Skala

Page 1

Slovenec ali ne, tukaj sem zbornik predavanj s simpozija

mladinska uliÄ?na vzgoja



Vsebina UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 PREDAVANJE 1 . . . . . . . . . . . 7 PREDAVANJE 2 . . . . . . . . . . . 14 SLOVENSKA FILANTROPIJA . . . . . . . . . . . . 18 POPOLDANSKE DELAVNICE . . . . . . . . . . . . . . . 22 VEČKULTURNO OKOLJE IN ŠOLA . . . . . . . . . . 26 POVZETEK OKROGLE MIZE . . . . . . . . . . . 29 POROČILO O MINI RAZISKAVI . . . . . . . . . . . . . . . 37 ZAKLJUČEK . . . . . . . . . . . . . . 41

Glasilo, letnik IX, št.1 Urednik: Polona Dominik Fotografije: Maja Pišljar, Špela Dolamič Lektoriranje: Katja Trtnik Grafična priprava: Salve d.o.o. Ljubljana (P. Belak) Januar 2011

3


4


V 15 letih dela z mladimi na Skali (na ulici, v mladinskem centru, individualno, na taborih) je šlo skozi programe že veliko otrok in mladostnikov. Pa ne katerih koli. Programi Skale so namenjeni mladim z manj priložnostmi. Skozi leta pa vse do danes ugotavljamo, da imajo ti mladi nekaj skupnega, in sicer da so bodisi oni bodisi njihovi predniki priseljeni iz republik bivše Jugoslavije. Očitno so zaradi svojih korenin v neki težji »štartni poziciji«, ki jih pripelje do začaranega kroga neuspeha in težav. Poskušamo jim pomagati, da to premagajo. To dejstvo je tako očitno, da smo se v začetku tega leta odločili, da ne bomo razmišljali le o raznih oblikah odklonskega vedenja mladih, ki je le simptom, temveč se bomo lotili teme, ki je v večini primerov izvor vseh ostalih težav. Tega smo se lotili z organizacijo simpozija, pa tudi z drugimi dejavnostmi. Na temo priseljenstva in s tem povezanimi temami smo imeli mnoge dejavnosti in delavnice z mladimi na ulici in v Mladinskem centru, na treh počitniških programih, usposabljanju prostovoljcev itd. Nastala je tudi fotografska razstava in gledališka igra, ki so jo mladi zaigrali tudi na simpoziju. Tekom leta smo naredili tudi nekaj krajših raziskav in ugotavljali, kako boleča in skorajda nevarna tema je to. Hitro lahko uporabiš npr. napačen izraz in koga nehote razburiš, prizadeneš, naletiš na odpor. Delali smo tudi intervjuje, v katerih so anketiranci lahko anonimno izrazili svoje mnenje in mnoge izjave so

UVOD


»strah vzbujajoče«. Povzetek intervjujev najdete v tem zborniku. Pregledovali smo tudi forume, kjer ljudje prav tako anonimno izražajo svoja mnenja. Naj navedem nekaj citatov: »jst načeloma nimam predsodkov do pripadnikov drugih narodnosti. nimam problemov z barvo kože, jezikom ipd... mela sm izkušnje tako z priseljenci iz bivše juge, k so blu prou u redu in s takimi, za katere na žalost ne morm najt niti ene lepe besede. mogoče sm mela jst nesrečo in sm mela več stikov prou s slednjimi. smo tut slovenci nasilni, usiljivi, nesramni...ampak, je obnašanje nekatirih bosancov, srbov včasih res izpod kritike. /…/ zakaj pol ne znajo Slovenije spoštovat, zakaj še zmjrii toučejo po svoje in se jim zdi bedno sploh spregovorit slovensko, zakaj ne znajo bit hvaležni Sloveniji, ki mislim, da jih je precej gostoljubno in velikodušno sprejele pod svoje okrilje????« »Čefurji so najbolj črna stran slovenije in to je zagotovo res. Nasilje, orožje, mamila hodijo bolj širok kot so pa visok, pretepajo naše ženske, posiljujejo, kradejo v več oblikah. Delajo se kot da je Slovenija bosna z nami govorijo po bosansk namesto po slovensk čeprav to znajo tako da moramo se mi učiti njihovega jezika, šimfajo našo državo in slovence, mrš nazaj v bosno če ti tle ni všeč ker očitno ni to vidt. podprem tut skine, ki so prot čefurjem 3/4 slovencev je enakih misli a smo preveč crke da bi to tut izrazl, to golazen mormo zatret, bosanci so enotni a mi nismo, kaj je zdaj to?. So nekateri čefurji zlo v redu in jih spoštujem 6

a 90% čefurjev je istega karakterja kot zgoraj navedeno.«1 To sta le dva prispevka od neštetih podobnih, ki se nahajajo na raznih forumih. Imamo se za nediskriminatorno družbo, ki pa hkrati (na različnih nivojih družbe) utemeljuje, zakaj je diskriminacija do priseljencev upravičena in zelo zaželena. Vendar se nismo zbrali zato, da bi se zgražali nad takšnim odnosom ali da bi razpravljali, kdo ima bolj prav … Zbrali smo se zaradi otrok, mladih, ki niso sami krivi, da so se znašli v takšni situaciji. Niso sami krivi, da slovenščina ni njihov prvi jezik. Niso krivi, da starši nimajo možnosti, da bi jim pomagali pri izobraževanju in integraciji. Niso krivi, da jih družba meče v en koš z neko subkulturo, ki je morda niti ne poznajo. Oni le skušajo odrasti, preživeti, tukaj in zdaj. Ne le, da imajo za to manj življenjskih možnosti, od ranih nog jih spremlja tudi občutek manjvrednosti zaradi izjav, kakršne se nahajajo na forumih in se z njimi 1 Zaradi pristnosti nisem na noben način posegala v vsebino in obliko zapisa.

srečujejo vsakodnevno. Že kot otroci so označeni, s tem odraščajo; ne bi se jim smeli čuditi, če se temu na svoj način tudi uprejo. Sicer jih namreč nihče ne vidi in ne sliši. Zato pa smo mi vsi poslani, da bomo njihov glas. Da damo pomembnost tem mnogim posameznikom, ki so v vsej zapleteni zgodbi migracij najbolj nedolžni. Da jih razumemo in jim damo to, kar potrebuje otrok za razvoj v odgovornega in zadovoljnega človeka. Da mi v njihovem imenu spregovorimo celotni družbi, da smo njihovi zagovorniki. Hvaležna sem vsem, ki s svojim delom in sodelovanjem kažete, da vam ni vseeno. Hvala, ker ob situaciji teh otrok ne skomignete nemočno z rameni, češ to so družbena dejstva, ki so v vsaki državi vedno bila in vedno bodo, ampak verjamete, da lahko nekaj storimo. Ne le za spreminjanje družbe, ampak najprej za posameznike, s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Hvala, ker želite biti njihov glas. Če glasove združimo, smo glasnejši. Polona Dominik


dr. Miran Komac

Imigranti – rešitev ali zaton slovenskega naroda? Uvod Naj že takoj na začetku predstavim heretsko misel, ki bo (upam) potolažila vse tiste, ki jih skrbi izumiranje slovenskega naroda – če je zamisel o ohranjanju in rasti slovenstva s povečevanjem števila rojstev utopično dejanje, če so teorije o povratništvu izseljenih Slovencev in njihovih potomcev škodljivo početje, je rešitev slovenstva možno iskati samo v imigraciji tujerodcev in ustrezni integracijski politiki oz. politikah. Skupni prirast prebivalstva Slovenije v zadnjih letih gre na račun selitvenega prirasta. Statistični podatki za obdobje zadnjih 15 let kažejo porast števila prebivalstva Republike Slovenije. Res je, da v zadnjih nekaj letih beležimo nekaj naravnega prirastka, toda pretežni del populacijskega prirasta je potrebno pripisati procesom priseljevanja. Priseljenci večinoma

PREDAVANJE

1


prihajajo iz držav, ki so nastale iz republik bivše skupne jugoslovanske države. Med njimi je večina iz Bosne in Hercegovine. Tabela 1: Naravni in selitveni prirast v obdobju 1996–2009 Leto Naravni prirast Selitveni prirast Skupni prirast 1995 12 1415 1427 1996 168 697 865 1997 –763 286 –477 1998 –1183 –2105 –3288 1999 –1352 2335 983 2000 –408 2615 2207 2001 –1031 2992 1961 2002 –1200 1865 665 2003 –2130 3412 1282 2004 –562 1902 1340 2005 –668 6436 5768 2006 752 6267 7019 2007 1239 14 250 15 489 2008 3509 18 584 22 093 2009 3106 11 508 14 614 Ali smo v Sloveniji pripravljeni na spreminjajočo se etnično (narodno) sestavo Slovenije? Prepričan sem, da ne! Še vedno velja maksima, da je Slovenija država slovenskega naroda (»etničnih« Slovencev) in dveh tradicionalnih manjšin, italijanske in madžarske, ki jima pripada ustrezen nabor »kompenzacijskih« pravic. V zadnjih letih je bilo marsikaj postorjenega tudi na področju urejanja romske problematike. Drugi »Neslovenci« naj se prilagodijo življenju v slovenskem okolju, naučijo naj se slovenskega jezika in naj ga v vsakdanjem življenju v javnosti tudi uporabljajo. Trdim, da je bilo na področju imigracijske politike storjenega zelo malo. In zaman opozarjam, da moramo zelo hitro zgraditi niz integracijskih politik za področje šolstva, kulture, politične participacije, odpravljanja predsodkov in stereotipov itd. Če se bomo še dolgo »obirali«, nam zna v bližnji prihodnosti trda presti. Namenoma sem poudaril sintagmo integracijske politike. Zakone smo sposobni sprejeti, zmanjka pa nam znanja, energije in volje za uresničevanje sprejetih zakonskih določb. Zna biti, da je temu tako zato, ker je to mukotrpen, vsakdanji posel, oddaljen od medijskih žarometov; pa še medalje si običajno pripnejo drugi. 1. Koliko različnosti prenese slovenstvo? Koliko različnosti, tako navznoter kot navzven, prenese slovenstvo? Različnost navznoter pomeni priznavati različne regionalne posebnosti/ 8

značilnosti znotraj slovenskega naroda, pomeni priznavati posebnosti slovenskih manjšin v sosednjih državah; različnost navzven pa pomeni priznavati in spoštovati drugačnost tistih, ki se po narodni pripadnosti opredeljujejo drugače kot Slovenci. Odnos mi – oni je rezultat večdesetletne indoktrinacije, ki temelji na prepričanju, da je (slovenski) narod zgrajen na načelu skupnega izvora. Da je takšno pojmovanje v nasprotju s spoznanji znanosti, je manj pomembno; znanost namreč pravi, da je samo človek individuum (nekaj, česar ni več mogoče deliti) in je unikat1 (enkratna, neponovljiva kreacija). Vse, kar je več kot to, so le oblike organiziranja različnih posameznikov. Razlaga je namenoma poenostavljena, saj želi opozoriti na nevzdržnost teorij o skupnem biološkem izvoru. Da zna biti moje razmišljanje pravilno, je mogoče sklepati tudi na podlagi rezultatov DNK analiz, ki so bile opravljene v zadnjem času. Marjeta Manfreda Vakar na podlagi genetskih raziskav ugotavlja, da smo Slovenci »nesporno potomci različnih ljudstev skupnega afriškega prednika (200 tisoč let nazaj). Nosimo tako gene prvega človeka z R1a mutacijo nekje med Ukrajino in Indijskim podkontinentom kot skupnega prednika Slovanov in Indo-arijcev pa paleolitskih staroselcev Balkana, še starejših kromanjoncev in iz njih razvitih kasnejših keltskih plemen z zahoda pa ger1 Stane Južnič, Identiteta. Ljubljana: FDV, 1993, str. 101.


manskih in njihovih potomcev pa tudi anatolskih poljedelcev ter južno balkanskih bronastodobnih in antičnih priseljencev. Morda obstaja v večji meri globlja krvna vez med starodavnimi Veneti vzdolž jantarske poti in današnjimi Slovenci. Dejstvo je, da smo si po moški genetski liniji Slovenci ter današnji prebivalci (…) porečja Visle, Slovaške, Češke, relativno veliko celo Novgoroda (Slovensk, Slovieni) in Vladivostoka /…/ pomenljivo sorodni.«2 Jože Škulj v študiji z naslovom Genetske raziskave in njihov pomen za preučevanje Venetov ugotavlja, »da Slovenci nimajo samo enega izvora, ampak so mešanica potomcev Praslovencev iz več izvorov. Genetski podatki kažejo, da velika večina Slovencev (85 %) izvira iz ljudi, ki so bili v Evropi že pred ledeno dobo in ki so preživeli ledeno dobo v zatočiščih na Pirenejskem polotoku, na Balkanu in v Ukrajini.«3 V povzetku študije še zapiše, da »raziskave genetskih skupin na Y-kromosomu, ki ga dedujemo po moški strani, in mtDNA, ki jo dedujemo po ženski strani, dokazujejo naslednje: – Velika večina (85 %) genetskih 2 Marjeta Manfreda Vakar, Poti naših prednikov, http://sites.google.com/site/ marvakar33/ http://sl.netlog.com/marvakar33/ blog/&page=2 (pridobljeno 20. septembra 2009). 3 Jože Škulj, Genetske raziskave in njihov pomen za preučevanje Venetov, http:// www.korenine.si/zborniki/zbornik02/ skulj02.htm (pridobljeno 1. novembra 2010).

