Spatula 95

SPATULA

ŠT. 95 MAJ 2024

GLASILO ŠTUDENTSKE SEKCIJE SFD

IZ STROKE

Genetski dejavniki depresivne motnje

IZ STROKE

Vpliv proticepilskih gibanj na ponoven pojav nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem 4 7 23 27

Anabolični androgeni steroidi in trenbolon

KOTIČEK LABORATORIJSKE BIOMEDICINE

Vpliv epigenetike na razvoj rakavih obolenj

NA POGOVORU

Spatula

Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva

www.dsfs.si/spatula

MAJ 2024 / Št. 95

Naklada: 500 izvodov

Glavna in odgovorna urednica: Antonina Žaberl spatula@dsfs.si │ spatula.dsfs@gmail.com

Uredniški odbor:

Tiana Jarnovič, Vid Kuralt, Leonora Prestreši, Tina Pliberšek, Tjaša Škerl Rifelj, Hana Viher

Ustvarjalke in ustvarjalci:

Kaja Bizjak, Mihela Brodnik, Liza Gačević, Lea Grom, Nina Grum, Nika Govekar, Tiana Jarnovič, Nina Jakob, Melanie Tavčar, Tjaša Škerl Rifelj, Leonora Prestreši, Mia Šmajgl, Pia Planinšek, Ljupka Pavlova, Jan Pip, Ana Radić, Matija Roth, Vesna Škrlj, Manca Špegel, Nika Uršič, Hana Viher, Antonina Žaberl, Tinkara Žula

Recenzenti:

Izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički, mag. farm., doc. dr. Rok Frlan, mag. farm., izr. prof. dr. Tomaž Bratkovič, mag. farm., prof. dr. Iztok Grabnar, mag. farm.

Lektoriranje:

Lektoriranje in jezikovno svetovanje, Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.

Oblikovanje:

EVING, Eva Veber, s. p., Eva Veber

Grafični elementi: Antonina Žaberl, Tinkara Žula

Tisk:

PARTNER GRAF zelena tiskarna d. o. o.

ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.)

Fakulteta za farmacijo, DŠFS, Spatula,

Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana

Opomba: Vsebina glasila Spatula ni sponzorirana s strani pokroviteljev DŠFS in ŠSSFD, katerih oglase objavljamo.

Kazalo

Uvodnik

Iz stroke

4 Genetski dejavniki depresivne motnje

7 Anabolični androgeni steroidi in trenbolon

11 Uporaba bakteriofagov v boju proti odpornosti na antibiotike

15 Razvoj Hashimotovega tiroiditisa kot posledica zdravljenja z interferoni

Farmacevtski kotiček

18 Odkritje penicilina: zgodovinski mejnik, ki je za vedno spremenil zdravljenje bakterijskih okužb

Kotiček industrijske biomedicine

20 Povečevanje topnosti s tehnologijo priprave trdnih disperzij

Kotiček laboratorijske biomedicine

23 Vpliv epigenetike na razvoj rakavih obolenj

Kozmetološki kotiček

25 Opečena koža si opomore, a ne pozabi

Na pogovoru

27 Vpliv proticepilskih gibanj na ponoven pojav nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem

Novice iz sveta farmacije

Študentski svet: Organ, ki zastopa interese

študentov FFA

Dogajalo se je

Farmadventure

41 TWINNET 2024: Pozdrav iz Francije

Inkubator inovativnosti: Vpogled v letošnje

dogajanje v Termah Snovik

Kolumna

44 Razpotje sprememb: napredek in reforme zdravstvenega sistema na Balkanskem polotoku

Uvodnik

Drage bralke in bralci!

Z veseljem začenjam izdajo majske Spatule, ki je tokrat že 95.-tič nastala izpod rok srčnih študentov in z radovednim duhom zapolnila police avle Fakultete za farmacijo. S predanostjo in sodelovanjem so pisci strokovnih in nestrokovnih člankov zapolnili kar 56 belih strani, ki so se s pomočjo uredniškega odbora spletle v revijo, ki je s svojo odličnostjo ponos našemu društvu in fakulteti. Nova številka se je tekom zadnjih mesecev rojevala počasi, a vztrajno, navdihnjena s starimi in novimi cilji. V tvojih rokah se predstavlja v nekoliko razširjeni izdaji, z več strokovne vsebine iz različnih področjih, poklonjene raznolikosti naše fakultete, interesov njenih študentov in širini področja farmacije. Tej isti širini, ki daje našemu področju strahospoštujoč, vendar vabljiv čar in širini, ki se počasi, a vztrajno razvija tudi v vsakem izmed nas. Kot je nabiranje znanja opisal kitajski filozof Lao Tzu: “Tudi najdaljša pot se začne s prvim korakom,” je vsak, še tako majhen delček znanja, ki ga poberemo na akademski poti, del nečesa

večjega - del naše notranje zakladnice, ki nas oblikuje, mi pa z njo oblikujemo svet. Veseli me, da se študentje Fakultete za farmacijo zavedamo pomena znanja in svoj čas predano podarjamo njegovemu pridobivanju, tako za šolskimi klopmi kot v številnih obšolskih projektih.

Za nastanek 95.-te Spatule se zahvaljujem vsem nadobudnim ustvarjalcem za njihove odlične prispevke, recenzentom za njihove konstruktivne komentarje in uredniškemu za njihovo pomoč pri izdaji še ene odlične številke društvene revije.

Tebe pa vabim k nadaljnjem listanju nove izdaje Spatule in ti želim prijetno branje.

Antonina Žaberl, glavna urednica Spatule

Uredniški odbor 2024: Vid Kuralt (4. letnik EM FAR), Tina Pliberšek (3. letnik EM FAR), Tiana Jarnovič (2. letnik EM FAR), Antonina Žaberl (2. letnik EM FAR), Leonora Prestreši (3. letnik EM FAR), Tjaša Škerl Rifelj (4. letnik EM FAR) in Hana Viher (3. letnik EM FAR)

Genetski dejavniki depresivne motnje

Avtorica: Nina Jakop, 3. letnik S1 LBM I Recenzentka: izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički, mag. farm.

Depresivna motnja oziroma depresija je duševna motnja, ki prizadene približno 5 % populacije, pri čemer je pogoste diagnosticirana pri ženskem in starejšem delu prebivalstva (1). V medicinskem prostoru je prepoznana kot kompleksna bolezen, saj med drugim k njenemu nastanku prispevajo številni dejavniki, tako genetski kot okoljski. Njena patofiziologija kljub številnim raziskavam med razvojem moderne medicine še vedno ni popolnoma razumljena, očitno pa je, da v genetskem kontekstu njenega razvoja pomembno vlogo igrajo geni, povezani z nevrotransmiterji, osjo hipokampus–hipofiza–nadledvična žleza, oksidativnim stresom in nevroinflamacijo (2).

Depresija

Opredeljujoči značilnosti depresije sta dolgotrajna potrtost oziroma prisotnost negativnih čustev in izguba veselja oziroma odsotnost pozitivnih čustev. Njuna prisotnost je lahko sočasna, za postavitev diagnoze pa skupaj z ostalimi simptomi zadostuje že eden. Drugi pogosti simptomi depresije vključujejo izgubo teže, hipersomnijo (prekomerno spanje), izgubo energije, občutke nevrednosti, upočasnjene kognitivne sposobnosti in samomorilska nagnjenja (3). Da lahko stanje opredelimo kot depresivno epizodo, morejo biti ti simptomi prisotni vsaj dva tedna. Depresivna epizoda je lahko enkraten dogodek v življenju posameznika, njena pojavnost pa je lahko tudi ponavljajoča se (1). Glede na intenzivnost bolezenskih simptomov ločimo blago, zmerno in hudo depresivno motnjo, pri čemer huda in ponavljajoča se depresija izkazuje največjo mero dedno pogojene nagnjenosti (4). Depresija spada med kompleksne bolezni z multifaktorskim dedovanjem, kar pomeni, da na pojavnost znakov bolezni vpliva veliko število genov z relativno majhnimi individualnimi prispevki, in dejavniki okolja. Omenjeni genetski in okoljski dejavniki se med seboj seštevajo, in ko število dejavnikov tveganja prestopi neki prag, lahko posamezniku glede na diagnostične kriterije pripišemo patološki fenotip depresivne motnje. Za multifaktorski način dedovanja je značilno, da se znaki bolezni ne izražajo bimodalno (simptomi so prisotni ali odsotni), ampak lahko pri bolnikih zaznamo spekter simptomov (bolezen poteka v blagi, srednje težki ali težki obliki).

Nevrotransmiterji

Med nevrotransmiterje spadajo monoamini serotonin, dopamin in noradrenalin, ter anion glutaminske kisline, glutamat. Nevrotransmiterji omogočajo signaliziranje med nevroni, hkrati pa so ključni za njihovo normalno rast in razvoj ter tvorbo in ohranjanje sinaps. Vključeni so tudi v uravnavanje razpoloženja, motivacijo, čustva, nagrajevanje in sklepanje odločitev. Njihova disregulacija ima posledično na zdravje možganov drastične učinke (5). Z depresijo so

najpogosteje povezane genetske spremembe njihovih receptorjev (6).

Serotonin

V povezavi z depresijo je najbolje raziskana in najpogosteje omenjena serotonergična pot oziroma splet nevronov v centralnem živčnem sistemu, ki za medsebojno prenašanje signalov uporabljajo molekule serotonina. Število takšnih nevronov je ocenjeno na 10 % vseh nevronov centralnega živčnega sistema. Pri njihovem signaliziranju sodelujejo serotonin (5-hidroksitriptamin; 5-HT), serotoninski receptor (5-HTR) in serotoninski transporter (5-HTT) (6). Serotoninski receptorji so prisotni na obeh straneh sinaptične špranje, tako na postsinaptičnem kot na presinaptičnem nevronu, kjer skozi negativno povratno zanko inhibirajo sproščanje serotonina. V okviru razvoja depresije je najpomembnejši receptor HTR1A. Polimorfizem promotorske regije gena HTR1A, označen tudi kot polimorfizem rs6295, povzroči prekomerno izražanje avtolognih oziroma presinaptičnih receptorjev in znižano izražanje heterolognih oziroma postsinaptičnih receptorjev. Posledica tega je znižano sproščanje serotonina (5-HT) v sinaptično špranjo, hkrati pa tudi zmanjšana odzivnost nanj (6). Mehanizem, prek katerega 5-HT vpliva na razvoj depresivne motnje, ni dobro razumljen, po eni izmed obstoječih teorij pa naj bi preprečeval negativne misli (7).

Dopamin

Slabše raziskana, a vseeno znatna, je vloga drugega monoaminskega nevrotransmiterja, dopamina (DA). Podobno kot pri 5-HT tudi tukaj na depresijo vplivajo polimorfizmi dopaminskega receptorja (DRD2) (5). Drug pomemben protein v dopaminski poti pa je encim kateholO-metiltransferaza (COMT). Encim razgradi preostali DA, ki po aktivaciji postsinaptičnih receptorjev ostane v sinaptični špranji. Polimorfizem rs4680 v genu COMT njegovo aktivnost zmanjša, s tem pa povzroči dolgotrajnejši učinek DA. Kot odziv na to se na dolgi rok znižata tako število dopaminskih

receptorjev kot tudi sinteza DA, kar vodi v zmanjšan prenos sinaptičnega signala (8).

Glutamat

Tretji nevrotransmiter, pogosto povezan z depresivnimi motnjami, je glutamat. Deluje prek različnih receptorjev, predvsem receptorja NMDA (N-metil-D-aspartat), ki ga kodirajo geni družine GRIN (glutamat ionotropni receptor NMDA), in receptorja AMPA (alfa-amino-hidroksi-5-metil4-izoksazolepropionska kislina), ki ga kodirajo geni družine GRIA (glutamat ionotropni receptor AMPA) (6). Glutamatni receptorji NMDAR so v veliki meri izraženi v centralnem živčnem sistemu in so med drugim povezani z regulacijo volje. Njihova povečana aktivacija, do česar pogosto pride zaradi abnormalne metilacije gena za podenoto receptorja, lahko vodi v nevrotoksičnost, s čimer se poveča tveganje za razvoj depresivne motnje. Po drugi strani pa v depresijo vodi zmanjšana aktivnost receptorjev AMPA, saj imajo ti pozitiven vpliv na signaliziranje med nevroni in njihovo plastičnost. Genetsko predispozicijo za depresijo bodo tako predstavljale vse genetske spremembe genov GRIA, ki zmanjšajo izražanje ali aktivnost receptorjev (9).

Os hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza (os HPA)

Pogosta značilnost pacientov z depresivno motnjo je hiperaktivnost osi HPA in s tem povišan nivo glukokortikoidov, primarno kortizola (3). Povišan nivo kortizola v telesu vodi v izgubo sinaptičnih povezav in smrt nevronov (10). Glukokortikoidi se sproščajo ob stresu in aktivirajo glukokortikoidne receptorje. Ti inducirajo apoptozo nevronov in spremenijo nevrogenezo v hipokampusu, delu možganov, ki je odgovoren za uravnavanje razpoloženja. Glukokortikoidne receptorje kodira gen NR3C1, njegove spremembe pa lahko povzročijo prekomerno občutljivost receptorja, in s tem hiperaktivnost osi (5).

Oksidativni stres

Oksidativni stres opisuje škodljiv vpliv prostih radikalov na celice, ki vodi v njihovo poškodbo, staranje ali smrt. Pred njim niso popolnoma zaščitene niti značilno slabo obnavljajoče se

vrste celic, kot so nevroni. Kadar negativen vpliv oksidativnega stresa vodi v smrt nevronov, predstavlja povečano tveganje za razvoj depresije. Monoamin oksidaza A oziroma MAOA je encim, ki razgrajuje predvsem serotonin in dopamin ter se tako nahaja v serotonergičnih in dopaminergičnih nevronih. Ob razgradnji nevrotransmiterjev nastanejo prosti radikali, ki predstavljajo oksidativni stres za celico, in toksičen vodikov peroksid. Povečana aktivnost encima MAOA, ki je lahko gensko pogojena, tako poveča toksičnost zunajceličnega okolja za nevrone (4). Oksidativni stres poleg tega sproži tudi hiperaktivacijo glutamatskih receptorjev NMDA, kar vodi v ekscitotoksičnost (poškodbo nevronov, zaradi prekomerne aktivacije receptorskih mest za nevrotransmiterje). Ob tem se prekomerno poveča tudi pretok kalcijevih ionov v celice, kar je povezano s številnimi patofiziološkimi mehanizmi na primer poškodbo nukleinskih kislin in aktivacijo apoptoze (10).

Vlogo zaščitnika nevronov pred oksidativnim stresom ima encim MTHFR (5,10-metilentetrahidrofolat reduktaza). Predstavlja pomemben korak v folatni presnovni poti, ki pomaga mitigirati oksidativni stres. Polimorfizem rs1801133 vodi v nastanek termolabilnega proteina z zmanjšano aktivnostjo, kar poveča občutljivost celic na oksidativni stres. Folatna presnovna pot je pomembna tudi zaradi reakcij metilacije, ki so potrebne za sintezo nevrotransmiterjev (11).

Vplivi na genetske dejavnike

Čeprav je v povezavi z razvojem depresivne motnje povezanih več genov, pa mutacija samo enega od njih sama po sebi ne vodi v razvoj depresije. Za to je potrebnih več različnih dejavnikov, ki vplivajo drug na drugega. Tako poznamo interakcije okolje–okolje, okolje–gen in gen–gen (2). Najbolje raziskane so interakcije med genskimi determinantami in okoljskimi dejavniki.

Slika 2: Interakcije med genetskimi in okoljskimi dejavniki. Prirejeno po (2).

Prva raziskana interakcija med genetiko in okoljem je bila izvedena leta 2003 za serotoninski transporter (5-HTT), ki ga kodira gen SLC6A4 (12). Transkripcija gena je nadzorovana z regulatorno regijo 5-HTTLPR (5-HT transporter-linked polymorphic region), v kateri prihaja do polimorfizmov, ki vplivajo na dolžino promotorske regije gena. Tako ločimo kratek in dolg alel. Kratki alel je povezan s slabšo transkripcijo

Slika 1: Nevrotransmiterji in njihovi receptorji. Prirejeno po (6).

gena, s tem pa slabšo serotonergično funkcijo. Zaradi tega so osebe s kratkim alelom manj odporne proti okoljskemu stresu, še posebej proti zlorabi v otroštvu, in hitreje razvijejo depresivne simptome (12,13).

Danes poznamo veliko različnih okoljskih dejavnikov, ki prispevajo k razvoju depresije, na primer prenatalni stres, izguba starša v otroštvu, zloraba in revščina (2). Pri tem predstavljajo dogodki, ki se pripetijo v otroštvu in adolescenci, večje tveganje za razvoj depresivne motnje. Monoamini in večina drugih dejavnikov, povezanih z depresijo, so namreč ključni tako za signaliziranje med nevroni kot za njihovo rast in razvoj, motnja v njihovem delovanju med občutljivim obdobjem nevrorazvoja pa se bo tako prevedla v za posameznika dolgoročne posledice (14).

Vedno bolj očitna pa postaja vloga epigenetskih dejavnikov, predvsem metilacije DNA. Stres ima prek metilacije DNA posreden vpliv tudi na izražanje genov. Stresni dogodki v otroštvu tako vodijo na primer do hipermetilacije gena SLC6A4 in hipometilacije MAOA, zgodnja ločitev od matere pa do hipermetilacije gena NR3C1 (14).

Pomen genetike za antidepresivno zdravljenje

Med obolelimi z depresijo je zelo pogosta neodzivnost na zdravljenje, ki se pojavi pri slabi polovici obravnavanih (5). Razlogi za to so docela še neznani, a vemo, da so delno

tudi genetsko pogojeni. Tako je na primer kratki alel gena HTT povezan z boljšim odzivom na določene SSRI (selective serotonin reuptake inhibitors), najpogosteje predpisano vrsto antidepresivov (5). Testi, s katerimi določimo dolžino tega alela, sicer obstajajo, a niso del standardne klinične obravnave. Izvajajo se samo testi za genetske spremembe v genih za citokrome, ki sodelujejo pri metabolizmu zdravil in imajo kot takšni največji vpliv na učinek antidepresivov (15). Ker večina trenutnih antidepresivov deluje na monoaminske poti, specifično na serotonergično pot, pa bi prek spoznavanja novih genetskih dejavnikov in s tem proteinov, ki sodelujejo v nastanku depresije, pridobili tudi nove terapevtske tarče za delovanje antidepresivov (2).

Sklep

Dejavniki, ki vplivajo na razvoj depresivne motnje in interakcije med njimi so še vedno slabo razumljeni. Prav kompleksnost patofiziologije te motnje namreč močno oteži njeno raziskovanje. Jasno pa je, da ima veliko vlogo pri razvoju te bolezni tudi posameznikova genetika. Ta je sama po sebi sicer ne more povzročiti, predstavlja pa predispozicijo za njen razvoj in karakteristiko. Nadaljnje raziskave genetike depresije in njenega razvoja bi pomembno prispevale k izboljšanemu razumevanju bolezni in zdravljenju pacientov ter razvoju novih, učinkovitejših antidepresivov.

1. Depressive disorder (depression) [Internet]. [citirano 13. marec 2024]. Dostopno na: https://www.who.int/news-room/fact-sheets/ detail/depression

2. Pitsillou E, Bresnehan SM, Kagarakis EA, Wijoyo SJ, Liang J, Hung A, idr. The cellular and molecular basis of major depressive disorder: towards a unified model for understanding clinical depression. Mol Biol Rep. januar 2020;47(1):753–70.

3. Xenia Gonda, Gyorgy Bagdy. Genetic variants in major depressive disorder: From pathophysiology to therapy.

4. Shadrina M, Bondarenko EA, Slominsky PA. Genetics Factors in Major Depression Disease. Front Psychiatry [Internet]. 23. julij 2018 [citirano 13. marec 2024];9:334. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6065213/

5. Zięba A, Matosiuk D, Kaczor AA. The Role of Genetics in the Development and Pharmacotherapy of Depression and Its Impact on Drug Discovery. Int J Mol Sci [Internet]. 2. februar 2023 [citirano 9. marec 2024];24(3):2946. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1422-0067/24/3/2946

6. Wang HQ, Wang ZZ, Chen NH. The receptor hypothesis and the pathogenesis of depression: Genetic bases and biological correlates. Pharmacol Res. maj 2021;167:105542.

7. Cowen PJ, Browning M. What has serotonin to do with depression? World Psychiatry [Internet]. junij 2015 [citirano 7. april 2024];14(2):158–60. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4471964/

8. Antypa N, Drago A, Serretti A. The role of COMT gene variants in depression: Bridging neuropsychological, behavioral and clinical phenotypes. Neurosci Biobehav Rev [Internet]. 1. september 2013 [citirano 20. marec 2024];37(8):1597–610. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S0149763413001619

9. Norkeviciene A, Gocentiene R, Sestokaite A, Sabaliauskaite R, Dabkeviciene D, Jarmalaite S, idr. A Systematic Review of Candidate Genes for Major Depression. Medicina (Mex) [Internet]. februar 2022 [citirano 13. marec 2024];58(2):285. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1648-9144/58/2/285

10. Correia AS, Cardoso A, Vale N. BDNF Unveiled: Exploring Its Role in Major Depression Disorder Serotonergic Imbalance and Associated Stress Conditions. Pharmaceutics [Internet]. 3. avgust 2023 [citirano 17. marec 2024];15(8):2081. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC10457827/

11. Lok A, Bockting CLH, Koeter MWJ, Snieder H, Assies J, Mocking RJT, idr. Interaction between the MTHFR C677T polymorphism and traumatic childhood events predicts depression. Transl Psychiatry [Internet]. julij 2013 [citirano 20. marec 2024];3(7):e288. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC3731792/

12. Caspi A, Sugden K, Moffitt TE, Taylor A, Craig IW, Harrington H, idr. Influence of life stress on depression: moderation by a polymorphism in the 5-HTT gene. Science. 18. julij 2003;301(5631):386–9.

13. Dunn EC, Brown RC, Dai Y, Rosand J, Nugent NR, Amstadter AB, idr. Genetic Determinants of Depression: Recent Findings and Future Directions. Harv Rev Psychiatry [Internet]. januar 2015 [citirano 10. marec 2024];23(1):1–18. Dostopno na: https://journals.lww.com/00023727-201501000-00001

14. Lima-Ojeda JM, Rupprecht R, Baghai TC. Neurobiology of depression: A neurodevelopmental approach. World J Biol Psychiatry Off J World Fed Soc Biol Psychiatry. avgust 2018;19(5):349–59.

15. Bousman CA, Stevenson JM, Ramsey LB, Sangkuhl K, Hicks JK, Strawn JR, idr. Clinical Pharmacogenetics Implementation Consortium (CPIC) Guideline for CYP2D6 , CYP2C19 , CYP2B6 , SLC6A4 , and HTR2A Genotypes and Serotonin Reuptake Inhibitor Antidepressants. Clin Pharmacol Ther [Internet]. julij 2023 [citirano 11. april 2024];114(1):51–68. Dostopno na: https://ascpt.onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/cpt.2903

VIRI

Anabolični androgeni steroidi in trenbolon

Avtorica: Mihela Rafaela Brodnik, 1. letnik S2 INF I Recenzent: doc. dr. Rok Frlan, mag. farm.

Anabolični androgeni steroidi (AAS) ali učinkovine za izboljšanje fizičnih zmogljivosti so sintetični ali naravni derivati moškega spolnega hormona testosterona. Anabolične lastnosti AAS se nanašajo na zmožnost izgradnje skeletnih mišic, medtem ko androgeni učinki zavzemajo izražanje moških sekundarnih spolnih značilnosti. Uporabljajo se zaradi njihovega trofičnega učinka na mišice in potencialnega izboljšanja atletskih sposobnosti. Njihova uporaba je razširjena tako med profesionalnimi kot med rekreativnimi športniki. Med endogene AAS uvrščamo testosteron, androstendion in dehidroepiandrosteron, med eksogene pa nandrolon in oksandrolon. V zadnjih letih narašča priljubljenosti sinteznega AAS trenbolona, ki je med uporabniki AAS laično bolje poznan kot »tren« (1, 2, 3).

Kaj je trenbolon?

AAS delimo na aromatizirajoče in nearomatizirajoče. Aromatizirajoči so neposredni derivati testosterona in se z encimom aromatazo pretvorijo v estradiol z odcepitvijo metilne skupine z 19. mesta steroidnega obroča (slika 1). Nearomatizirajoči AAS niso podvrženi tovrstni spremembi, saj so na 19. mestu obroča modificirani tako, da jih encim aromataza ne prepozna. Z uporabo nearomatizirajočih AAS se športniki izognejo neželenim učinkom estrogena, kot je ginekomastija (povečanje tkiva dojk) (1).

Trenbolon ali 17β-trenbolon je sintetični AAS, ki izhaja iz skupine nandrolonov in ga uvrščamo v nearomatizirajoče AAS, zaradi česar je priljubljen pri pozameznikih, ki želijo pridobiti znatno količino mišične mase. Od nandrolona se razlikuje po dodatku dvojne vezi med C9-C10 in C11-C12 sterolnega skeleta (slika 2). Učinkovina je bila prvotno sintetizirana za veterinarsko uporabo za pospeševanje rasti mišic in povečanje apetita pri živini. Za človeško rabo pa je zaradi pomanjkanja kliničnih preskušanj in številnih neželenih učinkov nedovoljen, vendar njegova uporaba pri športnikih narašča (1, 2, 4).

Trenbolon uvrščamo v AAS, ki izkazujejo »nandrolonu podoben« učinek. Nandrolon ima namreč visoko anaboličnoandrogeno razmerje, kar pomeni, da izkazuje več anaboličnih lastnosti v primerjavi z androgenimi. Enako velja za AAS, ki spadajo v to skupino. Trenbolon najdemo v obliki predzdravil kot estrske konjugate.

Največkrat so to trenbolon acetat, trenbolon enantat in trenbolon cikloheksilmetilkarbonat, ki se z metabolizmom pretvorijo v aktivno obliko trenbolona (5, 6).

Zgodovina androgenih anaboličnih steroidov in trenbolona

Anabolični androgeni steroidi so bili sintetizirani v 30. letih 20. stoletja za zdravljenje moškega hipogonadizma, stanja, pri katerem telo ne proizvaja dovolj testosterona. Leta 1935 je bil prvič sintetiziran testosteron, ki so ga kasneje uporabljali v drugi svetovni vojni pri nemških vojakih za povečanje agresivnosti. Njegova uporaba se je po drugi svetovni vojni hitro razširila med športnike za izboljšanje atletske zmogljivosti, med katerimi so bili prvi dvigovalci uteži (1). Do leta 1956 je bilo opisanih že več kot 200 AAS. Leta 1974 je Mednarodni olimpijski komite AAS uvrstil v skupino prepovedanih snovi (7, 8).

Trenbolon je bil sintetiziran v 60. letih 20. stoletja. Proizvajalo in prodajalo ga je nemško podjetje v obliki trenbolon acetata za injiciranje. Čeprav je bil razvit le za veterinarsko uporabo, je prešel tudi v humano uporabo. Priljubljen je postal med ameriškimi bodibilderji v 80. letih prejšnjega stoletja, vendar se je njegova legalna proizvodnja hitro končala, ko se je proizvajalec leta 1987 odločil ukiniti prodajo. Kasneje je prišel nazaj na trg kot vsadek za govedo v obliki pelet in je danes še vedno na voljo v ZDA za uporabo pri živini (9).

Slika 1: Pretvorba testosterona v estradiol s pomočjo encima aromataza. Prirejeno po (10).

Slika 2: Prikaz skeletne formule testosterona, nandrolona in trenbolona. Prirejeno po (6).

Mehanizem delovanja

Trenbolon se z metabolizmom prvega prehoda v jetrih inaktivira in se zato uporablja parenteralno, največkrat intramuskularno. Različne oblike zaestritve na 17. mestu sterolnega obroča mu omogočajo podaljšano sproščanje in daljšo biološko razpolovno dobo. Trenbolon acetat ima razpolovno dobo 2 dni, trenbolon cikloheksilmetilkarbonat 8 dni in trenbolon enantat 11 dni. Ob vstopu estra trenbolona v krvni obtok ga encimi esteraze hidrolizirajo do aktivne oblike. S pasivno difuzijo nato enostavno preide na mesto delovanja. Za trenbolon je tudi značilno, da se veže s trikrat večjo afiniteto na androgene receptorje kot testosteron in zato izkazuje močnejše delovanje. (2, 10).

