Skala

mladinska uliÄ?na vzgoja Letnik XIII november

3

vsebina

glasilo skala | november 2010 | stran 2

vsebina šefova beseda Po petnajstih letih … . . . . . . . . . . . . . . . 4 skalin mozaiK Kaj »dogaja« na Minibusu veselja? . . . 5 Taborni dan na Kalcah . . . . . . . . . . . . . . 5 Septembrsko dogajanje na Minibusu veselja . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Minibus veselja v Stični . . . . . . . . . . . . . 5 Barvanje koles in peka palačink . . . . . . 6 Aranžer ali cvetličar? . . . . . . . . . . . . . . . 6 Strelci in »nabiralke« . . . . . . . . . . . . . . . 6 Skala praznuje svoj 15. rojstni dan . . . . 7 Izdelava hrane za ptičke in prostovoljka iz Konga . . . . . . . . . . . . . 7 September in oktober v Mladinskem centru Skala . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Skupina vrstniških animatorjev na Skali . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 ekskluzivno Poletni ulični oratorij . . . . . . . . . . . . . . . 9 Rudijeva predstavitev . . . . . . . . . . . . . . 13 mladi za mlade Trenutek resnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Potopisni utrinki . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 V Zambratiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 za starše Intervju s starši: Življenjska zgodba gospe Ružičičeve . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 izredne dejavnosti Kostanjev piknik 2010 . . . . . . . . . . . . . 19 Taborni dan na Kalcah . . . . . . . . . . . . . 20 Moje počitnice v gozdu ali Kako smo sklenili roke, Vacantiebos 2010 evs projekt* . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 dotik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24 Bližnji in družina . . . . . . . . . . . . . . . . . .24 bilo je in bo . . . . . . . . . . . . . . . . . .25 GLASILO SKALE, letnik XIII. Številka 3. November 2010. Urednik: Polona Dominik. Fotografije: arhiv Skale. Prelom in priprava za tisk: Salve d. o. o. Ljubljana (Patricija Belak) Lektoriranje: Stanislav Duh. SKALA – mladinska ulična vzgoja, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0205 8005 1334 379.

Glasilo Skala je vez med sodelavci, animatorji, prostovoljci Skale ter njihovimi prijatelji in podporniki.

Deli se brezplačno, hvaležni pa smo za vsak dar, ki nam pomaga pri oblikovanju in razmnoževanju glasila.

glasilo skala | november 2010 | stran 3

podporniki in dobrotniki

26

šefova beseda

Po petnajstih letih …

Petnajst let je že, odkar so se prvi nadobudneži odpravili na ulice ljubljanskih blokovskih naselij, da vidijo, kaj počnejo mladi, kaj potrebujejo, kaj želijo … Takrat še nismo bili na Fužinah. Najprej smo spoznavali mlade Novih Jarš, ko smo zahajali mednje med bloke, kjer so se srečevali in družili vsak večer. Ta druženja so začela rojevati nove ideje, programe, projekte … vse, kar lahko doživljamo na Skali še danes. Ob pogledu nazaj sem lahko le hvaležna, da so bili Martin, Bernarda, Matej, Jože, Darja, Karmen in še mnogi drugi tako pogumni in neomajni. Skozi leta so z don Boskovo roko Skalo klesali še drugi veliki ljudje, Franc,

Rudi, Rafo, Zoltan in še mnogi drugi, prostovoljci, animatorji, zaposleni sodelavci. Letošnja obletnica je priložnost, ko se zavem, da ni samoumevno, da imamo Skalo in da lahko delamo z mladimi tako, kot delamo. To je priložnost, da izrečem zahvalo vsem, ki so verjeli v poslanstvo Skale, ki so vztrajali z mladimi v spreminjajočih se razmerah, ki so od samega začetka postavljali smernice za mladinsko ulično vzgojo, ki so pogumno začenjali projekte, ki jih naša družba še ni poznala, ki so dvignili glas za mlade brez glasu … Vse to in še veliko več, zato da smemo mi danes to delo nadaljevati. Vsi, ki smo danes na Skali, se po zgledu naših

predhodnikov z več kot polno zavezanostjo mladim trudimo biti njihovi vzgojitelji in prijatelji; biti njihov zagovornik in glas v družbi, ki jih tako zlahka presliši. V tem šolskem letu se nam je pridružilo kar veliko novih navdušenih prostovoljcev, ki bodo z nami v začetku novega »petnajstletja« dajali srčne pečate v življenja mladih in v prihodnost Skale. Njihovo navdušenje in podpora don Boskovih salezijancev nam daje zagona za vsakodnevno delo z mladimi, za nova dejanja in korake naprej. Kar nekaj smo jih v tem šolskem letu že naredili in jih želimo po tem glasilu deliti tudi z vami.

Polona Dominik

glasilo skala | november 2010 | stran 4

skalin mozaik

? a j l e s e v u s u b i n i M a n « gaja

Kaj »do

Taborni dan na Kalcah Dne 31. avgusta smo se z mladimi iz Minibusa veselja ponovno odpravili na ranč s kozicami k Petru Sajovcu na Kalce pri Logatcu. Imeli smo taborni dan. Sonce nas je v hladnem jutru razveselilo in nas spremljalo na aktivnostih cel dan. Dopoldne nas je na ranču pričakal gobar Jože in nas peljal v gozd po gobe.

Dve uri smo pridno nabirali užitne gobe (jurčke, lisičke, sirovke, krempeljčke, dežnike …) po čudovitem gozdu ter hkrati spoznavali tudi neužitne gobe. Nato smo se vrnili na ranč in začeli pripravljati ognjišče za kuhanje. Ena skupina otrok je medtem hranila koze s senom, pesinimi rezanci in vodo, ki smo jo s plastično cevjo povlekli iz cisterne. Druga skupina je ta čas že pripravila ogenj, narezala zelenjavo za v gobovo juho in začela oblikovati palice za peko koruze in hrenovk. Odlično kosilo smo imeli. In Adijev posladek s čokolado. Ob vrnitvi proti domu smo obiskali še mamo Dragico in se posladkali s pecivom.

Septembrsko dogajanje na Minibusu veselja V mesecu septembru smo spoznavali poklice medicinske sestre, zdravnika, varnostnika, poštarja ipd. Učili smo se povijanja okončin in tekmovali v teku z nosili, na katerih so mladi nosili člane svoje skupine. Izdelali smo si svojo igrico – metanje spletenih obročev na barvaste stolpe, ki so pritrjeni na kartonasto podlago. Spekli smo si kokice. Igrali smo spomin iz gob, ki smo ga sami izdelali, ter se pogovarjali o norih poletnih dogodivščinah. Imeli številne turnirje in velike igre – skriti zaklad, igre brez meja, velika igra poštar ipd. Dnevno smo imeli različne ustvarjalne delavnice, kjer smo se učili izdelovati možičke iz das mase, figurice in metuljčke iz ščipalk, zapestnice in nakit iz perlic, usnja, papirja in še marsikaj.

Minibus veselja v Stični Na močno deževen dan (18. 9. 2010) smo se zjutraj odpravili v Stično na katoliški festival mladih. Letošnja tema Stične je bila »Ozrl se je vame in me vzljubil«. Tam smo jih animirali z ročnim glasilo skala | november 2010 | stran 5

skalin mozaik nogometom, ustvarjalno delavnico (ščipalke prijateljstva) in igranjem Črnega Petra na malo drugačen (oseben) način. Kljub dežju so fantje zraven Minibusa veselja pogumno sodelovali na turnirju iz nogometa. Predčasno smo zaključili ulično animacijo in se odpravili domov, še preden so se poplave razširile po celi Sloveniji.

Barvanje koles in peka palačink Dne 24. 9. 2010 smo na Minibusu veselja poskrbeli tako za naše »jeklene konjičke« (kolesa) kot tudi za prazne »želodčke«. S tremi barvami za železo smo krasili svoja kolesa, obenem pa smo jih še malo popravili. Z drugo skupinico otrok pa smo že začeli pripravljati maso za palačinke.

Nanje smo si namazali našo domačo marmelado, ki smo jo en dan prej kuhali na Minibusu veselja. Marmelada je bila skuhana iz domačega salezijanskega grozdja, ki nam ga je pridno nabiral in nosil gospod salezijanec Andrej.

Aranžer ali cvetličar?

Dne 30. 9. 2010 smo na Minibusu veselja imeli gosta iz Srbije, po rodu Madžar, živeč v Sloveniji – naš prijatelj in salezijanski bogoslovec – Vili. Vili je strokovnjak na področju ustvarjanja s cvetlicami, ikebanami, aranžiranjem in še marsikaj. Je samouk. Danes nas je učil oblikovanja ikeban iz svežega cvetja. Naredili smo tudi različne dodatke iz kostanjev, krep papirja, žic in še marsičesa.

Otroci so pridno sodelovali, v veliko pomoč in sodelovanje pa so nam tudi starši ali stari starši naših otrok. Izdelali smo vrsto čudovitih ikebanic, ki so jih otroci ponesli domov svojim materam.