9


skupin pri Slovencih je stara več kot 20 000 let. To dokazuje, da so Slovenci genetsko star narod. – Na severnem Balkanu je bilo eno od zatočišč med ledeno dobo. Tukaj naj bi nastala genetska mutacija M170, ki se je potem razširila in prišla med Baske in v Indijo. – Evropa je bila poseljena v petih migracijah, začenši pred 40 000 leti do danes. V zadnjih tri tisoč letih, to je od bronaste dobe do danes, so ljudje prinesli v Alpe samo 7 % novih genov. To je tudi dokaz, da v 6. stoletju okrog Alp ni bilo kakšnega večjega preseljevanja ljudstev. – Slovencem so genetsko zelo blizu Skandinavci, prav tako tudi Čehi, Slovaki in Ukrajinci. – Sorodnost s Skandinavci se ujema z zgodovinskim izvorom Vandalov. «4 2. Kaj je slovenski narod? Navedbe iz genetskih raziskav se zdijo zelo prikladne za razpravljanje o pojmu (slovenski) narod. V slovenski zgodovini bi težko našli pojav, ki bi vzbujal tolikšno pozornost kot pojem naroda. Pogosto se zdi, da pojem predstavlja prave »magistrale« bivanja na slovenskih tleh. »Iz njega ‚zvira, vanjga se spet zlije« izjemna pozornost, navdušenje in ljudska mobilizacija, strasti in spopadi, ki so se vršili v imenu naroda ali pa je bilo zgolj početje za narodov blagor. Poleg te »politične« ni nič manj živa umetniška produkcija, katere zaščitni znak je izgrajevanje temeljev naroda. V sferi znanosti pa se je s pojmom naroda ukvarjalo skoraj toliko di4 Ibid.

10

sciplin, kolikor jih premorejo delitve na humanistične in družboslovne vede. Pričakovali bi, da bi rezultat tega sizifovskega opravila rezultiral v konsistentni opredelitvi fenomena narod. Narobe. Čim popolnejša se na prvi pogled zdi določena definicija naroda, toliko daljši je spisek vprašanj, pripomb in pomislekov, ki se odpirajo ob pazljivejšem branju. In vse skupaj na koncu spominja na pest mivke, ki nam vztrajno drsi med prsti. Teorij o izvoru slovenskega naroda ni tako malo. Poleg prevladujoče (»uradne«) slovanske teorije poznamo še teorijo »čiste« avtohtonosti, ki jo je razvijal Henrik Tuma5; Matej Bor, Joško Šavli in Ivan Tomažič so se zapisali teoriji o venetskem izvoru6; Franc Jeza govori o skandinavskem izvoru Slovencev7; Ivan Rebec in Anton Berlot pa razpravljata o etruščanskem izvoru Slovencev8. Da je »etno-znanost« zaznamovana z neverjetnim številom težav, spekulativnih metodoloških izhodišč in naravnost fantomskih ugotovitev, se v polni meri pokaže, ko v središče analize postavimo razmislek o narodnostnem značaju. Pojem, ki se na prvi pogled zdi prav tako samoumeven kot njegov teoretični izvor (pojem naroda), dobiva ob podrobnejšem razmisleku kaj 5 Henrik Tuma, Jadranski almanah. 1923, str. 155. Henrik Tuma. Etnolog 8/9, 1936, str. 51. 6 Matej Bor, Jožko Šavli in Ivan Tomažič, Veneti: naši davni predniki. Ljubljana, 1989. 7 Franc Jeza, Skandinavski izvor Slovencev. Trst, 1967. 8 Ivan Rebec in Anton Berlot, So bili Raseni Slovani? Koper, 1984.

malo otipljivih, empirično preverljivih sestavin. Pogosto se sliši, da je narod živ organizem, da ima torej njemu lastno dušo in karakter, ki ga je potrebno preprosto ugotoviti in opisati. Vendar logika »takšnih razmišljanj in prizadevanj navadno ne vodi drugam kot k potrjevanju takšnega ali drugačnega etničnega stereotipa ali pa k nasilni konstrukciji etničnih potez, ki so bolj projekcija želja kot odraz resničnosti.«9 Ali nam predstavljeni elementi nudijo dovolj gradiva za oblikovanje »definicije« naroda, ali je to sploh možno in predvsem ali je takšno početje sploh potrebno? Sarkastično se je zaverovancem v definicije posmehoval L. Ude: »Kaj njim neposredno čustvo, kaj hrepenenje! Pojem, definicija, to je glavno! Kot čevljar čevelj na kopito, tako hočejo navleči življenje naroda na pojme in definicije. O prekleti ubijalci!«10 Navkljub temu pa bi bilo verjetno odveč trditi, da pojem naroda »nekaj« pomeni, oziroma da si ob besedi narod moramo »nekaj« predstavljati. Različni avtorji so v okviru pojma (slovenski) narod združili sledeče vsebine: B. Grafenauer: Zgodovinsko izoblikovana stalna skupnost ljudi, ki jo združujejo – v različnih povezavah in z različno močjo posameznih dejavnikov – skupni jezik, domovinsko ozemlje, zgodovinski spo9 Janek Musek, O osebnostnem profilu Slovencev. Anthropos, 1989, 20, št. 1–2, str. 270. 10 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor: Obzorja, 1972, str. 188.


min, določene oblike kulturne in gospodarske povezanosti in zlasti zavest skupnosti (narodna zavest) in volja do skupnega življenja.11 E. Kocbek: Narod je tista nadčloveška skupnost, ki določeno ljudsko enoto naravnava v kulturno in državno suverenost. V tem smislu je narod prabivanjska oblika nekega ljudstva. Pojem naroda torej vsebuje element enotne skupinske zavesti, ki nujno vodi v samoodločanje in samouveljavljanje. Narod je torej določena vezava bioloških, družbenih, političnih, moralnih in kulturnih nagibov, izraz interesa po ohranjanju vrste ali rodu. /.../ Narodnost je torej bitno stanje človeka, ki traja v vseh življenjskih položajih in razvojnih dobah in ga nobena družba ali izvendružbena sila ne more ukiniti brez škode za človeštvo.12 J. E. Krek: V en narod ali k eni narodnosti štejemo potemtakem tiste rodbine in posameznike, ki imajo po skupnem izvoru in vzajemnem življenju enake telesne, zlasti pa duševne lastnosti in en jezik. Vse te lastnosti se imenujejo s skupnim imenom narod.13 E. Kardelj: Narod je torej specifična ljudska skupnost, nastala na podlagi družbene delitve dela epohe kapitalizma, na strnjenem ozemlju in v okviru skupnega jezika in blizke etnične ter kulturne sorodnosti sploh.14 11 Bogo Grafenauer, Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti. Ljubljana: SAZU, 1990, str. 17. 12 Edvard Kocbek, O narodu. 2000, št. 32, str. 1–3. 13 Janez Evangelist Krek, Socializem. Str. 129. 14 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega

11


Kaj naj bi torej (slovenski) narod bil: organizem, torej živo bitje, ali zgolj tip (oblika) socialne organizacije množice posameznikov? In to različnih posameznikov. Naj ponovim, da je le človek individuum in je unikat. 3. Končno na svoji zemlji … Z državo15 na plečih, janzenističnim duhom čistunstva (čistosti) in miselnostjo manjšincev, smo v 90-ih letih prejšnjega stoletja odšli gradit slovensko nacijo. Sam imam z definicijo tega pojma še najmanj težav – slovensko nacijo sestavljamo vsi prebivalci Republike Slovenije, ki imamo v Sloveniji stalno prebivališče in v Sloveniji tudi dejansko prebivamo. Kaj pomeni sintagma dozorel slovenski narod, ki je pogosto sinonim za slovensko nacijo, mi do dandanes (še) ni uspelo razvozlati. Slovenska nacija je, tako kot jo pojmujem jaz, čisti politično-bivanjski konstrukt. Zato k slovenski naciji ne prištevam Slovencev v zamejstvu in po svetu. Ti so, če želijo biti, del kulturne tvorbe, ki ji pravimo slovenski narod. Pripadnike slovenske nacije je mogoče razvrstiti po mnogih predalčkih. Na svetu je pač tako, da je različnosti med ljudmi toliko, narodnega vprašanja. Ljubljana: DZS, 1970, str. 121. 15 Ustava Republike Slovenije nedvoumno določa lastništvo nad državo. Zapisano je: »Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost /…/«

12

da je edina skupna točka človeštva, torej tudi slovenske družbe, različnost. Različnost je naravno stanje!! Temeljna dolžnost države bi morala biti skrb za ohranjanje naravnega stanja, to je različnosti v vseh pojavnih oblikah, tudi narodnih posebnosti. Kako je ta vizija uresničena v praksi, vemo. Bogat nabor posebnih pravic pripada pripadnikom italijanske in madžarske narodne manjšine. Romi se le počasi otepajo drugokategornosti. Tisti, ki neprestano poudarjamo, da so Romi in Sinti preprosto narodna manjšina (oz. narodni manjšini) in jim zato pripada podoben družbeni status, kot ga imajo Italijani in Madžari, smo še vedno v manjšini. Zajeten korpus slovenske nacije, ki se po narodni pripadnosti opredeljuje drugače kot Slovenci, pa še vedno čaka na ureditev pravnega statusa. Ni mogoča preprosta preslikava obstoječega modela, ki velja za varstvo italijanske in madžarske narodne manjšine, tudi na priseljenske populacije. Za izgradnjo sicer drugačnega modela, ki pa bi zasledoval podoben cilj, kot ga najdemo pri modelu varstva klasičnih manjšin (ohranjanje in promocija manjšinskih kultur in jezika), pa država ne kaže posebnega navdušenja. Zasnova ustavne ureditve narodnomanjšinskega varstva, ki je nastala pred 20 leti, je temeljila na ideji, da je temeljna vloga/naloga države Slovenije ohranjanje, uveljavljanje in razvoj slovenskega naroda v vsej njegovi državni večplastnosti (t. i. »matični« narod, slovenske manjšine v sosednjih dr-

žavah, zdomci in izseljenci). Nanjo se sklicujejo državni uradniki (javni uslužbenci) pri kreiranju ali izvrševanju imigracijskih in integracijskih politik. V razmislek in razpravo ponujam naslednje vprašanje: Ali ni tudi takšna ideološka zasnova slovenske države podlaga (vir) za nastajanje etničnih tenzij in etnične odbojnosti v slovenski družbi? Pri analizi odnosov med narodnimi skupinami Slovenci zelo radi s prstom kažemo na krivice, ki so nam jih povzročili pripadniki drugih, najpogosteje sosednjih narodov. In teh krivic ni bilo malo. Kaj pa mi? Nismo nikomur povzročili ničesar žalega? Smo čisti demokrati? Nemalokrat so v slovenskem narodnostnem značaju izrazito poudarjeni elementi negativnega avtoportretiranja: Slovenci s(m) o predstavljeni kot ponižen, neagresiven in celo hlapčevski narod. Neagresivnost bi lahko pomenila, da smo v odnosu do drugih narodov oziroma narodnih manjšin tolerantnejši. Toda v nasprotju s to stereotipno sodbo mnoge študije ugotavljajo pri Slovencih visoko stopnjo agresivnosti, dominantnosti, visoke aspiracije, težnje po manipuliranju z drugimi, avanturizem, dogmatizem in maskulinost. Kaj bi lahko povzročilo razmeroma visoke vrednosti psihoticizma? Je to morda nezaupljivost pripadnikov naroda, »ki ga Trstenjak označuje kot mejni narod, in ki se bolj kot drugi čuti ogroženega, obdanega s tujci, ljubosumnega na svojo svobodo in neodvisnost? Ali gre morda za dejstvo, da so se pri


Slovencih kot razmeroma majhni narodnostni skupnosti skozi generacije nekako bolj ohranjali agresivni, trdi in nepopustljivi posamezniki na račun blagih in prilagodljivih, ki so se v večji meri asimilirali? Je tudi tu delovala neke vrste naravna selekcija?«16 Slovenci se najraje predstavljamo kot žrtve! Da bi bile lahko žrtve nedolgo nazaj tudi krvniki, se sliši le občasno, pa še to neodločno. 4. Imigranti – rešitev ali zaton slovenskega naroda? Smo v dosedanji razpravi nabrali dovolj gradiva za odgovor na postavljeno vprašanje v naslovu razprave? Vprašanje se je glasilo: Imigranti – rešitev ali zaton slovenskega naroda? Govorili smo o slovenskih percepcijah naroda in nacije, o vlogi Republike Slovenije pri ohranjanju narodnih/jezikovnih različnosti, o narodnem karakterju Slovencev. Ob tem, ko opazujemo sebe, pripadnike večinskega in dominantnega naroda, se nam pogosto izmuznejo iz obravnave drugi »udeleženci« v razpravi – pripadniki priseljenih skupnosti. Je resnično potrebno prav vse tegobe priseljenih naprtiti pripadnikom večinskega naroda? Mogoče pa krivde za življenje enih poleg drugih le ni mogoče naprtiti samo pripadnikom večinskega naroda. Admir Baltić je v članku z naslovom Predsodki »Neslovencev« do Slovencev zapisal 16 Janek Musek: Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994, str. 71.