AAS delujejo prek genomskih in negenomskih mehanizmov. Genomski mehanizem je znotrajcelična vezava AAS na androgeni receptor. Ta kompleks se nato premakne v jedro, kjer se veže na hormon odzivni element (angl. hormone response element, HRE) specifičnih genov, kar povzroči aktivacijo genov in transkripcijo. Začneta se sinteza mRNA in translacija, ki sproži sintezo beljakovin. Nastale beljakovine so odgovorne za spremembe v celični funkciji, rasti in diferenciaciji (3). Poleg genomskih mehanizmov se AAS lahko z metabolizmom pretvorijo v metabolite, ki izkazujejo drugačno delovanje. Primer tega je testosteron, ki se lahko pretvori v močnejši metabolit, dihidrotestosteron, z encimom 5-α reduktazo, in estradiol z encimom aromatazo. Trenbolon se z encimom 5-α reduktazo pretvori v šibkejši substrat. V androgenih tkivih, ki vsebujejo 5-α reduktazo, se veže na receptorje z nižjo afiniteto in zato izkazuje manj androgenih učinkov v primerjavi s testosteronom. Aktivnost 5α-reduktaze je v skeletnih mišicah zanemarljiva, zato ima tam trenbolon večjo vezavno afiniteto in posledično večjo aktivnost. Trenbolon prav tako ni podvržen aktivnosti aromataze in se zato ne pretvori v estrogen (3, 11).

AAS imajo antikatabolični učinek, ki je posledica vezave na glukokortikoidne receptorje (3). So antagonisti glukokortikoidnih receptorjev in preprečujejo vezavo glukokortikoidom. Glukokortikoidi so snovi s katabolnimi lastnostmi, ki se sproščajo kot posledica fizičnega stresa in povzročijo razgradnjo beljakovin. Z vezavo na glukokortikoidne receptorje AAS preprečijo razgradnjo beljakovin in s tem povečajo zadrževanje dušika, ki je potreben za izgradnjo novih beljakovinskih molekul (12). Zadnji, negenomski mehanizem delovanja, je povezan z modulacijo funkcije receptorja γ-aminobutanojske kisline (GABA) v centralnem živčnem sistemu. Vezava AAS na receptorje GABA ima za posledico vedenjske učinke, med katere spada povečana agresija (3).

Osnovni mehanizem, prek katerega trenbolon spodbudi rast skeletnih mišic, ni povsem pojasnjen. Verjetno ima steroid neposredne anabolične učinke prek genomskega mehanizma aktivacije androgenih receptorjev in posledične sinteze beljakovin. Lahko inducira učinek rasti mišic prekom stimulacije endogenega rastnega faktorja ali povečanja odzivnosti mišic na te rastne faktorje. Izkazuje antikatabolične učinke, ki so povezani z zmanjšanjem aktivnosti glukokortikoidov in z zaviranjem razgradnje aminokislin v jetrih. Kot omenjeno, s tem poveča zadrževanje dušika, potrebnega za izgradnjo beljakovin, in

prepreči njihovo razgradnjo. Trenbolon ima poleg učinka na povečano rast mišic tudi učinek zmanjšanja maščobne mase. Z vezavo na androgene receptorje v maščobnem tkivu inducira močne lipolitične učinke, ki zmanjšajo intramuskularno in subkutano maščobo (11).

Učinki trenbolona

Trenbolon in ostali AAS izkazujejo svoje učinke v reproduktivnih tkivih, mišicah, kosteh, lasnih mešičkih, jetrih in ledvicah ter delujejo na hematopoetski, imunski in centralni živčni sistem (3).

Učinke AAS lahko poenostavimo na androgene in anabolične. Androgeni učinki se kažejo kot fiziološke spremembe v moškem telesu, kot so razvoj moških sekundarnih spolnih značilnosti, značilni vzorec rasti dlak in las, aktivnost žlez lojnic, zorenje sperme in povečanje libida. Anabolični učinki pa so tisti, ki so povezani z izgradnjo beljakovin v skeletnih mišicah in kosteh. Ti vključujejo spodbujanje rasti, sintezo beljakovin in kolagena ter povečanje mišične mase. AAS so bili sintetizirani z namenom povečanja želenih anaboličnih in zmanjšanja neželenih androgenih učinkov (5).

Trenbolon ima veliko anabolično-androgeno razmerje. Že iz veterinarske industrije je znano, da močno poveča mišično maso. Zaradi povečane sinteze beljakovin se uporablja za izboljšanje okrevanja mišic po fizični aktivnosti in po poškodbi. Ima sekundarne učinke povečanja apetita in absorpcije mineralov, zmanjšanja katabolizma ter odlaganja maščob. Za trenbolon je značilno, da se z metabolizmom ne pretvori v estrogen in je zato zadrževanje vode v telesu manjše. Ker je močnejši od testosterona in izkazuje manj androgenih učinkov, predstavlja privlačno učinkovino za športnike (2, 13, 14).

Neželeni učinki

AAS se pogosto uporabljajo dolgotrajno in v nadterapevtskih odmerkih, kar lahko vodi do resnih telesnih, somatskih in psiholoških neželenih učinkov. Tako kot ostali AAS ima tudi trenbolon mnogo neželenih učinkov. Čeprav je bolj anaboličen kot androgen, lahko še vedno izraža androgene učinke. Mednje spadajo mastna koža, akne, rast dlak po telesu in obrazu ter izpadanje las. Pri ženskah se to izrazi kot poglobitev glasu, spremembe v strukturi kože, rast dlak na obrazu in povečanje klitorisa. Med najresnejše

Slika 3: AAS imajo na telo raznolike učinke. Prirejeno po (1).

neželene učinke sodijo bolezni srca in ožilja, kot so povišan krvni tlak, hipertrofija levega srčnega prekata, diastolično srčno popuščanje, policitemija in tromboza. Trenbolon lahko zniža raven lipoproteinov velike gostote (dobrega holesterola) in poviša raven lipoproteinov majhne gostote LDL (slabega holesterola), kar poveča tveganje za aterosklerozo v koronarnih arterijah. Kratkoročni neželeni učinki predstavljajo nespečnost, zaviranje proizvodnje endogenega testosterona, povečano agresijo in libido. Poleg nandrolona je bil tudi trenbolon opredeljen kot najbolj nevrotoksičen AAS. Dolgotrajna uporaba je povezana s povečanjem nevrovnetja, oksaditivnega stresa in oslabljeno nevroplastičnostjo, kar lahko povzroči spremembe v vedenju in kognitivni funkciji (2, 9, 14).

Uporaba anaboličnih androgenih steroidov in trenbolona

Ameriški vladni urad za prehrano in zdravila (Food and Drug Association, FDA) je odobril AAS za zdravljenje hipogonadizma, zapoznelo puberteto pri dečkih, pomanjkanje gonadotropina in luteinizirajočega hormona ter disfunkcije hipofizno-hipotalamične osi. AAS se uporabljajo tudi za zdravljenje fizioloških pomanjkljivosti, kot so kriptorhizem (nespuščeni testisi), orhitis (vnetje mod), torzija testisov in sindrom izginotja mod. Z njimi se zdravijo bolniki, ki so prestali orhidektomijo (odstranitev enega ali obeh testisov), zastrupitve s težkimi kovinami, zlorabo alkohola in stalno terapijo s kemoterapevtiki. Testosteron se prav tako uporablja kot dodatno zdravljenje nekaterih malignih stanj, za stimulacijo kostnega mozga pri levkemiji in aplastični anemiji, pri odpovedi ledvic, zastoju rasti, za stimulacijo apetita in rasti mišične mase, vendar tovrstna zdravljenja niso odobrena s strani FDA (8).

Danes se tako profesionalni kot rekreativni športniki vse pogosteje zatekajo k AAS kot sredstvu za izboljšanje fizične zmogljivosti in doseganju sodobnih lepotnih idealov. Pogosto si želijo učinkov AAS bodisi z namenom izboljšanja športne uspešnosti bodisi zaradi želje po izboljšanju estetskega izgleda telesa. Prav želja po izboljšanju atletskih sposobnosti je privedla mnoge športnike do nedovoljene uporabe AAS. Zlorabo AAS opazimo tudi izven športa, v družbi, kjer odrasli in mladostniki iščejo pot do čim hitrejše fizične preobrazbe, pogosto izven okvirov naravne anatomije. Ocena obsega zlorabe je zahtevna, vendar kaže na široko razširjenost njihove uporabe, ki je verjetno podcenjena zaradi nezakonitosti in tajnosti. Podatki iz leta 2023 ocenjujejo rabo AAS v Evropi na 3,8 % populacije (8, 15).

V Evropi primanjkuje informacij o obsegu uporabe AAS zunaj profesionalnega športa, vendar uporaba anaboličnih steroidov po vsem svetu narašča, medtem ko starost uporabnikov pada. Britanski časnik The Guardian je leta 2018 poročal, da je v Združenem kraljestvu skoraj milijon rednih uporabnikov steroidov (16).

Točnih podatkov o uporabi trenbolona ni, vendar se v skupnosti uporabnikov AAS močno razpravlja o njegovih učinkih. Največ informacij najdemo na družabnih omrežjih in različnih forumih o AAS, kjer uporabniki delijo svoje osebne izkušnje in predloge. Zaradi močnih učinkov

povečanja mišične mase, moči in možnosti izogiba neželenim učinkom estrogena, je trenbolon zelo priljubljena izbira, čeprav lahko izkazuje druge resnejše neželene učinke. Najpogosteje se uporabljata trenbolon acetat in trenbolon cikloheksilmetilkarbonat, ki sta imela klinično in veterinarsko uporabo, medtem ko trenbolon enantat ni bil nikoli namenjen uporabi (2, 13).

Potencialna terapevtska uporaba trenbolona Potrebno je poudariti, da uporaba trenbolona in njegovih estrov zaradi pomanjkanja raziskav in potencialnih resnih neželenih učinkov ni bila nikoli odobrena za ljudi. V nekaterih državah po Evropi in v ZDA je dovoljena uporaba trenbolona le za govedo za pospešitev rasti in povečanje mišične mase. Za klinično rabo so potrebne še dodatne študije, vendar bi se zaradi njegovega visokega anaboličnoandrogenega razmerja lahko uporabljal pri obolenjih, kadar želimo anabolične učinke, na primer zaviranje kataboličnih stanj, kot je z AIDS povezana kaheksija, za zdravljenje hudih opeklin ter kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Ravno zaradi močnih anaboličnih učinkov bi se lahko uporabljal tudi kot selektivni modulator androgenih receptorjev za zmanjšanje izgube mišic in kosti ter zdravljenje hipogonadizma brez neželenih androgenih učinkov testosterona, kot sta povečanje prostate in policitemija. Ker izkazuje močne lipolitične učinke, bi se lahko potencialno uporabljal v terapiji za zmanjšanje debelosti in z njo povezanih zdravstvenih težav (4, 5, 11).

Sklep

Z večanjem števila obiskovalcev telovadnic in želje izboljšanja telesnih zmogljivosti ter izgleda, se povečuje tudi uporaba učinkovin za izboljšanje atletskih sposobnosti. V zadnjih letih se je veliko razpravljalo o močnem anaboličnem androgenem steroidu trenbolonu. Prvotno je bil namenjen pospeševanju rasti živine, nato pa se je njegova uporaba hitro razširila tudi med športniki. Zaradi hitrega delovanja na mišice, zmanjšanja maščobe, izogiba neželenim učinkom estrogena in trikrat močnejšega delovanja v primerjavi s testosteronom, njegova razširjenost ni nepričakovana. Z nenadzorovano uporabo anaboličnih steroidov se pojavljajo tudi neželeni učinki. Glavni resni neželeni učinki trenbolona so bolezni srca in ožilja, nevrotoksični učinki, med katerimi se pojavi povečanje agresije in razdraženosti, ter manj resni androgeni učinki, kot so mastna koža, akne, izpadanje las in rast dlak po telesu. Čeprav nikoli ni bil odobren za uporabo pri ljudeh, bi se lahko potencialno uporabljal tudi za zdravljenje katabolnih bolezni zaradi njegovega velikega anabolično-androgenega razmerja. Pot do terapevtske uporabe je še dolga, saj njegova uporaba pri ljudeh ni dovolj raziskana in je povezana z mnogimi neželenimi učinki.

1. Goldman A, Basaria S. Adverse health effects of androgen use. Molecular and Cellular Endocrinology. 2018 Mar;464:46–55. doi:10.1016/j.mce.2017.06.009

2. Piatkowski TM, Neumann DL, Dunn M. ‘my mind pretty much went to mush’: A qualitative exploration of trenbolone in the performance and Image Enhancing Drug Community. Drug and Alcohol Review. 2023 Mar 29;42(6):1566–76. doi:10.1111/dar.13656

3. Sawant SP, Parihar HS, Mehendale HM. Anabolic steroids. Encyclopedia of Toxicology. 2014;220–2. doi:10.1016/b978-0-12-386454-3.00236-0

4. Beg T, Hasan Y, Afzal M. Chromosomal Damage Induced by Androgenic Anabolic Steroids, Stanozolol and Trenbolone, in Human Lymphocytes. Advances in Environmental Biology. 2007 Jan; 1(1):39-43.

5. El Osta R, Almont T, Diligent C, Hubert N, Eschwège P, Hubert J. Anabolic steroids abuse and male infertility. Basic and Clinical Andrology. 2016 Feb 6;26(1). doi:10.1186/s12610-016-0029-4

6. Pubchem. Trenbolone. U.S. National Library of Medicine; [citirano 12. marec 2024]. Dostopno na: https://pubchem.ncbi.nlm.nih.gov/compound/25015

7. Kanayama G, Pope HG. History and epidemiology of anabolic androgens in athletes and non-athletes. Molecular and Cellular Endocrinology. 2018 Mar;464:4–13. doi:10.1016/j.mce.2017.02.039

8. Wenbo Z, Yan Z. The uses of anabolic androgenic steroids among athletes; its positive and negative aspects- A literature review. Journal of Multidisciplinary Healthcare. 2023 Dec;Volume 16:4293–305. doi:10.2147/jmdh.s439384

9. Llewellyn W. William Llewellyn’s anabolics. Molecular Nutrition, LLC; 2017:227-230

10. Kicman AT. Pharmacology of anabolic steroids. British Journal of Pharmacology. 2008 Jun;154(3):502–21. doi:10.1038/bjp.2008.165

11. Yarrow JF, McCoy SC, Borst SE. Tissue selectivity and potential clinical applications of trenbolone (17β-hydroxyestra-4,9,11-trien-3-one): A potent anabolic steroid with reduced androgenic and estrogenic activity. Steroids. 2010 Jun;75(6):377–89. doi:10.1016/j.steroids.2010.01.019

12. Hartgens F, Kuipers H. Effects of androgenic-anabolic steroids in athletes. Sports Medicine. 2004;34(8):513–54. doi:10.2165/00007256-20043408000003

13. Borodi G, Turza A, Camarasan PA, Ulici A. Structural studies of Trenbolone, trenbolone acetate, hexahydrobenzylcarbonate and enanthate esters. Journal of Molecular Structure. 2020 Jul;1212:128127. doi:10.1016/j.molstruc.2020.128127

14. Zelleroth S, Stam F, Nylander E, Kjellgren E, Gising J, Larhed M, et al. The decanoate esters of nandrolone, testosterone, and trenbolone induce steroid specific memory impairment and somatic effects in the male rat. Hormones and Behavior. 2024 May;161:105501. doi:10.1016/j.yhbeh.2024.105501

15. European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction. Spotlight on… Performance- and image-enhancing drugs. [citirano 20. marec 2024]. Dostopno na: https://www.emcdda.europa.eu/spotlights/performance-and-image-enhancing-drugs_en 16. WADA. Wada launches “natural is enough” social media campaign. 2023 [citirano 20. marec 2024]. Dostopno na: https://www.wada-ama.org/en/ news/wada-launches-natural-enough-social-media-campaign

Uporaba bakteriofagov v boju proti odpornosti na antibiotike

Avtorica: Vesna Škrlj, 2. letnik S1 LBM I Recenzent: izr. prof. dr. Tomaž Bratkovič, mag. farm.

Odkritje antibiotikov predstavlja enega izmed največjih medicinskih dosežkov 20. stoletja in revolucijo v boju z bakterijskimi okužbami. Do 21. stoletja je razširjena in pogosto napačna uporaba teh življenjsko pomembnih zdravil privedla do pojava bakterij, odpornih na večino ali celo vsa protimikrobna sredstva. Tako imenovano bakterijsko rezistenco lahko označimo za enega izmed najbolj perečih izzivov sodobne medicine (1−3). Leta 1915 je dr. Frederick Twort odkril filtrirajoči se litični faktor, ki ga je kasneje, leta 1917, dr. Felix d'Herelle poimenoval »bakteriofag«. Na novo zloženo ime je nastalo iz besed »bacteria« in »phagein« (grk. jesti ali požirati), ki namigujeta, da fagi »jedo« ali »požrejo« bakterije (3). Bakteriofagi so ciljno usmerjeni bakterijski virusi s številnimi antibakterijskimi efektorskimi funkcijami (2, 4). Pred odkritjem in razširjeno uporabo antibiotikov so domnevali, da bi bakterijske okužbe lahko preprečevali in zdravili s terapijo z bakteriofagi (5). V študijah iz leta 1919 v Hôpital des Enfants-Malades v Parizu so D'Herelle, Hutinel in sodelavci zaužili fagni pripravek in ga nato uporabili pri 12-letnem dečku s hudo drisenterijo, ki je ozdravel po enem odmerku, enaka opaženja pa so kasneje opisali še pri treh disenteričnih bolnikih. Uporabnost bakteriofagne terapije se je izkazala tudi pri stafilokoknih okužbah kože, kjer je prišlo od 24 do 48 ur po administraciji do nazadovanja okužbe (3). Izkaže se, da je kombinacija obeh protimikrobnih sredstev učinkovitejša od uporabe posameznih. V tem pregledu so obravnavane možnosti zdravljenja z bakteriofagi kot podporno terapijo antibiotičnemu zdravljenju (2).

Porast odpornosti proti antibiotikom in potreba po alternativnih pristopih zdravljenja

Odpornost proti antibiotikom je posledica razvoja bakterij, ki so razvile mehanizme za izogibanje delovanju antibiotičnih zdravil. Prekomerna in napačna uporaba antibiotikov v humani medicini, kmetijstvu in živinoreji je ta proces dodatno pospešila (2, 5, 6). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je odpornost proti antibiotikom razglasila kot eno izmed večjih groženj svetovnemu zdravju in poudarila nujno potrebo po novih in učinkovitih protimikrobnih zdravilih. Odpornost proti antimikrobnim sredstvom je bila leta 2019 odgovorna za 1,27 milijona neposrednih in 4,95 milijona posrednih smrti na svetovnem nivoju (8). Trend odkritij in razvoja novih antibiotikov z leti zaradi finančnih in časovnih razlogov upada (2). Če se sedanji trendi ne bodo bistveno spremenili, bo po ocenah do leta 2050 zaradi protimikrobne odpornosti umrlo vsaj 10 milijonov ljudi (2). Raziskave se iz tega razloga

v zadnjih letih intenzivno osredotočajo na alternativne možnosti zdravljenja mikrobnih okužb, pri čemer enega izmed obetavnejših pristopov predstavlja zdravljenje z bakteriofagi (2).

Kaj so bakteriofagi in kako delujejo?

Bakteriofagi so bakterijski virusi, ki vdirajo v bakterijske celice. Litični bakteriofagi, naravni sovražniki bakterij, so primer bakteriofagov, ki motijo bakterijski metabolizem in povzročijo njihovo odmrtje. Sestavljeni so iz glave, ki vsebuje virusno DNK ali RNK, vratu in repa. Rep bakteriofaga deluje kot zapleten injekcijski sistem, ki omogoča virusu prodiranje v bakterijsko celico in prenos virusnega genoma v gostiteljico. Sestavljen je iz treh ključnih komponent. Nožnica cilindrične strukture, sestavljena iz 138 kopij beljakovine gp18, obdaja osrednjo cev repa in zagotavlja njegovo strukturno stabilnost (9). Votla in nekontraktilna repova cev služi kot prehod za virusno DNK ali RNA, ki potuje iz glave bakteriofaga v citoplazmo bakterije. Bazalna plošča se nahaja na koncu repa in je odgovorna za pritrditev bakteriofaga na bakterijsko celico. Specifične beljakovine na plošči prepoznavajo in se vežejo na receptorje na površini bakterije. Nekateri fagi imajo lahko v svoji zgradbi tudi dodatne strukture, kot so konice, ki olajšajo pritrditev, ali kontraktilno nožnico, ki pospeši injiciranje virusnega genoma (9). Glavno strukturo, kapsido, sestavljajo manjše enote –kapsomere, od katerih je vsaka zgrajena iz treh različnih beljakovin. Kapsida, ki je toga in polprepustna, dovoljuje prehod manjšim ionom in vodi, večje molekule pa blokira.

Oblika kapside je ikozaeder, 20-stransko geometrijsko telo, sestavljeno iz enakostraničnih trikotnikov (2, 10, 11).

Fagi se razmnožujejo znotraj gostitelja, z uporabo njegovih mehanizmov za reprodukcijo. Zaradi prisotnosti specifičnih receptorjev imajo visoko specifičnost za gostiteljske celice (11, 13, 14). V naravi bakteriofagi in bakterije sobivajo že 4 milijarde let. V biosferi je predvidenih 1031 bakteriofagov in veljajo za ene izmed najstarejših prevladujočih organizmov na Zemlji (3). Glede na njihove lastnosti jih delimo na dve vrsti − litične in temperentne bakteriofage. Litični bakteriofagi po okužbi v gostiteljski celici replicirajo svoj genom in izražajo gene za sestavo ter strukturo novih virusov. Ob koncu svoje delitve bakterijo gostiteljico lizirajo (11, 15). Po enakem principu lahko delujejo tudi temperentni bakteriofagi s ključno razliko v fazi, kjer lahko vstopijo v litično fazo ali fazo lizogeneze, v kateri geni za litično delovanje niso aktivirani, temveč se v obliki probakteriofagov integrirajo v kromosome gostitelja. Lahko pa se pod določenimi okoljskimi pogoji probakteriofag izloči iz kromosoma in vstopi v lizni cikel, kar sčasoma povzroči lizo bakterije (11, 15, 16). V smislu terapevtske uporabe je za raziskovalce zanimivejša litična vrsta bakteriofagov, saj je izkazala zmožnost uničenja večjega deleža bakterij (11, 15). Kljub temu pa je tudi temperentno obliko mogoče modificirati v izključno litično, kar jim daje potencial za uporabo v terapiji (15).

Potencial bakteriofagne terapije v boju proti okužbam, odpornim proti antibiotikom

Bakteriofagi imajo v primerjavi z antibiotiki z vidika terapije pri rezistentnih bakterijah nekaj pomembnih lastnosti: ozek spekter delovanja, ki ščiti normalno mikrobioto gostitelja (4, 17), sposobnost razmnoževanja na mestu okužbe, navidezno neškodljivost za človeka ter nižje stroške odkrivanja in proizvodnje (17–19). Bakteriofagi in bakterije že milijarde let sodelujejo v evolucijski tekmi za preživetje (3). Stalna koevolucija omogoča, da bakteriofagi ostanejo učinkoviti tudi proti zelo odpornim bakterijskim sevom (2). Za razliko od antibiotikov, pri katerih se odpornost pogosto razvije z eno samo mutacijo, je pri zapleteni interakciji med bakteriofagom in njegovim gostiteljem potrebnih več mutacij, da bakterije razvijejo odpornost (4, 14).

Pri pregledu bakteriofagnega in antibiotičnega delovanja v terapevtske namene govorimo o sinergiji. Do nje pride, kadar obe učinkovini povzročita učinek, ki je večji od vsote njunih posameznih učinkov. Podlaga za takšno sinergijo je lahko večplastna (14, 20). Bakteriofagi lahko porušijo bakterijske biofilme, kompleksne strukture, ki jih bakterije oblikujejo za zaščito pred okoljskim stresom, vključno z izpostavljenostjo antibiotikom. S tem ko fagi prelomijo obrambo biofilmov, lahko bakterije izpostavijo antibiotikom, ki sicer ob dodatni zunanji strukturi ne bi učinkovito prodrli do bakterijskih celic, kar ima za posledico močnejši kombinirani učinek (6, 14, 20). Ko bakteriofagi napadejo bakterije, izvajajo selektivni pritisk, zaradi katerega so lahko bakterije občutljivejše proti antibiotikom (14, 20). Bakterija lahko na primer preživi napad faga tako, da mutira v obliko, ki je občutljivejša na določen antibiotik. Nekatere kombinacije antibiotikov in fagov lahko prav tako povečajo sposobnost razmnoževanja fagov v bakterijah ali povečajo stopnjo lize bakterijskih celic, s čimer se sinergistično poveča terapevtski učinek (14, 20). Raziskave kažejo, da je uporaba fagov in antibiotikov še posebej priporočljiva za zdravljenje okužb z grampozitivnimi bakterijami, vključno s proti meticilinu odpornim sevom Staphylococcus aureus (MRSA) in proti več zdravilom odpornimi sevi Enterococcus (21). Pomembno pa je poudariti, da je sinergija bakteriofagov in antibiotikov učinkovitejša pri bakterijah (primer študije S. aureus), občutljivih na antibiotike, kakor pri na antibiotike odpornih bakterijah (14). To nakazuje na sočasno modifikacijo bakteriofagnih receptorjev na bakteriji in sprememb bakterijskih beljakovin ob stiku z antibiotikom, ki vodijo do njihove antibiotične rezistence (14, 22, 23). Tovrstna sinergija ni nujno univerzalna in je lahko odvisna od več dejavnikov, vključno z vrstami uporabljenih bakteriofagov in antibiotikov, časom njihove uporabe, specifičnim bakterijskim gostiteljem in okoljskimi pogoji (6, 14, 20). Pri odločanju za dvojni antibakterijski pristop je treba skrbno pretehtati izbiro vrste bakteriofaga in antibiotika ter njuno razmerje. Najbolj raziskana bakterija za kombinirano protibakterijsko zdravljenje je Pseudomonas aeruginosa, vendar novejše študije poročajo o spodbudnih rezultatih tudi za Escherichia coli, Staphylococcus aureus, Klebsiella pneumoniae, Acinetobacter baumannii, Enterococcus faecalis in Burkholderia cepacia (6, 14, 20, 21).

Slika 1: Zgradba bakteriofaga. Biorender. Prirejeno po (12).

Slika 1: Zgradba bakteriofaga. Biorender. Prirejeno po (12).

Trenutne raziskave in klinična preskušanja na področju zdravljenja z bakteriofagi

Uporaba bakteriofagne terapije je hitro razvijajoče se področje, ki je namenjeno reševanju izzivov, povezanih z večkratno odpornimi organizmi, zlasti tistimi, ki se uvrščajo med patogene ESKAPE (Enterococcus faecium, Staphylococcus aureus, Klebsiella pneumoniae, Acinetobacter baumannii, Pseudomonas aeruginosa in Enterobacter species). Kljub potencialnim možnostim je le malo kliničnih študij temeljito ocenilo varnost in učinkovitost bakteriofagov pri bolnikih z okužbami, ki jih povzročajo organizmi, odporni proti več učinkovinam (24). Večina študij je pokazala, da je zdravljenje s fagi učinkovito in varno, čeprav jih je le nekaj podrobno obravnavalo vprašanje odpornosti proti bakteriofagom (21). Ena izmed študij kritično ocenjuje učinkovitost bakteriofagov pri zdravljenju pljučnice, ki jo povzroča večkratno odporna Klebsiella pneumoniae pri miših (24). Izmed opravljenih študij slednja izstopa po pomembnosti, saj se nanaša na učinkovitost zdravljenja s fagi pri enem od prioritetnih patogenov WHO (25). V teku je randomizirano kontrolirano preskušanje, katerega namen je primerjati fagoterapijo z antibiotiki pri bolnikih z zapletenimi okužbami sečil (cUTI), pri katerih se izvaja resekcija prostate. Izvedba raziskave bo prispevala k boljšemu razumevanju vloge bakteriofagov pri tovrstnem zdravljenju (26). Kljub obetavnim rezultatom terapija z bakteriofagi še ni del standardne klinične prakse. Za potrditev njene učinkovitosti in varnosti so potrebna še dodatna klinična preskušanja (5).

