Oj fanti sternhtal 2007 by s.kolibri

VOJAŠKA TABORIŠČA IN REZERVNE BOLNIŠNICE V STRNIŠČU MED LETOMA 1915 IN 1918

Oj hribci in doline Izglihajte se vse Daj, se stori ravno polje Da vidim dekle svoje Oj, videl bi jo rad Pred smrtjoj še enkrat Je ne morem pozabiti Tak žal mi je po njej. Zdaj hauptman zdigne sabljo Mladi fantje le naprej Sovražnk gre nasproti Oj fanti, kaj pa zdaj? Al nič se ga ne bati Če glih ga velko je Imamo tud mi puške In ostre sablice. K nam krogle že brnijo Se trese celi svet Ljudje po tleh ležijo So močno ranjeni. Eden nima roke Ta drugi noge ne Ta tretji smrtno ranjen Že tam na tleh leži.

Nataša Kolar

“Oj fanti, kaj pa zdaj?” VOJAŠKA TABORIŠČA IN REZERVNE BOLNIŠNICE V STRNIŠČU MED LETOMA 1915 IN 1918

Junij 2007

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 341.344(497.4Strnišče)”1915/1918” 355.72(497.4Strnišče)”1915/1918” KOLAR, Nataša, 1961“Oj fanti, kaj pa zdaj?” : vojaška taborišča in rezervne bolnišnice v Strnišču med letoma 1915 in 1918 / Nataša Kolar; [prevod povzetka v nemščino Mihael Koltak ; fotografije Knjižnica Ivana Potrča Ptuj ... et al.]. - Ptuj : Pokrajinski muzej, 2007 ISBN 978-961-6438-07-0 233602048

“Oj fanti, kaj pa zdaj?” VOJAŠKA TABORIŠČA IN REZERVNE BOLNIŠNICE V STRNIŠČU MED LETOMA 1915 IN 1918

Avtorica: Nataša Kolar

Prevod povzetka v nemščino: Mihael Koltak

Fotografije: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj Pokrajinski muzej Ptuj Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Wien Upravna enota Ptuj, Matični urad Kidričevo Župnijski urad Lovrenc na Dravskem polju Franc Golob

Oblikovanje brošure: s.kolibri

Založil: Pokrajinski muzej Ptuj Zanj: Aleš Arih, prof. Tisk: Repro studio Lesjak Naklada: 1000 izvodov

Oblikovanje razstave: s.kolibri Tisk razstavnih panojev: Aleksander Kelnerič, Ptuj

Postavitev razstave in tisk publikacije je omogočila Občina Kidričevo.

Pročelje gradu Strnišče, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Železniško postajališče Strnišče, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

ametki naselja Strnišče segajo v zadnja desetletja 19. stoletja. Nastalo je ob gradu, ki ga je okrog leta 1870 v gozdu vzhodno od Župečje vasi in severno od železniške proge zgradil grof Schöndorf, lastnik razpadajoče graščine Schneeweis v sosednji vasi Apače. Po popisu prebivalstva iz leta 1910 je živelo v naselju ob grofovski družini 58 prebivalcev, predvsem poljskih delavcev in grajskih stanovalcev. Zaselek je dobil sprva ime po graščinskih hlevih z ovni, Stärstall (ovčji hlev), kakor jih je imenoval nemški lastnik. Pozneje se je zanj ustalilo ime Sterntal ali Sternthal, kot ga različno pišejo zgodovinski viri. Naselje Strnišče, to ime se je uveljavilo ob koncu prve svetovne vojne, je upravno spadalo k Župečji vasi, cerkveno pa v župnijo Sv. Lovrenc na Dravskem polju. Župečja vas se omenja prvič v zgodovinskih virih okoli leta 1200 kot last šentpavelskega samostana na Koroškem.1 Naselje Strnišče je dobilo leta 1912 svojo železniško postajališče. Na razvoj naselja je med prelomnicami 20. stoletja močno vplivala tudi prva svetovna vojna, ki je umestila Strnišče v slovensko zgodovinopisje.

Kavarna v Strnišču, 1916 (last: Franc Golob, Ptuj)

Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 513.

GRADNJA TABORIŠČA ZA VOJNE UJETNIKE IN REZERVNIH VOJAŠKIH BOLNIŠNIC Med prvo svetovno vojno je začela graditi avstro-ogrska vojaška oblast marca 1915 v Strnišču najprej veliko taborišče za vojne ujetnike in nato še vojaške rezervne bolnišnice. V svoje barake naj bi sprejelo dvajset do trideset tisoč vojnih ujetnikov, predvsem ruskih. Za njegovo gradnjo so potrebovali velik obseg zemljišča, zato so ga vzeli v najem od posestnikov v katastrskih občinah Gerečja vas, Apače in Lovrenc. Od Franca Hellina, ki je kupil leta 1896 Schöndorfovo posest na Dravskem polju, so najeli 104 ha zemljišča v k. o. Lovrenc. Najeta zemlja je merila 234 ha 10 arov 28 kvadratnih metrov.2

Skupina ruskih vojnih ujetnikov v taborišču Strnišče pri Ptuju, 1915 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Novice o gradnjah v Strnišču so prinašali tudi časopisi Slovenec, Slovenski gospodar, Straža in drugi. Časopis Straža je poročal 2. aprila 1915 med drugim, da gradnja barak za ruske ujetnike napreduje; zaposlenih je bilo okrog 300 delavcev, tudi takih iz Gornje Avstrije in Koroške. Piše še, da so bile skoraj gotove barake za vojake, ki bodo stražili ujetnike. Zapisali so tudi, da so prvotno mislili postaviti le 108 barak, nato so povišali število barak na 300, ker so predvideli 70.000 ujetnikov.3 Podobno je pisal o gradnji barak tudi Slovenski gospodar, ki pa omenja, da pričakujejo ruske ujetnike v roku dveh do treh tednov in da bodo taborišče uredili za okrog 60.000 ruskih ujetnikov.4 Straža je poročala 9. aprila 1915, da je bilo v barakah pri Strnišču na Dravskem polju že 750 madžarskih vojakov s častniki, ki bodo stražili ruske ujetnike.5 Podobno je zapisal tudi

Rojic, Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega, str. 59. Straža, 2. april 1915, str.5. 4 Slovenski gospodar, 1. april 1915, str. 4. 5 Straža, 9. april 1915,str. 5. 2 3