naslednjo zanimivo razmišljanje: »Tema, ki se ji posvečam, utegne biti zanimiva vsaj iz dveh razlogov. Prvič, kar precej se govori o predsodkih večinskega prebivalstva do manjšinskega (v Sloveniji), doslej pa še nisem imel priložnosti zaslediti raziskave, ki bi zadevo obrnila in bi pod drobnogled vzela predsodke manjšine do večine. Drugič, med nami (»Neslovenci«) je razširjeno prepričanje o tem, kako nas Slovenci ne prenašajo in celo sovražijo, manj pa je govora o tem, kaj mi sami menimo o Slovencih ali čutimo do njih, čeprav gre tudi v tem primeru velikokrat za negativna mnenja in čustva. Zdi se mi, da se tovrstnega »pometanja pred lastnim pragom« ne lotevamo prav pogosto. Pričujočo raziskavo lahko zato jemljete tudi kot svojevrstno samokritiko. Na naše videnje Slovencev se veže tudi moja hipoteza, trdim namreč, da »Neslovenci« o Slovencih na splošno nimamo pozitivnega mnenja. Še več, menim, da nam negativni predsodki do Slovencev niso prav nič tuji. Razloge za zgoraj omenjeno lahko metaforično pojasnim tudi z jezikom fizike: tretji Newtonov zakon pravi, da če neko telo deluje na drugo telo z neko silo, deluje tudi drugo telo na prvo z nasprotno enako silo. Se pravi, da zato, ker »oni ne vole nas, ne volimo ni mi njih«. Vendar zgolj izpostavljenost predsodkom s strani večine ni edini vzrok za predsodke s strani manjšine. Človekova in družbena dejavnost nista nikoli le reakcija, ampak tudi akcija. Torej pri predsodkih »Neslovencev« do Slovencev ne gre samo za odzive na »so-

vražno« okolico, gre tudi za lasten proizvod, ki je nastal ob sobivanju s slovensko večino, katerega del pa je verjetno že prinešen iz matičnega okolja in se je kot tak oblikoval še pred dejanskim stikom s stereotipiziranim objektom.« Odgovor na vprašanje v naslovu prispevka ni enoplasten in enoznačen. Bilo bi skrajno poenostavljeno, če bi dejali: Uvozimo nekaj tisoč tujerodcev, naučimo jih slovenskega jezika, pa nas bo Slovencev za ščepec ali dva več. Težava se zna pojaviti zato, ker imamo »etničnost kot identiteto /…/ za a(d)skriptivno, torej tisto in tako, ki je dodeljena z rojstvom v določeni etnični skupini ali skupnosti.«17 Gre za izrazito skupinsko identiteto. Morda pa bi bilo bolj produktivno razmišljati o drugačni percepciji/vsebini slovenske nacije. Če bi bil pojem manj rigiden in bi vanj povabili tudi prišleke, bi slovenstvo zasijalo v mnogo bolj optimistični opravi.

17 Stane Južnič, Identiteta. Ljubljana: FDV, 1993, str. 268.

13


PREDAVANJE

2

Dr. Martin Berishaj

Peš pota od Albancev v Sloveniji (slovenskih Albancev) do albanskih Slovencev (ali Albancev »z napako«) Albanci v Sloveniji se kažejo kot refleks nikoli dorečenega nedolžnega procesa »začasnosti«, torej prihoda Albanca kot posameznika, ki je v Slovenijo prišel »za dva ali največ tri mesece«, ter njegove transformacije v delu bodoče albanske celote, ki se bo oblikovala in definirala kot diasporično albanstvo v Sloveniji1. Da bi razumeli to »začasnost v procesu«, sem albansko etnično identiteto kot dimenzijo prenašal v drugačno okolje od njenega primarnega ter jo soočal z drugimi etničnimi identitetami, obenem pa pri posamezniku opazoval posreden proces izbire etničnih identitet. Veliko ugotovitev izhaja iz konceptov identitete, za katero danes vemo, da je spremenljiva, da se njeni posamezni deli včasih prekrivajo, se 1 Več o tem glej v Martin Berishaj, Identiteti dhe shtetësia , Prishtinë, Kolegji Victory, 2010, str. 23.


celo združujejo ali nam povzročajo težave, ker so v konfliktnem odnosu. Identiteta »je obenem praksa in proces, in je lahko razumljena samo kot proces, kot bivanje ali nastajanje. Nikoli ni končana in nikoli dokončna« (Nastran-Ule, 2000). Etnična identiteta, ki je značilna skupinska identiteta, je človeku dodeljena z rojstvom v določeni etnični skupini ali skupnosti. Menim, da je treba k temu konceptu pristopiti drugače, saj ni vedno tako; v posebnih okoliščinah je etnična identiteta vse bolj stvar proste izbire. Ugotavljam, da se lahko posameznik identificira tudi z več kulturami. Uporabljam pojme dvojnost identitete, hibridnost, individualnost in skupnost, vse to pa preučujem v multikulturnem okolju. Zanima me, koliko na trdnost ali spremenljivost etnične identitete vplivajo družina, okolje, državna politika. Vse to ugotavljam na primeru potomcev Albancev v slovenskem prostoru, ugotovitve poskušam razširiti na potomce Albancev po vsej Sloveniji, s tem pa se dotaknem tudi današnjega položaja albanske diaspore nasploh. Priznati moram, da se nisem kaj preveč ukvarjal z zgodovinskimi razlogi za izseljevanje, čeprav je razumevanje le-teh vsekakor nujno za razumevanje sedanjosti. Prav tako so bile življenjske zgodbe kot dragocen vir etnološkega znanja in pomemben del evidenčnega gradiva Albancev za moje raziskovanje pomembne le toliko, kolikor so vplivale na potomce slovenskih Albancev oziroma albanskih Slovencev ali Slovencev z albanskimi koreninami. Podajam

vzroke za današnjo pojavnost njihove etnične identitete, opisujem trenutno situacijo, poskušam pa tudi predvideti, kaj se bo z Albanci dogajalo v prihodnosti.

nasploh. Prednosti/slabosti takšne politike se kažejo v oblikovanju, krepitvi/slabljenju in ohranjanju etnične identitete potomcev številnih priseljencev v Sloveniji.

V tujem okolju se oblikujejo alternativni socializatorji, ki reproducirajo etnično identiteto (društva, mediji ...). Informacije, ki jih mediji posredujejo albanski etnični skupnosti v Sloveniji in jih mlajše generacije pridobivajo predvsem preko interneta, vplivajo na to, da transmisijski proces prenašanja tradicionalnih vzorcev albanske kulture postaja vse bolj dinamičen. Dogmatični habitus oz. aktivna drža v smislu prenašanja etnične identitete prve generacije na potomce je selektivno intenzivna, medtem ko predpostavljamo, da prenos z druge generacije na tretjo ni več tako intenziven. Tudi novejši mediji utrjujejo že uveljavljena stališča in vrednote, s svojo vsebino pa se tudi skoraj popolnoma ujemajo z družbenim konsenzom o tem, kateri so pomembnejši elementi izvorne (albanske) kulture in kateri ne. Dajejo pa več možnosti za to, da se proces transformacije otrese statičnosti.

Primeri domnevno številčne (na prvi pogled) albanske populacije v Sloveniji se reflektirajo z dejstvom, da je druga generacija v primerjavi s prvo (ki je bila povsem »nevidna« v institucijah sistema ali pa v kulturnih stikih z drugimi) bolj vidna, drugačna v primerjavi s prvo, vendar bolj ranljiva v odnosu do svojega »primarnega« etničnega habitusa, kar jo razvršča med aktivnejše v primerjavi s potomci priseljencev drugih etničnih skupin iz bivše skupne države.

Vzroke za razumevanje tovrstnega početja moramo predvsem iskati v vplivu kulturnega konstrukta kot posledice multikulturalizma, v smislu državne politike kot ponudbe priseljencem že od osamosvojitve dalje. To pomeni, da so predstavniki druge generacije že od svojega otroštva v stiku s to državno politiko in to prav gotovo oblikuje njihovo življenje v etnični skupnosti, pa tudi življenje

Razloge za aktivnost druge generacije »v polju vidnega« je vsekakor treba iskati v prizadevnem poskusu identificiranja z vsealbanskim gibanjem za pridobitev kosovske samostojnosti kot uresničevanju dimenzije »sposojene politične zavesti njihovih staršev«. Vse to je pri Albancih v Sloveniji utiralo peš pot prehoda iz Albanca v Sloveniji v albanskega Slovenca. Paradigma albanskega Slovenca znotraj albanskega korpusa v Sloveniji poraja novo, interno dimenzijo, in ga razvršča v t. i. Albanca z »napako«, saj z vidika prvega slednji ni dovolj odločen za nadaljevanje etnične »čistosti«. Ali pomeni odsotnost »odločnosti« druge generacije za nadaljevanje etnične »čistosti« začetek razkrajanja »prinesenega vrednostnega sistema« in njenega odnosa do etničnosti prve generacije?

15


O ohranjanju etnične identitete v izseljenskem okolju lahko govorimo kot o prenašanju etničnosti z izseljencev prve generacije na njihove potomce (ob vplivu drugih institucij določenega okolja). V teoriji in praksi izhajamo iz procesa, zaradi katerega takšno prenašanje sploh živi, iz procesa posameznikovega »učlovečenja, ki hkrati zagotavlja družbeno reprodukcijo«. Govorimo o socializaciji (tudi inkulturaciji; gre za dva termina, ki pravzaprav potekata hkrati, socializacija pomeni usklajevanje z družbo, inkulturacija s kulturo), dvojnem procesu, ki na eni strani vpliva na izoblikovanje posameznika (njegove identitete), na drugi pa pomaga k reprodukciji skupnosti (na primer etnične skupnosti). V teoriji avtorji socializacijo večinoma delijo na primarno in sekundarno. Primarna socializacija se začne takoj po rojstvu. Otrok se začne najprej identificirati s svojimi pomembnimi drugimi. S tem postane sposoben lastne identifikacije in pridobivanja subjektivno sklenjene in verodostojne identitete. Primarna socializacija se konča takrat, ko se koncept občega drugega (in vsega, kar sodi zraven) zasidra v posameznikovi zavesti. Sekundarna socializacija pomeni stik s širšo družbo, ko začne okolje na močnejši in bolj institucionaliziran način prenašati pravila družbe na posameznika. Razvija se skupinska identiteta, ki pomeni neko družbeno zavezanost, pripadnost in določeno ustaljenost. Vzorec kulturne in »etnične« imaginacije je pri tej skupini dokaj izenačen, rekel bi, da je »mikro16


lokalne« provenience. Če namreč vprašujemo po albanski populaciji znotraj Ljubljane, bomo našli različne samopredstave o občutku pripadnosti. Biti Albanec s Fužin je nekaj povsem drugega kot biti Albanec v Centru ali Šiški. Podatki empiričnih analiz kažejo, da kar 23 odstotkov Albancev, ki živijo na Fužinah, v odgovoru na vprašanje o izbrisanih izkazujejo stališča, ki so povsem primerljiva stališčem njihovih drugih neslovenskih vrstnikov; Albanci iz Šiške ali Centra imajo glede tega vprašanja radikalno drugačno mnenje od svojih sonarodnjakov na Fužinah v kar 80 odstotkih. Tudi če primerjamo Albance, ki živijo v Ljubljani, z Albanci, ki živijo v drugih slovenskih mestih, bomo naleteli na zelo različna dojemanja Slovenije kot države. Kredibilna analitska razlaga se po povedanem očitno mora gibati zunaj okvirov ideologiziranih pojmov »avtohtonosti«, »manjšinskosti« in »asimilacije«. Poleg družine, vrstnikov in množičnih medijev, kulturnih društev, vloge dopolnilnega pouka v maternem jeziku, ki poteka že od leta 1994, se tudi Cerkev2 kaže kot determinanta za ohranjanje etnične identitete in njenih kulturnih vzorcev pri Albancih. Omenjam Cerkev in ne džamije kot islamske verske institucije (pa čeprav so med Albanci v Sloveniji številčnejši muslimani), saj v njej celoten obred poteka v albanskem jeziku.

