Slovenija danes 11

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 2, Ševilka 11

www.slovenci.si

Foto: Matej Vranič

februar/marec 2012

Maribor: središče evropske kulture

Mag. Rudi Vouk

Slovenski dirkalniki v Argentini

Monika Pemič

Smo šele na pol poti

Najhitrejši Argentinci so – Slovenci!

Zelo uspešna, a hoče še več

POSTOJN

SKA JAM

A C AVE-GRO TTA-HĂ–H LE

Special annual business overview brings you the best in investment

opportunities, economic

success stories and top lifestyle choices.

COMING IN MARCH 2012

Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, marketing@sloveniatimes.com, www.sloveniatimes.com

PANORAMA VSEBINA

10 Panorama

28

5

Izobraževanje in znanost

4

Ljudmila Novak, nova ministrica za Slovence po svetu Predsedniška odlikovanja

V žarišču 6

Maribor – središče evropske kulture

Veliki intervju 8

Mag. Rudi Vouk: »Smo šele na pol poti«

Poslovne strani

10 12

Najhitrejši Argentinci so Slovenci!

Bisol: Fotovoltaika - energija prihodnosti

Kultura 14 16 18 19 20

Marjan Grum: »Ocene kritikov me ne zanimajo« Fotograf Luka Dakskobler: Z »dobrim namenom« do uglednih priznanj Lapuhovi: Od treh izvirov so izbrali slovenskega Janez Medvešek: Slike iz domovine Ameriški tajni agent s Cerknega

Knjižna polica 22

Dr. Šiftarjeva fundacija: Poklon pobudniku

Ne prezrite 24

Kranjska klobasa – zašpiljeno dobra

Spoznajmo se 26 27

Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju: Veliki projekti, a negotova usoda Potomke aleksandrink obujajo tradicijo prednic

29 30 32

16

Slovenska miza spodbuja mreženje med Slovenci

Zimska šola slovenskega jezika Monika Pemič: Zelo uspešna, a bi želela narediti še več Društvo Sava z novim vodstvom

27

Mladi 33 34

Ivor Grubišič: Tajska je danes njegov drugi dom Jerneja Jezernik: »Uresničila sem sebe in svoje življenjsko poslanstvo«

Med nami 36 37 38 39

SIM: Spomenik irskemu izseljenstvu SSK: Ko ni več meja SVS: Slovenci po svetu v času osamosvojitve Slovenije Višarski dnevi mladih

39

Zamejski dnevnik 40 41 42 43 44

Zakon odklanjajo tisti, ki jim je namenjen Besede našega pozdrava so vesele Postopno do vidne dvojezičnosti Slovenščina na varaždinski gimnaziji Z dobrimi izkušnjami v nov mandat

44

Šport 45 47

Šport je magnet za mlade Korošce Boris Denič, selektor slovenske rokometne reprezentance

Slovenska kuhinja 50

47

Najteže je skuhati preproste jedi

Slovenija danes www.slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić / marko.stijepic@sloveniatimes.com

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen / blanka@slovenija-danes.com

Uredništvo Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija

Lektura Blanka Markovič Kocen

Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan / maja@sloveniatimes.net

Slovenija danes izhaja vsak mesec. Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja. Naklada: 3000 izvodov Tisk: Kočevski tisk, Slovenija Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603. ISSN 2232-3473 Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

3

PANORAMA Ljudmila Novak

Dan emigranta

Nova ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

Ob obujanju tradicije pogled naprej

Foto: BOBO

Pred državnim zborom je 10. februarja priseglo 11 ministrov in ministrica, ki bodo sestavljali deseto slovensko vlado pod vodstvom Janeza Janše (SDS). Nova ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu je postala Ljudmila Novak, predsednica NSi. Po izvolitvi ministrske ekipe iz vrst SDS, Liste Virant, SLS, DeSUS in NSi je Janša kot glavni izziv izpostavil izhod Slovenije iz krize, mandat nove vlade pa bo po njegovih besedah vse prej kot jubilejen. »To je dejansko protikrizna vlada in ekipa,« je dejal Janša, ki je vlado v podobni sestavi (manjkala je le Lista Virant), že vodil med leti 2004 in 2008. Kot prioriteto je napovedal konsolidacijo javnih financ v tem letu, šele nato bodo sledili predlogi reform, ki bodo poskrbeli za dolgoročnejšo stabilnost javnofinančne slike.

Slovenija je po treh letih vladavine levo-sredinske vlade in premiera iz vrst socialnih demokratov Boruta Pahorja dobila pretežno desnosredinsko vlado. - STA, B. M. K. -

Na dan Svetih treh kraljev so se Slovenci v Videmski pokrajini, z njimi pa tudi številni rojaki z Goriškega in Tržaškega ter sosedje iz krajev Zgornjega Posočja, znova zbrali na tradicionalnem Dnevu emigranta. To je že 49 let največje kulturno, politično in družabno srečanje ob začetku vsakega novega leta, ki je nastalo v spomin na čase, ko so morali domačini ob koncu praznikov znova v svet s trebuhom za kruhom.

V obnovljeno dvorano gledališča Ristori je prišel tudi nekdanji emigrant iz občine Srednje Livio Floriancig.

Najbolj ustvarjalna leta je pustil v Švici in spominja se, da je bilo najtežje zaradi nepoznavanja jezika.

Letos je tudi mladi župan Čedada Stefano Balloch priznal svoje slovenske korenine v emigrantski družini iz Nadiških dolin.

Skica

Slovenija na Dunaju s prvim slovenskim centrom v tujini V prostorih avstrijskega Naravoslovnega muzeja na Dunaju so sredi januarja odprli Slovenski kulturni in informacijski center (Skica), ki bo hkrati prvi slovenski center v tujini.

Kot so napovedali na ministrstvu za zunanje zadeve, bo letošnje težišče Skice, ki bo na Dunaju delovala kot dislocirana enota tamkajšnjega slovenskega veleposlaništva, Evropska prestolnica kulture 2012.

Skica ima svoje prostore v slovenskem študentskem domu Korotan, ki ga je slovenska vlada kupila septembra 2009, in jo bo vodila Ana Novak, ki je doslej vodila sektor MZZ za globalne izzive.

Osnovna naloga Skice bo promoviranje, širjenje in utrjevanje slovenske kulturne, umetniške, znanstvene ustvarjalnosti s poudarkom na sodobnih trendih ter spodbujanje sodelovanja med slovenskimi in v Avstriji delujočimi posamezniki in institucijami na teh področjih. Pomemben element delovanja Skice bo možnost bivanja za slovenske umetnike in znanstvenike.

Ambicija Skice je, da postane model, ki zagotavlja večjo pretočnost in širšo zajetost slovenskega ustvarjanja, ki odpira okno navzven in navznoter in je torej vreden prenosa tudi v druga evropska kulturna in znanstvena središča (Berlin, Pariz, London). - STA, B. M. K -

Val hude gospodarske in finančne krize je pljusknil tudi na severovzhod Furlanije Julijske krajine, tako da v Benečiji spet ni dovolj kruha za vse, je opozoril Renato Matelič iz Zveze izseljencev. Mladi, izobraženi in visoko usposobljeni ljudje odhajajo v tujino. Slovenci na robu narodovega poselitvenega prostora pa vendarle upajo na boljše čase in na ureditev prostorov razseljene dvojezične šole v Špetru. Eden od dveh slavnostnih govornikov na letošnjem prazniku Miha Coren je med drugim opozoril, da je šola temeljnega pomena za ohranitev narodne pripadnosti.

Kulturni program so oblikovali špetrski pevci in gojenci glasbene šole pod vodstvom Davida Klodiča, ustvarjalci risanke Ta rozajanska lisica in Beneško gledališče, ki ga že dobri dve desetletji režira Marjan Bevk. Izšla sta knjižni sprehod skozi zgodovino Dneva emigranta in nov Trinkov koledar. - Mirjam Muženič -

Predsednik Türk na Nizozemskem

Priznanje iz domovine Med delovnim obiskom konec novembra na Nizozemskem se je predsednik RS Danilo Türk v Haagu srečal tudi s tukajšnjimi Slovenci in njihovimi prijatelji, ki so pred 20 leti dejavno prispevali k mednarodnemu priznanju naše države. V zahvalo je predsednik Türk 22 članov tedanjega »Komiteja za priznanje« odlikoval z Redom za zasluge RS. Ob tej priložnosti so predstavili tudi knjigo nizozemskih spominov na »20 let Slovenije«. V njej je veleposlanik Leon Marc zbral prispevke tako tistih, ki so si takrat prizadevali za priznanje, kot onih, ki jih je bilo treba v to prepričati. Pogled na to našo skupno preteklost zaokrožuje povzetek diplomske naloge o vlogi »uradne« Nizozemske, takrat predsedujoče ES. Po mnenju

4

raziskovalke Univerze v Groningenu Roos Gabriëls o napredku Slovenije dovolj pove dejstvo, da je bila ta mlada država leta 2004 članica, 2008. pa že predsedujoča ES. Nepričakovan, a zelo doživet je spomin hčerke Maxa van der Stoela, lani umrlega državnika, na njihove družinske počitnice v Ljubnem ob Savinji, ki jih je za vedno zaznamovala pristna slovenska gostoljubnost. - M. D. M. -

PANORAMA Monošter

Pred slovenskim kulturnim praznikom

Dr. Žekš kritičen do razmer med Slovenci na Madžarskem

Predsedniška odlikovanja

Foto: M. Kaplan

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter za kulturo v vladi Boruta Pahorja dr. Boštjan Žekš je v pogovoru za praznično Porabje, časopis Slovencev na Madžarskem, ocenil aktualni položaj med rojaki v sosednjih državah in državah nekdanje Jugoslavije.

Za Slovence v Italiji je povedal, da jim gre ekonomsko in organizacijsko Gábor Huszár, župan mestne občine, Andreja najbolje. »Kar seveda Kovač, vodja Razvojne agencije Slovenska ne pomeni, da so krajina, bivši minister dr. Boštjan Žekš in dosegli svoje pravice slovenski generalni konzul Dušan Snoj v in vse tisto, kar bi prostorih mestne občine Monošter. jim država morala dati.« Optimistična je tudi ocena za Koroško: »Tu se stvari zelo hitro spreminjajo na bolje.« Pri Slovencih na Štajerskem gre za specifične razmere, daleč so tudi do priznanja slovenstva, ker se je o njih začelo govoriti pozno. »Vključeni niso bili niti ob sprejemanju zakona o dvojezični topografiji na Koroškem, kar ni prav in je hkrati dokaz, da avstrijska državna pogodba ni izpolnjena.« Še bolj kritičen je akademik Žekš do Porabja, kjer so razmere v primerjavi z drugimi najslabše. »Res bi želeli, da bi madžarske oblasti naredile korak naprej, ki bi sedanjo blokado presegel in razprl, da bi se zadeve bolje razvijale, dogajale...Nekaj se sicer dogaja, na Gornjem Seniku v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo nastaja vzorčna kmetija...« Žekš je poudaril, da so Slovenci aktivni tudi na Hrvaškem in omenil veliko zanimanje za učenje slovenskega jezika v Varaždinu, kjer se je k pouku prijavilo 500 učencev in dijakov. Zaradi gospodarskih in manj političnih razmer ali naklonjenosti je položaj Slovencev v samostojnih državah, prej jugoslovanskih republikah, najslabši.

V Srbiji so dobro organizirani. »Treba je tudi povedati, da te države na Slovence gledajo s spoštovanjem in jim pomagajo pri organiziranju. V materialnem smislu so v enakem položaju kot so vsi državljani.« - Ernest Ružič -

Predsednik republike dr. Danilo Türk je pred slovenskim kulturnim praznikom z Zlatim redom za zasluge odlikoval dr. Borisa Pleskoviča, z Redom za zasluge pa prof. Marijo Pirjevec Paternu, mag. Rudija Vouka in g. Darka Šonca.

Slavnostna podelitev priznanj je potekala v Veliki kristalni dvorani Predsedniške palače.

Dr. Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, je visoko priznanje prejel za pionirsko delo na gospodarskem področju osamosvojene Slovenije pri povezovanju Slovencev po svetu in vključevanju v evroatlanstke organizacije, prof. Pirjevec Paternujeva, tržaška Slovenka, slavistka, literarna zgodovinarka in pedagoginja, za prispevek k širjenju slovenskega kulturnega prostora, za pomembne znanstvene uspehe na področju slovenskih literarnih ved in za uspešno pedagoško delo, odvetnik mag. Vouk za svoj prispevek k uveljavljanju pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, Darko Šonc, dolgoletni vodja Slovenskega doma v Zagrebu, pa za prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in kulture na Hrvaškem, k uspehom pri povezovanju Slovencev in h krepitvi dobrih odnosov med Slovenijo in Hrvaško.

Kot je v govoru na slovesnosti poudaril Türk, se s temi odlikovanji izkazuje bogastvo ideje skupnega slovenskega kulturnega prostora. »Prav je, da si prikličemo v spomin pomen tega koncepta v teh dneh ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku,« je dejal. Kultura po njegovih besedah ni omejena samo na umetniško in znanstveno dejavnost, temveč tudi na druge dejavnosti, vendar so to samo deli našega kulturnega bivanja, »kajti kultura je veliko širša, kultura pomeni tudi spoštovanje medsebojnih odnosov, družbene hierarhije, ki je potrebna za to, da družba kot celota deluje dobro.« - B. M. K. -

Inštitut za narodnostna vprašanja

Nove publikacije ob visoki obletnici Ustanovljen 1. februarja 1925 je Inštitut za narodnostna vprašanja prav na ta dan s predstavitvijo novih publikacij in projektov zaznamoval svojo visoko obletnico. Najstarejši in danes eden vodilnih raziskovalnih zavodov za etnične in manjšinske študije v Evropi, katerega izjemno razvejana dejavnost je, kot je ob predstavitvi poudarila direktorica Sonja Novak Lukanovič, pomembna ne samo za preteklost, temveč tudi za prihodnost.

Raziskovalke in raziskovalci na inštitutu so vključeni v številne mednarodne raziskovalne in strokovne projekte ter programe, kot eksperti in svetovalci

pa sodelujejo z različnimi nacionalnimi in mednarodnimi institucijami in organizacijami. »Raziskovanje evropskih projektov pomeni prenos našega znanja tudi v gospodarstvo in prinaša novo dodano vrednost v sprejemanje vsebin,« je ob tem poudarila direktorica, ki je skupaj s sodelavci uvodoma predstavila najnovejši številki inštitutske revije Razprave in gradiva, v kateri objavljajo številni domači in tuji strokovnjaki s področja etničnih študij. Revija je večjezična, s poudarkom na angleščini, s čimer želijo ustvarjalci razširiti krog bralcev.

Inštitut je ob podpori Urada RS za narodnosti izdal monografijo o dr.

Vaneku Šiftarju, vodilnem slovenskem romologu, ki jo je uredil Mladen Tancar, dr. Matjaž Klemenčič, profesor zgodovine na mariborski univerzi, pa je predstavil svoje delo o Slovencih v Pueblu.

Po razgrnitvi številnih novih projektov, s katerimi se inštitut ukvarja in za katere je bil čas ene same novinarske konference prekratek, je eden od udeležencev izrazil upanje, da bo imela nova vlada kljub vsesplošni varčevalni evforiji posluh in razumevanje za dejavnost inštituta.

- Blanka Markovič Kocen -

5

V ŽARIŠČU

Maribor

Središče evropske kulture

Maribor je skupaj s partnerskimi mesti v letošnjem letu zaživel kot Evropska prestolnica kulture (EPK). Na otvoritveni slovesnosti na Trgu Leona Štuklja se je sredi januarja zbralo več tisoč ljudi, organizatorji pa obljubljajo zanimiv in pester program skozi vse leto.

Blanka Markovič Kocen

E

PK je pomembna skupna zgodba, je prepričan Mitja Čander, programski direktor Zavoda Maribor 2012, ki je bil ustanovljen za pripravo in izvedbo prireditve. Temelj idejne zasnove projekta EPK je pripravil KID KIBLA na podlagi več »možganskih neviht«, ki so jih izvedli z zainteresiranimi organizacijami in posamezniki s področja kulture. Na podlagi razpisa ministrstva za kulturo v letu 2006 je Kibla po izboru Mestne občine Maribor pripravila kandidaturo Maribora s partnerskimi mesti – Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje – za Evropsko prestolnico kulture 2012. Intenzivnejše priprave prijave so se začele jeseni 2006, pridobivanje dodatnih dokumentov in piljenje materialov je trajalo do konca februarja 2007, ko je bilo treba vlogo s podpisom mariborskega župana Franca Kanglerja oddati.

V naslednjih mesecih so na Ministrstvu RS za kulturo izvajali pregled prispelih prijav in popolnosti vlog, mednarodna strokovna komisija za presojo vlog pa je na svojem zasedanju v maju 2007 odločila, da je najboljša in najprimernejša vloga Maribora s partnerskimi mesti in jo predlagala ministru za kulturo v kandi-

Projekt EPK je v preteklosti prinesel izjemno prepoznavnost mestom in državam, vsakemu s pozitivno konotacijo, ki jo mednarodna blagovna znamka EPK prinaša.

6

daturo. Njegov predlog je maja 2007 potrdila tudi Vlada RS in konec leta dokumentacijo posredovala v Bruselj.

Izbor nastopajočih

»Iz širokega nabora programov, projektov, pobud, idej in predlogov, ki so bili podlaga za kandidaturo, s katero je Maribor s partnerskimi mesti postal Evropska prestolnica kulture 2012, je nato nastal izbor, ki ga je KID Kibla objavila v knjigi Pure energy! in so jo prejeli člani in članice bruseljske komisije pred prvo predstavitvijo, na Svetovni dan knjige, 23. aprila 2008,« pojasnjuje Čander. »Po njihovem mnenju je šlo za prvi korak snovanja programskega okvirja bodoče kulturne prestolnice. Pri trem je kot privlačen projekt navedla Muzej socializma in priporočila, da ga razvijemo.« Po prvi predstavitvi kandidature je posebna ocenjevalna komisija priporočala, denimo, okrepitev sodelovanja med kulturnimi organizacijami in operaterji, umetniki in mesti ter državami članicami na vseh področjih kulture in razvoj programov, ki predstavljajo bogastvo kulturne raznolikosti v Evropi, posebna ocenjevalna komisija pa je med drugim poudarila, da Maribor pripravlja izrazito visoko število projektov ter izrazila dvom o tem, ali jih bo mesto lahko izvedlo. Mariboru je predlagala, da pripravi seznam prioritet, na katerega bo uvrščenih pet do sedem projektov, in najame zunanje mednarodno uveljavljene strokovnjake, ki bi razvijali zlasti projekte, v katerih sodelujejo ugledni mednarodni umetniki.

Štirje tematski sklopi

Organizacija in izvedba projekta EPK 2012 je bila formalno zaupana Javnemu zavodu Maribor 2012, ki je bil prav s tem namenom ustanovljen februarja 2010. »Zavedajoč se časovne stiske se je bliskovito odvijalo zbiranje ekipe in upoštevaje priporočila bruseljske komisije ter smernice Zavoda Maribor 2012 so iz 16 programskih sklopov so nastali štirje tematskih sklopi: Ključi mesta, ki se ukvarjajo s kulturo mestnega jedra in ga želijo obuditi z novimi vsebinami; Urbane brazde sociološko pristopajo k zapostavljenim mestnim predelom; Terminal 12 zajema vso umetniško produkcijo in Življenje na dotik, ki je namenjen interaktivnim vsebinam,« pravi Čander.

EPK je izjemna priložnost za Maribor in Slovenijo

Projekt Evropska prestolnica kulture prinaša mestu, regiji in državi izjemno priložnost, je prepričan programski direktor, ki poudarja: »Z delom Maribor 2012 želimo spodbuditi različne potenciale, tako umetniške kot druge, da se v to vključijo. Projekt EPK je v preteklosti prinesel izjemno prepoznavnost mestom in državam, vsakemu s pozitivno konotacijo, ki jo mednarodna blagovna znamka EPK prinaša. Prav zato je to priložnost, ki pa išče sinergije z mnogimi igralci v okolju.« S povezovanjem želijo pritegniti v projekt meščane in vse državljane in jim ponuditi ter predstaviti vrhunske umetniške vsebine, ki so ključne v programu EPK. »Na izjem-

V ŽARIŠČU nih umetniških vsebinah je osnovan pomemben temelj, ki nam omogoča, da prepoznamo EPK kot izjemno, kreativno in vrhunsko umetniško dogajanje,« poudarja Čander in dodaja: »EPK je pomembna skupna zgodba.« Po njegovih besedah je namreč cilj projekta doseganje izjemnih učinkov ob skupnem delovanju različnih institucij, različnih področij, mesta in države. »To je izjemno težko, a vsekakor pomembno za dolgoročni uspeh, ki ga EPK lahko prinese.«

Kogojeve Črne maske – vrhunec otvoritve

Za zaključek tridnevne uverture v EPK so organizatorji izbrali Kogojeve Črne maske, čeprav ne gre za opero, ki bi kdaj v prihodnosti utegnila postati uspešnica. Sogovornik pojasnjuje: »Gre za edino opero in hkrati vrhunec glasbene zapuščine skladatelja Marija Kogoja, emblematične figure slovenske glasbene avantgarde; zanjo je avtor po zgodbi ruskega pisatelja Leonida Andrejeva tudi sam napisal libreto. Vsebina opere je tragična, glasba pa temu primerno mračna.

Kot vsem, ki so se jih lotili v preteklosti, predstavljajo Črne maske velik izziv tudi sedanjim: maestru Urošu Lajovicu, ki se podpisuje pod glasbeno vodstvo uprizoritve, priznanemu (sicer filmskemu) režiserju Janezu Burgerju, zagrebškemu tandemu Numen, ki je poskrbel za scenografijo, kostumografu Alanu Hranitelju in koreografu Edwardu Clugu. Skratka, vrhunska opera z vrhunskimi izvajalci!«

Slovenska hrana in vino kot del promocije Slovenije in EPK

vati k uspehu kulturnih prireditev v okviru Evropske prestolnice kulture.« Tako bo Akademija okusov ponudila izobraževalne aktivnosti s področja enogastronomije, namenjene tako gostincem kot njihovim gostom. »Pot okusov« bo vodila med dišečimi in mamljivimi okusi po restavracijah, gostilnah, kavarnah, slaščičarnah, trgovinah, vinskih barih, na vinotočih in kmečkih turizmih. Na srečanju najboljših slovenskih kuharskih mojstrov bo ustoličena nova slovenska kuhinja, ki bo povezala bogato kulinarično dediščino Slovenije in njenih pokrajin z ustvarjalnostjo najboljših slovenskih kuharskih mojstrov. »V vinu je kultura« pa bo vinska zgodba prestolnice okusov, ki bo vrhunski kulturi nazdravila z vrhunskimi vini vinskih dežel Evropske prestolnice kulture.

EPK je tudi turizem

Na projekt Evropska prestolnica kulture so se temeljito pripravili tudi turistični delavci. »Maribor in okoliški kraji (turistična destinacija MariborPohorje) so z vidika namestitvenih kapacitet dobro pripravljeni na EPK. V letu 2011 so bili v središču Maribora na novo odprti Hotel City Maribor**** in mladinski hotel Pekarna ter še neka-teri manjši namestitveni objekti. Zdaj je število vseh ležišč v destinaciji okoli 4700, kar po naših ocenah tako z vidika števila kot z vidika raznovrstnosti oziroma specializiranosti prenočišč zadostuje potrebam letošnjega leta,« nam je sporočila Monika Hlevnjak z Zavoda za turizem Maribor, kjer si v letu 2012 obetajo 20- do 30-odstotno

Na Zavodu za turizem Maribor si v letu 2012 obetajo 20- do 30-odstotno rast obiska v destinaciji. rast obiska v destinaciji. »Že prvi teden januarja so v mariborskem turistično informacijskem centru (TIC) zabeležili preko 60-odstotni porast obiskovalcev. Po naši oceni se bo obisk najbolj povečal v mestu Maribor, posledično pa tudi drugod po destinaciji,« dodaja Hlevnjakova, ki med razlogi za takšna pričakovanja med drugim našteva tudi bližino in enostaven dostop do/od Maribora, okoliških krajev, pa tudi partnerskih mest EPK. V TIC-u Maribor so med otvoritvenim vikendom (13. do 15. januar) zabeležili skoraj 50-odstotni porast obiskovalcev, prvi teden januarja pa, kot rečeno, celo prek 60-odstotnega. Največ obiskovalcev je bilo Slovencev, Avstrijcev in Hrvatov.

EPK na spletu

»Spletno stran smo nekaj dni pred otvoritvenim vikendom posodobili in uredili v izredno pregledno stran, na kateri tako obiskovalci kot novinarji in strokovna javnost najdejo programske vsebine, aktualne novice, vabila, razlago o tem, kaj sploh je Evropska prestolnica kulture in mnogo drugega,« Čander odgovarja na vprašanje o spletni ponudbi EPK. »Na naši spletni strani deluje tudi Življenje na dotik, ki prinaša celotne vsebine EPK, intervjuje z umetniki in izvajalci, hkrati pa je povezana z mediji, s televizijami in radijskimi postajami, ki poročajo o Evropski prestolnici kulture.

Opera Črne maske

Udeleženci otvoritvene slovesnosti, ki je sredi januarja kljub zelo nizkim temperaturam na Trg Leona Štuklja privabila več tisoč ljudi, med njimi tudi številne znane obraze, so pogrešali, da bi kulturne institucije bolj na široko odprle svoja vrata. Čander odgovarja: »Kulturne institucije, ki sodelujejo z javnim zavodom, odpirajo svoja vrata in ponujajo izredno veliko svojim obiskovalcem, saj pripravljajo dogodke, ki bodo enkratnega časovnega značaja, nekajdnevnega, nekajtedenskega, mesečnega ali pa gre za kar celoletne projekte.« Pomembna se mu zdi tudi kulinarika. »Prav zato sodelujemo z nekaj ustanovami in podjetji, ki bodo tudi vinsko kulturo in kulturo hrane približali obiskovalcem, obenem pa imamo projekt Prestolnica okusov, kulinarični pozdrav obiskovalcem in prebivalcem Evropske prestolnice kulture.

Cilj projekta, ki ponuja kulinarično kulturo na pladnju najboljših regionalnih sestavin, je pomagati Mariboru in partnerskim mestom do prepoznavne kulinarične destinacije in z dvigom kakovosti gostinske ponudbe prispe-

7

VELIKI INTERVJU Rudi Vouk

Celovški odvetnik mag. Rudi Vouk ni pričakoval, da bo boj za dvojezične topografske napise trajal polnih 18 let. Ugledni priznanji, ki ju je prejel v zadnjih mesecih, mu pomenita zadoščenje, da so bila prizadevanja, ki še niso končana, vredna truda.

Blanka Markovič Kocen Mag. Rudi Vouk: »Pravna država je tisto, kar ti zagotavlja mirno življenje, ki si ga lahko vsak uredi sam, ne da bi se v to vpletali drugi.«

V zadnjih mesecih ste prejeli dve visoki nagradi, in sicer novembra Tischlerjevo za zgledno pokončno držo in dosledno skrb za pravice koroških Slovencev v politiki, šolstvu, kulturi in gospodarstvu, predsednik Türk pa vas je februarja odlikoval tudi z Redom za zasluge za prispevek k uveljavljanju pravic slovenske manjšine na Koroškem in utrjevanju evropskih demokratičnih vrednot. S kakšnimi občutki ju sprejemate?

Priznanj sem se, seveda, razveselil, saj sem bil v preteklih 18 letih zaradi prizadevanj za dvojezične krajevne napise in uveljavljanje slovenščine kot uradnega jezika izpostavljen številnim napadom. Ni bilo vedno prijetno, včasih sem se počutil osamljenega, spraševal sem se, ali je vse to res vredno… Priznanja, še zlasti z druge strani meje, in občutek, da se mnogi ljudje veselijo skupaj z mano, pomenijo zadoščenje.

Priznanja, še zlasti z druge strani meje, in občutek, da se mnogi ljudje veselijo skupaj z mano, pomenijo zadoščenje.

8

Kakšnih napadov ste bili deležni?

Bolj pogosti kot anonimna sporočila so bili dogodki, ko so mimoidoči vame na cesti usmerjali to ali ono psovko. Posebno izraziti pa so bili v vseh teh letih pritiski s strani koroških medijev in tamkajšnje politike. Slednjo so mediji povzemali in zelo nekritično poročali o vseh teh prizadevanjih za uveljavitev pravic koroških Slovencev.

Večkrat sem bil priča nasprotujoči situaciji, ko so bili sogovorniki na Dunaju zaradi objektivnejšega poročanja bolje kot oni v Celovcu seznanjeni s tem, kar se dogaja na Koroškem.

Ob podelitvi Tischlerjeve nagrade ste med drugim izjavili, da vam nagrade ne bi bilo treba prejeti, če bi Avstrija spoštovala svojo lastno ustavo. Zakaj je po vašem mnenju ni spoštovala?

To je težko vprašanje. Po eni strani je trditev resnična. To, za kar sem se in se bom tudi v prihodnje zavzemal, saj smo šele nekje na pol poti, če sploh, bi morali imeti že od leta 1955.

Mislim, da gre deloma za posledico napačnega razumevanja zgodovine oziroma zgodovinske odločitve, da Koroška ostane pri Avstriji, ki so jo napačno izenačili z odločitvijo za

nemštvo. To pa kratko malo ni res!

Očitno sta morali tako Avstrija kot Slovenija postati del Evropske unije, da so se ta vprašanja začela razčiščevati in so nerazumljivi strahovi počasi začeli ugašati.

Kaj pa vas je leta 2001 pravzaprav pognalo v boj za dvojezične krajevne napise, za katerega ste najbrž vnaprej vedeli, da bo dolg in zapleten?

Nisem si mislil, da bo tako dolg in zapleten. Kot pravnik verjamem v pravno državo, zato sem bil prepričan, da bo ta zgodba nekaj tednov, največ mesecev burila duhove, potem pa se bo razpletla, saj je Avstrija na drugih področjih delovala dokaj dobro. V boj, če ga tako imenujemo, za dvojezične topografske napise pa me je pravzaprav pognalo nasprotje med tistim, kar piše v avstrijski ustavi, kar predvideva mednarodno pravo in kar je res. Mislim, da bi zgrešil svoj pravniški poklic, če bi bil pripravljen to sprejeti. Medtem ko zelo birokratsko in natančno zasledujemo vsak najmanjši prekršek, smo imeli na drugi strani celo pravno področje, kjer se čisto nič ni spoštovalo... To mi ni šlo v glavo! Slovenska pravna stroka je z velikim zanimanjem sledila temu,

Foto: M. Kaplan

Smo šele na pol poti

VELIKI INTERVJU

Kako komentirate razplet zgodbe oziroma število naselij z dvojezičnimi napisi? Koliko se to sklada z vašimi cilji?

Smo kvečjemu na pol poti, še zelo oddaljeni od tega, kar naj bi bilo.

Vedeti je treba, da bi morali vse to urediti že pred več kot pol stoletja.

In zaradi dolgega odlašanja z urejanjem tega vprašanja in izpostavljenosti različnim pritiskom se je tudi število koroških Slovencev zmanjšalo.

Namesto odstotkov iz leta 1955 vzeti odstotke iz leta 2001 in še te interpretirati na skrajno restruktiven način, pravzaprav ni spodobno. Pričakovali smo bolj velikodušno rešitev. Ta konflikt se lahko konča samo tedaj, ko tisti, ki ga je povzročil, izrazi neko opravičilo, vsaj pove, da mu je žal…

Vse to še manjka!

Kako boste nadaljevali svoja prizadevanja?

Ker so nam ureditev zapisali v ustavni rang, nadaljevanje ne bo nič bolj enostavno. Tako ureditev je namreč še teže izpodbijati kot druge, vendar kljub temu mislim, da bo mogoče še kaj spremeniti na bolje, tudi zaradi premika v glavah. Nasprotniki so videli, da dvojezične table ne grizejo, javna dvojezičnost ne boli, Koroška pa je bila končno deležna tudi pozitivnega poročanja. Okolica dobro sprejema pozitivnejši odnos do dvojezičnosti, kar je dober obet za naprej. Že zelo zgodaj, v dijaških letih ste z različnimi akcijami opozarjali nase.

Kakšen je bil namen teh akcij in katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?

Najbolj se spominjam tako imenovane kolodvorske akcije. Avstrijske železnice namreč dijakom slovenske gimnazije niso bile pripravljene prodati vozovnic, če smo jih hoteli kupiti v slovenščini. Če si pač namesto Bleiburg pri okencu rekel, da se hočeš peljati v Pliberk, so okence preprosto zaprli in nisi dobil vozovnice. Zato smo organizirali zasedbo celovškega kolodvora, pred okenci smo obstali in čakali, da bi nam izstavili vozovnice. Cela stvar je povzročila velikansko zmedo, zvezni kancler Kreisky pa je zaradi tega odpovedal dogovorjeno srečanje s takratnim jugoslovanskim zunanjim ministrom. To kaže, kakšno je bilo vzdušje. Če danes na spletni strani avstrijskih železnic vpišeš Pliberk, pa se čisto normalno pokaže vozni red.

Ali ste zaradi svoje aktivnosti v okviru Kluba slovenskih študentov na Dunaju imeli kakšne težave, bili morda deležni diskriminacije?

Ne, tega ni bilo. Dragocena izkušnja je bila videti, da je Dunaj

vendarle kulturen, bolj odprt svet.