Strelci in »nabiralke« Danes 1. 10. 2010 smo se na Minibusu veselja učili izdelave lokov in puščic, ki smo jih streljali v tarčo. Tarča je bil pujs iz papirja, razdeljen na različne dele telesa glede na rabo mesa za različne jedi. Fantje so z Rudijem pridno izdelovali loke in puščice. Zef, naš novi EVS prostovoljec iz Črne gore, ki bo z nami preživel celo šolsko leto, je z mladimi igral ročni nogomet. Druga skupina otrok pa je pripravljala štruklje s piščančjo šunko in sirom. Dan smo zaključili na igrišču z nogometom. glasilo skala | november 2010 | stran 6

skalin mozaik

Skala praznuje svoj 15. rojstni dan Na Minibusu veselja smo 8. 10. 2010 praznovali Skalin 15. rojstni dan. Rudi nam je za uvod povedal zgodbico o Skali, kako je bilo včasih na Busu veselja. Pogledali smo si tudi fotografije iz tistega časa. Nato smo si pripravili jagodno-čokoladno torto s smetano in se skupaj posladkali na čast Skalinemu rojstnemu dnevu. Sledile so igre na igrišču ter nabiranje kostanja za Kostanjev piknik.

Izdelava hrane za ptičke in prostovoljka iz Konga Danes, 19. 10. 2010, je bil hladen dan. Še kako pa je zeblo našo novo prostovoljko Ange iz Demokratične republike Kongo, ki je danes bila prvič z nami na programu.

Z njo vadijo otroci nekaj besed v angleškem jeziku in jo pridno učijo slovenskih. Na današnji dan smo spoznavali ptice tako, da smo jih prerisovali na papir ter jih pobarvali. Nato pa smo iz svinjske masti in semen izdelali ptičjo hrano. Tako bodo ptice okrog Minibusa veselja veselo zahajale na naš program in nas razveselile s svojim petjem, mi pa njih s ptičjo hrano.

Alenka Žigon

September in oktober v Mladinskem centru Skala Kako neverjetno hitro beži čas. Dva meseca se že srečujemo. Mesec september je bil zaznamovan z novimi željami, novimi ljudmi. V Mladinskem centru Skala se nam je najprej pridružil Rudi. Človek z dolgoletnimi izkušnjami in dobro voljo. Takoj za njim se je pridružil tudi postavni Zef, ki ga zdaj že vsi dobro poznate.

Skupno učenje je potekalo v prijetnem, delavnem in zagnanem duhu. Seveda se moramo za tihoto in motivacijo za delo truditi prav vsi. Včasih nam gre težje, včasih pa je tudi učenje zabava.

Po učenju so sledile najrazličnejše igre, ki so razgibale telo in duha. Pred knjižnico smo se lovili, nabirali liste, zobali grozdje, igrali roverčka, nogomet s prazno žogo, badbinton in verjetno še kaj. Napisali smo pismo samemu sebi – kaj si želimo, po čem hrepenimo, napisali smo svoje glasilo skala | november 2010 | stran 7

skalin mozaik

Nejc

sanje in vse to zalepili v ovojnico, ki je nihče ne sme ne videti ne prebrati. Odtisnili smo svoje dlani in napisali, katere dobre lastnosti prepoznamo pri sebi.

Vaše roke so se izkazale kot zelo spretne, saj ste ob izdelavi vetrnic, sanjskih hišic, mozaikov, lutk na palčkah, glinenih posod, stiropornih žabic, origamijem, ščipalkah in lončkih v obliki žab pokazali veliko spretnosti in zelo zabavne domišljije. Vmes smo se hecali, zabavali, učili pospravljati in se urili v potrpežljivosti. Četrtkove delavnice smo si popestrili s hrano, ki smo jo vedno pripravljali sami z velikim užitkom, ob koncu delavnice pa hitro zmazali okusne slaščice. Pripravljali smo si sadno kupo, tiramisu, čokoladne kocke, pekli palačinke, pripravili bananin šejk in okusne rafaelove kroglice.

Ob vsem tem smo spoznavali poklice in njihove posebnosti. Preko vislic, kvizev, prodajanja izdelkov drug drugemu smo prepoznali arhitekta, prodajalca, kuharja in hišnika.

Skupaj se imamo lepo. Še vedno ste lepo vabljeni, da se nam pridružite ob klepetu, ustvarjanju in raziskovanju skrivnosti drug drugega.

Skupina vrstniških animatorjev na Skali Skupina vrstniških animatorjev se že pridno srečuje ob sredah ob 16. uri v sejni sobi nad knjižnico Fužine. Ker je skupina šele v oblikovanju, ste vljudno vabljeni tudi novi Skalini člani in članice, ki bi radi delili svoje talente, sposobnosti in darove s svojimi sovrstniki pri Skalinih dejavnostih.

Skupina SVA (Skalini vrstniški animatorji) deluje aktivno že več let in sodeluje pri pripravi in izvedbi vseh Skalinih programov: pomagajo voditi tabore, pripravijo delavnico na Fešti, nudijo učno pomoč v Mladinskem centru Skala in vodijo kuharske delavnice in športne igre na Minibusu veselja.

Skupaj hodimo na izlete, na SVA vikend in imamo druge prijetne dejavnosti.

Vabljen tudi ti!

Več informacij pri Alenki na telefonu: 031/333-667.

Damjana Cukjati

glasilo skala | november 2010 | stran 8

ekskluzivno

Poletni ulični oratorij Od 28. 6. do 9. 7. je na Fužinah ob Minibusu potekal ulični počitniški program. Potek je bil vsak dan precej podoben: ob 11h smo prišli in skupaj z otroki postavili tabor za vsak dan posebej: mize, stole, zastavo, vodo in vse, kar smo potrebovali. Program smo začeli s himno – Kekčeva melodija nam je omogočila zelo razigrano petje.

Nadaljevali smo z delčkom zgodbe, na podlagi katere je vsaka skupina potem za druge zaigrala prizor. Skupine so bile navadno tri. Po prizorih je sledila dejavnost za poglobitev teme dneva, potem pa ustvarjalne delavnice. Okoli 13h smo začeli vsi skupaj pripravljati kosilo, ki smo ga skupaj tudi pojedli in pospravili. Po kosilu pa naprej delavnice in igre. Zaključili smo ob 16h s skupnim pospravljanjem in evalvacijo ter dan okronali s himno.

Zakaj Nomadi? Ker je to simbolično ime za koga, ki se seli. Na programu smo namreč »obravnavali« priseljenstvo. Večina otrok na naših programih namreč izhaja iz drugih držav. Bodisi, da so se starši že davno priselili v Slovenijo in so se otroci rodili tukaj, ali pa so se rodili v kaki drugi državi in so se s starši priselili v Slovenijo in doživeli celoten proces migracije. Večina se jih je sicer rodila v Sloveniji, starši pa so se iz različnih razlogov priselili v Slovenijo. Otroci vedo, od kod torej izvirajo, pri mnogih se pa tu znanje potem konča. O tem ne govorijo veliko, ko jih vprašamo, vedo bolj malo povedati, ne-

katerim je celo nerodno, kot da to ni nekaj, o čemer se govori na glas.

Na žalost. Kot da velik del svoje identitete sprejemajo samo na pol ali pa se je niti ne zavedajo.

Druga plat pa je odnos slovenske družbe do priseljencev. Ni rožnat, prav tako ne njihov položaj.

glasilo skala | november 2010 | stran 9

Več o tem kdaj drugič, toliko le za uvod v povzetek dvotedenskega počitniškega programa, uličnega oratorija. Oratorija? Da, oratorija, malo drugače. Program je namreč vseboval vse 4 stebre, ki jih je don Bosko postavil: dom, dvorišče, župnija in šola. Mladi so se počutili

ekskluzivno tako dobro in domače, da jih je bilo vsak dan več, prišli so še celo njihovi starši (ki so pač lahko) ali stari starši. Razigranost in veselje nas je spremljalo ves čas. Po pogovorih, skupnih obrokih, socialnih delavnicah … smo spoznavali vrednote (prijateljstvo, zaupanje, poštenost, iskrenost, odgovornost, delo), učili pa smo se ves čas, drug od drugega in s pripravljenimi dejavnostmi.

Da smo si temo lažje približali, smo jo spoznavali preko izmišljene zgodbe o mladi družini iz Bosne, ki je do neke mere precej pogosta.

Mladi par, Alma in Besim, sta se poročila v majhni vasi v Bosni. Tam sta zelo skromno živela pri njegovih starših. Ona ni delala, on je imel neredno delo. Kmalu se jima je rodil sin Radovan in veselju se je pridružila še večja stiska. Kot mnogi sta tudi onadva začela sanjati o boljšem življenju. Mnogi iz teh krajev so se selili v tujino in prihajali na počitnice domov, z dobrimi avtomobili in zgodbami o uspehu. In tako so se odločili uresničiti sanje. Najprej je šel Besim za nekaj časa sam, da si najde službo in pripravi okoliščine še za Almo in malega Radovana.