2 V Sloveniji deluje albanska katoliška misija kot podružnica katoliške misije iz Zagreba.

17


SLOVENSKA FILANTROPIJA

Združenje za promocijo prostovoljstva Neja Šmid nam je predstavila projekt Analiza stanja na področju vključevanja učencev in dijakov z migrantskim ozadjem v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki so ga izvedli v letu 2009. Analiza stanja je bila pripravljena na podlagi analize vprašalnikov, ki so jih poslali osnovnim in srednjim šolam v petih slovenskih mestih s statistično največjim deležem migrantov: Ljubljana, Maribor, Kranj, Koper in Nova Gorica. Dodatno so vprašalnike poslali še na šole v Murski Soboti. Vprašanja so razdelili na tri sklope. V prvem sklopu so spraševali po osnovnih podatkih, kot so ime in kontaktni podatki šole, število in izvorne države otrok, razvitost prostovoljstva na šoli in sodelovanje z organizacijami v lokalnem okolju. Drugi sklop vprašanj se je nanašal na specifike dela z otroki z migrantskim ozadjem. Tu so se vprašanja nanašala na potrebe po posebni obravnavi otrok z migrantskim ozadjem, zaznane težave pri delu z njimi in pogoje za ohranjanje kulturne identitete teh otrok. Tretji sklop se je nanašal na interese šol na tem področju in predloge rešitev. Skupna ocena deleža učencev oziroma dijakov z migrantskim ozadjem, ki obiskujejo šole, ki so


nam vrnile izpolnjene vprašalnike, je 6,43 %. Skupna ocena deleža učencev z migrantskim ozadjem v osnovnih šolah znaša 5,70 %, dijakov v srednjih šolah pa 7,28 %. Odstotek je najvišji v Novi Gorici (8,94 %), sledi Ljubljana (8,53 %), Koper (4,22 %), Kranj (3,29 %), in Maribor (3,22 %). Najvišji odstotek učencev/dijakov z migrantskim ozadjem navajajo naslednje šole: Srednja ekonomska šola Ljubljana (40 %), Osnovna šola Jožeta Moškriča Ljubljana (33 %), Srednja trgovska šola Ljubljana (32 %) in Srednja zdravstvena šola Ljubljana (30 %). Med šolami izven Ljubljane navaja najvišji odstotek učencev/dijakov z migrantskim ozadjem Osnovna šola Milojke Štrukelj iz Nove Gorice (16,29 %). Ob tem velja poudariti, da so prav vse navedene šole z najvišjim odstotkom učencev/ dijakov z migrantskim ozadjem mednje uvrstile tako tiste, ki so se preselili v Slovenijo iz katere druge države, kakor tudi tiste, ki so bili sicer rojeni v Sloveniji, vendar so se njihovi starši ali stari straši rodili v kateri drugi državi in se potem preselili v Slovenijo (prva, druga ali tretja generacija migrantov). Med državami izvora učencev/ dijakov z migrantskim ozadjem šole največkrat omenjajo naslednje: Makedonija (33 šol), Bosna in Hercegovina (29 šol), Kosovo (22 šol), Srbija (9 šol), Kitajska (7 šol), Ukrajina (7 šol), Hrvaška (pet šol), Albanija in republike bivše Jugoslavije (po tri šole), Črna gora, Rusija in Turčija (po dve šoli), omenjene so tudi: Moldavija, Italija, Poljska, Argentina, Kazahstan, Estonija, države bivše Sovjetske

zveze, Tajska, Japonska, Češka in druge evropske države. Največkrat so torej omenjene države, ki so nastale iz republik nekdanje Jugoslavije, kar se sklada s splošno sliko imigracije v Slovenijo. Na vprašanje, ali imajo v okviru šole razvite specifične programe za podporo pri integraciji učencev/dijakov z migrantskim ozadjem, je 59,18 % šol odgovorilo, da takšne programe imajo, 36,73 % šol pa je navedlo, da takšnih programov nimajo. Med tistimi, ki so odgovorili pritrdilno, jih največ (23) navaja program učenja slovenskega jezika. Ta poteka bodisi v obliki individualnih ur ali pa v obliki tečaja. Šole navajajo, da je učenje slovenščine financirano s strani Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije ali pa je izvedeno s pomočjo prostovoljcev. Nekatere šole so poudarile, da je število dodatnih ur slovenščine, ki jih plačuje MŠŠ, največkrat nezadostno. Na vprašanje, ali se kažejo potrebe po posebni obravnavi učencev/dijakov z migrantskim ozadjem, je kar 43 od 48 šol izrazilo potrebo po posebni obravnavi učencev/dijakov z migrantskim ozadjem. V vprašalniku je bilo kot posebna obravnava navedeno naslednje: pomoč pri učenju slovenskega jezika, pomoč pri razumevanju učne snovi, prostočasne aktivnosti (druženje …), kulturna mediacija in drugo. Dve šoli na vprašanje nista podali odgovora, tri pa so izrazile mnenje, da ne obstaja potreba po posebni obravnavi teh otrok oz. mladostnikov. Tudi na vprašanje, ali opažajo težave pri delu z učenci/dijaki z migrantskim ozadjem, je 43 od

48 šol na zastavljeno vprašanje odgovorilo pritrdilno. Učne težave navaja vseh 43 šol. Če sklepamo po odgovorih na vprašanje o potrebi po posebni obravnavi otrok z migrantskim ozadjem, so učne težave pričakovane. Težko je namreč od posameznika pričakovati dober učni uspeh, če poteka pouk v slovenskem jeziku, nekateri učenci iz migrantskih družin pa jezika ne razumejo dobro ali morda sploh nič. Vedenjske težave predstavljajo drugi največji problem, saj o tem poroča 14 šol od vseh, ki so vprašalnike vrnile. Iz prakse sodeč je to lahko povezano z nerazumevanjem učne snovi. O drugih težavah, ki nastanejo zaradi slabega poznavanja okolja, poroča 13 šol. Med te težave poleg težav pri vključevanju med vrstnike sodijo tudi čustvene težave; dvanajst šol poroča o neupoštevanju pravil s strani učencev/ dijakov z migrantskim ozadjem. Devet šol pa navaja, da opažajo druge težave pri delu z učenci/dijaki z migrantskim ozadjem. Med njimi navajajo slab odziv otrokovih staršev, slabši socialno-ekonomski položaj in drugačno kulturno in socialno okolje. Vprašanje Zakaj menite, da prihaja do teh težav je bilo odprtega tipa, odgovore šol pa smo uvrstili v tri skupine: 1. 32 šol meni, da je vzrok tem težavam drugo okolje in s tem povezano neznanje jezika, kulturne razlike (drugačna vloga družine, zaprtost, odnos do šole) in drugačen šolski sistem. 2. Vsi navedeni vzroki zelo sovpadajo z nestrpnostjo, ki jo pet 19


šol navaja kot drugi večji vzrok za težave pri delu s temi učenci/ dijaki. Pri tem šole konkretizirajo svoje mnenje, in sicer pravijo, da učenci/dijaki nimajo dovolj podpore, od njih pa se zahteva prehitra vključitev. Nerazumevanje njihove situacije s strani šole, ki pa jo lahko razumemo tudi kot nestrpnost, se kaže v trditvah nekaterih šol, da otroci z migrantskim ozadjem ne kažejo zanimanja za sovrstnike in podano učno snov. 3. Socialno ekonomski problemi (kot posledica migracije ter tudi nizke izobrazbe staršev) so vzrok težavam po mnenju zgolj dveh šol, kar je presenetljivo, sploh če se zavedamo, da je največja neenakost, ki izhaja iz revščine, neenakost v možnostih izobraževanja. Anica Mikuš Kos v svojem prispevku, objavljenem v knjižici Prostovoljci in socialna izključenost otrok, meni, da je otrok, ki odrašča v revščini, pod vplivom več dejavnikov tveganja kot njegov »premožnejši« vrstnik. Že sama selitev povzroča določene spremembe na duševnem zdravju, ki jih nizek ekonomski in socialni status, ki ju migracija skoraj zagotovo povzroči, le še dodatno poglobi. Vsekakor so pri tem pomembne otrokove individualne značilnosti, kako v situacijah reagira, saj tvorijo osnovo za večjo ranljivost ali odpornost in za obvladovalno vedenje. Na vprašanje, kaj bi bilo potrebno po njihovem mnenju narediti, da bi se izboljšala integracija učencev/dijkov z migrantskim ozadjem v šolski sistem in lokalno okolje, so šole podajale naslednje odgovore (tabela spodaj): 20

Dodatna pomoč pri učenju jezika in ostalih šolskih predmetov (šolski uspeh pogojuje posameznikovo samopodobo). To naj bi zagotovila država. Občutljivost šole za drugačnost, spodbujanje raznolikosti (glede verske svobode, ohranjanja maternega jezika, kulturne mediacije). Pomoč nevladnih organizacij in prostovoljcev (pri organizaciji prostočasnih aktivnosti, dodatne pomoči pri učenju jezika ipd.). Delo s starši (učenje jezika, pomoč pri urejanju dokumentov, iskanju zaposlitve – če se oni integrirajo, bo lažje za otroke). Učenje jezika pred vstopom v šolo. Ojačati svetovalne službe, le-te tudi angažirati pri zagotavljanju socialno-ekonomske varnosti, slednje je v rokah države. Ustanovitev lokalnih kulturnih društev, v katerih bi se lahko otroci in odrasli srečevali. Izobraževanje staršev slovenskih otrok. Sprememba družbenih norm in vrednot, ki oblikujejo šolski sistem. Brez odgovora. Večina šol je podala po več v tabeli navedenih odgovorov. Odgovora na to vprašanje ni podalo devet šol. Največ šol, to je trinajst, meni, da bi bila nujna dodatna pomoč pri učenju slovenskega jezika in ostalih šolskih predmetov. Dodatno pomoč naj bi po njihovem mnenju zagotavljala država. Ena ura dodatnega pouka slovenščine na teden, kolikor je otrokom z migrantskim ozadjem zagotovljeno na podlagi zakonodaje, je v praksi premalo, zato je dodatna pomoč prostovoljcev na tem področju v sedanji ureditvi ključnega pomena. Dvanajst šol meni, da bi se integracija učencev/dijakov z migrantskim ozadjem v šolski sistem in lokalno okolje izboljšala, če bi postala šola bolj občutljiva za drugačnost in bi raznolikost spodbujala. Gre za načela vključevanja, ki jih predvidevata tako Resolucija o imigracijski politiki Repu-

13 šol 12 šol 8 šol 8 šol 5 šol 4 šole 2 šoli 1 šola 1 šola 9 šol

blike Slovenije kot tudi Strategija vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Za uresničevanje tega načela morajo vzgojno-izobraževalne organizacije omogočiti otrokom migrantom in njihovim staršem pravico do drugačnosti. Za vsakega posameznika je namreč pomemben občutek varnosti in sprejetosti. V oblikovanje takšne klime bi morali biti vključeni vsi strokovni delavci, šola pa bi morala posebno pozornost nameniti preseganju predsodkov. Namesto poudarjanja razlik naj bi strokovni delavci otroke navajali na bogastvo, ki ga kulturna raznolikost prinaša. Da sta pomoč nevladnih organizacij in prostovoljcev načina, kako izboljšati položaj učencev/dijakov z migrantskim ozadjem, meni osem šol. Za uspešno integracijo bi sicer morala poskrbeti država, kljub


temu pa ostaja dejstvo, da postajajo danes socialne razlike vse večje. V družbi je vedno manj solidarnosti, odnose pa praviloma ureja dobiček. In na tem mestu v reševanje stisk vskočijo nevladne organizacije, ki skušajo nadomestiti tisto, kar bi sicer moralo biti v domeni socialne države. Zaradi predanosti prostovoljcev delu, ki ga opravljajo, so nevladne organizacije pogosto sposobne bolj kakovostno zadovoljiti potrebe uporabnikov kot druge organizacije. Osem šol meni, da bi bilo delo s starši (učenje jezika, pomoč pri urejanju dokumentov, iskanju za-

poslitve …) način, kako izboljšati integracijo priseljenskih otrok. Tudi to je eno od načel strategije vključevanja iz leta 2007. Šola je tista, ki mora poskrbeti za sodelovanje s starši migrantskih otrok. Šola mora nuditi aktivnosti, katerih se bodo lahko udeleževali starši vseh kultur. Če so starši motivirani za vključitev v novo družbo, seveda ob pogoju, da lahko ohranjajo tudi identiteto lastne kulture, bodo bolj motivirani tudi njihovi otroci. Nekaj šol pa meni, da bi bilo potrebno za boljšo integracijo učencev/dijakov narediti korake v smeri:

- ustanavljanja lokalnih kulturnih društev – t. i. migrantskih društev, kjer bi se lahko otroci in odrasli različnih kultur srečevali; - ojačanja svetovalnih služb, le-te pa bi bilo potrebno tudi angažirati pri zagotavljanju socialnoekonomske varnosti (že zgoraj smo poudarili, da je šola lahko varovalni dejavnik pred učinki revščine); - učenja jezika pred vstopom v šolo – slednje bi seveda lahko bila dobra rešitev, sploh če izhajamo iz zgoraj napisanih ugotovitev; - izobraževanja staršev slovenskih otrok; delavnice in drugačne oblike dela so pomembne tudi za starše slovenskih otrok; tudi to je zapisano v strategiji, ki poudarja sodelovanje šol s starši vseh kultur; - spremembe družbenih norm in vrednot, ki oblikujejo šolski sistem. Izkušnje Slovenske filantropije kažejo, da je poleg sistemske ureditve pomembno tudi ozaveščanje širše javnosti o pravicah migrantov. Tudi ena izmed šol je podala komentar, da bi bilo potrebno o migrantski situaciji ozavestiti vse državljane. Ne zadostuje le edukacija šolskih delavcev, potreben je celosten pristop k posamezniku. Vsekakor pa je šola resnično eden večjih dejavnikov bodisi tveganja bodisi varovanja. Šolski uspeh je v veliki meri pogoj za kasnejše uspešno življenje. Zato je čas, da se na tem področju za otroke z migrantskim ozadjem končno nekaj naredi.

