Slovenija danes 8 by Slovenia Times

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI

november 2011

Lojze Slak

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 8

Slovo nebeškega muzikanta Foto: Mediaspeed

Miro Petek

Več pozornosti novi slovenski emigraciji

Alojz Kocjančič, Wallwood

Kriza ni čas za velike posle

Jernej Barbič

Slovenski Mark Zukerberg?

HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja. In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector.

Come and take a closer look: Ljubljana.

www.slovenia.info/homecoming

PRVA STRAN VSEBINA Panorama 4 5

Velikemu mecenu slovenstva v slovo Slovenski stol: sedenje kot sodobna metafora

V žarišču 6

Lojze Slak: Slovo nebeškega muzikanta

Veliki intervju

Miro Petek: Več pozornosti novi slovenski emigraciji

Poslovne strani

11 12 14

Tuje neposredne naložbe: Hočemo, zmoremo, znamo! Alojz Kocjančič: »Kriza ni čas za velike posle« Vrhunsko udobje za 3.600 evrov

Kultura

15 18

Preddverje CD v novi podobi Moja nenavadna Slovenija

Spoznajmo se 20 21

Ponosni na vsako oddajo posebej Slovenstvo tudi v ledinskih in hišnih imenih

Izobraževanje in znanost 23

Jernej Barbič: Slovenski Mark Zukerberg?

Mladi 24

Mojca Cuznar Aschbacher: Z gostinstvom se da preživeti

Med nami

25 26 28 29

Obiski, ki razveseljujejo in združujejo Znanstveniki in gospodarstveniki spet doma Razstava tudi v Argentini Terska dolina

Zamejski dnevnik

30 31 32 33 34

Velik praznik slovenstva Manjšina brez časopisa Novo šolsko leto s starimi težavami Veseli prijatelji prvič skupaj z Goričanci Vasilije Jordan: Neizbrisni spomini na otroštvo v Sloveniji

Doživimo Slovenijo 36

26 biserov na ogrlici turizma

Šport

40 41

Borbenost je premalo, treba je igrati Primož Kozmus: Bo že držalo, da smo malo »trčeni«

Slovenija danes Slovenci.si

Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com

Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka@slovenija-danes.com

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

Lektura Blanka Markovič Kocen

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si

Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net

ISSN 2232-3473



REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

41 3

PANORAMA

Velikemu mecenu slovenstva v slovo V nedeljo, 18. septembra 2011, je slovenske rojake v Kanadi globoko pretresla novica, da jih je v 92. letu starosti zapustil največji dobrotnik in mecen, gospod Jože Kastelic. Rodil se je 19. marca 1920 v majhni vasici Žvirče v Suhi krajini kot najstarejši izmed enajstih otrok. Zaradi nestrinjanja s politično ureditvijo v Sloveniji je prva povojna leta preživel kot begunec v Avstriji, od koder se je leta 1948 odpravil v Kanado. 29. junija 1948 je z ladjo Saturnia pristal v pristanišču Halifax v provinci Nova Škotska. Kmalu po prihodu v Kanado je ustanovil gradbeno podjetje, v katerem so dobili delo mnogi slovenski rojaki. Od gradnje stanovanjskih hiš za posamezne naročnike se je podjetje kmalu usmerilo v gradnjo vse zahtevnejših objektov. S trdo prigaranim denarjem je bil Jože Kastelic vselej pripravljen pomagati slovenskim društvom in Cerkvi, tako v Kanadi kot tudi drugod po svetu, da bi ta lahko ohranjala slovenski jezik, kulturo in vero. Pomembno vlogo je odigral tudi v času osamosvajanja Republike Slovenije, za kar je leta 2001 prejel častni znak svobode Republike Slovenije. Najbolj ponosen je bil na imenovanje za viteza komendatorja Reda svetega Gregorija Velikega, s katerim ga je leta 2003 odlikoval papež Janez Pavel II. To visoko papeško priznanje prejmejo osebe za pomoč Cerkvi ali pa za izredno zgledno življenje. Gospod Kastelic ga je dobil za oboje. Jože Kastelic je bil človek, ki je iz neukega in revnega begunca postal ugleden gradbenik in je kot zaveden Slovenec v Torontu vedno in na mnoge načine podpiral in spodbujal slovenstvo. S svojo pridnostjo in trdim delom ni postal samo uspešen podjetnik, ampak si je prislužil tudi spoštovanje in hvaležnost slovenske skupnosti v Kanadi in tudi v Sloveniji, saj je svoje imetje vedno delil s Slovenci. Bil je naš največji dobrotnik in mecen. Tudi Radio Glas Kanadskih Slovencev je bil deležen Jožetove dobrosrčnosti in podpore, brez katere bi bilo zelo težko. Za to smo mu iskreno hvaležni. Dragi Jože, hvala ti za vse. Zelo te bomo pogrešali. Velika bolečina bo ostala, globoke praznine ob tvoji smrti ne bo nikoli mogoče zapolniti. (Maria Ahačič-Pollak) Moj namen ni ponavljati že zapisanih uspehov Jožeta Kastelica, ampak prikazati ga kot človeka. Kot mnogi vedo, njegova motivacija nista bila denar, popularnost ali prejemanje velikih priznanj. Njegov mir in zadovoljstvo sta bila v tem, da je bil lahko v krogu prijateljev, ki so bili tolerantni drug do drugega in ki so cenili pravico, krščanska načela in trdo delo. Zelo je bil veren in velikokrat je dejal, da smo tu samo začasno in da nas največje odgovornosti še čakajo. Slovenska skupnost v Kanadi se širi od Pacifika na zahodu do Atlantika na vzhodu. V njej so številne slovenske organizacije in skupine. Čeprav je bil g. Kastelic redno navzoč predvsem v eni skupnosti, so bili njegove podpore deležni tudi mnogi drugi. Njegov glavni moto so bile besede: »Slovenec sem«, kar mu je pomenilo opredeljenost, vrednoto in predvsem njegovo spoštovanje. Vseslovenski kulturni odbor, katerega članice so večinoma vse organizacije južnega Ontarija, je zelo hvaležen za vso podporo in pobude, katere je gospod Kastelic podpiral. Zelo smo hvaležni, da nas je finančno podpiral in prostovoljno dodelil vse administracijske prostore brez plačila. Ti so namenjeni našemu radiu, Radiu Glas Kanadski Slovencev, reviji Glasilo in Informacijskemu centru. Gospod Kastelic, zelo smo vam hvaležni! (Marjan Kolarič, predsednik Vseslovenskega kulturnega odbora)

Politika

Decembra prvič na predčasne volitve Po tem, ko Pahorjeva vlada v parlamentu ni dobila zaupnice in je predčasno končala mandat, je predsednik republike Danilo Türk konec septembra sporočil svojo odločitev glede prihodnjega političnega dogajanja. Po posvetu s politiki in ustavnimi pravniki je določil, da bo 21. oktobra razpustil parlament, za 4. decembra pa razpisal predčasne volitve. Odločitev Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije je med strankami naletela na pretežno pozitivne odzive. Predsednik Türk je pojasnil, da se je pri odločitvi upošteval mnenja politikov, političnih strank in ustavnih pravnikov, s katerimi se je srečal v zadnjih dneh, pri odločitvi pa je upošteval tudi potrebo, da državni zbor zaključi svoje delo v sedanjem sklicu. Ob tem je tudi vse, ki delajo v DZ, in vse, ki bodo pripravljali volitve, pozval, da svoje delo opravijo resno in odgovorno. Državni zbor Republike Slovenije je do vključno 20. oktobra delal normalno in s polnimi pooblastili ter tako opravil še oktobrsko redno sejo, po razpustu pa opravlja le še najnujnejše zadeve. Po anketi časnika Delo bo predvolilna kampanja ostra, s številnimi udarci pod pasom, poudarek pa bo na soočanju programov strank in manj na običajnem soočanju nasprotnih argumentov. (STA, B. M. K.)

Foto: BOBO

Jože Kastelic

Otvoritev

Novi prostori Društva Sava v Beogradu Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš se je na začetku oktobra, ko je obiskal Slovence v Srbiji, med drugim udeležil tudi slavnostne proslave ob desetletnici društva Sava ter ob tej priložnosti slavnostno odprl tudi nove društvene prostore. Na proslavi se je prvič predstavila nova predsednica društva, 27-letna Irena Kužnik, ki bo odslej skrbela za društvene aktivnosti. Minister dr. Žekš je na proslavi povedal, »da si sicer Slovenija prizadeva, da bi Slovenci v Srbiji lahko imeli najboljše pogoje za ohranjanje slovenstva, vendar so tam živeči Slovenci tisti, ki morajo odgovornim v Srbiji predstaviti svoje želje, pričakovanja ter navsezadnje tudi svoje zahteve. Slovenija pa jih pri tem seveda podpira,« je zaključil minister. (B. M. K. in USZS)

Na sliki minister Žekš s prejemniki priznanj (z leve): Anica Sabo, prva predsednica društva Sava, Slobodan Jakoš, član društva, Irena Kužnik, nova predsednica, in Željko Kljun, član društva in predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji

PANORAMA Veleposlaništvo Španije v Ljubljani predstavlja

Festival

Slovenski stol: sedenje kot sodobna metafora

Pika Nogavička

Ljubljana gostila prvi projekt umetnosti v javnem prostoru Slovenija-Španija

Pikin Festival, ki je v Velenju potekal med 18. in 24. septembrom, je samo na otvoritveni dan obiskalo 25 000 obiskovalcev, celotno festivalsko dogajanje pa si je ogledalo več kot 80 000 ljudi. Velenjčani so druženje s Piko Nogavičko, ki je osvojila srca mnogih otrok in odraslih, letos priredili že dvaindvajsetič. Osrednji del letošnjega festivala so bili jeziki, častna pokroviteljica pa publicistka in novinarka Bernarda Jeklin.

Gre za pobudo Veleposlaništva Španije v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Galerijo Škuc, Fakulteto za likovno umetnost Univerze v Granadi in s podporo tovarne Stol ter Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Projekt naj bi spodbujal sodelovanje med umetniki, študenti in institucijami obeh držav z namenom, da razvijejo in opredelijo različne razsežnosti stola kot umetniškega objekta in tudi njegovo vsakodnevno uporabo. Španski in slovenski študenti arhitekture, oblikovanja, slikarstva in kiparstva so na delavnici, ki se je začela 20. septembra, pod vodstvom španskega umetnika Joséja Luisa Vicaria razmišljali, razvijali in oblikovali različne modele stolov. O delu študentov sta razpravljala povabljena umetnika Matej AndražVogrinčič in Roman Uranjek. Na javni ulični predstavitvi projekta na Trgu francoske revolucije so bili prisotni umetniki José Luis Vicario, Matej-Andraž Vogrinčič in Roman Uranjek, akademska koordinatorja Alen Ožbolt in Tadej Glažar ter Tevž Logar iz Galerije Škuc, dogodka pa sta se udeležila tudi veleposlanica Španije Anunciada Fernández de Córdova in mestni svetnik Mitja Meršol. Večer je minil v znamenju zanimivih stvaritev, ki so jih študenti skozi umetniške intervencije predstavili širši javnosti. (B. M. K.)

Berlin

Drugo soboto v oktobru je bilo na dvorišču Slovenske katoliške misije v Berlinu še prav posebej slovesno in hkrati prešerno vzdušje. Potomka najstarejše trte v Evropi, ki jo je pred štirimi leti podaril mariborski župan F. Kangler ob 800-letnici rojstva Svete Elizabete, kateri je tudi posvečena cerkev, je letos dočakala prvo trgatev. Kar 130 gostov iz Slovenije se je udeležilo veselega dogodka, med njimi župan Šentjurja pri Celju M. Diaci. Otroci in mlajši gostje so lahko videli, kako iz grozdja nastane mošt, pa tudi sami so se poskusili v prešanju v za ta dogodek posebej narejeni preši. Več kot 250 zbranih pa je uživalo ob veselih zvokih šentjurskega pihalnega orkestra. »Trta je obrodila ravno ob 100-letnici naše cerkve Sv. Elizabete, in to 12 grozdov - toliko, kot je apostolov,« pa je berlinskemu dogodku dodal še eno zanimivost Župan Šentjurja pri Celju Marko Diaci vodja SKM Izidor Pečovnik Dori. (J. L. A.) in vodja SKM I. Pečovnik Dori

Foto: Vladimir Belina

Prva trgatev potomke najstarejše trte v Evropi

Letošnji festival je del projekta Evropska prestolnica kulture 2012, zato so festivalski program še dodatno dopolnili s kulturnimi dogodki. V času festivala deluje več kot 100 Pikinih ustvarjalnih delavnic, veliki in mali gledališki oder, pravljični in koncertni oder, v mestu so razstave, Pikin kino, ves čas festivala pa poteka tudi humanitarna akcija. Pikin festival je iz enodnevnega dogodka, ki je na velenjskem Titovem trgu prvič potekal leta 1990, postopoma prerasel v največji otroški festival ustvarjalnosti, kulture, vzgoje, izobraževanja ter zabave v Sloveniji. Glavna junakinja festivala, navihana deklica z dvema rdečima kitama in pegami, je nastala pod pisateljskim peresom Astrid Lindgren, ki je tudi ena od 19-ih žensk, ki so v teh letih festivala postale Pikine ambasadorke. (P. V.)

Sto let Pušče pri Murski Soboti

Zgledno romsko naselje Pušča, romsko naselje pri Murski Soboti z okoli 700 prebivalci, je z dvodnevnimi prireditvami proslavila 100-letnico, odkar je na tem prostoru Rom Ivan Horvat odkupil zemljišče z ledinskim imenom Gorica, ki je že leta 1911 dobilo sedanje ime. Zdaj je Pušča samostojna krajevna skupnost, če že ne več edina, pa je bila prva v Evropi. Zbrane na osrednji slovesnosti je nagovorila varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik in poudarila, da je Pušča naselje, »na katero smo lahko ponosni doma in v svetu.« Kot pomemben mejnik je izpostavila leto 1962, ko je Pušča dobila otroški vrtec. Po zaslugi dela v vrtcu so romski otroci v večjem številu začeli obiskovati osnovne šole v Murski Soboti. Država mora zagotoviti ustrezno zakonodajo in jo tudi izvajati. »Občina Murska Sobota ima romskega svetnika, dejavno sodeluje pri urejanju infrastrukture, zdravstvene razmere

se izboljšujejo, otroci hodijo v vrtec in šolo, starejši študirajo in s svojim znanjem pomagajo mlajšim.« Spomine na prve šolske dni v razredu, kjer so bili tudi trije romski otroci, je na željo organizatorjev obudil nekdanji predsednik Milan Kučan in poudaril, da je takrat veljal stereotip za Rome, da so črni, umazani in kradejo. Vse o kraju, ljudeh in razvejani dejavnosti je v zborniku, ki je izšel ob jubileju. Urednik Darko Rudaš, že četrti mandat romski svetnik v mestni občini Murska Sobota, je zapisal: »Sožitje lahko

razumemo kot zavedanje, da do skupnega cilja vodi mnogo različnih poti.« Hkrati s slovesnostmi na Pušči so na Petancih predstavili monografijo mag. Mladena Tancerja Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog. Dr. Šiftar je v svojih delih in s strokovnim udejstvovanjem odločno prispeval k razvoju romologije. Predstavitve zbornika in slovesnosti se je udeležil tudi dr. Dragoljub Acković, podpredsednik Romske akademije znanosti in umetnosti iz Beograda. (E.R.)

V ŽARIŠČU

Lojze Slak

Foto: BOBO

Slovo nebeškega muzikanta

1. oktobra smo se poslovili od Lojzeta Slaka, legende slovenske narodnozabavne glasbe, ki je močan pečat pustil tudi med našimi rojaki v zamejstvu in po svetu. V pričujoči številki Slovenije danes velikemu glasbeniku namenjamo osrednje mesto. Jože Galič

Lojze Slak je res zmogel vse – le težke bolezni ni mogel premagati…

Prišel je deček v ranem jutru mladosti na mali prostor te velike lepote in je zaslišal: nekje v daljavi kakor na nevidnem nebeškem koru je odmevala tiha melodija, ki je vabila k sebi. Potem se je oglasilo kakor šum, šumotanje, šumenje potoka, kakor prhut ptičjih kril, kakor prelet angelov. Na koži zemlje srh, nad njo v zraku pesem, oči strmijo, srce posluša. In deček je šel za glasom,« je v knjigi Ivana Sivca En godec nam gode o svojem dolenjskem rojaku Lojzetu Slaku zapisal slovenski pesnik Tone Pavček. Moža sta se v svojih zrelih letih tudi osebno bolje spoznala ter celo skupaj ustvarila nekaj odličnih skladb! »Gledam ga, kako igra in potem tudi miže vidim: mirna, zbrana

postava moža, zazrta v tok zvokov in tonov, s pogledom ne v dvorano k poslušalcem, ampak navznoter, vase in v čarni krog melodije. Ko grem še jaz za njo, sem spet doma med dolino in gričem svoje dolenjske pokrajine in hkrati v nekem drugem svetu večjega, širšega obnebja. To je kakor novo skladje ne le doline in griča, ampak tudi časnosti in večnosti. Na tej višini zvenijo akordi tudi v novih tonih, kakor od onstran, kjer ljudski godci postanejo nebeški muzikanti. Lojze Slak bo, čez dolgo dolgo let, eden izmed njih,« je še poetično dodal mojster slovenske besede. Žal se je zmotil samo pri napovedi časa: na pragu letošnje zlate jeseni je priljubljeni godec odšel med nebeške muzikante.

Zmogel je prav vse!

Frank L. Tekautz v slovenskem ameriškem časopisju, dne 15. 10. 1970, svoj članek z naslovom »Bili so – in odšli so – visoko nad oblaki« začenja: …želim namreč povedati širni javnosti, da smo bili toliko srečni, da smo imeli med seboj ansambel, ki je zelo čislan v domovini, v Evropi in sedaj v mogočni Ameriki. Ne vem, kako so se imeli drugod, moram pa reči, da naš Slovenski narodni dom je zadel terno, ko je leto nazaj prevzel pokroviteljstvo za to prireiditev in nastop nasambla Lojzeta Slaka.

Samo najstarejši bralci se še spomnijo, kakšen je bil glasbeni program osrednje slovenske radijske postaje ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja: narodne pesmi so izvajali Avgust Stanko, Vaški kvintet , Beneški fantje, nekaj tudi Avseniki, ki pa so v tem času že prodirali v svet s svojo avtorsko glasbo. Pojavili so se še ansambli Rudija Bardorferja, Dobri znanci, Veseli planšarji… In vsi so igrali na klavirsko ali kromatično harmoniko! Diatonična je veljala za manj vredno, kmečko, po mnenju nekaterih celo kmetavzarsko glasbilo. Potem pa – šok! Na priljubljen-

em tekmovanju glasbenih talentov, ki ga je pripravljal Radio Ljubljana, je prepričljivo zmagal 25-letni Lojze Slak, skromni mladenič z odmaknjenih dolenjskih gričev. Njegova diatonična harmonika, po domače »frajtonarica«, je pela čisto drugače, veliko bolj uglajeno in čisto od starih mehov drugih vaških godcev. Za Slakov preboj je bila odločilna odlična ocena radijskega urednika Vilka Ovsenika, ki je v muziciranju mladega godca prepoznal neverjeten glasbeni potencial. Ansambel Bratov Slak je bil le Lojzetova vmesna postaja na poti do ustanovitve pravega »velikega« Ansambla Lojzeta Slaka, v katerem so ob instrumentalnem triu blesteli Fantje s Praprotna, odlični gorenjski pevci. Slovensko čuteči poslušalci so ob novosti ponoreli od navdušenja! Pa ne samo v Sloveniji; glas o napevih, ki so bili tako domači kot malokateri dotlej, je hitro segel tudi čez mejo ter do izseljencev v Združenih državah Amerike in Kanadi, kjer je ansambel nato večkrat gostoval. Navdušenje Slovencev po svetu je doseglo pravo evforijo, ki so jo opazili in celo nagradili s prestižnimi nagradami tudi predstavniki drugih, večinskih narodov. Nastop v Nashvillu? »Mala malica za Slaka,« bi enega od najodmevnejših ameriških nastopov ansambla v »sodobnejšem« jeziku komentirali mladi ljubitelji »frajtonarice«!

Tudi strokovnjaki o Slakovi glasbi s presežki

Da, Slakov zgled je potegnil za seboj pravi plaz mlajših posnemovalcev, ansamblov s podobno zasedbo. Številni igrajo Slakove viže na javnih nastopih, čedalje več je tudi tistih, ki jih poustvarjajo na svojih ploščah. Diatonična harmonika si je že pred leti, skupaj s tamburico in citrami, končno utrla pot tudi v javne glasbene šole. Še več je zasebnih, učencev pa dobesedno na tisoče! Igranje »frajtonarice« je za mnoge Slovence postalo slog življenja. Vendar pa Slakovo glasbo ne obožuje le preprosti poslušalec s podeželja, tudi strokovnjaki jo ocenjujejo s samimi presežki! »Lojze Slak je znal v glasbi združiti preprosto logično melodijo, racionalen aranžma, dobro besedilo, izjemno občuteno, zveneče in ubrano petje Fantov s Praprotna

Foto: Mediaspeed

V ŽARIŠČU

Lojze Slak in Fantje s Praprotna

ter odlično instrumentalno izvedbo z njegovo že po prvih taktih prepoznavno harmoniko, berdo z drugačnim zvenom, večkrat tudi s klarinetom z ljudskim tonom… Poseben pečat je dal Slakovi glasbi dolgoletni kitarist, klarinetist in aranžer Niko Zlobko,« opisuje Lojzeta Slaka in njegov ansambel Igor Podpečan, akademski glasbenik, glasbeni producent zadnjih treh albumov Slakov, in nadaljuje: »Verjetno se je prav Lojze Slak najbolj približal slovenskemu poslušalcu in njegovi duši. Obenem je bil pri svojem delu zelo temeljit: tako na vajah kot pri snemanju je nadvse odgovorno pristopil h kreiranju posameznih skladb in večkrat želel izboljšati tudi že dokončane podrobnosti. Trije milijoni prodanih plošč, kaset in zgoščenk zaradi vsega naštetega torej niso naključje.« Marsikomu se zdi nerazumljivo, da ob vsem, kar je v glasbi počel in dosegel, Lojze Slak ni bil nikoli poklicni glasbenik. Začel je kot voznik, nadaljeval in končal poklicno kariero kot uspešen komercialist, po upokojitvi pa se je z vsem

Foto: Mediaspeed

Sodelovanje z rock skupino Big foot mama

srcem posvetil obdelovanju svojega vinograda na njemu še posebej ljubi Trški gori. In tudi pri tem opravilu ni prav ničesar prepustil naključju, saj je njegov cviček prejel vrsto medalj na tekmovanjih. Zadnja leta življenja je, na veliko presenečanje tradicionalistov, celo muziciral z rokerji ter skakal s padalom! Zdi se, da je res zmogel vse – le težke bolezni ni mogel premagati…

Kot bi se ustavil ves slovenski svet

Ob smrti velike glasbene legende skoraj ni Slovenke ali Slovenca, ki ne bi na svoj način podoživljal vsega, kar je Lojze Slak, javna oseba, dobesedno »last naroda«, počel v svoji dolgoletni karieri. Na tisoče komentarjev še vedno lahko zasledimo na različnih socialnih omrežjih, ljudje se na vsakem koraku pogovarjajo o vtisu, ki ga je naredil nanje, starejši poslušalci njegove glasbe pa tudi o tem, kako jim je Slakova glasba na svojstven način oblikovala življenje v mladosti in dobršen del zabave v času, ki se je vrtel z drugačno hitrostjo kot današnji… In kako sta, vsaka v svojem času in na svojem koncu sveta, doživeli svoje prvo srečanje z Lojzetom Slakom gospe, ki se sami verjetno nista nikoli videli?

Vera Šolinc, avtorica glasbenih besedil, Žepina pri Celju:

»Kar nekaj let je že od takrat, ko me je Lojze Slak presenetil s telefonskim klicem in s prošnjo, da bi mu napisala kakšno besedilo. Do takrat se nisva osebno poznala. Seveda sem z veseljem pristala na sodelovanje, čeprav me je malce grabila trema.

