Slovenija danes 7 by Slovenia Times

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI

oktober 2011

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 7

Menjavajo se odri, Slovenski oktet ostaja Alfred Brežnik

»Slovenija je domovina«

Slovenski podjetnik v Kanadi

S trdim delom do mednarodnega ugleda

Juan Vasle

Med opero in nogometom

HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja. In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector.

Come and take a closer look: Ljubljana.

www.slovenia.info/homecoming

PRVA STRAN VSEBINA Panorama 4 5

Kardinalu Ambrožiču v slovo Medijski projekt Slovenija danes naletel na dober odziv

V žarišču 6

Menjavajo se odri, Slovenski oktet ostaja

Poslovne strani 8 10 11

Aleš Kotar: Med Ptujem in Frankfurtom Kristal nad Ljubljano Igor Kodarin: S trdim delom do mednarodnega ugleda

Kultura

12 14 15

Slovenska poezija osvaja francosko občinstvo Milan Šelj: Vipavski pesnik iz Združenega kraljestva Juan Vasle: Med opero in nogometom

Spoznajmo se 19 20

20 let uradnega ‘Prijateljstva’ Alfred Brežnik: Slovenija je domovina, Avstralija dom

Izobraževanje in znanost

22 24

Slovenščina za vse in vsakogar Učitelji, ki so več kot to

Mladi 26

Alenka Slavinec: Razpeta med Slovenijo in New Yorkom

Med nami

28 29 30 31

Slovenski oktet – slovenski pojoči ambasadorji Slovenski otroci iz tujine spet doma Beneška Slovenija Fantje iz Clevelanda navdušili slovensko občinstvo

Zamejski dnevnik

32 33 34 35 36

SKD Istra v Pulju vnovič gostitelj vseslovenskega srečanja Srebrna kraška ohcet na Repentabru Likovna kolonija – edinstveno sodelovanje mladih Povezovanje v širši kulturni prostor je stalnica Novi šolski zakon ne prinaša bistvenih novosti

Doživimo Slovenijo

37 38

Kozjanska domačija – skriti briljant Kozjanskega Biser turizma sprejel 34-milijontega obiskovalca

Šport

40 41

Poljska je dežela prihodnosti Tim Matavž, najdražji slovenski nogometaš

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka@slovenija-danes.com

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

Lektura Blanka Markovič Kocen

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net

ISSN 2232-3473



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

40 3

PANORAMA

Kardinalu Ambrožiču v slovo Po dolgotrajni bolezni je v Torontu v 81. letu starosti 26. avgusta umrl kardinal Alojzij Ambrožič, ki se ga bodo katoliška cerkev in državljani Slovenije spominjali zaradi njegove neomajne narodne zavednosti.

Poleg ljubezni do domovine sta v poslanicah ob Ambrožičevi smrti tako ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres kot tudi kardinal Franc Rode izpostavila njegovo podporo ob osamosvajanju Slovenije. »Da nas je Kanada priznala že 15. januarja, veliko prej kot Združene države Amerike, je gotovo tudi njegova zasluga,« je med drugim zapisal Rode. Ambrožič je moral že kot 15-letnik pred totalitarnim komunizmom zapustiti domovino, saj je, kot je zapisal Stres, ostal brez doma in domače hiše. Po vključitvi v kanadsko versko življenje je užival popolno zaupanje papeža Janeza Pavla II., ki je Ambrožiča izbral za nadškofa zaradi njegove zvestobe katoliškemu nauku, zavzemanju za ohranitev katoliških šol in sploh za vidnejšo navzočnost Cerkve v kanadski javnosti. Po Rodetovih besedah Ambrožič ni nikoli pozabil na svoje slovenske korenine, temveč je »z zanimanjem in ljubeznijo spremljal slovensko pot v samostojnost in jo z vsem srcem podpiral.« Ob slovenski osamosvojitvi je nekdanji kardinal uporabil ves svoj vpliv ter javno in odmevno nastopal v podporo slovenski samostojnosti. Ambrožič je bil prvi slovenski kardinal, ki je sodeloval pri kakšnem konklavu, in sicer je bilo to po smrti papeža Janeza Pavla II., na konklavu, na katerem so izvolili njegovega naslednika Benedikta XVI. (STA in B. M. K.)

42. srečanje vzgojiteljev iz zamejstva

Obeti za prihodnost so pozitivni V Mariboru so se na 42. srečanju pred začetkom novega šolskega leta zbrali vzgojitelji dijaških domov v zamejstvu, ki so glede svoje prihodnosti na okrogli mizi v neposrednem prenosu za Radio Maribor izrazili toliko optimizma, kot ga že dolgo ni bilo slišati. »Prihodnost je večinoma odvisna od nas samih,« so med drugim poudarjali udeleženci. Da število prijav k dvojezičnemu pouku v porastu, raven znanja slovenščine pa upada, je ugotavljala Eda Vernik, vzgojiteljica iz dijaškega doma v Celovcu, kjer prebivajo predvsem dijaki iz slovenske gimnazije in dvojezične trgovske akademije, obenem pa se je strinjala, da so obeti skupnosti dijaških domov nadvse dobri. Gorazd Pučnik, ravnatelj Dijaškega doma Srečko Kosovel, je med drugim poudaril, da ustanova, ki jo vodi, ni več trdnjava slovenstva v Italiji, ampak most med dvema kulturama. Slovenski dijaški domovi v Italiji nasploh pa so, tako Pučnik, slovenske in ne manjšinske ustanove. V nadaljevanju je opozoril na posebno dimenzijo tržaškega doma, ki poleg dijakov sprejema tudi

šolske in predšolske otroke in ima celo jasli, prehodni dom in poletne centre za varstvo otrok med poletnimi počitnicami. Nad zgodbami, ki obetajo, je bil navdušen tudi dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Življenje in realnost sta danes drugačna – manjšino je treba premisliti in nekateri udeleženci okrogle so to že storili,« je dejal. Kaj bo v prihodnosti, je odvisno predvsem od nas samih. Prihodnost bo lepša, če si bomo tako želeli in k temu tudi prispevali. Tisto, kar pride od države, je premalo za lepo prihodnost, so menili udeleženci okrogle mize. Olga Dečman Dobrnjič z Zavoda RS za šolstvo pa je dodala: »Čez 20 let bomo vnovič skupaj.« (B.M.K.)

SGZ s turističnim projektom

Tu smo doma Turizem je tista panoga, ki združuje in povezuje ljudi – to je temelj in izhodišče projekta Alpen Adria Tourism/Turismo Alpe-Adria, ki ga je na novinarski konferenci v Ljubljani predstavila Slovenska gospodarska zveza iz Celovca skupaj s partnerjema, Slovenskim deželno gospodarskim združenjem iz Trsta in Confcommercio iz Gorice. S tem projektom bodo v prihodnosti poskušali Slovencem v matični domovini približati življenje zamejskih Slovencev na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji - Julijski krajini. Zamejci namreč ugotavljajo, da se Slovenci iz matične domovine v zamejstvu zadržijo večinoma zgolj po nakupih, pozimi pa, vsaj kar zadeva Koroško, na smučanju. Cilj projekta pa je pobliže spoznati zamejstvo, njegovo kulturo, dediščino, naravne lepote in kulinariko. Velik poudarek nosilci projekta namenjajo uporabi slovenskega jezika tudi v turizmu, to je v hotelih, gostilnah, penzionih…

»Koroška želi uvajati celoletni turizem,« je na novinarski konferenci med drugim dejala Marina Einspieler Siegert, direktorica SGZ v Celovcu, saj je po njenem mnenju le na tak način mogoče učinkoviteje izkoristiti razpoložljive turistične zmogljivosti. Na predstavitvi so prikazali tudi promocijski film o Koroški in Furlaniji Julijski krajini, delo našega rojaka, koroškega Slovenca Ivana Klariča. Projekt, ki je prvič združil Korošce in Primorce in za katerega so črpali evropske vire, je dostopen tudi na spletni strani www.tusmodoma.eu. (tekst B.M.K., foto M.K.)

PANORAMA Novinarska konferenca

Medijski projekt Slovenija danes naletel na dober odziv Revija Slovenija danes je pred kratkim dobila svojo spletno različico, razširjeno v spletni portal, ki vključuje tudi spletno skupnost Slovencev po svetu. Ob tej priložnosti so ustvarjalci revije in spleta skupaj s predstavniki Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu na dobro obiskani novinarski konferenci v zadnjem avgustovskem tednu predstavili svoje dosedanje delo pri projektu in prihodnje načrte. Državni sekretar na Uradu dr. Boris Jesih je uvodoma poudaril, da ima obveščanje Slovencev po svetu že dolgo tradicijo, dobro delo na tem področju pa tudi v prihodnje ostaja vizija Urada

in ustvarjalcev revije. Z novim medijem so Slovenci po svetu dobili zanesljiv vir obveščanja in sredstvo povezovanja. Osrednje pozornosti v tem projektu so deležne slovenske skupnosti in posamezniki preko meja evropske celine, saj imajo zamejci v primerjavi z njimi boljši dostop so slovenskega medijskega prostora. Mitja Meršol, predsednik izdajateljskega sveta, je v značilnem slikovitem slogu kot cilj revije označil to, da se Slovenci povsod počutimo Slovence in to tudi povemo po slovensko. Sodeč po odličnih odzivih bralcev je revija med slovenskimi rojaki dobro sprejeta, naslednji korak pa je ustvarjanje spletne skupnosti

Na sliki z leve: Marko Stijepić, vodja projekta, Mitja Meršol, predsednik izdajateljskega sveta, Blanka Markovič Kocen, glavna in odgovorna urednica revije, dr. Boris Jesih, državni sekretar

Slovencev po svetu oziroma njihovo združevanje na skupni platformi, ki je deloma povezana prek Facebooka. (tekst B.M.K., foto M.K.)

Lendava

Nov slovenski Guinnessov rekord

Svetovna prestolnica bograča

Harmonika ostaja naša kraljica

Zadnji petek v avgustu je predsednik Slovenije dr. Danilo Türk razglasil Lendavo za svetovno prestolnico bograča, znane in priljubljene jedi, za katero je marsikdo prepričan, da prihaja z Madžarske, vendar temu ni tako. Je namreč tipična prekmurska specialiteta. Pobudo za to je dal prav predsednik države pred štirimi leti, ko je obiskal mladinsko prireditev Bogračfest. Po tem, ko sta z županom Antonom Balažekom na mestni hiši odkrila spominsko obeležje, posvečeno prestolnici, ko so zadoneli bobni in se je z močnim pokom oglasil možnar, je zbrane domačine in goste s Hrvaške in z Madžarske nagovoril predsednik dr. Danilo Türk. Povedal je, da gre tudi za dejanje ponosa na tradicijo in kulturo teh krajev in kulturo celotne Slovenije. Obenem gre po njegovih besedah tudi za izraz povezovanja kultur in narodov tega območja ter povezovanja s celim svetom. Predsednik je izpostavil: „Lendava ima izjemno pomembno in perspektivno lokacijo na zemljevidu Evrope. Leži na slovenskem ozemlju blizu Hrvaške, Madžarske in Avstrije in že opravlja pomembno povezovalno funkcijo kot križišče poti in stičišče kultur.“ Predsednik je opozoril, da smo pogosto preveč zazrti vase, premalo ambiciozni, premalo odprti v svet in nenazadnje tudi

Predsednik Slovenije dr. Danilo Türk se je prvi vpisal v knjigo svetovne prestolnice bograča. Podpis so spremljali častna grofica in grof bograča Marija in Ludvik Király, grofica bograča Magdalena Rudaš in župan Anton Balažek.

premalo ponosni na to, kar že imamo. Zato je razglasitev Lendave za svetovno prestolnico bograča opomin, da lahko storimo več pri povezovanju našega izročila z našo prihodnostjo ter pri povezovanju s sosedi in celotnim svetom. Slednje ni nikakršno pretiravanje, saj je župan Anton Balažek povedal, da so že dobili čestitke iz Slovenije, sosednjih držav in z različnih koncev sveta od izseljencev, denimo iz Clevelanda,Tokia in Bruslja. Razglasitev za svetovno prestolnico bograča je tudi uvod v praznovanje 820-letnice Lendave prihodnje leto. (Ernest Ružič)

Na mednarodnem festivalu Panonika harmonika – festivalu harmonike, etno glasbe, vina, kulinarike in smeha, ki se je letos konec avgusta odvijal v Gaju ob letališču Cerklje ob Krki v bližini Brežic, so slovenski harmonikarji vseh starosti in tudi iz zamejstva postavili nov Guinnessov rekord. Kar 1.137 harmonikarjev je pod eno taktirko odigralo dve skladbi, Avsenikovo »Na Golici« in Slakovo »V dolini tihi«. S tem so podrli že nekaj let star kanadski rekord, ko je pod eno dirigentsko palico zaigralo 990 harmonikarjev. Letošnji festival Panonika harmonika je v treh dneh obiskalo več kot 10.000 ljubiteljev glasbe, na odru pa so se zvrstili nastopajoči iz mnogih držav ter vrhunski domači in tuji harmonikarski mojstri. Namen festivala je druženje ljudi iz različnih dežel panonske nižine, ki jim je skupna ljubezen do harmonike, domače glasbe, pozitivne energije ter pristne kulinarike in vrhunskih vin iz različnih regij držav, ki obkrožajo Slovenijo. »Želimo poudariti pomen harmonike v različnih kulturah panonske nižine in pri tem spodbujati druženje ter povezovanje njenih prebivalcev,« pravijo na Zavodu Euforija, ki je organizator projekta. »Festival je priča močni tradiciji igranja harmonike pri nas in veselja, ki se ob tem poraja.« (Ana Mrzlikar)

V ŽARIŠČU

Menjavajo se odri, Širjenje slovenske besede in pesmi, misijo, zaradi katere je bil ustanovljen, je Slovenski oktet zvesto izpolnjeval vseh 6o let svojega obstoja. Danes bolj razigran, čeprav zavezan tradiciji, še vedno navdušuje domače in tuje občinstvo, predvsem pa slovenske rojake po svetu.

Blanka Markovič Kocen

0 let Slovenskega okteta je jubilej, s katerim se lahko pohvali le malo glasbenih, še posebej pevskih ansamblov v Sloveniji in tudi po svetu. Pevci, ki so zaslužni predvsem za širjenje slovenstva med našimi rojaki po svetu, so neomajno prepričani v kakovost slovenske ljudske glasbe, kar so dokazali in vnovič potrdili tudi na veličastnem koncertu od 60-letnici v ljubljanskih Križankah. O prehojeni poti, mejnikih na njej in prazničnem koncertu smo se pogovarjali z umetniškim vodjo Jožetom Vidicem.

Domače občinstvo je bolj zahtevno, neusmiljeno do Slovenskega okteta. 6

Čemu pripisujete dejstvo, da Slovenski oktet brez prekinitev deluje že 60 let? Vsi občutimo zares veliko pripadnost do slovenske vokalne glasbe, slovenske besede in navsezadnje

ponos, da je bil ansambel izbran za neko posebno misijo, širjenje slovenstva po svetu, ki je navznotraj okteta pripomogla k temu, da je ansambel obstal in se nadgrajeval. Vse generacije pevcev so čutile v sebi isto pripadnost narodu, iz katerega smo izšli. Ob uspehih, ki jih je doživljal po odrih sveta, je ansambel rasel in z leti postal prvo ime slovenske komorne vokalne glasbe. Kako se kot član in umetniški vodja počutite ob nastopih med našimi rojaki v tujini? To so posebno čustvena doživetja! Srečanja z rojaki po svetu so vedno trenutki, ki so drugačni. Vedno gre za čustveni naboj, za neko emocionalnost, ki je skupna vsem Slovencem doma in v tujini. Naši rojaki domovino dojemajo na poseben način. Nanjo so močno navezani, jo globoko spoštujejo in s ponosom govore o njej. Živijo za slovenstvo in zvesto negujejo slovenske običaje. V domovini se je marsikateri običaj izgubil, pri njih pa ostajajo. Lani smo se vrnili s turneje v Argentini z nepozabnimi vtisi. Mladi ljudje, tudi otroci, stari štiri, pet let, so govorili slovensko. Bili smo navdušeni! Katere so vaše pesmi, ki vzbudijo največ čustev, tudi orosijo kakšno oko? To so domovinske pesmi, ki so ljudem blizu. Takšne so tudi ljudske pesmi, predvsem tiste, ki so najbolj ganljive, melanholične. Med njimi sta Nocoj pa, oh, nocoj in N’ mau

čez izaro. Zlasti slednja se zelo globoko dotakne vsakega Slovenca, ki živi v tujini. Pesmi, ki jih pojemo, imajo iskrena besedila, lepo melodijo... Slovenski oktet je vedno bil in bo ansambel, ki je imel do ljudske pesmi poseben odnos in tega so negovale vse generacije okteta. Koliko časa nastopate v sedanji zasedbi? Dobro leto. To je najnovejša zasedba Slovenskega okteta, katerega član sem 15 let. Generacija pred nami se je v celoti odločila za slovo od aktivnega prepevanja v oktetu in tako smo pod vodstvom takratnega umetniškega vodje Antona Nanuta začeli novo obdobje tega ansambla. Oktet ima intenziven tempo vaj in nastopov. Letno izvedemo preko 70 koncertov, kar je več, kot jih ima marsikateri poklicni ansambel. Znano je, da ima oziroma je imel Slovenski oktet več nastopov v tujini kot doma. Zakaj? V zadnjih letih se tudi v Sloveniji vse bolj prebuja ljubezen do glasbe, ki jo izvajamo. Zato smo zopet več doma kot v tujini. Pred leti pa je bil oktet res več po tujih kot domačih odrih. V tujini je bil tudi bolje sprejet. Občinstvo je očaral zvok ansambla, ki je barvno zelo bogat. Pa tudi raznolikost repertoarja je nekaj, kar je bila vedno oktetova prednost. Domače občinstvo je bolj zahtevno, »neusmiljeno« do Slovenskega okteta. Ve, kakšen je oktet nekoč bil,

V ŽARIŠČU

Slovenski oktet ostaja pozna njegove kvalitete in zato je tudi kritika neizprosna. Kljub profesionalnosti članov še vedno delujete na amaterski ravni. Kako se financirate? Oktet ogromno koncertira in s tem vsaj delno pokriva stroške, ki so povezani z obstojem ansambla. Pred desetljetjem je bil ansambel na tem, da bi morebiti prešel pod finančno okrilje države, vendar se naši predhodniki niso odločili za to možnost. Morali bi opustiti svoje poklice. Sicer bi bilo za obstanek ansambla takrat to dobrodošlo, vendar bi bili s tem prikrajšani za avtonomnost in vizijo. Takrat je bila prisotna bojazen pred vplivom politike na poslanstvo ansambla. Enostavno se niso odločili za to možnost in še danes je tako. Sicer pa marsikdo oktetu pripisuje status kulturnega ambasadorja Slovenije, kljub temu da nimamo nikakršne pogodbe z državo. Ko pridemo v tujino, nas tudi tuji državniki prepoznajo kot najvišjo slovensko vokalno avtoriteto.To veliko pove o profesionalnosti ansambla. Biti član Slovenskega okteta je način življenja, je poslanstvo in dokler človek čuti to, potem mu nič ni težko. Kateri so bili vaši najpomembnejši tuji odri? Veliko je bilo pomembnih odrov. Prav gotovo je eden najpomembnejših festival v Dubrovniku, kamor se bomo v prihod-

nosti zagotovo še vračali. Slovenski oktet je bil dolga leta stalni gost letnih iger v Dubrovniku, kjer je gostoval tudi v času zadnje vojne, ko si ni upal tam nastopiti skoraj nihče. Dubrovnik je bil tedaj praktično izpraznjen, nikjer žive duše, okna zaprta… Ko je oktet prišel v Dubrovnik, so ga ljudje z glasnim ploskanjem pospremili na poti do Knežjega dvora, kjer je imel koncert. Dubrovnik je gotovo eden od pomembnih odrov

ki jo oktet do tedaj ni gojil. Prikazali smo obvladovanje drugačnih stilov. Skladbe je na našo željo prepesnil in jim dal lepo slovensko podobo Jože Humer. Sicer pa gre za aranžmaje, ki so bili narejeni že pred desetletji za nemško skupino Comedian Harmonists. V družbi s pianistko Urško Vidic oktet zaživi v drugačni zvočni podobi. Občinstvo vas po slavnostnem koncertu v Križankah praktično ni

Ko pridemo v tujino, nas tudi državniki prepoznajo kot najvišjo slovensko vokalno avtoriteto. Slovenskega okteta.Težko je govoriti o tem, kateri oder je največji in kateri je oktet najlepše sprejel. V zadnjem obdobju bi lahko kot pomembne odre prepoznali tudi odre Buenos Airesa. Mi se dobro počutimo tam, kjer so dobri ljudje, tam, kjer si želijo našega petja in tja radi gremo ter se z veseljem vračamo. Koliko plošč ste doslej posneli? Samostojnih plošč okteta je bilo do sedaj izdanih skoraj 40. To je lepo število in mislim, da ima malokatera vokalna skupina v Sloveniji takšno diskografijo. Nova plošča, Kaktus, nekoliko preseneti… Izdana je bila konec lanskega leta, z namenom pokazati, da je oktet lahko tudi drugačen. Z njo smo naredili izlet v drugačno zvrst glasbe,

spustilo z odra. Ste to pričakovali? Lagal bi, če bi rekel, da ne. Nismo navajeni, da nas spustijo takoj z odra. Občinstvo nas je v Križankah odlično sprejelo. V prvem delu smo izvajali skladbe, ki so del tradicije Slovenskega okteta, v drugem delu

svoji tradiciji, ki jo goji že desetletja, ob tem pa jo nadgrajuje z novimi deli, s katerimi si širi nova obzorja. Kakšno je bilo občinstvo na koncertu? Občinstvo je bilo raznoliko. Od najmlajših, otrok, do tistih, ki so oktet poslušali že pred šestdestimi leti. Vesel sem, da je bilo tokrat v Križankah toliko mladih ljudi. To je dober obet za tovrstno glasbo. Srečali smo ljudi, ki so pred kratkim postali naša publika. Nekaj zahvale ob tem gre tudi novemu projektu »Kaktus«, ki jih je nagovoril s svojo drugačnostjo. Z njim smo pridobili tudi najmlajšo publiko. Ob sproščenosti »Kaktusa« so lahko slišali tudi slovensko ljudsko glasbo. To, da so bile tokrat Križanke nabito polne, da je prišel predsednik države in bil celo častni pokrovitelj koncerta, da je prišlo toliko mladih

Biti član Slovenskega okteta je način življenja, je poslanstvo in dokler človek čuti to kot tako, potem mu nič ni težko. pa smo predstavili Kaktus, ki je drugačen, bolj razposajen, razgiban. Kakor je bilo v prvem delu koncerta s strani občinstva čutiti neko spoštljivo zadovoljstvo, je bilo v drugem zelo razgibano, sproščeno, ljudje so se smejali, zabavali in tudi aplavzi so pokazali, da jim je tovrstna hudomušnost in iskrivost všeč. A Slovenski oktet kljub temu ostaja v

ljudi, je veliko priznanje Slovenskemu oktetu, ki nam govori o tem, da smo na pravi poti, da delamo prave premike… S koncertom v Križankah smo nagovorili tudi vse tiste, ki so mogoče dvomili o Slovenskem oktetu in o njegovem poslanstvu v današnjem času. (Več o zgodovini ansambla na strani 28)

POSLOVNE STRANI

Aleš Kotar

Med Ptujem in Frankfurtom Slovenske banke si morajo vnovič pridobiti zaupanje, mlade strokovnjake pa je treba zadržati doma, pravi slovenski finančni strokovnjak iz Frankfurta.

Alenka Slavinec

leš Kotar je 34-letni univerzitetni diplomirani ekonomist ter magister davčnega prava, ki je že tretje leto uspešen zakladnik na LHB banki v Frankfurtu, katere lastnica je Nova Ljubljanska banka. Delo v tej ustanovi je široko usmerjeno v primerjavi z zelo velikimi bankami in od posameznika zahteva nenehna dodatna izobraževanja. Tudi Aleš je opravil mednarodno priznana izpita s področja zakladništva ACI Dealing Certificate in ACI Diploma. Njegova pot se je začela v Probanki v Mariboru, takoj po končanem študiju leta 2002. Po uspešnih šestih letih se je zaradi napredovanja v karieri, pridobivanja življenjskih izkušenj in izpopolnjevanja znanja tujega jezika in da se vsaj za kratek čas izogne slovenskemu pesimizmu na vseh področjih življenja odločil za korenito spremembo delovnega okolja.

Izguba zaupanja v slovensko bančništvo

Frankfurt - finančni del

Zaupanje je pomembno v vseh porah življenja in brez njega ne funkcionira dolgo noben odnos, naj bo posloven, prijateljski ali družinski. Zelo težko ga je zgraditi, z lahkoto izgubiti, še težje ponovno pridobiti,

zato ga je treba spoštovati in ceniti, ko ga imaš. In tu tiči vzrok slovenskega pat položaja v bančništvu, saj so slovenske banke v očeh večjih izgubile zaupanje in s tem ugled, je povedal Aleš.