Slovenec 22. aprila 1914, le da je navedel podatek, da bo v taborišču prostora za 30.000 oseb.6 Glede na objavljeno različno število predvidenih ruskih ujetnikov, lahko sklepamo, da je vojaška oblast na osnovi trenutne situacije spreminjala višino števila ujetnikov z vzhodne fronte, ki naj bi bili nastanjeni v Strnišču.7

Delitev hrane ruskim ujetnikom v taborišču Strnišče pri Ptuju, 1915 (last: Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Wien)

Prebivalci Ptuja in Strnišča niso bili navdušeni nad prihodom novih sosedov in nad gradnjo taborišča, kar so izrazili med drugim tudi v protestnem telegramu 23. marca 19158, poslanem na vojno ministrstvo. V njem so zapisali, da je sklenilo vodstvo gradbišča taborišča pogodbo z vaško skupnostjo Njiverce o uporabi nepozidanih parcel, vendar teh parcel niso mogli uporabiti, in so želeli odvzeti drugo polovico najboljših njiv, čeprav so ležale po pogodbi odstopljene njive zraven. Kmetje zato niso mogli saditi krompirja in so bili izpostavljeni lakoti; vsi interesenti so prosili oblast za milost. Odgovor Dunaja 6. aprila 1915 je bil, da lahko gradijo taborišče za vojne ujetnike v Strnišču samo na tisti zemlji, za katero so dobili komisijsko dovoljenje od okrajnega glavarstva in mestne občine Ptuj. Še isti mesec so domačini protestirali ponovno s telegramom, ko so izvedeli za predlog Dunaja, da naj zaradi pomanjkanja delavcev za gradnjo vzamejo vojne ruske ujetnike.9

Slovenski gospodar je poročal o vojaškem ujetniškem taborišču zopet 20. maja 1915, ko je zapisal, da je bila električna luč napeljana v taborišču in da so pričakovali iz Feldbacha 500 Rusov, večinoma rokodelcev, ki jih bodo uporabili pri gradnji barak. V istem prispevku so objavili še novico, da so maja 1915 napeljevali vodovod in uredili kopališče, da se gradi veliko rezervnih studencev, ki bi jih uporabili, če bi odpovedal vodovod ali se ustavila električna črpalka, ki bo črpala vodo za vodovod iz studencev, globokih od 8 do 10 m, izkopanih v bližnjih gozdovih.10 Konec maja je prispelo v Strnišče 1.000 ruskih ujetnikov.11 Po vstopu Italije na strani antantnih sil v vojno maja 1915 je spremenila avstro-ogrska vojaška oblast prvotni načrt ujetniškega taborišča Strnišče. Uprava taborišča, vodil ga je polkovnik Anton Pruggmayer, je podala poročilo12 vojnemu ministrstvu na Dunaju o stanju taborišča in pripomnila, da morajo za namen bolnišnice še preurediti barake. Zapisali so še, da je bil do 27. julija 1915, ko je odšel v Ljubljano, štabni zdravnik dr. Jaroslav Hajnovsky, pričakovali pa so novega višjega štabnega zdravnika dr. Josefata Janowski-ja, in niso mogli predložiti vseh potreb za rezervne bolnišnice, ker novega glavnega zdravnika še ni bilo. Iz pisma, ki ga je uprava taborišča poslala na vojno ministrstvo 2. avgusta 1915, izvemo o poteku preureditve: taborišče štiri je bilo že tedaj namenjeno špitalu in so iz ostalih barak že odstranili podeste ter ležišča za 5.000 oseb ujetniškega taborišča. Zapisali so še, da barake niso bile s sanitarnega in higienskega vidika primerne za bolnišnico; Mavrič, Zgodovina Kidričevega, str. 7. Op. av. 8 Österreichisches staatsarchiv Wien (ÖStA), Kriegsarchiv, Kriegsministerium (KM), K 730, 8 HB.19-13/2 (41). 9 ÖStA, KM, 8 HB .19-13/2 (62,63) 10 Slovenski gospodar, 20. maj 1915, str. 6. 11 Slovenski gospodar, 17. junij 1915, str. 6. 12 ÖStA, KM, K724, 8HB19 -13/2-123, št. 8812 /1915 6 7

vse je bilo preslabo urejeno, predvsem vodovod, ni bilo kopalnic in stranišč, kar je pomenilo s strani uprave taborišč večji obseg del.13 Do jeseni 1915 so dopolnili ujetniško taborišče Strnišče še z petimi taborišči z barakami rezervnih vojaških bolnišnic, in sicer Klatovo, Dunaj XIX, rusko taborišče, Sanok, Mlada Boleslava, Halic. Vse rezervne vojaške bolnišnice so dobile ime po matičnih bolnišnicah s temi imeni na Češkem, Poljskem in v Avstriji. Po ohranjenem načrtu, na katerem so navedena imena taborišč, so sprejela lahko taborišča do jeseni 1915 okrog 14.000 ujetnikov. Na načrtu je zapisano tudi rusko taborišče.

Načrt taborišč v Strnišču, 1915 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

ÖStA, KM, 13/2-123, Exs.No. 422/adj.

Po spremembi14 namembnosti taborišča so oblasti izselile iz Strnišča na Madžarsko prvih 1000 vojnih ujetnikov, ki so bili tam že od maja 1915. Eno od strniških taborišč so le namenile ujetnikom, verjetno rusko, ker so jih potrebovale za razna dela v rezervnih bolnišnicah. Vsa taborišča so bila oddaljena druga od druge po več sto metrov, razen taborišča Mlada Boleslava, ki je ležalo južno od železniške proge Ptuj-Pragersko, so bila vsa severno od nje. Rezervna bolnišnica Mlada Boleslava je bila najbolj dolgo v Strnišču, od avgusta 1915 do konca prve svetovne vojne. Namenjena je bila bolnikom z infekcijskimi boleznimi.15 Ob rezervnih bolnišnicah so bile v strniških taboriščih tudi za določen čas še vojaške bolnišnice: Lukovac, Temesvar, Kutna gora, Jičin, Vršovice in Pardubice. Po njihovih imenih sklepamo, da je Strnišče rabilo sanitetnim potrebam tako vzhodnega kot zahodnega bojišča, saj je prišlo največ ranjencev s fronte v Karpatih in z velike italijanske fronte na Soči, kjer so se borili Slovenci, Madžari, Čehi, Slovaki in Poljaki.