Kako leto kasneje sta se pridružila še onadva in skupaj so zaživeli v popolnoma novem okolju. Treba je bilo spoznati pravila življenja v novi družbi, se znajti, urediti tisoč in eno stvar, ki je potrebna za integracijo, delati, hoditi v šolo … Pri vsem tem pa so se soočali z mnogimi neprijetnostmi, diskriminacijo, nerazumevanjem. Izziv staršev je bila tudi vzgoja Radovana v novem okolju – zanj niso imeli časa, niso imeli znanja, da bi mu pomagali pri šolskih obveznostih, ni jim uspelo približati svoje vere in narodne zavednosti,

bali so se, da bo zašel v velike težave, saj je s prijatelji med prostim časom »visel« pred blokom in nič pametnega niso počeli. Denarja za razne dejavnosti ni bilo in tako so se zabavali po svoje. V zadnjem dejanju zgodbe živi družina v Sloveniji že 13 let. Radovan hodi v srednjo gostinsko šolo, Alma dela v kuhinji, Besim na gradbišču. Nekako so ujeli ritem življenja, zaživeli v Sloveniji, ohranjajoč svojo kulturo, vero in navade, povezali pa so se tudi z okolico. Kakšno bo nadaljevanje, ne vemo. Smo se pa od njih veliko naučili. Otroci so se še na poseben način vživeli v vsak delček zgodbe, saj so si morali na podlagi pripovedi izmisliti in zaigrati prizor. Vsak dan so torej tri skupine zaigrale prizor, kot so sami videli zgodbo. In tako smo videli, kako npr. Alma išče službo, kako se poslavljajo od domače vasi, družine in prijateljev, kako so se iz Radovana norčevali v šoli, ker nima vseh stvari in nič ne razume, kako iščejo stanovanje, kako Radovan s prijatelji zažiga smeti in preizkuša svojo moč, kako živijo družinsko življenje … Mladi so bili pravi igralci in

vsak dan smo si lahko ogledali po tri prizore, ki so jih mladi zaigrali prisrčno, duhovito, doživeto. To je mnogim veliko pomenilo, saj se je večina prvič preizkusila v igralstvu in tako so lahko vsak dan začutili veselje ob aplavzu, hkrati pa so se na tak način lahko res vživeli v to, kar se dogaja določeni priseljenski družini.

Vsak del zgodbe je (vsak dan) imel tudi svoj naslov, temo, glede na to, kaj se je dogajalo v zgodbi: dom, sanje, potovanje, novo okolje, diskriminacija in predsodki, delo in šola, subkulture, nacionalizem, kulture in religije ter medkulturni dialog. Vsak dan smo imeli po zaigranih prizorih tudi dejavnost s to temo.

Prvi dan, ko sta bila Alma in Besim še doma, smo tudi mi razmišljali o svojem domu, vsak je predstavil svojega, vsaka skupina pa je imela za nalogo izdelati svoj dom iz različnih materialov.

Kot sta Alma in Besim v drugem delu sanjala o boljšem življenju, so se tudi otroci vpraševali o svojih sanjah in željah, jih narisali simbolično na majice in spustili v zrak v milnih mehurčkih, izdelali so si

»lovilce sanj«.

Tretji dan, ko sta se Alma in Radovan odpravila na potovanje za Besimom v Ljubljano, smo šli tudi mi na pot. Ena skupina je šla na Kalce, kjer ima Peter ranč s kozami.

Tam smo poskusili preživeti v naravi, jahali smo konja, hranili kozice, kuhali v kotlu, pekli jabolka in krompir v žerjavici … in kot ena družina uživali do skrajnosti. Druga skupina, ki je ostala na Fužinah, pa je

prav tako imela skavtske delavnice preživetja in iznajdljivosti v okolju. Četrti dan smo z različnimi nalogami na svoji koži izkusili, kako je, če se moraš v mestu pač znajti in katere ustanove moraš poznati, če se hočeš znajti v družbi. Vsaka skupina je imela torej določeno nalogo v ustanovah, ki so na Fužinah (banka – izvedeti, kako se odpre račun, pošta – poslati priporočeno pošiljko, trgovina – naku-

glasilo skala | november 2010 | stran 10

ekskluzivno piti po seznamu za kosilo in dobiti original račun …). Ko smo se vrnili v »tabor«, smo si izmenjali izkušnje, potem pa smo si pripovedovali zgodbe svojih staršev, kolikor smo jih poznali. Vsak je kaj povedal; nekateri smo opisovali veliko revščino, o kateri so nam pripovedovali naši starši, drugi vojno in beg, selitve k sorodnikom … Z vprašalnikom za starše s to temo smo jih spodbudili, da se v družini pogovarjajo tudi o tem.

Peti dan smo po zapeti himni igrali neprijetne prizore: kako družino zavračajo ob različnih situacijah, ker ne znajo slovensko, Radovana pa v šoli vsi zavračajo, ker pač nima vseh lepih šolskih potrebščin kot sošolci in ker ne govori dobro slovensko in posledično tudi težko sledi med poukom. V to so se mladi še posebej z lahkoto vživeli, saj je bil že vsak priča kakšnim podobnim situacijam. Po prizoru pa so dobili nalogo, da gredo v skupinah po Fužinah z vprašalniki in med prebivalci ugotavljajo, koliko je diskriminacije. Otroci so z neverjetnim veseljem nagovarjali ljudi in se z njimi pogovarjali. Tudi ljudje so večinoma radi in z zanimanjem odgovarjali, se pogovarjali in skupaj z mladimi razmišljali o življenju v skupnosti. V glavnem so kar zadovoljni, sploh na Fužinah je življenje mirno in diskriminacije ne občutijo, ker je pač tako mešano prebivalstvo. Med vprašanimi je bila približno polovica Slovencev in polovica drugih narodnosti.

Vsi smo se pa strinjali, da bi lahko vedno še boljše živeli v slogi, kot en narod, ne glede na narodnost.

Po kosilu se nam je pridružila Neja Šmid iz Slovenske filantropije, kjer

se ogromno ukvarjajo z begunci, iskalci azila, priseljenci na splošno, in po šolah izvajajo delavnice za osveščanje na to temo. Našim mladim je pripravila igre in pogovorne dejavnosti, preko katerih smo spoznavali lastne predsodke. Šesti dan je Alma končno dobila dovoljenje za delo in si iskala službo. Po hecnih prizorih so se tudi otroci preskusili v iskanju zaposlitve. Najprej so morali napisati prošnjo in opisati svoje znanje in močne točke ter zaposlitev, ki jo želijo, potem pa so šli na razgovor k nekomu izmed voditeljev skupine. Velik izziv je bil že odkriti poklic, ki bi mi bil všeč, in dobre lastnosti, ki jih imam. Vsaka skupina je potem pred drugimi predstavila najbolj prepričljiv razgovor.

Sedmi dan smo razmišljali o »neumnostih«, ki jih je Radovan ušpičil s svojimi prijatelji, in o svojih neumnostih, ki smo jih kdaj ušpičili. Predvsem pa o tem, kaj smo naredili in kaj bi danes naredili drugače, če bi lahko.

Osmi dan smo govorili o nacionalizmu oziroma narodni zavesti.

Tudi Alma in Besim sta bila zavedna Bosanca, Radovan pa sicer ne tako

glasilo skala | november 2010 | stran 11

zelo. Je imel raznolično družbo in pač ni hotel hoditi v bosansko folklorno skupino. Po prizorih so morali otroci zopet z nalogo med prebivalce Fužin in najti himne republik bivše Jugoslavije. Ni bilo preprosto, saj malo ljudi pozna himne. Nekateri so se znašli in skočili domov in himno poiskali na internetu. Ko smo se vrnili v tabor, smo se naučili izdelati ladjice iz papirja, nanje pa smo narisali zastave republik bivše Jugoslavije. Ladjice smo šli potem simbolično spustit po Ljubljanici.

Deveti dan smo dali poudarek različnim religijam in kulturam, saj se tudi Alma in Besim trudita, da ne izgubita stika s svojo kulturo in vero. Obiskala nas je Jasmina iz društva Merhamet in z mladimi spregovorila o njihovi veri. Ker je sama muslimanka, je otrokom na to temo odgovarjala na mnoga vprašanja. Kljub temu da je kar nekaj otrok te vere, o njej niso prav veliko vedeli. Poskušali smo zaplesati tudi kolo in ugotovili, da obstaja veliko različic (vsak je poznal kakšno) in da se je najprej treba dogovoriti za eno.

Zadnji, deseti dan smo videli, kako se člani družine razumejo z

ekskluzivno

drugimi prebivalci, npr. sodelavci in sošolci. Komunikacija je potrebna, ne glede na narodnost. Tema je bila seveda medkulturni dialog.

Sam pojem je bil sicer nekaj novega, v praksi pa smo ugotovili, da ga kar uresničujemo. Da bi še bolj na zabaven način izkusili, kaj pomeni medkulturni dialog, je morala vsaka skupina zaigrati eno poroko, in sicer mešane poroke med različnimi balkanskimi narodnostmi. Neverjetno, koliko domišljije premorejo mladi! Bilo je slavnostno, kot je bil slavnosten cel dan.

Poleg teh poučno-zabavnih dejavnostih, povezanih s temo dneva, pa smo počeli še druge stvari: enkrat smo se šli kopat v bazen, večkrat smo se morali ohladiti z vodo oziroma z vodnimi igrami, kjer so mladi tekmovali, se igrali in se ohladili, kajti vročina je bila res

neusmiljena. Deževalo je le enkrat, in sicer se je nevihta razvnela ravno v trenutku, ko je iz RTV Slovenija prišla snemalna ekipa, da bi posneli naš program za oddajo Obzorja duha. No, nič ni bilo iz tega, kajti veter nam je hotel vse odnesti, zato smo hitro pospravili in se vsi skupaj natlačili v Minibus, kjer smo peli pesmice, se igrali igrice, si govorili vice in ogledali kratek video iz risanke Madagaskar. Prav posebno ozračje je bilo; videli smo, da v sili Minibus sprejme še veliko več oseb kot sicer. Vsak dan smo tudi kuhali. Marsikdo bi pomislil: kako lahko na Fužinah na igrišču kuhaš?

