Samorastnik

Boštjan M. Zupančič

SAMORASTNIK

1

Boštjan M. Zupančič SAMORASTNIK avtobiografija

SAMORASTNIK avtobiografija

Avtor: Boštjan M. Zupančič Jezikovni pregled in lektoriranje: Zvonka Labernik Izdajatelj in založnik: Samozaložba Prelom in oblikovanje: Simon Pavlič, Standart, d. o. o., Škofja Loka Tisk: Tiskarna?

Naklada: 100 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)“1914/2021“ 341.222(497.4)(091) CELAR, Branko Slovenija in njene meje v treh zgodovinskih obdobjih : 1914-1920, 19411975,1991-2021 / Branko Celar ; [tematski zemljevidi Mateja Rihtaršič].

- Ljubljana : Zveza policijskih veteranskih društev Sever, 2021 ISBN 978-961-95367-1-1 COBISS.SI-ID 64440579

Brez pisnega dovoljenja Založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Boštjan M. Zupančič

SAMORASTNIK avtobiografija

6

UVOD

7

Knjižica, ki jo držite v rokah, se je izkazala kot zapis spominov, pa tudi kot nekakšen esej. Avtobiografski del je opis nenavadne in burne življenjske poti. Vendar si samo zaradi tega življenjska zgodba sama po sebi ne zasluži pozornosti. Obstaja veliko podobnih, še redkejših in še bolj viharnih življenjskih zgodb. A priori torej ni treba, da je posameznikova življenjska zgodba vredna pozornosti, razen če se to življenje izkaže za nekaj plodnega, ustvarjalnega. Ustvarjalna, domiselna osebnost kaže iznajdljivost običajno na različnih področjih.

Tisti, ki so ustvarjalni, niso to nikoli le na enem področju svojega življenja, ker je ustvarjalnost predvsem izraz energije, vendar nihče ne ve, od kod ta dinamični zagon izvira. Podobno je Bertrand Russell, kot bomo videli, vztrajal, da celo izvor znanstvenih idej, ki so nujno novatorske, ostaja neznan. V svojem življenju sem se preskusil v slikarstvu, poeziji, interpretativni glasbi itd. Tega nisem počel zaradi samega sebe. Tega nisem počel, da bi postal slaven ali prejel kakršno koli priznanje. Voltaire, na primer, je veliko svoje življenjske energije posvetil širjenju rezultatov svojega pisanja čim dlje in čim bolj na široko. Po Hobbesu si ljudje v življenju prizadevajo za tri stvari: slavo, bogastvo in moč. Pri nobeni od njih mi ni uspelo preprosto zato, ker mi v življenju niso bile gonilna sila, zaradi katere bi počel to, kar sem počel. To je bila za moj celotni obstoj, tj. flow, premalo pomembna spodbuda, tako da svojih ustvarjalnih izdelkov nisem postavljal v središče pozornosti. To seveda velja za pisanje, natančneje za nastajanje pravno-teoretičnih razprav. Čeprav bi bil vesel kakšnega priznanja, bi bilo to bolj zaradi potrditve samih idej kot pa zaradi mene kot osebe. S samokritičnega vidika je to morda povezano s pomanjkanjem lastne izvirnosti. Sploh pa je teoretično pisanje v pravu, v tako imenovani pravni znanosti, če ga umestimo v okvir kulture, tako ali tako precej obrobno področje. K njej je seveda mogoče prispevati, vendar je vrednotenje teh prispevkov, tudi če so številni, kratkotrajno, od danes na jutri. Morda se to sliši kot grenka racionalizacija, toda če se primerjam z odvetniki, ki so 8

dosegli to kratkotrajno slavo, opazim dvoje. Prvič, dandanes tako vsesplošno razširjena "slava" nekoga, kot je Dworkin ali John Rawls, je očitno posledica nečesa, česar ne razumem preprosto zato, ker me do onemoglosti dolgočasi. V primerjavi z omenjenima avtorjema pa sta mi zelo všeč Lon L. Fuller in Roberto Mangabeira Unger, oba s harvardske pravne fakultete. Vendar naj poudarim, ne cenim ju zaradi njunega splošnega ugleda, ta na moje mnenje nima nobenega vpliva. Omenjena pravna teoretika sta me navdihovala do te mere, da sem njune ideje, ki so se mi zdele zanimive, ekstrapoliral, tj. verjetno sem prispeval k njuni slavi. Drugič, menim, da je moj okus za novosti povezan z uživanjem v idejah samih, ne pa s slavo njihovih avtorjev.

Navsezadnje rad verjamem, da mojih izvirnih prispevkov k pravni znanosti ni spodbudila potreba po doseganju poklicne slave, temveč pristno občudovanje substance, kjer jo je bilo mogoče najti. Ko sem dokončal knjigo ali dolg pravni članek, sem običajno zlahka pozabil na njuno morebitno pomembnost in nisem bil, tako kot Voltaire, nagnjen k temu, da bi se z njuno objavo okoristil. Kot bom pojasnil, je to morda preprosto posledica odsotnosti občutka za samovrednotenje (self-entitlement) in s tem odsotnosti potrebe po dejanskem doseganju "slave".

Kar zadeva Hobbesovo "bogastvo" in "oblast", sem imel za preživetje vedno dovolj denarja, oblast pa sem okusil le enkrat. To je bilo v času, ko sem se znašel na Evropskem sodišču za človekove pravice na položaju, na katerem sem lahko ukazoval, vendar pa je bil ta položaj verjetno tudi odskočna deska za ideje. Sicer pa me nadzorovanje drugih nikoli ni zanimalo. Če pogledam slabost v svoji osebnosti, zaradi katere nisem bil optimističen in sem morda zamudil priložnosti na teh treh področjih, moram to spet pripisati nizki stopnji samovrednotenja. Z avtobiografskega vidika to morda izvira, kot bomo videli, iz mojega bole9

čega odraščanja in njegovih tegob. Po drugi strani pa je ravno zaradi teh ran ustvarjalno pisanje, tudi v smislu intelektualizacije, postalo pobeg in ventil samozavesti, ki ga Jacques Lacan imenuje "sinthome".

Zato je bilo, v smislu najslabšega možnega branja tega scenarija, vse moje življenje rezultat nadkompenzacije, obrambnega mehanizma, ki izhaja iz tega, kar Lacan imenuje "nezmožna žalost«(le deuil impossible). Če se ozrem na svoje življenje, bi se zato na stara leta lahko počutil, in morda bi se moral počutiti, brezupno, kot je dejal Eric Erikson, ko je govoril o zadnjem epigenetskem obdobju življenja.

V tem smislu je morda tudi ta avtobiografija izraz potrebe po pisanju, da bi se izognil posledicam nezmožnosti žalovanja.

To je seveda najbolj pesimistično in samokritično branje zgornjega scenarija. Ker sem se ukvarjal s psihoanalizo, sem navajen, da se na najbolj kritičen možen način distanciram od lastnega sebstva. Poleg tega ta temačni scenarij ni nekaj, kar sem subjektivno doživel, temveč je moja logična izpeljava psiholoških predpostavk.

Nasprotno pa sem ustvarjalni proces subjektivno doživljal kot nekaj zadovoljujočega, na koncu kot samouresničitev. Razumljivo je, da človek ne napiše ne vem koliko knjig, traktatov in člankov pa tudi poezije, če ne dobi določene spodbude, kar B. F. Skinner poimenuje pozitivna okrepitev (positive reinforcement). Tudi James Joyce in William Faulkner, "si parva licet componere magnis", za katera je bilo po Lacanu pisanje sintom, sta ustvarila literarna dela najvišjega ranga. Toda tu angleški pregovor "the proof of the pudding is in the eating" ni merilo. V literarnih krogih je merilo prav to, da je sama proza za pisatelja tako nuja kot prisila. To bi bilo skladno s prej omenjeno nadkompenzacijo. Toda zame, upam si trditi, to ni bilo povsem tako. Kot bomo videli, je napredovanje moje domiselnosti sprožil zenbudistični "satori" leta 1972. Z drugimi besedami, ustvarjalnosti ne bi bilo brez tega sproščanja energije.

10

Poleg tega so sanje kraljevska pot do podzavesti. Omenil bom troje pomembnih ponavljajočih se sanj v treh različnih obdobjih. Pred približno petnajstimi leti sem sanjal, da sem se videl mrtvega, pravzaprav sem gledal samega sebe, kako ležim v krsti. Nato sem imel ponavljajoče se sanje o hiši, v kateri sem živel, ki je bila v sanjah v razsulu. Zadnje čase so se sanje o tej hiši spremenile v nekaj brezskrbnega, ker sem hišo lahko popravil ali preuredil. Prvi sklop sanj kaže na propad subjektivacije (desubjektivizacijo), umrtvovanje samega sebe. Običajno to kaže na situacijo, v kateri je sebstvo, milo rečeno, zmeden objekt manipulacije. Glede drugih dveh sklopov sanj je treba upoštevati, da je po jungovski psihologiji hiša, ki jo človek zaseda, t. i. "temenos". C. G. Jung temenos povezuje z magičnim ali začaranim krogom, ki deluje kot "kvadratni prostor" ali "varen kraj", kjer lahko poteka duševno "delo". Ta temenos je med drugim podoben "simetričnemu rožnemu vrtu s fontano na sredini" ("kvadratni krog"), v katerem lahko pride do srečanja z nezavednim in v katerem je mogoče te nezavedne vsebine varno pripeljati v svetlobo zavesti. Na ta način se lahko srečamo z lastno Senco, Animusom/Animo, Modrim starcem (Senex) in končno s Sebstvom, kakor je Jung poimenoval arhetipsko poosebljenje nezavednih (brezosebnih) vsebin, za katere se zdi, da so prisotne v vseh kulturah (Jung, C. G., 1968, Psychology and Alchemy, odst. 63). Pri temenosu gre za reorganizacijo notranjega jaza, za poskus, da bi z arhetipom uredili nezavedno. Drugi del opisanih dveh sklopov sanj tako nakazuje razrešitev določenih težav.

To poudarjam zato, ker se je drugi sklop sanj začel pojavljati po tem, ko sem začel pisati to avtobiografijo. To samo kaže, kot je znano v literarnih krogih, da je na neki točki življenja, običajno v njegovem drugem delu, priporočljivo v smislu retrospektivnega presojanja, opisati pretekla dejanja osebe v njenem življenjskem ciklu.

11

12

ZGODNJE OTROŠTVO

13

Priznati moram, da mi ni lahko začeti te avtobiografske poti. Vse življenje sem bil podvržen temu, kar jungovski psihoanalitiki podcenjujoče imenujejo »intelektualizacija«. Zanje je, v nasprotju s freudovci, intelektualizacija eden od obrambnih mehanizmov ali z drugimi besedami ponarejanje resničnosti. Abstraktno mišljenje, ki ga je v meni pogojeval študij prava, je poleg naravnega nagnjenja deformiralo tudi moj odnos do sveta v smislu abstraktnega mišljenja, pa tudi v smislu reifikacije pravnih in drugih abstraktnih pojavov.

Poenostavljeno povedano, nisem bil v stiku s svojimi občutki, kar velja tudi zdaj. Večkrat sem se preizkusil v literarni ustvarjalnosti.

Spomnim se, da sem nekoč v Padovi na obisku pri tamkajšnjih prijateljih ležal v kadi in si poskušal zamisliti začetek romana ali vsaj novele. Ker sem kot pisec občudoval Somerseta Maughama, sem si v mislih, ki niso vodile nikamor, skušal predstavljati začetek romana na nekem parniku, ki potuje proti Daljnemu vzhodu. Začel sem na palubi ladje, s tem pa se je moja iznajdljivost tudi končala. Medtem sem napisal veliko esejev, vendar so vsi obremenjeni z abstraktnimi mislimi in formalno logiko.

Za takšen odnos obstaja psihološki razlog.

Znano je, da je bila večina velikih filozofov sirot. Če človek v zgodnjem otroštvu izgubi starše, se sooči s tako imenovanim »nemogočim žalovanjem«. Takšen konec srečnega otroštva je objektivno gledano poškodba, ki je v življenju ni mogoče premagati. Ko sem pri devetih letih izgubil mater, nisem bil zmožen izkusiti hude žalosti, ki bi bila temu primerna. Pravzaprav sem ob njeni smrti po več mesecih njenega neizmernega trpljenja zaradi raka občutil olajšanje. Potem je bil pogreb. Spominjam se njenega izsušenega telesa v krsti in tega, kako je prišlo pogrebno osebje in zavarilo kovinski pokrov krste, da so jo lahko položili v družinsko grobnico. Spominski sprevod se je vil od mrliške vežice svetega Nikolaja skozi pokopališko cerkev, kjer so 14

opravili kratek obred; skupaj z očetom in sestro Barbaro sem hodil za krsto. Obrambno in nezavedno sem blokiral vsa svoja čustva. Nisem doživljal žalosti, nisem bil sposoben žalovati. Ko je bilo tistega dne vsega skupaj konec, se spomnim, da sem odšel na neko bližnjo ulico.

Spomnim se, da je bila tam ograja, ki je ločevala ulico od vrtca na drugi strani, in spomnim se, da sem v nekem nejasnem in odsotnem stanju duha vzel palico ter z njo udarjal po ograji. To je bilo vse. V neki poznejši fazi tega blokiranega žalovanja sem se odpravil na hrib nad Ljubljano. Tam sem si poskušal priklicati žalovanje, se čustveno približati tisti neizmerni tragediji, ki se mi je takrat pripetila. Ob koreninah velikega drevesa, ki se ga še vedno spominjam, sem si postavil improviziran oltarček, ki je predstavljal poklon mrtvi materi.

To je bil edini pravi poskus, da bi doživel žalovanje. Mati mi je umrla avgusta 1956, s septembrom pa se je ponovno začela šola.

Mati je bila učiteljica. Vedno je poučevala tretji razred osnovne šole in menila je, da je to skupino najtežje poučevati. Tu moram pojasniti nekaj stvari o povojnem obdobju v Jugoslaviji, natančneje v Sloveniji.

Rodil sem se leta 1947, kar je bilo kmalu po koncu druge svetovne vojne. To so bili težki čas v smislu preskrbe s hrano in drugimi potrebščinami. Po pripovedovanju staršev in sester je bilo v tistih časih celo težje poskrbeti za družino kot med vojno. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj sta se mati in oče takrat odločila, da bosta imela še mene. Mati se je rodila leta 1904, oče pa leta 1899. Leta 1947 je bila torej mati stara triinštirideset let, oče pa oseminštirideset. Gotovo je šlo za »spodrsljaj«, kot je oče običajno govoril, tudi pred mano.

Moja starejša sestra je takrat že začela študirati medicino. Kot mi je pozneje povedala, so zdravniki materi odkrito povedali, da lahko pri njenih letih rojstvo otroka poveča verjetnost raka. To se je pozneje tudi uresničilo.

15

Kljub temu se ni odločila za splav, čeprav bi to lahko storila. Toda nosečnost je bila zaradi vsega pomanjkanja najbrž težka, še posebej tudi zaradi njene starosti. Ali je imela dovolj hrane, ne vem, verjetno ne. To skoraj zagotovo pomeni, da sem bil prehransko prikrajšan že v njeni maternici. Poleg tega so mati in vsi v njeni okolici ves čas nosečnosti izdatno kadili cigarete brez filtra, približno 20 na dan. Rodil sem se torej kot nikotinski odvisnik in sem moral takoj po rojstvu preživeti abstinenčno krizo. (Ta zasvojenost se je pri 18 letih, ko sem prižgal svojo prvo cigareto, nemudoma spet pojavila. Vse od takrat sem strasten kadilec, najprej cigaret, pozneje cigar in zdaj pipe.)

Ker ni imela mleka, me mati po rojstvu ni mogla dojiti. Takrat seveda ni bilo na voljo otroških mlečnih nadomestkov, kakršne imamo danes. Hranili so me s kravjim mlekom, kar v današnjih časih že samo po sebi predstavlja dodatno prikrajšanost. Ob tem se spominjam nekega družinskega dogodka. V predalu knjižne omare je bilo skrito jajce, namenjeno le meni, takrat dojenčku. Starejša sestra, tista, ki je študirala medicino, je jajce ukradla in ga pojedla, kar je v družini predstavljalo skorajda zločin, tj. prikrajšati bratca za beljakovine enega samega jajca. To kaže, kako težki so bili časi okrog leta 1947.

Druga zgodba, povezana z mojim rojstvom, se nanaša na moje ime.

Moji sestri sta pričakovali deklico in bili sta, prepričan sem, ljubosumni, ko se je izkazalo, da sem deček. Očitno je bilo to povezano z edipalnimi težavami, a to je zgodba, h kateri se bom vrnil pozneje.

Kakor koli že, oče je predlagal nekaj imen, kot sta Mihael in Edvard, kar pa je bilo nesprejemljivo, ker sta bila takrat na oblasti vsaj dva lokalna komunistična veljaka s tema dvema imenoma. Mati se je odločila za takrat zelo nenavadno ime, ki se je glasilo Boštjan. To ime je slovenizacija imena Sebastian. V času mojega otroštva je bilo za ljudi to ime nesprejemljivo, zato so me, ne vem zakaj, namesto 16

tega pogosto klicali Tomaž. Toda prava zgodba je povezana z mojim drugim poimenovanjem, ženskim imenom Marija. Običaj tedanjega višjega sloja je bil, da so otroci dobili več imen. Dobil sem ime Marija, poleg pa še ime Aleš, ker sta moji sestri želeli sestrico, ki bi ji bilo ime Alenka. Tu moram dodati, da matere nisem nikoli videl hoditi v cerkev ali moliti. Ni pa bila ne ateistka ne agnostičarka. Mislim, da preprosto ni marala katoliške duhovščine, ki je bila v Jugoslaviji v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno večino časa na oblasti, zato je morala biti njena vera zelo zasebna in skrivna. Kakor koli že, vztrajala je pri imenu Marija, ne da bi vedela, da datum 13. maj sovpada s 40. obletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi na Portugalskem. Materine zadnje besede na smrtni postelji so bile: »Marija, prosim, pomagaj!« To je pravzaprav edina materina omemba vere, ki se je spomnim. Vprašanje je, ali je bila Marija na moji strani in me vse moje burno življenj varovala, upam pa si trditi, da me v izjemno težkih obdobjih je. O tem bom govorili pozneje.

Zdaj se vračam v svoje zgodnje otroštvo.

V prvem razredu osnovne šole smo imeli odlično učiteljico, gospo srednjih let po imenu Daniela Božič. Moja mati in njene kolegice učiteljice so se za vzgojiteljico izobraževale že pred drugo svetovno vojno, še v nekdanji Avstro-Ogrski. Obstajal je dekliški licej za dekleta iz dobrih družin, ki so želela postati osnovnošolske učiteljice.

Biti učiteljica, je bila takrat za ženske dejansko edina ali vsaj najverjetnejša poklicna usmeritev. Ker je bilo družabno življenje kljub komunizmu vseeno živahno, sem bil priča pogovorom teh prijateljic, ko so v naši kuhinji pile turško kavo. Te gospe so bile večinoma izredno priljudne ženske in do mene so bile prijazne. O tem bom več povedal pozneje. Spominjam se prvega šolskega dne in učiteljice, gospe Božič.

Mati me je držala za roko, me vodila proti katedru v razredu in me 17

predstavila gospe Božič z besedami: »Tukaj ga imate. Z njim ni lahko ravnati, zato vam dovoljujem, da mu, če bo treba, navijete ušesa.« To je bilo značilno za mojo mater, bi rekel, ker je tudi do mene ohranjala položaj avtoritete in odmaknjenosti. Mislim, da je bil to del njene učiteljske »poklicne deformacije«, in znano je bilo, da je v učilnici ohranjala svojo avtoriteto, a je bila kljub temu pri svojih učencih priljubljena. No, gospa Božič je bila stroga na povsem enak način kot moja mati, le da je od časa do časa izgubila živce. Vendar sem hotel o njej povedati nekaj drugega.

Nekega dne nam je gospa Božič rekla, naj si prikličemo svoj najzgodnejši otroški spomin. Mislim, da je to počela po navodilih iz časov, ko je obiskovala licej. To je bila odlična zamisel, ker smo se tako spomnili dogodkov iz otroštva, ki bi jih sicer bili pozabili. Tako sem se lahko spomnil, kako me je mati na ulici pred našo hišo držala za roke in me učila hoditi. Kot vemo, otroci začnejo hoditi pri starosti okrog enega leta, kar pomeni, da moj, še vedno živi spomin sega do starosti približno dvanajst mesecev. To je zame nežen spomin, morda 18

najnežnejši v mojem kratkem srečnem otroštvu. Še vedno jasno vidim cesto, našo hišo in telegrafski drog pred njo. Ko pomislim na tisti kratek trenutek, ko mi je mati pomagala hoditi, me učila hoditi, je to spomin na kvintesenco dogajanja, za katerega so bili drugi dečki in deklice verjetno prikrajšani. Razen tega, da gre za najzgodnejši spomin, to sicer nima večjega pomena. Ker pa je moje srečno otroštvo trajalo le devet let, je ta spomin močno poistoveten z občutkom varnosti, ki me bo najbrž nezavedno podpiral do konca življenja.

Mati je imela še druge sodelavke-prijateljice, od katerih se še posebej dobro spomnim neke gospe Roblek z bleščečimi uhani in zelo prijaznim glasom, ki me je vedno branila pred materjo, češ da ne bom več poreden in se bom vsekakor skušal poboljšati. Še vedno se spominjam vonja kave v naši kuhinji, vonja turške kave, ki je vrela na štedilniku, in vonja materinih cigaret. Pogosto sem se poskušal vtihotapiti v materino naročje, vendar mi običajno ni dovolila ostati tam.

Omeniti moram, da je bila tudi moja mati sirota. Njej je mati umrla po rojstvu dve leti mlajše sestre Gabriele. To nedvomno pomeni, da je bila tudi sama žrtev »nemožnega žalovanja« in da je bila njena navidezna čustvena odmaknjenost do mene le ponovitev njene lastne travme iz zgodnjega otroštva. Imela pa je dobro mačeho, vsaj tako sem razumel, kar pa seveda ne pomeni, da je dobra mačeha lahko nadomestek prave matere.

Mati je izhajala iz meščanske družine, ki je živela v najstarejšem delu središča Ljubljane. To ozko središče je še vedno stisnjeno med reko Ljubljanico in hrib, na katerem stoji znameniti Ljubljanski grad. Med reko in hribom ni veliko prostora, tako da obstaja le ena sama ozka ulica z dvema vrstama razmeroma visokih hiš, ki so na strani hriba zgrajene večinoma iz kamna. V tem delu mesta je moj praded Blaž Jesenko začel prodajati že sešita oblačila, s čimer je očitno, vsaj glede 19

na takratne razmere, obogatel. Njegov hišni naslov je bil Stari trg 11, in hiša še vedno stoji tam.

Omenjeni praded je bil očitno patriarh, »chef de famille« z avtoriteto nad naslednjima dvema generacijama. Njegova hči Gabriela, mati moje matere, se je poročila z gospodom po imenu Ivan Keber, o katerem vemo bolj malo. Materina družina ga ni preveč marala tudi zato, ker se je moji babici »približal« prezgodaj po porodu, kar je povzročilo njeno okužbo in posledično smrt. Ta dedek ni bil pokopan v družinski grobnici, ampak v ločenem grobu razmeroma daleč stran od družinske grobnice. Bil je poslovnež in je v predmestju Ljubljane odprl kemično tovarno za proizvodnjo paste za čiščenje čevljev, ki je pozneje postala kemična tovarna »Ilirija«. Imel je židovskega računovodjo, ki mu je očitno ukradel ves denar, zaradi česar je dedek bankrotiral še pred krizo leta 1929. Menda je dedek izhajal z Jesenic, vendar pa se ne ve, ali je to res. Vsekakor pa je moja mati, čeprav brez svoje matere, uživala brezskrbno otroštvo, popestreno z občasnimi nakupovalnimi izleti na Dunaj; v tistem času je namreč Avstro-Ogrska že zgradila železnico med Trstom in Dunajem.

20

Zgodba o mojem očetu pa je takšna. Ni izhajal iz meščanske družine, vendar je bila njegova mati spretna poslovna ženska in je z vodenjem gostilne ali restavracije obogatela. Očitno je bila spretna v poslih, da je lahko zaslužila toliko denarja. Njena trinadstropna hiša še vedno stoji na drugi strani reke v nekdanjem predmestju, ki je zdaj seveda del mesta Ljubljane, ob vodotoku Gradaščici. Včasih me je oče ob nedeljah po maši peljal na obisk k svoji materi, moji babici. V tej hiši vsekakor ni bilo patriarhata, pravzaprav je bila tam babica očitna matriarhinja. Kadar so me pripeljali na obisk k njej domov, v njeno sobo, kjer je sedela v visokem fotelju, je bila do mene vedno prijazna, a mi njen vonj ni bil všeč, zato se ji nisem hotel ugnezditi v naročju.

Verjela je, da je zemlja ploščata, ni pa verjela, da smo se razvili iz opic.

Ko so ji to povedali, je menda rekla: »Kar se tega tiče, lahko govorite zase, ne pa zame ...« Njen mož Franc je bil železniški uslužbenec, a se ga ne spominjam, ker je umrl, ko sem bil star približno eno ali morda dve leti. Oče mi je pogosto pripovedoval, da je bil zelo vesel, če me je lahko pestoval, vendar je bil že tako krhek, da me ni mogel dolgo držati in me je kmalu vrnil očetu.

Menda je bil oče kot mladenič izjemno lep, visok in krepak. O debitantskem plesu v hiši Casino, ki še zdaj stoji na severnem delu Kongresnega trga v središču Ljubljane, obstaja družinska zgodba. Ob tej priložnosti se je plesa, kot je bila takrat najbrž navada, udeležila tudi dvorna dama z Dunaja. Menda je k sebi poklicala mojo babico, ki se je plesa prav tako udeležila, in ji čestitala za sina, češ da je »grand, beau et fort«. Oče je moral biti kar inteligenten mož, saj je pred začetkom prve svetovne vojne končal realko, tehnično srednjo šolo.

21

Poslali so ga v avstrijski Leoben, kjer je študiral montanistiko, rudarstvo.

22

Medtem pa je izbruhnila prva svetovna vojna in so ga kljub mladosti poslali na soško fronto. Vseeno pa mislim, da je v Leobnu končal inženirski študij in se vrnil v Ljubljano, soočen s povojnimi razmerami v novi državi Jugoslaviji. A očitno se je dobro znašel. Dobil je dobro plačano službo inženirja in je nekaj časa delal za Francosko premogovniško družbo, ki je imela upravo v palači v središču Ljubljane, v kateri je zdaj Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije.

Medvojno obdobje je, kot vemo, trajalo od leta 1918 do leta 1940, torej slabih dvaindvajset let. Toda za mojo družino, vsaj preden sem se rodil, je bilo to obdobje blagostanja. Oče je dobil, ker je bil prijatelj lastnika rudnikov gospoda Jakila, prostorno stanovanje v dobri stanovanjski hiši na Zrinjskega ulici številka 7 (danes Ulica Janeza Pavla II).

23

Takrat je bilo to skoraj 200 m² veliko stanovanje v prvem nadstropju, na tako imenovanem »piano nobile«. Očitno je bilo to za očeta in družino pomemben statusni simbol. Imeli so tudi telefon, katerega številke se še vedno spomnim, bila je 47 852. Tudi v povojnem obdobju, ko sem bil še majhen, smo vedno imeli služkinjo. Na telefonski klic je morala odgovoriti z besedami: »Zasebno stanovanje inženirja Zupančiča ...« Po drugi svetovni vojni so družino zaradi pomanjkanja stanovanj iz tega velikega stanovanja preselili v manjše v istem nadstropju, ki pa je še vedno merilo 100 m². Tam sem se rodil, doma, in tam je pozneje umrla moja mati. Če se ozrem v preteklost svoje družine in na svojo zgodbo v družinskem krogu, lahko rečem, da je bila to objektivno gledano družina višjega srednjega razreda, in sicer v smislu povojne plebeizacije v slovenski komunistični družbi, v kateri je bil višji razred, ker je bil meščanski, praktično izničen. Marsikoga od teh ljudi so komunisti ubili. V Sloveniji obstaja vsaj 750 grobišč tistih, ki so jih, večinoma brez kakršnega koli postopka, ubili. O tem bi morali več spregovoriti pozneje, a kruta resnica je, da je komunizem temeljil na resentimentu, ljubosumju na pripadnike višjih razredov, ki so bili po vojni v tako imenovani brezrazredni družbi »izenačeni« z drugimi. Ta umetna brezrazrednost vse do danes ni imela ne kratkoročnega ne dolgoročnega učinka. Družbeni razredi temeljijo na meritokraciji, ker nimamo boljše besede, in »to have class« je še danes očitno od drugod, čeprav je to v Sloveniji izjemno redko. Ljubljansko mestno prebivalstvo so izpodrinili prišleki s podeželja, kmetje, predvojna mestna kultura, očrnjena kot buržujska, pa je bila praktično uničena.

Drugače povedano, kot sem nekoč že rekel, če hočeš srečati prave mestne Ljubljančane, tiste izvirne, jih lahko srečaš le na dan vseh svetih prvega novembra na starem delu ljubljanskega pokopališča.

24

Vseeno pa v obdobju takoj po drugi svetovni vojni plebeizacija ni imela takojšnjega učinka in moje otroštvo, čeprav kratko, je bilo močno opredeljeno z mojim družbenim, »razrednim« poreklom.

Potrebno je bilo kar nekaj časa, da je naval kmečkega prebivalstva v mesto, ki so ga spodbujali komunisti, začel učinkovati, in to se je s plebeizacijo mesta končalo šele čez več desetletij. K tej temi in njenim posledicam, ki se danes odražajo tako, da je država praktično brez modrosti, in kulture, se bomo vrnili pozneje – začenši z osrednjimi mediji in vsakdanjim življenjem večine ljudi.

V drugem razredu osnovne šole je bila moja učiteljica gospa Ljudmila Prah. Tudi ona je bila avstro-ogrske provenience, le da je pogosteje kot druge moje učiteljice vzrojila, ko se je razjezila. Kljub temu je bila prava profesionalka in je, tako kot moja mati, ohranjala spoštovanje.

V tretjem razredu sem imel učiteljico Jadvigo Wölle, ki je bila izjemno prijetna in nežna ženska, zlasti do mene. Spominjam se, da mi je dajala dobre ocene, čeprav si jih nisem zaslužil, in da takrat nisem vedel, zakaj. Pozneje se mi je posvetilo, da je bila do mene tako izjemno prizanesljiva zato, ker je vedela, da nekaj ulic stran moja mati umira za rakom in da bom kmalu postal sirota. Zdaj lahko rečem, da je bilo tudi v šoli takrat konec mojega srečnega otroštva. Avgusta 1957 mi je umrla mati, v četrtem razredu pa sem dobil ošabno in brezčutno učiteljico.

Spominjam se, da me je na začetku šolskega leta gospa Wölle poklicala na šolsko dvorišče in me predstavila tej novi učiteljici; najbrž ji je povedala o moji osebni stiski. Slutil sem, da je gospa Wölle učiteljici četrtega razreda povedala vse o meni, in podzavestno sem pričakoval, da bo nova učiteljica do mene prijazna. To pa se ni zgodilo. Če razmislim o teh spominih, lahko rečem, da je bila ženska resnično brezčutna in preprosto slabega značaja. Tako se je končala moja osnovna šola, ki je v tistih časih trajala štiri leta, sledila pa ji je tako imenovana nižja gimnazija, ki je ravno tako trajala štiri leta.

25

Po materini smrti leta 1957 je naše gospodinjstvo vodila ena od čudovitih podeželskih žena, srčna služkinja, ki se je imenovala Julija Jelen, po domače Julčka. Bila je odlična kuharica in blaga ženska, po rodu Štajerka. Imela je lepo pisavo in je o izdatkih gospodinjstva vodila skrben stroškovnik. Včasih sem jo ob nedeljah uspel zvleči v kino, da sva si ogledala kak kavbojski film v kinu Vič, na primer »Sedeči bik«. Če zdaj pomislim, se zavedam, da je bila Julčka moja nadomestna mati, da je s svojo preprosto kmečko naravo razumela potrebe sirote in potrebo po občutku varnosti, ki mi ga je očitno primanjkovalo. Po svoje je bila Julčka zaradi svojega toplega sočutja, samodiscipline ipd. ženska na visoki ravni. Tudi njena pisava, vedno je pisala z enim od mojih nalivnih peres, je bila lepa in urejena. Z nami se je znala tudi igrati. Z mojim takratnim mladostnim prijateljem Matjažem, ki je stanoval v našem nekdanjem stanovanju in me je pogosto obiskoval, smo se kljub stalni prisotnosti mojih ran zaradi izgube mame, odlično imeli. To je bil nekakšen »interregnum«, obdobje med srečnim otroštvom z materjo in prihodom grozne ženske, v katero se je moj oče brezglavo zaljubil in se z njo poročil.

26

PUBERTETA

27

O tem obdobju težko pišem, za tako boleče se je izkazalo. Kmečka ženska, s katero se je poročil oče, je bila v resnici prava pošast. Bila je nekdanja nuna, sestra svetega Vincencija Pavelskega, vendar je bil red po vojni razpuščen. Potem ji je uspelo ujeti nekoč bogatega starega senilnega poslovneža. Njegovo sladkorno bolezen je menda izkoristila tako, da ga je hranila s sladkarijami, kar je povzročilo diabetično komo in smrt. Zaradi tega so sprožili kazenski pregon, ki pa se je izjalovil. Nekaj časa je menda igrala srečno vdovo, potem pa ji je uspelo omrežiti mojega očeta, primernega zaradi njegovega »akademskega naziva«, ki se je ujemal z njenim pritlehnim kmečkim snobizmom. Ženska iz nižjega razreda je hotela izboljšati svoj družbeni položaj in oče je postal žrtev njenih spletk. Če bi bil oče enakega družbenega porekla kot mati, se najbrž nikoli ne bi zaljubil v to grozno žensko, ki je svojo okrutnost pokazala šele pozneje, pri mojih petnajstih letih, potem ko je v grob spravila tudi očeta. Menim, da se je oče v to žensko zaljubil preprosto zato, ker ni imel kulturnega okusa, ki bi mu preprečevala, da bi jo sploh srečal, kaj šele, da bi se vanjo zaljubil.

To samo dokazuje, da akademski naziv ne pomeni prav veliko, če je nekdo nezavedno obremenjen s svojim nižjim družbenim poreklom.

V resnici je bil oče gospod, vendar je tak postal zato, ker se je gibal v dobrih krogih. Toda globoko v sebi ni premogel tistega okusa, s katerim je človek zaščiten ob srečanju z ljudmi, ki si njegove pozornosti ne zaslužijo. Naj gre za estetiko ali za kar koli drugega, okus je tesno povezan s človekovim družbenim poreklom.

Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi očetu ustregel in to žensko sprejel ter ji celo rekel mati. Toda pri vsakem kosilu ali večerji sem bil zgrožen nad njenim načinom uživanja hrane in glasnimi zvoki, ki jih je pri tem spuščala. To mi je bilo odvratno. Teoretično je mogoče, da se je sprva celo trudila, da bi bila zame sprejemljiva. Po drugi strani pa sem se tudi sam trudil, vendar je bilo to zame neprijetno. V južnem delu mesta je imela velik vrt, ki ga je podedovala 28

po svojem bogatem pokojnem možu. Na vrtu je bilo približno 100 sadnih dreves in veliko zelenjave, ki so jo pridelovale njene sestre.

Poleti sem moral to sadje in zelenjavo z majhnim ročnim vozičkom razvažati po mestu. Brez pomislekov sem naredil, kar so mi ukazali.

Jeseni so me poslali na vrt, da bi pobral odpadlo sadje, ga naložil na voziček in pripeljal v skladišče, kjer je potem pozimi mačehin kmečki brat iz sadja kuhal žganje.

V nekaj mesecih se je mačeha znebila Julčke. Obtožila jo je, da je za hrano gospodinjstva porabila preveč denarja, kar pa zagotovo ni bilo res. V resnici je postala stara kmetavzarka na svoj primitivni ženski način preprosto ljubosumna na Julčko, na njeno pridnost in morda tudi na simpatijo, ki sva jo z očetom gojila do nje. Od takrat služkinje nismo več imeli. To je pomenilo, da sem moral pospravljati, pomivati posodo in opravljati druga gospodinjska dela, za katera so prej skrbele služkinje. Pomivanje posode, na primer, ni bilo takšno kot danes. Iz pipe ni pritekla vroča voda, ampak jo je bilo treba segreti na električni plošči in jo potem natočiti v velik kotliček, pravzaprav kar dva. V enem kotličku je bila voda za pomivanje umazane posode, v drugem pa za njeno splakovanje. Posodo je bilo potem treba obrisati s krpo in jo pospraviti v kuhinjsko kredenco. Nazadnje je bilo treba pomiti še tla, da je kuhinjo sijala od čistoče. Postopno je mačeha iz mene naredila fanta, uporabnega za vsa mogoča opravila, za povrh pa še služkinjo za hišna opravila in me preprosto vpričo očeta brezčutno izkoriščala. Ko se ozrem nazaj, ne razumem, kako ji je to uspelo, kako me je lahko postavila v položaj, v katerem mi je bilo popolnoma odvzeto samospoštovanje, tj. dostojanstvo trinajstletnega fanta. Ena od posledic te zlorabe je bilo vseživljenjsko pomanjkanje občutka za samovrednotenje, na srečo pa ne – vsaj tako mislim – tudi samospoštovanja.

29

To stanje je trajalo vse do očetove smrti leta 1962. Mislim, da je ženska namerno povzročila njegovo smrt, tako kot jo je pri svojem prvem možu. Oče je imel težave z žolčnimi kamni, ona pa ga je prepričala, da bo po operaciji lahko užival mastno hrano. Pregovorila ga je, da se je odločil za operacijo, ki ni bila nujna in ki je takrat še niso izvajali z laparoskopijo, ampak je moral kirurg priti do žolčnika in ga izrezati. Spomnim se, da sem neko noč pred to operacijo slišal, kako sta se prepirala. Mislim, da ji je oče grozil, da jo bo udaril, kar je verjetno pomenilo, da je takrat zakon visel na nitki. Verjetno je sprevidel in začel spoznavati, kakšnih spletk in trikov se je posluževala. Prav takrat ga je pregovorila, kot nekdanja medicinska sestra, v koristnost operacije. Odšel je v bolnišnico in tri dni po operaciji umrl. Obdukcija je pokazala, da je imel nekakšno fibrozo trebušne prepone, ki pa je bila očitno posledica okužbe, bodisi med operacijo bodisi po njej. Ker se je to zgodilo leta 1962, sem prepričan, da je do okužbe prišlo med operacijo. Po drugi strani pa je povsem verjetno, da ga je mačeha med obiskom v bolnišnici namenoma okužila, ker ga je najbrž ta pošast takrat že odkrito sovražila.

Kakor koli že, pri petnajstih letih sem bil popolna sirota, brez matere in očeta, prepuščen na milost in nemilost tej kmečki pošasti, pred katero se res nisem mogel braniti. Takrat je tudi sama vedela in razumela, kaj čutim do nje. Prvo, kar je storila, je bilo to, da me je poslala na Pelješac, na skrajni konec Južne Dalmacije, k materi mojega svaka, tistega, ki je bil poročen z mojo starejšo sestro. Tam sem ostal vse poletje, in ko sem se vrnil domov, je bila na vratih naše dnevne sobe in spalnice ključavnica. Kot se je izkazalo pozneje, me je nameravala izseliti iz stanovanja. Poudariti je treba, da je v tistih časih, v obdobju komunizma, stanovanj zelo primanjkovalo. Ljudje so živeli v različnih stanovanjih, do katerih so imeli tako imenovano stanovanjsko pravico, kar je pomenilo, da so plačevali skromno najemnino, v resnici pa so imeli nad stanovanjem nekakšno lastništvo.

30

Ker sama ni imela prostornega stanovanja, si je hotela naše stanovanje prisvojiti, hotela me je vreči iz hiše, v kateri sem se rodil, v kateri je umrla moja mati in v kateri sem preživel otroštvo.

V tem obdobju je do mene postala zlobna, odločila se je, da me bo tudi psihično uničila. Takrat sem bil dijak klasične gimnazije, in ko sem se pripravljal na pouk, je pogosto namenoma planila v sobo in se zaradi česa razburjala, zato da bi me popolnoma onesposobila in mi preprečila priprave na šolo. Hodila je v šolo in mojim profesorjem pripovedovala laži, ki so jim nekateri od profesorjev celo verjeli. Moj položaj je v teh letih postajal vse bolj neznosen, posledice njenega zlorabljanja pa so bile vedno hujše. Te zlorabe so dosegle višek nekega spomladanskega dne, ko sem že dopolnil osemnajst let in sem bil torej pravno polnoleten. Da bi me izzvala, je zaklenila drugo sobo v stanovanju, majhen prostor poleg kuhinje, kjer so se nekdaj zadrževale služkinje. Soočen z njenim dejanjem sem šel na občinski urad po nasvet, kaj lahko storim. Svetovali so mi, naj vlomim v sobo in jo ponovno zasedem. To sem tudi storil, zato je okrog enajstih zvečer poklicala policijo. Prišli so policisti in me zasliševali, kot da sem storilec kaznivega dejanja. Vse se je dobro končalo, toda čez mesec dni je mačeha zoper mene vložila civilno tožbo, da bi me lahko izselila iz stanovanja.

Ko sem torej nekega poletnega dne tekmoval na koprski regati na naši slovenski obali, so mi prek zvočnika sporočili: »Tvoja mati je imela prometno nesrečo ...« Jaz pa sem rekel: »Nimam matere, le kako bi lahko imela prometno nesrečo ...?« Domov me je pospremil prijatelj iz naše ljubljanske soseske in me skušal potolažiti. Glede na to, da sem bil zaveden in zlorabljen, me je začelo nezrelo skrbeti, kako bom organiziral njen pogreb.

31

Nesreča se je tej ženski zgodila natanko en dan pred obravnavo na sodišču, s katero je hotela doseči mojo izselitev iz stanovanja. Ker me ni bilo doma, sploh nisem vedel, da je bila obravnava razpisana.

Dan pred obravnavo je kljub rdeči luči na semaforju za pešce stopila na cesto, in povozil jo je avto. Ni umrla takoj na kraju nesreče, ampak čez nekaj dni, ker je zaradi veliko polomljenih kosti doživela maščobno embolijo. »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 18,1-5.10) Še zdaj se pogosto sprašujem, katera sila mi je v tistem kritičnem obdobju mladosti priskočila na pomoč. Po Ljubljani se je takrat govorilo, da je bilo to, kar se ji je zgodilo, božja kazen. To je bilo tudi meni jasno, nisem pa razumel, katera sila me je odrešila, čeprav sem že takrat vedel, da »Bog varuje vse sirote«. Menim, da citat iz Matejevega evangelija res pojasnjuje, da ima vsak od nas angela varuha, ki ukrepa, ko je presežena določena meja trpinčenja.

Posledice podaljšanega mačehinega umiranja so bile razvidne, ko sem se vrnil v stanovanje. Svojima dvema sestrama je očitno naročila, naj stanovanje očistita vseh premičnin, razen pohištva mojih staršev, ki je bilo očitno pretežko, da bi ga lahko odnesli. Celo okenske zavese sta odnesli.

Precej dolgo je trajalo, preden sem doumel, da se je Bog končno odločil, da me bo maščeval.

Ko se zdaj, pri petinsedemdesetih letih, ozrem nazaj, mi pride na misel, da so z menoj res ravnali kot z fantovsko različico Pepelke, le da sta bili zlobni sestri mačehini sestri, medtem ko sta bili moji rodni 32

sestri daleč stran, v Združenih državah Amerike. Svoboda, ki sem je bil nato deležen od osemnajstega leta dalje, pa ni mogla nadomestiti takšnega dolgoletnega početja. Vse to se je dogajalo pred maturo, zaključnim izpitom, s katerim sem zaključil klasično gimnazijo.

V zadnjem razredu gimnazije sem tako živel sam, srečen in končno osvobojen. Sošolci so se norčevali, ko je bilo treba za kako stvar dobiti dovoljenje staršev. Govorili so: »Oh, Boštjan bo zdaj moral dobiti dovoljenje od samega sebe ...!« Mislim, da so mi sošolci zavidali, ker sem se znebil starševskega nadzora. Vsekakor je bilo to prvo normalno leto, odkar se je oče poročil s tisto kmečko pošastjo, nekdanjo nuno. Bil sem svoboden in še nisem vedel, kaj naj s svojo svobodo sploh počnem.

Včasih sem bil osamljen. To se je dogajalo predvsem med počitnicami, ko so drugi fantje in dekleta ubežali iz mesta in odšli kam drugam, zlasti na morje. V času komunizma ni bilo velikonočnih počitnic, nadomestili pa so jih prvomajski prazniki. Dobro se spominjam enih od takšnih počitnic, takrat sem bil star kakih osemnajst let, ki sem jih preživel doma. Medtem sem nabavil pisalni stroj in začel pisati.

Spominjam se, da sem pisal nekaj o metafiziki energije in materije, kar seveda ni imelo nobenega smisla, vendar me je zaposlovalo, in takrat je začel delovati moj obrambni mehanizem: intelektualizacija. Čas sem preživljal v »filozofiranju«, ki me je branilo pred notranjimi dogajanji, izhajajočimi iz dolgoletne travmatizacije in osamljenosti.

