Diners Club Exclusive Magazine 10

PROMANDS d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

www.shalimar-initial.com

PROMANDS

d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

w w w. e l i e s a a b . c o m

21

40

21

Piva in prestiža, prosim!

86

Gurmanski užitki po francosko

32

V imperiju hrošča

90

Obljubljena dežela visoke kulinarike

36

“Must have!”

96

40

Od skromnih začetkov do mednarodne trofeje

Belle de Jour

50

100

Avtomobili s poreklom

flLjubljenčkov ne smemo imeti«

Tehnološko čudo

54

106

Vse in hkrati nič

Najdražje igrače na svetu

60

114

V sedanjost s tradicijo

118

Oblikovanje klasike

68

Kralji med urami

120

Izberi svoj stil, da narediš razliko

72

Izbrali smo najboljše!

124

Oblikovati s srcem in dušo

76

Najbolj iskan londonski naslov

128

Zasidrana ladijska lepotica

80

Elizejske poljane “par excellence”

132

S sanjami v srednji vek

Di­ners Club Exclusive Ma­ga­zi­ne Glavni in od­go­vor­ni ured­ni­k: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Anžej Dežan, Cvetka Dragan, Alenka Kürner, Bojan Levič, Živa Rogelj, Jože Rozman, Tomaž Sršen, Lucija Stupica, Gregor Šket, Borut Štajnaher, Daniel Tomičić, Nina Vidovič, Danaja Vegelj, Barbara Žnidar.

Naslovnica: Gandia Blasko

Fotografi: Mimi Antolović, Nicolas Gasseau, Martine Houghton, Katja Kodba, Eric Kofman, Peter Lippmann, Fritz Mader,

Christl Reiter, Ulrike Rorneis, Tomaž Sršen, Borut Štajnaher.

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com

Lek­to­ri­ca: Nina Modrijan Gra­fič­no ob­li­ko­va­nje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana Izdajatelj: Tehnis, d. o. o.

Linhartova 3a, 1000 Ljub­lja­na Di­rek­tor: Jan­ko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it

V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o.

Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Na­kla­da: 8000 iz­vo­dov ISSN 2232-2736 Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Ko­pi­ra­nje ali po­na­tis vse­bi­ne je do­vo­ljen le s pis­nim do­vo­lje­njem iz­da­ja­te­lja.

Obleka, stol, avto.

In umetnost bivanja.

September in oktober sta meseca inovacij in novitet, ki jih v začetku jeseni oblikovalci vsako leto znova predstavijo javnosti. Letošnji modni trendi? Vrnitev šestdesetih. Trendi na področju notranjega oblikovanja? Retro sedemdeseta. Najbolj trendovski avtomobili prihodnosti? Tisti, ki so jih oblikovalci zasnovali z mislijo na preteklo udobje, jasno.

Včasih se sprašujem, zakaj je tako. Kako to, da se v oblikovanju preteklost vedno znova reciklira, obnavlja, ponovno obuja? Je v tistih brezčasnih oblikah, ki so jih formirali pred pol stoletja, resnično nekaj neminljivega, boljšega, bolj skrivnostnega, večno kvalitetnega? Ali pa gre nemara vsaj malo tudi za nostalgijo, za željo po tem, da bi tudi sami – tukaj in zdaj – ponovno podoživeli čase, ki so za vedno minili?

In kje smo mi, potrošniki? Si poleg obleke iz zadnje Versacejeve kolekcije (ki stilsko izhaja iz obdobja kultne Twiggy) in ponovno obujenega legendarnega Rexa, ki danes velja za klasiko med stoli (ste ga tudi vi nekoč imeli doma na balkonu?), na trenutke ne zaželimo tudi »retro bivanja«? Si ne zaželimo, da bi se lahko vsaj za hip vrnili nazaj v šolske klopi, v čas brezskrbnosti, umirjenosti in – no, ja … pristnosti? Vas kdaj mika, da bi se vrnili nazaj v čas, o katerem pripovedujejo starejše generacije?

Tokrat smo bili v Münchnu. Podatek številka ena: mesto, ki leži na stičišču germanske in romanske kulture, je po kvaliteti bivanja v samem svetovnem vrhu. Zakaj? No, najprej zaradi varnih sprehodov po zelenem mestu. Potem zaradi dostopnosti tehnologije, čiste vode, zaradi električnih avtomobilov, novega iPada, androidov, ki jih lahko kupite na vsakem vogalu. In najbolj? Zaradi občutka svobode in ljudi okoli vas, ko sedite v enem izmed lokalov v mestu in vas postreže nasmejana natakarica v tradicionalni bavarski opravi.

Tudi v londonskih prestižnih stanovanjih na naslovu One Hyde Park so imeli oblikovalci v mislih enak cilj: ustvariti umetnost bivanja, ki bo lastnikom ponujala najboljše materiale in najsodobnejšo tehnologijo. In seveda največje užitke, ki določajo pravo kvaliteto življenja.

Za vas smo tokrat raziskali tudi, kako je nekoč potekala gradnja gradov in kaj pomeni, da so se pred leti odločili, da bodo grad Guedelon ponovno zgradili po srednjeveški metodi: z naravnimi materiali, brez sodobnih strojev, s kamenjem in golimi rokami, torej. Kvaliteta življenja čisto drugače, da se spomnimo, kako je bilo nekoč. In še droben nasvet?

Privoščite si kakšno malenkost, ki vam bo pričarala nasmeh na usta tukaj in zdaj. Dobro večerjo (baskovsko, če imate to priložnost), kozarec nagrajenega vina Dveri Pax, pravi francoski makron.

Umetnost bivanja je potem veliko lepša.

Janko Zrim

Piva in prestiža, prosim!

München

O tretjem največjem nemškem mestu bi le stežka podali enotno mnenje: za nekatere je München pivski in nogometni raj na zemlji, spet drugi znajo pogodrnjati nad njegovo zaprto in malomeščansko nravjo, za tretje pa je južno ležeča bavarska prestolnica pravzaprav severni podaljšek Italije, saj še kako rad pokoketira z dolce vito slikovitih italijanskih mest. In res je München po temperamentu prej kot z nemškimi mesti pobraten z “bello Italijo”, a po kakovosti življenja, izjemni kulturni ponudbi in cenah nepremičnin pošteno prekaša Apeninski polotok in domačo grudo.

Besedilo: Nina Vidovič Fotografije: promocijski material Bayerischer Hof, Hotel Vier Jahreszeiten, Kaufhaus Ludwig Beck, Cada, Restaurant Käfer, Schumann´s bar, Alois Dallmayr, Tourismusamt München, Christl Reiter, Fritz Mader, Ulrike Rorneis

München 1 in 3. München je tudi mesto arhitekturnih presežkov. Nogometni stadion Alianz arena in BMW Welt.

1

2

2. Marienplatz 4. Hotel Vier Jahreszeiten ima odlično lokacijo na prestižni nakupovalni ulici Maximilianstrasse.

3

Bavarska prestolnica, katere ime izvira iz nemške besede “bei den Mönchen”, se pravi “pri menihih”, ki so pomembno sooblikovali razvoj mesta in njegove pivske panoge, spada med najpremožnejša mesta v Nemčiji, kjer uspešno uspeva industrija in se kopiči kapital. Zahvala gre dolgoletni tradiciji renomiranih družinskih in mednarodnih podjetij, npr. BMW ali Siemens, ki imajo v Münchnu svoje sedeže, po drugi strani pa je v 1,35-milijonskem mestu – takoj za New Yorkom – nakopičenih največ medijskih in založniških hiš, ki v mesto privabljajo kreativce in šovbiznis. Ugodne življenjske pogoje v Münchnu uživajo marsikatera zvezdniška imena, ki v studiih Bavaria Filma snemajo filme ali pa stojijo pred kamerami televizijskih mogotcev SAT1 ali Pro7, prav tako nastanjenih v Münchnu.

Lani ga je revija Monocle uvrstila na prvo mesto svetovnih metropol, v katerih življenje dosega največjo kakovost in standard. Tega ne potrjuje zgolj velik porast novorojenčkov v minulem letu, dobro je razviden tudi ob sprehodu po najbolj znani in verjetno najdražji nakupovalni ulici v Evropi, pregrešno dragi Maximilianstrasse. Tukaj se gnete več kot 70 vrhunskih blagovnih znamk, ki z modnimi butiki, draguljarnami, urarji, bistroji in 5-zvezdičnimi hoteli mamijo v nakupovalni raj brez meja ali zgolj sanjanje z odprtimi očmi. Sploh staro mestno jedro, t. i. “Altstadt” z osrednjim Marienplatzom, je naslov večine münchenskih top lokacij – od razkošnih hotelov do kulinaričnih in nakupovalnih mek mesta.

4

Hoteli Na slikovitem Promenadenplatzu se že od leta 1841 nahaja znameniti hotel “Bayerischer Hof ”, v katerem je rada domovala že avstro-ogrska kraljica Sisi, prišel je tudi Sigmund Freud, danes pa ga skorajda ni zvezdni-

22

München 1 in 3. Z Michelinovo zvezdico odlikovana restavracija Atelier v hotelu Bayerischer Hof je delo priznanega belgijskega arhitekta Axla Vervoordta. Notranji arhitekt in znani zbiratelj umetnin se je podpisal tudi pod interier Cinema lože in restavracije Garden.

1

2. Najdražja suita v Münchnu je Ludvikova suita, ki se razprostira na 190 m2 in ima lastno savno in jacuzzi.

4. Hotel Bayerischer Hof razvaja goste že od leta 1841.

2

3

4

24

ka, ki še ni bil podpisan v knjigo gostov. Tako recimo ostaja legendaren obisk Beatlov v 60. letih, ki so s strehe nekoč največjega hotela v Evropi München spravili v obsedno stanje, prišli so tudi Rolling Stonesi in Michael Jackson, vsako leto v februarju pa konferenčne sobe Bayerischer Hofa zasede vrh politične elite, ki se zbere na mednarodni varnostni konferenci. Kapaciteta hotela je 350 sob, opremljenih v različnih dekorativnih stilih, od kolonialnega, pariškega, do podeželskega in klasično modernega dizajna, primernega za poslovna popotovanja. Še posebej priljubljena pa je sedma ali t. i. VIP-etaža, ki ponuja dvo- ali trisobne suite s panoramskim razgledom po historičnem delu mesta. Hotel ob vrhunski postrežbi v petih restavracijah, šestih barih in sprostitvi v Blue Spa prostorih, goste animira še s svojim bulevarskim gledališčem, kjer se ob ukanah priznanih komedijantov in kabaretistov lahko nasmejijo do solz.

Orošene oči pa bi verjetno dobil tudi marsikateri smrtnik, ki bi prebral posebno ponudbo drugega prestižnega münchenskega hotela “Vier Jahreszeiten”. Na-

München 5. Izložbeno okno zlatarne CADA vsak mesec navdušuje z domiselnimi aranžmaji in dekoracijo.

5

6. Restavracija Garden v hotelu Bayerischer Hof 7. Restavracija Dallmayr je idealen naslov za popoldansko kosilo.

6

7

stanjen na znameniti Maximilianstrasse je 5-zvezdični hotel iz verige Kempinski med drugim tudi priljubljena destinacija oljnih magnatov Bližnjega vzhoda, ki v München z družinami prihajajo po luksuznih nakupih ali na obiske k priznanim nemškim zdravnikom ali plastičnim kirurgom. Za svoje goste si skrbno osebje rado omisli tudi nenavadne aranžmaje, kot je recimo aktualni Oktoberfest paket, ki parom ponuja po meri narejene haute couture bavarske noše zanj in zanjo, limuzino, ogled otvoritvenega pohoda v nošah z balkona najdražje Ludvikove suite, butlerja, na voljo dan in noč, ter obisk historičnega Oktoberfesta – vse skupaj 'le' za 25 tisoč evrov na noč.

Nakupovanje Za ljubitelje mondenih nakupovalnih hiš je pravi naslov Kaufhaus Ludwig Beck na osrednjem Marienplatzu, ki se kupcem predstavlja kot veleblagovnica čutov.

Iz majhne prodajalne gumbov in pozametrije je v 150 letih obstoja, kot jih letos praznuje Beck, zrasla veleblagovnica z ekskluzivno in vrhunsko modno ponudbo

25

München 1. Na Maximilianstrasse se gnete več kot 70 vrhunskih blagovnih znamk, ki z modnimi butiki, draguljarnami, urarji in bistroji mami v nakupovalni raj.

1

2

2-3 Nakupovalna hiša Ludwig Beck leži na münchenskem Marienplatzu.

4. Haute couture dirndl trenutno zelo popularne oblikovalke Fräulein Trentini, oblikovan ob 150-letnici modne hiše Beck.

3

4

lokalnih in mednarodnih dizajnerjev, z galanterijskim in glasbenim oddelkom ter lepotnim bazarjem, ki premore zares bogat repertoar parfumskih in izbranih kozmetičnih izdelkov z vsega sveta. Za tiste, ki nameravajo obiskati Oktoberfest, je Ludwig Beck tudi edini naslov, kjer boste na specializiranem “Trachtenabteilung” ali oddelku tradicionalnih noš našli “dirndl” kolekcije vodilnih domačih kreatorjev, kot sta recimo Lodenfrey in trenutno zelo popularna Fräulein Trentini.

K haute couture dirndl noši se odlično poda tudi zanimiv in nevsakdanji nakit, ki se v Münchnu še posebej rad postavi na ogled. Za nekonvencionalne po duši in osebnem slogu je zato obvezen obisk draguljarne in zlatarne CADA, ki jo najdete na Maffeistrasse 8, v starem mestnem jedru. CADA prisega na kreativnost, umetnost, dizajn in anarhijo, ki se odražajo v unikatnih izdelkih zlatarskega dua Anette in Herberta Koppa, ki belo in rumeno zlato uspešno kujeta že četrt stoletja.

26

Njune kolekcije so pogosto nekonvencionalnih oblik, obogatene z dragulji in rubini, paša za oči pa je tudi že samo izložbeno okno pred draguljarno, ki vsak mesec očara z novo dekoracijo, usklajeno z razstavljenim nakitom in letnim časom.

Kulinarika Navada pravega bavarca je, da si že pred poldnevom postreže z merico znamenitega “Weissbiera” ali pšeničnega piva, ob tem pa pomaže par belih klobasic s sladko grobozrnato gorčico in slano presto. Komur pretežno mesna in testena bavarska kuhinja ni božja zapoved, bo v Münchnu zlahka našel število drugih okusov, sploh italijansko kuhinjo, ki je meščanom še posebej pri srcu. Dve najbolj popularni münchenski restavraciji tako strežeta pretežno italijanske jedi in obe že vrsto let aktivno sooblikujeta dinamiko družabne scene ali t. i. münchenske “šikerije”. Termin gre predvsem razno-

München

1

3

2

1. Schumann´s bar navdušuje z elegantnim interierjem v stilu ameriških barov.

raznim VIP-gostom – od nogometašev FC Bayern do podjetnikov, igralcev, pevcev, starlet in manekenk, za katere je obisk bara in picerije Hugo´s ali top restavracije Käfer na Prinzregentenstrasse nepogrešljiv začetek ali zaključek večera. H Käferju se gre predvsem zaradi izvrstne mediteranske kuhinje in zasebnosti, ki jo petični gostje lahko uživajo v zasebnih dvoranah, sploh če gre za proslavljanje jubilejev ali drugih posebnih priložnosti. Restavracija z delikatesno trgovino, kjer med drugim ponujajo šampanjec, žabje krake, beluga kaviar in ostrige, se lahko pohvali z dolgoletno tradicijo in mnogimi zvezdniškimi obiski. Käfer oskrbuje še berlinski parlament oziroma Bundestag in restavracijo Käfer na vrhu berlinske kupole, VIP-goste Formule 1 v Bahrainu in številne druge premium lokacije. V lasti družine Käfer je tudi priljubljena diskoteka P1, kamor znani obrazi in visoka družba radi zavijejo po večerji in se zabavajo do jutranjih ur. Gre za diskoteko, ki ima menda najstrožje in neomajne vratarje daleč naokrog in je ena izmed redkih, ki že dve desetletji ohranja status top münchenske lokacije. Enak sloves uživa le še Schumann´s bar v stilu ameriškega bara, prav tako priljubljena destinacija münchenske družabne smetane. Lastnik Charles Schumann velja za najboljšega barmana daleč naokrog, ob uspešni gastronomski karieri pa je več kot 60-letni šarmantni gospod še fotomodel

4

2. Charles Schumann v svojem baru.

3. Notranjost delikatesne hiše Dallmayr, ki ponuja več kot 6000 dnevno svežih izdelkov.

4. Najstarejša münchenska pivnica Augustiner Brauerei je odprta že od leta 1328.

28

1. Cadina aktualna kolekcija nakita Oktoberfest

2

2 do 5. Oktoberfest danes je in ostaja velik zabaviščni park, ki ga v dveh tednih obišče preko šest milijonov obiskovalčcev. Je mesto veselja in prešernega bavarskega vzdušja, kjer se ob koncu večera rado pleše na mizah in poje pivske himne.

1

3

4

za modne znamke Baldessarini in Hugo Boss. Charles Schumann namreč vedno nosi umetelno krojene obleke, obožuje boks in poskrbi, da boste dobili najboljši Swimming Pool koktajl v mestu.

Seveda pa München ne bi bil München brez obiska katere izmed tradicionalnih bavarskih pivnic, ki so jih pravzaprav “zakrivili” menihi. Ti so hitro spoznali, da je pivo odličen substitut za hrano v času postenja in se povsem posvetili proizvodnji te hranilne jantarne pijače. Že leta 1328 je nastala najstarejša pivovarna Augustiner Brauerei, ki je danes tudi najstarejša münchenska pivnica. V njenih kletnih prostorih na nakupovalni ulici Neuhauser Strasse boste lahko okusili različne variacije pšeničnega piva, podkrepljenega z izvrstnimi bavarskimi specialitetami, v času Oktoberfesta pa se pivnica nahaja tudi v znamenitem “Hirschgarten” šotoru, ki skupaj s šotori ostalih bavarskih pivovarn tvori osrčje münchenskega festivala.

Münchna pa skorajda ne smete zapustiti, brez da bi obiskali najbolj znano delikatesno hišo Alois Dallmayr, ki se nahaja v neposredni bližini Marienplatza. Podjetje z več kot 100-letno tradicijo se je iz preproste trgovinice z živili razvilo v institucijo, v katero zavijete po sveže mleto kavo. Prijazne prodajalke v modrih oblekah in snežno belih predpasnikih vam jo skrbno odmerijo iz ogromnih porcelanastih posod, ki prihajajo iz manufakture Nymphenburg, ene najbolj priznanih

30

manufaktur porcelana v Evropi. Kavne mešanice z vsega sveta so še vedno paradni konj hiše Dallmayr, ki je prva v Nemčiji ponujala etiopsko kavo, danes znano pod znamko Dallmayr Arabica. Kavna zrna z vseh kontinentov Dallmayr praži v lastni pražarni, letno okoli 45.000 ton, skrbno pa se posveča tudi pripravi ostalih specialitet, kot so recimo praline in petit fours kolački ali prekajeni losos po starem carskem receptu. Kupce pri Dallmayrju dnevno pričaka kar 6000 svežih izdelkov, in sicer sveža peciva, meso in siri, ribe in mehkužci, sadje in zelenjava, perutnina, divjačina in kruh iz 15 okoliških pekarn. Da se Dallmayr na vsakem koraku trudi ponuditi le najboljše, priča tudi dejstvo, da ljubiteljem pravega čaja vsako leto postreže prvo bero First Flush Darjeeling čaja, katerega s posebnim letalom prvi uvozi na evropska tla. Ob odhodu kot spominek ali za darilo domačim izberite lično Dallmayr delikatesno košarico, v kateri je zbran šopek njihovih najbolj priljubljenih delikates, ki vam bodo doma v spomin priklicale opojne vonjave in okuse ter toplo vzdušje, ki že 300 let domuje na Dienerstrasse 14.

Oktoberfest Največji praznik piva, zaradi katerega München pozna ves svet, izhaja iz svatbenih praznovanj ob poroki Ludvika Bavarskega s princeso Thereso Saško leta 1810.

Vesel dogodek so po vsej bavarski praznovali kar pet

XXXX

5

dni. Povabljeno je bilo vse ljudstvo, ki se mu je prešerno druženje v sredini septembra tako zelo dopadlo, da je leto kasneje kralj Ludvik sklenil veseljačenje enostavno ponoviti. Na t. i. “Theresienwiesen” je tako iz preprostih stojnic, ki so ponujale jedačo in pijačo, zrasel Oktoberfest, ki letno v München privabi šest milijonov obiskovalcev. Neuradno je Oktoberfest razdeljen v dva dela: prvi teden boste v šotorih srečali večinoma lokalne pivoljubce, medtem ko je drugi teden znan pod imenom “italijanski teden”, saj v tem času Oktoberfest obišče ogromno italijanskih obiskovalcev. Priporočljivo je, da imate v enem izmed šotorov rezervirano mizo, saj se tako izognete čakalni vrsti ob vhodu. Tradicija tudi dopušča, da s seboj prinesete hrano, kar pa je ob bogati ponudbi pečenih gosk in ostalih okusnih bavarskih specialitet skorajda nepotrebno. Cena enega litra piva se letos pomika proti devetim evrom, medtem ko je vstopnina dva evra. Potem ko je bil Oktoberfest v minulih letih pogosto tarča kritik, češ da tradicijo izriva neodgovorna zloraba alkohola, v zadnjem času spet pridobiva na kakovosti in renomeju. Povpraševanje po dirndlih se tako prične že junija, šotori se trudijo z domiselno dekoracijo in ponudbo za vse starostne skupine, nov pa je tudi historični del festivala, ki prikazuje njegove začetke, ko so v okviru festivala še prirejali konjske dirke.

Oktoberfest danes je in ostaja velik zabaviščni park, katerega redko kdo zapusti kislega obraza; je mesto veselja in prešernega bavarskega vzdušja, kjer se ob koncu večera rado pleše na mizah in poje pivske himne. Hkrati pa Oktoberfest ostaja edini kraj, kjer boste pod cvetočimi kostanji lahko pili posebno oktobrsko pivo, ki zaradi bavarskega zakona čistosti še vedno velja za najkvalitetnejše in najokusnejše pivo daleč naokrog. Prost!

XXXX

V imperiju hrošča Michael Käfer Družina Käfer že več kot 80 let skrbi za kulinarično in izbrano delikatesno podobo Münchna, ki družinskemu podjetju letno nakopiči 95 milijonov evrov prometa. Dobrih 20 let je na čelu skupine Käfer Michael Käfer, ki z drznimi poslovnimi potezami blagovno znamko uspešno vodi k novim podvigom.

Besedilo: Nina Vidovič Fotografije: Arhiv skupine Käfer

32

München Michael Käfer, vodja münchenske kulinarične skupine Käfer

Käfer niso zgolj priljubljena restavracija Käfer Schänke in njena delikatesa ali znameniti Käfer šotor na Oktoberfestu, ampak tudi vrhunski prireditveni servis in mednarodni catering renomiranih VIP-dogodkov. K temu dodajte še münchensko diskoteko P1 in restavracijo Käfer na vrhu nemškega parlamenta, polno košaro licenčnih delikatesnih produktov, med drugim vino, losos ali jogurt, in slika gastronomskega imperija bo skoraj popolna. Ne preseneča torej, da je Michael Käfer v prvi vrsti podjetnik, ki zaposluje 800 ljudi, ki skupaj z njim stremijo le k enemu cilju (sicer tudi motu družinskega podjetja) – h kakovosti iz predanosti.

Gospod Käfer, letos bo že 40 let, odkar ste prisotni tudi na Oktoberfestu. Iz prvotne kapacitete 40 sedežev jih je v teh letih nastalo 3000, a kljub temu vam še vedno ne pobegne noben detajl. Mnogi se zato sprašujejo, kako vam sploh uspeva ohraniti pregled nad celotno sliko?

Vedno sem bil gostitelj z dušo in telesom, ki si želi le, da se gostje v vseh naših postojankah dobro počutijo.

Pri tem sta smisel in osredotočenost na detajl še kako pomembna. Gost naj čuti, da se mu posvečamo in cenimo njegov obisk. Le tako bo prišel znova.

Pred kratkim ste v nekem drugem intervjuju omenili, da so se razmere na Oktoberfestu vidno izboljšale. Kakšni so bili pred desetletji vaši prvi vtisi in kaj je po vašem mnenju povzročilo preobrat k večji meri uglajenosti?