Izzivi in omejitve pri izvajanju zdravljenja z bakteriofagi

Za uspešno bakteriofagno terapijo je ključna izbira pravih bakteriofagov. Idealni bakteriofagi so obvezno litični, kar pomeni, da uničujejo bakterije z intraceličnim razmnoževanjem in lizo gostiteljske celice (14, 19). Temperatni fagi se v bakterijo integrirajo in ne zagotavljajo hitrega uničenja, kar lahko vodi v modifikacijo bakterije in posledično odpornost proti uporabljenemu bakteriofagu, zato jih je treba izločiti (15). Prav tako moramo izločiti bakteriofage s toksinskimi geni in tiste s slabo sposobnostjo uničevanja bakterij (19). Pomembne so tudi njihove dobre farmakokinetične lastnosti – fagi morajo doseči in uničiti ciljne bakterije v telesu. Izbor temelji na močni protimikrobni aktivnosti (učinkovitost), minimalni možnosti škode in dobrem doseganju cilja (optimalna farmakokinetika). Fagi, ki tem kriterijem ne ustrezajo, niso primerni za terapijo (14, 20, 27). Bakteriofagi ne morejo ciljati vseh možnih mikrobnih tarč. Ozek spekter delovanja bakteriofagov, ki je običajno omejen na nekaj bakterijskih sevov, vrst ali rodov, predstavlja omejitev predvsem pri domnevnem zdravljenju. To pomeni, da bakteriofaga, podobno kot antibiotika, ne moremo uporabiti, dokler ne identificiramo vrste in značilnosti patogena (28). Vendar pa lahko to delno tudi zaobidemo. Bakteriofage se lahko pogosto uporablja v kombinaciji z drugimi protibakterijskimi sredstvi, vključno z drugimi fagi (t. i. fagni koktajli). S takšnim pristopom lahko dosežemo bistveno širši litični spekter kot z uporabo posameznih fagov (29–31). Tudi širokodelujoči bakteriofagni koktajli so običajno bolj selektivni v svojem delovanju kot tipični »ozkospektralni«

antibiotiki. To selektivnost lahko pravzaprav štejemo za dodatno prednost te terapije. Terapija z bakteriofagi je na splošno relativno novo področje v primerjavi z antibiotiki. Regulativne poti za odobritev terapij na osnovi bakteriofagov se še vedno razvijajo, kar povzroča negotovost pri vpeljavi metode na raven kliničnega izvajanja. Tukaj je treba omeniti, da je FDA objavila seznam izdelkov z bakteriofagi, ki so prestali regulativne standarde in se uvrstili med GRAS (angl. generally regarded as safe) (29, 32).

Sklep

Bakteriofagi predstavljajo pomemben preboj v boju proti bakterijskim okužbam, odpornim proti antibiotikom. Njihove naravne lastnosti, kot sta specifičnost za ciljne bakterije in sposobnost samorazmnoževanja, jih uvrščajo med obetavne kandidate za prihodnjo generacijo protibakterijskih zdravil. Poleg tega sinergistično delovanje z obstoječimi antibiotiki odpira nove možnosti za učinkovitejše zdravljenje okužb. Kljub obetavnim lastnostim je treba za širšo klinično uporabo fagne terapije premagati več izzivov. Prvi izziv je izbira in pridobivanje ustreznih fagov. Bakteriofagi morajo biti visoko specifični za ciljno bakterijsko vrsto ter imeti močno litično aktivnost in minimalen potencial za neželene učinke za pacienta. Poleg tega morajo biti fagi sposobni učinkovito prodreti do mesta okužbe in premagati ovire na poti po telesu.

Drugi izziv je zagotavljanje robustnih podatkov o varnosti in učinkovitosti fagov. Pred uvedbo v klinično prakso je treba izvesti temeljite raziskave toksičnosti in farmakokinetike fagov, da se oceni profil njihove varnosti in učinkovitosti dostave do mesta okužbe. Poleg tega je treba z dobro zasnovanimi kliničnimi preiskavami na ljudeh dokazati njihovo terapevtsko učinkovitost pri zdravljenju specifičnih okužb. Tretji izziv je vzpostavitev ustreznega regulativnega postopka. Regulativni organi po vsem svetu morajo razviti smernice za razvoj, preizkušanje in odobritev fagnih zdravil, ki so usklajene z obstoječimi regulativnimi zahtevami za zdravila. To bo zagotovilo jasno pot za razvoj in trženje varnih in klinično učinkovitih bakteriofagnih terapevtskih sredstev. Raziskave na področju fagne terapije potekajo hitro in dosegajo obetavne rezultate. V teku so številne klinične študije, ki preizkušajo učinkovitost fagov pri zdravljenju širokega spektra okužb, vključno z okužbami sečil, ran, pljučnice in opeklin. Poleg tega raziskovalci proučujejo kombinacije fagov z antibiotiki za doseganje sinergističnega učinka. V prihodnjih letih lahko pričakujemo pomemben napredek na tem področju, saj bodo rezultati kliničnih študij pomagali uveljaviti bakteriofagno terapijo kot ključno orožje v boju proti odpornim patogenom. V kombinaciji z obstoječimi protibakterijskimi strategijami imajo bakteriofagi potencial, da rešijo globalno krizo odpornosti proti antibiotikom in s tem rešijo življenja milijonov ljudi.

1. Wei H. Bacteriophages, revitalized after 100 years in the shadow of antibiotics. Virol Sin. februar 2015;30(1):1–2.

2. Strathdee SA, Hatfull GF, Mutalik VK, Schooley RT. Phage therapy: From biological mechanisms to future directions. Cell [Internet]. 5. januar 2023 [citirano 9. marec 2024];186(1):17–31. Dostopno na: https://www.cell.com/cell/abstract/S0092-8674(22)01461-1

3. Sulakvelidze A, Alavidze Z, Morris JG. Bacteriophage therapy. Antimicrob Agents Chemother. marec 2001;45(3):649–59.

4. Smith WPJ, Wucher BR, Nadell CD, Foster KR. Bacterial defences: mechanisms, evolution and antimicrobial resistance. Nat Rev Microbiol. avgust 2023;21(8):519–34.

5. Luong T, Salabarria AC, Roach DR. Phage Therapy in the Resistance Era: Where Do We Stand and Where Are We Going? Clin Ther. september 2020;42(9):1659–80.

6. Wang CH, Hsieh YH, Powers ZM, Kao CY. Defeating Antibiotic-Resistant Bacteria: Exploring Alternative Therapies for a Post-Antibiotic Era. Int J Mol Sci. 5. februar 2020;21(3):1061.

7. GOV.UK [Internet]. [citirano 8. april 2024]. Antibiotic resistant infections and associated deaths increase. Dostopno na: https://www.gov.uk/government/ news/antibiotic-resistant-infections-and-associated-deaths-increase

8. Morrison L, Zembower TR. Antimicrobial Resistance. Gastrointestinal Endoscopy Clinics of North America [Internet]. oktober 2020 [citirano 4. marec 2024];30(4):619–35. Dostopno na: https://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S1052515720300659

9. Aksyuk AA, Leiman PG, Kurochkina LP, Shneider MM, Kostyuchenko VA, Mesyanzhinov VV, idr. The tail sheath structure of bacteriophage T4: a molecular machine for infecting bacteria. EMBO J [Internet]. 8. april 2009 [citirano 12. maj 2024];28(7):821–9. Dostopno na: http://emboj.embopress.org/cgi/ doi/10.1038/emboj.2009.36

10. Furfaro LL, Payne MS, Chang BJ. Bacteriophage Therapy: Clinical Trials and Regulatory Hurdles. Front Cell Infect Microbiol. 2018;8:376.

11. Harada LK, Silva EC, Campos WF, Del Fiol FS, Vila M, Dąbrowska K, idr. Biotechnological applications of bacteriophages: State of the art. Microbiol Res. 2018;212–213:38–58.

12. ResearchGate [Internet]. [citirano 16. april 2024]. Fig. 1. T4 bacteriophage structure diagram [2]. Dostopno na: https://www.researchgate.net/figure/ T4-bacteriophage-structure-diagram-2_fig1_277010176

13. Aranaga C, Pantoja LD, Martínez EA, Falco A. Phage Therapy in the Era of Multidrug Resistance in Bacteria: A Systematic Review. Int J Mol Sci. 21. april 2022;23(9):4577.

14. Łusiak-Szelachowska M, Międzybrodzki R, Drulis-Kawa Z, Cater K, Knežević P, Winogradow C, idr. Bacteriophages and antibiotic interactions in clinical practice: what we have learned so far. J Biomed Sci. 30. marec 2022;29(1):23.

15. Monteiro R, Pires DP, Costa AR, Azeredo J. Phage Therapy: Going Temperate? Trends Microbiol. april 2019;27(4):368–78.

16. Howard-Varona C, Hargreaves KR, Abedon ST, Sullivan MB. Lysogeny in nature: mechanisms, impact and ecology of temperate phages. The ISME Journal [Internet]. 1. julij 2017 [citirano 10. april 2024];11(7):1511–20. Dostopno na: https://doi.org/10.1038/ismej.2017.16

17. Nilsson AS. Phage therapy—constraints and possibilities. Upsala Journal of Medical Sciences [Internet]. 30. marec 2014 [citirano 12. maj 2024];119(2):192–8. Dostopno na: https://ujms.net/index.php/ujms/article/view/6009

18. Tuajuanda C. Jordana, Sandra H. Burnettb, idr. A Broadly Implementable Research Course in Phage Discovery and Genomics for First-Year Undergraduate Students. [citirano 12. maj 2024]; Dostopno na: https://journals.asm.org/doi/epub/10.1128/mbio.01051-1

19. Catherine Loc-Carrillo and Stephen T. Abedon. Pros and cons of phage therapy. [citirano 12. maj 2024]; Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/ epdf/10.4161/bact.1.2.14590?needAccess=tru

20. Burrowes B, Harper DR, Anderson J, McConville M, Enright MC. Bacteriophage therapy: potential uses in the control of antibiotic-resistant pathogens. Expert Review of Anti-infective Therapy [Internet]. 1. september 2011 [citirano 14. april 2024];9(9):775–85. Dostopno na: https://doi.org/10.1586/eri.11.90

21. Jo A, Ding T, Ahn J. Synergistic antimicrobial activity of bacteriophages and antibiotics against Staphylococcus aureus. Food Science and Biotechnology [Internet]. 1. junij 2016;25(3):935–40. Dostopno na: https://doi.org/10.1007/s10068-016-0153-0

22. K Hirai, H Aoyama, T Irikura, S Iyobe, S Mitsuhashi. Differences in susceptibility to quinolones of outer membrane mutants of Salmonella typhimurium and Escherichia coli. [citirano 12. maj 2024]; Dostopno na: https://journals.asm.org/doi/epdf/10.1128/aac.29.3.535

23. Udi Qimron, Boriana Marintcheva, Stanley Tabor, and Charles C. Richardson Genomewide screens for Escherichia coli genes affecting growth of T7 bacteriophage | PNAS [Internet]. [citirano 14. april 2024]. Dostopno na: https://www.pnas.org/doi/full/10.1073/pnas.0609428103

24. El Haddad L, Harb CP, Gebara MA, Stibich MA, Chemaly RF. A Systematic and Critical Review of Bacteriophage Therapy Against Multidrug-resistant ESKAPE Organisms in Humans. Clinical Infectious Diseases [Internet]. 18. junij 2019 [citirano 12. maj 2024];69(1):167–78. Dostopno na: https://academic. oup.com/cid/article/69/1/167/5159998

25. Raghad Khalid Al-Ishaq, Sini Skariah, Dietrich Büsselberg objavljeno v: Viruses Bacteriophage Treatment: Critical Evaluation of Its Application on World Health Organization Priority Pathogens [Internet]. [citirano 14. april 2024]. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1999-4915/13/1/51

26. Isler Burcu, Doi Yohei, Bonomo Robert A., Paterson David L. New Treatment Options against Carbapenem-Resistant Acinetobacter baumannii Infections. Antimicrobial Agents and Chemotherapy [Internet]. 21. december 2018 [citirano 12. maj 2024];63(1):10.1128/aac.01110-18. Dostopno na: https://doi. org/10.1128/aac.01110-18

27. Golkar Z, Bagasra O, Pace DG. Bacteriophage therapy: a potential solution for the antibiotic resistance crisis. J Infect Dev Ctries. 13. februar 2014;8(2):129–36.

28. Hyman P, Abedon ST. Chapter 7 - Bacteriophage Host Range and Bacterial Resistance. V: Advances in Applied Microbiology [Internet]. Academic Press; 2010. str. 217–48. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0065216410700071

29. Kutter E, Vos DD, Gvasalia G, Alavidze Z, Gogokhia L, Kuhl S, idr. Phage Therapy in Clinical Practice: Treatment of Human Infections. Current Pharmaceutical Biotechnology [Internet]. [citirano 12. maj 2024];11(1):69–86. Dostopno na: https://www.eurekaselect.com/article/16061

30. Kutateladze M, Adamia R. Bacteriophages as potential new therapeutics to replace or supplement antibiotics. Trends in Biotechnology [Internet]. 1. december 2010 [citirano 12. maj 2024];28(12):591–5. Dostopno na: https://www.cell.com/trends/biotechnology/abstract/S0167-7799(10)00137-X

31. Goodridge LD. Designing Phage Therapeutics. Current Pharmaceutical Biotechnology [Internet]. [citirano 12. maj 2024];11(1):15–27. Dostopno na: https://www.eurekaselect.com/article/16057

32. Imran A, Shehzadi U, Islam F, Afzaal M, Ali R, Ali YA, idr. Bacteriophages and food safety: An updated overview. Food Sci Nutr [Internet]. 4. maj 2023 [citirano 12. maj 2024];11(7):3621–30. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC10345663/

Razvoj Hashimotovega tiroiditisa kot posledica zdravljenja z interferoni

Avtorica: Melanie Tavčar, 3. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Iztok Grabnar, mag. farm.

Hashimotov tiroiditis, znan tudi kot kronični limfocitni tiroiditis, je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napade ščitnično tkivo. To vodi do vnetja ščitnice in lahko povzroči njeno zmanjšano delovanje (hipotiroidizem). V Sloveniji je bolezen odkrita pri približno 3000 novih bolnikih letno, prevalenca po svetu pa variira med 4,8 in 25,8 % za ženske ter med 0,9 in 7,9 % za moške. Znano je, da se pri ženskah bolezen odkrije od 5 do 10-krat pogosteje kot pri moških. Simptomi bolezni se najpogosteje razvijejo med 30. in 50. letom starosti ter so običajno posledica genetskih predispozicij. Hashimotova bolezen se lahko razvije tudi kot posledica zdravljenja nekaterih virusnih okužb z interferoni, skupino beljakovinskih spojin z imunomodulatornim delovanjem. Prevalenca razvoja Hashimotovega tiroiditisa, ki je posledica zdravljenja z interferoni, je ocenjena na od 1 do 35 %.

Hashimotov tiroiditis in interferoni

Hashimotov tiroiditis je avtoimunska bolezen, pri kateri se avtoimunska protitelesa vežejo na različne ščitnične antigene, na primer tiroglobulin, tirocitno peroksidazo in receptorje za TSH, kar povzroči avtoimunsko vnetje in postopno uničenje ščitničnih foliklov (1). Za Hashimotovo bolezen sts posledično značilna zmanjšano delovanje ščitnice in s tem hipotiroidizem, pri katerem je koncentracija ščitničnih hormonov v krvi zmanjšana, ker ščitnica ne zmore proizvajati dovolj ščitničnega hormona za potrebe organizma (2). Posledice tega pomanjkanja so upočasnjen bazalni metabolizem, upočasnjeno in oslabljeno delovanje srca, mišična oslabelost idr. Hipotiroiditis lahko povzročijo benigni ali maligni tumorji, prevelik ali premajhen vnos joda, vnos antitiroidnih snovi s hrano, zaužitje prevelikega odmerka antitiroidnih zdravil ali litija in kirurška odstranitev ščitnice. Prirojeni vzroki hipotiroidizma so dedne napake v sintezi hormonov, hipoplazija ščitnice, za katero je značilen nepopoln razvoj ščitnice, in prehajanje materinih antitiroidnih protiteles prek placente. Nastanek Hashimotove bolezni pa je lahko tudi neželeni učinek zdravljenja z interferoni. Pomen odkrivanja hipotiroidizma je predvsem preprečevanje nevarnih zapletov, kot je miksedemska koma, ki se lahko konča z bolnikovo smrtjo (1).

Interferoni (IFN) so skupina naravnih majhnih beljakovinskih molekul, ki se izločajo iz limfocitov T, fibroblastov in drugih telesnih celic (3). Delujejo kot del obrambnega mehanizma pred vdorom telesu škodljivih komponent, kot so virusi, bakterije, paraziti in tumorske celice (4). Delimo jih na tri skupine, to je na IFNα, IFNβ in IFNγ, ki imajo med seboj različne učinke in različno trajanje delovanja (5). Z virusi okužene celice, tumorske in bakterijske celice ter virusne ovojnice spodbudijo limfocite B in makrofage k proizvodnji beljakovin IFNα. Človeški IFNβ inducirajo virusne in

druge tuje nukleinske kisline v fibroblastih, makrofagih in epitelijskih celicah (mehanizem je prikazan na sliki 1), IFNγ pa proizvajajo limfociti T, ki jih na imunsko specifičen način inducirajo tuji antigeni, za katere imajo limfociti T specifične receptorje. IFNγ ima na splošno večje imunomodulatorno delovanje, vključno z večjo aktivacijo makrofagov kot drugi IFN, lahko potencira njihovo delovanje in učinkoviteje zavira okužbe z bakterijami, protozoji in rikecijami (6). Glavna funkcija vseh treh skupin IFN je protivirusno delovanje in moduliranje delovanja imunskega sistema. Poleg tega imajo pomembno vlogo pri zmanjšanju rasti tumorjev, zato se v medicini kot zdravilne učinkovine predpisujejo predvsem pri okužbah s hepatitisom B in C, multipli sklerozi ter raku (3).

Mehanizem delovanja interferonov

Protivirusno delovanje

Ko pride celica v stik z virusom ali virusnim genomom, se sproži več procesov, ki privedejo do aktivacije signalov za nastanek interferonov in okrepitve obrambnih mehanizmov

Slika 1: Predstavitev IFN-α, IFN-β in IFN-γ. Prirejeno po (6).

(4). Običajno se virusno sproženi IFN sintetizirajo približno istočasno ali celo prej kot se iz okužene celice sprostijo virusni potomci (6).

Celični dogodki pri sintezi IFN so prikazani na sliki 2. Povzročitelji IFN reagirajo s celicami (A), kar vodi do proizvodnje mRNA za interferon (B). Ta se prevede v beljakovino IFN (C), ki se izloča v zunajcelično tekočino (D). Sproščeni interferon lahko zaznajo receptorji, ki so v isti celici in tako pride do zaščite pred nadaljnjimi okužbami (E). Celice, stimulirane z IFN, derepresirajo gene (derepresijaprenehanje zaviralnega delovanja) za efektorske beljakovine, ki vzpostavljajo protivirusno odpornost celic (F). Aktivirane celice spodbujajo tudi sosednje celice (G), da proizvajajo AVP (arginin-vazopresin oz. ADH) (6). Vsi ti mehanizmi pomagajo telesu bolje obvladati in premagati virusno okužbo, kot je okužba z virusom hepatitisa B (4).

Protitumorsko delovanje

Protitumorski učinki interferonov so posledica kombinacije neposrednih antiproliferativnih in posrednih imunsko posredovanih učinkov. IFNα deluje na limfocite T in povzroča diferenciacijo celic T-pomagalk, hkrati pa zavira rast drugih vrst limfocitov. Tako nastanejo specifične celice proti specifični tarči. Podobno deluje na naravne celice ubijalke in makrofage, ki napadajo okužene celice. Pri tumorskih celicah lahko IFNα poveča izražanje glavnega histokompatibilnega kompleksa in povzroči, da izražajo antigene, ki jih lahko prepoznajo gostiteljevi obrambni mehanizmi (4). Interferoni imajo največjo vlogo pri adjuvantnem zdravljenju malignega melanoma (3).

Neželeni učinki zdravljenja z interferoni

Ker interferoni vplivajo na imunski odziv in različne fiziološke procese, pride pri zdravljenju pogosto do neželenih učinkov. Najpogostejši neželeni učinki zdravljenja z interferoni so utrujenost, glavobol, povišana telesna temperatura, mialgija (bolečina v mišicah) in artralgija (boleči sklepi). Neprijetni simptomi po prvem mesecu zdravljenja izzvenijo ali pa jih uspešno lajšamo z uporabo paracetamola ali ibuprofena. Drugi neželeni učinki, ki vplivajo na krvno sliko, so anemija, nevtropenija in trombocitopenija, pojavijo pa se lahko tudi posledice na pljučih in nevrološke težave (7).

Vpliv interferonov na ščitnico

Pri bolnikih, ki se zdravijo z IFN, je razvoj bolezni ščitnice povezan z aktivacijo imunskega sistema. Poleg tega pa IFN deluje neposredno zaviralno na sintezo, sproščanje in presnovo ščitničnih hormonov. Vendar je za razvoj bolezni ščitnice pri teh bolnikih pomembna tudi genetska nagnjenost k avtoimunski bolezni ščitnice. Poleg sistemskih učinkov na ščitnico imajo IFN tudi neposredne učinke na ščitnico z moduliranjem izražanja glavnih histokompatibilnostnih antigenov in spodbujajo citokinsko mikrookolje, ki lahko vodi v poškodbo ščitničnega tkiva. Prevalenca bolezni ščitnice, ki je povezana z zdravljenjem z IFN, je zelo različna in se giblje med 1 in 35 %. Pojav bolezni naj ne bi bil povezan z odmerkom IFN, temveč s trajanjem zdravljenja (5). V terapiji hepatitisa C se pogosto uporabljajo pegilirani interferoni v kombinaciji z ribavirinom, ker je prevalenca hipotiroidizma 14,9 % (8). Poleg dejavnikov, povezanih z zdravljenjem, so za razvoj motenj delovanja ščitnice pomembna že prisotna ščitnična protitelesa. V metaanalizi literature, ki jo je opravil Koh s sodelavci (5), je bilo ugotovljeno, da je kar 50 % bolnikov s protitelesi proti tiroperoksidazi pred zdravljenjem z IFN razvilo motnjo v delovanju ščitnice. Ta se lahko kaže kot tirotoksikoza, Basedowova bolezen in hipotiroza (5). Najpogosteje se pojavita hipotiroidizem in Hashimotov tiroiditis. Bolniki z eno izmed teh dveh motenj imajo pogosto prisotna samo protitelesa proti tiroperoksidazi, ali pa imajo pridružena še protitelesa proti tiroglobulinu. Prav protitelesa proti tiroperoksidazi odražajo agresivnejši in naprednejši avtoimunski destruktivni proces ščitnice. Resnost hipotiroidizma, ki ga povzroča zdravljenje z IFN, variira od blage, kjer je koncentracija TSH v serumu povišana in koncentracija T4 normalna, do očitne, kjer je koncentracija TSH v serumu povišana in koncentracija T4 znižana. Po ukinitvi IFN poročajo tako o popolni obnovi delovanja ščitnice kot tudi o le delni. Vzrok temu je, da ostanejo ščitnična avtoprotitelesa za nedoločen čas prisotna pri približno 50 % bolnikih, pri drugih pa izginejo. Kot je bilo že omenjeno, je za pojav avtoimunske bolezni ščitnice med zdravljenjem z IFN pomembna genetska nagnjenost, predvsem družinska anamneza, zato se lahko hipotiroza pojavi tudi po več letih po ukinitvi zdravljenja z IFN (5, 9).

Mehanizem delovanja IFN na ščitnico

Vezava IFN na receptor povzroči aktivacijo poti JAK-STAT (pomembna kaskada prenosa signalov za številne rastne dejavnike in citokine, ki uravnava aktivacijo, proliferacijo in diferenciacijo celic), kar vodi do aktivacije številnih z interferoni stimuliranih genov, kot so geni za citokine in adhezijske molekule. To prispeva k avtoimunosti ščitnice. IFN poveča tudi izražanje antigenov MHC I na epitelijskih celicah ščitnice. Prekomerno izražanje teh antigenov vodi do poškodb tkiva in vnetnega odziva. Mehanizem delovanja je prikazan tudi na spodnji sliki. Drugi učinek IFN je preusmeritev v imunski odziv Th1, kar povzroči nastanek dveh močnih proinflamatornih citokinov, IL-2 in IFNγ. IFN povečuje aktivnost limfocitov, makrofagov in naravnih celic ubijalk, aktivira tudi nevtrofilce in monocite. Sprošča se tudi močan citokin, IL-6, ki je povezan z avtoimunskim tiroiditisom. Dodatni učinki vključujejo spremembo sinteze

Slika 2: Celični dogodki pri sintezi IFN. Prirejeno po (6).

imunoglobulinov in zmanjšanje delovanja regulatornih celic T. Vse to prispeva k razvoju avtoimunskih odzivov (9, 10).

Diagnoza bolezni

Zaradi možnosti pojava tiroiditisa kot neželenega učinka zdravljenja z IFN se priporoča meritev ravni TSH pri vseh

bolnikih, ki se nameravajo zdraviti z IFN, pred samim začetkom terapije. Meritve je potrebno ponavljati v rednih časovnih presledkih tudi med zdravljenjem. Priporočljive so tudi meritve koncentracij T4, protiteles proti tiroperoksidazi in protiteles proti tiroglobulinu. Zdravniki naj bi tudi rutinsko preverjali znake motenj v delovanju ščitnice (tahikardija ali bradikardija, sprememba telesne teže, preobčutljivost na mraz ali vročino). Poleg tega se pred začetkom zdravljenja z IFN priporoča, da se opravi tudi presejalni test za bolezni ščitnice (5, 9, 11).

Sklep

Interferoni imajo izraženo protivirusno, antiproliferativno in imunomodulatorno delovanje. Uporabljajo se pri terapiji okužb s hepatitisoma B in C ter nekaterih oblikah raka. Vendar pa se pri nekaterih ljudeh lahko pojavijo neželeni učinki v obliki Hashimotove bolezni, posebej pri tistih, ki imajo genetske predispozicije zanjo in prisotne tirocitne antigene v serumu že pred samim zdravljenjem. Pri zdravljenju z interferoni sta torej izrednega pomena predhodno testiranje bolnikov na protitelesa proti tiroperoksidazi in tiroglobulinu ter merjenje koncentracij TSH in T4 v serumu.

1. Pirkmajer S, urednik. Patološka fiziologija: učbenik za študente farmacije. 2., popravljena izd. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo; 2019. Str. 345–350.

2. Nemis. Hashimoto’s Disease National Endocrine and Metabolic Diseases Information Service [citirano 9. 3. 2024]. Dostopno na: https://shorturl.at/crK35

3. Reberšek M. Sistemsko zdravljenje z interferoni v onkologiji Systemic treatmet with interferones in oncology [citirano 9. 3. 2024]. Dostopno na: https:// dirros.openscience.si/Dokument.php?id=10085&lang=slv

4. De Andrea M, Ravera R, Gioia D, Gariglio M, Landolfo S. The interferon system: An overview. Let. 6, European Journal of Paediatric Neurology. W.B. Saunders Ltd; 2002.

5. Carella C, Mazziotti G, Amato G, Braverman LE, Roti E. Interferon-α-Related Thyroid Disease: Pathophysiological, Epidemiological, and Clinical Aspects. J Clin Endocrinol Metab [citirano 9. 3. 2024]. 1. avgust 2004;89(8):3656–61. Dostopno na: https://doi.org/10.1210/jc.2004-0627

6. Baron ’ S, Dianzani F. Antiviral Research The interferons: a biological system with therapeutic potential in viral infections a*. Vol. 24, Antiviral Research. 1994.