Postajal sem intelektualec – skoraj zoper samega sebe.

To je izhajalo iz moje poškodovane notranjosti, izvorno pa iz »nemožnega žalovanja« pri devetih letih. To, kar sem takrat čutil, je bila predvsem praznina, zlasti ob priložnostih, kakršni so prazniki.

Nobenih čustev ni bilo. Olajšanje, da sem se rešil obupne in grozljive mačehe, je bilo nenehno prisotno, in ta občutek me je prežemal vse 33

do konca srednješolskih let. Vendar pa je bil ta občutek osvoboditve le odsotnost zla, in ne prisotnost pozitivnih čustev. Po drugi strani pa sem neprestano občutil nekakšno praznino. Po naravi zagotovo nisem bil samotar, bil sem ekstrovertiran fant, ki si je prizadeval imeti prijatelje in je potreboval aktivno družabno življenje. Ampak najbrž sem bil težaven mladostnik, trpinčen, kar ni bilo dobro izhodišče za sklepanje prijateljstev. Poleg tega so prijateljstva v tem obdobju pubertete zelo močna, tako da včasih svojim sinovom rečem, kar pa verjetno ni res, da so prava prijateljstva mogoča šele v obdobju po puberteti.

Povem jim, da so poznejša prijateljstva, sklenjena med univerzitetnim študijem in po njem, bolj urejena in omejena na to, da imamo kolege in znance, ne pa zaupnih prijateljev.

To zagotovo ni res. V jungovski psihoanalizi trdijo, da so pri odraslih zvesta prijateljstva mogoča šele, ko premagamo tako imenovani »materinski kompleks«. Tega, ali sem imel materinski kompleks in ali ga še vedno imam, ne vem. Moj položaj je težko omejiti na kakršen koli materinski kompleks preprosto zato, ker po devetem letu starosti nisem imel matere .Vsekakor sem imel v življenju izjemno negativne in travmatične izkušnje z mačeho in drugimi ženskami – in zlasti v poznih letih sem zagotovo postal mizogin. Verjetno je večina starejših moških mizoginov preprosto zato, ker ni več spolne privlačnosti. Moški lahko trezno gleda na ženske in je zato sposoben razbrati številne njihove zvijače. Glede na današnji agresivni feminizem, o katerem bom govoril pozneje, to ni nič čudnega. Če se vrnem k vprašanju prijateljstva, lahko iskreno zatrdim, da sem imel zelo malo prijateljev in da zdaj pravzaprav nimam nobenega prijatelja. Imam le znance, med katerimi je nekaj zanimivih ljudi, to pa je tudi vse. Margaret Mead je na primer trdila, da so ameriška prijateljstva »situacijska«. V petnajstih letih bivanja v Združenih državah sem imel veliko ameriških prijateljev, vendar z nikomer od 34

njih nisem ohranil prijateljskega odnosa. Margaret Mead ima prav glede ameriških prijateljstev, najbrž pa tudi glede vseh sodobnih prijateljstev, ki pravzaprav sploh niso prijateljstva. Med drugim jungovska psihoanaliza trdi, da v poznejših letih veliko moških postane introvertiranih, čeprav so bili morda vse življenje ekstrovertirani. Jung v nekem svojem delu pravi, da je preprost pogovor z nekom v trgovini za introverta zadosten človeški stik, tj. da v enem dnevu ne potrebuje več medosebnih odnosov. Zdaj sedim popolnoma sam v svoji hiši v hribih vzhodno od Cola, na nadmorski višini več kot 1000 m, in v bližini ni ne kmetij ne sosedov.

In počutim se dobro, brez težav.

Toda kot mladostnik sem se vse do prvega letnika univerze res počutil osamljenega, čeprav zdaj kolege s pravne fakultete, zlasti enega od njih, dojemam kot sebi bližnje. Družabno življenje študentov je bilo takrat drugačno. Pogosto smo se družili v gostilnah, pili vino in prepevali pesmi, večinoma ljudske, ki smo se jih v šolskih letih naučili v pevskih zborih. To so bili morda eni najsrečnejših dogodkov v univerzitetnem obdobju.

35

36

UNIVERZA

37

V prvem letniku Pravne fakultete na Univerzi v Ljubljani nisem v prvem semestru uspešno opravil nobenega vmesnega kolokvija.

Spomnim se, da se mi je zdel učbenik rimskega prava zelo dolgočasen in se nisem mogel prisiliti, da bi knjigo prebral ali si kaj zapomnil. Drugi predmeti so bili povezani s politično ekonomijo, sociologijo, uvodom v pravoznanstvo, ustavnim pravom itd. Pri vseh sem bil na vmesnem izpitu neuspešen, zato sem za pozitivno oceno moral opraviti ustne popravne izpite. Če sem hotel še naprej prejemati očetovo pokojnino, sem moral imeti vse ocene pozitivne. Bil sem zelo prestrašen, zato sem dva tedna zimskih počitnic preživel v univerzitetni knjižnici (Narodna in univerzitetna knjižnica) in si poskušal vcepiti snov v glavo. Šele ko sem presegel svojo mladostniško travmo, vsaj v smislu neposredne ogroženosti, sem se lahko osredotočil na študij. Opravil sem vse naslednje kolokvije in prvič spoznal, kaj pomeni »študirati«. Šele na tej stopnji sem izpolnil tisto, kar Eric Erickson imenuje »delavnost«, ki je stopnja, ki jo je treba razrešiti pred krizo identitete. Edini predmet, ki me je zaradi odličnega profesorja Aleksandra Bajta zares zanimal, je bila politična ekonomija, predmet, ki je bil do neke mere primerljiv s Samuelsonovo ”Ekonomijo”. Obvladati je bilo treba nekaj matematične snovi, na primer odvode in integrale. Zaradi nečesa sem se profesorju v množici približno dvesto študentov zdel zanimiv, verjetno zaradi enega ali dveh primernih vprašanj, ki sem mu jih bil zastavil med predavanji. Toda zaradi svoje notranje negotovosti sem ga enkrat zavrnil, kar je bilo dovolj, da je očitno opustil idejo, da bi me pozneje zaposlil kot asistenta. Drugi predmet, ki mi ga je uspelo usvojiti, so bile osnove statistike.

Seveda je bila tu še sociologija, napisana z marksističnega stališča, za katero se je pozneje izkazalo, da je kopija učbenika francoskega sociologa Gurvicha. Knjiga je bila po svoje odlična do te mere, da 38

mi je vcepila svetovni nazor, vendar to nikakor ni pomenilo, da bi bil sprejel marksizem. Hočem reči, da je bila to odlična knjiga o sociologiji, če seveda izvzamemo marksizem, in veliko boljša od vseh poznejših učbenikov pravne fakultete na to temo. Vse izpite v prvem letniku sem opravil z odliko, kar je bilo zame popolno presenečenje.

Po mučnem gimnazijskem učenju s slabimi profesorji, izjema je bila le profesorica angleščine, mi je to presenečenje nekako dokazalo, da nisem poraženec in da sem pravzaprav najboljši med najboljšimi.

Da bi to razložil, se moram vrniti eno leto nazaj. Ko sem se odločal o svoji poklicni usmeritvi, sem razmišljal o vsem, od slikarstva do arhitekture, od medicine do česar koli drugega. Nisem vedel, na katero pot naj se podam. Najverjetneje so bili to elementi moje krize identitete, ki pa očitno ni bila preveč huda. V tem zmedenem stanju duha sem v psihološki službi ljubljanskega lokalnega zavoda za zaposlovanje opravil teste poklicne usmeritve. Po opravljenem testu se je izkazalo, da je zame najprimernejši študij prava. Čeprav s tem rezultatom nisem bil zadovoljen, sem zaradi težav s pokojnino popustil in se vpisal na pravno fakulteto.

Svojo odločitev bom na kratko poskusil razložiti z vidika jungovske psihologije. Jung je trdil, da se vsi rodimo z eno od štirih psiholoških funkcij (mišljenjem, čutenjem, občutenjem in intuicijo). Oseba običajno svoje primarne funkcije ne doživlja neposredno, ker je ta ontološko preblizu njegovemu sebstvu. Izziv bo videla v razvijanju sekundarne, ne pa primarne funkcije. Velika prednost strokovnih orientacijskih testov je prav v tem, da so nepristranski in pokažejo primarno funkcijo, čeprav je oseba morda ne občuti kot privlačne.

Imel sem srečo, da sem sledil rezultatom testa poklicne usmeritve.

Upošteval sem nasvet in začel študirati pravo, čeprav me ta študij ni privlačil oziroma me je celo odbijal. Vendar so me prvi uspehi konec prvega letnika povsem presenetili in opogumili, čeprav me pravne 39

teme še vedno niso zanimale. Zaradi tega pozitivnega uveljavljanja sem se v tolikšni meri discipliniral, da sem v drugem letniku pravne fakultete lahko ohranil tempo študija. Ves čas sem dobival odlične ocene, na uspehe sem se navadil in nekako presodil, da sem do njih upravičen. Profesorji na pravni fakulteti so me očitno »odkrili«, kar se je izkazalo pozneje ob koncu študija leta 1970.

Za nekoga, nagnjenega k intelektualizaciji, je študij prava nekaj, kar to naravnanost resnično okrepi. Za pravno znanost je učenje in sprejemanje abstraktnega razmišljanja bistveno. Da bi postal pravnik, je »pons asinorum«, kritična faza, takrat, ko je treba dobesedno odmisliti resnično življenje in se spustiti v njegove abstraktne predstave. Ko človek začne razmišljati kot pravnik, ne vidi več resničnega dogodka, kakršna je na primer zgodba o zastavljavki v romanu Dostojevskega Zločin in kazen. Zvede ga na opredelitev umora, uboja, uboja iz malomarnosti itd. Bogastva samega dogodka, ki ga je Dostojevski tako izdatno opisal, ni več. Vse je zvedeno na poenostavljen silogizem, katerega glavna premisa je pravna določba, manj pomembna premisa so »dejstva«, sklep pa je obstoj kaznivega dejanja.

V tem smislu je pravno sklepanje redukcionistično, poleg tega pa reificira izvleček, tj. vzbuja občutek, pravzaprav gotovost, da v resnici obstaja nekaj takega, kar se imenuje »umor«. Na podiplomskem študiju kriminologije in jungovske psihoanalize v Montrealu mi je nekoč prijatelj iz Francije dejal, da »abstrakcije ubijajo«. Navajal je kneza Kropotkina, ki je dejal, da je »kodeks kristalizacija preteklosti, da bi zadavil prihodnost«. Takrat tega nisem razumel. Šele v zadnjih desetih letih se mi je posvetilo, da sem se vse življenje utapljal v abstrakcijah, ki jih dobro obvladam, in da sem jih jemal resno, ker sem bil zaveden. Glede na to je učenje in prakticiranje prava le manipuliranje z abstrakcijami, ki so v smislu lahkotne formalne logike ločene od resničnega življenja. V smislu »intelektualizacije« je 40

to idealno mentalno področje, kjer se ta reduktivni pristop k življenju hvali kot prava jurisprudenca. Nemški pregovor iz 14. stoletja pravi, da so pravniki hudobni ljudje: »Juristen sind böse Christen«.

Težava biti pravnik ali celo profesor prava ali sodnik je v tem, da človek s temi »böse Christen« preživlja življenje, tj. da preživlja življenje v slabi družbi. To velja, čeprav iz drugačnega razloga, tako za evropski kontinentalni pravni sistem kot za anglosaškega, pri katerem je pravno razmišljanje kljub vsemu manj abstraktno, ker temelji na analognem, in ne na silogističnem sklepanju. Ampak kdor bere romane Johna Grishama, pride do istega zaključka.

41

42

POROKA

43

V drugem letniku študija prava sem se noro zaljubil v dekle iz dobre družine, vsaj po imenu. Kar nekaj časa je trajalo, da sem jo osvojil, kar je bil poseben pripetljaj. Sprva je bila hladna in nedostopna, zadržana, kot bi igrala igro »težko dosegljivega«. Vendar ona ni bila takšna oseba, ampak je bila zaradi svoje prevladujoče duševne naravnanosti preprosto zadržana. Šele čez mnogo let sem med preučevanjem del R. D. Lainga, zlasti njegovih del »Divided Self« in »Self and Others«, spoznal, s kakšno shizoidno strukturo osebnosti (in spremljajočim ohlapno integriranim egom) sem imel opravka že v tistem zgodnjem obdobju. Takrat sem ravno bral knjigo Karen Horney »Our Internal Conflicts« (»Naši notranji konflikti«) in začel ceniti idejo transferja.

V kontekstu zapeljevanja sem situacijo priredil tako, da je dekle do mene razvilo pozitivni transfer. To mi je uspelo. Živo se spominjam najinega sprehoda pod nekim ljubljanskim železniškim mostom, ko sem prvič začutil, da me je začela jemati resno. Morda je bil ta transfer samo v moji glavi in se ni zares zgodil, toda ker sem vanj verjel, je to dovolj za potrditev moje krivde.

To njeno sprejetje je pomenilo konec moje nekdanje osamljenosti.

Sprejela me je tudi njena družina, zlasti njena mati, ki je bila čudovita ženska, in z njimi sem lahko preživel marsikateri večer. Študirala je medicino, kar je od nje zahtevalo veliko samodiscipline in »marljivosti«. V tem pogledu mi je bila vzor in od takrat sva večino dni preživela v univerzitetni knjižnici (v francoščini se takšne knjižnice imenujejo BNU, Bibliothèque National et Universitaire). Dopoldne sem obiskoval predavanja ljubljanskih profesorjev prava, ki večinoma niso bila dobra, popoldne pa sva skupaj s svojim novim dekletom odhajala v knjižnico. Najin vsakdanjik, tudi ob sobotah, je potekal tako, da sva se srečala okrog druge ure popoldne in v knjižnici ostala nekje do sedmih zvečer. Sprva mi je bilo težko vzpostaviti tako resen delovni ritem, vendar sem se ga navadil – zlasti potem, ko sem zapadel v prej opisano intelektualizacijo. Začel sem razmišljati kot pravnik, 44

ne da bi se zavedal, da sem »poklicno deformiran«. Žal mi je to šlo odlično od rok in še naprej sem bil najboljši študent pravne fakultete, dobival sem najboljše ocene in prvi v zgodovini končal fakulteto v samo štirih letih. Leta 1970 sem z odliko diplomiral.

Tu moram narediti še en politični ekskurz. Bedasti slovenski komunistični voditelji so v skladu z marksizmom zares verjeli, da bo pravo »izumrlo«. (Kot sem pozneje ugotovil, na Hrvaškem in v Srbiji ni bilo tako, kar je njunim pravnim fakultetam omogočilo, da so ohranile določeno raven akademske odličnosti). Komunistična oblast je bila »totalitarna« tudi v tem smislu, da je neumnost voditeljev prevevala celotno družbeno in politično življenje. Menili so, na primer, da pravna fakulteta ne potrebuje novih docentov, kar je ustanova, čeprav znotraj univerze, do potankosti izvajala. (To za druge fakultete znotraj univerze ni veljalo, razen za humanistične in družboslovne, ki naj bi bile ideološka podpora in podlaga za »diktaturo proletariata«, tj. vladavino ohlokracije.) Zato med mojim študijem prava v Ljubljani ni bil zaposlen noben asistent in mogoče le kak izredni profesor pri določenih predmetih. Potem pa je nenadoma, leta 1970, prišlo do tako imenovane »sistemizacije delovnih mest«. To je pomenilo, da je bilo odobreno in potrebno zaposlovanje novih asistentov, seveda iz vrst študentov, ki so ali bodo diplomirali v naslednjem letu ali dveh. Skratka, to je uničilo Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani.

Znano je, da so v vsaki akademski veji »dobri violinisti«, ne nujno virtuozi, maloštevilni. Zagotovo pa takšen prirastek talentov – nenadoma se je odprlo približno dvajset delovnih mest – ni mogoč v eni ali dveh generacijah študentov. Večina profesorjev se je tega zavedala.

Eden od njih mi je odkrito povedal, da sta bila v času njegovega profesorskega staža na šoli le eden ali dva študenta, primerna za delo v akademskem okolju. To velja za prav vsako področje znanosti, ker je do nadarjenih težko priti. Pri tem pa ne gre za visoke povprečne 45

ocene študentov, ampak za ustvarjalo zmogljivost, bistroumnost, za to, čemur včasih pravijo »akademski Eros« itd. Zaradi opisanih sprememb so mi ponudili mesto asistenta za kazenski postopek, civilno pravo, upravno pravo in celo rimsko pravo. Ker sem bil za asistentsko mesto že pred tem dogovorjen s profesorjem za kazenski postopek, nisem mogel sprejeti nobene druge ponudbe. Če danes pomislim, je bila to napaka, a to je že druga zgodba. Ker pa je bilo treba prosta mesta obvezno zapolniti, so bili redni profesorji prisiljeni sprejeti vsakogar, ki je bil na voljo. Tako so vseh dvajset asistentskih mest zasedli ljudje iz dveh ali treh generacij študentov. Ne vem, ali so se profesorji zavedali, da to dolgoročno vodi v katastrofo, tj. uničenje akademske odličnosti. Skoraj nihče od teh ljudi v zadnjih štiridesetih letih ni ustvaril ničesar omembe vrednega. Bili so učitelji, a nič več kot to. Poleg tega je znano, da odlični zaposlijo odlične, povprečni pa manj sposobne od sebe: odlični zaposlijo odlične, prav dobri pa zadostne in nezadostne. Takšna je danes pravna fakulteta, ker so pred petdesetimi leti, v času komunizma, uvedli znamenito »sistemizacijo delovnih mest«.

Kljub temu so me zaposlili in me naslednje leto poslali na Pravno fakulteto Univerze v Zagrebu, kjer sem bil priča povsem drugačni akademski sliki. Opravljal sem magistrski študij kazenskega prava in obiskoval predavanja slavnega profesorja Vladimirja Bayerja. Čeprav so bila njegova predavanja povsem »ex cathedra« in zato pravzaprav dolgočasna, sem vseeno vedel, da se soočam s povsem drugačno vrsto samozavestne akademske osebnosti. Takrat sem obiskoval tudi predmete s področja sodne psihiatrije, sodne medicine, kriminilistike in seveda kazenskega materialnega prava.

Ko sem bival v Zagrebu, pa se je zgodilo še nekaj pomembnejšega.

Star arabski pregovor pravi, da mora vsak mlad moški vsaj eno leto preživeti v tujini. Ne rečem, da je bila Ljubljana takrat provincialna 46

ali zakotna, vendar mi je enoletno bivanje v drugačni kulturi odprlo oči. Nenadoma sem se zavedel, da so se s potopitvijo v drugačen družbeno-kulturni kontekst meje moje osebne, politične, ideološke itd. usmerjenosti nenadoma odprle: preprosto se mi je odprl um.

Poleg tega je moje dekle, s katerim sva bila skupaj že tri leta, takoj po diplomi zanosilo. Če je v tistih časih tvoje dekle »pomotoma« zanosilo, nisi imel druge možnosti, kot da se z njo oženiš. Sicer je obstajala druga možnost, splav, ki pa z moralnega in tudi drugih vidikov, zame ni bila sprejemljiva. V tistih časih so dekleta strategijo zanositve uporabljala, da bi si zagotovila bodočega moža, in večinoma je delovala. Pri triindvajsetih letih sem bil veliko premlad za poroko.

Razumljivo, da je bila zato poroka pravo razočaranje. Bil je le civilni obred z dvema navzočima pričama in po njem s kosilom, za katerega sem že pozabil, kje smo ga imeli. Ne bom pa pozabil trenutka, ko mi je povedala, da je noseča, ker sem se takrat počutil kot ujeta žival, brez možnosti pobega.

Naj dodam svoje mnenje o romantični ljubezni. Nietzsche v nekem svojem delu pravi, da romantična ljubezen ne more trajati več kot tri leta, s čimer se strinjam. Najina ljubezen je trajala natančno tri leta, ampak v tem času sva si bila blizu in morda celo strastna. Čeprav je romantično obdobje razmerja minilo, je bilo povsem verjetno, da bo zakon trden. Niti sanjalo se mi ni, da se bo tako kmalu po poroki obrnila za 180 stopinj. Nenadoma je pokazala svojo pravo naravo, zaradi česar je najin odnos postal konflikten. Spomnim se, da sem nekajkrat vzrojil in ob neki priliki celo razbil okrasni krožnik. To je bil začetek neštetih konfliktov, ki so trajali naslednjih dvajset let.

47

Že od samega začetka sem slutil, da bom žrtvovan za otroka, ki se bo rodil, kar sem možato sprejel. Od leta 2018 do leta 2020 je bila na sporedu fantastična nadaljevanka z naslovom »Genialna prijateljica«, ki jo je režiral Saverio Constanzo. Ena od dveh glavnih junakinj, dekle po imenu Ludovica Nasti (»Lu«), je nosilka shizoidnega psihološkega profila, ki ga spremljamo v prvih dveh serijah nadaljevanke in ki se ob koncu druge serije tragično razkrije. Eksistencialistični psihiater R. D. Laing, ki sem ga že omenil, je shizoida opisal kot eksistencialno negotovega v smislu njegovega jaza, njegove osebnosti, »Genialna prijateljica« pa ta problem nazorno prikaže. V dvajsetih letih zakona sem se s tem problemom tako podrobno seznanil, da sem lahko bistvo zgodbe v tej nadaljevanki takoj prepoznal. Edina razlika je bila to, da je bil najin zakon že od začetka obsojen na propad. Še danes me preseneča, da je do poroke lahko ohranjala masko normalnosti, potem pa jo nenadoma, tako rekoč v hipu, odvrgla in pokazala svoj pravi obraz. Med enim od najinih prepirov je v trenutku silne čustvene razburjenosti rekla: »Jaz sem divja žival ...!« In res je bila.

Med razveznim postopkom po dvajsetih letih zakona sem se pogovarjal z enim od svojih literarnih prijateljev in mu dejal, da bi o tem lahko napisal roman. Zavrnil me je, češ da takšnih romanov ne bi smeli pisati, če pa bi jih že, bi jih morali brez oklevanja vreči v reko.

Kakor koli že, če koga od bralcev te avtobiografije zanima bistvo tega problema, naj prebere knjigo R. D. Lainga, ali še bolje, naj si od začetka do konca ogleda nadaljevanko »Genialna prijateljica« (My Brilliant Friend).

Pred nekaj tedni sem, ne vem zakaj, začel razmišljati o srečnih obdobjih svojega življenja in skušal razumeti, kdaj sem bil v teh petinsedemdesetih letih zares, pristno srečen. Seveda ima človek v življenju vzpone in padce ter mnogokrat misli, da je srečen, poln strasti itd. Če pa se ozrem nazaj, lahko na srečna obdobja v življenju gledam drugače.

48

Poleg devetletnega srečnega otroštva je bilo v mojem življenju pet obdobij trajne sreče. Teh pet obdobij sovpada z rojstvom mojih petih otrok.

49

50

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ IN NAPREJ

51

Po podiplomskem študiju v Zagrebu sem bil tako rekoč prisiljen zapustiti družino in oditi na študij kriminologije v Kanado, v Montreal.

(Kot bomo videli pozneje, se je bivanje v Montrealu iz povsem drugih razlogov izkazalo za najpomembnejšo spremembo v mojem življenju).

Za božič, v prvem semestru študija, sem prvič prišel domov in spet videl svojo hčerkico Agato. Nazadnje sem jo videl septembra, ko se je rodila, potem pa sem, kot sem že povedal, odpotoval v Kanado in se vrnil šele za božič. Nikoli ne bom pozabil pogleda na štirimesečnega dojenčka, oblečenega v pižamico s pikami. Deklica je bila videti zelo vesela, ko je zagledala svojega očka. V meni se je tedaj v hipu nekaj spremenilo. Nič več nisem bil središče svojega sveta kot prej, ko sem bil nezavedno egocentričen, misleč, da je moj jaz središče vesolja.

Mislim, da v psihologiji to opisujejo kot "decentrifikacijo" osebnosti, ki nenadoma odkrije, da je še kaj pomembnejšega od nje same.

Od takrat sem prepričan, da je lahko čustveno stabilen in empatičen samo tisti, pa naj bo to moški ali ženska, ki je imel otroke in se je lahko oddaljil od svojega egocentrizma. Ko opazujem sedanje evropske voditelje, Emmanuela Macrona, Angelo Merkel in še nekaj drugih, ki nikoli niso imeli otrok, menim, da je pri njih prisoten nezavedni egocentrizem, ki meji na sociopatijo. O tem ne želim podrobno razpravljati, sem pa prepričan, da so bila srečna obdobja mojega življenja v celoti povezana z rojstvom in odraščanjem mojih otrok. Zelo dobro razumem, kaj je očetovska ljubezen, in če je v nebesih bog, ki do nas čuti očetovsko ljubezen, se mi to zdi povsem smiselno.

Toda vrnimo se k enoletnemu bivanju v Montrealu. Ko sem prispel tja, je bila na Univerzi v Montrealu, ki se zdaj imenuje Univerza Québec v Montrealu, splošna stavka. Ker do pisarn oddelka za kriminologijo ni bilo moč priti, sem moral ostati doma. Stanoval sem pri prijazni gospe srednjih let na ulici Belliveau 19, tik pod univerzo (in 52

Mount Royal). Ker nisem imel kaj početi, sem se začel učiti francosko slovnico iz knjige v hrvaščini, ki sem jo prinesel s seboj. Nikoli mi ni bilo do učenja jezikov, do tega, da bi si zapomnil nepravilne glagole in podobno, vendar se še vedno spominjam mirnih ur, ko sem sedel v fotelju v svoji sobi in se na pamet učil francosko slovnico.

Po vrnitvi na univerzo pa sem žal ugotovil, da mi francoska slovnica ni nič pomagala, ker so Quebečani govorili neko meni popolnoma nerazumljivo narečje (le patois). Dobil sem zelo lepo pisarno, ki sem si jo delil z italijanskim gospodom Giancarlom Nivolijem, ki se je specializiral za sodnomedicinsko psihiatrijo. Večino časa je preživel na institutu Phillipe Pinel, ki je bil zunaj mesta. To je bila eksperimentalna bolnišnica za psihopate, pravzaprav zapor, kjer so psihopate res poskušali spremeniti v normalne ljudi. Nadrejeni Giancarla Nivolija je bil profesor Henri Ellenberger, slavni psihoanalitik jungovske usmeritve. Giancarlo je v pisarno prihajal le občasno, ker je, kot sem že povedal, večino časa preživel na Institutu. (Proti koncu študijskega leta sem opravil kratko kvaziempirično študijo, v kateri sem preučil institutske kartoteke zapornikov, diagnosticiranih kot psihopati.

Eden od presenetljivih rezultatov te majhne študije je bila ugotovitev, da imajo ti psihopati inteligenčni količnik nižji od normalnega, kar pa ni bilo smiselno). S povsem drugega vidika lahko zdaj trdim, da je bil Giancarlo Nivoli, ne da bi to vedel, najpomembnejša oseba v mojem življenju.

Zgodba je naslednja. Giancarlo Nivoli ni bil psihoanalitik ali celo psihiater, toda kar koli že je bil, je bil kot Ellenbergerjev učenec jungovske usmeritve. Njegov videz je bil zelo "italijanski", pravzaprav podoben enemu od očetovskih likov iz prej omenjene nadaljevanje "Genialna prijateljica". Bil je živahnega značaj, dobrodušen na značilno italijanski način in intelektualno živahen. Kdaj pa kdaj se je za krajši čas vrnil v pisarno in se z menoj pogovarjal o tem in onem ter opazoval, kako se jezim, čeprav dvomim, da je bil to 53

njegov glavni namen. Ampak ta človek je instinktivno ali intuitivno ugotovil nevralgične točke v moji osebnosti, na katere je lahko izvajal "karate udarce". Ko je udaril, sem bil približno teden dni otrpel, nisem mogel ne delati niti se zbrati. Nisem vedel, za kaj gre, vendar me je začel odbijati, kar bi v psihoanalizi verjetno opredelili kot negativni transfer. Vse to je trajalo dva semestra in proti koncu, nekje maja 1972, postalo zelo napeto. Mislim da me je takrat tudi on zasovražil.

Preden opišem, kaj se je zgodilo novembra 1972, naj povem, da je bila ta naporna pot podobna "Slikam desetih volov" iz daoistične filozofije.

54

Spominjam se, da sem 17. aprila 1972 prejel pismo s harvardske pravne fakultete, v katerem so mi sporočili, da sem sprejet v magistrski program in da mi za šolsko leto 1972/73 dodeljujejo štipendijo v višini 7000 dolarjev. Pred tem, nekje po božiču leta 1971, sem prek telefona vprašal judovskega profesorja z univerze McGill, ali bi me sprejel in mi svetoval glede morebitnih prošenj za nadaljevanje študija v Združenih državah Amerike. Bil je zelo odrezav in mi svetoval le to, da naj na deset najboljših ameriških univerz napišem pismo, kar sem tudi storil. Na nov pisalni stroj, ki sem si ga takrat lahko privoščil, sem natipkal teh deset pisem. Prejel sem nekaj odgovorov. Z univerze Yale so na primer vnaprej zahtevali plačilo 24 dolarjev za administrativno obravnavo prošnje. Plačilo sem zavrnil. S Harvarda so me prosili, naj napišem povzetek raziskave, ki jo nameravam opraviti. Ne spomnim se, kaj sem napisal v povzetku, vendar je moralo to narediti vtis. Domnevam, da so prijave obravnavali tako, da so jih dali v branje in pregled različnim profesorjem, in tako me je očitno na podlagi mojega pisanja nekdo »odkril«. Sprejemno pismo je podpisal David N. Smith, dekan za mednarodne pravne študije na Harvardu.

Mnogo let pozneje mi je David povedal, kako ponosni so bili, da so me odkrili, kar lahko pomeni, da je mogoče prav on predlagal naj me sprejmejo v magistrski program na harvardski pravni fakulteti. Toda k temu se bom vrnil pozneje.

Sprejemno pismo, ki je prispelo aprila, je spremenilo moj položaj izobčenca na oddelku za kriminologijo, kjer sem bil večinoma deležen neškodljivega zanemarjanja. Quebečani, vsaj za tedanje Montrealčane to velja, so čudni ljudje. Slovenski psiholog Ahtik, ki je tudi živel tam, mi je ob neki priložnosti dejal: »Veste, včeraj sem na ulici videl lepo dekle, vendar nisem prepričan, ali je bila zares lepa ali pa sem preprosto znižal svoja merila.« To drži, Quebečani so večinoma grdega videza. Ahtik je razglabljal, da je to morda posledica hude zime in snega na kebeškem podeželju, kar pomeni, da je bilo veliko 55

otrok spočetih doma. Kot rečeno, njihov »patois« je težko razumljiv in do neke mere je narečje, ki zveni kot mešanica francoščine in angleščine, arhaično, kar je posledica nekdanje prisotnosti Francozov. Na oddelku do mene niso bili ravno sovražni. Težava je bila, da nisem govoril francosko, ampak angleško, in slednja je bila moj tretji govorjeni jezik. Obiskoval sem predavanja, bolj malo razumel, kar so govorili profesorji, nazadnje pristal v svoji pisarni in se morda pod vplivom Giancarla posvetil študiju Jungove »Analitične psihologije«. To knjižico z začetka Jungove avtorske kariere sem intenzivno preučeval, hkrati pa sem se poglobil v Laingovi deli »Razdvojeni jaz« in »Jaz in drugi«, pa tudi v druga njegova dela, na primer »Vozlišča« itd. V tistih časih se mi je zdel Carl Jung prepričljivejši, jasnejši, bolj logičen in veliko bolj izpopolnjen kot Freud. Šele pozneje mi je postalo jasno, da je Freud večino svojih idej pokradel od Nietzscheja, na primer iz njegove knjige »Onkraj dobrega in zla«, pa tudi iz drugih.

Ob branju tovrstne psihologije sem se užival, čeprav se mi Laing ni zdel takoj aktualen. Povedal pa bom resnično zgodbo, v kateri je Laing postal pomemben. Na mojem oddelku fakultete je bil Francoz mojih let z značilno francosko racionalistično in malce cinično držo.

Spominjam se nekega večera, ko je prišel v mojo pisarno, jaz pa sem mu začel pripovedovati, kaj je po mojem mnenju njegov problem.

Preprosto sem mu povedal vse, kar sem izvedel iz Laingovih del.

Seveda sem se le pretvarjal, da razumem vse, kar se mu dogaja. Po kaki uri, še vedno se spomnim njegovega pogleda, mi je popolnoma presenečen rekel: »Kako, za vraga, si doumel to, česar o sebi nisem še nikomur povedal?« Seveda nisem razkril svojega vira, igral sem intuitivnega eksistencialističnega psihoanalitika. Pozneje v moji karieri, vendar le v Združenih državah, so se name obračali mnogi shizoidni študenti z istimi shizoidnimi težavami. Ker sem dobro vedel, da shizoidna osebnost ni sposobna transferja, sem jim svetoval, naj berejo R. D. Lainga, zlasti pa eksistencialnega filozofa Heideggerja, ki je imel iste težave.

56

Z malim Francozom sva se po tem dogodku spoprijateljila, vendar to prijateljstvo, vsaj pri njem, ni temeljilo na resni navezanosti. Ostal je odmaknjen in ciničen, in kot nekje poudarja Lacan, so občutja vedno vzajemna. Roman Elene Ferrante in že omenjena nadaljevanka »Genialna prijateljica« zares najbolj nazorno prikazujeta problem »razdvojenega samega sebe«. Naj dodam še to, da ta problem očitno pesti ljudi z visokim inteligenčnim količnikom. Svojo teorijo, ki to opisuje, bom razložil pozneje.

Medtem se je moja »karate« psihoanaliza z Giancarlom nadaljevala vse dokler nisem bil čisto na dnu. Spominjam se kritičnih trenutkov, ko nisem mogel ne brati ne študirati, čas pa sem preživljal na smučišču Mount Royal v bližini univerze, kjer so bile temperature vsaj 10 ali 20 stopinj pod ničlo. Še vedno se spominjam svojega stanja duha, ki ni bilo depresija ali kaj podobnega. Bilo je, kot bi bil moj ego čisto na dnu, potlačen, vendar ne razgrajen. Giancarlo me je tik pred svojim odhodom na božične počitnice povabil na kavo v univerzitetno kavarno. Ne spomnim se, kaj je govoril, toda po tem pogovoru sem bil spet popolnoma na dnu, ker je očitno zadel neko nevralgično točko v mojem nezavednem, šibko točko, ki se je prej nisem zavedal. Bilo je grozno. Niti zavedal se nisem, da doživljam nekakšno latentno psihoanalizo jungovskega tipa, ki bi jo danes opisal, kot že prej omenjene »Slike desetih volov« iz daoistične filozofije. Giancarla sem sovražil v smislu negativnega transferja in mislim, da me je proti koncu semestra, zlasti po tem, ko sem bil sprejet na Harvard, tudi sam začel gledati nenaklonjeno. Toda stvari so se izboljševale, semester se je bližal koncu, domov v Ljubljano sem odhajal dobro razpoložen, pričakujoč odhod v Združene države, v Cambridge v Massachusettsu, na Harvard. Zelo sem se veselil srečanja s svojo hčerkico Agato, ki je bila takrat stara približno deset mesecev in je bila ljubek dojenček, ki se veseli življenja in zvedavo opazuje svet okoli sebe. Počitnice smo preživljali v čudovitem gorskem kraju ob 57

Bohinjskem jezeru, jaz pa sem si zadal, da bom planinaril v gorah in osvojil najvišji vrh Sloveniji, Triglav. Kljub temu pa sem ves čas trpel in bolehal zaradi dogajanja v mojem nezavednem, ki jih je sprožila ta posebna psihoanaliza. Vsekakor se nisem zavedal, da se psihoanaliza dogaja, in niti ne vem, ali se je tega zavedal Giancarlo. Ampak to niti ni pomembno, bistveno je, da uničenje notranjih iluzij o lastnem jazu, izničenje obrambnih podsistemov v možganih, v mojem primeru predvsem »intelektualizacije«, pusti umetni in površinski jaz brez obrambe, ki je zato odprt za spremembe. Resnični jaz obstaja, vendar je večini ljudi nedostopen, če niso šli skozi mučna obdobja uničevanja vseh lažnih obrambnih mehanizmov. V evropskem kulturnem kontekstu se zdi, da so »Slike desetih volov« iz daoistične filozofije nekaj eksotičnega, o čemer je mogoče brati, vendar to nikakor ni del običajne modrosti.

Moje življenje sirote oziroma nekoga, ki je bil med odraščanjem neškodljivo, pa tudi škodljivo zapostavljen, je enako prvima dvema ali trem fazam mučne daoistične poti k razsvetljenju. Kar je z mano počel Giancarlo Nivoli, je predstavljalo nadaljevanje tega nujnega trpljenja.

58

HARVARD

59

Na Harvard, v Cambridge, sem prišel konec avgusta 1972. Sprva sem imel nekaj težav z namestitvijo v študentskem domu, kjer je bil ločen internat za študente prava. Stavbe kampusa pravne fakultete, bilo jih sedem ali osem, so bile produkt arhitekturne tradicije Bauhausa in so bile zelo praktične. Načrtoval jih je sam arhitekt Gropius. Sobe so bile majhne, a je bilo v njih dovolj prostora za posteljo, mizo, obrnjeno proti oknu, izvrsten stol in vgradno omaro. Kopalnice so bile skupne, in ker takrat še ni bilo treba varčevati z vročo vodo, se nas je večina dokončno zbudila šele pod prho, potem pa odšla v jedilnico, rezervirano za pravno fakulteto, imenovano Harkness Commons. Hrana je bila odlična, dan pa smo zares začeli z veliko skodelico ameriške kave, ki smo jo pogosto odnesli s seboj v predavalnico, ker je bilo to sprejemljivo in običajno. Zanimivo je, da te skodelice niso bile plastične ali papirnate, ampak stiroporne, saj so v Združenih državah že takrat vedeli, da so stiroporne skodelice manj strupene. Tako se je začel dan, običajno v velikih učilnicah v dvorani Langdell Hall. V takšni predavalnici je bilo prostora za približno 170 študentov in običajno je bila polna. Predavanja so potekala po harvardski sokratski metodi, kar je pomenilo, da so morali študenti vnaprej preštudirati dodeljene primere in biti pripravljeni na zahtevno razpravo v predavalnica.

Poučevanja, ki se v tradiciji sokratske metode imenuje »hranjenje z žlico«, praktično ni bilo.

Vsakič, ko sem vstopil v eno od teh predavalnic, sem bil na smrt prestrašen, da me bo profesor, ki je imel naš sedežni red, poklical, jaz pa bom v svoji polomljeni angleščini jecljal, ne da bi točno vedel, kaj naj odgovorim. Poleg tega je bila sokratska izmenjava tako hitra, da sem nekaj tega diskurza preslišal, zato sem mi je zdelo, da mi ob koncu semestra ne bo uspelo opraviti izpita. Najbolj so mi ostala v spominu predavanja profesorja Dershowitza, pri katerih sem se naučil marsičesa, kar mi je pozneje v sodniški in akademski karieri koristilo. Univerza Harvard je imela tudi športno stavbo z bazenom 60

in prostori za vadbo. Brez posebnega razloga sem se udeležil tečaja joge, ki ga je vodil neki mlad moški. Izvajali smo jogijske vaje, na koncu pa sedeli v lotosovem položaju in mrmrali znani zlog »Om«, ki je zaključil uro joge. Takrat sem lahko naredil vse položaje običajne jogijske rutine. Spominjam se sovrstnika, tujega študenta iz Etiopije, ki je bil tako navdušen, da je na koncu ure začel glasno vpiti »Om«.

Sicer ni bilo lepo od mene, a ko sem to slišal, sem se začel neustavljivo smejati. Nato sem se odpravil domov, moralo je biti okoli sedmih zvečer. Kar se je zgodilo potem, je bil najpomembnejši dogodek v mojem življenju.

61

62

SATORI

63

Vrnil sem se v svojo sobo številka 210 v poslopju Ames. V tistih časih sem kadil cigarete, ob tisti priložnosti pa sem si prižgal pipo, ki jo še vedno hranim. Bilo je 7. novembra 1972. Okno sem imel odprto, ker še ni bilo hladno, ameriške jeseni so namreč običajno dolge (medtem ko pomladi praktično ni). Sedel sem na stol, dal noge na mizo in kadil pipo. Nenadoma pa se mi je, vsaj za tiste čase, zgodilo nekaj nerazložljivega. Najprej sem pred seboj v levem zgornjem kvadrantu vidnega polja zagledal šibko svetlobo. To ni bila halucinacija. Videl sem svetlobo, ki je opisana v enem od Parmenidovih fragmentov.

Nato sem pozabil svoje ime, kot da moj prejšnji jaz ne bi več obstajal, in se ga šele po nekaj minutah spet spomnil. Moj celotni obstoj, nekdanja lupina mojega jaza, je razpadel in zlil sem se s svetom brez sledu svojega prejšnjega jaza. Takrat sem spoznal, da smrt ne obstaja, tj. da je smrt zgolj nadaljevanje obstoja.

Takrat je Roberto Mangabeira Unger, brazilski genij, ki so ga odkrili na Harvardu in ki je bil mojih let, a že profesor, predaval dekonstrukcijo pravne filozofije (jurisprudence), ki je temeljila na antinomijah, nazadnje na antinomiji univerzalnega in partikularnega. Antinomija je situacija, v kateri dve entiteti hkrati zahtevata in izključujeta druga drugo. Antinomija univerzalnega in partikularnega je tako rekoč stanje, podobno razmerju med valom in oceanom. Val je partikularno in si predstavlja, da je nekaj ločenega in neodvisnega od oceana.

Ocean je univerzalno, v razmerju do katerega se val pretvarja, da je neodvisen. Ker gre za protislovje, val zahteva obstoj oceana, hkrati pa obstaja kot nekaj ločenega od oceana in je od njega neodvisen. Če se izrazim metaforično, je moja izkušnja pomenila izginotje vala kot partikularnega v oceanu, ki je univerzalno. Marie-Louise von Franz v svoji knjigi »Apulejev zlati osel«, približno na dveh tretjinah opisuje to, kar imenuje dostop do »jaza«, prav s temi besedami. To pomeni, da razpade umetno ustvarjena persona, običajni ego, v katerem večina ljudi živi, kot da je nekakšna lupina, ki jih ščiti pred zunanjim 64

svetom. Že prej omenjeni Parmenid, eden od začetnikov grške in zahodne filozofije, opisuje isti pojav in ga imenuje »bit«.

Verjetno ni naključje, da sem v tistem času bral knjigo Deitara Suzukija z naslovom »Uvod v zen budizem«. Ta knjiga, katere uvod je napisal Carl Jung, je bila prva daoistična predstavitev zen budizma in njegovega osrednjega poudarka na tem, kar na Zahodu imenujemo »satori«. Satori je prav izkušnja, ki sem jo doživel tistega večera.

Natančno ustreza temu, kar v knjigi opisuje Suzuki. Kontekst mojega vseživljenjskega trpljenja kot sirote, moja izkušnja radikalne psihoanalize v Montrealu, moj naključni tečaj joge prav tistega večera in branje Suzukija tik preden se je to zgodilo – vse to se je nakopičilo in sovpadlo ter povzročilo ta neverjetno močan preboj, ki je tako ali drugače končal moje prejšnje, večinoma odtujeno, tako imenovano življenje.

Ravno zdaj berem knjigo Aldousa Huxleyja z naslovom »Devils of Loudoun«. Huxley je želel preseči meje »ega« in doseči to, kar bi v omenjenem zen budizmu imenovali satori. To mu ni uspelo, je pa njegova knjiga »Vrata zaznavanja« postala izredno priljubljena. (Pravzaprav si je znana ameriška rock skupin »The Doors« to ime nadela ravno zato, ker je prevzela ta pisateljeva metafizična prizadevanja.)

Podobno je slovenski pisatelj Evald Flisar v romanu »Čarovnikov vajenec« opisal svoj poskus, da bi nekje v Himalaji dosegel satori, zaradi česar je knjiga postala uspešnica v Sloveniji in drugod po svetu. Oba poskusa sta opis neuspeha, ker nobeden od njiju ni dosegel točke razsvetljenja (epifanije). Lahka pot za dosego tega preprosto ne obstaja. Huxley je potem poskušal to vprašanje raziskati v knjigi, ki je deloma fabula in deloma metafizični esej. Preučil je številne katoliške teološke pisce, največ pozornosti pa je namenil jezuitom srednjeveške Francije. Če že ne zaradi drugega, bi morala biti knjiga zanimiva z vidika mistike in metafizične teologije. Skratka, Huxleyjev poskus 65

»razumevanja« ni bil uspešen. Posebej dobra ilustracija uspeha v teh prizadevanjih pa je po drugi strani primer sv. Janeza od Križa. Če beremo njegove spise, nam je takoj jasno, da je bil sv. Janez »Tam«, kar Huxley opisuje kot »temelj«. Huxley se je ukvarjal tudi z zen budizmom in citiral več zenovskih mojstrov, vendar brez uspeha.

Knjiga pa vendarle pokaže, da v katoliški cerkvi obstaja obilica mistične literature, na katero smo očitno vsi – vsaj mi, teološki laiki – pozabili.