Baraka z bolnimi vojaki, 1915 (last:Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Wien)

V taborišču je bilo 295 barak. Za ležišča je rabilo 151 barak s skupno 14.147 posteljami, v druge namene pa 144 barak: jedilne lope, kavarna, glavna uprava, cerkvena baraka, zdravstvene barake in druge. V štirih velikih taboriščih je bilo po 2.000 ležišč in več, le v Mladi Boleslavi 1.197, v Halicu okrog 1.100, v karanteni pa 400. Ležišča so bila še v barakah zunaj ograjenih taborišč. V Strnišču so lahko sprejeli okrog 9.700 ranjenih in bolnih vojakov, 2.400 vojnih ujetnikov in 2.000 zaposlenih (oboroženo moštvo, zdravstveno osebje, častniki, uradniki in strokovni delavci). Barake so bile opremljene s kanalizacijo, vodovodom, električno razsvetljavo, med njimi pa je bila speljana tudi ozkotirna železnica za transport ranjencev.16 Zunaj ograjenih taborišč je bilo še 33 barak, ki so bile namenjene upravi taborišča, pošti17, oficirski kuhinji, oficirski menzi, požarni brambi, orožnikom, zaporu, kovačnici, klavnici, baraki z vodovodno črpalko, parni elektrarni

Prihod bolnikov na železniško postajališče, 1916, (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Cesarsko-kraljeva 3. komanda korpusa v Gradcu je sporočila vojnemu ministrstvu na Dunaj 22. avgusta 1915, da naj uporabljajo vojaška ujetniška taborišča Knittenfeld, Feldbach po evakuaciji Rusov, predvsem oziroma v glavnem za namene bolnišnice, enakemu namenu je rabilo tudi vojaško ujetniško taborišče Šterntal. ÖStA, KM, K 7238, HB 19 – 13/2-119, B.A NR. 5777. 15 Mavrič, Zgodovina Kidričevega, str. 8. 16 Rojic Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega (op. 3), str. 64, 65, 66. 17 13. maja 1915 je Gospodarsko ministrstvo na Dunaju dovolilo ustanoviti pošteni urad z oznako Kriegsgefangenlager Sternthal b. Pettau. ÖStA , KM, K730, 8HB.19-13/2 (75). 14

pralnici, razkuževalnici, karanteni, skladiščem za sanitetni material, ekonomatu, laboratorijem, zobozdravniški ordinaciji, zdravnikom in drugim. Znotraj taborišča so bile še barake za obrtne delavnice. Po finančnem poročilu so znašali stroški gradnje za proračunsko leto 1915/1916 po zaključku gradnje 15 milijonov kron.18

Izdaja pošte, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Med gradnjo taborišč je bil prvi poveljnik polkovnik Anton Pruggmayer, glavni gradbeni inženir Wilhelm Lochschmid, njegov namestnik pa inženir Robert Stöla. Zaradi disciplinarnih nemirov med oficirji je prišlo sredi leta 1916 do zamenjave komandanta taborišča; imenovan je bil generalmajor Karl Hüller von Hüllendried.19 Glavni inženir Wilhelm Lochschmid je bil sredi avgusta 1916 premeščen v Knittenfeld.20 Do odhoda inženirja Wilhelma Lochschmida je bila za žensko personalno osebje v taborišču zadolžena njegova žena Maria Lochschmid.21 Strniške reservne vojaške bolnišnice so bile vojaško, ekonomsko in administrativno samostojne, imele pa so skupno poveljstvo z imenom Poveljstvo cesarsko-kraljevih bolnišnic v Strnišču pri Ptuju s sedežem v strniškem gradu.

ÖStA, KM, 8HB19-16/4(10), N 8442, 15. junija. 1916. ÖStA, KM, 19-16/4-12, N 8711, 21. julija 1916. 20 ÖStA, KM, 8HB19-16/4/13, N 10349, 10. avgust 1916. 21 ÖStA, KM, 8HB19-16/4/13, 30. april 1916. 18 19

SANITETA Zdravstveno in medicinsko osebje, ki je bilo predvsem iz vzhodnega dela monarhije, je skrbelo v rezervnih vojaških bolnišnicah za ranjence in ujetnike. Kljub številnemu medicinskemu osebju, ki je bilo razdeljeno po vseh bolnišnicah, ga je bilo glede na različne infekcije, kužne epidemije22, bolezni in poškodbe, povzročene na jugozahodnem in vzhodnem bojišču, še premalo. Iz dopisa komande jugovzhodne fronte izvemo, da je le-ta prosila za bolnišnico Strnišče usposobljenega zdravnika skupaj s potrebnimi predmeti za zdravljenje »Wassermannove reakcije« 23. Dodali so še, da bi bili zaradi pomanjkanja zdravnikov v tem času zadovoljni tudi s študenti medicine ali z vojaškimi zdravstvenimi uradniki za ugotavljanje in zdravljenje te infekcijske bolezni. Tudi v zaledju so si želeli pridobiti za infekcijske bolezni usposobljeno rezervno ekipo. Vojaški sanitetni komite na Dunaju je odobril 12. januarja 1916 za Strnišče skupaj z ustreznimi predmeti študenta medicine, ki so ga seznanili s to boleznijo. V Strnišče so ga morali poslati po navodilu Dunaja v najkrajšem času. Ta prošnja je sprožila tudi podobne potrebe za druge bolnišnice v monarhiji. Sanitetni komite na Dunaju je dal navodila, da usposobijo čim hitreje za to bolezen študente medicine višjih semestrov, tako imenovane enoletne medicinske prostovoljce. Tečaj je trajal tri tedne. Bolnišnice so same predlagale, koga bodo poslale na tečaj, kajti po tritedenskem tečaju so se morali vrniti nazaj oziroma jih je vojno ministrstvo lahko poslalo tudi na fronto. 24