Oktoberfest se je v zadnjih letih še posebej izboljšal po kakovosti jedi in notranji dekoraciji prireditvenih šotorov. V našem šotoru Käfer Wies'n-Schänke smo temu že od nekdaj posvečali veliko pozornosti in se tako hitro razlikovali od ostalih pivskih šotorov. Tudi danes ni nič drugače; naš šotor že zaradi svoje arhitekture v stilu stare kmečke hiše nudi veliko več intimne sfere in udobja, ki ju boste zaman iskali v večjih prireditvenih prostorih.

Ob tem naš šef kuhinje Andreas Schinharl na jedilnik vsakič znova pričara najboljše bavarske kulinarične specialitete. Ker se ponudba in kvaliteta Oktoberfesta vsako leto izboljšujeta, imajo tudi gostje več razlogov, da se oblečejo v lepe tradicionalne noše oziroma v “trachte” in se v takšni prijetni atmosferi sproščeno poveselijo.

S pripravami na Oktoberfest pričnete vsako leto razmeroma zgodaj, že marca. Ste si ob 40-letnem jubileju morda omislili kaj še posebej omembe vrednega? Kaj vam letos predstavlja največji izziv?

Res smo si ob našem skromnem jubileju omislili z obletnico usklajen motiv, ki ga bomo predstavili na naših tradicionalnih kavnih skodelicah in pivskih bokalih. Pripravili smo tudi Käferjevo tradicionalno ploščo najboljših jedi, ki jih res morate poskusiti. Sicer pa so priprave potekale tako kot vsako leto doslej. Imam srečo, da imajo šefinja šotora Susanne Geimann in njeno osebje organizacijo in pripravo Oktoberfesta izvrstno pod nadzorom.

Ob pivskem šotoru pa skrbite tudi še za preostali del t. i. “Käferjevega imperija”, ki obsega restavracijo Käfer, catering formule 1 v Katarju, številne licenčne produkte, vašo delikateso, diskoteko P1 in oskrbo številnih drugih prizorišč, kot so letališke lože ali nemški parlament. Kje trenutno so vaša največja prizadevanja?

Le dva tedna po Oktoberfestu sledi odprtje naše nove delikatesne trgovine z lastno restavracijo, imenovano “MarktKüche” na znameniti münchenski tržnici Viktualienmarkt. Na tej enkratni lokaciji v osrčju mesta želimo ponuditi inovativen in širši publiki dostopen koncept kulinarične ponudbe. Njegov uspeh mi še posebej veliko pomeni. Od aprila naprej smo odgovorni za celotno gostinsko ponudbo na novo odprtega sejmišča v Baslu, katerega prvi sejem in spremljajoči catering pripravljamo prav tako v jeseni.

Z vašim priimkom nemalokdo povezuje predvsem dobro jedačo in münchensko družabno prominenco. Toda če vam prisluhnemo bolje, vam pravzaprav naziv VIP-gostinca niti ni tako pomemben. Kako se predstavljate sami?

Znana imena, ki si v naši restavraciji na Prinzregentenstrasse podajajo kljuko, so vsekakor prednost in pridobitev za široko prepoznavnost naše blagovne znamke Käfer. Sam se še vedno vidim kot ponudnik storitev, v mojem primeru enkratne pogostitve, zato je moja prvotna naloga in poslanstvo, da so gostje in kupci optimalno postreženi.

33

München 1. Käferjeva delikatesa ponuja skrbno izbrane gurmanske izdelke 2 in 3. Käferjev šotor Wies'n-Schänke na Oktoberfestu v stilu kmečke hiše nudi veliko več intimne sfere in udobja, ki ju boste zaman iskali v večjih prireditvenih prostorih.

1

vanje ob vsakodnevnem dogajanju. Če torej po zaključku svojega delovnika vidim, da osebju iz prireditvenega oddelka v restavraciji uspeva še ena nepozabna zabava ali sprejem, lahko rečem, da sem imel dober dan v službi. (smeh)

2

3

Nenehno tudi širite vaše podjetje. Nekaj vaših konkurentov si je ob poskusih širitve svoje blagovne znamke pošteno opeklo prste. Kakšni so vaša strategija in preventivni ukrepi pred morebitnimi neuspehi?

Podjetje Käfer raste in se razvija v različne smeri. Širitev zaobjema catering, gastronomijo in maloprodajo v enakem obsegu. Če torej posamezen koncept v okviru naše skupine ne dosega optimalnih rezultatov, manko zlahka izenačijo ostale dejavnosti našega podjetja.

Tukaj je tudi bistvena razlika v primerjavi s posamičnimi konkurenti, ki zaradi svoje generične strukture lahko obvladujejo zgolj en trg, eno branžo. Poslovna skupina Käfer pa raste in se financira iz lastne moči in kapitala, kar za nas pomeni še dodatno mero samostojnosti.

V poslovnem svetu ste znani tudi po svoji strogi delovni vnemi in disciplini. Kako poteka vaš delovnik?

Različno in pestro. Seveda imam kot številni drugi menedžerji tudi sam veliko internih sestankov, pogovorov o strategijah in ostalih poslovnih terminov. A ker se moja pisarna nahaja neposredno nad našo restavracijo in kulinaričnim butikom Käfer, so mi omogočeni tudi osebni stiki z našimi gosti in kupci in s tem prisostvo-

34

Z vašim imperijem pa ne poživljate zgolj münchenskega družabnega življenja, ampak tudi dinamiko v ostalih prestolnicah, recimo s prestižno restavracijo Käfer v nemškem Bundestagu v Berlinu. Katere pa so osebno vaše najljubše restavracije?

Mesta, kot sta recimo Pariz ali New York, so še vedno neustrašni pionirji na področju novih gastronomskih, hotelirskih ali klubskih konceptov. Pogosto pa najdem osupljive stvari tam, kjer jih sploh ne bi pričakoval.

Zato vsakič, ko sem na poti, poskušam v natrpan urnik umestiti še nekaj dodatnega časa, ki mi omogoča lov za novimi doživetji in inspiracijami.

V vaših gostinskih ali klubskih prostorih se je odvilo že nešteto dogodkov in legendarnih zgodb, s katerimi bi zlahka napolnili strani dobre knjige. Ali kdaj pomislite na to, da bi izdali zapis svojih spominov?

Ne, niti približno. Sprva zato, ker se kot gostitelj raje držim v ozadju, poleg tega pa sta pri nas diskretnost in zaupnost samoumevni.

Za konec nam dovolite še pogled v prihodnost – kaj si obetate in želite in kaj bo vaš naslednji projekt?

V tem času načrtujemo zelo zanimiv projekt v Dohi, Katarju, s katerim ciljamo na še večjo mednarodno prepoznavnost. Velik potencial imajo tudi naše delikatesne trgovine oziroma trgi. Naslednjo jesen, torej leta 2013, prevzemamo celotno gastronomijo v poslopju BMW sveta v Münchnu. Pravkar intenzivno brusimo naše ideje na njenem končnem konceptu; gremo torej s polno paro naprej. Mojo osebno življenjsko sredino pa predstavlja družina – žena in moja šele pol leta stara dvojčka, ki jima posvečam vsako prosto minuto.

“Must have!”

Salonarji, žensko prekletstvo “Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem prvič vstopila v Louboutinov butik v newyorškem West Villageu,” mi med kosilom v pariški restavraciji Kai zagreto razlaga v Londonu rojena stilistka Christine, ki je še nikoli nisem videla nositi drugega kot Louboutinove čevlje z nepredstavljivo visokimi petami. “Kič, veliko kiča,” si drznim pripomniti, “čeprav je po svoje res, da je klasični salonar spet povzdignil na piedestal.”

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Peter Lippmann (Christian Louboutin) in promocijsko gradivo Christian Louboutin, Giuseppe Zanotti in Salvatore Ferragamo

36

Moda

1

3

2

Klasični salonarji, torej. Zašiljena konica, usnje, lak.

Kot mezinec tanka 12-centimetrska peta. Rdeč podplat, če stavite na francosko eleganco in šarm, sicer ostalo zadostuje. Zakaj? No, ker tako pravijo (in delajo) najbolj spoštovane modne urednice. In ker je salonar “must have” v omari vsake modne navdušenke. Popravek: salonar je že od nekdaj “must have” v omari vsake ženske, čeprav je res, da je v zadnjih sezonah ponovno postal tudi modna pregreha za poznavalke. Razlogi? Prvič: je najbolj uporaben čevelj, ki si ga lahko zamislite.

Drugič: je strašansko seksi. Tretjič: nosite ga lahko kot del poslovnega kostima, ki ga zvečer zamenjate za elegantno koktajl obleko. Hočete še več? No, pomislite na Sharon Stone v kultnem Prvinskem nagonu in Rebecco Romijn Stamos v Fatalki (v originalu Femme Fatale) – je sploh še treba kaj dodati?

Od zdolgočasenih tajnic do modnih poznavalk Klasični salonar osemdesetih je imel obvezno zašiljeno konico in nizko peto (sploh v primerjavi z današnjimi vrtoglavo visokimi); nositi pa ga je bilo treba v kombinaciji s krilom čez kolena in suknjičem s konkretno podloženimi rameni. Obutev “za v službo”, osnovni kos, ki v svoji tedanji obliki danes velja za svojevrsten modni zločin. Ko je francoski oblikovalec Christian Louboutin leta 1991 v Parizu odprl svoj prvi butik

ženskih čevljev, je med žensko publiko završalo. Leta 1992 je začel s proizvodnjo danes kultnega rdečega podplata in v nekaj letih zaslovel z lakastim salonarjem. Model Pigalle z 12-centimetrsko peto (mimogrede, ko vas bo naslednjič kdo poskusil prepričati, da so “louboutinke” najbolj udobni čevlji na svetu, mu tega nikar ne verjemite) danes velja za enega najbolje prodajanih Louboutinovih modelov, kasneje pa so se mu pridružile tudi številne druge različice – za klasiko danes veljajo tudi modeli New Helmut z izrezanim nartnim delom, Bianca s prepoznavnim 2-centimetrskim podplatom in Simple Pump z udobno 7-centimetrsko peto. Louboutinu je, deloma tudi zaradi kultne ameriške serije Seks v mestu, sledil Jimmy Choo. Podjetje sta leta 1996 v Londonu ustanovila malezijski oblikovalec Jimmy Choo in nekdanja urednica dodatkov pri britanski reviji Vogue, Tamara Mellon. Jimmy Choo je postal nova definicija seksapila, njihovi salonarji pa so stilsko ozaveščene potrošnice prisilili, da so čez noč spremenile svoje dojemanje “delovnih čevljev”. Choojev seznam najbolje prodajane klasike tako obsega modela Agnes in Gilbert z ravno prav visoko 8,5-centimetrsko peto in salonar Lovely, ki je definicija prefinjenosti, elegance in zapeljivosti. Salonarji so sredi devetdesetih brez dvoma postali več kot obutev, ki jo nosijo odvetnice v sodnih dvoranah in zdolgočasene tajnice velikih korporacij.

37

1 in 2. Italijanska klasika za poznavalke: Salvatore Ferragamo.

3. Loboutin je postal sinonim za žensko klasiko – salonarji so dobili podplat, okrogel sprednji del in štirinajstcentimetrsko peto.

Moda Se zna kdo upreti italijanskemu šarmu?

Ko je govora o čevljih, kakršnih koli čevljih pravzaprav, je nemogoče izpustiti italijansko čevljarsko tradicijo. Če pomislite na salonar, gotovo vsaj malo pomislite tudi na Guccija. Ali pa na Prado. Na Ferragama, ki je sinonim za italijansko klasiko (tisto pravo, damsko in seksapilno hkrati) in na Zanottija, ki je nesporni prvak v združevanju obrtniškega čevljarskega znanja in sodobnih trendov. Giuseppe Zanotti, mož s prepoznavnimi črno uokvirjenimi očali, je svojo kariero v osemdesetih začel kot DJ in modni navdušenec, kasneje pa se je povsem posvetil oblikovanju čevljev. Giuseppe Zanotti Design je danes postal sinonim za čevlje z veliko začetnico. Zakaj? Najprej zato, ker mož natančno ve, kaj ženske potrebujejo. Potem zato, ker imajo vsi njegovi čevlji kopito, s katerim se po kvaliteti lahko primerjajo le redke druge blagovne znamke. Zanottijevi čevlji so vsaj toliko balzam za oči, kot so balzam za stopala in če iščete popolne salonarje, takšne, ki bodo hkrati udobni in v skladu z zadnjimi modnimi smernicami, potem veste, kateri butik morate najprej obiskati.

In kako salonarje nositi leta 2011? Čez dan jih brez kančka slabe vesti kombinirajte z oprijetim krilom čez kolena, svileno srajco in teliranim suknjičem. Zvečer si privoščite obleko. Ali pa hlače, ki segajo do gležnjev, in usnjeno jakno. Nosite jih lahko h kavbojkam in moško krojeni beli srajci, k usnjenim hlačam in trenču, če si upate. Klasika nikoli ne gre iz mode in če razmišljate o nakupu, ki ne bo sezonsko omejen in bo trajal večno, potem morajo biti klasični salonarji prva alineja na vašem seznamu.

1. Salvatore Ferragamo 2, 3 in 4. Giuseppe Zanotti Design: vrhunska kvaliteta s podpisom moža, ki natančno ve, kakšne čevlje ženske potrebujejo.

1

2

3

4

38

XXXX

Obleka La Perla Zapestnica Max Mara Sandali Christian Louboutin

40

XXXX

Belle de Jour Fotografije: Mimi Antolović Styling: Danaja Vegelj Model: Sara @ Model Group Ličenje: Melita Bijelić za Dior Pričeska: Matjaž za Mič Styling Oblačila Galerija Emporium, Ljubljana

Puli Stefanel Suknjič DKNY

41

XXXX

42

Puli Stefanel Krzno Versace collection HlaÄ?e Kenzo

XXXX

Puli Stefanel Obleka Versace Salonarji Pura Lopez Torba Gianfranco Ferre

43

XXXX

44

XXXX

Puli Kenzo Defile Plašč Marella

45

XXXX

Plašč Versace Collection Balerinke Pretty Ballerinas

46

XXXX

47

Puli Kenzo Defile Krilo Marella Salonarji Escada Rokavice Kenzo Torba Guess by Marciano

XXXX

48

Obleka Alexander Krilo Trussardi McQueen Sandali Plašč Escada Prada Torbica Salonarji GiorgioVersace Armani Ura Cartier Pasha Seatimer Woman Lady

XXXX

49

Plašč Alexander McQueen

XXXX

»Ljubljenčkov ne smemo imeti«

Jason Broderick, glavni kupec moškega oddelka v Harrodsu »Da bi ga intervjuvali septembra? Med norijo tednov mode? Niti slučajno,« je bil oster odgovor, ki ga je sfingovska piarovka ene najbolj luksuznih veleblagovnic na svetu, britanskega Harrodsa, gotovo ponavljala že najmanj petič tisti dan.

Sprašuje: Anžej Dežan Fotografije: Arhiv Harrods, Esquire

50

Intervju Jason Broderick, uglajen glavni kupec moškega oddelka, je pač neverjetno zaposlen mož. Odkrito priznava, da dneve preživlja s tipkanjem po blackberryju, s katerim svoji ekipi sporoča dokončne odločitve o oblačilih, ki bodo na koncu pristala na Harrodsovih obešalnikih.

Tisti, ki ga poznajo, slikajo podobo pravega gentlemana. Njegova kravata ni nikoli postrani, robec v žepu je ravno prav poravnan, o štrlečem lasu iz nazaj počesane pomadaste pričeske pa niti sledu. Čeprav je bilo sprva rečeno, da bo nemogoče, smo ga s pomočjo naprednih tehnologij vendarle ujeli na poti – le njegovo sivo obleko smo si morali v mislih spretno slikati sami.

Na prejšnji strani: Dobršen del pritličja je namenjen najbolj priznanim moškim modnim znamkam na svetu: Prada, Dior Homme, Gucci, Louis Vuitton, Burberry Prorsum, Yves Saint Laurent, Bottega Veneta in Lanvin imajo tukaj vsi svoje »trgovinice znotraj trgovine«.

1

1. Med delovne obveznosti gospoda Brodericka sodi tudi poziranje z zmagovalci raznovrstnih izborov.

Na fotografiji se uglajeno nastavlja v družbi Marigay McKee, Harrodsove vodje mode in lepote (levo), ter Rossa Hancocka (v sredini), zmagovalca natečaja revije Esquire za najbolje oblečenega Britanca v letu 2010.

V svetu ženske mode velja september za začetek novega leta. Je to tudi za vas najbolj stresno obdobje?

Mi moramo to časovnico malce prehitevati. (smeh) Pitti Uomo sledi milanskim in pariškim moškim modnim smernicam januarja in junija, namesto februarja in septembra, kakor je to v navadi pri damah. To seveda še ne pomeni, da lahko prezremo zadnji dan urbanega londonskega tedna mode, posvečenega izključno moškim. Letos junija je britanski modni odbor prvič osnoval »londonski moški showroom« in ga ponesel v Pariz, s tem pa svetovno javnost in mednarodna podjetja še dodatno opozoril na priznana domača imena.

Kakšna je jesen v Harrodsovem pritličju, kjer domuje moška moda? Strogo siva, kakor bi pričakovali skeptiki? Še naprej zasledujemo naše osnovno poslanstvo: predstavitev priznanih mednarodnih znamk, predvsem kosov v omejenih in ekskluzivnih izdajah. Kar se tiče trendov, se vrača suknjič na dvoredno zapiranje. Gre za »teliran« občutek, ki so ga obvladali stari krojači. Oblika spominja na 70. in 80. leta, veliko je smokingov, predvsem v kolekcijah Hardyja Amiesa, Mr Starta in Ralpha Laurena. Oranžno, rdečo in živo modro barvo vbrizgavajo Burberryjevi plašči, svoj delež tukaj prispevajo tudi Acne, A. Sauvage in kosi iz Harrodsove lastne linije.

Nordijsko navdahnjene pletenine in »božične jopice« so plod Ganta by Michael Bastian, Superdryja, Missonija in Topmana. Med dodatki opažam veliko trdih lupin, oglatih torb in vključevanje nenavadnih materialov, denimo nojevega usnja. Med dodatki najmočneje izstopajo Mulberry, Santiago Gonzalez in Zagliani.

2. V kletni etaži domuje gromozanski prostor, namenjen bolj množično dostopnim znamkam, ki so ga ob prenovi poimenovali kar »moški laboratorij«, saj lahko v njem, po principu mešanja elementov, celovit videz zlahka sestaviš tudi brez polnih žepov.

2

Kako vam uspe iz kopice predstavljenih trendov presejati tiste, za katere veste, da se bodo v trgovini obnesli? Vam pri tem pomaga velika ekipa ljudi?

Sezona se običajno začne z revijami, obiskom showroomov in se ustavi ... No, zares se ne ustavi nikoli! (smeh) Pohvalim se lahko, da sodelujem z res izvrstno ekipo kupcev, ki z menoj potujejo od Milana do Pariza in nenehno komunicirajo tudi z britanskimi oblikovalci.

Ves čas smo nekje na poti. Preživimo lahko le s pomočjo blackberryjev in sposobnih članov ekipe v Knightsbridgeu, ki med našo odsotnostjo skrbijo, da vse gladko teče.

51

Intervju

Imate pri izboru ves čas v mislih tudi tipičnega Harrodsovega kupca?

Zelo tesno sodelujemo s prodajalci na oddelku, saj so izvlečki njihovih pogovorov s strankami za nas božje zapovedi. Naš kupec je premišljen. Ves čas zasleduje inovativnost, a nam zaupa. Želi samo najboljše – in to dobi, tako na ravni kakovosti izdelkov, kot osebnega odnosa, ki ga je deležen v trgovini.

Pod vašo streho se da, tako pravi ljudsko izročilo, dobiti prav vse. Se pogosto zgodi, da si kdo zaželi česa, kar nimate?

Laskamo si, da znamo predvideti življenjski slog naših kupcev in zahteve, ki izhajajo iz njega. Veliko gradimo tudi na načelu, da je mogoče prav vse. Če si kupec nečesa res močno želi, bomo naredili vse, kar je v naši moči, da mu to priskrbimo. Nenazadnje smo za oblačila in čevlje med zadnjo prenovo oddelka uvedli tudi storitev »po meri«, kar omogoča še večjo prilagodljivost zahtevam vsakega posameznika.

Salon čevljev je prav to, na kar napeljuje ime – dolga soba, v kateri se, ob soju tisočih luči, na piedestalu svetijo čevlji in drugi dodatki.

Tudi njihove cene so ustrezno »kraljevske«.

Prva stvar, ki pride na misel ob omembi česar koli »po meri«, so bondovske obleke. Kateri so po vašem mnenju obvezni kosi garderobe vsakega pravega dandyja?

Ulita obleka je najbolj smotrna investicija. Klasična moška obleka se je končno pričela razširjati tudi preko meja pričakovanih sivih odtenkov, kar pomeni, da »urejeno« nujno ne pomeni več »dolgočasno«. Moška službena podoba mora prehajati v prostočasne aktivnosti in biti vedno bolj prilagodljiva. Pridih »piflarske« nerodnosti je vedno zaželen, z dobro krojenimi privihanimi kameljimi hlačami in klasičnim temno modrim jopičem pa je zmagovalna kombinacija. Vedno bolj znamo v Harrodsu poskrbeti tudi za čevlje: s Church's in Ballyjem nudimo klasične »brogues«, težke, prepika-

52

ne čevlje, zdaj tudi v rjavih odtenkih, ki se jih da lepo združiti z jeansom. V najdražjem sektorju se ozrite k Johnu Lobbu, Tomu Fordu in Pierru Corthayu. Zadnji je na Otoku na voljo izključno pri nas!

Omenjate »piflarsko« zadržanost, s čimer bi lahko opisali tudi tipičen angleški slog. Se v vašem izboru odraža tudi navezanost na britanskost?

Harrods je na koncu koncev britanska znamka, z vso nostalgijo, ki sodi k temu. Veliko število naših kolekcij odraža britansko dušo. Tipičen primer tega je krojaštvo izpod rok Richarda Jamesa, Rakea, E Tautza in Hardyja Amiesa, ki ga ljudje tako zelo občudujejo. Seveda pa je del naše odgovornosti tudi v tem, da podpiramo mlade britanske oblikovalske upe, denimo Baartmansa in Siegla v moderni moški sekciji in Mr Hara, čigar inovativni čevlji kar letijo s polic.

Prenovljeni predel Toma Forda je prava pravljica, žari od elegance in gospostva. Si dovolite imeti najljubšo znamko?

Nikakor ne, ljubljenčkov ne smemo imeti. Tom Ford odraža klasično eleganco, pooseblja luksuz in možatost.

V Harrodsu nenehno spreminjamo reči, snujemo razvoj družbe in načrtujemo še večje podvige. Eden od teh je nov oddelek s športnimi oblačili, ki bo v prefinjen londonski predel vnesel nekaj športne elegance.

S tem bi težko opisali vaš dodelan osebnostni slog ...

V resnici sem presenetljivo nezahteven. (smeh) Klasična siva obleka in bela srajca sta vse, kar rabim.

Harrodsov moški oddelek, vključno z novo galerijo čevljev in moškim laboratorijem, domuje na londonskem naslovu 87-135 Brompton Road.

XXXX

Vse in hkrati nič

flIntrecciato«, prepletanje usnjenih trakov modne znamke Bottega Veneta Ko zadiši po umazano modri beneški laguni in potnih turistih, ki jo oblegajo, veš, da si z majavo ladjo v soju bliskavic za enkratno uporabo končno priplul do Trga sv. Marka. Večina srečnežev, ki je preživela pot, se navdušeno poda v kačasto vrsto za vzpon na stolp ali se zakadi v najbližjo stojnico z grozečimi maskami.

Obrambni mehanizem drugih ob tem le vztrepeta in namesto tega raje pospeši korak proti jesenski senci katere od bližnjih, mirnejših ulic.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Bottega Veneta

Moda Ena takih ulic je Calle Vallaresso. Na prvem koncu jo varujejo preperela lesena vrata Harryjevega bara, rojstnega mesta bellinijev, na drugem neopazna, na videz hladna trgovina Bottega Veneta. V njeni izložbi tiho spijo znamenite prepletene torbe tehnike »intrecciato«, poslednji izraz italijanske elegance – in najlepše, kar imajo beneški usnjarji še ponuditi svetu.