Pričakovala sem, da mi bo melodije poslal po pošti, on pa jih je na moje veliko presenečenje prinesel kar k meni na dom v Šentjur pri Celju, kjer sem v tistem času živela. Takrat sem spoznala tudi gospo Ivanko Slak, ki izhaja prav iz našega okolja. Že iz Lojzetovih pesmi se sliši, kakšno bogastvo je nosil v sebi. Vse to se mi je potrdilo tudi v pogovoru za domačo mizo. V času sodelovanja z njim sem spoznala tudi, kako zelo natančno je vedel, kaj hoče. To je znal tudi zelo jasno izraziti, tako da sva kaj hitro našla skupni jezik in nastale so skladbe, ki jih še danes na moje veliko veselje in v ponos pogosto slišim (Ko zaslišim znano melodijo, Tetka, povejte…). Kasneje sva se srečevala na raznih prireditvah in Lojze je vedno našel čas za kratek klepet ali kavico. Bil je izredno zabaven sogovornik in tudi v svoj ansambel je privabil podobno misleče muzikante. V njihovi družbi sem se velikokrat res iz srca nasmejala! Zdaj ga ni več med nami. Zame in za mnoge druge je legenda, ki je to bil že za časa življenja, saj so nekatere njegove pesmi že zdavnaj ponarodele. V prelepih melodijah, ki nam jih je zapustil, pa bo ostal v naših srcih za vedno. Takšen kot je bil: nasmejan, iskriv, z večno spremljevalko harmoniko v rokah!«

Martha Magajna, avstralska Slovenka, Sydney:

»Dobro se spominjam koncerta Ansambla Lojzeta Saka v Avstraliji. Bilo je malo po mojem prihodu v to daljno deželo in kot večina izseljencev sem bila v prvih letih polna

Gostovanja ansambla Lojzeta Slaka med slovenskimi izseljenci Država

Leto

Avstralija

1972

Belgija

1972

Kanada in ZDA

1970 1975 1980 1985 1990 1995

Nemčija

1972

Nizozemska

1966 1972

Švedska

1994

Švica

1968 1972 1974

domotožja in bolečine. Slovenske pesmi so bile za vse nas kot požirek čiste vode žejnemu… Koncert Slakov je bil v dvorani mestne hiše v mestu Auburn, največji dvorani daleč naokrog, ki pa je bila polna do zadnjega kotička! Ni mogoče opisati, kako smo uživali ob nekaterih dobro znanih pesmih, ki smo jih dotlej poslušali le na že dodobra izrabljenih ploščah! Seveda, eno je poslušati ploščo, ki je lahko še tako lepa, čisto nekaj drugega pa je, če imaš priložnost gledati in poslušati žive ljudi, ki pojejo kot slavčki, ob zvokih harmonike, pri katerih so prav vse obiskovalce zasrbele pete! To je bil eden največjih koncertov, kar sem jih doživela med Slovenci v Avstraliji. Tako dolgo smo jih željno pričakovali, zdaj pa so Slaki tukaj, z nami, pri nas! Spomnim se, da so takrat predstavili tudi veliko novih pesmi in za nekaj kratkih uric smo se spet znašli doma, med griči in trtami, visokimi vrhovi in zelenimi travniki naše ljube Slovenije. Kar ne moremo verjeti, da je vir vse te lepote ugasnil za vedno. Lojze, zelo te bomo pogrešali in hvala ti za vse, kar si nam dal!«

France Kovačič, avtor članka v clevelandskem slovenskem časopisju, z naslovom »V pozdrav in slovo Slakovim fantom«, dne 29. 9. 1970, opiše utrinek s Slakovega koncerta v Ameriki: Neka zelo poznana in priljubljena Slovenka mi je med koncertom zašepetala na uho: »Kaj si bodo Lojze Slak in njegovi pevci mislili o nas? Sami plešasti starci, same osivele matere, pa tako burno odobravanje in ploskanje, ko pevci in glasbeniki, godbeniki opevajo mladostno veselo življenje?«

VELIKI INTERVJU

Miro Petek

Več pozornosti novi slovenski emigraciji »To je pobalinska politika premiera Berlusconija,« je zmanjšanje sredstev slovenski manjšini v Italiji označil Miro Petek, predsednik Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki meni, da moramo novi slovenski emigraciji nameniti več pozornosti. Petek je prepričan, da se slovenskemu novinarstvu zelo slabo piše. Blanka Markovič Kocen

ekdanjega novinarja, urednika, zdaj poslanca pozna dobršen del slovenske javnosti doma in po svetu, predvsem zaradi brutalnega napada nanj in, kot sam pravi, na neodvisno novinarstvo. Našim bralcem pa ga želim predstaviti tudi in predvsem kot predsednika Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Seveda se v pogovoru nisva mogla izogniti aktualnim dogodkom in desetletnici napada nanj. Kako ocenjujete delo komisije v dosedanjem mandatu? Kaj je tisto, s čimer se lahko pohvalite in česa niste postorili? Delo komisije v zadnjih treh letih ocenjujem kot zelo dobro, tudi zaradi tega, ker smo domala vse sklepe sprejemali s konsenzom. Pri naši komisiji ne gre za politični prestiž, saj delamo za dobro Slovencev, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije. Če bi gledal statistiko, smo v tem mandatu imeli dvakrat več sej kot v celotnem prejšnjem in smo sproti sledili tako dogajanju v zamejstvu kot med Slovenci po svetu in se odzivali nanj. Žal zaradi finančne krize nismo uspeli opraviti vseh načrtovanih obiskov. Bili smo, denimo, pri Slovencih v ZDA, načrtovali smo še obisk rojakov v Kanadi, Latinski Ameriki, Avstraliji…, a smo te poti zaradi velikih stroškov na eni in zaradi varčevalnega programa na drugi strani omejili. Kakšno je stanje med Slovenci zunaj meja Slovenije? Zlasti ob 20-letnici samostojnosti sem občutil in spoznal, da so

Slovenci po svetu zelo ponosni na svojo državo. Da se je njihova samozavest povečala, med drugim govori tudi podatek o večjem številu tistih, ki se, na primer v ZDA, izrekajo za Slovence. Govorim celo o tistih, ki že zdavnaj ne znajo več slovenskega jezika in so Slovenci le še po kakem tretjem, četrtem kolenu ali generaciji… To je izredno pomembno, saj pomeni, da je Slovenija zanje zelo zanimiva država.

generacije Slovencev so pomrle, mlajši pa se v društva ne vključujejo. Potrebna je sprememba, moramo se prilagoditi današnjim časom, današnjim

S kakšnimi težavami se srečujejo naši rojaki? Nekatera društva so pričela usihati, starejše

Miro Petek, predsednik Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu

VELIKI INTERVJU komunikacijam, informacijski družbi. Mlajša generacija Slovencev, ki jih je tudi veliko, je razpršena po državah, išče druge stike, uporablja Facebook, internet ipd. V prihodnje se bomo morali tudi vprašati, kaj je z nekaterimi društvi, z njihovimi stavbami po svetu, ki utegnejo priti v neke druge roke. To je slovenska, društvena lastnina. Ena od možnosti je, da bi v njih naredili muzeje, uredili arhive Slovencev, ki so živeli tam. To gradivo je v bistvu last države, kjer se je ustvarilo, hkrati pa tudi del naše kulturne dediščine. Ali lahko opredelite, kje v svetu je našim ljudem najtežje? Zagotovo v državah nekdanje Jugoslavije. S komisijo smo obiskali jug Srbije ter BIH, kjer je našim rojakom najslabše, predvsem zaradi nizkega standarda in velike brezposelnosti. Slovenska podjetja, ki ogromno investirajo v države nekdanje Jugoslavije, smo pozvali, naj te ljudi zaposlijo. Na eni strani jih veliko še govori slovensko, imajo slovenske korenine in so pridni delavci. Njim je zagotovo najtežje. Na kakšen način in na katerih ravneh komunicirate s slovenskimi zamejci in Slovenci, živečimi po svetu? Večinoma prek društev, seveda tudi prek obeh osrednjih političnih organizacij, Enotne liste in Slovenske skupnosti v Furlaniji Julijski krajini, tudi s predstavniki posameznih društev, različnimi organizacijami, gospodarskimi, kulturnimi in kmečkimi, tako na avstrijskem Koroškem kot v Fur-

laniji Julijski krajini. V Italiji in Avstriji je infrastruktura razmeroma dobro razvita. V Furlaniji Julijski krajini imajo izredno visoko raven institucionalne organiziranosti, od svojega dnevnika do profesionalnega gledališča. Za Slovence v Italiji, kolikor sem jih spoznal v teh letih, lahko rečem, da so izredno trden živelj in se zanje sploh ne bi bal: so izredni borci, imajo široko intelektualno jedro, med njimi je izjemna zavest… Imam dober občutek. In ravno oni imajo finančne težave. Kako jih komentirate?

ji bomo morali namenjati večjo pozornost. V prihodnje manj poudarka na folklori in več na stikih s temi ljudmi, pri čemer bo korist pač obojestranska. Nekoč je imela Slovenija izjemno velik interes, da bi ljudi iz tujine privabila nazaj. Zdaj tega ni več, to ni več glavni cilj… S temi ljudmi je treba najprej ustvariti stike. Verjamem, da mnogi v Slovenijo ne bodo več prišli, ker imajo v tujini boljše pogoje za svojo poklicno, znanstveno, kulturno pot, stike pa moramo ohranjati. In

Potrebna je sprememba, moramo se prilagoditi današnjim časom, današnjim komunikacijam, informacijski družbi. O teh težavah, ki so se pojavile v sedanjem mandatu, smo veliko razpravljali, tudi skupaj z odborom za zunanjo politiko. Opravili smo pritisk na italijansko politiko, bili smo tudi v Italiji, pri predsednikih obeh zunanjepolitičnih odborov… To je bila precej pobalinska politika premiera Berlusconija! Če, na primer, Berlusconi Slovencem ukine dva milijona evrov na letni ravni, je nekaj podobnega, kot da bi v slovenskem proračunu nekomu vzeli 20 tisoč evrov. In predsednik vlade neke države se o 20 tisoč evrih ne pogovarja in se zaradi njih ne daje v zobe mednarodni politiki. Zato Berlusconijevo dejanje štejem za nagajanje, pritisk na slovensko nacionalno skupnost. Kakšne stike imate s sodobno slovensko emigracijo? Zakaj so ti stiki z mladimi slovenskimi znanstveniki in strokovnjaki pomembni? Te stike je treba negovati. Pred časom smo se srečali s Slovenci v New Yorku in moram reči, da je tam vrh slovenske znanosti, tudi inteligence, slovenske umetnosti. Rojak s Prevalj, nekaj mlajši od mene, je fizik, doktor znanosti… Na Institutu Jožef Štefan, kjer je delal, je imel zelo omejene pogoje za napredovanje, zato je odšel... Z družino živi v New Yorku, predava na univerzi Princeton in dela v skupini 40 raziskovalcev, ki opravljajo velike raziskave v Ameriki. Žena pa tam uči violino. Za nakup hiše v New Yorku je odštel manj denarja, kot bi plačal za stanovanje v Ljubljani. Obstajajo ocene, da okoli deset odstotkov mladih podiplomskih študentov oziroma doktorjev znanosti, ki gredo v tujino na izpopolnjevanje, izobraževanje, tam tudi ostane, ker imajo pač boljše pogoje. In to je tista nova slovenska emigracija, ki

od tega imamo lahko velike koristi. Sedaj je trenutek, ko moramo izkoristiti vse te potenciale, ki jih imamo po svetu. Predlog rebalansa proračuna je vaša komisija septembra podprla. Kako ga ocenjujete? Tu bi lahko izrekel priznanje ministru Žekšu, da je ohranil sredstva na enaki ravni. Bojim pa se, kaj bo v prihodnje. To je pomembno sporočilo, da denarja za ta namen ne krčimo, da mi izpolnimo svojo obveznost do naše manjšine in hkrati sporočamo, da morajo tudi tiste države, katerih državljani so Slovenci, opraviti svoje delo. Slovenije gospodarska kriza ni zaobšla, prej nasprotno. Kje so po vašem mnenju vzvodi za njeno obvladovanje pri nas? Kje lahko privarčujemo? To bo v prihodnje v prvi vrsti vprašanje javnega sektorja, ki se je precej razbohotil. Kar zadeva spodbujanje gospodarske rasti v Sloveniji, pa lahko računamo na svoje ljudi v zamejstvu. Mislim, da gospodar-

samo gospodarska. Vlada se v teh razmerah gospodarske in finančne krize preprosto ni znašla. Naročniki in izvajalci napada na vas pred desetimi leti - ta napad velja za napad na svobodno in neodvisno novinarstvo - niso bili nikoli kaznovani. Čemu to pripisujete? Temu, da pravna država ne deluje. Nagrajeni so bili vsi, razen mene in tožilke, ki je dve leti delala na tak način, da jo je policija dan in noč varovala. Ne delujejo niti organi pregona, tožilstvo in na koncu niti sodišča. V tem primeru je bilo toliko nenavadnih dogodkov, da na koncu res ni čudno, da je prišlo do take odločitve. Peterica, ki je bila v zaporu, zdaj dobiva od države visoko odškodnino. Jaz kot žrtev nimam nič drugega kot zdravstvene posledice, naročniki napada pa ostajajo nedotakljivi, imajo imuniteto, ker imajo denar in s tem zagotovljeno tudi politično in vso drugo moč. Kako gledate na slovensko novinarstvo danes? Slovensko novinarstvo je v izjemno veliki krizi. Ni se znalo prilagoditi novim družbenim razmeram niti novi tehnologiji. Za njo precej caplja. Mislim, da je na zelo nizki ravni, kar ugotavljajo številni strokovnjaki s tega področja, tudi profesorji FDV. Vzrok za to med drugim vidim v nepregledni lastniški strukturi medijev. Naklade dnevnih časopisov padajo, nekateri časopisi bodo v prihodnje verjetno izginili s prizorišča. Mislim, da se slovenskemu novinarstvu zelo slabo piše. V bistvu znajo novinarji razkriti afere, določene tajkunske zgodbe, znotraj novinarskih hiš pa niso znali doseči takih razmer, da bi lahko normalno delali. Ob izidu knjige Upanje v Dolini smrti, v kateri ste zbrali nekatere članke, objavljene v časnikih Delo in Večer, ste napovedali novo. Bo

Predsednik vlade neke države se o 20 tisoč evrih ne pogovarja in se zaradi njih ne daje v zobe mednarodni politiki. ski subjekti v Sloveniji enostavno ne vedo, da imamo na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini gospodarski zbornici, prek katerih bi lahko naredili korak na te trge. Kako se gospodarska kriza zrcali v politiki? Mislim, da je tudi nezaupnica vladi posledica tega. Že leto ali dve je bila ta kriza tudi politična in ne

ta morda ugledala luč ob desetletnici poskusa vaše likvidacije? Vmes sem izdal še eno knjigo, v Sovinem gnezdu, ki govori o aferi sova iz leta 2007. V bistvu je to zgodba o tem, kaj piše tisk na eni in kaj novinarji na drugi strani, kaj se je v resnici dogajalo oziroma, kakšna so bila zakulisja. Pripravljam pa knjigo o svoji nesrečni zgodbi, o napadu se nadaljuje na strani 10

VELIKI INTERVJU

Miro Petek govori na vseslovenskem srečanju v državnem zboru

nadaljevanje s strani 9 name leta 2001. To bo pač zgodba o tem, kar se je dogajalo v ozadju, na sodišču v Murski Soboti, kjer je bil sodnik, ki je katastrofalno vodil ta proces, na koncu nagrajen s tem, da je postal predsednik sodišča. Policisti, ki so na Koroškem slabo delali na tem primeru, so vsi napredovali ali se znašli v službah v Ljubljani in

Na spletni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu.

www.slovenci.si

podobno. Tega gradiva je ogromno, tisoče strani.

imamo občutek, da nas je država povsem odpisala.

Večkrat ste poudarjali, da delate za Koroško, da morajo Korošci spet najti svoje mesto… Ali lahko to pojasnite? Koroška je zelo odmaknjena slovenska pokrajina, s tistim delom, ki so nam ga po plebiscitu 1920 vzeli, pa je to eden najlepših delov Slovenije in zibelka slovenstva. Karantanija ni samo mit, je tudi dejstvo. In ta del Koroške, ki je ostal v Sloveniji, je pač v zavesti Slovencev premalo. Je povsem odrinjen, tudi zaradi geografskih pogojev, slabe dostopnosti. Koroška je pravi levi devžej (žep), kot je napisal Voranc.

Kako komentirate izglasovanje nezaupnice Pahorjevi vladi in kaj čaka slovensko politiko po predčasnih volitvah? Poslanci so si s tem prvič v zgodovini skrajšali mandat za eno leto. Prvič je bila tudi na tak način izglasovana nezaupnica. Upam, da bosta nova vlada in nov parlament uspešnejša, čeprav so razmere izredno težke. Vidi se, da vladajoča koalicija v razpravi okrog nezaupnice ni bila homogena. Opozicijski poslanci smo lahko samo spremljali, kako se koalicija med sabo obtožuje. Dejstvo pa je, da ni šlo za neko naravno koalicijo in so bili med sabo očitno vsi počez sprti in vlada tako ni mogla delovati, država pa ne odzivati na vse probleme. Predčasne volitve so najboljša možna rešitev za Slovenijo. Najbolj tragična oseba je bil Borut Pahor, ki je po mojem mnenju demokrat in poštenjak, a je imel okrog sebe ljudi, ki so ga »okrog prenašali«. Njegova krivda je, da jim je preveč verjel. Žal se to pozna pri vseh Slovencih, v vsej državi. Glede koalicije pa bomo videli… Čakajo nas pomembni zakoni, od pokojninske in zdravstvene reforme do nujnega zmanjševanja zaposlenosti v javnem sektorju in zmanjševanja brezposelnosti, ki je zdaj presegla že 110 tisoč. V bistvu novo vlado, kakršnakoli že bo, ne čakajo lepi trenutki, čaka jo ogromno dela.

Kaj lahko kot politik naredite za izboljšanje razmer? V preteklosti smo imeli velike težave z Železarno Ravne. K sreči je država slovensko industrijo jekla sanirala. Takrat so bili pretresi, brezposelnost, vendar je šlo za »mehko« različico odpuščanja. Lani se je sesul Prevent, v Slovenj Gradcu je šlo na cesto 1.200 ljudi, brezposelnost je na nekaterih območjih 80-odstotna. Mladi, ki gredo študirat v Ljubljano in Maribor, se na Koroško ne vrnejo več. Ostajajo stari, namesto vrtcev bomo gradili domove za ostarele. Koroška potrebuje pomoč države. Predlagal sem zakon o razvojni pomoči Koroški, podoben, kot je bil sprejet za Pomurje, a ni šel skozi, za kar mi je zelo žal. Korošci

POSLOVNE STRANI

Neposredne tuje naložbe

Konferenca in podelitev nagrad FDI sta Slovensko javnost vnovič opozorila na pomen tujih investicij za slovensko gospodarstvo. Jaka Terpinc

Biljana Weber, generalna direktorica, Microsoft Slovenija, Christof Droste, direktor, Hella Saturnusa Slovenija, Žiga Debeljak, predsednik uprave, Mercator Group

ki se je odvijala v Ljubljanskem hotelu Union, je odprl predsednik Republike Slovenije Danilo Türk. Uvodoma je izpostavil uspešnost nekaterih zgodb, kritično pa je ocenil majhno številno investicij iz Združenih držav Amerike. Predsednik je izpostavil tudi možnosti Slovenije kot središča za investiranje v daljne regije ter poudaril, da pri tujih neposrednih investicijah ne gre le za kapital, dobiček in gospodarske koristi, ampak tudi za zbliževanje držav in spodbujanje kulture.

Slovenija v središču Evrope

Letošnja konferenca je na prvo mesto postavila Slovenijo kot deželo z izjemno geografsko lego, na križišču kopenskih in morskih poti, ki v krogu vsega 400 kilometrov dosega 45 milijonov potrošnikov v enajstih državah – te pa skupaj predstavljajo več kot 40 odstotkov skupnega bruto domačega proizvoda Evropske skupnosti.

Foto: Alenka Slavinec

eposredne tuje naložbe, znane pod kratico FDI (Foreign Direct Investment) so del mednarodne gospodarske dejavnosti, ki v današnji globalizirani družbi pravzaprav ne pozna meja. Slovenija je v obdobju po uvedbi tržnega gospodarstva v primerjavi z ostalimi post-socialističnimi državami gojila nekoliko bolj zadržan odnos do tujih investicij, kar je v minulih desetletjih vplivalo na njen razvoj, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu, v današnjem času pa je ponovno ovrednotenje tujega investiranja za slovensko gospodarstvo ključnega pomena. The Slovenia Times, medij, ki Slovenijo povezuje z mednarodnim poslovnim okoljem, je pred šestimi leti prvič podelil nagrade FDI Awards tistim tujim investitorjem, ki s svojo dejavnostjo največ prispevajo k domačemu razvoju. Lansko leto je podelitev priznanj prvič nadgradila dvodnevna konferenca z okroglimi mizami, kar je pritegnilo še več pozornosti poslovnežev in politikov. Tudi letošnjo reprizo konference,

Foto: Alenka Slavinec

Hočemo, zmoremo, znamo!

Prejemniki letošnjih nagrad: Julon, Saubermacher Slovenija, Goodyear Dunlop Sava Tires, in Ertl Glas Steklo

O tem, da lahko Slovenija postane investicijsko stičišče za celotno regijo, so se strinjali tudi govorniki na prvi okrogli mizi, a so hkrati poudarili, da nas kljub usposobljeni in izobraženi delovni sili ter zgodovinskim in kulturnim povezavam z okolico do uresničenja zamisli loči še veliko trdega dela. Govorniki so med drugim ugotovili, da Slovenija lahko pritegne tuj kapital zlasti na področjih, kot sta turizem in alternativna energetika, ter opozorili na pomen tehničnega izobraževanja, saj bodo v nekaj desetletjih na trgu pomembna povsem drugačna znanja od današnjih.

Besedo bo imela politika

Na konferenci smo ob različnih trenutkih imeli kar nekajkrat priložnost slišati spodbudne ocene Sloveniji, zlasti v luči »štirih kvalitet«: življenja, delovne sile, infrastrukture in geografskega položaja. Čeprav je trenutno gospodarsko razpoloženje podrejeno padcu vlade ter bonitetnih in konkurenčnostnih ocen, pa je konferenca vendarle minila v duhu zmernega optimizma. Drugi dan konference je beseda tekla o širših političnih in makroekonomskih dejavnikih. Govorniki so se dotaknili davčnih in administrativnih težav, s katerimi se soočajo tuji podjetniki, ter razpravljali o dolgoročnem razvoju. Kljub trenutnim kazalcem so špekulacije o »grškem scenariju« ocenili kot izrazito prenapihnjene, a vendar smiselne kot opozorilo, kaj se zgodi, če se javni denar le troši in ne investira. Dušan Mramor, finančni minister vlade v času vstopa v Evropsko unijo ter današnji dekan

ljubljanske ekonomske fakultete, je obudil spomine na čas izpred desetleja, ko je Slovenija veljala za zgodbo o uspehu: »Če smo takrat znali stvari izvesti prav in uspešno, lahko to storimo tudi tokrat. Res pa je, da nam to ne bo uspelo brez soočenja z zahtevnimi izzivi.« Konferenco je sklenila debata o politični prihodnosti Slovenije, na kateri so predstavniki vladajočih, opozicijskih in novih strank dokaj soglasno ocenili napake minule vlade in predstavili načrte, vsi pa so se strinjali, da bo treba v prihodnje izvesti temeljite reforme ter zagotoviti bolj prijazno okolje nadebudnim podjetnikom, pa naj bo v ozadju tuji ali domači kapital.

In nagrade prejmejo…

Vrhunec dogajanja, povezanega s konferenco FDI, je predstavljala večerna podelitev nagrad najboljšim tujim investitorjem. V slavnostnem vzdušju Ljubljanskega gradu so nagrade prejela podjetja Saubermacher Slovenija, Goodyear Dunlop Sava Tires, Julon in Ertl Glas Steklo. Strokovna komisija je pri izbiri najboljših upoštevala številne dejavnike, poleg številčnih kazalcev tudi družbeno odgovornost. Posebno priznanje je komisija izrekla podjetju Goodyear Dunlop Sava Tires, ki je z razmeroma nizko zadolženostjo ter visoko kapitalsko močjo in likvidnostjo, lahko vzor na področju finančnega upravljanja podjetij. Ob slavnostnem govorniku, ministru za zunanje zadeve Samuelu Žbogarju, je nagrade podelil ljubljanski župan Zoran Janković, ki je ob isti priložnosti gostil tudi udeležence Ljubljanskega foruma.

POSLOVNE STRANI

Alojz Kocjančič, Wallwood

»Kriza ni čas za velike posle«

Alojz Kocjančič, lastnik uglednega kanadskega podjetja Wallwood, je prepričan, da se uspeh ne meri samo po denarju. Slovenski podjetniki v Kanadi dobro sodelujejo, podjetja iz Slovenije pa za to ne kažejo zanimanja. Blanka Markovič Kocen destinacija za slovenske izseljence, pa sem se odločil, da tam poskušam svojo srečo.

Alojz in Bill Kocjančič pred svojim podjetjem Wallwood

Zaradi pomanjkanja kvalificiranih mizarjev bodo unikatni lesni izdelki predvsem pridobili na vrednosti in postali vse bolj iskani. 12

Kako bi lahko opisali svojo uspešno poslovno pot? Pot do uspeha je bila počasna. Ker sem se v Sloveniji izučil za mizarja in mel svojo obrt, sem v Kanadi hitro dobil delo v svoji stroki, si pridobil delovne izkušnje in znanje angleščine. Ko je podjetje, pri katerem sem bil zaposlen, šlo v stečaj, sva s prijateljem Ivanom Vrbnjakom ustanovila svoje gradbeno podjetje. Preden sva začela kupovati stroje, sva delala v domači garaži, potem v najeti delavnici. Ko sva ugotovila, da nama gre posel dobro od rok, sva

kupila prostor za delavnico. Potem sva šla vsak na svoje in oba v tem poklicu uspela. Priznam, imel sem srečo, da sem začel v času, ko se je v Kanadi veliko gradilo. Najprej sem se ukvarjal z notranjo gradnjo, za kar nisem potreboval velikih investicij, potem sem za potrebe svoje dejavnosti ustanovil še mizarsko podjetje in začel po naročilu izdelovati pisarniško pohištvo. Zakaj ste izbrali ravno Kanado? V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Kanada priljubljena

S čim se ukvarja vaše podjetje, koliko ljudi je v njem zaposlenih in iz katerih strok so? Ali so med njimi tudi Slovenci? Naše podjetje se ukvarja v glavnem z notranjo gradnjo in opremo poslovnih prostorov. Wallwood Construction je gradbeno podjetje, ki zaposluje sindikalne delavce, kar je obvezno za vsa podjetja, ki delajo na komercialnih gradnjah. Ker veliko del opravimo s pomočjo specializiranih podizvajalcev, imamo v tem podjetju zaposlenih le nekaj delavcev, ki koordinirajo gradnjo. To so od sindikatov priznani stavbni mizarji. Wallwood Furniture je mizarsko podjetje, ki po načrtih izdeluje lesene gradbene konstrukcije in nepremično pohištvo, po naročilu pa tudi pisarniško pohištvo in opremo poslovnih prostorov. V mizarski delavnici delajo poklicni pohištveni mizarji in navadni delavci, ker je delo v delavnici precej avtomatizirano. V delavnici zaposlujemo okoli trideset delavcev, veliko sodelujemo tudi s kooperanti. Včasih smo zaposlovali predvsem Slovence in priseljence iz bivše Jugoslavije, zdaj pa so ti v manjšini, prednjačijo pa priseljenci iz srednje Amerike in Azije. Kako poteka proizvodnja enega od vaših izdelkov - od naročila lesa do končnega izdelka? Kaj je pri nabavi lesa ključnega pomena - kakšen je dober les? Naj opišem potek projekta, na primer za izgradnjo hotelske recepcije. Na javnem razpisu ali na priporočilo zadovoljnih strank ali arhitekta se nam ponudi možnost, da dobimo načrte za hotelsko recepcijo in pripravimo ponud-

POSLOVNE STRANI bo za vsa potrebna dela. Poleg predračuna za naše delo dobimo tudi cene za dela podizvajalcev. S celovito ponudbo kandidiramo za delo in če smo uspešni, moramo predložiti vso potrebno dokumentacijo glede zavarovanja itd. in po podpisu pogodbe naročimo material ter podpišemo pogodbe s podizvajalci. Potem se delo začne. Naši delavci pridejo v prazen prostor in začnejo graditi notranje in pregradne stene iz mavčnih plošč ter viseče akustične strope, sočasno pa podizvajalci drugih strok pod našim nadzorom opravljajo druga dela. Medtem pa naše mizarsko podjetje izdeluje lesno opremo, od vrat in stenskih oblog do pohištva. Odkar je vodstvo delavnice prevzel moj sin Bill, izkorišča vse možnosti, ki jih omogoča računalniška tehnologija, od računalniških programov za izdelavo načrtov in izračunavanje cen do programov za upravljanje elektronske žage, ki izračunajo najbolj racionalno porabo lesa. Iverne plošče v različnih debelinah, ki so vsestransko uporabne in jih imamo navadno na zalogi, preoblečemo s furnirjem specifičnega lesa. Masivnega lesa tu ne uporabljamo veliko, v glavnem za robove. Kose pohištva zlagamo in lakiramo sami, kovinske, steklarske in druge vložke nam delajo drugi. S katerimi državami največ sodelujete? Največ delamo v Kanadi, povečini v Torontu. Od časa do časa pa izvažamo po naročilu izdelano pisarniško pohištvo tudi v ZDA. Kateri so najpomembnejši hoteli/ustanove, kjer najdemo vaše izdelke? Naši gradbeni projekti so povečini omejeni na Toronto, predvsem notranje pisarne v številnih torontskih stolpnicah in hotelih, naši izdelki so pravzaprav visokokvalitetna, zapletena mizarska dela, kot na primer hotelske avle, galerije, trgovine… Uspešno smo se uveljavili

tudi v stilni izdelavi trgovine za komunikacijsko podjetje Rogers; zanje smo opremili poslovalnice po vsej Kanadi. Ali je obdelava lesa oziroma delo z lesom po vašem mnenju tudi umetnost? Ker se naše mizarsko podjetje v glavnem ukvarja z deli po naročilu, lahko rečem, da je obdelava lesa umetnost, vendar ne v smislu, kot je to bilo včasih, ko se je masivni les obdeloval »na roke«. Danes se les obdeluje s preciznimi stroji, umetnina pa je pravzaprav dizajn. Arhitekti tekmujejo med seboj, kdo bo izdelal bolj izvirne dizajne v najrazličnejših kombinacijah lesa, stekla, umetnih materialov. Mi kot izvajalci pa torej še najbolj aktivno sodelujemo pri izvedbi njihovih »umetnin«. Od združenja arhitektov smo prejeli že več uglednih nagrad. Ali se vam zdi, da bodo umetni materiali kdaj v prihodnosti izpodrinili les? Umetni materiali so res že marsikje izpodrinili les, vendar mislim, da bo v pohištveni industriji les ostal kot osnovni gradbeni material, tako zaradi svoje naravne raznolikosti in lepote kot zaradi pri-

Primer izdelkov Wallwood

ne pretirano prizadela. Pomembno je, da se znaš nadzorovati in se ne zaletiš v prevelike posle, ki bi podjetje lahko z enim samim projektom pokopali. Ali imate poslovne stike tudi s Slovenijo? Nekajkrat smo poskušali navezati poslovne stike s slovenskimi podjetji, pa smo ugotovili, da ni bilo pravega interesa z njihove strani. Kako ste povezani Slovenci v Kanadi?