Laboratorij za pregled krvi in infekcijskih bolezni, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Od decembra 1914 do aprila 1915 se je pojavil na Štajerskem tifus. Begunci in interniranci so ga razširili od Thalerhofa proti Pohorju, od Wagne na grad Vurberk in od Frama do Celja. Za tifusom so zbolele tudi civilne osebe, predvsem tiste, ki so delale v taboriščih oziroma so se okužile od vojakov prispelih iz Galicije. Med kužnimi boleznimi so bile v tem času ob tifusu raširjene še kolera, pegasti tifus, griža in koze. Epidemija koz se je razširila tudi med vojaki na Ptuju, prinesel jih je vojak, ki je bil na dopustu. Stampler, Flüchtlingswesen in Steiermark 1914-1918, str. 31 do 33. 23 Nemški bakteriolog August Paul Wassermann (1866-1925), sodelavec Roberta Kocha, je odkril leta 1906 reakcijo za ugotavljanje sifilisa na osnovi preiskave krvi. Enciklopedija leksikografskog zavoda, 6, Zagreb 1969, str. 678. 24 ÖStA, KM, 14A39 -1/55=7, N. 128848. 22

Primanjkovalo pa ni samo zdravnikov ampak tudi negovalk in medicinskih sester. Konec leta 1915 so zaprosili za dodatno pomoč dveh nemško govorečih in enajst madžarsko govorečih sester. 25 Iz telegrama, poslanega na Rdeči križ Dunaj, beremo, da je prispelo 7. januarja 1916 v Strnišče šest poklicnih negovalk, rabili pa bi še enajst madžarsko govorečih, poudarili so tudi, da naj ne pošiljajo več nemško govorečih.26 Rdeči križ Dunaj je sporočil 8. januarja 1916 na vojno ministrstvo, da bodo za dodatno osebje v Strnišču, iskali še šest madžarsko govorečih sester in da se bodo povezali z Rdečim križem v Budimpešti preko zveznega vodstva avstrijskega Rdečega križa. Vsaka rezervna bolnišnica v Strnišču je skrbela le za oskrbo tam nastanjenih ranjencev. Zato so naprošali vojaško oblast posebej za dodatno medicinsko osebje. Rezervni bolnišnici Temesvar je bilo odobreno 14. avgusta 1915 iz vojaške komande Poszony petdeset mož sanitetne pomožne ekipe, štirje nižji oficirji in petindvajset bolničarjev27; vsi so pripadali rezervni ekipi v pripravljenosti. Seveda je to zadostovalo le za nekaj časa, saj so se boji na jugovzhodni in vzhodni fronti hitro stopnjevali in je prihajalo v Strnišče čedalje več ranjencev.

Operacijska soba prvega oddelka rezervne vojaške bolnišnice Lukovac, šef zdravnik dr. Kaltenbruner, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Medicinsko osebje je potrebovalo za zdravljenje ranjencev medicinske instrumente, opremo in sanitetni material, zdravila in cepiva za infekcijske bolezni. Vsaka rezervna bolnišnica je imela operacijsko sobo, ordinacijo in zdravniško sobo. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da so prispeli v Strnišče prvi medicinski instrumenti konec maja 1915, in sicer garnitura zobozdravniških klešč, veliki in mali otoskop (ušesno zrcalo), ušesna brizgalka, mala kirurška garnitura instrumentov.28 Glede na infekcijske bolezni so potrebovali ob instrumentih za cepljenje in cepivih tudi laboratorij. Laboratorij za infekcijske bolezni so dobili skupaj s pomožnim osebjem (nižji oficir, ÖStA, KM, K 1753, 14A13-5/5=2, N 1612-1916, 31. december 1915. ÖStA, KM, K 1753, 14A13-5/5=1.2, N 666 1916. 27 ÖStA, KM, K 1245, 14a13-6/41, No. 22070. 28 ÖStA, KM, 14a19 1/127 (2), Nr. 40.343/ SCH 25 26

dva moža) 6. septembra 1915. Čakali so še na zobozdravstveni laboratorij in stabilen rentgenski aparat skupaj z rentgenologom.29 Vojno ministrstvo se je s telegramom pozanimalo, ali so imeli v Strnišču dovolj močni električni tok za rentgen. Odgovor inženirja Roberta Stöla je bil, da aparata ne morejo direktno priključiti na tok, ampak na elektromotor z dinamom, ki ga bodo priključili na obstoječo elektriko. Na osnovi tega odgovora se je vojno ministrstvo nato odločilo, kakšen tip rentgenskega aparata je poslalo v Strnišče.30 Iz ohranjenih dokumentov in objav v časopisih je razvidno, da vse rezervne bolnišnice niso bile polno zasedene: Straža je poročala 18. oktobra 1915, da je bilo na zdravljenju v Strnišču več kot 300 ranjenih vojakov, katerim so prinašali dobrosrčni prebivalci iz okolice darila in razna okrepčila.31 Konec leta 1915 je bilo v bolnišnicah že 5.950 bolnikov, aprila 1916 jih je bilo 5.510, avgusta 1918 pa 6.340 bolnih vojakov in oficirjev.32

Jutranja vizita v četrtem oddelku rezervne bolnišnice Lukovac, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

ÖStA, KM,14a53-2/144, N 21364 /6. september 1915. Prav tam. 31 Straža, 18. oktober 1915,str. 6. 32 Rojic, Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega (op. 3), str. 67. 29

CERKVENA PASTORALNA DEJAVNOST Za duhovno oskrbo ujetnikov in ranjencev je bila zgrajena baraka-cerkev, opremljena je bila z vsem potrebnim. Dolga je bila približno 55 m in široka 10 m. Do februarja 1916 je duhovno skrbel za 7 bolnišnic s plačilom po 800 kron vojaški kurat Karl Reiz. Iz prošnje, poslane 10. februarja 1916 na 5. armadno komando v Gradec, po še enem nemško-madžarsko govorečem evangeličanskem kuratu za Strnišče, sklepamo, da se je povečalo število madžarskih ranjencev, saj je bilo v prošnji med drugim tudi zapisano, da tedanji kurat ni zmogel več opravljati svoje službe za toliko bolnišnic. Iz odgovora z Dunaja marca 1916 je razvidno, da je bila zadolžena vojaška komanda v Budimpešti, ki je morala poslati v Strnišče nemško-madžarsko govorečega kurata.33

Oltar barake-cerkve v Strnišču, 1915-1918 (last: Župnijski urad Lovrenc na Dravskem polju)

GOSPODARSTVO Za lastno oskrbo so imeli v kompleksu taborišč različne gospodarske panoge. Gojili so številne poljščine kot tudi živali (svinje, kunce, perutnino). V vrtnariji so sadili zelenjavo, krompir in drugo. Vse to so uporabili v kuhinjah, razdeljenih po rezervnih vojaških bolnišnicah. Po oddelkih barak so obstajale še dietne kuhinje za oskrbovance. Med gospodarske dejavnosti so v Strnišču sodile tudi različne obrtne delavnice (tesarska, mizarska, slikopleskarska, čevljarska delavnica, kovačnica, knjigoveznica, krojačnica, frizerstvo), ki so jih rabili za vsakdanje življenje v njem, tako za osebne potrebe kot za taboriščno infrastrukturo, kamor