Različna tedanja poznanstva so mi tudi pozneje veliko pomagala. Ko sem se vrnil na Koroško, sem doživel neke vrste šok zaradi tukajšnje zaprtosti. Koroški pač manjka svetovljanstva, razgledanosti in mislim, da mi je zelo koristilo, da sem doživel tudi drugačno, pozitivnejšo Avstrijo.

Kaj za vas pomeni pravna država, ki jo tolikokrat omenjate?

Pravna država ni nujno pravična država, to sta dva para čevljev.

Pravna država je država, na katero se lahko zaneseš in je, kar je zelo pomembno, predvidljiva in preračunljiva, za vsem stoji neka logika. Nasprotje pravne je pač neka nepreračunljiva država, kakršne se državljan boji, ker ne ve, kaj se bo zgodilo. Pravna država je tisto, kar ti zagotavlja mirno življenje, ki si ga lahko vsak uredi sam, ne da bi se v to vpletali drugi.

Ali gresta politika in pravo vštric?

Praviloma naj bi šli, žal pa mislim, da sta si v zadnjih letih precej vsaksebi. Politika vse raje potiska pravo vstran, če ne ustreza njenim kratkoročnim političnim ciljem – do naslednjih volitev.

Poleg ljubezni do domovine in pravnih vprašanj imate še eno ljubezen: knjige. Kaj radi berete? S knjigo v roki vas menda niso zalotili samo za volanom…

Berem vse povprek, kar mi pride pod roke. Ob knjigah se sprostim, pozabim na stres, lahko grem v mislih kam drugam in to kratkomalo potrebujem. Berem knjige s področja zgodovine, leposlovja, humoristične romane in satire, skratka to, kar vidim novega na knjižni polici.

Eden izmed vaših primerov, ki so precej odmevali, je tudi zastopanje člana družine Habsburžanov v zahtevi po odpravi 90 let stare prepovedi, ki Habsburžanom prepoveduje kandidaturo na predsedniških volitvah. Zakaj menite, da je ta zahteva upravičena?

Avstrijski zakon je bil tu absurdno formuliran, ker kandidature za mesto zveznega predsednika ni prepovedal samo potencialnemu prestolonasledniku, kar bi še razumel, temveč vsem članom družin, ki so nekdaj vladale. Član družine Habsburžanov, ki sem ga zastopal, bi bil v vrsti za prestolonaslednika nekje na 90. mestu, torej nikoli v življenju ne bi mogel postati vladar. Toda prepoved ni veljala samo za Habsburžane, pač pa za vse člane nekdaj vladajočih družin. To ni bil pošten odnos do neke družine, če pomislimo, da niso delali kakih posebnih grozodejstev. Za naciste, denimo, je prepoved veljala točno pet let, potem so jim bila v Avstriji

Ni bilo vedno prijetno, včasih sem se počutil osamljenega, spraševal sem se, ali je vse to res vredno… odprta prav vsa mesta, Habsburžani pa so morali čakati 90 let.

Kako se je zgodba razpletla?

Avstrijski državni zbor je dejansko odpravil ta nesmisel, tako da imajo Habsburžani zdaj možnost kandidirati za mesto zveznega predsednika, ampak za zadnje predsedniške volitve je ta sprememba prišla prepozno.

Ali se lotevate samo velikih pravnih zgodb? Katera bo naslednja?

Večina mojega dela so čisto banalne, vsakdanje zadeve, od prometnih nesreč do gospodarskih zadev, sestavljanja kupoprodajnih pogodb do različnih civilnih sporov. V preteklosti sem imel veliko opravka tudi z zadevami, pri katerih nič ne zaslužiš, smilili pa so se mi ljudje. Tako sem v času vojne v nekdanji Jugoslaviji zastopal številne begunce. Mnogi so namreč pristali v naši pisarni, saj niso znali niti jezika, v slovenščini pa smo se z njimi lahko sporazumevali. Mislim, da noben pravni problem ni tako majhen, da bi ga zavrnil. V prihodnje se bo nadaljevala dvojezična zgodba, zaenkrat v zvezi z uradnim jezikom v dveh koroških občinah, Dobrli vasi in Škocjanu. Sicer pa o kaki predvidljivosti ne morem govoriti. Dostikrat sediš v pisarni, zjutraj ne veš, kaj bo, zvečer pa jo zapustiš s kakim zelo zanimivim primerom. Vsak dan prinese kaj novega.

Predsednik Tűrk je Rudija Vouka fefruarja odlikoval z Redom za zasluge

Foto: M. Kaplan

kar se je dogajalo. Takega zanimanja bi si včasih želel tudi od slovenske politike.

9

POSLOVNE STRANI Slovenski dirkalniki v Argentini

Najhitrejši Argentinci so – Slovenci!

Slovensko podjetje Dole Racing je v zadnjem času največkrat omenjeno podjetje v argentinskih medijih. Leto 2011 je bilo zanje prelomno, saj je njihov avtomobil decembra osvojil prestižno prvo mesto na dirki Turizmo Carretera z voznikom Guillermom Ortelijem.

Z bratoma Markom in Marijem Jakosom, lastnikoma, potomcema slovenskih staršev, sem se pogovarjala na sedežu podjetja.

Mag. Darja Zorko Mencin slov in sponzorjev, ki jih potrebujemo.

Dobra stran uspeha je, da smo postali še bolj znani in prepoznavni, številni mediji želijo opraviti z nami intervjuje, sodelovali smo v več kot deset televizijskih oddajah, povabljeni smo bili na trinajst radijskih postaj, članki o našem podjetju so bili objavljeni v enajstih časopisih, tako za splošno kot strokovno javnost. Predvsem pa se uspeh kaže v tem, da imamo več naročil za izdelavo novih vrhunskih dirkalnih avtomobilov. Zadovoljni smo, da smo v polni sezoni v svoji kategoriji uspeli ratificirati spremembe pri izdelavi avtomobilov in osvojiti prvi naslov na pomembni tekmi. Kot ekipa smo ponosni, da se zmagovalni avto v celotni sezoni ni niti enkrat ustavil zaradi napak.

Jakosovi

10

T

o prepoznavno podjetje, ki ga že več kot 60 let vodi družina Jakos, najdemo v naselju Ramos Mejia v severozahodnem predelu Buenos Airesa. Pri tem moramo poudariti, da se poleg tekmovalnih uspehov ponašajo z nazivom »Mejor Taller del País« oziroma najboljša delavnica v Argentini, ki ga podeljuje Center za eksperimentiranje in varnost v cestnem prometu. Ob obisku se vsakdo lahko prepriča, da je dolgoletno navdušenje in trdo profesionalno delo preraslo v uspešno poslovno zgodbo. Na vsakem koraku se kaže njihova temeljna usmeritev: odličnost v oblikovanju in izdelavi dirkalnih avtomobilov.

Privzgojil nama je poseben odnos do avtomobilov, že od malih nog sva preživljala dneve v delavnici, hodila z njim na službene poti, večkrat smo bili tudi v Sloveniji. Oče je oblikoval neskončno navdušenje oziroma strast. Še posebej nama je utrdil močan občutek za odgovornost in odnos do znanja, »ata« naju je praktično naučil, kako delati odlično. Od leta 2001, ko je umrl, podjetje vodiva samostojno.

Kakšni so vaši začetki? Sta kot otroka sanjala, da se bosta ukvarjala z avtomobili?

Z avtomobilsko delavnico je začel najin oče, ki se je po vojni priselil iz majhne vasice Dole pri Litiji. Naše podjetje je po tej vasici dobilo ime.

Kaj vam pomeni uspeh? Prvo mesto na znameniti dirki Turismo Carretera?

Po najinem mnenju je potrditev trdega dela, izjemnega znanja in dolgoletnega navdušenja nad avtomobilizmom. Predvsem nam je po zmagi veliko lažje pri pridobivanju po-

Ali ste tudi sami tekmovali?

Kot mladostnika sva ves čas gojila strast do avtomobilov in v tistih letih tudi tekmovala po vsej Argentini.

Takrat so bili avtomobili drugačni od današnjih, bolj počasni in predvsem manj varni.

Kako se je odvijala vaša podjetniška pot?

Delavnica Jakos ima več kot 30 let izkušenj kot avtomobilska delavnica, ki je usmerjena v kvaliteto in profesionalnost. To dokazuje tudi naziv najboljša delavnica v letih 1998 in 2008. Delavnica ima tudi status Centra za razvoj. Z izdelavo dirkalnih avtomobilov smo se intenzivno začeli ukvarjati pred tremi leti. Avgusta 2009 se je avtomobil Dole Racinga prvič kvalificiral na velikem tekmovanju Copa de ORO, od takrat se dobre uvrstitve voznikov ponavljajo.

Ali nam lahko poveste, kakšen je trenutni obseg vašega poslovanja?

Koliko imate zaposlenih? Koliko avtomobilov letno izdelate?

Trenutno imamo v okviru podjetja tri enote. Predvidevamo, da bomo letos širili obseg. Skupaj imamo 60 delavcev različnih kvalifikacij. Na leto opravimo več kot 2000 obsežnih posegov na različnih vrstah avtomobilov za individualne stranke. Smo pooblaščeni servis za vozila Mitsubishi in Land Rover. Velik del poslovanja zajema izvajanje »tailor made« pre-

POSLOVNE STRANI delav avtomobilov za Volkswagen, Renault in Citroen.

Kakšna je vizija podjetja?

Naša vizija je biti in ostati oblikovalec in proizvajalec najbolj prestižnih avtomobilov na trgu. V podjetju smo nenehno osredotočeni na inovativnost, predanost in strokovnost.

Lani smo se odprli tudi navzven, začeli smo organizirati »šole« na poligonu, kjer lahko navdušenci v centru za simulacijo v mestu Mar de Plata poskusijo praktično vožnjo s tekmovalnimi avtomobili. Zanimanje za takšne testne vožnje je veliko, vsakemu udeležencu pa posredujemo tudi osnovno znanje za vožnjo.

Mnogi poznavalci avtomobilizma so presenečeni nad vašo ekipo, ki brez dvoma sodi v prvi nivo profesionalizma. S kakšnimi managerskimi pristopi vodite svojo ekipo?

Res je, mnogi priznavajo, da je naša ekipa odlična. Prepričana sva, da je prav slednja najbolj zaslužna za naše uspehe, ves čas gradimo skupni timski duh in pripadnost k delu ter visoko angažiranost. Smo interdisciplinarna skupina, ki preživi veliko časa skupaj.

Timsko delo je odločilno, vsak ima natančno določene naloge. Celotna ekipa mora biti dobro uigrana, saj so na tekmah odločilne sekunde.

Vsak torek imamo sestanke inženirji in tehniki, z vsemi delavci pa vsak mesec.

Katere vrednote gojite med zaposlenimi?

Pri kadrovanju smo zelo pozorni, da izberemo sodelavce, ki imajo skladne vrednote z našimi. Na prvem mestu je profesionalnost in timsko delo. Vsi smo na nek način »zaljubljeni« v avtomobile. Gojimo številne inovacije in smo usmerjeni na kompromise.

Mnogi so zaposleni pri nas že več kot 15 let. Poudarjamo odličnost in visoko kvaliteto pri izdelavi avtomobilov in tako se je zgodilo, da je voznik preživel nesrečo, ko se je avtomobil kar sedemkrat preobrnil.

za vsak delovni proces izdelave. Odgovorni smo zavezani k stalnemu strokovnemu razvoju, spremljamo razvoj in tendence po Evropi in Združenih državah Amerike preko sejmov in konferenc. Vsi zaposleni se najmanj dvakrat izobražujejo na svojem segmentu. Za vsako našo inovacijo stoji neizpolnjena potreba po izboljšanju.

Njena realizacija je odvisna od natančnosti poznavanja problema ter učinkovitosti rešitve avtomobila.

Pri inovacijah moramo poskusiti skoraj vse, kar smo jih načrtovali, rešitve pa se uporabijo za vse ekipe glede na rezultate.

Kaj je po vašem mnenju najbolj ključno za uspeh podjetja?

Uspeh podjetja je v veliki meri odvisen od dobrih uvrstitev na tekmovanjih. Naše avtomobile vozijo znani argentinski vozniki, kot so: Giusti Ricardo, Emanuel Perez Bravo, Sergio Alaux in šestkratni zmagovalec Guillermo Ortelli. Zmagovalna zgodba običajno vsebuje štiri temelje: odlična ekipa strokovnjakov, dobra zgradba avtomobila, zmogljiv motor in izkušen voznik.

Kakšen je sistem dirkanja v Argentini?

Poleg nogometa je dirkanje najbolj priljubljen šport v Argentini. V koledarskem letu je približno 16 tekem v različnih krajih, kar pomeni, da ekipa stalno potuje. Vsi dogodki trajajo tri dni, od petka do nedelje.

V tem času poteka intenzivno delo, saj tekmovalci opravljajo najprej preizkusne vožnje, kvalifikacije in tekmovanje. Na vsaki tekmi v posamezni kategoriji tekmuje preko 60 avtomobilov. Zaradi bogate tradicije imajo dirke veliko oboževalcev, saj jih običajno spremlja preko 60.000 ljudi.

To je pravzaprav šport, ki ga spremlja milijone navdušenih »fanatikov«. Zanimivo je, da na tekmah vlada »pravo družinsko« vzdušje.

Kdo so vaše ključne stranke in kakšna orodja uporabljate pri komunikaciji?

V enoti prestižnih avtomobilov le-te delamo izključno po naročilu.

Letos bomo izdelali osem novih, vsak stane preko 120.000 dolarjev. Imamo natančno izdelan proces promocije in veliko delamo s številnimi sponzorji, med njimi so tako velika mednarodna kot argentinska podjetja. Eno izmed pomembnih promocijskih kanalov so reklame in logotipi na tekmovalnih avtomobilih.

Kakšno je argentinsko poslovno okolje na vašem področju?

Imamo nekaj konkurentov pri izdelavi vrhunskih avtomobilov, zato se stalno razvijamo, saj nam je cilj, da smo korak pred njimi.

Kako usklajujete službene in družinske obveznosti?

Družini sta precej prikrajšani, saj smo na poti skoraj vse vikende v letu. Ker so otroci zdaj že veliki, nas na naših tekmovanjih spremljajo, gre za medsebojno podporo, povezanost in skupno druženje. Vesela sva, da so najini otroci navdušeni nad avtomobili in tako upava, da ne bo težav pri nasledstvu podjetja.

S čim se ukvarjate v prostem času?

Tako ali drugače z avtomobili, najin svet se ves čas vrti okoli njih.

Ali nam lahko opišete vaše prihodnje izzive?

Uresničiti si želimo postavljene cilje, razvijati kontinuiteto in narediti še boljše avtomobile na nacionalni ravni. V svoje delo smo vključili vodilnega strokovnjaka Norberta Fontana, s katerim smo povečali našo stopnjo izkušenj in prestiž. Pred kratkim je naša ekipa končala pogajanja z Martin Serrano glede vožnje pri Chevy v naslednjem prvenstvu Track TC. Skupaj s sedmimi vozniki v različnih kategorijah načrtujemo udeležbo na treh največjih argentinskih dirkah: Turismo Carretera, TC Pista in TC Mouras.

Ekipa se veseli uspeha

Kako poteka inovacijski proces?

Najprej izdelamo različne simulacije modelov na računalniku, kjer testiramo posamezne elemente in preizkušamo različice. Izdelava avtomobila v povprečju traja šest mesecev, za letošnjo znamenito dirko Dakar 2012 pa smo tri avtomobile izdelali v mesecu in pol. To je pomenilo maksimalno angažiranost celotne ekipe. Avtomobil praktično sestavimo iz posameznih unikatnih delov, ki jih dobimo iz Združenih držav Amerike, veliko delov pri ogrodju naredimo v naši delavnici. Številni inovacijski procesi potekajo tako z vidika elementov, materialov, zgradbe avtomobila, procesov izdelave, orodij.

Aktivno iščemo najboljšo tehnologijo

11

POSLOVNE STRANI

BISOL

Fotovoltaika energija prihodnosti Pretvarjanje sončnega sevanja v električni tok, fotovoltaika, si postopoma utira pot v Slovenijo, od tod pa v svet. Eddie Peršič, avstralski Slovenec, ki je na Kredarici 1980. postavil prvo sončno elektrarno, navezuje stik s skupino BISOL Group, edinim slovenskim proizvajalcem fotonapetostnih modulov.

Blanka Markovič Kocen

F

otovoltaika je brez dvoma energijski vir prihodnosti. »Danes je še odvisna od državnih subvencij, v naslednjih dveh, treh letih pa te ne bodo več potrebne,« poudarja Dag Kralj, član uprave skupine BISOL Group iz Prebolda. Slovenska vlada je namreč leta 2009 sprejela uredbo, s katero subvencionira obnovljive vire. »Danes fotovoltaika povsod po svetu potrebuje pomoč države,« ugotavlja sogovornik. Po njegovih besedah je najbolj pogost, uveljavljen model zagotovilo države, da nam vso proizvedeno elektriko za določeno obdobje odkupi po subvencionirani, višji ceni. V Sloveniji je to obdobje 15 let, v Nemčiji in Italiji 20. Ob tem Kralj poudarja, da je fotovoltaika vse bolj konkurenčna in v dveh, treh, mogoče

Do leta 2020 bo fotovoltaika konkurenčna konvencionalnim virom energije v 90 odstotkih evropskih držav.

12

v severnih državah v petih letih, ne bo potrebovala subvencij. Do leta 2020 bo fotovoltaika konkurenčna konvencionalnim virom energije v 90 odstotkih evropskih držav. »In potem je prihodnost zares sončna,« še pravi.

»Fotovoltaični bum« v Veliki Britaniji

BISOL poleg Slovenije posluje predvsem na trgih zahodne Evrope. »Imamo pet svojih izpostav, družb, ki se ukvarjajo predvsem s prodajo na za nas najpomembnejših trgih, to so Italija, Belgija, Francija, Nemčija in Velika Britanija,« pove sogovornik in postreže s podatkom, da so svoje fotonapetostne module doslej prodali v skoraj 20 držav.

Posebnega razmaha je bila v zadnjih mesecih deležna prodaja v Veliki Britaniji, saj so jo povečali kar za trikrat. Gre namreč za posebno zgodbo, pravi Kralj, saj je ta država razmeroma pozno uvedla subvencije in fotovoltaiki odprla pot. »Svoje znanje smo uspeli dokaj hitro prenesti na Otok, z dobro ekipo pa smo

začeli delati predvsem na najnižjem nivoju, to je z malimi instalaterji, ki so potrebovali pomoč, dostikrat tudi nasvet. Pripeljali smo jih v Slovenijo, jim pomagali in si s tem, čeprav mogoče v manjšem obsegu, ustvarili izredno močno bazo za prihodnje poslovanje. »Pričakujemo, da bomo s temi ljudmi in njihovim poslom rasli tudi sami,« pove sogovornik.

Tudi v letu 2011 v skupini BISOL Group rekordni poslovni rezultati

Mlado slovensko podjetje, katerega blagovna znamka si je v svetu pridobila velik ugled, je leto 2011, že šesto leto zapored, torej od svoje ustanovitve, zaključila s sijajnimi poslovnimi rezultati. Po besedah člana uprave Daga Kralja se bodo prihodki približali 75 milijonom evrov ob 80-odstotni rasti proizvodnje, rast prihodkov od prodaje pa se je v primerjavi z lani povečala za 23 odstotkov.

Treba je imeti v mislih, da so cene fotonapetostnih modulov v letu 2011 upadle skoraj za 50 odstotkov. Sogov-

POSLOVNE STRANI ornik priznava, da je bilo leto 2011 za številne konkurente težko, mnogi so se znašli v velikih finančnih težavah, nekatere so te celo pokopale.

V skupini je zaposlenih 320 ljudi različnih poklicev in izobrazbe, od proizvodnih delavcev, ki pa morajo imeti določena tehnična znanja, saj je proizvodnja v dobršni meri avtomatizirana, do večinoma visoko usposobljenih strokovnjakov, ki delajo v razvoju, projektivi in dizajnu. »V podjetju imamo več doktorjev znanosti in nekaj magistrov. Predvsem gre za visoko izobražen in mlad ter motiviran kader, vključno z našima lastnikoma, ki sta stara 35 let,« pojasnjuje Kralj.

Velik del visoke tehnologije v BISOLu je plod domačega znanja. Dag Kralj vidi prednost BISOL-a v tem, da tudi tehnologijo, ki jo kupijo, inovirajo in razvijajo. »Ustanovitelja podjetja sta tehničnih znanj in sta ob postavljanju v letih 2005 in 2006 praktično morala poznati vsak vijak v proizvodnji. To, verjamemo, je velika konkurenčna prednost v družbi,« poudarja sogovornik. Po njegovem mnenju namreč management pogosto komajda ve, kje je tovarna, kaj šele, da bi poznalpodrobnosti proizvodnih procesov. »To je med drugim pomembno tudi za stroškovno optimiziranje proizvodnje in tehnološki razvoj, ki zagotavljata prednost pred konkurenco.

elektrarne danes proizvajajo že za manj kot dva evra na en vat instalirane moči,« ocenjuje Kralj. »Kdaj se ta strošek povrne, je odvisno tudi od zagotovljenih odkupnih cen.V Sloveniji je to naložba, ki se zagotovo povrne prej kot v desetih letih, obenem pa je to - ker gre za zagotovljeno odkupno ceno za 15 let - nadvse zanimiva naložba z daljšim rokom povrnitve. V BISOL-u, edinem industrijskem proizvajalcu v Sloveniji, se zavedajo pomena primerne zagotovljene odkupne cene. »Z zniževanjem cen postavitve sončnih elektrarn, ki so v letu 2011 padle za okoli 30 odstotkov, pa skrbimo, da tudi na regulatornem delu, torej na ravni države, kjer določajo te zagotovljene cene, le-te ustrezno padajo. »Zanima nas namreč predvsem dolgoročna vzdržnost te branže, ne pa hiter zaslužek,« pojasnjuje član uprave preboldske družbe, v kateri več kot 80 odstotkov izdelkov prodajo na najzahtevnejših trgih v tujini. Elektrarne »na ključ« sicer postavljajo zgolj v omejenem geografskem obsegu, to je v Sloveniji ali zelo blizu nje, module pa lahko razpošiljajo v večino držav po svetu, v katerih so pridobili certifikate za prodajo. Ugodna geografska lega Slovenije omogoča, da svoje proizvode znotraj 24 ur lahko dostavijo skoraj v vse države po Evropi.

Avstralski Slovenec med pionirji fotovoltaike

Financiranje in zavarovanje

BISOL-ovi predstavniki so v Avstraliji srečali gospoda, ki se v tej deželi že 12 let ukvarja s fotovoltaiko. Slovenski rojak Eddie Peršič, ki je pozneje tudi obiskal podjetje v Preboldu, je pojasnil, da je verjetno naredil prvo ali eno prvih fotovoltaičnih elektrarn v Sloveniji, leta 1980 na Kredarici. V Avstraliji je uspešen podjetnik, dokaj velik instalater, ki postavi pet megavatov sončnih elektrarn na leto, kar v vrednosti modulov pomeni kakih pet milijonov evrov. »Bil je navdušen, da imamo Slovenci visoko kvaliteten, tehnološko dovršen proizvod,« pojasnjuje Kralj in dodaja, da so takoj začeli pridobivati certifikate, ki bi jim z novim letom omogočili prodajo modulov tudi v Avstraliji. »Zdi se, da se Slovenci šele onstran meja svoje države otresemo zavor in smo bolj ponosni na to, kar smo in kar imamo - za razliko od teh, ki živimo tukaj in pogosto delamo in razmišljamo nasprotno,« pripomni sogovornik.

Zanimiva dolgoročna naložba

Povprečna cena sončne elektrarne je odvisna od več dejavnikov.

Najpomembnejši je, seveda, velikost elektrarne, poleg te pa še posebnosti umestitve - za kakšen teren, za kakšno streho gre in podobno. »Če govorimo čez palec, se sončne

Banke so za naložbo v fotovoltaiko načeloma pripravljene dati 80 odstotkov posojila, 20 odstotkov pa je lastnega vložka. do 100 odstotkov. »V drugi polovici letošnjega leta smo bili razprodani.

Proizvodnja je delovala 7 dni na teden po 24 ur, pod polno obremenitvijo in vsi razlogi so, da proizvodne zmogljivosti razširimo,« pravi Kralj. »Razmišljamo o več možnostih, tako doma kot v tujini.« Poleg okrepitve prodaje na obstoječih trgih se nameravajo razširiti na trge v državah skupine G20. »Danes je fotovoltaika predvsem domena Evrope, tu se instalira največ elektrarn, kmalu pa se bodo tudi po svetu. Če je danes v Evropi vsako leto tri četrtine novih instalacij, jih bo leta 2020 samo še tretjina,« napoveduje Kralj, ki pričakuje, da bodo ob dosegu stroškovne konkurenčnosti sončnih elektrarn v primerjavi z ostalimi viri prav države v razvoju s svojimi velikimi energetskimi potrebami največje porabnice energije na trgu.

Dag Kralj, član uprave BISOL-a: »Zdi se, da se Slovenci šele onstran meja svoje države otresemo zavor in smo bolj ponosni na to, kar smo in kar imamo - za razliko od teh, ki živimo tukaj in pogosto delamo in razmišljamo nasprotno.«

»Načeloma imajo banke zelo rade tovrstne naložbe, ker verjamejo, da je tveganje ob pravi izbiri materialov in izvajalcev razmeroma majhno,« poudarja Kralj.»Na drugi strani imate državo, ki zagotavlja fiksne odkupne cene, kar tovrstne naložbe naredi primerljive s tistimi v državne obveznice, a z višjim donosom. Banke so za naložbo v fotovoltaiko načeloma pripravljene dati 80 odstotkov posojila, 20 odstotkov pa je lastnega vložka. Praviloma tudi spodbujajo fiksacijo obrestnih mer posojil, saj s tem izničijo tveganje njihovih sprememb. »Banke kljub kreditnim krčem namreč denar imajo. Primanjkuje pa zanimivih priložnosti za investiranje tega denarja in fotovoltaika je ena takih, ki so jim v zadnjih letih izjemno naklonjene,« pravi sogovornik. Če povzamemo: zakaj je torej smotrno investirati v sončno energijo? »Ker je to energetski vir prihodnosti, investicija, ki bi jo lahko poimenovali pokojninski sklad na vaši strehi, varna, ekološka, zelena naložba, ki gre v smer večje samooskrbe«, je prepričan sogovornik.

Fotovoltaika iz Evrope v svet

Poslovni načrti skupine BISOL Group so nadvse ambiciozni. Proizvodne kapacitete naj bi povečali za 50

13

KULTURA Edinstveni zasebni muzej v Argentini

Marjan Grum: »Ocene kritikov me ne zanimajo«

Srečanje z 62- letnim legendarnim umetnikom Marjanom Grumom je izjemno doživetje, zato ni čudno, da so v knjigi gostov v njegovem zasebnem muzeju podpisi številnih pomembnih osebnosti z vseh koncev sveta. Zadnje čase se sploh ne ukvarja s promocijo svojih izdelkov.

Pravi, da je preprosto srečen sedaj, ko ga ljudje pravzaprav najdejo kar sami.

Mag. Darja Zorko Mencin biji in vplivni bogati posamezniki, ki skušajo na umetnike vplivati tako, da jim narekujejo, naj se usmerijo na tiste vrste umetniških izdelkov, ki se dobro prodajajo. Največ mu pomeni popolna svoboda, da lahko z ljubeznijo ustvarja po svojih občutkih.

Noče biti »serijski« umetnik ali umetnik po naročilu. Poudaril je, da ga številni umetniki želijo posnemati, vendar to preprosto ni možno, ker ga odlikujejo dolga leta raziskovanja in preizkušanja več tehnik, od kiparskih do slikarskih. Njegova dela imajo svoj poseben čar v kombiniranju različnih elementov in materialov. Med argentinskimi umetniki je izjemno priljubljen in mu priznavajo, da ima poseben talent v odkrivanju zanimivih elementov in v raziskovanju dimenzij oblik. V svoje slike in strukture vnaša življenje, zato delujejo, kot bi bile »žive«. Odkrito poudarja, da ne dela za umetniške elite in da ga pravzaprav ne zanimajo ocene kritikov.

Mladostniška leta

M

arjan Grum ponosno pove, da ima slovenske korenine. Njegova mama je s štirimi otroki prišla v Argentino. Svojo umetniško pot je začel bolj po naključju, saj je že kot otrok delal v trgovini z barvami.

Na vprašanje, na kaj je kot umetnik najbolj ponosen v življenju, brez pomisleka odgovori, da je to dejstvo, da se ni nikoli prodal nobeni galeriji, čeprav je imel veliko dobrih ponudb.

Poudari, da so v Argentini močni lo-

14

V eni izmed sob je zbirka fotografij iz Marjanovih otroških let. Po vojni so štiri leta preživeli v Avstriji, kjer je Marjan hodil v šolo. Po prihodu v Argentino je družina dobila sobo v nastavitveni stavbi, ki se je imenovala »sanatorio«.

Vendar je bila soba tako majhna, da je bilo vanjo mogoče postaviti samo eno posteljo. Marjan in brat sta dve leti spala kar na hodniku. Mama je takoj začela delati v tovarni nogavic, Marjan se spominja, da je vstajala ob štirih zjutraj, da je otrokoma pripravila zajtrk. Najhuje je bilo zanj, ker so ga v šoli dali v prvi razred namesto v četrtega, ker ni znal špansko. Kmalu se je uprl in je šolanje nadaljeval šele pozneje. Po dveh letih so se preselili v predel San Justo, kjer je mama kupila skromno hišo. Z dvanajstimi leti je s konji prodajal kruh po ulici, za plačilo je dobil kosilo. Spominja se, da je bil kot otrok spreten pogajalec in se je dobro znašel. Kasneje se je zaposlil v

trgovini barv, kjer je srečal mehiškega profesorja Lescotija. In prav on je odkril Grumov talent. Mnogo let je ustvarjal kot samouk. Resno se je z umetnostjo začel ukvarjati, ko mu je bilo 30 let.

Aktivna leta

Več kot osem let je aktivno deloval kot predsednik združenja »Camenita«, ki je imelo osnovni namen opozarjati na slab položaj umetnikov, širiti umetniško kulturo, odpirati razstave in umetnike povezovati. V njem je bilo kar 70 članov iz predela La Boca.

Veselje do zbiranja predmetov

Ko sem ga vprašala, s katerimi hobiji se ukvarja, mi je Marjan odgovoril, da jih nima, ker je pravzaprav vse, kar počne v ateljeju, zanj hobi in poudaril, da dela predvsem zase, iz svojega užitka in zadovoljstva.

Večkrat se zgodi, da se v trenutkih navdiha popolnoma preda ustvarjalnosti in ves teden ne stopi iz hiše.

Takrat družina ve, da ga pustijo pri miru. V svoje umetniške izdelke dobro vključuje različne običajne predmete, kot so pipe, ogledala, les, rezalnice

KULTURA sam poudarja, je neverjetna možnost kombiniranja tehnik, ki »mrzlemu« dodajajo življenje. Prednost železa kot materiala je ravno v tem, da se učinki oblikovanja vidijo takoj in ni treba čakati več mesecev, da bi se figura posušila. Kot pravi Marjan, si ne predstavlja, da ne bi neprestano delal, zadnje čase se ukvarja s strukturami manjših dimenzij, v preteklih letih pa je ustvaril veliko figur iz cementa, visokih celo dva metra.

Razstave

za meso, embalažo, kose črpalke za vodo, različne avtomobilske dele. Na inovativen način sliki doda skrbno izbrano tkanino, strukturo, žebelj, kavelj, verigo ali vijak.. Posebno ljubezen goji do lepote starega argentinskega lesa, ki se imenuje »cebracho«. Značilnost tega lesa je trdnost, ki zahteva še posebno spretnost pri obdelavi. Tukaj se kažejo njegove vrhunske sposobnosti, veščine, razvijajo se notranji umetniški potenciali. Eno izmed zbirk je posvetil Indijancem iz okolice Salte, s katerimi je delal nekaj mesecev.

Oblikovanje z železom

Marjan pravi, da je železo tisti material, s katerim se nenehno poigrava. Bil je prvi, ki je začel oblikovati čarobne figure z varjenjem. Pri mnogih delih preko senc in z izmenjavo luči ustvarja posebno izraznost. Stalno išče nova potencialna razmerja in učinke.

Dolga je njegova umetniška pot, ko se je počasi iz obrtnika preoblikoval v vodilnega umetnika, ki z vsako strukturo pripoveduje svojo zgodbo. Zaupal je, da za železno figuro, ki je velika okoli 12 centimetrov, običajno potrebuje dva dni dela. Kot pravi, pri vsakem izdelku doda nekaj posebnega, to je podobno, kot bi okusni jedi dodali posebne začimbe, s katerimi bi dosegli božanskost okusa. Magičnost njegovih izdelkov je ravno v teh začimbah, ki delujejo kot navdih. Kot

Nemogoče je prešteti vse njegove izdelke, ki se pojavljajo tako po Argentini kot v drugih državah, kot so Avstralija, Avstrija, Brazilija, Čile, Kolumbija, Francija, Nemčija, Nizozemska, Indija, Portugalska, ZDA, Urugvaj, Španija, Japonska in Slovenija. Nazadnje je razstavljal v muzeju »Museo de la Pasión Boquense«, kjer so ga zaradi izjemnega obiska prosili, da je razstavo podaljšal za dva meseca. Poudarja, da je njegova hiša »prazna«, če v njej ni prav vseh njegovih izdelkov.

V čem je skrivnost muzeja?