Pomembno je, da se znaš nadzorovati in se ne zaletiš v prevelike posle, ki bi podjetje lahko z enim samim projektom pokopali. mernosti za oblikovanje ter drugih lastnosti, ki jim umetni materiali ne morejo konkurirati. Zaradi pomanjkanja kvalificiranih mizarjev pa mislim, da bodo unikatni lesni izdelki predvsem pridobili na vrednosti in postali vse bolj iskani. Kako v svojem poslovanju (če sploh) občutite gospodarsko krizo? V Kanadi smo se z gospodarsko krizo že večkrat poprej srečali in se iz nje tudi marsikaj naučili, zato nas niti tokrat kriza ni ne presenetila

Slovenci v Kanadi smo zelo dobro organizirani. Po mestih, kjer strnjeno živi večje število Slovencev, obstajajo slovenska društva, ki skrbijo za kulturno in društveno povezavo. V večjih mestih, kot so Toronto, Hamilton, Montreal in Winnipeg, obstajajo tudi slovenske župnije. Sam sem bil dolgo aktiven v raznih meddruštvenih odborih in pri Slovenskem lovskem in ribiškem društvu. Slovenski podjetniki v Kanadi poskušamo kar se da sodelovati med sabo.

Na kaj ste v poslovni karieri najbolj ponosni? Ponosen sem, da me delavci spoštujejo, ker sem imel vedno pošten in korekten odnos do njih. Nekaj je takih, ki so pri meni začeli in so sedaj tik pred upokojitvijo. Nekateri so poskušali srečo drugje, pa so se vrnili. Drugi so začeli svojo poslovno pot; nanje sem ponosen in z njimi pogosto poslovno sodelujem. Ponosen sem tudi na odlične odnose s podizvajalci in s strankami. V štiridesetih letih ni bilo treba iskati dela ali koga podkupovati, da sem delo dobil. Dobro opravljeno delo je najboljša reklama. Za uspeh si štejem tudi to, da sem prihranke pametno investiral v svoje lastne stavbe in si zagotovil »pokojnino«, hčerkam pa delovna mesta. Ponosen sem tudi na to, da sem lahko predal podjetje sinu Billu, ki že nekaj let samostojno vodi podjetje in je vanj vpeljal sodobno računalniško tehniko. In da tudi on vodi podjetje po etičnih načelih, kjer se uspeh ne meri samo po denarju. Ali načrtujete vrnitev v Slovenijo? Želje po vrnitvi v Slovenijo nimam, predvsem zato, ker imam v Kanadi tri otroke in devet vnukov in vnukinj, pa seveda tudi zato, ker si lahko privoščim številne obiske v Sloveniji. Skoraj vsako leto prihajava z ženo v Slovenijo na dopust.

Obiščite nas na novi spletni strani

www.slovenci.si

in na Facebook profilu Slovenija danes 13

POSLOVNE STRANI

Situla

Vrhunsko udobje za 3.600 evrov

S sklopu Potniškega centra Ljubljana, na njegovem severovzhodnem vogalu, rase poslovno-stanovanjski kompleks Situla. Investicijska družba Tridana, ki kompleks gradi, stavi na vrhunsko udobje. Blanka Markovič Kocen fasado, ki duši zvok, prezračevanje pa je tako popolno, da oken sploh ni treba odpirati. Kar pa ne pomeni, da jih ne morete! Okna se lahko odpirajo od stropa do tal, tako da se balkon in loža integrirata v bivalni prostor. Svež zrak se zajema iz najvišjih etaž tega kompleksa, kjer je najčistejši, in se črpa navzdol, v vse prostore v stanovanju. Klima je neslišna, ker so vse naprave v strojnici, v zgodnjih nadstropjih.« Bruto površina kompleksa Situla bo 80 tisoč kvadratnih metrov, od tega slaba polovica v podzemlju, kjer bo pet nadstropij parkirnih mest, tehničnih prostorov, avtopralnica in celo živilski market. »Vse, kar je nad tem, so uporabni prostori, od pisarn, trgovin do stanovanj. Teh bo 226 z okvirno površino 43 do 250 kvadratnih metrov.

Situla, prestiž urbanosti in udobja, bo dograjena septembra 2012.

ružba Tridana, ki je bila ustanovljena izključno za izvedbo projekta Situla, je pozidavo severovzhodnega vogala Potniškega centra Ljubljana začela pred štirimi leti. Šele nekaj pozneje so ga poimenovali Situla, kot posoda z urbanimi vsebinami. Nanjo naj bi spominjala tudi oblikovanje in bakrena barva. »Urbane vsebine, ki jih bo ponujal kompleks, od bivanja, dela, storitev, parkirne hiše, avtopralnice in celo nekaterih zdravstvenih storitev, bodo prebivalcem zagotavljale, da v tednu dni zadovoljijo svoje potrebe praktično v copatih,« obljublja Igor Jurančič, vodja projekta in prokurist družbe Tridana in dodaja, da bo kompleks bolj poslovno usmerjen, kar narekuje tudi njegova lega ob Šmartinski cesti, glavni poslovni mestni vpadnici, za razliko od jugozahodnega in severozahodnega vogala Potniškega centra Ljubljana, Emonike, ki jo gradi Trigranit. Ta del, kjer so dela zastala, bo

logistično središče. »Po neuradnih informacijah naj bi investitor kmalu pridobil gradbeno dovoljenje, tako da se bodo dela lahko nadaljevala,« pravi Jurančič.

Življenje v mestnih središčih je racionalno

Medtem ko se v svetu in tudi v Sloveniji pojavlja trend, da ljudje bežijo iz mestnih središč na obrobja, Jurančič vidi in opozarja na številne prednosti življenja v središčih mest: »Če bi ljudje racionalno izračunali, koliko jih stane življenje na podeželju, upoštevaje ustrezno število prevoznih sredstev, kilometrov, vsakodnevno bivanje v gneči in če bi upoštevali še ekološki vidik, kot sta izraba pokrajine in urbanizacija, bi se tehtnica močno prevesila v prid lokacijam v mestnih središčih.« Jurančič seveda priznava slabosti bivanja v mestih, kot sta nekoliko slabši zrak in hrup, nevšečnosti, ki ju v novem kompleksu docela odpravljajo: »Naredili smo

Funkcionalnost in estetika

Javni natečaj, ki ga je v skladu z zahtevami zazidalnega načrta razpisal investitor, je bil deležen velikega zanimanja, pravi Jurančič, ki je zadovoljen tudi z izbrano projektno skupino Bevk-Perović. »Prepričala nas je s funkcionalnostjo in estetiko. Izbrani arhitekti razumejo urbane hiše. To ni isto kot zidati blok na obrobju mesta,« pra-

Svež zrak in tišina v notranjosti

vi sogovornik in poudarja, da gre v resnici za zelo kompleksen projekt. »Iskanje skupnega imenovalca konstrukcije za tako različne namene, kot so stanovanja, parkirni prostori, pisarne, trgovine in drugo, je gotovo zahtevno delo.«

Samo za prodajo

Situla je popolnoma komercialen projekt, namenjen izključno prodaji. Ta se je formalno začela 1. julija, ko je investitor zadostil tudi vsem zakonskim pogojem, prej pa rezervacij niso sprejemali. »Poletje je bilo bolj klavrno, zdaj pa se zanimanje vnovič krepi,« pravi Jurančič, zavedajoč se razmeroma neugodnega časa za nepremičninske projekte. Za ceno 3.600 evrov za kvadratni meter si bodo stanovanja v Situli lahko privoščili le premožnejši kupci, predvsem pa tisti, tako Jurančič, ki tehtajo in vidijo, da je življenje v mestu boljše od življenja na obrobju ali podeželju. »Delamo najbolje opremljeni kompleks v Sloveniji. Materiali, sistemi, naprave so iz vse Evrope. Izbrali smo vse, kar je kje dobrega: od švicarskih instalacij, nemških strojev, finske keramike….« sogovornik pojasnjuje visoko ceno za prestiž, kakršnega, kot pravi, še ni bilo. Po njegovih besedah bo kompleks Situla dokončan septembra 2012.

KULTURA

Prenova Cankarjevega doma v Ljubljani

KD Španskih borcev

Preddverje CD v novi podobi

Uspešnih 30 let Center kulture med Tromostovjem in Fužinami v Mostah v Ljubljani, ki združuje uprizoritvene in vizualne umetnosti, glasbo, literaturo, humanizem ter program za otroke in mladino, je v septembru obeležil 30-letnico delovanja.

Pri prenovi so upoštevali Ravnikarjevo zapuščino in prvotne zamisli, ki jih je imel ob postavljanju največjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra. Patricija Virtič

Foto: Dragan Arrigler

renovljeno prvo preddverje Cankarjevega doma v Ljubljani, ki so ga javnosti prvič predstavili v začetku septembra, je sprožilo tudi nekaj pomislekov v arhitekturni stroki, saj ta meni, da je prenova preveč posegla v delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik očitke zavrača in meni, da bodo obiskovalci izboljšave dobro sprejeli, pri prenovi pa da so upoštevali Ravnikarjevo Prenovljeno preddverje CD zapuščino in prvotne zamisli, ki preddverje, kjer je marmor položen po celotni jih je imel ob postavljanju največjega slovenskega dolžini prostora, v skladu z arhitektovimi prvotkulturnega in kongresnega centra. nimi načrti. Prenova preddverja naj bi bila potrebna zaradi Ravnikar je stavbo zaradi obsežnega programa slabega delovanja klimatskih napeljav, razsve- z različno velikimi gledališkimi, koncertnimi, tljave, stanja napeljav in slabe zračnosti. S preno- kino- in kongresnimi dvoranami delno vkopal v vo je prvo preddverje Cankarjevega doma pri- teren. Tako se mu je posrečilo ohraniti prvotno dobilo višji strop (na nekaterih mestih so ga z kompozicijo in razmerja Trga revolucije, kot ga je nekaj več kot dveh metrov dvignili za osemdeset načrtoval v natečajni zasnovi leta 1960. Večina centimetrov), štirikrat boljšo osvetlitev, večjo izmed dvoran, poimenovanih po vidnih slovenzračnost in hlajenje prostorov, oblazinjene klopi skih ustvarjalcih: skladatelju Jakobu Gallusu, draob steni so podaljšali za večje udobje obiskoval- matiku Antonu Tomažu Linhartu, pesniku Srečku cev, beli tapison zamenjali z bambusovim par- Kosovelu in pisatelju Bojanu Štihu, je zato pod ketom, poskrbeli pa so tudi za boljšo požarno zemljo. varnost. Načrt za prenovo prvega preddverja je delo Arhitekturna stroka meni, da takšna prenova arhitekta Andreja Kasala, izvajala pa sta ga podprvega preddverja ni v skladu z dediščino arhi- jetji Kovinotehna MKI iz Novega mesta in ARBA tekta Edvarda Ravnikarja in vanjo preveč pose- PLUS iz Ljubljane. Prenova je trajala tri mesece, ga. A Rotovnik zagotavlja, da je bil arhitekt zelo finančno jo je podprlo ministrstvo za kulturo, nesrečen zaradi prenizkih stropov, za nakup mar- vrednost naložbe pa znaša več kot milijon evrov morja ni bilo dovolj sredstev, zato je zdajšnje in pol.

Razstava

Veronika Ban v Berlinu Na slovenskem veleposlaništvu v Berlinu je svoja umetniška dela predstavila Veronika Ban. Mlada 26-letna vsestranska umetnica se je izpopolnjevala v Barceloni in Benetkah, trenutno pa živi v Berlinu. Tokrat je na ogled postavila kolaže črno-belih fotografij, tudi poslikanih z akrilom. Njeni Long Collages prikazujejo vsakodnevno življenje kot umetniško delo. Umetnik pa je zrcalo življenja in družbe, zato so Long Collage tudi zgodbe o življenju v današnji družbi. (J. L. A.)

Kulturni center med drugim prinaša srečevanja in križanja različnih domačih in tujih programov, v njem pa od 2009 domuje tudi mednarodni ansambel za sodobni ples EnKnapGroup. »Naš namen je ponuditi Ljubljani nov prostor, kjer se bodo srečevali različni ustvarjalci in publika ter bodo nastajali novi umetniški projekti, ki bodo najprej odmevali v lokalni skupnosti, kasneje pa tudi širše po vsej državi in izven naših meja,« so ob visokem jubileju zapisali v Centru. Trideset let delovanja so v Centru kulture Španski borci obeležili ob odprtju nove sezone. Na prireditvi so med drugimi nastopili pihalni orkester Bežigrad, rockovski glasbenik Damir Avdić, zasedba Čompe in avstrijska skupina Liquid Loft z plesno uspešnico “Running Sushi”. Fotografska razstava Preobrazba teles je predstavila fotografska dela Nade Žgank, fotografinje, ki že več kot desetletje spremlja ples in druge performativne umetnosti. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi plesno predstavo S.K.I.N. hišnega ansambla EnKnapGroup. Skupino je leta 2007 ustanovil slovenski koreograf Iztok Kovač in je v tem trenutku edini profesionalen plesni ansambel v Sloveniji. Osrednji prostor Španskih borcev je velika dvorana s 360 sedeži, od tega 80 na balkonu. Mala dvorana ima po potrebi 60 sedežev, drugače pa se večnamenski prostor uporablja kot studio za vaje, prostor za predavanja in projekcije ali kot garderoba. Plesni studio Internacionala - obe preddverji, ki služita kot družabni prostor - kavarna, sta obenem tudi razstavna prostora, kjer prilagodljive postavitve poleg otvoritev razstav omogočajo tudi manjše prireditve. Obiskovalci lahko obiščejo tudi bralnico, mediateko in kavarno.

Veronika Ban pred svojimi kolaži.

kultura

Oglasno sporočilo

MGLC – več kot grafični center

Mednarodni grafični likovni center (MGLC), ki domuje gradu Tivoli, je eno od središč kulturnega dogajanja v slovenski prestolnici in tudi širše. Poleg znamenitega grafičnega bienala v ateljejih za umetniško grafiko gosti številna ugledna imena, hrani največjo slovensko zbirko grafike, poleg razstav pa organizira tudi številne strokovne in družabne dogodke. atru za gradom jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Kasneje je služil v različne namene, med drugim je v njem krajši čas živel tudi maršal Radetzky. V drugi polovici 19. stoletja je grad prišel v roke ljubljanskega mestnega sveta. Tedaj so v parku pred gradom postavili vodomet, uredili ograjo, zamenjali stopnice ter namestili štiri kipe bronastih psov brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove stavbe v zadnjih desetletjih v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center ali krajše MGLC je leta 1986 ustanovilo mesto Ljubljana. Zamisel zanj se je že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja porodila dr. Zoranu Kržišniku (1920–2008), dolgoletnemu voditelju grafičnega bienala in Mednarodnega grafičnega likovnega centra. MGLC je danes muzej z raznoliko in bogato zbirko grafične umetnosti vseh žanrov, je galerija, ki prireja razstave sodobne likovne in grafične umetnosti, je producent grafičnih bienalov, založnik novih grafičnih del, ki nastajajo v hišnih ateljejih ter založnik številnih katalogov knjig in drugih publikacij. Grad Tivoli – Mednarodni grafični likovni center

MGLC ima danes v Sloveniji največjo zbirko grafike, knjig umetnikov in druge tiskane efemere slovenskih in mednarodnih ustvarjalk in ustvarjalcev, nastalih po drugi svetovni vojni. 16

Sprehod skozi zgodovino

Grad Tivoli, kjer domuje Mednarodni grafični likovni center, stoji na koncu Jakopičeve promenade v osrčju parka Tivoli. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje. Jezuiti so grad leta 1713 popolnoma preuredili. Njegova okolica je postala prijetno sprehajališče (tako opisuje poslopje Valvasor), saj so v naravnem amfite-

Ki, Nancy Spero, Damien Hirst, Max Bill, Emilio Vedova, Günther Uecker, Robert Rauschenberg, Osip Zadkin, Dóra Maurer, Malle Leis, Görgy Galántai, Magelos, Ivan Kozarić in Ivan Picelj. V zbirki so tudi celi ali delni grafični opusi Vladimirja Makuca, Janeza Bernika, Danila Jejčiča, Bogdana Borčića, Jožeta Ciuhe, Lojzeta Spacala in drugih.

Ateljeji kot laboratoriji

V ateljejih za umetniško grafiko poteka ustvarjalno delo v tehnikah sitotiska, litografije in globokega tiska. Ateljeji so svojevrsten laboratorij za raziskovanje in eksperimentiranje z grafičnimi tehnikami, namenjeni so domačim in tujim umetnikom. V zadnjih treh letih so v ateljejih tiskali Metka Krašovec, Bogdan Borčić, Laibach, Silvester Plotajs Sicoe, Huiqin Wang, Ivo Mršnik, Tanja Špenko, Arjan Pregl, Kamila Volčanšek, Svetlana Jaki-

Velikani grafičnega ustvarjanja v MGLC

MGLC ima danes v Sloveniji največjo zbirko grafike, knjig umetnikov in druge tiskane efemere slovenskih in mednarodnih ustvarjalk in ustvarjalcev, nastalih po drugi svetovni vojni. Zbirka hrani več kot osem tisoč del ustvarjalcev. Nekaj najbolj znanih imen iz sveta grafičnega ustvarjanja: Corneille, Marcel Fiorini, Roberto Matta, Pablo Picasso, Gustave Singier, Sugai Kumi, Zao Wou-

29. grafični bienale, začasno razstavišče na Vošnjakovi ulici 4, Ljubljana.

kultura

Grafični bienale prestopa meje grafičnega medija

Grafični bienale je najprepoznavnejša dejavnost ustanove in se neprekinjeno izvaja od leta 1955, v svetu velja za najstarejšo in najpomembnejšo grafično prireditev, leta 2013 bo doživel že 30. izdajo. Prvič je bil organiziran kot mednarodna grafična razstava in je prvič po drugi svetovni vojni na prostoru za železno zaveso združil umetnike iz Evrope, ZDA, Sovjetske zveze in Azije, pridružila se je tudi Kitajska. Na lokalni ravni je bil bienale pomembna spodbuda in podpora domačim umetnikom, ki jih je približal mednarodnemu dogajanju in jih seznanjal s sodobnimi likovnimi tokovi v svetu. V tesni povezavi z njimi se je razvijala ljubljanska grafična šola. Spremenjene globalne in lokalne politične razmere ter kulturne in tehnološke okoliščine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so zahtevale premislek o novi vlogi bienala in iskanje drugačnih možnosti delovanja. Bienale je začel prestopati meje grafičnega medija in vključevati različna umetniška izrazna sredstva. 29. grafični bienale, na ogled od 23. septembra do 20. novembra 2011 v številnih razstaviščih po Ljubljani (Mednarodni grafični likovni center, Moderna galerija, Galerija Cankarjevega doma, Galerija Jakopič, Galerija Alkatraz, in dve začasni razstavišči na Gosposvetski cesti 12 in Vošnjakovi ulici 4) si je za osrednjo temo izbral umetniški

dogodek, ki se kaže kot privilegiran medij izražanja na področju sodobne vizualne umetnosti. Na razstavi so predstavljeni izbrani umetniški dogodki iz štirih različnih, za sodobno umetnost značilnih tematskih sklopov: darežljivosti, nasilja, iskanja svetega in ritualnega ter praznine. Razstavo dopolnjuje obširen program umetniških in teoretskih dogodkov ter pogovorov z umetniki. (več na https://29graficnibienale. wordpress.com)

Aktualna razstava

Od 1. decembra 2011 do 8. februarja 2012 bo na ogled retrospektivna razstava grafike Tince Stegovec. Tinca Stegovec (1927), slovenska slikarka in grafičarka, je ena od spremljevalk Ljubljanske grafične šole. Diplomirala je iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in dve leti kasneje zaključila specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu. Kot grafičarka se je uveljavila v šestdesetih letih, njeno dolgoletno dejavnost zaznamujejo številne razstave in publicistična dejavnost. Avtoričina ustvarjalnost vsebinsko izraža spoznanja, porojena iz dialoga s svetom okoli sebe, dela so neke vrste duhovni avtoportreti. LTinca Stegovec je Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru podarila celotni grafični opus z matricami in štirimi risbami ter velik del svoje strokovne knjižnice. Retrospektivna razstava je prva celovita predstavitev grafičnega opusa Tince Stegovec. Razstavo spremlja katalog s popolno dokumentacijo avtoričinih del, življenja in ustvarjanja.

Kaj se še dogaja ob razstavah?

Foto: Bojan Velikonja

movska Rodić, Petra Varl in Mladen Stropnik. Natisnjene grafike so uvrščene v stalno zbirko centra, nekatere je mogoče tudi kupiti po ugodnih cenah.

vrat, predavanja, okrogle mize, tematska javna vodstva in vodene oglede razstav za skupine. Otrokom, mladostnikom pa tudi odraslim so namenjeni številni likovni in grafični programi delavnic, demonstracij grafičnih tehnik, tečajev risanja in grafike. Več na www.mglclj.si. Mednarodni grafični likovni center, Grad Tivoli, Pod turnom 3, 1000 Ljubljana, Slovenija Informacije: Lili Šturm, T: +386 (0)1 241 38 00, e-pošta: lili.sturm@mglc-lj.si Odpiralni čas Galerija: torek–nedelja od 11. do 18. ure (v času 29. grafičnega bienala od 10. do 18. ure) Študijski kabinet: ponedeljek-petek (razen ob praznikih) od 9. do 14. ure Kavarna Art Caffe Tivoli: vsak dan od 10. do 20. ure (pozimi do 17. ure)

Foto: Jaka Babnik

MGLC organizira strokovne in družabne dogodke, dneve odprtih

Damien Hirst, iz serije Zadnja večerja, 1999, sitotisk

Tinca Stegovec, Klic, 1978, barvna jedkanica in akvatint

kultura

Mednarodni internetni fotografski natečaj

»Moja nenavadna Slovenija«

Vsi praznujemo rojstne dneve in če je obletnica okrogla, jih praznujemo kar vse leto. Slovenci, ki živimo v tujini, praznujemo dvajseto obletnico samostojnosti Republike Slovenije na različne načine.

Dr. Eva Dimčovski, Ženeva dločila sem se, da s pomočjo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravim internetni fotografski natečaj z naslovom »Moja nenavadna Slovenija«, ki bo svetu pokazal, kako lepa in raznolika je naša Slovenija. Namen natečaja je bil odkriti Slovenijo z novega vidika in objaviti na spletni strani fotografije nenavadne Slovenije, kot so jo videli fotografi z vsega sveta. Zakaj fotografski natečaj? Fotografija je univerzalni jezik, tako kot sta tudi glasba in likovna umetnost. Dovoljuje nam, da ovekovečimo trenutek. Z njo lahko komuniciramo in razumemo svet, ki nas obkroža, s pomočjo interneta pa jo lahko hitro pokažemo drugim. Natečaj je potekal od 18. julija do 18. septembra. V žiriji so bili dr. Eva Dimčovski, Frank Gatta, Lučka Koščak, Jasna Reginato, Pavla Suermondt in Li Weingerl. Od 19. septembra do 2. oktobra pa so lahko svoj glas oddali tudi obiskovalci spletne strani. Rezultati so objavljeni na spletni strani www.nenavadnaslovenija.ch od 6. oktobra naprej.

Boštjan Peterka, Mliln na Muri

Odziv na natečaj je bil neverjeten. Pričakovali smo 200 fotografij, do zaključka pa smo jih dobili 307! Prispele so iz več kot 30 držav, od Slovenije do Avstralije, čez Švico, Anglijo, Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Ameriko, Argentino, Nizozemsko, Madžarsko, Francijo, Makedonijo, Srbijo. Spletno stran so gledali po vsem svetu, tako da lahko dodam še celo vrsto drugih držav, iz katerih so obiskovalci glasovali ali samo

občudovali fotografije: Portugalsko, Dansko, Latvijo, Ukrajino, Kanado, Bosno in Hercegovino, Grčijo, Kitajsko, Belgijo, Nemčijo, Angolijo, Irak, Poljsko. Sedaj pa še nekaj o zmagovalcih. Žirija je imela neverjetno dosti dela in odločitev ni bila lahka. Da so okusi različni, nam pove že podatek, da smo izbrali 63 slik od 307 predstavljenih. Prvo nagrado 300 CHF je dobil Boštjan Peterka

Knjiga

Slovenija na Nizozemskem Že naslovnica zbornika z gornjim naslovom pove, da gre za predstavitev najrazličnejših vezi med obema državama. Poleg številnih osebnosti – Slovencev in Nizozemcev – je predstavljenih več podjetij, umetniških del, skupnih projektov in podobno, ki pomenijo most med Slovenijo in Nizozemsko. Avtor, sedanji veleposlanik Republike Slovenije mag. Leon Marc, jih srečuje in najde med svojimi številnimi delovnimi, pa tudi zasebnimi obiski po tukajšnjih provincah. Rdeča nit življenjskih zgodb posameznikov in pripovedi o »bilateralnih« uspehih so za obe

deželi značilne vrednote: trdo delo, zvestoba, iskrenost in optimizem, ki so trdna osnova njunega sodelovanja. Slikovita, dvojezična »kronika« preteklih, še bolj pa sedanjih povezav je v prvi vrsti namenjena Nizozemcem, avtor jo imenuje »korak dlje v krepitvi prepoznavnosti Slovenije tukaj«. S pomočjo sponzorjev so natisnili 500 izvodov, ki hitro pohajajo. Na spletni strani veleposlaništva v Haagu jo je mogoče najti pod povezavo »Slovenska skupnost«. Izvod knjige na vpogled pa ostaja tudi v tukaj osrednji, Kraljevi knjižnici v Haagu. (M. D. M.)

za sliko »Mlin na Muri«, ki je bila žiriji najbolj vseč. Druga nagrada v vrednosti 200 CHF gre »Lačnemu konju« Rade Bakračeviča, tretja, 100 CHF, pa je pripadla Janu Zajcu za Sorško polje. Izbirali so tudi obiskovalci spletne strani: tri enakovredne nagrade po 100 CHF. Oddanih glasov je bilo 1134. Prvo mesto je dobila slika Davida Dobnika, »Lovljenje sonca«, nagrada za zmagovalca med ocenjevalci - izžrebana izmed tistih, ki so glasovali za zmagovalca - pa je pripadla Ninu Fijačku. Nagrajene slike, ki so jih izbrali žirija in obiskovalci spletne strani, bodo tiskane na trdi podlagi in prvič predstavljene na novoletni večerji Stalnega predstavništva RS pri OZN v Ženevi ter tudi na novoletni večerji Združenja ženevskih Slovencev konec novembra 2011. Fotografije bodo zatem gostovale na veleposlaništvih, Stalnih predstavništvih in drugih združenjih Slovencev po svetu. Še enkrat bravo in hvala vsem, znanim in neznanim, ki so projekt podprli.

KULTURA

Kulturni kažipot Razstava

Sejem

Miran Kambič: Arhitektura v fotografiji

Ljubljanska vinska pot

od 4. 10. do 1. 12., Park Tivoli, Ljubljana

Na prireditvi Ljubljanska vinska pot, ki zaznamuje ljudsko tradicijo martinovanja, ko se mošt spremeni v vino, se na stojnicah pred gostinskimi lokali v starem mestnem jedru predstavljajo mlada vina in tradicionalne slovenske jedi. Slovenija je dežela dobrih vin, ki jih odlikujejo zlasti izrazito naravni okusi. Čeprav bližnja okolica Ljubljane ni vinorodna, mesto kot tradicionalno trgovsko središče, ki povezuje bližnje slovenske vinorodne pokrajine, nosi mednaroden naziv “mesto vina in trte.” Tradicionalna prireditev Ljubljanska vinska pot ob bregovih reke Ljubljanice v središču Ljubljane predstavlja ponudbo slovenskih vinarjev z vseh vinorodnih območij v državi. Poleg vin se predstavljajo tudi tradicionalne slovenske jedi. Prireditev ponuja priložnost, da vina in jedi poskusite ter jih kupite po ugodnih cenah, ob spremljevalnem programu z godbami na pihala in folklornimi nastopi pa doživite nekaj utrinkov iz slovenske kulturne dediščine. V primeru slabega vremena bo prireditev potekala v šotoru.

