih strojev, ali pa se vključiti v strojne krožke, torej v izrabo kmetijske mehanizacije v obliki medsosedske pomoči. Razvijati bi morali dopolnilne dejavnosti na kmetijah in obuditi domačo obrt. Vzporedno z vsem navedenim pa moramo veliko časa, energije in denarja nameniti za izobraževanje kmetov in izobraževanje mladine, naslednikov naših kmetij in tistih, ki bodo skrbeli, da bodo kmetijske površine res obdelane. Kmetovanje v Sloveniji postaja, z vsemi ukrepi in predpisi, vse bolj zahtevno. Če hoče kmetija uspeti in preživeti s svojo delovno silo, ne more delati brez znanja. Kmetje so danes menedžerji na svojih kmetijah. Kmet mora znati pridelati, predelati in tržiti, sposoben mora biti torej za vse. Od znanja in sposobnosti je odvisen razvoj in napredek kmetije, posledično pa razvoj kmetijstva v občini in v celotni Sloveniji.

Viri in literatura Bergant, Klemen, et. al: Spremembe podnebja in kmetijstvo v Sloveniji, Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, 2004. DKN, Markovci, 2003. Fizični obseg proizvodnje po letih – poročilo poslovanja, Kmetijska zadruga Ptuj, Ptuj, 2007. Fizični obseg proizvodnje po letih, Perutninarska zadruga Ptuj , Ptuj, 2007. Janžekovič, Konrad: Osebni razgovor, december 2007. Popis kmetijstva, SURS, Ljubljana, 2000. Prireja mleka v kontroliranih čredah, Kmečki glas, Ljubljana, 2007. Rezultati kontrole mleka in mesa, Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana, 2004. Rezultati kontrole mleka in mesa, Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana, 2005. Rezultati kontrole mleka in mesa, Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana, 2006. Rejci v kontroli prireje mleka – občina Markovci, KGZS, Zavod Ptuj, Ptuj, 2007. Seznam naprav za varstvo rastlin po občinah, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana, 2007. Slavnik, R: Krajevni leksikon Slovenije, Podravje in Pomurje, DZS, Ljubljana, 1980. Statistični urad Republike Slovenije, spletna stran http:/www.stat.si. Šeruga, Igor: Geografski oris Ptujske občine, diplomska naloga, Ptuj, 1990.

105

iz korantove dežele

Povzetek Kmetijstvo na območju današnje občine Markovci je pomembno zaznamovalo življenje tukajšnjih ljudi, o čemer pričajo že najstarejši zapisi. Danes v strukturi kmetijskih zemljišč prevladujejo predvsem njive, njihov delež pa se v zadnjih letih še povečuje, saj se je živinoreja močno zmanjšala, večino krme za živino pa danes pridelamo na njivah. Posest je zelo razdrobljena, po lastništvu prevladujejo predvsem manjše mešane kmetije, ki se niso uspele specializirati v intenzivno proizvodnjo, pomembne pa so za osnovno kmetijsko proizvodnjo in za samooskrbo prebivalstva. Svoje priložnosti bodo kmetje v bodoče vse bolj iskali tudi v dopolnilnih dejavnostih na kmetiji. Starost gospodarjev in izobrazba sta zelo neustrezni. Kmetijska gospodarstva se povezujejo v govedorejsko društvo, mlekarsko zadrugo, perutninarsko zadrugo, prašičerejsko društvo, društvo podeželskih žena in čebelarsko društ vo. Med poljedelsk i mi kulturami prevladujejo koruza, pšenica, ječmen, v letu 2006 pa so bile zasejane zadnje njive s sladkorno peso, ki je do nedavna predstavljala pomembno tržno poljščino. V zadnjih letih se je nekaj kmetij usmerilo v zelenjadarstvo, predvsem v pridelavo zelja, rdeče pese, kumaric, čebule, korenčka in paprike. Pridelava zelenjave temelji na namakanju, veliko pa je že zavarovanih prostorov, rastlinjakov. Večje kmetije, ki z najemom kmetijskih zemljišč obdelujejo vse več površin, so

106

Zusammenfassung v zadnjih letih posodobile kmetijsko mehanizacijo. V živinoreji prevladuje prireja mleka, reja govejih pitancev, reja prašičev in kooperacijska reja piščancev. Reje govedi in prašičev na manjših kmetijah skoraj več ni. Rejci v prireji mleka dosegajo zelo dobre rezultate tudi v slovenskem merilu. Na podlagi znanja, izkušenj in novih naložb, se povečuje prireja mleka na kravo, povečuje pa se tudi stalež živali na kmetijo. Rejci prašičev redijo prašiče sodobnih mesnatih pasem. V občini imamo tudi rejsko središče za plemenske mladice. V strukturi zemljišč skoraj ni sadovnjakov in vinogradov. Veliko kmetijskih gospodarstev ima v lasti vinograde v bližnjih Halozah, kjer pridelujejo grozdje belih sort. Gozda je na našem območju zelo malo in gospodarjenje z gozdom ne predstavlja pomembne kmetijske dejavnosti. Kmetijstvo je pomembna gospodarska panoga v naši občini. Znanje, izobrazba, izkušnje, sposobnosti, investicije, komasacije, tehnični razvoj, prilagajanje podnebnim spremembam, pa bodo pospešili razvoj in napredek kmetijstva v občini Markovci.

Die Landwirtschaft auf dem Gebiet der heutigen Gemeinde Markovci prägte das Leben der hiesigen Menschen sehr, wovon schon die ältesten Niederschriften zeugen. Bei den landwirtschaftlichen Nutzflächen herrschen heute vor allem Felder vor, ihr Anteil wird in den letzten Jahren noch vergrößert, weil sich die Viehzucht stark verringert hat und die Mehrheit des Futters für das Vieh auf den Feldern angebaut wird. Der Besitz ist sehr zersplittert, nach Eigentümerschaft herrschen vor allem kleine Mischbauernhöfe vor, denen es nicht gelungen ist, sich auf intensive Produktion zu spezialisieren. Sie sind für Grundlandwirtschaftsproduktion und für Selbstversorgung der Bevölkerung wichtig; sie werden ihre Gelegenheiten in der Zukunft auch in den Zusatztätigkeiten auf dem Bauernhof suchen. Das Alter der Hauswirte und deren Ausbildung sind nicht entsprechend. Die landwirtschaftlichen Betriebe verbinden sich in verschiedene Vereine wie z. B.: Rinderhalterverein, Milchgenossenschaft, Geflügelhaltergenossenschaft, Schweinehalterverein, Verein der Landfrauen und Bienenhalterverein. Unter den Kulturpflanzen herrschen Mais, Weizen und Gerste vor. Im Jahr 2006 sind die letzten Felder mit der Zuckerrübe gesät worden, die unlängst eine sehr wichtige Marktfeldfrucht war. In den letzten Jahren haben sich einige Bauernhöfe auf Gemüsebau orientiert, vor allem auf Anbau von Kraut, der roten Rübe,

občina markovci

danes za jutri

Summary Gurken, Zwiebeln, Karotten und Paprika. Der Anbau basiert auf der Wässerung, es gibt aber auch schon viele geschützte Räume, Gewächshäuser. Die größeren Bauernhöfe, die mit der Mietung der landwirtschaftlichen Nutzflächen immer mehr Flächen bestellen, haben in den letzten Jahren die Landwirtschaftsmechanisierung modernisiert. In der Viehzucht herrschen Milchleistung, Mastbullenhaltung, Schweinezucht und Kooperationsgeflügelzucht vor. Rinderhaltung und Schweinezucht gibt es auf den kleinen Bauernhöfen fast nicht mehr. Die Halter in der Milchleistung erreichen sehr gute Resultate auch im slowenischen Maßstab. Mit Hilfe von Kenntnissen, Erfahrungen und neuen Anlagen wird die Milchleistung pro Kuh vergrößert, vergrößert wird aber auch der Stand des Viehs pro Bauernhof. Schweinezüchter züchten Schweine der modernen fleischigen Schweinerassen. In der Gemeinde gibt es auch ein Zuchtzentrum. In der Struktur der Nutzflächen gibt es fast keine Obstgärten und Weinberge. Viele landwirtschaftliche Betriebe haben im Besitz Weinberge im nahe gelegenen Haloze (Hügelland mit Weinbergen), wo meistens Trauben weißer Sorten angebaut werden. Auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci gibt es sehr wenige Wälder und Forstwirtschaft gehört nicht zu den wichtigen Landwirtschaftstätigkeiten.

Die Landwirtschaft ist ein wichtiger Wirtschaftszweig in der Gemeinde Markovci. Kenntnisse, Ausbildung, Erfahrungen, Fähigkeiten, Investitionen, Kommassationen, technische Entwicklung und Anpassung an Klimaänderungen werden die Entwicklung und den Fortschritt der Landwirtschaft in der Gemeinde Markovci noch beschleunigen.

Farming has always played an important part in the lives of people living in the Markovci Municipality, which is also stated in the oldest preserved written records. Today in the structure of agricultural land there are mostly fields, and their share has even increased in the last few years. However, animal husbandry has greatly decreased and most of the fodder is harvested in the fields. The estates are crumbled, therefore little mixed farms, which have not been able to specialize for intensive production, prevail. Nevertheless, such farms are important for basic agricultural production and self-supply of the population and in the future they will probably search for some supplementary activities. The age and education of the farmers are not suitable. Rural economies link in Cattle Breeding Society, Dairy Cooperative, Poultry Breeding Cooperative, Pig Breeding Society, Rural Women Society and Beekeeping Society. Among agricultural plants there are mostly corn, wheat and barley, while in 2006 there were last fields sown with sugar beet, which a few years ago presented a very important trading produce of the field. In the last few years some of the farms have switched to vegetable production, especially cabbage, beet root, cucumbers, onions, carrots and peppers. Vegetable production is based on irrigation, but there are also many protected places – greenhouses. Bigger farms, which rent a lot 107

iz korantove de탑ele

of agricultural land and cultivate it, have modernised their farming mechanisation. Most of the stockbreeders produce milk, crammed cattle breeding, pig breeding and cooperative chicken breeding. There is almost no cattle and chicken breeding on little farms. Milk producers gain very good results also on the Slovene criteria level. On the basis of knowledge, experiences and new investments, there is an increase in milk production, as well as in number of animals per farm. Pig breeders rear the animals of modern fleshy type. In the Municipality there is also a breeding centre to pedigree the young ones. In the structure of land there are almost no orchards and vineyards. A lot of farmers own the vineyards in the neighbouring region of Haloze, where white sorts of vines are grown. There is also little forest in the Municipality, which means that managing forests is not an important agricultural activity. Agriculture is an important economic branch in the Municipality. The knowledge, education, experiences, skills, investments, commassations, technical development, and adjustment to the climatic changes will speed up the development and progress of agriculture in Markovci.

108

občina markovci

danes za jutri

Slavica Strelec, kmetijska svetovalka

Kmečke gospodinje v občini Markovci

Na ženi dom stoji

Naše, markovske, ženske so tudi v letih po drugi svetovni vojni ostajale večinoma doma in so se ukvarjale z gospodinjstvom in kmetijstvom ter skrbele za vzgojo otrok. V vaseh so se ločile velike in bogate kmetije, h katerim so prihajali delat reveži z manjših kmetij, da so si lahko pri kmetu obdelali kos zemlje ali pa zaslužili kakega prašiča, ki so ga nato doma vzredili za svojo družino. Bogate kmečke gospodinje niso delale na polju. Doma so skrbele za družino in pripravljale hrano za delavce. Hrana je bila v tistih časih zelo pestra. Pripravljalo se je veliko mlečnih jedi, mesa je bilo v obrokih zelo malo. Gospodinje so pekle različne pogače, gibanice, zlevanke. Jedi so pripravljale iz pridelkov, ki so jih pridelali sami, jedli so predvsem sezonsko zelenjavo. Iz mleka oziroma skute so izdelale sireke, ki so jih posušili in so jih lahko pojedli tudi kasneje. Suhi sireki so še danes prava specialiteta, vendar jih izdeluje še zelo malo gospodinj. Iz tistih časov se je ohranila tudi »cvirkovica«, ki so jo pekli največkrat tisti dan, ko so pekli kruh. Gospodinja je vzela del krušnega testa, ga razvaljala in premazala z zaseko ter spekla v krušni peči. K ocvirkovici so skuhale še krompirjevo juho in kosilo je bilo pripravljeno. Gospodinje so pripravljale različne solate zabeljene s smetano in ocvirki ali pa samo z ocvirki. To so ponudile kot samostojno jed za večerjo ali malico.

109

iz korantove dežele

Da bi izboljšale življenje svojim družinam, je veliko starejših in mlajših žensk začelo prodajati svoje pridelke po drugih koncih Slovenije. Prodajale so predvsem čebulo (lük), čebulček, česen in različna semena vrtnin, za izkupiček so kupile stvari za gospodinjstvo, največkrat sol in sladkor, ter obleko za družino. Prodajale so na tržnicah, obiskovale razne sejme, velikokrat pa prodajale tudi od hiše do hiše, čemur so rekle, da so »hazirale« (iz nemško Haus, hiša, hodile po hišah). Delovni dan žensk je bil zelo naporen in dolg. V tistih časih so morale vso gospodinjsko delo opraviti ročno. Kuhalo se je še v krušnih pečeh ali pa na štedilnikih na trdo gorivo. Vsa gospodinjska dela so terjala veliko fizičnega napora. Tudi kruh so ženske pekle vedno doma, običajno enkrat na teden. Z razvojem industrije in odpiranjem novih delovnih mest so se v službo odpravili najprej moški predvsem z manjših, »želarskih« kmetij, za njimi pa si je službo poiskalo tudi veliko žensk. Ročno delo

110

občina markovci

danes za jutri

na kmetijah so zamenjali stroji in potrebe po delavcih ni več bilo. Službe so ljudem nudile tudi boljše življenje. Zaradi navezanosti na zemljo in zaradi samooskrbe pa so ljudje še vedno obdelovali zemljo. Na mnogih kmetijah se je zaposlil samo mož, žena je ostala doma in skrbela za družino. Poskrbela je za živino, ki je bila pri hiši in delala na polju, mož pa je opravil težja kmečka dela še po službi. Razvoj je prinesel spremembe tudi v podeželska gospodinjstva. Gospodinje so si olajšale težko delo s pranjem oziroma žehto z nakupom pralnih strojev. Ker pri hišah še ni bilo vodovodov, so imeli prvi stroji rezervoarje, v katere je bilo potrebno iz studenca nanositi vodo, da je stroj lahko opral perilo, odtok pa so napeljali kar za hišo. Nato so si začeli ljudje urejati lastne vodovode iz studencev, naredili so si tudi kopalnice. Prve kopalnice so si naši ljudje začeli urejati v 60-tih letih prejšnjega stoletja. Na kmetijah so začeli kuhinje opremljati z električnimi in pozneje še plinskimi štedilniki, ki so zamenjali tiste na drva, a se ta ponovno vrača, čeprav zelo počasi. Hrana, pripravljena na štedilniku na drva in pečena v taki pečici, je dosti okusnejša od kuhane na drugačnih štedilnikih. Pred desetletji so bile velike razlike med življenjem v mestu in na vasi. Gospodinje v mestih so imele kuhinje bogato opremljene, način življenja in tudi oblačenja se je zelo razlikoval med mestom in vasjo. Z napredkom in večjo blaginjo se je tudi način prehrane na kmetijah začel spreminjati. Kuhati se je začelo vedno več jedi iz mesa, na zelenjavne jedi, različne enolončnice in veliko mlečnih jedi smo skoraj pozabili. Prehrana ljudi na vasi in v mestu je v zadnjih desetletjih postala zelo podobna, a je podeželska pristnejša, saj ljudje na vasi veliko stvari pridelajo sami in tako zelo dobro vedo, kaj in kako zdravo jedo. Na naših poljih, vrtovih in sadovnjakih ljudje še vedno pridelajo večino zelenjave, pa tudi sadja za družino, tudi z mesom se ljudje še vedno radi oskrbijo kar doma. Žal pa krav v naših vaseh skoraj ni več in zato večina ljudi uporablja mleko in mlečne izdelke kupljene v trgovinah. Tudi zaradi tega tonejo v pozabo domače mlečne jedi, ki bi nam lahko bile v ponos. Živeti na vasi je danes prednost in ne več nekaj drugorazrednega. Mlajše ženske v naši občini so večinoma končale poklicne ali srednje šole, vedno več jih končuje tudi višje in visoke šole. Vse iščejo zaposlitev v bližnji ali širši okolici. Te žene poleg službe skrbijo še za družino in okolico hiše, s kmetovanjem v popoldanskem času se jih ukvarja vedno manj, saj jim je kmetovanje samo v breme in ne dodaten vir dohodka. Kmetijska zemljišča so dali v najem ali pa so jih prodali. Na ta račun se večajo kmetijske površine pri tistih, ki se ukvarjajo samo s kmetovanjem. Na teh kmetijah pa ženske zopet skrbijo za družino, delajo na poljih in v hlevu, poleg tega pa se ukvarjajo še s raznimi evidencami, ki jih od njih zahteva država. Poleg obilice dela pa ženske na vasi najdejo tudi čas, da se družijo in aktivno sodelujejo v različnih društvih in skrbijo za družabno življenje na vaseh. V naši občini se po vaseh skozi vse leto dogaja mnogo prireditev in pri organizaciji aktivno sodelujejo ženske. Z razvojem kulinarike so nastale tudi mnoge nove jedi in sladice. Ena izmed dobrih kuharic peče posebno potico, ki jo imenuje Markovska.

111

skozi Ä?as

iz korantove deĹžele

Villages and Inhabitants of the Markovci Municipality through Centuries In the article the female author deals with the happenings in the area of the Markovci Municipality from prehistory to World War II. Also stated are the first records of the places and origin of their names. The emphasis is on the time from the first municipality legislation in the 50s of the 19th century, when there were small local municipalities, till the Kingdom of Yugoslavia, when the Markovci Municipality was established with the commassation of the municipalities. Economic, social, demographic, and national circumstances are also presented.

Key words: locations, inhabitants, old names of the villages, municipality, mayor, municipalityâ&#x20AC;&#x2122;s administration, economic circumstances, social circumstances, nationality, political district. 114

skozi čas

občina markovci

Marija Matjašič Črešnik, profesorica zgodovine in sociologije

Vasi in prebivalci občine Markovci skozi stoletja V prispevku opisujem dogajanje na območju markovske občine od prazgodovine do druge svetovne vojne. Navajam tudi prve omembe krajev in izvor njihovega imena. Poudarjen je čas od prvega zakona o občinah iz sredine 19.

stoletja, ko so obstajale majhne krajevne občine, do Kraljevine Jugoslavije, ko je s komasacijo občin nastala občina Markovci. Predstavljene so tudi gospodarske, socialne, demografske, družbene in narodnostne razmere.

Ključne besede: naselitvena zgodovina, prazgodovina, rimsko obdobje, Salzburžani, krajevna imena, upravno-politična ureditev, kraljevina SHS, gospodarski razvoj. 115

iz korantove dežele

Od prazgodovine do rimske osvojitve Naselitvena zgodovina Ptujskega polja, na katerem ležijo tudi vasi današnje občine Markovci, sega v začetek 2. tis. pr. n. št.,1 v čas neolitika ali mlajše kamene dobe. Ljudstva, ki so se naseljevala v te kraje iz Vzhoda, so začela z uvajanjem poljedelstva spreminjati ta prostor v kulturno pokrajino. To dokazujejo najdbe kamnitega orodja in sekir, ki so bile po naključju odkrite pri raznih delih v Juršincih, Gabrniku, Strmcu pri Polenšaku, Vitomarcih, Hvaletincih, Vidmu pri Ptuju, Zamušanih, Gorišnici in tudi v Stojncih.2 Preluknjano kladivasto sekiro – motiko iz zelene kamenine je pri delu na njivi našla domačinka Gera Petrovič. Danes ta najstarejši najdeni eksponat z območja markovske občine hrani Pokrajinski muzej na Ptuju.3 Dogajanje postane spet zanimivo v 3. st. pr. n. št., ko so začeli vzdolž Drave in Mure v ta zapuščeni ali le redko poseljeni prostor vdirati Kelti, nosilci mlajše železne ali latenske dobe. Z boljšo tehniko kovanja, novimi okrasnimi predmeti, na lončarskem kolesu izdelano in dobro pečeno keramiko ter novci, so Kelti nedvomno veliko prispevali k razvoju trgovine na tem prostoru.4 Sledi njihovega bivanja so grobišča iz Formina, Skorbe, Pleterij, Brstja in Stojncev, kjer so leta 1937 pri kopanju gramoza odkrili skeletni grob s pridatki.5 Poleg teh so znane tudi najdbe posameznih keltskih novcev, med njimi tudi keltski zlatnik v Markovcih.6 Keltskega ali ilirsko-keltskega izvora so imena za Dravo, Ptuj in Formin.7 V 2. st. pr. n. š. se na našem prostoru že čutijo rimski vplivi, ki jih po ustanovitvi Aquileje8 začnejo širiti rimski trgovci. V času vladanja cesarja Avgusta so si Rimljani med leti 16-9 pr. n. št., predvsem zaradi strateških razlogov, pokrajino ob Donavi in s tem tudi naše kraje, vojaško podredili. Upravno je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med provinci Norik in Panonijo, katere del je bilo tudi Vladimir Bračič: Ptujsko polje, Maribor, 1975. Marjana Tomanič Jevremov: Poselitev Ptuja in njegove oklice v prazgodovini, V. ptujski zbornik, str. 387. 3 Marija Lubšina Tušek: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji, Ob 100letnici muzeja in muzejskega društva Ptuj. Ptujski arheološki zbornik, 1993, str. 102. 4 Gl. op. 1, str. 40. 5 Gl. op. 2, str. 390. 6 Gl. op. 2, str. 391. 7 Gl. op. 1, str. 41. 8 Danes mesto Oglej, kot rimska kolonij ustanovljena leta181 pr. n. št.; preprečevala naj bi naselitev keltskih plemen v ravnini in varovala zaledje za rimske pohode v Vzhodne Alpe. 1 2

116

skozi čas

občina markovci

Ptujsko polje. Obe sta bili v kasnejšem obdobju večkrat reorganizirani. Notranjo strukturo provinc so opredeljevala mesta (civitates), ki so se deloma razvila iz starejših domačih naselij, deloma so bila na novo ustanovljena. Delila so se na kolonije z rimskim državljanskim pravom in municipije, z omejenimi državljanskimi pravicami. Jedro dogajanja v naših krajih je bila Petoviona. Že v prvih letih rimske zasedbe se je na mestu, kjer je trgovska pot prečkala reko Dravo, razvila vojaška postojanka legije VIII. Avguste, ki je tod ostala vse do cesarja Klavdija, ko jo je zamenjala legija XIII. Gemina. Cesar Trajan jo je prestavil na Donavo, naselju ob Dravi pa podelil status mesta, ki se je po njem imenovalo COLONIA ULPIA TRAIANA POETOVIO. Mestu je pripadlo tudi obsežno zaledje(ager). Zaradi ugodne prometne lege se je naselbina razvila v pomembno trgovsko in upravno središče ter prometno stičišče. Prav gradnji cest so posvečali Rimljani veliko pozornosti. Na začetku so uporabljali že obstoječe ceste, med drugim tudi cesto, ki je vodila vzdolž dravske terase od Ptuja do Formina. Ker je imelo Ptujsko polje zaradi obilice proda za nasipavanje idealne pogoje za gradnjo cest, so verjetno Rimljani že zelo zgodaj speljali tudi svojo cesto iz Petovione. Ta je vodila čez Ptujsko polje v ravni črti, od Rogoznice do Formina.9 Pri Cunkovcih se je en krak odcepil proti Savarii (današnji Szombathely), drugi, južni krak pa proti Mursi (današnji Osijek). Ceste so bile označene z miljniki, ki so označevali razdalje med mesti. Služile so pretoku blaga in idej ter številnim vojakom, ki so jih tudi gradili. Ob njih so zrasla počivališča in postaje za menjavo konj ter poštne postaje. Danes se te, nekdaj znamenite rimske prometnice, skrivajo pod poljskimi kolovozi, med drugim tudi v Borovcih, kjer gre za 2500 m dolg, neizrazit ali poškodovan nasip pod sedanjo poljsko cesto in v Strelcih, kjer je okoli 800 m ceste pod njivsko površino.10 Kot smo že omenili, so bile ceste zgrajene iz gramoza, nasutega v nasip ali usek, povečini pobranega iz potokov ali odkopov. Cestišče je bilo praviloma široko 6 metrov. Včasih so pod gramoz nasuli še ilovico, v močvirnih predelih pa naložili še eno ali več vrst hrastovih debel. Dobršen del omenjene rimske ceste sta uničili Drava in Pesnica.11 Ob cestah so se postopoma razvile posamične stavbe ali naselja, med drugim tudi v Stojncih, vendar so bile njegove ruševine tako kot v Gorišnici, Strejacih, Pavlovcih ali pri Središču le topografsko ugotovljene. To so bile verjetno domačije rimskih kolonistov, bolj ali manj obsežne Ville rustike.12 V Stojncih so bili odkriti 60 cm široki temelji ene izmed antičnih stavb, grajeni samo z debelejšimi prodniki, nabranimi v Dravi.13 Rimski vojaki, trgovci, uradniki, obrtniki in drugi, ki so kolonizirali to območje, so tod širili latinščino, pisavo, religijo, kakovostno keramično posodo, vino, zidavo iz opeke in kamna ter številne druge civilizacijske dobrine in s tem vplivali na romanizacijo domačega prebivalstva.

Gl. op. 1, Bračič, str. 43. Stanko Pahič: Raznoteri obrazi rimske ceste v Panonijo čez Ptuj, Ptujski zbornik št. IV., Maribor,1957, str. 72, 74. 11 Gl. op. 10, str. 68. 12 Svet med Muro in Dravo: Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868-1968, Maribor,1968, str. 207. 13 Gl. op. 12, str. 208-209. 9

117

iz korantove dežele

Ptujsko polje od naselite Slovanov do salzburške zaščite Po odhodu Langobardov leta 568 v novo deželo Italijo, so se na območje Podravja, Haloz, na obronke vzhodnih Slovenskih goric ter Dravskega in Ptujskega polja začeli naseljevati slovanski prebivalci.14 Vendar je bila njihova naselitev na Ptujskem polju razmeroma redka, saj so se novi naseljenci izogibali ravninskim, preveč izpostavljenim območjem. Privlačnejši za naselitev je bil gričevnati svet Haloz in Slovenskih goric. Po zmagi frankovskega vladarja Karla Velikega k. 8. st. nad Avari se je območje frankovske oblasti razširilo do srednje Donave in Srema ter s tem zajelo tudi naše kraje. Po smrti Karla Velikega je karolinško cesarstvo začelo slabeti in njegov sin Ludvik Pobožni je leta 817 razdelil državo med svoje sinove. Najmlajši sin Ludvik Nemški je dobil ozemlje Avarov, Vzhodne krajine, Karantanije in Zgornje Panonije. Resnično oblast nad tem ozemljem je prevzel spomladi leta 826. V času od ok. 840 do 874 je Ptuj z okolico spadal v Spodnjepanonsko krajino, ki sta ji vladala slovanska kneza Pribina in Kocelj. Omenjena kneza sta dala v Ptuju postaviti dve cerkvi. To sta prvi dve in v 9. st. tudi edini srednjeveški cerkvi v slovanskem prostoru, ki sta omenjeni v pisnih virih.15 Proti koncu 9. st. je pretila tem krajem nova grozeča nevarnost. Ogri, nomadsko ljudstvo ugrofinskega izvora, so na svojih roparskih pohodih opustošili skoraj vso Panonijo in se na ozemlju med Tiso in Donavo tudi naselili. Vzhodnofrankovski vladarji so poskušali z obrambnimi ukrepi jugovzhodno mejo zavarovati pred madžarskimi konjeniki, vendar pri tem niso bili uspešni. Plen, ki jih je zanimal, je ležal na Bavarskem in predvsem v bogati severni Italiji. Madžarski konjeniki so do odločilnega poraza na Leškem polju leta 955, ki zaznamuje konec njihovih plenilnih pohodov in začetek prilagajanja zahodnim oblikam življenja, več kot petindvajsetkrat prečkali slovensko ozemlje.16 Posledica madžarskih vpadov ni bila le opustošena zemlja, ampak tudi začasno zaustavljena kolonizacija ter uničenje zemljiškega gospostva, ki si ga je ustvarila salzburška nadškofija v Ptuju in njegovi okolici. Od druge polovice 9. st. so začeli obnavljati posest v nekdanji Spodnjepanonski krajini (tudi na Ptujskem polju, ki je bilo v njihovi lasti od leta 860), čeprav ogrske nevarnosti še ni bilo konec. Skrajna vzhodna meja salzburške posesti je na desnem bregu reke Drave segala do izliva Dravinje v Dravo. Borl z okolico je še stoletja ostal pod Ogri. O neki stalni mejni črti še ne more biti govora, kvečjemu o mejnem pasu.17 Razmere v obmejni krajini so se začele izboljševati za časa salzburškega nadškofa Konrada I., ki mu je uspelo v letih 1127 in 1131 skleniti mir z Ogri.18 Za zavarovanje ozemlja je bil na Ptuju na novo pozidan stari in porušeni grad. Varovanje meje, ozemlja in podložnikov je nadškof zaupal svojim Marija Hernja Masten: Vasi in prebivalci območja Destrnik v popisih zemljiškega gospostva Gornji Ptuj; Destrnik čas, ljudje, dogodki, str. 97. 15 Peter Štih, Salzburg: Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji ; Zgodovinski časopis, letnik 50, 1996, št. 4, str. 537. 16 Peter Štih, Vasko Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, str. 66. 14

118

skozi čas

občina markovci

ministerialom, gospodom Ptujskim.19 Slednji so zaupano jim nalogo zelo dobro opravljali, saj je okrog leta 1200 Friderik Ptujski odbil napad Ogrov, jih pri Veliki Nedelji premagal in jim iztrgal neposeljen ormoški okraj ter v Veliki Nedelji nastanil Nemški viteški red.20 Ptujski gospodje so naseljevali po vaseh Ptujskega polja podrejene viteze domačega in tujega izvora. Stanovali so v dvorcih in pristavah, ki so obsegale tudi po več kmetij. Med najbolj znanimi so vitezi Pesničarji, doma verjetno iz Dornave. To vrsto nižjega plemstva poznamo tudi v Spuhlji, Podvincih, Gajevcih, Forminu, Gorišnici in Bukovcih.21 Obrambnim namenom je služilo na tem območju tudi ustanavljanje strelskih dvorcev. Strelci (sigittarii ali schutzen), so imeli v fevdu manjše dvorce, kmetije ali vasi. V zameno za opravljanje vojaške službe so bili delno ali povsem oproščeni dajatev in davščin. Nahajali so se v Podvincih, Spuhlji, Placerovcih, Mezgovcih, Forminu ter v Prvencih, Sobetincih in Strelcih, ki so po njih tudi dobili ime.22

Prve krajevne omembe Ptujski gospodje so se z lastnimi oziroma alodialnimi posestmi ter tistimi, ki so jih prejeli v fevd, povzdignili med najmočnejše rodbine na Štajerskem. Kralj Rudolf je dal Frideriku Ptujskemu gospoščino Ptuj za dve leti v najem (1279).23 Ker jo je ta želel obdržati kot lastno posest, je z nadškofom začel vojno. Ta se je leta 1286 končala s poravnavo in Friderik Ptujski je moral vrniti salzburškemu nadškofu en desetinski dvorec in 26 vasi okoli Ptuja.24 V tej listini o poravnavi je salzburški nadškof Rudolf 16. decembra 1286 25 zapisal vse sporne vasi, med njimi tudi Bukovce - Puech, Sobetince - Zobendorf in Stojnce - Stoyndorf.26 Naj tukaj navedemo nekaj do sedaj znanih zgodnejših navedb krajev v pisnih virih, ki se večinoma pojavljajo v urbarju za salzburško posest iz leta 1322 in v urbarju za urad Ptuj za posest okrog Ptuja iz leta 1495.27 Borovci – Worofcze,28 ok. 1464 kot Meychen fon Worofcze, 1492 kot Warobitza.29 Bukovci - 16. 12. 1286 kot Puech, 1320 kot Hainricus de Puech, v urbarju iz leta 1322 kot »in villa Puech«.30 Milko Kos: Meja proti ogrski in Hrvatski v Štajerskem Podravju; IV. Ptujski zbornik, Maribor 1957, str. 83. Gl. op. 17, str. 84. 19 Gl. op. 14, str. 97. 20 Gl. op. 17, str. 88. 21 Gl. op. 1, Bračič, str. 46. 22 Gl. op. 17, str. 87. 23 Gl. op. 14, str. 99. 24 Gl. op. 17, str. 84. 25 Gl. op. 14, str. 99. 26 Pavle Blaznik : Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Zv. A-M, Maribor 1986, str. 83, Zv. N-Ž, Maribor1988, str. 317, 339. 27 Gl. op. 14, str. 99. 28 Gl. op. 26, str. 53. 29 Gl. op. 26, str. 53. 30 Gl. op. 26, str. 83. 17

119

iz korantove dežele

Nova vas - v urbarju iz leta 1322 »in villa Nevndor« z 11 hubami, 1336 Nevndorf, 1450 Newndorff.31 Prvenci - urbar iz leta 1322 jih navaja kot »in villa Oberhard« z 12 hubami, leta 1492 se omenjajo kot Oberhart.32 Sobetinci - 16. 12. 1286 kot Zobendorf, urbar iz leta 1322 jih navaja kot »in villa Medio Hard« z 12 hubami, 1432 se pojavijo kot Mitterhard in ok.1500 kot Sobatinczen.33 Stojnci - 16. 12. 1286 Stoyndorf, 1423 kot Staindarff in Pettawer pfarr, 1432 kot Staindorf.34 Strelci - 1441 kot Schutzendorf, leta 1478 kot Schuczen.35 Zabovci - 1477 kot zue Saba under Pettaw, 1492 kot Weingart puhl von Sawetz, 1527 kot Savadorf.36 Iz urbarjev salzburške nadškofije iz leta 1322, ki jih je objavil zgodovinar Milko Kos zvemo, da je imela salzburška cerkev takrat v vasi Bukovci 35 podložnikov, od tega je imel 2 hubi ptujski meščan, gorski mojster in uradnik salzburškega nadškofa Wofhardus, 2 hubi pa bukovski župan. V Sobetincih in Prvencih je bilo takrat po 12 podložnih kmetij.37 Blaznik, Zv. N-Ž, str. 17. Gl. op. 31, str. 152. 33 Gl. op. 31, str. 317. 34 Gl. op. 31, str. 317. 35 Gl. op. 31, str. 345. 36 Gl. op. 31, str. 523. 37 Bračič, Ptujsko p., str. 56. 31

120

skozi čas

občina markovci

Župane, ki jih omenja tudi urbar iz leta 1322, so po vaseh postavljali zemljiški gospodje. Skrbeli so za to, da so kmetje redno opravljali tlako in oddajali dajatve in sodili v manjših zadevah. Na Ptujskem polju so imeli navadno po 2 kmetiji.38 Po mnenju Vladimirja Bračiča, etnične pripadnosti prebivalcev Ptujskega polja iz urbarskih podatkov ni mogoče točno določiti, ker v tem času na kmetih še niso poznali priimkov. Po njegovem bi naj bila večina podložnih kmetov slovenskega porekla, medtem ko so bili plemiči in vitezi priseljenci iz nemških krajev.39 Vsa današnja imena navedenih krajev se v množinski obliki (razen Nove vasi) končujejo na končnico – ci, kar sicer ni nobena posebnost, saj je to značilno za ves vzhodni del Slovenije. Med 28 naselji na Ptujskem polju je takšnih kar 17 ali 70 %.40 Bukovci in Borovci so dobili ime po rastju, bukev in bor.41 Pri Markovcih in Stojncih sta imeni izpeljani iz osebnega imena42 - sv. Marko in Stojan. Strelci se imenujejo po strelskih dvorcih.43 Pri Prvencih in Sobetincih naj bi prvotni imeni, ki sta imeli osnovo v naravnem okolju, šli v pozabo, in sta prevladali osebni imeni.44 Nova vas je nastala s preselitvijo nekoč ob Dravi ležeče vasi Nagošenjci.45 Nemško uradno poslovanje je imena vasi, ki se končujejo na – ci, pogosto nemčilo z Dorf.46

Ptujsko polje v luči imenjske cenitve iz leta 1542 Za boljše razumevanje takratne poseljenosti, velikosti vasi, socialne in gospodarske podobe ter upravne ureditve, nam služi imenjska cenitev gospoščin v takratni vojvodini Štajerski iz leta 1542, ki jo je na osnovi arhivskega gradiva obdelal Vladimir Bračič47 in jo v tem delu članka tudi povzemam. Kot pravi avtor sam, je slika razmer na Ptujskem polju nekoliko okrnjena, ker nam ni znana imenjska cenitev gospoščine Ptuj, ki je imela na tem območju precej posesti.

Borovci - Worowetzendorff Borovci – 1458 kot Worofcze, ok. 1464 kot Meychen fon Worofcze, 1492 kot Warobitza. Dva podložna kmeta, ki sta po priimku sodeč (Horvat) oba uskoka ali prebega, sta pripadala gospoščini Hrastovec. Skupaj sta premogla 8 volov, 3 krave, 7 telet, 9 svinj in 22 ovac. Spadala sta med srednje kmete. Verjetno nista bila edina gospodarja v vasi, ostali so bili najbrž podložniki ptujskih gospodov.48 Gl. op. 37, str. 49. Gl. op. 37, str. 49. 41 Milko Kos: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ic, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968. 42 Gl. op. 41, str. 256 . 43 Gl. op. 41, str. 258 . 44 Gl. op. 41, str. 260. 45 Bračič, Ptujsko p., str. 58. 46 Milko Kos, Kolonizacija., str 259-260. 47 V. Bračič: Ptujsko polje v luči imenjskih cenitev iz leta 1542, Ptujski zbornik, Maribor, 1975. 48 Gl. op. 41, str. 249. 38

121

iz korantove dežele

Bukovci V omenjeni imenjski cenitvi o njih ni podatkov, zato so verjetno pripadali ptujski gospoščini. Po urbarju Salzburške nadškofije iz leta 1322 je živelo v vasi 35 podložnih družin. Morda je bila to največja vas na Ptujskem polju. Iz dokumentov gospoščine Vurberk zvemo, da so leta 1535 pobirali Vurberški v vasi 120 litrov prosene desetine.49

Markovci - Sandndt Marks unnder Bettaw 16 kmetov je bilo podložnikov dedičev F. Breinerja. Prevladovale so velike posesti. Skupaj so imeli 30 konjev, 37 volov, 52 krav, 37 telet in 48 svinj. Po navedenih podatkih je šlo za gospodarsko dobro stoječo vas, kjer socialnega razslojevanja še ni zaslediti.50

Nova vas - Neudorf Od 13 kmetov so 3 pripadali ormoškim Szekelyjem, ostalih 10 pa gospoščini Vurberk. V vasi je bilo 6 velikih kmetij, 5 srednjih in 2 mali kmetiji. V njihovih hlevih je bilo 11 konj, 35 krav, 43 telet, 37 svinj in le 2 vola. Cenilni zapisnik ne omenja mlinov, ki sta navedena v vurberškem urbarju iz leta 1535. V zvezi z gospoščino Vurberk se vas omenja v času napadov ogrskega kralja Matije Korvina, ki je vas iztrgal vurberškim in so jo ti dobili nazaj šele po njegovi smrti, leta 1490.51

Prvenci, Sobetinci in Strelci Tudi za te vasi v imenjski cenitvi ni podatkov. Prvenci in Sobetinci so navedeni v urbarju iz leta 1322. V obeh so imeli salzburški po 12 kmetij. Bračič predvideva, da sta bili obe vasi z nekdaj skupnim imenom »Hard - Dobrava«, kot verjetno nekdanji direktni salzburški posesti leta 1542, pod gospoščino Ptuj.52

Stojnci - Stayndorf Gospoščini Vurberk je pripadalo 20 podložnih kmetij, od tega 8 velikih, 8 srednjih in 4 male kmetije. Skupaj so premogli 26 konjev, 35 volov, 7 bikov, 76 krav, 55 telet in 92 svinj. Glede na visoko število vprežne živine so se verjetno kmetje ukvarjali tudi s prevozništvom.53

Gl. Gl. 51 Gl. 52 Gl. 53 Gl. 49

122

op. op. op. op. op.

41, 41, 41, 41, 41,

str. str. str. str. str.

249. 237. 237. 249. 238.

skozi čas

občina markovci

Zabovci - Sabbouezndorf Od 11 podložnikov jih je 6 pripadalo ormoški gospoščini, 5 pa gospoščini Hrastovec. Kmetje so verjetno imeli tudi travnike, ki pa jih cenilec ormoške gospoščine ni ocenil. Cenilec gospoščine Hrastovec je ocenil le skupno posest. V vasi so prevladovale srednje kmetije, skupno 8, ena je bila velika, 2 sta bili mali. Skupno so imeli 7 konjev, 15 volov, 4 bike, 29 krav, 16 telet in 53 svinj.54

Navedene imenjske cenitve nam kažejo tudi etnično podobo omenjenih vasi v 16. stoletju. Na ozemlje Haloz, na Ptujsko in Dravsko polje so se naseljevali prebegi ali uskoki, ki so bežali pred Turki.55 Prihajali so iz Srema, Slavonije, Bosne, Hercegovine, Vinodola in iz drugih pokrajin »od Save, Drave in morja.«56 Po podatkih bi jih naj bilo več, kot je bilo znano do sedaj. Potem ko je dvorna komora izdala poziv, naj se preselijo v Slavonijo vsi uskoki, razen tistih, ki so se kot kmetje naselili na gosposkih kmetijah, se jih je po letu 1570 nekaj tudi vrnilo. Tisti, ki so ostali, so se poslovenili. Na njihovo prisotnost še danes pričajo tudi na našem območju zelo pogosti priimki: Horvat, Hrovat, Lah, Turk, Bezjak, Bizjak, Vajda, Šmigoc, Sagadin, Skok, Šegula in mnogi priimki na končnico – ič.57 Po navedeni imenjski cenitvi je bilo od 62 podložnih kmetij, 27 velikih, 27 srednjih in le 8 malih kmetij. Ti podatki nazorno kažejo na že porajajoče razslojevanje kmečkega prebivalstva, ki pa se je močneje razmahnilo šele v 16. in 17. stoletju. Na podeželju je začel nastajati sloj osebno svobodnega prebivalstva, pogosto brez zemlje, a z lastnim domom - kajžo. Po njej so se kajžarji tudi imenovali. Po izvoru so bili potomci zadnjih pridvornih hlapcev, naseljeni graščinski posli, ali pa osebe, ki jih ni mogel preživljati grunt na katerem so živeli. Večinoma so se ukvarjali s podeželsko obrtjo in trgovino, oglarstvom ali s kakšno drugo neagrarno dejavnostjo. Bili so delovna sila za založnike, kajžarski otroci pa hlapci in dekle. Kajžarska naselja so večinoma nastajala blizu vasi, ali so se jih celo držala. Manjši del kajž je zrasel tudi na opuščenih grajskih pristavah, večinoma pa na srenjskem zemljišču ali na dotlej nenaseljenem svetu, praviloma z dovoljenjem zemljiškega gospoda ali soseske.58 Na Ptujskem polju so kajžarska naselja, za katera se je do danes ohranilo ime »siget«, nastala v Spuhlji, Zabovcih, Markovcih, Bukovcih, Stojncih, Muretincih, Gajevcih, in Gorišnici.59 Ime »siget« bi naj bilo madžarskega izvora, kjer beseda »zygethe« ali »szigeth« pomeni otok, kajti takšni zaselki bi naj nastali na otokih. Ob tem se V. Bračič sprašuje, ali so bila tudi ta, prej omenjena kajžarska naselja ob svojem nastanku, res vsaj občasno na otoku? V odgovoru pravi, da bi bilo to mogoče, ker bi lahko Drava ob visokih vodah preplavila svoje nekdanje rokave in jih za krajši čas spremenila v otoke. Ta madžarski izraz bi naj nastal v času, ko so nekatere vasi pripadale madžarskim velikašem Szekelyjem, gospodom v Ormožu in na Borlu.60 Podložniki, ki so živeli na območju današnje občine Markovci, so, kot smo deloma že spoznali, pripadali različnim zemljiškim gospodom. Le redke gospoščine so obsegale strnjeno ozemlje, drugod je večina naselij v določeni regiji pripadala eni gospoščini, vmes pa so imele druge gospoščine celotna naselja ali pa so podložni kmetje iz enega naselja služili dvema ali celo več fevdalnim gospodom. Posest Gl. op. 41, str. 237. V. Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja, str. 101. 56 Gl. op. 55, str. 101. 57 Gl. op. 55, str. 101. 58 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 178. 59 V. Bračič: Ptujsko polje, Maribor, 1975, str. 91. 60 Gl. op. 59, str. 92. 54 55

123

iz korantove dežele

je bila torej pomešana. Takšno stanje je po podatkih iz že omenjene imenjske cenitve opaziti tudi na Ptujskem polju, kjer je njegov zahodni del pripadal gospoščini Ptuj, vzhodni del pa gospoščini Ormož61 (6 podložnikov so imeli v Zabovcih in 3 v Novi vasi). Cele vasi ali skupine kmetov so pripadale še gospoščini Vurberk (Stojnci v celoti, 10 kmetij iz Nove vasi, v Bukovcih je Vurberk pobiral 20 litrov prosene desetine). Gospoščini Hrastovec sta pripadala 2 podložnika v Borovcih in 5 v Zabovcih.62 Nekatere gospoščine so bile upravno razdeljene na urade, ki so obsegali več naselij, večinoma strnjenega ozemlja.63 Načeloval mu je upravnik ali oskrbnik. Ta je skrbel za pravilno plačevanje dolžnih davščin in dajatev ter nadziral opravljanje drugih dolžnosti zemljiškemu gospodu.64

Upravno - politična razdelitev od prve polovice 19. stoletja do 1941 Razvoj od prve polovice 19. stoletja do leta 1918 Teritorialno in prebivalstveno osnovo upravnih občin, ki so nastale leta 1850, so predstavljale katastrske občine (v nadaljevanju k.o.). Le-te so bile ustanovljene leta 1824, ko so v habsburški monarhiji za davčne namene izdelali franciscejski kataster. V njem so bile za vsako k.o., ne samo popisane in izmerjene, ampak v merilu 1 : 2880 izrisane vse parcele.65 Da bi ugotovili razne neprijavljene spremembe, so kataster pozneje na terenu večkrat preverjali in popravljali (reambulirali). Takšni reambulirani katastri so v večini podeželskih krajev še danes v rabi. Ptujsko polje so razdelili na 23 katastrskih občin, med njimi so bile: Markovci, Zabovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci, Borovci, Prvenci in Sobetinci. Takšna razdelitev je ostala na našem območju do leta 1937, ko so k.o. Sobetinci odvzeli 106,11ha zemlje in jo tako zmanjšali na 173,69 ha. Iz odvzetega ozemlja so ustanovili novo 24. k. o. Zagojiči v izmeri 98,96 ha. Ostalih 7,14 ha so pripojili k.o. Moškanjci. H k. o. Moškanjci so pripojili še 7,14 ha ozemlja odvzetega k.o. Prvenci.66 Marčna revolucija leta 1848 ni prinesla le zemljiške odveze in s tem odprave fevdalnih odnosov, ampak tudi novo državno - politično ureditev habsburške monarhije.67 17. marca 1849 je bil izdan občinski zakon, katerega glavni tvorec je bil takratni notranji minister, grof Stadion.68 Po zakonu je bila vsaka k.o. samostojna krajevna občina. Občine, ki niso premogle dovolj sredstev za opravljanje svojih nalog, so se lahko združile v eno krajevno občino.69 V. Bračič: Značilnosti prostorskega razvoja temeljnih upravnopolitičnih oziroma oblastnih organov na območju današnje občine Ptuj, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 46, št. 1/1975. 62 Bračič, Podatki imenjske cenitve. 63 Gl. op. 61, str. 65. 64 Gl. op. 61, str. 66. 65 Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 370. 66 V. Bračič, Ptujsko polje, Maribor, 1975, str. 71. 67 Božo Grafenauer: Lokalna samouprava na Slovenskem, Ljubljana, 2000, str. 105. 68 Gl. op. 6, str. 106. 69 Gl. op. 65, str. 452. 61

124

skozi čas

občina markovci

Občine so samostojno upravljale s premoženjem, postavljale občinske organe, skrbele za občinske ceste in pota in opravljale policijski nadzor. Občino je vodil župan in občinski odbor, katerega člani so bili izvoljeni za dobo treh let. Sestati so se morali dvakrat letno. Za sklepe je bila potrebna privolitev tretjine odbornikov. Župan je moral voditi občino kot moralna oseba in dobro gospodariti s premoženjem občine. Vodil je upravne zadeve in civilno pravo.70 Občani so bili tisti prebivalci občine, ki so bili lastniki hiše ali posestva, ki so v občini opravljali obrt ali kak drug poklic, ter tisti, ki so bili kot takšni od občine formalno priznani. Uslužbenci, učitelji in duhovniki so pripadali tisti občini, v kateri so delali.71 Stroške svojega delovanja so občine krile z dohodki lastnega premoženja, z dokladami na neposredne davke in s trošarino. Občine so se srečevale s številnimi problemi; male občine so težko opravljale svoje naloge, veliko županov ni znalo brati in pisati. Naloga župana je bila predstavljati občino, skrbeti za občinsko premoženje, za občinske meje, za uboge, za služinčad, za trgovino, za vzdrževanje cest, poti in mostov, za šolstvo in podobno.72 Ob uvedbi občin je bila dežela Štajerska razdeljena na 3 okrožja ali kresije: Graško, Mariborsko in Bruško. Sedanje območje tega dela Slovenije je bilo vključeno v Mariborsko okrožje in razdeljeno na 6 okrajnih glavarstev. Okraj Ptuj je s 44 462 prebivalci sestavljalo 79 občin.73 Na območju današnje občine Markovci so bile: Borovci, Bukovci, Markožka ves (verjetno Markovci), Pervinci (Prvenci), Stojnci in Žabovci (Zabovci).74 V občino Markovci sta bili združeni k.o. Markovci in k.o. Nova vas, v občino Prvenci pa k.o Prvenci, k.o. Sobetinci, k.o. Zagojiči in naselje Strelci. Najmanjša med njimi je bila s 156 ha občina Borovci, največja pa z 927 ha občina Markovci.75 Tabela: Pregled političnih občin - sosesk leta 1900 na območju današnje občine Markovci76 Občina

Št. naselij

Št. hiš

Št. prebivalcev

Borovci Bukovci Markovci Prvenci Stojnci Zabovci

1 1 2 4 1 1

39 119 136 80 107 83

204 654 676 431 606 424

156 675 927 536 479 487

Skupaj

564

2995

3260

Nataša Majerič Kolar: Župani občine Destrnik, Destrnik, čas, ljudje, dogodki, str. 119. Gl. op. 70, str. 119. 72 Grafenauer, str. 113. 73 Gl. op. 72, str. 136. 74 Gl. op. 72, str. 136. 75. V Bračič: Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve na območju severovzhodne Slovenije, Časopis za zgodovino in narodopisje II., Maribor 1978, letnik 49, str. 313. 76 Gl. op. 61, str. 68, 68. 70 71

125

iz korantove dežele

Na podlagi novega občinskega zakona izdanega 5. marca 1882, so nastali občinski redi in občinski volilni redi za posamezne dežele. Občinski red za Štajersko je bil sprejet 2. maja 1864. Z manjšimi spremembami je ostal v veljavi do nove zakonodaje po prvi svetovni vojni. Zakon razlikuje med lastnim in prenesenim delokrogom občin. Lastni delokrog so predstavljale naslednje dejavnosti: 1. upravljanje občinskega premoženja, 2. skrb za varnost oseb in imetja, 3. skrb za občinske ceste, poti in mostove, 4. nadzor nad trgovanjem z živili, skrb za sejme in trge, 5. zdravstveni nadzor, 6. nadzor nad služinčadjo in delavci, 7. nravstveni nadzor, 8. skrb za uboge in dobrodelne zavode, 9. stavbni in požarni nadzor, 10. skrb za šolske stavbe (da se gradijo, vzdržujejo in plačujejo) 11. posredovanje dveh sprtih s pomočjo izvoljenih občanov, 12. prodaja premičnih stvari na dražbi.77 Preneseno delovno področje je obsegalo izvajanje javnih zadev, ki jih je država prenesla na občino (razglašanje zakonov, pobiranje neposrednih davkov, skrb za vojaški nabor, nastanitev prebivalstva, tujcev, domovnic, uteži in mer).78 Ključni organ v občini je bil občinski zastop, ki sta ga sestavljala občinski odbor in občinsko predstojništvo. Občinski odbor je kot najvišji organ krajevne občine štel glede na število volivcev od 8 do 30 članov79 in je sklepal o občinskih zadevah ter nadzoroval delo predstojništva kot izvršne oblasti. Njun mandat je trajal 3 leta. Predstojništvo občine so sestavljali župan in najmanj 2 svetnika. Župan je imel zelo močan položaj. Zastopal je občino, gospodaril z občinskim premoženjem, dajal navodila in naloge občinskim uradnikom ter skrbel za opravila občinskega nadzorstva (»policijstva«) 80 Občinske volitve so se po letu 1861 periodično ponavljale vsaka tri leta. V manjših občinah so dostikrat prevladovale osebne povezave, v večjih pa se je odvijal ogorčen boj za večino v občinskih odborih med slovensko in nemško in pozneje med klerikalno in liberalno stranko.81 Volilno pravico so imeli občani, ki so plačevali od posesti, obrti ali dohodka v občini direktni davek. Poleg tega so imeli volilno pravico občinski pripadniki, to je župniki, državni uradniki, upokojeni oficirji in z njimi izenačeni vojaški uslužbenci, odvetniki in notarji, osebe, ki so dosegle »akademsko« čast, ter javni učitelji. Glede na višino direktnih davkov so bili volivci razdeljeni v dva ali tri volilne razrede (kurije).82 Vsaka kurija je volila enako število odbornikov. Volitve, ki jih je vodila volilna komisija, so bile javne. Vsak volivec je lahko dal glas za toliko odbornikov, kot jih je volil njegov volilni razred. Izvoljeni so bili tisti moški, ki so imeli pravico voliti in so bili stari najmanj 24 let ter so dobili največ glasov. Kandidatur ni bilo potrebno prijaviti naprej, tako da je lahko vsak volivec glasoval za vsakogar.82 Ker so bile to male podeželske občine, so v skladu s tem razpolagale tudi z dokaj skromnimi finančnimi sredstvi. Občine so morale voditi Dnevnik, v katerega so blagajniki vpisovali letne dohodke in Gl. op. 70, str. 120. Grafenauer, str. 114. 79 V občinah z do 100 volivci je imel občinski odbor 8 ali 9 odbornikov, v občinah s101 - 300 volivci 12 odbornikov, v občinah s 301 - 600 volivci 18 odbornikov, v občinah s 601 - 1000 volivci 24 odbornikov, in v občinah z več kot 1000 volivci 30 odbornikov. 80 Grafenauer, str. 115. 81 Gl. op. 80, str. 118. 82 Gl. op. 81. 77 78

126

skozi čas

občina markovci

izdatke. V Zgodovinskem arhivu Ptuj so ohranjeni Dnevniki za občine: Zabovci Sabofcen (1893 - 1934), Stojnci (1894 - 1934) in Bukovci (le deloma, od 1904 - 1933) 83 Iz Dnevnika občine Zabovci lahko razberemo, da so leto 1894 zaključili s kar 395 goldinarji dolga, ki so ga do konca leta 1895 uspešno zmanjšali in prenesli v naslednje leto 104 gold. gotovine.84 Na koncu leta so župan in odborniki sprejeli račun in ga s podpisi tudi potrdili. Ker so njihovi podpisi pogosto nečitljivi ali pa pri podpisu župana ni navedena njegova funkcija, drugi viri pa niso ohranjeni, gre le za rekonstrukcijo takratnih občinskih vodstev.

Župani občine Zabovci:85 Alojz Šimenko (1893-1894) Jožef Obran (1895 - do maja 1901) Marko Janžekovič (1901 - do 5. 5. 1907) Jožef Obran (od maja 1907-1921) Za obdobje od 1921 do 1926 ni mogoče ugotoviti, kdo je bil župan. Andrej Horvat (1926-1930) Vincenc Gaiser (1933)

Župani občine Bukovci:86 Jožef Janžekovič (do 29. junija 1895) Franc Solina (prvič podpisan 1896) Franc Strelec (1897-1900) Franc Bezjak (1901-1904) Jožef Furbos (prvič podpisan 31. decembra1904, podpisan še 31. decembra1909) Mihael Vajda (1910-1918) Peter Kekec (1919 - verjetno do občinskih volitev 1921, nato podpisan Bezjak Franc) Franc Bezjak (1921-1926) Peter Petrovič (prvič podpisan 3. marca 1927 podpisan še 27. marca 1928) Ivan Cvetko (1928-1933)

Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), fond Občina Markovci, škatla št. 1, Spisi občine Zabovci. ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Zabovci. 85 Gl. op. 84. 86 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Bukovci. 83

127

iz korantove dežele

Župani občine Stojnci:87 Franc Rozmarin (1894-30. 8. 1895) Andrej Kostanjevec (30. 8. 1895-1899) Peter Vincek (1899-14. januar 1899) Jožef Kristovič (1901-1906) Johan Belšak (1907-1909) Franc Vinzek (1909-15. 3. 1919, podpisan še 2. 2. 1912, spet podpisan 1914, podpisal še račun 1919; šele od leta1914 je njegovo ime čitljivo) Alojz Vajda (1922-1923 in podpisan še 30. 12. 1928, potem župan do 15. 2. 1931) Franc Rožmarin (1924-1927) Vincek Andrej (do konca 1928 ?) V vseh občinah so večji del dohodkov predstavljale občinske doklade, drugi prejemki so bili dohodki, od »lovnine«, od občinskih travnikov, od prodaje gmajnskega sena, šibja, listja in podobno. Tabela : Pregled prejemkov in izdatkov za leto 1894, za občino Stojnci. 88 Prejemki

Goldinarji

ostanek iz leta1893 občinske doklade

30,3 397

za en del gmajne od občinskih travnikov od »foršpunskih penez« od lovnine od «Nedlške grašine« za špricavko za pesek obligacijon činž drugi prejemki drugi izdatki

15 13,50 16 52 50 0,20 6,30 51,77 329,87

Skupaj

728,53

Izdatki državni zakonik »vundalo se je za Činž Šparkase za volo šole« za pote odbornikov za špricavko za obhodno stražo za šolo Kostanjevci za huto za spravilo nove špricavke za popisek fantov za popisek za černo vojsko za farov

Goldinarji 2 142 2,50 50 0,50 53,66 80 3,94 0,40 12,46 677,33

Največ denarja so porabili za državni zakonik, za poštnino, prispevke za šolo, za potne stroške odbornikov, za nabavo » špricavke«, za stražo, za popis fantov, prispevke za črno vojsko in podobno.

87 88

ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Stojnci. Gl. op. 87.

128

skozi čas

občina markovci

Tabela : Dohodki (A) in izdatki (B) za občine: Bukovci,89 Stojnci,90 in Zabovci (Sabofcen) 91 Občina

1894 A

Bukovci* Stojnci Zabovci Valuta

1904 B

– – 728 677 491 886 goldinar

1914 B

1618 1707 1222 494 1582 912 krona

1918 B

2.851 640 1544 907 1349 878 krona

– – 2324 1479 1057 1349 krona

*Za občino Bukovci za leti 1894 in 1918 ni podatkov Podpisani odborniki v Dnevniku občine Bukovci, 30. 12. 190592 Jožef Furbos, Franc Strelec, Franc Bezjak, Anton Lovrenko, Filip Vertič, Franc Strelec, Lovrenc Vajda, Leopold Strafella, Franc Solina, Janez Hameršak, Franc Kodrič, Mihael Vajda. Podpisani odborniki v Dnevniku občine Stojnci, 17. 1. 190193 Jakob Plohl, Andrej Kostanjevec, Andraž Vajda, Franc Rozmarin, Vincenc Koderič, Franc Petrovič, Štefan Kostanjevec, Marko Vajda, Josef Veselič, Johan Tomažič. Podpisani odborniki v Dnevniku občine Zabovci, 13. 1. 190194 Franc Obran, Franc Lubec, Marko Janžekovič, Marko Kristovič, Lorenc Horvat, Franc Korošec, Martin Meznarič, Simon Tement, Josef Horvat, Jozef Zemljarič, Andraš Pifko. Kot smo videli, so morale občine poskrbeti za tiste občane, ki so se težko preživljali. V ZAP Ptuj hranijo Dnevnik zaklada za uboge za občino Bukovci (od 1895 - 31. marca 1934). V njem lahko razberemo, da so leta 1896 izdatki (15 gold., 60 krajcarjev) za kar tri krat presegli dohodke (5 gold.). Največ denarja so namenili za podpore, za obutev in obleko (»grofici kupli 2 porhitni kikli«, ki sta stali 4,2 krone),95 pomagali so pri pogrebnih stroških in podobno. Večji del dohodkov so bili prispevki posameznikov in plačila glob. Na koncu leta je račun dohodkov in izdatkov pregledal občinski odbor. Predstojnik občine Zabovci, Jožef Obran, je dal razglas,96 da je sestavljen račun Javnega zaklada za uboge za leto 1899 in da bo v skladu z 62. členom Občinskega reda, v hiši občinskega predstojnika tudi na ogled. V tem obdobju je lahko vsak občan zoper račun tudi ustno ali pisno ugovarjal. Občine so na podlagi domovinske pravice izdajale službene bukvice ali TIGTE. V Zapisniku o izdanih službenih knjižicah za občino Sv. Marko 1896 - 1940 zasledimo tudi natančen opis osebe (obraz, oči, obrvi, usta, nos, lasje, zobje, brki, posebna znamenja …), ki so ji dokument izdali.97

Gl. op. 86. Gl. op. 87. 91 Gl. op. 84. 92 Gl. op. 86. 93 Gl. op. 87. 94 Gl. op. 84. 95 Gl. op. 86. 96 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik Zaklada za uboge občine Zabovci. 97 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 3, zapisnik o izdanih službenih knjižicah. 89

129

iz korantove dežele

Obdobje Kraljevine SHS Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije sta neposredni nadzor nad občinami prevzeli Narodna vlada za Slovenijo (delovala od 30. oktobra 1918 do 28. februarja 1919) in Deželna vlada (od 28. februarja 1919 do 9. julija 1921). Občine so nemoteno delovale dalje, tudi občinski odbori so ostali v enaki sestavi do 3. maja 1921, ko so bile na osnovi Uredbe o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji, opravljene volitve v občinske odbore.98 Občinsko samoupravo in volitve v občinska zastopstva je urejal tudi Zakon o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji.99 Voliti so smeli vsi moški, ki so dopolnili 21 let, državljani Kraljevine SHS z vsaj enoletnim stalnim prebivališčem v občini. Za odbornika so bili lahko izvoljeni moški, stari najmanj 24 let, ki so imeli v občini vsaj dve leti stalno bivališče. Glede na število prebivalcev je bilo določeno tudi število odbornikov. V občinah z manj kot 500 prebivalci - 7 odbornikov in 3 namestniki, z manj kot 1000 prebivalci pa 9 odbornikov in 4 namestniki. Člani občinskega odbora niso smeli biti v medsebojnem sorodstvu ali svaštvu do drugega kolena.100 Volišča so bila odprta med 8. in 17. uro. Glasovanje je potekalo s kroglicami tako, da je vsak volivec dobil kroglico, ki jo je moral držati v zaprti desni roki in nato dati roko v vsako skrinjico, kroglico pa izpustiti v skrinjico, na kateri je bila prilepljena kandidatna lista, za katero je želel glasovati. Osem dni po izvolitvi občinskega odbora je le-ta izmed občinskih svetnikov z več kot polovico navzočih izvolil župana. Z ustanovitvijo oblasti leta 1922 je prešel nadzor nad občinami na velike župane. Slovenija je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast. Z akti, izdanimi 6. januarja 1929, je kralj Aleksander odpravil Vidovdansko ustavo, razpustil narodno skupščino in uvedel diktaturo. Veliki župan mariborske oblasti je 8. 1. 1929101 obvestil občinski urad v Zabovcih, da so s 6. januarjem vse občinske uprave po celi državi razpuščene. Za župana je imenoval Andreja Horvata, za občinska svetovalca Jožefa Zemljariča in Vincenca Gajserja, za občinske odbornike pa Blaža Pifka, Konrada Bezjaka, Franca Janžekoviča in Simona Kuharja.102 Premoženje občine je bilo sestavljeno iz občinskih zemljišč, hiš, naprav, denarnih zalog in občinskih davkov. Ti davki so se pobirali v obliki doklad na državne neposredne davke. Občani so morali opravljati tlako (za razna javna dela za občinske potrebe) in plačevati užitnino (davek na življenjske potrebščine).103 Občine niso imele neposrednega nadzora nad šolami, so pa imele v šolskih odborih svojega predstavnika. Na seji občinskega odbora Zabovci, dne 3. 2. 1930, so izvolili Jožefa Zemljariča za člana šolskega odbora Sv. Marko.104 Grafenauer, str. 191. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, št. 31, 1. 4. 1922, str. 213. 100 Gl. op. 100. 101 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, ovoj št. 4, spisi občina Zabovci 1928-1935. 102 Gl. op. 101. 103 Nataša Majerič Kolar: Župani občine Destrnik, Destrnik, čas, ljudje, dogodki, str. 122. 104 Gl. op. 101. 98

130

skozi čas

občina markovci

Občine so morale s prispevki vzdrževati šolske stavbe (občina Zabovci je plačala leta 1930 4134 din prispevka za šolo v Markovcih, njeni skupni izdatki so bili tega leta 11745,55 din). Tabela : Dohodki (A) in izdatki (B) za občine: Bukovci,105 Stojnci,106 in Zabovci107 Občina

1920 A

Bukovci* Stojnci* Zabovci Valuta

1923 B

6856 3413 4222 4112 2764 5373 krona

1933 B

– – 9654 8997 10168 6622 dinar

1934 B

9698 9698 – – 6611 4548 dinar

6549 6552 – – 6297 4356 dinar

*Za občini Bukovci (1923) in Stojnci (1933 in 1934) ni podatkov

Komasacija občin in nastanek občine Sveti Marko Začetek novega razdobja v razvoju občinske samouprave je pomenil novi Zakon o občinah,108 sprejet leta 1933, ki je urejal organiziranost občin, pogoje za njihovo oblikovanje in njihove pristojnosti. Zakon je določal, da mora imeti občina najmanj 3000 prebivalcev. Ta kriterij so smeli prekršiti le v primeru, če so to zahtevale terenske razmere ali drugi upravičeni razlogi. Občina je morala imeti »na primernem in dostojnem mestu« zgradbo za občinsko upravo. Temeljni organ odločanja je bil občinski odbor, katerega število je bilo odvisno od števila prebivalcev v občini.109 Odbor je bil izvoljen s splošnim, enakim, neposrednim in javnim glasovanjem za dobo treh let. Za občinskega odbornika je bil lahko izvoljen vsak, ki je dopolnil 25 let in je imel volilno pravico. Volilni red je določal javno glasovanje in privilegiranje najmočnejše kandidatne liste, ki je tudi dobila dve tretjini odborniških mest. Nosilec zmagovalne liste je postal tudi predsednik občinskega odbora kot predsedujoči in nadzorni organ. Predsednik občine je vodil občinsko upravo sestavljeno iz predsednika in članov, ki je upravljala z občinskim premoženjem, sestavila predlog občinskega proračuna in občinskih davkov, ustanavljala občinska podjetja ter nadzorovala njihovo poslovanje in izrekala kazni za prekrške s področja občinske pristojnosti. Najvažnejša naloga predsednika je bila izvajanje sklepov občinskega odbora in uprave.110 Na podlagi novega zakona so neposredni nadzor nad občinami vršili sreski (okrajni) načelniki, ki so lahko prisostvovali sejam občinskih odborov, ter imeli pravico kadarkoli pregledati delovanje občinskih odborov in preprečiti uveljavitev njihovih sklepov, če so bili v nasprotju z zakonodajo. ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Bukovci. ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Stojnci. 107 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Zabovci. 108 Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 35, 29. 4. 1933. 109 V občini z do 3000 prebivalci je imel občinski odbor 18 odbornikov. 110 Gl. op. 103, str. 128. 105

106

131

iz korantove dežele

Novi zakon je povzročil pospešeno komasacijo občin, ki bi se naj preoblikovale do decembra 1933. Po novem zakonu je bila Dravska banovina razdeljena na 360 občin, ptujski okraj pa na 28 (do takrat na kar 112) občin.111 V ptujskem okraju je bila med novoustanovljenimi občinami tudi občina Sv. Marko niže Ptuja, sestavljena iz dosedanjih občin: Sv. Marko, Bukovci, Prvenci, Stojnci in Zabovci. Nova občina je merila 31,67 km, obsegala je 8 k. o., 9 krajev, 634 hiš, 631 gospodinjstev, 1545 moških, 1806 žensk in štela 3351 prebivalcev. Vsi prebivalci so bili rimokatoliki, 3336 se jih je opredelilo za slovenski jezik, 12 za srbohrvatski in 3 za madžarski jezik. 2,41 % jih je bilo nepismenih.112 Občina Borovci je skupaj s kraji Hlaponci, Mezgovci, Pacinje in Slomi spadala pod novo nastalo občino Dornava.113

Gospodarski razvoj Kmetijstvo Stoletja je na Ptujskem polju zaradi ugodnih naravnih razmer prevladovalo poljedelstvo, povezano z živinorejo. Kot posledica intenzivne kolonizacije med 10. in 13. stoletjem, se je tudi na slovenskem ozemlju vedno bolj uveljavljal hubni sistem. Fevdni gospodje so večji del svoje fevdalne posesti razdelili med podložnike in od njih zahtevali dajatve. V tem obdobju se je tudi v naših krajih že uveljavilo orno poljedelstvo in triletno kolobarjenje s praho. Kmetije so bile zaradi skupne obdelave polj povezane v soseske. Na njivah so gojili predvsem žitarice: pšenico, ječmen, oves in proso. Proti koncu srednjega veka se je uveljavila tudi ajda. Pomembno vlogo v ljudski prehrani so imele stročnice: bob, leča in čičerika, ki se jim je po odkritju Amerike pridružil še fižol. Od drugih poljskih pridelkov so bili ljudski prehrani namenjeni še zelje, repa in korenje. Pridelovanju zelenjave v tem obdobju še niso namenjali posebne pozornosti, saj so vrtove še pri popisu zemljišč za franciscejski kataster leta 1825, obravnavali skupaj z njivami. Na Štajerskem se je verjetno v tem obdobju že udomačilo pridobivanje olja iz bučnih pečk. Osrednji del Ptujskega polja, predvsem kraji, ki ležijo med Dornavo in Muretinci, so postali znani po pridelavi čebule ali »lüka«, kot jo domačini še danes imenujejo. Po kmetijski statistiki iz leta 1939 je bilo v takratnem Ptujskem okraju 148 ha zasajenih s čebulo, kar je predstavljalo kar 40 % celotne proizvodnje čebule v Dravski banovini.114 V drugi polovici 18. stoletja so si svojo pot vedno bolj utirale tudi nove kulturne rastline kot so detelja, krompir in koruza, ki so ju prinesli iz Amerike. Obe kulturi sta vplivali na določene spremembe v načinih izrabe obdelovalnih površin. Čeprav sta zahtevali več dela kot do tedaj nekatera bolj razširjena žita, zato pa je bil pridelek neprimerno večji in zanesljivejši. Predvsem krompir, kruh ubogih, je Mariborski večernik Jutra, št. 208, 14. 9. 1933. Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939, str. 16, 17. 113 Grafenauer, str. 236. 114 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 18-23. 111

112

132

skozi čas

občina markovci

odpravil pojave množične lakote. Z njihovim uvajanjem se je spreminjalo razmerje med posameznimi žitnimi posevki. Pridelovanje ovsa in ječmena je nazadovalo, hkrati pa se je večal delež obdelovalnih površin posejanih z ržjo in pšenico. Uveljavitev novih kultur v kolobar je spodbudilo razširitev hlevske živinoreje, kar je s povečanimi količinami gnoja omogočilo kolobarjenje brez prahe. Gnojenje je izboljšalo tudi donose zemljišč. Kljub tem novostim je bil stalež živine še sorazmerno skromen. Živino so pasli od zgodnje pomladi do pozne jeseni, pozimi pa so jo krmili s senom in slamo. Kako se je spreminjal stalež živine med 16. in 19. stoletjem, lahko ugotovimo iz podatkov Imenjske cenitve za leto 1542 in Schmutzovega statističnega leksikona.115 Tabela: Število živine po posameznih katastrskih občinah, primerjava 1542 in 1820 Katastrska občina Borovci Bukovci* Markovci Nova vas Prvenci* Sobetinci* Stojnci Strelci* Zabovci Skupaj

Konji 1542 1820 0 – 30 11 – – 26 – 7 74

14 – 35 44 16 14 53 4 46 226

Voli 1542 1820 8 – 37 2 – – 35 – 15 97

4 – 4 0 0 4 10 0 0 22

Krave 1542 1820 3 – 52 35 – – 76 – 29 198

28 – 67 53 25 22 75 8 8 286

*Za Bukovce, Prvence, Sobetince in Strelce v Imenjski cenitvi iz leta 1542 ni podatkov Čeprav za vse kraje nimamo podatkov, lahko kljub temu ugotovimo, da je bistveno poraslo število konj, hkrati pa se je močno zmanjšalo število volov. Sicer zahtevnejši, a hitrejši konj je izpodrinil počasnega vola. Konje so imeli predvsem veliki in srednji kmetje. Gojili so še perutnino in svinje, koz in ovac skoraj niso poznali. Ob izdelavi franciscejskega katastra so bile njive z vrtovi s 5167 ha ali 54,3 % vseh površin, prevladujoča zemljiška kategorija na Ptujskem polju.116 Delež njiv je bil po k.o. različen in se je gibal od 34,4 % v k. o. Markovci, do 92, 8 % v k. o. Borovci. Borovci so tudi vas, kjer niso zabeležili pašnikov, čeprav so bili travniki po obsegu na tretjem mestu v deležu vseh obdelovalnih površin. Manj kot 3 % travnikov je bilo tudi v Prvencih in Sobetincih. Zelo malo obdelovalnih površin je bilo namenjenih izključno sadjarstvu (manj kot 1 %), še največ, okrog 5 ha v k.o. Nova vas in Zabovci.117 V desetih k.o. na Ptujskem polju pa sploh niso zabeležili sadovnjakov. Vendar nas ta podatek ne sme zavesti, saj so kmetje s sadnim drevjem (jablane, hruške, slive) zasadili travnike in pašnike, ki so bili pod to kategorijo tudi zabeleženi.118

Bračič, Podatki imenjske cenitve … , Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexikon von Steiyermark, 1822. V. Bračič, Ptujsko polje, str. 74. 117 Gl. op. 116. 118 Gl. op. 116. 115 116

133

iz korantove dežele

Tudi med obema svetovnima vojnama je bilo kmetijstvo najpomembnejša gospodarska dejavnost. V celotni Dravski banovini je bilo 51,5 % kmetijskih površin, v ptujskem okraju pa 71,9 %, od tega 37,9 % njiv, 23,4 % pašnikov, 2,6 % sadovnjakov. Koruza (4738 ha), krompir (5806 ha) in oves (1938 ha) so tiste kulture, ki so jih glede na celotno Dravsko banovino gojili največ prav v Ptujskem okraju. Po podatkih iz leta 1934 je bil Ptujski okraj na prvem mestu v banovini tudi po številu govedi (29000) in svinj (30000) in na drugem mestu po številu konjev (5400).119 Veliko živine je bilo na Dravskem in Ptujskem polju. Izvažali so jo v Avstrijo, na Ogrsko in v Italijo, z njo pa zalagali tudi domače tržišče. Verjetno so kmetje s Ptujskega polja prodajali živino tudi ptujski klavnici, ki je obratovala od leta 1898.120

Neagrarne dejavnosti Obrt Čeprav je bilo Ptujsko polje pretežno kmetijsko območje, so se tod začele razvijati tudi druge dejavnosti, med njimi predvsem obrt. Razvoj obrti je del zgodovine človeštva in prav na tem področju je delček te zgodovine bogat, saj se Ptuj ponaša z izjemno zgodovinsko dediščino. Sprva so ljudje delali za lastne potrebe ali za bližnjo okolico. Obrtno znanje se je prenašalo z očeta na sina in iz roda v rod. Sčasoma, ko se je obrt povezala s trgovino, so se obrtniški izdelki širili na različne konce sveta. Kot poklicna dejavnost se je obrt razvijala v mestih, kjer so obrtniki s svojimi izdelki zadovoljevali potrebe meščanov in kmečkega prebivalstva. Na podeželju je bila obrt kot pomožna dejavnost tesno povezana s kmetijstvom. Kmetje so pri delu na poljih, travnikih, v gozdu, v hlevu in pri drugih opravilih potrebovali različna orodja. Večinoma so si ga izdelali sami in pri tem uporabili svoje ročne spretnosti in znanje. V začetku 70. let 19. stoletja se je začel tudi v slovenskih deželah hitrejši gospodarski razvoj. Stroji so vse bolj izpodrivali ročno delo. Stare in domače obrti so naglo propadale, ker so izgubljale bitko s cenejšo in množičnejšo industrijsko proizvodnjo. V samoobrambi pred kapitalističnimi proizvodi so se obrtniki združevali v zadruge. Leta 1859 je bil sprejet obrtni zakon, ki je dovoljeval večjo obrtno svobodo. Tako je lahko obrt odprl vsak, ki je imel dovolj denarja, čeprav ni bil izučen. Na prehodu v 20. stoletje, tja do 1. svetovne vojne se je trend upadanja obrti ustavil. Obrtniki so uvajali v svoje delavnice najosnovnejše stroje in tako s hitrejšo in cenejšo proizvodnjo lažje vzdržali konkurenco industrijskih proizvodov. V Ptujskem okraju je bila obrt skoncentrirana v samem mestu Ptuju, saj se je v tem času s kar 70. različnimi obrtmi ukvarjalo 389 obrtnikov.121 Gl. op. 114, str. 500. Ljubica Šuligoj: Socialna in narodnoobrambna gibanja na ptujskem območju med vojnama, doktorska disertacija, Ljubljana, 1989. 121 Ralf Čeplak: Kje so tradicionalne obrti? Ptuj, 1984. 119

120

134

skozi čas

občina markovci

Kot smo videli, so bile razmere na podeželju povsem drugačne, ker je bila vaška obrt na voljo predvsem kmetijstvu. Na območju današnje občine Markovci so pred 2. svetovno vojno delovali kovači, podkovači, čevljarji, krojači, mizarji in mlinarji. Govorimo seveda o tistih mojstrih, ki so imeli svojo obrt tudi registrirano.122

Kovači Podeželski kovači so morali znati izdelovati in tudi popravljati različna kmečka orodja, od motike, krampa, lopate, do različnega rezilnega orodja. Obenem so dopolnjevali delo kolarjev ter z železom okovali njihove lesene izdelke, kot so vozovi, plugi, brane in podobno. V Sobetincih sta kovaško obrt opravljala Franc Vidovič (od leta 1911) in Ivan Poharič. Kot podkovača sta bila registrirana Franc Toplak iz Stojncev (od leta 1923) in Jakob Kosec iz Borovec (od leta 1928).

Čevljarji - »šoštarji« Čevljarski poklic je bil med ljudmi zelo cenjen. Podeželski čevljarji so izdelovali in popravljali čevlje kar v »hiši«. Največkrat so jih kmetje povabili k sebi na dom. S seboj so imeli »muštre« ali modele, merili pa so s posebnimi enotami - »štihi«, odkoder izhajajo tudi današnje številke čevljev. Večina čevljev je bila izdelana iz svinjskega usnja, ki so ga nabavljali v trgovini z usnjem pri Pirichu v Ptuju, ali pa so ustrojili kar domačo svinjsko kožo. Znan čevljar je bil Simon Juhnar iz Zabovec, ki je imel obrt od leta 1922.

Krojači - »žnidarji« Tudi krojaštvo sodi med najbolj razširjene obrti. Zaradi pomanjkanja denarja za nakup dragih oblačil, so imeli krojači in šivilje s šivanjem novih ali predelavo že ponošenih oblek veliko dela. Večinoma so sicer delali po naročilu doma, včasih pa so hodili k bogatim kmetom na njihove domove na »štero.« Pred 2. svetovno vojno je krojač zaslužil za obleko 30 do 45 din, kar bi zadostovalo za majhnega prašiča, medtem ko je dobil za srajco 3 din, za hlače 5 do 8 din.123 S to dejavnostjo so se ukvarjali: Jožef Cimerman iz Markovec (od leta 1931), Martin Janžekovič iz Bukovec (od leta 1939) in Andrej Šmigoc iz Stojncev (od leta 1931).

Mizarji Nekdaj so mojstri obvladali več strok povezanih z lesom, tako da so bili hkrati mizarji, tesarji, kolarji in sodarji. Okna, vrata in drugo pohištvo sta izdelovala Josip Forštnarič iz Bukovec (od leta 1928) in Franc Žnidarič iz Sobetincev (od leta 1908). 122 123

ZAP, fond Okrajna obrtna zbornica, škatla 9. Gl. op. 120, str. 86.

135

iz korantove dežele

Mlinarji Čeprav so kmečke gospodinje do prve polovice 20. stoletja večino kruha spekle iz zrnja, ki so ga zmleli na domačih žrmljah, so posebej ob praznikih ali ob drugih posebnih priložnostih, odpeljali ali kar odnesli zrnje mlet v Koroščev (registriran od leta 1929) ali Tementov mlin v Zabovce. Poleg navedenih obrtnikov, ki so delovali tudi po 2. svetovni vojni, je bilo še kar nekaj spretnih mož, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov svoje dejavnosti niso registrirali. Ti so se obrti priučili, verjetno pa so potrebno znanje pridobili tudi v Obrtno - nadaljevalni šoli na Ptuju, ustanovljeni leta 1877. V registru sodnih zadev občine Stojnci124 in v volilnem imeniku občine Markovci med leti 1937 in 1940125 so navedeni: Kovači: Vinko Gaiser (Zabovci), Matija Kokot (Bukovci), Mihael Krajnčič (Nova vas), Franc Meško (Sobetinci), Martin Zamuda (Borovci). Čevljarji: Franc Kostanjevec (Stojnci). Krojači : Anton Kristovič (Nova vas), Alojz Čuš in Janez Vojsk (Stojnci). Mizarji : Janez Muršič (Sobetinci). Pletarji: Jakob Zelenik (Bukovci). Mehaniki: Marko Divjak (Stojnci), Alojz Štrafela (Markovci). Ključavničarji : Martin Toplak (Nova vas). Mlinarji : Jožef Cvetko (Stojnci). Peki: Jožef Obran (Stojnci).

Trgovina in gostilne Tudi trgovina je bila bolj domena meščanov kot podeželskega prebivalstva. Kmetje iz občine Markovci so prodajali predvsem kmetijske pridelke in živino v bližnjem Ptuju. Pot pa jih je peljala tudi v bolj oddaljene kraje. Pred 2. svetovno vojno se omenjajo trije trgovci z mešanim blagom: Franc Kostanjevec iz Markovec ter Jožef Urban in Justina Štumberger iz Bukovec.126 Vzrok za tako skromno število trgovin v predvojnem času je verjetno relativna bližina mesta Ptuja, kjer je bilo konec tridesetih let preko petdeset trgovskih obratov, v katerih so kupovali tudi okoličani. Še pomembnejši razlogi so še vedno dokaj visoka stopnja samooskrbe podeželja, nizke potrebe in skromne finančne zmožnosti vaškega prebivalstva. Ljudje so le redkokdaj odhajali v mesto, največkrat k zdravniku ali po drugih opravkih. Spotoma so kupili še najnujnejše, česar doma niso pridelali: sol, sladkor, kavo in podobno.

ZAP, Občina Markovci, škatla št. 2, Register sodnih zadev 1906-1940, občina Stojnci. ZAP, Občina Markovci, škatla št. 2, Volilni imenik za leta 1937-1940. 126 Gl. op. 125. 124 125

136

skozi čas

občina markovci

So pa toliko raje zahajali v gostilne, kjer so ob kozarčku razpredali o politiki in drugih vsakodnevnih tegobah. Gostilničarji so bili največkrat tudi posestniki z lastnim vinogradom. Na volitvah volilnih mož za pridobninsko komisijo septembra 1907, ki je odločala o pridobninskem davku za obrtnike, so bili med kandidati tudi gostilničarji z območja občine Markovci: Martin Korenjak in Franc Strelec iz Bukovec ter Jakob Valič iz Borovec.127 Tik pred 2. svetovno vojno se kot gostilničarji omenjajo še:128 Janez Cvetko (Bukovci), Jožef Korošec (Zabovci), Ivan Rožmarin (Markovci), Justina Štumberger (Bukovci), Matija Turk (Stojnci) in Martin Valič (Borovci).

Družbene razmere Trend družbenega razslojevanja, o katerem smo deloma že govorili, je dobival vse večje razsežnosti. Če je bilo še sredi 16. stoletja na Ptujskem polju okrog 77 % velikih in srednjih kmetij in le 3 % kajžarjev,129 se je to razmerje v prvi polovici 19. stoletja bistveno spremenilo. Velikih in srednjih kmetov je bilo le še okrog 42 %, število kajžarjev je poraslo na okrog 35 %. Med posameznimi kraji so obstajale velike razlike: tako je bilo v Sobetincih več kot 50 % kajžarjev in preko 30 % malih kmetij, podobno je bilo tudi v Novi vasi, kjer je bilo velikih kmetov skoraj 35 %, kajžarjev pa okrog 40 %.130 Prav razdrobljenost kmečke posesti je tudi med obema vojnama tipična značilnost podeželja. Posledica tega je bila nizka produktivnost in nekonkurenčnost tujim proizvodom. Leta 1937 je bilo v Ptujskem okraju 11,5 % posestnikov, 6,6 % kočarjev in 3,1 % najemnikov; na kmetijstvo je bilo tako vezanih 21,2 % ljudi. V okraju je bilo največ malih kmetov, ki so jih bremenili dolgovi in skrb za številčne družine. Posebej težko so živeli kočarji in najemniki. Kot težaki so morali delati na zemlji svojih »gospodov«. Brez zemlje je bilo v okraju 1,8 % poljedelskih delavcev, ki so za kakršnikoli zaslužek delali pri kmetu ali veleposestniku.130 Podobne razmere so bile tudi v občini Markovci, kjer je bilo 552 posestnikov (16,5 %), 41 kočarjev (1,3 %) in 16 najemnikov (0,4 %).132 Prva svetovna vojna je težke gospodarske razmere le še poslabšala. O padanju cen žita in živine je leta 1919 poročal tudi časopis Ptujski list. Kot pravi pisec, so se hkrati dražili obleka, industrijski izdelki in sladkor, ki ga kljub temu, da se ga je dalo dobiti le na karte, v trgovinah ni bilo. Krivdo za takšno stanje pripisuje avtor podeželskim trgovcem, ki verjetno prodajajo sladkor na Hrvatsko, v Maribor in verižnikom.133 Prebivalcem markovske občine niso prizanašale niti naravne nesreče. Kmetom na »polu« (v Borovcih, Prvencih, Sobetincih in Strelcih) so zaradi prodnate zemlje pridelek odžirale pogoste suše. Tisti, ki so živeli vzdolž Drave, pa so ob močnejšem deževju s strahom zrli v naraščajočo reko in upali, da jim bo prizanesla. Ena večjih poplav je bila leta 1902. Obrežje Drave je pri Markovcih in Zabovcih »počilo in voda je vzela več sto oralov njiv in travnikov.« Prizadeti prebivalci so pomoč zahtevali tudi od poSlovenski gospodar, št. 42, 29. 8. 1907. Gl. op. 125. 129 V. Bračič, Ptujsko polje, str. 58. 130 Gl. op. 129, str. 85. 131 Gl. op. 120, str. 51. 132 Leksikon Dravske banovine, str. 515. 133 Ptujski list, št. 29, 12. 10. 1919. 127

128

137

iz korantove dežele

slancev, ki so jih, kot so dejali, volili zato, da bi jim pomagali in pri tem dodali, da bodo za pomoč prosili nemške poslance.134 Med dokaj pogostimi naravnimi nesrečami je potrebno omeniti še požare. 7. februarja 1903 je zgorel plavajoči Tementov mlin v Zabovcih. Škoda je znašala 5000 goldinarjev.135 Vrednotenje fizičnega dela na ptujskem podeželju je kazalo na skrajno izkoriščanje. Poljedelski delavci so na dnini za 10 ali večurni delavnik zaslužili od 10 din v slovenjegoriških krajih, do 14 din na Ptujskem polju. V splošni draginji si ljudje niso mogli privoščiti osnovnih življenjskih potrebščin, saj je kilogram črnega kruha veljal 3,25, polbelega 3,50 din; za 100 kg krompirja je bilo potrebno odšteti 75 din, za liter mleka 1 do 2 din, za liter bučnega olja 12 din, kilogram sladkorja je stal od 14 do 16 din, kilogram mesa pa dobrih 10 din. Zaradi slabe hrane, nezdravih stanovanj in napornega dela so ljudje pogosto zbolevali. V Borovcih je bilo leta 1935 skoraj 19 % jetičnih ljudi.136

Demografske in narodnostne razmere Prve stvarnejše, čeprav nepopolne, podatke o številu prebivalstva na območju občine Markovci nam daje imenjska cenitev iz leta 1542. V vaseh Ptujskega polja je živelo okrog 400 podložnih družin. Po ocenah je to pomenilo okrog 2000 prebivalcev ali 21 na km2 , seveda ob upoštevanju dejstva, da je štela povprečna družina 5 članov.137 Skromna rast prebivalstva je bila posledica razsajanja kuge (na kar še danes spominjajo kužna znamenja v Borovcih, Bukovcih, pri Markovcih) in turških vpadov v teh krajih. V zadnjih desetletjih 15. stoletja so Turki večkrat ropali, požigali in pobijali po ptujski okolici. Prvič se je to zgodilo konec junija leta 1472, zadnje veliko pustošenje je Ptujsko polje doživelo leta 1532.138 Jeseni tega leta se je turška vojska pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega vračala z drugega pohoda proti Dunaju. 22. septembra so se Turki zaustavili pred Ptujem, vendar ga zaradi močne utrjenosti niso napadli. Zato je pa toliko bolj trpela okolica. Skoraj vedno se je turška vojska vračala domov z bogatim plenom: nagrabljeno živino in ujetniki. Podeželje, ki je bilo najbolj na udaru, je opustelo. Nekatere vasi so bile skoraj prazne, polja neobdelana. V ptujskem gospostvu je bilo približno 30 %, v ormoškem pa kar okrog 45 % opustelih kmetij.139 Od sredine 16. do sredine 18. stoletja se je prebivalstvo na območju nekdanje občine Ptuj več kot potrojilo.140 Podobno stanje lahko ugotovimo tudi na območju občine Markovci. Ker so podatki nepopolni oziroma jih za nekatere vasi sploh ni, tudi navedene številke do leta 1869 niso povsem zanesljive.

Štajerc, št. 13, 29. 6. 1902. Štajerc, št. 4, 22. 2. 1903. 136 Gl. op. 120, str. 62. 137 V. Bračič, Ptujsko polje, str. 61. 138 Srečanje z Jutrovim, Ptuj 1992, str. 23. 139 Vasko Simoniti: Turki so v deželi že, Celje, 1990. 140 V. Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja, str. 103. 134 135

138

skozi čas

občina markovci

Na ugodno rast prebivalstva bi naj vplivalo tudi dejstvo, da so bile kmetije v naših krajih manjše, zato jih je bilo več. Kmetje so imeli zato manj hlapcev in dekel, ki so praviloma ostali neporočeni. Poroke so sklepali pri nas mlajši kmetje in tudi otrok je bilo več.141 Tabela: Gibanje prebivalstva v občini Markovci v letih 1542-1931 Naselje Borovci Bukovci Markovci Nova vas Prvenci Sobetinci Stojnci Strelci Zabovci Skupaj

1542

1597

11 – 83 68 – – 104 – 57 328

45 80 103 46 43 79 – – 102 498

1782 65 324 229 229 99 94 307 38 266 1651

1820 94 450 269 248 133 100 350 38 292 1974

1869 145 537 281 309 137 135 482 36 327 2389

1880 173 581 297 331 121 167 538 38 364 2610

1890 196 595 296 349 125 160 562 41 371 2695

1900 204 654 325 351 130 149 606 51 429 2894

1910 225 712 377 389 131 155 585 54 630 3058

1931 244 798 429 439 130 173 651 44 443 3351*

Vir: Bračič, Ptujsko polje, str. 62 (prebivalstvo med leti 1542-1820). Krajevni leksikon Slovenije IV, Podravje in Pomurje, Lj. 1980, str. 368. *Za leto 1931 se podatki med seboj nekoliko razlikujejo; Krajevni leksikon Dravske banovine, Lj. 1937 navaja na str. 33, 3341 prebivalcev.

Narodnostne razmere S prodorom nemškega kapitala in njegovo nadvlado je Ptuj na prelomu v 20. stoletje postajal nemška trdnjava. V tem času se je v mesto naselilo nekaj nemških trgovcev in obrtnikov ter lastnikov manjših industrijskih obratov (Blanke, Celotti, Hintze, Hutter, Osterberger, Schvab). V mestu so se naselili tudi nekateri Slovenci s podeželja, ki so v želji po gospodarski in družbeni uveljavitvi zašli v nemškutarstvo. Večina prebivalcev na Ptuju je bila rojena v slovenskih krajih, toda po preselitvi v mesto so se kar 4/5 opredelile za nemški pogovorni jezik. Nemška podoba mesta se je kazala tudi po nemški upravi in napisih ter s šolskimi ustanovami. Vsi pomembni trgovci v mestu so bili Nemci, prav tako tudi večina inteligence (zdravniki, lekarnarji, sodniki, učitelji).142 Podeželje je ostalo v večini slovensko, saj se je oklepalo svojih narodnih korenin, zato je bilo tudi ponemčevanje manj uspešno. Pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske pisane besede so glede na svojo razširjenost in čitanost odigrale knjige Mohorjeve družbe. Po razširjenosti so leta 1900 pokrivale v Slovenskih goricah vsako tretjo družino, na Ptuju pa vsako peto. Tudi med bralci župnije Sv. Marka so bile priljubljeno čtivo. Leta 1893 je bilo iz te župnije 112 naročnikov, leta 1900 144, leta 1906 pa že 235.143

Gl. op. 140, str. 103. Nataša Kolar: Narodnostno življenje med letoma 1850 in 1908 na Ptuju, v nemški trdnjavi ob Dravi, Slovenstvo na Ptujskem v 20. st., str. 18, 19. 143 Kristina Šamperl Purg: Razmerje med mestom in vasjo kot problem narodnostnega gibanja na primeru Ptuja in okolice pred prvo svetovno vojno, Ptuj 2001, str. 43. 141

142

139

iz korantove dežele

Narodno zavedno delo je uspešno opravljalo tudi Bralno društvo Sv. Marka, ki je organiziralo različne prireditve. V nedeljo, 14. julija 1907, so na vrtu Andreja Goloba v Markovcih priredili vrtno veselico. Na prireditvi je »o kmečkem stanju v dobi turških vojsk», govoril dr. Ljudevit Pivko, temu je sledil »šaljivi srečolov in tamburanje» ter petje domačih tamburašev in cerkvenih pevcev.144 S podeželja so v mesto prihajali izobraženci, tako je bil pri Sv. Marku rojen kmečki sin dr. Franc Strafella, »znan jurist in čislan odvetnik«, kot je ob njegovi smrti, februarja 1905, zapisal časopis Štajerc. Bil je mestni občinski svetovalec in od leta 1867 do 1876 tudi ptujski župan.145 Podeželje se je zavedalo pomena slovenskega jezika in izobraževanja. Starši z območja občine Markovci so svoje otroke pošiljali tudi v ptujske mestne šole. Deško šolo na Ptuju so lahko obiskovali tudi otroci, ki niso bili iz mestnega šolskega okoliša. Leta 1899 so za vpis svojih otrok morali starši izven šolskega okoliša deške mestne šole prinesti dovoljenje okoliške šole in izkaz, iz tujih šolskih okolišev pa so jih sprejeli le, če so obvladali nemški učni jezik.146 Številni učenci s podeželja, ki so želeli nadaljevati šolanje, so se vpisali v četrti ali pa vsaj v peti razred ptujske nemške deške šole. Med leti 1892 in 1909 so obiskovali to šolo tudi otroci iz Prvenec, Markovec, Borovec in Zabovec.147 Ti otroci so stanovali na Ptuju. Ko je leta 1869148 začela z delom ptujska gimnazija (najprej nižja, od 1899 kot višja), so skozi njena vrata vstopali tudi dijaki iz okoliških krajev. Kljub prizadevanjem narodno zavednih Slovencev po slovenski gimnaziji na Ptuju, je učni jezik ostal nemški. Ptujsko gimnazijo so obiskovali tudi fantje z območja današnje občine Markovci. Med 45 dijaki, vpisanimi v 1. razred v letu 1870 je bil tudi Alois Križanič,149 roj. 1857 v Borovcih, stanoval je v Gosposki ulici 37, oče je bil Janez, kmet v Borovcih. Leta 1884 je obiskoval 1. razred Franz Čeh,150 rojen 1872 pri Sv. Marku, slovenske narodnosti, oče Martin, posestnik v Markovcih, stanoval pri Franzu Čehu, gostilničarju. 4. razred je istega leta obiskoval Alois Cizerl,151 roj. 1867 pri Sv. Marku, slovenske narodnosti, oče Josef Landmann od Sv. Marka, stanoval pri Blažu Habjaniču. Ob odprtju nove gimnazije, 18. septembra 1900,152 se je pokazalo, da so Markovčani zavedni Slovenci, ki se ne uklonijo nemškim pritiskom. Slovesnega odprtja nove šolske zgradbe sta se udeležila tudi cesarsko-kraljevi namestnik grof Clary-Aldringen, ki je bil tudi slavnostni govornik in deželni glavar grof Attems.153 Ob tej priliki naj bi cesarski namestnik obiskal tudi Haloze, ki jih je prizadela trtna uš. Na povabilo ptujskega župana Orniga bi ga naj na pot na konjih pospremili fantje iz Markovec. Časopis Štajerc154 je ob tem zapisal, »da bi cesarski namestnik, ako na Spodnje Štajersko pride, ne Slovenski gospodar, št. 35, 11. 7. 1907. Štajerc, št. 4, 19. 2. 1905. 146 Gl. op. 143, str. 61. 147 Gl. op. 143, str. 63, 71. 148 Gl. op. 143, str. 106. 149 Gl. op. 143, str. 119. 150 Gl. op. 143, str. 123. 151 Gl. op. 143, str. 127. 152 Gl. op. 143, str. 112. 153 Štajerc, št. 7, 23. 9. 1900. 154 Gl. op. 153. 144 145

140

skozi čas

občina markovci

samo z mestjani, temveč tudi s kmeti v dotiko prišel.« Kmetje so najprej obljubili udeležbo, vendar jih potem v spremstvu ni bilo. Zakaj jih v »slavnostnem banderiju« ne bo, so županu tudi pisno sporočili. Med drugim so zapisali, da se »slavnostni banderij sestavlja v čast presvetlemu cesarju«, da so kmečki fantje, ki na delovni dan nimajo časa, da bi se konji preveč utrudili. Najbolj jih je motilo, da »ne smemo nositi slovenskih narodnih barv, a smo vendar vsi Slovenci» in zaključili: »Zakaj niste po drugih sosednih slovenskih farah iskali jezdecev, saj so konji povsod? Ali so naši najboljši? Veselimo se sicer prihoda visoke gospode, a tolike časti jim skozavati, in ravno mi, ki imamo bore malo koristi od nje, ne čutimo se prisiljenih. Z odličnim spoštovanjem več markovskih kmetov.« Poročevalec je zaključil, da je bil avtor tega pisma markovski župnik in ne markovski fantje.

141

iz korantove dežele

Povzetek O začetkih naseljevanja Ptujskega polja, ki sega v neolitik, ko se je začelo uveljavljati poljedelstvo, pričajo najdbe kamnitega orodja. V latenski dobi so se na to območje začeli naseljevati Kelti, ki so veliko prispevali k razvoju trgovine. Ob koncu 1. st. pr. n. št. so slovenske dežele postale del mogočnega rimskega imperija. Ob prehodu čez reko Dravo se je razvilo eno najpomembnejših mest province Panonije, Petoviona. Rimljani so na tem območju gradili ceste in razširjali svojo materialno in duhovno kulturo. Po letu 568 so se tudi na Ptujsko polje začeli naseljevati slovanski predniki. Zaradi ogrskih vpadov je bilo ozemlje nestabilno in meja se je ustalila šele po letu 955 in se premaknila proti vzhodu. Po letu 860 je Ptujsko polje postalo last salzburške nadškofije. V obrambi meje proti Ogrski so se izkazali ptujski grofje, ki so jih salzburški nadškofje kot svoje vazale naselili na Ptuju. Leta 1286 so Bukovci, Sobetinci in Stojnci prvič omenjeni v pisnih virih. Za ostale kraje je narejen pregled prvih pisnih omemb. Omenjeni kraji se večinoma imenujejo po rastju ali po pomembnih osebnostih (sv. Marko, Stojan). Gospodarske in družbene razmere na Ptujskem polju v 16. st. lahko spoznamo iz Imenjske cenitve iz leta 1542.

142

V tem obdobju že prihaja do družbenega razslojevanja na podeželju. Kot posledica teh procesov so začela nastajati kajžarska naselja, na kar še danes spominjajo deli vasi z imenom »siget.« To je tudi obdobje razsajanja kuge in turških vpadov na Ptujsko polje. Na opustele in izpraznjene kmetije so se začeli naseljevati priseljenci iz balkanskih dežel, na kar nas še danes spominjajo nekateri priimki. Teritorialno-upravna ureditev se od prve polovice 19. st. pa do leta 1933 ni bistveno spremenila. V tem obdobju je bilo območje današnje občine Markovci razdeljeno na sedem političnih občin. Zaradi skromnih finančnih sredstev je bilo njihovo delovanje dokaj omejeno. Občine so se ukvarjale s krajevnimi problemi. Leta 1933 je kot posledica združevanja občin nastala občina Markovci. Obsegala je vse vasi današnje občine, razen vasi Borovci. Ta je za kratek čas spadala pod občino Dornava. Zaradi naravnih danosti sta bili poljedelstvo in živinoreja do 2. svetovne vojne poglavitni gospodarski dejavnosti, obrt in trgovina sta bili slabo razviti. Obrtniki (kolarji, kovači, čevljarji, krojači, mlinarji) so zadovoljevali predvsem potrebe kmečkega prebivalstva. V prispevku so poimensko navedeni tisti obrtniki, trgovci in gostilničarji, ki jih zasledimo v arhivskem gradivu.

Prva svetovna vojna in svetovna gospodarska kriza sta težke gospodarske razmere le še poslabšali. Socialno razslojevanje se je stopnjevalo. S prodorom nemškega kapitala je postajal Ptuj na prelomu 19. st. vedno bolj nemška trdnjava. V mesto so se naseljevali nemški trgovci, pa tudi Slovenci, ki so zaradi želje po gospodarskem uspehu in družbeni uveljavitvi zašli v nemškutarstvo. Podeželje je ostalo slovensko. Narodno zavest so krepile knjige Mohorjeve družbe in bralno društvo. Da so zavedni Slovenci, so Markovčani pokazali ob odprtju nove gimnazije, ko niso hoteli pospremiti cesarsko-kraljevega namestnika na obisku v Halozah.

skozi čas

občina markovci

Zusammenfassung Über den Beginn der Ansiedlung vom Ptujer Feld, die in das Neolithikum reicht, als sich die Landwirtschaft durchzusetzen begann, zeugen die Funde des Steinwerkzeugs. In der La-Tene-Zeit begannen dieses Gebiet die Kelten zu besiedeln, die viel zur Entwicklung des Handels beigetragen hatten. Ende des 1.Jh.v.u.Z. wurden die slowenischen Länder ein Teil des mächtigen römischen Imperiums. Am Übergang über den Fluss Drava (die Drau) entwickelte sich eine der wichtigsten Städte der Provinz Pannonien namens Petoviona. Die Römer bauten auf dem Gebiet Straßen und verbreiteten ihre materielle und geistige Kultur. Nach dem Jahr 568 begannen auch das Ptujer Feld slawische Vorfahren zu besiedeln. Wegen der ungarischen Einfälle war das Gebiet unstabil und die Grenze wurde erst nach dem Jahr 955 etabliert und nach Osten verschoben. Nach dem Jahr 860 wurde das Ptujer Feld zum Besitz des Salzburger Erzbistums. Bei der Verteidigung der Grenze gegen Ungarn zeichneten sich Ptujer Grafen aus, die in Ptuj als ihre Vasallen die Salzburger Erzbischöfen angesiedelt hatten. 1286 wurden die Ortschaften Bukovci, Sobetinci und Stojnci zum ersten Mal in Schriftquellen erwähnt. Für andere Ortschaften ist eine Übersicht der ersten schriftlichen Erwähnungen ge-

macht. Die erwähnten Ortschaften wurden meistens nach dem Bewuchs oder den wichtigen Persönlichkeiten benannt (St. Markus, Stojan). Die wirtschaftlichen und gesellschaftlichen Verhältnisse auf dem Ptujer Feld im 16. Jh. sind aus der Gültenschätzung aus dem Jahr 1542 ersichtlich. In dieser Zeit begann die gesellschaftliche Schichtenbildung auf dem Lande. Zur Folge dieser Prozesse entstanden die Häuslersiedlungen, worauf noch heute die Dörferteile mit dem Namen „siget“ erinnern. Das war auch die Zeit der Pestepidemie und der türkischen Einfälle. Auf die verlassenen und ausgeleerten Bauernhöfe kamen die Einwanderer aus den balkanischen Ländern, worauf noch heute einige Familiennamen erinnern. Die Territorialverwaltungsordnung wurde von der ersten Hälfte des 19.Jh. bis zum Jahr 1933 nicht wesentlich verändert. In dieser Zeit war das Gebiet der heutigen Gemeinde Markovci in sieben politische Gemeinden eingeteilt. Wegen der bescheidenen finanziellen Mittel war ihre Tätigkeit ziemlich begrenzt. Die Gemeinden beschäftigten sich mit örtlichen Problemen. 1933 entstand die Gemeinde Markovci als Folge der Vereinigung der Gemeinden. Sie umfasste alle Dörfer der heutigen Gemeinde außer der Ortschaft Borovci. Diese gehörte für eine kurze Zeit zur Gemeinde Dornava.

Wegen der Naturgegebenheiten waren Landbau und Viehzucht bis zum zweiten Weltkrieg die wichtigsten wirtschaftlichen Tätigkeiten, Gewerbe und Handel waren schlecht entwickelt. Die Handwerker (Wagner, Schmiede, Schumacher, Schneider, Müller) befriedigten die Bedürfnisse der Landbevölkerung. Im Beitrag sind namentlich diejenigen Handwerker, Händler und Gastwirte angeführt, deren Namen im Archivmaterial zu finden sind. Der erste Weltkrieg und die Weltwirtschaftskrise verschlechterten noch die schwierigen Wirtschaftsverhältnisse. Die soziale Schichtenbildung steigerte sich. Mit dem Eindringen des deutschen Kapitals wurde Ptuj zur 19. Jahrhundertwende immer mehr eine deutsche Festung. Die Stadt besiedelten die deutschen Kaufleute und auch Slowenen, die wegen des Wunschs nach dem Wirtschaftserfolg und nach der Gesellschaftsbehauptung in Deutschtümlerei gerieten. Das Land blieb slowenisch. Das Nationalbewusstsein stärkten die Bücher der Mochor - Gesellschaft und der Leseverein. Dass sie nationalbewusste Slowenen sind, zeigten die Bewohner der Gemeinde Markovci anlässlich der Eröffnung des neuen Gymnasiums, als sie den kaiserlich-königlichen Stellvertreter, der im Haloze (Hügelland mit Weinbergen) zu Besuch war, nicht begleiten wollten.

143

iz korantove dežele

Summary Findings of stone tools in Ptujsko polje give evidence of the beginnings of its population, which go back to the Neolithic period, when land cultivation started. In the early Iron Age the area was inhabited by the Celts, who contributed a lot to the trade development. At the end of the 1st century BC Slovene provinces became a part of the magnificent Roman Empire. Petoviana, which was one of the most important towns of the Panonia Province, was established at the Drava crossing. At the site the Romans built the roads and expanded their material and spiritual culture. After 568 Ptujsko polje was also inhabited by the Slavic ancestors. Due to the Hungarian invasions the place was unstable and the border moved east, where it was fixed only after 955. After 860 Ptujsko polje became a part of Salzburg’s archbishopric. Ptuj’s counts, who were appointed as Salzburg’s vassals, successfully defended the border with Hungarians. Bukovci, Sobetinci and Stojnci were first noted in written form in1286. A review of first written records of other villages is also made. The places in question got their names after the plants or important characters (St. Mark, Stojan). Economic and social conditions in Ptujsko polje in the 16th century can be found in Nominal Price from 1542.

144

In the period there are already the beginnings of social class divisions in the countryside. The outcomes of the processes were cottagers’ settlements. There are still some parts of the villages called “siget”, which remind us of the cottagers. It is also the period of plague and Turkish invasions in Ptujsko polje. Deserted and evacuated farms were occupied by the immigrants from the Balkan countries. There are still some surnames that remind us of the fact. The territorial-administrative regulation did not change much from the first part of the 19th century till 1933. In that period the area of the today’s Markovci Municipality was divided into seven political municipalities. Due to very modest financial means, their activities were quite limited. Basically, the municipalities dealt with local problems. The Markovci Municipality was established as a result of uniting in 1933. It included all of the villages, except Borovci, which was a part of the Dornava Municipality for a very brief time. Owing to the natural environment, land cultivation and cattle breeding were the most important economic activities before World War II, while crafts and shops were not well developed. Tradesmen (cartwrights, smiths, shoemakers, tailors, millers) mostly satisfies the needs of the rural population. In the article

the tradesmen, shopkeepers and publicans, who can be found in archive’s material, are stated by their names. World War I and world’s economic recession even worsened already difficult economic conditions. Social class divisions increased. At the beginning of the 19 t h century Ptuj became a German fortress because of the German capital breakthrough. The town was full of German and also Slovene traders, who in the need of economic and social success lost their way and supported the Germans. The countryside remained Slovene. The national conscious was strengthened by Mohorjeva družba books and reading society. The people of Markovci proved to be nationally conscious Slovenes, as they did not want to accompany the imperial deputy at his visit in Haloze.

skozi Ä?as

obÄ?ina markovci

145

iz korantove deĹžele

Landowner property Markovci In the paper I tried to throw light upon the history of landowner property in Markovci. I mentioned mainly its owners from the beginnings in the 14th century until the time when serfdom was abolished. I especially focused on the presentation of economic state of St. Markâ&#x20AC;&#x2122;s property in the 16th and 19th century, when the Attems, who were its owners at the time, turned it into their country seat.

Key words: landowner property Markovci 146

skozi čas

občina markovci

Darko Štrafela, profesor geografije in zgodovine

Gospoščina Markovci V prispevku poskušam osvetliti zgodovino gospoščine Markovci. Omenjam predvsem njene lastnike od nastanka gospoščine v 14. stoletju do zemljiške odveze ter predstavljam gospodarsko stanje imenja Sv. Marko v 16. in 19. stoletju, ko so Markovce Attemsi spremenili v pristavo.

Ključne besede: gospoščina Markovci, imenje Sv. Marko 147

iz korantove dežele

Razvoj gradov na Slovenskem Samo na slovenskem Štajerskem je stalo v srednjem veku okoli 200 grajskih objektov. Ohranili so se le nekateri, pa še ti močno prezidani v poznejših časih. O mnogih danes pričata le ime in mogoče konfiguracija terena, ki daje slutiti pod rušo še ohranjene stare temelje.1 Na ozemlju današnje Slovenije v 10. in 11. stoletju še ni bilo pomembnih fevdalnih središč in škofijskih sedežev, zato je plemstvo, ki je takrat gospodovalo v naših krajih, vladalo z mogočnih gradov zunaj Slovenije. Vendar pa so posvetni in cerkveni fevdalci na svojih ozemljih pri nas že kmalu zgradili veliko manjših gradov, ki so jih upravljali, kot njihovi fevdniki, vazali in ministeriali, ki so pričeli graditi svoje gradove. Prvotni gradovi so bili predvsem fevdalne utrdbe namenjene obrambi in ne stanovanjskemu udobju. Iz teh romanskih gradov so počasi nastajali veliki gradovi, ki so doživeli vrhunec v gotiki in kasneje v renesansi.2 V listinah iz 13. in 14. stoletja so omenjeni tudi številni dvori, preprostejša bivališča številčnega nižjega plemstva in sedeži manjših zemljiških posestev, ki so pozneje večinoma izginila, bodisi da so jih opustili, ali pa so se prelevila v kmečke dvore oziroma domačije. Nekateri od njih so bili pozneje prezidani v prave grajske stavbe, drugi pa so postali dobrodošel vir gradiva za zidavo bližnjih graščin, dvorcev ali drugih objektov. V 16. stoletju so fevdalci pričeli opuščati neudobne gradove na višinah in si začeli zidati številne dvorce in graščine v nižinah, v mestih pa so si postavili razkošne palače. Vrhunec je ta grajska arhitektura doživela v baroku, ko so nastali številni biseri naše kulturne dediščine. Marsikateri srednjeveški grad se je takrat pričel spreminjati v razvalino. Če ga že prej niso prizadeli številni požari in potresi, so jih fevdalci sami opustili. Več kot sto gradov je bilo razdejanih med kmečkimi upori, marsikateri grad je bil uničen v številnih fevdalnih vojnah, ki so divjale na naših tleh, ali pa so ga porušili Turki.3 Podobno usodo bi naj doživel tudi gradič, ki je po nekaterih virih stal v Markovcih.

O virih Gradič oziroma dvor, ki ga omenjam, je najverjetneje nastal pred mnogimi stoletji. Številne listine, ki bi nam lahko o njegovi usodi povedale kaj več, so se med tem izgubile. Gradič je bil v primerjavi z večjimi okoliškimi gradovi (Ptuj, Muretinci, Borl,..) verjetno manj pomemben in po stavbni zasnovi premalo reprezentativen, da bi v preteklosti pritegnil zanimanje raziskovalcev. Zato je bil verjetno spregledan s strani avtorjev, ki so Štajerske gradove in dvore v preteklosti, predvsem po nalogu deželIvan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977. Ivan Jakič, Gradovi, Graščine in dvori na slovenskem, Didaktika, Radovljica 1995. 3 Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. 1 2

148

skozi čas

občina markovci

ne vlade in štajerskih deželnih stanov, popisali in marsikaterega tudi skicirali. Tako gradiča oziroma pozneje dvora Markovci ne najdemo v znani topografiji Georga Matthäusa Vischerja (1628-1696), v kateri so upodobljeni številni štajerski gradovi, graščine in dvori. Upodobitve in obširnejših podatkov o dvoru pa ni zaslediti niti pri drugih avtorjih. O podobi in gospodarskem stanju gospoščine Markovci lahko sklepamo le iz skromnega števila listin, v katerih so deloma navedena poslopja, dajatve in podložniki. Največ teh listin je v obliki prepisa zbral Matej Slekovec4 v Letopisu fare Sv. Marko niže Ptuja. Vrednost Slekovčevih zapisov je v tem, da je v letopisu zbral vire, ki so bili takrat še ohranjeni, danes pa jih ni več. V svojem rokopisu podaja prepis nekaterih dokumentov v zvezi z dvorom Markovci, ki so v njegovem času bili ohranjeni v graščini Dornava. Gre predvsem za listine, ki so nastale v okoliščinah, ko je posest menjala gospodarja, ali pa je njeno lastništvo postalo iz kakršnega koli vzroka sporno. Kot vir, ki ponuja vpogled v gospodarske razmere dvora, je v Zgodovinskem arhivu v Ptuju ohranjena tudi Stara zemljiška knjiga, ki ponuja podatke o gospoščini Markovci v povezavi z graščino Dornava h kateri so po letu 1739 spadali Markovci.

Gospoščina Markovci in njeni lastniki Slekovec v svoji kroniki, ki mi je služila kot glavni vir podatkov, navaja, da je v Markovcih stal trdno grajen gradič, utrjen z nasipom in rovmi, z lastnim uradom in gosposko na mestu, kjer danes stoji cerkev5 že v prvi polovici 14. stoletja. Deželnoknežji dvor je bil verjetno naslednik tega prvotnega gradiča, za katerega Slekovec pravi, da se v virih omenja kot »vest« 6 Pabstein. Po danes znanih virih se gradič omenja šele v 15. stoletju, čeprav je bil dominium med največjimi na Ptujskem polju.7

Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, se je rodil 8. 8. 1846 v Kunovi pri Njegovi in umrl 15. 12. 1903 v Ljubljani. Gimnazijo in bogoslužje je obiskoval v Mariboru. Bil je kaplan v Središču, Cirkovcah, Sv. Marku niže Ptuja in Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Med leti 1887 in 1903 je bil župnik pri Sv. Marku. 23. maja 1903 ga je ustanovni zbor Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko v Mariboru izvolil za predsednika. Kot upokojenec naj bi postal škofijski arhivar, a je že dva tedna po upokojitvi umrl. Domačo zgodovino je vzljubil kot kaplan v Središču, ko je ob pravdi tržanov preiskoval tamkajšnje trške listine. Kot samouk se je naučil brati stare listine in skozi tri desetletja zbiral gradivo po arhivih v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, Zagrebu, Salzburgu, Dunaju in po raznih občinskih in zasebnih arhivih. Izpisoval je stare matrike: krstne, poročne in mrliške. Z leti se je nabrala lepo urejena zbirka zgodovinskih izpiskov, ki je po njegovi smrti prišla v arhiv Zgodovinskega društva v Mariboru. S svojim gradivom je pomagal domačim, graškim in dunajskim zgodovinarjem. Objavil je vrsto zgodovinskih razprav in črtic v raznih časopisih in revijah. Zelo zaslužno njegovo delo so kronike, ki jih je sestavil za razne kraje ali vsaj nabral podatkov zanje. Janisch poroča, da so okoli župnišča kjer bi naj dvor nekoč stal, v njegovem času še vedno bili opazni sledovi jarka in nasipa. Ker vemo, da so bila tudi župnišča včasih utrjena, to še ne potrjuje lokacije nekdanjega dvora. Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. Kadar ob imenu nastopi določena oznaka kot »castrum«, »vest«, »turn«, »schlos« ali tudi samo »haus«, imamo opraviti z grajsko stavbo, čeprav vir nadrobno ne opredeljuje njenega značaja. Pri končnicah »-eck«, »-stein« ali »-fels« zatrdno lahko sklepamo na trdno kamnito zgradbo. Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977. Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6. 8. 1981.

149

iz korantove dežele

Sami začetki gospoščine Sv. Marko so zaviti v meglo. Predvideva se, da je bilo imenje fevd gospodov Ptujskih, salzburških vazalov, ki so bili ob Žovneško-Celjski rodbini ena najmogočnejših plemiških rodbin na slovenskem Štajerskem. Lastniki imenja so bili do leta 1438 gospodje Ptujski, ko so po moški liniji izumrli.8 Po smrti Friderika Ptujskega je leta 1441 prišla gospoščina, s poroko, v last Schaunbergov, saj je Martendorf (Markovce) podedovala sestra Friderika Ptujskega, poročena z grofom Schaunbergom.9 V letu 1450 se kot lastnik dvora omenja Hans Tastler, ki je tega leta odstopil deželnemu knezu posesti v Markovcih za svojega brata Volfganga, 1459. leta pa je imenje kupil Jurij Hitzer (Georg Hitzer), deželni oskrbnik iz Gradca.10 Po vdoru Ogrov, konec 15. stoletja, je posest prišla v last barona Jakoba Szkelya de Khevendta, ki je leta 1490 prisegel zvestobo cesarju Frideriku. Ta ga je skupaj z bratom Miklavžem in stricem Benediktom povzdignil v baronski stan ter jima za 24.000 gld. (goldinarjev) izročil Ormož in za 12.000 gld. Borl. Jakob je v tem času imel ob gradovih in posestvih v Prekmurju, Slavoniji ter Sedmograški v lasti še Središče, Tram pri Sv. Vidu, Breg zunaj Ptuja, Svetino pri Sv. Urbanu, Pesnico in tudi Markovce.11 Gradič v Markovcih so po navedbah Slekovca letu 1493 oropali in razrušili Turki in ga v petnajstdnevnem divjanju po Dravskem polju tako močno poškodovali, da se lastniku gradiča ni splačalo obnoviti. V bližini gradiča je Szkely raje dal zgraditi stanovanja za oskrbnika posesti in dohodkov dvora ter logarja in župana. Iz ruševin gradiča so, po pripovedi domačinov, pozneje zgradili cerkev. Po smrti Szekelya leta 1504 je graščina prišla v last njegovega mladoletnega sina Lukeža. Z njegovo lastnino so do njegove polnoletnosti upravljali »geronti«. Dvor je Lukež obdržal v lasti do leta 1539, ko ga je zaradi finančne krize prodal Frideriku Preinerju (Breuner)12 . V tem obdobju je imela graščina ob podložnikih v Markovcih podložnike še v Ključarovcih, Ljutomerskih goricah, Obrežju, Šalovcih, Forminu, Gorišnici, Dornavi in Spuhlji.13 V prepisu urbarja iz tega obdobja Slekovec navaja v Markovcih sledeče podložnike: Mihael, Blažev sin ( župan). Njegovo hišo, travnik in njive so cenili na 30 gld. Imel je 4 vole vredne 17 gld., 1 konja in 1 žrebe cenjena na 8 gld., 4 krave in 4 teleta vredne 14 gld. in 11 svinj cenjenih na 2 gld.. Med podložniki so omenjeni še: Matej Sailler (najbrž vrvar), Jurgec, Jurij Vratar, Urban (Mihaelov sin), Blaž Novak, Lukač, Klemen Kamenjak, Andrej Boštajnar, Tomaž (Janžev sin), Peter Krinitek, Matija Petrič,14 Janez Hinker, Miha Sunko, Anton (Matejev sin), Valentin (Janezov sin) in Martin Domiter.

ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1. Matej Slekovec, Letopis ali kronika fare Sv. Marko (dalje: Slekovec). 10 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1. 11 Matej Slekovec, Sekelji. Rodoslovna in životopisna razprava. Tisk katoliške tiskarne, Ljubljana 1893. 12 V literaturi se Breunerji (Preinerji) omenjajo kot lastniki dvora že leta 1461, prav oni bi naj po razdejanju Turkov pozidali novo poslopje, graščino Markovci (Martendorf, tudi Martenhof), prim.: Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. Slekovec Breunerje navaja kot lastnike z letom 1539, kot vir za svojo trditev navaja listine, ki so bile v njegovem času ohranjene v Dornavi. 13 Slekovec. 14 Priimek se je kot hišno ime (pri Petričovih) ohranilo do današnjih dni. 8 9

150

skozi čas

občina markovci

Gornino15 je graščina pobirala na Libonji, v Žerovincih, Slajnči, Gornjem Brebrovniku in v Gornjih ter Spodnjih Ključarovcih, kjer je imela graščina dva velika vinograda.16 K dvoru je spadal tudi Šturmovec, ki je bil v tem času predmet spora med Preinerji in vurberškim graščakom Stubenbergom. Stubenbergovi podložniki so v Šturmovcu (Novalles) pasli in sekali drva. Po pogodbi, ki je bila sklenjena 11. marca 1541, tega ne bi smeli početi. Preiner je zato dal nekatere Stubenbergove podložnike zapreti. To je vzpodbudilo Jurija Ennstalerja, Stubenbergovega oskrbnika na Vurberka, da je Preinerja tožil pri deželni oblasti. Spor je trajal celih 28 let, 24. junija 1574 sta se na Ptuju Preiner in Stubenberk le pobotala in sklenila, da je Šturmovec, zlasti spodnji del imenovan Novalles, lastnina Preinerjev. Po stari pogodbi so smeli Stubenbergovi podložniki iz Pobrežja in Nove vasi v Šturmovcih še naprej pasti in sekati drva, a je zato moral vsak podložnik ali celi kmet iz imenovanih vasi vsako leto ob martinovem Preinerjem odrajtati en mernik17 ovsa in enega kopuna,18 hkrati so Preinerjevemu logarju dodelili pooblastilo nadzornika nad pašniki in gozdom.19 Po smrti Friderika Preinerja je rodbina Preiner graščino obdržala v lasti vse do leta 1605, ko jo je Jakob Preiner Märtendorf, ocenjen na 126 funtov in 6 šilingov dohodka, prodal Ivanu Draškoviču, hrvaški rodbini, lastnikom Trakoščana.20 Draškoviči so Markovce imeli v lasti do leta 1666, ko je Ivanov nečak imenje vredno 132 funtov in 12 pfenigov gosposkih davščin ter 75 gld., 3 šilinge in 24 pfenigov navadnega davka prodal Sigmundu Schaffmanu (Žiga Schaffman von Hemerles), cesarskemu svetovalcu dvorne komore, ki je posest kasneje znatno povečal. Obenem mu je izročil tudi urbar z natančnim popisom vseh podložnikov in dohodkov. V prepisu urbarja Slekovec navaja sledeče: I. Zemljišča in stanovanja Dvor ali stanovanje pri cerkvi sv. Marka Dvor nasproti pristave s hlevi, škednji in parmami. Obširnejši zapisnik, ki je bil priložen urbarju, navaja pri pristavi večjo sobo in dve kamri, zgoraj pa »pod« za shrambo. Tik hiše so stali trije hlevi za purane, gosi in race, hlev za 8 govedi ter hlev za pitane svinje. Zgoraj je bila shramba za 8 voz sena. Nadalje je navedenih 6 hlevov za 12 svinj grajenih iz hrastovega lesa s kokošnjakom. Dva velika hleva za krave s 40 kravami, hlev za 6 parov volov z zidanimi vogali in shrambo za 50 voz sena ter velika kuhinja z dvema preddvoroma. Pod bregom je bila zidana pivnica za deset »polovnjakov«21 in priklet za zaklepati, zgoraj pa prostor za tri voze sena. Dvor je imel še dva velika skednja z dvema prostornima »parmama«, s huto za vozove in nad njo shrambo za 8 voz sena. Navedena je še velika ledenica iz hrastovega lesa s preddvorom in shramba za zelenjavo.

gornina ali gorščina je bila naturalna dajatev v obliki mošta ali vina Slekovec. 17 mernik je 30 litrov 18 kopun je skopljen petelin 19 Slekovec. 20 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1. 21 polovnjak je 280 litrov 15 16

151

iz korantove dežele

V Novi vasi je dvor imel velik hram, v katerem so zgoraj bili trije večji in trije manjši prostori ter kuhinja, v pritličju pa velika soba s kuhinjo, kamra in preddvor. V Novi vasi je bila tudi zidana pivnica za 30 polovnjakov, žitnica s »kištami«, hlev za 5 konjev in 7 govedi ter hlev za teleti. Tu je stala tudi ječa grajena iz hrastovih brun, zraven nje pa velika uta za vozove. Vse skupaj je bilo cenjeno na 800 gld.. Pri dvoru tik cerkve je bil sadovnjak in ograjen prostor za zelenjavo. Pod bregom, na ježi nasproti cerkve na kateri so se pasla teleta, so bile zasajene slive. Niže dvora je bil ograjen vrt s hišo. Nasproti vrtov podložnikov se je razprostiral vrt za zelje in lan. Njive Šest dolgih kosov za 56 oralov22 se je razprostiralo od dvora proti vzhodu do hrastovega gozda in od tam proti Borovcem. K dvoru je spadal še hrastov gozd v velikosti 300 do 400 hrastov in gozd proti Dravi v katerem so podložniki lahko pasli, niso pa smeli sekati drv. Nasproti temu gozdu, med Dravo, je ležal Šturmovec z najrazličnejšimi majhnimi in večjimi gozdički in travniki na katerih se je za dvor nakosilo do 80 voz sena. Vmes so imeli travnike tudi podložniki. V Šturmovcih je bil tudi ograd za zelje, katerega je imel orač pol dneva orati in pristava, kjer je živela družina, ki je skrbela za živino na paši. Niže Sv. Marka proti Novi vasi je ležal travnik, nagnjen proti vodi, na katerem se je nakosilo do 4 voze sena. Vinogradi V Ključarovcih je dvor imel vinograd imenovan Runč za 30 kopačev, obremenjen z dajatvami. Vinograd je ob srednji letini prinašal do 6 štrtinjakov23 vina. Tam je bila tudi velika nova klet in tri stare s prešo. V Stanovnem je bil prost vinograd za 60 kopačev, v njem je ob srednji letini priraslo do 8 štrtinjakov vina. Tu je bila samo preša brez kleti in sobe. Nadalje je k posesti spadal vinograd blizu Jeruzalema imenovan Brebrovnik za 40 kopačev. Vinograd je bil prost in je prinašal 5 štrtinjakov. V Strmcu je bil vinograd za 300 kopačev. Prinašal je 20 štrtinjakov vina na leto. Iz tega vinograda se je morala »odrajtovati« desetina in gorna v Hermence za Veliko Nedeljo. Vinograd so obdelovali podložniki z roboto. Od leta 1685 je bil ta vinograd prost vsake gorne in desetin.

II. Ribičija Lastnik graščine je imel skoraj izključno pravico ribariti v celotnem delu reke Drave, ki je tekla mimo Sv. Marka, kot tudi v Zviričini vse do Petthejevega mlina. V Zviričini je stal mlin s 4 tečaji in stopo, ki je graščini prinašala do 120 mernikov na leto.

III. Zrnska desetina Lastnik gospoščine je v Markovcih od vseh podložnikov in njihovih zemljišč pobiral pšenično, rženo in ovseno desetino ter gosi. Vse skupaj je znašalo: 15 kop pšenice, 20 kop rži, 5 kop ovsa in 4 gosi.

22 23

152

oral je stara ploščinska mera, 57,55 arov štrtinjak je 560 litrov

skozi čas

občina markovci

IV. Podložniki V Markovcih je Gregorij Voršič od cele kmetije odrajtoval 1 gld. in 30 krc. (krajcar) činža,24 4 piščeta, 40 jajc ter en rokovat25 prediva ali v denarju (12 kron, 6 kron, 8 kron). Po 1 gld. in 45 krc. činža, 4 piščeta, 40 jajc in 1 rokovat prediva so odrajtovali sledeči kmetje: Jakob Andrečič, Boštjan Domiter, Janez Kikovec, Jurij Arjavec, Jakob Kamenščak, Jurij Ilec, Martin Domiter, Tomaž Andrečič, Janez Andrečič. Jurij Arjavec (mlajši) je od svoje kmetije dajal: 1 gld. činža, 2 piščeta, 20 jajc ali v denarju (6 krc., 3 krc.). Prav toliko so morali oddajati: Matej Voršič, Mihael Požegar in Matej Arjavec. Jurij Arjavec je dajal od svoje polkmetije: 20 krc. činža, 5 piščanev in 20 jajc. Ivan Cikec od svoje hiše in vrta 15 krc. činža. Filip Kijanec od svoje hiše 2 gld. in 30 krc., Jurij Kranjc, nižje dvora, od vsega 1 gld. in 30 krc., Jurij Knehtl (v zgornjem delu pod bregom) od svoje hiše za vse 1 gld. in 50 krc., Jernej Horvat (v zgornjem delu pod bregom) za vse 1 gld.. V listini so zavedeni še podložniki iz Zabovec, Dornave, Borovec, Formina, Gorišnice, Jiršovcev, Črešnjevcev, Ključarovcev, Stanovnega, Bresnice, Libonje, Žerovincev, Obrežja, Šalovcev, posestva pri Ormožu in posestva Vrt pri Ptuju ter številni kraji, kjer se je odrajtovala gorna. Prav tako se je odrajtovala desetina v moštu od vinograda v Cerovcu za Veliko Nedeljo (navedenih je 18 podložnikov), ki so ob povprečni letini vsak oddajali po pol štrtinjaka mošta. V fevdu so bila sledeča zemljišča: dvor in vas Markovci z vsem in Šturmovec z ribičijo ter lovom. V Dornavi pet pol kmetij in 2 želariji. Dve kmetiji v Ključarovcih, ti je dobil v fevd Jakob Preiner od nadvojvoda Friderika leta 1601. Od solnograškega nadškofa so bile v fevdu v Dornavi 4 kmetije, tri pol kmetije in ena želarija, nadalje dvor v Gorišnici z njivami, hosta, travniki in mlin, tri pol kmetije v Gorišnici in 12 kmetij in štiri pol kmetije v Ključarovcih; te je v fevd dobil Jakob Prejner 20. februarja 1590. Leta 1685 je Sigmund Schoffman umrl. Njegova žena Amalija Terezija Schoffman je 2. januarja 1686 svojemu sinu Karolu od markovske graščine prodala davščine in podložnike v uradu Ključarovci. Karolu je izročila tudi gorno in tri proste vinograde v Ljutomerskih goricah. Po njeni smrti je Markovce podedoval njen sin Ivan Kristijan, baron Schoffman, cesarski deželni svetovalec na Štajerskem. Ta je, podobno kot Preinerji, prišel v spor s sosednjim graščakom, Jurijem Friderikom baronom Sauerjem, lastnikom dornavske gospoščine. Do spora je prišlo zaradi ribnika, ki ga je Schoffman dal zgraditi na zabovski gmajni (Zabovci so takrat spadali pod dornavsko gospoščino) tik ob Dravi, kar ni bilo pogodu podložnikom. Nastali spor je bil rešen šele leta 1692 z dogovorom, da lahko Schoffman še naprej koristi ribnik, a mora lastniku Zabovcev vsako leto na god sv. Katarine oddajati 15 funtov rib. Schoffman, ki je imel v lasti še več drugih graščin, je Markovce 27. julija 1719 prodal grofu Leslieu. Ta je leta 1737, tik pred smrtjo, za oskrbnika Markovec postavil Franca Antona Pelizeralia. Dve leti kasneje je smrt dohitela tudi Leslievo soprogo Alozijo Marijo Jozefo.26 činž je glavna podložniška dajatev od posestva zemljiškemu gospodu rokovat je šop, pest, prgišče 26 Slekovec. 24 25

153

iz korantove dežele

Po smrti obeh se je leta 1737 zadolžena gospoščina Sv. Marko znašla na prodaji; 19. aprila 1739 je imenje od več lastnikov in lastnic kupil Tadej Attems ter ga združil z gospoščino Dornava,27 katero so Attemsi že v letu 1730 kupili od grofa Sauerja.28 Markovsko graščino, ki je sedaj bila oskrbovana iz Dornave, so Attemsi spremenili v pristavo29, različne listine so od takrat naprej podpisane »Herrschaft St. Marxen und Dornau«.30 Po smrti Tadeja Attemsa, 13. avgusta 1751, je njegovo imetje dedoval sin Jožef. Ob njegovi smrti leta 1772 je po deželnoknežjem fevdnem urbarju sodilo v gospoščino Sv. Marko ali Mörten: dvorec s hlevi in seniki, zgrajeno vse iz lesa, otok Šturmovec, podložniki v Dornavi, Ključarovcih, Lahoncih, Cogetincih in drugo. Imenje je imelo 260 hiš, 31 vasi in številne gorske posesti ocenjene na 219 funtov in 5 šilingov.31 Po smrti Jožefa je naslednjih 20 let gospodarila z imetjem njegova soproga Marija Ana Wurmbrand. Veljala je za zelo prijazno. Ker ni imela otrok, je precej zemljišč, zlasti v Markovcih, darovala podložnikom, med drugim celi Šturmovec. Podložnikom, ki so imeli posestva ob graščini v najem, je le-te za majhne vsote denarja prepustila v last.32 Dvor je bil kot stavba v tem času precej neugleden, dvorec s hlevi in seniki je bil v celoti zgrajen iz lesa in za ta čas v tej obliki že kar izjema. To lahko razumemo zato, ker so gospoščino upravljali iz Dornave, s katero je bila združena, medtem ko so v Markovcih prebivali le oskrbniki.33 Po smrti Marije Ane leta 1803 je Markovce in Dornavo podedoval grof Ferdinand Attems. Bil je peti izmed dvanajstih otrok 18. junija 1762 v Gradcu umrlega Ignacija Marije grofa Attemsa. Ob Dornavi je imel v lasti še številne druge graščine. Po njegovi smrti, 23. maja 1820, so obširna posestva prišla v last najstarejšega sina Ignacija. Attemsi so obdržali lastništvo nad Markovci vse do zemljiške odveze,34 ko so se zemljiške razmere bistveno spremenile; konec je bilo dolgotrajnega podložništvo, počasi pa so izginili tudi ostanki in spomini na nekdanjo markovsko graščino, za katero se še vedno ne ve, kje točno je stalo njeno poslopje in kdaj je razpadlo.

ZAP, Imenje Sv. Marko, šk. 1, ovoj. 1, Kupna listina, 19. april Gradec. Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. 29 Pristava je gospodarsko poslopje, ki skrbi za oskrbo gradu s poljščinami. 30 Slekovec. 31 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1. 32 Slekovec. 33 Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6. 8. 1981. 34 Slekovec. 27

154

skozi čas

občina markovci

Kupna pogodba za imenje Sv. Marko (St. Marxen) po kateri je 19. aprila 1739 njen lastnik postal Tadej Attems (ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1, Kupna listina, 19. april Gradec).

Viri in literatura: Ivan Jakič, Gradovi, Graščine in dvori na slovenskem, Didaktika, Radovljica 1995. Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977. Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6.8.1981. Matej Slekovec, Letopis ali kronika fare Sv. Marko. Matej Slekovec, Sekelji, Rodoslovna in životopisna razprava, Tisk katoliške tiskarne, Ljubljana 1893. Slovenski biografski leksikon, 3. knjiga, Ljubljana 1960-1971. ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1.

155

iz korantove dežele

Povzetek Zgodovina gospoščine Markovci sega v 14. stoletje, ko bi naj bil zgrajen gradič »Pabstein«. Po predvidevanjih so ga zgradili gospodje Ptujski, ki so bili lastniki gospoščine do leta 1438. Prvoten gradič so, po poročanju Slekovca, v 15. stoletju razrušili Turki. Lastnik poškodovane stavbe takrat ni dal obnoviti, temveč je za potrebe oskrbe gospoščine dal zgraditi nova večinoma lesena poslopja. Gospoščina je do leta 1737, ko so jo kupili Attemsi - njeni zadnji lastniki pred zemljiško odvezo zamenjala številne lastnike, a le redki med njimi so stanovali v Markovcih. Dvor je bil v primerjavi s sosednjimi graščinami in gradovi skromen. Ob smrti Jožefa Attemsa leta 1772 je po deželnoknežjem fevdnem urbarju sodilo v gospoščino Sv. Marko ali Mörten: dvorec s hlevi in seniki, zgrajeno vse iz lesa, otok Šturmovec, podložniki v Dornavi, Ključarovcih, Lahoncih, Cogetincih in drugo. Imenje je imelo 260 hiš, 31 vasi in številne gorske posesti ocenjene na 219 funtov in 5 šilingov. Virov, ki bi nam podrobno osvetlili zgodovino gospoščine, je malo ohranjenih. Še največ jih je zbral Matej Slekovec. V Letopisu fare sv. Marka je gospoščini Markovci namenil obširnejši zapis, kjer je svoje navedbe podkrepil s prepisi listin, ki so bile v njegovem času ohranjene v Dornavi.

156

Zusammenfassung Z gospoščino Dornava so se Markovci združili leta 1739, ko so zadolženo imenje, od več lastnikov in lastnic kupili Attemsi in ga spremenili v pristavo.

Die Gesch ichte der Gr u ndher rsc ha f t Ma rkovci reic ht bis in das 14. Jahrhundert, in dem das Schlösschen Pabstein gebaut wurde. Nach den Voraussetzungen wurde es von den Ptujer Herrschaften gebaut, die bis zum Jahr 1438 Besitzer der Grundherrschaft waren. Das ursprüngliche Schlösschen wurde im 15. Jahrhundert von den Türken zerstört. Der Besitzer ließ das beschädigte Gebäude nicht erneuern, sondern ließ für die Bedürfnisse der Versorgung der Grundherrschaft neue meistens hölzerne Gebäude bauen. Die Grundherrschaft wechselte bis zum Jahr 1737, als sie von der Familie Attems – ihre letzten Besitzer vor der Grundentlastung – gekauft wurde, zahlreiche Besitzer, doch nur wenige von ihnen wohnten in Markovci. Der Hof war im Vergleich zu den benachbarten Schlössern und Burgen bescheiden. Als 1772 Joseph Attems starb, gehörten laut landfürstlichem Lehnsurbariums der Grundherrschaft Sv. Marko (Sankt Markus) oder Mörten: das Schloss mit Ställen und Heustadeln, alles aus Holz gebaut, die Insel Šturmovec, die Untertanen in Dornava, Ključarovci, Lahonci, Cogetinci und anderes mehr. Die Gülte hatte 260 Häuser, 31 Dörfer und zahlreiche auf 219 Pfund und 5 Schilling geschätzte Bergsgüter. Es gibt sehr wenige erhaltene Quellen, die uns die Geschichte

skozi čas

občina markovci

Summary der Grundherrschaft in Markovci genauer verdeutlichen würden. Die meisten wurden von Matej Slekovec gesammelt. Im Jahrbuch der Pfarre Sv. Marko (Sankt Markus) wid mete er der Grundherrschaft Markovci eine umfassende Niederschrift, in der er seine Angaben mit den Abschriften der Urkunden bestärkte, die zu seiner Zeit in Dornava aufbewahrt wurden. Mit der Grundherrschaft Dornava wurde Markovci 1739 vereint, als die verschuldete Gülte von mehreren Besitzern und Besitzerinnen die Attems’ kauften, ihre Besitzer zur Grundentlastung und die Gülte in die Meierei veränderten.

The history of landowner property in Markovci goes back to the 14th century, when Pabstein manor house was built. According to the forecasts, it was built by the Lords of Ptuj, who possessed the property up to 1438. The original manor house was destroyed by the Turks in the 15th century. The owner of the remains did not repair the manor, but constructed new, mainly wooden buildings for lords’ purposes.

chronicle on Saint Mark parish, in which he substantiated his statements by copying the documents preserved at his times in Dornava. Markovci joined the landowner property of Dornava in 1739, when encumbered estate was purchased from different owners by the Attems, who turned it into their country seat and remained its possessors until serfdom was abolished.

The property had exchanged many landlords before 1737, when the Attems, who were the last owners prior to the land reform, purchased it, but only few of them ever lived in Markovci. Compared to neighbouring mansions and castles, the manor was quite modest. As it is noted in the feudal land register of the duke province in 1772 when Joseph Attems died, the property of Saint Mark or Moerten included the manor with stables and hay barns, all made of wood, the island of Šturmovec, serfs in Dornava, Ključarovci, Lahonci, Cogetinci and some other things. It consisted of 260 houses, 32 villages and numerous highland estates estimated at 219 pounds and 5 schillings. There are not many sources preserved to lighten up the history of Markovci landowner property. Most of them were collected by Matej Slekovec, who dedicated an extensive record to Markovci of the time in question in his

157

iz korantove deĹžele

Church in Markovci The paper is a summary of the notes from the churchâ&#x20AC;&#x2122;s chronicle, in which the native priests recorded activities linked to the church and the community. Our ancestors erected a stone pillar with the statue of St. Mark, which was supposed to protect them from the Drava floods, near Pabstein castle in 1477. A small church was built at the site after the invasions of the Turks, who destroyed the castle in 1493. St. Markâ&#x20AC;&#x2122;s church became an independent parish church in 1789. The beginnings of a new church

construction date back to 1870, while the first divine service was acted out in a not completely finished building, which was constructed in Romanesque style, on 8th September 1871. In April 2007, the church of St. Mark was resounded by a new church organ, which made the people of Markovci very proud. In the villages of the Markovci Municipality, there are many very well restored chapels and crucifixes, which were put up by the natives as a memory of some events that marked their lives.

Key words: St. Mark, church chronicle, parish church, church construction, altar, bells, chapels and crucifixes, old and new organ. 158

skozi čas

občina markovci

Janez Maučec, župnik v Markovcih Alenka Rožanc, študentka slovenistike

Iz zgodovine župnijske kronike sv. Marka Zgodovino naše farne cerkve sv. Marka sva povzela po župnijski kroniki, ki so jo bolj ali manj skrbno pisali tukajšnji duhovniki. Ohranila sva takratni slog pisanja in takratno govorico Markovčanov, saj sva prepričana, da boste bralci tako še na najlepši način spoznali ne le cerkveno, pač pa del naše skupne zgodovine.

Pri tem velja posebej omeniti neprecenljivo delo Mateja Slekovca, župnika in zgodovinarja, ki je pri sv. Marku služboval med leti 1887 in 1903 in je v župnijski kroniki podrobno zapisal vse pomembne dogodke v tistih časih ter jih tako ohranil do današnjih dni.

Ključne besede: sv. Marko, župnijska kronika, župnija, gradnja cerkve, oltar, zvonovi, kapele in križi, stare in nove orgle. 159

iz korantove dežele

»V starodavnih časih je deroča Drava svoje korito, še vse bolj in pogosteje kakor dandanes, spreminjala in mnogo rodovitnih njiv, travnikov in vrtov podkopala. Zlasti se je leta 1477 pri Zabovcih z vso silo obrnila na levo ter pretila podkopati in uničiti celo spodnje Ptujsko polje. V tej stiski so se prebivalci zaobljubili mogočnemu varuhu in priprošnjiku v nevarnosti na vodi, sv. Marku, evangelistu ter so njemu v čast v bližini starega Pabsteinskega gradu postavili visok kamnit steber s statvo sv. Marka na vrhu. In glej čudo! Dasi je Drava skoro do njega pridrla, obrnila se je ob njegovem vznožju mahoma proti desni in spremenivši svoj tok, s časom zapustila staro strugo. Nekdanjo dravino obrežje še dandanes opazuješ od Zabovec do Markovec, a tam zapaziš tudi velikanski ovinek, katerega so valovi napravili pred ondi stoječo statvo, pustivši okolico gradu nepoškodovano. Po tej statvi imenoval se je kraj v prihodnje Markovci in tako je ljudstvo zvalo za naprej tudi grad. Ko pa je bil grad leta 1493 od divjih Turkov razdejan, so prebivalci s pomočjo lastnika gradu, ormoškega graščaka Jakoba Sekelja postavili iz razvalin lično cerkvico v čast sv. Marku, katero je dne 24. oktobra 1519 z dovoljenjem solnograškega nadškofa, posvetil lavantinski škof Lenart Perverl. V njej so bili trije oltarji. Prvotno majhno cerkev so v 17. veku podaljšali ter jej ob straneh prizidali kapeli, da je vsa stavba dobila podobo križa. V tej povečani obliki je bila cerkev 9 sežnjev dolga, 5 široka in 5 sežnjev visoka ter je imela 10 oken in tri vrata. Zvonik, ki je stal nad glavnimi vrati, je bil zelo nizek in v gornjem delu lesen. V cerkvi naštevajo stari zapisniki tri oltarje, prednji ali glavni oltar v čast sv. Marku, na evangeljski na čast sv. Donatu, na epistelski pa v čast sv. Erhardu. Cerkev sv. Marka je do leta 1637 spadala kot podružnica k mestni cerkvi sv. Jurija v Ptuju, potem pa k sv. Ožbaltu. Tako je ostalo do leta 1789, ko je podružnica sv. Marka postala samostojna župnija.«

Od leta 1789 samostojna župnija »Dne 8. sept. 1789, na praznik rojstva Device Marije, se je obhajala prva božja služba, s katero je nova župnija začela svoje delovanje. Vsled na sveta komisije pridružili so župniji sv. Marka 300 hiš s 1670 prebivalci: Markovci (38 hiš, 220 duš), Zabovci (46 hiš, 266 duš), Nova ves (41 hiš, 229 duš), Bukovci (52 hiš, 324 duš), Stojnci (60 hiš, 307 duš), Pervenci (15 hiš, 99 duš), Strelci (6 hiš, 37 duš), Šturmovec (29 hiš, 123 duš) in Borovci (13 hiš, 65 duš). V prihodnjem letu prosili so Sobetinci, da bi nje k sv. Marku pridružili. Pa ta prošnja župniku pri sv. Marjeti, Vidu Krambergerju, nikakor ni ugajala. To lahko sklepamo iz opombe, katero je imenovani župnik vpisal dne 10. marca 1790 pri Sobetincih v mrtvaško knjigo, kjer je mogoče prebrati da se je protivil izročitvi, a ker je škofijstvo dne 16. sept. 1790 guberniji prošnjo gorko priporočilo, mu ni nič pomagalo in koncem tega meseca so bili Sobetinci s 17 hišami in 94 dušami pridruženi sv. Marku. Ta obseg je župnija ohranila do 2. julija 1819, ko so Šturmovec, pripisali k župniji sv. Vida. Tamošnji župnik Franc Knechtl je pri tej priložnosti obljubil, da bodo vsakteremu župniku pri sv. Marku plačevali leto za letom 1 gld. 30 kr. kot odškodnino za prikrajšano štolnino.

160

skozi čas

občina markovci

Leta 1796 je bil povišan cerkeveni zvonik. Delo je prevzel in izvršil Simon Hilfelt, tesarski mojster iz Ptuja. Ta je napravil tudi stopnice za zvonik in stol za zvonove. Križ in jabolko je pozlatil J. Juršek za 52 gld. Največ je k temu pomagal Filip Štrafela, kmet v Markovcih, št. 10, takratni cerkveni ključar, ki je po fari pobiral prostovoljne darove. Najbrž je bila cerkev takrat tudi znotraj olepšana in namesto stranskih oltarjev sv. Donata in Erazma napravljena oltarja sv. Jožefa in Device Marije. Štatvi sv. Donata in Erazma so postavili v cerkvi na steno. Isti cerkveni ključar je že leta 1790 pripeljal dva zvona od sv. Henrika na Pohorju, katera je bila vlada cerkvi sv. Marka prepustila. Vsled tega je imela cerkev početkom 19. veka 4 zvonove, namreč: majhni, 1 cent težek zvon, drugi zvon je tehtal 218 centov, tretji, 4 cente težki zvon leta 1895 prelit in četrti zvon, ki tehta 7 centov 45 funtov, iz leta 1796, posvečen sv. Marku. Leta 1833 je župnik Ledinek iz lastnega premoženja kupil še en zvon, ki je bil 14 centov 20 funtov težek. Tudi ta zvon je bil l. 1895 prelit.«

Ura v zvoniku »V zvoniku je bila od leta 1810 tudi ura. Kupil jo je 9. aprila župnik Andrej Ledinek od turniške graščine, a urar na Vurbergu, Jakob Sirk, jo je predelal in julija v zvonik postavil. Vsi stroški so znašali 338 gld. šajne. Da se je spravila ura, ima največje zasluge Tomaž Horvat, kmet v Bukovcih, ki je dne 31. okt. 1809, 75 let star, umrl za oslabljenjem, kajti on je za njo sporočil 100 gld. šajna. To vsoto je župniku izplačal njegov zet Jurij Vidovič, ki je pred svojo smrtjo dne 25. jan. 1810 volil v isti namen še 100 gld. Nek neimenovani dobrotnik, najbrž župnik Ledinek, je daroval še 100 gld., ostalo pa so plačali s prostovoljnimi doneski. Cerkev je imela tri oltarje. Veliki ali glavni oltar je bil posvečen v čast sv. Marku. Lesena štatva sv. Marka je bila precej majhna, zaradi tega so jo s časom odstranili ter na njeno mesto postavili večjo podobo. Oltar so zaljšale tudi štatve drugih treh sv. Evangelistov, sv. Janez, nad sliko sv. Marka, sv. Matevž in sv. Lukež pa ob straneh. V desni kapeli je bil oltar sv. Jožefa, v levi pa oltar Marijinega oznanjenja. Pa tudi v teh dveh sta se prvotni leseni štatvi s časom odstranili ter se s slikami nadomestili. Štatvo sv. Jožefa dali so v kapelo, katero so ob veliki cesti postavili občani iz Nove vesi, štatvo Device Marije pa v kapelo Lesjaka v Bukovcih blizu velike lipe. Cerkev je bila do leta 1810 brez tlaka. V tem letu pa je dala vurberška grajščina pripeljati kakih 400 tlačnih opek in napravil se je tlak, kar je stalo okoli 80 gld.. Leta 1833 se je po celi cerkvi napravil kameniti tlak. Potrebne plošče so kupili pri sv. Barbari pri Vurbergu s prostovoljnimi doneski, katere je med farni nabral takratni kaplan Jožef Polič. Orgle so kupili leta 1795 za 800 gld. srebra. Imele so predal in 6 spremenov, a po letih so vkljub večkratnim popravilom tako doslužile, da niso bile za nobeno rabo.«

161

iz korantove dežele

Župnija šestih občin »Župnija sv. Marka ima šest občin, h katerim spada devet vesi in sicer Markovci, Zabovci, Nova ves, Bukovci, Borovci, Pervenci, Sobetinci in Strelci. V političnem obziru spada v okraj in okrajno glavarstvo Ptuj, v cerkvenem obziru pa k dekaniji Ptujski, s katero vred je slišala do leta 1859 k Sekovski škofiji, od potlej pa dohaja pod Lavantinsko, ker se je omenjenega leta sedež Lavantinskih škofov od sv. Andraža na Koroškem prenesel v Maribor. Občina, v kateri je cerkev in šola, imenuje se Sv. Marko. Ta politična občina obsega Markovce, Spodnji Šturmovec in Novo ves, ter meri 9,36 km2. V njej je vkup 146 hiš in 645 prebivalcev. Markovci, ki so svoje ime dobili po cerkvi sv. Marka, štejejo 60 hiš in 283 prebivalcev. Ves ima lepo lego v polkrogu ob nekdanjem obrežju Drave. Pri ovinku stoji kapelica blažene Device Marije, njej nasproti je farovž, nekaj korakov proti jugu stoji obširno šolsko poslopje, tik njega pa veličastna župnijska cerkev. Na njenem torišču je svoje dni stal grad. Pod vesjo je zelo rodovitna zemlja. Leta 1857, dne 16. maja, je strašen požar upepelil skoraj vse hiše zgornjega dela vesi. S katastrsko občino Markovci je združen spodnji Šturmovec s 3 hišami in 13 prebivalci. Te hiše se nahajajo na Dravinem otoku in spadajo od 2. julija 1819 k župniji sv. Vida. Nova ves šteje 83 hišnih številk, a ima le 65 hiš, ker je nekaj hiš bilo podrtih, nekaj pa prestavljenih. Prebivalcev šteje 349. Svoje ime je brezdvomno dobila od tega, ker je najnovejša ves v okolici, kajti prvotne hiše so stale bliže Drave, a ko je ta začela z vso silo prodirati v rodovitno zemljo in podkopavati celo hiše, morali so se prebivalci s svojimi bivališči pomakniti dalje proti severu na varnejše prostore. Cela ves je obraščena s sadnim drevjem in v njej so sploh najtrdnejši kmetje cele župnije. Leta 1887 in 1888 je napravila Drava tukaj mnogo škode in pridrla tako blizu vesi, da se je moralo 8 hiš podreti. Nekateri so si postavili nove, nekateri so pa vsled te nezgode celo obubožali in postali gostači. Dve družini pa sta odšli od tod na Hrvatsko. Zabovec: ta ves in občina je najzahodneja v župniji in meji proti zahodu na župnijo sv. Petra in Pavla na Ptuju. Njeno zemljišče meri 4,87 km2, a hiš broji 83, v katerih prebiva 330 ljudi (158 moških, 172 žensk). Od kod je dobila ves svoje ime, se ne more določiti. Kakor Markovci in Nova ves, ležijo tudi Zabovci ob Dravi in so morali tudi že več hiš podreti, ker je ta polje podkopala. Leta 1836 je razsajala od junija do avgusta tukaj kolera ter pobrala 35 ljudi. Tudi l. 1892 se je oglasila ter zahtevala 3 žrtve. Od Markovec pol ure proti izhodu je ves in občina Bukovci. Bukovci so največja ves cele župnije ter merijo 6,75km2. V 108 hišah imajo 595 prebivalcev (273 moških, 322 žensk). Večina hiš leži ob veliki cesti, ki pelje s Ptuja čez borlski most na Hrvatsko. Po ljudski pravljici je bil prej na tem mestu, kjer se dandanes razprostira vas, velik bukov gozd in od tega je baje vas dobila svoje ime. Zemlja te občine je večinoma peščena in prodečnata, le proti Dravi je bolja. K vasi in občini spada še majhen kraj »Vopočnica«, četrt ure od Bukovec proti jugu ter se razprostira ob nekdanjem dravinem obrežju. Ima 16 hiš z 92 prebivalci (41 moških, 56 žensk), kateri so pa že pri Bukovcih prišteti. Svoje ime, »Vopočnica« je ta kraj dobil po »Val potu«, grajščinskem županu, ki je ondi prebival.

162

skozi čas

občina markovci

Leta 1893, dne 16. aprila, na drugo povelikonočno nedeljo popoldne je strahovit požar upepelil v Bukovcih 21 hiš, celi zgornji del vasi do kapelice Matere božje. Proti jugu - izhodu od tod, ob veliki cesti naprej, je ves in občina Stojnci. Svoje ime so Stojnci dobili po slovenskem plemiču Stojan-u, ki je imel svoje dni ondi gradič, pozneje Tusilovičev Ivan imenovan. Občina meri 4,79 km2 ter broji 106 hiš in 562 prebivalcev (266 moških, 296 žensk). Ker je zemljišče zelo prodečnato in vsled tega nerodovitno, so ljudje precej ubogi, občni bedi pripomogli so tudi večkratni požari, ki so večino hiš upepelili, npr. leta 1879, 1883, 1884, 1893 in 1895. V Stojncih govorijo ljudje posebno narečje, katero je nekoliko haložkemu podobno. Najbrž so se ga navadili od bližnjih Haložanov, s katerimi mnogo občujejo. L. 1660 je bila Gera Krajnc iz Stojnc zaradi copernije tožena in obsojena. Trapili so jo na novo iznajdenem stolu. Proti severu od Stojnc je občina Pervenci. Kraj, ki ga ta občina zavzema, imenoval se je v srednjem veku »Hart«, kar znači gaj, pa tudi prodečnato zemljo ali pašnik. Najpred so se ljudje naselili v Pervencih (Ober - Hart), kjer je ptujska grajščina imela zanaprej vedno svojega župana. Nekoliko pozenej je dovolila gosposka nekaterim, da so se smeli niže Pervenec nastaniti, a zato so morali po sobotah hoditi na raboto v Ptuj. Vsled tega je nastala ves Sobetinci (Unter - Hart). Ko so pa potem še nižje Sobotinc za gajem – v sedanjih Zagajičih hiše postavili, imenovali so se »Unter - Hart«, Sobotince pa »Mitter - Hard«. V Strelcih je bil strelčji dvor, »Schutzenhof«, kakršnjih so vladarji in grajščaki svoje dni po naših krajih več imeli. Dandanes meri ta občina 5,36 km2 ter obsega pet vasi, namreč: Pervence s 25 hišami in 125 prebivalci (59 moških, 66 žensk), Sobotince s 30 hišami in 160 prebivalci (75 moških, 85 žensk), Zagajiče z 8 hišami in 86 prebivalci (36 moških, 50 žensk) in 4 hiše iz Cunkovec z 12 prebivalci. Prve tri vasi spadajo k župniji sv. Marka, zadnji dve pa k župniji sv. Marjete ter sta tudi tje všolani. Prebivalci teh vasi imenujejo se »poljanci«, ker so sred polja, ter so v obče precej imoviti in imajo velika posestva. Edino, kar jim manjka, so travniki in gozdi, zaradi tega si morajo večinoma seno in drva kupovati, največ od prebivalcev na Polenšaku in od teh za Dravo, katerim daje otok Šturmovec obojega obilo. Od Pervenec proti severju je vas in občina Borovci. Ta vas, ki meri le 1,56 km2 ter broji 38 hiš in 196 prebivalcev (94 moških, 102 žensk), je najmanjša samostojna občina cele župnije. Svoje ime je dobila najbrž od borovja, katero je nekdaj v isti okolici v velikem številu rastlo. Hiše stojijo ob veliki cesti, ki pelje iz Ptuja čez Možgance, Veliko nedeljo, Ormož, Središče in od tod na Ogersko. Zemlja ni posebno rodovitna, ker je zelo prodečnata, zato so prebivalci manj premožni, kakor oni za Dravo. Ako gremo od Borovec proti jugu, pridemo v tri četrt uri v Markovce, kjer smo svoje potovanje začeli.« Dobri kristjani s svojimi navadami in razvadami »Prebivalci župnije sv. Marka so brezizjemno vsi katoličani in v obče dobri kristjani. V narodnem oziru so po rodu in jeziku vsi Slovenci in izvzemši nekatere zaslepljence, ki bolj na nemčursko stran vlečejo, so vsekakor dobri narodnjaki in sinovi mater Slave. Kljub temu, da ljudje v bližnji Ptuj, ki v nobenem oziru ne slovi posebno dobro, pogosteje zahajajo in z lükom daleč po svetu pridejo, očitnih

163

iz korantove dežele

in zagriženih odpadnikov od vere ali narodnosti v župniji ne boš z lehka našel - Markovčanov protinarodni in brezverski duh še do zdaj – hvala Bogu ni okužil. Narodno zavest krepita in širita Slov. Gospodar in Domoljub, ki v več iztisih v faro dohajata, pa tudi slavna družba sv. Mohorja, ki tukaj leto za letom šteje več kot 100 udov, koristi v narodnem obziru mnogo. Tudi Bralno društvo, katero se je bilo dne 15. julija 1893 ustanovilo, ima blag namen, z dobrimi knjigami in časopisi probujati narodno zavest, le škoda, da v novejšem času neljube razprtije ovirajo njegovo uspešno delovanje. Sploh pa se je Bralno društvo, odkar se je bilo duhovniškemu vplivu odtegnilo ter se koncem leta 1895 iz šole v gostilno preselilo, spremenilo več ali manj v »pitno društvo«, kar mora vsak domoljub iz srca obžalovati. Verno pobožni duh in krščansko življenje pospešujejo razne bratovščine in pobožne družbe, kakoršnjih je v župniji več vpeljanih in redko kje bode se teh moški spol v tako obilnem številu udeleževal, kakor pri sv. Marku. Vsled tega je tudi obiskovanje božje službe, zlasti pozimi pridno, prejemanje sv. zakramentov, posebno od strani ženskega spola pogosto, sploh izpolnjevanje verskih dolžnosti je precej vestno. Ker pa se med vsako, še tako lepo pšenico kaki plevel nahaja, razumeva se samo po sebi, da imajo Markovčani poleg svojih lepih in hvalevrednih lastnosti tudi svoje pomanjkljivosti in slabosti. Nobeden spol in nobena starosti ni brez njih. Fantje radi ponočujejo in žalibog precej razuzdano živijo. Dekleta so strastno udane plesu in semtertje tudi grešnemu znanju, kar zakrivi navadno kazni vredna brezskrbnost nekaterih malopridnih staršev, ki se po svetu vozijo pustivši doma mladino brez vsakega nadzorstva in straha. Kakor sploh na Slovenskem, širi se tudi pri sv. Marku žganjepitje, ki je pri nekaterih razvajencih postalo tako strastno, kakor bi jim bilo žganje vsakdanji kruh. Ženski spol rad opravlja in raznaša, kar kje sliši, hoče takoj dalje povedati. Od tod pridejo prepogostokrat hudi prepiri in dolgotrajna sovraštva, pa tudi ostudne in dragocene tožbe zaradi neznatnih stvarij. Ne da se tudi tajiti, da so Markovčani v obče precej potuhnjeni in zlasti proti duhovnikom nezaupni. Najboljše namene duhovnikove le preradi krivo tolmačijo in črnijo, saj opravljivost malo kje tako v obče gospodari, kakor v »lükovi deželi«. Tista odkritosrčna udanost in zaupljivost, tista nehlinjena prijaznost in pravo spoštovanje, tista otroška ljubezen do dušnih pastirjev, kakor jo lehko opazuješ v Slovenskih goricah, je na spodnjem Dravskem polju redko sejana. Kakor drugod po Slovenskem, je razširjenih tudi tukaj mnogo praznih ver, posebno med ženskim spolom. Nekatere osebe – celo možje – se teh tako močno držijo, da jih boš težko v nasprotnem prepričal. Nekatere prazne navade grejo od roda do roda in preteklo še bo precej časa, preden se bodo popolnoma pozabile in pozgubile. Jako razširjena je tudi vera v copernice. Te so posebno na sveto noč nevarne. Kdor jih hoče takrat videti, mora začeti na den sv. Lucije (13. december) majhen stolček delati. Tega mora delati skoz dvanajst dni vsikdar le pred solčnim vzhodom tako, da na njem vsak den iz druge vrste lesa kaj napravi. Na ta stolček se mora pri polnočnicah poklekniti in videl bo pri povzdigovanju vse copernice z obrazom nazaj obrnjene. Toda potem mora pač skrbeti, da je vsaj pred zadnjim blagoslovom pod svojo streho

164

skozi čas

občina markovci

ali saj pod kak kap pride, kajti če bi ga copernice na prostem dobile, bilo bi hudo zanj; iztrgale bi mu jezik, da jih ne bi mogel izdati. Tudi o rojenicah in divjem možu si ljudstvo marsikaj pripoveduje, zlasti pa s slednjim strašijo otroke. Mnogovrstne so v tej okolici tudi navade; nekaterih običajev ne boš nikjer drugod zasledil, kakor le pri sv. Marku in v bližnjih vaseh minoritske župnije. Koledniki hodijo prepevat na predvečer sv. Štefana, novega leta, sv. Treh kraljev in svečnice. V pesmi (kolednici) se navadno opisujejo tistega praznika, kateri se drugi dan obhaja. H koncu sledi še »darovanje«, ki se navadno glasi: »Zdaj oče še slište, in mošnjo poište, Če prazna je ona, saj flaša je polna. Le za njo poglejte, saj dobro že vete, Da vino bo grlo, pa ložej oprlo!« Zjutraj na den nedolžnih otročičev grejo otroci »tepežkat«, ali kakor tukaj pravijo »po pametovi«. S šibami hodijo od hiše do hiše ter vse prebivalce našeškajo z besedami: »frišeh sunt« (frish u. gesund). Za to dobijo razne darove v denarju ali sadju. Na den sv. Barbare (4. decembra) hodijo otroci po pametovi ali po barbarnem. V hišo stopijo s klicem: »Dobro jutro vam Bog daj in sv. Barbara!«, za kar dobijo iste darove.«

Pol stoletja do gradnje nove cerkve Ker je stara cerkev bila vsekako pretesna in za obširno župnijo premajhna, sklepalo se je že l. 1825, kako bi se dala z majhnimi stroški primerno povečati. Dne 10. avgusta t.l. je namreč Sekovski knezoškofijski ordinarijat javil Jožefu Megliču, okrožnemu dekanu na Ptuju, da je gubernij dne 27. julija t.l. ukazal, naj posebna komisija vso zadevo preišče in določi, je li povečanje cerkve pri sv. Marku zares potrebno in kako bi se dalo izpeljati. Dotična komisija dne 20. oktobra 1825 je priznala, da je v tem oziru treba nekaj storiti, a ker bi bili stroški povečanja preveliki, nasvetovala je, naj se župnija sv. Marka zopet k sv. Ožbaltu premesti. Toda temu so oporekali farani in zaradi tega je ostalo vse po starem še precej let. Ko pa je l. 1862 umrli župnik Janez Lešnik volil svoje precejšnje premoženje v ta namen, da bi se župnijska cerkev sv. Marka prej ko prej primerno povečala, je dolgoletna zadeva zopet oživela in župnik Franc Bezjak ni poprej miroval, dokler nje ni izvršil. Ko je torej župnik Janez Lešnik bil dne 10. avgusta 1862 umrl ter je popis njegove zapuščine pokazal, da cerkev sv. Marka dobi po njem najmanj 6000 gld., opozoril je njegov naslednik, župnik Franc Bezjak na to farane. Ker so slednji bili vsi za to, da se cerkev poveča, vložilo je cerkveno predstojništvo dne 12. maja 1864 pri okrajnem uradu nastopno prošnjo. Že dne 13. maja t.l. je c. kr. okrajni urad Ptujski poslal prošnje c. kr. okrajnemu stavbnemu uradu v Mariboru, ki je napravil načrt za povečanje cerkve ter ga dne 10. aprila 1865 predložil c. kr. okrajnemu 165

iz korantove dežele

uradu v Ptuju v pregled in v nadaljnje uradno poslovanje. Vsled tega se je dne 6. maja t.l. vršila pri sv. Marku posebna komisija, pri kateri so se farani izrazili, da njim predloženi načrt ugaja, ter prosili, naj se prej ko prej napravi proračun. Po tem prvotnem načrtu imel bi se stari presbiterij z žagradon vred podreti, ladja cerkve spremeniti v presbiterij in postaviti nova ladja. Ker bi glavni oltar prešel tje, kjer je bil sedaj uhod, moral bi se tudi kor podreti, a ena kapela bi se porabila za žagrad. Toda c. kr. namestnija je dne 7. julija 1865 temu načrtu oporekala in sicer iz naslednjih razlogov: glavni oltar bi stal predaleč v presbiteriju, žagrad bi bil preveč oddaljen od glavnega oltarja in presbiterij primeroma prevelik. »Zato bi bilo primerno obe kapeli podreti in z ladjo združiti, oltar naprej postaviti, prostor za oltarjem pa v žagrad prirediti, dosedanji kor bi lahko služil za oratorij. Cerkveno predstojništvo je na to dne, 24. septembra 1865 odpisalo, da se popolnoma zlaga z nasveti c. kr. namestnije, le na to je opozorilo, da bi prezbiterij bil vsekakor prenizek in bi ga torej bilo treba povišati, ker je c. kr. namestnija priznala, ter ukazala, naj se pri novem načrtu na ta ozir vzeme. Zopet je preteklo eno leto predno je bil napravljen nov načrt s proračunom, kajti šele dne 21. oktobra 1866 je c. kr. okrajni stavbeni urad v Mariboru poslal c. kr. namestniji v Gradcu z načrtom proračun, ki je znašal 15.348 gld. 93 kr. Z dopisom od dne 2. maja 1867 je c. kr. namestnija proračun znižala na 15..336 gld. 45 kr. ter ukazala, naj se zaradi prispevkov vrši prej ko prej obravnava. To se je zgodilo dne 15. julija 1867. Določilo se je, da se ima porabiti pred vsem legata rajnega župnika J. Lešnika znašajoč 6.000 gld., primanjklaj v znesku 9336 gld. 45 kr. pa se naj spravi po konkurenčni poti. Vsled tega imel je verski zaklad, kot patron plačati tretjino, namreč 3112 gld. 15 kr., dve tretjini, namreč 6224 gld. 30 kr. pa občina. Ker pa še razprava zapuščine rajnega župnika ni bila dognana, zavlekla se je stvar do jeseni l. 1868. Šele dne 14. novembra 1868 vršila se je manjševalna dražba, h kateri sta se oglasila dva podjetnika, namreč Martin Kisela, tesarski mojster v Ptuju in Jožef Lobenwein, stavbeni mojster v Mariboru. Toda prvi ni vložil dovolj varne jamščine in zaradi tega ni smel licitirati. Vsled tega je bila sprejeta ponudba Lobenweinova, ki je obljubil stavbo po načrtu za 15. 336 gld. izvršiti v letih 1869 in 1870. Vsota imela bi se mu vsled pogodbe izplačati v treh obrokih. Pa konkurenčni odbor je mahoma postal drugih mislij ter je že dva dni po obravnavi, namreč dne 16. novembra 1868 vložil prošnjo, naj se načrt spremeni.«

1870 - začetek gradnje nove cerkve »In tako se je po večletnih razpravah zamoglo vendar enkrat s stavbo pričeti. Že oktobra 1869 je dal zidarski mojster 27 kubičnih sežnjev kamenja, 100.000 opeke in 120 štrtinjakov neugašenega vapna navoziti, za kar je v smislu sklenjene pogodbe z dne 14. oktobra 1869 vzdignil dne 24. januarja 1870 2000 gld. 166

skozi čas

občina markovci

Dne 1. aprila 1870 začeli so staro cerkev podirati, za novo pa kopati temelj. Stari presbiterij so še začasno pustili ter ga tako priredili, da se je zamogla v njem služiti sv. maša. Dne 11. aprila t.l. vložili so zidarki vogelni kamen tik učilnice. Ko je bil koncem aprila temelj dozidan, je delo tako urno napredovalo, da so zamogli tesarji že početkom oktobra 1870 na zidovje postaviti streho. V drugem letu so cerkev ometali, zvonik povišali ter vse delo izvršili do 1. novembra 1871. Že dne 27. avgusta t.l. je Ptujski prošt dr. Janez Vošnak po pozni božji službi blagoslovil križ in jabelko in kleparski mojster Franc Kasperič in Maribora je potem oboje postavil na zvonik. V jabolko so vložili nekaj srebrnega denarja, različne časnike, večinoma nemške in spomenico v stavbi cerkve. Spomenica, pisana na pergamenu, se glasi tako-le:

Spričevalo o stavljenju nove farne cerkve pri sv. Marku niže Ptuja, lavantinske škofije v štajerski deželi l. 1871. V imenu presv. Trojice, blažene Device Marije, k časti sv. evangelista Marka, tukajšnjega cerkvenega patrona, se je ta cerkva po pogodbi na stroške faranov in c. kr. štajerskega verskega zaloga celo znova postavila, ob enem tudi zvonik povikšal in pokril – za slavnega papeža Pija IX., za milostivega lavantinskega kr. škofa Jakoba Maksimiljana, - za dr. Janeza Vošnaka-a, prečastitega dekanijskega predstojanika, prošta in mestnega nadžupnika v Ptuju - za vladajočega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. in Elizabete cesarice - za župnika gosp. Franca Seraf. Bezjak-a in tedajšnjega kaplana Martina Kolenka. Pri zidanju cerkve so vsi stroški znašali okolj 20.000 fr. Avstr. Velj., kterih (stroškov) je c. kr. štajerski verski zalog blizo 4.000 fr. plačal - ostalih 16.000 fr. pa farne sosečke: sosečka Markovska in Nova ves, Bukovska, Stojnska, Pervenska s Sobetinci in Strelci, Borovska in Zabovska. Celo stavljenje cerkve prevzemši je vodil in dokončal gosp. Jožef Lobenwein, mestni zidarski mojster Mariborski od 1. aprila 1870 do zadnjega oktobra 1871. Veličastvo Ferdinand so za zidanje darovali 400 fr. avstr. veljave. Prečast. Milostivi gosp. dr. Janez Vošnak, ptujski prošt se v pričo številnih duhovnikov pomočnikov slovesno blagoslovili križ in jabolko 27. avgusta 1871 po pozni službi božji, kterega je potem kleparski mojster gosp. Franc Kasperič iz Maribora na nov zvonik postavil.« *Vsekako čudno in nerazumljivo je, da so v tej spomenici prezrli glavnega povzročitelja stavbe, rajnega župnika Janeza Lešnika, ki je bil v ta namen volil 6.000gld. (op. kronista). »Prva božja služba se je v novi, še ne zagotovljeni cerkvi obhajala dne 8. septembra 1871. Med tem, ko se je nova cerkev stavila, vršila se je božja služba nekak časa v starem presbiteriju, potem pa, ko je bilo treba podreti tudi presbiterij, služila se je sv. maša po nedeljah in zapovedanih praznikih v kapeli pred farovžem, po delavnikih pa v kapeli na pokopališču, kjer se je tudi presveto rešnje Telo hranilo.«

167

iz korantove dežele

»Župnijska cerkev sv. Marka je postavljena v romanskem slogu ter je z glavnim oltarjem obrnjena proti vzhodu. V njo vodi dvoje velikih, v slogu primernih vrat. Glavni vhod je od zahodne strani skozi zvonik, druga večja vrata pa se nahajajo na južni strani cerkve. V presbiterij lahko prideš tudi skozi žagrad na južni strani. Ako vstopiš skozi zahodna vrata in dospeš izpod kora v osredje cerkve, bodeš iznenaden obstal in nehote priznal, da je cerkev veličastna stavba, kakršnje v okolici ne bodeš lahko našel. V njej ne najdeš sicer nikakih umetnostij, a vse je, dasi je vseskozi preprosto, izpeljano okusno in slogu primerno. Presbiterij ima tri strani osmovogelnika ter meri v dolgosti 9,38 metra, povprek pa 6,32 metra. Visok je 11,58 metra, razsvetljuje ga troje 2,69 metrov visokih, po vrhu s polkrožnim lokom pokritih oken; četrto okno je strehe žagrada večinoma zakrito. Na vzhodni strani, za oltarjem, nahaja se okroglo okno primerne velikosti z raznobravnim steklom. Osredje cerkve je 22,04 metra dolgo, 12,96 metrov široko in 13 metrov visoko. Razdeljeno je v četiri široke četverokote. Križni svodi slonijo na močnih prizidnih stebrih s korintskimi kapitelji, ki so med seboj zvezani z oprogami ter imajo zunaj podpornike. Osredje cerkve je svetlo, da skoro presvetlo, kajti osem po 4 metre visokih, po vrhu s polkrožnim lokom pokritih, oken razliva svetlobo vanj. V zgornjem četverokotniku je kor, ki sloni na štirih kamnatih slapovih. Pod stopnicami je shramba za razno orodje.«

Zvonik, presbiterij, žagrad »Zvonik je cerkvi prizidan na zahodni strani. Visok je 45,5 metra , njegova streha je osmerovoglata piramida s kositrom krita, po kateri je napeljan strelovod po zvoniku v zemljo. Na južni strani presbiterija je žagrad, nad njim pa oratorij. Tla v cerkvi so pokrita s kamenitimi ploščami. Cerkev je slikana. Presbiterij je od 12. maja do 1. junija 1885 slikal Tomaž Fantoni, akademični slikar v Konjicah za 120 gld. Osredje je z alegoričnimi podobami ozaljšal slikar Franc Gornik od sv. Petra niže Maribora oktobra in novembra 1830 za 320 gld. Cerkev sv. Marka ima tri oltarje, namreč prednji ali veliki oltar in dva stranska oltarja. Veliki oltar v presbiteriju se romanskemu slogu cerkve primerno in okusno napravljen dviga veličastno do visokega oboka. V sredini stoji štatva sv. Marka, evangelista in patrona cerkve. Na straneh sta na evangeljski strani štatvi sv. Petra in Janeza, na episteljski pa štatvi sv. Pavla in Jakoba. Vrhu oltarja je sv. Trojica, od angeljev obdana. Tabernakelj, z dvema klečečima angeljema ob straneh, je ves pozlačen in tako sestavljen, da štirje daljši stebri podpirajo okusno napravljen baldahin, ki se povzdiguje nad shrambo Najsvetejšega. V ozadju tega, za izpostavljanje monštrance s presv. Rešnjim Telesom odločenega prostora, stoji razpelo primerne velikosti. Na vrh baldahina se ob veliki noči postavi štatva od smrti vstalega Zveličarja.

168

skozi čas

občina markovci

Vratica tabernaklja so okrašena s sliko našega Gospoda, blagoslavljajočega kruha. Notranje stene so prevlečene z belo svilo.« »Na tleh, ki so belo pobarvana, leži razgrnen korporal, na katerem stojita monštranca in ciborij. Monštranca je iz nepristne kovine, le lunula je srebra in pozlačena. Ozaljašana je z raznimi nepravimi kamni. Ciborij s pokrovom je srebrn, a stojalo je iz druge neprave kovine. L. 1895 jo je dala blaga dobrotnica, gospodična Terezija Pöschl iz Maribora, pozlatiti. Veliki oltar je nepremakljiv in o priliki konsekracije, 20. oktobra 1872 v čast sv. Marku posvečen. Podstavek ali podzidek je, soditi po zadnji nezadelani strani, zidan iz opeke, a vogli so iz kamna. Je li zid na prednji strani ometan ali ne, se zaradi pregraje, ki podstavek tako močno obdaja, da se ne more brez škode odstraniti, ne da določiti. Podstavek, ki je 90 centimetrov visok, pokriva velikanska plošča iz jednega kosa. Dolga je 2,60 metra, široka pa 1,30 metra. Njena debelost se zaradi pregraje ne more natanko določiti, a toliko je gotovo, da je debela najmanj 15 centimetrov. Grobek se nahaja na gornji strani altarjeve plošče. 22 centimetrov od sprednjega njenega roba vidi se s kameno ploščico dobro zaprta, 15 centimetrov dolga in ravno toliko široka, jamica, ki je celo nepoškodovana. Altarjeva plošča je pokrita z rjuho iz povoščenega platna vrhu nje so razgrneni trije platneni prti. Na altarju stoji na vsaki strani tabernakelja 5 bronastih svečnikov in sicer troje večjih in med temi dva manjša. Do l. 1885 je na altarni menzi, ki je bila l. 1872 konsekrirana, stal majhen tabernakelj iz stare cerkve, nad katerim je na steni visela slika sv. Marka. Omenjenega leta pa je bil postavljen sedanji oltar, katerega je za 1075 gld. oskrbel Tomaž Fantoni v Konjicah. Dne 25. avgusta 1885 je oltar blagoslovil ptujski prošt Matija Modrinjak, domači novomašnik Franc Korošec je pa na njem služil prvo sveto mašo. Kjer se cerkvena ladija sklepa s presbiterijem, stojita v koteh stranska oltarja, namreč na evangeljski strani oltar Matere božje, na episteljski pa oltar sv. Jožefa. Oba imata zidane podstavke in lesene pregraje. Podstavke pokriva na obeh kamena plošča iz jednega kosa, 2 metra dolga in 96 centimetrov široka s 16 centimetrov širokim lesenim pristavkom na okrog. V površje vsaktere plošče je 28 centimetrov od sprednjega lesenega ali 12 centimetrov od kamenega roba vdelana konsekrirana oltarjeva plošča tako, da je površje posvečene plošče v isti višini z drugim površjem oltarjeve plošče. Tik oltarja sv. Jožefa nahaja se prižnica, sloneča na primernem stebru in ozaljšana s slikami sv. apostolov in evangelistov. Na njeni strehi stoji štatva Mojzesa. Tudi prižnico je napravil že večkrat imenovani Tomaž Fantoni iz Konjic in dne 15. oktobra l. 1882 jo je blagoslovil ptujski inf. prošt Matija Modrinjak. V osredju cerkve, za drugim stebrom, na evangeljski strani nahaja se ličen, altarčku podoben tron s štatvo Lurške Matere božje. Napravil ga je l. 1889 Franc Oblak, pozlatar v Ptuju za 215 gld. in dne 28. aprila t.l., na belo nedeljo, ko se je ob jednem obhajal god farnega patrona, sv. Marka, je štatvo blagoslovil ptujski inf. prošt Matija Modrinjak.

169

iz korantove dežele

Somerno z Lurško Materjo Božjo stoji na episteljski strani krstni kamen s štatvo sv. Ivana Krstnika. Postavil ga je l. 1890 že imenovani pozlatar Franc Oblak za 200 gld. in dne 27. aprila t.l., na tretjo povelikonočno nedeljo, ko se je obhajal god farnega patrona sv. Marka, je bil od ptujskega inf. Prošta Matjaša Modrinjaka blagoslovljen. Krstni kamen se je poprej nahajal pod korom v kotu, kjer je še dandanes sakrarij, ter je bil zelo priprost. V presbiteriju, na evangeljski in episteljski strani stojite na ličnih postamentih umetniško izdelani štatvi prev. Srca Jezusovega in Marijinega pod primernima baldahinoma. Izdelal ju je Ivan Krst. Schmalzl, akademični podobar pri sv. Ulrihu v Grödnu na Tirolskem za 200 gld. Štatvi je blagoslovil ptujski inf. prošt Jožef Heržič dne 6. avgusta 1896 o priliki petdesetletnice rojstva in petindvajsetletnice nove sv. meše župnika Mateja Slekovca, ki je povodom te svečanosti v zahvalo za prejete dobrote daroval cerkvi sv. Marka navedeni prelepi štatvi. Poprej ste ob straneh glavnega oltarja viseli priprosti sliki Srca Jezusovega in Marijinega, kateri je l. 1880 za 50 gld. 34 kr. spravil župnik Franc Bezjak in ki sedaj visite v žagradu. Pri tej priložnosti sta se iz presbiterija odstranili in na parapet kora postavili majhni štatvi sv. Alojzija in sv. Uršule.« »Na stebrih cerkvene ladije stojijo velike štatve sv. Donata, Lukeža. Miklavža in Mateja. Podobe štirinajstih postaj križevega pota je cerkev dobila l. 1891. Oskrbela nje je tvrdka Hassinger&Felinger na Dunaju za 316 gld. Dne 26. aprila t.l. za god farnega patrona, sv. Marka, pa nje je blagoslovil o. Benedikt Hrtiš, gvardijan minoritov v Ptuju. Stare, že zelo poškodovane podobe križevega pota je za 50 gld. prevzel kapucinski samostan v Varaždinu. Večje vrednosti je slika Marije, kraljice sv. rožnega venca, ki je bila l. 1863 spravljena, l. 1896 pa popravljena. Nahaja se tik štatve Lurške Matere božje. Njej nasproti pri krstnem kamnu je lepa podoba sv. Družine, delo gospe Brandl v Mariboru. Blagoslovila se je dne 6. avgusta 1896. Prižnici nasproti nahaja se misijonski križ. Truplo umirajočega Zveličarja je umetniško delo podobarja Ferdinanda Demetza v Grödnu na Tirolskem iz leta 1875. V cerkvi nam je omeniti še dvoje novih bander, katera je l. 1896 oskrbel zavod šolskih sester v Mariboru za 164 gld. 92 kr. Dragocen, a tudi krasen kinč ima cerkev sv. Marka na koru, namreč nove, l. 1894 postavljene orgle. Stare orgle, priprosto delo z 8 nepopolnimi spremeni, so farani za 800 gld. kupili l. 1795. V teku let večkrat popravljene, so v stari majhni in nizki cerkvi še za silo zadostovale, a ko so nje l. 1871 bili v novo cerkev prestavili ter nje še nekaterekrati mojstrom v popravo prepustili, so celo doslužile. Znotranja uprava, piščali, meh in klavijatura, vse je bilo črvivo in vseskozi pohabljeno. Ker so vrhu tega bile za prostorno in visoko cerkev premajhne, sklenilo je cerkveno predstojništvo že l. 1888 nje prej ko prej odstraniti in spraviti nove orgle, ki bi bile primerne velikosti cerkve. V ta namen so se začeli nabirati prostovoljni darovi, ki so v teku petih let, slabim časom navkljub, vendarle toliko narastli, da se je moglo z izvrševanjem sklepa začeti. Ker pa so drugi mojstri, zlasti na Kranjskem, stavili vsekako previsoke pogoje, obrnilo se je cerkveno predstojništvo vsled nasveta stalnega kapelnika in vikarja mestne župnije v Mariboru, g. Ludvika Hudovernika, na tamošnjega mladega mojstra Jožefa Brandla, ki se je bil pri najslavnejših mojstrih na Bavarskem izučil, ter je sklenilo ž njim dne 18. decembra

170

skozi čas

občina markovci

1893 pogodbo zaradi novih orgel. Čez pol leta je imenovani mojster s svojim spretnim pomočnikom Karolom Einschenkom orgle zagotovil ter nje v prvi polovici julija 1894 postavil.«

Stare orgle so zagorele v veličasten kres »Nove orgle so, kakor glede na pnevmatične sestave, tako glede na druge uprave, zares mojstrsko delo, o katerem se je do zdaj še vsak strokovnjak, ki je imel priložnost, poskusiti nje, pohvalno izrazil trdeč, da v vsakem oziru dosežejo, sem ter tje pa celo prekašajo vsake v novejši dobi, tudi od še tako slavnih mojstrov postavljene orgle. Veljale so 1780 gld. In bile 15. julija 1894 od mil. G. Matije Modrinjaka in f. prošta v Ptuju blagoslovljene. S starimi orglami se je na večer 4. julija tistega leta zakuril velikanski kres v čast slovanskima blagovestnikoma, sv. Cirilu in Metodu, le nekaj cinastih piščali je proti primerni odškodnini prevzel mojster Brandl.«

V zvoniku se nahaja ura in nad njo visijo štirje zvoni. »Uro je napravil leta 1831 Jožef Rosinger, ključavničar v Pečuku. Do l. 1871 je bila v stolpu nekega gradu na Ogerskem, a omenjenega leta jo je kupil ptujski urar Vaclav Csalon, ki jo je nekoliko popravil, ter jo potem koncem leta 1871 cerkvi sv. Marka za 290 gld. prodal. Glede zvonov moramo predvsem omeniti, da je veliki, od župnika Andraša Ledenika l. 1833 spravljeni, zvon l. 1892 počil. Zaradi tega je začelo je cerkveno predstojništvo nabirati prostovoljne darove, da bi bilo mogoče preliti dati ne le veliki početi zvon, nego zaradi soglasja tudi jeden izmed manjših. V treh letih se je toliko nabralo, da se je moglo delo izvršiti.«

Markovški cerkveni zvonovi »Dne 25. julija 1895 je c. kr. dvorni zvonar v Ljubljani, Albert Samassa vlil dva zvona, katera je potem dne 9. avgusta t. l. posvetil ljubljanski generalni vikar dr. Henrik Pauker in sicer velikega v čast sv. Marku, manjšega pa v čast presv. Srcu Jezusovemu. Ko ju je dne 25. avgusta t.l. bil ljubljanski tesarski mojster Janez Rozman brez vsake nezgode v zvonik potegnil, sta se oba veličastno oglasila, zlasti veliki ima lep in močen glas. Zvonar je dobil dva stara zvona (797 in 230; vkup 1027 kilogr.) in 955 gld. 4 kr. Drugih stroškov je bilo še okoli 70 gld.

Med 2 svetovno vojno je v Markovce nekaj časa prihajal maševat župnik Jakob Mild.

171

iz korantove dežele

Cerkev sv. Marka ima torej sedaj sledeče zvone: Majhni stari zvon, katerega je l. 1831 vlil Janez Feltl v Gradcu. Ta tehta 2 centa 60 1/2 tt. In ima glas Es 1/4. Manjši novi zvon, vlit l. 1895 v Ljubljani. Ta tehta 292 kilogramov in ima glas C 1/8. Na njem so podobe presv. Srca Jezusovega, sv. Alojzija in Kristusa na križu. Srednji stari zvon, katerega je l. 1796 vlil Salezij Feltl v Gradcu, tehta 7 centov 45 tt. In ima glas A 1/8. Veliki novi zvon, katerega je l. 1895 vlil Albert Samassa v Ljubljani, tehta 942 kilogramov in ima glas F 1/8. Okrašen je s podobami sv. Marka, sv. Jožefa in Matere božje, pod katerimi so sledeči napisi: »Sveti Marko, farni naš patron! Tebi slavo poje naj ta zvon. Sveti Jožef, zadnji čas, sprosi srečno smrt za nas! V Tvojem varstvu, o Marija! Bodi naša duhovnija.« Ob spodnjem robu: »S prostovoljnimi darovi oskrbel Matej Slekovec, župnik.« Nemci so med vojno odpeljali zvonove iz markovske cerkve. V cerkvenem zvoniku je ostal le najmanjši zvon.

172

skozi čas

občina markovci

Kapele in križi »Župnijska cerkev sv. Marka nima nobene podružnice, pač pa je v župniji mnogo kapel, zidanih in lesenih križev. V tem oziru nam je predvsem omeniti kapelo Marije vnebovzetja na pokopališču. To kapelico, ki meri v dolgosti 2,4 metre, v širokosti pa 2 metra, dal je postaviti Andrej Ledenik, župnik pri sv. Marku na željo dne 19. novembra 1840 umrle kuharice Terezije Baumgartner za 400 gld. Srebra, 200 gld. sporočila je kuharica, 200 gld. pa je dal župnik Ledenik. Postavil jo je l. 1841 zidarski mojster Fohn iz Ptuja, slikar Jožef Reiter iz Maribora pa jo je ozaljšal s slikami na mokro. Znotraj je na boku podoba venčanja Marije, zunaj nad vhodom pa slika vstajenja mrtvih. Kapelica ima altar s tabernakeljem, lastne svečnike in dvoje mašnih oblačil, eno bele, drugo črne barve. Blagoslovil jo je Andrej Ledenik, župnik in častni kanonik pri sv. Marku, dne 27. junija 1847. Na kapeli je dal župnik Franc Bezjak l. 1887 napraviti majhen lesen stolp in v njega obesiti 44 1/2 tt težki zvon, ki je ležal v zvoniku nove cerkve nerabljen. Ta stolp je bil blagoslovljen dne 7. avgusta 1887 in že čez 6 tednov je naznanjal njegov zvon, da je Gospodu zaspal župnik Franc Bezjak. Druga večja kapelica s stolpičem, v katerem se nahaja zvon, stoji v spodnjih Stojncih. Postavila sta jo v čast dev. Marije bogoljubna in za čast božja vneta zakonca Janez in Ana Bezjak, po domače Gregošova, l. 1857 ter sporočila za popravek 100 gld. Blagoslovil jo je dne 9. oktobra 1859 Jakob Standeggen, mestni nadžupnik in dekan v Ptuju. Kapelica prečiste device Marije stoji pred farovžem. Na tem mestu je do leta 1864 stal visok kamenit steber s štatvo sv. Marka. Postavili so ga koncem 15. veka, ko je Drava tekla po današnjih markovskih ogradih ter drla vedno bolj proti vasi in gradu. Kmalu potem je reka svoj tek spremenila in se obrnila v drugo stran. Po tej štatvi je dobila vas tudi svoje ime, predno še je bila cerkev sv. Marka postavljena. Ker pa se je steber porušil, dal je župnik Franc Bezjak leta 1864 s pomočjo župljanov postaviti sedanjo lično kapelico, katero je dne 23. oktobra 1864 blagoslovil ptujski inf. prošt dr. Ivan Vošnjak. V kapelici nahaja se na oboku sledeči kronografikon: »PostaVLI Vsi MarkoVski faranI V Čast IezVsv V hValo sVoji preČIsti DeVICI.« V tej kapelici se je, kakor je bilo že omenjeno med zidanjem nove cerkve, po nedeljah in praznikih opravljala božja služba. Kapelica sv. Križa pri Bezjaku ali Frančovih v Markovcih. Bila je postavljena leta 1858, prej je stal tamkaj lesen križ. Ko je pa bil 16. maja 1857 v Markovcih velik požar in je prigorelo do Frančovih, vrgel se je takratni posestnik Jakob Tobias pred križem na kolena ter je v obupnosti svoji zaklical: »Bog, pomagaj mi sedaj, da te ne bom imel zastonj tukaj!« In ker se je ogenj zares tam ustavil, dasi je od soseda že skozi votlo drevo gorelo v Frančov škopnjak, dal je slednji v zahvalo postaviti kapelico in v njo obesiti isti križ.

173

iz korantove dežele

Županova kapelica Matere božje v Bukovcih. Ta zelo stara kapelica stoji sredi vasi pod veliko lipo. Dne 20. oktobra - na žegnansko nedeljo - leta 1878 so iz farne cerkve sv. Marka prenesli v procesiji tje štatvo Matere božje, ki je bila v stari cerkvi na stranskem altarju. Že okoli leta 1840, ko so kupili za stranski oltar sliko oznanenja device Marije, dali so štatvo v Bukovce. Leta 1878 je bila lično obnovljena in v cerkvi blagoslovljena, potem pa zopet v Bukovce prenesena.* *Leta 1897 je bila ponovljena. Kronografikon se sedaj glasi: »V Čast In slaVo IezVzv In nLego VI MaterI, preČIst I DeVICI PostaVIL z VernIkI, žVpnik Fr. Bezlak.« »Ko je dne 16. aprila 1893, na drugo povelikonočno nedeljo popoldne začelo v Bukovcih na gornjem koncu goreti in je silen veter nesel plamen od strehe do strehe, bila je vsa vas v veliki nevarnosti. V četrt uri je stalo 29 hiš z gospodarskimi poslopji v plamenu. Ko je požar grozno razsajal, hiteli so prestrašeni prebivalci h kapeli ter prosili Mater božjo, da jim pomaga. In Marija jih je uslišala - mahoma se je obrnil veter in vsled tega je bilo mogoče, z združenimi močmi ustaviti požar. Večja polovica vasi je bila oteta, kajti požar je uničil le zgornjo manjšo polovico ter se je ustavil ravno pri kapeli. Vsakdo je moral priznati, da je višja moč ukrotila požar in zabranila večjo nesrečo.«

174

skozi Ä?as

obÄ?ina markovci

Sv. Marko 175

iz korantove dežele

Matej Slekovec, župnik in zgodovinar Matej Slekovec se je rodil 8. avgusta 1846 v župniji Negova v Slovenskih goricah. Umrl je 15. decembra 1903. leta v Ljubljani. Po končanem pripravljalnem razredu ljudske šole v Mariboru je šolanje nadaljeval na gimnaziji, leta 1867 pa stopil v mariborsko bogoslovno učiteljišče. Leta 1879 je postal kaplan na Ptuju, leta 1887 pa župnik v istoimenski župniji. Po smrti Franca Bezjaka, župnika v Markovcih, je Matej Slekovec nadaljeval župnikovanje v markovski župniji. Čakalo ga je veliko dela, saj je bila cerkev komaj za silo opremljena, ni bilo slikarij, ne monštrance, ne krstnega kamna, ne božjega groba, ne orgel in tudi zvonove je bilo treba dokupiti. Matej Slekovec je s svojim delom v Markovcih zaznamoval čas med decembrom 1887 in decembrom 1903, ko je v Ljubljani umrl, a je vse do tiste zime in bolezni še služboval v Markovcih. Prosti čas je Matej Slekovec namenil novim načrtom in zgodovinskim študijam. Pisanje zgodovinskih spisov je od njega terjalo veliko več napora kot od kakšnega zgodovinarja, saj je živel daleč od kakšne strokovne knjižnice, ob tem pa je bil prepričan, da je objektivno zgodovino mogoče zajeti le iz zanesljivih virov. Tako se tudi vsa njegova dela opirajo na originalne uradne zapiske, ki jih je poiskal v uradnih arhivih. Večji del Slekovčevega dela je ostal, žal, neobjavljen in javnosti neznan.

176

skozi čas

občina markovci

Od leta 1789 do danes je v markovski župniji službovalo 16 župnikov in 76 kaplanov.

Župniki pri sv. Marku od leta 1933 do danes Ignacij Groblar - od 1. 3. 1933 do konca aprila 1941. leta, ki je veliko prispeval k razvoju naših vasi, saj je pomagal tudi v začetnem obdobju elektrifikacije. Nekaj časa je bila župnija brez duhovnika. Jakob Mild - od julija 1942 do julija 1945. Franc Veselič - od leta 1946 do maja 1951. Alojzij Šoštarec - od maja do decembra 1951. Dve leti je župnijo upravljal Martin Krištan, župnik pri sv. Marjeti niže Ptuja. Bogomir Pušnjak - od 25. 1. 1953 do 1. 8. 1965. leta. Pater Ignacij Klasinc - od 1. 8. 1965 do 14. 11. 1975. Franc Brecl - od 15. 11. 1975 do 1994. leta. Janez Furman - od 1. 8. 1994. do sredine 1995. leta Zdajšnji župnik Janez Maučec je iz Prekmurja v našo župnijo prišel 1. 8. 1995. leta.

Marko Vršič, naš najmlajši novomašnik in župnik Janez Maučec v županovi družbi.

177

iz korantove dežele

Povzetek Leta 1477, ko se je Drava pri Zabovcih spet obrnila proti vasi in grozila, da bo spodkopala še en del rodovitne zemlje, so se ljudje zatekli k prošnji sv. Marku, naj jih obvaruje visokih voda in njemu v čast so pri starem pabsteinskem gradu v Markovcih postavili visok kamnit steber s kipom sv. Marka. Ta jih je res obvaroval pred poplavno Dravo. Kraj so takrat začeli imenovati Markovce, prav tako grad, ki pa so ga Turki 1493 leta razdejali, domačini pa so na njegovih ruševinah postavili lično cerkvico v čast sv. Marku. Ta je do leta 1637 delovala kot podružnica mestne cerkve sv. Jurija na Ptuju, potem tudi kot podružnica ptujske cerkve sv. Ožbalta, leta 1789 pa je cerkev sv. Marka postala samostojna župnija. Prvo uro so v zvonik markovske cerkve postavili 1810 leta, kupil jo je župnik Andrej Ledinek. Takrat so tudi napravili prvi tlak, leta 1833 pa se je po celi cerkvi napravil kamniti tlak pri čemer so veliko pomagali domačini. Prve orgle so kupili 1795 leta, imele so predal in šest spremenov. V svoji zgodovini je župnija sv. Marka obsegala šest občin, h katerim je spadalo devet vasi: Markovci, Zabovci, Nova ves, Bukovci, Borovci, Pervenci, Sobetinci in Strelci. V političnem oziru je spadala v okraj in okrajno glavarstvo Ptuj, v cerkvenem oziru pa k dekaniji Ptujski. Občina, v kateri je cerkev in šola, se je sredi 19. imenovala sv. Marko in je obsegala Markovce, Spodnji Šturmovec

178

in Novo ves. Prav ta podatek je za zdajšnjo geografsko podobo občine nadvse pomemben. Ma rkovča n i, ta ko cerk vena kronika, so bili od nekdaj dobri kristjani, po rodu in jeziku vsi Slovenci, ki so že 1893. leta ustanovili Bralno društvo. Imeli pa so Markovčani poleg lepih tudi slabe lastnosti, tako so fantje od nekdaj radi ponočevale, dekleta pa so se strastno predajala plesu. Markovčani so začeli že leta 1825 razmišljati o gradnji nove cerkve, saj je bila stara premajhna in za veliko župnijo pretesna. Leta 1862 umrli župnik Janez Lešnik je za cerkveno gradnjo daroval svoje premoženje in dolgoletno željo je začel uresničevati župnik Franc Bezjak. Novo cerkev so tako v Markovcih začeli graditi 1870 leta, prva božja služba pa se je v novi, še ne popolnoma zgrajeni cerkvi, obhajala 8. septembra 1871. leta. V času gradnje cerkve se je božja služba služila v kapeli pred farovžem ali v kapeli na pokopališču. Župnijska cerkev sv. Marka je zgrajena v romanskem slogu in je z glavnim oltarjem obrnjena proti vzhodu. Dobrih dvajset let po izgradnji nove cerkve je ta leta 1894 dobila tudi nove orgle. S starimi orglami so Markovčani 4. julija zakurili veliki kres v čast sv. Cirilu in Metodu. Brandlove orgle so v markovski cerkvi zadnjič zadonele v nedeljo, 17. septembra 2006, že takoj naslednji dan so jih začeli

»rušiti« in pripravljati prostor za nove, ki so jih izdelali mojstri v maribroski orglarski delavnici. V začetku februarja 2007 so v cerkvi začeli postavljati nove orgle, ki so prvikrat zazvenele v vsej svoji mogočnosti v nedeljo, 22. aprila 2007. V novih orglah je 1543 različnih piščali, najdaljša je dolga pet metrov, najmanjša samo centimeter. Na območju občine Markovci domačini skrbijo tudi za kar se da lepo podobo vaških kapelic in križev. Mnogi od teh so bili v zadnjem desetletju, s pomočjo Občine Markovci, lepo obnovljeni.

skozi čas

občina markovci

Zusammenfassung Im Jahr 1477, als sich die Drava (Drau) bei Zabovci schon wieder umdrehte und erneut drohte, noch ein Stück fruchtbarer Erde zu untergraben, suchten die Menschen Hilfe bei St. Markus und baten ihn, er solle sie vor dem hohen Wasser schützen und ihm zur Ehre errichteten sie neben dem Schloss Pabstein in Markovci eine hohe Steinsäule mit der Statue von St. Markus. In der Tat schützte er sie vor dem Hochwasser. Der Ort bekam damals den Namen Markovci, so wurde auch das Schloss benannt, das 1493 die Türken zerstört hatten. Die Einheimischen stellten auf seinen Ruinen eine kleine Kirche zur Ehre des St. Markus. Diese war bis zum Jahr 1637 Filialkirche der städtischen Kirche des St. Georgs in Ptuj, später auch Filialkirche der Ptujer (Pettauer) Kirche St. Oswald, 1789 wurde sie selbstständige Pfarrei. Die erste Uhr wurde in den Turm der Kirche in Markovci im Jahr 1810 aufgestellt, sie wurde vom Pfarrer Andrej Ledinek gekauft. Damals wurde auch das erste Bodenpflaster gelegt. 1833 wurde in der ganzen Kirche Steinpflaster verlegt, wobei sehr die Einheimischen geholfen hatten. Die erste Orgel wurde 1795 gekauft, sie hatte das Gefach und sechs Register. In ihrer Geschichte umfasste die Pfarre St. Markus sechs Gemeinden, zu denen neun Dörfer gehörten: Markovci, Zabovci, Nova ves, Bukovci, Borovci, Pervenci,

Sobetinci und Strelci. In der politischen Hinsicht gehörte sie zum Bezirk und zur Bezirkshauptmannschaft Ptuj (Pettau), in der kirchlichen Hinsicht zum Ptujer (Pettauer) Dekanat. Die Gemeinde mit der Kirche und mit der Schule hieß in der Mitte des 19.Jahrhunderts St. Markus und umfasste die Ortschaften Markovci, Spodnji Šturmovec und Nova ves. Ausgerechnet diese Angabe ist für das gegenwärtige geografische Bild der Gemeinde Markovci von höchster Bedeutung. Die Bewohner der Gemeinde Markovci, so die Kirchenchronik, waren schon immer gute Ch r isten, nach Sta m m u nd Sprache a l le Slowenen, die schon 1893 einen Leseverein gegründet hatten. Doch hatten sie neben guten auch schlechte Eigenschaften, die Jungs schlugen sich schon immer gern die Nacht um die Ohren und die Mädchen gaben sich leidenschaftlich dem Tanz hin. Die Bewohner der Gemeinde Markovci begannen schon im Jahr 1825 über den Bau einer neuen Kirche nachzudenken, weil die alte für eine so große Pfarrei zu klein und zu eng war. Der im Jahr 1862 verstorbene Pfarrer Janez Lešnik spendete für den Bau sein Vermögen und den langjährigen Wunsch begann der Pfarrer Franc Bezjak zu verwirklichen. Der Bau der neuen Kirche in Markovci begann 1870 und der erste Gottesdienst wurde in der noch nicht fertig gebauten Kirche

am 8. September 1871 abgehalten. In der Zeit des Baus der Kirche wurde der Gottesdienst in der Kapelle vor dem Pfarrhaus oder in der Kapelle auf dem Friedhof abgehalten. Die Pfarrkirche des St. Markus ist im romanischen Stil gebaut und zeigt mit dem Hauptaltar in die Richtung Osten. Mehr als zwanzig Jahre nach dem Ausbau der neuen Kirche bekam diese im Jahr 1894 auch eine neue Orgel. Mit der alten haben die Bewohner der Gemeinde am 4.Juli ein großes Johannisfeuer zur Ehre des St. Kyrills und Methods angeheizt. Die Brandel-Orgel erschallte das letzte Mal am Sonntag, den 17. September 2006, sofort am nächsten Tag begann man sie abzureißen und Platz für die neue zu machen, die von Meistern in der Mariborer (Marburger) Orgelwerkstatt angefertigt wurde. Zu Beginn des Februars 2007 begann man in der Kirche die neue Orgel aufzustellen, die zum ersten Mal in aller Mächtigkeit am Sonntag, den 22. April 2007, in der Kirche erklang. In der neuen Orgel gibt es 1543 Pfeifen, die längste ist fünf Meter lang, die kleinste misst nur einen Zentimeter. Die Bewohner der Gemeinde Markovci sorgen auch für das schöne Aussehen der Dorfkapellen und Kreuze. Viele davon wurden im letzten Jahrzehnt mit Hilfe der Gemeinde Markovci schön renoviert.

179

iz korantove dežele

Summary In 1477, when the river Drava turned its way towards Zabovci and threatened to sap a fertile part of soil again, the people begged St. Mark to protect them from high waters and in his honour they erected a stone pillar with the statue of St. Mark near the old Pabstein castle in Markovci. It protected them from the floods. At the time the place and the castle were called Markovce. In 1493 the castle was destroyed by the Turks. However, the natives built a neat church of St. Mark at the site, which was a branch of St. George’s church in Ptuj until 1637 and later on it functioned as a branch of St. Oswald’s, when in 1789 it finally became an independent parish church. The first clock of St. Mark’s church was built in 1810 and it was purchased by the priest Andrej Ledinek. At the time, the first pavement was made and in 1833 the whole church floor was paved with stone by help of the natives. The first organ with a drawer and six casts was bought in 1795. During its history St. Mark’s parish church i ncluded si x different municipalities, which comprised nine villages Markovci, Zabovci, Nova vas, Bukovci, Borovci, Pervenci, Sobetinci and Strelci. In political respect, it was a part of Ptuj’s District Board, though in church’s respect it was a part of Ptuj’s Deanship. The Municipality, which in the 19th century included a church and a

180

school, was called St. Mark and comprised Markovci, Spodnji Šturmovec and Nova ves. The very information is important for today’s geographical image of the Municipality. According to the church chronicle the inhabitants of Markovci have always been good Christians. They are all Slovene by birth and language. They established their first Reading Society in 1893. However, the inhabitants also have some weaknesses, the boys always stay out late and the girls are passionate dancers. The people of Markovci started to think about building a new church already in 1825, as the old one was too small and too tight for the huge parish. In 1862 the priest Janez Lešnik, who donated the whole of his fortune to the church died, so there was enough money to make their dreams come true. The construction, which was initiated by another priest Franc Bezjak, started in 1870. The first divine service was performed on 8th September 1871, even before the church was entirely finished. During the construction, services were performed in the chapel in front of the parsonage or in the chapel at the cemetery. The parish church of St. Mark was built in Romanesque style with the altar heading east. More than twenty years after the construction the church gained a new organ. The old organ was used to light

a bonfire in honour of St. Cyril and St. Methodius. Brandel’s organ was last heard in the church on Sunday the 17th September 2006. It was removed the next day and the place got ready for the new one, which was made by skilled workers in Maribor’s organ workshop. At the beginning of February 2007, they started to build in a new organ, which sounded for the first time on Sunday the 22nd April 2007. The new organ contains 1543 different pipes, the longest is five metres, and the shortest is only one centimetre long. In the Markovci Municipality the natives take care of good image of the villages’ chapels and crucifixes. Within the last decade many of them have been neatly renovated with the help of the Municipality’s authorities.

skozi Ä?as

obÄ?ina markovci

181

iz korantove dežele

Darko Meznarič, predsednik KUD Markovski zvon

Orgle v cerkvi sv. Marka “Prve orgle v cerkvi sv. Marka so bile postavljene leta 1795 za 800 gld. srebra. Služile so do leta 1894, ko so postavili druge v novo cerkev, delo Jožefa Brandla. Orgle imajo 10 popolnih spremenov,« je zapisal kronist v župnijski kroniki in nadaljeval: “Veljale so 1.780 gld. Dne 15. julija 1894 so bile blagoslovljene in so prvič veličastno zadonele v čast Bogu in v zahvalo vsem darovalcem. Daj Bog, da bi donele ter čast božjo poviševale še sto let. S starimi orglami se je na večer 4. julija zakuril velikanski kres v čast slovanskima blagovestnikoma, sv. Cirilu in Metodu, le nekaj cinastih piščali je proti primerni odškodnini prevzel mojster Brandl”. Stare orgle so včasih igrale kar brezhibno, a so potem posamezni toni začeli ugašati in zato je bilo neizbežno, da smo v župniji začeli razmišljati o nabavi novih orgel. Z občino Markovci smo se jeseni 2005 dogovorili za skupno sofinanciranje, projekt pa je poleg izdelave in postavitve novih orgel zajemal še rekonstrukcijo prostora na koru, predelavo ogrevanja, stopnišča in dodatnih klopi pod korom. Da bi se o tehnologiji izdelave orgel kar najbolje seznanili, smo člani župnijskega pastoralnega sveta in cerkvenega pevskega zbora obis182

Brandlove orgle so zadnjikrat zaigrale v nedeljo, 17. septembra 2006.

skozi čas

občina markovci

kali Škofijsko orglarsko delavnico Hoče. Tam nam je orglarski mojster Zlatko Munda pokazal celoten potek izdelave orgel od načrtovanja do montaže. Ogledali smo si prve načrte markovskih orgel in pri tem dodali še naše pripombe za nadaljnje popravke načrtov. Nato smo nadaljevali oglede po posameznih fazah izdelave. V kletnih prostorih orglarske delavnice smo videli izdelavo kovinskih piščali iz kositer-svinčeve zlitine, ki jih od taljenja zlitine do poliranja piščali izdelujejo sami. Največji del delavnice obsega mizarski del, ki je ločen na razrez lesa in na fino obdelavo lesa. Tu nastajajo lesene piščali, deli ogrodja orgel (omara), igralnik in razni majhni povezovalni elementi. Vsake orgle pred postavitvijo v cerkev sestavijo že v orglarski delavnici in jih tudi v grobem uglasijo. Zadnje dejanje izdelave orgel poteka v cerkvi, kjer jih ponovno sestavijo. V cerkvi nato orgle tudi dokončno uglasijo, kar lahko traja tudi do dva meseca. Župnija je v želji, da bi župljane in vse občane čim bolje obveščala o postavitvi novih orgel, izdala informativni list in skupaj z orglarsko delavnico pripravila manjšo razstavo orgel. V župnijski dvorani se je na Markovo nedeljo 2006 med obema mašama in predvsem po slovesni deseti maši, zbralo veliko ljudi. Prisluhnili so orglarskemu mojstru Zlatku Mundi, ki je razložil delovanje orgel in samo tehnologijo izdelave. Ogledali so si lahko načrte novih markovskih orgel in več fotografij orgel izdelanih v Škofijski orglarski delavnici Hoče, kratek predstavitveni film o orglarski delavnici in prave “sobne” orgle, ki so jih za razstavo pripeljali iz orglarske delavnice.

Zbogom, Brandlove orgle! Brandlove orgle so zadnjič zadonele v nedeljo, 17. septembra 2006, ko smo pevci izbrali najboljše pesmi iz repertoarja in zaključili z orglanjem za nekaj mesecev. Že v torek, 19. septembra 2006, smo resnično pričeli »rušiti« orgle. Številne piščali, od najmanjših do tistih ogromnih, velike kose lesa, meh, igralnik, registri in še mnogo ostalih odpadnih stvari je bilo potrebno odnesti s kora, ki je bil precej zaprašen. Žagali, izvijali in odnašali smo material in pri tem opazovali zanimivo sestavo tega mogočnega instrumenta. Odpadni les je šel za kurjavo, nekaj piščali pa smo odnesli domov za spomin. Po odstranitvi klopi in orgel s kora, so statično ojačali tla na koru, nakar so sledila gradbena dela s prestavitvijo stopnic na staro mesto. Pred božičem so na novo položili cevi za ogrevanje cerkve, tako da je za božič in božični koncert bilo spet prijetno toplo. V januarju 2007 so slikopleskarji prebarvali prostore na koru, pod korom in preddverje kapele, kjer so tudi nove stopnice na kor. Z deli je bilo potrebno pohiteti, saj so nam iz mariborske orglarske delavnice sporočili, da bodo začeli z montažo orgel takoj po svečnici. In res je bilo tako. V ponedeljek zjutraj, 5. februarja 2007, je pred markovsko cerkev pripeljal tovorni avto, ki je bil do zadnjega kotička založen s posameznimi deli orgel. V pomoč delavcem oglarske delavnice se je zbralo še kakih 10 markovskih faranov, ki so skupaj z župnikom Janezom Maučecem preložili vse dele najprej po cerkvi in nato vse po vrsti znosili na kor.

183

iz korantove dežele

In tako so počasi začele rasti naše nove orgle. Za nas laike, ki smo bolj kot pomagali, opazovali mojstre orglarske delavnice pri sestavljanju, je vse skupaj spominjalo na sestavljanje malo večje omare, saj je delo potekalo hitro in brez vsakih problemov. Na začetku velika in prazna omara orgel se je počasi polnila s sapnicami, mehi, trakturami in s piščalmi, tako da je zmanjkovalo prostora za gibanje. Zadnja mizarska dela so bila namenjena postaviti zaščitnih in okrasnih ograj, vrat in podestov za pevce. Sicer pa so mojstri v mesecu marcu predvsem uglaševali oziroma intonirali, kajti v orglah je preko 1400 piščali in vsaka mora dobiti svoj pravi ton in barvo. Nedelja, 22. aprila 2007, bo v naši župniji zapisana z velikimi črkami, saj smo doživeli blagoslov novih orgel. Orgle zazvenijo v vsej svoji polnosti. Pevci, zborovodja in organist so navdušeni. Blagoslovil jih je mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, nam pa so srca pela od radosti in ponosa.

Nove orgle v cerkvi sv. Marka Dispozicija (izbor registrov) orgel obsega 25 registrov razdeljenih na dva manuala in pedal. Orgle so univerzalne, namenjene prvenstveno za liturgijo, omogočajo pa tudi izvedbe koncertnih skladb različnih glasbenih stilov. Velika razpoložljiva višina na koru omogoča, da so manualni registri postavljeni drug nad drugim na sredini orgelske omare. Piščali glavnega manuala so na vrhu orgelske omare, piščali pozitiva pa pod njimi, blizu pevcem in organistu, kar je ugodno zaradi slišnosti pri spremljavi petja ali instrumentalistov na koru. Ob straneh so na C in Cis strani razmeščene piščali pedalnih registrov. Igralnik je pred orglami, rahlo odmaknjen od orgelske omare. Moderno zasnovana zunanja podoba novih orgel se na eni strani prilagaja obliki in meram obstoječega kora, na drugi pa podreja baročni zakonitosti, ki zahteva jasno razdelitev piščali ter enostavne trakture. Orgelska omara je izdelana iz masivnega smrekovega lesa in je barvana. Omara ne stoji samo zaradi videza, temveč ima tudi pomembno akustično vlogo. V njej se zvok piščali zbira in projicira v prostor. V novih orglah je 1543 različnih piščali; vsaka je določena s 33 parametri (oblika, material, menzura, dolžina, odprtina v nogi, širina ustnice, višina izreza, reža na ustnici …) in je bila v dolgotrajnem postopku načrtovalskega in intonatorskega dela za orgle in cerkev posebej prilagojena in uglašena. Za izdelavo kovinskih piščali je bilo skupaj porabljenega več kot 700 kg kositra in svinca. Lesene piščali so iz izbranega smrekovega in hrastovega lesa. Največja piščal v orglah je dolga več kot 5 metrov, najmanjša samo dober centimeter. Družina principalnih registrov na manualih (Principal 8’, Oktava 4’, Superoktava 2’, Mikstura 1 1/3’ …) in pedalu (Kontrabas, Oktavbas, Koralbas) predstavlja hrbtenico zvoka orgel. Številni mehki flavtni registri (Burdon 16’, Cevna flavta 8’, Lesena flavta 4’, Burdon 8’, Traverzna flavta 4’, Nasard 2 2/3’, Konična flavta 2’, Subbas 16’, Pokritbas 8’ ) nastopajo v različnih legah kot posamezne značilne tonske barve, ki se dobro vežejo med seboj, potrebni pa so tudi pri sestavljanju zvočnih kombinacij z registri iz drugih družin.

184

skozi čas

občina markovci

Jezičniki (Trobenta 8’, Šalmaj 8’, Bombarda 16’) dajejo orglam moč in nosilnost. Poleg tega so jezičniki skupaj s sestavljenimi barvnimi registri (Kornet III, Kvinta 2 2/3’, Terca 13/5’) v orglah nepogrešljivi za solistično igro. Godalni register I (Viola da Gamba 8’, Gamsov rog 8’) so primerni za nežnejšo (romantično glasbo) in meditativne elemente. Piščali dobivajo zrak od električnega ventilatorja. Zrak potuje v sapnice preko mehovja in kanalov. Stabilen in enakomeren zrak zagotavljajo regulatorji tlaka, ki so vgrajeni pod sapnicami. Rahlo valovanje zraka, ki prijetno učinkuje posebej pri solistični igri, povzroča posebna naprava imenovana »tremolo« (tresenje), ki je vgrajena pod sapnico II. manuala. Registrska traktura je električna, z možnostjo številnih elektronskih spominov pri kombinacijah. Ta omogoča hitro in enostavno menjavanje registrov med potekom bogoslužja. Posebno praktično vrednost ima elektronski sistem za nastavljanje registrov in kombinacij pri samostojnih koncertih, ker omogoča organistu, da se lahko popolneje osredotoči na glasbo. Nove orgle, opus 91 Orglarske delavnice Maribor, sta intonirala in uglasila Drago Lukman in Sandi Potočnik. Trakture so delo Andreja Dvoršaka in njegovih sodelavcev. Montažo orgel je vodil Janez Jezernik. Vsa dela pri načrtovanju in postavitvi orgel, vključno z mizarskimi pri ureditvi in opremi pevskega kora, je načrtoval, vodil in koordiniral Zlatko Munda.

185

iz korantove dežele

Karolina Pičerko, upokojena učiteljica

Kapele, križi in kužna znamenja ter spominska obeležja Borovci V jeseni leta 2000 je občinska komisija v sestavi Janez Toplak, Branko Kostanjevec in Karolina Pičerko opravila pregled in popis vseh vaških sakralnih in spominskih objektov maše stavbne dediščine.

Veseličeva (Mrazova) kapela, je stara že nad 80 let. Še starejša je Majcenova (Dvoršakova oziroma Čižičeva) kapela, ki je stara preko sto let. Bezjakov (Koroščov) križ, stoji v Borovcih že preko 80 let. V vasi je postavljeno tudi kužno znamenje.

Bukovci Županova, Vrbanova, Solinova, Travničarva, Portova in Celtarva kapela. V Bukovcih imajo še Vrbanov križ, pa Mihov, Becov in Klinčov križ. V vasi opazimo tudi kužno znamenje.

186

skozi čas

občina markovci

Markovci

Prvenci

Stojnci

Bezjakova kapela, po domače Frančova in Kunčnikva, ki ji rečemo tudi Vaška. V vasi stoji Bezjakov oziroma Rihtarov križ. Ob glavi cesti je še kužno znamenje.

V vasi je Buhčova kapela, ljudje pa se ustavljajo tudi ob Frančekovem, pa Filpovem in Rnejovem križu.

Strelci imajo Vaško kapelo.

Domačini tri kapele v vasi poznajo kot Kristovičevo, Kvorovo (Meznaričevo) in Vaško kapela. Imajo Rožmarinov in Toplakov križ, ponosni pa so tudi na kip sv. Florjana, ki stoji pred gasilskim domom in je zavetnik gasilcev.

Sobetinci

Zabovci

Ljudje postojijo ob Rekonovi in Trünkovi kapeli ter ob Bezjakovem križu.

V vasi so Mühičva kapela pri Fiderškovih, Matekva kapela pri Obranovih, Kokotova pri Kodričevih in Vaška oziroma Bombekova kapela. Tod stojita Matekov križ ob glavni cesti in Resmanov križ na Prednicah.

Nova vas Matekova kapela, Kokotova kapela in Becova kapela, ki je bila postavljena v čast blaženemu Antonu Martinu Slomšku. V vasi je tudi Tenajov (Golobov) križ.

187

iz korantove dežele

Na vaškem pokopališču, v Markovcih so domačini 1841. leta postavili kapelo Marije vnebovzetja. Iz župnijske kronike izvemo, da je bila kapelica sv. Križa pri Bezjaku (Frančovih) v Markovcih zgrajena 1858. leta v zahvalo za ustavitev požara v Markovcih 16. maja 1857. leta. Županovo kapelico Matere božje v Bukovcih so postavili domačini po velikem požaru, ki je v tej vasi divjal 16. aprila 1893. leta in uničil kar 29 hiš. Na prošnjo vaščanov Materi božji in z združenimi močmi so požar uspeli zaustaviti in ga pogasiti. Omenjena primera pričata o nekdanjem velikem zaupanju ljudi v pomoč svetnikov, o njihovi hvaležnosti, prošnjah in zaobljubah, ki so jih nato tudi izpolnili in skrbeli za postavitev kapel in križev. Večinoma so potem zanje tudi dobro skrbeli in skoraj nobene niso pustili propadu ali celo porušenju ali odstranitvi. Večina kapel in križev je v zasebni lasti in do zdaj tudi primerno obnovljenih, saj je pri njihovi obnovi sodelovala tudi občina Markovci. Poleg omenjenih kapel, križev in kužnih znamenj, ki pričajo o življenju naših prednikov, o njihovih zaobljubah in spoštovanju le-teh, pa o daljnih časih, ko je tudi tukaj morila kuga, naj spomnimo na še nekatera spominska obeležja. Na stavbi župnišča v Markovcih je spominska plošča, ki smo jo odkrili v spomin nekdanjemu župniku Mateju Slekovcu, tudi priznanemu zgodovinarju in kronistu. V Markovcih je živel od leta 1887 do 1903, ko je umrl. Spominsko ploščo so naši župljani odkrili ob 90 - letnici njegove smrti, marca 1994. Spominska plošča na šoli sama o sebi pove: »Zate mladina so živeli, za tvojo lepšo bodočnost so dali svoja življenja učitelji te šole: Poldka Jurančič (1902–1942), Franc Samec (1884–1945), Vinko Šerona (1909–1942). Plošča je bila odkrita, takrat še v stari šoli, ob 150 – letnici šole v Markovcih, 19. junija 1960.

188

skozi čas

občina markovci

Spominska plošča na Zadružnem domu v Markovcih s svojim napisom govori o tem, da so tudi naše vasi med 2. svetovno vojno žrtvovale mnoga življenja – najprej navaja imena vseh 23. padlih, nato pa še drugih 15 žrtev (talcev, kurirjev, žrtev taborišč), med njimi je najti tudi ime najmlajšega, še ne 2-letnega Rudolfa Slameršaka iz Zabovec. Med žrtvami narodnoosvobodilne vojne in povojnega nasilja so bili tudi mnogi drugi naši rojaki, katerih imen pa ne najdemo na omenjenih spominskih ploščah, saj so padli kot prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Na markovskem pokopališču smo v jeseni 2004 postavili in posvetili spominsko obeležje z napisom: »Vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja«. Ob tem obeležju se Markovčani zberemo k osrednji komemoraciji ob dnevu mrtvih. Spominsko obeležje v sosednji Spuhlji je posvečeno štirim mladim kurirjem, ki so v noči s 5. na 6. december 1944 padli v zasedo in umrli. To so bili: Jožef Janžekovič in Franc Kosec iz Zabovec ter Stanko Štrafela in Alojz Bezjak iz Markovec. Kamnito spominsko obeležje v Novi vasi, ob stari strugi Drave, je tam zaradi želje pomniti kraj, kjer so kurirji, s pomočjo zavednih domačinov, prehajali reko Dravo. Torej ne ohranja spomina na nek enkratni dogodek, temveč na mnoga junaštva, ki so imela svoje korenine v ljubezni do domačih krajev in domovine. V Prvencih stoji spomenik v spomin štirim kurirjem, ki so zaradi izdaje, 4. marca 1945, padli v tej vasi. Čeprav so bili trije od njih iz drugih občin in je bil domačin le Leopold Krajnčič iz Borovec, so vaščani v spomin na vse štiri kurirje 29. junija 1975. leta odkrili spomenik, ki naj obuja spomin na tragični dogodek.

Spominsko obeležje ob Dravi v Novi vasi, kjer je vodila kurirska pot.

V Prvencih stoji spomenik v spomin na štiri padle kurirje.

Markovčani smo, v zasnovo svoje kulturne dediščine uvrstili kar nekaj spomenikov, naj na tem mestu objavimo seznam prav vseh, ki nam veliko pomenijo in jih bomo ohranjali tudi za bodoče rodove. Med kulturno dediščino smo tako uvrstili cerkev sv. Marka v Markovcih, v tej vasi pa tudi Vaško in Frančovo kapelico ter kužno znamenje. Domačijo Rogec, keltski grob in rimske stavbe, prazgodovinsko grobišče, Vaško, Kovačevo in Kvarovo kapelico v Stojncih. Med kulturno dediščino sodita rimska cesta Poetovio–Savaria in rimska cesta Poetovio-Mursa, ki potekata tudi po našem območju. V Bukovcih se med kulturno dediščino uvrščajo domačija s hišno številko 94 in Županova domačija, Pavlekova hiša ter Travničarjeva in Portova kapelica ter naselbinsko območje in eno od znamenj. V Novi vasi je najti rimsko stavbo, Matekvo, Kokotovo in Becovo kapelico. V Borovcih znamenje, pa Mrazovo in Dvoršakovo kapelico. V Prvencih Bühčevo kapelico in domačijo Klejžar. V Zabovcih Vaško, Kokotovo, Matjašičevo in Matekvo kapelico ter domačiji Ronar in Mihelovi.

189

iz korantove deĹžele

Markovci Centre of the Municipality The paper throws light upon some of the viewpoints of demographic, socio-economic, landscape and administrative-political development of the communityâ&#x20AC;&#x2122;s centre of the Markovci Municipality (Markovci hamlet) with the emphasis on the period after World War II in the sense of settlementâ&#x20AC;&#x2122;s transformation or genesis. Even before World War II, Markovci was, according to its demographic, socio-economic and morphological features, a settlement,

which had some typical rural characteristics, but in a way it also functioned as a centre. In the last forty years of the industrial and post-industrial development, it has drastically changed its economic structure, as well as its function and appearance. The settlement lost its former economic grounds and activities, the morphological structure, which used to fit the rural environment, transformed into semi-urban, and partly even started to disintegrate.

Key words: Markovci, centre of the community, landscape development, administrative-political development, socio-economic development. 190

skozi čas

občina markovci

Darko Štrafela, profesor geografije in zgodovine

Markovci občinsko središče Prispevek osvetljuje nekatere vidike demografskega, socio-ekonomskega, prostorskega in upravno političnega razvoja občinskega središča občine Markovci (naselja Markovci), s poudarkom na obdobju po drugi svetovni vojni v smislu transformacije oziroma geneze naselja. Še pred drugo svetovno vojno so bili Markovci po svojih demografskih, socio-ekonomskih in morfoloških značilnostih naselje, ki je, kljub nekaterim centralnim funkcijam,

imelo tipične agrarne poteze. V zadnjih štiridesetih letih, v industrijski in postindustrijski družbi, pa je naselje močno spremenilo svojo strukturo v elementih gospodarske strukture, kakor tudi v svoji funkciji in zunanji podobi. Naselje je izgubilo nekdanjo gospodarsko osnovo in dejavnosti, morfološka struktura, ki je bila prilagojena agrarni dejavnosti se je transformirala v semiurbano, delno pa je pričela propadati.

Ključne besede: Markovci, občinsko središče, prostorski razvoj, upravno politični razvoj, socio-ekonomski razvoj. 191

iz korantove dežele

Še pred drugo svetovno vojno so bili Markovci po svojih demografskih, socio-ekonomskih in morfoloških značilnostih naselje, ki je kljub nekaterim centralnim funkcijam imelo tipične agrarne poteze. V zadnjih štiridesetih letih, v industrijski in postindustrijski družbi, je naselje močno spremenilo svojo strukturo v elementih gospodarske strukture, kakor tudi v svoji funkciji in zunanji podobi.

Upravno politični razvoj naselja Markovci od ustanovitve prve občine do leta 1952 Markovci so ena izmed tistih centralnih vasi, ki so se razvile iz funkcionalno mnogo manj vsestranskih farnih vasi, za katere Kokole pravi (Kokole, 1971), da se je njihova vloga s padcem fevdalnega sistema povečala. Nekatere izmed njih pa so se institucionalizirale kot občinska središča. Naselje se je pričelo razvijati v centralno vas sprva kot farno središče. V času reform Jožefa II. je bila z dvornim dekretom z dne 18. junija 1785 ukinjena župnija sv. Ožbalta v Ptuju, hkrati pa ustanovljena župnija sv. Marka s sedežem v Markovcih, ki je obsegala obdravske vasi od Zabovec do Stojncev. S temi reformami, ki so zajele tudi druge župnije, je bila cerkvena organizacija na Ptujskem polju končana. Tako zasnovana cerkvena teritorialna razdelitev je bila pozneje osnova za formiranje šolskih okolišev in upravno politične razdelitve. Leta 1850, ko Ptuj postane sedež okrajnega glavarstva, sodnije in davkarije, nastanejo na širšem ptujskem območju tudi prve politične občine - soseske. Le-te so v tistem času sestavljali ena ali dve katastrski občini z enakim številom naselij. Občina so postali tudi Markovci. Občina Markovci je v tem času obsegala naselje Markovci, Spodnji Šturmovec in Novo vas. Merila je vsega 9,36 km2 in je štela 146 hiš v katerih je živelo 645 prebivalcev. V tej majhni občini je bila občinska uprava zelo približana občanom. Do leta 1918 se teritorij in organizacija občine nista spreminjala.

Zapisnik seje občinskega odbora Markovci leta 1904

192

skozi čas

občina markovci

Po koncu prve svetovne vojne so še naprej obstajale občine oblikovane v obdobju Avstro-Ogrske monarhije. V letu 1929 so bile vse občinske uprave v državi razpuščene, a je v večini primerov oblast ponovno imenovala stare župane. V naslednjem desetletju, v letu 1933-1934, je prišlo do komasacije občin. Na čelu občine Markovci je tudi po komasaciji občin vse do druge svetovne vojne ostal župan Ivan Veršič, posestnik iz Nove vasi 48, ki je župansko funkcijo prevzel že leta 1904 od Tomaža Slana. Pred drugo svetovno vojno je občina delovala v zelo slabih pogojih, kar se je odražalo tudi v njenem delovanju. Nadzorniki, ki so po nalogu Kraljeve banske uprave opravili 31. avgusta 1931. leta nadzor nad poslovanjem občine, so ugotovili številne pomanjkljivosti, ki so bile v veliki meri posledica slabih pogojev dela, saj občina ni imela svojih prostorov in osnovne opreme. Negativno mnenje se je nanašalo predvsem na neurejeno in površno vodeno dokumentacijo.

Občinski odbor Markovci 1925

Sedež občine je bil takrat v Novi vasi številka 48, pri županu v družinski sobi. Urad ni bil označen s tablo (kar je bilo v nasprotju z zakonom, župan se je ob priliki nadzora izgovarjal, da je tabla naročena, a je še niso dostavili). Od opreme je na dan pregleda imela občina v lasti le mizico, ostala oprema je bila last župana. Ob omenjeni mizici je imela v lasti še kovček, merilni trak, napravo proti napenjanju živine, na hranilni knjižici 2000 din ter zastavo in sliko kralja. V lasti ni imela nobenih nepremičnin. Ob skromnem premoženju pa tudi dolga ni imela.

Posebnih uradnih ur županstva ni bilo, po navadi se je uradovalo ob nedeljah. Župan je za svoje delo prejemal letno 800 din nagrade in dodatno nagrado za sestavo proračuna, vodenje regrutnih spisov in podobno. Za svoje delo so nagrado prejemali tudi občinski svetovalci, na leto vsak po 50 din. Občina ni imela občinskega sluga, niti tajnika, vse tajniške posle je opravljal župan sam, teh poslov je bilo kar precej. Župan je moral voditi občinsko matico, izkaz tujcev, izkaz kazni, izdajati je moral domovnice, polselske in delavske knjižice, voditi pasji kataster in drugo. Župana je v odsotnosti nadomeščal blagajnik Martin Bezjak iz Markovec, za svoje delo je prejemal 100 din letne nagrade. Občina se je financirala iz trošarine na vino, ta je v letu 1931 znašala 500 din na hektoliter in na jabolčnik. Razne druge doklade so občini tega leta prinesle 3790 din, dohodki od najema lova 3020 din ter pasja taksa 250 din. V proračun pa se je steklo še 30 din globe. Raznih drugih taks, tiskovine in podobnega občina ni pobirala, prav tako ni imela drugih pravic, ki bi prinašale dohodke (ribolovne, sejemske ...). Na slabe pogoje dela kaže tudi ugotovitev komisije, da je občina od strokovne literature premogla le lovski zakon in posamezne številke uradnega lista, naročena pa je bila še na Jugoslovana in Samoupravo. V času okupacije so nacisti v celoti prevzeli sistem komasiranih občin, spremenili pa so imena krajev. Markovci so se med okupacijo imenovali Mörtendorf.

193

iz korantove dežele

Po osvoboditvi so povsod tam, kjer še niso bili ustanovljeni Krajevni narodnoosvobodilni odbori (KNOO), tedanje občine še bolj razdrobili, saj je vsaka katastrska občina postala samostojen KNOO: Markovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci, Sobetinci, Prvenci, Zabovci, Borovci. Z zakonom o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije z dne 10. 9. 1946 (Ur. l. LRS, št. 62/1946) so se posamezni kraji, ki so bili nekoč samostojne občine ali so imeli svoje KNOO, združili v večje Krajevne ljudske odbore (KLO). KLO Markovci in KLO Nova vas sta se leta 1946 združila v KLO Markovci. Zaradi pritožbe ljudi, da na območju KLO Markovci o vsem odločata le predsednik in tajnik, so na predlog predsednika, 29. maja 1949 na seji KLO Markovci izvolili odbornike pristojne za posamezne resorje. Izvoljeni so bili naslednji odborniki:

Zaprisega ljudskih odbornikov KLO Markovci izvoljenih na volitvah ljudskih odbornikov leta 1949.

Janez Bezjak, Markovci - kmetijski referent, Peter Bezjak, Nova vas - odkup, Ožbalt Peklar, Nova vas - preskrba živilskih in industrijskih nakaznic, Anton Markovič, Nova vas - vojaški referent in delovna sila, Marija Kostanjevec, Nova vas - prosveta, Franc Lah, Nova vas - socialno skrbstvo, Alojz Strelec, Nova vas - komunalne zadeve, Janez Forštnerič, Markovci - živinoreja, Janez Lah, Nova vas - finančne zadeve. Predsednik KLO je bil takrat Simon Solina, tajnik pa Janez Ciglar. KLO Markovci je v tem letu razpolagal z 220 tisoč dinarji proračunskih sredstev. 102 tisoč dinarjev je namenil za nagrade odbornikom, plačo administratorju in matičarju, 24 tisoč dinarjev za materialne izdatke, 7 tisoč dinarjev za subvencije gasilski četi. Za ceste, ki so se v večini vzdrževale s prostovoljnim delom, gramoz se je v glavnem nabavljal na posestvu Kmetijsko obdelovalne zadruge Sobetinci, je takrat šlo 2500 dinarjev. Za nakup

194

skozi čas

občina markovci

drobnega inventarja je bilo na voljo 500 dinarjev, 2 tisoč dinarjev pa za nepredvidene stroške in 22 tisoč dinarjev za šolsko slugo ter 8 tisoč dinarjev za šolo. Leta 1952 (Zakon o razdelitvi LRS na mesta, okraje in občine) so imeli Markovci (območje današnje občine) 8 krajevnih odborov. Z Zakonom o občinah in komunah iz leta 1955 so bile oblikovane nove občine - komune. V novo občino Borl so bili združena tudi Bukovci in Stojnci iz občine Markovci, v občino Gorišnica so pripadli krajevni odbori Borovci, Prvenci in Sobetinci, k Mestni občini Ptuj pa so spadali trije krajevni odbori nekdanje občine Markovci in sicer Markovci, Nova vas in Zabovci.

Prostorski razvoj Prve natančnejše omembe naselja Markovci najdemo v imenskih cenitvah gospoščin Vojvodine Štajerske iz leta 1542, ki navaja Markovce (Sanndt Marks under Bettaw), kot gospodarsko dobro stoječe naselje z 12 velikimi in 4 srednjimi podložnimi kmeti s povprečno 5 družinskimi člani. Iz teh cenitev lahko sklepamo, da je leta 1542 vas sestavljalo do 16 hiš, ki so bile, kot je razvidno iz vojaškega zemljevida iz 18. stoletja, razporejene posamič v nizu na robu terase v eni vrsti in z jedrom ob vaški cerkvi. Ob analizi položaja naselja lahko hitro pridemo do sklepa, da je položaj naselja v preteklosti bil preudarno poiskan in izbran v prvi vrsti glede na naravne razmere. Naselje se je razvilo na levem bregu reke Drave v jugozahodnem delu Ptujskega polja, južno od ceste Spuhlja – Zavrč, na robu visoke terase reke Drave, ki predstavlja zelo opazno mejo med sušno mladopleistocensko prodno teraso in ponekod še danes precej mokrotno holocensko peščeno prodnato naplavino reke Drave. Ljudje so si tukaj, varni pred stihijo dravskih visokih voda, ob robu terase tik nad ježo, zgradili domove v značilnem dolgem nizu. S postavitvijo hiš tik nad ježo so se vaščani izognili poplavam, hkrati pa izgubili najmanj kvalitetne zemlje na starejši terasi. Obenem tak položaj predstavlja središčno lego do zemljišč različne kvalitete, primerne za različno rabo (polja na starejši terasi, travniki in pašniki na aluvialni ravnici), sama reka pa je predstavljala pomembno prometno pot in vodni vir.

195

iz korantove dežele

Skica 1: Prilagojenost naselja naravnim razmeram Avtor: Darko Štrafela, 2007 Markovci, 18. stol.

Markovci, 21. stol.

za n a l rmi n o Ka E F H

Drava Ptujsko jezero

Drava

*Skici ob prikazu prilagojenosti na selja na rav n i m ra z mera m rekon s t r u i rat a t ud i deja n sko razporeditev, položaj in število hiš v naselju. Skici sta izrisani na osnovi statističnih podatkov (Statistični urad RS ( SURS), Bračič, 1975, temeljnega topografskega načrta 1: 5 000 , Vojaškega zemljevida iz 18. stoletja in karte Pettau Vinica v merilu 1: 75 000 poplavno območje pred izgradnjo akumulacijskega jezera območje prvotne poselitve zavarovano pred poplavami

Naselje se je sprva širilo po robu terase v smeri sosednjih vasi Zabovci in Nove vasi. Najpozneje v 16. stoletju se je začelo širiti tudi pod ježo (Slekovec omenja hiše pod bregom), kjer so si svoje domove gradili predvsem kajžarji (želari), ločeno od strnjene vasi na slabšem zemljišču, ki je bilo izpostavljeno poplavam. Število hiš se je z leti večalo. Zapolnjeval se je prostor med jedrom vasi po terasi vse do kajžarskega predela naselja (sigetom) ter v smeri proti Zabovcem - sosednji vasi. Tabela 1: Število hiš in stanovanj v naselju Markovci (1542 - 2002) Leto 1542 Št. hiš in stanovanj

1820

1869

1900

1931

1953

1960

1971

1981

1991

2002

123

124

150

135 stavb s

Vir: Bračič, 1975, SURS

stanovanji, skupaj 156 stanovanj

Od leta 1542, kot izhodišču naše obravnave, do leta 2002 se je naselje povečalo za 119 hiš. Rob dravske terase je vse do 60. let 20. stoletja - razen za kajžarski del naselja - predstavljal rob naselja. Pozneje pa pri širitvi naselja niso bile več odločujoče naravne determinante, saj so bile »obvladane« in tako na videz manj pomembne. Intenzivnost gradenj novih hiš se je močno povečala predvsem v 60. letih 20. stoletja. V tem obdobju je bilo zgrajenih več kot 20 hiš na samostojnih parcelah in ob domačijah. V začetku 80. let se je gradnja družinskih hiš intenzivno odvijala tudi že preko ceste nasproti domačij, neposredno na ježi ali tik pod njo, kjer je pred vojno stalo le nekaj posameznih kmečkih hiš. Gradnjo na ježi je omogočalo in vzpodbujalo več faktorjev, največkrat pa dedovanje zemljišča preko vaške ceste, nasproti domačiji, ob kateri ni bilo več primernega prostora za gradnjo. Izgradnja akumulacijskega jezera za HE Formin je navidez odpravila možnost poplav reke Drave, zato so vaščani, ob izboljšani gradbeni tehniki, lahko premagali relativno višinsko razliko med spodnjim robom ježe in cestiščem na terasi ter tam, v višini cestišča, začeli graditi nove hiše. Danes so tako objekti v vasi postavljeni posamič ali v nizu na obeh straneh vaške ceste, tako da lahko govorimo o dvovrstni razporeditvi objektov ob glavni prometnici. 196

skozi čas

občina markovci

Druga značilnost obdobja po drugi svetovni vojni je nastanek v veliki meri popolnoma novega dela naselja, ki je svoje zametke dobilo že takoj po vojni, ko so na podeželju začeli ustanavljati kmetijske delovne in druge zadruge. V tem času je bilo aktualno načrtno urejanje ruralnih naselij kot bodočih centrov kolektivizirane in modernizirane agrarne proizvodnje. Nujna je bila zidava zadružnih domov, ki so jih gradili po enotnih načrtih in bi naj ustrezali potrebam kulturno-prosvetnega, družabnega in političnega življenja na vasi. V Markovcih se je tak dom pričel graditi leta 1948 (slavnostna otvoritev je bila 21. avgusta 1949) ob vaški cesti v smeri od središča vasi proti državni cesti Ptuj - Zavrč. Predstavljal je zametek novega središča vasi in ulice. V 60. in 70. letih so bili ob zadružnem domu zgrajeni še šolski blok, igrišče in kasneje nova šola, na obeh straneh ceste, na podedovanih in tudi kupljenih parcelah, pa nove hiše mestnega tipa. Te stavbe so bile zgrajene le ob upoštevanju nekaterih tehničnih norm tistega časa (enoten odmik od ceste ...), ne pa tudi ob upoštevanju regionalnih arhitekturnih značilnosti. Tako je nastal del naselja, ki se je že v 70. letih 20. stoletja po videzu posameznih objektov (velikost, več etaž …) bistveno ločil od starejšega dela vasi. Pod vplivom urbanizacije po 2. svetovni vojni se je v naselju bistveno spremenil koncept in zunanja podoba hiše. Hiše so se gradile le za stanovanjsko funkcijo. Večina jih je dvignjenih nad zemljišče v višini približno enega metra. Pritličje stare kmečke hiše je bilo izključno v višini terena in hiše so bile le delno podkletene. Zaradi zvišanja pritličja za kak meter ali več imajo novejše hiše mestnega tipa popolnoma nova razmerja in novo merilo, ki nima nič skupnega z avtohtono kmečko hišo. Višinska razlika med pritličjem in terenom je onemogočila neposredno zvezo med stanovanjem in dvoriščem, ki je bila tako značilna za kmečko domačijo. Danes v naselju prevladujejo zgradbe, ki nimajo z neposrednim okoljem nič skupnega, saj so prenesene iz mestnega okolja. Grajene in zasnovane so po mestnem vzoru in prilagojene mestnemu načinu življenja. Skica 2: Prostorski razvoj naselja Markovci

17. stol.