Preprosto: prineseš plinsko bombo in kuhalnik, vso posodo, hrano, vodo … In to ne ravno preproste jedi, ampak take, kjer je lahko več ljudi pomagalo, da je imel vsak od otrok kaj početi. Temu bi rekli uče-

nje osnov za preživetje in medsebojno sodelovanje. Najlažje bi bilo naročiti pripravljeno hrano in pojesti, vendar je skupno kuhanje veliko bolj zabavno in poučno. Tako smo skupaj pripravili dobrote, kot so: zelenjavna rižota, makaroni v smetanovi omaki s tuno, zelenjavna juha, kruhovi cmoki s piščančjo omako, mlečni riž, hot-dog, makaronova in riževa solata, jagodna strnjenka, čokoladne kroglice, domač puding s čokolado in vaniljo, poseben zdrob, dvakrat smo pekli pleskavice in hrenovke na žaru – v stilu teme tedna, vsak dan pa nas je spremljala solata, ki nam jo je zvesto prispeval salezijanec Andrej, ki nas je prišel zadnji dan tudi obiskat z Rakovnika. Poleg teh dobrot smo poskušali tudi iz narave kaj užitnega narediti: ingverjev sok, lipov čaj, belo kavo iz cikorije, bananin

glasilo skala | november 2010 | stran 12

ekskluzivno shake, mizo pa smo okrasili s šopki iz javorjevih listov. Včasih so tudi otroci ali starši prinesli kak prigrizek za dodatni posladek. Program je bil zapolnjen tudi z ustvarjalnimi dejavnostmi; izdelovali smo plesoče deklice iz das mase, ogrlice iz fimo mase, lutke iz nogavic, piščalke iz vej, lovilce sanj, blazinice, napolnjene s sivko, recikliran papir, srčne ščipalke, papirnate ladjice, razglednice iz recikliranega papirja (ki so jih tudi poslali) in s svojimi sanjami porisali majčke.

Razigranosti smo dali svojo pot v igrah brez meja, nogometu (fantje proti puncam), vodnih igrah, activity, igre za učenje imen, petju ob kitari, iskanje skritega zaklada in še v drugih igrah »za vmes«.

Krona programa je bil seveda zadnji dan, ko nas je cel dan spremljalo posebno ozračje. Poleg re-

dnih dejavnosti je bila na programu delavnica izdelave darilc za druge (kdor je hotel komu kaj podariti, je lahko iz mnogih danih materialov ustvaril, kar je hotel), kar je dalo poudarek na medosebne vezi, ki so se v tem času spletle. Po slovesnem kosilu pa je bil na vrsti »Skala ima talent«. Kdor je hotel, je imel priložnost, da nastopi, s čimerkoli želi.

In neverjetno, nastopali so prav vsi!

Peli pesmi, pripovedovali šale, oponašali živali, plesali … Tudi voditelji smo imeli svoje nastope. Vodila sta Sandra in Tilen, ki sta dovolila tudi prispevke iz občinstva, ki so še dodatno obogatili program. ogledali so si ga tudi mnogi starši. Vsega pa je enkrat konec in tudi tokrat smo morali pospraviti. Na koncu smo še malo poklepetali ob kavici s starši, saj se kar nismo mogli posloviti. Vsi smo se strinjali, da je za nami čudo-

vito obdobje. Žal niso vsi mladi bili z nami oba dva tedna, kajti nekateri so morali vmes že na počitnice, vseeno pa jih je bilo vsak dan več.

Zadnji dan jih je bilo skoraj 40.

Z animatorji smo šli na koncu programa še v Jurmana proslavit uspehe zadnjih dveh tednov in vsi smo bili pod globokim vtisom vsega, kar smo doživeli: čudovito animacijo, medsebojno sodelovanje, bogastvo, ustvarjalnost, srčnost, dobroto in razigranost mladih, odprtost staršev, veselje v vseh drobnih stvareh, ki smo jih skupaj doživljali. Predvsem pa so nas iz trenutka v trenutek presenečali mladi, ki so dali čudovito dušo in telo programu, ki je bil predtem le skelet.

Mladi, ki so pokazali, kako veliko zmorejo, kako ustvarjalni so in pripravljeni pomagati. Samo še hvala vsem za neprecenljivo izkušnjo.

Polona Dominik

Rudijeva predstavitev

Moje ime je Rudi. Na Skali sem ponovno 'nov'; se pravi, da sem drugič vključen v projekt Skala.

Pred dvanajstimi leti, v tistih prvih

letih delovanja Skale sem prevzel sprva odgovornost za Bus veselja, potem pa še projekt 12-ka. Lepa izkušnja je torej za mano. Tedaj se je vse začenjalo, bilo je veliko navdušenja. In tako je tudi prav. Na začetku mora biti navdušenje, potem pa se stvari tako uredijo, da lahko vsi skupaj delamo, da se lahko znajde vsak, ki pride in začenja delo v projektu.

Pot me je potem vodila v Črno goro, kjer sem bil šest let. Tudi tu sem bil v salezijanskem mladinskem centru. Prav tako smo tedaj vse začenjali: ureditev prostorov, prihajali so prvi mladi, skupaj se je načrtovalo, veliko smo potovali po Evropi … S ponosom obiščem ta mladinski center, saj je postal velik, odprt za vse. Danes se tam veliko dogaja.

Pot me je potem vodila v Celje. Tudi tam sem bil šest let. In tudi v Celju smo začenjali vse na novo. Nastala je nova salezijanska ustanova in s tem tudi salezijanski mladinski center, PUM Celje, pa vrtec in župnija …

Veliko dogajanja. Veliko otrok in mladih. Veseli me prav to, da mladi radi prihajajo, da se počutijo kot doma, so sprejeti, skupaj načrtujejo. Vesel sem, da sem bil lahko del te ekipe.

Vesel pa sem tudi, da sem ponovno del ekipe na Skali. Verjamem, da bomo skupaj naredili veliko lepih stvari. Verjamem, da bom tudi tukaj našel veliko novih prijateljev.

glasilo skala | november 2010 | stran 13

mladi za mlade

e c i n s e r k Trenute čić: intervju

Sabina Hrn

Uporna. Prijazna. Zgovorna.

Spretna in nasmejana. Redna obiskovalka Mladinskega centra.

• Katerega leta si prišla na svet? 1997.

• Kje živiš? Na Rusjanovem trgu v Fužinah.

• Opiši svojo družino.

Hmmmmhmm. Jaz, sestra Aldina, mamica in oči. Jaz se rada smejem, zabavam, zabavam pa rada tudi druge ljudi. S Starši zelo rada potujem. Vesela sem, da sem šla na potovanje na Dansko, Norveško in Švedsko. Super je bilo, najbolje je bilo v Legolendu.

• Si že kdaj kaj ušpičila in kaj? Ja. V enem izmed nižjih razredov sem ponaredila mamin podpis.

• Ali obžaluješ to, kar si ušpičila? Ne, ni mi žal.   • Kaj pa si še želiš ušpičiti?

Nimam ideje.

• Najljubša žival? Všeč sta mi muca in veverica, ker sta

•

•

•

•

•

srčkani. Ful sta sladki. Kar objemala bi ju, kar pa bi jima verjetno šlo na živce. .

Kam si želiš na počitnice in kam greste letos z družino? Želim si na morje na Hrvaško, v Opatijo. Enkrat pa še na Havaje (saj je tam lepo, a ne?) pa v Egipt piramide pogledat.

Letos pa smo že bili na počitnicah.

Katero znamko avta bi vozila?

Zdaj me motorji bolj vlečejo.

No, avti tudi. Vozila bi ford kuga in audi. Všeč sta mi, pa niti ne vem zakaj.

Kateri predmet bi morala imeti vsaka ženska? Ličila, kozmetiko.

Kaj bi najlažje pogrešala v življenju? Igrače in šolske zvezke.

Kaj si želiš postati v življenju?

Rada bi risala poročne obleke raznih krojev in barv. Rada bi bila aranžerka, da bi delala šopke za prireditve ipd.

• Kdaj si pokadila prvo cigareto? Nikoli. No, za zdaj je še nisem. Ne vem, kdaj jo bom. Upam, da nikoli.

• Poprimeš za kuhinjska opravila? Ja, samo štala nastane  . Najbolje pečem palačinke. Enkrat sem jo ob obračanju hotela vreči v zrak, pa je pristala na tleh.

• Tvoja najljubša hrana je …

Pica in špageti. Torta.

• Kaj treniraš? Nič, sem pa odbojko in rokomet.

• Si kdaj imela nočne more? Ja. Vsak jih je imel.

• Tvoja neizpolnjena želja je … Da nisem dobila dobre ocene pri matematiki, saj sem

•

• • • •

si želela lepe ocene. Želim si narediti vozniški izpit in potovati.

Ali v življenju kaj obžaluješ?

Ja. Slabih ocen v 7. razredu in da včasih nisem pridna.

Tvoja največja strast?

Potovanja.

Se česa bojiš? Ne. Življenjski moto? Ga nimam.

