politični tednik Polemika by Sabina Oman

DRUŽBENO POLITIČNI TEDNIK • SLOVENIJA • PONEDELJEK, 06.06.2011 • LETO 1 • TEDEN 1 • CENA: 3,50 €

POLEMIKA

zELENA PrILOžNOst VArčEVALNI UKrEPI POMENIjO POčAsNO UbIjANjE bOLNIKA EKOLOšKA Vs. INtEgrIrANA PrIDELAVA zA NOVI AKtIVIzEM

VELIKI INtErVjU Dr LUčKA KAjfEž bOgAtAj, KLIMAtOLOgINjA KrUh NAš (NE) VsAKDANjI VsE, KAr čLOVEK POtrEbUjE zA žIVLjENjE

OD KOD jE PrIšLA tA hrANA? INDUstrIjA NOčE, DA bI VEDELI, OD KOD zArEs PrIhAjA tIstO, KAr jEMO MALI INtErVjU ALENKA KObOLt, PsIhOLOgINjA

Ali



Grega Repovž

Zapičeni

Je res problem Slovenije njen nekakšen sitnoben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« S temi besedami je Slovence opisal predsednik republike. Res se na prvi posluh čudno sliši, čudno zveni. A vendar se zdi, da bi še psihologi in literati težko našli natančnejši opis Slovenca. Zdi se, kot da je Danilo Türk ta teden in s tem stavkom pokazal srčiko naših današnjih in včerajšnjih težav. Ki seveda v slabih časih, kot jih imamo danes, seveda pride še toliko bolj do izraza.

je res problem Slovenije njen nekakšen sitnoben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« S temi besedami je Slovence opisal predsednik republike. Res se na prvi posluh čudno sliši, čudno zveni. A vendar se zdi, da bi še psihologi in literati težko našli natančnejši opis Slovenca. Zdi se, kot da je Danilo Türk ta teden in s tem stavkom pokazal srčiko naših današnjih in včerajšnjih težav. Ki seveda v slabih časih, kot jih imamo danes, seveda pride še toliko bolj do izraza. Kakšna čudna mešanica je nastala v teh gorah in dolinah, neka zmes karakternih značilnosti - kot bi iz vseh narodov, ki so tod okoli hodili in živeli, pobrali le jezljivi in godrnjavi del. In res: malodane vsak izmed nas se lahko vsaj v delčku prepozna v predsednikovem opisu - v kakšnem izmed nastopov tudi predsednik sam. Seveda lahko tudi rečemo: poglejte jih, vsi meni nasprotujoči so ravno takšni, kot pravi predsednik! Prav ima, prav! A to bi bila le še zadnja potrditev predsednikovih besed, kajne? Zdi se, da nam v Sloveniji res ni nič prav - ker ima vsak svoj prav. Ko se v Londonu in Parizu mladina obleče v uniforme svojih dedov iz druge svetovne vojne in gre s svojimi starimi starši, kolikor jih je še živih, na obletnico te ali one bitke, je to del nostalgije, del prenašanja spomina z ene generacije na drugo. Fotografije tovrstnih dogodkov vedno napolnijo medije. Mulci v uniformah z lesenimi pušketami so zabavni na pogled. Po Franciji, Belgiji, Italiji, na Nizozemskem ... je takšnih praznikov, po vaseh in mestih, polno. Hecno je, simpatično, praznovanje pač. Pri nas pa je to takoj razglašeno za patologijo in ideologijo. Vtis brezizhodnosti, zaradi česar nekateri iščejo tipko reset, drugi republiko, tretji predčasne volitve, pa je le vtis. Kot da smo se vsi odločili, da zdaj pa iz trme ne bomo več poskusili popravljati stvari, le da bomo dokazali, da imamo prav v oceni, da je v tej državi vse narobe. Mar ne gre danes zgolj za to? Če bomo dovolj dolgo vztrajali, bomo tezo dokazali. Kot bolnik, ki se odloči, da je neozdravljiv. Pa mu vsi razlagajo, da ga čaka resda težka operacija, a da je njegova bolezen ozdravljiva: družina, zdravniki, vsi. A on vztraja. Smo res takšni? So to Slovenci? Mogoče je stvari tudi pogledati drugače. Mogoče je tudi drugače gledati na krizo. Minister za razvoj Mitja Gaspari pravi,

UVODNIK

da je kriza kot naravna nesreča. A ta naravna nesreča se je že zgodila. Zdaj je čas za odpravljanje škode. Obstaja pa tudi druga možnost: sedenje na ostankih in jadikovanje. Se morda lahko Slovenci prepoznamo danes v tej drži? Tudi ta drža je možna, le najbolj produktivna ni. Tudi tega nenavadnega odnosa do reševanja težav, tega skoraj zadovoljujočega prikazovanja katastrofičnosti, se je v intervjuju za TV Slovenija na primeru pravne države lotil predsednik republike. Danes je namreč zelo moderno govoriti o tem, da imamo dve pravni državi. Predsednik Türk pa: »Ne pretiravajmo, ne govorimo o tem, da imamo dve pravni državi. Mi imamo eno pravno državo, ki ne deluje dovolj dobro.« Stvarem je treba dati samo pravo ime in šele potem jih je mogoče reševati. Pogled na stvari je pomemben. Danes imamo namreč v Sloveniji res nekakšno vsenarodno tekmovanje, kdo bo z bolj dramatičnim opisom ocenil stanje kakšne panoge, tovarne, politike, družbe, posameznika, problema, ceste ... Grozno, grozovitejše, Slovenija. A to preprosto ni res. In tudi produktivno ni. V resnici je to najlažja pozicija. Še realnih podatkov ne potrebuješ, dramatično izrazje pogosto zadostuje. Je problem Slovenije torej res nekakšen destruktiven in sitnoben karakter? Ne. To ni karakter, to je psihoza, v katero smo morda zapadli. Morda zato, ker že dvajset let, od nastanka države naprej, čakamo, da bo prišel dan premora, dan, ko bo delo dokončano, pa je namesto tega veliki cilj vedno za ovinkom, zdaj pa je prišla kriza in se zdi, da je bilo vse, kar je bilo narejeno doslej, uničeno. Zagotovo držijo ocene, da se bodo dokončne posledice krize za slovensko državo pokazale šele v tem letu, in zagotovo nas čaka še nekaj hudih pretresov. Vendar pa je jadikovanja preprosto dovolj. Večina sistemov in podsistemov v tej državi deluje. Marsikateri deluje slabo, o tem ni dvoma. Morda zato, ker že dvajset let, od nastanka države naprej, čakamo, da bo prišel dan premora, dan, ko bo delo dokončano, a deluje. Zagotovo držijo ocene, da se bodo dokončne posledice krize za slovensko državo pokazale šele v tem letu, in zagotovo nas čaka še nekaj hudih pretresov. Vendar pa je jadikovanja preprosto dovolj. Večina sistemov in podsistemov v tej državi deluje. Marsikateri deluje slabo, o tem ni dvoma. A deluje. • POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

POLEMIKA PONEDELJEK, 06.06.2011 • SLOVENSKI DRUŽBENO POLITIČNI MAGAZIN

3 8 8 9 9

10 12 19 20

UVODNIK zapičeni

Je res problem Slovenije njen nekakšen sitnoben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« NOVICE protesti v zagrebu

V Zagrebu so se spopadli policija in nekaj sto protivladnimi protestniki, ki so skušali priti do sedeža vlade na Trgu svetega Marka, na katerem so prepovedana javna zborovanja NOVICE črni labod in natelie portman

V Grčiji zaprti državni uradi, banke, lekarne; motena sta tudi pouk in promet NOVICE bulmastifi lajajo dalje

Vložen prvi obtožni predlog zoper fizično osebo kje smo, kam gremo? avtomobil, sinonim prohodnosti

Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej. zelena priložnost

Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj petino razpoložljivih sredstev. Varčevalni ukrepi pomenijo počasno ubijanje bolnika

Colin Hines, nekdanji greenpeaceovec, vodja britanske pobude za “zeleni new deal” Ekološka vs. integrirana pridelava

“Gre za izjemno neosveščenost potrošnikov,” je potožil Boris Uranjek. “Mešajo tudi, kaj je ekološka in kaj integrirana pridelava.”

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

VSEBINA

Odgovorni urednik: Sabina Oman, 3l Vk redni • šolsko leto 2010/2011 • urednik fotografije: Sabina Oman • Oblikovanje in prelom: Sabina Oman • IZBOR BESEDILA: prof. Domen fras • Revija izide enkrat tedensko - magazin • Naslov uredništva: Visoka Šola za Dizajn, Vojkova 63, 1000 Ljubljana • Telefon: 041/000-000 • E-pošta: info@polemika.si • http://www.polemika.si • Izdajatelj: Visoka šola za dizajn, Vojkova 63, 1000 Ljubljana • Naslovnica: Sabina Oman

Za novi aktivizem

Zelena politična ideologija ne obstaja in zelene stranke so fragmentirane po vsem političnem spektru od levice do desnice, zato je njihovo sodelovanje pogosto ne samo nemogoče, temveč tudi nesmiselno. NOVICE Varuh konkurence še vedno brez odločitve glede prodaje Večera

Urad za varstvo konkurence še vedno ni odločil glede prodaje časopisne družbe Večer murskosoboškemu podjetju 3Lan. zdrav duh v zdravem peresu nad dražvo z bormašino

24 25

Te dni se kar ne moremo prenehati zabavati na račun poskusa vlade, da obdavči prijateljstvo med svojimi državljani in tako onemogoči dvema dobrima prijateljema ... veliki intervju dr lučka kajfež bogataj, klimatologinja

Slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet. Novice Očistimo Evropo

V Evropskem parlamentu začetek kampanje v podporo akciji Očistimo Evropo, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu Od kod je prišla ta hrana? Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jemo

Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej. mali intervju ALENKA KOBOLT, psihologinja

V težjih primerih ne zadošča pomoč učitelja, potrebno je pravočasno sodelovanje učitelja in svetovalne službe, staršev, centra za socialno delo in še koga. kruh naš (ne) vsakdanji Vse, kar človek potrebuje za življenje

Zato se je iz njega ob praznikih in slavjih naredila zgodba. In zato je z njim povezanih toliko legend, bajk in verovanj.

28 35

36 38 42

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

NOVICE

Protesti v Zagrebu

njimi 21 policistov. Dve osebi sta huje poškodovani. Pred tem so iz zagrebških bolnišnic sporočili, da so oskrbeli predvsem lažje poškodbe, ki so posledica udarcev ali kamnov. Policija je ocenila, da je od 400 do 500 protestnikov skušalo prebiti policijsko blokado. Med njimi so prepoznali skupino navijačev zagrebškega Dinama, Bad Blue Boys, pa tudi osebe, ki so k protestom spodbujali preko spletne socialne mreže V Zagrebu so se spopadli Facebook. policija in nekaj sto proDo spopada je prišlo okrog tivladnimi protestniki, ki 14.30, potem ko je nekaj so skušali priti do sedeža sto mlajših protestnikov vlade na Trgu svetega zapustilo miren protest, ki Marka, na katerem je potekal na osrednjem so prepovedana javna zagrebškem Trgu bana zborovanja Jelačića, in se napotilo proti vladnemu poslopju. V Zagrebu je včeraj prišlo V času spopadov se je končal do spopadov med policijo in večurni miren protivladni nekaj sto protivladnimi proprotest, na katerem se je testniki, ki so skušali priti do zbralo približno deset tisoč sedeža vlade na Trgu svetega vojnih veteranov. Veterani Marka, na katerem so preso potem stopili med nasilne povedana javna zborovanja. protestnike in policijo, da bi Potem ko so protestniki preprečili nadaljevanje spozačeli metati različne predpadov. Privrženci hrvaških mete na policijo, so policisti veteranskih organizacij so uporabili gumijevke in solse na manifestaciji “Stop zivec. Po kakšnih 15 minutah pregonu hrvaških veterso posebne policijske enote anov” zbrali danes okoli protestnike potisnile kakšnih poldneva, da bi izrazili ne300 metrov proti Trgu bana zadovoljstvo zaradi politike Jelačića. Nasilni protestniki hrvaške vlade do vojnih vetso na policijo metali vse, kar eranov in domovinske vojne jim je prišlo pod roke, obeter splošnega gospodarskonem pa so razbijali okna in socialnega stanja. Gre za cvetlična korita. del veteranskih združenj, Zaradi nasilja je policija zbranih pod imenom uporabila silo in je privedla Društva hrvaških veteranov 58 oseb, ki so sodelovale v 1990-1996. incidentih, so po dogodku Podporo veteranom so povedali na izredni noviizrazili tudi predstavniki narski konferenci zagrebške več kmetijskih in ribiških policije. Dodali so, da je združenj, ne pa tudi sindipoškodovanih 33 ljudi, med kati. • 8

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Črni labod in Natalie Portman

Los Angeles - Na podelitvi nagrad za filmske in kinematografske dosežke Spirit je ekipa filma ‘’Črni labod’’ kar trikrat stala na odru: Natalie Portman je domov odnesla nagrado za najboljšo igralko, ostala dva kipca je dobil film sam. ‘’Imeti tako nadarjene igralce, kot je Natalie Portman, ki resnično dajo vse od sebe, je neprecenljiv. Za vedno bom ostal dolžnik gospodične Portman,’’ je vzhičeno povedal Darren Aronofsky, režiser filma Črni labod. Poleg črne baletne drame je za prestižno nagrado bogatejši tudi James Franco, dobil jo je za svojo vlogo Arona Rastona v filmu ‘’127 ur’’. ‘’Ko sem dobil scenarij za to vlogo, mi je moj agent v hipu dejal, da je to popolna vloga zame,’’ je povedal Franco, ki ga boste danes lahko videli tudi kot voditelja najbolj pričakovane prireditve, podelitve oskarjev. Motili pa bi se, če bi mislili, da je letos daleč najbolj opevan film, ‘’Kraljev govor’’, ostal brez nagrade. Tokrat jo je domov odnesel režiser filma, Tom Hoppkins. •

NOVICE

Grčija ohromljena

Bulmastifi lajajo dalje

Vložen prvi obtožni predlog zoper fizično osebo

V Grčiji zaprti državni uradi, banke, lekarne; motena sta tudi pouk in promet Grčijo je zajela prva splošna stavka letos, s katero Grki nasprotujejo vladni varčevalni politiki. Zaprti so državni uradi, banke, muzeji, motena sta tudi pouk v šolah in javni promet. Na tleh so ostala številna letala, v lukah pa zasidrane številne ladje. Bolnišnice in zdravstveni domovi delajo le z nujnim osebjem, lekarne so zaprte. “Roke so prekrižali” tudi odvetniki, inženirji, novinarji in trgovci, ki so zaprli trgovine, poročajo tuje tiskovne agencije. V 24-urni stavki, ki sta jo organizirala največja sindikata javnega in zasebnega sektorja ADEDY in GSEE, naj bi sodelovalo na tisoče delavcev v obeh sektorjih, študentov in upokojencev. Kot je napovedano, se bodo danes v Atenah skupaj podali pred parlament. Omenjena sindikata sicer skupaj predstavljata 2,5 milijona delavcev oz. polovico grške delovne sile. Sicer pa so sindikati v Grčiji, od kar je vlada sprejela varčevalne ukrepe, s katerimi se bori proti javnofinančnemu primanjkljaju, organizirali že številne demonstracije in stavke. Lani je tako v tej državi potekalo sedem splošnih stavk zoper vladni načrt zmanjševanja državnih stroškov. Grška socialistična vlada, ki jo vodi George Papandreou, je reforme sprejela po tem, ko je maja lani sprejela finančno pomoč EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). •

Tožilci so 14. februarja v aferi bulmastifi na Okrajno sodišče v Ljubljani vložili obtožni predlog zoper fizično osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po neuradnih podatkih naj bi bila obtožena nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Sonja Bukovec. Ljubljanski okrožni tožilci so na kazenski oddelek ljubljanskega okrajnega sodišča vložili obtožni predlog zaradi domnevnih nepravilnosti v postopku vračanja napadalnih psov Saši Baričeviču po napadu na Tržičana Stanislava Megliča marca 2006, navaja Delo. Bukovčeva, sicer prijateljica Baričevičeve sestre, je bila prva na kraju tragedije, ko so Baričeviča do smrti ogrizli njegovi psi. “Mnogim se je zdelo sporno, da se je znašla v zavarovanem območju na notranji strani policijskega traku,” navaja Delo. Kot dodaja, je Bukovčeva že po dogodku javno zanikala kakršno koli vpletenost v postopek vračanja psov Baričeviču in očitke o pritiskih. Še vedno pa naj bi na okrajnem sodišču potekala posamezna preiskovalna dejanja proti kinologu Rajku Rotnerju in Alenki Černe, vodji strokovne komisije, ki jo je imenovalo ministrstvo za kmetijstvo in ki je ocenila, da se nevarna Baričevičeva psa pod določenimi pogoji lahko vrneta lastniku, ter proti odvetniku Miru Senici, ki ga tožilstvo bremeni krive ovadbe. Trije bulmastifi so 2.

februarja 2010 na Oražnovi ulici v Ljubljani do smrti raztrgali svojega lastnika Sašo Baričeviča. Ljubljansko okrožno tožilstvo je novembra lani zavrglo kazenske ovadbe proti nekdanjemu ministru za kmetijstvo Milanu Pogačniku, njegovi takratni državni sekretarki Bukovčevi, direktorici Veterinarske uprave RS Vidi Čadonič Špelič in nekaterim drugim. Ovadbe sta zaradi suma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic oziroma nevestnega dela v službi vložili policija in Komisija za preprečevanje korupcije. Tožilci so po tem, ko so se v oddaji Pogledi Slovenije na Televiziji Slovenija sredi decembra lani pojavili nekateri novi podatki, zadevo znova odprli. Trije psi so že leta 2006 pred Baričevičevo hišo napadli in hudo poškodovali Stanislava Megliča. Zaradi napada so bili lastniku odvzeti in poslani v zavetišče, kjer bi morali biti usmrčeni, a je slednje preprečil niz nenavadnih odločitev državnih organov.• POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

kje smo, kam gremo?