Ko nekaj časa takole strmiš v natančno izdelane usnjene izdelke, ki bi z osebnega računa zlahka odnesli celo mesečno plačo, se počutiš tako izgubljeno – in potešeno hkrati – kot Audrey Hepburn v prizoru pred Tiffanyjevim svetiščem na newyorški Peti aveniji. Vsaka od prepletenih torb v misli prikliče podobe iz otroških dni, ko smo se v vrtcu ob miniaturnih mizicah med cingljanjem kovinskih vrčkov čaja brezskrbno zabavali s prepletanjem papirnatih trakov v kitaste umetnije. Iz iste naivne želje se je v poznih 60. letih prejšnjega stoletja zgodil preboj Bottege Venete, le da so ga sprožili ostareli italijanski možje iz regije Veneto – njihove dolge bele halje in modrost pod sivkastimi lasmi.

Tovarniški šivalni stroji, vajeni manipulacije tkanine, ne pa trdega, uporniškega usnja, so se med poskusi večjega vključevanja usnja v oblikovalski proces lomili in kvarili kot za stavo. Po nekaj časa tuhtanja so premeteno sklenili, da bodo večjo usnjeno površino razrezali na usnjene trakove, nato pa iz njih ustvarili prepleten vzorec, s tem pa vez okrepili. Končni izdelek so po tehniki »intrecciare«, kar v italijanščini pomeni »plesti«, poimenovali »intrecciato«.

Warholova božična darila Leta 1966 sta beneško znamko – v skladu z načeli opuščanja kičastih elementov in izogibanja objave logotipa – zasnovala Michele Taddei in Renzo Zengiaro. Bottega Veneta, »beneški atelje«, je s skokom čez lužo že v 70. letih pričela s tihim osvajanjem obljubljene dežele. Multimedijski umetnik Andy Warhol je bil nad njo tako navdušen, da je vse svoje božične nakupe vedno opravil tam, o njej je posnel celo film, nosil pa jo je tudi strupeni lik Lauren Hutton v Ameriškem žigolu.

Z rastjo kupcev je rasla tudi prepoznavnost znamke, dokler ni nastal odmeven reklamni slogan »ko so vaše začetnice dovolj«. Z leti se je ta sporočilnost močno izgubila, dokler se ni leta 2001 s prevzemom skupine Gucci na prestol znamke zavihtel pruski oblikovalec iz nemškega Črnega gozda, Tomas Maier. »Ko sem prevzel vodenje znamke, je bil logotip vsepovsod – na vsakem gumbu, podlogi, vsepovsod,« je v intervjuju za britanski Independent nekoč razburjeno pojasnil.

Privlak znamke je ravno v tem, da te z ničimer ne omejuje. Bottegini nosilci se nikoli ne bi javno opredelili za »Bottegovce«. Prej gre za tiho sporočilnost, občasen pomežik enega nosilca torbe drugemu. Na prožnem usnju ni prepotentnega odtiska dvojnih črk »G« kakor pri hiši Gucci, tudi velikega napisa Dior ne. Bottega Veneta je tako diskretna, da se zlije sama vase.

55

Moda

Kolekcija jesen/zima 2011 Tehnika prepletanja »intrecciato« se pojavlja v neštetih različicah: včasih na površju celotne torbe, drugič le kot skromen dodatek. Tudi pri nakitu. Nevsiljivost je glavno vodilo znamke.

Mojstrove roke Tomas Maier je eden od sodobnih pionirjev modnega purizma in ima le eno željo: iz svojega vidnega polja odstraniti vsak nepotreben element. Ko v njegovi prečiščeni milanski pisarni, kamor iz sončne Floride prileti desetkrat letno, poskušajo oblačila na modelih, morajo med menjavo oblačil s tal pobrati vsako odpadlo buciko, saj bi ga ta sicer lahko tako motila, da sploh ne bi mogel nadaljevati z delom.

Ko ga je Tom Ford med zadnjimi izdihljaji vodenja Guccija povabil na mesto glavnega oblikovalca propadajočega podjetja, je Nemec sprva okleval. Po 20 letih utrudljivega pariškega ritma, kjer je sodeloval s Hermèsom in Sonio Rykiel, si je želel več osebnega prostora in miru, a ga je avtonomnost, s katero so mahali pred njim, le premamila. Prevzel je vodenje utrujene italijanske legende v rdečih številkah, skupino stotih izkušenih tekstilnih in usnjarskih mojstrov, ki niso vedeli, kaj s seboj, pa v nekaj letih povečal na ekipo več kot dvestotih. Danes obračajo milijone, podjetje pa napaja tudi Vicenzo, kjer v veliki tovarni režejo usnjene sanje.

Mojstrove roke zavzemajo osrednji del identitete znamke. Vsak izdelek je izdelan skrbno in ročno: za stvaritev znamenite torbe Cabat morajo garati dva dneva in vanjo vložiti več kot 70 delovnih ur. Kadar so

56

v izdelavi omejene serije izdelkov iz krokodilje kože, se lahko ta številka vzporedno z zahtevnostjo obdelave povzpne v nebo. Krokodilja torba lahko s prodajno ceno 30.000 evrov zaposluje tudi ekipo desetih in več ljudi. Prav zato ni bilo presenetljivo, da so pri podjetju zaradi manka dobrega kadra pred petimi leti odprli šolo Scuola della Pelleteria, kjer urijo bodoče generacije ateljejskih mojstrov.

Postavi se v vrsto Torba »intrecciato« je danes nesporen statusni simbol, lajtmotiv spretno pletenega usnja pa je v zadnjih letih prerasel v kultno podobo, ki se razprostira na tkaninah, denarnicah, čevljih, okvirih za slike, lučeh, mizah, porcelanu – in celo kristalnih vrčih za vodo.

Takoj prepoznaven preplet je za znamko skoraj tako zavezujoč kot prifrknjen vozlič na koncu torbice Bottega Veneta Knot, ki jo v modnih publikacijah po svetu postavljajo ob bok najbolj razvpitim ročnim okrasjem, denimo Hermèsovi Birkin in Fendijevi Baguette. Ko je pred nekaj leti praznovala 30-letnico, je Tomas Maier pojasnil, da je moral za rekonstrukcijo ikonične torbice poseči zelo globoko v čas. »Podjetje ni imelo arhiva. Da sem lahko poustvaril nekaj tako ikoničnega, sem moral prečesati vintage tr-

PROMANDS

d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

w w w. d i o r a d d i c t . c o m

Moda 1. Potovalna kolekcija Vermillon

2

2. Izložba trgovine v Benetkah 3. Tri desetletja star model ikonične torbice Knot se skoraj vsako sezono pojavi na modni brvi Bottege Venete.

Spreminjajo se materiali in barve, prifrknjen vozlič na vrhu pa ostaja.

1

govine in celo zasebne zbirke. To početje je bilo zelo podobno lovu na zaklad,« je takrat povedal za Vogue.

Ker pri svojem delu – zelo tuhtajoče – rad izhaja iz »ničesar« in »kako ustvariti nekaj, kar je vse in hkrati nič«, mu je bilo to v veliko veselje, osvežena torbica pa je poskrbela za tako dolgo čakalno vrsto, da je trajalo nekaj mesecev, preden so zadovoljili vse čakajoče gospe.

3

Velike oči Ena takih, si domišljam, ravno v tistem trenutku prikoraka iz beneške trgovine. Ponosna, diskretna, izčiščena.

Spogledava se zarotniško, saj rjava vreča še vedno varuje njen skriti zaklad, dokler s skrivljenim nasmeškom kot privid iz sanj ne izgine v toplem beneškem jutru.

Predstavljam si, da bi bil Tomas Maier zadovoljen z njo.

Ko si je še kot študent pariške Chambre Syndicale de la Haute Couture nekoč ogledoval modno revijo Yves Saint Laurenta, mu je v spominu ostala obleka, ki druge študente sploh ni pritegnila. Na prvi pogled je bila videti pusta kot odvržen kup blaga, brez gumbov, zadrg, vidnih šivov in drugih vidnih elementov. Čeprav so jo ostali spregledali, je ustvarjalčeva domišljija ves čas kravžljala možgane: kako jo ženska sploh obleče? Na kakšen način sleče?

Všeč so mu zgodbe, ki ne spregovorijo na prvi pogled. S prepletanjem usnjenih trakov pri svojem delu kaže, da je isto prepletanje potrebno v izgradnji osebnostnega sloga.

Skrivnost se ne razrahlja, če je vez dovolj močna.

58

XXXX

V sedanjost s tradicijo Dišave Guerlain Guerlain. Pierre- François Pascal, Aimé, Jacques, Jean-Paul. Zgodba, ki se odvija vse od leta 1828.

Ustanovitelj Pierre-François, cenjen kemik in lekarnar, je bil prepričan: “Vedno delaj dobre proizvode.

Nikoli kompromisov na račun kvalitete.”

Besedilo: Barbara Žnidar Fotografije: arhiv proizvajalca

60

Lepota Še danes Guerlainovi raziskovalci nadaljujejo njegovo stremljenje k popolnosti. Dišave, negovalni proizvodi, ličila, skrbno negovana tradicija z najnovejšimi pristopi – to je sodobni Guerlainov imperij danes.

Seznam dišav pod Guerlainovo “perutjo”, ki jih je ustvarjalo več generacij, je neverjeten. Eau De Cologne Impériale, Roccoco, Jicky, Mitsouko, Vol de Nuit, Vétiver, Habit Rouge, Chamade, Nahéma, Jardins de Bagatelle, Samsara …

To besedilo posvečamo tudi dišavi Shalimar z neverjetno zgodovino ter vam obenem razkrivamo posodobljeno različico, tako za tiste, ki ste zvesti originalu, kot tiste, ki želite slediti novostim: Shalimar Parfum Initial. Ne gre le za dediščino, olfaktorne emocije, ki jih sproža originalna kreacija, temveč gre za iniciacijo v nov ritual, “zeitgeist” sodobnega načina življenja.

Thierry Wasser, parfumar nove dišave, smejé pripoveduje: “K razmišljanju me je vzpodbudila mlada nečakinja, ki me je nekega dne prosila, da skreiram “novi” Shalimar le zanjo. Zame je bil to pravi izziv: kako doseči, da se dišava 85 let kasneje posodobi, pa vendar ohrani originalno zapeljivo in všečno noto; da postane lahkotnejša, pa vendar zvesta originalu. Kreacija prihodnosti s spoštovanjem preteklosti.” Dišava se uvršča med jantarno-cvetlične, sestavljajo pa jo majski cvetovi vrtnic centifolia, vanilja, oreški tonka, kalabrijska bergamotka, karamela, pačuli, hedionske molekule …

Obraz kampanje je Natalia Vodianova, ki jo je fotografiral Paolo Roversi. Njen goli portret nam predstavlja novo Evo, razkriva femme fatal za obrazom angela.

1. Jade Jagger, slavna hči še bolj slavnega očeta, je leta 2010 posodobila dizajn stekleničke legendarne Shalimar

1

2. Plakat iz dvajsetih let prejšnjega stoletja ob ekskluzivni predstavitvi v New Yorku

2

Shalimar, rojstvo orientalnih dišav Morda veste, da je Shalimar na tržišču že od leta 1925 (čeprav ga je že pet let poprej skreiral Jacques Guerlain).

Parfumar je dišavo subtilno primerjal z obleko z zapeljivim dekoltejem. Manj poznano dejstvo je, da je bil ekskluzivno prvič predstavljen v ZDA, v New Yorku, po neverjetnem uspehu na krovu ladje Normandie na poti tja. Za navdušenje je poskrbela nadišavljena soproga Raymonda Guerlaina. Celo ladijski orkester je v svojo glasbeno ponudbo dodal novo, originalno kompozicijo, ki jo je poimenoval – Shalimar.

Kaj je povzročilo petletni zamik? Že leta 1921 si je namreč neka druga parfumska hiša “izposodila” naziv, pa so bili dišavo pri Guerlainu do konca sodnega spora prisiljeni poimenovati No.90. Izid je bil logičen.

Shalimar je nastal v turbulentnem času: družba se je predajala opojnim substancam, višek lepote so predstavljale črno obrobljene oči s kajalom, divja dvajseta so bila obsedena z vsem eksotičnim in nenavadnim; v tem obdobju je denimo, nastal tudi roman Siddharta Hermana Hesseja ter Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda, v kinematografiji pa so vladale Theda Bara, Clara Bow ter Pola Negri. Iz takratnega časa izvira tudi zanimiva izjava – predvidevamo, da iz ust kakšnega konzervativno mislečega: “Prava dama ne kadi, ne pleše tanga in se ne dišavi s Shalimarjem.” Pomeni, da so dišavo koncipirali kot aluzijo na preveč izraženo seksualnost osebe, ki si jo je nadela.

61

Lepota 1. Pierre François Guerlain 2. Dišava Jicky velja za prvi sodobni vonj

GUERLAINOVA ZGODBA O USPEHU: 10 slavnih proizvodov

1

· 1830: Pierre- François Pascal Guerlain je izdelal zaščitni in pomirjevalni balzam za vse, ki so dojile in so posledično imele težavo z bolečimi in razpokanimi bradavicami.

Baume de la Ferté, ki vsebuje čebelji vosek, sladke mandlje in bordojsko vino, je še danes v Guerlainovi ponudbi – kot balsam za ustnice! · 1853: Sveža in aromatična dišava Eau de Cologne Impériale, poživljajoča mešanica esence pomarančnih cvetov, bergamotke, limone, sivke in rožmarina, je bila narejena v čast princesi Evgeniji de Montijo, soprogi Napoleona III. Guerlain je pooblastil proizvajalca stekla Pochet & du Courval, da je zanj izdelal prepoznavno stekleničko z vgraviranim satovjem. · 1870: Ne m’oubliez pas (ne pozabi me) je prvo rdečilo za ustnice v palični obliki in predstavlja temelj sodobnega ličenja. Rožnati vosek za ustnice je bil vložen v mehanizem, s katerim je bilo možno potisniti ličilo iz embalaže, ga celo ponovno polniti in zagotovo ne – pozabiti! · 1889: Aimé Guerlain je dišavo Jicky po eni izmed razlag izdelal v spomin na svojo angleško mladostno ljubezen.

Velja za prvi sodobni vonj – njegova formula prvič do takrat vsebuje sintetična olja, kot sta vaniljevo in kumarinovo, stekleničko pa odlikujejo čiste linije in minimalističen pristop. · 1904: Dnevno kremo, Secret de Bonne Femme, z lahko in hitro vpojno teksturo so v proizvodnji še naslednjih 50 let stepali ročno! · 1925: Prva slavna dišava (kreirana že leta 1920) iz družine ambre – še vedno eden najbolj prodajanih vonjev na svetu – je Shalimar. Tržišču je bil pod tem imenom na voljo pet let kasneje. Pod imenom očarljivega, veličastnega vrta v Lahoreju, ki je bil priča ljubezenski zgodbi med princeso Mumtaz Mahal in šahom Jahanom. V njen spomin je zgrajen veličastni Taj Mahal v Indiji. Stekleničko z modrim zamaškom, ki je bila Guerlainov zaščitni znak (in prvonagrajena) na razstavi dekorativne umetnosti (International Decorative Arts Exhibition v Grand Palais) leta 1925, je oblikoval Raymond Guerlain, izdelali pa so jo v znani manufakturi Baccarat. Ukrivljene linije predstavljajo vodnjak z omenjenega vrta ali pa takratno tipično košaro za sadje; zamašek v obliki pahljače simbolizira užitke orienta. · 1965: Tudi moški so dočakali svojo orientalno dišavo – kreacijo Jeana-Paula Guerlaina, Habit Rouge. Izjemno popularen, saj je moškim pomenil vse tisto, kar je ženskam Shalimar. · 1984: Terracotta je prinesla revolucijo v svet pudrov. Ko je bil puder predstavljen, so ga naenkrat vse želele imeti: podarjal je lepo porjavel videz skozi celo leto. Linija vsako leto predstavlja nove pristope in proizvode z novimi, posodobljenimi formulami. O uspešnosti pričajo tudi številke: vsakih 30 sekund se nekje proda izdelek iz omenjene linije. · 1987: Fantastične miniaturne barvne kroglice, Meteorites, so bile izjemna inovacija na tržišču lepotil. Kroglice posameznih odtenkov “opravijo” vsaka svojo nalogo: rožnata prinese zdrav videz, zelena se bori proti rdečici, vijolična odkrije naravno svežino, bela prinese svetlobo in biserna doda prefinjeno svetlikajoč se videz. · 1995: Rojstvo izjemnega vlažilnega seruma Super AquaSerúm s posodobljeno sestavo in nazivom – lansiran je bil leta 1987 in pred časom ponovno posodobljen. Znamenita svilnata tekoča tekstura koži podari izjemno mehkobo in ugodje.

3. Miniaturne barvne kroglice, Meteorites, so bile izjemna inovacija na tržišču lepotil 4. Terracotta je prinesla revolucijo v svet pudrov. Vsakih 30 sekund se nekje proda izdelek iz omenjene linije.

5. Ena izmed prvih verzij parfuma Shalimar v darilni embalaži

2

3

4

5

62

Dišavni oblak Tekst: Alenka Kürner, Foto: Arhiv proizvajalcev Givenchy Skrivnostni eliksir

Čar vseh parfumov je njihova zapeljiva nota. Njena moč se je ujela tudi v cvetlično dišavo Givenchyjevega Ange ou Démon Le Secret. Najbolj ekstremna oblika ženstvenosti je zapisana v cvetove belega jasmina. Tokratna Givenchyjeva skrivnost?

Popolna kombinacija vonja in zapeljive osebnosti ženske, ki ga nosi. Osrčje dišave sestavljajo kristalni jasmin, bela pevonija in lotusov cvet. Dopolnjujejo ga zgornje note brusnice in listi zelenega čaja, ki se sofisticirano dopolnjujejo z njegovimi osnovnimi notami, tokrat pačulijem in belim lesom.

Bvlgari Vonj skrivnostne duše

Vonj je skrit v cvetlici, ki zacveti le v toplem objemu polmraka. Njegove žametne note poudarjajo njegovo moč zapeljevanja, intenzivnost vonja pa prebuja njeno strast. S popolnostjo najbolj zapeljivega cvetja, uporabljenega v parfumeriji, je Jasmin Noir L’Essence posvečen privlačni ženski; nova harmonija rožnatega popra in bergamota vodi v vznemirljivo osrčje dišave, kjer se čisti Sambac jasmin pomeša z nežnostjo satenastega mandlja. Ženstvenost parfuma doda še končna niansa z živahnimi poudarki mirte, ki napoveduje vznemirjenje oddaljenih razpoloženj.

Prada Najbolj sladka Prada

Ekstremne ideje vodijo v nova doživetja. Takšna je nova Pradina dišava Candy, ki bo prebudila vašo drzno stran. Nova ženstvenost je v energiji, ki jo izražate tudi z vonjem. Osnova dišave je nežen karamelni vonj, ki ga dopolnjuje svilnata tekstura mošusa, da zagotovi eleganten značaj dišave, drznost pa obljublja ščepec vonja benzoina – smole dreves, ki rastejo v gozdovih Laosa.

Eksplozija karamele, pomešane z nežno vanilijo in dišečim medom, je preobrat, ki vodi do sladke zasvojenosti. Če so vam všeč filmi Jeana Luca Goudija, vam je parfum zagotovo pisan na kožo.

64

Dišavni oblak

Dior Najprej je bil vzklik strasti, J'adore!

Valentino Ime ji je Valentina.

Iz večnega mesta izvira legenda o lepem, ki jo je ustvaril Valentino Garavani.

Ustvaril je tudi žensko, ime ji je Valentina. Je zapeljiva, sofisticirana in karizmatična in to poudari z vonjem, ki združuje nagajivost in nedolžnost. Njena domišljija je brezmejna, ker se zaveda, da je nositi visoko modo enako, kot je nositi brezčasnost. Tako kot vonjati parfum, ustvarjen zanjo. Zanjo je tudi cvetlica, ki so jo dodali še na stekleničko kot večni simbol Valentinove visoke mode. Valentinove ženske so pač Lolite z veliko začetnico.

Elie Saab V svetu ženstvenosti

Najbolj zahtevne ženske postanejo ikone, ker vedo, da bo njihova lepota izražena še močneje, ko izberejo pravega oblikovalca in vonj. »Všeč so mi ženstvene ženske,« je v predstavitveni brošuri zapisal libanonski oblikovalec visoke mode Elie Saab, ki se je tokrat podpisal tudi pod dišavo. Vsaka njegova ustvarjalnost izvira iz občudovanja žensk: »Nikoli se ne odpovejte visokim ciljem,« pravi.

Elie Saab je najprej ustvaril žensko, ki živi visoko modo, nato pa dišavo, ki sovpada z njenim življenjskim stilom in se odlikuje v najbolj prefinjeni obliki ženstvenosti. Vonj združuje vzhod in zahod, blišč in preprostost, krivulje in strogost, ki skupaj tvorijo ravnotežje in se ujamejo v točki elegance.

65

Obleka nastane iz nekaj čistih linij, ujetih v skico na listu papirja – osnutek ideje, ki bo čez čas postala kreacija. Prva ideja o parfumu je prav tako napisana na papir, ki jo nato preučujejo in dopolnjujejo. Korak za korakom razvijajo vse njegove faze. Pravi luksuz zahteva prave sestavine. Cvet pomaranče je Dior spremenil v sinonim za brezčasnost, ki se je ujela v vonj J'adore. Njegova steklenička je v obliki anfore, ki spominja na silhueto, podpisano z Diorjevim »New Lookom«.

Prva zarisana silhueta ženske se je ujela še v oblikovanje stekleničke za vonj, za katerega ti uidejo besede J' te Adore, Dior!

Dišavni oblak Tekst: Alenka Kürner Foto: Arhiv proizvajalcev

Gueralin Rdeči dragulj

Prosojna, žareča polt, oči, ki imajo ravno pravo mero intenzitivnosti, ne da bi bile odbijajoče ali preveč dramatične. Nepozabne ustnice, ki pustijo vtis. Te tri geste ustvarijo najbolj stilski in brezčasen pogled, ki ga je nekoč tako dobro nosila Audrey Hepburn. S to kratko rutino lahko vsaka ženska vzdržuje svojo osebnost in postane legenda. Lahka in kremasto bogata šminka za ustnice jih intenzivno pobarva, a deluje nežno in brez napak, vaše ustnice pa bodo vlažne in polne.

Yves Saint Laurent Nesramno voluminozna

Kompaktna ščetka z asimetrično obliko je zadnji dosežek tehnologije. Posebno oblikovana spiralna oblika ji omogoča enakomerno nanašanje teksture; dlačice, ki so postavljene v različnih smereh, zagotavljajo polnost trepalnic v nekaj potezah. Maskara Volume Effet Faux Cils Shocking zadržuje še eno skrivnost. Nova je tudi njena formula, ki jo tvorita dve vrsti voska: mehki vosek, ki odebeli trepalnice in trdni vosek, ki poveča njihovo zavihanost. Vse inovativnosti so ujete v zlato embalažo, ki vas bo navdušila.

Dior “Polnočno modra je črna.”

Jensenski videz hiše Dior se podpisuje z modro. Izjemno glamurozna kolekcija ličil za letošnjo jesen je poklon barv polnočni modrini. Najlepša kombinacija je s kovinsko sivo, da poudari brezčasne linije in legendarni motiv trsja, ki se je ujel na dizajn embalaže.

66

Ljubljana, Max Mara, Miklošic ˇ eva 6

Morris d.o.o. Ljubljana, franšiza Max Mara, Cesta v Klec ˇ e 12, Ljubljana, www.morris.si www.sportmax.com

XXXX

Kralji med urami Najlepši kronografi leta 2011 Kronograf je urarska klasika s skoraj 200-letno zgodovino. Je hkrati ena najzapletenejših in najpopularnejših vrst zapestne ure, zato smo med novostmi leta 2011 izbrali sedem, vrednih vaše pozornosti.

Kaj sploh je kronograf? Definicija pravi, da je to časomer, ki poleg običajnega tekočega časa omogoča merjenje časovnih intervalov, praviloma z dodatnim sekundnim kazalcem štoparice, postavljenim na sredinsko os. Še najlaže pa kronograf prepoznamo po manjših dodatnih števcih na glavni številčnici, od katerih eden ali dva (tako imenovana totalizatorja) kažeta merjeni kronografski čas – minute in ure, medtem ko je tretji mali števec namenjen prikazu tekočih sekund, saj so te svoje sredinsko mesto prepustile pomembnejšim kronografskim sekundam. Tako je zasnovana večina sodobnih kronografov. Kot povsod drugje, seveda tudi tukaj obstajajo izjeme.

Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv proizvajalcev

68

Audemars Piguet Royal Oak Offshore Chronograph Royal Oak Offshore je sinonim za luksuzno športno uro in je tudi paradni konj urarske manufakture iz doline Vallée de Joux. Letos so kolekcijo razširili s korenito spremenjenimi modeli, ki imajo premer povečan na 44 mm, na novo oblikovane gumbe (namesto okroglih pravokotne) in luneto iz keramike. Na izbiro so tri vrste ohišij: iz jekla, rdečega zlata in kovanega ogljika. Pogon ure ostaja enak kot pri ostalih kronografih Offshore, so pa avtomatskemu kalibru 3126/3840 namenili nov rotor iz 22-karatnega zlata, tokrat je galvaniziran v antracitno barvo, predvsem pa oblikovan posebej za novi Offshore. To je še posebej pomembno, saj bomo prvič pri kakšni »redni« verziji Offshora mehanizem lahko opazovali skozi stekleno dno.

Rolex Oyster Perpetual Cosmograph Daytona Rolexovi kronografi iz družine Daytona so eni najbolj zaželenih časomerov nasploh. Še posebej so v čislih tisti z jeklenimi ohišji, ki pa jim Rolex zdaj ob bok postavlja povsem nov model iz 18-karatnega rdečega zlata, natančneje iz posebne Rolexove zlate zlitine z imenom Everose. A zlato ni najpomembnejša značilnost nove Daytone – to je njena luneta iz črne keramike Cerachrom z vgraviranimi zlatimi oznakami. Z njo Rolex obuja spomine na eno zgodnjih Dayton, ki je leta 1965 prav tako nosila črno luneto, a je bila ta takrat seveda še kovinska. Kakor vse sodobne Daytone, tudi novo zlato-keramično poganja hišni kaliber 4130, predstavljen leta 2000 in opremljen s prestavnim kolesom ter vertikalno sklopko.

Ob ostalih tehničnih značilnostih ima ta avtomatski mehanizem tudi spiralo z Breguetovo zaključno krivuljo. Za doseganje antimagnetnih lastnosti je spirala izdelana iz Rolexove zlitine Parachrom. Da je čisto prava športna ura, dokazuje Daytona še s tesnjenjem do 100 m.

Chopard L.U.C Chrono One Chopard je pristna, a velikokrat po krivici zapostavljena urarska manufaktura, saj njeni mehanizmi z oznako L.U.C sodijo v sam kakovostni vrh švicarskega urarstva. Med njimi najdemo tudi odličen kronografski mehanizem L.U.C 11 CF, ki so ga za vgradnjo v prenovljeni kronograf L.U.C Chrono One nekoliko dodelali in mu dodali uporabno funkcijo za vrnitev malih sekund v ničelno lego ob izvleku krone, s čimer je močno olajšana nastavitev točnega časa.

Novinec iz 18-karatnega rdečega zlata je bil deležen še nove zunanje podobe: kronografska števca sta za boljšo preglednost večja in kontrastno črna, novi so kronografski gumbi in krona ter kazalci tipa Dauphine, ki postajajo značilnost večine Chopardovih manufakturnih modelov, pritrjene zlate rimske številke pa je navdihnila estetika 60. let 20. stoletja. Ko uro obrnemo, se nam pod safirnim steklom pokaže biser švicarske mehanike, v katerem nam poleg rotorja najbolj pade v oči pod most vgrajena nemirka s patentiranimi regulirnimi vijaki tipa Variner.

Prvič je Chopard ukrojil posebno dno ure, ki ga je poimenoval »arena«, in pri katerem je obod ohišja pogreznjen tako, da lahko mehanizem opazujemo tudi s strani, ne le z vrha.

69

Hamilton Pan-Europ Štirideset let po predstavitvi prvega Hamiltonovega kronografa z avtomatskim navijanjem je nastopil pravi čas za njegovo repliko. Zato so pri švicarski znamki ameriških korenin ustvarili prekrasen retro kronograf Pan Europ, ki bo v čast prvemu doživel omejeno serijo le 1971 primerkov. Tokrat uro namesto starega kalibra 11 (tega na žalost številnih ljubiteljev Hamiltona, Heuerja in Breitlinga ne izdelujejo več) poganja novi kaliber H31, ki je pravzaprav preimenovani Valjoux 7753. To pa je dovolj dobro jamstvo za kakovost tega nostalgijo zbujajočega novinca, ki bo privržence osvajal tudi z atraktivno ceno – ta naj bi znašala okoli 1400 evrov.

Ure

Corum Admiral's Cup Seafender 46 Chrono Dive Admiral's Cup je legendarna ura, posvečena nekdaj znameniti jadralski regati. Pri Corumu jo z velikim uspehom izdelujejo vse od leta 1960, med tem je doživela številne prenove in še številnejše izpeljanke. V hišni maniri je vedno predstavljala oblikovalsko avantgardo, zaslovela pa je po izvirni nadomestitvi številk na številčnici z ustreznimi jadralskimi zastavicami. Novejše generacije Admiral's Cupa imajo tudi značilno 12-kotno safirno steklo nad številčnico, pri čemer letošnji Admiral's Cup Seafender 46 Chrono Dive ni izjema (številka v imenu označuje premer ure v mm). A je ta novi kronograf kljub ohranjanju modelske prepoznavnosti zasnovan tudi in predvsem kot uporabna ura, namenjena vsem ljubiteljem morskih aktivnosti, vključno s potapljači. Za njihove potrebe so titanovo ohišje kronografa zatesnili za kljubovanje tlaku vode do 300 m, nanj pa vgradili enosmerno vrtljivo luneto (pozor na tehnično rešitev okrog 12-kotnega stekla!) in ga sparili s popolnoma prilegajočim se gumijastim pasom. Kot se za uporabne ure spodobi, je številčnica kontrastna in pregledna, kazalci in oznake pa so izdatno prevlečeni z luminiscenčno snovjo. Kljub temu Corum ni delal kompromisov pri dizajnu – namesto dvanajstice na vrhu so spet uporabili šestdesetico, ki seveda predstavlja minute, kronografski kazalec sekund pa ima za protiutež Corumov logotip v obliki ključa. Uro poganja kaliber CO753, izpeljan iz Valjouxa 7753, ki nosi tudi uradni kronometrski certifikat za natančnost.

Montblanc Nicolas Rieussec Chronograph Anniversary Edition Prvi kronograf na svetu, ki je dal ime vsem njegovim naslednikom do danes, je leta 1821 razvil Nicolas Rieussec, 190-letnica tega dosežka pa je več kot dober razlog za posebno edicijo Montblancovega kronografa. Njegova številčnica ima odprtino, skozi katero vidimo dele kronografskega kalibra MB R 110, vključno s prestavnim kolesom in vertikalno sklopko, ki sta značilnosti tega naprednega kronografa. Ob tem so mehanizem opremili s sistemom za hitro nastavitev urnega kazalca in datuma, kar je še posebej praktično pri potovanjih iz ene v drugo časovno cono. Mehanizem z ročnim navijanjem lahko s pomočjo dveh vzmetnih bobnov teče do 72 ur dolgo, rezervo navitja pa lahko v vsakem trenutku odčitamo s pomočjo indikatorja na hrbtni strani ure. Jubilejni kronograf Nicolas Rieussec bodo izdelali v 190 primerkih iz rdečega in 90 primerkih iz belega zlata, vrh ponudbe pa bo platinasta verzija, ki jo bodo naredili v le 25 kosih.

Omega Speedmaster Planet Ocean Co-Axial Chronograph Dolgo smo bili vajeni, da so imeli kronografi na številčnici ločene števce (totalizatorje) za odčitavanje merjenih minut in ur, medtem ko so sekundnemu kazalcu namenili mesto na osrednji osi. Dokler se niso pred nekaj leti spomnili, da bi lahko urni in minutni kazalec kronografa postavili na isto os, pri čemer bi kronografski čas odčitavali intuitivno, saj bi bila takšna enoosna postavitev enaka kot pri običajnem prikazu časa. Po Patek Philippu in IWC-ju je zdaj enako pot ubrala še Omega s svojim kalibrom 9300/9301. Koaksialni kronografski mehanizem s samodejnim navijanjem ima tako kazalec kronografskih sekund na sredini, kazalca kronografskih ur in minut pa na števcu pri tretji uri. Novi pogon so vgradili v svoji udarni liniji Speedmaster in Seamaster, iz slednje je novi Seamaster Planet Ocean, ki ga izdelujejo v večbarvnih različicah. Novinec s premerom 45,50 mm v vseh primerih tesni do potapljaško suverenih 600 m.

70

XXXX

Izbrali smo najboljše!

Ura leta 2011 Nekoč predvsem draguljarska, danes pa tudi znamenita urarska blagovna znamka je s prvo »čisto svojo« uro osvojila zmago v absolutni kategoriji izbora za slovensko uro leta 2011.

Gre seveda za Cartier, ki sta mu sledila Rolex in Breguet.

Med damskimi urami je zmaga pripadla Longinesu pred Chanelom in Omego. Za znamko z najboljšo kakovostjo za zahtevani denar je bil izbran Seiko, za njim sta si stopničke zagotovila Rolex in Tissot. Po izboru strokovne žirije je veliko nagrado za urarsko odličnost osvojil superzapleteni Breguet Tradition Fusée Tourbillon.

Fotografije: Mediaspeed.net in arhiv proizvajalcev

72

Ura leta Absolutni zmagovalci V organizaciji Kronomedie in partnerjev, založniške hiše Adria Media Ljubljana in podjetja Tehnis, se je v ljubljanski restavraciji Glažuta odvila zaključna prireditev tretjega izbora za slovensko uro leta. Na prijetnem srečanju, ki so ga oplemenitile gastronomske specialitete hišnih mojstrov, so se zbrali predstavniki slovenskega urarskega sveta, predstavniki urarskih znamk iz tujine ter domači ljubitelji imenitnih časomerov. Uradni del prireditve je razkril zmagovalce v posameznih kategorijah izbora za Uro leta 2011, v katerem so glasovali bralke in bralci sodelujočih tiskanih medijev ter obiskovalci spletne strani www.uraleta.si, specializirani urarski novinarji, uredniki sodelujočih tiskanih medijev ter ugledni poznavalci in ljubitelji ur, ki se z njimi ukvarjajo bodisi poklicno bodisi ljubiteljsko.

Po seštevku vseh glasov je na vrhu absolutne kategorije zablestel Cartier Calibre de Cartier, prva Cartierjeva ura z mehanizmom lastne konstrukcije in izdelave – kalibrom MC 1904. Drugo mesto je osvojil novi Rolex Oyster Perpetual Explorer, ki ne navdušuje le s prenovljeno zunanjo podobo, ampak tudi z odličnim novim kalibrom 3132 v notranjosti. Tretje mesto je pripadlo starodavni znamki Breguet in njihovemu kronografu Type XXII, ki deluje z neverjetno frekvenco 72.000 polnihajev na uro, kar mu omogočajo sodobne komponente iz silicija.

Poklon glamurju Longines je že od nekdaj mojster izdelovanja damskih ur, zato naslov damske ure leta za njihov novi model PrimaLuna ni presenečenje. Preprosto lepoto PrimaLune ponujajo v neštetih različicah – od jeklene do zlate in kombinacije obeh, lahko prekrite tudi z več ali manj diamanti. Po lanskem zmagoslavju damske ure Chanel J12 je letos njena športna različica J12 Marine z uvrstitvijo tik pod vrh ubranila hišno čast. Tretje mesto je osvojila zimzelena uspešnica Omega Constellation, ki tako z novimi in že znanimi različicami ostaja ena najbolj zaželenih damskih ur nasploh.

Po lanskem tretjem mestu so glasovalci letos presodili, da je Seiko, zastavonoša japonske urarske industrije, tista znamka, ki ponuja najboljše razmerje med kakovostjo ur in njihovo ceno. Na drugo mesto se je uvrstil največji svetovni izdelovalec luksuznih ur, švicarski Rolex. Mesto med trojico je pripadlo še Tissotu kot že znanemu specialistu za cenovno dostopne kakovostne ure.

1

2

Absolutna kategorija 1. Cartier Calibre de Cartier

3

2. Rolex Oyster Perpetual Explorer 3. Breguet Type XXII

1

2

Damska ura

3

1. Longines PrimaLuna 2. Chanel J12 Marine 3. Omega Constellation

1

2

Odličnost par excellence Letos novo priznanje je Velika nagrada za urarsko odličnost, ki ga je podelila strokovna žirija sodelavcev urarskih edicij Kronomedie. S priznanjem, ki na strokovnih temeljih nagrajuje posebne dosežke na področju inovativnosti, urarske tehnike, oblikovanja in ohranjanja urarske tradicije, so žiranti ovenčali Breguet Tradition Fusée Tourbillon – zapleteni časomer, v katerem so snovalci na najlepši možen način združili tradicionalno urarstvo in dosežke sodobne tehnologije. Prav ta je omogočila izdelavo visokotehnoloških silicijevih komponent mehanizma, vključno z ukrivljeno Breguetovo spiralo, zdaj nasploh prvič narejeno iz silicija.

3

Znamka z najboljšim razmerjem kakovost/cena 1. Seiko 2. Rolex 3. Tissot

73

Strokovna nagrada za urarsko odličnost - Breguet Tradition Fusée Tourbillon

Nakit

Seiko Sportura FC Barcelona Chronograph Ura zmagovalcev

Japonska urarska hiša Seiko je v začetku leta 2011 podpisala triletni dogovor o sodelovanju z najuspešnejšim nogometnim klubom današnjega časa, s FC Barcelono. Rezultat dogovora dveh legend z dveh tako različnih področij je kronograf s polnim imenom Sportura FC Barcelona Chronograph. Kvarčni časomer se poleg prikaza časa in datuma, zmožnosti merjenja časovnih intervalov in vgrajenega alarma kiti tudi z Barceloninim grbom ter številčnico v znameniti barvni kombinaciji »blaugrana«. Na dnu ure je ob vgraviranem grbu še klubski moto: »més que un club« – več kot klub. Za stilsko piko na i so v kombinacijo blaugrana odeli še športno naluknjan usnjen pas.

Za uro zmagovalcev bo treba odšteti približno 500 evrov.

Montblanc Uspeh je Cabochon

Polirani dragulji in interpretacije rezanega kamna sestavljajo nove pisane kose, ki ostajajo zvesti tradiciji Montbalnca.

Nova kolekcija Montblanc Cabochon je nastala iz strasti, da na novo odkrijejo klasično kolekcijo in ji vdahnejo kanček čarobnosti. Polirani dragulji spominjajo na zasnežen vrh najvišje gore v Evropi. Kamni skrivajo posebno moč, saj veljajo za prevodnike oseben energije. Živahne barve kamnov bodo pritegnile pozornost tistih, ki se v življenju radi zabavjo, so uspešni in samozavestni, saj kombinacija kamnov vpliva na pretok notranje energije. Nakit, ki ga nosite diskretno pove vašo zgodbo o uspehu in osebnosti, ki se skriva za njo.

Baume & Mercier Ladies' Hampton Nostalgija

Odgovorni pri Baume & Mercierju so staknili glave, se zamislili nad svojo bogato zgodovino in ob tem ugotovili, da so jo zadnje čase preveč zanemarjali. Zato je šef njihovega oblikovalskega studia Alexandre Peraldi segel v arhive in za navdih vzel Baume & Mercierjevo uro iz 40. let prejšnjega stoletja, narejeno pod vplivom sloga Art Deco. Rezultat je nova kolekcija Hampton, v kateri najdemo poleg moških tudi nekaj damskih ur, tako s kovinskimi kot z usnjenimi ali satenastimi pasovi, njihove številčnice različnih barv pa po želji obkrožajo še vdelani diamanti.

Panerai Redka in nostalgična

Panerai se pri ustvarjanju novih modelov redno zgleduje po svojih zgodovinskih urah. Tokrat so navdih dobili pri posebej redki izvedbi ure s konca tridesetih let 20. stoletja, ko je Panerai domnevno izdelal le dva prototipa ure s številčnico brez številk, le z urnimi oznakami v obliki s svetlečih črt in pik (natančnega števila izdelanih primerkov ne morejo potrditi, ker so bili hišni arhivi uničeni v poplavi, ki je leta 1966 prizadela Firence). Ena od omenjenih ur naj bi imela tudi mali sekundni kazalec, druga pa le kazalca ur in minut. Prav slednja je bila zgled za novi Panerai Radiomir 3 Days Platino – 47 mm, platinasti časomer, ki ga bodo izdelali v zgolj 199 primerkih. Poganjal jih bo novi Paneraiev kaliber P.3000 z ročnim navijanjem in tridnevno avtonomijo teka. Posebej zanimivo je, da so za pridih starih časov nad številčnico vgradili pleksi steklo, ki je v prid odpornosti ure debelo kar 2,8 mm.

Montblanc S podpisom Grace Kelly

Monaška princesa Grace Kelly velja za ikono modnega stila in pooseblja lepotni ženski ideal. Letošnje leto je njen glamurozen stil in ljubezen do vrtnic navdihnil zanamko Montblanc, ki vsako leto posebno unikatno linijo nakita posveti eni izmed brezčasnih ikon elegance. Kolekcija, ki vključuje prestižna pisala, ure in nakit, je namenjena ženskam, ki se lahko poistovetijo z močjo mita monaške princese. Kosi v tej razkošni kolekciji so posuti z dragimi kamni in diamanti in zato, kot vedno, sami povedo zgodbo o osebnosti, ki jih nosi.

Najbolj iskan londonski naslov One Hyde Park Vsi so jima potihem privoščili, da jima ne bi uspelo. Ko je udarila recesija, so njun najpomembnejši projekt že vnaprej razglašali za »žalostno zgodbo finančne nestabilnosti«. Finančniki so se pet let mačje sprehajali mimo gradbišča v bližini Hyde Parka in se jima smejali v brk. Potem je prišel januar. Otvoritev.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Candy & Candy

76

Arhitektura Brata Candy, britanska nepremičninska osvajalca, ki sta svojo kariero začela s 6.000 funti babičinega posojila za prenovo prvega stanovanja v Earl's Courtu, sta se le široko smejala. Postavila sta najbolj ekskluziven bivanjski kompleks na najboljši lokaciji v mestu, z najboljšo oskrbo – in zgradila novo londonsko ikono. Še nikoli se ni živelo tako dobro, kot se da za nekaj milijonov funtov zdaj živeti na naslovu One Hyde Park.

Pravi Londončani – urbani, uporniški in čisto malo nergavi – prestižne predele mesta na zahodu običajno najraje izbrišejo iz svojega spomina. Ob omembah novih luksuznih stanovanjskih objektov ali apartmajev, ki jih tam kar ne zmanjka, zamahnejo z roko in se pretvarjajo, da hiše, po katerih se še vedno sprehajajo butlerji in krožijo gospodinjske pomočnice, ne obstajajo več.

Knightsbridge, osje gnezdo najpremožnejših, poleg veleblagovnice Harvey Nichols in še prestižnejšega Harrodsa, na svojih parkirnih mestih skriva daleč največ bentleyjev in »rolsrojsov«. Iz njih v svoje domove in nazaj spretno smukajo zastrte dame v črnih rutah, ki so v vsakodnevni rutini že tako spretne, da jih komaj opaziš.

To je svet drage anonimnosti, v katerem se bondovski, vojaško trenirani varnostniki, dvigala z varnostnim skeniranjem očesne mrežnice in na bombe odporne varnostne kamere ne zdijo nič nenavadnega. Navržite še varovano podzemno parkirišče, hišnega »rolsrojsa«, 22-metrski ogrevan bazen, savno, golf igrišče – in ste nared za življenje, kakor sta si ga za najvplivnejše med nami zamislila brata Christian in Nick Candy, britanska nepremičninska mogula. V času, v katerem so vsi pričeli zategovati pasove, sta ugotovila, da en odstotek nepremičninskega trga recesije sploh nikoli ni občutil. Če jo je že zaslutil, ga je le razjezila, nikakor pa ga ni vzpodbudila k varčevanju. Sredi recesije sta zavihala rokave in dokončala zamisel 86 stanovanj v štirih naprednih, povezanih 14-nadstropnih stanovanjskih stavbah – višek luksuza in izpolnitev mokrih sanj vsakega premožneža.

1. Naslov One Hyde Park je izmišljen.

V resnici poslopje počiva na naslovu 100 Knightsbridge, kar že samo po sebi ni tako slabo.

1

2. One Hyde Park je zastavil arhitekturni biro lorda Richarda Rogersa, za notranje oblikovanje in marketing pa sta ves čas vneto skrbela brata Candy.

2

Namesto Picassa stanovanje Brata Candy londonski nepremičninski trg enačita z umetnostjo. Na stanovanja, kakršna so njune mini vile v One Hyde Parku, gledata kot na investicijo in vlečeta vzporednice s Picassovimi deli, ki so bila še pred desetletji vredna veliko manj, kot so danes. »Misliva, da sva zgradila del zgodovine, ki se bo prenašal iz generacije v generacijo,« je povedal Christian Candy, 18 mesecev mlajši brat 37-letnega Nicka.

Ko so na začetku leta uradno odprli gromozansko poslopje, grajeno le iz najboljših materialov, denimo petnajstih različnih vrst kamna in marmorja iz Turčije, Italije, Brazilije, Kitajske in Egipta, je bilo med obiskovalci še vedno precej nejevernežev, ki so glasno dvomili, ali jim bo ta stanovanja sploh kadar koli uspelo prodati.

Izkazalo se je, da so se do takrat znebili že skoraj tri četrtine vseh bivališč. Najnižja cena enosobnega stanovanja je bila zasidrana na »skromnih« šest milijonov

77

Arhitektura

1

funtov, za vrhnje nadstropje ene od stolpnic pa se je povzpela tudi do 100 in več milijonov funtov.

Pri britanski nepremičninski agenciji Savills, ki trguje z njimi, so za britanski Guardian povedali, da na Otoku več kot 70 odstotkov stanovanj, dražjih od 10 milijonov funtov, pokupijo tujci, predvsem uspešneži z Bližnjega vzhoda in iz nekdanje Sovjetske zveze, vedno več pa tudi iz Kitajske, Indije in ostalih predelov Azije.

Zgodbe iz Tisoč in ene noči Če se usta še niso spustila do tal, je vredno dodati, da je najdražji nepremičninski nakup v One Hyde Parku opravil neznani Ukrajinec, ki je svoje sanjsko londonsko stanovanje odkril med večernim brskanjem po medmrežju. S 140 milijoni funtov, kolikor jih je bil pripravljen odšteti, je podrl prejšnji rekord rivalskega kompleksa na St. James's Squaru. Eden glavnih investitorjev projekta, katarski premier šejk Hamad bin Jassim bin Jabr Al-Thani, s stanovanjem za 100 milijonov funtov ostaja med pomembnejšimi kupci in podporniki nezajezljivega luksuza, ki veje iz vsake sobe v kompleksu.

Predstavljajte si, da vas vsako jutro zbudi alarmni mehanizem, speljan tako spretno, da ob nežnih zvokih počasi odpira zavese in razkriva pogled na še vedno

2

78

Arhitektura

3

speče jezero Serpentine in Hyde Park. Ker so stolpnice, zgrajene po načrtih arhitekturnega genija lorda Richarda Rogersa – še bolj odmevnega po zasnovi pariškega Pompidouja – različno visoke, je razgled na travnati predel mesta, ulici Sloane Street in brneči Knightsbridge vedno impresiven.

Najpomembnejša odlika One Hyde Parka je tesna povezanost stavb s petzvezdičnim hotelom Mandarin Oriental Hyde Park, ki domuje pri sosedih. Ne le, da bo več kot 60 članov hotelskega osebja ves čas skrbelo izključno za stanovalce, med hotelom in One Hyde Parkom so, kot v najboljših vohunskih romanih, napeljani dolgi rovi, ki hotel neslišno in nevidno povezujejo z londonsko novo nepremičninsko pridobitvijo. Gostje se bodo lahko v udobju svojega doma mastili s hrano izpod prstov najboljših svetovnih kuharjev in ne bodo niti opazili, kdaj se bo znašla pred njihovimi vrati. Vse to – celovita oskrba – je poslanstvo One Hyde Parka. »Naši stanovalci so bogati, a imajo tudi zelo malo časa.

Prav vse jim želimo olajšati,« je za revijo Wish letos junija povedal Nick Candy.