Najpomembnejši katoliški filozof, ki je očitno doživel satori, je bil Jacques Maritain. Posebej ga opisuje v svoji knjigi »Six leçons sur l'etre«, v slovenskem prevodu objavljeni pod naslovom »Predgovor k metafiziki«. Zame je predstavljala ta knjiga potrditev lastne izkušnje razsvetljenja, ki sem jo doživel 7. novembra 1972 na Harvardu. O tem sem že veliko pisal, vendar moram poudariti, da o tej izkušnji nisem ne govori ne pisal vsaj še deset let po tistem, ko sem jo doživel.

Nekega dne pa sem svojo zgodbo razkril kolegu na katoliški pravni fakulteti, kjer sem takrat poučeval. Še vedno se spominjam, da sem nekega dne med kosilom prvič spregovoril o tem. Moj prijatelj profesor Joseph Lynch je takoj razumel, da je to tisto, kar je Maritain prikazal v svojem »Predgovoru k metafiziki«. Joseph Lynch je bil namreč njegov odvetnik, ko je bil v Princetonu. Knjigo sem prebral na mah in že naslednji dan sem lahko prijatelju potrdil, da se je natanko to zgodilo tudi meni. To tudi dokazuje, da jezik opisa epifanije takoj razkrije, ali jo avtor razume. Ko pravim »razume«, s tem ne mislim, da je na ta spoznavni način k epifaniji ali razsvetljenju mogoče pristopiti s kakršno koli intelektualizacijo. Zenovski mojstri so si zato zamislili »koane«, uganke, katerih namen je učinkovito zaustaviti kakršno koli razumskost, da bi tako spodbudili metafizično dovzetnost. Menim, da se v katoliškem izročilu to doseže z molitvijo, ponižnostjo, utišanjem uma in podobno. Upam si trditi, 66

da je eden od ciljev meniških redov, posvečenih samoti in molitvi, tudi duhovno razsvetljenje.

Maritain takrat ni mogel vedeti, da so to razsvetljenje že mnogo stoletij pred njim opisali daoisti in da ima v zen budizmu tudi ime (satori), zato ga je opisal kot versko izkušnjo. To se ujema z raziskovanjem Aldousa Huxleyja, le da je Huxley ostal, kot pravi Maritain, »v preddverju Biti«. Poleg njega Maritain v to preddverje uvršča ljudi, kot so Heidegger, Sartre in drugi eksistencialisti.

Kljub že omenjenim prizadevanjem pa Huxley ni prišel nikamor, v nasprotju, na primer, s Kahlilom Gibranom, slavnim libanonskim pesnikom. Za Gibrana je bila, tako kot zame, to enkratna izkušnja, ki je le bled spomin in je od takrat ni več doživel.

Izkušnja satorija je bila nekoč edinstvena in nekaj izjemnega v primerjavi z »resničnim« obstojem. Dandanes pa je ponekod po svetu vse več ljudi, ki so doživeli razsvetljenje in bodo šli po tej poti zelo podobno, kot je to opisal Suzuki. Obstajajo odlični opisi tako poti kot izkušnje, in čeprav ta izkušnja ni postala nekaj običajnega, je vse več ljudi, ki vedo, kaj to pomeni. Osho, na primer, odlično opisuje oboje, izkušnjo in pot do nje, kar lahko preberete na tej povezavi:http://www. oshoworld.com/biography/innercontent.asp?FileName=biography4/ 04-08-describesE.txt.

Maritain je bil samo prvi, ki jo je opisal neodvisno od vzhodnega izročila in jo je, kot sem poudaril, obravnaval kot versko epifanijo.

V tistih časih, v tridesetih letih 20. stoletja, je bilo to tako izjemno, da dvomim, ali je to sploh kdo razumel. Potem pa je v manj kot sto letih to postalo skoraj vsakdanje v določenih okoljih, katerih sodobno poosebljenje predstavlja Osho. Toda tradicija izkušnje razsvetljenja sega vsaj do pesnika iz 17. stoletja Henryja Vaughana (1621–1695): 67

Nekoč sem gledal večnost, kot velik obroč čiste in neskončne svetlobe, Vsa mirna, kot je bila svetla, in pod njim čas v urah, dneh in letih, ki ga poganjajo sfere kot ogromna senca, v kateri se giblje svet in vsa njena povorka.

V 18. stoletju je William Blake (1757–1827) v svojem delu »Auguries of Innocence« opisal isto »neskončnost« takole:

Videti svet v zrnu peska in nebesa v divjem cvetju, imeti neskončnost v dlani in večnost v eni uri ...

68

V slovenskem jeziku je pisatelj Ivan Cankar (1876–1950) izrazil isto upodobitev v malo znani pesmi, ki so jo literati praktično prezrli.

Pesem se glasi takole:

Za tisoč ur le ena ura.

Zgodilo se je včeraj – védi Bog, če včeraj ali če pred tisoč leti: nebó se žarko nad menoj zasveti; zvonovi zazvoné, vsenaokrog puščava prej, zdaj spomladanski log – o Bog, ki si mi velel koprneti, o Bog, ki si kazal mi trpeti, spoznal sem tvoj ukaz.

Jaz, ves ubog od vekomaj – kdo je bogatejši zdaj od mene?

Bratje, jaz sem gledal raj!

In če ugasne luč na vekomaj in če se vse noči razgrnejo in če se zvezde vse utrnejo, ostane v srcu mojem njen sijàj.

69

Te pesmi imenujemo »metafizične«, še posebej ko gre za Henryja Vaughana. Če »metafizično« pomeni preseganje vsakdanje resničnosti, je izraz pravilen, vendar je daleč od opisa resničnih doživetij.

Z gornjimi navedki želim zgolj pokazati, da je izkušnja razsvetljenja prisotna vsaj že dva tisoč let, vendar bralci opisov teh izkušenj niso imeli pojma, na kaj ti opisi kažejo. Značilno je, da je bila Cankarjeva pesem pri nas, potem ko so jo kritiki prezrli, popolnoma pozabljena, kar v nacionalnem kontekstu pomeni, da naši literati niso imeli pojma, kaj je pisatelj in pesnik Ivan Cankar opisoval. Po drugi strani pa ustvarjalnost teh prosvetljenih posameznikov izhaja ravno iz sproščene energije, ki jo je sprožila takšna izkušnja.

O tem vprašanju imam naslednjo predstavo. Če se vrnem k vzpostavitvi posameznikovega ega, se postavlja vprašanje, iz česa je sestavljeno to samozavedanje, kako je do njega prišlo. Lacan govori o »image speculaire«, pri čemer misli na trenutek, ko otrok zazna svojo podobo v ogledalu in nenadoma spozna, da ogledalo odseva njegovo lastno podobo. V tistem trenutku otrok reče: »Oh, to sem jaz ...!« V smislu metafizičnega, če temu tako rečemo, se človek v tistem trenutku pojmuje kot »val«, kot ločen od »oceana«. V psihoanalizi se temu sicer reče koristni primarni narcizem, kar preprosto pomeni, da se otrok od tistega trenutka dalje dojema kot samostojna bitnost.

Zaželena posledica tega je, da človek od tistega trenutka dalje začne graditi svoj »dobro integrirani« ego.

Toda to je seveda iluzija, nasprotno pa na primer John Donne pravi, da »noben posameznik ni otok«. Globlji pomen tega je, da je primarni narcizem in z njim povezano vzpostavljanje ega iluzija, ker individualnega obstoja človeka ni mogoče ločiti od milijard vzročnih povezav z realnim svetom, v katerega je popolnoma vpet. Z drugimi besedami, ta zabloda je, kot bi jo poimenovala Karen Horney, ponotranjena 70

obremenjenost z resničnostjo, če se izrazim z najpreprostejšimi besedami. Glede na to, da naši notranji konflikti nevrotično zadržujejo velik del energije, osvoboditev od te iluzije osvobodi tudi ogromno količino duševne energije. Posledica tega je po eni strani osvoboditev od konflikta, po drugi strani pa prekipevanje duševne moči. Posledica je ustvarjalnost, pa naj bo to dobesedno ali kako drugače. Vemo na primer, da je bil tudi Ludwig van Beethoven »Tam« in da je pod steklom svoje pisalne mize hranil majhen aforizem o »Biti«. Obstajajo številni primeri doživljanja tega vira energije, vendar ne smemo pozabiti, da ljudje o tem nikoli ne govorijo oziroma tega ne storijo še precej dolgo po tej izkušnji.

Zame, če se izrazim avtobiografsko, je bil to najpomembnejši trenutek v življenju, potem pa je bilo, kot poudarja Suzuki, po satoriju, vse tako, kot je bilo prej, le da sem lebdel 5 cm nad tlemi. Po tistem večeru, 7. novembra 1972, je bilo zame vse drugače, prav v tistem smislu, ki je poetično opisan zgoraj.

Moja duševna energija se je po obupnem času v Montrealu sprostila kot povračilo za vse moje trpljenje, rekel bi od izgube matere leta 1956 pa do časa na Harvardu leta 1972. »Slike desetih volov«, če govorimo metaforično, so mučno trajale šestnajst let, vrhunec teh muk pa je bil psihoanalitični stadij karateja v Montrealu. Poleg tega sem bil v prvem semestru na Harvardu pod ogromnim stresom, popolnoma negotov, ali bo moja skromna individualnost kos izzivom v tej, vsaj glede na nadarjenost, nadvse elitistični ustanovi.

Pripomnil bi še to podrobnost, da je bila sestavni del te izkušnje svoboda. V posvetnem jeziku »svobodo« razumemo kot možnost, da človek počne, kar si želi ali hoče početi. Ta svoboda se politično ali ideološko pojmuje kot temelj demokracije in vse, kar si človek predstavlja pod megleno sintagmo »človekove pravice«. Z vidika 71

razsvetljenja pa je to neverjetno globoka osvoboditev, pri kateri svoboda ni to, da počnemo tisto, k čemur smo zavedno ali nezavedno nagnjeni. Drugače povedano, človek si nenadoma lahko želi in hoče vse, kar bi si na veliko globlji ravni želel storiti. Takrat bi lahko na primer opustil kajenje, si ga preprosto ne bi več želel. Enako velja za druga osebna hotenja, ki jih po satoriju lahko svobodno opustimo ali ohranimo. V metafizični literaturi še nikoli nisem zasledil opisa te resnične svobode, ki popolnoma razveljavi površinsko svobodo vsakdanjega življenja, ki je postala del vseh vrst ustav in mednarodnih deklaracij o večini človekovih pravic.

To spet kaže, da je osvoboditev od »primarnega narcizma« in ega tudi osvoboditev od diktata običajnega sebstva, ki ga Marie-Louise von Franz na primer primerja s potopitvijo v resnično sebstvo. Ta jaz je pristna človeška substanca. Od tega resničnega jaza smo tako rekoč odtujeni in vprašanje je, kako se znebiti sebe (ega), da bi imeli dostop do jaza.

Temu metafizičnemu »tour de force« sem z razlogom namenil veliko prostora. Ni treba posebej poudariti, da je bila to os, en sam dogodek, zaradi katerega se je v enem samem večeru 7. novembra 1972 zasukalo moje življenje. Po tem se je nenadoma vse popolnoma spremenilo. Kot da bi bilo moje nadaljnje življenje določeno – v resnici pravzaprav nič več določeno – in vse drugo, kar se je zgodilo pozneje, je potekalo samoumevno.

Del te izkušnje je bila tudi kratkotrajna dovzetnost za vse umetniško.

Spomnim se, da sem nekaj dni zatem odšel v kino na Harvard Square in si ogledal film z naslovom »Le Genou de Claire« (1970), ki me je izredno ganil, tj. daleč presegel moj običajni odziv na katero koli umetniško delo. Toda ta učinek je bil, kot sem že dejal, le začasen.

72

DOKTORAT

73

Medtem sem bil prisiljen svoje moči še naprej posvečati "intelektualizaciji", za katero v pravu gre. Vse izpite sem opravil z odliko, nato pa mi je univerza Harvard podelila novo štipendijo in me sprejela v doktorski program (S. J. D.). Spomnim se, da je bilo za sprejem v ta program vloženih približno 600 prošenj, sprejeti pa smo bili le trije.

V tistih časih, kar danes ne velja več, je bila stroga zahteva, da mora doktorska disertacija k določenemu znanstvenemu področju prispevati nekaj novega. To sem vzel dobesedno kot dejstvo. Dobil sem pisarno v prostorih knjižnice za mednarodne pravne študije in bil sem pripravljen začeti. Sedel sem za svoj stari pisalni stroj, ki sem ga kupil še v Montrealu, in čakal, da se mi bo pojavila ideja, kar pa se ni zgodilo. Ure in dneve sem sedel tam in poskušal kaj "iztisniti" iz svojih možganov. Pravnega gradiva, ki bi v tem primeru moralo biti predvsem sodna praksa, nisem raziskoval preprosto zato, ker me je tak pristop na smrt dolgočasil. Poskušal sem se prisiliti in veliko časa sem preživel v knjižnici, vendar se ni nič premaknilo. Druga dva kolega sta šla po rutinski poti, opravila "empirično" raziskavo v skladu z neko začetno hipotezo in se v nekaj mesecih pojavila z doktorskim delom. Ali sta prispevala kaj izvirnega, ne vem, vsekakor pa meni ni bilo dosegljivo nič podobnega. Leto je minilo, jaz pa sem napisal knjigo o funkciji kazenskega prava in njegovi naravi, ki je obravnavala felicitetni račun Jeremyja Benthama in podobne posebnosti. Ni mi prišlo na misel, da bi to knjigo predložil kot doktorsko disertacijo, in če zdaj pomislim, bi to verjetno lahko storil. Imel sem štipendijo in sem zapravljal leto, dodeljeno zaradi dopolnitve doktorskega programa, bil sem brez nove ideje in oprijemljivega rezultata.

Tega obdobja v svojem življenju se spominjam kot popolnoma dolgočasnega. Izjavil sem, da potrebujem še eno leto, ker sem bil intuitivno povsem prepričan, da iz tega ne bo nič.

Medtem me je "odkril" angleški profesor z Univerze v Warwicku William Twining. Ponudil mi je profesorsko mesto, imenovano 74

"predavatelj" na tej univerzi, ki je v bližini Leamington Spaja v Angliji.

Profesorja Twininga je navdušilo moje delo o Cesareju Beccariji, slavnem Italijanu iz Torina, ki je leta 1764 napisal znameniti traktat "Dei delitti e delle pene", ki je revolucionarno spremenil materialno kazensko pravo v smislu tako imenovanega načela zakonitosti. Z Beccario sem se ukvarjal samo zato, ker nisem imel nobenih novih idej, pravzaprav je bil to izhod iz mojega dolgočasja. Kljub temu je William Twining to delo vzel dovolj resno, da mi je ponudil službo.

Tako sem avgusta leta 1974 odšel v Anglijo na Univerzo v Warwicku in tam dobil prostorno pisarno, v kateri sem se pripravljal na poučevanje v jesenskem semestru. Spet me je preveval dolgčas, pa tudi občutek negotovosti, kako se bom spoprijel s poučevanjem angleških študentov. To dokazuje, da satori v praktičnem smislu ni nekakšna panaceja in da, kot poudarja Suzuki, vse ostaja enako, le človek se nekako osvobodi diktata ega. Drugi doktorand s harvardske pravne fakultete, Julio Faundez iz Čila, ki je bil prej povezan s Salvadorjem Allendejem, je bil po čilskem državnem udaru prisiljen emigrirati in je hkrati z menoj odšel na Warwick. Univerzo Warwick običajno povezujemo z mestom Coventry, ki je od univerze oddaljeno le nekaj kilometrov. Z Juliom sva preživela nekaj skupnih večerov v neki restavraciji v Leamington Spaju, kjer sem jedel koktajle iz škampov ter bil še naprej zdolgočasen in depresiven. Čisto mogoče je, da sem imel takrat depresivno epizodo, ki je bila tudi reakcija na angleško okolje in vzdušje na pravni fakulteti v Warwicku. Julio je to dobro prenašal, jaz pa sem se nenadoma odločil, da se vrnem v Jugoslavijo in začnem služiti vojaški rok v jugoslovanski ljudski armadi. To se mi je zdela boljša možnost kot Warwick, poleg tega pa sem bil star skoraj osemindvajset let, kar je bil skrajni rok za začetek služenja vojaškega roka. Williamu Twiningu sem dejal, da sem bil vpoklican, v resnici pa sem se pred iztekom roka sam prostovoljno prijavil za služenje vojaščine. William Twining mi je zagotovil, da se bom lahko vrnil.

75

Zapustil sem Warwick, in ker se mi je tako mudilo vrniti domov, sem tam pustil kovček s svojimi stvarmi. Jeseni 1974 sem začel služiti v jugoslovanski ljudski armadi, kar je trajalo dvanajst mesecev, do jeseni leta 1975.

76

VOJAŠČINA

77

Obdobje služenja vojaškega roka je bilo zame presenetljivo spodbudno. Ne vem zakaj, ampak služenje vojaškega roka s strogim osnovnim usposabljanjem in poznejšo sprostitvijo te discipline mi je dajalo tolikšen občutek vključenosti, da sem cenil »l'esprit de corps« vsega tega etnično mešanega okolja, v katerem so Slovenci, Hrvati, Srbi, Albanci in muslimani spali v isti sobi, vadili na dvorišču vojašnice, korakali gor in dol, čistili puške in se učili, kako pravilno salutirati. Objektivno gledano je bilo to seveda povsem smešno, a zame, še vedno ne vem zakaj, je imelo smisel, in kar je še bolj nenavadno, po svoje sem bil ponosen na uniformo, ki sem jo nosil. S pripadniki drugih narodnosti sem se zelo dobro razumel, pravzaprav so mi bili Slovenci s svojim sebičnim obnašanjem kar odbijajoči. V naslednjem obdobju služenja sem moral delati v knjižnici bataljona v Celju, se tam odlično zabaval s tovariši in se svobodno sprehajal po mestu.

Podelili so mi najnižji vojaški čin, en sam rdeč našitek na ramenu. Še danes ne razumem, zakaj sem bil tako ponosen na tisti rdeči našitek, toda našitek in ponos sta obstajala. Na koncu služenja sem bil častno odpuščen, poveljnik garnizona Aksentijević pa mi je dejal, da sem bil odličen vojak. Moja tedanja žena in moji dve prikupni hčerki so me občasno obiskovale in v bližnjem celjskem hotelu smo lahko tudi prespali. Ob koncih tedna sem pogosto brez potrebnega dovoljenja ušel v Ljubljano, kar bi, če bi me ujeli, pomenilo, da sem dezerter, vendar je bila vojska do takšnih posebnosti prizanesljiva. Ob neki priložnosti sem na ulici v Ljubljani srečal svojega polkovnika, poveljnika garnizije. Seveda me je videl, vendar se je obrnil stran in se pretvarjal, da me ne vidi, in to je bilo vse. To najbrž pomeni, da je v takratni jugoslovanski vojski vendarle obstajala neka galantnost, neka kavalirska drža in neka moška uvidevnost. Ko sem moral vrniti uniformo in se vrniti v civilno življenje, se spominjam, da sem do civilistov in ohlapnega odnosa, ki je prevladoval v civilnem življenju, čutil določen odpor. Pravzaprav sem resno razmišljal, da bi se pridružil vojski, postal vojaški sodnik ali se vsaj pridružil vojaški pravni 78

službi. Spomnim se na primer, da sem menda že naslednjo zimo na ulici srečal sicer neznanega vojaškega častnika, ki se je, ker je bil pločnik zaradi snega zožen, vljudno umaknil in me pustil mimo.

Ta gesta me je presenetila in še vedno se je živo spominjam, ker se je njegovo vljudno vedenje ujemalo z mojim usvojenim razumevanjem vojaške galantnosti.

V zvezi s tem se spominjam svojega očeta, ki je bil v predvojni Jugoslaviji artilerijski častnik, major v rezervi. Bil je take vrste gospod, ki ga je najbrž, v francoskem pomenu besede, večinoma vzgojilo služenje v avstro-ogrski vojski, pozneje pa v predvojni jugoslovanski vojski.

Doma je hranil nekaj vojaške opreme, od katere se spominjam sablje in konjeniškega plašča. Povedali so mi, da je imel pištolo, ki pa jo je po kapitulaciji stare jugoslovanske vojske pred Nemci leta 1941 vrgel v reko Ljubljanico. Morda je mojo naklonjenost vojaškemu življenju mogoče razložiti z očetovimi pripovedmi v mojem otroštvu. Po drugi strani pa mi je bivanje v vojski dalo nenavaden občutek varnosti in pripadnosti, ki ga nisem doživel ne prej ne pozneje. Vendar pa sem po koncu služenja vojaškega roka spoznal, da me je življenje v vojaški hierarhiji močno živciralo. Služenje vojaščine, po možnosti pri osemnajstih letih, je s psihološkega vidika iniciacija v moškost, in vsak narod bi ga moral ohraniti. Pri mojih osemindvajsetih letih pa je bilo za iniciacijo kot tako morda nekoliko pozno, vendar v primerjavi s prejšnjim civilnim življenjem vseeno menim, da je imelo služenje učinke iniciacije v smislu doseganja moškosti. Morda imam prav zato na to leto svojega življenja lepe spomine.

Po koncu služenja, po odpustu iz vojske, naj bi se vrnil na pravno fakulteto v Warwicku. Poklical me je William Twining oziroma mi poslal pismo, a nepošteno, to moram priznati, sem se odločil, da ne bom držal besede. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi se vrnil v Coventry, Leamington Spa ali na Univerzo Warwick. Če na to zava79

jajočo odločitev gledam z vidika skoraj petdesetih let svojega nadaljnjega življenja, še vedno čutim nekaj nelagodja, a po drugi strani se mi je zdelo nemogoče, da bi se vrnil. Kot bom opisal pozneje, je razlog za takšno odločitev povezan z vsesplošno odtujenostjo na Zahodu.

Po vrnitvi v civilno življenje sem nekaj mesecev delal kot sodni pripravnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tam sem bil kot sodni pripravnik zaposlen že pred odhodom v Zagreb in potem Montreal ter sem se na sodišču odlično počutil. Ker sem bil takrat že asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, so me jemali resno, kajti biti del akademske sfere je bilo tedaj častno. Delal sem na nižjem sodišču, v tožilski službi in tudi na vrhovnem sodišču. Kot sem že povedal, sem to službovanje moral prekiniti zaradi odhoda v Zagreb in pozneje v Montreal. Po vrnitvi iz vojske pa se je vzdušje na okrožnem sodišču spremenilo, tam je bilo že nekaj napadalnih žensk in ni bilo več tako kot prej.

80

VRNITEV NA HARVARD

81

Zaradi takšnih razmer na okrožnem sodišču sem se prijavil na harvardsko pravno fakulteto, da bi se lahko še eno leto pripravljal na doktorsko disertacijo, in bil sem sprejet. Vendar financiranja ni bilo več, zato sem za financiranje v tem času prosil starejšo sestro, ki je bila pediatrinja v Clevelandu. Breda, tako ji je bilo ime, je privolila in mi za preživetje pošiljala 300 dolarjev na mesec, kar naj bi bilo sicer posojilo. Medtem pa je šla skozi razvezni postopek s svojim dalmatinskim možem in me vsak večer nadlegovala po telefonu, jaz pa sem moral poslušati njeno tarnanje o »strašnem« nekdanjem možu v »groznem« ločitvenem postopku. Spomnim se, da mi je bilo med enim takšnih pogovorov dovolj in sem odložil telefonsko slušalko.

Glede na njen splošni odnos je bila name besna in je zahtevala, da ji vrnem 1500 dolarjev. Jaz pa nisem imel denarja niti za preživetje, pa še Pravna fakulteta v Ljubljani mi je odpovedala delovno razmerje, ker se nisem bil vrnil. Komunistično vodstvo pravne fakultete je bilo, če sem pošten, do mene zelo popustljivo, ko je pozneje postalo jasno, da nameravam ostati v Združenih državah Amerike. Glede tega so imeli popolnoma prav, še posebej zato, ker so mi do takrat izplačevali profesorsko plačo, s katero sem ves tisti čas vzdrževal ženo in dva otroka. Vendar pa je bilo moteče, da mi je pismo z ultimatom izročila nekdanja gimnazijska sošolka, ki sem jo, ker ni bila preveč bistra, v prvem letniku pravne fakultete poučeval politično ekonomijo. Že prej sem pojasnil, kako so lahko tovrstni povprečneži po letu 1970 dobili profesure, ona pa je zdaj delala na področju delovnega prava. Ženska se je zdaj obrnila proti meni in nekaj tednov pozneje mi je poslala dopis o prekinitvi delovnega razmerja na pravni fakulteti.

Takrat nisem več vedel, kaj naj storim.

82

PRVO PROFESORSKO DELOVNO MESTO

83

Ne vem zakaj sem se takrat obrnil na Jerryja Cohena, ki je vodil Institut za daljnovzhodno pravo in je bil prvi profesor v Združenih državah Amerike, specializiran za kitajsko pravo. Nikoli ne bom pozabil tega, kako sem prišel na razgovor v njegovo pisarno v gornjem nadstropju stavbe Pound in mu povedal svojo zgodbo, ker nisem vedel, kaj naj storim. Jerry Cohen se je izkazal kot velik gospod. Ko je slišal mojo zgodbo, je vzel svojo čekovno knjižico, mi napisal ček za 300 dolarjev in dejal: »S tem boste lahko preživeli do konca meseca.

Potem bom poskrbel, da boste spet dobili harvardsko štipendijo ...« Ta velikodušnost me je osupnila, vendar to še ni bil konec njegove prijaznosti. Nekje maja pa je na Harvard prišel E. Donald Shapiro, še en judovski kolega in dekan newyorške pravne fakultete, novačit potencialne profesorje. Opravil sem razgovor s celotnim komitejem newyorške pravne fakultete in ponudili so mi delovno mesto. Šola naj bi se začela septembra, vendar mi je Shapiro čez nekaj tednov ponudil, da bi julija in avgusta poučeval na poletni šoli v New Yorku.

Celotno plačilo je znašalo 4000 dolarjev, kar je bila zame takrat neverjetna vsota denarja in je pomenilo konec pomanjkanja. Vendar moram poudariti, da še zdaleč nisem imel novih ali izvirnih zamisli, ki bi pomenile »izviren prispevek k pravni znanosti« kot nujni pogoj za moj doktorat.

Za čez poletje sem našel v Cambridgeu opremljeno stanovanje, ki je bilo last dveh harvardskih študentov, moža in žene, ki sta se prav tako pisala Cohen in sta mi ga bila pripravljena dati v brezplačno uporabo, da bi imela v stanovanju nekoga, ki bi ga varoval pred vlomilci. Stanovanje ni imelo klimatske naprave, čeprav so poletja na vzhodni obali Združenih držav Amerike vroča in vlažna. Enako velja za New York, Boston, Montreal itd. Spomnim se, da mi je znoj z obraza kapljal naravnost na knjigo, ko sem se ob večerih pripravljal na predavanja. Zadnje leto na harvardski pravni fakulteti sem se spoprijateljil s profesorjem Haroldom Bermanom, ki je takrat pisal svoj 84

magnum opus z naslovom »Zgodovina zahodne pravne tradicije«.

Mislim, da je za ta namen dobil štipendijo National Endowment for the Arts, in če se prav spomnim, je imel triindvajset raziskovalnih asistentov. Ena od njih je bila čudovita antropologinja Grace Goodell iz Teksasa. Všeč ji je bila moja zamisel, ki sem jo poimenoval »deontološka napetost«, kar pomeni neskladje med tem, kar je, in tem, kar bi moralo biti. Grace je napisala doktorsko disertacijo o padcu iranskega šaha. Trdila je, da je bila njegova glavna težava to, da je sprejemal zakone v prepričanju, da bo s tem spremenil iransko stvarnost, tj. ni se zavedal te deontološke napetosti. S Haroldom Bermanom sva pogosto skupaj hodila na kosilo v Cambridge, kamor je hodilo tudi nekaj velikih imen, kot sta Karl Deutsch, slavni avtor knjige »The Nerves of Government«, in na primer B. F. Skinner, avtor knjige »The Science of Behaviour«. Karla Deutscha se spominjam po zelo pronicljivi teoriji o naravi zavesti, ki jo je opisal kot vrsto povratnih informacij v možganih, uporabljenih za zaznavanje. Živali zaznavajo, vendar le ljudje zaznavajo, da zaznavajo. B. F. Skinner pa je o dejavnikih človeškega vedenja razmišljal v smislu pozitivnih in negativnih spodbud. Ta dva strokovnjaka sta v nasprotju z mano takrat res prispevala nekaj izvirnega k znanosti na svojih področjih. Ne spomnim se, da bi se nam Skinner kdaj pridružil pri kosilu, Karl Deutsch pa je to počel in pogovori so bili izjemno dragoceni.

Medtem sem se pripravljal na začetek predavanj na poletni šoli v New Yorku, v središču Manhattna blizu Wall Streeta. Ko sem se z letalsko družbo Eastern Airlines prvič odpravil v New York, mi je Grace dala naslov enega svojih nekdanjih študentov, verjetno antropologa, ki je nadaljeval študij na univerzi Columbia. Po prihodu v New York naj bi ga poklical in se s podzemno železnico odpeljal na 117. ulico, torej na zahodni Manhattan, v bližini univerze Columbia.

Po prvem predavanju sem se torej odpravil s podzemno železnico proti severu, vendar sem se zmotil in se peljal z vzhodno podzemno 85

železnico. Vožnja do 117. ulice traja dolgo, jaz pa sem kar sedel z vso svojo prtljago, ker sem prihajal iz Bostona, in opazoval, kako se vlak prazni. Nasproti mene je sedela temnopolta ženska, ki mi je nenadoma rekla: »Dragi, mislim, da ne sodiš sem, peljemo se v španski Harlem ...!« Seveda nisem imel pojma, kje sem, in sem ji rekel, da sem namenjen na univerzo Columbia. »Da,« je rekla, »ampak to je na drugi strani, na zahodu, mi pa se peljemo v črnsko sosesko, ki je zelo nevarna za belčka, kakršen si ti ...«Na naslednji postaji me je pospremila z vlaka na temno ulico, kjer so, spomnim se, taksisti vozili z ugasnjenimi lučmi. To je bil španski Harlem. Stopila je na cesto, se postavila pred taksista in ga prisilila da me je spustil noter. Naročila mu je, naj me pelje čez Manhattan na zahodno stran, kamor sem bil prvotno namenjen. Če zdaj pomislim na to, je bila ta ženska najbrž prostitutka, ki je šla v črnsko sosesko, da bi se dobila s strankami.

Vsekakor mi je verjetno rešila življenje ...

Ko sem prispel v bližino Columbie, sem poiskal naslov študenta, ki mi ga je priporočila Grace, in svojo prvo noč sem lahko preživel v njegovem majhnem stanovanju, na tleh.

Opisal bom svoje prvo srečanje s študenti newyorške pravne fakultete.

Zunaj je bilo neverjetno vroče in soparno, notranji prostori pa so bili klimatizirani, zato je bilo znosno. Predavanje naj bi trajalo štiri šolske ure, začelo se je popoldne, končalo pa okrog sedmih zvečer. Prvič sem vstopil v predavalnico in začel »predavati« približno dvajsetim študentom. Po prvih dveh urah sem se vrnil v svoj začasni kabinet, ki so mi ga dali na razpolago. Bil sem popolnoma iz sebe. Zdelo se mi je, da sem v teh dveh urah izčrpal vse svoje znanje o kazenskem pravu in kriminologiji. Ko sem med tistim polurnim odmorom sedel v pisarni, sem bil prestrašen in sem resno sem razmišljal, da bi kar zbežal, pustil vse skupaj in si priznal, da za to delo nisem primeren.

Vseeno sem se vrnil v predavalnico in nekako uspel preživeti do konca predavanja. Po tem naj bi se z Eastern Airlines vrnil v Boston.

86

Eden od študentov, ki je bil kot večina mojih slušateljev Jud, mi je ponudil prevoz do letališča LaGuardia, ki je bilo takrat še »lokalno« letališče, podobno kot Orly v Parizu. Še vedno se spominjam prve vožnje do LaGuardie po avtocestah, ki jih pred tem nisem še nikoli videl, in občutka olajšanja, ker se je moje predavanje končalo. Spominjam se starih pokopališč, mimo katerih sva se peljala v njegovem majhnem odprtem MG kabrioletu. Potem me je na letališče LaGuardia vsakič peljal tisti isti študent. Nekoč sem ga vprašal, zakaj je bil tako prijazen do mene, on pa je odgovoril: »Ker ste mi všeč ...!« »Oh, da,« sem rekel, »ampak zakaj sem vam všeč?« Odgovoril je: »Because you don't take shit from nobody!« Vendar je bilo to povezano z mojimi naslednjimi predavanji, vsekakor pa ne s prvem.

Vrnitev v Boston in Cambridge je bilo pravo olajšanje, ker sem se New Yorka bal, zlasti po tistem, ko sem skoraj pristal v španskem Harlemu. Poletni New York se mi je zdel umazan in zadušljiv, bal sem se ga. V tistem času je bilo pri letalski družbi Eastern Airlines mogoče kupiti vozovnico s kreditno kartico kar na letalu. 13. julija 1977 okrog osmih zvečer sem med vzletom letala opazoval New York pod seboj, kar naenkrat pa je ta izginil v temi. Nisem bil preveč pozoren, morda sem mislil, da smo že daleč od mesta in da že letimo proti Bostonu. Šele naslednji dan sem izvedel, da je prišlo do izpada električne energije in da je bil nenadoma ves New York brez elektrike. Vse klimatske naprave so se nenadoma ustavile, in to v najhujši poletni vročini, z značilno stoodstotno vlago. Ljudje so obtičali v dvigalih, semaforji niso več delovali itd. Vrnitev v Boston je bila zame, polnega tesnobe, pravi blagoslov.

Eden od judovski kolegov, Jim Brook, me je bil pripravljen nastaniti v svojem stanovanju v visoki stolpnici, ki je bila razmeroma blizu šole. Bil je zelo prijazen, ni pa maral klimatske naprave, zato sem ga moral prositi, naj jo vključi. Poleg tega ni dobro delovala, in ker je 87

bilo zelo vroče, sem se kar ulegel podnjo, da sem lahko zaspal. Jim mi je tako pomagal vse poletje.

Po prvem obupnem »predavanju« sem se odločil za tako imenovano harvardsko sokratsko metodo. To pomeni, da so se morali študenti pripraviti na predavanje, prebrati dodeljene primere in sodelovati z menoj v »sokratskem« dialogu. Na začetku predavanja sem nekoga pozval, naj prebere sodbo, potem pa sem začel spraševati o vidikih primera, njegovi razsodbi ali zadržanju ter o razlogih in posledicah takšne odločbe. To je bilo nekakšno navzkrižno preverjanje, po katerem naj bi se domnevno razjasnil pomen pravnega precedensa.

Strogo v skladu z metodo predavatelj ne sme razkriti pomena primera.

Postavljati mora vprašanja odprtega tipa, študenti pa morajo sami sklepati. To je odlična metoda, ki pušča temo odprto in študentom pokaže, da v pravu ni preprostih odgovorov. Po treh ali štirih predavanjih v New Yorku sem se te metode že navadil. Ravno zaradi nje sem bil tistemu prijatelju, ki me je vozil na letališče LaGuardia všeč, kar je utemeljil z izjavo »you don't take shit from nobody!« Tako sem prebrodil začetno poglavje svojega učiteljevanja in nenadoma ugotovil, da mi gre dobro od rok, da ohranjam sokratski dialog. Ne bi pa rekel, da sem se tega načina diskurza naučil ravno na Harvardu. Pozneje se je izkazalo, da imam za tovrstno razpravo naravno nagnjenje. Vzporedno sem lahko posredoval tudi svoje znanje kazenskega prava in postopka, za katerega sem se med prvim predavanjem bal, da ni bilo dovolj izčrpno. Šola oziroma dekan Shapiro je poskrbel, da sem lahko najel stanovanje v uglednem Stuyvesant Townu. Ogromen kompleks stanovanjskih hiš se je začel na 14. ulici in Prvi aveniji ter segal do 22. ulice.

Podoben kompleks, imenovan Peter Cooper Village, iz šestih blokov, pa se je raztezal severno od Stuyvesant Towna. Mislim, da je Ayn Rand v enem od svojih romanov opisovala ta arhitekturni dosežek.

88

Oba kompleksa sta bila proti koncu druge svetovne vojne zgrajena za vojne veterane. Predvidevam, da so imela vsa stanovanja podoben načrt: večja dnevna soba, povezana z zelo funkcionalno kuhinjo, spalnica za starše (s prezračevalnim sistemom, ker je bila v kotu stavbe) in manjša otroška soba. Obe naselji, Stuyvesant Town in Peter Cooper Village, sta bili dobro vzdrževani, v središču kompleksov pa je bilo varno otroško igrišče in celo dvorana za tim racket ball. Naš naslov je bil 228 E, 22. St., v petem nadstropju.

Veselil sem se, da bom končno lahko imel svoje stanovanje. Spomnim se prve noči tam, ki sem jo po večkratnem prhanju s hladno vodo prespal kar na tleh spalnice. Zjutraj me je zbudila šoja, kot bi bilo stanovanje nekje na podeželju. Jesenski semester je že potekal. Zjutraj sem se z avtobusom odpravil v središče mesta, v predel Tombs, kjer so bila newyorška kazenska sodišča. Do moje fakultete in mojega kabineta je bil od tam le kratek sprehod. To je bilo septembra, ko so bili dnevi že sveži ter ni bilo več vroče in soparno, življenje v New Yorku pa je zato postajalo prijetno. Zaradi odkritja svojega pedagoškega talenta sem se predavanj veselil. Spominjam se, kako sem pred predavanji hodil v majhno restavracijo za vogalom fakultete po zajtrk, dve jajci, pomarančni sok in veliko kavo. Bil sem mlad, star petindvajset let, takrat poln energije in optimizma, ker sem končno odkril svoje učiteljsko poslanstvo. Počutil sem se kot riba v vodi.

Trem letnikom, v vsakem je bilo približno osemdeset študentov, sem predaval kazensko pravo in kazenski postopek. Seveda sem se moral na predavanja skrbno pripravljati, svoje primere za tisti dan sem moral do potankosti poznati, da sem lahko vodil pedagoško izmenjavo, ki sem se je počasi privajal. Na teden sem imel približno devet ur predavanj. Ko sem zapuščal harvardsko pravno fakulteto, mi je njen takratni dekan in moj prijatelj Jim Vorenberg predlagal, naj uporabljam njegov učbenik, enega od mnogih, ki jih je izdala 89

pravna založba West. Knjiga je temeljila na Vzorčnem kazenskem zakoniku. To se mi je zdelo odlično, ker sem se na začetku šolal v kontinentalnem pravu, po katerem zakonik ureja celotno materialno kazensko pravo ter je opremljen z različnimi temeljnimi doktrinami in teorijami. V tistem času je v Združenih državah Amerike postalo jasno, da običajno pravo ni dovolj natančno, saj temelji na podobnosti primerov, ne pa na strogih pravnih silogizmih. Seveda sem bil v tem boljši od večine kolegov, ki so poučevali kazensko pravo v Združenih državah. Svojim študentom sem lahko posredoval podobno logiko, kot je veljala v zakonikih, ki so jih takrat vpeljevali v nekaterih zveznih državah, med drugim tudi v New Yorku, katerega kazenski zakonik je bil praktično kopija Vzorčnega kazenskega zakonika. Do takrat sem predaval, na primer med poletno šolo, po priročniku s kazenskimi primeri z naslovom »Perkins on Criminal Law«, ki ga je izdala založba Foundation Press. To mi je dalo podlago iz sodne prakse za obravnavo vidika splošnega prava, ki se je prepletal z vzorčnim kazenskim zakonikom.

Vorenbergov učbenik s kazenskimi primeri je bil v svojem materialnopravnem kazenskopravnem delu prepleten s sklicevanji na Vzorčni kazenski zakonik, kar pomeni, da so primeri v priročniku še posebej dobro ponazarjali teoretična stališča snovalcev Vzorčnega kazenskega zakonika z Ameriškega pravnega instituta v Philadelphiji, ki je bil po desetletnem pripravljalnem obdobju objavljen leta 1962. Sokratski dialog s študenti sem lahko prepletel z razlagami iz Vzorčnega kazenskega zakonika, kar je bilo študentom všeč. Pozneje sem izvedel, da na newyorškem pravosodnem izpitu nobeden od mojih študentov ni padel na delu izpita iz kazenskega prava, temelječega na newyorškem kazenskem zakoniku, ki je bil kopija Vzorčnega kazenskega zakonika. Medtem sem postal zaradi svojih pedagoških sposobnosti priljubljen med študenti in ob koncu šolskega leta se je izkazalo, da sem dobival najboljše študentske ocene. Drugače rečeno, to je bila 90

zame spet zmaga tudi zato, ker sem v tovrstnem poučevanju iskreno užival. Nekega dne sem na primer na svoji mizi v predavalnici našel jabolko. Študente sem naivno vprašal, od kod je jabolko, kar me je spravilo v zadrego. Nisem namreč vedel, da »zloščeno jabolko« v Združenih državah tradicionalno pomeni kompliment učitelju.

Velika večina študentov je bila judovskega rodu in stiki z njimi so bili živahni in produktivni.

Nekaj mesecev pozneje je v New York prispela moja žena z obema deklicama. Moja plača na newyorški pravni fakulteti je znašala približno 1000 dolarjev, kar je bilo v New Yorku celo takrat zelo skromno.

Spominjam se, da sem ob vsaki plači šel čez cesto do banke Chase Manhattan in unovčil ček, ki bi moral zadostovati do konca meseca.

Zdaj pa je bilo treba stanovanje opremiti s pravo posteljo za naju z ženo, s pogradi za moji deklici in z nekaj pohištva za dnevno sobo. Za slednje nisem imel denarja. Ravno takrat pa je eden od uslužbencev jugoslovanskega konzulata v New Yorku odhajal in mi je prijazno odstopil pohištvo za dnevno sobo, ki sem ga potem sam na ramenih znosil v novo stanovanje v Stuyvesant Townu. Ko so žena in deklici pripotovale v New York, sem jih šel iskat na letališče JFK in se veselil, da se bodo vselile v skromno, a spodobno opremljeno stanovanje, ki sem ga uspel zanje pripraviti. Deklici sta bili stari kakih sedem in pet let. Po toliko letih se nisem veselil ne le varnega družinskega življenja, ampak sem bil navdušen tudi nad tem, da bomo skupaj v tem velikem mestu. Na naši 22. ulici je bila tudi javna šola, imenovana PS 40, za katero se je izkazalo, da ima odlične učitelje, med katerimi so bili tudi številni Judje. Spomnim se, kako sem starejšo hčerko prvi dan peljal v šolo, ves zaskrbljen, kako se bo prilagodila novemu okolju, predvsem zato, ker takrat ni govorila angleško. V Stuyvesant Townu je bilo veliko ameriških srebrnih veveric. Ko sva se s hčerko prvič odpravila proti šoli, sva videla veverico, ki je bila precej temnejša od drugih. Agati sem rekel: »Ali vidiš, da je drugačna? Ni 91

podobna drugim vevericam, a se ima vseeno dobro ...« Sprašujem se, ali je razumela, kaj sem ji poskušal povedati. Vendar smo kmalu ugotovili, da ji gre v šoli zelo dobro, in ob koncu leta je domov prišla z odličnimi ocenami. Bil sem ponosen in vesel, da se je tako odlično prilagodila. Od Agate dve leti mlajša hčerka Iba še ni hodila v šolo, ker pa žena ni bila zaposlena, je lahko doma skrbela zanjo. Nekaj časa je bilo vse v najlepšem redu.

Vendar pa je bila žena takrat že zdravnica in je iskala možnost za opravljanje staža, da bi lahko začela specializacijo iz radiologije. Od nekdaj je bila ambiciozna, zato je bila ogorčena, ker se ji je zdelo skoraj nemogoče dobiti možnosti za začetek stažiranja. Takoj po diplomi na ljubljanski medicinski fakulteti leta 1972 je na ameriški ambasadi v Beogradu opravila izpit ECFMG (Educational Council for Foreign Medical Graduates), tako da je lahko že v Cambridgeu delala v majhni katoliški bolnišnici, namenjeni paliativni oskrbi. V Ljubljani je že začela specializacijo iz rentgenologije, zdaj pa so nenadoma njene poklicne možnosti propadle. Pozneje sem od Ibe izvedel, da je dneve preživljala tako, da je cele dneve kar v spalni srajci hodila gor in dol po stanovanju. To je bil očiten znak reaktivne depresije.