Kuhinja, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

ÖStA, KM, K994, 9a18-137, Nr. 17212-1916 Odobreno jim je bila močnejša pnevmatska črpalka za odstranitev fekalij in razširitev vodne črpalke za oskrbo z vodo bolnišnice, prav tako širitev in povečanje električne centrale z novim lokomobilom z regulatorjem, firme Maschinenfabrik A.G. iz Brüna. ÖStA, KM, K 934, 8HB19-16/4(8,11), N 5326. 35 ÖStA, KM, K724, 8HB19-16-4(15), N 671, 3. julij 1916. 33

je sodilo tudi gradbeništvo: popravila, obnove, razširitve barak. Tako so povečali34 v letu 1916 za šest jaškov prostor za izcedno vodo, kapaciteto hišne vodne črpalke in črpalke za črpanje fekalij, električno centralo, jedilnico osem so preuredili za kino.35

Čevljarstvo, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Za potrošnje predmete in inventar, tako medicinski in sanitetni kot osebni (obleke, posteljnina, higienski pripomočki) je skrbel ekonomat. Iz poročila komandanta taborišča polkovnika Antona Pruggmayera, naslovljenega na cesarsko-kraljevo vojaško komando-intendanco v Gradec izvemo, o zalogi mila na dan 12. junija 1915 v taborišču. Od firme Schicht v Aussigu so kupili vagon mila (5.094 kg) samo za mazavo milo za odpustni dom in 5.040 kg jedrnega mila za pranje. Za 100 kg mazavega mila so plačali 106 kron, za jedrno milo 161 kron. Po odhodu več ruskih ujetnikov je postala potreba po milu za obstoječe moštvo 1000 mož manjša, zato je uprava taborišča predlagala in prosila, da so od tukajšnje zaloge mila 45 centov mazavega mila in 40 centov jedrnega mila uporabila druga vojaška ujetniška taborišča. Po zapisu vojnega ministrstva z 8. julija 1915 so to količino namenili vojaškemu ujetniškemu taborišču Wieselburg, ki so jo iz Strnišča poslali tja 13. julija 1915.36

ÖStA, KM, 14a11-136/1.2, N 15586, 8. julij 1915.

PROSTI ČAS Da pa vsakdanjik v taboriščih ne bi bil preveč monoton in enoličen, so si ga kljub vojnemu času znali popestriti tako oficirji kot rekonvalescenti in ujetniki z raznimi razvedrili. Blizu taborišča Halic je bila baraka s kabinami ob kopalnem bazenu, velikem 84 m2 , in zgradjenem v letu 1916. V prostem času so lahko kegljali, hodili v kino, udeleževali so se koncertov, ki sta jih izvajali vojaška

Osebje kina skupaj z glasbeniki, 17. 11. 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

Šola za nepismene, 1916 (fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj)

godba in godba na pihala. Kino predstave so bile dopolnjene z glasbeno spremljavo. Svoj prosti čas so izkoristili tudi za izobraževanje, saj so imeli barako-čitalnico in barako-šolo, kjer so se učili pisati in brati. Praznovali so tudi takratne praznike v monarhiji. Barake so svečano okrasili in imeli so praznično poljsko mašo 18. avgusta, ko so pripravili praznovanje ob cesarjevem rojstnem dnevu.

VOJAŠKO POKOPALIŠČE Južno od železniške proge, na ozemlju k.o. Gerečja vas, je uredila vojaška uprava pokopališče za umrle v strniških rezervnih bolnišnicah. Pokopališče je vrisano že v načrtu iz oktobra 1915. Ločeno so pokopavali katoličane, pravoslavne, protestante, žide in muslimane. Na zahodnem delu so postavili cementne spomenike z napisi, drugod pa le lesene križe oziroma znamenja z napisi.37 Leta 1916 so začeli graditi na pokopališču kapelo, ki so jo dogradili leta 1917. V prisotnosti posvetnih, vojaških in cerkvenih osebnosti jo je posvetil 24. oktobra 1917 lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik. S posvetitvijo je bila pokopališčna kapela vojaškega ujetniškega taborišča Strnišče namenjena uporabi in je prešla na osnovi odloka gradbenega oddelka Vojnega ministrstva z dne 19. junija 1916 v upravljanje cesarsko-kraljevi vojaški komandi Gradec.38 Kapela je sodila v župnijo Hajdina. 37 38

Župnijska kronika Sv. Lovrenc na Dravskem polju, str. 152. ÖStA,KM, K 1148, 8HB60-19/3, N. 3160, 27. oktober 1917.

Koliko vojakov so pokopali na tem pokopališču, ni znano. Ohranjeni sta le dve mrliški knjigi za rezervni bolnišnici Mlado Boleslavo in Klatovo. V prvi je od 16. septembra 1915 do 4. novembra 1918 umrlo 390 vojakov, v drugi pa 74 vojakov od 14. oktobra 1916 do 19. oktobra 1918. Razen štirih, ki so jih pokopali na domačem pokopališču, so vsi drugi pokopani na vojaškem pokopališču v Strnišču.39 Do konca prve svetovne vojne naj bi v vseh rezervnih bolnišnicah umrlo okrog 2.340 vojakov. Ustni vir pa navaja, da so na vojaškem pokopališču v Strnišču pokopali do konca prve svetovne vojne 3.000 vojakov in ruskih vojnih ujetnikov.40

Vojaško pokopališče s kapelo, 1917 (Last: Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv Wien)

Stran pet iz mrliške matične knjige vojaške rezervne bolnišnice Dunaj XIX, Strnišče 1916-1918 (last: Upravna enota Ptuj, Matični urad Kidričevo)

39 40

Rojic, Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega, Ptujski zbornik IV, str. 275. Rojic 1984 (op. 3) str. 69 in 72.