Soba za paniko Brata Candy poudarjata, da je recesija najboljši čas za velike nepremičninske podvige in da ju ni med izvedbo projekta prav nič skrbelo, saj je tudi ameriški zlom v

30. letih prejšnjega stoletja botroval nastanku nekaterih najlepših stavb v New Yorku. Svoj miselni izum tako uvrščata ob bok Empire State Buildinga, Rockefeller Centra in stolpnice Chrysler Building. Velikopoteznost je bila od nekdaj njuna vrlina. Opremljala sta hiše šefa formule 1 Bernieja Ecclestona, Kylie Minogue, indijskega železarskega magnata Lakshmija Mittala in cele palete ruskih oligarhov.

Med njunimi zanimivejšimi projekti je bil londonski članski klub Home House, jahto Candyscape II pa sta spremenila v svoj drugi dom in jo zasidrala v mondenem Monaku. Ko pride do luksuza, sta brata Candy samostoječa oglasa za vse, kar je v življenju najboljše.

Tudi zato tako dobro razumeta svoje stranke in jima ponujata vse, brez česar si sama ne bi več mogla predstavljati življenja. Umetniška dela, ki se zavrtijo in razkrijejo televizijo. Sobo za paniko, kamor lahko prebegnejo »ogroženi« lastniki, če bi prišlo do najhujšega. Za prijetnejše noči pa domači kino s spuščenim platnom in najnaprednejšim projektorjem.

One Hyde Park s svojim zavidljivim razgledom mestu sporoča, da so na Otoku sanje dovoljene tistim, ki si upajo sanjati. Dečka iz delavskega razreda sta se s svojimi širokimi mislimi prerinila do ospredja domačega nepremičninskega trga. Posredi ni bilo nobenih naključij. S to potezo sta se, povsem dobesedno, zavihtela na vrh sveta.

79

1. V zavetju ekskluzivnih stanovanj se skrivajo slike, ki se s pritiskom na gumb spremenijo v televizijo, domači kino – in celo soba za paniko.

2. Svet drage anonimnosti poleg razkošnih stanovanj ponuja še varovano podzemno parkirišče, hišnega »rolsrojsa«, 22-metrski ogrevan bazen, savno, virtualno golf igrišče …

3. Notranji dizajn z vrhunskimi materiali so zaupali londonskemu biroju Candy & Candy

XXXX

Elizejske poljane “par excellence” La Maison Champs-Elysées Težko je z besedami opisati občutek, ki ga doživiš, ko prvič vidiš Elizejske poljane na sončen jesenski dan.

Zgodaj zjutraj je to najlepši kraj na svetu, ničesar drugega ne potrebuješ: hodiš po široko tlakovani ulici, v ušesih ti odzvanjajo Brelovi šansoni in na trenutke te ima, da bi od silnega vzhičenja zaplesal. Želite vedeti, kako se je zbuditi nad Elizejskimi poljanami, sredi čiste beline, v središču vsega najbolj sofisticirano francoskega in najbolj prefinjeno elegantnega?

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Martine Houghton in Eric Kofman za La Maison Champs-Elysées

80

XXXX Hiša številka 8 na rue Jean Goujon je naslov, ki si ga morate zapomniti. V zgradbi, kjer je leta 1864 princesa d’Essling dala zgraditi svoje privatno domovanje in jo je arhitekt Jules Pellechet zasnoval v prepoznavnem Haussmanovem slogu, je luksuzni dizajnerski hotel La Maison Champs-Elysées letos odprl vrata v sveži preobleki.

V sodelovanju z enim najprepoznavnejših imen sodobnega modnega oblikovanja, Martinom Margielo, so namreč lastniki hotela, ki se nahaja v samem središču “zlatega trikotnika” med Avenue Montaigne, Veliko palačo in Elizejskimi poljanami, odprli novo poglavje na področju hotelskega bivanja. Oblikovalec je v prepoznavnem minimalističnem slogu opremil 17 od skupno 57 sob, poleg tega pa se je podpisal tudi pod interier restavracije, kadilnice, bara in recepcije.

Recepcija “S'il vous plaît pardonnez-nous, mais il est assez fréquenté il ya cette semaine,” je v zadregi rekla Severine, ko sem vstopila v bleščeče belo recepcijo. Oprostim, jasno. V Parizu je pač tako, da so v času velikih dogodkov vsi hoteli popolnoma zasedeni, gneča na recepciji pa je nekaj samo po sebi umevnega – tisti teden se je v resnici začel “Paris Design Week 2012”, meka za arhitekte in oblikovalce notranje opreme, ki so na rue Jean Goujon našli natanko tisto, kar so iskali: renoviran dizajnerski hotel, unikatno kombinacijo pristne evropske zgodovine in najnovejših oblikovalskih dosežkov.

“C’est tres bobo,” bi rekli Francozi. “Buržoazno-boemsko,” bi rekli mi.

Recepcija hotela je zasnovana v čisti belini s steklenim sprejemnim pultom v obliki prizme, zloščene ploščice

na tleh pa so osvežena različica hotelske klasike: “Mareuil” tlakovci iz apnenca so na videz naključno dekorirani z vložki črnega skrilavca, ki so videti, kot bi jih veter naključno prinesel skozi vrata. Martin Margiela, belgijski modni oblikovalec, ki svojo resnično identiteto uspešno skriva že vse od začetka svoje kariere, je prepoznavni minimalizem blagovne znamke Maison Martin Margiela prenesel tudi na interier hotela La Maison Champs-Elysées. Kaj dela recepcijo tako posebno? Svetloba. Stenske svetilke iz krtačenega nerjavečega stekla na belih stenah, ki osvetljujejo obrise navidezno manjkajočih slik in obiskovalcem omogočajo, da si po svoje zamislijo prostor, oblikujejo zgodovino in kreirajo prihodnost.

Belo in črno Na desni se nadaljuje belina, ki jo dopolnjujejo tišina, mir in spokojnost. Essling Bar je salon v čisti belini, z izjemo dveh detajlov: lakiranega črnega koncertnega klavirja in kičastega flaminga v vitrini, ki s svojo navidezno nepremišljeno pozicijo prostoru v resnici daje občutek domačnosti. “Pa kdo igra?” vprašam začudeno, medtem ko odsotno pokažem proti mogočnemu instrumentu v kotu. “Igrajo, igrajo. Ampak navadno šele potem, ko kaj spijejo,” skomigne Severine. Človek dobi občutek, da bi tukaj zlahka preživel dan ali dva.

V sobi, ki je kombinacija nasprotij, črne in bele, stekla in kovine, lesa in marmorja; volnena bela preproga je premišljeno kontrastirana s tapetami v klasičnem francoskem slogu, stene (tako kot v recepciji) z obrisi manjkajočih slik kažejo na preteklost, ki ni nikoli obstajala, zofe so oblečene v bela bombažna pregrinjala, občutek sodobnosti pa dobijo šele v kombinaciji z nizkimi

2

81

1

1. Hodnik, oblečen v srebrne lističe z lestencem v obliki diamanta predstavlja eno največkrat fotografiranih posebnosti hotela na rue Jean Goujon.

2. Recepcija hotela: pregovorna belina z detajli, ki opominjajo na bogastvo francoske buržoazije.

Arhitektura 1. Interier restavracije, kjer vam bodo postregli s francoskimi kulinaričnimi mojstrovinami, predstavlja svojevrstno sožitje francoske klasike in nadrealizma.

steklenimi klubskimi mizicami, ki opominjajo, da je bistvo sodobnega oblikovanja prav v spretnem združevanju preteklosti s sedanjostjo.

Na drugi strani recepcije je na novo odprta kadilnica, ki je čisto nasprotje bara Essling in deluje kot negativ belega salona. Črne stene (ki na prvi pogled delujejo, kot bi bile ožgane od cigaretnega dima in ognja) dopolnjujejo masivno usnjeno pohištvo, temne namizne svetilke in vitrino, ki petičnim obiskovalcem nudi udobje v slogu klasičnih angleških “gentlemen’s klubov”.

Hočete še več? Pred vrati je diskretno nameščen telefon, ki obiskovalcem omogoča, da iz bara “ad hoc” naročijo najboljše iz ponudbe prestižnih cigar, konjakov, viskijev in drugih žganih pijač. In vstop? Brezplačen za goste hotela in obiskovalce hotelske restavracije. Vsi ostali boste morali plačati 20 evrov (kar je za Pariz, priznajmo, presenetljivo nizka cena).

2. “Unusual Bedroom” je ena od posebnosti hotela, saj se razprostira v dveh nadstropjih: od vhoda stopnice vodijo k spalnemu delu, ki je povezan z luksuzno kopalnico.

3. Suita z imenom “The Golden Salon” je v celoti oblečena v tapete s fotografijami Zlatega salona v drugem nadstropju, njena posebnost pa je knjižna polica, kjer so gostom na voljo knjige in zadnji izvodi najbolj branih oblikovalskih revij.

1 2

3

Restavracija za osem Če hočete do restavracije, morate od recepcije skozi hodnik, ki je v celoti oblečen v srebrno folijo in zaradi lestenca v obliki kičastega diamanta velja za prepoznavni znak hotela na številki osem. Čeprav se portirji pogosto jezijo na goste, ki želijo vrhunski postrežbi navkljub svojo prtljago sami tovoriti v svoje luksuzne spalnice (posledično to seveda pomeni, da spotoma s kovčki nehote poškodujejo tudi občutljive srebrne stene), je kombinacija obrabljenega in bleščeče novega v resnici tisto, kar hotelu daje pečat unikatnega. Na desni nepopolne in malo poškodovane stene, na levi v belino in steklo oblečena restavracija z enkratnim pogledom na zelenje skozi okno.

Pohištvo sestavljajo mize in stoli, prekriti v bel organski bombaž. Ironija? Elegantna belina je kontrastirana s kovinskimi podstavki, ki na prvi pogled klasičnemu francoskemu interierju dajejo pridih nadrealizma. Prostor je elegantna mešanica dekorja v slogu kralja Luisa XV. in sodobnih oblikovalskih vizij udobja – pečat prepoznavnosti restavraciji dajejo premična platna, ki jih je za zaključene družbe možno zapreti; prostor tako dobi intimo, ki je dobrodošla popestritev v navidezno neskončni belini in steklu. In kaj je (če odmislite meni, ki si ga je zamislil mladi kulinarični “genij” Benoît Hilaire) v restavraciji La Table du 8 najlepše in najboljše?

Vrt začimb, kjer med palmami, rožmarinom, timijanom, sivko in cedro resnično nimate občutka, da večerjate v nekajmilijonskem mestu. Vredno vsakega centa, prisežem.

Noč v nebesih In potem se zares začne. Sedemnajst sob (od skupaj 57, ki jih je mogoče rezervirati v hotelu) je oblikoval Martin Margiela. Sedemnajst različnih vizij črne in bele, sedemnajst raznolikih (in enkratnih, to tudi!) doživetij.

Vsaka soba ima svojo zgodbo in vsaka razkriva svojevrstno vizijo hotelskega bivanja. V prvem nadstropju so tri sobe, ki jih je oblikovalec poimenoval “Sobe z ne-

82

Arhitektura

1

1. Beli salon je oaza čistega miru.

Belo pohištvo, preproga in stene so kontrastirani s črnim klavirjem v kotu.

2. Kadilnica nasproti belega salona predstavlja njegov kontrast v črnini: za vrati se skriva telefon, ki obiskovalcem omogoča, da po svoji želji naročijo viski, konjak ali cigare s seznama vrhunske ponudbe.

In zakaj je La Maison Champs-Elysées kljub trenutni poplavi dizajnerskih hotelov tako drugačen? Če ob strani pustimo oblikovalske presežke, vrhunsko ponudbo in ustrežljivost osebja, je odgovor povsem preprost: radi imajo svoje goste. Nudijo brezplačen dostop do interneta (kar je v Parizu prava redkost!) – v vsaki sobi sta na voljo računalnik in televizija za neomejeno uporabo, uredijo pa vam tudi prevoz do letališča. Popoldanski koktajl vam postrežejo s tapasi po razumni ceni (nekaj manj kot pet evrov, kar je manj, kot stane “mozzarella sendvič” v samopostrežni trgovini na drugi strani avenije) in vas, pozor, nagovorijo v brezhibni angleščini.

Izkušnja, vredna vsakega evra, verjemite.

2

84

dokončanimi letvami” in so oblikovane tako, da dajejo občutek dela v nastanku; svetloba, ki se elegantno preliva skozi okna, in čudovit razgled na ozke ulice za Elizejskimi poljanami dajeta občutek lebdenja v prostoru, opremljenem v vseh odtenkih beline. Osrednji prostor je od spalnega dela ločen z drsnimi pregradami, ki omogočijo transformacijo prostora iz intimne spalnice v prostorno suito. In najboljše? Drobna presenečenja, ki spominjajo na otroštvo in prostoru dajejo občutek domačnosti – svetilka “bambi” iz Disneyjeve risanke, ki na prvi pogled izgleda, kot bi jo tam nekdo pozabil, me je v hipu opomnila na to, da bi tukaj zlahka ostala dlje od ene noči.

Deset sob v slogu Trompe-l’oeil je svojevrsten poklon tradiciji francoske umetnosti; osrednji element je preproga s perzijskim vzorcem v rdečih odtenkih, dopolnjujeta pa jo okvir za posteljo v tipičnem slogu iz časa Napoleona III. in stena iz masivnega brezovega lesa, ki spalnico ločuje od kopalnice, opremljene v belem in črnem emajlu.

“The Golden Salon” suita je v celoti oblečena v tapete črno-belih fotografij zlatega salona v drugem nadstropju (ki je premišljeno renoviran v Trompe-l’oeil slogu z zlatimi ornamenti) in razkriva razkošje francoske buržoazije. Suita je med najbolj zaželenimi tudi zato, ker velja za enega od presežkov sodobnega hotelskega oblikovanja – na knjižni polici ob postelji je gostom namreč na voljo bogata zbirka knjig in revij po zadnji modi. “Tres chic!” bi rekla Severine. In jaz bi, jasno, prikimala.

Na drugem koncu črnega hodnika je locirana suita belih pregrinjal, ali “Loose Covers in White Suite”, kot jo je poimenoval oblikovalec. Čas se tukaj za hip ustavi, tudi zato, ker gosta najprej preseneti dejstvo, da so vse slike, predmeti in pohištvo prekriti z mehkimi pregrinjali v zlati in beli, stene pa so arhitekturno zasnovane v slogu slovitega francoskega Haussmana. Fosforescentne žarnice na stropu nad posteljo ponoči zaživijo na čisto nov način tako, da se spremenijo v čarobno ogledalo.

Suita z imenom “Unusual bedroom” je še ena od posebnosti hotela; njena površina se namreč razprostira v dveh nadstropjih. Ko vstopite v prostor, vas stopnišče vodi v spodnje nadstropje, kjer se nahaja spalni del, magična kombinacija mehkih zaves, srebrnih lističev in zrcal, ki prostoru dajejo občutek neskončnosti. Kopalnica je svojevrsten presežek, saj zaživi šele s pravo osvetlitvijo – gostom so tako na voljo prostorna kad, italijanska prha in poseben “lepotilni” kotiček.

Za konec nama je s Severine ostala še moja najljubša suita, tudi zato, ker je čisto nasprotje poplavi beline v ostalih spalnicah. Suita z imenom “The Closet of Rarities” je edina med sedemnajstimi, ki je opremljena v črni. Stene v barvi premoga so skupaj z masivnim hrastovim parketom in zavesami iz črne volne premišljen poklon angleškemu oblikovalskemu slogu, salon pa razkriva bogato zbirko redkih umetnin, slik in predmetov. Kombinacija britanskega in sofisticirano francoskega za deset.

Gurmanski užitki po francosko flMakron« à la parisienne Gurmanskim užitkom slastnega kolačka se lahko predajate v elegantnem salonu čajnice Ladurée na Elizejskih poljanah, pri Adamu v mondenem Biarritzu ali v zgodovinskem mestecu Saint Jean de Luz v francoski Baskiji na obali Atlantika. Dejstvo je, da se boste v Franciji, ne glede na to, v katero mesto se odpravite, zagotovo srečali z »makroni«, različnimi po obliki in okusu, a pregovorno francoskimi.

Besedilo: Cvetka Dragan Fotografije: arhiv Rannou-Metivier, ADAM in Ladurée

86

Tradicija

Kakšna je zgodovina sladice, ki francoske slaščičarje uvršča med najboljše na svetu, turiste pa obvezuje na povratek v domače kraje z vsaj eno škatlo makronov – bodisi tradicionalnih, preprosto pripravljenih okroglih kolačkov iz mandljeve moke, beljakov in sladkorja, ali modernih, imenovanih macaron à la parisienne? Pisana in raznolika, kot kolački sami.

Muzej mandljev in makronov Po zgodovino je treba v Montmorillon, mestece v osrednji Franciji. Tam je slaščičarska hiša že pete generacije družine Rannou-Métivier poleg slaščičarskega butika odprla tudi muzej. Posvečen je zgodovini makrona in mandljev, brez katerih tudi kolaček danes ne bi bil, kar je.

Potovanje skozi čas nas popelje 6000 let nazaj v preteklost, v Iran, od koder izvirajo mandlji. Uživali so jih tako Hebrejci in Grki kot tudi Rimljani; za slednje je bil mandelj simbol plodnosti, zato so jih darovali mladoporočencem, ovalna oblika sadeža pa je sooblikovala tudi številne druge običaje in legende. Na osvajalskih pohodih so mandlji spremljali arabske osvajalce, ki so jih raznesli po vseh državah Mediterana, skozi Španijo pa so nato prispeli v današnjo Francijo in Evropo.

Mandlji so kasneje s pomočjo francoskih pomorščakov prispeli tudi v Kalifornijo, ki je danes (pred Španijo) največja proizvajalka mandljev na svetu.

Prve sledi makronov so v Montmorillonu zasledili v 17. stoletju, leta 1924 pa je skrivni recept postal last hiše Rannou-Métivier. Avantura makronov iz Montmorillona se je tako začela v prvi polovici 20. stoletja in traja še danes. Razvoj blagovne znamke Rannou-Métivier (in potek izdelave makronov skozi čas) je v muzeju predstavljen v treh barvitih salonih. Za razliko od drugih muzejev lahko tukaj vse eksponate tudi otipate in tako orodje, stroje in posodo spoznate v čisto drugačni luči. Spremlja vas originalna glasba zvokov razbijanja jajc, odvrženih lupin, mletja mandljev ... Obhod zaključi projekcija filma, ki kaže pripravo sodobnih makronov, a še vedno po tradicionalnem postopku in receptu, ki je seveda skrivnost hiše in se prenaša iz generacije v generacijo.

Vstop v prodajni butik nudi drugačne vrste užitke. Poleg čokoladnih bombonov vseh vrst lahko tukaj degustirate tudi makrone z okusom pistacij, jagod, limete, fig, marelic, karamelizirane hruške … domišljija v kulinariki namreč ne pozna meja.

Na prejšnji strani: Šatuljica, poimemovana Eugenie (zadnja francoska cesarica) je sestavljanka šestih slastnih okusov pariškega slastičarja Ladurée, s katero je počastil odliko dekorativnih umetnikov osemnajstega stoletja.

1

1. Slasčičarji osnovno ponudbo makronov dopolnijo tudi s čokoladnimi delicijami v primerno oblikovani embalaži značilnih barv.

Pri Rannou-Metivierju so izbrali ženstveno rožnato pri Laduréeju pa pastelno pudrasto zeleno, ki odraža mehkobo slasčic.

2. »Slasčičarska posadka«, ki je leta 1660 postavila temelje danes slavne hiše sladkarij Adam.

2

87

Tradicija Za 20 tradicionalnih baskijskih makronov potrebujete:

Muzej je posvečen generacijam slaščičarjev, ki so s tem slastnim piškotkom preproste oblike od prihoda makrona v Francijo do danes gradili ugled mesta Montmorillon. Še danes je makron ena najvidnejših znamenitosti mesta.

1

70 g beljakov, 140 g sladkorja v prahu, 185 g mandljeve moke Pečico ogrejte na 180 °C, medtem zmešajte vse sestavine in nato z rokami oblikujte male kepice v velikosti oreha. Postavite jih na pekač, prekrit s peki papirjem, v razmaku 4 cm. Kepice nato 15 minut pecite v pečici – toliko, da zgornja plast porumeni. Makron mora ostati v notranjosti mehak, zato naj velja, da vaja dela mojstra.

Prav tako temu osnovnemu receptu (predvsem tistemu za pariški makron, ki ga skupaj drži krema) lahko dodajate poljubne »začimbe« in tako postopoma ustvarite svoj recept. Preden jih postrežete, naj se ohladijo. Poznavalci pravijo, da so še boljši naslednji dan, v neprodušno zaprti posodi (kovinski, v kakršni so včasih shranjevali piškote) pa jih lahko hranite tudi več dni

Makron kot simbol prestiža Prve zapise o danes kultni slaščici (nekoč imenovani Louzieh) najdemo v srednjeveški Siriji, prve sledi makronov v Evropi pa nekateri viri beležijo že v letu 791 – poimenovani »menihov popek« so bili najdeni v nekem samostanu v bližini Cormeryja. Drugi spet pravijo, da so se makroni najprej pojavili v renesančni Italiji, od koder naj bi jih v Francijo zavoljo poroke z bodočim francoskim kraljem Henrijem II. prinesla Catherine de Médici. Od takrat je bil makron priljubljena slaščica vseh francoskih kraljev, kot »kraljica mati« pa jih je nudila na vseh porokah svojih otrok, bodočih kraljev in kraljic. Od leta 1682 jih je na kraljevih dvorih v Versaillesu za poslednjo francosko kraljico pekel tudi slaščičar po imenu Dalloyau.

Makrone za poroko Louisa XIV. je leta 1660 (poroka se je zgodila v cerkvi majhnega mesteca Saint Jean de Luz v francoski Baskiji) pripravil pek Adam, prav takšne pa še danes pečejo njegovi potomci v mondenem Biarritzu. Zato podobnost francoske besede »macaron« (macarons, mn.) in italijanske »maccarone« ali »maccherone« ni naključna. V srednjem veku so makroni predstavljali torto – kolač, tako pa so imenovali tudi juho z (mandljevimi) testeninami, ki so jo jedli z ribanim sirom, cimetom in žafranom. Znan je rek: »Mandlji so primerni za ženske, ki ne uživajo mesa,« spet drugi pa so trdili, da je makron celo nevaren za zdravje.

2

3

1. Jean- Pierre Tellerri, kreativni direktor najslavnejše slasčičarske hiše na atlantski obali francoskega dela Baskije, ki se nahaja v mondenem Biarritzu.

2. Preprosta eleganca embalaže tradicionalnih makronov iz Montmorillona.

3. Sofisticirana šatuljica iz pariške ponudbe.

88

Leta 1690 je sladokusec Furetiere spremenil situacijo: za razliko od testenin makrone od takrat dalje opredeljuje dvoje – hrustljavost in krhkost.

Tradicionalne makrone, kolačke ovalne oblike, so leta 1830 (obogatene z marmelado, začimbami in likerji) sestavili v par. Konec 19. stoletja so se tako »rodili« prvi pariški makroni, imenovani Gerbet. Zasloveli so v latinski četrti v čajnici Pons, edini javni ustanovi, kamor so lahko vstopile ženske brez moškega spremstva. Očetovstvo si lasti tudi še danes slavna slaščičarska hiša Ladurée, ki pa je makronu dodala barvila v pastelnih odtenkih, ki napovedujejo makronov parfum (in okus).

Pravzaprav so se za »očetovstvo« makrona v Franciji potegovali številni slaščičarski mojstri, ki se danes lahko ponašajo le z bolj zgodnjo letnico ustanovitve slaščičarske hiše. Znani so že omenjeni makroni iz Montmorillona, Lusignana, Niorta, Thouarsa, Boulaya, Nancyja, Reimsa, Pauja, Amiensa in Meluna. Številne slaščičarske hiše so ponudbo makronov obogatile s slaščicami iz čokolade, pa tudi s ponudbo sirov, značilnih za posamezne kraje in province (Adam in izvrstni baskijski siri). Pri slaščičarski hiši Ladurée je prvotna čajnica prerasla v šik restavracijo, kjer v različnih salonih prirejajo zajtrke, kosila ali večerje za izbrane goste in zaključene družbe.

Pod črto? Poreklo slaščice je še vedno zavito v tančice.