Vzroki gospodarske krize v Sloveniji

Gospodarska rast Slovenije v preteklosti ni temeljila v celoti na realni osnovi; slovenske banke so v nenehnem medsebojnem tekmovanju po uspešni rasti oziroma povečevanju bilančne vsote najemale in dajale kredite tudi za vsako ceno, veliko od tega za gradnjo nepremičnin. Dokler so tuje banke dajale kredite našim bankam, je ta zgodba pila vodo. Regulator bi absolutno moral takrat nekoliko omejiti kreditno aktivnost bank. Seveda druga skrajnost, da so banke preveč

Rešitev Slovenije je v dokapitaliziranju bančnega sektorja ter vlaganju v razvoj in turizem

»Slovenija bi se iz trenutnega slabšega gospodarskega stanja kratkoročno teoretično lahko rešila z dodatnim zadolževanjem na tujih trgih, praktično pa ta rešitev v finančnih krogih zaradi prevelikega nezaupanja finančnih trgov do zadolževanja držav ne pride več v poštev. Hitre rešitve iz krize ni na vidiku, je pa pomembno, da Slovenija res začne temeljito delati v smeri razvoja visoke tehnologije, če želimo priti tja, kamor hočemo, in imeti standard, kakršnega želimo. Še prej pa postaviti nazaj zdrave temelje bančnega sektorja z dokapitaliziranjem le-tega,« nam je povedal Aleš.

Življenje v Sloveniji je v primerjavi z Nemčijo precej drago, čeprav so nominalni zaslužki v slednji dvakrat večji. previdne pri dajanju kreditov, kot se v Sloveniji trenutno dogaja, za izhod iz krize seveda ni rešitev. Ko je svetovne borze zajela kriza, se je izkazalo, da so pri nas dobivali kredite tudi nedonosni posli, ki so se financirali iz novih kreditov in prikazovali našo višjo pozitivno gospodarsko rast, kot pa je dejansko bila. V Nemčiji so banke zdrave in uspešne, kljub temu da ni več tistih velikih dobičkov, ki so jih bile vajene zadnja desetletja.

Slovenija ima še velik potencial v turizmu in to vedno znova potrjujejo moji prijatelji kot poslovni partnerji, ki obiščejo Slovenijo. Ne morejo se načuditi naši razvitosti, infrastrukturi in naravnim danostim. Razočarani pa so nad storitvami in neprijaznostjo ljudi. V Nemčiji so ljudje na vseh delovnih mestih zelo prijazni in predvsem zelo spoštljivi, kar se odraža v dobrem vzdušju in odseva filozofijo »stran-

POSLOVNE STRANI Gorenje v Berlinu

Za gospodinje in gospodinjce Slovenski proizvajalec bele tehnike je na mednarodnem sejmu sodobne elektronike v Berlinu predstavil svoje novosti s področja senzorske tehnologije.

Klemen Prešeren, vodja predstavništva Gorenja v Münchnu

ka mora biti vedno zadovoljna, če že ne pozitivno presenečena«. Sicer je to verjetno tudi nekoliko povezano s plačilom dela, saj je življenje v Sloveniji v primerjavi z Nemčijo precej drago, čeprav so nominalni zaslužki v slednji dvakrat večji.

Po duši roker in dolgoletni kitarist skupine Hudobni volk

Glasba oziroma električna kitara ga spremljata celo življenje. Nazadnje je »njegova« skupina Hudobni volk igrala na njegovi poroki leta 2008, kar pa ni realen odsev njihovih aktivnosti, saj se pripravljajo na izid drugega albuma, katerega se Aleš zelo veseli.

Šport in kulinarika v Nemčiji z roko v roki

Aleš se aktivno ukvarja z rokometom in fitnesom. Pravi, da je šport najhitrejši in najučinkovitejši način vzpostavljanja novih prijateljstev in druženja v Nemčiji. Vendar nogomet ostaja številka ena. Drugi najbolj popularen »šport« pa je grilanje nešteto vrst nemških klobasic s prijatelji ob dobrem nemškem pivu.

V Nemčiji Aleš pogreša okus po hrani, saj pravi, da ga slovenska hrana še vedno ima, v Nemčiji pa je vse brez okusa. Zanimivo pa je, da ima Frankfurt s 700.000 prebivalci zelo malo nakupovalnih trgovin s hrano v primerjavi s Slovenijo, kjer ima že vsaka vas svoj trgovski center.

Domotožje in prihodnost

Po Aleševem mnenju je vse globlja gospodarska kriza delni krivec za beg sposobnih mladih ljudi iz Slovenije. »Poskrbeti moramo, da se bo ta trend zaustavil. Ni vse v denarju, je pa veliko, in če ne bo priložnosti za sposobne ljudi, se izseljevanje ne bo zmanjšalo, kar pa je zelo slabo za državo na vseh področjih,« nam je zaskrbljeno, vendar z optimizmom povedal Aleš. Sam si še želi določenih kariernih izkušenj v tujini, dolgoročno ostati v bančništvu, vendar se vrniti v Slovenijo ter napredovati do samega vrha. Kljub odličnim pogojem v razviti in stabilni Nemčiji se dolgoročno tja ne bi preselil. »Po določenem času se želim vrniti v Slovenijo in si z ženo Heleno ustvariti družino, do takrat pa se bom vsak vikend z letalom vračal domov na Ptuj,« nam je z zadovoljstvom povedal Aleš.

Kljub krizi na gospodarskem trgu je slovensko Gorenje eno redkih podjetij, ki se lahko pohvali z uspešnostjo. V Nemčiji so po prodaji na prvem mestu med ne-nemškimi proizvajalci gospodinjskih aparatov. Zato ne preseneča, da so na 51. mednarodnem sejmu sodobne elektronike, ki je v začetku septembra potekal v Berlinu, svoje dosežke predstavili med mnogimi svetovno uveljavljenimi imeni. Gorenje letos stavi na inovativno senzorsko tehnologijo, na primer indukcijska kuhališča. »Na tem kuhališču se hrana nikakor ne more zažgati, zato ga brez strahu lahko uporabljajo tudi tisti za kuhanje manj nadarjeni. Pomembni sta še kakovost skuhane hrane in varčnost,« je prednosti inovacije opisal Klemen Prešeren, vodja predstavništva Gorenja v Münchnu. Enako velja za pečice z edinstvenim elektronskim upravljanjem na dotik. Da pa gospodinjska dela v prihodnje ne bodo (v večini) prepuščena samo ženskam, bo čez dobro leto na trgu še pralni stroj, ki je enostaven tudi za moške, je prepričan Prešeren. Izbiro načina pranja bosta namreč olajšala LCD prikazovalnik in upravljanje na dotik. Prednost vseh naprav je poleg enostavnosti predvsem varčnost. Ob vseh novostih pa so v Gorenju, ki letos slavi že 40-letnico prisotnosti na nemškem trgu, prav posebej ponosni na svoj hišni oblikovalski studio – Gorenje Design Studio, ki je zaslužen za privlačno obliko aparatov in celotne podobe razstavnega prostora. (J.L.A.)

POSLOVNE STRANI

Nepremičnine

Kristal nad Ljubljano 1. septembra so v ljubljanskem Blagovno-trgovskem centru (BTC) uradno odprli Kristalno, palačo, ki je z 89 metri najvišja poslovna stavba v Sloveniji.

Kristalna palača kot simbol popolnosti

Svet prestiža in udobja za 50 milijonov evrov

15. maja 2009 sta Jože Mermal, predsednik uprave BTC, in Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, položila temeljni kamen za izgradnjo 20-nadstropnega nebotičnika, imenovanega Kristalna

Prostori Kristalne palače so namenjeni tako prodaji kot najemu.

palača. Vrednost investicije je bila nekaj več kot 50 milijonov evrov. Kristalna palača je z 89 metri najvišja stavba v Sloveniji. V Nakupovalni galeriji so kupcem na voljo izdelki prestižnih in uveljavljenih blagovnih znamk, restavracija, banka, wellness center, posebni arhitekturni zanimivosti pa sta galerija v osrednjem delu med pritličjem in nadstropjem ter velika zelena terasa na strehi trgovinskega dela. Posebnost palače je panoramska slaščičarna, umeščena v najvišje, 20. nadstropje z dvema panoramskima dvigaloma. »Pri gradnji Kristalne palače so bili upoštevani najvišji varnostni, konstrukcijski, instalacijski in okoljevarstveni standardi, ki bodo Foto: Aljoša Rebolj

»Unikaten prostor bo vsem tistim, ki bodo preživljali čas v njem,

ponudil popolnost bivanja,« poudarja Ovnova in dodaja, da je Kristalna palača prav zato zasnovana kot preplet pestre in raznolike programske ponudbe, v kateri sta vrhunska poslovna in trgovska dejavnost nadgrajeni z izpopolnjenim ekskluzivnim storitvenim programom. »Kot kristal, ki nam s svojimi svetlečimi površinami in odsevi izrisuje različne podobe, ima tudi Kristalna palača več obrazov. Za tiste, ki bodo v njej bivali ali preživeli del dneva, bo simbol popolnosti in dokaz njene osrednje vloge v mestni četrti BTC City, za prebivalce globalnih metropol bleščeč simbol sodobnega, dinamičnega in uspešnega mesta ter znamenje napredka vsega sveta,« so v BTC-ju ponosni na novo pridobitev.

Foto: BOBO

Zamisel zanjo je del projekta Partnerstvo Šmartinka, ki zajema ureditev 200 hektarjev velikega območja med Šmartinsko cesto in BTC Cityjem in je prvi realizirani projekt v sklopu mednarodnega natečaja, na katerem je zmagala urbanističnoarhitekturna pisarna HosoyaSchaefer s sedežem v Zürichu,« nam je pojasnila Maja Oven, direktorica sektorja za odnose z javnostmi. »Značilnosti njihovega predloga so nov osrednji park z mini Manhattnom in fazna zapolnitev območja med središčem mesta in BTC-jem. Natečaj s takšnim obsegom je vsekakor velik podvig tudi na evropski ravni.« Ideja sledi novejšim smernicam v urbanizmu, kjer posamezne stavbe na strateških položajih v mestu prevzamejo aktivno vlogo pri oživljanju mesta in služijo kot torišča razvoja novih mestnih predelov.

Blanka Markovič Kocen

Otvoritvi Kristalne palače sta med drugimi prisostvovala tudi sedanji (desno) in bivši predsednik Slovenije dr. Danilo Türk in Milan Kučan.

omogočali najboljše delovne in bivanjske pogoje. Poleg tega v njej ni arhitektonskih ovir in je torej brez težav dostopna tudi invalidom,« poudarja Ovnova. Energetsko varčna palača je hkrati tudi sončna elektrarna. V njeno južno pročelje so vgrajeni sistemi za proizvodnjo elektrike iz sončne energije, objekt je priključen na daljinski sistem oskrbe s toploto, hlajenju pa so namenjeni ledni akumulatorji, v katerih se ponoči, ko je proste več električne energije, shranjuje led, ki se podnevi uporablja za hlajenje objekta. Sogovornica pojasnjuje, da so prostori namenjeni tako prodaji kot tudi najemu, cene pa so odvisne od povpraševanj, kvadrature, dolžine najema… Trenutno imajo zapolnjenih okoli 70 odstotkov poslovnega dela (nebotičnika) in skoraj vse lokale v Nakupovalni galeriji.

S parkiranjem ne bo zadreg

“V dveh kletnih etažah je 570 parkirnih mest, na območju BTC Cityja imamo skupno 8500 brezplačnih parkirnih mest,« Maja Oven odgovarja na večno vprašanje v Ljubljani: kje bomo parkirali? Kristalna palača pa ni edina stolpnica, ki jo namerava družba BTC graditi na tem območju. 1. maja 2012 naj bi namreč tu odprli hotel z 250 sobami, katerega investitor je Zlatarna Celje.

POSLOVNE STRANI

Slovenski podjetnik v Kanadi

S trdim delom do mednarodnega ugleda Kodarin Industries Limited je mednarodno uveljavljeno podjetje, ki ga v Kanadi že desetletja vodi Slovenec Igor Kodarin. Blanka Markovič Kocen

gor Kodarin se je leta 1970 zaradi stanovanjske krize in negativnih obetov za prihodnost v Sloveniji, sicer pa brez kakih posebnih načrtov, izselil v Kanado, kjer je kmalu ustanovil podjetje Kodarin Industries Limited, ki se danes lahko kosa z najuspešnejšimi svetovnimi podjetji na področju kovinske industrije. »Ukvarjamo se s splošno obdelavo kovin – konstrukcijo različnih strojnih delov cevnih sklopov za cevovode, rafinerije in črpalke ter varovalk. Prisotni smo v številnih panogah, od železarske industrije in energetike do rudarstva in drugih,« pojasnjuje lastnik mednarodno uveljavljenega podjetja in dodaja, da poslujejo tako z ZDA in Južno Ameriko kot tudi z Avstralijo, Malezijo, Singapurjem in Bližnjim vzhodom.

Prvo načelo: kakovost in točnost

»Pri poslovanju v Kanadi sta najbolj pomembni kakovost izdelkov in dobava v dogovorjenih terminih,« Kodarin odgovarja na vprašanje, čemu pripisuje ugled svojega podjetja, ki ga je, seveda, zgradil s trdim delom. »Vsega se je bilo treba naučiti,« poudarja. Podjetje Kodarin Industries Limited zaposluje 60 do 70 ljudi z vseh celin, med njimi tudi Slovence, lansko leto so zaključili z odličnim poslovnim

Na sliki (od leve proti desni): dr. Boris Jesih, državni sekretar na USZS, Jože Slobodnik, častni konzul RS v Torontu, g. Igor Kodarin, Kodarin Industries, Tomaž Kunstelj, nekdanji veleposlanik RS v Kanadi, in Anton Marincic, BlueSky Process Solutions

rezultatom. Kodarin pravi, da ima v svetu močno konkurenco, vendar je ta dobrodošla, saj jih sili k še boljšemu poslovanju.

Tudi sinovi vpeti v posel

Seveda me je zanimalo, kaj počnejo družinski člani. »Starejši sin Igor dela v družinskem podjetju, Aleš je podpredsednik podjetja Cominco, atomska energija in rudnik urana, Andrej pa predstavnik nemškega podjetja

Rohde&Schward elektronika,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da poslovno sodeluje tudi s Slovenijo. »Smo zastopniki podjetja Ferkar iz Velenja.«

Slovenski podjetniki so preobremenjeni

Uspešni slovenski podjetniki v tujini bi po Kodarinovem mnenju lahko utirali pot slovenskemu gospodarstvu po svetu, vendar je to, zlasti pa podjetniki v Sloveniji, preobremenjeno s svojimi težavami.

Gospodarsko sodelovanje bi lahko izboljšali, meni sogovornik, vložiti pa bi morali veliko truda in znanja ter dobre volje. »Šele tako bi ideje obrodile pozitivne rezultate,« poudarja Kodarin in pove, da se podjetniki iz Slovenije nanj samo občasno obračajo.

Priložnost mladim

Česa si v svoji poslovni karieri Igor Kodarin še želi, kakšni so njegovi cilji? »V kovinsko stroko sem stopili 1957. in zdaj je čas, da izprežem ter dam priložnost mlajšim,« odgovarja.

Obiščite nas na novi spletni strani

www.slovenci.si

in na Facebook profilu Slovenija danes 11

kultura

Hiša slovenske poezije

Slovenska poezija osvaja francosko občinstvo

Branje slovenskih pesmi v obeh jezikih deležno navdušenja, na poseben odziv naletel tudi izbor avtorjev Patricija Virtič Ob odprtju Hiše slovenske poezije v Franciji so prebirali pesmi v obeh jezikih – slovenščini in francoščini. Ob splošnem navdušenju, ki ga je sprožil vsak posamezni pesnik, je poseben odziv doživel tudi celoten izbor izbranih avtorjev. Predstavilo se je sedem različnih glasov slovenske poetične pokrajine, kar priča o bogati ustvarjalnosti slovenskih pesnikov. Na uradnem odprtju Hiše slovenske poezije v Franciji so bili prisotni Oliver Đajić, drugi sekretar na slovenskem veleposlaništvu v Parizu, podžupan mesta Tinqueux, Christian Lefèvre, pristojen za področje kulture, Ana Vičič, predsednica Društva Slovencev v Parizu in več članov tega društva, predvsem pa je bila dvorana polna navdušencev kulture, poezije in slovenske umetnosti. Hiša slovenske poezije ne bo namenjena samo poeziji, saj bo knjižnično gradivo v izvirniku in prevodu postopno zajelo tudi slovenska prozna dela. Hiša bo tako postala prostor za srečanja, branja in gostovanja slovenskih avtorjev.

Mateja Bizjak Petit

onec junija je v Tinqueuxu pri Reimsu v Franciji svoja vrata odprla Hiša slovenske poezije v Franciji. Ustanovljena je bila ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in s podporo Veleposlaništva RS v Parizu, Društva Slovencev v Parizu in Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa tudi Mednarodne federacije Hiš poezije. O Hiši slovenske poezije v Franciji je spregovorila Mateja Bizjak Petit, direktorica kulturnega centra v Tinqueuxu, v okviru katerega Hiša deluje.

Kdaj in na kakšen način so slovenski in francoski pesniki začeli sodelovati? V Franciji živim od leta 1992. Pred nekaj leti sem se preselila v Reims, natančno v predmestje Tinqueux, kjer sem začela delati v kulturnem centru Centre de Création pour l’enfance - Ustvarjalni center za mlade. Tu sem posebej aktivno začela sodelovati v Hiši poezije, ki je ena od aktivnosti te ustanove. To je bila odlična priložnost, da se kot pesnica še bolj konkretno seznanim s sodobno francosko poezijo. Program branj in srečanj je tedaj vodila Valérie Rouzeau. Med povabljene goste je uvrstila tudi Tomaža Šalamuna. Zdelo se mi je odlično, da

sem slovenskega pesnika, ki ga že dolga leta berem, zdaj lahko prvič in v živo slišala kar v Franciji. Nekako v tem času sem se začela posvečati tudi prevajanju francoskih pesnikov, s katerimi sem se tu srečala, v slovenščino in obratno. Prvi prevodi so bili objavljeni v slovenski reviji Lirikon/21, kar je spodbudilo prvo tukajšnjo slovensko-francosko izmenjavo. Nekaj slovenskih avtorjev (Ivo Stropnik, Meta Kušar, Milan Dekleva, Peter Kuhar, Zoran Pevec, Tanja Ahlin, Mateja Bizjak Petit) je februarja 2008 prišlo na gostovanje v Tinqueux/Reims, naši francoski pesniki (Valérie Rouzeau, Jean Pascal Dubost, Eric Sautou) pa so se nato še isto pomlad udeležili Lirikonovega festivala. Izmenjava se je res lepo obnesla in zaslutila sem, da bi se to povezovanje med slovensko in francosko pesniško sceno lahko še razvijalo. Francosko občinstvo je bilo zainteresirano in navdušeno. Kaj vas je spodbudilo k odprtju Hiše slovenske poezije v Franciji? Odkar sem prišla v Francijo, sem iskala kulturno ustanovo, ki bi

kultura da v oči. Izbor in večji del prevodov je opravila Barbara Pogačnik, za objavo pa je poskrbelo Društvo slovenskih pisateljev. Antologijo smo do sedaj predali mnogim francoskim avtorjem in založnikom, nekaj izvodov je ostalo na razpolago na veleposlaništvu v Parizu, začeli pa smo tudi z distribucijo po knjižnicah in knjigarnah.

Tone Skrjanec, Barbara Pogacnik, Mateja Bizjak Petit, Ivo Svetina

združila v Franciji živeče Slovence, ki jih zanima kulturno druženje in stik s sodobno slovensko umetnostjo in umetniki, hkrati pa naj bi bila to tudi slovenski kulturno-informativni center za Francoze, ki iščejo informacije o kulturnem dogajanju v Sloveniji. Pred nekaj meseci se mi je ponudila priložnost, da prevzamem vodstvo ustanove Centre de Création pour l’enfance. Center se globalno sicer posveča sodobnemu ustvarjanju za mlade in z mladimi, a sem takoj po prevzemu funkcije in glede na predhodne izkušnje predlagala ustanovitev dodatne aktivnosti - slovenske poezije, ki smo jo poimenovali Hiša slovenske poezije v Franciji (Antenne Slovène). Predlog je bil soglasno sprejet in tako smo 8. februarja 2011 napovedali ustanovitev Hiše, 19. junija letos pa smo jo tudi uradno odprli. Ustanovitev Hiše so pozdravili tako v Sloveniji kot v Franciji … Odprtje Hiše slovenske poezije v Franciji so takoj moralno ali finančno podprli mesto Tinqueux, regija Champagne Ardenne, francosko ministrstvo za kulturo, La Fédération européenne des Maisons de Poésie, Društvo slovenskih Otvoritev Hise slovenske poezije

pisateljev, Veleposlaništvo republike Slovenije v Parizu, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Društvo Slovencev v Parizu in mnogi drugi. Ob otvoritvi smo skupaj z Društvom slovenskih pisateljev organizirali gostovanje sedmih slovenskih pesnikov: Mete Kušar, Barbare Pogačnik, Iva Svetine, Borisa A. Novaka, Braneta Mozetiča, Toneta Škrjanca in Ivana Dobnika. Kakšno je osnovno poslanstvo? Hiša slovenske poezije v Franciji želi spodbujati in razvijati slovensko-francosko izmenjavo na literarnem področju. Zavzema se za prevode slovenskih avtorjev v francoščino in obratno. Povezuje francoske in slovenske avtorje, prevajalce in založnike. Organizirati želi redna gostovanja slovenskih literarnih ustvarjalcev v svojih prostorih kot drugod po Franciji, predvsem v sklopu mednarodne evropske federacije hiš poezije, katere članica je. Ravno tako pa želi slovenskemu občinstvu približati francoske avtorje. Letos poleti je tako v Ljubljani v organizaciji Hiše in na povabilo Mladih rim gostovala Fabienne Swiatly.

Tudi v Hiši bodo na voljo knjižni prevodi – nastaja nekakšna knjižnica ... V prostorih Hiše je na voljo tudi knjižnica, v kateri so zbrani prevodi slovenske literature v francoščino ali angleščino in nekaj drugih dokumentov. Večino gradiva sta nam podarila Veleposlaništvo RS v Parizu in Društvo slovenskih pisateljev. Vabimo pa tudi druge založbe ali avtorje, da nam posredujejo njihove izvode, oziroma nas o prevodih obvestijo, da jih lahko uvrstimo v knjižnico. Kako so Hišo slovenske poezije sprejeli Francozi? Se je zanimanje za slovensko poezijo povečalo? Slovenska poezija, predvsem sodobna, zaenkrat v Franciji še ni dovolj prepoznavna. Da bi jo lahko vpeljali bolj sistematično in globalno, se bomo skupaj trudili, da bi bila naša dogajanja redna, krog predstavljenih pesnikov širok in bogat, da bodo srečanja in izmenjave med francoskimi in slovenskimi pesniki kakovostne in številne, kajti le tako si bo mogoče ustvariti dejansko sliko in iz nje izluščiti, kar bo lahko v prihodnje vzajemno obogatilo oba kulturna prostora. Naslednje gostovanje, ki ga prireja Hiša slovenske poezije v Franciji, je predvideno decembra 2011, ko bo v sodelovanju z Evropsko zvezo hiš poezije (MAIPO) in z organizacijo Printemps des poetes, za izbranega pesnika organizirano gostovanje po več francoskih mestih.

Hiša bo postala prostor za srečanja, branja in gostovanja slovenskih avtorjev.

Hiša slovenske poezije v Franciji želi spodbujati in razvijati slovenskofrancosko izmenjavo na literarnem področju.

Povezuje francoske in slovenske avtorje, prevajalce in založnike.

Mateja Bizjak Petit, Meta Klinar in Jerca Pavli

Katere slovenske pesnike bo Hiša poezije gostila in kdo se je že predstavil? Prva, »majska skupina« pesnikov (Meta Kušar, Barbara Pogačnik, Ivo Svetina in Tone Škrjanec) se je z več branji udeležila priznanega pariškega knjižnega sejma poezije Marché de la poésie. Druga skupina pesnikov (Boris A. Novak, Brane Mozetič in Ivan Dobnik) pa je poslušalce obogatila v prostorih rezidence slovenske veleposlanice Veronike Stabej v pariškem PEN Clubu in na slavnostni otvoritvi v Tinqueux/Reimsu. Gostovanje je pospremil izbor v francoščino prevedenih tekstov, objavljenih v priložnostni antologiji Reka jim gle-

kultura

Milan Šelj

Vipavski pesnik iz Združenega kraljestva Slovenski pesnik, ki že dvajset let živi v Londonu, se rad vrača v Slovenijo, svoj »drugi« dom pa je našel na Krasu, blizu Štanjela.

Foto: Peter Uhan

Primož Troha Že v osnovi šoli. S prijateljico Erno sva prav tekmovala. Pisala sva šolske spise in učiteljica naju je pri tem spodbujala. Nadaljevala sva v srednji šoli, kjer sva sama tipkala in tiskala glasilo Izvir, za grafično podobo je poskrbel sošolec. Praktično smo trije pripravili celotno glasilo. Lani ste izdali že svoje tretje delo, Kristale soli, ki so sledili Darilu. Obe zbirki poezij ste predstavili tudi doma in sta bili izjmeno dobro sprejeti. Ste si zamišljali, da bo pisanje postalo vodilo skozi vaše življenje? Ne, seveda ne. Po gimnaziji me je zanimalo gledališče in sodeoval sem v gimnazijski skupini, kjer nas je spodbujala in učila profesorica Ivana Slamič. Takrat smo sodelovali tudi z novogoriškim gledališčem. A namesto gledališke akademije sem izbral študij primerjalne književnosti in sociologije.