Muzej je nastal dokaj spontano, saj je bila najprej Marjanova želja, da si zase uredi razstavni prostor. Hiša je stara prek 130 let in jo je kupil od italijanskih lastnikov v zelo slabem stanju.

Stoji v znamenitem predelu Boca, kjer se vsak dan vrstijo množice turistov z vsega sveta. Marjan ponosno pripoveduje, kako je potekala obnova cele hiše, vsak nadomestni del je našel v drugih hišah v okolici. Stare dele stopnic ali stebrov je uporabil pri svojih izdelkih. Ogrodje za vodovod, na primer, je uporabil pri eni od njegovih čudovitih struktur. Muzej je bil uradno odprt leta 2003, ko sta mu ministrstvi za kulturo in turizem dodelili značaj posebnega kulturnega centra. Poimenoval ga je Conventillo.

Obiskovalcev, ki jih prijazno sprejme, ne šteje. Mimogrede doda, da ga je v tradicionalni noči muzejev, ko se odprejo vrata vseh muzejev v Buenos Airesu, obiskalo prek 1700 oseb.

Ni prostora v hiši, kjer ne bi hodili z začudenjem in občudovanjem polne prisotnost izdelkov, struktur in likov. Človeka dobesedno prevzame prijetno ozračje lesene hiše, saj je imenitno ohranjena podoba starih dni, stene so pobarvane in okrašene tako z argentinskimi kot s slovenskimi simboli.

Iz ulice se slišijo zvoki tanga in klepet radovednih turistov, ki začudeno gledajo v označbo pred hišo. Vodene oglede izvaja za osnovne in srednje šole, umetnike, skupine turistov in različne delegacije.

raziskovalen človek, ki želi ustvarjati brez vsakršnih zunanjih omejitev.

Več kot 15 let je študiral pri različnih umetnikih, od kiparjev do slikarjev, kot sta Fabian Galdanes in Paletti Inbiangij. Pravi, da je našel samostojno pot, pravzaprav je njegov slog še najbolj podoben tehniki kolažu, kar pomeni, da so dela sestavljanka iz različnih materialov in oblik, ki ustvarjajo povsem novo formo. S »kilometrino« vsakdanjega oblikovanja jih še brusi… Zanj je značilno, da je popolnoma predan svojemu ustvarjanju, saj ne nosi ure in pri sebi nima telefona niti dokumentov. Je zelo odkrit in pogumen človek, ima pozitivno naravnanost in visoko ceni etična načela. Njegova slovenščina je zelo dobra glede na to, da v glavnem deluje v argentinskem okolju. Ko sva se pogovarjala v španščini, so mu oči zažarele in beseda je tekla o zgodbah in idejah. Pravi, da mu je všeč, da si lahko s svojim delom zasluži dovolj, da ima primeren standard, čeprav razmere v Argentini za umetnike niso enostavne. Država jim ne podeljuje posebnega statusa.

Izžareva ljubezen do življenja in ustvarjanja. Posebne želje po potovanjih nima. Vez s Slovenijo ohranja prek tedenskega časopisa, ki ga izdaja organizacija Zedinjena Slovenija. Ves čas je intimno povezan s slovenskimi koreninami, čeprav je bil v Sloveniji samo enkrat.

Marjan, hvala vam, da ste mi odkrili tančico svoje umetnosti in me popeljali do spoznanja, da lahko vidimo okoli sebe veliko predmetov, če smo le malo bolj pozorni na dogajanje.

Svoboden človek

Marjan je legenda med argentinskimi umetniki. Po naravi je nemiren

15

Foto: Nina Blaž

KULTURA

Fotograf Luka Dakskobler

Z »dobrim namenom« do uglednih priznanj Na mednarodnem fotografskem natečaju Nature Images Awards 2011 ste v decembru dosegli velik uspeh.

Za kakšne nagrade gre?

V kategoriji naravovarstvenih dokumentarnih zgodb sem prejel tri nagrade: drugo nagrado za reportažo o reševanju rib iz presihajočega Cerkniškega jezera, tretjo nagrado za reportažo o projektu ohranjanja in repopulacije soške postrvi ter subvencijo za izdelavo nove reportaže za francosko revijo Terre Sauvage.

Zakaj ste se odločili ravno za omenjene motive in katere bi morda, če bi imeli možnost, še izbrali?

Obe zgodbi sta mi bili precej blizu že prej, saj že 15 let fotografiram in pišem za glasilo Ribič, ki ga izdaja Ribiška zveza Slovenije. Zgodbo o reševanju rib iz Cerkniškega jezera sem ravno za glasilo Ribič fotografiral (in tudi spisal) že pred štirimi leti, ko je jezero pred precej slabo prihodnostjo rešil mednarodni EU projekt renaturacije jezera (Cerkniško jezero namreč tako pogosto ne presiha le zaradi klimatskih sprememb, temveč tudi zaradi človeških posegov vanj v preteklosti). Tudi zgodbo o soški postrvi sem poznal iz svojega dela za glasilo Ribič, jo takrat fotografiral tudi za National Geographic Slovenija, a se je situacija po letu in pol, ko sem dokumentiral in zapisal celoten cikel projekta, spremenila in odločil sem se,

16

da zgodbo objavim drugje. Sicer pa je bil glavni razlog njuna vrednost za skupno dobro. Dober namen. Mednarodna pomembnost. Danes bi se, če bi izbiral v Sloveniji, odločil za podobno zgodbo, v kateri ljudje skrbijo za živali, jih rešujejo itd. Takih zgodb je kar nekaj in veliko jih tudi »upovem«, saj jih redno fotografiram in pišem za National Geographic Junior.

V kakšni konkurenci ste se na tem natečaju pomerili?

Konkurentov nisem poznal, dokler niso bili objavljeni končni rezultati. V kategoriji, kjer sem sodeloval in se je moje ime pojavilo na drugem in tretjem mestu, je na prvem mestu pristal le Američan Steve Winter, fotograf revije National Geographic Magazine, ki je hkrati prejel tudi glavno nagrado izmed vseh kategorij natečaja. Winter je zelo priznan dolgoletni fotograf NGM, ki fotografira po celem svetu in ima precejšen proračun za svoje zgodbe. Ravno on je recimo fotografiral eno najlepših naravoslovnih fotografskih zgodb, kar sem jih videl v NGM, in sicer zgodbo o snežnih leopardih.

Drugo ime, ki mi je takoj padlo v oči, je bilo zapisano na drugem mestu v kategoriji V letu gozdov, in sicer še en legendarni fotograf NGM, Michael Nichols, ki je nekoč za zgodbo prečkal ekvatorialno Afriko peš skozi deževne gozdove.

V Sloveniji imamo zgodbe, ki si zaslužijo, da za njih izve svet, je prepričan mladi slovenski fotograf Luka Dakskobler, dobitnik treh prestižnih nagrad na nedavno zaključenem mednarodnem fotografskem natečaju.

Blanka Markovič Kocen Kateri motivi so vam poleg narave še blizu?

Moj razpon tem za reportaže je zelo širok. Fotografiral sem veliko koncertov v sosednji Avstriji, pa naravne ujme, športne prireditve, demonstracije, politična srečanja, zdravstvene in socialne zgodbe …

Katere teme so mi blizu? Družbeno angažirane. Socialne zgodbe, ki lahko pomagajo ali ozaveščajo. Pa tudi tiste, povezane z zdravstvom, boleznimi itd., saj sem sam večino otroštva preživel v bolnišnicah.

Koliko časa na dan/teden/mesec porabite za fotografijo?

Skoraj ni dneva, ko se ne bi ukvarjal s fotografijo na tak ali drugačen način, tako da lahko rečem, da neprestano delam. Ne samo na terenu, tudi doma. Selekcija, izbiranje fotografij, načrtovanje zgodb in tako dalje. Delo se pravzaprav nikoli ne konča. Redkokdaj imam dan popolnoma brez fotografije.

Ali imate fotoaparat vselej pri sebi oziroma, kako izbirate motive?

Zanimivo, ampak nimam ga vedno pri sebi. Ko grem ven s prijatelji, si odpočijem od njega. Če pa je kaj zanimivega, imam uporabim fotoaparat na mobilniku, ta pa mora biti vedno z mano, saj je pravzaprav moja mobilna pisarna. Motive izbiram glede na sporočilnost. Včasih na

KULTURA

Z omenjenim dosežkom ste se znašli v elitni družbi - kaj to pomeni za vašo nadaljnjo kariero, fotografski razvoj?

Zame je to veliko priznanje, da delam prav in da se fotografije dotaknejo ljudi. Pa tudi, da imamo v Sloveniji zgodbe, ki si zaslužijo, da za njih izve svet. Za nadaljnjo kariero pa je to velika referenca, večja razpoznavnost na mednarodnem področju, s subvencijo za izdelavo nove reportaže pa se mogoče začenja tudi moje bolj poglobljeno iskanje zgodb izven naših meja in sodelovanje z zelo ugledno naravoslovno revijo Terre Sauvage.

Kje sicer objavljate svoje fotografije?

Ali ste morda navezali stik tudi s katerim tujim medijem?

Ker sem svobodni fotoreporter, sodelujem z mnogimi mediji. Že od njihovega prihoda v Slovenijo sodelujem z National Geographic Junior, kasneje sem sodeloval tudi z NG Slovenija in NG Popotnik. Občasno objavljam v Gorenjskem glasu, delal sem pa še za Slovenia Times, pa za revijo Plus in Pil, občasno objavljal v Jani, soška postrv je bila objavljena v Dnevnikovem Objektivu, veliko pa je tudi spletnih medijev.

Začel sem s Klubom študentov Kranj, njihovi spletni strani in reviji Zapik, zdaj objavljam na strani Dax Photo (www. dax-photo.com), ki jo imava skupaj z mojim dekletom Nino Blaž, a to stran ravno prenavljam, tako da trenutno ni dostopna. Za bolj redni zaslužek, s katerim plačujem račune, sem pa tudi uradni fotograf Planeta Tuš Kranj.

V tujini me zastopajo tri tuje fotoagencije: Demotix iz Londona, ki je povezan tudi z vodilno svetovno agencijo Corbis Images, Imago iz Berlina, ki fotografje prodaja predvsem v evropske države, in ENN Photo iz Istanbula.

Ali je po vašem mnenju v Sloveniji fotografija kot umetnost dovolj cenjena?

Fotografija je pri nas precej izgubila, ko so dobri fotoaparati postali cenovno dostopni vsem. Zato je njena vrednost strmo padla. Ne morem veliko govoriti o fotografiji kot umetnosti, lahko pa povem precej več o novinarski fotografiji kot dokumentu časa in zgodb.

Vse prevečkrat se fotoreporterstvo obravnava kot fotografija v smislu ljubiteljskega ustvarjanja za prosti čas in zabavo, kar je med ljudmi zdaj najpogostejša oblika fotografiranja.

Fotografe se prevečkrat obravnava kot ljubiteljske in kot take tudi zelo dovzetne za objave, precej manj pa za poslovni odnos, ki ga morajo mediji imeti pri fotoreporterski fotografiji do fotografov. Zato pač fotografije dajejo zastonj, le da so objavljene. S čimer seveda na vrednosti

izgubljamo vsi fotoreporterji, ki se s tem preživljamo. Preveč ljudi misli, da je vseeno, kakšno fotografijo narediš.

Tako razmišljajo celo nekateri mediji.

Zato profesionalnih fotografov sploh ne potrebujejo, za fotografije pa nočejo plačevati ali plačajo pač neko skoraj simbolično ceno. Svet je namreč tako nasičen s fotografijami, da je, če ne vidiš kvalitete, ki neko fotografijo loči od druge, ali kvaliteto, profesionalnost in način dela profesionalnega fotografa od mimoidočega na ulici, pravzaprav popolnoma vseeno, kaj objaviš. In takšnih, ki teh razlik ne vidijo, je veliko.

Velikokrat tudi zato, ker višjih standardov sploh ne poznajo. Ampak da ne bom tako črnogledo zaključil, stvari se vseeno spreminjajo na bolje pri nas. Se mi zdi, da sta k temu precej pripomogla festival dokumentarne fotografije Fotopub v Novem mestu in festival Slovenia Press Photo.

Ali je slovenskemu fotografu laže uspeti doma ali v tujini?

Slovenija je majhna in zato je tudi medijski prostor majhen. Zdaj govoriva o novinarski fotografiji, seveda.

Zato je precej težje uspeti doma, kjer kvaliteta prevečkrat ni glavni kriterij, ki odloča o tem. Tu preprosto ni več prostora za toliko fotografov, mediji ne morejo sprejemati novih ali objavljati dela zunanjih sodelavcev, če imajo seveda svoje fotografe. Za redno službo se mora tako in tako prej izprazniti delovno mesto. V tujini je sicer več konkurence, a tudi precej več priložnosti in precej več medijev, kjer ti bodo priložnost dali brez vnaprejšnjega zavračanja ali ignoriranja tvojega povpraševanja.

Iščejo nove talente in novo kvaliteto.

Pri nas je tega malo. Sam sem imel s tem veliko opravka, a sem našel naposled odlične urednike (oziroma urednice), za katere delam še danes.

Morda razmišljate o tem, da bi kdaj delali v tujini?

O tem razmišljam že zelo dolgo.

Tudi zato, ker je tako težko tuje medije, s katerimi bi rad sodeloval, prepričati z zgodbami iz Slovenije, ki jih načeloma sploh ne zanimajo. Tudi zato mi ta uspeh v Franciji zdaj toliko pomeni, saj sta bili na stopničkah kar dve zgodbi iz Slovenije. Ne vem pa, na kakšen način bi v tujini delal. Ali bi še vedno živel tu in od tu potoval ali bi se preselil. To se bo verjetno izkristaliziralo v letošnjem letu.

Kaj trenutno fotografirate, pripravljate kakšen nov projekt?

Trenutno pomembno zgodbo zaključujem, z drugo pa sem še bolj na začetku. Glavno zgodbo leta 2011, o psički Lyri, sem zaključil in pripravljam le še multimedio. Zdaj pa se lotevam bolj človeških zgodb, zelo pomembnih in humanitarnih. So priprava na precej obsežno zgodbo, ki je ne bo lahko narediti, a ker je še v idejni fazi, naj ostane skrivnost. V tem letu pa bom tudi s subvencijo, ki sem jo dobil od revije Tere Sauvage na Nature Images Awards, izdelal naravovarstveno reportažo, verjetno nekje v tujini, a še ni točno znano, kje in kaj.

Kaj pričakujete od razstave svojih fotografij v Parizu?

Razstava, za katero se trenutno še ne ve, kdaj bo, ker so sklenili počakati, bo ogromna promocija mojega dela, saj bodo printi ogromni, viseli pa bosta kar dve moji zgodbi. Precej pomembnih fotografov, urednikov in drugih jo bo videlo, medijskega poročanja in govora med fotografi bo veliko. In kar je pomembneje, govorili bodo o slovenskih zgodbah.

Upam, da bo to tudi dobra promocija Slovenije.

Foto: Luka Dakskobler

sprehodih, pa tudi enostavno samo zato, ker so lepi.

17

KULTURA Lapuhovi

Od treh izvirov so izbrali slovenskega

Ljubiteljski pesnik Ivan Lapuh je pred leti izdal knjigo s simboličnim naslovom Potok treh izvirov. Staršem, izgnanim iz Obsotelja, se je namreč rodil malo pred koncem vojne v Nemčiji, mladost je preživel v Sloveniji, glavnino svojega aktivnega življenja pa v Avstraliji. Zdaj se je z ženo Marijo vrnil k drugemu izviru, iz katerega njuna hči Lidia pije že deseto leto.

Jože Galič najdem življenjsko sopotnico. Marijo, svojo nekdanjo sošolko in rojakinjo, sem po naključju srečal v Ljubljani. Že čez tri tedne sva se poročila,« se spominja Ivan.

Kmalu se jima je rodila hči Lidia, ki se je že v otroških letih vključila v delo slovenskih organizacij v Victorii. »Pri osmih letih sem ob materinskem dnevu prvič stopila na oder. Dolga leta sem nastopala z deklamacijami pesmi svojega očeta in znanih slovenskih pesnikov, kasneje sem se posvetila tudi petju, še posebej slovenskih narodnih in pesmi o Sloveniji.

Poleg tega sem bila članica folklorne skupine, različnih pevskih zborov, organistka pri slovenskih mašah,« našteva Lidia, ki se je v Avstraliji uveljavila kot resnično vsestranska kulturna delavka, dokler…

Odločitev za življenje v Sloveniji položena v zibel

»

Prva povojna leta so bila na domačijah, kamor so se naši ljudje vrnili po štiriletnem izgnanstvu, zelo težka in moj brat je prvi poskusil srečo v Avstraliji. Po očetovi smrti je želel, da prideva tja tudi mati in jaz. Ni bilo lahko; v Avstraliji sem moral poprijeti za najrazličnejša dela. Leta 1974 sem prišel prvič na obisk domov, z namenom, da si tukaj

Kaže, da bosta Marija in Ivan jesen življenja preživela tam, kamor ju je vseskozi vleklo srce.

18

»Doma smo vedno govorili slovensko, se pogovarjali o Sloveniji in tukajšnjem načinu življenja, ki sem ga sama prvič spoznala že pri svojih osmih letih. Vedno, kadar sem obiskala Slovenijo, je bila vrnitev v Avstralijo težka. Pred enajstimi leti sem v Sloveniji preživela skupaj celih deset mesecev in odločitev je dokončno dozorela: tukaj bom živela! V Avstralijo sem se vrnila le še za pol leta, vmes sem si uredila službo – in zdaj sem že deseto leto tukaj. Tvegano je bilo, a mi ni žal,« pravi Lidia, ki si je v Sloveniji našla življenjskega spremljevalca, vključila pa se je tudi v nekatere kulturne dejavnosti.

Nazadnje je k pravemu izviru potegnilo še Marijo in Ivana. V Bistrici ob Sotli sta kupila hišo, ki jo pridno obnavljata, in vse kaže, da bosta jesen življenja preživela tam, kamor ju je vseskozi vleklo srce. Z Lidio, ki živi v Kamniku in dela v Ljubljani, se redno srečujeta. »Avstralijo, kjer sva si z Ivanom prislužila pokojnino, zelo

spoštujemo in jo imamo še vedno radi. A zdi se, da je bila vsem trem že v zibel položena odločitev, da bomo živeli v Sloveniji! Ne morem reči, da smo ravno navdušeni nad tukajšnjim življenjem, celo kakšno razočaranje kdaj doživimo, vendar pa smo zadovoljni,« naglas razmišlja Marija, Ivan pa še doda: »Z mnogimi avstralskimi prijatelji smo ohranili stike. Nekateri nas obiščejo, ko pridejo v Slovenijo, sami pa, vsaj zaenkrat, ne načrtujemo potovanja v Avstralijo.« »Nikoli ne reci nikoli.« ga prijazno popravi Lidia, ki se obisku Avstralije ne bi odrekla; že zato ne, ker bi nekoč rada svojemu Janezu pokazala, od kod je prišla, v kakšnem okolju je živela njena družina. Pa tudi z avstralskimi prijatelji in znanci bi obudila kakšen spomin na leta svoje mladosti v deželi, ki kljub vsej svoji prijaznosti in lepotam očitno ni nikoli postala njena prava domovina…

Nevsakdanje prvo srečanje pri tretjem izviru

Sredi devetdesetih let sem v reviji za Slovence po svetu zasledil pesem Popotnik izpod Triglava avstralskega rojaka Ivana Lapuha. Ker mi je bila všeč, sem jo uglasbil za poznejše čase. Ko sem se decembra leta 1998 z ansamblom znašel na odru farne dvorane v avstralskem Kewu, nas je, s posebej za to priložnost sestavljenimi verzi, pozdravil gospod Ivan Lapuh.

Gre za isto osebo, sem pomislil? In tvegal ter ob koncu prireditve dejal: »Še posebej pa me veseli, da bom zdajle lahko segel v roko človeku, s katerim sva že pred tremi leti skupaj napisala lepo domoljubno skladbo!« Vsi so nejeverno obnemeli, Ivan še posebej. V klepetu po prireditvi sva prav hitro ugotovila, da se nisem zmotil. Na vseh naslednjih koncertih naše avstralske turneje je pesem postala stalnica v našem programu.

KULTURA Janez Medvešek

Slike iz domovine

Rojak Stane s Floride mi je pred kratkim ves navdušen poslal izbor prekrasnih fotografij slovenskih krajev. Čez kakšno uro sem prejel pošto z enako vsebino od Ivana iz Pariza, nato še od Marthe iz Sydneyja.

Mojstra Janeza Medveška, ki navdušuje Slovence po svetu z njim tako ljubimi prizori iz domovine, sem že čez nekaj dni obiskal v njegovem slikarskem ateljeju v Dragomlju pri Domžalah.

Jože Galič začel ukvarjati tudi s fotografijo. »Celo za Groharjevega Sejalca pravijo, da je nastal na ta način,« pravi.

S sliko, fotografijo, pesmijo in glasbo v svet

Vsak teden se poda s fotoaparatom na deželo, od koder marsikje ljudje brezbrižno odrivajo dragoceno kulturno dediščino in kjer na novo umeščeni tujki ljubitelja vsega, kar je značilno naše, še posebej razjezijo.

A kljub temu še vedno najde na tisoče prizorov, ki jih po tem, ko jih občuteno zmontira in opremi s svojimi iskrivimi komentarji in celo pesmimi (!) ter podloži z glasbo, pošlje v svet.

Da, Janez Medvešek je tudi ljubiteljski pesnik, ki tačas pripravlja že tretjo zbirko. Seveda tudi to počne – podobno kot pri slikanju in fotografiranju – brez pomoči kakšne »velike« ustanove… »Veste, če umetnik v tej državi ni v samem kakovostnem vrhu, lahko na pomoč ministrstva kar pozabi,« doda z malce grenkobe na obrazu.

Medveškove slikanice potujejo tedensko na nekaj sto naslovov Slovenk in Slovencev po vsem svetu. Ker jih ti posredujejo še svojim prijateljem, ni čudno, da na avtorjev naslov prihaja ogromno pošte z zahvalami in komentarji. »Večkrat me kateri od rojakov, ki se mudijo v Sloveniji, tudi osebno obišče. Zgodilo se je celo, Foto: Janez Medvešek

Č

eprav se vidiva prvič, pogovor v hipu odlično steče. Pravzaprav samo vključim snemalno napravo in že Janez odpre svoje srce: »Že v otroških letih sem želel postati slikar, a za to v petčlanski delavski družini ni bilo možnosti in zadovoljiti sem se moral s kranjsko šolo za slikopleskarja.

V tem poklicu sem nato veliko delal, v prostem času, največkrat ponoči, pa slikal – tako, za svojo dušo. Ko me je pred leti izdalo zdravje, je moje slike videla prijateljica iz kulturnega društva, v katerem sem tudi sam veliko sodeloval. Ker je zdravnica, mi je predlagala, naj omejim svoje garanje in obenem razmislim o kakšni razstavi svojih del. Ubogal sem jo in zdaj je za menoj že 80 razstav, od tega 50 samostojnih, dvanajst let pa se že tudi poklicno ukvarjam le s slikarstvom.« Medveškova posebna ljubezen so koledarji s slovenskimi motivi. Doslej jih je izdal že blizu trideset - večino s svojimi slikami, nekaj pa s fotografijami.

Lanski koledar so krasila znamenja, letošnjega mlini, naslednjega bodo verjetno kozolci. »Idilične pripovedi slikarjev, ki pravijo, da gredo za nekaj dni ustvarjat, recimo, na Kras, se mi ne zdijo prav verjetne. Dobro sliko, ki lahko nastaja tudi celih deset dni ali še več, ti med delom lahko stokrat odnese burja,« je prepričan mojster, ki s tem še namigne, kako in zakaj se je

da se je na vratih pojavil izseljenec iz Kanade in mi pokazal notes, v katerem je pisalo: »Obišči grob očeta in matere ter poišči Janeza Medveška.« Koliko pomeni izseljencem po svetu Medveškovo delo, najlepše pove pismo njegove in moje stare znanke Marthe iz Avstralije: »Hvala Janezu, ki nam pošilja to čudežno vez z domovino! Ko smo bili mladi, si nismo mogli privoščiti izletov, ki bi nas seznanili z lepotami naše domovine. Prav tako nismo imeli znanja, ki bi nas vleklo na oglede teh krajev. Ne morete si misliti, koliko nam zdaj pomenijo slikanice, v katerih zna Janez tako prikazati in »zadeti« zapuščene kraje, kjer so nekoč živeli in delali naši ljudje, zna spomniti na zamujene priložnosti in možnosti, kjer bi lahko naš človek rasel in uspeval. Občudujem ga, ker najde pravo lepoto v navidezno preprostih kotičkih naše dežele. Tudi njegove pesmi so podobne: preproste in vsem nam takoj razumljive. V srce sežejo vsakomur, ki premore le malo ljubezni do domovine in svojih domačih ljudi. Večkrat jih, ob projekciji njegovih fotografij, prebiramo na naših kulturnih prireditvah.«

Janez Medvešek svoje slikanice tedensko pošilja na nekaj sto naslovov Slovenk in Slovencev po vsem svetu.

19

KULTURA Dr. Andrej Kobal

Ameriški tajni agent s Cerknega

Med 2. decembrom in 7. januarjem je bila v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) na ogled razstava o dr. Andreju Kobalu, Slovencu, ki je v ZDA naredil kar štiri kariere, v domovini pa je slabo poznan. Prav zato smo se ga odločili bolje predstaviti slovenski javnosti na razstavi.

B

rez težav bi lahko rekli, da je Andrej Kobal človek več življenj. V enem samem je naredil in dosegel toliko, kot bi marsikomu uspelo v treh ali štirih. Štirikratni doktor znanosti, doma s Cerknega, je kot sedemnajstleten doživel in preživel krvave bitke prve svetovne vojne, raznašal pošto po domačih hribih in nato zaradi grožnje z zaporom prebegnil v Ljubljano, v novo nastalo kraljevino Jugoslavijo.

Tam je uspešno dokončal trgovsko šolo in se zaposlil v Slovenj Gradcu, že leta 1921 pa emigriral v ZDA, kamor sta mu pomagala v Montani živeča brat in sestra.

V Chicagu, kjer je imela sedež Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ), je bil do leta 1927 pomožni urednik njenega glasila Prosveta. V letih 1926 in 1929 je urejal tudi Prosvetin Mladinski list in tri leta glasilo Svoboda. Kljub mladosti je imel bogate osebne izkušnje. Iz njih in zgodb, ki jih je srečal na svoji poti, je črpal snov za prenekatere pripovedi in jih je objavljal v različnih slovenskih listih v Ameriki (Ameriški družinski koledar).

Od književnosti do Pentagona

Kot aktiven član slovenskih društev je napisal dvanajst gledaliških

20

iger, v zrelih letih pa avtobiografsko pripoved v dveh delih Svetovni popotnik pripoveduje (Goriška Mohorjeva družba, 1975, 1976) in Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev (Goriška Mohorjeva družba, 1981). V Slovanskem klubu, katerega soustanovitelj je bil, je spoznal bodočo ženo Nado Čupković iz Nevesinja. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, oba prav tako uspešna znanstvenika.

Zaradi silne želje po znanju je postal, kakor sam sebe imenuje, »nepraktičen večni študent« in v letih do druge svetovne vojne dosegel kar štiri doktorate: iz političnih ved, zgodovine, javnega prava in psihologije. Vsa pridobljena znanja so mu omogočila, da je opravljal številne občutljive vladne zadolžitve in zanje pisal mnenja strokovne narave. V času, ko je poučeval na Policijski akademiji v New Yorku, je uvedel sposobnostne teste, ki so jih začeli kmalu uporabljati po vseh ZDA in so v rabi še danes.

Leta 1942 je sprejel ponudbo Pentagona na oddelku za psihološko bojevanje, 1944. so ga premestili v oddelek G-2 in nato v Oss (Office of

Strategic Services). V Kairu je vodil usposabljanje obveščevalnih trojk, ki so jih pošiljali na določene strateške točke. Na tem mestu je preprečil ameriško bombardiranje Ljubljane in Zagreba, po bolgarski komunistični revoluciji pa pomagal kraljici Joanni z otrokoma zbežati v tujino. Leta 1947 je sprejel delo v CII – oddelku za Balkan.

Kot svetovalec vlade je dve leti in pol preživel na Japonskem, na Formozi in v Koreji, med leti 1955 in 1959 pa je bil v Pakistanu svetovalec za reorganizacijo obveščevalne službe in policije.

Po vrnitvi je predaval na univerzi v New Yorku, Washingtonu in na Stanfordu. Uredil je arhiv ruske carske tajne policije Ohrane ter raziskoval rusko špijonažo v Ameriki. Napisal je vrsto del, ki pa so zaradi občutljivosti tematike namenjena izključno rabi vladnih organov ZDA. Po ženini smrti se je naselil na Bavarskem v mestecu Murnau, tam je nastala knjiga spominov Svetovni popotnik pripoveduje, za katero je leta 1975 dobil tržaško literarno nagrado Vstajenje. V Sloveniji je bila prepovedana in se je znašla v NUKovem D-fondu.

Foto: M. Kaplan

Foto: M. Kaplan

Helena Janežič, vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj RS

KULTURA

KULTURNI KAŽIPOT ta norčavi pustni čas Od 2. 2. do 29. 3., Park Tivoli, Ljubljana

Fotograf in publicist Primož Hieng razstavlja fotografije velikega formata na temo pustnih običajev. Evropska tradicija pustnih karnevalov, ki izhaja še iz poganskih časov, se je v Sloveniji razvijala na edinstvene načine.

dopolnjena kopija nemega filma »Metropolis« je ena največjih mojstrovin celotne zgodovine filma. Metropolis je filmska mojstrovina avstrijsko-ameriškega režiserja Fritza Langa, ki je med prvo svetovno vojno nekaj časa preživel v Ljutomeru, kjer je okreval pri Karlu Grossmanu, avtorju prvega slovenskega filmskega zapisa. V okviru EPK bo v Mariboru prikazana prenovljena kopija filma, ki jo bo z originalno partituro Gottfrieda Huppertza v živo spremljal šestdesetčlanski simfonični orkester pod taktirko Roberta Israela, enega največjih strokovnjakov za spremljavo nemih filmov.

literarnih večerih pogovarjali o svojem literarnem ustvarjanju in brali iz svojih del.

Tako se nam bodo v času festivala pridružili pisatelji Hanif Kureishi, Leena Krohn, Amitav Ghosh, Mihail Šiškin, Dušan Čater, Mojca Kumerdej, Andrej Skubic, Suzana Tratnik in Goran Vojnović. Njihove obiske bodo seveda pospremili izidi njihovih del v slovenskem jeziku. Poleg literarnih nastopov gostujočih avtorjev, ki bodo, kot vsa leta doslej, osrednji festivalski dogodki, bo pripravljen tudi pester program, namenjen najrazličnejšim generacijam bralcev.

Foto: Gašper Jakovac

Razstave

izbrala Maja Kaplan

več glav več ve Od 8. 2. do 31. 12., Mestni muzej, Ljubljana

Marij Kogoj: Črne maske

Kiparska zbirka 59 portretov in obličij upodablja ljudi različnih kulturnih in političnih nazorov, ki so živeli v Ljubljani ali bili tesno povezani z mestom in njegovim razvojem.

2. 3. ob 19.30, Cankarjev dom, Ljubljana

RAZPRTA OBZORJA: Slovenski tržaški slikarji 1945–60 Od 27. 2. do 27. 5., Galerija Cankarjev dom, Ljubljana

Največ pomembnih slovenskih primorskih slikarjev je delovalo in še deluje v Trstu, ki je po drugi svetovni vojni postal pravo politično in kulturno središče slovenske skupnosti v Italiji. Svoj umetniški jezik so tržaški umetniki razvili na tradiciji slovenskega modernizma in avantgarde pa tudi ob stikih z italijanskimi umetniki in zahodno kulturo. Življenje v obmorskem mestu s kraško ter istrsko pokrajino v zaledju pa je neredko zaznamovalo tematiko njihovih del.

Predstave

Nova uprizoritev znamenite slovenske avantgardne opere Črne maske je nastala v okviru programa Maribora, Evropske prestolnice kulture 2012.

Festival Mednarodni festival dokumentarnega filma Od 22. 3. do 29. 3., Cankarjev dom in Kinodvor, Ljubljana Festival vsako leto ponuja vpogled v produkcijo sodobnega dokumentarnega filma, obenem pa si je kot poslanstvo zastavil, da vse bolj odločno posega v srž največjih družbenih in političnih problemov.

15. pripovedovalski festival Od 23. 3. do 31. 3., Cankarjev dom, Ljubljana Festival ponuja poslušalcem vseh starosti pestro paleto premišljeno izbranih zgodb.

Med nastopajočimi so domači in tuji poklicni pripovedovalci, igralci, pisatelji, ilustratorji, glasbeniki, knjižničarji in raziskovalci pripovednega izročila.