Na newyorški pravni fakulteti je bil starejši profesor, tudi Jud, gospod Silverman, ki je poučeval, če se prav spomnim, civilni postopek. Jaz sem imel pisarno v tretjem nadstropju, on pa v pritličju. Ob neki priložnosti sem gospodu Silvermanu pripovedoval o svoji ženi. Takoj se je odzval in rekel: »Počakajte, poklical bom svojega prijatelja Elkina z Medicinske fakultete Alberta Einsteina, ki je vodja radiologije, in videli bomo, ali nam lahko kaj pomaga ...« Takrat sem imel malo upanja, da se bo iz tega kaj razvilo, vendar se je čez nekaj dni izkazalo, da judovska »povezava« deluje, in moja žena je bila povabljena na razgovor v bolnišnico, kjer se je srečala s predstojnikom, profesorjem radiologije. Razgovor je bil uspešen in brez odlašanja 92

so ji ponudili mesto specializantke radiologije na tisti, res znameniti medicinski fakulteti severno od Bronxa, na skrajnem severu Manhattna. Mislim, da je bila zadovoljna, da se je končno rešila iz osebne krize zaradi brezposelnosti. Še danes sem profesorju Silvermanu hvaležen, in to je še ena od pozitivnih izkušenj, ki sem jih imel s svojimi judovskimi prijatelji v New Yorku in tudi drugod. Vožnja s podzemno železnico na sever Manhattna je bila dolga, vendar očitno žene to ni motilo, tako zadovoljna je bila s tem odličnim imenovanjem. Vendar je to pomenilo, da je morala zgodaj zjutraj oditi, zato sem moral jaz pripraviti deklici za odhod v šolo. Največja težava, to povem brez dlake na jeziku, ju je bilo počesati in iz las narediti majhne čopke, po enega na vsaki strani njunih malih glavic. Potem sem ju peljal v šolo in bil vesel, da je šola PS 40 zelo spodobna, čeprav skromna ustanova, in zadovoljen, da se imata tam lepo in se dobro učita. Tako je naše življenje nekaj let teklo razmeroma mirno.

Ob nedeljah smo hodili v muzeje, npr. v Metropolitanski muzej umetnosti in Prirodoslovni muzej. Takrat je bil New York za naju fascinantno mesto, kar ob prihodu iz Ljubljane oziroma Cambridgea sploh ni bilo presenetljivo. Včasih smo se ob nedeljah popoldne odpravili v kitajsko četrt na jugu Manhattna, kjer smo se iz neznanega razloga počutili bolj domače. Kitajska četrt nas je zelo zanimala, včasih smo večerjali v eni od kitajskih restavracij, odkrili pa smo tudi slaščičarno s slastnimi kitajskimi slaščicami. V četrti Mala Italija so 19. septembra praznovali praznik svetega Gennara, ki smo se ga običajno udeležili. Tudi v Stuyvesant Townu je bilo prijetno, kadar je bil bolšji sejem. Starejši ljudje, ki so se želeli znebiti kakih predmetov, za katere so vedeli, da jih ne bodo več potrebovali, so ponujali še uporabne pripomočke itd., pri čemer niso iskali koristi, ampak so skušali na ta način pomagati mladim družinam. Tudi to se je običajno dogajalo septembra, ko sta se poletna vročina in sopara že poslovili. Nekje sem dobil rabljen črno-beli televizor, vendar se 93

ne spomnim, da bi ga kaj dosti gledali. Po drugi strani pa smo imeli odlično stereo napravo.

Predavanja so se mi običajno začel okrog enajstih. Ko sem deklici odpeljal v šolo, sem imel kako uro časa zase. Pripravil sem si veliko skodelico močnega čaja, dal noge na mizo in poslušal Beethovnov koncert za violino v D-duru, ki ga je izvajal Yehudi Menuhin. Zagotovo sem ga poslušal petdesetkrat. Vsakič znova sem bil navdušen in sem med poslušanjem doživljal pravi višek. Potem sem se z avtobusom odpeljal do šole in bil pripravljen na začetek predavanj. Na neki način je bilo to eno najsrečnejših obdobij mojega življenja, ne samo ali celo predvsem zaradi Beethovna. Bilo je povezano z intenzivnostjo mojega dela in z družino, ki je bila končno združena in je imela dobre obete. Deklici sta obiskovali dobro šolo, žena je imela delo, ki jo je veselilo, jaz pa sem imel delo, zaradi katerega sem se končno počutil samouresničenega. V precejšnji meri je bil to zapozneli učinek moje izkušnje satorija iz leta 1972, ker je ta osvobodila moje notranje vire, ki sem jih zdaj ustvarjalno uporabil v kontekstu, ki ni bil več dolgočasno »raziskovanje« v odmaknjeni pisarni na oddelku za mednarodne pravne študije na harvardski pravni fakulteti. Pri tem moram omeniti svojega očeta, ki je bil znan po tem, da je znal zapletene stvari razložiti na preprost način. (Qui bene distinguit, bene docet ...) Spomnim se, da je bilo to omenjeno celo v nekrologu, objavljenem po njegovi smrti leta 1962 v časopisu. Po drugi strani pa z nekaj zaupanja v teorijo Jeana-Baptista de Lamarcka iz 18. stoletja verjamem, da sem pedagoško nadarjenost tako ali drugače podedoval po starših. Pozneje v življenju so mi govorili, da imam pri javnem nastopanju »karizmo«, ki ima najbrž isti izvor kot zgoraj omenjena osvobojena pedagoška nadarjenost. Nedvomno je bila povezana tudi z izbruhom energije, ki sem ga že opisal, le da se ta ni mogla izraziti, dokler nisem jeseni leta 1974 v New Yorku vstopil v predavalnico.

94

Edina težava je bil denar. Žena je kot praktikantka na Medicinski fakulteti Alberta Einsteina dobivala nekakšno minimalno štipendijo, 200 ali 300 dolarjev na mesec, medtem ko je moja plača znašala le 1000 dolarjev. Spomnim se, da je bila takrat v časopisu New Yorker Journal objavljena oceno, koliko denarja je potrebno za življenje na Manhattnu. Ocena je bila, če ne upoštevamo garaže, 300.000 dolarjev na leto, medtem ko sem jaz zaslužil približno 15.000 dolarjev. Polovica denarja je šla za stanovanjsko najemnino, ki je bila za newyorške razmere pravzaprav precej zmerna, a kljub temu smo morali preživeti s približno 600 dolarji na mesec. To pa je bilo premalo, zato sem se obrnil na dekana Shapira in mu zaupal svojo težavo. Takoj je privolil v 30-odstotno povišanje moje plače. Oddahnil sem si, toda ko je prišel naslednji ček za plačo, sem ugotovil, da je znesek isti, nato pa dobil pojasnilo, da se bo plača zvišala šele naslednje leto. Glede na to, da sem kot predavatelj dobro opravljal svoje delo, sem bil besen, ker se je z mano tako poceni poigral, medtem ko je bilo znano, da si je sam privoščil limuzino s šoferjem in obilno plačo, kakršne ni imel noben dekan pravne fakultete v državi. Hkrati sem moral predavati tudi na City College of New York (CCNY) na 125. ulici na Manhattna. S takšno pedagoško obremenitvijo so me kolegi imeli za nekakšnega Stakhanovca.

Spomladi tistega študijskega leta sem ugotovil, da je moj vir adrenalina (prihaja iz nadledvičnih žlez na vrhu ledvic) popolnoma izčrpan.

Lotile so se me vse vrste alergij, katerih vzrok je bila tudi ambrozija, ki jo je zahodni veter prenašal čez celotno ameriško celino. Alergičen sem bil celo na svetlo ameriško pivo, po pitju katerega sem dobil koprivnico, prav tako alergijskega izvora. Spomladanski semester je trajal od mojega godovnega dne, svetega Sebastijana (20. januarja), do mojega rojstnega dne (13. maja). Potem me je čakal kup tako imenovanih modrih zvezkov s pisnimi izpiti, ki sem jih moral oceniti v približno mesecu dni. Ljudje večinoma ne razumejo, kakšen adre95

nalinski posel je v resnici poučevanje. Igralec, ki nastopa v gledališču, se na primer iz predstave v predstavo ravna po istem, na pamet naučenem scenariju, vsakič pred novo publiko. Ko gre za resno poučevanje, si mora človek vsakič znova napisati scenarij za isto publiko, ki pričakuje spodbujajoče predavanje. Takrat sem spoznal, zakaj morajo imeti učitelji dolge počitnice. Nadledvične žleze potrebujejo približno pet tednov, da si opomorejo, in ne obstaja noben vitamin ali kaj podobnega (pantotenska kislina), ki bi pomagal to izčrpanost skrajšati. To je pomenilo, da sem si nekje avgusta opomogel, v začetku septembra pa sem moral znova začeti. Seveda obstajajo različne vrste pedagoškega procesa, ki so v pravu za slušatelje večinoma dolgočasne in so zato prikrajšani za učno vznemirjenje, ker profesorji predavajo preveč »lagodno« ali preprosto zato, ker nimajo tiste, že prej omenjene pedagoške nadarjenosti, da bi lahko slušatelje motivirali in jih spodbujali k študiju. Ambrozija oziroma njen pelod je nekje od konca marca ali aprila v newyorškem ozračju dobro znan alergen. Spomnim se, da je na mojem potovanju z ladjo v Evropo, ki ga bom opisal pozneje, pelod ambrozije prineslo do nas, ko smo bili že zelo daleč od vzhodne ameriške obale, tako gost je ta pelod.

Občutljivost na vse vrste alergenov je povezana s količino adrenalina v telesu; nižja kot je, večja je občutljivost na alergene. Poleg tega, kot sem že povedal, v New Yorku in povsod na vzhodni obali praktično ni pomladi, zima preide neposredno v poletje, včasih že marca.

Uporabljal sem vse vrste antihistaminikov, zaradi katerih sem bil zaspan, kar pa za predavatelja ni primerno. Sčasoma sem odkril zdravilo rastlinskega izvora, imenovano »Haas«, ki je za nekaj ur prineslo olajšanje. Stanje se mi je nazadnje tako poslabšalo, da smo namesto o antihistaminikih razmišljali o močnejših kortikosteroidih, vendar se na srečo za to nismo odločili.

Medtem sem na fakulteti povzdignil glas, ker si je mlada ženska, ki sem jo nadomeščal pri predmetih kazensko pravo in kazenski postopek, 96

vzela dopust, da bi rodila. Privoščila si je dva tedna dopusta. To me je začudilo, saj so v socialistični Jugoslaviji ženske po rojstvu otroka dobile vsaj leto dni dopusta. Menim, da je bilo to za moje kolege odkritje in so spoznali, da sta dva tedna za rojstvo otroka naravnost smešna. Kmalu je izbruhnil škandal, v središču katerega sem se nehote znašel in je postal bitka med menoj in dekanom Shapirom.

Novica je bila objavljena v časopisu New York Bar Journal in tudi drugod, jaz pa sem nehote postal nekakšen zagovornik človekovih pravic. To je seveda povečalo napetost med mano in dekanom.

Preden nadaljujem to zgodbo, moram pojasniti nekaj podrobnosti, ki izhajajo iz mojega akademskega obdobja na newyorški pravni fakulteti. Ameriški študenti prava so razvrščeni glede na povprečno oceno, doseženo na sprejemnem preizkusu na pravni fakulteti (LSAT).

Ta preizkus morajo od leta 1947 opraviti vse generacije bodočih študentov prava. Namen preizkusa je izmeriti inteligenčni količnik kandidatov. Ta inteligenčni količnik je prilagojena različica običajnega inteligenčnega testa in se od leta 1947 potrjuje na zaporednih generacijah. V Evropi ljudje ne razumejo, da je kakovost ameriške pravne fakultete bolj kot s kakovostjo njenih profesorjev povezana s povprečnim inteligenčnim količnikom njenih študentov. Pri tem pa ne mislim, da je kakovost poučevanja na Pravni fakulteti Harvard in drugih univerzah »Ivy League« veliko boljša kot kjer koli drugje predvsem zato, ker profesorji prava in vseh pravnih fakultet v državi tako ali tako prihajajo z ene od teh prestižnih univerz. Osredotočenost na rezultat LSAT je smiselna na pragmatičen ameriški način.

Odvetniške pisarne, ki zaposlujejo nove odvetniške pripravnike, se ne osredotočajo na »znanje«, ki naj bi ga ti diplomanti pridobili med študijem prava predvsem zato, ker je vodilna mantra na pravnih fakultetah, da ne učijo vsebine prava, ampak le to, »da človek razmišlja kot pravnik«. (Niti sam nisem prepričan, da to res počnejo.) Toda odvetniške družbe to dobro vedo in jih zaposlujejo, ker vedo, da bodo 97

s pravne fakultete iz »Ivy League« pridobili zelo inteligentnega kandidata. Glede na to, na katero pravno fakulteto je bil nekdo sprejet, lahko sklepamo, kakšen rezultat LSAT ima, kar ga glede na inteligenco uvršča na lestvico. (Če želite ameriškega odvetnika stisniti v kot, ga vprašajte, na kateri pravni fakulteti je diplomiral.)

Kar se tega tiče, sem bil, ne glede na pomoč Jima Vorenberga in Jerryja Cohena na Harvardu, očitno zapostavljen. Na magistrskem in doktorskem študiju je bil tudi kolega iz Južne Afrike, judovski štipendist, ki ni kazal posebne sposobnosti ali nadarjenosti. Po končanem študija na Harvardu pa je nemudoma dobil prestižno mesto na neki avstralski univerzi. Ko si je premislil in se vrnil na Zahod, je ponovno dobil prestižno mesto na neki kanadski univerzi. Drug tak primer je bil štipendist v rednem podiplomskem programu za pravnike na Harvardu. Napisati bi moral referat o »domnevi duševne razsodnosti« in je nenehno prihajal v mojo pisarno na oddelku za mednarodne pravne študije, da bi od tam črpal ideje. Seveda sem mu pomagal, vendar se mi ni zdel posebno sposoben, kaj šele ustvarjalen ali izviren. Mnogo let pozneje sem izvedel, da je postal dekan prestižne univerzitetne pravne fakultete na Zahodni obali, kar je bilo zame takrat popolno presenečenje. Šele zdaj se zavedam, da so se ti povprečneži zaradi svoje judovske rodovne pripadnosti zlahka povzpeli v akademskih krogih. Preprosto so si med seboj pomagali, obenem pa so pomagali tudi drugim, vendar le do nekega nevidnega steklenega stropa. To se je zgodilo tudi meni.

Bistveno je to, da je bil takrat na newyorški pravni fakulteti povprečni rezultat LSAT približno 600 točk, medtem ko je lestvica segala do 800 točk. Drugače povedano je bila z vidika inteligence njenih študentov to, milo rečeno, povprečna fakulteta. Ne da bi to sploh vedel, sem začel na najnižjem akademskem položaju, ki pa ni bil povezan s prestižnostjo kot tako. Ta je bila povezana s kakovostjo 98

sokratskega dialoga v predavalnici, tj. z inteligentno odzivnostjo študentov. Vsaj takrat položaj na akademski lestvici pravnih fakultet ni imel veliko opraviti s plačo, ker so bile plače na vseh pravnih fakultetah približno enake. Tudi s prestižem je bil povezan, predvsem pa z inteligentnostjo učnega okolja na določeni pravni fakulteti.

Počasi mi je postajalo jasno, da sem bil postavljen na dno in da se na lestvici ameriških pravnih fakultet nikoli ne bom mogel dvigniti nad določen položaj. Kot sem že poudaril, je bila na newyorški pravni fakulteti večina študentov judovskega porekla. Še vedno verjamem, da je v judovskem umu nekaj, morda zaradi talmudske kulture, kar se zelo dobro prilega zahtevnemu pravnemu dialogu. Pozneje sem predaval na prestižnejših mestih, kot sta Fordham University in Iowa Law School, in ugotovil, da so tamkajšnji študenti iz nekega razloga veliko manj navdušujoči.

Moja doktorska disertacija (S. J. D.) medtem ni napredovala, ostala je v fazi, v kateri je bila, ko sem zapustil Harvard in odšel v New York. Od sebe sem pričakoval, medtem ko druga dva kandidata morda nista, da se bom domislil pravih »izvirnih prispevkov k pravni znanosti«, tj. da bom na tem področju pripravil izvirne ideje, novosti. Še danes menim, da preprosta raziskovanja prava, brez izvirne hipoteze, tako kot na drugih znanstvenih ali študijskih področjih, ne vodijo nikamor in privedejo le do povzemanja na podlagi pravnega raziskovanja ali preproste kompilacije. Po eni strani sem bil preveč len, da bi se lotil takšnih pešpoti, ki ne vodijo nikamor, po drugi strani pa sem bil bolj ambiciozen in sem od sebe pričakoval, da bom prišel do nečesa, kar bo resnično novost. Tudi ko sem začel predavati v New Yorku, mi na misel ni prišlo nič izvirnega.

E. M. Forster nekje pravi naslednje: »Kako naj vem, kaj mislim, dokler ne vidim, kaj pravim ...« To ne velja samo na področju prava.

To velja na vsakem znanstvenem ali študijskem področju, zato so 99

univerze tudi kraji produktivnega raziskovanja. Z drugimi besedami, poučevanje in odkrivanje novih in izvirnih vidikov gre z roko v roki z razlaganjem in ubesedovanjem danih idej v procesu njihovega posredovanja naslednjim generacijam študentov. Vendar tudi to predpostavlja raziskovanje. V mojem primeru je raziskovanje obsegalo preučevanje in poučevanje sodne prakse, osnovne sodne prakse na področju kazenskega materialnega prava in kazenskega postopka.

Za sokratski dialog v predavalnici se je bilo treba seveda temeljito pripravljati, kar je pomenilo intenzivno preučevanje precedenčnega prava. Zato sem bil praktično prisiljen v to »raziskovanje«.

Med delom s študenti, ko sem jih skušal naučiti, kaj se skriva za določenim, večinoma vrhovnim sojenjem, sem se moral poglobiti v pomen in posledice tega precedensa. Na tej poti sem nezavedno ustvarjal razlagalne teorije, ki so se v tem procesu kopičile v moji podzavesti in pripravljale izvirne zamisli, da bi prišle na površje. Bertrand Russell nekje pravi, da če bi vedeli, od kod prihajajo ideje, »bi bila znanost mesečina«. S tem je celo tako velik znanstvenik in matematik priznal, da se ideje od nekod pojavijo, rekel bi iz nakopičenih spoznanj nekje globoko v možganih. Kljub temu je ta proces počasen in v mojem primeru je trajalo vsaj štiri leta, da je ustvaril svoje rezultate. (Doktoriral sem šele leta 1980.) Med poučevanjem nisem več obupoval nad tem, da bi od nekod potegnil ideje, bil sem preveč zaposlen s pripravami na predavanja, kar pa je pomenilo, da sem opravljal nekakšno »raziskavo«. Šele pozneje se je ta naložba obrestovala.

Ko sem spoznal, da sem bil diskriminiran in da New York Law School ni okolje, ki bi mi predstavljalo velik izziv, sem postal do neke mere užaljen. Poleg težav z dekanom in škandala, ki je po nepotrebnem izbruhnil na račun mojega poskusa zagovarjanja peščice kolegov, sem se v nekem trenutku leta 1979 odločil, da je čas za vrnitev v Jugoslavijo, tj. v rodno Slovenijo. Šele zdaj dojemam, da sta se pod vsem tem 100

skrivala domotožje in tudi nostalgija. V tem pogledu namreč obstajata dve vrsti ljudi. Takšni, ki se počutijo doma povsod, ne glede na to, v kakšnem položaju se nahajajo. Obstajajo pa tudi drugačni, ki se ne morejo znebiti domotožja, in nedvomno sem bil in sem še vedno v tej drugi kategoriji. Seveda to ni nekaj, kar bi lebdelo v zavesti, ampak je vztrajen občutek, da je nekaj narobe, a človek ne ve, kaj ...

101

102

POTOVANJE

103

Tako sva se z ženo leta 1979 odločila, da se bova vrnila v Slovenijo, in ker je šlo za stalno preselitev iz New Yorka v Ljubljano, sva zbrala vse najino skromno imetje, ga spakirala v tri potovalne skrinje in kupila vozovnice za potovanje z ladjo (imenovala se je Tuhobić), ki je bila v resnici tovorna ladja in je sprejela tudi približno petdeset potnikov ter se ustavljala v različnih pristaniščih na obeh straneh Atlantika in sprejemala tovor, potnikom pa omogočala ogled teh krajev. Ladja je odplula iz newyorškega pristanišča Brooklyn, kjer smo se vkrcali skupaj s tremi skrinjami.

Tuhobić se je ustavil v dveh pristaniščih na vzhodni obali Združenih držav, v pristanišču Savanah v Georgii in Jacksonville na Floridi.

Ko smo se odpravili na pot čez Atlantski ocean, ki je trajala dvanajst dni, je bilo popolnoma mirno, ocean je bil siv, gladek in brez kakršnega koli vetra ali valovanja. Ves čas potovanja smo opazovali leteče ribe in čutili počasno brbotanje zalivskega toka, ki se je pomikal proti vzhodu. Ponoči sem imel odprto lino in pred spanjem poslušal to šumljanje.

Ker sem s seboj vzel svoj violončelo, sem lahko vsak dan vadil, in sicer Preludij k Bachovi suiti za violončelo št. 3 v C-duru. Pozabil sem omeniti, da sem se sedem let učil violončelo v Glasbeni šoli v Ljubljani in da sem po mnenju učiteljev veljal za up te generacije violončelistov.

Imel sem odlične ocene in zato bil tudi oproščen plačila šolnine.

Moja učiteljica gospa Karola Jeraj, rekli so ji Oli, je bila prijazna gospa srednjih let, katere oče je igral violino pri dunajskih filharmonikih.

Njen mož je bil najbolj znan slovenski skladatelj tistega časa, Lucijan Marija Škerjanc. Kot rečeno, sem bil baje nadarjen, a sem bil po svoje mladostniško len in nisem skoraj nič vadil. Gospa Jeraj se ni zavedala, čeprav se morda nekoliko tudi je, da sem bil zaradi mačehinih zlorab, zlasti po očetovi smrti, pod velikim pritiskom.

104

Prav tako je treba razumeti, da je violončelo izredno težko obvladati, veliko težje kot na primer violino. Pri igranju violine držimo prste skupaj in je zato možnost, da bi zgrešili pravi ton manjša, medtem ko pri violončelu prste držimo nekoliko narazen, zato je pravi ton težje najti. Vendar sem šele pozneje razumel, da prava umetnost igranja violončela ni toliko odvisna od leve roke. Glasbeni izraz in tonske nianse se namreč izvajajo z lokom, torej z desno roko. Gre za pravo umetnost, povezano s položajem zgornjega in spodnjega dela roke ter zlasti zapestja. Poleg teh »tehničnih podrobnosti« pa je talent pri violončelu, tako kot pri drugih glasbilih, zlasti pri godalih, povezan s čustvenim razločevanjem, z razumevanjem nekje v podzavesti, za kaj pri melodiji gre, kakšno občutje naj bi predstavljala.

Očitno je imel moj introvertirani čustveni značaj, kot bi ga opredelil Carl Gustav Jung, nekaj opraviti s to glasbeno občutljivostjo, zato sem v glasbeni šoli verjetno dobival te nezaslužene dobre ocene.

Moja učiteljica in njen mož skladatelj sta me pogosto pripravljala na javni nastop v svojem stanovanju, kjer sta seveda imela tudi majhen koncertni klavir. Z glasbenim spominom nisem imel težav, moja šibka točka pa je bil občutek za ritem, zlasti za sinkopo. Spominjam se, da me je gospod Škerjanc spremljal na klavirju s cigareto v ustih in govoril: »Glej, Boštjan, tukaj se lahko ustavim in cigareto odložim v pepelnik, potem pa nadaljujem ...« S to ritmično oviro se preprosto nisem mogel sprijazniti. Dejansko sem že takrat slišal, da so ljudje z dobrim melodičnim talentom pogosto slabši, ko gre za ritem. Ne vem, ali to velja za vse, a pri meni je očitno veljalo. Rad sem hodil v glasbeno šolo in k pouku violončela, vendar me je mladostniška »ustvarjalnost« silila, da sem prišel v šolo eno uro prej, šel v prazno sobo s klavirjem in nekako improviziral glede na svoje razpoloženje.

Teh priložnosti se spominjam še bolj kot samih ur violončela. Moral sem biti star nekje petnajst let ali morda leto ali dve več, ko me je stres doma, ki mu je botroval še dodaten stres iz srednje šole, kjer 105

sem zaradi istega stresa dosegal slabše rezultate, žal prisilil, da sem opustil glasbeno šolo. Mislim, da sta bila učiteljica in njen mož razočarana, še posebej zato, ker sta toliko vložila v moje glasbeno izobraževanje. Toda ko se zdaj ozrem nazaj, obžalujem, da sem ju razočaral, in menim, da bi brez pritiskov, ki sem jih doživljal, nadaljeval, čeprav ne verjamem, da bi kdaj postal vrhunski glasbenik. Da bi to postal, je jasno, da je treba vaditi in vaditi in vaditi.

Spomnim se, da me je gospa Jeraj ob neki priložnosti peljala na koncert, na katerem je slavni violončelist Mstislav Rostropovič izvajal, če se prav spomnim, Dvořakov koncert za violončelo v b-molu. Sedela sva v prvi vrsti, ona pa mi je naročila, naj opazujem predvsem njegovo desno roko, njegov lok. Spomnim se, da je bil Rostropovič precej nestrpen do ljubljanskega filharmoničnega orkestra, ker ta očitno ni igral po njegovih pričakovanjih. Takrat je bil Rostropovič še vedno omejen na nastopanje v državah vzhodne Evrope, zato je verjetno »pokroviteljsko« sprejel nastop v Ljubljani. Nikoli več se ni vrnil.

Nekoč, ko sem že poučeval na pariški Sciences Po, sem ga srečal na letališču in mu povedal, kako dobro se ga spominjam, ko je kot mladenič igral v Ljubljani. Rostropovič, Rostro, kot mu pravijo, je bil prijazen in mislim, da je bil tega vesel.

Ko sem vadil, tudi na ladji sam v svoji prostorni kabini, sem odkril poanto te Bachove Suite št. 3 v C-duru. Prav na sredini je takt, v katerem se ves, praktično matematični prvi del Preludija nenadoma obrne navzven kot rokavica. V tem enem samem stavku Preludija se je nakopičena tehnična bravura prvega dela nenadoma preobrazila v nekaj skrajno liričnega, molitvenega. Ko sem vadil skladbo, mi je postalo jasno, kakšen je bil skladateljev namen. Ko sem obiskoval glasbeno šolo, smo morali Bacha oziroma njegove suite igrati kot nekaj povsem tehničnega, kot zgolj praktične vaje.

106

Tu bi se moral vrniti h Carlu Jungu in njegovi teoriji o štirih duševnih funkcijah. Križajo se štiri: mišljenje, čustvovanje, čutenje in intuicija. Človek se rodi z eno prevladujočo funkcijo, kot sem že pojasnil, in poskuša razviti svojo sekundarno funkcijo, ki se mu zdi zanimivejša.

Te štiri funkcije naj bi bile po Jungovem mnenju v sožitju. Mišljenje in čustvovanje sta na dveh skrajnih točkah križišča, prav tako čutenje in intuicija. To pomeni, da rojeni mislec ne bo nikoli razvil razločevalnega čustvovanja, rojeni intuitivec pa bo imel razločevalno čutenje, kakršno se na primer zahteva od slikarja, skladatelja ali glasbenega izvajalca. Samo genij lahko razvije vse štiri Jungove funkcije. Zato je bil Sebastian Bach genij in zato je obračanje rokavice navzven, kot v tem preludiju, znak genija. Prvi del Preludija je popolnoma razumski, skoraj matematičen, potem pa nenadoma sledi presenečenje, ta se spremeni v nekakšno občutje, kar je Bach tudi hotel. Ta dva dela suite rad primerjam s soneti Williama Shakespeara. Vzemimo na primer Sonet 116 [ZL1] , ki se začenja z besedami: »Poroki zvestih duš ne pripoznam zadržka.« Prvi del soneta sporoča, spet, razumsko obravnavo ljubezni proti poroki; uporablja celo pravne izraze, kot je »zakonski zadržek«.

Poroki zvestih duš ne pripoznam zadržka.

Ljubezen ni ljubezen, ki se menja v drugo, kakor da je blago za barantanja trška, ali gre sem in tja idočim na uslugo; ne, ne, zmeraj je zvezda neopotekava, ki ne vzdrhti, tudi ko gleda vihre morja, vodnica vseh popotnik bark; a nje veljava neznana je, čeprav izmerjen kot obzorja.

107

Ni časov pepček, dasi rožnata in gladka lica doseže mah ukrivljenega srpa: ljubezni ne premerja dan in ura kratka, do slednje sodbe traja in se ne izčrpa. Če mi dokaže zmoto kdo, tedaj – izvoli: jaz nisem pisal nič, nihče ljubil nikoli.

Prvi štirje stihi so skoraj racionalen opis, čustveni del pa se začne s petim stihom, nato pa sledi crescendo do predzadnjih dveh sklepnih vrstic. Spet vidimo, da je začetek racionalen (funkcija mišljenja), ki preide v posebno vrsto čustva, zaradi katerega je ta Sonet 116 tako odličen primer poezije. V pripovedništvu je mojo teorijo težje dokazati, toda v Bachovih glasbenih delih, na primer v znani Toccati in fugi v d-molu (https://www.youtube.com/watch?v=Nnuq9PXbywA), po izpostavitvi ali temi, ki je povsem tehnična, sledi izmenjava tehnične miselne funkcije na eni strani in izpostavitve številnih čustev na drugi strani, ki na koncu dosežejo izjemno ponižno in nežno molitev.

Ko sem razumel zgodbo Bachovega Preludija, sem to preverjal s poslušanjem več odličnih violončelistov, začenši z Rostropovičem.

Spomnim se tudi, da je nekoč v Cambridgeu na Harvardu nastopal violončelist George Neikrug iz Bostona. Na pamet je zaigral vseh šest Bachovih suit. Vsaj zame vse skupaj ni imelo umetniškega učinka, pravzaprav je bilo dolgočasno. Toda takrat, nekje leta 1972, še nisem odkril te zvijače. Potem sem po poslušanju številnih posnetkov odkril violončelista, ki je razumel odlomek v omenjenem Preludiju.

Rostropovič ga ni razumel in razen Pierra Fourniera ga ni razumel nihče drug. Značilno je, da je bil Fournier prezrt, domnevno zaradi 108

antisemitizma, čeprav je bil vsaj po mojih merilih daleč najboljši. To samo dokazuje, da tudi v glasbenih krogih umetniška merila pogosto niso odločilna. Če nekdo ne pripada druščini, bo izpostavljen dobrohotnemu zanemarjanju (benign neglect).

Na ladji sem igral oziroma vadil violončelo, potniki pa so prihajali k moji lini in me nagovarjali, naj jim zaigram. Seveda sem vedel, da nisem kos niti tehničnim zahtevam skladbe, in šele dosti pozneje sem razumel, da je ukvarjanje s suito v smislu kakršne koli popolnosti brezupno, ker je bil edini namen vadbe nekako vživeti se v genialnost Johanna Sebastiana Bacha.

Po tem odmiku se spet vračam h glavni zgodbi. Po dvanajstih dneh plovbe po Atlantiku smo nenadoma zagledali otok Madeiro, ki se je nepričakovano dvignil iz morja. Tam se nismo ustavili, ampak smo nadaljevali pot do Casablance. Kar zadeva Casablanco, je vse moje znanje o njej seveda izhajalo iz filma »Casablanca«, v katerem sta Humphrey Bogart in Ingrid Bergman igrala glavni vlogi in ki je bil v času mojega bivanja v Cambridgeu daleč naokoli najbolj priljubljen film, ki so ga nenehno predvajali v lokalnem kinu. Nikoli prej nisem bil v Afriki in vsi štirje, žena in obe deklici, smo se veselili ogleda tega maroškega mesta. Bilo je poleti, vendar je bila vročina še znosna, zato smo se odpravili v mesto. Šli smo na tamkajšnji sejem, ki je bil živahen in poln ljudi. Po desetih minutah sem hotel nekaj kupiti in ugotovil, da mi je iz zadnjega žepa izginila denarnica in z njo vsa gotovina, vsi dokumenti in potovalni čeki. Bili smo popolnoma prestrašeni, sredi Casablance, in nisem vedel, kaj naj storim. Ne spomnim se, kaj vse sem potem storil, vendar smo zaradi previdnosti glede potovalnih čekov in seveda zaradi dejstva, da je potni list ostal na ladji, nekako premagali to zadrego. Zato vsem svetujem, da so na takih mestih zelo previdni in da vso gotovino in dokumente, kadar se zadržujejo na takem kraju, hranijo doma.

109

Naslednje pristanišče, v katerem smo se ustavili, je bil Livorno v Italiji. V vseh krajih, tudi na vzhodni obali Amerike, je ladja raztovarjala in natovarjala različen tovor, spomnim se na primer velikih bal papirja. Livorno je tovorno pristanišče in za nas turiste mesto ni bilo zanimivo, toda naslednja postaja je bil nepozabni Neapelj, kot pravijo Italijani: »Videti Neapelj in potem umreti ...« (»Vedere Napoli e poi morire ...«) Ravno v Neaplju se dogaja zgodba iz nadaljevanke »Genialna prijateljica«, ki sem jo že prej omenjal in ki je eden najboljših filmov, kar sem jih kdaj videl (https://www.imdb.com/ title/tt7278862/). O poanti te nadaljevanke o shizoidnem dekletu in na koncu tudi o njenem nasprotniku, shizoidnem mladeniču, bom pozneje še kaj povedal.

Iz Neaplja smo odpluli proti vzhodu in se naslednjič ustavili v Solunu v Grčiji. Pozabil sem omeniti, a to je bilo tako ali tako pozneje, da sem v Grčiji poučeval na vsaj štirih ali petih poletnih šolah; o tem bom kaj več povedati pozneje. Po Solunu smo spet pluli proti zahodu, najprej do jugoslovanskega pristanišča Bar, nato pa do končnega pristanišča Reka. Ko smo se v pristanišču morali izkrcati z ladje, smo imeli nenavaden občutek, da smo prisiljeni zapustiti nekaj, kar nam je ves čas plovbe dajalo občutek varnosti. Takrat nisem vedel, da ta vrnitev v Jugoslavijo, v Slovenijo, ne bo trajala prav dolgo.

Vrnili smo se v Ljubljano, v svoje staro stanovanje, ki nas je čakalo, in takrat se je pojavilo vprašanje glede moje in ženine zaposlitve.

Pred odhodom v Evropo, ko sem bil še v New Yorku, sem si seveda dopisoval s Pravno fakulteto v Ljubljani in dobil določne namige, da me čaka profesorsko mesto. Žena ni imela večjih težav pri zasedbi delovnega mesta v Univerzitetnem kliničnem centru, vendar očitno ni bila zadovoljna.

110

Na pravni fakulteti sem tako rekoč moledoval za imenovanje, vendar je vodilna nomenklatura iz očitnih razlogov, zlasti ker sem prihajal z Zahoda in ker sem se ji dejansko izneveril, odlašala in me pustila čakati. Potem pa je sledilo presenečenje, žena se je nenadoma odločila, da se bo sama vrnila v New York na svojo Medicinsko fakulteto Alberta Einsteina in s seboj vzela obe deklici.

111

112

VRNITEV V ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

113

Takrat sem spoznal, da je izjemno ambiciozna in da ji je kariera pomembnejša od mene. Tako sem nenadoma ostal v Ljubljani sam in brez kakega upanja, da mi bo uspelo dobiti mesto na pravni fakulteti. To se je dogajalo novembra 1979, in takrat sem se odločil za prelomno potezo. Priskrbel sem si zabojnik in s prijateljevo pomočjo vanj zložil vse naše premoženje ter ga z ladjo poslal v New York. S tem se je končala moja navezanost na domovino, vsaj tako sem takrat čutil.

Medtem je žena najela stanovanje v bližini Medicinske fakultete, na Pelham Roadu v New Rochellu severno od New Yorka. Kupila je avto, čuden Oldsmobile, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil prava polomija, in ko ga je prvič odpeljala iz garaže, je trčila v dva druga avtomobila. To se mi je zdelo zabavno, vendar le zato, ker je bil avto, ko je zapustila garažo, po ameriškem običaju že zavarovan. Ko sem se pozno novembra vrnil v Združene države, sem ugotovil, da je najeto stanovanje lepo in prostorno, vendar je bilo zame neugodno, ker je bilo od mesta oddaljeno kakih 12 milj. Nisem vedel, kaj naj storim, zato sem se za pomoč spet obrnil na newyorško pravno fakulteto. Seveda mi uprava šole ni bila ravno pripravljena pomagati, in to iz dobrih razlogov. Tamkajšnja kolegica profesorica, ki sem ji bil všeč, mi je dovolila uporabljati svoj kabinet, ko sem pisal dopise na najrazličnejše pravne fakultete in za prihajajoči semester iskal delovno mesto. Kot rečeno, to je bilo v začetku decembra 1980 in vprašanje je bilo, ali mi bo januarja uspelo dobiti delovno mesto. Situacija je bila brezupna, vendar pa je vsako leto okoli božiča potekalo srečanje vseh pravnih fakultet, ki so iskale kandidate za učiteljska mesta, čemur se je reklo »mesni trg« (meat market). Ob tej priložnosti sem se odpravil v Chicago in se zmenil za dva ali tri razgovore, kar ni bilo prav veliko.

Naj še enkrat poudarim, če bi bil Jud, bi delovno mesto dobil brez najmanjših težav.

114

Imel sem dva ali tri razgovore, zadnjega na Pravni fakulteti Univerze v Iowi. Komisijo profesorjev, ki je opravljala razgovore s kandidati, je vodil dekan, po imenu Heintz. Razgovor je bil buren, ker je eden od judovskih članov odbora sprožil vprašanje o Hansu Kelsnu in trdil, da je njegova teorija »kup sranja«, zaradi česar sem ves ogorčen vzkipel. V tistem trenutku mi je bilo vseeno, ali bom službo dobil ali ne. Ta pravna fakulteta ima vzdevek »Harvard srednjega zahoda«, in je, vsaj tako so mi jo opisali, ena najboljših v državi. Potem pa sem na svoje presenečenje v začetku januarja prejel pismo s te fakultete, v katerem so me povabili na zaključni razgovor v Iowa City v zvezni državi Iowa.

Niso mi ponudili le službe, ampak so me tudi povišali v »izrednega profesorja«. Poučevati sem moral začeti že v drugem semestru. Iowa City je seveda sredi ameriške celine, približno 1600 kilometrov oddaljen od New Yorka. Ker sem zaradi svojega dotedanjega poučevanja v New Yorku poznal sodno prakso na področju kazenskega postopka in kazenskega prava, mi ni bilo težko začeti poučevati, kot mi je bilo na primer v New Yorku leta 1976. Tako me je žena približno ob šestih zjutraj peljala na letališče JFK, približno ob devetih pa sem bil že v Chicagu. Z manjšim letalom sem potem odpotoval v Cedar Rapids v Iowi, kjer me je čakal nekdo s fakultete. Tamkajšnja kolegica Barbara Schwartz, spet Judinja, mi je posodila svoj stari rumeni avto znamke Monza, v bližini fakultete sem si našel sobo in se pripravil na soočenje s svojim prvim letnikom. V dotedanji predavateljski karieri v New Yorku sem bil vajen dveh velikih letnikov, v vsakem s približno osemdeset študenti. Presenetljivo so tu kazensko procesno pravo obravnavali v prvem letniku in v predavalnici je bila le majhna skupina učencev, približno štirinajst.

To je bilo težje iz sledečega razloga. Ko imate velik letnik z bolj ali manj nadarjenimi študenti, je lažje najti vsaj dva ali tri, ki lahko igrajo 115

vlogo »lokomotiv« v sokratskem dialogu, zaradi česar tema napreduje. Če imate le štirinajst udeležencev, pa ste praktično obsojeni na tako imenovano »hranjenje z žlico«(spoon feeding), kar pomeni, da morate predavati o vsebini neposredno, namesto da bi nadaljevali zgoraj omenjeni dialog. To se je izkazalo za naporno, zlasti pri obsežnem učbeniku, ki je imel približno 1400 strani. Medtem sem se poskušal občasno vrniti v New Rochelle v New Yorku, a ker moja plača vendarle ni bila veliko boljša, si tega nisem mogel pogosto privoščiti. Pri tem moram omeniti, da je bilo potovanje z letalom v tistem času, leta 1980, v primerjavi z današnjim kultivirano.

Ko sem se vkrcal na letalo v New Yorku, sem na primer dobil dober zajtrk in lahko sem pokadil cigareto ali dve, preden smo prispeli v Chicago. Vsi potniki so nosili suknjič in kravato, bili so spodobno oblečeni in uglajeni. Zaradi ameriške učinkovitosti je bilo potovanje pravi užitek, ker sem za pot od New Yorka do Iowa Cityja potreboval približno tri ure ali nekaj več. Bilo je tako zelo zanesljivo, da sem lahko iz New Yorka odšel zjutraj in bil že ob enajstih dopoldne v predavalnici.

Predavanja so dobro potekala in ocene študentov so bile ob koncu semestra spet vrhunske. Še pred koncem semestra sem bil deležen neke vrste nadzora, starejši profesor po imenu Vernon je namreč prišel sedet v mojo predavalnico. Čeprav so bili študenti navdušeni nad menoj, pa je bil Vernon nekoliko kritičen in mislim, da mi ni dal odlične »ocene«. To je bilo očitno odločilno, ker mi je dekan Heintz na koncu namesto sedemletne pogodbe, imenovane »tenure-track«, ponudil zaposlitev le za en semester. Bilo mi je hudo, zato ker svoje družine nisem kar tako mogel pripeljati iz New Yorka v Iowa City, ne da bi vedel, ali bom pogodbo za nedoločen čas sploh dobil. To sem dekanu tudi povedal, vendar me je Vernon očitno onemogočil, dekan pa tega ni mogel preprečiti.

116

Takrat pa me je poklical dekan katoliške pravne fakultete Seton Hall v New Jerseyju in mi za študijsko leto 1980/81 ponudil položaj »uglednega profesorja«. Ko sem to povedal dekanu Heinzu, je bil ta naravnost besen, ker se je očitno počutil nemočnega, po eni strani zaradi Vernona, po drugi strani pa zaradi mene. Ničesar ni mogel storiti, jaz pa takrat tudi nisem bil pripravljen preživeti še enega semestra daleč od družine, ne da bi vedel, kaj se bo na koncu iz tega izcimilo. Zato sem sprejel položaj na pravni fakulteti Seton Hall in ob koncu semestra kupil majhen avtomobil, Volkswagen Scirocco, s katerim sem se nameraval vrniti v New Rochelle v New Yorku.

(Izkazalo se je, da je bila pot prek Chicaga do New Rochella dolga natanko 1000 milj.) V začetku junija 1980 sem med potovanjem nameraval obiskati mladostnega prijatelja in nekdanjega soseda Janka Korena. Prijazno me je sprejel in prenočil sem pri njem, ko je odjeknila novica.

Novica je bila, da je maja leta 1980 umrl maršal Tito. Večina Američanov je menila, da Jugoslavija brez Tita ne bo zdržala prav dolgo.

Spomnim se, da sem na Harvardu na zastavljena vprašanje, kaj se bo zgodilo po Titovi smrti, cinično odgovarjal, da bo pač pogreb.

Nisem vedel, da so bila ameriška pričakovanja pravilna, a o tem bom več spregovoril pozneje. Ko sva s prijateljem v Chicagu gledala televizijske novice, se spomnim, da naju novica ni posebej pretresla, medtem ko so bili v Jugoslaviji očitno vsi iz sebe.

Pot proti New Rochellu sem nadaljeval naravnost proti vzhodu.

Spominjam se te dolgočasne vožnje, a sem se kljub temu veselil srečanja s svojo družino. Deklici sta obiskovali zelo urejeno osnovno šolo v New Rochellu, žena je bila srečna in je nadaljevala pripravništvo na Medicinski fakulteti Alberta Einsteina, jaz pa sem se veselil svoje nove »ugledne profesure« v Jersey Cityju v New Jerseyju.

117

Bilo pa je poletje z vročino in soparo, celo v New Rochellu, ki je ob Atlantskem oceanu. Deklici sta bila v šoli ali na poletnem otroškem taboru, jaz pa sem sedel doma in se pripravljal na nadaljevanje svojega doktorskega projekta. Nenadoma sem se odločil, da bom kupil zmogljivo klimatsko napravo, takšno ki se jo lahko namesti na okno. Sedel sem in začel pisati.

Kot sem že omenil, je zdaj prišlo do izraza moje odlično poznavanje sodne prakse na področju kazenskega prava in kazenskega postopka, tako da so se mi nenadoma porodile približno tri zares izvirne zamisli, ki sem jih uspel ubesediti in so mi služile do konca pravne kariere.

Prva na področju kazenskega materialnega prava se je nanašala na iluzijo kontinentalnega »načela zakonitosti«, druga pa na kazenski postopek in pravno sredstvo »privilegija zoper samoobtožbo«.

Ko mi je to nekako uspelo napisati, sem odšel v tiskarno v New Rochellu in jih prosil, naj iz tega naredijo »knjižico« s približno sto petdeset stranmi in z naslovom »Kazensko pravo: nasprotje in pravila«. Tako sem lahko konec poletja knjižico poslal svojemu mentorju Robertu Mangabeiru Ungerju na harvardsko pravno fakulteto. Unger je bil edini genij, ki sem ga srečal v svojem življenju, in zelo sem ga občudoval. Samo dvakrat sem iz New Rochella odpotoval v Cambridge v Massachusettsu, da bi se z njim posvetoval, kar je vsakič trajalo približno pol ure, in to je bilo vse. Že od samega začetka je bilo jasno, da je Unger daleč pred menoj in da veliko bolje razume vprašanja, tj. za kaj pri teh izvornih idejah gre.