4. Makroni Rannou-Metivierja so obdržali tako tradicionalno obliko kot tradicionalen način prodaje vsakodnevna slaščica na preprostem kartonu z logotipom hiše.

4

5. Utrinek iz Rannou-Metivierjevega muzeja predstavlja način peke kolačkov, ki se je obdržal vse do današnjih dni.

5

89

XXXX

Obljubljena dežela visoke kulinarike Baskija

Kaj konec koncev vemo o Baskih in Baskiji? Zelo malo, pa še tisto tako – oddaljeno in mimogrede – slišimo v poročilih in beremo v časopisih. »Baskovska teroristična organizacija spet napadla v Madridu,« pogosto preberemo, le redko kdo pa ve, da gre za slikovito pokrajino prijaznih in trmastih ljudi v severni Španiji.

Besedilo: Tomaž Sršen Fotografije: Tomaž Sršen, arhiv restavracij

90

Okusno Obstaja sedem baskovskih dežel, od tega so tri v Franciji in štiri v Španiji. Sen tega malega klenega naroda je, da bi nekega dne vseeno zaživeli v svoji državi. Medtem ko se francoski Baski niti ne pritožujejo preveč, so španski dosti bolj aktivni in mnogokrat preveč agresivni v svojih zahtevah. Tudi širša domača javnost jih ne podpira, toda pri ekstremistih katere koli barve je pač tako, da njihova nasilna dejanja mečejo slabo luč na ves narod. Baskija je poleg Katalonije najbolj razvita dežela v Španiji in njihova gospodarska razvitost presega 107 odstotkov povprečja Evropske unije.

Baski, narod zase So starodaven narod, katerega začetki segajo v čas keltske dominacije v Evropi. Že takrat so imeli neke vrste kraljestvo, še bolj zanimivo pa je, da so se uspešno upirali Rimljanom in da so bile tekom rimske nadvlade na Iberskem polotoku baskovske dežele le delno pokorjene imperatorjem. Podobno je bilo v času arabske dominacije. O tem, da Baski zares držijo skupaj, priča tudi dejstvo, da ima velika večina prebivalcev krvno skupino 0! Jezik, ki ga govorijo, je zelo poseben in lingvisti do danes niso uspeli najti prave povezave z do sedaj znanimi jezikovnimi skupinami.

Odličnih baskovskih kuharjev je danes veliko in ti svoje verzije izvirne kulinarike uspešno predstavljajo po vseh večjih mestih našega planeta. Ob vsem tem pa ne moremo mimo legende španske, pardon, baskovske gastronomije, Juana Marija Arzaka. Možakar domuje v prekrasnem San Sebastianu, tik ob francosko-španski meji. Njegova kulinarika je sicer že na meji tiste nove, molekularne, a še vedno z obema nogama trdno stoji v svetu realnih okusov.

Arzak je tipičen »produkt« baskovske kulinarične dediščine, ki jo je popeljal nekaj stoletij naprej.

Baza Baskovska kulinarika je azil za prave gurmane. To je hrana, ki je poznavalci ne jedo vsak dan, ampak zgolj ob posebnih priložnostih. Je izbrana, sofisticirana in prestižna, kar se (žal) najpogosteje odraža tudi na računih v restavracijah.

Prva značilnost baskovske gastronomije je njena preprostost in kakovost sestavin. Te so praviloma naravne, kar ni težko glede na dejstvo, da je baskovsko kmetijstvo odlično organizirano, ekološki standardi pa so že dolgo v veljavi. Morska hrana v njej igra osrednjo vlogo, čeprav je obilo tudi mesnin, sirov in zelenjave, saj je večji del pokrajine hribovit.

Baskovska gastronomija hkrati velja za tradicionalno in inovativno. Po očitnih vplivih francoske kuhinje (Baski z enim očesom vedno gledajo na Pariz) so se baskovski kulinariki mlajše generacije že sredi 70. let prejšnjega stoletja odločili za agresivno promocijo tako imenovane nove baskovske kulinarike (Nouvelle Cuisine Basque). Rezultat tega je bil prodor baskovske hrane najprej v Madrid (ki so ga kot »hočeš-nočeš« prestolni-

Na prejšnji strani: Gamberi na žarečem kamenju z mletimi žitaricami. Restavracija Akelarre

1

1. Juan Mari Arzak in njegova hči Elena, ki prevzema vrhunsko kulinariko svojega očeta 2. Arzakova sladica na molekularni ravni 3. Restavracija Arzak v San Sebastianu

2

3

91

Okusno 1. Dobri duh restavracije Akelarre Pedro Subijana

1

2. Pečene školjke s čajem, kavo in čebulo. Restavracija Akelarre 3. Jedilnica z razgledom na Biskajski zaliv v restavraciji Akelarre

2

3

92

co iste države sprejeli šele po Francovi smrti) in naprej v ostale svetovne metropole. Na novo so odkrili stare sestavine, začimbe (ki so sicer blage in temeljijo na doma pridelanih neuvoženih sušenih zeliščih). Učinek je bil tudi povsem negastronomski – zlasti izjemno povečanje atraktivnosti Baskije kot turistične destinacije ter sprejemanje njenih geografskih, kulturnih in nenazadnje političnih posebnosti. Baskovska gastronomija je tako postala subkultura par excellence, na trg je prinesla in še vedno prinaša vedno nove rešitve, včasih prav neverjetno kreativnost in harmonijo okusov, vonjav in celo zvokov.

Txoko (izg. Čoko) Posebno vlogo pri prodoru baskovske kulinarike na mednarodni trg igrajo znamenita baskovska gastronomska društva (bas. txoko, sl. kotiček ali kot). To so bile nekakšne predhodnice sicer mnogo kasneje v Torinu ustanovljenega gibanja Slow Food. Že od začetka so se zapisali zvestobi domačim tradicijam, vinom in žganicam, ki pa jih danes pripravljajo na bolj sprejemljiv način, s strogo organsko pridelanimi živili, brez sintetičnih dodatkov. Filozofija baskovskih kulinaričnih krožkov in Slow Fooda je sicer silno primerljiva.

Alkohol igra vlogo pomočnika, podpornika kulinariki in ga uživajo po pameti. Alkoholizem v Baskiji nikoli ni bil socialni problem. Baski sami pravijo, da »imajo kuhanje v genih«.

Txokos so tradicionalna srečališča ljubiteljev dobre hrane, nekakšni družabni krožki. Njihova zgodovina sega v konec 19. stoletja, prvi txoko pa je nastal v San Sebastiánu (bas. Donostia). Do nedavnega ti krožki niso bili odprti za ženske, razen na dan sv. Sebastijana – Boštjana (19. januar), zaščitnika mesta, vendar se tudi to spreminja. Elitizem (zunanji člani, tudi turisti, se lahko udeležijo »sestanka« takšnega krožka, na katerem se dobro jé in pije, zgolj na povabilo člana) samo povečuje atraktivnost in zaželenost teh srečanj. Nastanek txokos je zelo zanimiv. Baskovska kultura je za razliko od ostalih španskih družb (Katalonija, Andaluzija, Ekstremadura ...) silno matriarhalna, znanje pa prehaja z matere na hčer. Toda v Baskiji je kuhinja domena moških. Tukaj je gastronomija nekaj tako spoštovanega in prestižnega, da jo raje vodi moški, če je že ženska šefica družine. Gre za nekakšno »nagrado za domačo potrpe-

Okusno žljivost«, bi lahko rekli. Na tem nekoliko seksističnem pristopu počiva temelj omenjenih kulinaričnih društev, v katerih za člane omizja in goste kuhajo izključno moški. To je sicer folklora, danes se socialni vzorci spreminjajo, ženske imajo vse več besede tudi v kuhinji – toda le doma. V txoku nikdar. Po pripovedovanju naj bi se baskovski možje radi sestajali zunaj domačega ognjišča prav zato, da bi imeli vsaj takrat malo miru pred oblastniško ženo. Ker so bili vedno dobri jedci in pivci, so si kulinariko izbrali za osrednjo aktivnost in so si nove recepte izmenjevali med seboj ter jih tudi preizkušali.

Jedilnikov ne pripravljajo vnaprej, temveč sproti, s sestavinami, ki so pač na voljo. Po izdatni jedi vržejo karte (igrajo lokalno igro »mus«) in se pogovarjajo o hrani.

Politika je zaradi občutljivih tem izključena, čeprav je res, da je do razcveta teh klubov prišlo zlasti po Francovem prihodu na oblast, ko so bili to hkrati politični (antifašistični) krožki, Francov režim pa je Baske še posebej zatiral. Txokos so se težko ločili od svoje moške narave, zdaj mnogi odpirajo svoja vrata tudi ženskam, zlasti v petek, soboto in na praznike, vendar te ne smejo kuhati ali pomivati posode. V Indartzuju radi pravijo, da »ženske tretirajo kot princese«. Osrednji prostor srečevališča txoka je seveda kuhinja, opremljena kot v kakšni dragi restavraciji. Poseben prostor poleg kuhinje je namenjen skrbni hrambi vin, največ je tistih iz Rioje.

Zvezde San Sebastián, po baskovsko Donostia, je prelepo letoviško mesto tik ob špansko-francoski meji, ki se ponaša tudi z najdražjim kvadratnim metrom stanovanjske površine v Španiji. Prebivalcev to ne moti, saj takoj razložijo: »Saj je to pač najlepše mesto na svetu!« Pedro Subijana (izg. Subihana) je še ena legenda. Možakar je med drugim »izumil« poseben sorbet, gin tonic v trdnem agregatnem stanju, ki ga gost poje z žlico. To posebnost pri nas lahko poskusite v gostilni Pri Lojzetu na dvorcu Zemono. Subijana ima sicer »samo« dve Michelinovi zvezdici, pa vendar je njegova restavracija Akelarre med najboljšimi v Španiji. Že pozicija je genialna – na vrhu strmega hriba nad San Sebastiánom je več kot elegantna stavba z magičnim pogledom na neskončen Biskajski zaliv. Seveda je jedilnica postavljena tako, da vsi lahko občudujejo sončni zahod in navidezno mirnost zaliva. Jedi, ki jih mojster ponuja, so zares nekaj posebnega. Izpričujejo bogastvo baskovske tradicije, njihovih tradicionalnih sestavin, raznolikost treh morij, s katerimi so obdani, in seveda njegovega genija. V svoji prijazni skromnosti simpatični sivolasi »brkonja« trdi: »Menim, da je uspeh posledica dobrega orkestra, se pravi dobre ekipe v kuhinji, s katero lahko »dirigent« dobro dela. Moji asistenti imajo vedno priložnost, da jedem dodajo svoje ideje.« Skupina slovenskih dobrojedcev, ki se je potikala po Baskiji, je bila navdušena. Še pred obedom mi je nekdo prišepnil: »Ob vhodu sem videl nekoga, ki jé ribe iz ribje konzerve!« Hmm?! In res, prva od petih jedi v funkciji pogrinjka je bila natančno to. Mariniran inčun v avtoh-

tonem oljčnem olju, postrežen v konzervi za sardine!

Presenečenja so nas vedno bolj navduševala – krvavica (ja, tudi Španci poznajo krvavice, le da so malo slajše) v kruhovi skorji z mandarino, bučna krema s parmezanovo peno, gamberi s fižolom na vročih kamnih, ostriž na slikarski paleti (s štirimi raznobarvnimi omakami; bučke, peteršilj, artičoke in razni popri), gozdni golob v mesni juhi z rdečim fižolom … Štirje krožniki izbranih miniatur so bili pogrinjek, sedem jedi je bil meni, sledila je kolumbijska kava, postregli so še štiri vina; grenčice, konjaki in žganice so šli na račun hiše. Vse skupaj je zneslo 150 evrov na osebo.

Ko smo že misli, da boljše ne more biti, smo dan kasneje doživeli novo presenečenje. Legendarni Alain Ducasse je pred mnogimi leti izjavil, da od vseh njegovih učencev doslej lahko le eden preseže njegovo domisel-

4

5

93

4. Berasategui - topla zelenjavna solata z kremo iz solatnih srčkov in morskimi sadeži 5. Martin Berasategui

Okusno

Med vini so glavni igralci rdeče mojstrovine iz južno ležeče pokrajine Rioje.

nost in znanje – Martin Berasategui. Mali Bask se v restavraciji njegovega imena in priimka ponaša s tremi Michelinovimi zvezdicami. Tako kot Arzak in Subijana je tudi Berasategui znan kot uspešen pisec kuharskih knjig in je dober poslovnež. Poleg te restavracije in še nekaterih ima tudi prestižno kuhinjo v Guggenheimovem muzeju v Bilbau, kjer odlično ustvarja mladi Josean Martinez Alija, eden od novih mladih zvezd baskovske kuhinje. Tudi Berasategui prisega na timsko delo.

V vlogi pogrinjka so postregli tri jedi, eno bolj domiselno od druge. Sledilo je devet krožnikov, za katere so naši tam prisotni gostinci rekli, da »niso s tega sveta«. Prav tako so jedilnik začinili s po štirimi različnimi vini, digestivni del je bil zastonj. Cena teh mojstrovin?

170 evrov po osebi (z vsemi vini vred).

Ob vsaki jedi menija je bila izpisana letnica nastanka jedi. Najstarejša datira v leto 2001; to je sipina juha s kremastimi ravioli, polnjeni s sipinim črnilom. Ob serviranju profesionalni natakarji opozorijo: »Ne režite jih na krožniku, ker lahko eksplodirajo!« Pa smo jih »počili« v ustih, kjer se je sipino kremasto črnilo nežno razlezlo. Baski so silno ponosni na svojih pet avtohtonih vrst fižola. Zato smo tukaj uživali v surovem zelenem fižolovem soku s solato, hrenovo kremo in gosjo pašteto. Hobotnico postrežejo v štirih oblikah. S sokom morskega pajka, s sokom iz hobotnice, s paprikino peno in z zamrznjenimi zelišči. Ena najbolj norih in slikovitih jedi so bili t. i. solatni srčki z njihovo kremo in ioniziranim sokom. Slednje je neke vrste žele brez

94

barve, na katerega položijo razne jedi. V tem primeru so to bili srčki paradižnika, avokada in raznih solat …

Okus je bil božanski! Sicer pa je Berasategui podoben trik uporabil pri pečenem brancinu z ionizirano kumaro v sveži zeliščni solati. Za spremstvo je pripravil zeleno in riževo kremo. Še bi lahko našteval in opisoval mojstrovine, vendar sem že zdaj »predolg«. Vsekakor pa drži kot pribito, da je to desetletje gastronomije v znamenju Baskov in njihove kuhinje. Po vsem sodeč bo tudi naslednje, kajti za temi tremi velikani jih je še veliko, ki jih bodo morda kmalu prehiteli: sloviti Karlos Arguiñano, Luis Irizal, Gerald Hirigoyan (v San Franciscu), Maurice Isabal, André Darraidou, Mattin Noblia in drugi. Jose Maria Egana (restavracija Egana Oriza v Sevilli) je eden najbolj prestižnih chefov v Andaluziji in je že združil nezdružljivo – baskovsko in celinsko špansko kuhinjo.

Legendarni Juan Mari Arzak kot starosta vseh baskovskih mojstrov sedaj predaja štafetno palico hčeri Eleni, za katero pravi, da ga po idejah prekaša. Po drugi strani pa najbolj cenjeni španski kuhar (poleg Ferrana Adrie) v svoji trizvezdični restavraciji Arzak nudi najcenejše degustacijske menije z osmimi do desetimi hodi za 150 evrov z vini vred. Ni slabo, bi rekli.

Turizem in vina Zaradi goratega terena je Baskija predvsem poleti zatočišče tistih, ki si želijo nižjih temperatur in miru. Biskajski zaliv, ki se odpira med severno Španijo in Francijo, je veliko odprto morje, kjer se potencialni jadralec za razliko od razčlenjenega Jadrana nima kam skriti, če se vetrovi vznemirijo. Je pa zato počasno popotovanje po strmih obalah in pogled na slikovite vasice nad morjem naravnost očarljivo. Nekdo je rekel, da je to pokrajina, »kjer ima mir mlade«.

V Baskiji sicer pridelujejo sveža in lahkotna bela vina, ki se lepo prilegajo morskim jedem, vendar so glavni igralci na mizah rdeče mojstrovine iz južno ležeče Rioje in Navarre. Obe regiji sta del španske pokrajine Aragonija, ki ima pomembno zgodovinsko vlogo, saj je toliko kot pri nas cerkva tam lepo ohranjenih gradov. Seveda je moč videti množico kulturno-zgodovinskih znamenitosti, obiskati razna mesta ali pa enostavno odkrivati še precej neokrnjeno naravo. Čez Riojo poteka velik del znamenite in vedno bolj popularne poti Camino de Santiago, nujno si je treba ogledati prekrasna mesta in mesteca (Calahorra, Arnedo in Laguardia), medtem ko si rojstni mesti španskega knjižnega jezika, samostana San Millan de la Cogolla in Santo Domingo de la Calzada, kjer so menihi pred več kot tisoč leti napisali prva besedila v španščini, to zaslužijo skoraj ves dan.

Baskija je sicer manjša, a še bolj pisana. Poleg že prej opisanih lepot je obisk veličastnega Guggenheimovega muzeja v Bilbau, ki ga je zasnoval eden najbolj cenjenih arhitektov tega planeta, Kanadčan Frank Gehry, enkratno doživetje. Zato lahko rečem, da bodo tudi za tiste, ki tja ne boste potovali zaradi kulinarike in vin, dnevi lahko zelo, zelo polni.

XXXX

Od skromnih začetkov do mednarodne trofeje Decanterjevo ocenjevanje vin Izhaja mesečno v nakladi približno 45 tisoč izvodov, od tega jih polovico prodajo na Otoku, polovico pa drugod po svetu. Kupiti jih je mogoče povsod, kjer kaj dajo na vino in vinsko kulturo. Govorimo o Decanterju, cenjeni londonski vinski reviji, ki je leta 2004 pod idejnim vodstvom uglednega vinskega kritika Stevena Spurrierja začela z mednarodnim ocenjevanjem vin – Decanter World Wine Awards, skrajšano DWWA. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: Decanter, arhiv Dveri-Pax

96

Vinarstvo Že prvo leto so zbrali 4307 vzorcev in jih razvrstili v 23 regij. Ime Decanter pač pritegne, o njegovih medaljah se govori in piše po svetu. In potem je število vzorcev iz leta v leto naraščalo. Na letošnjem ocenjevanju aprila v Londonu jih je bilo že 12.254, razporejenih v 30 regij. »Kako daleč bo šlo?« se boste vprašali.

Skrivnost uspeha Čeprav imajo Angleži ob Kanalu samo nekaj malega vinogradov, je London kljub temu pomembno (če ne celo najpomembnejše) svetovno vinsko stičišče in tržišče. Tu se ustvarja vinska moda. Anglija je v preteklih stoletjih do svetovne slave povzdignila španski sherry, portugalski port in madeiro, bordojce in burgundce, šampanjce in še bi lahko naštevali. Angleži, verjeli ali ne, si pripisujejo celo očetovstvo penečih se vin, pred znamenitim Dom Pérignonom iz šampanjskega Épernayja, ki naj bi leta 1668 pripravil prvi šampanjec, kot seveda trdijo Francozi. Naj bo tako ali drugače, kar koli se je pomembnega zgodilo v vinskem svetu, Londona ni obšlo, če se že ni prav tam začelo.

Nazadnje tudi Decanterjevo ocenjevanje, ki je posebno in edinstveno; Spurrier si ga je namreč zamislil kot pomoč in vodič kupcu vina. Slednji vina najpogosteje kupuje znotraj posameznih cenovnih razredov, zato vse primerke, ki prispejo na ocenjevanje, razvrstijo v cenovne skupine: do 4,99 funtov; od 5 do 6,99; od 7 do 9,99; od 10 do 14,99; od 15 do 19,99; od 20 do 29,99; od 30 do 39,99; in nad 40 funtov. V čem je smisel?

Vino za 30 funtov mora pokazati precej več kot vino za pet funtov, če hočeta obe dobiti zlato medaljo. Razumljivo, cena naj odraža kakovost. Tako se namreč odloča večina tistih, ki stojijo pred prenapolnjenimi vinskimi policami v trgovinah in izbirajo, razen tako imenovanih

etiketnih pivcev, ki posegajo po razvpitih etiketah ne glede na ceno. Spurrier se je dobro zavedal, da bo ocenjevanje tako dobro in kredibilno, kolikor bodo dobri in zaupanja vredni ocenjevalci sami. Zato je v komisije povabil najboljše in najbolj priznane degustatorje, predvsem angleške, ki jih tam ni malo, nekaj pa jih je tudi od drugod: letos 214 ocenjevalcev in 30 predsednikov komisij, med njimi se jih 58 ponaša s težko dosegljivim in v vinskem svetu zelo cenjenim nazivom Master of Wine (MW). To so odlični poznavalci svetovne vinske scene, mnogi med njimi pa so še posebej specializirani za posamezne vinske regije. Decanter vina namreč razvršča tudi po regijah. Letos, kot že rečeno, so vina razvrstili v 30 regij. Še ena novost, ki izvira iz preprostega razloga: chardonnay iz njegove domovine Burgundije je drugačen od avstralskega ali čilskega, čeprav gre za isto sorto. Zemlja, podnebje, tradicija, vinogradnikov in vinarjev pristop, kar danes z eno besedo imenujemo »terroir«, se od regije do regije razlikujejo, zato bi bilo krivično vse chardonnayje dati v isti koš.

Od zlate do priznanja Ocenjevalne komisije sestavljajo po trije člani in predsednik, ki ne ocenjuje. Če morajo biti člani dobri poznavalci regije, mora biti predsedujoči še boljši. Za Bordeaux je na primer zadolžen James Lawther (MW), ki vinsko regijo pozna bolje kot lastni žep, za Šampanjo Tom Stevenson, ki velja za prvo avtoriteto med šampanjskimi izvedenci, za sherry (po špansko jerez) John Redford, ki ga imajo Jerezanosi na jugu Španije tako rekoč za svojega, za osrednjo in vzhodno Evropo, kamor je sprva spadala tudi Slovenija, Angela Muir (MW), ki je pred leti uspešno svetovala trem večjih kletem pri nas in zato zelo dobro pozna slovenske vinarje

97

Dveri-Paxova mednarodna trofeja

Zanjo so šipon na Radgonsko-kapelskem koncu potrgali oktobra 2009 in ga pod napuščem kleti v Jareninskem dvoru blizu Šentilja sušili do februarja 2010, ko so prebrali jagodo za jagodo in izločili neprimerne. Danilo Flakus, direktor in glavni enolog kleti Dveri-Pax je znan pikolovec. Dosleden in vztrajen, a samo to prinaša vidne uspehe. Iz dveh ton grozdja so dobili vsega 100 litrov mošta, ki je potem »crkljavo« in počasi vrel v direktorjevi pisarni, v kleti je bilo namreč prehladno. Vino je bogato in koncentrirano, plasti suhega sadja, cvetja in citrusov se odkrivajo ena za drugo, ostanek sladkorja (214 gramov na liter) se lepo druži s kislino, kar je bil ključ za visoko priznanje. Vino bo zdržalo desetletja. V kleti velja steklenička dveh decilitrov 25 evrov.

Vsega spoštovanja vredna svetovna konkurenca je tako ostala praznik rok. Za mednarodno trofejo v skupini sladkih vin nad 10 funtov se je potegovalo še 13 vzorcev, med njimi Château Laville iz Sauternesa (Bordeaux), tokajski Dobogó, alzaški Ernest Burn, nemški Karl Pfaffmann, gradiščanski Kracher, hrvaški Bodren in drugi. V Decanterju so zapisali, da je šipon iz sušenega grozdja 2009 Dveri-Pax, lahko mu rečemo tudi slamnato vino (ker se praviloma suši na slami), fantastično mojstrsko delo.

Vinarstvo 1. Idejni vodja projekta Steven Spurrier se zaveda, da je ocenjevanje tako dobro in kredibilno, kolikor bodo dobri in zaupanja vredni ocenjevalci sami.

2. Na letošnje ocenjevanje je v London prispelo 12.254 vzorcev, razporejenih v 30 regij.

in njihova vina, hkrati pa je pronicljiva degustatorka z več kot 40-letnimi izkušnjami na vinskem področju.