1900.

1960

1980

2004

Avtor: Darko Štrafela, 2007 Viri: SURS, Bračič, 1975, Vojaški zemljevid iz 18. st., Zemljevid Pettau und Vinica 1. 75 000, Temeljni topografski načrt 1: 5000 naselja Markovci

197

iz korantove dežele

Demografski razvoj V nadaljevanju bomo prikazali gibanje prebivalstva v naselju Markovci, v obdobju med leti 1542 do 2002. Z letom 1542 začenjam, ker so podatki iz tega leta najstarejši podatki o prebivalstvu v Markovcih, s katerimi razpolagamo. Gre za ocene na osnovi imenskih cenitev, ki so bile narejene leta 1542, dajejo pa dokaj realno sliko o številu prebivalcev. Leta 1542 je po ocenah v Markovcih živelo 83 prebivalcev, kar je Markovce uvrščalo med srednje velike vasi na Ptujskem polju. Tabela 2: Število prebivalcev v naselju Markovci (1542-2002) Leto 1542 1782 1820 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2002 Št. preb. 83 229 269 281 297 296 325 377 429 496 492 506 487 459 492 429 Vir: Bračič, 1975, SURS

Število prebivalcev se je od prve cenitve v letu 1542 do leta 1782, v 240 letih, povečalo za 146 oseb, kar se zdi malo, saj se je v povprečju na leto število prebivalstva povečalo le za 1,8 prebivalcev. Če ta podatek primerjamo s podatkom o poprečnem letnem prirastu prebivalstva na Ptujskem polju v enakem obdobju, ki je znašal 14 oseb na leto (Bračič, 1975), pa je teža tega podatka še precej drugačna. Bračič pravi, da je bila rast počasna predvsem zaradi pogostih epidemij (kuge), turških vpadov in splošne velike umrljivosti. V obdobju 1782 in 1869 je znašal poprečni letni prirast v naselju Markovci le 2,1 prebivalca. V naslednjem obdobju (med leti 1869 in 1931) se je število prebivalcev povečalo za 148 oseb, na leto poprečno za 2,3 osebe. Če si obravnavano obdobje ogledamo bolj podrobno vidimo, da je poprečna rast prebivalstva v Markovcih med leti 1869 in 1890 le 0,7 oseb. Med leti 1890 in 1931 pa znaša poprečni letni prirast bistveno več - 3,2 osebi. Gibanje prebivalstva v tem obdobju si lahko razlagamo s splošnimi socialno gospodarskimi razmerami. Verjetno je na stanje vplivala negativna posledica zakonov, ki so spremljali zemljiško obvezo in sprožili drobljenje posesti, ki niso mogla več preživeti lastnikov in splošne gospodarske razmere, v katerih je prebivalstvo, ki je ostalo brez vira preživetja, začelo zapuščati svoje domove. Višji poprečni letni prirast v obdobju 1890 in 1931 je najverjetneje rezultat povišanega naravnega prirasta zaradi zmanjšane umrljivosti. Obdobje med prvima popisoma po vojni leta 1948 in 1953 je zaznamovalo upadanje prebivalstva v večini naselij na Ptujskem polju. V Markovcih se je v tem obdobju število prebivalstva zmanjšalo za 4 osebe. Število prebivalcev v naslednjem obdobju narašča in doseže leta 1961 - 502 prebivalca - največje število v celotnem obravnavanem obdobju. Temu obdobju sledi stagnacija prebivalstva vse do leta 2002, ko je v naselju živelo enako število prebivalcev kot leta 1931 - 429 ljudi.

198

skozi čas

občina markovci

Pomen kmetijstva v Markovcih skozi čas Pred drugo svetovno vojno, ko je v Markovcih kmetijstvo predstavljalo ekonomski temelj, tod ni bilo veliko neagrarnih dejavnosti. Med obrtniki so bili pomembnejši kovači in mlinarji, ki so imeli svoje mline na Dravi, nekaj domačinov se je ukvarjalo tudi s krojaštvom, šiviljstvom in čevljarstvom. V različnih popisih KLO takoj po drugi svetovni vojni zasledimo v Markovcih še vedno poklic sedlarja, stolarja in bravarja. Ti praviloma niso imeli prijavljene obrti. Razvita obrt in trgovina v Ptuju nista dopustili posebnega razmaha teh dejavnosti na podeželju. V Markovcih je pred drugo svetovno vojno najti še nekatere druge poklice značilne za farne vasi, kot so župnik, mežnar, gostilničar in učitelj, vsi ti so bili do druge svetovne vojne močno povezani s kmetijstvom. Svojo posest je imelo župnišče, gostilničar je bil med največjimi kmeti v vasi, tudi šola je imela obdelovalne površine. Glavni pečat je naselju dajalo agrarno prebivalstvo s svojo gospodarsko dejavnostjo, ki je po drugi svetovni vojni hitro nazadovalo. Tabela 3: Kmečko prebivalstvo in zaposleni v kmetijstvu Leto 1953 1961 1971 1981 1991 2002

Št. vseh prebivalcev naselja 492 506 487 459 492 429

Kmečko prebivalstvo

Št. zaposlenih v kmetijstvu

333 296 220 92 78 7

215 205 154 79 67 4

Vir: SURS *za leto 2002 nimamo uradnega podatka o številu kmečkega prebivalstva, naveden podatek je približna ocena stanja

Razmerje med celotnim in agrarnim prebivalstvom ter število zaposlenih v kmetijstvu, Markovci 1953–2002

Vir: SURS

Če je leta 1954 med kmečko prebivalstvo še spadalo 333 prebivalcev ali 67,8 % vseh prebivalcev naselja, se je ta delež do leta 1981 zmanjšal na 20 %. V letu 2002 pa v vasi skoraj ni bilo več agrarnega prebivalstva, saj je to predstavljalo le 1,6 % celotnega prebivalstva. Z enakim tempom je upadalo tudi število zaposlenih v kmetijstvu. Leta 1961 je kmetijstvo predstavljalo za 22,6 % vseh gospodinjstev v

199

iz korantove dežele

Markovcih glavni vir dohodka za preživetje. V letu 2002 sta se izključno s kmetijstvom preživljali le dve gospodinjstvi, kar je predstavljalo le 1,3 % vseh gospodinjstev. Število čistih kmetij se je v Markovcih v obravnavanem obdobju zmanjševalo na račun mešanih delavsko kmečkih kmetij. Ta proces je spremljalo tudi močno drobljenje kmečke posesti. Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1946, so v KLO Markovci našteli 96 revnih posestnikov, 59 srednjih posestnikov in 15 velikih posestnikov. V letu 1971 so v naselju bila le štiri gospodinjstva, ki so imela kmetijo večjo od 10 hektarov. Takoj po vojni je bilo takšnih kmetij bistveno več, a jim je bil takrat z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije razlaščen presežek posestva. Najbolj znana primera nacionalizacije posesti sta bila zaplemba 17 hektarjev zemlje vaškemu gostilničarju in zaplemba župnijskih vinogradov, ki so prišli v zemljiški sklad države. Leta 1971 so gospodinjstva z več kot 10 hektarji zemlje predstavljala komaj 3 % vseh gospodinjstev, največ je bilo gospodinjstev z enim in tistih z do tremi hektarji zemljišč, skupaj je bilo v Markovcih takih kar 53 % vseh gospodinjstev. Do leta 1991 se je to razmerje precej spremenilo, saj se je bistveno povečalo število gospodinjstev z enim oziroma do tremi hektarji posesti. Ob povečanju števila gospodinjstev pa se je zmanjšalo tudi število gospodinjstev brez zemlje. Leta 1971 je bilo takšnih gospodinjstev 24,6 %, leta 1991 pa 9,9 %. Vse to kaže na močno drobljenje posesti. Tabela 4: Gospodinjstva v Markovcih po skupni uporabljeni površini zemljišč Leto

Gospodinjstva

Brez zemlje

Do 1 ha

1,01-3 ha

3,01-5 ha

5,01-10 ha 10,01 ha in več

1971 1991

130 141

32 14

34 77

35 28

14 9

11 10

4 3

Vir: SURS

Primerjava podatkov o številu glav živine med leti 1961-2004 kaže na močan upad števila vseh vrst živine. V letu 1960 so kmetje vzrejali 208 krav, telic in bikov in skoraj enako število delovne živine, ki pa leta 1981 ni imela več skorajda nobenega pomena. Danes lahko v vasi še vedno naštejemo veliko glav živine, ki pa jo skoraj v celoti vzreja ena specializirana kmetija.

Zaposleni po sektorjih dejavnosti, naselje Markovci 1953–2002

Vir: SURS

200

skozi čas

občina markovci

Dejavnostna struktura prebivalstva v naselju Markovci se je po letu 1953 korenito spremenila. Do leta 1971 je bil delež zaposlenih v primarnem sektorju v Markovcih še vedno visok, saj je bilo v njem zaposlenih 61 % prebivalstva. Najmočnejše spremembe v ekonomski strukturi prebivalstva zasledimo v 70. in 80. letih, ko pomen primarnega sektorja v zaposlitveni strukturi vaščanov močno upade na račun sekundarnega, terciarnega in kvartarnega sektorja in danes predstavlja manj kot 7 % v dejavnostni strukturi prebivalstva.

Izobrazbena struktura V izobrazbeni strukturi prebivalstva naselja Markovci pred drugo svetovno vojno se zrcalijo vrednote agrarne družbe tistega časa, ko visoka stopnja formalne izobrazbe še ni imela takšnega pomena kot danes, temveč se je veliko ljudi zadovoljilo s tem, da znajo pisati in brati. Ostale veščine, potrebne za življenje, so si vaščani pridobili iz izkušenj. Večina prebivalcev v tem času tudi ni imela ustreznih materialnih možnosti za dosego višje stopnje izobrazbe, kot je bila krajevna osnovna šola. V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je bil v Markovcih visok delež prebivalstva s končanim formalnim šolanjem. Leta 1961 je od 367 prebivalcev, starejših od 15 let, imelo popolno osnovno šolo le 11,4 % prebivalcev, 64,8 % jih je imelo nepopolno osnovno šolo. Brez kakršne koli formalne izobrazbe je bilo 9,2 % prebivalcev. Nižjo in srednjo poklicno šolo je končala desetina prebivalstva starejšega od 15 let. Srednjo strokovno in splošno šolo le 3,4 odstotki in višjo ter visoko 1,2 % prebivalstva starejšega od 15 let. Prebivalstvo brez osnovne šole in tisto z nepopolno in popolno osnovno šolo je predstavljalo predvsem kmečko prebivalstvo, med njimi tudi bivši kmetje, ki so že delali v nekmetijskih dejavnostih kot nekvalificirana delovna sila. Prebivalstvo z najvišjo formalno izobrazbo so predstavljali povečini priseljenci, zaposleni v državnih službah (učitelji, uradniki, župnik ...) in redki domači prebivalci. Izobrazbena struktura prebivalcev naselja Markovci 1961–2002 Vir: SURS

*Podatki o izobrazbi prebivalstva po posameznih letih niso med sabo popolnoma primerljivi. Podatki za leto 1961 in 1971 se nanašajo na prebivalstvo staro več kot 10 let. Podatki za leta 1981, 1991, 2002 pa na prebivalstvo staro več kot 15 let. Kljub temu graf izkazuje realni trend razvoja izobrazbene strukture prebivalstva v naselju Markovci.

201

iz korantove dežele

Raven šolske izobrazbe prebivalstva se je po drugi svetovni vojni iz popisa v popis izboljševala. Od leta 1961 do popisa prebivalstva 2002 se je število prebivalcev v Markovcih starejših od 15 let, ki so končali fakulteto, povečalo za sedemkrat. V letu 2002 je tako imelo končano fakulteto že 7,3 % prebivalcev, starejših od 15 let. Eno od srednjih šol je v letu 2002 imelo končano 55,3 % prebivalcev starejših od 15 let. Nepismenih ni bilo. Nepopolno osnovno šolo je imelo končano 2,4 %, popolno osnovno šolo pa 34,8 % prebivalcev, starejših od 15 let. Ob popisu leta 2002 se je redno šolalo 106 prebivalcev naselja, od tega 55 dijakov in študentov. Nekateri prebivalci pa so obiskovali razne študijske programe ob delu.

Položaj naselja v urbanem sistemu in spremembe v strukturi in obsegu dejavnosti Dejavnosti na vasi povezane s poklici kot so: župnik, učitelj, mežnar, gostilničar … so skozi zgodovino kraja predstavljale tiste funkcije v naselju, ki so dajale Markovcem osrednji položaj v fari-centralnost. Zraven cerkve je kot smo omenili bila v vasi gostilna, kar je bilo značilno za farna središča. Cerkev je predstavljala eno izmed prvih ne agrarnih funkcij v naselju in hkrati centralno funkcijo. Ob cerkvi je bila kasneje zgrajena tudi šola, kot druga pomembna centralna funkcija, katero so obiskovali učenci iz Markovcev ter okoliških vasi. Zraven navedene družbene infrastrukture je vas po drugi svetovni vojni z izgradnjo zadružnega doma v katerem so se locirale nove ne agrarne dejavnosti (zadruga, pošta, zadružna hranilnica, mesnica, bife, trgovina z mešanim blagom …) pridobila številne nove storitvene in oskrbne dejavnosti pomembne za vaščane in okoliško prebivalstvo. Stopnja opremljenosti naselja s centralnimi funkcijami se je tako povečala in s tem je naselje pridobilo na pomenu v urbanem sistemu. Kokole je v 70. letih naselje Markovci v svoji študiji centralni kraji v SR Sloveniji uvrstil med centralne vasi, kot centralni kraj, ki opravlja najbolj splošne centralne dejavnosti in je prvi najšibkejši člen v integraciji prostora na mikroregionalni ravni. Glede na reprezentativne centralne dejavnosti, katere je Kokole opredelil kot minimum opremljenosti centralne vasi, naselje takrat ni bilo popolnoma opremljeno. V kraju ni bilo ljudske milice in zdravstvene postaje z zdravnikom splošne prakse. Naselje s svojimi funkcijami nikoli ni povsem zadovoljevalo svojih prebivalcev. Tudi v 80. in 90. letih kraj ni bistveno pridobil na družbeni infrastrukturi. Res je da se je večalo število različnih oskrbnih in storitvenih dejavnosti, ki pa, če izhajamo iz teorije centralnih krajev, ki pravi, da je stopnja centralnosti nekega kraja odvisna od specializacije dejavnosti, ki jo naselje opravlja, niso spreminjale položaja naselja v urbanem sistemu, saj so podobne vrste in obseg storitvenih in oskrbnih dejavnosti pridobivale tudi sosednje vasi na območju današnje občine Markovci.

202

skozi čas

občina markovci

Literatura in viri Bračič V., 1975: Ptujsko polje, Založba Obzorja Maribor, Maribor. Drozg, V., 1995: Morfologija vaških naselij v Sloveniji, GS 27, Inštitut za geografijo, Ljubljana. Klemenčič, V., 1991: Tedence spreminjanja slovenskega podeželja, GV 63, Ljubljana. Klemenčič, V., 1996: Tedence demografske preobrazbe v spodnjem Podravju in vzhodnih Slovenskih goricah v zadnjih treh desetletjih, v Projekt: Možnost regionalnega in prostorskega razvoja Podravja s Prlekijo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Kokole, V., 1971: Centralni kraji v SR Sloveniji, GZ XII, Ljubljana. Pak, M., 1993: Elementi socialnogeografskega razvoja na Dravskem polju, GS 23, Ljubljana. Popisi prebivalstva 1953,1961,1971,1981,1991, 2002, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana. Rajšp, V., Kološa, V., 2000: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, Opis, 6. Zvezek, Sekcija 170, Znanstvenoraziskovalni center slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. Ravbar, M., 1997. Slovenska mesta in obmestja v preobrazbi, GZ, Acta Geographica, XXXVII, RRC SAZU, Geografski inštitut, Ljubljana. Ravbar, M., 1996: Urbanizacija Spodnjega Podravja in Prlekije ter vrednotenje suburbanizacijskih pojavov v obmestju Ptuja, v Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja Spodnjega Podravja s Prlekijo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Sedlar, S., 1974: Vpliv urbanizacije na podobo in strukturo podeželskih mestnih naselij v Sloveniji, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Slekovec, M., Kronika ali letopis fare Sv. Marko. Statistični urad Republike Slovenije, Baza podatkov, 2004, Ljubljana. Temeljni topografski načrt 1: 5000, list Ormož J26 12, 13, 22, Geodetska uprava Republike Slovenije, Ljubljana. Zupanič, K., 2003, Občina Markovci, Historiat ustvarjalca fonda, ZAP, (online, citirano 24.11.2007).Dostopno na naslovu: http://www.poetovio.net/portal/vec.php?id=258_0_1_0_M Zgodovinski arhiv Ptuj, Občina Markovci, škatla 1. Zgodovinski arhiv Ptuj, Krajevni ljudski odbor Markovci, škatla 1 in 2. Žiovkov, Š., 1974 Demografski razvoj kmečkega prebivalstva v Sloveniji, v I. slovenski demografski simpozij, Demografski inštitut RCF, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.

203

iz korantove dežele

Povzetek Iz analize soci-ekonomskega, funkcijskega in morfološkega razvoja naselja Markovci, je razvidno, da je naselje po drugi svetovni vojni hitro spreminjalo vsebino, z določenim zamikom pa tudi podobo, ki se je spreminjala pod vplivom spremenjenih družbeno gospodarskih razmer, funkcij in nove urbane miselnosti. Proces transformacije je svoj zagon dobil že v 50. letih. Vendar je v tem obdobju v naselju osnovno dejavnost predstavljalo še vedno kmetijstvo, ki je zaposlovala večino aktivnega prebivalstva. Samo naselje je imelo enovito in skladno podobo, prilagojeno agrarni dejavnosti. Iz te podobe so izstopale le v središču naselja locirane stavbe centralnega pomena, v katerih so bile skoncentrirane osnovne oskrbne in storitvene dejavnosti. Naselje je takrat v urbanem sistemu zavzemalo položaj prvega najšibkejšega člena v integraciji prostora na mikroregionalni ravni. Starostna struktura naselja je bila v tem obdobju ugodna. Formalna izobrazba vaščanov je bila nizka. Živeli so v dokaj številčnih gospodinjstvih, v več generacijskih družinah, kjer so se vrednote in znanja potrebna za življenje še vedno v veliki meri prenašala iz roda v rod. V zadnjih petih desetletjih sta se vsebina in oblika naselja močno spremenili. Pod vplivom procesa urbanizacije in širjenja mestnega načina življenja in procesom industrializacije kmetijstva se je vas transformirala v naselje, ki je predvsem v socialnem, ekonomskem 204

in tudi morfološkem smislu podobno urbanim območjem. Agrarna funkcija naselja je skoraj izginila. V naselju so danes razvite številne storitvene in oskrbne dejavnosti, prisotna je tudi proizvodna obrt. Ob pomanjkanju stavbnih zemljišč se naselje po letu 2000 fizično skoraj ne širi. V podobi naselja prevladuje urbani tip hiše, staro vaško jedro predstavlja le manjši del celotnega pozidanega območja, veliko starih kmečkih hiš fizično propada. Veliko stavbe ima danes več funkcionalno vlogo, del stavbe je namenjen bivanju del za poslovne prostore. Z ustanovitvijo občine Markovci se je v naselju precej povečal nabor in obseg opremljenosti z družbeno in tehnično infrastrukturo, kar daje danes vaščanom dobre možnosti za kvalitetno bivanje in delo v naselju Markovci. V zaposlitveni strukturi vaščanov danes kmetijstvo predstavlja neznaten delež. Obdelovalna zemlje je v lasti delavsko kmečkih gospodinjstev, ki jo še vedno obdelujejo, a jim ne predstavlja glavnega vira dohodka. Večina vaščanov je zaposlenih v industriji in storitvenih dejavnostih.

skozi čas

občina markovci

Zusammenfassung Aus der Analyse der sozial-ökonomischen, funktionsbedingten und morphologischen Entwicklung der Ortschaft Markovci ist ersichtlich, dass die Ortschaft nach dem zweiten Weltkrieg sehr schnell ihren Inhalt und zeitversetzt auch das Bild veränderte, das sich unter den Einflüssen der veränderten gesellschaftlich-wirtschaftlichen Verhältnisse, Funktionen und neuer urbanen Denkart änderte. Der Prozess der Transformation bekam seinen Schwung schon in den 50er Jahren. Die Grundtätigkeit war in dieser Zeit noch immer die Landwirtschaft, die die Mehrheit der aktiven Bevölkerung beschäftigte. Nur versorgungsorientierte landwirtschaftliche Betriebe vereinten vor dem zweiten Weltkrieg in ihren Rahmen sowohl den Aufenthalt als auch die Arbeit. Die Ortschaft hatte ein einheitliches und ausgeglichenes Bild, das an die Agrartätigkeit angepasst war. Von diesem Bild hoben sich nur im Mittelpunkt der Ortschaft lozierte Gebäude zentraler Bedeutung ab, in denen die Grundversorgungs- und Dienstleistungstätigkeiten konzentriert waren. Die Ortschaft nahm im damaligen Urbansystem die Lage des ersten schwächsten Glieds in der Integration des Raumes auf dem mikroregionalen Niveau ein. Die Altersstruktur war in dieser Zeit günstig. Die formale Ausbildung der Dorfbewohner war niedrig. Sie lebten in den ziemlich zahlenstarken Haushalten, in den Mehrgenerationenfamilien, in denen die für das Leben

wichtigen Werte und Kenntnisse in großem Maße von einer zur anderen Generation weiter vermittelt wurden. In den letzten fünf Jahrzehnten änderten sich der Inhalt und die Form der Ortschaft sehr. Unter dem Einfluss des Urbanisationsprozesses, der Verbreitung der städtischen Lebensart und des Industrialisierungsprozesses der Landwirtschaft, wurde das Dorf in die Ortschaft transformiert, die vor allem im sozialen, ökonomischen und auch morphologischen Sinn den urbanen Gebieten ähnlich ist.

den Bewohnern der Ortschaft Markovci gute Möglichkeiten für ein hochwertiges Leben und Arbeit gibt. In der Beschäftigungsstruktur der Bewohner von Markovci stellt heute die Landwirtschaft einen geringfügigen Anteil dar. Das Ackerland ist im Besitz der arbeits-landwirtschaftlichen Haushalte, die es noch weiter bestellen, doch bedeutet das Ackerland für sie nicht mehr die Hauptquelle ihres Einkommens. Die Mehrheit der Bewohner ist in der Industrie und in den Dienstleistungsbetrieben tätig.

Die Agrarfunktion der Ortschaft verschwand fast. In der Ortschaft sind heute zahlreiche Dienstleistungs- und Versorgungstätigkeiten entwickelt, vorhanden ist auch das Gewerbe. Wegen des Mangels an Baugrundstücken erweitert sich die Ortschaft nach dem Jahr 2000 physisch fast nicht mehr. Im Bild der Ortschaft herrscht der urbane Typ des Hauses vor, der alte Dorfkern stellt nur den kleineren Teil des ganzen bebauten Gebietes dar, sehr viele alte Bauernhäuser verfallen. Viele Gebäude haben heute eine Mehrzweckrolle, ein Teil des Gebäudes ist für den Aufenthalt bestimmt und der andere Teil dient als Geschäftsraum. Mit der Gründung der Gemeinde Markovci im Jahr 1997 wurde in der Ortschaft der Umfang der Bestückung mit der gesellschaftlichen und technischen Infrastruktur vergrößert, was heute

205

iz korantove deĹžele

Summary From the analysis of socio-economic, functional and morphological development of Markovci settlement it is clear that after World War II it quickly changed its purpose, and also appearance, which changed under the influence of socio-economic circumstances, functions and new urban way of thinking. The process of transformation was given a fresh impetus already in the 50s of the 20 th century. However, at that period the settlementâ&#x20AC;&#x2122;s basic activity was still agriculture, which employed most of the inhabitants. Before World War II self-supplying rural economies united their residence and work. The settlement itself had uniformed and accordant appearance, which fit the rural activities. The only exceptions were the buildings located in the centre of the settlement, which were important for the community and executed some basic supplying activities and services. The settlement in its urban system presented the first weakest joint of the integration on micro-regional level. The age structure of the settlement was quite satisfactory. Formal education of the village people was quite low. They lived in numerous families with many generations living in one household. Their principals and knowledge needed for life were passed on from one generation to another, from elders to youngsters. Within the last five years the purpose and design of the settlement has changed a lot. Under 206

the influence of urbanisation and spreading the townâ&#x20AC;&#x2122;s way of life, as well as the process of industrializing agriculture, the village transformed into a settlement, which resembles urban areas, especially in its social, economic and morphological sense. Rural function of the village has almost disappeared. Today there are numerous well developed services and supplying activities, there is also some craft production. Due to lacking building sites, the settlement has not widened since 2000. In its appearance urban houses prevail. The old village centre presents a smaller part of the build up area and many of the farm houses dilapidate. There are many multifunctional buildings in the area, which are partly residential and partly used for businesses. Since the Markovci Municipality was established in 1997, the social and technical infrastructure has increased a lot and it provides the village people of Markovci with good opportunities for residence and work. Nowadays, not many people work in agriculture. Most of the cultivated land is owned by the households, which still cultivate the land, but the income from that work is not their main source of living. Majority of them are employed in industries and services.

skozi Ä?as

obÄ?ina markovci

207

iz korantove dežele

School in Markovci The priest Andrej Ledenik and organist Bernard Domanjko started to teach some of the children in the church of St. Mark in autumn 1789. The oldest school in Markovci was placed in the old wooden sacristy. The number of pupils increased gradually, that is why a new school had to be built. They started to construct it next to the church in 1840. The second school building was completed in 1890, while the present school was

built in 1979. In the past, there were girls’ and boys’ departments of school. Very well known was Sunday school and parents’ meetings after Sunday masses. During the World War II there was a German school in Markovci. In 2000 a part of the school was made into a kindergarten, in 2006 the Municipality constructed a sports hall next to the school.

Key words: school, church, school development, number of pupils, teachers, school construction, school in times of National Liberation Battles, lessons in three shifts, nine classes, kindergarten. 208

skozi čas

občina markovci

Ivan Štrafela, profesor razrednega pouka, ravnatelj OŠ Markovci

Zgodovina šolstva v Markovcih Pri Sv. Marku sta začela jeseni 1789 nekaj otrok poučevati župnik Andrej Ledenik in organist Bernard Domanjko. Najstarejša markovska šola je bila v stari leseni mežnariji. Število učencev se je iz leta v leto večalo, zato je bilo treba postaviti novo šolo, ki so jo poleg cerkve začeli graditi 1840. leta. Drugo šolsko stavbo so Markovčani postavili 1890. leta, zdajšnja

šola pa je bila zgrajena 1979. leta. Včasih so bili na šoli dekliški in fantovski oddelki, znana je bila nedeljska šola, pa roditeljski sestanki po nedeljski maši. Med drugo svetovno vojno je v Markovcih delovala nemška šola. Leta 2000 je bil del šole preurejen za potrebe vrtca, leta 2006 pa je občina ob šoli zgradila večnamensko športno dvorano.

Ključne besede: šola, cerkev, razvoj šolstva, število učencev, učitelji, gradnja šole, šola v času NOB, triizmenski pouk, devetletka, vrtec. 209

iz korantove dežele

Od začetka šolstva do leta 1918 Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, v cerkveni kroniki navaja: »Mladina je up in nada boljše bodočnosti, kar se je bilo že otroku v srce vsadilo, donaša sad pri odraščenem človeku.« Tega so se že zgodaj zavedali duhovniki, ki so zbirali otroke v svoji hiši ali cerkvi in jih učili verskih resnic, kasneje pa še branja, pisanja in računanja. Na podeželju so bile to prve oblike poučevanja. Tudi pri Sv. Marku je takratni duhovnik Andrej Ledenik v prostem času poučeval mladino. Marija Terezija je s šolsko reformo leta 1774 ustanovila precej glavnih šol in normalk v mestih in še več trivialk na podeželju. Ker pa je primanjkovalo usposobljenih učiteljev, je na podeželju ostalo vse tako kot je bilo. Šolstvo je naredilo korak naprej v času cesarja Jožefa II (1780-1790), ki je ukazal, da se morajo povsod, kjer je 90 do 100 za šolo sposobnih otrok in imajo ti do šole pol ure hoda, ustanoviti ljudske šole. Pri Sv. Marku sta jeseni leta 1789 začela nekaj otrok poučevati župnik Andrej Ledenik in organist Bernard Domanjko. Poučevala sta v stari leseni mežnariji, najstarejši markovski šoli, ki je stala zraven cerkve. Pouk je obsegal predvsem verouk. Kmalu za tem, leta 1797, je preko avstrijske meje udarila francoska revolucija. Zaradi vojne je prenehalo delovati šolstvo v Markovcih. Leta 1805 je dal župnik Matija Erzel narediti proračun za zidavo nove šolske zgradbe, ki pa zaradi vojne ni bila postavljena. Šele po odhodu francoskih čet se je februarja 1810 začelo poučevati v »farovžu«, kjer so preuredili kaplanovo sobo v učilnico. Takratni kaplan je bival na Ptuju, ko pa se je vrnil, je pouk potekal zopet v mežnariji. V šolskem letu 1809/10 je bila v Markovcih že redna šola, na kateri je učil Blaž Dominkuš do leta 1816, 31 učencev na dan, nedeljske šole se je udeleževalo po 95 učencev. V knjižici Markovci, ob 150. obletnici ustanovitve šole in 15. obletnici osvoboditve in v cerkveni kroniki, je iz poročila dekana in šolskega nadzornika Karla Jožefa Kellnerja razvidno, da sta v letu 1812 poučevala v Markovcih poleg učitelja Blaža Dominkuša še župnik Andrej Ledenik in kaplan Marko Vaupotič. Učitelj Dominkuš je opravljal še delo organista in cerkovnika. Kot poroča Slekovec je bila šolska soba zelo majhna, saj je bila »dva sežnja dolga, poldrugi seženj široka in en seženj visoka«. Vedelo se je, da je šolska soba premajhna, vendar se je zaradi slabih letin to vprašanje vleklo vse do leta 1820, ko so gradili sedanji »farovž«. Ker ni bilo več denarja za novo šolsko zgradbo, so k župnišču na severni strani prizidali veliko šolsko sobo, v katero so vodile posebne stopnice od zunaj. V tej sobi se je začelo poučevati leta 1820. Obiskovanje nove šole je bilo v začetku zelo slabo. V šolo je hodilo le 10 do 30 otrok. Vzrok zato je bil tudi takratni učitelj Štefan Špricelj, ki je, kot poroča cerkvena kronika, surovo ravnal z otroki. Ko pa je leta 1830 prišel novi učitelj Martin Šlajnc, je vedno več otrok začelo hoditi v šolo in leta 1831 je šolo obiskovalo že 80 otrok. Število učencev se je potem iz leta v leto večalo in leta 1838 je od sto štiridesetih za šolo sposobnih otrok pouk obiskovalo 90 otrok; 54 dečkov in 36 deklic. Glede na veliko število otrok v majhni sobi, je župnik Andrej Ledenik zahteval, naj se na mestu stare »mežnarije« postavi nova šolska zgradba in obljubil, da bo za zgradbo daroval 300 goldinarjev, če se prepusti šolska soba v župnišču njemu in njegovim naslednikom v osebno uporabo.

210

skozi čas

občina markovci

Prva šolska zgradba Spomladi 1840 so začeli graditi zraven cerkve šolsko zgradbo, ki je bila dokončana do jeseni. Gradbena dela je prevzel ptujski obrtnik Strebl. Šolska zgradba je bila 16,7 metrov dolga in 11 metrov široka. V njej je bila šolska soba dolžine 8,85 metra in širine 7 metrov, učiteljevo stanovanje, kuhinja, dve sobi, shramba, klet in podstrešje. Podatki o tem, koliko je zgradba stala, niso znani, znano je samo to, da so zraven župnika Ledenika, prispevali eno tretjino c. kr. verski sklad kot šolski patronat, eno tretjino gospoščina in eno tretjino občani.

Spremembe tretjega šolskega zakona Z novim šolskim zakonom, ki je bil sprejet 14. maja 1869, veljati pa je začel januarja 1870, so postale šole državne ustanove. Uvedli so krajni, okrajni in deželni šolski svet. Uzakonjena je bila osemletna šolska obveznost. Ker so bili starši prisiljeni pošiljati otroke v šolo, se je število šolarjev močno povečalo. Leta 1873 je že bilo 284 šolo obiskujočih otrok. Ena šolska soba ni mogla sprejeti tako velikega števila otrok, zato so vzeli v najem hišo Matjaža Kolariča v Markovcih številka 12. Markovska šola je postala dvorazrednica. V njej se je poučevalo dopoldne in popoldne po 63 učencev, v njej je bilo tudi stanovanje za učitelja. Ker pa je število šolo obiskujočih otrok še vedno naraščalo, se je šola z odlokom deželnega šolskega sveta 23. septembra 1884 razširila v trirazrednico. Krajevni šolski svet je za tretjo šolsko sobo najel hišo Simona Kekca v Markovcih številka 34.

Druga šolska zgradba Glede na stalno naraščanje otrok se je že leta 1873 pojavila ideja, da bi postavili v Stojncih novo šolo, obiskovali pa bi jo mladi iz domače vasi in sosednjih Muretincev. To vprašanje je ponovno oživelo leta 1881, ko je postalo pereče vprašanje zidave nove šole v Markovcih. Zidava nove šolske zgradbe v Stojncih ni bila mogoča, ker občani in krajevna oblast niso pristali na to, da imata skupno šolo dve vasi, ki nista v isti občini. Zidava šole v Markovcih se je zavlekla do leta 1890, ko je krajevni šolski svet sklenil, da se stara šola z eno učilnico in učiteljskimi stanovanji podre, sezida pa se nova šolska zgradba s petimi učilnicami in stanovanji za vse učitelje. Prostor na katerem bi stala zgradba so kupili za 1350 goldinarjev. Vse delo, s studencem vred, je bilo ocenjeno na 26.260 goldinarjev, prevzel pa ga je Jožef Breznik, stavbni mojster na Ptuju. Dne 5. julija 1890 so vzidali v vogelni kamen spomenico, nekaj srebrnega denarja in časopisov. Stroške šole so si delili tako, da je vsak posestnik na en goldinar davka plačal 3,25 goldinarjev doklade za zidavo šole. Otvoritev nove šole je bila 23. novembra 1890, drugi dan je v njej že potekal pouk. Že septembra istega leta je šola postala štirirazrednica, čez dve leti je imela eno paralelko, leta 1892 je postala petrazrednica in leta 1905 se je razširila v šestrazrednico.

Časi, ko so v šolah ocenjevali pridnost Podatki o organiziranju pouka so precej pomanjkljivi. Iz šolske kronike je razvidno, da se je pouk do šolskega leta 1897/98 pričenjal jeseni, najpogosteje septembra in je trajal do avgusta. Šolsko leto je bilo

211

iz korantove dežele

razdeljeno na četrtletja in takrat so učenci dobili naznanila. Prvo polletje se je končalo februarja. Po odloku iz leta 1884 so tistim učencem, ki so redno obiskovali šolo šest let in pol, oprostili v sedmem in osmem letu v poletju obiskovanje šole. Ti učenci so dobili naznanila in odpustnice konec tretjega četrtletja, ki se je zaključilo na Veliko noč. Odpustnice so dobili učenci, ki so dopolnili štirinajst let in so opravili osnovnošolsko obveznost. Učence, ki so bili slabi pri glavnih učnih predmetih, so poskušali prisiliti, da so še eno leto po končani šolski obveznosti hodili v šolo in se izpopolnili v teh predmetih. V šolskem letu 1897/98 je v kroniki navedena sprememba in sicer je bilo šolsko leto razdeljeno na prvi in drugi tečaj, prav tako pa je imelo tudi četrtletja. Šolsko leto se je pričelo 21. aprila, končalo pa se je konec marca naslednje leto. Vsako četrtletje je trajalo približno dva meseca in pol. V šolski kroniki je zapisano, da učenci od 8.45 do 12.45 ure ne smejo iz šolske zgradbe. Pred in po pouku se je opravila molitev, trikrat na leto so učenci opravili spoved. Ob praznikih (križevske procesije, telovske procesije, god sv. Alojzije, god sv. Cirila in Metoda, rojstni dan Veličanstva, jubilejska procesija, god cesarice Elizabete, god sv. Marka) so se morali udeleževati svetih maš. Zapisniki krajevnih šolskih svetov so od leta 1873 do leta 1884 pisani v nemškem jeziku (gotici), za tem letom pa so pisani v slovenščini. Učenci so se pri pouku učili verouk, branje, pisanje, računanje, učni (slovenski) jezik, petje. Ocenjeni so bili iz navedenih predmetov in še iz obiskovanja pouka, napredka in pridnosti. Šolska kronika (*40) navaja: «Naloga in smoter ljudskih šol je, da se otroci, ki imajo k temu potrebnih možnosti, vsaj v glavnih in za življenje neobhodno potrebnih predmetih, torej v verouku, čitanju, pisanju in računanju, dobro ali vsaj zadostno poučijo in izobrazijo«. Takratno mnenje je bilo, da učenci lahko napredujejo v šoli samo, če dobro obvladajo materinščino, kar je pomenilo, da morajo »v materinščini pravilno misliti in se pravilno izraziti«. Zaradi tega se naj učenci, tako v šolski kroniki, začnejo učiti nemškega jezika šele v petem šolskem letu, kot posebni predmet. Starši in oskrbniki se sami odločijo ali bodo otroci obiskovali nemški jezik. Nemški pouk se bo izvajal največ dve do tri ure na teden, da ne izgubijo preveč časa za pouk drugih predmetov. Leta 1892 učitelji na konferenci ugotovijo, da se nemškega jezika učenci uspešno ne morejo naučiti samo med šolskimi urami, zato sklenejo, da se dečki v zimskem tečaju učijo nemškega jezika tudi takrat, ko imajo deklice ročna dela. Učenci so pisali na tablice vse do januarja 1896, ko začnejo pisati v zvezke. Telovadbo so imeli samo poleti, ker niso imeli telovadnice ali proste učilnice na šoli. Telovadbo je v vseh razredih učil en učitelj. Učitelji se dogovorijo, da bodo pisali po miklošičevem lepopisju. Učenci so skrbeli tudi za šolski vrt, zbirali so jabolčne pečke in jih posadili. Čebelnjak in pouk o čebelarstvu je prevzel učitelj Marinič. Učitelji so izdelali »vedelni red«, ki je visel v vsaki učilnici in opozarjal učence, česar na šoli ne smejo početi (ropotati in treskati z vrati, po šoli letati, s seboj ne smejo nositi nožev, ker poškodujejo pohištvo …). Učitelji so opozarjali učence na škodljivce, ki so se pojavljali na rastlinah.

212

skozi čas

občina markovci

Šolstvo v Markovcih v času stare Jugoslavije Spremembe šolstva v času stare Jugoslavije Kako je šola delovala in se razvijala do leta 1925 ni znano, ker je bila v času okupacije izgubljena kronika za ta leta. Z uvedbo novega šolskega zakona, ki je izšel 5. decembra 1929, se je osnovna šola preimenovala v narodno šolo, ki je bila razdeljena v štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo, v kateri traja pouk do dokončanega štirinajstega leta. Uvedena je bila obvezna osemletna osnovna šola, ki pri nas ni bila nobena novost. Na podeželju višja narodna šola ponavadi ni imela 7. in 8. razreda, tako je bila mladina deležna le šestletnega rednega šolanja. In tako je bilo tudi v Markovcih. Iz nekaterih zapisnikov krajevnega šolskega sveta in spisov, ki jih hranijo v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, je razvidno, da je bila v šolskem letu 1919/20 šola v Markovcih šestrazredna in z eno paralelko. V šolskem letu 1923/24 je imela šola že dve vzporednici in sicer v četrtem in petem razredu in tri vzporednice v šolskem letu 1929/30; v prvem, drugem in četrtem razredu. 3. oktobra 1929 je izšel nov zakon o nazivu države, ki se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, uprava se razdeli na devet banovin. Z 12. novembrom je pričela delovati Dravska banovina v katero so spadale naše vasi. Iz načrta šolskega okoliša Sv. Marka niže Ptuja iz leta 1929 je razvidno, da se šolski okoliš ni spremenil. Vanj so spadale vasi Zabovci, Markovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci, Sobetinci, Strelci, Prvenci in Borovci. Šolska občina je leta 1933 obsegala šest političnih občin: Sv. Marko, Zabovci, Bukovci, Stojnci, Prvenci in Borovci. Z novim občinskim zakonom, z dne 14. marca 1934, so se občine združile v veliko občino Markovci, razen občine Borovci, ki je bila priključena občini Dornava. V šolskem letu 1933/34 je v šolski kroniki omenjena gospodarska kriza. Pridelki so slabo plačani, zelenjavo vozijo z vozovi v Maribor, Celje, Savinjsko dolino, hrano si solijo z rdečo živinsko soljo, namesto sladkorja uporabljajo saharin, ki ga tihotapijo iz Avstrije. Pozimi primanjkuje petroleja, zato gredo spat z mrakom. Pri hiši se zgodi, da ni niti pare denarja. Zaradi nezadovoljstva so se pojavljali prepiri in pretepi. Leta 1913 je Posojilnica v Markovcih postavila stanovanjsko hišo, ki jo je leta 1926 kupil krajevni šolski odbor za 40 tisoč dinarjev. Zgradba je imela v pritličju neprimerno učilnico, v ostalem delu zgradbe so bila stanovanja za učitelje.

Dekliški in fantovski razredi Šolsko leto se je pričelo 1. septembra 1934 z vpisom novincev, 2. septembra je bila šolarska maša, po maši so učitelji imeli konferenco. Pouk se je začel 3. septembra ob pol devetih. S prvim aprilom so v šolskem letu 1934/35 pričenjali s poukom ob osmi uri. Šolsko leto je trajalo do konca julija. V šolskem letu 1934/35 so imeli učenci 1. in 6. razredov redni pouk, v vseh ostalih je bil uveden menjalni pouk. V šolskem letu 1935/36 dobi šola odobreno prošnjo za razširitev. V naslednjem šolskem letu so uvedli sedmi in osmi razred, šola je postala osem razrednica s petimi vzporednicami. Pouk so uredili tako, da so bili dečki in deklice teh dveh razredov ločeni, deklice iz 7. in 8. razreda skupaj, prav tako tudi

213

iz korantove dežele

fantje. Menili so, da bo na tak način pouk potekal bolj praktično; pri dečkih v gospodarskem smislu, pri deklicah v gospodinjskem smislu. V navedenem šolskem letu so se odločili, da bo peti razred zadnji razred z vzporednico, zato lahko učitelji pošljejo v šeste razrede samo dobre učence in le toliko, da ne bo v šestem razredu preveč otrok.

Delo na šolskem vrtu je bilo obvezno Takoj po prvi svetovni vojni je bila sprejeta ena izmed odločb, v kateri učni jezik postane slovenščina, nemščina pa preneha biti obvezni predmet. V obdobju stare Jugoslavije so bili na urniku naslednji predmeti: računstvo, geometrija, čitanje, pisanje (lepopisje), slovenski učni jezik, srbohrvaščina, spoznavanje prirode, zemljepis in zgodovina (domoslovje), telovadba, risanje, petje, deška ročna dela, dekliška ročna dela, kmetijski pouk in verouk. Ocenjevalo se je tudi vedenje, pridnost in zunanja oblika pisnih izdelkov. V šolskem letu 1928/29 so prvič začeli znanje otrok ocenjevati z ocenami: odlično, prav dobro, dobro, zadostno in nezadostno. Učitelj Josip Jurančič je na učiteljski konferenci dne 20. decembra 1932 predstavil pripombe k začasnemu učnemu načrtu in programu za višje narodne šole v Kraljevini Jugoslaviji. V njem predlaga, da naj bo učni načrt takšen, da se lahko prilagodi za vsako šolo, ker ima skoraj vsak kraj različne kulturne, gospodarske, socialne, zdravstvene in higienske navade. Šolska snov je bila vezana na probleme, ki so se pojavljali v šolski okolici in ker so se ljudje na območju občine Markovci ukvarjali predvsem s kmetijstvom, je bila prav ta tema med pomembnejšimi. Po prvi svetovni vojni je vladala velika draginja. Izhod iz krize in bodočnost v državi so videli v gospodarskih panogah, med njimi tudi v sadjarstvu. Okrajni šolski svet v Ptuju je sporočil, da mora vsaka šola naročiti več izvodov slovenskega lista Slovenski sadjar ter s tem učence navduševati nad to dejavnostjo. V šolskem vrtu, ki je meril 8 arov, so učenci praktično izvajali, kar so se naučili pri pouku. Šolski vrt je obsegal 7 arov drevesnice in vrtnin in pol ara trsnice in cvetličnih gredic. Spomladi leta 1928 je nekdo iz šolskega sadovnjaka ukradel 22 dreves, ostale pa so sami odstranili, ker so jih uničile krvave uši. V naslednjem šolskem letu so učenci posadili hruške. Šola je imela tudi čebelnjak, ki je imel sedem panjev. V šolskem letu 1932/33 so ustanovili krožek za šolsko vrtnarstvo, izvedli pa so tudi več tečajev, tako je bil avgusta 1930 tečaj za okuliranje sadnih dreves, ki so se ga udeležili otroci in odrasli. V letu 1924 uvedejo pri glasbenem pouku petje po notah. Po Veliki noči se je pričela telovadba na prostem. Pozimi v šolskem letu 1933/34 se je vsako nedeljo zjutraj ob 7.30 in popoldan ob 16. uri oglašal kmetijski radio s predavanjem, ki ga je pripravil učitelj Josip Jurančič.

Po nedeljski maši na roditeljski sestanek Učitelji takratnega časa so si prizadevali slediti sodobnim pedagoškim metodam in so jih prilagajati svojemu okolju. Na učiteljskih konferencah so velikokrat razpravljali o tem. Učitelj Josip Jurančič je na učiteljski konferenci leta 1932 predlagal pri obravnavanju snovi strnjeno ali kompleksno metodo. Strnjen pouk naj bi se nanašal na krajevna vprašanja. V tukajšnjem šolskem okolišu je bil glavni

214

skozi čas

občina markovci

dohodek gojenje čebule, semen in vrtnin. Ker so te dejavnosti ugasnile, je bila naloga šole poiskati vzroke za to. Josip Jurančič navaja: »Vsaka taka učna enota, obravnavana v duhu strnjenega pouka, bi poizkušala odkriti pereč krajevni, bodisi gospodarski, kulturni, zdravstveni ali higienski in socialni problem. Ta osrednji problem bi reševali iz količinskega, časovnega, geografskega, snovnostnega vidika in na njem opazovali razne spremembe (mehanske, fizikalne, kemične). Vsak problem bi ob takem reševanju dobil jezikovno, ilustrativno in prostorno obliko.« Iz navedenega odstavka lahko vidimo, da so že takrat poznali pomen problemskega pouka. Težili so k temu, da so izhajali iz aktualnih življenjskih situacij. Pouk so poskušali prilagoditi potrebam takratnega časa, da bi bilo delo v šoli bolj praktično kot teoretično. Praktični pouk so izvajali na šolskem vrtu, sadovnjaku in čebelnjaku. Učitelji so si prizadevali za boljše odnose s starši in zato uvedli roditeljske sestanke. Izvajali so se pet krat na leto, po nedeljski maši. Obisk staršev je bil vedno izredno dober. Roditeljske sestanke je vodil šolski upravitelj, vsebina pa se je nanašala na vzgojo, učenje, šolski obisk, pijančevanje, higieno. Uvedene so bile ocene kot jih poznamo danes, do takrat pa je bila v šoli najvišja ocena enica, ki postane najnižja oziroma negativna ocena. Na učiteljski konferenci v šolskem letu 1930/31 so se učitelji pogovarjali o kazni kot vzgojnem sredstvu. Referat je pripravil šolski upravitelj Mirko Marinič in v njem predlagal, da naj učitelji dobro premislijo preden uporabijo kazen, ker z njo ne pospešujejo dobrega mišljenja, ampak povzročajo jezo, sovraštvo in maščevanje. Ker pa je pri vzgoji kazen le potrebna, naj se kaznuje tako, da se bo učenec zavedal zaslužene kazni. Kot najlažjo kazen navaja strog pogled na učenca, ki ne pazi ali klepeta. Če ta kazen ne pomaga, sledi svarilo učencu in grožnja s hujšo kaznijo. Učenca se lahko kaznuje tako, da stoji v klopi ali pred klopmi, lahko se ga premesti v drugo klop. Huda kazen je zapiranje otrok po pouku. Uporablja se zaradi zamujanja ali manjkanja domačih nalog. Preden učitelji zadržijo učence po pouku, morajo vedno obvestiti o tem starše. Najtežja kazen je telesna kazen, ki je zakonsko prepovedana. Uporablja se le pri najtežjih slučajih, kot so tatvine in nemoralnost. Telesno lahko kaznujejo le starši. Prepovedano je kaznovanje učencev s kakim delom, kot denimo »napiši sto krat« in ne sme se kolektivno kaznovati celega razreda. Učitelji in učenci so vzdrževali na šoli red in disciplino. Na hodnikih so dežurni, ki skrbijo za red.

Markovsko šolstvo v času druge svetovne vojne Okupacija in nemška šolska uprava Ko se je leta 1938 Avstrija priključila Nemčiji, smo se Slovenci začeli zavedati, da se bo treba politično opredeliti. Napredni krogi na Ptuju so propagirali pristop k Društvu prijateljev Sovjetske zveze in v okviru tega društva vplivali na strankarsko pomiritev v slovenskih vrstah. V ta namen je bil takoj po začetku druge svetovne vojne, 3. septembra 1939, v Markovcih odprt Sokolski dom, v katerem so po

215

iz korantove dežele

vojni imeli učenci telovadbo. Iz Ptuja se je širila tudi Hitlerjeva propaganda, ki v Markovcih ni imela veliko pristašev, nasedli so ji le posamezniki, ker je obljubljala izboljšanje gospodarskega položaja preprostega človeka, ki je bil zaradi takratnega gospodarske politike zelo slab. 9. aprila 1941 so prišle v vas patrulje nemških kolesarjev v gosjem redu in oborožene z brzostrelkami. Sledile so jim mobilizirane čete. Zraven vojakov se je pojavil tudi bukovski trgovec, ptujski Nemec Jožef Urban, ki je na rokavu nosil rdeč trak s kljukastim križem. Približno tristo vojakov je zasedlo šolo. Obnašali so se zelo grobo in naredili na šolski zgradbi precej škode. To škodo je prvi nemški učitelj Alois Schwab pripisal jugoslovanskemu vojaštvu, ki pa ni bilo nikoli nameščeno v šolskih prostorih. V naslednjih dneh so Markovci dobili prvega Bürgermeistra, že omenjenega Jožefa Urbana. Občinski urad so Nemci uredili v pritličju šolske stanovanjske zgradbe, kjer je prej poslovala posojilnica. Občina je dobila ime Sant Marxen, pozneje Mortendorf, preimenovali so tudi ostala naselja. Nemci so začeli popisovati ljudi, ki so se po letu 1914 naselili na Štajersko. Ti so bili določeni za izselitev. Prvi je bil izseljen župnik Ignac Groblar. Najprej so ga odvedli v ptujski kapucinski samostan, nato pa je bil z ostalimi duhovniki izseljen na Hrvaško. Za župnikom so prišli na vrsto učitelji. Tiste, ki so službovali na Ptuju, so zaprli v kapucinski samostan že 30. aprila in jih 12. maja prepeljali na Borl, kjer je bilo koncentracijsko taborišče. Ostale učitelje so zaprli 12. maja v kapucinski samostan in pozneje na Borl. Vsi internirani učitelji so bili izseljeni v Srbijo ali na Hrvaško. Iz Markovec so bili izseljeni Franc Simonič, Feliks Komac, tri učiteljice, J. Leban in Zavec. Že pred aretacijo slovenskih učiteljev je prišel prvi nemški učitelj Alois Schwab iz Gradca, ki je postal šolski upravitelj. Prišlo je še nekaj nemških učiteljic in začel se je nemški pouk. Učence so po razredih razvrstili po starosti, ne glede na njihovo znanje. Najprej so jih naučili pozdravljati po fašistično, nato so jih učili nemške pesmi. Šlo je le za to, da se naučijo nemščine in prevzamejo nemško miselnost. Največ učnega časa so porabili za petje in telovadbo. Sam učitelj Alois Schwab je v poročilih za šolsko oblast priznal, da je pouk težaven, ker so Markovci stoodstotni slovenski kraj. Za odrasle so uvedli jezikovne tečaje. Leta 1942 jih je bilo sedem, pod prisilo se jih je udeleževalo 297 ljudi. Tretje nemško šolsko leto je šolo obiskovalo 680 otrok, četrto nemško šolsko leto pa 661 otrok.

Razvoj šolstva v Markovcih po drugi svetovni vojni Prvo povojno šolsko leto Šolska zgradba je v zadnjem obdobju vojne služila kot bolnišnica. Notranjost šole je bila v obupnem stanju: preplavljena s smetmi, umazanimi obvezami, slamo, umazani uradni akti so ležali po tleh. Šipe so bile potrte, vrata polomljena, ključavnice odtrgane. V šolo je bilo tudi vlomljeno, kar je pripisati vojaštvu, pa tudi otrokom in vaščanom. Pri obnovitvenih delih na šoli je pomagal ves krajevni odbor in vsi vaščani markovskega okoliša, ki so s prostovoljnimi prispevki popravili šolsko zgradbo. Zamenjanih je bilo 45 šip, popravljenih 29 luči, vsa vrata, ključavnice, popravljena električna napeljava. Pripeljali so drva in očistili zanemarjeno šolsko dvorišče, pomagali pri ureditvi šolskega vrta, ki je bil preraščen s plevelom in poln odpadkov. Pri ustanovitvi skupne šolske kuhinje so učiteljem pomagali vaščani z živili.

216

skozi čas

občina markovci

Šolski sluga Franc Klinc in žena sta očistila obupno onesnažena stranišča, kleti in odstranila slike in učila, ki so služila za zatemnitev šolske zgradbe. Klopi v učilnicah ni bilo, ker so razbite ležale na podstrešju. Tudi te je popravil šolski sluga in jih razvrstil po razredih. Preden so šolo uredili tako, da je dobila podobo prosvetne ustanove, je minilo kar nekaj časa. Po osvoboditvi so se vrnili tudi slovenski učitelji. 28. maja 1945 je začasna šolska upraviteljica Sabina Meliva odprla šolo v Markovcih. Otvoritev šole je bila ganljiva. Starši so po štirih težkih letih pospremili svoje otroke v šolo in se udeležili svečane otvoritve. V šoli sta se spet oglasila slovenska beseda in pesem. Težko delo pa je čakalo naše učitelje. Okupator nam ni zapustil samo razdejane šole, ampak tudi vzgojno zanemarjeno mladino, ki ni obvladala niti najosnovnejšega znanja. Ob otvoritvi je šola štela 338 dečkov in 343 deklic; skupno 681 učencev. Ker je primanjkovalo učiteljev, sta poučevali le dve učiteljici, pripravnica Irma Jurič in začasna šolska upraviteljica Sabina Meliva. Poučevali sta od 8. do 12. in od 13. do 16. ure. Pouk pa je bil še vedno težaven, predvsem zaradi posledic nemške šole. Učenci višjih razredov so pisali vse samostalnike z veliko začetnico, zamenjevali so »z« s »s«. Disciplina je bila slaba zaradi velikega števila učencev. Otroci so med poukom glasno govorili, kot so bili navajeni v nemški šoli, kjer jih učitelji niso razumeli. Posmehovali so se mirnemu prepričevanju in demokratičnim vzgojnim metodam, saj so bili navajeni fašističnega terorja, pretepanja, groženj z izselitvijo in drugih pretenj. Razmere so se iz meseca v mesec izboljševale, ker jih je začela snov zanimati. Znanje otrok je bilo zelo slabo, saj je le polovica vseh otrok poznala vse črke.

217

iz korantove dežele

Šolska zgradba Osnovna šola bratov Štrafela Markovci V šolskem letu 1948/49 se je šola spremenila v sedemletko. V petem, šestem in sedmem razredu je bil uveden predmetni pouk. V šolskem letu 1950/51 je bila uzakonjena osemletna šolska obveznost, šola pa je bila razdeljena na osnovno šolo z razrednim poukom in nižjo gimnazijo s predmetnim poukom. Leta 1956 je Okrajni ljudski odbor Ptuj dovolil otvoritev pomožnega razreda pri 1. razredu osnovne šole. 23. novembra 1945 je v naš šolski okoliš prišlo 50 partizanskih sirot iz Bosne, starih od 6 do13 let. V oskrbo so jih vzele kmečke družine. V dveh razredih jih je poučevala učiteljica Praznikova. Po osvoboditvi so bila potrebna večja popravila, za katera pa ljudska oblast ni imela dovolj proračunskih sredstev. Domačini so sklenili, da bodo šolo popravili s krajevnim samoprispevkom. Avtor navaja: »V letu 1951 se je zbralo 111.029 dinarjev za nabavo lesa in okovja za izdelavo novih oken. V letu 1953 je bila zbrana vsota 63.014 porabljena za vzidavo novih oken in nabavo gradbenega materiala. V letu 1954 je krajevni samoprispevek znašal 147.306 dinarjev. Ta vsota in proračunska sredstva so omogočila ureditev vodovoda in začetek izboljševanja sanitarnih naprav, ki so bila dokončno urejena leta 1957. Uvidevnost domačinov je ljudska oblast podprla tudi s povišanim proračunskimi prispevki.« V letu 1954 je bil izkopan nov vodnjak pred šolsko zgradbo. Leta 1955 pa sta bili dokončno urejeni kanalizacija in vodovodna napeljava. 19. junija 1960. leta je šola praznovala 150. obletnico delovanja. Na proslavo so bili povabljeni vsi učitelji, ki so službovali na šoli in odkrili so spominsko ploščo učiteljem, ki so padli med vojno. Ob 150. obletnici šole in 15. obletnici osvoboditve se je šola preimenovala v Osnovno šolo bratov Štrafela Markovci. Leta 1960 je bila šola v Markovcih urejena in je imela sodobna učila, kot so radijska ozvočitev vseh učilnic, 16-milimetrski zvočni kinoprojektor, diaprojektor, magnetofon in druga učila, ki so jih učitelji uporabljali pri svojem delu.

Nova šola, vrtec, dvorana Stara šola je bila že precej dotrajana in strope je bilo treba podpreti z lesenimi podporniki. Vzdušje na taki šoli ni bilo nič kaj prijetno, zato so se odločili postaviti novo šolo. V Tedniku lahko preberemo: »Novo šolo pospešeno gradijo. Šola je montažnega tipa. V njej bo prostora za 720 otrok. Imela bo 24 učilnic ter lepo telovadnico. Skupaj z vsemi prostori bo merila kar 4750 kvadratnih metrov. Šolo gradi podjetje Marles iz Maribora, gradnja pa bo veljala 33,250.000 dinarjev. Sredstva za gradnjo šole so prispevali: samoprispevek občanov znaša 10,880.000, združena sredstva TOZD in drugih organizacij 5,145.000, kredit Republiške izobraževalne skupnosti znaša 16,625.000 in prispevek Krajevne skupnosti Markovci znaša 600.000 dinarjev.« Svečana otvoritev nove šole je bila v soboto, 11. avgusta 1979. leta in septembra je pouk že potekal v novi moderni zgradbi, ki je imela 24 učilnic, ob teh pa še telovadnico, knjižnico, kuhinjo, jedilnico, večnamenske in upravne prostore. Kot navaja takratni ravnatelj Jože Foltin, se Markovčani od takrat

218

skozi čas

občina markovci

lahko ponašamo z eno izmed najmodernejših in funkcionalnih zgradb na Ptujskem. Nova šolska zgradba je omogočila enoizmenski pouk. Prostorski problem se pojavlja le pri športni vzgoji, ker ni omogočen vsem pouk v telovadnici. Učenci od prvega do četrtega razreda imajo pouk športne vzgoje v učilnici, ki je za to prirejena. Okolica šole je lepo urejena. Pred šolo nam takoj pade v oči stara lesena preša, ki so jo postavili v šolskem letu 1987/88. Omeniti moramo tudi lesenega koranta, ki stoji zraven preše, ta pa nas, ob moderni šoli, spominja na stare čase. Leta 2000 je v okviru osnovne šole začel delovati vrtec in sicer je del šole preurejen za potrebe vrtca. Leta 2006 je Občina Markovci ob osnovni šoli zgradila novo večnamensko športno dvorano s 1800 m2 površine. S tem pa je osnovna šola dobila odlične pogoje za izvajanje športne vzgoje. Otvoritve nove športne dvorane sta se udeležila tudi minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver in svetovni prvak na bradlji Mitja Petkovšek.

Organizacija vzgojno-izobraževalnega dela Triizmenski pouk v stari šoli Prva povojna šolska leta so bila zelo težavna, zaradi posledic nemškega šolstva. V šolskem letu 1948/49 se je šola spremenila v sedemletko. V petem, šestem in sedmem razredu je bil uveden predmetni pouk. V šolskem letu 1950/51 je bila uzakonjena osemletna šolska obveznost, šola pa je bila razdeljena na osnovno šolo z razrednim poukom in nižjo gimnazijo s predmetnim poukom. V osnovno šolo pod enotnim vodstvom se šola preimenuje v šolskem letu 1957/58. Leta 1956 je Okrajni ljudski odbor Ptuj dovolil otvoritev pomožnega razreda pri 1. razredu osnovne šole. V šolskem letu 1958/59 je bilo na šoli 15 oddelkov, potrebovali bi jih 16. Šola je imela 8 učilnic, zbornico in pisarno. Pouk se je izvajal v dveh izmenah. Šola ni imela telovadnice. Pouk športne vzgoje se je izvajal v domu TVD Partizan. Dvorana je bila velikosti 9 krat 6,8 metra in je bila za izvajanje pouka telesne vzgoje premajhna. Vodstvo šole je takrat računalo na preureditev prosvetne dvorane v telovadnico. V šolskem letu 1960/61 je bilo na šoli vključno z upraviteljem 18 učiteljev. Pojavili so se stanovanjski problemi za učitelje. Na šoli so primanjkovali tudi prostori za izvajanje tehničnega pouka, gospodinjstva ter za pouk kmetijsko gospodarske šole.

219

iz korantove dežele

Leta 1962 je Ljudski odbor Ptuj kupil parcelo ob zadružnem domu ter začel z izgradnjo učiteljskega stanovanjskega bloka. V njem je prostora za šest družinskih stanovanj in tri garsonjere. Dograjen je bil leta 1964. V šolskem letu 1962/63 so ustanovili prvi in drugi razred posebne šole. V šolskih kronikah je oddelek posebne šole naveden do šolskega leta 1972/73. Obiskovalo jo je od 10 do 20 učencev, poučevala jih je Julijana Knuplež. 553 učencev je imelo v šolskem letu 1974/75 pouk v sedmih učilnicah v šoli in še v učilnici posojilnice. Pouk je bil organiziran v dveh izmenah, v dopoldanski in popoldanski. Izmeni sta se mesečno menjavali. Ker se je število učencev še vedno povečevalo, so začeli razmišljati o gradnji nove šole, do takrat pa je pouk na razredni stopnji potekal v treh izmenah. Prva izmena je imela pouk od 7. do 10.30 ure ali od 7. do 12.05 ure, druga izmena od 13. do 18.05 ure, tretja izmena pa od 13.45 do 18.05 ure. V okviru šole so organizirali v šolskem letu 1968/69 malo šolo. Nastala je zaradi mnenja učiteljev, da učenci pridejo v prvi razred nepripravljeni na šolo. Obiskovalo jo je 71 otrok, poučevali sta učiteljici Marija Čepin in Silvestra Kolarič. Pouk so imeli strnjeno dva meseca v dvorani gasilskega doma, kasneje pa v telovadnici.

Od leta 2000 deluje v markovski šoli tudi vrtec, kjer jim otrok ne manjka.

V devetletno šolo s šestimi leti Šolska stavba se danes hladi v objemu različnih dreves in grmovnic, ki dajejo poslopju prijeten hlad in stik z naravo. Nova šolska zgradba je bistveno izboljšala pogoje za izvajanje pouka. Pouk tako ni več potekal v dveh oziroma treh izmenah, ampak le v dopoldanskem času. Pouk se je pričenjal ob 7.45 uri in je trajal do 13.50, v zadnjih letih pa se pričenja ob 8.30 in traja do 13.50 ure.

220

skozi čas

občina markovci

V prvem šolskem letu so uvedli v okviru Vzgojno-varstvenega zavoda Vrtec Ptuj poleg male šole še cicibanovo šolo, ki je trajala 80 ur in je delovala dve leti. Na šoli je bilo organizirano celodnevno varstvo otrok oziroma podaljšano bivanje. Dva oddelka podaljšanega bivanja delujeta še danes, za učence od prvega do tretjega razreda. Učenci so v podaljšanem bivanju od konca pouka do 16.15. V tem času imajo učenci kosilo, sodelujejo pri različnih dejavnostih ter opravljajo šolske obveznosti. V šolskem letu 2000/2001 se je šola vključila v projekt postopnega uvajanja 9-letnega šolanja. 9-letka je prinesla kar nekaj sprememb: razdelitev razredov v tri triade, dva strokovna delavca v 1. razredu, nivojski pouk v 8. in 9. razredu, izbirne predmete v zadnji triadi. V šolskem letu 2006–2007 obiskuje markovsko šolo 328 učencev, ki so razdeljeni v 17 oddelkov. Zaposlenih je 55 delavcev. Šolo je zadnjih 23 let vodil ravnatelj Jože Foltin, z letošnjim šolskim letom pa je ravnateljevanje prevzel domačin Ivan Štrafela. Vrtec obiskuje 75 otrok, ki so razporejeni v štiri oddelke. Šola je kraj vrveža, šepetanja, živahnega dogajanja. Učenci v njej so ogledalo vsega, kar se dogaja. Če jih obdaja ljubezen, jo odsevajo, če je ni, nimajo kaj odsevati. Zato skušamo izbirati prave poti za srečno rast mladega človeka.

Novo večnamensko dvorano pri markovski osnovni šoli, kjer se vedno kaj dogaja, so odprli dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport, ravnatelj Jože Foltin in župan Franc Kekec.

221

iz korantove dežele

Kdo so bili povojni ravnatelji v markovski osnovni šoli? Sabina Meliva, Ciril Kafol, Franc Žlahtič, Gvido Čepin, Karl Krivec, Jože Foltin in sedanji Ivan Štrafela.

Osnovna šola bratov Štrafela Markovci Leta 1960, ko je osnovna šola Markovci praznovala 150 letnico delovanja, se je preimenovala v Osnovno šolo bratov Štrafela Markovci. To ime je nosila vse do leta 1991, ko se je preimenovala v Osnovno šolo Markovci. Šola je nosila ime bratov Štrafela, Alojza in Stanka, ki sta padla v narodnoosvobodilnem boju. Alojz Štrafela iz Markovec je bil nekdanji načelnik Sokola, ustreljen 23. septembra 1941. leta v mariborskih zaporih. Pri ilegalnem partizanskem delovanju mu je pomagal brat Stanko, ki je kot kurir padel v Spuhlji, 6. decembra 1944. leta.

Učitelji, ki so učili na markovski osnovni šoli od leta 1945. do danes: Takoj po vojni so prišli na markovsko osnovno šolo poučevat: Sabina Meliva, bila je tudi začasna upraviteljica, 1948 leta službeno premeščena v Ptuj, Irma Jurič, Elizabeta Letič, Slavka Legiša, Dora Mervič, Valerija Gorenjšek, Vinka Simonič, Marija Praznik, Danijela Skobe, poročena Feguš, Zofija Jurgec, poročena Strelec, Anda Majce, Silva Pšeničnik, Zlata Lajmiš – Goga, Ljudmila Kafol, Ciril Kafol, ki je bil tudi šolski upravitelj in je v Markovcih služboval od 1945 do 1958. leta. Takrat so na šoli učili tudi Jožica Iglar, Rajko Iglar, Mihael Plavčar, Marija Pogorevc, Marcelina Kamenik, Andrej Stele, Oton Skender, Franc Žlahtič, bil je tudi ravnatelj šole, v Markovcih pa je služboval med leti 1948 in 1960, Pavla Žlahtič, Terezija Vodušek, Barbara Miško, Katarina Doberšek, Ivanka Laznik, Marija Bezenšek, Vera Maček, Zora Čeh, poročena Skender, Vera Polančič, poročena Vugrinec, Radoslav Povlin, Ljudmila Bolha, Tomaž Bedekovič, Marija Zajc, Viktor Kolar, Frančiška Rebov, Silva Toplak, poročena Kolarič, Štefan Vugrinec, Ramon Premzl, Jelka Šoba, Milena Kajžnik, Franc Rebernjak, Julijana Feher, Karel Jošt, Manfreda Baldamira, Hedvika Srebotnik, Olga Žiher, Hermina Kočevar, Gvido Čepin, ki je prišel v Markovce v šolskem letu 1960/61 in tukaj ostal do 1975. leta, bil tudi ravnatelj šole. V tistem šolskem letu so prišli v Markovce še Marija Čepin, Alojz Solina, Ivanka Solina, čez dve leti pa Ladislav Knuplež, Julijana Knuplež, Milena Kajžnik, Heda Krents, Margareta Čelan. Leto ali dve pozneje so prišli

222

skozi čas

občina markovci

med markovske šolarje Nika Turšič, Marija Francki, Josip Francki, Stanka Kovačič, poročena Knapič, Julijana Kodrič, Sonja Petrovič, Magdalena Brezec, Marija Francki, Sonja Vuletić, Jakob Fajfar, Anica Bohak, poročena Petrovič, Ivanka Ornik, Franc Šulek, Ivana Čič, Ivana Writzl. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v markovski osnovni šoli začeli poučevati Jožef Petrovič, Karolina Pičerko, Anton Zelenik, Rozika Triflovič, Ivanka Puklič, Dragica Žnidarič, sredi sedemdesetih let pa Marija Pulko, Erna Janžekovič, Matilda Štumberger, Katica Vidovič, Karl Krivec, ki je bil ravnatelj do aprila 1985. leta, Boža Horvat, poročena Kravina, Miran Podgoršek, Miran Petrič, Marija Petek, poročena Sluga, Lado Štumberger, Žarko Stojanovič, Jožica Fideršek, Marija Kušar, Jože Kramberger, Slavica Pukšič, poročena Cvitanič, Irena Petek, poročena Muršec. V začetku osemdesetih so prišli v Markovce poučevat Feliks Klemenčič, Slavka Jurkovič, poročena Cafuta, Majda Forštnarič, Ivanka Vrbančič, Gabrijel Berlič, Irena Zavec, Franc Drevenšek, Jože Foltin, ki je bil ravnatelj od 1985 do upokojitve 2007 2007, Majda Kramberger, Ivanka Kramberger, Terezija Kekec, Marija Vogrinec, Jerneja Bombek, poročena Gobec, Olga Zorko, Matjaž Neudauer, Marija Bezjak, Danica Muršec. V zadnjem desetletju preteklega stoletja so se na OŠ Markovci zaposlili Milan Gabrovec, Drago Prislan, Marjana Surič, Izidor Gnilšek, Irena Kostanjevec, poročena Križanec, Ivan Štrafela, od jeseni 2007 ravnatelj šole, Zinka Petrinjak, poročena Vidovič, Natalija Plohl, Darja Frangež, Irena Furek, Fredi Simonič, Janja Hunjet, Iztok Lačen, Nataša Lačen, Marjetka Kocuvan, Anita Voršič, Aleksandra Čeh, Silva Pilinger, vzgojiteljica, Brigita Horvat, Vesna Strelec. V novem tisočletju so se v markovski osnovni šoli zaposlili Stanka Drobnjak, Robert Bezjak, Milovan Milunič, Andreja Masten, Sonja Pavlenič, Tatjana Frangež Kobale, Slavica Lajh, Klavdija Petrovič, Boris Šegula, Majda Mihajl, Manja Jerič, Sabina Sakelšek, Gregor Zmazek, Maja Trafela, Marjetka Mlakar, Jurij Cvitanič, Melita Vidovič, Vida Vajda in Primož Galun. V sklopu šole deluje od 2001. leta tudi vrtec, kjer se z najmlajšim rodom Markovčanov ukvarjajo, ali so se ukvarjale: Sonja Ambrož, Cvetka Ferčič, Martina Majcenovič, Polonca Strelec Čuš, Lidija Tement, Nataša Hameršak, Jožica Klinc, Helena Vogrinec, Erika Janžekovič, Janja Pilinger, Zlatka Knez, Jelena Čačkovič, Brigita Plohl in Lidija Bezjak.

Viri 1. Cerkvena Kronika Sv. Marka, Matej Slekovec. 2. Šolska kronika Osnovne šole Markovci. 3. Horvat, B.: Razvoj šolstva v Markovcih, Diplomska naloga.

223

iz korantove dežele

Povzetek Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, v cerkveni kroniki navaja: » Mladina je up in nada boljše bodočnosti, kar se je bilo že otroku v srce vsadilo, donaša sad pri odraščenem človeku.« Tega so se že zgodaj zavedali duhovniki, ki so zbirali otroke v svoji hiši ali cerkvi in jih učili verskih resnic, kasneje pa še branja, pisanja in računanja. Na podeželju so bile to prve oblike poučevanja. Pri Sv. Marku sta jeseni leta 1789 začela poučevati nekaj otrok župnik Andrej Ledenik in organist Bernard Domanjko. Poučevala sta v stari leseni mežnariji, najstarejši markovski šoli, ki je stala zraven cerkve. Od leta 1809/10 je bila v Markovcih že redna šola, na kateri je učil Blaž Dominkuš, do leta 1816, 31 učencev na dan, nedeljske šole se je udeleževalo po 95 učencev. Spomladi 1840 so začeli graditi zraven cerkve šolsko zgradbo, ki je bila dokončana do jeseni. Z novim šolskim zakonom, ki je bil sprejet 14. maja, veljati pa je začel januarja 1870, so postale šole državne ustanove. Uzakonjena je bila osemletna šolska obveznost. Ker so bili starši prisiljeni pošiljati otroke v šolo, se je število otrok močno povečalo. Leta 1873 je že bilo 284 šolo obiskujočih otrok. Zidava šole v Markovcih se je zavlekla do leta 1890, ko je krajevni šolski svet sklenil, da se stara šola z eno učilnico in učiteljskimi stanovanji podre, sezida pa se nova šolska zgradba s petimi učilnicami in stanovanji za vse učitelje. Že septembra

224

skozi čas

občina markovci

istega leta je šola postala štirirazrednica, čez dve leti je imela eno paralelko, leta 1892 je postala petrazrednica in leta 1905 se je razširila v šestrazrednico. Kako je šola delovala in se razvijala do leta 1925 ni znano, ker je bila v času okupacije izgubljena kronika za ta leta. Z uvedbo novega šolskega zakona, ki je izšel 5. decembra 1929, se je osnovna šola preimenovala v »narodno šolo«, ki je bila razdeljena v štiriletno »osnovno« in štiriletno »višjo narodno šolo«. V šolskem letu 1935/36 dobi šola odobreno prošnjo za razširitev. V naslednjem šolskem letu so uvedli sedmi in osmi razred; šola je postala osemrazrednica s petimi vzporednicami. Takoj po prvi svetovni vojni je bila sprejeta ena izmed odločb, s katero učni jezik postane slovenščina, nemščina pa preneha biti obvezni predmet. V času 2. svetovne vojne je pred aretacijo slovenskih učiteljev prišel prvi nemški učitelj Alois Schwab iz Gradca, ki je postal šolski upravitelj. Prišlo je še nekaj nemških učiteljic in začel se je nemški pouk. 3. nemško šolsko leto je šolo obiskovalo 680 otrok, 4. nemško šolsko leto pa 661 otrok. Po osvoboditvi so se vrnili tudi slovenski učitelji. 28. maja 1945 je začasna šolska upraviteljica Sabina Meliva odprla šolo v Markovcih. Otvoritev šole je bila ganljiva; starši so po štirih težkih letih pospremili svoje otroke v šolo in se udeležili svečane otvoritve. V šoli se je zopet oglasila slovenska beseda in pesem. Ob otvoritvi je

šola štela 338 dečkov in 343 deklic; skupno 681 učencev. Ker je primanjkovalo učiteljev, sta poučevali le dve učiteljici. V šolskem letu 1948/49 se je šola spremenila v sedemletko. V šolskem letu 1950/51 je bila uzakonjena osemletna šolska obveznost. 19. junija 1960 je šola praznovala 150. letnico delovanja šole. Ob 150. obletnici šole in 15. obletnici osvoboditve se je šola preimenovala v Osnovno šolo bratov Štrafela. Stara šola je bila že precej dotrajana in stropi razredov so bili podprti z lesenimi podporniki. Vzdušje na taki šoli ni bilo nič kaj prijetno, zato so se odločili postaviti novo šolo. V šolskem letu 1979/80 je pouk že potekal v novi moderni zgradbi, ki je imela zraven 24 učilnic še telovadnico, knjižnico, kuhinjo, jedilnico, večnamenske in upravne prostore. Leta 2000 je v okviru osnovne šole začel delovati vrtec in sicer je del šole preurejen za potrebe vrtca. Leta 2006 je občina Markovci ob osnovni šoli pridobila novo večnamensko športno dvorano s 1800 m2 površine. Pouk obiskuje v šolskem letu 2007/2008 328 učencev, ki so razdeljeni v 17 oddelkov. Zaposlenih je 55 delavcev. Šolo je zadnjih 23 let vodil ravnatelj Jože Foltin, z letošnjim šolskim letom, pa je ravnateljevanje prevzel Ivan Štrafela.

Zusammenfassung Matej Slekovec, Pfarrer und Geschichtswissenschaftler, führt i n der K i rc henc h ron i k a n : „Die Jugend ist die Hoffnung und Erwartung einer besseren Zukunft, was einem Kind ins Herz eingepflanzt wurde, bringt Frucht bei einem erwachsenen Menschen. ˝ Dessen wurden sich sehr früh Pfarrer bewusst, die Kinder in ihren Häusern oder in den Kirchen um sich scharten und ihnen Glaubenswahrheiten, später auch Lesen, Schreiben und Rechnen beibrachten. Auf dem Lande waren das die ersten Formen des Unterrichts. Beim St. Markus begannen im Herbst 1789 Pfarrer Andrej Ledenik und Organist Bernard Domanjko einige Kinder zu unterrichten. Sie führten den Unterricht im alten Haus aus Holz durch, in dem Altardiener wohnte. Das war die älteste Schule in Markovci, die neben der Kirche stand. Seit 1809/10 gab es in Markovci schon regelmäßige Schule, an der Blaž Dominkuš bis zum Jahr 1816 pro Tag 31 Schüler unterrichtete, am Sonntagunterricht nahmen sogar 95 Schüler teil. Der Bau eines neuen Schulgebäudes begann im Frühling 1840 neben der Kirche und das Gebäude wurde bis zum Herbst desselben Jahres fertig gebaut. Mit dem neuen Schulgesetz, das am 14. Mai beschlossen wurde und im Januar 1870 in Kraft trat, wurden die Schulen Staatsanstalten. Die achtjährige Schulpflicht wurde legalisiert. Da die Eltern

225

iz korantove dežele

gezwungen waren, ihre Kinder in die Schule zu schicken, stieg die Zahl der Kinder sehr. 1873 gab es schon 284 Kinder, die die Schule besuchten. Der Bau der Schule in Markovci zog sich in das Jahr 1890 hin, als der örtliche Schulausschuss beschloss, dass die alte Schule mit einem Klassenzimmer und Lehrerwohnungen niedergerissen wird und ein neues Schulgebäude mit fünf Klassenzimmer und Wohnungen für alle Lehrer gebaut wird. Schon im September desselben Jahres hatte die Schule vier Klassen, nach zwei Jahren schon eine Parallelklasse, 1862 fünf Klassen und im Jahr 1905 sechs Klassen. Wie die Schule bis zum Jahr 1925 funktionierte und sich entwickelte, ist nicht bekannt, weil in der Besatzungszeit die Chronik für diese Jahre verloren ging. Mit der Einführung des neuen Schulgesetzes, das am 5. Dezember 1929 erschien, benannte sich die Grundschule in die „Volksschule“ um, die in die vierjährige „Grundschule“ und in die vierjährige „Volkshochschule“ eingeteilt war. Im Schuljahr 1935/36 bekam die Schule die Bewilligung für die Erweiterung. Im nächsten Schuljahr wurden die siebte und die achte Klasse eingeführt; die Schule dauerte acht Jahren und hatte fünf Parallelklassen. Sofort nach dem ersten Weltkrieg wurde ein Bescheid beschlossen, der Slowenisch als die Lehrsprache bestimmte. Deutsch war kein

226

Pflichtfach mehr. Während der Zeit des zweiten Weltkrieges kam vor der Festnahme der slowenischen Lehrer der erste deutsche Lehrer aus Graz namens Alois Schwab, der Schulverwalter wurde. Nach ihm kamen noch ein paar deutsche Lehrerinnen und der deutsche Unterricht begann. 680 Kinder besuchten das dritte und 661 Kinder das vierte deutsche Schuljahr. Nach der Befreiung kamen die slowenischen Lehrer zurück. Am 28. Mai 1945 eröffnete die vorläufige Schulverwalterin Sabina Meliva die Schule in Markovci. Die Eröffnung der Schule war rührend; die Eltern begleiteten ihre Kinder in die Schule und nahmen an der feierlichen Eröffnung teil. Das slowenische Wort und slowenische Lied erklangen in der Schule wieder. Zu Eröffnung gab es an der Schule 338 Jungen und 343 Mädchen, insgesamt 681 Schüler. Da es an Lehrern mangelte, unterrichteten nur zwei Lehrerinnen. Im Schuljahr 1948/49 dauerte die Schule sieben Jahre. Die achtjährige Schulpflicht wurde im Schuljahr 1950/51 legalisiert. Am 19. Juni 1960 feierte die Schule ihren 150. Jahrestag. Bei dieser Gelegenheit und gleichzeitig anlässlich des 15. Jahrestags der Befreiung bekam die Schule den Namen Die Grundschule der Brüder Štrafela. Die alte Schule war schon ausgedient. Die Decken der Klassenzimmer waren schon einige Zeit mit den Stützpfeilern aus Holz gestützt. Die Atmosphäre in solcher Schule

war nicht besonders angenehm, deswegen fiel die Entscheidung, eine neue zu bauen. Im Schuljahr 1979/80 fand der Unterricht schon in dem neuen, modernen Gebäude statt, das neben 24 Klassenzimmer noch eine Turnhalle, Bibliothek, Küche, Esszimmer, Mehrzweck und Verwaltungsräume hatte. Im Jahr 2000 wurde im Rahmen der Grundschule auch der Kindergarten tätig und zwar wurde ein Teil der Schule für die Bedürfnisse des Kindergartens umgestaltet. 2006 bekam die Gemeinde Markovci neben der Schule neue Mehrzweckssporthalle mit 1800 m2 Fläche. Im Schuljahr 2007/08 besuchen den Unterricht 328 Schüler in 17 Abteilungen. 55 Beschäftigte sind an der Schule tätig. Der Schulleiter war in den letzten 23 Jahren Jože Foltin, mit diesem Schuljahr übernahm die Schulleitung Ivan Štrafela. Die Schule ist ein Ort des Getümmels und lebhaften Geschehens, die Schüler sind ein Spiegel von allem, was vorgeht. Wenn sie von der Liebe umgegeben sind, widerstrahlen sie die Liebe. Wenn keine Liebe da ist, haben sie nichts zu widerstrahlen. Darum versuchen wir die richtigen Wege für das glückliche Wachstum des jungen Menschen auszuwählen.

skozi čas

občina markovci

Summary Matej Slekovec, a parish priest and a historian, in his church chronicle states: “Youngsters are hope for the future, what one learns as a child makes results at the adult age”. Many of the priests were aware of the fact, so they invited children to their houses or their churches and taught them matters of faith, and later also to read, to write and even to calculate. Those were the first teachings in the countryside. In 1789, the parish priest Andrej Ledenik and the organist Bernard Domanjko started to teach some of the children in the wooden sacristan, the oldest school in Markovci, situated next to the church. Regular school, at which Blaž Dominkuš taught since 1816, was established in 1809. More than 30 pupils attended it daily, and about 95 on Sundays. In 1840 they started to build a school next to the church and it was completed in autumn of the same year. Following new school legislation, which was passed on 14 May 1869 and was enforced in January 1870, the schools became state’s schools. Since parents were forced to send their children to school, the number of pupils highly increased. In 1873 284 pupils enrolled the school. Construction of the school in Markovci lasted up to 1890, when the local school council decided to pull down the old school with one classroom and one staff flat in order to build a new school with five classrooms and flats for all of the teachers. In Septem-

ber of the same year, there were four classes of primary school, in 1892 there were five classes and in 1905 already six classes of primary school. Organization and activities of the school are not known up to 1925 because of the occupation (the chronicle was lost). The new legislation was enforced on 5th December 1929, and after that primary school was named national school and was divided into four classes of elementary national school and four classes of higher national school. In the school year 1935/36 it got permission to extend. Next year, there were the 7th and the 8th class, there were actually eight classes in the school and five parallels of the classes. After World War I, there was a provision that the Slovene language is used to teach the pupils and the German language is not obligatory anymore. During World War II, before Slovene teachers were arrested, the first teacher Alois Schwab had arrived from Graz and later became principal of the school. After him there were also some other female German teachers employed at the school and lessons in German language started again. During the third year of the German school, there were 680 pupils and during their fourth year there were 661 pupils. After the liberation Slovene teachers returned. On 28 May 1945 Sabina Meliva, who was a provisional principal, opened a new school. The opening was very

moving. Parents accompanied their children to school after four difficult years and attended the celebration at the school’s opening. Slovene language and songs returned. At the opening, there were 338 boys and 343 girls enrolled in the school. As there was a shortage of teachers, there were only two female teachers. In 1950/51 primary school was made obligatory. On 16th June 1960, when the school celebrated its 150th anniversary of activity and the 15th anniversary of liberation, it was named Primary School of Štrafela Brothers. The old school was quite used up and the ceilings were supported by beams. The atmosphere at the school was not very nice, so they decided to build a new one. In 1979/80 the lessons already took place in the new building with 24 classrooms, gym, library, kitchen, dining room, administrative and other premises. In 2000 the kindergarten became a part of the school. In 2006 a sports hall of 1800m2 was built next to the school. This year (2007/08) 328 pupils enrolled the school and are divided into 17 groups. There are 55 members of staff. Mr. Foltin was principal of the school for 23 years, and this year he was succeeded by Mr. Ivan Štrafela. School is a place of hustle and bustle, and the atmosphere is a reflection of pupils’ activities. Our main goal is to make the youngsters happy.

227

iz korantove dežele

“Sokoli” Society The activities of “Sokoli” squad (a gymnastic society) in Markovci were closely related to the “Sokoli” Society in Ptuj, which was founded in September 1908 and later became the holder of national resistance in fight against the Nazis. At the same time there was another gymnastic sector in Ptuj, which was called “Orli”, and then there was also Mladeniška Marijina družba.

In Markovci, the students, young workers and farmers established a “Sokoli” squad in 1933, which was very successful in spreading the culture, and also highly important for its athletic performances. It was also in Markovci, where the “Sokoli” constructed their first hall in Slovenia with the help of the central society and opened it on 3rd September 1939. The squad was active until the beginning of the World War II, after the war a sports club was based on its grounds, and it was later renamed into athletic society.

Key words: sokoli (falcons), orli (eagles), the “Sokoli” Hall Markovci, sports club, Athletic Society Partizan Markovci. 228

skozi čas

občina markovci

Andreja Horvat, študentka

Od Sokolov in Orlov do telovadnih društev Partizan Delovanje markovske sokolske čete je bilo močno povezano s ptujskim Sokolom, ki je bil ustanovljen septembra 1908 in je postal nosilec narodnoobrambnega boja proti nacistični nevarnosti. V tistem času je bil dejaven še telovadni odsek Orel na Ptuju, delovala je tudi Mladeniška Marijina družba. V Markovcih so študentje, mladi delavci in kmetje leta 1933 ustanovili Sokolsko četo, ki

je dosegala velike uspehe na področju širjenja kulture, odmevni pa so bili zlasti njihovi telovadni nastopi. Prav v Markovcih so Sokoli s pomočjo matičnega društva zgradili prvi četni dom v Sloveniji in ga odprli 3. septembra 1939. Sokolska četa je delovala do začetka druge svetovne vojne, po vojni pa je na njenih temeljih začel delovati fizkulturni aktiv, kasneje preimenovan v telovadno društvo.

Ključne besede: Sokoli, Orli, Sokolski dom Markovci, fizkulturni aktiv, TVD Partizan Markovci. 229

iz korantove dežele

Med leti 1895 in 1940 so na Ptuju že delovala nekatera društva, še prej, leta 1885 pa tudi društvi Turnverein in Radverein. Šole so v takratnem času pripravljale akademije s telovadnim in kulturnim programom. V letu 1892 so učencem ptujske gimnazije in obeh osnovnih šol dajali brezplačne vtopnice za letno kopališče. Že leta 1908 je bilo na Ptuju ustanovljeno Sokolsko društvo v katerem so se zbirali rodoljubi in zavedni Slovenci. Ustanovitelji ptujskega Sokola so bili Miroslav Gregorko, dr. Karel Koderman in Dragotin Župančič. Leta 1911 je bil tod ustanovljen še telovadni odsek Orel.1

Telovadni odsek Orel Telovadni odsek Orel je bil na Ptuju ustanovljen 3. septembra 1911 in je takrat štel med 12 in 14 člani. Ves razvoj in kratka zgodovina ptujskega Orla sta zapisana v kroniki Mladeniške Marijine družbe. Ti organizaciji - Orli in Mladeniška Marijina družba - sta bili tesno povezani, kar je pomenilo, da je bil tedaj skoraj vsak član Orla tudi Marijin družbenik.2 Orlovski odseki so bili v tistih časih odgovor na sokolsko dejavnost in so poudarjali svojo nepolitičnost in mlade vabili k telovadbi. Ti so najprej pričeli delovati pri Sv. Marku niže Ptuja, pri Sv. Lovrencu, v Veliki Nedelji, pri Sv. Bolfenku in v Središču ob Dravi.3 Vsa telovadna društva so redno dobivala obvestila, v katerih je bilo zapisano, da morajo vsa obrtna in trgovska združenja skrbeti za obvezno telesno vzgojo, ter da mora vsa moška mladina od končane ljudske šole pa do 20 leta obiskovati obvezne telesno - vzgojne tečaje.4

Ptujski Sokol in Sokolska četa Sv. Marko niže Ptuja Ptujski Sokol je v času svojega delovanja postal nosilec narodnoobrambnega boja proti nacistični nevarnosti. Uspelo mu je združiti ljudi na osnovi »enakosti, svobode in bratstva ne glede na politične in verske nazore«.5 Ptujski Sokol je bil ustanovljen 13. septembra 1908 na zborovanju Ciril–Metodove družbe v Ptuju, vendar pa slovenski Sokolski koledar iz leta 1920 navaja kot datum ustanovitve 30. oktober 19086. Ptujski Sokol je kot okrožje spadal v tedanjo mariborsko Sokolsko župo.7 Ptujsko okrožje je imelo tri društva, to so bila društva Ormož, Ptuj in Središče, ter čete Ivanjkovci, Dornava, Markovci in Sv. Barbara.8 Sokolski odsek je imel s svojimi četami stalne zveze, jim nudil podporo in usmerjal 1

2 3

4 5 6 7

Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), fond: Zapuščina Komac Radoslav, škatla 1, mapa 3, delovanje društev med leti 1895 in 1940. ZAP, fond : Zapuščina Komac Radoslav, škatla 1, mapa 3, zapisano v Ptuju, 19.avgusta 1919, pospisan Ljudevit Rantaša. Dr.Ljubica Šuligoj, Narodnoprebudno poslanstvo slovenskih društev na ptujskem območju med svetovnima vojnama, Ptujski zbornik VI, Ptuj 1996, str.649. ZAP, fond: Zapuščina Komac Radoslav, škatla 1, mapa 3, obvestilo iz kraljevske banske uprave, Ljubljana, 12.9.1940. Irena Mavrič, Ptujski Sokol, Septembrski dogodki 1908, str.33. Irena Mavrič, Ptujski Sokol, Septembrski dogodki 1908, str.34. Irena Mavrič, Ptujski Sokol, Septembrski dogodki 1908, str.42.

230

skozi čas

občina markovci

njihovo delo, organiziral nastope ter tekme in uvedel prehodni prapor, ki si ga je prva prisvojila četa Markovci, za njo četa Dornava in leta 1939 spet četa Markovci. Prav v Markovcih so Sokoli s pomočjo matičnega društva dogradili prvi četni dom v Sloveniji in ga odprli 3. septembra 1939.9 Obdobje Sokola lahko razvrščamo na tri zgodovinska obdobja. Prvo obdobje je bilo predvojno obdobje. V tem času je Sokolstvo v svoji sredini zbiralo vse narodno napredne Jugoslovane in jih vzgajalo v duhu demokratičnosti in bratstva. Za to obdobje je bila značilna revolucionarnost. Za drugo obdobje Sokola je bila značilna konstruktivnost. V tretjem obdobju so Sokoli menili, da bo to obdobje odločilno za narodni obstoj. Zavzemali so se za obrambo domovine in za svobodo. Geslo tedanjega časa je bilo: »Telovadnica – vojašnica je naše geslo! Pripravljajmo svoje telesne sile in krepimo svojo voljo za usodne dni«.10 Sokol je imel natančno določena pravila oziroma načrte delovanja. Metodika telesne vadbe je za njih pomenila naslednje: s telesno vzgojo označujemo tisto realizacijo telesno kulturnih spoznanj, pri katerih je človek kot psihofizična enota objekt posebnega oblikovanja in vzgojnega prizadevanja. Pedagoški cilj pa je izgrajevanje in utrjevanje vseh nagnjenj, formalnih sposobnosti in lastnosti. Z drugimi besedami: izgraditi je treba telo otroka, dečka ali deklice in utrditi njegovo največje bogastvo - zdravje. Le z zdravo mladino se ohranja narod. Telovadnica je šola discipline. Telovadnica je šola požrtvovalne ljubezni do naroda in države. Telovadnica je šola tovarištva in demokratizma, s telovadbo preganjamo oholost in nadutost.11 Sokol je bil tudi na kulturnem področju zelo dejaven. Na sokolskih odrih se je zvrstilo veliko iger, telovadnih nastopov, družbenih sestankov. Organizirane so bile številne akademije in zleti. Odvijale so se tudi tekme koscev in žanjic, organizirani so bili tečaji za čebelarje in sadjarje. Narodna zavest je bila pri sokolskih četah trdna in močna, to se je kazalo tudi na terenu. Voditelji ptujskega Sokola so bili zelo zadovoljni z delom čete Markovci niže Ptuja, predvsem zaradi uspehov in njihovega dela na terenu.12

Sokolska četa Markovci niže Ptuja Že leta 1933 so pogoji za ustanovitev Sokola v Markovcih dozoreli in tako je nastala v Markovcih Sokolska četa. Pobudniki za ustanovitev so bili predvsem študentje Jože in Kondrad Kolarič, Mirko Kostanjevec, Franc Simonič, tudi mladi delavci Martin Horvat, Martin Meglič, Lojze Štrafela in mladi kmetje Peter Cvetko, Marko in Peter Horvat, Janez Primožič ter napredno markovsko učiteljstvo. Veliko moralno podporo Sokolski četi Markovci je nudilo Sokolsko društvo Ptuj, predvsem društveni voditelji, starosta dr. Franjo Šalamun, četni poročevalec Mirko Ogorelc in tajnik Karel Pertikel. V Sokolsko četo Markovci (dalje SČM) so bile vključene vasi Nova vas, Sobetinci, Bukovci, Stojnci, Prvenci, Borovci, Zabovci in Markovci. Dom je SČM dobila že leta 1939, pred tem so imeli velike Postojanke in delo Sokola ob severni meji, Krasen razvoj, Kratek zgodovinski oris Mariborske župe, Jutro, št. 133, nedelja 9. 6.1940, str.9. 9 TVD Partizan Ptuj, 1908-1958, str.17. 10 Postojanke in delo Sokola ob severni meji, Tretje zgodovinsko obdobje Sokola, Jutro, št. 133, nedelja, 2.6. 1940, str. 10. 11 ZAP, fond: Zapuščina Komac Radoslav, škatla 2, mapa Tečaji. 8

231

iz korantove dežele

težave s pomanjkanjem prostora, prevoznih sredstev in predvsem s slabim finančnim stanjem. Krajevne občine, cerkvene organizacije in klerikalne politične stranke sokolskim organizacijam niso bile naklonjene. Kot povsod drugod, je tudi v Markovcih med mlajšimi člani SČM in drugače mislečimi prihajalo tudi do fizičnih spopadov. 3. november 1933 je bil dan, ko je potekal ustanovni občni zbor Sokolske čete v Markovcih. Na njem so bili izvoljeni starosta Martin Horvat, podstarosta I. Vajda, načelnik Jože Jurančič, podnačelnik Martin Meglič, prosvetar Mirko Krajnc, tajnik Peter Horvat, blagajnik Janez Primožič in gospodar Peter Cvetko. SČM je dosegala velike uspehe, predvsem na področju širjenja kulture in prosvetne dejavnosti, širili so napredne ideje s pomočjo raznih predavanj, z gledališkim odrom in knjižnico. Kmečki ljudje so radi segali po naprednih časopisih in knjigah, tudi če sami niso bili člani Sokola. Vse gledališke igre, ki so se odvijale v Markovcih, so bile vedno zelo dobro obiskane.13

Sokolska gledališka skupina, ki je nastopala v Markovcih v letih pred drugo svetovno vojno.

V Sokolski četi Markovci so se ukvarjali z orodno telovadbo, lahko atletiko, odbojko, plavanjem in drugimi športi. Število telovadcev se je gibalo okrog števila 30. Mnogi telovadci so prihajali po delu in največkrat že v večernih urah v tedanjo markovsko osnovno šolo. Da so lahko telovadili, so morali razred najprej izprazniti. Iz razreda so morali odnesti vse stole in mize, šele nato so lahko telovadili. V poletnem času so telovadili kar na travniku, ki ga je četa dobila v zakup. V SČM je primanjkovalo vaditeljev, zato so velikokrat pomagali kar vaditelji iz Sokolskega društva Ptuj. SČM se je udeleževala

232

skozi čas

občina markovci

skorajda vsakega nastopa in telovadne prireditve v bližnji okolici, Sokolskega društva Ptuj in njegovih čet v Dornavi, Sv. Barbari, Sv. Marjeti in pri Sv. Vidu. Vsako leto je SČM v Markovcih priredila svoj lastni telovadni nastop. Markovski Sokoli so si kaj kmalu zaželeli zgraditi lasten dom s primerno opremo. Najprej so si morali pridobiti zemljišče, vendar nihče ni hotel prodati stavbišča v bližini šole in cerkve. Končno je član čete, Marko Horvat, odstopil del svojega sadovnjaka za stavbišče. Večina del je bila opravljena brezplačno, z veliko prostovoljnega dela sicer maloštevilnih članov SČM. SČM je dobila za svoje vzgojno delo prehodni prapor »Društvo svoji najboljši četi« že 1937. leta in nato še leta 1939. Blagajnik SČM pa je dobil v dar povečano fotografijo doma z društvenim posvetilom. S posojilom, ki ga je SČM dobila in je znašalo 32.267,50 dinarjev, je SČM poravnala vse račune gradnje in si pridobila tudi nekaj telovadnega orodja.

Težko pričakovani dan 3. septembra 1939 je bila svečana otvoritev Sokolskega doma v Markovcih. To je bila otvoritev prvega četnega doma v mariborski župi in nasploh v Sloveniji. Organiziran je bil velik telovadni nastop, na katerem so sodelovale vse čete iz širne okolice mariborske župe. Med sodelujočimi je bilo tudi društvo MB I., katerega ustanovitelj je bil markovski rojak dr. Ljudevit Pivko, doma iz Nove vasi, znan sokolski delavec, pisec strokovnih knjig ter pobudnik upora v avstro-ogrski vojski na Tirolskem. Prav iz tega razloga je SČM poimenovala svoj dom v Pivkov dom. SČM je delovala zgledno in neutrudno vse do Hitlerjevega napada na Jugoslavijo, kar je bila tudi največja preizkušnja za članstvo vzgojeno v sokolski in patriotski ideji. Vse vasi občine Markovci, še predvsem Markovci, Nova vas in Bukovci so postale trdna oporišča Osvobodilne fronte in partizanov – terencev. Med člani SČM ni bilo izdajalcev ali oportunistov. Prvi je daroval življenje za svobodo načelnik čete Lojze Štrafela, ki je bil kot talec ustreljen v mariborskih zaporih 23. 9. 1941. Svoja mlada življenja sta kot talca žrtvovala tudi Konrad Kolarič in Janez Primožič, v vrstah borcev pa Franc Bezjak, Franc Kostanjevec in Stanko Štrafela.14

12 13

Postojanke in delo Sokola ob severni meji, Razvoj sokolskih čet, Jutro, št. 133, nedelja, 19. 6. 1940, str. 11. ZAP, fond: Zapuščina Komac Radoslav, škatla 1,mapa 2, Sokolska četa Sv. Marko niže Ptuja - danes Markovci, napisano leta 1970, podpisan Mirko Kostanjevec. ZAP, fond: Zapuščina Komac Radoslav, škatla 1,mapa 2, Sokolska četa Sv. Marko niže Ptuja - danes Markovci, napisano leta 1970, podpisan Mirko Kostanjevec.

233

iz korantove dežele

Fizkulturni aktiv Markovci in TVD Parizan Markovci Leta 1933, ko je bila ustanovljena Sokolska četa Markovci, lahko štejemo za rojstno leto organizirane fizične kulture v teh krajih. Sokolska četa je delovala vse do leta 1941, ko je delovanje za nekaj let zamrlo. Leta 1945 je bil ustanovljen Fizkulturni aktiv Markovci, ki se je pozneje preimenoval v telovadno društvo, ki je od leta 1952 delovalo kot Telesno vzgojno društvo Partizan Markovci (TVD Partizan). TVD Partizan je deloval na območju KS Markovci, v katero je spadalo 9 vasi. Pred vojno so bili predsedniki društva Martin Horvat, Alojz Štrafela st., Janez Meznarič in Franc Kekec, po osvoboditvi pa so si sledili Anton Štrafela, Janez Golob, Jože Štrafela, Alojz Simonič, Franc Kolarič, Janez Horvat, Gvido Čepin in Franc Kolarič. Člani TVD Partizan Markovci so se udeleževali atletskih in gimnastičnih tekmovanj na Ptuju in po vsej Sloveniji. Po letu 1950 so ustanovili še smučarsko in kolesarsko sekcijo in bili po osvoboditvi kar dvakrat proglašeni za najboljše vaško društvo v Sloveniji. Društvo je leta 1975 štelo 510 rednih članov, od pionirjev pa vse do članov. V društvu so se ukvarjali s splošno telesno vzgojo, gimnastiko, atletiko, nogometom, namiznim tenisom, kolesarstvom in šahom. Iz prosvetne dvorane so si uredili telovadnico, imeli so dve asfaltirani igrišči ter štiri nogometna igrišča. V tistih časih je bila s TVD Partizan tesno povezana tudi Folklorna skupina Markovci, ki je kasneje postala samostojna sekcija. Članstvo se je med obema organizacijama vedno tesno prepletalo.15 Dogajanje v TVD Partizan Markovci je vestno beležil nadvse aktivni član društva, nekaj časa tudi predsednik, Jože Štrafela.16 V arhivu, ki ga je zbral, lahko preberemo mnogo zanimivega, kot denimo, da so bile 5. julija 1955 v Markovcih organizirane kolesarske dirke in je v kategoriji turističnih koles zmagal prav Jože Štrafela. V članku, ki je bil objavljen v Tedniku, je omenjeno, da je kolesarstvo v Markovcih zelo razvito. Nadaljni članki pa omenjajo, da so se v TVD Partizan odločili, da bodo prosvetno dvorano preuredili v telovadnico, kjer bodo telovadili tudi šolarji.17 Tednik je 9. decembra 1960 objavil članek o telovadni akademiji v Markovcih. O uspešnem delovanju društva govori članek iz septembrske številke leta 1964, z naslovom Partizan Markovci osvojil republiško nagrado in v katerem navaja, da je bila 29. 9. 1964, na Dan pionirjev, v Mariboru razglasitev rezultatov in podelitev nagrad in je eno od teh, za peto mesto med okraji, prejelo tudi TVD Partizan Markovci. 12. januarja 1962 je Tednik objavil članek z naslovom Letno telovadišče, prva skrb markovskega Partizana. Članek navaja, da je imel markovski Partizan 7. januarja zbor v telovadnem domu, kjer na stenah skoraj ni več prostora za diplome. Partizan Markovci se je takrat dajal z neprimernimi prostori za svoje delovanje, a 22. oktobra 1970 v Tedniku pojavi članek z naslovom »Z nedeljskega slavja v Markovcih, slovo od starega in otvoritev novega doma. Sedanji člani TVD Partizan so se poslovili od starega doma, ki je bil zgrajen leta 1939 ter proslavili novo lepšo telovadnico«.18

15 16 17 18

234

ZAP, ZAP, ZAP, ZAP,

fond fond fond fond

: : : :

Folklorno društvo Ptuj, med leti 1965 -1993, obnova arhiviranega gradiva. Privata Jožefa Štrafela, škatla 2, mapa št. 4, 1954–1978. Privata Jožefa Štrafela, škatla 2, mapa št. 4, 1954–1978. Privata Jožefa Štrafela, škatla 2, mapa št. 4, 1954–1978.

skozi čas

občina markovci

Telovadne organizacije, ki jih v članku omenjam, so gradile predvsem na timskem duhu in ne toliko na posamezniku, kot to počnejo današnja športna društva, kjer je pomemben predvsem posameznik, ki temu društvu prinaša dobre rezultate in veliko prepoznavnost v svetu. Nekoč so se ljudje bolj povezovali in veliko več naredili na prostovoljni ravni. S pomočjo teh društev so poskušali povzdigniti v mladini narodno zavest in mlade ohraniti v dobri telesni pripravljenosti. »Markovski Sokoli so pozimi vadili proste vaje in telovadili na drogu in bradlji v šolskem razredu, poleti pa na travniku pri Bezjakovem (Frančovem) lešju ob Dravi v Markovcih. Številni so bili tudi mladi naraščajniki, ki so izvajali posebne vaje z lesenimi puškami, ženskih telovadk v markovski sokolski četi ni bilo,« preberemo v Zborniku TVD Partizan Markovci, ki je izšel ob 50 letnici telesne kulture v Markovcih in okolici. V istem zborniku pa je zapisano še: »Morda celo večje uspehe kot jih je dosegla markovska sokolska četa s telesnovzgojno dejavnostjo, je dosegla med Markovčani s širjenjem naprednih idej in patriotizma s pomočjo raznih predavanj, prirejanjem proslav, izposojanjem iz svoje knjižnice leposlovnih, političnih in znanstvenih knjig.«

Po Markovcih na telovadni nastop leta 1954.

235

iz korantove dežele

Povzetek Rodoljubni in zavedni Slovenci so Sokolsko društvo Ptuj ustanovili že leta 1908, tri leta pozneje je bil tod ustanovljen še telovadni odsek Orel. Ptujski Sokol je bil v času svojega delovanja nosilec narodnoobrambnega boja proti nacistični nevarnosti in je spadal v tedanjo mariborsko sokolsko župo. Ptujsko okrožje je imelo tri društva, ki so delovala v Ormožu, Ptuju in Središču, čete pa v Ivanjkovcih, v Dornavi, v Markovcih in pri Sv. Barbari. Sokolska četa v Markovcih je bila ustanovljena 1933. Pobudniki za njeno ustanovitev so bili študentje Jože in Konrad Kolarič, Mirko Kostanjevec, Franc Simonič, mladi delavci Martin Horvat, Martin Meglič, Lojze Štrafela in pa mladi kmetje Peter Cvetko, Marko in Peter Horvat, Janez Primožič ter napredni markovski učitelji. Leto

236

Zusammenfassung 1933, ko je bila v Markovcih ustanovljena sokolska četa, lahko štejemo za začetek organizirane fizične kulture v teh krajih, obenem pa so Sokoli širili napredne ideje, prirejali gledališke igre, ki so bile vselej dobro obiskane in poskrbeli za delovanje knjižnice. Sokolska četa je delovala vse do leta 1941, ko je delovanje za nekaj let zamrlo, takoj po vojni pa je bil v Markovcih ustanovljen fizkulturni aktiv, ki se je kasneje preimenoval v telovadno društvo. 3. septembra 1933 je bila v Markovcih svečana otvoritev s prostovoljnim delom zgrajenega sokolskega doma, ki je bil prvi četni dom ne samo v mariborski župi, pač pa nasploh v Sloveniji.

Die patriotischen und nationalbewussten Slowenen gründeten den Turnverein Sokol schon im Jahr 1908, drei Jahre später wurde noch der Turnsektor Orel gegründet. Ptujer Turnverein Sokol war in der Zeit seiner Tätigkeit der Träger des Nationalverteidigungskampfs gegen die nazistische Gefahr und gehörte zur damaligen Mariborer Sokol – Suppanei. Ptujer Landkreis hatte drei Vereine, die in Ormož, Ptuj und Središče tätig waren, und die Truppen in den Ortschaften Ivanjkovci, Dornava, Markovci und bei St. Barbara. Der Sokol – Trupp wurde in Markovci im Jahr 1933 gegründet. Die Initiatoren seiner Gründung waren Studenten Jože und Konrad Kolarič, Mirko Kostanjevec, Franc Simonič, junge Arbeiter Martin Horvat, Martin Meglič, Lojze Štrafela und junge Bauern Peter

skozi čas

občina markovci

Summary Cvetko, Marko und Peter Horvat, Janez Primožič und die fortschrittlichen Lehrer aus Markovci. Das Jahr 1933, in dem in Markovci der Sokol – Trupp gegründet wurde, kann als der Beginn der organisierten Leibeskultur in diesen Ortschaften betrachtet werden. Die Sokolisten verbreiteten zugleich die fortschrittlichen Ideen, veranstalteten Theaterspiele, die immer gut besucht waren und sorgten für die Tätigkeit der Bibliothek. Der Sokol – Trupp war bis zum Jahr 1941 tätig, als seine Tätigkeit für ein paar Jahre zum Erliegen kam. Sofort nach dem Krieg wurde in Markovci das leibeskulturelle Aktiv gegründet, das später in den Turnverein umbenannt wurde. Am 3. September 1933 fand in Markovci feierliche Eröffnung des mit der freiwilligen Arbeit gebauten Sokolheims statt. Das war das erste Truppenheim nicht nur in Mariborer Suppanei, sondern auch in ganz Slowenien.

Patriotic and nationally conscious Slovenes established the Sokoli Society Ptuj already in 1908, three years later a gymnastic section Orel was set up. The Sokoli of Ptuj played an important part in the National Liberation War against the Nazis and was a part of Maribor’s Sokol district at the time. Ptuj’s district had three societies, which were active in Ormož, Ptuj and Središče, and its squads were active in Ivanjkovci, Dornava, Markovci and St. Barbara. The Sokol squad Markovci was established in 1933.

On the 3rd September of 1933 there was an opening celebration of the Sokol home in Markovci, which was built by the help of voluntary work. The home was not only the first one in Maribor’s district, but also the first one in Slovenia.

Its initiators were the students Jože and Konrad Kolarič, Mirko Kostanjevec, Franc Simonič, young workers Martin Horvat, Martin Meglič, Lojze Štrafela and young farmers Peter Cvetko, Marko and Peter Horvat, Janez Primožič and Markovci’s teachers of progressive views. The year of 1933, when Markovci’s Sokol squad was established, means the beginning of physical culture in the area, however they also spread progressive ideas, organized theatrical performances, which were very well attended and took care of the library. The Sokol squad was active up to 1941 when its activities faded for a few years. After the War a physical training group Markovci was established, which was later renamed into gymnastic society.

237

iz korantove deĹžele

Markovci Municipality during German Occupation and War of National Liberation German occupiers started Germanizing Slovenia as well as the Markovci Municipality immediately after their arrival. The Nazis instantly renamed the places, replaced the Slovene inscriptions, dissolved Slovene societies, established German school, organized courses of German language for the adults, deported and interned many of nationally conscious Slovenes, forced imobilization of the men in the German Army, terrorized the relatives of the Slovene Liberation Front (SLF).

Despite the violence of the Army, the first resistance groups in the Markovci Municipality were formed already in 1941, while mass resistance was started in autumn 1943, when local committees of SLF were established and illegal partisan couriersâ&#x20AC;&#x2122; connection was restored. A lot of couriers originated from the area. Although, there were no major encounters with the occupiers, 125 people (3.3% of the population) lost their lives.

Key words: occupation, Nazism, violence, exiles, victims, National Liberation War, partisans, resistance, liberation. 238

skozi čas

občina markovci

Dr. Marjan Žnidarič, zgodovinar

Občina Markovci

v času okupacije in

narodno-osvobodilnega boja 1941–1945 Tako kot drugod na Slovenskem je nemški okupator tudi v občini Markovci takoj po prihodu pričel s svojimi ponemčevalnimi ukrepi. Nacisti so preimenovali kraje, zamenjali slovenske napise, razpustili vsa slovenska društva, uvedli nemško šolo, organizirali tečaje nemškega jezika za odrasle, deportirali in internirali precej zavednih Slovencev, prisilno mobilizirali v nemško vojsko ter izvajali nasilje nad svojci sodelavcev odporniškega gibanja.

Kljub nasilju so se tudi v markovski občini že leta 1941 organizirale prve odporniške skupine, do množičnejšega odpora pa je prišlo jeseni 1943, ko so nastali vaški odbori OF (Osvobodilne fronte) in ko je bila prek Drave vzpostavljena ilegalna partizanska kurirska zveza. Veliko kurirjev je bilo ravno iz obdravskih vasi markovske občine. Čeprav na območju markovske občine večjih oboroženih spopadov z okupatorjem ni bilo, je med vojno izgubilo življenje kar 125 ljudi oziroma 3,3 % vseh občanov.

Ključne besede: okupacija, nacizem, nasilje, izgnanci, žrtve, narodno-osvobodilni boj, partizani, odpor, osvoboditev. 239

iz korantove dežele

Okupacija in okupatorjevi ukrepi Prihod okupatorja in aprilska vojna V prispevku pišem o krajih in ljudeh današnje občine Markovci v času druge svetovne vojne. Po popisu prebivalstva iz leta 1931 je v takratni občini Sv. Marko niže Ptuja živelo v 607 hišah 3.341 ljudi, med njimi je bilo 559 posestnikov, 42 kočarjev in 16 najemnikov. Po posameznih naseljih občine je bilo stanje naslednje: Naselje Borovci Bukovci Nova vas Prvenci Sobetinci Sv. Marko Stojnci Strelci Zabovci SKUPAJ

Prebivalstvo

Hiše

Posestniki

Kočarji

Najemniki

248 798 446 130 151 422 650 54 442 3.341

48 120 83 29 29 73 121 8 96 607

42 113 72 26 20 60 128 7 91 559

6 10 4 9 11 0 1 0 41

1 1 1 1 1 2 4 0 5 16

Večina prebivalstva se je ukvarjala s kmetijstvom. Še posebej znan je bil markovski okoliš po pridelavi čebule.1 Iz ohranjenega arhivskega gradiva ni razvidno, da bi na območju občine Markovci pred drugo svetovno vojno delovala samostojna krajevna skupina Švabsko – nemške kulturne zveze (Kulturbund), bilo pa je nekaj nemčurjev in nacističnih simpatizerjev, ki so se takoj udinjali okupatorju. Nacisti so se na okupacijo slovenske Štajerske temeljito pripravili. Deželni obmejni urad v Gradcu je v zadnjih dveh letih pred vojno na slovenskem Štajerskem vzpostavil obsežno mrežo svojih zaupnikov. Med 81 zaupniki Tretjega rajha na območju predvojnega okraja Ptuj, sta bila dva tudi iz občine Markovci. To sta bila bukovski trgovec Josef Urban in kmet Franc Kristovič iz Markovec.2 Tik pred vojno, leta 1940, je po statističnih podatkih nacističnega inštituta za jugovzhodno nemštvo iz Gradca živelo v občini Markovci 3.351 ljudi, in sicer v Borovcih 244, Bukovcih 798, Markovcih 429, Novi vasi 439, Prvencih 174, Sobetincih 173, Stojncih 651 in Zabovcih 743 (manjka podatek za naselje Strelci).3 Kmalu po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu, marca 1938, je tudi na markovskem območju ljudem postalo jasno, da nacistična Nemčija steguje svoje kremplje tudi že po slovenski Štajerski, ki so jo nacisti šteli za nemški življenjski prostor. Najbolj zavedni del slovenskega prebivalstva je videl možnost 1 2

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 515. Vertrauensmännerliste der Untersteiermark, Gaugrenzlandamt, Graz, v: Arhivu Muzeja narodne osvoboditve Maribor (navajam: AMNOM). Ortsverzeichnis zur Gemeindegrenzkarte von Untersteiermark, Miesstal und Übermurgebiet, Südostdeutsches Institut, Graz 1940, str. 37 (navajam: Ortsverzeichnis).

240

skozi čas

občina markovci

narodne obrambe samo v poenotenju oziroma strankarski pomiritvi v slovenskih vrstah. Velik korak v tej smeri je bil v Markovcih storjen 3. septembra 1939 ob otvoritvi Sokolskega doma, ki so se je udeležili tudi člani Fantovskega odseka, dotedanji nepomirljivi politični nasprotniki Sokolov. Ta javna manifestacija narodne enotnosti v Markovcih je imela pozitivne posledice v poznejšem odporu proti okupatorju. K osveščanju Markovčanov o veliki nacistični nevarnosti je precej pripomogla gradnja dela tako imenovane Rupnikove linije na markovskem območju leta 1939. Da bi preprečila pričakovani prodor nemških vojaških enot do Maribora in Ptuja, je jugoslovanska vojska v zadnjih dveh letih pred vojno utrdila pesniško dolino od Zgornje Kungote severozahodno od Maribora do Pacinja in od tam prek Podvincev do Markovec. Med Markovci in Podvinci so od marca 1939 do pomladi 1940 zgradili skoraj 6 kilometrov dolg protitankovski jarek, obdan z žičnimi ovirami ter mitralješkimi in protitankovskimi bunkerji. V bunkerjih so bile le manjše vojaške posadke oborožene z lahkim pehotnim orožjem, ki pa niso bile sposobne večjega odpora.4 Del t. i. Rupnikove črte, obrambnega protitankovskega jarka, je potekal tudi med Markovci in Podvinci.

Vest o kapitulantskem pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, 25. marca 1941, se je kot blisk razširila tudi po vaseh markovske občine. Dva dni pozneje se je nekaj Markovčanov, predvsem članov Sokola in Fantovskega odseka, udeležilo velikih protinacističnih in protirežimskih demonstracij na Ptuju. Že 1. aprila je prenehala s poukom osnovna šola Markovci. Po odredbi banske uprave v Ljubljani, 9. aprila, so učenci prejeli letna spričevala, datirana s 1. aprilom 1941. Že pred tem so učitelji pomagali sestavljati sezname mobilizirancev, konj in voz za potrebe jugoslovanske vojske. Mobilizacijo je po vaseh s trobento razglašal občinski kurir Jože Kukovec.5

Jože Štrafela, Markovci z okolico v NOB (diplomska naloga), Ptuj 1963, str. 9 (navajam: Štrafela, Markovci); Aleš Zelenko, Rupnikova linija v severovzhodni Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 2004, štev. 2-3, str., 235; Miloš Habrnal, Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941, Dvur Kralove 2005, str. 283 in 362. Irena Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna na Ptujskem, v: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 62 (navajam: Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna).

241

iz korantove dežele

Po vojaških obrambnih načrtih je bilo ptujsko območje vključeno v manevrski prostor 7. jugoslovanske armade. V njeni sestavi je bila tudi Dravska divizija, ki bi naj z ustrezno razporeditvijo svojih enot na območju Ptuja, Maribora, Slovenske Bistrice in Slovenj Gradca preprečevala morebitne sovražnikove prodore prek Ptuja, Maribora in Dravograda v notranjost Jugoslavije. Obramba Ptuja in okolice je bila zaupana 128. pehotnemu polku, ki je svoje enote razporedil na Ptujskem polju, kjer so bile tudi enote 38. topniškega polka. Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, je prišel iz Maribora na območje Ptuja še 38. mitralješki bataljon. Vojaške operacije na jugoslovansko – avstrijskem delu bojišča je nemška vrhovna komanda zaupala 2. armadi, obrambno črto Dravske divizije pa so napadle enote 51. korpusa.6 V zgodnjih jutranjih urah, med rano mašo na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, se je nad Markovci pojavilo šest nemških letal, ki so obstreljevala ptujski most prek Drave in kolone jugoslovanske vojske pri Turnišču, okrog treh popoldne pa so mitraljirala železniško postajo Osluševci in tovorni vlak. Ker obmejne enote med Šentiljem in Radgono niso mogle nuditi večjega odpora dobro oboroženi nemški vojski, so se začele enote jugoslovanske vojske naglo umikati proti jugu. Dne 8. aprila se je jugoslovanska vojska umaknila na desni breg Drave, ob umiku pa razstrelila cestni in železniški most na Ptuju in cestni most pri Borlu. Že naslednji dan so nemške enote prekoračile Dravo po leseni brvi prek porušenega železniškega mostu na Ptuju, v Stojncih (pri Borlu) pa je Nemce čez Dravo prepeljal domačin, ki je bil na sezonskem delu v Nemčiji in je bil nacistom zelo naklonjen. Na markovskem območju vojaških operacij ni bilo. Zadnji spopad med nemškimi enotami in umikajočo se jugoslovansko vojsko na ptujskem območju pa je bil 10. aprila v okolici Podlehnika, kjer je padlo 11 jugoslovanskih vojakov. Nekaj dni po nemškem napadu so se na šturmovski strani Drave pri Markovcih že pojavili prvi begunci iz jugoslovanske vojske, ki so želeli prek Drave domov v Slovenske gorice, Prlekijo in v Prekmurje.7 Že prvi dan vojne je na markovskem območju padla tudi prva žrtev. Tam, kjer je Rupnikova linija prečkala cesto, je bila vojaška straža in cesta minirana. Na minirano cesto med Spuhljo in Borovci je 6. aprila z avtomobilom zapeljal ormoški trgovec Munda. Nastala je močna eksplozija, v kateri je Munda izgubil življenje, dva stražarja pa sta bila težko ranjena.8 Prvi nemški vojak na območju markovske občine se je pojavil 9. aprila 1941 v Borovcih, na odcepu ceste za Markovce. Približno istočasno je gostilničar Horvat iz Gorišnice z avtomobilom pripeljal patruljo treh nemških vojakov, jih na omenjenem križišču odložil, nakar so vojaki peš nadaljevali proti Markovcem. Istega dne so iz Spuhlje prispeli v Markovce tudi nemški vojaki na kolesih. Kmalu zatem je okrog 300 nemških vojakov zasedlo šolo. S svojim objestnim obnašanjem so na šoli naredili precej škode, ki pa so jo pozneje nacisti pripisali jugoslovanski vojski, čeprav ta ni bila nikoli nastanjena v šoli. Dne 10. aprila 1941, drugi dan po nemški zasedbi, so morali lovci in drugi lastniki orožja le-tega oddati na občinskem uradu. Prevzemal ga je Blaž Toplak iz Bukovec. Sledilo je popisovanje oseb, ki so se na območje občine priselile po letu 1914.9

8 9

Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 48–49; Marjan Žnidarič, Do pekla in nazaj, Maribor 1997, str. 54 (navajam: Žnidarič, Do pekla). Štrafela, Markovci, str. 11–12; Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, Ptuj 1960, str. 31 (navajam: Rojic, Ptuj v boju); Dušan Čokl, Gorišnica 1941–1945 (diplomska naloga), str. 15 (navajam: Čokl, Gorišnica); Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 49. Štrafela, Markovci, str. 11. Prav tam, str. 13.