METROPOLIS

FESTIVAL LITERATURE SVETA: FABULA

29. 2. in 1. 3. ob 19:30, SNG Maribor, Maribor

Od 27. 2. do 28. 3., Cankarjev dom, Ljubljana

Digitalno restavrirana in pred kratkim z desetletja izgubljenimi odlomki

Na festivalu bodo z nami ugledni avtorji iz Slovenije in z vsega sveta, ki se bodo na

Koncerti dalmatinske KLAPE 18. 3. ob 19.00, Športna dvorana Stožice, Ljubljana Nastopajo naslednje klape: Tomislav Bralić in Klapa Intrade, Klapa Maslina, Klapa Cambi, Klapa Kumpanji, Klapa Sv. Juraj HRM, Klapa Kontrada, Klapa Srdela, Klapa Subrenum, Slavko Ivančič in Klapa Solinar. Gosta: Danijela in Petar Grašo

večer irske glasbe 17. 3. ob 19.30, Španski borci, Ljubljana Orkester Mandolina Ljubljana bo predstavil keltsko, klasično, ljudsko in etno glasbo ter najbolj znane pop in rock uspešnice irskih avtorjev, kot so The Dubliners, The Chieftains, U2, Enya in drugi. Slišali boste tudi tradicionalno irsko plesno glasbo in modernejše plesne skladbe iz svetovno znanih plesnih spektaklov, kot sta Riverdance in Lord of the Dance. Nastopili bodo tudi plesalci Šole irskega plesa, z vodjo in koreografinjo Joan McIntyre.

21

KNJIŽNA POLICA Dr. Šiftarjeva fundacija

Poklon pobudniku Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, ki od leta 1996 deluje na domačiji pokojnega profesorja ustavnega prava dr. Vaneka Šiftarja na Petanjcih, je poleg zbornikov po mednarodnih znanstvenih srečanjih izdala tudi štiri publikacije, posvečene pobudniku fundacije dr.

Vaneku Šiftarju in njegovemu delu.

Ernest Ružič

Na predstavitvi najnovejšega zbornika Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije: direktor Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti Jože Vugrinec, avtor Mirko Munda in urednik Franci Just.

22

K

oncepti zbornikov, ki so namenjeni dr. Vaneku Šiftarju, so zastavljeni vsebinsko široko v raziskovalni, znanstveni in kulturni prostor severovzhodne Slovenije, kjer je profesor ustavnega prava deloval na visoki pravni šoli, zdaj pravni fakulteti v Mariboru.

Prvi Šiftarjev zbornik, Pravo-narodkultura, je Pravna fakulteta Univerze v Mariboru izdala leta 2001. Znanstveni prispevki v zborniku dokumentirajo vrsto razmišljanj, informacij in podatkov o dr. Vaneku Šiftarju, ki so jih napisali njegovi sodelavci in prijatelji, sopotniki časa, v katerem je živel in delal. Uvodni del so napisali tedanji predsednik Slovenije, tudi pravnik Milan Kučan, rektor Univerze Ludvik Toplak in predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije dr. Oto Luthar. »Življenjska pot prekmurskega kmečkega sina, ki se je razvijal in razdajal kot vojak, borec, aktivist in graditelj porušene domovine, je bogata. Razvil se je v kmeta, intelektualca, kulturnega

animatorja in ustvarjalca, pesnika, pedagoga in profesorja, publicista, raziskovalca, znanstvenika in politika.

Z danimi možnostmi je ustvarjal nove.

Višji pravni šoli je priboril status raziskovalne organizacije v prepričanju, da bomo tako prišli do višje pravne šole in tako naprej. Tako je postavljal tudi temelje današnje Univerze v Mariboru,« je izpostavil rektor dr.

Ludvik Toplak. Že prvi zbornik prinaša raznoliko tematiko iz kulture, znanosti in umetnosti v severovzhodni Sloveniji: o dvojezičnosti, prekmurščini, regionalizmu, Romih, sodelovanju med Prekmurjem in Porabjem, založništvu, knjižničarstvu, Slovencih na avstrijskem Štajerskem in Koroškem ter druge teme uveljavljenih avtorjev.

Bosa pojdiva, dekle, osorej

Enako vsebinsko široko je zastavljen drugi zbornik pod naslovom Bosa pojdiva, dekle, osorej. Zbornik je izšel leta 2010, namenjen pa je predvsem osvetlitvi problema-

tike, s katero se je dr. Vanek Šiftar ukvarjal kot pravnik, politik, humanist, raziskovalec in naravovarstvenik. »Poudarek je na razmišljanjih, kako se v obdobju globalizacije pokrajina ob Muri oblikuje v stičišče evropskih poti in komunikacij in zakaj Pomurje še vedno ostaja na obrobju.

S to pokrajino se Slovenija najgloblje zajeda v srednjeevropski prostor, kar je v integrirani Evropski uniji in ob vse bolj dinamičnih povezovalnih procesih v Evropi in širše njena velika razvojna priložnost,« je zapisala urednica Alenka Leskovic. Posebno vsebino prinaša zbornik Dr. Vanek Šiftar, slovenski romolog. Izdali so ga Inštitut za narodnostna vprašanja, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Svet romske skupnosti Republike Slovenije, njegov urednik pa je Mladen Tancer. Dr. Vera Klopčič z Inštututa za narodnostna vprašanja: »Dr. Vanek Šiftar je v svojih delih in strokovnem udejstvovanju v slovenskem prostoru prvi obravnaval širše razsežnosti položaja Romov in s svojim zavzemanjem odločilno prispeval k razvoju romologije kot posebne interdisciplinarne vede. Poglobljeno je proučeval položaj Romov v Sloveniji in Evropi, zbiral podatke... Bil je pobudnik urejanja pravnega položaja romske skupnosti v Sloveniji.«

Ob Muri in daleč čez

Najobsežnejša je najnovejša knjiga avtorja Mirka Munde in urednika Francija Justa Ob Muri in daleč čez – korespondenca Vaneka Šiftarja z nekaterimi pomurskimi rojaki. V knjigi je objavljen del dopisovanja Vaneka Šiftarja z Miškom Kranjcem, dr. Francem Zadravcem, Jožetom Vildom, Ivanom Kreftom, dr. Francem Bükvičem, dr. Tonetom Ferencem, Kolomanom Cigütom, dr. Vekoslavom Grmičem, dr. Antonom Vratušo.

V ohranjeni korespondenci so še mnoge druge osebnosti, s katerimi je dr. Vanek Šiftar sodeloval. Kar je največja vrednota knjige: v objavljenih dopisovanjih so podatki in informacije, brez katerih ne bo mogel noben resen proučevalec življenja v Pomurju in deloma v Sloveniji nasploh.

KNJIŽNA POLICA Redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe 2012

Od koledarja do kozolca Najstarejša slovenska založba je tudi za leto 2012 pripravila zbirko, v katero je uvrščenih šest enot.

T. Š.

Mohorjev koledar je po tradiciji urejen kot zbornik, ki poleg izčrpnega »kalendarijskega« dela prinaša tudi aktualne prispevke o slovenski kulturi, znanosti, vzgoji, zdravstvu in gospodarstvu. Del je namenjen tudi leposlovnim sestavkom in okroglim obletnicam zaslužnih Slovencev.

V zbirki Večernica je pod zaporedno številko 161 izšla pripoved Janeza Kajzerja Ovadba opolnoči. To je zgodba o znanem šentviškem zdravniku, ki so ga onemogočili prenapeti »osvoboditelji«. Edvard Svetek je z etnološkega zornega kota obdelal temo o slovenskem kozolcu – Ohranimo kozolec – kot najznamenitejši slovenski posebnosti, ki žal izgublja svojo osnovno funkcijo in je zato tudi fizično vedno bolj ogrožena. Pri preostalih dveh knjigah gre za prevoda, enega iz nemščine (Anselm Grün: Najdi svojo življenjsko smer) in drugega iz angleščine (F. B. Gilbreth ml. in E. Gilbreth Carey: Za ducat – ceneje).

Koledar, ki tudi sodi k redni zbirki, je tokrat stenski in ne več namizni. Nekdaj so takšnemu koledarju rekli obešenjak.

Na dvanajstih slikah je upodobljenih 12 notranjih detajlov s slovenskih domačij, ki skušajo ohraniti nekaj svoje starodavnosti.

Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU

Nove publikacije Inštitut že od leta 1990 izdaja revijo z imenom Dve domovini Two Homelands. Revija je namenjena objavi znanstvenih in strokovnih člankov, poročil, knjižnih ocen s področja humanističnih in družboslovnih disciplin, ki obravnavajo različne vidike migracij in z njimi povezane pojave. Revija je večdisciplinarna in večjezična. Letno izideta dve številki.

T. Š.

Tudi v letu 2011 sta v prenovljeni »obleki« izšli dve številki.

Triintrideseta prinaša 13 po vsebini zelo različnih člankov, med njimi tudi nekaj o izkušnjah hrvaških migrantov. Nekaj manj obsežna je štiriintrideseta, v kateri je precej prostora namenjenega tematskemu sklopu o Migracijah, socialni politiki in socialnem delu.

Kot samostojno publikacijo je Inštitut izdal knjigo z naslovom Klepetavi predmeti in podnaslovom Ko predmeti spregovorijo o nas in drugih. Uredil jo je Jernej Mlekuž.

Klepetavih predmetov avtorji niso iskali in našli samo doma, marveč tudi pri Tuaregih, v Burkini Faso, na Kitajskem in celo na Japonskem.

O pozitivnih in negativnih izkušnjah otrok kot izseljencev v 19. in 20. stoletju je Janja Žitnik skupaj s sodelavci pripravila elektronsko knjigo, ki je za sedaj dostopna samo na spletu.

Svetovni slovenski kongres

Krik mačehe V sklopu Večerov izza kongresa sta Svetovni slovenski kongres in Mohorjeva družba iz Celovca v januarju predstavila knjigo Krik mačehe avtorja Boruta Rutarja.

SSK Primorci premagali molk

Knjiga Krik mačehe pr inaša vpogled v zamolčano slovensko in primorsko preteklost iz obdobja zadnjih let pred začetkom druge svetovne vojne. Odstira vrhunsko zakulisno dogajanje na najvišji diplomatski, obveščevalni in vojaški ravni, med Kraljevino Jugoslavijo in fašistično Italijo. Besedilo je plod devetnajstletnega avtorjevega raziskovalnega dela in je pisano po uveljavljeni, sodobni zgodovinopisni metodi.

V kontekstu sodobnega slovenskega trenutka, 20 let po osamosvojitvi Slovenije, v razmerah splošnih človekovih pravic in svoboščin, obstoju večstrankarskega demokratičnega sistema lahko knjigo opredelimo kot uravnoteženo, netendenciozno, verodostojno vsebino, ki nam daje objektiven vpogled v stanje in dinamiko časa, ki ga obravnava. Ta knjiga je nastala kot skupen napor Primorcev, da zmagajo nad desetletji molka, ki so ga, zaklenjenega v prsih, nosili po drugi vojni.

Akademik Boris Pahor je v predgovoru o njeni vsebini zapisal: »Kakorkoli, veliko zadoščenje lahko čutimo, to priznava tudi Sardoč, da je naš upor zmogel tako ekstremen načrt proti uničevalcu našega življa, in da je upor ostal plemenit, ko ob krdelcu šolskih otrok roka pravičnika ni potegnila smrtonosnega pasa.«

O avtorju

Borut Rutar je samostojni kulturni delavec, raziskovalec zamolčane slovenske preteklosti, zgodovinopisec, literat, publicist na univerzitetnem študiju zgodovine in ekonomist. Rodil se je 5. septembra 1960 v Tolminu. Je poročen. Po osamosvojitvi Slovenije od leta 1993 je raziskovalec in publicist primorske protifašistične organizacije TIGR. Raziskave je Rutarju najprej podprla občina Tolmin v okviru Javnih del v letih 1997-1999. 1996. ga je k sodelovanju povabilo Društvo TIGR Primorske (Vid Vremec in Ciril Pelicon). Kot prvi je slovenski javnosti razložil začetek, razvoj, in likvidacijo narodne vstaje organizacije TIGR v letih 1938-1941 in njeno strategijo osvoboditve Primorske skupaj z divizijami armade Kraljevine Jugoslavije. S svojimi odkritji je prispeval k barvitemu in večplastnemu spoznavanju in razumevanju desetletja politično zapostavljene in ozko, enostransko razlagane preteklosti slovenskega protifašizma od leta 1927 do 1945. Posledično tudi k rehabilitaciji protifašizma demokratičnega, liberalnega in katoliškega predvojnega tabora v Ljubljani in na Primorskem. V zgodovinopisju mu verodostojnost dajejo njegovi večletni stiki s tigrovci, starimi od 83 do 96 let, po katerih pisnih zapuščinah in izjavah je pisal knjige.

Rutar je zasebno predvsem literat in lirični pesnik.

23

NE PREZRITE

Ko zadiši po kranjski klobasi, pomislimo na Slovenijo, tako Slovenci, ki živimo v matični domovini, kot – in morda še bolj – naši rojaki na vseh koncih sveta. V Košakih, najstarejši slovenski tovarni mesa in mesnih izdelkov, smo izvedeli še marsikaj o tej znameniti klobasi.

Blanka Markovič Kocen

Kranjska klobasa

Zašpiljeno dobra

N

ajstarejšo navedbo imena kranjska klobasa po doslej znanih pričevanjih najdemo v knjigi znamenite kuharice Katharine Prato Süddeutsche Küche iz leta 1896 (prva izdaja 1858), že dobri dve desetletji prej pa se začenja zgodba Košakov, ki so iz prekajevalnice mesa zrasli v

eno največjih tovarn mesa in mesnih izdelkov v Sloveniji in bodo letos zaznamovali že 140-letnico svojega delovanja. Po besedah Jureta Bojneca, predsednika uprave Košakov, so od tod že v času med obema vojnama izdelke izvažali vse do Londona, Varšave, Gradca in celo v Kairo.

Danes so Košaki delniška družba z eno najsodobnejših tehnoloških linij v Evropi, največji proizvajalec Kranjske klobase v Sloveniji z 40-odstotnim tržnim deležem ter eden izmed petih večjih industrijskih sistemov v državi na področju rdečega, torej govejega in svinjskega mesa. Poleg številnih certifikatov kakovosti se lahko pohvalijo tudi z nazivom šampiona za kranjsko klobaso, ki so ga prejeli leta 2009 na novosadskem sejmu.

Kranjska klobasa kmalu zaščitena tudi na evropskem trgu

Jure Bojnec, predsednik uprave: »Odprti smo za različne strateške partnerje, tudi sovlagatelje in verjamem, da so tudi med slovenskimi rojaki po svetu taki, ki vidijo interes po vlaganjih v uspešna domača živilsko-predelovalna podjetja.«

24

»Kranjska klobasa je posebna zgodba,« pravi Bojnec. »V Sloveniji nas je trenutno 12 certificiranih proizvajalcev in vsak od nas mora kranjsko klobaso izdelovati na tradicionalen način, po več kot 120 let starem receptu.« To pomeni, da mora biti sestavljena iz prvovrstnega svežega svinjskega mesa, na poseben način obdelana, bolj grobo mleta, ne sme vsebovati nobenih drugih začimb in dodatkov, kot so sol, poper in česen ter nek osnovni konzervans. »V Sloveniji, deželi kranjske klobase, smo proizvajalci ustanovili združenje, narejen je bil red, s trga so se umaknili vsi izdelki, ki niso certificirani,« poudarja sogovornik. »Obenem je

kranjska klobasa zaščitena pri ministrstvu za kmetijstvo kot izdelek višje kakovosti z geografskim poreklom.« Vzporedno s tem pa jo želijo izdelovalci zaščititi tudi na evropskem trgu, kjer je več slovenskih izdelkov, med njimi prekmurska gibanica in belokranjska pogača, že zaščitenih.

In gotovo ne smemo pozabiti, da je ameriška astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams kranjsko klobaso ponesla tudi v vesolje.

Slovenski izseljenci doprinesli k mednarodnemu ugledu kranjske klobase

Njen značilen vonj in zapeljiva okusnost povezujeta Slovence in spominjata na dom. Za mednarodni ugled znamenite »kranjske« pa so bili še posebno zaslužni številni izseljenci iz Slovenije, ki so veščino izdelovanja kranjskih klobas ponesli v svoja nova okolja. Kot v svoji monografiji o kranjski klobasi ugotavlja dr. Janez Bogataj, so v ZDA številni Slovenci začeli izdelovati kranjske klobase, ki so jih imenovali »Slovenian Sausage«, tudi »Kransky Sausage«. Največ izdelovalcev je bilo v večjih središčih, kot sta Cleveland in Chichago. Med bolj znanimi mesarji v Clevelandu je bil npr. Frenk Ažman, v Wisconsinu Edvard Galun, v avstralskem Melbournu pa je pravo tovarno kranjskih klobas odprl slovenski izseljenec John Hojnik, še ugotavlja dr. Bogataj.

V mariborski tovarni po besedah predsednika uprave doslej še niso uspeli navezati stikov s slovenskimi mesarji iz sveta, predvsem iz Clevelanda,

NE PREZRITE kjer prirejajo celo festival kranjske klobase, ki dobiva mednarodno razsežnost, vendar upajo, da jim bo pri prodoru pomagal konzul v Clevelandu, ki je Mariborčan. »Tudi zato, ker smo Košaki eden izmed branikov slovenskega izvora,« poudarja Bojnec in dodaja: »Smo edino večje mesno predelovalno podjetje, ki smo v večinski lasti kmetijskih zadrug s tega področja. Naši največji lastniki so kmetijske zadruge Ptuj, Lenart, Ormož, Hoče, Bistrica, ki so obenem tudi naši največji dobavitelji. Zagovarjamo domačo proizvodnjo in domačo produkcijo, ki je danes pod velikim pritiskom globalizacije.«

Povsod navdušenje nad »kranjsko«

Velik ugled ima kranjska klobasa še vedno tudi v državah bivše Jugoslavije. »Predstavljali smo jo namreč tako na Hrvaškem kot v Srbiji in BIH in mnogi, predvsem starejši ljudje, potrošniki, nam priznavajo ‘takva je, kao što je nekad bila’,« hudomušno pripomni Bojnec in dodaja, da to slovensko kulinarično posebnost, ki je obenem del narodne dediščine, predstavljajo tudi po Avstriji, Nemčiji, pred kratkim so jo na konzulatu na Finskem. »Kjerkoli se s kranjsko klobaso in našimi degustatorji ter kuharji pojavimo, povsod smo deležni navdušenja,« pravi Bojnec.

Kmalu milijonta kranjska klobasa

V Košakih letno izdelajo 800.000 kranjskih klobas in upajo, da bodo kmalu dosegli milijon. Proizvodnja le-teh se je v zgodovini spreminjala samo glede sodobnejših postopkov, sicer pa je vsaka »kranjska« ročno delo, kar je njena posebnost. »Zato ima svojo vrednost in svojo ceno,« dodaja Željka Golob, vodja klavnice.

Košaki so v fazi razvoja in izvedbe zgodovinske investicije, gradnje nove tovarne mesnih izdelkov, kjer bodo med drugim proizvajali tudi kranjsko klobaso. »V okviru prestrukturiranja maloprodaje bomo iz večjega števila manjših prodajnih enot naredili večji mesni center, našo reprezentativno mesnico, hkrati pa razširili kapacitete, predvsem za močnejši prodor na tuje trge,« poudarja predsednik uprave in dodaja: »Odprti smo za različne strateške partnerje, tudi sovlagatelje in verjamem, da so tudi med slovenskimi rojaki po svetu taki, ki vidijo interes po vlaganjih v uspešna domača živilsko-predelovalna podjetja.«

Rodoslovje

Vzpon in zaton

Do konca 19. stoletja so rodovnike vestno zapisovali samo bogatejši sloji, s pojavom pismenosti pa se je začelo obdobje rodovnikov »navadnih ljudi«. Računalnik in internet sta močno vplivala na razvoj rodoslovja.

Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

R

odoslovje je od vekomaj.

Marx je utrdil spoznanje, da je družbena nadgradnja odvisna od stopnje razvoja proizvodnih sil. Približno tako sem si zapomnil. Na podoben način bi lahko ločevali tudi glavne značilnosti rodoslovja v obdobjih splošnega človeškega razvoja. Skoraj do konca 19. stoletja je bila večina človeštva nepismena. Široke množice svojih rodovnikov niso mogle zapisovati.

Sorodnike pa so navadno poznali mnogo širše, kot jih poznamo danes.

Zapisovali pa so se vestno rodovniki bogatejših slojev, saj so z rodovniki dokazovali pravice do premoženja in položaja. Širši sloji prebivalstva so lahko svoje rodovnike zapisovali šele s pojavom splošne pismenosti. Začelo se je obdobje rodovnikov »navadnih ljudi«.

Zlasti med našimi zahodnimi evropskimi sosedi se je zaradi pismenosti in razvoja tiska ohranilo veliko tega, kar je pred tem utonilo v pozabo z vsako odmrlo generacijo.

Rodoslovje kot gospodarska panoga

Bistveno spremembo so prinesli računalniki. Ne tisti iz šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Spremembo so prinesli osebni računalniki. Računalnik in rodoslovju namenjeni programi so tako zelo olajšali in izboljšali možnosti dokumentiranja rodovnikov, da so se tega lotili tudi tisti, ki so prej mislili, da za raziskovanje in dokumentiranje rodovnikov nimajo časa. In tudi tisti, ki so verjeli ali vsaj izjavljali, da tega ne delajo zato, ker ne znajo. Kdor zna uporabljati računalniško tipkovnico, zna dokumentirati tudi rodovnik. Rodoslovje se je tako zelo razmahnilo, da je postalo celo gospodarska panoga.

ZDA se zavedajo pomena rodoslovja in so postali vodilni v ponudbi programov in vseh drugih pripomočkov.

»Internetni rodovniki«

Še mnogo širšo razsežnost pa je dobilo rodoslovje s pojavom interneta. Ne samo objave in izmenjave podatkov, ki so na ta način dostopne vsakomur kjer koli in kadar koli. Na

spletu lahko začnemo graditi svoj rodovnik in dovoliti vsakomur, da ga dopolnjuje po svojem vedenju.

Tako se rado zgodi, da naključni radovednež na spletu že najde svoj bolj ali manj izdelan rodovnik.

Bi lahko rekli, da je s tem odpadla potreba po lastnem ukvarjanju z rodoslovjem? Delno že in čisto mogoče je, da se bo tak način izdelave svetovnega rodovnika zares praktično uveljavil. Za zdaj so to bolj ali manj že dostopne tehnološke možnosti.

Bolj kot množično angažiranje posameznikov v izdelavi svetovnega rodovnika pa bi se lahko za rodovnik zadnjih nekaj generacij uporabil kar register prebivalstva. Ta vsebuje dovolj podatkov, da bi se z ne preveč zahtevnim programom lahko izdelovali rodovniki, ki bi vsebovali vse v registru razpoložljive podatke. Tisti, ki bi jih zanimal njihov rodovnik za tri ali štiri generacije, bi le-tega dobili nekako tako, kot že danes dobi informacijo o nepremičninah.

Je ta možnost znanilec konca rodoslovja? Najbrž ne. Saj se naša radovednost z vsako odkrito generacijo samo povečuje. Sodim, da bi pridobivanje rodovnikov iz registra podžgalo še mnogo več radovednežev.

Rodovnike lahko sestavljamo kar na spletu. Če dovolimo, da se sorodniki sami dodajajo, smo s tem postavili zametek svojega svetovnega spletnega rodovnika.

Program, ki ga ponuja firma GENBASE ni edini te vrste.

25

SPOZNAJMO SE Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju

Veliki projekti, a negotova usoda

Med znanstvenimi oziroma raziskovalnimi organizacijami, ki jih premorejo Slovenci v zamejstvu in po svetu, zavzema posebno mesto Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju (SZI), in to zato, ker o njem pogosteje kakor od drugih tovrstnih institucijah poročajo tudi slovenski mediji.

Tomaž Štefe

Tudi trmi direktorja SZI dr. Vincenca Rajšpa se moramo zahvaliti, da inštitut po 11 letih uspešnega delovanja še ni prenehal obstajati.

P

ogostost poročanja o neki ustanovi pa seveda ni nujno premo sorazmerna z njenimi uspehi, prej je znak, da se ustanova sooča s težavami. Tudi v primeru SZI na Dunaju je tako.

Ideja o ustanovitvi tega inštituta sega v sedemdeseta leta 20. stoletja

Kmalu zatem, ko je bil tekst o SZI na Dunaju napisan in oddan uredništvu, se je v medijih pojavila vest, da je upravni odbor, ki ga vodi dr. Karin Stana Kleinschek, prorektorica Univerze v Mariboru, s takojšnjo veljavo razrešil direktorja dr. Vincenca Rajšpa, ki bi mu mandat tako in tako aprila potekel. Kot razlog so navedli lansko izgubo v višini 100.000 evrov, do katere naj bi prišlo zaradi negospodarnega ravnanja vodstva inštituta.

Na razrešitev dr. Rajšpa se je ogorčeno odzval akad. prof. dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU, ki je tudi ena od članic SZI. Po njegovem mnenju je bil dr. Rajšp pri svojem delu zelo uspešen in bi si od države zaslužil priznanje, ne pa razrešitev, ki je morda tudi nezakonita. »S prirejanjem dobro obiskanih znanstvenih dogodkov je naredil vse, kar se je od njega pričakovalo.« Sam dr.

Rajšp pa verjame, da se je mnogim zameril zato, ker ni hotel inštituta iz akademske ustanove na odlični lokaciji preseliti v Korotan.

26

(prof. dr. Fran Zwitter), formalnopravno je bil ustanovljen 17. novembra 1998, z rednim delom pa je pričel šele marca 2000. Prostore (približno 200 kvadratnih metrov), ki jih je bilo treba pred samo vselitvijo še temeljito prenoviti, ima že od vsega začetka v hiši Knafljeve ustanove, ki je nastala iz zapuščine duhovnika Luke Knaflja leta 1676. Od ustanovitve do konca monarhije je štipendirala več kot 1.500 slovenskih študentov, med njimi veliko znanih imen iz slovenskega kulturnega in javnega življenja.

V skladu z avstrijsko zakonodajo je bil SZI ustanovljen kot društvo, kar velja tudi za vse druge izvenuniverzitetne inštitute v Avstriji. Na inštitutu sta bila od vsega začetka redno zaposlena tajnica Milka Hudobnik in na javnem razpisu izbrani direktor dr. Vincenc Rajšp. Prav njuni trmi se moramo zahvaliti, da Inštitut po 11 letih uspešnega delovanja še ni prenehal obstajati. Zaradi drastičnega zmanjšanja denarne podpore namreč preživlja pravo agonijo.

V finančnih težavah se je Inštitut znašel potem, ko je dedinja Knafljeve ustanove, ljubljanska univerza, prepustila njeno upravljanje Mohorjevi družbi iz Celovca, ministrstvo za znanost in tehnologijo pa mu je odreklo finančno podporo, češ da gre za društvo, ne za inštitut. Pahorjeva vlada je od Celovške Mohorjeve družbe sočasno kupila dunajski Korotan (kamor naj bi se preselil tudi SZI) in v njem ustanovila Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji (SKICA), ki deluje kot dislocirana enota slovenskega veleposlaništva, in katerega vloga naj bi bila zelo podobna vlogi SZI, to je promociji slovenske umetniške in znanstvene ustvarjalnosti v Avstriji. Očitno se tudi v tem primeru ponavlja Slovencem dobro znana zgodba.

Dejavnost SZI na Dunaju

Najprej je treba ugotoviti, da je dejavnost SZI na Dunaju zelo raznolika,

s poudarkom na organizaciji srečanj, simpozijev, predavanj, razstav, predstavitvi in tiskanju znanstvenih publikacij. Bolj ali manj logično je, da inštitut pri tem izhaja iz tistega, kar je Slovenijo in Avstrijo povezovalo v preteklosti in kar državi povezuje še danes. Ker gre za znanstveni inštitut, je seveda na prvem mestu znanost, tesno ob njej ali tik za njo je kultura in tudi izobraževanje ne zaostaja veliko.

Prva prireditev jeseni leta 2000 je bila posvečena Franu Miklošiču, v naslednjih desetih letih pa se je zvrstilo več strokovnih in znanstvenih srečanj, na katerih so sodelovali skoraj vsi raziskovalni inštituti iz Slovenije in zamejstva. Simpoziji, ki jih je organiziral Inštitut, so potekali tudi v Gradcu, Celovcu in Sloveniji.

Omeniti velja simpozije o Soški fronti, humanizmu v Sloveniji, reformaciji v Srednji Evropi ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja, Ilirskih provincah, Koroškem plebiscitu itd. V seriji Srednjeevropska znanstvena knjižnica je SZI izdal nekaj knjig, še več pa jih čaka na izid. Predstavljenih je bilo že veliko slovenskih znanstvenikov, kulturnikov, politikov, likovnikov, pa tudi knjig in projektov.

Na SZI gostujeta tudi Avstrijsko-slovenska družba, katere osnovno poslanstvo se v dobršni meri prekriva s poslanstvom SZI, in Društvo študentov iz Slovenije v Avstriji, od leta 2006 pa tu poteka tudi pouk slovenskega jezika za otroke od četrtega do enajstega leta starosti. Število otrok se je do lanskega leta povzpelo že do številke 50.

Glede na to, da se poročilo o delu SZI za prvih 10 let (2000 – 2010) zaključuje pri številki 343, to pomeni, da se je v povprečju zvrstilo več kot 34 akcij na leto. Zato bi bilo prav, da bi inštitut še naprej užival podporo njegovih ustanoviteljev, predvsem univerz in SAZU in da bo tudi država Slovenija spoznala, da gre pravzaprav za uveljavljeno in pomembno ustanovo.

SPOZNAJMO SE Društvo žena Prvačina

Potomke aleksandrink obujajo tradicijo prednic

Društvo žena Prvačina je bilo ustanovljeno leta 1999 z željo, da bi se ženske vseh generacij dejavno vključile v kulturno ter družabno življenje v kraju in ta namen je s pisano paleto dejavnosti, s katerimi se društvo ukvarja, v celoti uresničen.

Ana Mrzlikar

P

rva dolgoletna predsednica društva je bila Aleksandra Križman, danes pa ga vodi Mara Sulič. V društvo je včlanjenih več kot 50 žena; najstarejša članica ima več kot 80, najmlajša pa manj kot 20 let. Društvo se ukvarja z različnimi projekti: imajo ženski pevski zbor, dramsko skupino Vaške kvantarce, skupino, ki se ukvarja z ročnimi deli, kuhanjem, peko peciva, članice se preizkušajo kot pesnice, fotografinje, slikarke in kiparke, v zadnjem času pa je društvo prepoznavno po svojih dramskih nastopih, na katerih obujajo tradicijo aleksandrink, Slovenk, ki so v 19. in 20. stoletju odhajale delat k bogatim evropskim družinam v Egipt.

Pravijo, da je bilo ravno v Prvačini največ aleksandrink in tudi, da je vsaka prvačka hiša imela vsaj eno.

Pogovarjali smo se z Vesno Humar, eno od članic Društva žena Prvačina, ki je tudi avtorica besedil za njihove dramske nastope in koordinatorica tega dela dejavnosti društva.

Se spominjate, kdaj in na kakšen način se je v društvu prvič pojavila ideja za obujanje tradicije aleksandrink, kako je ta ideja zorela in se razvijala? Članice društva so že pred leti pripravile prvi dramski nastop na temo aleksandrink z izvirnim besedilom v narečju. Dejavnost je bila tesno povezana z obujanjem spomina na izseljenski fenomen Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Članice so večkrat nastopile na predstavitvah in otvoritvah razstav, najodmevneje na otvoritvi razstave, ki jo je v Goriškem muzeju postavila Inga Miklavčič Brezigar – otvoritev je bila ob Srečanju v naši deželi. Konec leta 2010 smo se odločile za velik projekt in priredile Modo iz baula –pravo veliko modno revijo aleksandrijskih oblek, na kateri je nastopilo 20 članic – manekekenk, starih od od 16 do 70 let. Predstavile smo se s spodnjim perilom, spalnimi srajcami, dnevnimi in večernimi oblekami. Ljudje so bili sprva zelo skeptični, marsikatera obrv

se je dvignila, nato pa navdušeni.

Iz modne revije se je rodila krajša različica pod enakim naslovom, Moda iz baula – to je serija igranih monologov, ki dramsko besedilo povezuje z življenjem izvorne lastnice obleke, ki jo ženska nosi in predstavlja.

Revijo smo, obogateno in preurejeno, ponovile lani: s tem smo praznovale diplomo, ki nam jo je podelila mestna občina.

Prav zdaj se pripravljamo na nastop ob predstavitvi knjige, kjer bomo interpretirale avtorsko novelo, povezano z aleksandrinstvom. Naša skupina je dinamična in prilagodljiva. Sama ob pomoči drugih članic pripravljam besedila in jih tudi prilagajam glede na potrebe ter organizacijske, prostorske, vsebinske ali kakršnekoli druge okoliščine.

Ste edina skupina v Sloveniji, ki obuja tradicijo aleksandrink?

Za zdaj smo edina skupina, ki predstavlja aleksandrinke. Izviren in edinstven pa je tudi naš pristop. Skoraj vse smo potomke teh izseljenk in smo že od otroštva čustveno vezane na njihove zgodbe. To ustvarja posebno energijo. Prav tako pa tudi dejstvo, da sodelujemo pri oblikovanju besedil in jih povezujemo z resničnimi zgodbami, ki smo jih slišale od naših mam in babic in se skozi generacije ohranjajo v ustnem izročilu. Poustvarjanja njihovih zgodb se lotevamo z energijo in predanostjo. Veliko nam pomenijo in čutimo, da smo tem ženskam, čeprav živimo v sodobnem času, zelo blizu. Konec koncev so dileme, veselja in bolečine žensk, ki so razpete med domom in svetom, med družino in službo, med ljubeznijo in lepoto, večne in enake v vseh zgodovinskih obdobjih. Mislim, da to našo predanost čuti tudi občinstvo in nas tudi zato sprejema s tako toplino.

Kje dobite kostume, je kaj originalnih ali ste jih same izdelale?