Spurrier je s takim pristopom očitno zadel žebljico na glavico, sicer število vzorcev s celega sveta ne bi tako skokovito naraščalo. Medalje, ki jih dobijo vinarji, in jih smejo potem nalepiti na buteljke, očitno pritegnejo kupce. Za zlato je potrebnih vsaj 18,5 točke od 20 možnih, dobijo jih izjemna vina; za srebrno od 17,0 do 18,4, deležna so jih zelo dobra do odlična vina; za bronasto od 15,5 do 16,9, ki jih prejmejo dobra vina; in za priznanje od 14,5 do 15,4 točke – to so vina, ki jih lahko priporočiš in se jih vinar še zdaleč ne bi smel sramovati. Ocenjevanje je seveda anonimno, sodniki (če jim smemo tako reči) vedo za poreklo vina, letnik, sorto, ostanek sladkorja in cenovni razred. Glede podeljene medalje morajo biti vsi člani enotnega mnenja, če niso, vsak predstavi svoje stališče, nato se ob pomoči predsedujočega uskladijo. Večina drugih ocenjevanj takega načina izmenjave mnenj ne pozna, čeprav v resnici funkcionira; vsak degustator se kdaj pa kdaj zmoti, pogovor pa to lahko popravi. Še trofeje Vsa vina z zlato medaljo znotraj ene regije se potem razvrstijo v dva cenovna razreda (do 10 funtov in nad), pa še glede na stil ali sorto, sledi ponovna ocena. Zmagovalec je deležen regionalne trofeje. A to še ni konec, vse regionalne trofeje (letos skupaj 118) razvrstijo glede na stil ali sorto v skupine (letos 25) in znotraj njih posebna skupina ocenjevalcev seniorjev pod taktirko Spurrierja izbere najboljše vino, dobitnika najvišje Decanterjeve časti, to je mednarodne trofeje. Letos je prvič ena od petindvajsetih odšla v Slovenijo. Skoraj neverjetno, konkurenca v tej skupini je bila najhujša!

1

2

98

Napredujemo A pojdimo lepo po vrsti. Slovenska udeležba na začetku, leta 2004, je bila komaj omembe vredna, kljub temu pa smo že na začetku dobili tri medalje: Marjanu Simčiču iz Brd je šla srebrna za Leonardo 2000 in bronasta za Teodor rdeče 1999, prav tako briškemu Ediju Simčiču bronasta za sauvignon Riserva 2001. Omenili smo ju zaradi pogumnega pionirstva. Dober začetek je spodbudil druge, Decanter je postajal vse bolj pomemben tudi med našimi vinarji, število vzorcev je spodbudno naraščalo in z letom 2009 ter 130 poslanimi vzorci je Slovenija zapustila regijo osrednja in vzhodna Evropa ter dobila svojo regijo in komisijo. Veliko priznanje, ki ga številne vinsko pomembnejše države še nimajo. Regionalni komisiji od takrat načeljuje Robert Gorjak, vinski kritik in publicist z opravljeno diplomo na Wine & Spirit Education Trust, ki je vstopnica za dolgotrajni študij za MW. Letošnja slovenska udeležba je bila s 169 vzorci najštevilčnejša doslej. Ena mednarodna trofeja (od skupaj 25) za šipon iz sušenega grozdja 2009 Dveri-Pax, dve regionalni trofeji (od 118) za pravkar omenjeni šipon in Sutorjev chardonnay 2008, šest zlatih medalj (od 237) za Sutorjevo belo Burjo 2008, Ščurkovo Staro brajdo 2008, Prusov ledeni rumeni muškat 2007 in ledeni traminec 2007, Krainzev ledeni šipon 2008 in Lubajev šipon 2007 ter 27 srebrnih in še 51 bronastih – to ni slaba bera. Kogar zanimajo podrobnosti, jih bo našel v posebni in zajetni oktobrski izdaji Decanterja ali na www.decanter.com. Še bolje, sami preverite in se prepričajte o upravičenosti medalj, vinarji ne bodo imeli nič proti. Če tega že niste storili na salonu Decanterjevih nagrajencev v organizaciji Vinske šole Belvin, 8. septembra, v ljubljanskem hotelu Mons, seveda. Naj vam zaupam, bilo je prijetno in poučno. Prihodnje leto se morda vidimo.

XXXX

Avtomobili s poreklom Charles Morgan

Charles Morgan pripada »avtomobilskemu plemstvu«. Vodi družinsko podjetje, ki ga je leta 1911 ustanovil njegov ded Henry, sam pa je na tem položaju leta 1999 nasledil očeta Petra, ki je položaj od svojega očeta prevzel leta 1957. Pri vodenju podjetja Charlesu Morganu pomagajo njegovi trije otroci.

Besedilo: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv Morgan

100

Avtomobilizem Tradicija, družinsko nasledstvo, ročno delo ... Vse to so lastnosti, ki dajejo izdelkom ekskluzivnost, pa naj gre za vina, oblačila ali avtomobile. V svetu avtomobilov je Morgan zadnje tovrstno podjetje. To mu daje poseben šarm in ga dela še bolj »angleškega«. Manufaktura Morgan je v stoletju izdelala le 30 tisoč trikolesnikov in 40 tisoč avtomobilov. Kot zanimivost: največji svetovni proizvajalci izdelajo več prevoznih sredstev v štirih ali petih dneh; majhen avtomobil in močan motor je recept za izdelavo športnega avtomobila, ki se ga pri Morganu držijo vse do danes. Njihova vozila stanejo od 35 do 156 tisoč evrov in so edinstven spoj tradicionalne in sodobne tehnologije.

59-letni Charles Morgan, zgodovinar umetnosti in magister ekonomije, je v mladosti skušal »pobegniti« od družinskega posla in se je želel ukvarjati s televizijo, toda naneslo je tako, da od leta 1985 svoj delovni čas v celoti posveča Morganu. Njegov prvi veliki uspeh je bilo skrajšanje čakalne liste s sedmih let na leto in pol.

Danes daje Morgan delo 150 ljudem.

Od kdaj ste povezani z avtomobili?

Vse življenje. Spomnim se, da sem z očetom odhajal v službo še kot otrok. Nekoč me je vzel s sabo na testiranje dirkalnega morgana, namenjenega za Le Mans.

Na avtocesti je testiral, kakšna je njegova maksimalna hitrost, ko je pri 220 km/h počila guma. Nekako mu je uspelo ustaviti avto – lahko si predstavljate, da je bila to za desetletnika precej vznemirljiva dogodivščina.

Mladost ste preživeli kot televizijski snemalec, mar ne?

Po spletu okoliščin sem postal televizijski snemalec, de-

lal sem namreč v arhivu televizijske postaje ITN. Neko nedeljo, ko je izbruhnil spopad v Libanonu, sem bil v pisarni; na hitro so morali sestaviti televizijsko ekipo, ki jo bodo poslali tja, v službi pa sem bil samo jaz.

Dvanajst ur kasneje sem bil že v Beirutu. To delo sem opravljal deset let in odnehal, tik preden je vse skupaj postalo prenevarno – preden so na bojišču začeli umirati tudi novinarji.

Na prejšnji strani: Charles Morgan ob svojem najljubšem modelu Aeromax 1. Skupinska slika Morganovih pred družinsko hišo v Stoke Lacyju 2. Prepoznaven dizajn z veliko stila in vrhunsko izdelavo

V čem je skrivnost Morganove dolgoživosti?

Inovacije. Prvi na svetu smo izdelovali šasijo iz lepljenega aluminija in uporabljali prešani aluminij. Zdaj smo prvi predstavili serijski trikolesnik s sodobno tehnologijo. Nikoli ne stopicamo na mestu.

Najinovativnejši model doslej, +4+ iz leta 1964, je neslavno propadel ... +4+ je projekt mojega očeta. On ga je deloma tudi sam oblikoval, se poskušal z novimi oblikami. Danes je za nas izjemno pomembno, da pri vozilih ohranjamo prepoznavno obliko, zame osebno je +4+ bolj podoben lotusu, preprosto to ni dovolj morgan. Mislim, da je bil avtomobil neuspešen, ker ni imel Morganove identitete; karoserija je narejena iz steklenih vlaken, to pa ni naš material. Prodali smo le 26 primerkov.

Tudi delavci tega avtomobila niso želeli izdelovati ...

Ko je moj oče +4+ prvič pokazal delavcem, niso bili posebej zadovoljni. Vsi ti mizarji in kovinarji so si mislili: okej, to je to, konec je z nami, plastika nas je pogubila.

Karoserija je prihajala k nam že izdelana, narejena nekje drugje, v Morganu pa so jo le montirali na šasijo.

1

101

2

Avtomobilizem

Eni redkih ste, ki danes v notranjost avtomobila še vgrajujejo les.

Tako je. Zame je les v notranjosti nezamenljiv. Poglejte samo armaturo modela Aero 8 – narejena je iz macesna. Ko ga vzamem v roko, me spominja na kopito puške Holland & Holland ali puške Purdey. Celo cena je podobna, le da pri njih z lesom dobite še kovinsko cev, pri nas pa vrhunski 8-valjni motor, menjalnik, šasijo ...

Mislim, da za isti denar pri nas dobite več.

Zakaj pa pri konstrukciji še vedno uporabljate les?

Zaradi njegovih fantastičnih lastnosti. Nekoč smo na primer podnice izdelovali iz jekla, toda to je rjavelo. Zdaj uporabljamo posebne vezane plošče, ker so dolgotrajnejše od nerjavečega jekla; šasija nekaterih modelov pa je sestavljena iz sendviča aluminija in jesena. Tako smo izboljšali rezultate crash testov, hkrati pa je to tudi ekološko, saj sekamo stara drevesa, ki ne proizvajajo kisika, namesto njih pa posadimo tri ali štiri mlada drevesa.

Morganova vozila so videti vedno enako, podobno kot pri Porscheju 911. Zato se javnosti zdi, da se ne spreminjate in da uporabljate staro tehnologijo, prav tako kot uporabljate tudi stari dizajn.

Pri Porscheju ne bi bili prav zadovoljni, če bi vas slišali govoriti, da ima 911 vedno en in isti dizajn. Jaz sem zadovoljen, da morgan primerjate s porschejem. Ko na pisti testiram novi avtomobil, ga vedno primerjam s porschejem, ker je zame ta pač merilo. Ko tekmujete v razredu GT2 in GT3, so porscheji od vas pogosto boljši.

Po drugi strani pa morgan zmaguje pred Audijem RS.

Morgan Aero super sports

V zadnjih 20 letih doživlja morgan pod vašim krmilom pravo renesanso. Kot da se prebuja in začenja novo, zelo ambiciozno življenje ...

Nisem si na novo izmislil podjetja, sem pa izbral najboljše elemente iz naše zgodovine in se osredotočil nanje. Ni pošteno reči, da je morgan tradicionalen. Ce-

102

lotno tržišče športnih avtomobilov je trenutno v fazi prestrukturiranja, vsi moramo tu najti neko novo vlogo. Mislim, da ima morgan dober štartni položaj, saj je ves avtomobil oblikovan kot neka celota.

Zaradi dragega goriva in zakonov o emisiji CO2 morajo vsi proizvajati vse manjše motorje. Koliko to škodi imidžu športnih avtomobilov?

Na žalost so dnevi fantastičnih 12-valjnih motorjev šteti. Žal mi je, ker obožujem njihov zvok, toda prihodnost predstavljajo bolj učinkoviti avtomobili.

Kaj je osnovna identiteta morgana? Čudovit dizajn z veliko stila in vrhunsko izdelavo.

Avtomobil, ki ga je zabavno voziti, kar pomeni, da je dobro konstruiran. Morgan ima morda najbolj prepoznavno karoserijo na svetu. Večina avtomobila je videti enako, modeli se razlikujejo le po sprednji maski, morgan pa je s katerega koli kota nezgrešljivo Morgan.

Sodobna tehnologija omogoča vrhunske športne performanse, ne da bi zaradi tega moralo trpeti udobje.

Morgan ponuja špartanski roadster, tip avtomobila, kakršnega danes izdeluje le še nekaj podjetij, kot sta Ariel in Caterham. Koliko ljudi sploh želi voziti tak avto?

Nekoč se je s tem ukvarjalo več podjetij. Takoj ko začnete avtomobil spreminjati, da bi zadovoljili vse ljudi, postaja vozilo manj zanimivo. Poglejte Porsche Cayenne! Kakšen je njegov namen, ko pa že obstaja Volkswagen Touareg? Pravite, da vsi želijo luksuz, vendar to velja samo za tiste, ki želijo brezbrižno potovati. Tisti, ki želijo potovati hitro, pa želijo športen avtomobil.

Kateri je vaš najljubši morgan?

To je res težko vprašanje. Obožujem Aeromax. Mislim, da je eden najlepših avtomobilov na svetu: všeč mi je reakcija, ki jo avto vzbuja pri drugih voznikih, prepro-

Avtomobilizem

1

1. Za letos predstavljeni trikolesnik Morgan 3-wheeler imajo že 300 naročil

sto čutite prijateljsko energijo in občudovanje. Le 100 jih je na svetu, zato so tudi redek prizor. Hkrati je to zelo hiter avtomobil, zato je odličen za potovanja, na primer z enega konca Francije na drugega. Všeč so mi klasični morgani. Če ste na dopustu, je to avto, v katerem želite biti.

2. Charles Morgan je ponosen na svoje moštvo in tri sinove, ki nadaljujejo tradicijo tovarne

Kateri avto pa uporabljate vsakodnevno?

Mercedes-Benz 320CDI estate.

V začetku leta ste predstavili trikolesnik 3-wheeler (Threewheeler). To je sodobna različica prvega avtomobila, ki ga je izdelal vaš ded. Kakšen namen ima izdelava istega vozila stoletje kasneje?

3-wheeler je ekstremno vozilo, tako kot denimo Ducati Monster ali Harley-Davidson. Pospeški so fantastični, resnično čutite okolico – vonj gozda, veter, hitrost.

3-wheeler res budi vse čute, podobno kot motocikel, le da je mnogo varnejši. Renault, Peugeot, Mercedes in Volkswagen so že izdelali trikolesnik. Mercedes in Volkswagen sta nas omenila v svojih sporočilih za javnost, nihče pa si ni drznil izdelati serijskega modela.

Razen nas.

Moderni Morgan 3-wheeler je po vaši licenci najprej izdeloval Pete Larsen iz Seattla, potem pa ste kupili njegovo podjetje in začeli vozilo izdelovati sami.

Larsen je izdelal soliden 3-wheeler, ki pa ni bil nič posebnega. Kupili smo dva primerka in ugotovili, da so lahko boljši, saj takrat niso bili ne posebej hitri niti varni. Motor je bil Harleyjev, šasija ni bila dobro konstruirana. Odločili smo se izdelati novi 3-wheeler in to tako, kot je treba. Zamenjali smo šasijo, uporabili nov motor, obeso ...

2

103

Avtomobilizem Les, aluminj in natančna ročna izdelav so garancija, da jim kupcev v prihodnost ne bo zmanjkalo

Kakšno prodajo pričakujete?

Načrtovali smo izdelavo 250 kosov do konca leta 2011, dobili pa smo že 300 naročil. Uvedli bomo dvoizmensko delo, da bi zadovoljili ta prvi val povpraševanja. Če bo šlo tako naprej, bomo izdelovali 500 kosov na leto.

V kakšnem poslovnem okolju živi miniaturno družinsko podjetje, kot je vaše? TVR je izginil, Bristol propadel ...

Imamo zelo dobro pogodbo z BMW-jem, ki nam omogoča uporabo njihovih šasij in motorjev, pa tudi s Fordom, od katerega kupujemo motorje in tehnologijo.

Priti do vrhunske tehnologije nam ne predstavlja težavne naloge. Zadostiti moramo mnogim varnostnim standardom; najnovejše zakonske spremembe so nas prisilile, da smo v vse modele uvedli zračne blazine.

Naši avtomobili so lahki in emisije CO2 zelo majhne.

So stranke TVR postale vaše stranke?

Upam. TVR in Morgan imata popolnoma različen pristop, TVR je porabil veliko denarja za izdelavo lastnega motorja in za dirke. Njihov lasten motor ni mogel biti izdelan tako kvalitetno kot motorji velikih proizvajalcev, kot sta BMW in Porsche. TVR je za homologacijo porabil premalo denarja, zato je Velika Britanija zanj postala glavno tržišče; ko je tržišče oslabelo, tega ni mogel popraviti z večjo prodajo avtomobilov drugje.

Kakšna je prednost Morgana kot podjetja glede na TVR? Morgan ima drugačno prodajno strategijo. Prisotni smo na različnih tržiščih: tako v Veliki Britaniji, kot v ZDA in na Japonskem. Uporabljamo zanesljive motorje znamke BMW, z BMW-jem in Fordom imamo dober odnos. Razvili smo lastno šasijo, ki nam je pomagala pri homologaciji in s katero smo tekmovali na Le Mansu – prav tako neuspešno kot TVR, moram reči. Kljub temu so nam dirke pomagale izboljšati zanesljivost serijskih modelov, po čemer pa smo bili tako ali tako pred TVR-jem.

Kljub temu je TVR prodajal po trikrat toliko vozil kot Morgan.

Preden so prenehali s proizvodnjo, je bil TVR na vrhuncu, prodali so malo več kot 2000 kosov na leto. Mi se približujemo številki 1000 kosov, kar je hkrati tudi naš proizvodni maksimum. Načrtujemo povečanje proizvodnje z uvedbo osnovnega modela, ki bo imel dano specifikacijo in pet različnih možnih barv. Izdelovali ga bomo, kadar bomo imeli proste kapacitete.

Imenoval se bo 4/4 Sport, njegova prodajna cena pa bo okoli 30 tisoč.

Kdo so vaši kupci?

Prodamo preko 1000 vozil letno in to po vsem svetu.

Nimamo nekega tipičnega kupca. Naši kupci so mešanica mladih in starih – Evropejcev, Američanov in Azijcev.

104

XXXX

Tehnološko čudo 125 let avtomobilizma

Zgodovina razvoja avtomobilov je pestra: tisto, kar je nekoč veljalo za tehnološko čudo, je danes nujno prevozno sredstvo. Še več, avtomobil danes nekaterim predstavlja svojevrsten statusni simbol in tega jim ne gre zameriti.

Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: Borut Štajnaher in IAA

106

Avtomobilizem Pisalo se je leto 1886, ko je v Berlinu Karl Benz vložil patentni zahtevek za svoje trikolesno vozilo. Ta dan še danes velja za dan »rojstva avtomobila«, ki tako letos slavi svojih 125 let in ga že celo leto z različnimi prireditvami proslavljajo v Nemčiji. In vrhunec? Salon avtomobilov IAA v Frankfurtu.

Patent, ki je v 125 letih osvojil svet Le 100 kilometrov od Benzovega razvojnega »laboratorija« je izumitelj in podjetnik Gottlieb Daimler razvijal idejo motorizirane kočije in jo zaključil v istem času, leta 1886. Čeprav sta gospoda na začetku delala ločeno, sta takrat postavila temeljni kamen za vsa sodobna osebna in tovorna vozila in avtobuse ter človeštvu posledično ponudila novo dimenzijo mobilnosti. Avtomobil danes nudi občutek samostojnosti in svobode, presega meje in združuje ljudi. V 125 letih je osvojil celoten svet.

Avtomobili na električni in parni pogon so sicer obstajali že prej, a se je šele Karel Benz domislil, da bi za pogon uporabil motor z notranjim izgorevanjem.

Njegov štiritaktni enovaljni motor s prostornino 0,954 litra je imel že tedaj vse elemente sodobnega motorja: bat in motorno gred, električni vžig, vodno hlajenje, razvijal je moč 0,55 kW (0,75 KM), kar je bilo dovolj

za hitrost 16 km/h (ki so jo sicer dosegale tudi kočije).

Z združitvijo sil Daimlerja in Benza je nastalo globalno podjetje, danes znano kot Daimler AG s svetovno znano blagovno znamko Mercedes-Benz, ki pod svojim okriljem danes združuje Mercedes-Benz Cars, Daimler Trucks, Mercedes-Benz Vans, Daimler Buses in Daimler Financial Services. Mercedes-Benz je že od samih začetkov vodilno podjetje na področju razvoja novih in ekološko sprejemljivih tehnologij. Čeprav je avtomobil na začetku največji razvoj dosegal v Nemčiji, se je ljubezen do »tehnološkega čuda« prebujala tudi v Franciji, kjer so v vožnji po pariških bulvarjih uživale zlasti ženske. Razlog? Vožnja z avtomobilom je bila način, da so petičneži svetu dokazali, da so moderni, bogati in da si lahko privoščijo »nekaj več«.

Proizvodnja avtomobilov je svoj zalet dobila po drugi svetovni vojni, ko se je v Nemčiji pričela masovna proizvodnja Volkswagnovega hrošča. Ljudje so bili navdušeni nad novim prevoznim sredstvom, avtomobil je takrat namreč že predstavljal simbol svobode. Po težkih povojnih letih so ljudje končno lahko pričeli svobodno potovati; avtomobili so se takrat uporabljali predvsem za potovanja med vikendi in za odhode na počitnice.

Avtomobil je prinesel tudi novo razumevanje luksuza in bogatega življenjskega sloga: tisti, ki so želeli več, so

107

Novosti letošnjega salona IAA v Frankfurtu

bili prav gotovo veseli prvih športnih avtomobilov, kot je bil Mercedes 300 SL ali Porsche 911.

In potem je prišlo leto 1973, ko so se ulice povsem umirile. Naftna kriza je izpraznila ceste, ponekod pa je bila uporaba avtomobilov celo prepovedana, saj je bilo že takrat jasno, da so avtomobili ekološko nevarni.

IAA Frankfurt Avtomobili so bili v zadnjih 40 letih deležni velikega napredka, pomislite samo na vso novo tehnologijo, nove varnostne sisteme, naprednejše in varčnejše motorje. Avtomobilska industrija je tako vedno soočena z novimi izzivi. In te so razstavljalci septembra predstavili na letošnjem drugem velikem salonu avtomobilov IAA (prvi je bil marca v Ženevi) v Frankfurtu.

Prestižen salon se zgodi vsaki dve leti (izmenjuje se s Parizom), njegovi začetki pa segajo še v čas pred prvo svetovno vojno; letošnji je že 64. Velike razstavne prostore na sejmišču v Frankfurtu je zasedlo kar 1012 razstavljavcev iz 32 držav, ki so skupaj predstavili 89 svetovnih novosti. Največ novosti je, tako kot je bilo mogoče pričakovati, letos predstavila prav država gostiteljica.

Ker živimo v času, ko je varčevanje, zmanjševanje stroškov, dimenzij in porabe nujno zlo, so proizvajalci največ pozornosti namenili majhnim vozilom. V okviru

108

razstavnega salona je Volkswagen tako predstavil model Up!, mali mestni avtomobil, od katerega pa se veliko pričakuje. Na začetku naj bi prodali 300.000 vozil na leto, kasneje, ko se bo vozilo pričelo prodajati še pod drugimi znamkami iz koncerna (Škoda in Seat), pa pričakujejo, da bo prodaja presegla 600.000 avtomobilov na leto.

V razredu »premium« je izstopal Audi, ki je predstavil novo verzijo ultra lahkega »urbanega bojevnika« in ponoven poskus napada na trg z modelom A2, ki je kljub večji oznaki za 12 centimetrov krajši od modela A1. Svoje koncepte malih in varčnih avtomobilov so predstavili tudi Opel z modelom RAK, Fiat z novo pando in Renault s twingom, vsi pa so najavili, da so prav ti »malčki« avtomobili, od katerih v prihodnje največ pričakujejo.

Seveda pa so proizvajalci predstavili tudi novosti v višjih avtomobilskih razredih, kjer je največ pozornosti dobil Mercedesov razred B. Opel je predstavil serijsko izvedenko Astre GTC, ki je prejela številne pohvale s strani novinarjev, predvsem zaradi atraktivnega izgleda, ki ne odstopa od koncepta, prikazanega lani septembra v Parizu. Na podoben način so bili sprejeti tudi Mazda CX-5 in novi modeli Hyundai I30, Honda Civic in Toyota Prius. Mazda, Honda in Toyota tako napovedujejo svetlejšo prihodnost japonskih blagovnih znamk, ki jim je naravna katastrofa v

Avtomobilizem

določenem trenutku povsem zaustavila proizvodnjo.