Milana Šelja pesmi na eni strani razgaljajo bralcu, na drugi pa skrivajo med »ljudmi na robu, brez obrazov«.

ilana Šelja sem prvič srečal v knjižnici na predstavitvi pesniške zbirke. Pesmi, ki ga na eni strani razgaljajo bralcu, na drugi pa skrivajo med »ljudmi na robu, brez obrazov«. Rodil se je v Budanjah blizu Ajdovščine. Rad je pisal in ustvarjal, v svet pa ga je popeljala služba v turizmu. Literarni prvenec ste izdali že med študijem, satirični roman v pismih »Spolitika«... Vida Morkin Pauer je moja prijateljica še iz gimnazije in je pred tem že izdala nekaj podobnega. Tako je padla ideja, da bi si dopisovala. Moj lik je živel v Londonu, njen v Sloveniji in poskusila sva opisati ti paralelni življenji, kjer se stikata in kje ločujeta. Kdaj je nastala ta ljubezen do pisanja?

V tujino pa vas je pognal turizem... V življenju se pač stvari obrnejo po svoje. Po diplomi sem iskal službo, a konec osemdesetih je bilo skoraj nemogoče najti mesto v kulturi. Ker sem znal francosko in angleško, sem začel v turizmu. Čutil sem, da mi bo to pomagalo na poti

Sloveniji. Stare prijatelje je sčasoma lahko izgubiti, veliko težje pa je najti nove. Za druženje Slovencev v Londonu skrbi zlasti slovenska ambasada, ki ob pomembnih dogodkih in datumih organizira sprejeme za Slovence, ki živijo tukaj, in prijatelje Slovenije iz Velike Britanije. Prav tako skrbi za druženje in organizira različne dogodke obeh skupnosti tudi British Slovene Society. Kakšna je slovenska populacija v prestolnici? Starejša generacija je prišla v London pred več kot tridesetimi, stiridesetimi leti, mlajša pa po osamosvojitvi Slovenije in - iz povsem praktičnih razlogov - še zlasti po vstopu Slovenije v Evropsko skupnost. Kje je mogoče Slovence v Londonu najpogosteje srečati? London je izredno privlačna destinacija. Kadar se pogovarjam z obiskovalci, mi veliko ljudi reče, da jim britanska prestolnica ni všeč ali pa so nad njo čisto navdušeni. London je nedvomno eden izmed svetovnih političnih, kulturnih in finančnih centrov, to je velemesto, ki živi 24 ur na dan. Je veliko manj “evropska” prestolnica, če jo primerjamo z drugimi, in zaradi ljudi z

Stare prijatelje je sčasoma lahko izgubiti, veliko težje pa je najti nove. »ven«. Vedno sem želel »ven«, kamorkoli. Naneslo je, da sem šel v London, kjer so mi ponudili službo. Slovence pravzaprav najdemo povsod po svetu. Kako živijo naši rojaki v Londonu? Priznati moram, da sem po naravi bolj samotarske vrste in v Londonu nisem nikoli namenoma iskal stikov s Slovenci iz nekih sentimentalnih razlogov. Vedno iščem pač stike z ljudmi, ki so mi iz kakršnegakoli razloga blizu. Zdi se mi, da se bolj trudim obdržati stike s prijatelji in znanci v

vsega sveta, ki živijo tukaj, je izredno kozmopolitska. Pravijo, da se v Londonu govori več kot 200 jezikov. Mislim, da to mesto privlači ljudi, ki si želijo svobode, širokih pogledov, odprtosti. Zakaj je London tako priljubljen med mladimi? Zaradi velike pisanosti, odprtosti, svobode. Kar London ponuja, je tako raznovrstno in obilno, da je vsemu nemogoče slediti. Raven ponudbe pa je na svetovni ravni. Poskrbljeno je za vse okuse.

KULTURA

Juan Vasle

Med opero in nogometom Juan Vasle, »pevec dveh domovin«, še s posebnim veseljem in naklonjenostjo zapoje Slovencem po svetu. Jože Galič

erujski časopis El Peruano je leta 2008 vpraševal svoje bralce: »Ste kdaj slišali narodno pesem iz Slovenije? Še ne? Nocoj imate za to priložnost na koncertu bas baritonista Juana Vasleta v Kulturnem središču Inca Garcilaso v Limi!« Na božični dan istega leta je slovenske božične pesmi v interpretaciji Juana Vasleta prvič predvajal tudi Radio Filarmonica v Limi. Toda to je le drobec iz kariere »pevca dveh domovin«… Juan Vasle, ki že dobri dve desetletji živi in dela v Ljubljani, se je rodil v argentinskem Buenos Airesu. Študij petja je končal z diplomo na Visokem inštitutu za umetnost v tamkajšnjem Teatru Colon; kasneje se je izpopolnjeval še v Münchnu pri Ernstu Haeflingerju, v Londonu pri Heather Harper in na Dunaju pri slovenskem rojaku Antonu Dermoti.

Bogat ustvarjalni opus

Od leta 1990 je član ansambla ljubljanske Opere, kjer je odpel vrsto pomembnih basovskih vlog. Gostoval je v Avstraliji, Bra-

ziliji, Paragvaju, Urugvaju, Peruju, Kanadi, Avstriji, Italiji, Nemčiji, na Hrvaškem, Češkem… Zdi se, da so Juanova zelo priljubljena glasbena zvrst slovenski samospevi in narodne pesmi, saj se je njihovih posnetkov nabralo že blizu sto! Leta 1992 je izšla njegova zgoščenka Slovenske pesmi, na kateri je bilo kar dva ducata narodnih in romantičnih pesmi. Leta 1994 ji je sledila dvojna zgoščenka Slovenski samospevi XX. stoletja, na kateri so bila prvič zbrana tovrstna glasbena dela vseh slovenskih skladateljev, ki so ustvarjali po svetu, 2009. pa še ena, posvečena slovenski glasbi, Ljuba si, pomlad zelena, s sedemnajstimi narodnimi pesmimi v priredbah znanih slovenskih skladateljev. Vmes je izdal še dve tematsko naravnani zgoščenki: Sudamerica s samospevi in narodnimi pesmimi iz vseh južnoameriških držav ter Raduj, človek moj z božičnimi pesmimi. Težko bi prešteli vse Juanove samostojne recitale in druge nastope po vsej Sloveniji. Kot operni solist se z veseljem spominja svojih nastopov v praizvedbah treh slovenskih oper: Krst pri Savici Matije Tomca na besedilo Zorka Simčiča (vloga Črtomirja), Krpanova kobila Janija Goloba (vloga Martina Krpana) in Brata Alojza Ajdiča (vloga Frana). Sodeloval je še v operah Marjana Kozine, Danila Švare, Pavla Šivica, Marija Kogoja…

Slovensko glasbo ponesel v tujino

Vseskozi je ob glasbi velika Vasletova ljubezen – nogomet

Juan Vasle še s posebnim veseljem in naklonjenostjo zapoje tudi Slovencem po svetu, pa naj bo to v Slovenskem domu San Martin ali v Slovenski hiši v Buenos Airesu, pri Slovenskem društvu Lipa v predmestju Münchna, za Kanadski slovenski kongres v Torontu… Tujcem, ki ne poznajo prav veliko naše glasbene literature, je le-to začel predstavljati zelo zgodaj, že v času, ko je še živel v Argentini. Si lahko

predstavljate Zlato dvorano Teatra Colon in drugi del Vasletovega recitala, v celoti posvečen slovenski narodni pesmi!? V posebnih oddajah je našo pesem predstavil tudi na argentinski televizijski postaji Cablevision in na Radiu Nacional. Po diplomi na Visoki novinarski šoli v Buenos Airesu je bil Vasle sicer pet let redno zaposlen pri tedniku Mercado, vodilnem časopisu na poslovnem in gospodarskem področju v Argentini, bil pa je tudi soustanovitelj in glavni urednik glasbene revije ProMusica. Kot strokovni komentator resne glasbe je sodeloval v oddaji Matutino 103, ki je v Barceloni prejela nagrado Ondas, najvišje odličje za oddaje v španskem jeziku. Leta 1993 je izdal knjigo Pevci so tudi ljudje, ki predstavlja 24 pogovorov z znamenitimi opernimi pevci svetovnega slovesa, kot so Jose Carreras, Placido Domingo, Luciano Pavarotti…

Nogomet kot velika ljubezen

Vseskozi pa je ob glasbi njegova velika ljubezen – nogomet! V svo-

jem argentinskem obdobju je pisal nogometne komentarje za časopis Cronica, v slovenskem za Delo, Dnevnik in Ekipo. Za slovenske elektronske medije je »pokrival« več mednarodnih dogodkov, povečini južnoameriških prvenstev v nogometu. Tudi pravkar minulega. Na svojih nogometnih poteh je, podobno kot na glasbenih, srečal veliko pomembnih ljudi in spoznal toliko zanimivih zgodb, da je leta 2002 napisal knjigo še s tega področja. Fuzbal, tango in polka je njen naslov, že čez tri leta pa ji je dodal še knjigo Ustavite svet – mundial je tu! Gre za prvi popis zgodovine svetovnih nogometnih prvenstev v slovenskem jeziku. Ob vseh »velikih« temah Juan Vasle ni nikoli pozabil svojih argentinsko-slovenskih korenin. Kar deset let se je na primer kot dopisnik iz Ljubljane v živo oglašal v oddajo Okence v Slovenijo na Radiu Splendid v Buenos Airesu! Sin dveh domovin ter človek neštetih talentov in znanj, bi lahko rekli zanj.

KULTURA

Kulturni kažipot Predstava

Urška in Povodni mož 9. 10., Ljubljana

kavčina z mariborskega Lenta. Avtohtone stare sorte. Trgatev poteka s tehtanjem vsake sorte posebej in merjenjem sladkorja, nakar se skupno stehta in preša.

Živa zgodovina na Starem gradu Celje do 30. 10., Celjski grad

Po mestnem središču se bosta na hoduljah sprehajala igralca v kostumih Urške in Povodnega moža. Motiv ošabne Urške in Povodnega moža, ki, preoblečen v lepega mladeniča, z njo odpleše v valove Ljubljanice, izhaja iz ljudskega izročila, v kulturni zavesti Slovencev pa ga je ovekovečil največji slovenski pesnik France Prešeren.

Festivali

Zlata palčica od 3. 10. do 9. 10., Ljubljana 14. bienalni mednarodni festival igranih predstav za otroke in mlade poklicnih gledališč, poklicnih gledaliških skupin in posameznikov

Poster Festival Ljubljana 2011

Animacijska ekipa bo vsako soboto in nedeljo obiskovalcem gradu predstavljala grajski način življenja. V avtentičnem okolju enega najmogočnejših slovenskih gradov se bodo obiskovalci lahko mečevali z vitezi, streljali z lokom, se spogledovali z grajskimi princesami, kramljali z grajskimi prebivalci, ustvarjali v srednjeveških delavnicah …

Koncerti

Paco de Lucia 8. 10., Dvorana Tabor, Maribor Flamenko je kot blues, s katerim ga pogosto primerjajo, glasba revne in ponosne manjšine. Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje kitare, petje, ples ter mirne in eksplozivne ritme. Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti vse svoje odlike.

Percossa - vrhunski bobnarski spektakel 12. 10., Hala Tivoli, Ljubljana

od 19. 9. do 14. 10., Narodna galerija, Ljubljana Na razstavah Mojstrovine; Mladi, študentska dela in Otroci so razstavljeni plakati na temo »Razkriti obrazi rasizma«. Temo so obravnavali mojstri plakata z vsega sveta, študenti oblikovanja partnerskih akademij iz Francije, Nizozemske in Poljske in študenti ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Predstavijo se tudi otroci slovenskih osnovnih in srednjih šol.

International foam festival 2011 15. 10., Gospodarsko razstavišče, Ljubljana Spektakel z edinstvenimi vizualnimi efekti, peno, ognjem, plesnimi točkami in laserskim showom.

8. društvena trgatev v vinogradu Vitis Vitae 15. 10., Filovci, Bogojina Trgatev vinogradu Vitis Vitae, kjer je zasajenih 92 trt, več kot 40 različnih sort, posebnost je trta mladike najstarejše trte na svetu – modra

izbrala Maja Kaplan

domovine. Posebnost zbora je predvsem v načinu izvajanja, saj člani zbora vse glasbene elemente ustvarjajo vokalno, v živo, brez efektov in dodatnih elektronskih pomagal. Tudi bobni, bas in razni posebni efekti so povzročeni izključno z usti in izjemoma z drugimi deli anatomije članov zbora. Tako se je zbor približal tradicionalnemu izvajanju afriške in afro-ameriške čaščenjske glasbe.

Veselo v Kranjsko Goro 15. 10., Dvorana Vitranc, Kranjska Gora Nastopajoči: Alpski kvintet, Ansambel Dori, Doganirs, Ansambel Franceta Miheliča, Polka punce, Steirische Blas, Die Rosentaler, Harmonikarja Matjaž in Tina Poljanšek. Program povezujeta Sepp Reich in Maruša Kobal. Humorist Klemen Košir

Razstave

29. grafični bienale od 23. 9. do 20. 11., Cankarjev dom, Mednarodni grafični likovni center, Moderna galerija in Galerija Jakopič, Ljubljana Ljubljanski bienale je največja, hkrati pa ena najbolj odmevnih grafičnih prireditev na svetu, ki poteka že od leta 1955. V svoji več kot petdesetletni zgodovini je požel izjemen odziv tako s strani umetnikov in strokovne javnosti kot tudi občinstva. Nosilna tema 29. bienala je umetniški dogodek kot najbolj privilegiran medij sodobne vizualne umetnosti. Institucije za sodobno umetnost, ki so bile nekoč namenjene predstavljanju statičnih likovnih del, danes množično gostijo dogodke različnih vrst in oblik.

Risba v stripu do 16. 10., Mestna galerija - MGML, Ljubljana

Skupino Percossa sestavljajo štirje člani, René Sjeno Pierings, Janwillem van derPoll, Neils van Hoorn in Eric Robillard. Vsi so šolani glasbeniki, pravi virtuozi na tolkalih. Smisel za ritem imajo v krvi, prav tako občutek za teater. To pa je nekaj, zaradi česar je Percossa tako unikatna: ples, akrobacije, pantomima, igra senc, čarovnija vse spremljajo tolkalski vložki. Ščepec cirkusa in kanček rock koncerta. Polna pozitivne energije, univerzalnega humorja in vedno originalna.

Bee Geesus 15. 10., Zlati zob, Ljubljana Bee Geesus je a cappella gospel zbor, ki v Ljubljani druži mlade pevke in pevce iz vseh koncev

Razstava prikazuje vlogo risbe v stripu pri nas od njegovih začetkov do danes. Predstavljen je izbor skoraj vseh stripovskih avtorjev (84), ki so v Sloveniji zaznamovali strip in ga uveljavili kot enakovreden estetski likovni segment znotraj naše kulturne preteklosti in sedanjosti.

Muzejska razstava do 30. 10., Muzej Kraška hisa, Repen, Repentabor, Trst Kraška hiša v Repnu je dobro ohranjen primer značilne kraške ljudske arhitekture, ki znotraj zaključenega borjača – dvorišča združuje bivalne in gospodarske prostore. Hišo na številki 31 so leta 1968 odkupili člani Zadruge Naš Kras z namenom, da domačijo ohranijo v svoji arhitekturni prvobitnosti in jo odprejo javnosti kot muzej nekdanjega načina življenja prebivalcev Krasa.

KNJIŽNA POLICA

Mednarodni literarni festival

V dneh od 6. do 11. septembra je v Sloveniji že 26. leto zapovrstjo potekal festival za vse tiste, ki jih zanima svet literature. In teh ni malo, saj se je v četrt stoletja festivala udeležilo več kot 60.000 obiskovalcev, če tistih, ki Vilenico spremljajo le preko medijev, sploh ne štejemo.

Foto: BOBO

Vilenica –paradni konj slovenske kulture

Tomaž Štefe

Od slovenskih avtorjev je bil letos v središču Drago Jančar, eden najbolj uveljavljenih in prevajanih slovenskih piscev nasploh.

estival je kot srednjeevropsko prireditev zasnoval znani slovenski pesnik in prevajalec Veno Taufer in osnovni koncept se v vseh letih ni bistveno spremenil. Dobiva le vedno večje dimenzije, tako po številu udeležencev kakor tudi po številu prireditev. Na letošnjem festivalu je nastopilo 44 avtorjev iz 23 držav in vsi so na kratko in dvojezično v posebni publikaciji tudi predstavljeni. Svoja dela so na festivalu predstavili pod sloganom Beri me v živo. Branje v živo je seveda nekaj drugega kot tiho branje, ki je sicer najbolj običajen način branja. O tem so razpravljali tudi strokovnjaki s tega področja, kakršen je v Argentini rojeni Alberto Manguel, sicer kanadski državljan. Na okrogli mizi v lipiškem hotelu Maestozo sta o tej temi razpravljala tudi Lilijana Jakić Kaspar iz Srbije in

češki pisatelj Pavel Brycz, ki sta sicer zastopala Srednjeevropsko pobudo – združenje 18 držav s sedežem v Trstu. Osrednji dogodek festivala je vsakokratna podelitev nagrade Vilenica, edine mednarodne literarne nagrade, ki jo podeljujemo v Sloveniji. V vileniški „podzemni katedrali“ jo je letos prejel v Romuniji in v svetu uveljavljeni pisatelj Mircea Cărtărescu, avtor epohalnega romana v treh delih Orbitor. Od slovenskih avtorjev je bil letos v središču Drago Jančar, eden najbolj uveljavljenih in prevajanih slovenskih piscev nasploh. Za to priložnost je bil v angleščino preveden njegov roman Galjot, ki je izšel pri ameriški založbi v zbirki Slovenian Literature Series. Posebne pozornosti je bila na letošnjem festivalu deležna turška literatura; v zbirki Antologije Vile-

nice je namreč izšel izbor turške literature 20. in 21. stoletja. Trije turški avtorji so se festivala tudi osebno udeležili. Festivalski dogodki so se odvijali kar na 30 različnih prizoriščih po vsej Sloveniji in zato ni čudno, da je tedaj začasni slovenski minister za kulturo dr Boštjan Žekš ob zaključku festivala poudaril, da je vileniški paradni konj slovenske kulture.

Vileniški festival dobiva vedno večje dimenzije, tako po številu udeležencev kakor tudi po številu prireditev.

NE pREZRITE

Rodoslovje

Kako drago je rodoslovje?

Na kratko: rodovnik stane od nič do neskončno Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

dor je bral dosedanja nadaljevanja rodoslovne rubrike, se je lahko prepričal, da je začetna izdelava rodovnika za dve, tri ali štiri generacije skorajda zastonj. Podatki o starših in starih starših so nam večinoma znani. Če so starši še živi ali so morda živi tudi stari starši, nam oni posredujejo osnovne podatke. S tem zares ni stroškov. Nič drugega ni treba kot papir in svinčnik ter nekaj dobre volje. Tako nastane ali pa je vsaj zastavljen rodovnik prednikov. Če rodovnik prednikov razširimo še z vsemi drugimi znanimi sorodniki, to so strici, tete, bratranci, sestrične, bratje sestre, nečaki, nečakinje, svaki in svakinje …, bo s tem dokumentiranih sto do dvesto oseb. Za to je družinski prostovoljec

Če rodovnik prednikov razširimo še z vsemi drugimi znanimi sorodniki, to so strici, tete, bratranci, sestrične, bratje sestre, nečaki, nečakinje, svaki in svakinje ..., bo s tem dokumentiranih sto do dvesto oseb. 18

porabil nekaj ur, stroški pa so bili zanemarljivi. Rekel sem družinski prostovoljec. To je tisti, ki delo začne in ga ostali sorodniki takoj privzamejo za družinskega kronista. Velikodušno mu prepustijo veselje do rodoslovnega dela in samo občasno pokažejo zanimanje za rezultate njegovega dela.

Od sorodstvenih podatkov do cerkvenih arhivov

Za dokumentiranje znanih sorodstvenih podatkov torej ni treba več kot nekaj ur. Ko je to opravljeno, se resno delo šele začne. Zastavljeni rodovnik kaže mnoge možne smeri za nadaljevanje in začetno zanimanje z narejenim ni potešeno. Nasprotno, vse večje je. Če je to zanimanje dovolj veliko, bo treba po

dodatne podatke na matično službo, kjer imajo evidence za približno zadnjih sto let, za naprej pa v cerkvene arhive, kjer hranijo matične knjige za nekaj sto let. Za pridobitev podatkov pri matični službi na ustrezni upravni enoti je treba plačati določeno pristojbino, ki pa ni velika. Če hočemo sami raziskovati v civilnih in cerkvenih arhivih, pa spet ni posebnih stroškov, le čas si je treba vzeti. Hitro bomo spoznali, da se z vsakim odkritjem odpre ena ali več poti. Konca ni.

Strošek najema specialista in predstavitve

Zdaj šele smo se približali draginji. Stroški so lahko povezani najprej s porabljenim časom. Ta je merjen v

tednih, oziroma se ga sploh ne meri. Meri se ga, če za take raziskave najamemo specialista, ki nam bo v najboljšem primeru računal okrog 25 evrov na uro. Lahko pa naletimo tudi na take, ki računajo 50, 100 ali več. Še bi lahko razpredali možnosti za drago rodoslovje. Do tega pride, če želimo rezultate raziskav še imenitno predstaviti. Take predstavitve so na primer slikarske ali oblikovne mojstrovine, družinske kronike, monografije, celo spominske sobe. In če se pri ceni rodoslovja vprašamo še po vrednosti rodovnika, bomo morda razočarani. Če se strinjamo s trditvijo, da je dobrina vredna toliko, kolikor zanjo dobimo na trgu, se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da rodovnik nima vrednosti.

SPOZNAJMO SE

Po priznanju sedaj za prepoznavnost Slovenije

20 let uradnega ‘Prijateljstva’

Ni naključje, da s Slovenijo tudi ‘Združenje’ njenih prijateljev na Nizozemskem praznuje svojo 20. obletnico. Nastalo je prav ob osamosvojitvi. Metka Dijkstra - Murko

Foto: K. Dijkstra

ukajšnji Slovenci, njihovi nizozemski sorodniki in prijatelji so si dejavno na vse mogoče načine prizadevali za politično priznanje mlade države. In četudi so lahko veseli napredka domovine, je sedaj njihova glavna naloga povečati prepoznavnost Slovenije v tej sicer vase zazrti družbi.

Od Komiteja do Združenja

Leta 1991 je skupina Slovencev s sorodniki in s prijatelji ustanovila ‘Komite za priznanje Slovenije’. V za domovino odločilnih časih so njegovi člani pozorno sledili dogodkom v Sloveniji in Jugoslaviji. Od julija 1991 so se skoraj tedensko zbirali k načrtovanju številnih akcij. Več o delovanju Komiteja je moč prebrati na spletni strani veleposlaništva http://hague.embassy.si/index. php?id=3343, kjer ustanovni člani Berda Sikkens-Tursic, zakonca Oosting in drugi obujajo spomine na osamosvojitev. Tako so z informativnimi bilteni, prek tiska in s peticijami tukajšnjim oblastem močno pripomogli, da je Kraljevina Nizozemska 23. januarja 1992 diplomatsko priznala Republiko Slovenijo. S tem je bil glavni cilj Komiteja dosežen, da pa se pozitivna energija ne bi porazgubila, so dan kasneje uradno ustanovili ‘Združenje prijateljev Slovenije’.

Kje je Slovenija?

Od takrat se je v odboru zamenjalo kar nekaj Slovencev in Nizozemcev. Združenje, ki ga sedaj vodi Mojca Nodelijk Gustin, si prizadeva „za navezovanje in vzdrževanje stikov med obema državama na kulturnem, ekonomskem in na številnih drugih področjih“. Med drugim njegovi člani skrbijo za redno izmenjavo informacij in novic. Na dobro obiskanih kulturnih prireditvah gostijo umetnike iz domovine, ki

Na fotografiji z leve: tTajnica Tanja Mlaker, veleposlanik Leon Marc in predsednica Združenja Mojca Nodelijk-Gustin

jim radi prisluhnejo tudi domačini. Čeprav ne govorijo slovensko, se odlično počutijo v slovenski družbi in so navdušeni nad slovensko gostoljubnostjo. Ob takih priložnostih nastopajo tudi slovenski študenti glasbe na haaškem in amsterdamskem konzervatoriju. Člani Združenja se srečujejo na predavanjih, prijateljskih srečanjih in na vsakoletnem pikniku. Na njem se srečajo tako potomci Slovencev, ki so delo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja našli v limburskih rudnikih, kot posamezniki, ki so se na ta konec zadnja desetletja preselili zaradi dela ali jih je sem pripeljala kakšna druga življenjska usoda. Prav na pikniku se jim radi pridružijo vse številnejši slovenski študenti. Povsem ‘novo generacijo’ priseljencev, tako imenovane ‘ex-

pats’, ki začasno delajo v številnih mednarodnih organizacijah, pa je mogoče srečati na kateri od kulturnih prireditev. Nekajkrat letno izhaja društveno glasilo ‘Lipa’, v katerem v obeh jezikih objavljajo poročila o dogodkih, pa tudi veliko zanimivosti o Sloveniji. Najbolj neposredna promocija domovine pa je sodelovanje na raznih sejmih, kjer se Slovenija predstavlja kot turistična dežela. Ob takih priložnostih Združenje prijateljev Slovenije mobilizira svoje člane, da tukajšnjim pohodnikom, kolesarjem in drugim dopustnikom predstavijo možnosti za počitnice na sončni strani Alp. Ob takih priložnostih imajo največ ‘teže’ priporočila nizozemskih članov, ki veljajo za bolj nepristranske, kot so ‘ta pravi’ Slovenci.