Avstro-ogrska vojaška uprava je zapustila strniška taborišča konec oktobra 1918. V bolnišničnih barakah je ostal z najtežjimi bolniki in ranjenci le slovenski zdravnik iz Slovenskih goric dr. Franc Toplak.41 Po razpadu avstro-ogrske monarhije je prevzel Strnišče v upravljanje oddelek za socialno politiko deželne vlade Slovenije. Taborišča v Strnišču so postala novi dom za primorske begunce iz medvojnega taborišča v Brucku, kamor so jih evakuirale avstrijske oblasti iz krajev ob soški fronti. Potem ko so Primorsko po končani vojni zasedli Italijani, je veliko primorskih Slovencev prispelo leta 1919 v Strnišče. Ob primorskih beguncih sta se v barake nekdanje bolnišnice Klatovo v Strnišču naselila 23. decembra 1920 tudi krimski in donski korpus z družinami. V letu 1921 je živelo v taborišču okrog 1.300 ruskih beguncev.42 Oba korpusa je ustanovil general Vrangler z namenom vzgajati in šolati gojence vojaške akademije. Ustanovili so vojaško kadetsko šolo. Zaradi slabih življenjskih razmer so zapustili ruski begunci Strnišče že po dobrem letu dni bivanja; donski kadetski korpus je odšel decembra 1921 v Bilečo, krimski kadetski korpus pa s preostalimi ruskimi begunci oktobra 1922 v Belo Cerkev v Banatu.43 Deželna vlada Slovenije je ukinila begunsko taborišče Strnišče 31. januarja 1922 in prepustila begunce slovenske in ruske narodnosti nadaljnji usodi.44

Razglednica rezervne bolnišnice, Dunaj XIX, Strnišče, 19. november 1918 (fototeka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj)

Rojic 1984 (op.3) str. 66. Arhiv republike Slovenije, dislocirana enota – Kongresni trg, Zapisniki gremijalnih sej, Strnišče-1921, zapisnik gremijalne seje z dne 8. novembra 1921, zadeva: likvidacija begunskega taborišča v Strnišču. 43 Rojic, Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega (op. 3),str. 80, 81 in 82. 44 Arhiv republike Slovenije, dislocirana enota – Kongresni trg , Zapisniki gremijalnih sej, Strnišče-1921, št. 185/1, Situacijsko poročilo ob likvidaciji taborišča, 31. januar 1922. Da se begunsko taborišče v Strnišču likvidira je sprejela Deželna vlada za Slovenijo sklep na svoji seji 3. novembra 1920. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Narodna vlada, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo : 1918-1921: / za objavo pripravil Peter Ribnikar. – Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998-2002: 1918-1921, 3 del: od 22. mar. 1920 do 9. jul. 1921, Ljubljana 2002, str.217. 41

Zusammenfassung

»Oi, Jungs, was aber jetzt?« MILITÄRLAGER UND RESERVEKRANKENHÄUSER IN STRNIŠČE ZWISCHEN DEN JAHREN 1915 UND 1918

ie Ansätze der Siedlung Strnišče reichen in die letzten Jahrzehnte des 19. Jahrhunderts. Sie entstand am Schloss, das im Jahr 1870 im Wald östlich von Župečja vas und nördlich der Eisenbahnstrecke vom Grafen Schöndorf, dem Besitzer des zerfallenden Schlosses Schneeweiß im benachbarten Dorf Apače, erbaut wurde. Nach der Volkszählung im Jahr 1910 lebten in der Siedlung neben der Grafenfamilie 58 Einwohner, vor allem Feldarbeiter und Schlossbewohner. Der Weiler bekam zunächst seinen Namen nach den Schafställen oder Stärställen, wie sie der deutsche Eigentümer genannt hatte. Später setzte sich für den Weiler der Name Sterntal oder Sternthal durch, wie er dann auch verschiedenartig in Geschichtsquellen geschrieben wurde. Die Siedlung Strnišče, dieser Name setzte sich dann am Ende des Ersten Weltkriegs endgültig durch, gehörte verwaltungsgemäß zum Dorf Župečja vas. In Geschichtsquellen erwähnte man das Dorf zum ersten Mal um das Jahr 1200 als das Eigentum des St. Paulusklosters in Kärnten. Die Siedlung bekam im Jahr 1912 ihre eigene Eisenbahnhaltestelle. Auf den Wendepunkten des 20. Jahrhunderts beeinflusste die Siedlungsentwicklung auch der Erste Weltkrieg, der Strnišče in die slowenische Historiographie einordnet hat. Die österreichisch-ungarische Armee begann im März 1915 in Strnišče zunächst ein großes Kriegsgefangenenlager zu bauen. In dessen Baracken sollten zwanzig- bis dreißigtausend Kriegsgefangenen untergebracht werden, vor allem russische. Für den Bau brauchte man ein großes Grundstück, deshalb mietete man Flurstücke von den Grundbesitzern in Katastergemeinden Gerečja vas, Apače und Lovrenc. Von Franc Hellin, der im Jahr 1896 den Besitz des Grafen Schöndorf auf dem Dravafeld gekauft hatte, mietete man ein 104 ha großes Grundstück in der Katastergemeinde Lovrenc. Das gesamte gemietete Grundstück war 234 ha, 10 a und 28 m2 groß. Nach dem Kriegseintritt Italiens auf der Entente-Seite, im Mai 1915, änderte die österreichisch-ungarische Macht den ursprünglichen Plan für das Kriegsgefangenenlager. Die Lagerverwaltung, geleitet vom Oberst Anton Pruggmayr, berichtete dem Kriegsministerium in Wien über den Lagerzustand und bemerkte, dass für Zwecke des Krankenhauses noch Baracken umgestaltet werden müssen. Sie hielten noch fest, dass bis zum 27. Juli 1915, als er nach Ljubljana ging, Dr. Jaroslav Hajnovsky der Stabsarzt war, und dass sie den neuen Oberstabsarzt Dr. Josefat Janowski erwarten. Nach der Nutzungsänderung informierte die Lagerverwaltung am 2. August 1915 das Kriegsministerium, dass