Jeseni leta 1980 sem začel poučevati na pravni fakulteti Seton Hall in z veseljem ugotovil, da se spet srečujem z velikimi letniki. Poučevanje je zelo dobro potekalo in spet sem dobival najboljše ocene. Nekje marca 1980 sem prejel pismo profesorja Ungerja z dobro novico, da je bila moja doktorska disertacija odobrena in da bo zagovor potekal 118

enkrat spomladi. V veliko uteho mi je bilo, da sem se po toliko letih neznanskega napora dokopal do lastnega nezavednega in obudil te ideje ter jih končno lahko ubesedil. V resnici s to ubeseditvijo nisem bil zadovoljen, a potem sem razumel, kar je v akademskih krogih samoumevno, da je doktorska disertacija začetek nečesa, kar se dogaja na dolgi rok, in ne konec. Šele pozneje se je izkazalo, da to drži tudi za moje akademsko udejstvovanje in sodniško kariero, ker sem imel priložnost pri formulaciji teh idej iti še dlje. Vsekakor je bilo zdaj vse v redu in ob koncu drugega semestra so mi ponudili redno delovno mesto na Univerzi Seton Hall. Še posebej zanimiva je zgodba o tem, kako sem zagovarjal doktorsko disertacijo na harvardski pravni fakulteti. Komisija je bila sklicana v pisarni starejšega profesorja Arthurja von Mehrna, druga dva člana pa sta bila profesorja Unger in Sargentich, oba strokovnjaka za jurisprudenco (pravno filozofijo). Profesor von Mehren je bil strokovnjak za mednarodno zasebno pravo, ki se v Združenih državah imenuje »kolizijsko pravo«. Celoten zagovor je potekal v njegovi pisarni, on je sedel za mizo, mi trije pa pred njim, na drugi strani. Debata je bila žgoča in je potekala predvsem med Ungerjem in menoj. Nenadoma mi je začel zelo nasprotovati, kar sem si očitno zaslužil.

Ni treba posebej poudarjati, da sem moral ob vsem občudovanju in spoštovanju do njega braniti sebe in svoje teorije, saj je bil to »zagovor« moje doktorske disertacije. Začeli smo ob desetih dopoldne, med tem je profesor von Mehren zaspal in se zbudil okrog poldneva, razprava med Ungerjem in menoj pa je še vedno potekala. Odprl je oči in rekel: »Gospodje, mislim, da je zdaj čas za kosilo ...« Bil sem presenečen, toda očitno se je s tem moj zagovor končal in je bilo samoumevno, da je bil uspešen. Potem smo se vsi trije odpravili v Faculty Club na obilno kosilo, med katerim sem se lahko sprostil in dojel, da sem upravičen do naziva »Scientiae Juris Doctor«, kar je pravni doktorat 119

na Harvardu. Takrat sem si zares oddahnil, ker sem po toliko letih končno dojel, da imam kompetence in da sem »izvirno prispeval« k pravni znanosti.

Sem bil na to ponosen? Mislim, da ne, ker sem bil vse življenje, že od bolečega položaja sirote pri petnajstih letih, na izredno nizki ravni tega, čemur zdaj pravijo »self-entitlement«. To pomeni, da nekje globoko v svoji podzavesti nikoli v življenju nisem občutil, da si nekaj »zaslužim«, kot da nekako nikoli nisem bil upravičen do ničesar dobrega, kar se mi je zgodili pozneje v življenju. Če se ozrem nazaj, je bila podelitev doktorata navsezadnje nekaj normalnega, vendar zaradi tega nisem bil sam s seboj nič bolj zadovoljen. Ker se je zdelo, da tudi žena ni bila zadovoljna z mojim napredovanjem, sem se odločil, da bom ta dosežek vendarle nekako »proslavil«. Kot običajno nam je primanjkovalo denarja, a sem kljub temu šel v Harvard Coop in si kupil najdražje nalivno pero Mont Blanc. Stalo me je več kot 200 dolarjev in me je od takrat ves čas spremljalo; vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sem pozneje podpisal s tem nalivnim peresom.

120

SREČA

121

Nedavno so me v intervjuju vprašali, ali sem bil v življenju srečen.

Razmišljal sem o tem in se po premisleku odločil, da nisem bil. Moje življenje ni bilo srečno, zlasti ne v ameriškem pomenu te besede.

Skladno s plehko ameriško miselnostjo, govorim o povprečnih ljudeh, je tudi mnenje, da je človekov življenjski cilj biti »srečen«. V ameriškem okolju lahko takšna sreče pomeni kar koli, če je le človek nekako zadovoljen s tem, kar se mu dogaja. Kadar v Evropi govorimo o »sreči«, imamo običajno v mislih nekaj izrazitejšega, kar skoraj meji na zanos.

V poznejših letih se mi je marsikaj izpolnilo, večinoma na področju pravne in znanstvene kariere. Sreča so bili zame le moji otroci. Če se zdaj vprašam, katera so bila zame najsrečnejša obdobja v življenju, lahko rečem, da so bila vsa zaradi rojstva in otroštva mojih petih otrok; z drugimi besedami, takrat sem bil še najbližje umirjeni in izpolnjujoči sreči. Vse drugo v življenju je bilo trud, napor in stalno prizadevanje, da bi bil ustvarjalen. Še plast globlje je bila torej ustvarjalnost tista sila, ki je vodila moje življenje. Ko sem razmišljal o tem, sem se ponovno zavedel, da se je tistega 2. novembra 1972 vse spremenilo. Od tistega prebliska dalje, ko se je moja ustvarjalnost sprostila, sem si prizadeval izkoristiti to izvirnost, kar je bilo povezano predvsem s poučevanjem in zlasti s pisanjem.

Spomnim se, da sem se v Montrealu seznanil z Erikom Eriksonom in njegovo koristno teorijo epigenetskih stopenj razvoja človeka. Prva stopnja je dilema med »zaupanjem« in »nezaupanjem«. Pri otroku je cilj te stopnje vzpostavitev, kar je najosnovnejše, občutka varnosti, ki ga bo tako ali drugače spremljal vse življenje. Druga stopnja je po Eriksonu povezana z nasprotjem med otrokovo avtonomijo pri približno letu in pol, ki traja do približno treh let, ter njegovima sramom in dvomom.

122

Drugače povedano, če je otrok pridobil osnovni občutek varnosti, je zdaj sposoben ravnati samostojno. Tretja stopnja, v obdobju med petim in dvanajstim letom, je povezana z njegovo pripravljenostjo in sposobnostjo udejstvovanja, tj. govorimo o dilemi med »iniciativnostjo« in občutkom krivde, kar se seveda nanaša na njegov uspeh v šoli, športu itd.

Naslednja razvojna stopnja se nanaša na znamenito »krizo identitete« pri približno dvanajstih do osemnajstih letih, ko se preskusno vprašanje glasi: »Ali imaš kakšno predstavo o tem, kaj se bo s tabo zgodilo v naslednjih desetih letih ...?« Če je ta stopnja pravilno presežena, je mlad človek pripravljen na intimnost in se bo izognil osamljenosti, kar je povezano z njegovo zmožnostjo, da se intimno poveže z drugo osebo in na koncu morda v zakonu. Bližina, ki se v tem primeru imenuje »intimnost«, postane nedosegljiva, na primer v smislu Laingovega strahu pred »vpetostjo« (engulfment) itd. Peta stopnja, med štiridesetim in petdesetim letom, je povezana s »plodnostjo« v primerjavi s stagnacijo. Ta stopnja je očitno povezana z ohranjanjem ustvarjalnosti, s pomočjo katere naj bi človek dosegel svoj življenjski cilj. Potem pa v zadnji stopnji človek postane, če je prej vse potekalo dobro, »celovit«, izpolnjen, ne pa razočaran. To se zgodi nekje po petinšestdesetem letu, v življenjskem obdobju, v kateri sem zdaj jaz sam, ko pišem to avtobiografijo.

V smislu povedanega postane vprašanje abstraktne »sreče« večplastno, razčlenjeno, medtem ko je pomen sreče v vsakem življenjskem obdobju človeka drugačen. V mojem primeru je, kot sem že poudaril, »srečno otroštvo« trajalo približno do osmega leta, kar pomeni, da sem prve tri stopnje uspešno presegel, kar me je podpiralo v težkih obdobjih med devetim in osemnajstim letom. Mislim, da je temelj vsake zdrave osebnosti, vsaj po mojih izkušnjah, povezan s srečnim otroštvom do te starosti. In če govorim o »sreči«, sem bil v tem smislu srečen vse do 123

smrtne bolezni moje drage matere. Trpljenje, ki je sledilo, je bilo v popolnem nasprotju s tistimi dobrimi temelji, ki sem jih pridobil prej in ki so mi omogočili, da sem se spoprijel s prihajajočima žalostjo in trpljenjem. Poleg tega ta žalost in trpljenje predstavljata prvih nekaj stopenj v prispodobi »Deset volovskih slik«, v katerih se je pripravljal končni udarec mojemu egu, ki se je v tistem ključnem trenutku mojega življenja ponovno povezal in integriral »pet centimetrov nad tlemi«, kot pravi Deitaro Suzuki v svojem »Uvodu v zen budizem«.

Ker je bilo po tistem prelomnem trenutku novembra 1972 vse korenito drugačno, šlo je namreč za popolno ponastavitev mojega življenja, se vprašanje sreče nikoli ni pojavilo tako, kot se običajno pojavlja pri drugih ljudeh. Verjamem, da so lahko ljudje, ki so doživeli satori, celo nesrečni, obupani, depresivni itd., ampak se tudi to dogaja »nad tlemi« in se v resnici ne dotika ponastavitve ega, ki jo človek pridobi z razsvetljenjem, razodetjem, satorijem itd.

Posledica tega doživetja nikakor ni, razen neposredno po njem, nekakšna nirvana itd. Če v Suzukijevem smislu po satoriju vse ostane tako, kot je bilo prej, nam to pove, da namen satorija ni vtisniti nekakšno trajno ekstatično stanje duha, na kakršno je upal Aldous Huxley.

Rekel bi, da je življenje po satoriju preprosto sprostitev stalnega vira energije zaradi ponastavitve človekovega lažnega ega. Drugače povedano, če še naprej trdim, da je bilo moje življenje po novembru 1972 predvsem »napor«, to ni napor volje, spoprijemanje z nekakšno moralno, v francoskem pomenu besede, prevlado nad lastnim jazom in značajem. Napor je preprosto energija, ki se neovirano pretaka, vendar terja ogromno dela, rezultat pa je ustvarjalnost, ki bi jo Erik Erikson imenoval »plodnost« (generativity). Tudi zdaj, ko pišem to avtobiografijo, ki je morda zadnja knjiga, ki jo bom napisal, gre za nekakšno »plodnost«, kar pomeni, da se v ta, morda zadnji večji napor pretaka poprej sproščena energija.

124

NADALJNJE POUČEVANJE V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE

125

Pa nadaljujmo našo zgodbo v kronološkem vrstnem redu. Kot sem že povedal, sem bil med študenti spet izjemno priljubljen, pa tudi profesorjem sem bil všeč. Takrat se je pojavilo vprašanje, ali se bo v tem semestru moj naziv »uglednega profesorja prava« spremenil v tako imenovani »tenure-track appointmet« (mesto rednega profesorja), ki bi mi omogočil, da še naprej poučujem na pravni fakulteti Seton Hall. Moj doktorat s Harvarda mi je prišel prav, ko je pred koncem semestra fakulteta glasovala o meni in mi je odobrila zaprošeno imenovanje. Tu moram omeniti zgodbo, ki se je začela odvijati pred mojim odhodom s Pravne fakultete v Iowi. Dekan te fakultete Dan Degnan je bil jezuit, očitno zato, ker je bila to vsaj po imenu katoliška univerza.

Degnan me je poklical, ko sem bil še v Iowi, in mi ponudil to ugledno profesorsko mesto, zaradi česar sem nazadnje zapustil Pravno fakulteto v Iowi in se vrnil na Vzhodno obalo. Ne vem, kako me je dekan Degnan dejansko »odkril«, vendar sta takrat zadostovala telefonski klic in dana beseda, nobenih dokumentov itd. ni bilo treba podpisovati. Pozneje bom povedal zgodbo iz leta 2016, ki je v moralnem smislu povsem nasprotna temu, kar se mi je zgodilo leta 1980.

Ko so mi ponudili redno profesorsko mesto, sem redno poučeval in bil spet znan kot strog, a spodbuden učitelj. Bil sem edini, ki je uporabljal razpredelnico s sedežnim redom, ki mi je omogočila, da sem lahko poklical katerega koli študenta v predavalnici in v razpredelnico vpisal njegov uspeh. To je študente prestrašilo, jim dvignilo raven adrenalin in jih prisililo, da so se na predavanja pripravili vnaprej. Eden od študentov mi je pozneje povedal, da je vstajal ob treh zjutraj, da bi se lahko pripravil na predavanja in si za razpravo zapomnil sodno prakso.

126

Iz nekega razloga, ki mi še zdaj ni povsem jasen, mi je v letniku uspelo ohraniti avtoriteto, jemali so me resno in me celo občudovali, kar me spominja na podobno »priljubljenost« moje matere, ki je učila tretji razred osnovne šole in je bila znana kot stroga, že skoraj oblastna, a je bila kljub temu med učenci priljubljena. Čez mnogo let, ko sem bil še vedno v Strasbourgu, mi je eden njenih učencev poslal elektronsko sporočilo, v katerem mi je napisal, kako se še vedno spominja njene strogosti in kako je znala svoje učence spodbujati. Hočem reči, da učiteljeva avtoriteta ni odvisna od njegove strogosti. Učitelj mora znati navdušiti, mora znati razložiti težke stvari na preprost način, po latinski formuli »Qui bene distinguit, bene docet ...«, kar pomeni, da kdor dobro razločuje, tudi dobro poučuje. Temu lahko rečemo »razlagalna moč«, ki jo je treba imeti in kakršno je imela moja mati kot osnovnošolska učiteljica.

Ko pa gre za zapleteno pravno snov, posredovano podiplomskim študentom na pravni fakulteti, ne gre samo za to, kako jo razložiti. Izziv je v usklajenem odkrivanju problemov, novih vprašanj in novih odgovorov med samim sokratskim dialogom po formuli E.M. Forsterja »kako naj vem, kaj mislim, dokler ne vidim, kar rečem«. To sem že omenil in dodal bom le, da je to povezano z ogromno količino adrenalina, ki nastaja ob soočanju z bistrimi študenti v pravni predavalnici.

V vsakem letniku sta, kot sem že povedal, dva ali trije študenti, ki delujejo kot »lokomotive« za preostale študente in so vsaj do neke mere sposobni ugotoviti posledice določenega problema sodne prakse. Kar zadeva adrenalin, je vsaj pri meni, verjetno pa tudi pri študentih, ta močno narasel. Spomnim se, da sem kar nekajkrat prišel predavat z virusno okužbo in slabega počutja, ob koncu predavanja pa je moja težava izginila, očitno zaradi pozitivnega stresa v predavalnici. Ko sem se ob neki priložnosti vozil iz New Rochella v Newark v New 127

Jerseyju, sem imel manjšo prometno nesrečo, v kateri sem vseeno poškodoval svoj avtomobil, vsaj njegov sprednji del, tako imenovano masko. To je povzročilo stres, tokrat negativen, s katerim sem vstopil v predavalnico, potem pa popolnoma pozabil na problem. Podobno sem pred nekaj leti v Rotary klubu v Sloveniji predaval z napadom žolčnih kamnov, s pravo koliko, za katero je znano, da je vsekakor boleča. Prišel sem v predavalnico, imel predavanje, med katerim je bolečina popolnoma izginila in se vrnila šele po njem. To spet dokazuje, kakšen pozitiven stres, vsaj zame, je bilo in je še vedno predavanje.

128

GRČIJA

129

Med svojim bivanjem v Seton Hallu sem doživel še nekaj. Univerza Temple iz Filadelfije je takrat organizirala poletne šole v Atenah v Grčiji. Ponudili so mi mesto, tj. da bi vodil primerjalni tečaj ustavnega prava za ameriške in grške študente. Program je vodila Marina Angel z univerze Temple, profesorica grškega rodu. Tečaj se je začel okrog 20. junija in je trajal približno do prvega tedna v avgustu.

Ameriški študenti so lahko pridobili tako imenovane kreditne točke, pri čemer so se izpiti, opravljeni v Atenah, šteli za diplomo, ki naj bi jo pridobili v Filadelfiji. V skupini je bilo približno trideset študentov, moje predavanje pa je potekalo v poznih dopoldanskih urah na kraju, kjer je pred več kot 2400 leti, v antičnih časih, nastajala Aristotelova peripatetična filozofija itd.

Treba je tudi vedeti, da je v Atenah poleti izjemno vroče in da vročina doseže vrhunec okrog druge ure popoldne. Vsi atenski prebivalci se pobožno držijo »sieste«, ki mora trajati skoraj do večera, ko dnevna vročina počasi pojenja. Atenci vstanejo zgodaj zjutraj, delajo do približno enih popoldne, potem se umaknejo k počitku, na večerjo pa gredo zelo pozno, včasih celo ob polnoči, in s seboj vzamejo tudi otroke. Svoja predavanja sem vodil skupaj z Epaminondasom Spiliotopoulosom, uglednim atenskim starejšim odvetnikom, ki je sodeloval predvsem z državnim svetom in je bil profesor na pravni fakulteti atenske univerze. Nondas, kot so ga klicali, je bil velik prijatelj in ob večerih se je v njegovem velikem stanovanju na Kolonakiju zbirala smetana atenske družbe. Nazadnje sem ga videl skupaj z njegovo prijetno ženo, mislim, da ob neki priložnosti v Strasbourgu, ko smo šli skupaj večerjat.

Naj povem še kratko prigodo, ki kaže razliko med ameriškimi »prijatelji« (ki so po Margaret Mead »situacijski«) in grškim prijateljem, ki je pravi prijatelj, kar lahko trdim zaradi lastnih izkušenj.

Preden sem odšel poučevat v Atene, sem dobil ček za 4000 dolarjev, 130

ki ga je izdala univerza Temple, domnevno zato, da bi ga unovčil v Združenih državah Amerike. Takrat sem imel bančni račun pri Chemical Bank, v njeni podružnici v New Rochellu pa sem hotel ta ček unovčiti. Referentka, še vedno se je spomnim, mi je razložila, da bo trajalo tri tedne, da bo ček prišel v obravnavo, tj. da bo potrjen kot veljaven. To je bilo nesmiselno, ker čeka ni izdala fizična oseba, ampak priznana institucija, univerza Temple. Nisem vedel, kaj naj storim, zato sem ček pospravil v žep in se z majhno zalogo gotovine usedel na letalo za Atene; to je bilo še pred današnjimi vseprisotnimi kreditnimi karticami. Bil sem ves obupan, ker nisem vedel, ali bo ta skromna gotovina, ki sem jo vzel s seboj, zadostovala za prihodnjih pet tednov, zato sem o tem potožil Nondasu.

Kot sem že povedal, smo predavali v Akademiji, kjer smo bili do približno enih popoldne. Nasproti neoklasicistične stavbe Akademije je bila »Trapeza tis Atikis«, tj. Atiška banka. Po predavanjih sva se z Nondasom odpravila tja. Tam se je Nondas pogovarjal z bančnim uslužbencem, jaz pa nisem ničesar razumel, ker »mi je bilo vse po grško«. Potem je Nondas odšel, meni pa so rekli, naj se usedem, in mi prinesli kavo. Opazil sem, da v banki niso imeli računalnikov, imeli so le velike računovodske knjige. Trajalo je približno dvajset minut, preden so me poklicali k bančnemu okencu in mi izročili zajeten sveženj grškega denarja, drahem. To poudarjam zato, ker je bilo takrat 4000 ameriških dolarjev, glede na menjalni tečaj drahme, precejšnja količina denarja, ki sem ga lahko v teh petih poletnih tednih po želji porabljal. To je pomenilo udoben hotel Arethusa blizu trga Syntagma, ki je nasproti grškega parlamenta v samem središču mesta. To je pomenilo tudi, da sem lahko kupil knjige, kakršnih v Združenih državah ne bi bilo mogoče dobiti. Celo grške otoke bi lahko obiskal.

131

Ko sem prvič prišel v Atene, so nas Marina Angel in nekaj grških kolegov odpeljali na Hythro, otoček blizu Aten, kamor smo potovali z jahto za križarjenje ruske izdelave, imenovano Dolphin. Hythra je zanimiv otoček, ker je bil ves promet, razen odvoza smeti, celo v tistih časih prepovedan, zapomnil pa sem si ga predvsem zato, ker je bil to moj prvi obisk kakega otoka v Egejskem morju. Poleg tega je bila okrog 20. junija v atenskem gledališču Atika vedno baletna predstava, katere koreograf in režiser je bil Maurice Béjart. V naslednjih nekaj letih so predstavljale te predstave izjemen začetek mojega poletnega poučevanja, Béjartova igralska skupina pa je bila vsa ta leta neprekosljiva. Zadnjikrat sem si, še pred njegovo smrtjo, eno od predstav njegove skupine ogledal v zdravilišču Baden-Baden, ki leži ob reki Ren, na nasprotnem bregu kot Strasbourg.

Za poučevanje v Atenah sem se moral pripravljati, kar je pomenilo, da sem moral vstajati zelo zgodaj, še pred vročino. Poučevanje primerjalnega ustavnega prava je bilo zame nekaj novega, priročnik Cappellettija in Cohena pa je bil dober le v delu, ki ga je napisal Cappelletti, neustrezen pa je bil del z nesmiselnimi prevodi sodne prakse Evropske unije, ki jih je napisal Cohen. Sprva so predavanja dobro potekala, na neki stopnji pa so se mi študenti uprli, ker se niso hoteli učiti grozljivih prevodov prej omenjene sodne prakse iz francoščine. Moral sem improvizirati, ker pa sva z Epaminondasom sočasno predavala, mi je bilo lažje.

Ko sem imel prost konec tedna, sem se z letalom družbe Olympic Airways odpravil na Santorini, ki mu Grki pravijo Thira, in si tam neposredno v kraterju našel sobo.

Santorini je vulkanski otok, ki je nekoč v preteklosti eksplodiral in povzročil ogromen cunami, ki je verjetno uničil mikensko civilizacijo, pa tudi bližnji Heraklion na Kreti. Otok je zdaj poznan, 132

njegove fotografije so na vseh plakatih, ki oglašujejo počitnice na grških otokih, vendar v tistem času kraj še niso »odkrili« in je bil še zelo pristen. Zjutraj sem se sprehodil do bližnje restavracije ter si naročil dve jajci na oko s slanino in skodelico močne kave. Prisedel je mladenič in izkazalo se je, da je študent arheologije na Cambridgeu in da na Santoriniju raziskuje ostanke mikenske civilizacije izpred vsaj 3000 let, od katere je nekaj ostankov tudi na zahodnem delu otoka.

Sedla sva na izposojeni skuter in skupaj preživela dan, medtem ko sva se sprehajala po vzpetinah, prekritih s plovcem, tj. nanosi več tisoč let starega vulkanskega pepela. Plovec je zelo mehka vrsta »kamna«, verjetno enak kot pepel, ki je prekril Pompeje med izbruhom tamkajšnjega vulkana Vezuva in je tako kot v Pompejih ohranil nekatere stavbe in freske, ki so zdaj na ogled na Santoriniju. V primerjavi z arheološkimi najdbami mikenske civilizacije na Kreti so najdbe na Santoriniju skromne, vendar so se kljub temu ohranile nekatere krasne freske.

To potovanje pa omenjam zaradi nečesa drugega. Takrat je bilo, vsaj na Santoriniju, ki ga turisti še niso preplavili, mogoče srečati zanimive ljudi, ki so bili tam iz nekega resnega razloga. Na otoku sem srečal še nekaj ljudi, ki se jih zdaj ne spomnim več, vendar vem, da je bil, kar se tega tiče, vsak izlet po otoku zelo zanimiv. Naj dodam še to, da je bilo treba v takem kraju, vsaj v tistih časih, najeti motor, vespo, da si se lahko zvečer, ko je vročina popustila, potepal po otoku.

Na te kratke počitnice na Santoriniju ob koncih tedna imam najlepše spomine.

Pozneje sem se na otok vrnil, vendar se je spremenil. Imel sem znanca, draguljarja po imenu Lalaounis, ki je v svoji trgovini prodajal drag nakit ameriškim turistom, ki so v pristanišče prihajali s potniškimi ladjami. Turisti so se morali po stopnicah, ki so vodile iz kraterja, povzpeti do mesta, kjer je bila prav na vogalu njegova draguljarna.

133

Tam so bile tudi druge trgovine. Pred vsako je stal čeden mladenič, ki je pritegnil pozornost bogatih starejših Američank, da so vstopile v trgovino in tam zapravile na tisoče dolarjev. Čez kakih deset let ali več, takrat sem bil že v Sloveniji, sem kot turist obiskal Lalaounisa v njegovi draguljarni. Povedal mi je, da ne prodajajo ničesar vrednega več, ker so otok preplavili najstniki. Edini »nakit«, ki so ga zdaj lahko prodajali, so bile usnjene zapestnice. Rekel mi je: »Prijatelj, glej, da na Santorini ne prideš več med poletnimi počitnicami, ampak v začetku septembra, ko vsi ti prekleti pubertetniki že odidejo ...« Lalaounis je imel trgovino tudi blizu 5. avenije v New Yorku, vendar bom o tem kaj povedal pozneje.

Obiskal sem tudi druge otoke, na primer Mikonos, Delos, Andros, Kreto itd. Vsa ta potovanja sem opravil ob koncih tedna, saj sem se moral po 4. avgustu, ko se je tečaj končal, čim prej vrniti v Združene države, ker se je konec meseca začel jesenski semester. Z leti sem se na te tečaje vedno manj pripravljal. »Delo« je zdaj obsegalo predvsem to, da sem si dvignil adrenalin in ga porabil med predavanjem. Pravo delo sem od takrat dalje namenjal pisanju.

Vse moje pisanje je bilo tesno povezano z doktorsko disertacijo, v kateri so bile ideje sprva zasidrane in so zdaj klicale po ubesedovanju.

Zabavno je bilo, ker sem lahko te ideje obelodanil in jih preoblikoval v članke za objavo v pravnih revijah. Ko sem pisal svojo disertacijo, sem jo moral natipkati na pisalni stroj, odkar pa so se pojavili računalniki, se je način pisanja spremenil. Zdaj lahko napišem začetni osnutek določenega pisanja in ga nato urejam na zaslonu. V tem procesu sem zelo užival in zdelo se mi je, da se v vsako temo poglabljam, kot bi »vrtal za nafto«. Joseph Lynch, starejši kolega na Seton Hallu, je to povzel z besedami, da v pravu obstajata dva načina dela, per profundationem v nasprotju s per substitutionem.

134

Prvi način je to »vrtanje za nafto«, ki gre med pisanjem in izražanjem ideje vse globlje. Pri tem se spet izkaže, da velja formula E. M. Forsterja »kako naj vem, kaj mislim, dokler ne vidim, kaj pišem«. Pravzaprav je takšno pisanje najboljši način, ne le za izražanje zamisli, ampak tudi za odkrivanje novih. Na Harvardu, na primer, je preizkus produktivnega pravnega pisanja vedno v pisanju pravnih razprav, običajno dolgih približno osemdeset strani in s številnimi opombami pod črto.

Seveda harvardski profesorji prava v pedagoške namene pripravljajo kazuistike, vendar se resnično zanimivo delo vedno kaže v razpravah, ki so objavljene v najboljših pravnih revijah.

Nasprotno pa je bilo pisanje knjig prepuščeno manj pomembnim pravnim kalibrom, ker je knjiga, napisana od začetka do konca, vedno do neke mere površna, ker njen namen ni iskanje novih idej, temveč izčrpna in zato nekoliko površna predstavitev določene tematike. Najboljše knjige s področja prava zato niso napisane od začetka do konca kot običajne knjige. So zbirke predhodno objavljenih daljših znanstvenih člankov. Dodati moram, da te članke običajno spremljajo dolge opombe pod črto, kar je v Evropi nenavadno, vendar to piscu omogoča, da razvije posamezne vzporedne zamisli, ki bi se sicer razblinile, so pa lahko zametki novih znanstvenih dosežkov. Ta modus operandi mi je bil pri pravnem pisanju vse življenje najljubši slog, ki je bil, kot sem že omenil, s poglabljanjem v vsebino, per profundationem.

Po drugi strani pa sem se v pravnem delu svoje kariere, pozneje na Ustavnem sodišču in na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, morda moral vrniti k razmišljanju z nadomeščanjem, per substitutionem. Takšno razmišljanje je značilno za površne mislece, ki morda sprva niso bili površni, vendar so bili prisiljeni sprejeti takšno razmišljanje, ker so morali reševati primer za primerom. Vsi sodniki so to nekako prisiljeni sprejeti, ker jih naslednji primer že čaka na mizi.

135

To se je izkazalo za še posebej pomembno na obeh omenjenih sodiščih, kjer sem pozneje delal, se pravi, da je površnost razmišljanja praktično vgrajena v sodniško funkcijo. Zaradi tega so bili najboljši sodniki na obeh sodiščih nekdanji profesorji, ki so si privoščili razkošje, da so delo opravljali na prej opisani način, per profundationem. Karierni sodniki, tudi tisti, ki so prihajali s sodišč najvišje stopnje v svojih državah, niso bili kos resnemu razmišljanju, ki so ga bili nekdanji profesorji, zdaj sodniki, prej vajeni. Kot bomo videli, se je na sodišču v Strasbourgu tako začel zdrs v povprečnost in postopoma napredoval. Toda o tem pozneje.

Naj poudarim, da sem te obsežne znanstvene članke pisal z velikim zadovoljstvom preprosto zato, ker je to zame pomenilo, da sem iz ustvarjalne podzavesti priklical te ideje, ki so bile tam že ves čas in so zdaj samo čakale, da jih »odkrijem«. Aristotel nekje pravi, da pri pisanju rdeča nit (in verjetno tudi pri poučevanju in govorništvu) izhaja iz pneume, podzavestne duše. To se mi zdi logično; smiselno je, da mora biti ustvarjalni proces pisanja, če že ima dosledno in koherentno rdečo nit, francosko fil rouge, strukturiran nekje drugje, in ne na ravni zavestne plitvosti. Mnogi bodoči učenjaki in pisatelji, zlasti v Združenih državah Amerike, svojemu pisanju dajejo strukturo, koherentnost med začetkom in koncem, tako da delajo osnutke. To nikoli ni bilo po mojem okusu, vendar ne zato, ker tega nisem bil sposoben, temveč zato, ker je zame užitek pisanja, tudi zdaj, da vidim svoje zamisli, ki prihajajo na papir (in zdaj na zaslon), včeraj pa jih ni bilo še nikjer.

Tako sem ravnal tudi v predavalnici, vse do leta 1998, ko sem odšel v Strasbourg. V predavalnico sem prihajal brez natančne zamisli, o čem bom predaval, začel sem spontano, potem pa se nekako »od zunaj opazoval« ter spremljal vrsto logičnih predstav in zaključkov, ki so se mi porajali. Ljudje so mi govorili, še preden sem to sploh vedel, 136

da sem najboljše predaval ravno takrat, ko sem to počel spontano.

Takšno pisanje je bilo zato v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja moj glavni izziv, predavanja, na katerih sem razvijal iste ideje, pa so bila pri tem naravni katalizator. Ne spomnim se, koliko člankov sem takrat objavil, morda dva ali tri, vendar je treba upoštevati, da to niso bili »članki« v evropskem smislu, ampak dolgi znanstveni miselni elaborati, ki bi v Evropi verjetno šteli za doktorsko disertacijo. Hkrati pa sem vse to tako ali tako moral napisati, ker sem bil redni profesor (»tenure-track«), od katerega se pričakuje, da se s svojimi objavami dokazuje kot pravni akademik. Vendar to zame ni bilo sredstvo za dosego tega cilja, kar dokazuje dejstvo, da sem pisal vse od 7. novembra 1972, ko se je nekako sprostila moja ustvarjalna energija.

V Združenih državah pridobitev stalne profesure (»tenure«) v katerem koli akademskem okolju pomeni, da imaš od takrat dalje pogodbo za nedoločen čas, tako rekoč do konca kariere, včasih do konca življenja. Ta položaj naj bi ščitil zaposlenega pred samovoljo univerzitetne uprave, tj. ohranjal naj bi svobodo akademskega udejstvovanja.

Veliko je akademikov, ki so prenehali biti »ustvarjalni«, ko so pridobili ta znameniti položaj, kar je posledica preprostega dejstva, da tako ali tako nikoli niso bili ustvarjalni. Do konca življenja rutinsko poučujejo, predavajo itd., študenti pa se jih naveličajo, in to naj bi bila njihova »akademska kariera«. Zame pa to ni veljalo.

Nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja me je pravna fakulteta Seton Hall soglasno izvolila za rednega profesorja. To je bila v praksi pogodba z univerzo, ki je bila v finančnem smislu vredna več kot milijon dolarjev. (Danes bi to pomenilo nekajkrat več.) Toda še pred podpisom te pogodbe z univerzo sem se odločil, da imam Amerike dovolj in da se spet želim vrniti v svojo rojstno deželo. Objektivno gledano, česar mi prijatelji niso hoteli povedati, je bilo to preprosto 137

nespametno. Zaslužil bi več tisoč dolarjev na mesec in na leto, žena je medtem opravila izpit in postala diplomirana radiologinja, delala je v bolnišnici Bellevue v New Yorku in prejemala podobno plačo kot jaz. Drugače povedano, zdaj ne bi več imela finančnih skrbi, lahko bi si kupila hišo itd. In vendar sva se nenadoma odločila, da se vrneva, brez kakršnega koli razumnega razloga.

138

VRNITEV V JUGOSLAVIJO

139

Čeprav se je takrat ta odločitev zdela nepojmljiva, se je na dolgi rok izkazala za pravilno.

Na tem mestu bom naredil psihološki ovinek v zvezi z mojim načinom duševnega delovanja. Če bi se ravnal po znanem Briggsovem testu, temelječem na jungovski psihologiji, bi se po opravljenih testih lahko opredelil kot introvertiran intuitivni tip, pri katerem je mišljenje moja sekundarna ali terciarna funkcija. Če bi me kdo opazoval, zlasti v tistem času, bi rekel, da sem ekstrovertiran.

Vendar so bile v tem smislu ekstrovertirane le moje »intelektualizacije«, glede preostalega pa sem bil vedno introvertiran in svojega čustvenega notranjega dogajanja tako rekoč nisem mogel »ekstrovertirati«. To velja še danes in se verjetno kaže prav v tem pisanju, ker s starostjo postajam še bolj introvertiran in potrebujem manj človeških stikov. Ta introvertiranost pojasnjuje, zakaj se izražanje mojih idej, tudi v tem trenutku, z vidika ekstrovertiranosti omeji na to, da na površje pride tisto, kar je bilo prej pozabljeno. Zelo pomembno pa je, da je tam tudi moj intuitivni del. Carl Jung to intuicijo opisuje kot »sposobnost videti izza vogala«. V svojem dolgem življenju sem mnogokrat sprejel odločitve, ki so se drugim morda zdele nerazumne in so temeljile na moji intuiciji, čeprav se tega nisem jasno zavedal.

Toda, kot sem dejal, je bila tudi tista povsem nerazumna odločitev, da se vrnem v Evropo takrat, ko naj bi bili moji »cilji« v Ameriki doseženi in ko sem končno od svojih preteklih prizadevanj imel korist, navsezadnje razumna. V nadaljevanju te življenjske zgodbe bomo jasno videli, da je bilo to res. Kolegi s fakultete so me nejeverno gledali in po svoje tudi sam nisem mogel verjeti, da to počnem.

Nepredstavljivo je bilo, da bi se v tistih časih, v obdobju komunizma, Jugoslavija je bila namreč komunistična država, vrnil na bistveno slabšo Pravno fakulteto v Ljubljani. Toda po drugi strani sem dojel, 140

da je ameriška kultura globoko plitva in sem bil zato kulturno neizpolnjen. Ne verjamem, da so tako čutile tudi žena in dekleti, saj so ženske prilagodljivejše in ne iščejo toliko nekega globljega občutka pripadnosti. Sprašujem se, ali je bilo vse to zaradi nekakšnega »domotožja«, morda nostalgije po domovini, vendar mislim, da to ne drži. To zadnjo vrnitev v domovino je treba primerjati s prejšnjim poskusom vrnitve leta 1979, ki je bil napaka in sem se zato bil vrnil v Združene države. Čeprav naj bi bila tista odločitev dokončna, pa se je, gledano za nazaj, očitno izkazalo, da ni bila. V nekem smislu bi lahko rekel, da sem bil prepuščen na milost in nemilost svoji intuiciji.

Tudi žena je najbrž čutila podobno, seveda na svoj ženski način, ker se je tokrat tudi sama dokončno odločila, da ji Amerika ne ustreza.

Dekleti, zdaj stari dvanajst in štirinajst let, sta bili seveda v povsem drugačnem položaju, ker sta odraščali v Ameriki in je bilo pred njima težko obdobje prilagajanja na šole in mentaliteto v Ljubljani. Kljub temu smo še drugič naročili zabojnik, vanj zložili vse svoje imetje in ga naložili na ladjo, ki naj bi prispela čez nekaj mesecev, ko se bomo že vsaj nekoliko ustalili v našem starem stanovanju v Ljubljani. Ženi to ni bilo posebej težko, ker je v Kliničnem centru v Ljubljani takoj dobila delovno mesto glavne pediatrične radiologinje. Zaradi svojega strokovnega znanja, ki ga je pridobila na Medicinski fakulteti Alberta Einsteina, je bila zelo cenjena. Meni pa se je vrnitev na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani zdela nekako ponižujoča. Še vedno je vladala komunistična miselnost, čeprav je bila že v počasnem zatonu, ki se je leta 1991 končal z razpadom komunistične države. Na pravni fakulteti so me večinoma povprečni pedagoški delavci gledali postrani in z veliko akademskega ljubosumja. Nekateri kolegi so bili odkrito sovražni, večinoma pa so se delali brezbrižne, kot da nisem »nič posebnega«. Čeprav sem v Združenih državah pridobil profesorski naziv, katerega pomen seveda niso razumeli, sem 141

bil degradiran v izrednega profesorja. Za to odločitev je bila kriva tedanja direktorica Instituta za kriminologijo, ki je vztrajala, da moje »polne profesure« kratko malo ne smejo sprejeti.

To sem vzel v zakup in spet začel poučevati, a tokrat povsem drugačne študente, takšne, ki niso bili predhodno izbrani na podlagi kakršnega koli sprejemnega testa na pravni fakulteti (LSAT) in katerih kolektivni inteligenčni količnik je bil preprosto nižji. Vseeno sem skušal v svoje poučevanje vnesti sokratsko metodo s priložnostnim gradivom, kakršno je bilo takrat na voljo. To je bil drugi letnik pravne fakultete, v njem pa je bilo približno 200 študentov. Očitno sem bil dovolj prepričan vase, da sem lahko vzpostavil ta dialog, ki je do neke mere tudi deloval. Tako kot prej sem bil kmalu priljubljen pri študentih in vsaj oni so me jemali resno. Napisal sem tudi nekaj »traktatov«, kot jim pravijo v Evropi, in bilo jih je dovolj, da so me imenovali za rednega profesorja. Po evropskem vzoru naj bi imel inavguracijsko predavanje, ki sem ga dobro opravil, in to je bilo to.

Medtem je moj prvi zakon razpadel.

Po tem včeraj napisanem stavku je danes ponoči sledila dvostopenjska grozljiva nočna mora. V prvem delu sem sanjal o invaziji prededipalnih hipijevskih mladeničev in mladenk, ki so vdrli v prostor, za katerega se je zdelo, da je družinski. Zdi se, da je bila v ozadju vsega tega velikanska prevara, ker se je moja tedanja žena postavila na stran teh neotesancev in jih je menda sama povabila v hišo. Vse to je bilo v znamenju bližajoče se razveze, v kateri sem bil zaradi svojega odgovornega odnosa do družine neusmiljeno izdan.

Ti grozni ljudje so preplavili hišo in prišlo je do več besednih sporov, v katerih sem jih poskušal prepričati, naj zapustijo hišo, oni pa so iskali najrazličnejše izgovore, da ne bi odšli. Razmišljanje, s katerim 142

je bila prežeta vsa ta nočna mora, je bilo razžaljenost spričo prevare, za katero je stala moja tedanja žena. Menim, da je bila ta prevara, da sem bil zapuščen in izdan, bistvo te grozljive nočne more. V drugem delu te nočne more sem se znašel z dvema moškima v praznem stanovanju in se soočil s praznino prostora, v katerem je ostala le stara kredenca, del družinske dediščine, ki je pričala o edini stvari, na katero sem se lahko naslonil. Druga nočna mora je bila preprosto posledica prve, njeno nadaljevanje.

To odpira poglavje o mojem odnosu do žensk.

143

144

ŽENSKE

145

Seveda te litanije različnih dogodkov med menoj in ženskami segajo v zgodnje otroštvo. Kot sem poudaril že na začetku te pripovedi, imam svojo mater v najlepšem možnem spominu. Morda je bila kot sirota, ki je zgodaj izgubila mater, čustveno nekoliko odmaknjena in morda je imela kot učiteljica nekakšno »poklicno deformacijo«. Vsak otrok seveda jemlje materin odnos kot nekaj samoumevnega, nima namreč druge možnosti, mora sprejeti, da tako pač je. Kljub temu sta bila moje otroštvo do materine smrti in najin odnos srečna tudi zato, ker mi je dajala občutek varnosti, ki je izhajal prav iz njenega doslednega »poklicnega« odnosa.

Z očetom sta bila najbrž srečna, ko sta po dveh hčerah dobila še sina.

To vem, ker sta bili prav obe starejši sestri vse življenje ljubosumni name. Prepričan sem, da je to povezano z njunim značilnim nerazrešenim Ojdipovim kompleksom, kar velja za vsa dekleta. Vendar se ne spomnim, da bi bil jaz otrok-kralj, kot to situacijo opisujejo Francozi, v kateri je otrok deležen vse pozornosti staršev, in očitno mi nista dajala nikakršnega občutka, da sem kot zadnji moški potomec v nekem smislu privilegiran otrok.

Upoštevajoč prve Eriksonove razvojne stopnje torej v odnosu do matere ni bilo nobenih težav. Nasprotno pa je bil name kot otroka vpliv sester zagotovo negativen. Starejša sestra je bila odmaknjena in je že skoraj odkrito kazala svojo ljubosumnost, mlajša Barbara, ki je sicer skrbela zame, medtem ko je mati poučevala v šoli, pa je bila vsaj dvolična. Gotovo obstaja nekakšen vzorec glede pozneje rojenega otroka moškega spola, na milost in nemilost prepuščenega starejšim sestram, ki se spoprijemajo s svojim kastracijskim kompleksom in imajo možnost to projicirati na najmlajšega sina. Rečem lahko najmanj to, da starejši sestri name kot na dečka nista dobro vplivali. Če sem imel pozneje v življenju težave z ženskami, je to vsaj nekoliko povezano s starejšima sestrama.

146

Najbrž sem bil temperamenten deček. Spomnim se, da sem bil v vseh razredih osnovne šole goreče zaljubljen v dekleta, katerih imena bi lahko še zdaj natančno naštel. Začelo se je v prvem razredu, v katerem je bila objekt moje ljubezni neka Ana Marija, in se nadaljevalo v drugem. V tretjem razredu je bilo ves čas predmet mojih sanj dekle po imenu Barbara, v četrtem razredu pa sem svojo ljubezensko pozornosti spet namenil Ani Mariji. Seveda so bile vse te otroške strasti skrivnost, nikoli si nisem upal nobeni od teh deklet priznati svojih nagnjenj. V petem razredu sem se zaljubil v dekle po imenu Majdka, ki je naslednja štiri leta ostala predmet mojih silovitih predstav. Vsak večer sem si pred spanjem predstavljal, da sem jo srečal nekje v mestu itd. Ista zgodba, povezana z drugim dekletom, se je nadaljevala v gimnaziji. V prvem letniku pravne fakultete sem se spet strastno zaljubil, tokrat v svojo prvo ženo, in takrat je bila moja ljubezen uslišana. Spominjam se, da sem od takrat njo in druge ženske dojemal kot nekakšno neodkrito podcelino, ki se je porajala v meni, kar zdaj razumem kot vedoželjnost. Tudi v spolnosti je bil velik del moje začetne in poznejše strasti povezan z nerazložljivo naravo žensk, celo moje žene. Ko je to zanimanje splahnelo, ni kaj dosti ostalo, moj odnos pa je postal čustveno medel. Če se ozrem v preteklost, moram priznati, da so večino tegob v mojem življenju sprožile ženske. Ko je moj prejšnji zakon razpadel, je to povzročilo burno in bolečo ločitev. Vsa zgodba je povezana s psihološkimi temelji tega odnosa. Glede na njen ohlapno integrirani ego, kot ga opisuje R. D. Laing, me je potrebovala kot eksistencialno oporo. Čeprav ni bila sposobna pristne intimnosti in je ostala odmaknjena, ko je šlo za pristno tovarištvo, kakršno mora obstajati med možem in ženo, je ves čas razglašala, kako me »ljubi«. Verjetno bi morala reči, da me je potrebovala, tudi eksistencialno kot oporo svojemu egu, morda pa je v sebi res čutila, da je to nekakšna »ljubezen«. Ko je okrog leta 1986 prišlo do razveze, ni bila pripravljena oditi, kar 147

oklepala se me je. Sam pa sem bil izčrpan, ker sem toliko let igral to vlogo opornega člena, in tega nisem mogel več prenašati. Razlog za ločitev sploh ni bil to, da bi si našel drugo žensko, ampak sem se moral resnično osvoboditi tega, da dajem nekomu občutek varnosti.