21


POPOLDANSKE

DELAVNICE

Udeleženci so se razdelili v dve skupini, v katerih so najprej vsi poslušali predstavitve dobrih praks na OŠ Livada in v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Predstavitvam so sledila vprašanja, izmenjava metod dela, idej, izkušenj in težav, vse to z namenom boljšega razumevanja otrok in mladih ter bolj kvalitetnega dela z njimi; skupen cilj nas vseh je namreč čim boljša integracija in sožitje različnih kultur. Delavnici sta moderirali Alenka Blazinšek in Alenka Oblak.

Renata Perpar in Barbara Hanuš

OŠ Livada Ljubljana Materni jezik večine učencev OŠ Livada ni slovenščina, saj je kar 99 odstotkov učencev neslovenske narodnosti. Prihajajo predvsem iz republik bivše Jugoslavije, ker pa šolo obiskujejo še učenci iz azilnega doma, so nekateri otroci tudi iz bolj oddaljenih držav (Kazahstan, Mongolija, Bolgarija ...). Šolo v šolskem letu 2010/2011 obiskuje 206 otrok. Večina učencev je pripadnikov druge generacije migrantov, vsako leto pa se všolajo tudi otroci, ki so se šele pred kratkim priselili v Slovenijo in se zaradi selitev soočajo z velikimi travmami. Slovenija je maja 2007 sprejela Strategijo vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Učenci priseljenci imajo po zakonu pravico do obveznega


izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. Za hitrejše vključevanje v okolje jim Ministrstvo za šolstvo in šport zagotovi dodatne ure pouka slovenščine. Osnovna šola Livada je v šolskem letu 2009/2010 dobila 80 ur za 25 učencev, ki so se prvo leto šolali v Sloveniji, v tem šolskem letu je odobrenih 175 ur za učence 1. in 2. razreda in ostale učence, ki se prvo in drugo leto šolajo na naši šoli. V šolskem letu 2010/2011 je prišlo 13 novih učencev. Dodeljene ure pomoči pa niso dovolj, da bi večino učencev pripravili na uspešno spremljanje pouka. Zagotoviti jim moramo še dodatno pomoč in osebno podporo. Na šoli pripravljamo programe za učence in za njihove starše. Renata Perpar je šolska svetovalna delavka. Predstavila je, kako poteka vključevanje novih učencev in njihovih staršev v novo šolsko okolje, saj se na začetku kažejo njihove stiske zaradi nerazumevanja slovenskega jezika. Tako starši kot otroci potrebujejo občutek sprejetosti, podporo in pomoč, predvsem pa prijazno besedo. Barbara Hanuš je šolska knjižničarka. Pripravlja različne dejavnosti za otroke in tudi programe za spodbujanje družinskega branja: knjižni nahrbtnik, popoldanske pravljične ure, ki jih otroci obiskujejo skupaj s starši, knjižni klepet za starše … Starši imajo na šoli možnost učenja slovenščine, saj se zavedamo, da ob razmišljanju o pismenosti otrok ne smemo pozabiti na pismenost njihovih staršev. Ob tem pa ne mislimo le na znanje branja in pisanja, pomembna je

tudi priprava na razgovor za službo, iskanje podatkov na spletnih straneh, izpolnjevanje položnic, pisanje prošenj in življenjepisov, spoznavanje uradnih dokumentov … Starši, ki ne znajo slovenščine, otrokom pri šolskem delu ne morejo pomagati. Težav nimajo le tisti, ki živijo v Sloveniji prvo leto, ampak tudi predstavniki druge generacije priseljencev. Zato Renata Perpar pomaga staršem pri pisanju najrazličnejših vlog, prošenj, ki se ne tičejo le šolske dokumentacije, temveč tudi socialnega in zaposlitvenega področja. Učenci prvo leto šolanja pri nas potrebujejo različne potrditve. Skupaj se veselimo njihovega napredka. Najbolj zadovoljni pa smo, ko se naši učenci radi vračajo v našo šolo in nam poročajo o svojih uspehih v srednji šoli in na univerzi.

Andreja Luštek in Mojca Rodič

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto je humanitarna organizacija, ki s strokovnim in prostovoljnim delom vključuje socialno izključene ter povezuje posameznike in organizacije z namenom prispevati k bolj vključujoči in odprti družbi za vse. S svojim delovanjem širi vrednote solidarnosti, strpnosti, prostovoljstva in medkulturnega dialoga.

Novo mesto je zaradi svojih geopolitičnih in gospodarskih značilnosti že dolgo stičišče številnih različnih kultur. Bližina meje s Hrvaško ter prisotnost uspešnih velikih podjetij, kot so Krka, Revoz in Adria, generirata stalni priliv tujih delavcev, ki sčasoma uveljavijo tudi pravico do združevanja družin. V naši lokalni skupnosti tako živijo Romi, državljani nekdanjih jugoslovanskih republik (Hrvati, Bosanci, Srbi, Makedonci, kosovski Albanci), počasi se povečuje tudi število državljanov novih članic EU in za vse te skupine velja, da so na mnogih področjih izključene iz družbenega življenja in iz mehanizmov odločanja. Dnevni center za otroke in Pomoč pri integraciji tujcev sta programa, ki sta nastala kot odgovor na prazen prostor v Mestni občini Novo mesto pri skrbi za socialno izključene skupine, predvsem migrante. Dnevni center za otroke Program Dnevni center za otroke je namenjen otrokom, ki imajo težave v socialni integraciji: otroci z migrantskim ozadjem, revni in socialno izključeni, otroci, ki so neuspešni v šoli … Bistvo programa je vzpostavljanje vsakodnevnega kvalitetnega stika med otroki, prostovoljci in izvajalci programa ter organiziranje različnih aktivnosti, ki so usmerjene predvsem v podporo in krepitev moči, višanje socialnega in kulturnega kapitala ter pridobivanje novih znanj in veščin, ki so jim v pomoč pri vključevanju v družbo. V ta namen izvajamo socialne igre, ustvarjalne delavnice, 23


delavnice o človekovih pravicah po metodi Sveta Evrope KOMPAS, delavnice za krepitev socialnega kapitala, plesne in glasbene delavnice, računalniške delavnice, družabne in športne igre. Vsak dan poleg vodenih aktivnosti poteka tudi učna pomoč in učenje slovenščine za tujce. Program poteka vsak dan od ponedeljka do petka od 11. do 17. ure. Vanj je vključenih 93 otrok. Pomoč pri integraciji tujcev Program je namenjen odraslim migrantom. Osnovni cilj programa je opolnomočiti uporabnike ter omiliti stiske, ki nastanejo zaradi večkratne »drugačnosti« – jezikovne drugačnosti, kulturne drugačnosti in drugačnosti zaradi številnih izgub, pogosto tudi revščine in socialne izključenosti. Namen programa je zagotoviti psihosocialno in socialno pomoč, socialno vključenost, ohranjanje že obstoječe socialne mreže, širjenje socialne mreže in svetovanje. V ta namen organiziramo delavnice učenja slovenščine za tujce, ki se v veliki meri poslužujejo tudi individualnega svetovanje glede urejanja bivanja, šolanja in reševanja socialnih stisk. Po potrebi za njih organiziramo tudi računalniško delavnico, vse leto pa v okviru programa poteka tudi delavnica albanske folklore. V program se vključuje 61 uporabnikov. Ker pa je integracija dvosmeren proces prilagajanja – s strani manjšine in s strani večinskega prebivalstva – je Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto oblikovalo tudi program, ki je namenjen osveščanju širše javnosti. 24


Program za osveščanje širše javnosti Namen programa je spodbuditi razumevanje sobivanja v narodnostno, etnično in kulturno raznoliki družbi ter hkrati spodbuditi razumevanje integracije kot dolgotrajnega in dvosmernega procesa, v katerem mora nujno sodelovati tudi večinsko prebivalstvo. Program je zato namenjen informiranju in ozaveščanju javnosti o vrednotah, kot so strpnost, spoštovanje, medkulturni dialog, človekove pravice in opozarjanje na kršitev le-teh. V ta namen vsako leto organiziramo številne kulturne prireditve (Veselo dive, prireditev ob svetovnem dnevu Romov, Teden kultur, Prireditev ob počastitvi dneva zastave albanskega naroda ...), okrogle mize (Sprejemamo različnost), seminarje (MOZAIK), mediacijske delavnice, razstave, javnost obveščamo preko portala Kultegracija.si, organiziramo novinarske konference, usposabljanja pripadnikov manjšinskih kultur za

kompetentno predstavljanje lastne kulture, izdajamo publikacije, ukvarjamo se s filmsko produkcijo, izvajamo nagradne natečaje in delavnice za osnovnošolce in srednješolce (delavnice o človekovih pravicah po metodi KOMPAS).

(povzeli Tamara Lah in Špela Božnar)

Povzetek pogovora Predstavitvam so sledila vprašanja, izmenjava metod dela, idej, izkušenj, težav udeležencev. Udeleženci so izpostavili pomen večinskega prebivalstva (torej slovenske družbe) pri integraciji ter pomen promocije in dajanja vrednosti manjšinam in različnim kulturam. Sodeč po izkušnjah večine udeležencev otroci migranti ne morejo slediti snovi v učbeniku. Nekateri pripravljajo učne liste posebej za njih, vendar jim tega zaradi obilice dela pogosto ne uspe pravočasno

narediti. Učitelji so pogosto prepuščeni sami sebi, da se znajdejo, kakor vejo in znajo. Kaj še lahko storimo oziroma kaj nam pri delu lahko pomaga? · Učenje maternega jezika spodbuja integracijo (vsaj delno je otroku treba dovoliti izražanje v maternem jeziku). · Iskanje poklicev, kjer je različnost kultur in njihovo poznavanje prednost. · Izkoristimo sredstva na Ministrstvu za kulturo, Ministrstvu za šolstvo in šport, Ministrstvu za notranje zadeve itd. · Dejavnosti na teme, ki so pomembne za identiteto posameznika: vera, jezik, glasba … · Dejavnosti na teme medkulturnega dialoga. · Sodelovanje šol z nevladnimi organizacijami. · Učenje jezika v neformalnih oblikah (medvrstniška pomoč ipd.). · Sodelovanje s kulturnimi društvi. · Družinska srečanja predstavnikov različnih kultur. · Spoznavanje uspešnih priseljencev, uspešnih osebnih zgodb. · Primeri uporabnih gradiv: Slika jezika: slikovno gradivo za poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika, spletna stran Bralne značke (http://www.bralnaznacka.si), zgodbe Dese Muck iz Zbirke Anica, knjiga Prijatelja avtorice Janje Vidmar. Čas za delavnice je kar prehitro minil, izkazalo se je namreč, da je obravnavana tema še kako aktualna in bo zato čim prej potrebno pripraviti še kakšno srečanje za izmenjavo izkušenj in dobrih praks.

25


VEČKULTURNO OKOLJE IN ŠOLA

Helena Tomšič

1. UVOD

Gledano z demografskega stališča so selitve ali migracije pojav, ki je bil tako v zgodovini kot danes vedno razširjen. Tudi Slovenija je vedno predstavljala ozemlje, preko katerega so potekale številne migracije. Zaradi velike pomembnosti selitev mnoge države v zadnjem času posebej zelo natančno beležijo in določajo obseg ter smeri migracijskih gibanj. Tako so številne države sprejele nove imigracijske politike, s katerimi želijo omejiti pritok tujcev na svoje ozemlje. V Evropi se širi strah pred tujci, ki naj bi Evropejcem odvzemali delovna mesta, zasedali stanovanja, ogrožali njihovo kulturo z vnašanjem tujih navad in vrednot, povišano stopnjo kriminala … Kljub takšnemu javnemu mnenju pa demografski trendi kažejo na to, da se bodo morale v prihodnosti imigracije povečevati, ne pa zmanjševati, če bo Evropa hotela zapolniti potrebe po delovni sili in zmanjšati naraščajoče nesorazmerje med upokojenim in aktivnim prebivalstvom (Bešter 2009). Ozemlje, na katerem je današnja država Slovenija, ni bilo nikoli etnično homogeno. Število etničnih manjšin, njihov obseg in njihova gospodarska in politična moč se je v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjala vzporedno s spreminjanjem političnih meja.