Si zaljubljena? Ne.  Ja.  Ne tega pisat.

glasilo skala | november 2010 | stran 14

mladi za mlade »Skala« … (2010) Kada je dosadno i škole nema, kada ti se po čitav dan drema, kada vrijeme sporo prolazi, i svako nekud odlazi, kada igrao bi se, a nemaš s kim i gdje …

Tad oni tu su za nas, i donose nam spas.

Vrijeme prolazi ko ludo, čime li to čine čudo?

Sa njihovim mini busom mi smo ravni Rusom, ima nas kao mrava i nikom više se ne spava.

Kad umori nas igra, Alenka skoči kao čigra.

Spremi odličan prebranac, Ko' da pravi je Bosanac.

Nakon ručka svi smo siti, sad još samo treba piti.

Uče pametnih nas stvari, dok za vjeru niko ne mari, bio bogat il' siromah, Slovenac il južnjak, kod njih svako je jednak.

Takvih je na svijetu malo, zato nam je do njih stalo, uvijek veseli i nasmijani sa njima budu naši dani.

Godine brzo prolaze, i vrijeme brzo leti, al' njih će svako od nas, rado da se sjeti.

Planina ili more, grad ili selo, svima će ljeto biti vrelo.

Svi ćemo uživati te dane, al' misliti na naše jarane.

Moramo im to pokazati, zato ne zaboravite kartu im poslati, dajte im dokaz da dio su nas, i da mislimo na njih svaki čas.

Ne zaboravite na riječ hvala, jer Skala nam je ovo ljeta puno dala.

Budite zahvalni njihovom radu, i sat ime uvećajte našu nadu, Da drugi put bude još bolje, I da nam donesu još dobre volje.

Dok takve osobe svijetom hode, još će ljudi bitku sa životom da vode.

Nemam tu snagu, nemam tu moć, da bitku zaustavim bar za jednu noć, da drugačiji svijet vide svi, i da se svaka bitka zaustavi …

Majci… (2010) Putujem vozom i blizim se malom kraju, nije mom već majkinom zavičaju.

Tu je rasla, školu učila i s porodicom se kroz život mučila.

Sad pozdrav svima, koliko god da vas ima, vidimo se na naše staro mjesto, tamo gdje smo skupljali često.

Za boljim životom otišla je kao mlada, pa se tamo vraća godišnje sada, ali tamo je čeka prazan kućni prag, I njene prošlosti mali trag.

Djeci rata … (Gaza, 2010)

Uhvati je neka trema, jer tamo vise nikog nema, u srcu bol kad u kuću udje, kao da je sve to sada tudje.

Ovom planetom danas svako hodi, i bitku sa teškim životom vodi, svako samo sebe gleda, i na sebe riječ ne da.

Svojim jezikom zlo širi, zbog čega se stvaraju ljudski nemiri.

Umjesto majčina ruka dijete da mazi, po njemu danas vojnik gazi, stradaju djeca i nevini ljudi, tako je u ratu, to nek vas ne čudi, nije u ratu samo to tako, već da se krivci izvuču lako.

Zadnji dan … (Skala 2010) Petak je i naš zadnji dan, nismo mi krivi, takav je bio plan.

Pozdravićemo se na mjesec dana, a posle su opet tu sa nama.

Biće nam teško i srcima žao, al' takav nam je život Bog dao. glasilo skala | november 2010 | stran 15

Uživaju život svaki dan, sa time što kvare dječji san.

Uzmu im mladost i oka sjaj, nečijim životima učine kraj.

Pale im kuće, ruše njihov dom, to su ljudi stvoreni zlom. naučeni da stvaraju tugu, pa ako treba najboljem drugu.

Roditelja više nema, zato se sad teže na taj dalek put sprema.

Uvijek kad dodje, suza joj kane, jer pomisli na stare dane, kad je majka živa bila i uz svoje tijelo je privila.

Kako bi voljela bar za jedan dan, da na licu osjeti majčinu dlan. da čuje tatin glas, samo na jedan čas.

Tad bi od sreće vrisnula glasno, i svi bi je bijelopoljci čuli jasno, čuli bi, kako suza sreće pada, jer bi bila sa roditeljima tada.

Sandra Ružičić

mladi za mlade

Potopisni utrinki Peljali smo se čez Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Švedsko in Norveško. Podrobneje smo si ogledali Dansko, Švedsko in Norveško.

Videli smo veliko muzejev, dvorcev, prikupnih mestec in zanimivih ljudi. Šla sem z mamico in očijem. Po dolgem času sem videla sorodnike. Nekatere sem videla prvič.

Potovali smo med počitnicami, mislim, da je bil avgust. Vozili smo se z avtom in trajektom. Oči se je držal omejitev. Jaz sem med potjo spreminjala tempomat, večino poti pa sem prespala. Ime fotke: Naše prevozno sredstvo, hehe Vso pot je prevozil oči. Ustavljali smo se za wc in hranjenje.

Bilo je ful lepo. Še najbolj Legolend. Tam sem naredila vozniški izpit, natočila gorivo, peljala avto v avtopralnico.

Zelo všeč so mi bili tudi muzeji – maketa švedske železnice, neki dvorec na Danskem, kjer je živel Drakula. Večino časa leži, ko pa se dvigne, naredi wahhhaaahha.

V spomin so se mi vtisnile tudi podobe lepe narave, vetrnic, igranja.

Zdaj, ko smo doma, bi šla ponovno tja 

V Zambratiji Eva je imela posebno knjigo. Ko pove urok, se knjiga spremeni. Eva živi na Fužinah, kjer se zelo rada igra. Stara je 7 let. Hodi na Skalo. Tam imajo veliko knjig. Evina sestra Lea ima dve leti, je zelo suha in ima svetle lase. Zelo je lepa.

Nekega dne je Eva šla v Zambratijo v šolo v naravi. Pojedla je 1050 kepic sladoleda! Tako zelo jo je bolel trebuh, da se je kar potopila, ko je šla v vodo.

Zbrala je toliko moči in izbrala tak urok, da je iz vode kar skočila. Vsi so jo občudovali, okrog sebe je imela kar 1090 oboževalcev. Vsi so jo fotografirali.

Pri kosilu je pojedla 2030 škorpijonov, kar mora vsaka čarovnica pojesti za svojo moč. Po počitku je pojedla še dve kokošji glavi in 5008 listov starega papirja. Trdno je zaspala ob svoji črni kot dimnik metli …

Prav tako tudi Eva, ki je vso to zgodbo nič drugega kot SANJALA. Domišljijska zgodba avtorice Azre Bešić, 10 let

Sabina Hrnčić

glasilo skala | november 2010 | stran 16

za starše

Intervju s starši:

Življenjska zgodba gospe Ružičičeve 81. leta ste prišli v Slovenijo?

Ja, ja. Bila sem stara osemnajst let. Imam starejšo sestro, ki je tukaj živela, mi pomagala, našla stanovanje in službo, da sem lahko sama zase skrbela. Čez dve leti pa sem se pri dvajsetih poročila.

S Slovencem?

Ne, moj mož je iz Bosne. Spoznala sem ga v Sloveniji.

Vaši starši pa so ostali v Črni Gori?

Ja, o, več mesecev sem jokala, ker sem jih pogrešala. Nekaj časa sem delala v Kolinski po 16 ur na teden, da sem kasneje lahko šla domov v Črno Goro na obisk, ker me je domotožje toliko mučilo.

Zelo smo bili navezani. Bilo nas je osem otrok. Oče je delal v Nemčiji, tako da nam je mama predstavljala oba starša. Sem peta po vrsti od otrok. Ena sestra je ostala v Črni Gori, dve pa sta v Nemčiji. Oče je umrl. Dobil je penzijo, se vrnil domov, potem pa je 91. leta umrl star dvainšestdeset let. Mama je še mlajša umrla s triinpetdesetimi leti, štiri leta pred možem. Jo je srčna kap. Ja seveda, če je morala osem otrok gor spraviti, pa še v mestu smo živeli in nič nismo imeli. Tudi mama je delala, hodila v službo, skrbela za otroke. Obe sestri sta šli v Nemčijo in se tam tudi poročili z Nemcema. V Črni Gori danes živi malo ljudi, le okrog 615 tisoč Črnogorcev. Nekajkrat toliko pa jih je v tujini. Veliko jih je v Nemčiji, Holandiji, Danski, Švedski in Luksemburgu.

Ali ste s Slovenci kdaj imeli težave pri vključevanju v slovensko družbo?

Jaz osebno nisem imela nekih težav. Zgodilo pa se mi je enkrat v zdravstvenem domu ali na polikliniki, kjer so se ene starejše sestre nekaj »bunile« glede mene. Kaj ste prišla sem, pojdite nazaj dol živet.

Da sem doživela recimo od teh uradnih oseb, pa res nisem. To ne morem res nič reči. Tako v avtobusu ali pa v zdravstveni ustanovi kakšni, to pa sem. Kaj je? Saj si tudi ti Jugoslovan, kakor jaz. Jaz jim tako odgovorim. Mislim, ni me to toliko prizadelo. Jaz se ne počutim recimo, kot da mi kaj manjka. Tukaj živim, sedaj bo trideset let. Nič me več ne vleče dol. Nimam staršev, nimaš več kaj. Enkrat letno hodim na obisk, grobove malo obiščem od staršev, kakšne rože nesem, mal se izjokam, pa nazaj, kaj pa drugega. Spet te povleče, da ti malo pogledaš tam, kje si živel, kje si rojen. K moževi družini pa večkrat gremo, saj je Bosna blizu. Ima še dve sestri v Švici, ena je pa tukaj v Ljubljani.