Bil sem na koncu svojih moči, vendar mi vseeno ni pustila oditi.

Marie-Louise von Franz v svoji knjigi »Apulejev zlati osel« in tudi v prejšnji z naslovom »Puer Aeternus« govori o »neasimilirani ženskosti v moškem«. Po njenem mnenju to psihološko pomeni, da je moški lahko oropan notranjega stika s svojo žensko platjo in zato ni zmožen vzpostaviti intimnega odnosa z ženskami.

Premišljeval sem, ali je to možen opisu mojega duševnega stanja, vendar menim, da to zame ne drži. Ena od mojih prijateljic mi je po ločitvi dejala, da sem zelo »izbirčen«, ko gre za zbliževanje z ženskami, kar je nedvomno res. Če se spet vrnem v otroštvo, sem bil izbirčen in sem si za predmet svoje domišljije vedno izbral najlepše dekle v razredu. Po drugi strani pa pri ženskah nikoli nisem imel večjega uspeha, niti kot najstnik niti kot mladenič. Ne bi rekel, da sem bil v kakršnem koli smislu zavrnjen, vendar so moji zadržani pristopi ostali neuslišani. Ko so leta minevala in je začetna »radovednost« popustila, sem začel trezno gledati na ženske, kot jih je opisala Carole Pateman v svoji knjigi »The Disorder of Women« iz leta 1991. (Knjiga in poglavje sta prosto dostopna tukaj: https://books.google.si/ books?id=Vlq73L-2T2oC&lpg=PA17&ots=umchrrGnR1&dq=carole%20pateman%20the%20disorder%20of%20women%20 guttenberg&pg=PA23#v=onepage&q=carole%20pateman%20the%20disorder%20of%20women%20guttenberg&f=true.

Prevod v slovenščino je na voljo tukaj: https://www.portalplus.si/2764/carole-pateman-esej/.)

148

Patemanova v bistvu zastopa stališče, da bo deček presegel svoj Ojdipov kompleks, ko bo opazil, da so dekleta »kastrirana«, zaradi česar se bo poistovetil z očetom ter asimiliral očetovo avtoriteto in njegove vrednote. Tako dečki »na koščke razbijejo Ojdipov kompleks« preprosto s tem, da z istovetenjem z očetom premostijo v bistvu začetni androgeni položaj.

Nasprotno pa deklice, ki prav tako zaznavajo kastracijo, v tem primeru lastno, niso v položaju, da bi ta kastracijski kompleks presegle z istovetenjem z očetom iz povsem bioloških razlogov. Namesto tega lahko očeta asimilirajo kot objekt ljubezni, vendar ne morejo asimilirati njegovih vrednot itd. Patemanova, čeprav je znana kot izrazita feministka, kategorično trdi, da ženske zaradi zgoraj navedenih razlogov ne morejo razviti Freudovega superega in ne morejo zavzeti čvrstega etičnega stališča do česar koli. Po Patemanovi nimajo občutka za pravičnost. Ta se seveda sklicuje na abstraktna in univerzalna načela (skupaj z veliko logike), do katerih ženske nimajo dostopa. Na ta način bomo po Patemanovi uvedli »nered«, ki ni omejen le na okvir zakona in družine, temveč postane vir večjega nereda, ko ženske prevzamejo položaje moči. V svoji karieri sem med letoma 1970 in 2016 opazoval vzpon žensk v sodstvu, v svoji domovini in še posebej na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Nazadovanje slednjega, ki se vse bolj pospešuje, je nedvomno mogoče pojasniti z vedno večjim številom žensk na sodišču.

Z bolj avtobiografskega vidika pa Patemanova v eseju opravičuje moje selektivno stališče celo glede žensk v zasebnem življenju. Moj problem z ženskami je bil vedno ta, da so nepredvidljive in neprizanesljive in da je zato edini kontekst, v katerem jih je mogoče ustrezno obravnavati, povezan z vzgojo otrok in vzdrževanjem homeostaze v družini. Vendar je tudi tam nered, ki ga vnašajo, nadvse pomemben in ga je težko izničiti celo v tem majhnem in ozkem socialnem krogu.

149

Če ne bi bilo tako in če ne bi v zadnjih nekaj desetletjih videl nezadržnega širjenja norega feminizma, bi o svojem stališču glede »nereda žensk« dvomil in bi bil v tem smislu negotov. Zato me lahko opredelijo kot mizogina, kar zlahka sprejmem in priznam, vendar ne gre za mizoginizem kot tak, ki bi me zaznamoval na feministični način.

Povedano drugače, moje osebno življenje in moje izkušnje z ženskami preprosto potrjujejo to, kar pravi Patemanova, le da jaz to razumem zaradi osebnega nezadovoljstva. Pri tem pa ne mislim na svoja dva zakona, za katera bi rekel, da sta bila povprečno srečna ali nesrečna.

Mojega zelo izrazitega nezadovoljstva verjetno ne bi bilo, če ne bi bil pravnik. Če Patemanova trdi, da ženske nimajo občutka za pravičnost, to seveda ni usodno, če je ženska operna pevka, morda odlična, ali če je medicinska sestra ali celo zdravnica v bolnišnici.

Toda triindvajset let svojega življenja, o čemer bom podrobneje spregovoril pozneje, sem preživel kot sodnik na zadnji stopnji in sem na lastne oči videl, kako so ženske praktično uničile tako Ustavno sodišče Republike Slovenije kot tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Ko sem v Sloveniji začel kariero kot sodni referent na sodišču, so bile razmere še kar normalne, tj. ženske sploh niso prevladovale. Čeprav je bilo to v času komunističnega režima in je od komunističnih zlorab sodstva preteklo že veliko časa, je to delovalo normalno. Nekje od leta 1970 dalje je postopna feminizacija sodstva tako napredovala, da je zdaj, in to ne samo v Sloveniji, popolnoma feminizirano. To pomeni katastrofo v smislu »občutka za pravičnost«, ki ga te feminizirane »sodnice« nimajo. Vsak dan lahko vidim »zmedo«, o kateri govori Patmanova, in vse disfunkcionalnosti, zaradi katerih je sodni sistem postal popolnoma nepredvidljiv ter vsaj glede rezultata formalističen in neumen. Povedano naravnost, ženske so povsod na Zahodu in morda še kje drugje uničile sodstvo. Vendar pa to opolnomočenje 150

žensk nima na vseh področjih družbenega življenja enako uničujočih posledic.

Rekel bi, da na javnih področjih, kot so politika, novinarstvo, akademska sfera, sodstvo, zasebni odvetniki, direktorji različnih javnih agencij in korporacij, to pomeni nered. Ne le zaradi nerazvitih superega in občutka za pravičnost, ampak tudi zato, ker svojega kastracijskega kompleksa niso nikoli presegle, je eden glavnih občutkov, ki jih gojijo, zavist (penisa). Že od Geoffreyja Chaucerja dalje pa je znano, da je zavist morilka vseh drugih vrlin, kar je izpostavila tudi psihoanalitičarka Melanie Klein – in to drži. Nekoliko bom prehitel svojo življenjsko zgodbo in povedal, kaj se je zgodil, ko sem bil sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice.

To sodišče ima v tajništvu približno 300 pravnikov, vsaka država ima svojo enoto. V slovenski enoti je bila mlada gospa s pogodbo za določen čas, ki je imela možnost, da se v določenem letu spremeni v pogodbo za nedoločen čas. Pogodbo za nedoločen čas so ji zavrnili, ker ni bila dovolj usposobljena, zato je odšla. Menda je odšla na izpopolnjevanje na Univerzo v Oxfordu, in ker so to področje že vodile ženske, so jo sprejele v program. Potem mi je zaradi nekakšnega ljubosumja in užaljenosti, ker ni dobila pogodbe za nedoločen čas, poslala malce podcenjevalno pismo, v katerem me je povabila, naj pridem predavat na Univerzo v Oxfordu. Dobro sem razumel, kakšen je bil namen tega vabila, bilo je nekakšno maščevanje zaradi njenega razočaranja, povezanega s sodiščem. Takoj sem ji poslal jasno elektronsko sporočilo, v katerem sem ji pojasnil, da razumem, od kod prihaja, in da zaradi tega ne morem sprejeti povabila. Zadel sem žebljico na glavico, vendar se je oglasila šele leta 2016, ko me je napadla v časopisu in sprožila nekaj, kar je bil po moji zdajšnji presoji nekakšen feministični umor osebnosti. To je vrsta maščevalnosti, ki izvira iz nerazrešenega Ojdipovega kompleksa in hkratne zavisti zaradi penisa.

151

Temu problemu se bom posvetil pozneje. Zdaj sem hotel samo pokazati, da moja mizoginost nikoli ni bila osebna aroganca. Če bi opravljal kak drug poklic, na primer v medicini, arhitekturi, glasbi itd., te »mizoginije« verjetno ne bi bilo, toda v pravu – Patemanova izrecno omenja pomanjkanje občutka za pravičnost – vpletenost žensk pomeni korenito motnjo. Če primerjam teorijo Patemanove s teorijo Marie Louise von Franz o »asimilaciji ženskega« v jungovskem kontekstu, se izkaže, da gre za dve nezdružljivi stališči. Von Franzova za razliko od Patemanove ni bila deklarirana feministka, vendar je njeno stališče bolj feministično. V bistvu zagovarja idejo, da bi moški morali asimilirati svojo žensko plat, da bi morali v tem smislu dejansko postati bolj ženstveni.

Kot se je izkazalo, o čemer bom več povedal pozneje, se posnemanje ženskosti dogaja globalno, rezultati pa so tudi za moralo pogubni.

Kakor koli že, okrog leta 1986, po vrnitvi v Jugoslavijo, je moj zakon razpadal. Ne bom se spuščal v osebne podrobnosti te zgodbe, rečem lahko samo to, da mi je bilo zaradi hčera strašno žal. Zdelo se mi je, da sem ju bil prisiljen s koreninami iztrgati iz srca – le da nisem imel druge izbire, ker sem bil od igranja eksistencialne bergle svoji ženi popolnoma izčrpan. Spet se je pojavilo vprašanje stanovanja, ki je bilo zaradi pomanjkanja stanovanj v Ljubljani prvovrstna težava. To se je vleklo približno eno leto. Nazadnje je judovski šef v bolnišnici s svojimi političnimi zvezami ženi priskrbel novo stanovanje, ker so jo potrebovali na otroškem radiološkem oddelku. Mislim, da se je odselila nekje avgusta 1988 in nikoli več je nisem videl.

152

PO RAZVEZI

153

Sledilo je obdobje miru, ko sem se končno spet lahko posvetil pisanju in poučevanju.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Jugoslavija začela razpadati. Sprva je bila to nekakšna perestrojka v jugoslovanskem slogu, s širitvijo svobode tiska in govora. Nenadoma je bilo mogoče povedati stvari, ki jih prej ni bilo mogoče, slovenski nacionalizem pa je postal ostrejši in jasnejši. Kot nekdo, ki je petnajst let preživel v Združenih državah Amerike, sem proces razpada Jugoslavije videl kot nesprejemljiv, nacionalistične težnje v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji itd. pa kot plemensko rivalstvo in nazadnjaštvo.

Toda pred dejansko odcepitvijo Slovenije, ki je bila prva domina, ki je padla v tem procesu, je bilo obdobje družbenega preporoda, pravega razcveta demokracije. Prav ta demokracija je omogočila, da se je skriti nacionalizem uveljavil ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih delih Jugoslavije. Američani so dobro vedeli, da razpad Jugoslavije ne bi bil dober, zato je tedanji ameriški veleposlanik v Beogradu Zimmerman po ukazu Ministrstva za zunanje zadeve (State Department), čeprav je sam imel drugačna stališča, podpiral ohranitev jugoslovanske federacije. Iz enakih geopolitičnih razlogov je bilo moje osebno stališče podobno in verjetno sem bil "poslednji Mohikanec" v Sloveniji, ki se ni strinjal z odcepitvijo.

Medtem sem bil izvoljen za prorektorja Univerze v Ljubljani, pozneje pa sem postal še kandidat za rektorja univerze. Dva protagonista v tem postopku sta uspela, kar je bilo značilno za komunistični režim, preprečiti mojo izvolitev s spremembo pravil glasovanja med samim postopkom. Tako je bil na to mesto nastavljen komunistični aparatčik, neki profesor biologije, sicer precej spodoben človek, s katerim sva potem v tistem prehodnem obdobju, ko je potekala odcepitev Slovenije od Socialistične federativne republike Jugoslavije, vodila 154

univerzo. Ta komunistični manever mi je bil nekoliko neprijeten, vendar mi to ni bilo preveč pomembno. Seveda je bila oseba, ki je vodila celotno delovanje univerze in preprečila mojo izvolitev, ženska, po imenu Marjeta Vilfan. Bila je sekretarka predsedstva (rektorata) univerze in predstavnica tajne policije (UDBA), ki je vodila univerzo skladno z ukazi Centralnega komiteja. V tistih časih je imela vsaka fakulteta znotraj univerze sekretarko, ki je večinoma to mesto zasedala kot vezni člen med univerzo ter tajno policijo in Centralnim komitejem.

Ko se ozrem nazaj na to dogajanje, mi je žal za izgubljeno možnost vodenja univerze. Bil sem izjemno blizu temu, da bi postal vodja velike univerze z 20.000 študenti in bi lahko uvedel reforme za njeno boljše delovanje. Po končanih ponarejenih volitvah so mi povedali, da komunistični režim mojega imenovanja ni odobril, ker "bi v delovanje univerze vnesel red". Šele pozneje, ko sem bil na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu predsednik tretjega oddelka enega od senatov, sem ugotovil, da bi bil sposoben resnično dobro voditi univerzo. K temu se bom vrnili pozneje.

Najprej pa moram nekoliko osvetliti celotno odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Ta "odcepitev" se od takrat imenuje "osamosvojitev", tj. doseganje neodvisnosti in ustanovitev nove države, Republike Slovenije. Ta proces je v resnici izpeljal predsednik slovenskega centralnega komiteja Milan Kučan, ki je bil potem izvoljen za predsednika te nove države. Po štirih letih je bil ponovno izvoljen in je v tem kritičnem obdobju nastopal kot državni voditelj. Takrat še nisem vedel, da je šlo za naslednji komunistični manever.

Komunistična nomenklatura je bila že dolga leta prepojena s korupcijo. V tem obdobju so si hoteli prilastiti tisto, kar se je v socializmu imenovalo "družbena lastnina", ki pa ni bila ravno državna lastnina 155

kot v drugih komunističnih državah, ampak je bila predmet tako imenovanega samoupravljanja delavcev posameznega podjetja. To je treba pojasniti kot poskus ideološkega vodje Jugoslavije Edvarda Kardelja. Kardelj je bil drugi najpomembnejši politik v Jugoslaviji, napol intelektualec, nekdanji učitelj, kot na primer Mao Zedong.

"Samoupravljanje" je bilo ideološki poskus decentralizacije upravljanja podjetij, ki so bila prej v državni lasti, z očitnim namenom, da bi moč upravljanja prešla v roke delavcev. Domnevam, da je bil pri tem namen vsaj napol iskren. Vendar je komunistična partija v tej hierarhiji upravljanja ohranila veliko moč, tj. le nominalno so imeli delavci besedo pri upravljanju, celo pri volitvah generalnih direktorjev itd.

Očitno je komunistična partija v tem kontekstu "samoupravljanja" predstavljala podtalni tok, presežna vrednost, ki je najpomembnejša, pa je odtekala iz podjetij v blagajno države in komunistične partije.

Po mnenju vodilnega jugoslovanskega ekonomista in mojega nekdanjega profesorja politične ekonomije na ljubljanski pravni fakulteti Aleksandra Bajta, ki sem ga že omenil, bi sistem samoupravljanja z ekonomskega vidika deloval, če bi ta presežna vrednost ostala v podjetju in če bi jo podjetje lahko ponovno investiralo. Samoupravna podjetja bi imela popolno avtonomijo, kar bi bil pomemben korak k tržnemu gospodarstvu, ki bi ga vendarle upravljali delavci sami. To pomeni, da bi morda sistem, v katerem bi delavci sami čutili pripadnost svojim podjetjem, kar so v tem sistemu do neke mere vseeno čutili, deloval.

Te oblike neposredne ekonomske demokracije ni izumil Kardelj, ampak Andrej Gosar (1887–1975), predvojni krščanski demokrat iz Logatca, kar verjetno pomeni, da je bila, kot so ji rekli v Italiji, to katoliško-komunistična ideološka in ekonomska teorija. Takrat sem verjel, da je ta različica gospodarskega samoupravljanja trn v peti kapitalističnemu Zahodu in da si jo ta prizadeva spodkopati, 156

da ne bi postala vzor in politični izziv v kapitalističnih državah. Ta model "socialistične lastnine" je bil kot model verjetno do neke mere ideološko subverziven. Po drugi strani pa je bila Jugoslavija vsaj za Združene države Amerike dobrodošla tamponska država med komunističnim Vzhodom v Srednji Evropi in Zahodom. Še vedno menim, da Združene države Amerike pod vodstvom Georgea Busha starejšega niso nameravale podpirati razpada Jugoslavije, vsaj ne pred razpadom Sovjetske zveze. Razpad pa je podpirala Nemčija, natančneje Hans-Dietrich Genscher, takratni minister za zunanje zadeve. Nemška tajna služba (BND) je financirala uporne Albance na jugu Srbije z jasnim namenom jugoslovanske dezintegracije.

Takrat sem vodil prvi demokratični kongres prve demokratične stranke v Vzhodni Evropi (Slovenske demokratske zveze, SDZ).

Prisotni so bili samo nemški novinarji, kar me je presenetilo, pozneje pa se je izkazalo, da je bila Nemčija pod vodstvom Helmuta Kohla in Genscherja prva država, ki je mednarodno priznala novo Republiko Slovenijo. Po mojem mnenju so Nemci razpad Jugoslavije po tihem podpirali kot obliko maščevanja Srbiji. Takratni ameriški državni sekretar Eagleburger je bil tako rekoč Miloševićev prijatelj, ker je verjel, kot mi je sam dejal, da je "spodoben človek, ki drži besedo".

Zaradi albanskih provokacij, ki so jih na jugu Jugoslavije financirali Nemci, pa je Miloševiću prekipelo in začel je sanjariti o "Veliki Srbiji". Še vedno menim, da je bil to namen takratnega nemškega vodstva. Če tega ne bi bilo, bi morda zvezna Jugoslavija preživela.

Vendar se to ni zgodilo. Ne bom se spuščal v podrobnosti tega tragičnega razpada in visoke cene, ki so jo s svojimi življenji plačali na jugu Jugoslavije, dejstvo pa je, da je bil slovenski poskus odcepitve prva domina, ki je padla v tem procesu.

157

Ko je postalo jasno, da bo Sloveniji uspelo izstopiti iz Jugoslavije, je šef komunistične partije Milan Kučan subverzivno načrtoval ohranitev finančne moči, čeprav se je navidezno "umaknil z oblasti". Kot rečeno, sem se iz Združenih držav vrnil leta 1986, torej približno pet let pred tem procesom razpadanja. Zahrbtno so me zapeljali, da sem zaupal Kučanu in na prvih demokratičnih volitvah podprl njegovo kandidaturo za predsednika republike. V namišljeni volilni kampanji sva potovala po državi, od mesta do mesta. Nekaj tednov so naju vozili naokrog in na vsakem njegovem javnem nastopu sem, povsem naivno, tako rekoč "držal svečo" med njegovim nastopom.

Po nastopu pa je vedno imel sestanek z direktorji lokalnih podjetij, in to za zaprtimi vrati, kamor nisem imel vstopa.

Le slutil sem, kaj so se dogovarjali na teh tajnih sestankih. Šele pozneje je postalo jasno, da se je takratna nomenklatura v okviru navideznega prostovoljnega umika z oblasti dogovarjala o tem, kako privatizirati podjetja, ki so bila takrat še vedno vsaj formalno v lasti delavcev (v okviru samoupravljanja). Takrat še ni bilo jasno, da bodo ti komunistični menedžerji po nastopu "demokracije" v procesu, ki so ga pozneje poimenovali "privatizacija", pokradli družbeno lastnino.

Kučan je dobro vedel, kot je že Balzac poudaril, da je politika le petelin na puški in da je puška finančna. Tako so komunisti kljub vsej navidezni demokratični drami ohranili oblast in jo v veliki meri ohranjajo še danes, ko to pišem.

Drug vidik tega dogajanja je bila tako imenovana "lustracija". Država je bila prepredena z omrežjem tajne policije, ki je bilo skorumpirano, ker je delovalo v prejšnjem režimu, zdaj pa je bilo zaveznik tega množičnega grabeža družbene lastnine, ki so jo izvajali komunistični upravljavci "družbenih podjetij". Po drugi strani pa pri vodstvih teh podjetij prej skoraj ni bilo korupcije, ker so bili direktorji "prever158

jeni kadri", ki jih je nadzorovala tajna policija. Poleg tega je obstajala socialistična agencija za računovodstvo (SDK), ki je skrbno spremljala finančno poslovanje teh napol avtonomnih podjetij. Le tako je mogoče pojasniti odsotnost korupcije v tem "samoupravnem" kontekstu, vendar je to seveda pomenilo prodor tajne policije, ki je nadzorovala vsak korak vseh, ki so bili na vodstvenih položajih.

Po prehodu v demokratični sistem bi "lustracija" vsaj na začetku pomenila razkritje pripadnikov tajne policije in njihovih sodelavcev.

Infiltracija pa je bila tako vseobsežna, da bi lustracija že na tej stopnji pomenila obsežno čiščenje. Medtem je tajna policija, kot se je izkazalo pozneje, sežgala dosjeje, ki bi lahko kompromitirali njene nekdanje in sedanje pripadnike. Če naj bi prišlo do resnega preloma s prejšnjim režimom na prav vseh ravneh, bi morali kompromitirane posameznike odstraniti iz podjetij, jih javno razkrinkati in jim odvzeti popolnoma vso oblast. To bi pomenilo, da bi moral biti prelom s komunističnim režimom temeljit, bolj revolucionaren kot pa evolucijski prehod v demokratični sistem. Menim, da je vsakomur jasno, da je bilo to nemogoče preprosto zato, ker je bilo v komunističnem režimu premalo nekompromitiranih, ki bi sodelovali v tem spopadu. Po drugi strani pa je bil "miren sestop" komunistične partije z oblasti izjemna strategija, ki so jo za slovensko javnost uporabljali že od leta 1991 dalje.

Odmaknil se bom od te zgodbe in pojasnil svoje takratno ideološko stališče. Po petnajstih letih, preživetih v Združenih državah Amerike, sem bil podrobno seznanjen z delovanjem kapitalističnega sistema.

Na lastne oči sem videl odtujenost, ki jo je sistem izkoriščanja itd. povzročil ljudem, ne le v Združenih državah, ampak tudi v preostalih zahodnih kapitalističnih državah. Ker sem odraščal v takratnem "socializmu s človeškim obrazom", drugačnem od preostalega sovjetskega tabora v Evropi, sem bil, milo rečeno, presenečen nad odkrito obliko izkoriščanja, značilnega za ameriško obliko kapitalizma.

159

Bil sem tudi mlad in idealističen. V seriji člankov, ki sem jih takrat objavljal v slovenskem štirinajstdnevniku Naši razgledi, takrat vodilni intelektualni reviji, sem kritiziral različne vidike problema kapitalizma. Ob vrnitvi v domovino leta 1986 sem bil "levo usmerjen", bil sem idealističen in verjetno naiven glede tega, kar se je pred tem dogajalo v jugoslovanskem socializmu. Tako sem pod ameriškim vplivom sprejel to ideološko levičarsko stališče in tudi z ameriškega stališča nisem bil naklonjen razpadu zvezne države. V Sloveniji sem bil, kot sem že omenil, glede tega "poslednji Mohikanec". Tako me je Kučan zahrbtno zapeljal, da sem mu, čeprav je bil komunist, pomagal postati prvi predsednik samostojne države, Republike Slovenije. Če se po tridesetih letih ozrem na to razvojno obdobje, se zavedam, da sem bil morda naiven itd., vendar bi v vsakem primeru tudi brez mene stvari potekale popolnoma enako. Še naprej sem poučeval na ljubljanski pravni fakulteti. Čeprav sem bil "habilitiran" za poučevanje pravne filozofije (jurisprudence po ameriško), kazenskega materialnega prava in kazenskega postopka, sem bil glede na to, da evropski akademski sistem ni tako fleksibilen kot ameriški, omejen na kazenski postopek, ki sem ga moral čim bolj izkoristiti. Letnik je bil ogromen, v drugem letniku pravne fakultete je bilo približno 250 študentov. Na moje ure so prihajali tudi drugi študenti, iz drugih fakultet, in nekoč so morali najeti prostorno ljubljansko kinodvorano (Kino Vič), v kateri so včasih predvajali kavbojske filme, kar mi je ustrezalo. Te nore priljubljenosti, tako kot v Združenih državah Amerike, nisem razumel in še vedno ne vem natančno, kako je sploh prišlo do nje. Še vedno domnevam, da je izhajala iz moje izkušnje "satorija" leta 1972, ki je sprostila posebno energijo in morda celo navdih.

160

POUČEVANJE V SLOVENIJI

161

Poudariti moram, da so bili študenti mojih tukajšnjih letnikov manj inteligentni od ameriških, ki sem jih poučeval deset let. Napisal sem droben priročnik s primeri, kakršne je bilo mogoče zbrati iz različnih virov, in dodal nekaj svojih daljših člankov, ki sem jih medtem objavil v slovenščini. Primeri niso bili preveč zapleteni, vendar so za »sokratski dialog« v tako velikem letniku zadoščali. Če je letnik, ki ga poučuješ, dovolj velik, kot sem že rekel, se vedno najde nekaj bistroumnih študentov, ki delujejo kot lokomotive za izmenjavo mnenj.

Celo če je povprečje letnika razmeroma nizko, lahko v razumevanju snovi napredujejo vsi študenti. Glede na to, da je večina profesorjev poučevala »ex cathedra«, čemur v ZDA pravijo »spoon feeding«, je bila za študente izmenjava v dialogu zanimivejša. Priznati pa moram, da ne vem, koliko so se naučili. Sprva so ustni izpiti trajali približno dvajset minut, kar je bil v Evropi tradicionalni gentlemanski pristop, pri katerem sta bila profesor in študent enakovredna in sta se o predmetu pogovarjala. Ko pa imaš 250 študentov, postane to vsako leto junija izjemno naporno in dolgotrajno delo. Za profesorja pa je prednost te metode, da se s študenti sreča osebno in posamično.

Spominjam se, kako sem pred tem v Združenih državah začel brati izpite, tako imenovane »modre zvezke«. Prvi vtis, po mojem mnenju upravičen, je bil, da ni mogoče dajati vmesnih ocen. Takoj sem videl, da so študenti, ki »to preprosto imajo«, in velika večina, ki tega preprosto nima. Vmesnih ocen torej ni, pisni izpit je bodisi dober bodisi zanič. Tako so dobre ocene dobro utemeljene, preostale pa ocenjene kot nekaj »srednjega«, čeprav so v resnici preprosto slabe, nesprejemljive.

Včasih sem to primerjal z glasbo. Dobri violinisti ali violončelisti so izjemno redki celo na ravni orkestra. V glasbi je takoj jasno, ali je nekdo nadarjen ali ne. Velika večina jih takoj odpade, tistih nekaj, kar jih ostane, pa je lahko bolj ali manj »odličnih«. Upam si trditi, da enako velja za mnoge poklice, celo za inženirstvo ali medicino, 162

kjer pa je velika večina povprečnih in le redki izpolnjujejo minimalne standarde. Današnje univerze so postale »demokratične« in se ukvarjajo s »pozitivno diskriminacijo«, kar vodi v izenačevanje in plebeizacijo na najmanjši skupni imenovalec. Univerze bi morale biti elitistične učne in raziskovalne organizacije, kar je na primer včasih veljalo za Harvard. Toda Harvard in druge šole Ivy Leaguea v Združenih državah imajo v rokavu še en adut, ki prihaja iz tako imenovanega sprejemnega testa na pravni fakulteti (Law School Admission Test –- LSAT), ki se izvaja od leta 1947 in je praktično vsako leto potrjen.

LSAT je inteligenčni test, prilagojen za potrebe študija prava. Ni pomembno, kaj Harvard in druge fakultete v resnici počnejo, končni rezultat je vedno zelo kakovosten, ne glede na to, da nazadnje na fakulteti poučujejo celo slabi profesorji. Odvetniške družbe, ki zaposlujejo odvetniške partnerje, so pragmatične in to dobro vedo, zato novačijo na pravnih fakultetah Ivy Leaguea. Nasprotno pa se v Evropi test LSAT ne opravlja in tako nihče ne ve, česa je diplomant ene od teh pravnih fakultet pravzaprav sposoben. Prav tako pravne fakultete v Evropi ne delujejo po nekem hierarhičnem redu, človek ne more vnaprej vedeti, s kakšnim diplomantom ima opravka. Popolnoma nerazumno in nerazumljivo je, zakaj nekatere univerze, kot sta Oxford in Cambridge, ne uporabljajo tega testa, ki bi bil lahko zelo koristen za ugotavljanje, kakšno populacijo študentov sprejemajo.

Tako sem v Ljubljani, kot sem že omenil, uvedel nekakšen prevod testa LSAT, ki je v nekaj letih izvajanja zelo dobro deloval. Končno smo prvič vedeli, kakšno populacijo prihajajočih sprejemamo in na kakšen povprečni pravni inteligenčni količnik lahko računamo.

Predvidevam, da je bila takrat (in tudi zdaj) ljubljanska pravna fakulteta edina v Evropi, ki je uporabljala ta pravniški standardni test.

163

Če se zdaj vrnem k ustnim izpitom, ki so danes žal zastareli, so bili v preteklosti prilagojeni elitističnim univerzam, recimo pred prvo svetovno vojno, ko je bil izbirni postopek dosledno izpeljan na predhodni ravni, tj. na klasični gimnaziji.

Pri tem ni bilo nič demokratičnega, šlo je za čisto meritokracijo.

Vprašanje je, ali se je bilo tega sistema res treba znebiti. Lahko bi na primer trdili, da sodobna družba potrebuje več pravnikov, več zdravnikov, več inženirjev, vendar to že samo po sebi pomeni, da bo najmanjši skupni imenovalec veliko nižji. To pa pomeni demokratizacijo oziroma degradacijo vseh poklicev. V pravu je to neposredno škodljivo, vsaj za »pravno državo«, glede na to, da so zdaj na sodiščih zlasti takšni, ki so bolj, kot jim rečem, »pravne diplomirane sestre« kot pa pravi doktorji prava. Ne vem, ali so razmere v medicini itd. podobne, vendar trdim, da so se tudi tam standardi, tako strokovni kot moralni, znižali. V pravu je poklic povrhu vsega uničila feminizacija, saj ženske preprosto nimajo moralne pokončnosti in načel (Freudov superego), ki bi se jih bile pripravljene držati. Toda s tem sem se že ukvarjal in se ne bom ponavljal.

Spomnim se nekega ustnega izpita v svoji prorektorski pisarni. Bilo je proti koncu dolgih ur ustnih izpitov, ko je v pisarno zelo plašno in sramežljivo prišla študentka. Ker je primanjkovalo praktičnih sodnih primerov in so bili le redki primerni za takšno spraševanje, sem v učbeniku hrvaškega avtorja, nekdanjega sodnika vrhovnega sodišča Hrvaške, izbral opombo, ki je sam nisem natančno preučil in je v tistem trenutku nisem razumel. Prebrala jo je, spomnim se, da je bila to opomba s številko sedemnajst, in brez oklevanja zamrmrala odgovor.

Bil sem osupel, resnično presenečen, in sem jo vprašal, kakšen je bil njen inteligenčni količnik. Spet mi je sramežljivo povedala, da ji 164

manjkata dve točki, da bi se vpisala v Menso. Vzel sem njeno indeksno knjižico, ki je študentska izkaznica, v katero so vpisane vse ocene vseh preteklih izpitov. Spet sem presenečeno ugotovil, da je dobivala povprečne ocene, in takoj sem vedel, da razen enega profesorja nihče ni dojel njene inteligence. Ko je odšla iz moje pisarne, sem se odločil, da bom pisal njeni materi in jo prosil za pojasnilo, zakaj njena hči s svojim izjemno visokim inteligenčnim količnikom ne dosega boljših rezultatov.

Odgovora nisem prejel, sem pa pozneje izvedel, da je pismo pokazala prijatelju psihiatru, kot da gre za anomalijo. Glede na to, da sem takrat opravljal svetovanje, tako kot prej v Združenih državah, sem študentki rekel, naj se pozneje oglasi v mojem kabinetu, da ugotoviva, kakšna je situacija in kaj lahko storim v zvezi s tem. Drugače povedano, ni bilo ljubezni na prvi pogled, vendar se je odnos razvil in pozneje je postala moja žena. Kar se tiče prava, je fakulteto dokončala, vendar pravniškega poklica ni nikoli opravljala. Bila je dvaindvajset let mlajša od mene in bilo je, milo rečeno, nenavadno, da bi s študentko vzpostavila razmerje, ki se je povrh tega končalo v srečnem zakonu in s tremi otroki, fanti, v katerem sva še zdaj. Več o tem bom povedal pozneje.

Zdaj se vračam v čas, ko sem se leta 1986 vrnil v Jugoslavijo z vsem svojim značilnim ameriškim »pozitivnim mišljenjem«. Poskušal sem posodobiti poučevanje prava na pravni fakulteti ljubljanske univerze, misleč, da bodo razumni predlogi dobrodošli. Pa niso bili. Počasi sem začel spoznavati velikanski razkorak med idejo in ukrepanjem, običajen za celinsko Evropo. Zelo sem se trudil, vendar sem sčasoma razumel tudi to, da je Evropa stara in sklerotična ter daleč od ameriške inovativnosti.

165

Pozneje sem ugotovil, da je razkorak med inovativno idejo in ukrepanjem posledica tako imenovanih »zastarelih vrednot«, ki so se skozi stoletja nakopičile v večinoma samozadostnih kulturnih okoljih.

Vsako takšno okolje dolgoročno pomeni več različnih prilagoditev na več različnih sklopov zgodovinskih okoliščin, ki postanejo kulturno zasidrane. Čeprav se okoliščine spreminjajo, se »zastarele vrednote« ohranjajo, čeprav so vse bolj neučinkovite. Posledica tega je zavora, pravzaprav številne zavore, ki kot posledica teh v preteklosti disfunkcionalnih zakoreninjenih in asimiliranih, večinoma nezavednih, predhodno zavzetih stališč o določenih vsebinah preprečujejo nadaljnje spremembe.

Zanimivo je, da to velja za družbeni in politični kontekst, manj pa za znanstvena in tehnološka prizadevanja za odkrivanje novega. To na primer pojasnjuje, zakaj evropske univerze, zlasti pravne fakultete, še vedno zavračajo uporabo testov LSAT, čeprav jih v Združenih državah uporabljajo že od leta 1947.

Pozneje sem tako v Ljubljani kot v Strasbourgu poskušal uvesti tako imenovani »ekspertni sistem«, kakršnega že desetletja uporabljajo v medicini. Sistem, ki bi temeljil na vprašalniku, bi lahko tudi na sodiščih obravnaval predhodne procesne zahteve. Takšnega vprašalnika ne bi bilo pretežko oblikovati na binomski način, ki bi se nanašal na predhodna vprašanja, preden bi se pritožba, vložena na sodišču, razglasila za dopustno ali nedopustno. Posvetoval sem se z računalniškimi strokovnjaki, ki so mi povedali, da bi bil takšen ekspertni sistem z njihovega vidika izvedljiv. Najprej pa bi morali pravniki, recimo na Evropskem sodišču, oblikovati vprašalnik na ta binomski način, kar pomeni, da bi morala oseba, ki izpolnjuje vprašalnik, izbirati med vprašanji, ki se nanašajo na določen sklop predhodnih postopkovnih vprašanj, in sicer med »da« in »ne«.

166

O mojem angažmaju na Ustavnem sodišču Republike Slovenije in na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu bomo govorili pozneje, vendar sem v obeh kontekstih to zamisel večkrat predlagal in se obakrat soočil z značilno evropsko neodzivnostjo. Morda je bilo to zaradi nerazumevanja kolegov, a tudi če je bilo to res, je bilo združeno z omenjeno neodzivnostjo in pomanjkanjem razumevanja do vsega, kar je vsaj malo inovativno. Na Evropskem sodišču, na primer, se je kopičilo na sto tisoče primerov iz sedeminštiridesetih držav podpisnic Evropske konvencije, tako da je sodišče postalo žrtev lastnega uspeha in ni bilo sposobno obravnavati tako velikega števila primerov.

To je pozneje povzročilo sistemsko kršenje človekovih pravic, ker so te primere množično pometali pod preprogo. Na ameriškem Vrhovnem sodišču je položaj do neke mere podoben, ker se sodišče sooča z velikim številom vlog za »certiorari«, od katerih jih je na koncu zelo malo razglašenih za dopustne. Kolikor vem, so vsi ti »certiorari« spisi nekje na sodišču tudi razstavljeni. Sodni uradniki, verjetno po izbiri samih sodnikov, te spise pregledajo in le nekaj od njih nato obravnava sodišče, ki se zavezujoče izreče v največ sto primerih v posameznem letu.

Res je, da je tudi to zastarel pristop, pri katerem se ne uporablja noben »ekspertni sistem«. Vendar je treba upoštevati, da Vrhovno sodišče v Združenih državah obravnava primere, ki prihajajo s pritožbenih sodišč v petdesetih različnih zveznih državah, kjer se precedens razteza po celotnem pravnem sistemu.

Nasprotno pa je na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu referenčni okvir omejen na vprašanja, ki izhajajo iz Evropske konvencije, ki je zaprt sistem z omejenim številom pravnih možnosti.

To je idealno področje, na katerem bi lahko uporabili ekspertni 167

sistem in zagotovili, da bi bili primeri, obravnavani v predhodni fazi postopka, uspešno razrešeni. Na plenarnih zasedanjih Evropskega sodišča sem to novost predlagal vsaj šestkrat in vedno naletel na molk zaradi nerazumevanja, večkrat pa sem bil deležen brezbrižnosti.

O svojem delu na Evropskem sodišču v Strasbourgu bom govoril pozneje, tu ga omenjam le za ponazoritev, kakšno zavoro predstavljajo »zastarele vrednote«. Odkar sem se leta 1986 vrnil iz Združenih držav, je to zame stalen vir frustracij.

168

USTAVNO SODIŠČE

169

Leta 1993 sem bil izvoljen in imenovan za člana Ustavnega sodišča Republike Slovenije. S tem se je končala moja profesorska kariera, v kateri sem užival in v kateri sem se počutil kot riba v vodi. Sprašujem se, ali je bila odločitev, da postanem sodnik Ustavnega sodišča, pametna, in si odgovarjam, da tega verjetno ne bi storil, če bi bilo akademsko pravno okolje dovzetno za omenjene novosti, torej da bi napredovalo vsaj do stanja, v kakršnem poteka poučevanje prava v Združenih državah.

Ker pa je bilo akademsko okolje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani zavrto, ne le zaradi »zastarelih vrednot«, temveč tudi zaradi svojega štiridesetletnega delovanja v komunističnem režimu, je bilo stanje brezupno. Ničesar ni bilo mogoče spremeniti, ker so tudi mlajše generacije, ki so začenjale akademsko kariero, podlegle zaviralnim pritiskom, ki so prihajali od njihovih starejših akademskih kolegov. Zaradi te zakoreninjene povprečnosti, ki je očitna še danes, pravna država pri nas, in iz istega razloga najbrž tudi v drugih evropskih državah, ostaja le pobožna želja. Togost teh sklerotičnih pravnih struktur me še vedno moti in z njo se bojujem že štiriindvajset let, že odkar sem se vrnil v Evropo.

Zaradi vsega tega je bil odhod na Ustavno sodišče v Ljubljani naravnost neprijeten.

Nenadoma sem se znašel za mizo s preostalimi osmimi sodniškimi kolegi, da bi prvič v življenju sodeloval pri »kolektivnemu odločanju«.

Kot kaže, izhaja iz teh razprav sodna »resnica«, ki v kolektivnem smislu onemogoča nastanek česar koli domiselnega, če se zbranim sodnikom to ne zdi sprejemljivo. Tako je po svoje kolektivno odločanje usmerjeno k najnižjemu skupnemu imenovalcu in hkrati proti morebitni prevladi večine sodnikov na plenarni seji. K sreči sistem zdaj omogoča ločena mnenja, pritrdilna ali odklonilna, kar je bil zame edini varnostni ventil za izražanje lastnih idej.

170

Seveda je to povezano s »pravičnostjo«, kar koli že naj bi ta pravičnost pomenila. Kar se tega tiče, lahko rečem, da še do danes nisem ugotovil, kaj naj bi pomenila »pravičnost«, kar še posebej velja za sodišča zadnje stopnje. Sodnik Holmes je bil tisti, ki je rekel, da pravičnost ni logika, ampak »izkušnja«. To morda drži na sodiščih prve stopnje, kjer se sodnik sooča z resnično življenjsko situacijo in je sposoben razbrati morebitno krivičnost, katere odsotnost naj bi bila pravičnost.

V tej resnični situaciji formalna logika ni v ospredju, sodnik je priča kontradiktornemu dogajanju, v katerem se pred njim postopoma razkrivajo dokazi. Ko pa gre za pritožbeno odločanje, je sodnik soočen s kupom dokumentov, iz katerih naj bi ugotovil, kar je verjetno nemogoče, kakšna je bila resnična situacija, zaradi katere je ta kup nastal. Če sploh, je na tej ravni pravičnost kvečjemu koherentna formalna logika, tj. dokler je podvržena temu kolektivnemu odločanju, saj je pri razpravah, a le do neke mere, logični argument tisti, ki zmaga.

Na Ustavnem sodišču pa je bilo povsem drugače. Sodišče je bilo popolnoma spolitizirano, jaz pa sem osuplo opazoval eno dimno zaveso za drugo, za katerimi so se zamegljeno, nerazločno skrivali različni interesi, zastopani v tem domnevno kolegialnem odločanju.

Kar se tiče resničnih in logičnih argumentov, so jih uporabljali le zato, da bi prikrili prave namene in hkrati nekako prepričali tiste, ki te kamuflaže niso spregledali. Pri tem je bila želena iskrenost očitno oblika naivnosti, ker je bil trud, porabljen za te razprave, namenjen le temu, da bi prikrili omenjene interese in skladno s tem glasovali ne glede na tako imenovane argumente.

Boleče izkušnje na Ustavnem sodišču so bile zame velikanski moralni napor. Razprave so bile ples v maskah in snemanje mask, vsaj miselno, 171

kolegom, ki so si prizadevali vse prepričati, da bi prevladala ena od laži, je bilo bistvo vsega. Te razprave so potekale vsak četrtek ob devetih zjutraj, trajale pa so nekje do poznega popoldneva. Ni težko razumeti, da je šlo za bitke enega lažnega argumenta proti drugemu, končni rezultat pa je bil samodejno odvisen od večine, dosežene v določenem primeru. Drugače rečeno, šlo je za igro pretvarjanja, ki ni imela veliko skupnega ne z logiko ne s pravičnostjo.

V teh petih letih, med letoma 1993 in 1998, preden sem odšel na Evropsko sodišče za človekove pravice, sem še vedno poučeval, kar mi je kot vedno prinašalo osebno zadovoljstvo. Kar se tiče mojega akademskega udejstvovanja, se je bolj malo spremenilo, le da je zahtevalo dodatno energijo in adrenalin. Prikriti čustvi, ki sta na pravni fakulteti takrat prevladali in ki se ju šele zdaj zavedam, sta bili zavist in ljubosumje. Seveda se tega nisem zavedal, dokler se ni zgodilo nekaj neokusnega, povezanega s tedanjim dekanom fakultete.

S približno devetimi urami predavanj na teden in z ogromno dela z ocenjevanjem, takrat že pisnih izpitov, sem bil zelo obremenjen. Čeprav sem bil s predavanji in izpiti obremenjen toliko kot prej, sem za to dobil le drobiž, kar je predstavljalo 30 % moje prejšnje plače. Nisem protestiral, ker mi je plača na Ustavnem sodišču zadostovala in nisem niti pomislil, da me izkoriščajo. Hkrati pa sem s številnimi študentskimi asistenti vodil še en velik projekt, pripravo prvega pravega evropskega sodnega zbornika o ustavnem kazenskem postopku. Na koncu je knjiga obsegala približno tisoč strani in je vključevala vse vrste primerov, ameriških in evropskih, ter drugo gradivo. To naj bi bil prvi celovit kazuistični priročnik, prilagojen sokratskemu dialogu v predavalnici. Prvič je ta priročnik izšel še pred mojim odhodom v Strasbourg leta 1998, tako da sem ga lahko že uporabljal.