242

skozi čas

občina markovci

Uvedba okupatorjeve civilne uprave Nemški okupator je v prvih mesecih okupacije še pustil jugoslovansko upravno razdelitev, razpustil je le občinske odbore in zamenjal uradnike. Vodstvo okrajnih načelstev so prevzeli politični komisarji, vodstva občin pa novi župani. Za župana občine Markovci je politični komisar za okraj Ptuj – podeželje Fritz Bauer imenoval ptujskega Nemca, sicer pa bukovskega trgovca in člana nacistične stranke (NSDAP) Josefa Urbana, ki je zamenjal dotedanjega župana Franca Vršiča. Josef Urban je prispel v Markovce že 9. aprila skupaj z nemškimi vojaki. Bil je v civilni obleki, na rokavu pa je nosil rdeč trak s kljukastim križem. Nemci so uredili občinski urad v pritličju šolske stanovanjske stavbe, kjer je bila pred vojno pisarna posojilnice. Občina je dobila ime Sankt Marxen, pozneje Mörtendorf.10 Po okupatorjevih podatkih je imela občina Markovci v začetku junija 1941 3.799 prebivalcev ali 13,7 % več kot leta 1931 in sicer: Borovci 244, Bukovci 891, Markovci 448, Nova vas 516, Stojnci 778, Prvenci, Sobetinci in Strelci skupaj 393 ter Zabovci 529. Že 1. julija 1941 je nemški okupator združil okrajna načelstva v pet podeželskih okrožij in mestno okrožje Maribor. Občina Markovci, ki je v času okupacije obsegala iste vasi kot pred vojno in je merila 32,77 km2, je postala del okupatorjevega okrožja Ptuj. Župan okupatorjeve občine je postal trgovec Josef Urban.

10 11

Po okupatorjevem štetju prebivalstva z dne 29. novembra 1942 je na območju občine Markovci v 741 gospodinjstvih oziroma 664 hišah živelo 3.743 prebivalcev, od tega 1.767 moških in 1.976 žensk. Po številu prebivalstva je bila Občina Markovci na tretjem mestu med 38 občinami okrožja Ptuj, večji sta bili samo Mestna občina Ptuj in Rače. Aktivnih prebivalcev je bilo 1.614 ali 43,9 %. Od kmetijstva in živinoreje je živelo 84,3 % prebivalcev občine, od industrije in obrti 9,5 %, od trgovine in prometa 1,2 %, enako tudi od javnih služb, od ostalih poklicev pa je bilo odvisnih 3,8 % ljudi. Po socialni strukturi prebivalstva je bila slika naslednja: 59,5 % je bilo samostojnih gospodarjev (večinoma kmetov), 22,6 % vzdrževanih družinskih članov, 16,6 % delavcev, 1 % nameščencev in samo 0,3 % uradnikov. Pri popisu prebivalstva je okupatorja zanimala tudi njegova verska pripadnost. V občini Markovci je bilo kar 3.739 ali 99,9 % prebivalstva rimokatoliške vere in le 4 prebivalci (0,1 %) so spadali v kategorijo tako imenovanih bogovercev (Gottgläubige). Sem so spadali pripadniki nacistične stranke.11

Prav tam, str. 12–13. Fond Steirischer Heimatbund (St.HB), Kreisführung Pettau, fasc. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf; Ergebnisse der Bevölk erungsbestandaufnahme in der Untersteiermark vom 29. November 1942, str. 24 in 51 (navajam: Ergebnisse), oboje v AMNOM.

243

iz korantove dežele

Prebivalci občine Markovci so okupatorja sprejeli z različnimi občutki. Z navdušenjem so ga sprejeli folksdojčerji in nemčurji, ki so okupacijo razglašali za »osvoboditev izpod srbskega jarma in vrnitev v nemški rajh. Nad prihodom okupatorja so bili navdušeni tudi revnejši sloji prebivalstva, ki so v nemški okupaciji videli rešitev svojega gospodarskega položaja. Okupatorjevega prihoda pa so bili veseli tudi stari možje, ki so se v prvi svetovni vojni z Nemci borili z ramo ob rami in so nemške vojake pozdravili kot osvoboditelje. Zato tudi ni nenavadno, da so prve nemške vojake kmetje v Markovcih pogostili z vinom kar na cesti. Z razdelitvijo živilskih in oblačilnih kart se je mnogim res izboljšal njihov socialni položaj. Njihovo navdušenje pa je po nekaj mesecih, zaradi okupatorjevih raznarodovalnih ukrepov, začelo plahneti, do streznitve pa je prišlo z nemško mobilizacijo ter s prvimi obvestili o smrti najdražjih na bojiščih. Večina ljudi pa je okupatorja sprejela hladno in zadržano. Zadržanost se je zaradi okupatorjevih potujčevalnih ukrepov in nasilja kmalu spremenila v zaskrbljenost, pri nekaterih tudi v prikrit odpor.

Štajerska domovinska zveza Organiziranost krajevne skupine Štajerske domovinske zveze Glavno vlogo pri ponemčevanju slovenskega prebivalstva na slovenskem Štajerskem so nacisti namenili Štajerski domovinski zvezi (Steirischen Heimatbund), ki je bila s posebno odredbo šefa civilne uprave ustanovljena 10. maja 1941 kot društvo. Bila je edina dovoljena politična organizacija na slovenskem Štajerskem v času nacistične okupacije. V nekaj letih naj bi postopoma prerasla v NSDAP, ki pa na tem območju ni bila ustanovljena. Organizacijsko je bila Štajerska domovinska zveza povsem podobna NSDAP, saj so tudi v njej uvedli tako imenovani Führerprinzip, kar je pomenilo, da so bili zvezni in okrožni vodje ter vodje krajevnih skupin edini odredbodajalci za vso organizacijo na svojem območju. Med vojno je bilo v okupacijski enoti Spodnja Štajerska ustanovljenih sedem okrožij Štajerske domovinske zveze. Znotraj okrožij so bile ustanovljene krajevne skupine (Ortsgruppe), ki so se teritorialno večinoma pokrivale z občinami, razdeljene pa so bile v celice (Zelle) in bloke (Block). Celice so zajele največ 300 gospodinjstev oziroma 800 do 1.200 ljudi, blok pa je povezoval 40 gospodinjstev.12 Krajevna skupina Štajerske domovinske zveze Markovci je bila ena od 29 v okrožju Ptuj. Organizirana je bila podobno kot okrožje. Vodil jo je vodja krajevne skupine, njemu pa so bili podrejeni: vodstvena urada I in II, upravni, delovno politični, kmetijski, ženski, izobraževalni, vojaški, socialni in mladinski urad. Celice je zastopal vodja celice, ki je imel pomočnika. Enako je veljalo tudi za vodje blokov. Vodja krajevne skupine Štajerske domovinske zveze Markovci je postal domači trgovec Josef Urban iz Bukovec, vodstveni urad I, ki se je ukvarjal z organizacijskimi, kadrovskimi in šolskimi vprašanji, je vodil orožniški mojster Emmerich Putz iz Pinkafelda na avstrijskem Štajerskem, ki je bil tudi član NSDAP. Junija 1942 je urad prevzel Franz Kristovič iz Bukovec 18. Vodstveni urad II, ki je skrbel za propagando, je nekaj časa ostal nezaseden oziroma ga je vodil kar vodja krajevne skupine sam. Nato je do junija 1942, ko je bil premeščen na občino Ptuj, vodstveni urad II vodil Peter Reitbauer, nakar ga je zamenjal strojni tehnik Janez Golob iz Stojnc 12. Upravni urad so zaupali sudetskemu Nemcu in 12

244

Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968, str. 746 (navajam: Ferenc, Nacistična); Befehlsbatt der Bundesführung der Steirischen Heimatbundes, Mai 194, Folge 1, str. 33 (navajam: Befehlsblatt), v AMNOM.

skozi čas

občina markovci

članu NSDAP Karlu Knipplu, sicer orožniškemu mojstru na markovski orožniški postaji. Ker je bil v začetku decembra 1941 Knippl vpoklican v orožniško oficirsko šolo v Mödlingu pri Dunaju, je njegovo mesto prevzel vodja vodstvenega urada I Emmerich Putz, za njimi nekaj časa Jože Trampič in od junija 1942 študent medicine Mirko Kolarič iz Sobetinc 10. Delovno politični urad je vodil trgovec z lesom in posestnik Jože Rožmarin iz Stojnc, socialni urad kmet Jakob Muhič iz Markovec 29. Zaradi bolezni ga je oktobra 1941 zamenjal Franc Letonja, njega pa junija 1942 Martin Ciglar iz Nove vasi 39. Ženski urad je vodila učiteljica Karoline Deutsch iz Jennersdorfa na avstrijskem Štajerskem, kmetijski urad posestnik Anton Vincek in Stojnc, vojaški urad ptujski Nemec drogerist in trgovec s fotomaterialom Erwin Urschitz, ki je bil tudi vodja vermanšaftskega šturma v krajevni skupini Markovci, sicer pa že pred vojno tudi član kulturbunda, mladinski urad pa je vodil okupatorjev šolski upravitelj Alois Schwab iz Gallmannsegga v Avstriji. Ko je šef civilne uprave dr. Uiberreither Schwaba novembra 1941 poslal na učiteljski seminar v Wagni pri Lipnici, ga je pri vodenju mladinskega urada nadomestil mladi učitelj Karl Schoknecht. 13 Za okupatorja zelo pomemben je bil izobraževalni urad. Kljub temu je vodenje tega urada precej časa ostalo nezasedeno in ga je šele julija 1942 prevzel Anton Kukovec iz Nove vasi 27, ki je skrbel za jezikovne tečaje odraslih, za zborovanja v krajevni skupini (tako imenovani Ortsgruppentage) ter za športno in kulturno aktivnost. Da bi bilo delo krajevnega izobraževalnega urada uspešnejše, je vodja krajevne skupine že v začetku decembra 1941 imenoval Stanislava Nigla za strokovnega sodelavca v tem uradu, učitelja Theodorja Motherja pa za posebnega skrbnika za šport. Tudi vodstvo krajevne skupine Štajerske domovinske zveze je imelo svoj sedež v prostorih občine, kjer so bili še vodstvena urada I in II, upravni, kmetijski, ženski in vojaški urad, mladinski urad pa je imel sedež v šoli, saj ga je vodil šolski upravitelj.14 Krajevno skupino Štajerske domovinske zveze so nacisti razdelili v tri celice in devetnajst blokov. Število blokov se je do novembra 1942 povečalo na petindvajset. V celico I pod vodstvom Martina Valiča iz Borovec 16 so spadale vasi Borovci, Strelci, Prvenci in Sobetinci. V celico II, ki jo je vodil Simon Kuhar iz Zabovec 32 vasi Markovci, Nova vas in Zabovci. V celico III pod vodstvom Franca Rozmana iz Bukovec 119 pa Bukovci in Stojnci. Podrobnejša organiziranost celic julija 1941 je bila naslednja: 15 Celica I Št. bloka 1. 2. 3. 4. 5.

13 14 15

Vodja bloka Franc Obran, Borovci 16 Janez Kristovič, Borovci 24 Franc Šegula, Prvenci 1 Franc Horvat, Strelci 1 Franc Prelog, Sobetinci 20

Hišna številka 1 - 26 27 - 52 1 - 28 1 - 10 1 - 29 SKUPAJ

Število prebivalcev 122 122 160 58 175 647

Ergebnisse, str. 24; Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM. Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM. Prav tam.

245

iz korantove dežele

Celica II Št. bloka 1. 2. 3. 4. 5. 6.

Vodja bloka Franc Šegula, Zabovci 18 Jakob Muhič, Zabovci 80 Franc Meglič, Markovci 2 Alojz Mikl, Markovci 22 Anton Kukovec, Nova vas 27 Franc Polanec, Nova vas 43

Hišna številka 1 - 51 52 - 103 1 - 44 45 – 89 1 - 45 46 – 90 SKUPAJ

Število prebivalcev 265 265 224 224 258 258 1.494

Celica III Št. bloka 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.

Vodja bloka Franc Solina, Bukovci 42 Jožef Bezjak, Bukovci 44 Blaž Toplak, Bukovci 110 Franc Kukovec, Bukovci 120 Štefan Plohl, Bukovci 87 Jožef Kostanjevec, Stojnci 55 Alojz Švarc, Stojnci 79 Anton Šmigoc, Stojnci 124

Hišna številka 1 - 40 41 – 80 81 – 120 121 – 161 1 – 31 32 – 63 64 – 97 98 – 128 SKUPAJ

Število prebivalcev 223 222 222 222 194 195 195 195 1.668

Ker je okupatorju primanjkovalo lastnega kadra za popolnitev vseh potreb za delovanje Štajerske domovinske zveze, so morali nekatere funkcije prevzeti domačini, nekateri tudi zato, da bi lažje prikrili sodelovanje svojih domačih v odporniškem gibanju. Vpis v Štajersko domovinsko zvezo Po valu propagandnih zborovanj v prvem tednu po ustanovitvi so v dneh od 17. do 25. maja 1941 zbirali prijave za vstop v Štajersko domovinsko zvezo. Člani so lahko postale le osebe nemške ali njej sorodne krvi. Za sprejem se je lahko prijavil vsak Spodnještajerec, ki je dopolnil 18 let (vsi rojeni pred 31. 3. 1923), mladi od 14 do 18 let (rojeni med 1. 4. 1924 in 31. 3. 1927) pa za sprejem v Nemško mladino (Deutsche Jugend), ki je bila organizirana v okviru Štajerske domovinske zveze. Za sprejem sta bili pomembni politična in rasna ocena prijavljene osebe. Z njima so hoteli nacisti iz spodnještajerskega prebivalstva ločiti vse »Nemcem sovražne osebe, rasno neustreznim elementom pa onemogočiti vključitev v nemško ljudsko skupnost«. Poleti 1941 so posebne komisije pregledovale in ocenjevale ljudi. Sprejemna komisija pod vodstvom dr. Heckenbergerja je že junija 1941 politično in rasno pregledala prebivalce krajevne skupine Štajerske domovinske zveze Markovci. Podatki o rasah kažejo, da je v krajevni skupini Markovci z 41 % prevladala dinarska rasa, za vzhodnobaltsko raso je bilo spoznanih 23 % ljudi, sledila je vzhodna rasa s 16 %, nordijska s 15 %, med tem ko sta falska in zahodna rasa dobili 2,5 % oziroma 1,5 % , ljudi neevropskih ras v občini Markovci ni bilo.16

246

Prav tam; Tone Ferenc, Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945, Maribor 1980, dokument štev. 127, str. 260 (navajam: Ferenc, Viri).

skozi čas

občina markovci

Osebe, ki so bile primerne za sprejem v Štajersko domovinsko zvezo so dobile oznako »brez pomislekov«, ostali pa oznako »nepojasnjeno«. Vsem, ki so dobili prvo oznako je sprejemna komisija takoj dala člansko številko, ki je bila vnesena v člansko izkaznico. Za okrožje Ptuj so bile določene številke od 600.001 do 700.000. Sprejete člane so razdelili v dve skupini, na dokončne in na začasne. Dokončni člani so postali najprej domači Nemci (folksdojčerji) in dotedanji člani Kulturbunda. Tem tudi ni bilo treba pred sprejemno komisijo. Dokončni člani so dobili rdeče članske izkaznice. Vsi drugi so, kot začasni člani, ki naj svojo pripadnost »Führerju in nemškemu rajhu« šele dokažejo, dobili zelene članske izkaznice. Rdeče in zelene izkaznice Štajerske domovinske zveze so bile tudi edine osebne izkaznice, ki so jih nacisti uvedli med okupacijo na slovenskem Štajerskem. Novembra leta 1942 je bilo v krajevni skupini Markovci 21 dokončnih in 2.062 začasnih članov Štajerske domovinske zveze, mladih rojenih med 1. januarjem 1925 in 31. marcem 1927, ki so bili vključeni v Nemško mladino pa je bilo 118 in so prejeli posebna potrdila Štajerske domovinske zveze. Skupno je bilo v Štajersko domovinsko zvezo v krajevno skupino Markovci vključenih 93,6 % ljudi, rojenih pred 31. marcem 1927. nečlanov Štajerske domovinske zveze je bilo 151, 7 je bilo nemških državljanov, poleg tega pa še štirje člani NSDAP, ki tudi niso bili vključeni v Štajersko domovinsko zvezo. Vodstvo krajevne skupine Markovci si je ves čas vojne prizadevalo povečati število članov Štajerske domovinske zveze. Tako je na primer 31. julija 1944 pripravilo predlog za sprejem 14 članov za dokončne.17 Članstvo v Štajerski domovinski zvezi je spomladi 1942 odločalo tudi o nemškem državljanstvu. Dokončni člani Štajerske domovinske zveze so dobili stalno nemško državljanstvo, začasni pa državljanstvo na preklic. Nečlani Štajerske domovinske zveze so postali zaščitenci nemškega rajha (Schutzangehörige). V občini Markovci je dobilo stalno nemško državljanstvo 31 ljudi ali 0,8 %, državljanstvo na preklic 3.473 ljudi ali 92,8 %, zaščitencev nemškega rajha pa je bilo 233 oziroma 6,2 % ljudi. Tujcev je bilo 5 (Hrvatov), brez državljanstva pa je ostal samo en prebivalec občine. Usode zaščitencev nacisti niso rešili do konca vojne in tudi niso bili vpoklicani v vojsko ali državno delovno službo, temveč so morali odslužiti posebno delovno obveznost.18 Ponemčevalna dejavnost Štajerske domovinske zveze Glavna skrb Štajerske domovinske zveze je bila namenjena političnemu in raznarodovalnemu delu, ki se je kazalo v obsežni propagandni dejavnosti in vzgoji ljudi v nacističnem duhu ter prirejanju tečajev nemškega jezika. V propagandni dejavnosti in politični vzgoji so posebno mesto zavzemala množična zborovanja, ki so se odvijala po v naprej pripravljenih tematskih sklopih zgodaj spomladi in v pozni jeseni. Maja 1941 so potekala pod geslom »Poziv k vpisu v Štajersko domovinsko zvezo«, v jeseni 1941 »Zakaj vojna?«, spomladi 1942 »Nemčija zmaguje«, jeseni 1942 »Nemčija ima zmago v žepu« ter spomladi 1943 »Zmagati za vsako ceno«. Samo avgusta in septembra 1941 je bilo v krajevni skupini Markovci 9 zborovanj Štajerske domovinske zveze. Na zborovanju 13. septembra, ki je bilo skupno s krajevno skupino Gorišnica, so svečano razdelili članske izkaznice Štajerske domovinske zveze tistim, ki so bili sprejeti pozneje. V krajevni skupini Markovci je bilo takih 246, v krajevni skupini Gorišnica pa 182. Največje zborovanje leta 1941 v krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Markovci je bilo 30. oktobra. Udeležilo se ga je prek 1.000 ljudi. Govornik Wagner je posebej poudaril, da »ljudje tukaj niso več Slovenci, temveč polnovredni Štajerci« ter da so »deportacije na tem območju zaključene«, kar so ljudje, po navedbah okupatorjevega 17

Befehlsblatt, 1941, Folge 1, str. 17–18; Žnidarič, Do pekla, str. 84–85; Ferenc, Nacistična, str. 753–754, Ergebnisse, str. 39; Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 11/2 in 18/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM. Ergebnise, str. 39.

247

iz korantove dežele

poročila, sprejeli z olajšanjem. Na petih zborovanjih markovske krajevne skupine Štajerske domovinske zveze je bil prisoten tudi okrožni vodja Fritz Bauer.19 Svojo dejavnost in uspehe je Štajerska domovinska zveza med vojno izražala na tako imenovanih dnevih krajevne skupine leta 1943 in leta 1944. Ob takih priložnostih je zvezni vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl najboljšim krajevnim skupinam podeljeval posebna priznanja – častne zastave. Krajevna skupina Markovci je bila takšnega priznanja deležna 1. oktobra 1944.20 Poleg množičnih političnih zborovanj je Štajerska domovinska zveza za prebivalstvo organizirala tudi posebne jezikovne tečaje nemščine ter kulturne in športne prireditve, ki jih je pripravljal izobraževalni urad. Pri tem jih je čakalo veliko dela, saj je na začetku okupacije le malo ljudi znalo nemško. Po podatkih Štajerske domovinske zveze iz novembra 1942 je v občini Markovci znalo govoriti in pisati nemško ter nemščino tudi uporabljalo kot svoj edini jezik 41 oseb (1,1 %), takih, ki so nemško sicer znali pisati in govoriti, a nemščine niso redno uporabljali je bilo 213 (5,7 %), delno je nemščino obvladalo 791 ljudi (21,1 %), pomanjkljivo 1.286 (34,4 %), med tem ko 1.412 (37,7 %) ljudi nemščine ni obvladalo. Povprečna ocena (od 1 do 5) znanja nemščine v občini Markovci je bila le 1,98.21 Zato je Štajerska domovinska zveza veliko pozornosti posvetila ravno jezikovnim tečajem za odrasle, ki so se v ptujskem okrožju pričeli že junija 1941. V krajevni skupini Markovci je bila zanje zadolžena okupatorjeva učiteljica Hedwig Reiter. Vodja krajevne skupine Josef Urban pa je po vaseh imenoval tako imenovane »laične učitelje nemščine«, in sicer: Jožeta Rožmarina, Blaža Toplaka in Franca Rozmana v Bukovcih, Antona Prosenjaka in Franca Valiča v Borovcih, Franca Kristoviča v Markovcih, Antona Kukovca v Novi vasi, Franca Šegulo v Prvencih (in Strelcih), Franca Preloga v Sobetincih, Janeza Goloba in Antona Fajsa v Stojncih ter Simona Kuharja v Zabovcih. Septembra 1942 je bil Franc Valič zaradi drugih nalog razrešen te dolžnosti, Šegulo pa je v istem mesecu v Prvencih zamenjal Janez Mikša. Iz skopih arhivskih podatkov je razvidno, da je oktobra 1941 v krajevni skupini potekalo sedem jezikovnih tečajev (pet začetniških ter po en nadaljevalni in konverzacijski) s skupno 294 udeleženci. Tečaji so bili ponavadi ob torkih in četrtkih. Konec januarja 1942 je bilo v tečaje nemščine vključenih 420 oseb krajevne skupine, do sredine oktobra istega leta že 1.100 (od tega 450 pripadnikov vermanšafta, 250 članov nemške mladine, ostalih pa samo 400). Da bi spodnještajersko prebivalstvo čimprej naučili nemščine, so nacisti septembra 1942 za krajevne skupine Štajerske domovinske zveze, enote vermanšafta in Nemško mladino razpisali tekmovanje pod geslom »Uči se nemščine in govori nemško!« z obljubo, da bodo najboljše krajevne skupine nagrajene. Krajevna skupina Markovci je nato pozimi 1942/43 izpeljala 43 jezikovnih tečajev s 1.669 udeleženci. Med nagrajenimi je bila tudi markovska enota nemške mladine. Konec januarja 1944 pa so v krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Markovci ugotavljali, da 659 ljudi še vedno ni zajetih v jezikovne tečaje nemščine. Kljub temu je že od jeseni 1943 dalje število jezikovnih tečajev začelo postopoma upadati, dokler jih jeseni 1944 niso nacisti dokončno ukinili. Prevladalo je mnenje, da ni več pomembno, ali delavec in kmet govorita nemško, ampak samo, da delata za nemški rajh.22

21 22

248

Irena Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945 (magistrska naloga), Ljubljana 2007, str. 74 (navajam: Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje); Ferenc, Viri, str. 362, opomba k dokumentu štev. 181. Befehlsblatt, Juni/Juli 1944, Folge 6, str. 143, Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 18/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM. Ergebnisse, st. 45. Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 81–82 in 84; Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 18/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, Amt Volksbildung, v AMNOM.

skozi čas

občina markovci

Poleti 1943 je vodja okrožnega izobraževalnega urada Rudolf Ribitsch poslal v krajevno skupino Markovci Beatrice Pollack z nalogo, da poživi kulturno in športno dejavnost, predvsem pa da vzpostavi knjižnico in pripravi vse potrebno, da bo krajevna skupina do konca avgusta dobila vaško knjigo (Dorfbuch), s katerimi je okupator poveličeval svoje ponemčevalne uspehe na podeželju. Vaško knjigo je krajevna skupina nato septembra 1943 tudi že poslala na posebno razstavo v Maribor. Omenimo še, da so 27. junija 1943 v Markovcih organizirali športno srečanje sosednjih krajevnih skupin (Markovci, Gorišnica, Cirkulane in Zavrč) v štirih disciplinah (vlečenje vrvi, kros, metanje palice in zabavne igre) ter da so 15. aprila 1944 organizirali pomladanski štafetni tek, na katerem so sodelovala štiri moštva vermanšaftskih šturmov 31 in 32. Med vojno je v Markovcih delovala kmečka godba (godba na pihala), ki pa ji je vseskozi primanjkovalo instrumentov, od poletja 1943 pa tudi godbenikov, ker jih je bilo nekaj vpoklicanih v nemško vojsko, dva pa sta bila službeno odsotna. Zato se kmečka godba iz Markovec septembra 1943 tudi ni udeležila tekmovanja v okviru okrožnega kulturnega tedna na Ptuju.23 V okviru Štajerske domovinske zveze je nemški okupator ustanovil polvojaško organizacijo vermanšaft (Wehrmannschaft), ki je bil neke vrste inačica strankine vojske (SA) v rajhu. Obvezniki vermanšafta so postali moški med 18.in 45. letom starosti. Vermanšaft je bil organiziran po teritorialnem načelu. V krajevni skupini Markovci sta bila organizirana dva šturma (31. in 32.), ki sta s po dvema šturmoma v krajevnih skupinah Gorišnica in Velika Nedelja tvorila šturmban IV. v vermanšafstski štandarti Ptuj - sever. Vodja vermanšaftskega šturma Markovci je postal Štefan Plohl iz Bukovec 87. Mladinska organizacija v okviru Štajerske domovinske zveze se je imenovala Nemška mladina (Deutsche Jugend), podobna je bila organizaciji Hitler Jugend v rajhu. Fantje v starosti od 14 do 18 let so postali Deutsche Jugend, dekleta iste starosti pa Deutschen Mädel. Mladina krajevne skupine Markovci je spadala v štam VIII., v katerem so bili poleg markovskega gefolgšafta 36, še gefolgšafti iz Gorišnice, Dornave, Juršincev in Polenšaka. Od 1. aprila 1943 je Nemško mladino v krajevni skupini Markovci vodil mladi učitelj Theo Mather. Osnovna naloga organizacije Nemške mladine je bila »telesna, duševna in vojaška vzgoja vse spodnještajerske mladine« v duhu nacionalsocializma. Mladina se je zato morala vključevati v vse okupatorjeve ponemčevalne dejavnosti.24

Nastop Nemške mladine (Deutsche Jugend) v Markovcih leta 1942.

23 24

Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 18/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, Amt Volksbildung, v AMNOM. Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 10/4, v AMNOM; Befehlsblatt 1943, Folge 7; Žnidarič, Do pekla, str. 91 in 94; Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 91–93 in 96.

249

iz korantove dežele

Okupatorjevi raznarodovalni ukrepi Med prve okupatorjeve raznarodovalne ukrepe sodijo tisti, s katerimi je nameraval čimprej odstraniti vsa znamenja, ki so kazala, da na okupiranem ozemlju slovenske Štajerske živi slovenski narod. Z odstranjevanjem teh znamenj in z nameščanjem svojih je okupator hotel dati pokrajini povsem nemški videz. Preimenovanje krajev Med prve okupatorjeve raznarodovalne ukrepe sodijo tisti, s katerimi je nameraval čimprej odstraniti vsa znamenja, ki so kazala, da na okupiranem ozemlju slovenske Štajerske živi slovenski narod. Z odstranjevanjem teh znamenj in z nameščanjem svojih je okupator hotel dati pokrajini povsem nemški videz. Šef civilne uprave v okupirani slovenski Štajerski je takoj po svojem prihodu v Maribor naročil političnim komisarjem po okrajih, naj za vse kraje začno uporabljati imena iz seznama krajev, ki ga je leta 1940 izdal Inštitut za jugovzhodno nemštvo v Gradcu (ta inštitut je po priključitvi Avstrije k tretjemu Rajhu vodil načrtne priprave na zasedbo slovenske Štajerske). V občini Markovci so vasi dobila imena, ki so bila v rabi pred razpadom Avstroogrske. Nov korak v procesu preimenovanja slovenskih krajevnih imen sta pomenila odredba šefa civilne uprave o imenih političnih občin z dne 25. septembra 1941 ter razglas o oznaki poštnih uradov in železniških postaj na območju Spodnje Štajerske z dne 7. marca 1942. Dokončno pa je šef civilne uprave svojo napoved o spremembi slovenskih krajevnih imen uresničil z odredbo o imenih katastrskih občin in krajev z dne 4. junija 1943, ko je več kot tretjina krajev dobila nova, nemška imena, mnogi tudi po zemljiških gospostvih iz srednjega veka (iz 14. in 15. stoletja). Imena krajev v občini Markovci (1941–1945):25

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Pred 6. 4. 1941

1941–1943

1943–1945

Markovci Zabovci Nova vas Bukovci Stojnci Borovci Sobetinci Prvenci Strelci

St. Marxen Sabofzen Neudorf Puchdorf Steindorf Worovetz Sobetinzen Pervenzen Strelzen

Mörtendorf Bründl an der Drau Neudorf an der Drau Puchdorf Steindorf Forchenau Mitterhart Oberhart Schützen im Feld

Razpustitev slovenskih društev in organizacij Dva dni po prihodu v Maribor je šef civilne uprave dr. Uiberreither s posebno odločbo določil, da morajo vsa društva, organizacije in združenja na slovenskem Štajerskem takoj prenehati z delom. S premoženjem razpuščenih društev je razpolagal ukinitveni komisar Maks Hruby, ki je društva razpustil že aprila in maja 1941, čeprav je ukinitvene odločbe izdajal do konca leta 1942. Na območju 25

250

Ortsverzeichnis; Verordnungs – und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, 25. 9. 1941, štev. 43, 19. 3. 1942, štev. 7 in 26. 8. 1943, štev. 24 (navajam: VAZSt), v AMNOM.

skozi čas

občina markovci

občine Markovci je bilo ukinjenih sedemnajst društev in organizacij, in sicer: Dekliško društvo Markovci, Fantovski odsek Markovci, Krajevna kmečka zveza Markovci, Izobraževalno društvo Borovci, Prostovoljna gasilska društva v Novi vasi, Bukovcih, Stojncih in Zabovcih, Bralno društvo Markovci, Podružnica okrajne učiteljske zveze Markovci, Podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo Markovci, Selekcijsko društvo za ormoško pisano govedo Markovci, Sokolsko društvo Markovci, Čebelarsko društvo Markovci, Gospodinjska šola Markovci, Brodarska zadruga Markovci ter Hranilnica in Posojilnica Markovci.26 Nemška šola in uničevanje slovenske kulture Ponemčevanje slovenskega prebivalstva se je pričelo že v otroških vrtcih in šolah, ki so postale «osnovne postojanke za prevzgojo slovenskih otrok in mladine v nacističnem duhu«. Okupator je takoj po prihodu na slovensko Štajersko ukinil vse slovenske šole in jih nato odprl kot izključno nemške, tudi osnovno šolo v Markovcih, slovenske učitelje pa je odpustil iz službe. Učitelji, ki jih je nastavil okupator na markovski šoli, so prišli iz Avstrije. Vsebina pouka je bila prilagojena nacistični vzgoji in ponemčevanju. Največ časa pri pouku so namenili učenju nemščine, zgodovini nacizma, življenjepisu Adolfa Hitlerja, petju in telovadbi, pri kateri so se učenci učili pretežno vojaške veščine. Prva leta vojne je potekal pouk nemoteno, v zadnjem šolskem letu 1944/45, ki je trajalo le do februarja 1945, pa je bil pogosto moten in nereden.27 Nemški okupator je pričel s poukom na markovski osnovni šoli 2. maja 1941, ko je vodenje šole prevzel Alois Schwab iz Gradca. Najprej je pričel s poukom za otroke od 10 do 14 let. Razdelil jih je v pet skupin s približno 40 učenci. Skupno jih je bilo 212. Pouk je bil izključno v nemškem jeziku. Že 14. maja se je Schwabu pridružila učiteljica Karoline Deutsch iz Jennersdorfa, pet dni pozneje sta prišli Edith Kramer iz Stegersbacha in Theresia Pomper iz Heiligenkreuza ter 8. junija 1941 še učiteljica Hedwig Reiter iz Tieschna. Sedaj so s poukom lahko pričeli tudi mlajši otroci. V prvem okupatorjevem šolskem letu, ki je trajalo od 2. maja do 15. avgusta 1941, so bili na markovski šoli 603 učenci, s katerimi je po prihodu mladih abiturientov učiteljišča iz Gradca Hermine Neunkirchner in Franza Trinkausa delalo sedem učnih moči. Pouk je trajal po dve uri in pol dnevno. V šolskem letu 1941/1942 na šoli ni bilo več obeh mladih abiturientov, učiteljskemu kadru pa se je v začetku šolskega leta priključil Egon Höchtl, 1. novembra pa še Karl Schoknecht iz Loitza pri Stettinu v Nemčiji, ki je po odhodu Aloisa Schwaba na učiteljski seminar v Wagni pri Lipnici postal upravitelj šole, ki jo je v tem šolskem letu obiskovalo kar 698 učenk in učencev. Tretje okupatorjevo šolsko leto na markovski osnovni šoli se je pričelo 29. avgusta 1943, končalo pa 8. julija 1943. Upravitelju Karlu Schoknechtu ter učiteljicam Theresii Pomper, poročeni Nigl, Karolini Deutsch in Hedwigi Raiter, ki so bili na šoli že prejšnje šolsko leto, so se v začetku šolskega leta pridružile še Gertrud Hammer, Margerita Aldrian in Julia Kuttroff, 1. februarja 1943 Olga Lötzl in 1. aprila 1943 še mladi učitelj Theo Mather. V 14 oddelkih je bilo 680 šolarjev. Ko pa so v drugem polletju vključili v šolo še otroke letnika 1936, se je število učencev povečalo za 85 oziroma za dva oddelka. S 1. decembrom 1942 sta prišli na šolo, oziroma v vrtec, ki je deloval v okviru šole, še vzgojiteljici Marie Frewein in Grete Winter. Pred koncem leta 1942 (20. decembra) je vodenje šole prevzela učiteljica Hedwig Reiter. 26

Podatki v fondu ukinitvenega komisarja; Der Stillhaltekomissar für Vereine, Organisation und Verbände in der Untersteiermark, Bekanntmachungen, štev. 1–12, oboje v AMNOM. Marjan Žnidarič, Okupatorjevo šolstvo na slovenskem Štajerskem (1941–1945), ČZN 1976, str. 444, Mavrič – Žižek, ptujsko okrožje, str. 133.

251

iz korantove dežele

Šolsko leto 1943/44 se je pričelo 3. septembra in končalo 1. julija. Na začetku so bile 661 šolarjem na voljo samo štiri učne moči, s 1. oktobrom 1943 pa se jim je pridružila še mlada učiteljica pripravnica Johanna Sidl z Dunaja. Sredi septembra 1943 je na markovski šoli pričela delovati tudi šolska knjižnica. Šolski svetnik pri okrožnem šolskem uradu Hans Moser, ki je 26. novembra 1943 obiskal markovsko šolo, jo je ocenil za eno najboljših v ptujskem okrožju. Vsa leta okupacije, razen zadnjega šolskega leta, je bil šolski obisk zadovoljiv, saj so učitelji učencem in staršem grozili, da bodo izseljeni, če ne bodo redno hodili k pouku. Učni uspehi so bili slabi, predvsem zaradi neznanja nemškega jezika ter zaradi pogostega menjavanja učiteljev. Za šolsko leto 1944/45 v šolski kroniki ni podatkov, znano pa je, da je okupator februarja 1945, ko je Ptujsko polje postalo frontno zaledje, v markovsko šolo naselil vojaško bolnišnico in je šola prenehala z delom.28 Konec aprila 1941 so nacisti pričeli s širokopotezno akcijo uničevanja slovenskih knjig v naših krajih. Ohranili so le tiste, ki so po njihovem mnenju uvrščale slovensko Štajersko na »nemška kulturna tla« oziroma tiste, ki so jih napisali nemški avtorji. V markovski občini so vodje blokov (tako imenovani bloklajtarji) pobirali knjige po vaseh kar s kmečkimi vozovi in jih vozili na občino, od tam pa na Ptuj, kjer so jih na trgu pred minoritskim samostanom skupaj z ostalimi zažigali. Ljudje so precej knjig poskrili, zlasti člani Izobraževalnega društva Borovci in Bralnega društva Markovci, ter na ta način dragocen del slovenskega kulturnega blaga zavarovali pred uničenjem.29 Deportacije in internacije slovenskega prebivalstva Od številnih raznarodovalnih ukrepov, zaradi katerih je trpelo slovensko prebivalstvo, si je okupator veliko obetal od množičnih deportacij. Tako so se nacisti želeli znebiti svojih možnih nasprotnikov, ki so jih videli predvsem v izobražencih in narodnozavednih Slovencih. Po že prej pripravljenih seznamih so najprej, že aprila 1941, aretirali in zaprli markovskega župnika Ignaca Groblerja. Odvedli so ga v ptujske zapore in že 30. aprila 1941 s skupino slovenskih duhovnikov izgnali na Hrvatsko. Enaka usoda je doletela tudi kaplana Friderika Strnada.30 Markovska župnija je nekaj časa ostala brez duhovnika. Občasno je prihajal v Markovce maševat duhovnik iz Gorišnice (Sv. Marjete) Herman Loibner, ki je pokrival tudi završko župnijo. Julija 1942 pa je okupator v Markovcih nastavil za vikarja namestnika Jakoba Milda iz Mölltala v Avstriji, ki je do takrat služboval v sekovski škofiji. V Markovcih je ostal do julija 1945 in bil ves čas zelo naklonjen tukajšnjim ljudem. Po okupatorjevih seznamih je bilo iz občine Markovci od junija do septembra 1941 izgnanih 21 ljudi, in sicer: Franc Bohanec iz Bukovec, Franc Simonič z ženo in hčerko iz Markovec, Primorec Srečko Komac iz Markovec, Franc Maroh z ženo in sinom iz Nove vasi, Franc Strmšek iz Markovec, Martin Vršič z ženo in tremi otroki iz Prvenec in Martin Zavec z ženo in štirimi otroki iz Zabovec. Tudi Zavčeva žena je bila Primorka. Nacisti so izgnancem zaplenili premoženje, zaplenili pa so tudi cerkveno in društveno posest. V upravljanje so jo predali državnemu komisarju za utrjevanje nemštva v Mariboru. Za zaplenjena posestva je skrbel glavni oddelek V (poljedelstvo in gozdarstvo).31

29 30 31

252

Der Aufbau des Schulwesens in der Untersteiermark, Graz 1941, str. 107; Šolska kronika osnovne šole Markovci; Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 144. Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 54; Ferenc, Nacistična, str. 137; Štrafela, Markovci, str. 13. Štrafela, Markovci, str. 12–13. Verzeichnis der aus der Untersteiermark ausgesiedelten Personen und der Betriebe, welche durch die Dienststelle des deutschen Volkstums beschlagnahmt wurden; Liegenschaft – Verzeichnis der H.A. IV., Stand vom 15. März 1943, oboje v AMNOM.

skozi čas

občina markovci

Avgusta 1942 so nacisti pričeli zapirati in izganjati tudi družine oziroma svojce partizanov in ustreljenih talcev. Zaradi tega so zaprli tudi družino leta 1941 ustreljenega Alojza Štrafela iz Markovec. Zaradi visoke starosti in bolezni očeta Alojza so jih v Mariboru malo pred odhodom transporta izločili. Vse tri, očeta, mater in brata Stanka, so poslali domov. Dne 28. avgusta 1942 pa je tudi markovski župan Josef Urban v posebnem dopisu ptujskemu okrožnemu vodji Bauerju sporočil, da izselitev družine Štrafela tudi iz narodnopolitičnih razlogov ni potrebna, saj družina nima nobenega vpliva na okolico.32 Omeniti je treba tudi nasilje nad otroki sodelavcev osvobodilnega gibanja. Okupator je otroke odpeljal od doma v zapore skupaj s starši, ko jih je aretiral, nato pa otroke prek prehodnega taborišča v Frohnleitnu pri Gradcu, kjer so jih zadržali nekaj tednov, pošiljal v različna nacistična otroška taborišča. Iz markovskega okoliša so jih odpeljali 12 in sicer: tri otroke Antona Kekca iz Nove vasi, dva sinova partizana Vincenca Slameršaka iz Zabovec, sina in hčerko partizana Fošnariča iz Bukovec, sina in hčerko partizana Martina Ciglarja iz Bukovec, dve hčerki Janeza Štrafela – Dona iz Borovec in mlajšega sina Konrada Petroviča – Jüreka iz Bukovec. Otroci so v taboriščih naleteli na zagrizene naciste, ki so jih tepli in zmerjali z banditi, ter jih hoteli že v nežnih letih ponemčiti, saj nobeden ni bil starejši od šest let. Poleg deportacij, streljanja talcev, pošiljanja na prisilno delo ter mobilizacije v nemško vojsko so nacisti mnogo zavednih Slovencev poslali tudi v razna koncentracijska taborišča, v katerih je umrlo pet prebivalcev občine Markovci. V Dachau so preminili Peter Kristovič, Marko Strelec in Franc Gašpur iz Nove vasi ter Martin Bezjak iz Stojnc, v Ravensbrücku je umrla Otilija Vršič iz Bukovec, za posledicami pomanjkanja v Knittenfeldu pa takoj po vrnitvi domov še ne dveletni Rudolf Slameršak iz Zabovec. Taborišči Auschwitz in Dachau sta preživela Elica Štrafela iz Markovec in Anton Fajfarič iz Borovec.33

Najmlajša žrtev okupatorjevega nasilja, Rudolf Slameršak iz Zabovec.

Prisilna mobilizacija v nemško vojsko Na državljanstvo so bile vezane tudi pravice in dolžnosti. Največ pravic in dolžnosti so imeli stalni nemški državljani. Med drugim so postali vojaški obvezniki. Z vpoklici slovenskih fantov v nemško vojsko je okupator hotel močneje povezati slovensko prebivalstvo z usodo Nemčije in njenimi vojnimi prizadevanji, hkrati pa je menil, da bo mobilizacija pospešila ponemčenje slovenskega prebivalstva. V nemško vojsko so že od samega začetka sprejemali tudi prostovoljce, ki pa jih v občini Markovci leta 1941 in v prvi polovici leta 1942 ni bilo. Državljani na preklic so morali opravljati državno delovno službo (Reichsarbeitsdienst), od julija 1942 pa so moške letnikov 1908–1929 postopoma mobilizirali v nemško vojsko. Če izhajamo iz števila fantov in mož tistih letnikov, ki jih je okupator popisal za vojsko in državno delovno službo, je bilo v občini Markovci 596 vojaških obveznikov ali 15,9 % prebivalstva oziroma 33,7 % vseh moških. Če od tega števila odštejemo zaščitence v enakem odstotku, kar znaša 37, ostane še 559 potencialnih vojaških obveznikov. Približno 13 % vojaških obveznikov na naborih začasno ali za stalno ni bilo potrjenih, kar pomeni, da moramo odšteti še nadaljnjih 73 kandidatov in nam ostane še 486 možnih nabornikov v občini Markovci. Naborni kraj za vojaške obveznike občine Markovci 32 33

Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 18/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM. Rojic, Ptuj v boju, str. 52; Štrafela, Markovci, str. 40 in 43; Življenjepisi padlih, v AMNOM.

253

iz korantove dežele

je bil Ptuj. Prvi mobiliziranci, skupno 493, so odšli iz Ptuja 21. in 22. julija 1942 (to so bili tudi prvi mobiliziranci iz celotne slovenske Štajerske) na urjenje v vojaške enote na Tirolsko. Med njimi je bilo tudi 25 fantov letnika 1923 (71,4 %) iz občine Markovci. Do konca vojne je bilo iz markovske občine mobiliziranih 249 mož in fantov, od katerih se jih 79 ni nikoli vrnilo. Kar 31,7 % delež padlih mobilizirancev v nemško vojsko je bil eden najvišjih v okupirani slovenski Štajerski.

Padlim vojakom so nacistične oblasti med vojno v domačih krajih postavile simbolna pokopališča – gaje junakov (Heldenhain). Eno takih je bilo tudi v Markovcih.

Padlim vojakom so nemške okupacijske oblasti med vojno v domačih krajih postavile simbolna pokopališča – gaje junakov (Heldenhain). Urejeni so bili preprosto, na mirnem kraju v naravi in blizu naselij, da so jih lahko obiskovali starejši ljudje, zlasti pa matere padlih vojakov. Padlim na frontah so na spominsko znamenje (spominsko desko) pritrdili križ in majhen kljukasti križ. Na slovenksem Štajerskem so večino gajev junakov odprli 21. marca 1943, ko so praznovali tako imenovani »dan vojske« (Tag der Wehrmacht). V krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Markovci so nacisti gaj junakov uredili v tako imenovanem Frančovem lešju pod dravsko teraso med Markovci in Zabovci.34

Osvobodilno gibanje Začetki odpora in prve žrtve Čeprav je prebivalstvo markovske občine nemško okupacijo dočakalo slabo pripravljeno in politično dokaj neenotno, je novica o ustanovitvi Osvobodilne fronte (OF) tudi pri mnogih Markovčanih padla na plodna tla, zlasti med Sokoli in simpatizerji Komunistične partije. Na enem od sestankov komunistov s širšega ptujskega območja, ki je bil v začetku junija 1941 pri Toplakovih v Mostju in na katerem se je že razpravljalo o odporu in ustanavljanju OF tudi v tem delu Slovenije, je Ptujsko polje zastopal markovski študent Franc Simonič. Po sestanku na Gojčičevi dobravi med Žabjakom in Novo vasjo 21. junija 1941 na katerem so bili položeni temelji za razvoj OF na ptujskem območju, so se začele organizirati skupine sodelavcev OF tudi v vaseh markovske občine.35

254

Marjan Žnidarič, Nemška mobilizacija na slovenskem Štajerskem 1942–1945, v: Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Celje 200, str. 43; VAZSt, 30. 3. 1942, štev. 75; Ergebnisse, str. 68, 72 in 76. Vida Rojic, Spomini na osvobodilni boj, v: Skozi viharje v lepšo prihodnost, Ptuj 1981, str. 222 (navajam: Rojic, Spomini); Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 66; Štrafela, Markovci, str. 14.

skozi čas

občina markovci

Prvo odporniško skupino v Markovcih so sestavljali Franc in Jurij Simonič, Elica Štrafela36 in Janez Primožič. Sestajali so se na domu Franca Simoniča (Markovci 71) in pri Janezu Primožiču (Markovci 16), nekaj sestankov pa so imeli, brez vednosti gospodarja, tudi v gostilni Rožmarin. S ptujsko odporniško organizacijo so bili povezani prek študenta agronomije Franca Toplaka iz Mostja in Zvonka Sagadina, ki je vodil priprave na vstajo na ptujskem območju. Na sestanku v Bezjakovem gozdu pri Prvencih konec junija 1941, ki sta se ga udeležila tudi Jože Lacko in Franc Toplak, so se že dogovarjali o prvih akcijah, med katerimi sta bila načrtovana tudi napada na okupatorjeve zapore na gradu Borl ter zažig oziroma miniranje borlskega mostu. V takratnih razmerah do uresničitve takšnih načrtov ni moglo priti. Odporniška skupina, ki se je organizirala v sosednji Novi vasi se je sestajala pri Petru Cvetku (Nova vas 6), sestavljali pa so jo Peter Cvetko, Peter Kristovič iz Zabovec in Alojz Štrafela iz Markovec. Pobudo za nastanek skupine je Alojzu Štrafeli dal Jože Lacko. Zbirali so orožje in strelivo ter nagovarjali ljudi za sodelovanje v OF. Z aretacijo Alojza Štrafele je bila skupina razbita. V Zabovcih se je poleg že omenjenega Petra Kristoviča v priprave na odpor vključil tudi Rudi Korošec, ki je po umiku jugoslovanske vojske iz bunkerjev Rupnikove črte med Markovci in Podvinci odnesel precej orožja in streliva. S pomočjo brata Marka in Marka Strelca – Groma ga je spravil najprej do gostilničarja Valanta na Hajdini, od tam pa julija 1941 v hajdinski gozd, kjer so ga skupaj z drugim orožjem zakopali in ga nato avgusta istega leta spravili v Pohorsko četo. Marko Strelec – Grom, ki je bil pred vojno podoficir jugoslovanske vojske, je bil med nacistično okupacijo zaposlen na Koroščevi žagi na Hajdini in je aktivno sodeloval v hajdinski odporniški skupini.37 V času priprav na vstajo je bil na markovskem območju med najaktivnejšimi 21-letni ključavničar Alojz Štrafela iz Markovec, ki je bil zaposlen v trgovini Vuga na Ptuju. Bil je najaktivnejši član odporniški skupine v Novi vasi, na svojem delovnem mestu pa je vzdrževal zveze tudi z okrožnim vodstvom osvobodilnega gibanja na Ptuju. Pri svojem odporniškem delovanju je imel zvesta sodelavca v sestri Elici in mlajšem bratu Stanku. Tik pred umikom v ilegalo konec maja ali v začetku junija 1941 so ga gestapovci na delovnem mestu aretirali, ga med zaslišanji na Borlu nečloveško mučili, nato pa prepeljali v mariborske sodne zapore in že 23. septembra 1941 v Mariboru skupaj s še devetimi talci ustrelili.38

Alojz Štrafela iz Markovec, eden glavnih organizatorjev odpora proti okupatorju in prva žrtev nacističnega nasilja na markovskem območju. Ustreljen je bil kot talec 23. septembra 1941 v Mariboru.

Elica Štrafela se je leta 1942 zaposlila na mariborski železniški postaji, a so jo že septembra gestapovci aretirali. Tako je 2. oktobra 1942 morala prisostvovati najbolj množičnemu streljanju talcev na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru, ko je bilo v enem dnevu ustreljenih 143 slovenskih rodoljubov. Pred koncem novembra 1942 so nacisti Elico poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder se je po vojni vrnila. Štrafela, Markovci, str. 15–16; Elica Štrafela, Izjava, Mapa 569-16, v AMNOM (navajam: E. Štrafela, Izjava); Rojic, Ptuj v boju, str. 37–39; France Filipič, Spopad z gestapom v hajdinskem gozdu avgusta 1941, Svobodna misel 1993, štev. 4, str. 16. Štrafela, Markovci, str. 16; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Maribor 1969, str. 47 (navajam: Poslovilna pisma); E. Štrafela, Izjava.

255

iz korantove dežele

Markovčanu Janezu Primožiču je uspelo dvakrat pobegniti iz okupatorjevega taborišča na Borlu. Žal so ga nacisti na drugem begu v Velikem vrhu v Halozah 6. junija 1942, ustrelili.

Med prve žrtve okupatorja v občini Markovci spada tudi kmet in oče treh otrok Janez Primožič iz Markovec. Pred vojno je bil blagajnik markovskega sokolskega društva in eden najzaslužnejših za izgradnjo sokolskega doma. Bil je med tistimi, ki so se prvi odločili za odpor proti okupatorju. Nemcem je kmalu postal sumljiv, zato so ga že sredi julija 1941 nekajkrat iskali na domu, a ga niso našli. Pozneje se je sedem mesecev skrival na domačem skednju. Za njegovo skrivališče sta vedeli samo žena in svakinja, ki sta mu prinašali hrano. Po sedmih mesecih so mu popustili živci, s puško na rami se je napotil proti orožniški postaji, kjer so ga aretirali. Najprej je bil zaprt v ptujskih zaporih, nato na Borlu, od koder mu je po petih tednih uspelo pobegniti. Po izdaji nekega cestarja so ga gestapovci znova prijeli in zaprli na Borlu. Primožiču je tudi drugič uspelo pobegniti iz borlskega taborišča, a je bil 6. junija 1942 na Velikem vrhu v Halozah na begu ustreljen. O tragični smrti Janeza Primožiča je tudi zanimiv zapis v okupatorjevi šolski kroniki, kjer je kronist med drugim zapisal: »Pred kakimi šestimi meseci se je javil tukajšnji orožniški postaji neki domačin v skrajno bednem stanju. Oborožen je bil z nabito puško. Na skednju svojega posestva je prebil sedem mesecev, kjer so ga vzdrževali svojci. Očividno so mu popustili živci in se je javil policiji. Bil je oddan v taborišče na Borlu in pred kratkim pri poskusu bega blizu hrvaške meje ustreljen… . K temu bi pripomnil sledeče. Prebivalstvo občine Markovci je bilo doslej izredno dobrovoljno in pripravljeno sodelovati v vseh smereh. V teh zadnjih mesecih pa je nastopil očividen preobrat v mišljenju domačinov. To se kaže tudi v rezerviranosti do nas učiteljev.«39

Okupatorju je poleti 1941 z izdajami uspelo prodreti v mrežo prvih sodelavcev OF in do konca leta 1941 razbiti vse važnejše postojanke osvobodilnega gibanja na ptujskem območju. Tudi markovski sodelavci OF so se začasno pritajili ali celo prenehali z delom. Nov udarec je osvobodilno gibanje na ptujskem območju doživelo z uničenjem Slovenskogoriške čete avgusta 1942. Sledile so nove aretacije, med njimi 21. oktobra 1942 tudi aretacija predvojnega komunista Petra Kristoviča iz Zabovec, ki je delal v ptujskih železniških delavnicah in je bil član odporniške skupine v Novi vasi. Nacisti so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je marca 1943 umrl. Dejavnost OF je v Markovcih in okolici skoraj povsem zamrla do jeseni 1943.40

39 40

256

Štrafela, Markovci, str. 17– 8. Prav tam, str. 18; Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 67; Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 167.

skozi čas

občina markovci

Delovanje vaških odborov OF Da bi se osvobodilno gibanje na ptujskem območju znova razmahnilo, je Pokrajinski komite KPS za Štajersko (PK KPS) že spomladi 1943 tja poslal Cvetko Praprotnik - Štefko in Toneta Žnidariča – Štefana z nalogo, da obnovita od okupatorja razbito odporniško gibanje. Oktobra istega leta sta se jima iz Pohorskega bataljona (drugega) pridružila še študenta Milko Golob – Jožko iz Zlatoličja in Franc Belšak – Tone iz Muretinc. Z njunim prihodom se je osvobodilno gibanje na ptujskem območju močno okrepilo. Belšak je za delo v OF pridobil tudi svojega očeta Franca Belšaka – Simona, pri katerem je bil v začetku novembra 1943 širši sestanek zaupnikov OF. Ustanovili so začasni odbor OF. Njegova naloga je bila po vaseh Ptujskega polja najprej poiskati zaupnike OF, ki bi naj s pomočjo novo pridobljenih sodelavcev ustanavljali vaške odbore OF. Pisalni stroj za potrebe odbora je novembra 1943 priskrbel Drago Šober, ki je delal na pošti v Moškanjcih. Franc Belšak – Tone je bil zadolžen za ustanavljanje vaških odborov OF v Halozah, Milko Golob – Jožko pa na Ptujskem polju. V hlevu Petra Horvata v Muretincih je bil decembra 1943 še en sestanek sodelavcev OF, ki se ga je udeležil tudi član PK KPS za Štajersko Tone Žnidarič – Štefan in na katerem so se dogovorili, da bodo vaški odbori OF imeli samo tri do pet članov, zaradi konspirativnosti pa ne bodo smeli biti povezani z drugimi odbori. Povezavo med njimi je lahko vzdrževal samo Golob. Vaški odbor OF je vodil sekretar, vojaški referent je skrbel za mobilizacijo in odvračanje moških od sodelovanja v vermanšaftu, gospodarski referent je skrbel za zbiranje hrane za partizane in za skrivanje hrane pred okupatorjem, blagajnik pa je zbiral mesečne prispevke. Vzporedno z vaškimi odbori OF so nastajali tudi odbori Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) in Narodne zaščite, ki je bila varnostni organ OF in je zbirala podatke o namerah okupatorja proti OF in osvobodilnemu gibanju.41

Tudi Konrad Petrovič – Jürek iz Bukovec, član Okrajnega odbora OF Ptuj, je 9. februarja 1945 padel v Bratislavcih pri Polenšaku. Marija Legvart – Nataša iz Stojnc je bila leta 1944 med glavnimi organizatorji osvobodilnega gibanja v ptujskem okraju. Padla je v Bratislavcih pri Polenšaku 9. februarja 1945.

Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 68; Rojic, Spomini (Franc Belšak – Simon), str. 265 in 270–271; Rojic, Ptuj v boju, str. 53–56.

257

iz korantove dežele

Od decembra 1943 do sredine leta 1944 je nekaj odborov OF zaživelo tudi v vaseh markovske občine. Prvi odbori OF na markovskem območju so že novembra in decembra 1943 nastali v Stojncih, Bukovcih, Novi vasi in Markovcih. V Stojncih je vaški odbor OF na neposredno pobudo Franca Belšaka – Toneta ustanovila mlada Marija Legvart – Nataša, med najaktivnejšimi pa so bili še Jože Meznarič, Jakob in Janez Plohl, Franc Toplak in Zora Turk, ki je pozneje odšla v partizane. V Bukovcih je bil glavni organizator OF Konrad Petrovič – Jürek, njegovi zvesti sodelavci pa Franc Solina, Alojz Slana in Franc Zemljarič. Tudi v Novi vasi so prvi tričlanski odbor OF, ki so ga sestavljali Franc Polanec, Jože Ljubec in Janez Štumberger, ustanovili v pozni jeseni 1943. Odbor je deloval do konca vojne. V Markovcih je bil vaški odbor OF ustanovljen v začetku decembra 1943. Vodil ga je Stanko Štrafela, ki je bil zaprt že junija 1941 in avgusta istega leta poslan v koncentracijsko taborišče Mauthausen, od koder je bil spomladi 1942 pogojno izpuščen, a se je kljub temu takoj zopet vključil v odporniško gibanje. V odboru sta bila še Ožbalt Štrafela in Simon Solina. Ker je Stanko Štrafela leta 1944 postal partizanski kurir, je maja 1944 vodenje odbora OF prevzel Ožbalt Štrafela, vanj pa se je vključil tudi Jurij Simonič. Sestajali so se pri Simonu Solini (Markovci 71). Delo odbora je bilo uspešno tudi po zaslugi zveze med Ožbaltom Štrafelo in ženo vodje orožniške postaje v Markovcih, ki je bila sicer Avstrijka, a nacistom zelo nenaklonjena. Vaška odbora OF v Zabovcih in Sobetincih sta bila ustanovljena spomladi 1944. Sekretar odbora v Zabovcih, ki je deloval do konca vojne, je bil Simon Kuhar, člana pa Jožef in Martin Korošec. V Sobetincih so odbor OF sestavljali Janez Munda, Martin Obran in Janez Plohl. Le v Borovcih jim je uspelo odbor OF ustanoviti šele v drugi polovici leta 1944, čeprav so bili nekateri Borovčani že veliko prej zelo aktivni v osvobodilnem gibanju. Že leta 1941 se je na Dolenjskem vključil v partizane študent Franček Majcen, junija 1944 pa je kot član Pokrajinskega odbora OF za Štajersko z nekaj sodelavci prišel v ptujsko okrožje na politično delo, predvsem kot pomoč pri organiziranju OF. Ko so nacisti zvedeli, da je Franček Majcen v partizanih, so družini Majcen odvzeli pravico do živilskih nakaznic. Iz Borovec sta bila tudi Janez Štrafela – Don in Marko Kuhar, ki sta že leta 1941 aktivno sodelovala s ptujskim okrožnim vodstvom osvobodilnega gibanja. Zaradi zbiranja orožja in poskusa odhoda v partizane pa sta bila januarja 1943 aretirala in zaprta v ptujskih zaporih mladi Jože Štrafela in njegov oče. V odboru OF v Borovcih se je najbolj izkazal Franc Čuš.42 Vaški odbori OF na območju markovske občine so zbrano hrano, opremo in sanitetni material spravljali prek Drave v Šturmovec, od tam pa v partizane na Pohorje ali v hrvaško Zagorje. Samoiniciativno so izvedli tudi nekaj akcij. Člani odbora OF iz Nove vasi so 14. avgusta 1944 pri Antonu Juhnarju v Zabovcih razorožili dva vermana, zaplenili parabelo in puško ter nekaj streliva. Oktobra 1944 so na cesti med Bukovci in Novo vasjo napadli Nemce, ki so gnali v zapor 23 civilistov. Akcija sicer ni uspela, ob splošni zmedi, ki je nastala ob napadu, pa se je nekaj ljudi z begom rešilo. V začetku decembra 1944 so vlomili v gasilski dom v Zabovcih in odnesli 40 litrov bencina in zaplenili nekaj gasilskih uniform ter jih spravili v Zagorsko brigado na Hrvatsko. Ravno tako v Zabovcih so marca 1945 na pobudo Rudija Korošca uničili kamion in motorno kolo ter zaplenili večjo količino orožja in streliva. Aktivisti OF iz markovske občine so sodelovali pri ustanavljanju odborov OF tudi v nekaterih drugih predelih ptujskega okrožja. Tako sta Marija Legvart – Nataša iz Stojnc in Janez Štrafela – Don iz Borovec leta 1944 pomagala pri organiziranju OF v Slovenskih goricah, Marko Strelec – Grom pa je leta 1944 postal član Mestnega odbora OF na Ptuju. Nemci so ga že decembra istega leta aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl. V skojevskih vrstah ptujskega okrožja ozi42

258

Štrafela, Markovci, str. 20–21; E. Štrafela, Izjava; Franček Majcen, Tudi beseda je bila orožje, Ljubljana 1968, str. 222 (navajam: Majcen, Tudi beseda); Fond St.HB, Kreisführung Pettau, fasc. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Mörtendorf, v AMNOM.

skozi čas

občina markovci

roma okraja pa sta bila med najbolj požrtvovalnimi Marijina polsestra Sonja Fajs iz Stojnc in Stanko Štrafela iz Markovec.43 Pozno spomladi 1942 so v ptujskem okrožju začeli ustanavljati rajonske odbore OF. Ptujsko okrožje je bilo razdeljeno na štiri rajone. Občina Markovci je spadala v prvega, ki je zajemal Ptujsko polje in del Slovenskih goric, ustanovili pa so ga pri Francu Belšaku – Simonu v Muretincih.44 Odbor je vodil Franc Belšak – Simon, člani pa so bili Martin Žgeč – Janez iz Dornave, Mirko Gomilšek iz Moškanjc, Konrad Petrovič – Jürek iz Bukovc, Marija Legvart – Nataša iz Stojnc in Štefka Kolarič – Gozdana iz Žabjaka pri Ptuju. Rajonski odbori so v kratkem času močno razgibali delo vaških odborov OF. Poleg zbiranja materiala in prispevkov za partizane ter sestankov, so pričeli po vaseh organizirati tudi mitinge in množične shode. Enega takih je Franček Majcen oktobra 1944 organiziral tudi v Sobetincih, še odmevnejši pa je bil shod vaščanov v sosednjih Cunkovcih, ki se je končal z množičnim prepevanjem partizanskih pesmi in se je o njem še dolgo govorilo tudi v sosednjih vaseh.45 Rezultat uspešnega dela vaških odborov OF so bili tudi odhodi številnih prostovoljcev v partizane, največ v Zagorsko brigado ter Kozjanski in Pohorski odred. Med njimi je bilo tudi nekaj deklet. Odhodi posameznikov iz vasi markovske občine v partizane so se pričeli proti koncu leta 1943, še bolj pa v letu 1944. Eni so odšli v partizane, ker so Nemci izsledili njihovo sodelovanje v osvobodilnem gibanju (na primer iz Nove vasi Peter Cvetko, Anton Kekec z ženo, Franc Vršič, Marija Kostanjevec, iz Bukovec Martin Ciglar z ženo idr.). Nekateri prisilni mobiliziranci v nemško vojsko so izkoristili za odhod v partizane prvi dopust (na primer Janko Horvat – Marjan iz Strelc, Milan Turk iz Stojnc, Andrej Jurkovič iz Bukovec…), eni so zapustili zaposlitev v Nemčiji in odšli v partizane (Alojz Strelec), nekateri so zbežali v partizane že ob prejemu pozivov v nemško vojsko (na primer Franc Peklar iz Borovec). Janezu Fegušu iz Nove vasi pa je uspelo pobegniti in oditi v partizane tik pred odhodom vlaka z mobiliziranci s ptujske železniške postaje. Oktobra 1944 so Nemci poklicali vse moške vojaške obveznike iz ptujskega okraja, ki so bili še doma na vojaški pregled. Po pregledu so jih spustili domov, le Markovčane so zadržali, ker je župan Urban izjavil, da so nezanesljivi. Ob obisku svojcev je Jožetu Ljubecu iz Nove vasi uspelo pobegniti in oditi v partizane, ostale pa so že naslednji dan odpeljali v Stuttgart na prisilno delo. Sodnik Mirko Kostanjevec, ki je služboval v Gradcu, je leta 1944 službo samovoljno zapustil in se pridružil partizanom na Pohorju. Podobnih primerov je bilo še več. Patrulje nekaterih partizanskih enot so prihajale v Haloze in obdravske vasi Ptujskega polja na rekvizicije in večkrat tudi na silo zaplenile hrano ali material za partizane (najraje gasilske uniforme). Sredi avgusta 1944 pa so partizani pripravljali celo napad na orožniško postajo v Markovcih, ki pa se je izjalovil, ker ni bilo obljubljene pomoči od drugod. Pri tem je padel Franc Petek iz Cvetkovec.46 Konec septembra 1944 je pokrajinsko vodstvo osvobodilnega gibanja za Štajersko in Prekmurje ponovno preuredilo okrožja. Ptujsko okrožje je bilo ukinjeno. Na njegovem območju sta bila ustanovljena ptujski in ormoški okraj. Sekretar ptujskega okrajnega komiteja KPS in odbora OF je postal Franc Belšak – Tone, po njegovi smrti februarja 1945 pa ga je zamenjal njegov oče Franc Belšak – Simon. Proti koncu leta 1944 sta postala člana okrajnega odbora OF Ptuj tudi Marija Legvart – Nataša iz Stojnc in Janez Štrafela – Don iz Borovec.47

43 44 45 46 47

Štrafela, Markovci, str. 22. Poleg rajona Ptujsko polje so nastali še rajoni Ptuj, Spodnje Haloze in Zgornje Haloze z delom Dravskega polja. Majcen, Tudi beseda, str. 240–42; Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 68. Štrafela, Markovci, str. 27–29; Rojic, Ptuj v boju, str. 75. Štrafela, Markovci, str. 22; Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 171; Rojic, Spomini, str. 266.

259

iz korantove dežele

Vloga partizanskih kurirjev v osvobodilnem gibanju na markovskem območju Tudi na markovskem območju so partizanski kurirji med vojno odigrali pomembno vlogo, tako za povezavo partizanskih vojaških enot kot za politično delo aktivistov OF na terenu. V okviru štajerskega relejnega sektorja zvez je bilo spomladi 1944 organiziranih šest relejnih linij s številnimi kurirskimi postajami. Na širšem markovskem območju sta delovali IV. ali ptujska in V. ali dravska relejna linija, ki sta povezovali kurirske postaje TV 17 S pri Ciglencah blizu Vurberka, TV 14 S v Moškanjcih, TV 15 S na Kogu s postajama TV 8 S v Halozah in TV 8 Sa ob sotočju Dravinje in Drave blizu Vidma pri Ptuju. Ravninski predeli Ptujskega polja brez večjih gozdov so nudili ilegalcem slabo zaščito. Zato so morali biti kurirji zelo previdni pri iskanju svojih javk in sodelavcev med domačim prebivalstvom, med katerim je bilo še vedno precej takšnih, ki niso bili zanesljivi ali so bili še vedno pod vplivom okupatorjeve propagande.48 Najtežje in najnevarnejše je bilo prehajanje partizanskih kurirjev prek reke Drave. Zveza med kurirskima postajama TV 8 S in TV 14 S je bila za osvobodilno gibanje na vzhodnem Štajerskem (na Ptujskem polju, Prlekiji in Slovenskih goricah) in v Prekmurju zelo pomembna, saj se je prek nje prenašala pošta in literatura, po njej so potovali številni politični funkcionarji, v obratni smeri pa so odhajali mnogi novinci v partizane na Pohorje, Kozjansko ali v hrvaško Zagorje. Kurirji kurirskih postaj TV 14 S in TV 8 S ter pomožne kurirske postaje TV 8a S, ki je bila ustanovljena avgusta 1944 in sta jo vodila najprej Rudi Korošec iz Zabovec, nato pa Jože Roškar – Dušan iz Bukovc, so imeli svoje javke pri nekaterih zanesljivih družinah v obdravskih vaseh markovske občine. Kurirske javke na levi strani Drave so spadale pod kurirsko postajo TV 14 S.49 Nemški okupator se je zavedal pomembnosti kurirskih zvez za osvobodilno gibanje, zato je skušal na vsak način preprečiti zveze čez Dravo. Že spomladi 1944 so kmetom zaplenili vse čolne (domačini so jim rekli »ladje«) in jih spravili ter zastražili na orožniški postaji v Markovcih. Od avgusta 1944 dalje so Nemci uvedli dnevno in nočno patruljiranje z motornimi čolni po Dravi od Vurberka do Ormoža. Kljub varovanju in zagroženim ukrepom so kurirji prevozniki uspeli ukrasti enega od čolnov, ga na ramenih odnesli k Dravi, kjer so ga navrtali in potopili na dno reke. Zvečer so ga dvignili, zamašili luknjo in opravili prevoz. Ob vsakem prevozu prek Drave (kurirji so reko prehajali dvakrat tedensko) so postopek ponovili. Zaradi nemške zaplembe so naredili tudi nekaj novih čolnov. Tako je za prevoznike iz Zabovec izdelal nov čoln Pavel Matjašič iz Borovec, v Bukovcih je izdelal čoln Franc Zemljarič iz Vopošnice (zaselek vasi Bukovci) najbolj pa so se kurirji razveselili gumijastega čolna, ki so ga v jeseni 1944 dobili iz Savinjske doline. Uporabljali so ga le dober mesec, saj ga je že 31. decembra 1944 nemška zaseda prestrelila in čoln se je potopil. Kurirji so se rešili s plavanjem. Domačini so čolne skrivali na različne načine, v posebnih bunkerjih, doma v listju za steljo in jih nato vsakokrat na rokah prenesli do Drave. V Zabovcih so prevozniki čoln skrivali pri Simonu Kuharju, pozneje pa pri Ignacu Valenku. V Zabovcih sta kurirje največ prevažala Rudi Korošec in Ignac Valenko, v Bukovcih Franc Zemljarič, v Novi vasi pa Jože Ljubec, Janez Kostanjevec, Janez Štumberger in Tone kristovič. Včasih so prevoze opravljali tudi kurirji sami.50 Zaradi lažjega prehajanja prek Drave je bilo na markovskem območju kar nekaj kurirskih poti. Ena je vodila iz Zabovec prek Drave v Šturmovec in naprej ob Dravinji proti Boču, druga je šla iz Nove vasi do Bukovec in tam čez Dravo do Vareje na haloški strani. Najpogosteje pa so kurirji prehajali prek 48

49 50

260

Rado Zakonjšek, Partizanski kurirji, Ljubljana 1985, str. 336 in 470–472 (navajam: Zakonjšek, Partizanski kurirji); Štrafela, Markovci, str. 23. Zakonjšek,Partizanski kurirji, str. 430 in 466; Štrafela, Markovci, str. 23. Zakonjšek,Partizanski kurirji, str. 477–479; Štrafela, Markovci, str. 24–25; Majcen, Tudi beseda, str. 229.

skozi čas

občina markovci

Drave med Novo vasjo in Bukovci, od koder jih je pot vodila prek polja med Sobetinci in Zagojiči proti kurirski postaji TV 14 S v Moškanjcih.51 Za vzdrževanje kurirjev in ilegalnih sodelavcev OF je bilo na markovskem območju tudi nekaj bunkerjev. Že od leta 1942 je bil 4 m dolg, 2 m širok in 2,80 m visok bunker pri Ožbaltu Štrafeli v Markovcih. Vhod je bil iz delavnice. V njem je bila miza s stoli, ležišča in električna peč. V tem bunkerju, ki je služil do konca vojne, so se največ zadrževali Rudi Korošec, Janez Štrafela – Don in Konrad Petrovič – Jürek. V Zabovcih so bili bunkerji na zemljišču Ivane Zemljarič ob Dravi (za skrivanje čolnov), drugi je bil na gmajni, tretji (tudi že od leta 1942) na zemljišču Ignaca Valenka blizu Drave. V njem so se zadrževali kurirji postaje TV 8a S Stanko Štrafela, Alojz Bezjak in Franc Kosec. Bunkerja sta bila še v hiši Martina Korošca in pri Simonu Kuharju. Tudi v teh dveh so pogosto bivali kurirji. V Novi vasi je bil en bunker pri Petru Cvetku, drugi v Šturmovcu (na drugi strani Drave) na zemljišču Antona Fürbasa iz Nove vasi. Ta bunker je bil precej velik (4 x 3 x 1,80 m) in primerno opremljen. Na srečo je bil prazen, ko so ga Nemci aprila 1945 odkrili. Tretji bunker v Novi vasi je bil na dravskem otoku, četrti pri Jožetu Ljubecu, služil pa je pretežno za skladišče orožja in streliva. Nova vas in zaselek Vopošnica sta bila tudi zelo primerna za spravljanje novincev v partizane. Hiše so bile zelo blizu Drave, kar je omogočalo neopazen prehod prek reke. Novince so skrivali na podstrešjih in v skednjih. V Vopošnici so bili zelo aktivni Zemljaričevi in Štrafelovi, v Novi vasi pa Kokolovi, Štumbergerjevi, Kolarjevi in Kostanjevčevi. Ker se je pri Kostanjevčevih zadrževalo največ novincev, se je postojanke prijel vzdevek »kasarna«. Da so bili ljudje, pri katerih so bile postojanke OF ali kurirske javke res v nenehni nevarnosti priča dogodek, ki se je zgodil v noči z 8. na 9. september 1944 po sestanku ilegalcev in terencev na dravskem otoku pri Novi vasi, ko so se tri partizanke odločile prenočiti v Cvetkovih v Novi vasi. Izdajalec je to javil gestapu in okrog dveh ponoči so Nemci obkolili Cvetkovo, Horvatovo in Kostanjevčevo domačijo. Partizanke, ki so prenočevale pri Cvetkovih so uspele še pravočasno zbežati. Cvetkovo družino so Nemci drugi dan odvedli v ptujske zapore in nato v taborišče v Strnišču. Le oče Peter se je uspel skriti in nato oditi v partizane. Pozneje sta odšla v partizane še sin Franc in hčerka Otilija.52 O pomenu kurirskih poti, ki so vodile prek Drave in Ptujskega polja in so jim bile obdravske vasi markovske občine v največjo oporo, pričata tudi tragična dogodka v Spuhlji decembra 1944 in v Gorišnici februarja 1945. V noči s 5. na 6. december 1944 so morali štirje kurirji postaje TV 8a S na javko k Rudolfu Simoniču v Brstje pri Ptuju. Vračali so se po polnoči. V Spuhlji, približno 50 m od glavne ceste Ptuj–Borl, jih je nenadoma iz zasede napadla skupina vermanov. Prvi je na desni strani ceste obležal Jože Janžekovič iz Zabovec. Stanko Štrafela in Alojz Bezjak, oba iz Markovec, sta padla eden za drugim na levi strani ceste. Zadnji v vrsti je bil Franc Kosec iz Zabovec, ki se je ranjen zavlekel v hlev sosednje Tementove hiše v Spuhlji 18. V hlevu je preživel noč. Vermani po spopadu niso odšli, ampak so vso noč po okolici oprezali za četrtim partizanom. Ko je zjutraj stopila Tementova hči v hlev, je ob pogledu na ranjenega partizana nehote zakričala. Takoj so pritekli vermani, ranjenega Kosca zvlekli na dvorišče, kjer so ga ustrelili. Še istega dne so nacisti vse štiri brez krst pokopali na bližnjem rogozniškem pokopališču.53 V začetku februarja 1945 so nacisti prizadejali kurirjem, ki so delovali na Ptujskem polju, nov težak udarec. Po končani akciji v Gajevcih v noči s 3. na 4. februar 1945, kjer so pri domačinih pobirali vermanske in gasilske uniforme, so se kurirji postaje TV 14 S in skupina sodelavcev OF ptujskega okraja 51 52 53

Štrafela, Markovci, str. 25. Prav tam, str. 26–27. Prav tam, str. 30–31.

261

iz korantove dežele

umaknili k Toplakovim v Gorišnico, kjer so nameravali predaniti. Žal jih je sosed izdal in okrog dveh popoldne so Nemci obkolili hišo. Ker se partizani na nemški poziv k predaji niso odzvali, je prišlo do spopada. Nemci so zunaj obroča namestili še mitraljez, tako da je bil pobeg res nemogoč. Zaradi pomanjkanja streliva so se partizani po skoraj dvournem boju skušali prebiti. Takoj so padli komandant V. relejne linije Anton Ferlež – Jelen, komandir kurirske postaje TV 14 S Rudi Sever – Vojo in kurir Franc Tobias – Zvonko. Ko je kmalu zatem bil smrtno zadet še sekretar okrajnega komiteja KPS Ptuj Franc Belšak – Tone, kurir Jakob Roškar – Jošt pa težko ranjen v glavo, so se ostali čez kake pol ure bili prisiljeni predati. Nemci so jih odpeljali na Ptuj in nato po hudih mučenjih poslali v Maribor, kjer so bili Franc Solina iz Bukovec ter Martin Ljubec in Alojz Strelec iz Nove vasi ustreljeni kot talci. Nekoliko pozneje so v Šoštanju ustrelili tudi ranjenega Jakoba Roškarja – Jošta. Ostalih pet so Nemci v Gradcu, kot dezerterje iz nemške vojske, najprej obsodili na smrt z obglavljenjem, a so jih nato marca 1945 poslali v kazensko enoto na zahodno bojišče, od koder so se po osvoboditvi vrnili na svoje domove. Med njimi sta bila tudi Janez Mikša iz Strelc in Stanko Vajda – Bojan iz Stojnc.54 Samo pet dni pozneje je osvobodilno gibanje na markovskem območju doletel nov udarec. Pri kmetu Kovačiču v Bratislavcih blizu Polenšaka je bila že od poletja 1944 postojanka OF. V noči z 8. na 9. februar 1945 je bila pri Kovačiču nepričakovano napadena skupina enajstih aktivistov OF in kurirjev, med njimi jih je bilo kar šest iz markovske občine. Okrog osme ure zjutraj, 9. februarja, je prišlo do kratkega in srditega spopada, v katerem je med poskusom preboja nemškega obroča padlo sedem bork in borcev, in sicer: Marija Legvart – Nataša in njena komaj sedemnajstletna polsestra Sonja Fajs – Majda ter Franc Golob iz Stojnc, Konrad Petrovič – Jürek iz Bukovc in Andrej Jurkovič iz Nove vasi. Med zajetimi je bil tudi Janez Feguš iz Nove vasi, ki mu je kot dezerterju iz nemške vojske grozila smrtna kazen, a mu je uspelo še pravočasno pobegniti iz graških zaporov. Tragedija v Bratislavcih je zadala enega najhujših udarcev osvobodilnemu gibanju na markovškem območju. Še posebej boleča je bila izguba Marije Legvart – Nataše in Konrada Petroviča – Jüreka, ki sta bila v tistem času glavna organizatorja odpora proti okupatorju v markovski občini in med najaktivnejšimi v ptujskem okraju, oba pa tudi člana okrajnega odbora OF Ptuj.55

Dogajanje v zadnjih mesecih vojne in osvoboditev Ko je okupatorju v boju s slovenskim osvobodilnim gibanjem pričelo zmanjkovati žive sile, so začeli na slovenskem Štajerskem ustanavljati posebne oborožene enote iz kriminalcev in ničvrednežev, ki so jih privlekli iz različnih okupiranih dežel. V veliko pomoč pa so jim bili tudi posamezni izdajalci med domačimi prebivalci in iz partizanskih vrst. Da bi preslepili slovensko prebivalstvo ter terenske aktiviste OF in kurirje so jih preoblekli v partizane. Take skupine (»bataljoni«) so nastajale leta 1944 na območju med Savo in Dravo. Kmalu se jih je prijelo ime »raztrganci«. V začetku leta 1945 so se raztrganci pojavili tudi v Markovcih in okoliških vaseh. Med njimi je bilo nekaj takih, ki so dobro poznali teren. Raztrganci so opravili nekaj hišnih preiskav v Stojncih, Bukovcih in Novi vasi. Tako so 3. marca 1945 pri Kralovih v Novi vasi ujeli partizana Jakoba Bezjaka iz Markovec. Pri blagajniku vaškega odbora OF v Bukovcih Janezu Roškarju so pobrali vse vrednostne predmete in okrog 7.000 RM, ki jih je Roškar zbral za partizane. Roškarju je uspelo pobegniti. Skril se je v vodnjak, kjer pa je nesrečno utonil. Ob tej priložnosti so raztrganci v Bukovcih skupaj z nemškimi orožniki 54 55

262

Zakonjšek, Partizanski kurirji, str. 481–482; Čokl, Gorišnica, str. 95–99; Štrafela, Markovci, str. 31–33. Štrafela, Markovci, str. 33–34; Rojic, Ptuj v boju, str. 78, Rojic, Spomini (Jože Kovačec), str. 313–315.

skozi čas

občina markovci

aretirali več ljudi. Nekatere od njih so zaprli v ptujske zapore in jih po pretepanju in mučenju uporabili pri iskanju drugih sodelavcev osvobodilnega gibanja. Ena od nalog raztrgancev na Ptujskem polju je bila razbiti in uničiti kurirske zveze, ki so šle prek Drave proti Slovenskim goricam, Prlekiji in Prekmurju. Do oboroženega spopada med raztrganci, gestapovci in partizanskimi kurirji je prišlo v noči od 4. na 5. marec 1945 v Prvencih, kjer je bila v opuščeni gramoznici javka, na kateri so kurirji vsak ponedeljek zvečer prevzemali in oddajali pošto. Do spopada je prišlo v hiši tik ob javki. V spopadu so padli študent Božo Žnidarič – Rastko, ki je delal v partizanski tiskarni v Rotmanu56, delavec Ciril Krajnčič iz Zamušanov in kolar Anton Hrga iz Dornave, mladi aktivist OF Polde Krajnčič iz Borovec pa je bil ujet in nato aprila 1945 v Mariboru ustreljen. Tudi za partizanom Jakobom Bezjakom, ki so ga raztrganci v tej akciji uporabili za kamuflažo, je izginila vsaka sled, medtem ko je enemu partizanu uspelo pobegniti.57 Na območju markovske občine so trikrat padale tudi zavezniške bombe, ki so jih ameriška letala odvrgla med vračanjem v svoje baze v Italiji. Na srečo pa bombe, ki so padle 10. maja 1944 pri Markovcih, 1. februarja 1945 blizu Zabovec in 9. marca 1945 med Markovci in Vidmom niso povzročile večje škode, niti niso terjale človeških življenj.58 Skozi celo zimo in spomladi 1945 so nacisti izvajali utrjevalna dela na Ptujskem polju. Bojišče se je vedno bolj približevalo in aprila 1945 je bilo že jasno, da konec vojne ni več daleč. Ko se je bojišče za nekaj časa ustavilo vzhodno od Ormoža, so nacisti v nekaterih vaseh markovške občine nastanili svoje službe, ki so oskrbovale vojake na bojišču, v markovski šoli pa vojaško bolnišnico. V njej je umrlo devet nemških vojakov, ki so jih pokopali na markovskem pokopališču. Enega od številnih obrambnih strelskih jarkov so nemške enote med svojim umikom izkopale za Borovci proti Prvencem in čez gozd proti Markovcem in Novi vasi. Tu je še 8. maja 1945 prišlo do krajšega spopada s prodirajočo bolgarsko vojsko, ki je prodirala iz Ormoža proti Ptuju. Še istega dne je zadnji okupatorski vojak zapustil markovsko območje. Ljudje so zapustili skrivališča, kamor so se umaknili med bojem. Prodirajoča bolgarska vojska je v svojem zmagovitem naletu streljala vse vprek, ne meneč se za škodo, ki jo povzroča, saj je na osnovi nemških kart, s katerimi je razpolagala, bila prepričana, da je že na nemškem ozemlju. Ljudje so Bolgare kljub temu navdušeno pozdravili, ker so zasledovali bežeče Nemce. Kmalu so prišli tudi domači partizani in pripravili vse potrebno za veliko slavje ob osvoboditvi. Na hišah so zaplapolale slovenske zastave, ki so jih imeli ljudje že dolgo pripravljene. Začasni prvi župan osvobojene markovske občine je postal Franc Prelog iz Sobetinc. Zaključimo z utrinkom iz spominov ene najbolj znanih in borbenih aktivistk OF na markovskem območju Marije Kostanjevec – Tetke (Martinekova), ki je zapisala: »Tako silno veličastnega praznika nisem doživela v vsem svojem dolgem življenju. Stisnilo me je v grlu in v oči so privrele solze nepopisnega veselja in sreče. Temu občutku pa se je primešalo čustvo globoke hvaležnosti onim, ki so nam z bojem in žrtvijo svojih življenj priborili svobodo.«59

57 58

»Tehniko Reš« je ustanovila članica ptujskega okrajnega odbora OF Marija Legvart – Nataša, v njej pa je delala tudi njena polsestra Sonja Fajs – Majda. Štrafela, Markovci, str. 34–38; Rojic, Ptuj v boju, str. 77; Mavrič – Žižek, Ptujsko okrožje, str. 173. Marjan Žnidarič, Bobni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske, Borec 1976, štev. 8–9, str. 455–456; Mavrič – Žižek, Druga svetovna vojna, str. 176. Štrafela, Markovci, str. 44–45.

263

iz korantove dežele

Povzetek Občina Markovci, ki je leta 1941 zajemala devet vasi (Borovci, Bukovci, Markovci, Nova vas, Prvenci, Sobetinci, Stojnci, Strelci in Zabovci), je v času nacistične okupacije spadala v okrožje Ptuj. Na markovskem območju aprila 1941 vojaških operacij ni bilo, do okupatorjeve zasedbe pa je prišlo 9. aprila. Za župana markovske občine so nacisti postavili ptujskega Nemca in bukovskega trgovca Josefa Urbana, ki je pozneje postal tudi vodja krajevne skupine Štajerske domovinske zveze. Prebivalci občine Markovci so okupatorja sprejeli z različnimi občutki, eni z navdušenjem, velika večina pa hladno in zadržano, nekateri celo s prikritim odporom. Tako kot drugod na slovenskem Štajerskem so nacisti tudi v markovski občini takoj pričeli s svojimi ponemčevalnimi ukrepi, pri katerih je glavno vlogo odigrala Štajerska domovinska zveza, ki je bila edina dovoljena politična organizacija v času nacistične okupacije. Vanjo je okupator vključil kar 93,6 % prebivalstva starejšega od 14 let. Zaradi lažjega izvajanja nacistične raznarodovalne politike je bila krajevna skupina Štajerske domovinske zveze na območju občine razdeljena v tri celice in 19 blokov. Posamezne urade, celice in bloke so večinoma vodili domačini, nekaj kadra pa je prišlo tudi iz Avstrije in iz vrst domačih Nemcev. Okupator je takoj spremenil zunanji videz občine s preimenovanjem krajev in z zamenjavo napisov, razpustil je vsa slovenska društva in organizacije, največ pa si je obetal od množičnih propagand-

264

nih zborovanj, tečajev nemškega jezika za odrasle, predvsem pa od nemške šole, na kateri je lahko poučeval samo pedagoški kader nemške narodnosti (večinoma iz Avstrije). Med ponemčevalnimi ukrepi, zaradi katerih je trpelo slovensko prebivalstvo, moramo omeniti tudi deportacije (deportiranih 21 oseb) zavednih Slovencev in internacije (kjer je preminilo šest oseb), pa tudi nasilje nad svojci (še posebej otroci) sodelavcev osvobodilnega gibanja. Veliko mož in fantov občine Markovci pa je bilo tudi žrtev prisilne mobilizacije v nemško vojsko. Kljub velikemu okupatorjevemu nasilju nad slovenskim prebivalstvom, pa so se tudi na območju markovske občine že junija 1941 pojavile prve odporniške skupine, ki so delovale pod okriljem slovenske OF in so najprej nastale v Markovcih, Novi vasi in v Zabovcih. Hud udarec za odporniško gibanje na markovskem območju sta pomenili tragični smrti Alojza Štrafele (ustreljen kot talec septembra 1941) in Janeza Primožiča (ubit na begu iz taborišča Borl junija 1942). Z izdajami je okupatorju do poletja 1942 uspelo skoraj popolnoma razbiti odporniško organizacijo v občini Markovci. Do novega vzpona osvobodilnega gibanja v občini Markovci je prišlo šele jeseni 1943, ko je pokrajinsko vodstvo za Štajersko poslalo na ptujsko območje kadrovsko pomoč in so nastali vaški odbori OF v Stojncih, Bukovcih, Novi vasi in Markovcih, spomladi 1944 pa še v Zabovcih, Sobetincih in Borovcih. Rezultat uspešnega dela

vaških odborov OF so bili tudi odhodi številnih prostovoljcev v partizane in vključitev nekaterih sodelavcev OF iz markovske občine v ptujsko okrajno vodstvo osvobodilnega gibanja. Tudi na markovskem območju so partizanski kurirji med vojno odigrali pomembno vlogo, zlasti pri prehajanju kurirjev prek reke Drave med kurirskima postajama TV 14 S in TV 8 S (oziroma TV 8 a S). Kurirji so imeli svoje javke in veliko oporo pri nekaterih zanesljivih družinah v obdravskih vaseh markovske občine. Za vzdrževanje kurirjev in ilegalnih sodelavcev OF je bilo na markovskem območju tudi nekaj bunkerjev. O pomenu kurirskih poti, ki so vodile prek Drave in Ptujskega polja, pričajo tudi tragični spopadi z okupatorjem v Spuhlji decembra 1944, kjer so padli štirje kurirji iz občine Markovci, v Gorišnici v začetku februarja 1945, kjer so bili med osmimi žrtvami štirje Markovčani in v Bratislavcih pri Polenšaku februarja 1945, kjer je bilo med sedmimi padlimi kar šest sodelavcev OF iz občine Markovci. V zadnjih mesecih vojne so dali poseben pečat dogajanjem na markovskem območju »raztrganci«, posebne skupine oborožencev, ki jih je okupator preoblekel v partizane. Med njimi in partizanskimi kurirji je prišlo v začetku marca 1945 v Prvencih do spopada, ki je na partizanski strani terjal štiri žrtve. Večjih bojev ob koncu vojne na tem območju ni bilo. Do krajšega spopada med umikajočimi se nemškimi enotami in prodirajočo bolgarsko vojsko je

skozi čas

občina markovci

Zusammenfassung prišlo 8. maja ob obrambnih jarkih med Borovci, Prvenci in Markovci. Še istega dne je zadnji nemški vojak zapustil območje občine Markovci.

Die Gemeinde Markovci, die im Jahre 1941 neun Dörfer umfasste (Borovci, Bukovci, Markovci, Nova vas, Prvenci, Sobetinci, Strelci und Zabovci) gehörte in der Besatzungszeit zum Landkreis Ptuj. Auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci gab es im April 1941 keine Kampfhandlungen und zur Besatzung kam es am 9. April. Zum Bürgermeister der Gemeinde Markovci wurde von Nazis Ptujer Deutsche und Kaufmann aus Bukovci Josef Urban bestellt, der später auch Führer der örtlichen Gruppe des Steirischen Heimatbundes wurde. Die Bewohner der Gemeinde Markovci empfingen die Besatzungsmächte mit verschiedenen Gefühlen, einige mit Begeisterung, die Mehrheit aber kühl und zurückgehalten, doch andere sogar mit dem verborgenen Widerstand. So wie anderswo in der slowenischen Steiermark begannen die deutschen Besatzungsmächte auch in der Gemeinde Markovci sofort mit ihren Germanisierungsmaßnahmen, wobei die Hauptrolle der Steirische Heimatbund spielte, der die einzige erlaubte politische Organisation während der deutschen Besatzungszeit war. In den Steirischen Heimatbund wurden sogar 93,6% aller Bewohner ab 14 Jahren einbezogen. Wegen der leichten Ausführung der Assimilationspolitik wurde die örtliche Gruppe des Steirischen Heimatbundes auf dem Gebiet der Gemeinde in drei Zellen und 19 Blocks eingeteilt. Die einzelnen Dienststellen, Zellen und Blocks wurden meistens von den Einheimischen geführt, ein

paar Führungskräfte kamen auch aus Österreich und aus den Reihen der einheimischen Deutschen. Die Besatzungsmächte veränderten sofort das Aussehen der Gemeinde mit der Eindeutschung der Ortsnamen und mit dem Wechsel der Ortstafel, alle slowenische Vereine und Organisationen wurden sofort aufgelöst, die höchsten Erwartungen setzten sie aber in die Propagandamassenversammlungen, Deutschkurse für Erwachsene und vor allem in die deutsche Schule, an der nur Lehrkräfte deutscher Nationalität unterrichten konnten (meistens aus Österreich). Unter Eindeutschungsmaßnahmen unter denen die slowenische Bevölkerung litt, sind noch Zwangsverschickungen der nationalbewussten Slowenen z u er wä h nen (21 Personen wurden deportiert), Internierungen (6 Personen verstarben) sowie auch Terror an den Verwandten (vor allem an Kindern) der Verbündeten des Befreiungskampfs. Viele Männer und Jungen aus der Gemeinde Markovci wurden auch zu Opfern der zwangshaften Mobilisierung in die Wehrmacht. Trotz des großen Terrors der Besatzungsmächte an der slowenischen Bevölkerung erschienen auch auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci schon im Juni 1941 die ersten Widerstandsgruppen, die im Rahmen der slowenischen Befreiungsfront (OF) tätig waren und zuerst in Markovci, Nova vas und Zabovci entstanden waren. Die Widerstandsbewegung auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci

265

iz korantove dežele

erlebte einen harten Schlag mit dem Tod von Alojz Štrafela (erschossen als Geisel im September 1941) und von Janez Primožič (getötet auf der Flucht aus dem Lager Borl im Juni 1942). Mit Hilfe des Verrats gelang es der Besatzungsmacht bis zum Sommer 1942 die Widerstandsorganisation in der Gemeinde Markovci fast vollkommen zu zerschlagen. Zum Wiederaufstieg der Widerstandsbewegung in der Gemeinde Markovci kam es erst im Herbst 1943, als die Regionalführung für die Steiermark auf das Ptujer Gebiet neue Kräfte schickte. Damals entstanden Dorfausschüsse der Befreiungsfront (OF) in Stojnci, Bukovci, Nova vas und Markovci, im Frühling 1944 noch in Zabovci, Sobetinci und Borovci. Das Ergebnis der erfolgreichen Arbeit der Dorfausschüsse war auch der Aufbruch zahlreicher Freiwilliger zu den Partisanen und Einbeziehung einiger Mitarbeiter der Befreiungsfront (OF) aus der Gemeinde Markovci in Ptujer Landkreisführung der Befreiungsbewegung. Partisanenboten spielten auch auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci während des Krieges eine wichtige Rolle, insbesondere beim Übergang der Boten über den Fluss Drava zwischen den Botenstationen TV 14 S und TV 8 S (bzw. TV aS). Die Boten hatten ihre Meldepunkte und starke Unterstützung bei einigen zuverlässigen Familien in den Dörfern der Gemeinde Markovci entlang des Flusses Drava. Für die Unterhaltung der Boten und illegalen Mitarbeiter der Befreiungsfront gab es auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci auch ein

266

paar Bunker. Um die Bedeutung der Botenwege, die über die Drava und das Ptujer Feld führten, zeugen auch tragische Auseinandersetzungen mit der Besatzungsmacht in Spuhlja im Dezember 1944, wo vier Boten aus der Gemeinde Markovci ums Leben kamen, in Gorišnica zu Beginn des Februars 1945, wo unter acht Opfern vier aus Markovci stammten und in Bratislavci bei Polenšak im Februar 1945, wo unter sieben Gefallenen sogar sechs Mitarbeiter der Befreiungsfront aus der Gemeinde Markovci waren. Die letzten Monate des Krieges auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci waren durch „raztrgan ci“(„Zerrissene“) gekennzeichnet. Das waren besondere Gruppen der Waffenträger, die von der Besatzungsmacht in Partisanen umgekleidet waren. Zwischen diesen und den Partisanenboten kam es Anfang März 1945 in Prvenci zur Auseinandersetzung, die auf der Partisanenseite vier Opfer forderte. Auf dem Gebiet gab es am Ende des Krieges keine größeren Kämpfe. Zu einer kurzen Auseinandersetzung zwischen den sich zurückziehenden deutschen Truppen und der eindringenden bulgarischen Armee kam es am 8.Mai entlang der Schützengraben zwischen Borovci, Prvenci und Markovci. Noch am selben Tag verließ der letzte deutsche Soldat das Gebiet der Gemeinde Markovci.

skozi čas

občina markovci

Summary The Markovci Municipality, which in 1941 included nine villages (Borovci, Bukovci, Markovci, Nova vas, Prvenci, Sobetinci, Stojnci, Strelci and Zabovci), was during the occupation a part of the Ptuj Municipality. There were no military operations there since 9 April 1941. Hence the merchant from Bukovci Josef Urban (a German living in Ptuj) was appointed mayor of Markovci. He later on became a leader of the local group called Styrian National Union. The residents of Markovci had mixed feelings about the German occupation. Some were thrilled about it, although the vast majority was reserved, some of them even resisted with concealment. As in other parts of Slovene Styria, the Nazis immediately started with the Germanization also in Markovci. Main part of it was Styrian National Union, which was the only recognised political organization during Nazi occupation. It included 93.6% of the population older than 14. Because of its denationalizing policy, the local group was divided into three cells and 19 blocs. Offices, cells and blocs were mostly managed by natives, some of the staff were also from Austria and the Germans living in the area. The occupiers instantly changed the exterior of the Municipality by renaming the places and replacing inscriptions, as well as dissolving Slovene clubs and organizations. Most of the benefits were expected from mass propaganda meetings, German language courses for the adults and of course from German school, which employed

German pedagogical staff, mainly from Austria. Amongst Germanizing measures, which made the population suffer severely were also deportations of nationally conscious Slovenes (21 deportees), internments (six people passed away), and terrorizations of the liberation movement collaborators’ relatives (especially children). A lot of boys and men from Markovci were victims of forced mobilization in the German Army. Despite a huge occupier’s violence against Slovene population, there were first resistance groups of Markovci formed already in June 1941. They first began in Markovci, Nova vas and Zabovci and were a part of the Slovene Liberation Front (SLF). Major setback of the resistance movement in the area, were the tragic deaths of Alojz Štrafela (shot as a hostage in September 1941) and Janez Primožič (killed at the getaway from Borl’s camp in June 1942). Treasons enabled the occupiers to almost entirely crash the resistance organization in Markovci until the summer of 1942. The liberation movement in Markovci recovered only in the autumn of 1943, when the provincial leadership of Styria sent their staff to help in the Ptuj area. At the time, local committees were organized in Stojnci, Bukovci Nova vas and Markovci, and in the spring of 1944 also in Zabovci, Sobetinci and Borovci. Hard work resulted in many volunteers taking part in partisan movement as well as volunteering for Ptuj’s district leadership of liberation movement. Partisan couriers of Markovci played an important part during the War, especially at the river

Drava crossing between the two courier stations TV 14 S and TV 8 S (or TV 8 aS). The couriers had their secret stations and great support among some of the reliable families living in the villages near the river in the Markovci Municipality. In the area there were also some bunkers to subsist the couriers and illegal collaborators of the SLF. The importance of couriers’ tracks, which led across the Drava and Ptuj’s Plain, can be seen in tragic encounters with the occupiers in Spuhlja in December 1944, where four couriers of the Markovci Municipality died, in Gorišnica at the beginning of February 1945, where eight of them died (four from Markovci) and in Bratislavci near Polenšak in February 1945, where six of seven SLF collaborators from Markovci fell in action. During the last months of the War, great attention was given to tatterdemalions, a special group of armed men, who were transformed into partisans by the occupiers. There was an unfortunate encounter of partisan couriers and the tatterdemalions in Prvenci at the beginning of March 1945, four of the partisans were dead. However, there were no greater battles in the area at the end of the War. Some minor fights are recorded between the withdrawing German troops and advancing Bulgarian army next to the trenches between Borovci, Prvenci and Markovci on 8th May 1945. The very same day the last German soldier left the area of the Markovci Municipality.

267

iz korantove de탑ele

Villages and Inhabitants of the Markovci Municipality from 1945 to 1980 In the article the most important economic and political measures of the authorities in the first years after World War II are presented. They affected a lot of people in the Markovci Municipality. There are also records of administrative political development from the

establishment of the Local National Committees, which were active in some of the villages, till their union in the Markovci Municipality. At the end, the activities of the Local Community of Markovci in 70s and 80s of the 20th century are presented.

Key words: local national committee, municipality, Court of National Honour, compulsory repurchase, agrarian reform, reconstruction, local community. 268

skozi čas

občina markovci

Marija Matjašič Črešnik, prof. zgodovine in sociologije

Vasi in prebivalci občine Markovci od leta 1945 do 1980 V prispevku so prikazani predvsem najpomembnejši ekonomsko-politični ukrepi nove oblasti v prvih letih po drugi svetovni vojni, ki so jih tako ali drugače doživljali prebivalci občine Markovci. Opisan je tudi

upravnopolitični razvoj od nastanka krajevnih ljudskih odborov, ki so delovali po posameznih vaseh, do njihove združitve v občino Markovci. V zaključku je predstavljeno delovanje KS Markovci v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Ključne besede: krajevni ljudski odbor, občina, sodišče narodne časti, obvezni odkup, agrarna reforma, obnova, krajevna skupnost. 269

iz korantove dežele

Osvoboditev in vzpostavitev nove oblasti Šele teden dni po kapitulaciji Nemčije je bilo osvobojeno vse slovensko etnično ozemlje. Takrat so se na Koroškem vdale poslednje nemške enote. Po vseh večjih mestih so ljudje bučno izražali zadovoljstvo z mirom. Vojaška oblast je do prenosa oblasti na civilne organe oblasti začasno omejila delovanje javnih ustanov, prepovedala je točenje alkoholnih pijač in uvedla policijsko uro, ki je na Ptuju trajala od 22. do 4. ure zjutraj.1 Minister za notranje zadeve, Zoran Polič, je sredi maja izdal odlok o začasnih osebnih izkaznicah in omejitvi gibanja po Sloveniji. Milica je morala poostriti kontrolo gibanja civilnega prebivalstva, takoj aretirati neznane osebe brez dovolilnic in posebej poostriti nočno kontrolo.2 Dovolilnico za potovanje v Maribor sta morala imeti tudi Franc Zotlar in Alojz Kolenko iz Stojncev, ki sta šla v Maribor iskat svoja sinova.3 Vsi, ki so bili za časa okupacije nasilno izseljeni, so se morali do 27. junija javiti krajevnemu odboru OF, drugače so jih imeli za sumljive.4 V Sloveniji je oblast formalno prevzela Osvobodilna fronta, ki pa je koalicijski značaj izgubila že med vojno, tako da je dejanska oblast v celoti pripadala komunistični partiji. Ta si je pot na oblast utrjevala že med vojno. V skladu s tem lahko razumemo tudi okrožnico, ki jo je Oblastni komite KPS za Štajersko 24. aprila 19455 poslal okrožnim in okrajnim komitejem KPS. V njej so navedene najpomembnejše naloge, ki jih morajo izvajati partijske organizacije ob prihodu Rdeče armade in veliki ofenzivi Jugoslovanske armade na slovenskem ozemlju. Te naloge so: mobilizacija vseh vojnih obveznikov, skrivačev in dezerterjev, organiziranje pospešenega razkroja v okupatorskih vrstah, ustvariti čim tesnejši stik s terenom, prirejati mitinge, zborovanja, »trezno moramo presojati položaj in še bolj poprijeti za delo sami, pa tudi vse množice opozarjati na novo žrtvovanje in napore, ki nas čakajo sedaj in po osvoboditvi.« Ker na ptujskem območju zaradi specifičnih razmer ni bilo mogoče opraviti volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore (v nadaljevanju NOO), kot so jih opravili na osvobojenih ozemljih na Dolenjskem, Primorskem, v Savinjski dolini in drugod, so vaški odbori OF do osvoboditve in še nekaj mesecev po njej opravljali tudi funkcijo oblastnih organov oziroma funkcijo NOO.6 Od decembra 1943 do sredine leta 1944 so nastali na markovskem območju odbori OF v Stojncih, Bukovcih, Novi vasi, Markovcih, Sobetincih, Zabovcih in najkasneje v Borovcih. V skladu z odredbo ministrstva za notranje zadeve z dne 30. junija 1945, so bile volitve v krajevne NOO v ptujskem okraju opravljene do konca avgusta istega leta.7 Na volitvah v krajevni NOO Nova vas, 19. avgusta 1945, je bilo izvoljenih 12 odbornikov.8 Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), fond Okrajni ljudski odbor (dalje OLO) Ptuj, škatla 1, fascikel Okrajni odbor OF, spis 4.6. 1945. 2 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana 1992, str. 255. 3 ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Okrajni in mestni odbor OF, spis 17. 5. 1945. 4 ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Prijave izseljencev in tujerodcev, spis 9. 6. 1945. 5 Jera Vodušek Starič: Prevzem oblast 1944-1946, Ljubljana 1992, str. 255. 6 Bračič V., Značilnosti prostorskega razvoja temeljnih upravnopolitičnih oziroma oblastnih organov na območju današnje občine Ptuj, ČZN, letnik 46, št. 1/1975, str.76. 7 Glej op. 6. 8 ZAP, Krajevni ljudski odbor (KLO) Nova vas, škatla 150, spisi 1945, spis št. 58. 1

270

skozi čas

občina markovci

Do omenjenih volitev so krajevne odbore OF kot začasni sekretarji vodili: Anton Veselič, nato Viktor Majcen v Borovcih, Franc Zemljarič v Bukovcih, Ozvald Štrafela pri Sv. Marku in Slavko Vrbančič v Stojncih.9 Za ostale vaške odbore OF nimamo podatkov. Z Zakonom o upravni razdelitvi federalne Slovenije iz septembra 194510 je bila Slovenija razdeljena na pet okrožij: okrožno mesto Ljubljana ter celjsko, ljubljansko, mariborsko in novomeško okrožje. Mariborsko okrožje je bilo razdeljeno na devet okrajev, med njimi je bil tudi okraj Ptuj. Med stotimi krajevnimi NOO v ptujskem okraju je bilo tudi osem krajevnih NOO z območja današnje občine Markovci (Borovci, Bukovci, Markovci, Nova vas, Prvenci, Sobetinci, Stojnci, Zabovci).

Krajevni ljudski odbori Po določilih Zakona o upravni razdelitvi Ljudske Republike Slovenije, ki je izšel septembra 1946, je bila Slovenija razdeljena na okrožja, okraje in kraje. Ptujski okraj je bil razdeljen na 7611 krajevnih ljudskih odborov (v nadaljevanju KLO). Posamezni kraji, ki so bili nekoč samostojne občine ali so imeli svoje krajevne NOO so se sedaj združili v večje KLO. Na markovskem območju je delovalo sedem KLO, saj so se v KLO Sobetinci združili Prvenci in Sobetinci. Takšno stanje je ostalo do februarja 1948, ko sta se v skladu z novim zakonom o upravni razdelitvi združila KLO Markovci in KLO Nova vas v KLO Markovci.12 Člane KLO so volili državljani na podlagi neposredne, splošne in enake volilne pravice s tajnim glasovanjem za dobo dveh let. Njihovo število je bilo relativno veliko (od 7-35 članov),13 pač v skladu z nalogami, ki so jih opravljali. Ljudski odbori so iz svoje sredine volili izvršilne odbore, ki so jih sestavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in člani. Člane izvršilnih odborov so imenovali tudi poverjeniki in so bili pristojni za posamezne resorje: kmetijstvo, odkup, preskrbo živilskih in industrijskih nakaznic, vojaške zadeve, prosveto, finance, socialno skrbstvo, komunalne zadeve. Na volitvah leta 1949, je bilo v KLO Borovci izvoljenih 22 članov. Predsednik KLO je bil Franc Kostanjevec, tajnik pa Viktor Majcen.14 Predsednik KLO Stojnci je bil leta 1947 Anton Solina, od 1950 Janez Koletnik, tajnik pa Franc Vincek.15 Predsednik KLO Bukovci je bil leta 1947 Franc Zemljarič, KLO Nova vas je do njegove ukinitve vodil Janez Lah, predsednik KLO Markovci je bil Simon Solina. Naloge KLO so bile sicer zapisane v ustavi, dejansko pa so opravljali konkretne naloge lokalnega pomena povezane z vodenjem gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja svojega območja (obvezni odkup, priprava in izvedba setvenih planov, izvajanje agrarne reforme in podobno). KLO so se morali sestajati najmanj enkrat mesečno. Pri svojem delu so se srečevali predvsem s prostorskimi problemi, saj so do izgradnje zadružnih oziroma vaških domov nekateri delovali kar v privatnih hišah. Člani krajevnega NOO Nova vas so se 13. januarja 1946 sestali v prostorih Jožefa Ljubca, 10. februarja istega leta pa pri Jakobu Ciglarju.16 KLO ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Krajevni odbori OF. Božo Grafenauer: Lokalna samouprava na Slovenskem, Maribor 2000, str. 271. 11 Glej op. 6, str. 78. 12 Glej op. 6, str. 79. 13 Glej op. 9, str. 274. 14 ZAP, KLO Borovci, škatla 2, Volitve članov v KLO Borovci leta 1949. 15 ZAP, KLO Stojnci, škatla 332, blagajniška knjiga 1947-1952. 16 ZAP, KLO Nova vas, škatla 150, spis 13. 1.1946. 9

271

iz korantove dežele

Markovci je deloval v prostorih posojilnice, kjer je že pred okupacijo službovala občina Markovci. Skromna je bila tudi oprema njihovih prostorov, saj je KLO Stojnci ob popisu inventarja, 12. marca 1952, premogel le staro pisalno mizo, staro sodnijsko mizo za knjige, omaro za matične knjige in obrazce, 4 navadne stole, metlo, stojalo za štampiljke in luknjač ter 40 w žarnico.17 Podobne težave so pestile tudi KLO Bukovci, zato so jim iz inventarja bivše občine Markovci dodelili omaro, pisalno mizo in 2 stola.18 Primanjkovalo je tudi pisarniškega materiala, zlasti papirja. KLO so samostojno sprejemali proračun, mestni in okrajni LO pa tudi družbeni plan. Leta 1947 so v KLO Bukovci razpolagali z 68 000 proračunskih sredstev. 30 000 din so namenili za plačo administratorja, 18 000 din za nagrado predsedniku in tajniku, 20 000 din so predstavljali materialni stroški (pisarniški material 2000 din, kurjava in razsvetljava 3000 din, vzdrževanje cest 2000 din …). Med prihodki je večji del, 57 000 din, predstavljala dohodnina, 10 000 din krajevna trošarina in 1000 din drugi dohodki.19 KLO so prejemali 3 % delež od pobrane dohodnine, kar je za KLO Stojnci v septembru 1946 znašalo 1172 din.20 Okrajnemu LO so morali natančno poročati, kako bodo ta sredstva porabili. Okrajni LO so v skladu z zakonom nadzorovali zakonitost dela KLO. 8. decembra 1945 je takrat še Okrajni NOO Ptuj obvestil krajevni NOO Stojnci, da so od njih prejeli le en sejni zapisnik, zato so sklepali, da ne delajo, kot je zahtevano. Obenem so jih pozvali, naj nemudoma pošljejo poročilo o svojem delu, v nasprotnem primeru bodo »nosili posledice malomarnosti in sabotaže.«21

Nastanek občine Markovci Do pomembnih sprememb v teritorialni razdelitvi Slovenije je prišlo v aprilu leta 1952, ko je izšel Zakon o upravni razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine.22 Kot najnižja upravno-teritorialna enota se ponovno pojavi občina. Takratni okraj Ptuj je imel poleg mestnih občin Ptuj in Ormož še 22 občin. Nove občine so se večinoma ujemale s tistimi iz leta 1933. Občine so imele sedež v naseljih z določenimi centralnimi funkcijami, kot so šola, pošta, župnija, promet in preskrba.23 Po tem zakonu je z združitvijo vseh šestih krajevnih ljudskih odborov nastala občina Markovci. Predsednik občinskega ljudskega odbora je bil Jaka Plohl. Zaradi ukinitve KLO so bile potrebne tudi kadrovske spremembe. Z junijem 1952 so odpustili: Janeza Kostanjevca,22 administratorja v KLO Bukovci, Julijano Kostanjevec v KLO Markovci, Franca Janžekoviča in Franca Šterbala v KLO Zabovci in Rudija Janzbinška v KLO Sobetinci.24

17 18 19 20 21 22 23 24

272

ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1952. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spis št.79. ZAP, KLO Bukovci, škatla 5, Predlog proračuna za leto 1947. ZAP, KLO Stojnci, škatla 331, Finančno poslovanje KLO Stojnci za leto 1946. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1945-1952, spis 8.12. 1945. Zakon o razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in občine, Uradni list LRS, št. 39/11, 19. 4. 1952. V. Bračič, Značilnosti prostorskega …, str. 81. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, Odločbe o prenehanju delovnega razmerja, junij 1952.

skozi čas

občina markovci

Volitve v občinski ljudski odbor Markovci so bile 7. decembra 1952.25 Občinski ljudski odbor je v letih 1953 in 1954 vodil Janez Koletnik, tajniška dela je opravljal Alojz Simonič. Novonastala občina je za nemoteno delo potrebovala kadrovske okrepitve. Okrajni ljudski odbor Ptuj je, 6. maja 1952, sprejel sistematizacijo delovnih mest v ptujskem okraju26 in za občino Markovci predvidel delovno mesto tajnika, administratorja, blagajnika in »služitelja«. V skladu s tem so bili v administraciji občinskega ljudskega odbora nastavljeni:27Ivica Gavez kot »pisarniška moč«, Franc Cvetko kot »pisarniška moč«, Jožef Kukovec kot blagajnik in Janez Holc kot »služitelj«. Občina Markovci je obstajala le kratek čas. Leta 1955 je bil vzpostavljen komunalni sistem v katerem je občina dobila položaj komune. Razlike med navadnimi in mestnimi občinami ni bilo več. Število okrajev in občin se je bistveno zmanjšalo. V ptujskem okraju je bilo namesto prejšnjih 24, le še 10 občin.28 Za vasi občine Markovci je to pomenilo, da so jih dodelili kar trem občinam: Borlu, Gorišnici in Ptuju. V novonastalo občino Borl sta se združili občini Cirkulane in Zavrč ter vasi Bukovci in Stojnci iz občine Markovci in Muretinci iz občine Gorišnica. S 1. septembrom 1955 je začela z delom združena občina Borl, s sedežem v nekdanji gostilni in mesariji v Dolanah, ki jo je občini prepustilo v uporabo Letovišče grad Borl.29 Občina Borl je obsegala 25 naselij. Borovci, Prvenci, Sobetinci in Strelci so skupaj z južnim delom občine Polenšak spadali pod občino Gorišnica.30 Mestna občina Ptuj je obsegala vso bližnjo okolico, območja bivših občin Grajena, Hajdina in Rogoznica ter tri naselja bivše občine Markovci: Markovce, Novo vas in Zabovce.31 Do bistvenih sprememb je prišlo v letu 1957. Ptujski okraj je bil odpravljen in iz prejšnjih osmih občin so nastale le tri občine: Gorišnica, Lešje in Ptuj. Bukovci in Stojnci so skupaj z že prej omenjenimi vasmi pripadali občini Gorišnica, medtem, ko so Markovci, Nova vas in Zabovci ostali pod občino Ptuj.32 Oktobra 1958 so občino Gorišnica ukinili in nastala je velika občina Ptuj. Obsegala je območja nekdanjega ptujskega okraja, razen ormoške občine, zgornji del Haloz in nekaj vasi na Dravskem polju. V njej je na več kot 645 kvadratnih kilometrih živelo okrog 68 000 prebivalcev. Skupščino so sestavljali izvoljeni odborniki v občinski zbor in v zbor proizvajalcev. V prvega so volili občani na osnovi splošne volilne pravice, v drugega pa zaposleni delavci v podjetjih, ustanovah ter kmetje, povezani v zadrugah in obratih za kooperacijo. Občinska skupščina se je sestajala na skupnih in ločenih sejah. Takšna sestava občinske skupščine je ostala do leta 1974, ko so bile sprejete nova zvezna in republiške ustave.33

25 26 27 28 29 30 31 32 33

ZAP, KLO Markovci, škatla 148, Volitve v občinski ljudski odbor,7. 12. 1952. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, Sistematizacija delovnih mest v ptujskem okraju, 6. 5. 1952. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, Odločbe o delovnem razmerju, leto 1952. B. Grafenauer: Lokalna samouprava …, str. 305. Franc Tetičkovič: Lokalna samouprava od leta 1848 do danes, Cirkulane Svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 30. V. Bračič, Značilnosti prostorskega …, str. 81. Gl. op. 30. Gl. op. 30, str. 84. Gl. op. 29, str. 31.

273

iz korantove dežele

Sodišče narodne časti Po vsej državi so po koncu vojne potekali sodni procesi proti nacističnim vojnim zločincem, sodelavcem okupatorjev, funkcionarjem kvislinških vlad in opozicijskim politikom. Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev so pospešile delo. Junija 1945 je bil objavljen splošen poziv k prijavljanju zločinov in njihovih žrtev, pri zbiranju gradiva so sodelovali tudi drugi organi ljudske oblasti.34 Da se vojni zločinci in okupatorjevi sodelavci ne bi pod drugim imenom otresli krivde, je NKOJ še pred koncem vojne izdal odločbo35 o prepovedi menjave osebnih in družinskih imen. Vsi cerkveni organi, ki so v tem času izdali kakršnokoli rešitev o zamenjavi imen, so bili dolžni o tem poročati okrajnemu NOO Ptuj, odseku za notranje zadeve. NOO in odbori OF so dobili nalogo, da na terenu omenjeno odločbo strogo izpolnjujejo. Krajevni NOO Markovci je okrajnemu NOO Ptuj sporočil, da je to storil le nemški orožnik Jožef Trampič, rojen v Celovcu, ki je ime spremenil v Vorbach.36 Sodišče slovenske narodne časti je bilo ustanovljeno 5. junija leta 1945 in je delovalo dobra dva meseca. Taka sodišča so delovala še v nekaterih delih Jugoslavije. Ustanovljena so bila z namenom izločiti iz naroda tiste, ki so ga osramotili. Pri tem ni šlo za narodne izdajalce in vojne zločince, ki so jim sodila redna in vojaška sodišča, pač pa za tiste, ki naj bi ugledu in časti slovenskega naroda škodovali zaradi svojega sodelovanja z okupatorjem na političnem, upravnem, propagandnem, umetniškem in gospodarskem področju. Postopek pred sodiščem narodne časti so lahko sprožili posamezniki, narodnoosvobodilni odbori ali javni tožilci. Sodišče so sestavljali ljudje raznih poklicev, predsednik je bil poklicni sodnik. Obtoženim so lahko izrekli hude kazni: od izgube narodne časti, lahkega ali težkega prisilnega dela (do največ deset let), do delne ali popolne zaplembe premoženja. Prav zaplembe premoženja so bile eden od osnovnih namenov sojenja.37 Na območju občine Markovci je bilo pred sodiščem narodne časti na Ptuju, katerega predsednik je bil dr. Ljubo Drnovšek, tajnik sodišča pa dr. Rastko Močnik,38 obtoženih dvanajst oseb;39 štiri so bile iz Markovec, dve iz Sobetincev in Bukovec, po ena pa iz Nove vasi, Prvenec, Zabovec in Stojncev. Vsi obtoženi so bili obsojeni na izgubo narodne časti; dva na trajno izgubo narodne časti, ostali od enega do največ osem let. Dva sta bila obsojena tudi na težko prisilno delo (na eno in na šest let). Eni osebi je sodišče izreklo zaplembo premoženja, ki pa jo je okrožno sodišče v Mariboru, 11. novembra 1946, razveljavilo.40 Tri osebe je sodišče oprostilo. Izguba narodne časti je pomenila izgubo vseh državljanskih in političnih pravic, pravice opravljati javno službo ali poklic in javno delovati.

34 35 36 37 38 39 40

274

Slovenska novejša zgodovina 2, str. 843. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spis 4. 10. 1945. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spis 9. 10. 1945. Slovenci skozi čas, Ljubljana 1999, str. 422. ZAP, OLO Ptuj, škatla 14, fascikel št. 2, spis 23. 7. 1945. ZAP, OLO Ptuj, škatla 14, Obsodbe pred sodiščem narodne časti v Ptuju, spis 7. 8. 1945. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1947.

skozi čas

občina markovci

Obnova in organizacija gospodarstva Obnova se je začela že med vojno na osvobojenih ozemljih in takoj za premikajočo frontno črto. V Sloveniji je bilo treba najprej obnoviti železniške in cestne povezave, ki so bile življenjskega pomena za vso državo. Preko njih so drugi deli države dobivali pošiljke Unrre iz tržaškega pristanišča ter les in industrijske izdelke iz slovenskih tovarn. Poleg tega so omogočile tudi prevoz vojske, vojnih ujetnikov in kolonistov.41 Okrožni odbor Maribor je okrajne in krajevne odbore OF še pred koncem vojne pozval, da takoj po vseh krajih popišejo prometna sredstva, poskrbijo, da bo promet stekel po vseh cestah, »vsled česar naj se za prvo silo organizira voznike, ki bodo morali biti na razpolago vojski, kakor tudi odseku za prehrano. Tam, kjer so ceste in mostovi pokvarjeni, naj se organizira po vaseh delovne grupe mladincev pod vodstvom strokovnjakov, ki naj za prvo silo popravijo te nedostatke, da bo naša vojska, verjetno tudi zavezniška lažje kretala«.42 Pri izpolnjevanju teh nalog se je izkazala tudi mladina na območju Markovcev, kjer so mladi opravili udarniška dela pri nasipavanju cest, v Stojncih so pomagali pri čiščenju sadnega drevja, v Zabovcih so izravnali prekopane njive.43 Do konca leta 1945 so v Sloveniji kljub pomanjkanju materiala, goriva in prometnih sredstev za silo obnovili za promet vse glavne železniške proge in ceste. Obnovitvena dela so stekla tudi v ptujskem okraju, kjer je bilo porušenih kar 27 mostov. Do sredine junija so jih popravili 9, tudi dravski most na Ptuju. Pospešeno so obnavljali železniško progo Pragersko - Ormož. Velike težave je povzročalo pomanjkanje prometnih sredstev. Za prevoz hrane, izseljencev, internirancev in za druge potrebe so uporabljali le 2 osebna in 1 tovorni avto, potrebovali pa bi jih najmanj 10, zato so si pomagali s konjsko vprego.44 Dela so izvajali 4 inženirji, 5 tehnikov, 6 zidarjev, 46 tesarjev, 3 strojniki in 187 pomožnih delavcev.45 Da je poleg ostalih delavcev primanjkovalo tudi strokovnega kadra lahko razberemo iz poročil okrajnih NOO Borovci, Bukovci in Zabovci v avgustu leta 1945, v katerih so navedli, da pri njih ni nobenega izobraženca ali kot je v poročilu slikovito zapisal predsednik NOO Bukovci: »V našem NOO imamo samo ljudi z ljudsko izobrazbo, kar po mojem mnenju ni nikak izobraženec.«46 Obnova je slonela predvsem na prostovoljnem delu, ki se je odražalo v množičnih delovnih akcijah, raznih vrstah tekmovanj in udarništvu, kar je predvsem s pomočjo medijev in množičnih organizacij spodbujala tudi država. Sodelovanje na delovnih akcijah je bila moralna obveznost. O prispevku mladih z markovskega območja pri obnovi smo nekaj že govorili. Naj navedemo še nekaj drugih akcij, ki so jih izvedli. Mladi iz Stojncev so sodelovali pri odstranjevanju ruševin na Ptuju, zasipavanju jarkov, urejanju gasilskega doma, tekmovanju za čimbolj obdelano zemljo in pri nabiralni akciji za Dijaški dom v Ptuju. Mladi Markovčani so ob koncu maja organizirali postavitev majskega drevesa, denar pa namenili za popravilo domov.47 41 42 43 44 45 46 47

Slovenska novejša zgodovina 2, str. 869. ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Okrožni odbor OF Maribor, Okrožnica , 7. 5. 1945. Diana Bohak: Delovne akcije mladih ptujskega okraja v letih 1945-1950, Ptujski zbornik 1985, str. 229-230. ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Prometni odsek, spis 19. 6. 1945. Gl. op. 44. ZAP, OLO Ptuj, škatla 1, Pregled izobražencev po KLO Ptuj, spis 10. 8. 1945. Gl. op. 43, str. 230.