Priznanje iz domovine

Dolgoletno zavzeto delo ni ostalo neopaženo: v imenu Vlade Republike Slovenije je takratna veleposlanica Tea Petrin leta 2006 ob 15. obletnici delovanja Združenju prijateljev Slovenije na Nizozemskem izročila državno priznanje. Tudi sedanji veleposlanik Leon Marc izredno visoko ocenjuje sodelovanje z Združenjem: „V času, ki ga v Zahodnem svetu zaznamuje vse večja individualizacija, je takšno združevanje vredno posebnega priznanja, saj zahteva veliko napora pogosto le nekaj posameznikov“. Njihovo ‘Lipo’ pa je pohvalil kot obliko ‘prvovrstne javne diplomacije, saj se v tem okviru Nizozemci na nevsiljiv in prijeten način spoznajo s Slovenijo in Slovenci’.

SPOZNAJMO SE

Alfred Brežnik, častni generalni konzul v Avstraliji

»Slovenija je domovina, Avstralija dom« Zaveden Slovenec, vedno znova očaran nad lepoto Slovenije, se s ponosom spominja časa osamosvajanja Slovenije, h kateri so avstralski Slovenci veliko pripomogli. Boli ga predvsem socialna neenakost v Sloveniji, motijo pa grafiti. Blanka Markovič Kocen teri so po vojni preprosto morali iti. V Ameriki, Avstraliji, Argentini in drugod so si na novo ustvarjali življenje, se povezovali in družili, ker so potrebovali medsebojno pomoč. »Bili smo zelo ustvarjalni,« pravi Brežnik. »Gradili smo svoje, vzporedno pa še skupne domove, vse s prostovoljnim delom in prispevki. To so danes velika premoženja.« Avstralski Slovenci pa so ob tem ohranjali slovenstvo, pošiljali svoje otroke v slovenske šole, ohranjali slovensko kulturo in navade.

Podpora demokraciji in pomoč Demosu

Alfred Brežnik, častni generalni konzul v Avstraliji : »Izgubili smo ikone slovenskega gospodarstva, številna podjetja gredo v stečaj in ljudje ostanejo na cesti. Slovenija bi morala imeti več občutka za socialno problematiko!«

»Gradili smo svoje, vzporedno pa še skupne domove, vse s prostovoljnim delom in prispevki. To so danes velika premoženja.« 20

lfreda Brežnika, častnega generalnega konzula Slovenije v Avstraliji, smo zadnje avgustovske dni prestregli v Ljubljani, ko sta skupaj z ženo Jeleno delovno zaključevala podaljšane poletne počitnice. »V proces osamosvajanja Slovenije se avstralski Slovenci nismo vključili šele v letih tik pred tem veličastnim dogodkom, ampak že mnogo prej,« pripoveduje Brežnik in dodaja, da so bili o dogajanju v Sloveniji dobro obveščeni. »Bili smo kamenček v tem mozaiku, del 88,5 odstotka Slovencev, ki so se na plebiscitu izrekli za samostojno pot v prihodnost,« pove s posebnim leskom v očeh. Spomni, da so Slovenci z različnimi nameni odhajali v svet, neka-

»Ob aretaciji četverice smo ustanovili Društvo za človekove pravice v Canberri, zbirali podpise in denar za pomoč. To je bil začetek,« pravi sogovornik, ki se spominja tudi ustanovitve Društva za podporo demokraciji v Sloveniji, neposredno po predavanju Erika Modica, osebnega tajnika dr. Jožeta Pučnika, ki je imel tedaj pisarno v Münchnu, o Demosu. »Že tisti večer, decembra 1889, smo zbrali nekaj denarja, med drugim tudi za nakup telefaksa in telefonov, da bi lahko s stranko komunicirali,« pravi Brežnik, ki je bil po zmagi Demosa na volitvah imenovan za delegata stranke. Alfred Brežnik pravi, da je 88,5 odstotka Slovencev, med katerimi je bil tudi sam, skupaj z drugimi avstralskimi rojaki, pred dvajsetimi leti doživel to, o čemer so stoletja sanjali naši predniki. In najbolj ponosen je na to, da je tudi sam doživel trenutke osamosvojitve in bil del osamosvojitvenega procesa. Nekaj tega je opisanega tudi v knjigi Od sanj do resničnosti avtorice in urednice Drage Gelt, h kateri je Brežnik prispeval uvodnik. Do danes Brežnik z družino že 52 let živi v Avstraliji. Kot pravi, mu je bilo ob priselitvi nekoliko lažje kot

številnim drugim Slovencem, saj se je angleškega jezika učil že v srednji tehnični šoli. O svojih vtisih pa: »Doživeli smo državo, kjer je svoboda v pravem pomenu besede in smo si tudi želeli, da bi tako bilo doma.« Življenje v Avstraliji ocenjuje kot lepo in dodaja: »Zame je Slovenija domovina, Avstralija pa dom.«

Avstralsko družinsko podjetje

Alfred Brežnik se v svojem avstralskem podjetju ukvarja z elektroniko, večinoma z merilnimi napravami ter tehnično in izobraževalno tehniko. »To je družinsko podjetje, ki sva ga z ženo ustanovila pred 33 leti, sama, v majhnem prostoru…« Brežnik je na tem področju v Avstraliji nadaljeval študij, tudi učil na tamkajšnji tehnični šoli. Danes v podjetju poleg omenjenega izdelujejo tudi tehnične naprave za učenje telekomunikacij za univerze. »Na to sem ponosen, ker naše izdelke uporabljajo po vsem svetu, tudi na ljubljanski univerzi,« pravi. Poslovno med drugimi sodelujejo s podjetjem Metrel v Horjulu, delom nekdanje Iskre, kjer za njihovo podjetje izdelujejo naprave po avstralskih standardih. V Slovenijo častni generalni konzul prihaja vsako leto, največkrat so obiski delovne narave. Letošnjega sta si z ženo zamislila kot križarjenje po Sredozemlju, a sta ga podaljšala z desetdnevnim bivanjem v Sloveniji. Med drugim se je srečal z dr. Boštjanom Žekšem, ministrom za Slovence po svetu, s katerim sta se pogovarjala tudi o digitalizaciji zgodovinskega arhiva Slovencev v Avstraliji, ki ga je ustanovila SAZU, sprejel pa ga je tudi predsednik države dr. Danilo Türk, ki so ga med drugim zanimali današnji priseljenci iz Slovenije v Avstralijo.

SPOZNAJMO SE

V vsej lepoti Slovenije, ki jo večkrat omeni, so Alfreda Brežnika močno zmotili številni grafiti po Ljubljani, največ po najbolj turističnem delu mesta. »Naj župan ali kdorkoli je za to odgovoren, tudi na to pogleda,« pravi. Ko ga Avstralci kličejo, telefonirajo za turistične prospekte, informacije in podobno, jim jih z veseljem pošlje. In najbolj srečen je, ko mu pišejo iz Slovenije ali telefonirajo ob vrnitvi, češ, kako čudovita dežela je Slovenija… »Ampak zadnje čase se spotikajo ob grafite. Le-ti prvi udarijo v oči!« opozarja. Obenem pa si želi, da bi delavci, tudi neslovenski, imeli enake pravice, kot je to urejeno drugod po svetu. Avstralski Slovenci so po Brežnikovem prepričanju ponosni na Slovenijo, jo obiskujejo, imajo slovenske potne liste, ne more pa natančno povedati, koliko Slovencev danes živi v Avstraliji. »Rekel bi, da kakih 25 tisoč, plus minus pet tisoč.«

Ideološka razdeljenost pred osamosvojitvijo

»Pred 20 leti, ko je šlo za slovensko osamosvojitev, smo bili ideološko razdeljeni. S tem ne mislim nič slabega, a tako je bilo. Ko pa je prišlo do osamosvojitve, smo vsi sodelovali in zdaj po 20 letih smo hoteli dokazati, da praznujemo vsi. »Imeli smo štiri proslave, ne zato, ker bi bili razdeljeni, ampak da

Foto: Maja Kaplan

Grafiti kot kamen spotike

»Doživeli smo državo, kjer je svoboda v pravem pomenu besede in smo si tudi želeli, da bi tako bilo doma.«

Brežmika so močno zmotili števfilni grafiti po Ljubljani.

pokrijemo vse območje, kjer živimo Slovenci,« pojasnjuje sogovornik, ki v okviru praznovanja 20-letnice osamosvojitve opozarja še na eno slovensko knjigo, Slovensko pismo, ki ga je iz tedenske publikacije o dogodkih, povezanih s Slovenijo, uredila Stanka Gregorič, izdal pa Alfred Brežnik. »Stanka Gregorič zdaj živi v Sloveniji, a je bila med tistimi, ki so bili tedaj v Avstraliji najbolj aktivni,« pove Brežnik.

Danes v Avstralijo mladi slovenski izobraženci

Po njegovih besedah je večina sedanjih slovenskih priseljencev v Avstralijo mladih izobražencev, o katerih se je pogovarjal tudi s predsednikom Türkom. Točnega podatka o tem, koliko jih je, nimajo niti na veleposlaništvih, po Brežnikovem mnenju pa se to število giblje okoli 200 v zadnjih petih letih. Sogovornik pove, da gre za sposobne, samozavestne ljudi, ki

vedo, kaj znajo in dobijo službo celo na tamkajšnjih univerzah. In kaj je na častnega generalnega konzula naredilo največji vtis? »Ko sem se vozil po Dolenjski, Gorenjski, Primorski, sem spoznal, kako je Slovenija napredovala. Ko smo pred 30 leti prestopili avstrijsko mejo, je bila razlika med državama, kar zadeva urejenost, izredno velika, danes je ni več. Urejene so ceste, kmetije, hiše, ta lepota Slovenije je naredila na mene največji vtis. Rad bi še enkrat prišel neopazno….« V prihodnjih letih bi Brežnik Sloveniji zaželel, da bi si gospodarsko opomogla. »Izgubili smo ikone slovenskega gospodarstva, številna podjetja gredo v stečaj in ljudje ostanejo na cesti. Slovenija bi morala imeti več občutka za socialno problematiko! V Avstraliji, kjer naj bi vladal kapitalizem, ki se ga tako bojimo, smo socialno na veliko višjem nivoju kot tukaj. Poleg tega je zasebna iniciativa tista, ki daje zagon ekonomiji. A to je treba urediti z zakonodajo.«

Okoli 200 Slovencev se je v zadnjih petih letih priselilo v Avstralijo. Gre za sposobne, samozavestne ljudi, ki vedo, kaj znajo in dobijo službo celo na tamkajšnjih univerzah.

Na spleni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu.

www.slovenci.si 21

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST

Slovenščina kot drugi/tuji jezik

Slovenščina za vse in vsakogar

Vse več ljudi se želi v krajšem ali daljšem obdobju naučiti slovenskega jezika, čemur se je moral prilagoditi tudi Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Foto: Maja Kaplan

Blanka Markovič Kocen njati. Vse več ljudi je namreč želelo v krajšem ali daljšem času praktično obvladati slovenščino,« ugotavlja sogovornik. »Temu smo se morali začeti prilagajati. Zgradili smo možnosti za učinkovito poučevanje in se pri tem marsičesa sami naučili, tudi po tujih izkušnjah.

Iz poletne šole v jesensko in zimsko

o besedah predstojnika centra, ki deluje v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Marka Stabeja, so oblike poučevanja slovenščine vse bolj raznolike. »V zadnjih 20 letih se je poučevanje slovenščine specializiralo in prilagodilo najrazličnejšim publikam, ker je teh vse več,« pravi Stabej. Pred 30 leti so se slovenščine bolj ali manj učili tisti, ki so na tak ali drugačen način študirali slovenski jezik, slavistiko in podobno, in potomci izseljencev, za katere je bila Republika Slovenija že takrat zainteresirana in je do neke mere še danes. »Na teh temeljih je v resnici zrasel naš program, ki se je potem, pred devetdesetimi in še zlasti v devetdesetih letih, začel bistveno spremi-

»Poleg poletne šole tečaji potekajo vse leto. Jesenska šola se začne s študijskim letom oktobra, pripravljamo vsakodnevne tečaje, ki trajajo tri mesece, jutranje in popoldanske dvakrat na teden. Imeli smo še krajše tečaje, na primer intenzivne jutranje dva tedna v novembru. Konec januarja in začetek februarja poteka zimska šola, ki je podobna poletni in traja samo dva tedna,« pojasnjuje Branka Gradišar, vodja programa Tečaji slovenščine. »Letos spomladi smo uvedli nov tečaj, Okusimo slovenščino, nova sta tudi trimesečni in 30-urni tečaj, enkrat na teden, primeren za, denimo, zaposlene na ambasadah, ki nimajo časa hoditi pogosteje.« Po besedah Gradišnikove so tečaji, ki jih prireja center, namenjeni starejšim od 18 let. »Veliko imamo študentov, zaposlenih v tujih podjetjih, številni se učijo slovenščine, ker imajo slovenskega partnerja...« Stopnja znanja kandidata ni pomembna, lahko začnejo povsem iz nič. Stabej ob tem opozarja še na eno, zelo veliko in aktualno publiko, to so izmenjavni študentje, ki jih je letos celo 117. Prihajajo iz Evrope, največ iz Nemčije, s Češke, Slovaške, iz Francije, letos tudi s Hrvaške. Na klasičnih, plačljivih tečajih je 8 do 12 slušateljev, pri Erasmusih (izmenjavnih) pa je po standardih Evropske komisije najmanj 15 slušateljev.

Mladinski tečaji

V zadnjem času posebno pozornost namenjajo mladinski publiki, ki prihaja tako iz zdomstva kot iz zame-

jstva. »Pred šestimi leti smo začeli s prvim mladinskim programom, to je bila mladinska poletna šola, ki je nastala predvsem zaradi dijakov, ki v Argentini in Kanadi zaključujejo sobotno izobraževanje v slovenščini in je bil tečaj neka nadgradnja tega šolanja,« pravi Gradišnikova. Letos so imeli na mladinskih tečajih kar 155 udeležencev iz različnih koncev sveta, največ iz Italije, Argentine, Avstrije in, kar jih veseli, vedno več iz Porabja. »Mladinska šola je zasnovana podobno kot poletna, a še vedno gre za neko resno obliko učenja,« dodaja sogovornica.

Razvejano izobraževanje predavateljev

Zaradi različnih ciljnih skupin je precej razvejano o tudi izobraževanje predavateljev, poudarja Mihaela Knez, vodja Mladinskega programa. »Sprva smo imeli izobraževanje predvsem za ožje sodelavce centra, se pravi za lektorje, ki poučujejo slovenščino na lektoratih, centrovih tečajih in za učitelje dopolnilnega pouka v tujini. Zaradi vedno večjih potreb po poučevanju slovenščine kot drugega jezika pa smo uvedli tudi posebne tečaje oziroma 40-urne seminarje za študente slovenistike, ki jih to področje posebej zanima,« dodaja Knezova. »Seveda gre tu deloma tudi za vzgojo novih kadrov, saj iz skupine vsako leto izberemo nekaj naših bodočih lektorjev, ki imajo poleg izobraževanja možnost izvajati tudi hospitacije pri pouku oziroma imeti tudi prvi nastop.«

Z izpitom na FF do veljavnega potrdila

Slušatelji po zaključenem tečaju ali šoli slovenskega jezika dobijo potrdilo o udeležbi, za pridobitev veljavnega potrdila o znanju jezika pa morajo na filozofski fakulteti opraviti izpit.

Foto: Maja Kaplan

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Poletna šola slovenščine 2011

Da bodo ostali Slovenci…

Poletne šole slovenščine se je v dvajsetih letih udeležilo več kot 1300 slovenskih otrok iz tujine. Dragica Motik, Zavod RS za šolstvo

Foto: Maja Kaplan

Branka Gradišar, vodja programa Tečaji slovenščine

Mihaela Knez, vodja Mladinskega programa

Po Stabejevih besedah sicer prihaja do najrazličnejših pritiskov, da bi se znanje slovenščine priznalo bolj zlahka, vendar si na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik takšnih sprememb ne želijo. »Zapleta se predvsem pri zdravnikih in zaradi zakonodaje EU, po kateri spričo prostega pretoka blaga, storitev in ljudi od prišlekov ne moreš zahtevati znanja jezika, temveč le to, da jezik govorijo,« pravi Stabej, ki pa obenem opaža vse večjo ozaveščenost prostora glede jezika. »Zato se za posebne tečaje za zdravnike, ki to potrebujejo, dogovarjamo z zdravniško zbornico.« Predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik še napoveduje, da bodo v prihodnje razvili ponudbo slovenščine prek interneta. »Ponudbo moramo sooblikovati v sodelovanju z določenimi ustanovami in vsebino narediti funkcionalno.« Tečajev slovenskega jezika se je, denimo, udeleževala tudi športnica Britta Bilač in Erwan Fouere, veleposlanik EU pred slovensko priključitvijo, ki se je udeleževal tudi številnih centrovih prireditev.

avod RS za šolstvo že polni dve desetletji organizira Poletno šolo slovenščine v Sloveniji, namenjeno otrokom in mladostnikom slovenskega rodu, ki živijo v tujini, pokrovitelj pa je vseskozi Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Do sedaj se je poletne šole udeležilo že več kot 1300 mladih iz različnih evropskih držav ter drugih celin, na katerih živijo Slovenci in njihovi potomci. Letošnja Poletna šola je potekala v Zgornji Savinjski dolini, kjer so otroci spoznavali geografsko okolje, kulturne, zgodovinske, etnološke in druge znamenitosti, seveda pa ni manjkalo športnih, družabnih in razvedrilnih dejavnosti.

Kdo so bili udeleženci

Udeleženci, 56 otrok in mladostnikov v starosti od sedem do sedemnajst let, so prišli iz Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Italije, Nizozemske, Makedonije, Nemčije in Srbije in 14 dni bivali pri družinah, ki imajo enako stare otroke oziroma mladostnike, zato so imeli veliko priložnosti govoriti slovensko ter utrjevati pri pouku pridobljeno besedišče.

Osrednji cilji poletne šole - identifikacija z okoljem in državo porekla

Udeleženci in udeleženke Poletne šole slovenščine so prinesli v skupino tudi posebnosti svojega življenjskega okolja. Pridobljene informacije so lahko vodeno in neformalno primerjali, dopolnjevali in oblikovali svoja stičišča do Slovenije in drugih držav, njihovih pripadnikov oziroma svojih vrstnikov. Prvine slovenske kulture so lahko primerjali z drugimi in v interakciji z vrstniki objektivizirali svoje sodbe do drugih in drugačnih ter do sebe.

Udeleženci in udeleženke Poletne šole slovenščine so prinesli v skupino tudi posebnosti svojega življenjskega okolja.

Doživetja močno vplivajo na zbrane informacije o Sloveniji in slika o naši državi se pri mladem človeku izostri, postaja bolj objektivna, mnogo stvari mlad človek sam prevrednoti. To je bila tudi priložnost za razmišljanje o lastni identiteti, ki je močno povezana z družino, njeno vzgojo in s šolo, ki je opora družini. Otrok vsa sporočila, v našem primeru kulturna oz. prvine slovenske kulture, vsrkava ter jih bolj ali manj ponotranja.

Vloga strokovnega osebja

Učitelji in vzgojitelji, ki delajo z otroki in mladostniki, imajo izjemno pomembno vlogo. Ničesar jim ne smejo vsiljevati, ne pri pouku ne pri drugih dejavnostih. Pomembno je, da so dobri pedagogi in dida-

ktiki, znajo prisluhniti mladim, zaznavajo njihove potrebe in jih primerno usmerjajo pri učenju, spoznavanju slovenske kulture in ohranjanju slovenstva.

Cilji so doseženi

Program Poletne šole slovenščine smo zaključili s tradicionalno kulturno prireditvijo, na kateri so nastopali vsi otroci, udeleženci poletne šole. Na izviren, zanimiv, igriv in zabaven način so staršem v slovenščini predstavili, kaj vse so se učili, spoznavali oziroma doživljali. Cilji Poletne šole slovenščine, zaradi katerih Slovenija oziroma ministrstvo za šolstvo v celoti poravnava vse stroške organizacije, priprave in izvedbe programa, so bili u celoti doseženi, v veliko zadovoljstvo otrok in staršev.

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Poučevanje slovenščine

Učitelji, ki so več kot to Učitelje dopolnilnega pouka slovenščine napoti na delo v tujino ministrstvo za šolstvo in šport. V šolskem letu2010/11 je v tujini poučevalo 33 učiteljev, v Sloveniji pa učence v tujini 3 učiteljice na daljavo.

Foto: Jože Pahič

Blanka Markovič Kocen šol so ustreznejši učitelji razrednega pouka, za starejše otroke in odrasle pa slovenisti, še posebej, če gre za dopolnilni pouk slovenščine kot jezika I. To so učitelji, pravi sogovornica, ki so začasno razporejeni na delo v tujino in tudi med bivanjem v tujini ostanejo v delovnem razmerju na svoji šoli v Sloveniji. Steinerjeva: »S takšnim statusom je v šolskem letu 2010/2011 v tujini poučevalo 16 učiteljev.«

Slovenska društva lahko predlagajo svoje učitelje

Največ, šest učiteljev je v Nemčiji 24

Dopolnilni pouk slovenščine v tujini obiskuje 1260 udeležencev. Zanimanje ponekod narašča, drugod upada,« pravi Melita Steiner, sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport, kjer učitelje napotijo na delo v tujino. Izbira jih Komisija za učitelje slovenščine, ki je locirana na MŠŠ. »Kandidati za učitelje s polno učno obveznostjo (22 ur pouka tedensko), ki jih MŠŠ napoti na delo v tujino, se prijavijo na razpis,« pojasnjuje Steinerjeva. »Komisija za učitelje v tujini se izčrpno pogovori z vsakim kandidatom, ki izpolnjuje razpisne pogoje, nato pa odloči o izboru.« Prvi izbor so učitelji slovenščine in učitelji razrednega pouka, ki morajo imeti tudi izkušnje in sposobnosti za delo s Slovenci in njihovimi potomci v društvih, pripravljati morajo znati kulturne prireditve, voditi ekskurzije in podobne dejavnosti ob pouku. Komisija odloči, kam bo izbrani učitelj razporejen. Pri tem upošteva značilnosti območja, kjer bo učitelj deloval med Slovenci in njihovimi potomci oziroma ciljne skupine, ki jih bo poučeval. Za predšolske otroke in otroke iz nižjih razredov osnovnih

Največ učiteljev je v Nemčiji

Število učiteljev je odvisno od števila udeležencev pouka in posledično od števila ur pouka. Največ, šest učiteljev je v Nemčiji. Tam poučuje dopolnilni pouk slovenščine tudi sedmi učitelj, ki pa je v delovnem razmerju pri nemških šolskih oblasteh. »V šolskem letu 2010/11 je torej v tujini poučevalo 33 učiteljev, v Sloveniji pa učence v tujini 3 učiteljice na daljavo,« pravi sekretarka na MŠŠ. Foto: Dreamstime

Posvet učiteljev dopolnilnega pouka slovenščine marca letos v Baasmu, Nemčija

Kjer ni dovolj kandidatov za učenje slovenščine in spoznavanje Slovenije, da bi tja napotili učitelja iz Slovenije, pa MŠŠ angažira učitelje, ki že sicer živijo na območju, kjer poučujejo. Ti učitelji poučujejo enkrat ali dvakrat tedensko na podlagi podjemnih pogodb z MŠŠ, izbere pa jih komisija. Za poučevanje dopolnilnega pouka slovenščine jih največkrat predlagajo slovenska društva. »Kandidatov, ki že bivajo v tujini, ni veliko, zato izobrazba teh učiteljev velikokrat ni najustreznejša. V šolskem letu 2010/2011 je na podlagi podjemnih pogodb v tujini poučevalo 16 učiteljev,« pravi sogovornica.

Poleg navedenega pa MŠŠ organizira tudi dopolnilni pouk slovenščine na daljavo za tiste učence, ki živijo na območjih, kjer ni možnosti za klasičen pouk, ker ni učitelja. V šolskem letu 2010/2011 so iz Slovenije vodile pouk v spletnih učilnicah tri učiteljice. Učitelji, napoteni iz Slovenije v tujino, so v rednem delovnem razmerju na šolah v Sloveniji. 22 ur pouka tedensko, priprave na pouk in delo v slovenskih skupnostih dodatnega dela ne dopuščajo. Učitelji, izbrani v tujini, so upokojenci ali zaposleni drugod, učiteljice »spletnega pouka« pa so redno zaposlene na šolah v Sloveniji; v spletnih učilnicah poučujejo dodatno (honorarno).

Število učiteljev je odvisno od števila udeležencev pouka in posledično od števila ur pouka.