2. VEČKULTURNO OKOLJE IN ŠOLA

Z globalnim pojavom migracij ali selitev se srečujejo vse države, saj predstavljajo ali izvor migracij, prehodni cilj potovanja ali mesto priselitve. Migracije so pojav, ki je bil tako v zgodovini kot tudi danes vedno razširjen. Slovenija je vedno predstavljala ozemlje, preko katerega so potekale številne migracije. Migracije so značilne za celotno zgodovino človeštva, saj so se ljudje neprestano soočali z raznolikimi pritiski, kot so naravne katastrofe in pomanjkanje naravnih virov, ki so jih vodili v selitve. Z razvojem kmetijstva in kasneje industrijsko revolucijo so se oblikovali novi vzroki za migracije, kot so politične1 in ekonomske razmere ter individualne odločitve. Ker so selitve pomemben in kompleksen pojav, mnoge države v zadnjem času zelo natančno beležijo in določajo smer migracijskih (selitvenih) gibanj, saj imajo glede na obseg in strukturo pomemben vpliv na demografski, gospodarski in širši družbeni razvoj. Na podlagi pridobljenih rezultatov so številne države sprejele nove imigracijske politike in strategije, s katerimi že-

1 Politične napetosti in konflikti povzročajo prisilne migracije, kar potrjuje veliko število beguncev in notranje razseljenih oseb. Po UNHCR (2010) je bilo konec leta 2009 po svetu nasilno razseljenih 43,3 milijona ljudi, kar je največ od sredine 90-ih let 20. stoletja. Število beguncev je ostalo stabilno na 15,2 milijona. Slednje je po Castelsu in Millerju (2009, str. 7) posledica nepripravljenosti držav za sprejemanje beguncev, saj je število notranje razseljenih oseb, ki jim v iskanju zatočišča ni uspelo prečkati mednarodne meje, naraslo na 26 milijonov.

lijo omejiti pritok tujcev na svoje ozemlje. Ključnega pomena za proces integracije otrok migrantov v novo okolje je izobraževanje, saj ti otroci v tem procesu pridobijo tiste veščine, znanja in socialne vezi, ki jih potrebujejo za uspešno vključitev v družbo. Pomembno vlogo v tem procesu ima jezik. Izsledki raziskav kažejo, da ti otroci v večini primerov dosegajo nižji učni uspeh kot njihovi vrstniki. Po določilih šolske zakonodaje2 imajo otroci tujih državljanov, ki bivajo v Republiki Sloveniji, pravico do vključevanja v osnovno šolo pod enakimi pogoji kot otroci slovenskih državljanov. Prav tako imajo pravico do vključevanja v srednjo šolo. Državljani drugih držav članic EU, Slovenci brez slovenskega državljanstva in begunci se lahko izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski državljani, drugi tuji državljani pa po načelu vzajemnosti (na podlagi mednarodnih pogodb minister za šolstvo določi število vpisnih mest za te dijake). V Zakonu o vrtcih otroci tujih državljanov niso posebej omenjeni, je pa v zakonu zapisano, da poteka predšolska vzgoja po načelih enakih možnosti za otroke in starše, upoštevajoč raznolikost otrok in pravice do izbire in drugačnosti. Integracija otrok migrantov v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem poteka predvsem v obliki dodatnega pouka slovenščine, ki je v zakonodaji3 različno oprede2 Povzeto po Strategiji vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (sprejeto na kolegiju ministra, maj 2007). 3 Navajamo tiste dele zakonov, ki obrav-

ljen, dejanska praksa pa ni vedno usklajena z zakoni. Otrokom migrantom, za katere se ugotovi, da slovenskega jezika še ne znajo oz. ga ne znajo dovolj, se praviloma odobri ena ura dodatnega pouka slovenščine na teden oz. največ do 40 ur na leto. Obseg ur za posameznega otroka glede na okoliščine določi Ministrstvo za šolstvo in šport, način izpeljave pouka pa izberejo šole same.

3. SKLEP

V praksi ne obstaja univerzalni model integracije, ki bi bil učinkovit v vseh okoliščinah in na vseh področjih. Določena integracijska politika je lahko uspešna v določenem časovnem obdobju, medtem ko v drugem ne deluje več.

V Sloveniji pravni okvir tujcem zagotavlja obvezno osnovnošolsko izobraževanje pod enakimi pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije4. Prav tako tujcem zagotavlja možnost do srednješolskega in visokošolskega izobraževanja. Dobra praksa na področju izobraževanja naj bi upoštevala jezikovne potrebe priseljenih otrok in po potrebi priskrbela učitelje, ki govorijo jezik otrok. Taki učitelji navajo oziroma zagotavljajo možnost učenja slovenščine (povzeto po Strategiji vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, sprejeto na kolegiju ministra, maja 2007). 4 Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št 12/96, 102/07) v 10. členu določa, da imajo otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji, pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.

27


predstavljajo »most« med otroki in njihovimi učitelji ter med šolsko ustanovo in družino. Multikulturno izobraževanje naj bi bilo formirano tako, da bi upoštevalo prepričanja vseh članov družbe. Bistven element multikulturnega izobraževanja je osveščanje družbe o spoštovanju in strpnosti ter poznavanju in razumevanju drugih kultur in religij.

LITERATURA

- Bešter, R. 2009. Vključevanje imigrantskih otrok v izobraževalni sistem. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. - Education and migration strategies for integrating migrant children in European schools and societies. Http://www.nesse. fr/nesse/activities/reports/activities/reports/education-and-migration-pdf (pridobljeno 11. 5. 2010). - Habermas, J. 1996. The European nation state. Its achievements and its limits. On the past and future of sovereignty and citizenship. V: Mapping the nation, ur. Balakrisnhan, G., str. 281–294. London: Verso. - Hobsbawm, Eric J. 1990. Nations and nationalism since 1780: programme, myth, reality. Cambridge, London, New York, New Rochelle, Melburne, Sydney: Cambridge University Press. - Hutchinson, J. in Smith, Anthony D. 1994. Nationalism. Oxford: Oxford University Press. - Lukšič-Hacin, M. 1999. Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. - Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije. V: Uradni list RS, št. 106/2002. - Zakon o azilu. V: Uradni list RS, št. 61/1999. - Zakon o državljanstvu Republike Slovenije. V: Uradni list RS, št. 1/1991. http:// www.uradni-list.si/1/content?id=60113 (uporabljeno 6. 7. 2010). - Zakon o osnovni šoli. V: Uradni list RS, št 12/96, 102/07. - Zakon o socialnem varstvu.V: Uradni list RS, št. 54/1992. Http://www.uradni-list.si/1/ objava.jsp?urlid=199254&stevilka=2484 (pridobljeno 6. 7. 2010). - Zakon o tujcih, uradno prečiščeno besedilo. V: Uradni list RS, št. 108/2002. Http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=2002108&stevilka=5310 (pridobljeno 6. 7. 2010).

28


Okroglo mizo je moderiral Jože Gornik, direktor CNVOS-a in nekdanji sodelavec Skale. Udeleženci so bili: · Admir Baltić, Bošnjaška kulturna zveza, urednik časopisa Bošnjak in radijske oddaje Podalpski selam · Jasmina Supuk Smajić, Center za medcivilizacijsko sporazumevanje · Dr. Špela Razpotnik, docentka na Pedagoški fakulteti, Oddelek za socialno pedagogiko · Marija Mojca Maleš in Živko Banjac, Ministrstvo RS za šolstvo in šport · Dr. Martin Berishaj, Fakulteta za družbene vede · Dr. Miran Komac, Inštitut za narodnostna vprašanja, Fakulteta za družbene vede · Helena Tomšič, ki pripravlja doktorat na temo vključevanja otrok migrantov v slovenski šolski sistem V povzetku ne navajamo dobesedno diskusije med udeleženci, temveč smo strnili, kar so posamezni udeleženci povedali na temo »priseljenci, medkulturni dialog«. Jasmina Supuk Smajić: Prihajam z Jesenic, sem druga generacija priseljencev, rojena v Sloveniji, vzgojena v slovenskem šolskem sistemu, še vedno se izobražujem. Imam otroke, ki so tretja generacija in so del slovenskega šolskega sistema. Osebno ne maram besede »prise-

POVZETEK OKROGLE MIZE


ljenci«. Naj se navežem na medkulturni dialog in kar sem rekla prej: veliko se govori, malo se dejansko naredi. Veliko zakonov je sprejetih, a ko otrok stopi v šolski sistem, je izvajanje medkulturnega dialoga odvisno od veliko stvari, ne le od sprejetih zakonov. Če se spomnim svojega vstopa v šolo in ga primerjam z današnjim (ko vstopajo moji otroci), se mi zdi, da je bilo včasih to lažje, da je danes več nestrpnosti. Včasih smo bili bolj združeni, ena država. Vidim izzive, potrebno bo narediti še veliko. Ne le na integraciji prišlekov, delati je treba z večinsko družbo, jo osveščati in izobraževati, da sprejme otroke, ki pridejo od drugod. Naslednji segment pa je popolna integracija: druženje. Že v vrtcih se otroci delijo, to pa se kaže npr. pri prirejajanju rojstnodnevnih zabav. Recimo bošnjaške mame vabijo na praznovanja Bošnjake, Slovenci Slovence … in tako že v vrtcu prihaja do delitev, kaj bo šele v šolskem sistemu, npr. v srednji šoli. Potrebno bi bilo, da se otroci čim bolj družijo, spoznavajo, mešajo. Gre za preprosto druženje, npr. da bi skupaj hodili na angleščino. Otroci naj se pogovarjajo med sabo. Kako se bodo sporazumevali? Se bodo že, otroci so bolj konstruktivni, kot si mislimo. Admir Baltić: Mislim, da se stanje na področju medkulturnega dialoga izboljšuje, če se spomnim, kako je bilo včasih. Npr. ko sem še študiral na FDV, se je komaj začelo odpirati vprašanje gradnje džamije in vsi študentje, tako liberalci kot konzervativci, 30


so bili enakega mnenja: Džamije tukaj ne potrebujemo in je tudi ne bo. Potem se je skozi leta, skozi kampanjo javno mnenje nekoliko spremenilo in smo dosegli, da imamo npr. skupino indiferentnih do tega vprašanja in tudi skupino, ki ga podpira. Se pravi, da obstaja možnost! To mi kaže, da je Slovenija kot država in kot družba bolj zrela, če primerjam današnje stanje s stanjem sredi 90-ih let. Takrat je bil nacionalizem, ponos, strah pred drugimi … na višku. Zdaj pa se to počasi sprošča. Seveda so še vedno težave … Res pa je, da sedaj ne hodim v šolo in tega ne zasledim več tako kot prej. To si je najlažje predstavljati s primeri. Včasih je bilo dejstvo, da je v enajsterici slovenske nogometne reprezentance večina igralcev z »mehkim ć«, bolj problematično, o tem se je na kritičen način ogromno pisalo na spletnih forumih. Češ, nogomet je balkanski (čefurski) šport … Zdaj pa, ko se zmaguje, se stvari spreminjajo. Navdušenje Slovencev nad nogometom se je povečalo, začeli so se graditi stadioni. Npr. če se spomnite prve Katančeve reprezentance: ko so oni dosegli uspehe, se ni govorilo o tem, od kod so, kje se je kdo od igralcev rodil … Zdaj npr. komentator čisto mirno pove, da je igralec Dedić iz Bihača. In to ni nič problematičnega, ampak je informacija kot vsaka druga. Nekoč pa se o tem ni govorilo. Marija Mojca Maleš: Če začnem optimistično: vsi moramo začeti aktivno sodelovati in ne le s prstom kazati na druge, ki bi morali nekaj storiti. Zato smo 31


tudi na ministrstvu začeli izvajati aktivnosti na področju integracije otrok v osnovni šoli. Npr. ure za slovenščino skušamo dodeljevati glede na vloge, ki jih dobimo s šol. To smo še razširili iz prvega leta (ko otrok pride v slovensko šolo in je nekakšna tabula rasa) na še eno leto, se pravi drugo leto šolanja v Sloveniji. Pomagamo učencem, da se lažje vključijo. Odvisno je, v katerem razredu se učenec vključi (1. ali 9.) – šola dobi število ur glede na število učencev, zanje organizira tečaj (kot pravi zakon v 10. členu) ali pa delo z njimi poteka posamezno. V samo obliko izvajanja učenja slovenščine se ministrstvo ne vmešava. Morali bi povabiti predstavnike Zavoda za šolstvo, ki o tem svetuje učiteljem. Mi kot zakonodajalci se skušamo prilagajati situaciji. Mobilnost je večja kot nekoč, priseljevanje ne zadeva le področja bivše Jugoslavije, temveč tudi npr. Kitajske, J. Amerike idr. Priseljenci iz tujine so prisotni tudi v drugih mestih, ne le v Ljubljani. Drugo pa je, kako vidijo učenci sami sebe, svojo identiteto, koliko vidijo pomen lastne aktivnosti pri vključevanju – kot sem že dejala, vsi moramo biti aktivni. Pomemben se mi zdi podatek, koliko teh učencev ima za izbirne predmete na voljo npr. srbski ali hrvaški jezik in je to zanje dobra priložnost, da si pridobijo odlično oceno. Vendar v nasprotju s pričakovanji vidim, da se učenci zelo malo odločajo za te predmete. Udeležijo se tečaja slovenščine, ne pa tudi izbirnega predmeta iz svojega maternega jezika. Želim reči, da moramo vsi sodelovati. Strokovni delavci, starši, predvsem pa učenci. Tudi na 32