Ne gre za kostume, temveč za izvirne obleke, ki so jih naše prednice pripeljale iz Aleksandrije in Egipta. Z

manjšimi občasnimi izjemami nosimo samo obleke ter tudi torbice, modne dodatke in nakit, ki smo jih našle na naših podstrešjih, v baulih, velikih lesenih potovalnih skrinjah, ki so jih aleksandrinke pripeljale domov na vaporjih (parnikih). Nekaj oblek smo našle na lastnih podstrešjih, druge nam prijazno posodijo potomci aleksandrink. Za to smo jim res hvaležne, saj vemo, kako težko se je ločiti od dragocenega koščka družinske dediščine, čeprav za kratek čas.

Sprva je bilo pri lastnikih oblek nekaj več skrbi ali skepse, ampak ko so videli naše nastope, so se prepričali, da so obleke v dobrih rokah. Res pa je, da so obleke stare tudi več kot 70 let, zato bomo sčasoma morale razmisliti o replikah, originale pa spraviti v muzej.

Nastop ob lanski otvoritvi razstave Aleksandrinke prostorih Slovenske izseljenske matice (Foto: Dragan Vodopivec)

Kje vse ste že nastopale?

Prvič smo seveda nastopale doma, v Prvačini, kasneje pa večkrat v Novi Gorici, Ljubljani, Gorici, Trstu, po krajih v Vipavski dolini, na Goriškem ter Krasu, na obeh straneh meje. Še posebej so nas veseli naši slovenski rojaki v Italiji. Nastopi so se v zadnjem obdobju onstran meje kar vrstili, nazadnje smo nastopale v tržaški četrti Rojan.

Bi se odzvali povabilu izseljencev in šli nastopat v tujino?

Seveda, z velikim veseljem. Nestrpno čakamo na vabilo!

27

SPOZNAJMO SE Slovensko društvo v Seattlu

Slovenska miza spodbuja mreženje med Slovenci

Društvo Slovenska miza je bilo ustanovljeno leta 2010 z namenom, da poveže Slovence, ki so raztreseni na širšem območju Seattla v zvezni državi Washington. Zaradi oddaljenosti od matične države in od drugih večjih centrov slovenskih skupnosti v ZDA je vzdrževanje narodne, jezikovne in kulturne identitete težko, še posebej pri otrocih.

Blanka Markovič Kocen Slovenščina na elitni univerzi

V društvu Slovenska miza je dobrodošel vsak, ki ga veseli slovenski jezik in ga zanimata naša kultura in Slovenija.

28

M

ožnosti za ohranjanje matičnega jezika so omejene. Z ustanovitvijo društva so omogočili povezovanje med člani in vzpostavljanje prijateljskih vezi ter otrokom pokazali, da je vredno ohranjati slovenski jezik. »Hkrati pa smo želeli pritegniti tudi vse tiste, ki se zanimajo za slovenski jezik in slovensko kulturo,« so nam sporočili iz društva, kjer že od vsega začetka tesno sodelujejo s katedro za vzhodnoslovanske jezike na University of Washington. »Naše društvo je formalni okvir, ki nas nekajkrat na leto združi ob organiziranih prireditvah, vendar je njegovo delovanje preseglo ta okvir in omogočilo članom, da so oblikovali sebi lastne načine vzdrževanja stikov, slovenskega jezika in kulture tudi izven društva. Nismo si želeli neke toge organizacije, pač pa društvo, ki bi pospeševalo pretok informacij in spodbujalo mreženje med člani.« Na srečanjih, ki jih društvo prireja, se običajno zbere okrog trideset pristašev Slovenije in še kakih pet študentov. Deset do petnajst Slovencev se srečanj udeležuje le občasno. Društvo je sicer sestavljeno iz cele palete starostnih skupin, od otrok do starejših oseb in vsak mu doda svojo dimenzijo.

Seattle je zelo privlačno mesto za tiste, ki si želijo izzivov na poklicnem področju. Tu je seveda prestolnica Microsofta in Boeinga, ki privlačita najboljše in najsposobnejše kadre z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Seveda ne smemo pozabiti na eno izmed vodilnih univerz Universtiy of Washington, ki je leta 2011 dosegla 16. mesto na svetu v raziskavi Academic Ranking of World Universities, in privablja tako študente kot profesorje.

Slovenski jezik na Universtiy of Washington poučujejo v okviru vzhodnoslovanskih študij. V društvu s posebnim ponosom poudarjajo, da je to ena izmed izredno redkih ameriških univerz, ki poučuje slovenščino kot univerzitetni predmet. Nekateri študenti so iz vrst jezikoslovcev, ki se zanimajo predvsem za slovanske jezike, drugi preučujejo druge vede in se zanimajo za Slovenijo, na primer študenti mednarodnih odnosov. Predavatelj, profesor Biggins, pa vsako leto velikodušno sprejme tudi člane Slovenske mize, ki si želijo osvežiti svoje znanje slovenskega jezika ali pa se ga na novo naučiti.

Za ohranjanje stikov niso pomembne razdalje

Ohranjanje stikov s Slovenijo je po mnenju članov društva Slovenska miza v zadnjem času mnogo lažje kot na primer še pred desetimi leti. Večina jih uporablja Skype, da se »videvajo« s svojimi domačimi. Elektronska pošta in telefon sta seveda tudi vedno pri roki, nekateri pa dnevno dogajanje v Sloveniji spremljajo tudi prek internetnega radia in televizije.

Pomemben način ohranjanja stikov s Slovenijo je tudi izmenjava profesorjev med Univerzo v Ljubljani in University of Washington. »Tako smo lani imeli priložnost spoznati dr. Kosela s strojne fakultete, ki je bil na gostovanju na University of Washington. Letos

pa na izmenjavo v Slovenijo odhaja naša članica, dr. Dolšakova, ki bo predavala na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Dr. Dolšakova je sicer profesorica na University of Washington. » Tako kot je za odrasle pomembno ohranjanje stikov s Slovenijo, pa je za otroke važno, da stike z domovino svojih staršev ali starih staršev navezujejo. »Tako so štirje izmed naših otrok vključeni v program učenja slovenščine na daljavo. V decembru smo izvedli prvo medcelinsko uro slovenskega pouka, v kateri so simultano sodelovali učenci iz Slovenije in učenec iz Amerike. Lahko bi rekli, da smo premagali razdalje,« sporočajo iz društva.

Pomoč priseljencem iz Slovenije

Društvo Slovenska miza ne spodbuja priseljevanja v ZDA. »Če pa se kdo preseli v ta del ZDA, se nam zdi smiselno, da skušamo po svojih močeh pomagati. Včasih je že kakšen majhen nasvet v veliko pomoč.« Na društvo se obračajo tudi ljudje, ki iščejo zaposlitev ali pomoč v zvezi s priseljevanjem. V takih zadevah pa jim društvo ne more nuditi pomoči.

Delo v društvu je popolnoma prostovoljno. Vsak prispeva, kolikor zmore ali želi. Formalno se člani društva srečujejo trikrat na leto. Slovenski kulturni praznik so že drugič zapored praznovali na University of Washington. To je zanje eden najpomembnejših dogodkov, v katerem želijo poudariti pomen slovenskega jezika. Srečajo se tudi ob dnevu državnosti ob koncu junija in na martinovo v novembru. »Neformalno pa se seveda srečujemo kar se da pogosto,« še dodajajo v društvu.

Nekateri člani društva bi se radi vrnili v Slovenijo. Za nekatere je to realna možnost, za druge pa le sanje. Številni Slovenci so se v tem delu ZDA ustalili in se v Slovenijo ne želijo vrniti, trudijo pa se ohranjati slovensko identiteto.

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST Zimska šola slovenskega jezika

Slovenščina osvaja tujce V organizaciji Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik je zadnji januarski teden v Ljubljani na filozofski fakulteti potekala že 18. Zimska šola slovenskega jezika, intenzivni jezikovni tečaj slovenščine s pestrim spremljevalnim programom.

Blanka Markovič Kocen

»

Letošnje Zimske šole slovenskega jezika se je udeležilo 35 tečajnikov iz 15 različnih dr žav, največ iz evropskih, med njimi številni iz republik nekdanje Jugoslavije, nekaj pa tudi iz ZDA in drugih, bolj eksotičnih, kot sta Tajska in Kitajska,« nam je povedala Branka Gradišar, strokovna sodelavka Tečajev slovenščine in dodala, da je med udeleženci tudi devet takih, ki imajo slovenske korenine in prihajajo iz ZDA, Bosne, Hrvaške in Nemčije, za študij v tujini pa so

prejeli štipendijo Ministrstva RS za šolstvo in šport.

Udeleženci so bili razporejeni v tri zahtevnostne skupine: začetniško, nadaljevalno in višjo, v kateri so se že pripravljali na izpit iz slovenskega jezika. Organizatorji so poleg jezikovnega tečaja pripravili tudi pester spremljevalni program, od ogleda starega mestnega jedra Ljubljane, plavanja, filmskega popoldneva in spoznavnih večerov.

Zimska šola slovenskega jezika se od nekoliko bolj znane poletne

razlikuje predvsem po dolžini, saj je poletna dvakrat daljša od zimske, bolj intenziven pa je poleti tudi spremljevalni program.

Naša sogovornica, ki je pred leti tudi sama poučevala na Zimski šoli slovenskega jezika, ima nanjo zelo lepe spomine, saj se v večdnevnem druženju stkejo številne prijateljske vezi. Sama je dolgoletno prijateljstvo ohranila s tečajnico iz Švice.

Sredi tedna, med odmorom, sem med tečajniki skušala zbrati nekaj vtisov o šoli, slovenščini in Sloveniji.

Caterina Ambrosi, Gorica

»Za učenje slovenščine sem se odločila zato, ker sem poročena s Slovencem in zdaj živim v Celju. Želim si svoje otroke naučiti pravilno slovenščino. Imam tudi slovenske korenine, moji predniki so bili iz Maribora. Življenje v Sloveniji je bolj mirno kot v Beogradu,« pove zgovorna Tatjana.

kot prvi in slovanske ter splošno jezikoslovje kot drugi predmet »Na Zimsko šolo slovenskega jezika me je opozo r i l p r i jatel j Arthur, ki se je s tečajem seznanil prek interneta.

Slovenščina ni težek jezik, ker sem se že učil srbščino, češčino in ukrajinščino,« pojasnjuje Chingduang, ki sta ga Slovenija in Ljubljana navdušili.

Arthur Laisis, Francija

»Starša govorita slovensko, moja nona je iz Ljubljane, vendar je živela v Gorici, mamin bratranec pa je župan občine Cerkno,« svoje slovenske korenine pojasnjuje Caterina.

Pred tremi leti se je udeležila Poletne šole slovenskega jezika, zdaj pa želi svoje znanje še poglobiti, saj živi v dvojezični vasi Podgora in sodeluje s slovensko manjšino v Gorici.

Tatjana Cuk, Beograd

Lisin Semen, Rusija

Študenta jezikoslovja v Franciji in na Nizozemskem zanimajo predvsem slovanski jeziki. Govori rusko in starocerkvenoslovansko, slovenščina pa se mu zdi zanimiv jezik, ker je arhaična. »Če že poznaš kakšen drug slovanski jezik, slovenščina ni težka,« pove Arthur, ki je bil letos prvič na tovrstnem tečaju in se je v pičlem tednu naučil toliko, da sva se lahko pogovarjala v slovenščini.

»Slovenščino se učil, da bi z ljudmi laže komuniciral,« pove mladi inženir računalništva, ki je bil tokrat prvič v Sloveniji. »Če bom tu dobil službo, bom znanje slovenščine še kako potreboval,« pravi in dodaja, da je Slovenija lepa država, Slovenci pa prijazni ljudje.

Chingduang Yurayong, Tajska

19-letni Bangkongčan v Helsinkih na Finskem študira ugrofinske jezike

29

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST Slovenščina na univerzi v Hamburgu

Zelo uspešna, a bi želela narediti še več

Hamburg je nemško mesto, v katerem se dogaja nenavadno veliko »slovenskega«. Poleg rednih srečanj slovenskih zdomcev v katoliški skupnosti, ki jo enkrat mesečno obišče Dori Pečovnik iz Berlina, je zelo aktivna zlasti mlada skupina okrog lektorice slovenskega jezika na univerzi v Hamburgu, Monike Pemič.

Foto: osebni arhiv

Ana Mrzlikar burgovim inštitutom zibelka šole za umetnostno zgodovino. Uspelo mi je dobiti štipendijo nemške vlade (DAAD) in tako sem oktobra 1995 prišla na sever Nemčije. O Hamburgu tedaj nisem vedela prav dosti. Ker je znano pristanišče, sem si ga prestavljala ob morju. Dejansko leži 100 km v notranjosti dežele ob reki Elbi oz. Labi.

Zaradi pristanišča je mesto zelo odprto, v njem živijo tujci iz najrazličnejših dežel. Od prvega trenutka sem se v mestu, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija, ob tem pa je zeleno in precej bolj umirjeno kot Berlin, dobro počutila. Univerza v Hamburgu se je tradicionalno ponašala s ponudbo pouka in študija več kot sto tujih jezikov. Slovenščina je zasidrana na tukajšnji univerzi že od petdesetih let dalje. Celo priznani slovenski jezikoslovec Jože Toporišič je eno leto s Humboldtovo štipendijo preživel na tukajšnjem inštitutu za slavistiko,« pripoveduje Monika.

Lektorica je postala po naključju

Poklic Monike Pemič (pa tudi drugih lektorjev slovenščine po svetu) je pravzaprav tudi poklic promotorja naše dežele.

M

onika Pemič je bila rojena v Ljubljani, kjer je tudi odraščala. Na filozofski fakulteti je doštudirala umetnostno zgodovino in ker takratne možnosti za magistrski študij niso bile ustrezne, se je odločila oditi v tujino. »Tujina me je že med študijem zelo mikala, Hamburg pa je z War-

»Tradicionalno je nemški študijski sistem omogočal, da so si svoj profil oblikovali precej samostojno in to se je ohranilo tudi po bolonjski reformi.« 30

Vendar je Monika kot študentka filozofije in umetnostne zgodovine na inštitut za slavistiko prišla precej po naključju. Dva meseca po prihodu v Hamburg je spoznala študenta, ki se je učil slovenščine. Že tri tedne kasneje jo je poklical in povedal, da je lektorica slovenščine zbolela in tako sta se domenila, da bom prevzela pouk. Prvo uro pouka je imela v petek, 13. januarja 1995, ki se je izkazal za bolj usodnega, kot je sprva mislila. Študentje so jo predstavili predstojniku, ki je bil zelo vesel, da se je v teh oddaljenih krajih tako hitro našel nadomestni učitelj. Pogoj za to delo je slovenščina kot materni jezik in opravljena diploma na slovenski univerzi. »Šele potem sem vzpostavila stike s Centrom za slovenščino na tujih univerzah, pri katerem so me osem let kasneje zaposlili za polovičen delovni čas. Že celih devet let se od takratne začasne rešitve ni nič premaknilo,

kljub temu da je lektorat v Hamburgu med vsemi, ki jih podpira Republika Slovenija edini, ki je financiran zgolj polovično. To močno ovira moje delo in onemogoča, da bi se slovenščina krepkeje zasidrala tako na inštitutu za slavistiko kot tudi v zavesti profesorjev in študentov, ki se posvečajo vzhodni Evropi v okviru vzhodnoevropskih študij, vzhodnoevropskega prava ali zgodovine,« nekoliko razočarano pove Monika.

Študentje hitro usvojijo osnove slovenskega jezika

Kaj je tisto, kar študente napelje k učenju slovenščine, tega, zanje verjetno eksotičnega jezika? Monika pravi, da so motivi zelo različni.

Največ med njimi je slavistov, ki jim je materinščina eden izmed slovanskih jezikov. Pouk slovenščine jim v okviru majhnih skupin omogoča prijetno in intenzivno delo ter nudi možnost, da se med študijem naučijo še enega slovanskega jezika. Poleg njih je med študenti vedno kak potomec Slovencev, bodisi da se jezika doma nikoli ni naučil ali pa govori zgolj dialekt in bi se na univerzi rad naučil tudi knjižne slovenščine. Tečaje slovenščine obiskujejo tudi študentje drugih študijskih smeri v okviru izbirnih predmetov, nekaj pa je tudi doktorandov, ki jih k slovenščini pripeljejo specialna vprašanja. »Študentje hitreje, kot si to predstavlja na dvojino ponosen Slovenec, usvojijo osnove jezika. Največje težave imajo z glagolskim vidom, to je z razlikovanjem rabe dovršnih in nedovršnih glagolov, saj ta kategorija v nemški slovnici ne obstaja, uporaba v drugih slovanskih jezikih pa od slovenske v marsičem odstopa. Sicer pa so nemški študentje izredno samoiniciativni. Tradicionalno je nemški študijski sistem omogočal, da so si svoj profil oblikovali precej samostojno in to se je ohranilo tudi po bolonjski reformi. Spodbujam jih, da s svojimi

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Ne le lektorica, tudi organizatorka slovenskih prireditev

Poklic Monike Pemič (pa tudi ostalih lektorjev slovenščine po svetu) je pravzaprav tudi poklic promotorja naše dežele. »Res je,« potrdi Monika, »nihče se ne odloči za učenje nekega jezika, če ni prej nikoli ničesar slišal o deželi in njenih prebivalcih. Študentje se nehote identificirajo z dobrimi lastnostmi dežele, katere jezika se učijo. Opažamo, da se jih več odloča za študij v času, ko je Slovenija bolj prisotna v medijih. To je bilo na primer zelo izrazito v času pred vstopom v Evropsko unijo. Zelo pomembne pa so tudi kulturne in znanstvene prireditve, na katerih se predstavijo Slovenci. Sama se trudim, da bi takih prireditev organizirala čim več. Pri tem mi pomaga moja zasidranost v nemškem okolju in stiki, ki sem jih v letih svojega bivanja, študija in dela uspela vzpostaviti na najrazličnejših področjih.

Tako smo recimo leta 2010 organizirali predstavitev slovenskih literatov Suzane Tratnik in Sebastijana Preglja v vzhodnoevropski restavraciji Kuchnia, kjer so se potrudili in za nas pripravili slovensko večerjo. To je bilo mogoče zgolj ob sodelovanju cele mreže ljudi s prizadevno, v južni Nemčiji rojeno Slovenko, Mirjano Javornik na čelu. Javornikova je ob tej priložnosti pripravila tudi stran na Facebooku z naslovom Viva Slowenia. Tu objavlja informacije o slovenskih prireditvah v Hamburgu, pa tudi drugod po Nemčiji.« Ker je v velikem mestu, kot je Hamburg, kultura izjemno specializirana je treba za vsako prireditev poiskati primernega partnerja in ustrezen prostor. Monika pravi, da bi sama brez sodelovanja drugih strokovnjakov, poznavalcev scene in navdušencev ne uspela organizirati toliko odmevnih prireditev, kot ji jih je uspelo do zdaj. »Zadnja, na katero sem še prav posebej ponosna, je sklop prireditev pod naslovom Poteki meje. Slovensko- italijanski dialog v Hamburgu, s katerimi smo lani na nekoliko nenavaden način obeležili dvajsetletnico Republike Slovenije in stopetdesetletnico Italije. Kot se za tako pomembno prireditev spodobi, smo jo odprli z nastopom Borisa Pahorja.

Ker je bil odmev občinstva nepričakovano velik, smo oktobra začeli s serijo predavanj, ki smo jih osredotočili okrog pojma »meje« in našega preseganja (samo)omejenosti. Inštitutu za slavistiko sta se

pridružila Inštitut za romanistiko z znanstveno sodelavko Stephanie Neu in Italijanski kulturni inštitut. Interdisciplinarno zasnovana predavanja v širšem kulturološkem kontekstu meje in preseganja le-te so pritegnila strokovnjake z različnih področij.

Prireditve spremlja tudi spletna stran http://www.slowenisch-lernen.unihamburg.de/grenzverlaeufe .

In kako se Monika počuti tam, kjer je? »Moja trenutna služba mi nudi precej svobode, da oblikujem pouk vsakokrat znova, vedno dodajam nove vsebine in v okviru predmeta slovenska kultura in zgodovina lahko obdelujem tista poglavja, s katerimi se trenutno tudi raziskovalno ukvarjam.

Seveda ni vedno prijeten občutek, da je moje delo zgolj polovično cenjeno.

Rada bi opravljala delo, ki bi bilo kot tako tudi polno cenjeno,« pravi.

Brezplačni spletni tečaj slovenskega jezika

Slovenščina za nemško govoreče je brezplačni spletni tečaj slovenskega jezika, ki ga ponuja Institut za slavistiko Univerze v Hamburgu.

Interaktivni tečaj je delo Monike Pemič, Neže Perko, Joerga Weinricha in sodelavcev. Posamezne lekcije prinašajo poglavja iz slovenske slovnice, interaktivne vaje in slovarček. Lekcije so opremljene tudi s tonskimi zapisi, tako da je omogočeno individualno učenje. Pri tem so se ustvarjalci tečaja posebej ozirali na nemško govorno področje in slovnična poglavja predstavili kontrastivno. »Redno spremljamo statistiko uporabnikov tečaja. Mesečno

»Seveda ni vedno prijeten občutek, da je moje delo zgolj polovično cenjeno. Rada bi opravljala delo, ki bi bilo kot tako tudi polno cenjeno.« zabeležimo okrog 1.200 obiskov, pri čemer število neprestano raste. Ciljna skupina tečaja so potomci Slovencev in študentje z nemškega govornega področja (Nemčija, Avstrija, Švica, Luksemburg, Belgija). S tem tečaj merodajno prispeva k utrjevanju in ohranjanju narodne, jezikovne in kulturne identitete mladih, ki sicer odraščajo v nemškem kulturnem okolju. Najboljši študentje in študentke slavistike iz Hamburga lahko sodelujejo pri postavljanju tečaja, kar jim pomeni še dodatno spodbudo za učenje jezika.

Kljub temu da govorimo o zaključenem (nemškem) govornem področju, je to geografsko ogromno področje, ki se ga nikakor ne da v celoti pokriti z ustrezno jezikovno ponudbo na licu mesta. Naš tečaj pomeni podporo prizadevanjem slovenske vlade, da bi se čim več potomcev Slovencev pa tudi tujcev naučilo slovenščine, saj možnost učenja na daljavo razširja dostopnost do slovenskega jezika praktično v vsako vas.

Tečaj že od vsega začetka leta 2006 podpirajo Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ministrstvo za kulturo in Center za slovenščino – Slovenščina na tujih univerzah. Na tem mestu bi se jim rada prav lepo zahvalila. Še večja zahvala pa gre vsem sodelavcem, ki svoje delo opravljajo z veseljem za minimalno plačilo,« zaključi Monika.

Literarni večer z Borisom Pahorjem, voditelj dr.

Thomas Poiss, levo prevajalka

Foto: Judith Brandenburg

vprašanji in zanimanji sooblikujejo pouk. Velikokrat pri pouku poročajo, kaj so prebrali oziroma slišali o Sloveniji v nemških medijih, včasih si tudi pogledajo oddaje slovenske televizije po internetu«.

31

MLADI Društvo Sava z novim vodstvom

Za domotožje ni besed 27-letna Irena Kužnik je verjetno najmlajša predsednica kakšnega slovenskega društva med izseljenci, zagotovo pa je vsaj med najmlajšimi. Prihodnost Društva Sava, ki je v novo leto zakorakalo s 1.500 člani, vidi v čim večji in čim aktivnejši udeležbi mladih Slovencev.

Ana Mrzlikar slovenščine in druženju s pripadniki slovenske skupnosti v Srbiji. Ker doma nikoli nismo govorili slovensko, temveč izključno srbsko, je bil za naju ta pouk ogromnega pomena,« pripoveduje.

Nova predsednica društva – novo obdobje?

Irena Kužnik je bila junija 2011 izvoljena za novo predsednico Društva Slovencev v Beogradu Društva Sava.

32

»

Z bratom sva tretja generacija Slovencev v Srbiji. Moja mama je Srbkinja, Slovenka sem po očetovi strani, ki je bil prav tako rojen v Srbiji. Očetova starša sta se že po drugi svetovni vojni preselila v Srbijo in si tam ustvarila družino.

Ob odcepitvi Slovenije sta se kot upokojenca nato vrnila v Slovenijo in še vedno živita na Dolenjskem, kjer sem kot otrok preživela veliko časa,« pripoveduje. »Žal so po izbruhu vojne stiki s Slovenijo postali izjemno zapleteni; ni bilo možno potovati brez vizumov, ki smo jih na začetku zelo težko pridobivali.« Irena je diplomirala in magistrirala na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu. Po poklicu je anglistka, dela pa kot prevajalka za angleščino in slovenščino. V času študija je na fakulteti opravila slovenistične izpite z najboljšimi ocenami.

Je vsesplošno dejavno in ambiciozno dekle, ki je bila v društvu Sava skupaj z bratom aktivna članica že od same ustanovitve, leta 2001 naprej. »Udeležila sva se vseh kulturnih dogodkov, sodelovala v izpeljavi več projektov in redno obiskovala dopolnilni pouk slovenščine, ki ga je takrat vodila prof. dr. Maja Đukanović, največja strokovnjakinja za slovenski jezik in kulturo v Srbiji. Mati in oče sta redno prihajala na prireditve in proslave, naju spodbujala k učenju

Lansko leto je postala nova predsednica Društva Sava. Pravi, da sta se njena izvolitev na mesto predsednice in selitev društva v nove, večje prostore na elitni lokaciji v središču Beograda, nekako simbolično prepletla kot vstop v neko novo obdobje. Prostore si delita Društvo Sava in Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji, za kar upa, da je odlična osnova za prihodnjo ustanovitev slovenskega kulturnega centra v Beogradu. »Nove aktivnosti, ki smo jih že jeseni začeli uresničevati, so cikli predavanj in okrogle mize o slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, na katerih smo imeli čast gostiti profesorje, strokovnjake in znanstvenike s filozofske fakultete v Ljubljani, Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, Ministrstva RS za kulturo, Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije, filološke fakultete v Beogradu, filozofske fakultete v Novem Sadu, Društva za razvoj prostovoljnega dela iz Novega mesta itd. Poleg jesenskih in zimskih prireditev in proslav, ki jih tradicionalno prirejamo ob praznikih in drugih pomembnih datumih v našem društvu, smo imeli tudi zanimive razstave, glasbene nastope, filmske večere, načrtujemo še vrsto novih aktivnosti in dogodkov, našim članom in prijateljem pa obljubljamo lepo vzdušje, še boljše spoznavanje slovenske kulture in pestra doživetja!« Nova predsednica prihodnost društva, ki je v novo leto zakorakalo s 1500 člani (čisto vsi so slovenskega rodu), vidi v čim večji in čim aktivnejši udeležbi mladih Slovencev, ki bi s pomočjo izkušenih, starejših članov, ki so društvo ustanovili in ga uspešno vodijo že več kot deset let, uveljavljali in razvijali slovenski jezik in kulturo v Srbiji. Poudarja pa tudi potrebo po sodelovanju z drugimi društvi Slovencev v Srbiji in drugod v tujini, z

Veleposlaništvom Republike Slovenije v Beogradu in drugimi institucijami v Republiki Sloveniji. »Vodenje društva je izjemno zahtevno, saj so v njem zbrani zelo različni ljudje z različnimi pričakovanji, zahtevami in navadami. Seveda ničesar ne bi mogla izpeljati brez ogromne pomoči drugih članov vodstva društva in posameznikov, ki so zelo aktivni in prizadevni. Treba je uskladiti veliko stvari, komunicirati z različnimi organizacijami in ustanovami, vse to pa v prostem času, ki nam ga, zaposlenim, vedno primanjkuje.

Ljudje so večinoma prepričani, da je delo v društvu plačano, zato imajo včasih nerealna pričakovanja. V nekaterih društvih so vodilne funkcije plačane, v našem pa vse počnemo brezplačno,« pravi Irena.

Na vprašanje, če je kdaj razmišljala, da bi živela v Sloveniji, takole odgovarja: »Seveda sem razmišljala in še vedno razmišljam, da bi živela v Sloveniji. Domotožje, ki ga potomci slovenskih izseljencev občutimo, je težko opisati z besedami, je bilo pa najbolj močno in izraženo v času vojne, zaprtih meja in po osamosvojitvi Slovenije. Kar naenkrat se je zgodilo, da smo živeli v dveh različnih državah: z ene strani v Srbiji, ki je naša domovina, srbski jezik pa je materni, z druge pa smo bili navezani na Slovenijo, ki je tudi naša domovina, ampak za katero smo do nedavnega potrebovali vizume, slovenščino pa smo po vojni pozabili. V takšnih primerih na podlagi osebne izkušnje poudarjam pomen dopolnilnega pouka slovenščine in vlogo slovenskih društev ter podobnih organizacij v širjenju slovenskega jezika in kulture in skupnem spodbujanju razvoja slovenstva v Srbiji. Zaradi tega sem se tudi odločila za aktivno delo v Društvu Sava, saj mi omogoča, da sem v stiku s Slovenijo in slovensko kulturo. Upam, da nam bo tudi v prihodnje uspelo nadaljevati delo, ki sta ga utemeljila prva dva predsednika, Anica Sabo in Vladimir Uršič, in zajema promocijo slovenske kulture v Srbiji, predvsem pa promocijo umetnikov in znanstvenikov slovenskega rodu, ki so del srbskega izročila.«

MLADI Ivor Grubišič, Slovenec na Tajskem

Tajska je danes njegov drugi dom

36-letni Ivor Grubišič, po izobrazbi diplomirani ekonomist, živi za večino Slovencev nekoliko neobičajno življenje. Je eden izmed mnogih, ki so obiskali eksotično in turistom prijazno državo na drugem koncu sveta, Tajsko. A je zagotovo eden izmed zelo redkih, ki so se odločili tam tudi (za)živeti.

Ana Mrzlikar

Otok Koh Phangan: svoboda in strpnost

»Gre za nek občutek svobode, ki ga nisem doživel nikjer drugje. Domačini so izredno strpni, predvsem do tujcev, ‘farangov’. Pravila, ki veljajo v njihovi družbi, jemljejo manj togo. Ljudje so bolj zadovoljni, bolj srečni in vsekakor bolj sproščeni. Menim, da ima velik vpliv na to budizem, ki je na Tajskem verjetno bolj živ kot kjerkoli drugje.

Otok Koh Phangan, kjer sem preživel največ časa, pa je še veliko bolj liberalen od preostale Tajske. Na nek način to sploh ni Tajska, saj tam živi tudi mnogo tujcev, še več pa je takih, ki se tja vedno znova vračajo. Gre za

nekakšen kohabitat med domačini in ‘farangi’, ki se medsebojno dopolnjujejo,« razlaga Ivor.

V Slovenijo le po denar

Vendar pa je, kot povsod drugje, treba delati in preživeti, za kar pravi, da je za večino tujcev na Tajskem problem. »Domačini običajno pričakujejo, da bomo tujci tam zapravljali, ne pa služili. Sam sem poskusil nekaj možnosti, med drugim tudi prodajo prek spletne trgovine, kjer geografska lokacija ni tako pomembna. Gre za prodajo tradicionalnih vzhodnih oblačil, ki so postala trend tudi v Sloveniji; spoznal sem ženske, ki so jih ročno delale, veliko mi je pomenilo, da je šlo za ‘fair trade’, torej sistem, v katerem niso bile izkoriščane.

V načrtu sem imel tudi odprtje savne in nekakšnega meditacijskega centra na Koh Phanganu, vendar se ta ideja za zdaj še ni uresničila. Prav zato sem se tudi pred kratkim odločil, da se za nekaj časa vrnem na zahod, najverjetneje v Slovenijo, in uredim finance. Kasneje, ko bom bolj pripravljen, z več denarja v žepu za zagon večjih projektov, pa se bom vrnil na Koh Phangan in si tukaj dokončno uredil življenje. Razmišljam, da bi bila zame verjetno idealna možnost pol leta življenja v tujini in pol na zahodu«.

»Sesutje ega« - koristno, a boleče A ni vse tako lepo, kot se sliši. Vemo, da je življenje sestavljeno iz dveh polov in tudi Ivor jih je izkusil. »Preden sem se odpravil na pot, sem nekako preveč idealiziral popotniško življenje.

Vse skupaj sem si predstavljal kot nekakšno pravljico: potuješ okrog, spoznavaš zanimive ljudi in kraje, vsak dan sproti je pustolovščina …

V resnici je bilo prvih šest mesecev zame precej težkih. Dokler sem bil v Sloveniji, sem ob pomoči ljudi, ki so me obkrožali, lahko vzdrževal iluzijo o sebi. Neko sliko, ki ni realna, temveč je lepša od resnice. Imel sem službo, dekle, prijatelje, sodelavce, skrbne

Foto: osebni arhiv

»

Pred šestimi leti sem se odločil za radikalno spremembo v svojem življenju; pustil sem redno in dobro plačano službo v Sloveniji in se odpravil na enoletno potovanje okrog sveta. Glavni motiv?

Nekako sem čutil, da obstaja nek zame še neodkrit svet tam zunaj, nek drugačen način življenja, ki sem ga želel doživeti ... Nisem imel konkretnih pričakovanj, šlo je pač za korak v neznano,« pripoveduje. Takrat še ni ne vedel niti pričakoval, da se bo enoletno potovanje končalo tako, kot se je – z življenjem v tujini za stalno.

Svojo pot je pred šestimi leti začel v Španiji, v manjšem mestu Salamanca, kjer je živel mesec in pol. Od tam je pot nadaljeval v Južno Ameriko, kjer je tri mesece in pol potoval po Braziliji, Peruju, Boliviji in Čilu. Popotniška žilica ga je gnala naprej, zato je odpotoval na drugo celino in tri mesece preživel na Novi Zelandiji, Samoi in v Avstraliji.