MLADI

Oktet 9

Celjski dijaki navdušili ameriško občinstvo in rojake

V začetku septembra so s koncertom v Lemontu v zvezni državi Illinois člani celjske zasedbe Oktet 9 Gimnazije Celje – Center zaključili nadvse uspešno enomesečno turnejo. Patricija Virtič

Dober glas seže v deveto vas

Namen turneje dosela izpolnjen

Gostovali so v Washingtonu DC, New Yorku, Clevelandu, Milwaukeeju in St. Louisu, kjer je Oktet 9 koncertiral za slovenske zdomce, koncerti v Key Largu, Clearwaterju, Bostonu, Rochestru, Indianapolisu, St. Louisu in Rock Cityju pa so bili namenjeni ameriški javnosti. Z več kot 2000 navdušenimi poslušalci je zasedba, v kateri pod vodstvom prof. Gregorja Deleje prepeva devet sedanjih in nekdanjih dijakov Gimnazije Celje – Center, izpolnila namen obsežne turneje. »Odzivi poslušalcev na koncertih so fenomenalni! Ljudje navdušeno ploskajo po vsaki pesmi, vzklikajo, med samimi pesmimi pa pojejo z nami, na njihovih obrazih vidiš nasmeške, kar je za ustvarjal-

ca seveda izjemnega pomena, saj pomaga pregnati tremo, Oktetovci se sprostimo, “pademo not” in komaj čakamo, da lahko nadaljujemo z repertoarjem in poskrbimo za še več veselja. Tudi na ulicah in na podzemni železnici, ko se postavimo skupaj in zapojemo, se ljudje v trenutku zberejo okoli nas, kar naenkrat je v zraku prenekatera kamera, telefon, fotoaparat, poslušalci snemajo, prepevajo ... Občutek, ko ljudje čutijo glasbo s tabo, je res nepozaben,« je vtise o turneji sklenil član zasedbe Jan Šilec. Oktetovci so s svojim pestrim in raznovrstnim programom, na katerem so bile med drugimi slovenske ljudske pesmi (Oj, Triglav, moj dom, Majolka), slovenske zimzelene uspešnice (Zemlja pleše, Ko boš prišla na Bled, Ne čakaj na maj), pa tudi sodobne uspešnice v angleščini (Angels, Halo, Teenage Dream), uspeli razveseliti tako mlade kot tudi starejše občinstvo. Na turneji so v sklopu uradnih koncertov nastopali predvsem za diplomate, uradne osebe in člane slovenskih klubov ter društev v Ameriki, je povedal Šilec.

Foto: arhiv GCC

sklopu že sedme mednarodne turneje so obiskali 15 zveznih držav na vzhodni obali in srednjem vzhodu Združenih držav Amerike. Štirinajst koncertov so posvetili 20. obletnici samostojnosti Republike Slovenije.

Oktet 9 je vedno bolj prepoznavna slovenska moška a cappella zasedba, ki ima več kot sto nastopov letno. Zasedba je koncertirala tudi v tujini (Hrvaška, Avstrija, Velika Britanija, Malta, Kanalsko otočje, Avstralija), udeležuje pa se tudi glasbenih festivalov, na katerih so osvojili številna priznanja – pohvalijo se lahko z visokimi odličji s festivala popularne vokalne glasbe Sredi zvezd v Žalcu (2008, 2009) in mednarodnega pevskega tekmovanja na Malti (2009). Oktet 9 je tudi pobudnik mednarodnega festivala a cappella in vocal play glasbe Vokalne igre, ki je v

sredini septembra že tretjič potekal v Narodnem domu Celje. »Festival pomagamo organizirati Oktetovci, tudi letos pa se je zbralo osem skupin iz Slovenije in tujine ter skupaj prepevalo. Tokrat smo festival razširili na dva dni - prvi dan smo z Oktetom 9 v sodelovanju z A-Kamelo pripravili potopisni koncert naše turneje po ZDA, na katerem smo duhovito potopisno predavanje popestrili z nekaj pesmimi, ki smo jih prepevali po “obljubljeni deželi”, drugi dan festivala pa je potekal v zdaj že znani obliki koncerta osmih skupin s po tremi predstavitvenimi pesmimi, za katere je edini pogoj to, da so vse izvedbe izključno vokalne,« je o največjem tovrstnem festivalu v Sloveniji povedal Jan Šilec.

Oktet 9 pred slovenskim veleposlaništvom v Washingtonu

MLADI

Alenka Slavinec

Razpeta med Slovenijo in New Yorkom

Mlada slovenska fotografinja, ki je nenehno na poti, verjame, da se tako dobre kot slabe stvari zgodijo z namenom. Zlasti slednje vodijo k višjim ciljem. Ana Mrzlikar

restavratorstvo in arhitekturo, a mi je za sprejem na vsako od teh fakultet manjkala ena točka. Takrat mi je bilo hudo, a sem kasneje sama naredila celoten dizajn za hišo, v kateri zdaj živiva s partnerjem, in tako nekako potešila svojo željo. Poleg tega pa verjamem v to, da se tako dobre kot slabe stvari zgodijo z namenom. Predvsem pri slabih se izkaže, da so te vodile k višjim ciljem, verjetno tistim, ki so bliže človekovemu bistvu.« Prav to se je izkazalo tudi pri Alenki. Tisto leto, ko ni bila sprejeta na noben želen študij, se je odločila, da odide v Nemčijo in si tam zasluži za potovanje v Avstralijo. A se je po maminem nasvetu najprej vpisala študij komunikologije, smer trženje in tržno komuniciranje. Po diplomi se je ukvarjala z marketingom, oglaševanjem, odnosi z javnostmi, moderatorstvom, organizacijo prireditev. Izkušnje je pridobila tudi kot samostojna podjetnica, projektni vodja, s popotnico Benko Pulko je sodelovala pri predstavitvi njene knjige, nekaj časa je bila tudi tiskovna predstavnica pri Nogometnem klubu Drava. Na službeni poti v New York City, ko je delala za avstrijsko podjetje, je slišala za New York Film Academy (NYFA).In izkazalo se je, da je bila to zagotovo ena od prelomnic v njenem življenju …

Odločitev za Ameriko

lenka Slavinec je mlada slovenska umetnica, rojena leta 1977 v najstarejšem slovenskem mestu Ptuj, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. »V srednji šoli me je vedno zanimala narava, biologija, zelo rada sem imela psihologijo in seveda umetnost, fotografijo, videografijo ter slikarstvo in kiparstvo.« Ustvarjalno žilico, za katero pravi, da jo ima po očetu, je začutila že zelo zgodaj: »Vsa moja darila prijateljem za rojstne dneve so bila unikatno narejena. S slikanjem na svilo sem si na primer zaslužila potovanje v Jordanijo. Želela sem študirati

8. 8. 2008 se je tako vpisala na osemmesečni podiplomski študij na NYFA, smer producentstvo. »Odločitev je bila intuitivna. Vedno sem si v življenju mislila, da se bom na ta dan poročila, tako da sem ob podpisu izjavila, da sem se očitno poročila s filmom (smeh). Takrat je bil tečaj dolarja v primerjavi z evrom zelo ugoden in študij je bil cenejši. V nekem trenutku sem se določila in vzela študijski kredit, nato se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Leto, ki je bilo glede na začetek

Fotografska razstava SLOVENIA IN US Fotografska razstava Alenke Slavinec »Slovenia In Us Lipizzaner horses« je bila prvič predstavljena letos v Washingtonu, kjer jo je odprl premier Republike Slovenije, nato v New Yorku - Galeriji MC ter v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana. Razstava zaznamuje 20 let samostojne Slovenije. Dvajset razstavljenih fotografij pomeni 20 let naše države in vsaka od dvajsetih fotografij tako s tekstom, naslovom in letnico ponazarja eno leto slovenske samostojnosti in gledalcu sporoči najpomembnejša dejstva o Sloveniji.

MLADI Alenka Slavinec »Junija lani me je slovenska ambasada v Washingtonu povabila, naj pripravim svojo fotografsko razstavo v njihovi galeriji. Tema je bila sicer poljubna, ampak sem se zaradi čuta domoljubnosti odločila za tipičen slovenski motiv. Dobra dva meseca sem razmišljala o motivu in nazadnje se mi je lipicanec v vseh kategorijah zdel zmagovalec. Romantične podobe tega konja so živele v moji glavi že iz časov, ko smo kot družina hodili na izlete v Lipico in jahali ponije ... Nekega decembrskega dne sem dvignila telefon in se najavila v Lipici. Rekli so, da je megla in da raje kakšen drug dan, toda jaz sem si meglo prav želela! Magija vseh mojih čustev, razmišljanj, umetniških vzgibov, upov, preteklosti, slovenstva, domotožja, ponosa, borbe, ljubezni, veselja, odkritosti, strahu, navdušenja, radosti, razočaranj, bolečine, mladosti, smrti ... vse se je zlilo v teh desetih dneh v zgodnjih temačnih urah, v mokrih škornjih, umazanih oblačilih. Bilo je nepozabno, bila sem popolnoma neobremenjena, prepustila sem se emocijam in svojemu notranjemu glasu in očesu ... Pustila sem konjem, da vstopijo v moj svet in jaz v njihovega. Potem sva bila s partnerjem na dopustu v Mehiki, kjer sem naredila prvi izbor fotografij. Januarja letos je sledil izbor in dodelava koncepta razstave.« recesije za mnoge zelo slabo, je bilo zame eno najbolj aktivnih in kreativnih.« Alenka pravi, da v New Yorku ni poznala nikogar, kar ji je celo ustrezalo. Prvo leto se tudi ni kaj dosti družila s Slovenci, jih je pa srečevala, ko so obiskali to velemesto. »Stike z domovino sem ohranjala redno. Prvo leto sem bila kar dvakrat doma, pa tudi moji domači so me obiskali. Na podelitvi diplome pa sem bila sama. Že sredi študija na NYFA je ugotovila, da bi jo morda še bolj kot producentstvo privlačil študij režije, saj, kot pravi, »so v moji glavi celi filmi in se mi vizualno »odrola« celotna zgodba«. Ta svoj talent pa spodbuja in razvija s svojim mentorjem Jasny Voitekom v New Yorku. On jo je tudi prepričal, da v filmu in kreativnem delu še naprej vztraja.

Šok na realno življenje po koncu študija

Po študiju je imela priložnost delati na celovečernem ameriškem filmu kot producentka, posnela pa je tudi dva kratka filma avstrijskega režiserja Aksla Stasnyja, ki sta se uvrstila v programski del montrealskega svetovnega filmskega festivala. »Kljub temu pa moram priznati, da je po študiju sledil šok prilagajanja na realno življenje v NYC, ki je izven neke skupnosti dosti bolj kruto in zahtevnejše. Vendar pa mi je študij v New Yorku dal bogastvo kultur, doživetij in predvsem izpolnitev kreativnega ustvarjanja. Danes samo sebe končno sprejemam kot umetnico, tudi zato, ker sem za razstavo lipicancev dobila zelo pozitivne kritike tako profesionalnih fotografov kot filmarjev v NYC,« pravi Alenka.

Alenkin pravi dom

»Kje je moj dom? Moj dom je v Orešju 142 na Ptuju, kamor lahko pridem z zaprtimi očmi, ga vonjam, ga čutim, ga slišim, ga uživam in ni ga kraja na tem svetu, kjer bi se počutila tako domače in izpolnjeno. Ja, ko sem v Ameriki, imam domotožje. Osebno sem to zatrla tako,da sem čim manj komunicirala z domom, saj bi bile drugače moje misli in to, kar zamujam, vselej doma. Vem, da je to sicer za moje domače precej boleče, za kar mi je žal, vendar vem, da vedo, kaj mi pomenijo. Moram pa priznati, da me je zadnje čase popolnoma negativno presenetilo stanje v Sloveniji in da resno razmišljam o izselitvi. Ljudje tukaj so nezadovoljni, nesproščeni in tudi negativni, zato mi tudi optimizem za delo doma upada. Želim si, da bi ljudje znali to naše lepo kratko življenje bolj ceniti in ga živeti »na polno«, vsak dan znova, tudi v naši lepi Sloveniji ...«

Po eni strani se vsi med seboj poznamo, z relativno malo denarja lahko živimo zelo kvalitetno, vendar se tega ne zavedamo ali pa vsaj premalo. Dihati čisti zrak, živeti v mestu in čez pet minut bit v popoli naravi … to je razkošje. Po drugi strani pa je Slovenija mlada država in ji manjka samozavesti in ponosa. Moti me tudi slovenski pesimizem, zavist ter vsesplošna klima, ki sedaj vlada v Sloveniji.«

Moram pa priznati, da me je zadnje čase popolnoma negativno presenetilo stanje v Sloveniji in da resno razmišljam o izselitvi.

Načrti za prihodnost

»Ponosna sem na to, da se še nisem vdala kljub tolikim preprekam in razočaranjem!« poudarja sogovornica Ponosna je na svoj filmski prvenec, umetniško-dokumentarni film o Stojanu Kerblerju »Svet ni vedel, da je pristal v pesmi« ter razstavo »Slovenia in US«. Načrti za prihodnost so z MoTA projektom Artist Talk, pisanje scenarija za film, fotografska razstava v Jakopičevem nabrežju prihodnje leto, potovanje razstave »Slovenia in US« po svetu - v oktobru se razstava pripravlja v Lipici, potem na Ptuju, v Ljubljani v parlamentu, na ekonomski fakulteti, potem v Chicagu ... Kot fotografinja že vrsto let sodeluje z revijo The Slovenia Times, ki skrbi za informiranje tujcev v Sloveniji. Fotoaparat so njene oči »in ni lepšega, ko lahko z njim komuniciram z dušami oseb, ki si želijo spogledovanja z njim in se predajo ogledalu sebe pred mojim objektivom.«

Želim si, da bi ljudje znali to naše lepo kratko življenje bolj ceniti in ga živeti »na polno«.

V NYC lahko vsak dan srečaš ljudi, ki so v svoji stroki najvplivnejši, slavni tako ali drugače, čez noč se ti res lahko zgodi marsikaj.

Doživetje New York Cityja

V NYC najdeš vse, ne glede na letni čas in uro dneva, pravi Alenka. Tam nihče ni posebnež, ker je to mesto posebnežev, seveda pa se giblje v bolj umetniških krogih. V NYC lahko vsak dan srečaš ljudi, ki so v svoji stroki najvplivnejši, slavni tako ali drugače, čez noč se ti res lahko zgodi marsikaj. Manhattan je unikaten in narekuje prav poseben slog življenja, še dodaja. »Slovenija pa je kontrast čudovita zelena dežela z veliko naravnega bogastva in bogate kulture. Po moje ima Slovenija v svoji majhnosti tako prednosti in slabosti.

Alenka na otvoritvi razstave Slovenia in US v ljubljanskih Križankah s svojo družino in čisto pravim lipicancem.

med nami

Slovenska izseljenska matica

Slovenski oktet – slovenski pojoči ambasadorji

Zgodovina ansambla in gostovanj med Slovenci po svetu Ajda Rogelj

e šest desetletji aktivno nastopa in prepeva Slovenski oktet. Decembra 1951 je takratno ministrstvo za kulturo v Ljubljani na pobudo Slovenske izseljenske matice ustanovilo Slovenski oktet. Takrat izhodiščni in še danes poglaviten cilj skupine je, da bi omogočal našim izseljencem po svetu, zlasti v ZDA, poslušati slovensko in jugoslovansko pesem v najboljši možni izvedbi. Ena izmed ključnih točk tega cilja je bila ustanoviti manjši ansambel, ki bo brez večjih težav potoval daleč po svetu in tako glas Slovenije ponesel k našim rojakom. V dolgih desetletji so pevci Slovenskega okteta močno zaznamovali različne izseljenske sredine po svetu.

Začetki

Na posebno avdicijo, 17. septembra 1951, je bilo v Malo dvorano Slovenske filharmonije povabljenih 38 izkušenih pevcev, izmed katerih so jih strokovnjaki izbrali osem - oktet in ga kot reprezentativni

cilj, nagrada in strastna želja. A pot do »obljubljene dežele« je bila dolga in naporna – ne le za pevce, ki so nastopali izjemno pogosto, ampak tudi za organizatorje (predvsem predstavnike Slovenske izseljenske matice), ki so se trudili organizirati in dogovoriti za gostovanje. Organizatorske priprave na ameriško gostovanje so bile dolge kar 12 let in naši rojaki so jih težko čakali. (V slovenskih naselbinah po ZDA so jih marsikje čakali z deset let starimi vstopnicami).

Lokalno in globalno

Nastop Slovenskega okteta v Ljubljani leta 1981 v sestavi: Danilo Čadež, Igor Zierenfeld, Peter Bedjanič, Tomaž Tozon, Marijan Štefančič, Peter Čare, Jože Banič, Peter Ambrož.

ansambel slovenskega zborovstva poimenovali Slovenski oktet. Svojo pot pojočih ambasadorjev so začeli z gostovanjem v Trstu, nadaljevali pa med mnogimi slovenskimi nasel-

Prvi nastop Slovenskega okteta na izseljenski proslavi v Zagrebu.

binami blizu in daleč. Turneje so se hitro vrstile, saj se je glas o njihovi kvaliteti hitro širil, želje in povabila na gostovanja pa množile.

Želje in priprave

Med slovenskimi izseljenci se je že zgodaj pojavila želja, da bi povabili pevsko skupino iz domovine, ki bi prepevala slovenske pesmi in tako skušala znova obuditi željo po združevanju in obujanju pevske tradicije. Slovenski izseljenci so se namreč najpogosteje zbirali v slovenskih kulturnih društvih, predvsem pevskih, zato je element pesmi kot povezujočega dejavnika v slovenskem izseljenstvu zelo pomemben. Želja o gostovanju slovenske pevske skupine sega še pred leto 1949 v okvir Društva progresivnih Slovenk Amerike. Iz vseh krajev Jugoslavije so tedaj že prihajale različne kulturne skupine in nastopale na ameriških odrih, samo slovenske še ni bilo… Gostovanje čez lužo je bilo tudi za Slovenski oktet že od samega začetka nekakšen

Oktet je v svoji dolgoletni zgodovini nastopanja uspešno gostoval v številnih deželah sveta, na vseh petih kontinentih, ter razveseljeval naše rojake v tujini. Poleg tega je nastopal v večini krajev po Sloveniji in tako skupno prepeval na več kot 6000 samostojnih koncertih. V okviru Slovenske izseljenske matice je med slovenskimi izseljenci v ZDA gostoval leta 1963, 1966 (v ZDA in Kanadi) ter leta 1987 in 1989. Na južnoameriški celini je gostoval leta 1981, v Avstraliji pa leta 1975.

Tradicija in kvaliteta

Narodne pesmi in plesi so bile v preteklosti del vsakdanjega življenja tudi v izseljenstvu. Bogato tradicijo slovenskega ljudskega zborovskega petja je oktet povzdignil do najbolj zahtevnih umetniških kvalitet ter tako opravil pomembno kulturno poslanstvo in dosegel ustanovitev tudi podobnih drugih pevskih zborov med izseljenci. Ansambel, ki s takim žarom in zanosom prepeva in s tem prenaša slovenske besede in jezik, je verjetno eden izmed najprijaznejših načinov širjenja slovenske besede, saj jo naredi prijazno in zaželeno tudi ušesom, ki jim je slovenščina tuja.

med nami

Svetovni slovenski kongres

Slovenski otroci iz tujine spet doma

Tabor slovenskih otrok je tudi letos dosegel svoj namen: skozi igro in druženje spoznati naravne zaklade, kulturo in slovenski jezik Luka Klopčič

a Pohorju, v domu Miloša Zidanška v bližini Maribora, je od 6. do 13. avgusta potekal 15. tabor slovenskih otrok po svetu. Namen tabora je druženje slovenskih rojakov, ki živijo izven Slovenije in na ta način spoznavajo njeno kulturno in naravno dediščino, poleg tega pa ob dopoldnevih izpopolnjujejo svoje znanje slovenščine. Ob prihodu so izpolnili teste iz slovenščine, na osnovi rezultatov pa so bili razporejeni v tri nivojske skupine: začetnike, nadaljevalce in izpopolnjevalce. Po prihodu in namestitvi v domu smo se razdelili v skupine. Med animatorji je bilo kar nekaj takih, ki so bili v preteklih letih udeleženci, sedaj pa so že davno prerasli starostno mejo 15 let. Prvi dan smo se vsi skupaj odpravili na krajši sprehod po Rozkini učni poti, se naučili marsičesa koristnega o zdravilnih rastlinah, obnašanju v gozdu, izvedeli nekaj o zgodovini Pohorja ter se seznanili z legendo o Bolfenku. Po večerji smo pripravili družabni večer, kjer smo se s pomočjo zabavnih iger bolje spoznali, prav tako pa tudi dodobra nasmejali. V nedeljo dopoldan je že potekal ustaljeni pouk slovenskega jezika po skupinah. V popoldanskem času smo zaradi nekoliko nesta-

Večina udeležencev Tabora slovenskih otrok se bo naslednje leto vrnila.

bilnega vremena izpeljali športne aktivnosti in lokostrelstvo, zvečer pa smo ob tabornem ognju skupaj zapeli nekaj slovenskih pesmi. Ponedeljkov popoldan je bil predviden za ogled Maribora, vendar smo zaradi dežja ogled prestavili in se z avtobusom odpeljali do term na Ptuju, kjer so otroci uživali v toplem vremenu in dričanju po toboganih. V torek smo se po jutranjih delavnicah slovenskega jezika in dobrem kosilu razdelili v dve večji skupini. Prva se je pogumno podala na deset metrov visoko plezalno

steno, druga pa odšla v gozd na spoznavanje rastlin. Skupini sta se nato zamenjali, vse skupaj pa smo zaključili z nogometnim turnirjem. Po večerji smo v jedilnici pripravili družabne igre ob glasbi. Sredino popoldne je bilo že lepo toplo in tako smo ga izkoristili za skupne zabavne igre na nogometnem igrišču in spoznavanje taborniških veščin preživetja v naravi. Večerni pohod z baklami je prekinil nenadni dež, ki nas je pregnal nazaj v zavetje doma, kjer smo si ogledali dokumentarni film o zgodovini Po-

horja. Četrtkov popoldan je bil namenjen senzoričnim delavnicam, še prej pa smo z akrilnimi barvami poslikali steno pred domom. Svoja čutila smo nato preizkusili v gozdu ob različnih igrah; pajkova mreža, hoja z zavezanimi očmi po poti občutkov, slepa pot in poišči drevo. Kulturnemu večeru, ki so ga pripravili udeleženci sami, je sledil plesni večer ob glasbi. V petek so se zaključile dopoldanske delavnice slovenskega jezika, udeleženci pa so po skupinah pripravili kratko predstavitev naučenega. Popoldan smo obiskali Mariborski otok, kjer smo uživali ob kopanju, igranju vaterpola in odbojke, nato pa smo se odpravili na voden sprehod po mestu Maribor. Spoznali smo dva velika moža Maribora, Maistra in Slomška, se sprehodili po ulicah in izvedeli več o nastanku in zgodovini mesta. Po večerji smo na željo udeležencev ponovno pripravili plesni večer, ki je trajal do polnoči. Sobotno dopoldne smo preživljali ob poslavljanju, izmenjavi e-naslovov, telefonskih številk in številnih objemov. Tabor slovenskih otrok se je za letos končal, večina udeležencev se naslednje leto spet vrne – verjamem in upam, da bo tudi prihodnje leto enako. Do takrat pa vsem želim obilo lepih in prijetnih doživetij – na svidenje!

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES VABI NA

VII. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE 12. in 13. oktobra 2011 • prostori gospodarske zbornice slovenije (Dimičeva 13, Ljubljana) Osrednje prOgramske tOčke • Vloga in pomen znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja v gospodarstvu • Organizacija znanstvene sfere, pomen EU integracij in strategija RS za vključevanje

• Predstavitev raziskovalnih del slovenskih strokovnjakov, raziskovalcev in inovatorjev iz sveta • Predstavitve o kemiji in kemijski industriji ter Mednarodnem letu kemije • Kemijsko znanstvena kavarna z izbranim gostom • Okrogla miza o biorazgradnji odpadkov

PRIJAVE IN INFORmACIJE: 1991 - 2011

svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: info@slokongres.com 29 www.slokongres.com

MED NAMI

Rafaelova družba

Beneška Slovenija

Zamejska problematika Janeza Turka zanima skorajda od mladih let, zadnjih 15 let pa skrbno zbira gradivo, ki se navezuje na Beneško Slovenijo, Rezijo, Kanalsko dolino, Avstrijsko Koroško, ter tudi Porabje, Goriško in Tržaško. Objavljamo njegov zapis o Beneški Sloveniji. Janez Turk

eprav je moja poklicna pot drugačna, v prostem času, če se le da, zavijem v kraje, vasi, hribe ali planine na obronkih naših jezikovnih meja, kjer je veliko možnosti za zbiranje gradiva in spoznavanje tamkajšnjih ljudi. Med 4. in 7. avgustom letos sem izkoristil še nekoliko drugačno priložnost za obisk dragih mi krajev, udeležil sem se Višarskih dnevov mladih, ki jih organizira Rafaelova družba. Dva dneva smo posvetili Beneški Sloveniji, kjer sta nas sprejela zanimiva sogovornika, domačina Marko Koren in Božo Zuanella, oba aktivna zagovornika slovenske kulture v Beneški Sloveniji.