172

Preden je bil natisnjen, sem poklical prijazno uradnico na Ministrstvu za šolstvo in prvič prosil za nekaj raziskovalnih sredstev, ki bi nam omogočila izdajo knjige. Gospo sem poznal še iz časov, ko sem bil na rektoratu univerze, mislim, da ji je bilo ime Majda Širok, bila je prijazna in pripravljena pomagati. Ko pa sem prosil za sredstva, mi je povedala, da je ministrstvo pravni fakulteti plačevalo mojo polno plačo in da zaradi tega očitno nisem upravičen do nobenih dodatnih sredstev s strani Ministrstva za šolstvo. Zato sem poklical dekana, nekega Janeza Kranjca, samovšečnega in povprečnega profesorja rimskega prava, in mu rekel: »Dekan, pravkar sem izvedel, da mi ministrstvo izplačuje polno plačo, jaz pa sem mislil, da to polno pedagoško obremenitev opravljam pro bono publico ... » Pikro mi je odgovori: »Dejansko ste to delali pro bono publico, ker smo si na pravni fakulteti denar, ki ga je ministrstvo nakazalo kot vašo plačo, razdelili med seboj …« Nisem mogel verjeti, kar sem slišal, ker je bil to verjetno eden najbolj neprijetnih dogodkov v mojem življenju in sem bil tako šokiran, da si precej dolgo nisem opomogel od tega zahrbtnega udarca. Hitro moram dodati, da je bil ta človek politično v »klerikalni frakciji«, ki se je smela ponovno pojaviti po osamosvojitvi Slovenije in je delovala kot manifestacijo tega »klerikalizma« s poskusom uvajanja revanšizma na politično prizorišče. (To je bila, kot vidim zdaj, ena največjih prednosti, kar so jih nekdanji komunisti dosegli na političnem prostoru).

V vsakem primeru je to sodu izbilo dno in prisegel sem si, da po odhodu v Strasbourg spomladi leta 1998 ne bom nikoli več stopil v to kačje gnezdo, ki ga vodi ta človek. Nekje na začetku leta 1998 sem bil izvoljen za sodnika na Evropskem sodišču, maja istega leta pa sem imel zadnje predavanje na pravni fakulteti. Tega predavanja se dobro spominjam, ker sem na koncu svojim študentom rekel: »Na tej pravni fakulteti sem od leta 1986, dvanajst let. Na začetku so me onemogočali tajna služba in komunisti, zdaj pa se z mano podlo spopadajo 173

klerikalci. Dovolj imam tega, dragi študenti, odhajam v Strasbourg in žal me ne boste nikoli več videli ...!« Na pravni fakulteti je bil moja kabinet v istem nadstropju kot predavalnica, zato sem bil po končanem predavanju v nekaj korakih spet v njem. Ko sem takrat prišel do vrat svojega kabineta, me je tam čakalo morda deset študentov, nekateri med njimi so jokali. Bil sem presenečen in ganjen, ker nisem pričakoval takšne zvestobe in žalosti zaradi mojega odhoda s fakultete.

Seveda so bili to mladi ljudje, mladeniči in mladenke, stari okrog dvajset let; po svoje so bili še nedolžni in idealistični. Vseeno pa sem moral delati nekaj prav, da sem se tako globoko zapisal v njihova srca in povzročil takšno žalovanje. Tako kot v primeru »zloščenega jabolka« v Združenih državah sem bil tudi tokrat presenečen, ker si nisem mislil, da imam takšen vpliv na svojo študentsko publiko. K temu se bom pozneje še vrnil, vendar je ena od mojih lastnosti to, najbrž zato, ker sem zelo zgodaj osirotel, da imam izjemno nizek občutek za samovrednotenje. Sprašujem se, kakšno je razmerje med visoko ambicioznostjo in nizkim samovrednotenjem. Delo na Ustavnem sodišču je pomenilo prebijanje skozi spise, težke kilogram ali več, debele svežnje dokumentov, sestavljenih v dolgoveznem slogu »strokovnih sodelavcev«, tj. uradnikov, večinoma žensk, z jezikovnimi sposobnostmi, zaradi katerih so bili stavki dolgi in nerazumljivi.

Zelo redko sem prebral vse te svežnje dokumentov. Čez nekaj let, ko sem bil že na Evropskem sodišču, sem obiskal Islandijo in spoznal nekdanjega sodnika Wilkinsona, ki je na prejšnjem sodišču užival visok ugled. Tudi on je povedal, da pred javno obravnavo velikega senata ni nikoli prebral spisov. Počakal je, da so se med obravnavo razkrili argumenti, kar mu je zadostovalo, da je razumel obravnavani primer. V pravu je tako, da se vsak primer zavrti okoli osi, ki je ključna za problem v okviru nasprotovanja.

174

Dober sodnik mora biti sposoben odkriti to ključno vprašanje in se v neposrednem sporu odločiti, s kom se bo strinjal. Ta sposobnost je povezana z razlikovanjem, kaj je v primeru pomembno in kaj nepomembno, in branje kupov dokumentov, ki jih proizvajajo »pravne sestre«, bo zagotovo negativno vplivalo na njegovo osredotočenost na bistveno.

Ker sem neodvisno od nasveta sodnika Wilkinsona dolga leta uporabljal enak pristop, sem bil tega priporočila starejšega kolega na Islandiji še posebej vesel. Razen tega je sposobnost razlikovanja bistvenega od nebistvenega verjetno podobno sposobnosti abstraktnega mišljenja z določenim minimalnim inteligenčnim količnikom. Ravno to sem pogrešal na obeh sodiščih najvišje stopnje. V Ljubljani je boj dimnih zaves med razpravami onemogočal razlikovanje česar koli od česar koli, kaj šele, da bi se bili sposobni osredotočiti na bistveno os primera. Zame je bilo to precej obremenjujoče.

V Strasbourgu je bilo v prvih letih tako imenovanega »novega sodišča«, po letu 1998, to posejano z nekdanjimi sodniki in člani Komisije velikega kalibra. Zato so bile obravnave osredotočene na zanimive vsebine, tako da je bila razprava plodna vsaj v tem smislu, da so se pri primerih obravnavale ustrezne druge možnosti. O tem bom več povedal pozneje.

Naj na tem mestu spregovorim o »politično nekorektni« temi, ki se tiče pravnega razmišljanja žensk. Nekdanja predsednica slovenskega PEN združenja iz Ljubljane, feministka in pisateljica, je v intervjuju za neki časopis dejala: »Zdi se, da imajo moški konstitucijsko disleksijo, ko gre za branje besedil, ki so jih napisale ženske.« Za izjavo, ki prihaja iz ust feministične pisateljice, je to seveda z mojega vidika presenetljivo natančna diagnoza. Zdaj, na primer, berem fran175

coski Le Figaro, odličen desnosredinski časopis. Glede na omenjeno »disleksično« težavo sem že v prvem odstavku članka opazil razglabljanje novinark in sem bil takoj razočaran tako zaradi količine besed kot tudi zaradi manjše vsebinske vrednosti teme. Preprosto povedano, ženske za vsebino uporabijo preveč besed, zaradi česar postane besedilo hitro dolgočasno. To je najverjetneje povezano z njihovo jezikovno spretnostjo, značilno za ženske možgane, zaradi katere ženske to sposobnost izvajajo z besedno telovadbo, ki ni kaj dosti pomembna. Ko gre za novinarstvo, to znižuje kakovost časopisa, ko pa gre za pravo, še posebej z vidika progresivnega Dutsckejevega pohoda matriarhata »skozi institucije«, tj. praktično popolne feminizacije vsaj nižjih stopenj sodniškega poklica, to uničuje osnovni pomen tega, kar naj bi pravo v praksi počelo. Ko na problem gledam skozi lastne izkušnje na Ustavnem sodišču, pa tudi na Evropskem sodišču, lahko razumem, zakaj so bili ti spisi tako debeli, neberljivi in nerazumljivi.

V pravu poteka spopad med »moškim načelom«, jangom, in »ženskim načelom«, jinom. Že nekje od leta 1970 moško načelo v tej tekmi izgublja. (Dober primer je na primer na tej povezavi: https://russia-insider.com/en/dear-european-men-you-are-pathetic-pussies-iben-thranholm-video/ri12471#.X1Yv5t-kDBc.twitter.)

Zato »pravna država« izgublja svoj pomen in je postala, zlasti v Evropski uniji, pa tudi v drugih državah, zgolj politična mantra. V Sloveniji se ženski pristop k pravu, še posebej glede na njen lastni matriarhat, imenuje »črkobralstvo«. To je katastrofalno vplivalo na strokovnost itd. sodnega sistema, ki je zaradi tega postal nepredvidljiv. Ne le, da je omenjeni inteligenčni količnik, ki se kaže v sodbah, ki jih pišejo ženske, neverjetno nizek, tudi naravna težnja žensk je relativiziranje itd. zadev, zaradi česar nazadnje pravna država počasi, a zanesljivo izginja. Že prej sem rekel in bom ponovil, da so v zahodni 176

civilizaciji na splošno in v Sloveniji posebej ženske dobesedno uničile sodstvo, in sicer natanko tako, kot je to napovedala Carole Pateman v svoji knjigi »The Disorder of Women«, napisani leta 1989 (in v celoti brezplačno dostopni na tej povezavi: https://pdfs.semanticscholar.org/3ff7/ebf b1816aaf4a45cf703c00f1ad83a5db16e.pdf?_ga=2.23684218.1525298947.15988737552087873983.1597653302).

Pred tridesetimi leti je bilo očitno še mogoče diagnosticirati problem in napovedati vse zlo, ki bo iz njega izhajalo. Pred približno sto leti je bilo na primer na dunajski univerzi in nasploh v Avstro-Ogrski ženskam prepovedano študirati pravo. Ko so predsednika Nixona pred približno petdesetimi leti vprašali, zakaj za vrhovno sodišče ne bo predlagal ženske, je svojo zadržanost pojasnil z besedami, da so ženske nezanesljive in »nagnjene k temu, da si premislijo«, je bilo to še sprejemljivo. Če bi danes prebivalec katere koli države zahodne civilizacije rekel kaj podobnega, bi to v javnosti sprožilo vihar, ki bi učinkovito preprečil kakršno koli podobno izjavo. Vendar se resničnost ni spremenila, ta stališča, ki so jih različni protagonisti družbenega življenja zagovarjali pred nekaj desetletji, so danes veljavna še bolj kot takrat. Vendar pa te težave ne smemo jemati iz njenega konteksta. Carole Pateman je bilo jasno, v čem je težava, in to danes ni nič manj res kot leta 1989.

Kar se je medtem spremenilo, je čista kemija, tj. ksenoestrogeni.

Prvotne težave ne predstavljajo ženske, ampak tako imenovani »moški«, ki želijo po eni strani »opolnomočiti« ženske, po drugi pa niso sposobni in pripravljeni z njimi tekmovati. Ženske bodo, tako kot otroci, šle samo do tam, do koder jim bo dopuščeno, kar je naravno.

Vendar pa je zaradi pomanjkanje »pravih moških« to dejansko omogočeno in neizogibno. Za povrh vsega pa se ženske, ki so se v družbeni hierarhiji povzpele do položajev moči, na primer v sodstvu, 177

obnašajo ne le nepredvidljivo, ampak pogosto tudi sadistično. Veliko je latentnega »lezbištva« in očitno je zakaj; mnoge ženske so namreč imele slabe izkušnje z beta moškimi, zaradi katerih so ostale psihično in spolno nezadovoljene. Po drugi strani pa vemo, da je za ženske prva »kateksa« njihova mati. Zato je smiselno, da se obrnejo k ženski homoseksualnosti, če ne najdejo ustreznega moškega, ki bi jih zadovoljil. Vendar pa je takšna sekundarna, a v resnici primarna, lezbičnost obremenjena s psihološkimi ovirami, ki med drugim pogosto vodijo v odkrit sadizem. Razširjenost »ženskega nereda« postaja nova »normalnost«, in to je za nove »moške« sprejemljivo – medtem ko celoten družbeni red, kot je napovedala Patemanova, propada.

V Združenih državah sem imel prijatelja, čigar večkrat ponovljeno stališče o tem vprašanju je bilo, da z nobeno od družbenih manjšin ali žensk ni nič narobe, če so na ustreznih družbenih položajih.

Grobo je to mogoče izraziti s staro nemško formulo »drei (KKK)« – »Kinder, Küche, Kirche«, kar pomeni, da bi morale biti ženske omejene na skrb za otroke in kuhinjo ter obiskovati cerkev. Vem, da se to sliši absurdno, toda točno takšno »segregacijo« zahteva Carole Pateman, ki je, ponavljam, feministična pisateljica.

Patemanin »ženski nered«, ki v 21. stoletju bremeni družbo, ni le politična, sodna itd. katastrofa – feminizirani »moški« ne le, da niso sposobni videti problema, ampak ga tudi dejansko spodbujajo. Seveda v določenih poklicih, ki so prikladni ženski psihologiji, to ne predstavlja nepremostljivega problema, pa ne govorim o kuhinji, otrocih in cerkvi. Na nekaterih poklicnih področjih in celo v raziskovanju, v znanosti, se ženske lepo prilagodijo, čeprav objektivno stvarnost morda dojemajo na drugačen način. S svojima naravno potrpežljivostjo in delavnostjo so lahko za takšna okolja prednost.

Rekel bom celo, da tam drugačen ženski pogled včasih predstavlja 178

celo prednost. Resnična težava se pojavi na področjih, kjer se izvaja družbeno moč, kar pomeni feminizacijo medijev in v precejšnji meri tudi pedagoškega procesa. V Sloveniji so na primer tudi mediji popolnoma feminizirani. Zato se novice, ki jih predvaja javna televizija in objavlja večina časopisov, osredotočajo na nesoglasja in razprtije, kot da bi bilo to najpomembnejše. Ta feministična in matriarhalna politika iz nič ustvarja probleme v smislu nesoglasij, kot da gre za prave novice. Celoten televizijski program v Sloveniji, na primer, je v veliki meri usmerjen v takšne ne-novice, ki izhajajo, kot bi rekli freudovci, iz njihove prirojene »zavisti zaradi penisa«, kar se tudi povsem ujema z ugotovitvami Carole Pateman. Žrtev svoje zavisti in ljubosumja bodo našle celo med političarkami in bodo to temeljno in nezavedno zavist udejanjale v neverjetno vztrajnih in krutih »atentatih na osebnost«. Mislim, da sem že omenil, da je po mnenju Geoffreyja Chaucerja in Melanie Klein zavist uničevalec vseh drugih vrlin. Očitno je, da me ta problem močno pesti in da to traja že zadnjih trideset let. Vendar to ni izmišljen »problem«, ki bi izviral iz mojih mizoginih nagnjenj. Če bi bil strojni ali rudarski inženir, kot je bil moj oče, verjetno ne bi zaznal, vsaj ne tako močno, »ženskega nereda« – zato sem svojim sinovom svetoval, naj nikoli ne gredo študirat prava, ampak naj se držijo poklicne usmeritve, v kateri je žensk čim manj.

Verjetno bi Lacan rekel: »ca prêche un peu trop la dedans«, ali pa Shakespeare: »dama preveč protestira«, kar bi pomenilo, da pretiravam s kompenziranjem, izražanjem lastnega problema ali da ga po Marie-Louise von Franz projiciram kot »negativni materinski kompleks« do žensk. Če je to samo moj lastni problem, se z leti slabša, kar pa si razlagam preprosto kot streznitev, kar se tiče svojega odnosa do žensk, ki je zdaj očiščen libidinalnih apetitov. Poleg tega je veliko, veliko žensk, ki so mi všeč in jih imam celo rad in ki ne ustrezajo nobenemu mizoginističnemu nagnjenju. Zato trdim, da 179

sem preprosto selektiven in pronicljiv, žal tudi zato, ker sem pravnik.

Ko je človek enkrat alergičen na neki problem, pa naj bo to v znanosti, družboslovju ali pravu itd., se njegova prejšnja percepcija obogati z določenimi pojmi, ki po Leibnizu potem postane »apercepcija«. Človek gre lahko skozi svoje življenje, ne da bi videl določene probleme, preprosto zato, ker mu nihče ni »odprl oči«, tj. nihče njegove rudimentarne percepcije ni opremil s pojmom in jo spremenil v razumevanje, apercepcijo.

Zato je veliki filozof Immanuel Kant dejal, da je intuicija brez pojma slepa (in pojem brez intuicije prazen). V hipu, ko je človek v tem smislu senzibiliziran za določen problem, začne ne le videti tisto, česar prej ni videl, ampak v tej dojemljivosti napreduje in sčasoma lahko dodaja vedno nova spoznanja. Moje lastno dojemanje Patemaninega »ženskega nereda« ni od včeraj, prav tako me ta sicer briljantni esej ni šele zdaj razsvetlil. V njem sem preprosto našel potrditev svojih že obstoječih stališč, ki pa niso bila pomembna zaradi njene razlage, ampak zato, ker ga je napisala ženska in ker je to, kar je napisala ženska, resnično izjemno.

Naj dodam še kratko anekdoto slavnega kitajskega zgodovinarja Šuma Čiena, ki opisuje Konfucijevo bivanje v nekem provincialnem mestu, ker mu je cesar dal moč in odgovornost, da določeno obdobje upravlja ta kraj. Zgodovinar pripoveduje, da je Konfucij svojo upravno nalogo odlično opravil, kar je dokazoval s tem, da so ob koncu njegovega upravljanja ženske in moški hodili vsak po svoji strani pločnikov. To je zanimivo, ker je natanko takšno segregacijo, kakršno predlaga Patemanova, prenesel v prispodobo o Konfuciju.

Vse navedeno je sestavni in intimni del moje avtobiografije. Meni, ki kot pravnik dobesedno plavam v matriarhatu Francije in Slovenije, 180

to dokazuje osebno vpletenost v socialna, kulturna, antropološka itd. vprašanja, ne pa v politiko. Avtobiografski vidik tega je poleg problema, s katerim sem se ukvarjal, preprosto to, da sem lahko desetletja opazoval propadanje zahodne civilizacije in zaradi svoje vedoželjnosti poskušal ugotoviti, od kod problem izvira. Zato tudi ne nameravam širiti neke »politične nekorektnosti« ali celo predsodkov, kar bi bilo nerealno tudi z vidika moje starosti.

Vseeno pa brez pretiravanja izpostavljam problem, s katerim se kot pravnik vsakodnevno srečujem in me jezi. Kot rečeno, je to po naključju intimni del dojemanja sebe v družbenem kontekstu, iz katerega nikakor ne morem izstopiti, predvsem zato, ker problem nikakor ni omejen le na majhno državo, kakršna je Slovenija, ampak je drugod po Zahodu še veliko hujši, kar se bo v prihodnosti nedvomno zgodilo tudi na Vzhodu.

Domnevam, da glede navedenega obstajajo tudi izjeme. V vzhodnih kulturah se kljub poudarjanju nasprotje med jingom in jangom moški in ženski princip ne razlikujeta tako zelo. Če pogledate vzhodnjaškega moškega, zagotovo opazite, da je vzhodnjaška možatost manj izrazita celo na ravni sekundarnih spolnih značilnosti. Enaki strupeni ksenoestrogeni očitno enako, in morda celo bolj kot na Zahodu, vplivajo na Kitajsko in druge vzhodnjaške države.

Vendar pa, če so kitajski moški manj »moški«, kot so bili nekoč zahodnjaški moški, tudi razlika med jingom in jaungom ni tako izrazita, zato imajo vzhodnjaške kulture manj težav pri premostitvi tega zmanjšanja moškosti. Če na primer to upoštevam, je lažje razložiti skokoviti vzpon Kitajske v primerjavi z Zahodom preprosto zato, ker je Kitajska veliko bolje prilagojena manjšim razlikam med spoloma.

Seveda je to le domneva.

181

182

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

183

Zaradi svojega naključno podaljšanega, osemnajst let trajajočega mandata na Evropskem sodišču v Strasbourgu sem bil priča degradaciji te institucije, deloma tudi zaradi navala žensk na to evropsko sodišče zadnje stopnje. Ta moj podaljšani mandat je bil naključen v tem smislu, da se je zaradi »prerazporejanja«, namenjenega kontinuiteti sodne prakse sodišča, zgodilo, da sem se znašel v različnih fazah podaljševanja mandatov. Prvotno je bila ponovna izvolitev mogoča vsakih šest let, seveda s soglasjem države podpisnice. Nekje po letu 2000 pa se je sistem spremenil in je mandat lahko trajal devet let. Na koncu sem bil sodnik z najdaljšim stažem na tem sodišču in sem tako lahko opazoval drsenje te institucije v nepomembnost. To dogajanje sem opisal v svoji knjigi »O evropskem sodišču za človekove pravice: Kritična retrospektiva (1998–2016)«. Knjiga je bila prevedena v francoščino in je leta 2018 izšla pri založbi Harmattan v Parizu. Angleška izdaja je izšla pri moji siceršnji angleški založbi »Eleven Publishing« v Utrechtu na Nizozemskem. Leta 2019 je izšla tudi slovenska izdaja, prevedena iz angleščine. V knjigi obravnavam množico problemov tehnične in teoretične narave, pri čemer kritično obravnavam različne vidike pravne razvrednotenosti sodišča. Tu ne bom ponavljal vsebine knjige. Knjigo sem napisal v Firencah, kjer sem bil leta 1918 tri mesece štipendist Evropskega univerzitetnega instituta v Firencah.

184

FIRENCE

185

Ti trije meseci so bili v nekem smislu eni najsrečnejših v mojem življenju. Najel sem majhno stanovanje nasproti cerkve svetega Marka na Trgu svetega Marka, nedaleč od središča mesta. Za pisanje sem imel dnevni razpored. Zjutraj sem vstal, si pripravil lahek zajtrk, potem pa začel pisati na svojem prenosnem računalniku MacBook Pro, kar je trajalo približno do druge ure popoldne. Pod stanovanjem, na Trgu svetega Marka, je bila odlična restavracija »Academia«, kamor sem hodil na kosilo, ki je običajno vsebovalo neko vrsto testenin. Ugotovil sem tudi, da so bili tamkajšnji natakarji in tudi lastnik, kako naj se izrazim, prijetni. Kot nekje pravi Lacan, so čustva vedno recipročna, kar verjetno pomeni, da so me ti zelo prijazni ljudje dojemali kot ne ravno priljudnega, ampak vsaj prijaznega. Po kosilu sem si po svoji stari navadi privoščil kratek dremež, potem pa sem spil še eno kavo in se vrnil k pisanju. Običajno sem nehal pisati ob pol šestih zvečer, ko sem imel svojega pravnega »toka zavesti«, ki je napredoval skozi teoretično razpravo o pravnih problemih z vidika Evropskega sodišča, dovolj.

Potem sem se sprehodil do Santa Maria delle Fiore, ogromne in monumentalne bazilike, ki si jo je zamislil Bruneleschi, ter se morda udeležil večerne maše v stranski kapeli. Včasih sem se odpravil v cerkev Santissima Annunciata, ki je bila za vogalom Trga svetega Marka in kjer so mašo obhajali pred sliko Marije, znano po svojih čudodelnih močeh.

186

Cerkev, ki jo je med letoma 1444 in 1481 v celoti obnovil Michelozzo, velja za njegovo arhitekturno mojstrovino, v njej pa je nekaj vrhunskih umetniških del, čeprav imena nekaterih umetnikov morda niso znana. Rotundo, razdeljeno na devet kapel, je leta 1444 začel graditi Michelangelo, dokončal pa jo je v drugačnem slogu Leon Battista Alberti. Blizu vhoda, na levi strani, je majhen marmornat hram, ki ga je Michelozzo po naročilu ustvaril za čudežno sliko Oznanjenja (čudež je povezan z menihom Bartolomeom iz 13. stoletja, ki je med slikanjem zaspal, ko pa se je zbudil, je ugotovil, da so angeli dokončali Marijin obraz). Čudež je pritegnil romarje, ki so dajali toliko darov, da so morali cerkev povečati, da bi jih lahko sprejela. Florentinski mladoporočenci še danes prihajajo tja in darujejo nevestin šopek. (Glej: https://www.planetware.com/italy/top-rated-churches-in-florence-i-zzz-14.htm.)

P. Ignacio Larrañaga (1928–2013) je napisal drobno knjigo z naslovom »Marijina tišina« (1989), ki sem jo prebral v slovenskem prevodu. Ker evangelisti razkrivajo zelo malo podatkov, se »molk« nanaša tudi na zelo majhno število razodetij o njej. Larrañaga pa je, kot vem iz drugih virov, doživel svoj »satori«, ki je tudi pri njem sprostil duhovno energijo, jasno razvidno v tej drobni knjigi. Svoje izkušnje razsvetljenja ne omenja, vendar je duhovna energija, s katero je knjiga prežeta, tistemu, ki »ve«, očitna.

V tej knjigi je odlomek, v katerem Larrañaga trdi, da v povezavi s češčenjem Marije, Kristusove matere, pogosto pride do »izbruha Svetega Duha«. Zame so bili ti večerni obiski maše v cerkvah, posvečenih njej, nekakšen nevidni navdih, ki mi je omogočil, da sem lahko napisal to posebej pomembno knjigo. Brez te dodatne energije knjige, ki je sicer obsežna, ne bi nikoli dokončal v samo treh mesecih.

V mojem življenju pa je še en primer, povezan s tem »izbruhom energije« Svetega Duha. Ko sem se leta 1998 vrnil iz Združenih držav, 187

sem kupil nad vasjo Col, na nadmorski višini približno 1000 m, staro kmečko hišo. Spominjam se, da je bila to ljubezen na prvi pogled, ker sem takoj, ko sem hišo zagledal, vedel, da mi je bila namenjena.

Takrat, ko sem jo kupil, je bila v zelo slabem stanju. Z leti pa mi jo je uspelo obnoviti in v tej hiši, popolnoma odmaknjen in daleč od vseh sosedov, preživim vsako poletje; zdaj tu pišem to knjigo.

188

REFUGIUM

189

Ko sem se leta 1986 vrnil iz Združenih držav Amerike, sem kot rečeno kupil hišo, staro kmečko hišo, v hribih nad vasjo Col pri Gorici, to je v jugozahodni Sloveniji, blizu italijanske meje. Med iskanjem posesti v domovini sem iz povsem sentimentalnih razlogov naletel na zapuščeno hišo sredi gozda, na koncu poti, približno 1000 m nad morjem.

Stavba je bila ogromna, enonadstropna in s tlorisom 20 m x 8 m. Dve tretjini stavbe sta bili nekoč namenjeni hlevu, ena tretjina, obrnjena proti jugu, pa je bila namenjena bivališču kmečke družine. V tistih časih, na začetku 20. stoletja in prej, so imele kmečke družine veliko otrok, v tej družini jih je bilo sedem. V hiši so živele tri generacije, stari starši, starši in sedem otrok.

190

Nekako sem vedel, da bo ta hiša zame izjemno pomembna. Po nekaj pogajanjih z lastniki, ki so hišo podedovali od svoje matere, sem jo kupil za približno 20.000 dolarjev iz svojega ameriškega pokojninskega sklada TIAA-CREF, ki sem si ga nabral med svojim profesorskim stažem v Združenih državah. Za ta znesek sem dobil hišo ter približno hektar zemlje in gozda.

Bil sem popoln začetnik kar se tiče upravljanja takšne posesti. S svojo skromno plačo profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani še zdaleč nisem imel dovolj denarja, da bi začel stavbo obnavljati. Spomnim se prvega obiska svojega novega doma, ko sem že imel ključ. Mislim, da je bilo novembra in zapadlo je že približno pol metra snega, zato sem moral gaziti do hiše, kar je trajalo kar nekaj časa. Hiše je bila ob mojem prihodu vlažna in mrzla. V veliki kmečki peči, ki se je ogrevala več ur, je bilo treba zanetiti ogenj. Prvo noč sem spal kar na peči, in ker sem bil takrat star štirideset let, sem bil dovolj mlad, da sem se lahko spoprijel s takšno izkušnjo.

Kurjenje v takšni peči je posebna umetnost, saj se vanjo nalaga drva iz drugega prostora, iz kuhinje, kjer ni neposredne povezave z dimnikom. Iz peči se začne dim pomikati po dimniku šele potem, ko se peč dovolj segreje, da se začne kroženje. Imel sem nekaj težav preden je zagorelo, vendar sem končno le zakuril in preživel noč na razmeroma toplem. Nikoli ne bom pozabil te prve noči, ko bi moral zaradi negostoljubnega sprejema, ki mi ga je pripravila ta hiša, obupati …

Pozneje so se mi včasih v tej hiši pridružili prijatelji, ki so prihajali iz Ljubljane. To mi je olajšalo nadaljnje obiskovanje tudi v najhujših snežnih razmerah v hribih, pozimi in spomladi. Ta del Slovenije je namreč znan po najobilnejših snežnih padavinah. Moj dobri prijatelj Mladen Švarc, takratni predsednik slovenske judovske skupnosti, se 191

mi je rad pridružil, ker je vedel, da po newyorški izkušnji nisem le sposoben poslušati njega in njegove egocentrične logoreje, ampak da resnično razumem njega in njegovo značilno judovstvo. Govoril je in govoril, jaz pa sem ga poslušal in ves čas ponavljal, da ne spada v Ljubljano in v Slovenijo. Povedal sem mu, da ga v tej državi ne bo nihče nikoli razumel. Ni poslušal mojih nasvetov in čez nekaj let je podlegel zaradi Hodgkinove bolezni, trajno nesrečen v tem okolju in popolnoma neuslišan, odtujen od svoje lastne notranjosti. Spominjam se nekega silvestrskega večera, ko sva v tej hladni, vlažni hiši preživela večer ob steklenici konjaka. Mislim, da sva takrat oba izgubila občutek za čas in pozabila, da prihaja novo leto in da je zadnji čas za odhod proti domu.

Nekoliko pozneje sem obravnaval velik bančni posel in zaslužil precej denarja, ki sem ga takoj vložil v obnovo fasade. To je bil pomemben prvi korak k temu, da bi bila hiša primerna za bivanje, medtem ko je bila notranjost hiše še vedno precej zanemarjena in delno propadla. Šele ko sem se zaposlil na Ustavnem sodišču Republike Slovenije in pozneje na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, sem zaslužil dovolj denarja, da sem lahko postopno prenovil tudi notranjost hiše. Ko zdaj sedim v tej hiši in pišem morda zadnjo knjigo v svojem življenju, je ta udobna, ima centralno ogrevanje, tekočo vodo, prenovljena tla itd. Kar pa želim poudariti, je to, da je bila ta hiša ves ta čas, tudi zdaj, moja rešilna bilka in zatočišče. Prve dni po burnem razpadu prvega zakona sem se ob koncih tedna in med počitnicami, zlasti poletnimi, zatekel v te gore.

Nekje okrog leta 2000 sem se odločil, da tam postavim majhno kapelico, posvečeno Devici Mariji. S pomočjo dveh tamkajšnjih prijateljev je bila kapelica dokončana ravno takrat, ko sem po osemnajstih letih končal svoj mandat v Strasbourgu. Leta 2016, po moji vrnitvi, je drug prijatelj, kapucinski brat, privolil, da jo posveti, kar 192

se je zgodilo 16. avgusta 2016, pri obredu pa sta sodelovala tudi dva domača duhovnika. Posvetitve pred hišo se je udeležilo veliko ljudi, obred pa je trajal slabo uro. Imel sem kratek govor, v katerem sem se zahvalil obema prijateljema, ki sta kapelico zgradila. Po končanem obredu so se ljudje zbrali pred hišo na skromnem praznovanju. Moja žena in še neka ženska sta ostali pred kapelico in kar naenkrat je skozi oblake prodrl sončni žarek ter za hip neposredno osvetlil nišo z majhnim kipom Device.

193

194

RELIGIJA

195

To je bil ta »izbruh Svetega Duha«, ki ga je omenjal Larrañaga. Zdaj vsak večer ob sončnem zahodu, ob običajni »Ave Mariji«, nekaj minut meditiram in molim ob kapelici. Od mojega transcendentnega uvida je minilo že skoraj 40 let in neposrednega stika z božanskim ni več.

Na tem mestu moram pojasniti nekaj dogodkov iz obdobja, ko sem se leta 1976 preselil v New York. Kmalu po tem, ko sem začel predavati, sem se začel spraševati, ali so v New Yorku še kakšni Slovenci, ki bi jih lahko spoznal. Takrat seveda še ni bilo interneta in edino, kar sem lahko storil, je bilo, da sem odprl telefonski imenik in poiskal vpis »Slovenija«. Naletel sem na navedbo Slovenske cerkve svetega Marka na Osmi ulici na Spodnjem vzhodnem Manhattnu. Neke nedelje sem se odpravil tja in naletel le na zelo skromno majhno mestno hišo, ki je imela na dvignjenem pritličju majhno cerkev.

Slovenci, ki so se tam zbirali, so bili peščica starih izseljencev z otroki in vnuki. Tudi bogoslužje, ki ga je vodil frančiškanski brat iz Slovenije, je bilo skromno. Takrat sem bil prepričan, in sem še danes, da moj satori nima nobene zveze z vero, da je, tako kot v zen budizmu, brez kakršnega koli religioznega pomena. Cerkev sem torej obiskal brez kakršne koli transcendentne težnje, šlo je za preprosto in prazno ritualizacijo.

Pozneje, po vrnitvi v Jugoslavijo leta 1986, sem na disidentskem zborovanju v Dragi v Italiji, blizu slovenske meje, v govoru omenil dostop do transcendentnega. Med občinstvom je bila tudi nuna, ki me je po končanem govoru vprašala, ali sem imel kakšno izkušnjo »osebnega Boga«. Ta besedna zveza mi ni nič pomenila, ker nisem govoril o Bogu, govoril sem o nečem povsem nereligioznem. Takrat nisem uspel najti povezave med religijo in satorijem, kar se dogaja še danes, ne glede na to, kako zelo se v svojih molitvah trudim, da bi prišel do Boga.

196

Moja vera je, odkrito povedano, brez tega dotika Boga, kljub na primer malemu čudežu ob posvetitvi kapelice pred mojo hišo. Pred letom dni sem med romanjem v Medžugorje, kamor sem se napotil s skupino obiskovalcev iz Cola, na jugu Hrvaške opravil spoved pri tamkajšnjem duhovniku. Po tej spovedi sem res občutil nekakšno olajšanje in celotna izkušnja me je ganila, ko pa so me po vrnitvi spraševali o romanju, sem izjavil, da se mi »Devica Marija ni prikazala«. (Čudežno pa se je po vrnitvi v mojo hišo v hribih nenadoma razrešilo nekaj stvari, nekaj nedorečenih zadev).

Odkrito povedano, glede na to, da nisem povezan s svojim »osebnim Bogom«, še vedno ne morem občutiti bližine Boga, h kateremu vsak večer molim. Kot najstnik sem prebiral »Sago o Forsytih« Johna Galsworthyja, ki je bila zame neke vrste »Bildungsroman« (poučni roman). Galsworthy nekje v romanu govori slabšalno o »organizirani religiji«, kar sem si vzel k srcu. To me je spomnilo na pogovor, ki sem ga imel z materjo, verjetno je bilo to v prvem ali drugem razredu osnovne šole, in na njen odziv, ko sem rekel, da bi morda želel postati duhovnik. Natanko se spomnim, da je ta kratki pogovor potekal v podhodu tako imenovane »Rdeče hiše« na Poljanah, kjer smo takrat živeli. Materin odziv je bil hiter, odločen in odklonilen. Čeprav je bil to takojšen konec mojih »duhovniških« ambicij, sem zdaj prepričan, da je bil materin odziv posledica njenega zavračanja »klerikalizma« in v tem smislu skoraj sovražnega odnosa do organizirane religije. (Kot sem že omenil, moj oče ni bil tako odklonilen).

Ta negativna čustva in tudi določena očetova zadržanost so bila posledica vloge Katoliške cerkve pred drugo svetovno vojno in med njo. Čeprav moje izkušnje s Katoliško cerkvijo in s prijatelji, ki so visoko v njeni hierarhiji, niso bile negativne, je moj problem preprosto to, da današnji duhovniki, najbrž povsod v zahodni civilizaciji, niso sposobni posredovati dostopa do transcendentnega, kar naj bi bila 197

sicer njihova naravna vloga. Molitev, individualna ali skupinska, je nesmiselna, če ni obogatena z vero. Lahko trdijo, da je vera Božja milost itd., toda dokler sami niso »deležni milosti« v tem smislu, tega ne morejo prenesti na čredo ovac, ki naj bi jim bili pastirji.

(Larrañaga je pri tem izjema, in poglejte, kakšen vpliv je imel na katoliške vernike!)

To ni tako nedolžno, kot se morda zdi na prvi pogled, saj se civilizacija zdaj sooča s fanatično vero muslimanov, ki so jim od zgodnjega otroštva prali možgane in jim vcepljali muslimanske nesmisle, ki jih zdaj goreče zagovarjajo. O tem obstaja odličen roman slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola (1903–1967) z naslovom »Alamut«. Knjiga je prevedena v številne jezike in napoveduje muslimanski fanatizem, kakršnega za časa življenja Vladimirja Bartola še ni bilo.1 Ko sem bil leta 2019 na misiji v Bejrutu v Libanonu, sem prebral več knjig, tako o zgodovini arabskih narodov kot tudi romane Amina Maaloufa (»Léon l'Africain«, »Le Rocher de Tanios«). Zaradi teh in drugih del na isto temo mi je postalo jasno, kako temeljiti so predsodki, ki jih imajo vsi muslimani zaradi svoje čudaške in nerazumne vere. Iz istega razloga je delo Vladimirja Bartola še toliko bolj smiselno prav z vidika silovitosti indoktrinacije zgodnje muslimanske vzgoje otrok, ki se morajo na pamet naučiti sure iz Korana. (Neki jezuitski rek trdi, da bodo na človeka odločilno vplivali, če se ga kot otroka dotaknejo pred petim letom starosti.)

Opomba 1: prevedeno v češčino (1946), srbščino (1954), francoščino (1988), španščino in italijanščino (1989), nemščino (1992), turščino in perzijščino (1995), angleščino (2004), madžarščino [4] (2005) in tudi v druge jezike.

198

KRATKO IN JEDRNATO

199

Naj se vrnem k temi, ki je sama po sebi »pri srcu« vsakomur, ki piše življenjepis: kaj bi rekel, če bi moral v besedi ali dveh opisati svoje življenje? O tem že nekaj časa tuhtam in prva beseda, ki mi pride na misel, je »trdo delo«. To potrjuje moj nenehni trud, mislim, da že od svojega petnajstega leta. (To je bilo leto, ko je umrl moj dragi oče.) V slovenskem jeziku obstaja beseda »samorastnik«, ki opisuje osamljeno drevo, ki na hribu kljubuje vsem vremenskim razmeram in vsem vetrovom. Beseda dobesedno pomeni »rasti sam«. Že od zgodnjega otroštva sem se moral najprej kot deček in potem kot mladenič spopadati s sovražnim okoljem, začenši, kot sem že opisal, z zlobno mačeho. V tem boju sem moral sam, pogosto osamljen in brez zaveznikov, razen nekaj sorodnikov, kljubovati vsem vrstam viharjev. Teh pretresov ni lahko opisati.

Takrat se tega nisem zavedal, a z leti je postalo jasno, še posebej zdaj na stara leta, da sem kljuboval zlu. Takrat sem bil preveč zaposlen s svojimi boji, da bi se lahko ukvarjal z opredelitvijo »zla«, ker je navsezadnje šlo za boj za preživetje, tako eksistenčno in psihološko kot tudi drugače. V tem smislu sem bil »trdoživ človek«, kar je najbrž najboljši prevod angleške besede »survivor«.

Spomnim se dveh dogodkov, ki opisujeta mojo »sposobnost preživetja«. Star sem bil približno sedemnajst let, ko sem sodeloval na jadralski regati v Piranu, slovenskem obmorskem mestu. Dogajalo se je na jadrnici razreda Stella. Kapitan je bil nekaj let starejši debelušni mladenič, očitno nesposoben poveljevati majhni posadki, torej nam trem ali štirim. Ugovarjal sem mu, kar je kapitan razumel kot nekakšen mali upor in je o tem takoj poročal vodji, odločnemu Dalmatincu, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji začel in vodil jadralni posel. Ime mu je bilo Mirko Bogić. Čez nekaj dni je prišel do mene in mi rekel: »Da, da, razumem te, v svojem mladem življenju si veliko doživel. Ti si močen ...« Nisem vedel, kako 200

ga je življenje kalilo, toda tako v tej kot v drugih okoliščinah je treba človeka poznati. Čez mnogo let, ko je bil že zelo star, sem ga srečal v Ljubljani in mi je bilo celo takrat jasno, da sem mu prirasel k srcu.

Ta dogodek je očitno podoben že prej opisanemu dogodku, ko mi je neki moj študent v New Yorku rekel, da »od nikogar ne sprejemam sranja«. In res ga ne ...

Moj strogi odnos do ljudi in do življenja nasploh je bil najbrž ljudem okrog mene popolnoma jasen. Vendar je bil ta odnos tako blizu mojemu jazu, da ga subjektivno nisem zaznal. Tako je čez mnogo let, okrog leta 2000, na Evropskem sodišču v Strasbourgu, prišlo do soočenja v Prvem oddelku, ki ga je takrat vodila ena od dveh Švedinj, ki sta bili takrat na sodišču, po imenu Elizabeth Palm. Z vodjo oddelka, nekim problematičnim in predrznim moškim iz Severne Irske, po imenu Michael O'Boyle, sta imela skrivni dogovor.

Njena zvijača je bila povezana z oprostitvijo Švedske v vseh primerih, v katerih bi bila lahko ta država obsojena. O'Boyle je manipuliral s sestavo senata, ki naj bi odločalo o primeru, ki zadeva Švedsko, kar je bilo v očitnem nasprotju z načelom »naravnega sodnika«, ki zahteva naključno dodeljevanje primerov v oddelku. (Takrat se Evropsko sodišče sploh ni jasno zavedalo zahteve po »naravnem sodniku«, zato sem v to moral sodnike šele prepričati.) Nekoč smo obravnavali neki švedski primer, povezan z nekim škofom, vprašanje pa je bilo, ali je Švedska kršila njegove »človekove pravice«. Elizabeth Palm je vztrajala pri oprostitvi Švedske, nakar sem, kar je bilo na Evropskem sodišču precej nenavadno, zahteval vpogled v spis. Po vpogledu vanj mi je bilo jasno, da sta Palmova in O'Boyle zlorabila postopek. Na oddelku je bil švedski sodni uradnik, član tajništva, ki je za oddelek pripravil sodbo. Ta človek je bil takrat na psihoanalizi pri nekem judovskem psihoterapevtu v Strasbourgu. Zgodilo se je, da je bilo tam omenjeno moje ime, in ta človek je v francoščini rekel: »Il se laisse pas faire ...« 201

Domnevam, da me je drugačna okolica včasih videla kot »povzročitelja težav« ali nekoga, ki bi lahko, ameriško rečeno, »uničil zabavo«.

Tega nisem nikoli storil, res pa je, da sem v vseh situacijah vztrajal pri svojem stališču in si vsaj domišljal, da imam prav. Vprašanje je seveda, ali sem vse življenje nasprotoval zaradi nasprotovanja samega ali pa sem se bojeval za svoja načela. Resnica je verjetno nekje med tema dvema skrajnostma, vendar je v sodnem sistemu to res pomenilo »avtonomno pravno razmišljanje«. Lahko dokažem, da moja stališča na Ustavnem sodišču v Sloveniji ali na Evropskem sodišču za človekove pravice niso bila preprosto nasprotovanje. Dokazi tega so moja številna ločena mnenja, odklonilna ali pritrdilna, ki so tudi objavljena v knjigi z naslovom »Minervine sovice«. To dokazuje, da moje vztrajanje pri določenih stališčih ni bilo preprosto »nasprotovanje«, tj. da bi večinoma iz načelnih razlogov vztrajal pri svojem stališču. Naj ob tem povem, da so ta odklonilna in pritrdilna mnenja brali in cenili po vsem svetu, kar pogosto pomeni, da so jih obravnavali kot resen prispevek k pravni znanosti.

Drugače povedano, tudi če bi to vztrajanje pri samostojnem pravnem razmišljanju izhajalo iz tega, da sem »samorastnik« ali »trdoživa oseba« (survivor), je tako v sodnem kot tudi v vseh drugih kontekstih pomenilo neodvisnost. Poleg tega mislim, da je moralo biti to povezana tudi z mojim satorijem. Razsvetljenje v tem smislu sprošča ustvarjalno energijo, ki spodbuja k zavzemanju alternativnih stališč in k temu, da nimamo zgolj mnenj, ampak prepričanja. Čisto enostavno je imeti alternativno stališče, čisto nekaj drugega pa je zagotoviti argumente, ki to stališče utemeljijo. Ustvarjalni vložek, ki ga to predpostavlja, mora od nekod priti, kar pa ni samo stvar kognicije in inteligence. Izvirnost tu pomeni preprosto »imeti ideje«, imeti ideje pa ne pomeni nujno, da se bo človek zanje tudi bojeval.