Na razstavi na prostem je na ogled 116 posnetkov secesijske arhitekturne dediščine v Ljubljani. Miran Kambič (rojen leta 1965), po izobrazbi arhitekt, se je v svojem fotografskem ustvarjanju specializiral za arhitekturno fotografijo. Svoje fotografije redno objavlja v domačih in tujih strokovnih revijah.

Geološka vitrina četrtletja: Rajski vrtovi Snežnika od 4. 10. do 30. 12., Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana Razstava predstavlja biotsko pestrost v širšem območju Snežnika, biotsko pestrost ekosistemov in vrst od vrha Snežnika, skozi gozdove in suha kraška travišča v podzemlje.

5. bienale vidnih sporočil Slovenije od 25. 10. do 26. 11., Narodna galerija, Ljubljana Bienale vidnih sporočil Slovenije je namenjen pregledu ustvarjalnosti na področju grafičnega oblikovanja in predstavitvi najboljših dosežkov. Na pregledni razstavi so na ogled najboljša dela grafičnega oblikovanja na Slovenskem v obdobju 2009-2011. Fundacija Brumen, ki organizira bienale, si je kot poslanstvo zadala promocijo mlade stroke in vzpostavitev kriterijev odličnosti na področju grafičnega oblikovanja v Sloveniji. Ob odprtju razstave najboljši grafični oblikovalci po izboru mednarodne strokovne komisije prejmejo Brumnova odličja, najvišja stanovska priznanja v Sloveniji.

Barbie & Lego razstava od 23. 11. do 27. 11., Gospodarsko razstavišče, Ljubljana Lutka Barbie in Lego kocka sta najbolj uspešni in med otroci najbolj priljubljeni igrači na svetu. Razstava je namenjena celi družini, saj večina staršev ravno ti dve igrači najbolj pogosto kupuje svojim najmlajšim, nekateri obiskovalci pa na razstavi najdejo svojo ljubljeno Barbie iz otroštva in občudujejo njeno neverjetno vsestranskost.

5. 11., Staro mestno jedro, Ljubljana

izbrala Maja Kaplan

jesenski kulturni utrip Ljubljane. V osrednjem tekmovalnem sklopu Perspektive za nagrado vodomec tekmujejo filmi novih režiserjev. Poleg tega se filmi na festivalu potegujejo še za nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, nagrado občinstva Zmaj in nagrado za najboljši kratki film. Festivalski spored med ostalim spremljajo številni pogovori z režiserji in drugimi filmskimi ustvarjalci.

14. slovenski festival vin in 4. festival kulinarike od 17. 11. do 18. 11., Hotel Slon in Grand hotel Union Executive Na tradicionalnem Slovenskem festivalu vin se bodo z vinskimi vzorci predstavili vrhunski slovenski vinarji in vinogradniki, gostovali pa bodo tudi vinarji iz tujine. Festival spremljajo izobraževalni program, vodene degustacije, predavanja in delavnice. Festival kulinarike, ki bo potekal hkrati s tradicionalnim festivalom vin, ga bo dopolnil s pokušino kulinaričnih dobrot. Na njem se predstavljajo izbrani slovenski in tuji proizvajalci s ponudbo sirov, pršutov in drugih suhomestnatih proizvodov, olj, kruha, kisa, medu, tartufov, čokolad idr.

Koncert

Elton John 11. 11., Športna dvorana Stožice, Ljubljana

27. slovenski knjižni sejem od 23. 11. do 27. 11., Cankarjev dom, Ljubljana Na sejmu se predstavljajo knjižne novosti slovenskih založb. Spremljajo ga razstava, debatna kavarna, založniška akademija, programa Strokovni ter Šolski knjigosled, forum za obiskovalce in razglasitve letošnjih nagrajencev.

Festival

LIFFe - 22. ljubljanski mednarodni filmski festival od 9. 11. do 20. 11., Ljubljana Festival LIFFe z aktualnimi najbolj kakovostnimi filmi evropske in svetovne produkcije popestri

Sir Elton John, eden najuspešnejših glasbenih zvezdnikov vseh časov, po štirih desetletjih kariere še vedno slovi po energičnih koncertih. Elton John je od leta 1967, ko je pričel sodelovati s piscem pesmi Berniejem Taupinom, posnel več kot 30 plošč in nanizal številne uspešnice. Med največjimi so I’m Still Standing, Don’t Go Breaking My Heart, Nikita, Sacrifice, Goodbye Yellow Brick Road, Sorry Seems To Be The Hardest ter Candle in the Wind, ki jo je leta 1997 posvetil pokojni princesi Diani. Leta 2008 ga je glasbena revija Billboard razglasila za najuspešnejšega moškega solo izvajalca vseh časov. Med vsemi izvajalci se je uvrstil na tretje mesto, za The Beatles in Madonno.

SPOZNAJMO SE

Slovenski glas v Argentini

Ponosni na vsako oddajo posebej

Čeprav dvojezična, je Okence v Slovenijo predvsem slovenska radijska oddaja v argentinskem Buenos Airesu, saj slovenskim rojakom, vse bolj pa tudi drugim skupnostim prinaša informacije in glasbo iz Slovenije. Blanka Markovič Kocen

Na fotografiji z leve: Marjana Pirc, Ana Ličen, Mirko Vasle, Nestor Stocca in Betty Miklavc.

Poslušajo nas predvsem Slovenci, vse bolj pa tudi člani drugih skupnosti, ki živijo v Argentini, in tudi domačini. 20

ddajo Slovenski kotiček v Argentini je leta 1987 ustanovil Albert Čuk, ki jo je vse do svoje smrti, februarja 1993, tudi vodil, kot Okence v Slovenijo pa so jo nadaljevali njegovi sodelavci. V vseh letih so jo predvajali na najpomembnejših argentinskih radijskih postajah, posebno priljubljeno pa je še danes sobotno oglašanje Tatiane Willenpart, poročevalke iz Slovenije, ki rojake v Argentini obširno seznani z dogajanjem v Sloveniji, medtem ko drugi radijski sodelavci pripravljajo prispevke o delovanju Slovencev v Argentini. V oddaji seveda ne manjka slovenske glasbe! »Naša ekipa šteje šest ljudi,« pojasnjuje Mirko Vasle, ki skupaj z Ano Ličen ureja Okence. Ustvarjalci, vsi Argentinci, sinovi in hčere slovenskih staršev, delajo brezplačno, in to že polnih 24 let. Vsi so novinarji, samouki, nekateri imajo novinarske

izkušnje iz drugih medijev. »Poleg urednice Ane Ličen in poročevalke iz Slovenije Tatiane Willenpart je pomočnica v studiu Marjana Pirc, pri telefonih pa Betty Miklavc in Nestor Stocca,« pove Vasle. »Seveda smo vsi dolgoletni prijatelji, Nestor in Betty ki sta se spoznala na radiu, sta danes srečen zakonski par.« Oddaja poteka ob sobotah, med 13.00 in 14.00 uro, v slovenščini in španščini, poslušati jo je mogoče tudi v živo po internetu, kjer so na voljo tudi vse informacije o oddaji. »Program začnemo s predstavitvijo, potem napravimo intervjuje, sledi neposredno poročanje iz Ljubljane,« pove sogovornik. Tudi kultura ima svoj prostor v oddaji. Kar pet let so obravnavali slovensko slovstvo, iz prispevkov na to temo pa je nastala knjiga “Kratka zgodovina slovenskega slovstva”, prvo literarno delo, ki obravnava slo-

vensko slovstvo v španskem jeziku. Zadnja leta v kulturnem delu obravnavajo slovenske znanstvenike. Oglase različnih slovenskih ustanov in novice, ki jih dobijo iz slovenskih medijev, prepletajo s slovensko glasbo, tako narodnozabavno kot sodobno, in zborovskim petjem v številnih različicah. »Poslušajo nas predvsem Slovenci, vse bolj pa tudi člani drugih skupnosti, ki živijo v Argentini, in tudi domačini,« pravi urednik. »Ponosni smo na vsako oddajo posebej, ker se moramo za vsako temeljito pripraviti. Izjemno veseli pa smo tudi odlikovanj, ki smo jih dobili, in jih objavljamo na naši spletni strani v rubriki Odlikovanja.« Oddaja Okence v Slovenijo ima predvsem informativni značaj, Mirko Vasle pa kot urednik skrbi, da je temeljito pripravljena. »V desetminutnih intervjujih skušam od sogovornika izvleči čimveč informacij. Če se pogovarjava v slovenskem jeziku, na koncu pripravim kratek povzetek v španščini. Seveda moram goste poiskati in z njimi navezati stik. Poleg informativnega skrbim tudi za kulturni del oddaje, za katerega zbiram material in ga prevajam v španščino. Za glasbo skrbi Ana Ličen,« delo na radiu opisuje Vasle in dodaja: »Čeprav je oddaja dvojezična, mislim, da je to slovenska radijska ura, saj je v celoti posvečena promociji Republike Slovenije.« Radijska oddaja se financira predvsem prek razpisov Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, nekaj sponzorjev pa imajo tudi v Argentini. Stike imajo tudi s slovenskimi mediji, predvsem pa z novinarji. »Kadar kaj potrebujemo, jih pokličemo in nam vedno priskočijo na pomoč,« poudarja sogovornik, ki je prepričan, da ima radio kot medij lepo prihodnost, saj je dostopen tudi prek interneta, ki ga ljudje vse bolj uporabljajo.

SPOZNAJMO SE

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu

Slovenstvo tudi v ledinskih in hišnih imenih

S serijo člankov, ki jo začenjamo v Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu, bomo na kratko in na poljuden način predstavili znanstveno-raziskovalne ustanove Slovencev v zamejstvu, s čimer želimo prispevati k oblikovanju skupnega slovenskega znanstvenega prostora. Tomaž Štefe

Začetki inštituta

Začetki Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik segajo v leto 1983, ko je bil pri Krščanski kulturni zvezi ustanovljen etnološki oddelek. Formalno je bil inštitut ustanovljen leta 1992 in od leta 1994 naprej deluje kot samostojna znanstveno-raziskovalna ustanova. Od leta 1997 ga vodi etnologinja in slovenistka mag. Martina Piko – Rustia, ki ji pri delu poleg tajnice pomaga še etnologinja Uši Sereinig. To pomeni, da so na tem inštitutu stalno zaposlene tri osebe, od tega ena s polovičnim delovnim časom. S tem smo že pri eni od temeljnih značilnosti zamejskih raziskovalnih ustanov, namreč pri njihovi majhnosti, kar pa z vidika učinkovitosti ni velika ovira, saj vse intenzivno sodelujejo z raziskovalnimi organizacijami v matični državi. To sodelovanje se je še posebej razmahnilo po letu 1998, ko je ministrstvo za znanost in tehnologijo omogočilo tudi tujim pravnim osebam vpis v evidenco raziskovalnih organizacij, kar tudi tem ustanovam omogoča kandidiranje na razpisih Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Tudi »naš« inštitut intenzivno sodeluje z Geografskim inštitutom Antona Melika pri ZRC SAZU, Inštitutom za narodopisna vprašanja in drugimi.

Projekti

Od pomembnejših projektov, ki jih je samostojno ali v sodelovanju izvajal inštitut Urban Jarnik je treba omeniti projekt Slovenska folklora na Koroškem, ki ga je inštitut samostojno izvajal tri leta. Projekta

Mag. Martina Piko – Rustia

Varovanje in inventarizacija kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu in projekt Strategija Republike Slovenije za oblikovanje skupnega slovenskega prostora sta potekala v okviru projekta CRP Konkurenčnost Slovenije. Po letu 2005, potem ko je bila sprejeta Unescova konvencija o varovanju nesnovne dediščine, ki sta jo ratificirali tudi Slovenija in Avstrija, se inštitut intenzivno posveča temu področju. Vodja inštituta se je zato povezala z znanstveno raziskovalnimi centri pri SAZU, ki so izvajalci teh projektov. Med temi je treba omeniti projekt Register nesnovne

dediščine, ki vključuje tudi nesnovno dediščino Slovencev zunaj meja Republike Slovenije, v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem, pri čemer bo ta dediščina vpisana v register nesnovne dediščine držav, v katerih Slovenci živijo.

Slovenska ledinska in hišna imena

Opogumljeni z Unescovo konvencijo o varovanju nesnovne dediščine in ob skoraj soglasni podpori s strani avstrijskih in tudi nemških medijev, se je evidentiranje slovenskih ledinskih in hišnih imen sprevrglo v pravo gibanje, v katerega se vključujejo

tudi tisti Korošci, ki so že ponemčeni in to povsem prostovoljno. Pri zbiranju gradiva sodelujejo tudi študentje etnologije in kulturne antropologije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri teh imenih gre pravzaprav za osnovne delce, najnižjo raven poimenovanja delov prostora in človekove navzočnosti v njem. V našem primeru so to hkrati tudi dokazi prvobitne navzočnosti Slovencev v tem prostoru. Da gre pri tem za izjemno kulturno bogastvo, ni treba posebej poudarjati in verjetno je prav to tisto, kar preseneča tudi same Korošce. Upati je, da se bo čim več dokumentiranega gradiva ohranilo tudi v živi rabi. Ker gre za prostorske enote, je bolj ali manj logično, da želijo to prikazati tudi na kartah. Začelo se je z objavo karte za občino Kotmara vas leta 2008, ki jo je izdalo društvo Gorjanci, nadaljuje pa se tudi v drugih koroških občinah. Za občini Sele in Šmarjeta v Rožu sta karti že stiskani, za Škofiče in Žitaro vas pa so v pripravi. Kot pravi Martina Piko – Rustia, potekajo dela povsod v Rožu, v Zilji in Podjuni pa so še bolj na začetku. Inštitut Urban Jarnik se vključuje tudi v evropske projekte in kot projektni partner sodeluje v projektu Biseri naše kulturne krajine. Poleg tega je inštitut vstopil v projekt na temo dvo- in večjezičnost v družini, ki namenja pozornost tistim družinam, v katerih poleg slovenskega jezika govorijo tudi nemški ali kateri drug jezik. V ta namen so izdali tudi simpatični priročnik z naslovom 12 spodbud za sožitje v družini.

NE PREZRITE

Rodoslovje

Kratka kategorizacija rodoslovcev

V dosedanjih nadaljevanjih smo na rodoslovje skušali gledati bolj z resne plati. Čas je, da na svojo dejavnost pogledamo z nekaj humorja.

Peter Hawlina redstavljamo, kako bi se dalo rodoslovce razvrščati po različnih merilih. Na primer: • na ljubitelje in strokovnjake, • začetnike in izkušene, • delujoče za lasten namen, in tiste, ki delajo po naročilu in za plačilo, • na tiste, ki ne morejo brez računalnika, in one, ki ne znajo z njim, • tiste, ki jih zanimanje za rodoslovje popade trenutno, in druge, ki mu vedno ostanejo zvesti, • tiste, ki se zanimajo samo za »plavo kri«, in one, ki se ne ozirajo na stan in pomembnost prednikov ali raziskovanih oseb, • tiste, ki za nazaj in za naprej raziskujejo samo moško linijo, in druge, ki se ne omejijo na priimek, • tiste, ki jim zadošča ime in priimek, in one, ki se zadovoljijo šele s popolnimi podatki. Sami boste verjetno našli še kakšno možnost razvrščanja. Nekoliko natančneje bi jih lahko ločevali tudi po posameznih osebnih značilnostih. • Taki, ki bi želeli sebi in vsem drugim zagrniti zaveso pred preteklostjo, ki jo odgrinjajo rodoslovne raziskave. Teh je zelo malo. • Malo je tudi tistih, ki jih rodovnik prav nič ne zanima. • Največ je tistih, ki jih to sicer zanima, o sorodstvu zelo veliko vedo, redko pa svoje vedenje prenesejo na papir in ga s tem ohranijo potomcem. • Približno en odstotek je takih, ki si vzamejo čas in svoje poznavanje dokumentirajo. • Samo en odstotek slednjih je takih, ki se lotijo temeljitejših raziskav. Navidezne ovire jih pri delu še podžigajo. • Iz omenjene skupine se nekateri dvignejo na še višjo raven. Ta zahteva vsaj delno poznavanje številnih področij, ki jih sicer obravnavajo zgodovinske, geografske, etnografske, sociološke, antropološke in še marsikatere druge vede.

Po tem uvodu, ki morda naredi resen vtis, smo dovolj ogreti, da si ogledamo še naslednjega. Kategorije so namenoma izbrane s pojmi, ki se končajo na »-ač«. Ta končnica besedam največkrat prida nekoliko slabšalen pomen, podobno kot tiste, ki se končajo na »-uh«. Poznavalci bomo košček sebe našli v skoraj vsaki od navedenih kategorij. • Sanjač. Neprestano sanjari o tem, kaj vse bo naredil. V sanjah se mu vse prikazuje veliko lepše, kot je v resnici. Zato raje ostane pri sanjah. • Mečkač je podoben sanjaču. Sicer se je sprijaznil z ugotovitvijo, da življenje niso sanje, ne more pa se lotiti dela. • Nergač, ki razloge za svoje odlašanje z delom zvrača na številne neutemeljene ovire, je podoben mečkaču. • Čvekač. Ta je sicer nekaj malega zapisal na papir, še veliko večje ima načrte. Že zapisano razkazuje naokrog kot babice fotografije svojih vnučkov in išče priložnost, da bi sogovornika dolgočasil z

dolgoveznimi pripovedmi o svojem rodu, ki da je neposredno povezan z bizantinskim dvorom. • Bahač naredi ali še raje naroči rodovnik zato, da se z njim ponaša. Če ne gre drugače, si ga izmisli. • Berač prosjači od vrat do vrat in neredko priberači prave poslastice. Tako pridobljenega pogosto ni pripravljen deliti z drugimi, niti s tistim, ki ga je obdaroval. Ne zaveda se, da je informacija dobrina, ki na vrednosti pridobi, če jo damo od sebe, sami pa pri tem nič ne izgubimo. Če jo zapiramo, se skisa, splesni in zgnije. Če jo odpremo, oživi in se razrase. • Gostač se pusti gostiti ob tuji mizi, sam ne zna sodelovati. • Hlastač nabira vse, kar mu pride pod roko. Ne ozira se na kakovost podatkov. Zbrano gradivo je neurejeno, zato nepregledno in največkrat malo vredno. • Skakač skače od ene raziskave k drugi. Nobene ne obdela temeljito, o vsaki pa bi hotel imeti v razpravi glavno besedo.

• Kovač ali klepač kuje in kleplje. Svoje izdelke obeša na stene kot histerična gospodinja svoje gobeline. • Garač bi prevzel vsako delo. Raziskoval bi zase in za vsakogar. Komaj čaka na novo priložnost, da se zakoplje v delo. Rezultate razdaja brez plačila. • Skrivač je tisti garač, ki rezultate svojega dela občuduje sam in jih ne želi pokazati nikomur. Za to ima največkrat neutemeljen razlog. Včasih gre za to, da drugi, po njegovem mnenju, tega ne zaslužijo, večkrat pa ne želi odkriti sorodstvenih zvez, ki se jih sramuje. • Uživač bi lahko rekli tistemu, ki so mu raziskave pravi užitek. Ni mu žal časa, naporov in sredstev. Svoje rezultate je pripravljen brez zadržkov posredovati komurkoli. • Orač je tisti, ki zna orati ledino. Pri delu odkriva nove načine in možnosti za raziskovalno delo. Je inovator. Vzdevkov na »-ač« bi se še našlo. Če se vam ljubi, jih kar dodajte.

IZOBRAŽEVANJE in znanost

Jernej Barbič

Slovenski Mark Zukerberg? Slovenskega znanstvenika, matematika in računalničarja Jerneja Barbiča je ugledna ameriška revija MIT Technology Review uvrstila med 35 najuglednejših inovatorjev, mlajših od 35 let. Blanka Markovič Kocen

4-letni Barbič, doma iz Mosta na Soči, je v desetih letih prehodil pot od diplomanta matematike v Ljubljani do mednarodno uveljavljenega znanstvenika. Doktoriral je na Carnegie Mellon University in bil nato med 400 kandidati izbran za rednega profesorja na južnokalifornijski univerzi v Los Angelesu. Z njim smo se pogovarjali prek elektronske pošte. Zakaj ste se po diplomi na slovenski univerzi odločili za študij v Ameriki? Kakšne informacije, priporočila ste imeli in od kod? V Sloveniji sem na dodiplomskem študiju študiral matematiko, podiplomsko pa sem želel študirati računalništvo. Taka kombinacija v Sloveniji takrat ni bila zelo pogosta in tudi ne enostavno izvedljiva, zato je bila tujina najboljša izbira. Priporočila sem prejel od svojih profesorjev s študija matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, marsikaj pa sem poiskal sam, na internetu.

računalništva. Naučili smo se vse pomembne algoritme, vsa pomembnejša orodja, postali smo odlični programerji, zraven pa prebrali še goro vrhunskih raziskovalnih člankov in jih tudi sami začeli pisati. Ves čas smo bili in smo še vedno na tekočem z vsem pomembnim v računalništvu. Moji sošolci so danes vodilni kadri v visokotehnoloških podjetjih v ZDA. V Sloveniji je podiplomski študij veliko manj intenziven. Ima pa slovenski podiplomski študij prednost pri uvrstitvi na splošno družbeno lestvico. V ZDA so namreč študenti, tudi podiplomski, slabo plačani (če sploh). To mi ni všeč.

Dr. Jernej Barbič: »Na moji univerzi je bil študij zelo obsežen in zelo kvaliteten. Postali smo vrhunski strokovnjaki za računalništvo, lahko bi se temu reklo, prva liga računalništva.«

Kaj vas je pritegnilo k računalništvu? Računalništvo je izredno lepa veda, ki je povrh vsega še izjemno praktično uporabna. Vedno sem imel rad računalništvo, enako kot matematiko.

Ali se vaši kolegi iz Slovenije kdaj obrnejo na vas, imate stike z njimi? Da, občasno me povabijo na predavanja v Slovenijo, kjer pa moje raziskovalno področje trenutno ni zelo razvito, tako da z raziskovalci v Sloveniji po strokovni plati težje sodelujem. Ni pa nujno, da bo to vedno tako.

Kako ocenjujete desetletje svojega bivanja v Ameriki - ali je bila vaša odločitev pravilna? Moja odločitev je bila pravilna in bi se še enkrat enako odločil.

Kaj vam osebno pomeni sijajna uvrstitev revije MIT Technology Review med 35 najboljših mladih inovatorjev? Kaj bo to priznanje pomenilo za razvoj vaše kariere? Pomeni mi seveda zelo veliko. Za kariero je to plus, zelo verjetno pomeni hitrejše napredovanje v službi.

Kako se podiplomski študij v Ameriki razlikuje od slovenskega? V ZDA je več kot 100 univerz, kjer je možno študirati računalništvo, zato odgovora ni mogoče posplošiti na celotne ZDA. Na moji univerzi je bil študij zelo obsežen in zelo kvaliteten. Postali smo vrhunski strokovnjaki za računalništvo, lahko bi se temu reklo, prva liga

Ali nam lahko na preprost način predstavite nagrajeno inovacijo? Vse v naravi je možno opisati z enačbami fizike in matematike, bodisi žuborenje potoka, upogibanje dreves v vetru, rojstvo novih galaksij, nihanje delnic na borzi ali gibanje oblačil manekenke med modno revijo. Nekatere enačbe so sicer še neznane, vendar za mnoge

sisteme teoretično zelo dobro vemo, kako jih modelirati. Problem pa nastopi, ko je treba te enačbe rešiti v praksi. Narava je zelo kompleksna in za rešitev so potrebni zelo hitri in dragi računalniki. Moja inovacija omogoča, da lahko približno rešitev izračunamo bistveno hitreje kot sicer, tudi do več tisočkrat hitreje.

vložiti veliko truda, da se odlično pripraviš. Biti moraš potrpežljiv in človeški do študentov. Vlagati moraš čas, biti moraš prisoten na govorilnih urah, odgovarjati na elektronska sporočila, tudi na neprijetna vprašanja, ki jih v ZDA ni malo. Vse to študenti seveda začutijo in tudi ustrezno vračajo.

Kako oziroma kje jo boste lahko praktično uporabili, morda unovčili? Koliko pa je (v materialnem smislu) vreden tak dosežek? Metoda je uporabna v medicini, strojništvu, računalniških igrah, filmski umetnosti in še marsikje. Osebno od tega sicer ne bom prejel nobenih posebnih dohodkov, saj sem profesor in nimam časa za razvijanje lastnega podjetja. Bodo pa moje ideje, upam, v praksi uporabila različna podjetja. Prav nič me namreč ne moti, če neko podjetje z mojo inovacijo veliko zasluži. Taka praktična uporaba v ZDA namreč za vsakega profesorja pomeni veliko priznanje, ki v marsičem precej olajša kariero in napredovanje.

Ali je med vašimi študenti tudi kak Slovenec? Ne, do sedaj še nisem imel nobenega rojaka med študenti. Upam pa, da se bo vendarle kje kakšen našel.

Dosegli ste vse in več, kot je pri vaši starosti običajno. Kako se razumete s študenti? Kaj je za vas ključnega pomena pri podajanju znanja in izkušenj? S študenti na univerzi se odlično razumem. Za svoje učenje sem od njih prejel izredno visoko oceno, kar je, seveda, laskavo priznanje. Ključnega pomena za podajanje znanja pa je, da v prvi vrsti snov brezhibno obvladaš. Potem moraš

Ob kakšnih priložnostih se vračate v Slovenijo? Kadar mi urnik to omogoča. Nimam nekega rednega termina. Običajno pridem zgodaj poleti in jeseni. Za novo leto pa največkrat delam, ker imam vsako leto zgodaj v januarju rok za oddajo raziskovalnega članka. Kakšni so vaši cilji v znanosti? Rad rešujem praktične probleme, največ mi pomeni tisto, kar dejansko spreminja svet na bolje. Pri ciljih se držim slogana “Better computers for better people.”

Opravičilo: V oktobrski številki revije smo pomotoma zamenjali podpisa k slikam sodelavk Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Na sliki zgoraj je Mihaela Knez, vodja Mladinskega programa, spodaj pa Branka Gradišar, vodja programa Tečaji slovenščine. Za napako se opravičujemo. Uredništvo

MLADI

Mojca Cuznar Aschbacher: od smučarije do gostinstva

Z gostinstvom se da preživeti!

Tako pravi nekdanja slovenska smučarka Mojca Cuznar Aschbacher ki je prepričana, da sta ji gostinstvo in turizem pisana na kožo. Blanka Markovič Kocen

Mojca Cuznar Aschbacher: »Brez ‘kasnudla’ ni poroke s Korošcem.«

o sedmih letih treniranja alpskega smučanja in končani osnovni šoli se je Mateja odločila vpisati se na Srednjo ekonomsko in turistično šolo v Radovljici, smer ekonomski tehnik. V tistem času je prenehala tekmovati, saj je bila, kot pove, šesta v skupnem seštevku po letniku in to ni bilo dovolj za uvrstitev v slovensko reprezentanco. »Po končani srednji šoli sem opravila pripravništvo in se vpisala na študij ekonomije. Kmalu sem prejela ponudbo za delo smučarskega učitelja na Koroškem, natančneje v St.Oswaldu/Bad Kleinkircheim,« pravi sogovornica in dodaja, da je v Avstriji že takrat primanjkovalo smučarskih učiteljev, ki bi govorili slovensko, hrvaško in italijansko. »Ponudbo sem sprejela in tako prišla v Avstrijo, kjer sem tretje leto spoznala moža, tudi smučarskega učitelja in nekdanjega tekmovalca.« Mateja si nikdar ni mislila, da si bo z gostinstvom služila kruh. Le kot dijakinja si je med poletnimi počitnicami našla delo v gostinstvu.