V prispevku bi rad predstavil Beneško Slovenijo, ki meji na Soško dolino in Goriška Brda, obsega Terske in Nadiške doline, njeno zgodovino in razmere, v katerih živijo tamkajšnji ljudje. Zgodovina Beneških Slovencev je zelo drugačna od zgodovine preostalega dela slovenskega naroda. V letih 1419–1797, ko so spadali pod Beneško republiko, so imeli tamkajšnji Slovenci popolno samoupravo. V zameno so stražili mejo z Avstrijo, njihova glavna naloga je bila predvsem preprečiti tihotapcem, da bi prek meje nosili različno blago. Propad Beneške republike in prihod Francozov ter kasneje Avstrijcev sta pomenila tudi konec samouprave za Beneške Slovence. V letih od 1797 do 1866 so bili

celo otroci tistih staršev, ki so bili zaradi težkih okoliščin v preteklosti prikrajšani možnosti, da bi se naučili maternega jezika, in te težke izkušnje ne želijo tudi svojim otrokom. Vez s koreninami je močna in se ponovno obuja, vendar pa škode, ki je bila storjena, ljudem ne bo nikoli mogoče povrniti. Zaradi preganjanja in skrajne revščine je veliko prebivalcev zapustilo svojo rodno grudo in se izselilo v večja mesta v Furlaniji in drugod. Številne vasi so zapuščene, mladine je malo. Na območju Nadiških dolin le dva duhovnika mašujeta slovensko, to sta Božo Zuanella in Marino Qualizza, vendar oba vstopata v osmo desetletje svojega življenja, naslednikov pa nimata. Omeniti velja še Renza Calligara, furlanskega duhovnika, ki je se je

Zgodovina Beneških Slovencev je zelo drugačna od zgodovine preostalega dela slovenskega naroda. prvič združeni v isti državi z drugimi Slovenci. V upanju, da se bodo dobri stari časi vrnili, so navdušeno pričakali vrnitev pod italijanski kulturni vpliv. Njihova pričakovanja so se žal izkazala za zelo naivna – italijanski politični režim jih je želel kulturno, predvsem pa jezikovno spreobrniti. Nastopili so tragični časi za Beneške Slovence, polni preganjanja in zaničevanja. Svoj vrhunec so doživeli v času fašizma s prepovedjo uporabe slovenskega jezika ter v bližnji preteklosti, ko so v Beneški Sloveniji delovale tajne organizacije, katerih namišljeni cilj je bil obramba Italije pred vplivi komunizma iz tedanje Jugoslavije, v resnici pa so preganjale vse zavedne Beneške Slovence. Tiste, ki so ostali zvesti slovenskemu jeziku, so razglasili za državne sovražnike in komuniste. Danes v Špetru Slovenov deluje dvojezična osnovna šola, kjer se otroci iz Beneške Slovenije učijo slovenskega knjižnega jezika, vendar mnogi slovenščine v vsakdanjem življenju ne uporabljajo. V šolo se vpisujejo

ob prihodu v Zavarh in Bardo naučil slovenskega narečja ter po več kot sto letih ponovno uvedel slovensko bogoslužje v tamkajšnji fari. Govoriti o prihodnosti Beneške Slovenije je težko, vendar so stiki z rojaki v samostojni Sloveniji, predvsem s Posočjem, na katerega Beneške Slovence vežejo močne sorodstvene vezi, poglobljeni. Prav to sodelovanje bi lahko v prihodnosti prineslo tudi več optimizma za kraje ob Teru in Nadiži. Spoznavanje zamejske Slovenije bomo v okviru Višarskih dnevov mladih še nadaljevali. 24. septembra bomo organizirali strokovno voden izlet v Tersko dolino. Predvidoma bomo obiskali vasi Bardo in Zavarh, kjer se bomo srečali z nekaterimi vidnejšimi osebnostmi, si ogledali muzej, kraške jame, film o izseljevanju,…Vodil nas bo domačin Igor Černo. Mihela Zaveljcina

MED NAMI

Slovenija v svetu

Fantje iz Clevelanda navdušili slovensko pevsko občinstvo

V organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu in s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je gostujoča pevska skupina mladih fantov pod imenom Mi smo mi gostovala po različnih koncih Slovenije in s petjem praznovala 20. obletnico samostojne Slovenije. Boštjan Kocmur

rvi koncert je bil v polni dvorani Antonovega doma na Viču, kjer so mladi s svojo prijaznostjo in ubranim petjem navdušili občinstvo. Ob odprtju razstave Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije na Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru so nagovorili predstavnike vseh Slovencev, razpršenih po svetu. Na skupnem praznovanju Dobrodošli doma, 1. julija, pa so na Ribjem trgu in na Magistratu s svojo pesmijo poslušalce prepričali, da bo slovenska pesem še dolgo družila Slovence v ZDA. Vokalno kakovost in slovesnost so pokazali v cerkvi sv. Kancijana v Kranju, na Taboru Slovencev po svetu v Šmarjeških toplicah, v Šentjoštu in Šentvidu pri Lukovici,

kjer so še pozno v noč prepevali in pogovarjali z domačini in gosti, pa tudi svojo mladostno razigranost. Za prijetno druženje se kot organizatorji zahvaljujemo gostiteljem, ki so mladim pripravili tako topel sprejem. V društvu Slovenija v svetu smo vedno znova prijetno presenečeni zlasti nad mladimi Slovenci, ki prihajajo iz izseljenstva – z njimi se lahko v lepi slovenščini pogovarjamo o tem, kako pomembno je zanje ohranjanje slovenske tradicije in vrednot. Skrivnost dolgoletnega obstoja vseh pevskih zborov v Clevelandu, pravijo mladi pevci sami, se skriva v odpevu Naše pesmi: »Ne umri nam, pesem«, ki jo vsa leta pojejo in jim je vodilo v izseljenstvu.

Koncert v Antonovem domu na Viču v Ljubljani, 29.6.2011

Mešani pevski zbor Korotan, ki bo letos izpolnil šestdeset let obstoja in katerega del je tudi skupina »Mi smo mi«, je sestavljen iz pevcev treh generacij. Iz prve so tisti, ki so bili rojeni še v Sloveniji. Zbor vodi dirigent Janez Sršen, že rojen v Ameriki, ki vodi tudi moški pevski zbor druge generacije Fantje na vasi. Najmlajša (tretja generacija) je na letošnjem gostovanju pela kot samostojna sestava pod imenom Mi smo mi. Skupino sestavljajo: Paul Rozman, Stephen Baznik, Richard Celestina, Andrej Mejak, Matt Coffelt, Andrew Coffelt, Peter Hauptman, John Sršen, Mark Sršen, John Žakelj, Niko Perčič in John Jakomin. Vsem mladim pevcem želimo obilo uspehov na njihovi pevski poti.

Skrivnost dolgoletnega obstoja vseh pevskih zborov v Clevelandu, pravijo mladi pevci sami, se skriva v odpevu Naše pesmi: »Ne umri nam, pesem«

Pred ljubljanskim Magistratom, 1. julija 2011

zamejski dnevnik

Slovenci na Hrvaškem

SKD Istra v Pulju vnovič gostitelj vseslovenskega srečanja

Vseslovensko srečanje Slovencev na Hrvaškem bo 1. oktobra v Grožnjanu in Pulju Goran Ivanovič, STA

V Istri pričakujejo okoli 350 rojakov iz vseh 16 društev, ki bodo na ta način nadaljevali tradicijo vseslovenskih letnih srečanj na Hrvaškem. 32

bliževanju rojakov, izmenjavi izkušenj in dogovorom o sedanjem in prihod-njem sodelovanju članov 16 slovenskih društev, ki delujejo na Hrvaškem, bo namenjeno tudi letošnje Vseslovensko srečanje Slovencev na Hrvaškem, ki bo potekalo v Pulju in Grožnjanu, 1. oktobra, je za Slovenijo danes napovedala predsednica Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja, Klaudija Velimirović. »Prvo srečanje je bilo pred osmimi leti v Pulju, nato pa so ga organizirala društva v Splitu, na Reki, v Zagrebu, Varaždinu, Šibeniku in Lovranu. Letos, ko naše društvo praznuje deseto obletnico delovanja, je organizacijo srečanja ponovno prevzel Pulj,« je dodala Velimirovićeva. V Istri pričakujejo okoli 350 rojakov iz

peresa akademskega slikarja Roka Zelenka, ki jo je tiskalo SKD Istra. Večerno druženje bo v u puljskem hotelu Brioni ob glasbi slovenskega orkestra. »Na druženje je povabljen veleposlanik RS na Hrvaškem Vojko Volk in predstavniki vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pričakujemo, da se vabilu odzovejo tudi predstavniki lokalnih oblasti, saj se je društvo iz Pulja s svojim delovanjem uveljavilo med svojim someščani kot eno od najaktivnejših med narodnimi manjšinami, ki delujejo v Pulju,« je še poudarila predsednica SKD Istra. Društvo v Pulju so ustanovili junija 2001, čeprav prve pobude segajo v leto 1993, ko je približno sto Slovencev ustanovilo Unijo Slovencev Istrske županije. Ko je delovanje Unije zamrlo, je slovenska skupnost v Pulju vnovič kulturno zaživela z ustanovitvijo SKD „Istra“. Foto: Dreamstime

SKD Istra na prireditvi Dobrodošli doma

vseh 16 društev, ki bodo na ta način nadaljevali tradicijo vseslovenskih letnih srečanj na Hrvaškem, ki ga financira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med srečanjem je predviden sestanek predsednikov vseh slovenskih društev, na katerem naj bi obravnavali dosežke slovenskih predstavnikov na julijskih volitvah za manjšinske svete in predstavnike manjšin v lokalni samoupravi, spregovorili pa bodo tudi o pomenu zastopanosti slovenske manjšine na bližajočih se hrvaških parlamentarnih volitvah, je napovedal predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc. Velimirovićeva je dodala, da se bodo rojaki zbrali v Grožnjanu, slikovitem mestecu, kjer že dolgo deluje slikarska kolonija, ki so jo utemeljiili slovenski umetniki. Ogledu Grožnjana bo sledila predstavitev knjige Grožnjanska kronika izpod

Pulj

ZAMEJSKI DNEVNIK

Prva poroka pa starih običajih

Srebrna kraška ohcet na Repentabru

Kraška ohcet je od prve izvedbe leta 1968 prerasla v največjo kulturno-etnografsko in turistično prireditev Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Mirjam Muženič, RTV Slovenija

adnjo nedeljo v avgustu sta si v cerkvici na Tabru s čudovitim pogledom na tržaški in slovenski Kras ter Jadransko morje večno zvestobo obljubila 25-letna Martina Sossi iz Doline in tri leta starejši Aleš Gregori in tako uresničila svoje večletne sanje. Poročila sta se v krajevni narodni noši po več kot sto let starih navadah in običajih, ki so v občino z manj kot tisoč prebivalci tokrat privabili 800 svatov v narodnih nošah in številne obiskovalce iz Italije, Slovenije in tudi tuje turiste. Kraška ohcet je od prve izvedbe leta 1968 prerasla v največjo kulturnoetnografsko in turistično prireditev Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Kdor jo vsaj enkrat spremlja »v živo«, se nanjo rad vrača.

Zbogom, samski stan!

Štiridnevno praznovanje se je začelo s slovesom od samskega stanu, iz katerega sta Martina in Aleš odplesala v družbi s številnimi prijatelji in vrstniki. Dan kasneje je ženin svoji nevesti pred navdušeno množico zapel podoknico in po lestvi, kljub posredovanju stroge bodoče tašče, uspešno priplezal v njeno spalnico. Na predvečer prave poroke so neutrudni organizatorji te priljubljene prireditve poskrbeli za prevoz nevestine bale in v nedeljo še za pisan program poročnega slavja, ki je letos minilo v toplem poletnem soncu brez kaplje dežja. Vse dni prireditve so obiskovalcem ponujali domače dobrote, tipične za poročno dogajanje, pijačo in izdelke domače obrti. Priprave na kraško ohcet vsako drugo leto trajajo od štiri do šest mesecev, je priznal prvi mož zadruge Naš Kras Egon Kraus in poudaril, da gre za prostovoljno in povsem brezplačno delo celotne krajevne skupnosti in vsakega od njenih članov. Marljivi domačini so že teden pred poroko postavili

Kraška ohcet je tokrat privabila 800 svatov v narodnih nošah in številne obiskovalce iz Italije, Slovenije in tudi tuje turiste.

slavoloke iz vej borovcev in brinja, dekleta pa so jih lepo okrasila s papirnatim cvetjem. Dokler bo tako in dokler bodo organizatorji imeli kandidate za poročni par, bo ohcet ostala. Pritrdil mu je tudi župan Repentabra Marko Pisani, saj gre za oživljanje tradicije, ki je kraju in tamkajšnjim ljudem zlezlo pod kožo.

Stroga pravila

Veliko priprav zahtevajo narodne noše. Ljudje ob prazniku oblečejo obleke, ki so jih nosili že njihovi starši in stari starši, take z izvirnimi vezeninami v beli srajci, ruti oziroma šalu k ženski noši. Savina Malalan iz Trbeč jo je podedovala, medtem, ko jo je svakinja Anica dobila ob 25. obletnici svoje poroke s soprogom Lucijanom. Veliko mladih deklet si je obleke sešilo in izvezlo na tečajih, ki vsako leto potekajo po številnih vaseh. Njihova mentorica Marta Košuta je neutrudna in nadvse zahtevna. »Pri noši moramo paziti na vse, saj gre za spoštovanje tradicije, tako v modelih oblek, tkaninah in vseh dodatkih. Tudi barve na očeh in rdečila na ustnicah ne sme biti preveč, odveč sta tudi ves sodobni nakit in okrasje.« Kljub pravilom je narodnih noš vsako leto več in tudi po njihovem številu je mogoče

sklepati, da je zavest o potrebi po ohranjanju narodne pripadnosti ob spoštovanju nekdanjih običajev in navad razveseljivo visoka. Domačinka Vesna Guštin Grilanc iz Repna je tista organizatorka praznika, ki poprime za vse: od kuhanja štrukljev in priprave tipičnih peciv do uresničitve vsake podrobnosti večdnevnega programa. Tudi marsikateri cvetlični šopek v slovenskih nacionalnih barvah na prsih svatov je njeno prostovoljno delo. Z njim je znova razveselila tudi avtorico tega besedila, ki sem s Kraške ohceti pred leti poročala kar v narodni noši. Bilo mi je nadvse lepo. Priznam!

Ljudje ob prazniku oblečejo obleke, ki so jih nosili že njihovi starši in stari starši.

zamejski dnevnik

Slovenci na Koroškem

Likovna kolonija – edinstveno sodelovanje mladih

Koroško likovno kolonijo mladih, za katero sta pred enainštiridesetimi leti dala pobudo Štefan Kresnik in Lojze Gobec, lahko uvrstimo med najpomembnejše in celo edinstvene oblike sodelovanja Slovenije z rojaki v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, v prihodnje pa se bodo pridružili še učenci na Hrvaškem. Ernest Ružič

etošnja likovna kolonija mladih je bila v Šentjanžu v Rožu, udeležilo se je je 35 osnovnošolcev, za zaključek pa so pripravili pregledno razstavo iz dosedanjih kolonij, na katerih se je družilo, risalo, oblikovalo glino blizu 1500 mladih, kar je izjemen uspeh pobudnikov s Koroške. Od začetka do leta 1991 so kolonijo pripravljali v Sloveniji, po tem letu se mladi srečujejo na Koroškem (na Radišah, v Šentjakobu v Rožu, Žitari vasi), na Tržaškem (v Sesljanu, Špetru, Doberdobu), v Porabju (Števanovcih, na Verici, v Monoštru) in na Vuzenici. »Naša kolonija je edina, ki združuje mlade iz štirih držav,« je ob zaključku letošnjega druženja povedal tajnik Slovenske prosvetne zveze Janko Malle, o zgodovini kolonije je govoril njen ustanovitelj Lojze Gobec: »Na kolonijah smo skupno preživeli 287 dni in ustvarili na tisoče likovnih del ter s tem pokazali svoje veselje do ustvarjanja, ateljeja in barve. Številni udeleženci naših kolonij so postali priznani likovni umetniki in pedagogi.« Kolonije niso namenjene zgolj risanju ali kiparjenju, marveč organizatorji pripravljajo pestre programe in dejavnosti za to, da se mladi družijo, pogovarjajo, prijateljujejo in obiskujejo kulturne znamenitosti v okolici. Mladi imajo prosto pot za izražanje svoje domišljije, mentorji prijateljsko svetujejo, vendar jih ne omejujejo pri svobodni likovni govorici in ustvarjalnosti. Da ne gre zgolj za priložnostno leporečje, kažejo tudi primeri, ko na kolonije prihajajo otroci, katerih starši so bili med udeleženci prvih in seveda

Eden najlepših posnetkov s 1. kolonije v idiličnem okolju ob Bistrici na Spodnji Muti. Med udeleženci so bili tudi Andreja Zikulnig, zdaj profesorica na Slovenski gimnaziji v Celovcu, Eda Velik in mentor Štefan Kresnik. (Fotografijo je prispeval Atelje Kresnik)

poznejših srečanj, kot pravi Valentina: »Moja mami in mami od Lare sta se spoznali na likovni koloniji, ko sta bili stari toliko kot midve zdaj. Spoprijateljili sta se, si dopisovali in ohranjali stike.« Pomembno je poudariti, da imajo udeleženci priložnost spoznati priznane likovne in druge ustvarjalce, ki obiskujejo kolonije. Tako

je bil, denimo, na kolonijah velik prijatelj mladih priznani slikar in grafik Božidar Jakac: »Globoko sem pretresen ob vsem, kar sem doživel tu na veličastnem zboru mladih likovnikov. V izredno čast in veselje mi je bilo srečanje s to izredno delovno mladino z obeh strani naše predrage Koroške. To sožitje je zelo pomembno za razvoj iskrenega in

toplega sožitja in trdnejše povezave za našo bodočnost in obstoj slovenskega naroda.« »Koroška likovna kolonija mladih Vuzenica – 40 let« je naslovljen ka-talog, ki je izšel ob lanskem jubileju. Urednika Štefan Kresnik in Lojze Gobec sta na domala 400 straneh zbrala izjemno število podatkov, izjav, informacij in fotografij o druženju mladih, njihovih mentorjev, gostujočih umetnikov in gostov iz kulturnega in političnega, predvsem narodnostno političnega življenja štirih držav. Uvodna razmišljanja so prispevali predsednik Slovenije dr. Danilo Türk, premier Borut Pahor, tedanja ministrica za kulturo Majda Širca, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu akademik dr. Boštjan Žekš, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu DZ RS Miro Petek, vodja Koroške likovne kolonije mladih Vuzenica in ravnatelj osnovne šole Miran Kus, predsednik Slovenske prosvetne zveze Janko Malle, predsednik Zveze kulturnih društev v Italiji Marinsko Maršič in predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Povezovanje v širši kulturni prostor je stalnica

Kulturno društvo člen VII. za avstrijsko Štajersko večino dogodkov pripravi v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu. Celoletne prireditve so načrtovane tako, da obiskovalcem ponujajo kar najbolj pestre dogodke na različnih področjih kulturnega, umetniškega ali znanstvenega ustvarjanja.

Zelo lepo je bil sprejet koncert treh zborov: Szombathelyskih Spominčic, zbora iz Cankove in domačega zbora, ki je edina kulturna skupina štajerskih Slovencev. Na fotografiji zbor Pavlove hiše, ki ga vse od začetka vodi Bruno Petrischek, profesor glasbe na Dunaju.

dogodkih v večjih mestih v Avstriji in Sloveniji.

Foto: Ernest Ružič

b priljubljenih koncertih domačega in gostujočih pevskih zborov nastopajo tudi moderne glasbene skupine; ob razstavah, za katere bi veljala označba, da spadajo v klasičen likovni repertoar, prihajajo v Pavlovo hišo umetniki z najsodobnejšimi izraznimi sredstvi, ki pogosto delujejo celo izzivalno. Na ta način je Pavlova hiša uveljavljen kulturni prostor, kamor prihajajo obiskovalci iz Gradca, Maribora, Murske Sobote, Gornje Radgone in drugih krajev. Vsi dogodki, bodisi tisti klasični ali najbolj provokativni, zlasti z likovnega področja, nosijo obeležje dvo- in večjezičnosti, prave večkulturnosti in tudi poudarke slovenske prisotnosti na avstrijskem Štajerskem. In kar je še pomembno, prireditve so zelo dobro obiskane, pogosto se zbere več ljudi kakor na

Foto: Ernest Ružič

Ernest Ružič

Lani je graška Štajerska jesen posredovala Pavlovi hiši moderno likovno razstavo, letošnjo razstavo Med svetovi, s sodelovanjem avtorjev iz Avstrije, Madžarske in Slovenije, je na ogled od 1. oktobra.

Pavlova hiša je že nekaj let vključena v program graške Štajerske jeseni. Zlasti slednja posreduje prireditve, ki presegajo klasično ponudbo in nudijo priložnost za obiskovalce, ki se navdušujejo nad novimi trendi in iskanji, denimo v likovni umetnosti. Kaj bo v letošnjem programu, bomo spoznavali po 1. oktobru, ko se bodo predstavili umetniki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. Prvič se je letos Pavlova hiša vključila v program Dnevov poezije in vina na Ptuju, in sicer v prireditve, ki so pod naslovom Večeri pred Dnevi bile v Volčah, Ormožu, Krškem, Vrbi na Gorenjskem in v Ljubljani. V Pavlovi hiši so literarna dela predstavili trije avtorji iz Avstrije: Albert Holler, Wolfgang Pollanz in Ferdinand Schmatz ter Ann Cotten, nemško govoreča pesnica z ameriškimi koreninami, ki živi na Dunaju in v Berlinu. Pogovor z av-

torji je vodila Daniela Kocmut, ki je v slovenščino prevedla večino njihovih del za predstavitev v Pavlovi hiši, pa tudi sicer je za Literarno zbirko prevajala poezijo in prozo različnih avtorjev. Stalnica skupnih nastopov je sodelovanje s kulturnimi skupinami, zlasti s pevskimi z avstrijske Koroške, Szombathelya na Madžarskem, prekmurske Cankove in drugih mest. Letošnji poudarek je na prireditvah v počastitev 125-letnice rojstva dr. Avgusta Pavla, čigar starši so živeli na Potrni/Laafeldu v hiši številka 30, kjer je zdaj kulturni dom štajerskih Slovencev. Osrednji dogodek s poimenovanjem osnovne šole po rojaku dr. Avgustu Pavlu in govorom ministra dr. Boštjana Žekša bo na Cankovi, 8. oktobra. Na slovesnosti se bodo ob domačih zbrale tudi kulturne skupine Slovencev z Madžarske in avstrijske Štajerske.

zamejski dnevnik

Slovenci na Madžarskem

Novi šolski zakon ne prinaša bistvenih novosti

Šolsko leto se je v Porabju začelo z malo vsebinskih novosti in nekaj presenečenji. Po dogovoru na seji mešane manjšinske komisije v Budimpešti naj ne bi bilo finančnih problemov na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Ernest Ružič

Foto: Ernest Ružič

ed presenečenja, denimo, šteje število prvošolcev v dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, kjer lani ni bilo nobenega, letos pa jih je celo deset. Novi šolski zakon, po katerem bo država iz proračuna zagotavljala plače učiteljem, bo začel veljati šele prihodnje šolsko leto, po dogovoru na seji mešane manjšinske komisije v Budimpešti pa naj ne bi bilo finančnih problemov na Gornjem Seniku in v Števanovcih Na največji, gornjeseniški dvojezični osnovni šoli imajo osem prvošolcev in skupaj 63 učencev ali štiri več kot v minulem šolskem letu, v Števanovcih deset prvošolcev in vsega 43 učencev, medtem ko jih je bilo v lanskem šolskem letu v osmih razredih le 29. Slovenski jezik se uči nekaj otrok tudi v Monoštru, kjer prvošolcev nimajo, ker so se starši – zaradi različnih vzrokov, predvsem materialnih ugodnosti, ki jih imajo narodnostne šole – odločili za prevoz v Števanovce. Novi šolski zakon bo na Madžarskem začel veljati prihodnje šolsko leto. V priprave manjšine skoraj niso bile vključene, kar so posebej in resno opozorili na pogovoru v Monoštru in na seji mešane manjšinske komisije v Budimpešti, ko so ocenjevali uresničevanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom. Na zasedanju v Budimpešti je dala madžarska stran zagotovilo, da bo prispevala denar za narodnostni in dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih, ki sta se znašli v resni finančni krizi. Del denarja za šole

Dvojezični razredi v porabskih šolah, in podobno je v mnogih obrobnih madžarskih razredih, so maloštevilni in drugače ne bo še lep čas, kažejo demografska gibanja. Tako imajo, denimo, v Števanovcih v sedmem razredu le enega učenca.

morajo prispevati občine, ki so bile prisiljene najemati premostitvene kredite, v Števanovcih so celo prodajali občinske nepremičnine in sofinancirali tamkajšnjo šolo. Problem je tako v sistemu financiranja osnovnih šol in tedaj tudi narodnostnih oziroma dvojezičnih kot v nizkem številu učencev, od katerega je odvisna količina denarja. Znano pa je, da se je število učencev v osnovnih šolah na Madžarskem močno zmanjšalo, v porabskih, denimo, v nekaj desetletjih za dva- do trikrat. Za novi šolski zakon poznavalci razmer tudi pravijo, da ga sedanja oblast spreminja zato, ker hoče vse drugače, kot je bilo prej. Med novosti spada tudi uvedba ce-

lodnevne osnovne šole, pri čemer se zna ponoviti uvedba desetletne osnovne šole pred leti. Zelo kmalu, po nekaj letih, se je pokazalo, da sistem desetletne osnovne šole ne more zaživeti, ker ni usklajen s celotnim vzgojno izobraževalnim sistemom. Po oceni višje svetovalke za narodnostne šole v Porabju mag. Valerije Perger so se tudi letos učitelji izpolnjevali na seminarju v Sloveniji in bili s programom v termah Olimje in osnovni šoli v Podčetrtku zelo zadovoljni. Zlasti zato, ker so veliko pozornosti namenili tako imenovanim jezikovno osvežitvenim temam. Nadaljujejo pa se zapleti pri pripravljanju in izdajan-

ju učbenikov za porabske šole. Tak primer sta učbenik in delovni zvezek za slovenski jezik v četrtem razredu, ki bi naj izšel pri založbi Croatica v Budimpešti. Učbenik so pred štirimi leti napisale tri porabske avtorice, ki teksta niso pokazale nikomur, ampak ga poslale na založbo. Zdaj, ko je le-ta dobila denar za natis iz nekega evropskega vira skupaj za še dve manjšini, ki imata samo nedeljski pouk svojega jezika, se je pokazalo, da je rokopis slab, neuporaben. V porabskih dvojezičnih šolah je sicer že več novih učbenikov, toda manjkajoči nastajajo zelo počasi, z zavlačevanjem založbe, ki bi jo morali, tako mag. Valerija Perger, čimprej zamenjati.