Avtomobil, sinonim mobilnosti 

jan Konečnik

Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej. 10

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

eta 2008 smo Slovenci nekaj več kot 86 odstotkov vseh potniških kilometrov opravili z avtomobilom. Še leta 2000 je imelo višji odstotek z avtom prevoženih kilometrov 13 evropskih držav, pred tremi leti pa so več kilometrov kot pri nas prevozili le v peščici držav stare celine. „Bolj ko je prometni sistem neke države odvisen od avtomobila, dražji je in manj trajnostno naravnan. V Sloveniji se je zadnjih dvajset let skoraj vse vlaganje v prometno infrastrukturo zlilo v asfalt novih avtocest. Država je za zagotavljanje in razvoj mobilnosti skrbela zgolj na ravni osebnih vozil, javni potniški promet pa povsem zanemarila. Če so bile pred leti železnice zastarele, so danes prava sramota na področju prometa, sploh v primerjavi s standardi Evropske unije,“ razlaga Matej Ogrin iz Cipre, društva za varstvo Alp, in

dodaja, da je tudi avtobusni potniški promet pri nas zelo nazadoval, čeprav je zadnja leta v nekaterih mestih le opaziti rahel preobrat, ki pa ni posledica večjih sistemskih sprememb. Velik problem sta tudi nadaljevanje razpršene poselitve in neusklajenost gradnje novih naselij ter zaposlitvenih in izobraževalnih središč s sistemi javnega prometa. Številne mestne občine sploh nimajo lastne prometne politike in se s sosednjimi občinami na področju mobilnosti sploh ne povezujejo.

Dijaški avtomobilizem „Mobilnost je v glavah Slovencev postala sinonim za osebni avtomobil. Že v srednjo šolo se številni dijaki pripeljejo z lastnim avtom. Če so bile pred leti železnice zastarele, so danes prava sramota na področju prometa, sploh v primerjavi s standardi Evropske unije,“

razlaga Matej Ogrin iz Cipre, društva za varstvo Alp, in dodaja, da je tudi avtobusni potniški promet pri nas zelo nazadoval, čeprav je zadnja leta v nekaterih mestih le opaziti rahel preobrat, ki pa ni posledica večjih sistemskih sprememb. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje lahko po varnih poteh sprehodili peš. Na tak način vzgajamo novo generacijo, ki bo mobilnost povezovala le z avtom,“ nadaljuje Ogrin. Leta 2008 je to število poskočilo že na 514, kar pomeni več kot en avto na dva prebivalca. „Posledice visoke motorizacije so med drugim dnevni prometni zastoji v mestih, ponekod pa tudi zrak, prekomerno onesnažen z lebdečimi delci, ozonom, dušikovimi oksidi. Slovensko odvisnost od osebnega prometa pa zaznavamo tudi v vedno novih

cestnih projektih. Tako neupravičeno načrtujemo tako imenovano tretjo razvojno os po novi trasi, povsem neupravičena je tudi širitev ljubljanskega obroča, širitev ljubljanskih vpadnic...“ dodaja Ogrin. Našteto po njegovem mnenju dolgoročno vodi državo v okoljski, energetski in tudi finančni kolaps.

Asfaltirana Slovenija „To traja že desetletja, od obdobja fičkov in spačkov naprej. Vse je bilo usmerjeno v spodbujanje nakupa avtomobila in gradnjo cest, zelo malo pa v spodbujanje javnega prevoza, bodisi cestnega ali pa po železnici. Ukinjenih je bilo tudi veliko železniških prog, ki bi lahko pomembno prispevale k razvoju turizma, čistejšemu zraku in varnosti prometa. Veliko prog pa zaradi istega razloga sploh ni bilo zgrajenih,“ razlaga Polič in dodaja, da se je tudi na

simbolni ravni podoba osebnega avtomobila utrjevala kot zaščitni znak napredka posameznika. „Dolgo bo trajalo, da bomo to spremenili, kljub temu da prav množična uporaba osebnih avtomobilov nosi Težava je tudi v tem, da ko se enkrat utrdi določen vedenjski vzorec - v tem v sebi kal lastne negacije. Enkrat jih bo preveč in če ne želimo asfaltirati cele Slovenije, bo potreben premik v drugo smer,“ meni Polič in dodaja, da je je javni prevoz je pri nas še vedno premalo udoben, predvsem z vidika hitrosti, pogostosti in ustreznosti povezav. „Težava je tudi v tem, da ko se enkrat utrdi določen vedenjski vzorec - v tem primeru uporaba osebnega avtomobila - , je z njim težko prenehati. Zato bi morali sprejeti premišljeno dolgoročno prometno politiko, ki bo potnikom zagotovila udoben prevoz.• POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Zelena priložnost Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti? 



Staš Zgonik Damjan Ilić

Ko ZELENA PRILOŽNOST

jo poimenoval Globalni zeleni new deal. Ta je temeljil predvsem na ukrepanju skupine 20 najbogatejših in najhitreje rastočih držav G20, ki ustvarijo 90 odstotkov svetovnega BDP in tri četrtine se je konec leta 2007 začelo svetovnih izpustov toplonakazovati, da svetovno gos- grednih plinov. Te države podarstvo drsi v prepad, ko bi morale po priporočilu je bila nevarnost podnebnih Unepa za zelene projekte sprememb že trdno zasidra- med ukrepi za oživitev gosna v glavah in ko smo že več podarstva nameniti odstotek let ali celo desetletij poslušali svojega BDP. Načelno so opozorila o skorajšnjem bili vsi za, dejansko pa so pomanjkanju nafte, so priporočila upoštevali le posamezni ekonomisti in redki. Pravzaprav samo tri okoljevarstveniki po svetu že od 20 držav - Kitajska, Južna kovali strategijo, ki bi nam Koreja in Avstralija. Pri tem omogočala hkratni spopad izstopata predvsem prvi dve, z vsemi tremi grozečimi saj sta za zelene projekte težavami. Vse pogostejša namenili kar 3 odstotke BDP. so bila opozorila, da nas Kitajska več kot 200 miličaka gospodarska deprejard, Južna Koreja več kot 35 sija, podobna tisti v ZDA na milijard dolarjev. Kitajska začetku 30. let prejšnjega je leta 2009 že prevzela vostoletja, zato se je bilo dilno vlogo pri proizvodnji logično spomniti, kako so jo tehnologije za izkoriščanje Američani takrat premagali. obnovljivih virov energije. Tedanji predsednik Franklin Zgodba, ki govori o zeleni Roosevelt je gospodarstvo po ekonomiji, je sicer po nasvetu znamenitega ekono- besedah ekonomista dr. mista Johna Maynarda KeyBogomirja Kovača razmeronesa vnovič zagnal z »new ma stara, saj se je v nekatdealom«, torej bi tokrat erih evropskih državah potrebovali »zeleni new pojavila že konec 80. let deal«. Roosevelt je v sklopu prejšnjega stoletja. »Temeljni svojega programa državnih cilj vseh teh politik je, naložb med drugim dal zgra- da skušamo z okoljskimi diti skoraj milijon kilomepolitikami spodbujati pretrov cest, 120 tisoč mostov in strukturiranje proizvodnje 40 tisoč šol, danes pa je treba energije - najprej zaradi nadomestiti čim več »umapomanjkanja fosilnih goriv, zanih« virov energije, na v zadnjem času pa vse novo zasnovati elektroenerbolj zaradi podnebnih getska omrežja, poskrbeti za sprememb - in energetsko energetsko učinkovitost na prestrukturiranje gospovseh ravneh družbe in zago- darstva, hkrati pa začeti toviti možnosti trajnostnega kaznovati onesnaževalce, transporta. po tako imenovanem načelu Prvi so zamisli prelili na ‘onesnaževalec plača’, nospapir v Veliki Britaniji. ilec načela pa naj bi bili Skupina vplivnih okoljezeleni davki.« Podnebne varstvenikov in ekonomistov spremembe so vsekakor je pripravila dokument A ključni dejavnik novega Green New Deal, v katerem pospeška zelene politike. je združila vse naštete predKot pravi Kovač, so »na svoja nostne naloge in začela pleča prevzele vse tisto, za pritiskati na vlado, naj se kar so si številni prizadevali loti uresničevanja. Ni trajalo že prej. In ker je to globalni dolgo, da so to opazili na problem, se je bilo toliko mednarodni ravni. Zamisel laže pogovarjati globalno.« je posvojil Okoljski program A če je gospodarska kriza Združenih narodov (Unep) in priložnost, je hkrati tudi

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj petino razpoložljivih sredstev.

breme, ki je razmišljanje o trajnostni politiki večinoma potisnilo v drugi plan. »Trenutno ni tako velik problem odnos družbe do narave, kot je odnos družbe do same sebe,« pravi Kovač. Kljub temu vidi priložnost za nekakšen mini slovenski zeleni new deal. Ker pa je prepričan, da so alternativni viri energije, ki so na voljo, bolj usmeritev v prestrukturiranje kot pa resna alternativa sedanjim fosilnim energentom, je po njegovem glavna usmeritev, za katero bi se morali odločiti, optimizacija porabe energije. »Vsi projekti, ki bi šli v smer energetske učinkovitosti, so dobrodošli. Teh projektov pa je lahko zelo veliko. Od industrije do vsakdanje rabe je mogoče postoriti marsikaj. A na tem področju kake zelo sistematične akcije ne izvaja nobena evropska država.« Slovenija ima za kaj takega velike možnosti, saj je majhna, »obvladljiva« država. Po njegovem bi morali za tak program nameniti približno pol milijarde evrov na leto, recimo za obdobje desetih let, pri čemer ima v mislih

javna, zasebna in evropska sredstva skupaj. »Projekt energetske obnove ima dva učinka. Predvsem deluje newdealovsko, spodbudi visoke multiplikativne učinke, saj spodbudi industrijo, zlasti srednje velika in mala podjetja. V tehnološkem smislu je lahko zelo zahteven, na primer ko gre za krmiljenje sistemov v stavbah in proizvodnji. Po mojem je to projekt, ki bi ga morali vsekakor izpeljati, s krizo ali brez nje.« Pomembno pa je, da je tak program neodvisen od vsakokratne vlade in da so sredstva dejansko zagotovljena za vsaj deset let, saj lahko le tako zagotovimo, da se bo trg odzval. Kot pravi Kovač, »v negotovem svetu je treba postaviti neke gotove stvari«. Zamisel o »zelenem zagonu« gospodarstva tudi v Sloveniji ni nova in jo predvsem nevladne organizacije zagovarjajo že nekaj let. Prva jih je v Planu B za Slovenijo leta 2007 zapisala nevladna organizacija Umanotera, a je manjkal konkretnejši predlog izvedbe, poleg tega je bil dokument zasnovan kot odgovor na resolucijo

takratne Janševe vlade o nacionalnih razvojnih programih, ne pa kot odgovor na gospodarsko krizo. Zaradi pritiska nevladnih organizacij je tudi v koalicijskem sporazumu zdaj vladajoče koalicije precej omenjanja prehoda v nizkoogljično družbo. Najnazorneje je načelno usmeritev sedanje vlade v zeleni new deal na predlanski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti nakazal premier Borut Pahor: »Celotno razvojno strategijo moramo preslikati z zeleno tehnologijo. Okoljski element trajnostnega razvoja postaja vse pomembnejši, tudi za samo strukturo konkurenčnosti nacionalnih ekonomij. Gre za vprašanje, ali bomo na lokomotivi razvoja zelenih tehnologij ali pa nas bo v zadnjem vagonu premetavalo zaradi odvisnosti od starih tehnologij in visokih stroškov onesnaževanja okolja. Če nam danes ne bo uspelo vložiti enega evra v napredno zeleno tehnologijo, bomo čez deset let plačali dva, ker bomo delali s staro. Prvo ni lahko, vendar je drugo skoraj pogubno. Danes imamo glede tega še vedno škarje in platno v svojih rokah in kljub majhni zamudi je še vedno čas za velikopotezne odločitve.« Leto zatem se prav veliko ni premaknilo. Varčevalni ukrepi O tem, da so naložbe v energetsko prenovo stavb stroškovno najučinkovitejši način zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov zaradi manjše porabe energije, je bilo napisanih že nešteto člankov, študij in elaboratov. Vemo, da naložbe v energetsko učinkovitost ustvarijo tri- do štirikrat več zaposlitev kot naložbe v oskrbo z energijo. Vemo, da zmanjšujejo energetsko odvisnost, ta pa se v Sloveniji vsako leto povečuje. Vemo, da bi naložbe spodbudile rast predvsem malih in srednje velikih podjetij, ki

so ob vse večjih težavah, s katerimi se spoprijema dobršen del velike slovenske industrije, največje upanje za okrevanje gospodarstva. Vemo, da je, ko gre za energetsko učinkovitost, v daleč najslabšem stanju javni sektor, saj na leto za energijo porabi približno 150 milijonov evrov, varčnost pa tako rekoč nikogar ne skrbi, ker račun tako ali tako poravna »nekdo drug«. Zaradi vsega naštetega je toliko bolj čudno, kako malo se še vedno dogaja na tem področju. Država je leta 2008 sprejela akcijski načrt učinkovite rabe energije, v katerem si je do leta 2016 za cilj zastavila zmanjšanje končne porabe energije za 9 odstotkov glede na predvideno porabo ob odsotnosti kakršnihkoli ukrepov. A izpolnjevanje zapisanih zavez že vse od sprejetja načrta močno šepa. Za leto 2008 je akcijski načrt predvideval, da bo za energetsko prenovo stavb namenjenih 28 milijonov evrov državnega in evropskega denarja. Porabljenih je bilo le nekaj več kot 10 milijonov. Nič bolje ni bilo lani, saj je bilo od predvidenih skoraj 40 milijonov porabljenih le približno 16 milijonov evrov, od tega le 3 milijoni sredstev iz evropskih skladov, čeprav jih je bilo na voljo kar 20 milijonov evrov. Pospešitev izvajanja energetske sanacije javnih zgradb je država navedla kot enega izmed ukrepov drugega paketa protikriznih ukrepov, pa je trajalo vse leto, da je bil objavljen prvi večji razpis, za bolnišnice. Mednje naj bi v prihodnjih letih razdelili skoraj 53 milijonov evrov. Podobni, že napovedani razpisi za prenovo domov za ostarele in srednjih šol še kar čakajo na objavo. In to zaradi banalnih razlogov, kakršen je potreba po sklenitvi sporazumov med ministrstvi o prenosu nalog in sredstev. Pa je na primer za vsaj 20 srednjih › POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

ZELENA PRILOŽNOST

šol, ki bi na leto skupaj lahko prihranile milijon evrov, vsa potrebna dokumentacija že pripravljena. Pozitivnih učinkov izboljševanja energetske učinkovitosti je veliko, eden pa si zasluži posebno obravnavo - zmanjševanje energetske revščine. To je izraz, s katerim se v Sloveniji do zdaj nismo pretirano ukvarjali, čeprav smo med državami, v katerih je ta težava precej očitna. Energetska revščina pomeni, da ima gospodinjstvo težave z zagotavljanjem oziroma ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja po primerni ceni. Mojca Vendramin, zaposlena v Službi vlade za podnebne spremembe, je za Urad za makroekonomske analize in razvoj nedavno izdelala študijo o energetski revščini v Sloveniji. Podatki so zgovorni. Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj petino razpoložljivih sredstev. In ker cene energentov zadnja leta naraščajo hitreje od plač, se ta revščina iz leta v leto samo še povečuje. Že tako je cena zemeljskega plina in kurilnega olja glede na kupno moč prebivalstva med najvišjimi v EU, že tako Slovenci nadpovprečno velik delež dohodka namenjamo za energijo v stanovanjih, dodatno višanje okoljskih dajatev za energente in pričakovana nadaljnja dražitev energije nasploh pa bi bila lahko za najrevnejši del prebivalstva katastrofalna. Dodatno težavo slovenske energetske slike ponazarja podatek, da kar 30 odstotkov prebivalcev Slovenije živi v stanovanjih z vlažnimi stenami, puščajočo streho ali trhlimi okenskimi okvirji. Po podatkih iz držav EU je ta delež večji samo v Bolgariji in na Madžarskem. Izboljševanje energetske učinkovitosti z izolacijo fasad, zamenjavo oken itd. bi torej lahko veliko ljudem precej olajšalo 16