V gostilni vsi delajo vse

Le z učinkovito medsebojno pomočjo v družinskem podjetju

Karlbad delo teče, je prepričana. »Tast vsako jutro pomolze krave, nareže česen ali čebulo, opere solato ter goste zabava z igranjem harmonike. Mož vsako jutro in del dopoldneva pripravlja kopeli, nato pa se loti vsakršnega dela, da le ne bi gostje predolgo čakali na postrežbo. Jaz dopoldan pomagam tašči v kuhinji, čez dan pa delam v strežbi. Delo v kmečkem turizmu je naporno, saj tedenskim gostom, torej tistim, ki pri nas tudi prenočijo, nudimo poln penzion. Poleg omenjenih pa so tu še dnevni gostje, ki jih je v lepem vremenu kar veliko,« Mateja opisuje svoje delo. V Karlbadu Imajo zelo veliko domačih dnevnih gostov, gostov iz Nemčije, z Nizozemske, avgusta pa jih obišče zelo veliko Italijanov. Sogovornica opaža, da si narodni park Nockberge ogleda vedno več Slovencev in tudi Hrvatov, ki se radi ustavijo tudi pri njih. »V pogovoru z gosti pogosto izvem, da veliko avstrijskih Korošcev govori slovensko, kar me še posebej veseli,« pravi.

Posebna ponudba

Kljub napornemu delu in malo prostemu času se s takšnim gostinstvom, s kakršnim se ukvarjajo As-

chbacherjevi, da preživeti. »V mislih imam predvsem ponudbo tradicionalne koroške hrane z možnostjo kopanja v kopeli s segretimi kamni. Od tega je mogoče dobro živeti. Vsaj zaenkrat je tako in upamo, da nam bo šlo tako dobro tudi v prihodnje,« je optimistična Mateja. »Pripravljamo tradicionalno koroško hrano – kruhove cmoke, sirove oz. skutne cmoke, svinjsko pečenko, srnjakov golaž, mesne cmoke s kislim zeljem, divjačinsko pečenko s kruhovimi cmoki in z rdečim zeljem … Slovenskih specialitet zaenkrat še ne promoviramo, saj gre za staro gostilno, ki slovi po avstrijski domači hrani.« Mateja se je naučila kuhati v Avstriji, največ seveda od tašče. »Danes znam skuhati skorajda vse, sem pa kljub temu vesela, da je v kuhinji »glavna« tašča in ji samo pomagam. »Pripraviti znam tudi ‘kasnudel’ − koroške skutne cmoke, saj običaj zahteva, da se dekle sme poročiti s Korošcem le, če zna narediti omenjene cmoke,« smeje pove Mateja.

V hribih zadovoljni in nasmejani ljudje

Ker drži, da v hribe zahajajo zadovoljni in nasmejani ljudje, so tudi gostje v Karlbadu prijazni in skromni. »Redko kdaj naletimo na kakšnega bolj zahtevnega, pedantnega gosta. Sem ter tja se zgodi, da kdo od gostov ne more verjeti, da v celi hiši nimamo električne energije. Zdi se jim skoraj nemogoče, da lahko živimo tudi brez elektrike.« V času, ko imata otroka šolo oziroma vrtec, Mateja vstaja ob 6.30, pripravi zajtrk in nato sina odpelje v vrtec, hčerka pa gre ob 7.20 na šolski avtobus. Skoraj vsak dan mora po nakupih, saj v gostilni vedno potrebujejo sveže izdelke. Potem se odpelje proti Karlbadu, ki je 45 km oddaljen od St. Petra pri Bad Kleinkircheimu, kjer stanujejo. Ko pride v Karlbad, jo najprej čaka delo v kuhinji, nato pa v strežbi. Ob 15.30

se njena »služba« v gostilni konča, saj sta otroka lahko v podaljšanem bivanju največ do 16.30. »Glede na to, da ima Letizia vsak drugi dan različne popoldanske dejavnosti, smo doma šele proti večeru,« Mateja končuje opis svojega delovnega dneva. Med počitnicami pogosto vsi prespijo v Karlbadu, tako da se dan takrat konča šele, ko gredo gostje spat, to pa je okoli polnoči. Pozimi je Matejin delovnik precej podoben prej opisanemu, le da se vsak dan vozi v 15 km oddaljeni St. Oswald, kjer poučuje smučanje in deskanje na snegu. »Dober gostinec mora vsakega gosta, ki prestopi prag gostilne, takoj opaziti. Prav je, da ga sprejme odprtih rok in mu je pripravljen prisluhniti ter ugoditi njegovim željam. Pri nas pa je pomembno tudi to, da kot gostinci z gosti bedimo pozno v noč,« sogovornica odgovarja na vprašanje, kakšne so vrline dobrega gostinca.

Smuči ni postavila v kot

»To je še vedno šport, v katerem resnično uživam,« o smučanju pove Mateja. K sreči to velja tudi za moža in tako vzgajata osemletno hčerko Letizio in štiri leta mlajšega sina Luca. »Oba z možem sva diplomirana državna smučarska učitelja, kar je v Avstriji najvišja stopnja smučarskega učitelja, hkrati pa sva tudi člana koroške demonstratorske vrste,« še izvemo.

Rada bi poučevala slovenščino

»Uf, v življenju se vsak dan učimo, pa še vedno imamo želje, da bi se naučili še česa. A če se navežem na svoj materni jezik, potem si želim, da bi kot Slovenka poučevala tujce (Avstrijce) slovenskega jezika,« nas preseneti sogovornica, ki se zaveda, da bi za tovrstno delo morala opraviti kako izobraževanje oziroma izpit. »Morda pa se mi bo kdaj ponudila tudi ta priložnost in upam, da jo bom lahko izkoristila!«

med nami

Slovenska izseljenska matica

Obiski, ki razveseljujejo in združujejo Gostovanja slovenskih kulturnih skupin – 1. del

Ajda Rogelj združevanju Slovencev na tujem se je vedno izražala spontana želja za ohranitev jezikovne in kulturne dediščine in za povezovanje z narodno matico. Pevska in glasbena tradicija med našimi rojaki je zelo stara. Poleg tega je med Slovenci veliko zanimanja za etnografsko dediščino, za stare šege in običaje, za narodno glasbo, skratka, za vse tisto, kar je v različnih stoletjih predstavljalo slovensko civilizacijo.

Podpora in spodbuda

Za vzpon in uspeh kulturnih skupin so potrebne tudi močne organizacije. Slovenska izseljenska matica kot osrednja kulturna ustanova za Slovence po svetu skrbno spremlja vsa prizadevanja, jih spodbuja in podpira v skladu s svojimi zmožnostmi. Vsakoletna množična srečanja izsljencev v raznih krajih Slovenije in številna vabila na prisostvovanje predstavnikov SIM na njihovih prireditvah v domovinah naših izseljencev najzgovorneje pričajo o tem, da si ogromna večina našega izsljenstva želi neposrednega sodelovanja z domovino. Še več! Zgodovina slovenskega izseljenstva neizpodbitno dokazuje, da so se narodna identiteta, jezik in kultura lahko ohranjali in razvijali samo v tistih sredinah, ki so bile živo povezane z matično domovino.

Glasba združuje

Pevski zbori so bili poleg društev za samopomoč prvotna oblika združevanja slovenskih izseljencev. Kot izredno učinkovito sredstvo za samoorganiziranje Slovencev na tujem so se izkazale predvsem turneje narodno-zabavnih ansamblov. Take prireditve so pritegnile največje število naših ljudi na tujem, omogočale so njihovo medsebojno sporazumevanje in nemalokrat rodile željo po organiziranem društvenem življenju. Poleg narodnozabavne glasbe pa so se uveljavljavile tudi folklorne skupine z narodnimi plesi in igrami. Slovenci na tujem so sami začeli sestavljati plesne skupine v narodnih nošah, pevske zbore in druge oblike skupin ter nastopali na številnih krajevnih prireditvah. Že zgodaj, v 50-ih letih prejšnjega stoletja, so začele te skupine gostovati v domovini in tako dobile priložnost predstaviti svoje delovanje tam, od koder izvira njihov rod. Turnejo po Sloveniji je v organizaciji SIM pripravila najmanj po ena večja kulturna skupina na leto. Niso pa gostovali le naši ljudje iz tujine. Tudi veliko število domačih kulturnih skupin je s svojimi nastopi razveseljevalo naše izslejence v njihovih novih domovinah. Praviloma med Slovenci po svetu nastopajo skupine, ki so v Sloveniji že uveljavljene, na primer Slovenski oktet, Ansambel Lojzeta Slaka, Beneški

fantje in drugi. Obiski iz domovine so med izseljenci cenjeni, še posebej, ker se ob tem zavedajo, da jih ne pozabljamo, čeprav so od domovine oddaljeni tisoče kilometrov.

Naši koščki zemlje

Gostovanja slovenskih kulturnih skupin so s svojimi turnejami in nastopi vedno znova dokazovala, kako širok je slovenski kulturni prostor; da ne obsega samo koščka sveta med Dravo in morjem, ampak živi in sega prek meja matične domovine in se širi po mnogih mestih v Evropi

ter daleč prek oceanov, po Severni in Južni Ameriki, vse do daljne Avstralije. Slovenska društva so v vseh deželah naših izseljencev most med obema deželama, med ljudstvi ene in druge države. Prav izseljenci so namreč v mnogih primerih pobudniki za večje kulturno, gospodarsko in tudi politično sodelovanje med staro in novo domovino. (V naslednjih številkah revije bomo nadaljevali predstavitev gostovanj slovenskih kulturnih skupin po različnih kriterijih.)

Prikaz števila gostovanj slovenskih kulturnih skupin iz Slovenije v druge države in iz posameznih držav v Slovenijo. Anglija Argentina Avstralija Avstrija

IZ SLO 4 23 31 12

V SLO 1 28 43 0

SKUPAJ 5 51 74 12

Belgija BIH Brazilija Čile Črna Gora Francija Grčija Hrvaška Kanada Liechtenstein Luxemburg Makedonija Nemčija Nizozemska Srbija Švedska Švica Urugvaj Venezuela ZDA SKUPAJ

35 3 12 1 1 52 1 10 79 2 5 1 71 57 6 25 18 12 0 108 569

7 7 2 0 1 30 0 12 59 0 0 3 31 20 5 17 2 3 2 193 466

42 10 14 1 2 82 1 22 137 2 5 4 102 77 11 42 20 15 2 301 1035

Zgoraj je prikazana tabela s številom sveh gostovanj po državah. Vidimo lahko, da je največje število gostovanj v klasične države slovenskega izseljenstva, kot so ZDA, Kanada in Francija. Zaradi oddaljenosti in s tem povezanih visokih potnih stroškov pa je opazno manjše število gostovanj po izsljenskih državah, kjer je slovenska skupnost močno razvita, kot npr. Argentina in Avstralija. Gostovanje mešanega pevskega zbora Dr. Derč v Chicagu leta 1998

med nami

Svetovni slovenski kongres

Znanstveniki in gospodarstveniki spet doma

Osrednje programske točke letošnje Konference slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije so bili vloga in pomen znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja v gospodarstvu, rdeča nit pa je bila posvečena mednarodnemu letu kemije. Blanka Markovič Kocen

Letošnja konferenca je bila že 23. Vseslovensko srečanje strokovnjakov, ki jih tradicionalno organizira SSK.

vetovni slovenski kongres je letos že sedmič pripravil Konferenco slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije, ki je 12. In 13. oktobra v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije v Ljubljani zbrala cvet slovenske znanosti, tudi tisti del, ki je razpršen

po svetu, a se trudi ohraniti stike in pomagati Sloveniji na omenjenih področjih. Letošnja konferenca je bila že 23. vseslovensko srečanje strokovnjakov, ki jih tradicionalno organizira Kongres, častno pokroviteljstvo pa je prevzela Slovenska akademija znanosti in umetnosti. »Vi, ki ste tukaj, ste naša pot iz

Dr. Boris Pleskovič: »Vzrok te krize je tudi v pomanjkanju poštenosti.«

finančne krize!« je v svojem uvodnem nagovoru med drugim poudaril dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, ki je menil, da je vzrok krize, ki smo ji priča, tudi v pomanjkanju etike, morale in poštenosti. »To pomeni, da za izhod iz te krize ne bo dovolj samo poostren nadzor finančnih institucij ter novi instrumenti ekonomske politike. Potrebne bodo temeljite spremembe na področju etike in morale, tako v obnašanju in dejanjih politikov, kot tudi gospodarstvenikov in drugih, ki so odgovorni za nastalo situacijo.« Dr. Pleskovič je še opozoril, da ne smemo pozabiti na mlade, ki odhajajo na študij v tujino, saj so neprecenljiv vir prenosa izkušenj in znanja v Slovenijo. »Ustvariti moramo konkurenčne pogoje za njihovo vrnitev domov,« je poudaril predsednik SSK. Da gospodarstvo potrebuje boljši red, kot ga imamo danes pri nas, je menil tudi dr. Jože Trontelj, predsed-

nik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je opozoril, da živimo v času, ko vsakdo razume, kako potrebno je ustvarjati dobrine in skrbno gospodariti z njimi. »Želja po dobičku, moči in oblasti nad drugimi ne more biti glavni motiv v človeškem življenju. Družbo prihodnosti bomo morali začeti graditi na drugačnih temeljih,« je poudaril dr. Trontelj. Bolj tematsko usmerjenost konference je v svojem uvodnem nagovoru pozdravil dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je v vseh teh letih, odkar potekajo konference, opazil precejšen napredek. »Po začetnem manjšem zanimanju je danes na konferenci prisotna vsa znanstvena elita,« je med drugim dejal in spomnil, da vlada, ki odhaja, znanosti in Slovencem po svetu kljub gospodarski in finančni krizi ni zmanjševala sredstev. Da letošnja konferenca slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije prihaja v pravem času, je poudaril Miro

med nami

Akad. prof. dr. Boštjan Žekš: »Področji sodelovanja s Slovenci po svetu in znanost sta edini, katerim se v danih gospodarskih in finančnih razmerah ni zmanjševalo sredstev.«

Petek, predsednik Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki je prepričan, da je Slovenija v vseh letih tranzicije in zadnjih letih gospodarske in finančne krize letos dosegla točko, ko se mora strezniti. Ob krizi morale in vrednot ter vsesplošni apatiji je Petek pozval k resnemu premisleku, h kateremu nas lahko napotijo naši rojaki, znanstveniki in podjetniki slovenskega rodu, ki so uspeli v tujini, katerih potencial pa vse premalo izkoriščamo. Strokovni del konference se je začel s predavanjem prof. dr. Ericha Hödla, podpredsednika evropske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil na srečanju deležen velike pozornosti, pred začetkom uvodnega dela pa se je dobro razpoložen zapletel v pogovor z dr. Andrejem Umkom, nekdanjim ministrom za

Dr. Erich Hödl (desno) in dr. Andrej Umek

znanost in tehnologijo in uglednim članom Svetovnega slovenskega kongresa. Dr. Hödl je na konferenci predstavil svoj pogled na področje znanja in inovacijsko konkurenčnost Evropske unije. Po uvodnem so bila predavanja na 7. Konferenci slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije razvrščena na več sklopov, začenši z vlogo in pomenom znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja v gospodarstvu. Sledil je popoldanski sklop o organizaciji znanstvene sfere, pomenu EU integracij in strategije Republike Slovenije, Edita Cetinski Malnar, voditeljica oddaje Prava ideja na TV Slovenija, pa je zvečer spregovorila o raziskovalnem delu slovenskih raziskovalcev in inovatorjev iz sveta in Slovenije. Tik pred začetkom njenega predavanja smo se pogovarjali dr. Nuško Tschammer, Slovenko, zaposleno na univerzi Erlangen v Nürnbergu, na inštitutu za medicinsko kemijo. Predstavila je svoje osnovne raziskave na področju novih učinkovin za zdravljenje depresije in shizofrenije ter Parkinsonove boleni. Te učinkovine delujejo predvsem prek dopaminskih receptorjev, dopamin pa je zelo pomemben prenašalec informacij v možganih. »Kakršnokoli neravnovesje pri prenašanju sporočil lahko privede do bolezni,« je v lepi slovenščini pojasnila simpatična sogovornica. Po njenem mnenju Slovenija na področju medicinske kemije caplja za razvitejšimi evropskimi državami, o tem, kako bi lahko slovenski znanstveniki in strokovnjaki iz tujine pomagali razvoju znanosti v Sloveniji, pa pravi: »Mislim, da je eden od pomembnih vidikov sodelovanje pri skupnih projektih, programih Evropske unije in izmenjavi študentov.« Konferenco slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov ocenjuje kot dobro priložnost srečati slovenske kolege in se z njimi pogo-

Dr. Boris Pleskovič: »Vi, ki ste tukaj, ste naša pot iz finančne krize!«

Dr. Nuška Tschammer: »Slovenija na področju medicinske kemije caplja za razvitejšimi evropskimi državami.«

voriti. »Upam, da bo to v prihodnosti rodilo kakšno sodelovanje,« pravi. Nuška Tschammer v Nürnbergu živi in dela zadnja štiri leta, prej pa je bila ravno toliko časa v ZDA. »V Sloveniji sem imela dve možnosti: ali se odločim za drug poklic ali grem v tujino. Odločila sem se za slednjo,« odgovarja na vprašanje, zakaj se je odločila za znanstveno kariero v tujini. V sklopu predstavitev raziskovalnih del slovenskih raziskovalcev in inovatorjev iz sveta in Slovenije je predaval tudi dr. Sašo Jezernik, ki se je kot bruc znašel na Tehnični univerzi v avstrijskem Gradcu, doktorski študij iz biomedicinskega inženiringa pa nadaljeval na Danskem in ga zaključil v Clevelandu v ZDA. Dr. Jezernik, ki z družino živi v Švici, je tipičen primer bega možganov. Osebno je prepričan, da mladi morajo študirati in si nabirati izkušnje v tujini, potem pa naj se vrnejo domov. To namerava tudi sam storiti, vendar čez nekaj let, ko bosta otroka začela hoditi v šolo. (Izčrpnejši intervju z dr. Jezernikom bomo objavili v naslednji številki Slovenije danes.) Drugi dan konference je bil v celoti posvečen mednarodnemu letu kemije, ki je sicer sopotnica vsakega človeka in to vse življenje. Po besedah dr. Edvarda Kobala, direktorja Slovenske znanstvene fundacije, je leto 2011 posebna priložnost za Republiko Slovenijo, da izdela račun in obračun glede kemijske industrije, kadrov, raziskovalnih in izobraževalnih procesov ter trajnostnega razvoja. Svetovni slovenski kongres je po tradiciji tudi tokrat pripravil zbornik predavanj, ki je bil na voljo vsem udeležencem konference.

Dr. Jože Trontelj: »Želja po dobičku, moči in oblasti nad drugimi ne more biti glavni motiv v človeškem življenju.«

Miro Petek »Slovenija je v vseh letih tranzicije in zadnjih letih gospodarske in finančne krize letos dosegla točko, ko se mora strezniti.«

Dr. Sašo Jezernik: »Imeti moramo dovolj atraktivne mehanizme, procese, podporo, da se ljudje vrnejo.«

MED NAMI

Slovenija v svetu

Razstava tudi v Argentini

Člani okteta Vrtnica iz Nove Gorice so konec oktobra in v začetku novembra Slovencem v Argentini poleg lepe slovenske pesmi in ubranega petja pripeljali bogato razstavo Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije ter gostovali po slovenskih domovih v Buenos Airesu in v Mendozi.

Foto: Ivo Ravnik

Boštjan Kocmur

San Francisco

adnjo oktobrsko soboto so s koncertom in odprtjem razstave počastili 50. obletnico Slomškovega doma iz Ramos Mejije in 20. obletnico samostojne Slovenije. Iz Buenos Airesa pa je razstava potovala na zahod Argentine, v sončno Mendozo, kjer je oktet sodeloval na festivalu Canta pueblo. Ob odprtju razstave, ki jo je z bogatim gradivom slovenskih skupnosti in posameznikov iz sveta postavilo društvo Slovenija v svetu, je prof. Pavlinka Korošec Kocmur opisala duh tistega časa: »Ko pride odločilni trenutek, vsak Slovenec začuti, kaj je njegova naloga. Tako kot so se Slovenci v domovini na plebiscitu množično odločili za slovensko suverenost, so Slovenci v tujini zbirali podpise v podporo plebiscitu, nekateri pa so se celo pripeljali v domovino, da bi lahko osebno oddali svoj glas.«

proslavljali – v domovini in tujini mnogi izseljenci pa so z vseh koncev sveta za ta odločilni trenutek, ko se je uresničil tisočletni slovenski sen, prišli v domovino. Ko je Slovenija doživela napad jugoslovanske armade, so fantje in možje množično ponudili svojo podporo teritorialni obrambi, postavljali svoje avtomobile in tovornjake v bran pred nasiljem, izseljenci pa smo z zastavami, plakati in v slo-

Ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost in neodvisnost, smo vsi

Po osamosvojitvi

Prof. Korošec Kocmurjeva nadaljuje: »In ko je napočil čas slo-

Foto: Jože Snoj

Za slovensko samostojnost – doma in po svetu

venskih narodnih nošah množično zasedali ceste, trge, avenije velemest in prosili svoje vlade za podporo in čimprejšnje priznanje Slovenije. »Navezali smo možne in skoraj neverjetne stike, prišli do najvišjih predstavnikov držav in – uspelo nam je!« je povedala prof. Korošec Kocmurjeva. Države, kjer slovenski izseljenci živijo organizirani v skupnosti, so prve priznale Slovenijo: 19. decembra 1991, Nemčija in Švedska, 15. januarja 1992, Avstrija, Avstralija, Belgija, Francija, Kanada, Italija, Madžarska, Velika Britanija, 16. januarja, Argentina, Čile, Nova Zelandija, Urugvaj. Čeprav rojeni v tujini, ki je naše starše sprejela z odprtimi rokami svobode, včasih pa po mačehovsko, smo vedeli, da pripadamo drugemu svetu, ki je onstran meje, tam daleč, celo onstran oceana. Nismo se le učili slovenščine in srkali slovensko kulturo, živeli smo s Slovenijo, dihali s slovenskimi pljuči.

Buenos Aires

venske osamosvojitve, je bilo samoumevno, da gremo ‘domov’ … Nekaterim je uspelo že maja, julija, avgusta 1991, drugim pa malo kasneje. A tako kot se pravljični junak po dolgi poti vrne domov, obogaten z izkušnjami, ki mu jih je dalo trdo življenje v tujem svetu, smo tudi mi iz lastnih izseljenskih izkušenj ustanovili društvo slovenskih izseljencev, Slovenija v svetu. Vse življenje smo črpali iz bogate slovenske zakladnice, ki se ohranja in razvija v izseljenstvu. V društvu Slovenija v svetu se zavedamo, da delček tega narodnega ponosa moramo prinesti tudi v domovino in v tem duhu razvijamo naš vsakoletni pester program. A letošnje leto je posebno – ob skupnem praznovanju 20-letnice slovenske samostojnosti želimo vam, dragi rojaki, s pričujočo razstavo prikazati skrb, ponos, utrip slovenskega srca Slovencev v izseljenstvu v trenutkih, ki naj ostanejo vedno prisotni v slovenski kolektivni zavesti.«

Razstava kot poklon in spomin

Razstava je sestavljena iz osmih raztegljivih panojev, širokih en in visokih dva metra. Potujoča razstava “Slovenci po svetu v času osamosvajanja Slovenije” je bila prvi teden v juliju v Državnem zboru Republike Slovenije, dva meseca pa v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je bila zaradi velikega zanimanja dvakrat podaljšana. Pri tej razstavi so sodelovale slovenske skupnosti iz dvanajstih držav. Vsem se še enkrat iskreno zahvaljujemo. Hkrati pa sporočamo, da potujočo razstavo lahko po želji postavimo v vsaki slovenski skupnosti po svetu.

MED NAMI

Rafaelova družba

Terska dolina

V okviru višarskih dnevov mladih smo v septembru spoznavali Tersko dolino, ki zaobjema vasi, razpršene okrog izvira reke Ter: Njivica, Zavarh, Breg, Muzec, Podbardo in Ter. Mihela Zaveljcina

domačinom Igorjem Černom, mladim kulturnim delavcem iz Barda, smo se najprej ustavili pri izviru reke Ter. Po kamniti gozdni poti smo se iz vasi Ter sprehodili do vasi Bardo. Tam smo se srečali s profesorjem Viljemom Černom, Igorjevim očetom, zgodovinarjem, geografom in pesnikom, ki se neutrudno bori za pravice slovenske manjšine in je lete zagovarjal tudi v najhujših časih, za kar je prejel častni znak Republike Slovenije in Štrekljevo nagrado. Da se v Bardu še govori o Slovencih, ima največ zaslug prav on. V kraju smo obiskali cerkev, ki je bila po hudem potresu l. 1976 na novo zgrajena, še vedno pa hrani dragocene predmete: križev pot, naslikan na lesu z napisi v domačem narečju, orgle iz leta 1743, krstilnico. Ustavili smo se tudi v etnografskem muzeju, ki ga trenutno sicer preurejajo, v njem pa si je mogoče pogledati zbirko starih kmečkih in rokodelskih predmetov. Slovenskim ljudem v Terski dolini ni bilo lahko. Ekonomski stiski se je pridružilo poitalijančevanje in prebivalstvo se je začelo izseljevati. Mnogo fantov in mož, ki so jim sledile družine, se je izselilo po drugi svetovni vojni v Belgijo na delo v rudnike, o čemer govori tudi pre-

tresljiv dokumentarec z naslovom »Sen sanju da pride an dan«. Narečje se je v Terski dolini vedno uporabljalo, čeprav tega nekateri niso hoteli. Igor je dejal, da doma vedno govorijo v njihovem slovenskem narečju, ki se imenuje terščina. Citiral je Pavla Merkùja, znanega slovenista, ki je o narečju dejal: “Čeprav se izgublja, hira, izumira, je to taka dragocenost, da napolni z zadoščenjem celo moje življenje.« Za ohranjanje slovenske besede v teh krajih pa poleg profesorja Viljema Černa veliko naredi furlanski župnik Renzo Calligaro. Ko smo Igorja vprašali, kateri je po njegovem mnenju največji problem Slovencev v Videmski pokrajini danes, je odgovoril: »Premalo nas je in mladi se prav malo ali nič ne zanimajo za svoj slovenski jezik in kulturo. Poleg tega v Terski dolini manjkajo slovenske šole in uslužbenci, ki bi stalno delali za manjšino.« Igor svoje poslanstvo – podobno kot njegov oče – vidi v Terski dolini: »Ta dolina potrebuje osebe, ki bi delale za njen dragocen jezik, kulturo, tradicijo in ekonomsko rast.« Izlet med Terjane smo zaključili z ogledom zavarških jam. Slabo poznano in zanimivo območje, kjer živijo naši rojaki, so nam na sončen jesenski dan vsebinsko popestrili tudi Renzo Matelič, predsednik Društva Slovencev po svetu, in dobra poznavalca obiskanega območja, jezikoslovec dr. Matej Šekli in Dejan Valentinčič.

Odmevi udeležencev:

Izlet je bil res lep. Navdušila sta me oba gospoda Černo. Starejši predvsem s svojo globoko, iskreno izpovedjo o življenju, trpljenju beneških Slovencev pod Italijani. Prvič sem bil v Terskih dolinah. Od Čedada dalje dežele nisem poznal in velikokrat sem se spraševal: Bog ve, kako izgleda življenje tam … Res, ta dežela ima nek čar, pusti pečat! Roman Oberč

Prof. Viljem Černo

Zame je bilo vse zelo zanimivo, čeprav stvari precej dobro poznam.

Zagotovo je bilo najlepše in tudi najbolj ganljivo srečanje z gospodom Černom, otroci pa so bili seveda najbolj navdušeni nad jamo. Mihaela Knez Korenina naše žeje, izvir, ki poje, se zlivaš med krasi Muzca, da reš nasproti tvojim sinam, ki so rastreseni po svjetu s tomo nad strjehami... Viljem Černo, Ter

zamejski dnevnik

Slovenci na Koroškem

Velik praznik slovenstva

Mohorjeva družba je 160-letnico zaznamovala z odprtjem novega prireditvenega centra.