7. Russo MW, Fried MW. Side effects of therapy for chronic hepatitis C. Let. 124, Gastroenterology. W.B. Saunders; 2003. Str. 1711–9.

8. Hwang Y, Kim W, Kwon SY, Yu HM, Kim JH, Choe WH. Incidence of and risk factors for thyroid dysfunction during peginterferon α and ribavirin treatment in patients with chronic hepatitis C. Korean Journal of Internal Medicine. 2015 Nov 1;30(6):792–800.

9. Tomer Y, Menconi F. Interferon induced thyroiditis. Let. 23, Best Practice and Research: Clinical Endocrinology and Metabolism. 2009. Str. 703–12.

10. Oppenheim Y, Ban Y, Tomer Y. Interferon induced Autoimmune Thyroid Disease (AITD): A model for human autoimmunity. Let. 3, Autoimmunity Reviews. 2004. Str. 388–93.

11. Tomer Y, Blackard JT, Akeno N. INTERFERON ALPHA TREATMENT AND THYROID DYSFUNCTION. Let. 23, Endocrinology and Metabolism Clinics of North America. 2007. Str. 1051–1066.

Slika 3: Mehanizem delovanja interferonov na ščitnico. Prirejeno po (9).

VIRI

Odkritje penicilina: zgodovinski mejnik, ki je za vedno spremenil zdravljenje bakterijskih okužb

Avtorica: Leonora Prestreši, 3. letnik EM FAR

Odkritje penicilina predstavlja zgodovinski mejnik na področju farmacije in medicine, saj je pomenilo revolucijo zdravljenja pogostega zgodovinskega zdravstvenega problema, bakterijskih okužb. Na prvi pogled preprosta plesen ni bila le začetnik novega načina soočanja s historično pogosto fatalnimi bakterijskimi okužbami, temveč je postavila tudi temelje za razvoj ostalih antibiotikov. Tekom nadaljnjega razvoja sodobne medicine so se oblikovali novi izzivi obvladovanja infekcijskih bolezni, med katerimi je najbolj zaskrbljujoča vse večja porast odpornosti bakterijskih sevov proti antibiotikom (1).

Odkritje penicilina in njegov vpliv na stopnjo preživetja obolelih z bakterijskimi okužbami

Zgodba o odkritju penicilina se je začela leta 1928, ko se je Alexander Fleming, bakteriolog, zaposlen v londonski bolnišnici St. Mary, vrnil z dopusta in naletel na nenavadno dogajanje v svojem laboratoriju. Petrijevka na njegovi laboratorijski mizi se je med njegovo odsotnostjo okužila s plesnijo Penicillium notatum (1). Ta naključna kontaminacija je bila povod za nenavadno odkritje - pri sosednjih stafilokokih je opazil neobičajno nazadovanje njihove rasti. V snovi, ki jo je poimenoval »penicilin«, je hitro videl obet za uporabo v antiseptične namene. Vendar je bila takrat spojina še neprečiščena, njene lastnosti pa so bile le delno opredeljene. O svojem odkritju je objavil članek, vendar z raziskovanjem ni nadaljeval. Odkritje penicilina je tako ostalo v zatišju do leta 1940, ko sta ga Howard Florey in Ernst Boris Chain uspešno izolirala in razvila postopek za njegovo množično proizvodnjo. Z razvojem njunih metod je bilo tako mogoče pridobiti zadostno količino izoliranega penicilina za klinično uporabo. Leta 1941 je bil prvič uporabljen za zdravljenje človeka na britanskem policistu Albertu Alexandru. Kmalu po vstopu v uporabo je postal ključno zdravilo za boj proti bakterijskim okužbam. Fleming, Florey in Chain so bili za svoj doprinos k medicini leta 1945 nagrajeni z Nobelovo nagrado (1). Pred pojavom antibiotikov so bile bakterijske okužbe glavni vzrok umrljivosti po vsem svetu. Z uvedbo penicilina se je začelo novo obdobje v medicini, saj so nekatere okužbe prvič postale ozdravljive. Upravičeno bi lahko rekli, da je pojav penicilina pomenil prelomnico v zgodovini obstoječih metod zdravljenja in stanja javnega zdravja (2). Ko se je uporaba penicilina razširila, je smrtnost pogostih bolezni, kot sta pljučnica in sepsa znatno upadla. Uvedba učinkovitega načina zdravljenja bakterijskih okužb je bila še posebej uspešna pri ranljivih skupinah, kot so dojenčki in starejši, ki so bili historično izpostavljeni večjim tveganjem za razvoj slednjih bolezni (3). Penicilin je imel izjemen pomen tudi tekom druge svetovne vojne, saj je postal ključno zdravilo za zdravljenje ran in drugih vojnih okužb, kar je pripomoglo k zmanjšanju smrtnosti med vojaki in civilisti. Velika potreba med obdobjem vojne je privedla do razvoja novih metod za njegovo množično proizvodnjo.

Postavljanje temeljev

Odkritje penicilina je navdihnilo znanstvenike po vsem svetu za raziskovanje drugih mikroorganizmov in njihovih potencialnih antimikrobnih lastnosti. To je vodilo k nadaljnjemu odkritju številnih drugih antibiotikov. Dosežek razvoja metod za izolacijo, čiščenje in množična proizvodnja antibiotikov Floreyja in Chaina je bil ključen za nadaljnji razvoj panoge, saj je postavil temelje za razvoj metod za druge vrste antibiotikov. Vodilno silo v raziskovanju antibiotikov so predstavljale Velika Britanija, Združene države Amerike, Nemčija in Sovjetska zveza. Tri leta po izolaciji penicilina, leta 1943, je bil odkrit streptomicin, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi antibiotik, učinkovit proti tuberkulozi. Leta 1948 mu je sledilo še odkritje tetraciklinov, ki so bili učinkoviti proti širokemu spektru bakterij, vključno z bakterijami, ki povzročajo okužbe zgornjih dihal in spolno prenosljive bolezni. V nadaljnjih desetletjih so se vrstili uspešni razvoji novih antibiotikov, kot so makrolidi in fluorokinoloni, ki so pokrivali širši spekter bakterij ter omogočili zdravljenje več vrst okužb. Poleg naravnih antibiotikov so se v drugi polovici 20. stoletja razvili tudi sintetični antibiotiki, ki so bili razviti na laboratorijski ravni. Poleg pokrivanje še večjega spektra bolezni, so v primerjavi z naravnimi antibiotiki omogočali tudi večjo prilagodljivost zdravljenja.

Pojav odpornosti proti penicilinu

Po širokih začetnih uspehih uvedbe penicilina v klinično prakso se je kmalu po njegovem odkritju izkazalo, da uporaba penicilina ne prihaja brez izzivov. Že v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja je znanstvenike pretreslo odkritje, da so nekatere bakterijske vrste, kot je na primer Staphylococcus aureus, razvile odpornost proti penicilinu. To je povzročilo intenzivnejše raziskovanje novih antibiotikov in na splošno smotrnejšo uporabo tako penicilina kot drugih antibiotikov. Kljub temu se je tekom sledečih desetletij problem mikrobne rezistence poglabljal. Ob vstopu v 80. desetletje je bilo jasno, da se soočamo z resnim, globalno razširjenim problemom, ki ogroža zdravstveno varnost ljudi v vseh predelih sveta.

Mehanizmi odpornosti bakterij proti penicilinu in razvoj rešitev

Penicilin deluje tako, da moti sintezo celične stene bakterij in tako povzroči njihovo smrt. Vendar pa so bakterije uspešno

Slika 1: Časovnica vpeljave različnih penicilinskih antibiotikov in beleženje prvih primerov rezistenc nakazuje pojav antibiotične rezistence že zgodaj po odkritju penicilinskih antibiotikov. Prirejeno po (1).

razvile različne mehanizme, ki učinkom penicilina nasprotujejo. Slednji mehanizmi vključujejo omejevanje dostopa penicilina do bakterij s proizvajanjem biofilmov, spreminjanje tarč za vezavo in inaktivacijo penicilina s sekrecijo beta-laktamaz (4). Razlikujemo med običajno odpornostjo, značilno za posamezno vrsto mikroorganizma, in pridobljeno odpornostjo, ki se razvije preko genetskih mutacij ali prenašanja genov med bakterijami (5). To je še posebej problematično v bolnišničnih okoljih, kjer je na majhnem mestu prisotno veliko število bakterij in je verjetnost za prenašanje bakterijskih genov večja. Mehanizmi odpornosti se lahko med različnimi vrstami mikroorganizmov razlikujejo zaradi strukturnih in funkcionalnih razlik, po katerih ločimo bakterije na gram negativne in gram pozitivne. Gramnegativne bakterije, ki imajo dodatno lipopolisaharidno membrano, uporabljajo vse omenjene primarne mehanizme odpornosti, grampozitivne bakterije pa nekatere le v manjši meri (4).

Strategije proti mikrobni rezistenci na penicilin

V luči širokega globalnega vpliva AMR (angl. Antimicrobial resistance) in MDR (angl. multidrug-resistance) tako pri predpisovanju penicilina kot drugih antibiotikov proti klinično pomembnim patogenom ESKAPE (Enterococcus species, Staphylococcus aureus, Klebsiella pneumoniae, Acinetobacter

baumannii, Pseudomonas aeruginosa in Enterobacter sp.) in drugim patogenom, se je razvila velika potreba po zajezitvi antimikrobne rezistence. V zadnjih desetletjih so v razvoju številne inovativne strategije in pristopi, ki poskušajo omiliti vplive antibiotične rezistence na potek zdravljenja okužb. V boju proti na penicilin odpornim bakterijam so bile razvite kombinirane terapije, tehnike targetiranja encimov in proteinov, odgovornih za rezistenco, inovativni dostavni sistemi, fizikalnokemični pristopi in nekonvencionalne metode, kot je CRISPRCas sistem (6). Prvi pristopi za zmanjšanje AMR na penicilin so bili uporabljeni že v 80-ih letih prejšnjega stoletja z razvojem inhibitorjev bakterijskih sekrecijskih encimov beta-laktamaz, ki razgrajujejo penicilin in ga deaktivirajo. Prva komercialna uporaba kombinacije penicilina in inhibitorja beta-laktamaz se je začela že leta 1981 s kombinacijo amoksicilina in klavulanske kisline.

Razširjenost uporabe penicilina od njegovega odkritja do danes

Uporaba penicilina je od njegovega odkritja do danes doživela številne spremembe, ki so bile posledica trendov v zdravljenju in obvladovanju nalezljivih bolezni. Po podatkih sodobnih študij se globalna uporaba penicilina v zadnjih letih zmanjšuje (7). To lahko pripišemo globalnemu trudu za zajezitev AMR in bolj premišljenemu izdajanju receptov. Na zmanjšano uporabo penicilina je vplivala tudi pandemije COVID-19, saj je bilo za to obdobje značilno, da se je pojav bakterijskih okužb zmanjšal (9). Sklep

Evolucija uporabe penicilina od njegovega odkritja do danes je odraz težnje po odgovornem predpisovanju antibiotikov in dinamične narave medicine (8, 10). Vpliv penicilina na obvladovanje bakterijskih okužb in zmanjšanje smrtnosti je primer neverjetnega vpliva, ki ga lahko prinese preboj na področju medicine za človeštvo. Zapuščina penicilina služi kot primer ogromnega napredka, doseženega s pomočjo inovacij v farmaciji in predanosti zdravstva. Njegovo odkritje ni pomenilo le novo razsežnost zmožnosti obvladovanja mikrobnih okužb in reševanja številnih življenj, ampak tudi povod za odkritje drugih antibiotikov, ki so za vedno spremenili potek zdravljenja bakterijskih okužb na globalni ravni.

1. Lobanovska M, Pilla G. Penicillin's Discovery and Antibiotic Resistance: Lessons for the Future? Yale J Biol Med. 2017 Mar 29;90(1):135-145. PMID: 28356901; PMCID: PMC5369031.

2. Gaynes R. The Discovery of Penicillin—New Insights After More Than 75 Years of Clinical Use. Emerg Infect Dis. 2017;23(5):849-853. https://doi.org/10.3201/eid2305.161556

3. Adedeji WA. The Treasure Called Antibiotics. Ann Ib Postgrad Med. 2016 Dec;14(2):56-57. PMID: 28337088; PMCID: PMC5354621. 4. Reygaert WC. An overview of the antimicrobial resistance mechanisms of bacteria. AIMS Microbiol. 2018 Jun 26;4(3):482-501. doi: 10.3934/microbiol.2018.3.482. PMID: 31294229; PMCID: PMC6604941.

5. Munita, J. M., & Arias, C. A. (2016). Mechanisms of Antibiotic Resistance. Microbiology Spectrum, 4(2), 10.1128/microbiolspec.vmbf-0016-2015. https://doi.org/10.1128/microbiolspec.vmbf-0016-2015

6. Murugaiyan J, Kumar PA, Rao GS, Iskandar K, Hawser S, Hays JP, Mohsen Y, Adukkadukkam S, Awuah WA, Jose RAM, Sylvia N, Nansubuga EP, Tilocca B, Roncada P, Roson-Calero N, Moreno-Morales J, Amin R, Kumar BK, Kumar A, Toufik AR, Zaw TN, Akinwotu OO, Satyaseela MP, van Dongen MBM. Progress in Alternative Strategies to Combat Antimicrobial Resistance: Focus on Antibiotics. Antibiotics (Basel). 2022 Feb 4;11(2):200. doi: 10.3390/antibiotics11020200. PMID: 35203804; PMCID: PMC8868457.

7. Browne AJ, Chipeta MG, Haines-Woodhouse G, Kumaran EPA, Hamadani BHK, Zaraa S, Henry NJ, Deshpande A, Reiner RC Jr, Day NPJ, Lopez AD, Dunachie S, Moore CE, Stergachis A, Hay SI, Dolecek C. Global antibiotic consumption and usage in humans, 2000-18: a spatial modelling study. Lancet Planet Health. 2021 Dec;5(12):e893-e904. doi: 10.1016/ S2542-5196(21)00280-1. Epub 2021 Nov 12. PMID: 34774223; PMCID: PMC8654683.

8. Jensen, J. N., Melander, E., Hedin, K., Bjerrum, L., Isberg, H. K., Holm, A., ... Arpi, M. (2018). Comparison of antibiotic prescribing and antimicrobial resistance in urinary tract infections at the municipal level among women in two Nordic regions. Journal of Antimicrobial Chemotherapy, 73(8), 2207–2214. https://doi.org/10.1093/jac/dky177

9. DANMAP. 2021. Use of antimicrobial agents and occurrence of antimicrobial resistance in bacteria from food animals, food and humans in (Consumption of antibiotics dropped si...)Denmark. ISSN 1600-2032. www.danmap.org

10. Davies J, Davies D. Origins and evolution of antibiotic resistance. Microbiol Mol Biol Rev. 2010 Sep;74(3):417-33. doi: 10.1128/MMBR.00016-10. PMID: 20805405; PMCID: PMC2937522.

VIRI

Povečevanje topnosti s tehnologijami za pripravo trdnih disperzij

Avtorja: Nika Govekar, Maks Žibert, 2. letnik EM FAR I Recenzent: asist. Anže Zidar, mag. farm.

Peroralna aplikacija predstavlja najpriročnejšo obliko vnosa zdravilne učinkovine v naš organizem. Po zaužitju zdravilo potuje po prebavnem traktu, pri čemer se iz farmacevtske oblike v pravem trenutku sprosti zdravilna učinkovina in se absorbira v krvni obtok. Pri tem sta ključni lastnosti učinkovine, potrebni za dobro absorpcijo v sistemski obtok, dobra topnost in sposobnost prehajanja bioloških membran. Kljub temu statistični podatki nakazujejo, da 40 % novih zdravilnih učinkovin ni topnih v vodi. Posledično je v postopku razvoja formulacij postalo bistveno premagovanje topnostne omejitve, kar omogoča netopnim zdravilnim učinkovinam terapevtsko aktivnost. Učinkovine se lahko nahajajo v kristaliničnem ali amorfnem stanju, pri čemer je njihova topnost boljša v njihovi amorfni obliki, saj sistem med procesom raztapljanja ne potrebuje dodatne energije za razbitje kristalne mreže. Za amorfizacijo učinkovin oziroma izdelavo polimernega matriksa z vgrajeno amorfno učinkovino se je izkazala metoda izdelave trdnih disperzij (1).

Priprava trdnih disperzij

Metode za pripravo trdnih disperzij lahko razdelimo na metode na osnovi raztapljanja in metode taljenja učinkovin. Tehnologije na osnovi topil, ki so primerne za termolabilne učinkovine, so sušenje z razprševanjem (angl. spray drying), elektro razprševanje (angl. electrospraying), vrtinčnoslojna tehnologija (angl. fluidized bed technology), liofilizacija (angl. lyophilization), tehnologijo superkritičnih fluidov (angl. supercritical fluid technology) itd. Tehnologije na osnovi taljenja pa so primerne za termostabilne učinkovine. Mednje uvrščamo metodo iztiskanja talin (angl. hot-melt extrusion), 3D-tiskanje in segrevanje z mikrovalovi. Učinkovine in polimeri morajo biti pri uporabi teh tehnologij termostabilni, da ne razpadejo med segrevanjem (2).

Sušenje z razprševanjem

Tehnologija sušenja z razprševanjem je v farmacevtski industriji zelo priljubljena, saj vključuje hitro sušenje topila, majhno povišanje temperature in kratek čas zadrževanja snovi v sušilni komori. Poleg tega ponuja natančen nadzor lastnosti produkta in optimizacijo procesov ter omogoča prenos iz laboratorijske na industrijsko skalo (3). Izdelava trdne disperzije se začne s črpanjem segrete raztopine ali suspenzije učinkovine, polimera in topila iz rezervoarja do razpršilne šobe. Razpršene kapljice nato pridejo v stik s segretim plinom, kar povzroči izhlapevanje topila v sušilni komori. Tam se običajno zadržujejo le nekaj milisekund, nato pa posušen material pride do vrtinčne komore, kjer se težji delci ločijo od sušilnega plina in zberejo v zbiralcu, drobnejši delci pa se odstranijo s sušilnim plinom in zberejo na filtru. Zaradi odlaganja deleža

delcev na stene sušilne komore med sušenjem pride do izgube materiala in s tem do nižjega izkoristka. Manjša kot je komora, manjši je končni izkoristek. Zaradi kratkega časa v sušilni komori in nizkih temperatur lahko pride do ostanka topila na delcih, zato celotnemu procesu običajno sledi še sekundarno sušenje (2). Velika prednost izdelave trdnih disperzij na takšen način so delci z visoko vsebnostjo učinkovine in možnost hitre izdelave od nano do mikrometrsko velikih delcev (3).

Trdne disperzije v obliki delcev, ki jih dobimo kot produkt, se lahko uporabijo za izdelavo tablet ali polnjenje kapsul. Trenutno se razvijejo tudi metode za izdelavo praškov za

Slika 1: Shema sušenja z razprševanjem. Prirejeno po (3).

inhaliranje, velik poudarek pa je na razvoju metod priprave bioloških zdravil, pri čemer so bile v laboratorijih že izdelane trdne disperzije proteinov, majhnih ribonukleinskih kislin in protiteles (3).

Vrtinčnoslojna tehnologija

Vrtinčnoslojna tehnologija se v farmaciji uporablja za granulacijo, oblaganje, sušenje in hlajenje. Za pripravo trdnih disperzij inertna jedra pomožnih snovi z razprševanjem obložimo z raztopino zdravilne učinkovine in polimera. Proces poteka v komori stožčaste oblike, kjer so delci izpostavljeni sušilnemu plinu, običajno zraku. Pri dovolj visokem pretoku sušilnega plina se vsebina komore obnaša kot tekočina, kar izkoristimo za enakomerno oblaganje jeder in hitro sušenje (2, 4, 5). Zrak primerne temperature in vlažnosti vstopa v komoro za oblaganje prek razdelilne plošče, kjer segreva in osuši produkt ter nato izstopa prek filtrov, nameščenih na zgornjem delu komore. Raztopina učinkovine in polimera je dovedena na inertna jedra prek šobe. Glede na lokacijo šobe ločimo različne tipe vrtinčnoslojnih komor. Vrtinčnoslojni granulator (angl. top spray) ima šobo na vrhu komore, pri čemer je raztopina učinkovine in polimera razpršena z vrha navzdol, torej v nasprotni smeri kot doveden zrak. Komora z razprševanjem od spodaj ima šobo na bazi komore, raztopina pa se razpršuje v isti smeri kot zrak. Taka komora ima lahko tudi predelni stolpec in posebno razdelilno ploščo (Wursterjeva komora). Če imamo šobo na strani komore, se raztopina razpršuje tangencialno. Pri takem tipu komore nastanejo bolj okrogla in kompaktna zrnca, ki so manj porozna od tistih, ki nastanejo pri vrtinčnoslojnem granulatorju (4).

Tangencialno razprševanje in razprševanje od spodaj se uporabljata za izdelavo trdnih disperzij, saj gibanje sušilnega zraka ter vezalne raztopine v isti smeri omogoča kontrolirano gibanje delcev in dovoljuje enakomerno oblogo trdne disperzije (2). Tekočina za oblaganje se dovaja na šobo s pomočjo peristaltične črpalke. V delu komore, kjer se ta razširi, se zračni tok upočasni, s tem pa se zaradi svoje mase odstranijo večji delci. Vrečasti filter preprečuje izgubo produkta, hkrati pa omogoča vračanje prahu nazaj v komoro s periodičnim tresenjem. Zrak zapusti sistem skozi zračni filter in ventilator, kar ohranja sistem pri nižjem tlaku kot okoliško ozračje (4).

Z vrtinčnoslojnim oblaganjem dobimo zrnca z majhno krušljivostjo, visoko poroznostjo, majhno gostoto, ugodno hitrostjo raztapljanja in dobro stisljivostjo. S tako tehnologijo dobimo ozko velikostno porazdelitev delcev (4). Prednost te metode je tudi, da lahko odvečno organsko topilo zberemo in ponovno uporabimo (5). Največji problemi so lahko nastanek pretirano grobih delcev, nekonsistentna vsebnost vlage v produktu in majhen izkoristek (4). Za pripravo trdnih disperzij je lahko oblaganje z vrtinčnoslojno tehnologijo zahtevno zaradi lepljivosti materiala in možnosti pretirane aglomeracije. Vrtinčnoslojna tehnologija omogoča izvedbo trdnih disperzij v eni stopnji (granulacija, sušenje in oblaganje), kar zmanjša težave s stabilnostjo pri nadaljnjih procesih. Ker pa je metoda enostopenjska, nam omogoča nižjo delovno temperaturo kot pri sušenju z razprševanjem. Hkrati nastala zrnca omogočajo dodatno oblaganje s primernimi pomožnimi snovmi, ki lahko kontrolirajo sproščanje ZU (2).

Iztiskanje talin

Najbolj priljubljena metoda za industrijsko proizvodnjo formulacij na osnovi trdnih disperzij, ki temelji na taljenju, je metoda iztiskanja talin (6). Učinkovina se v cevi ekstrudorja meša na molekularnem nivoju s termoplastičnimi vezivi (polimeri) med potovanjem skozi vrtečega se polža, ki je segret na visoko temperaturo. Taka temperatura in mehanska energija polža povzročita nastanek staljene mase, kar je glavni cilj kontinuiranega procesa. Staljeno maso nato potisne skozi matrico, da se ohladi in strdi (7, 8). Konfiguracije polža se razlikujejo glede na število in razporeditev transportnih ter mešalnih elementov. Transportni elementi so potrebni za dovajanje in prenos materiala ter njegovo potiskanje in razplinjevanje. Mešalni elementi se uporabljajo za obdelavo materiala z visokimi strižnimi silami. Plastifikacija in mešalni učinek teh elementov sta ključna za izdelavo molekularno dispergiranih formulacij. Najpogostejši elementi za dispergiranje so gnetilni, ki so sestavljeni iz več zaporednih diskov in omogočajo gnetenje materiala. Na koncu cevi je matrica, ki je namenjena iztiskanju in oblikovanju trdne disperzije na koncu ekstruderja.

Običajno se talina zadrži v dvovijačnih ekstruderjih v območju od 5 do 10 minut. Čas je močno odvisen od geometrije in konfiguracije ekstruderja ter od procesnih nastavitev (hitrost polžev, hitrost dovajanja snovi, temperatura cevi itd.).

Čas zadrževanja je pomembna spremenljivka, saj se lahko ZU in pomožne snovi zaradi dolgotrajne izpostavljenosti visokim temperaturam razgradijo (6). Postopek iztiskanja

Slika 2: Shema vrtinčnoslojnega granulatorja (angl. top spray).

Puščica nakazuje smer zraka. Prirejeno po (4).

Slika 3: Proces iztiskanja talin. Prirejeno po (6).

talin se pogosto uporablja v farmacevtski industriji zaradi dobrih lastnosti, kot je kontinuiran in integriran proces z več operacijami (dovajanje, transport, taljenje, mešanje itd.). Trdne disperzije naredimo brez uporabe (organskih) topil. Izdelek, ki ga dobimo, je homogen, slabost pa je, da imamo za to metodo omejeno število polimerov, ki so odporni proti pogojem skozi celoten proces (6).

Sklep

Tehnologije za pripravo trdnih disperzij so bile odkrite že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so glavni napredek

v razvoju dosegle šele v zadnjih dvajsetih letih. Vrtinčnoslojna tehnologija v farmacevtski industriji nima primarnega namena za pripravo trdnih disperzij, temveč za granuliranje. Sušenje z razprševanjem in iztiskanje talin sta glavni metodi za pripravo trdnih disperzij v industriji, a v uporabo prihajajo tudi novejše metode, ki izboljšujejo kakovost in omogočajo boljše delovanje končne farmacevtske oblike (2).

1. Malkawi R, Malkawi WI, Al-Mahmoud Y, Tawalbeh J. Current Trends on Solid Dispersions: Past, Present, and Future. Adv Pharmacol Pharm Sci. 2022 Oct 22;2022:5916013.

2. Bhujbal SV, Mitra B, Jain U, Gong Y, Agrawal A, Karki S, et al. Pharmaceutical amorphous solid dispersion: A review of manufacturing strategies. Acta Pharm Sin B. 2021 Aug;11(8):2505–36.

3. Baumann JM, Adam MS, Wood JD. Engineering Advances in Spray Drying for Pharmaceuticals. Annu Rev Chem Biomol Eng. 2021 Jun 7;12(1):217–40.

4. Jadav NB, Paradkar A. Chapter 5- Solid dispersions: technologies used and future outlook. In: Shegokar R, editor. Nanopharmaceuticals [Internet]. Elsevier; 2020 p. 91–120.

5. Burggraeve A, Monteyne T, Vervaet C, Remon JP, Beer TD. Process analytical tools for monitoring, understanding, and control of pharmaceutical fluidized bed granulation: A review. Eur J Pharm Biopharm. 2013 Jan 1;83(1):2–15.

6. Nandi A, Cheng A, Billingham JF. System and method for solvent recovery in a batch fluidized bed process. 2015 Mar 10; Available from: https://patents.google.com/ patent/US8973283B2/en

7. Pučko T. UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA FARMACIJO. 2022;

8. Patil H, Vemula SK, Narala S, Lakkala P, Munnangi SR, Narala N, et al. Hot-Melt Extrusion: from Theory to Application in Pharmaceutical Formulation-Where Are We Now? AAPS PharmSciTech. 2024 Feb 14;25(2):37.

9. Patil H, Tiwari RV, Repka MA. Hot-Melt Extrusion: from Theory to Application in Pharmaceutical Formulation. AAPS PharmSciTech. 2015 Jul 10;17(1):20–42.

VIRI

Vpliv epigenetike na razvoj rakavih obolenj

Avtorica: Mia Šmajgl, 3.

letnik S1 LBM

Splošno znano je, da so rakava obolenja posledica genetskih nagnjenosti (1). Z razvojem metod za analiziranje človeškega genoma, kot sta sekvenciranje naslednje generacije (NGS) in imunoprecipitacija kromatina (ChIP-Seq), pa smo prišli do spoznanja, da so z maligno transformacijo povezani tudi epigenetski mehanizmi (1, 2). Med njimi sta najbolj raziskana metilacija DNK in histonske modifikacije. O vplivu epigenetike na rakava obolenja je bilo izvedenih veliko raziskav. Namen tega prispevka e predstaviti njihov pomen pri razvoju novih pristopov zdravljenja in napovedovanja poteka bolezni.