Švedskem se je pokazalo, da interes za učenje maternega jezika pada. Ampak tega ne bi smeli imeti za izgovor, opravičilo. Opozorila bi rada tudi na pomen maternega jezika, ki se ga ne sme podcenjevati. Veliko staršev, ki so prišli iz Bosne, svojih otrok ni učilo maternega jezika, ker se jim ni zdel pomemben; učiti se je po njihovo potrebno le slovensko. Slovenščine so se otroci učili od njih, ta pa je bila nepopolna, ni bila zadostna za uspešnost v šoli. Pomembno je tudi starše izobraževati o pomenu maternega jezika. Podlaga za učenčevo uspešno učenje slovenščine je najprej materni jezik, v katerem so ga starši vzgajali, mu posredovali neko znanje in vrednote. Živko Banjac: Naj spregovorim o številkah. V letošnjem šolskem letu smo prejeli 696 vlog za učence, ki se prvo leto šolajo v Sloveniji, in jim namenili 9180 ur. Če to delimo z 22-urno šolsko tedensko obveznostjo, ugotovimo, da je kar velik delež učiteljevega dela namenjen temu. Z letošnjim šolskim letom pa smo zaradi težav, ki ostajajo, ure slovenščine namenili tudi za drugo leto šolanja v Sloveniji, in sicer za 512 otrok 475 ur. To je zaenkrat podatek do meseca novembra, res pa je, da otroci »kapljajo« do konca šolskega leta in se zna še kaj spremeniti. V lanskem šolskem letu je bilo priseljenih otrok (se pravi vlog) 859, ur pa 12215. Če to pomnožimo z 12 € bruto, lahko dobite predstavo o stroških. Leto pred tem je bilo 858 učencev – torej število učen33


cev ne narašča, narašča pa število ur – letos za 50 %. Dr. Špela Razpotnik: Odzvala bi se rada na nekaj stvari, izrečenih na tej okrogli mizi. To področje sem raziskovala skoraj 7 let, zdaj delam na drugih področjih, vendar mi je ta tematika še vedno blizu. Temu sem namenila tudi tematsko številko revije Socialna pedagogika. Opozorila bi najprej na terminološko problematiko, ki povzroča nelagodje: priseljenci, druga generacija … Morali bi se poglobiti v ozadje in pomen teh besed: Kaj pomeni priseljenec? Kaj pomeni integracija? Pomeni se namreč skozi leta spreminjajo. Na to sem zelo pozorna pri delu s študenti in vesela sem, ko se kak študent razjezi in mi napiše kritiko na prevladujoče koncepte, kot so »priseljenci«, »druga generacija« idr. Sploh pripadniki teh skupin sami se ponavadi uprejo tem prevladujočim in vsiljenim ter nepreverjenim konceptom, v katere smo ujeti, ujeti v delitve v neke skupine, ki so vedno bile in bodo, vendar se vsakič nekdo drug znajde na tisti »drugi« strani. To je bilo le za uvod – moje stališče in občutki v povezavi s takšnimi in podobnimi opredelitvami. Zanimajo me tudi postmoderne identitete, ko se ljudje ne opredeljujemo več z neko narodnostjo, glede na izvor, tradicijo. Nekateri se, mnogi pa se ne in v prihodnosti se bomo vedno manj. Vedno bolj bomo nekakšni »hibridi«, npr. da bom tudi jaz lahko »čefurka«, čeprav sem Slovenka, ali npr. da ne bo tako težko razumeti, zakaj nek34

do prakticira islam, čeprav njegovi starši tega niso počeli. Zanimivo je razmišljati o tem, da nismo odvisni le od tradicije, temveč smo odvisni od lastnih izkušenj in izbire, več je možnosti dialoga. O tem je zanimivo razmišljati. Drugo, kar me zanima pri mojem raziskovanju, se navezuje na primer nogometne reprezentance. Ob tem me bolijo dvojna merila: Ko postaneš uspešen, si pa lahko tudi Slovenec, če hočeš. To je zelo povezano s temo socialno-ekonomskega statusa. Ljudje, ki od nekod pridejo, se ne razlikujejo toliko po videzu, temveč po možnostih, ki jih imajo, statusu, položaju v družbi. To je pomembna delitev v družbi. Poznavanje kultur je pomembno, vendar je še bolj pomembno, da jim dajemo pomembnost, enako možnost izražanja (npr. manjšinam), vključevanja, dostopa do različnih položajev. Tu si moramo naliti čistega vina. Ugotovila sem namreč, da se otroci priseljencev vpisujejo predvsem v manj zahtevne srednje šole. Pa ne zato, ker bi bili manj pametni, temveč iz nekih strukturnih razlogov. Te razlike ostajajo. Zadnja tema, o kateri želim spregovoriti, je šola. Vesela sem, da otroci dobijo dodatne ure slovenščine, čudim pa se nad situacijami na srednjih šolah. Npr. na srednji gradbeni šoli veliko otrok prihaja iz Albanije. Tam učitelji ne govorijo albansko, otroci pa ne govorijo slovensko. Učitelj ima slovar in to je vse. Ne predstavljam si, kako je to mogoče in kako je videti pouk. Želim si, da bi se začeli s tem še bolj sistemsko ukvarjati. Lahko bi se zgledovali po primerih iz tuji-

ne. Npr. na Švedskem imajo otroci, ki pridejo tja, najprej veliko podpore v svojem prvem jeziku. Začnejo se učiti tudi švedščine. Jezi me, ko nekdo pravi, da priseljenci nočejo (znati) govoriti slovensko. Na Švedskem sem vprašala, če je tako tudi tam, če se npr. priseljenci iz Bosne nočejo učiti njihovega jezika, pa sploh niso razumeli mojega vprašanja – samoumevno jim je, da se naučijo, vendar ob podpori v maternem jeziku. Potem je lažje, čutili bodo tudi sprejemanje okolja, razvijali jezikovne kompetence, poslušali pravljice v svojem jeziku in počeli še vse ostalo, kar je podlaga za učenje tujega jezika. Pri svojem delu nisem prišla do odgovora, kakšen naj bi bil najboljši način reševanja teh težav. Zelo pomembno je, kako pedagoškim delavcem približati te teme, saj lahko naletimo na zelo osebne stvari. Pomembno je, da te teme odpiramo, zelo pomemben pa je tudi način, kako se jih lotevamo. Človek se mora namreč soočiti s svojim mišljenjem, občutki, predsodki … Zgodilo se mi je že, da je kaka učiteljica zapustila prostor, ker ni hotela več sodelovati …, bila je soočena s stvarmi, ki so jo razburile. Čutila se je napadeno. Pri izobraževanju in osveščanju se ne moremo izogniti temu, da govorimo o sebi, svojih stališčih, ker potem kot taki delujemo. In to je pri delu npr. na šoli zelo pomembno. Helena Tomšič: V procesu izdelave doktorata sem ugotovila, da prihaja do velikega razkoraka med zakonodajo in prakso. Omenjeno je bilo, da imajo šole subvencionirano učno pomoč


za otroke priseljencev. Ampak to učno pomoč dobijo le učenci, ki imajo status tujca – prva generacija. Jaz pa vidim večji problem pri drugi generaciji, zlasti pri otrocih, ki prihajajo iz zaprtih okolij, imajo starše z nizko izobrazbeno strukturo … Učitelji smo premalo opremljeni s tovrstnim znanjem, sami se moramo znajti in dostikrat tavamo v temi in iščemo rešitve pri kolegih. Ko pregledujem šolsko dokumentacijo učencev, ki so se preselili v Slovenijo od nekod drugod, pa opažam tudi to: če so bili dobri učenci v tisti državi, so dobri učenci tudi tu. Res pa jim je treba dati čas, recimo pol leta, da v tem času osvojijo komunikacijo. V tem času ima učenec prilagojen program, potem se mora tudi on prilagoditi, ne samo šola. V nasprotnem primeru pa obstajajo šole s posebnim programom. Dr. Martin Berishaj: Učenec je le učenec, ne glede na to, od kod je … On je del učnega sistema. Če se vrnem h konstruktu migracij. V zgodovini Albanci niso imeli težav z integracijo. Smo ena od skupnosti, ki ni obremenjena s slovanskim izvorom, nima slovanskega predznaka in se nismo ukvarjali z delitvijo na »nas« in »njih«. Albanci so sprejeli državo, v katero so prišli. Podpirali so samostojnost Slovenije. Opažal sem, da so imeli domačini (Slovenci) večjo težavo pri sprejemanju njene nove oblike kot albanski prišleki. Velik del slovenske populacije je imel težave pri vključevanju v novo obliko države. Prehod iz enega sistema v drug sistem smo Albanci doživljali zelo pozitivno, velika večina 35


ostalega prebivalstva pa ne. O integraciji se govori zlasti takrat, ko se postavlja idealistični odnos do nečesa. Integrira se tisti del, ki je na nek način odrinjen. Vendar pa se, po mojem mnenju, Albanci zavedamo, da je slovenska država država vseh državljanov, ki so tukaj … Problematično se mi zdi vključevanje v odnosu učitelja do učenca, predvsem tistega učitelja, ki se v svoji situaciji ne znajde. Če hočemo iz problema narediti problem, ga bomo naredili. Potrebno jim je nuditi, kar jim po zakonodaji lahko, otrokom, ki imajo potrebe po dodatnem učenju, je treba to omogočiti. Če pa otrok razmeroma dobro funkcionira v okolju, ki se mu reče učilnica, in v odnosu učitelj – učenec, je temu otroku potrebno dati le toliko, da bi se vključil, brez odvečnega stigmatiziranja in obravnavanja. Ni pomembno, ali je učenec Hrvat, Slovenec, Albanec ali …, učenec je samo učenec. Dr. Miran Komac: Dodal bi nekaj misli oz. dejstev o izrazoslovju in možnih rešitvah. Pri raziskavi v letu 1995 o izrazoslovju je poimenovanje »novodobne narodnostne skupnosti« dobilo najmanj podpore. Največ podpore je dobil izraz etnične skupnosti. Že takrat smo izvedeli, da moramo glede na slovensko vzdušje začeti zelo milo, začeti z neko resolucijo po ohranjanju neke kulturne pestrosti. Vendar pa moramo spreminjati zakone, ustavo. Začnimo z resolucijo, ki jo lahko podkrepimo tudi z Evropo. Evropske unija in njena usmerjenost, kakršna koli že ta je, ima nekatere 36

oblike za ohranjanje jezikovne in kulturne različnosti. Glede na to, da bo prej ali slej en uradni jezik komunikacije v Evropski uniji, bo angleščina verjetno nova latinščina. Vsi nacionalni jeziki imajo možnost, da preživijo. Prva stvar, ki se bo morala zgoditi v Sloveniji, je sprejetje resolucije o ohranjanju jezikovne in kulturne pestrosti v Sloveniji. Druga stvar, ki sem jo predlagal že leta 1995, pa je, da bi ustanovili zavod za ohranjanje jezikovne in kulturne pestrosti. Nekaj je na tem področju že nastalo (neka koordinacija teh skupnosti), vendar je na Ministrstvu za kulturo in na Ministrstvu za notranje zadeve še premalo podpore. Te skupnosti želijo priti v družbeni sistem na vseh področjih: v šoli, v medijih, na državnem programu. Upamo, da se bodo v tej smeri kmalu naredili kakšni koraki naprej.


Skala je letošnjo jesen opravila miniraziskavo med Slovenci in pripadniki druge generacije priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji. Narejeni sta bili dve ločeni anketi, ena za Slovence in ena za priseljence. Obe sta bili opisnega tipa, brez predlaganih odgovorov. Anketiranci so tako napisali vsak svoj odgovor. Iz tega razloga je bilo pri večini vprašanj možno podati več odgovorov, prav tako pa so se odgovori posameznikov lahko zelo razlikovali. Kljub temu smo pri analizi podobne odgovore poskušali združiti in tako ustvariti nek pregleden sistem. V anketi med Slovenci je sodelovalo 76 oseb, med njimi približno dve tretjini žensk in ena tretjina moških. Najmlajši anketiranec je imel 14, najstarejši pa 55 let. Anketa med priseljenci je zajela 34 oseb v starosti od 10 do 54 let. Moških je bilo tudi tu manj kot žensk, a je bila razlika manjša (41,2 % moških in 55,9 % žensk). Ob vprašanju glede narodne pripadnosti se je največji del anketirancev (23,5 %), zanimivo, izrekel, da pripada muslimanski narodnosti. To pomeni, da je njihova verska pripadnost močnejša od nacionalne. Ena oseba (2,9 %) se je identificirala kot pravoslavna. Drugi anketiranci so se identificirali kot Srbi (20,6 %), Bošnjaki (11,8 %), Hrvati, Črnogorci, Makedonci (po 5,9 %) in Albanci (2,9 %). Ostali so bili mešanih narodnosti.

Poročilo o Skalini miniraziskavi med Slovenci in pripadniki druge generacije priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije


Življenje anketiranih priseljencev Anketa med priseljenci je potrdila splošno prevladujoče mnenje, da se ljudje v Slovenijo v veliki meri priseljujejo zaradi socialno-ekonomskih razlogov. Med vprašanimi jih je ta razlog navedlo 47,1 %. Vseeno je to majhen delež v primerjavi z deležem, ki ga je isti razlog dosegel v odgovorih anketiranih Slovencev. Ti so namreč socialno-ekonomskim vzrokom pripisali kar 94,7 % priselitev. Priseljenci sami pa so povedali, da sta vzroka za priselitev še vojna (11,8 %) in poroka staršev (8,8 %). Ostali anketiranci pa vzroka niso vedeli. Po priselitvi velika večina anketiranih priseljencev ali njihovih staršev opravlja nižje plačana dela. Le manjši del jih opravlja obrtniška dela ali poklice s srednješolsko izobrazbo. V družini se v največjem odstotku (38,2 %) pogovarjajo v dveh jezikih – maternem in slovenskem. Le nekoliko manj (35,3 %) jih je povedalo, da je jezik pogovora doma le materni. Slaba četrtina (23,5 %) je materni jezik opustila in tudi doma govorijo le slovensko.