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

prebijanje iz meseca v mesec. Vendraminova opozarja, da povprečno slovensko gospodinjstvo zaradi neučinkovite rabe energije na leto »skozi okno« vrže približno 400 evrov. Težava je seveda v tem, da tisti z najnižjimi dohodki nikakor nimajo sredstev, potrebnih za naložbo v energetsko prenovo stavbe. Tu nastopi Eko sklad, ki je letos začel ponujati 100-odstotno subvencijo za socialno šibka gospodinjstva v večstanovanjskih stavbah, s čimer je odpravljena pomembna ovira pri dogovarjanju stanovalcev o skupni investiciji. A to možnost so do zdaj izkoristila le štiri gospodinjstva, prav tako pa Vendraminova poudarja, da bo treba v prihodnje glede na precej žgoč problem energetske revščine povečati nabor ukrepov in obseg spodbud. Zelena energetika Fotovoltaika (proizvodnja in montaža sončnih celic) je ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. V Nemčiji je v tej dejavnosti že danes zaposlenih približno 130 tisoč ljudi, do leta 2020 naj bi bila v proizvodnji, projektiranju in montaži sončnih elektrarn v EU zaposlena že 2 milijona ljudi. Tudi v Sloveniji je v panogi opaziti občutno rast, lani kar 400-odstotno. Po projekciji Združenja slovenske fotovoltaične industrije naj bi bilo ob koncu leta 2009 v panogi zaposlenih 1200 ljudi, ustvarila pa naj bi 240 milijonov evrov čistih prihodkov. Že čez dve leti naj bi se obe številki več kot podvojili, do leta 2017 pa naj bi bilo v panogi zaposlenih že skoraj 9 tisoč ljudi, ustvarila pa naj bi skoraj 2 milijardi evrov prihodkov. Zasluge za ta zagon ima predvsem zelo spodbudno naravnana podporna shema za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije, ki je bila lani prenovljena, pri čemer pa ne smemo zanemariti

izjemnega poslovnega uspeha preboldskega podjetja Bisol, ki se pospešeno širi na tuje trge. A ima ta zgodba tudi temnejšo plat. Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire, z redkimi izjemami financiramo predvsem industrijo v tujini, saj večinoma ves material in končne izdelke uvažamo, v Sloveniji poteka samo končno sestavljanje z nizko dodano vrednostjo. Na to je oktobra opozarjal tudi premier Pahor. Podatki, na katere se je skliceval, pa so taki: leta 2009 je bilo v obnovljive vire energije vloženih 38 milijonov evrov, od tega le za 2,8 milijona evrov domače proizvodnje. Da je to težava, se strinja tudi Franko Nemac iz zasebne Agencije za prestrukturiranje energetike, eden največjih zagovornikov obnovljivih virov energije pri nas. »Če razmere v zvezi s sončnimi elektrarnami ostanejo takšne, kot so zdaj, potem je najbolje, da obratovalne podpore zanje odpravimo.« A hkrati opozarja, da obstaja tudi drug, pozitivnejši način spoprijemanja s težavo. »V Sloveniji bi morali postaviti zmogljivosti za proizvodnjo sončnih celic. Če je bil Bisol sposoben postaviti proizvodnjo modulov, ne vidim nobene resne ovire, razen neznanja in pomanjkanja zanimanja, da HSE ali Gen energija ne postavita tovarne sončnih celic. Tako nam teh celic ne bi bilo treba kupovati v tujini, celo izvažali bi jih lahko.« Kar zadeva druge obnovljive vire energije, lahko iz zgodbe o uspehu v Sloveniji omenimo še podjetje Keter Organica, ki se ukvarja s postavitvijo bioplinarn in se prav tako pospešeno širi na tuje trge. To pa je tudi vse. Čeprav je zaradi zagotovljene odkupne cene električne energije iz sončnih elektrarn donosnost

tega obnovljivega vira energije najmanjša od vseh, je takšnih investicij največ. Minilo je še eno leto, ne da bi v Sloveniji postavili eno samo vetrno elektrarno, za kar ima »zasluge« predvsem ministrstvo za okolje, ki je z nepotrebnimi birokratskimi zapleti pregnalo izvajalce del, čeprav so ti že začeli postavljati vetrno elektrarno na Griškem polju pri Senožečah. »Tako, kot je država podelila koncesijo za hidroelektrarne na spodnji Savi, bi morala identificirati primerne lokacije za postavitev vetrnih elektrarn in oddati koncesijo za gradnjo najboljšemu ponudniku,« rešitev vidi Nemac. A po načrtih ne teče niti gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, saj zamuja gradnja akumulacijskega bazena HE Krško. Posavski politiki krivijo okoljsko ministrstvo, je pa stvar nekoliko bolj zapletena, ker bi bilo treba sredstva za gradnjo zagotoviti iz vodnega sklada, ta pa je namenjen predvsem gradnji protipoplavne, ne pa energetske infrastrukture, na kar je letos opozorilo tudi Računsko sodišče. Zatišje prav tako vlada pri gradnji malih hidroelektrarn, saj po Nemčevih besedah ministrstvo zelo nerado podeljuje dovoljenja zanje. Posebna zgodba, če govorimo o obnovljivih virih, je les. Slovenija je druga najbolj gozdnata država v EU in ima na tem področju strateško prednost, a jo strahotno slabo izkorišča. Letni posek lesa je zadnja leta manjši od 50 odstotkov letnega prirasta (nacionalni gozdni program iz leta 2007 predvideva 75-odstotni posek), delež lesne industrije v BDP (zdaj 2,4 odstotka) pa se iz leta v leto zmanjšuje. Lesnopredelovalnih podjetij je vse manj, najpomembnejši lesni izvozni artikel Slovenije je neobdelana hlodovina. Poleg tega les vse prepogosto vidimo zgolj kot obnovljiv vir energije,

Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav, ki uporabljajo obnovljive vire, z redkimi izjemami financiramo predvsem industrijo v tujini.

namesto da bi v energetske namene porabili le ostanke iz proizvodnje lesenih izdelkov in lesne odpadke. V Službi vlade za podnebne spremembe so nedavno pripravili program trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa, katerega namen je do leta 2050 zagotoviti posek celotnega letnega prirasta, hkrati pa na novo zagnati lesnopredelovalno industrijo in ji zagotoviti visoko dodano vrednost. Nadgradnja distribucije Ker uvajanje večje količine obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna, v elektroenergetsko omrežje pomeni precej slabšo stabilnost oskrbe z električno energijo, bodo na tem področju potrebne dodatne velike naložbe. Razvoj tako imenovanega pametnega omrežja naj bi obojim, dobaviteljem in porabnikom energije, omogočal veliko natančnejše spremljanje trenutne porabe in zato hitrejše odzivanje na morebitne spremembe. Pri porabniku gre za to, da se bolje zaveda »potratnosti« svojih električnih naprav, saj ga pametni števec na to neprestano opominja, to pa po vseh do zdaj opravljenih pilotnih raziskavah vodi v zmanjšanje porabe elektrike, podobno kot kazalnik porabe goriva v avtomobilu po navadi spodbuja k varčnejši vožnji. Hkrati lahko distributer prek pametnega števca veliko bolje nadzoruje porabo, s tem pa tudi bolje prilagaja količino elektrike v omrežju, s čimer zagotavlja večjo stabilnost sistema. A to je le prvi korak. O pravem pametnem omrežju naj bi govorili šele, ko bodo vse naše električne naprave prek brezžične povezave povezane z internetom, kar bi nam omogočalo upravljanje na daljavo, tudi distributerju električne energije. Če se recimo sredi vročega avgustovskega popoldneva poraba energije zaradi množične uporabe klimatskih naprav

zelo poveča, se lahko zgodi, da mora distributer dodatno elektriko kupovati na tujih trgih ali pa zagnati rezervne proizvodne zmogljivosti v svojem sistemu. Oboje je precej drago. Pametno omrežje bi mu omogočalo, da na primer v času največje porabe vsem porabnikom za deset minut neopazno izklopi gospodinjske hladilnike, s čimer bi se potreba po energiji in s tem dokupovanju drage elektrike bistveno zmanjšala. A za kaj takega bo treba popolnoma spremeniti filozofijo delovanja sistema in ga na novo zasnovati, za to pa bodo potrebni precejšnji denarni vložki. »Cena celotnega distribucijskega omrežja v Sloveniji naj bi znašala precej več kot 10 milijard evrov. Če ga bo treba zamenjati le nekaj odstotkov, se stroški lahko hitro dvignejo na več milijard,« opozarja dr. Rafael Mihalič, predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Kot ključne ovire za razvoj pametnih omrežij navaja nesposobnost odločevalcev, odsotnost podpore politike in nemotiviranost za spremembe. »Poskušajte na distribucijski ravni spremeniti nekaj, kar že ‘50 let dobro dela’. Obilo veselja in sreče pri tem,« je ciničen. Prav tako opozarja, da razvoj pametnih omrežij še ni končan in standardi še niso določeni, »odločitev za smer, ki se kasneje izkaže za slepo ulico, pa je lahko zelo draga«. Kljub temu se pri pametnih omrežjih stvari v Sloveniji le premikajo. Sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO) mora še letos pripraviti nacionalni program za pametna omrežja. Elektro Slovenije (ELES), ki je sistemski operater prenosnega omrežja, se poigrava z zamislijo o izrabi tehnologije pametnih omrežij za že omenjeno izravnavo razlik med načrtovanim in dejanskim odvzemom elektrike › POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

ZELENA PRILOŽNOST

iz prenosnega omrežja. Če bodo raziskave pokazale tehnično in ekonomsko upravičenost naložbe, se bodo letos lotili kakšnega pilotnega projekta. V Elektru Ljubljana pa so nekaj manjših pilotnih projektov že izpeljali. Na območju Žirov so na primer pri končnih odjemalcih elektrike namestili nekaj več kot 6 tisoč pametnih števcev, ki uporabnikom z dostopom do spleta omogočajo neprestano spremljanje porabe na 15 minut natančno. Po namestitvi števcev so ugotovili zmanjšanje porabe elektrike za približno 5 odstotkov, vendar si ne upajo trditi, da je to zgolj posledica zamenjave števcev, saj bi lahko na porabo vplivala tudi gospodarska kriza in nakup varčnejših gospodinjskih aparatov ter varčnih sijalk. Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri uporabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko kapaciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hranjenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih 18

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Operativnih programov, akcijskih načrtov in strategij je že zdaj malo morje, pa se vsi izvajajo precej polovičarsko.

daljnovodov v prostor je v Sloveniji ena največjih ovir za razvoj in posodobitev elektroenergetskega omrežja, saj je to, kot pravi Mihalič, »zaradi zahtev ekologov, ‘ekologov’, naravnost pošastne zbirokratiziranosti postopkov in okoljske birokracije, ki si jemlje malodane božje pravice pri odločanju o ustreznosti objektov glede na okoljske zahteve, ter njene pregovorne neučinkovitosti, začenši z ministrstvom za okolje in prostor, v Sloveniji že sedaj misija nemogoče«. Prav zaradi težav z umeščanjem baterij lahko spet »sposodil«. novega daljnovoda mimo Prav shranjevanje električne Renč na Goriškem je deenergije, proizvedene iz lovanje ČHE Avče še danes, obnovljivih virov, ki se ne sistemsko gledano, precej ozirajo na dejansko porabo, neučinkovito. je eden največjih izzivov. Zeleni davki Zadostno količino električnih Hkrati z zamenjavo fosilavtomobilov za kaj takega nih goriv in učinkovitejšo pa je vsaj še kakih 20 do rabo energije je za prehod 30 let iluzorno pričakovati. v nizkoogljično družbo Ena od ponujenih možnosti treba prilagoditi tudi davčno je shranjevanje energije v zakonodajo v smislu tako obliki vodika, a je tudi ta imenovane zelene davčne zamisel pri nas za zdaj na reforme, katere temeljna ravni načrtovanja pilotnih zamisel je povečevanje projektov. Najobetavnejša je obdavčevanja negativnih zato na kratki rok gradnja pojavov v družbi, kot je črpalnih hidroelektrarn; te onesnaževanje, in razso za zdaj edini stroškovno bremenitev davkov na učinkovit način shranjevanja področjih, ki veljajo za vredenergije. Energijo za črpanje noto, kot je na primer delo. vode v rezervoar na hribu, v »Z zelenimi davki je torej času velike porabe in s tem mogoče doseči prestrukturidrage elektrike pa to vodo ranje davčnih obremenitev spusti po hribu v turbine in hkrati spodbuditi prein tako proizvaja elektriko. strukturiranje gospodarstva Prvo tako napravo, za zdaj in njegov trajnostni razvoj,« edino v Sloveniji, so predlani poudarja dr. Sašo Kešeljević odprli v Soški dolini, v bližini z Ekonomske fakultete v Kanala. ČHE Avče vodo črpa Ljubljani. Kakršnhikoli v rezervoar s prostornino davkov je v Sloveniji, kot 2,2 milijona kubičnih meopozarja tudi Kešeljević, za trov nekaj sto metrov više zdaj zaradi nujnega krpanja na Kanalskem vrhu, nato pa proračunske luknje bolj jo, ko je treba, spušča v turpobožna želja. Tako je na bine v dolini po 700-metrski krajši rok veliko verjetneje, dovodni cevi. V načrtu je še da se bomo morali spriena črpalna elektrarna, ČHE jazniti z zvišanjem okoljskih Kozjak v bližini Maribora, dajatev na energijo, druge vendar se krajevna civilna davčne obveznosti pa bodo iniciativa gradnji upira zara- ostale nespremenjene. Novo di po njenem neprimerne zvišanje ekoloških prispetrase načrtovanega daljnovo- vkov za energente je za letos da, ki bi elektrarno povezal že napovedano. • z omrežjem. Prav umeščanje

Varčevalni ukrepi pomenijo počasno ubijanje bolnika  Staš Zgonik

ko ste zadovoljni z odzivom na program hkratnega izhoda iz gospodarske, podnebne in naftne krize, ki ste ga predlagali? Leta 2009 je večina držav imela veliko smiselnejše ekonomske politike. Ko so uvidele, da so na robu gospodarskega prepada, in spoznale, da je treba vnovič spodbuditi gospodarstvo, se je veliko govorilo o zelenem new dealu. Tudi zato, ker je zamisel in izraz povzel Okoljski program Združenih narodov (Unep), to pa mu je zagotovilo precejšnjo publiciteto. Prevladovalo je prepričanje, da je za izhod iz krize treba trošiti denar, eden od pomembnih načinov trošenja pa je bilo vlaganje v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Vse to je bilo spodbudno, kazalo je, da smo namenjeni v pravo smer, nato pa je predvsem Evropa letos nenadoma skrenila s poti, saj so keynesianske politike nadomestili varčevalni ukrepi. In to je za kakršenkoli zeleni new deal, pa tudi za ekonomijo nasploh po mojem izjemno slabo. Zakaj je uveljavljenje varčevalnih ukrepov po vašem napačno? To so poskušali v 20. letih prejšnjega stoletja, posledica pa je bila, da so se

že tako slabe gospodarske razmere še poslabšale. Pri naraščajoči brezposelnosti res ni primerno zmanjševati možnosti novih zaposlitev. Brezposelnost bo še naprej naraščala, potrošnja se bo zmanjševala, proračunski primanjkljaji pa se bodo povečali. Če uporabim medicinski izraz - gre za počasno ubijanje bolnika. Kaj pa britanska vlada? Kako se je odzvala? Nekdanji laburistični premier Gordon Brown je zamisel o zelenem new dealu pravzaprav predstavil mednarodni skupnosti. Imeli smo veliko sestankov z ministri, zamisel je sodila med ukrepe za izhod iz krize. Z novo vlado pod vodstvom konservativcev se je stvar obrnila za 180 stopinj, saj so začeli neusmiljeno krčiti javno porabo. Pričakujem, da bosta prihodnji dve leti zelo hudi, ker pa bodo razmere v gospodarstvu veliko slabše, kot so si zamislili, se bodo nazadnje vendarle prisiljeni obrniti nazaj k povečevanju javne porabe. Katera država po vašem najbolje izvaja politiko zelenega izhoda iz krize? Obamova administracija v ZDA se zelo trudi z ustvarjanjem zelenih delovnih mest, vendar je dejanski učinek veliko manjši in počasnejši od pričakovanega. Po mojem je glavna težava v tem, da za to

Colin Hines, nekdanji green-peaceovec, vodja britanske pobude za “zeleni new deal”

preprosto ni bilo namenjenega dovolj denarja. Povsod se je o zelenem new dealu veliko govorilo, poslanska skupina zelenih v evropskem parlamentu se odločno zavzema za uresničevanje te zamisli. A denarja, ki naj bi ga za to namenili, je preprosto premalo, da bi spodbudil spremembo v razmišljanju. Vlade bi morale začeti izdajati poroštva za denar, ki bi ga zasebniki vlagali v zelene projekte. To bi pomenilo, da bi se za takšne naložbe opogumili tudi pokojninski skladi. Ko pa bi se to zgodilo, bi govorili o milijardah evrov, več sto tisoč zaposlitvah, velikih poslovnih priložnostih. Na uradni spletni strani zelenega new deala je objavljenih le malo člankov z novejšim datumom. Ali to pomeni, da projekt počasi opuščate? Ne. Morate se zavedati, da gre pri britanskem zelenem new dealu le za skupino posameznikov skoraj brez finančnih sredstev. Še vedno pripravljamo poročila, predloge za pametno ukrepanje, ukrepanje na lokalni ravni. Je pa res, da bi analiza pojavljanja zelenega new deala v medijih zagotovo pokazala precejšen upad medijske prisotnosti. Trenutno se vsi ukvarjajo z varčevalnimi ukrepi in reševanjem držav, kot sta Grčija in Irska. •

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

ZELENA PRILOŽNOST

Ekološka vs. integrirana pridelava 

STAŠ ZGONIK

“Gre za izjemno neosveščenost potrošnikov,” je potožil Boris Uranjek. “Mešajo tudi, kaj je ekološka in kaj integrirana pridelava.” Drugače od ekološkega, biološkega ali organskega kmetijstva integrirana pridelava ne izključuje rabe kemičnih sredstev in drugih agrotehničnih ukrepov v kmetijstvu, ampak zahteva zgolj manjšo in bolj usmerjeno, “uravnoteženo” rabo teh sredstev. “Pri enakem gospodarskem učinku imajo naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi,” je zapisano na spletni strani KON-CERT-a. Pri integrirani pridelavi je sicer prav tako kot pri ekološki nujna odsotnost gensko spremenjenih organizmov, tudi integrirana pridelava prinaša (sicer nekoliko manjše) subvencije in tudi za integrirano pridelavo mora kmet pridobiti certifikat, da lahko uporablja vseslovenski simbol. Prav v simbolu pa verjetno tiči eden od razlogov, da potrošniki mešajo ekološko in integrirano pridelavo, saj se znaka razlikujeta le v rahlem barvnem odtenku. 20

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Ekokruhek Miha Krejan ima v Trzinu ekološki mlin, za sosednjimi vrati pa ekološko pekarno in majhno trgovinico Vsa žita dobi od slovenskega ekokmeta iz Prekmurja, enega redkih, ki se preživljajo z ekološko pridelavo žit. Slovensko komponento svojega posla zelo poudarja. Ekološko in etnološko gresta po njegovem z roko v roki. Ob mlinu in pekarni razvija tudi dopolnilne dejavnosti, kot so gostinstvo in šola peke kruha. Nasploh se zdi, da gre za nekakšnega kruhovskega guruja. Razočaran je nad tem, da je za večino potrošnikov objekt poželenja še vedno beli kruh. “Belo moko že zadnjih 50 let vsi častijo kot boga,” je pojasnil, čeprav nima beli kruh zaradi načina pridelave moke skoraj nikakršne hranilne vrednosti. “Ti kruhi pa so polnovredni. Gre za to, da se kruh uživa kot samostojna jed.” Posel mu za zdaj uspeva toliko, da “držijo glavo nad vodo”. A to je še

vedno bolje kot na začetku. “Prvo leto nismo nič prodali, smo bili izjemni reveži.” A obetajo se mu še boljši časi. “Šolstvo se je začelo prebujati. Javne razpise bodo prikrojili. Deset odstotkov pri javnih naročilih bo namenjenih zdravi hrani.” Do zdaj seveda na javnih razpisih zaradi cene, ki je kar približno štirikrat višja od cen najcenejših ponudnikov, niso bili konkurenčni. Površno gledanje skozi ceno je po njegovem krivično. “Našo štručko lahko poješ skoraj samo ali pa le z jabolkom, beli kruh pa moramo za hranilnost mazati in oblagati z različnimi dodatki.” Opozoril je tudi, da vsak kruh s semeni še ni polnozrnat, polnovreden kruh. Zanj mora biti moka zmleta iz celega zrnja, končni izdelek pa je neizogibno zbit. Ekopotrošnja pa je navadno dražja. Zato lahko postane tudi statusni simbol in ne le znak načina življenja.