Epigenetika

Med delitvijo somatskih celic in njihovo interfazo prek vpliva okoljskih dejavnikov prihaja do sprememb, ki vplivajo na izražanje podedovanih genov brez spreminjanja zaporedja DNK. Imenujemo jih epigenetske spremembe. Med procese epigenetske regulacije spadajo modifikacije histonov, metilacija in demetilacija DNK ter regulacija s strani nekodirajoče RNK. Z njimi so tesno povezani še ATPodvisni kompleksi za preoblikovanje kromatina, beljakovinska kompleksa Polikomb (PcG) in Trithorax (TrxG) ter drugi. Področje epigenetike je predmet intenzivnega raziskovanja, zato se postopoma odkrivajo še drugi procesi, ki se jih prav tako uvršča med mehanizme epigenetske modifikacije genoma (1, 2). Njihov vpliv je prisoten skozi celotno življenje, nekatere epigenetske modifikacije pa se lahko tudi prenašajo na potomce. Epigenetske spremembe povezujejo genotip in okolje, zato lahko oba dejavnika vplivata na nastanek določenih bolezni. Vse epigenetske modifikacije v nekem genomu imenujemo epigenom. Razvoj rakavih obolenj je posledica prepleta okoljskih dejavnikov ter genetskih in epigenetskih mehanizmov (3).

Metilacija DNK

Od prej naštetih epigenetskih mehanizmov je najbolj raziskana metilacija DNK. Gre za mehanizem nastanka 5-metilcitozina, ki nastane s prenosom metilne skupine iz S-adenil metionina na peti ogljik na citozinskem ostanku. Ta proces katalizirajo encimi DNK metiltransferaze (DNMT). Metilacija DNK v telesu igra pomembno vlogo pri inaktivaciji kromosoma X, regulaciji tkivno-specifičnega izražanja genov, utišanju retrovirusnih elementov in drugih mehanizmih. Pri tem procesu sodelujejo trije različni encimi iz družine DNMT. DNMT1 deluje med mitozo, njegova naloga pa je kopiranje vzorca metilacije na novo verigo DNK. DNMT3A in DNMT3B sodelujeta pri de novo metilaciji, kjer nastaja nov metilacijski vzorec. Ta je pomembna pri diferenciaciji zarodne celice. Proces metilacije je reverzibilen. Obratni proces imenujemo demetilacija DNK (4).

Do maligne transformacije privede spremenjena transkripcijska regulacija, ki ima za posledico nenormalno izražanje genov. S pomočjo sekvenciranja naslednje generacije (NGS) so znanstveniki prišli do odkritja, da ima mnogo tumorjev skup-

no hipermetilacijo promotorjev CpG (»5'-C-fosfat-G-3'«), ki lahko privede do utišanja nekaterih genov (1).

Histonske modifikacije

Histoni so bazične molekule v jedru celice. Osem histonov (po dve kopiji vsakega od histonov H2A, H2B, H3 in H4) tvori nukleosom, na katerega se ovija DNK in predstavlja osnovno enoto kromatina, najvišje organizacijske ravni DNK za kromosomi (5). Kromatin je v celici prisoten v dveh oblikah, in sicer kot evkromatin in heterokromatin. Evkromatin vsebuje aktivne gene in je zato funkcionalno aktiven. Večino časa je v celici prisoten v nekondenzirani obliki, kondenziran pa je le med celično delitvijo. Nasprotno se heterokromatin skozi celoten cikel pojavlja v kondenzirani obliki in ni funkcionalno aktiven (1). Nahaja se v področju centromer in telomer. Nukleosom je sestavljen iz dveh domen, globularne in repne. Globularna domena predstavlja histonsko jedro, kjer se nahajajo informacije za modifikacijo strukture kromatina. N-terminalni repi, ki izvirajo iz histonov, pa igrajo ključno vlogo pri interakciji z DNK in povezovanju z drugimi nukleosomi. Na repih potekajo različne kovalentne posttranslacijske modifikacije. Mednje štejemo acetilacijo, metilacijo, fosforilacijo, glikozilacijo in druge (5). Ponavljajoče se enote nukleosomov tvorijo kromatin, katerega strukturne spremembe nadzirajo izražanje genov (6).

Epigenetske spremembe pri rakavih obolenjih

Na povezave med rakavimi obolenji in epigenetskimi mehanizmi se je začelo sklepati po odkritju, da je pri mnogih rakavih obolenjih prisotnih veliko podobnih začetnih mutacij (1). Te so posledica epigenetskih sprememb, ki povzročijo nepravilnosti v stabilnosti in strukturi genoma. Kot posledica se lahko začne maligna preobrazba prizadetih celic, ki ji sledijo še ireverzibilne genetske spremembe (6). Ključni geni, katerih napačna transkripcija lahko vodi v karcinogenezo, so protoonkogeni in tumorje zavirajoči geni (7).

Študije so pokazale, da so najpogosteje izvor maligne transformacije napake v metilaciji in acetilaciji histonov. Pri bolnikih s folikularnim limfomom je v skoraj 90 % primerov prisotna mutacija histonske metiltransferaze, za katero je odgovoren gen MLL2 (angl. Mixed-Lineage Leukemia 2, t. i.

KMT2D) (1). Za raka dojk sta značilni zmanjšana acetilacija in metilacija lizina ter metilacija arginina (6).

Prav tako je bilo dokazano, da imajo maligno spremenjene celice prisotno hipometilacijo na enem delu genoma in hipermetilacijo na otokih CpG (1). Posledice teh sprememb so pri hipometilaciji izguba heterokromatina (funkcionalno neaktivnega kromatina) in genomska nestabilnost, pri hipermetilaciji pa povečana kompaktnost kromatina in utišanje genov, med katere spadajo tudi tumorje zavirajoči geni (2). Pri 25 % bolnikov z akutno mieloično levkemijo (AML) so bile odkrite mutacije v DNMT3A, encimu, povezanem z de novo metilacijo, in posledično napačna metilacija DNK (1). Razvoj rakavih obolenj je odvisen tudi od ravnotežja med metilacijo in demetilacijo DNK. Slednja se povečuje s starostjo, kar je eden od razlogov, da imajo starejši ljudje višje tveganje za maligne transformacije (2).

Beljakovinski kompleks PcG je večinoma povezan z razvojem raka prostate in dojk. Sestavljata ga dva proteinska kompleksa, in sicer začetni kompleks PRC2 (angl. Polycomb Repressive Complex) in vzdrževalni kompleks PRC1. PcG uravnava dostopnost kromatina in s tem vpliva na izražanje genov. To lahko pripelje do utišanja tumorje zavirajočih genov in posledično vodi v karcinogenezo. Na njihovo delovanje vpliva tudi dolga nekodirajoča RNK (2).

Ena od epigenetskih sprememb, ki se že uporablja kot biomarker, je nenormalno izražanje mikro RNK, ki spada med nekodirajoče RNK. Značilno je za levkemijo in raka debelega črevesa ter druge oblike raka (6). Z rakavimi obolenji so povezane tudi druge spremembe epigenetskih mehanizmov. Veliko jih je še vedno predmet raziskav (1, 3).

Epigenetsko zdravljenje

Odkritje povezave med rakavimi obolenji in epigenetskimi spremembami je odprlo mnoge možnosti zdravljenja. Med ene izmed epigenetskih terapij, odkrite s pomočjo razumevanja metilacije DNK, spada uporaba hipometilirajočih sredstev. Mednje spada epigenetsko zdravilo (angl. epidrug) azacitidin, ki bolnikom z mielodisplastičnim sindromom (MDS) dokazano podaljša življenjsko dobo in jim izboljša kakovost življenja. Terapija z azacitidinom je bila leta 2004 prva epigenetska terapija, potrjena s strani ameriške vladne ustanove za nadzorovanje hrane in zdravil (angl. Food and Drug Administration, FDA), ki deluje na ravni epigenetskih mehanizmov (1, 8).

Med glavne tarče epigenetskega zdravljenja spadajo encimi DNMT in histon deacetilaze (angl. Histone Deacetylases,

HDAC). Primer epigenetskih zdravil, ki posredno zavirajo delovanje DNMT, je poleg azacitidina še venetoklaks, ki se uporablja pri zdravljenju akutne mieloične levkemije. Med epigenetska zdravila proti HDAC spadajo belinostat, ki se uporablja pri perifernih T-celičnih limfomih, panobinostat, ki se v kombinaciji bortezomiba in deksametazona uporablja proti multiplemu mielomu, vorinostat proti kožnemu T-celičnemu limfomu in druga. (6)

Z namenom odkritja novih pristopov zdravljenja se opravljajo različni preizkusi na testnih sistemih. Med enega od takih preizkusov štejemo raziskavo o zdravljenju raka dojk na mišjih modelih. Različne vrste raka dojk se med seboj razlikujejo v prognozi in občutljivosti na terapijo. Na podlagi raziskav o vplivu genetskih in epigenetskih sprememb na fenotip jih lahko razdelimo v štiri skupine: luminalni-A, luminalni-B, HER2-pozitivni (»receptor 2 za epidermalni rastni faktor«, angl. Human Epidermal growth factor Receptor 2) in bazalno podobni karcinomi. Na mišjih modelih je bil izveden poskus zdravljenja luminalnega raka dojk. Tarči sta bila signalna molekula fosfoinozitid 3-kinaza (PI3K), ki je odgovorna za nadzor nad transkripcijo genov, in gen KMT2D, ki sodeluje pri metilaciji histonov. Poskus je bil izveden tako, da so odstranili gen KMT2D in hkrati zavrli delovanje PI3K. Kombinirana terapija je bila uspešnejša, kot če bi izbrali samo enega od pristopov. Rezultat raziskave odpira možnost razvoja novih pristopov za zdravljenje raka dojk (3).

Za razvoj novih terapij je pomembno dejstvo, da je veliko epigenetskih sprememb reverzibilnih. To pomeni, da bi z dodatnimi raziskavami na tem področju lahko prišli do novih terapevtskih pristopov za reprogramiranje genoma (2, 6). Znanstveni napredek tega področja je odvisen od napredka v tehnološkem razvoju, ki nam bo podal boljši vpogled v epigenetiko (3). Zdravila, usmerjena v epigenetske spremembe, prav tako predstavljajo obetavno tarčo tudi za odpravljanje odpornosti proti določenim zdravilom (6).

Sklep

Čeprav je na področju epigenetike še vedno veliko neraziskanega, je povezava med epigenetiko in karcinogenezo jasno prisotna (1). Z boljšim razumevanjem epigenetike in njenega vpliva na izražanje genov bomo v prihodnosti lahko razvili nove pristope za zdravljenje tumorskih obolenj. Uporabnost epigenetskih sprememb se skriva tudi v možnosti, da bi se v prihodnosti uporabljalo kot biomarkerji, kar bi pripomoglo k boljši napovedi in zdravljenju rakavih obolenj (3).

1. Dawson MA, Kouzarides T. Cancer Epigenetics: From Mechanism to Therapy. Cell. 2012 Jul 6;150(1):12–27. [citirano: 19. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.cell.com/cell/fulltext/S0092-8674(12)00762-3?_returnURL=https%3A%2F%2Flinkinghub.elsevier.com%2Fretrieve%2Fpii%2FS0092867412007623%3Fshowall%3Dtrue

2. Recillas-Targa F. Cancer Epigenetics: An Overview. Archives of Medical Research. 2022 Dec 1;53(8):732–40. [citirano: 26. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0188440922001424?via%3Dihub

3. Nebbioso A, Tambaro FP, Dell’Aversana C, Altucci L. Cancer epigenetics: Moving forward. PLoS Genet. 2018 Jun;14(6):e1007362. [citirano: 29. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5991666/

4. Moore LD, Le T, Fan G. DNA Methylation and Its Basic Function. Neuropsychopharmacology. 2013 Jan;38(1):23–38. [citirano: 19. 3. 2024]. Dostopno na: https://www. ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3521964/

5. Williamson WD, Pinto I. Histones and genome integrity. FBL. 2012 Jan 1;17(3):984–95. [citirano 24. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.imrpress.com/journal/ FBL/17/3/10.2741/3969

6. Miranda Furtado CL, Dos Santos Luciano MC, Silva Santos RD, Furtado GP, Moraes MO, Pessoa C. Epidrugs: targeting epigenetic marks in cancer treatment. Epigenetics. 2019 Jul 13;14(12):1164–76. [citirano: 28. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6791710/

7. Ilango S, Paital B, Jayachandran P, Padma PR, Nirmaladevi R. Epigenetic alterations in cancer. FBL. 2020 Mar 1;25(6):1058–109. [citirano: 29. 3. 2024]. Dostopno na: https://www.imrpress.com/journal/FBL/25/6/10.2741/4847/htm

8. Kaminskas E, Farrell AT, Wang YC, Sridhara R, Pazdur R. FDA Drug Approval Summary: Azacitidine (5-azacytidine, Vidaza™) for Injectable Suspension. The Oncologist. 2005 Mar 1;10(3):176–82. [citirano: 29. 3. 2024]. Dostopno na: https://academic.oup.com/oncolo/article/10/3/176/6386687?login=false

VIRI

Opečena koža si opomore, a ne pozabi

Avtorica: Kaja Bizjak, 2. letnik KOZ

Ena najpogostejših vrst poškodb, ki jih utrpimo doma, so opekline. Ob opeklini doživimo trenutek, ki preseže zgolj fizično bolečino in se vtisne globoko v naš spomin. Kljub bolečini, ki jo prinaša, opekline niso le sled na koži, ampak nam služijo kot opomnik, da se tudi najranljivejši deli našega telesa lahko zacelijo. Opeklin ne povzroči le toplotna energija, temveč tudi električna in ionizirajoča (1). Pri tem so lahko prizadete koža ali pa sluznice. Ločimo jih lahko po površini, ki jo zavzamejo, po globini in lokaciji. Bolj ogroženi so predeli, kjer lahko tudi po obsegu majhna opeklina bistveno okvari njihovo funkcijo, na primer obraz, roke in spolovila. Čeprav se koža po opeklini zaceli, pa naš največji organ ne pozablja.

Definicija opekline in vrste opeklin

Opeklina je poškodba, ki je posledica izpostavljenosti vročini, ognju, trenju ali sončnim žarkom (1). Radiacijske opekline nastanejo največkrat zaradi čezmerne izpostavljenosti soncu. Močna vročina, ki jo oddajajo vroči predmeti ali tekočine (npr. vrele tekočine) oziroma ogenj, povzroča toplotne opekline. Opekline zaradi trenja povzroči stik s trdo površino, kot so ceste, preproge, tla v telovadnici ali vrvi, in so podobne toplotnim opeklinam. Razvrščamo jih v tri stopnje glede na poškodbo, ki jo povzročijo na koži in tkivu pod njo.

Delitev opeklin po površini

Ko ocenjujemo kolikšen del telesa v odstotkih so opekline prizadele, upoštevamo pravilo števila devet. Prizadetost:

● glave in vratu predstavlja 9 %,

● posameznega zgornjega uda predstavlja 9 %,

● hrbta predstavlja 2 x 9 %,

● prsnega koša in trebuha predstavlja 2 x 9 %,

● posameznega spodnjega uda predstavlja 2 x 9 %,

● spolovila in presredka predstavlja 1 % (2).

Lahko pa si pomagamo tudi s pravilom dlani, pri čemer dlan predstavlja 1 % telesne površine (3).

Delitev opeklin po globini

Pri opeklinah prve stopnje je prizadeta le povrhnjica. Koža je pri tem pordela, vroča in otekla. Čeprav sta prisotni zmerna bolečina in preobčutljivost za bolečinske dražljaje, se ta zaceli v nekaj dneh brez brazgotin. Opekline druge stopnje delimo na opekline A in opekline B (3). Pri opeklinah druge stopnje A je poleg povrhnjice prizadet še del usnjice. Poleg preobčutljivosti za bolečinske dražljaje so pri prizadetem posamezniku prisotne tudi hude bolečine. Pri povrhnji dermalni poškodbi je koža rdeče barve in polna mehurjev. Opeklina se sicer zaceli po 14 dneh, a obstaja verjetnost

ostanka pigmentnih lis. Pri opeklinah druge stopnje B je poleg povrhnjice prizadeta še cela usnjica. Koža postane sivkasto bele barve. Na obrobju je opeklina še preobčutljiva na bolečinske dražljaje, v sredini pa bolečine več ne čutimo. Pri globoki dermalni opeklini je potrebnih 40 dni, da se robovi regenerirajo, v sredini pa ostane brazgotina. Opeklino tretje stopnje imenujemo subdermalna opeklina, ker je poleg povrhnjice in usnjice uničeno tudi podkožje. Bolečine so enake kot pri opeklini druge stopnje B, a je pri tej stopnji koža sive barve. Ta stopnja opekline popolnoma uniči tkivo, zato sta potrebni odstranitev odmrlega tkiva in presaditev kože (3).

Faze celjenja opeklin

Površinske opekline se celijo manj kot 3 tedne. Koža se po površinskih opeklinah zaceli brez brazgotine, lahko pa je opečeno področje po zacelitvi začasno ali trajno rahlo svetlejše od ostale kože. Hudo opečena koža se ne more več obnoviti, zato se zaceli z brazgotino. Celjenje globokih opeklin poteka z robov poškodovanega področja, je dolgotrajno in navadno pušča estetsko neugodne rezultate (3). Manjše opekline ne nosijo dolgoročnega vpliva, obsežne

Slika 1: Tkiva, ki jih doseže posamezna stopnja opeklin. Prirejeno po (6).

in globoke opekline pa lahko življenje poškodovanca popolnoma spremenijo. Povzročajo dolgoročne posledice na njegovem telesnem zdravju, trajno invalidnost, delovno nezmožnost, odvisnost od tuje nege in pomoči (4). Težavo predstavljajo tudi brazgotine, ki onemogočajo normalno gibanje in povzročajo deformacije sklepov. Po prvotnem zdravljenju je zaradi nastanka brazgotin pogosto potrebno opraviti več kirurških posegov, da se doseže boljše delovanje telesnih delov ali bolj sprejemljiv estetski rezultat.

Zdravljenje opeklin

Način zdravljenja opeklin je odvisen od površine in globine opekline ter predela telesa, na katerem so nastale. Blage opekline je potrebno hladiti s hladno vodo, poškodovan del očistiti in sterilno obvezati. Opečeno področje se po zacelitvi lahko neguje s pripravki za nego kože. Pri hudih in obsežnih opeklinah najprej poskušamo rešiti življenje poškodovanca z ukrepi prve pomoči. Hude opekline potrebujejo kirurško obravnavo, pri čemer se v bolnišnici pogosto odločijo za presaditev kože z zdravih mest na opečena področja (4). Zdravljenje takih opeklin je dolgotrajno, rezultati pa so nepredvidljivi.

Sončna svetloba

Sonce ima za žive organizme mnoge koristne učinke, od tega, da omogoča potek fotosinteze, do pomoči pri tvorbi vitamina D pri ljudeh. Izpostavljenost soncu je dobra, vse dokler ni prekomerna. Takrat postane škodljiva, še posebej za kožo. Količina UV-svetlobe, s katero koža pride v stik, je odvisna od mnogih dejavnikov, kot so del dneva, letni čas, nadmorska višina in zemljepisna lokacija. V času intenzivnega UV-sevanja, na primer opoldne na vroč poletni dan, je na prostem priporočljiva uporaba zaščitnih oblačil in izdelkov za zaščito pred soncem. Sončna svetloba, posebno UVAin UVB-žarki, lahko povzroči sončne opekline, prezgodnje staranje kože, poškodbe oči, oslabljen imunski sistem, fotoalergične in fototoksične reakcije ter celo kožnega raka (5). UVB-žarki lahko prodrejo vse do najglobljih plasti celic v povrhnjici in so glavni vzrok akutnih poškodb zaradi sonca. UVA-žarki prodrejo globoko v spodnje plasti kože (usnjica), zato imajo pomembnejšo vlogo pri dolgoročnih poškodbah zaradi sonca kot pri akutnih poškodbah (3, 5).

Zaščita pred UVA- in UVB-žarki Tako UVA- kot UVB-žarki imajo škodljive učinke na kožo, vendar je intenzivnost UVA-žarkov razmeroma enakomerna

ves dan, medtem ko intenzivnost UVB-žarkov niha. Sistem označevanja zaščitnega faktorja pri izdelkih za zaščito pred soncem temelji na ravni UVB-zaščite, ki jo nudi izdelek. Izdelki, ki so označeni s simbolom UVA-zaščite, morajo zagotavljati minimalno raven UVA-zaščite. Razmerje med UVA- in UVB-zaščito mora biti 1 : 3 (6). Optimalno zaščito pred soncem je treba izbrati glede na občutljivost posameznikove kože za sonce (pigmentacija kože) in intenzivnost sevanja. Za učinkovito zaščito pred soncem telo razdelimo na osem območij, in sicer: glavo/vrat, prsni koš, zgornji del hrbta, roke, spodnji del hrbta, trebuh, sprednji in zadnji del nog (3). Na vsako območje je treba nanesti debelo črto losjona za zaščito pred soncem v dolžini od konice sredinca do zapestja ali pa vsako območje 15-krat popršiti s sprejem (3, 7). Višji kot je zaščitni faktor sončnih krem, boljša je zaščita pred UVsevanjem (6). SPF je kratica za angleško besedno zvezo »Sun Protection Factor« oziroma v slovenščini »zaščitni faktor«. Razlike v odstotkih blokiranih UV-žarkov med SPF15 in SPF50 se zdijo majhne, a bolj pomemben je odstotek prepuščenih UV-žarkov (6, 8). Več kot je UV-sevanja, ki še zmeraj lahko doseže kožo, večja je verjetnost za nastanek opeklin in starostnih sprememb kože. Za dnevno zaščito je najboljše izbrati vsaj zaščitni faktor 30 ali višje, ki prepušča 3, 3 % ali manj UV-žarkov (3).

Preventivni ukrepi za zaščito kože Temelj učinkovitega obvladovanja opeklin je v njihovem preprečevanju. Za preprečitev nastanka sončnih opeklin je potrebno nositi zaščitna oblačila, uporabljati sončne kreme širokega spektra in se izogibati neposredni sončni svetlobi med 10. in 16. uro v poletnem času. Zaščitni izdelki pred soncem nas lahko v svoji polnosti ščitijo le dobri 2 uri (8). Reaplikacija sončnih krem je potrebna po 2 urah zaradi izčrpanosti UV filtrov, potenja in dotikanja obraza, s čimer posnamemo zaščitni film (8). Na tveganje za poškodbe kože pa vplivajo tudi lepotni ideali porjavele kože. Uporaba solarijev samo z UVA svetlobo ni varnejša od sončenja, prav tako pa je porjavelost pogosto znak že razvite poškodbe kože. Pri preprečitvi nastanka ostalih tipov opeklin je pomembno, da pri delu s kemikalijami nosimo zaščitne rokavice in oblačila, zaščitimo električne vtičnice, pred kopanjem preverimo temperaturo vode in pri kuhanju obračamo ročaje ponev ter loncev stran od sebe.

1. Campolunghi-Pegan Polona. Zavod za razvoj družinske medicine. [citirano 3. april 2024]. Opekline. Dostopno na: https://drmed.org/wp-content/ uploads/2022/11/V-42.pdf

2. Majhne opekline- Kako negovati kožo? [Internet]. Eucerin. [citirano 3. april 2024]. Dostopno na: https://www.eucerin.si/kozna-stanja/razpokana-in-razdrazena-koza/kako-negovati-majhne-opekline

3. Kaj je sončna svetloba in kako vpliva na kožo? [Internet]. Eucerin. [citirano 3. april 2024]. Dostopno na: https://www.eucerin.si/o-kozi/osnovni-podatki-o-kozi/sonce-in-koza

4. Opekline: prva pomoč [Internet]. nyd+ klinika. [citirano 3. april 2024]. Dostopno na: https://nyd.si/prispevki/opekline-prva-pomoc/ 5. Osnove: zaščita pred soncem [Internet]. Cosmedoc.si. 2022 [citirano 2. april 2024]. Dostopno na: https://cosmedoc.si/2022/07/04/osnove-zascita-pred-soncem/

6. Kako izbrati kremo z zaščitnim faktorjem? [Internet]. Cosmedoc.si. 2023 [citirano 3. april 2024].

7. Cole, C., Shyr, T., & Ou-Yang, H. (2016). Metal oxide sunscreens protect skin by absorption, not by reflection or scattering. Photodermatology, photoimmunology & photomedicine, 32(1), 5–10.

8. De Villa, D., Nagatomi, A. R., Paese, K., Guterres, S., & Cestari, T. F. (2011). Reapplication improves the amount of sunscreen, not its regularity, under real life conditions. Photochemistry and photobiology, 87(2), 457–460.

VIRI

Vpliv proticepilskih gibanj na ponoven pojav nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem

Avtorici: Hana Viher, 3. letnik EM FAR, doc. dr. Nina Grasselli Kmet, dr. med., spec. infektologije in intenzivne medicine, vodja Cepilnega centra UKC Ljubljana Cepljenje si v zgodovini medicine zagotovo zasluži častno mesto in predstavlja enega največjih dosežkov v biomedicinski znanosti. Kot najučinkovitejši biološki ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni je ogromno prispevalo k javnemu zdravju, vključno z izkoreninjenjem črnih koz, ki so še v 20. stoletju po svetu zahtevale od 300 do 500 milijonov smrti. Glavni cilji cepljenja so zaščita posameznika pred nalezljivimi boleznimi, eliminacija določene bolezni v ožjem geografskem področju in eradikacija bolezni.

Doc. dr. Nina Grasselli Kmet, dr. med. je specialistka infektologije in intenzivne medicine, zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer dela na oddelku za intenzivno zdravljenje. Pri svojem delu se posebej poglobljeno ukvarja s kritično bolnimi z infekcijskimi boleznimi, kroničnim hepatitisom B in promocijo ter pomenom cepljenja. Poleg tega je zaposlena še na Katedri za infekcijske bolezni z epidemiologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Deluje tudi v okviru skupine mamic znanstvenic Science mama's vaccine forum.

Svet pred cepivi

Cepiva so predstavljala velik preboj pri preprečevanju smrti zaradi nalezljivih bolezni, ki so bile včasih glavni razlog za visoko umrljivost otrok. Zaradi ponavljajočih se epidemij gripe, ošpic, kolere, davice, bubonske kuge in noric je umrl tudi velik del odraslega prebivalstva. Danes so nalezljive bolezni vzrok za manj kot eno od šestih smrti. Podaljšala se je tudi globalna pričakovana življenjska doba, ki se je kar podvojila na približno 73 let (1). Primitivno obliko cepljenja, imenovano variolacija, so že v 10. stoletju odkrile takratne kitajske kulture. Pomembni prelomnici v zgodovini razvoja cepiv pa sta leto 1796, ko je Edward Jenner prvič izvedel cepljenje proti črnim kozam, in leto 1885, ko je Louis Pasteur prvič uporabil cepivo proti steklini na otroku, ki ga je ugriznil stekel pes (2).

O pomenu cepljenja za javno zdravje priča tudi eradikacija bolezni, kot so črne koze, ki so primer ene izmed najbolj smrtonosnih bolezni v človeški zgodovini. Odgovorne naj bi bile za vsaj pol milijarde smrti. V Angliji so bile verjetno sredi 18. stoletja vodilni vzrok smrti. V naslednjem stoletju, ko je cepljenje postalo dostopno vedno več ljudem, se je umrljivost zaradi črnih koz prvič v zgodovini začela drastično zmanjševati. Danes je bolezen izkoreninjena in ne obstaja več

nikjer na svetu. Kot novejši primer velja izpostaviti otroško paralizo, nalezljivo bolezen, za katero zbolijo predvsem otroci in lahko povzroči trajno ohromelost različnih delov telesa. V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v ZDA veliko izbruhov otroške paralize, pri čemer je bilo paraliziranih več deset tisoč oseb. Leta 1955 je bilo v ZDA proti njej razvito in prvič uporabljeno cepivo. V naslednjih letih so dobro organizirane kampanje cepljenja uspešno dosegle številne otroke po državi, kar je povzročilo, da so leta 1979 ZDA Fotografirala: Mateja J. Potočnik

razglasili za državo brez otroške paralize. Več stoletij so bile zelo smrtonosne tudi ošpice. Pred uvedbo cepiva proti ošpicam leta 1963 so se večje epidemije pojavljale na vsake dve do tri leta in globalno povzročile približno 2,6 milijona smrti letno (1).