Doživimo Slovenijo

Turistična dediščina

Kozjanska domačija - skriti briljant Kozjanskega

Kjer se zeleni ocean osrednje slovenske narave umiri v nežno valovanje gričev med Voglajno, Savinjo, Savo in Sotlo, leži Kozjansko – pokrajina miru, oaza tradicionalnega načina življenja, relikt odmaknjenega časa, dežela, ki jo robi zlata čipka čarobnosti…

Renata Picej me Kozjansko se je uveljavilo šele med 2. svetovno vojno in po njej, pokrajina pa je bila najgosteje poseljena v času fevdalizma. Takrat so mnogi kraji imeli tržne ali mestne pravice, razviti sta bili obrt in trgovina. Območje je bilo med 2. svetovno vojno eno od središč osvobodilnega boja na Štajerskem. Po vojni je veljalo za bolj ali manj pozabljeno in mnogi prebivalci so se odselili v mesta ali odšli v tujino. V zadnjem času se je podoba spremenila. Ljudje ostajajo ali se vračajo. Kozjansko dobesedno brsti v smislu razvoja, gospodarskih možnosti in vse številnejših turističnih ponudnikov. Kozjansko je ohranilo svoj prvobitni videz in vstopa v turizem in življenje kot sveža in zdrava destinacija. Na celotnem območju je vrsta spomenikov, ki nas opominjajo na

Kozjanska domačija

posamezne zgodovinske dogodke, povezanih s časom druge svetovne vojne in narodnoosvobodilnega boja; številni so partizanski grobovi in grobišča. Del spomenikov je povezanih s posamezniki, ki so zaznamovali našo kulturno zgodovino, npr. Maks Pleteršnik, ali povojno zgodovino, Josip Broz Tito. Med drugo svetovno vojno je bilo območje Kozjanskega žarišče partizanskega delovanja.

Pokrajina

Bojan Guček, lastnik Kozjanske domačije, ima posluh za dediščino vseh vrst.

Prepoznavno krajino sestavlja hribovit in gričevnat svet, ki proti vzhodu počasi prehaja v ravninskega in je bogato prepreden z raznoliko rabo tal. Že na majhnih površinah se izmenjujejo travniki, gozdovi, sadovnjaki in njive. Biotska raznolikost je izjemna, zato sta tako rastlinski kot živalski svet nadvse zanimiva, kar je posledica pestrosti geološke podlage, razgibanega reliefa in ekstenzivnega, do življenja prijaznega kmetijstva v preteklosti. Poleg tega ima Kozjansko bogato

kulturno dediščino, saj je zaznamovan z dolgo in zanimivo človekovo zgodovino. Arheološke najdbe pričajo o prazgodovinskih naseljih na tem območju. Zaradi geografske odmaknjenosti in zaprtosti območja pa sta do izraza toliko bolj prišli samoniklost in navezanost na lastno kulturo.

Turizem

Turistični prospekt danes prinaša pogled na zeleni ocean gričev, številne cerkvice in zaselke, raztresene po vrhovih in dolinah, ter tipično tradicionalno stavbno dediščino s še vedno prisotnimi lesenimi hiškami, kritimi s slamo. Turistični užitek pa določajo poleg krajine in stavbne arhitekture še tipična hrana in pijača (vino ali jabolčni sok), možnosti rekreacije in športa, nabiranje zdravilnih zelišč in predvsem ljudje odprte duše.

Kozjanska domačija

Turistična posebnost in poklon stavbni dediščini predstavlja Koz-

janska domačija, ki leži na razglednem hribčku v Dobju pri Planini. Njen lastnik Bojan Guček (inženir elektrotehnike, mojster domače obrti, in samostojni podjetnik) je eden tistih Slovencev, ki je od očeta podedoval spoštovanje do preteklosti in posluh za dediščino vseh vrst. Za začetek je s pomočjo evropskih sredstev obnovil staro tipično hišo, jo opremil tako zanimivo, da se bo vsak obiskovalec pod njeno slamnato streho (ki skriva nenadejano udobje in celo luksuz) počutil domače in udobno, zdaj pa v ustaljenem ritmu prireja različne kulturne in naravoslovne dneve, predstavlja stare običaje in obrti, v gostinskem lokalu, ki lahko sprejme tudi avtobus turistov, pa kuha tudi tiste jedi, ki so jih včasih pripravljali na tem območju. Guček pravi, da promovira in trži »nerazvitost«, predvsem pa, da stavi na ljudi, ki se še spomnijo preteklosti, in obiskovalce, ki s spoštovanjem zrejo na to, kar je včasih bilo ter znajo uživati v posredovanju tega življenja. Obnovljena eko-etno hiša je značilna lesena stavba zahodnega dela Kozjanskega, krita s slamo in polna ostankov preteklosti (črna kuhinja, pohištvo in številni drugi elementi in detajli dediščine preteklosti), ki v funkciji muzejskih eksponatov krasijo moderno turistično ponudbo: namestitev v unikatnih sobah z jakuzzijem, gostinski prostor za 50 oseb, kuhinjo, v kateri pripravljajo stare in moderne jedi ter pester nabor dogodkov; vse od ljudskega petja, plesa in pripovedništva do gospodinjskega dne in različnih tematskih večerov (vse po predhodnem dogovoru z lastnikom).

Doživimo Slovenijo

Postojnska jama – katedrala slovenske zemlje

Biser turizma sprejel 34-milijontega obiskovalca

V jami, za katero menijo, da šteje okoli dva milijona let, so imeli kapniki dovolj časa, da so zrasli, se kot stalagmiti in stalaktiti združili v stebre, okrasili podzemlje z zavesami, baldahini, prevlekami in ornamenti, ustvarili stropne freske in preoblikovali kraško jamo v osupljivo lepo podzemeljsko kiparsko galerijo. V užitek človeku! Renata Picej

Milijoni obiskovalcev

V Postojnski jami, kjer beležijo številčno statistiko obiskovalcev od 17. avgusta 1819, ko se je kot prvi uradni obiskovalec v knjigo podpisal takratni prestolonaslednik Ferdinand I. in s tem postavil temelje sodobnemu turizmu, so julija praznovali nenavaden in pomemben jubilej. Sredi poletja Jama je imela glede na najdene stare stenske napise obiskovalce že v 13. stoletju. Leta 1884 je bila postavljena električna osvetljava, že 1872. pa železniški tiri, po katerih so sprva jamski vodniki potiskali vozičke z obiskovalci, danes pa vlak poganjajo manjše električne lokomotive. Za turistični obisk je odprto 5,3 km jame.

so zabeležili prihod 34-milijontega obiskovalca. Sreča je bila naklonjena družini iz italijanske Peruggie, ki je za nagrado prejela luksuzno križarjenje po Sredozemlju za dve osebi ter podpis v Zlati knjigi obiskovalcev Postojnske jame. Ob tej priložnosti so vsem gostom podarili tudi jubilejne razglednice, ožigosane s posebnim žigom in odposlane iz »podzemnega poštnega urada« v Koncertni dvorani Postojnske jame.

tlej neznani svet njene notranjosti. Do takrat je bila jama odprta, nezavarovana, nerazsvetljena in brez rednih vodnikov. Priložnostna vodniška služba je sicer delovala že v začetku 19. stoletja, ko so po-

stojnski kočarji vodili premožne tujce do Velike dvorane, ki so jo razsvetljevali z zažiganjem slame. Ko jo je znova želel obiskati cesar Franc I., jo je dal takratni okrožni blagajnik J. Jeršinovič še posebej osvetliti. V

Postojnska jama med prvimi v svetu

Med prvimi jamami, ki so zaslovele po svetu, je bila prav Postonjska. Njen vzhodni del je bil poznan že v 13. stoletju, vendar je pravi turistični razvoj doživela šele leta 1818, ko je domačin Luka Čeč preplezal skalovje na desnem bregu podzemljske Pivke v Veliki dvorani jame in odkril pot v do-

V Zlato knjigo obiskovalcev Postojnske jame se je vpisala tudi nagrajena družina iz italijanske Peruggie.

Doživimo Slovenijo Turistični meeting point

Slovenija na trasi zelenega turizma Ogljični odtis kot žig ozaveščenega pristopa do turizma Renata Picej

Ogled Postojnske jame s turističnim vlakom

jamo je poslal tri postojnske kočarje in Luka Čeč je 14. aprila 1818 nehote odkril notranje dele Postonjske jame. Ves prevzet nad lepoto, ki se mu je ob tem odkrila, je zavpil: “Tu je nov svet, tu je paradiž!“ in tako odprl vrata kraškemu turizmu. Postavil pa je tudi temelje raziskovanja podzemeljskega sveta. Leta 1968, ob 150. obletnici tega dogodka, so mu v steno Kongresne dvorane vzidali spominsko ploščo. Že leto pozneje so jamo uredili za turistični obisk in poleg naravoslovcev, uglednih politikov in vladarjev je vanjo vstopalo vse več navadnih obiskovalcev – turistov. Postonjska jama je postala najstarejši turistični objekt na ozemlju Jugoslavije, njena turistična dokumentacija pa sega do leta 1819. Takrat so namreč kot prvi uvedli knjigo podpisov obiskovalcev in postavili temelje turistične statistike. Leta 1821 je jama dobila svoj prvi turistični vodnik, prvega slovenskega pa šele 1863. Raziskave, označitev turistične poti, jamska železnica (1872), električna razsvetljava (1884) in vsestranska promocija so iz kraške jame naredili svetovno znano Postojnsko jamo. Leta 1964 so zgradili dvotirno železniško progo. V prvi polovici 19. stoletja si jo je na leto ogledalo tisoč ljudi, v naslednjih desetletjih pa se je ta številka povzpela že na 25 tisoč. 5. sep-

tembra 1971 so v Postojni počastili 10-milijontega obiskovalca. Postojnski jamski sistem je delo reke Pivke in obsega nekdaj ločene Postojnsko, Črno, Pivko, Magdaleno in Otoško jamo. Večina 21 kilometrov dolgih rovov je precej visokih in širokih, na “križiščih“ pa se širijo v dvorane, tudi do 45 metrov visoke, kolikor ima dvorana Velika gora.

Živi svet podzemlja

V tišini in temi podzemlja pa kot vrhunec stvarnikove fantazije prebiva nenavadna žival s še bolj nenavadnim imenom – človeška ribica (Proteus anguinus), bleda dvoživka, ki so jo sprva imeli za zmajevega mladiča. Čeprav je dolgo prevladovalo mnenje, da v kraškem podzemlju zaradi teme, visoke zračne vlage, pičle količine organskih snovi in nizke konstantne temperature (8,2 stopinje Celzija) ni življenja, se teorija ni potrdila. Prvi, ki je iz jame prinesel živo bitje, in sicer hroščka drobnovratnika, je bil prav Luka Čeč, leta 1831. V biološkem slovstvu je navedenih prek 130 vrst živali, ki žive v postojnsko-planinskem jamskem sistemu; od teh je 84 pravih jamskih vrst, kar je svetovni rekord.

Janez V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske Ima pa Notranjska izredno čudovite in zares ogleda vredne, prav redke jame, kakršne težko najdemo kje v kaki deželi, čeprav ni mogoče vseh prav opisati. Kdor se na svoje oči ne prepriča, ne bo verjel... Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, v kateri se gre silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel z baklami in svetlikami kaki dve milji v globino. Notri najdeš povsod veliko hodnikov, tu in tam jame, dalje silno velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, in to tako globoki, da slišiš padec kamna šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino. Če namreč preleti orel v eni minuti eno nemško miljo, kakor

Zakon o spodbujanju razvoja slovenskega turizma v ospredje postavlja trajnostni razvoj, ki govori o tem, da razvoj branže poteka ob minimalni obremenitvi okolja in ozaveščeni skrbi zanj. Slovenija je dežela s čudovito neokrnjeno naravo, ki jo cenijo prebivalci in turisti. Naravne danosti pa predstavljajo eno glavnih konkurenčnih prednosti. Zato je Slovenska turistična organizacija v začetku septembra pripravila pilotni projekt ogljično nevtralnega študijskega potovanja po Sloveniji za slovenske novinarje, z njim pa skušala v ospredje postaviti dopustovanje na okolju prijazen način – s čim manjšim ogljičnim odtisom. Ogljični odtis (Carbon Footprint) je namreč seštevek vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih neposredno ali posredno povzročajo človek, organizacija, dogodek ali produkt. Trasa potovanja je bila zasnovana tako, da so novinarji na dvodnevnem potovanju spoznali trenutno vodilne predstavnike turizma v Sloveniji, ki jim zelena barva predstavlja rdečo nit delovanja in poslovanja. Obiskali so Thermano Laško (certifikat EU Marjetica), večnamensko središče

potrjuje izkušnji preslavni gospod Havelius, in če padec ne premajhnega kremenovca hitrost orlovih peruti pri padanju prejkone prekaša in ne zaostaja za njo, je lahko razumljiv sklep, kako strašno globoko dno mora zadeti tak kamen. A še grozovitejše je, da v nekaterih prepadih sploh ni slišati padca. Domnevam, da je v globini tak prepad, da zvok, ki ga spodaj povzroči kamen, ne sega čisto do vrha, čeprav je ponavadi v jamah najmočnejši. Vendar se v takih prepadih, kjer od dna ni glasu ali kjer kamen ne da slišnega znamenja, da je dosegel dno, zvok morda zažene in izgubi v številne stranske jame in kotičke…

Thermana Laško

za trajnostni razvoj, Rinka Solčava (prejemnik nagrade EDEN – evrospka destinacija odličnosti), Terme Snovik (certifikat EU Marjetica), Bohinj Park Eko Hotel v Bohinjski Bistrici (certifikat Green Globe) in Camping Bled (ekološka vasica v kampu Bled).

Nova romarska pot v Sloveniji

V Kozjanskem parku zaključujejo dveletni projekt »Marijina romarska« pot v okviru Čezmejnega programa IPA Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013. Sodelujejo projektni partnerji iz Slovenije in s Hrvaške, vzpostavili pa so kar 800 km dolgo pot, ki povezuje Marijina romarska središča v obeh sosednjih državah. Sveta gora nad Bistrico ob Sotli, Stara gora nad Podsredo, Zagorje pri Lesičnem kot najpomembnejša romarska središča v parku ter ostala Marijina svetišča so postali pomemben del mednarodne kulturne Marijine romarske poti, ki poteka iz Čenstohove na Poljskem, preko Levoča na Slovaškem, Mariazella v Avstriji, preko Slovenije do Marije Bistrice na Hrvaškem. 409 km dolga pot v Sloveniji in 393 km na Hrvaškem je tako namenjena romarjem, pohodnikom, ljubiteljem narave in kulturne dediščine ter vsem tistim, ki želijo spoznati še neodkrite, zanimive kraje.

ŠPORT

Uroš Zorman tudi s Kielcami v ligi prvakov

Poljska je dežela prihodnosti

Prava drama se je zgodila v finalu turnirja povabljencev (wild card) v kvalifikacijah za rokometno ligo prvakov. Nemški prvoligaš RheinNeckar Löwen je moral v podaljšku priznati premoč gostiteljem s Poljske, ekipi Vive Targi Kielce, pri kateri igra tudi kapetan slovenske reprezentance Uroš Zorman.

Foto: BOBO

Peter Zalokar, Delo

Ljubljančan in otrok Slovana je zares »enfant terrible« slovenskega rokometa. 40

o je bila zelo dobra vest, saj pomeni, da bo glavni organizator slovenske igre imel tudi v tej sezoni dovolj težkih in kakovostnih tekem, s čimer bo lahko na visoki ravni pričakal evropsko prvenstvo v Srbiji, na katerem bodo Slovenci januarja lovili zadnji vlak za olimpijske igre v Londonu. »V tem je prav gotovo nekaj resnice. Pričakujem, da bom zavoljo nastopov v elitnem evropskem

tekmovanju močnejši pričakal EP. Vso jesen bom v vrhunskem ritmu, ker bom igral proti vrhunskim ekipam. Tako bom bolje vedel, pri čem sem, saj zgolj v poljski ligi ne bi imel pravega vpogleda v formo,« je ugotovitvi iz uvoda prikimal Zorman, ki se nadeja nastopa v četrtfinalu lige prvakov. Svetlolasi zvezdnik je potrdil, da je bila zmaga zares velika stvar: »To je bil zgodovinski uspeh za poljski rokomet. Zavladala je prava evforija. Na ta način smo rešili sezono.« Enaintridesetletni Zorman, ob Alešu Pajoviču najuspešnejši slovenski rokometaš zadnjega desetletja, je s Celjem Pivovarno Laško (2004) ter Ciudadom Realom (2008 in 2009) trikrat osvojil naslov evropskega prvaka. Za nameček se lahko pohvali s srebrom z domačega evropskega prvenstva leta 2004. V ligi prvakov je prvič nastopil že v sezoni 2002-03, ko je bil še pri Prulah, zatem ga je pot vodila v španski Ademar Leon, Celje Pivovarno Laško, Ciudad Real in spet v Celje, zdaj pa je v Kielcah, kamor se je preselil proti koncu minule sezone po burnih dogodkih v Celju, kjer ga zaradi domnevnega rušenja harmonije v ekipi niso več želeli gledati in so se ga znebili z odpravnino. Ljubljančan in otrok Slovana je zares »enfant terrible« slovenskega rokometa. Njegov izjemen talent in želja po zmagi sta neizmerljiva, prav tako nemiren značaj, zaradi katerega pogosto prihaja v spore s soigralci, trenerji in lastniki klubov. Toda v reprezentanci je zgodba drugačna. Tam ga je selektor Boris Denič, ki ima prav tako zelo kratko vžigalno vrvico, znal ukrotiti in Zorman mu vrača z obrestmi. Na življenje na Poljskem se je Zorman v pol leta dobro privadil, v kratkem se mu bo pridružila družina.

Ima sinova, stara pet in dve leti. »Tukaj je čisto drugačna mentaliteta kot v Španiji. Španci so bolj odprti in ležerni. Pri Poljakih se vidi, da so bili obkroženi z imperialisti Nemci in Rusi. So bolj zaprti in nezaupljivi do tujcev. Tukajšnji način življenja je precej podoben slovenskemu. Standard je nekoliko nižji, vendar ljudem ni hudega. Poljska nima evra, zato je kriza ni tako prizadela. Dežela se hitro razvija, gradijo se avtoceste in razkošne stavbe. Menim, da je Poljska dežela prihodnosti, ker ima veliko neizkoriščenega potenciala,« je nad začasno domovino navdušen Zorman, ki pa vendarle pogreša dom in domačo hrano. Na Poljskem je rokomet v silnem vzponu. Reprezentanca je že nekaj let med najboljšimi na svetu, zdaj se je kakovost preselila tudi v domače prvenstvo. Poljska bo prvič v zgodovini imela dva predstavnika v ligi prvakov, saj je v finalu zadnjega poljskega prvenstva Wisla Plock senzacionalno premagala Kielce in favorizirane tekmece obsodila na omenjene dodatne kvalifikacije. Kielce so daleč najbogatejši klub in ne skoparijo z denarjem. Na Poljskem si kruh služi še nekaj slovenskih športnikov. Za rokometaše Wisle Plock nastopata Luka Dobelšek in Boštjan Kavaš. Nogometni reprezentant Andraž Kirm je član Wisle iz Krakova, Rok Elsner igra za Slask iz Wroclawa in Andrej Komac za Ruch iz Chorzowa. Košarkarsko reprezentanco vodi Aleš Pipan, dolga leta sta tam aktivna trenerja David Dedek in Andrej Urlep. Za ekipo Stal Gorzow Wielkopolski v spidveju pa nastopa slovenski šampion Matej Žagar.

ŠPORT

Prestopi

Tim Matavž, najdražji slovenski nogometaš

Legendarni slovenski nogometni as Zlatko Zahovič, čigar prestop iz Porta h grškemu Olympiakosu je leta 2000 veljal 13,5 milijona evrov, je s to bajno vsoto še vedno absolutni slovenski rekorder.

oda letošnji poletni prestopni rok ob evropskih nogometnih arenah je napovedal, da bi se zadeve kmalu utegnile spremeniti. Mladi, 21-letni Primorec Tim Matavž je za 7 milijonov evrov iz nizozemskega Groningena prestopil k veliko bolj uveljavljenemu tekmecu PSV Eindhovnu, za katerega so nekoč igrala tako slovita imena, kot so Ronaldo, Romario, Gulit, Cocu, Van Bommel, Gerets in drugi zvezdniki. Njegova letna plača je skrivnost, po informacijah menedžerjev pa naj bi bila blizu milijona evrov.

Kdo da več?

Čeprav so se zanj zanimali številni evropski klubi, je prestop iz malega kluba dolgo visel v zraku. Vse je bilo že dogovorjeno z italijanskim Napolijem, toda na koncu so Italijani Timu ponudili ponižujočo plačo 600.000 evrov letno. V konkurenco za enega najbolj nadarjenih evropskih golgeterjev se je nato vključil največji nizozemski klub Ajax, toda odtehtal je denar. PSV Eindhoven je ponudil več. Vseh 7 milijonov evrov je dobil njegov dosedanji klub,

Trenutne ocenjene vrednosti najboljših slovenskih nogometašev (v milijonih evrov): 11 Samir Handanovič (Udinese) 8,5 Josip Iličič (Palermo) 7 Tim Matavž (PSV Eindhoven) 5 Armin Bačinovič (Palermo) 3,5 Valter Birsa (Genoa) 3,5 Milivoje Novakovič (Koeln) 3,3 Robert Koren (Hull City) 2,3 Andraž Kirm (Wisla) 2,25 Mišo Brečko (Koeln) 2 Boštjan Cesar (Chievo) 2 Marko Šuler (Gent) 2 Zlatan Ljubijankić (Gent)

ki je pred tremi leti Goričanom zanj plačal dober milijon evrov. »Imam trdna zagotovila, da bom redno igral. To potrjuje tudi cena, ki so jo bili pripravljeni plačati. Iz izkušenj vem, da imajo dobro plačani igralci vselej prednost pred slabo plačanimi,« je po zgodovinskem prestopu izjavil Tim Matavž. Mnogi ga že čez leto ali dve že vidijo v Realu, Chealseaju, Manchester Unitedu, Milanu, Bayernu…

Foto: BOBO

Franci Božič

Čudežni deček slovenskega nogometa

Že pri petnajstih letih je Šempetrčan veljal za čudežnega dečka slovenskega nogometa, pri sedemnajstih pa je že igral v moštvu tedanjega državnega prvaka Hita Gorice. Šampionski trener Pavel Pinni mu je napovedoval fantastično mednarodno kariero, zanimivo pa je, da sta bila njegova neposredna soseda v malem kraju še dva bisera slovenskega nogometa – Valter Birsa in Etien Velikonja. Njegova skromna mama, brezposelna samohranilka, je prav tako kot trener Pinni že v Timovih rosnih letih vedela, da bo družina živela od nogometa. Tudi ona se ni zmotila. Seveda je igral za vse slovenske reprezentančne selekcije od kadetske naprej, pri dvajsetih pa ga je selektor Matjaž Kek že vključil v A reprezentanco. Njegova pot v moštvo, ki je igralo na SP v Južni Afriki, ni bila postlana z rožicami, kajti njegov konkurent za igralno mesto je bil in je še prekaljeni strelec Milivoje Novakovič. Čeprav je s petimi goli Matavž trenutno najboljši strelec v kvalifikacijah za EP 2012, pa se zdi, da ga je Kek vendarle podcenil v primerjavi z Novakovičem. Če se Slovenija v razburljivem finišu ne bo uvrstila v dodatne kvalifikacije, se bo to zgodilo prav zaradi tega, ker je selektor pri razdelitvi njune minutaže zelo pogosto ravnal napačno. Tim Matavž bi moral biti brez dvoma napadalec številka 1.

Matavž pred fantastično kariero

Kaj odlikuje Matavža, da mu tako rekoč vsi napovedujejo fantastično kariero? S 188 cm in elegantno držo je pravi orjak, njegovo tehnično znanje – pravijo, da si ga je pridobil v rosnih letih v uličnih igrah z Valterjem Birso in Etienom Velikonjo – je glede na višino sijajno, njegov dolg in prodoren korak se zdi neustavljiv. Odličen je v igri tako z levo kot desno nogo, njegovo močno orožje je tudi nebeški skok in strel z glavo. Močni streli z vseh položajev ga odlikujejo kot izjemnega strelca, vrhunec pa je njegov enkraten smisel za gol. Ob vseh teh odlikah – šibke točke v igri skoraj nima – pa premore še nekaj: njegova angažirana in temperamentna igra je tudi spektakularna za gledalce. V katerem koli moštvu zaigra, pri priči postane ljubljenec občinstva. Najprej zaradi številnih golov, potem zaradi šarma, ki ga premorejo samo najboljši igralci na svetu.