Treba bo popolnoma spremeniti filozofijo delovanja elektroenergetskega sistema in ga na novo zasnovati, za to pa bodo potrebni visoki denarni vložki.

Med hedonizmom in samodisciplino Docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Tanja Kamin, preučevalka družbenih vidikov zdravega življenja

Kakšen je tipičen sodobni ekopotrošnik? Skuša delati ustrezne kompromise, tako da ne posega preveč v svoj vsakdanjik in svoje življenjske navade, hkrati pa razmišlja, da bi s svojim načinom življenja pustil čim manj za okolje škodljivih, ekološko negativnih odtisov. Skozi ekopotrošnjo se kaže tudi individualizacija skrbi za okolje. To pomeni, da se težave, ki bi jih morali reševati celostno in na sistemski ravni, skušajo reševati partikularno, pogosto kar na ravni zasebne potrošnje. Torej ne gre za reševanje temeljnih vprašanj, ampak lahko celo za vzdrževanje statusa quo oziroma za neke drobne simbolične spremembe, ki

pa največjih negativnih posledic oziroma vzrokov niti ne odpravijo zares.

Koliko je potrošnik pripravljen preplačati izdelek, ker na njem piše eko ali bio? Raziskave kažejo, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za ekološko primernejši izdelek, zlasti če meni, da ima neposreden vpliv na njegovo zdravje. Pripravljen je vložiti nekaj več denarja, ker verjame, da je tak izdelek mogoče ne bolj koristen, zagotovo pa manj škodljiv za njegovo zdravje. Tako namreč kupuje poleg osnovnega izdelka še dodano vrednost, na primer zdravje, boljši zrak, lepšo prihodnost ipd. Zdravje je postalo ena od najvišjih vrednot. To pa s pridom izkoriščajo tudi nekateri proizvajalci in izrabljajo “trendy” eko in bio nazive. Z zelenimi trditvami se potrošniki nemalokrat zavajajo. Na primer s tem, da gre za “naravni izdelek”, pri čemer ne moremo natančno ugotoviti, kaj to

naravno sploh pomeni. Proizvajalci vedo, da se lahko z različnimi zelenimi trditvami bolje diferencirajo na trgu in s tem pridobivajo konkurenčno prednost zaradi nepopolnega predstavljanja resnice, hkrati pa tako izničujejo prizadevanja tistih podjetij, ki res skušajo proizvajati po strogih pravilih za pridobitev “eko” nazivov.

Kako so se razvijale “zelene trditve”? Zelene trditve niso tako nove, le včasih so bile bolj vezane na kontekst tradicije. “Naravna” pridelava je imela bolj nostalgičen pridih, pri čemer so bile poudarjene tradicionalne vrednote, življenje v manjših skupnostih, družinske vezi ... Zelene trditve so tudi izraz politizacije potrošnje, ki prav tako ni ravno nov pojav. V Ameriki so se že na začetku 20. stoletja pojavili pozivi k bojkotu proizvajalcev, ki neki skupnosti niso hkrati ponujali tudi dela. Ta politizacija potrošnje in politično korektna potrošnja sta bili pogosto vezani na širšo družbeno odgovornost, ki naj bi se udejanjala tudi skozi potrošnjo. V smislu: kot posameznik, kot potrošnik imaš moč vplivati na dogodke v svoji lokalni skupnosti, pa tudi na svetovne usmeritve.

Kolikšen delež deklarativnih ekonavdušencev svoje besede udejanja v praksi? Za popolnoma ekološko življenje je danes potrebno zelo veliko discipline in odrekanja. Če bi hoteli na vseh ravneh razmišljati o svojih ekoprispevkih, bi morali biti zelo natančni in dosledni. Pri večini ekopotrošnikov gre za sprejemanje kompromisov, pogosto tudi zgolj za simbolična dejanja. Razmišljanje v smislu: na tem področju bom deloval ekološko, zato mi na drugem ni treba. Podobno kot pri › zdravem prehranjevanju POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

ZELENA PRILOŽNOST

Za novi aktivizem 

DR. LUKA OMLADIČ

gre tudi pri “ekoživljenju” za nihanje med hedonizmom in samodisciplino. Gre za lovljenje ravnotežja med slabim in dobrim, med družbeno zaželenim in družbeno nezaželenim ...

Kakšen odnos ekonavdušenec vzpostavlja do “nevernikov”? Ekologija je lahko huda ideologija. Lahko postane nova vera, ki producira pripadnike in odpadnike, dobre in slabe. V tako črno-belem sistemu lahko ekologija postane orodje za udejanjanje zelo specifičnih interesov, lahko govorimo tudi o zelo profitno naravnanih interesih peščice.

Je ekopotrošnja privilegij bogatih? Kar zadeva prehrano, so raziskave pokazale, da obstaja neprijeten občutek pri ljudeh, ki se zavedajo, da so nekateri izdelki boljši, bolj zdravi, bolj ekološki, hkrati pa si teh izdelkov ne morejo privoščiti in morajo posegati po izdelkih, ki za manj denarja napolnijo več 22

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

želodcev. Cena je zelo je pomembno merilo pri nakupovanju hrane za vedno več ljudi. Belo moko že zadnjih 50 let vsi častijo kot boga,” je pojasnil, čeprav nima beli kruh zaradi načina pridelave moke skoraj nikakršne hranilne vrednosti. Ekopotrošnja pa je navadno dražja. Zato lahko postane tudi statusni simbol in ne le znak načina življenja in naprednega razmišljanja. Tedaj je ekopotrošnja deloma lahko tudi znakovna igra tistih, ki si to lahko privoščijo. Ljudje, ki razmišljajo o vsakem evru, ki ga potrošijo, da preživijo mesec ... da bi njim trkali na vest, kako nezdravo in neekološko živijo.

Ekomarket Duško Petrović je svojo prvo trgovino (bolj trgovinico) z ekološko rastlinsko hrano odprl daljnega leta 1989 “Razlog je bil ta, da sem hotel poskrbeti zase, saj sem vegetarijanec že od leta 1977, čeprav se to ne vidi (res se ne, op. a.). Takrat je šlo bolj za preživetje, zdaj pa je to postalo posel. •

Slovenija ima glede trajnostnega razvoja največ težav z velikimi, strateškimi projekti, ki pa so, žal, tudi tisti z največjim vplivom na okolje. Po projektu gradnje avtocest, ki nas je postavil na četrto mesto v EU po gostoti avtocestnega omrežja (pred nami so le Nizozemska, Luksemburg in Nemčija), je naslednji veliki projekt termoelektrarna na lignit. Ker sta zmanjševanje cestnega prometa in odmik od fosilnih goriv na splošno priznana kot najpomembnejša cilja »zelene« prihodnosti, lahko rečemo, da se Slovenija s svojo makrorazvojno strategijo za zdaj giblje natančno v nasprotni smeri. za etično vprašanje, torej vprašanje odgovornosti za posredno ali neposredno škodo, ki jo povzročimo. Pri celotni razpravi o TEŠ je bila ta dimenzija žalostno odsotna, razprava je tekla, kot da gre le za tehnična in ekonomska vprašanja. Zelena prihodnost Slovenije je precej odvisna od tega, koliko bomo okoljska in razvojna vprašanja prepoznali tudi kot etična vprašanja. S tem je povezano vprašanje našega značaja oziroma etosa. Zelo rad imam Melvillovega Moby Dicka; kitolovci, njihova kultura in njihovo življenje so fascinantni in vredni občudovanja. To so bili možje; tako kot šaleški knapi in kurjači, pred katerimi se človek lahko le odkrije. A vendar, to nikakor ni razlog, s katerim bi danes upravičevali izkopavanje in kurjenje lignita ali lov na kite. Tradicionalizem nas veže na življenjske navade, ki bi jih bilo modro in etično opustiti. V Sloveniji so to najbrž predvsem prometne navade in velika raba osebnih avtomobilov, odnos do odpadkov in zavračanje popolnega recikliranja ter brezbrižno ravnanje s komunalnimi odplakami v individualnih hišah. Seveda se temu pridružujejo še navade, ki so

univerzalno nevzdržne in povezane z globalno kulturo pretiranega potrošništva. Še bolj ambiciozna, a po mojem, žal, resnična ugotovitev je, da je celoten proizvodni način sodobne industrijske in potrošniške civilizacije »navada«, ki bi jo v dobro vseh veljalo bistveno spremeniti. Dejstvo je, da so spremembe individualnega načina življenja pomembne in nujne, a vendar so po svojem dometu omejene - ključni dejavnik so vendarle politike, ki jih določa in uveljavlja država. Kakšna bo prihodnost slovenskih okoljskih in razvojnih politik? Do naše okoljske politike smo kritični predvsem zaradi njene neambicioznosti - v smislu, da sicer opravlja funkcije nadzora okoljskih standardov (ki so sicer tako ali tako temeljito obravnavani v evropski skupni zakonodaji), nikoli v zgodovini države pa ni v celoti prevzela avtonomnega določanja okoljskih politik, še manj, da bi kdaj odigrala osrednjo vlogo pri določanju širših državnih razvojnih politik. Okoljska politika je v Sloveniji torej omejena na bolj ali manj uspešno inšpekcijsko službo. Po mojem so razlogi za to trije. Prvič, okoljska politika in okoljski resor nista v središču moči političnega prizorišča, položaj okoljskega ministra ima razmeroma manjšo težo, zato ga koalicije pogosto prepustijo politično šibki figuri, ki sama niti nima možnosti, da bi to razporeditev spremenila. Drugič, zavestno ali nezavedno je tak položaj ljudem ustrezal, saj so bile v zadnjih 20 letih bistvene prednostne naloge razvoja druge, ne pa trajnost in varovanje okolja. Na nekaterih področjih so morali celo vladni ekonomisti ugotoviti, da je razvoj Slovenije potekal na račun okolja. In tretjič, na političnem prizorišču kot takem ni okoljske politike in

politikov. Na začetkih slov-

Pogledi na enske demokratične politike je bilo v nekem trenutku zeleno prihod- videti, da bo zelena, okoljska politika konstitutivna pri nost Slovenije z določanju smeri razvoja in konstitucije nove države. vidika okoljske Nato smo doživeli prerazporeditev: prva »herojska« etike in politike  generacija okoljevarstvenikov se je ali umaknila ali Dr. Luka premaknila v strokovnouradniško sfero, na drugi Omladič strani pa se je nekoliko

kasneje začela oblikovati razmeroma močna civilna, nevladna okoljska scena. Ta razvoj bi bil sam po sebi lahko pozitiven, saj imamo močno uradniško-strokovno in aktivistično-nevladno dimenzijo. A vendar je to pripeljalo do točke, ko v Sloveniji dejansko nimamo niti enega samega vrhunskega (v smislu realne politične moči, s katero razpolaga) politika, za katerega bi lahko rekli, da s svoje pozicije v celoti zagovarja reči varstva okolja, trajnosti, zelene politike in stoji za njimi. Zdi se mi, da je za slovensko »zeleno prihodnost« ključna tudi ta, sedaj odsotna, politična razsežnost. Kje lahko pričakujemo, da bo vzniknila? Med političnimi strankami zelo težko. Politiki, ki znotraj močnih strank zastopajo okoljsko stvar, k realnemu procesu

odločanja niso pripuščeni - zgodba o TEŠ 6 je tu spet nazorna. Celo politično zelo močni Gregor Golobič je v svojem nasprotovanju TEŠ izzvenel osamljen. Zunajparlamentarne zelene stranke pa so fragmentirane in šibke iz dveh razlogov. Eden je sistemski, saj je parlamentarni in medijski prag postavljen previsoko za majhne stranke. Drugi pa je ideološki in značilen za vse evropske zelene stranke: zelena politična ideologija ne obstaja in zelene stranke so fragmentirane po vsem političnem spektru od levice do desnice, zato je njihovo sodelovanje pogosto ne samo nemogoče, temveč tudi nesmiselno. Najvitalnejša možnost zelene politike se mi zato ta trenutek zdi aktivizem. Kot je nedavno v Ljubljani dejal britanski okoljski mislec in prekaljeni aktivist George Monbiot, je ena redkih stvari, ki presenetljivo delujejo na politike, množica jeznih in odločnih ljudi, ki zahtevajo, da jih slišijo in upoštevajo. Seveda ne smemo biti naivni - tudi okoljski aktivizem ni odporen proti populizmu in zmotni interpretaciji. A ta trenutek je daleč najboljša, če ne edina možnost za politizacijo cilja zelene Slovenije. • POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

NOVICE

Varuh konkurence še vedno brez odločitve glede prodaje Večera

rok za prodajo Večera, saj še vedno ni sprejel odločitve, ali se prodaja lahko realizira ali ne. Urad je pred časom zahteval tudi dodatna zagotovila, preden bo odobril ali prepovedal prodajo Večera družbi 3Lan. Neuradno naj bi zahteval dokazila, da bo do prodaje resnično prišlo, torej da ima 3Lan ustrezne finančne vire. V.d. direktorja urada za varstvo konkurence Damjan Matičič poudarja, da bo urad odločitev sprejel, ko bo preučil vse morebitne kapitalske povezave med podjetji, udeleženimi v Urad za varstvo transakciji. “Od pravnih subkonkurence še vedno jektov, na katere se nanaša ni odločil glede prodaje transakcija, je urad za časopisne družbe Večer varstvo konkurence zahteval murskosoboškemu podin pridobil relevantno dokujetju 3Lan. mentacijo,” so v uradu pojasnili za STA. Delo bi moralo 79,24 odstotAktiv novinarjev Večera je ka Večera prodati do konca sicer že večkrat javno izrafebruarja, torej do ponezil svoje dvome o resnosti deljka, a ker soglasja varuha kupca, ki ga je izbral direkkonkurence še ni, je moralo tor Dela Jurij Giacomelli. znova, že tretjič zaprositi za Izvršilna odbora aktiva novipodaljšanje roka za prodajo. narjev Večera in zastopstva Urad za varstvo konkurence uredništva Večera sta urad je odločbo, s katero je Delu za varstvo konkurence in naložil odprodajo Večera, ministrstvo za kulturo že ker koncentracija med pozvala, naj družbi Delo ne družbama ni skladna s izdata soglasja za prodajo. pravili, izdal konec septemTemu nasprotujejo zato, ker bra 2009. Delo je marca 2010 lastnik in direktor družbe objavilo poziv za zbiranje 3Lan Denis Čeh po njihovem ponudb za Večer, konec lanmnenju ni pokazal potrebskega junija pa kupoprodajnih poslovnih in profesionalno pogodbo za 79,24-odstotni nih kompetenc in resnosti za delež sklenilo z družbo 3Lan. naložbo, prav tako ni predPogodba je sicer sklenjena stavil vizije razvoja družbe z odložnim pogojem priin se je izkazal kot popoln dobitve ustreznih soglasij nepoznavalec medijskega varuha konkurence in minis- posla. Sprašujejo se tudi, od trstva za kulturo. kod bo njegovo podjetje s Varuh konkurence je doslej štirimi zaposlenimi vzelo po Delu že dvakrat podaljšal neuradnih podatkih. • 24