Anketirani priseljenci so na lestvici od 1 do 5 svojo pripadnost Sloveniji v največji meri (58,8 %) ocenili s 4. Ostali so svojo pripadnost večinoma enakomerno porazdelili med oceni 3 in 5.

Odnos Slovencev do priseljencev Pri vprašanju, koga ne bi imeli za soseda, je 15,8 % anketiranih Slovencev odgovorilo, da jim je popolnoma vseeno, kakšnega profila je oseba, ki živi poleg njih. Največ odgovorov se je nagibalo k mnenju, da za soseda ne bi imeli osebe, od katere bi se čutili ogrožene (zločinca, narkomana, nasilneža, psihičnega bolnika – 25 %) ali bi jim bila neprijetna (zoprnež, egoist, nepoštena ali konfliktna oseba – 31,6 %). Tem anketirancem rasa ali narodna pripadnost soseda ni pomembna. Vseeno pa se je nekaj vprašanj kasneje izkazalo, da se kar nekaj Slovencev ob pripadniku druge narodnosti počuti nelagodno. Roma tako za soseda ne bi imelo 14,5 % oseb, priseljenca iz bivših jugoslovanskih republik pa 10,5 %. Ena oseba (1,3 %) je odgovorila, da bi se branila soseda črnca ali Kitajca, ena pa, da bi ji bilo neprijetno ob muslimanu ali judu. Zanimiv je podatek, da se ženske in moški približno enako »bojijo« sosedov Romov, so pa moški (26,9 %) veliko bolj kot ženske (2,2 %) nenaklonjeni priseljencem iz bivših jugoslovanskih republik. V službi bi po oceni anketirancev novi priseljeni sodelavec naletel na pozitiven odziv pri 15,8 % Slovencev, a bi hkrati pri enakem odstotku doživel tudi negativen ali celo sovražen odziv. Večji del anketirancev (43,4 %) bi priseljenca sprejel kot vsakega drugega sodelavca, 14,5 % pa bi zaskrbelo, da ne bi prišlo do kakšnih težav.

58,8 % anketirancev je mnenja, da doma ohranjajo veliko navad svoje izvorne kulture. Med temi so najpogosteje omenili jezik, obhajanje praznikov in domačo hrano. 35,3 % jih pravi, da doma ne ohranjajo veliko navad svoje primarne kulture. Dobra tretjina vprašanih (35,3 %) je že imela težave z zakonom oz. policijo, bodisi da so bili to oni sami ali pa njihovi prijatelji ali sorodniki. 38

Podoben rezultat je doseglo vprašanje, kakšen odnos do priseljevanja zagovarja anketiranec. Odprtost in sprejemanje vseh ter njihovo enakopravnost v pravicah in dolžnostih zagovarja 44,7 % vprašanih, 21,1 % jih kot pogoj za odprto in enakopravno obravnavnje postavlja primerno inkulturacijo in nekonfliktnost, 11,8 % jih meni, da bi bilo potrebno uvesti več nadzora nad priseljevanjem, 10,5 % pa jih zagovarja ustavitev priseljevanja ali celo izgon že obstoječih priseljencev.


Ko je vprašanje naneslo na otroke, so se Slovenci v povprečju izkazali za bolj zaščitniške in manj strpne. Če bi se njihov otrok začel družiti s sovrstniki, ki izvirajo iz držav nekdanje Jugoslavije bi tako ali drugače zaskrbelo kar 44,7 % vprašanih, 2,6 % slovenskih staršev pa bi mu stike z njimi celo a priori prepovedalo. 35,5 % Slovencev bi »priseljene« prijatelje svojega otroka sprejelo kot vse druge, 9,2 % pa je na takšno otrokovo družbo izrazilo celo pozitiven odziv, saj naj bi to pomenilo, da je njihov otrok strpen in odprt za druge kulture.

kaže na vsaj določeno stopnjo samorefleksije in priznanja lastnih slabosti. Vprašanje pa je seveda, koliko izmed teh istih anketirancev bi diskriminacijsko držo do priseljencev priznalo tudi sebi osebno. Ravno na to osebno raven cilja vprašanje, komu bi anketiranec dodelil študentsko delo, če bi oba kandidata enakovredno izpolnjevala pogoje in bi bil eden Slovenec, drugi pa priseljenec. Kar 69,7 % vprašanih je prepričanih, da narodnost ne bi imela vpliva na njihovo odločitev, 27,6 % bi jih službo dalo Slovencu, le 1,3 % pa priseljencu, in sicer zato, ker bi predvidevali, da živi v težjih okoliščinah.

Diskriminacija priseljencev v Slovenji skozi oči njih samih

Mnenje Slovencev o diskriminaciji priseljencev v Sloveniji Največji del (40,8 %) anketiranih Slovencev meni, da so neslovenski otroci v šolah obravnavani enako kot slovenski, 3,9 %, da so celo priviligirani. Četrtina (25 %) jih je prepričanih, da so neslovenski otroci zapostavljeni. Dodatnih 23,7 % jih meni, da prihaja do diskriminacije s strani nekaterih učiteljev in šolskih okolij, 3,9 % pa, da je obravnavanje odvisno od njihovega vedenja in (ne)prilagajanja okolju. Podobni so rezultati tudi o mnenju, kakšen je odnos države Slovenije do dolgoletnih priseljencev iz republik bivše Jugoslavije. Več kot polovica (53,9 %) Slovencev meni, da je odnos srednje dober do odličen, v izredno slab, diskriminatoren ali celo izkoriščevalski odnos do njih pa je prepričanih 11,8 % vprašanih.

Ob priselitvi skoraj četrtina (23,5 %) anketiranih priseljencev ni naletela na večje težave. Ostalim je največ problemov povzročalo pomanjkanje denarja, pridobivanje dokumentov in stanovanja. Spet drugi so omenili težave z jezikom in novim okoljem. Zaradi nacionalizma Slovencev oz. zasmehovanja jih je imelo težave 8,8 %. Slabi dve tretjini vprašanih (61,8 %) sta na lastni koži že občutili razlikovanje zaradi narodne pripadnosti s strani učitelja v šoli (35,5 % jih tega ni občutilo), diskriminacijo na drugih področjih življenja pa je doživela dobra polovica (52,9 %) anketirancev. Diskriminacije nikoli ni občutilo 32,4 % vprašanih, 5,9 % pa jih je odgovorilo, da pred desetletji diskriminacije ni bilo, sedaj pa jo čutijo tudi na lastni koži. Ta odgovor torej nakazuje, da se diskriminacija iz leta v leto povečuje. Kljub temu je 64,7 % vprašanih mnenja, da imajo v naši družbi enake možnosti za uspeh kot Slovenci, ki so se tu rodili. Temu jih nasprotuje 20,6 %.

Zanimivo je, da skoraj polovica (44,7 %) anketirancev priznava, da so Slovenci diskriminatorni in ksenofobni. Dodatnih 39,5 % jih je mnenja, da so ksenofobni vsaj nekateri Slovenci. Le 9,2 % jih je prepričanih, da slovenski narod tujcev ne diskriminira. To 39


Zanimivi so tudi odgovori na vprašanje, kaj priseljence najbolj moti na Slovencih. Največji in enak odstotek (29,4 %) sta prejela odgovora, da jih ne moti nič ter da jih najbolj moti njihov nacionalizem in diskriminacija drugih narodov. Ostale aketirance na Slovencih moti njihova zadržanost in odtujenost v odnosih, pomanjkanje občutka za druge, skopost in samovšečnost.

boljše (v našem primeru npr. manj diskriminatorne), kot bi se izkazali v konkretni situaciji.

Primerjava po spolu in starostnih skupinah

Kako na posameznikovo integracijo v družbo vpliva dejstvo, da je njegova verska identifikacija močnejša od nacionalne? Kako na integracijo otrok v novo družbo vpliva poklic staršev – priseljencev? S kakšno stopnjo diskriminacije se dejansko srečujejo priseljenci prve druge ali tretje generacije priseljencev iz republik bivše Jugoslavije? Ali res in zakaj moški težje sprejemajo tujce ter ali se res moški težje kot ženske vključujejo v tujo kulturo in zakaj? Ali je diskriminacija priseljencev v Sloveniji iz leta v leto večja in zakaj?

Nekaj pomenljivih točk za razmislek nudi tudi primerjava med spoloma in starostnimi skupinami. Pri tem so rezultati ankete med Slovenci pri vseh vprašanjih pokazali, da so moški do priseljencev bolj nestrpni kot ženske, mlajše generacije pa bolj kot starejše. Razlogov, zakaj je temu tako, anketa seveda ni odkrila in bi jih bilo dobro odkrivati v nadaljnjih raziskavah. Možnih razlogov je seveda več, med njimi na primer, da imajo moški in mlajše generacije v povprečju več slabih izkušenj s priseljenci kot ženske in starejše generacije. Anketa med priseljenci daje rezultat, da so moški oz. fantje v večji meri (50,0 %) izpostavljeni nezaželjenim stikom s policijo kot ženske oz. dekleta (26,3 %). Slednjih je tudi manj doživelo diskriminacijo v šoli ali drugod in izražajo višjo stopnjo pripadnosti Sloveniji. Vse to kaže na možen zaključek, da se moški težje prilagajajo novemu okolju ali pa se s svojimi težavami pogosteje spopadajo na družbeno odklonski način kot ženske. Zanimivo je, da primerjava starostnih skupin ne kaže večjih razlik v izkušnji diskriminacije med mlajšo in starejšo populacijo.

Težave in odprta vprašanja Opisani miniraziskavi seveda nista primerni za strokovne zaključke, interpretacije in posploševanja. Vzorec je bil veliko premajhen, odgovori nedoločeni in zato preveč raznoliki za kakovostno analizo, marsikatero vprašanje pa tudi že samo na sebi ni uporabno za strokovno interpretacijo. Prav tako je problematična tudi samoocena kot način pridobivanja podatkov. Lahko nam pomeni izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Večina ljudi same sebe namreč ocenjuje za 40

Kljub temu sta anketi ponudili nekaj dobrih točk za razmislek in morebitno nadaljnje raziskovanje. Za zaključek poročila naj zato ponudimo nekaj vprašanj, ki se odpirajo in kar sama vabijo k bolj poglobljenemu pristopu:

Tilen Mlakar


ZAKLJUČEK, ki ne potrebuje dodatnega komentarja in nam da piko na »i«, je iz knjige Gorana Vojnovića: Čefurji raus: »V vsakem od teh milijon fletov lahko v vsakem trenutku poči i gotovo. Vsi so zjebani, nervozni, nesrečni, slabo plačani, vsi so u govnima do guše, kot bi rekel Radovan. In vsakemu od milijon Fužinčanov lahko pukne film. Ni zadovoljnih in srečnih Fužinčanov, ker če bi bili srečni in zadovoljni, ne bi živeli na Fužinah. To je dejstvo. Ker ni enga človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bo živel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem štuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petčlansko familijo in pogledom na sosednji blok. Nobeno dete ni sanjalo o tem, da bo preživelo življenje pred blokov na klopci ali v Kubani ali da mu bojo največje žurke sestanki hišnega sveta. Nobeno dete ni sanjalo o tem, da bo imelo petsto evriča plate in da bo celo leto šparalo za to, da lahko gre za tri tedne v Bosno al pa Srbijo. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da ga bojo trideset let ljudje gledali postrani, ker ne bo znalo pravilno naglaševati kurčevih slovenskih besed. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo vrhunec njegovega dneva šetnja do Golovca in kukanje o bolesnima leđima. Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo šlo v penzijo zakreditirano in zalimitirano in da ne bo imelo šuške niti za zobno protezo ali za teden dni v nekih jebenih topli-

ZAKLJUČEK


cah. Dejstvo je, da nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da bo lajf preživelo na Fužinama i tačka. Vsi mi sanjamo vile na Beverly Hillsu pa odmore na Bermudih, Bahamih in Barbadosu. Pa jaguarje, rolsrojse in ferarije. Pa rolekse pa vse tiste italijanske pedre od armanijev in versačijev do gučijev, dolčetov in gabanotov… Če se bom moral cel lajf tako kot Radovan in Ranka dizati sredi noči in pičiti v službo in potem tam rintati cel dan in krepan prihajati domov, se fukniti na kavč in ves crknjen buljiti v teve, se bom raje ustrelil u zdrav mozak. Ni šans.« Goran Vojnović, Čefurji raus Lj., Študentska založba, 2008

42



Zavod Salesianum, OE Skala Rakovniška 6 1000 Ljubljana

http://skala.donbosko.si/


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.