Nazadnje, pravi, je pristal na Tajskem, kjer je v preteklosti že bil. »Tajska je name naredila tako močan vtis, da nisem želel nikamor več. Tam sem se prvič počutil res doma. Še bolj doma kakor v Sloveniji.« Prvič je tajski otok Koh Phangan obiskal leta 2005 in se nanj vedno znova vračal, včasih za dlje, drugič le za kratek čas. Zadnjih šest mesecev tam živi z željo, da bo tudi ostal. Zakaj?

starše... Na poti pa si sam, nihče ne ve o tebi nič, za njih si brez preteklosti.

Ljudje se do tebe obnašajo v skladu s tem, kar pač tisti trenutek vidijo.

Nimaš nobenega ‘kredita’ od prej.

In tako mi je življenje vsak dan znova kazalo mojo podobo skozi oči ljudi, ki so me prvič srečali. Ni bilo nikogar, ki bi vzdrževal napačno, polepšano sliko, ki sem si jo o sebi ustvaril v Sloveniji. Sesutje ega, na kratko. Koristno, a boleče,« priznava.

Ivor se namerava v kratkem vrniti v Slovenijo. Kot je dejal, so glavni razlog osebne finance. »Zdaj tudi vidim, da je bil moj odhod preuranjen, da moram v Sloveniji urediti še precej zadev in se zopet integrirati nazaj v slovensko družbo. Še vseeno sem tu doma in tudi vedno bom - vsaj delno. Verjamem v to, da če se ne počutiš doma tam, kjer si odraščal, se tudi drugje nikoli ne boš.«

Ivor Grubišič: »Razmišljam, da bi bila zame verjetno idealna možnost pol leta življenja v tujini in pol na zahodu«.

33

MLADI Jerneja Jezernik

»Uresničila sem sebe in svoje življenjsko poslanstvo« Iz rojstnega Celja jo je življenjska pot odpeljala v Stuttgart in Berlin, kjer se je kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture med drugim naučila sprejeti drugačnost drugih, od tod pa na Koroško.

Slovenska študijska knjižnica v Celovcu pod njenim vodstvom postaja pravi kulturni center.

Blanka Markovič Kocen V domačem okolju vas je sicer navdušila življenjska pot svetovne popotnice in pisateljice Alme M. Karlin, o kateri ste napisali tudi knjigo, vendar očitno ne dovolj, da bi vas zadržala doma. Po končanem študiju slovenščine in nemščine na filozofski fakulteti v Ljubljani ste se namreč odločili oditi v Nemčijo. Zakaj?

Vzrokov za takšno odločitev je bilo več. Spremeniti sem morala svoj pedagoški pogled, saj sem namesto gimnazijcev v Velenju začela poučevati slovenski jezik in kulturo otroke slovenskih zdomcev druge ali tretje generacije v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg in v Berlinu, ki so imeli in imajo vsak svojo specifično individualno, ne samo jezikovno zgodbo. Največji izziv zame je bil, kako motivirati te učence za učenje slovenskega jezika, saj dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v Nemčiji poteka na prostovoljni bazi.

V učenje sem poskusila vključiti čim več uporabnega znanja in spodbujati kreativno pisanje v slovenščini.

34

Od svojih učencev sem se tudi veliko naučila, predvsem kar zadeva večjezikovne in večkulturne plasti človekove identitete in spoštovanje le-te. Prav tako sem sredi tujine odkrila, kje in kaj so moje korenine. Le tako je bilo mogoče sprejemati in sprejeti drugačnost drugih. Po tem, kako razmišljam danes, vidim, da so bila leta zunaj meja Slovenije zame zelo koristna.

Kako ste se srečali z likom Alme M. Karlin, zakaj vas je tako prevzela in kako ste zbirali gradivo za monografijo Alma M. Karlin – državljanka sveta?

Ko sem bila še gimnazijka, je moja pot od šole do celjske železniške postaje vodila mimo hiše, kjer se je rodila svetovna popotnica in pisateljica Alma M. Karlin. Že zelo zgodaj sem začela prebirati njena dela, vsa napisana v nemščini, ki so mi odprla vsa

mogoča obzorja, od geografskih širin do notranjih globin. A o tej znameniti in drzni ženski takrat skoraj nihče ni nič vedel ali ni hotel vedeti, zato sem se odločila, da bom velik del svojega radovednega odnosa do sveta namenila raziskovanju življenja in dela Alme M. Karlin, ki me je navdušila tudi zato, ker je odločno hodila po svoji poti in kljub mnogim zapletom in številnim tegobam uresničila sebe in svoje življenjsko poslanstvo. Najprej sem si seveda drznila prevesti le njene novele iz Srednje in Južne Amerike z naslovom Smrtonosni trn, potem njene Japonske novele, nazadnje pa sem zaradi dobrega odmeva pri bralcih, kritikih in urednikih na pobudo urednice pri Mladinski knjigi Nele Malečkar napisala monografijo Alma M. Karlin – državljanka sveta, ki je leta 2009 prvič na Slovenskem tudi v oblikovno izjemno privlačni podobi predstavila razmeroma celosten

MLADI V Nemčiji ste se dejavno vključili v življenje slovenske skupnosti. S kom vse ste sodelovali in na kakšen način?

Seveda, učitelj dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Nemčiji je imel in še vedno ima posebno vlogo, saj se nanj za pomoč obračajo tako učenci, ki obiskujejo dopolnilni pouk, kot tudi njihovi starši, v glavnem zaradi nasvetov pri jezikovni vzgoji, pa tudi pri drugih vprašanjih. Sodeluješ pri pripravi kulturnih sporedov slovenskih društev in slovenskih katoliških misij, z generalnimi konzulati in veleposlaništvom, s kulturnimi atašeji, znanstveniki, nemškimi deželnimi šolskimi oblastmi, drugimi tujimi in domačimi učitelji, skratka, delo je pestro in od učitelja zahteva celostno osebnost tako v času poučevanja kot tudi zunaj njega. To pač postane tvoj način življenja. Meni je bil všeč.

Posebno močan vtis je, kolikor vem, na vas napravil Berlin. Ali lahko pojasnite zakaj? Ste ga težko zapustili?

Ja, ja, Berlin multikulti, večkulturna nemška p restolnica, sk r iva presenečenja prav na vsakem koraku. Zame je večkulturnost neverjetno simpatičen in privlačen koncept, saj od tebe zahteva, da si ves čas dejaven navzven in navznoter, učiš se z drugimi in drugačnimi, učiš se zase. In po naključju sem v berlinski državni knjižnici Staatsbibliothek zu Berlin leta 2006 odkrila celo dotlej še neznano zapuščino Alme M. Karlin ter sodelovala v projektu evidentiranja njene tamkajšnje zapuščine v obliki tipkopisov, pisem nemškemu založniku Maxu Möhringu in lepih akvarelov za naslovnice njenih knjig, ki pa zaradi usodnih posledic druge svetovne vojne žal nikoli niso izšle. Mislim, da s tem mestom še nisem končala svoje zgodbe, toliko moram še odkriti! pogled na življenje in delo te prepoznavne Celjanke in svetovljanke.

V Stuttgartu in Berlinu ste bili učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture. Po čem pa se to pedagoško delo razlikuje od klasičnega poučevanja?

Meni osebno je bilo najbolj pri srcu to, da sem se lahko posvetila prav vsakemu učencu posebej. Sicer je bil za poučevanje slovenskega jezika in kulture predpisan okvirni učni načrt, zaradi specifičnega individualnega (pred)znanja slovenščine pri otrocih druge in tretje generacije slovenskih zdomcev pa si moral biti pri poučevanju inovativen, spontan, učence si moral znati na vse mogoče načine motivirati, jih spodbujati, spremljati v njihovi osebni in jezikovni rasti, če si hotel, da so ti sledili in se razvijali. Zame so bili vsi pravi mali čudeži, hvaležna sem za to priložnost in darilo.

Kako ste se od opevane berlinske večkulturnosti navadili na koroško ozkost?

Ozkost ali širina, to je stanje duha, ne konkretnih geografskih danosti.

Je pa res, da se posamezna kulturna okolja med seboj razlikujejo, a v vsakem najdeš ogromno zanimivih reči, ki pritegnejo tvojo pozornost.

Sama sem Berlin zapustila zato, ker sem imela občutek, da sem se v pedagoškem poklicu že veliko naučila, želela sem početi še kaj novega. Najprej je bila preselitev na Koroško razmeroma težka, v kratkem času sem namreč morala znova začeti s točke nič: nisi (bil) del tega okolja, nimaš socialnega zaledja, nikogar ne poznaš, si »samo« to, kar si in znaš, a to je zame vedno znova tisto, s čimer izzivam in odkrivam svojo identiteto. Doslej mi menjava kulturnih okolij še nikoli ni škodovala.

Prav nasprotno.

S čim ste se na Koroškem v zadnjih petih letih ukvarjali?

V zadnjih petih letih sem bila lektorica in urednica koroškega tednika Nedelja, ki ga izdaja krška škofija za slovensko beroče bralce (večinoma) na južnem Koroškem. V uredniškem delu svojega novega poklica sem lahko delala tisto, kar me res veseli: urejala sem otroške strani, na katerih sem prihajala v stik z najmlajšo generacijo na Koroškem, ki je jezikovno in ideološko (še) popo l no ma neob rem en j ena.

Sourejala sem tudi kulturno prilogo Nedelje in imela v njej svojo rubriko Poglejmo čez plot. Postala je tako značilna, da so me bralci začeli ogovarjati z besedami gospa Poglejmo čez plot. Trudila sem se, da bi ozkost na obeh straneh Karavank premagala meje in ovire v glavah ljudi.

Prav tako sem vpeljala tudi rubriko Pokaži jezik, v kateri sem predstavljala mlade koroške likovne, glasbene, filmske in gledališke ustvarjalce. In pri tem ugotovila, da je prav lepo, če se zgodbe nadaljujejo in rastejo.

Tako kot ljudje.

Jerneja Jezernik, ravnateljica Slovenske študijske knjižnice v Celovcu: »Sredi tujine sem odkrila, kje in kaj so moje korenine. Le tako je bilo mogoče sprejemati in sprejeti drugačnost drugih.«

Tudi kot ravnateljica Slovenske študijske knjižnice v Celovcu ste nadvse ustvarjalni. Kateri so vaši sedanji najpomembnejši projekti?

Odkrito povedano, če bi morala opravljati zgolj bibliotekarsko delo, bi mi verjetno kmalu postalo dolgčas.

Tako pa sem razvila zamisel, kako iz Slovenske študijske knjižnice v Celovcu v bodoče narediti manjši kulturni center. V načrtu imamo literarne večere in srečanja tako z mlajšimi kot starejšimi bralci, obogateno ponudbo Bralne značke, knjižne čajanke za otroke, prvo s koroško pisateljico Sabino Buchwald smo že uspešno izpeljali, čisto poseben projekt pa so Popki literature, ki smo ga pripravili v sodelovanju s Promladjo Volbankove ustanove, Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo, založbo Wieser in radiem Agora ter Društvom slovenskih pisateljev v Avstriji. Želimo namreč mentorsko, uredniško, finančno in promocijsko pomagati mladim koroškim literatom, ki pišejo v slovenščini, pri izdaji in promociji njihovih literarnih prvencev. Upam si trditi, da je to za koroške razmere naravnost revolucionaren korak, in upam si upati, da bomo to tudi res znali in zmogli izpeljati. Prva tri literarna imena in prvi trije prvenci bodo med nami že za letošnji osrednji slovenski kulturni praznik.

Kako komentirate literarno ustvarjalnost na Koroškem?

Zanimiva, živa, živahna, vsebinsko pestra, tudi s prihodnostjo. Predvsem pa dvojezična, kar omogoča nenehen, dejaven in spoštljiv »pogled čez plot« med obema kulturama.

35

MED NAMI Slovenska izseljenska matica

Spomenik irskemu izseljenstvu Spomeniki predstavljajo zgodovino, kulturo in ljudi, ki so za določeno družbo pomembni in so jih zaznamovali. Irce in irsko državo je zelo močno zaznamovalo izseljevanje.

Ajda Rogelj Irska je v 19. stoletju doživljala veliko pomanjkanje in lakoto, posledično pa množično izseljevanje. Med leti 1820 in 1920 se je iz te države izselilo več kot 4 milijone ljudi, od katerih jih je 2,5 milijona odplulo iz pristanišča v Cobhu. V spomin na ta pomemben pojav iz irske zgodovine je država postavila poseben spominski center, muzej in spomenik izseljencem, ki ju najdemo na istem mestu, kjer so pred sto leti mnogi Irci zadnjič videli svojo rodno domovino.

Cobh – Queenstown

Spomenik irskemu izseljenstvu, na katerem so upodobljeni Annie Moore in njena brata. Annie Moore (18771923) je bila prva izseljenka, ki je leta 1892 v New Yorku prečkala znameniti Ellis Island.

M

noge evropske države, katerih pomemben del prebivalstva se je izselil predvsem v Severno Ameriko, imajo svoje spomenike in celo institucije (muzeje), ki prikazujejo usoden del njihove zgodovine. V tej in naslednjih izdajah revije bomo poskušali opisati nekaj takih primerov.

Začeli bomo z Irsko, od koder se je v preteklosti izselilo veliko prebivalcev.

Iz mesta Cobh (včasih Queenstown), ki leži na južni obali Irske, je v prejšnjih stoletjih odšlo milijone Ircev.

36

Mestece Cobh je bilo sredi 19. stoletja zaradi množičnega izseljevanja skoraj v celoti izolirano. Bilo je namreč pristaniško mestece, iz katerega so v širni svet odplule ladje, polne ljudi, ki so si v novem svetu obetali boljše življenje, oziroma v času največje lakote na Irskem predvsem preživetje. Mesto se je v tistem času imenovalo Queenstown in iz njegovega globokega pristanišča so odplule številne potniške ladje, med njimi na zadnjo pot tudi slavni Titanik leta 1912 in Lusitania 1915.

Dva spomenika Annie Moore

V počastitev vseh ljudi, ki so iz Cobha in z Irske odšli, so leta 1993 pred muzejem irske dediščine postavili bronast spomenik, na katerem so upodobljeni Annie Moore in njena brata, ki sta z njo odšla v ZDA. Annie Moore je bila leta 1892 prva izmed 12 milijonov evropskih izseljencev, ki so prispeli v ZDA in prečkali znameniti Ellis Island v New Yorku. Njena vloga je poosebljanje vseh tistih Ircev, ki so za njo ubrali podobno pot. S svojima mlajšima bratcema je pri 15 letih odšla iz rodne domovine in po 12 dneh na parniški ladji Nevada so pripluli v »Novi svet«. Zaradi svoje simbolne pomembnosti in povezanosti z milijoni drugih priseljencev stoji spomenik z njeno podobo in zgodbo tudi na Ellis Islandu. Tam ljudi spominja na pogumne odločitve in težke odhode milijonov priseljencev, ki so se zaradi različnih razlogov odločili oditi iz svoje domovine.

Pri odkritju spomenikov v Cobhu in na

Ellis Islandu je takratna irska predsednica, Mary Robinson, povedala, da ta pomenita trdno zvezo med Irsko in ZDA, simbol Annie Moore pa predstavlja vse tiste priseljence, ki so prispevali k bogati raznolikosti ZDA.

Irsko-ameriška skupnost

V ZDA ljudje z irskim poreklom ohranjajo zavest o svoji dediščini, njihova irsko-ameriška skupnost pa je druga največja (za nemško-ameriško). Po raziskavi ameriških skupnosti, ki jo je opravil ameriški popisni urad leta 2008, približno 11,9 odstotka celotne ameriške populacije navaja irske prednike. Kot zanimivost: v zgodovini ameriških predsednikov jih je kar deset imelo irski izvor. Irsko-ameriški kulturni inštitut vsako leto podeljuje nagrado Annie Moore za tiste, ki so ustvarili največji prispevek k irski in/ ali irsko-ameriški skupnosti. Annino zgodbo, ki je podobna zgodbam drugih irskih izseljencev, sta v pesmi »Isle of Hope, Isle of Tears« (Otok upanja, otok solz) zapisala Brendan Graham in Ronan Tynan.

Cobh je tudi danes zaradi svoje globoke obale in enostavnega prihoda ladij in velikih križark izredno turistično mesto z bogatim »Heritage» centrom, v katerem je mestna in državna zgodovina predstavljena skozi razstave in vizualne prezentacije, pri čemer prevladuje izseljenska tematika.

Poleg Cobha pa sta na Irskem še dva spomenika izseljencem: v mestecu Omagh in Belfastu.

Kopija potniške karte, s katero so irski izseljenci iz Queenstowna odšli v New York.

MED NAMI Svetovni slovenski kongres

Ko ni več meja

Vprašanje kontinuitete slovenstva v času od zgodnjega srednjega veka do pomladi narodov

S

vetovni slovenski kongres je v Ljubljani pripravil 10. strokovno-znanstveni simpozij, ki se je tokrat osredotočil na osvetlitev slovenske zgodovine od zgodnjega srednjega veka do pomladi narodov. Z uglednimi strokovnjaki smo osvetlili številna vprašanja, ki zadevajo tako zgodovinsko kot jezikovno kontinuiteto zgodnjesrednjeveških Slovencev. Kot razpravljalci so na dveh okroglih mizah s svojimi prispevki sodelovali prof. dr. Igor Grdina, prof. dr. Janez Höfler, prof. dr. Marko Snoj, prof. dr. Alenka Šivic Dular, prof. Jakob Müller in mag. Silvo Torkar. Prispevek dr. Staneta Grande o Slovencih na Koroškem je zaradi njegove odsotnosti prebral predsednik Slovenske konference SSK Borut Korun, ki je celotni dogodek povezoval.

Poselitev Slovanov je večfazna, etnogenezo slovenskega naroda pa se postavlja nekako v 6. stoletje. S prihodom na današnje ozemlje, spojitvijo prišlekov s staroselci, sprejemanjem velikega dela njihove kulture, vendar z ohranjanjem svojega jezika, ki se je od takrat naprej razvijal na način, kot se ni noben drug slovanski jezik postajal je unikaten. Z njim smo, tako kot tudi vsi drugi današnji slovanski narodi, postali enkratni tudi Slovenci.

To je bil najbolj odločilen in najbolj prelomen čas naše zgodovine.

Pri poimenovanju Slovencev je treba najprej razmisliti o tem, kako in kdaj se tovrstno poimenovanje pojavi. Naši predniki so se na območju Alp naselili že v 6. stoletju – zanje se »neupravičeno« uporablja termin Alpski Slovani. Zagotovo so se sami imeli samo za Slovene, izraza Sloveni in Slovenci pa sta sinonima in povsem zamenljiva med seboj. Tujci so te prebivalce imenovali Karantanci oziroma Karniolci, odvisno od območja,

Luka Klopčič na katerem so bili naseljeni. O (ne) smiselnosti različnega poimenovanja naših prednikov je z duhovito primero spregovoril eden od udeležencev simpozija: »Moja stara mati je bila rojena leta 1910. Gledano dlakocepsko, takrat še ni bila ne mati še toliko manj stara mati. Kljub temu ne bomo rekli, da ta ženska, ki se je rodila tistega leta, ni bila moja stara mati.« Enako velja za naše prednike.

Karantanci so bili naši neposredni predhodniki in predniki, čeprav se jim niti sanjalo ni o današnjih Slovencih.

Tudi mi nimamo pojma o tem, kakšni bodo naši potomci po nekaj stoletjih.

Toda, ali je to zadosten razlog, da bi nekoč njih in nas poimenovali z različnimi imeni? Zagotovo ne! Naše prednike iz zgodnjega srednjega veka lahko zato mirno imenujemo za Slovence, saj je kontinuiteta tu jasna in nedvoumna, na tem ozemlju pa ni bilo nobenega drugega slovanskega ljudstva.

Zadnja nova dognanja zgodovinarjev to še dodatno potrjujejo, saj pod vprašaj postavljajo marsika-

tere dosedanje trditve o nastanku in razvoju Slovencev. Očitki gredo predvsem na račun Wolframovega gledanja na Karantanijo, ki jo je opisal kot plemensko skupnost in ji pripisal multietnično naravo; sosednji Karnioli in podobni skupnosti na območju Italije kljub zelo podobni sestavi tega ne pripisuje. Razlikovati moramo še med označevanjem in samooznačevanjem; prebivalci so sami sebe namreč označevali kot Slovene ali Slovence. Prav tako je že Primož Trubar (1555) govoril o slovenski deželi in ne deželah, torej je razumel deželo kot enotno, čeprav je bila razdeljena na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Istro. Še več, Trubar je za Slovence imel tudi tiste, ki so živeli pod Madžari, torej današnje Prekmurce in kajkavce.

Simpozija se je udeležilo nekaj več kot 50 ljudi, njegovo glavno sporočilo pa je, da Slovenci lahko upravičeno zagovarjamo neprekinjeno in svojevrstno etnogenezo na tem področju, katere osrednji element je jezik.

Ugledni strokovnjaki so osvetlili številna vprašanja, ki zadevajo tako zgodovinsko kot jezikovno kontinuiteto zgodnjesrednjeveških Slovencev.

37

MED NAMI Slovenija v svetu

Slovenci po svetu v času osamosvojitve Slovenije V okviru božično-novoletnega bazarja so 8. decembra lani na Osnovni šoli Riharda Jakopiča v Šiški in 20. decembra na Osnovni šoli Spodnja Šiška v Ljubljani proslavili 20-letnico slovenske samostojnosti.

Pavlinka Korošec Kocmur država, enakovredna vsem drugim državam po svetu. V Osnovni šoli Riharda Jakopiča so učenci Kaja, Zala, Jaka in Admir pri odprtju razstave recitirali dela izseljenskih avtorjev, kar še dodatno približuje delo Slovencev po svetu Slovencem v domovini.

Tako smo z razstavo, izseljensko prozo in poezijo učencem in staršem približali košček Slovenije v svetu.

Ob predstavitvi knjige novinarke Rosvite Pesek smo v decembru postavili tudi potujočo razstavo v kulturnem domu Antona Martina Slomška v Šentvidu pri Lukovici.

V nadaljevanju posredujemo nekaj utrinkov in odlomkov izseljenske poezije in proze, ki so jih učenci recitirali ob odprtju razstave.

Košček domovine, Martin Mizerit, 1951

S

tarši in vodstvi šol so z veseljem sprejeli razstavo Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije, kjer je nazorno predstavljeno, kako so si Slovenci na tujem prizadevali, da bi bila Slovenija čimprej priznana kot suverena

38

Daleč, daleč v tujini dedek razlaga svojemu vnuku: »No, glej: ni samo zemlja, kjer smo mi doma, naša domovina. Naša domovina je tudi jezik, ki ga tam govorijo – naš materni jezik. Naša domovina so tudi pesmi, ki odmevajo po naših gorah in dolinah – naše lepe slovenske pesmi.

In je naša domovina tudi vera, ki smo jo prejeli od naših prednikov. Vse to in še mnogo več je naša domovina.

Dokler govorimo naš materni jezik, dokler prepevamo naše lepe slovenske pesmi, dokler imamo v naših dušah vero naših dedov, vse dotlej

nosimo s seboj košček domovine. In – lahko mi verjameš – najlepši košček naše domovine.«

Domov, Ivan Korošec, 1985 Kako rad bil bi domá, kjer naša beseda zvení, kjer so gore kraljične in reke srebrne vezí; kjer bori šumé in griči, gozdovi in trave ... kjer prjatelji trohné.

Kako rad bi bil domá, kjer je hiša domača ... Čeprav dom je razdrt in nima več strehe zame – berača.

Kako rad bil bi domá, da šel bi v gore, kjer šumeči gozdovi šepetajo spomine.

Da tam bi spočil se od dolge ceste tujine.

To je moj srečen dan, Gregor Papež (prevod Milena Ahčin) To je moj srečen dan, si rečem, ko grem čez prag kateregakoli slovenskega doma in srečam tiste, ki so kot jaz.

Hodil sem po mnogih krajih in iskal tišino v votlinah na obali ali trkljal kamne po hribu in hodil sem pod sonci daljnih planjav in pod lunami, ki so se gugale v morju, počasi sem hodil pod težo ogromnih nebesnih svodov in hitro med ulicami velikih mest, vendar vedno in povsod sem bil neizbežno tujec, ki pleše po tujem taktu in bije z drugimi srci, samo kadar se včasih vrnem k svojim in govorim in poslušam tiste redke slovenske besede, ki jih znam, si rečem: to je moj srečen dan.

MED NAMI Rafaelova družba

»Prav vsi udeleženci smo bili zavedni Slovenci« Utrinek z Višarskih dnevov mladih

M Ana Žužek

ini počitnice na čudovitih Svetih Višarjah, kjer te, kamor seže pogled, obkrožajo mogočne in strme gore, so bile imenitna izkušnja.

S fantom Markom in bratom Petrom smo se odločili in se letos prijavili prvič. Že prvi dan je minil v prijetnem vzdušju. Celodnevni smuki je sledila skupna večerja in večerna debata.

Gostja je bila gospa Mojca, ki v Argentini opravlja delo lektorice. Zanimivo je bilo poslušati njeno izkušnjo.

Po predavanju smo se pogovarjali tudi z njenim fantom, ki je Argentinec, govori pa tudi slovensko. Pripovedoval nam je različne dogodivščine, tako iz Slovenije kot Argentine. Vsekakor zanimivo.

Gospod župnik je v čudoviti cerkvi, ki je v neposredni bližini koče, daroval sveto mašo, tako da je bilo poskrbljeno tudi za našo duhovnost.

Drugi večer je sledilo predavanje o obisku v Argentini, ki so nam ga pripravili tisti udeleženci, ki so tam bili. Slišali in videli smo, da je slovenska skupnost tam res zelo aktivna, saj prirejajo številne kulturne prireditve na visoki ravni. Izvedeli smo tudi, da vsako soboto v slovenski šoli poleg argentinske dvignejo tudi slovensko zastavo. Mladim torej posredujejo zelo jasno sporočilo o tem, kako so taki rituali pomembni za narodno zavest, svojo izkušnjo obiska v Argentini pa je z nami delil tudi župnik.

Z Markom sva na kratko predstavila obisk pri sorodnikih v Clevelandu in

Barbertonu v zvezni državi Ohio. Slovenski izseljenci na območju Ohia so zelo aktivni v Slovenski pristavi, kjer imajo svoj kamp, bazen, kočo in prostor za prireditve, ki so čez leto zelo številčne in raznolike.

Tudi naslednji večer smo po predstavitvah debatirali. Všeč mi je bilo, da smo bili prav vsi udeleženci zavedni Slovenci, ki nam za obstoj našega jezika in razvoj države ni vseeno.

Menim, da se moramo prav mi, mladi, zavedati, kako pomembno je razpravljati in imeti jasno mnenje o ohranjanju slovenskega jezika.

Dnevi na Svetih Višarjah so minili v prijateljskem vzdušju. Pohvale gredo organizatorjem, saj je bila razdelitev dneva (čez dan smučanje, zvečer sveta maša in predavanje, debata) odlična zamisel.

Rafaelovo družbo sestavljajo ljudje, ki jim za našo Slovenijo še zdaleč ni vseeno. Druženja, kot so Višarski dnevi mladih, vsekakor prispevajo delce v mozaik, ki ga mladi gradimo s svojim prispevkom naši družbi, da se trudimo biti pošteni, odločni in da se zavedamo svojih korenin. Le drevo, ki ima močne korenine, bo namreč lahko obstalo, raslo in se razvijalo.

Udeleženci Višarskih dnevov mladih bi si želeli, da bi nasulo še malo snega.

Popravek: V prejšnji številki Slovenije danes se je v prispevku Argentinski utrinki zgodila neljuba vsebinska napaka. G. Dinko Bertoncelj živi v Bariločah in ne v Tukumanu, kakor smo zapisali. G. Bertonclju se iskreno opravičujemo. Uredništvo

39

ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na avstrijskem Koroškem

Zakon odklanjajo tisti, ki jim je namenjen

Morda naivno vprašanje za začetek, a vseeno: zakaj vlade oziroma njihovi strokovni sodelavci predlagajo, parlamenti pa pogosto sprejemajo zakone, ki jih zavračajo tisti, ki so jim namenjeni? Dilema se pojavlja tudi v razpravah o narodnostnem zakonu, ki ga bodo – tako vsaj kaže – poslanci avstrijskega parlamenta sprejeli v prvi polovici tega leta.

Ernest Ružič pravo, opozarja pred prenagljenimi odločitvami in predlaga temeljitejšo razpravo o osnutku novega zakona, ki so ga v uradu zveznega kanclerja pripravljali dve leti. Dr. Apovnik ugotavlja, da predlog izhaja iz prejšnjega zakona, h kateremu je imel več pripomb že tedaj, tako glede cenzusa (tedaj 25 odstotkov) pri postavljanju dvojezičnih topografskih napisov, kar je bilo pozneje spremenjeno v korist Slovencev, kot tudi zaradi pomanjkljivosti pri rabi slovenščine v uradih in upa, da koroški Slovenci ne bodo privolili v prenagljeno rešitev, kot so naredili ob topografiji. Na vprašanje, ali je v novem zakonu kljub vsemu zaznati napredek, dr. Apovnik letega vidi v določenih segmentih.

Vrste pobud slovenskih organizacij zakon ne upošteva. Proti osnutku zakona so tudi osrednje organizacije gradiščanskih Hrvatov, Hrvaško kulturno društvo v Železnem in Hrvaški akademski klub na Dunaju.

Pomembna pravica do kolektivne pritožbe

Predsednik Zveze slovenskih organizacij dr.

Marjan Sturm

Z

zakonom o narodnostnih skupnostih iz leta 1976 koroški Slovenci nikoli niso bili zadovoljni in so zahtevali spremembe ali v celoti nov zakon.

Ob sprejemu pred 35 leti se v razprave štajerski Slovenci še niso vključevali, ker niso imeli svoje organizacije, k novemu zakonu pa imajo pripombe in pomisleke enako kot Slovenci na Koroškem in Hrvati na Gradiščanskem. Resnih pripomb nimajo samo narodnostni politiki, marveč tudi stroka. Dr. Pavel Apovnik, strokovnjak za manjšinsko

»Predlog zakonskega osnutka temelji na protidiskriminacijskem načelu na osnovi zakona o enakopravnosti.« 40

Pritožbena pravica za organizacije je nadvse pomembna za slovensko narodno skupnost. Ker je zdaj nimajo, tudi ne morejo po pravni poti izterjati pravic, bodisi za skupnost ali za njenega posameznega pripadnika. Kaj to pomeni v praksi, je bilo očitno pri dvojezičnih napisih, ko je odvetnik Rudi Vouk lahko dosegel pritožbo pri ustavnem sodišču samo, če je naredil upravni prekršek. Denimo, da je z avtomobilom peljal skozi naselje hitreje, kot je označena omejitev hitrosti. Predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Marjan Sturm je v pogovoru za Novice, kakšna naj bi bila pravica do kolektivne pritožbe, povedal: »Predlog zakonskega osnutka temelji na protidiskriminacijskem načelu na osnovi zakona o enakopravnosti. Ta predvideva, da imajo reprezentativne organizacije

narodnih skupin, ki se po statutu še posebej zavzemajo za svoje interese na področjih kulture, jezika in izobraževanja pravico, da v imenu posameznika sprožijo pravne postopke za dosego pravic.«

Tudi po novem zakon ne bo enak za vse manjšine

Novi zakon je predviden tako za Slovence na Koroškem in Štajerskem, čeprav slednje le redkokdaj omenjajo, kot tudi za Hrvate na Gradiščanskem, vendar tudi poslej ne bo povsem enoten. Te razlike so bile že doslej, denimo, posebna šolska zakonodaja za Koroško in posebej za Gradiščansko, medtem ko tudi tu štajerskih Slovencev ne omenja nihče.

Predsednik ZSO dr. Marjan Sturm v osnutku vidi še nekaj ustreznih rešitev, in sicer ustanovitev foruma predsednikov in podpredsednikov manjšinskih sosvetov, v katerem bi usklajevali vprašanja, aktualna za vse manjšine. Nič ni narobe, tako dr. Sturm, z novo definicijo pojma narodna skupnost, kajti predlog se zgleduje po logiki Sveta Evrope, ki je v okvirni konvenciji za zaščito nacionalnih skupnosti uvedel pojme medkulturni dialog ter spoštovanje in razumevanje med manjšino in večino. Zato govori osnutek Urada zveznega kanclerja pri definiciji o narodnih skupinah, jih imensko navaja in s tem v bistvu zaključi število manjšin.

Dilema iz uvoda ostaja: zakaj parlament ne bi sprejel zakona, s katerim bi soglašali koroški in štajerski Slovenci in tudi gradiščanski Hrvati?

Ali niso boljši državljani zadovoljni državljani? Bo kdaj politika sposobna ravnati v tem duhu? Kajti če se vrnemo k lanskemu postavljanju dvojezičnih topografskih napisov na Koroškem: le kaj bi kdo zgubil, če bi jih postavili 50 več in, če bi jih 5 ali 10 postavili na Štajerskem?

ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na Madžarskem

Besede našega pozdrava so vesele!

Ob pisanju o porabskem Knjižnem daru moramo omeniti nekaj letnic: 1986. je izšel prvi Slovenski koledar, 1992. je Slovenski koledar prvič izdala Zveza Slovencev, 1998. se je po zgledu na Koroško koledarju in praznični številki Porabja pridružila leposlovna knjiga slovenskega avtorja, roman Érd, 2010. pa so Slovenski koledar preimenovali v porabskega.