aus sanitär-hygienischen Gründen nötig sein wird, die Baracken für Zwecke des Krankenhauses umzugestalten, was aber einen größeren Arbeitsumfang fordern wird. Das Kriegsgefangenenlager Strnišče wurde im Herbst 1915 durch fünf Lager mit Baracken der Reservenkrankenhäuser ergänzt, und zwar Klatovo, Wien XIX, russische Lager in Sanok, Mlada Boleslava und Halic. Alle Reservenkrankenhäuser bekamen ihre Namen nach den Stammkrankenhäusern mit diesen Namen in Tschechien, Österreich und in der Slowakei. Nach dem erhalten gebliebenen Plan, auf dem die Lagernamen angegeben sind, konnten die Lager bis Herbst 1915 ungefähr 14.000 Kriegsgefangenen unterbringen. Auf dem Plan ist auch das russische Lager aufgezeichnet. Aus Strnišče wurden die ersten 1.000 Kriegsgefangenen nach Ungarn übersiedelt, die sich dort schon seit Mai 1915 befanden. Eines der Lager aus Strnišče bestimmte die Militärmacht nur für die Kriegsgefangenen, höchstwahrscheinlich für russische, weil man sie für verschiedene Arbeiten in Reservenkrankenhäuser gebraucht hatte. Das Reservenkranhaus Mlada Boleslava befand sich lange in Strnišče, von August 1915 bis zum Ende des Ersten Weltkriegs. Es war für Patienten mit Infektionskrankheiten bestimmt. Neben Reservenkrankenhäusern befanden sich in den Lagern in Strnišče für eine bestimmte Zeit auch Militärkrankenhäuser Lukovac, Temesvar, Kutna gora, Jičin, Vršovice und Pardubice. Aus ihren Namen kann man schließen, dass Strnišče den Sanitätsbedürfnissen der Ost- und Westfront diente, weil die meisten Verwundeten von der Front in den Karpaten und von der großen Isonzo-Front kamen, wo Slowenen, Ungaren, Tschechen, Slowaken und Polen gekämpft hatten. Im Lager waren 295 Baracken. Für die Unterkunft gebrauchte man 151 Baracken mit gesamt 14.147 Betten, für andere Zwecke 144 Baracken: Speiseschuppen, Kaffeehaus, Hauptverwaltung, Kirchenbaracke, Gesundheitsbaracken und andere. In vier großen Lagern gab es 2.000 und mehr Liegeplätze, nur in Mlada Boleslava 1.197, in Halic ungefähr 1.100 und in der Quarantäne 400 Liegeplätze. Unterkunftsmöglichkeiten gab es noch in Baracken außerhalb umzäumter Lager. In Strnišče konnte man etwa 9.700 verwundete und kranke Soldaten unterbringen, 2.400 Kriegsgefangenen und 2.000 Beschäftigten (bewaffnete Mannschaft, Pflegepersonal, Offiziere, Beamten, und Facharbeiter). Die Baracken waren mit Kanalisation, Wasserleitung und elektrischer Beleuchtung versehen, zwischen ihnen führte eine Schmalspurbahn für den Verwundetentransport. Außerhalb umzäunter Lager gab es noch 33 Baracken, die für folgende Zwecke bestimmt wurden: Lagerverwaltung, Postamt, Offiziersmenage, Feuerwehr, Gendarmen, Gefängnis, Schmiede, Schlächterei, Wasserpumpe, Dampfkraftwerk, Wäscherei, Desinfektionsanlage, Quarantäne, Ökonomat, Labors, Zahnarztpraxis, Ärzte usw. Außerhalb des Lagers gab es noch Baracken für Handwerkerwerkstätte. Die Reservenkrankenhäuser in Strnišče waren militärisch, ökonomisch und administrativ selbstständig, sie hatten aber ein gemeinsames Kommando mit dem Namen Kommando der KuK. Krankenhäuser in Strnišče bei Ptuj mit dem Sitz im Schloss Strnišče. Das Pflege- und medizinische Personal, das hierher vor allem aus dem Ostteil der Monarchie kam, sorgte in Reservenkrankenhäusern für Verwundeten und Kriegsgefangenen. Obwohl eine große Anzahl von medizinischen Fachkräften in allen Krankenhäusern verteilt war, gab es noch immer zu wenige in Hinsicht auf verschiedene Infektionen, ansteckende Epidemien, Krankheiten und Verletzungen, die auf der Südwest- und Ostfront verursacht wurden. Die erhalten gebliebenen Geschichtsquellen berichten, dass dem Reservekrankenhaus Temesvar am 14. August 1915 von dem Militärkommando Poszony 50 Männer der Hilfssanitätsmannschaft, 4 Unteroffiziere und 25 Pfleger zugeteilt wurden; sie alle gehörten zu der Bereitschaftsreservemannschaft. Unter den Pflegerinnen und Krankenschwestern waren neben den deutschen die ungarischen Krankenschwestern am zahlreichsten vertreten. Das medizinische Personal brauchte zur Kranken- und Verwundetenbehandlung medizinische Instrumente, Ausrüstung und Sanitätsmaterial, Medikamente und Impfstoff für Infektionskrankheiten. Jedes Reservenkrankenhaus hatte einen großen und kleinen Operationssaal, ein Ordinations- und Ärztezimmer. Aus den erhaltenen Dokumenten geht hervor, dass Ende Mai 1915 die ersten medi20