Pojav proticepilskih gibanj Proticepilska gibanja so se začela pojavljati že zelo zgodaj po odkritju prvih učinkovitih cepiv. Ene izmed prvih proticepilskih zvez, kot sta npr. Anti-Vaccination Leagues in Anti-Compulsory Vaccination League, so se pojavile v Veliki Britaniji sredi 19. stoletja, ko je za otroke do 14. leta postalo obvezno cepljenje proti kozam. Cepljenju so nekateri nasprotovali, saj so menili, da je nekrščansko, ker je cepivo živalskega izvora, niso zaupali medicini, ali pa so obveznost razumeli kot napad na svobodno odločanje o lastnem telesu. Včasih so bila proticepilska gibanja manj opazna, saj so se informacije širile počasneje in manj preprosto. Danes lahko porast slednjih gibanj pripišemo predvsem razvoju medmrežja, kjer so njegovim uporabnikom dostopne številne pozornost pritegujoče informacije o tveganjih cepljenja, ki so pogosto lažne ali pa predstavljajo narobe razumljena dejstva. Prav tako se na spletu pojavlja veliko različnih teorij zarote, npr. zarot o proizvajalcih cepiv. Proticepilska gibanja so se okrepila, ko najhujše nalezljive bolezni v javnosti niso bile več zaznavne. Živimo v “coni udobja”, ki jo je omogočilo prav razširjeno cepljenje (3).

Zakonodaja cepljenja v Sloveniji Cepljenje je v Sloveniji zakonsko opredeljeno v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB). Obvezno je proti hemofilusu influence B, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Obvezno je lahko tudi proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona. Za opravljeno cepljenje je potrebno izdati potrdilo, voditi

evidenco in poročati območnim zavodom za zdravstveno varstvo oz. Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije v skladu s predpisom, ki ga izda minister za zdravje. Zdravnik s pregledom osebe in njene zdravstvene dokumentacije ugotovi možne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se lahko zdravstveno stanje osebe trajno poslabšalo. Med te razloge se uvrščajo alergija na sestavine cepiva, resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva in bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Če zdravnik ugotovi, da pri osebi obstajajo takšni razlogi, mora podati strokovno utemeljen in obrazložen predlog za opustitev cepljenja, ki se pošlje ministrstvu za zdravje, ta pa ga posreduje Komisiji za cepljenje. Ta nato izda odločbo o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (4). Čeprav je cepljenje obvezno, mora zdravnik pred tem pridobiti privolitev otrokovih staršev oziroma skrbnikov. Odklanjanje in izmikanje obveznim cepivom je po Zakonu o nalezljivih boleznih prekršek, za katerega je predvidena kazen v višini od 400 do 4000 evrov (5).

Trenutno stanje na področju precepljenosti in obvladovanja nalezljivih bolezni

Kljub temu da je cepljenje globalno dostopno, so po ocenah bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, še vedno odgovorne za približno četrtino vseh smrti med otroki, mlajšimi od pet let. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je ustanovila »Globalni akcijski načrt za cepljenje«, katerega glavni cilj je, da bi lahko vsi posamezniki in vse skupnosti živeli življenja brez bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem. Globalno gledano se stopnja precepljenosti še vedno močno razlikuje med različnimi geografskimi regijami, z značilno slabšo precepljenostjo v državah v razvoju. Nedavna pandemija Covida-19 je bila zagotovo ena največjih zdravstvenih kriz v zadnjem stoletju. Ukrepi in omejitve, ki so jih sprejele države, da bi zamejile izbruh bolezni, so močno vplivali na vse ravni zdravstva, med drugim tudi na dostopnost osnovnih zdravstvenih storitev, vključno s cepljenjem. Pandemija Covida-19 je okrepila tudi proticepilska gibanja in posledično so nekateri starši začeli odklanjati obvezna cepljenja proti otroškim boleznim. Kakšne so lahko posledice odklanjanja osnovnega cepljenja, so pokazali nekateri primeri izbruhov nalezljivih bolezni v zadnjem desetletju. Leta 2017 so izbruh ošpic zaradi slabe precepljenosti prebivalstva doživeli v Italiji, podoben primer pa prihaja tudi s tihomorskega otoka Samoa, kjer je leta 2019 zaradi močnih proticepilskih gibanj nivo precepljenosti prebivalstva padel na 34 % in je v izbruhu ošpic umrlo 83 ljudi, od tega večinoma otroci, mlajši od 4 let. Zadnji podatki SZO sicer kažejo počasen porast precepljenosti,

Graf 1: Delež smrti, za katere so bile odgovorne črne koze v Londonu pred in po vpeljavi cepljenja. Prirejeno po (1).

Graf 2: Število primerov ošpic v ZDA pred in po vpeljavi cepiva. Prirejeno po (1).

Graf 3: Število obolelih pred in po uvedbi cepljenja na območju Slovenije (5).

vendar globalno gledano še vedno ne dosegamo številk izpred začetka pandemije Covid-19. Število otrok, ki niso bili deležni nobenega odmerka cepiva, se je v letu 2022 glede na leto poprej na svetovni ravni zmanjšal, povišal pa se je tudi delež otrok, ki so istega leta prejeli prvi odmerek cepiva proti ošpicam z 81 % na 83 %, kar pa je še vedno precej pod ravnjo iz leta 2019, ko je ta znašala 86 %, in ne zagotavlja čredne imunosti.

Izzivi v prihodnosti

Tudi Slovenija se bo morala v naslednjih letih spopasti z mnogimi izzivi. Zaradi novih epidemioloških razmer, ki so posledica pandemije Covida-19, proticepilskih gibanj in migracij prebivalstva zaradi geopolitične situacije v Evropi in svetu je tveganje za pojav nalezljivih bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem večje. Podobno kot drugod po svetu je po pandemiji Covida-19 stopnja precepljenosti proti večini nalezljivih bolezni, ki so del obveznega programa, tudi

pri nas upadla. Slovenija je na evropskem repu tudi glede precepljenosti proti boleznim, ki niso del obveznega programa (gripa, pnevmokokne okužbe, klopni meningoencefalitis ipd.). V prihodnje bi bilo treba storiti veliko predvsem na ustrezni in razumljivi promociji cepljenja v laični javnosti ter osveščanjem o pomenu preprečevanja bolezni s cepljenjem. Zaščita s cepljenjem je namreč izjemno učinkovita in lep primer iz našega okolja je uspešnost cepljenja proti hepatitisu B. Po uvedbi obveznega cepljenja in drugih metod preprečevanja (testiranje nosečnic) proti hepatitisu B leta 1997, v Sloveniji ni več primerov kroničnega HBV med otroki slovenskega porekla, rojenih v Sloveniji. Širjenje strokovnih informacij na spoštljiv način in razblinjanje mitov o cepljenju je ključnega pomena za promocijo globalnega zdravja in cepljenja, temeljno izhodišče pa je spoštljiva komunikacija, razumljiv jezik in predvsem posredovanje pravilnih in preverjenih informacij.

1. Roser M. Our history is a battle against the microbes: we lost terribly before science, public health, and vaccines allowed us to protect ourselves [Internet]. Our World in Data; 2020 [citirano 21. april 2024]. Dostopno na: https://ourworldindata.org/microbes-battle-science-vaccines

2. O cepljenju [Internet]. Nacionalni inštitut za javno zdravje: cepimose.si. [citirano 21. april 2024]. Dostopno na: https://www.cepimose.si/cepljenje-proti-covidu-19/o-cepljenju/

3. Zupanič Slavec Z. Proticepilska gibanja in nove strategije zdravstva [Internet]. Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije; 2020 [citirano 21. april 2024]. Dostopno na: https://online.pubhtml5.com/agha/lltt/#p=1

4. Zakon o nalezljivih boleznih [Internet]. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. [citirano 14. april 2024]. Dostopno na: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO433

5. Obvezno cepljenje v Sloveniji [Internet]. Združenje za pediatrijo: cepljenje.info. [citirano 21. april 2024]. Dostopno na: https://www.cepljenje.info/cepljenje-v-sloveniji/ obvezno-cepljenje-v-sloveniji

VIRI

Novičke

Odobritev novega zdravila za boljše obvladovanje migrene

Nacionalni inštitut za zdravje in odličnost oskrbe v Angliji (The National Institut for Health and Care Excellence –Nice) je odobril novo zdravilno učinkovino rimegepant za zdravljenje migrene. V skladu s smernicami se nova ZU lahko uporablja za lajšanje simptomov migrene, ki vključujejo bolečino, slabost in občutljivost na svetlobo, in neboleče simptome, kot so začasne motnje vida, znane kot »avra”. Zdravilo se administrira kot oblat, ki se raztopi pod jezikom. Z odobritvijo je postalo prvo zdravilo za migreno, ki se administrira v oralni obliki. Deluje tako, da blokira vezavo nevropeptida CGRP, ki ima vlogo kot mediator pri prenosu signalov za bolečino pri migrenskih napadih, na njegove tarče v možganih. Rimegepant je primeren za zdravljenje epizodičnih migren pri posameznikih, ki imajo več kot 4, vendar

EMA odobrila novo zdravilo za zdravljenje vročinskih oblivov med menopavzo

Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) je odobril prvo nehormonsko zdravilo za zdravljenje vročinskih oblivov, povezanih z menopavzo. Novo zdravilo, fezolinetant, se uporablja peroralno v odmerku 45 mg dnevno. Njegovo odobritev je preteklo leto podprl tudi FDA.

Fezolinetant je nehormonski selektivni antagonist NK3 receptorja. Preprečuje vezavo nevrokinina B (NKB) na KNDy nevrone (kispeptin, nevrokinin B oz. dinorfin), ki sodelujejo pri regulaciji ženskega reproduktivnega sistem, in tako vpliva na modulacijo nevronske aktivnosti v hipotalamusu. Posledično se zmanjšajo znojenje in število ter intenzivnost vročinskih oblivov, povezanih z menopavzo, ki jih imenujemo tudi vazomotorni sindrom (VMS). Neželeni simptomi menopavze se pojavljajo pri kar od 60 % do 95 % žensk v menopavzi v Evropi. Trajajo lahko več let in vplivajo na splošno kakovost življenja prizadelih. Novo zdravilo predstavlja pomemben korak pri zdravljenju in nadzorovanju zmernih do resnih VMS. Fezolinetant predstavlja idealno

Tjaša Škerl Rifelj, 4. letnik EM FAR

manj kot 15 migren na mesec. Lahko se administrira tudi tistim, ki ne morejo uporabljati triptanov (skupine ZU, ki se standardno predpisujejo za lajšanje migren) ali pa so predhodno že zaužili nesteroidne antirevmatike in paracetamol. Novo zdravilo je torej odlična novica za paciente z migreno, za katere so se dosedanje možnosti zdravljenja izkazale za neučinkovite ali pa so imele nesprejemljive stranske učinke. Prav tako se v primerjavi z alternativami, kot so erenumab, fremanezumab in galcanezumab, ki so v obliki injekcije, odlikuje po svoji preprosti administraciji.

VIR: Gregory A. New migraine drug on NHS could help thousands of patients in England. The Guardian [Internet]. 6. jun. 2023; Dostopno: https://www. theguardian.com/society/2023/may/31/new-migraine-drug-on-nhs-could-help-thousands-of-patients-in-england

Ana Radić, 3. letnik EM FAR

rešitev za ženske, ki imajo zgodovino vaginalnih krvavitev, krvnih strdkov, kapi ali bolezni jeter in tako niso primerne kandidatke za zdravljenje s hormonsko terapijo, ki sicer velja za zlati standard pri zdravljenju VMS. Pomembno je poudariti, da medtem ko hormonska terapija lajša več različnih simptomov menopavze, je bila fezolinetantu dokazana učinkovitost le zoper vročinske oblive in znojenje. Evropska komisija je odobrila zdravilo na podlagi rezultatov treh kliničnih študij, imenovanih SKYLIGHT, ki so preverjale njegovo dolgoročno varnost in učinkovitost med 3000 pacientkami v Evropi, ZDA in Kanadi. Kot najpogostejši stranski učinek so udeleženke navedle glavobol. Vpliv zdravila na razpoloženje, kardiovaskularno, metabolno in urinarno zdravje ter kosti še ni popolnoma raziskan, zato so potrebne še nadaljnje študije.

VIR: Astellas reports effectiveness of potential treatment for VMS [Internet]. European Pharmaceutical Review. [citirano 29. februar 2024]. Dostopno na: https://www.europeanpharmaceuticalreview.com/news/175159/astellas-reports-effectiveness-of-potential-treatment-for-vms/

CEFEPIM - TANIBORBAKTAM: potencialno novo zdravilo za zdravljenje težjih urinarnih infekcij

Urinarne okužbe (UTIs) so vnetja urinarnega trakta, ki nastanejo, ko se vanj prebijejo škodljive bakterije. Te so v večini primerov telesu lastne, pri čemer najpogostejša povzročiteljica prihaja iz družine bakterij E. Coli, ki jih najdemo v črevesju. Kljub temu da lahko ob diagnosticiranju urinarnih okužb posežemo po vrsti različnih zdravil, se pri dosedanjih oblikah zdravljenja pri zapletenejših primerih soočamo z oviro - pojavom rezistence na antibiotike tekom terapije in s tem zmanjšanje učinkovitosti zdravljenja. Vendar pa se tudi na slednjem področju obetajo spremembe. Nedavna raziskava, imenovana CERTAIN-1, obljublja pozitivne rezultate za potencialno zdravilo: cefepim - taniborbaktam. Novo zdravilo združuje laktam in laktamazni inhibitor. V raziskavi so njegovo učinkovitost primerjali z meropenemom, dosedanjim zlatim standardom pri boju z zapletenimi infekcijami urinarnega trakta. Pri tem

Liza Gačević, 2. letnik EM FAR

je večjo učinkovitost pokazal cefepim-taniborbaktam, pri katerem je bil poročan uspeh pri kar 70,6 % zdravljencev. Tako kot pri dosedanjih oblikah zdravljenja so tudi pri novem zdravilu pacienti poročali o neželenih učinkih, kot so glavobol, slabost, driska, zaprtje in hipertenzija. Pozornost je pritegnila tudi njegova večja učinkovitost zoper okužbe z enterobakterijo in bakterijo Pseudomonas aeruginosa. Zdravilo je trenutno v fazi testiranja, zato bodo pred njegovo odobritvijo potrebne še nadaljnje študije. Kljub temu pa ima velik potencial in ponuja upanje za uspešnejše zdravljenje zapletenih urinarnih okužb.

VIR: Sulliva E. Cefepime-Taniborbactam: A Potential Game-Changer in Treating Complicated UTIs [Internet]. medriva.com. [citirano 29. februar 2024]. Dostopno na: https://medriva.com/diseases/cefepime-taniborbactam-a-potential-game-changer-in-treating-complicated-utis/

Študentski svet: Organ, ki zastopa interese študentov FFA

Študentski svet Fakultete za farmacijo (ŠS FFA) je organ študentov fakultete, ki sodeluje v komisijah oz. odborih UL FFA za reševanje vprašanj iz določenega področja. Preko let se je uveljavil kot zelo konstruktiven sogovornik pri vprašanjih, vezanih na študijski proces in širše o kakovosti UL FFA. Ustvarja mnenja o pedagoških delavcih ter jim tako omogoča izvolitev v zahtevane nazive. Je edini uradni zastopnik študentov UL FFA na vseh organizacijskih nivojih ter uspešno sodeluje v drugih organih fakultete (Senat, Upravni odbor, Komisija za študijsko področje, Disciplinska komisija, Akademski zbor, Komisija za kakovost). Svoje študente prav tako zastopa v okviru Univerze na sejah ŠS UL.

ŠS FFA sestavljajo predstavniki letnikov (»Svetniki«) ter pridruženi člani, ki nimajo volilne pravice. Svetniki so po dva predstavnika vsakega letnika EM FAR in po en predstavnik vsakega letnika ostalih prvostopenjskih in drugostopenjskih študijskih programov. Pridruženi člani so: glavni ERASMUS tutor, glavni koordinator tutorjev študentov, bivši predsednik ŠS FFA in predstavniki študentov v Senatu UL FFA (3 senatorji).

Študentski svet je v svojem delovanju neodvisen, delovanje v njem je prostovoljno. Poteka v obliki rednih sej, po potrebi pa tudi korespondenčnih. Na sejah razpravljamo o aktualnih temah in o njih podajamo mnenja ter sprejemamo sklepe.

PREDSEDNICA ŠTUDENTSKEGA SVETA FFA

Leonora Prestreši

leonora.prestresi@gmail.com

Smer in letnik: 3. letnik EM FAR

Domači kraj in srednja šola: Slovenska Bistrica

Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor

Prva gimnazija Maribor

Zaupaj nam, kaj te najbolj motivira in navdihuje. Preprost odgovor: želja po čim boljši različici sebe in pustiti čim boljši vpliv na svet okoli sebe.

Na kaj si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna, da sem imela priložnost uspešno voditi projekte in odlične ekipe študentov ter splesti prijateljske vezi, v katerih se podpiramo in se spodbujamo. V spominu mi je še posebej ostal uspešno voden projekt Zdravila in mladi, ki je zrasel v kakovosten projekt zunaj meja fakultete.

Katere so po tvojem mnenju lastnosti dobrega svetnika in kaj vidiš kot najpomembnejšo nalogo ŠS?

Dober svetnik informira svoj letnik o tekočih zadevah in priložnostih, konstruktivno sodeluje v razpravah, se redno udeležuje sej in kandidira tudi za druge funkcije v Študentskem svetu.

S svojim delovanjem si prizadevamo za dobro vseh študentov naše fakultete. Med naloge ŠS spadajo:

- zastopanje študentov in njihovih pravic v organih fakultete in univerze (svoje predstavnike imamo npr. v Senatu, Komisiji za študijsko področje in Akademskem zboru, pa tudi v Študentskem svetu Univerze v Ljubljani),

- podajanje študentskih mnenj o asistentih, docentih in izrednih profesorjih, ko le-ti zaprosijo za izvolitev v pedagoške nazive,

- reševanje problemov, ki nastanejo med študijskim letom, v sodelovanju z vodstvom fakultete,

- koordiniranje tutorskega sistema na UL FFA,

- informiranje in uvajanje študentov prvih letnikov (izvedba Uvodnega dneva za bruce, sodelujemo pa tudi pri izvedbi informativnih dni za dijake 3. in 4. letnikov),

- sodelovanje pri projektih na področju obštudijskih dejavnosti (npr. pri izvedbi mednarodnih farmacevtskih taborov, študentskega glasila Spatula, itd.).

Kaj bi sporočila študentom?

»Hard work pays off«. Morda boste kdaj na točki, ko se boste spraševali, ali je sploh vredno truda. Verjemite mi, da bo vaš trud poplačan. Nobena pot, ki nas v življenju popelje do velikih ciljev, ni brez ovir.

Zakaj si se odločila sodelovati v ŠS?

Ko sem že od petega razreda osnovne šole opravljala vlogo predstavnice oddelka, sem spoznala, kako pomembno je zastopati interese svojih vrstnikov na najboljši možen način. Ta izkušnja me je spremljala tudi v srednji šoli, kjer sem se zavzemala za šolsko skupnost, in zdaj tudi na fakulteti. Občutek, da lahko s svojim delom kakovostno pomagam izboljšati izkušnjo študentov in prispevam k ustvarjanju boljšega študijskega okolja, me je spodbudil, da se pridružim Študentskemu svetu FFA. Želela sem si pa tudi biti del skupine posameznikov, ki si prizadevajo za pozitivne spremembe na fakulteti in delijo svoje izkušnje pri zastopanju svojih sošolcev.

Opis funkcije

Predsednik sklicuje in vodi seje, vodi študentski svet, zastopa pravice študentov v študentskem svetu Univerze v Ljubljani in pri vodstvu fakultete, posluša svetnike in urgira na višji ravni.

PODPREDSEDNICA ŠTUDENTSKEGA SVETA FFA

Nadja Štradjot

nadja.stradjot@gmail.com

Smer in letnik: 3. letnik KOZ

Domači kraj in srednja šola: Ljubljana, Gimnazija Poljane

Na kaj si najbolj ponosna?

Da sem sprejela težko odločitev o zamenjavi smeri iz farmacije na kozmetologijo, ker mi je na kozmetologiji res »fajn«.

Katere so po tvojem mnenju lastnosti dobrega svetnika in kaj vidiš kot najpomembnejšo nalogo ŠS?

Ker je svetnik na naši fakulteti obenem tudi predstavnik letnika, mislim, da mora biti ta oseba korektna in objektivna,

TAJNICA ŠTUDENTSKEGA SVETA FFA

Mirta Brajer

mb67685@student.uni-lj.si

Smer in letnik: 2. letnik S1 LBM

Domači kraj in srednja šola:

Kamnik

Biotehniški izobraževalni center Ljubljana, Gimnazija in veterinarska šola

Zaupaj nam, kaj te najbolj motivira in navdihuje.

Ta trenutek si želim najbolje izkoristiti študij in znanje, ki ga ponujajo profesorji, saj se zavedam, da je to edinstvena priložnost, ki me navdihuje, da postajam vsak dan boljša v svojem poklicu, s katerim lahko pomagam ljudem. Kasneje v življenju pa me motivira želja po kokoših, goseh in majhni hišici na obrobju Ljubljane, kjer bom sadila medonosne rastline, medtem ko me bodo skozi okno opazovali moji štirje mački.

Na kaj si najbolj ponosna?

Najbolj sem ponosna na dejstvo, da mi je uspelo vzgojiti celotno kolonijo izopodov iz samo enega para Porcellio werneri.

Katere so po tvojem mnenju lastnosti dobrega svetnika in kaj vidiš kot najpomembnejšo nalogo ŠS?

ŠS je vezni element med študenti in zaposlenimi ter med njihovimi težavami in različnimi pogledi, zato je dober svetnik nekdo, ki ima posluh za študente in druge svetnike, prav tako pa se zaveda, da na naši fakulteti obstaja več študijskih smeri, zato moramo prisluhniti vsaki skupini študentov in se truditi rešiti njihove težave ter sklepati kompromise.

obenem pa tudi kdaj »zaropotati po mizi«, ko pride do izmišljevanja. Kot član ŠS FFA mora biti svetnik nekdo, ki mu je pomembno našo fakulteto izboljševati in zna zastopati interese študentov vseh smeri.

Kaj bi sporočila študentom?

Po dežju vedno posije sonce! »Zlajnano«, ampak resnično.

Zakaj si se odločila sodelovati v ŠS?

V šolskih skupnostih delujem že od osnovne šole, zato o drugačni poti nisem niti razmišljala.

Opis funkcije

Podpredsednik podpira delo predsednika na ravni fakultete in je kot predsednik član ŠS UL. Zadolžen je za izdelavo študentskih mnenj ob izvolitvah pedagoških delavcev.

Kaj bi sporočila študentom?

Najpomembneje je imeti zanimanje in razumeti pomen predavanj, tudi če nam niso najbolj pri srcu, saj nam vsako znanje in izkušnje pomagajo tudi na nepričakovane načine. Prav tako sta velik del študija vzpostavljanje prijateljstev s prihodnjimi sodelavci in uporaba študentskih bonov v najrazličnejših restavracijah, tolaži pa nas lahko misel, da se vsako izpitno obdobje enkrat konča.

Zakaj si se odločila sodelovati v ŠS?

Prvič sem začela razmišljati o sodelovanju v ŠS, ko so mi študentke LBM predstavile funkcijo svetnika, še preden sem bila vpisana na študij. Ravno v tistem času sem kupila karte za koncert skupine Silverstein, ki ga nisem želela zamuditi zaradi obveznih vaj. Kar se je začelo iz bolj osebnih razlogov, je preraslo v mnogo več, saj zdaj rada opravljam delo, kjer lahko pomagam študentom in jim tako poskušam zagotoviti čim prijetnejši študij.

Opis funkcije

Tajnik ŠS FFA pomaga predsedstvu pri pripravi in vodenju sej ter piše zapisnik seje. Je odgovoren za vodenje evidence ŠS FFA, ki obsega akte, zapisnike, kandidature, zahtevke za uvrstitev točk na dnevni red, pošto in gradiva, ki so bila obravnavana na seji ŠS FFA ali na sejah delovnih teles. Prav tako delo vključuje vodenje socialnih medijev ŠS.

Dogajalo se je

Strokovni večer Addiction: Drug is a Bug

Liza Gačević, koordinatorica strokovnih dogodkov

V torek, 5. 3. 2024, se je odvil strokovni večer Addiction: Drug is a Bug, kjer smo se pobližje spoznali z različnimi vidiki zasvojenosti, pereče problematike v današnjem svetu. Najprej nam je prof. dr. Borut Božič predstavil, kako javni zdravstveni sistem rešuje problematiko zlorabe (prepovedanih) substanc. Dotaknili smo se zdravstvenih, socialnih in ekonomskih posledic, vplivu na družbo, organiziranega kriminala in mednarodnega sodelovanja pri omejevanju zlorabe substanc. Potem nam je prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, mag. farm., predstavila klinične primere

in statistične podatke, povezane z odvisnostjo, v Evropi in Sloveniji. Predavala nam je o razširjenosti prepovedanih drog, razvrščanju le-teh na liste, zastrupitvah ter kliničnih primerih. Spoznali smo, da je problematična splošna visoka dostopnost vse večjega števila različnih substanc, pogosto visoke moči ali čistosti. Na koncu nam je prof. dr. Marko Živin predstavil patofiziološke mehanizme odvisnosti od prepovedanih substanc. Strokovni večer je bil pripravljen v sodelovanju s projektom Twinnet.

Tekmovanje Zdravila po meri

Liza Gačević, koordinatorica strokovnih dogodkov

V tednu med 11. in 15. 3. smo na Fakulteti za farmacijo izpeljali IPSF-tekmovanje Zdravila po meri. Tekmovanje je potekalo v sodelovanju z Novartisom, podjetjem s širokim strokovnim znanjem na področju bioloških zdravil in zdravil po meri, ki je nedavno postalo tudi prvo slovensko docela inovatorsko farmacevtsko podjetje. Najprej smo 11. 3. 2024 organizirali strokovni večer na temo »Biološka zdravila − od celice do pacienta«, na katerega so bili povabljeni tako tekmovalci kot tudi vsi, ki so želeli izvedeti več o bioloških zdravilih. Predavatelji so nam podrobneje predstavili razvoj in proizvodnjo bioloških zdravil ter inovativne tehnike in tehnologijo, ki se jih uporablja za izdelavo teh zdravil. Po strokovnem večeru so tekmovalci izvedeli, kaj bo njihov izziv, za katerega so v naslednjih dneh iskali rešitev. Za konec tekmovanja so se v petek, 15. 3. 2024, odpravili na ogled dveh sodobnih obratov za proizvodnjo bioloških zdravil v Mengšu, kjer so si imeli možnost ogledati proizvodnjo bioloških zdravil še v živo. Po ogledu je sledilo tekmovanje oziroma predstavitev rešitve vsake od skupin.

Strokovni večer InterAKCIJE: Prehranska dopolnila v športu

Ana Radić, vodja projekta InterAKCIJA

Strokovni dogodek Prehranska dopolnila v športu, ki smo ga organizirali študentje ekipe InterAKCIJE in projekta strokovnih večerov, je potekal 10. aprila 2024, z začetkom ob 17. uri v predavalnici P1. Tema je bila zelo zanimiva in aktualna, saj se veliko študentov ukvarja s športom. Danes je predvsem na spletu prisotno veliko nenadzorovane prodaje in promocije prehranskih dopolnil, katerih kakovost, učinkovitost in varnost so lahko vprašljive. S strokovnim večerom smo želeli razčistiti mite, ki se pojavljajo okoli uživanja prehranskih dopolnil, in razjasniti, uporaba katerih je znanstveno dokazano učinkovita in uporaba katerih ni. Na dogodek smo povabili dva predavatelja, ki sta na izbranem področju strokovnjaka.