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

zdrav duh v zdravem peresu



Goran Vojnović

Nad državo z bormašino

dni se kar ne moremo prenehati zabavati na račun poskusa vlade, da obdavči prijateljstvo med svojimi državljani in tako onemogoči dvema dobrima prijateljema, da skupaj prepleskata stanovanje, premakneta steno ali dve, napeljeta elektriko v trinadstropni hiši, polakirata parket ali montirata kuhinjo, medtem ko njuni ženi izmenjujeta mnenji o tem, ali bi morali tudi mi na ulice tako kot ljudje v Egiptu, ker je v Demokraciji pisalo, da je naš Türk povsem enak njihovemu Mubaraku. Ja, dežurni šaljivci se drug za drugim sprašujejo, ali sme Goran Obrez pogledati nogometno tekmo. Sprašujejo se, ali smeta Novakova povabiti prijatelje na večerjo, ne da bi jim za to nepozabno kulinarično izkušnjo izstavila račun. In ja, sprašujejo se, kako bo taista država, ki se je odločila disciplinirati mizarje in vodovodarje, odreagirala, ko bo Boštjan Gorenc alias Pižama, komik po poklicu, prijatelju mimogrede povedal vic ali dva, ta pa mu bo nato od samega veselja plačal pivo.Vlada je s svojim predlogom resnično navdušila množice duhovitežev, saj jim je ponudila eno bolj hvaležnih tem zadnjega časa, na katero se lahko duhovito obesijo celo ljudje brez posebnega smisla za humor. Na prvi pogled česa tako bedastega pač že lep čas nismo zasledili in k teorijam zarote nagnjen človek zlahka posumi, da se vlada poskuša namerno blamirati, da bi na tak način odvrnila pozornost javnosti od kakšne manj absurdno zveneče, a veliko bolj usodne

ideje, ki jo v resnici želi uresničiti. A ko se človek preneha naslajati nad vso absurdnostjo, do katere bi lahko pripeljalo resno izvajanje predlaganega zakona (saj ne da bi človek resno verjel, da je to pri nas možno), se vseeno mora vprašati, ali ni s tem, da ima na rumenih straneh telefonskega imenika vsak slovenski državljan več prijateljev kot na Facebooku, vseeno nekaj narobe. Vprašati se mora, koliko obrtnikov je lani sam spustil v svojo hišo ali stanovanje in koliko računov je za opravljeno delo prejel. In na koncu se mora s cmokom v grlu vprašati tudi to, koliko je na tak način s svojimi obrtniškimi prijatelji oškodoval oziroma ogoljufal lastno državo. Delo na črno je pri nas, pa naj se nam to ljubi priznavati ali ne, ustaljena praksa, po kateri vsi mi nerazumno zasoljene obrtniške cene radi malce spustimo na račun državnega proračuna ter našim “rumenim” prijateljem pomagamo, da poleg nas nategnejo še našo državo. Obrtniki pri tem seveda nimajo pretirano slabega občutka, saj iz prve roke vedo, da na roko plačujejo tudi politiki, davčni inšpektorji, policisti, finančniki, novinarji in župniki. Te zgodbice bodo z veseljem delili z vami, da bi le pomirili vašo slabo vest oziroma skrb za obubožano državno blagajno. Vse to je pač le ena majhna komponenta našega tranzicijskega sistema, ki je tako kot vsak družbeni sistem (in tranzicija, vsaj tako sem vse bolj prepričan, ni prehod iz enega v drug sistem, ampak je sistem sam po sebi, nekakšen skrbno nadzorovan privid demokracije) ustvarjen po meri vladajočih, na ostalih revežih pa je, da se mu, kakor vedo in znajo, poskušajo prilagoditi in si s tem zagotoviti preživetje. In to naše obrtniško

socialno omrežje, v katerem velja, da te vsakdo, ki v roke prime bormašino, s tem v bistvu sprašuje, ali bi bil njegov prijatelj, ni nič drugega kot naš poskus, da se prilagodimo sistemu. Našim tranzicijskim vladarjem, ki dolga leta niso počeli drugega kot ohranjali sebi naklonjeno stanje permanentne tranzicije, je po besedah enega izmed njih v recesiji zmanjkalo denarja za ljube jim politične igrice in so se, kot kaže, v iskanju vsakega rešilnega evra nenadoma čudežno spomnili vseh tistih obrtnikov, ki so jim doma menjavali odtoke in polagali ploščice in pri tem redno pozabljali na DDV. “Mogoče bi celo za penzije imeli,” je bržkone pripomnil lump iz zadnje vladne klopi. Vse kaže, da recesija, ki predvsem razkriva naše grehe iz preteklosti, preprosto sili te naše razpuščence k ukrepanju in urejanju reči, ki bi morale biti urejene že zdavnaj in ki bi urejene verjetno tudi bile, če bi imela katera koli izmed naših vlad, levo desnih in desno desnih, kot temu posrečeno pravi Marko Brecelj, do sedaj resen namen, da naša država postane zgledna evropska demokratična družba, v kateri plačevanje “na roko” ali “pod mizo” ni družbena norma. A tega namena v resnici nikoli ni bilo (in ga tudi danes ni) iz enega samega zelo preprostega razloga, in ta je, da se naši politiki še kako dobro zavedajo, da takšni državi Sloveniji, torej demokratični, zgledni in urejeni, oni niti pod razno ne bi mogli več vladati, saj imajo že v tem tranzicijskem sistemu vsi po vrsti obilico težav z računskimi sodišči, policijo, tožilstvom, mediji, človekovimi pravicami, enakostjo pred zakonom, s strpnostjo, torej bolj ali manj z vsem, kar predstavlja demokracijo. • POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

RUBRIKA

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

VELIKI INTERVJU DR. LUČKA KAJFEŽ BOGATAJ

Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja  Dr. Lučka Kajfež Bogataj je slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet. S to razliko, da je mnogo bolj znanstveno podkovana in da je članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Večletno pojavljanje v medijih je njen nastop izpililo.





Staš Zgonik Borut Peterlin POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

VELIKI INTERVJU DR. LUČKA KAJFEŽ BOGATAJ

teri podatki, objavljeni v letu 2008, so bili za vas najbolj šokantni?

Najbolj me je pretresel podatek, da je v lanskem letu vreme pobilo kar 220 tisoč ljudi. To se mi kot znanstveniku zdi nepojmljivo. Pa tudi to, da je bila škoda, ki jo je povzročilo vreme, lani druga največja v zgodovini, samo za letom 2005 in orkanom Katrina. Dejansko ostajamo nemočni, enako kot smo bili pred sto leti.

Pa najpomembnejši lani objavljeni podatki? Znova me je presenetilo, kako točno znamo napovedati obnašanje podnebja. Napoved globalne temperature s konca leta 2007 se je za 2008 na primer od dejanskih meritev razlikovala za manj kot desetinko stopinje. La Niña, pojav v Pacifiku, je sicer lani res nekoliko ohladil ozračje, vendar je bilo to vse napovedano. To mi daje še večje zaupanje v klimatske modele, s katerimi operiramo. Žal ...

Nas lahko reši neznanje klimatologov, torej da se napovedi, model, izkažejo za napačne? Kolikšna je po vašem mnenju možnost za kaj takega? Zanesljivost naših napovedi nikoli ne bo 100-odstotna. Odstopanja so pričakovana, vendar nikakor ne tako velika, da bi pomenila zaustavljanje trenda ogrevanja. Možni pa bodo časovni zamiki. Če na primer pride do velikega izbruha vulkana, se lahko proces zaustavi za nekaj let. Splošen trend pa se ne more spremeniti, tudi zato, ker je bila konec leta 2007 Sončeva aktivnost v minimumu in nas v prihodnjih šestih letih čaka krepitev Sončeve aktivnosti.

Leto 2008 naj bi bilo najhladnejše v minulih 10 letih. Kako si to razlagate? Izpusti ogljikovega dioksida so v tem času narasli ... Odvisno, v kakšen kontekst ta podatek postavimo. Lahko rečemo najhladnejše v zadnjih desetih letih, vendar to še vedno pomeni deseto najtoplejše v zadnjih 150 letih. Stvar je v interpretaciji. Sicer pa je bilo zelo jasno napovedano, 30

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

da bo leto 2008 nekoliko hladnejše in tudi vzroki za to so jasni. Pojava La Niña in El Niño precej vplivata na globalno temperaturo in povprečje v posameznem letu. V času El Niña se ozračje dodatno segreje, v času La Niñe pa se nekoliko ohladi. Nekoliko hladnejše leto 2008 ni nič nenavadnega, saj natančno poznamo vzroke. Letošnje leto bo zaradi pešanja La Niñe že bistveno toplejše. Po napovedih naj bi bilo globalno četrto najtoplejše. Sicer pa, če pogledamo podatke za Slovenijo, vidimo, da je bilo lansko leto šesto najtoplejše v zadnjih 160 letih.

Ali ni vendarle čudno, da je bilo ob globalnem segrevanju najtoplejše leto doslej leto 1998, torej že pred desetletjem? Tisto leto je bilo najtoplejše zato, ker smo bili tisto leto priča močnemu El Niñu. Šlo je za dodaten vpliv, ki je povzročil velik skok v trendu stalnega naraščanja temperature. Leta pred tem pa so bila zaradi učinka izbruha vulkana Pinatubo (vulkan na Filipinih je izbruhnil leta 1991, op. a.) prehladna. Variabilnost iz leta v leto ne spreminja trenda.

Kako sploh vulkani vplivajo na podnebje? Izbruh vulkana lahko za približno štiri leta ohladi globalno podnebje. Tako, da izbruhani aerosoli zasenčijo sonce. Dodatno pa zaradi velike količine žveplovih in drugih spojin v izbruhanem materialu v atmosferi stečejo kemične reakcije. Podoben učinek imajo lahko tudi dolgotrajni požari. Vendar ima vsak tak dogodek omejen rok vplivanja na ozračje.

V času gospodarske krize se bosta transport dobrin in poraba energije zmanjšala. Ali je torej v nekem smislu, glede boja proti podnebnim spremembam, kriza tudi dobrodošla? Ne verjamem, da se bosta transport in poraba energije zmanjšala. Kvečjemu bomo lahko priča umiritvi. Ne bo nikakršnih padcev, le nekoliko počasnejše naraščanje. Kljub vsemu je denarja na svetu še vedno ogromno in promet je zadnja stvar, ki se je bo politika lotila. Res pa je, da ima lahko zmanjšanje potrošnje dobrin zaradi pomanjkanja denarja pozitivne učinke za okolje. Ob tem bi poudarila tudi, da glavni problem, kar se tiče fosilne energije, ni več nafta, temveč premog. V ZDA kar 85 odstotkov fosilne električne energije proizvedejo s

pomočjo premoga, pa jih imamo za eno najbolj naprednih družb. Da sploh ne omenjamo npr. Poljske, Indije, Kitajske. Elektrike zagotovo ne bo manj. Ljudem lahko vse vzameš prej kot elektriko. Tako da je lahko kriza tudi nevarna. Globlja bo kriza, bolj se bodo države odpovedovale uvoženim energentom in se začele zanašati na lokalne vire, kar pa je v veliki večini primerov poceni premog. Tudi v primeru Slovenije.

Ste med zagovorniki jedrske energije, ker, kot pravite, so pri brezogljičnih virih energije vse ostalo le še golobi na strehah. V koalicijskem sporazumu nove vlade je napovedan tudi referendum o drugem bloku jedrske elektrarne Krško. Bi se bili pripravljeni aktivno vključiti v kampanjo za drugi blok? Dejansko sem v precepu. Še vedno trdim, da je jedrska energija kot taka varna. Nisem nasprotnik jedrske energije iz ekoloških razlogov, češ da bomo zanamcem pustili odpadke ipd. V precepu sem zaradi razvojne dimenzije. Če se namreč Slovenija odloči za jedrsko energijo, potem ji zmanjka denarja za vse morebitne druge rešitve. Prav tako jedrska energija ne bo nudila toliko novih delovnih mest, kot bi jih lahko katera druga rešitev. Jedrska energija je, če gledamo samo proizvodnjo elektrike, zagotovo najboljša opcija. Razvojno gledano pa bi nas to potisnilo na neko pot, ki bi ji morali potem slediti vsaj 20 let.

Kakšno je vaše stališče do biogoriv? Sem odločno proti. Od nekdaj. Zagovorniki biogoriv so zamudili čas, ko so imele razvite države presežke hrane. Premik k biogorivom se je zgodil z namenom, da kmetje ne bi opuščali svoje dejavnosti, da bi bila zemlja obdelana. Vendar pa so se razmere, preden je ta ukrep našel prostor v klimatski politiki, zelo spremenile. Hrane naenkrat tudi zaradi podnebnih sprememb ni več preveč. Politika subvencionira proizvodnjo rastlin za biogoriva, zato so se kmetje odločali zanjo. Preden je ta politika zaživela, je bilo že prepozno. Še isti trenutek bi se morali ustaviti, pa se niso. Proti sem tudi zato, ker pred začetkom množične proizvodnje biogoriv ni nihče uvedel nikakršnega predhodnega ukrepa.

Kakšnega? Uporabo biogoriv lahko primerjamo s hišo na obnovljive vire energije. Hišo je treba najprej izolirati, jo narediti

kar si prizadevate? Ste dobili kakšno ponudbo? Ponudb je bilo pred volitvami kar preveč. Glede mojega udejstvovanja pa so se okoliščine od tiste izjave nekoliko spremenile. Kot kaže, bomo namreč dobili Urad za podnebne spremembe (tako je zapisano v koalicijskem sporazumu, op. a.). Končno se bo izpolnila moja vizija, da potrebujemo institucionalno obliko horizontalnih povezav politike. Da leva roka ve, kaj dela desna. In da se to dogaja blizu vladi, blizu tistim na najvišjih položajih, od katerih lahko dobiš zadostno podporo. Tukaj bi si pa morda premislila glede vstopa v politiko. Če bi ustanovili močno in strokovno neodvisno institucijo. Ampak to je velik če.

Katere so tri najpomembnejše pristojnosti, ki bi jih moral dobiti tak urad?

energijsko učinkovito, šele potem pa je nanjo smiselno namestiti solarne kolektorje.Sem odločno proti. Od nekdaj. Ker bo to sicer pljunek v morje. Da bi lahko upravičili proizvodnjo biogoriv, pa bi morali najprej zasnovati avtomobile, ki porabijo liter goriva na sto kilometrov.

Če bi vam dali na voljo neomejena sredstva za ukrepanje in moč, kateri bi bil prvi ukrep, ki bi ga sprejeli v Sloveniji? Sploh ni treba kovati velikih načrtov, samo akcijski načrt za energijsko učinkovitost, ki že obstaja, bi začela striktno uresničevati. Ampak striktno. In če mi ponudite neomejeno moč, bi nespoštovanje pravil energijske učinkovitosti uvrstila med kazniva dejanja. Kot lahko pijanega človeka odpeljejo z marico, tako bi morala policija ukrepati tudi proti energetsko potratnim ljudem. V njihovo in skupno dobro.

Torej represija ... Nesporno za začetek represija, s tem, da bi bilo seveda poleg palice treba ponuditi tudi korenček, torej davčno nagrajevanje gospodinjstev, ki bi se do potankosti držala predpisov ali jih presegala.

Nedavno ste zavrnili možnost, da bi sami vstopili v vlado. Rekli ste, da raje ostajate okoljska opozicija. Pa se vam ne zdi, da bi lahko le z vstopom v politiko res dosegli vse tisto, za

Še nedavno je odločno zavračala možnost vstopa v politiko. Danes je pripravljena premisliti.

Prva je določanje stališč v mednarodnih pogajanjih o energetsko-podnebnih svežnjih. Da se vodi politika, ki je do okolja prijazna, istočasno pa Slovenije ne postavlja v nek deprivilegiran položaj. Druga stvar je, o tem sva že govorila, izvajanje obstoječe podnebne zakonodaje. Imamo akcijske načrte, na podlagi katerih bi bilo mogoče črpati ogromno evropskih sredstev, pa jih nismo, ker bi morali tudi sami prispevati delež denarja za projekte. Tretja naloga pa bi morala biti prilagajanje na podnebne spremembe, zlasti upoštevajoč nacionalno varnost.

Koalicijski sporazum vsebuje tudi zavezo za izdelavo akcijskega načrta za prilagajanje. Kaj je v tem segmentu po vašem mnenju najpomembnejši ukrep? Najpomembnejša se mi zdita ustrezno prostorsko planiranje in zakonodaja glede pomoči prizadetim v vremenskih ujmah. Da bo kljub materialni škodi, ki bo nastajala, ljudem zagotovljena eksistenca. Da natančno vemo, kaj je zavarovano, kdo plača, da ljudi ozavestimo o problematiki. Potrebovali bi tudi reorganizacijo civilne zaščite in natančneje bi bilo treba opredeliti vlogo vojske. Druga zelo pomembna stvar je zagotavljanje prehranske varnosti. Slovenija mora stremeti k prehranski neodvisnosti. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse sektorje. Za zdravstvo ga nimamo, za turizem ga nimamo. Tudi za ostalo gospodarstvo ni primerne strategije prilagajanja. Menim, da bi morali krizo, ki jo doživljamo, obrniti sebi v prid. Morda se bo moje razmišljanje slišalo banalno, vendar veliko tovarn danes › POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

VELIKI INTERVJU DR. LUČKA KAJFEŽ BOGATAJ

zaradi pomanjkanja naročil miruje. Zdaj bi bil čas, da bi država npr. pomagala toplotno sanirati samevajoče proizvodne objekte, narediti tovarne energetsko učinkovitejše. Ko bo krize konec, za kaj takega ne bo časa. Nihče ne bo pripravljen ustaviti dela za kaj takega.

To je torej vaše razumevanje slogana »Kriza je lahko tudi priložnost«, ki ga v zadnjem času pogosto slišimo? Tako je. Poanta je, da pri sanaciji gospodarstva ne gledamo zgolj na večjo produktivnost in večjo kakovost delovnih mest, temveč tudi na »podnebno« prestrukturiranje. To pomeni dvojen izziv: zmanjšati energijsko intenzivnost gospodarstva vzporedno z manjšanjem ogljikove intenzivnosti virov energije. Podnebna in finančna kriza izhajata iz iste napačne miselnosti vere v virtualne dobrine. Izpuhtel je denar, ki ga v resnici nikoli nismo ustvarili, razen na ekranih borznih računalnikov, in pri okolju je enako Zemlja je ena, obnašamo pa se kot bi je imeli za še tretjino več.

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

državni sekretar Zoran Kus. Če bo državni sekretar, vsaj kar se podnebnih sprememb tiče, ostal pri zdajšnjih stališčih, potem sem z izbiro zadovoljna. Na ministre nikoli nisem gledala kot na zelo strokovne osebnosti, zato tudi zdajšnjemu ministru ne očitam izobrazbe in izkušenj. Sodila ga bom po količini denarja, ki mu ga bo v proračunu za prihodnje leto uspelo izboriti za okoljske projekte in za zaposlovanje sposobnih ljudi. Močno so ga prizadela Virantova prizadevanja za krčenje obsega zaposlenih v javni upravi. Nemogoče je dati vse službe v isti koš. In meteorologi so se upokojevali, novih pa niso zaposlili. Zaradi take kadrovske politike se nam tudi manjša ugled v tujini. Slovenija npr. zaostaja pri uveljavljanju evropske direktive o nadzoru in preprečevanju onesnaževanja okolja. Minister mora po mojem mnenju poskrbeti za ustrezne ljudi in dovolj denarja. Če mu to uspe, bo uspešen minister. Državni sekretar pa mora skrbeti za vsebino.