Blanka Markovič Kocen ajstarejša slovenska založba, Mohorjeva družba v Celovcu, je v zadnjem septembrskem tednu slovesno obeležila 160-letnico svojega delovanja. V ne vedno naklonjenih zgodovinskih okoliščinah so uspeli izdati več kot 25 milijonov knjig in si zagotoviti trajno mesto v zgodovini Koroške. Leta 1851 so pobudo za ustanovitev Mohorjeve družbe dali škof Anton Martin Slomšek ter učitelja Anton Janežič in Andrej Einspieler. Za »srce slovenskega utripa in porok za nadaljnji razvoj« jo je na slavnostni prireditvi označil njen predsednik Jože Kopeinig, direktor Anton Koren pa je kot razlog za dolgoletno delovanje in razvoj izpostavil »njeno

zakoreninjenost v ljudstvu na obeh straneh meje«.

Živ most

Za Mohorjevo sta katoliška vera in slovenstvo temeljni vodili, ki jo zavezujeta predvsem k skrbi za ohranitev slovenskega jezika in kulture na Koroškem. S samostojno medijsko ponudbo, z literaturo v obeh deželnih jezikih, dvojezično vzgojo otrok in mladine, dvojezično šolo in obsežnim prireditvenim programom je Mohorjeva živ most ne samo med obema narodoma na Koroškem, temveč tudi med Avstrijo in Slovenijo. Poleg založbe in tiskarne ter zasebne dvojezične ljudske šole, družba v središču Celovca ponu-

Slovenci na avstrijskem Koroškem

Dvojezične table spremenile plebiscitno slovesnost Že po tem, kako so na Koroškem poudarjali pomen uspešnega dogovora o postavitvi 71 novih dvojezičnih tabel, skupaj 123 do zdaj, je bilo pričakovati, da se bo proslava ob 91. obletnici plebiscita razlikovala od dosedanjih. Napovedi so bile točne, slovesnost naj bi pomenila razvoj v pravo smer za reševanje še vedno aktualnih tem med Slovenci na Koroškem. Deželni glavar Gerhard Dörfler je napovedal, da se „začenja na novo štetje časa Koroški deželni glavar Gerhard Dörfler v sobivanju narodnih skupnosti na avstrijskem Koroškem in odnosu južne avstrijske zvezne dežele s sosednjo Slovenijo.“ Novi odnosi temeljijo na rešitvi vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov, poudarja deželni glavar, ki je na slovesnosti tudi izpostavil: „Danes je čudovit dan za vse Korošce, kajti proslavljamo plebiscitno obletnico skupaj s topografsko rešitvijo. Gre za napoved boljših časov, dobrega sosedstva in sožitja med večino in manjšino na Koroškem.“ Proslave ob obletnici sta se udeležila tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Marjan Šturm in predsednik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev Bernard Sadovnik. (E. R.)

Investicija v novi prireditveni center v hiši v mestnem središču je znašala 860 tisoč evrov, Mohorjevi pa so pri tem na pomoč priskočili donatorji.

ja tudi otroško zavetišče, otroški vrtec in dijaški dom, na Dunaju pa ima v oskrbi Knafljevo ustanovo in študentski dom Korotan, ki ga je pred dvema letoma prodala Republiki Sloveniji. Za delojemalce z dvojezične Koroške je Mohorjeva s 85 zaposlenimi ena največjih delodajalk. »Mohorjeva je preživela dve svetovni vojni, komunistični režim in nemške nacionalistične pritiske, a je nič ni zlomilo,« je opomnil direktor in to obdobje označil za »leta razvoja in boja«. Delovanje Mohorjeve družbe so v zgodovini oteževale okoliščine, ki jih je prinesel na primer neuspeli koroški plebiscit, ko se je družba zaradi pritiskov nemškega nacionalizma morala iz Celovca preseliti na Prevalje. Pozneje se je iz te veje razvila celjska Mohorjeva družba. Mohorjevo družbo so ustanovili tudi na Gorškem, saj je fašizem v Italiji tamkajšnjim Slovencem onemogočal stike z rojaki v Jugoslaviji in Avstriji. Vse tri družbe delujejo kot samostojne enote še danes.

Praznovali so tudi najmlajši…

Do nove prireditvene dvorane s pomočjo donatorjev

Investicija v novi prireditveni center v hiši v mestnem središču je znašala 860 tisoč evrov, Mohorjevi pa so pri tem na pomoč priskočili donatorji. 254 tisoč evrov je prispevala pokrajina Trentinsko-Južna Tirolska v Italiji, iz tako imenovanega plebiscitnega daru po letošnjem sporazumu o krajevnih tablah na avstrijskem Koroškem prireditvenemu centru pripada 230 tisoč evrov, podporo pa mu je napovedal tudi deželni glavar avstrijske Koroške Gerhard Dörfler. »Praznik Mohorjeve je pomemben praznik v razvoju slovenstva,« je svojo čestitko k visokemu jubileju pospremil Igor Lukšič, slovenski minister za šolstvo in šport, ki se je poleg številnih vidnih oseb in slovenskega in avstrijskega političnega življenja udeležil slovesnosti v Celovcu.

zamejski dnevnik

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Manjšina brez časopisa Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski so zelo verjetno edina manjšina v širšem evropskem prostoru, ki nima svojega časopisa ne radijske postaje in ne samo svojih TV oddaj. Ernest Ružič

izdajanju časopisa se ne pogovarjajo, dogovarjajo se o ustanovitvi uredništva v Gradcu, ki bo pripravljalo prispevke za TV oddajo Dober dan, Koroška, pozdravljena Štajerska, in se oglašalo v programu celovškega Radia Agora, ko bo le-ta dobil frekvenco za Štajersko. Predsednica Kulturnega društva člen VII Suzanne Weitlaner časopisa za zdaj ne napoveduje, ker je prepričana, da je koristneje vsebinsko razvijati in izdajati enkrat na leto dvojezično publikacijo, obsežen zbornik Signal, kot štirikrat na leto neki „časopisek“ z neaktualno vsebino, kajti za tednik ali štirinajstdnevnik ni pogojev. Zato aktualne novice objavljajo na spletni strani. Čeprav je med štajerskimi Slovenci in v njihovem kulturnem domu Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu iz leta v leto več dogodkov in prireditev, jih ni toliko, da bi lahko izdajali aktualen narodnostni časopis, kot je, denimo, Porabje, tednik Slovencev na Madžarskem, ali celovške Novice. Ob stalnih in že uveljavljenih Znanstveni in Literarni zbirki prinaša Signal na skoraj 300 straneh večjega formata aktualne prispevke, v ka-

terih se avtorji iz Avstrije in Slovenije ukvarjajo z manjšinskimi in tudi širše aktualnimi zgodovinskimi in kulturnimi temami. Nekaj drugega je časopis, ki izhaja tedensko

Novinarka Žaklin Avramovič se pogovarja s predsednico KD člen VII Suzane Weitlaner za oddajo Dober dan, Koroška, pozdravljena Štajerska.

Pavlova hiša je že nekaj let vključena v prireditve Štajerske jeseni, največje prireditve sodobne umetnosti v Gradcu. Tokrat je v Potrni/Laafeldu likovni dogodek Med svetovi. Sodelujejo avtorji z Madžarske: Zsombor Barakonyi, Avstrije: Christian Eisenberger in iz Slovenije: Metka Zupanič. Na 23 prizoriščih oziroma lokacijah v Gradcu se je med 23. septembrom in 16. oktobrom zvrstilo 143 dogodkov in prireditev: gledaliških predstav, razstav, glasbenih dogodkov in različnih razprav oziroma konferenc.

ali štirinajstdnevno. Na Koroškem je aktualnih vsebin iz narodnostno političnega, gospodarskega, šolskega, kulturnega in športnega življenja toliko, da morajo izbirati, kaj bodo objavili. Na Štajerskem je dogodkov in vsebin premalo za tedensko izdajo časopisa. Štajerski Slovenci so za zdaj zadovoljni s prisotnostjo v TV oddaji Dober dan, Koroška, pozdravljena Štajerska, čeprav ocenjujejo, da bi jo kazalo s sedanjih trideset minut podaljšati na 40 do 45, kajti poročati mora o dogodkih v dveh zveznih deželah. Po informacijah, ki so na voljo, so na Štajerskem dobro sprejeli oddajo, ki jo pripravljata novinarka Žaklina Avramovič in novinar Simon Ošlak s sodelavci. ORF je zagotovil TV signal za sprem-

ljanje oddaje Dober dan, Koroška, pozdravljena Štajerska, razmisliti pa bi kazalo o podnaslavljanju, da bi oddajo lahko spremljali gledalci, ki slovenščine ne razumejo. Ták primer so pri nas Mostovi-Hidak, na Madžarskem pa Slovenski utrinki, ko sta TV oddaji dosledno dvojezični. Lani je bilo predvideno, da bodo v Gradcu ustanovili manjše uredništvo, ki bo pripravljalo prispevke za TV oddajo in se s poročili in drugimi novinarskimi zvrstmi vključevalo v slovenske radijske oddaje iz Celovca. Zastoj je nastal, ker je utihnil Radio dva, zato morajo pri radiu Agora dobiti za Štajersko novo frekvenco, ki bo zagotavljala slišnost na Štajerskem, kar naj bi se zgodilo v naslednjega pol leta.

zamejski dnevnik

Slovenci v Italiji

Novo šolsko leto s starimi težavami

Vpis otrok v slovenske šole in vrtce je podoben lanskemu. Številni učitelji so po novem zaposleni za nedoločen čas, veliko je prijav za ravnatelje. Kaj bodo prinesli Berlusconijevi varčevalni ukrepi? Foto: BOBO

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Senatorka Tamara Blažina

italijanskih šolah s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezičnem šolskem centru v Špetru se je zvonec znova oglasil v prvi polovici septembra. V učilnice vseh stopenj in igralnice v vrtcih se je vrnilo okrog 4.500 otrok, kar je podobno lanskemu vpisu. Veliko pedagoških delavcev je začasne pogodbe o zaposlitvi zamenjalo z delom za nedoločen čas, kar je prijazna novost, prav tako dejstvo, da se je na razpis za šolske ravnatelje prijavilo veliko kandidatov. Nov začetek zaznamujejo tudi prostorski pogoji, saj ponekod še obnavljajo in urejajo šolske prostore, nekaj razredov in tudi šol je pouk začelo na nadomestnih lokacijah. Vse pa čakajo še spremembe zaradi svežnja varčevalnih ukrepov, ki jih je poleti sprejela italijanska vlada Silvia Berlusconija, da bi za več kot 50 milijard evrov zmanjšala javni primanjkljaj države.

italijansko in slovensko, že drugo šolsko leto ostaja pod različnimi strehami, v premajhnih in tudi manj primernih začasnih prostorih. Tja so jih preselili nepričakovano, kar čez noč, lansko pomlad, ko so pristojne službe v Špetru ocenile, da bi staro šolsko poslopje ne preneslo more-

bitnih potresnih sunkov. Čeprav so iz državnega in proračuna dežele Furlanije Julijske krajine za obnovo izpraznjene šole kar hitro namenili potrebni denar, z deli še niso začeli. Krajevna desnosredinska politika dobri in veliki dvojezični šoli ni naklonjena! Moti ju celo možnost, da bi tri razrede iz pisarn Gorske skupnosti preselili v prazne učilnice italijanske nižje srednje šole. Druženje in mešanje italijanskih in slovenskih otrok ni dobro, je bilo slišati na eni od sej občinske skupščine v Špetru, kjer pa svetnikov ne moti, da ima 75 italijanskih osnovnošolcev sedem učilnic, 114 slovenskih pa le pet. Upati je, da bo do te selitve, potem, ko bodo v italijanski šoli poskrbeli za dodatno varnost, vendarle prišlo.

venske šole, vendar po zagotovilih deželnega šolskega ministra Roberta Molinara le v dogovoru z organizacijami slovenske narodne skupnosti in krajevnimi upravami. Napoved o upravnem združevanju šol v tržaški in goriški pokrajini je namreč že povzročila veliko slabe volje, saj je večina vpletenih pomislila na združevanje in celo ukinjanje majhnih, z mednarodnimi pogodbami varovanih slovenskih šol. Prišlo naj bi le do smiselnega povezovanja in sodelovanja med vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami oziroma oblikovanja večstopenjske šole s skupnim ravnateljem. Prve tržaške in goriške izkušnje so zelo dobre. Vztrajati bodo morali še pri zagotavljanju avtonomije slovenskih šol.

Spremembe v šolski mreži

Nov zakon za slovenske šole

Zaradi vsedržavnega varčevanja, pa tudi želje po bolj sodobni šoli, bodo v deželi Furlaniji Julijski krajini postopoma spremenili šolsko mrežo. Novosti čakajo tudi slo-

V Špetru na štirih lokacijah

220 otrok edine šole in vrtca v Videmski pokrajini, kjer se otroci učijo

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je kupil avtobus za prevoz špeterskih šolarjev.

To področje je za Slovence v Italiji zakonsko urejeno od leta 1961, pred zaščitnim zakonom pa ga je urejal še en državni zakon. Slovenska senatorka Tamara Blažina je avtorica novega osnutka zakona, ki si je kot cilj postavil zaščito pravice do izobraževanja v maternem jeziku v celotnem deželnem prostoru, kjer živijo Slovenci. V razpravi o novem zakonu so soočili mnenja vsi slovenski rojaki, ne glede na politično pripadnost in ideološko usmeritev, kar je pohvale vreden primer. Dejstvo, da je v slovenskih učilnicah znova več učencev in dijakov iz mešanih zakonov in tudi iz družin povsem tujih narodnosti, je razumeti najprej kot priznanje za kakovost šolskega dela, to pa je hkrati tudi dodatna obveza za učitelje in organizacijo pouka. Slovensko šolsko ministrstvo in zavod za šolstvo ostajata tenkočutna sopotnika narodnostnemu šolstvu v Italiji in sta prisotna za vso strokovno in materialno pomoč pedagoškim delavcem in šolarjem.

ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Madžarskem

Veseli prijatelji prvič skupaj z Goričanci Ljubiteljska gledališka dejavnost za ohranjanje narodnostne kulture in jezika

Ernest Ružič er v Porabju in med Slovenci na Madžarskem ni poklicnega ali polpoklicnega gledališča, ima ljubiteljska dejavnost toliko večji pomen pri ohranjanju narodnostne kulture in jezika. Ta čas sta najbolj aktivni števanovska gledališka skupina Veseli pajdaši – Veseli prijatelji in lutkovna skupina Seničke zvezdice – Seniške zvezdice. Števanovsko ljubiteljsko gledališko skupino Veseli pajdaši – Veseli prijatelji so ustanovili pred enajstimi leti. Nalogo režiserja je prevzel učitelj na narodnostni šoli Laci Kovač, besedila jim je vse do svoje smrti pisala ljudska pisateljica Irena Barber iz Dolnjega Senika, delujejo pa pod okriljem Zveze Slovencev.

Več volje kot znanja

Začetki Veselih pajdašev so bili skromni, tipajoči, kajti imeli so več dobre volje in pripravljenosti kot znanja in izkušenj, čeprav se niso lotevali zahtevnih dramskih besedil. Imeli so in imajo še zdaj številne zveste obiskovalce, ki ob premierah napolnijo dvorano kulturnega doma do zadnjega kotička, na gostovanja jih vabijo v Prekmurje in tudi na srečanju narodnostnih ljubiteljskih gledaliških skupin v Budimpešti so dobili priznanja in nagrade. Njihovo delo s(m)o spodbujali tudi mediji, ker s(m)o že na začetku presodili, da so na dobri poti, le izkušnje in tudi potrebno znanje si morajo nabrati z leti in novimi igrami, z delom in strokovno pomočjo iz Prekmurja.

Skupna predstavitev Veselih pajdašev - Veselih prijateljev po premieri v domačem kulturnem domu. Prvi z desne je Laci Kovač, dolgoletni režiser in avtor krajših, s humorjem začinjenih besedil, četrti z desne pa od lani režiser Branko Pintarič, strokovni svetovalec iz Prekmurja.

zaplete, ko bi družina želela odpotovati na dopust na morje ali kot letos, ko se fant, že nekoliko v letih, ni želel poročiti, kajti bolj so mu bile všeč poročene ženske, zato je trdil, da dokler imajo drugi žene, se njemu ni treba oženiti. Barberjeva in Kovač sta vedno vnesla v besedilo precejšen del resničnih odnosov med ljudmi, kar je verjetno ključ do uspeha Veselih pajdašev. Ob

dodatku, da je zaželeno razumeti števanovsko, prekmurskemu zelo podobno narečje.

Ženske tudi v moških vlogah

Vse do letos je bila števanovska posebnost, da so ženske igrale tudi moške vloge, razen ene, v kateri je nastopal avtor teksta in tudi režiser. Med moškimi, ne glede na starost,

Vsakdanje zgodbe in humor

Vsebinski poudarki dosedanjih dramskih besedil, napisanih v narečju, so vseskozi podobni: obdelava nekega dogodka iz vsakdanjega življenja na podeželju, začinjena s preprostim ljudskim humorjem, ki pritegne občinstvo. To so lahko napeti, a ne pregrobi odnosi v družini, ljubosumje, problematična je lahko meja med sosedi, lahko se

Zadovoljno občinstvo v prepolni, ne sicer veliki dvorani Kulturnega doma v Števanovcih. Tako je bilo doslej na vseh premierah Veselih pajdašev-Veselih prijateljev.

preprosto ni bilo zanimanja za sodelovanje v skupini, ki se imenuje Veseli pajdaši – Veseli prijatelji, in ne »Vesele prijateljice«, ampak so jo sestavljale pretežno ženske. Branko Pintarič iz Cankove, ki je pred tremi leti prevzel režijo v števanovski skupini, pa je v Vesele pajdaše povabil ljubiteljske igralce z Goričkega. Prvič so v igri Lacija Kovača Dokler ima drugi ženo igrali moške vloge igralci iz Prekmurja, ženske vloge pa domačinke. Igralci z Goričkega niso imeli težav z narečjem, ker je njihovo podobno števanovskemu govoru, in premiera je uspela, da bolje ne bi mogla. V ženskih vlogah so nastopile domačinke Marija Kosar, Anika Kovač, Berta Dončec, Biserka Nemeš in Ana Nyrö, gostujoči igralci pa so bili Boštjan Sinic, Matej Mertük in Branko Pintarič, hkrati režiser predstave, dramaturginja pa Valentina Novak. Obisk na premieri je bil enak dosedanjim, tudi za ogled stoje je zmanjkalo prostora. Med obiskovalci je bilo največ domačinov, precej tudi Goričancev in celo gostov iz Moravskih toplic. Veseli pajdaši – Veseli prijatelji so že povabljeni na nastope v Prekmurje in na različna srečanja narodnostnih ljubiteljskih skupin na Madžarskem in v Sloveniji.

zamejski dnevnik

Slovenci na Hrvaškem

Neizbrisni spomini na otroštvo v Sloveniji Vasilije Jordan, hrvaški likovni umetnik slovenskega rodu, se ob 50-letnici ustvarjanja nostalgično spominja otroštva v Sloveniji. Goran Ivanović, STA

Vasilije Jordan

Na prehodu v leto 2011 je Vasilije Jordan z veliko retrospektivno razstavo obeležil 50 let umetniškega ustvarjanja. 34

rez sanj in domišljije ni umetnosti, veliko sanj in domišljije ima Vasilije Jordan, priznani hrvaški likovni umetnik, ki velja za pravega mojstra onirizma, enega začetnikov te nadrealistične umetniške smeri na Hrvaškem. Rojen je bil leta 1934 v Zagrebu, kamor sta se iz Slovenije preselila njegova starša. Na prehodu v leto 2011 je z veliko retrospektivno razstavo obeležil 50 let umetniškega ustvarjanja. Študiral je na zagrebški likovni akademiji pri profesorju Ljubu Babiću in se nato odločil za samostojno slikarsko pot, ki se je začela leta 1960. Poleg Hrvaške je globoke slikarske sledi pustil tudi v Belgiji in Italiji. Uspešno je razstavljal v številnih svetovnih galerijah, v Ljubljani je razprodal vse razstavljene slike. Za svoje delo je prejel veliko mednarodnih nagrad. Bogato umetniško znanje in življenjsko filozofijo je posredoval tudi kot pedagog na akademijah v Zagrebu in Širokem Brijegu v BiH.

Po upokojitvi leta 2000 je nadaljeval svojo slikarsko kariero v mediteranskem ozračju svojega ateljeja v Pučišćih na otoku Braču in v Zagrebu, v znameniti Voćarski ulici, kjer je bila nekoč slikarska kolonija, ena najstarejših v Evropi. Jordan ustvarja v umetniški družini. Tudi njegova soproga Dragica Cvek Jordan je slikarka. Kmalu bosta proslavila ‘zlati pir’, ob 45. obletnici njunega zakona pa sta imela skupno razstavo. Hčerka Jelena igra violo v simfoničnem orkestru Hrvaške radiotelevizije, sin Martin je čelist v Zagrebškem kvartetu, najstarejšem zagrebškem komornem ansamblu. Tudi Vasilije Jordan je bil nadarjen glasbenik, violinist. Slikarjev med predniki niso imeli. O njegovem ustvarjanju sva se pogovarjala na zelenem vrtu bivše slikarske kolonije ob igrivih sončnih žarkih, ki so se prebijali skozi senco dreves sredi toplega jesenskega dopoldneva, ki je rahlo spodbujalo slike fantastičnih vsebin in zbujalo spomine na Jordanovo pradomovino Slovenijo. „Otroštvo sem preživel v Sloveniji in vtisi iz teh časov so ostali za vedno, čeprav sem bil rojen v Zagrebu in sem hrvaški slikar. Moj slikarski opus je del hrvaškega likovnega korpusa v zadnjih pol stoletja.“ Koliko je del otroštva, ki ste ga preživeli v Sloveniji, vplival na vaše slikarsko početje? Teh slik ne morem pozabiti. V mislih se mi vedno pojavlja rojstna hiša v Sloveniji, v Starem Gradu, kraju med Brežicami in Krškim. Spomini so nezbrisni, sicer pa družinske hiše ni več, na njenem mestu je nova, pokrajina se je spremenila, tako kot se spreminja tudi v Zagrebu. V preteklih časih so ljudje iz Slovenije, vse tja do Novega mesta, bolj gravitirali proti Zagrebu kot proti Ljubljani. Tako sta tudi moja starša v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prišla v Zagreb. Oče je bil mojster

v delavnici na železniški postaji, mati pa šivilja in je delala za različne modne salone. Vpliv otroštva na moje slikarstvo je opaziti v figuraliki, saj sem uporabljal določene elemente iz spominov, iz vtisov, kot so pokrajine, hiše ali kakšen dogodek. Otroštvo je vtisnjeno v odraščanje vsakega človeka in ga ni mogoče nadomestiti. Ni nič močnejšega, bolj bistvenega ali impresivnejšega, kot so prvi vtisi. Med spomini iz otroštva ima posebno mesto zvon lokalne cerkve, ki ste ga slišali ob obiskih v Sloveniji in je poglobil vaše zanimanje za duhovnost. Kako je religija vplivala na vaše umetniško ustvarjanje? Zagotovo so zvonovi vplivali name, ker je bila naša rojstna hiša blizu cerkve in je bilo zvonjenje najlepša godba. Vsi člani moje družine, posebej babica, so bili pobožni. Odtod izvirajo moje korenine katoličanstva, ki sem jih kasneje razvil, ko sem se seznanil z zapiski v Svetemu pismu. Potem so nastale nekatere slike sakralnega značaja, ne le Pieta, temveč druge, ki so bile posledica doživetja biblijskih zapisov. To je globoko v meni. Sem katolik, čeprav zaradi zdravstvenega stanja nisem tako predan, kot bi lahko bil. Sicer pa je vera globoko v moji naravi in mojemu srcu. Ali je bila morda religija razlog, da ste se odločili pridružiti se ustanoviteljem likovne akademije v Širokem Brijegu v BiH, ki je tesno povezana s tamkajšnjim frančiščanskim samostanom? To se je zgodilo po navključju. Akademijo so odprli leta 1995. Tamkajšnji frančiškani so profesorja Stipeta Sikirico prosili za ustanovitev akademije, on je povabil mene, da bi vodil slikarski oddelek, pokojnega Mira Šuteja pa za grafični. Sam je skrbel za kiparski oddelek. Seveda kakšne tople vode

ZAMEJSKI DNEVNIK znova vrača, da bi našel sebe v tem, da bi razkril kaj novega. To je značaj vsakega velikega umetniškega dela. Kaj je bilo odločilno, da ste se posvetili slikarstvu in ne glasbi, glede na to, da ste bili v mladosti tudi nadarjen glasbenik? Nekaj let sem igral violino, sicer pa je bila odločitev naključna. S prijateljem sva se sprehajala po Zagrebu, ko mi je povedal, da lepo rišem in naj se prijavim v šolo za uporabne umetnosti, ki je bila takrat kot mala akademija, saj smo imeli vse predmete, ki so jih kasneje učili na akademiji. Na omenjeni šoli sem prejel določena slikarska pravila.

Vasilije Jordan s svojo ženo Dragico Cvek Jordan, prav tako slikarko

nismo poizkušali odkrivati, saj smo prenesli pedagoške, organizacijske in zakonske izkušnje, ki smo jih imeli v Zagrebu. Akademija zelo uspešno deluje, imajo odlične profesorje, zanimanje za študij pa je veliko. Široki Brijeg je postal univerzitetno mesto, akademija pa je del univerze v Mostarju. Ali so vas kdaj povabili, da bi svoje pedagoške izkušnje posredovali v Sloveniji? Ni bilo potrebe, ker niso mogli utemeljiti akademije. Prva je bila utemeljena v Ljubljani po drugi svetovni vojni, pred tem je velika večina tistih, ki jih je zanimala likovna umetnost, študirala na zagrebški likovni akademiji, od velikega Stupice do Mušiča in tako naprej. Ali lahko izpostavite kakšnega izmed svojih slovenskih učencev na zagrebški akademiji? Nekateri so bili zelo nadarjeni. Lončar je bil zagotovo najbolj obetaven, potem Radić in Viličič, sicer pa ne bi rad našteval, da ne bi koga pozabil. Ne spomnim se vseh študentov, omenil sem le nekatere najpomembnejše. Ali imate zdaj kakšnega učenca? Po upokojitvi sem se popolnoma odpovedal pedagoškemu delu. Ocenil sem, da bi tisto malo življenja, ki je še pred menoj, bolj posvečal svojemu delu v ateljeju. Po letu 2000, ko sem se upokojil, so nastale nekatere izmed slik, ki so bistvene za moj celotni opus. Kaj novega pripravljate? V Pučišćih na otoku Braču imam najboljši atelje. Odprem okno in

gledam v morje. Letos sem v Pučišćih eno temo naslikal v devetih ali desetih različicah. Če opišem figurativno, slike kažejo staro komodo, mizo z osebami, ki so ob njej, in steno za njimi. Slike se držijo omen-

Vendar je na vaše umetniško delovanje največ vplival vaš profesor Ljubo Babić... Ja, sicer pa ne v tem, da bi mi, njegovi učenci, slikali kot on, temveč v smislu, da bi prepoznali struktu-

Jordanov slikarski opus je del hrvaškega likovnega korpusa v zadnjih pol stoletja. jenih figur, sicer pa je vsaka nekoliko drugačna. Teme pa mi nikakor ni uspelo izčrpati do konca. Močno me je prevzelo... Glede na motiv so slike skoraj enake, sicer pa se druga od druge razlikujejo. Kot bi to povedal Matko Peić, vse je enako, le malo drugače. Vsako leto malo razširim nabor motivov. Slikarstvo me še zmeraj veseli, kar je najboljše znamenje, da nisem zašel, temveč sem v svojem dvorišču. V letih, ki sem jih doživel, se lahko ozrem na svoja zgodnja dela in teme, ki sem se jih v mladosti le dotaknil. Vrnil sem se k zgodnjim delom, da bi jim podaril več pozornosti, več zrelosti in izkušenj. To lahko storim, ker delam izključno v svojem dvorišču. Skupno poimenovanje za vaše slikarstvo je bil nadrealizem, ne glede na širino pojma. Ali se strinjate s tem? Pojem je precej širok in s svojo optiko zajema mnoge segmente nadrealnega. Pokojni prijatelj Bepo Depolo je moje slikarstvo detektiral na območju onirizma, tistega, kar je v zvezi s sanjami in vizijami ter z bizarnostmi.

ro slike. Slika ni slika zgolj na prvi pogled, je veliko bolj večplastna. Človek z enim samim pogledom ne izčrpa vsega, kar je na slikah, temveč obstaja nekaj magičnega, kar ga

Sicer pa je znano, da pogosto ustvarjate ob glasbi. To je moja strast, imam veliko zbirko zgoščenk in vinilk klasične glasbe. Pogosto ponavljam nek glasbeni stavek, da bi prišel do bistva. Je podobno kot pri sliki: ne le z enim pogledom, temveč s časom osvajate dušo umetnine. Podobno je z glasbo. Ali lahko glasbena zvrst vpliva tudi na tisto, kar delate? Vem, da imate radi baročno glasbo, ali je potem možno, da se pri slikanju obrnete na obdobje baroka? To pa ni tako neposredno. Moja slikarska tehnologija je klasična, kot smo se učili na akademiji. Tako je bilo tudi v münchenski šoli. Ne iščem kakšnih drugih izrazov razen klasičnih, ker menim, da ni bistvo v spremembah slikarskih materialov ali barv. Bistvo je znotraj nas, v tem, kaj želimo in na kakšen način se izpovedujemo pred belim praznim platnom.