275

iz korantove dežele

S prostovoljnim delom mladinskih delovnih brigad iz vse Jugoslavije in tujine so bili zgrajeni številni pomembni objekti, med njimi progi, Brčko-Banovići in Šamac-Sarajevo ter avtocesta Zagreb-Beograd. Pri gradnji proge Brčko-Banovići je od 1. maja do 1.julija 1946 sodelovalo 1039 slovenskih brigadirjev, od tega 308 iz mariborskega okrožja, med njimi tudi 46 iz ptujskega okraja.48 Vsesplošno pomanjkanje so občutili tudi ptujski brigadirji, kajti večina med njimi ni imela obleke in obutve. Okrajni odbor ZMS Ptuj je odsek za trgovino in preskrbo pri okrajnem LO Ptuj obvestil, da bi potrebovali 30 delovnih oblek, 30 parov čevljev, 40 telovadnih hlačk, 30 parov spodnjega perila, 6 parov ženskih čevljev in prav toliko ženskih oblek in telovadnih hlačk.49 Obnova se je začela najprej v elektroenergetskem sistemu, premogovnikih in rudnikih, nato so dobile prednost tekstilna, usnjarska in papirna industrija. Kljub pomanjkanju denarja, materialnih sredstev, delovne sile, neizpolnjenih dobav iz drugih republik in težavami z zvezno administracijo, ki je slovenskim načrtom pogosto nasprotovala, so v Sloveniji obnovili večino med vojno prizadetih podjetij in začeli graditi vrsto novih. Po osvoboditvi se je nadaljevala tudi elektrifikacija vasi današnje občine Markovci, ki se je začela leta 1941, ko so električno napeljavo dobili Markovci, Nova vas in Zabovci. Medtem ko so se v Markovcih in Novi vasi ljudje na vaških sestankih januarja 194650 odločali o napeljavi cestne razsvetljave (v Markovcih so se odločili za 18 luči, v Novi vasi pa za 8), so si vaščani ostalih vasi zelo prizadevali, da bi električne luči zasvetile tudi v njihovih domovih. Prošnjo za napeljavo elektrike, v kateri je moral navesti potrebe kraja in sodelovanje v NOB, je KLO Stojnci naslovil januarja 1946 na ministrstvo za industrijo in rudarstvo v Ljubljani. To je prošnji sicer ugodilo, vendar so jim hkrati sporočili, da bodo zaradi pomanjkanja električnega materiala, delovne sile in drugih težav, njihovim željam v letu 1946 le stežka ugodili.51 Kljub navedenim težavam, se je jeseni istega leta le začela gradnja 20 KV daljnovoda visoke napetosti v dolžini 7970 m in omrežja nizke napetosti v dolžini 11940 m ter transformatorskih postaj v Stojncih in Mali vasi. Električno energijo so takrat dobili; Bukovci, Stojnci, Muretinci, Mala vas, Gajevci in Placerovci.52 Ker je bila električna napetost kljub razmeroma skromnim potrebam po tovrstni energiji prenizka, so se vaščani Nove vasi pritoževali zaradi »slabe luči ponoči«. Državne elektrarne Slovenije so zato odredile, da v Novi vasi ne smejo od decembra 1945 uporabljati električnih motorjev med 16. in 8. uro.53 Ob tem moramo povedati, da so imeli takrat v vasi 12 električnih mlinov, 13 mlatilnic in 14 krožnih žag.54 Zvezno partijsko vodstvo je jeseni 1946 odločilo, da je napočil čas za končanje obnovitvenega obdobja, čeprav nekateri cilji še niso bili doseženi. Tudi v Sloveniji kot najrazvitejši republiki, industrijska proizvodnja in delovna storilnost še nista dosegli predvojne ravni. Kljub temu so se začele, z zbiranjem statističnih podatkov, priprave na prvo petletko. Kot vsedržavni načrt ga je aprila 1947 sprejela zvezna skupščina, v Sloveniji pa je bil sprejet julija istega leta. Slovenska industrija bi se naj preusmerila v izdelovanje zahtevnejših in specializiranih izdelkov ter proizvodnjo predmetov široke porabe, ki jih je na jugoslovanskem trgu primanjkovalo. 48 49 50 51 52 53 54

276

Gl. op. 43, str. 231. ZAP, OLO Ptuj, škatla 28, Odsek za trgovino in preskrbo, spis 24. 4. 1946. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946, 14. 2. 1946. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1946, 7.1. 1946. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1946, 31. 8. 1946. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1945, 4. 12. 1945. ZAP, KLO Markovci, škatla 150, spisi 1949, 4. 12. 1949.

skozi čas

občina markovci

Vrednost kmetijske proizvodnje bi se naj do leta 1951 v primerjavi z letom 1939 povečala za 25 %, za 400 % bi se naj povečale površine zemljišč namenjene industrijskim rastlinam. Za 30 % so želeli povečati hektarski donos žit.55 Naj ob tem povemo, da je bil predvideni hektarski donos v letu 1949 za pšenico 1400 kg, za rž 1200 kg in za ječmen 1300 kg.56 Izboljšal in mehaniziral bi se naj tudi cestni promet, da bi razbremenili železniški transport na kratke razdalje. Predvidena je bila gradnja avtoceste Ljubljana-Zagreb, posodobitev ceste Postojna-Maribor in nekaterih lokalnih cest. Slovenija naj bi postala dežela oddiha in okrepitve za delovne ljudi iz vse države, zato so vlagali v gostinsko-turistične objekte in obnavljali planinske domove. Za realizacijo tako ambicioznega in kot se je kasneje izkazalo, tudi nerealnega petletnega načrta, je bila potrebna delovna sila. KLO so morali zagotoviti za izgradnjo težke industrije določeno število delavcev. V Borovcih so morali priskrbeti 7 stalnih delavcev, 5 frontovcev in 3 vajence,57 v Markovcih 8 stalnih delavcev in 2 vajenca, 58 in v Stojncih 15 stalnih delavcev, 20 frontovcev in 4 vajence.59 Za izpolnitev plana je osebno odgovarjal predsednik komisije za delovno silo pri KLO. Posebna pozornost je bila v petletnem načrtu namenjena smotrnejši porabi lesa, zmanjšanju odpadkov ter industrijski predelavi le-teh. Po državi se je zato odvijalo obvezno zbiranje in oddaja odpadkov, ki so ga na terenu prevzeli KLO. Ti so morali za to angažirati pionirje, mladince, borce, članice AFŽ in člane drugih množičnih organizacij. Natančno je bila določena količina posameznih odpadkov, ki jo je moral zbrati posameznik in celotni KLO. Evidenco o prevzemu je vodila kmetijska zadruga. Tabela : Obvezno zbiranje odpadkov leta 1949 v KLO Borovci,60 Markovci61 in Stojnci,62 izraženo v kilogramih. Odpadki Železo Kovaški odpadki Litine železa Aluminij Baker Bron Medenina Cink Svinec Guma Steklo Papir Kosti Tekstil Porcelan Usnjeni odpadki 55 56 57 58 59 60 61 62

Borovci 800 500 100 5 3 3 3 2 2 50 200 150 100 60 5 6

Markovci 1100 600 300 8 6 3 3 2 2 150 130 150 150 80 9 8

Stojnci 1000 600 150 7 3 6 6 3 2 40 100 90 90 30 8 6

Slovenska novejša zgodovina 2, Ljubljana 2005, str. 883. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1949. ZAP, KLO Borovci, škatla 2, spisi 1949, 23. 8. 1949. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1949, 23. 8. 1949. ZAP, KLO Stojnci, škatla 332, spisi 1949, 24. 8. 1949. ZAP, KLO Borovci, škatla 2, spisi 1949, 1. 8. 1949. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1949, 1. 8. 1949. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1949.

277

iz korantove dežele

Nacionalizacija in zaplembe premoženja Gospodarski razvoj je temeljil predvsem na državni in zadružni lastnini, čeprav so dopuščali tudi privatni sektor, ki pa so ga strožje nadzorovali. Med ukrepi, ki jih je izvajala nova državna oblast, je bilo tudi podržavljanje zasebnih gospodarskih podjetij. S tem je oblast sledila cilju spreminjanja lastništva in ekonomskih odnosov ter tako krepila državo in svojo politično oblast. Do množičnih zaplemb, ki so zadevale lastnino nemških državljanov, nemške manjšine, sodelavcev okupatorjev in vojnih zločincev, je prihajalo od konca leta 1944. S konfiskacijo (zaplembo) ali sekvestracijo (začasno upravo) so podržavili tudi glavne industrijske panoge. Do konca leta 1946 je proces podržavljanja dosegel že velik obseg. Oblast je obvladovala vso zunanjo trgovino, zavarovalništvo, gradbeništvo in promet, najpomembnejše denarne zavode, večji del industrijskih in gozdno-predelovalnih podjetij, večja trgovska in gostinsko-turistična podjetja, javna in stanovanjska poslopja. Zaradi preskrbe je bila do konca leta 1946 nova oblast na videz naklonjena srednjim in malim podjetnikom v trgovini, gostinstvu in obrti. S prehodom na plansko gospodarstvo leta 1947 pa je podržavila tudi te. V privatni lasti so ostali le še obrati malih obrtnikov in gostincev. Na območju občine Markovci je po osvoboditvi večina obrtnikov, ki so delovali že pred letom 1941, obnovila svojo obrt. Nekateri so obrt registriralo na novo, kot denimo sedlar in tapetnik Franc Klinc iz Nove vasi, krojača Ivan Goričan iz Stojncev in Martin Horvat iz Bukovec, kovač Tomaž Strelec iz Nove vasi, čevljar Franc Šmigoc iz Bukovec, kolarja Tomaž Toplak iz Stojncev in Franc Strelec iz Strelcev. Drugi so zaradi pomanjkanja ali skromnih naročil obrt tudi opustili: Jožef Cimerman, krojač iz Markovec, Jakob Kosec, kovač iz Borovec.63 Zaplembo premoženja so izrekala vojaška in redna sodišča, sodišča slovenske narodne časti ter upravni organi s svojimi zaplembenimi komisijami. V povojnem obdobju je bilo v ptujskem okraju izrečenih 1286 zaplemb, večina med njimi je bila tudi izvršenih. Organi, ki so izvrševali zaplembe premoženja, so dajali velik poudarek formalni pravilnosti postopkov. Odločbe o zaplembi so pogosto slonele na neresničnih dejstvih, na neupoštevanju dejstev, ki so jih navajali prizadeti in na vsiljevanjih prič. Prizadeti pogosto niso bili seznanjeni o svojih pravicah in se pred organi niso znali zagovarjati.64 Zaplembo premoženja so izrekala vojaška in redna sodišča, sodišče slovenske narodne časti ter upravni organi s svojimi zaplembenimi komisijami. Na območju občine Markovci je bilo izrečenih 6 zaplemb premoženja. Prvo zaplembo premoženja je 21. 7. 1945 izreklo sodišče narodne časti na Ptuju posestnici in gostilničarki v Markovcih. Okrožno sodišče v Mariboru je 24. 11. 1946 izreklo oprostilno sodbo, tako, da so ji zaplenjeno premoženje vrnili, vendar je kasneje 17 ha zemlje spadalo pod agrarno reformo.65 27. 8. 1945 je Okrajna zaplembena komisija zaplenila premoženje bukovskemu trgovcu nemške narodnosti. Okrajno sodišče na Ptuju je 29. 1. 1946 zaplembo potrdilo.66

63 64 65 66 67

278

ZAP, Okrajna obrtna zbornica Ptuj, škatla 9, Seznam obrtnikov ptujskega okraja 1947. Brane Oblak: Povojne zaplembe premoženja v ptujskem okraju, Ptujski zbornik 1996, str. 690. ZAP, Zaplembe, škatla 1, spis št. 9/45. ZAP, Zaplembe, škatla 7, spis št. 463/48. ZAP, Zaplembe, škatla 14, spis št. 976/48.

skozi čas

občina markovci

14. 12. 1948 je bil pod obtožbo gospodarske sabotaže obsojen na zaplembo celotnega premoženja posestnik iz Borovec.67 Zaradi neizpolnjene obvezne oddaje je Okrajno sodišče na Ptuju 4. 4. 1949 obsodilo na eno leto zaporne kazni in delno zaplembo lastnega premoženja posestnico iz Stojncev.68 Popolno zaplembo premoženja je 22. 6. 1950 izreklo Okrajno sodišče tudi posestniku iz Stojncev.69 Posestniku iz Sobetincev je bilo zaplenjeno motorno kolo, ki ga je leta 1942 kupil od nemškega orožnika, ki je služboval na orožniški postaji v Markovcih. Okrajno sodišče Ptuj je 6. 9 1947 razsodilo, da se mu zaplenjeno motorno kolo vrne.70

Preskrba prebivalstva in obvezni odkup Eden izmed osrednjih problemov, s katerim se je srečevala država v prvem povojem obdobju, je bila preskrba prebivalstva, ki je bila tesno povezana s kmetijsko politiko. Še pred koncem vojne so okrajni in krajevni odbori OF dobili navodila za delo posameznih odsekov. Od odseka za prehrano so zahtevali, da takoj ustanovi 3 ali več člansko komisijo »iz najboljših ljudi, ki so politično dobro zgrajeni in našemu pokretu popolnoma predani.« Naloga komisije je bila popisati pri kmetih in trgovcih vse zaloge hrane in živino ter poskrbeti, da bo obdelana vsa zemlja, tudi državna in cerkvena posest. «Kmete naj se vpraša, kakšno količino živeža nameravajo dati naši vojski.«71 V krajevnem NOO Markovci so oddali prehranjevalnemu odseku v Ptuju: 1473 kg rži, 1272 kg koruze, 1400 kg krompirja, 959 kg fižola, 272 kg pšenice, 76 kg moke, 30 kg ajde, 18 jajc in 1 tele.72 Poglavitna značilnost smotrne in racionalne preskrbe prebivalstva je bilo načrtno razdeljevanje in potrošnja vseh predmetov za katere se pokaže potreba. Zato je bila preskrba načrtovana, administrativno vodena, centralizirana in kontrolirana. Načrtovana je bila kot začasni ukrep, vendar je predvsem zaradi prenizke proizvodnje, ki ni sledila porabi, ostala v veljavi do začetka petdesetih let. Do začetka leta 1948 se je tak način preskrbe imenoval racionirana preskrba. Po tem sistemu je pristojni državni organ predpisal količino osnovnih živil (moke, mesa, sladkorja itd.) in industrijskega blaga za široko porabo (obleka, obutev, tobačni izdelki, vžigalice, ipd.). Vse to se je na podlagi živilskih nakaznic (»kart«), industrijskih bonov in nakazil, mesečno razdeljevalo med prebivalstvo. V februarju leta 1946 je trgovski odsek pri okrajnem LO, dodelil KLO Stojnci 24 m sukna, 6 m hlačevine, 22 m flanele, 18 m blaga za moško perilo, 30 m za ženske obleke, 12 m svile, 16 m platna, 10 m molina, 6 m klota, 6m inleta 7 moških in 5 deških srajc, 4 moške klobuke in 4 rute.73 V maju leta 1946 je dobil KLO Markovci 3 pare moških čevljev, 6 parov ženskih čevljev, 2 para fantovskih ali dekliških in 6 parov

68 69 70 71 72 73

ZAP, ZAP, ZAP, ZAP, ZAP, ZAP,

Zaplembe, škatla 16, spis št. 240/49. Zaplembe, škatla 19, spis št. 281/50. Zaplembe, škatla 12, spis št. 684/47. OLO Ptuj, škatla 1, Okrožnice, spis 7. 5. 1945. KLO Markovci, škatla 148, spisi 1945, 22. 9. 1945. KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1946, 11. 2. 1946.

279

iz korantove dežele

dekliških čevljev.74 Določene so bile cene tega blaga. V prosti prodaji so bili lahko le tisti predmeti, ki jih je bilo na trgu dovolj, ali pa niso bili bistvenega pomena za vojno in narodno gospodarstvo. Samooskrbna posestva so bila izključena iz preskrbe. Izključitev je veljala za celo družino, čas te izključitve pa je bil določen glede na število družinskih članov. Če je npr. štiričlanska družina vzredila 80 kg težkega prašiča, je bila za 6 mesecev izključena iz racionirane preskrbe z maščobami ter za mesec in pol iz preskrbe z mesom. Vsak zakol je moral biti prijavljen ljudskemu odboru. Tako so denimo do marca 1946, v KLO Markovci izdali 91 dovolilnic za zakol svinj.75 Vsak neupravičen zakol je država preganjala. V Stojncih sta bili s 500 din kaznovani dve osebi zaradi neupravičenega zakola krav.76 Od leta 1952 so za »samooskrbovalna« šteli vsa posestva, večja od 2 ha. Vsi porabniki racionirane preskrbe so bili razvrščeni v potrošniške razrede. Za vsak razred je bila točno določena količina živil, ki so jih dobili na svoje »karte«. Dodatne potrošniške nakaznice so dobivali udarniki, nosečnice, bolniki, ki so potrebovali dietno hrano, pa tudi ob izjemnih dogodkih, na primer nakup žalne obleke ob smrti v družini. Ljudje so lahko racionirana živila kupovali v trgovinah, ki jih je določil ljudski odbor. Sprva je oblast tolerirala in podpirala zasebno trgovino na drobno, ker jo je pač potrebovala. Preskrbo je namreč lahko izvajala samo preko teh trgovin, čeprav je videla v njih »leglo« špekulacije, bogatenja in kapitalističnih odnosov.77 Na območju občine Markovci so bile trgovine z mešanim blagom v Markovcih, v lasti Katice Kostanjevec,78 v Bukovcih, kjer je bila njena lastnica Justina Štumberger in v Stojncih, katere lastnik je bil Anton Fajs. V Stojncih je trgoval z lesom Jožef Rožmarin.79 Spomladi leta 1948 je nacionalizacija zajela tudi zasebne trgovske lokale tako, da je vodilno vlogo dobila državna trgovska mreža. Z 31. marcem 1948 je trgovino zaprla Katica Kostanjevec v Markovcih,80 20. maja istega leta pa še Justina Štumberger v Bukovcih.81 Ob koncu leta 1948 je preko zasebnih trgovcev potekalo v Sloveniji le še 1,4 % trgovine. Od aprila 1947 je bila poleg racionirane mogoča tudi prosta prodaja iz katere pa so bili izvzeti tobačni izdelki, vžigalice, sol, petrolej, svinčniki, papir in britvice. Blago v prosti prodaji je bilo mogoče kupiti samo v posebnih prodajalnah in to po znatno višjih cenah. V prosto prodajo so bile glede na povečano proizvodnjo uvrščene bombažne, volnene in svilene tkanine. Za en meter volnenega blaga je bilo treba odšteti 1500 dinarjev, meter flanele je stal 185, klota od 280-440, blaga za posteljnino pa od 250-390 dinarjev. Sočasno je prodajalec zaposlen v državni trgovini, zaslužil 2000-2800 dinarjev.82 Naj ob tem povemo, da je bila mesečna nagrada predsednika KLO Markovci v letu 1946, 300 dinarjev,83 nagrada kmetijskega referenta v KLO Nova vas pa 100 dinarjev,84 medtem ko je bila mesečna plača pisarja 1. razreda v KLO Markovci, marca 1948, 2800 dinarjev.85 Že pred tem je bilo določeno blago mogoče dobiti tudi v prosti prodaji. O tem, katero blago bo v prosti prodaji, je odločalo ministrstvo za trgovino in preskrbo. Tako so od marca 1946 dovolili prosto proZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946, 23. 9. 1946. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946, 16. 3. 1946. 76 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1945. 77 Slovenska novejša zgodovina 2, str. 894. 78 ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1948. 79 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, Spisek davčnih zavezancev obrtnikov, 30.10. 1945. 80 Gl. op. 76. 81 ZAP, KLO Bukovci, škatla 5, spisi 1948, 20. 4. 1948. 82 Slovenska novejša zgodovina 2, str. 895. 83 ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946. 84 ZAP, KLO Markovci, škatla 150, spisi 1946. 85 ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1948. 74

280

skozi čas

občina markovci

dajo zimskih plaščev, puloverjev, klobukov in čepic.86 Iz proste prodaje pa so čez en mesec umaknili med drugim ženske pletene majice in hlačke, svilene šale, telovadne majice in nepremočljivo platno za otroke.87 Zaradi pospešene industrializacije se je povečalo zaposlovanje v neagrarnih panogah, kar je povzročilo razkorak med številom zaposlenih v neagrarnem gospodarstvu in količino pridelane hrane. Število zaposlenih v neagrarnem gospodarstvu se je do maja 1948 povečalo za skoraj 50 %, količina žita, ki jo je preko obvezne in proste prodaje odkupila država, pa se je povečala le za nekaj več kot pol odstotka. Zaradi tega je država uvedla zagotovljeno preskrbo, ki bi naj zagotavljala učinkovitejšo preskrbo prebivalstva, predvsem zato, ker je bolj upoštevala menjavo med vasjo in mestom.88

Obvezni odkup Od konca vojne do začetka petdesetih let je odločilni del preskrbe z živili predstavljal obvezni odkup kmetijskih pridelkov. Ta je bil uveden zato, ker je bilo treba prebivalstvo v mestih in tiste, ki sami niso pridelovali hrane, preskrbeti z živili, pa tudi zaradi preskrbe proizvodnje s surovinami. Kmetijska proizvodnja je bila predpisana s setvenimi načrti. Za vsako kmečko gospodarstvo je bilo vnaprej določeno, koliko določenega pridelka mora oddati državi. Odkup, ki ga je vodila republiška osrednja odkupna komisija, je potekal po vnaprej določenih cenah. Pri kmetih so pridelke »pobirale« krajevne odkupne komisije. V Markovcih je bila na vaškem sestanku, 29. junija 1946, izvoljena komisija za odkup žitaric, ki so jo sestavljali: Simon Solina, predsednik, Jožef Cvetko, kmetijski referent in Leopold Vertič, sekretar ZSM.89 Obvezno so morala oddati svoje presežke gospodarstva, ki so imela več kot 2 ha obdelovalne zemlje. Posestniki z 2-3 ha obdelovalne zemlje so morali oddati 10-20 % presežka, tisti z več kot 10 ha pa od 62-85 %. 90 Tako je morala 5 članska družina posestnika iz Bukovec, ki je imela več kot 10 ha zemlje in je premogla 2 konja, 2 kravi, 1 tele in 3 mršave prašiče, leta 1948 obvezno oddati 50 kg težko tele, enega pitanega in enega mršavega prašiča ter 2 odojka. Ob tem moramo povedati, da so morali biti pitani prašiči težki najmanj od 90-100 kg, za mršave so šteli tiste do okrog 50 kg. In kako je omenjeni posestnik izpolnil obvezno oddajo? V septembru je oddal dva, 20 kg težka odojka, v oktobru enega 60 kg mršavega prašiča, v novembru pa še 120 kg pitanega prašiča.91 Za prehrano družinskih članov so lahko kmetje obdržali 250 kg belih žit ali 300 kg koruze in 130-200 kg krompirja, ki ni smel biti manjši od kokošjega jajca. Posebej oddaja krompirja je predstavljala za kmete težko breme. Krompirjeve nasade je v teh letih že napadel koloradski hrošč, ki se je razširil tudi po Ptujskem polju. Na vaških sestankih so ljudi seznanjali o njegovi škodljivosti. V Markovcih so v juniju 1946 o pojavu koloradskega hrošča obvestili vodstvo osnovne šole, ki je skupaj z učenci in učitelji pregledalo krompirjeve nasade, učenci višjih razredov so jih opazovali tudi med počitnicami.92 86 87 88 89 90 91 92

ZAP, OLO Ptuj, škatla 28, ovoj 1, leto 1946, 3. 4. 1946. Gl. op. 86. Slovenska novejša zgodovina 2, str. 896. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946, 30. 6. 1946. Slovenska novejša zgodovina 2, str. 897. ZAP, KLO Bukovci, škatla 5, spisi 1948. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1946, 19. 6. 1946.

281

iz korantove dežele

Naj navedemo še nekaj primerov obvezne oddaje po posameznih KLO. Okrajna odkupna komisija je odredila, da morajo v Stojncih do konca marca 1946 odkupiti 30 000 kg krompirja, 7500 kg pšenice, 11 200 kg ostalih krušnih žit, 1000 kg fižola in 1160 kg slame,93 do konca leta 1948 pa 5800 kg goveje živine, 4200 kg debelih in 2700 kg mršavih prašičev, 700 kg odojkov, 3000 kg bučnic, 3000 kg sončnic in 1000 kg oljne repice.94 V Novi vasi so morali do konca leta 1947 oddati 4653 jajc.95 V Zabovcih so morali v letu 1950 odkupiti 1800 kg kumar, 48 000 kg čebule, 4000 kg zelja, ter do februarja istega leta 3500 litrov mleka, 1500 jajc in 60 kg perutnine.96 In še bi lahko naštevali. Poleg že navedenih kmetijskih pridelkov in drugih proizvodov se je po vaseh odvijal tudi odkup sadja, gozdnih sadežev in zdravilnih zelišč. Tako so morali v Markovcih v letu 1949 odkupiti 17 160 kg jabolk, 4740 kg sliv, 5800 kg hrušk, 285 kg sliv in 975 kg orehov,97 ter 50 kg suhih gob, 300 kg hrastovih ježic in 100 kg želoda.98 V Stojncih so morali leta 1950 med drugim odkupiti 8 kg regratovih cvetov, 3 kg bezgovih cvetov, 5 kg koprive, 3 kg plodov šipka in 1 kg rženih rožičkov.99 Za neizpolnjevanje obvezne oddaje so bile zagrožene tako denarne kazni kot tudi zaplembe, od neoddanih presežkov do nepremičnin. Kmetje so skrivali svoje pridelke, pogosti so bili tudi fizični obračuni. V Bukovcih sta bili leta 1950, zaradi neizpolnjene obvezne oddaje žitaric, kaznovani 2 osebi, zaradi neoddanega mesa in masti pa 8 oseb.100 Kot smo že omenili je bila kmetijska proizvodnja predpisana s setvenimi načrti. Posamezni KLO so dobili od okrajnega LO setveni načrt za določeno leto. Njihova naloga je bila »razbitje« setvenega načrta med posamezne kmete glede na njihove obdelovalne površine. Za izpolnitev setvenega načrta je bil odgovoren predsednik KLO. Setveni načrt za KLO Borovci za leto 1948 (izraženo v hektarjih)101 Pšenica

Rž

12,53

Ječmen Koruza 0,46

27,25

Oves

Ajda

8,12

0,70

Proso Krompir Čebula Detelja 4,89

27,36

8,42

4,13

Država je določala tudi obvezno rejo živine, ki je za kmete v Stojncih v letu 1951 predvidevala rejo 60 konjev, od tega 22 kobil, 320 goveje živine in 500 prašičev.102 V skladu s petletnim načrtom so povečali tudi delež obdelovalnih površin namenjenih pridelavi industrijskih rastlin. V KLO Borovci so morali leta 1948 posejati z industrijskimi rastlinami 2,68 ha zemlje (2ha sladkorne pese in 0,68 ha sončnic),103 leta 1950 pa že 17 ha (9 ha sončnic, 6 ha sladkorne pese, 1ha sirka in 1 ha oljne repice).104 V KLO Stojnci so morali leta 1946 posejati 1 ha lanu, 1ha sončnic in 2 ha oljne repice,105 leta 1950 pa 3 ha oljne repice, 12 ha sončnic, 2 ha sirka in 4 ha sladkorne pese.106

ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1946, 19. 2. 1946. ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1948. 95 ZAP, KLO Markovci, škatla 150, spisi 1947, 23. 7. 1947. 96 ZAP, KLO Zabovci, škatla 390, spisi 1950. 97 ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1949, 25. 8. 1949. 98 Gl. op. 97, spis 5. 5. 1949. 99 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1950. 100 ZAP, KLO Bukovci, škatla 5, spisi 1950. 101 ZAP, KLO Borovci, škatla 2, spisi 1948, 16. 2. 1948. 102 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1951. 103 ZAP, KLO Borovci, škatla 2, spisi 1948, Setveni plan. 104 ZAP, KLO Borovci, škatla 2, spisi 1950, 3. 2. 1950. 105 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1946, 12. 3. 1946, 9. 10. 1946. 106 ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, spisi 1950, Setveni plan, 3. 2. 1950. 93

282

skozi čas

občina markovci

Agrarna reforma in kolonizacija Agrarna reforma je bila prvi ekonomsko-politični ukrep nove oblasti. Izvajala se je na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ga je 23. avgusta 1945 sprejela Začasna ljudska skupščina DFJ. Zakonu so nasprotovali nekateri poslanci iz predvojnih političnih strank ter rimskokatoliška in pravoslavna cerkev kot eni izmed največjih zemljiških lastnikov.107 Agrarna reforma je bila izvedena v letih 1945-1948 in je bila pravzaprav nadaljevanje in končanje reforme, ki jo je jugoslovanska oblast izvajala v obdobju med obema vojnama. V agrarni reformi je videla nova oblast predvsem politično sredstvo za prevzemanje oblasti, tistim, ki jim je bila namenjena pa izboljšanje njihovega ekonomskega položaja. Zato ne preseneča dejstvo, da je bila odločitev o tem sprejeta še pred volitvami v Ustavodajno skupščino, ki so bile 11. novembra 1945. V Sloveniji je bil Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji sprejet 17. decembra 1945. Vseboval je vsa načela zveznega, vendar je bil v posebnostih bolj določen. V Sloveniji so obstajala še svojevrstna delovnolastniška razmerja – viničarstvo v vinorodnih delih Štajerske in kolonat na Koprskem in v Goriških Brdih. Viničarski in drugi polfevdalni odnosi so bili ukinjeni leta 1953.108 Zaradi viničarskih odnosov je bil tudi župniji sv. Marko odvzet vinograd. Zakon je izhajal iz dveh načel; da je treba zemljo dati v popolno zasebno last tistim, ki je nimajo ali je nimajo dovolj in da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje. Za izvajanje reforme je bilo potrebno najprej ustvariti zemljiški sklad, ki je nastal z razlastitvijo, kot glavnim načinom podržavljanja zemlje in z zaplembami. Na ta način so postala državna last veleposestva s skupno površino več kot 45 ha zemlje ali s 25-35 ha obdelovalne zemlje, zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih ustanov, zemljiška posestva cerkva, samostanov ter drugih cerkvenih ustanov. Cerkvi so pustili posestva do 10 ha površine. Verskim ustanovam, katerih zgodovinsko-kulturni pomen je bil večji, so pustili do 30 ha obdelovalne zemlje in do 30 ha gozda. Omenjene tri vrste so bile razlaščene brez odškodnine. Z odškodnino je bila razlaščena zemljiška posest lastnikov, ki niso spadali med veleposestnike, a je tudi niso sami obdelovali in po svojem osnovnem poklicu niso bili kmetje. Lastniki takšnih posesti so lahko obdržali do 3 ha zemlje, če pa ta ni bila obdelovalna, so je lahko obdržali do 5 ha. Odškodnina je bila predvidena za zemljiška posestva, ki so jih lastniki obdelovali sami oziroma s svojo družino in so bili po poklicu kmetje. Za ta posestva je bil določen zemljiški maksimum; če so bili lastniki več kot 20-25 ha obdelovalne zemlje in več kot 10-25 ha gozda oziroma skupaj več kot 45 ha, je bil presežek nacionaliziran.109 V Sloveniji je prešlo v zemljiški sklad 266 473 ha (11146 posesti); od tega je bilo največ zaplenjene zemlje - 50,3 %, 18,2 % je bilo razlaščene cerkvene zemlje, 15,9 % veleposesti, 15,6 % delež zemlje so predstavljale ostale kategorije.110 V ptujskem okraju je bilo zaplenjene in razlaščene skupno 7449 ha zemlje. Vseh ustanov in privatnih posestnikov, ki so bili razlaščeni je bilo 385. Obdelovalne zemlje je bilo 2648 ha, pašnikov 536 ha, 3979 ha gozdov, ostalo (poti, dvorišča, nerodovitno) pa skoraj 84 ha. Dobrih 3189 ha zemlje v zemljiškem skladu so obsegala zaplenjena nemška posestva, 1045 ha je bilo veleposestniške zemlje, bankam, podjetjem in ustanovam so odvzeli 362 ha, verskim ustanovam 1309 ha, nekmetom je bilo odvzeto 393 ha, vinogradniških posesti z viničarskimi odnosi je bilo 268 107 108 109 110

Slovenska novejša zgodovina 2, str. 883-884. Gl. op. 107, str. 884. Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji, Maribor 1995, str. 83-84. Zdenko Čepič:Dejstva o agrarni reformi in kolonizaciji po drugi svetovni vojni, Zgodovina v šoli, letnik V, št. 4, str. 6.

283

iz korantove dežele

ha , kmetom v nižini so odvzeli 129 ha, s sodnimi zaplembami je prišlo v sklad 516 ha zemlje. Večino zemljiškega sklada je predstavljala zemlja zaplenjena nemškim državljanom (44 %), verskim ustanovam (18 %), veleposestnikom (14 %). Kmetov, ki bi presegali zemljiški maksimum skorajda ni bilo, saj predstavlja zemlja, ki jim je bila odvzeta le 1,7 % vse zemlje v zemljiškem skladu.111 Do marca 1946 je agrarna komisija na 20 posestvih, zapadlih pod agrarno reformo, prevzela 43 uporabnih stanovanjskih hiš, 36 hlevov, 28 svinjakov, 50 drugih gospodarskih objektov, velike količine orodja ter 6 konjev in 40 glav goveje živine.112 Živino so razdelili posameznim kolonistom ali pa je prešla v last zadrug. Agrarno reformo so v Sloveniji začeli izvajati v začetku leta 1946. Najprej so bili postavljeni organi za izvedbo agrarne reforme na terenu. Po okrožjih in okrajih so bile imenovane štiri ali petčlanske komisije. Na Ptuju je bila agrarna komisija ustanovljena proti koncu decembra leta 1945. Na začetku so jo sestavljali samo trije člani, v januarju 1947 pa so jo sestavljali: Mirko Gomilšek, predsednik, Franc Glavnik, sekretar in pisarja Janez Voljč ter Marta Novinšek.113 Pri izvajanju agrarne reforme so imeli pomembno vlogo tudi odbori agrarnih interesentov. Oblikovali so karakteristike agrarnih interesentov in jih posredovali okrajnim agrarnim komisijam. Praktično so vodili izvajanje agrarne reforme v svojem okolju, saj so ga najbolje poznali. Pregledovali so prijave posestnikov in podajali mnenje, koga naj razlastijo. To je bilo predvsem pri razlaščanju nekmetov in presežka kmetov nad zemljiškim maksimumom. Določali so tudi komu zemljo podeliti in kako. Na sestankih agrarnih interesentov, ki so bili navadno zelo burni in so trajali tudi po več ur, so razpravljali, kdo naj dobi zemljo.114 Odbor agrarnih interesentov Zabovci so sestavljali:115 Tomaž Maroh, predsednik, Martin Zavec, namestnik, Vincenc Maroh, tajnik, Janez Pukšič, član in Alojz Princl, član. Odbor agrarnih interesentov Nova vas so sestavljali: Martin Kostanjevec, predsednik, Franc Lah, tajnik, Martin Strelec, blagajnik, Franc Primožič, član in Jurij Kokolj, član. V ptujskem okraju je bilo dobrih 5260 ha zemlje razdeljene po 16. členu Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Po tem členu so imeli prednostno pravico do delitve zemlje kmetovalci brez zemlje in tisti, ki so je imeli premalo, borci, invalidi iz osvobodilne vojne in prejšnjih vojn ter družine padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja. 1984 ha zemlje je bilo razdeljene 1305 upravičenim agrarnim interesentom, 298 v okraju naseljenim kolonistom in dvema kmečkima sorodnikoma. Vsak agrarni interesent je dobil okrog 0,61 ha zemlje. 20 kmetijskih zadrug je dobilo 220 ha, 7 kmečkih obdelovalnih poljedelskih zadrug 293 ha, trem vinogradniškim obdelovalnim zadrugam je bilo dodeljeno 448 ha zemlje.116

111 112 113 114 115 116

284

Ivan Lovrenčič: Agrarna reforma 1945, Ptujski zbornik 1985, str. 226. Gl. op. 111. Gl. op. 111. Gl. op. 110, str. 4. ZAP, OLO Ptuj, škatla 28, Seznam agrarnih interesentov v Zabovcih. Gl. op. 111, str. 226.

skozi čas

občina markovci

Tabela: Seznami agrarnih interesentov po posameznih vaseh117 Posestniška struktura agrarnih interesentov Brez zemlje Do 1 ha zemlje Nad 1 ha zemlje Nad 2 ha zemlje Skupaj

Borovci

Markovci

Nova vas

Prvenci-Strelci

Stojnci

Zabovci

0 4 3 4 11

8 12 13 6 39

16 8 8 3 35

11 8 3 4 26

6 7 3 1 17

10 26 11 13 60

Iz tabele lahko razberemo, da je bilo med skupno 188 agrarnimi interesenti 65 takih z do enim hektarjem zemlje, 51 jih je bilo brez zemlje, 41 jih je imelo do 2 ha zemlje in 31 nad 2 ha zemlje. Med navedenimi agrarnimi interesenti so prevladovali delavci, teh je bilo 68, 59 je bilo želarjev ali kajžarjev, 2 čevljarja, 2 služkinji, 2 zidarja, 1 krojač, 1 kolar in 1 kovač. Pri izvajanju agrarne reforme so nastajale številne težave. Zemlje je bilo premalo, da bi jo lahko razdelili vsem agrarnim interesentom. Pri razdeljevanju zemlje je prihajalo do različnih pomot in do izkoriščanja neznanja posameznikov. Posameznikom, ki so jim že dodelili zemljo, so jo kasneje odvzeli. To se je zgodilo tudi dvema Markovčanoma. Prvemu so odvzeli 0,63 ha gozda, ker je podpisal pritožbo nad zaplembo posesti vaškega gostilničarja, drugi je prav tako izgubil 0,56 ha gozda, zato ker je bil kot »preddelavec« zaposlen pri ptujski opekarni.118 Hkrati z izvajanjem agrarne reforme se je odvijala tudi kolonizacija. Govorimo lahko o zunanji kolonizaciji, kjer so se kolonisti preseljevali iz ene federalne enote v drugo, konkretno v Vojvodino in notranji, kjer je šlo za preseljevanje in naseljevanje v okviru federalne enote. Cilj obeh je bil naseliti zemljo, ki so jo zapustili pripadniki nemške narodnosti in tako spremeniti tudi narodnostno strukturo na nekdaj pretežno z Nemci naseljenih ozemljih. Zvezni organi so posvečali največ pozornosti zunanji kolonizaciji. V Vojvodino so nameravali naseliti okoli 35 000 družin, iz Slovenije 3000. Zaradi jesenske žetve so poskušali kolonizacijo izvesti čim prej. Iz ptujskega okraja se je izselilo v Vojvodino 21 družin, med njimi tudi štiri članska družina iz Borovec.119 Večina družin, ki se je odločila za kolonizacijo v Vojvodino, je prihajala iz Haloz, na Ptujskem polju pa ni bilo večjega zanimanja. Ob izvajanju agrarne reforme so bile ustanovljene tudi prve kmečke, delovne, živinorejske, obrtnoproduktivne, nabavno-prodajne (NAPROZE) in kreditne zadruge. Bile so nekakšen vmesni člen med državo in zasebnim gospodarskim sektorjem. Pomembno vlogo v razvoju zadružništva v ptujskem okraju so imele NAPROZE, v katere je bilo vključenega več kot 40 % prebivalstva v okraju. Poslovalnici NAPROZE sta delovali tudi v Bukovcih in Markovcih. V letih 1946 in 1947 je nastalo v ptujskem okraju tudi 16 kmetijskih delovnih zadrug (KDZ), od tega 5 na območju Ptujskega polja; Cvetkovci, Gorišnica, Moškanjci Osluševci in Sobetinci.120 KDZ Sobetinci je ob ustanovitvi leta 1947 štela 7 članov, ki so prihajali z dveh gospodarstev. Leta 1952, ko so se člani sestali na prvem občnem zboru, je bilo vključenih 26 gospodarstev s 113 člani. Ob ustanovitvi so redili 7 glav živine, leta 1952 pa že 166. Za petkrat je v teh letih porasla vrednost 117 118 119 120

ZAP, OLO Ptuj, škatla 28, Seznam agrarnih interesentov. ZAP, KLO Markovci, škatla 148, spisi 1947, 27. 2. 1947. Gl. op. 109, str. 218, 219. V. Bračič: Ptujsko polje, Maribor 1975, str. 121.

285

iz korantove dežele

inventarja in približno za toliko tudi vrednost proizvodnje. Zaradi razdrobljene posesti so se leta 1952 odločili za arondacijo oziroma združevanje posesti. S tem ukrepom bi po mnenju takratnega predsednika Franca Preloga ustvarili dve veliki parceli in tako boljše izkoristili mehanizacijo, uvedli kolobar ter ustvarili večji pregled nad delom. Kmetje, posebej tisti iz Prvenec, so nasprotovali vključevanju v zadrugo, zato so jih iz zadruge izključili, nekateri so bili zaradi tega tudi obsojeni na zaporne kazni. Zadružniki iz Prvenec niso hodili na delo v zadrugo. Negativen odnos do zadružništva se je kazal tudi v slabem odnosu do zadružnega inventarja, posebej do živali.121 KDZ Sobetinci se je leta 1954 reorganizirala v kmetijsko gospodarstvo in se nekaj let kasneje združila s kmetijskim gospodarstvom Dornava v kmetijsko gospodarstvo Ptujsko polje; to pa se je leta 1961 združilo v novo nastali Kmetijski kombinat Ptuj.122 Agrarna reforma ni rešila najpomembnejših ekonomskih in socialnih vprašanj slovenskega kmetijstva. Z drobljenjem posesti se je še povečalo število kmečkih gospodarstev, ki bi lastnikom omogočala preživetje brez iskanja dodatnih virov zaslužka. Naj za primerjavo navedemo nekaj podatkov iz popisa kmetijski gospodarstev 15. 12. 1947 v KLO Bukovci.123 Tabela: Zemljiško-posestniška struktura in stalež živine leta 1947 v Bukovcih Kategorija posesti Brez zemlje Do 0,5 ha Od 0,5 -1 ha Od 1-2 ha Od 2- 3 ha Od 3-5 ha Od 5-8 ha Od 8-10 ha Od 10-15 ha Od 15-20 ha Od 20-30 ha Skupaj

Število gospodarstev

Konji

Govedo

Prašiči

4 13 19 24 34 29 9 5 11 6 1 155

0 0 0 0 2 0 4 5 22 14 2 47

4 15 27 41 72 92 30 17 43 34 4 379

7 28 37 49 99 95 31 22 82 59 1 510

Podobno stanje je bilo tudi po drugih vaseh. Kmetijska politika se je ubadala z vprašanjem, kako zagotoviti zadosten pridelek in tržne viške za mestno prebivalstvo. Kmetje so zemljo še vedno obdelovali na tradicionalen način, tako kot pred vojno, skoraj brez mehanizacije in s premalo kmetijskega orodja. Kmetijstvu je bila povzročena precejšnja vojna škoda.

121 122 123

286

Ptujski tednik, št. 3, letnik V., 18. 1. 1952. V. Bračič: Ptujsko polje, str. 122. ZAP, KLO Bukovci, škatla 5, Številčno stanje govedi, drobnice, konj, prašičev, 15. 12. 1947.

skozi čas

občina markovci

Tabela: Številčno stanje kmetijskega orodja in strojev leta 1945 v KLO Nova vas in KLO Stojnci Kmetijski stroji /orodja Železni plugi Kultivatorji Okopalniki Osipalniki Železne brane Lesene brane Travniške brane Sejalni stroji za žita Sejalni stroji za koruzo Kosilni stroji Žetveni stroji Vitli Bencinski motorji Motorji na nafto Elektromotorji Traktorji Krožne žage Ročne mlatilnice Mlatilnice na strojni pogon Sadni mlini Grozdni mlini Stiskalnice Sadne škropilnice-navadne Trtne škropilnice-nahrbtne Slamoreznice-ročne Slamoreznice-motorne Ročne reporeznice Motorne reporeznice Robkalni stroji za koruzo –ročni Robkalni stroji za koruzo –motorni Gnojnične črpalke Mlini za zdrob-žrmlje Mlini za zdrob-motorni Vozovi na 4 kolesa-težki Vozovi na 4 kolesa –lažji Posnemalniki Kotli za žganjekuho Brzoparilniki

KLO Nova vas

KLO Stojnci

60 2 44 43 4 91 0 2 16 0 0 2 0 0 15 0 13 7 7 4 3 10 1 16 26 2 1 0 4 0 5 42 12 30 72 2 4 1

86 – 63 56 0 119 1 10 17 1 – 9 0 1 0 0 1 15 1 6 10 18 2 31 21 0 3 0 – 1 15 113 2 43 119 1 4 9

Vir: ZAP, Popis kmetijskega orodja in strojev, 1. 12. 1945

287

iz korantove dežele

Takrat je bilo v Stojncih 132, v Novi vasi pa 91 gospodarstev. Počasi, pa vendar, so se tudi na tem področju začeli premiki na bolje, saj so ob popisu kmetijskega orodja in strojev leta 1948 v Stojncih zabeležili 3 elektromotorje, 1 bencinski motor, 1 motorno slamoreznico in 1 motorni mlin.124 Naj ob tem navedemo, da je bilo trideset let kasneje na območju takratne KS Markovci registriranih že 209 traktorjev.125

Delovanje krajevne skupnosti Markovci Od leta 1958 so bile vse vasi današnje občine Markovci vključene v občino Ptuj, ki je bila s 64 516 ha na sedmem mestu med 60. občinami v SR Sloveniji.126 Z odlokom o ustanovitvi krajevnih skupnosti je bilo območje občine Ptuj leta 1965 razdeljeno na 23 krajevnih skupnosti (KS), med njimi je bila tudi markovska. Ptuj in Ormož sta ostala mestni občini. Krajevna skupnost je bila uvedena kot samoupravna interesna skupnost, v kateri bi naj krajani opravljali komunalne, socialne, vzgojne, kulturne, zdravstvene, društvene in druge dejavnosti. KS so delovale v skladu s statuti, ki so določali tudi organe KS ter način njihovega delovanja in vsa druga temeljna vprašanja pomembna za življenje ljudi.127 Osrednji organ KS je bila skupščina KS sestavljena iz 28 delegatov, ki jo je vodil predsednik s štiriletnim mandatom. Predsedniki skupščine so bili: Vlado Korošec, Stanko Toplak, Vlado Toplak in Ladislav Knuplež. Kot izvršilni organ skupščine je deloval svet KS, ki ga je sestavljalo 13 članov in ga je volila skupščina KS, kateri je bil tudi odgovoren. Svet je imel za opravljanje številnih nalog ter izvrševanje sklepov skupščine vrsto delovnih teles; komisijo za plan in financiranje, komisijo za komunalno dejavnost, komisijo za socialno skrbstvo, komisijo za proslave in prireditve, komisijo za priznanja in pohvale. Svetu KS so predsedoval: Konrad Janžekovič, Rado Plohl in Franc Toplak.128 Kot poseben organ, ki ga je izvolila skupščina KS izmed občanov, ki so uživali ugled in spoštovanje, je bil oblikovan 6 članski poravnalni svet, ki je skrbel za sporazumno urejanje sporov med občani. Za posamezna naselja so bili oblikovani vaški odbori, izvoljeni na zborih občanov. Lahko bi dejali, da so bili kot glavni organizatorji vaškega življenja tudi najboljši poznavalci potreb v svojem kraju. Sodelovali so predvsem pri zbiranju dodatnih finančnih sredstev po pogodbah, za asfaltiranje cest, elektrifikacijo, gradnjo vodovodnega in telefonskega omrežja. KS je izvolila 3 članske delegacije v skupščino samoupravnih interesnih skupnosti občine Ptuj. Tako so pošiljali delegate na seje skupnosti otroškega varstva, socialnega skrbstva, za raziskovalno dejavnost, za vzgojo in izobraževanje, stanovanjske skupnosti, komunalne skupnosti in lokalne skupnosti za ceste.129 Potrebna finančna sredstva za zadovoljevanje in uresničevanje skupnih potreb in interesov v KS se je financiralo z delom davkov, taks in drugih davščin zbranih na območju KS in s krajevnimi samoprispevki za dobo petih let. Samoprispevek so bili dolžni plačevati od svojih dohodkov vsi občani s 124 125 126 127 128 129

288

ZAP, KLO Stojnci, škatla 330, popis kmetijskega orodja in strojev, 1. 8. 1948. Vir: Arhiv občine Markovci. Bračič V., Značilnosti prostorskega razvoja temeljnih …, str. 84. Bračič V., Značilnosti prostorskega razvoja temeljnih …, str. 84. Božo Grafenauer: Lokalna samouprava …,str. 336. Vir: Arhiv občine Markovci in zapiski Črešnik Antona, tajnika KS Markovci od 1975-1990. Gl. op. 128.

skozi čas

občina markovci

stalnim bivališčem na območju KS. Prvi krajevni samoprispevek je bil sprejet leta 1970. S tako zbranimi sredstvi se je v sedemdesetih letih v celoti financirala ali samo sofinancirala gradnja javne razsvetljave v Markovcih in Zabovcih, transformatorjev v Bukovcih in Zabovcih, vodovodnega omrežja v Bukovcih in Stojncih (gradnjo vodovoda v Novi vasi so v celoti financirali s sredstvi HE Srednja Drava 2) asfaltiranje lokalnih cest Markovci-Novi Jork-Sobetinci–Prvenci-Strelci, Markovci-Borovci, modernizacija ceste Bukovci–Stojnci, nove osnovne šole, vaških domov, mrtvašnice na pokopališču. V osemdesetih letih se je odvijala gradnja vodovodnega in telefonskega omrežja v vaseh Borovci, Prvenci, Sobetinci in Strelci. Zgrajena sta bila trgovska lokala v Markovcih (zgornji prostori so služili tudi potrebam KS) in v Stojncih. Največji poseg v prostor, hkrati pa tudi največja investicija v sedemdesetih letih na območju KS, je bila gradnja hidroelektrarne na Forminu, Ptujskega jezera in dovodnega kanala. Zaradi gradnje jezu in dovodnega kanala je bilo uničenih - poplavljenih veliko zemljišč, porušenih je bilo 5 domačij, dovodni kanal je razdelil območje KS na dva dela. Za ponovno vzpostavitev cestne povezave so bili zgrajeni trije mostovi. Do preusmeritve toka reke Drave v dovodni kanal je bil edina povezava s Šturmovci brod ali barno.130 Vrednost investicije je bila po predračunu iz leta 1974 ocenjena na 1373 milijonov dinarjev. Na gradbišču se je zvrstilo okrog 900 delavcev, med njimi mnogi gradbinci iz drugih delov Jugoslavije.131

130 131

Gl. op. 128. Ptujski tednik, št. 4, 29. 1. 1975.

289

iz korantove dežele

Viri in literatura Ptujski tednik, št. 3, letnik V., 18. 1. 1952. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Okrajni ljudski odbor 1945-1946. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Zaplembe 1945-1950. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Borovci. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Bukovci. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Markovci. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Markovci. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Stojnci. Zgodovinski arhiv na Ptuju, Krajevni ljudski odbor Zabovci. Bohak D.: Delovne akcije mladih ptujskega okraja v letih 1945-1950, Ptujski zbornik, 1985. Bračič V., Značilnosti prostorskega razvoja temeljni upravnopolitičnih oziroma oblastnih organov na območju današnje občine Ptuj, ČZN, letnik 46, št. 1/1975. Bračič V.: Ptujsko polje, Maribor,1975. Čepič Z.: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji, Maribor, 1995. Čepič Z. : Dejstva o agrarni reformi in kolonizaciji po drugi svetovni vojni, Zgodovina v šoli, letnik V, št. 4. Grafenauer B.: Lokalna samouprava na Slovenskem, Maribor, 2000. Lovrenčič I.: Agrarna reforma 1945, Ptujski zbornik, 1985. Oblak B.: Povojne zaplembe premoženja v ptujskem okraju, Ptujski zbornik, 1996. Slovenska novejša zgodovina 2, Ljubljana, 2005. Vodušek Starič J.: Prevzem oblasti 1944-1946, Ljubljana, 1992.

290

skozi čas

občina markovci

Povzetek Po osvoboditvi je oblast v Sloveniji formalno prevzela OF, dejansko pa Komunistična partija Slovenije. Že med vojno je ustvarila razmere za prevzem oblasti in izvedbo revolucionarnih ukrepov. Do konca avgusta 1945 so bile opravljene volitve v krajevne NOO. Na območju občine Markovci je leta 1946 nastalo sedem KLO. Opravljali so konkretne naloge lokalnega pomena (obvezni odkup pridelkov, izvajanje agrarne reforme, preskrba prebivalstva in podobno). Z združitvijo KLO je leta 1952 nastala občina Markovci, ki je obstajala le do leta 1955, ko so posamezne vasi komaj ustanovljene občine razdelili med občine Borl, Gorišnica in Ptuj. Od leta 1958 so vse vasi občine Markovci spadale pod občino Ptuj. Ta je bila od leta 1965 razdeljena na krajevne skupnosti, med njimi je bila tudi markovska. Po koncu vojne so potekali sodni procesi proti nacističnim vojnim zločincem in njihovim sodelavcem. 12 oseb z območja občine Markovci je bilo obsojenih pred sodiščem narodne časti na Ptuju. Za vse je obsodba pomenila izgubo narodne časti, za dva tudi težko prisilno delo. V prvih dveh letih po vojni se je končala povojna obnova, ki je slonela predvsem na prostovoljnem delu. Mladi z markovskega območja so sodelovali pri obnovitvenih delih doma in tudi na delovnih akcijah v drugih delih Jugoslavije. Obnovi je sledilo obdobje planskega gospodarstva,

katerega cilj je bila pospešena industrializacija, ki pa se je odvijala na račun kmetijstva. Z nacionalizacijo so bili podržavljeni skoraj vsi proizvajalni obrati in sredstva. V zasebni lasti je ostala le drobna obrt, gostinski lokali in do spomladi 1947 tudi trgovina. Nacionalizacija je bila izvedena predvsem z zaplembo premoženja, ki so jo izrekala sodišča in upravni organi. Na območju občine Markovci je bilo izrečenih 6 zaplemb premoženja.

bilo 188 agrarnih interesentov. Agrarne reforma ni rešila najpomembnejših vprašanj v kmetijstvu, temveč je še bolj razdrobila kmečko posest.

Zaradi posledic vojne in usmeritve v industrializacijo je preskrba prebivalstva povzročala oblasti sive lase. Najtežje je bilo vprašanje, kje in kako dobiti hrano za vse večje število zaposlenih pri gradnji tovarn. Zato je bila uvedena racionirana preskrba in obvezni odkup oziroma oddaja presežkov kmetijskih pridelkov. Država je določala setvene načrte in obvezno rejo živine. Ti ukrepi so veljali od konca vojne pa do leta 1952, ko so bile odpravljene vse oblike obvezne oddaje kmetijskih proizvodov. Agrarna reforma je bila prvi ekonomsko-politični ukrep nove oblasti. Njen glavni namen je bil pridobiti kmeta za predvidene družbenoekonomske spremembe. V ptujskem okraju je bilo 385 ustanovam in privatnim posestnikom zaplenjene in razlaščene 7449 ha zemlje. Pomembno vlogo pri izvajanju agrarne reforme so imeli odbori agrarnih interesentov. Na območju občine Markovci je

291

iz korantove dežele

Zusammenfassung Nach der Befreiung übernahm die Macht in Slowenien formell die Befreiungsfront (OF), in Wirklichkeit aber die kommunistische Partei Sloweniens. Schon während des Krieges schuf sie die Bedingungen für die Übernahme der Macht und die Durchführung der revolutionären Maßnahmen. Bis Ende August 1945 wurden Wahlen zu Ortbefreiungssausschüssen (NOO) durchgeführt. Auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci entstanden bis zum Jahr 1946 sieben Ortvolksausschüsse (KLO). Diese führten die konkreten Aufgaben der lokalen Bedeutung durch (Pflichtankauf der Bodenerzeugnisse, Durchführung der Agrarreform und Ähnliches). Mit der Vereinigung der KLO entstand im Jahr 1952 die Gemeinde Markovci, die nur bis 1955 bestand, als die einzelnen Dörfer kaum gegründeter Gemeinde unter Gemeinden Borl, Gorišnica und Ptuj verteilt wurden. Vom Jahr 1958 an gehörten alle Dörfer der Gemeinde Markovci der Gemeinde Ptuj. Diese war seit 1965 in Ortsgemeinschaften eingeteilt, darunter auch die Ortsgemeinschaft Markovci. Nach dem Kriegsende fanden Gerichtsprozesse gegen Kriegsverbrecher und ihren Kollaborateuren statt. Zwölf Personen aus dem Gebiet der Gemeinde Markovci wurden vor dem Volksgericht in Ptuj verurteilt. Für alle bedeutete das Urteil den Ehrenverlust

292

und für zwei von ihnen schwere Zwangsarbeit. In den ersten Jahren nach dem Krieg wurde der Nachkriegswiederaufbau beendet, der vor allem auf der freiwilligen Arbeit basierte. Die Jugendlichen aus der Gemeinde Markovci nahmen an den Wiederaufbauarbeiten zu Hause und auch an den Arbeitsaktionen in anderen Teilen Jugoslawiens teil. Dem Wiederaufbau folgte die Periode der Planwirtschaft, deren Ziel eine beschleunigte Industrialisierung war, die sich aber auf Kosten der Landwirtschaft abspielte. Durch die Nat iona lisierung wurden fast alle Produktionsbetriebe und Produktionsmittel verstaatlicht. Im Privatbesitz blieb nur das Kleingewerbe, Gastgewerbebetriebe und bis Frühling 1947 auch der Handel. Die Nationalisierung wurde vor allem durch die Vermögensbeschlagnahmung durchgeführt, die vom Gericht und Verwaltungsbehörden verordnet wurde. Auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci wurden sechs Vermögensbeschlagnahmungen verordnet. Die Versorgung der Bevölkerung bereitete wegen der Kriegsfolgen und Orientierung an der Industrialisierung der Staatsmacht viele Schwierigkeiten. Am schwierigsten war die Frage wo und wie man die Nahrung für eine immer größere Zahl der Beschäftigten bei dem Ausbau der Fabriken bekom men sollte. Deswegen

wurde die bewirtschaftete Versorgung und Pflichtablieferung bzw. Abgabe des Überschusses von Bodenerzeugnissen eingeführt. Der Staat bestimmte die Saatpläne und Pflichttierhaltung. Diese Maßnahmen galten vom Kriegsende bis zum Jahr 1952, als alle Formen der Pflichtablieferung von Bodenerzeugnissen aufgehoben wurden. Die Agrarreform war die erste wirtschaftlich-politische Maßnahme der neuen Macht. Ihre Hauptabsicht war die Bauern für die vorgesehenen gesellschaftlichwirtschaftlichen Veränderungen zu gewinnen. Im Ptujer Landkreis wurden 385 Anstalten und Privatbesitzern 7449 ha Erde beschlagnahmt und enteignet. Bei der Durchführung der Agrarreform hatten eine wichtige Rolle die Ausschüsse der Agrarinteressenten. Auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci gab es 188 Agrarinteressenten. Die wichtigsten Fragen der Landwirtschaft wurden durch die Agrarreform nicht gelöst, der Landbesitz wurde noch mehr zersplittert.

skozi čas

občina markovci

Summary After the liberation the state authority in Slovenia was formally taken over by the Liberation Front, but actually it was managed by the Communist Party of Slovenia, which already during the War established the grounds to take over the authorities and to act out the revolutionary measures. At the end of August 1945 the elections for local National Liberation Committees (NLC) were finished. In 1946, there were seven Local National Committees (LNC) in the Markovci Municipality. They fulfilled concrete tasks of local importance (compulsory repurchase of goods, agrarian reform execution, population supply etc.). In 1952 LNCs were united and the Markovci Municipality came into existence. Nevertheless, the Municipality’s villages were divided among three neighbouring municipalities Borl, Gorišnica and Ptuj already in 1955. Since 1958 all of the villages of the former Markovci Municipality belonged to the Ptuj Municipality, which was since 1965 divided into local communities, among them also the Local Community of Markovci. After World War II there were legal proceedings against Nazi war criminals and their accomplices. Twelve people from Markovci were found guilty at the Court National Honour in Ptuj. For all of them the conviction meant the loss of national honour and for two of them even forced labour.

In 1947 the reconstruction of the Community, which depended mostly on voluntary work, was finished. The youngsters of the Community helped at home and also in labour actions in the whole of Yugoslavia. The reconstruction was followed by the period of planned economy. Its goal was advanced industrialisation, which was acted out on the account of agriculture. Almost all of the production and means were nationalized. Only small trades, pubs and until 1947 also shops, were owned privately. Nationalisation was mostly executed by confiscation of the property, which was passed on in courts and administrative agencies. In Markovci there were six property confiscations.

Agrarian reform was the first economic and political step of the new authorities. Its main purpose was to earn the farmers’ approbation for the socioeconomic changes. In the Ptuj’s district there were 385 institutions and private landowners who lost 7449ha of their land. An important part at the execution of the reforms played the committees of agrarian persons concerned. In the area of Markovci there were 188 of them. Nevertheless, the agrarian reform did not answer the most important questions of agriculture, in only managed to crumble rural estates.

Due to the war consequences and industry orientation the population supply caused a lot of problems to the authorities. The most important questions were where and how to get the food for more and more people building the factories. That is why they rationed the supply and introduced the compulsory agricultural goods repurchase or delivery. The State defined sowing plans and compulsory cattle breeding. Those measures were in force from the end of the War untill 1952, when all compulsory deliveries of the agricultural goods were abolished.

293

iz korantove dežele

Legacy of the “Korant’s” Country There are some records of the most important ethnographical event in the Markovci Municipality, the “Fašenk” (the Carnival), which made the Municipality known not only within Slovenia but also in Europe and the whole world. At the time of the Carnival people from all over the world come to Markovci, because they want to shake hands with the “Korant” (the most important ethnographical mask), hear songs of the fairies, run from away from the “Rusa” (a popular ethnographical mask) and bears, and also to see other Carnival figures in their native environment. The occasion gives us opportunity to recall the carnivals

that took place half a century ago. We can talk about “Korant’s” Carnivals in Ptuj, which have never managed without Carnival groups from Markovci. Markovci’s Carnival of today is also presented. The parade starts in Zabovci and heads to the centre of the Municipality, and the events then endlessly continue in the yards of the farmhouses. The future of the Carnival depends on the people of Markovci. But one thing is for sure, tradition must be respected, although the Shrovetide is sometimes very short, as it happened again this year.

Key words: Fašenk (Carnival), Korant, Picek (Chicken), Kürika (Hen), Kokotič (Cock), fairies, Rusa, Gamela (Camel), bears, ploughmen, Vejki Fašenk (Great Shrovetide), Olüp (Peels), doughnuts, spring. 296

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Dediščina korantove dežele Zapisi govorijo o osrednjem etnografskem dogodku v občini Markovci, o fašenku, po katerem nas poznajo ne samo v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem in svetovnem prostoru. Pridejo namreč tiste dni v Markovce ljudje »iz vsega sveta«, ki želijo stisniti roko našemu korantu, slišati pesem vil, bežati pred rusami in medvedi ter v našem, domačem, okolju srečati še vse ostale pustne like. Spominjamo se fašenkov pred pol stoletja, govorimo o ptujskih

kurentovanjih, kjer nikdar ni šlo brez naših pustnih skupin. Predstavljamo pa tudi sedanje markovske fašenke, ki potekajo iz Zabovec proti središču občine, dogajanje pa se seli na kmečka dvorišča in mu ni videti konca. Od nas samih je odvisno, kako bodo potekali vsi prihodnji fašenki, a naj velja, pa naj bo pustni čas še tako kratek, kar se je zgodilo prav letos, spoštovati je treba tradicijo.

Ključne besede: fašenk, koranti, piceki, kürike, kokotiči, vile, ruse, gamele, medvedi, orači, vejki fašenk, olüpe, krofi, pomlad. 297

iz korantove de탑ele

298

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Karolina Pičerko, upokojena učiteljica

Dediščina korantove dežele Naslov je sicer zgovoren, a mu naj vseeno dodam kratko razlago: v mislih imam predvsem vse tisto, kar smo prejeli od svojih prednikov v našem najbolj domačem okolju, po vseh devetih vaseh sedanje občine Markovci. Poimenovanje »korantova dežela« pa nas takoj spomni na vse pustne šege in navade, ki jih ustvarjajo mnogi pustni liki, med njimi še posebej koranti. Tukajšnji ljudje smo v minulih desetletjih že spoznali resničnost izreka: »Spoštovanje dediščine je spoštovanje samega sebe,« ki ga lahko obogatimo še z mislijo, da je to obenem spoštovanje prednikov in skrb za sedanje in bodoče rodove. Govoriti in pisati o pustni dediščini v občini Markovci je gotovo zelo odgovorno delo, hkrati pa prijeten izziv, še posebno, če ne gre le za zapis v časopisih, revijah, morda posnetek za radio ali televizijo, temveč za knjigo o Markovcih. Med mnogimi pogovori in srečanji z našimi ljudmi sem pogosto slišala iskreno željo, že kar hotenje, češ o fašenku v Markovcih je res treba napisati vse tisto, kar bo še dolgo pripovedovalo rojakom doma in po svetu, pa tudi vsem drugim bralcem, zgodbo o korantu, oračih, pokačih, vilah in vseh drugih pustnih likih. Da bi to storila čim bolj jasno in pregledno ter dovolj privlačno za bralce, sem sklenila svojo zgodbo pripovedovati skozi zapis v štirih delih. Uvodu, ki ga pravkar prebirate, sledijo še trije deli, spoznajte jih!

299

iz korantove dežele

Fašenki naših otroških spominov Ti spomini večine starejših prebivalcev občine Markovci segajo v prvo desetletje po 2. svetovni vojni. Tedaj so si ljudje, po vojnih strahotah, ki tudi našim vasem niso prizanesle, že nekoliko gospodarsko in čustveno opomogli in v družinah so odraščali mladi rodovi. Ti so že čutili tisto sproščenost, ki ji pravimo tudi svoboda in so radostno sprejeli vse, kar jim je omogočalo življenje v domačih vaseh, najsi bo to v Borovcih, Bukovcih, osrednjih Markovcih, vseh ostalih in nenazadnje v Zabovcih. Marsikaj je bogatilo otroški svet skozi vse leto; pozimi so bile to najprej preproste igre na snegu, v začetku februarja pa svečnica, ki so jo težko pričakovali. Še posebej fantiči so vedeli, da si bodo tedaj lahko že zvečer pripeli zvonce ter vsej vasi oznanili, da se bliža fašenk, ali pust. Nekaj posebno spretnih dečkov in mladeničev pa je takrat zavihtelo še biče in z njihovim pokanjem dalo vedeti, da bo zima morala kmalu zapustiti deželo. »Fašenk že poka«, so vedeli povedati ljudje. Čas od svečnice do pustnih dni je različno dolg, od nekaj skromnih dni, do nekaj tednov, ali kar celega meseca, saj je včasih fašenk komaj marca. Pustnim dnem, vsaj štirim, smo v Markovcih rekli – in tako je še danes – mastna sobota, mastna nedelja, mali fašenk (ponedeljek) in vejki fašenk (pustni torek). Vsi ti dnevi so v otroških spominih ohranili svojo posebno vsebino, svoj čar. V soboto so potekale še zadnje priprave na fašenk, že v soboto in v nedeljo pa so se nekdaj dogajale poroke, ki jim v naših krajih rečemo gostüvanja. Na mali fašenk so se po vasi oglasili korantovi zvonci, odmevali so mnogi drugi značilni pustni zvoki, med katerimi je bilo slišati otroški smeh in vrišč, pa tudi vreščanje iz strahu. Iz vseh hiš je zadišalo po mnogih sladkih in slanih dobrotah, življenje v naših vaseh se je razživelo kot le redkokdaj. Za pustni torek, vejki fašenk, pa smo prihranili tisto najboljše, najbolj težko pričakovano. Od vsepovsod so prihajale nove in nove skupine pustnih likov, med njimi tudi kak posameznik in otroci so se tako najbolj neposredno spoznavali s pustnim dogajanjem od svojih staršev, starejših bratov, sester in sovaščanov, ki so se na ta dan preoblekli v za te kraje tako značilne pustne like. Koranti, navadno vsaj dva ali trije skupaj, so otrokom pomenili največji izziv. Tekali so pred njimi, ki so v svoji, tedaj še mnogo skromnejši kosmati opravi z vihtenjem ježevke, poskakovanjem in stresanjem zvoncev preganjali zimo in z njo tudi vse druge neprijetnosti, ki tarejo ljudi in živino. Otroci so do koranta občutili posebno strahospoštovanje, radi pa so jih tudi malo dražili, saj je bilo nadvse prijetno steči pred korantom, še bolj pa mu morda celo seči v roko. Tu in tam so z dvorišča, kjer so se oblekli in se dobro pripravili na celodnevno rajžo od hiše do hiše, prišli orači. Zaslišalo se je njihovo petje in rožljanje korantovih zvoncev. Korant je med obredom po dvoriščih držal za ročaje pluga in ljudje so verjeli, da odganja zimo in vse slabo iz prvih izoranih brazd v tistem letu. Od nekod se je »izvalila« skupina fantičev, ki so predstavljali piceke in njihovo spremstvo; gonjača, ki je priklical gospodinjo in pobirača, ki je po grabljanju po plevah, ki jih je vrgel na tla, družini zaželel srečo in v svojo košaro spravil kak dar. Gospodinje so imele za piceke, pa tudi za druge pustne like, pripravljene klobase in jajca, deca pa se tudi denarja niso branila. Picekovi skupini so običajno bolj poskočno sledili kokotiči in kürike, saj so si njihovo opravo nadeli že večji fantje. Ti so med plesom in skakanjem prav tako želeli domačiji rodovitno, bogato letino, še posebej pri vsej perutnini, pa tudi pri ljudeh. Gospodar jih je pogostil s pijačo, gospodinja je prinesla skledo ocvrtih dobrot, krapčičev ali olüp.

300

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Otroci so radi spremljali, vsaj od daleč, skupino ali posamezne medvede s spremljevalci. Čeprav jih je kar malo strašilo medvedje momljanje in divje kotaljenje v katerega so ti radi zvabili kakšno deklino, jih je obenem pritegnila pesem muzikanta in medvedov ples. Danes govorimo o dveh vrstah poskočnih pustnih živalih: o gamelah in rusah, mnogim pa je iz nekdanjih časov ostala v spominu predvsem štirinožna rusa. Dražili smo jo tudi z »melika, melika«, njenega gonjača pa s »porta pe, rusa gre!«. Tudi ta pustna skupina je po dvoriščih uganjala razne norčije, se odžejala, zaželela srečo pri molzni živini in se z darom odpravila dalje, na naslednje dvorišče. Dečki so torej lahko sodelovali v dogajanju kot piceki, kokotiči in kot spremljevalci drugih večjih skupin, ali vsaj kot gledalci, saj je pustno dogajanje vedno potrebovalo tudi te. Nekoliko manj izbire so imele deklice, zato so se že dovolj zgodaj dogovorile in pripravile za vile. Te se po vasi sprehodijo v skupini osmih do dvanajstih deklic v belih oblačilih. Imajo razpuščene lase in kronice na njih. Šle so - in še hodijo - po vasi, od hiše do hiše, zaplesale so kolo s kraljico sredi kroga in s pesmijo zaželele srečo. Po obdaritvi, vesele so bile krofov, olüp, pa tudi denarja, so odšle naprej. Povsod so jih bili veseli in še danes radi prisluhnemo njihovemu napevu: »Deklice mlade, vile smo me …!« Markovčani na vse pustne like in skupine gledamo kot na resnične vrednote svoje dediščine in vse to s hvaležnostjo ter z vso skrbjo ohranjamo svojim potomcem. V tem zapisu ne bi rada prezrla nobene od pustnih skupin, zato naj vsaj naštejem še nekatere. Kopajnarice. Ime malo zavaja, saj gre v resnici za skupino vaških fantov, preoblečenih v starejše ženice, ki so se s svojim obredom ponorčevale iz vaške mladine, če v tistem letu ni bilo nobene poroke. Velikokrat pa je veljalo reklo, kratki fašenk, dosti porok. Bozjak smo rekli možakarju, ki je kar na nekakšnem pladnju, ki ga je imel na jermenih obešenega okrog vratu, ponujal mnogo predmetov, ki bi jih rad »prodal« vaščanom. Pri njem so se »dobile« krtače, krema za čevlje, kakšna metla in razne drobnarije. Mali gostovejnci. V te so se naredili otroci, ki so bili v predpustnem času tudi na kakšni gostiji, si marsikaj kar so tam videli in slišali zapomnili in nato sestavili tako pustno skupino z ženinom in nevesto, starešinoma, svatrcami, muzikantom in drugimi svati. Že s samim sprevodom skozi vas so zabavali ljudi, »ženin« in »nevesta« pa sta velikokrat čez leta postala resnični par. Frajlice. Nekoliko večja dekleta, najstnice bi jim rekli danes, so se v svojih lepih oblačilih na okrašenih kolesih pripeljala skozi svojo in sosednjo vas ter se tako, morda prvič, pokazala v svoji lepi dekliški podobi. Cigani ali pa mazači so se dodobra namazali s črno barvo, prav so prišle tudi saje in nato med vožnjo skozi vas radi poskakali z vozov in s svojimi sajastimi rokami zaznamovali tudi mnoge sovaščane in druge gledalce pustnega dogajanja. Prav proti koncu dogajanja na vejki fašenk, ko so otroci začutili že drobceno bolečino, češ letošnjega fašenka bo skoraj konec, pa so skozi vas na lepo okrašenih konjih prijahali še jezdeci. Bili so to postavni kmečki fantje v prazničnih oblekah, visokih škornjih, s klobuki in šopki za njihovimi trakovi. Ponosno so pozdravljali vse, ki so jih srečali, konji pa so kar sami zavili na znana dvorišča k sorodnikom, ali dekletu katerega izmed njih. Krivičen bi bil moj spominski zapis do vseh tistih - otrok in odraslih -, ki so se prav tako radi našemili in se prepustili domišljiji pri izbiri oblačil in dodatkov. Videli smo že kdaj rdeče kapice, zdravnike

301

iz korantove dežele

in bolničarke. Le kdo bi mogel našteti vse? A vsak izmed njih, tudi ne posebej imenovan, je obogatil vse fašenke naših otroških spominov. In tu drobcen spomin, kako je mogoče bližnjega osrečiti tudi v razigranih pustnih dneh. Deklici, sedem in pet let jima je bilo, sta se na vejki fašenk oblekli v mali bolničarki, si nataknili bele rokavičke in iz torbic z narisanim znakom rdečega križa delili ljudem lističe z recepti. Tako sta prišli tudi do gospodinje v soseščini in ko jima je na vprašanje, kako je z njenim zdravjem, potožila, da ne najbolje, sta jo potolažili: »Gospa, kmalu se bo vrnil vaš sin iz tujine, pa boste zdravi,« se ji je srce kar nasmejalo. »Le kako sta vedeli, kaj mi je?« se je med smehom pozneje še dolgo čudila. In sorodnici, ki je ta dan prišla iz daljnega kraja v rojstno vas, sta svetovali: »Večkrat pridite domov, pa bodo vse bolečine pozabljene.«

Ptujska kurentovanja Novi in novi rodovi Markovčanov. Prihajale so tudi nove spremembe, nekatere dobrodošle, druge morda tudi ne. Nič kaj presenečeni ali celo užaljeni, žalostni nismo bili v tistih prvih letih – začelo se je 1960 in se nadaljevalo, stopnjevalo vse do danes -, ko smo izvedeli, da bomo poslej fašenk doživljali drugače, na ulicah in trgih našega starega mesta Ptuja. Tam smo namreč že od vsega začetka in nekaj naslednjih let videvali v pustni povorki in v vsem dogajanju predvsem naše ljudi. Korante iz Markovec, orače iz Markovec, piceke in vile iz Markovec in Zabovec, pa vse ostale domače skupine, ki so odhajale v mesto in na tamkajšnje kurentovanje V Ptuju smo videli naše ljudi kot soorganizatorje dogajanja in vodje skupin, tam je naša Terezija Maroh kar na tržnici kot gospodinja sprejemala svoje vile in piceke. V mestu je skupinam in zbrani množici iz vse bolj oddaljenih krajev v pozdrav spregovoril znani Jože Štrafela, doma iz Borovec. Tudi med gledalci je bilo vedno veliko nas, Markovčanov, saj smo šli radi pogledat, kaj se z našim fašenkom dogaja v mestu. Tako so minevala leta, desetletja. Korant je zdaj kot kurent že krepko »osvajal svet«, ki ga vedno ni niti dobro razumel, niti sprejemal. V Markovcih pa smo vse bolj opažali, da se naši koranti, piceki in orači ter vsi drugi, v Ptuju na pustno nedeljo že tako zelo izčrpajo, da jih potem v ponedeljek in torek na mali in vejki fašenk v Markovcih skorajda več ne vidimo. Bila so leta, ko smo bili prav veseli, če smo vsaj kje od daleč slišali rožljanje kakega osamljenega koranta. Nič, niti še tako izvirno našemljene maškare, nam niso mogle nadomestiti našega pristnega dogajanja – fašenka v Markovcih. Vse bolj smo pogrešali tisto nekdanje nemirno vrvenje od hiše do hiše. V Ptuju pa naše pustne skupine in maske tudi niso mogle doživljati domačijske gostoljubnosti in svoje sproščenosti. Tako je spontano nastala, se širila in krepila želja tukajšnjih ljudi, da se markovski fašenk vrne v svoje domače okolje. Danes, ko na dogodke, ki so sledili, že lahko gledamo skozi prizmo časa in spomin ohrani predvsem najlepša občutja in izkušnje, smo prepričani, da se na Ptuj in Ptujčane niti nismo hudovali, češ, prevzeli so naš fašenk. Menimo celo, da je ta vmesni čas treh desetletij bil potreben in koristen, saj nam je odprl oči za naše vrednote. Prebudil ponos in željo, da vsaj najvrednejše stvari svoje pustne dediščine dobimo nazaj v svojo sredino. Z bogastvom vsega že opisanega in z leti še oplemenitenega pa bomo potem radi »napajali« pustno dogajanje v nam najbližjem in najdražjem mestu.

302

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Po poti našega markovskega fašenka Na pustno ali mastno soboto se po vseh hišah v Zabovcih in Markovcih, pa tudi po ostalih vaseh, godijo še zadnje priprave in ljudje obešajo še zadnje pustne okraske, največkrat so to dühi, ki jih ženske v dolgih zimskih večerih naredijo iz krep papirja. Iz kuhinj diši po pravi kmečki pojedini z juho in kislim zeljem v katerem ne sme manjkati nekaj mesnatega. Domače klobase in pečenice, morda svinjska rebra. Zadiši po pečenki s hrenom, kuha se krompir v kosih in tudi steklenica žlahtnega bo obogatila kosilo. Zadiši po slastnih krofih, krapčičih in falancatih, olűpah. Na dvorišče, še pred pustno povorko, domačini prinesejo mize in nanje naložijo dobrote, s katerimi pogostijo mimoidoče, pustne skupine pa tudi obiskovalce, ki sprva malce sramežljivo segajo po dobrotah, kaj kmalu pa že čisto po domače nazdravljajo z domačini. Kuhano vino ogreje srca, prileže se domač, črn kruh namazan z zaseko in obložen s čebulo. Otroci segajo po sladkarijah in čaju. Markovčani in Zabovčani – prizori pa se v ponedeljek in torek ponovijo v Bukovcih in Stojncih pa še kje, kjer si domačini priredijo svoj fašenk - imajo na fašensko soboto obiskov kot nikdar v letu, saj želi vsa žlahta z domačega dvorišča spremljati fašenk. Ta se iz Zabovec v Markovce sprehodi po že utečenem redu: najprej zaigra godba, za našemljenimi muzikanti pa se po vaški cesti in po dvoriščih zapodijo piceki, in kürike zapojejo

303

iz korantove dežele

orači, priplešejo vile in za njimi se od nekod prikažejo ruse in medvedi, vse tja do čim večje skupine korantov. Vse naokrog pa veseli domačini in med njimi fotografi. Dogajanje prvega, etnografskega dela povorke se nekoliko razpotegne v času in prostoru, saj želijo vile vsaj tu in tam lepo zaplesati in zapeti, orači izorati brazde, medvedi stisniti medse kakšno dekle, koranti seči v roke prijatelju in znancu, a tudi tujcu. Potem pa se začne zabava z mnogimi karnevalskimi skupinami, ki v zadnjih letih nastajajo po naših vaseh in vedno znova navdušujejo s svojo bogato domišljijo in popolnostjo izvedbe, tako v oblačilih kot svojimi nastopi. In ko prizorišče na poti proti Markovcem vse do občinske hiše zapustijo še zadnje skupine, tudi tiste iz sosednjih krajev, kot so Cigani iz Dornave ali kralj Matjaž iz Črne na Koroškem se družba oziroma žlahta odide pogret v toplo kuhinjo in mastnih ust že obuja spomine na pravkar doživeto, tisto posebno, morda najbolj zabavno. Čez nekaj dni, ko bo fašenk že minil, pa se bodo čudili, kako je mogoče, da so se znašli skupaj črnci iz Vopošnice, Johny z Aljaske in domačini pri katerih je pustil listič z naslovom, kamor naj mu pišejo. V nedeljo, »dan potem«, se nekateri dogodki ponovijo. Po glavni cesti se proti Ptuju vije kolona skupin iz naših vasi, ki sodelujejo na ptujskem kurentovanju in se potem, glasno kar se da, pozno zvečer tudi vračajo v domače kraje. Da tod na mali in vejki fašenk še opravijo s svojim poslanstvom. Do naslednjega leta in še enega fašenka, ki v Markovcih zagotovo bo, če bomo le znali vedno znova spoštovati tisti znani izrek o spoštovanju dediščine. Vse je odvisno od nas samih!

Trije kralji prihajajo, z njimi pa Markovčani, ki obujajo tradicijo Resnično bogato je življenje vseh društev v občini Markovci in ker je društev mnogo, se s svojimi programi že tradicionalno razporedijo skozi vse leto. To velja za vseh osem gasilskih društev, pa za mnoga športna in gospodarsko koristna društva kot je društvo podeželskih žena, čebelarsko, konjeniško, turistično in druga, ki so vsa po vrsti zelo aktivna in dosegajo lepe uspehe in uveljavitev. V svojem pregledu se bom omejila na društva s področja kulturno umetniškega delovanja, ob njih pa še vsaj na dve izredno pomembni, ki skrbita za ohranjanje in življenje naših bogatih plesnih, poročnih, pustnih in drugih običajev.

304

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Januar Po vseh vaseh potekajo priprave na fašenk. Pri tem se najbolj trudita Etnografsko društvo Korant in Folklorno društvo Anton-Jože Štrafela Markovci. V tem času so se nekoč ljudje najbolj poročali, zato ohranja običaj ženitovanja skupina markovskih kopjašev. Živahne pa so tudi priprave na karnevalski del fašenka v Markovcih, še posebej dejavni so domačini v Stojncih in Bukovcih. V zadnjih letih se v prvem tednu januarja vse bolj oživlja običaj obiska sv. Treh kraljev, za kar poskrbita skupina fantov iz cerkvenega pevskega zbora in skupina ljudskih pevcev, ki delujejo v markovski folklorni skupini.

Februar Od svečnice, 2. februarja, do pusta oziroma fašenka je različno dolgi čas, od par dni, do nekaj tednov. Od tega časa je odvisno tudi dogajanje povezano s pričakovanjem fašenka. Najbolj aktivni so v tem času člani Etnografskega društva Korant, pa člani Folklorne skupine Anton - Jože Štrafela. Članice Društva podeželskih žena Markovci zimske dneve in večere namenijo druženju in izdelavi rož iz papirja, pustnih okraskov in dühov, zadiši pa tudi že po prvih značilnih pustnih jedeh, kot so krofi in flancati. V predpustnem času markovske ženske organizirajo izbor najboljšega krofa, v noči z 2. na 3. februar (svečnica) je slišati prvi pok korantovega biča, v sosednji vasi pa korantov skok, ki se ga udeležijo tudi naši koranti. Najpomembnejši pa je še vedno Fašenk v Markovcih, ki poteka na pustno, rečemo ji tudi mastno soboto, v popoldanskih urah. Iz Zabovec se povorka etnografskega fašenka z mnogimi karnevalskimi skupinami več ur vije proti Markovcem.

Marec Čas od pustnega torka do cvetne nedelje je resda mirnejši, a mnoga društva v tem času opravijo številne dejavnosti povezane z občnimi zbori in letnimi druženji, vabijo pa tudi na prireditve, na katerih se spomnijo na dan žena in materinski dan. Tema praznikoma še posebej veliko pozornost namenjajo v društvu mladih, v moškem pevskem zboru in vseh cerkvenih zborih. Pri organizaciji prireditev sodelujejo še članice društva podeželskih žena, pa vaška prosvetno kulturna in gasilska društva. Markovski pevci in pevke, ki radi in lepo zapojejo v številnih različnih sestavah, se v prvem pomladnem mesecu intenzivno pripravljajo na lastne koncerte, gostovanja in na območne revije.

April Kar tri večje dogodke umestimo v ta mesec, lahko pa se kak dogodi že marca, odvisno od koledarskega dogajanja. Blagoslov presmecev v cerkvi sv. Marka in pred njo je za mnoge vaške odbore in številna društva eden največjih dogodkov v letu. Tako za prevoz presmeca, največje presmece pred vaško cerkev kar prinesejo, poskrbijo člani novovaškega konjeniškega kluba, dobrodošlico vsem, ki se na cvetno nedeljo zberejo pred markovsko cerkvijo pa zaigra domača godba na pihala. Društvo podeželskih žena v tistih dneh pripravi razstavo pisenk in okrasnih prazničnih šopkov, prtov in drugih velikonočnih okraskov. Blagoslov velikonončnih jedi poteka v cerkvi in pri vaških kapelicah, kamor

305

iz korantove dežele

ženske in deklice prinašajo svoje lepo okrašene cekarje. Praznik spremlja pokanje iz možnarjev in v soboto ali ponedeljek zvečer še druženje ob vüzemlicah.

Prijateljstvo z občino Samugheo s Sardinije temelji na pustnem izročilu. Njihovi mamutzones in naši koranti »imajo nekaj skupnega«.

Markovo – praznik občine Markovci pritegne v svoje dogajanje mnoga društva, saj praznovanje traja več dni, zagotovo pa od goda sv. Marka do markovske, žegnanjske nedelje. V letu 2007 so se tako od 10. do 25. aprila zvrstili mnogi dogodki, omeniti pa velja likovno razstavo v šoli, koncert Mestnega pihalnega orkestra Radlje ob Dravi, pa kulturni večer poimenovan Sv. Marka čas, na katerem so sodelovala vsa kulturna društva markovske občine. V nedeljo, 22. aprila je bil v cerkvi sv. Marka blagoslov novih orgel, ko so k slavnostnemu dogodku svoje doprinesli tako pevci in pevke KUD Markovski zvon, kot kopjaši in člani godbe. Osmi občinski praznik smo obeležili z osrednjo prireditvijo na kateri so sodelovala številna društva, podelili smo različna priznanja in podpisali, v našem imenu Turistično društvo in Etnografsko društvo Korant ter ZRS Bistra Ptuj, listino o sodelovanju z občino Samugheo s Sardinije.

Maj Mesec, ki se po naših vaseh prične s prvomajsko budnico Godbe na pihala občine Markovci, nadaljuje pa se z družabnimi srečanji vaščanov. Že zvečer pred praznikom zagori kak kres in se oglasi praznično pokanje. Skozi ves maj se zvrstijo razni športni dogodki, kolesarji se zapeljejo po občinskih mejah, moški pevski zbor pripravi v maju svoj tradicionalni spomladanski koncert, na svoje prireditve vabijo tudi druga večja in manjša društva.

Junij Že konec junija, včasih pa tudi v začetku julija, poteka v organizaciji Prosvetnega društva Prvenci–Strelci že tradicionalna etnografska prireditev, ki jo poznamo kot žetev in mlatev. Domačini so jo poimenovali Od setve do peke in jo radi obiščejo tudi ljudje od daleč, saj lahko v Prvencih podoživijo stari način žetve s kosami in srpi in vidijo, kako je bilo mlatiti s starimi stroji. V Prvencih so uredili tudi muzej žetve in mlatve, na prireditvi pa sodelujejo še članice društva podeželskih žena, različne pevske skupine ter vaški pevci in godci, zadnja leta pa prireditev s svojo prisotnostjo obogatijo še tlačani iz sosednje vasi Spuhlja.

306

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Julij Osrednja prireditev poletja je zdaj že tradicionalna košnja v Šturmovcu, ki poteka konec julija ali v prvem tednu avgusta. Takšni košnji so včasih rekli »vožačka«, Ožbaltova, edina v letu na nekem kraju. Prireditev pripravijo Novovaščani in njihovi člani konjeniškega kluba, pridružijo se jim članice društva podeželskih žena in številni vaščani, ki so oživili tudi prevoz trave iz Šturmovca preko Drave. Sveže pokošeno travo v »ladjah« prepeljejo na nagošejnsko stran in jo nato poslušijo na travniku pri tamkajšnjem športnem centru. Tistim, ki so kdaj že vstali s petelini in se kosci podali na košnjo v Šturmovec, je tisto jutro ostalo v nepozabnem spominu. V juliju se člani Etnografskega društva Korant odpravijo v Lig na srečanje izvirnih pustnih skupin Slovenije in v Kostanjevico na Krki na druženje z njihovimi pustnimi skupinami in pobrateno Godbo na pihala iz Kostanjevice.

Avgust Sredi avgusta je »vejka meša« ali veliki šmaren, ko Društvo upokojencev Markovci organizira tradicionalno romanje na Brezje, mnogi Markovčani pa poromajo tudi k cerkvici Marije Pomočnice na Zavrč in na Ptujsko goro. Na ta dan postavijo v Bukovcih veliki vaški klopotec, prireditev pa poteka v organizaciji Turističnega društva Markovci in Vaških pevcev in godcev iz Bukovec.

September in oktober Brez trgatev, tistih, ko je treba obrati brajda pri domači hiši in onih ta pravih v Halozah, seveda ne gre, v vaseh postavijo na ogled razstave darov jeseni in povabijo na kakšno praznovanje jeseni.

November Na prvo zahvalno nedeljo pripravijo članice Društva podeželskih žena občine Markovci, pomaga pa jim še kdo, v cerkvi razstavo mnogih darov, domačini pridejo k svečani maši in pritegnejo zahvalni pesmi. Bukovčani vabijo na martinovanje, ki ga vse raje pripravijo še v kakšni vasi. Ljudje se, kot nekdaj, ob večerih spet vse pogosteje zbirajo pri kakem domačem opravilu, kot je prebiranje fižola in obujajo spomine na stare čase, obenem pa še veselo zapojejo. V Bukovcih proti koncu novembra vabijo na veliko prireditev Zakaj bi veseli ne b’li?

December Je mesec, ki mineva v znamenju adventnih običajev. V cerkvi in vaških dvoranah potekajo miklavževanja. Godba na pihala občine Markovci navadno prvo nedeljo po godu sv. Miklavža vabi na svoj veliki tradicionalni Miklavžev koncert. Na božični večer poteka v cerkvi polnočnica, Kulturno umetniško društvo Markovski zvon pa v tem času priredi Božično–novoletni koncert v cerkvi sv. Marka.

307

iz korantove de탑ele

308

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Anja Strelec, študentka etnologije in kulturne antropologije

Fašenk – od kod in kam? V naši, markovski, občini so se ohranili številni prastari običaji, še posebej tisti, ki so povezani s preganjanjem zime in napovedujejo prihod pomladi. Fašenk in z njim povezana verovanja, navade in običaji so tisto, kar nam vsem v naših krajih daje prav posebno moč in kar nam, v iskanju naših korenin, daje prav posebno veljavo. Včasih je bilo drugače, a časi so se, na srečo, spremenili. ”Maske so bile za marsikoga zelo obroben pojav ljudskega življenja, ki da ni vreden posebne pozornosti. Časi so se spremenili.” (Kuret,1984, str. 5) In res je, kot je ugotovil etnolog Niko Kuret že leta 1984, časi so se resnično spremenili. Markovske maske so postale zanimive za raziskovalce od daleč in blizu in prav zaradi njih nas poznajo ljudje po celem svetu. Etnologi radi brskamo po zgodovini in se trudimo, da bi stvari ohranjali čim bolj pristne in ne kot neke folklorizme, kar se počne danes. “Folklorizem se ponekod trudi, da bi ohranil pri življenju vsaj nekaj starega bogastva, čeprav v nespecifičnem okolju in v povsem drugačnih okoliščinah.” (Kuret, 1984, str. 48) Tudi sama se strinjam s Kuretom, da si nekateri res zaslužijo pohvale že zato, ker se pač trudijo nek dogodek, masko, ohranjati pri življenju in mislim, da je tako tudi z našim fašenkom. “Svojčas je bilo šemljenja obilo. Danes je tako, da je šem v nekaterih krajih še nekaj, ponekod pa prav nobene več; kvečjemu si kak otrok natakne kupljeno naličje in hodi od hiše do hiše - beračit. Izročilo skušajo ohranjati šole, ki z učenci prirejajo otroške maškarade. Izjema pa so nekateri kraji, ki še trdno vztrajajo pri svoji šemski dediščini (Markovci, Cerkno, Kostanjevica na Krki, brkinske vasi, idr.)” (Kuret,1998, str. 11) V Markovcih in okolici imamo srečo, da smo ob pravem času imeli na pravem mestu kar nekaj ljudi, ki so se začeli truditi in ohranjati tradicijo maskiranja in so fašenku vrnili njegov pomen.

309

iz korantove dežele

“Pustni čas ima tudi na Slovenskem svojega patrona. V pratiki je bil že od nekdaj za pustni torek narisan »Pust«./…/ Pustu je namreč na Slovenskem navadno Kurent ali Korant ime.” (Kuret, 1998, str. 20) “Maske so bile torej res duhovi, bolje: predstavljale so duhove. Katere duhove? Imena nekih mask nam na to vsaj delno odgovarjajo.” (Kuret, 1984, str. 50)

Pokanje fašenka “Že štirinajst dni pred pustom si eden ali drugi fant v vesi priveže na palico kos vrvi, na katero splete nekatere niti svile. S tem bičem zamahuje v večernem mraku z veliko silo in pok, kateri nastane, se razlega daleč čez domačo ves. To je tako imenovano ″pokanje fašenka″″. Sicer se vidi semtertje že na pustni ponedeljek kaj o fašenku, a glavna slovesnost se obhaja v torek, kateri se slavi kot naroden praznik.” (Slekovec, 1895, str. 15)

Korant Korant ali kurent je najbolj priljubljena tradicionalna pustna maska s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Korant naj bi bil demon, ki preganja zimo in vabi v deželo pomlad. V njem je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega.”(Gačnik, Brence, 1998, str. 37) Nekoč so se v korantovo opravo smeli obleči samo neporočeni fantje. Danes za to kosmato masko najdemo tudi poročene fante, ženske, dekleta in celo otroke. “Koranta najbolj zaznamuje njegova kapa, ki mu zakriva celotni obraz. Včasih so si jo fantje izdelali sami doma, zato so bile kape tako zelo različne med sabo. Danes markovški fantje nimajo ne časa ne volje, da bi si kape izdelovali sami. Izdelujejo jih posebni mojstri, cena zanje pa je zelo visoka.” (Kuret, 1984, str. 197) »Korantova kapa je narejena iz ovčjega kožuha in pobarvanega usnjenega naličja z dolgim usnjenim nosom, odprtinami za oči in usta. Zobje so iz belega fižola, nanizanega na vrvico. Ima daljši jezik, ki je pobarvan rdeče, na glavi ima ušesa iz puranovih ali gosjih peruti. Rogovi so iz slame ali lesa ter okrašeni z raznobarvnimi trakovi. Korant je oblečen v ovčji kožuh. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Njegov ponos pa je čim večje število robcev za pasom. Obut je v volnene nogavice, ki so morale biti včasih rdeče ali zelene. Na nogavice si natakne še črne škornje. V rokah nosi korant ježevko.” (Gačnik, Brence, 1998, str. 38) Včasih je bil videz koranta nekoliko drugačen – to izvemo iz Župnijske kronike sv. Marka niže Ptuja. Imel je kapo, ki je bila zadaj kosmata. Obrazni del je bil iz starega usnja s prišitim nosom in izrezanimi odprtinami za oči ter usta. Imel je dolg rdeč jezik. Kapa je imela rogove iz usnja ali klobučevine, na koncu roga pa je bilo še gosje pero. Oblečen pa je bil v narobe obrnjen ovčji kožuh. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, v rokah pa ježevko. Videti je bil kakor bi pravkar prišel iz pekla.

Hudiček Korante navadno spremlja hudiček – »tajfl«, ki ima na sebi črne ali rdeče hlače, jopič in kapo. Na kapi so pritrjeni rogovi, šilast nos in dolg rdeč jezik. Ogrnjen je v ribiško mrežo, ki jo ima za lovljenje »duš«, v rokah pa ima vile ali trizob.

310

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Orači Orači so zelo priljubljena tradicionalna pustna maska, saj s svojim oranjem in sejanjem po kmečkem dvorišču želijo dobro letino. Orači iz Markovec so znani daleč naokrog. V njihovi skupini se pojavlja pokač, trije pari konjičev, plužar in pobirač. Pokač ima na sebi temne hlače, belo srajco in moder predpasnik. Ogrnjen ima telovnik ali suknjič, obut pa je v visoke škornje. Na glavi ima klobuk, na njem pa umetne rože ali ruto. V rokah ima bič z dolgo pleteno vrvjo z močnim žmicem iz rafije na koncu. Za pasom ima pripete rezervne žmice. Konjiči so možje, ki imajo na sebi črne hlače, bele srajce preko hlač, našite modre predpasnike in temne škornje. Na ramenih jim izpod telovnika gledajo konci rut. Preko klobuka imajo poveznjeno pisano ruto s franžami, ki jim zakriva obraz. Za sabo vlečejo lesen plug, okrašen s smrečico ter barvastimi trakovi iz papirja. Zadnji par konjičev ga vleče za oje, sprednja para pa za vrv. Plužar je pernati ptujskopoljski korant. Pobirač je oblečen v stara oblačila, obraz si zakrije z namazano mastjo. V rokah nosi grablje in košaro, kjer ima seme za debelo repo – pleve. Orači na dvorišču med petjem zaorjejo in posejejo pleve. Za opravljen obred pa dobijo od gospodinje še darove, klobaso, jajca in pijačo.

Kopanja V letu, ko se pred fašenkom ne omoži nobeno dekle ali ne oženi noben fant, v Markovcih vlačijo leseno korito, kopanjo. Pri tem sodelujejo fantje, ki izdelajo posebno lutko. Ta predstavlja nevesto: žensko bluzo z rokavi in glavo natlačijo s slamo, na glavo narišejo obraz in mu zavežejo ruto, k rokavom prišijejo še rokavice. Tako nevesto namestijo v korito, ga prekrijejo s smrečjem in okrasijo s pisanimi trakovi. Korito naložijo na voziček, ki ga vlečeta dva fanta v ženski preobleki (dolgo krilo, bluza, predpasnik, naglavna ruta in plet preko ramen, debele nogavice in visoki čevlji). Za koritom stopajo fantje, našemljeni v ženske in z venci čebule (lüka) v rokah. Včasih se je takšna skupina ustavljala pri hišah, kjer so imeli sinove, godne za ženitev. Tam so ponujali to svojo nevesto. “Zvečer je pri vsaki hiši domači praznik. Nakuha, napeče in napraži se vsega, kar hiša premore. Vsak gospodar povabi svoje ljudi, znance in gostače, kateri si doma kaj posebnega privoščiti ne morejo. Osobito v hišah, kjer je katera hči v istem pustu na možitev čakala, pa na drenu obsedela, napravi se cela gostija, češ, to smo za gostijo pripravili in na jezo vsemu moškemu spolu se mora danes pojesti in popiti.” (Slekovec, 1895, str. 17)

Medved K pustu sodi tudi medved, ki se lahko pojavi v dveh podobah. Prvi ima hlače in jopič iz vrečevine, natlačene s senom. Glavo ima medvedjo, narejeno iz blaga in koščkov kožuhovine. Nekateri medvedi pa imajo hlače, jopič in glavo iz ovčjega kožuha. Na glavi so ušesa, odprtina za oči in gobec z rdečim žrelom ter zobmi iz belega fižola. “Medved mora plesati, preskakuje ograje in klopi, ves čas godrnja – »vuli«. Medveda vodi gonjač, ki je največkrat oblečen v cigana.”(Kuret, 1984,str. 203)

311

iz korantove dežele

Rusa “Rusa je konjska živalska maska, s katero so skušali vplivati na zdravje in plodnost konj. Za ruso sta potrebna dva fanta, ki nosita okoli dva metra dolgo leseno ogrodje. Njegovi daljši stranici sta povezani s petimi ali šestimi v lok ukrivljenimi vejami. Ogrodje je pokrito s ponjavo. Spredaj je lesena glava z ušesi, iz gobca pa moli dolg, rdeč jezik. Spodnja čeljust je gibljiva in jo prvi fant premika s spuščanjem vrvice. Zadaj ima rep, pod njim pa visijo napihnjeni svinjski mehurji, ki predstavljajo prašnike. Na hrbtu ji jezdi lutka iz cunj – »faček«.” (Gačnik, Brence, 1998, str. 41) Ruso spremljata pobirač in gonjač, ki si obraz zakrijeta z masko ali namažeta z barvicami. Oblečena sta v stara oblačila. Gonjač ima bič, pobirač pa košaro. Rusa je zelo nagajiva pustna maska, ki se meče po tleh, brca in hlasta okoli sebe. Če pa se rusa na dvorišču sama od sebe uleže na tla, je to zelo slabo znamenje.

Vile Novodobni in umetni pustni lik so vile iz Zabovec na Ptujskem polju. Pojavljati so se začele v letih tik pred drugo svetovno vojno in danes predstavljajo del pustnega utripa. V vile se oblečejo dekleta. Na sebi imajo bele obleke s pletom preko ramen in papirnato krono na glavi. Izmed svojih vrstnic si izberejo kraljico, ki ima večjo in lepšo krono kot ostale vile. Na dvorišču ali v hiši se postavijo v krog in zaplešejo okoli kraljice. Pri tem pojejo pesmi, ki prerokujejo dobro letino. Njihova posebnost je, da jih domači obdarujejo v glavnem z denarjem.

Piceki Ta pustni lik je v Sloveniji najbolj razširjen prav v Markovcih. V piceka se našemi fantič, ki se obleče v bele hlače. Nadene si oblačilo, ki spominja na nekdanje žensko belo spodnje krilo, speto okoli vratu. Obraz si namaže z barvicami. Na glavi ima kapo iz kartona, ki je okrašena s pisanimi trakovi. Potem zajaše leseno palico, ki ima spredaj kurjo glavo, zadaj pa šop kurjih peres. Piceke spremlja pobirač, ki je deček. Oblečen je v stare hlače, srajco in moder predpasnik, na glavi ima klobuk. V rokah ima košaro s plevelom, semenom in grablje. Taka skupina hodi od hiše do hiše in domačim želi dobro letino in nesnost kokoši.

Kürika Kura predstavlja ptičjo masko s Ptujskega polja, s katero želijo zdravja pri kokoših. Ima veliko telo valjaste oblike, ki je narejeno iz lahkega ogrodja. Ogrodje kürike je pokrito s papirjem in oblepljeno s perjem. Telo je v sredini debelo, na obeh koncih pa prišiljeno. Spredaj je nameščena kurja glava, zadaj pa rep iz perja. Skozi odprtino na spodnjem delu se povleče deček – vidne so samo njegove noge. H kuri spada še pobirač.

Kopjaši Ženitovanjski kopjaši so postali sestavni del fašenka v Markovcih in kurentovanja na Ptuju šele v zadnjih petdesetih letih. Prej so bili spremljevalci porok, ki jih je bilo v tistih časih največ prav pred pustom, saj je veljalo, da kdor do pusta ne stopi pred oltar, je za tisto leto, ali vsaj zimo, zamudil s

312

občina markovci

tradicija šeg in običajev

poroko. Fašenku namreč sledi 40 dnevni post, ko so bile poroke in zabave, vse tja do Velike noči, prepovedane. Ljudje so kopjaše sprejeli za voditelje celotnega pustnega sprevoda. Na kurentovanju sodeluje vsaj šest do osem kopjašev. To so fantje ali možje v pražnji črni obleki, beli srajci in s kravato ter črnimi škornji. Za klobukom imajo pušeljc s tribarvnimi svilenimi trakovi. Preko desnega ramena na levi bok pa si pripnejo belo-modro-rdečo slovensko zastavo. V rokah imajo leseno kopje s številnimi raznobarvnimi trakovi. Kopjaši stopajo na čelu pustnega sprevoda in plešejo svoj ples. Pri tem mečejo kopje visoko v zrak. Velika sramota za kopjaša je, če svojega kopja ne ujame in mu to pade na tla. Kopjaši sicer ponavadi pomenijo začetek vsega sprevoda in vseh ceremonij. Ampak pri meni se je svet obrnil na glavo, kar se za fašenk rado pripeti.

Literatura Gačnik Aleš in Brence Andrej, Tradicionalne pustne maske, Ptuj, 1998. Kuret Niko, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, 1984. Praznično leto Slovencev, Ljubljana, 1998. Slekovec Matija, Župnijska kronika, Markovci, 1895. 313

iz korantove dežele

Silva Meznarič, soustvarjalka stojnskega fašenka

Etnografsko družabno dogajanje v Stojncih Fašenk ima v Stojncih bogato tradicijo, saj so bili že naši stari starši in starši, pa rodovi več kolen nazaj, pravi fašenski veseljaki in ustvarjalci. Fašenk nam v Stojncih ne pomeni samo veseljačenja, ampak predvsem čas, ko se veliko družimo, ustvarjamo in uresničujemo nove ideje in se pri vsem tem kar nekaj tednov in mesecev pošteno zabavamo. Začetki organiziranega pustovanja in porajanja masovnih skupin segajo v leto 1999, ko smo se zbrali iz cele vasi in ustanovili svojo Plehmuziko z mažoretkami ter se začeli udeleževati pustnih karnevalov v okoliških krajih. V skupini je takrat sodelovalo 80 ljudi. V naslednjih letih se je za organizacijo in ustanovitev pustnih skupin odločilo še več koncev naše vasi, zato smo si skupine nadele imena, ki spominjajo na vaška poimenovanja različnih delov vasi Stojnci. Nastale so skupine Gorenšina, Jama, Dolenšina, Siget, Živalski vrt, ki še vedno delujejo. Skupine so zelo masovne, delovne, ustvarjalne, inovativne in se že več let redno udeležujejo okoliških pustnih povork v Markovcih, Cirkulanah, Dornavi in na Vidmu ter seveda tradicionalnega nedeljskega pustnega karnevala na Ptuju. Na pustni torek ostanemo doma, v Stojncih, kjer priredimo vaško pustno povorko, ki dobiva vse večje in zabavnejše razsežnosti, konča pa se z vsesplošnim rajanjem in zaključkom fašenka v gasilski dvorani. Torkovega dogajanja v Stojncih se udeleži naša fašenska plehmuzika, pride pa seveda tudi vaški princ, ki ga že od leta 2002 izbiramo na hudomušni vaški prireditvi Kurenbal, ki jo vodita Silva in Darinka Meznarič. Vaški princ mora organizirati vaški fašenk, poskrbeti za okrasitev vasi, za sodelovanje med pustnimi skupinami in za povezovanje ljudi med letom.

314

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Gorenšina je skupina, ki deluje od leta 2000, ko je združevala še celo vas, v skupinski maski z imenom Can –can pa je sodelovalo 80 ljudi, v naslednjih letih se je skupina predstavila v maski črncev, dimnikarjev, hudičkov, faraonov, turkov, turbofolka in euromanije. Skupina Jama je najprej sodelovala v skupinski maski Can – can, bili pa so že tudi jamarji, Indijanci, pingvini, čebele, ribe, Indijanci, pujski in jamarji. Skupina poimenovana Dolenšina se je leta 2000 predstavila z gostüvajem, od tam pa so prišli tudi gusarji, Titanik, 1. slovenska ženska četa, Rio, cirkus, Havajci in pirati. Iz Sigeta so na fašenk in pustovanja leta 2001 poslali Rdeče kapice, potem pa čarovnice, gorile s Tarzanom, Škote in dr. Prešerna, Špance in Pike Nogavičke. Skupina poimenovana Živalski vrt se je leta 2003 predstavila z đamijo, bili so astronavti, kmetija prihodnosti, Elvis in bowling. Stojnčani smo tudi letos, čeprav je bil fašenk dolg le tri dni, navdušili s svojimi maskami, tako so za zabavo poskrbeli Tom in Jerry, živopisana kokošja družina, palčki in frajlice, ki so se pred desetletji v pustnih dneh tod že rade zapeljale s kolesi. Naokrog se je sprehajala naša rusa, povsod dobrodošel pa je bil tudi naš sovaščan s prenosnim straniščem, dixijem. Prvi vaški princ, ki smo ga izvolili leta 2002, je bil Silvo Strauss s prinčevskim nazivom Don Strauss Karl – Silvester. Marjan Ambrož se je imenoval Don Muri, Janka Petroviča smo poznali kot Don Janka, Vlada Kelenca kot Don Vlada, Slavko Horvat se je predstavljal kot Repek jamski I., Franc Divjak pa kot Činki VI. iz lagune.

315

iz korantove dežele

Povzetek Čas od svečnice, 2. februarja, do pustnih dni je različno dolg, od le nekaj dni, do nekaj tednov ali kar celega meseca, saj je včasih fašenk šele marca. Pustnim dnem, vsaj štirim, smo v Markovcih rekli – in tako je še danes – mastna sobota, mastna nedelja, mali fašenk, ki je bil v ponedeljek in vejki fašenk, bil je v torek. Najbolj tradicionalna in prepoznavna pustna maska s Ptujskega polja in Haloz je zagotovo korant, demon, ki preganja zimo in je še danes ogrnjen v kožuhovinast plašč skrivnostnega. Korantu kapa prekriva ves obraz, prvotna podoba koranta je bila takšna, da je bil videti, kot je v markovski župnijski kroniki na prelomu 19. stoletja zapisal župnik in kronist Matej Slekovec, “kot bi pravkar prišel iz pekla”. Fašenka v Markovcih in vseh sosednjih vaseh pa ni brez hudička, ki spremlja korante, naši ljudje, še posebej kmečki se razveselijo prihoda oračev, pa vil, picekov, kürik, rus in vseh drugih, ki s svojim petjem in plesom odganjajo zle duhove in kličejo pomlad v deželo, obenem pa ljudem želijo dobro letino. Na fašenk so se nekdaj po Markovcih na okrašenih kolesih zapeljale frajlice, prišli so cigani, pa bozjak, če ni bilo poroke v vasi še kopajnarice in, tega je že dolgo, tudi jezdeci. Markovčani so bili tisti, ki so leta 1960 pomagali organizirati prvo ptujsko kurentovanje in ga tako v etnografskem kot karnevalskem delu še danes bogatijo bolj kot

316

kdorkoli drug. V spoznanju, da je fašenk vendarle najlepše doživeti na domačem dvorišču, smo svoj prvi vaški fašenk organizirali 1992. leta. Ta se je že takoj razživel kot ni nihče pričakoval in pri Runarvih v Zabovcih se je kar nekaj let z našimi pustnimi običaji spoznavalo lepo število ljudi od blizu in daleč. Po nekaj letih nedeljskega pustnega dogajanja, ki se je prekrivalo s tradicionalnim pustnim rajanjem na Ptuju, smo se v Markovcih odločili na fašenk vabiti že v soboto, po poldnevu. Obisk, tako pustnih mask, kot množice obiskovalcev, je pokazal, da smo ubrali pravo pot in zdaj ga za nas ni lepšega fašenka kot je sobotno dogajanje v Zabovcih in Markovcih. Nedelja nam tako še vedno ostane za obisk mestnega kurentovanja, v ponedeljek vabijo v svojo vas Bukovčani, v torek se s pustnim sprevodom in druženjem v vaškem gasilskem domu od fašenka, kot je treba, poslovijo v Stojncih. Svoje k pustnemu dogajanju prispevajo prebivalci vseh ostalih vasi, kjer pustno dogajanje sicer nima prav globokih korenin, a so ljudje pri nas vselej spoštovali fašenk in običaje povezane z njim. Poglavje namenjamo kratkemu opisu običajev in navad, ki še živijo med našimi ljudmi in jih ti prenašajo iz roda v rod. Tako zdaj pri nas skorajda ni več poroke brez kopjašev, po vaseh se januarja sprehodijo trije kralji, vse več je tistih, ki spet doma izdelujejo presmece, iz leta v leto bolj obiskani so blagoslovi velikonočnih jedi

pred vaškimi kapelami, god sv. Marka povezujemo z občinskim praznovanjem. Poletje je čas obujanja tradicionalne žetve in mlatve v Prvencih in čas košnje v Šturmovcih na katero nas avgusta povabijo Novovaščani. V občini Markovci je ni vasi, kjer se ne bi vsaj enkrat letno dogajalo kaj, kar pritegne pozornost naših in ljudi iz okolice.

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Zusammenfassung Die Zeit von der Lichtmess, am 2. Februar, bis zu den Faschingstagen ist unterschiedlich lang, von nur ein paar Tagen, bis ein paar Wochen oder sogar einem ganzen Monat, denn der Fasching ist manchmal erst im März. Die Faschingstage, wenigstens vier, benannten wir früher – und so auch heute – „Fettsamstag“, „Fettsonntag“, „kleiner Fasching“am Montag und „großer Fasching“ am Dienstag. Die traditionellste und erkenntlichste Faschingsmaske von Ptujer- und auch Drauerfeld und Haloze (Hügelland mit Weinbergen in der Nähe), ist der „korant“, ein Dämon, der den Winter wegtreibt und noch heute mit dem Mantel des Geheimnisvollen umhüllt ist. Das ganze Gesicht des „korant“ ist mit der Kappe gedeckt. Der ursprüngliche „korant“ sah so aus, wie in der Kirchenchronik zur 19.Jahrhundertwende der Pfarrer und Chronist Matej Slekovec aufgeschrieben hatte, als ob er gerade aus der Hölle gekommen wäre. Es gibt aber keinen Fasching in Markovci und allen benachbarten Dörfern ohne andere Masken, wie z.B. „hudiček“ (der Teufel), der den „korant“ begleitet. Die Dorfbewohner, besonders noch Bauern freuen sich sehr über den Besuch der beliebten Masken wie „orači“, „vile“, „piceki“, kürika“, „rusa“ und anderen, die die bösen Geister wegtreiben und den Frühling ins Land rufen und gleichzeitig den Menschen eine gute Ernte wünschen. A m Faschingstag fuhren einst durch Markovci

mit den verzierten Fahrrädern die Masken benannt „frajlica“ (aus dem deutschen Wort: das Fräulein), die „cigani“ (die Zigeuner) kamen und der „bozjak“, wenn es keine Hochzeit im Dorf gab, kamen auch die „kopajnarice“ und es ist sehr lange her, auch die Reiter. Die Bewohner der Gemeinde Markovci waren diejenigen, die 1960 bei der Organisation des ersten Karnevals in Ptuj genannt „Ptujsko Kurentovanje“ halfen und sind diejenigen, die den Karneval in Ptuj sowohl im ethnographischen Teil als auch im Karnevalteil mehr anreichern als jeder andere. Mit der Erkenntnis, dass es am schönsten ist, den Fasching (fašenk) auf dem Hof im Heimatdorf zu erleben, wurde der erste Dorffasching in der Gemeinde Markovci 1992 organisiert. Dieser lebte sofort auf, wie es niemand erwartet hatte und auf dem alten Bauernhof „Runarvi“ in der Ortschaft Zabovci lernten viele Besucher von nah und fern einige Jahre lang unsere Faschingsbräuche kennen. Nach einigen Jahren des Faschingsgeschehens am Sonntag, das mit dem traditionellen Ptujer Karneval zusammenfiel, wurde in Markovci entschieden, zum Faschingsgeschehen schon am Samstagnachmittag einzuladen. Die Zahl der Masken und Besucher zeigt, dass der richtige Weg eingeschlagen wurde und jetzt gibt es für die Bewohner der Gemeinde Markovci keinen schöneren Fasching von dem

Fasch i ngsgeschehen i n den Ortschaften Zabovci und Markovci am Samstag. Am Sonntag hat man dann noch die Zeit für den Besuch des Karnevals „Kurentovanje“ in Ptuj, am Montag laden die Bewohner des Dorfs Bukovci ein und am Dienstag findet der Abschied vom Fasching mit dem Faschingszug und Beieinandersein im Feuerwehrheim in der Ortschaft Stojnci statt. Am Faschingsgeschehen wirken auch die Bewohner aller anderen Dörfer der Gemeinde Markovci mit, in denen das Faschingsgeschehen zwar nicht so tief reichende Wurzeln hat, doch hielten die Menschen hier immer den Fasching und damit verbundene Bräuche in Ehren. Das K apitel i st der k u rzen Beschreibung der Sitten und Bräuche gewidmet, die unter den Einheimischen noch leben und werden von ihnen auf die jüngeren Generationen vermittelt. So gibt es fast keine Hochzeit ohne „kopjaši“ (Männer, die mit verzierten Speeren tanzen), im Januar machen die heiligen drei Könige den Spaziergang durch die Dörfer, es gibt immer mehr Menschen, die wieder zu Hause Palmbuschen anfertigen, Jahr für Jahr ist das Segnen der Osternspeisen vor den Dorfkappelen mehr besucht, der Namenstag des St. Markus ist mit dem Gemeindefest verbunden. Der Sommer ist die Zeit der Wiedererweckung der traditionellen Ernte und des Dreschens in der Ortschaft Prvenci und die Zeit der Heuernte 317

iz korantove dežele

Summary in Šturmovci, wohin jedes Jahr im August die Bewohner der Ortschaft Nova vas einladen. In der Gemeinde Markovci gibt es kein Dorf, in dem es nicht einmal im Jahr mindestens eine Veranstaltung geben würde, die die Aufmerksamkeit der Einhei mischen und der Menschen aus der Umgebung erregt.

The time between Candlemas (2nd February) and the Carnival can last from a few days or up to a few weeks, as the Carnival sometimes begins even in March. The Carnival days in Markovci, at least four of them, are called Greasy Saturday, Greasy Sunday, Little Carnival (on Monday), Great Carnival (on Tuesday). The most traditional and recognisable Carnival mask from Ptuj, the Drava and Haloze region is the Korant , a demon which pursues winter and is still today covered in sheepskin’s coat. The Korant’s face is covered with a hood. The first image of the Korant shows him as a creature from hell, and can be seen in Markovci’s parish chronicle from the 19th century, where it was described by the parish priest and chronicler Matej Slekovec. The Carnival in Markovci and all neighbouring villages cannot be without the devils, which accompany the Korant. All people, especially farmers, are very happy to see the ploughmen, fairies, piceki (chickens), kürike (hens), rusa, and all other traditional masks, which pursue the evil spirit, call for spring and wish a good yield. At that time of the year, there are also Misses, the Gypsies, and “božjak”. If there are no weddings in the village, then there are also “kopajnarice”. The people of Markovci were the ones who in 1960 helped organizing the first Kurent’s Carnival in Ptuj, and they still help it,

318

občina markovci

especially in its ethnographical part. But later it was argued that it is best to organize the Carnival in one’s own backyard. That is why the first Carnival in Markovci was organized in 1992. It was very cheerful already at the beginning. Many people got aware of the traditional masks and customs in Runarvari and Zabovci. After a few years of Sunday’s festival, which clashed with Ptuj’s Carnival, it was decided to invite the people on Saturday afternoon. The masses of people attending the Carnival confirmed the decision, and now there is no better festival than Saturday afternoon happenings in Zabovci and Markovci. Sunday is left to visit the city’s Carnival in Ptuj, on Monday we are invited to Bukovci and on Tuesday the procession ends in the fire fighters hall in Stojnci, where the Carnival is buried. Other villages of the Municipality, which do not celebrate the Carnival traditionally, also give their contribution to the festivities and customs.

tradicija šeg in običajev

of St. Mark is closely connected with the Municipality’s celebrations. Summer is the time of awakening traditional harvesting and corn threshing in Prvenci and the time of grass reaping in Šturmovci, which is in August organized also in Nova vas. In the Markovci Municipality there is not even one village, which does not attract our attention at least once a year.

The chapter briefly describes the costumes and habits, which are still alive among the people and are carried on from one generation to another. Now, there are no weddings without “kopjaši” (lancers), in January there are Three Wise Men visiting the houses in t he Municipality, there are more and more people who make “presmec” (a bundle of rods) at home, more and more people attend chapel blessings of the food at Easter, the name-day 319

iz korantove dežele

To Šturmovec by Ferryboat In the paper, the story of our people, especially the people of Zabovci, Markovci and Nova vas is described as a memory of the times when the only way to get to Šturmovec was by using a ferryboat or a small wooden ship. In the past,

the people had one third of their land, mainly pastures and forests, across the river Drava. At least once a year, mostly in August, the farmers set off for Šturmovec in the early hours and cut the grass under the trees.