Kako bi v kontekstu boja proti podnebnim spremembam ocenili zapuščino štirih let Janševe vlade? Prejšnja vlada do začetka predsedovanja Evropski uniji tega problema ni prepoznavala. Kolikor se spomnim, Janša kot premier vse do takrat, ko je pred začetkom predsedovanja dojel, kaj ga čaka, ni niti enkrat izrekel besedne zveze »podnebne

spremembe«. Res pa je, da je po tem, tako kot bolj ali manj celotna vladna ekipa, dojel pomembnost tematike. V zadnjem letu so se zelo trudili, in če bi vztrajali še nekaj časa, bi se verjetno zgodili večji pozitivni premiki.

Ali so zdajšnje nizke cene nafte smrt za prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije? Niti ne. Nafta bo kmalu spet na približno 80 dolarjih za sod. Moramo pa priznati, da se na področju klasičnih obnovljivih virov energije tudi brez tega pojavljajo težave, ki lahko vodijo celo v njihovo počasno opuščanje. Konkretno se je na področju vetrne energije pokazalo, da je tehnologija še slaba, da so okvare prepogoste in zelo drage. Danci npr. ugotavljajo, da je veter še vedno preveč nezanesljiv vir energije in da je proizvodnjo energije zaradi tega izjemno težko uravnavati. V zadnjem letu so bili prisiljeni povečati porabo fosilnih goriv, ker so potrebovali nove elektrarne s stabilno proizvodnjo za uravnavanje neenakomerne proizvodnje električne energije s pomočjo vetra.

Bi rekli, da je bilo obdobje nafte po 140 dolarjev za sod čas, v katerem bi se stvari lahko premaknile v pravo smer? Je bila »naftna kriza« tudi priložnost? Res je. Takrat je bila idealna priložnost za začetek izvajanja že omenjenega akcijskega načrta za učinkovito rabo

energije, ne pa da je že od februarja lani v predalu. Takrat bi morali ugrizniti v to jabolko. Ampak to je bilo obdobje pred volitvami ...

Vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja veliko Slovencev: Kakšen avto vozite?

Sem lastnica šest let starega punta. Sem povsem zadovoljna.

Ali tudi na vas pogosto letijo očitki o govorjenju enega in delanju drugega, kot se je to dogajalo ob obisku Ala Gora v Sloveniji? Zadnjič me je na nekem predavanju nekdo vprašal, če sem se pripeljala z avtom. Pa sem ga vprašala, če si kaj prenaša datoteke s spleta. Ker je bil odgovor DA, sem ga opozorila, da en sam megabajt prenesenih podatkov pomeni 9 kilogramov premoga ...

Devet kilogramov?! Pomislite, koliko naprav na različnih koncih sveta troši elektriko, da vi lahko dobite tisto, kar si zaželite.

Kakšno je sploh vaše mnenje o Alu Goru? Imela sem občutek, da je fama okrog njega dokaj umetno ustvarjena. Zdaj pa, ko sem ga ob obisku v Sloveniji osebno spoznala, moram reči, da je izjemen »showman«, vendar z dovolj globoko vsebino. Imela sem tudi priložnost krajšega pogovora na štiri oči. Zanimalo me je, kako je z njegovo naslednjo knjigo, kaj bo njena rdeča

Dela z vremenom pa je vsaj enako kot prej, upam si celo trditi, da ga je vedno več.

nit. Bodo to podnebne spremembe ali bodo to t. i. ekosistemske storitve (angl. ecosystem services)? Sama se namreč trenutno največ ukvarjam prav s slednjim, saj v tem vidim logično nadaljevanje tematike podnebnih sprememb.

Ekosistemske storitve? To so tiste stvari, ki podpirajo naše življenje, pa so danes zastonj. Gre za spoznanje, da je treba okolju določiti realno ceno. Namreč, bolj ko se nekaj vrti okoli denarja, bolj je politika dovzetna za to. Treba je spremeniti ekonomsko paradigmo, uvesti t. i. ekološko ekonomiko, v okviru katere se skušajo storitve narave finančno ovrednotiti. Namen je tržni ekonomiji pokazati, kakšna je prava cena nekega izdelka oz. storitve. Če se vozim z avtomobilom, plačam za bencin, plačam za uporabo cest ipd. Zraka, ki ga onesnažim, pa ne plačam. To pa je zastonj. Dokler je planet to prenesel, nas to ni zanimalo, zdaj, ko Zemlja onesnaževanja ne prenaša več tako dobro, pa za posledice plačujejo vsi, tudi tisti, ki hodijo peš.

Ali to potem pomeni, da bo v končni fazi vse imelo ceno, in ali v tem primeru ne obstaja nevarnost, da bo enkrat vse imelo tudi enega lastnika? Narava je kapital. Šele plačevanje realne cene nas bo prisililo, da bomo › razmišljali dolgoročno in do okolja POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

VELIKI INTERVJU DR. LUČKA KAJFEŽ BOGATAJ

prijazno, da se ljudje streznijo. In to je mnogo pomembneje od uvajanja obnovljivih virov energije. Ti namreč ne spreminjajo naše paradigme, ki je neprestano rasti, se neprestano voziti in živeti razkošno.

Torej bomo na kapitalističen način izničili negativne posledice kapitalizma? To je pot, ki je trenutno že na voljo. Nimamo pa še neke duhovne paradigme, ki bi lahko brez takih ukrepov spremenila razmišljanje ljudi. Seveda pa so pri tem pristopu tudi pasti, kajti čim bo narava naprodaj, bo nekdo lahko na ta račun mastno služil in celo nadzoroval ljudi. Lahko bi se zgodilo, da nam bo nekdo zaračunaval pravico do dihanja. Zato potrebujemo čim prej tudi novo etiko.

Po vašem prepričanju bi lahko podnebne spremembe ogrozile našo nacionalno varnost. Ali zaradi pomanjkljivosti naše države ali ravno zaradi ugodnih življenjskih razmer? V obeh pogledih. Glede notranje državne varnosti že imamo problem naravnih nesreč. Potem je tu uvozna energetska in celo prehrambena odvisnost. Uvoz energentov bo čedalje dražji, hrane tudi. Ogrevanje ozračja lahko vpliva na zanesljivost oskrbe z električno energijo. Močnejši vročinski val lahko zaradi množične uporabe klimatskih naprav že zdaj povzroči razpad električnega sistema. Glede zunanje varnosti pa se moramo zavedati, da bomo mi v prihodnosti.

Se vam zdi, da je Nobelova nagrada za mir, katere soprejemnica ste, sploh primerna vašemu delu, delu IPCC-ja? Zagotovo. Ostale Nobelove nagrade so namenjene ljudem, ki so odločilno zaznamovali svoja področja. Nobelove nagrade za mir pa nikoli niso nagrade za ljudi, so nagrade za problem. Tudi nimajo funkcije nagrajevanja, temveč funkcijo opozarjanja. Torej, ko se svetu zazdi, da nek problem pomeni resnično krizo, je nagrada nek vzvod, s katerim se to dodatno potrdi. Mi se niti za trenutek nismo slepili, da smo jo dobili za naše znanstvene dosežke. Ta nagrada 34

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Pomislite, koliko naprav na različnih koncih sveta troši elektriko, da vi lahko dobite tisto, kar si zaželite.

nima zveze z ljudmi, ki so jo dobili. Lahko bi se zgodilo, da nam bo nekdo zaračunaval pravico do dihanja.

Predsednik Danilo Türk vas je lani odlikoval z redom za zasluge. Kaj vam pomeni več? Absolutno red za zasluge. Ta je bil dejansko namenjen meni.

Ali v zadnjem času dobivate veliko vabil na razne prireditve? Zmerno. Res dobivam tudi vabila na prireditve, na katere nikakor ne sodim.

To sprašujem zato, ker me zanima, če menite, da je vaša navzočnost na prireditvah postal dober PR za organizatorja. V smislu, da ga predstavlja kot ekološko ozaveščenega. Možno, ne pa pretirano.

Kaj menite o imenovanju Karla Erjavca za okoljskega ministra? Desusov program se je namreč od drugih najbolj razlikoval prav po odsotnosti okoljske problematike. To je čista politična odločitev. Presenečena sem, da se je odločil za ta resor. Me je pa prijetno presenetil državni sekretar Zoran Kus. Če bo državni sekretar, vsaj kar se podnebnih sprememb tiče, ostal pri zdajšnjih stališčih, potem sem z izbiro zadovoljna. Na ministre nikoli nisem gledala kot na zelo strokovne osebnosti, zato tudi zdajšnjemu ministru ne očitam izobrazbe in izkušenj. Sodila ga bom po količini denarja, ki mu ga bo v proračunu za prihodnje leto uspelo izboriti za okoljske projekte in za zaposlovanje sposobnih ljudi. Močno so ga prizadela Virantova prizadevanja za krčenje obsega zaposlenih v javni upravi. Nemogoče je dati vse službe v isti koš. In meteorologi so se upokojevali, novih pa niso zaposlili. Zaradi take kadrovske politike se nam tudi manjša ugled v tujini. Slovenija npr. zaostaja pri uveljavljanju evropske direktive o nadzoru in preprečevanju onesnaževanja okolja. Minister mora po mojem mnenju poskrbeti za ustrezne ljudi in dovolj denarja. Če mu to uspe, bo uspešen minister. Državni sekretar pa mora skrbeti za vsebino.

Kako velik je sploh znanstveni konsenz glede antropogenega izvora podnebnih sprememb? Znotraj IPCC-ja se je v zadnjem času oblikovala skupina ljudi, ki sledijo delovanju t. i. klimatskih skeptikov, torej znanstvenikov, ki zanikajo človeški

NOVICE

izvor klimatskih sprememb. So tudi nekateri, ki sploh zanikajo, da bi se podnebje spreminjalo. Prvi neuradni izsledki tega »spremljanja« pravijo, da klimatski skepticizem poganja 15-20 ljudi. Seveda takih, ki so na izjemno dobrih položajih. Eden od njih naj bi svetoval tudi Vatikanu. Konsenze v znanosti da šele zgodovina, sproti pa jih ni mogoče meriti. Tudi znotraj IPCCja glede določenih vprašanj konsenza ni. Edini konsenz, ki nas druži, je v tem, da imamo fizikalni model, katerega napovedi se z meritvami potrjujejo že skoraj dvajset let, in da objektivno povzemamo ugotovitve vrhunske klimatološke znanosti v času pisanja poročil.Nesporno za začetek represija, s tem, da bi bilo seveda poleg palice treba ponuditi tudi korenček, torej davčno nagrajevanje gospodinjstev, ki bi se do potankosti držala predpisov ali jih presegala.

Dr. Fred Singer, znani klimatski skeptik, sicer atmosferski fizik, je v intervjuju za Mladino dejal, da v zadnjem stoletju ni jasne korelacije med naraščanjem izpustov ogljikovega dioksida in temperaturo. V času izjemne gospodarske rasti po drugi svetovni vojni, ko so izpusti skokovito naraščali, so namreč temperature približno dve desetletji padale. Poleg naravne variabilnosti in časovnega zamika so bile občutne še posledice vojne, posledica eksplozij in pa posledica izjemno umazanih goriv, ki so jih v tistem času uporabljali. Kar sem govorila o vulkanih in požarih, velja tudi npr. za velike bombne eksplozije. Pa ne samo tistih dveh jedrskih bomb, ki sta padli na Japonsko. V letih zatem so tako ZDA kot Rusija izvedle množico jedrskih poskusov. Prav tako pa so v tistem času kurili vse, kar je »šlo v peč«. Posledica tega je bila velika prisotnost aerosola v atmosferi, kar, kot sem že omenila, zmanjšuje prepustnost ozračja. Tako da to ni argument. Argument bi bil alternativen tridimenzionalni klimatski model splošnega kroženja zraka, ki bi brez upoštevanja naraščajoče vsebnosti toplogrednih plinov pojasnil dogajanje, ki ga merimo.

Izraza klimatske spremembe in globalno segrevanje razumemo kot sinonim ... To ni prav. Uporabljati bi bilo treba izključno »podnebne spremembe«. Podnebne spremembe so sočasna posledica globalnega segrevanja. Vreme ni samo temperatura. •

Očistimo Evropo

V Evropskem parlamentu začetek kampanje v podporo akciji Očistimo Evropo, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu V Evropskem parlamentu se je ta teden začela kampanja v podporo pobudi o evropski čistilni akciji Let’s Do It World 2012. Več poslancev, tudi Romana Jordan Cizelj in Zoran Thaler, je vložilo pisno izjavo, s katero bi pridobili podporo poslancev pri organizaciji prostovoljne čistilne akcije, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu. Civilna pobuda Let’s Do It! je v Sloveniji aprila lani pod naslovom Očistimo Slovenijo v enem dnevu požela velik uspeh, s pisno izjavo pa želijo evropski poslanci pridobiti podporo kolegov pri organizaciji podobne prostovoljne čistilne akcije, ki jo želijo izvesti v čim več državah po vsem svetu. Poslanci v pisni deklaraciji opozarjajo, da je izvajanje

in izvrševanje zakonodaje EU o odpadkih nezadostno ter da je pomanjkanje družbene odgovornosti in osveščenosti o okoljevarstvenih vprašanjih še vedno težava številnih držav članic. Evropska komisija in države članice bi morale po mnenju poslancev problematiko divjih odlagališč odpadkov reševati na skupni evropski ravni ter vzpostaviti spletno mesto, kjer bodo objavljeni podatki o nacionalnih evidencah ravnanja z odpadki in zemljevidi z ilegalnimi odlagališči. Podpise k izjavi bodo poslanci zbirali do 16. maja. V tem obdobju si bosta Jordan Cizljeva in Thaler s tremi kolegi iz Francije, Estonije in Litve prizadevala zbrati 368 podpisov od skupaj 736 evropskih poslancev, kolikor je potrebno, da se pisna izjava lahko natisne v vseh uradnih jezikih in se vključi v uradni zapisnik zasedanja Evropskega parlamenta.•

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Od kod je prišla ta hrana?

Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jemo 

darja Kocbek

Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej.

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

fera z dioksinom v Nemčiji, že četrta v EU in druga v Nemčiji v zadnjih desetih letih, je pokazala, zakaj kmetijskoživilski industriji ni v interesu, da bi potrošnik vedel, kako in kje se prideluje in proizvaja hrana. V dokumentarnem filmu Hrana, ki si ga je bilo mogoče lani poleti ogledati tudi v Ljubljani, avtor Robert Kenner pravi, da se je način prehranjevanja ljudi v zadnjih 50 letih spremenil bolj kot prej v 10 tisoč letih. »Ko greste v trgovino, vidite slike kmetov, kmetije, zeleno travo,« razlaga Kenner. Dejansko pa obstaja neka zavesa med potrošniki in mesti, od koder dejansko prihaja hrana. »Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jeste, kajti če bi vedeli, najbrž ne bi hoteli jesti. Če sledite hrano do izvora, pridete do popolnoma drugačne realnosti, ta je tovarna, ne kmetija. Meso proizvajajo velike

nadnacionalke, ki imajo zelo malo skupnega s kmetijami in kmeti. Naša hrana prihaja z ogromnih tekočih trakov, kjer izkoriščajo živali in delavce. In hrana postaja vse bolj nevarna, kar namerno skrivajo pred nami. Majhna skupina nadnacionalk nadzira celotno proizvodnjo hrane od semena do trgovine,« ugotavlja Kenner. V Berlinu ga po Spieglovi oceni ni junaka, ki bi si upal lotiti živilske industrije, saj je četrta najuspešnejša panoga v državi. Četrtino od 150 milijard evrov prihodka nemška živilska podjetja ustvarijo v tujini. Tudi oblasti ni v interesu, da bi s poostritvijo nadzora in ostrejšimi predpisi dvignila cene izdelkov. Zato so podjetjem »zaradi pomanjkanja inšpektorjev« predpisali več samokontrol, nadzor koncentracij dioksina ni izrecno predpisan, proizvajalci sestavin za krmo se smejo ukvarjati tudi s predelavo odpadkov, kar jim omogoča,

da »iz odpadkov delajo obroke, živali pa spreminjajo v smetnjake«, saj so se v krmi pojavile tudi že odplake iz kanalizacije. Proizvajalci se lahko brezbrižno izgovarjajo, da je problem posledica pomote. Čeprav dobiva nemški škandal z dioksinom vse večje razsežnosti, saj so v torek ugotovili povišane koncentracije tudi v krmi za prašiče, v Nemčiji ali v Bruslju nihče še ni zahteval ostrih ukrepov, s katerimi bi učinkovito onemogočili mešanje maščob za krmo z maščobami za industrijo. Evropska komisija je izrazila le razočaranje, ker industrija na sestanek, ki so ga na komisiji sklicali v ponedeljek, ni prišla z nobenimi predlogi. Sama komisija je sicer predlagala, da bi morali zahtevati ločeno proizvodnjo, a na prostovoljni podlagi. Torej nobenih ostrih ukrepov. Živilska industrija je ena najmočnejših v EU, ima tudi ogromno denarja za lobiranje. Ni presenetljivo, da evropska komisija zgolj vztrajno ponavlja, da so koncentracije dioksina v živilih bistveno nižje od dovoljenih, da je države članice EU in tretje države, ki so napovedale ukrepe proti Nemčiji, takoj opozorila, da bi bila prepoved uvoza nemškega mesa in jajc pretiran ukrep. Po Južni Koreji je v sredo uvoz nemškega prašičjega mesa in jajc kljub temu prepovedala tudi Kitajska. Francija, Italija in Slovaška so se odločile le za poostritev nadzora. Ob tem je treba tudi povedati, da države takšne škandale, kot je nemški z dioksinom, v glavnem uporabijo kot ukrep za zaščito svoje industrije. »Nadnacionalka je nadnacionalka, nima srca,« v dokumentarnem filmu Mi hranimo svet, ki ga je posnel Avstrijec Erwin Wagenhofer, povedal Karl Otrok, direktor za proizvodnjo v družbi Pioneer Romania, največje proizvajalke semen na

svetu. Romunija je po obsegu kmetijskih površin za Francijo na drugem mestu v EU, kar pomeni, da ima v očeh nadnacionalk še ogromne možnosti za rast. Karl Otrok je pokazal kmetijo s 400 hektarji zemlje, kjer na 25 hektarjih pridelujejo čebulo. Zaposleni, ki jo pobirajo, dobijo 50 centov na dan, Nizozemcem so jo ponudili za 27 centov za kilogram, a jim je niso mogli prodati, ker so bili pripravljeni plačati le 17 centov. »Če boste prešli na hibride, kmalu ne boste več imeli naravnih poljščin. To se nam je zgodilo v Avstriji, kjer zdaj počasi spet prehajamo nazaj na naravne, biološko pridelane. A ta prehod bo dolgotrajen,« Otrok razlaga v filmu. Ta mu odgovarja, da se mora kmet v nekem trenutku odločiti med okusnejšimi pridelki in nižjimi stroški pridelave. »Nisem nasprotnik hibridov, ampak naravni pridelki imajo veliko boljši okus. Zelo preprosto,« je k temu dodal Otrok. »Moj oče je z 12 hektarji zemlje lahko udobno preživljal družino, jaz sem moral kmetijo povečati za šestkrat, da svoji družini zagotavljam enak standard. To je vsekakor vredno razmisleka,« v filmu opozarja avstrijski kmet. V Berlinu ga po Spieglovi oceni ni junaka, ki bi si upal lotiti živilske industrije, saj je četrta najuspešnejša panoga v državi. Kako nerealna je cena za tono pšenice, lahko po besedah drugega kmeta ugotovimo, če jo primerjamo s ceno peska in soli, ki jo zimska služba pozimi stresa na ceste. »Mešanica peska in soli za ceste stane več kot pšenica, ki jo pridela kmet. To morajo ljudje vedeti. Objaviti je treba realne cene, ne zgolj ponavljati, da zrezek v trgovini ne sme stati več kot dva evra,« opozarja avstrijski kmet. Hkrati se ljudje po njegovih besedah čudijo, zakaj imamo »živalske tovarne z 20 tisoč.• POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