Tim Matavž bi moral biti brez dvoma napadalec številka 1

ŠPORT/vaša pošta ŠPORTNE NOVICE

Kozmus se je Kekova četa z vrnil z bronom minimalnimi možnostmi

Na svetovnem prvenstvu v atletiki je slovensko športno javnost razveselil metalec kladiva Primož Kozmus. Potem ko se je po osvojitvi zlatih kolajn na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu za leto dni poslovil od športa, je v Južni Koreji premagal samega sebe in osvojil bronasto kolajno, edino odličje, ki mu je še manjkalo v zbirki. Kozmus je tako napovedal, da bo treba nanj še kako računati na olimpijskih igrah 2012 v Londonu, kjer bo branil zmago iz Pekinga. V Daeguju se je z uvrstitvijo v finale meta kopja izkazala tudi Martina Ratej, medtem ko so drugi slovenski atleti bolj ali manj razočarali.

Slovenska nogometna reprezentanca si je s slabima tekmama proti Estoniji (domači poraz z 1:2) in Italiji (v Firencah je bilo 0:1) praktično zaprla vrata evropskega prvenstva, ki ga bosta prihodnje leto gostili Poljska in Ukrajina. Izbrana vrsta pod vodstvom selektorja Matjaža Keka je bila daleč od forme, ki jo je kazala pred letom na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki in mnogi že zahtevajo spremembe na mestu selektorja in tudi v ekipi, kjer nekateri nosilci igre niso več, kar so bili, med njimi kapetan Robert Koren. Slovenci sicer še imajo teoretične možnosti za preboj na Euro 2012, če bodo oktobra v Mariboru premagali Srbijo in če ji bodo šli na roko tudi drugi izidi v kvalifikacijski skupini. Sicer pa se bo treba čim bolje pripraviti na kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu leta 2014 v Braziliji.

Bled brez češnje na torti

Zavec izgubil bitko, ne pa vojne Čeprav je slovenski boksarski šampion Dejan Zavec prikazal še eno vrhunsko predstavo, se ta ni razpletla po njegovih željah. »Bitko v Biloxiju« in naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji po različici IBF je izgubil zaradi poškodbe nad desnim očesom in pod njim, ki mu jo je z udarcem z glavo v peti rundi prizadejal ameriški zvezdnik Andre Berto. Zavec je s srčnim bojem sicer navdušil tudi najzahtevnejše ljubitelje te plemenite borilne veščine v ZDA, kamor naj bi se še vrnil. Po zadnjih govoricah že prihodnjo pomlad, ko bo povratna tekma z Bertom. Svetovno prvenstvo v veslanju, ki ga je gostil biser slovenskega turizma Bled, je postreglo z mnogimi presežniki, toda češnje na torti ni bilo. Paradni slovenski čoln z Iztokom Čopom in Luko Špikom je v finalu dvojnih dvojcev zasedel peto mesto. Kaj lahko bi se razpletlo drugače, če slovenska šampiona, dobitnika olimpijskega zlata iz Sydneyja in srebra iz Aten, ne bi zamudila na startu in potem zaman lovila ubežnike. Ostali slovenski čolni niso prišli do finala, kar nakazuje krizo v nekoč paradnem športu in kliče k spremembam, sicer bo kolajna na OI v Londonu zgolj utopija. Odločitve, ali bosta tam ponovno nastopila, Čop in Špik še nista sprejela. (Peter Zalokar, Delo)

Dragi bralke in bralci, sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! Uredništvo Slovenije danes

Skupaj po kotičkih naše skupne domovine Da bi izpeljali načrtovano dejavnost Skupaj po kotičkih naše skupne domovine Slovenije, so se moji učenci, ki poglabljajo znanje slovenščine v Essnu, Hückelhovnu in Hildnu ter preživljajo počitnice v matični domovini Sloveniji, sredi

avgusta zbrali v Vrbi na Gorenjskem. Skupaj s spremljevalci nas je bilo 31. Pod vodstvom kustodinje Mire Novak smo si najprej ogledali Prešernovo hišo, doprsni kip Franceta Prešerna in cerkev svetega Marka. Učence sta prevzeli zanimiva kmečka arhitektura in bogata etnografska notranjost hiše. Pot smo nadaljevali proti Bledu in se po težavnem iskanju parkirnih prostorov z dvema pletnama popeljali na skrivnosten in vedno privlačen Blejski otok, po devetindevetdesetih stopnicah smo zagledali kaplanijo, proštijo in baročno cerkev, kjer smo zanihali zvon želja, saj še danes velja, da se tistemu, ki z njim pozvoni in si nekaj močno želi, izpolni želja. Peš smo se povzpeli na grad, si v muzeju ogledali zbirko iz vseh obdobij zgodovine Bleda, predvsem pa uživali v razkošnem razgledu na jezero in vršace, ki ga obkrožajo. Ekskurzijo smo zaključili z ogledom Iškega Vintgarja, 1600 metrov dolge in ozke soteske, ki jo je ustvarila reka Radovna. Sprehodili smo se ob slikovitem toku divje reke s številnimi tolmuni, brzicami, slapovi in navpičnimi stenami. Polni lepih vtisov smo se razšli in pot nas je vodila v vse kraje Slovenije, ki so drugi dom rojakov, živečih v Nemčiji. Najlepše se zahvaljujemo ministrstvu in zavodu RS za šolstvo in šport, ki sta omogočila, da se bo ekskurzija v kraj »s podobo raja« trajno zapisala v spomin vseh udeležencev. (Dragica Gornik)

Z Matjažem Pikalom v Frankfurtu na Majni zaznamovali konec šolskega leta 4. junija smo v Frankfurtu izpeljali zaključno prireditev oddelkov dopolnilnega pouka

vaša pošta

slovenščine z obiskom pisatelja Matjaža Pikala. Prireditve se je udeležila večina učencev DPS, pridružili so se nekateri drugi rojaki iz Frankfurta in okolice. Med drugim smo uživali v uprizoritvi pravljice Zakaj teče pes za zajcem učencev Evropske šole Jakoba in Maksima in dramatizaciji odlomka iz Pikalove knjige Samsara učenk DPS Galje in Marie Roula. Program učencev – letos posvečen 20. obletnici slovenske samostojnosti – smo zaključili s pesmijo Zate, Slovenija in podelitvijo potrdil MŠŠ RS o obiskovanju dopolnilnega pouka slovenščine in nagrad dobrim bralcem. Napovedovalci Bianca, Marina in Julian so na oder povabili Matjaža Pikala, ki je najprej zaigral na svojo majhno, nato na veliko harmoniko v programu sodelujoče Metke Hvala in prisotne spodbudil k petju pesmi Marko skače. Med predstavitvijo knjige Misli dobro in modro nas je prepričal, da se bomo naučili angleško, špansko, kitajsko (jeziki knjige) – res smo prepevali v štirih jezikih. Kasneje je pisatelj delil avtograme, se pogovarjal z učenci in rojaki, prehitro smo se morali posloviti. Naslednje dopoldne sva se sprehodila po središču Frankfurta. Del mesta mu je že razkazala družina Bajec Paternost, ki ga je pričakala na letališču in do odhoda na prireditev ter kasneje odlično poskrbela za njegovo dobro počutje. Na visoki razgledni terasi trgovske hiše mi je izročil darilo za učence DPS, po fotografiranju sem ga pospremila na vlak in frankfurtsko letališče. Hvala Društvu bralna značka Slovenije za pomoč pri organizaciji pisateljevega obiska in Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za finančno podporo; Svetu staršev DPS, slovenski katoliški župniji, UO slovenskega društva Sava se zahvaljujem za pomoč pri izvedbi prireditve. (Natalija Robnik, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Frankfurtu)

Prvo srečanje Društva Slovencev v Parizu tudi v domovini Premski grad je 20. avgusta širokosrčno odprl vrata Slovencem, ki živijo v Parizu in drugod po Franciji ter številnim kulturnim sodelavcem, ki so rojake v Parizu obiskali zadnja leta in z njimi tako ali drugače sodelujejo. Bogate kulturne prireditve, ki je bila med drugim posvečena 20-letnici samostojnosti Slovenije, so se udeležili

številni francosko-slovenski prijatelji in znanci. V uvodnem nagovoru je goste pozdravila pobudnica tega prvega slovensko-francoskega srečanja na Premu Ana Vičič, predsednica Društva Slovencev v Parizu, ki “že pet desetletij vztrajno združuje pariške rojake ter goji slovensko besedo”. V nagovoru sta se ji pridružila župan ilirskobistriške občine Emil Rojc in predstavnik Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu po svetu, odgovoren za Slovence v Franciji, Primož Ilešič. »Želim si, da bi se večkrat srečali in izmenjali bogate izkušnje, ki ste jih dobili v svetu in bi lahko pomagale tudi pri razvoju naše občine. Prireditve, kot je današnja, bi lahko postale stalnica na premskem gradu,« je dejal župan. Predstavnik Urada pa je dodal, da se bodo še naprej, tako kot se že dolga leta, trudili, da bi čim bolj olajšali delo slovenskim društvom po svetu.

Izkazalo se je, kako naša vodja Milena Pinza, čeprav že dolga leta živi v Bitoli, dobro pozna svojo zemljo in kulturo slovenskega naroda. Tudi po njeni zaslugi smo se v Bitolo vrnili bogatejši za številna nova spoznanja o Sloveniji. Zlasti mladi so pokazali veliko željo po ohranjanju stikov z domovino svojih prednikov tudi v prihodnje. Vseslovensko srečanje v Ljubljani je bilo zelo dobro organizirano in je potekalo po načrtu. Udeležili so se ga Slovenci z vsega sveta in tudi sami smo bili srečni za to priložnost. Po prenočevanju v Kranjski Gori smo obiskali slap Savico in Tolminska korita, videli pa smo tudi Bohinj in Bled ter Primorsko, kjer smo preživeli zadnji dan obiska v Sloveniji. Na poti nazaj smo si obljubili, da bomo na obisk spet kmalu prišli. Slovenija, hvala za gostoljubnost in prijaznost! (Viktorija Petkovska)

Pevci iz Šentprimoža na glasbeni delavnici v Portorožu

Sledil je bogat kulturni program v pesmi in besedi. Častnemu gostu, pesniku in igralcu Tonetu Kuntnerju, sva se pridružila premski pesnik Joško Stegu in Mateja Bizjak Petit in vsak iz svojega zornega kota spregovorila o hrepenenju, ki se je tokrat izvilo iz negativnega primeža in se med poslušalce prelilo kot pozitivno upanje. Hkrati pa sem imela priložnost, da nekaj besed povem tudi o prvi Hiši slovenske poezije v Franciji, ki sem jo letos ustanovila v okviru Kulturnega centra v Reimsu. (Mateja Bizjak Petit)

Člani Triglava iz Bitole: kmalu spet pridemo! Člani slovenskega društvaTriglav iz Bitole smo nestrpno čakali dan, ko bomo potovali v svojo deželo. Dogovorili smo se namreč obiskati Slovenijo in se udeležiti seslovenskega srečanja v Ljubljani, prvega julija. Gostoljubnost in prijaznost gostiteljev v Domu Sv. Jožefa v Celju sta na nas naredili močan vtis. Med nami so bili tudi člani, ki so prvič potovali v svojo deželo. Vsi smo bili navdušeni tako nad lepo naravo kot tudi nad urejenim urbanim prostorom. Naši najmlajši so bili ponosni na svoje korenine.

S polno paro se je lotil nove pevske sezone Mladinski zbor SPD Danica iz Šentprimoža. Od 30. avgusta do 4. septembra se je 35 pevk in pevcev starih med 11 in 21 let mudilo v Portorožu, kjer so v glasbeni delavnici pripravljali nov program. Kljub vsemu trudu ni primanjkovalo zabave v prostem času. Mladi pevci in pevke so uživali na plaži ali pri skupnih igrah. S posebno vnemo so vadili mladi tenorji, s katerimi se je posebej pripravljal Stefan Ouschan. Žensko zasedbo je suvereno vežbala Doris Wakounig. Po skupno 22 urah vaje je zbor pri zaključnem koncertu predstavil kar 18 pesmi. Nastopili pa so tako v ženskem kot tudi v mešanem sestavu. Naučene pesmi se bodo v naslednjih mesecih pri tedenskih vajah še posebej vadile in pilile. Mladinski zbor ima samo jeseni že osem nastopov. Med drugim bo skupina oktobra sodelovala pri maši v Krški stolnici, ki jo bo ORF prenašal v živo, pri Festivalu ljudskih pesmi na Prevaljah in novembra pri osrednjem koncertu SPZ. Glasbeno delavnico na morju so lahko uresničili samo s pomočjo in podporo mnogih pokroviteljev in pomagačev. Zbor pa se zahvaljuje za podporo in za zaupanje z marljivim delom in nastopi. Ponosno bo zapel in ponesel v javnost slovensko pesem. (Michael Misterbauer)

Mladinski zbor SPD Danica iz Šentprimoža Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu vasa.posta@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

SUMMARIES The Slovenian Octet

The stages change, Slovenian Octet remains the same

“To promote Slovenian language and music” was the thought that inspired the formation of the Slovenian Octet 60 years ago, and remains their motto to this day. Today, the Octet may be more playful but still devoted to the tradition and continues to enchant domestic and foreign audiences alike. And, it is particularly popular with Slovenes abroad. The 60th anniversary is a jubilee not many musicians, let alone choral groups, can boast in Slovenia or in the world. The singers’ merit is in spreading Slovenianness among Slovenian emigration and they firmly believe in the value of folk music. They have proved this yet again giving a magnificent performance at a celebration of their jubilee in the famous Ljubljana venue, Križanke. In this issue we talk to Jože Vidic, the octet’s art manager, about the path they have trod, their milestones they have passed and their jubilee performance.

A Slovenian entrepreneur in Canada

‘Hard-working’ his way to international reputation A world renowned Canadian company, Kodarin Industries Limited is run by a Slovenian, Igor Kodarin. Kodarin was led to move to Canada in 1970 because of the domestic housing crisis and grim prospect for the future. Before long he established Kodarin Industries Limited, which today is one of the state-of-the-art companies in metal industry worldwide. “We specialise in custom manufactured machinery – construction of various machine parts for piping systems, refineries and pumps, and fuses. We are present in numerous sectors, from steel to energy industries to mining and others,” the owner

explains adding they do business with the USA and South America and also with Australia, Malaysia, Singapore and the Middle East.

Juan Vasle

Between the opera and the football stadium Juan Vasle, the “singer of two homelands,” sings to Slovenians around the world with exceptional fondness and joy. He has been living and working in Ljubljana for the past two decades, after moving there from his native Buenos Aires, Argentina, where he graduated in singing from the Teater Colon. Later he studied in Munich with Ernst Haefliger, in London with Heather Harper and in Vienna with his compatriot Anton Dermota.

ever, concerned about the social inequality in Slovenia, and annoyed by graffiti. We met Alfred Brežnik, the Consul General in Australia, and his wife, Jelena, late this August in Ljubljana, when their extended summer holiday were already drawing to a busy close. “We, the Australian Slovenes were involved in the independence project many years before this glorious event,” Brežnik says and explains how well informed they were about what was going on in Slovenia. “We were but a small piece of a greater project, a fraction of the 88.5 % of Slovenians who voted for the independent path to the future,” Brežnik adds with a sparkle in his eyes.

Postojna Cave – A Slovenian underground cathedral

Socialising with these great names, Juan Vasle never forgot about his Argentino-Slovenian roots. For a decade he was a correspondent from Ljubljana and hosted a live show “Okence v Slovenijo” on the Radio Splendid in Buenos Aires! The son of two countries and a man of many talents and skills, he is.

Alfred Brežnik, Consulate General of the Republic of Slovenia in Sydney

“Slovenia is my homeland and Australia my home”

A vigorous Slovenian who is perpetually charmed by the beauty of his homeland, proudly remembers the time when Slovenia became an independent country, which was heartily supported also by Australian Slovenes. He is, how-

The tourist gem welcomed its 34 millionth visitor this year In the Postojna Cave, which is estimated to be some 2 million years old, visitor records have been kept since 17 August 1819. It was then that Ferdinand I, then the heir to the Austrian throne, signed in as the first visitor. This laid the foundations of modern tourism in the area and is also the reason for this year’s special celebration. On 28 July the 34 millionth visitor has been welcomed to the Cave. The luck struck a family from Peruggia, Italy, who won a luxury cruise in the Mediterranean for two and were signed in to the Golden book of visitors of the Postojna Cave. On the occasion all other guests received jubilee postcards with a postmark to mark the occasion. The postcards were dispatched from the “underground post office” in the Postojna Cave Concert Hall.

RESÚMENES El Octeto Esloveno

Los escenarios cambian, el Octeto Esloveno permanece

Desde hace 60 años, el Octeto Esloveno (Slovenski Oktet) se mantiene fiel a su misión de difundir la palabra y la canción eslovena. Combinando el compromiso con la tradición y una actuación con toques lúdicos, el Octeto continúa atrayendo audiencias dentro y fuera de Eslovenia, sobre todo a los eslovenos residentes en el exterior. Muy pocos grupos vocales logran festejar 60 años de actividad; los integrantes del Octeto, sin embargo, explican su vigencia como consecuencia de la alta calidad de la música popular eslovena. Si bien los ocho cantantes principalmente actúan difundiendo la cultura eslovena entre los eslovenos residentes en el exterior, recientemente demostraron su talento en un magnífico concierto en el Križanke de Ljubljana. Hablamos con el director artístico del Octeto, Jože Vidic, sobre el camino recorrido, los hitos de su carrera, y el concierto aniversario.

Empresario esloveno en Canadá

Trabajando duro hacia la reputación internacional Kodarin Industries Limited es una compañía internacional dirigida desde hace décadas por

un esloveno. Igor Kodarin emigró a Canadá en la década del 70 del siglo pasado, sin mayores planes que escaparle a la crisis inmobiliaria y al futuro incierto de la Eslovenia de entonces. Poco después de su llegada a Canadá fundó Kodarin Industries Limited, empresa que hoy compite con las más exitosas compañías del mundo en la industria de los metales. “Nos dedicamos a la manufactura de metales que se utilizan en la construcción de diversas partes mecánicas utilizadas en oleoductos, refinerías y fusibles. Estamos presentes en varios rubros, como la industria del acero, energía, minería, y otros”, dijo el director de la empresa, quien además nos confió que realizan negocios con EE.UU., América del Sur, Australia, Malasia, Singapur y Medio Oriente.

Juan Vasle

Entre la ópera y el fútbol Juan Vasle, el “cantante de dos patrias”, dedica especial alegría y cariño cuando actúa para los eslovenos alrededor del mundo. Si bien ya vive desde hace más de 20 años en Ljubljana, Juan Vasle nació en Buenos Aires, Argentina, donde estudió canto en el Instituto Superior de Arte del Teatro Colón. Luego estudió en Munich con Ernst Haeflinger, en London con Heather Harper y en Viena con el famoso tenor esloveno Anton Dermota. Sin embargo, Juan Vasle nunca permitió que los grandes escenarios le hicieran olvidar sus raíces argentino-eslovenas; sin ir más lejos, durante diez años salió al aire, semanalmente y en vivo, como corresponsal para el programa de radio “Una ventana a Eslovenia”, por Radio Splendid de Buenos Aires. Sin temor a equivocarnos, podríamos decir que Juan Vasle es un hijo de dos patrias y un hombre de infinitos talentos y habilidades.

Alfred Brežnik, Cónsul General Honorario en Australia

“Eslovenia es la patria, Australia mi hogar”. Siempre fascinado por la belleza de Eslovenia, Alfred Brežnik, Cónsul General Honorario de Eslovenia en Australia, recuerda con orgullo la época de la independencia de Eslovenia, un proceso al cual los eslovenos de Australia contribuyeron significativamente. Brežnik pasó los últimos días de agosto en Ljubljana con su esposa Jelena, y aprovechamos para hacerle una

entrevista. Nos dijo que en Eslovenia le duele la desigualdad social y le molestan los graffitti. Volviendo sobre el tema de la independencia, nos dijo que “los eslovenos de Australia nos sumamos al proceso que desembocó en la Independencia muchos años antes del glorioso evento”, ya que estaban muy bien informados de lo que sucedía en Eslovenia en esa época. “Fuimos como una piedrita en el mosaico... parte de aquel 88,5% que decidió en el plebiscito abrir un camino independiente hacia el futuro”, dijo con un especial brillo en los ojos.

La Gruta de Postojna: catedral del suelo esloveno

El milagro de la naturaleza fue visitado por 34 millones de personas

El 28 de julio de este año se celebró en la Gruta de Postojna (Postojnska jama) un aniversario tan importante como inusual: la entrada del visitante número 34 millones. El libro de visitas fue firmado por primera vez el 17 de agosto de 1819 por el por entonces heredero de la corona austríaca Fernando I. Este año la suerte le sonrió a una familia italiana de Peruggia, quienes recibieron como premio un lujoso crucero por el Mediterráneo para dos personas, más el honor de firmar el Libro de Oro de los visitantes a la Gruta. Al resto de los visitantes se les regalaron postales aniversario —estampadas con un sello especial proveniente del “Correo Subterráneo”— en la Sala de Conciertos ubicada dentro de la Gruta. Postojnska jama se formó hace unos dos millones de años, y desde entonces el paso del tiempo y el capricho del goteo subterráneo fue creando columnas calcáreas (formadas por estalactitas y estalagmitas), cortinas, baldaquines, revestimientos, molduras y frescos, que hacen de esta cueva cárstica una verdadera y enorme galería de esculturas de increíble hermosura; un verdadero placer para los cinco sentidos.

zadnja stran

Križanka

Geslo oktoberske nagradne križanke lahko do 12. oktobra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Geslo septemberske križanke se glasi: ČLOVEŠKA RIBICA

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

Slovenija

Mednarodno

DATE SIGNATURE Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

13-14 October 2011

Ljubljana, Slovenia

EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON FOREIGN DIRECT INVESTMENT

GERMANY Prague

CZECH REPUBLIC Brno Stuttgart

400 km Radius

Műnchen

AUSTRIA

Bern

More than 45 mio consumers

SLOVAKIA

Vienna Bratislava Budapest

SWITZERLAND

HUNGARY SLOVENIA

11 countries, jointly representing more than 40% of the total GDP of the EU

Venezia

Ljubljana

Milan

ROMANIA

Zagreb

CROATIA Belgrade

BIH

Bologna

Sarajevo

ITALY

SERBIA BULGARIA

MONTENEGRO

Rome

MACEDONIA ALBANIA

EXPANDING THE POTENTIAL AS A REGIONAL HUB The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to efficiently explore the opportunities in Slovenia learn from the experience from existing investors grow your network of top executives in Slovenia and the region Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk +386 1 520 50 85

info@fdi.si www.fdi.si

Organised by

Programme Partner

MOJA DEŽELA

IN NJENI LJUDJE RIH

• okrog 8000 geselskih člankov • okrog 2000 enot slikovnega gradiva • okrog 1600 strani v dveh knjigah

RANIT E

v Sloveniki, slovenski nacionalni enciklopediji

60 € DNAROČ

V letu, ko Slovenija praznuje 20-letnico samostojnosti, s ponosom pričakujemo SLOVENIKO, slovensko nacionalno enciklopedijo, v 2 knjigah, z jedrnatimi, sistematičnimi in slikovno opremljenimi prikazi vsega pomembnega o slovenskem ozemlju, njegovih prebivalcih ter o Slovencih na tujem od davnine do zdaj.

1600 strani v dveh knjigah, 21 x 30 cm prednaročniška cena (do 31. 10.): 189,90 cena po 31. 10.: 249,90 €

€

prihranek: 60 € Izide novembra 2011.

a Več n

2 DARILI ob nakupu Slovenike:

a venik m/slo

• VELIKA ZASTAVA Republike Slovenije (140 x 70 cm) z navodili za izobešanje v vrednosti 30 €

ka.co ladins

m www.

• VAROVALNI OVITEK za knjigi

Pregledno, sistematično, jedrnato, nazorno, uravnoteženo …

... o tem, kar smo doživeli in preživeli ... o lepotah, ki nam jih je podarila narava ... o tem, kar smo ustvarili in dosegli ... o izjemnih posameznikih med nami ... o naši ustvarjalni vključenosti v svet Zagotovite si svoj izvod SLOVENIKE, slovenske nacionalne enciklopedije, in izpolnite naročilnico. Medijski pokrovitelj:

Naročanje in dodatne informacije:

(

00386 1 2413588 (gospa Gregorn)

+ po pošti z naročilnico

NAROČILNICA 11074

 ˝DA, naročam SLOVENIKO, slovensko nacionalno enciklopedijo, v dveh knjigah.

Prosimo, izpolnite podatke: (* obvezni podatki)

V prednaročilu prihranim 60 € in zanjo odštejem 189,90 €. Ob nakupu prejmem še 2 darili - varovalni ovitek in zastavo RS.

* Ime in priimek:

Prosimo, označite način plačila:  v enem obroku po predračunu. Predračun vam pošljemo po izidu knjige v novembru.  v enem obroku s plačilno kartico (Visa, Eurocard, Diners). Plačilo bomo izvedli po izidu knjige v novembru. Številka kartice: Velja do: CVC-koda:

* Poštna številka:

Način dobave: Knjigo boste prejeli po pošti v 10 dneh od prejema plačila. Vaša soudeležba pri stroških dostave v tujino znaša 9,90 €.

UGODNO: enotna poštnina za tujino - le 9,90 €!

slavica.gregorn@mkz.si www.mladinska.com/narocilo-slovenika

Naročilnico pošljite na naslov: Mladinska knjiga Založba, d. d., Direktno trženje, 1536 Ljubljana, Slovenija.

* Naslov: * Pošta: * Država: E-pošta: Telefon: * Datum naročila: * Podpis:

S podpisom potrjujete, da se strinjate s splošnimi prodajnimi pogoji, ki so predstavljeni na spletni strani www.mladinska.com/prodajnipogoji