Key words: Šturmovec, ferryboat, ships and shipowners. 320

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Danica Tement, upokojena delavka Krajevnega urada Markovci

Z barnom prek Drave v Šturmovec V prispevku, ki ga pišem kot zgodbo vseh naših ljudi, še posebej pa Zabovčanov, Markovčanov in Novovaščanov, se spominjam časov, ko je bilo mogoče v Šturmovec le z barnom in manjšimi lesenimi ladjami. Včasih so imeli

naši ljudje »čez Dravo« tudi tretjino svojih zemljišč, v glavnem travnikov in gozdov. Vsaj enkrat na leto, običajno v avgustu, so se naši kmetje že zarana odpeljali v Šturmovec in pokosili pod drevjem.

Ključne besede: Šturmovec, barno, ladje in ladjarji. 321

iz korantove dežele

Ko pomislim na Dravo, so v mislih tudi Šturmovci. Tako neločljivo sta povezana reka Drava in prostrani Šturmovci, da pisati o enem, pa hkrati ne razmišljati o drugem, je za nas Markovčane skoraj nemogoče. Ko je namreč Drava zapustila starodavni Ptuj, se je, kot da se je izvila iz mestne utesnjenosti, široko razlila, spreminjala strugo, se razdelila v številne rokave in se, preden je prestopila mejo fare Sv. Marka, s svojo soimenjakinjo Dravinjo pod gradom Borl ponovno zlila v dokaj ozko, krotko strugo in mirno tekla mimo gričevnatih Haloz. Dejala bi celo, da si je tod upala več, kot kjerkoli drugje. Na čase je bila neukrotljiva, prestopala je bregove svoje struge in njenih rokavov, če se ji je zahotelo, si je utrla pot po travnikih Šturmovcev in odnašala košenino, odnašala je tudi hiše, pa tudi življenja. Na tej poti, od Ptuja do Borla, je pisala reka svojo zgodbo, zgodbo o ljudeh, ki so živeli ob Dravi, na Dravi in onstran nje. Naj je bila še tako muhasta, pa če je tekla v enem ali treh rokavih, ljudi na desnem in levem bregu je povezovala – pri delu, pri farnih žegnanjih, iskrice ljubezni so preskočile tudi preko nje in rêklo, »da se v Šturmovcih dekline ženijo«, ni bilo iz trte zvito. Ljudje vasi Zabovci, Markovci in Nova vas (Nagošajnci), hranijo toliko spominov na Dravo in Šturmovce, da bi bila resnično škoda, če bi šle v pozabo te zanimive zgodbe, vsa domača imena posesti v Šturmovcih, spomini na mline na Dravi, na brod - naše »barno«, na lesene čolne, ki so jim rekli ladje, na beroše, na naše poletno kopanje v zabovski jami, na prve ljubezenske zmenke na kubikih in na vse, kar nam je Drava dajala, pa tudi jemala. V naši domači, materni govorici, nismo poznali Šturmovcev, ampak Šturmovec in tako mu bom rekla tudi jaz. Prav tako bom uporabljala še druge narečne izraze, ki bi jim težko našla ustrezno nadomestilo v sicer bogati, zborni slovenski govorici.

Tako je bilo Po pripovedovanju starejših ljudi, morda ta podatek odstopa za nekaj stotink, so imeli vaščani omenjenih vasi preko reke Drave, na njenem desnem bregu, tretjino svojih zemljišč. Rekli so mu Šturmovec. To so bili v glavnem travniki, gozdovi ali vsega po malem, saj gozd ni bil takšen, kot si ga predstavlja večina nas. Vsaj enkrat na leto, običajno avgusta, so kmetje pokosili tudi med drevjem. Seno ni bilo najboljše kvalitete, ker so kosili pozno, tam nekje okoli Ožbalta in so mu zato rekli »vožačko« (po domače mi rečemo Ožbaltu – Vožat). Res pa je, da so gozd očistili in noben »tol«, nobena parcela, ni ostala zaraščena. Poleg sena je dajal Šturmovec steljo za živino in drva za kurjavo. Šturmovec je razdeljen v zabovski, markovski in nagošajnski Šturmovec. Kakor je potekala meja katastra vasi na levem bregu Drave, tako je prestopila njen desni breg, tja do Dravinje, temu predelu še danes rečemo Žüpjak, pa vse tja do potoka Zvrjačina, na zgornjem delu, nedaleč od Vidma. Tam je bil konec Šturmovca. Sicer pa so imele te, po imenu vasi razdeljene posesti, tudi svoja imena. Takoj potem, ko smo prestopili reko Dravo, so bili Grijesi, to so bile najmanj kvalitetne parcele. Zabovski Šturmovec je obsegal parcele, ki smo jim rekli: Taleci, Mali Taleci, Malenšak,Tri klaftre, Široki tol, Ta dugi tol, Amerika, Malenšaki, Krči in Morkovsko. Markovski kmetje so svoje parcele v Šturmovcu poimenovali: Lesi, Želarski, Ta nuvi, Krčevine, Majland, Ta široki, Ta voski, Ta srednji, Fazajnšak, Krči, Žabiči, Žüpjaki, Gmajna, Vohrüm, Mali Beošak, Vejki Beošak, Trebeži, Vrbinski, Gmajna, Pŕ štalah in Ronte.

322

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Nagošajnski Šturmovec je bil razdeljen na parcele: Veliki tali, Srednji tali, Osredki, Gorji dugi in Spodnji dugi, Mreže, Vejka Brodnica, Mala Brodnica, Grijesi, celo Rajtšola (včasih je bila tam jahalna šola) in celo Emavs imajo. Nagošajnski Šturmovec je edini od treh, ki se ga gradnja HE SD II ni dotaknila. Praviloma so bili lastniki malih, ozkih talecov in osredkov želarji in mali kmetje, lastniki širokih, dugih (dolgih), pa še kakšne Amerike, pa seveda veliki kmetje.

Kako preko reke Drave? Ladje Sprva so za prevoz ljudi in vozov z živino uporabljali ladje, to so bili leseni čolni, ki so jih izdelovali domači mojstri. Poznali so dve vrsti ladij - velike in male ladje. Velika ladja je prejela poleg živine en voz naloženega sena, ali dva voza stelje ali hlodovine. Za prevoz take ladje so bili potrebni vsaj trije krepki moški, posebej, če je bil vodostaj visok in rečni tok močan. Dva moža sta zadaj porivala ladjo s štajngami (leseni drog, ki je imel na koncu pritrjeno železno konico), spredaj pa je tretji z veslom uravnaval smer ladje. Manjše ladje so prevažale ljudi s potrebnim orodjem in hrano.

Janez Princl iz Zabovec je še eden redkih izdelovalcev ladij, s katerimi so se nekdaj vozili po Dravi.

Vsaka vas je imela približno deset ladij. V Zabovcih jih je bilo po 2. svetovni vojni vsaj še štirinajst. Znani izdelovalec ladij je bil Karl Princl iz Zabovcev, mojster, ne le v izdelovanju ladij. Njegov sin Janez je danes še edini na širšem ptujskem območju, ki jih zna izdelovati. Svoj čas je bil Janez pravi, izkušeni voznik ladje. To je bilo povsem umevno, saj je Drava dobesedno drsela ob njihovem sadovnjaku, ga veliko odnesla s seboj in Janez je velik del svojega življenja preživel na Dravi. Sicer pa je mnogo ljudi znalo voziti ladjo. Spomnim se družine Bezjak – Štefovih iz markovskega Sigeta. Oče je veljal za najmočnejšega moškega daleč naokrog. K temu je gotovo pripomoglo težaško delo na Dravi. Ne le oče, vsa družina, tudi otroci so poznali vse pasti nemirne reke in tudi oni so potem, ko so nekoliko odrasli, prevažali ljudi preko nje.

Pravi prevozniški tandem sta bila Kovačeva Jula in Marko. V svojo ladjo sta v Markovcih naložila orodje in hrano in se po dravski strugi zapeljala do Vopošnice v Bukovcih, pod Melê, so rekli po domače. Tam sta ladjo »parkirala«, oprtala tovor in se peš podala v Repišče, kjer so imeli (še vedno

323

iz korantove dežele

Drava je bila nekdaj divja reka in včasih so domačini le s skupnimi močmi barno privlekli k rečnemu obrežju.

imajo) Kovačevi svoj vinograd. Po končanem delu, ki je trajalo morda več dni, sta se peš vrnila do ladje, se prepeljala na levi breg in ob njem na verigo privezano ladjo zvlekla v domače, markovsko »pristanišče«. S tako vožnjo je bila pešpot do Repišč krajša vsaj za polovico. Prevozov z ladjo na desni breg so se posluževali številni lastniki vinogradov v Repiščah, Dravcih in Gradiščah. Toda vozniki ladij niso bili le možje. Tisti, ki so imeli svoje domačije tik ob Dravi, posesti pa preko nje, so morali čez leto skoraj vsak dan prijeti za veslo. In če pri hiši ni bilo moške roke, je to delo opravila ženska. Odlični voznici ladje sta bili Tunčekvi sestri Mica in Roza iz Nagošajncev. Nekoč je njuno, z vprežnim vozom naloženo ladjo tudi obrnilo. Toda rešili sta živino, predvsem pa sta rešili svoji življenji. Veliko dela so imeli vozniki ladij v času košnje. Ob svitu so čolnarji prepeljali čez Dravo najprej kosce. Skoraj vedno je pesem odmevala že v ladji, gotovo pa potem, ko so z domačo slivovko oplaknili grla in prvič ali drugič nabrusili kose. Ob prvi pripeki je moral biti travnik pokošen. Tedaj so prepeljali čez reko tudi grabljice s hrano – z zajtrkom. To je bila največkrat kisla juha in pogače iz krušne peči. Snidenje koscev in grabljic je bilo vedno posebno doživetje: pesem, dober zajtrk, požirek jabolčnika ali kvintona iz palaske. Nepisano pravilo je bilo tudi »trčkanje«. Gotovo boste vprašali, kaj je to »trčkanje«? Takole je bilo: dva kosca sta zgrabila grabljico, eden pod pazduhama, drugi za noge, jo dvignila 324

V Šturmovcu nakošeno travo je bilo treba s čolni prepeljati čez Dravo.

občina markovci

tradicija šeg in običajev

in jo s koleni obdelovala (brcala) v »tazadnjo«. Enako sta storili dve grabljici s koscem. To je izzvalo seveda salve smeha. Če pa so ti trije zašli malo stran in se je ta tretji diskretno umaknil, bog ve, kaj se je potem dogajalo za grmom. Tiste čase se glede natalitete niso ravno pritoževali. Starejši ljudje vedo povedati, da se vsi kosci in grabljice niso vsak večer vračali domov, na levi breg. Kosci so prinesli s sabo »klepače« in kladiva ter kose klepali na travnikih. Zvečer so zaspali v »navlih« (seno, ki so ga proti večeru naložili v kopice in ga naslednji dan raztrosili, da je bilo prej suho). Morda je odveč govoriti, da je bila noč prekratka, če so v Šturmovcu prespale tudi grabljice. Naslednje jutro, ko je bilo sonce le slutiti na obzorju, je ob znatni pomoči uglašenega ptičjega zbora, pesem koscev znova donela. Ne le pesem, tudi vrisk se je razlegal preko travnikov, nad lesketajočim listjem jelše in topolja, vse tja do Žüpjaka, preko Dravinje do Vareje, morda celo do prvih haloških goric. In tedaj v ušesih zapoje tista narodna »Sinoči je pela ...« in potem dalje, »Zakaj bi ne vriskal, zakaj bi ne pel …« V Zgodovinskem arhivu Ptuj sem v Dnevniku 1893–1943 (ZAP – občina Markovci, škatla 1), zasledila, kako je občina Markovci že v 19. in v začetku 20. stoletja skrbela za ladje na Dravi in za popravilo cest v Šturmovcu. Med izdatki so zabeleženi tudi naslednji: 17. 06. 1893, popravilo cest v Šturmovci 15. 02. 1895, delo cvekarja za ladjo 16. 07. 1896, kovačko delo Gajzerju za ladjo 25. 01. 1898, za tesarja popravilo gmajnske ladje 23. 03. 1901, dva švarkla za ladjo

50 50 35 70 78

kron kron kron kron kron

O tem in še marsičem so odločali tedanji občinski odborniki, med njimi tudi Simon Tement iz Zabovcev. Če je bila reka Drava ovira za dostop na šturmovske posesti, če so se na njej dogajale nesreče in tudi tragedije, pa je ljudem tudi marsikaj dajala. Ob dravski strugi niso živeli premožni kmetje, tod so domovali želarji in kočarji, zlasti v markovskem Sigetu. In prav tem je dajala reka tudi hrano. To so bile ribe, ki sodijo med najbolj zdravo hrano še danes, kaj šele takrat, ko je bila reka čista in polna rib. Težko verjamemo, toda prvi zametki turizma na našem območju segajo v trideseta in štirideseta leta preteklega stoletja. Ta je najbolje cvetel v mrzlih zimskih mesecih. Ugledni, petični gospodje iz Maribora so prihajali, pravzaprav so se pripeljali z »nobl« črnimi limuzinami na dvorišča najbolj izkušenih voznikov ladij in najboljših poznavalcev Drave. Eden teh so bili že omenjeni Filpov oča, Karl Princl iz Zabovcev. Vkrcali so torej bogate ribiče na svoje ladje in jih zapeljali po Dravi. Oča so najbolje vedeli, kje bo največji ulov in kje bodo gospodje iz vode gotovo potegnili sulca, saj jih druge ribe niso zanimale. Včasih so jih oča zapeljali celo do mosta pod Borlom. Gosposke ribiče je tam čakala limuzina s šoferjem, Filpov oča pa so se peš in prezebli vrnili domov in se naslednji dan vrnili po ladjo. To je bil težko prislužen, a še kako dobrodošel, denar v zimskih mesecih, ko drugega zaslužka ni bilo. In če verjamemo Filpovima Rozaliji in Janezu, je bil eden teh uglednih gospodov, tudi ded nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška.

Karl Princl, po domače Filpov oča iz Zabovcev, je po Dravi prevažal tudi gosposke ribiče.

325

iz korantove dežele

S to vrsto dejavnosti se je ukvarjalo le nekaj izkušenih voznikov ladij, med njimi je bil zelo znan tudi Štefan Fras iz Markovec. Dogajale pa so se tudi tragedije. Ena teh je opisana v pesmi »Od borovskih vtoplenikov«, neznanega ljudskega pesnika. Pesmarico, v kateri je ta pesem zapisana, sta dobili v spomin pred mnogimi desetletji, sedaj žal že pokojni, sestri Ivana in Marija Kekec iz Nove vasi, ali nagošajnski Plarovi Mica in Hana. Takole je zapisano v tej pesmi:

Beroši Za brežine reke Drave in zato, da bi reka ne poplavljala, sta že v začetku 20. stoletja skrbeli država in lokalna oblast. Reka pa ni le poplavljala, pač pa je ped za pedjo odnašala dele travnikov, njiv, sadovnjakov, zajedala se je v dvorišča, prizanesla ni niti hišam. Domačini še danes pomnijo, da so imeli Tomašinčevi v Nagošanjcih prvotno domačijo ob Dravi in so jo morali zaradi nenehnih poplav zgraditi drugje in da je Slameršakovim, po domače Matečevim, v Markovcih Drava odnesla polovico hiše. Zaposlitev so tako dobili delavci, možje, ki so gradili znamenite bere (bire), zato so tem delavcem rekli beroši. Ob brežinah so v Dravi nastajali pomoli, imenovani pêre. Tako so imeli v Zabovcih filpovo pêro, v Markovcih vodilno pêro, štehovo pêro in matečovo pêro, v Nagošajncih pa tanajovo, slanovo, petrovo in tunčekvo pêro.

326

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Spominjam se, da se je marsikatero truplo utopljenca zataknilo prav ob teh perah. Veliko utopljencev so svojci prepoznali in jih prepeljali na domača pokopališča, kar nekaj pa jih je našlo svoj večni mir na markovskem pokopališču, ker jih ni nihče pogrešal in ne prepoznal. V mrliški matični knjigi je mogoče najti vpise teh nesrečnežev, ki jim razen spola ni bilo moč določiti ničesar drugega. Zima je bila najprimernejši čas za delo berošev, ker je bilo tedaj v strugi malo vode. Težave je povzročal le hud mraz, zlasti tedaj, ko je reka zamrznila. Zaslužili pa so tudi izdelovalci »fažin«, to je v butaro zvezano vejevje, povezano z žico, ki ima še danes znano ime »fažinski drot«. Te butare, s premerom od 60 do 70 centimetrov, so bile dolge 6 metrov. Izdelovali so jih v zimskih mesecih kmetje in drugi na svojih gozdnih posestih v Šturmovcu, v svojih haloških gozdovih, pa tudi drugod. Pri tem je sodelovalo več članov družine, saj eden sam tega dela ni mogel opravljati. Fažine so potem z vozovi zapeljali do kraja, kjer so beroši berili. In kako je nastajal ta nasip, ki smo mu rekli pero? Ob brežini, ponavadi pa nekaj metrov stran od nje, kjer je deroča reka najbolj grozila, so v vodo nabili močne lesene pilote, ki so ob normalnem vodostaju kasneje moleli iz vode. Ob njih so nalagali fažine, jih obtežili z debelim kamenjem, zasuli s skalovjem (rekli so mu rüdno kamenje) in gramozom, sproti povezovali s »fažinskim drotom« in delali to tako dolgo, dokler niso bili trdno prepričani, da bo pêro vzdržalo močan vodni tok. Na vse to so zabetonirali betonske kocke, katerih stranice so merile en meter, in so jim zato rekli kubiki. Ta nasip, to pero, je kasneje poraslo nizko grmičevje, ki ga je še bolj utrdilo. Delo, povezano z beri, je imelo večstranske koristi, saj je naše ljudi in njihovo imetje varovalo pred naraslo Dravo, kmetje so sekali odvečno grmičevje in drevje in tako čistili svoje posesti, da niso zarasle, večji kmetje, ki so imeli tudi dobre konjske vprege, so vso zimo vozili fažine in gramoz. Vsem, berošem, izdelovalcem fažin, furmanom, pa še komu, pa je bilo najpomembneje to, da so imeli zaslužek v zimskih mesecih, ko ni primanjkovalo le denarja, pač pa včasih tudi hrane.

Mlini Fara Sv. Marka, sedanja občina Markovci, leži v srcu rodovitnega Ptujskega polja in je edina povsem ravninska. V pridelavi žit, koruze, krompirja in prireji živine, se je bilo drugim težko meriti s kmeti s tega območja. Med žiti so pridelovali največ rži, saj so njeno slamo potrebovali za kritje slamnatih streh. Že v 19. stoletju je v arhivih moč zaslediti zapise, da sta v Zabovcih delovala dva mlina: Koroščev (Rdečkov) in Tementov (Mlinarjev) mlin. Obema je mlinsko kolo poganjala Drava, Koroščevega do leta 1939, Tementovega pa do leta 1949, ko sta bila na novo zgrajena na kopnem in ju je nato poganjala električna energija. Kaže, da je bila struga Drave v Zabovcih najprimernejša za delo mlinov, kajti na-

327

iz korantove dežele

slednji mlin na Dravi je bil šele pod borlskim gradom. Na ta dva mlina je bilo vezano mletje zrnja s širšega Ptujskega polja. Mline na Dravi so izdelovali v glavnem domači mojstri, zahtevnejša dela na mlinih, ki jih je poganjala elektrika, pa sta opravila obrtnika Ilec iz Ptuja in Novak iz Selnice ob Dravi. Mlina na Dravi nista imela stalnega mesta. Tako kot se je spreminjal tok, se je spreminjala tudi moč reke, ki je poganjala mlinsko kolo oziroma mlinske kamne. Zgodilo se je, da je voda odnesla mlin tudi več kilometrov po Dravi navzdol. Tedaj so pristopili vaščani, v glavnem možje in z največjimi napori zvlekli mlin na staro oziroma na najprimernejše mesto. Ob takih nesrečah je bilo mogoče le slutiti, kolikšno moč je imela deroča voda. Mlinarjev (Tementov) mlin je bil pripet z neverjetno debelo verigo, pa tudi ta vselej ni vzdržala. Člen te verige (»gliva«) je bil tako velik, da je kasneje znani kovač Salarov Tomaša, napravil iz nje dve konjski podkvi. Členov verige pa je bilo seveda nekaj sto. V mlinu je bilo največ ročnega dela. Vsakdo, ki je pripeljal žito v mlin, je moral pomagati. Za uslugo, za mletje, je dobil mlinar »merco«, za katero pa nikakor nisem mogla izvedeti, koliko je vsebovala, oziroma, koliki del moke je pripadal mlinarju. Ko sem se z ljudmi pogovarjala o zabovskih mlinih na Dravi, se je skoraj vsakdo spomnil Klabüčjaka in zgodbe, ki je povezana z njim. Klabüčjak je bil delavec v mlinu, ki je brusil obroče mlinskih kamnov, izdeloval lesene »zobčenike« za mlinsko kolo in bil vešč tudi številnih drugih, zahtevnih del. Mnogi zelo dobro pomnijo resnično zgodbo o Klabüčjaki. Klabüčjakva ženska, zaj glih ne ven kak ji je blo ime, je svojemi dedi vsoki den prnesla jüžno na mlin. Duma je bilo puno dece, ded pa je tüdi moga dobro jesti, saj mu mlinari neso nič przanesli, dostikrot pa ga je fejst zeblo. No, tisti den je ženska drguč prnesla v rajnglci jüžno. Klabüčjak pa glih toti den neje bija najbojše vole. Doj se je vseja, ke bi pojüžna, zdigna je pokrf od rajnglce: »Pa drguč toto prekleto zelje!« pa obrna rajnglco okoli. Tepa je na vodi poleg zelja zaplavala klobosa. Zaj pa se je Klabüčjak še boj razjeza: »Prekleta baba, ke te nese mogla rečti, ke je notri klobosa!« In nauk te zgodbe: »Vsega so krive ženske!« Ob pripovedih o mlinih na Dravi bi bilo morda treba reči besedo še o splavih, o flosih, ki so vozili mimo naših obdravskih vasi. V Ptujskem zborniku VI/2, pod naslovom Dravski splavarji od Ptuja do Borla, Vili Vuk, dipl. etnolog in prof. slovenskega jezika piše, »da so splavarji od 15. do 18. stoletja uporabljali ptujski pristan, v 19. in 20. stoletju pa je Ptuj izgubljal to veljavo, pridobival pa Maribor, kjer so se menjavale splavarske ekipe in kjer so se splavarji oskrbeli s hrano, kupili stvari za na pot in polnili pristaniške krčme. Za splavarje pa je bilo pomembno pristanišče pod Borlom. Če so namreč splavarji odpeljali iz Maribora zjutraj, je bil Borl obvezna postaja, s tem pa tamkajšnja gostilna obvezen cilj splavarjev«.

328

občina markovci

tradicija šeg in običajev

V Slovenskem gospodarju iz 14. oktobra 1926 je mogoče prebrati zgodbo o nesreči na Dravi, saj je imela vojska tam svoje vaje in so pri Sv. Marku pionirji zgradili pontonski most. Takole piše časnik: »Dolžnost bi bila, ako je zgrajen most preko Drave, da se opozori na to splavarje potom časopisja ali s stražo. Pred prevratom je bila v takih slučajih pred Ptujem straža z rdečo zastavo in čolnom, da je svarila in ustavljala splavarje. Sedaj pa zasadijo pri Ptuju okroglo rdečo tablo ob Dravi brez posebne straže. V soboto zjutraj je odpeljal iz Maribora proti Ptuju splav lesnega trgovca iz Dravske doline ter oddrčal mimo one table naprej. Pred pontonskim mostom je ovinek in splavarji so opazili nevarnost, ko se ni bilo mogoče več izogniti. Splav se je zaletel v sredino mosta s tako silo, da je iztrgal štiri pontone in eden je celo padel na splav. Z odtrganimi pontoni je odplavalo po Dravi tudi hlodovje, ki je bilo položeno preko pontonov. Splavarjem se ni nič zgodilo, pač pa so se potrgala na splavu vsa vesla, razen enega. Splav je odplul proti Varaždinu in pred njim pontoni. Pet minut preden je trčil splav ob most, je korakalo preko nekaj sto vojakov, ki imajo tamkaj vaje.« Ta nesreča pri Markovcih je močno odmevala v javnosti, saj je bila po pisanju časnika Slovenski gospodar, v splavarske težave vmešana vojska. Sicer pa so, po pisanju Vilija Vuka, tudi mlini na Dravi predstavljali nevarnost za koroške splavarje.

Barno Svojevrstno zgodbo, morda najbolj zanimivo in bogato z dogodki, je pisalo barno (brod). Namestitev barna in prevoz z njim sta domačinom olajšala delo. Živina z vprežnimi vozovi, ljudje in orodja so se lahko hkrati prepeljali čez reko. Ne le to, barno je lahko peljalo več vozov hkrati, tudi dva naložena s senom. Res pa je, da so, preden so določili mesto, kjer je vozilo barno, temeljito premislili in pretehtali vse okoliščine, saj so morali vedno računati na vsaj še en rokav Drave. Tega so ljudje in živina pregazili, saj ni bilo mogoče graditi mostov na vseh rokavih, ki so skoraj vsako leto spreminjali svoj tok. Znanemu prehodu čez rokav v zabovskem Šturmovcu, ki so ga gazili, kadar je v njem tekla voda, so rekli »jasle«. Jasle pa so bile tudi črna prometna točka, saj se je tam furmanom zgodilo, da so kolesa vprežnega voza pogledala navzgor. Prevrnjeni vozovi suhega sena so bili posebna dogodivščina, še posebej, če je »sem od Donačke gore ali Pohorja grmelo«. Toda našim prednikom zdrave kmečke pameti ni manjkalo, kaj dobro pa so poznali tudi pasti reke. Tudi barno so izdelali le domači mojstri, tesarji, kovači, veliko so pomagali beroši, ki so pri svojem delu dodobra spoznali reko in zato je bilo barno vedno nameščeno na pravem mestu. Sprva so imeli Zabovčani in Novovaščani vsak svoje barno. Markovski kmetje so se posluževali tistega, kjer je bila pot do njihovih posesti bližja. V Zabovcih je bilo barno pri Filpovih (Princlovih) in pri Mihečvih (Vrablovih), v Novi vasi pa pri Tunčekvih. V zapisniku občnega zbora Brodarske zadruge Markovci, katere člani so bili vaščani Zabovcev, Markovcev in Nove vasi sem zasledila, da je bil njen prvi predsednik kmet Janez Horvat, po domače Burdov Janez iz Zabovec, prvi tajnik pa učitelj Jože Jurančič. To je potrdila tudi Ivana Obran, Matekva Hana iz Zabovec. Žal tega zapisnika nisem mogla več najti. Glede na to, da je učitelj Jurančič služboval v Markovcih od leta 1930 do leta 1939 pa predvidevam, da je bila zadruga ustanovljena leta 1933 ali 1934. Po pripovedovanju ljudi, pa tudi zato, ker je bil prvi predsednik zadruge Zabovčan, je prvo barno vozilo v Zabovcih.

329

iz korantove dežele

Člani brodarske zadruge so bili vsi lastniki posesti v Šturmovcu. Poleg predsednika in tajnika, je imela brodarska zadruga še blagajnika. Najpomembnejšo vlogo pa je imel brodar, ki je dan za dnem, od pomladi do pozne jeseni, vozil barno. Prvi brodar v Zabovcih je bil Martin Pukšič (Pukšičov Tina). Ljudje še dobro pomnijo, da se je ta prvi brodar utopil v Dravi. Kasneje se je utopil tudi brodar Franc Vrabl. Zabovski brodarji so bili še Srečko Maroh, Filip Sirc, Ignac Valenko in občasno Štefan Vrabl. V Novi vasi so bili brodarji, po ljudskem izročilu, stari Tunček, Arnov Jaka in Jurov Hanza. Brodarska zadruga je skrbela za plačilo brodarja in določila pravila, ki so veljala za vse člane brodarske zadruge in vse, ki so se posluževali brodarskih storitev, kot so: določala je znesek za enkratni prevoz, plačilo brodarja, organizirala je raboto in določala število težakov, ki jih je moralo opraviti kmečko gospodinjstvo za delo v Šturmovcu. Rabota je neplačano delo, ki se je opravljalo za skupne potrebe, morda bi danes temu rekli kar družbeno koristno delo. Za hrano in pijačo je moral poskrbeti vsak sam. To je bila pomoč pri gramoziranju cest, sečnja dreves, ki so motila traso ceste, bila so večja in manjša popravila barna in mostov, ki sta vodila do njega in mostov čez rokave. S konjskimi in kravjimi vpregami so dovažali gramoz na ceste. Ljudje imajo še vedno najlepše spomine na raboto. Kljub skromnosti, kar se hrane in pijače tiče, dobre volje nikoli ni manjkalo. Bilo je to pristno vaško druženje, ki bi, če bi delovalo še danes, zbližalo marsikatero družino, poravnalo spore med sosedi in potrdilo staro reklo, »da je človekova veličina v preproščini.« Veliko zgodb je povezanih z barnom. Te pa so narekovali številni žalostni dogodki vseh, ki so v teh zgodbah nastopali, tako ljudje kot živina, ki so družno bíli boj z nepredvidljivo reko. To je bil boj za vsakdanji kruh v pravem pomenu besede. Nesreče na ladjah in na barnu so bile del vsakdana teh ljudi. Neučakane živali, za katere je bil prevoz z barnom pravi stres, so bile med vožnjo zelo nemirne. Če barna niso pravočasno z verigami pripeli za most, je med barnom in mostom zazijala luknja v deročo Dravo in velikokrat je živina z naloženim vozom vred popadala v reko. Tedaj so najpogumnejši skočili v vodo, živali odvezali, največkrat prerezali »štrajnge«, da so rešili vsaj živino. Zgodilo se je, da je padel v reko tudi traktor, vendar so oba, traktor in voznika, rešili. Ljudje in živina so prihajali jeseni in pozimi premočeni in premraženi domov. Velikokrat so gazili vodo in nato še po nekaj ur čakali na prevoz, ki zaradi nihanja vodostaja, ni bi vselej mogoč. Pogosto se je dogajalo, da je zaradi prenizke gladine barno obstalo sredi Drave. Gospodar in živina so prenočili na barnu, z njimi je bil tudi brodar. In ko nekoč brodar Filip Sirc ni mogel pripeljati barna na levo stran, domov, so mu spesnili pesmico, ki med drugim pravi: »Voda je pela tako, da Filip ne more domov …« Dobre volje in norčij, pa hecov, tudi na svoj račun, našim prednikom pač ni manjkalo.

330

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Proti konci 70. let, natanko leta 1967, so člani brodarske zadruge sklenili, da bodo zgradili povsem novo barno v Markovcih in ga po skrbnem preudarku namestili pri Ljubečevih, po domače pri Babičvih. Tudi takrat so se pri gradnji izkazali predvsem domači mojstri, ki so jim pomagali vsi tisti Zabovčani, Markovčani in Novovaščani, ki so bili sposobni delati. Novo barno se je od prejšnjih razlikovalo tudi po tem, da je imelo že kovinske »šefe« (kovinske ladje, na katerih je bila nameščena lesena konstrukcija barna). Te – šefe – je prispevalo Cestno podjetje Ptuj. Promet z novim barnom, je bila velikanska pridobitev vaščanov omenjenih vaseh in temu primerno je bilo slavje ob slovesni predaji. Ta je bila 18. maja 1967 in sledila ji je velika šturmovska veselica. Bila je na desnem bregu, na Grijesih. Mize, klopi, posodo, kozarce, pač vse, kar je potrebno za izvedbo veselice, so ljudje prepeljali čez Dravo. Tam v majskem Šturmovcu pa dišeča crensa, tiho šumenje reke, vožnja barna, vožnja ladij in tisti znameniti šanki, ki so jih možje naredili iz »jošk«. Za pravo »štimungo« je skrbel domači ansambel Veseli batači. Ob njihovih zvokih in dobrem vinu so rajali razigrani in srečni ljudje na iz »jošk« narejenem podu (»joška« je naš narečni izraz za drevo jelšo). Mnoge je čarobna moč noči zvabila proč, a noben par ni zašel v Dravo, ne v Dravinjo, vsi so se porazgubili v prostranem, zelenem Šturmovcu. Bila je to veselica vseh veselic! Veselo ljudstvo je popilo sedem polovnjakov vina, pridne gospodinje so pekle gibanice v treh krušnih pečeh, pa še niso mogle zadostiti vsem, ki so želeli domačih dobrot. Da je bilo novo barno resnično velika pridobitev za kraj, so s svojo prisotnostjo potrdili tudi veljaki ptujske občine, z njeno predsednico Lojzko Stropnik. Z ladjami so se po Dravi pripeljali tudi člani društva Ranca iz Ptuja in pompozna prireditev je še dolgo odmevala na širšem ptujskem območju. Brodarska zadruga pa je delala še naprej, kar potrjuje skrbno vodena blagajniška knjiga, ki jo hranijo pri Kovačevih. Predsedniki brodarske zadruge so bili Janez Bezjak, Frančov Hanza, Jožef Cimerman,

Andrečkov Joža in nato Konrad Bezjak, Arnečov Konrad, ki je bil kasneje tudi prvi predsednik krajevne skupnosti Markovci. Konrad Bezjak je eden tistih, ki poznajo Šturmovec kot domače dvorišče. Zaradi vsega kar se je pozneje dogajalo z njim, ostaja Šturmovec gotovo njegova največja bolečina.

331

iz korantove dežele

Blagajniška dela je najdlje opravljal Marko Štrafela, Kovačov Marko iz Markovec. Delo upravnega odbora zadruge pa so med drugimi zaupali tudi Martinu Veršiču, Grofovemu Tini (starejšemu), Alojzu Strelcu, Arnovemu Lujzi in Konradu Zemljariču, Drašivemu Konradu, vsi so bili iz Nagošajnc, Viktorju Kunčniku iz Markovec ter Janezu Zemljariču, Pintarvemu Janezu iz Zabovec. Znani markovski vozniki barna so bili Konrad Horvat, Vožatov, Konrad Bezjak, Štefov, občasno tudi njegovi sinovi (Konrad, Jaka, Janez). Kratek čas je barno vozil tudi Mihael Fras, najdlje pa Jožef Slameršak, ki je za delo brodarja prejemal tudi redno plačo in bil pokojninsko in invalidsko zavarovan. Zadnjih nekaj mesecev je bilo delo brodarja zaupano še Francu Ahačiču, ki je barno še zadnjič zapeljal čez Dravo. To je bilo 19. avgusta 1977 in dnevnik Večer je naslednji dan pod naslovom Poslednji brod na Dravi, zapisal: »Tako so minili časi »romantike« - in kmalu še otroci ne bodo več vedeli, kako je bilo, ko je prek Drave vozil brod«. Tedaj je prenehalo tudi delo brodarske zadruge Markovci.

Pričela se je gradnja hidroelektrarne SD II in tedaj je ljudska pesnica Terezija Maroh iz Zabovec takole zapela:

Šturnovska Pesem zdaj zapojmo me o nekdanjih časih, ko po Dravi vozile rance so in flosi, je Šturmovec bil lepi kraj, kjer raslo drevje je nekdaj, zdaj pa prazno vse je tam. Kako je lušno blo peljat se v Šturmovec čez Dravo, so kosci glasno vriskali, a grabljice pele, na Dravi mlini pa glasno, ropotali so močno, drobili zrnje v mojo so. Nesreče večkrat zgodile so tudi se na Dravi je stari mlin odtrgalo, odplaval je z valovi. Tvegali življenje so hrabri fantje in možje, iz valov rešili vse.

332

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Ko zjutraj se zasvita dan, kosijo fantje travo, dekleta urno z grabljami jo trosijo narazen, zdaj sonce sije naj močno, da trava se sušila bo in južna se prilegla bo. Tako smo nekdaj v Šturmovci prepevali veselo, smo srečni, zadovoljni bli, če glih blo težko delo, Šturmovca sedaj več ni, jezero v soncu se blešči, grabljic in koscev tam več ni.

Dvanajst deklet Dvanajst deklet prot Dravci gre, si lepo pojejo. Enajst jih pa domov ne gre, oh, kje so zdaj one. Cel dan korajžno delajo, ne mislijo na smrt, Ne vejo da sred Dravce jim, je strašen grob odprt. Veselo v ladjo stopijo, vse srečne so bile, valovje jih zajelo je in že so v vodi vse. Le ena je tak srečna bla, da prišla je iz vode, Je z milim glasom klicala in vila je roke. Pomagaj ljuba Anika, kričijo vse na glas. Jaz rada bi pomagala, pa ne morem tja do vas. Koliko pretrpeli so, ubogi stariši, saj vsem se v srce smilijo, utopljene hčere. Oj zbogom dragi starši vi, prijatelji in sorodniki, pri Bogu zdaj smo srečne me, kot smo nekoč bile. Stojnska verzija – Marija Vajda; zapela Marija Vajda, zapisal Ernest Kokot.

333

iz korantove dežele

Povzetek Drava in prostrani Šturmovci na oni strani reke so neločljivo povezani in naši ljudje se še spominjajo časov, ko so se z barnom in lesenimi ladjami vozili »čez Dravo«, kjer so imeli velik del svojih zemljišč. Tam so bili travniki in gozdovi, a ne takšni kot si jih običajno predstavljamo, pač pa so ljudje tudi v teh gozdovih kosili. Vsaj enkrat letno, običajno v avgustu, so pokosili travo tudi med drevjem in tako ustvarili svojevrstno podobo krajine, ki jo ohranjajo še danes. Šturmovec je bil od nekdaj razdeljen na zabovski, markovski in nagošejnski Šturmovec. Svoje posesti so imeli naši ljudje tam lepo razdeljene, zanimivo pa je bilo tudi njihovo poimenovanje, saj sta se vmes, med »taleci« in »toli«, znašla tudi kakšna Amerika in Emavs. Praviloma so bili lastniki malih ter ozkih parcel želarji in mali kmetje, lastniki širokih in velikih travnikov in gozdov pa seveda veliki kmetje. Nekoč je imela vsaka od obdravskih vasi po več ladij, s katerimi so se vozili čez reko. Tako jih je bilo v Zabovcih po drugi svetovni vojni še štirinajst ladij, izdelovali si jih kar domačini, ki so poznali vse pasti na videz mirne, a v času velikih voda, zelo nevarne reke. Ladje so v tistih časih čez reko spretno vozile tudi ženske. Veliko dela so imeli vozniki ladij v času košnje, ko se kosci in grabljice niso vsako večer vračali domov, pač pa so v Šturmovcu tudi prespali. Svojevrstno zgodbo, morda

334

Zusammenfassung najbolj zanimivo, je pisalo barno, ki je lahko čez reko prepeljalo celo več ljudi, vozov in živine hkrati. Bili so časi, ko so imeli Zabovčani in Novovaščani vsak svoje barno, markovski kmetje pa so se v Šturmovec zapeljali s tistim, ki je vozilo bližje njihovi posesti. Naši ljudje so v tistih časih, okrog leta 1933, ustanovili svojo Brodarsko zadrugo Markovci, njen prvi predsednik je bil kmet Janez Horvat, po domače Burdov Janez iz Zabovec, prvi tajnik zadruge pa je bil Jože Jurančič, takratni učitelj v Markovcih. Člani brodarske zadruge so skrbeli za plačilo brodarja, organizirali pa so tudi »raboto«, ki jo je bilo treba opraviti v Šturmovcu. Tako so naši ljudje skrbeli za gramoziranje in prevoznost tamkajšnjih cest, skupaj so odstranili kakšno drevo, ki je padlo na poti po katerih so vozili, skrbeli so tudi za popravila barna in mostov, ki so vodila do njega. Naše barno je po Dravi vozilo vse do začetka gradnje velikega akumulacijskega jezera za hidroelektrarno, ko se je življenje ljudi ob reki Dravi popolnoma spremenilo.

Die Drava (Drau) und das geräu mige Štur movec auf der anderen Seite des Flusses sind untrennbar verbunden und die Einheimischen erinnern sich noch heute an die Zeiten, als sie mit der Seilfähre und mit den hölzernen Schiffen über die Drava fuhren, wo sie einen großen Teil ihrer Grundflächen hatten. Dort hatten sie Wiesen und Wälder, doch die Wälder waren anders als wir sie uns vorstellen, denn die Menschen mähten nämlich in diesen Wäldern das Gras. Mindestens einmal jährlich, gewöhnlich im August, mähten sie das Gras auch zwischen den Bäumen und so schufen sie ein eigenartiges Landschaftsbild, das man noch heute sehen kann. Das Gebiet Šturmovec war schon immer in drei Teile geteilt: einen Teil besaßen die Bewohner der Ortschaft Zabovci, den zweiten die Bewohner der Ortschaft Markovci und den dritten die Bewohner der Ortschaft Nova vas. Die Grundflächen waren dort schön aufgeteilt, interessant war aber auch deren Benennung, denn unter den Namen „taleci“ und „toli“ (aus dem deutschen Wort „der Teil“) findet man auch die Namen Amerika und Emavs. Die Besitzer der kleinen und engen Grundstücke waren in der Regel Häusler und kleine Bauern und die Besitzer der breiten und großen Wiesen und Wälder natürlich große Bauern. Früher hatte jedes von den Dörfern die Drava entlang mehrere Schiffe, mit denen man über den

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Summary Fluss fuhr. So gab es in Zabovci nach dem zweiten Weltkrieg noch vierzehn Schiffe, die die Einheimischen selbst bauten, die alle Fallen scheinbar ruhigen, aber in der Zeit des Hochwassers, sehr gefährlichen Flusses kannten. Auch die Frauen waren in den damaligen Zeiten bei der Verschiffung sehr geschickt. Viel Arbeit hatten die Schifffahrer in der Zeit der Heuernte, als die Mäher und Rechenfrauen nicht jeden Abend nach Hause kehrten, sondern in Šturmovec übernachteten. Eine eigenartige Geschichte schrieb die Seilfähre, die sogar mehrere Menschen, Wagen und Zugtiere zugleich über den Fluss setzen konnte. Es war die Zeit, als Bewohner von Zabovci und auch von Nova vas eine eigene Seilfähre hatten. Die Bewohner von Markovci fuhren nach Šturmovec mit der Seilfähre, die ihrem Grundstück näher war. Die Einheimischen gründeten in der Zeit um 1933 sogar die Fährgenossenschaft Markovci, deren erste Vorsitzender Bauer Janez Horvat aus Zabovci war, (einheimisch genannt Burdov Janez aus Zabovci). Der erste Sekretär der Genossenschaft war Jože Jurančič, damaliger Lehrer in Markovci. Die Mitglieder der Fährgenossenschaft sorgten für die Bezahlung des Fahrmanns und organisierten auch den „Frondienst“, der in Šturmovec gemacht werden sollte. So sorgten die Einheimischen für die Beschotterung und Befahrbarkeit

der dortigen Straßen, sie beseitigten zusammen einen Baum, der auf die Straße, auf der sie fuhren, gefallen war, sie sorgten auch für die Reparatur der Seilfähre und der Brücken, die zur Fähre führten. Die Seilfähre fuhr auf der Drava bis zum Anfang des Ausbaus des großen Stausees für das Wasserkraftwerk und damit veränderte sich auch völlig das Leben der Menschen an der Drava.

The Drava and vast Šturmovec on the other side of the river are inseparably linked. People can still remember the times when they crossed the Drava by ferryboats and wooden ships in order to reach Šturmovec, where they kept a greater part of their land. There were pastures and forests, but they were a bit different from the ones we have in mind, because the farmers used to cut grass under the trees. At least once a year, mostly in August, they cut the grass under the trees and created a unique image of the landscape, which is still done even today. Šturmovec has always belonged to Zabovci, Markovci and Nova vas Šturmovec. The properties were very well distributed among the people. What is more interesting are their names, among which one can find “Taleci”, “Toli”, and also “Amerika” and “Emavs”. As a rule the owners of the small and narrow parcels were cottagers and small farmers, while wide and big pastures and forests were owned by big farmers. Every village in Drava’s vicinity used to have many ships, which were used for the crossings. After the World War II there were still fourteen ships, which were made by the natives, who knew all the traps of the apparent calm waters that were at times very dangerous. At the time the ships were handled skilfully even by women. Shipmasters had a lot of work, especially at haymaking time, when

335

iz korantove dežele

haymakers and female rakers did not return home every night, but spent the night in Šturmovec. Interesting stories can be told about ferryboats, which were used to carry many people, carriages and cattle at one time. There were times when the people of Zabovci and Nova vas had their own ferryboats, the people of Markovci though crossed the river by boats which were closer to their land. Around 1933 the people of Markovci established their own Navigation Cooperative. Its first chairman was Janez Horvat, a farmer nicknamed Burdov Janez from Zabovci, while its first secretary was Jože Jurančič, a teacher at the time. Members of the cooperative provided the ferryman’s salary and organized the toil that had to be done in Šturmovci. The people used to take care of the path gravelling and its transportability. They removed some wrecked trees, maintained ferryboats and the bridges that led to Šturmovci. Our ferryboat was active until the beginning of accumulation lake building for the hydroelectric power station purposes, when life around the river changed a lot.

336

občina markovci

tradicija šeg in običajev

337

iz korantove deĹžele

Interdialect in Markovci

In the paper the phonetic, morphological and etymological structure of the Markovciâ&#x20AC;&#x2122;s dialect is presented. The main characteristic of the dialect is a special development of a long nasal n and a long etymological e into a long and wide e that can be heard in East Haloze, but is not typical of Prlekija dialect, in which there are two long es, the closest e is a reflection of a

Key words: dialects, language, interdialect. 338

long circumflexed jat. The dialect in question is spoken at the border of Prlekija and East Haloze dialect. The words are written by using the signs of the literary language, only close es and os are marked by a point under the letters, there are acute accents on long accented vowels and grave accents on short accented vowels.

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Zasl. prof. dr. Zinka Zorko, izredna članica SAZU

Mednarečje v Markovcih pri Ptuju V prispevku je predstavljena glasoslovna, oblikoslovna in besedijska podoba markovskega govora, za katerega je značilen poseben razvoj dolgega nosnega en in dolgega etimološkega e-ja v dolgi široki e-jevski vokal, kakršnega slišimo tudi v vzhodnih Halozah, ni pa tipičen

za prleško narečje, v katerem se večinoma pojavljata dva dolga ozka e-ja, najožji je odraz za dolgi cirkumflektirani jat. Obravnavani govor je na meji med prleškim in vzhodnim haloškim narečjem.*

Ključne besede: narečje, govor, mednarečje. * Narečno besedje je pisano z znaki za knjižni jezik, le ozki izgovor e-jev in o-jev je označen s piko pod črko, dolgo naglašeni samoglasniki imajo nad črko ostrivec, kratki naglašeni samoglasniki pa krativec.

339

iz korantove de탑ele

340

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Glasoslovje v govorih občine Markovci pri Ptuju Prozodija in samoglasniški sestavi

341

iz korantove de탑ele

342

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Soglasniki

343

iz korantove de탑ele

Oblikoslovje

344

občina markovci

tradicija šeg in običajev

345

iz korantove de탑ele

346

občina markovci

tradicija šeg in običajev

347

iz korantove de탑ele

348

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Matilda Markovič pripoveduje:

349

iz korantove de탑ele

350

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Literatura Bezlaj, F.: Etimološki slovar slovenskega jezika. SAZU. Ljubljana, 1976–2005. Ramovš, F.: Severovzhodna štajerska skupina. Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. V Ljubljani, 1935. 170–173. – – : Prleški dialekt. Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. V Ljubljani, 1935. 177–182. Ozwald, K.: Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau, 1904. Kolarič, R.: Središka govorica in spodnjeprleški govor. Slavistična revija 1956, 162–170. – –: Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo. Maribor, 1968. 630–650. Rigler, J.: Videm ob Ščavnici (OLA 20). Fonološki opisi … Sarajevo, 1981. 173–177. Zorko, Z.: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Zora 6. Maribor, 1998.

351

iz korantove de탑ele

Povzetek

Zusammenfassung

352

občina markovci

tradicija šeg in običajev

Summary

353

iz korantove deĹžele

Nature

When talking about the most prominent habitats in the Markovci Municipality, we are especially focused on the river Drava. Despite the fact that the water stream is reduced most part of the year, because of the accumulative Lake of Ptuj for the purposes of the Formin power station, this region is among the most important natural habitats in the Municipality. Its typical characteristics are well preserved. There are sandy river banks, active and dead river branches, spring waters,

its full of reeds, softwood (e.g. poplar, alder) and hardwood trees (e.g. ash tree, oak) as well. Practicing traditional management in the past resulted in uniquely cultivated areas of woods and ferns. Unfortunately, the traditional and natural management of the wetland meadows along the river Drava is recently disappearing as the knowledge of managing and working in the harvested woods and ferns has not been introduced to younger generations.

Key words: the river Drava, Landscape Park Ĺ turmovci, vegetation, fauna, natural areas, co-natural management, nature protection. 356

občina markovci

Drava, polja, travniki

Narava

Ko govorimo o najvrednejših življenjskih okoljih v občini Markovci, imamo v mislih predvsem strugo reke Drave. Kljub dejstvu, da večji del leta teče po dravski strugi premalo vode zaradi njenega zajemanja v Ptujskem akumulacijskem jezero za HE Formin, je to območje med najpomembnejšimi naravnimi predeli v občini. Ohranjeni so značilni elementi rečne struge, kot so prodišča, rokavi, mrtvice in studenčnice, polno razvita so trstičja ter gozdovi z mehkolesnim

(npr. topol, jelša) in trdolesnim drevjem (npr. jesen, dob). Ob tradicionalnem gospodarjenju s tem prostorom so se razvile edinstvene obdelovalne površine košenih gozdov in steljnikov. Žal tradicionalno in sonaravno gospodarjenje v poplavni loki ob reki Dravi izginja, poznavanje primernega upravljanja tega območja ter delo v košenih gozdovih in steljnikih pa se ne prenašata na mlajši rod.

Ključne besede: reka Drava, krajinski park Šturmovci, rastlinstvo, živalstvo, naravna območja, sonaravno gospodarjenje, varstvo narave. 357

iz korantove dežele

Simona Kaligarič, dipl. biologinja

Varstvo narave in naravne vrednote Občina Markovci leži na rodovitni ravnici Ptujskega polja ob reki Dravi, kjer je prvobitne, neokrnjene narave še zelo malo. Krajina je intenzivno kmetijsko obdelana, naravne značilnosti Drave so spremenjene zaradi hidroenergetske izrabe, v sedemdesetih letih je bilo zgrajeno akumulacijsko jezero – Ptujsko jezero. In vendar je to območje eno izmed naravovarstveno najpomembnejših: Drava z akumulacijskimi jezeri in poplavni svet ob njej, ki ga odlikuje preplet poplavnih gozdov in posebne kulturne krajine, nudi raznolika življenjska okolja in je življenjski prostor izjemno velikemu številu rastlin in živali. Zato je območje pomembno ne le v slovenskem, ampak tudi v evropskem naravovarstvenem merilu. Varstvo narave pomeni ohranjanje raznovrstnosti živih organizmov in varovanje redkih, izjemnih ali znamenitih naravnih pojavov, pa tudi drugih vrednih pojavov, sestavin oziroma delov žive ali nežive narave, naravnih območij ali delov naravnega območja, ekosistemov, krajine ali oblikovane narave. Neokrnjene narave je v nižinskem, gosto poseljenem svetu, v Sloveniji le malo. To so praviloma tista območja, ki zaradi naravnih razmer niso primerna za poseljevanje ali kmetovanje, kot so na primer močvirja in barja. Povsem naravi prepuščeni so tudi pragozdovi. Drugod ljudje s svojimi dejavnostmi vplivamo in spreminjamo naravne procese in sooblikujemo krajino. Trajnostna raba pa so takšne dejavnosti, raba, način kmetovanja, ki so kar najbolj prilagojeni naravnim danostim (to so tudi poplave).

358

občina markovci

Drava, polja, travniki

Zavarovano območje in spomeniki narave Občina Ptuj je leta 1979 sprejela Odlok o razglasitvi in zavarovanju naravnih območij in spomenikov narave v občini Ptuj, s katerim je zavarovala več krajinskih parkov, spomenikov oblikovane narave parkov okoli gradov in posameznih spomenikov narave, predvsem dreves. V današnji občini Markovci so s tem odlokom zavarovani: krajinski park Šturmovci, lipa ob kapeli v Markovcih, lipa v Prvencih in Koletnikova lipa izjemnih dimenzij v Stojncih.

Krajinski park Šturmovci Območje, zavarovano kot krajinski park, je veliko 125 hektarjev in velja za območje ohranjene tradicionalne krajine. Nekdanji otok sredi rokavov Drave in Dravinje danes na severu omejuje nasip Ptujskega jezera. Naravne meje še vedno tvorijo struga Drave, Dravinja s haloškim robom in videmska ježa. Šturmovci so ostanek izjemne kulturne krajine. Poplavni logi, ki so jih uporabljali kot travnike

359

iz korantove dežele

ali pašnike porasle z redkim drevjem in posameznimi izkrčenimi travniki sredi gozda, so bili nekdaj razširjeni v poplavnem območju ob Dravi, danes pa je takšna raba ohranjena le še redkokje. Z izgradnjo akumulacijskega jezera in zajezitvijo Drave je bila naravna rečna dinamika močno okrnjena, vendar območje še vedno odlikuje izredna raznolikost življenjskih okolij, vse od prodišč, plitvin, mrtvih rokavov in studenčnic, do košenih in nekošenih poplavnih gozdov ter travnikov. Pestrost bivališč se zrcali v izjemni raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta. Tukaj je bilo opaženih preko 230 vrst ptic, od katerih jih približno 90 v Šturmovcih tudi gnezdi. Zanimive in hkrati zelo ogrožene so vrste, ki so vezane na stalno spreminjanje struge in prodišč Drave in Dravinje, npr. ptice mali martinec, mali deževnik in vodomec. Tradicionalno gospodarjenje je omogočilo preživetje nekaterim ogroženim pticam kulturne krajine, kot so sirijski detel in smrdokavra, v Šturmovcih pa še vedno gnezdi rjavi srakoper. Izmed skoraj 500 vrst rastlin so največja znamenitost Šturmovcev divje orhideje, ki zacvetijo v maju. Čeprav so nekatera rastišča zaradi gnojenja in spremembe travnikov v njive močno ogrožena, so čeladasta kukavica, trizoba kukavica in piramidasti pilovec še dokaj pogosti. Na suhih in toplih travnikih naletimo tudi na čebeljeliko mačje uho. Od izgradnje ptujske akumulacije konec sedemdesetih let in posledičnega padca podtalnice in zmanjšane pogostosti poplav, se Šturmovci počasi spreminjajo. Opuščanje tradicionalnega kmetovanja s košnjo, steljarjenjem in premišljenim sekanjem povzroča zaraščanje, premena travnikov v njive in gnojenje površin pa evtrofizacijo (pretiran vnos hranil) in izginjanje tipične podobe šturmovških travnikov. Kulturno krajino sooblikuje človek in samo z nadaljevanjem posebne, naravnim razmeram prilagojene rabe, bo ohranilo izjemno podobo nekdanjega dravskega otoka. Zato je košnja v Šturmovcih ne le ljudsko izročilo, ampak je tudi ohranjanje naravne dediščine.

Naravne vrednote Posamezna območja Drave s poplavnim območjem med Mariborom in Središčem ob Dravi so zavarovana, pretežni del območja pa ima tudi status naravnih vrednot. Naravne vrednote, ki se nahajajo tudi na območju občine Markovci, so poleg zavarovanega območja krajinskega parka in dreves – spomenikov narave še: reka Drava, dravska rečna loka, Šturmovci, rokav Drave in Ptujsko jezero.

Drava Drava priteče pri Mariboru v odprt nižinski svet Dravske ravni (Dravsko polje, Ptujsko polje in ormoška ravnica), ki jo je oblikovala sama z zasipavanjem s silikatnimi prodi med ledenimi dobami. Tukaj se začne nižinski, meandrirajoči del rečnega toka. Na naravne procese v strugi je vplivala predvsem izgradnja jezov gorvodno in hidroenergetskih kanalov med Mariborom in Ptujem ter Markovci in Ormožem. Sedaj se po Dravi pretaka t.i. “biološki minimum”, strugo napolnijo le visoke vode, ki se ob poplavah razlijejo po poplavnem območju. Naravni procesi, ki nenehno spreminjajo in oblikujejo strugo, oblikujejo in odnašajo sipine in prodišča, odpirajo strme stene, ob visokih vodah polnijo in obnavljajo stranske rokave in mrtvice in nenehno ustvarjajo in obnavljajo habitate (življenjska domovanja)

360

občina markovci

Drava, polja, travniki

živali in rastlin, so v spodnjem delu toka bolje ohranjeni. Različnost življenjskih okolij se kaže tudi v bogastvu živega sveta; v Dravi živi na primer kar preko 50 vrst rib in okoli 40 vrst kačjih pastirjev.

Rečna loka Obsega najnižjo dravsko teraso, ki je redno poplavljana. Tu so ohranjeni večji kompleksi poplavnega gozda – na pogosto poplavljanih tleh so to gozdovi vrbe, jelše in topola: Dob, beli gaber, jesen in brest pa poraščajo dvignjena območja. Kmetijske površine se širijo na približno polovici površin, še vedno je veliko tudi travnikov. Posebna oblika so košeni logi in krči, kot so ohranjeni v Šturmovcih. Tudi dravska rečna loka je dom mnogim vrstam ogroženih živali in rastlin. V mehkolesni loki, obdani s plodonosnimi grmovnimi vrstami gnezdi okoli 100 vrst ptic, od katerih je več kot tretjina ogroženih in uvrščenih na Rdeči seznam ptic Slovenije.

Ptujsko jezero Ptujsko jezero je akumulacijsko jezero, ki je danes staro dobrih 30 let. Že kmalu po izgradnji je postalo pomemben sekundarni - drugotni vodni habitat - predvsem za vodne ptice. Drava je namreč del ene izmed najpomembnejših selitvenih poti za ptice v Evropi in pomembno prezimovališče. Na reki in akumulacijskih jezerih pa se v zimskem času zadržuje nekaj deset tisoč vodnih ptic med katerimi so najštevilčnejše mlakarice, sivke, čopaste črnice, zvonci, liske in mali ponirki. Na Ptujskem jezeru mnoge vrste gnezdijo, med njimi tudi ogrožena navadna čigra. Tudi zunanji del nasipa postaja pomemben sekundarni habitat – na sončni suhi brežini, se razvija veliko ekstenzivno travišče, kjer ponekod spomladi zacveti izjemno dosti vijoličastih piramidastih pilovcev – divjih orhidej.

Natura 2000 Natura 2000 je evropsko omrežje ekološko pomembnih območij, ki so pomembna za ohranitev ogroženih ptic in drugih živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov. Območja Natura 2000 ali posebna varstvena območja so opredeljena v vseh državah članicah EU. Za opredelitev območij veljajo jasni kriteriji in pravila, ki so opredeljeni v dveh Direktivah EU – Direktivi o pticah in Direktivi o habitatih. Tudi reka Drava s poplavnim območjem med Selnico ob Dravi in Središčem ob Dravi je območje Natura 2000. Izpolnjuje merila obeh direktiv, zato je Drava območje pomembno za ptice – posebno območje varstva (SPA) in območje pomembno za ostale vrste in habitatne tipe – predlagano posebno ohranitveno območje (pSCI). Območje Natura 2000 Drava je glede na število varovanih vrst in habitatnih tipov eno izmed najbogatejših v Sloveniji.

361

iz korantove dežele

Območje je pomembno kot gnezdišče, počivališče in zimovališče številnih vrst vodnih in obvodnih ptic. Po Dravski dolini poteka pomembna selitvena pot ptic. Kvalifikacijske vrste ptic območja SPA Drava so belorepec, belovrati muhar, bičja trstnica, breguljka, čapljica, čopasta črnica, črna čigra, črna štorklja, grahasta tukalica, kormoran, liska, mala tukalica, mali deževnik, mali galeb, mali martinec, mali ponirek, mali žagar, mlakarica, močvirski martinec, navadna čigra, njivska gos, pisana penica, pivka, plašica, rečni cvrčalec, rečni galeb, rjavi srakoper, rumena pastirica, sivka, srednji detel, sršenar, togotnik, trstni cvrčalec, velika bela čaplja, veliki žagar, vodomec, zvonec. Botanično in zoološko izjemno bogato območje z veliko pestrostjo habitatov in habitatnih tipov. Opredeljeno je zaradi naslednjih kvalifikacijskih vrst: netopir veliki podkovnjak, vejicati netopir, vidra, rastlina plazeča zelena, kačja pastirja koščični škratec in kačji potočnik, hrošč močvirski krešič, metulj črtasti medvedek, ribe bolen, kapelj, grbasti okun, želva močvirska sklednica in habitatnih tipov: Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco – Brometalia) (*pomembna rastišča kukavičevk), Skalna travišča na bazičnih tleh (Alysso-Sedion albi), Reke z muljastimi obrežji z vegetacijo zvez Chenopodion rubri p.p. in Bidention p.p., Vodotoki v nižinskem in montanskem pasu z vodno vegetacijo zvez Ranunculion fluitans in Callitricho – Batrachion, Naravna evtrofna jezera z vodno vegetacijo zvez Magnopotamion ali Hydrocharition, Ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi (Erythronio-Carpinion), obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolesna loka); (Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior, Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae). Za ohranitev tega bogastva vrst je nujno ohranjanje: • • • •

gozdov, mejic in gozdnih pasov ekstenzivno obdelovanih travišč poplavnosti in obsega poplavnega območja studenčnic, naravnih rokavov, mrtvic, struge ter naravnih procesov v strugi Drave,

poleg tega pa še: • miru okoli gnezdišč, zlasti na vznemirjanje občutljivih vrst • miru na najpomembnejših prezimovališčih ptic. Občina Markovci obsega del območja Drave, ki je s stališča biotske raznolikosti in naravovarstvenega pomena gotovo eden najpomembnejših delčkov narave v Sloveniji. Mnogo izjemnih lastnosti se je oblikovalo in ohranilo zaradi delovanja človeka, mnogo naravnih značilnosti pa je zaradi delovanja človeka tudi izginilo. Bogastvo vrst in ohranjenost narave presega meje, ki jih rišemo ljudje, priča pa o okolju, v katerem živimo in od katerega smo odvisni. Spoštujmo naravno dediščino, ki so nam jo ohranili predniki in jo varujmo tudi za potomce!

362

obÄ?ina markovci

Drava, polja, travniki

363

iz korantove dežele

Dr. Mitja Kaligarič, univ. dipl. biolog

Bogastvo rastlinskega sveta Če si pogledamo ozemlje občine Markovci iz zraka, lepo vidimo kako geometrija njiv, travnikov in naselij sledi naravnim danostim pokrajine. Območja pod dravsko teraso je modra ljudska pamet namenila trajnostni sonaravni rabi in ni posegala na to območje s poselitvijo. Reka Drava je napajala ravnico in prinašala hranila ter vzdrževala poplavne gozdove, ekstenzivne travnike, preurejala mikrorelief pokrajine. Nad dravsko teraso pa je človek s svojo marljivostjo ustvaril pisan mozaik kmetijskih kultur. Danes je takšna logika stvari v prostoru že delno razbita, vseeno pa lahko občino Markovci glede na rastlinstvo razdelimo na tri osnovne dele: kmetijsko krajino s poselitvenimi strukturami (1), krajinski park Šturmovci (2), tok stare Drave z obrečnim prostorom (3) in Ptujsko jezero (4). S stališča rastlinstva spada markovska občina v t.i. subpanonsko fitogeografsko območje, kjer najdemo večji del severovzhodne Slovenije. To območje je označeno z odsotnostjo alpskih in ilirsko-dinarskih vrst, pravih panonskih vrst rastlin pa tukaj praktično ni. Prevladujejo srednjeevropsko in evropsko razširjene vrste rastlin, najdemo pa tudi nekaj submediteranskih elementov, kozmopolitov, pa tudi ilirskih vrst in adventivk (rastlin, ki so se priselile od drugod). Težko rečemo, kakšna je bila vegetacijska odeja na tem območju pred poselitvijo človeka. Zagotovo so bili to obširni gozdovi, na ravnici ni bilo bukve, pač pa hrast dob, beli gaber, veliki jesen, vmes pa čremsa, vez, bliže vodi pa topoli, vrbe in jelše. Divja Drava je pokrajino preoblikovala in jo spreminjala. Na novo nastali življenjski prostori – prodišča, vrbovja, močvirja in travnate površine so bila zato vselej začasnega značaja. Danes je na ravnici Dravskega in Ptujskega polja le še sem in tja ohranjena kaka večja krpa poplavnega gozda, pa še to le zelo blizu reke. Večji del ravninske pokrajine je biološko osiromašena kmetijska krajina. 364

občina markovci

Drava, polja, travniki

Vendar je tudi na ravnici ponekod še moč najti kotičke, kjer še delujejo naravne sile. Takšen je krajinski park Šturmovci, trikotnik, ki ima za stranici reki Dravo in Dravinjo, najvrednejši in največji del pa pripada prav občini Markovci. To je prava oaza življenja v intenzivirani pokrajini ob Dravi in prav občina Markovci ima to srečo, da je skrbnik te oaze, ki sta jo ustvarila človek in narava z roko v roki. K veliki raznolikosti življenjskih združb, od vodnih do izrazito suhih, so precej prispevala prodnata tla, ki so, če niso poplavljena, zelo suho in nikoli zakisano rastišče, kje najdejo pribežališče toploljubne in bazifilne (rastoče na apnencu) rastline, ki so v tem delu Slovenije redke. Po drugi strani pa srečamo zaradi številnih studenčnic, mlak in mrtvih rokavov pravo bogastvo vodnih, obvodnih in močvirskih rastlin in rastlinskih združb.

Poplavni gozd poleti: močvirski praproti peruši, ki ni prav pogosta rastlina v SV Sloveniji, se ob Dravi pri Markovcih pridružujejo še tujerodne vrste žlezava nedotika (rožnata) ter rumeni orjaška zlata rozga in rudbekija. (Foto: Simona Kaligarič)

Prave vodne rastline so dristavci, ki imajo liste potopljene ali pa ti plavajo na vodni površini, grozdasta socvetja pa gledajo iz vode. Ovalne liste, ki plavajo na vodni površini, ima plavajoči dristavec, ki je v Šturmovcih pogosta vrsta. Drugačen je kodravi dristavec z majhnimi, potopljenimi listi s kodrastim robom. Češljasti in lasasti dristavec pa imata ozkosuličaste liste in veljata v Sloveniji za redki vrsti. V Šturmovcih, pa tudi dolvodno ob Dravi, v majhnih mlakah in rokavih, sta pogosta tudi navadni rogolist in klasasti rmanec. V Šturmovcih še lahko naletimo na mlako, ki je »vsa v cvetju«. To je seveda vodna zlatica, ki požene lepe bele cvetove nad vodno gladino; največ je najdemo v mlaki pri sotočju Drave in Dravinje. Atraktivne vodne rastline spremljajo manj lepe obvodne rastline - šopi raznih šašev - omenimo naj le obrežni šaš togi šaš – in ločkov, od katerih sta najpogostejša navadno in klobučasto ločje. Obe rastlini sta pogosti na celem območju markovske občine. Samo v Šturmovcih pa uspeva visoka močvirska rastlina jezerski biček. Tudi za bežnega obiskovalca zanimive in na daleč opazne obvodne rastline so ježki. Najpogostejši je pokončni ježek, ki uspeva v Šturmovcih na več mestih, kakor tudi dolvodno ob Dravi. Svoje ime so ježki dobili po tem, ker imajo plodove združene v kroglaste tvorbe z »bodicami«, nekdanjimi brazdami. Na muljastih tleh, ki jih ohranjajo poplave reke Drave, najdemo še nekaj zanimivih rastlin, značilnih posebej za muljasta tla. Takšna je igličasta sita, kot neznatna travica drobna ostričevka, njena večja sorodnica je močvirska sita. Na takšnih rastiščih, ki jih občasno zaliva voda, uspavata tudi dve vrsti jetičnika – močvirski in studenčni, ki ju ne ločimo med seboj prav zlahka. 365

iz korantove dežele

Kjer stoječa ali tekoča voda preide v močvirje, se najpogosteje razraste trstičevje, ki v svojo družbo pripusti le malo rastlin. Podobna je združba s širokolistnim rogozem, v katerega družbi pa uspeva rumeno cvetoča močvirska perunika. Spomladi so potoki in obrežja mlak rumeni od kalužnic, ki jih kasneje z belo barvo obogatijo cvetovi penuš: travniške in grenke penuše. Bolj v vodi pa uspeva prav tako belo cvetoča križnica vodna kreša. Bolj kot po drobnih belih cvetovih je po lepih listih prepoznaven trpotčasti porečnik – ima svetlo zelene liste, ki res spominjajo na trpotčeve. Nežni sinje modri cvetovi pa pripadajo močvirski spominčici, ki jo v Šturmovcih in dolvodno ob Dravi najdemo vsepovsod ob vodi. Na vodo v tleh so vezane tudi lesne rastline, razna drevesa in grmi. Največ je seveda vrbovja. Prevladujeta bela vrba, krhka vrba in iva. Kar tri vrste topolov najdemo v Šturmovcih in dalje ob Dravi; beli in črni topol ter trepetliko. Ne smemo pozabiti na črno jelšo, drevo ki je vezano na podtalno vodo, na mestih kjer je podtalnica visoka.

Gozdni fragmenti, očiščeni lesne podrasti, so v zgodnje spomladanskem času, ko drevje še ni olistano, najbolj pisani. (Foto: Simona Kaligarič)

Stran od vode prevladujejo mešani gozdiči, ki pa so v markovski občini na žalost ohranjeni le v fragmentih, so pa zato toliko pomembnejši za ljudi, saj ne predstavljajo le zavetje rastlin in živali, pač pa tudi kuliso pokrajine, zelena pljuča in zadrževalnike vode pri poplavah. Mešani gozdiči vsebujejo največ belega gabra, tam pa uspeva tudi veliki jesen, hrast dob (zelo pod udarom sečnje!), robinija, (domačinom poznana pod imenom trn in je priseljenka iz Amerike!) in še kaj (čremse, krhlike, vez, poljski javor, breza in rdeči bor). Najbolj pestri so spomladansko prebujeni gozdovi, ko poženejo in zacvetijo prvi spomladanski geofiti (rastline s čebulicami ali gomolji) - dvolistna morska čebulica z modrimi cvetovi in navadna pasja čebula z rumenimi ter veliki zvonček z belimi cvetovi. Takrat cvetijo tudi votli petelinček, lopatica, kopitnik … Poletni gozd kaže drugačno podobo; takrat drugo rastlinje na gosto preraste orjaška zlata rozga, severnoameriški prišlek v naši flori, ki se je v nižinskih predelih severovzhodne Slovenije močno razširil. Drugi prišlek, ki se je močno razširil na nekoliko bolj vlažnih tleh, pa je deljenolistna rudbekija, košarnica z velikimi rumenimi socvetji. Na še bolj vlažnih tleh pa se je razbohotila žlezava nedotika s tudi čez dva metra visokimi enoletnimi poganjki, ki tu in tam popolnoma prerastejo bregove Drave.

Posebna znamenitost obdravskega prostora, rezultat sožitja med človekom in naravo, so gozdni travniki, »krči«, danes razviti le še tu pa tam (npr. pri Dupleku, pod Borlom), največ in v najlepši in najbolj pestri različici pa v Šturmovcih. To je območje nekdanjega poplavnega gozda, kjer so ljudje s stoletno rabo 366

občina markovci

Drava, polja, travniki

ustvarili dostop svetlobe, potreben za uspevanje travnika, hkrati pa ohranili drevesa, ki imajo svojo funkcijo pri zadrževanju vode ob poplavah. Domačini takšen »travnik z drevesi« pokosijo, jeseni pa še pograbilo listje. Ta enkratna kulturna krajina daje zato vtis angleškega parka. Dejstva, da takih travnikov domačini ne gnojijo, da je podlaga prodnata, plast prsti pa zelo tanka, so prispevala k temu, da imamo danes tam zelo suho in bazično rastišče. Prav zato pa je flora na teh travnikih tako bogata z vrstami, tudi tistimi, ki jim tako rastišče posebej ustreza in jih imenujejo toploljubne in bazifilne vrste. Sem spadajo tudi na gnojenje tako občutljive divje orhideje. Gozdni travniki v Šturmovcih, v katerih prevladuje trava pokončna stoklasa, so najbolj pisani meseca maja. Takrat namreč cvetijo kukavice in druge orhideje. Najpogostejša je čeladasta Spomladansko ozelenelo vrbovje je sestavni del mozaika habitatov, kukavica, ki še raste na negnojenih ki so razviti ob stari strugi reke Drave. (Foto: Simona Kaligarič) travnikih v razmeroma velikem številu. Manj pogoste vrste iz rodu kukavic, ki jih srečamo prav na teh travnikih, so še navadna kukavica, pikastocvetna in trizoba kukavica. Nekoliko kasneje na takih travnikih zacveti piramidasti pilovec s čudovitimi rdečimi socvetji. Posebnost med orhidejami je čebeljeliko mačje uho, ki ima en cvetni list - medeno ustno - tako preoblikovano, da spominja na čebelji zadek. S tem privabi opraševalce - žuželke in jih tako preslepi, da se ti hočejo s cvetom pariti. Nekatere od omenjenih orhidej uspevajo tudi izven Šturmovcev (čeladasta kukavica ob Dravi) in sicer na nasipu kanala hidroelektrarne Formin, kjer so posamezni primerki našli ustrezno »zatočišče« na košenih in negnojenih brežinah. Na sončnih mestih vidimo cveteti spomladi tudi dve vrsti petoprstnikov - pritličnega, ki ima živo rumene cvetove in belega. Pred košnjo so ti travniki vsi pisani od množice različnih cvetov - od zvončnic, ivanjščic, grebenuš, klinčkov, lepnic, zlatic, kadulj in drugih pogostejših, toda nič manj lepih rastlin. Tudi manj suhi, polvlažni travniki z visoko pahovko so lahko zanimivi in pestri. Ti so vse povsod še pogosti. V njih spomladi nabiramo regrat, kasneje zacveti kozja brada, kukavičja lučica, ripeča zlatica, razprostrta zvončnica, njivsko grabljišče, navadni glavinec. Takšni travniki prenesejo gnojenje in večkratno košnjo na leto, vendar dosejevanje in preveč intenzivno gnojenje pa prav tako zmanjšuje njihovo pestrost. Košnja je pomemben dejavnik ohranjanja travniških združb, kar v markovski občini

367

iz korantove dežele

še kako dobro vedo, saj so iz nje naredili imeniten etnološko-kulturni in družabni dogodek. Če bi z nego travnikov odnehali, bi se ti travniki kaj hitro zarasli z zlato rozgo in lesnimi vrstami. Tudi plevelna flora njiv in drugih od človeka motenih rastišč je lahko pestra in bogata. Med žitnimi pleveli je kar nekaj vrst postalo že redkih in ogroženih. V markovski občini tako več ne najdemo kokalja niti plavice (ali pa vendarle še kje), pred leti smo opazili njivsko zrcalce z lepimi modrovijoličastimi cvetovi, pa tudi navadni ostrožnik. Manj privlačni so pleveli iz družine lobodovk, pa seveda trave, ki jih še posebej težko izkoreninimo (plazeča pirnica, kostreba, prstasti pesjak). V kulturni krajini gre velik poudarek tudi mejicam in manjšim skupinam dreves – to so prava »zatočišča« za rastlinske vrste, pa tudi za ptiče in druge živali. Sestavlja jih pisana paleta grmovnih vrst: kalina, črni bezeg, čistilna in navadna krhlika, brogovita, dobrovita, rdeči dren, črni trn, šipki itd. Za ohranjanje pestre flore v pokrajini je pomemben tudi gozdni rob z visokimi steblikami, ki prav tam najdejo svoj življenjski optimum. Četudi je pokrajina markovske občine »razrezana« s pravokotniki in drugimi liki njiv, komunikacij in naselij, ima še vedno naravni vir, ki pomeni zatočišče za rastline in njihove življenjske prostore, ima krajinski park Šturmovci in staro Drava. Na ta način je občinsko ozemlje uravnoteženo med sodobno in tradicionalno kulturno krajino s pridihom naravne, divje krajine. Če pa k temu delu prištejemo zraven tudi nad dravsko teraso ležeči, poseljeni del občine, ugotovimo da so tudi gozdni otoki, mejice in pasovi neobdelane zemlje lahko majhni, toda pestri življenjski prostori, ki jih poseljujejo rastline.

Tudi v kmetijski krajini je flora lahko pestra: v žitni njivi pri Markovcih je bilo najdeno njivsko zrcalce, izumirajoč njivski plevel. (Foto: Josip Otopal)

368

občina markovci

Drava, polja, travniki

Dr. Franc Janžekovič, univ. dipl. biolog Marijan Govedič, univ. dipl. biolog Boža Janžekovič, univ. dipl. biologinja

Vretenčarji, še posebej ptiči Vretenčarji so skupina živali, ki jih prepoznamo po tem, da imajo hrbtenico, ta pa je zgrajena iz vretenc. Za preprostejšo predstavo povejmo, da sem sodijo ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci.

Ribe Pri predstavitvi rib markovske občine smo se omejili na odsek reke Drave med Ptujskim jezerom in Borlom, na njene pritoke in rečne rokave. Za razumevanje favne rib moramo razumeti širši geografski pomen tega ozemlja. Reka Drava spada v donavsko porečje, Donava se izliva v Črno morje, zato govorimo o črnomorskem povodju. Ribam tega območja pravimo, da sodijo v donavsko ali pa črnomorsko povodje. Večina rek, ki tečejo preko Slovenije, se izteka v črnomorsko povodje, izjema je reka Soča, ki se izliva v Jadransko morje. Na populacije rib v Dravi vplivamo ljudje na več načinov: spreminjamo življenjsko okolje, onesnažujemo, vnašamo tujerodne vrste. Najvplivnejši vzrok za spremembe ribjih populacij je izgradnja pregrad

369

iz korantove dežele

in jezov za potrebe hidroelektrarn. Podoben vpliv na življenjsko okolje imajo regulacije rečne struge. Onesnaževanje vode z industrijskimi in gospodinjskimi odplakami je naslednji pomembni dejavnik, ki poleg negativnega vpliva na živali škoduje tudi zdravju ljudi. Z biološkega vidika negativno na avtohtone vrste vpliva vnos tujerodnih vrst rib, kot je na primer ameriški somič, sončni ostriž in kalifornijska postrv (amerikanka), ki izpodrivajo avtohtone vrste živali. Z zajezitvami in regulacijami rečne struge se je močno spremenil vodni režim, prekinile so se selitvene poti rib, ki so plavale v zgornje del struge na drst ali pa so bila njihova drstišča uničena. Primer pregrade, ki je prekinila selitveno poti rib, so zapornice v Novi vasi. Omenjamo primera dveh izrazitih selivk, podusti in kečige. Medtem ko je podust dobro prenesla prekinitev selitvene poti, pa je kečiga izumrla vrsta za reko Dravo. Zadnja opazovanja kečige segajo v čas pred izgradnjo zapornic v Novi vasi. Življenjske prostore rib na Dravi lahko razdelimo v dva dela: akumulacijsko Ptujsko jezero in na staro strugo Drave. V jezeru prevladuje ribja združba značilna za počasi tekoče do stoječe vode, imenuje se ciprinidni pas, v njem je prevladujoča vrsta ploščič. Stara struga s tekočo vodo sodi v salmonidnociprinidni pas, značilna vrsta tega pasu je mrena. Ribe so vodni vretenčarji, ki dihajo s škrgami, biologi jih delijo na obloustke in ribe kostnice. Obloustke so skupina najpreprostejših rib. So brez čeljusti. Predstavnik sladkovodnih obloustk so piškurji. V markovski občini naseljuje Dravo le ena vrsta z imenom vzhodni potočni piškur. Njen življenjski krog obsega ličinko in odrasle osebke. Ličinke živijo zakopane v mulju in se prehranjujejo z organskim drobirjem. Odrasli osebki pa so zunanji zajedavci na ribah. Po današnjih podatkih je za Dravo na območju občine Markovci znanih 37 različnih vrst rib kostnic, njihov seznam je predstavljen v tabeli, med najpogostejše vrste pa sodijo mrena, podust, klen, ploščič in navadni ostriž. Med naravovarstveno najpomembnejše vrste sodi riba z imenom upiravec in je iz družine ostrižev. Je manjša riba vretenaste oblike s široko glavo in progastim sivo črnim telesom, živi na rečnem dnu, v ne prehitro tekoči Dravi. Danes je ribolov v Dravi namenjen zgolj rekreaciji. Ribiči lovijo s palico in plovcem ali pa »blinkerjem«, redkejši so tisti, ki še obvladajo lov na »grunt«. Pri slednjem gre za lov rib z rečnega dna, vaba za ribe je »prga« (pogača iz stisnjenih bučnih semen) obtežena s svincem in opremljena z dvema trnkoma. Starejši ljudje se še spomnijo ribolova s sakom (»šero«) in vršo. Znani pa so tudi primeri krivolova z dinamitom. Tabela: Seznam obloustk (Cyclostomata) in rib kostnic (Osteichthyes) občine Markovci. Petromyzontiformes Eudontomyzon mariae Acipenseriformes Acipenser ruthenus Anguilliformes Anguilla anguilla Salmoniformes Oncorhynchus mykiss Salmo trutta m. fario

370

piškurji vzhodni potočni piškur jesetrovke kečiga jegulje jegulja lososi šarenka potočna postrv

Hucho hucho Cypriniformes Cyprinus carpio Carassius gibelio Barbus balcanicus Barbus barbus Gobio gobio Gobio albipinnatus Tinca tinca

sulec krapovci krap srebrni koreselj pohra mrena globoček beloplavuti globoček linj

občina markovci

Drava, polja, travniki

Navadna nežica (Cobitis elongatoides) je pogosta vrsta ribe v reki Dravi. Ker je aktivna ponoči, podnevi pa je zarita v pesek, jo bomo le stežka opazili. (Foto: Marijan Govedič) Do sedaj edina lokacija beloplavutega globočka (Gobio albipinnatus) v reki Dravi je pri Stojncih. (Foto: Marijan Govedič)

Chondrostoma nasus podust Vimba vimba ogrica Abramis brama ploščič Alburnus alburnus zelenika Alburnoides bipunctatus pisanka Rhodeus amarus pezdirk Aspius aspius bolen Scardinius erythrophthalmus rdečeperka Pseudorasbora parva psevdorasbora Rutilus pigus virgo platnica Rutilus rutilus rdečeoka Leuciscus cephalus klen Leuciscus idus jez Leuciscus leuciscus klenič Cobitis elongatoides navadna nežica Barbatula barbatula babica

Siluriformes Ictalurus melas Silurus glanis Esociformes Esox lucius Perciformes Gymnocephalus baloni Zingel streber Stizostedion lucioperca Perca fluviatilis Lepomis gibbosus Gadiformes Lota lota

somi ameriški somič pravi som ščuke ščuka ostriževci grbasti okun upiravec smuč navadni ostriž sončni ostriž trske menek

Dvoživke O razširjenosti dvoživk na območju markovske občine je malo zapisanega. Gre za opazovanja avtorjev tega prispevka. Življenjski prostor dvoživk je vodno in kopensko okolje. V vodnem okolju poteka razmnoževanje in odraščanje ličink oziroma paglavcev. Paglavci dvoživk preživijo v vodi brez plenilskih rib, zato se dvoživke ne razmnožujejo v vseh vodah, temveč predvsem tam, kjer ni plenilskih rib, to so nekatere mrtvice ali pa plitvi rečni rokavi. Odrasle dvoživke pa živijo tudi na kopnem. Posledica navezanosti na dve življenjski okolji je tudi selitev iz kopnega do vode, ta selitev poteka spomladi, jeseni pa poteka selitev iz vode v kopenska prezimovališča. Najbolj opazna je spomladanska selitev 371

iz korantove dežele

iz prezimovališč na mrestišča. Pri nekaterih vrstah se vsi osebki istočasno odpravijo proti vodi, kjer poteka mrestitev. Selitvene poti so zelo ustaljene in če je čez selitveno pot speljana cesta, smo spomladi priča množici poginulih žab, ki so končale pod kolesi avtomobilov. Takšna mesta, kjer žabe množično prečkajo cesto, imenujemo »črne točke«. V markovski občini so to poti ob Dravi, pa tudi v okolici borovskih gramoznic. Danes na takšnih mestih ob rekonstrukcijah cest zgradijo posebne tunele, da lahko dvoživke varno prečkajo cesto. Seveda pa takšne tunele uporabljajo tudi druge živali. Biologi delimo dvoživke v dve skupini, tiste z repom se imenujejo repati krkoni, sem prištevamo močerade in pupke. Druga skupina dvoživk je brez repa, vanjo pa sodijo žabe in krastače. Odrasli močerad je poleg »žabe« najlažje prepoznavna dvoživka. Prepoznamo ga po črno-rumeni obarvanosti in počasni hoji. Srečamo ga predvsem v gozdovih, redkeje na dravskem obrežju. Populacija močeradov je v markovski občini zelo razredčena. K temu prispeva intenzivno poljedelstvo, predvsem pa pomanjkanje gozdnih potokov, v katerih se razvijajo njihove ličinke. Med žabami posebej izpostavljamo dve skupini, to so krastače in zelene žabe. Tukaj živita navadna krastača in zelena krastača. Pred regulacijo Drave so bile zelene krastače pogosta vrsta. Njihovo razmnoževanje poteka v lužah na prodiščih, takih luž pa po regulaciji skorajda ni več. Starejši občani iz vasi ob Dravi se zagotovo še spomnijo, da so na jesen zelene krastače, pri iskanju ustreznih prezimovališč, pogosto zašle tudi v kleti. Danes pa le še redko vidimo zeleno krastačo. Pogostejše so navadne krastače, ki jih srečamo v gozdu ali pa tudi v domačem vrtu. Marsikateri lastnik vrta je bo vesel, saj na noč pospravi kar lepo število polžev. Na žalost pa jih premnogo vidimo v deževnih pomladanskih nočeh povoženih na cestah. Zelene žabe so prave vodne živali in jih le redko vidimo daleč stran od vode. Živijo v stoječih vodah bogatih z vodno vegetacijo. Najmočnejše populacije pa so v zabovski »Kafnci« in »Frančovih jamah«, ter seveda v šturmovski Studenčnici. Nekoč pogosta, predvsem prepoznavna po svojem oglašanju, je zelena rega. Samci zlezejo na drevesa, od koder se zelo glasno oglašajo.

Navadna rega je bila nekoč bolj pogosta kot danes. Zanjo je značilno predvsem oglašanje z dreves oziroma izpostavljenih mest. (Foto: Marijan Govedič)

372

občina markovci

Drava, polja, travniki

Seznam dvoživk občine Markovci obsega deset vrst in je predstavljen v tabeli. Tabela: Seznam dvoživk (Amphibia) občine Markovci Caudata Triturus carnifex Triturus vulgaris Salamandra salamandra Anura Bombina variegata Bufo bufo Bufo viridis Hyla arborea Rana temporaria Rana dalmatina Rana (Pelophylax) sp.

Repati krkoni veliki pupek mali pupek navadni močerad Žabe hribski urh navadna krastača zelena krastača zelena rega sekulja rosnica zelene žabe

Plazilci Večina ljudi se navzame strahu pred kačami od staršev, kar je pogojeno z nepoznavanjem in pretiravanjem ljudskega izročila. Iz zdravstvene statistike vidimo, da po drugi svetovni vojni v Sloveniji ne beležimo niti ene smrti zaradi ugriza strupene kače. To ne pomeni, da strupene kače (pri nas sta to gad in modras, nobeden pa ne živi na območju markovske občine) niso nevarne, njihov ugriz je boleč in potrebuje zdravniško oskrbo. Vendar posledice ugriza niso smrtno nevarne za človeka. Bojazen in previdnost pred kačami sta do neke mere upravičena, žal pa se prepogosto dogaja, da po nepotrebnem in zaradi predsodkov vse povprek pobijamo kače in kuščarje. Za območje markovske občine je ugotovljeno samo šest vrst plazilcev; njihov seznam je v tabeli. To so želva (močvirska sklednica), tri vrste kuščarjev in dve vrsti kač. Razlog za nizko število vrst plazilcev je v relativno nizki pestrosti življenjskih okolij, v katerih živijo plazilci. Večino površine markovske občine predstavljajo intenzivno obdelana polja, na katerih ni primernih mest za plazilce. Drugi obraz pa izkazuje reka Drava in poplavni pas ob njej, ki pa prav tako ni primerno okolje za večino plazilcev. Kljub temu živita tukaj dve vrsti kač, to sta belouška in kobranka. Zanju je značilno, da obe zelo dobro plavata. Prva se hrani pretežno z dvoživkami, druga pa z ribami. Zato belouško pogosto srečamo ob mlakah, kobranko pa pogosteje ob reki Dravi. Tretja vrsta močvirskega plazilca je želva, v markovski občini je to močvirska sklednica, njeno pojavljanje pa je bilo zabeleženo samo enkrat in to leta 2002 pri Stojncih.

373

iz korantove dežele

Tabela: Seznam plazilcev (Reptilia) občine Markovci Testudines Emys orbicularis Sauria Anguis fragilis Lacerta agilis Podarcis muralis Serpentes Natrix natrix Natrix tessellata

Želve močvirska sklednica kuščarji slepec martinček pozidna kuščarica kače belouška kobranka

Ptiči Ptiči so najbolj vidna skupina vretenčarjev, saj jih imamo ves čas »na očeh«, v primerjavi z drugimi skupinami, ki se skrivajo pred ljudmi in jih navadno težko opazimo. Do ptičev imamo tudi bolj naklonjeno stališče. Doživljamo jih s pozitivnimi vrednotami, povezujemo pa jih s pomembnimi dogodki: tako so lastovice znanilke pomladi. Ptice so tudi pomemben del ljudskega izročila in verovanja: štorklje nosijo otroke, sove pa so znanilke smrti. Vendar sta ravno ti dve vraži prve povzdignile, druge pa so bile podvržene neupravičenemu in neusmiljenemu pobijanju. Po številu vrst so ptiči najbogatejša skupina vretenčarjev na območju občine. Prav tako pa tudi najbolj poznana, saj je kar nekaj strokovnjakov raziskovalo ptičjo favno občine Markovci. Pozornost tokrat namenjamo predvsem ptičem na reki Dravi in na njenem obrežju. Favno ptičev markovske občine bomo predstavili po značilnih okoljih: Ptujsko jezero, stara Drava, ptice polj in naselij, ter gozdni ptiči. Z izgradnjo zapornic v Markovcih za HE Formin v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je nastalo Ptujsko jezero, ki je največje akumulacijsko jezero v Sloveniji. Novo življenjsko okolje so kmalu odkrile različne vrste vodnih ptičev. Jezero je postalo pomembno prezimovališče in preletna postaja za race, ponirke in galebe. Njihovo število v zimskem času doseže več tisoč osebkov. Po podatkih zimskega štetja vodnih ptic, ki ga organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, na Ptujskem jezeru vsako zimo prezimuje okrog 6.000 do 15.000 osebkov vodnih ptičev, predvsem rac, najpogostejše med njimi so raca mlakarica, čopasta črnica in sivka. S pojmom stara Drava, označujemo rečno strugo od zapornic v Markovcih pa do Borla, ter brežine in pas, ki je pod neposrednim vplivom reke. Na levi strani rečnega brega so to rečni rokavi in poplavna loka, na desni strani brega pa v zgornjem delu šturmovska loka, od pritoka Dravinje naprej pa strma pobočja Haloz. Z ekološko naravovarstvenega območja je to najkvalitetnejše območje z visoko biodiverziteto. To pomeni, da so na tem območju ohranjeni elementi različnih življenjskih okolij, na primer: prodišča, mrtvice, studenčnice, poplavni mehko lesni in trdo lesni gozdovi, ter grmišča in trstišča. Tako pestro okolje je tudi življenjski prostor različnim živalim, od različnih žuželk pa do ptičev in sesalcev. Prav ptičje bogastvo pa pride najbolj do izraza. Tukaj so gnezdišča ptic, ki gnezdijo na prodiščih in

374

občina markovci

Drava, polja, travniki

rečnih bregovih, takšne vrste so: mali deževnik, mali martinec in vodomec. V času pred regulacijo so tod še gnezdili prlivka, rumena pastirica in breguljka. V trstičju in grmičevju gnezdijo srpična trstnica, rakar, črnoglavka in še druge vrste manjših ptičev. V ostankih gozdov ob Dravi gnezdijo veliki in mali detel, ščinkavec, črnoglavka in drugi. Omenimo še ptiče polj in naselij, zagotovo se vsi s ponosom ozremo na štorkljino gnezdo ali pa gnezda lastovic, v hlevih gnezdi kmečka, pod strešnimi napušči hiš pa mestna lastovka, v njihova gnezda se naselijo tudi domači in poljski vrabci. Omembo si zaslužijo še sinice, ki jih lahko opazujemo vse leto. Med stalne ptičje »vaščane« lahko prištevamo še turške grlice, kose in srake. Polja zasedajo največjo površino markovske občine, na njih živijo fazani, čopasti škrjanci, zelenci in sive vrane. V zimskem času se jim pridružijo še črne in poljske vrane, v poletnem času pa na poljih gnezdijo še posamezni pari prib. Seveda v tem kratkem zapisu nismo mogli vključiti vseh vrst ptic markovske občine, seznam je predstavljen v tabeli. Tabela: Seznam ptičev (Aves) občine Markovci Gaviiformes Slapniki Gavia adamsii rumenokljuni slapnik Gavia arctica polarni slapnik Gavia stellata rdečegrli slapnik Podicipediformes ponirki Podiceps auritus zlatouhi ponirek Podiceps cristatus čopasti ponirek Podiceps grisegena rjavovrati ponirek Podiceps major veliki ponirek Podiceps nigricollis črnovrati ponirek Tachybaptus ruficollis mali ponirek Pelecaniformes veslonožci Phalacrocorax aristotelis vranjek Phalacrocorax carbo kormoran Ciconiiformes močvirniki Ixobrychus minutus mala bobnarica Nycticorax nycticorax kvakač Egretta alba velika bela čaplja Ardea cinerea siva čaplja Ardea purpurea rjava čaplja Platalea leucorodia žličarka Ciconia nigra črna štorklja Ciconia ciconia bela štorklja Anseriformes plojkokljuni Cygnus cygnus labod pevec Cygnus olor labod grbec Anser albifrons beločela gos Anser anser siva gos Anser fabalis njivska gos Anas acuta dolgorepa raca Anas clypeata raca žličarica Anas crecca kreheljc Anas penelope žvižgavka

Anas platyrhynchos Anas querquedula Anas strepera Netta rufina Aythya ferina Aythya fuligula Aythya marila Aythya nyroca Bucephala clangula Somateria mollissima Clangula hyemalis Melanitta fusca Mergus albellus Mergus merganser Mergus serrator Falconiformes Pandion haliaetus Accipiter gentilis Accipiter nisus Circus aeruginosus Circus cyaneus Circus pygargus Pernis apivorus Buteo buteo Buteo lagopus Falco peregrinus Falco subbuteo Falco tinnunculus Galliformes Coturnix coturnix Perdix perdix Phasianus colchicus

mlakarica reglja konopnica tatarska žvižgavka sivka čopasta črnica rjavka kostanjevka zvonec gaga zimska raca beloliska mali žagar veliki žagar srednji žagar ujede ribji orel kragulj skobec rjavi lunj pepelasti lunj močvirski lunj sršenar kanja koconoga kanja sokol selec škrjančar postovka kure prepelica jerebica fazan

375

iz korantove dežele

Gruiformes Fulica atra Gallinula chloropus Rallus aquaticus Grus grus Charadriiformes Burchinus oedicnemus Charadrius dubius Charadrius hiaticula Pluvialis squatarola Vanellus vanellus Philomachus pugnax Calidris alba Calidris alpina Calidris ferruginea Calidris temminckii Calidris minuta Lymnocryptes minimus Gallinago gallinago Numenius arquata Arenaria interpres Actitis hypoleucos Tringa erythropus Tringa glareola Tringa nebularia Tringa ochropus Tringa totanus Stercorarius parasiticus Larus argentatus Larus cachinnans Larus canus Larus fuscus Larus marinus Larus minutus Larus ridibundus Rissa tridactyla Chlidonias hybridus Chlidonias leucopterus Chlidonias niger Sterna albifrons Sterna hirundo Hydroprogne caspia Columbiformes Streptopelia decaocto Streptopelia turtur Columba livia domestica

376

žerjavi liska zelenonoga tukalica mokož žerjav pobrežniki prlivka mali deževnik komatni deževnik črna prosenka priba togotnik beli prodnik spremenljivi prodnik srpokljuni prodnik Temminckov prodnik mali prodnik puklež kozica veliki škurh kamenjar mali martinec črni martinec močvirski martinec zelenonogi martinec pikasti martinec rdečenogi martinec bodičasta govnačka srebrni galeb rumenonogi galeb sivi galeb rjavi galeb veliki galeb mali galeb rečni galeb triprsti galeb belolična čigra beloperuta čigra črna čigra mala čigra navadna čigra kaspijska čigra golobi turška grlica divja grlica mestni golob

Columba palumbus grivar Cuculiformes kukavice Cuculus canorus kukavica Strigiformes sove Otus scops veliki skovik Tyto alba pegasta sova Strix aluco lesna sova Asio otus mala uharica Athene noctua čuk Apodiformes hudourniki Apus apus črni hudournik Coraciiformes vpijati Upupa epops smrdokavra Alcedo atthis vodomec Piciformes plezalci Dendrocopos major veliki detel Dendrocopos medius srednji detel Dendrocopos minor mali detel Dryocopus martius črna žolna Picus canus siva žolna Picus viridis zelena žolna Jynx torquilla vijeglavka Passeriformes pevci Galerida cristata čopasti škrjanec Alauda arvensis poljski škrjanec Delichon urbica mestna lastovka Hirundo rustica kmečka lastovka Riparia riparia breguljka Anthus pratensis mala cipa Anthus spinoletta vriskarica Anthus trivialis drevesna cipa Motacilla alba bela pastirica Motacilla cinerea siva pastirica Motacilla flava rumena pastirica Troglodytes troglodytes stržek Prunella modularis siva pevka Erithacus rubecula taščica Luscinia megarhynchos mali slavec Phoenicurus ochruros šmarnica Phoenicurus phoenicurus pogorelček Saxicola rubetra repaljščica Saxicola torquata prosnik Oenanthe oenanthe kupčar Turdus iliacus vinski drozg Turdus merula kos Turdus philomelos cikovt

občina markovci

Turdus pilaris brinovka Turdus viscivorus carar Locustella fluviatilis rečni kobiličar Locustella luscinioides trstni kobiličar Acrocephalus arundinaceus rakar Acrocephalus melanopogon tamariskovka Acrocephalus palustris močvirska trstnica Acrocephalus schoenobaenus bičja trstnica Sylvia atricapilla črnoglavka Sylvia borin vrtna penica Sylvia communis rjava penica Sylvia nisoria pisana penica Phylloscopus collybita vrbja listnica Phylloscopus sibilatrix grmovščica Phylloscopus trochilus kovaček Regulus regulus rumenoglavi kraljiček Muscicapa striata sivi muhar Ficedula albicollis belovrati muhar Ficedula hypoleuca črnoglavi muhar Aegithalos caudatus dolgorepka Parus ater menišček Parus caeruleus plavček Parus major velika sinica Parus palustris močvirska sinica Sitta europaea brglez Certhia brachydactyla kratkoprsti plezalček Remiz pendulinus plašica Oriolus oriolus kobilar

Drava, polja, travniki

Lanius collurio rjavi srakoper Lanius excubitor veliki srakoper Lanius minor črnočeli srakoper Lanius senator rjavoglavi srakoper Garrulus glandarius šoja Pica pica sraka Corvus corax krokar Corvus corone cornix siva vrana Corvus corone corone črna vrana Corvus frugilegus poljska vrana Corvus monedula kavka Sturnus vulgaris škorec Passer domesticus domači vrabec Passer montanus poljski vrabec Fringilla coelebs ščinkavec Fringilla montifringilla pinoža Serinus serinus grilček Carduelis cannabina repnik Carduelis carduelis lišček Carduelis chloris zelenec Carduelis spinus čižek Carpodacus erythrinus škrlatec Coccothraustes coccothraustes dlesk Pyrrhula pyrrhula kalin Miliaria calandra veliki strnad Emberiza cirlus plotni strnad Emberiza citrinella rumeni strnad Emberiza hortulana vrtni strnad Emberiza schoeniclus trstni strnad

Sesalci Seznam sesalcev markovske občino obsega 36 vrst. Seznam sesalcev Slovenije pa obsega skoraj sto vrst. Tudi za sesalce velja, kar smo zapisali za ptiče - največ vrst živi v ekološko pestrem okolju ob reki Dravi, na primer povodna rovka, poljska rovka, dimasta miš, veliki voluhar ter mala podlasica in navadni dihur. Tudi večina netopirjev se pojavlja v tem okolju, najlažje jih opazujemo v jesenskih večerih, ko nad vodo lovijo žuželke. Nekaj je tudi gozdnih vrst sesalcev, ti živijo v posameznih ostankih gozdnih otokov ali pa v gozdovih ob Dravi. Med značilni gozdni vrsti, ki večino življenja preživita

377

iz korantove dežele

na drevju, sodita navadni polh in podlesek, v gozdnem okolju pa živita še kuna belica in lisica. Večji prosto živeči vrsti sesalcev markovske občine sta srna in divji prašič. Nekaj vrst je takih, ki živijo samo skupaj z ljudmi, pravimo jim sinantropne vrste in ljudje navadno nismo veseli njihove družbe. V to kategorijo »nezaželenih« vrst sodijo hišna miš ter siva in črna podgana. S pomočjo ljudi, sta se v našem okolju razširila še pižmovka in nutrija, obe vrsti živita v vodnem okolju. Opazovanj nutrije je malo, najverjetneje pa gre za živali, ki pobegnejo iz gojišč. Pižmovko so v začetku 20. st. prinesli iz Amerike in se je razširila po večini Evrope. Tabela: Seznam sesalcev (Mammalia) občine Markovci Insectivora Žužkojedi Erinaceus concolor beloprsi jež Sorex araneus gozdna rovka Sorex minutus mala rovka Neomys fodiens povodna rovka Crocidura suaveolens vrtna rovka Crocidura leucodon poljska rovka Talpa europaea navadni krt Chiroptera netopirji Rhinolophus ferrumequinum veliki podkovnjak Myotis myotis navadni netopir Eptesicus serotinus pozni netopir Pipistrellus pipistrellus mali netopir Plecotus austriacus sivi uhati netopir Lagomorpha zajci Lepus europaeus poljski zajec Rodentia glodavci Sciurus vulgaris navadna veverica Clethrionomys glareolus gozdna voluharica Ondatra zibethicus pižmovka Arvicola terrestris veliki voluhar

378

Microtus agrestis travniška voluharica Microtus arvalis poljska voluharica Microtus subterraneus vrtna voluharica Apodemus agrarius dimasta miš Apodemus flavicollis rumenogrla miš Apodemus sylvaticus navadna belonoga miš Micromys minutus pritlikava miš Mus musculus hišna miš Rattus rattus črna podgana Rattus norvegicus siva podgana Glis glis navadni polh Muscardinus avellanarius podlesek Myocastor coypus nutrija Carnivora zveri Vulpes vulpes lisica Mustela nivalis mala podlasica Mustela putorius navadni dihur Martes foina kuna belica Artiodactyla sodoprsti kopitarji Sus scropha divji prašič Capreolus capreolus srna

obÄ?ina markovci

Drava, polja, travniki

379

iz korantove dežele

Povzetek Še v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je reka Drava na območju Markovec in dolvodno skozi Novo vas, Bukovce in Stojnce proti Borlu kazala v vsej svoji lepoti. Široka struga s prodišči, naravnimi bregovi in poplavnim gozdom v zaledju je z obilico vode napajala vodnjake, ki se zato niso nikdar presušili. Reka je bila polna življenja, predvsem podusti. Kljub velikim spremembam po odvzemu vode za potrebe hidroelektrarne, je v občini Markovci še vedno ohranjen del tega naravnega vodnega in obvodnega okolja, zato so številne vrste preživele, zmanjšala pa se je njihova številčnost. Po današnjih podatkih je v vodah reke Drave na markovskem območju najti 37 različnih vrst rib kostnic, med naravovarstveno najpomembnejše pa sodi riba z imenom upiravec in je iz družine ostrižev. O razširjenosti dvoživk je tod malo zapisanega, vsekakor pa velja med žabami izpostaviti dve skupini, to sta skupini krastač in zelenih žab. Tudi plazilcev na našem območju ni veliko, to so želva, tri vrste kuščarjev in dve vrsti kač, belouška in kobranka, zanju je značilno, da obe zelo dobro plavata. Ptiči so najbolj vidna in najštevilčnejša skupina vretenčarjev. Na Ptujskem jezeru vsako leto prezimuje od 6 do 15 tisoč različnih vodnih ptičev, predvsem rac, najpogostejše med njimi so raca mlakarica, čopasta črnica in sivka. Občino Markovci lahko, glede na rastlinstvo, razdelimo na krajinsko 380

Zusammenfassung krajino s poselitvenimi strukturami, krajinski park Šturmovci, tok stare Drave z obrežnim prostorom in Ptujsko jezero. Večji del ravninske pokrajine je biološko osiromašena kmetijska krajina, kjer pa je še moč najti kotičke, kjer delujejo naravne sile. Posebna znamenitost obdravskega prostora, kot rezultat sožitja med človekom in naravo, so gozdni travniki, »krči«. Domačini takšen travnik z drevesi pokosijo, jeseni pa pograbijo listje. Ta enkratna kulturna krajina daje zato vtis angleškega parka. Na širšem ptujskem območju je zavarovanih več naravnih območij in spomenikov narave, med te pa se uvrščajo tudi krajinski park Šturmovci, lipa ob kapeli v središču vasi Markovci, lipa v Prvencih in Koletnikova lipa v Stojncih. Občina Markovci obsega del območja Drave, ki je s stališča biotske raznolikosti in naravovarstvenega pomena eden najpomembnejših delčkov narave v Sloveniji.

Noch zu Beginn der 70er Jahre vorigen Jahrhunderts zeigte sich der Fluss Drava (die Drau) auf dem Gebiet der Ortschaften Markovci, Nova vas, Bukovci und Stojnci in Richtung Borl in seiner ganzen Schönheit. Das breite Flussbett mit Kiesböden, Naturflussufern und Überschwemmungswald im Hinterland versorgte mit der Wasserfülle die Brunnen, die deswegen nie ausgetrocknet wurden. Der Fluss war reich an Lebewesen, vor allem an Nasen. Trotz großer Veränderungen nach der Wasserentnahme für den Bedarf des Wasserkraftwerks ist in der Gemeinde Markovci noch immer ein Teil dieser natürlichen Wasserumwelt und auch der Umwelt den Fluss entlang erhalten, weswegen etliche Gattungen überlebten, doch ihre Stärke verringert wurde. Gemäß heutigen Angaben sind im Gewässer der Drava auf dem Gebiet der Gemeinde Markovci 37 verschiedene Gattungen der Knochenfische zu finden. Zu den wichtigsten vom Gesichtspunkt des Naturschutzes gehört der Fisch genannt „Streber“ aus der Familie der Barsche. Über die Verbreitung der Lurche gibt es hier nur wenige Niederschriften, allerdings sind unter den Fröschen zwei Gruppen hervorzuheben, das sind Kröten und Teichfrösche. Auch Kriechtiere gibt es auf dem Gebiet nicht viele, das sind Schildkröte, drei Arten der Echse und zwei Arten der Schlangen, Ringelnatter und Wassernatter, für die charakteristisch ist, dass die beiden sehr gut schwimmen können. Vögel sind

občina markovci

Drava, polja, travniki

Summary die bemerkbarste und die zahlreichste Gruppe der Wirbeltiere. Auf dem Ptujer See überwintern jedes Jahr 6 bis 15 tausend verschiedene Wasservögel, meistens Enten, darunter vor allem die Stockente, die Reiherente und die Tafelente. Die Gemeinde Markovci kann nach der Pflanzenwelt in die Landschaft mit Siedlungsstrukturen, Landschaftsschutzpark Šturmovci, Strömung der alten Drava mit weiter Uferzone und in den Ptujer See aufgeteilt werden. Der größte Teil des Flachlands ist biologisch verarmtes Landwirtschaftsgebiet, wo man die Ecken, in denen Naturkräfte wirksam sind, noch finden kann. Dergleichen ist der Landschaftsschutzpark Šturmovci. Besondere Sehenswürdigkeit des Gebiets der Drava entlang, als Resultat des Beisammenlebens zwischen dem Menschen und der Natur, sind Waldwiesen („Rodungswiesen“). Die Einheimischen mähen solche Waldwiesen ab, im Herbst rechen sie das Laub zusammen und deswegen gibt diese einmalige Landschaft den Eindruck des englischen Parks. Auf dem breiteren Ptujer Gebiet gibt es mehrere Naturgebiete und Naturdenkmale, zu denen auch der Landschaftsschutzpark Šturmovci, die Linde neben der Kapelle im Zentrum des Dorfs Markovci, die Linde im Dorf Prvenci und Koletniker Linde im Dorf Stojnci gezählt werden. Die Gemeinde Markovci umfasst

einen Teil des Gebiets um die Drava, der vom Standpunkt der biotischen Vielfalt und der Bedeutung des Naturschutzes einer der wichtigsten Teile der Natur in Slowenien ist. Der Landschaftsschutzpark Šturmovci ist noch immer das lebendige Museum der europäischen Geschichte des Rasens, der viele Entwicklungsvorteile bietet: er ist die Grundlage hochwertiger Erzeugnisse, die auf dem Markt die anderen übertreffen, er ist der Glücksumstand für den Tourismus und die Erholung und die vorzügliche Unterlage für die Erhaltung der Identität. Der Landschaftsschutzpark Šturmovci verspricht mit seinem reichen Erbe der Wiesenarbeiten in Verbindung mit feinfühligen Ideen den Siegeszug nach Europa. Eigentlich den einzigartigen: als Wald, Weide und Wiese zugleich.

Even at the beginning of the 70s of the previous century, the Drava river was still at its finest in the area of Makovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci and Borl. Its wide riverbed was full of sand, it still had natural banks and flooded forests in the hinterland, which provided the never dried out neighbouring wells with abundance of water. The river was full of life, especially Chondrostuma nasus. Although, there have been great changes after using the water for power plants, some of the natural water resorts are still preserved in the area. That is why a lot of animal species have survived, however they are not as numerous as they used to be. According to the latest data, there are 37 different kinds of fishes Teleostei in the river Drava in the Markovci area. From nature preserving point of view the most important fish is Aspro Streber from the family of freshwater perch. There are not many notes about amphibians, but the fact is that there are two species of frogs worth mentioning, toads and green frogs. There are also not many reptiles in the area, among them are turtles, three species of lizards and two species of snakes, grass snakes and Tropidonotus Tesselatus, which are known to be good swimmers. Birds are the most visible and numerous group of vertebrates. Every year there are six to fifteen thousand different water birds, especially ducks, spending wintertime on the lake of Ptuj.

381

iz korantove dežele

The Markovci Municipality can be, according to its vegetation, divided to the area with settlements, regional park Šturmovci, the river Drava old stream with its banks and Ptuj’s lake. Main parts of the lowland are biologically impoverished farming fields, where there are still active natural powers. One of the most interesting things in the area are hedges, which are a product of man’s cohabitation with nature. Every year the natives cut the grass among the trees and rake the dead leaves, which gives the impression of an English park. At the wider area of Ptuj there are many protected natural ranges and sculptures, among which are regional park Šturmovci, the lime tree in the centre of Markovci, the lime tree in Prvenci and the Koletnik’s lime tree in Stojnci. The Markovci Municipality includes a part of the Drava region, which is from the biotic differences point of view and its nature preserving importance, one of the most significant natural parts of Slovenia.

382

obÄ?ina markovci

Drava, polja, travniki

383

iz korantove dežele

Societies in the Markovci Municipality In the next few lines the activities of the societies (fire fighting, sport, cultural and all others), which function in the area of the Markovci Municipality are presented. The Municipality has always had a great variety of societies. However, their activities faded a bit during the World War II, but have been especially prosperous within the last decade. There is no village in the Municipality, where social activities, which fulfil our lives, would not be cherished.

Even the places that do not have officially established societies nourish the cultural and social happenings on different occasions. Among the societies are particularly worth mentioning the activities of KUD Jože Štrafela (the cultural society) and Male-Voice Choral Society of KD Alojz Štrafela Markovci, whose performances have surpassed the borders of the Municipality as well as the borders of the Country.

Key words: firemen, fire, fire fighting societies, cultural societies, singers and dancers, folk musicians, preserving folk tradition, carnival, professional and humanitarian organizations. 386

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Društva v občini Markovci V naslednjih sestavkih predstavljamo delovanje društev, gasilskih, kulturnih, športnih in vseh drugih, ki delujejo na območju markovske občine. Ta se ponaša z bogatim društvenim življenjem, ki je zamrlo le v času narodnoosvobodilnega boja, v zadnjem desetletju samostojne občine pa doživelo razcvet kot le malo kje. Ni je v občini Markovci vasi, kjer ne bi živelo tudi društveno življenje, ki bogati vsakdan naših ljudi. Tudi tam, kjer uradno samostojnega društva niso

ustanovili, ljudje ob različnih priložnostih poskrbijo za kulturno in družabno dogajanje. Vsekakor pa med društvi velja posebej omeniti delovanje gasilcev, KUD Markovski zvon, Godbe na pihala občine Markovci, Folklornega društva Anton–Jože Štrafela in Moškega pevskega zbora KD Alojz Štrafela Markovci, ki so s svojimi nastopi prestopili ne le občinske, pač pa tudi državne meje.

Ključne besede: gasilci, požari, društva, prostovoljstvo, gasilska oprema, gasilski domovi, gasilska tekmovanja. kulturna društva, pevci in plesalci, ljudski godci, ohranjanje ljudske tradicije, fašenk, stanovske in humanitarne organizacije. 387

iz korantove dežele

Janez Liponik, član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije

Razvoj gasilstva na Markovskem Ustanavljanje gasilskih društev je bilo na območju markovske občine povezano z velikimi požari, vendar gasilska društva niso nikdar opravljala le gasilske službe, pač so bila tudi gibalo kulturnega življenja. Pobudniki ustanavljanja društev so bili premožni kmetje, gostilničarji in župani. Najstarejše gasilsko društvo deluje v Bukovcih, saj so ga tamkajšnji ljudje ustanovili že leta 1910. Markovčani in Novovaščani so svoje društvo, najprej skupno, ustanovili 1923, ko je bilo ustanovljeno tudi Gasilsko društvo Stojnci. V Zabovcih so gasilsko društvo ustanovili 1927, v Borovcih 1947, v Sobetincih 1948 in v Prvencih 1984. leta.

Danes so vsa gasilska društva v naši občini dobro opremljena in se lahko pohvalijo z delovnimi in usposobljenimi gasilci in gasilkami, tako med pionirji, kot v vrstah članov in veteranov. Gasilstvo na Slovenskem ima 140 letno tradicijo, saj so bila to društva, ki so se poleg gašenja ognja ukvarjala še s kulturo in negovanjem maternega jezika in so bistveno pripomogla k narodni zavesti slovenskega naroda. Pisni viri, med drugim cerkvena kronika, ki jo je pisal markovski župnik Matej Slekovec, govorijo o velikih požarih v naši okolici, 15. oktobra 1786 pa je skoraj v celoti pogorel takratni Ptuj. Ogenj je bil tako močan, da so se topili zvonovi v zvonikih. Slekovčeva cerkvena kronika govori o požarih: Markovci: »L. 1858, dne 16. maja, je strašen požar upepelil skoraj vse hiše zgornjega dela vasi«. Nova vas: »L. 1886, dne 3. aprila, so pogoreli v tej vesi trije kmetje z gospodarskimi poslopji vred«. 388

občina markovci

družba prijaznih ljudi

»L. 1893, dne 16. aprila, na drugo povelikonočno nedeljo popoldne, je strahovit požar upepelil v Bukovcih 21 hiš, celi zgornji del vasi do kapelice Matere božje. K občni bedi pripomogli so tudi večkratni požari, ki so večino hiš upepelili, n. pr. l. 1879, 1883, 1884, 1893 in 1895.« Velik požar je bil 12. aprila 1893. leta v Stojncih, le štiri dni pozneje je gorelo v Bukovcih, 7. oktobra 1896 je bil velik požar v Zabovcih. V nemoči pred ognjem so se ljudje zatekali v cerkev in h kapelam ter molili k Materi božji je zapisal Slekovec leta 1893. V tem času je nastala pesem, ki jo je napisal. Dobrotna je ognjena moč, Dokler strahovat je njo mogoč; Kar človek zlije, zobrazni, Vse to skoraj ognja moč stori. Al strah in grozno naredi Če uide ogenj iz peči. Divja neusmiljeno svoj pot, Požiga in ne gleda kod. Plamen pa po vseh stenah plava Ogenj se po tleh vali, Hiše, mesta pokončava, Ki jih človek naredi.

Pesem iz cerkvene kronike, ki jo je zapisal markovski župnik Matej Slekovec in je nastala leta 1893.

O prvih zametkih požarne brambe na Slovenskem se govori v letu 1869, ko je bila ustanovljena požarna bramba v Metliki, leto kasneje pa na Ptuju.

Organiziranost gasilske organizacije Požarne brambe ali gasilska društva so bila do leta 1919 med sabo slabo povezana in organizirana v deželnih zvezah. Ena izmed teh je bila tudi Zveza požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem, ki pa je bila na 1. občnem zboru takratne Jugoslovanske gasilske zveze v Ljubljani 1. junija 1919 ukinjena. Prvi (ustanovni) kongres gasilske zveze Ljudske republike Slovenije je bil 2. oktobra 1949 v Ljubljani in takrat so se gasilska društva začela povezovati v gasilske zveze, ki so v tem času spreminjale svoje meje in imena. Društva našega območja so spadala pod Okrajno gasilsko zvezo Maribor, nato pod Gasilsko zvezo Ptuj, Zvezo gasilskih društev Ptuj, Gasilsko zvezo Mestne občine Ptuj in sedaj pod Območno gasilsko zvezo Ptuj. Prvo prostovoljno gasilsko društvo pri nas je bilo ustanovljeno v Bukovcih, 10. marca 1910. Trinajst let kasneje (1923) sta bili ustanovljeni Prostovoljni gasilski društvi Stojnci in Nova vas - Markovci.

389

iz korantove dežele

Sledila je ustanovitev društva v Zabovcih leta 1927, v Borovcih so gasilsko društvo ustanovili leta 1947, Sobetincih leta 1948 in Prvencih leta 1984.

Pogodba o opravljanju javne gasilske službe Pristojnosti in obveznosti prostovoljnega gasilstva sedaj predpisuje eden izmed petih krovnih zakonov, to je Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ta nalaga lokalni skupnosti – občini, da skupaj z gasilci organizira javno lokalno gasilsko službo zaščite in reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami. Društva so dobila svoje požarne rajone v katerih vršijo javno lokalno gasilsko službo. Od leta 1995 naprej društva z županom podpisujejo vsakoletne pogodbe, s katerimi se obe strani zavežeta o financiranju in delovanju le-te. Podpis pogodbe o opravljanju javne gasilske službe je svečan dogodek. Podpisa se udeležijo predsedniki gasilskih društev, predstavniki zveze in župani občin. Fotografija je nastala 29. 3. 2001, ko je župan občine Markovci, Franc Kekec, prvič gostil župane občin, ki sestavljajo OGZ Ptuj, predstavnike zveze in predsednike 23. gasilskih društev.

Gasilska društva so kategorizirana v skladu z Merili o minimalnih zahtevah sil za zaščito in reševanje. V 1. kategorijo oziroma najnižjo kategorijo z najmanj 15. operativnimi člani, spadajo PGD Borovci, Nova vas, Sobetinci in Zabovci. V 2. kategorijo z najmanj 23. operativnimi gasilci spadajo PGD Markovci, Stojnci in Prvenci-Strelci. Kot osrednja občinska enota z minimalnim številom 32 operativnih gasilcev deluje PGD Bukovci.

Sv. Florijan, zavetnik gasilcev Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, so v gasilskih organizacijah obudili Florijanove nedelje. V času po drugi svetovni vojni ni bilo priporočljivo, da bi se gasilci ukvarjali z religioznimi prireditvami, zato so te toliko večji zagon dobile v času, ko je Slovenija postala samostojna država. 3. maja 1992 so gasilci iz takratnega Gasilskega centra Markovci (v sklopu Zveze gasilskih društev občine Ptuj je imela vsaka krajevna skupnost gasilski center) podpisali Listino o dobrih namenih, s katero so se zavezali, da bodo pred gasilskim domom v Stojncih postavili kapelico posvečeno sv. 390

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Florijanu. Obveznosti v zvezi s podpisano listino sta prevzela takratni predsednik društva v Stojncih Mirko Janžekovič in Ivan Golob iz Prvenec, ki sta bila pobudnika Florijanove nedelje. Po večkratnem posvetu z mariborsko škofijo je prišlo do dogovora, da se postavi kip sv. Florijana na kamnitem stebru, ki ga je zasnoval škofijski arhitekt Peter Požauk. 9. maja 1993 je dr. Franc Kramberger, mariborski škof, ob 70. obletnici Gasilskega društva Stojnci, blagoslovil kip sv. Florijana ob prisotnosti več kot 400 gasilcev iz takratnih KS Markovci, Cirkulane in Zavrč. Štajerski tednik je 13. 5. 1993 obširno pisal o blagoslovu obeležja sv. Florijana, ki je bil 9. maja. Obeležje so zgradili gasilci iz Stojncev na pobudo takratnega Gasilskega centra Markovci.

V Listini o dobrih namenih tudi piše, da se bodo gasilci vsako leto ob Florijanovem zbrali v Stojncih pri sveti maši in da bodo gasilci iz Stojnc organizirali gasilska tekmovanja za prehodni poklal kipca sv. Florijana, kar tudi vestno prirejajo.

Gasilska tekmovanja Gasilska tekmovanja so najpogostejše prireditve v naši občini. Ni ga gasilskega društva, ki ga ne bi organiziralo. Tekmovanja so sestavni del učnih programov, ki jih predpiše minister. So kategorizirana in vsako ima svoj pomen. Vsako spomlad poteka pregled društev v obliki gasilskega tekmovanja na nivoju občine in so obvezna za vsa društva. Sledijo društvena tekmovanja, ki so pokalna in memorialna.

Pokalna gasilska tekmovanja Za najstarejšo pokalno gasilsko tekmovanje v naši občini štejemo tekmovanje za pokal Lackove čete, ki ga je začelo organizirati GD Sobetinci v letu 1983. Drugo najstarejše organizirano tekmovanje

Gasilska tekmovanja, ki so sestavni del gasilskega izobraževanja, so organizirana na dobro pripravljenih poligonih. Najpogosteje se uporabljajo nogometna igrišča ali velike travnate površine. Najprimernejši teren v naši občini je v Bukovcih.

391

iz korantove dežele

poteka od 1987. leta v Bukovcih, leta 1993 so prvič tekmovanje pripravili gasilci v Stojncih, v Novi vasi in Borovcih so gasilska tekmovanja začeli prirejati 1995. leta.