RUBRIKA

Alenka Kobolt, psihologinja in profesorica na Oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je dolga leta delala v vzgojnem zavodu. Izkušnje z otroki, ki so imeli čustvene, vedenjske in socialne težave, so jo utrdile v prepričanju, da mora družba, ki si želi razvoja in zmanjšanja skupine marginaliziranih, prav tem mladim nameniti več pomoči, ki pa naj bo podporna in večplastna. 38

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

MALI INTERVJU Alenka Kobolt

Če človek dobro dela, pusti odtis 



tanja Lesničar - Pučko JAKA ADAMIČ

datki kažejo, da število otrok, ki imajo učne, vedenjske ali druge težave, narašča. Kaj o tem meni vaša stroka in kaj ponuja kot model reševanja te problematike? Tisto, kar ponuja stroka v vseh naprednih državah, je interdisciplinarno zasnovana pomoč otrokom/mladostnikom s tovrstnimi težavami. Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je pokazal za premalo uspešnega, zato ga povsod nadomeščajo s tako imenovanim celostnim pristopom, kjer smo pozorni tako na značilnosti otroka, kvalitete in težave njegovega neposrednega okolja, družine, kot na zmožnosti in delovanje šole, ki jo ta otrok obiskuje. Na naši fakulteti smo zato z velikim začudenjem sprejeli informacijo, da je področna komisija, ki pripravlja smernice bele knjige za področje otrok/ mladostnikov s posebnimi potrebami, iz predloga zakona izključila otroke s težavami na področju čustvovanja in vedenja ter se odločila le za dikcijo motnje.

potem primanjkuje za delo z otroki v šolah. Seveda je nekatere skupine treba razvrstiti, a vseh ni mogoče, spekter težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki. Pa četudi bi ga na stopnji ocenjevanja prepustili medicini in psihologiji, ga moramo ob izvajanju individualizirane pomoči prepustiti šolam, več vlagati v izobraževanje pedagoškega osebja ter šoli dati vzvode, da pred usmerjanjem stori vse, kar je v njeni moči. Levji delež mora nositi pedagogika v najširšem smislu, se pravi specialna in socialna pedagogika, sociologija, psihologija v kontekstu vsakodnevnega življenja teh otrok. To, kar danes živijo naši otroci, je, kot je ob svojem obisku rekel Zygmund Baumann, nekaj, kar se pred našimi očmi nenehno spreminja, in tega ena znanstvena veja ne more v celoti zajeti.

Če vas prav razumem, gre znova za prepad med tako imenovanimi trdimi znanostmi, oprtimi na biologijo in s tem medikalizacijo, ter “mehkejšimi”, ki težave rešujejo upoštevajoč celoten psihološki in socialni kontekst. In ta vaš pristop se začne že pri novem besednjaku, ki ga uvajate: namesto negativnega, stigmatizirajočega izraza “otroci z

motnjami” skušate uveljaviti pozitivni pojem “otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami”, ki sodijo med otroke s posebnimi potrebami. Da, in ta sprememba v jeziku ni leporečje, je temeljna sprememba koncepta, kajti dosedanja praksa kategoriziranja je povzročila, da je bilo uvrščenih in torej prepoznanih kot pomoči potrebnih v skupini otrok s težavami v čustvovanju in vedenju izjemno malo. Med vsemi usmerjenimi niti en odstotek. Otrok iz te skupine je moral imeti že zelo hude težave, da je dobil podporo, ki mu je pripadala na osnovi te usmeritve. Pa še to je bila praviloma individualna pomoč, ta skupina mladih pa potrebuje predvsem pomoč pri integraciji v skupino vrstnikov, v življenje šole ter pomoč družini, da bi bila le-ta bolje kos otrokovim potrebam. In motnje bi lahko preprečili, če bi se takemu mlademu pravočasno posvetili.

Je bil razlog za pozen odziv finančen? Manj razvrščenih, manjši strošek? Ne, ni bilo to. Pred letom 2000, ko je bil sprejet zakon o osebah s posebnimi potrebami, je nastala tudi kategorija “učencev s primanjkljajem na posameznih učnih področjih”, kar je izrazito kombinirana težava:

›

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

MALI INTERVJU ALENKA KOBOLT

ta primanjkljaj je lahko res posledica disleksije, perceptivnih in drugih organsko pogojenih težav, mnogokrat pa se mu pridružijo emocionalne in vedenjske težave kot posledica ali tudi kot sodejavnik nastanka primanjkljaja. Lahko ga povzroči tudi marginalizirani položaj otroka, premalo socialne podpore. In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije “primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine”, saj je izraz vedenjske motnje prehud za veliko večino otrok v tem obdobju. Tako so tudi ti učenci dobili mnogokrat dodatne učne ure, več učenja, potrebovali pa bi tudi čustveno podporo in vključitev v skupnost.

Gre torej za doktrino inkluzivnosti, za katero so si že dolgo prizadevali tisti starši otrok s posebnimi potrebami, ki so se bali ravno stigme “posebnih” ustanov, šol ali programov? Da, najprej je prišlo do večjih premikov pri gluhih in naglušnih, pri slepih in slabovidnih otrocih, ki s posebno podporo lahko obiskujejo običajne šole; nič več niso “otroci z motnjami v razvoju”, ampak le otroci s posebnimi potrebami, zanje imamo mobilne strokovnjake, ki hodijo od šole do šole, pomagajo otroku, učitelju, staršem in so v pomoč otrokovemu razvoju. Ta trend se je nato razširil na druge skupine, kjer primanjkljaj ni senzoren in navzven ne tako jasen. Včasih taki mladi potrebujejo le več izkušenj s področja socialne interakcije, drugič več posluha za čustveno doživljanje ali pa učno pomoč, večina seveda potrebuje kombinacijo pomoči.

Velika večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi onstran otroka in šole, k družini? Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sodelujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko zagotovi le sodelovalno delo teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani.

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za to nihče ni odgovarjal. 40

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

V težjih primerih ne zadošča pomoč učitelja, potrebno je pravočasno sodelovanje učitelja in svetovalne službe, staršev, centra za socialno delo in še koga.

Točno. Da bi mreža delovala, mora biti vpeta med različna področja. V SFRJ smo imeli interdisciplinarno komisijo, ki ji je predsedoval moj kolega, dr. Bojan Dekleva, v kateri so bili predstavniki obeh ministrstev, kakor tudi ministrstva za notranje zadeve ter pravosodja za primere kaznovanih mladoletnih oseb. Z novo državo je bilo ta medresorska skupina ukinjena, kar je škoda.

Kdaj naj bi se začela družbena skrb za otroke? Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izhajajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih problemov. A težava je v tem, da že v vrtcih govorne primanjkljaje, ki so pogosto socialno pogojeni, obravnavajo le ambulantno, četudi so primanjkljaji velikokrat pogojeni s premalo vzpodbudami v otrokovi družini. Ko gre otrok v šolo, ki je normalno storilnostno naravnana, to le še poudari otrokove primanjkljaje, težave in zgodba se ponovi. V težjih primerih ne zadošča pomoč učitelja, potrebno je pravočasno sodelovanje učitelja in svetovalne službe, staršev, centra za socialno delo in še koga.

Težave naj bi torej pravočasno zaznali in ustrezno obravnavali vzgojitelji in učitelji. Toda ali so dovolj usposobljeni, dovolj senzibilni in predvsem ali imajo dovolj časa za takšno posvečanje otroku? Drug pomemben člen pri delu s to skupino je svetovalna služba, katere koncept je bil dograjen leta 1995, in po njem ima šolska svetovalna služba, v kateri delujejo psihologi, socialni delavci, pedagogi ali socialni pedagogi, veliko zadolžitev: sodelujejo pri usmerjanju, oblikovanju individualnega programa za te otroke, odzvati se morajo na tekoče vzgojne, disciplinske, socialne probleme, vodijo različne inovativne projekte, so lahko zagovorniki otrokovih pravic… A mnogi so potisnjeni v ozadje in so sprejeli vlogo pomočnika in administratorja, kar jim odžira čas, ki ga lahko posvetijo spreminjanju in grajenju pozitivne klime na šoli. Normativ v šolah je namreč tristo otrok na 0,90 svetovalnega delavca, ki deset odstotkov svojega delovnega časa tudi uči.

Pravzaprav ne razumem povsem: ali je mogoče, da politiki še vedno ne vedo, da je otrokov razvoj v enaki meri kot od genetike odvisen od zunanjih okoliščin in spodbud? O njihovem znanju ne morem soditi, toda OECD je leta 2005 ugotovil, da so za otrokov učni razvoj najbolj pomembni učitelji. Pedagoško okolje in pedagogi so tisti, ki vsaj v neki meri lahko odpravljajo socialne razlike, in hkrati opažajo tako prehodne kot dolgotrajne težave otrok, težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki. Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sodelujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko.

Velika večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi onstran otroka in šole, k družini? teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani, težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki.

Zakaj se je to zgodilo? Tega ne vem natančno, a očitno je obveljal le model uvrstitve otroka v kategorije, s katerim se porabi veliko časa - tudi po šest mesecev do enega leta in več - in tudi denarja, da obojega potem primanjkuje za delo z otroki v šolah. Seveda je nekatere skupine treba razvrstiti, a vseh ni mogoče, spekter težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki.

Gre pri političnih odločevalcih tudi za to, da jim kategoriziranje in medikalizacija otrok ustrezata, ker za bolnega otroka niso odgovorni, za socialno izločenega pa so? Gotovo je tudi to v igri, gre za psihološki mehanizem, ki je pogost tudi pri socialnih delavcih, vzgojiteljih. Tudi ti včasih težko prenašajo odsotnost ali, počasnost napredka pri otroku. Frustrira jih kot lasten delovni neuspeh, zato jih medicinska diagnoza nekako teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani, težav je odreši te frustracije, otrok dobi ritalin in je težav takoj manj. Zdi se kot hitra in učinkovita rešitev - le da ne odpravlja, ampak pomaga prikrivati čustvene, vedenjske ali tudi socialne vzroke. • POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Ni še bilo konec predzadnjih dnevnih poročil, ko se je v grosupeljski pekarni na delo pripravljala nočna izmena. Metle nekaj popoldancev so zrak z ostanki moke mrčavo zgostile in ga nežno vmešale v hrupno mrmranje strojev, ki so najprej zabrneli nad skupino mešalcev, potem pa so tempo odredili še trojici, ki je testo oblikovala v kepice in ga previdno polagala v pomokane košare.

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

Vse, kar človek potrebuje za življenje

reportaža kruh naš (ne)vsakdanji



Lora Power

sta jih bila dva vozička polna, sta jih starejša kamerada odpeljala v tihe komore, kjer so hlebi vzhajali pri kakih tridesetih stopinjah Celzija in skoraj sedemdesetodstotni vlagi. Nekaj korakov stran so štirje peki s križastimi zarezami obeležili še zadnje hlebce krjavlja, vestna robotska roka pa jih je v enakomernih presledkih podajala peči. Ko jih je čez kakšnih dvajset minut hrustljavo zapečene vrnila četverici, je topel vonj prežel ves rompompom. In spomnil na dom; na dobroto, toplino, blaginjo…, a tudi na stoletne lakote in grdavščine, ki jih z njim počne potrošniška lakomnost. še bilo konec predzadnjih dnevnih poročil, ko se je v grosupeljski pekarni na delo pripravljala nočna izmena. Metle nekaj popoldancev so zrak z ostanki moke mrčavo zgostile in ga nežno vmešale v hrupno mrmranje strojev,

Zato se je iz njega ob praznikih in slavjih naredila zgodba. In zato je z njim povezanih toliko legend, bajk in verovanj.

Martinove, recimo, se vsak dan lotevajo na desetine različnih hlebcev. V Grosupljem jih proizvajajo sto petinštirideset vrst, medtem ko se jih je na seznamu veletrgovca znašlo celo šeststo in še štiristo Z E-ji in brez njih različic pekovskega peciva. Tudi dvaindvajsetletnemu “Slovenija ima izjemno Martinu Gregorčiču, peku krušno dediščino in boljšo iz Mercatorjeve domače ponudbo kot večina svepekarne, se je zdelo blatovnih držav,” je pojasnila goduho živilo nekaj nadvse gospa Barbara. “Primorski domačega, čeravno ni znal kruh je nekaj čisto drupovedati, zakaj. So bili pa še gega kot tisti s Koroškega ali kako živi spomini na pripetl- Notranjskega. Dobro je, da jaj, ki ga je za vedno naučil, imamo tako pestro ponudbo, da kruha ne sme jemati kot saj smo imeli po vojni le sonekaj samoumevnega. cialni kruh, katerega sestavo “Ko mi je nekega dne kos in ceno je diktirala država.” padel na tla, je oče rekel, po- Poleg tega je treba nabor beri in poljubi ga.” Prepričan vsako leto malce osvežiti, je je, da brez spoštovanja ne menila. gre, toda za dober kruh so po “Razvoj mora iti naprej in njegovem najpomembnejše letošnja usmeritev je ponudikakovostne sestavine. ti čim več izdelkov brez adi“Jaz pa pravim, da ga naredi- tivov. Res pa je, da jih nekatjo dobre roke,” ga je dopolerim izdelkom dodamo, da nila Barbara Štiglic, vodja izboljšamo njihov okus in službe za razvoj in kontrolo svežino.” Kaj se skriva za v Pekarni Grosuplje. vsemi tistimi E-ji, o katerih › ki so najprej zabrneli nad skupino mešalcev, potem pa so tempo odredili še trojici, ki je testo oblikovala v kepice in ga previdno polagala v pomokane košare. (Foto: Adamič)

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

reportaža kruh naš (ne)vsakdanji

je bilo slišati že marsikaj? Barvila, konzervansi, antioksidanti, emulgatorji, stabilizatorji, ojačevalci arome, sredstva proti sprijemanju ali ona za povečanje prostornine, veziva, encimi, potisni plini in še kaj. “V nekatere izdelke, denimo, dodajamo vitamin C ali z drugo besedo askorbinsko kislino, ki ima oznako E 300, pa še kakšen emulgator, kislino, sojino moko…, medtem ko konzervansov v Pekarni Grosuplje praktično ne uporabljamo,” je zatrdila. “Gre zgolj za določene aditive, ki so preverjeni in dovoljeni v Evropski uniji, ampak ljudje se teh oznak bojijo, ker ne vedo, kaj pomenijo.” Sanja Lončar iz društva Ognjič, ki v člankih, na predavanjih in delavnicah že vrsto let opozarja, da je pšenica postala “najbolj izmaličeno, kemično onesnaženo in življenjsko problematično živilo”, meni, da peki aditive dodajajo predvsem zato, ker takšen kruh terjamo potrošniki. “Potrošniki želimo imeti snežno bel, zelo rahel, okusen kruh s hrustljavo skorjico, ki lepo diši, ohrani svežino najmanj dva dni in je še poceni.” “Vergil ni bil ne prvi ne zadnji pesnik, ki se je pritoževal, da kruh, ki ga pečejo za veliko mesto, ni tak, kakršnega bi si želeli,” piše Predrag Matvejević v delu Kruh naš vsakdanji. “Spraševal se je, zakaj je drugačen od kruha, ki ga je še kot deček pomakal v moretum v svojem rojstnem kraju pri Mantovi. Gustave Flaubert je v svojem nenavadnem Besednjaku (Dictionnaire des idées reçues) zapisal: “Sploh se ne ve, kakšne vse nesnage (saletés) so v kruhu, ki ga jemo!”