A to ste že dolg časa brez službe?

V Kolinski sem delala devet mesecev. Pol pa v Krpana, v kuhinji sem kot pomočnik delala pol leta za določen čas. Potem sem pa od 83. leta začela delati v Julonu. Takrat je bil direktor Slovenec, Dušan Šešok. Jaz kar po domače povem: »pokradu« je firmo in jo uničil.

Delali smo dan in noč, štiri-izmen-

glasilo skala | november 2010 | stran 17

sko delo. Okradel je firmo in jo za majhen denar prodal Italijanu. Za varstvo svojih otrok sem dala pol dopusta. Toliko, da nisem živcev izgubila. Pa se v službi sem v ropotu dolgo delala. Tako, da sem 98. leta padla v stroj, v katerega mi je povleklo roko v tisto, ki se vrti. In komaj sem jo zvlekla. Od takrat so se začele tudi zdravstvene težave.

Dali so me na invalidsko tretje kategorije s polnim delovnim časom, da sem tako dobila lažje delovno mesto. Leta 2008 so ta oddelek ukinili in »gazda« Italijan ga je »odpeljal« na Hrvaško, kjer je delovna sila cenejša. Tako nas je šlo stran 55 ljudi. Eno leto sem bila na zavodu, sedaj pa sem na ZPIZ-u in dobim 293 evrov na mesec. Položnic pa za 380 evrov.

Ali imate stanovanje v najemu?

Ne, hvala Bogu. To me pa rešuje, da imam lastniško stanovanje, 80 kvadratov. To sva si midva »prigarala«. Bog ne daj, da bi sedaj… sedaj ne bi mogla kupit niti ene sobe..

Ali je bilo težko za vaše otroke skrbeti?

Težko. Ja, sedaj končujeta dva fakulteto. Ta mlajši je v petem razredu. Mnogo je stresov in »sekirancije«. Kaj pa bo v prihodnosti, ali bodo otroci dobili službo, ali se bodo poročili ali bodo imeli stanovanje? Tudi midva nimava, da bi jim lahko pomagala. Midva, mož se tud boji za službo, malo je kriza tud pri njih. Želela sem si »zamr-

za starše

zniti« dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje, da saj to ne plačujem. Kje pa. Ni mi »ratalo«, ker sem poročena. A poznam žensko, ki dobi z ZPIZ-a 450 evrov, pa so ji zamrznili samo zato, ker nima moža.

Ja, ja. Imaš občutek, da si kaznovan, če imaš družino.

Ja. Točno tako. Kaznovan si, če imaš moža in družino. To me boli.

Pa nisem jaz dala odpoved v službi, ampak je pač tako iz poslovnih razlogov šlo po uradni poti. Nisem jaz kriva. Jaz bi še delala. Otroškega dodatka dobim zelo malo, z njim plačam položnice. Starejšega nimam več gor. Takoj, ko bo dopolnil 26 let, takoj so mi odvzeli zanj otroški dodatek. Kljub temu, da je še dva meseca imel status študenta. To so sami stresi. Dobro je, da imam še malo pozitivnosti v sebi.

S čim se sproščate?

Z družbo. In najmlajši mi vliva voljo za življenje. Star je 10 let. Če njega ne bi bilo, ne vem kaj bi bilo.

Brez službe sem ostala, on mi je psihično zdravilo. On je majhen,

moram se boriti za njega. Moram vzdržati. Še tega otroka gor spravim, če prej ne umrem.

Kako pa vidite Skalo?

To se mi pa zdi v redu, res. Rada gledam, da se otroci družijo. Recimo vse te »nacije«. Da se ne »gleda, ti si ta, ti si ta«. Meni gre to tako na živce. Jaz imam mešan »brak«.

Jaz sem muslimanka iz Črne gore, mož pa je pravoslavec, Srb. Sedaj pravijo Srb. Pravoslavec pa iz Bosne. Otroci pa so ateisti. Skala je dobra, ker se mladi družijo, ker ne gledajo, kdo si in kaj si. In takšnih organizacij bi moralo biti več. V Sloveniji, v bistvu vsepovsod. Da se ljudje imajo radi, se družijo, se zabavajo in se čim več smejijo. Če si ti dobre volje, si zdrav. Če pa si v stresu, če te žalijo, te to boli in potem zboliš. Skala je v redu, mi je všeč, zato moja hčerka rada hodi k vam. In tudi najmlajši sin. Vzgajala sem jih tako, da so vsi ljudje enaki. Če se vrežeš, je teče vsem nam rdeča kri. Družiti se je treba ne glede na to, kdo si. Pošten moraš biti.

Potem pa lahko s tem živiš.

Kako sta pa vidva uskladila med seboj različne vere in »nacije«?

Kar se tega tiče, nisva imela nobenih težav. Vojna je bila dol, on je imel starše dol na kmetiji. To je med Banjaluko in Prnjavorom. Oče mu je umrl, pet let bo od tega. Mama je sedaj sama. Tam »oni vojne niso čutili«. Moj mož je prišel v Ljubljano star 15 let. Tukaj se je vpisal na gostinsko šolo in nato še na hotelsko (2 leti), tako da je postal gostinski tehnik. Enkrat pa se mi je zgodilo: bili smo v Štepanjskem naselju in tam smo imeli eno sosedo. Bili so muslimani, ona in mož, pa dva otroka. Starejša otroka sta imela 6 in 9 let. Rekla mi je: Bog te bo kaznoval, boš videla, boš odgovarjala, ker si poročena s »Srbinom«. Rekla sem ji, da je neumna. Meni je bilo vseeno, katere vere je mož. Meni je mož dober in dober oče je, ne pije, ne kadi in vse domov prinaša. Rekla sem: ne Milošević, ne Tudžman, ne Izetbegović niso sposobni, da mi ta politika »sruši brak«! Jaz živim za njega in za svoje otroke. A briga mene! Niti moj mož, niti jaz, nismo krivi za vojno v Bosni. Tisti, ki so krivi naj odgovarjajo. To so ustaši, to je vrh, navadni ljudje nismo krivi za to. Sigurno pa ne moj mož, ki je s 15 leti prišel sem in jaz z 18. Zamerila sem ji, ker me ni hotela potem več pozdraviti. In kaj se je potem zgodilo: deset let je minilo, pa se ji je hčerka s pravoslavcem poročila.

Vera naj bi združevala, ne ločevala. Jaz pravim, vsak naj se svojega drži. Jaz imam Bajram. Jaz naredim baklavo, a ne znam poučevati muslimanstva. Če je Božič in je mož doma, spečem pecivo in meso. Če hoče mož v cerkev, naj gre.

Pripravila Alenka Žigon

glasilo skala | november 2010 | stran 18

izredne dejavnosti

Kostanjev piknik 2010 Že pred knjižnico se je čebljalo in nestrpno čakalo na odhod.

Rudi nas je razporedil po avtih, poskakljali smo notri in se odpeljali v lepo naravo. Šli smo na Kalce pri Logatcu k (zdaj že) staremu znancu Petru, ki ima kozolec in simpatične koze. Naše druženje je potekalo v neposrednem stiku z neokrnjenim gozdom, na mehki podlagi in kozastih kozah.

Zef nas je ogrel s prikupno tekmovalno igro dveh skupin. Dodelil nam je številke, se postavil nekaj metrov stran od nas in nas izzivalno klical. Zmagala je skupina, ki je prej pritekla do rutice, ki jo je držal. Tekmovalnega duha ni manjkalo, prav tako ne zmede, smeha in nekaj padcev. Dve skupini sta se razdelili še na več skupin. Vsaka je poskrbela za eno nalogo: ena skupina je hranila koze, druga rezala sadje za sadno kupo, tretja je re-

zala kostanj, četrta pa poskrbela za toplino okolice, ne vem, katera skupina pa je pripravila tunin namaz s koruzo. Zadnja skupina nas je ogrevala s postavitvijo ognja in skrbjo zanj.

Polona zna razveseliti z malenkostmi, zato je vsakemu dala poseben puhast bonbon, ki smo ga zasadili na palico, popekli nad ognjem in pojedli. Njami, ni kaj.

Sledila je velika igra. Iskanje skritega zaklada v gozdu. Dve enakovredni skupini sta morali slediti potnim znamenjem in reševati najdene naloge. Pobirali smo smeti, odgovarjali na vprašanja o orientaciji, izdelali ptičjo hišico samo iz vrvi in naravnih materialov ter se učili brati Morsejevo abecedo.

Skupina, ki je prišla prva na cilj, je morala vse naloge dokazati, za nagrado pa prejela piškote.

Na koncu vedno sledi najboljše. Jedačenje: kostanj, popečeni toast na ognju s tunino-koruznim namazom ter sadna kupa. Tokrat smo bili vsi kar precej lačni. Rudi je spretno vrtel boben s kostanjem, ki ga je hitro zmanjkalo, prav tako vsega drugega. S skupnimi močmi smo pospravili, počistili okolico in si povedali, kako smo se počutili.

Vsi smo se imeli tako lepo, da bo potrebno take akcije kar ponoviti!

Pa še zadnji izziv: .-.. . .--. / .--. --- --.. -.. .-. .- ...- / -..

--- / -. .- ... .-.. . -.. -. .--- .. -.-.