Za to je potrebno oboje. Kar se tiče ustvarjalnosti, sem pred kratkim 202

videl odličen film, ki jo opisuje v umetniškem okolju. V začetnem prizoru filma je prikazano, kako mladi protagonist, bodoči vrhunski slikar, pleza z drevesa in vpije svoji sestri: »Zdaj vidim vse, vse je povezano, zdaj mi je vse jasno, videl sem celoto ...« (Naslov filma je »Never Look Away«, dostopen pa je na povezavi: https://www.imdb. com/name/nm0003697/?ref_=tt_ov_dr.). Večina ljudi bo spregledala ta močan prizor, ki daje smisel celotnemu filmu, toda scenarist in režiser Florian Henckel von Donnersmarck je moral imeti razsvetljensko izkušnjo, ker sicer ne bi mogel tega prizora umestiti v scenarij kot skrito pojasnitev celotne zgodbe.

203

204

DOBRO IN ZLO

205

Kar zadeva boj proti Zlu, zame to ni bil nekakšen čustveni upor proti vsem vrstam krivic. Kot sem že poudaril, je v pravu pravičnost odvisna predvsem od logike. Ob tem se svojega boja proti Zlu nisem zavedal, spet zato, ker je težko, če ne celo nemogoče, razbrati vidike svojega ravnanja, če so ontološko preblizu tvojemu lastnemu bitju. Šele zdaj sem prišel do točke, ko mi je ostra primerjava med Dobrim in Zlim postala jasnejša.

V sodstvu je boj med Dobrim in Zlim vprašanje podrobnosti; celotno podobo prej omenjene primerjave zamegljujejo tehnične podrobnosti in formalna logika. Ko pozneje, po umiku iz vsakdanjega boja, naredimo korak nazaj, se pokaže celotna podoba, poteka pa tudi precipitacija nasičene raztopine preteklih izkušenj, poklicnih in osebnih.

Zadnje čase razmišljam o pomenu molitve »Oče naš«, v kateri je ta primerjava posredno ali neposredno omenjena trikrat.

V prvem delu molitve se besedna zveza »pridi k nam tvoje kraljestvo ...« nanaša na Božjo moč v nebesih, tj. na Božjo vladavino (latinsko adveniat regnum tuum). Nagovor Bogu torej pomeni, naj svojo kraljevsko oblast razširi tudi na Zemljo, kar pa pomeni, da Božje vladavine ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Tako molimo, da bi Bog vladal svetu in se ne bi odpovedal širjenju svoje oblasti nad nami.

Drugi vidik, ko prosimo, naj se na zemlji zgodi Božja volja (fiat voluntas tua), je bolj neposreden. To spet pomeni, da ni samoumevno, da bi se Božja volja na zemlji kljub njegovi vseobsegajoči moči izvajala npr. v dobro človeštva. To je skoraj tako, kot bi molili, naj se Bog spomni na nas, naj nas ne zanemarja. Ob površnem branju bi lahko ta stavek razlagali celo kot fatalizem, vendar to ne drži.

206

Tretja in hkrati zadnja besedna zveza v drugem delu prošnje se nanaša na Zlo: »reši nas vsega Zlega« (sed libera nos a malo). Molitev ponovno prosi za Očetovo posredovanje in povzema druga dva prej opisana vidika. Če združimo vse tri prošnje, postane jasno tudi to, da je v naši imanenci v tem svetu Zlo tako močno prisotno, da smo prisiljeni pozivati Božjo voljo, da v tem boju med Dobrim in Zlim, v katerem Zlo očitno prevladuje, nenehno prosimo, kot nam je rekel Jezus, Boga Očeta, naj posreduje. Te tri prošnje pomenijo, da kličemo Očeta in ga prosimo, naj ne dopusti, da bi Zlo nenehno vladalo nad življenjem oseb, narodov, civilizacij ...

V ožjem smislu, tudi teološko, je Pravičnost sinonim za Dobro – le da nihče ne ve, kaj »pravičnost« je. Sodnike Evropskega sodišča sem za šalo vsake toliko časa vprašal, ali vedo, kaj je pravičnost. Ne gre za to, da nikoli nisem dobil smiselnega odgovora, mislim, da jih je vprašanje osupnilo in vsi so za hip obmolčali, brez odgovora. Pravniki naj bi bili namreč strokovnjaki za vprašanja pravičnosti, vendar se zaradi dreves nikoli niso niti vprašali, kaj bi lahko bil gozd.

Kljub temu je na vidike Zla, tj.na nepravičnost in krivico, enostavno pokazati. Celoten pravosodni sistem je usmerjen v ugotavljanje teh krivic, tako da je negativni vidik, Zlo, lahko izpostaviti in razmeroma lahko odpraviti, in v najboljšem od vseh svetov bi bilo »pravici lahko zadoščeno«. Toda ta »pravičnost« ni nič drugega kot popravljanje nepravičnosti. Ni treba posebej poudarjati, da v okviru adversarnega sistema in občega prava, pri katerih je spopad med strankama jasno opredeljen, pomeni uresničevanje pravičnosti preprosto razglasitev, pogosto s pomočjo porote, zmage ene ali druge stranke. Skratka, to nima nobene zveze s pravičnostjo kot tako. Le v okviru razsvetljenja (satori) lahko pravičnost dobi pozitiven pomen, ki se nam v kontekstu imanence tega sveta izmika.

207

Naj se zdaj vrnem k osebnemu orisu dogajanja po končanem mandatu sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Osemnajst let v Strasbourgu je bilo dolgočasnih, zlasti v zadnjem obdobju, ki je bilo zaradi nižje ravni diskurza tako rekoč nasičeno s povsem tehnično pravno telovadbo. Odhod sodnikov »velikega kalibra« pred nekaj leti, ki so jih nadomestili povprečneži, je prispeval k naraščajoči jalovosti razpravljanja. Spomnim se na primer, da sem se vsako poletje po počitnicah, ko je prišel čas vrnitve v Strasbourg, počutil tako, kot da bi me vodili v klavnico ali vsaj prisilili, da še naprej opravljam nekakšno prisilno delo večnega služabnika. Leta so minevala in leta 1916 sem bil končno svoboden, tako da sem se lahko vrnil v Ljubljano. To je bilo že samo po sebi veliko olajšanje.

208

VRNITEV IZ STRASBOURGA

209

Po vrnitvi naj bi mi Republika Slovenija ponudila enakovredno, kolikor je bilo mogoče dostojno delovno mesto, ki bi bilo vsaj primerljivo s položajem sodnika v Strasbourgu. Toda nomenklatura je dobro vedela, da ne bom pohleven in da bom po vrnitvi z Evropskega sodišča brez zadržkov govoril resnico. Še pred koncem svojega mandata v Strasbourgu sem kot kolumnist spletne platforme SiolNet napisal kratek uvodnik. Za to platformo sem napisal več prispevkov, vendar je bil eden tak, ki je resnično zadel žebljico na glavico. V njem sem se ukvarjal z dednim problemom nekdanjih agentov tajne policije Udbe, enakovredni ruski KGB, ter se dotaknil njihovih otrok, vnukov in pravnukov. V Sloveniji je več kot 700 množičnih grobišč vseh nedolžnih ljudi, ki so jih po vojni, torej po letu 1945, pomorili komunistični partizani. Pod pretvezo boja proti nacistom, čeprav je bila vojna že končana, je ta barbarski pokol potekal po vsej državi, kjer so neusmiljeno pobijali civiliste, starce, ženske in otroke, ter jih metali v jame ali preprosto pokopavali v množična grobišča.

Celo pred odhodom v Strasbourg in večino tam preživetega časa se nisem zavedal tega barbarskega genocida. Vse od vrnitve iz ZDA sem bil politično levo usmerjen in se nisem zavedal nepredstavljive krutosti, ki so jo izvajali banditi tako imenovane »osvobodilne vojske« pod vodstvom Tita in njegovih slovenskih podložnikov. Malo pred vrnitvijo v Slovenijo me je na to nepredstavljivo krutost opozoril prijatelj, ki je bil takrat predsednik Ustavnega sodišča v Ljubljani.

Njegovo ime je Ernest Petrič. Začelo se mi je svitati, da novi režim v povojni Jugoslaviji ni bil nekakšna osvoboditev države, ampak je bil v najbolj krutem pomenu besede revolucionarni pokol vseh potencialnih pripadnikov »razrednega sovražnika«. Povrh vsega sem na lastne oči gledal nadaljevanje tega z zločinom obremenjenega režima in poskušal razumeti, kako je to vplivalo na status quo v državi.

210

V tistem času je moja žena odprla svojo psihoanalitično prakso v Strasbourgu in začela pri Alzačanih zaznavati posledice, ki so izhajale iz njihove kolaboracije z nacisti, tj. z Nemci med drugo svetovno vojno. Ukvarjala se je predvsem z vnuki teh ljudi, ki se niso zavedali, da je nanje vplivala dedna travma še dve generaciji po zločinih, ki so jih zagrešili njihovi stari starši ali celo starši. V jungovski psihoanalizi je samoumevno, da v vsaki komunikaciji med dvema osebama, še posebej pa v psihoanalitičnem kontekstu, podzavest ene osebe bolj ali manj neposredno komunicira z podzavestjo druge osebe. Tako v družinah, obremenjenih s to neverjetno moralno odgovornostjo, stari starši in starši prenašajo svoje travme na potomce, čeprav resničnih dogodkov, storjenih zločinov, sploh niso omenjali.

Ko sem bil podpredsednik Odbora Združenih narodov proti mučenju v Ženevi, tik preden sem bil izvoljen na Evropsko sodišče, je bil v tej skupnosti gospod po imenu Bert Sörensen, zdravnik, nekdanji profesor kirurgije v Københavnu. Dr. Sorensen je ves čas ponavljal, da je mučenje travmatično ne le za žrtve mučenja, temveč tudi za mučitelje same. V Københavnu je ustanovil Institut za žrtve mučenja in je v tem Odboru deloval več let.

Nazadnje sem vse skupaj povezal in postalo mi je jasno, da je moralo biti v Sloveniji, glede na približno 700 množičnih grobišč, veliko »likvidatorjev«, političnih in drugih, ki so pobili stotine ljudi. Mnogi od teh likvidatorjev so bili še živi, vsekakor pa so bili njihovi otroci, vnuki in pravnuki obremenjeni z grehi svojih prednikov, natanko tako, kot je to določeno v Stari zavezi, tj. da bosta za grehe očetov kaznovani vsaj dve zaporedni generaciji.

Prepričan sem, da zaradi grozodejstev, storjenih med drugo svetovno vojno, to velja v mnogih zahodno- in vzhodnoevropskih državah.

Morda je Nemčijo v razgaljanje tega problema prisilil zahodni propa211

gandni stroj, ki jih je postavil za pobudnike vojne, holokavsta itd., vendar so nemškemu narodu naredili uslugo, ker ta problem ni mogel potoniti v podzavest. Če gledamo sodobne nemške filme, kot je prej omenjeni, se zavemo, da se Nemci resnično ukvarjajo s tem problemom in ga niso potlačili, kar pa ne velja za Francijo, Italijo, Avstrijo in številne vzhodnoevropske države. Ne gre torej za neko abstraktno in ideološko »spravo«, čeprav se politično propagira, ker so travme zakoreninjene v osebnostih storilcev.

Ko sem o tem razmišljal še v Strasbourgu, sem napisal esej z naslovom »Udbovska deca«. Članek, objavljen na portalu SiolNet, je bil takojšnja uspešnica, ker se je očitno dotaknil nevralgične točke generacij komunistične kontinuitete. Njim in mnogim drugim je nenadoma postalo jasno, da vsestranske sprave med morilci in žrtvami ni mogoče doseči, ker travmatizacije obeh ni mogoče »lustrirati«, ni je mogoče izbrisati iz kolektivnega nezavednega, kot bi temu rekel Carl Jung. Velik del ideološke in politične polarizacije v državi je bil posledica trka obeh nezavednih travmatizacij in velik del ideološkega soočenja je bil očitno površinski.

Sprva se nisem zavedal vpliva tega kratkega eseja. Takrat je bil minister za pravosodje moj nekdanji študent in sodelavec Goran Klemenčič, ki sem ga v preteklosti politično podpiral. Tako kot za mnoge druge študente sem tudi zanj uredil štipendijo za gostovanje na harvardski pravni fakulteti itd. Zaradi tega pisanja, ki je mnoge razburilo, se je kontinuitetna komunistična nomenklatura nenadoma začela zavedati, da sem po vrnitvi iz Strasbourga lahko nevaren, da me je treba nekako ukrotiti, preden naredim še več škode. Seveda mi v državi niso našli ustrezne nadomestne službe. Ravno nasprotno, kar je bilo ponižujoče, postavili so me na položaj člana kabineta omenjenega ministra za pravosodje, ki je bil popolnoma odvisen od njegove pripravljenosti, da me obdrži na delovnem mestu. Ko sva se po moji 212

vrnitvi prvič srečala v njegovi pisarni, sem opazil, da je preprosto poln samega sebe, da mu je funkcija ministra stopila v glavo. Do mene je bil aroganten in celo agresiven, nekje med pogovorom pa je omenil članek »Udbovska deca«. Rekel pa je tudi, da lahko »delam od doma«, in kot se je izkazalo pozneje, je to pomenilo, da dobivam plačo za nič dela. Temu se seveda nisem uprl in po dveh letih sem bil pripravljen na novo, zasebno službo »mednarodnega pravnega svetovalca«.

Medtem je moja knjiga »O Evropskem sodišču za človekove pravice« izšla v francoščini pri založbi Harmattan v Parizu in v angleščini pri nizozemski založbi »Eleven Publishing« v Utrechtu, kar mi je prineslo nove mednarodne stranke in nekaj milijonskih primerov, da sem lahko preživljal družino in sebe. Vrnitev v Ljubljano je pomenila dokončanje hiše, v katero smo se nameravali preseliti, za kar je poskrbela žena. Pravzaprav je pred vrnitvijo poskrbela tudi za to, da smo vsi pridobili francosko državljanstvo, kar mi je v posebnem smislu veliko pomenilo.

Pokojni oče mi je vedno govoril, da smo potomci nekega Napoleonovega vojaka, ki je po odhodu francoske vojske nazaj v Francijo, ostal v Sloveniji. Rekel je, da je pravi priimek naše družine »Valant«, kar naj bi bila slovenska različica francoskega »Vaillant«. To so bile le domneve in vsi morebitni dokazi so temeljili na krstnih knjigah lokalnih župnij. Sam sem bil vedno prepričan, da imam v krvi nekaj izrazito mediteranskega. Najbolje sem se počutil v državah, kot sta Grčija in Italija, tam sem se počutil »doma«.

Potem pa sem se nekega dne odločil, da pošljem bris svoje DNK na eno od podjetij, ki se ukvarjajo z ugotavljanjem genske dednosti, in ugotovil, da sem 40-odstotno zahodnoevropskega in 8-odstotno angleškega porekla. Preostali del DNK je bil specifično slovanski, 213

majhen odstotek pa je bil bližnjevzhodnega izvora, morda armenskega. Zahodnoevropski del se je, tudi glede na poznejša genska ujemanja, izkazal za večinoma francoskega, kar je potrdilo očetovo teorijo. Vendar pa se kljub svoji francoski naturalizaciji nikoli nisem počutil posebej blizu Francozom (in še posebej ne Alzačanom).

Morda to kaže, da se različnosti med seboj privlačijo. Spomnim se, da so Grki, moji prijatelji v Atenah, posebej cenili Nemce, kar je bilo zame presenetljivo. Že v otroštvu in med odraščanjem v Ljubljani sem se počutil nekako drugačnega od drugih fantov, vendar tega občutja takrat nisem znal opredeliti. Nikdar v vsem svojem odraslem življenju in v profesionalni karieri, zaradi katere sem trideset let preživel v tujini, se v zahodnih državah nisem počutil čudno, medtem ko sem bil v Sloveniji in Ljubljani vse čas nerazumljen. Tako je tudi zaradi dejstva, da so Slovenci morda povsem slovanski, ker njihova haploskupina predstavlja vrh zahodnega stožca te haploskupine, ki se čez Madžarsko in Slovaško širi proti vzhodu, čez Poljsko in Češko proti severu ter se kot pahljača širi po Ukrajini, ne pa tudi v Rusijo. To tudi pomeni, da so Slovenci genetsko, glede na svojo DNK, povsem drugačni od Hrvatov, Avstrijcev in Italijanov, so pa delno »kontaminirani« z balkansko DNK, verjetno zaradi turških vpadov, kar pa ne velja zame. Žena, ki je 5-odstotna aškenazijska Judinja, je vedno trdila, da sem Jud, in mojim prijateljem v New Yorku se je to zdelo za samoumevno. Podobno so me na Evropskem sodišču kolegi dojemali kot Juda, najbrž zaradi pravne nadarjenosti, pripisane aškenazijskemu deležu. Spomnim se prijatelja s Cipra, kolega sodnika Loukisa Loucaidesa, ki je nekoč prišel v mojo pisarno in me vprašal, ali verjamem, »da moraš biti Jud, da bi bil dober pravnik«. Če pustimo to ob strani, verjamem v podedovane lastnosti, od inteligence do temperamenta, za katere celo Lacan meni, da so 214

dedne. Nesmisle, ki danes krožijo in pretiravajo z vplivom okolja (narava proti vzgoji), dojemam kot obliko političnega in ideološkega prevrata, pri tem pa vsi vedo, da je za vzrejo čistokrvnega konja ali psa itd. treba izbrati le samca ali samico s prvovrstnimi geni. Menim, da ima Richard Lynn, ki ga napada nasprotna propaganda in mu grozi »umor osebnosti«, pri svojih ugotovitvah popolnoma prav. Po njegovem mnenju je zaradi množičnega prihoda črncev, Arabcev itd. v Zahodno Evropo ta obsojena na propad, saj bo mešanje različnih ras znižalo inteligenčni količnik in tudi vse drugo.

Ni treba biti genetik, specializiran za evgeniko, da bi razumel posledice tega mešanja, zato se moram strinjati z Lynnom, da so vzhodne države, ki so bile nekoč za železno zaveso, za Evropo edino upanje.

Politično to pomeni, da so Višegrajski štirje (V 4), ki se upirajo priseljevanju, zadnje upanje za nadaljevanje zahodne civilizacije. Ideologija »talilnega lonca«, ki spodbuja mešane zakone, bo uničila tudi Združene države, in po Lynnovem mnenju bodo Kitajci in Japonci tisti, ki bodo ponesli baklo civilizacije v naslednje stoletje. Kar se tiče Slovenije in Slovencev pa smo zdaj na razpotju, v položaju, ko se moramo še odločiti, ali se bomo pridružili V4 – ali pa bomo izginili.

Nepojmljivo je, da ima v Zahodni Evropi ali v Združenih državah Amerike pri tem vprašanju »peta kolona« glavno besedo. Ljudje ne razumejo, da za tem prevratništvom in uničevanjem tiči judovski vpliv s svojimi prevratništvom, užaljenostjo in maščevalnostjo do bele rase, ker se nimajo za njene pripadnike, kar je genetsko tudi res.

Sami ostro nasprotujejo mešanim zakonskim zvezam Judov, saj so najbrž prepričani, da bi mešanje uničilo njihovo precenjeno genetsko dediščino, poleg tega pa v Izrael sprejemajo le osebe, ki so dokazano in genetsko judovske. Profesor Richard Lynn se, tako kot mnogi drugi, s to subverzijo, ki se dogaja celo prek Evropske unije v Bruslju, ne ukvarja. Vendar je s političnega vidika jasno, da je subverzija v 215

nasprotju z demokratičnim soglasjem in da jo financirajo ljudje, kot so George Soros in drugi. Če bi živel v Nemčiji, Franciji, Italiji, Združenem kraljestvu, na Švedskem itd. in če bi me skrbelo za prihodnost otrok in vnukov, bi se iz teh držav preselil na Poljsko, Madžarsko ali Češko: tako daleč smo prišli. Vendar so moji dnevi šteti, in če bi bil brez otrok, me to ne bi skrbelo. K temu problemu je treba, zlasti v Sloveniji, dodati še popolnoma ginocentrične, zagrizene feministične težnje, ki vodijo v popoln matriarhat, kar ni problem prihodnosti, ampak se nadvse uničujoče dogaja tukaj in zdaj.

Namenoma pravim »nadvse uničujoče«, ker so ženske prodrle v vse javne podsisteme države, od sodstva do javne uprave, univerze itd.

To potrjuje mojo teorijo, po kateri je ta ogromni premik h ginocentrični oblasti, tj. matriarhatu, posledica nenehnega zniževanja ravni testosterona pri moških. Čeprav se ponavljam, moram poudariti, da matriarhat deluje brez vzpostavljenega superega, če se izrazim v freudovskem jeziku, ali da je ženski animus, po Carlu Jungu, postal histerična dominantna sila oziroma »furor uterinus« Aldousa Huxleyja.

Za starejšega moškega, še posebej v Sloveniji, je sodelovanje v družbenem življenju, prežetem z žensko užaljenostjo in zavistjo do penisa, postalo nevzdržno. V Sloveniji so glavni mediji, zlasti javna televizija, povsem v rokah feministk in so med normalnimi ljudmi, kolikor jih še je, izgubili vso verodostojnost.

Ideološko in politično zoperstavljanje tako imenovane »levice« in politične desnice je izgubilo vsakršno konotacijo, ker histerična in fanatična agresivnost feministk vpliva na samoopredelitev degenerirane moške populacije, ki je poženščena in se ukvarja z lastno spolno disforijo. Kot sem že omenil, normalna feministka s kritično distanco do »ženskega nereda« Carole Pateman upravičeno trdi, da mlada dekleta 216

nikoli ne presežejo kastracijskega kompleksa in ne asimilirajo, kar je tukaj bistvo, vrednot svojega očeta. To nakazuje, da ženske preprosto nimajo integritete, in da sploh ne poznajo morale. Zato matriarhat ni zgolj ženski prevzem državne oblasti, ki bi bila podobna patriarhatu. Ženski nered je resnično stanje, ker ustvarja Durkheimovo anomijo kot sistemski neuspeh, popolnoma disfunkcionalno zlasti znotraj državnega aparata. Kdor bo, tako kot jaz, nasprotoval temu razsežnemu procesu, bo takoj, na primer zato, ker feministke obvladujejo medije, deležen »umora osebnosti« in različnih drugih pritiskov.

Z avtobiografskega vidika nekoga, ki se je rodil leta 1947, ko sta bila jin in jang, moški in ženski princip, še vedno v ravnovesju, je opazovanje tega civilizacijskega nazadovanja grozljivo. Po naključju sem pozoren opazovalec z dobro mero sociološke intuicije, kar pomeni, da je ta notranji propad zahodne civilizacije kognitivno prisoten in okužuje vsake potencialne udeležbo v družbenem ali celo političnem življenju. Moja domovina je seveda zaostren primer tega problema, ker je zgodovinsko gledano slovenskega moškega, kot sem že poudaril, simbolično kastriral fevdalni gospod, in sicer v trenutku, ko je stopil iz svojega doma. Zaradi tega je bil matriarhat prisoten že več stoletij, torej iz razlogov, ki niso povezani s feminizirajočim vplivom ksenoestrogenov. Po drugi strani pa na države, kot je Francija, ki nimajo tega zgodovinsko-antropološkega problema, podobno vpliva galopirajoča feminizacija, morda manj besna, ki je prodrla v vse družbene podsisteme, od sodstva do uprave in celo medicine. To žal kaže, da ima kemija premoč in da je kultura njena odvisna spremenljivka, kar pojasnjuje, zakaj je pojav v tem smislu »medkulturni«.

217

218

LJUBEZEN

219

Že od malih nog, praktično odkar sem prišel na svet, sem prosil za ljubezen.

To je veljalo tudi za mojo mater. Odraščala je brez svoje lastne matere.

V spominu jo imam kot zadržano in ohranjala je razdaljo. Jasno se spomnim, da sem jo prosil za brezpogojno ljubezen. Prosil sem jo, da bi mi dala varnost, da bi mi bila blizu, tudi fizično. Razumem, da je bila objektivno gledano skorajda profesionalna, ker je bila učiteljica, in je bila do mene dosledno stroga. Toda ko se ozrem nazaj na to najzgodnejše obdobje, vem, da subjektivno gledano nisem dobival dovolj naklonjenosti; sprašujem se, ali mi je bila sposobna in pripravljena dati ta osnovni občutek varnosti. Po Ericu Eriksonu gre v prvem epigenetskem obdobju življenja prav za to, za otrokov občutek varnosti.

Ko se danes, na stara leta, vprašam, ali sem šel skozi življenje, zelo globoko v sebi, z občutkom negotovosti, si ne morem odgovoriti, vsaj ne dokončno. Toda za mojo skorajda profesionalno samozavestjo morda še vedno tiči občutek negotovosti. Pred zunanjim svetom, kot mi je nekoč rekel eden mojih bližnjih ameriških prijateljev, sem bil videti kot »stolp moči«. Možno je, da je bila ta moč ves čas – hišica iz kart.

To, kar opisujem, je verjetno najosnovnejše vprašanje v zvezi z mojim temperamentom. Možno je, da je bilo pretvarjanje, da sem samosvoj človek, tako rekoč stolp moči, zgolj pretvarjanje in pretirana kompenzacija, da bi prikril temeljni občutek negotovosti.

Vseeno pa se že od zgodnjega otroštva jasno spominjam le tega, da sem vse življenje, tudi danes, na stara leta – dobesedno prosil za ljubezen. To prosjačenje za ljubezen je bilo prikrito, zatrto od ega, morda kot pretirana kompenzacija za tisto, kar je bil verjetno pravi 220

razlog zanj. Spoznal sem, da še danes in celo v odnosu do svojih lastnih otrok ostajam neljubeč. Ko to vprašanje postavim ženi, mi odgovori, da znam biti zelo ljubeč, če se za to odločim. Toda tudi to pomeni, da sem morda nekoliko hinavski. Če ima prav, se le pretvarjam, kadar sem ljubeč.

To pretvarjanje velja za druge ljudi, s katerimi sem se lahko spoprijateljil, ker sem se ga v otroštvu navadil. Včasih pravim, da sem lahko zelo prijazen do svojih podrejenih in do preprostih ljudi. Vem, od kod to izvira. Že v otroštvu smo na primer doma imeli služkinjo, običajno mlajšo žensko. Naučili so me, da moram biti spoštljiv in obziren. To velja za vse tajnice v moji karieri, ki sem jim bil šef, in ena od njih mi je celo rekla, da sem bil najboljši šef, kar jih je kdaj imela. Podobno so me resnično vzljubili tudi moji študenti, pa naj je bilo to v Ameriki ali v moji »stari domovini«. A biti »ljubljen«, ker nastopaš kot profesor, ki predstavlja podobo strogosti in poštenega intelektualnega delovanja ter doslednosti. Tam te zaradi tega občudujejo. Vendar to ni isto kot biti ljubljen. Ko odrske luči ugasnejo, si spet sam. Spomnim se občutka, ko sem se po predavanju vračal v svojo pisarno in se začel sproščati ...

Razen tega nisem bil nikoli »priljubljen«. Vedno je bilo tako. Tako je bilo tudi na ulicah okrog naše hiše v Ljubljani, ko so bili moji otroški prijatelji do mene pravzaprav zelo pogosto sovražno nastrojeni, kar sem takrat sicer razumel, a pravzaprav nisem vedel, zakaj se to dogaja.

Starejši fantje so me ustrahovali in med fanti svoje starosti pravzaprav nisem imel pravih prijateljev. Seveda je pri tej starosti težko govoriti o prijateljstvu. Vseeno pa nisem bil, milo rečeno, priljubljen.

Enako se je dogajalo v šoli. Spomnim se primera v prvem razredu.

Nekdo mi je iz Anglije poslal majico. Na sprednji strani te majice je bila na svetlo modri podlagi slika kavbojev in indijancev. Bil sem 221

ponosen in vesel, da sem imel ta kos oblačila. Potem pa sem na tekmovanju v teku padel in majico raztrgal. Neki fant iz razreda je prišel k meni in rekel nekaj v smislu, da zdaj ne morem biti več »ponosen«.

Morda je bila to posledica njegovega ljubosumja, toda ton, s katerim je fant to izrekel, je jasno izražal njegovo užaljenost. Z drugimi besedami, če bi bil med sošolci priljubljen, se to ne bi zgodilo.

Vse od prvega razreda, vsa štiri leta osnovne šole in še posebej v četrtem razredu, sem v tem smislu postajal vse manj priljubljen. V četrtem razredu pa je to postalo še izrazitejše. Takrat sem bil že v potlačenem šoku po materini smrti in verjetno sem se negativno odzival tudi na sošolce. V četrtem razredu je bila učiteljica, kot sem že omenil, do mene odkrito sovražna, kar je deloma mogoče razložiti z njeno neprijetno osebnostjo. Zaradi verjetno iste travme sem ostal izrazito nepriljubljen zlasti od šestega razreda dalje, vso srednjo šolo in do vpisal na univerzo, na pravno fakulteto. V tem smislu so bila moja srednješolska leta nesrečna, vendar moja resnična težava ni bila nepriljubljenost. Doma sem imel težave z mačeho, ki je bila v središču moje nesreče. Še vedno se spominjam sošolca iz gimnazijskih let, ki je prišel k meni in rekel: »Moral bi vedeti, da si očitno najbolj nepriljubljen fant v našem razredu ...« Morda je bilo to res na gimnazijski stopnji, vendar je bilo morda to še bolj res prej v osnovnošolskih letih.

Ne spomnim se, da bi se v tem obdobju svojega življenja posebej trudil, da bi bil priljubljen. Vedel sem, da sem nepriljubljen, vendar se s tem nisem ukvarjal. Sošolcev nisem maral zaradi svoje nepriljubljenosti, ampak preprosto zato, ker sem nezavedno vedel, da so slabši od mene. Pozneje je to postalo zavestno, zavedal sem se svoje superiornosti, vendar šele po tem, ko sem se v življenju dokazal predvsem s svojo inteligenco in ustvarjalnostjo. Ko sem se vrnil iz Strasbourga, na primer, sem se poskušal ponovno povezati z njimi. Mnogo let po naši maturi sem v svojem vikendu v hribih organiziral srečanje.

222

Ob tej priložnosti mi je postalo povsem jasno, da imam opravka z malomeščanskimi posamezniki, ki v življenju niso skoraj nič dosegli.

Za nazaj mi je postalo jasno, da je bila moja takratna nepriljubljenost upravičena in da je bil moj prezir do njih instinktivna reakcija.

Ker sem bil glede samovrednotenja zelo nizko, kar še vedno sem, mi takrat ni prišlo na misel, da sem bil preprosto boljši od njih. Ni šlo za vprašanje priljubljenosti. Šlo je za to, da sem bil v nekem smislu nad njimi, ne da bi se zavedal te objektivne resničnosti.

Zato se postavlja vprašanje, ali je superiorni posameznik med soljudmi nepriljubljen, ker se zavedno ali nezavedno zaveda svoje premoči. Za nekoga, ki ima določeno raven samovrednotenja, določeno raven občutka varnosti itd., je to naravni odziv do sebe in do drugih. Za nekoga, ki te ravni samozavesti nima, pa je to presenečenje. Kar zadeva mojo kariero, si upam trditi, da bi lahko dosegel najvišjo vodstveno raven, na strokovnem ali celo političnem področju, če bi imel takšno raven notranje varnosti in posledično samovrednotenja.

Tempi passati ...

Ali se to prenaša na intimno področje, na odnos do žene, petih otrok in petih vnukov? Ali v tem smislu preprosto nisem ljubeč? Ali se vprašanje nepriljubljenosti nanaša na družinske odnose?

Mislim, da poznam odgovor na to vprašanje, vsaj površinsko ...

Trenutno preživljam čas v svojem hribovskem zatočišču, domnevno v samoizolaciji, da bi se umaknil pred pandemijo in koronavirusom. Že sedem tednov me nihče iz moje družine ni obiskal. Moji stiki z njimi so omejeni na telefonske klice, na katere se včasih odzovejo, včasih pa me ne pokličejo nazaj. Ali prosim za njihovo ljubezen?

223

Če se ozrem nazaj, se lahko vprašam, ali v vseh intenzivnih osebnih odnosih nisem bil nikoli deležen enakovredne ljubezni. Ne gre za to, da ne bi bile na začetku moje ljubezni obojestranske, vendar so se ti odnosi na dolgi rok porušili. Nekateri od njih so se spremenili v užaljenost in celo mržnjo. Če poskušam do tega vprašanja zavzeti distanco, se moram vprašati o svojem vedenju in odnosu.

Kaj je bilo z moje strani narobe, da so ti odnosi vsaj na dolgi rok postali disfunkcionalni?

Lacan trdi, da so »čustva vedno vzajemna«. In čeprav trdno verjamem, da je to res, to ne pojasni, zakaj se zgodi, da nekateri odnosi postanejo obojestransko negativni. Res je, da sta za tango vedno potrebna dva, toda negativni krog mora imeti nekje začetni vzrok in smiselno je kriviti samega sebe, če želimo odkriti nekaj, kar se tiče nas samih.

Po mnenju Carla G. Junga moški z nerazrešenim materinskim kompleksom niso zmožni imeti pravih prijateljev.

Kaj je materinski kompleks? Običajno je materinski kompleks nerešena kateksa v odnosu do matere. To pomeni, da se oseba, moški, ni ločila od svoje matere in v tem smislu ni razrešila svojega Ojdipovega kompleksa. Slednji pomeni ločitev od matere in posledično identifikacijo z očetom.

Da, zdi se, da to sploh ni moj problem. Če je obstajal problem v odnosu do matere, je bil to zaradi njene zgodnje smrti, problem zaradi nemogočega žalovanja, ki ne pomeni trajne navezanosti na mater. Prej bi veljalo nasprotno.

Druga možnost je tako imenovani »prenos na samega sebe« (self-object transference). Otto Kernberg ga povezuje z narcizmom. To pomeni, da posameznikovi odnosi s pomembnim drugim temeljijo 224

na samopodobi, ki se projicira na drugega. V tem primeru človek ni zaljubljen v drugega, temveč v svojo lastno podobo, ki jo projicira na to osebo. Očitno je to resna zadeva, saj se človek ne more približati drugemu, ki je drugačen od njega samega; svojo podobo ljubi le toliko, kolikor se ujema z osebo, z drugim. Tu je človek obsojen na osamljenost, obsojen na to, da ostane v svojem mehurčku, brez pomembnega stika z drugim. Vprašanje je torej, ali sem narcis.

Ena glavnih značilnosti narcisa je njegova nezmožnost žalovanja. Če priznam, da mi je izgubo nekoga, ki mi je blizu, nemogoče obžalovati, se lahko spet vrnem k smrti svoje matere, ko sem bil star devet let. Če rečem, da se me njena smrt ni zares dotaknila, imam dve možnosti. Lahko še naprej trdim, da je šlo za nemogoče žalovanje, ali pa trdim, da celo v tistem zgodnjem obdobju nisem bil zmožen žalovati. Po drugi strani pa je tudi res, da zaradi nobene druge smrti, tudi očetove, nisem žaloval, kar velja tudi za vse druge izgube pomembnih drugih, čeprav ne zaradi smrti. Če sem res narcis, je to glavni okostnjak v moji psihološki omari.

Narcis je a priori nesposoben za pomembne odnose, obsojen je na osamljenost, na to, da ostane odmaknjen od vseh drugih, da ostane v svojem malem mehurčku. Dandanes je veliko narcisov na položajih moči in vpliva. Ko jih opazujem, vidim posameznike, ki so tako navdušeni nad seboj, da iščejo občudovanje, zato da bi dosegli samopotrditev. Mehurčki, v katerih živijo, se morajo nenehno napihovati, zato hrepenijo po občudovanju. Če tega občudovanja ni, je mehurček v nevarnosti, da poči, kar povzroči tako imenovane narcistične rane, propad narcistične samopodobe. Del tega modusa vivendi je nenehno iskanje publicitete, zato hrepenijo po političnih funkcijah, hočejo biti zvezdniki itd.

225

Mislim, da nimam te težave. Morda imam blag primer narcizma v kombinaciji s pomanjkanjem občutka samovrednotenja. To je skoraj protislovje, zato ker ima narcis nesporen in vnaprej izoblikovan občutek samovrednotenja. Ta občutek očitno ni zaveden. Gre za nesporno nezavedno predpostavko, ker je zaljubljen in navdušen nad svojo lastno preneseno podobo. Ko gre za narcisov odnos do drugih, njegove odnose usmerja nujna manipulacija, da bi izzval oboževanje. Po drugi strani pa narcisa to občudovanje lahko zavede, če je hinavsko. V mojem primeru je zlasti v zadnjem času veliko ljudi, ki me goreče hvalijo, jaz pa to zavračam kot nepomembno. Za narcisa je značilno tudi popolno pomanjkanje načel, ker je vse v njem usmerjeno v krepitev lastnega narcističnega mehurčka, kar v mojem primeru zagotovo ni res.

Konec koncev, čeprav imam narcistično lastnost ali dve, to ni prevladujoča značilnost moje osebnosti. Vendar je je dovolj, da me osami v lastnem jazu, ki ne trpi več zaradi samote in osamljenosti. Tudi diagnoza mojih odnosov je bolj optimistična. Morda sem aroganten, vendar je ta aroganca preprosto posledica dejstva, da me brezobzirni ljudje na smrt dolgočasijo.

226

EPILOG

227

Očitni epilog avtobiografij je smrt.

Vendar pa nekrolog običajno napiše nekdo od potomcev, če ga sploh napiše. Vseeno pa je, ko se človek stara, razmišljanje o smrti vse bolj razvidno in izrazito. Mlajšim se to zdi depresivno, vendar ni nujno, da je tako. Razmišljanje o smrti je razmislek o osvoboditvi od puščic in pasti zahrbtne usode, ki jo je življenje podedovalo, kot bi se izrazil Shakespeare.

On, genij, je zelo dobro razumel celotno utesnjujočo naravo nenehne gonje, zaradi katere je življenje obremenjujoče in človeka utruja.

Nenadoma se v retrospektivi izkaže, da je sejem nečimrnosti prizadevanj in bojev nesmiseln, tj. človek se zave zapravljene energije in časa.

Po drugi strani pa je naslednje vprašanje, če vprašamo celo Shakespeara, kakšna je druga možnost za to potrato, tj. razmišljanje o alternativah. Psihoanalitiki, vsaj nekateri med njimi, trdijo, da se bodo hrepenenja, če ne bodo izpolnjena, zdela za vedno izgubljene priložnosti in kot taka obžalovana na koncu poti. Pregovorno dobra smrt (evtanazija) predpostavlja, da je človek na smrtni postelji sposoben odnehati, opustiti vse, kar je še upal, da bo od življenja dobil.

No, to ni moj problem.

Moja zavest ni obremenjena z neizpolnjenimi željami. Razen tega vem, da je dejstvo, da se sejem ničevosti za nazaj zdi brez pomena, povezan z odsotnostjo resnega duhovnega boja za časa življenja. Spet se spomnim na deset volov iz zen budizma, ki predstavljajo spiritualne ambicije menihov, ki so razumeli, da je življenje v kontemplaciji edino vredno resnega prizadevanja. To me vrača k moji razpravi o satoriju, katerega bistvo je izstop iz dualnosti, tj. jaza na eni strani in univerzalnega na drugi, združitev vala in oceana.

228

S tega vidika je smrt dokončna spojitev in dokončna odprava dvojnosti. To lahko razumemo, ker v satoriju že pride do odprave dvojnosti, zato je satori usodna smrt ega, jaza, in kot tak vznemirljiva izkušnja, ki osvobaja duha. Shakespeare v Hamletu tega ni razumel.

Zagovarjal je spanec smrti kot odpravo resničnosti; ni se zavedal, da poleg tega malodušja obstaja tudi upanje.

To upanje, vrednotenje satorija, je najpomembnejše pričakovanje v življenju, vendar le za tiste, ki vedo, kaj je satori. Pri tem smrt ni beg v spanec, v odsotnost zavesti.

Tukaj je odhod iz trohnečega telesa ob koncu biološkega življenja zgolj olajšanje, ponovitev psihološkega odhoda od ega, ki je bil doživet kot odhod od dvojnosti. Z drugimi besedami, smrt vala, njegovo zlitje nazaj v ocean, je preddverje izginotja, ki je na koncu tudi izginotje fizičnega telesa. Izginotje fizičnega telesa je antiklimaktični dogodek, ki dobesedno izgubi svoj pomen, saj vemo, da duhovna smrt ega v življenju naredi smrt – že doživeto – za brezpredmetno.

S tega vidika in še posebej, če se človek ne le spomni satorija, temveč še naprej doživlja odsotnost dvojnosti, je smrt nekaj, česar se lahko veseli. To pričakovanje ni nekakšna freudovska »želja po smrti«, niti ni »obup« Erica Eriksona (v nasprotju z generativnostjo). Pogled nazaj na to, kar smo tu imenovali sejem ničevosti, se bo nekomu, ki pozna le dvojnost univerzalnega in partikularnega, val kot ločen od oceana (ki je iluzija), zdel brezupen.

V tem kontekstu je nerazsvetljen obstoj povprečnega posameznika tragičen, poleg tega pa niti ne razume, da bi ga smrt razbremenila tega nenehnega naprezanja pri ohranjanju iluzije o neodvisnosti vala od oceana. Ne razume, da je smrt olajšanje. Vendar pa se zdi, da izkušnje bližnje smrti kažejo, da v zadnjih urah obstoja mnogi ljudje 229

doživijo odmik od te usodne dvojnosti in nenadoma razumejo, da je smrt lahko odveza.

Kar zadeva mene, spoznavno »razumem« metafizično resnico zgornjega, saj sem se prepričal, da bo moja lastna smrt ta osvoboditev.

Pravim »spoznavno«, ker sem se že oddaljil od neposrednega izkustva in spoznanja, ki mi ga je pred natanko 40 leti dal satori. Zato se sub speciae aeternitatis postavlja vprašanje o pomenu smrti fizičnega telesa. Metafizični vidik ne nasprotuje končnemu izginotju, tj. smrti tako telesa kot duha. Preprosto jo naredi za nekaj, kar smo že doživeli in izkusili, in zato ni nekaj, česar bi se bilo treba bati, temveč je to nekaj, kar si skorajda želimo. Requiescat in pace poudarja pax, tj. mir, in vsaj mir je končni rezultat, ne glede na to, ali ga gledamo z metafizičnega ali fizičnega vidika.

Ignacio Larrañaga v svoji čudoviti knjigi Marijina tišina na neki točki skoraj mimogrede opomni, da je posledica smrti železni zid in popolna tišina.

Od katoliškega pridigarja takšne izjave ne bi pričakovali. Toda on je bil »Tam« in je razumel, da izginotje, da niti ne omenjamo vstajenja mesa, ni nič, kar bi bilo treba obžalovati, saj je na koncu smrt mir, pax, precej podoben psihološki smrti ega. Lao Tze in drugi taoisti so imeli povsem enako stališče, tj. da med izkušnjo razsvetljenja, epifanijo, postane jasno, čeprav pravzaprav ne vem, zakaj, da smrt ne obstaja.

Za običajne ljudi je smrt cezura, radikalna prekinitev med enim agregatnim stanjem in drugim agregatnim stanjem. Konec fizičnega bivanja je nepredstavljiv, ker je ne-bivanje, še posebej pa lastno nebivanje, nepredstavljivo, je informacija, ki je ni mogoče spoznavno prebaviti. Možgani tega preprosto ne morejo dojeti, tudi če so soočeni 230

s smrtjo drugega. Vendar pa izkušnja razsvetljenja jasno pokaže, da obstaja neprekinjeno gibanje med bivanjem in nebivanjem. Še več, psihološka izkušnja izginotja primarnega narcizma (ega) dokazuje, da je to, kar imenujemo »življenje«, iluzija, kakršno je zastavil Schopenhauer, ki ga večina ljudi jemlje dobesedno.

V tem pogledu je iluzorno tisto, kar izkrivlja nemetafizično dojemanje »resničnosti«, tj. Schopenhauer je moral razumeti, da obstaja veljavno dojemanje resničnosti, ki ni iluzorno, ker ni obremenjeno z večno zaporo primarnega narcizma, dvojnosti.

Tragičnost človeškega obstoja je prav v tem, da ljudje ne morejo prebiti te ovire in začeti živeti pristno življenje.

Tudi nad to psihološko oviro in onkraj nje smrt ne le da nima smisla.

Za razsvetljene, ki so v življenju že izkusili smrt, smrt ne obstaja.

Lao Tze nekje trdi, da smrti ni, ker da bo na njegovem grobu zrasla cvetlica. Tisti, ki niso razsvetljeni, pa to razumejo skoraj kot koan, nerazumljivo. Pa vendar je to mislil dobesedno in je v metafizičnem smislu dobesedno resnično. Če se zdaj vrnem k avtobiografskemu sobesedilu, ni nič takega kot meditacija o smrti. Obstaja pričakovanje olajšanja, predaha, končnega miru.

231

To je moja pesem izpred nekaj let:

Ko bom sedel pred hišo in gledal svoj zadnji sončni zahod, morda prideš po zeleni poti, ki sem te ljubil pod različnimi imeni, iskal nenehno po otokih in celinah, pred odprtimi kamini, v igranih slovesih, odhajajoč s tolikerih postaj, in sedeš poleg mene na klop. »Angel,« porečem, »zakaj šele sedaj?« »Ni bilo druge poti,« odgovoriš, »če smo hoteli, da opraviš svoje delo.« Zaželel bom, vem, takrat, da bi sonce hitreje zašlo.

232

233