Memorialni gasilski tekmovanji Prvo memorialno gasilsko tekmovanje v spomin na preminulega gasilca – pionirja je bilo organizirano v Zabovcih leta 1988 pod imenom Za pokal Ivančka Horvata. V letu 1990 se je ime tekmovanja, zaradi smrti drugega gasilca - pionirja Marjana Bračiča, spremenilo in se sedaj imenuje gasilsko tekmovanje Za pokal Ivančka Horvata in Marjana Bračiča. Fotografija z največ udeleženci na gasilskem tekmovanju je nastala v Markovcih na 10. memorialnem tekmovanju za pokal Marka Slameršaka, 28. 6. 1998, ko je nastopilo 62 ekip. Med njimi so tudi bili gasilci iz Avstrije in Madžarske.

Drugo memorialno gasilsko tekmovanje se je pričelo v Markovcih pod imenom Za pokal Marka Slameršaka v letu 1989. To tekmovanje je posvečeno spominu na gasilca - pionirja Marka Slameršaka, ki se je ponesrečil skupaj z očetom Martinom.

Ligaška gasilska tekmovanja V okviru ligaških gasilskih tekmovanj od leta 1997 sodelujeta PGD Markovci in Nova vas. Medobčinsko gasilsko ligo organizirajo OGZ Ptuj, GZ Gorišnica in GZ Dornava.

Najuspešnejši udeleženci tekmovanj v medobčinski gasilski ligi so gasilci iz PGD Nova vas, saj so osvojili kar nekaj prvih mest v ženski in moški konkurenci.

392

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Izobraževanje gasilcev in mednarodno sodelovanje Razvoj novih tehnologij na vseh področjih nenehno zahteva poznavanje novih nevarnih materialov, ki jih je v vsakdanjem življenju vedno več. To pa terja od gasilcev nova znanja in drugačne taktične pristope. Izobraževanje gasilcev je predpisano s posebnim pravilnikom, ki ga je podpisal minister za obrambo in deli usposabljanje gasilcev na osnovno in dopolnilno izobraževanje. Koristne, združeno s prijetnim, so tudi ekskurzije h kolegom gasilcem sosednjih držav. Pomembne stike gojijo naši gasilci z avstrijskimi gasilci (Bad Waltersdorf) in gasilci iz sosednje Hrvaške (DVD Lovrečan–Dubrava), s katerimi prijateljujejo člani PGD Bukovci, z Mladinsko gasilsko zvezo Budimpešte pa so stike navezali člani PGD Markovci. Tovarna Rosenbauer iz sosednje Avstrije je ena naših največjih dobaviteljev gasilske opreme. 7. 3. 2003 smo si jo, na povabilo vodstva podjetja, tudi ogledali.

Pomembnejše funkcije v gasilski organizaciji Na razvoj gasilstva na območju današnje občine Markovci so vidno vplivali posamezniki, ki so bili in še so na različnih vodilnih položajih gasilske organizacije. Na razvoj gasilstva niso vplivali samo funkcionarji v vrhovih vodstev zvez na nivoju občin, regij in GZS, temveč tudi predsedniki in poveljniki posameznih društev. Od leta 1947 dalje so vidnejše funkcije nosili naši občani:

Jože Bezjak (PGD Bukovci) Sektorski poveljnik do 1960.

Lovro Kodrič (PGD Stojnci) Sektorski poveljnik od 1961 do 1973.

Janez Golob (PGD Nova vas) Sektorski poveljnik od 1974 do 1978.

393

iz korantove dežele

Stanko Veselič (PGD Bukovci) Centrski poveljnik od 1979 do 1981.

Jože Bratušek (PGD Prvenci-Strelci) Centrski poveljnik od 1982 do 1983.

Martin Zamuda (PGD Borovci) Centrski poveljnik od 1984 do 1989 in od 1998 do 2000.

Janez Liponik (PGD Markovci) Centrski poveljnik od 1990 do1994. Poveljnik zveze od 1998 do 2002. Član poveljstva Gasilske zveze Slovenije od 2003 dalje.

Branko Kostanjevec (PGD Bukovci) Centrski poveljnik od 1995 do 1997.

Marjan Mislovič (PGD Borovci) Občinski poveljnik od 2001 do 2005. Podpoveljnik zveze od 2006 dalje.

394

občina markovci

Milan Majer (PGD Bukovci) Občinski poveljnik od 2006 dalje.

Martin Horvat (PGD Markovci) Tajnik zveze od 1954 do 1975.

družba prijaznih ljudi

Marjan Meglič (PGD Prvenci-Strelci) Podpoveljnik zveze od 2003 do 2005. Predsednik zveze od 2006 dalje.

PGD Bukovci Zaradi katastrofalnega požara, ki je 16. aprila 1893 do tal uničil pol vasi Bukovci, so takratni vaški možje začeli razmišljati, kako bi se zavarovali pred ognjem. Do ustanovitve društva je prišlo 15 let po požaru. Ustanovni občni zbor je bil 10. marca 1910. Na ustanovnem zboru je bilo 32 članov, ki so z velikim zagonom pričeli delati. Še v istem letu so zgradili zidano gasilsko stavbo in se 27. aprila 1910 veselili še štirikolesne ročne brizgalne. Med prvo svetovno vojno se je članstvo društva popolnoma zdesetkalo. Ker je primanjkovalo članov, je takratni podpoveljnik Mihael Plohl že 1915. leta organiziral desetino mladincev. Društvo je v tem času skoraj nehalo delovati. Po končani vojni je društvo skupaj z doraslimi mladinci imelo 40 članov. Leta 1919 je društvo vstopilo v gasilsko (župo) zvezo Ptuj, ki je takrat štela 10 društev. 27. 10. 1927 je bilo na izrednem občnem zboru izvoljeno novo vodstvo z Jožefom Bezjakom na čelu. Z novim vodstvom je društveno delo ponovno

oživelo, ustanovili pa so tudi dramski odsek, ki je pripravljal po dve predstavi na leto, kar je društvu dalo tudi nekaj denarnih sredstev. Že leta 1928 je društvo preuredilo prvotno gasilsko stavbo in 1930 postavilo 12 metrov visok lesen stolp, ki je bil namenjen sušenju gasilskih cevi. V letih med 1932 in 1935 so v Bukovcih zgradili 6 vodnih rezervoarjev za gasilno vodo in s skupno kapaciteto 100 tisoč litrov. Med 2. svetovno vojno je društvo delovalo kot pol vojaška formacija. 1943. leta so gasilci nabavili novo brizgalno in kmalu po vojni, 1945. leta, vojaški kamion preuredili v gasilski avtomobil. Leta 1953 so gasilci skupaj s Kmetijsko zadrugo Bukovci pričeli z izgradnjo novega gasilskega doma z zidanim stolpom. Gasilski dom so predali svojemu namenu že naslednje leto. Leta 1955 so razvili gasilski prapor, ki še danes krasi vitrino v prostorih PGD Bukovci.

395

iz korantove dežele

Leta 1979 so se odločili za nakup zemljišča za izgradnjo novega gasilskega doma. Temeljni kamen je bil postavljen 1. maja 1981. S pomočjo vaščanov, takratne Krajevne skupnosti Markovci in Gasilske zveze Ptuj, so gasilski dom postavili pod streho še istega leta. V naslednjih letih so kupili tudi dva nova gasilska avtomobila in vozilo za prevoz desetine ter visokotlačno gasilno napravo. Po letu 1990 so dokončali gasilski dom, uredili okolico in nabavili veliko skupne in osebne zaščitne opreme. Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, so se pričele številne reorganizacije v celotni državi. Po razpadu takratne velike Gasilske zveze Ptuj, smo dobili manjšo zvezo, s tem pa številne priložnosti za velike prireditve. PGD Bukovci je organiziralo dneve gasilcev v letih 2000 in 2006. Regijska tekmovanja pa v letih 1993, 2003 in 2007.

Člani PGD Bukovci so 1. 5. 1981, ob navzočnosti predstavnikov Krajevne skupnosti Markovci in Gasilske zveze Ptuj, ki jo je zastopal Ciril Murko, postavili temeljni kamen za novi gasilski dom, ki je bil predan svojemu namenu v letu 1985.

11. 6. 2000 je društvo praznovalo 90. obletnico obstoja. Z gasilci iz Lovrečana-Dubrave je bila podpisana listina o sodelovanju, svečanosti pa so se udeležili tudi gasilci iz Bad Valtersdorf-a. Zadnja velika pridobitev PGD je novo vozilo, ki je bilo predano svojemu namenu leta 2006.

18. 6. 2006 je PGD Bukovci na 10. dnevu gasilcev OGZ Ptuj predalo svojemu namenu moderno gasilsko vozilo. Gost župana občine in vodstva gasilskega društva je bil, poleg visokih gasilskih funkcionarjev, tudi minister za okolje Janez Podobnik.

PGD Bukovci se lahko pohvali z lepim gasilskim domom, ki je bil prenovljen leta 2006. V društvu deluje veliko domačinov, ki so ponosni na podmladek in moderno gasilsko tehniko.

396

občina markovci

družba prijaznih ljudi

PGD Markovci PGD Markovci je bilo skupaj z PGD Nova vas ustanovljeno po velikem požaru v Novi vasi, ko so zgorele hiše od Plarovih do Županovih. Ustanovni občni zbor je bil 20. julija 1923. Ustanovni člani iz Markovcev so bili Franc Meglič, Janez Forstnarič, ter Ludvig Meznarič. Ustanovljena je bila Gasilska brigada Nova vas–Markovci. S prostovoljnimi prispevki, ki so jih prispevali vaščani Nove vasi, Markovec in okolice v denarju in materialu (poljski pridelki), so gasilci še istega leta nabavili ročno gasilno brizgalno z vso pripadajočo opremo, leta 1933 so že kupili prvo motorno brizgalno. Drugi velik požar v zgodovini gasilstva Markovec in Nove vasi je bil leta 1935, ko je v Markovcih zagorel spodnji del vasi, tako imenovani Siget. Prvi prostori, ki so bili namenjeni gasilski opremi, so bili tam, kjer še stoji stari gasilski dom gasilskega društva Nova vas. Ker so se gasilci iz Markovec pritoževali, da v primeru požara ne slišijo “trube”, je bila kasneje, nekje na meji med obema vasema, postavljena manjša garaža za gasilsko opremo. Leta 1948 je bil nabavljen prvi avtomobil, ki so ga predelali v gasilsko vozilo. Gasilci zabeležijo večji požar še 18. marca 1943, ko je zgorela domačija Jakoba Goloba. Vse do leta 1973, ko se začne v Markovcih graditi jez za HE v Forminu, so gasilci tudi pogosto pomagali pri reševanju barna, ki je takrat prenehalo voziti. Na 27. občnem zboru Gasilskega društva Nova vas-Markovci, ki je leta 1950 potekal v gostilni Rožmarin v Markovcih, so gasilci sprejeli sklep o sporazumni razdružitvi in razdelitvi opreme. Samostojno gasilsko društvo Markovci je bilo ustanovljeno 12. decembra 1952. Pri delitveni bilanci skupnega premoženja, so Markovci dobili ročno gasilsko brizgalno in nekaj kolobarjev lanenih cevi. Ker v Markovcih ni bilo ustreznih prostorov, kjer bi lahko hranili

Markovski gasilci so škofa, ki je prišel na birmo v Markovce 15. 5. 1951, pričakali v uniformah pred »farofom« in mu postavili »špalir«. Konjeniki pa so ga spremljali že od Ptuja, ko se je pripeljal na »paruču«.

omenjeno brizgalno, je Franc Cimerman gasilcem odstopil del svojega gospodarskega poslopja. Tam je bila brizgalna vse do leta 1956, ko so se gasilci in uprava Kmetijskega kombinata Ptuj dogovorili, da lahko brizgalno prepeljejo v prostor takratnih skladiščnih prostorov KK, v »hale«. V naslednjih letih so markovski gasilci poskrbeli za opremo svojega društva, nabavili avtomobil, kupili novo brizgalno, obenem pa so začeli iskati primerne prostore za hrambo gasilske opreme. Med odločitvijo, ali zgraditi novi dom, ali preurediti Sokolski dom, so se odločili za drugo možnost in med leti 1972 do 1974 dogradili Sokolski dom s stolpom in garažo. Leta 1977 je bil nabavljen prvi orodni gasilski avtomobil. Septembra 1992 so gasilci razvili pionirski gasilski prapor, ki ima 79 trakov in 68 žebljičkov. 19. 9. 1993 je društvo proslavilo 70. obletnico obstoja in Predsedstvo GZ Slovenije je ob tej priložnosti društvo odlikovalo z Gasilsko plamenico II. stopnje. Junija 1997 je bil predan svojemu namenu nov kombi za prevoz moštva, takrat je v društvu delovalo kar pet tekmovalnih enot, ki so se na tekmovanje v Bukovce 2001 odpeljali kar z avtobusom. Popoln razcvet je društvo doživelo na 79. občnem zboru leta 2002, ko je imelo kar 114 članov.

397

iz korantove dežele

Z ustanovitvijo samostojne občine Markovci je oživela ideja o novem gasilskem domu. 29. 6. 2003 PGD Markovci skupaj z OGZ Ptuj organizira 7. dan gasilcev in praznuje 80. obletnico. Marca 2004 je na 81. občnem zboru imenovan gradbeni odbor, ki začne s pripravo dokumentacije in z izgradnjo gasilskega doma. Leta 2005 gasilci nabavijo rabljeno gasilsko vozilo in s tem povečajo operativno sposobnost društva. Glavna naloga pa je gradnja gasilskega doma, ki so ga z veliko vaško svečanostjo poleti 2007 tudi predali svojemu namenu.

1. 7. 2007 so na slavnostni otvoritvi novega gasilskega doma v Markovcih sodelovali številni gosti. Blagoslov doma je opravil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, prisoten pa je bil tud predsednik GZS Ernest Eöry.

Prostovoljno gasilsko društvo šteje 87 članov. Spada v drugo kategorijo društev in ima v lasti prvo ročno brizgalno knaust, ki so jo nabavili v Prostovoljnem gasilskem društvu Nova vas– Sveti Marko okoli leta 1928.

PGD Zabovci V letu 1927 so mladi zabovski fantje, tudi na željo sovaščanov, ustanovili GD Zabovci. Hiše so bile v tistih časih večinoma butane, lesene, pokrite z naravnim materialom oziroma materialom, ki hitro gori, gospodarska poslopja pa cimprana in zato so se ljudje zelo bali požarov.

398

Takrat GD ni imelo svojih prostorov, tako da so se fantje zbirali v gostilni Korošec. Ti zbori so bili enkrat tedensko, ob nedeljah pa so se sestajali v gasilskem domu v Ptuju, kamor so se vozili s konjsko vprego ali šli peš in kjer so se še dodatno izpopolnjevali.

občina markovci

Leta 1928 so se vaščani Zabovec na predlog gasilcev odločili, da skupaj postavijo svoj gasilski dom. Ta je bil zgrajen leta 1929 na kraju, kjer stoji še danes. Leta 1930 so se dela nadaljevala, saj so takrat ob domu postavili še leseni stolp, ki je bil namenjen predvsem sušenju gasilskih cevi. Leta 1951 so se Zabovčani odločili, da zberejo denar za nakup prve brizgalne, saj je za tiste čase brizgalna pomenila velik napredek za gasilce. Z nabavo le-te se je število članov v GD ponovno povečalo. Leta 1958 je bil v Zabovcih eden izmed največjih požarov, saj je zajel več hiš in gospodarskih poslopij, ki so bila uničena do temeljev.

Boter pri nabavi ročne brizgalne leta 1928 je bil Markovčan Janko Rožmarin. Brizgalna je bila leta 2007 generalno obnovljena in je zdaj ponos zabovskih gasilcev.

družba prijaznih ljudi

Prvotni dom je bil leta 1963 popolnoma prenovljen, gasilci so postavili novi dom z večjo dvorano in dodatnim prostorom za garažo in orodišče. Leta 1965 je GD razvilo svoj prvi prapor. Leta 1967 so gasilci in vaščani zgradili, namesto lesenega, močnejši in višji zidani stolp. Ta stolp stoji še danes, vendar je v celoti obnovljen. Leta 1972 je bil nabavljen gasilski avtomobil. Zabovčani so se leta 1979 odločili za dograditev gasilskega doma, zato so 1981. leta porušili del starega doma in na njegovem mestu zgradili novi dom, dela so zaključili v letu 1982. Leta 1987 so s pomočjo vaščanov, ki so prispevali kar polovico sredstev, stari avtomobil menjali za novega. Leta 1989 so pionirji razvili svoj prapor. Leto pozneje pa je društvo nabavilo novo motorno brizgalno. Leta 1999 je PGD Zabovci zamenjalo staro gasilsko vozilo z novim, ki so ga opremili s sodobnim orodjem. Pri tem jim je pomagala občina Markovci, dobršen del pa so spet prispevali krajani Zabovec. V letih od 1999 do 2007 so gasilci in vaščani Zabovec dom v celoti obnovili, tako je dvorana ena najlepših, uredili pa so tudi mansardo, kjer ima prostore upravni odbor društva, dovolj prostora pa je tudi za druga vaška društva. Tam se ureja tudi arhiv stare odslužene opreme, ki prikazuje razvoj gasilstva. V vseh 80. letih obstoja je PGD Zabovci posvečalo izredno pozornost predvsem mladim članom. Društvo danes šteje preko 120 članov, med katerimi je precej mladih, tudi mnogo žensk, predvsem pa operativnih članov. Posebne pozornosti so deležni pionirji in veterani. Že 20 let poteka v Zabovcih memorialno tekmovanje Za pokal Ivančka Horvata in Marjana Bračiča.

PGD Zabovci je v letih od 1999 do leta 2007 v celoti obnovilo gasilski dom, nabavilo novi gasilski avto in sodobno opremo.

399

iz korantove dežele

PGD Borovci Velik in uničujoč požar je leta 1946 v Borovcih, pri Krajnčičevih, uničil stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje. Ta velik požar je bil tudi povod, da se ja nekaj požrtvovalnih vaščanov odločilo ustanoviti gasilsko društvo. Še istega leta, v mesecu oktobru, je nastalo Gasilsko društvo Borovci. Na ustanovnem sestanku je bil izvoljen prvi upravni in nadzorni odbor s predsednikom Jožetom Muršičem, poveljnikom Petrom Ranflom, st., podpoveljnikom Francem Klingerjem, blagajnikom Antonom Veseličem, st., strojnikom Stankom Valičem, st. in Francem Obranom, ki je bil tajnik društva. V nadzorni odbor so bili imenovani Franc Mislovič, st., Franc Čuš in Franc Majcen. Novoustanovljeno društvo je najprej nabavilo motorno

Oprema društva okrog leta 1956 sta bila voz in motorna brizgalna ford.

brizgalno in nekaj najnujnejše opreme za gašenje, ki so jo hranili pri Stanku Valiču in pozneje pri Francu Obranu. Franc Zagoršek in Veselič Anton sta odstopila zemljišče za gradnjo gasilskega doma, ki je bil ob podpori vaščanov postavljen leta 1958, leto pozneje pa so gasilci iz Borovec že razvili svoj prapor. V naslednjih letih so člani PGD Borovci skrbeli za nabavo potrebne opreme in tako je leta 1960 konjsko vprego zamenjal gasilski avtomobil, leta 1977 je bila nabavljena nova motorna brizgalna. Gasilci PGD Borovci so vedno pomagali pri nesrečah v Borovcih in okolici ter veliko skrb namenjali vzgoji svojih kadrov. Leta 1996 so gasilci iz Borovec praznovali 50 let društva in razvili nov gasilski prapor, ki so mu botrovali Elizabeta in Janko Mislovič ter Peter Matjašič. Leta 2002 so nabavili sodobno gasilsko vozilo z vso opremo, ki je potrebna za društvo I. kategorije. Staro vozilo je bilo prodano PGD Hermanci, s katerimi so se borovski gasilci tudi pobratili. V PGD Borovci je trenutno včlanjenih 84 članov, od tega je 23 operativnih članov, ostalo so pionirji, članice, veterani in podporni člani.

PGD Borovci spada v prvo kategorijo društev in ima svoje prostore v vaško – gasilskem domu, ki je bil v celoti prenovljen in so mu bile prizidane nove garaže. Ima gasilsko vozilo znamke mercedes nabavljeno leta 2002.

400

občina markovci

družba prijaznih ljudi

PGD Prvenci-Strelci Vaščani vasi Prvenec so že v letu 1950 želeli ustanoviti gasilsko društvo. Vaščani – gasilci so najprej aktivno delovali v Gasilskem društvu Sobetinci, svoje gasilsko društvo pa so v Prvencih ustanovili 24. julija 1984. Prvi predsednik je bil Jože Bratušek, podpredsednik Franc Zemljarič, dela poveljnika so zaupali Ivanu Bezjaku, prvi podpoveljnik je postal Ivan Golob. Alojz Kosec je bil prvi gospodar PGD Prvenci, blagajnik Alojz Janžekovič, tajnik Marjan Meglič, predsednik nadzornega odbora pa Branko Visenjak. Prvo opremo so si sposodili pri podjetju Agis Ptuj. Na pomoč sta jim priskočili dve gasilski društvi, PGD Zavrč in Stojnci, ki sta jim posodili opremo za morebitno posredovanje ob nesrečah! V letu 1985 je Gasilsko društvo Prvenci razvilo svoj društveni prapor in odkupilo orodni avtomobil. Naslednje leto je društvo dobilo novo vodstvo, saj je predsednika zamenjal Ivan Bezjak, ki je do leta 2004 uspešno vodil društvo. Poveljniško mesto je

PGD Prvenci–Strelci je naše najmlajše gasilsko društvo, saj je leta 1984 praznovalo 20. obletnico obstoja. Spada v drugo kategorijo društev. Ima v celoti obnovljen vaško – gasilski dom in dve gasilski vozili.

prevzel Ivan Golob, ki je poveljeval vse do leta 1998. Od tega leta naprej je poveljnik Franc Bezjak. PGD Prvenci je pobudnik in organizator vedno dobro obiskane meddruštveno hitrostne hidrantne vaje, na kateri radi sodelujejo mladi. Gasilci iz Prvenec veliko skrb namenjajo pionirjem in mladini, s katerimi že vrsto let kot mentor dela Janko Cimerman. Mladi vsako leto s kulturno referentko, Jerico Golob, pripravijo kulturne nastope in z njimi popestrijo vaška dogajanja. Gasilci iz Prvenec skrbijo tudi za družabno življenje na vasi, vabijo na različne prireditve, ena od večjih prireditev pa je zagotovo organizacija kmečkih iger, ki jih prirejajo s člani prvenskega prosvetnega društva. Leta 1986 so v Prvencih kupili nov orodni avtomobil in dogradili prizidek, garažo, k vaškemu domu. V kasnejših letih so dogradili še eno garažo s pisarnami. V društvu so za nakup motorne brizgalne organizirali akcijo zbiranja odpadnih surovin, zbrali so jih kar 150 ton in na ta način ter ob pomoči takratne KS Markovci leta 1987 kupili potrebno opremo. V letu 1993 je društvo pričelo razmišljati o nabavi kombiniranega vozila. Gasilcem je z veliko prostovoljnega dela in prizadevnostjo poveljnika Ivana Goloba uspelo preurediti dve stari vozili v preurejeni kombinirani avtomobil, v katerem je prostora za 7 gasilcev. Avtomobil ima tudi cisterno za 4000 l vode in dovolj prostora za skupno opremo. Sledila je prodaja orodnega vozila, ki so ga zamenjali za najsodobnejšo vozilo za hitre intervencije. Ob 20. obletnici, ki so jo prvenski gasilci proslavili 24. 7. 2004, je društvo razvilo novi prapor, ki ga krasi 74 trakov. Boter in botra novemu gasilskemu praporu sta Janko in Elizabeta Mislovič iz Dornave, ki sta ga tudi v celoti plačala. Na 21. občnem zboru so izvolili nov nadzorni in upravni odbor. Krmilo društva je prevzel sin do takratnega predsednika, Matej Bezjak, podpredsednik je Franc Roškar, tajnik društva pa je Miran Mlakar. Operativno delovanje še naprej, s podpoveljnikom Miranom Vrbančičem, vodi Franc Bezjak. 401

iz korantove dežele

PGD Nova vas Ustanovitev gasilskega društva Nova vas pri Markovcih sta narekovala dva, za tisti čas, zelo velika požara. Prvi takšen požar je bil spomladi leta 1921, ko je pogorelo več kmetij, drugi pa leta 1923, ko je pogorelo več domačij od Tenajovih pa do Županovih. Ustanovni občni zbor gasilskega društva Nova vas je bil 20. julija 1923 leta. Ustanovni člani niso bili samo Novovaščani, pač pa tudi Markovčani. Prvi dom, pravzaprav lesena lopa, je stal na mestu, kjer stoji sedanji (stari) gasilski dom v Novi vasi. Na pobudo takratnega načelnika je društvo uspelo pridobiti iz tovarne Pavel Pirih ročno brizgalno, ki je bila leta 1923 slavnostno predana svojemu namenu. Leta 1926 je društvo s finančno pomočjo takratne gasilske zveze in z dobičkom od tombole nabavilo čelade, delovne obleke in delovne pasove. Prav tako je društvo pristopilo h gradnji gasilskega doma na začetku vasi (nasproti Becove kapele). Tehnika je napredovala in društvo je že pred drugo svetovno vojno nabavilo motorno brizgalno. Na 27. občnem zboru leta 1950, ki je potekal v gostilni Rožmarin v Markovcih, je bil sprejet sklep o razdružitvi skupnega gasilskega društva z Markovčani. Oprema in motorna brizgalna, ki

so jo imeli, se je prevažala s konjsko vprego, zato je bila pomoč pogostokrat prepočasna. Društvo je zato sklenilo nabaviti nov gasilski avtomobil. Sredstva za nabavo avtomobila je društvo pridobilo s prostovoljnimi prispevki vaščanov, denar za preureditev avtomobila pa je prispevala takratna okrajna gasilska zveza. Z opremljanjem društva je orodišče (gasilski dom) postajalo pretesno, zato je bil na občnem zboru leta 1958 sprejet sklep, da se prične graditi novi, večji gasilski dom z garažo, orodiščem in dvorano za družabna srečanja.

Gasilci iz Nove vasi in Markovec so skupaj ustanovili Prostovoljno gasilsko društvo Nova vas–Sv. Marko. 12. 12. 1952 so se razšli in si razdelili gasilsko opremo. Takratni gasilski dom je stal na drugi strani Becove kapele, ki so ga kasneje podrli.

Zemljišče za gradnjo gasilskega doma sta darovala soseda Janez Golob in Jurij Kekec. Leta 1963 je bil gasilski dom slavnostno predan svojemu namenu. Ob tem dogodku je društvo razvilo tudi svoj prapor. Društvo ni mirovalo, saj je v začetku leta 1972 nabavilo motorno brizgalno, čez tri leta pa tudi novo gasilsko vozilo. Ob stari strugi reke Drave so gasilci uredili športni park, kjer se odvijajo gasilske in športne dejavnosti ter razna družabna srečanja. Otvoritev športnega parka je bila leta 2001.

402

občina markovci

Prelomni dogodek za društvo je bilo leto 2002, ko so gasilci odkupili zemljišče za gradnjo novega gasilsko - vaškega doma. Sredstva za gradnjo in nakup parcele je zagotovila občina Markovci, seveda pa so velik del sredstev h gradnji prispevali gasilci in vaščani z ogromno prostovoljnega dela in s finančnimi sredstvi. Želje gasilcev in vaščanov

družba prijaznih ljudi

so se z izgradnjo doma uresničile, v Novi vasi pa je zdaj dovolj prostora za razvijanje društvenega in družabnega življenja na vasi. Društvo zadnja leta zelo uspešno deluje tudi na tekmovalnem področju, kar se kaže v odličnih rezultatih pionirjev, članov in članic.

Novi gasilski dom v Novi vasi je bil predan svojemu namenu 14. 10. 2006. Imajo gasilsko vozilo, ki je bilo nabavljeno leta 1996. Društvo spada v prvo kategorijo gasilskih društev.

PGD Stojnci Gasilsko društvo Stojnci ima svoje korenine v letu 1908, ko so v Stojncih že delovali gasilci, vendar še neorganizirano. Imeli so eno ročno brizgalno, ki so jo morali potiskati štirje možje, vodo pa je bilo treba vanjo nositi z vedri, kar je terjalo dodatne napore. Brizgalna je bila shranjena v stari uti pri Jožefu Kostanjevcu. Leta 1911 je v Stojncih zgorelo kar pet hiš, saj z ročno brizgalno niso mogli ukrotiti požara in takrat se je med ljudmi izoblikovala želja po ustanovitvi gasilskega društva. To je bilo v Stojncih ustanovljeno 1923. leta. Člani so staro brizgalno kaj hitro prodali vaškemu kovaču in nabavili novo, kar je bil velik dosežek za novoustanovljeno društvo. Nova brizgalna je sama sesala vodo iz studenca in je tako bolje služila

svojemu namenu. Ob ustanovitvi društva je bila v Stojncih ustanovljena godba na pihala, ki je prva leta delovala v okviru gasilskega društva in zato so gasilci leta 1926 priredili veselico za nabavo novih inštrumentov za pihalno godbo. 1934. leta so stojnski gasilci, s pomočjo prostovoljnih prispevkov vaščanov, kupili motorno brizgalno, čez dve leti pa novi avtomobil in ob predaji leta 1937 pripravili veliko slovesnost. Leta 1944 so člani GD Stojnci gasili požar na »ciglenci«, današnji Opekarni Opte Žabjak kamor so, kljub oddaljenosti, prispeli prvi! Spomladi 1950. leta je bil v Stojncih eden večjih požarov, saj sta goreli stanovanjski in gospodarski

403

iz korantove dežele

PGD Stojnci je eno izmed dveh društev, ki je bilo ustanovljeno leta 1923, danes pada v drugo kategorijo društev. Njen član je bil tudi Lovro Kodrič, ki je bil eden pomembnejših vodij v centru. Ob obeležju sv. Florijana se vsako leto maše na prostem udeleži veliko število gasilcev.

poslopji Verlakovih in Vincekovih. Tri sosednja poslopja so bila s pomočjo gasilske požrtvovalnosti rešena strašnega ognja, ki ga je močan veter hitro širil. Leta 1956 je GD Stojnci razvilo novi prapor, leta 1962 pa so gasilci od Rožmarina odkupili zemljo in pričeli z gradnjo. Pomembno je bilo tudi leto 1964, saj so kupili novo vozilo, še istega leta so tukajšnje kraje prizadele hude poplave, ki so terjale od gasilcev hitro in strokovno akcijo. Pri takratni Vodni skupnosti na Ptuju so si gasilci iz Stojncev sposodili ladjo - ranco, s katero so priveslali v Gajevce, kjer so kmetu Tobiasu reševali živino. Leta 1967 so gasilci staro brizgalno zamenjali z novo, praznovanje 50-letnice obstoja pa združili s predajo novega orodnega gasilskega vozila, leta 1986 so kupili nov avtomobil, ki je še vedno v uporabi. 3. 5. 1992 so na pobudo Mirka Janžekoviča iz Stojncev in Ivana Goloba iz Prvenec gasilci takratnega gasilskega centra Markovci podpisali Listino

404

o dobrih namenih, kar je pomenilo, da bodo pri gasilskem domu v Stojncih postavili spomenik zaveznika gasilcev sv. Florijana. To so uspešno izpeljali in tako se že leta gasilci srečujejo pri svojem zavetniku, kjer poteka tudi sveta maša. Leta 2003, ob 80 letnici društva, je bila prenovljena dvorana gasilskega doma in dograjen prizidek s kuhinjo. 17. 7. 2003 se je zgodil v Stojncih eden večjih požarov v širši okolici, zagorelo je v obratu proizvodnje sveč, požar je gasilo 32 društev s 57 vozili in 310 gasilci. Ob deseti obletnici postavitve temeljnega kamna za spomenik sv. Florijana so gasilci dobili novo gasilsko vozilo, naslednje leto pa razgrnili nov prapor s podobo sv. Florijana. Vsako leto priredijo v Stojncih tradicionalno pionirsko tekmovanje za kipec sv. Florijana. Člani PGD Stojnci se aktivno vključujejo v vse aktivnosti, ki potekajo v njihovi vasi.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

PGD Sobetinci Ustanovni občni zbor prostovoljne gasilske čete Sobetinci, v začasnem sestavu PGD Zagojiči, je bil sklican na pobudo člana okrajnega gasilskega poveljstva, žal že pokojnega Andreja Feguša, 18. novembra 1948. leta. V častni odbor poveljstva čete so bili izvoljeni Franc Horvat kot poveljnik, Janez Plohl kot podpoveljnik, Jakob Horvat kot adjutant, za blagajnika so izbrali Alojza Vajda, mladino je vodila Neža Horvat, Franc Vajda je opravljal delo orodjarja, kulturno prosvetni referent je bil Janez Muršec, sanitetni referent pa Franc Golob. Na občnem zboru 26. decembra 1949 je bilo sklenjeno, da se ustanovi samostojna gasilska četa Sobetinci. PGD Sobetinci se je v začetku svojega delovanja otepalo s prostorskimi problemi, zato so orodišča romala iz hiše v hišo. Leta 1958 so gasilci dobili močno dotrajano dvorano ptujskega okrajnega odbora, čez dobro desetletje, leta 1969, pa je bil v Sobetincih zgrajen, z velikimi napori in prostovoljnim delom, gasilski dom. 1993. leta je bilo na gasilskem domu obnovljeno ostrešje in zamenjana kritina.

Najprej si je društvo potrebno orodje, vključno z ročno brizgalno, izposojalo pri sosednjih društvih, leta 1956 pa so gasilci, s prostovoljnim delom in zbiranjem sredstev, kupili prvo motorno brizgalno, ki so jo čez pet let menjali za sodobnejšo, leta 1971 je bila nabavljena nova motorna brizgalna in še istega leta tudi novi gasilski avtomobil. Leta 1984 leta so gasilci iz Sobetinc svojemu namenu predali tudi orodni gasilski avtomobil. V PGD Sobetinci deluje 52 aktivnih članov in 20 članic, imajo 2 častna člana, 6 podpornih članov, 7 mladincev in 6 pionirjev. Od teh je v društvu danes 27 prostovoljnih gasilcev, operativcev in 14 prostovoljnih gasilcev, rezervistov. Za PGD Sobetinci so pomembnejši mejniki leto 1969, ko so zgradili sedanji gasilski dom, 1980. so ob njem dogradili orodišče, 1991. leta pa so obnovili in razširili ostrešje in menjali kritino, 1998. so obnovili notranjost in fasado ter naslikali podobo sv. Florjana, uredili so tudi okolico doma in asfaltirali rokometno igrišče, ki so ga tudi osvetlili. Leta 2000 so uredili ogrevanje gasilskega doma, obnovili sanitarije, v zadnjih letih pa razširili dvorano, menjali stavbno pohištvo in poskrbeli za lepši videz doma, obnovili so tudi fasado, postavili ograjo ob rokometnem igrišču, ponovno popravili ostrešje, ki so ga tudi zavarovali pred vetrom. Vsa leta delovanja so gasilci veliko skrb namenjali nabavi potrebne gasilske opreme pri čemer so jim vedno pomagali tudi vaščani. Še posebej so gasilci PGD Sobetinci ponosni na organizacijo 22. gasilskih tekmovanj za člane in članice na katerih je nastopilo 440 ekip z več kot 4.400 udeleženci.

PGD Sobetinci spada v prvo kategorijo društev. V letu 2007 so opravili nekaj kadrovskih zamenjav. Imajo v celoti obnovljen gasilski dom, pripravljajo pa se na celovito ureditev središča vasi skupaj z gasilskim domom.

405

iz korantove dežele

Gasilska mladina Gasilska organizacija se dobro zaveda, da brez podmladka ne more pričakovati dobrih operativnih članov, pa tudi največ vodilnega kadra prihaja iz vrst gasilcev, ki so zelo mladi stopili v gasilsko organizacijo. V gasilsko organizacijo se vključuje mlade, ki so dopolnili 7 let starosti. »Lov« za mladino pa se začne še prej, saj ima gasilska organizacijo zelo dober pregled nad prirastkom v krajih, kjer pokriva požarno varstvo. V ta namen gasilska društva obiskujemo vrtce, osnovne in srednje šole. Ob obiskih jim razkažemo gasilsko tehniko in delček taktike, ki je primerna za starostno stopnjo najmlajših, podobno ravnamo tudi v osnovnih šolah. Za srednje šole pa izberemo taktično vajo, v kateri poskušamo prikazati uporabo najsodobnejše gasilske tehnike in taktike.

Mladi gasilci se vedno radi udeležujejo raznih taborov. Vztrajni mentorji izberejo poljubne teme, ki jih udejanijo skozi različne delavnice. Tabori trajajo dva dni in so na različnih lokacijah v naši regiji. Udeležujemo se tudi raznih srečanj z vrstniki sosednje Hrvaške.

Tudi gasilska tekmovanja so del izobraževanja najmlajših in mladi iz naše občine so dosegli kar nekaj odličnih rezultatov na državnih in regijskih tekmovanjih v starosti od 7 do 11 let. Tako so na primer pionirji PGD Bukovci leta 2002 v Ločici ob Savinji postali vice prvaki Slovenije. Delo z mladino je povezano z mnogimi gostovanji po tujini. Junija 1991 so pionirji iz PGD Markovci gostovali v kraju Purkersdorf v Avstriji, maja 2001 pa v Ruzsa na Madžarskem. Spomini mladih na mnoga gostovanja po domovini in tujini se globoko zarežejo v njihov spomin.

Tabori in pohodi mladih so najpogostejše oblike dela z mladimi gasilci. Dvodnevni tabor, ki vsebuje od 15 do 20 različnih tem iz različnih področij, zahteva angažiranost tudi do 30 ljudi in do 5 strokovnih delavcev s področja pedagogike. Zadnjega tabora v Markovcih, septembra 2007, se je udeležilo 156 mladih in mentorjev. Gasilske zveze na nivoju občin in regij organizirajo mladinske kvize na katerih mladi gasilci tekmujejo v znanju o gasilskih vsebinah. Tekmovanja so izbirna, tako se zaključnega tekmovanja, ki ga organizira Gasilska zveza Slovenije, udeležijo najboljše ekipe, ki se po znanju lahko kosajo tudi v mednarodni konkurenci.

406

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Gasilski veterani »Kdor ne spoštuje starejših, ne more pričakovati, da bo kdaj tudi sam spoštovan,« je geslo gasilske organizacije, pod katerim ta organizira številna srečanja gasilskih veteranov. Gasilski veteran postane vsak gasilec, ko dopolni 63 let in ima vsaj 30 let članstva v gasilski organizaciji. Gasilska veteranka postane članica, ki dopolni 50 let in ima vsaj 25 let članstva v gasilski organizaciji. Praviloma so srečanja veteranov organizirana v mesecu oktobru na Ptuju, zadnje srečanje v letu 2007 pa je bilo na Zavrču, kar so veterani sprejeli z velikim navdušenjem. Srečanja se udeležujejo visoki gasilski in politični funkcionarji. V preteklih letih ga ni bilo župana občin Markovci, Hajdine, Zavrča, MO Ptuj in Cirkulan, ki se ni vsaj enkrat ali dvakrat udeležil srečanja. S strani gasilske organizacije sta skoraj vedno prisotna predsednik ali poveljnik Gasilske zveze Slovenije ter člani predsedstva in poveljstva GZS, ki so odgovorni za delo z gasilskimi veterani.

Gasilski veterani so kategorija gasilcev, ki jim posvečamo posebno pozornost, saj so s svojim preteklim delom ustvarili temelj prostovoljnega gasilstva v Sloveniji. Vsako leto oktobra poteka srečanje veteranov. Na posnetku so veterani PGD Zabovci na 10. srečanju, ki je bilo 28. 10. 2006.

Na srečanjih se spominjamo preteklosti. Veterani radi in s ponosom ter doživeto pripovedujejo o težkih časih za gasilstvo, o številnih urah prostovoljnega dela in o materialu, ki so ga darovali številni vodilni gasilskih društev in tudi vaščani. Govorijo o kulturnih dogodkih, ki so jih organizirali ob različnih priložnostih, saj so bili včasih edini nosilci tovrstnih prireditev. Še posebej v grenkem spominu jim ostaja spomin na spremljanje škofa, ki je prišel birmat v Markovce. Zaradi tega so bili obsojeni in tudi zaprti. Spominjajo se tudi veselih zgodb in številnih nagajivih dogodkih. Po vsakem srečanju si zaobljubijo, da se drugo leto spet srečajo in le redki so tisti, ki obljube ne držijo.

407

iz korantove dežele

Civilna zaščita občine Markovci Človeštvo že od nekdaj ogrožajo številne naravne in druge nesreče. Človek ima pri tem tri možnosti: lahko prepreči njihov nastanek, lahko se umakne z ogroženega območja, ali se nevarnostim prilagodi in zmanjša tveganje. Eden od načinov prilagoditve in preventivnega obnašanja je zagotovo tudi izobraževanje in usposabljanje enot – sil za zaščito, reševanje in pomoč. Sistem zaščite in reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami je v občini Markovci ena od poglavitnih nalog, zato mora župan zagotavljati normalno delovanje sil, ki skrbijo za našo varnost. Civilna zaščita in gasilci se redno usposabljajo in opremljajo za morebitno zaščito in varovanje pred različnimi nesrečami. Štab CZ Občine Markovci šteje 7 članov, tehnična enota šteje 15 članov, enoti prve pomoči štejeta 10 članov, enota RBK šteje 5 članov. Civilno zaščito Občine Markovci sestavlja skupaj 37 pripadnikov sil za zaščito in reševanje.

408

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Povzetek Gasilska društva v času svojega nastanka niso opravljala zgolj gasilske službe, ampak so bila tudi gibalo kulturnega življenja. Iz posameznih kronik društev, ki so bile objavljene ob praznovanju okroglih obletnic, je razvidno, da so pobudniki ustanavljanja društev bili premožni kmetje, gostilničarji in župani, ki so tudi sami nabavljali gasilsko opremo kar pomeni, da je že takrat vladala velika solidarnost in odgovornost do sočloveka. Ustanavljanje gasilskih društev pri nas je povezano z velikimi požari. Najprej so gasilska društva nastajala v bolj naseljenih in prometnih krajih, kasneje pa tudi po manjših zaselkih. Prvo je bilo ustanovljeno v Bukovcih, 10. marca 1910. Markovčani in Novovaščani so 20. julija 1923 skupaj ustanovili društvo v Novi vasi, ki se je leta 1952 razšlo v dve samostojni društvi. Leta 1923 je bilo ustanovljeno Gasilsko društvo Stojnci. V Zabovci so gasilsko društvo ustanovili 1927, v Borovcih, 1947, v Sobetincih 1948 in Prvencih 1984. leta. Iz knjige dr. Branka Božiča je razbrati, da oblasti pred, med in po vojni niso bile naklonjene gasilstvu. Še več, med vojno je bilo prepovedano uporabljati slovenski jezik za poveljevanje gasilcem. Kjerkoli se je kaj dogajalo v gasilstvu, vedno je bila prisotna politična oblast, čeprav so jo gasilci odločno zavračali.

Šele v času, ko smo dobili svojo državo, so se stvari obrnile občutno na bolje. Sprejetih je bilo kar nekaj zakonov po vzoru zahodnih držav, ki dajejo bistven pomen prostovoljstvu, še posebej pa gasilstvu. Zato ni slučaj, da je varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami eden izmed stebrov slovenske obrambe. Čeprav je prav v letih od 1991 do 2000 prenehalo delovati največ industrijskih gasilskih društev, pa so pravi razcvet v tem času doživela društva na podeželju. Od leta 1998 naprej smo v naši občini v celoti obnovili lahki program gasilskih vozil in nabavili dve vozili, eno od teh rabljeno, iz težkega programa. Prav tako sta bila zgrajena dva nova gasilska domova, ostalih šest pa je bilo v celoti prenovljenih. Nabavljene je ogromno osebne zaščitne opreme, med katero posebno mesto zavzemajo ognjevarne obleke in izolirni dihalni aparati. Za uporabo le te je bilo potrebno gasilce primerno poučiti. Gasilsko šolo, ki deluje v okviru Izobraževalnega centra na Igu, vsako leto obišče približno 50 naših gasilcev. Tudi v bodoče ostaja naloga gasilskih društev, da skrbijo za promocijo prostovoljnega dela in pomagajo v primeru naravnih in drugih nesreč ter skrbijo ugled gasilske organizacije, ki je ena najstarejših na Slovenskem.

409

iz korantove dežele

Zusammenfassung Die Feuerwehrvereine übten in der Zeit ihrer Entstehung nicht nur den Feuerwehrdienst aus, sondern waren auch Anreger des Ku lt u rleben s. Au s den Chroniken der einzelnen Feuerwehrvereine, die anlässlich der Jubiläen herausgegeben wurden, geht hervor, dass die Anreger zur Gründung der Vereine die vermögenden Bauern, Gastwirte und Bürgermeister waren, die auch Feuerwehrausrüstung anschafften, was bedeutet, dass schon damals eine große Solidarität und Verantwortung für den Mitmenschen herrschte. Die Gründung der Feuerwehrvereine in der Gemeinde Markovci ist mit großen Bränden verbunden. Zuerst entstanden sie in den dicht besiedelten und verkehrsreichen Orten, später auch in den kleinen Weilern. Als erster wurde der Feuerwehrverein in Bukovci und zwar am 10.März 1910 gegründet. Danach entstand der Verein in Nova vas und Markovci und zwar am 20.7.1923 (der Freiwillige Feuerwehrverein Nova vas – St. Markus), aus dem im Jahr 1952 zwei Vereine entstanden. In demselben Jahr entstand auch der Verein in Sojnci, darauf folgten die Gründungen der Vereine in Zabovci, 1927, in Borovci, 1947, in Sobetinci, 1948 und in Prvenci, 1984. Dem Buch von Branko Božič ist zu entnehmen, dass die Behörden vor, während und nach dem Krieg der Feuerwehr nicht wohlgesinnt waren. Während

410

des zweiten Weltkrieges war es den Feuerwehrleuten verboten, die slowenische Sprache für das Befehlen zu benutzen. Wo auch immer etwas in der Feuerwehr geschah, immer war die politische Macht anwesend, obwohl sie von den Feuerwehrleuten entschlossen abgelehnt wurde. Erst in der Zeit, als Slowenien ein selbstständiges Land wurde, nahmen die Sachen einen guten Verlauf. Es wurden einige Gesetze nach dem Vorbild der westlichen Staaten beschlossen, die eine wesentliche Bedeutung der Freiwilligkeit, besonders der Feuerwehr, gaben. Deswegen ist es kein Zufall, dass der Schutz vor den natürlichen und anderen Unfällen eine der Säulen der slowenischen Verteidigung ist. In den Jahren 1991 – 2000 hörten viele Industriefeuerwehrvereine (die innerhalb der großen Unternehmen tätig waren) mit ihrer Arbeit auf, doch die Vereine auf dem Lande erlebten einen Aufschwung. Seit 1998 wurde in der Gemeinde Markovci das leichte Programm der Löschfahrzeuge ganz erneuert, zwei Fahrzeuge aus dem schweren Programm wurden angeschafft (eins davon ist ein Gebrauchtfahrzeug). Zwei neue Feuerwehrheime wurden gebaut, die anderen sechs wurden völlig renoviert. Sehr viel persönliche Schutzausrüstung wurde angeschafft, wo einen besonderen Platz feuerfeste Kleidung und Isolieratemapparate einnehmen. Über die Verwendung dieser Ausrüstung

müssen die Feuerwehrleute auch belehrt werden. Ungefähr 50 Feuerwehrleute aus der Gemeinde Markovci besuchen jedes Jahr die Feuerwehrschule, die im Rahmen des Ausbildungszentrums Ig (Ljubljana) tätig ist. Auch in der Zukunft bleibt die Aufgabe der Feuerwehrvereine für die Promotion der freiwilligen Arbeit, für die Hilfe im Fall der natürlichen und anderen Unfällen und für den guten Ruf der Feuerwehrorganisation zu sorgen, die eine der ältesten in Slowenien ist.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Summary At their beginnings the fire brigade societies did not only extinguish fires but also took care of the cultural life. In some societies’ chronicles, which were edited at their important anniversaries, one can find out that the initiators of the societies were wealthy farmers, publicans and mayors, who purchased the fire equipment themselves, which means that even in those times we can find great solidarity and responsibility towards humanity. Fire brigade society establishment is greatly connected with huge fires in the area. At first, there were fire brigades in well populated places and main traffic junctions, later on there were also some in minor hamlets. The first one was founded in Bukovci on 10th March 1910. Then on 20th June 1923 further two societies appeared in Nova vas (Voluntary Fire Brigade Society Nova vas – St. Mark), which parted in 1952. They were followed by the societies in Stojnci in 1923, Zabovci in 1927, Borovci in 1947, Sobetinci in 1948 and Prvenci in 1984. Dr Branko Božič noted in his book that the authorities were not in favour of fire fighting before, during and after the War. Even more so, it was forbidden to use the Slovene language to command a fire brigade during the War. If there was a fire fighting society, the political authorities were always a part of it, although the fire fighters never wanted it.

It was only after Slovenia gained its independence that things got essentially better. Legislation was passed on following Western European examples, which give a lot of importance to volunteering, especially in fire fighting. That is why it is no chance that protection from natural and other disasters is one of the most important parts of Slovene defence. Between 1991 and 2000 many of the industrial fire brigade societies disappeared (the societies within bigger enterprises). On the other hand the societies in the countryside began to flourish. Since 1998 all of the fire-fighting vehicles have been renewed and two heavy truck vehicles have been purchased, one of them second-hand. In addition two new fire fighting halls have been constructed, and other six entirely renovated. A lot of personal protection equipment has been bought, among which a special attention goes to fireproof clothes and isolating respirators. The firemen had to be trained to use the equipment properly. Fire fighting school, which is a part of the Training Centre in Ig, is attended by fifty of our firemen every year. Publicizing the voluntary work and helping people in cases of natural and other disasters, taking care of good reputation of the fire fighting organisation, which is one of the oldest in Slovenia, will remain among the most important tasks of the fire fighting societies. 411

iz korantove de탑ele

412

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Robi Bezjak, profesor športne vzgoje*

Šport v občini Markovci Kmalu potem, ko se je Evropa začela športno prebujati, smo tudi v Markovcih dobili prvo organizirano športno dejavnost. Orodna telovadba in redovne množične vaje so se iz Češke hitro razširile v Slovenijo in tudi tukaj postale zelo popularne, njihova politična angažiranost ni zmanjšala njihovega pomena za prvo organizirano športno delovanje v Markovcih. To se je zgodilo daljnega leta 1933, ko je skupina naprednih markovskih študentov (Mirko Kostanjevec, Franček Simonič, Jože in Konrad Kolarič) in mladih delavcev (Martin Horvat, Janez Primožič, Alojz Štrafela, Martin Kostanjevec) ter peščica malih protiklerikalno razpoloženih kmetov (Peter Horvat, Marko Horvat, Peter Cvetko in še nekateri) ustanovila Sokolsko telovadno četo v Markovcih. Četa je poleg orodne telovadbe in prostih vaj gojila tudi atletiko, odbojko, plavanje in kolesarjenje. Le malo ljudi danes še ve, da so člani Sokolske čete 3. septembra 1939 predali svojemu namenu Sokolski dom, kot prvi take vrste v Sloveniji. Sokolski četi se je v letu 1935 pridružil tudi na novo ustanovljen Fantovski odsek. S ponosom lahko povem, da so člani orodne vrste markovskega Sokola, poleg Ptujčanov, veljali za najboljše na takratnem ptujskem območju. Leta 1938 so se najboljši markovski telovadci udeležili celo Vsesokolskega zleta v Pragi. Vojni čas je za štiri leta prekinil društvene telovadne aktivnosti, svoboda pa je prinesla novi zagon in obnovitev predvojnega športnega delovanja, Tako so že jeseni 1945 formirali fizkulturni aktiv, ki ni bil samo športna organizacija, saj je skrbel tudi za kulturno dogajanje in folkloro. Število članstva z začetnih 80 se je samo v dveh letih povzpelo na 120 članov. Vsako leto so organizirali osrednjo letno telovadno prireditev - telovadno akademijo. Najodmevnejša in najmnožičnejša je bila tista leta 1957, ob praznovanju 25. letnice društva, ko je na prireditvi sodelovalo 450 nastopajočih, od tega 95 domačinov.

* Avtor je prispevek napisal ob pomoči športnih društev.

413

iz korantove dežele

V 60. letih preteklega stoletja je, s smrtjo in odhodom nekaterih gonilnih kadrov, gimnastika izgubljala svoj zagon in primat, člani društva pa so se bolj usmerjali v druge športne panoge, kot so atletika, razni mnogoboji in športne igre z žogo. Nikakor ne gre pozabiti leta 1968, ko se je zgodila eksplozija dobrih tekmovalnih rezultatov, ki je nismo v Markovcih nikdar več doživeli. Na spomladanskem krosu na Ptuju je društvo sodelovalo s 60 tekači, ki so kot ekipa osvojili prvo mesto. Starejši dečki so na področnem prvenstvu v rokometu v skupini vzhod dosegli prvo mesto. Na atletskem tekmovanju v Ptuju so sodelovali z enajstimi tekmovalci in zasedli tri prva mest, ter več drugih in tretjih mest. Republiškega tekmovanja v ljudskem troboju za pokal Atletske zveze Slovenije se je udeležilo 31 članov in članic. Med 411 tekmovalci je zmagal Franc Serdinšek in osvojil naslov republiškega prvaka. Najboljša Markovčanka Ivana Kukovec je bila druga. Zaradi dobre uvrstitve na republiškem krosu so se članice udeležile še državnega prvenstva, ki je bilo 11. marca 1968. leta v Celju, kjer so dosegle izredni uspeh in tretje mesto. V tem letu je društvo poleg omenjenih rezultatov prejelo tudi priznanje, saj je bilo v tekmovanjih vaških društev za Pokal Dela proglašeno za najboljše v Slovenji. Društvo je imelo v tistem letu 386 članov, ki so skupno opravili 848 telovadnih ur.

Markovčani Franc Šulek (od leve), Božo Knapić, Janez Zemljarič, Milan Ciglar, Zdravko Turnšek in Miran Čepin, so bili sredi 60. let prejšnjega tisočletja uspešni atleti in udeleženci slovenskega partizanskega mnogoboja.

Markovčanke Rozika Kos, Slavica Bezjak, Marija Meznarič (stojijo) in Ivana Kukovec, Zala Strelec, Ivanka Obran, Danica Vrabl in Marija Zemljarič so bile zelo uspešne atletinje, ki so se udeleževale tudi mednarodnih mitingov.

V 70. letih 20. stoletja orodna telovadba vse bolj izginja s programa športnega društva Partizan Markovci, na njeno mesto pa je vse bolj uspešno stopal nogomet. Društvo je v obdobju največje nogometne evforije nastopalo v medobčinski ligi z ekipami iz Bukovec, Stojnc, Markovec, Sobetinc in Prvenec, ki pa že v svojem premiernem nastopu v občinski ligi vzhod še isto leto (1972) izstopijo iz nadaljnjega tekmovanja. V tem času mnogim članom Partizana Markovci postanejo okvirji matičnega društva pretesni. Tako leta 1964 dobimo prvo samostojno društvo, Športno društvo Stojnci, leta 1977 pa Športno društvo Bukovci. V tistem času preneha delovati Partizan Markovci, na njegovem »pogorišču« pa 414

občina markovci

Prednjaški odbor TVD Partizan Markovci leta 1970. Stojijo: Martin Mikša, Stanka Knapić, Franc Kodrič, Silvestra Kolarič, Rado Plohl (od leve). Sedijo: Franc Kolarič, Liza Vršič, Jože Štrafela, Rozika Kos in Janez Horvat.

družba prijaznih ljudi

Poleti 1983 je bila v Markovcih velika slovesnost ob 50-letnici Sokola in Partizana Markovci.

začne delovati na novo ustanovljeno Športno društvo Markovci. Značilnost nadaljnjega razvoja je decentralizacija športne infrastrukture in pomanjkanje raznolikosti in množičnosti športnih panog, saj je ob popularnosti nogometa uspelo preživeti le malokateri drugi športni panogi. Poleg zunanjega nogometnega igrišča v Markovcih se ponudba igrišč z novimi igrišči v Stojncih, Bukovcih in Sobetincih zelo razširi. Sprva nogometne ekipe nastopajo samo v članski konkurenci, kmalu pa se njihovi nastopi dopolnijo z nastopi ekip mladih selekcij.

Markovčani in Markovčanke se na športnih igriščih dobro znajdejo. V zadnjem času jih pritegne igranje odbojke, namiznega tenisa, šaha, pa kolesarjenje in pohodništvo.

415

iz korantove dežele

Pomembno prelomnico v delovanju športnikov naše občine pomeni vzpostavitev lastne lokalne samouprave in ločitev od tedanje skupne občine Ptuj, ki je društvom na podeželju za delovanje namenjalo bore malo denarja. V takšnem od države (občine Ptuj) zapostavljenem modelu športa ni bilo razvoja, le preživetje. Izločitev devetih vasi spodnjega Ptujskega polja iz skupne občine Ptuj leta 1998 in združitev v samostojno občino Markovci je tudi športu prinesel več posluha za domače probleme in nov zagon njegovemu nadaljnjemu razvoju.

Občinska praznovanja so povezana tudi s športnimi dogajanji. Izbira najmočnejšega Markovčana, silaka Marka.

Od nekdaj so telovadne nastope v Markovcih popestrile članice, ki so vadile in prepevale hkrati. V zadnjih letih so Šturmovske grabljice iz Markovec obogatile že marsikatero domačo in prireditev v soseščini. Na otvoritvi večnamenske športne dvorane v Markovcih sta se z njimi rade volje postavila v zbor minister dr. Milan Zver in telovadec Mitja Petkovšek.

416

Preteklo desetletje so tako zaznamovala velika vlaganja predvsem v izboljševanje materialnih pogojev za ukvarjanje s športom. Zgradili sta se dve sodobni večnamenski športni dvorani v Bukovcih in Markovcih z dva tisoč kvadratnimi metri bruto pokrite vadbene športne površine.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Športni park Bukovci: klubski objekt, nogo- Športni park Borovci: ribnik, igrišče za odmetno igrišče, asfaltno igrišče za mali nogomet, rokomet in košarko. Posodobitve so bile usmerjene v razširitev klubskega objekta, razširitev in ograditev nogometnega igrišča, ureditev okolice in parkirišč, ureditev sistema namakanja.

bojko na mivki, asfaltno rokometno igrišče. Posodobitve so bile usmerjene v izgradnjo rokometnega igrišča, ureditev brežin gramoznice in robnika ribnika ter v odkup zemljišča.

Športni park Stojnci: klubski objekt, nogometno

rokomet in košarko, tematska jahalna treking proga Nova vas–Borl. Posodobitve so bile usmerjene v izgradnjo asfaltnega rokometnega igrišča, trasiranje, ureditev in tekoče vzdrževanje tematske jahalne poti na relaciji od Športnega parka v Novi vasi do Športnega parka v Stojncih.

igrišče, pomožno nogometno igrišče, nogometno igrišče z umetno travo, tribuna s spremljevalnim objektom, asfaltno igrišče za rokomet in košarko ter igrišče za odbojko na mivki pri gasilskem domu PGD Stojnci. Posodobitve so bile usmerjene v razširitev klubskega objekta, izgradnjo tribun z spremljevalnim objektom za 250 gledalcev, v ureditev parkirišč in brežine reke Drave, odkup zemljišča in izgradnjo pomožnega igrišča in izgradnjo igrišča z umetno travo, ureditev sistema namakanja glavnega igrišča.

Športni park Markovci: klubski objekt, nogo-

metno igrišče, asfaltno igrišče za rokomet in mali nogomet, asfaltno igrišče za košarko in badminton, igrišče za odbojko na mivki. Posodobitve so bile usmerjene v razširitev in ureditev klubskega objekta in bližnje okolice, ureditev tribun ob glavnem igrišču in v sistem namakanja ter izgradnjo igrišča za odbojko na mivki.

Športni park Nova vas: asfaltno igrišče za

Ribnik Prvenci: brunarica, ribnik. Posodobitve

so bile usmerjene v izgradnjo društvene brunarice, sanacijo zapuščene gramoznice in ureditev ribnika.

Sobetinci:

asfaltno rokometno igrišče. Posodobitve so bile usmerjene v izgradnjo asfaltnega rokometnega igrišča in ograditev igrišča.

Strelci: sredstva občinskega proračuna so bila porabljena za nakup zemljišča za bodoči športni vaški objekt in spremljajoča športna igrišča.

Športni park Zabovci:

klubski objekt-brunarica, asfaltno rokometno-nogometno igrišče, asfaltno igrišče za košarko, steza za balinanje, igrišče za odbojko na mivki, igrala za predšolske otroke, ribnik. Posodobitve so bile usmerjene v izgradnjo klubske brunarice, izgradnjo asfaltnega igrišča za košarko in nogomet in postavitev igral za predšolske otroke in postavitev mostu čez potok Rogoznica ter v sodelovanje pri izgradnji pristaniškega jezerskega pomola, izkop dveh ribnikov in hortikulturno ureditev okolice.

Športni park Prvenci:

steza za balinanje, asfaltno rokometno igrišče, igrišče za odbojko na mivki, igrala za predšolske otroke. Posodobitve so bile usmerjene v izgradnjo rokometnega igrišča, igrišča za odbojko na mivki, steze za balinanje, postavitev igral in ograditev športnega parka.

V preteklih letih je bilo v našem okolju zgrajenih več športnih parkov, eden od teh vabi tudi v Zabovce.

417

iz korantove dežele

Šport za vsakogar V domala vsaki vasi naše občine se kaj dogaja tudi na športnem področju, ravninski svet je primeren za kolesarjenje, mnoge pritegneta hitra hoja ali tek, na pohode vabijo Haloze in Slovenske gorice, nedeljske popoldneve ljudje preživljajo tudi na igriščih v športnih parkih, občinska praznovanja pa vsako leto obogatimo tudi s pestrim športnim dogajanjem, ki je namenjeno najširšim množicam ljudi. Po zgraditvi Športnega parka v Zabovcih in jezerskega pomola so tam izredno dobre razmere za razvoj različnih vodnih dejavnosti, vse bolj športno aktivni so Borovčani, pa prebivalci Prvenec in Strelcev, lepo pa je videti tudi mlade, ki prihajajo na asfaltirano igrišče v Sobetince, prav tako je velikokrat živahno tudi v Športnem parku v Novi vasi in še kje. V občini Markovci so tačas najbolj aktivna tri športna društva, poleg markovskega še društvi v Bukovcih in v Stojncih. Skupna značilnost vseh treh je usmerjenost v nogomet, tako da za ostale športne panoge skoraj ne ostane časa, ne ljudi.

Športno društvo Bukovci je leta 2007 slavilo 30 let delovanja, v začetnem obdobju, od 1977 pa do 1992 leta, je v Bukovcih delovala nogometna sekcija, ki je bila del TVD Partizan Markovci. Leta 1992 so člani sekcije ustanovili samostojno društvo, ki so ga imenovali Športno društvo Bukovci. Osnovna dejavnost društva je igranje nogometa. Najprej so nogomet igrali samo člani, leta 1989 pa se je začelo tudi delo z mlajšimi kategorijami starejših in mlajših dečkov. Danes ekipe članov, kadetov, starejših in mlajših dečkov, cicibanov U8 in U10 pod vodstvom strokovnih trenerjev trenirajo dva do trikrat tedensko. Ob koncih tedna pa redno nastopajo v ligah MNZ Ptuj. V vse naštete kategorije je skupaj vključenih blizu 65 igralcev. Športno društvo Bukovci, ki vključuje tudi 60 ostalih članov, ima 11-članski upravni in 3-članski nadzorni odbor. Ekipa nogometašev – članov je v sezoni 2007/08 osvojila naslov jesenskega prvaka v I. razredu MNZ Ptuju, kar je največji uspeh v zgodovini društva. Športno društvo Bukovci prireja junija tradicionalni Korantov pokal, turnir v malem nogometu, ki poteka že vse od 1987. leta. Člani društva so zelo aktivno sodelovali pri izgradnji športne infrastrukture, zadnja leta pa se nogometašem pridružujejo tudi ostali športniki. Tako so leta 2000 ustanovili sekcijo za namizni tenis, ki vsako leto organizira nekaj turnirjev, enkrat tedensko pa se člani pomerijo v medsebojnih dvobojih. Udeležujejo se tudi rekreativnih tekmovanj, ki jih organizirajo društva v soseščini. Nekaj časa, v letih od 1999 do 2003, je v Športnem društvu Bukovci delovala še šahovska sekcija.

418

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Športno društvo Markovci s svojimi petimi sekcijami nastopa v okviru tekmovanja MNZ Ptuj. Članska ekipa markovskih nogometašev že leta niha med prvo in drugo ptujsko nogometno ligo. Ekipama nogometašev U10 in U14 smo v tekmovalni sezoni 2007/08 dodali še novoustanovljeno ekipo U8, kjer se prvih nogometnih korakov učijo fantje stari do 8 let. Treningov in tekem posamezne selekcije se v mlajših vrstah nogometašev udeležuje med 10 in 15 otrok, kar kaže, da v Markovcih dobrih in zagnanih nogometašev ne bo zmanjkalo. Veterani NK Markovci so vsa leta v vrhu veteranske lige v okviru MNZ Ptuj. Športno društvo Markovci ima 85 aktivnih igralcev nogometa.

Športno društvo Stojnci je začelo z organiziranim igranjem nogometa leta 1964, ki velja tudi za ustanovno leto športnega društva. Vsa leta so v društvo delovale tudi različne sekcije kot so planinska, kolesarska, odbojkarska, mali nogomet. Največje uspehe in množičnost društvo dosega v nogometu. Članska ekipa je leta 2000 postala že drugič član 3. slovenske nogometne lige, kjer še vedno uspešno tekmuje in je tudi večkratni prvak in pokalni prvak ptujske medobčinske nogometne zveze, nogometno moštvo Stojnci pa je tudi zmagovalec številnih nogometnih turnirjev. Športno društvo Stojnci izredno pozornost namenja vzgoji nogometnega podmladka, saj organizirajo za najmlajše nogometno šolo vseh generacij, uspešnost šole pa se kaže v ligaških tekmovanjih mlajših selekcij. Društvo združuje več kot sto članov, ki igrajo v članski in petih mladinskih selekcijah, imajo tudi veteransko ekipo, ki nastopa v medobčinski ligi in je v sezoni 2006/07 postala medobčinski prvaki vzhodne in zahodne lige.

Karate DO klub Markovci Karate klub je v Markovcih začel delovati leta 1996 kot sekcija Karate Do kluba Ptuj, tri leta pozneje pa kot samostojni klub, ki združuje predvsem osnovnošolce. Ti tekmujejo v osnovnošolskih ligah na štajerskem in celjskem območju, kjer dosegajo zavidljive rezultate, udeležujejo pa se tudi republiških in mednarodnih tekmovanj. Karate, poudarja Andrej Cafuta, zastopnik kluba, je veščina samoobrambe. Tekmovanja v karateju potekajo v dveh disciplinah, v katah in borbah. Karate kot športna panoga mladim, pa tudi starejšim, pomaga do pravilnega dihanja, večje koordinacije in koncentracije, svoje pripadnike navaja k redu in disciplini, to je šport pri katerem sodeluje celo telo, pomemben pa je tudi nadzor agresivnosti. Treningi karateja potekajo v šolski telovadnici vsak ponedeljek in četrtek, vodita pa jih Marjana Kovačec in domačinka, uspešna karateistka, Špela Horvat.

419

iz korantove dežele

Kulturna društva

420

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Anton Majerič, tajnik Godbe na pihala občine Markovci

Godba na pihala občine Markovci Prva godba na območju občine Markovci je bila ustanovljena že davnega leta 1922 in ob 80–letnici, smo v društvu izdali spominsko brošuro, kjer sta zgodovino godbe in njene člane dodobra predstavili Marija Bezjak iz Bukovec in Karolina Pičerko iz Zabovec. Njuna odkritja tokrat dopolnjujem še z novejšimi pričevanji Mirka Janžekoviča iz Stojncev ter Ivanke in Martina Kostanjevca iz Bukovec. V Markovcih so godbo ustanovili na pobudo Josipa Kegla, organista v cerkvi sv. Marka, vodstvo pa je takrat prevzel Franc Šmigoc – Fluharov, ki so ga vsi poznali kot »oča«. V prvem sestavu je bilo le devet godbenikov, ki so delovali kot sekcija Gasilskega društva Stojnci. V godbo so začeli vstopati novi člani in ta se je vključila v Glasbeno društvo Zarja Markovci. Po koncu 2. svetovne vojne, vse do leta 1975, so godbeniki delovali kot sekcija Prosvetnega društva Bukovci. Tistega leta je Franc Šmigoc vodenje godbe predal svojemu vnuku Janezu Bezjaku, ki je bil glasbenik z dušo in srcem. S svojim strokovnim delom je Janez Bezjak doprinesel k povečanju števila članov, godba pa je vse pogosteje nastopala ne samo v domačem okolju, pač pa tudi na širšem ptujskem območju in se udeleževala prireditev po vsej Sloveniji ter pogosto z uspehom sodelovala na različnih revijah. Leta 1985 je Janez Bezjak odložil dirigentsko palico in delo godbe je za nekaj let zastalo. Nekateri člani godbe so se pridružili Godbi na pihala Spuhlja, ki ji je od leta 1991 do 1998 predsedoval Marko Klinc, ti pa so leta 1994 ponovno začeli sodelovati z Janezom Bezjakom. Na žalost vseh je sodelovanje maja 1995. leta prekinila nenadna smrt Janeza Bezjaka .

svoje prijatelje in 25. novembra 1999 v gostilni Pri Ribeku v Stojncih ustanovili godbo na pihala kot sekcijo Folklornega društva Anton-Jože Štrafela Markovci. S tem se je začelo novo obdobje naše »plehmuzike«, ki bi jo po »očovi« in »Janezovi« dobi lahko poimenovali tudi »Helenina«, saj je vodenje godbe prevzela mlada dirigentka Helena Bezjak. Že po dobrem letu delovanja smo godbeniki ustanovili samostojno društvo Godba na pihala Občine Markovci, za prvega predsednika pa izvolili pobudnika našega preporoda Mirka Janžekoviča iz Stojncev. Godba pripravi vsako leto tradicionalni Miklavžev koncert, po vseh devetih vaseh naše občine zaigra prvomajsko budnico, število letnih nastopov po bližnji in daljni okolici pa ni nikoli manjše od dvajset. Dobro sodelovanje z godbeniki iz vse Slovenije je pripeljalo celo do pobratenja z godbo iz Kostanjevice na Krki, ki se rada udeleži vseh naših prireditev. Leta 2002 smo v Stojncih praznovali 80-letnico nastanka prve godbe na našem območju, dve leti kasneje pa razvili svoj prvi prapor. V godbi se je v teh letih menjalo kar nekaj članov, še posebej veseli pa smo, ker v naše vrste prihajajo tudi mladi, nadarjeni in vedno bolj izobraženi glasbeni navdušenci. Od leta 2005 je predsednik društva Janko Kelenc, ki je tačas tudi eden najbolj izkušenih muzikantov pri nas. Godba na pihala je v preteklem desetletju vadila v različnih prostorih, selili smo se iz vasi v vas in se na koncu ustalili v Stojncih, v občinski hiši, ki je namenjena kulturni dejavnosti. V zdajšnjih prostorih nam je že kar tesno, zato si prizadevamo, da bi za vaje preuredili mansardo, kjer bi se še naprej srečavali vsak petek v tednu.

Po skoraj devetih letih premora je Godba na pihala Markovci spet začela delovati. Pobudnik oživitve je bil tedanji občinski svetnik Mirko Janžekovič. Zbral je muzikante, ki jih je še poznal iz stare godbe, ti so k sodelovanju povabili

421

iz korantove dežele

Milan Gabrovec, predsednik Folklornega društva Anton–Jože Štrafela Markovci

Folklorno društvo Anton–Jože Štrafela Občina Markovci je domovina pradavnega in demonskega koranta in je bogata s folklornim in pustnim izročilom, navadami, šegami in običaji, predvsem z ženitovanjskimi. Društvo, ki ohranja vse to in je tudi med najaktivnejšimi in najstarejšimi društvi v občini Markovci, je Folklorno društvo Anton-Jože Štrafela Markovci, ki prav v letu 2008 praznuje visok jubilej, 70. letnico, kar nas uvršča v sam vrh v Sloveniji, saj je starejše le še Folklorno društvo Vinko Korže iz Cirkovcev.

je dolga leta vodila ljudske pevke, obudila pa je tudi pustne vile, Franc Golob je bil neumorni vodja ljudskih pevcev. Obe skupini sta zabeležili veliko nastopov doma in na tujem. Ljudske pevke danes vodi Angela Liponik, ki ji je uspelo v svoje

Za začetek delovanja folklore v Markovcih se šteje prvi organizirani nastop, ki je bil 1938. leta v Mariboru, na pobudo etnomuzikologa Franceta Marolta. Takrat je nekaj markovskih fantov in deklet na ulicah Maribora prvič prikazalo običaje Ptujskega polja. Ljudske pevke iz Zabovec so za svoje delo prejele številna, Folklorna skupina je najprej delotudi državno, priznanja. vala pri takratnem Telovadnem društvu, kasneje pri Partizanu in Sokolu, od šestdesetih let do vrste privabiti kar nekaj mlajših pevk, saj je bila nastanka današnje Slovenije pa pri Folklornem včasih povprečna starost ljudskih pevk krepko društvu Ptuj. Leta 1991 smo Markovčani ustanočez šestdeset let. V začetku devetdesetih let je vili svoje folklorno društvo (FD), ki se imenuje po mentorstvo in predsedovanje FD Markovci prevzel ustanoviteljih društva, Antonu in Jožetu Štrafela. Milan Gabrovec, ki mu je uspelo popeljati različne Med prvimi člani, ki so sledili glasu svojih predsekcije, ki delujejo znotraj društva, na veliko nanikov in z veliko volje in odgovornosti prispevali stopov doma in na tuje ter na različne in najbolj k temu, da šege, običaji, navade in pustno izročilo gledane oddaje na nacionalni in komercialnih ni utonilo v pozabo, so bili Franc Kolarič, Alojz televizijah. Med številnimi delujočimi društvi na Simonič, Terezija Maroh, Silvestra Kolarič, Franc območju občine Markovci sodi FD zagotovo med Kodrič, Franc Golob in še nekateri. Po zaslugi najaktivnejše in obenem najštevilčnejše, saj deluje Franca Kolariča, ki je folkloro v Markovcih vodil znotraj njega deset sekcij oziroma skupin. To so: več kot štirideset let, se lahko danes člani FD folklorna skupina, ženitovanjski kopjaši, muzikanti, Markovci pohvalimo, da je obujanje starih običajev v naših krajih še vedno živo. Terezija Maroh 422

občina markovci

ljudske pevke, ljudski pevci, koranti, orači, ruse, medvedi, pustne vile in piceki. Koranti, orači, ruse, medvedi, pustne vile in piceki so pustne skupine, ki se pojavljajo predvsem v predpustnem in v pustnem času in nastopajo na Fašenku v Markovcih in ptujskem kurentovanju ter na pustovanjih v sosednjih občinah. Naši ženitovanjski kopjaši se lahko pohvalijo, da so plesali na prav vseh, skoraj že petdesetih, kurentovanjih na Ptuju. Pred nekaj leti je vodstvo kopjašev prevzel Marko Forštnerič, zdaj pa povsod lepo sprejeto skupino vodi Peter Bezjak. Folkloristi so v dolgoletnem delovanju gostovali po naši domovini in na tujem že več kot 1600 krat. Večkrat so nastopili pri naših rojakih v Železni Kapli v Avstriji in pri Beneških Slovencih v Italiji. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je društvo s svojimi sekcijami doživljalo prave ovacije – predvsem koranti so bili mnogokrat oblegani

družba prijaznih ljudi

od tujih novinarjev in fotoreporterjev. Nastopili so – in ne samo enkrat - tudi v Nemčiji, v Belgiji, v Franciji, v Lichtensteinu, v Švici, v Avstriji, v Italiji, na Hrvaškem, v Srbiji, v Makedoniji, v Bosni in Hercegovini, v Bolgariji, na Madžarskem in na Češkem. Folklorno društvo Alojz–Jože Štrafela Markovci je v zadnjih 25 letih organiziralo kar dvajset mednarodnih folklornih revij, na katerih so nastopile folklorne skupine iz vseh zgoraj naštetih držav, FD pa je tudi organizator srečanj ljudskih pevcev in godcev. Za svoje delo je FD Markovci prejelo številna priznanja, omeniti velja plaketo domače občine in Oljenko mesta Ptuja, društvene prostore pa krasi več kot 700 različnih priznanj, pohval, plaket in drugih spominkov, enkrat toliko pa jih je še na domu že pokojnega častnega predsednika društva Franca Kolariča. Tam, na dvorišču, pa je tudi videti kovinski kip koranta.

423

iz korantove dežele

Silva Pilinger, podpredsednica Kulturnega društva Bukovci

Kulturno društvo Bukovci Delovanje Kulturnega društva Bukovci je tesno povezano z delovanjem vaške knjižnice, ki je edina take vrste v občini, pa tudi ena redkih v širšem ptujskem in slovenskem prostoru. Leta 1945 smo v Bukovcih dobili svoj prvi vaški odbor s predsednikom Francem Zemljaričem in tajnikom Mihom Kekcem. Ljudje, ki so želeli brati, so organizirali zbiranje knjig in jih zbrali kar 120, kot prvi knjižničar je v vaški knjižnici Bukovci delal takratni dijak Janez Zemljarič. Knjige so bile spravljene kar v hiši tajnika vaškega odbora. Že v tistem letu so v Bukovcih naštudirali tudi igro Vdova Rošlinka. Knjižnica je s svojim delom nadaljevala vrsto let, vodili so jo številni domačini, med njimi tudi Terezija Strelec, Terezija Horvat, Neža Kekec in Ana Vajda, Otilija Forštnarič in Peter Mlinarič, ki je knjižnico vodil kar 27 let. Od leta 2002 pa je naš knjižničar Gorazd Mlinarič. Že v letu 1949 so imeli v knjižnici 600 knjig, saj so jih dokupili z denarjem, ki so ga zbrali z igranjem igre Talci. Na kongresu Ljudske prosvete 1950. leta v Ljubljani je bilo delo bukovske knjižnice posebej omenjeno in nagrajeno. Leta 1955 je dobila knjižnica prostore v novi dvorani, s ptujsko knjižnico pa je ta začela tesneje sodelovali 1963. leta. Po nekajletnem zatišju je knjižnica leta 1975 ponovno oživila svoje delo in se avgusta 2004 iz neprimernih prostorov naposled preselila v večnamensko dvorano. Danes je na knjižnih policah že okrog 1900 knjig, mnoge so nam ljudje podarili. Knjižnica je odprta od oktobra do aprila vsako soboto, v zimskem času potekajo v knjižnici pravljične ure za najmlajše. Vaški pevci in godci Bukovci so s svojim delovanjem začeli 1998. leta in to kar z nastopom

424

na občinski prireditvi, ko so skupaj zapeli Janez Zmazek, vodja skupine, Alojz Markovič, Kristina Janžekovič, Terezija Bezjak in tistikrat tudi Julijana Volgemut. Pobudo za ustanovitev vaške skupine je dala Otilija Markovič, saj je ta v predstavitvenih nastopih naše vasi pogrešala prav pevce in godce. Danes je za vaškimi pevci in godci iz Bukovec že dolga vrsta nastopov, na katerih zaigrajo tudi na harmoniko, bajs, bugerijo in glavnik. Pevca in pevki lahko zapojejo blizu 120 pesmi in sodelujejo na številnih vaških in krajevnih prireditvah, sami pa so že štirikrat vabili na prireditev Zakaj bi veseli ne b’li?

V Kulturnem društvu Bukovci, ki ga vodi Jože Bezjak, skrbimo za ohranjanje starih običajev, kar je všeč našim ljudem, pa tudi mimoidoči si radi ogledajo kakšno od naših stvaritev. V Bukovcih imamo že od nekdaj svoj »vejki fašenk«, ki poteka na pustni torek, ko je bilo v sosednjih vaseh že čutiti žalost zaradi odhajajočega pusta. Dolga leta je »fašenk pri bufetu« potekal spontano,

občina markovci

pred dobrim desetletjem pa smo začeli razmišljati, kako ga organizirati, da bi ta resnično zaživel. Prvi organizirani fašenk smo imeli v Bukovcih 1996. leta, ko so se prebivalci posameznih zaselkov odločili za množično maskiranje. V posamezni skupini je tudi do 60 maškar, sodelujejo pa kar cele družine. Že nekaj tednov pred fašenkom se začenjajo priprave, saj je potrebno izdelati oblačila, poskrbeti za primerno preureditev traktorjev in prikolic, vselej pa poskrbimo še za darilca, ki obiskovalce prireditev, na katerih sodelujemo, spomnijo na naše skupine. Vsa dela potekajo ob smehu in druženju, ko vsak prispeva, kar more in zna. Poskrbimo za okrasitev vasi in za pogostitev obiskovalcev našega »vejkega fašenka«. Bukovske skupine obiščemo fašenke v Markovcih, Cirkulanah, na Vidmu, v Dornavi in na Ptuju, najbolj

družba prijaznih ljudi

zabavamo pa se seveda doma, med našimi ljudmi. V preteklih letih smo se našemili v čarovnice, restante, smrkce, telovadke, dojenčke, mobitele, Kremenčkove, miške, Ostržke, nore krave, v veliko bibo, vampirje, praljudi, mornarje, lovce, žabe, klovne, netopirje, Pike Nogavičke, šnops kuhinjo, Robin Hoode, Rimljane, Afričane, bili smo poli, pa planinci, Mozarti, suha roba, veliki medvedi, božički, odrasli piceki, oblekli smo se v Kalimera, vedno pa poskrbimo tudi za ohranjanje različnih etnografskih likov. V Bukovcih smo še posebej ponosni na najstarejšega koranta, Franca Kukovca, ki je pri svojih 73 letih še vedno prav poskočen in mladim resnični vzor. Naš vaški fašenk dobiva vse večje razsežnosti, zato brez skupnega sodelovanja kulturnega društva z gasilskim društvom, vaškim odborom in športnim društvom ne bi šlo.

Karolina Pičerko, nekdanja predsednica Prosvetnega društva Markovci

Moški pevski zbor Kulturnega društva Alojz Štrafela Markovci »Pesmi glas – druži nas« je naslov prve brošure, ki je izšla aprila 1983. leta, ob 15-letnici delovanja Moškega pevskega zbora Markovci. Ta se je takrat imenoval Moški pevski zbor Prosvetnega društva Alojz Štrafela Markovci. Isto ime nosi tudi druga brošura, ki jo je izdalo Kulturno društvo Alojz Štrafela Markovci ob 30-letnici moškega pevskega zbora, bilo je maja 1998. leta, prav takrat, ko smo prebivalci vseh devetih vasi v dotedanji Primestni četrti Markovci na referendumu potrdili svoj da za samostojno Občino Markovci. Moški pevski zbor svojih 40 let praznuje v letu, ko prvo okroglo obletnico praznuje tudi naša občina. Jubilej so zaznamovali

s tradicionalnim spomladanskim koncertom in z izidom še tretje brošure, ki ponovno nosi vsem tako drag naslov Pesmi glas – druži nas. Ljudje v Markovcih so vedno radi in lepo peli. Na pobudo Alojza Simoniča, Franca Goloba, Marka Štrafela, Alojza Letonja in še nekaterih pa so leta 1967 ustanovili moški pevski zbor, ki ga je prvih devet let vodil Štefan Vugrinec, učitelj na Osnovni šoli Markovci. Leto pozneje, po prvih javnih nastopih in spoznanju, da jih petje vse bolj združuje, so pevci začeli tudi z uradnim delovanjem in doživeli so prve pohvalne ocene. Starejši poznavalci zborovskega petja omenjajo ime Cirila Kafola, ki

425

iz korantove dežele

je že v letih po narodnoosvobodilni borbi deloval kot navdušen pevec, zborovodja, organizator kulturnega življenja v Markovcih, kjer je bil nekaj let tudi šolski ravnatelj, k petju pa je vabil pevce iz tedanjega šolskega okoliša. Štefan Vugrinec, ki se ga njegovi učenci in njegovi pevci nadvse radi spominjajo, je vodil zbor do 1976. leta, ko je zborovodske obveznosti predal Janezu Bezjaku iz Bukovec. Popolnoma mu je zaupal, saj je ta izhajal iz znane glasbene družine Šmigoc–Fluharov. V tistem času je bilo v dobro organiziranem pevskem zboru med 30 in 40 pevcev, ki so radi prihajali na vaje in nastope, se družili in prijateljevali. Vlogo prvega predsednika zbora je prevzel Franc Golob in to nalogo z vso zavzetostjo opravljal do 1997. leta, ko je njegovo mesto za nekaj let prevzel Jože Cigula, tudi že dolgoletni član Moškega pevskega zbora Markovci. V času, ko so se pevci pripravljali na praznovanje svojih prvih petnajst let, je nenadoma umrl Martin Klinc, zlato Gallusovo značko so v spomin na očeta sprejeli njegovi svojci. Odhajali so tudi drugi, a je zbor najmočneje prizadela nenadna smrt zborovodje Janeza Bezjaka v letu 1995. S svojim strokovnim delom je zaznamoval 19 let moškega petja v Markovcih, njegovo delo pa je jeseni istega leta nadaljeval Srečko Zavec, ki zbor vodi tudi v njegovem jubilejnem letu. Na letnem občnem zboru leta 2002 so pevci za svojega novega predsednika izvolili Janeza Kukovca, v čigar družini se je od nekdaj mnogo in lepo pelo. Jože Cigula je postal prizadevni zapisovalec dogodkov in v njegovem zvezku lahko preberemo, da je leta 2001 MoPZ Markovci, ob drugem občinskem prazniku, prejel plaketo Občine Markovci, posamezni pevci so ob posebnih priložnostih prejeli

426

Gallusove značke. Vsako jesen, v začetku nove pevske sezone, se pevcem pridružijo novi, mladi člani. Dedku Konradu Šmigocu in očetu Andreju, se je tako jeseni 2006 v pevskih vrstah pridružil še vnuk in sin Dejan Šmigoc. Moški pevski zbor pogosto nastopa doma in v drugih okoljih, tudi v tujini. Oktobra 2002 so gostovali v Budimpešti, kjer so bili tudi junija 1989. leta, novembra 2005 pa v Berlinu, aprila leta 2007 so pevci iz Markovec gostovali na Cankarjevih dnevih v Sarajevu. Poleg že tradicionalnih spomladanskih koncertov so doslej organizirali še nekatere posebne, kot je bil tisti ob predstavitvi zgoščenke novembra 2005. Svoje koncerte pevci običajno

obogatijo še z gostujočim zborom, tako da so v Markovcih zapeli pevci in pevke iz vse Slovenije, pa tudi tujine. MoPZ Markovci redno sodeluje na reviji pevskih zborov v Ptuju, kjer so na 28. reviji aprila 2002 zapeli Kuja imam bistrega v priredbi Jožeta Gregorca, Pesem o rojstvu v priredbi Luka

občina markovci

Kramolca, solist v pesmi je bil David Visenjak in Rezijansko v priredbi Alojza Srebotnjaka. Pevci redno sodelujejo na vseh občinskih prireditvah in zapojejo na pogrebih. Člani MoPZ nastopajo kot orači na etnografskih fašenkih v Markovcih, radi pa zapojejo tudi ob pomembnih življenjskih dogodkih, kot so poroke in abrahami. Jubilejno, 40. leto delovanja se za MoPZ ni začelo optimistično, saj so se sredi septembra morali posloviti od ustanovnega člana, dolgoletnega pevca zvenečega tenorja in dolgoletnega predsednika MoPZ ter velikega prijatelja, Franca Goloba (1936–2007).

družba prijaznih ljudi

MoPZ Alojz Štrafela Markovci je v začetku nove pevske sezone, septembra 2007, združeval 34 članov, med katerimi je vse več mladih, ki jih k markovskim pevcem pritegne, poleg dobre pesmi, še prijateljstvo, ki vlada med pevci. Univerzitetni profesor, internacionalni maestro Jože Gregorc, je pred desetletjem markovskim pevcem ob jubileju namenil naslednje misli: »Pred časom, ob zelo tragičnem dogodku, ste me povprašali, kaj pa sedaj. Po šoku, ki ste ga pevci doživeli ob izgubi njihovega Janeza Bezjaka, je Srečko Zavec pravi Srečko za zbor. Vajeti je prejel resno v roke, dela z znanjem in ljubeznijo. Na tej odgovorni poti želim markovskim pevcem vso srečo!«

Janez Golc, predsednik Prosvetnega društva Prvenci-Strelci

Prosvetno društvo Prvenci–Strelci Na pobudo Ivana Galuna so bili v Prvencih leta 1974 ustanovljeni kar trije iniciativni odbori, eden za izgradnjo spomenika, drugi za izgradnjo kulturnega doma in tretji za asfaltiranje ceste, istočasno pa so se začele priprave za ustanovitev prosvetnega društva. Da bi postavili spomenik 1945. leta padlim kurirjem, so domačini najprej zavozili Buhčovo jamo, kasneje pa še Tjašovo, saj je bila tam kurirska javka TV -14. Slovesnost ob novem spomeniku iz pohorskega granita je bila 4. julija 1975. leta, ko je venec k spomeniku položil Filpov Juža, Jožef Zemljarič. Domačini so se pozimi 1975. leta tudi množično udeležili karnevalov v Ptuju in v Ormožu, kjer so na hudomušen način prikazali zaostalost svojih vasi. Še tisto poletje je vaški odbor z domačinom Janezom Strelcem podpisal pogodbo o odkupu

zemljišča za izgradnjo kulturnega doma in pričele so se aktivnosti. Les za ostrešje so domačini zbirali ne le doma, pač pa tudi po sosednjih vaseh, vse tja do Zagojičev, Mezgovec, Dornave, Moškajncev in Gorišnice. Uradno je Prosvetno društvo Prvenci - Strelci začelo delovati spomladi 1976. leta, ko so se med ustanovne člane vpisali: Janez Galun, Franc Meglič, Alojz Janžekovič st., Janez Golc st., Franc Šegula, Franc Strelec (5b), Franc Zemljarič, Stanko Kolarič, Janez Korpič, Bojana Visenjak in Franc Strelec. Takrat je društvo tudi pridobilo dovoljenje za pobiranje lesa po sosednjih vaseh in dovoljenje za sečnjo. Vaščani Prvenec in Strelc so v tistem času zbrali 199.505 dinarjev, KS Markovci jim je za naslednje leto odobrila 30 tisoč dinarjev dotacije. Društvo je denar za izgradnjo doma zbiralo z različnimi prireditvami, saj predsedniku Ivanu

427

iz korantove dežele

Galunu ni zmanjkalo idej, kako do denarja. Tako se je v tistem času v Prvencih in Strelcih zvrstilo kar nekaj odmevnih proslav in veselic, imeli so vinsko trgatev in pripravili izbor najlepše kmetice. Leta 1977 so člani društva igrali Finžgarjevo Verigo. V gradnjo doma je bilo vloženih več kot tri tisoč prostovoljnih ur. Pri gradnji doma je s svojim prispevkom sodelovala tudi ptujska kulturna skupnost, ki je društvu namenila 333 tisoč dinarjev, zbiranju denarja pa se je pridružila še novoustanovljena strelska sekcija, gledališčniki so vabili na ogled igre Dve nevesti, vrstile so se vrtne veselice in na Dan republike, 29. novembra 1979, je bila otvoritev vaškega doma. V njem se je zvrstila že vrsta prireditev, prosvetno društvo pa se tudi po izgradnji doma ni omejevalo zgolj na delo na področju kulture, pač pa je organiziralo gradnjo zbiralnice mleka in avtobusnega postajališča. Leta 1981 je v Prvencih potekalo prvo srečanje vaščanov, ki je bilo dobro obiskano. Društvo je tudi v naslednjih letih vodilo razvoj vasi in leta 1983 pričelo z aktivnostmi za izgradnjo vodovodnega omrežja, kar pa je še tisto leto prevzela vaška samouprava, društvo pa se je, skupaj z novim predsednikom Francem Toplakom, naposled posvetilo svojemu

428

kulturnemu poslanstvu. Takrat so svoje delo zelo oživili člani ljudskih godcev in pevcev, zamrlo pa je delo strelske sekcije, člani dramske sekcije so vabili na najrazličnejše prireditve, zamrla pa je gledališka dejavnost. Društvo je v naslednjih letih skrbelo za vzdrževanje kulturnega doma, ki so ga obnovili in opremili. Na pobudo Ivana Goloba, predsednika vaškega odbora, smo v Prvencih leta 2002 organizirali prvo žetev na Vincekovi njivi, zdaj je prireditev že tradicionalna in se uvršča med tiste, ki ohranjajo ljudsko kulturno dediščino. Leta 2004 je vodenje društva prevzel Janez Golc ml. in spet je bilo treba pristopiti k obnovi doma, saj je streha zamakala, menjati je bilo treba tlake, urediti sanitarije in kuhinjo, zamenjati okna in prebarvati fasado. V okviru društva spet deluje tudi pustna skupina, ki šteje 90 članov in se udeležuje vseh pustnih prireditev v okolici. V društvu še vedno obeležimo vse državne praznike, imamo proslavo ob 8. februarju, prvomajsko kresovanje, 25. junija organiziramo pohod po Halozah, izdajamo tudi vaško glasilo Vaški čvekač. Naši ljudski pevci in godci so leta 2007 izdali zgoščenko, dramska sekcija prireja proslave, izdaja glasilo in je 2005 izdala zgoščenko Od setve do žetve. Aktivni so člani sekcije koranti, ki obiščejo vse hiše v obeh vaseh, zelo dejavni pa so v zadnjem času naši harmonikarji. V društvu nas je tačas 144 članov.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Karolina Pičerko, ustanovna članica ED Korant Markovci

Etnografsko društvo Korant Markovci Za sedanje dogajanje Fašenka v Markovcih je zelo pomembna nedelja, 1. marca 1992, ko je skupina največjih zanesenjakov iz skoraj vseh vasi tedanje krajevne skupnosti Markovci uresničila dolgoletno željo – organizirali so Fašenk v Markovcih, ki se je razživel, kot si ni upal nihče pričakovati. Temu je sledila ustanovitev Etnografskega društva Korant Markovci, ustanovni občni zbor je potekal v Zabovcih, kjer je bil doma tudi prvi predsednik društva, Martin Mikša. Kmalu so se društvu pridružili novi in novi člani, med njimi mnogi poznejši mentorji skupin, pa člani upravnega in nadzornega odbora. Društvo se je znalo povezovati s podobnimi društvi iz vse Slovenije, saj so bile dragocene izkušnje tistih, ki so delovali že več let, prav tako pa smo bili vsi veseli tesne povezave z našo osnovno šolo, z učitelji in učenci. Sledila so leta vsakršnega bogatenja etnografskega gibanja v Markovcih, prepletali so se projekti v domači šoli in pustno dogajanje po vaseh, vse to pa je privabljalo obiskovalce in medije, tistim, ki so soustvarjali Fašenk v Markovcih pa je rasla samozavest. Vsak naš fašenk nam ostaja v spominu po nečem posebnem; eden po Marjanu Bažatu in Arneju Hodaliču in številnih fotografih, drugi po etnografih, dr. Janezu Bogataju in drugih, spet tretji po televizijskih snemalcih, radijskih reporterjih, umetnikih, ki v tistih pustnih dneh prihajajo v naše kraje. Skladatelj Lojze Lebič je v navdušenju nad izvirnim dogajanjem in gostoljubnostjo domačinov Etnografskemu društvu Korant podaril partituro svoje skladbe Korant s posvetilom: »Markovčanom, da ne bi nikdar pozabili, da je tu doma korant, znanilec pomladi!« Etnografsko društvo Korant je izdalo že tudi nekaj publikacij in zgoščenko, zato se nadejamo, da bo ob kakem okroglem jubileju izdalo tudi kakšno obširnejšo knjigo. Osrednjo pozornost ED Korant Markovci namenja pripravam na Fašenk v Markovcih. In tako kot so

v minulih letih najstarejše člane, tudi ustanovne, že nadomestili mlajši navdušenci in je vlogo predsednika sprejel Marjan Bezjak iz Markovec, so se sčasoma spreminjale tudi sestavine dogajanja. Še vedno se radi, kar z nostalgijo, spominjamo dogajanja etnografskega fašenka na dvorišču Runarjeve domačije v Zabovcih, a vemo, da čas vedno prinaša kaj novega. Ponosni pa smo na vse, kar se je dogajalo prav tam, navadno v nedeljskem dopoldnevu, ko smo obudili tudi izvirne pustne obrede, obiske domačije z gospodarjem in gospodinjo pred pragom in z Veselimi batači, ki so s svojo muziko ustvarjali posebno vzdušje. Na naš fašenk so radi prihajali možakarji, ki so kar tam šivali še zadnje korantove kape ali pa gladili palice za male piceke, sodelovale so domačinke, ki so pletle nogavice za korante ali izdelovale rože iz papirja in jih podarjale številnim obiskovalcem. Za vedno bomo pomnili obiske mnogih gostov, tudi iz daljnih krajev in dežel, saj so Fašenk v Markovcih že doživeli ljudje iz Londona, Moskve, Aljaske, med njimi tudi mladi etnologi s Sardinije. Fabia, Antonia in Stefania je k nam pripeljal znani etnolog iz Ptuja dr. Aleš Gačnik, tudi sam navdušen nad našimi fašenki. Prav v tistem obisku so nastale prve kali prijateljstva, ki sta ga ED Korant Markovci in mesto Samugheo, s prav tako izvirnimi liki s Sardinije, nadgradili z medsebojnimi obiski in podpisom Listine o prijateljstvu obeh občin. Pri tem je pomembno vlogo odigralo mlado Turistično društvo občine Markovci, zgodilo pa se je 25. aprila 2007. Prijateljstvo in obiskovanje naših fašenkov je postalo tradicionalno tudi za skupino Prforcenhaus iz Kostanjevice na Krki, ki jih spremlja njihova godba na pihala, zdaj že tudi pobratena z našo, markovsko »plehmuziko«. Za fašenk nas obiščejo in se podajo v povorki po vasi tudi druge skupine, kot denimo vselej dobrodošla skupina iz Liga nad Kanalom na Soči.

429

iz korantove dežele

Darko Meznarič, predsednik KUD Markovski zvon

Kulturno umetniško društvo Markovski zvon Kulturno umetniško društvo Markovski zvon je bilo ustanovljeno 17. oktobra 1997 v Markovcih in v svojih vrstah združuje ljudi, ki ljubiteljsko delujejo na kulturnem, umetniškem in športnem področju ali te dejavnosti zgolj podpirajo Iz zgodovinskih virov in notnega materiala, ki je v arhivu društva, je razvidno, da cerkveni zbor, kot nosilec dejavnosti v društvu, od svojega nastanka v 19. stoletju ni nikdar prenehal delovati. Slovenska pesem je donela v cerkvi, na raznih prireditvah, na pokopališču v času Avstro-Ogrske države, v času obeh svetovnih vojn, med njima in po letu 1945, ko oblast tovrstnemu petju ni bila naklonjena. Zbor je že takrat imel priznane zborovodje, med njimi skladatelja Josipa Kegla in Franca Blažiča, ki sta znatno prispevala k razvoju cerkvenega petja v slovenskem prostoru.

letu 2001 pridobili naziv nosilec zlatega žiga MPS Slovenije. V obdobju neaktivnosti Daniela Tementa v društvu, je v letih od 2003 do 2006 skupino vodil Bojan Zelenjak, skupina pa se je povečala na zasedbo noneta. V tem času so se med drugim predstavili tudi na regijskem tematskem koncertu v Ljutomeru z venčkom španskih pesmi. V letu 2007 se je vokalna skupina preimenovala v Komorni zbor Kor, vodenje zbora pa je ponovno prevzel Daniel Tement in se prvič ponovno predstavil na spomladanskem koncertu Slovenskih zimzelenih melodij, ko je Komorni zbor Kor ob spremljavi Mestnega pihalnega orkestra Radlje ob Dravi in mladih solistov zapel nekaj najlepših slovenskih popevk. Zbor nadaljuje predvsem projektno delo s tematskimi koncerti.

Otroški cerkveni zbor Zvonček šteje okrog 20 članov; predvsem mlajših deklic v starosti od 10 do 15 let. Od ustanovitve pa do leta 2003 ga je vodila Božena Galun, takrat pa sta vodenje prevzela Alenka Rožanc in Gregor Zmazek, ki Zvončke spremlja na kitari. Zvončki imajo v pevski sezoni redne tedenske vaje – ponavadi pred nedeljsko mašo, tako da s svojim petjem popestrijo mašno bogoslužje.

Osrednja sekcija društva je Mešani cerkveni pevski zbor sv. Marko, v katerem pojejo pevci stari od 16 pa tja do 70 let. Število pevcev se spreminja in je med 35 in 45. Nov, pomlajeni zbor, ki je v 90-ih letih nastajal kot “simfonija generacij”, je začel ustvarjati takrat še mlad, a danes uveljavljen glasbenik Daniel Tement. V pevski sezoni 2003/2004 je Daniel prepustil vodenje zbora korepetitorkam Boženi Galun, Romani Zelenjak in Poloni Strelec Čuš, orglanje pa Andreju Krambergerju. V sezoni 2004/2005 je vlogo zborovodje zbora prevzel profesor glasbe Ernest Kokot, ki je zbor uspešno vodil do nove sezone 2007/2008, ko je zborovodsko palico prevzela Polona Strelec Čuš. Za dolgoletno delo cerkvenega zbora in za prispevek k pevski, besedni in sploh kulturni omiki, je zbor ob 1. občinskem prazniku prejel listino Občine Markovci.

Vokalna skupina Kor je v začetku delovala kot sekstet. Skupino je vodil Daniel Tement. V tistem času je skupina dosegla skoraj vse, kar lahko doseže mala pevska skupina na področju ljubiteljske kulture v Sloveniji. Udeleževala se je območnih, medobmočnih in državnih srečanj malih pevskih skupin, kjer so v

V društvu delujeta še dve sekciji, ki sta se uradno priključili šele kasneje. Fantovska skupina Šarki, neguje predvsem ljudsko pesem. Sestavlja jo 7 do 9 fantov in navadno zapojejo ob posebnih priložnostih. Vodja je sicer Daniel Tement, a se na kakšnem “hitrem” nastopu znajdejo tudi sami.

Prva leta delovanja samostojnega društva so v njegovem okviru delovale tri sekcije: Mešani cerkveni pevski zbor sv. Marko, Vokalna skupina Kor in Otroški cerkveni pevski zbor Zvonček. Kasneje sta se društvu pridružili še sekciji fantovska skupina Šarki in pevska skupina Jutranja zarja.

430

občina markovci

Pevsko skupino Jutranja zarja sestavlja 13 pevcev in pojejo ob jutranjih mašah. Vodi jih Janez Zmazek, ki pri jutranji maši tudi orgla. Naše pevsko znanje radi preizkušamo na revijah pevskih zborov, saj so le te pokazatelj kvalitete posameznih zborov. Tako smo bili večkrat izbrani za medobmočne revije pevskih zborov. Skoraj nepogrešljivi smo na vsaki občinski prireditvi ter drugje, kamor nas povabijo, saj je lepo zapeta pesem vedno zaželena. Zraven božičnih in drugih koncertov, ki jih samostojno ali v sodelovanju z drugimi pevskimi sestavi pripravljajo naše sekcije, smo imeli vrsto nepredvidenih nastopov na širšem ptujskem območju. V dobrem spominu nam ostajajo naša gostovanja v Rimu, v Nemčiji in v Lurdu, kjer smo zapeli pod vodstvom Daniela Tementa in tridnevno gostovanje v Italiji (Oglej-Ravenna-Rimmini-Bellaria-Benetke), kjer je zbor pod vodstvom Božene Galun pripravil priložnostne nastope in koncert. Že večkrat smo se

družba prijaznih ljudi

odzvali povabilom na gostovanja k našim znancem po Sloveniji in v tujini. V teh letih smo si, tudi s prostovoljnim delom, uredili društvene prostore KUD Markovski zvon. Velika pridobitev za markovsko faro, in posredno tudi za naše pevske sestave, so nove orgle, ki smo jih blagoslovili 22. aprila 2007. Dolgoletne želje markovskih organistov, pevcev in faranov so postale resničnost. Tako ima župnija z živim ljudskim in zborovskim petjem čudovito osnovo za nadaljnji razvoj in poglabljanje liturgičnega in glasbenega življenja. V župniji smo se odločili, da bomo orgle poleg spremljanja bogoslužja in drugih cerkvenih priložnosti uporabili tudi za izobraževanje novih organistov, predvsem pa si želimo, da bi izvedli čim več orgelskih in drugih vokalno instrumentalnih koncertov ob spremljavi orgel. Za prihodnost društva se ne bojimo, saj je naša “simfonija generacij” dobro zastavljena.

431

iz korantove dežele

Darko Obran, tajnik Etnografskega društva Tradicija Borovci

Etnografsko društvo Tradicija Borovci V želji po ohranjanju etnografskega izročila in zato, da se lahko skupaj predstavimo, smo v Borovcih ustanovili Etnografsko društvo (ED) Tradicija. Leta 2007 smo se prvikrat aktivno vključili v pustno dogajanje in tako smo na svečnico pripravili prvi korantov tek v Borovcih. Našo prireditev je obiskalo kar devet korantovih skupin iz okolice in skupaj smo preživeli resnično prijetno družabno noč. V pustnem času se koranti iz Borovec udeležujemo pustnih prireditev na širšem ptujskem območju, obiščemo pa tudi večja slovenska mesta. Udeležili smo se že nekaj karnevalskih prireditev v tujini, kjer se pust začne že 11. novembra, ko goduje sv. Martin. Najlepše pa se imamo vselej doma, v Borovcih, in na Fašenku v Markovcih. Naša karnevalska skupina je že večkrat razveseljevala ljudi, tako bodo vsem ostali v spominu Eskimi, skupina v kateri je sodelovalo kar 58 domačinov, od najmlajših pa do najstarejših Borovčanov. Skupina je poskrbela tudi za primerno vozilo, na karnevalu v Ptuju prejela tretjo nagrado, v Bukovcih in Dor-

432

navi pa so bili naši Eskimi izbrani za najboljšo karnevalsko skupino. Letos je bila zelo opazna naša skupina imenovana Kitajski zmaj. Spomladi člani Etnografskega društva Tradicija Borovci sodelujemo pri čiščenju okolja, ki ga organizira občina Markovci, na cvetno nedeljo pred farno cerkev prinesemo velik presmec, za veliko noč organiziramo pokanje s karbidom, skupina naših sovaščanov je že nastopala na kulturni prireditvi ob občinskem prazniku in tam prikazala, kako se izdeluje presmec. Sodelujemo pri postavljanju majskega drevesa v Borovcih in se udeležujemo etnografskega praznika žetve v Prvencih. Člani ED Tradicija Borovci dobro sodelujemo z vaškim športnim društvom in vaškim odborom, saj skupaj vzdržujemo in urejamo ribnik in športni park, kjer smo organizirali tudi piknik. V najrazličnejše dejavnosti društva se vključuje blizu sto vaščanov, zdajšnji predsednik društva pa je Janez Bezjak.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Stanovska društva Janez Bezjak, tajnik Čebelarskega društva Markovci

Društvo čebelarjev Markovci Čebelarjenje ima na Slovenskem že dolgo tradicijo, korenine našega društva pa lahko najdemo v Čebelarskem društvu za Spodnje Štajersko, ki je bilo ustanovljeno 15. aprila 1904 v Narodnem domu na Ptuju. Že leto pred tem, junija 1903. leta, so se tukajšnji čebelarji sestali na shodu pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah in se dogovorili, da bodo ustanovili lastno društvo. Za tajnika takrat ustanovljenega društva je bil izvoljen Ivan Strelec, nadučitelj pri Sv. Andražu, ki je bil naš rojak, domačin iz Nove vasi. Tistega leta so bile ustanovljene štiri podružnice društva in sicer v Ptuju, Dornavi, Sv. Marjeti in Sv. Urbanu. Društvo in podružnice so svojim članom pomagale s strokovnimi in praktičnimi nasveti, kar je pripomoglo k večanju števila čebelarjev in ustanavljanju novih podružnic. Tudi na območju današnje markovske občine so v tistih časih ljudje že čebelarili, saj v župnijski kroniki najdemo zapis o čebelarjih iz leta 1879. Na naše območje so čebelarji od drugod vozili na pašo svoje čebele, kar je vzpodbudilo domače pridelovalce medu, da so začeli razmišljati o lastnem društvu. Najbolj vneti zagovorniki samostojnega društva so bili čebelarji, ki so imeli trideset in več čebeljih družin in so bili najbolj oškodovani, ko so drugi k nam pripeljali lačne čebele. Markovski čebelarji so zato leta 1935 ustanovili Čebelarsko podružnico sv. Marko niže Ptuja. Iz društvene kronike izvemo, da so bili med ustanovnimi člani

Martin Veršič iz Nove vasi, Franc Zemljarič iz Bukovec, Jurij Zelenik iz Markovec. Ker podružnica ni imela svojih prostorov, so se čebelarji sestajali enkrat pri enem, drugič pri drugem članu. Po 2. svetovni vojni se je društvo preimenovalo v Čebelarsko družino Markovci in tako delovalo vse do 1976. leta, ko se je preimenovalo, ker je tako zahtevala zakonodaja, v Čebelarsko društvo Markovci. Prvi predsednik društva je bil Alojz Janžekovič iz Stojncev, ki je bil tudi zadnji predsednik družine čebelarjev. Čebelarsko društvo Markovci je takrat delovalo na območju krajevnih skupnosti Cirkulane, Zavrč in Markovci. Velikih načrtov, ki so jih imeli, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, niso mogli uresničiti, so pa ustanovili čebelarski krožek v naši osnovni šol, ki ga je vodil učitelj Alojz Solina, poznejši predsednik in tajnik Čebelarskega društva Markovci. Čebelarsko društvo Markovci je preživljalo tudi težke čase, saj ti niso bili vedno naklonjeni čebelarjenju, vendar je društvo 1998. leta na novo zaživelo in danes šteje, skupaj s simpatizerji, več kot 40 članov. Leta 2005 smo praznovali 70. letnico delovanja društva in ob tej priložnosti razvili tudi svoj prapor. Med še neuresničenimi cilji je želja pridobiti zemljišče, na katerem bi postavili društveni čebelnjak. Društvo domuje v Gasilskem domu Nova vas, kjer imamo skupaj z Društvom podeželskih žena Markovci primerne pogoje za svoje delovanje. Člani društva se

433

iz korantove dežele

udeležujemo predavanj in drugih oblik izobraževanja, ki jih pripravljata Čebelarska zveza Slovenije in Zveza čebelarskih društev Ptuj. V Čebelarsko društvo Markovci je sedaj včlanjenih 41 članov in članov, med temi je 26 registriranih čebelarjev in čebelark, 12 njihovih družinskih članov in trije simpatizerji. V Zvezo čebelarskih društev Ptuj je včlanjenih 26 naših članov, 19 članov pa deluje tudi v Čebelarski zvezi Slovenije. Markovski čebelarji čebelarimo s 600 čebeljimi družinami. Pri svojem delu si prizadevamo za napredek čebelarstva in za čim bolj zdrave čebele. V spoznanju, da brez mladih ni naše bodočnosti, si prizadevamo, da

434

bi v Osnovni šoli Markovci ponovno oživeli delo mladih čebelarjev. Čebele niso le vzorne delavke z enkratnim občutkom pripadnosti posebej organizirani združbi, ampak jih pogosto napadajo različne bolezni. Prav narava, ki je vir življenja in zdravja, je v zadnjih desetletjih svojevrstna čebelja past in smrt. Vso krivdo, da je tako, nosi človek, saj je uničil skoraj vse, kar je lepega, cvetočega, dišečega in iz česar čebele delajo med. Čebelarji verjamemo, da bomo ljudje še znali ustaviti svoje zastrupljajoče početje in se vrniti nazaj k naravi.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Viktor Cvetko, predsednik Lovske družine Markovci

Lovska družina Markovci Zgodba lovske družine Markovci se je začela 7. junija 1946. leta, ko je osem članov ustanovilo Lovsko družino (LD) sv. Marko. Leta 1950 se je LD sv. Marko združila s sosednjo LD sv. Marjeta in se preimenovala v LD Spodnje Ptujsko polje s sedežem v Sobetincih, kjer stoji tudi lovski dom. Lovno območje je takrat obsegalo območje sedanjih občin Gorišnica in Markovci, v najboljših časih pa je bilo v vrstah lovcev 80 članov. Leta 1998 smo se odločili za samostojno pot in se preimenovali v Lovsko družino Markovci ter se pridružili Zvezi lovskih družin Ptuj–Ormož. Imamo 54 članov, ki bdimo nad dogajanjem v 2641 hektarov velikem lovišču, od tega je 2356 lovnih površin, kjer najdemo predvsem fazane, poljskega zajca, srnjad, lisico in še nekatere druge živali. Lovci pri svojem delovanju sledimo trditvi, da narave nismo dobili od dedov, temveč so nam jo zaupali vnuki. Pri svojem delu se trudimo, da bi varstvo narave prodrlo v zavest in ravnanje sleher-

nega izmed nas, predvsem pa, da bi ta čut pridobili mladi. Ena od naših trajnih nalog in odgovornosti je skrb, da so število in vrste divjadi v ravnovesju z bivalnimi in prehranskimi možnostmi. Če se to ravnovesje poruši, prihaja do velikih gospodarskih škod na poljščinah in v gozdovih, divjad pa je vse pogosteje žrtev civilizacijskega napredka oziroma prometa, bolezni in nevestnega ravnanja ljudi. Lovci se tudi zaradi svoje dejavnosti povezujemo z drugimi ljubitelji narave, pa tudi z lastniki gozdov, polj in travnikov. Danes, na srečo, že vse več ljudi spoznava pomen narave in njenega varstva, zato je naše sodelovanje in medsebojno razumevanje še toliko bolj pomembno in naravi v dobro. Lovci sodelujemo z lastniki zemljišč, ki jim divjad povzroča škodo, mi te škode poskušamo odpraviti ali omiliti z delom, če pa to ni mogoče, nastalo škodo finančno nadomestimo. Lovci smo pobudniki in udeleženci čistilnih akcij in uspešno sodelujemo

435

iz korantove dežele

s šolarji, občani in člani različnih društev, ki jim pravilen odnos do narave ni tuj. Velik del dejavnosti lovci namenjamo svojemu usposabljanju. Vsak lovec mora najprej opraviti zahteven lovski izpit, nato pa ga izkušnje iz narave in stroke vodijo k čim boljšemu razumevanju dogajanja v naravi. Po opravljenem izpitu se izobraževanje ne konča, saj se veliko lovcev še dodatno izobražuje za lovske čuvaje, lovske mentorje in drugo. Divjad se mora v naravi tudi hraniti, pri tem lahko rastlinojede živali s pašo povzročijo prekomerno poškodbo, ne le z biološkimi, pač pa tudi gospodarskimi posledicami. Brez lovcev in lovskih družin bi marsikje škode, ki jih povzroča divjad, narasle

preko razumnih meja. Najboljše življenjske pogoje ponuja divjadi raznovrsten, mešani gozd z bogatim zeliščnim grmovnim slojem in razvejanim gozdnim robom. Gojitev in varstvo divjadi pomenita tudi oblikovanje mirnih predelov z izboljšanimi bivalnimi in prehranskimi razmerami. To pa ni pomembno zgolj za divjad, pač pa za ohranitev vsega živalskega in rastlinskega sveta. Raznovrstnost pomeni trajnost in sonaravnost. Lovci se tudi veliko družimo, organiziramo strokovne in družabne ekskurzije, prepustimo pa se tudi športnemu duhu, saj tekmujemo v streljanju na glinaste golobe in na kinoloških tekmovanjih, na katerih dosegamo zavidljive rezultate.

Martin Zamuda, predsednik AMD Markovci

Avto moto društvo Markovci Avto moto krožek Markovci je bil ustanovljen 10. februarja 1958. leta. V prvem upravnem in nadzornem odboru krožka so sodelovali predsednik Franc Žlahtič, ki je bil takrat tudi ravnatelj Osnovne šole Markovci, gospodar društva je bil Viktor Kunčnik, blagajničarka Silvestra Kolarič, člani pa Konrad Bezjak, Franc Golob, Marko Štrafela in Matilda Janžekovič, naloge predsednika nadzornega odbora je opravljal Zvonko Bombek. Člani Avto moto krožka Markovci so si zadali veliko nalogo, saj so želeli izšolati čim več dobrih voznikov in voznic motornih vozil. Šolanje je potekalo v prostorih osnovne šole, praktični del pa po vasi Markovci. V takratnih časih je bil to verjetno edini primer v Sloveniji, kjer so se vozniki šolali v vaškem avto moto krožku. Na zemljišču splošnega ljudskega premoženja so člani krožka s prostovoljnim delom

436

postavili garažo in manjšo pisarno. Stavba je še vedno lepo vzdrževana in še danes služi svojemu namenu. Za šolanje voznikov je bilo treba kupiti avto, stari škodi in tatri je kmalu sledil popularni fičo, s katerim se je varne vožnje naučilo veliko domačinov in domačink. V zadnjih letih delovanja avto šole smo imeli celo dva avtomobila Zastava 128. Leta 1990 je prišlo do velikih sprememb, naš avto moto krožek se je s statutom preimenoval v Avto moto društvo Markovci, ustanavljati so se začele zasebne avto šole in v Markovcih smo prenehali s šolanjem voznikov. Avto moto krožek Markovci je bil daleč naokoli poznan po organiziranju avtomobilističnih srečanj, ki smo jih imenovali Rally mladosti. Kar 16 let smo organizirali tekmovanje, ki se ga je vsako leto udeležilo več kot 30 voznikov in voznic mo-

občina markovci

družba prijaznih ljudi

tornih vozil. Ob prijetnem druženju so udeleženci Dolgoletnemu predsedniku društva Vladku Korošcu srečanja obnavljali znanje iz prometne varnosti smo podelili naziv častnega predsednika, žal pa in se potem še podali na cestno dirko po vaseh smo se v teh letih, leta 2004, morali posloviti od takratne Krajevne skupnosti Markovci. Zaradi vse takratnega predsednika Jožeta Krambergerja. ostrejše zakonodaje smo z organiziranjem prenehali in se s še večjo vnemo posvetili delu z našimi člani in članicami. V društvo je danes včlanjenih okrog 200 voznikov in voznic, ti lahko koristijo tudi številne ugodnosti, ki jih nudi Avto moto zveza Slovenije. V zadnjih letih namenjamo veliko pozornost preventivnemu delu, organiziramo predavanja in testiranja za voznike motornih vozil, po ustanovitvi samostojne občine Markovci pa smo začeli Člani AMD Markovci leta 2004. sodelovati tudi s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Zelo dobro sodelujemo s Policijsko postajo Ptuj in na začetku šolskega leta Sedanji upravni in nadzorni odbor sestavljamo: pomagamo na cesti varovati šoloobvezne otroke. predsednik Martin Zamuda, podpredsednik Roman Leta 2004 smo člani Avto moto društvo Markovci Kuhar, tajnik Venčeslav Galun, blagajnik Franc skupaj s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem Njegač in gospodar Janez Bezjak. Člani upravnega prometu organizirali veliko prireditev, na kateri odbora so: Frido Majcen, Danijel Pukšič, Stanko sta se predstavili policija s svojim delom in Avto Korošec, Konrad Strelec in Ivan Mikša. Nadzormoto zveza Slovenije. Na športnem igrišču pred nemu odboru predseduje Anton Habjanič, člana Osnovno šolo Markovci je takrat pristal policijski pa sta Marjan Verlak in Alojz Janžekovič. helikopter. Z velikim zanimanjem so si prireditev ogledali učenci in učitelji, pritegnila pa je tudi mnoge krajane.

437

iz korantove dežele

Marija Prelog, predsednica KORK Markovci

Krajevna organizacija Rdečega križa Markovci Delovanje Krajevne organizacije Rdečega križa (KORK) Markovci sega vsaj v leto 1965, kakor pričajo arhivirani dokumenti. Takrat je markovski RK deloval pod okriljem Občinske organizacijo RK Ptuj. KORK Markovci je bila zelo aktivna od leta 1965 do 1987. Že od samega začetka delovanja ji je predsedoval predani in požrtvovalni učitelj in domačin Alojz Solina, ki je poučeval na markovski osnovni šoli. Tajniška dela sta v tistih časih opravljali Danica Tement in Anica Kunčnik, naloge blagajnika pa Slavko Galun, Neža Vrtačnik in Jože Capuder. Vsaka vas je imela svojega aktivista oziroma poverjenika, ki je bil zadolžen za pridobivanje novega članstva in za pobiranje letne članarine, ki je bila simbolična. Poverjenik je pridobival nove krvodajalce in opozarjal vodstvo na socialno ogrožene prebivalce, ki so jim pomagali z oblačili ali z živili. V teh letih so bili zelo dejavni aktivisti zadolženi za krvodajalstvo, med njimi sta bili Terezija Maroh iz Zabovec, ki je bila aktivna na različnih področjih in Marjeta Kostanjevec iz Bukovec ter drugi. KORK Markovci je imela 1968. leta 226 odraslih članov, 47 članov je bilo starih od 15 do 19 let, v RK so bili včlanjeni tudi otroci v osnovni šoli in tistega leta jih je bilo 520. KORK Markovci je ustanovil tudi dva pododbora, ki sta delovala v Borovcih in Stojncih in sta imela tudi svoje vodstvo ter sta se povezovala v KORK Markovci, povsod pas so si prizadevali v svoje vrste pridobiti čim več krvodajalcev. Tako se je 1970. leta 53 naših ljudi udeležilo krvodajalskih akcij, leto pozneje je bilo odvzemov samo 16, leta 1972 je spet 45 in je naraščalo vse do leta 1976, ko je zabeleženih 61 odvzemov krvi. KORK je opravljala pomembno delo na področju osveščanja o zdravju svojih krajanov, pripravljali so tudi tečaje prve pomoči in ljudje, ki so kot pri-

438

padniki ekip prve pomoči pri civilni zaščiti opravili 80 urni tečaj prve pomoči, so imeli doma obešeno omarico prve pomoči. Tako je bilo v vsaki vasi in domačini so vedeli h komu naj se v nesreči zatečejo po pomoč. Pomembno vlogo so imeli v osnovni šoli učitelji, ki so bili mentorji podmladka RK. Zelo prizadevna učiteljica, mentorica, je bila dolga leta Barbara – Barika Miško, dejavna sta bila v tistih letih tudi učitelj Josip Francki in Anica Petrovič. Naloge mentorjev v šoli so bile obširne, saj so zajemale izobraževanje otrok, spremljanje šolske prehrane in socialnih razmer naših družin. KORK je dobro sodelovala s civilno zaščito, ki je imela usposobljeno ekipo prve pomoči in je sodelovala s prostovoljnimi gasilskimi društvi v tedanji krajevni skupnosti. Po upokojitvi Alojza Solina je delo markovskega rdečega križa zamrlo, saj ni bilo človeka, ki bi prevzel njegovo delo. V maju 2006 leta je na pobudo Območne organizacije RK Ptuj začela delovati Občinska organizacija RK Markovci in kar takoj smo skupaj s PGD Markovci organizirali skupno krvodajalsko akcijo, ki jo je obiskalo 11 gasilcev PGD Markovci. V septembru smo organizirali drugo krvodajalsko akcijo, ki se je udeležilo 13 občanov, potne stroške pa smo namenili družini iz završke občine, ki ji je pogorel dom. V juliju in septembru smo bili deležni donacije živil naših proizvajalcev, ki jih je financirala EU in jih razdelili 30 družinam in posameznikom v občini. V letu 2007 smo izvedli več strokovnih predavanj in krvodajalskih akcij. Vseskozi sodelujemo z župnijsko Karitas, ker je to povezovanje pomembno, saj oboji delamo v pomoč sočloveku in vsesplošno blaginjo ljudi. Tako vsako tretjo nedeljo v mesecu opravljamo meritve krvnega pritiska, nivo sladkorja, trigliceridov in holesterola v krvi. Meritve izvaja strokovno usposobljen medicinski kader.

občina markovci

Upravni odbor KORK Markovci so leta 2007 sestavljali Marija Prelog, predsednica, Huanita Kekec, podpredsednica, Tatjana Fideršek, tajnica in Jožica Korošec, blagajničarka. Poverjeniki oziroma aktivisti RK so v Markovcih Marija Prelog in Majda Zajšek, v Zabovcih Marija Janžekovič, Jožica Korošec in Brigita Mlinarič, v Novi vasi Trezika Horvat in Huanita Kekec, v Prvencih Jože Capuder, v Strelcih Marija Puc, v Borovcih Andreja Mislovič in Ema Zamuda, v Sobetincih Stanka Šterbal in Kristina

družba prijaznih ljudi

Šegula, v Stojncih Hedvika Rojko in Majda Hriberšek, v Bukovcih Tatjana Fideršek, Jožica Zajšek in Martina Meznarič. V Osnovni šoli Markovci nam kot poverjenik RK pomaga Milovan Milunič. Zdajšnji upravni odbor OO RK Markovci, se predvsem trudi izboljšati kvaliteto življenja naših občanov, zato organiziramo tudi pohode, rekreativno telovadbo, dobrodelne koncerte, družabne plese in v bližnji prihodnosti test hoje in še kaj.