K

Ernest Ružič

Prvi Slovenski koledar je bil vizionarsko dejanje

Prvi Slovenski koledar je bil po obsegu skromen, po pomenu obsežen in vizionarski, kajti kar pet let vnaprej je naznanjal samostojno pot, po kateri je potlej stopila slovenska manjšina na Madžarskem. Zgodilo se je nekaj, česar se tedaj niti pobudniki o samostojni publikaciji niti narodnostni politiki v Budimpešti še niso povsem zavedali. Zgodovinske spremembe so se zgodile šele jeseni leta 1990, ko je bila ustanovljena prva samostojna organizacija, Zveza Slovencev na Madžarskem. Že pri nastanku prvega Slovenskega koledarja, ki so ga uredili v Budimpešti, je sodelovala Marijana Sukič, ki je za letnik 1992 prevzela uredništvo v Monoštru. Prenos sedeža uredništva se je zgodil skoraj sočasno z izidom prve številke časnika Porabje, 14. februarja 1991.

Avtorji iz Porabja in Prekmurja

V Slovenskem koledarju objavljajo domači avtorji in avtorji iz Prekmurja. Vsebina je raznolika, prilagojena potencialnim bralcem. Če pregledamo letošnjo publikacijo, je razdeljena na koledarski del, uvodnik Leto sprememb, sledijo prispevki na temo Porabje, potem Razprave in študije, Piše mladi rod, Ljudje in usode, Po doleh in bregeh, Literatura, Cerkev v Porabju, V fotografijah – kar sto oziroma skupaj 260 strani.

Prispevki so napisani – velja za vse letnike – v knjižnem jeziku in narečju, ki je porabskim bralcem srednje in starejše generacije najbližje in najbolj razumljivo. Koledar je do letnice 2009 urejala Marijana Sukič, od tedaj je urednik Karel Holec, ki se je odločil za preimenovanje iz Slovenskega v Porabski koledar, koncept in vsebino je ohranil in k sodelovanju pritegnil nove avtorje z obeh strani meje.

Knjižni dar po zgledu na Koroško

Po zgledu na Koroško se je Zveza Slovencev leta 1998 odločila za Porabski knjižni dar, ob koledarju je naročnikom časnika Porabje ponudila še leposlovno delo, roman Érd Ernesta Ružiča. K sofinanciranju je pritegnila ministrstvo za kulturo (minister Jožef Školjč), kajti v nasprotnem primeru projekta ne bi uspeli izpeljati, kakor brez avtorjev iz Slovenije ne bi bilo Knjižnega daru. Med porabskimi Slovenci je malo pisateljev oziroma sta za zdaj (znana) samo dva: Karel Holec, ki je v Knjižnem daru objavil Andovske zgodbe – Andovske prpovejsti (2003) in Francek Mukič, ki je leta 2005 objavil v narečju prvi porabski roman Garaboncijaš – Črnošolec, leta 2011 drugi roman v narečju Vtrgnjene korenjé – Strgane korenine. Letos je avtor romana Ostani z mano, duša moja – Ostani z menov, düša moja Dušan Šarotar, sicer so doslej objavljali Feri Lainšček,

Foto: Ernest Ružič

akor so imeli Slovenci na Madžarskem več ustanov skupaj s hrvaško in srbsko manjšino – povezovala jih je Demokratična zveza južnih Slovanov – tako je bilo tudi s koledarjem, razdeljenim na tri dele za tri manjšine.

Ko so se sredi osemdesetih let začeli nakazovati zametki političnih sprememb in je postajala partijska politika popustljivejša, so mladi porabski izobraženci (Marijana Sukič, Jože Hirnök, Katarina Hirnök, Marija in Francek Mukič) ob podpori starejših, izkušenih kadrov, uspeli s pobudo za samostojni Slovenski koledar, ki je izšel z letnico 1986. Porabske želje je podprl zadnji, zdaj že pokojni generalni sekretar dr. Marin Mandić: »V imenu DZJS na Madžarskem prisrčno pozdravljam vse bralce Slovenskega koledarja in vse naše Slovence. Besede našega pozdrava so vesele, tem bolj, ker so v tej obliki in s tem namenom prvič poslane porabskim Slovencem.«

Milan Vincetič, Ernest Ružič, Karolina Kolmanič … Leposlovna dela izhajajo v sodelovanju z Založbo Franc – Franc v zbirki Med Rabo in Muro (urednik Franci Just). Knjižni dar je lepo sprejet med okoli 700 naročniki Porabja na Madžarskem, Porabski koledar pa razpošljejo tudi na blizu sto naslov v Sloveniji.

Urednik Porabskega koledarja Karel Holec, sicer novinar Porabja in avtor Andovskih zgodb – Andovskih prpovejsti (2003).

Mejniki v Slovenskem in Porabskem koledarju ter letošnji roman Dušana Šarotarja Ostani z mano, duša moja – Ostani z menov düša moja (v narečje sta delo prestavila Milan Vincetič in Marijana Sukič).

41

ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Postopno do vidne dvojezičnosti

O štajerskih Slovencih je bilo vrsto let malo znanega v Sloveniji.

Nekateri, predvsem deželni politični krogi v Gradcu, so celo uradno zanikali njihov obstoj, čeprav jim po 7. členu avstrijske državne pogodbe gredo enake pravice kot Slovencem na Koroškem in Hrvatom na Gradiščanskem.

Z

adnji dve desetletji, posebno po ustanovitvi krovne organizacije in odprtjem kulturnega doma, Pavlove hiše v Potrni, so se razmere spremenile, čeprav še vedno ne dovolj oziroma na raven, kakršno bi morali imeti štajerski Slovenci kot uradno priznana manjšina v Avstriji. O aktualnih temah smo se pogovarjali s predsednico KD člen 7, mag. Suzanne Weitlaner.

Leto 2011 je bilo uspešno za Slovence na Štajerskem, ni pa bilo idealno. Veliko pozornosti ste namenili obletnici rojstva in smrti dr. Avgusta Pavla; v Kulturnem domu Pavlovi hiši se je zvrstilo večje število predvsem kulturnih dogodkov, ki so bili dobro obiskani z obeh strani meje, ker so z mednarodno priznano kakovostjo presegli lokalne meje. K pouku slovenskega jezika se je prijavilo rekordno število učenk in učencev. Manj zadovoljni ste lahko z rešitvami, na katere ne morete vplivati, saj so ob postavljanju novih dvojezičnih topografskih napisov na Koroškem Štajersko popolnoma zaobšli. Res je, da uradnih pogojev

42

(cenzus 17 odstotkov Slovencev oziroma toliko slovensko govorečih prebivalcev) za dvojezični napis, recimo Laafeld/Potrna nimate.

Lansko leto je bilo naporno, toda zelo uspešno. Po večletnih prizadevanjih poteka v Gradcu pouk slovenščine kot materinščine in otroci, starši in učiteljica so zelo delavni.

Krajevne table so odvisne od dveh strani, od ustreznega zakona in pripravljenosti ljudi, da jih sprejmejo.

Po moje bi morali upoštevati dvo- ali večjezičnost povsod, kjer je, ne glede na število govorcev, vendar je to za zdaj idealistični pristop. Predlog novega manjšinskega zakona opozarja občine in javne ustanove, naj podpirajo ohranjanje manjšinskega jezika z dvo- ali večjezičnimi napisi, vendar gre za dobro voljo in ne za zahtevo. Pri nas smo z dobro voljo že storili marsikaj in zdaj vidim pri županih Radgone in Radgone-okolice pripravljenost za sodelovanje in morda bomo dobili dvojezičnost na obeh straneh meje.

Kaj menite o manjšinskem zakonu, ki ste ga omenili, in do katerega so kritični koroški narodnostni politiki in tamkajšnji ugledni pravniki? Enako je med Hrvati na Gradiščanskem…

Omenjene pripombe in kritične misli manjšincev so upravičene,

Foto: Ernest Ružič

Mag. Suzanne Weitlaner, predsednica KD člen 7 za avstrijsko Štajersko.

Foto: Ernest Ružič

Ernest Ružič čeprav je res, da so stališča različna.

Pričakovanja z novim zakonom so velika, želja seveda je, da bo v korist manjšinam. Za nas in verjetno tudi za druge bi bila pomembna sprememba manjšinskega šolskega zakona, kar se verjetno ne bo zgodilo. Čeprav je najprej kazalo drugače, bo tudi nova slovenska vlada Janeza Janše ohranila ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Kako ocenjujete sodelovanje s Slovenijo, bi morali slovenski politiki na srečanjih z avstrijskimi kolegi odločneje zastaviti besedo za Slovence na Štajerskem?

Ohranitev ministrstva se mi zdi pomembna. Naše sodelovanje s Slovenijo in Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo dobro in želim, da bi bilo enako naprej, kajti izpeljali smo več projektov, ki jih brez pomoči iz Ljubljane ne bi uspeli. Pred srečanji z avstrijskimi kolegi so nas slovenski politiki vedno povabili na pogovor, da smo skupaj s koroškimi Slovenci predstavili svoja stališča in predloge. Mislim, da so slovenski politiki vsaj del naših predlogov upoštevali v dvostranskih pogovorih.

Kaj lahko pričakujemo na medijskem področju. Bo letos v Gradcu začelo Ernest Ebenšpanger, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije, ki sodeluje s štajerskimi in porabskimi Slovenci; akademik dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu v vladi Boruta Pahorja; Drago Vogrinčič, župan občine Cankova, rojstnega kraja dr. Avgusta Pavla, in mag. Suzanne Weitlaner, zbrani na Cankovi.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Foto: Ernest Ružič

Slovenci na Hrvaškem

V prostorih Pavlove hiše v Potrni/ Laafeldu so razstave, kakršnih ni daleč naokoli, zato jih pride pogledat večje število obiskovalcev iz Maribora, Gradca in Pomurja.

delati slovensko uredništvo, ki bo poročalo o štajerskih Slovencih v TV oddaji Dober dan, Koroška - dober dan, Štajerska! in s prispevki sodelovalo v radijskem programu Radia Agora? Zdaj o dogajanju dovolj skrbno poročajo v TV oddaji.

V prvi polovici bo začel delovati pretvornik v kraju Sobota/Soboth, ki bo zagotavljal slišnost Radia Agora na zahodnem delu Štajerske, potem naj bi postavili še dva oddajnika, da bo radijski signal segal do Radgone/ Radekersburaga. TV ekipa bo še naprej poročala o naših dogodkih, kako bo z radijskimi sodelavci, ta čas ne vem. Še nekaj poudarkov iz letošnjega programa Pavlove hiše?

Začeli bomo 9. marca z razstavo »Krkavče«, ki jo bo odprl slovenski veleposlanik Aleksander Geržina.

Naš dolgoletni predsednik Branko Lenart, ki je tudi umetniški fotograf, je v osemdesetih letih večkrat obiskal vasi v Istri in s kamero zabeležil tamkajšnje življenje. Pavlova hiša bo vključena v program literarnega Festivala ljubezni, ki bo sicer na Negovi.

Pripravljamo dvojezično knjigo za Znanstveno zbirko o slovenski pisateljici Josipini Turnograjski, ki je pokopana v Gradcu, pripravili bomo tradicionalno srečanje pevskih zborov in sodelovali v programu festivala Štajerske jeseni. V Gradcu bomo nadaljevali s slovensko - nemškimi literarnimi večeri pod naslovom »Drugačne strani in strune«. To je okvirno, podrobnosti bomo objavili na naši spletni strani.

Nadaljevali bomo s sodelovanjem s Porabjem in Cankovo, ker nas je še bolj povezalo lansko Pavlovo leto.

Letošnji skupni projekt je natis Pavlove prekmurske slovnice v slovenskem in angleškem jeziku. Še naprej bomo v pomoč pri pouku slovenskega jezika, pri organizaciji jezikovnih seminarjev in na drugih področjih, tudi političnih, kjer bomo dodali svoj prispevek v razpravah o Slovencih na Štajerskem.

Slovenščina na varaždinski gimnaziji

Pouk slovenskega jezika in kulture na Hrvaškem ne poteka zgolj v slovenskih društvih in v šolah za tuje jezike, temveč so ga nedavno vključili tudi v redni šolski program.

Goran Ivanović, STA

D

ruga varaždinska gimnazija je prva na Hrvaškem, kjer se slovenski jezik in kulturo učijo pri rednem pouku.

Začeli so 1. decembra lani, profesor Miroslav Gradečak pa zaenkrat uči 77 dijakov, ki so izbrali slovenščino kot dodatni predmet.

Začetne stopnje slovenskega jezika se učijo dijaki vseh letnikov.

Hrvaška in Slovenija uspešno sodelujeta na mnogih področjih, izobraževanje je vsekakor eno tistih, ki dodatno povezuje ljudi z obeh strani meje. Projekt so začeli v Varaždinski županiji, ki meji s Slovenijo. Je ena izmed najbogatejših županij na Hrvaškem, med 185.000 prebivalci pa je približno tri odstotke Slovencev.

Pouk slovenskega jezika in kulture v šolskem programu je predlagal Svet slovenske narodne manjšine Varaždinske županije, ki so ga podprli hrvaško in slovensko ministrstvo za izobraževanje, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Varaždinska županija.

“Zelo lepo se je začelo. Ambiciozni smo in si ne želimo, da bi šlo le za tečaj slovenskega jezika, temveč za del rednega pouka, ker imamo dovolj potenicalov,” je za Slovenijo danes povedala voditeljica projekta Barbara Antolić-Vupora, ki je tudi predsednica Sveta slovenske narodne manjšine v Varaždinski županiji in podpredsednica Slovenskega kulturnega društva Nagelj.

“Kljub temu da je vsak začetek težak, smo

s potekom pouka zadovoljni,” je še dejala Antolić-Vuporjeva.

Vseh 77 dijakov je pred božičem lani dobilo brezplačne učbenike od slovenskega ministrstva za šolstvo in šport, ki jih je na varaždinsko gimnazijo pripeljala delegacija ministrstva na čelu z vodjo službe za mednarodno sodelovanje, Romanom Mauriceom Grudnom. Gre za učbenike, ki so ocenjeni kot najbolj ustrezni za pouk slovenskega jezika, izbrali pa so jih na podlagi testiranja ravni znanja dijakov. Delo profesorja Gradečaka financira hrvaško ministrstvo, obstajajo tudi načrti o poglobitvi partnerstva in sodelovanja v okviru programov mobilnosti profesorjev in dijakov ter študijskih potovanj v Slovenijo. Cilj je, da bi hrvaški dijaki čim bolje spoznali slovenski jezik, kulturo in zgodovino, na ta način pa tudi razširili svoja obzorja.

Antolić-Vuporjeva je napovedala, da bo SKD Nagelj konec februarja v Varaždinu pripravilo kulturni program, na katerega so povabljeni tudi učenci in dijaki iz drugih šol v Varaždinski županiji, ki so zainteresirani za redni pouk slovenskega jezika v njihovih osnovnih in srednjih šolah. Pričakuje približno 500 šolskih otrok iz cele županije.

“Počakajmo, da bomo skočili in potem povedali hop,” je dejala Antolić-Vuporjeva, ki ne skriva optimizma, da bo projekt zaživel v več šolah v omenjeni, v prihodnosti pa tudi v drugih hrvaških županijah, ki mejijo s Slovenijo, od Međimurske do Istrske.

Pročelje Druge varaždinske gimnazije

43

ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci v Italiji

Z dobrimi izkušnjami v nov mandat 14. kongres stranke Slovenska skupnost Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Č

lani stranke Slovenska skupnost, ki se predstavlja kot edina avtohtona politična stranka Slovencev v Italiji in želi postati zbirna stranka vseh tamkajšnjih rojakov, so za slovesni začetek svojega kongresa izbrali Devinski grad. Vsebinsko soočenje opravljenega dela in strankine prihodnje načrte pa so nadaljevali v Bazovici na Tržaškem Krasu, kjer so izvolili tudi nova strankina delovna telesa. Predsednica je postala Fulvia Premolin, županja tržaške občine Dolina, ki je med strankinimi nalogami na prvo mesto postavila celovito skrb za slovensko narodno skupnost, še posebej pa za vrednote, na katerih temelji Slovenska skupnost. To so materni jezik, narodna pripadnost in zemlja, ki naj pravo mesto najdejo tudi med mlajšimi generacijami.

Uspešen mandat

Zadnji triletni mandat stranke je njen stari in novi deželni tajnik Damjan Terpin ocenil kot uspešen.

Pohvala velja delu poslanca Slovenske skupnosti v parlamentu Furlanije Julijske krajine Igorju Gabrovcu, podpredsednici Goriške pokrajine Mari Černic, v stranki pa so zadovoljni tudi s svojim deležem v volilni zmagi levosredinske naveze v Trstu in z zmago župana Roberta Cosolinija. Stranka se je politično povezala z Demokratsko stranko in tako bo tudi na spomladanskih občinskih volitvah v Gorici. Sodelovanju so naklonjeni

44

tudi v italijanski stranki, je v Devinu poudarila njena evropska poslanka Debora Seracchiani, ob obojestranskem spoštovanju, seveda.

Slovenska skupnost v Gorici je veliko svojih moči namenila prizadevanjem za ohranitev obstoječih rajonskih svetov v občini. Desnosredinska uprava bi zaradi varčevanja od desetih obdržala le štiri, vendar sprememba posega v narodnostne pravice, ki jih že od leta 2001 določa državni zaščitni zakon za Slovence.

Kljub temu pa slabo kaže, je priznal strankin predstavnik Julijan Čaudek in še, da jim najverjetneje ostaja le še iskanje pravične rešitve po sodni poti.

Za delovnim omizjem predvsem o financiranju

Med prednostnimi nalogami novega mandata Slovenske skupnosti je oblikovanje delovnega omizja pri italijanski vladi, za katerim bi se Rim, Trst in slovenska narodna skupnost dogovorili o najprimernejših rešitvah vrste aktualnih narodnostnih vprašanj. Mednje sodijo naprej sistemska ureditev financiranja organizacij in ustanov Slovencev v Italiji, ki so zadnja leta pri tem odvisni predvsem od dobre volje vladajoče politične naveze. Zatem bo na vrsti šolstvo s slovenskim učnim jezikom. Stranka je s pomočjo senatorjev s Tirolske v parlament že vložila osnutek zakona. Potrebna pa bo tudi sprememba volilne zakonodaje tako, da bi skladno s 26. členom državnega

zaščitnega zakona Slovencem omogočila olajšano oziroma zagotovljeno mesto v parlamentu.

Sodelovanje z bivšo slovensko vlado Boruta Pahorja je tajnik stranke Terpin dobro ocenil. Enako pričakuje z novo Janševo vlado, pri čemer je posebej pohvalil dejstvo, da naj bi ohranila ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zbrane na kongresu Slovenske skupnosti so pozdravili številni gostje iz domače Furlanije Julijske krajine in tudi matične Slovenije. Med njimi sta bila predsednika deželne vlade Renzo Tondo in državnega zbora Gregor Virant, slednji na svojem prvem obisku v tej vlogi izven državnih meja. Prišel je s prijetnimi občutki, je povedal, in še: »Zavedam se, da so rojaki pomemben del slovenske narodne identitete in pomemben glasnik slovenstva. Spoštujem in občudujem pogum, ki so ga skozi zgodovino izkazali pri ohranjanju ljubezni do slovenskega jezika, kulture in identitete.« Stranka Slovenska skupnost kljub nekaterim osamljenim predlogom za spremembo ohranja ime. Še naprej si bo prizadevala postati zbirna politična stranka vseh Slovencev v Italiji, saj je v njej, po besedah bivšega predsednika Rafka Dolharja, dovolj prostora za ljudi različnih svetovnih nazorov. »Ti niso najpomembnejši!

Pomembna je narodna pripadnost in obramba interesov slovenske narodne skupnosti.«

ŠPORT Slovenska športna zveza

»Šport je magnet za mlade Korošce!«

Slovensko športno zvezo v Celovcu, pomemben dejavnik znotraj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, že dve desetletji zapored vodi Marijan Velik. Po že šesti zaporedni izvolitvi na mesto predsednika zveze smo ga poprosili za pogovor o tej in o športni dejavnosti na slovenskem Koroškem nasploh.

Blanka Markovič Kocen Kaj vam vnovična izvolitev osebno pomeni in kakšen razvoj je Slovenska športna zveza (SŠZ) doživela v zadnjih dveh desetletjih?

Ker sem od svoje zgodnje mladosti zelo povezan s športom, je zame samo po sebi umevno, da svoje izkušnje na področju športa posredujem tudi kot funkcionar. Predvsem pa me veseli, da se je Slovenska športna zveza razvila v pomemben dejavnik znotraj slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Šport je danes ena najbolj živih dejavnosti koroških Slovencev, pravi magnet za mlade in vedno nov izziv tudi za organizacijo, ki jo vodim sedaj že več kot dve desetletji.

Koliko časa sicer že deluje zveza in s kakšnimi nameni je bila ustanovljena?

Leta 2009 smo praznovali 60-letnico naše krovne športne zveze, leto 1949 pa imamo za zibelko organiziranega športa na Koroškem, saj so zagnani športni delavci tedaj ustanovili Slovensko fizkulturno zvezo, ki je z velikim zanosom prirejala prva tekmovanja in spodbudila športni razvoj med koroškimi Slovenci.

Koliko klubov združuje in koliko članov ima?

Danes je v Slovensko športno zvezo vključenih 29 klubov in športnih društev s približno 3000 aktivnimi športnicami in športniki, za katere skrbi več kot 350 funkcionarjev in športnih delavcev. Prav tem prostovoljcem velja moja največja zahvala, kajti brez njih naša krovna organizacija ne bi mogla delovati tako uspešno.

Kako ste vi osebno povezani s športom? Šport me spremlja vse življenje.

Veljal sem za enega najbolj nadarjenih nogometašev svoje generacije na Koroškem in igral kot eden prvih koroških Slovencev v vseh koroških reprezentancah, od mladinske, juniorske in članske amaterske, ki je tedaj sodelovala na prvenstvu vseh

avstrijskih zveznih dežel. Imel sem tudi številne ponudbe iz avstrijske prve lige, ostal pa sem zvest Slovenskemu atletskem klubu, s katerim sem kot kapetan žel lepe uspehe v avstrijskem pokalu in eno leto igral celo v drugi najvišji avstrijski ligi. Pri 26-ih letih sem še enkrat imel priložnost igrati v Bundesligi, a sem se konec koncev odločil za službeno kariero in dal prednost ORF-u (avstrijski radioteleviziji) ter postal športni novinar v slovenskem uredništvu v Celovcu, katerega vodja sem postal leta 2003.

Imel sem tudi dobro »ročico« za namizni tenis, bil pri petnajstih državni podprvak in večkratni koroški prvak, a sem se nato posvetil le še nogometu.

Na katere športne uspehe zveze v zadnjem obdobju ste najbolj ponosni?

Vsak narod je imel in ima svoje športne junake in tudi koroški Slovenci jih imamo! Zelo ponosni smo na svetovne prvake in celo olimpijske zmagovalce iz vrst športnega kluba Zahomc v smučarskih skokih in športnega društva Šentjanž v alpskem smučanju. V zadnjem času pa se je Tomaž Druml, član športnega društva Zahomc in mladinski svetovni prvak iz leta 2008, razvil v enega najboljših nordijskih kombinatorcev, Dunja Zdouc iz Sel je nova obetajoča zvezda v ženskem biatlonu, Milan Sima v namiznem tenisu, prav v vrh avstrijskega hokeja na ledu pa sodita Paul Schellander (KAC) in Martin Oraže (Vienna Capitals). Svojo bleščečo športno kariero je 2010. zaključil kolesar-profesionalec Peter »Paco« Wrolich, ki je nastopil na OI

Marijan Velik, predsednik SŠZ: »Šport je danes ena najbolj živih dejavnosti koroških Slovencev, pravi magnet za mlade in vedno nov izziv tudi za organizacijo, ki jo vodim že več kot dve desetletji.«

se nadaljuje na strani 46

45

ŠPORT Kako svoje člane in širšo javnost seznanjate s svojim delom in dejavnostjo?

Za to skrbi predvsem naš poslovni tajnik Ivan Lukan, ki je pravi motor in promotor naše krovne organizacije s polletnimi obširnimi športnimi bilteni.

Skorajda dnevno pa razpošiljamo tudi aktualne novice, ki jih objavljamo na večjezični spletni strani Slovenske športne zveze www.ssz.at.

nadaljevanje s strani 45

večnamenske dvorane v Celovcu in upam, da ga bomo s pomočjo uradne deželne in zvezne politike v doglednem času uresničili.

Ali in kako sodelujete s preostalimi športnimi organizacijami v slovenskem zamejstvu?

Zelo plodno je naše sodelovanje tako s športnimi organizacijami v Sloveniji, predvsem z Olimpijskim komitejem, Združenjem športnih zvez v Sloveniji, našimi rojaki v Trstu in Gorici ter Porabju, kot tudi pri nas na Koroškem, kjer smo se v zadnjem času uveljavili kot dober partner predvsem pri organizaciji čezmejnih športnih prireditev oziroma kot pomemben most med obema narodoma v deželi.

Kako se financirate?

Brez finančne podpore, ki jo za naše včlanjene klube dobivamo od Republike Slovenije, ne bi mogli tako uspešno delovati, saj nas uradna Avstrija ne priznava kot krovno organizacijo in od nje dobivamo le zelo skromna sredstva. Zato bi se na tem mestu rad zahvalil predvsem pristojnim pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvi in po svetu, ki dobro vedo, kako pomemben je šport za narodno skupnost.

Kakšni so cilji SŠZ v prihodnosti?

Tudi v prihodnje se bomo kot krovna športna organizacija vseh slovenskih in dvojezičnih športnih društev na Koroškem zavzemali za ploden razvoj slovenskega športa, predvsem pa za ohranitev slovenskega jezika, domače besede znotraj klubov. Zato bo eden glavnih ciljev izobrazba domačih trenerjev in športnih delavcev, največ pozornosti pa bomo seveda namenili mladini, ki je bodočnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Spletna stran SŠZ (www.ssz.at)

v Atlanti in Sydneyju, ter petkrat na sloviti pentlji po Franciji. Med ekipami je poleg nogometašev Slovenskega atletskega kluba in košarkarskega kluba KOŠ v zadnjih letih najbolj uspešna odbojkarska ekipa SK Posojilnica Aich/Dob, ki sodi v sam evropski vrh in je lani v pokalnem tekmovanju Challenge klonila šele v polfinalu proti močnemu turškemu klubu iz Izmirja.

S kakšno infrastrukturo razpolaga SŠZ, imate v načrtu kake nove projekte?

Infrastruktura je zagotovo naša največja hiba, na tem področju nas čaka še mnogo dela. Predvsem nas že dolgo zaposluje projekt nove

Na spletni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete.

Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu.

www.slovenci.si

46

Najdete nas tudi na Facebook profilu pod imenom Slovenija danes

Slovenski rokomet je po letu 2004, ko je osvojil srebrno kolajno na domačem evropskem prvenstvu, iz leta v leto drsel globlje v povprečje. Trend se je po sedmih letih končal in krivulja se je na januarskem EP v Srbiji, kjer je Slovenija osvojila šesto mesto, zasukala navzgor.

Peter Zalokar, Delo

Š

e bolj kot to pa je bila spodbudna igra, ki jo je prikazala pomlajena reprezentanca, v kateri je bilo sedem debitantov. Veliko zaslug za vzpon, ki vliva optimizem za še lepšo prihodnost, ima nedvomno selektor Boris Denič. V svojem debiju na velikem tekmovanju je 44-letni nekdanji vratar in trenerski samouk presegel veliko bolj uveljavljene predhodnike Noko Serdarušića, Kasima Kamenico in Mira Požuna, katerim je bil pomočnik in se je od njih tudi veliko naučil.

Slovenija je dosegla lepo uvrstitev, pa vendar ji 6. mesto ni prineslo ničesar razen ponosa. Za peto mesto, ki bi Slovence popeljalo v kvalifikacije za olimpijske igre v Londonu, je zmanjkal en gol proti Makedoniji. V zadnji sekundi je priložnost zapravil Sebastian Skube. Kako ocenjujete vse skupaj zdaj, ko je že minilo nekaj časa od razburljivih dogodkov v Srbiji, ki so Slovence prikovali pred male zaslone, mnoge pa tudi privabili v nekdanjo bratsko republiko?

Naj to priložnost izrabim, da se zahvalim navijačem, ki so nas tako glasno spodbujali v Vršcu in v manjšem obsegu tudi v Novem Sadu in Beogradu. Glede naših predstav lahko rečem, da sem z vsem zelo zadovoljen. Ne samo da smo pomladili reprezentanco, z njo smo se uvrstili na EP in naredili dober rezultat. Glavnega cilja, nadaljevanje boja za OI v Londonu, res nismo uresničili, toda letvica je bila postavljena zares visoko in nimamo česa obžalovati. Usoda je pač hotela, da smo odigrali sedem ur ro-

Foto EHF

ŠPORT

Boris Denič, selektor slovenske rokometne reprezentance

»Ničesar ne obžalujem, gledam le naprej« kometa, pa je na koncu o vprašanju biti ali ne biti odločala ena sama žoga. Skubetu ne moremo ničesar očitati, vse je storil, kot je bilo prav, a ga je izdala športna sreča in žoga je zadela vratarja.

Sreča pa vas je spremljala v prvem delu v Vršcu in nadaljevanju v Novem Sadu, kjer sta bili samo dve zmagi proti Islandiji in Madžarski dovolj, da ste se borili za peto mesto. Proti Norveški, Hrvaški, Franciji, Španiji in nazadnje proti Makedoniji ste izgubili. Ne sliši se ravno prepričljivo…

Ali pač?

Poraz se od poraza lahko močno razlikuje. Niti en tekmec nas ni nadigral in proti vsakemu smo imeli priložnost zmagati. Dobili pa smo tisti tekmi, ki sta bili zares pomembni in tukaj se vidi značaj ekipe. Poleg tega smo imeli najbolj učinkovit napad na EP, igrali smo lep, sodoben in hiter rokomet, kar so priznali vsi udeleženci. To je znak, da smo na pravi poti. Res pa je, da zdaj ni več vrnitve v čase, ko nismo imeli rezultatskega pritiska. Pokazali smo, da se lahko merimo z vsakim in to moramo stalno potrjevati.

Naslednji izziv za vas bodo kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Španiji 2013. Slovenija je izpustila zadnji dve SP in lepo bi se bilo vrniti na svetovno sceno. Junija se boste merili s Portugalsko. Kako ocenjujete žreb?

Težko je reči, ali je bil ugoden ali ne. Dejstvo je, da bi lahko bilo slabše.

Menim, da smo od Portugalske boljši in želim si zmagati na obeh tekmah.

Upam samo, da bodo moji igralci zdravi, tudi Jure Natek in Nenad Bilbija, ki ju v Srbiji zaradi poškodb ni bilo. Sveži po dolgi sezoni gotovo ne bodo.

V reprezentanci se vse vrti okrog kapetana Uroša Zormana, ki je bil izbran v idealno sedmerico EP kot najboljši srednji zunanji igralec.

To je bilo veliko priznanje za Uroša.

Tudi Dragan Gajič bi si zaslužil mesto v idealni sedmerici na desnem krilu.

Zorman je dobil nagrado za življenjsko delo, vrsto let je bil eden najboljših rokometašev v Evropi in zdaj je dobil tudi uradno potrditev. Zelo sem vesel zanj. Če se ozrete nazaj, bi kakšno stvar spremenili?

se nadaljuje na strani 48

47

ŠPORT

Ne. Nobenega drugega igralca ne bi poklical in v ničemer ne bi spreminjal sistema.

Ogrodje ekipe je znano, prav tako sistem igre. Kje so še rezerve za še en korak v svetovni vrh?

Rezerve so v izkušnjah, ki pomenijo zmanjšanje števila tehničnih napak in boljšo realizacijo strelov, zlasti v odločilnih trenutkih. Za fanti je sedem tekem, na katerih so se lahko veliko naučili. Imamo dobro zmes izkušenj in mladosti. Prve prinašajo stabilnost, druga pa premika meje.

Pogosto se je Slovencem dogajalo, da jih je že en poraz tako vrgel iz tira, da se niso več sestavili. Tokrat se to ni zgodilo, čemu?

Odločeni smo bili, da gremo iz tekme v tekmo ne glede na razplet.

Učili smo se tako iz zmag kot porazov. Nisem dovolil, da bi se vlekli repi iz prejšnjih tekem. V vsako smo šli s čisto glavo. Enako je veljalo tudi po zmagah. Nismo se prepustili evforiji.

Nekoč ste bili kot sod smodnika in imeli težave z disciplino, na EP pa ste bili precej mirni, če odštejemo dvominutno kazen zaradi ugovarjanja.

Kaj se je spremenilo?

Vsi se z leti spreminjamo. Tudi jaz sem bil veliko bolj vročekrven, kot sem zdaj. Pustimo to, kar se dogaja v meni. Tega ne kažem več navzven kot nekoč. Spoznal sem, da lahko ekipi bolj pomagam, če sem miren, kot pa če izgubljam živce in igralce pustim na cedilu.

Veliko naših igralcev prihaja iz slovenske lige. Je ta dovolj kakovostna?

Moramo biti realni, večina reprezentantov prihaja iz treh klubov, v katerih se dobro dela. Ampak prelahko prihajajo do zmag. Koper, Gorenje in Celje se pripravljajo na nekaj tekem v sezoni, na vseh drugih zmagajo z visoko razliko ne glede na to, ali igrajo dobro ali slabo. Ta prosti tek ni dober.