Podpis: V ateljeju na Braču ena tema v devetih različicah

Doživimo Slovenijo

Turizem v osrčju Slovenije

26 biserov na ogrlici turizma

Nedavno je Zavod za turizem Ljubljana kot nosilec projekta, ki v skupni produkt povezuje kar 26 občin ljubljanske regije, predstavil skupno turistično ponudbo te osrednje slovenske pokrajine in na pot povabil turistične novinarje. Renata Picej valci v enem trenutku sredi urbanega vrveža, v naslednjem pa že ob reki, sredi zelenja ali v tišini gozda, kjer se sliši le petje ptic. V vsaki občini, ki tvori Osrednjeslovensko regijo, se skriva vsaj en biser, nanizan na ogrlico zelenih doživetij regije.

Biseri na ogrlici turizma Osrednjeslovenske regije

Ob vznožju Tabora vabi Puščava, vrtača s kapelico Sv. Antona Puščavnika, znana predvsem po svojih pozitivnih energetskih točkah.

a pohajkovanje po krajih, nekaj deset kilometrov oddaljenih od glavnega mesta, smo na »Veselem Janezu«, prvem panoramskem avtobusu z odprto streho v Sloveniji, v smeri urinega kazalca »zaplavali« k ljudem, ki se v »srcu« Slovenije trudijo, da v imenu turizma ponudijo nekaj več. Barbara Vajda, direktorica ljubljanskega Zavoda za turizem, je pred začetkom zanimivega popotovanja povedala, da nastopa Ljubljana kot povezovalec v imenu regionalne destinacijske organizacije Ljubljana - Osrednja Slovenija, ki v skupni turistični šopek veže vseh 26 občin Ljubljanske urbane regije. Tako je Javni zavod Turizem Ljubljana nosilec aktivnosti, za katero so prejeli 300 tisoč evrov iz evropskih skladov, in ki bodo potekale vsaj do jeseni 2013, predvidoma pa tudi kasneje, saj verjamejo, da v povezovanju turistične ponudbe leži prihodnost.

Ven iz Ljubljane in okoli nje...

Če potujemo okrog slovenske prestolnice v smeri urinega kazalca, lahko obiščemo 25 občin, ki sestavljajo zeleni objem Ljubljane. Predalpski in alpski svet se v tem prostoru srečujeta s kraškim in ponujata očarljivo priložnost, da so obisko-

Program smo začeli s spustom v Županovo jamo blizu Grosuplja, v biseru dolenjsko-kraškega sveta. 500 stopnic navzdol v črno in gluho temo in srečanje s stalaktiti in stalagmiti (Županova jama skriva v sebi najdebelejši slovenski kapnik, stalagmit, ki raste od spodaj navzgor) ter 500 stopnic nazaj v s soncem obsijano pokrajino terja kar nekaj kondicije. Jama, ki je ime dobila po svojem odkritelju, županu Josipu Permetu leta 1926, je dolga 710 metrov in doseže globino 77 metrov. Na Muljavi pri Stični smo postali na Jurčičevi domačiji, rojstni hiši pisatelja Josipa Jurčiča, tudi avtorja prvega izvirnega slovenskega romana »Deseti brat«, ki predstavlja berljivo pripoved o življenju sodobne družbe na gradu in piše o življenju

»Veseli Janez« nas je, obarvan v zeleno in ozaljšan s slikami najbolj prepoznavnih turističnih posebnosti, prepeljaval po majhnih cestah skozi majhne vasi podeželja in povsod, kjer smo se pojavili, skrbel za veliko pozornost. Tukaj nas je čakal pred Budnarjevo muzejsko hišo.

kmečkih posebnežev v vaški krčmi. Danes je pisateljeva rojstna hiša muzej na prostem. Nedaleč je kašča in poleg nje Krjavljeva koča, lep primer bivališča vaškega bajtarja. Na kmetiji Erjavec v Gorenji vasi pri Ivančni Gorici, kjer so se že leta 1994 zapisali pridelavi jabolk, so nas poleg domačinov pričakala tudi dekleta z izletniškega turizma Okorn s Pristave nad Stično, ki so nam ponudila kosilo v pravem domačem ambientu dvorišča. Cisterijanski samostan Stična, ki ga je na ozemlju Višnjegorskih že leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregin I., je ždel pod pokrovom toplega popoldneva, ko smo vstopili skozi mogočne duri na njegovo dvorišče in se predali pripovedi o njegovi zgodovini in poslanstvu. Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju in opravlja tako versko kakor tudi kulturno poslanstvo Dolenjske. Med drugimi (tukaj sta živela in se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus) je v njem živel in deloval znani slovenski zdravilec, pater Simon Ašič. »Veseli Janez« je potem vijugal po prelestnih dolenjskih gričih in skozi listnate gozdove ter se ustavil na Na dvorišču kmetije Erjavec nas je pričakala z jabolki okrašena miza.

Doživimo Slovenijo

Na Bogenšperku sta nas pričakala Valvasorjeva druga žena Ana Maksimila in grajski hlapec Jurij ter nas popeljala na animiran sprehod skozi življenje Blagorodnega gospoda Ivana Vajkarda Valvazorja.

gradu Bogenšperku, ki je neločljivo povezan z velikim imenom Janeza Vajkarda Valvazorja, polihistorja, raziskovalca in zaljubljenca v deželo tedanje Notranje Avstrije (1564 – 1619), v katero je sodilo skoraj celotno ozemlje s slovenskim prebivalstvom. Njegovo delo Slava vojvodine Kranjske (v izvirniku zapisana kot »Die Ehre dess Hertzogthums Crain«) je izšlo v Nürnbergu leta 1689 in še danes velja za eno najpomembnejših znanstvenih del o Sloveniji. Doživetje tega dne se je v popolno harmonijo prelilo še s kulinaričnim

vrhuncem na EKO kmetiji Pr’Krač v Dolskem pri Ljubljani in zaključilo v Termah Snovik, kjer je »Veseli Janez« z nami vred prenočil. Terme Snovik pomenijo v sklopu drugih slovenskih zdravilišč in term odlično termalno ponudbo blizu Ljubljane, in se uveljavljajo kot najvišje ležeče Terme Slovenije, sicer v naročju Kamniško-Savinjskih Alp. Naslednji dan smo začeli v Kamniku, kjer nas je med drugim globoko presenetila Svečarna Stele. Ne zgolj zaradi sveč, temveč predvsem zaradi dediščine, ki jo le-ta skriva v zgornjem nadstropju ter je tesno povezana z Jožetom Plečnikom. Ta je namreč izdelal načrte za njihovo dnevno sobo, ki jo je umetelno izdelal eden najboljših mizarjev France Koncilja iz Mekinj. V Kamniški Bistrici, ledeniški dolini, ki se začenja v Stahovici, severno od Kamnika, nas je pozdravil pastir z Velike planine. Še danes vzbuja pozornost in predstavlja del etnografske značilnosti planine, prepoznavne po tipičnih pastirskih kočah. Na spodnji postaji nihalke stoji Kamp Alpe, ki, urejen za šotore

Pastir z Velike planine, prepoznaven po tipičnem zaščitnem plašču, izdelanem iz tankih impregniranih trakov lesa, nam je v pozdrav in slovo presunljivo zatrobil na svoj rog.

in avtodome, sprejme do 80 gostov. Ustrezna sanitarna oprema in električni priključki na prostorih za kampiranje zagotavljajo udobno bivanje v mesecih od junija do srede septembra, ter med drugim ponujajo veliko posebnost, nenavadno žganjeteko, ki so jo odprli z namenom promocije in izboljšanja prepoznavnosti slovenskega žganja. Trenutno se na njihovih policah bohoti 150 vrst različnih »šnopsov«. Ko se je »Veseli Janez« začel iz Kamnika vzpenjati po vijugasti cesti nad mesto in se po petih kilometrih ustavil na razgledni cesti nad Ljubljansko kotlino v vasi Zgornje Palovče, smo imeli kaj videti. Obnovljena in spomeniško zaščitena Budnarjeva hiša je edinstven muzej življenja naših prednikov. Je živi muzej, ki s svojo več sto let staro podobo ohranja izročilo starih kmečkih hiš in preprostega načina življenja na vasi. Pravo nasprotje Smledniku, kjer, kot se za veliki finale spodobi, diši po razkošju.

Terme Snovik pomenijo v sklopu drugih slovenskih zdravilišč in term odlično termalno ponudbo blizu Ljubljane, in se uveljavljajo kot najvišje ležeče Terme Slovenije, sicer v naročju Kamniško-Savinjskih Alp. 37

Doživimo Slovenijo

Turizem na kratko Renata Picej

Marjan Batagelj in Andrej Klasinc prejela nagrado »Turistička prizma«

Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora podjetja Postojnska jama, d. d.

Konec septembra sta Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora podjetja Postojnska jama, d. d. Postojna, in Andrej Klasinc, prvi mož Term Ptuj, na 44. mednarodnem sejmu turizma v Novem Sadu prejela nagrado za »Novo kvaliteto v turizmu«. Nagrajence vsako leto izberejo novinarji iz Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije, s Hrvaške in iz Slovenije v okviru redakcije »Turistička prizma«.

ne preseneča dejstvo, da so v začetku oktobra na Bledu spekli že enajst milijonto slaščico. V slaščičarski delavnici hotela Park na Bledu so izdelali že enajst milijonov originalnih blejskih kremnih rezin. Družba Sava Hoteli Bled je blagovno znamko Originalna blejska kremna rezina v preteklih letih uspela zaščititi pri Uradu za intelektualno lastnino Slovenije in tako pridobila izključno pravico za uporabo njenega imena in znaka za namene trženja in prodaje te priljubljene sladice. V njihovi slaščičarski delavnici običajno pripravijo od 1000 do 1500 kremnih rezin dnevno.

Praznik kozjanskega jabolka

Bled in njegova »kremšnita«

Praznik kozjanskega jabolka je tradicionalna, osrednja prireditev v Kozjanskem parku, ki je letos od 2. do 9. oktobra potekala že dvanajstič zapovrstjo. Prireditev je posvečena prizadevanju pri varstvu naravnih vrednot in ohranjanju kmetijske kulturne krajine na Kozjanskem, katere bistveni razpoznavni krajinski element so visokodebelni travniški sadovnjaki s starimi sortami jablan.

Blagovna znamka Gostilna Slovenija

V začetku oktobra je Obrtnopodjetniška zbornica Slovenije na Dvoru Jezeršek v Zgornjem Brniku podelila prve diplome, izveske in označevalne table gostincem, ki so dobili pravico do uporabe nove blagovne znamke Gostilna Slovenija. Skupaj s Sekcijo za gostinstvo in turizem je tako po 20 letih poskusov vpeljala novo blagovno znamko, ki naj bi skrbela za dvig prepoznavnosti slovenske kulinarike. Uporabljajo jo lahko gostinci, ki so člani Obrtnopodjetniške zbornice Slovenije in izpolnjujejo določila, predpisana v pravilniku zbornice. Vseh gostiln, ki ustrezajo kriterijem pridobitve znaka, je trenutno 28.

podeljuje priznanje »Vitez čebelje matice« enemu od zaslužnih italijanskih čebelarjev ali znanstvenikov. Letos se je odločila, da ta naslov podeli dvema kandidatoma, msgr. prof. dr. Francu Frilliju z videmske univerze in predsedniku Čebelarske zveze Slovenije Boštjanu Noču, ki je moral pred poselitvijo podpisati naslednjo prisego: Danes, na 8. gospodov dan v mesecu oktobru tekočega leta 2011, sem jaz, Boštjan Noč, prejel naslov »Viteza čebelje matice«. S podpisom potrjujem prisego, da bom branil matico (it. Regina = kraljica, op. ur.) in njene čebele danes in v vseh dneh, ki bodo prišli, dokler me smrt ne loči od telesa«.

»Vitezi čebelje matice«

Italijanska nevladna organizacija U.C.E.P.E. že tretje leto vodi kampanjo »Rešimo čebele« in vsako leto

Blejska kremna rezina ali še bolje blejska »kremšnita« je skorajda tako znana kot Blejsko jezero samo, zato

Svetovni dan turizma tudi v Sloveniji

Turizem – povezovalec kultur Slovenska turistična organizacija predstavila novosti letošnjega turističnega leta Renata Picej

Svetovni dan turizma, letos pod geslom Turizem – povezovalec kultur, tokrat zaradi težkih gospodarskih razmer v Sloveniji ni potekal tako slavnostno kot pretekla leta, vendar je Slovenska turistična organizacija (STO) poskrbela, da je praznik obeležila z doseženimi rezultati in izpostavila novosti letošnjega turističnega leta v Sloveniji. Takrat ko se glavna turistična sezona prevesi v bolj mirne posezonske dneve, je na vrsti Svetovni dan turizma (World Tourism Day), ki ga od leta 1980 vsako leto praznujemo 27. septembra. Gre za obletnico dneva sprejema statuta UNWTO, ki hkrati pomeni tudi konec

glavne turistične sezone na severni polobli in začetek na južni. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) je v svojih aktivnostih v letošnjem letu kot rdečo nit izpostavila turizem, ki s svojo izjemno pestrostjo povezuje kulture, dežele in ljudi. STO je skupaj s pristojnimi institucijami za razvoj in promocijo turizma najprej predstavila izhodišča strategije razvoja slovenskega turizma, ki z naslednjim letom preide v novo obdobje strateške usmeritve. Slovenija bo tako poleg že uveljavljenih in pomembnih starih trgov iskala nove. Spodbujala bo letalske povezave s ključnimi trgi, krepila prepoznavnost skozi bolj intenzivno

in usklajeno uporabo znamke I feel Slovenia, krepila spletno trženje ter predvsem spodbujala razvoj in trženje zelenega (trajnostnega) turizma ter produktov visoke dodane vrednosti. Pregled statistike za letošnje leto kaže, da se je od januarja do avgusta število prihodov glede na enako obdobje lani povečalo za sedem, število prenočitev pa za pet odstotkov. Letošnja novost so Dnevi slovenskega turizma, ki bodo v Hotelih Bernardin v Portorožu 8. in 9. decembra. Z namenom še bolj poudariti pomen turizma za slovensko gospodarstvo so svoje

moči združile STO, ministrstvo za gospodarstvo, Turistična zveza Slovenije, Turistično gostinska in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Med drugim bodo namenjeni usklajevanju stališč o nadaljnjih strateških usmeritvah in trženju turizma na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. V okviru te prireditve bodo združeni vsi večji dogodki s področja turizma v Sloveniji. V Portorožu pa so vendarle slovesno praznovali svetovni turistični dan in poskrbeli celo za presenečenje. Letošnji svetovni dan turizma je mestu vrnil izgubljeno vrtnico, s katero se je uspešno in v veselje gostov promoviral že v preteklosti.

Oglasno sporočilo

Prlekija, predikat sonca in ljudi

Ljutomer, srce Prlekije, in Jeruzalem, izvezen z zlato vinsko nitjo, vabita na užitek narave, kulinarike in doživetij

rlekija je kot rodovitna dlan zemlje na desnem bregu reke Mure, ki se radodarno razgrinja v nepregledna žitna polja in dviga v velike valove hribov, po katerih so v poseben red ujeti vinogradi, zidanice in klopotci. Od nekdaj naklonjena konjereji, prepoznavna po termalnih vrelcih, štorkljah, klopotcih na štiri vetrnice, tipičnih obcestnih križih, izjemni kulinariki in bučnem olju ter šegavih, gostoljubnih ljudeh, je pravi turistični zaklad Slovenije. Rimljani so jim prinesli vinsko trto, Francozi so se z Napoleonovimi vojaki pod vino podpisali s »si bon« (dobro!) in iz vinskega soka je pridna kletarjeva roka skozi čas ustvarila pravo simfonijo vin, izpisano s šiponom, laškim in renskim rizlingom, chardonnayem, sauvignonom, pinoti, rumenim muškatom, rizvancem, kernerjem, ranino... Ko se z Veliko mašo na 15. avgust zavrte klopotci in iz vinogradov zazveni pesem bračev, je to znamenje, da se je nad pokrajino razgrnil najlepši čas v Prlekiji, čas jeseni, ko je na vrsti trgatev ali, kot ji pravijo Prleki, »brotva«. Vse od zrelega poletja naprej se Prlekija krasi z rumenimi zlatniki narave, žitnimi polji, polji sončnic,

bučami..., in pod lokom zlate jeseni vabi na številne prireditve, ki jih je v Ljutomeru in okolici polno skozi vse leto. Martinovanje, božič, pa prihod pomladi, velika noč in dogodki, ki nosijo sporočilo tradicije, običajev in dediščino preteklih dni, so umetelno vtkani v turistično ponudbo, ki navdušuje zaradi svoje avtentičnosti in srčnosti.

Ljutomer

Ljutomer ali Lotmerk, kot mu pravijo domačini, je taborsko, kasaško, filmsko in vinsko mesto. Že davno, leta 1868, je tod na I. slovenskem taboru zaživela ideja o Zedinjeni Sloveniji, slovenski jezik pa postal zahteva za komunikacijo v šolah, uradih in bogoslužju. To je kraj prvih konjskih dirk na Slovenskem (1874). Leta 1958 je kraj dobil celo prvo samopostrežno trgovino na slovenskih tleh... Slovenska umetnost, znanost in politika pa je z imeni mož, ki jih je skozi čas prispevala Prlekija, pridobila dragocene tvorce narodove identitete. Poleg Miklošiča še pesnika Stanka Vraza, skladatelja Slavka Osterca, pesnika in dramatika Cvetka Golarja, avtorja prvega slovenskega filmskega zapisa Karola Grossmana, psihologa in akademika dr. Antona Trstenjaka in druge.

Jeruzalem - mesto miru

Jeruzalem s svojim svetim imenom, energetskimi silnicami, vinsko cesto, razglednimi točkami in romarsko cerkvico upravičeno nosi ime nebeški kraj. O tem je prepričal že križarje, ki so v 13. stoletju iskali pot v današnji izraelski in palestinski Jeruzalem. Ena najlepših vinskih cest leži v Krajinskem parku Jeruzalem-

Ljutomer (Foto: Davorin Kurbos)

ske gorice in slovi po odličnih vinih, ki jih v številnih lokalih postrežejo k domačim jedem. Turistične kmetije z nastanitvijo, vinske kleti in hrami pa kot azil turističnega doma puščajo nepozaben spomin. Prlekija vabi na užitek kulinarike, kulture, športa (kasaške tekme, kolesarjenje, pohodništvo, rafting, ribolov in drugo), turizma (Termalno kopališče Bioterme Mala Nedelja, turizmi na podeželju, muzeji) in še posebej toplo vabi na obisk k veselim in gostoljubnim ljudem. TIC LJUTOMER Glavni trg 9240 Ljutomer, Slovenija Tel.: +386 (0)2 584 83 33 Fax: +386 (0)2 584 83 34 ticljutomer@jeruzalem.si www.jeruzalem.si

ŠPORT

Nogomet

Borbenost je premalo, treba je igrati Kekov naslednik za vrnitev k prepoznavni slovenski igri? Franci Božič Foto: BOBO

Bojan Jokić v akciji na tekmi s Srbijo

pa tudi zaradi menjav in poškodb, ki so narekovale delno spremembo igre. Slovenskim fantom pa kljub izpraznjenosti vendarle ni mogoče očitati neborbenosti ali pomanjkanja motivov. Zelo verjetno je Slovenijo pokopalo vztrajanje selektorja Matjaža Keka in pomočnika Milana Miklaviča pri preživelem sistemu 4 – 4 – 2, še zlasti, ker se

je spremenila zasedba v konici napada. Potem ko je mladi vzhajajoči in robustni zvezdnik Tim Matavž iz moštva izrinil Zlatka Dediča, je nekdanji zaslužni golgeter Milivoje Novakovič dobil novega partnerja. Mnogi so krizo v slovenski zvezni vrsti pripisali tudi slabši formi kapetana Roberta Korena, toda zdi se, da je bil naš nekdanji dirigent pravzaprav le žrtev sistema – pomanjkanja igralcev na sredini igrišča. Ob teh spremenjenih okoliščinah je padla tudi samozavest nekdaj bojevitega in motiviranega moštva.

Maribor za najpomembnejše tekme primernejši kot Stožice

Matjaž Kek

ma slaba igralna površina v Mariboru kot prizorišče za najpomembnejše tekme primernejša. Veliko bi bilo mogoče doseči že z ustreznejšo delitvijo tekem med Ljubljano in Mariborom. Zelo verjetno bi jo Slovenija veliko bolje odnesla, če bi v Ljubljani igrala (s tehnično slabšo) Severno Irsko, v Mariboru pa (s tehnično boljšo) Estonijo. Upam si trditi, da bi imeli v tem primeru štiri ali celo šest točk več in bi bili na koncu zanesljivo drugi za Italijo.

V Brazilijo Kek ali njegov naslednik?

Foto: BOBO

lovenska nogometna reprezentanca je kvalifikacije za Euro 2012 na Poljskem in v Ukrajini zaključila s prestižno prvo zmago (po štirih remijih) nad Srbi. Učenci so končno premagali učitelje, kar so napovedali že na Euru 2000, ko so v Charleroiu senzacionalno vodili s 3:0, a v zadnje pol ure dovolili remi (3:3). Zmagoviti zadetek Prekmurca v Olimpijinem dresu Dareta Vršiča v Mariboru s prostega strela s 40 metov v podaljšku prvega polčasa je obkrožil svetovno televizijsko ponudbo in navdušil slovenske nogometne nacionaliste, ni pa spremenil dejstva, da je Slovenija v tem tekmovanju s skromnim četrtim mestom povsem pogorela. S skromnim finišem Slovenije so propadla tudi odlična izhodišča za kvalifikacije za SP v Braziliji. Pirova zmaga nad Srbijo je v pogosto negativistično nastrojeno nogometno Slovenijo vnesla vsaj nekaj optimizma, ki obeta, da se bo novo poglavje začelo s solidnih izhodišč. Slovenska reprezentanca je na poti med Južno Afriko in kvalifikacijami za Euro 2012 ob zelo skromnih rezultatih izgubila tudi igro, ki jo je nekoč krasila. To se je zgodilo zaradi zasičenosti igralcev po mundialu,

Na neuspeh slovenske reprezentance pa je močno vplivala tudi delna selitev iz Ljudskega vrta v ljubljanske Stožice. Te so sicer čudovit objekt, žal pa je njihova travnata površina, ki omogoča maksimalno tekočo igro, nekako predobra za naše igralce, ki jih bolj kot dovršena tehnika odlikuje močna volja, nepopustljivost in disciplina. Ob takšnih karakteristikah je razmero-

Po nesrečnih kvalifikacijah za Euro pa je na slovenski sceni najbolj aktualno vprašanje, ali bo Matjaž Kek vodil reprezentanco tudi v kvalifikacijah za SP v Brazilijo 2014. Novo vodstvo Nogometne zveze Slovenije žal ni pristojno, da bi lahko odločalo o tem vprašanju, na drugi strani pa tudi v javnosti ni argumentiranih stališč za oziroma proti menjavi na klopi. To pa ne pomeni, da različni lobiji v ozadju ne delujejo s polno paro in ponujajo svoje kandidate, ki naj bi bili uspešnejši od Matjaža Keka. Srečko Katanec ima še največ javne podpore, omenjajo pa tudi njegovega občasnega sodelavca Slavišo Stojanoviča, Kekovega zdajšnjega pomočnika Milana Miklaviča, trenerja Maribora Darka Milaniča, po tradiciji pa je v konkurenci tudi Bojan Prašnikar, ki je dvakrat že sedel na slovenski klopi. Pravo vprašanje za začetek pa je: ali lahko Matjaž Kek slovenski reprezentanci povrne igro, ki je v teh kvalifikacijah, resnici na ljubo, ni bilo? Moj odgovor je, da to zelo verjetno ni mogoče, zato bi bilo najbolje poiskati ustreznega naslednika, ki bi znova uveljavil kult igre. Samo s srcem in borbenostjo danes v nogometu ne gre več, treba je igrati. Tak razplet bi bil najboljši tudi za Matjaža Keka, ki je v prejšnjem ciklu dosegel izjemen dosežek, v novih okoliščinah – bržkone v tujini – pa bi lahko segel po novi osebni uveljavitvi.

ŠPORT

Primož Kozmus v London po zlato kolajno

Bo že držalo, da smo malo »trčeni«

Primož Kozmus še naprej preseneča in navdušuje Slovence doma in po svetu in jim vliva prepričanje, da tudi majhni lahko postanejo veliki.

ampion v metu kladiva je najprej v letih 2008 in 2009 osrečil z naslovom olimpijskega in svetovnega prvaka, zatem šokiral, ko je v Delovi prilogi Polet 8. oktobra 2009 iz nikdar docela pojasnjenih osebnih razlogov naznanil umik iz atletike. Potem je leto kasneje sprejel odločitev, da se bo vrnil, konec avgusta letos pa le po nekaj mesecih treninga osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji. Prav gotovo nas čaka nova »kozmična porcija«, ko bo prihodnje poletje nastopil na olimpijskih igrah v Londonu. Tam bo glavni in edini cilj jasen – ubranitev zlata iz Pekinga. Za začasno upokojitev se je pri 30 letih odločil, ker se je vsega zasitil. Sedemnajst let je trdo delal, načele so ga poškodbe, na poti je bil otrok … Voljo mu je vzela zavest, da svetovnega rekorda, doseženega v časih sumljive zlorabe dopinga, ne bo presegel, kar je bil njegov zadnji veliki cilj. A po letu premora si je odpočil in ugotovil, da mu manjka adrenalina, da pogreša tekmovalni naboj. Od države je tudi dobil zagotovila, da bo podprla njegov projekt London 2012. Nepričakovana bronasta kolajna iz Daeguja je bila dokaz, da je na pravi poti. »Ponosen sem na vse, kar sem dosegel. Tudi na bron, ki mi v danih okoliščinah res veliko pomeni. S kolajno na SP in metom prek 80 metrov sem se dokončno prepričal, da lahko ubranim zlato iz Pekinga. Le metati bo treba dlje. To pa je stvar treninga. Znanja imamo v ekipi dovolj. Moj cilj je, da se pripravim za mete med 82 in 83 metrov. Potem mi bo težko kdo sledil.« Ste morda kdaj pomislili, da ste z vrnitvijo naredili napako? Ne. Letošnja sezona je bila ena lažjih. Nisem imel velikih pričakovanj. Začel sem s 60 metri in vse, kar sem naredil, je bil velik plus. Samo napredoval sem. Moram

pa priznati, da na koncu sezone sicer nisem pričakoval takšne ravni, kot sem jo dosegel.