Prva predavateljica je bila Helena Okorn, mag. farm, z diplomo iz športne prehrane, podeljeno od Mednarodnega olimpijskega komiteja. V svoji praksi se ukvarja s svetovanjem in izobraževanjem na področju prehrane tako »običajne populacije« kot športnikov različnih nivojev. Slednjim svetuje o učinkoviti podpori telesnim naporom, s čimer si lahko preprečijo poškodbe, ohranjajo zdravje in tako optimalno trenirajo. Najprej je predstavila, kakšna naj bi bila uravnotežena prehrana športnikov, pomen hidratacije in vpliv različnih hranil na športno zmogljivost. V drugem delu nam je predstavila znanstveno utemeljeno uporabo prehranskih dopolnil v športu po znanstveni razporeditvi AIS 2021. Opozorila je tudi, na kaj moramo biti pozorni, ko

beremo deklaracije na živilih in raznih dopolnilih, ter dodala nekaj primerov, ko podjetja poskušajo potrošnike zavajati.

Drugi predavatelj strokovnega dogodka je bil izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag. farm., iz katedre za biofarmacijo in farmakokinetiko, ki poleg poučevanja na fakulteti aktivno deluje tudi pri Slovenski antidoping organizaciji (SLOADO). Med svojim predavanjem je poudaril problematiko nevarnosti uporabe prehranskih dopolnil v športu ter nevarne posledice njihove nepravilne in pretirane rabe, s katerimi se tudi sam srečuje pri svojem delu v SLOADO. Opozoril je tudi na kontaminirane pripravke, ki so posledica dejstva, da proizvodnja prehranskih dopolnil še zdaleč ni tako regulirana kot proizvodnja zdravil. Proizvajalci lahko

zato v svoje pripravke veliko lažje dodajo prepovedane snovi oziroma nepravilno označijo sestavo, kar lahko vodi v nenamerni doping. Predstavil nam je tudi nekaj spletnih portalov, ki vsebujejo seznam prehranskih dopolnil, ki so že bila pozitivno testirana na vsebnost prepovedanih snovi. Veseli me, da je dogodek napolnil klopi predavalnice in da so udeleženci aktivno spremljali predavanja ter imeli veliko vprašanj za predavatelja. Hvala moji ekipi za vso pomoč pri organizaciji in pripravi dogodka ter predavateljema za odlični predavanji. Lahko rečem, da je bil strokovni večer zelo uspešen, in se veselim naših projektov v prihodnosti.

EPSA Letna recepcija v Bruslju

Tinkara Žula, 4. letnik EM FAR

EPSA Letna recepcija je vsakoletni dogodek, ki ga organizira European Pharmaceutical Students' Association (EPSA) in poteka v Evropskem parlamentu. Na dogodku študente farmacije iz cele Evrope sprejmejo izbrani evropski poslanci, kasneje pa na določeno temo poteka razprava z različnimi gosti. Letošnja Letna recepcija je potekala 19. marca v Bruslju.

Slovenska delegacija je v belgijsko prestolnico odpotovala že nekaj dni prej in dodaten čas izkoristila za raziskovanje mesta ali udeležbo na spremljevalnem programu, ki ga je organizirala EPSA. Tako smo spoznavali Evropsko unijo in njeno pestro zgodovino, si ogledali Evropski parlament in njegovo veličastno plenarno dvorano, obiskali več profesionalnih zdravstvenih organizacij v Bruslju, izvedli kampanjo javnega zdravja, si ogledali mesto Gent in se udeležili ekskurzije v mesto Wavre, kjer nam je podjetje GSK razkazalo svojo največjo proizvodnjo cepiv na svetu. Vmesne proste ure smo izkoristili za uživanje v živahnem utripu mesta, saj je toplo in sončno vreme na ulice privabilo veliko število slabega vremena vajenih domačinov. Raziskovali smo tudi belgijsko kulinarično ponudbo. Praktično na vsakem vogalu so nas mamili pregrešno dišeči vaflji iz »food truckov«, belgijska čokolada in pralineji ter pomfrit, za katerega smo presenečeni odkrili, da je belgijski in ne francoski izum. Večeri Letne recepcije pa so bili rezervirani za sproščeno druženje in spoznavanje študentov farmacije iz drugih držav. Letno recepcijo v Evropskem parlamentu sta letos gostila malteški poslanec Cyrus Engerer in slovenska poslanka Irena Joveva, ki nas je na veliko presenečenje vseh na začetku nagovorila tudi v slovenščini. Osrednja tema letošnjega

dogodka je bila Mental Health for All: Innovative Initiatives for a Better Future. Organizatorji so najprej prek dveh razprav z različnimi gosti osvetlili raznolike poglede nanjo. Kasneje so poljski in francoski študenti predstavili tudi svoje raziskave in kampanje na temo mentalnega zdravja ter nas za konec še navdihnili, da morda kaj podobnega v prihodnosti organiziramo tudi mi.

18th Training New Trainers

Nika Uršič, 4. letnik EM FAR

Training New Trainers (TNT) je dogodek Evropske zveze študentov farmacije (EPSA), na katerem se študentje farmacije iz vse Evrope srečajo z namenom, da postanejo trenerji mehkih veščin. Letos je dogodek potekal od 16. do 26. februarja v majhni vasici Fleeth v severnem delu Nemčije. Namen dogodka je bil pripraviti in naučiti prihodnje trenerje, kako načrtovati in izpeljati trening.

Z udeleženci smo se prvič srečali na berlinskem letališču, kjer se nas je vseh 16 končno spoznalo tudi v živo, in skupaj smo se vkrcali na vlak do Fleetha. Skupaj smo preživeli celih 9 dni, naš urnik pa je bil precej natrpan s treningi, druženjem in refleksijami. Pridobili smo ogromno znanja s področja mehkih veščin, vključno s tem, kako dati in sprejeti povratne informacije, javnim nastopanjem ter tem, kako uspešno

pripraviti in izpeljati trening. Seveda smo vse pridobljeno znanje prenesli v prakso in tudi sami na koncu izvedli dva treninga. Poleg tega, da smo dobili veliko teoretičnega znanja glede strukture treningov, smo se hkrati ogromno naučili tudi o sebi. Poleg dela in učenja smo imeli tudi čas za družabne programe. Najbolj mi je ostal v spominu »International night«, kjer smo lahko poskusili hrano in pijačo iz Turčije, Francije, Nemčije, Hrvaške, Češke in Grčije, manjkale pa niso niti borovničke iz Slovenije. Imeli smo ogromno časa, da smo ustvarili nepozabne spomine in spletli pristna prijateljstva. Dogodek priporočam vsakemu, ki se želi preizkusiti kot trener mehkih veščin, so mu treningi všeč ali pa želi doživeti nove izkušnje in stopiti iz cone udobja. Je tudi odlična priložnost za osebno in strokovno rast ter spoznavanje novih kultur in ljudi iz Evrope. Naslednji dogodek TNT bo potekal v mesecu juliju na Poljskem. Za več informacij si lahko ogledate instagram profil @epsa.training

Vampire Cup

Pia Planinšek, koordinatorica projektov LBM

Vampire Cup je projekt, ki ga študentje laboratorijske biomedicine že drugo leto zapored izvajamo v sodelovanju s humanitarno skupino in International Pharmaceutical Students Federation, IPSF-jem. Je projekt, ki spodbuja krvodajalstvo, ki je izjemnega pomena. V Sloveniji namreč vsakih 5 minut nekdo potrebuje kri. Letos smo se zato odločili, da poleg javne kampanje v projekt vključimo še strokovni večer. Pomembno se nam je zdelo, da študentje spoznamo tudi ozadje krvodajalstva širše od darovalca samega. V ta namen je 27. 3. ob 17. uri v predavalnici P1 potekal strokovni večer z naslovom od Vene do vene. Krvodajalstvo se ne konča z darovalcem krvi, pač pa je postopek, ki vključuje skrb tako za darovalca kot za prejemnika. Celotno pot od darovalčeve do prejemnikove vene sta nam predstavila dva gosta, oba strokovnjaka s področja teme strokovnega večera.

Na strokovnem večeru se nam je pridružil profesor naše fakultete, dr. Matjaž Jeras, ki je aktiven tudi kot direktor Zavoda za transfuzijsko medicino in se s področjem krvodajalstva in transplantacij ukvarja že vrsto let. Poskrbel je za odličen uvod in zaključek ter vsem udeležencem predstavil pojem krvodajalstva. Še posebej je poudaril, da je krvodajalstvo pri nas anonimno, prostovoljno in brezplačno, kar je nekaj na kar smo lahko ponosni. Drugi gost, ki se nam je pridružil, je bil Primož Poženel, dr. med., strokovni direktor Zavoda za transfuzijsko medicino. Popeljal nas je čez celotno pot krvi po sistemu krvodajalstva. Izvedeli smo kako poteka izbor krvodajalcev, kakšne so omejitve, kaj se zgodi s krvjo po odzemu in kako iz nje dobimo krvne pripravke. Še posebna pozornost pa je bila usmerjena na zagotavljanje varnosti krvnih pripravkov, saj moramo poskrbeti, da je kri, ki jo damo bolniku popoolnoma varna in z njo ne prenašamo bolezni, okužb ali ostalih snovi, ki bi sprejemnika lahko ogrozile. Med celotnim večerom so lahko študentje postavljali vprašanja, na katera sta na koncu naša gosta tudi odgovorila. Organizacijsko ekipo je aktivnost študentov navdušila, saj smo dobili potrditev, da jih je tema zares zanimala. Večer smo zaključili še s kvizom iz poslušane vsebine in najbolj vestni poslušalci so domov odnesli tudi nagrado.

Projekt Vampire Cup smo po strokovnem večeru nadaljevali z javno kampanjo o krvodajalstvu. Izvedli smo jo v obliki dvodnevne stojnice pred P1, ki je bila postavljena 3. in 4. aprila. Naše sporočilo o pomembnosti krvodajalstva in vabilo na krvodajalsko akcijo, ki je potekala 10. aprila, smo želeli prenesti na čim večje število študentov. Zato smo na stojnici pripravili informativne brošure, ki so vsebovale vse informacije o krvodajalstvu, in zabavne aktivnosti, skozi katere bi lahko študentje bolje spoznali darovanje krvi.

Zahvalila bi se podjetju Promotiva, ki so nam priskrbeli kolo sreče in podjetju Cetis FLEX, ki nam je doniralo zabavne nalepke. Poleg stojnice pa so si lahko vsi v laboratoriju 211 tudi testirali svojo kri po sistemu AB0 in RhD ter na koncu prejeli nalepko s svojo krvno skupino. Veliko obiskovalcev še ni poznalo svoje krvne skupine, zato je bilo testiranje odličen način, da smo popestrili našo javno kampanjo.

Projekt se je zaključil z darovanjem krvi, ki je 10. aprila potekalo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Rada bi se zahvalila vsem, ki ste se krvodajalske akcije udeležili in s tem nekomu morda rešili življenje. Zahvala pa gre tudi vsem, ki ste sodelovali pri izvedbi projekta, zato hvala Katarini Hauptman, koordinatorici humanitarne skupine, za sodelovanje pri vodenju projekta, odlični organizacijski ekipi, brez katere dogodka ne bi bilo in profesorju dr. Borutu Božiču ter asistentki dr. Dunji Urbančič, za podporo in sodelovanje pri tehnični izvedbi projekta.

Delavnice mehkih veščin

Nina Grum, generalna sekretarka DŠFS

Ste se kdaj vprašali, kaj so mehke veščine in zakaj jih potrebujemo? Mehke veščine (angl. »soft skills«) so neopredeljive, nekvantificirane spretnosti in lastnosti, ki se nanašajo na način, kako komuniciramo, sodelujemo in rešujemo težave z drugimi. Običajno so povezane z našim obnašanjem in osebnostjo, pridobivamo pa jih med izkušnjami v življenju ali pa s posebnimi treningi mehkih veščin. Prav mehke veščine so ključnega pomena za naš karierni razvoj, npr. na intervjuju za delovno mesto ali pa za kasnejše napredovanje na vodilne položaje. Delavnice oziroma treningi veščin, kot so komunikacija, empatija, timsko delo, reševanje izzivov in dodatna praktična znanja, so tako dobra popotnica vsem študentom, ki želijo nadgraditi svoje s pomočjo študija pridobljene »hard skills«. Pomembnosti treningov mehkih veščin se zavedamo tudi v DŠFS, kjer smo skupaj s ŠS FFA omogočili študentom naše fakultete, da obiščejo dodatna izobraževanja − tako iz mehkih veščin kot tudi posebna dodatna znanja, ki jim bodo prišla prav med in po koncu študija.

Delavnica uporabe umetne inteligence

Kot prva je 27. februarja potekala Delavnica uporabe umetne inteligence, ki sta jo vodili Sanja Jedrinović in Mateja Bevčič iz Digitalne UL. Študentom sta predstavili, kako si lahko pomagajo z orodji umetne inteligence v študijskem procesu − vse od iskanja literature, priprave materialov za lažje učenje in uporabe orodij za pripravo različnih projektov. Tako so študenti lahko izvedeli več o možnih načinih uporabe umetne inteligence, vse od točnih prevodov dokumentov do orodij, ki iz posamezne tematike pripravijo vprašanja za lažje učenje snovi. Posebno pozornost sta posvetili tudi pomembnosti kritičnega razmišljanja pri uporabi teh orodij in predstavitvi smernic UL pri uporabi umetne inteligence.

Delavnica komunikacije

Naslednji dan sta se nam pridružili Urška Filipič in Martina Bošnjaković iz skupine PsihoMoč, ki sta izvedli trening o javnem nastopanju in vodenju pogovora. Poleg različnih

predlogov, ki smo jih študentje prejeli glede dobre priprave in premagovanja strahu pred javnim nastopanjem, smo lahko preizkusili tudi tehniko čuječnosti in izvedeli nekaj več o tem, kako biti dober sogovornik.

Delavnica iskanja znanstvene literature Še zadnjo delavnico je 29. februarja vodila izr. prof. dr. Nataša Karas Kuželički, mag. farm., ki nam je predstavila, kateri dejavniki vplivajo na sprejem prispevkov v znanstvene publikacije, kako med poplavo člankov izluščiti najustreznejše in kako se lotiti zbiranja znanstvene literature med pisanjem seminarskih, diplomskih, raziskovalnih ali magistrskih nalog.

Nasveti za javno nastopanje:

Na javni nastop se ustrezno pripravi: tako pred, med in po samem nastopu. Pomagaj si z vizualizacijo nastopa, prostora in govora, naredi dihalne vaje, pripravi si oporne točke, in če imaš možnost, povadi govor v prostoru, kjer ga boš izvedel.

Ne pozabi tudi na neverbalni del tvojega nastopa − uporabljaj primerno hitrost in glasnost govora, pazi na telesno držo ter očesni stik (nasvet: če ti je nelagodno ohranjati očesni stik s poslušalci, se lahko namesto na oči osredotočiš na čelo poslušalcev).

Ne pozabi, da nisi edini/edina, ki se spopada s strahom pred javnim nastopanjem, in da so tudi najboljši govorci potrebovali vajo in izkušnje.

Mednarodno tekmovanje v Bratislavi: Clinical Skills Event (CSE)

Tiana Jarnovič, 2. letnik EM FAR

Februarja je naša fakulteta gostila dva profesorja Fakultete za farmacijo Univerze Komenskega v Bratislavi in študentko, ki je bila na naši fakulteti v okviru projekta Erasmus+. Med njihovim obiskom je beseda nanesla tudi na tekmovanja. Gostje so omenili, da organizirajo tekmovanje, ki je povezano s klinično farmacijo, in povabili našo fakulteto, da se jim letos poskusno pridružimo tudi Slovenci. Naša fakulteta se je na povabilo z velikim veseljem odzvala in se z ekipo štirih študentov (Filip Jereb, Bor Zabric, Alja Anžlovar in Tiana Jarnovič) v spremstvu izr. prof. dr. Lovra Žiberne, mag. farm., 14. 3. 2024 odpravila na pot v Bratislavo.

Začetniki tekmovanja Clinical Skills Event smo prav za prav Slovenci. Tekmovanje se je namreč prvič pojavilo na IPSF kongresu, ki je leta 2010 potekal v Ljubljani. Še danes za študente Fakultete za farmacijo v Ljubljani Društvo študentov farmacije Slovenije organizirana različna IPSF tekmovanja (npr. Tekmovanje iz klinične farmacije, svetovanja pacientom …), svojo različico tekmovanja Clinical Skills Event pa imajo tudi na Slovaškem. Njihovo tekmovanje je sestavljeno iz treh delov: prvi del sestavljajo vprašanja z več možnimi odgovori, ki se navezujejo na splošno znanje, ki ga mora imeti farmacevt, v drugem in tretjem delu pa tekmovalci dobijo klinični primer pacienta in naloge, ki se navezujejo nanj. Študenti tekmujejo v ekipah, ki so po navadi sestavljene iz dveh študentov farmacije in dveh študentov medicine, saj je tudi tekmovanje zastavljeno tako, da je bistveno sodelovanje med (bodočimi) farmacevti in zdravniki. Vsebuje del, ki se navezuje na znanje, ki ga v okviru študija pridobimo farmacevti, in del, ki se navezuje na znanje, ki ga med študijem pridobijo študenti medicine. Letos se je na dveh lokacijah, v Bratislavi in Košicah, v intelektualni boj podalo 23 ekip, vključno z našo, oziroma 91 študentov, kar pomeni, da je bilo slovaško državno tekmovanje letos prvič tudi mednarodno, v prihodnosti pa si želijo to organizirati še v širšem obsegu.

Na dan tekmovanja so nas zjutraj gostitelji pričakali v avli Fakultete za farmacijo Univerze Komenskega v Bratislavi. Prvi del tekmovanja je sestavljalo 20 vprašanj o zdravilih, njihovem delovanju, postavljanju terapije v praksi in njihovih splošnih značilnostih. Za ta del smo imeli na voljo le deset minut, zato sta prevzela pobudo izkušenejša člana ekipe, Alja in Filip. V drugem delu tekmovanja je bil predstavljen primer pacientke, ki so ji postavili diagnozo hipertenzije, hipotiroidizma in organskega amnestičnega sindroma.

Podane so bile tudi zgodovina zdravljenja, predstavitev pacientke in predstavitev situacije, zaradi katere je bila obravnavana. Dobili smo vpogled v rezultate testov, ki so bili narejeni, ko je prišla na urgenco in v zdravila, ki jih je prejemala v času hospitalizacije. Vprašanja so se navezovala predvsem na zdravila, ki jih je prejemala pred, med in po hospitalizaciji, ter na ustrezno diagnostiko in preiskave, ki jih je bilo v njenem primeru smiselno opraviti. V zadnjem delu, v katerem je bil predstavljen pacient z nenadno bolečino v kolku in spremembo osebnostnih lastnosti, smo bili uspešnejši in pravočasno odgovorili na vsa vprašanja. Podani so bili družinska in bolnikova anamneza, vzrok za hospitalizacijo, rezultati narejenih preiskav, rentgenska slika in EKG. Naša naloga je bila interpretirati rezultate narejenih testov in slikovni material, predlagati ustrezne teste, terapijo in diagnozo na podlagi znanih informacij. Čeprav je bil ta del bolj medicinsko naravnan, mislim, da smo mu bili kos, četudi smo ekipo sestavljali le farmacevti. Moje predvidevanje so potrdili tudi rezultati tekmovanja. Zablesteli smo pri vprašanjih iz farmakologije in se uspešno spoprijeli z nalogami iz klinične farmacije ter medicine. V skupnem seštevku vseh treh delov smo se med 23 ekipami uvrstili na 6. mesto in bili razglašeni za najbolje uvrščeno mednarodno ekipo. Po končanem tekmovalnem delu so sledila tri predavanja. V prvem je dr. farm. Dalibor Černý, mag. farm., govoril o ambulantni klinični farmaciji na Češkem. Doc. dr. Eliška Kubíková, dr. med., se je dotaknila teme sodelovanja na kliniki med zdravniki in farmacevti. Zadnje predavanje o nootropikih je pripravil izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag. farm. Po dolgem, a zanimivem dnevu smo se odpravili proti domu. Kot ekipa smo se strinjali, da nam je dogodek prinesel veliko lepih vtisov in novih izkušenj, ki nam bodo zelo prav prišle, tako na naši karierni poti kot zunaj sveta farmacije. Kot veliko prednost tega dogodka bi izpostavila, da spodbuja sodelovanje med bodočimi farmacevti in zdravniki (tega v praksi velikokrat primanjkuje), kajti h kakovostni obravnavi pacienta lahko največ prispevamo s skupnimi močmi. Zelo bi pohvalila gostoljubnost organizatorjev dogodka, ki so ves čas skrbeli, da smo se na tekmovanju dobro počutili. Velika zahvala gre tudi naš fakulteti, predvsem prodekanji izr. prof. dr. Martini Gobec, ki je podprla udeležbo na CSE v Bratislavi.

Ponudi tačko: zbiralna akcija za ljubljanske kosmatince

Manca Špegel, 2. letnik EM FAR

V drugem tednu aprila 2024 se je v okviru humanitarne skupine DŠFS na Fakulteti za farmacijo odvijala dobrodelna akcija »Ponudi tačko«, kjer smo zbirali hrano in pripomočke za živali iz Zavetišča Ljubljana. Že v ponedeljek smo na prvi dan zbiralne akcije prejeli kar nekaj donacij, do petka pa smo skupaj zbrali 50 kg briketov, 10 kosov mokre hrane, 17 paketov priboljškov, 30 kosov tekstila (odeje in brisače) in 22 kosov ostalih pripomočkov, kot so povodci, igrače, plašči za pse ipd. Zbrane dobrine smo nato v petek, 12. 4. 2024, odpeljali v ljubljansko zavetišče in s tem razveselili kosmatince ter njihove skrbnike. Tam so nam zaposleni razkazali svoje prostore in nam povedali več o postopku posvojitve, delovanju zavetišča in tem, kako skrbijo za živali. Na koncu smo se z njihovimi prikupnimi varovanci tudi podružili.

Katarina Hauptman, koordinatorica humanitarne skupine, je o projektu povedala:

»Res me veseli, da je bil tudi letos odziv študentov tako pozitiven. Večina naših dobrodelnih projektov je namenjenih ljudem, a se mi zdi prav, da ne pozabimo na naše kosmate prijatelje. Še posebej na tiste, ki pristanejo v zavetišču, saj niso krivi za svojo situacijo. Z akcijo nismo zbrali le donacij, da jim olajšamo bivanje, ampak smo širili tudi ozaveščanje o pomembnosti posvojitve. Upam, da vse muce in vsi kužki kmalu najdejo topel in ljubeč dom.«

Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste ponudili svojo tačko in sodelovali v akciji.

6th IPSF EuRO Trainers' Development Camp - TDC 2024

Antonina Žaberl, 2. letnik EM FAR

IPSF je letos že šesto leto zapored organiziral trening za trenerje mehkih veščin, kjer se zberejo študenti farmacije iz vseh delov sveta. Letos je dogodek, ki je štel dobrih 20 udeležencev, potekal na Češkem, v mestu Hradec Králové, kjer domuje eden od dveh programov farmacije v državi. Prvi dan, 5. aprila, so nas pričakali člani organizacijske ekipe in nas popeljali skozi majhno, a slikovito mesto, ki šteje slabih 100.000 prebivalcev. Mesto, ki leži na sotočju rek Labe in Orlice na vzhodu Polabske nižine, skriva za stenami srednjeevropskih hiš bogato zgodovino, prepleteno z vojaškimi osvajanji. Zato ni presenečenje, da tukaj domuje tudi vojaška medicinska fakulteta, kjer je mogoče študirati tudi farmacijo in medicino. Po ogledu mesta smo se z udeleženci bolje spoznali na večerji v starem mestnem jedru. Kaj kmalu v pogovoru sem izvedela, da bom naslednjih pet dni preživela s študenti iz skoraj vseh delov sveta, od Anglije do Afrike. Na TDC-ju smo se poleg različnih nacionalnosti zbrali tudi študentje vseh letnikov, od tistih na začetku farmacevtskega študija do študentov doktorskih programov. Naslednji dan smo intenzivneje pričeli z učnimi urami. Starejši trenerji so nam tekom petih dni predajali znanje o različnih tipih osebnosti, komunikaciji, timskemu delu, lastnostih dobrih vodij, vodenju projektov, time managementu, govorništvu in temah, ki so se navezovale na strukturo in izpeljavo treninga mehkih veščin. Čeprav sem se dogodka udeležila predvsem zaradi tem mehkih veščin, so me tekom predavanj navdušile tudi teme, povezane z vodenjem lastnega treninga. Tretji dan smo se na predavanja odpravili v Prago. Poleg učnih vsebin smo imeli tudi veliko časa za raziskovanje mesta, obisk slavnega Karlovega mosta in imeli priložnost spoznati tako Praško kot Češko zgodovino. Kljub delovni intenzivnosti celotnih petih dni je organizacijska ekipa za nas pripravila tudi večerni družabni program. Na enem od večerov sva z drugo slovensko udeleženko, Saro Kern, odlično zastopali izčrpen kviz o splošnem znanju in Sloveniji priborili prvo mesto. Moj najljubši večer je

bil večer “International nighta”, kjer smo udeleženci s sabo prinesli dobrote iz svojih domačih držav. Tako sem imela priložnost preizkusiti jordanski tradicionalni čaj, oreščke iz Etiopije, domače krekerje iz Anglije in turško baklavo. Slovenska ekipa je udeležence navduševala z ničemer drugim kot tradicionalno slovensko kremšnito in orehovo potico. Čakalo pa nas je tudi presenečenje. Jordanska ekipa je na Češko pripotovala s tradicionalno jordansko nošo in nas učila arabskih plesov. Trening smo zaključili z načrtovanjem lastnega treninga, kjer smo imeli priložnost pridobljeno znanje preizkusiti tudi v praksi. V preživetih petih dnevih sem poleg obilice novega znanja, ki je izzivalo moje dosedanje poglede, spletla čudovita prijateljstva iz najrazličnejših koncev sveta in preživela lepe trenutke, ki se mi bodo za vedno vtisnili v spomin.

TWINNET 2024: Pozdrav iz Francije

Lea Grom 2. letnik EM FAR

Letošnja Twinnet izmenjava je potekala s sodelovanjem naše fakultete in Fakultete za farmacijo iz francoskega Nantesa. In kakšna izkušnja je to bila!

Prva polovica izmenjave je potekala na začetku marca pri nas. Naše Francozinje so še isti dan pristanka dobile ogled Ljubljane in njenih znamenitosti ter slovenski večer s pogostitvijo tradicionalnih slovenskih jedi. Sledili so dnevi, polni druženj, spoznavanj, ogledov Ljubljanskega gradu in Narodne galerije ter izletov v Piran in na Bled. Ustavile smo se tudi v Radovljici, kjer smo si ogledali Lekarniški in alkimistični muzej, ki nas je navdušil s svojo zbirko tudi več sto let starih lekarniških posod, terilnic, knjig in alkimističnih besedil ter drugih predmetov. Ob koncu obiska nas je čakal nenapovedan preizkus poznavanja rastlinskih drog in osnov alkimije. Naše znanje je bilo seveda dovolj dobro, da smo prejele diplomo iz alkimije in magije. V sklopu teme letošnje izmenjave, odvisnosti, smo se udeležile tudi strokovnega večera »Addiction - Drug is a bug!« z odličnimi predavatelji, ki so spregovorili o pomenu družbe v boju proti odvisnosti in vplivu odvisnosti na javno zdravje, o tem, katere droge so statistično najbolj zlorabljene, ter nam razložili, kako delujejo patofiziološki mehanizmi odvisnosti. Ogledale smo si tudi delovanje DrogArta (neprofitne organizacije, ki se trudi zmanjšati škodljiv vpliv drog v družbi) in Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) ter njihovo vlogo v boju proti odvisnosti.