Veseli me, da so naši klubi v evropskih tekmovanjih konkurenčni. Priznati pa moramo, da kakovost slovenske lige iz leta v leto pada. Za to niso krivi klubi, ampak splošno stanje v gospodarstvu in v športu.

Je potemtakem smiselno razmišljati o vstopu v novo regionalno ligo?

Nekaj bo treba ukreniti. Kaj, o tem naj odločijo pametni ljudje, ki razmišljajo o slovenskem jutri. Treba pa se je vprašati, ali bi odhod v balkansko ligo, kot ji pravim, ugasnil rokomet v Sloveniji, kot se je zgodilo košarki. Vsekakor ne smemo ničesar početi brez naših najboljših klubov.

Najti je treba kompromisno rešitev v interesu klubov in slovenskega rokometa nasploh.

48

ŠPORTNE NOVICE

P. Z.

Znova domov brez točke Slovenska reprezentanca je izgubila obe tekmi na evropskem prvenstvu v futsalu (dvoranski nogomet) in ostala brez četrtfinala. Najprej je izgubila proti Španiji z 2:4, nato še z Ukrajino s 3:6. Slovenija se je tako še s tretjega prvenstva vrnila brez točke. Po usodnem porazu na tekmi proti Ukrajini, ki jo je v Zagrebu spremljalo tudi 500 slovenskih navijačev, je bil selektor Andrej Dobovičnik razočaran: »Težko je zbrati misli po taki tekmi. Ukrajina je hitro povedla, kar ni bilo dobro za nas. Zavedali smo se, da bomo težko lovili razliko. Prvi trije zadetki so odločili zmagovalca. Jasno pa nam je bilo, da so Ukrajinci hitri in fizično dobro pripravljeni, zato smo tako previdno začeli na naši polovici. Ker se rezultat ni odvijal v našo korist, smo morali odpreti karte in igrati tako, kot je šlo Ukrajini v prid. Škoda, da smo ponovno ostali praznih rok.«

Eurobasket s težavami?

Slovensko javnost so razburila poročila o ogroženosti projekta Eurobasket 2013. Nad organizacijo evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji so se namreč začeli zgrinjati temni oblaki. Po zapletih v Novem mestu, kjer nimajo denarja za novo dvorano, so se za odstop od soorganizacije odločili tudi v Kopru. Župan Boris Popovič je povedal, da je odločitev sprejel po predstavitvi rezultatov natečaja za izbiro projektantov za dvorano Bonifika 2. Po prvotni zamisli bi morali evropsko prvenstvo organizirati Ljubljana, Novo mesto, Jesenice, Ptuj in Koper. Na Košarkarski zvezi Slovenije so sicer zatrdili, da projekt ni ogrožen, saj imajo za takšen primer predvideno rezervno rešitev z dvorano Tivoli. A težave imajo tudi na Ptuju. Župan Štefan Čelan je priznal, da je investicija v novo ptujsko dvorano (osem milijonov evrov) ogrožena. Za gostitelja se je sicer ponudil Maribor, a pod določenimi pogoji. Še vedno pa mnogi menijo, da bo gostitelj tudi celjska dvorana Zlatorog, četudi je Celje že uvodoma zavrnilo plačilo kotizacije v višini 700.000 evrov.

Foto: BOBO

nadaljevanje s strani 47

Slavko Kanalec, ki noče več imeti nobenega opravka s hokejem. Sledili so odhodi mnogih igralcev, zato je vprašanje, ali bodo v Podmežakli lahko sestavili konkurenčno zasedbo.

ACH prekinil štiriletni niz Odbojkarji ACH Volleyja so na zadnji tekmi prvega dela lige prvakov izgubili proti Toursu z 1:3, s čimer niso postali najboljše tretjeuvrščeno moštvo. Tekmovanje bodo nadaljevali v pokalu CEV. Slovenski prvaki prvič po sezoni 2007/08 ne bodo igrali v izločilnih bojih lige prvakov. Lani so celo nastopili v zaključnem turnirju četverice na Poljskem. Selitev z Bleda v Ljubljano tako ni obrodila sadov. Da bi ACH postal najboljši tretjeuvrščeni, bi moral zmagati, ob tem pa bi mu morali iti na roko še izidi v drugih skupinah, a se račun ni izšel. Odslej bodo slovenski prvaki tekme igrali v dvorani Tivoli in ne več v Stožicah.

Jesenice še nad vodo Čeprav je vse kazalo, da bo najuspešnejši slovenski hokejski klub Acroni Jesenice pod bremenom dolgov moral zapustiti avstrijsko ligo EBEL in zapreti vrata Podmežakle, se na koncu črni scenarij le ni uresničil.

Jeseničani so se odločili končati sezono v EBEL in nadaljevati hokejsko tradicijo v Zgornjesavski dolini. Upravni odbor železarjev je z igralci dosegel dogovor o plačilu zapadlih obveznosti. Pomembno vlogo pri reševanju Jesenic je odigral župan in podpredsednik kluba Tomaž Tom Mencinger, pri pogovorih z vodstvom EBEL, ki je klubu postavilo ultimat, pa je sodelovala tudi Hokejska zveza Slovenije.

Pred tem je odstopil predsednik kluba

Rajherjeva dobila družbo Slovenski taekwondoisti so si v ruskem Kazanu na evropskih kvalifikacijah za olimpijske igre v Londonu priborili tri vstopnice. V Anglijo bodo odpotovali Ivan Trajkovič, Franka Anić in Nuša Rajher. To je bilo presenečenje tudi za Olimpijski komite Slovenije, saj je bila na seznamu 86 evidentiranih kandidatov za nastop v Londonu od predstavnikov tega športa le Rajherjeva. “To nikakor ni bilo presenečenje. Na podlagi rezultatov smo imeli velike želje, vendar si jih nismo upali na glas povedati,” je bil presrečen trener slovenske reprezentance Dušan Pantar.

VAŠA POŠTA Ko zadišijo slovenske jedi

Pri dopolnilnem pouku slovenščine smo se pogovarjali o ajdi in o različnih jedeh, ki jih lahko skuhamo iz ajdove moke.

Pri pouku se je v skupini nadaljevalcev in izpopolnjevalcev izoblikovala zamisel, da bi v bližnji prihodnosti skuhali ajdove žgance, in sicer kar pri pouku. Ker tega nismo mogli izvesti, smo hitro naredili nov načrt. Vsak udeleženec pouka je prevzel eno zadolžitev: Zdenka je priskrbela ajdovo moko, za to priložnost jo je prinesla iz Ljubljane. Ivan je šel v Ilirsko Bistrico po kranjske klobase, Glorija je pripravila domače kislo zelje in krompir iz Jelšan.

Lilijana je poskrbela za stroškovnik… Vsi drugi so bili »zadolženi« za dobro vzdušje.

Naša učiteljica Dragica Motik pa nas je opogumljala in nam vlivala veselje, da smo uresničili to zamisel in se tako dokopali do novih slovenskih receptov.

Mizo smo pogrnili z ročno izdelanim prtom s slovenskimi motivi. Petra je od nekod prinesla krožnike, prtičke in jedilni pribor. V razredu je močno zadišalo po pravi domači jedi. »Kuharice« so morale pojasnjevati podrobnosti priprave. Že videz prinesenih jedi nas je navduševal.

Izmenjavali smo si recepte in uživali v slovenskih besedah in slovenskih jedeh.

- Liljana Čargonja in Slavica Bačić Vuković -

Slovenci na Finskem deležni dobrodošlice pri veleposlaniku Kajzerju

Veleposlanik Tone Kajzer in soproga sta tudi letos v prostorih veleposlaništva Slovenije v Helsinkih sredi decembra priredila sprejem za slovensko skupnost na Finskem in v Estoniji v znak počastitve 21. obletnice slovenskega plebiscita.

Veleposlanik Tone Kajzer je v kratkem nagovoru zelo številnim udeležencem srečanja čestital ob dnevu državnosti ter poudaril pomen doseganja konsenza v družbi tudi z vidika potrebe po premagovanju sedanjih izzivov in soočanja s preizkušnjami, ki so pred Slovenijo. Veleposlanik je dejal, da časi od

nas terjajo odgovoren prispevek k blaginji Slovenije in odgovorne odločitve, ki bodo aktivirale vse družbene potenciale s ciljem doseganja novega razvoja in blagostanja celotne družbe.

Veleposlanik je na srečanju izpostavil tudi izjemno dobre in pozitivne izkušnje iz sedaj že drugo leto trajajočega programa in delavnic, ki ga izvaja Združenje slovenskih staršev in otrok na Finskem.

Ob robu sprejema je Združenje staršev in otrok skupaj z veleposlanikom in soprogo pripravilo tudi »domačo« pogostitev, v »dogovoru z božičkom z Laponske« pa je bilo poskrbljeno tudi za skromno obdaritev vseh slovenskih otrok. - T.K. -

Novice iz sedmice

Gledališka skupina slovenskih otrok v Berlinu je tudi letos navdušila številne gledalce, ki so se zbrali na miklavževanju Slovenske katoliške misije v nemškem glavnem mestu.

V štirih letih pridnega dela smo med drugim obiskali Slovence v Hamburgu in na Švedskem. Ti gostovanji kot tudi redno delovanje smo izvedli s finančno podporo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V teh letih so otroci iz igralske skupine zrasli v najstnike. Po treh priredbah znanih pravljic – Rdeča kapica, Grdi raček in Mestni godci – je bila zato tokrat na vrsti zgodba z moderno, vsakdanjo tematiko.

Za uprizoritev smo izbrali besedilo Olge Paušič “Novice iz osmice”, ki pa smo ga prilagodili številu sodelujočih ter znanju slovenskega jezika mladih igralcev.

Kaj pa v naslednjem letu? Moderna vsebina ali klasična pravljica? Verjetno bom morala poiskati kakšno “moderno pravljico”...

- Majda Schmidt, mentorica in režiserka Gledališke skupine slovenskih otrok v Berlinu -

Slovenske lipe v Franciji Projektu sajenja lip v Franciji v počastitev 20. obletnice slovenske samostojnosti se je v preteklem letu pridružilo tudi Veleposlaništvo RS v Parizu. Zaradi velikega simboličnega pomena se niso osredotočili zgolj na Pariz, temveč so v tesnem sodelovanju s slovenskimi društvi v Franciji lipe posadili zlasti tam, kjer prebivajo slovenske skupnosti in delujejo slovenska društva.

Prvo izmed mnogih lip, ki so bile v lanskem letu načrtovane, so posadili v mestnem parku, imenovanem Vrata, ob aprilskem obisku veleposlanice Veronike Stabej in

stalnega predstavnika Republike Slovenije pri Svetu Evrope Damjana Berganta pri slovenski skupnosti Freyming-Merlebach.

V istem mesecu sta slovensko lipo v mestnem parku Alliard v Montbrisonu posadila tamkajšnja županja Liliane Faure in župan Sežane Davorin Terčon ter s tem počastila tudi podpis pogodbe o pobratenju obeh mest.

Predsednik Republike Slovenije Danilo Türk in predsednik senata francoske republike Gérard Larcher sta ob 20-letnici slovenske samostojnosti in v potrditev slovensko-francoskega prijateljstva maja lani simbolno posvetila 20 let staro lipo v pariškem parku Luxemburški vrt, od lanske jeseni pa raseta slovenski lipi tudi v mestu Sallaumines. - O. Đ., B. M. K. -

Taja Kramberger na pesniški turneji po Franciji Od 9. do 12. decembra je Antenne Slovène, Hiša slovenske poezije v Franciji, gostila slovensko pesnico in znanstvenico Tajo Kramberger. V okviru festivala Les poètes n’hibernent pas (Pesniki zime ne prespijo) je prvi dan srečanja v Tinqueuxu potekalo literarno branje njene poezije tako v slovenskem kot v francoskem jeziku.

Naslednji večer je Taja Kramberger na pobudo Maison nomade de poésie en Picardie (Nomadske hiše poezije v Pikardiji) sodelovala pri sklopu dogodkov literarnega branja skozi okno, ki je v decembru potekalo v Amiensu. Tokratno branje je našlo svoje okno v koči sredi amienskega živalskega vrta, katerega živali in njihovo nočno življenje so si lahko obiskovalci kasneje ogledali. Naslednjega dne se je branje poezije preselilo v dom za ostarele v Chantillyju, zadnji večer pesniške turneje po Franciji pa je Tajo Kramberger gostila sekcija za slovenski jezik in književnost na INALCU, kjer je Pauline Fournier organizirala okroglo mizo o njenem pesniškem in znanstvenem udejstvovanju ter angažiranju v družbi. Za Antenne Slovène, Hišo slovenske poezije, se je s tem uspešno zaključil pomemben projekt predstavljanja slovenske poezije francoskemu občinstvu. Ker pa ta proces še ni končan, se Antenne Slovène že razgleduje po novih kandidatih za predstavljanje slovenskega miselnega prostora v naslednjem letu. - Ž. Č. -

49

SLOVENSKA KUHINJA Restavracija JB

Najtežje je skuhati preproste jedi

Skladnost okusov, čistost in prefinjenost so vodila chefa Janeza Bratovža, ki prisega na slovensko hrano in zna iz tradicionalnih slovenskih jedi ustvariti nepozabna kulinarična doživetja.

J

Blanka Markovič Kocen

anez Bratož velja za kuharskega velemojstra in sodi med sto najboljših kuharjev na svetu.

Kalil se je tako v Sloveniji kot tujini, kjer je preživel pet let in pol.

Tuj kruh mi ne diši, pravi, saj je svojo

vrhunsko kariero nadaljeval doma.

Prvo restavracijo je odprl v Domžalah, zdaj pa jo ima že 12 let v Ljubljani, na začetku tiste ulice, ki popotnika popelje v zgodovinsko in sodobno Ljubljano. V sloviti Plečnikovi stavbi sem ga obiskala v zimskem dopoldnevu, vendar v urejeni in mirni restavraciji ni bilo čutiti, da se bliža čas kosila, niti ni bilo vonjati kakšnih dišav iz kuhinje. To pač ne bi sodilo v elitno restavracijo, kjer pa iz izključno slovenskih sestavin ustvarjajo prave kulinarične čudeže.

Kakšen je vaš odnos do tradicionalne slovenske kuhinje Pri nas se nič ne dela »na hitro«, vse poteka počasi, tako kot so ku-

Paprikova kremna juha s čilijem Sestavine

500 g rumene paprike 0,5 dl oljčnega olja 7,5 dl zelenjavne osnove 0,5 g iote (sredstva za gostitev) 1 čilisol

RECEPTI

Priprava

50

Svežo papriko operemo, jo damo v pekač, prelijemo z oljčnim oljem in pečemo v pečici pri temperaturi 165 °C približno 20 minut.

Med pečenjem jo večkrat obrnemo, da se zapeče z vseh strani. Ko je pečena, vzamemo pekač iz pečice, ga pokrijemo in počakamo, da se paprika ohladi. Ohlajeno olupimo, ji odstranimo semena, paprikovo meso pa narežemo na koščke. V kozici na olju in soku, ki je ostal v pekaču, 2 minuti pražimo paprikovo meso.

Zalijemo z zelenjavno osnovo in kuhamo 8 minut. Na koncu dodamo ioto, ki naredi juho lepo gladko in jo nekoliko zgosti. Če nimamo iote, lahko dodamo riževo moko ali jedilni škrob gustin. Juho prelijemo v mešalnik, jo gladko zmešamo in precedimo skozi gosto cedilo. Čili očistimo semen in kožice.

Sesekljamo ga in potresemo na paprikovo juho, ko jo ponudimo.

hali nekoč. Pri kuhanju uporabljam tradicionalne sestavine, zato imajo pripravljene jedi sicer okus po starem, vendar so v sodobni preobleki.

Kaj pravzaprav sodi v slovensko kuhinjo?

Slovenija ima gastronomsko strategijo. K sreči imamo več pokrajin, vsaka od njih pa svoje kulinarične posebnosti. Tako razlikujemo med prekmursko, dolenjsko, gorenjsko, primorsko kuhinjo… Ljubljano sicer označuje meščanska kuhinja, vendar v svoji restavraciji prepletam značilnosti iz vse Slovenije.

Katero slovensko jed v vaši restavraciji pripravljate v sodobni

Goveje ličnice v omaki s pirejem zelene in sladkim zeljem Ličnice

2 goveji ličnici (približno 700 g) Sol, poper, sveži rožmarin, sveži timijan 2 stroka česna, 2 lovorjeva lista 1 dl oljčnega olja

Omaka

osnova ličnic 3 dl merlota 2 dl balzamičnega kisa 2 glavici šalotke 1 dl oljčnega olja 1 žlička sladkorja

Zelenin pire

120 g gomolja zelene 80 g krompirja 40 g masla 1 dl sladke smetane sol, beli poper

Sladko zelje

300 g svežega zelja 80 g šalotke 0,5 dl olja 120 g paradižnika 5 dl goveje juhe Sol, poper, majaron 1 lovorjev list

SLOVENSKA KUHINJA preobleki? Ali kdaj ponudite tudi krvavice in zelje?

Krvavic, denimo, ne ponudim z zeljem, ampak z dušenim jabolkom.

Svinjska ušesa naredim tako, da jih zelo počasi in dolgo kuham z zelenjavo in začimbami, potem jih zložim v model, obtežim in dobim blok iz svinjskih ušes. Le-tega čisto na drobno zrežem, kot carpaccio, dodam sončnično in bučno olje in menjaje naložim plasti zelenjave in ušes. Videti je kot stara žolca na sodoben način.

Ali je slovenska hrana tudi za tujce privlačna in okusna?

Seveda, čeprav mislim, da imamo v JB nekoliko previsok nivo za turiste. Če pa bi v Ljubljani odprl še kakšno restavracijo, bi bila to zagotovo prava slovenska kmečka restavracija. Nekaj podobnih sicer že imamo, ampak niso prave, kmečke. Če bi se odločil za ta podvig, bi v kuhinji zaposlil tri starejše gospe.

Na kakšne načine pripravljate krompir?

Krompir sem iskal nekaj let. Zdaj sem našel pravega, sorte primura.

Ta krompir je rumen, ne bel, primeren pa je tako za peko kot za kuhanje ali pire. In kar je še bolj pomembno, ima pravi okus.

Kakšni so vaši spomini na skoraj šestetno izseljenstvo?

Zmeraj sem vedel, da bom prišel nazaj. V tujini sem delal od sedmih do treh in od petih do enajstih. Veliko je bilo garanja. Vendar mi nič žal, ker sem bil v takih hišah, kjer sem se veliko naučil, obenem pa spremenil pogled na kuhinjo.

Kaj je za vas drznost pri kuhanju?

Nočem biti preveč drzen, ker ne maram teatra. Zame je pomembna prvinskost okusov, kombiniram največ dva, tri okuse, ki sodijo skupaj. Najtežje je skuhati preproste jedi! Z neskončno paleto okusov na enem krožniku želijo nekateri pokazati, kaj znajo, vendar je to povsem odveč in neprimerno.

Težite k popolnosti, po tem ste znani.

Kaj pa je za vas popolnost?

To je predvsem ujemanje okusov.

Vse kar se pri meni jé, je plod mojega razmišljanja in dela. Nikoli nikogar ne kopiram, čeprav sem bil v vseh najboljših restavracijah, od Japonske, Amerike, Špani... Povsod.

Kdo je vaš prvi preizkuševalec? Žena. Ima izreden okus, svetuje mi…

Prestižna britanska revija Restaurant je restavracijo JB uvrstila med 100 najboljših na svetu. Kaj vam to pomeni?

To mi do zdaj pomeni največ. Lestvico sem spremljal od nekdaj. Ko sem iz Londona dobil njihovo pismo, sploh nisem mogel verjeti, da je to možno. Če si med sto najboljšimi v Franciji, je že zelo veliko, kaj šele na svetu!

Ali Slovenci po vašem mnenju dovolj cenimo tradicionalne slovenske jedi?

Mislim, da čedalje bolj, vse prihaja nazaj. Tudi sam prisegam na slovensko tradicijo.

Janez Bratož v »kuharski akciji« z ženo in hčerko

Kaj pa sami najraje jeste?

Rad imam kislo zelje in bolj domače zadeve.

Napisali ste knjigo Zemlja-morje: okusi iz Slovenije. Kaj v njej predstavljate?

V knjigi je zbranih 55 receptov. Pripravljam že drugo, ki bo nekakšna nadgradnja prve. Pri tej sem bil še pod vplivom molekularne, moderne kuhinje, ta bo pa bolj tradicionalna.

Kaj je ključnega pomena za vrhunsko restavracijo?

Ključnega pomena ni samo, da imaš odlično hrano. Urejeno mora biti

Ličnice

Ličnice posolimo, dodamo vse začimbe, jih pokapamo z oljčnim oljem in vakuumsko zavijemo v folijo. V globoko posodo položimo v folijo zavite goveje ličnice. Nanje nalijemo vodo in jih kuhamo v pečici 14 ur pri temperaturi 70 °C. Ko je meso kuhano, ga vzamemo iz pečice in ohladimo v vrečki, v kateri se je kuhalo.

Omaka

Osnovo odlijemo iz vrečke, v kateri so se kuhale ličnice. V kozici na oljčnem olju na hitro prepražimo šalotko in sladkor, zalijemo z osnovo, merlotom in balzamičnim kisom ter kuhamo približno 3 ure na šibkem ognju, tako da se količina omake zmanjša (zreducira) za približno trikrat. Preden jo ponudimo, jo precedimo in zmešamo z metlico, tako da postane gladka.

Pire

Očiščen krompir in gomolj zelene narežemo na kose in jih počasi skuhamo v slani vodi. V drugi posodi segrejemo sladko smetano in maslo ter ju dodamo zeleni in krompirju, ki smo ju poprej odcedili. Gladko zmešamo s paličnim mešalnikom. Po želji posolimo in dodamo beli poper.

Sladko zelje

vse, od vhoda do toaletnih prostorov, strežbe. Zelo pomembna je čistoča.

Pri nas je tudi strogo določeno, kako mora biti hrana razporejena na krožnikih – od lažjih proti težjim jedem.

Sveže zelje narežemo na rezine. V kozici segrejemo olje in prepražimo sesekljano šalotko, da postekleni. Dodamo paradižnik in zelje ter ju dušimo 15 minut. Dodamo sol, poper, lovorjev list in majaron. Zelje zalivamo z govejo juho in počasi dušimo, da postane mehko. Ličnice narežemo na kvadratne kose in jih 10 minut počasi segrevamo v omaki.

Na krožnik damo pire in dušeno zelje, nanj položimo segreto ličnico in jo prelijemo z omako. Okrasimo z ocvrtim porom.

Žolca iz črnih trobent s svežo solato Žolca

80 g črnih trobent 30 g mladega korenčka 30 g mladega graha 3 dl goveje juhe, 3 liste želatine sol, lovorjev list, svež majaron, solni cvet

Solata

20 g berivke, 20 g rukvice, 20 g motovilca

Bučna marinada

0,2 dl bučnega olja 40 g paradižnika 0,2 dl jabolčnega kisa Sol, poper 1 žlička dijonske gorčice

Žolca

Korenček ostrgamo in ga narežemo na koščke.

10 minut ga kuhamo skupaj z grahom v goveji juhi, zatem dodamo še narezane sveže črne trobente, lovorjev list in svež majaron. Kuhamo še 5 minut, potem odstavimo. Liste želatine namočimo v hladni vodi, jih ožamemo in raztopimo v juhi.

Dobro premešamo, napolnimo modelčke in jih postavimo za 12 ur v hladilnik, da se žolca popolnoma ohladi.

Bučna marinada

V mešalniku dobro zmešamo narezan paradižnik, bučno olje, jabolčni kis, sol, poper in gorčico in malo vode. Precedimo skozi cedilo. Vso solato dobro operemo in pripravimo za serviranje. Žolco obrnemo iz modelčka, jo položimo na krožnik, obložimo z različnimi vrstami solat in pokapamo z bučno marinado.

51

SUMMARIES European Capital of Culture 2012

Maribor – the Centre of European Culture

for bilingual signs due to the opposites between what is stated in the Austrian constitution, what the international law allows and what the reality is. He has not win the victory yet; he says he is only halfway there.

Slovenian racing cars in Argentina

The Fastest Argentineans Are – Slovenians!

In 2012, Maribor and its partner towns became the European Capital of Culture (ECOC). The opening ceremony in Trg Leona Štuklja square in mid-January saw several thousands of people while the organisers promise an interesting and versatile programme throughout the year.

ECOC is an important matter, believes Mitja Čander, programme director of Zavod Maribor 2012 institute which was established to set up and carry out the project. The European Capital of Culture project is an outstanding opportunity for the city, the region and the country; its goal is to achieve exceptional effects alongside the mutual collaboration of various institutions and fields of activity together with the city and the state.

“This is extremely difficult but most definitely vital for the long-term success which ECOC may bring,” stresses the programme director. In the past, the ECOC trademark has brought extreme recognisability of cities and countries with a positive connotation.

Rudi Vouk

We Are Only Half-Way There Rudi Vouk, a lawyer from Klagenfurt, has not expected that the battle for bilingual topographic signs would go on for full 18 years. The respected awards he received in the past months bring him satisfaction that the still ongoing endeavours have been worth the effort. In November, Vouk got the Tischler prize for his exemplary attitude and consistent care for the rights of Carinthian Slovenes in politics, education, culture and economy. Also, in January the president of Slovenia Danilo Türk honoured him with an Order of Merit for his contribution to the rights enforcement of the Slovenian minority in Carinthia and for strengthening the European values of democracy. Rudi Vouk, who believes in a legal state – which is, as he says, not necessarily a fair state - , started taking part in the battle

52

Slovenian company Dole Racing has lately been the most often mentioned firm in the Argentinean media. 2011 was a milestone for them as their car, driven

by Guillermo Orteli, won a prestigious first place at the Turismo Carretera race in December. This recognisable company is managed by Marko and Marij Jakos, descendants of Slovenian parents which moved to Argentina 60 years ago from a tiny village Dole pri Litiji after which they also named the firm. Besides racing successes, they pride themselves on the title of “Mejor Taller del Pais” – the best car

workshop in Argentina. They started the intensive production of racing cars three years ago. In August 2009, a Dole Racing car qualified to a large competition Copa de ORO for the first time; ever since their drivers take good placing positions on a regular basis. Our vision is to be and stay designers and producers of the most prestigious cars in the market, emphasise Marko and Marij Jakos.

Winter School of Slovene Language

Into the world with Slovene!

In the last week of January, Centre for Slovene as a second/foreign language organised an already 18th edition of the Winter School of Slovene Language, an intensive language course of Slovene with a versatile accompanying programme, which was held at the Faculty of Arts in Ljubljana. This year, the course was attended by 35 people from 15 countries.

Mostly they came from Europe, among them from the republics of the former Yugoslavia, but there were also attendees from the USA and other, more exotic

countries such as Thailand and China.

The course was attended also by some participants with Slovenian roots, while many of them have already taken part in the Summer School of Slovene Language.

Impressions we have gathered in our coverage from the Faculty of Arts are brilliant, knowledge of the language surprisingly good, and friendships made on the course – eternal.

Slovenian Cuisine

Simple Dishes are the most Difficult Ones Harmony of tastes, purity and refinement are chef Janez Bratovž’s mottos who esteems Slovenian food and who can create unforgettable culinary experiences from the traditional Slovenian dishes. Bratovž is famed to be a culinary grand master who is placed among the hundred best cooks in the world.

He got his experiences in Slovenia and abroad where he spent five years and a half. But, as he says, foreign bread has a bitter flavour, therefore he continued his career in his homeland. His restaurant, situated in a famous Plečnik’s building at the beginning of the street which takes a traveller to the historical and modern Ljubljana, is home to his creations in which he intertwines the characteristics of Slovenian cuisine from various parts of the country – Upper and Lower Carniola, Prekmurje and also the bourgeois Ljubljana. He revealed some of his culinary masterpieces for the readers of Slovenija danes.

RESÚMENES Capital europea de la cultura 2012

Maribor, epicentro cultural europeo Durante todo el 2012 Maribor portará el título de Capital Europea de la Cultura (CEC) junto a otras cinco ciudades eslovenas; Murska Sobota, Velenje, Ptuj, Novo Mesto y Slovenj Gradec. Los organizadores, durante un multitudinario acto inaugural que ocurrió en la Plaza Leon Štukelj a mediados de enero pasado, prometieron un variado e interesante programa para todo el año.

Mitja Čander, director de programación del Instituto Maribor 2012 –fundado con el objeto de preparar e implementar el evento- asegura que la CEC es una “importante historia compartida”.

El objetivo del proyecto CEC es lograr la cooperación de múltiples

incompletos– no han sido en vano. Vouk fue galardonado en noviembre pasado con el Premio Tischler, por su ejemplar e inquebrantable defensa de los derechos de los eslovenos de Carintia en la política, educación, cultura y economía. El Presidente de la República, Dr. Danilo Türk, condecoró en enero pasado a Vouk con la Orden de Mérito por su aporte al ejercicio de los derechos de los eslovenos de Carintia y al fortalecimiento de los valores democráticos europeos.

Durante todos estos años Rudi Vouk se mantuvo firme en la lucha por las señales topográficas bilingües, impulsado por las grandes diferencias entre lo estipulado por la Constitución Austríaca, lo establecido por el derecho internacional, y lo que realmente ocurre en la región. La victoria aún no es completa, dice Vouk, quien considera que “aún estamos a mitad de camino”.

Autos de carrera eslovenos en Argentina

Los argentinos más rápidos, ¡son eslovenos!

instituciones, sectores, ciudades y países en pos de un gran resultado común. “Es algo verdaderamente difícil de realizar, pero que sin duda vale la pena, especialmente si consideramos el efecto a largo plazo que la CEC puede generar”, recalca el director de programación. En ediciones anteriores, la Capital Europea de la Cultura ha otorgado una visibilidad sin precedentes a los países y ciudades participantes.

En los últimos tiempos, la empresa eslovena Dole Racing es una de las compañías más asiduamente mencionadas en los medios de comunicación argentinos. El 2011 fue un año muy importante para la empresa, ya que uno de sus autos –con Guillermo Ortellli al volante– conquistó en diciembre pasado el primer puesto del Turismo Carretera. Esta reconocida empresa es dirigida por los hermanos

Rudi Vouk

A mitad de camino El abogado klagenfurtés Rudi Vouk nunca pensó que la instalación de señales topográficas bilingües en la Carintia austríaca demandarían 18 años de lucha. Sin embargo, los prestigiosos reconocimientos que recibió el magistrado en los últimos meses demuestran que sus esfuerzos –si bien aún

Escuela invernal de idioma esloveno

De Eslovenia al mundo Durante la última semana del pasado mes de enero, tuvo lugar en la Facultad de Filosofía y Letras de Ljubljana el 18va Escuela Invernal de Idioma Esloveno, un curso intensivo de idioma esloveno acompañado por un rico programa cultural adicional. Este año asistieron 35 participantes de 15 países, en su mayoría de Europa (incluyendo a muchos de la ex-Yugoslavia), más algunos de los EE.UU y de otros países más exóticos, como China y Tailandia. También encontramos participantes con raíces eslovenas que ya habían asistido a un curso similar el verano pasado. Las experiencias que recopilamos a través de entrevistas realizadas en la Facultad nos dejaron maravillados ante el buen nivel de idioma manejado por los participantes, y por los lazos de amistad forjados durante el curso.

Cocina eslovena

¿Lo más difícil? ¡Cocinar platos sencillos!

Janez Bratovž es un chef que ha sabido combinar armonía de sabores, pureza y sofisticación para transformar la cocina tradicional eslovena en una experiencia culinaria inolvidable. Considerado como un gran maestro cocinero, Bratovž se ubica entre los cien mejores chefs del mundo entero. Educado en Eslovenia y en el extranjero (donde vivió cinco años y medio), el chef dice que “el pan extranjero no huele como el de casa”, y que por ello continuó su carrera en Eslovenia. En su restaurante, ubicado en un magnífico edificio obra de Jože Plečnik, Bratovž y su equipo combinan los sabores típicas de la cocina de Gorenjska, Dolenjska, Prekmurje y Ljubljana. En entrevista con Slovenija danes, reveló a los lectores los secretos de algunas de sus más celebradas obras de arte culinario.

Marko y Marij Jakos, hijos de padre esloveno quien emigró a Argentina hace sesenta años. Su pueblo de origen, Dole pri Litiji, sirvió de inspiración para el nombre de la empresa. Además del éxito en el TC, los hermanos Jakos se enorgullecen de poseer el título de “Mejor Taller del País”, a pesar de dedicarse seriamente a los autos de carreras desde hace tan sólo tres años.

En agosto de 2009 se clasificó por primera vez en la Copa de Oro un auto de Dole Racing, y desde entonces los resultados continuaron mejorando. La visión de los hermanos Jakos es clara: continuar diseñando y fabricando los automóviles más prestigiosos del mercado.

53

KRIŽANKA

Geslo marčevske nagradne križanke lahko do 13. marca pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Geslo januarske križanke se glasi: RODNA GRUDA. Srečna nagrajenka je Ksenija Nemeček iz Poreča. Za nagrado podarjamo knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus.

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

COUNTRY

TELEFON

DATUM

E-POŠTA

PODPIS Slovenija

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

TELEPHONE

DATE

E-MAIL

Mednarodno

SIGNATURE Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

54

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

REACHING THOSE THAT MATTER www.sloveniatimes.com

Experts for Top Level Business Network Events

The Leading Slovenian Monthly in the English Language