Foto: BOBO

Peter Zalokar, Delo

Veliko je bilo namigovanj, da ste se vrnili zaradi denarja. Je kaj na tem? Nikoli nisem rekel, da me denar ne zanima, vendar to ni bil glavni razlog za vrnitev. Zanimajo me kolajne, denar pa sodi zraven. Zaslužki niso veliki, so pa dovolj veliki za dobro življenje. Sramota za družbo je, če olimpijski zmagovalec ne zasluži. Met kladiva je garaška disciplina. Ste imeli kakšne pomisleke, ko ste se vrnili v krog? V sedanjem načinu dela ni več prostora za počitek. Dva dni treniram, en dan počivam. V primerjavi z nekdanjim ritmom zdaj treniram prav ležerno. Telo se je dobro odzvalo. Če se bo izkazalo, da ni napredka, bom količino vadbe dodal. Imate poseben delovni ritem. Vstajate že ob šestih, opravite jogo in druge vzhodnjaške metode meditacije, preden se že ob devetih, ko večina vrhunskih športnikov še spi, podate na trening. Je v marljivosti in disciplini ključ vašega uspeha? To je prav gotovo pomemben del. Sam to delam po Bondarčukovi metodi, ki se je doslej izkazala za najboljšo. Gre za načrtovanje treninga, s katerim športnik pride v najboljšo formo na določen dan. Jaz imam psiho-telesno moč, da udejanim vse, kar načrtujemo. Upam, da bo tako tudi v Londonu. Slovenci smo narod ekstremov. Plezamo po najtežjih stenah, kolesarimo po najhujših poteh, plavamo v najnevarnejših rekah … Tudi stopnja samomorilnosti je med višjimi. Je mazohizem v našem narodnem značaju? Morda je res kaj na tem. Redki nas razumejo. Če smo že malo »trčeni«, pa so po drugi strani naše vrline delovne navade, disciplina in trma, ki

Primož Kozmus z bronom iz Južne Koreje

nas žene naprej. Nekateri pa so zgolj našli tržno nišo in počno stvari, za katere vedo, da bodo pritegnile zanimanje javnosti. S športom pa nimajo veliko skupnega. Mnogi trdijo, da dvomilijonski narod ne bi smel tekmovati z velikimi v kolektivnih športih, ker pri tem izgubljamo energijo, in da so nam na kožo bolj pisane individualne panoge. Se strinjate s tem?

Ne bi rekel. Naši košarkarji, nogometaši, rokometaši, hokejisti in odbojkarji so že dokazali, da so lahko blizu vrha. Pri nas je glavna težava kontinuiteta. Zaradi majhne baze se le tu in tam pojavi generacija, ki lahko stori korak več. Ampak tako je v bistvu v vseh športih, tudi smučanju, plavanju in nenazadnje v atletiki. se nadaljuje na strani 42

ŠPORT/vaša pošta nadaljevanje s strani 41 Kaj je primerjalna prednost slovenskih športnikov pred konkurenco? Vi veljate za mirnega, preudarnega, skromnega človeka, ki je vedno na realnih tleh. Slovenci smo zelo delovni, to imamo v sebi od nekdaj. Vprašanje pa je, ali imamo dobre vodje ali ne. Športniki pri nas se morajo ukvarjati s tisoč stvarmi, ker nimajo pravega »supporta«. To bi bilo treba spremeniti. Se vam zdi, da ste metalci kladiva, pa tudi kopja, diska in krogle v senci bolj atraktivnih atletskih disciplin. Za Usaina Bolta ve vsak, za Primoža Kozmusa le redki … Metalci pač nismo komercialno zanimivi, manjša je zainteresiranost množic. Raje imajo najhitrejše in najbolj vzdržljive. Pri metih ni tiste dramatičnosti. Seveda pa je vse povezano z denarjem. Če bi Američani imeli šampiona, bi bilo drugače. Prepotovali ste veliko sveta, kje ste imeli najboljše izkušnje oziroma, kje bi najraje živeli po koncu kariere? Vsekakor v Sloveniji. Sem zapečkar. Blizu mi je tudi Hrvaška. Če bi se že moral seliti, bi prej izbral bolj južne ali sredozemske države, kot so denimo Grčija, Turčija, Španija. Nikakor ne bi šel na sever. Vzhod je lep in zanimiv, vendar drugačen in potreboval bi veliko časa, da bi se privadil. V Ameriki pa še nisem bil. Letos bom imel tam daljše priprave in bomo videli, kako mi bo všeč. Za selitev res ni potrebe. V Brežicah imate hišo, ženo in hčerko Mario Liso, ki je nedavno dopolnila eno leto. V bližnji Brestanici imate tudi nekakšen hotel za otroke. Kakšni so vaši načrti z njim? To bo športni hostel za otroke in mladino, kjer bomo imeli veliko programov. Namenjen bo vsem športom, najbolj pa seveda atletiki. Ampak vse skupaj je še precej v povojih. Vsekakor pa želim tudi po koncu kariere ostati povezan s športom.

ŠPORTNE NOVICE Slovenci smo športen narod Olimpijski komite Slovenije je s slovesnostjo v ljubljanskem Grand hotelu Union obeležil 20. obletnico delovanja. Ustanovljen je bil 15. oktobra s podpisom Slovenske olimpijske listine. Naši športniki so v dveh desetletjih osvojili 22 olimpijskih kolajn in 151 zlatih odličij na članskih tekmovanjih. Nobenega dvoma ni, da je šport pomembno prispeval k samobitnosti Slovencev in z uspehi na največjih tekmovanjih opozarjal, da je na sončni stran Alp ljudstvo visokih športnih vrednot. V samostojni državi je močno prispeval tudi k prepoznavnosti v svetu in Slovenijo uvrstil med visoko razvite športne države. To ne dokazujejo le kolajne z olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev, ampak celosten razvoj športa na vseh področjih. Predsednik OKS Janez Kocijančič, ki vodi osrednjo športno organizacijo že od prve skupščine (17. decembra 1991), je poudaril, da smo Slovenci razmeroma majhen narod, ki nima na razpolago velikega števila športnikov, zato je treba vložiti toliko več truda, želja in znanja, da ostanemo v svetovnem vrhu. »Športne politike ni mogoče graditi na nekdanji slavi in denarju. Treba je preživeti s sredstvi, ki jih imamo, ter iskati nove načine financiranja. Družbene, gospodarske in finančne krize zagotovo ne bomo preživeli tako udobno, kot smo obdobje konjunkture, ko smo imeli na voljo precej več sredstev za razvoj in napredek. Upam pa, da ne bomo doživeli družbene krize, ki bi se odrazila v športu,« se je predsednik z najstarejšim stažem v slovenskem športu ozrl v prihodnost.

Petkovšek ostal brez OI Zdaj je že jasno, da eden najboljših slovenskih športnikov doslej, Mitja Petkovšek, ne bo nastopil na olimpijskih igrah leta 2012. Za pot v London bi moral telovadec, večkratni svetovni in evropski prvak, na svetovnem prvenstvu v Tokiu osvojiti kolajno, tekmovanje na Daljnem vzhodu pa se je zanj končalo že v kvalifikacijah, kjer je na paradnem orodju, bradlji, storil napako. Zaradi spremenjenih pravil uvrščanja na OI se je moral predstaviti še na dveh orodjih, to pa je pričakovano prineslo s sabo tudi zdravstvene težave. Do bradlje, na kateri bi moral biti brezhiben, je opravil že dva zaporedna nastopa na krogih in konju, za tretjega mu je zmanjkalo moči. »Začetek je bil odličen, nad njim sem bil kar nekoliko presenečen, nato pa sem ostal brez moči v rokah. Ni mi zdrsnilo ali kaj podobnega. Po salti me je povsem pobralo, roke sem imel zavoljo krogov trde, zategnjene in tako sem se moral od bradlje odriniti celo z nogama. Škoda,« je ocenil naš telovadec, potem ko se je uresničil črni scenarij. Toda obupal ni – v gimnastiki bo še užival, dokler bo mogel, pa tudi če ne bo več lesketajočih se kolajn.

Dragi bralke in bralci, sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! Uredništvo Slovenije danes

VIII. revija nacionalnih manjšin Vsako leto se člani vseh narodnostnih manjšin, ki živimo na območju Republike Srbske, trudimo širši javnosti pokazati, kaj in v čem je bogastvo naše kulture. V dvorani Narodnega gledališča Republike Srbske se je konec septembra dvanajst nacionalnih manjšin predstavilo s programom, tokrat z naslovom Multietnična vizija, Banja Luka 2011. Vse prisotne je pozdravil predsednik Zveze

nacionalnih manjšin gospod Stevo Havreljuk. S posebnim spoštovanjem se je zahvalil za prisotnost številnim uglednim predstavnikom ambasad, konzulatov, konzularnih pisarn, mestnemu vodstvu, Ministrstvu za šolstvo in kulturo Republike Srbske, vsem sodelujočim in številnemu občinstvu, ki vsako leto spremljajo predstavitev nacionalnih manjšin. V programu so se nastopajoči trudili predstaviti svojo kulturno bogastvo na najboljši način, vendar je časa vedno premalo. Člani Društva Slovencev iz Banja Luke smo prikazali prerez svojega dela. Prva sta nastopila vokalni kvartet in solistka Aleksandra Bilanović. Poseben vtis pa so prav gotovo naredili naši najmlajši člani, učenci dopolnilnega pouka slovenščine, ki so skupaj z učiteljico Valentino Gradič pokazali, česa vsega so se z vztrajnostjo in zavzetostjo naučili. S slovensko pesmijo in plesom so za sam konec prireditve vsem prisotnim, še posebno nam Slovencem, priredili posebno doživetje nečesa lepega, toplega in edinstvenega za vsako narodnostno skupino. V skoraj dveurnem programu so se prisotni srečali z barvitostjo narodnih noš in različnostjo plesov in pesmi kulturnega bogastva narodov, ki živimo na tem območju. (Ana Kunjadić)

Slovenska književnost v Madridu V prestižnem kulturnem centru Círculo de Bellas Artes smo s poletnim literarnim večerom obeležili uradno otvoritev slovenskega Kulturnega društva Triglav v Madridu in tudi dvajseto obletnico neodvisnosti Republike Slovenije. Ob tej priložnost smo imeli v gosteh slovenskega pesnika mlajše generacije, Aleša Štegra. Mednarodnemu občinstvu je predstavil svojo knjigo Berlin, ki je v letošnjem letu izšla pri založbi Pre-textos v Valenciji. Uvodoma

Foto: Jelena Novaković

vaša pošta

je številno občinstvo, ki so ga sestavljali predvsem mladi Slovenci iz Madrida, Španci in tudi predstavniki madridske diplomacije ter pesniškega kroga Círcula de Bellas Artes, nagovorila predsednica in ustanoviteljica Kulturnega društva Triglav, María Amparo Lašič Durán, potomka Slovencev, živečih v Madridu. Pri predstavitvi Štegrove poezije sta sodelovala Manuel Ramírez iz založbe Pre-textos ter prevajalka in soustanoviteljica društva, Tina Šilc. Po skoraj enournem zanimivem pogovoru s pesnikom in branju Štegrovega Berlina ter poezije iz Knjige reči in Knjige teles je navzoče pozdravila tudi Jasna Lhotka, začasna odpravnica poslov Veleposlaništva Republike Slovenije v Madridu, ki je Kulturnemu društvu Triglav čestitala za organizacijo dogodka in zaželela uspešno združevanje slovenske skupnosti v Madridu. (T. Š.)

Rojaki v Avstraliji blagoslovili Marijino kapelico V Avstraliji je september pomladni mesec, tako kot v Sloveniji maj. Za slovensko skupnost še toliko bolj, ker ta mesec praznujemo obletnice blagoslovitve Marijine kapelice v Marijini dolini. Vsako leto se zberemo pri slovenski kapelici Marije Pomagaj in to srečanje rojakov postaja čedalje bolj priljubljeno. Letos so svetišče v romarskem kraju Marian Valley vnovič napolnili predvsem rojaki širne Avstralije. Na praznik Marijinega rojstva so obiskali našo prestolnico Brisbane, kjer je v kapeli svetega Štefana pater Ciril prvič daroval slovensko sveto mašo. Osrednji dogodek je bilo praznovanje druge obletnice blagoslovitve naše kapelice Marije Pomagaj, pri sobotni sveti maši pa je o prazniku Marijinega rojstva pridigal pater Darko. Veseli smo bili vsakega romarja, ki je prišel iz daljnih krajev, razveselili smo se tudi prihoda patra Darka, ki vedno vodi petje pri obredih. Letos mo bili naprošeni, da smo v procesiji ponesli nebeški materi vsak šopek belih lilij, ki jih je darovala rojakinja. Pater Darko je v nedeljo pri društvu Lipa na Zlati Obali, ki je praznovalo 20-letnico obstoja, daroval sveto mašo. Predsednica tega društva Irena Jernej je pripravila lep kulturni program. Veliko rojakov se je zbralo na tej slovesnosti. Taka praznovanja so pri nas čedalje bolj redka, zato pa so toliko bolj vesela. (Mirko Cuderman)

Obisk veleposlanika v provinci Entre Rios Med 22. in 24. septembrom 2011 je veleposlanik Tomaž Mencin v spremstvu soproge mag. Darje Zorko Mencin in druge sekretarke na veleposlaništvu, Mateje Lesar Markovič, obiskal slovensko skupnost v provinci Entre Rios. Tridnevni program je potekal v krajih Parana, Cerrito, Lucas Gonzales in Hasenkamp. Glavni namen obiska je bila počastitev 20. obletnice osamosvojitve Republike Slovenije. Ta dogodek smo obeležili z otvoritvijo dveh trgov “Republika Slovenija” v krajih Cerrito in Lucas Gonzales ter ulice “Republika Slovenija” v Hasenkampu. V teh

krajih živijo potomci slovenske migracije s konca 19. stoletja, ki so na novo odkrili svoje slovenske korenine s pomočjo neumornega dela častnega konzula Carlosa Bizaia. V četrtek zvečer je veleposlanik Mencin predaval na Katoliški univerzi UCA v glavnem mestu province Entre Rios, Parana, in sicer na temo osamosvojitve ter dosežkov Republike Slovenije v zadnjih dvajsetih letih, petkovo dopoldne pa je bilo v znamenju otvoritve trga z imenom “Republika Slovenija” v kraju Cerrito. Program se je nadaljeval z obiskom častnega konzulata v mestu Parana ter naselja San Benito in otvoritvijo trga “Republika Slovenija” s tradicionalnim kozolcem in simbolično posaditvijo lipe ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije v 150 kilometrov oddaljenem kraju Lucas Gonzales. V soboto je veleposlanik Mencin skupaj z županom mesta Hasenkamp, Osvaldom Picottijem, častnim konzulom Carlosom Cesarjem Bizaijem in slovenskim predstavnikom skupnosti v Hasenhampu, Eldemirom Poversichem odprl ulico v novo nastajajoči elitni četrti z imenom “Republika Slovenija”. Srečanje z najvišjimi predstavniki krajevnih oblasti je imelo tudi gospodarsko noto, saj so se sogovorniki med drugim pogovarjali o možnostih gospodarskega sodelovanja, predvsem na področju kmetijstva, npr. v čebelarstvu, živinoreji, predelovalni industriji ter obnovljivih energijah, veleposlanik pa se je srečal tudi s predstavniki slovenske skupnosti, združenimi v društvu Triglav iz Entre Riosa. (Mateja Lesar Marković)

bilo tudi deset zelo abstraktnih slik. Nada Žigon je predstavila tudi umetniške izdelke iz stekla, ki so zelo priznani na Švedskem. Umetnice druge generacije združuje tudi to, da so se že udeležile likovne kolonije v Mostu na Soči, ki jo vsako leto organizira Slovenska izseljenska matica. Že prve dni si je razstavo ogledalo več kot 200 švedskih obiskovalcev, obisk je bil velik vse do njenega zaprtja. O tem dogodku so pisali tudi švedski lokalni časopisi, uspeh razstave pa je še bolj pomemben, ker je bila posvečena 20. obletnici osamosvojitve Slovenije. V Olofströmu že od leta 2005 uspešno deluje likovna sekcija, Dušanka in Silvana pa že več kot desetletje obiskujeta večerno likovno šolo, vsaka v svoji občini. Društvo ima tudi svoje glasilo, Slovenski glas, ki izhaja že 15 let. (Ciril Marjan Stopar)

Srečanje slovenskih pevskih zborov V sklopu prireditev nacionalnih manjšin je Društvo Slovencev Triglav iz Banja Luke tudi letos organiziralo srečanje slovenskih pevskih zborov. Prvi oktobrski dan so narodnostne manjšine na Trgu Krajine v Banja Luki predstavile kulinariko in svoje etnološke značilnosti. Na urejenih stojnicah so se šibili sladki in slani prigrizki, izvirne jedi in pijače, promocijske brošure, ob njih pa razkošje narodnih noš. Slišale so se pesmi in melodije različnih narodov. V razvedrilnem programu, namenjenem predvsem otrokom, je umetnik in animator Sten Vilar s svojo animacijo primamil k sodelovanju ne le otroke, temveč tudi številne starejše. Prisotne je popeljal v čudovit svet domišljije. Ob 18. uri pa se je začel program Srečanje slovenskih pevskih zborov. Sodelovali so MPZ Camerata Slovenica Slovenskega kulturnega društva Cankar iz Sarajeva, MPZ Davorin Jenko Društva Slovencev iz Banja Luke, Moški pevski zbor Maj iz Kranja, kot gostje pa so sodelovali KUD Lino Mariani iz Pule in Norby Kovač z grupo Mužlja iz Vojvodine. (A.K.)

Umetniška razstava v Olofströmu V kulturni hiši Längan je bila od 17. do 25. septembra v Olofströmu na Švedskem na ogled umetniška razstava petih slovenskih umetnikov, članov KD Slovenija. Tri umetnice, Dušanka Kelečinji, Silvana Stopar in Zinka KarlssonGselman, so iz druge generacije Slovencev na Švedskem. Nada Žigon in znani fotograf Karlo Pesjak pa sta iz prve generacije. Predstavili so 70 del z motivi narave v Sloveniji, prikazom vsakdanjega življenja, prav tako pa je

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu vasa.posta@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija.

SUMMARIES Lojze Slak

Farewell of the Heavenly Musician

Neighbouring and Other Countries, commented on the reduction of finances for the Slovenian minority in Italy who also believes that we need to direct more attention on the new Slovenian emigration. Petek is convinced that gloomy future awaits the Slovenian press. The former journalist and editor who is now an MP is known to an extensive part of the Slovenian public home and abroad especially because of the brutal attack on him and, in his opinion, on independent journalism too. We wish to present him to our readers also and mainly as the president of the Commission for Relations with Slovenes in Neighbouring and Other Countries. However, in the interview we of course could not avoid the current events and a decade that has passed since the attack.

Alojz Kocjančič, Wallwood

On 1st October we bid farewell to Lojze Slak, a legend of Slovenian folk music who left a deep mark also on our compatriots living in Slovenia’s neighbouring countries and around the world. We are dedicating this great musician our central attention in this issue of Slovenija danes. With the death of the musical legend there nearly is not a Slovenian who would not in his or her own way relive everything that Lojze Slak, a public figure, literally “property of the nation”, did in his long-time career. Thousands of comments can still be found on various social networks and people everywhere are talking about the impressions he made on them. At the same time his older audience discusses also the ways in which Slak’s music uniquely shaped their lives in youth and debates over what enormous part of having fun his music meant in times which went by with a slower pace than the present days. Now he is no longer with us. Many consider him a legend already from the time of his life as some of his songs reached a cult status already long ago. In the wonderful tunes that he left us he will live on in our hearts for good. The same as he was: radiant, cheerful, with his eternal companion the accordion in his hands!

Interview: Miro Petek

More Attention to the New Slovenian Emigration “This is a mischievous policy of the premier Berlusconi,” Miro Petek, president of the Commission for Relations with Slovenes in

“Crisis is Not the Time for Big Business”

Situla

Top-Notch Comfort for 3,600 euro As part of the Passenger centre of Ljubljana a commercial-residential complex Situla is growing in its North-Eastern corner. Tridana investment firm which is building the complex focuses on top-notch comfort. Tridana firm that was established exclusively for Situla project execution started building at the chosen construction lot of the Passenger centre four years ago. Only later they named it Situla which means a urn or a bucket with urban decorations. The building is supposed to resemble situla’s shape and its copper colour. According to Igor Jurančič, project manager and procurator of Tridana firm, the complex will be business oriented which is also directed by its position next to Šmartinska cesta street – the major business city artery. The price of 3,600 € for a square metre for a flat there is going to be paid only by the more well-off buyers and especially those who are deciding between living in the city and living at the outskirts or in the countryside and are opting for the benefits of the city. Situla complex is supposed to be finished in September 2012.

Slovenian World Congress

Slovenian Scientists and Economists Home Again Alojz Kocjančič, proprietor of the respectful Canadian company Wallwood is convinced that success cannot be measured only by the amount of money one earns. Slovenian business persons collaborate well, however firms from Slovenia do not show interest in this. “The way to success was slow,” says Kocjančič in the interview for Slovenija danes who was first trained as a carpenter in Slovenia where he also had his own trade. This later on opened him doors in Canada where he quickly got a job in his profession and acquired working experiences and knowledge of English language. Together with his friend Ivan Vrbnjak they opened a construction company. At the beginning they worked from the home garage and later on in a rented workshop. When they saw the business went well, they bought a place for their workshop. Later they went their separate ways and both succeeded in their trade. Today Wallwood is an internationally renowned company which sells furniture also to numerous prestigious hotels and institutions.

Slovenian World Congress organised a 7th Conference of Slovenian scientists and economists from around the world and Slovenia. The cream of Slovenian science, also the one spread around the globe who nevertheless tries to stay connected and offer help to Slovenia in the previously mentioned fields, gathered on 12th and 13th October in the premises of the Chamber of Commerce and Industry of Slovenia. This year’s conference was already the 23rd traditional all-Slovenian meeting of experts which have traditionally been organised by the Congress. The honorary sponsorship of this year’s conference took the Slovenian Academy of Sciences and Art. The central programme items of the Conference of Slovenian scientists and economists from around the world and Slovenia this year were the role and meaning of scientific research and technological development in economy while the common thread revolved around the International Year of Chemistry.

RESÚMENES Lojze Slak

Adiós a un músico celestial El pasado octubre nos despedimos de Lojze Slak, una verdadera leyenda de la música popular eslovena. El presente número de Slovenija Danes está dedicado mayormente a este gran artista, quien con su música marcó en forma indeleble al pueblo esloveno, tanto en Eslovenia como en el exterior. Cuando se conoció la noticia de la desaparición del artista, el pueblo esloveno entero revivió, cada uno a su manera, los muchos años de carrera de Lojze Slak, una verdadera “marca registrada” nacional. Sus admiradores —de todas las edades— fueron dejando miles de comentarios en las redes sociales, detallando las diferentes maneras en que la música de Slak marcó profundamente las vidas de varias generaciones de eslovenos y eslovenas. Lojze Slak ya no está más entre nosotros. Para muchos, una leyenda viva, autor de canciones que llegaron a ser casi como un segundo himno nacional esloveno. Lojze Slak seguirá por siempre vivo en nuestros corazones, tal como siempre fue: sonriente, chispeante, y con el acordeón —ese eterno compañero— en sus manos.

Entrevista a Miro Petek

Mayor atención a la nueva emigración eslovena

que el periodismo esloveno actual deja mucho que desear. El ex-periodista, ex-editor y actual diputado nacional ha sido atacado brutalmente durante décadas por la opinión pública eslovena, y en nuestra entrevista quisimos presentar tanto su actividad como presidente de la Comisión para las Relaciones con los Eslovenos en el Extranjero de la Asamblea General Eslovena, como su mirada sobre la actualidad y sus largos años bajo fuego.

Alojz Kocjančič, Wallwood

“La crisis no es buena para las grandes empresas” Alojz Kocjančič, dueño de la importante empresa canadiense Wallwood, cree que el éxito no debe medirse sólo de acuerdo al dinero. Los empresarios eslovenos residentes en Canadá hacen buenos negocios juntos, pero no con las empresas de Eslovenia, porque éstas no demuestran interés. Kocjančič se capacitó como carpintero en Eslovenia, y en Canadá consiguió rápidamente un empleo en su rubro, ganó experiencia y aprendió a hablar inglés. Sin embargo, en la entrevista con Slovenija Danes dijo que “el camino al éxito fue lento”. Con su amigo Ivan Vrbnjak fundaron una empresa de construcción que al principio funcionó en un garage familiar, y luego en un taller alquilado. Cuando los negocios empezaron a ir bien, compraron un inmueble donde instalaron su taller. Eventualmente Kocjančič y Vrbnjak se separaron, y ambos lograron éxito en su profesión. Hoy en día la empresa Wallwood es reconocida internacionalmente, y sus muebles se venden a instituciones y hoteles de lujo.

La Situla

“Así es la política patotera del primer ministro Berlusconi”, amonestó Miro Petek, presidente de la Comisión para las Relaciones con los Eslovenos en el Extranjero de la Asamblea General Eslovenia (N. del T.: Cámara de Diputados), al referirse a la anunciada reducción de los subsidios destinados a la minoría eslovena residente en Italia, y que por esto es necesario prestar más atención a esta nueva emigración eslovena. Petek, además, aseguró

Confort de primer nivel por 3.600 euros el metro cuadrado

a cabo el proyecto Situla, decidió apostar al confort de primer nivel. Los trabajos en la esquina comenzaron hace ya cuatro años, pero el nombre Situla se eligió más tarde, con miras a evocar un “recipiente de contenidos urbanos”, concepto que será complementado por el diseño y el color cobre del edificio. Igor Jurančič, director del proyecto y tesorero de la sociedad Tridana, dijo que el complejo estará más orientado a los negocios, lo que se entiende si consideramos su ubicación en la avenida Šmartinska, la vía comercial más importante de la ciudad. Los departamentos costarán 3.600 euros por metro cuadrado, un precio destinado a la población de mayor poder adquisitivo, y en particular a aquellos que prefieren vivir en la ciudad en vez de en las afueras o en el campo. Se estima que el complejo Situla estará terminado en septiembre de 2012.

Congreso mundial esloveno

Científicos y empresarios eslovenos de vuelta en casa El Congreso Mundial Esloveno organizó la 7ma Conferencia de Científicos y Empresarios Eslovenos del Mundo y Eslovenia, que tuvo lugar el 12 y 13 de octubre pasado en las instalaciones de la Cámara de Comercio de Eslovenia (Gospodarska zbornica Slovenije). A la conferencia asistieron destacados científicos y empresarios eslovenos residentes en el exterior que desean mantener contacto con la madre patria. La Conferencia fue patrocinada por la Academia Eslovena de Artes y Ciencias (Slovenska akademija znanosti in umetnosti), y el tema central del programa estuvo dedicado al papel y significado de la investigación científica y el desarrollo tecnológico en la economía. El hilo conductor de la Conferencia, además, estuvo dedicado al Año Internacional de la Química.

En la esquina noreste del Centro de pasajeros de Ljubljana (N. del T.: la estación central de trenes y autobuses) se está construyendo un nuevo complejo residencial y comercial, la Situla (N. del T.: vasija, en especial en el contexto de la antigüedad romana). La sociedad inversora Tridana, fundada exclusivamente para llevar

zadnja stran

Geslo novemberske nagradne križanke lahko do 12. novembra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Križanka

Geslo septemberske križanke se glasi: NOCOJ PA OH NOCOJ. Srečna nagrajenka je Masha Koren, Mount Hutton, Avstralija. Za nagrado bo prejela polletno naročnino na revijo Slovenija danes.

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Would some of your family members like to read news from Slovenia in English?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NAME

NASLOV

ADRESS

DRŽAVA

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

Slovenija

Mednarodno

DATE SIGNATURE Slovenia

Worlwide

6 številk

15 EUR

22 EUR

6 issues

28,80 EUR

39,60 EUR

12 številk

27 EUR

38 EUR

12 issues

54,72 EUR

75,25 EUR

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues

79,27 EUR

113,24 EUR

POSTOJN C AVE-GR

SKA JAMA

OTTA-HĂ&#x2013; HLE

Special annual business overview brings you the best in investment

opportunities, economic

success stories and top lifestyle choices. COMING IN JANUARY 2012 Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, marketing@sloveniatimes.com, www.sloveniatimes.com