V drugem delu izmenjave smo Slovenke odpotovale v Nantes in bile deležne odličnega gostoljubja ter še boljših doživetij. Nantes, ki se nahaja na severozahodu Francije in je šesto največje mesto v državi, nas je očaral s svojo arhitekturo, botaničnimi vrtovi, prijaznimi ljudmi in čudovito reko Loara. Mesto ima bogato zgodovino, vse od vojvodinje Ane, ki je imela vlogo pri priključitvi Bretanje k Franciji, do množičnih utapljanj nasprotnikov v Loaro po francoski revoluciji. Svetovno prepoznavnost je mestu prinesla industrializacija, ki se je začela s proizvodnjo slavnih piškotov LU. Omenjene zanimivosti smo izvedele med obiskom Gradu bretanskih vojvod, ki je imel pomembno vlogo v francoski zgodovini in je zdaj dom muzeju zgodovine Nantesa. Med obiskom smo spoznale še ostale lepote in znamenitosti Nantesa ter potovale do Pornica, čudovitega obmorskega mesteca, in Clissona, ki ga vsako leto preplavijo oboževalci heavy metal glasbe, saj se zunaj mesta odvija Hellfest festival. Videle smo tudi delovanje francoskih lekarn in OCP-ja, glavnega distributerja zdravstvenih izdelkov v Franciji. S pomočjo francoskega društva študentov farmacije smo se poučile o delovanju francoskega zdravstvenega sistema (na primer, kako razporejajo denarna sredstva glede na vrste obolenj in zdravljenj) in o tem kako poteka izobrazba za farmacevta (razlaga je kompleksna oziroma kot so dekleta povedala meni: »Ti razložim enkrat drugič, bi trajalo predolgo.«). V izobraževalnem delu pa smo se udeležile tudi predavanja farmacevta, ki ima izkušnje pri delu z odvisniki.

V dveh tednih druženja smo zamudile veliko predavanj in laboratorijskih vaj, dobile premalo spanca in popile več kave, kot je priporočeno. A smo tudi spoznale nove, čudovite prijateljice, potovale v prelepa mesta, skupaj praznovale rojstni dan, se nasmejale in povezale, zabavale, kot da sonce ne bo vzšlo, ter za dva tedna pozabile na vse drugo.

Bilo je čudovito. Izkušnje izmenjave so čudovite, prijateljstva doživljenjska in spomini nepozabni. Ko se le ne bi končalo tako hitro. Zato se le prijavi! Spoznal/-a boš nove ljudi in njihovo kulturo ter z njimi preživel/-a dva čudovita tedna. Najslabša stvar, ki se lahko zgodi, je, da boš užival/-a, kar pa res ni tako hudo, če vprašaš mene :).

Prvi del: Ljubljana in drugi del: Nantes sta opravljena, sledi tretji del: Reunion.

Inkubator inovativnosti: vpogled na letošnje dogajanje v Termah Snovik

Matija Roth − vodja inkubatorja inovativnost 2024

Letošnji Inkubator inovativnosti je bil položen v zibelko pred približno enim letom, ko sem imel na EPSA kongresu v Podčetrtku priložnost bolje spoznati bivšega vodjo, Aljaža Kranjca. Bil sem navdušen nad energijo, ki jo je prinesel na otvoritveni večer kongresa, in najprej pomislil, da nisem zrel za tako funkcijo, namreč kako bi lahko 2. letnik pariral izkušenim študentom 4. ali 5. letnika. Na srečo sem se po zaslugi še kakšnega pogovora z društveniki z bogatejšimi izkušnjami odločil za vodenje tekmovanja. Vse osebe, ki sta jim všeč kaskada spoznavanja novih oseb in posledično odpiranje novih priložnosti, iz srca vabim na vse društvene dogodke.

No, da se vrnem na Inkubator. Najtežje je bilo začeti in si sestavljati sliko, kako izgleda projekt, namreč v preteklosti se nisem udeležil ničesar podobnega. Na srečo mi je pomagal Aljaž, še za vsako tako miniaturno vprašanje. MVP skratka. Ko sem imel bežno sliko dogodka v glavi, se je počasi začelo delo in kaj kmalu sem se že udeleževal sestankov s podjetji, ki so bila verjetno najboljša vadba za »job interview«, poleg dejanskih razgovorov. Očitno so šli dobro, saj smo s prvima dvema kontaktiranima podjetjema nato tudi relativno kmalu imeli zacementirano sodelovanje. Potem sta sledila še kontaktiranje Term Snovik in iskanje materialnih sponzorjev. Na srečo sem imel odličen HT, ki mi je pomagal tako z vsem omenjenim kot tudi s promocijo med študenti, kar je letos očitno padlo na plodna tla. Podjetja so namreč imela kar nekaj dela z izbiranjem sprejetih tekmovalnih ekip. Tekmovalni teden je potekal brez večjih zapletov, povratne informacije tekmovalcev so bile večinoma le, da bodo imeli dokaj zaseden teden. Zaključek tekmovanja je potekal v dežju in megli, vendar so nas na srečo grele vse žarnice, ki so se prižgale v glavah vseh 24 tekmovalk in tekmovalcev. Dober vtis sta mi prav tako pustila zaključek in zadovoljstvo podjetij.

Dober mesec po zaključku lahko rečem, da je Inkubator inovativnost edinstvena izkušnja za uvod v trženje, za tiste

bolj tekmovalne, tiste, ki si želijo preživeti vikend v termah, in tiste, ki si želijo razširiti nabor mehkih veščin. Največ pa sem vsekakor odnesel jaz s samo organizacijo dogodka in nikoli nisem niti za sekundo obžaloval svoje odločitve.

Antonina Žaberl − Ocean`s 3, zmagovalna ekipa podjetja Inspharma

Naša ekipa se je v Inkubatorju inovativnosti uspešno spopadla z izzivom, ki nam ga je postavilo mednarodno podjetje za trženje zdravil Inspharma. Naš izziv je bil izdelati nacionalno kampanjo, ki bo ozavestila ljudi o pomenu preventivne skrbi za zdravje oči in informirala širšo populacijo o starostni degeneraciji makule − AMD, vodilnega vzroka za izgubo vida pri posameznikih, starejših od 65 let. Podjetje trži vodilni produkt na slovenskem trgu, ki trenutno predstavlja edino podporo pacientom, diagnosticiranim z AMD. Njihov izdelek, prehransko dopolnilo za oči, pa nima dokazanih le podpornih učinkov pri že razviti bolezni, temveč raziskave nakazujejo, da lahko kombinacija vsebovanih učinkovin ob preventivnem jemanju nastop bolezni zakasni ali ga celo prepreči. Podjetje je tako s kampanjo želelo med splošno javnostjo poudariti pomen preventivne nahranitve oči od znotraj in že danes narediti korak za boljše očesno zdravje pacientov v prihodnosti. Pot od zametkov idej do končne zmagovalne ideje je bila razgibana, prežeta z učenjem in raziskovanjem, dolgimi nočmi in lepimi trenutki, ko ob opazovanju ideje veš, da raste v pravo smer, in te napolni ponos do svoje ekipe. Med procesom smo se naučile večplastno razumeti in strateško pristopiti k izzivu. Ko dosežeš to, je pol dela že opravljenega. Pri oblikovanju idej nam je bila v podporo tudi naša Inspharmina mentorica mag. Kaja Gašperlin, ki je neutrudno odgovarjala na vsa naša vprašanja in nam pomagala čim boljše razumeti postavljen izziv. Da je Inkubator inovativnosti res posebna izkušnja, poskrbi tudi lokacija njegovega poteka, idilične Terme Snovik, ki so nam nudile topel bazenski kompleks in čudovit pogled na naravo. Na dogodku smo bile obkrožene z odlično družbo in imele priložnost tekmovati z odličnimi sotekmovalnimi ekipami, ki so bile dobra družba tudi ob večernih druženjih. Ob dolgo pričakovani razglasitvi rezultatov nas je podjetje presenetilo tudi z nagrado presenečenja. Poleg izvedbe vseslovenske

Serena Zheng, Antonina Žaberl, Brina Jakopič

javne kampanje po naši ideji (z elementi, ki so bili izposojeni tudi od drugih tekmovalcev) so tako za zmagovalno ekipo kot za ostale tekmovalce njihovega izziva organizirali izobraževanje za mlade produktne vodje v Zagrebu. Tudi v Zagrebu smo preživeli čudovit in zelo poučen dan z odlično predavateljico. Zahvaljujemo se tako podjetju Inspharma kot Matiji za odlično organizacijo dogodka, ki nam je pustil ogromno lepih spominov, predvsem pa za spodbudo k prijavi in vse nadaljnje motivacijske besede.

Jan Pipp − Alkemisti, zmagovalna ekipa podjetja

Galex

Inkubator predstavlja unikaten projekt znotraj akademije. Gre za tekmovanje, ki od farmacevtov zahteva trženjsko ustvarjalnost in inovativnost zunaj okvirjev študijskega kurikula. Letos smo s sotekmovalci Inkubatorja pod mentorstvom podjetja Galex izoblikovati trženjsko kampanjo za lansiranje nove linije prehrambnih dodatkov Elixirè. Med pripravo na nalogo smo z ekipo prejeli mnogo novega znanja o oglaševanju in samem načinu postavljanja trženjske strategije, obenem pa sodelovali s predstavniki podjetij, ki so uveljavljeni v industriji, se od njih učili in prejeli nasvete tako na profesionalni kot na osebni ravni. Ne glede na končni izid Inkubator predstavlja odlično priložnost za osebno rast,

v katero mora biti vključen vsak farmacevt z vsaj zametkom trženjske žilice. Ob tej priložnosti bi se zahvalil še letošnji organizacijski ekipi Inkubatorja z Matijo na čelu, ki je poleg odlične organizacije in promocijskih daril skrbela za sproščeno in kolegialno vzdušje.

Jan Pipp, Drejc Perčič, Matic Božič

Razpotje sprememb: napredek in reforme zdravstvenega sistema na Balkanskem polotoku

Ljupka Pavlova, 2. letnik EM FAR Balkanski polotok v precepu raznolikih družbenogospodarskih razmer in razgibane zgodovinske dediščine v zadnjih desetletjih doživlja obsežno spreminjanje svoje podobe. Historično mlade države nekdanje jugoslovanske republike − Slovenija, Severna Makedonija, Hrvaška, Srbija ter Bosna in Hercegovina − med svojo rastjo in dozorevanjem iščejo reforme, ki bi podprle njihovo odraščanje, in zdi se, da so se vzporedno znašle na kritičnem razpotju razvoja mnogih sektorjev, tudi zdravstvenega. Razvoj zdravstvenih sistemov mladih držav Balkana je edinstvena priložnost za proučevanje možnosti in inovacij za uvedbo učinkovitih reform. Kljub različnim gospodarskim razmeram in izzivom na področju zdravstvenega varstva je vsem navedenim državam skupna potreba po učinkovitejših in pravičnejših zdravstvenih sistemih.

Na eni strani lahko opazimo primere mladih držav nekdanje Jugoslavije, kot sta Slovenija in Hrvaška, ki sledita državam z visokimi dohodki in trdnim zdravstvenim sistemom. Rezultati, ki jih dosegata, so primerljivi z zahodnoevropskimi standardi. Nasprotno pa se Bosna in Hercegovina, Srbija in Severna Makedonija soočajo z izzivi, trdno povezanimi s financiranjem in premajhno učinkovitostjo zdravstvenega varstva. Pri čemer sta v Bosni in Hercegovini financiranje zdravstvenega sistema in povračilo stroškov za zdravila še posebej decentralizirana, kar povzroča neenakomeren dostop do zdravil med različnimi regijami. Postsocialistične reforme zdravstvenih sistemov na Balkanu so se na splošno preusmerile od bolnišničnih sistemov k bolj preventivnim storitvam in storitvam, usmerjenim v primarno oskrbo. Vendar se organizacija in učinkovitost zagotavljanja zdravstvenega varstva v teh državah močno razlikujeta. Srbija je na primer po spremembi političnega sistema prioritizirala prizadevanje za izboljšanje infrastrukture in tehnologije z uvedbo integriranega zdravstvenega informacijskega sistema. Kljub prizadevanjem je njen javni bolnišnični sektor še vedno relativno neučinkovit, prav tako pa ga zaznamujeta velika migracija zdravstvenih strokovnjakov v tujino in zasebni sektor.

V Sloveniji so naložbe v zdravstveno infrastrukturo in preventivne storitve privedle do zadovoljstva pacientov in razmeroma učinkovitega zagotavljanja zdravstvenega varstva. Njena zavezanost javnemu zdravju, skupaj s celovitim zavarovalniškim sistemom, predstavlja merilo za njene sosede. Vendar se ob tem postavlja vprašanje, ali je slovenski zdravstveni model prilagodljiv državam z nižjimi dohodki in tistim, ki še vedno premagujejo posledice turbulentnih konfliktov. Ko se poglobimo v to razpravo, postane jasno, da ni enotnega sistema, ki bi ustrezal vsem. Vsaka država mora na svoji poti do izboljšanja zdravstvenega sistema upoštevati edinstvene zgodovinske, gospodarske

in družbene okoliščine. Čeprav je balkanska regija zaradi različnih razvojnih stopenj in raznolikih zdravstvenih politik dober kandidat za celovito primerjavo različnih zdravstvenih sistemov, je treba nasloviti pomembno vrzel v znanstveni literaturi. Trenutno še ni bila izvedena niti ena študija, ki bi podrobno primerjala vse zdravstvene sisteme balkanskih držav. Ta vrzel strokovnjakom in oblikovalcem politik ponuja obetavno področje za prihodnje raziskave, ki bi lahko oblikovale pomembna dognanja o upravljanju zdravstvenega sistema v različnih gospodarskih in političnih okoliščinah, oblikovanju njegovih trajnostnih modelov financiranja in reševanju izzivov zagotavljanja enakopravnega dostopa do zdravstvenih storitev.

Struktura in organizacija zdravstvenih sistemov v Makedoniji in Srbiji sta centralizirani in monopolni, saj na njunih ozemljih prevladuje ena sama zdravstvena zavarovalnica, ki je glavni kupec zdravstvenih storitev. Ta unikatna ureditev je zanimiva podlaga za razpravo o posledicah in rezultatih takšnega sistema. Po eni strani bi lahko centraliziran pristop razumeli kot učinkovit način upravljanja zdravstvenih virov in storitev. Obstoj enotnega sklada zdravstvenega zavarovanja bi lahko racionaliziral postopke upravljanja zdravstva, kar bi lahko zmanjšalo stroške in poenostavilo sistem plačevanja zdravstvenih storitev. Poleg tega je zanimivo dejstvo, da so trije glavni kazalniki zadovoljstva pacientov v teh državah zaupanje v zdravnike, splošno zadovoljstvo z njimi in zadovoljstvo z rezultati zdravljenja. To nakazuje, da sistem kljub pomanjkljivostim zagotavlja rezultate na področjih, ki so za paciente najpomembnejša. Visoka raven zaupanja v zdravnike in zadovoljstvo z rezultati zdravljenja sta tudi v splošnem ključna kazalnika učinkovitosti zdravstvenega sistema, ki izkazujeta potencialne prednosti modela srbskega in makedonskega zdravstvenega varstva. Po drugi strani pa se ta zdravstvena sistema soočata z dolgimi čakalnimi dobami in obsežnimi upravnimi postopki, ki pogosto

vodijo do manjšega zadovoljstva pacientov. Ti problemi kažejo na birokratsko zagato, ki lahko ovira pravočasen dostop do oskrbe, razočara paciente in potencialno ogrozi zdravstvene rezultate. Poleg tega skrb za varstvo zasebnosti pacientov vzbuja zaskrbljenost glede upravljanja občutljivih zdravstvenih podatkov v teh centraliziranih sistemih. Poleg tega skrbi glede varstva zasebnosti pacientov v vseh treh državah opozarjajo na kritične ranljivosti sistema pri varovanju občutljivih zdravstvenih podatkov. Ta vprašanja so značilna za širše izzive, s katerimi se soočajo centralizirani sistemi zdravstvenega varstva, kjer sta učinkovitost in zasebnost pogosto žrtvi birokratske inercije.

Kako lahko ti zdravstveni sistemi ohranijo prednosti centralizirane kupne moči, hkrati pa odpravijo neučinkovitosti in izboljšajo zaščito zasebnosti bolnikov? Ena od možnih poti naprej je sprejetje hibridnih modelov, ki ohranjajo prednosti centralizirane nabavne moči enega zavarovalnega sklada, vendar decentralizirajo nekatere operativne vidike, ki povečajo odzivnost in zmanjšajo ozka grla. Poleg tega bi s premišljeno vpeljavo sodobne tehnologije lahko odpravili številne neučinkovitosti sistema − z digitalnimi zdravstvenimi kartotekami, spletnimi sistemi za naročanje in telemedicinskimi storitvami bi lahko bistveno skrajšali čakalne dobe in upravne ovire, obenem pa zagotovili boljše varovanje podatkov pacientov. Medtem bi lahko spremljali zadovoljstvo bolnikov in rezultate zdravljenja, kar bi lahko služilo kot podlaga za ciljno usmerjene reforme, ki bi odpravile pomanjkljivosti v sistemu.

Po eni strani reforme zdravstvenega sistema v državah, kot sta Slovenija in Srbija, pomenijo znaten napredek v smeri univerzalnega zdravstvenega pokritja in krepitve storitev primarnega zdravstvenega varstva. Slovenska kombinacija obveznega zdravstvenega zavarovanja in državnega financiranja je zgled uspešnega modela za doseganje

univerzalne pokritosti, ki zagotavlja, da ima velika večina prebivalstva dostop do potrebnih zdravstvenih storitev brez uničujočih stroškov iz žepa. Je primer trajnostne strukture financiranja, za katero bi si morale prizadevati tudi druge države. Poleg tega poudarek na primarnem zdravstvenem varstvu in preventivnih storitvah pomeni pomemben premik k učinkovitejšemu in v pacienta usmerjenemu sistemu zdravstvenega varstva. Z usmerjanjem sredstev v prve linije zdravstvenega varstva ne le zdravimo bolezni, temveč jih tudi preprečujemo. Ta proaktivni pristop, ki mu poleg Slovenije poskuša zadnja leta slediti tudi Srbija, bi lahko spremenil obvladovanje kroničnih bolezni in zmanjšal potrebe po dragi bolnišnični oskrbi.

Ne smemo spregledati tudi inovativne uporabe tehnologije pri upravljanju zdravstvenega varstva. Sprejetje elektronskih zdravstvenih kartotek in telemedicine v Severni Makedoniji na primer kaže, kako lahko digitalna orodja revolucionarno spremenijo oskrbo pacientov, izboljšajo izvajanje storitev in podpirajo oblikovanje politike, ki temelji na podatkih. To je prihodnost zdravstvenega varstva in Balkan si utira pot.

Primerjava zdravstvenih sistemov Slovenije, Severne Makedonije, Srbije ter Bosne in Hercegovine razkriva kompleksno pokrajino, ki jo zaznamujejo zgodovinska dediščina, gospodarske razlike in prizadevanja za reforme. Državam z visokimi dohodki, kot je Slovenija, je uspelo vzpostaviti bolj trajnostne in učinkovite zdravstvene sisteme, medtem ko se države, kot sta Bosna in Hercegovina ter Srbija, soočajo z izzivi pri financiranju, organizaciji in zagotavljanju zdravstvenega varstva. Nadaljnje reforme, ki se osredotočajo na učinkovitost, pravičnost in povezovanje storitev, so bistvene za izboljšanje zdravstvenih rezultatov v nekdanjih jugoslovanskih republikah.

Šport

Ženska

odbojka

Februarja smo se odbojkarice v drugi tekmi univerzitetne lige pomerile s sosedami s Filozofske fakultete (FF). V prvem nizu si je igralkam FF uspelo priigrati nekaj prednosti in jo tudi držati do konca. V drugem setu pa smo prikazale veliko boljšo igro in bile ves čas tudi izenačene. Žal so na koncu z najmanjšo razliko točk slavile nasprotnice in zmagale z rezultatom 2 : 0.

Zadnjo tekmo v skupini smo odigrale proti ekipi Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT). Prvi set smo začele odlično in z dobro igro držale razliko do konca seta. Drugi set pa je bil veliko bolj razburljiv. Nasprotnice so s taktičnim serviranjem povedle za kar nekaj točk, vendar nas to ni ustavilo in smo jih vztrajno lovile. Proti koncu niza smo jih s serijo servisov tudi ujele in zmagale z rezultatom 2 : 0.

Ligo tako zaključujemo na 3. mestu v skupini. O uvrstitvi v četrtfinale je odločal količnik nizov, ki pa je žal za malenkost prenizek. Ob koncu sezone bi se zahvalila vsem igralkam, ki ste hodile na treninge in tekme, vsem navijačem, ki ste nas na tekmah podpirali, ter trenerju Dušanu Videmšku za vso podporo čez leto.

Kapetanki: Mia Medved, Pia Berglez Ekipo so sestavljale: Mia Medved, Eva Venek, Pia Berglez, Vesna Slatinek, Tjaša Škerl Rifelj, Gaja Pušnik, Lara Kovjanić, Tina Topič, Ema Krajnc.

Umetnine

Tjaša Škerl Rifelj

Ljupka Pavlova

Tina Pliberšek

Edijeva nagradna križanka

Prejšnji zmagovalci:

1. Ana Radič

2. Filip Jereb

3. Anja Potočnik

16

11. Država, ki je bila vodilna sila pri raziskovanju in razvoju antibiotikov v prvi polovici 20. stoletja.

12. Najpogosteje uporabljena metoda za industrijsko proizvodnjo formulacij na osnovi trdnih disperzij, ki temelji na taljenju.

13. Najgloblja plast kože, ki je prizadeta pri opeklinah druge stopnje.

1. Endogene molekule, ki prenašajo signale po nevronih preko sinapse.

2. Hormon, povezan s poškodbo nevronov in razvojem depresije.

3. Najpogosteje predpisana skupina antidepresivov.

4. Hormon, v katerega se pretvarja testosteron s pomočjo encima aromataze.

5. Vrsta administracije trenbolona, ki prepreči, da bi se ta z metabolizmom prvega prehoda inaktiviral.

6. Kratica, ki združuje latinske začetnice pogostih patogenih bakterij.

7. Bakteriofagi, ki povzročijo razgradnjo bakterije in sprostitev novih fagov v okolico.

8. Značilen simptom Hashimotovega tiroiditisa, ki se nanaša na delovanje ščitnice.

9. Interferoni (IFN) so skupina beljakovinskih molekul, ki so del ___________ odziva na patogene snovi in organizme.

10. Infektolog, ki mu pripisujemo odkritje penicilina.

14. Primer raka, ki večinsko prizadene ženske in ga je mogoče povezati z epigenetskimi spremembami.

15. Pomemben epigenetski mehanizem DNK, ki ga katalizirajo encimi DNK metiltransferaze (DNMT).

16. Primitivna oblika cepljenja, razvita v 10. stoletju na območju Kitajske.

17. Bolezen, proti kateri je Edward Jenner leta 1796 izvedel prvo cepljenje.

18. Najdaljša reka Francije, ki teče tudi skozi mesto Nantes.

19. Mesto, v katerem se nahaja slovenski Lekarniški in alkimistični muzej.

20. Ime projekta DŠFS, ki javnost ozavešča in spodbuja h krvodajalstvu.

Pred tabo je nov izziv. Reši Edijevo križanko in z dobljenim geslom sodeluj v nagradni igri. Svoj odgovor lahko oddaš do 15. septembra 2024 preko zgornje QR kode ali povezave dsfs.si/spatula/nagradna-igra. Izžrebani nagrajenci bodo objavljeni v naslednji izdaji in na socialnih omrežjih društva.

1. nagrada: DD pulover

2. nagrada: DD termovka

3. nagrada: DD tote bag

Oddaj rešitev:

Doping substance za povečanje telesne zmogljivosti

Antibiotiki, naši zavezniki

1. Substanca, ki povečuje proizvodnjo rdečih krvničk in se uporablja za izboljšanje vzdržljivosti.

2. Skupina hormonov, ki se naravno proizvajajo v telesu in se uporabljajo za povečanje mišične mase in moči.

3. Močan stimulant centralnega živčnega sistema, ki se uporablja za zdravljenje ADHD in narkolepsije, v dopingu pa za povečanje budnosti in vzdržljivosti.

4. Beta-2 agonist, ki se uporablja za zdravljenje astme, vendar tudi za izboljšanje zmogljivosti dihalnega sistema pri športnikih in ima anabolične učinke.

5. Prepovedana snov, ki se uporablja za povečanje mišične mase in izboljšanje regeneracije po treningu, znana tudi kot »konjski steroidi«.

6. Naravni alkaloid, predpisan za dihalne težave, ki deluje kot stimulant in se uporablja za povečanje energije in hujšanje.

7. Protivnetno zdravilo, ki se uporablja za zdravljenje bolečin in vnetij, zlorabljeno za hitro okrevanje po poškodbah in izboljšanje zmogljivosti.

8. Zdravila, ki zmanjšujejo srčni utrip in krvni tlak, v dopingu se uporabljajo za zmanjšanje nervoznosti.

9. Antiestrogen, ki se v dopingu uporablja za zmanjšanje stranskih učinkov anaboličnih steroidov, kot so ginekomastija.

v boju proti bakterijskim okužbam

1. Ime antibiotika, ki se pogosto uporablja za zdravljenje streptokokne angine.

2. Skupina antibiotikov, ki zavirajo sintezo beljakovin in vključujejo zdravila, kot sta klindamicin in eritromicin.

3. Antibiotik, ki se pogosto uporablja za zdravljenje bolnišničnih okužb npr. z MRSA in je znan po svoji potentnosti.

4. Skupina antibiotikov, kamor spada ceftriakson in cefaleksin.

5. Ime antibiotika, ki se uporablja za zdravljenje okužb ušes in je pogosto predpisan otrokom.

6. Antibiotik, ki se pogosto uporablja za zdravljenje okužb prebavil, ki jih povzroča Clostridioides difficile in paraziti.

7. Skupina antibiotikov, ki vključuje zdravila, kot sta staciprofloksacin in levofloksacin.

8. Antibiotik, ki se pogosto uporablja za zdravljenje spolno prenosljive okužbe klamidije.

9. Ime postopka, pri katerem se določi občutljivost bakterij na določene antibiotike.

10. Ime okužbe, ki jo povzroči glivica Candida in ki se lahko pojavi po dolgotrajni uporabi antibiotikov.

11. Encimi, ki deaktivirajo antibiotike, kot je penicilin.

12. Ime za vrsto okužbe, ki jo povzroča bakterija, odporna na več vrst antibiotikov, vključno z meticilinom.

13. Ime za odpornost, ki jo bakterije razvijejo proti več vrst antibiotikov.

Okužbe z mikroorganizmi so drugi najpogostejši vzrok smrti po svetu

1. Okužba, prepoznana po akutni diareji, za katero je značilna hitra dehidracija in je povezana z uživanjem kontaminirane vode ali hrane, pri nezdravljenju smrtnost doseže 1 %, pri zdravljenju 60 %.

2. Virus, ki povzroča mononukleozo, znano tudi kot »bolezen poljubljanja«.

3. Okužba, ki povzroča hude mišične krče in togost, pogosto po kontaminaciji rane.

4. Bolezen, značilna za tropske in subtropske regije, ki jo povzroča Plasmodium, prenaša pa samica komarja.

5. Spolno prenosljiv virus, ki napada imunski sistem in povzroča sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, ki vodi v doživljenjsko povečano dovzetnost na okužbe in rakava obolenja.

6. Virus, ki povzroča kronično okužbo jeter, ki lahko vodi do ciroze in raka jeter, pogosto se prenaša s krvjo.

7. Nalezljiva otroška okužba z značilnim kožnim izpuščajem, visoko vročino in kašljem.

8. Okužba, ki se kaže z izpuščajem pri otrocih, vendar lahko povzroči resne prirojene okvare, če se razvije pri nosečnici.

9. Drugo ime za otroško paralizo.

10. Okužba, ki jo povzroča Yersinia pestis in je historično poznana tudi kot črna smrt.

11. Spolno prenosljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Treponema pallidum in povzroči značilno razjedo na mestu okužbe.

12. Nalezljiva bolezen dihal, ki jo povzroča Bordetella pertussis in lahko pri dojenčkih povzroči resne zaplete.

13. Okužba s Trypanosomo brucei, parazitom, značilnim za dele Afrike, ki ga prenaša muha cece (Glossina)

14. Okužba z Borrelio burgdorferi, ki jo prenašajo klopi in povzroča multisistemsko bolezen, za katero so značilni kožni izpuščaji, vročina, glavobol in utrujenost.

Sudoku