zinischen Instrumente nach Strnišče eingetroffen sind. Für die Untersuchung und Feststellung von Infektionskrankheiten und für die Blutuntersuchung stand ein Labor zur Verfügung, später bekamen sie auch noch einen stabilen Röntgenapparat. Aus den erhaltenen Dokumenten ist ersichtlich, dass alle Reservenkrankenhäuser nicht vollbesetzt waren. Ende des Jahres 1915 waren in Krankenhäusern bereits 5.950 Patienten, im April 1916 5.510 und im August 1918 6.340 erkrankte Soldaten und Offiziere. Für die eigene Versorgung im Lagerkomplex sorgten verschiedene Wirtschaftszweige. Für die Lebensmittelversorgung baute man zahlreiche Feldfrüchte an und züchtete Haustiere (Schweine, Kaninchen und Geflügel), in der Gärtnerei wurden Gemüse, Kartoffel und anderes gepflanzt. Das alles gebrauchte man in den Küchen der Reservenkrankenhäuser, in gesonderten Barackenabteilungen gab es für die Pfleglinge auch Diätküchen. Zu den Wirtschaftstätigkeiten gehörten in Strnišče auch verschiedene Handwerkehrwerkstätte (Zimmermanns-, Tischler-, Schmiede-, Maler-, Buchbinder-, Schuster- und Schneiderwerkstätte sowie Frisierstuben), die im Alltagsleben gebraucht wurden, und zwar für den persönlichen Bedarf und für die Lagerinfrastruktur, wohin auch verschiedene Bauangelegenheiten wie z. B. Reparaturen, Renovierungen und Erweiterungsbau der Baracken gehören. So vergrößerte man im Jahr 1916 um sechs Schächte den Sickerwasserraum, die Kapazität der Hauswasser- und Fäkalienpumpe sowie der elektrischen Zentrale, das Esszimmer No. 8 wurde in ein Kino umgewandelt. Das Ökonomat sorgte für Verbrauchsmaterial und Inventar, und zwar für das Sanitäts- medizinische und persönliche Inventar (Kleidung, Bettwäsche, Hygienemittel). Damit der Alltag in den Lagern nicht so monoton verlief, wussten die Offiziere, Rekonvaleszenten und Kriegsgefangenen, trotz der Kriegszeit, wie man ihn mit verschiedenen Unterhaltungen vielfältiger machen kann. In der Nähe des Lagers Halic befand sich eine Baracke mit Umkleidungskabinen neben dem 84 m2 großen Schwimmbecken, der im Jahr 1916 erbaut wurde. In der Freizeit konnte man kegeln, ins Kino gehen und den Konzerten beiwohnen, die von der Militärmusik und der Blechkapelle vorgeführt wurden. Die Freizeit konnte man auch für die Bildung nützen, denn es gab eine Lese- und eine Schulbaracke, wo man lesen und schreiben lernte. Gefeiert wurden auch die damaligen Feiertage in der Monarchie. Vor allem feierte man Kaisers Geburtstag am 18. Mai, als die Baracken feierlich geschmückt wurden und eine feierliche Feldmesse zelebriert wurde. Südlich der Eisenbahnstrecke auf dem Gebiet der Katastergemeinde Gerečja vas errichtete die Militärverwaltung einen Friedhof für die Verstorbenen in den Reservenkrankenhäusern in Strnišče. Der Friedhof wurde bereits im Oktober 1915 in den Plan eingezeichnet. Katholiken, Orthodoxen, Protestanten, Juden und Moslems wurden getrennt beerdigt. Im Westteil errichtete man Betondenkmale mit Inschriften, anderswo aber nur Holzkreuze bzw. nur Grabzeichen mit Inschriften. Zwischen den Jahren 1916 und 1917 erbaute man eine Kapelle auf dem Friedhof. Am 24. Oktober 1917 weihte sie der Lavantiner Fürstbischof Dr. Mihael Napotnik ein. Es ist nicht bekannt wie viele Soldaten auf diesem Friedhof beerdigt wurden. Bis zum Ende des Ersten Weltkriegs dürften in allen Reservenkrankenhäusern etwa 2.340 Soldaten gestorben sein. Mündliche Quellen geben an, dass auf dem Friedhof in Strnišče bis zum Ende des Ersten Weltkriegs 3.000 Soldaten und russische Kriegsgefangenen beerdigt wurden. Die österreichisch-ungarische Militärverwaltung verließ Ende Oktober 1918 die Lager in Strnišče. In Krankenhausbaracken blieb mit am schwersten erkrankten und verwundeten Patienten nur der slowenische Arzt Dr. Franc Toplak aus Slovenske gorice. Nach dem Zerfall der österreichisch-ungarischen Monarchie verwaltete die Lager in Strnišče die Abteilung für Sozialpolitik der slowenischen Landesregierung. Die Lager in Strnišče wurden neuer Heim für Flüchtlinge aus Slowenischem Küstenland, die aus dem Kriegslager in Bruck (Österreich) kamen, und für die Slowenen aus dem Küstenland, als das Slowenische Küstenland nach dem Kriegsende von Italienern besetzt wurde. In den ehemaligen Baracken des Krankenhauses Klatovo 21

in Strnišče machten sich am 23. Dezember 1920 auch der Krim- und Don-Korpus mit Familien sesshaft. Im Jahr 1921 lebten im Lager ungefähr 1.300 russische Flüchtlinge. Wegen schlechter Lebensverhältnisse verließen russische Flüchtlinge Strnišče bereits nach einem Jahr; der DonKadettenkorpus ging im Dezember 1921 nach Bileča, der Krim-Kadettenkorpus ging zusammen mit übergebliebenen russischen Flüchtlingen im Oktober 1922 nach Bela Cerkev in Banat. Die slowenische Landesregierung löste am 31.Januar 1922 das Flüchtlingslager Strnišče auf.

Viri AS - Arhiv republike Slovenije, dislocirana enota – Kongresni trg • Zapisniki gremijalnih sej, Strnišče 1921 ÖStA - Österreichisches staatsarchiv Wien, Kriegs archiv • fond: Kriegsministerium (KM) 1914-1918: • Abt 8: bauwesen, • Abt 9: kanzleidirektion, gaistliche anglelegenheiten • Abt: 14 sanitätswesen • 2/7 Reg 13, Register der Lichtbilder der Kriegsgwfangeben-, Flüchltings und Interniertenlager 1914-1918, behelf 808-5 Univerzitetna knjižnica Maribor • Slovenski gospodar 1915 • Straža, 1915 Upravna enota Ptuj, Matični urad Kidričevo • TOM.IV.K.U.K. Militärseelsorgeamt des Reservespitals Nr. 19, Wien, Mrliška matična knjiga za rezervno bolnišnico Dunaj, št. 19, 1916 -1918 Župnijski urad Sv. Lovrenc na Dravskem polju • Župnijska kronika Sv. Lovrenc na Dravskem polju - sestavek: Lazaret v Strnišču, str. 77, 78 - Graščina Turnišče, str. 153, 154, 155

Literatura Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Narodna vlada, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo : 1918-1921: / za objavo pripravil Peter Ribnikar. –Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998-2002 1918-1912; 3 del: od 22.mar.1920 do 9.jul.1921, Ljubljana 2002 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937 Mavrič, Irena: Zgodovina Kidričevega. Kidričevo, (ur. Marjeta Ciglenečki). Kidričevo : Slovensko umetnostno zgodovinsko društvo, Tovarna aluminija TALUM, 2003, str. 7-15 Rojic, Vida: Iz zgodovine Strnišče in Kidričevega. Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 20 (LV), letnik 1984, str. 57-121 Rojic, Vida: Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega. Ptujski zbornik IV IV, (ur. Jože Curk). Ptuj. 1975, str. 271-287 Katarina Stampler, Flüchtlingswesen in Steiermark 1914-1918. Diplomarbeit. Graz, Dezember 2004

“Oj fanti, kaj pa zdaj?”

ISBN 978-961-6438-07-0