Ekipa prve pomoči Civilne zaščite v sestavi Lučka Plohl, Liza Veršič, Marija Kristovič, Zinka Kunčnik, Ivanka Horvat, Liza Pešec in Anica Kunčnik, ki je leta 1980 sodelovala na tekmovanju v Makedoniji.

Udeleženci akcije Nič nas ne sme presenetiti leta 1976 v Markovcih.

439

iz korantove dežele

Anton Majerič, predsednik Društva upokojencev Markovci

Društvo upokojencev Markovci Društvo upokojencev Markovci je interesna, humanitarna, prostovoljna in nestrankarska organizacija, ki deluje že 32 let. V društvo je danes včlanjenih približno 700 upokojencev in upokojenk občine Markovci in tudi iz drugih krajev. Ustanovni občni zbor društva je bil 18. januarja 1976 v prostorih Gasilskega društva Markovci. Med ustanovnimi člani so bili prvi predsednik Martin Krajnčič iz Bukovec, prvi izvršni odbor pa so sestavljali: Peter Petrovič in Franc Zupanič iz Stojncev, Mihael Kekec in Mirko Glazer iz Bukovec, Jože Kukovec in Leopold Kodrič iz Nove vasi, Franc Ahačič in Martin Klinc iz Markovec, Janez Bezjak iz Borovec in Janez Meglič in Franc Visenjak iz Prvenec. V prvi nadzorni odbor društva upokojencev so bili izvoljeni: Janez Kodrič iz Zabovec, Anton Kekec iz Nove vasi in Stanko Zmazek iz Bukovec. Do ustanovitve lastnega društva so se upokojenci z območja tedanje krajevne skupnosti Markovci vključevali v društvo upokojencev Spodnje Ptujsko polje v Zagojičih. Društvo, ki ga je ustanovilo 105 upokojencev z našega območja, je v treh desetletjih obstoja postalo zelo dejavno in ima danes sedemkrat več članov kot v prvem letu delovanja.

Prvi predsednik društva, Martin Krajnčič, je vodil društvo vse do 1980. leta, njegovo delo je nadaljeval Anton Kukovec, prav tako iz Bukovec, 1988 pa je bil za predsednika izvoljen Franc Prelog iz Sobetincev, ki je društvo vodil pet let. Leta 1993 je bil za predsednika izvoljen Janez Majer iz Bukovec, ki je delo opravljal vse do leta 2007, ko so upokojenci za naslednjega predsednika izvolili Antona Majeriča iz Stojncev. Janez Majer je zagotovo najzaslužnejši član za uspešno pot društva upokojencev, kjer je začel delovati 1988 kot gospodar in je to delo opravljal izredno marljivo in predano vse do leta 1993, ko je bil izvoljen za predsednika. Te naloge je opravljal vse do svojega 80. rojstnega dne, kar pomeni, da je bil v društvu dejaven kar 19 let, njegova največja zasluga je, da je hiša v Markovcih 42, ki jo poznamo kot staro posojilnico, prišla v last društva in je danes lepo obnovljena ter tako primerna za delovanje upokojencev. Občina Markovci je Janezu Majerju za vso njegovo požrtvovalno delo leta 2005 podelila priznanje, listino občine, prejel pa je tudi priznanje Zveze društev upokojencev Slovenije.

Janez Majer, dolgoletni predsednik markovskih upokojencev in župnik Franček Obran.

440

občina markovci

Društvo upokojencev Markovci danes deluje kot to zahteva zakonodaja, včlanjeno je v Pokrajinsko zvezo društev upokojencev Spodnje Podravje s sedežem na Ptuju in v Zvezo upokojencev Slovenije. V društvu si prizadevamo zadovoljevati čim širše interese upokojenk in upokojencev, ohranjati in izboljševati kakovost življenja starejših na vseh področjih, aktivno delovati za razvoj celotne družbe, v prvi vrsti pa spodbujamo druženje in tako našim članom pomagamo premagovati osamljenost in tegobe, ki jih prinašajo leta življenja. Društvo deluje na socialno zdravstvenem, športno rekreativnem in kulturno ustvarjalnem področju. Prizadevamo si tudi za ohranjanje kulturne dediščine, posebno pozornost pa namenjamo področju izobraževanja in informiranja. Naši člani se radi odzovejo povabilom na izlete in se udeležujejo družabnih srečanj in letovanj.

družba prijaznih ljudi

V zadnjem obdobju stopajo v ospredje organizirane oblike rekreacije in športa. Posebej dejavni so naši ribiči, ki se ponašajo celo z dvema naslovoma državnih prvakov na državnih športnih igrah upokojencev. V prostorih društva deluje tudi rekreacijski center z bifejem, ki je odprt trikrat tedensko in kjer naši člani radi »vržejo« karte, igrajo šah, razmišljamo pa tudi o organiziranem igranju pikada, saj je ta igra ena od športnih disciplin na športnih igrah upokojencev. Med upokojenci je veliko število pevcev in takih, ki znajo zaigrati na kako glasbilo, zato smo začeli tudi z aktivnejšim delom na kulturnem področju. Prvi prapor je društvo razvilo ob svoji 10-letnici obstoja in ga ponosno ter ob posebnih priložnostih predstavimo še danes, z njim pa na zadnji poti pospremimo tudi vse naše člane. Društvo upokojencev Markovci deluje v okolju, ki zna prisluhniti potrebam upokojencev.

Anton Kekec, predsednik Konjeniškega kluba Nova vas

Konjeniški klub Nova vas Konjeniški klub Nova vas pri Markovcih je bil ustanovljen leta 1996, v svojih vrstah pa združuje ljubitelje konj, konjeništva in konjereje. V klubu danes deluje blizu 85 članov, ki imajo doma skupaj nekaj več kot 20 konjev. Člani konjeniškega kluba se udeležujemo številnih prireditev, ki potekajo v naši občini, pa tudi v sosednjih krajih. Smo med organizatorji košnje v Šturmovcih, kjer smo obudili stari način košnje in širši slovenski javnosti pokazali prav vse s košnjo nekoč povezane običaje in navade naših ljudi. Že leta sodelujemo

na podobnem etnografskem prazniku žetve v Prvencih, poskrbimo za prevoz mošta z vprego na martinovo, naši jahači se rade volje udeležujejo konjenic, ki jih prirejajo sosednja društva, sodelujemo pa tudi na tekmovanju v spretnostnem jahanju z dvovpregami, ki potekajo v Dupleku in Malem Brebrovniku. Skupaj z osnovno šolo pripravljamo za osnovnošolce naravoslovne dneve, kjer jim predstavimo svoje delovanje in povemo vse, kar jih zanima o življenju teh plemenitih živali.

441

iz korantove dežele

Zadnja leta nas člane konjeniškega kluba vabijo na poroke in podobne prireditve, vsaj enkrat v letu ujamemo dovolj visoko vodo, da se popeljemo z ladjami po Dravi. Na štefanovo sodelujemo na žegnanju konj pred cerkvijo sv. Marka, na božič

popeljemo Božička po naših vaseh, skupaj z vaščani pa že več let postavimo tudi novoletno smreko in se poveselimo. Na cvetno nedeljo pa na žegnanje k domači cerkvi sv. Marka pripeljemo tudi kak vaški presmec.

Marta Lešnik, prva predsednica Društva podeželskih žena

Društvo podeželskih žena občine Markovci Na pobudo Kmetijske svetovalne službe, naše občanke Slavice Strelec in markovske občine, je bilo leta 1999 ustanovljeno Društvo podeželskih žena občine Markovci. Že leto pred uradno ustanovitvijo društva smo prirejale tečaje, naposled pa nas je 64 žena in deklet ustanovilo svoje društvo. Veliko se družimo in rade se poveselimo, ob tem pa se tudi izobražujemo, še posebej v zimskem času, ko organiziramo tečaje in predavanja. Tako smo skupaj odkrivale skrivnosti kuhanja enolončnic, pripravljanja slavnostni kosil, poskusile smo se v peki različnih kruhov, pekle in izdelovale torte, dobre smo v pripravi raznega drobnega peciva. Našega predavanja o kolinah se je udeležilo tudi precej vaških mesarjev, dobro obiskan je bil tudi tečaj o vlaganju zelenjave. Ker pa se dobra gospodinja ne vrti le za štedilnikom, smo se seznanile

442

tudi s slikanjem na svilo, steklo in platno, nekatere smo se učile izdelovati rože iz krep papirja in izdelovanja (fašenskih) dühov. Vsako leto pripravimo tudi kakšno ekskurzijo, kar združimo z obiskom turističnih kmetij. Dobro obiskan je tečaj vezenja v zimskem času, ki ga že več let uspešno vodi Slavica Strelec, že nekaj let pa v soboto pred svečnico priredimo ocenjevanje Naj krof občine Markovci. Ob zahvalni nedelji tudi okrasimo našo cerkev z raznimi pridelki, ki nam jih je dala mati Zemlja. Naše članice so in še pridno delajo ob občinskih praznikih in drugih prireditvah, tako se vse še vedno rade spominjamo sodelovanja ob novi maši našega rojaka Marka Veršiča, s svojimi dobrotami smo počastile stoletnico Nežke (Petričeve) in zlato

občina markovci

mašo rojaka Franca Obrana. Imamo tudi svoje predpasnike in naš zaščitni znak je seveda krof, predpasnik pa danes nosi že več kot 190 naših članic.

družba prijaznih ljudi

Naj zaključim z mislijo: »Ko človek celi svet obteče, takrat se zave, da najboljši kruh doma se peče.«

Franc Brodnjak, predsednik TD občine Markovci

Turistično društvo občine Markovci Ustanovni občni zbor Turističnega društva občine Markovci je bil 11. novembra 2000 v gasilskem domu v Bukovcih in ga je vodil Jožef Bezjak, takratni predsednik VO Bukovci. Na občnem zboru je bil prisoten tudi predsednik Turistične zveze Slovenije Marijan Rožič. Na občnem zboru smo se dogovorili, da se v upravni odbor društva izvoli iz vsake vasi po en član, Bukovci in Stojnci pa

imajo v odboru, glede na število prebivalcev, dva člana. Prvi člani UO Turističnega društva občine Markovci so Franc Brodnjak, Bukovci, predsednik, Marta Prelog Rožanc, Stojnci in Drago Ciglarič, Nova vas, podpredsednika, Tatjana Petrovič, Stojnci, tajnica, Danica Muršec, Sobetinci, blagajničarka. Člani upravnega odbora pa so Milena Plohl, Borovci, Marija Janžekovič, Bukovci, Nina 443

iz korantove dežele

Prelog, Markovci, Jerica Golob, Prvenci, Jože Puc, Strelci, Miran Brec, Zabovci. V nadzorni odbor so bili imenovani Jože Kramberger, Bukovci, predsednik in člana Janko Petrovič, Stojnci ter Mirko Čuš, Bukovci. Ustanovni člani društva so v spomin na dogodek v Bukovcih posadili mladiko lipe. Društvo je že kmalu po svoji ustanovitvi poskrbelo za izdajo razglednic z motivom občine, koranta in cerkve. Društvo sodeluje pri pripravi Fašenka v Markovcih, organizira čistilno akcijo, opravi ocenjevanje okolja naših domov, sodeluje z vsemi ostalimi društvi in se udeležuje številnih prireditev. Med večjimi prireditvami velja omeniti predstavitev društva v letu 2002, ko smo skupaj s člani Etnografskega društva Korant Markovci sodelovali na Tednu turizma v Črni na Koroškem. Vsako leto sodeluje društvo v vseslovenski akciji Moja dežela lepa in gostoljubna, ki jo organizira Turistična zveza Slovenije. V konkurenci »Drugi kraji« je v letu 2003 naša vas Bukovci osvojila odlično drugo mesto v Sloveniji in prejela veliko priznanje s pečatom gostoljubnosti. Na prireditvi v Mariboru smo sklenili tesne vezi s člani Vaško etnološkega društva iz Hrovače pri Ribnici na Dolenjskem, s katerimi se redno obiskujemo. V letu 2003 smo organizirali akcijo za izbor Naj spominka občine Markovci, komisija, ki so jo sestavljali eminentni strokovnjaki s področja spominkarstva, etnografije in turizma, pa je za naj spominek izbrala spominke z naslovom Pustni liki izdelovalca Danila Hrge. Člani Turističnega društva občine Markovci smo leta 2003 sodelovali na jesenski prireditvi v

avstrijski Lipnici, kjer smo skupaj z Godbo občine Markovci in Folklornim društvom Markovci predstavili našo občino in njene običaje. Rade volje pomagamo tudi pri izvedbi žetve v Prvencih. Leta 2004 smo člani društva sodelovali na prireditvi Naj krof občine Markovci, ki ga organizira domače društvo podeželskih žena in deklet, dvakrat smo gostili po več kot 400 motoristov, članov Kluba Janeza Puha in Moto kluba Korant iz Ptuja. Sredi septembra 2004 smo zaključek akcije ocenjevanja okolja združili s kinom na prostem. V goste nam je uspelo pripeljati tudi svetovno znanega filmskega in gledališkega igralca Radeta Šerbedžijo in igralko Majdo Grbac, ki sta igrala v filmu Rdeče klasje. Ta je bil posnet v naših krajih in smo ga tokrat spet zavrteli v Markovcih. Predstavo je obiskalo lepo število obiskovalcev, med katerimi je bilo veliko domačinov, ki so v filmu igrali kot statisti. Veseli smo bili tudi druženja z igralcem Zlatkom Šugma-

nom. V istem letu sta naša člana pridobila naziv turističnega vodnika in naziv vinski svetovalec Slovenije - sommelier. Decembra, na janževo, smo pripravili ocenjevanje vin in svetovanje za naše vinarje, kar je postalo naša vsakoletna prireditev. V letu 2005 smo začeli z organiziranjem Markove tržnice, ki smo jo organizirali vsako prvo soboto v mesecu, sodelovali smo pri organizaciji tabora Zoisovih štipendistov v Markovcih in vabili na ogled filma Moj ata, socialistični kulak, ki si ga je z nami ogledal tudi avtor, pisatelj Tone Partljič. Februarja 2006 smo s člani Etnografskega društva Korant Markovci gostovali na velikem pustnem 444

občina markovci

karnevalu v kraju Samugheo na Sardiniji, kjer smo skupaj s predstavniki občine Markovci sodelovali pri podpisu o prijateljstva med občino Markovci in občino Samugheo, ki je prvi take vrste v EU, saj gre za povezovanje med manjšimi kraji. Na povabilo TZS smo na Celjskem sejmu sodelovali s primerom ocvetličenja naše vasi, sodelovali pa smo tudi na prireditvah ob 120-letnici Turističnega društva Ptuj.

družba prijaznih ljudi

Turistično društvo Markovci vsako leto podeli devet priznanj za najlepše urejeno okolico hiš ter po eno priznanje za urejenost poslovnega objekta, najlepše urejeni del vasi – zaselek, najlepši vaški objekt in priznanje za najbolj urejeno kmetijo. Zadnja leta podeljujemo tudi priznanja za razvoj turizma, ki ga dobi organizacija ali posameznik, ki si še posebej prizadeva za razvoj turizma v občini. V sedmih letih delovanja je turistično društvo podelilo že blizu sto različnih priznanj. Markovsko tržnico tačas organiziramo vsako prvo nedeljo v mesecu. Najpomembnejši projekt našega društva je izdaja promocijskega kataloga Zaživite korantovo deželo, ki jo naši obiskovalci, pa tudi domačini, radi vzamejo v roke. Poskrbeli pa smo tudi za predstavitev občine na svetovnem spletu.

Zlatko Rajh, predsednik ŠRD Markovci

Športno ribiško društvo Markovci Športno ribiško društvo (ŠRD) Markovci je bilo ustanovljeno 2001. Ustanovljeno je bilo na pobudo ribičev, ki so bili člani Ribiške družine Ptuj, vendar občani markovske občine. Povod za ustanovitev ŠRD je bila sanacija gramoznic v Borovcih in Prvencih, kar je v razvojne načrte vključila tudi naša občina, ki je tako sanirala divja odlagališča. V želji, da bi se očiščene in lepo urejene gramoznice vzdrževale in bi se s tem preprečilo ekološko onesnaževanje, se je na pobudo ribičev ustanovilo ŠRD Markovci, ki združuje ribiče iz vseh naših vasi. Marca 2001 smo imeli ustanovni občni zbor in prvi upravni odbor so sestavljali Alojz Hojnik, predsednik, Rado Plohl, tajnik in Konrad Janžekovič, blagajnik. Člani so bili Janez Horvat, Branko Kodrič, Zvonko Petek, Ivan Munda, Peter Kovačič in Marjan Črnivec. Imenovali smo nadzorni odbor,

disciplinsko komisijo, športno sekcijo in izvolili gospodarja in čuvaja ribiške družine. Vodenje društva je leta 2002 prevzel Zlatko Rajh, ki je kot dolgoletni ribič RD Ptuj želel svoje izkušnje prenesti tudi v ŠRD Markovci in s tem pomagati pri razvoju društva. Ribnika v Borovcih in Prvencih sta bila v zelo slabem stanju. Prej gramoznici sta bili odlagališče navlake, kjer je bilo najti stare opuščene avtomobile, zavržene gospodinjske aparate in vse tisto, kar je bilo pri hiši odveč in neuporabno. Po sanaciji gramoznic smo s pomočjo občine, ki nam namenja proračunska sredstva in ima razumevanje za ribiče, uspeli ribnika urediti do te mere, da se lahko postavimo ob bok drugim, ki že veliko dlje časa delujejo.

445

iz korantove dežele

Naše društvo šteje trenutno 89 aktivnih članov, imamo velike načrte, tako da nam ne bo zmanjkalo dela. V Prvencih, pri ribniku, smo postavili nadstrešnico, ki bo v prihodnje postala ribiški dom, kar je naša velika želja. Uredili smo instalacije elektrike, vodovoda, telefona in kabelskega omrežja. Za vsakogar, ki si želi počitka, je okolica ribnikov pravi park za oddih. Za urejeno okolico skrbimo vsi člani društva, ki se po potrebi udeležujemo delovnih akcij, aktivni pa smo tudi v vsesplošni čistilni akciji v okviru občine. Vsi člani se držimo ribiških pravil in lovimo po etiki lovi - spusti. Skrbimo za ribji zarod, saj smo do sedaj nabavili okoli 6 ton različnih rib, kot so krap, amur, babuška. Naši člani so zelo uspešni tudi na športnem področju, kjer dosegajo vidne rezultate. Šestkrat smo bili medobčinski prvaki na tekmovanjih med občinami Ptuj, Dornava, Gorišnica, Hajdina, Ormož in Markovci, dvakrat regijski prvaki, štirikrat pa smo sodelovali tudi na državnem tekmovanju in dvakrat zaporedoma dosegli prvo mesto in sicer v letih 2006 in 2007. V svoji vitrini imamo 21 pokalov in priznanj ter smo ponosni, da svojo občino predstavljamo na takšen način.

446

Društvo je že dvakrat organiziralo ribiške izpite, na katerih predavajo strokovni predavatelji. Obisk je bil zelo dober, saj smo 160 slušateljev poučili o ribištvu in jih usposobili za ribiče. V svojih vrstah imamo pionirje, mladince in člane, ki jih ob vpisu poučimo o pravilih društva. Na koncu še spoznanje, da nam reka Drava in Ptujsko jezero, na žalost vseh nas, ne »prinašata kaj dosti«, saj zaradi onesnaženosti tam domači ribiči raje ne ribarimo. Obenem pa nam ni vseeno, kaj se z največjimi vodnimi površinami v naši soseščini dogaja in podpiramo revitalizacijo dravskih voda. V društvu smo 2007. leta izvedli volitve, naloge predsednika upravnega odbora smo zaupali Zlatku Rajhu, podpredsednik je Branko Kostanjevec, tajniška dela opravlja Rado Plohl. Blagajnik je Martin Meznarič, vodja tekmovalne komisije Zvonko Petek, član Alojz Hojnik in član – gospodar Ivan Lesjak. Nadzorni odbor vodi Janez Kostanjevec, člana sta Daniel Pukšič in Jože Majcenovič.

občina markovci

družba prijaznih ljudi

Alenka Petrovič, predsednica Društva mladih občine Markovci

Društvo mladih občine Markovci Pred nekaj leti se je v glavah nekaterih mlajših prebivalcev občine Markovci porodila misel, da ne bi bilo nič narobe, če poskusimo s kakšnim društvom, ki bi mladim zapolnjevalo čas, ko ne vemo, kaj naj počnemo. Kaj hitro smo prešli od besed k dejanjem in v aprilu leta 2002 ustanovili Društvo mladih občine Markovci. V želji, da bi svojo dejavnost približali mladim, smo organizirali že več prireditev, se pri tem tudi sami družili in tako na dejaven način preživeli prosti čas. Organizirali smo že rekreacijo v vaških dvoranah, k sodelovanju in aktivnostim vabimo otroke, skupaj z najmlajšimi pripravljamo proslave, organiziramo otroške delavnice in še marsikaj drugega. Za sprostitev si radi privoščimo kakšen družabni večer, kjer se porajajo vedno nove ideje, kaj v našem društvu početi in kako zapolniti dneve in večere našim članom. Ob vseh dogodivščinah, ki jih skupaj doživljamo, se vse bolj zavedamo, da nujno potrebujemo tudi nova znanja, saj nam bo tako v življenju lažje in bomo tudi zares dosegli želeno. V društvu mladih smo tako preteklo leto pripravili tečaj, ki se ga je udeležilo lepo število mladih, skupaj pa smo se naučili, kaj vse je mogoče izdelati iz koruznega ličja. Veliko pozornost namenjamo najmlajšim, zato pripravljamo najrazličnejše delavnice za otroke. Tistim, ki že obiskujejo šolo in imajo učne težave, smo že nekajkrat pomagali pri učenju, saj pripravljamo brezplačne urice učne pomoči. V preteklosti smo organizirali nekaj izobraževalnih seminarjev, okroglih miz in pogovorov, ki so namenjeni ne le mladim naše občine, pač pa vsem, ki jim ni vseeno, kaj se v našem okolju dogaja z mladino, pa tudi z ostalimi prebivalci in bi radi sodelovali pri različnih dejavnostih. Ker pa je v življenju vse bolj pomembno znanje, poskušamo tudi s kakšnimi seminarji in okroglimi mizami, s katerimi ljudem predstavimo težave, bolje rečeno, poskušamo rešiti probleme, ki nastajajo. Želimo si, da bi se nam v prihodnje pridružilo še več članov, saj je vsak dobrodošel, pa če pride iskat samo zabavo

ali znanje, dobrodošla pa je tudi vsaka nova ideja in nova zamisel, ki nas vodi pri našem delu. V preteklih letih smo mladi pripravili več odmevnih prireditev, med drugimi tudi regijski kviz Mladi in kmetijstvo, proslave ob kulturnem prazniku in materinskem dnevu, dobro obiskane so bile naše igre v Športnem parku Nova vas, kjer smo organizirali športno zabavne igre mladih. Organizirali smo zbiranje igrač za mariborski materinski dom. Mlajšim pomagamo pri učenju, sami pa smo se rade volje udeležili tečaja retorike in javnega nastopanja ter delavnice o podeželju kot izzivu za mlade, ki smo ju tudi pripravili.

447

iz korantove dežele

Danijela Feguš, častna občanka s svojim aktivnim družbenopolitičnim delovanjem. Po moževi tragični smrti je Danijela Feguš ostala sama s sinovoma, a nadaljevala z aktivnim delom v zvezi borcev. Za svoje strokovno in terensko delo je prejela tri državna priznanja.

Danijela Feguš je prejemnica najvišjega priznanje Občine Markovci, saj je bila leta 2006 imenovana za častno občanko. Markovčani se je spominjamo kot učiteljice Dane, ki je bila z dekretom države novembra 1945 nameščena kot učiteljica začetnica na Osnovno šolo Markovci. Delo učiteljice na naši osnovni šoli je opravljala vse do 1981. leta, ko je bila upokojena. V prvem in drugem razredu, največkrat je bilo to v posojilnici, je tako učila kar šestintrideset generacij otrok, in ker je bilo v njenih časih v razredu tudi po štirideset učencev, je poštevanke in pisanja naučila blizu 1500 takrat malih, danes pa že odraslih Markovčanov in Markovčank. Danijela Feguš, rojena Skobe, se je rodila 1926. leta v Dolu pri Hrastniku. Po osnovni šoli je nadaljevala šolanje na celjski gimnaziji, kjer se je junija 1944 pridružila partizanskemu gibanju. Takoj po koncu 2. svetovne vojne je obiskovala štirimesečni učiteljski tečaj in kmalu nato kot mlada učiteljica prišla poučevat v Markovce. V Novi vasi si je ustvarila družino in skupaj z možem, tudi aktivnim udeležencem narodnoosvobodilnega boja, sta nadaljevala

450

Ob rednem delu, ki se mu je popolnoma posvečala, je Danijela Feguš vodila številne krožke, posebej pri srcu pa ji je bilo delo v dramski in recitatorski skupini. Tudi sama se je udeleževala številnih seminarjev za režijo in kot režiserka na oder postavila številna dramska dela, v katerih je pogosto tudi sama zaigrala. Markovčani se tistih časov še danes spominjajo kot zlate dobe kulturnega življenja v svojem okolju. Danijela Feguš ni nikoli delala razlik med ljudmi, znala pa je vzpodbujati nadarjene učence in opogumljati tiste, ki jim v šoli ni šlo najbolje. Vsem svojim učencem je dajala dragocene življenjske napotke. Po petindvajsetih letih upokojitve se iz Hrastnika, kjer danes preživi večino svojega časa, še vedno rada vrača med svoje Markovčane.

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

Dr. Franc Janžekovič, biolog

Dr. Franc Janžekovič se je rodil 21. septembra 1962 na Ptuju, do leta 1988 je živel v Bukovcih in se nato preselil v Maribor, zdaj pa živi z ženo in tremi otroki na Vurbergu. Franc Janžekovič je doktor bioloških znanosti in univerzitetni profesor, ki je osnovno šolo končal v Markovcih, gimnazijo naravoslovno matematične smeri pa v Ptuju. Na Pedagoški akademiji v Mariboru je diplomiral 1988. leta, nato je leta 1992 na Pedagoški fakulteti v Mariboru končal še sedmo stopnjo študija, leta 1996 je magistriral in leta 2002 doktoriral na področju bioloških znanosti na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1985 do 1988 je bil zaposlen na 2. gimnaziji v Mariboru, od leta 1988 naprej pa na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Od leta 2007 je zaposlen kot izredni profesor za zoologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, kjer je tudi prodekan za izobraževalno dejavnost.

metod in metod geometrijske morfometrije raziskuje odnose med velikostjo in obliko anatomskih struktur in ekoloških dejavnikov, ki vplivajo na morfološko plastičnost. V sodelovanju z arheologi sodeluje pri izkopavanjih koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju. »Po izkopanih ptičjih kosteh določam favno ptic iz obdobja 2. do 8. tisočletja pred našim štetjem in sklepam, kakšne so bile življenjske navade in prehrana koliščarjev ter kakšna je bila zgradba in podoba krajine,« svoje delo opisuje dr. Janžekovič, ki se ukvarja tudi s favno vretenčarjev, predvsem ptic in malih sesalcev. O tej problematiki je pripravil in objavil več zaključenih del in priložnostnih zapisov. Je urednik in soavtor pregleda vretenčarske favne Slovenije z naslovom Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije. Dr. Franc Janžekovič je sodeloval tudi pri pripravi predlogov za zavarovanje posameznih naravnih znamenitosti in poročal o naravovarstvenih nesrečah. Izdelal je več ekspertnih mnenj in presoj o vplivih posegov na okolje, predvsem na ptice in male sesalce. Bibliografija dr. Franca Janžekoviča obsega več kot 220 bibliografskih enot, med njimi več kot 30 znanstvenih člankov, več poglavij v monografijah in nekaj učbenikov. Doslej je sodeloval tudi v več raziskovalnih projektih ministrstva za znanost in tehnologijo, trenutno pa sodeluje v okviru programske skupine Biodiverziteta. Dr. Franc Janžekovič je tudi član več strokovnih društev, med njimi Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, v katerem je bil dva mandata predsednik, je pa tudi član Društva biologov Slovenije, kjer je član upravnega odbora.

Dr. Franc Janžekovič znanstveno raziskovalno deluje na področjih morfometrije in biometrije glodavcev, kjer z uporabo multivariatnih statističnih

451

iz korantove dežele

Janez Janžekovič, profesor fizike Janez Janžekovič se je rodil v Prvencih (1912–1962), staršem Lovru Janžekoviču in materi Marjeti, po domače pri Rnejovih. Oče Lovro, o katerem izvemo, da je umrl že v letu sinovega rojstva, je imenovan kot »vrli slovenski kmet«, mater Marjeto, ki se je v Prvence primožila od Županovih v Bukovcih, pa v tej knjigi predstavljamo tudi kot ljudsko pesnico. Kaže, da je Janez Janžekovič podedoval mnoge vrline svojih staršev, predvsem željo po čim

Franc Kolarič, častni občan Franc Kolarič je prvi častni občan Občine Markovci, saj je to najvišje priznanje prejel leta 2000, potem, ko je bil desetletja dolgo predsednik Folklornega društva Anton-Jože Štrafela Markovci. Ob podelitvi priznanja, ki je le eno v vrsti mnogih, ki jih je prejel za svoje delo, je Franc Kolarič izjavil: »Brez ljudi, ki so mi bili pripravljeni slediti, ne bi bili tako uspešni, kot smo bili«. Franc Kolarič je petdeset let ljubiteljsko, a zelo aktivno, deloval na področju ohranjanja ljudskih običajev, šeg, navad in plesov. Še zlasti so ga zanimali ljudski plesi in ženitovanjski običaji ter seveda vsi, s pustom povezani običaji. Za svoje delo je prejel mnoga priznanja, tudi oljenko Mestne občine Ptuj in Maroltovo listino, ki se podeljuje na državnem nivoju. Franc Kolarič je bil tisti, ki ga je k sodelovanju povabil tudi Institut za slovensko narodopisje in

452

boljši izobrazbi, ki bi jo lahko razdajal vsem, ki jim ta znanja lahko koristijo. Izobraževal se je na markovski osnovni šoli, nato na ptujski gimnaziji ter po študiju v Ljubljani postal profesor fizike. Življenje ga je mnogokrat odpeljalo tudi v tujino, predvsem v države severne Afrike, od koder se je zadnjič vrnil domov 1962. leta, takrat je bil že hudo bolan, saj je bila zanj usodna malarija.

občina markovci

je dr. Niku Kuretu pomagal pri ustvarjanju knjige Maske slovenskih pokrajin, kjer so obširno opisani tudi ljudski običaji Ptujskega polja. Z ženo Silvestro sta prehodila številne vasi Ptujskega polja in raziskovala ljudsko nošo in plese ter marsikaj, kar bi bilo sicer pozabljeno, ohranila za današnje čase. Prav onadva sta na noge postavila otroško folklorno skupino in s svojim delovanjem pripomogla k prepoznavnosti te in odrasle folklorne skupine ne samo doma, pač pa tudi v tujini. Franc Kolarič je leta dolgo vodil folklorno skupino Markovci in pri svojem delu ugotavljal, da se Markovčanom ni treba ozirati po plesih iz drugih okolij, saj je bilo doma vedno dovolj avtohtonega ljudskega izročila, ki ga je bilo treba ohraniti. »Štajeriš je denimo ples, ki gre našim ljudem najbolj v noge in uho in je tudi meni najljubši, radi pa ga plešejo tudi Korošci in Gorenjci,« je ob neki priložnosti povedal Kolarič. Pri svojem delu je spoštoval staro izročilo. »Koranti iz mojih prvih spominov so kaj

osebnosti – znanci in prijatelji

malo podobni današnjim. Tiste naše obleke so bile zelo skromne, zvonci resnično kravji, bili smo strašni in nihče si med dvodnevnim rajanjem od vasi do vasi ni snel kape. To smo smeli narediti le v hiši, če je tako rekla gospodinja, pa še takrat je bilo treba kapo položiti na klop ob peči ali na posteljo. Bog ne daj, da bi jo dali na tla, to je pomenilo nesrečo. Takrat smo po malem vsi verovali, da je res tako,« se je spominjal Franc Kolarič, ki je tudi o porokah vedel veliko, saj jih je tudi sam doživljal. »Poroke so bile včasih ob nedeljah popoldne, pogosto tudi v ponedeljek. Gostüvanje je trajalo kar ves teden. Podnevi smo spali, pod večer pa je muzikant s kopjašem in starešino ljudi spet povabil na veseljačenje. Jedli in pili smo, dokler je bilo kaj na mizo dati, dobre volje pa tako ni nikdar zmanjkalo.« Tako dobrovoljen je danes tudi spomin na Franca Kolariča.

Dr. Vladimir Korošec, geograf Dr. Vladimir Korošec, ki živi danes z družino v Njivercah pri Kidričevem, se je sredi petdesetih let rodil v Borovcih, otroštvo pa preživel v Strelcih, od koder ga je pot vodila v markovsko osnovno šolo. Na Ptuju je leta 1974 končal gimnazijo in se nato odločil za študij geografije na ljubljanski filozofski fakulteti. Že med študijem se je začel poglabljati v problematiko preobrazbe podeželja, kar je obravnaval tudi v diplomski nalogi. Po študiju je služboval v osnovnih šolah Poljčane in Gorišnica ter v ptujskih srednjih šolah, leta 1989 pa je bil imenovan za ravnatelja Kmetijske šole Ptuj, kjer naloge ravnatelja opravlja še danes. Dr. Vladimir 453

iz korantove dežele

Korošec je leta 1989 v Zagrebu končal magistrski študij, v svoji raziskovalni nalogi pa obravnaval večfunkcionalno rabo podeželja na primeru Haloz. Leta 2003 je zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Razvojni problemi podeželskih naselij Spodnjega Podravja. Dr. Vladimir Korošec se v zadnjem času ukvarja z raziskovanjem socio-ekonomskih in funkcijskih sprememb v podeželskih naseljih Spodnjega Podravja ter zavzeto strokovno spremlja razvojne ukrepe, ki ne prinašajo zgolj napredka, temveč pogosto pomenijo za podeželske prebivalce tudi odrekanje. Zanima ga, kako zmanjšati razvojno zaostajanje nekaterih podeželskih območij, kako omejiti posledice človekovega ogrožajočega poseganja v naravno ravnovesje ter kako najbolj učinkovito izkoristiti številne razvojne priložnosti na podeželju. V obdobju 2000-2004 je aktivno sodeloval pri pripravi in izvajanju projektov celostnega razvoja podeželja v naši regiji. V letih 2006 in 2007 je skupaj s sodelavci izdelal Razvojni program podeželja za občine Hajdina, Kidričevo, Markovci in Ptuj ter lokalno razvojno strategijo za deset občin osrednjega dela Spodnjega Podravja.

Konec leta 2007 je bil dr. Vladimir Korošec izvoljen za predsednika novoustanovljenega društva Bogastvo podeželja ob Dravi in v Slovenskih goricah. Društvo združuje deset občin Spodnjega Podravja ter številne strokovne ustanove, podjetja in gospodarske družbe v prizadevanju za hitrejši in vseobsežen razvoj podeželja. V obdobju od 1996 do 1998 je skupaj s sodelavci kmetijske šole in v skladu s takrat sprejetim novim sistemom izobraževanja izdelal prvi višješolski kmetijski izobraževalni program, ki so ga nekaj let za tem tudi uveljavili v naši regiji. V zadnjih desetih letih je dr. Korošec sodeloval v vseh postopkih prenavljanja in posodabljanja biotehniških izobraževalnih programov ter pri pripravi nacionalnih poklicnih kvalifikacij na področju kmetijstva. Rezultate obsežnega strokovnega in raziskovalnega dela je predstavil v mnogih strokovnih in znanstvenih prispevkih, ki so bili objavljeni v revijah in zbornikih. Dr. Korošec je član Združenja slovenskega reda vitezov vina, v katerem vodi Viteško omizje Ptuj–Ormož.

Bogomir Kostanjevec, pravnik in publicist Bogomir, Mirko, Kostanjevec je bil rojen v avstroogrskih časih, 21. novembra 1911, v Novi vasi pri Sv. Marku niže Ptuja. Njihovi domačiji so rekli pri Martinekovih. Bogomirjev dedek Franc je bil nekaj let vaški župan, takrat so mu rekli rihtar in je imel kar dosti besede pri nadzidavi markovske osnovne šole, bil pa je tudi cerkveni ključar. Kot dijak je Bogomir Kostanjevec vsak dan pešačil do ptujske realne gimnazije. Vleklo ga je na študij medicine, a ker ne bi zmogel stroškov šolanja v Zagrebu, se je odločil za pravo in odhajal v Ljubljano le, ko je bilo zaradi predavanj najbolj nujno,

454

sicer je študiral sam in doma. Med študijem je leto dni preživel v šoli za vojaške oficirje v Sarajevu, a je že v začetku 1938. leta diplomiral na Pravni fakulteti Univerze Aleksandra I. v Ljubljani. V času študija se je Bogomir Kostanjevec posvetil kulturni in fizkulturni dejavnosti pri Sv. Marku, kjer je leta 1933 sodeloval pri ustanavljanju markovske sokolske čete in v tistem času režiral tudi nekaj gledaliških iger. Po diplomi se je zaposlil kot notarski pripravnik v Ptuju in nato v Mariboru. Nekaj časa je delal na Okrožnem sodišču v Murski Soboti. Takoj po poroki, januarja 1941,

občina markovci

je moral na vojaške vaje, kjer je ostal do začetka napada na nekdanjo Jugoslavijo. Njegovo četo je v Prekmurju zajela nemška vojska in v vojaških zaporih je preživel vse do decembra 1941. leta. Resno poklicno pot, se spominja, je začel oktobra 1945 kot sodnik na Okrajnem sodišču v Ptuju, kjer je bil tudi predsednik sodišča in potem arbiter in predsednik Okrožnega gospodarskega sodišča. Od januarja 1964 do januarja 1974 je bil

osebnosti – znanci in prijatelji

Bogomir Kostanjevec sodnik vrhovnega sodišča nekdanje Jugoslavije v Beogradu, kjer se je tudi upokojil. Pri opravljanju svojega dela je Bogomir Kostanjevec spoznal, da zakonski predpisi niso vedno dovolj jasni, da jih sodišča in drugi organi različno tolmačijo in jih državljani in državljanke kršijo tudi zaradi neznanja in nerazumevanja. Da bi jim pomagal, je začel v različnih časopisih objavljati pravne članke, največ v mariborskem našem gospodarstvu, pa v strokovnem Pravnem priročniku, mariborskem Vestniku, v ljubljanski Ljudski upravi, v Finančnem zborniku, kasneje v Večeru, ptujskem Tedniku in celo v hrvaški Naši zakonitosti in drugje. V svojih člankih se je posvetil temam s področja kmetijstva, obravnaval pravni položaj podjetij, pisal o referendumih, samoprispevkih, poravnalnih svetih, strokovno obravnaval odškodninsko odgovornost v primeru različnih nesreč, vedno pa so bili zelo brani tudi njegovi bolj leposlovni sestavki, v katerih se je spominjal let svojega odraščanja, časov vojne in svojih domačih krajev, na katere je še vedno zelo navezan.

Dr. France Lah, diplomirani inženir V svojem bogatem življenju je naš rojak dr. France Lah (1923–1998) dosegel vrsto pomembnih nazivov. Kot polbrat Janeza Janžekoviča se je rodil pri Rnejovih v drugem zakonu Marjete, vdove Janžekovič, in Janeza Laha. Ta se je v Prvence priženil iz Sobetincev ter gospodaril dovolj uspešno, da sta lahko z ženo Marjeto poslala študirat najprej Janeza in potem še Franceta, ob tem pa sta skrbela še za štiri otroke. Iz zapisov godbe na pihala izvemo, da ji je »kmet Lah iz Prvenec« pomagal z nakupom dveh instrumentov. France je šel po podobni poti šolanja kot Janez, vleklo ga je v širni svet, vselej pa se je posvečal znanstveno raziskovalnemu delu. Pri tem ga je podpirala žena Pavla Mavec Lah, ki

je tudi sama opravljala zelo odgovorno raziskovalno delo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Lastnih otrok nista imela, rada pa sta pomagala pomoči potrebnim. Dr. France Lah je pokopan, kot si je želel, v grobu svojih staršev na markovskem pokopališču, tam pa je, na spominskem obeležju tudi prebrati, kdo je bil dr. France Janžekovič, ki je končal študij elektronike, doktoriral iz fizikalnih znanosti, bil habilitiran docent s področja elektronike in vakuumistike in vodja oddelka za vakuumsko tehnologijo na EEVT v Ljubljani. Bil je tudi dolgoletni predsednik Društva za vakuumsko tehnologijo Slovenije.

455

iz korantove dežele

Terezija Maroh, vaška pevka, pesnica, kulturna delavka

Terezija Maroh (1924–2004) je naša znamenita občanka, ki je s svojo življenjsko zgodbo „prepotovala“ kar nekaj naših vasi, s svojim delom pa povezovala ljudi iz vseh koncev občine Markovci. Ime sv. Marka kot fare, vasi Markovci, Zabovci in drugih v občini Markovci, našega fašenka, korantov, picekov in vil pa je spontano, z druženjem in nastopi, ponesla tudi v širni svet.

se z njim poročila in kmalu rodila otroka. Toda to srečo je kruto uničila tragična moževa smrt in nato še smrt sina Tončka. Po obdobju globokega žalovanja je našla rešitev in novo upanje prav v svojem vsestranskem kulturnem delovanju, v svoji ustvarjalni moči. Z drugim možem Srečkom si je ustvarila družino in rodila tri otroke na njegovem domu v Zabovcih.

Terezija Maroh se je rodila kmečkim staršem v Novi vasi, po domače pri Ilgovih. Pri Petkovih so skupaj z njo odraščali še sestra dvojčica Elizabeta, brat Janez in sestra Marija. Kot dobra učenka in pevka – v cerkvenem pevskem zboru je prepevala kar šest desetletij – bi morda v življenju lahko dosegla še mnogo višje cilje, a zaradi skromnih razmer se je v Bukovcih izučila za šiviljo, mladost pa jo je pripeljala k plesu v folklorni skupini, postala je tudi članica Orlov. Pri svojem kulturno-prosvetnem delovanju je spoznala Antona Štrafela iz Borovec,

Terezija Maroh se je vse življenje predajala ustvarjalnemu kulturnemu delovanju in tako leta 1973 ustanovila skupino Ljudskih pevk iz Zabovec, ki so s svojim petjem obogatile mnoge vaške in širše pomembne prireditve, še posebej priljubljene pa so bile, saj so prepevale pesmi, ki jih je za zbor napisala prav Terezija, v njih pa spregovorila o življenju, kot ga je doživljala sama in so ga z njo delile njene pevke. Pevske nastope so tudi dramsko obogatile, Terezija, rekli smo ji kar Treza, je pisala dramska besedila, najraje prizore iz življenja na

456

občina markovci

vasi. Skrbno je oživljala in ohranjala naše pustne in druge običaje, kot so kmečka gostija, trženje, velikonočno žegnanje. Na mnogih kurentovanjih v Ptuju je vse od začetkov v letu 1960 dalje kot kmečka gospodinja skrbela za sprejem picekov, oračev, vil in drugih pustnih likov, pred tem pa je že v domačem okolju najmlajše seznanjala s pomenom teh likov in jih navajala na pravilno nastopanje. Vse življenje je ljubila svoj materni jezik in govorico domačih vasi, s čimer je svoja dela še dodatno obogatila. Terezija Maroh je bila tudi aktivna članica markovskega Rdečega križa in uspešna organizatorka mnogih krvodajalskih akcij, pri čemer je bila vsem najboljša vzornica. Napisala je mnogo različnih govorov in bila tudi govornica na mnogih pogrebih, vedno iskrena in globoko človekoljubna. Čeprav ji dela nikoli ni zmanjkalo, se je odzvala tudi povabilu Lista iz Markovcev in zanj ustvarila nekaj nadaljevanj prvega podlistka z naslovom Spominjam se.

osebnosti – znanci in prijatelji

Terezija Maroh je skupaj s svojimi pevkami aprila leta 2000 izdala knjižico pesmi Iz lükarske dežele – Zabovske pevke, kar je bila tudi raziskovalna naloga občine Markovci, ki jo je izvedla Jerneja Bombek Gobec, takratna učiteljica glasbe na markovski osnovni šoli, obenem pa je izšla tudi kaseta. Za ta dosežek in za vse opravljeno delo so pevke iz Zabovec s svojo Terezijo Maroh na prvem občinskem praznovanju leta 2000 prejele občinsko plaketo, v oktobru istega leta pa še državno priznanje za vseživljenjsko učenje. Terezija Maroh, spominjamo se je tudi po kolesu, ki jo je spremljalo na vseh njenih poteh, je prejela listino častne članice Folklornega društva Anton–Jože Štrafela Markovci, za svoje pevsko ustvarjanje je dobila zlato Gallusovo značko in srebrno plaketo za dolgoletno uspešno in ustvarjalno delo na ljubiteljskem kulturnem področju, ki ji jo je leta 1993 podelila Zveza kulturnih organizacij občine Ptuj.

Dr. Ljudevit Pivko,

narodni buditelj, politik, pedagog, pisec strokovne literature

Rodil se je 17. avgusta 1880 v Novi vasi pri Sv. Marku kmečkim staršem kot Ludvik Pivko. Hrvaško različico imena, Ljudevit, si je nadel kasneje. Lukačov Ludvik, kot so ga klicali po domače, je ljudsko šolo obiskoval v Markovcih, gimnazijo pa najprej v Varaždinu in nato v Mariboru. Maturiral je leta 1900 in se odločil za študij slavistike in germanistike na univerzi v Pragi, kjer je bil soustanovitelj akademskega društva Jugoslovanski klub, ki se je kasneje preoblikoval v Ilirijo. Po enoletnem

služenju vojaškega roka v Varšavi, kjer se je pobližje seznanil še z enim slovanskim narodom, s čimer se je še okrepilo njegovo slovansko čustvovanje, se je ponovno vrnil v Prago, kjer se je navdušil za svobodomiselne ideje političnega voditelja Tomaša Masaryka in se seznanil z idejo sokolstva. Visokošolski študij je končal leta 1905 na dunajski univerzi. V svoji doktorski disertaciji je preučil svoje domače narečje. Po opravljenem doktoratu se je

457

iz korantove dežele

leto dni izpopolnjeval v Frankfurtu in Berlinu in nato leta 1906 začel kariero srednješolskega profesorja; najprej na mariborski klasični gimnaziji in nato na moškem učiteljišču s presledki vse do leta 1931. Učiteljsko kariero je končal leta 1937 na mariborski realni gimnaziji. Kot profesor je bil med dijaki in sodelavci zelo priljubljen.

tako sovražili Avstrijo, uspelo preiti na drugo, italijansko stran. Leta 1918 so Italijani Pivkov bataljon razorožili in demobilizirali, Pivka pa so nameravali vtakniti med vojne ujetnike. Temu se je odločno uprl in dosegel, da so njegov bataljon z ladjo z italijanske strani prepeljali v Dubrovnik in na pomlad 1919 se je Pivko vrnil v Maribor.

Leta 1906 se je poročil s Čehinjo Ljudmilo Mužikovo in v zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Takoj po prihodu v Maribor se je vpisal v Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko, sodeloval pa je tudi pri Časopisu za zgodovino in narodopisje in se pridružil Mariborčanom, ki so v narodnem domu prirejali gledališke predstave. Svoje teoretično zanimanje za gledališče je zaokrožil s knjigo Dramatsko pesništvo (1921).

Dr. Ljudevit Pivko, ki je med vojno, še posebej med mariborskimi Nemci, veljal za dezerterja, pa tudi vsi Slovenci niso bili navdušeni nad njegovim prebegom, saj se je boril za Italijane, ki so posegli po delu slovenskega ozemlja, je svoje vojne spomine opisal v delu Proti Avstriji, v petih knjigah z naslovom Carzano in še v štirih knjigah z naslovom Z ramenom ob ramenu. Pivkovo pisanje o prvi svetovni vojni sodi med najpomembnejše v slovenski vojaški spominski literaturi.

Vedno je bil navdušen telovadec in takoj po ustanovitvi 1. slovenskega športnega kluba Maribor je postal njegov dejavni član. Bil je tajnik mariborskega sokolskega društva, vaditelj, telovadni teoretik, še posebno pa se je posvetil prosvetnemu delu v Sokolu. Bil je urednik zbirke Sokolska knjižnica, v kateri je objavil tudi devet svojih knjig. Med temi zavzema posebno mesto Kratka zgodovina slovenskega naroda, ki je bila še posebej v prid mladim Sokolom. V knjigi Telovadne igre je dal praktične nasvete svojim sokolskim telovadnim tovarišem. Za Pivka je značilna načrtna skrb za mlade podeželske fante, ki so s podeželja prihajali v Maribor v uk k nemškim mojstrom, ti pa so jih skušali speljevati v rabo nemške govorice. O tem je pisal v povesti Ribičev Jurka, ki je slikovita podoba takratnega obrtniškega sveta med nemštvom in slovenstvom. Njegovo življenje je močno zaznamovala morija prve svetovne vojne. Takoj v začetku je bil Ljudevit Pivko vpoklican v cesarsko vojsko in najprej poslan v Črno Goro in Albanijo. Čeprav je bil izrazit nasprotnik Avstrije, si je po naključju že v Črni Gori prislužil prvo vojaško odlikovanje. Iz Albanije je bil premeščen na Soško fronto pri Tolminu in nato naprej na južnotirolsko fronto, kjer mu je s somišljeniki, ki jih je zbral okrog sebe in so prav

458

Po vrnitvi v Maribor se je Pivko spet posvetil Sokolu in nadaljeval z delom na mariborskem učiteljišču. V letih od 1920 do 1926 je bil predsednik Slovenske šolske matice. Kot velik prijatelj češkega naroda je bil leta 1922 tudi soustanovitelj Jugoslovansko-Češkoslovaške lige in od ustanovitve do 1930. leta tudi njen predsednik. Politično se je pridružil na liberalnih in centralističnih načelih temelječi Samostojni demokratski stranki. Poučevanje na mariborskem učiteljišču je prekinil, ker je bil v letih 1925, 1928 in 1931 izvoljen za poslanca v beograjskem parlamentu. Pivko je počitnice zelo rad preživljal v svojem rojstnem kraju, v Novi vasi, saj je na ta kraj ostal zelo navezan. Proučeval je preteklost svojega rojstnega kraja, ljudi, govorico in šege. Zbiral je gradivo za Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti v Zagrebu. V tisk je dal le znanstveno obdelano Ribištvo ob Dravi. Umrl je dne 29. marca 1937 v Mariboru, po hudi bolezni, star sedeminpetdeset let. Novembra leta 2000 smo v Markovcih organizirali simpozij o dr. Ljudevitu Pivku, ki so se ga udeležili dr. Zinka Zorko, dr. Stanko Ojnik, dr. Bruno Hartman in dr. Mladen Tancer, vabilu pa sta se odzvali tudi njegovi hčerka in vnukinja Lada Zei.

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

Janko Rožmarin, gostilničar in športnik Markovčan, ki je že kot mladinec začel telovaditi pri TVD Partizan Markovci, pozneje pa se je posvetil streljanju na glinaste golobe. Janko Rožmarin je bil večkratni republiški in državni prvak v streljanju na glinaste golobe ter dolga leta član državne, jugoslovanske, reprezentance. Sodelovanje na Olimpijskih igrah v Montrealu se je Markovčanu izmuznilo, ker se ni želel politično opredeljevati, zato pa je v tistem času na tekmi v Nemčiji dosegel celo boljši rezultat kot olimpijski zmagovalec. Bil je član domače lovske družine, ponosen tudi na svojo ženo in štiri hčerke. Janko Rožmarin (1949-2001), kmetovalec in gostilničar, je bil zagotovo eden najuspešnejših markovskih športnikov, ki se ga domačini spominjamo tudi kot klenega vaškega gostilničarja, ki mu na enem prvih fašenkov v Markovcih ni bilo žal drevesa, ki je moralo pasti, ker se je v njegove veje zapletlo kopje.

Franc Simonič, agronom, partizan in politik Rojen je bil 6. avgusta 1914 v Markovcih. Starša sta bila mala kmeta. Pri treh letih je ostal brez očeta, ki je padel v prvi svetovni vojni. V Markovcih je končal šest razredov osnovne šole, nato dve leti meščanske šole na Ptuju, kjer je leta 1935 tudi maturiral. Kot dijak je bil zelo aktiven pri markovskih sokolih in zagnan pri gradnji sokolskega doma v Markovcih.

Med študijem agronomije v Zagrebu se je povezal z naprednimi študenti in se vključil v delavsko gibanje. Med počitnicami je delal in prakticiral na posestvu grofa Pongratza v Dornavi, kjer so ga julija 1941 nacisti tudi aretirali in ga nato z enoletno hčerko Majdo in ženo Vinko, ki je bila učiteljica v Markovcih, deportirali v Kupres v Bosni. V skrbi za preživetje družine je sprejel od ustaških oblasti 459

iz korantove dežele

ponujeno mesto referenta za kmetijstvo. Ko je spoznal nasilje, ki so ga ustaši izvajali nad srbskim prebivalstvom, se je povezal z organizatorji vstaje na kupreškem območju. Aprila 1942 so ga ustaši zaprli in izpustili šele, ko je zbolel za tifusom. Ko je ob skrbni ženini negi okreval, je junija 1943 z ženo in triletno hčerko odšel v partizane, v 10. krajiško divizijo. V času 6. in 7. sovražne ofenzive sta zakonca Simonič s hčerko Majdo prestala pravo golgoto naporov in trpljenja. Po desantu na Drvar se je Vinka z otrokom iz obkolitve na Livanskem polju prebila v Kupres. Hčerko so v zadnjem trenutku rešili tako, da je z zavezniškim letalom, z ranjenci in invalidi odšla v Bari v Italijo. Starša sta nato do konca vojne partizanila na območju Bosanske krajine. Hčerka pa se je shujšana in bolna vrnila v osvobojeno Livno leta 1945. Franc je že februarja 1944 na osvobojenem ozemlju v Bosni postal kmetijski referent in to delo opravljal vse do jeseni 1945, ko se je z družino vrnil v Slovenijo. Takoj po vrnitvi je bil pritegnjen v politično delo na ptujskem območju. Leta 1946 je postal predsednik okrajnega ljudskega odbora in nato še okrajnega komiteja KPS. Kmalu je postal tudi republiški (s presledki štiri mandate) in zvezni (tri mandate), poslanec. Že decembra 1946 ga je republiško vodstvo poslalo za sekretarja mestnega komiteja KPS v Maribor, kjer so bile razmere prva leta po vojni zares težke. Čeprav je sam želel čimprej doštudirati, se mu je z novimi političnimi dolžnostmi uresničitev te želje vedno bolj odmikala. Leta 1950 je postal slovenski minister za kmetijstvo. Tri leta pozneje je bil med udeleženci mednarodnega strokovnega seminarja o delovanju in organiziranosti kmetijske proizvodnje v ZDA. Istega leta je postal sekretar okrajnega komiteja KPS Maribor – okolica, od aprila 1954 do junija 1963 je bil sekretar Okrajnega komiteja ZKS v Celju. Ves čas svojega političnega delovanja se je ukvarjal tudi s problematiko kmetijstva. Med drugim je bil med leti 1957 in 1961 predsednik Upravnega odbora Hmeljarskega inštituta v Žalcu. Od leta 1963 do upokojitve leta 1968 je bil predsednik kadrovske komisije pri CK ZKS.

460

Tudi po upokojitvi je Franc Simonič ostal še naprej družbeno zelo aktiven. Največ svojih strokovnih izzivov je uresničeval v komisiji za kmetijstvo in gozdarstvo pri RK SZDL, ki ji je volontersko predsedoval vse do leta 1984. Delaven in uspešen je bil tudi v raznih organih slovenske borčevske organizacije, v univerzitetnem svetu ljubljanske univerze in svetu biotehniške fakultete, časopisnem svetu Kmečkega glasu, kot član ustavnega sodišča SRS, član komisije za odlikovanja pri predsedstvu SRS, član sveta republike itd. V zakonu z ženo Vinko so se jima rodili trije otroci Majda (1940 – lingvistka), Bojan (1948 – ekonomist) in Mojca (1956 – agronom). Za svoje dolgoletno predano družbeno in politično delo je Franc Simonič prejel številna odlikovanja in priznanja, med katerimi izstopajo medalja za hrabrost, red dela z rdečo zastavo, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, postal pa je tudi častni občan Ptuja in Celja. Umrl je leta 2000 v Ljubljani. Franc Simonič se je vedno rad vračal v svoje markovsko okolje. Nadvse je ljubil Dravo ter življenje in ljudi ob njej. Nikoli ni izgubil vere v dobroto in poštenje, tudi po vsem hudem, ki ga je doletelo med vojno, niti po izgubi prve žene v drugi polovici sedemdesetih let, niti po izgubi najstarejše hčerke proti koncu življenja. Nikoli se ni pehal za čast in slavo, ampak le za boljše življenje malega človeka. Od tam so izvirale tudi njegove korenine, ki jim je ostal zvest do smrti.

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

Dr. Vladimir Strelec, veterinar likovnice v osnovni šoli Markovci – je z vseživljenjskim izobraževanjem nadaljeval in leta 1998 uspešno zagovarjal še doktorsko disertacijo na Biotehniški fakulteti Ljubljana, Oddelek za zootehniko, na katedri za prehrano živali. Naslov njegove doktorske disertacije je Vpliv stopnje oskrbljenosti piščancev s spojinami magnezija na koncentracijo spojin magnezija, kalcija, fosforja, natrija, cinka, železa in bakra v posameznih tkivih. Bibliografija dr. Vladimirja Strelca obsega 86 enot na področju znanstveno raziskovalne dejavnosti ter na strokovnem in pedagoškem področju delovanja.

Dr. Vladimir Strelec se je rodil 12. julija 1952 v Mariboru, osnovno šolo je končal v Markovcih. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji Ptuj in se leta 1971 vpisal na Veterinarsko fakulteto v Zagrebu, kjer je januarja 1977 tudi diplomiral. Šest let pozneje je uspešno končal magistrski študij na Agronomski fakulteti v Zagrebu, kjer je zagovarjal magistrsko delo z naslovom Raziskovanje vplivov različnih količin vezalcev na trdnost pelet (oblika krme za piščance). Kot magister prehrane živali in tehnologije izdelave močnih krmil je svoje znanje s pridom uporabil pri delu v Tovarni močnih krmil na Ptuju. Vladimir Strelec – mnogi se radi spominjajo njegove mame, Zofije Strelec, učiteljice razrednega pouka in matematike, pa tudi dobre

Kot strokovnjak za prehrano živali, nutricionist, je bil Vladimir Strelec zaposlen v različnih oddelkih Perutnine Ptuj, leta 1992 pa se je kot predavatelj za prehrano živali in perutninarstvo zaposlil na Visoki kmetijski šoli v Mariboru. Strokovno se je izpopolnjeval tudi v Manhattnu v ameriškem Arkansasu, kjer je posebno pozornost namenjal področju mešanja in izdelave močnih krmil, udeleževal pa se je tudi številnih seminarjev s področja mešanja in izdelave močnih krmil. Junija leta 2000 je bil izbran za direktorja, od junija 2005 pa je svetovalec direktorja v Poslovnem centru Krmila Perutnine Ptuj. Markovčan, ki z družino živi v Račah, se v domače kraje rad vrača. »Še danes se živo spominjam otroštva in mladih let, ki sem jih s prijatelji preživel na nogometnem igrišču. Bosi smo vsak prosti trenutek tekali za žogo in bili že tako dobri, da smo igrali že v eni od takratnih lig. Za vsako tekmo posebej je bilo treba z apnom zarisati bele črte po igrišču, a v prvem letu našega tekmovanja nismo izgubili nobene tekme, smo pa eno zmagali.« Danes se dr. Vladimir Strelec v prostem času najraje posveča vinogradništvu in kletarjenju, kjer je uspešen tako kot na svojem strokovnem delovnem področju, saj za svoje vinske predikate prejema številna priznanja. 461

iz korantove dežele

Janez Šibila, akademski slikar Janez Šibila je bil rojen leta 1919 v Novi vasi pri Markovcih, v kmečki oziroma želarski hiši. Kot prvi izmed sedmih otrok je v Markovci končal takratnih šest razredov, kakor je staršem in vedoželjnemu dečku svetoval učitelj Jože Jurančič. Šolanje je nadaljeval na meščanski šoli v Ptuju, kjer je bil takrat ravnatelj Dragutin Kveder in kjer so odkrili njegovo nadarjenost za likovno ustvarjanje, tedaj predvsem za kiparstvo. Po končani meščanski šoli je eno leto prebil doma kot težak oziroma dninar, nato pa je eno leto delal pri profesorju Dragu Haslu, da bi se tako pripravil na študij. S privatno štipendijo je odšel v Zagreb, kjer mu ni bilo treba delati sprejemnih izpitov za študij na Umetno–obrtni šoli. Po dveh letih je opravil izpit za kiparski oddelek na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. V času 2. svetovne vojne ni bil vojaški obveznik, a tedanji Arbeitsamt v Ptuju ga je določil za opravljanje pleskarskih del. Skrivaj je odšel na Dunaj, kjer je na Akademiji likovnih umetnosti študiral do konca (zaradi vojne) njenega delovanja v letu 1943, zato se je začasno spet vrnil domov. Po vojni je nadaljeval študij v Zagrebu, na oddelku za likovno umetnost in dobil lastni atelje. Prav takrat so v Ljubljani že ustanavljali Akademijo za likovno umetnost, najbolj zaslužen zanjo je bil Božidar Jakac, vpisal se je na oddelek za slikarstvo in ga v letih 1950-1952 končal, opravil je tudi specialko iz slikarstva. Že istega leta se je zaposlil v Tolminu kot pedagog likovne vzgoje, leto pozneje je dobil zaposlitev na Gimnaziji Ravne na Koroškem in se poročil z Majdo, profesorico slovenščine. Pot ju je čez leta vodila v Maribor, kjer sta si ustvarila družino, dobila hčerko Marjeto in sinova Gorazda in Marka. Pred leti si je družina zgradila dom v Podutiku pri Ljubljani, kjer ima

462

Janez Šibila svoj atelje. Z ženo živita v Mariboru, občasno v Podutiku, rada pa prihajata v Novo vas, k Antonovi družini. Janez Šibila. Letom navkljub, še vedno ustvarja in je prepoznan slovenski slikar, ki ga je v njegovem upodabljanju vedno pritegnila narava. V markovski novi šoli so se domačini leta 1979 prvikrat srečali z večjim število Šibilovih slik, saj jih je akademski slikar podaril svojim rojakom.

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

Anton in Jože Štrafela, družbenopolitična delavca Razvoj telesne kulture v Markovcih in okoliških vaseh sta s svojim aktivnim delom močno zaznamovala brata Anton (1920-1950) in Jože Štrafela (1922-1988). Rojena sta bila v Borovcih, žal pa je Antonovo delovanje, po osvoboditvi je bil prvi predsednik telovadnega društva Partizan Markovci, prekinila prezgodnja smrt, saj se je decembra 1950 pri delu smrtno ponesrečil. Njegova vdova Terezija, pozneje poročena Maroh, je kasneje uspešno nadaljevala njuno skupno delo na kulturnem področju in pri tem sodelovala tudi z Jožetom Štrafelo, ki je vso svojo energijo in prosti čas namenjal razvoju telovadnega društva, bil je eden izmed pobudnikov izgradnje telovadnega doma Partizan v Markovcih, ki je bil zgrajen 1970. leta. Tudi sam je bil aktivni tekmovalec v orodni telovadbi, atletiki, partizanskem mnogoboju in kolesarstvu. Po preselitvi v Ptuj je tam nadaljeval svoje delo in bil dejaven tudi na republiškem nivoju, za kar je prejel več priznanj. Jože Štrafela je bil dolga leta med organizatorji tradicionalnega ptujskega kurentovanja in v tistih časih si pustnega dogajanja v mestu ni bilo mogoče zamisliti brez Jožeta Štrafele, če ga že ni bilo videti, pa je bilo po ulicah, med številnimi obiskovalci, slišati njegov glas.

463

iz korantove dežele

Franc Vajda, šolnik Rodil se je 29. decembra 1876 v Stojncih, malemu kmetu Blažu in materi Jeri, umrl je 27. junija 1929 v Središču ob Dravi. Tri razrede gimnazije je obiskoval v Ptuju, ostalih pet pa v Mariboru. Matematiko in fiziko je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer se je preživljal s poučevanjem. Služboval je v Ljubljani, kjer je bil leta 1905 eden od pobudnikov ustanovitve Društva slovenskih profesorjev, bil je tajnik pripravljalnega odbora in društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1906. Na Reki je med leti 1909 in 1918 učil gojence Pomorske akademije, obenem pa s slovenskim šolstvom ohranjal kar najtesnejše stike, saj je svoje strokovne članke objavljal v slovenskem časopisju. V letih 1918 do 1922 je bil prvi slovenski ravnatelj gimnazije v Ptuju, decembra tistega leta pa je postal referent za prosveto v Beogradu, kjer je uspešno organiziral slovensko

srednje šolstvo, vendar je, iz osebnih razlogov, prosil za premestitev in nato do 1929. leta učil na Pomorski akademiji v Gružu pri Dubrovniku. Takrat je tudi zbolel, se zdravil v Čakovcu in leta 1929 umrl za možgansko kapjo. Franc Vajda je v tistih časih opravil splošni pregled srednjega šolstva v Sloveniji in Istri s podrobno šolsko statistiko o učnem jeziku, poučevanju slovenščine in o dijakih, obenem pa je nakazal možnosti za preobrazbo šolstva. Dotaknil se je tudi vsebinskih in vzgojnih vprašanj in v svojih člankih opozarjal na pomen slovenskih fizikalno matematičnih razprav, na potrebo po večjem številu dijakov iz kmečkega okolja ter se ukvarjal s strokovnostjo šolanja na kmetijsko obrtnih in strokovnih šolah. Različni objavljeni zapisi Franca Vajde kažejo na njegovo kritičnost in pomembno narodnostno delovanje.

Janez Zemljarič, gospodarstvenik in politik Janez Zemljarič se je rodil 1928. leta v Bukovcih, v zaselku Vopošnica, kot prvorojenec v družini, ki se je preživljala z delom na lastnem manjšem posestvu in z dninarstvom pri okoliških kmetih. Šolal se je v Markovcih, pozneje na Ptuju, v Mariboru in v Ljubljani, študij prava je končal ob delu. Mobilizaciji nemške oblasti se je avgusta 1944 umaknil in od oktobra do konca vojne sodeloval

464

v narodnoosvobodilnem gibanju. Po dveh letih dela v ptujski mladinski organizaciji je desetletje delal v notranjih zadevah, najprej pri varovanju državne meje, nato kot urednik internega časopisa na Ministrstvu za notranje zadeve Slovenije. Sledilo je obdobje dela v vodstvih družbenopolitičnih organizacij v Ljubljani, leta 1968 pa je bil imenovan za direktorja Kliničnih bolnišnic, kjer je

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

hkrati z opravljanjem sanacije prevzel tudi vodenje izgradnje novega Kliničnega centra Ljubljana. Bil je poslanec zvezne skupščine in se ukvarjal tudi z vsebinskimi in organizacijskimi problemi telesne kulture in športa v Sloveniji, vodil pa je tudi organizacijo in upravljanje desetletnega programa za izgradnjo cest v Ljubljani.

v izvozno usmeritev, v kmetijstvu so zrasli močni agroživilski in surovinski kombinati, v cestnem gospodarstvu so bile postavljene mnoge zasnove nadaljnje avtocestne gradnje. Uveljavljati se je začela informacijska tehnologija, izboljšalo se je maloobmejno gospodarsko, kulturno in politično sodelovanje.

V letu 1979 se je Janez Zemljarič vrnil v službo notranjih zadev, najprej je delal kot namestnik in pozneje kot državni sekretar za notranje zadeve ter bil član Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije. Tudi ta leta se je ukvarjal še z drugimi obveznostmi, ena najpomembnejših je bila izdelava programske zasnove in izgradnja Cankarjevega doma v Ljubljani, še danes najuglednejšega kulturnega središča Slovenije. Leta 1980 je bil izvoljen za predsednika Izvršnega sveta v Sloveniji in skupaj z zelo ustvarjalnim krogom sodelavcev so v naslednjih štirih letih marsikaj naredili, saj tisti čas še danes velja za čas velikih investicij, tehnološkega in raziskovalnega dela, kar se je izkazovalo v vsestranskem razvoju gospodarstva. Dosežen je bil velik strukturni premik proizvodnih in storitvenih kapacitet

Sredi 1984. leta je bil Janez Zemljarič imenovan za podpredsednika Zveznega izvršnega sveta, kjer je vodil gospodarsko politično delovanje. Ker zaradi različnih političnih in gospodarskih interesov zvezna vlada ni mogla več delovati, je maja 1989. leta odstopila. Janez Zemljarič se je vrnil v Slovenijo in do osvoboditve ter upokojitve sodeloval pri pripravi projektov avtocestne izgradnje. Delovne obveznosti so Janeza Zemljariča iz domačega kraja vodile preko pol sveta, a kot pravi, se z mislimi vedno vrača v Bukovce, Vopošnico in Markovce, ki jih tudi, ko se le da, obišče: »Tod se je veliko spremenilo, življenje mojih rojakov je lažje in boljše, še posebej pa me radosti, da so ljudje ostali dobri in srčni.«

465

iz korantove dežele

Dr. Marjan Žnidarič, zgodovinar Dr. Marjan Žnidarič je bil rojen 1946. leta v Sobetincih, v delavsko kmečki družini in je osnovno šolo obiskoval v Markovcih. Po končani gimnaziji na Ptuju je študij nadaljeval na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 1975 tudi uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Okupacija in okupatorjevi ukrepi v Mariboru leta 1941. Leta 1996 je na isti fakulteti tudi doktoriral s temo Okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945. Žnidaričeva disertacija je 1997 izšla v knjižni obliki z naslovom Do pekla in nazaj. Novembra 2001 mu je Ministrstvo za kulturo Slovenije podelilo najvišji strokovni naziv – muzejski svetnik. Dr. Marjan Žnidarič se je po diplomi, leta 1970, kot kustos pedagog zaposlil v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Z zavzetim raziskovalnim, pedagoškim in razstavnim delom mu je uspelo zelo povečati število muzejskih obiskovalcev, obenem pa je deloval še v dislociranih enotah na Osankarici na Pohorju, na Duhu na Ostrem vrhu, v Gornji Radgoni, v Sredcah pri Makolah in v Ljutomeru. Hkrati z muzejskim delom - njegove številne razstave si je bilo mogoče ogledati širom Slovenije, pa tudi v zamejstvu - se je dr. Žnidarič posvetil raziskovalni in publicistični dejavnosti, ki je usmerjena predvsem v proučevanje problematike druge svetovne vojne na širšem mariborskem območju, piše knjižne ocene ter ocene muzejskih razstav. Oktobra 1980. leta je za štiri leta odšel poklicno v politiko, kjer je bil zadolžen za kulturo, izobraževanje in znanost. Po vrnitvi v muzej je prevzel naloge glavnega direktorja in odgovornega ured466

nika Založbe Obzorja Maribor. V letih njegovega vodenja založbe je ta izdala tudi po 130 knjižnih izdaj letno, kar jo je uvrščalo na drugo mesto v Sloveniji. V svojem založniškem programu je imela kar šest strokovnih revij in je bila, zlasti po svojem kvalitetnem prevodnem programu, med bralci zelo priljubljena. Kljub ostremu nasprotovanju nekaterih političnih struktur, je prav Založba Obzorja v času dr. Marjana Žnidariča izdala znameniti Kocbekov zbornik, ki je precej let čakal v založbinem »bunkerju«. Julija 1990 je bil dr. Marjan Žnidarič imenovan za ravnatelja mariborske knjižnice, ene največjih splošnoizobraževalnih knjižnic v Sloveniji. Čeprav je tam ostal le eno leto, mu je uspelo, da je ta za odrasle in mladino dobila nove namenske in sodobno opremljene prostore oziroma knjižnično enoto v mestni soseski Nova vas.

občina markovci

osebnosti – znanci in prijatelji

Oktobra 1991 se je dr. Marjan Žnidarič vrnil v Muzej narodne osvoboditve, ker se je želel ponovno posvetiti muzejskemu in zgodovinsko raziskovalnemu delu. Že čez tri mesece je prevzel vodenje muzeja in bil direktor muzeja kar šestnajst let, v tem času pa svoje delo usmeril tudi v širšo promocijo muzeja kot sodobne, odprte in žive kulturne ustanove. Dr. Marjan Žnidarič je ob rednem delu vselej opravljal tudi vrsto strokovnih in družbenih nalog. Tako je bil dve mandatni dobi predsednik Zgodovinskega društva Maribor, prav toliko časa je bil tudi predsednik Izvršilnega odbora Kulturne skupnosti Maribor, bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti Maribor v času, ko sta bila postavljena spomenika Rudolfu Maistru in škofu Slomšku ter so bile uvedene Glazerjeve nagrade za dosežke v kulturi. Dr. Žnidarič je bil tudi predsednik ekspertne skupine za muzejstvo pri ministrstvu za kulturo, urednik miklavškega zbornika, urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje, je član žirije za podeljevanje novinarskih nagrad pri Društvu novinarjev Slovenije, predsednik komisije za poimenovanje ulic v občini Miklavž in član komisije za ugotavljanje lojalnosti nekaterih oseb v postopkih denacionalizacije pri ministrstvu za pravosodje. Ob vsem naštetem, ki pa predstavlja le manjši del njegovega bogatega delovanja, je intenzivno strokovno delal, plod tega pa je bibliografija, ki šteje preko 400 bibliografskih enot, od tega 23 samostojnih publikacij. Sam je ponosen tudi na svoje pedagoške izkušnje, saj je tri leta poučeval na Pedagoški gimnaziji v Mariboru, nekaj let pa je predaval tudi na Pedagoški akademiji Maribor, kjer je bil izvoljen v naziv profesorja višje šole. Veliko časa je dr. Marjan Žnidarič namenjal aktivnemu volonterskemu delu v mariborskem športu. Z družino živi v Miklavžu pri Mariboru, v svoje domače kraje se pogosto vrača, vsaj enkrat letno tudi kot aktiven športnik – tekač.

O Markovčanih in Markovčankah, znanih in manj znanih, so prispevke napisale Milka Liponik, Karolina Pičerko in Slavica Pičerko Peklar 467

iz korantove dežele

Markovčankam in Markovčanom sta prisluhnili in zgodbe zapisali Karolina Pičerko in Slavica Pičerko Peklar.

Namesto v Suho krajino, na Štajersko »Dan po martinovem, novembra 1945. leta, sva se s prijateljico Ando, tudi nekaj let učiteljico v Markovcih, znašli med najinimi Markovčani. Iz Ptuja, kjer sva noč preživeli v gostilni Pri belem križu, naju je na vozu pripeljal Martinekov Hanza (Kostanjevec) iz Nove vasi. Pri šoli, ob vhodnih stebrih, pa naju je pričakala učiteljica Zofka. Še danes se spomnim, kako lepo jo je bilo videti, s kitami, nasmejano in rdečelično. Se mi je kar takoj zdelo, da sem prišla med dobre ljudi. Po dekretu bi namreč morala v Šmihel pri Žužemberku, a sem imela v okolici Ptuja teto, pa sem tako dolgo moledovala, da so me poslali na Štajersko. Tod sva z Ando (Andrejo, ki se je poročila z domačinom Kristovičem iz Zabovec) dobili sobico, kjer je bil v kotu kup krompirja in slame, pa samo ena stara zofa je bila tam. Učitelji smo bili takrat večkrat lačni kot siti; domačini so bili sicer prijazni, a tudi sami velikokrat niso imeli kaj poštenega dati v lonec. Tako nam je včasih ravnatelj Ciril Kafol kar ukazal, da smo si oprtale nahrbtnike - v Markovcih so takrat poleg mene, Ande in Zofke, če se prav spomnim, učile še njegova žena Milka, pa Dorica Mervič, ki je prišla s Primorske in Silva Benčina – in šle po vasi, da so nam ljudje dali kak krompir, repo, zelje, fižol in kar je bilo še takega na kmetijah. No, za meso smo tu in tam poskrbeli kar sami. Ravnatelj Kafol je bil namreč lovec in nas je včasih peljal na lov. Navadno smo ujeli kakšnega zajca ali raco. V razredih je bilo takrat tudi do 60 otrok. Bosih, slabo oblečenih, lačnih, a vedoželjnih. A kaj, ko tudi pisati velikokrat niso imeli kam, učili pa smo se brati, računati, pomembna je bila tudi domovinska vzgoja. No, pa se je z leti vse obrnilo na bolje;« se danes spominja Danijela Feguš, nekdanja učiteljica.

470

občina markovci

od »négda« do ...

Terezija Golob Terezija Golob, po domače Fošnarva iz Markovec, se je rodila 1937. leta v Kelenčvi družini v Bukovcih. V številni družini je odrasla v pridno kmečko dekle, vselej polno veselja do življenja, petja in vsega lepega. Kot žena in mati je vedno našla dovolj časa za duhovno bogatenje življenja, pri tem pa so jo poleg moža Franca, pevca, vzpodbujali tudi sin in hčerka pa njene vnukinje, ki so vesele vsake njene pesmi. Sama je občudovala pesmi Roglarve Gere, svoje tete in spoznala, da zna dobro pisati tudi sama. Ob različnih življenjskih dogodkih je tako Fošnarva Treza napisala lepo število pesmi, tudi kakšno takšno, ki bi je bili veseli v vsaki občini.

Naša markovska fara

Mamini spomini

Markovska fara, rodni moj kraj, rada se vračam k tebi nazaj, saj tu najdem ljubezen in mir, si dobro in slabo s teboj delim.

(Domače narečje)

Skozi faro se reka Drava vali, iz struge mogočne jezero žari. Res lepo je biti tam za vodo, gledati sonce, ko gre za goro. Nekdaj deroča in močna si bila, po tebi so flosi vozili, v mlinu pa kamne vrtela tako, da zrnje so v moko drobili. (Odlomek)

Ko sem bila otrok še, na kmetih krave so bile, zdaj so prazne naše štale, nega lepe Šeke male. Vsako ütro rano vstani, v štalo leti, se predrami, krave gnola sem na pašo, ta na vaško gmajno našo. Tüdi drügih je bilo, ki na pašo gnali so, to za nas je bija raj, saj smo te bili vsi fraj. Ko pa sonce je za goro šlo, vsi iskali krave smo, domu bi mogli hitro priti, ker so mama mogli še dojiti. Žüpo mlečno za večerjo, mama vsipali so v skledo, mi pa smo gledali debelo, če še kaj ostalo bo. 471

iz korantove dežele

Spomini Bogomirja Kostanjevca … Le kod je hodil šolski upravitelj?

Sokoli smo telovadili, pa tudi igrali

Med leti 1918 in 1923 sem trgal hlače v šolskih klopeh osnovne šole pri Sv. Marku in tistih let se še danes z veseljem spominjam. Ker sem bil priden in znatiželjen učenec, so me učitelji, zlasti pa učiteljice, imeli radi in mi zasluženo dajali najboljše ocene, takrat označene s številko ena. Tudi pri katehetu sem, kot dobro vzgojeni rimokatoličan, dobro vozil. V tistih časih, ko smo v prvem razredu s kamenčki še pisali na kamnite tablice, smo imeli učenci velik strah pred učitelji, ki so, če je bilo treba, kot vzgojno pomagalo uporabljali tudi šibo, s katero so poredneže našeškali po prstih ali po zadnjici. Sam sem palico v šoli okusil samo enkrat in to zato, ker sem sodeloval pri pretepu učencev iz domače in sosednje vasi. Zapomnil pa sem si močno našeškanega sošolca, ki jih je dobil zato, ker je na vprašanje, ali si upa lulati iz stranišča v prvem nadstropju šole, to tudi storil, vendar ne v straniščni žleb, temveč skozi okno in pri tem je nehote polulal šolskega upravitelja, ki se je sprehajal po šolskem vrtu.

V letih študija, ko nisem bil v Ljubljani, sem bil dejaven v domačih krajih. Tako sem sodeloval pri ustanavljanju in delovanju leta 1933 ustanovljene markovske sokolske čete. Ta je poleg telovadbe gojila tudi druge športne panoge, kot so atletika, kolesarjenje in plavanje. Tekmoval sem v teku na sto metrov, v plavanju in kolesarjenju. Posebnih rezultatov nisem dosegel in sem se zadovoljil z olimpijskim načelom, da je važno sodelovati. Pod okriljem sokolske čete smo markovski študentje prirejali dramske igre, ki sem jih vse režiral, tudi Županovo Micko in Kralja na Betajnovi, eno, imenoval sem jo Ščene, sem kar sam napisal. V naši sokolski četi smo bili, kot v drugih sokolskih organizacijah, politično orientirani h krepitvi bratstva jugoslovanskih narodov in za borbo proti širjenju nacionalističnih in fašističnih idej. Te so se začele potem, ko je v Nemčiji leta 1933 prišla na oblast nacionalsocialistična stranka Adolfa Hitlerja, širiti tudi pri nas. Širili so jih takrat v Sloveniji živeči Nemci in potujčeni domačini, ki smo jim rekli Nemčurji. Markovski Sokoli smo postavili svoj Sokolski dom v Markovcih in ga septembra 1939 slovesno odprli. Na otvoritvi sem imel nagovor, udeležil pa se je je tudi markovski župnik, kar je dokaz, da so se takrat, ko se je začela druga svetovna vojna, vsaj pri Sv. Marku prenehala sovraštva med Sokoli in Slovenskimi fanti, ki so bili nasledniki Orlov.

Rintali smo žogo V gimnazijskih časih sem se navdušil za igranje šaha in s to igro okužil celo nekaj mojih kmečkih sosedov. Pritegnil pa me je tudi nogomet in v moji vasi smo študentje, takrat smo bili štirje, ustanovili nogometno moštvo. Pridružilo se nam je nekaj vaških fantov, igrali pa smo na našem travniku, običajno ob nedeljah popoldan. Mimoidoče ženice, ki so takrat šle k večernicam, so se našemu početju čudile in nam glasno svetovale, naj gremo raje z njimi v cerkev, kot pa tako brezglavo rintamo (brcamo) žogo, ki smo ji morali dušo takrat še napihovati.

472

občina markovci

od »négda« do ...

Nevarne dravske plitvine

Ladje so ljudje izdelovali kar doma

Minili so časi, ko so po široki, globoki in deroči Dravi vozili splave pohorski splavarji. Srečno so obšli Rdečkov in Mlinarjev vodni mlin v Zabovcih, nesreča pa jih je pogosto doletela na številnih dravskih plitvinah v Novi vasi. Tu je njihov splav marsikdaj nasedel in začelo se je muke polno dviganje in splavljanje splava. Ure in ure so morali splavarji, ki smo jim rekli flosarji, stati v mrzli vodi in z dolgimi drogovi dvigovati splav.

V nobeni obdravski vasi na spodnjem Ptujskem polju ni bila tako razvita rečna mornarica kot v Novi vasi. Mnogi vaščani, tako tisti, ki so se ukvarjali z ribolovom, kot oni, ki so prevažali ljudi in različne reči, pa tudi živino v Šturmovec, so imeli majhne čolne, ki so jim rekli rance. Za prevoz živine, drv, listja pa so imeli kmetje skupen, doma narejen, velik čoln, ki so mu rekli velika ladja. Pri njenem izdelovanju je sodelovalo več domačih mojstrov, ki so se med delom kaj radi tudi skregali. Hrano in pijačo so izdelovalcem ladje lepo po vrsti prinašali z vseh kmetij, gospodinje pa so kar tekmovale, kaj dobrega jim bodo skuhale. Hudo je bilo, če je katera presolila juho, prilila premalo bučnega olja na solato, ali preslabo namazala gibanico.

Nedeljski popoldnevi ob reki Dravi Lepe in prijetne spomine na takrat še čisto Dravo smo ohranili vsi tisti obdravski prebivalci, ki smo se v poletnih dneh v njej kopali. To je bil užitek, pa še revmo smo si zdravili, ko smo v nedeljo popoldne ležali v vročem dravskem pesku ter se hladili v vodi. Posebno zadovoljstvo in veselje s čofotanjem po vodi, s skrivanjem po grmovju in vožnjo s čolnički, smo imeli takrat otroci, ki smo se kopali povsem goli. Kot pripoveduje markovska kronika je konec 18. stoletja na take nagce naletel vaški župnik. Nagnal jih je in vzkliknil: »Fuj, tako se kopate, kot nagi šenci (psički)!« Otrokom je bilo tako poimenovanje všeč in začeli so ga ponavljati, vas, odkoder so bili doma, pa je dobila domače ime Nagošejnci.

Na pašo v Šturmovec V zelo sušnih letih, ko so bili vaški pašniki požgani od sonca, so Novovaščani vozili svoje krave na pašo v Šturmovec, ki mu nobena suša ni mogla do živega. To je bila radost otrok, saj so morali na domačih in nezagrajenih travnikih živino, ki je bila z verigami okoli glav povezana druga poleg druge, stalno nadzirati in jo držati z vrvjo, nataknjeno za rogove ene krave, medtem, ko jim v Šturmovcu to ni bilo potrebno. Živina se je tam pasla vsevprek, otroci pa so se lahko do mile volje naskakali, plezali po drevju, pekli ribe in šele proti večeru so poiskali svojo živino in jo odgnali do velike ladje, da so jo brodarji prepeljali prek Drave.

473

iz korantove dežele

Gera Kostanjevec Rodila se je leta 1904 v družini Poljanec, po domače pri Fridrehvih v Novi vasi, umrla je 1989. leta. Veljala je za zelo razgledano in bistro. Po poroki je živela v Stojncih, kjer so ji rekli Roglarva Gera. Iz njenega življenja je znana prijateljska vez s pisateljem Antonom Ingoličem, s katerim sta si tudi dopisovala. Rada je prepevala, svoje pesmi, v katerih govori o preprostem življenju na vasi, o praznikih in kmečkem vsakdanu, pa je podarila tudi ljudskim pevkam. Nečakinji Tereziji je ob njeni 50-letnici namenila kar poln zvezek pesmi, med njimi sta tudi tokrat objavljeni pesmi.

Moja domovina

Zidarska

V dolini dravski jaz živim, se tu življenja veselim, naj pesem moja ti pove, kaj čuti zate mi srce!

Večji del so tü med nami, vsepovsod že nuvi hrami so garaže, so peči, so pivnice, so kleti.

Tu Stvarnik ti je prostor dal, z lepotami te vso obdal, slovensko ljudstvo tu živi, prelivalo je zate – kri!

Kaj košta nas, Bog nas vari, kaj potrošijo zidari, kaj za nje vse mora bit, to vam hočem razložit.

(Odlomek)

Kmet mu more bika klati, som pa sühi krüh žvekati, tele, prolenk in puran, more bit za nuvi hram. Vino ino pa žganica in pa orehova potica, to za jüžno mora bit, pa zidar še neje sit. Kelo, žnürno ino lato, vrže si zidar na trato, žnürno meče do pudne, cigla pa še je šlata ne. (Odlomek)

474

občina markovci

od »négda« do ...

Tekmovali smo kar bosi »V TVD Partizan Markovci sem se včlanila konec osnovne šole, leta 1957. V šoli smo imeli takrat mlado učiteljico za telovadbo, Stanko Knapič, ki ji je pri delu z mladimi atleti pomagal Alojz Solina. Pri Partizanu je z nami največ delal Jože Štrafela in nikoli mi ni bilo težko sesti na kolo in se odpeljati v Ptuj, kjer smo imeli treninge na igrišču Drava,« se spominja svojih športnih let pred štiridesetimi leti Ivana Kukovec iz Nove vasi. »Bila sem odličnjakinja, a če so starši moje tri starejše brate pustili, da so se sami odločili, kaj bodo počeli v življenju, so mene izbrali za delo na kmetiji. Po osnovni šoli sem tako ostala doma in pošteno delala in prava sreča zame je bila, da sem se v tistih letih aktivno ukvarjala z atletiko. Tekmovala sem v mnogoboju in skupaj s svojimi sotekmovalkami obiskala kar nekaj jugoslovanskih mest. Veliko lepega smo doživele, na večja tekmovanja smo odhajale s ptujskimi tekmovalkami, saj za dve ekipi takrat ni bilo denarja. V tistih letih smo tekmovale v mnogoboju, ki je obsegal tek na 60 in 600 metrov, plezanje po vrvi, skok v višino in daljino ter suvanje krogle, kar je meni še posebej dobro uspevalo,« se spominja Ivana, ki jo Markovčani in okoličani poznamo kot Haniko s pošte. »Tekmovala sem skupaj z Ivanko Obran, Zalo Strelec, Marijo Meznarič, Slavico Bezjak, Danico Vrabl in Marijo Zemljarič. Vse smo na treninge prihajale v prvem mraku, ko je bilo delo doma že opravljeno in se veselile skupnih uspehov, ki smo jih dosegale kar bose. V tistih letih so bili uspešni tudi naši atleti in člani orodne vrste, med njimi so bili Martin Mikša, Milan Munda, Janez Zemljarič, Miran Čepin, Milan Ciglar. Po sedmih letih sem dobila prvo zaposlitev in počasi nehala s tekmovanji. Z metom krogle 8,7 metra sem na enem od tekmovanj dosegla peto mesto v državi, kar je bil velik uspeh,« se spominja Ivana Kukovec.

475

iz korantove dežele

Marjeta Lah Marjeta Lah iz Prvenec je bila preprosta kmečka žena in mati (1885-1956), ki je ob trdem kmečkem delu rada segla po kakšni knjigi. Ob nekaterih tragičnih dogodkih v družini in okolju je začutila potrebo, da ob tem izpove svojo bolečino, žalost, pa tudi veselje ob kakšnem prijetnem dogajanju. V njeni zapuščini je ostal zvezek njenih pesmi in nekatere med njimi so v svoj izbor pesmi uvrstile Ljudske pevke iz Zabovec.

Živinca Pojd’ živinca ti na pašo, na zeleno trato našo, kjer cvetijo rožice, pisane marjetice. Pasi se mi čreda pridno, jaz pa bom poslušal mirno kukavice glas močan, ki tam v gaju kuka nam. (Odlomek)

Ogenj Eno noč, oj, »Na pomoč!« svet Marka zvon zbudi, vsak, komur je življenja mar, iz hiše naj beži. Že sedem hiš nam v plamnu gori, nesreč zadosti ni, da mladi mož življenje da, zdaj domu na oltar. (Odlomek, pesem govori o požaru v Markovcih 1934. leta)

476

občina markovci

od »négda« do ...

Terezija Maroh Rodila se je v kmečki družini Petek (1924-2004), po domače pri Ilgovih v Novi vasi. S prvim možem, ki je tragično preminil, sta se z vso mladostno zagnanostjo posvečala kulturnemu in telovadnemu delovanju. Terezija Maroh si je čez leta ustvarila novo družino, ves svoj prosti čas pa namenila ljudskemu ustvarjanju. Vedno je rada pela in zato je v Zabovcih sestavila skupino ljudskih pevk. Njene so pesmi Lükarska, Zabovski Šturmovec, Pesem od pokrivača, Beseda o materi, Roža, roža ti na vrtu, Bil Jure je fantič vesel, Žetev, Kavica in še marsikatera, ki zdaj velja skoraj za ljudsko, čeprav jo je v resnici zapisala Marohova Treza.

Lükarska

Beseda o materi

(V odlomkih)

Na svetu lepšega pač ni, kot je beseda mati, zato otroci morali bi mater spoštovati.

Me smo z lükarske dežele, al bi lahko vam zapele, pri nas rastline rasejo, po domače lük jim pravimo. Ko bi vsaki človek veda, koliko je dela treba, če hočeš lepi lükec met in debeli lük zares. Lükec moraš trikrat pleti, če hočeš lepega imeti, trikrat lük okaplemo, da travo fkraj mu spravimo. Če pa lüka ni pri hiši, to se res prav čüdno sliši, ko pride botra vasovat, nega kaj na mizo dat. Lüka treba dosta vzeti, če hočeš dober gulaš meti, po celi hiši tak diši, takoj bi sedli k mizi vsi.

Ko zjutraj se zasvita dan, že mati prva vstane, zvečer pa vsa utrujena k počitku zadnja leže. Vse delo in trpljenje vse z ljubeznijo opravi, žrtvuje za družino se, na sebe pa pozabi. Kako je materi hudo, če otroci jo pustijo, odidejo tja v širni svet, brez nje sami živijo. Zato se večkrat spomnimo, kaj materi smo dolžni, naj vedno zanjo praznik bo, imejmo vsi jo radi. Ne smemo je pozabiti, ko zemlja jo bo krila, na grob ji rož nasadimo, lepo se bo spočila.

477

iz korantove dežele

Mateja Milošič Mateja Milošič je najmlajša med našimi pesnicami, saj se je rodila 1975. leta. Odraščala je v Bukovcih. Končala je študij gospodarskega inženirstva, a se v prostem času posveča tudi svojemu izpovedovanju v pesmih. Nastal je zvezek njenih pesmi z naslovom Tebi, ki si. Mlada mamica dveh otrok, ki zdaj z družino živi v Ptuju, spet komaj čaka na tisti ljubi notranji klic, ko bo začutila, da se v njej rojevajo pesmi, ki jih mora zapisati.

Stvari So stvari, ki jih gledamo, pa jih ne vidimo. So stvari, ki jih vidimo, pa jih ne gledamo. So stvari, ki enostavno obstajajo in živijo v svojem svetu in imajo svoj edinstven pomen.

Vse, kar se je zgodilo Vse, kar se je zgodilo, se je MORALO zgoditi. Ničesar, kar SE MORA zgoditi NI MOGOČE PREPREČITI.

478

Čudeži Čudeži nas čakajo za vsakim vogalom v vseh razsežnostih našega življenja. Odvisno je le od tega, koliko ponujenega lahko sprejmemo – kajti lahko jih zavrnemo ali pa tudi ne.

občina markovci

od »négda« do ...

Danica Petrovič Rodila se je 1960. leta v Cirkulanah, z dekliškim priimkom Štumberger. Želja, da bi postala učiteljica slovenskega jezika, se ji sicer ni izpolnila, uresničila pa je svoje močno hotenje pisati pesmi in z njimi izpovedovati svoja razmišljanja, čustva in razpoloženja. V našo občino, v Stojnce, se je preselila po poroki. Danica Petrovič je izdala dve samostojni pesniški zbirki. Prvo, v kateri je zbrala petinpetdeset pesmi, je naslovila Utrinki iz moje mladosti in je izšla 2001. leta. Druga, precej bolj obširna, nosi naslov Neuklenjen samotar in jo je izdala 2004. leta.

Pomladna Zopet je v deželi pomlad. Zopet nam zapela ptica bo pozdrav pomladni in vsa lahkotna, kakor ptica, poletela bom v pomladno jutro. Ob mrzlem studencu umila spet deviški si obraz. Poletela, kot bi imela krila, bom v pomladno jutro.

Kruh Spomin mi odplaval je tja daleč v mladost, kjer nam mati je tanke rezine kruha delila. Vsakemu kos tenak je odredila, kajti bilo nas deset je otrok. A kruha pri hiši bilo je vedno premalo. Še danes spoštljivo vzamem v roke kruha rezino.

Ptič O, če ptič bila bi, z razširjenimi krili pokrivala bi otroške glave. Poletela čez ocean bi, ljubezen svojo razširjala bi na vse celine. Moja krila široka in odprta za vse rase sveta enaka za vse bi bila. O, če ptič bila bi z razširjenimi krili.

479

iz korantove dežele

Veseli batači Včasih, se spominja, Rado Plohl iz Markovec, so se ljudje veliko družili, tako se je tudi na najlažji in najhitrejši način opravilo kmečko delo. »Ljudje smo v naših vaseh že od nekdaj radi prepevali, znali smo tudi kaj zaigrati na različna glasbila, poznali smo kmečke običaje povezane s porokami, fašenkom in drugimi običaji ter navadami in tako smo se na drugem ptujskem kurentovanju leta 1961 znašli tudi Veseli batači, muzikantje iz Markovec, ki smo potem kar 15 let veselo igrali na številnih porokah in veselicah doma in po okoliških vaseh. Takrat so z mano, ki so me imenovali za glavnega v skupini, igrali še Peter Kukovec, Martin Klinc in Lovrenc Kostanjevec. Igrali smo narodnozabavno glasbo, imeli pa smo tudi pet svojih sklad ter svojo himno, ki je bila priredba Avsenikove Na Bohinju,« se danes spominja Rado Plohl in dodaja, da so jih ljudje v tistih časih vabili na številne prireditve. Veseli batači pa so za svoje poslušalce in gledalce naštudirali tudi več kot poldrugo uro dolgi zabavni program, ki se ga starejši še danes radi spominjajo in se ob obujanju spominov pošteno nasmejejo. »Ime smo dobili po škornjih, batačih, ki smo jih imeli obute na enem svojih prvih nastopov, tako pa nas je poimenoval kar moj brat Marjan. Pred kakimi petnajstimi leti, ko so v naši osnovni šoli predstavili, kako so se naši ljudje nekdaj ženili, so nas povabili k sodelovanju in takrat smo se ponovno zbrali in ponovno začeli igrati ob različnih, bolj entografsko obarvanih, priložnostih, tudi na našem fašenku. Nazadnje smo igrali skupaj z Janezom Bezjakom, Stankom Horvatom in Vladom Markovičem,« pravi Rado Plohl in dodaja, da bo Vesele batače, če bo le prava priložnost, v Markovcih zagotovo še kdaj slišati.

480

občina markovci

od »négda« do ...

Spomini Janeza Šibile … Srečanje pri Rožmarinu

Če hočeš iti na Dunaj

»Bil je torek, ko sva se dobila pri Rožmarinovih. Odločil sem, da bo srečanje tam, saj vem za Rožmarina že od nekdaj, tam zraven, pri sosedih Muhičevih, pa je bil nekoč doma moj boter. Do tja sem tudi z lahkoto premagal pot od avtobusne postaje, saj sem se na pot iz Maribora v moje Markovce podal lepo z avtobusom. »Ej, nazaj do Ptuja bom šel pa kar peš,« sem povedal, da me je slišalo še nekaj gostov v domači gostilni. Pa so se ozrli in me pozdravili, čeprav se že leta nismo videli in smo morali malo pobrskati po spominu, češ, kdo je kdo? Pa je bil med njimi tudi nekaj mlajši od mene Janez Obran – Melačov iz Markovec.

»Gotovo sem že kdaj prej slišal pregovor, ki pravi, da če hočeš iti na Dunaj, moraš pustiti trebuh zunaj, vedel sem za Prešerna, Cankarja, Janeza Puha in še za marsikaterega znanega Slovenca, da je med študijem na Dunaju pogosto stradal. Nisem pa niti slutil, da nekaj takega čaka tudi mene. Bil sem kar malo užaljen, ko so me, študenta slikarstva v Zagrebu, na ptujskem uradu za delo (Arbeitsamt) med vojno določili kar za pleskarja. Tistega dela nisem niti obvladal in zato sem naredil vse, da sem lahko odšel na Dunaj. Na tamkajšnjo železniško postajo sem prispel sredi noči, tako utrujen, da sem zadremal kar v kotu, s kovčkom pod seboj. Nisem dobro spal, saj so me zbujali vlaki, ropot tramvaja ali kaj drugega, nisem prav vedel, ali sem v Zagrebu ali na Dunaju. Končno se je naredilo jutro in odpravil sem se po mestu iskat akademijo likovnih umetnosti. Zemljevida tega velikega in meni še neznanega mesta si nisem kupil, saj za to nisem imel denarja, tudi nemškega jezika nisem prav dobro obvladal, zato sem kar šel svojo pot. Vzporedno z mano je hodil starejši gospod, ki sem ga končno nagovoril v polomljeni nemščini. Odgovoril mi je, naj grem kar z njim in res me je popeljal do akademije. Tam pa ob vpisu nisem znal povedati, da si želim študirati kiparstvo in vpisali so me na slikarstvo, ter mi pomagali najti prenočišče v študentskem domu. Bilo bi naj za eno noč, a sem tam ostal celo leto, vse do 1943, leta, ko je akademija nehala delovati. Tistih vojnih časov v daljnem mestu se spominjam po tem, da sem bil skoraj vedno lačen, a sem se navadil na zelo skromno prehrano, samo enkrat dnevno sem pojedel kak kruh z margarino, popil čaj, morda belo kavo. Z boni za hrano, ki so mi sicer pripadali, sem plačal svoje prenočišče, pa še dobro, da sem imel streho nad glavo. Dobil sem odločbo, da se moram prijaviti za delo, a sem spet tvegal in se odpeljal domov, kjer so me bili veseli, a so se bali, kaj bo zdaj z mano. Pozneje sem izvedel, da so res poizvedovali, kje sem, a jim je prijatelj z akademije odvrnil, da sem bil na vlaku, ki so ga pri Gradcu bombardirali in da sem zagotovo mrtev. No, jaz še danes kar hodim po tem svetu,« se je v gostilni Pri Rožmarinu, ob najinem srečanju, spominjal Janez Šibila.

»Oh, striček Hanza, kolikokrat sem vas gledal, kako ste slikali kje tam v naši naravi,« se me je spomnil Ignac, ki me je bil tam sredi gostilne res vesel. Jaz pa njega. No, do Ptuja potem nisem pešačil, saj sem med svojimi okusil mlado vino, pa me je v mesto zapeljala Ivica, Rožmarinova najmlajša hčerka, ki nadaljuje domačo tradicijo,« se jesenskega srečanja s Karolino Pičerko spominja Janez Šibila.

481

iz korantove dežele

Božidar Jakac v Novi vasi

Škrjanček je res zapel

Tega podatka sicer ne boste našli v nobenem življenjepisu znanega Slovenca Božidarja Jakca, pa je vendar res. Dva pustna dneva in noč med njima je preživel med mojimi domačimi v Novi vasi. Med mojim študijem v Ljubljani sva se zbližala, on takrat že priznani umetnik in profesor na akademiji in jaz kot nadarjeni študent. Ni me sicer mogel navdušiti še za študij grafike, a mi tega ni zameril in gotovo sem mu kdaj še posebej živahno pripovedoval o našem, markovskem fašenku, da si je potem zaželel priti v Novo vas in v Markovce ter fašenk tudi doživeti. Jaz sem takrat imel neko neodložljivo študentsko delo, zato je odšel brez mene, ki mi je bilo ves čas nekako nerodno oziroma nelagodno. V tistih časih po vojni so bile razmere po naših vaseh še dokaj skromne, hiše preproste, brez bivalnega udobja, a sem se takrat tolažil z mislijo, da je Božidar Jakac preživel marsikaj hudega v partizanski vojski, pa bo zato še vse dobro. Res je bilo, domači so ga lepo sprejeli in poskrbeli zanj, všeč mu je bilo fašenkovo dogajanje – pravi vaški, izvirni pustni liki v podobi korantov, picekov, medvedov in rus.

Najlepše je bilo zjutraj, ko sem prignal živino na pašo in ko so se krave že lepo pasle, se je v tistem jutranjem svitanju od nekod s tal nenadoma navpično dvignil drobceni škrjanček, nekako obvisel v zraku in zapel svojo pretresljivo lepo pesem. To sem imel najraje, ta prizor in to pesem! Nikoli potem je nisem tako lepo slišal,« pravi Janez Šibila in nadaljuje, da bi prikril ganjenost: »To pa vam moram povedati. Tudi v otroških letih sem bil majhen in drobcen. Ko sem tako gnal živino z našega dvorišča na pašo, so se ljudje čudili in menda pravili: »Glejte, glejte Zapetjakove krave gredo same na pašo,« mene, kot da niso niti opazili. Želja po znanju me je pozneje vodila v kar širni svet, a sem se vselej rad vračal k Dravi, ki je bila prvi urbanist na Ptujskem polju in nam je prinesla tudi sv. Marka.

Ja, pa še nekaj moram povedati: po okolici se je razvedelo za prihod znamenitega gosta pri Zapetjakovih – tako so nam rekli po domače - in se je tja odpravil tudi naš boter iz Markovec. Ta je imel gorice v najlepšem predelu Haloz, pa je vzel steklenico svojega najboljšega in prinesel za gosta in družbo okrog njega, češ, Jakac pa mora popiti kaj boljšega. Pozneje, v Ljubljani, mi je Jakac izdal: »Saj je bilo tisto haloško vino res dobro, a potem, ko je tvoj boter odšel, sem si vseeno bolj zaželel vašega domačega gamaja, ki je tako lepo dišal«. Ob tem dogodku sem tudi sam doživel pomembno življenjsko izkušnjo, namreč, da se nikomur ni treba sramovati skromnih razmer, mnogo bolje je biti ponosen na stvari, ki te plemenitijo.

482

občina markovci

od »négda« do ...

Ivana Vertič, tržarica iz Bukovec, se spominja in pripoveduje … Spoznala sem mnogo dobrih ljudi ¨Na hrbet sem si naložila »rukzak«, v roke pa sem vzela košare napolnjene s posodami skute, smetane, kar »dojno« smo rekli, pa jajca, tudi kakšnega piščanca in vrečko zaseke in veliko sveže zelenjave sem prinašala v mesto pod Pohorje. Zamislite si ta prizor: petkov zgodnji dopoldan na tržnici v Slovenski Bistrici. Pred menoj miza, naložena z našimi pridelki. Čebula, česen, fižol v stročju, pozneje luščen, pa krompir, korenje, petršilj. Za mizo pa jaz in tam naprej še več meni podobnih tržaric. Vedno sem se rada čedno oblekla in si uredila svoje kodre. K mizi pristopajo mnoge ženske, ki me nagovarjajo kar po imenu, z »Dobro jutro, Hana! Danes pa bomo spet kaj dobrega jedli.« In tako je bilo vse do trenutka, ko se mi je miza spraznila. Navadno so prihajale ženske, včasih je katero spremljal ali nadomestil mož, sin ali pa zet. Ob neki priliki mi je starejša gospa potožila, češ, da njen vnuk ne prenaša rdečega korenja, ki ga tako rada da v juhe. »Pa poskusite z rumenim korenjem, mi mu resda rečemo svinjsko, a to ne drži, za ljudi je prav tako dobro,« sem ji svetovala. Naslednjič sem ji prinesla rumeno korenje in gospa ga je brez strahu, da bo z vnukom kaj narobe, dajala v juhe. Ko so za sladkost rumenega korenja izvedele še druge ženske, si je marsikatera gospodinja kupila prav to. Nekega petka se je pri moji prodajni mizi ustavil mlajši gospod in me povprašal, če sem Hana iz Bukovec. Pritrdila sem in povedal mi je, da je zet one gospe in je otrok, ki ima tako rad rumeno korenje, njegov sin. Veliko sva se pogovarjala, pa me je nazadnje še vprašal, če znam delati vence iz čebule in česna. Da vem, sem odgovorila, a mu kar takoj povedala, da je s tem veliko dela; čebula mora biti lepa, pustimo ji steblo, mora se posušiti,

pa slamo si moramo pripraviti, te pa se lahko splete lükov ali česnov »krenec«. Mislila sem, da bo ostalo le pri besedah, a gospod je želel, da naredim oba venca. Tako je tudi bilo, čez štirinajst dni sem mu ju prinesla. Lepa, čisto taka, kot si je želel, sta se mu zdela. Vprašal me je za ceno, pa sem mu pojasnila, da je bilo kar nekaj dela in bom zadovoljna, če mi da 2500 tolarjev. Vzel je denarnico, mi dal pet tisočaka in ni hotel niti čuti, da bi mu dala kaj denarja nazaj. Pozneje sem izvedela, da ima gospod zobozdravstveno ambulanto v Mariboru, meni in vsej naši družini od tedaj redno in skrbno popravlja zobe. Začutili smo medsebojno dobroto in se tako preprosto zbližali.

Morda je težko verjeti, a je čisto res Moj oče so bili Salarov iz Nove vasi in z materjo sta si kupila našo poznejšo hišico sredi iste vasi. Doma pri Salarvih pa je ostal njihov, očetov brat, naš stric, ki se je že prej oženil in imel veliko družino. Marsikdo se bo še spomnil sinov Tina, Janeza-Hanza, Tomaža (kovača), Lojza, Franca, Polda in drugih, pa še hčerk. Pa so prišla gospodarjeva stara leta in na koncu smrt. Stričeva smrt in pogreb sta nam vsem za dolgo ostala v spominu, saj je očetovo krsto dvignilo šest sinov, ob odhodu iz hiše in z dvorišča proti cerkvi v Markovcih pa sta v hlevu glasno zatopotala mlada konja. Sta živali začutili, da za vedno odhaja virt (gospodar), ki ju je vedno rad potrepljal?

483

iz korantove dežele

Kdo sem? Nekaj povem, vsega pa ne! Pa tudi, kdo pa bi poslušal ali bral kako dolgo zgodbo o meni, preprosti kmečki ženski, ženi, materi, babici in tudi že prababici? Zdaj me še najbolj poznajo tu, v naših lepih Bukovcih, prej pa sem bila doma v Novi vasi pri Markovcih, kjer sem se rodila maja 1928 ter ob koncu meseca kot Ivana tudi že godovala. Pri Arnovih, kot so nam rekli po domače, sem bila najmlajša od šestih otrok – imela sem še dve sestri in tri brate - so mi kmalu rekli Hana, to sem ostala tudi po možitvi k Jozlovim v februarju 1954. Priimek Strelec pa sem zamenjala za Vertič. Tisto leto je bil fašenk šele v marcu, poročila pa sva se kar dva dni zaporedoma, najprej civilno, naslednji dan cerkveno. Spomnim se, da se nas je tistikrat poročilo kar devet parov, gostija pa je trajala tri dni. Ker sem se iz rojstne vasi možila v Bukovce, so mi domači fantje tudi zaprli pot in možev starešina je hočeš – nočeš moral zame plačati, kolikor se spomnim, kar visoko ceno. V srečnem zakonu, na katerega sva se lahko dobro pripravila – veste, kot fant in dekle sva si bila dobra že devet let – se nama je rodil sin Alojz – Slavko. Tudi moževi starši so še živeli. V letu 1969 smo imeli kar tri sedmine, najprej je umrla tast, nato tašča, nazadnje še moj oče. Leta so tekla in skoraj vsak teden, običajno v petek, sem šla na trštvo v Slovensko Bistrico in s tem malo popravila naš družinski proračun. Potem je sin odrasel, se izučil in zaposlil, k hiši je pripeljal dobro snaho Kristino, rodili sta se vnukinji Marjanca in Suzana. Ker je bila mamica zaposlena, sva ju z našim očom, dedkom, čuvala in večkrat vzela s seboj v Slovensko Bistrico. Spotoma sta se vsemu čudili, tam pa sta šli malo z dedkom naokrog in se veselili velikih sladoledov. Zdaj sem že vdova, obe vnukinji sta se tudi že poročili in štiri pravnuke imam, pa polno spominov in fotografij, ki me vsak dan spomnijo na moje drage. No, zgodilo se je tudi kaj neprijetnega, tako me je pred več kot dvajsetimi leti zadela kap, kar na njivi se je zgodilo. Na srečo se je še kar dobro izteklo, ostale pa so posledice, saj me noge bolj slabo

484

držijo. Pa kako dobro in dolgo so mi služile! Res pa je, da zdaj ne morem več toliko v grede in na vrt, da bi si sama pripravila vse za trštvo. Zdaj mi pri tem pomaga naša Kristina.

Kakor hitro se je dalo, sva šla domov Z možem, sinom Slavkom in moževimi starši smo živeli v starejši kmečki hiši in vse bolj sva začela razmišljati, da bi nam zgradila novi dom. Ob vsem mojem »trštvu« in pridnosti vseh nas na kmetiji se je denar za novogradnjo prepočasi nabiral, zato sva se odločila iti v Nemčijo, nekaj prislužiti in se nato vrniti in začeti graditi. Rečeno, storjeno! Mož Alojz se je res zaposlil v Nemčiji, kjer so kot zdomci delali mnogi naši ljudje in čez čas sem se mu pridružila. On je delal »gori« tri leta in en mesec, jaz pa polovico manj. Bila sva zadovoljna in s privarčevanim denarjem sva se vrnila domov. Na meji, na naši carini, pa sva dala «pasoše« kar uničiti. Ljudje so naju spraševali, zakaj, midva pa sva odgovarjala, da zato, da si ne bi premislila in šla še enkrat nazaj, na tuje, da naju ne bi zamikalo. Tujina pač ni domovina in dom, ni mati, pač pa vedno mačeha. Leta 1966 sva začela graditi to sedanjo visoko hišo - jaz se zdaj zadržujem v pritličju, stopnice so mojim nogam neprijazne - proti koncu leta 1967 pa smo se tudi že vselili. Pa še nekaj moram povedati: »Leta 1969 sva z možem kupila prvi avto, da me je potem lahko vozil v Slovensko Bistrico na moje »trštvo«. Med obiskom Mariborskega sejma, istega leta, pa sem si lahko kupila prvi pralni stroj. Vsakemu rečem, da je ta stroj najboljši prijatelj vsake gospodinje, kajti pranje na roko je bilo pravo mučenje.

občina markovci

od »négda« do ...

V naši mladosti je bilo drugače

O, pa še kak me vleče na trštvo!

Res je bilo drugače, bilo je težko, a tudi lepo in veselo. Najstarejša sestra Elizabeta, ki je imela ob mojem rojstvu že 18 let, tega ni bila preveč vesela, a pozneje sva bili vedno dobri sestri in prijateljici. Tudi z Marijo in brati Jakobom, Jankom in Alojzom smo se dobro razumeli. Nato smo odraščali in k nam so tudi že prihajali drugi mladi iz vasi, da smo se kdaj poveselili ob muziki, s plesom. Kar na smeh mi gre, ko se spomnim, kako je bilo. V Novi vasi smo imeli mi, Arnovi deca, tedaj kar precej žlahte, največ pri Salarvih, kjer je bilo še več otrok, naših bratrancev in sestričen. Najstarejši med nami so že začenjali vasovati, se možiti in ženiti in vsi smo vedeli, da se bratranec Poldi (Salarov) večkrat prepelje preko Drave kar v velikih lesenih »ničkah«, potem pa hitro v Haloze k dekletu. S tem dekletom se je potem ženil in ker so naši starši, pa tudi sosedovi, šli na to gostijo, smo si mladi pri nas zrihtali ples. Prišli so fantje in dekleta iz vasi, tudi moj Lojz iz sosednjih Bukovec. Martinekov stric so prišli za muzikanta, bila nas je polna hiša. No, pa so se tudi svatje – gostovejnci – spomnili, da bi šli plesat in so prišli od Salarvih prav k nam, tu pa vse polno in veselo. Pa se je hitro znašla Gregečva teta (soseda) in povabila svate v njihovo hišo plesat. Tako je to, če so si ljudje dobri in radi eden drugemu pomagajo.

Vse se enkrat začne. Pri meni se je ta navada pričela že pri rosnih šestnajstih letih. S starejšo sestro Marijo sva nekajkrat skupaj tovorili naše poljske in vrtne pridelke, »z gred« smo jim rekli v tistih časih. Marsikje sva jih ponujali mestnim ljudem, navadili pa sva se na mestece Slovenska Bistrica. Temu kraju, ljudem in svojim strankam, sem ostala zvesta vse do danes, polnih 63 let. Pripotovati do Slovenske Bistrice z vsem, kar naj bi potem tam prodala, pa tedaj sploh ni bilo preprosto. Zgodaj, okrog pete ure je bilo treba od doma, najprej z avtobusom do Ptuja. Tisti, ki so se tedaj peljali v službo niso bili navdušeni nad mojima velikima cekroma in še kakšnim rüčjakom, a do Ptuja smo vsi malo potrpeli. V Ptuju sem odhitela na vlak, ki me je, tudi nabito poln, zapeljal do Pragerskega, kjer sem prestopila in nadaljevala z vožnjo do Črešnjevca. Tam sem še zadnjič prestopila ter se z malim vlakom odpeljala do Slovenske Bistrice. Moje upanje, da bom tam prijaznim gospodinjam v nekaj urah prodala vse iz svojega tovora, se je navadno uresničilo in pot domov je bila že zato lažja.

Joj, kako malo tega, kar imajo mladi danes, smo imeli mi tedaj! Še poštenega kolesa ni bilo pri hiši, smo pa znali hoditi, najti bližnjice …

No, včasih sem od Pragerskega dalje šla kar peš, saj sem izračunala, da zaradi čakanja na postajah izgubim veliko časa, jaz pa sem želela biti čim prej tam, na svojem mestu v Slovenski Bistrici in ponuditi svojim nakupovalkam dobro, svežo zelenjavo, pa jajca, skuto, smetano in še kaj. Tako sem med pešačenjem že natančno preštela korake, vedela, kdaj sem na polovici in potem je bilo že bolje, pa še dobro uro prej sem bila tam. Tudi denarja je bilo potem nekaj več. No, zdaj že dolgo potujem drugače. Najprej me je v Slovensko Bistrico vozil mož Alojz, tudi on je vmes uredil kake stvari, potem pa sva se zadovoljna vračala domov v Bukovce. Pozneje me je začel voziti sin Slavko, tudi letos me je že, a samo enkrat. Saj veste, da poletje 2007 ni bilo najbolj naklonjeno našim poljem, gredam in vrtovom. Ampak pred zimo bom pa še enkrat šla tja pod Pohorje, saj me kličejo moje tamkajšnje znanke in sprašujejo, kdaj bom kaj dobrega z naših gred prinesla na njihov konec. Pogrešajo me, jaz pa njih in svoje trštvo. 485

iz korantove dežele

Tudi mi smo čutili 2. svetovno vojno Včasih slišim koga, da reče: »Saj tu, v naših krajih nismo prav nič čutili vojne.« Pri tem mislim na 2. svetovno vojno, saj tista prejšnja, prva, je res že daleč nazaj in je le malo tistih, ji so jo tudi doživeli. Vem pa, da je na Soški fronti in drugih bojiščih 1. svetovne vojne umrlo tudi nekaj naših ljudi. »Tudi sama sem slišala za tak primer. Povedal mi ga je dragi človek, čigar oče se je rodil 1914. leta, mama pa mu je tedaj, ob porodu, umrla. Oče se ni vrnil iz vojne vihre in deček je kot sirota odraščal pri dobrih sorodnikih. Potem se je kot mladi moški poročil z dekletom iz soseske, rodili so se jima trije fantiči, ki niso imeli nobene babice, nobenega dedka. Že to bi lahko bilo dovolj hudo in bilo je tudi zaradi vojne, a se je potem izteklo še slabše. Leta 1943 so Nemci tega mladega očeta nasilno mobilizirali in 28. aprila 1945 je padel nekje pri Berlinu. Še nekaj mesecev po koncu vojne so zaman čakali in upali, da se njihov atek vrne. Ni ga bilo, pa bi ga tako zelo potrebovali. Aprila 1944 sva bili s sestro Marijo na trštvu v Slovenski Bistrici in mene je začel močno boleti zob. Nekdo mi je svetoval, kam naj grem k zobozdravniku. Res sem ga ubogala, našla zobozdravnika, ki mi je izpulil bolni zob, tedaj pa so zunaj zatulile sirene, ki so pomenile samo slabo – napad nemških bombnikov. Seveda smo se skrili in se rešili, v kosteh pa je ostal grozni strah in negotovost, kaj bo z nami.

486

Napočila je svoboda, a kljub veselju zaradi miru in vsega, kar je konec vojne pomenil, še nismo bili čisto srečni. Pri sestri Lizi v Zabovcih, z možem Francem sta imela takrat štiri otroke, sem pogosto varovala male nečake, pomagala v gospodinjstvu in na kmetiji. Bilo je že jeseni 1945. leta, pa je bil svak Franc še vedno v vojnem ujetništvu, prav tako pa tudi moj brat Lojz. O njem niti mi, niti njegova žena, že več mesecev nismo nič slišali, nobene misli od nikoder. Lojzu se je tedaj tudi že rodil prvi sin, a vesele novice nismo imeli kam sporočiti. K sestri Lizi, k Bombekovim v Zabovce, sem navadno zjutraj stekla kar po bližnjicah, tudi ob Kafrnci in skozi gozd gor do njenega doma. Tisti dan sem se dolgo zadržala in sem zato pri sestri in otrocih tudi prespala. Pozno ponoči naju je prebudilo močno trkanje na okno in ker sva si prestrašeni nakazali: »Pst! Saj ne veš, kdo je,« je še močneje poropotalo, obenem pa je tisti zunaj že rekel: »Liza, jaz sem, tvoj brat Lojz!« Hitro sva odprli vrata, a ko sva se mu hoteli približati, je rekel: »Rajši ne, imam polno uši! Toliko, da imajo one mene, ne pa jaz njih!« Ubogali sva ga in že smo si povedali prve novice: »Lojz, sina si dobil!« »Sina, sina, sem dobil?« je nejeverno, a srečno ponavljal. Preden pa je pohitel dalje, domov k ženi in sinu v našo Novo vas, je tudi sam povedal dobro novico: »Liza, tudi tvoj Franc je živ, videl sem ga med ujetniki tam daleč v Franciji, v Marseillesu. Čez dva tedna se je tudi Franc vrnil domov.«

občina markovci

od »négda« do ...

487

Še zdaj najraje slišim Markovce. Pok z biči takoj po svečnici, zven korantovih zvoncev, ki se za pusta še vedno širi na vse strani.

Srečati je mogoče sosede, ki se pomenkujejo o vsem za kar jim je med tednom zmanjkalo časa.

Da bi vso to življenje na Markovskem ostalo zapisano in tako ohranjeno za spomin našim naslednjim rodovom, smo se odločili napisati knjigo o nas samih. O krajih in ljudeh, ki jim je ritem življenja od nekdaj narekovala Drava, o ljudeh, ki so se z barnom vozili čez reko, ali hiteli delat na polja, ki jim ni bilo videti konca.