Manj, dobro, zdravo “Ko slišiš, koliko pesticidov se porabi na hektar, koliko umetnih gnojil, koliko let pšenica ždi v silosih, te res pretrese,” je komentirala gospa Špela, ki so ji bili tako Lončarjeva kot aditivi 44

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

navdih, da se je peke kruha lotila kar sama. “Pred nekaj leti je najmlajši sin iz vrtca prinesel zapakirano žemljo, na kateri je pisalo, kaj vse je v njej,” je povedala ozaveščena mama. “Ko sem brala, kar nisem mogla verjeti, da je v navadni žemlji deset, če ne več dodatkov. Nisem kaj dolgo razmišljala - prej kot v enem tednu je bil pri hiši strojček za peko kruha.” Potem je začela raziskovati in se zgrozila, ko je prebrala, da žitna semena kemično obdelajo že pred setvijo, jih v rastnem obdobju redno škropijo in jim proti koncu pogosto dodajajo še kemične snovi za pospešitev zorenja. Ker jih hitro požanjejo, razvoj nevarnih plesni bojda preprečijo s fungicidi, ki so v osemdesetih odstotkih rakotvorni. “Potem mi je pod roko prišla biološko pridelana moka in hitro sem ugotovila, da je veliko boljša.” Kako sta se odzvala otroka? “Vesela sva bila,” je odgovoril mlajši, “ta kruh je boljši kot tisti, ki smo ga prej kupovali v trgovini.” “No, saj ga včasih še vedno,” ga je popravila Špela. “Večinoma ga pečemo doma, včasih se pa pregrešimo.” Oni dan so se za dobrodošlico na mizi znašle sveže, polnovredne, pravkar spečene - čistosrčne - kajzerice. Kot tudi pršut, sir, biološko pridelana zelenjava in doma narejen pesto iz pistacij. A zdaleč najbolj mamljiv je bil kruh, takoj smo ga razgrabili. “Kako lepo diši,” se je Špela razveselila svojega uspeha. “Kot bi aktiviral spomine na mamo, babico, na praznike.” “Prav gotovo je v njem neko pričakovanje. Včasih je bil kruh simbol blagostanja, nikoli se ga ni metalo stran,” je dejala rožnolična gospa. Zato se je iz njega ob praznikih in slavjih naredila zgodba. In zato je z njim. “Če ga zamesiš, pustiš v njem dušo! Poleg tega polnovrednega kruha ne ješ tako kot tistega

Da bi belega pekli kar tako sredi dneva, ni prišlo nikomur na misel, saj je bil kruh nekoč pomembna dobrina.

puhastega belega, ki je poln zraka. Polnozrnatega imaš dovolj en kos, sploh če ga zaužiješ to samo zaradi dobre volje s kakim namazom ali rezino sira.” Ker se ji je zdelo pomembno, da bi otroci tudi v šoli jedli zdravo, sta z mamo sinove sošolke organizirali mini kampanjo. “Čez dva meseca so oznanili, da po novem otroci jedo kruh brez aditivov, nakar se je izkazalo, da ga je le deset ali dvajset odstotkov. Ampak še vedno je narejen iz oporečne moke.” Vseeno se ji zdi tistih ubogih dvajset odstotkov kar velik uspeh. “Poleg nekaj mam je Valentin Sodja, ravnatelj osnovne šole Žirovnica, edini, ki je naredil malo revolucijo. Med drugim se je z gospo iz njihovega kraja dogovoril, da za otroke peče kruh iz doma pridelane in doma zmlete moke, poiskal je dobavitelja nehomogeniziranega mleka, jogurtov in sirov, za šolsko kosilo zagotovil ekološko pridelano zelenjavo,

prepričal kuharice, da delajo peciva z manj sladkorja in da namesto zamrznjenih pic otrokom spečejo sveže. Vse to samo zaradi dobre volje ravnatelja! Ampak v resnici bi se takšne spremembe morale začeti dogajati od zgoraj - pri predsedniku, ministru, parlamentu.” A kaj, ko večina ne razmišlja o hrani, pravi Špela, zato toliko kruha pristane v smeteh. “V megamarketih je kruh tako poceni, da je izgubil vrednost. Vsi tisti popusti ljudi silijo, da ga vzamejo še malo več. Ne bi ga smeli metati stran, morali bi ga kupovati toliko, kolikor ga potrebujemo.” “Ali ni bolje, da kupiš manj, pa tisto dobro in zdravo?”

v iskanju izgubljenega okusa “Dober kruh je za vsakogar prijeten obrok,” je pritrdil Miha Krejan, medtem ko se je ubadal z ognjem v domači krušni peči in mesil polnovredne hlebce iz rži, pire in pšenice.

Ko ga je kot električarja konec devetdesetih finančni zlom prisilil v globok razmislek o življenju, se je odločil, da se bo lotil preprostega, poštenega dela. “Takšnega, ki ga zjutraj opraviš, zvečer pa si plačan,” se je vzradostil. Tako je skupaj z ženo ustanovil družinsko pekarno Krejan-Levec, ki od junija 2002 ponuja tradicionalno pečen kruh brez dodatkov. Za takšen način peke pa je osnova ekološko pridelano žito, je razjasnil. Za Krejanove ga prideluje Vincenc Ferenčak s kmetije Suhi hrast iz Odrancev v Murski šumi, kjer na dvestotih hektarjih kolobari brez umetnih gnojil in strupov. Njegovo žito - pšenico, rž, ajdo, piro, proso, ječmen in oves - v domačem Trzinu očistijo in zmeljejo z mlinom na kamen. “V Sloveniji poznamo tri skupine kruha,” je jel razlagati gospod Miha, medtem ko je razgrnil žerjavico, da bi segrela dno in peč pripravila za peko. “Vsakdanji se je uporabljal vsak dan in je bil vedno polnovreden. Poznali smo tudi praznične in obredne, ki so bili iz bele moke, masla, jajc in mleka. Te se je jedlo samo ob praznikih, okoli božiča in novega leta, za veliko noč ali vse svete, pa za poroke, birme, rojstva… Zato je bila bela moka tako čislana. Prvič je bilo manj žit, hektarski donosi so bili bistveno manjši, pa še težko jo je bilo pridobiti, ker je bilo treba žito najprej namakati v velikih banjah, ga potem dati med kamne, da se je ovojni del oluščil, potem pa še dvakrat ali trikrat spustiti skozi sita.” Da bi belega pekli kar tako sredi dneva, ni prišlo nikomur na misel, saj je bil kruh nekoč pomembna dobrina. “Zato se je iz njega ob praznikih in slavjih naredila zgodba. In zato je z njim povezanih toliko legend, bajk in verovanj.” Kot tudi pregovorov. Eden njegovih najljubših je tisti, ki je

navdihnil Martina. “Ko sem bil otrok, se je kruh zelo spoštoval in jedel v majhnih količinah,” je pripovedoval med drezanjem odprtega ognjišča. Ko je žerjavico spravil v kot, je oznanil: “Zdaj vam bom pokazal, kako se preveri, ali je peč dovolj vroča.” A še preden se je spomnil vanjo vreči malo večji ščepec moke, se je vrnil med spomine. “Vsaka vas je imela svoj mlin, otroci smo se v njih tudi igrali in kako radi smo bili tam, ker je bilo pri mlinarjih vedno veliko kruha. Pa kako fantastičen okus je imel! Mogoče tudi zato, ker ga je bilo manj. Takšnega kruha nisem nikoli več našel.” Potem se je spet pomudil pri ognju. “Zdajle je peč za kruh skorajda prevroča,” je ocenil, “zato bom najprej spekel zelenjavno pogačo, to je slovenska različica pice. Ko bo gotova, bo peč ravno prav topla, v starih časih pa bi potem v njej skuhali še kakšno mineštro ali spekli kos mesa.” O tem in še marsičem se je učil pri mami, tetah in drugih sorodnicah, ki so kruh pekle enkrat na teden ali vsakih štirinajst dni. “Verjetno tudi zato kruh v meni aktivira nekakšen gen, prikliče prednike, preteklost, ki daje občutek sigurnosti, domačnosti… Njegov vonj pa nas prav gotovo spomni na pradavni ogenj, ki je bil vendarle sprememba v socialnem smislu.” Ko je bila pogača nared, je vseh osem hlebcev urno prekucnil na lopatico in jih razporedil po peči, zaprl vrata ter napovedal, da bo kruh pečen čez kako uro. “Veste, kruh je samostojna jed,” je opozoril, preden smo se lotili malice. “Jé se z oreščki, sadjem, soljo ali vinom, nikoli pa zraven mesa ali česa podobnega.” Stoodstotno je prepričan, da nam žita ne bi bilo treba › POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

reportaža kruh naš (ne)vsakdanji

zmleti in nameniti živalim za krmo, določen delež pa se predela v odpadne pline, iz njega se pridobiva tudi alkohol.

Recepture v računalniku niso dovolj

uvažati, če bi ljudje pravilno jedli. Poleg tega se mu zdi, da bi kaj kmalu ugotovili, da je zdrav kruh tudi cenovno privlačnejši. “Prav je, da ga pojemo samo kaki dve rezini na dan. Če pa se bašemo z belim kruhom, potem se bo to poznalo na denarnici.” Kot tudi na zdravju. “Dober kruh ohranja dobro zdravje,” je še utegnil dodati, “seveda pa mora biti narejen iz biološko pridelanih surovin.” Tudi hraniti ga je treba pravilno in paziti, da ni preveč na toplem, čeravno je najbolje, da je zavit v krpo in shranjen v leseni posodi. Nikakor pa ga ne smemo zavreči. Če ne drugega, ga bodo vesele živali, svetuje mojster Krejan, lahko pa ga tudi naribate in shranite v obliki drobtin, popečete narezanega na kocke, namočite v kavo, zmešate v maso za zelenjavne polpete, iz njega naredite francoski popečenec ali pozabljeni puding

Zavrženo spoštovanje “To je resen problem,” je pogovor začel Danilo Čelik, vodja proizvodnje v ajdovskem Mlinotestu. Še preden sva si pred vhodom v glavno pekarno segla v roke, 46

POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011

je opazil moj pogled. Ustavil se je na velikanskem kontejnerju, polnem zavrženega kruha. Kakšna grehota! “Na žalost je kruh odpadek,” je jel pojasnjevati, “trgovci nam ga vsak mesec vrnejo okoli dvajset ton in moram vam povedati, da smo glede tega ena najracionalnejših pekarn.” Nekaj jim ga uspe zmleti in nameniti živalim za krmo, določen delež pa se predela v odpadne pline, iz njega se pridobiva tudi alkohol. “Spoštovanja do kruha, kot smo ga nekoč poznali, definitivno ni več,” je razočarano ugotovil. “Ampak problem je še nekje. Ko pride potrošnik pet minut pred koncem odpiralnega časa v trgovino, hoče imeti vse. Razumljivo je, da želi trgovec takšno ponudbo zagotoviti.” Čudi ga, da je zadnje mesece slišati toliko zgražanja nad dražjimi cenami kruha, nihče pa se ne razburja nad tolikšnimi količinami zavržene hrane, dobrine, brez katere ne moremo živeti. “Ko vidiš, koliko kruha je v smeteh, si rečeš, očitno še ni zadosti drag, da bi ga prenehali metati stran.” Nekaj jim ga uspe

V Sloveniji imamo veliko različnega kruha; štajerski je bolj težak in temen, večinoma zmešan z ržjo, kar mu daje značilen kiselkast okus, ki je nam Primorcem povsem tuj.

“Preveč ga je,” se je debati pridružil bikast možakar po imenu Tone, ki je v Mlinotestu zaposlen že dvajseto leto. “Kruh imamo vsak dan po ustih, ni prav, kar se dogaja. Kar pošteno me zaboli, ko vidim kos kruha ležati v smeteh!” Njegove mišičaste roke so desetkilogramsko kepo testa premetavale kot tramontana meče barke. Videti je bilo sila težko in zazdelo se mi je, da je morda to razlog, zakaj sta v skupini tridesetih pekov samo dve gospe. “Ma, kaj bo težko,” se je zarežal Tone. A kolega Simon ni soglašal. “Sploh ni tako enostavno, kruh je živa stvar,” je odvrnil. “Danes, recimo, piha burja, ki prinese suh zrak. Kar pomeni, da moramo temu ustrezno prilagoditi vlago.” “Ta občutek je zelo pomemben,” je dodal gospod Danilo, “tukaj pride znanje delavca najbolj do izraza. Že res, da so recepture zapisane v računalniku, ampak še vedno je delavec tisti, ki vidi nianse, ker razmere niso nikoli enake. Odvisne so od temperature zraka, vlage…, tudi klimatske naprave lahko vplivajo na to, ali bo masa za kruh prava ali ne.” Koliko časa človek potrebuje, da se tega občutka priuči, me je zanimalo. “Kaj pa vem,” je odvrnil Simon, ki je pek šele drugo leto, “jaz še vedno nisem pravi, pa čeprav se je včasih reklo, da vajenci potrebujejo eno leto.” “Delo peka je zelo težko delo, zato so močne roke posledica vsakdanjega dela,” je med ogledom proizvodnje pojasnjeval gospod Čelik. Pravi, da so se tudi pri njih lotili “čiščenja” in iz izdelkov začeli odstranjevati tiste

zloglasne E-je. “Čedalje več potrošnikov preveri, ali kruh vsebuje E-je ali ne, čeprav gre za zmotne predstave, to so povsem neškodljivi in naravni dodatki.” Ampak res pa je, da jih v času, ko je kruh pekel še njegov oče, ni bilo. “Ja, takrat so ga pekli na drva in še vse delali ročno, edino mešalnik jim je bil v pomoč.” Ni pozabil niti tega, da sta bili takrat na voljo le dve vrsti kruha: beli in polbeli. “Mi pa trenutno pečemo trideset različnih!” Tudi on je krivdo pripisal potrošnikom, ki so menda v podalpju precej zahtevni. “V Sloveniji imamo veliko različnega kruha; štajerski je bolj težak in temen, večinoma zmešan z ržjo, kar mu daje značilen kiselkast okus, ki je nam Primorcem povsem tuj. Tudi pri nas se takšen kruh prodaja, ampak prijel se je samo pri priseljencih. Mislim, da je ravno to mešanje ljudi prineslo takšno povpraševanje. Pa tudi na tuje smo začeli hoditi in postali zahtevnejši. Dejstvo pa je, da se še vedno poje največ belega kruha.” Menda ga štiričlanska družina v povprečju zaužije štiri kilograme na teden. “Ja, ampak vseeno se mi zdi, da se je zaradi dviga cen poraba nekoliko zmanjšala. Poleg tega imajo nekatere vrste kruha daljši rok trajanja, tistega, ki zvečer ostane, pa ponudimo po pol nižji ceni in ga tudi naslednji dan ne vzamemo s polic. Ljudje, ki so v slabšem položaju, se tega poslužujejo, večina potrošnikov pa želi svež kruh.” Potem naju je prekinil top zvok sirene. “Čas peke se je iztekel,” je pojasnil gospod Danilo. Nato je zopet zadišalo. Po nečem, kar je nekoč davno nekega mladeniča prevzelo in zaznamovalo. Kaj neki je v vonju kruha, da na obrazu zdrami nasmeh in razneži misli, v trebuh pa naseli

milo toplino? “Vse!” je pribil pek Tone. “Vse, kar človek potrebuje za življenje.”

Sad narave, proizvod kulture Hipokrat pravi, da kruh pripada mitologiji, Pitagora z njim začrta začetek vesolja. Kot ugotavlja Matvejević, je starejši od besed, na veke pa je pomenil blaginjo in srečo, delil ljudi na lačne in site, revne ali bogate. Velikodušni sad narave, proizvod kulture, ki je povezan s preobrazbo prednamcev v poljedelce, je bil “pogoj za mir in vzrok za vojne, jamstvo za upanje in razlog za obup”, zatrjuje hrvaški pisatelj. Egipčani so ga faraonom za popotnico polagali v grobnice, z njegovimi risbami krasili stene in posodje. Z njim so med drugim plačevali duhovnike in vojake ter ga (v obliki obkladkov) čislali tudi kot zdravilo. V Evropo je prispel s Feničani, v očino pa so ga, če gre verjeti koroški pripovedki, prinesli ribiči iz nekih daljnih krajev. S stoletji ga je jezik izklesal v številne pregovore, medtem ko ga je izročilo ustoličilo kot dobrodošlico, popotnico ali

nujnih vsakdanjih potrebnih dajatev. Kristus ga je na zadnji večerji lomil in delil, judovsko-krščansko izročilo pa ga je uvedlo v liturgijo in obredje. Tako se je znašel ne le v molitvi, marveč tudi na oltarju, v tabernaklju in ciboriju, na pompejskih freskah, miniaturah iz Hagade, ki so jo iz Španije v Sarajevo prinesli pregnani Sefardi, pa na Leonardovi Poslednji večerji, sliki Salvadorja Dalija, v bibliji, Epu o Gilgamešu, Don Kihotu, romanu Josipa Mandelštama ali črtici Cirila Kosmača. Ko vas naslednjič prime, da ga zavržete, pomislite na piščeve preroške besede: “Človeštvo je nastalo brez kruha, brez njega pa lahko izgine.” Tudi on je krivdo pripisal potrošnikom, ki so menda v podalpju precej zahtevni. “V Sloveniji imamo veliko različnega kruha; štajerski je bolj težak in temen, večinoma zmešan z ržjo, kar mu daje značilen kiselkast okus, ki je nam Primorcem povsem tuj. Tudi pri nas se takšen kruh prodaja, ampak prijel se je samo pri priseljencih. Mislim, da je ravno to mešanje ljudi • POLEMIKA | ponedeljek, 06.06.2011