Damjana Cukjati

glasilo skala | november 2010 | stran 19

izredne dejavnosti

Taborni dan na Kalcah Dne 31. 8. 2001 ob 10h smo se zbrali na igrišču na Fužinah in šli z Rudijevim kombijem na Kalce pri Logatcu.

Tam smo spoznali gobarja Jožeta in srečali Damjano. Z gobarjem Jožetom in Damjano smo se odpeljali do gozda. Preden smo šli v gozd, smo se »našpricali« proti klopom in se oblekli za v gozd. Najprej smo našli krempeljčke, potem pa še veliko drugih gob. Zraven smo imeli dva noža, košaro in knjigo. Našli smo zelo debelega jurčka in veliko dežnikov ter drugih gob. Ko smo se vračali, smo šli nazaj do Petrovega ranča in napasli koze ter zakurili ogenj. Pekli smo koruzo, hrenovke, kruh in gobovo zelenjavno juho. Adi, Beni in Dino smo se šli skrivat s Saro in Leonom. Zatem smo šli k Alenki na piškote in jabolka. Tam je bila tudi mama Dragica, ki nas je lepo sprejela s sokom in sadjem. Po vrnitvi na Fužine smo šli domov.

Adi Drevenšek

glasilo skala | november 2010 | stran 20

izredne dejavnosti

Moje počitnice v gozdu ali Kako smo sklenili roke

Vacantiebos 2010 - evs projekt* *EVS je ena od akcij programa Mladi v akciji, katerega namen je omogočati mladim dodatno neformalno izobraževanje in življenjsko izkušnjo v mednarodnem okolju.

Program spodbuja mlade, da postanejo družbeno aktivni in s tem pripomorejo k razvoju svoje skupnosti. Program podpira in omogoča razvoj novih povezav in partnerstev na celotnem evropskem prostoru. EVS projekti lahko potekajo v vseh programskih državah.

- 17. julij 2010 15.25 vzlet z brniškega letališča. Vreme sončno in vroče. Sedim na letalu in se pogovarjam z gospo, ki gre v Armenijo na romanje.

Prijetno je kramljati z njo in čas mi hitro mine. Vmes pogledujem skozi okno in opazujem našo prelepo deželico, ki postaja vse manjša in bolj oddaljena.

17.34 sedim na letališču na Dunaju in čakam na naslednji let.

Skrbi me, kje je moja prtljaga. Rekli so, da jo bodo avtomatsko prestavili, vendar jim ne verjamem popolnoma. Doslej sem jo morala vedno prestaviti ročno.

19.30 Še zmeraj sem na letališču. Naveličana sem čakanja, čeprav sva z Vido (mojo sopotnico) načeli kar nekaj tem. Potem sem šla malo naokrog po trgovinah – toda nič zanimivega. Pravzaprav bi bilo bolje reči – nič dovolj poceni zame.

20.52 Letim!!!  Končno. Ravnokar sem pomalicala – solatka s tistim čudnim kruhkom, ki ga

včasih nisem marala (rjav, malce moker in polnozrnat). A mi je teknil, saj sem bila že pošteno lačna.

Doma sem bila še vsa na trnih in nisem nič spravila vase. Odhajam v tujo deželo, kjer ne poznam nikogar. In to kar za en mesec. Svoje odločitve ne obžalujem, a me vseeno stiska. Želim si pridobiti izkušnjo samostojnosti, tujega sveta, nove družbe in učenja jezika.

1.08 Navdušena sem. Noro …

Kako super ljudje so tukaj. Neverjetno je, da tako različni ljudje ustvarjajo tako prijetno skupino.

Prtljaga se je našla, midve sva našli vlak in Tijs (eden izmed Nizozemcev) je našel naju in naju odpeljal v Rijswijk. Zdaj pa spat…

- 18. julij 2010 Želja po zelo natančnem dnevniškem zapisu se že drugi dan ni več uresničila, saj je bil dan prepoln in preveč zanimiv. Prišli so še drugi prostovoljci iz Slovaške, Češke, Poljske, Nemčije, Španije, Madžarske, Belgije, Malte in Italije. Super ljudje. Ob koncu dneva sem uspela zapisati samo še to: »Videla sem mačko, ki se igra z živo žabo in živo miško. Videla sem goske, ki so take, kot jih imam jaz doma. Dobila sem skritega prijatelja. Za večerjo je bil riž z mletim mesom, stročjim fižolom in

glasilo skala | november 2010 | stran 21

sirom. Imeli smo predstavitev našega programa. Kopala sem se v jezeru. Spat grem, ne morem več!« - 19. julij 2010 Tretji dan sem bila že popolnoma domača. Don Boskova hiša v Rijswiku (v mestu poleg Den Haaga) je postala moj novi dom. Poleg bivalnega dela hiše, v katerem so spalnice, kopalnice, dnevna soba, jedilnica, kuhinja, stoji vila, v kateri so upravni prostori in sobe, in v teh smo pripravljali program za otroke. Za njo pa stoji kar precej velik don Boscov center z dvorano, manjšimi sobami in likovno delavnico. Okrog teh stavb je velik park, nogometno igrišče in kanali. Če imaš dovolj poguma in če pri skoku v vodo zamižiš na eno oko, se lahko v njih celo kopaš. Pa seveda moraš imeti srečo z vremenom.

Nizozemsko vreme je bolj muhasto in nič kaj toplo.

izredne dejavnosti Popoldan smo imeli učne ure osnovnih nizozemskih besed.

Mooi weer = lepo vreme, regen = dež, regenbogen = mavrica, hoe gaat het = kako si, dank je wel = hvala, ik hau van jau = ljubim te.

Ker ne znam nemščine in ne prav dobro angleščine, mi nizozemske besede niso šle v uho, niti melodija, saj je le-ta čisto posebna. Vendar sem do zadnjega tedna znala šteti do dvajset! Drugače pa sem večino časa uporabljala angleščino. Čeprav si s tem jezikom nisva najbolj domača, mi je po nekaj tednih šel precej dobro ali bolje rečeno, upala sem si povedati vse.

Toda vse bolj sem pogrešala slovenščino. Morda se sliši čudno, a je res. Težko je, ker ne moreš povedati vsega, kar bi želel. Težko je, ko delaš z otroki in ko dve uri ne slišiš niti ene tebi znane besede. A na srečo imamo tudi roke, prijazne poglede in nasmehe. Ti včasih povedo več kot le besede.

- 20. julij 2010 V torek smo šli na plažo. Na srečo je bilo zunaj dovolj toplo, da sem

si upala skočiti v mrzlo morje. Nizozemci so ga navajeni, drugim pa je bilo hladno. Prišla sta dva trenerja iz nacionalne agencije in izvedla delavnice o timskem delu. Tako, na zabaven način, preko igre in športa. Nisem pričakovala, da sem bomo s preostalimi prostovoljci tako dobro »zaštekali«, in to že po nekaj dneh. Mislim, da je razlog v tem, ker smo bili vsi zelo odprti in želeli smo si postati pravi prijatelji.

Drugi razlog je v ljudeh, ki so vodili program. Odprtost, dobrovoljnost in pripravljenost pomagati so delali prave čudeže. Bili smo kot velika družina. Ne pretiravam.

- 21. julij 2010Za lažjo predstavo bom opisala, kako je potekal naš tipičen dan tukaj. Zjutraj smo vstali nekje med sedmo in deveto (odvisno od dneva), se po želji udeležili ene od jutranjih aktivnosti (meditacija, joga, sv. maša), šli na zajtrk in nato vsi skupaj na »good morning«. Za slednjo aktivnost je vsakdan poskrbel drug narod/država. Bilo je zabavno. Šli smo se igre, gledali

risanke, telovadili in se spoznavali.

Potem se je začel program z otroki (razen prvi teden). Okrog štirih smo prišli nazaj v hišo, se spočili, šli po opravkih in imeli ob pol sedmih večerjo. Potem so sledile še večerne aktivnosti: pikniki, koktejl party, zabave, medkulturni večeri, ogledi filmov, večeri na plaži, predstavitve držav, karaoke, ognjemet, srečanja z nizozemskimi prostovoljci in še veliko drugih reči.

- 22. julij 2010 Tukaj mi ni nikoli dolgčas. Včeraj smo packali po steklu na oknih, danes s kolesi odšli do Delft-a, bližnjega mesta, zvečer pa bomo imeli medkulturni večer (vsaka država predstavi svoje tipične jedi in pijačo). Pestro. Všeč mi je, ker se tako pogosto vozimo s kolesi. To je res super prevozno sredstvo, ki ga v Sloveniji čisto premalo uporabljamo. Je pa res, da je tukaj infrastruktura za kolesarje veliko bolj razvita (zaradi kolesarjenja v preteklosti). V centru imajo nekaj ducat koles, ki smo si jih lahko vsak dan sposodili in odšli na potep.

glasilo skala | november 2010 | stran 22

izredne dejavnosti - 24. julij 2010 Danes sem vozila ladjo po amsterdamskih kanalih! Kapitanka in 100-članska ekipa na krovu. Haha  Amsterdam je lepo mesto, zanimivo, a zelo obljudeno. Vredno ogleda. Še posebno ogled »red light district«, pa ne zaradi njegove vsebine, ampak zaradi ozadja tega dogajanja. K moji radovednosti je verjetno pripomogel moj poklicni interes. In če imaš ob sebi koga, ki ti zna veliko povedati, je še toliko bolj zanimivo.

P. S. Poleg Amsterdama, glavnega mesta, smo si v času EVS projekta ogledali še Roterdam, drugo največje pristanišče na svetu, Delft, simpatično staro mestece, Utrecht, univerzitetno mesto, Den Haag, upravno središče in nekatere manjše kraje (kot npr. mlin na veter).

- 25. julij 2010 Nedelja. Dan za počitek.

tekli že trije tedni, odkar smo začeli. Bili so eni najbolj norih tednov v mojem življenju. Barvali smo kolesa, risali grafiti, šli na plažo, se vozili s kolesom, fotografirali sprehajalce v mestu, preživeli pot preživetja, se šli strateško igro z vodnimi pištolicami, se barvali, drsali po polivinilu, polnem milnice, uprizorili pravi kazino in za en teden odšli več sto kilometrov stran.

Tam so nas sredi noči »izgubili« v gozdu, mi pa smo morali najti pot nazaj. Igrali smo nogomet, odbojko, postavili šotore, bovlali, raziskovali umor v mestu, se kopali v jezeru in se veliko vozili s kolesi.

14. avgust 2010 Moje počitnice v gozdu (vacantiebos) se končujejo. Ti ljudje so mi postali tako domači, da bo težko oditi nazaj domov. A še dobro, da

- 26. julij 2010 - Po enem tednu priprav se je program končno začel. Dodelili so me v najstarejšo starostno skupino otrok, torej med trinajst-, štirinajst- in petnajst-letnike.

Tako kot danes se bomo vsak dan srečevali v podstrešni sobi rumene barve z veliko okni (in svetlobe ), s kavči, televizijo, radiem, kuhinjo in mizo. Tijs, Sarah, Robbeert, Patrick, Lena, Carla, Andy in jaz smo super ekipa. Brez dvoma.

- 13. avgust 2010 Danes je bil zadnji dan, ki smo ga preživeli skupaj z otroki.

Kar ne morem verjeti, da so preglasilo skala | november 2010 | stran 23

obstaja Facebook, kjer bomo ohranjali stike. In to je edini razlog, zakaj imam Fb. Pogrešala bom spontanost, sproščenost, umirjenost in pozitivnost. Pogrešala bom slastne večerje, ki smo jih kuhali sami. Prvič sem pokusila indijsko hrano in spoznala celo vrsto drugih evropskih kuhinj in njihovih dobrot. Pogrešala bom pogled na mačko, ki se igra z miško, na pave, ki se mirno sprehajajo okrog hiše. Pogrešala bom Carlo, Leno, Tijsa, Bijouja, Andya, Sarah, Lukasa, Gaborja, Liso, Klaro, Khalida, Hannelore, Thomasa, Amando, Pabla, Veroniko, Jakuba, Davida, Vido, Eszter, Martona, Ceci, Vojtecha, Adama, Karolino, Sophie, Hennya, Raso, Antonia in druge. To je bila ena mojih najboljših izkušenj. In ni mi žal, da sem premagala strah in odšla sama za en mesec v tuj svet.

Tamara Lah

dotik

Bližnji in družina Na ulici sem se zaletela v tujca, ki je šel mimo mene. »Oh, oprostite, prosim!« sem se opravičila.

On pa je rekel: »Prosim, vi meni oprostite, da vas nisem videl.« Oba sva bila tako zelo vljudna.

Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.

Ko sem doma kuhala večerjo, je moj sin čisto tiho stal za mojim hrbtom.

Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila. »Umakni se s poti!« sem zaklicala. Šel je in njegovo malo srce je bilo prizadeto.

Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

Ko sem budna ležala v postelji, me je tiho nagovoril Božji glas: »S tujcem znaš biti vljudna, svoje domače pa naglo prizadeneš!

Pojdi v kuhinjo in ob vratih na tleh boš našla šopek rož.

Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral; rožnate, rumene in modre Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da bi te presenetil.

Ali nisi videla solz v njegovih očeh?« Počutila sem se čisto majhno in bilo mi je zelo žal.

Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila. »Prebudi se, moj mali, prebudi se!« sem rekla. »Si ti nabral te rožice zame?« Nasmehnil se je: »Našel sem jih zunaj, pod drevesom.

Nabral sem jih, ker so lepe kot ti.

Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre.« Rekla sem: »Sinek moj, kako mi je žal, da sem se danes tako vedla do tebe. Ne bi smela kričati nate.« Rekel je: »O,mama, vse je v redu. Vseeno te imam rad.« Odgovorila sem: »Tudi jaz imam tebe rada in rada imam rože, posebno modre.« Ali se zavedamo, da nas bodo v službi ali v šoli, če jutri umremo, zlahka nadomestili?

Družina, ki bi jo zapustili, bi izgubo čutila do konca življenja.

Ali je pametno, da svojemu delu in drugim stvarem posvečamo več pozornosti kot svoji družini?

B. Rustja, Zgodbe za pogum

Pripravil Rudi Tisel glasilo skala | november 2010 | stran 24

bilo je in bo

Bilo Je…

Bo…

31. Avgust: Taborni dan na Kalcah 6. september: otvoritev MCS

PROGRAM 13. september: prvo srečanje s prostovoljci 8.30: mladih prihod in registracija udeležencev 18. september: Skala na Stični 9.00: pozdravi 30. september: Skala na Festivalu LUPA

9.15: 1. predavanje: dr. Miran Komac: Imigranti – rešitev ali zaton slovenskega naroda?

11. oktober: Dan odprtih vrat

15. oktober: Kostanjev 10.15: piknik odmor

10.30: 2. predavanje: dr. Martin Berishaj: Albanci v Sloveniji

18. oktober: 25. do 29. oktober: 26. do 29. oktober: 6. november:

Uvajalni seminar za nove strokovni simpozij: 12.00: razprava s predavateljema prostovoljce 18. november: »Slovenec ali ne, tukaj 12.30: kosilo (pripravi organizator) jesenski počitniški program: SEM« 13.30: kulturni program »Radovan odrašča« izobraževalno družabni 14.00: Slovenska filantropija: predstavitev rezultatov analize obravnave 3. do 5. december: otrok z migrantskim ozadjem v šolskem sistemu Skala na mednarodnem foruvikend za prostovoljce 14.30: mu uličnega deladelavnice: v Bruslju spoznavanje dobrih praks in metod pri delu z mladimi z Novoletna zabava z migrantskim ozadjem 22. december: študijski dan za zaposlene mladimi 16.00: okrogla miza: predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, strokovnjakov in posameznikov s svojo zgodbo

17.00: zaključek Strokovni simpozij »Slovenec ali ne, tukaj SEM« 

PRIJAVNICA ime, priimek: _______________________________________________ naslov: ____________________________________________________ telefon: ____________________________________________________ elektronski naslov: __________________________________________ organizacija: _______________________________________________ plačnik: ___________________________________________________ žig in podpis odgovorne osebe (če je plačnik organizacija)

študent/ka

DA

NE

(prijavnici priložite tudi dokazilo o statusu ali jo prinesite s sabo na prireditev)

brezposelni/a

DA

NE

(prijavnici priložite tudi dokazilo o statusu, ali ga prinesite s sabo na prireditev)

glasilo skala | november 2010 | stran 25

podporniki in dobrotniki

Hvala Finančno nas podpirajo: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Urad RS za mladino Mestna občina Ljubljana:

Urad za mladino

Oddelek za zdravstvo in socialno varstvo

Četrtna skupnost Moste – Polje

Urad za preprečevanje zasvojenosti Dobrotniki in sponzorji: Mobitel, Založba Rokus, Mladinska knjiga, BTC, Pekarna POR, Radio Antena, g. Maja Valič in drugi dobrotniki.

Zahvaljujemo se vsem dobrotnikom, ki nas s svojimi darovi podpirajo mesečno, trimesečno ali enkrat letno.

Ker nimamo svojih prostorov, nam drugi odstopijo svoje: Knjižnica Fužine nam dovoli, da v njihovih prostorih poteka program Mladinskega centra Skala.

Osnovna šola Nove Fužine nam odstopi svoje prostore za nogomet in druge aktivnosti. Četrtna skupnost nam daje na voljo sejno sobo.

Za posamezne projekte iščemo sponzorje, ki nas podpirajo z mate­rialom, storitvami pa tudi v denarju. Iskreno smo jim hvaležni. Vsak najmanjši znesek marsikdaj omogoča, da lahko socialno šib­kejšim udeležencem nudimo subvencionirano ali brezplačno udeležbo. Če se želite vpisati med podpornike ali dobrotnike, vas bomo veseli. O našem delu vas bomo redno obveščali, več pa si lahko preberete na spletni strani: skala.donbosko.si. Prepričali se boste, da ravnamo racio­ nalno, smiselno in preudarno.

Svoj dar lahko nakažete na TRR: SI56 0205 8005 1334 379.

Hvala pa tudi sodelavcem, animatorjem, prostovoljcem in praktikantom, ki mladim podarjajo svoj čas. Hvala tudi salezijanski družbi, ki nam zagotavlja redno delovanje, nas podpira in nam izkazuje zaupanje v naše delo. glasilo skala | november 2010 | stran 26

skala SE fotografira

glasilo skala | november 2010 | stran 27

Zavod Salesianum, OE Skala Rakovniška 6 1000 Ljubljana

http://skala.donbosko.si/