Med koncepti je največ pozornosti dobil Land Rover DC 100, za katerega se govori, da najavlja najnovejšo generacijo legendarnega Land Rover Defenderja. Škoda je predstavila konceptno limuzino z imenom Mission L, ki bo zasedel mesto med fabio in octavio. Ford je predstavil izvirni koncept Evos, ki pod sloganom »One Ford« prikazuje, kakšna bo oblikovalska osnova za vse Forde v prihodnosti. Sicer konzervativen Subaru pa je javnost tokrat presenetil s športnim kupejem z nekoliko zapletenim imenom BRZ Prologue Boxer Sports Car Architecture II. Tudi za najbolj izbirčne se najde kakšno novo vozilo. Morda Jaguarjev koncept C-X165, ali Peugeotov koncept HX1, morda Bentley Continental GTC ali Ferrari 458 Italia Spider … Elitno društvo mestnih terencev je dobilo novega člana v dolgo obljubljenem Maseratijevem Kubangu, ki je opremljen z V8-motorji iz Ferrarija. Mercedes je ob novem B plenil zanimanje obiskovalcev s konceptom F 125: futuristični 5-metrski avtomobil s krilnimi vrati je nekakšen mešanec med slavnim modelom 300 SL Gullwing iz 50. let in aktualnega razreda S. V njegovih linijah je mogoče videti, kako naj bi izgledale bodoče luksuzne limuzine iz Stuttgarta.

Citroën je predstavil koncept bodočega lahkega dostavnika z imenom Tubik, s katerim je izzval zelo mešane reakcije, nekateri so bili prepričani, da je to najgrši koncept, drugi pa so menili, da gre za povsem realno vizijo »shuttla« prihodnosti, ki v sebi skriva high-tech sisteme za lažjo in udobnejšo vožnjo, lahko pa služi tudi kot mobilna pisarna uspešnim poslovnežem.

Salon v Frankfurtu je eden izmed tistih, ki ga morate obiskati vsaj enkrat v življenju. Zakaj? Preprosto zato, ker ponuja nepopisno velike in vrhunsko urejene razstavne prostore, hkrati pa nudi tudi vpogled v tipično nemško organiziranost in pedantnost.

110

•

•

•

•

Ljubljana: A-COSMOS d.d., 01/583 35 25 • AVTOCENTER BTC, 01/523 11 26 • INTERCLASS CARS, 01/200 09 55 • Maribor: AVTOCENTER ©ERBINEK, 02/450 35 50 • Murska Sobota: AVTOCENTER LEPO©A, 02/536 17 70 • Celje: SELMAR, 03/424 40 18 • Zagorje: AVTOHI©A KRÆI©NIK, 03/566 47 29 • Velenje: AS AVTOMOBILI SKORN©EK, 03/891 90 77 • Kranj: AVTO MO»NIK, 04/281 77 17 • Nova Gorica: AUTORENT, 05/302 84 60 • Koper: AVTOPLUS 05/613 70 39 • Murska Sobota: FLAMIN, 02/530 46 62 • Novo mesto: MAKOMA, 07/393 42 12

Avtomobilizem Angleška eleganca Evoque je moderna interpretacija slavne angleške avtomobilske blagovne znamke. Je nekakšna kombinacija starega in novega: avto se ponaša z izjemno kupejevsko silhueto, je hiter in okreten, zato je primeren za sodobne in zahtevne voznike, ki pričakujejo dobre vozne lastnosti in vrhunsko izdelavo. Za pogon skrbi 2,0-litrski bencinski motor Si4 s turbinskim polnilnikom in 177 kW/240 KM. Dizelsko paleto pa predstavlja 2,2-litrski motor v dveh izvedbah: TD4 s 110 kW/150 KM in SD4 s 136 kW/190 KM. Cenovna paleta se prične pri 33.000 evrih za dizelsko izvedenko in pri 44.000 evrih za bencinsko.

Prednost je v tehniki Audi A6 Avant za razliko od mnogih drugih vozil v tem razredu ni izdelan samo iz jekla, temveč ima aluminijasto hibridno konstrukcijo, zato je 4,93 metra dolg karavan kar za 70 kilogramov lažji od predhodnika. Notranjost je izredno prostorna, prtljagi pa je v osnovi namenjenih 565 litrov, ob podiranju zadnje klopi pa celo 1680 litrov prostora. Kot se za audi spodobi, je tudi A6 Avant opremljen z vsemi tehnološkimi in multimedijskimi sistemi, zanimiv pa je tudi sistem samodejnega odpiranja prtljažnika s pomočjo senzorjev, ki zaznajo gibanje v zadnjem delu vozila.

A6 Avant je na voljo z dvema bencinskima motorjema: 2,8 FSI (150/204) in 3,0 TFSI (220/300), ki se cenovno pričneta pri 45.100 evrih; in z dvema dizelskima motorjema: 2,0 TDI (130/177), 3,0 TDI (150/204) in 3,0 TDI (180/245), cenovno od 42.680 evrov naprej.

Najmanjši BMW Novi BMW serije 1 je tudi v svoji drugi generaciji še vedno izvirna kombinacija premium kakovosti, estetike in inovativne tehnologije. Še vedno je to edini model s pogonom na zadnja kolesa v svojem segmentu. S prenovo je postal še bolj športen in varčen kot prej, hkrati pa je tudi bistveno udobnejši in prostornejši. Dodaten okvir za individualizacijo zagotavljata izvedbi BMW Sport Line in BMW Urban Line z uporabo ekskluzivnih lastnosti oblikovanja notranjosti in zunanjosti ter opreme.

Bencinsko motorno ponudbo sestavljata 1,6-litrski (100/136) in 1,8-litrski motor (125/170), dizelsko pa 2-litrski štirivaljnik z močmi: 85/116, 105/143 in 135/184. Cenovna paleta se prične pri 24.700 evrih za bencinsko izvedenko in pri 25.000 evrih za dizelsko.

Dovršenost tehnologije Športnost, vrhunska vozna dinamika, prefinjen dizajn, široka paleta zmogljivih motorjev in nizka poraba goriva odlikujejo Mazdo6, za katero se obračajo pogledi. Izjemno lahka trdna karoserija poskrbi za več užitka in zabave pri vožnji ter pomaga varčevati z gorivom. Napredne aerodinamične lastnosti pripomorejo k izjemni stabilnosti Mazde6 pri vožnji. Tipično ZoomZoom!

Kombinirana poraba goriva: od 5,2 do 8,0 l/100 km; uradni izpusti CO2: od 138 do 186 g/100 km. Vse nadaljnje informacije o specifični porabi goriva in izpustih CO2 pri novih osebnih vozilih so na voljo v Priročniku o varčni porabi goriva in emisijah CO2, ki ga brezplačno prejmete na Mazdinih prodajnih mestih in na spletni strani dobavitelja.

112

XXXX

Najdražje igrače na svetu Zasebna letala

Ko govorimo o zasebnih letalih, navadno najprej pomislimo na poslovne reaktivce; letala, ki v dolžino merijo kakih 15 metrov, zanje pa je treba odšteti nekaj milijonov evrov, so simbol luksuznega potovanja po zraku.

Besedilo: Daniel Tomičić Fotografije: promocijsko gradivo Lufthanse, Airbusa in Boeinga

114

Toda v svetu zasebnih letal so to zgolj začetni modeli.

Zadnjih 15 let najbogatejši ljudje sveta za svoje osebne potrebe preurejajo največja potniška letala na svetu.

Letala, daljša od vsake jahte na Jadranu in namenjena prevozu 650 ljudi, tako postanejo »leteče palače« za kakih dvajset srečnežev, ki si čas krajšajo v džakuziju, kinu ali fitnesu. Visoko v zraku, kakopak.

Leta 1996 je Boeing preuredil potniški 737 v letalo za »osebno uporabo«. 30 milijonov evrov vreden Boeing, dolg 30 metrov, je tedaj z vsem svojim udobjem in prostranostjo postal najbolj luksuzno letalo za osebno uporabo na svetu. Tako je nastal novi razred superluksuznih letal, ki danes veljajo za najdražje igračke na svetu.

15 let kasneje so letala v tem razredu dvakrat daljša in desetkrat dražja. Boeing je pred kratkim začel prodajati 77-metrski 747-8, s katerim želi raven razkošja vnovič dvigniti na višjo raven. Kljub krizi kupcev ne manjka. »Naročila za 747-8 smo dobili od ljudi, ki že imajo starejše Boeinge. Zdaj kupujejo ta model, ker želijo imeti tisto, kar je najnovejše in najboljše,« pravi Steven Hill, predsednik Boeing Business Jeta. Za 220 milijonov evrov boste tako lahko kupili letalo in ga začeli preurejati, pri tem pa boste najverjetneje porabili še približno 20 milijonov. Zasebnim lastnikom so že prodali sedem letal – Boeing o imenih ne govori, a eno je vsekakor znano: Joseph Lau, hongkongški trgovec z nepremičninami, je za svojo igračko odštel znesek, ki ustreza triletnemu prometu našega Elana.

Najdražja med dragimi Vendar pa je najbolj luksuzno letalo na svetu še dražje: to je 260 milijonov evrov vreden Airbus A380 (seveda govorimo o ceni »golega« letala brez notranjosti, za katero lahko porabite še polovico te vsote). In kaj dobite za tretjino milijarde evrov? Za začetek privilegij, da med letom stojite. Morda se sliši neverjetno, a navadno je ravno pomanjkanje višine in s tem prostora za glavo glavni vzrok, da ljudje majhna letala zamenjujejo z večjimi. Zaenkrat imajo tako letalo v lasti le trije srečneži.

Prvi kupec Airbusa A380 je najbogatejši Arabec in 14. najbogatejši zemljan, savdski princ Alwaleed bin Talal.

Princ se je kot lastnik največjega zasebnega letala tako znašel tudi v Guinessovi knjigi rekordov. Notranjost je po njegovih željah preuredil newyorški studio Edése Doret, za to pa so imeli na voljo sto milijonov evrov.

Prinčeva »leteča palača« se razprostira na 550 kvadratnih metrih in v dveh nadstropjih. Ima nekaj spalnic, jedilnico, delovno sobo, sobo z igralnimi avtomati, kino, fitnes, savno, manjši bazen in protiraketni obrambni sistem. Celoten trup letala je obložen z zlatimi lističi, za kar je njegovo veličanstvo namenilo še dodatnih 40 milijonov evrov. Tisti, ki so notranjost letala videli na lastne oči, ga opisujejo kot kombinacijo Lawrenca Arabskega in Vojne zvezd. Strop na primer pokriva hologramska projekcija, na kateri se izmenjujejo puščavski pejsaži. Prinčevo letalo je najdražje letalo na svetu.

Drugi kupec najbolj luksuznega letala je naftni oligarh Roman Abramovič, ki zaenkrat še vedno potuje v Boeingu 767-300, ki ima »le« 55 metrov dolžine. V

1

Na prejšnji strani: Boeingu 767-300 Romana Abramoviča

2

1. Veliki letalski proizvajalci iščejo kupce tudi med zasebniki 2. Razkošna notranjost Boeinga 747-VIP 3. Airbusovi načrti za prihodnost.

Letalo s panoramsko streho.

3

115

luksuzni notranjosti prevladuje kostanjev les z zlatimi detajli, večino časa pa je parkiran na londonskem letališču Luton, kjer pa njegova skromna zunanjost ne daje niti slutiti, kaj vse se skriva v notranjosti.

Tretji kupec je kontroverzni Michael Ezra Mulyoowa, 34-letni nekdanji šprinter, reprezentant Ugande, ki je prek noči postal tajkun. Ključ svojega A380 bo dobil prihodnje leto.

Najvišji tehnični standardi opravičujejo ceno V takšni konkurenci lahko kak Donald Trump le upa, da na letališču nikoli ne bo srečal svojih »bogataških kolegov«, saj sam za svoje potrebe uporablja le Boeing 727-100 iz leta 1986. A kljub temu se lahko tudi Trump pohvali s svojevrstnimi »presežki«, denimo z 9 × 1,2 metra velikim in s 23-karatnim zlatom izpisan napis TRUMP na vsaki strani trupa. Notranjost je opremljena za 23 potnikov, ki jih čakajo izjemno udobni usnjeni sedeži z zlatimi zaponkami na varnostnih pasovih, vse naokrog pa so umetniška olja na platnu in svetilke, izdelane iz najbolj kristala Waterford.

Prej omenjeni primeri predstavljajo eksotični vrh letal za osebno uporabo, ki vas s svojo ceno pustijo brez diha. Enako osupljiv je podatek, kolikšen je pravzaprav trg poslovnih reaktivcev. Leta 2008, le malo pred recesijo torej, se je na leto prodalo po 13 tisoč poslovnih reaktivcev za skupaj 165 milijard evrov. Kljub vse višjim cenam pa se je v zadnjem desetletju prodaja podvojila! Največ naročil prihaja iz Azije, ki zahtevajo vse bolj in bolj ekskluzivne izdelke.

Da bi trgovci omogočili zasebno uporabo letal čim širšemu krogu ljudi, so uvedli lastništvo po principu t. i. »time sharinga«. Eno najmočnejših podjetij na tem področju, NetJets, se oglašuje celo na televiziji, in to z Rogerjem Federerjem. Da bi svojo ponudbo naredili še bolj privlačno, so se povezali z enim največjih živečih arhitektov, lordom Normanom Fosterjem, ki je zanje preuredil notranjost »zgolj« 35 milijonov evrov vrednega Dessaultovega poslovnega reaktivca Falcon 7X, dolgega 23 metrov.

Tudi modna hiša Versace se od pred kratkim ukvarja s preurejanjem notranjosti letal. Tako lahko prek Lufthanse ali podjetja TAG, bolj znanega po časomerih, naročite Versacejev interier. BMW-jev oblikovalski studio se imenuje DesignworksUSA in se le polovico vsega časa ukvarja z avtomobili, drugo polovico pa se posveča različnim strankam zunaj avtomobilske industrije. Od pred kratkim tako sodelujejo tudi z Boeingom pri preurejanju modela 787 Dreamliner za mladega ruskega milijarderja, ki bi rad ostal anonimen.

Izjemne cene teh igračk so odraz najvišjih tehničnih standardov, ki jih zahteva letalstvo. Letala so tehnično najbolj zahtevni in najdražji luksuzni izdelki. Materiali, ki jih vanje vgrajujejo, so izredno dragi, saj morajo zadovoljiti številnim varnostnim predpisom in biti hkrati še lahki in vzdržljivi. Tehnični predpisi in pogoji so hkrati tudi glavni razlog, ki lastnikom onemogoča, da bi pri opremljanju letala imeli popolnoma proste roke, toda kot povsod drugje tudi v letalstvu obstajajo izjeme. Kaj hočemo, denar je pač še vedno sveta vladar.

1

1. Skica notranjosti Airbusa A380, ki je v lasti najbogatejšega arabca, princa Alwaleed bin Talal.

2

2. Letalski interier je velik izziv tudi za enega največjih arhitektov, lorda Normana Fosterja.

3. Zasebna letala lastnikom nudijo popolno udobje na prekooceanskih letih.

3

116

XXXX

Oblikovanje klasike Glenmorangie pride 1981

Leto 1981 se je zapisalo v zgodovino sveta dizajna. Tistega leta je Ron Arad v londonski četrti Covent Garden odprl danes legendarni studio »One Off«, super hitri vlaki TGV so začeli švigati po tirih v Franciji, NASA pa je izstrelila prvi raketoplan. IBM je svetu predstavil svoj prvi osebni računalnik, v informatiki se je pojavila tudi nova skovanka »internet«. Oddajati je začela glasbena televizija MTV, italijanska oblikovalska skupina Memphis pa je postmodernizem približala ljudskim množicam.

Besedilo in fotografije: Glenmorangie

118

Dizajn pleten mehanizem, ki elegantno dvigne steklenico proti uporabniku, kar po oblikovalčevih besedah »vzbuja občutek čudenja«.

Brabantova je v vsako podrobnost oblike steklenice vgradila enako kombinacijo spoštovanja tradicije in ikonoklastičnega duha. Navdih so ji bile oblike sodov hiš Glenmorangie in Château d’Yquem – poklon njuni zgodovini, pa tudi času in potrpežljivosti, ki sta bila potrebna, da smo dobili Glenmorangie Pride 1981. V sodelovanju z mojstri iz francoske steklarne Baccarat je izdelala imenitno kristalno mojstrovino, katere prefinjene krivulje predstavljajo opazen in čudovit kontrast popolni premočrtnosti Scheublinove škatle.

To leto se je zapisalo tudi v zgodovino škotskega viskija, saj je hiša Glenmorangie takrat destilirala Pride 1981, enega najodličnejših viskijev v 168 letih obstoja.

Po kar 18-letnem zorenju v hrastovih sodih v Tainu v Škotskem višavju se je viski Glenmorangie Pride 1981 še 10 let plemenitil v vinskih sodih za Sauternes vinarja Château d’Yquema, kar je prvič, da je bil škotski viski deležen takšne časti. Končni rezultat so fantastičen videz, cvetica in okus. »Takoj nam je bilo jasno, da je Pride 1981 res nekaj posebnega,« je dejal dr. Bill Lumsden, vodja Glenmorangiejevega oddelka za destilacijo in ustvarjanje viskija. »Gre za enega najbolj izjemnih viskijev hiše Glenmorangie vseh časov, zato nam je bilo jasno tudi, da ga moramo odeti v zelo posebno embalažo. Nekaj zelo razkošnega, zelo lepega in zelo drugačnega, nekaj z dvema stranema: eno, ki bo odražala značaj tega izrednega viskija, in drugo, ki bo izkazovala čast tradiciji mojstrov iz Château d’Yquema.«

Poklon zgodovinskemu letu oblikovanja Kot vsi izdelki, ki so postali oblikovalska klasika, tudi embalaža viskija Glenmorangie Pride 1981 ni zgolj zapeljiv izraz vsebine, temveč širšega razvoja na področju dizajna. Odraža namreč ponovno navdušenje oblikovalcev nad estetiko obrtniške izdelave, hkrati pa je svojevrsten odgovor na dve stoletji pretežno industrijske kulture. Les Scheublinove škatle je res skrbno obdelan in tako spominja na sodobne klasike oblikovanja, kot je Demakersvanova Pepelkina miza; bohotni kristal steklenice Laurence Brabant pa se postavlja ob bok žarnicam oblikovalke Pieke Bergmans.

Bohotna, čutna, romantična in domiselna ... Vse na embalaži viskija Glenmorangie Pride 1981 je tako izjemno kot vsebina, zato je prav vsak element najodličnejše stvaritve hiše Glenmorangie dostojen poklon zgodovinskemu letu v svetu oblikovanja in škotskih viskijev.

Dvojnost skozi oči dveh različnih oblikovalcev In kako izraziti to dvojnost? Destilarna Glenmorangie je zaupala oblikovanje najpomembnejših elementov – embalaže, škatle in steklenice – kar dvema oblikovalcema. Odločili so se za Nizozemca Wouterja Scheublina, ki slovi po prefinjenem in tehnološko domiselnem pohištvu, in Laurence Brabant, francosko oblikovalko in strokovnjakinjo za steklo, ki je znana po pretanjenih, a hkrati igrivih izdelkih iz kristala.

Scheublin si je že od samega začetka zamislil, da mora biti škatla inovativna tako z uporabnega kot estetskega vidika. Oblikoval jo je tako, da zaprta spominja na lepo klasično hrastovo škatlo, ko se odpre, pa se pokaže za-

119

XXXX

Izberi svoj stil, da narediš razliko Poliform Tekst: Lucija Stupica Fotografije: www.luster.si

120

Dizajn Poliform je bil ustanovljen leta 1970, podjetje se je razvilo iz manjše obrtniške delavnice, katere korenine segajo v leto 1942. Trije partnerji, Alberto Spinelli, Aldo Spinelli in Giovanni Anzani, so nadgradili tehnologijo in razširili proizvodnjo. Predstavniki že tretje generacije so s seboj prinesli osebne izkušnje in poseben odnos do družinske tradicije, ki se nadaljuje, čeprav v mnogo večji produkciji, predvsem pa Poliform skozi leta uspeva zadovoljiti raznolike okuse kupcev iz najrazličnejših držav širom po svetu.

1

Družinsko podjetje za prefinjen življenjski slog Poliform je danes sinonim za prefinjen življenjski slog in odličnost kvalitete. Njihova ponudba je široka – od knjižnih polic, garderobnih omar, postelj in najrazličnejših elementov, leta 1996 so začeli izdelovati še kuhinje. Ta oddelek so kasneje poimenovali Varenna, z letom 2006 pa so tržišču ponudili še sedežne garniture.

Poliform ostaja družinsko podjetje, saj tradicijo treh družin že nadaljujejo otroci, ki pa so še vedno tesno povezani z Brianzo, gozdnato in gričevnato italijansko pokrajino severno od Milana, poznano po visokotehnološkem in zelenem gospodarstvu. V ospredje postavljajo formo in dovršenost izdelka. Vsak izdelek mora zagotavljati visoko kvaliteto obdelave in kot takšen zadovoljiti potrebe še tako zahtevnega kupca. Obdelava materialov, predvsem lesa, je ključnega pomena, skrbno izbrana olja in zaključni premazi pa dodajo izbranim artiklom noto, ki uporabnika prepriča pri samem dotiku, pogledu, tako prvem kot drugem vtisu.

Testi, ki jih opravijo, zagotavljajo, da so vse funkcije v najvišjem kakovostnem razredu. Okovje v pohištvenih elementih sodi v najvišji razred, potrošniku pa daje občutek, da je izdelek naročil pri najbolj skrbno izbranem mojstru.

Tako nekako bi lahko preoblikovali slogan družinskega podjetja Poliform. Na letošnjem pohištvenem sejmu Milano 2011 je Poliform še enkrat poudaril svoji kvaliteto in vrednost na pohištvenem trgu. Kar nekaj novosti je navdušilo predvsem tiste, ki sta jim blizu tako tradicija kot inovativnost dizajna, predvsem pa se navdušujejo nad znamko, ki ponuja visoko kvaliteto in se z vsakim svojim produktom podpiše v čas.

Zagotovo je res, da se človek Poliformovih produktov ne naveliča hitro, želi si jih tudi zato, ker z njim ostanejo dolgo časa.

121

2

1. Sedežna kompozicija Soho in možnost številnega poigravanja v kompoziciji postavitve in iskanju rešitev znotraj prostora, oblikovanje Paola Piva (2009), desno fotelj Gaston, ekskluziven v svoji elegantni izvedbi, oblikovanje Vincent van Duysen ( 2008) in levo mizica Shangai, s svojimi sodobnimi linijam, oblikovanje Carlo Colombo (2006) 2. Garderobna omara Ego v svoji lahkotnosti in transparentnosti, oblikovanje Guiseppe Bavuso (2008)

1

Dizajn 1. Mizica CS Ipsilon originalnost v funkciji, oblikovanje Rodrigo Torres (2010)

Sodelovanje na najvišjem nivoju Poliform je v celoti opremil devet individualnih hiš, vsako v svojem stilu. In naredil je razliko – na njihovi spletni strani so vpogledi v posamezne interierje dosegljivi in prepričljivi. Fotografije teh interierjev mnogokrat srečamo v Poliformovih katalogih. Od gorske depandanse do hiše ob morju, ali hiše na obronkih ameriške filmske meke: vsi prostori delujejo homogeno, prepoznavno, prefinjeno in čisto. Čeprav je slednja beseda že tako izrabljena, je konec koncev prav ta tista, ki ob pogledih na Poliformove prostorske ureditve stopi v ospredje.

Poliform tesno sodeluje z industrijskimi oblikovalci in arhitekti, med stalne sodelavce se zapisujejo JeanMarie Massaud, Paolo Piva, Carlo Colombo, Paola Navone, Soo Chan, Niels Bendtsen in drugi. JeanMarie Massaud je za letošnji sejem oblikoval jedilno mizo Howard, zofo Santa Monica in serijo igrivih stolov Ventura, Carlo Colombo posteljo Rachel, Giuseppe Vigano zofo Bolton in posteljo Aton – če omenimo le nekaj novih produktov in oblikovalcev, ki so jih oblikovali.

Kakor koli že, Poliform je vedno sodoben, navdušujoč, eleganten, hkrati pa diši po tisti odlični tradiciji, ki dela njihovo pohištvo večno. Ne glede na to, ali se pohištvo postavlja v prostor sodobne arhitekture ali stoletje staro vilo, vedno najde pravi odgovor. S posluhom za lepo in dobro.

2

2. Mizica Flute, harmonija v eleganci, oblikovanje Roberto Barbieri (2010) 3. Omara Free, natančnost v stiliziranih in geometričnih oblikah, oblikovanje Carlo Colombo (2008) 4. Kuhinja Twelve, rezultat sodobnega pristopa oblikovanja kuhinj z minimalnimi horizontalnimi linijami in široko odprtostjo zasnovanega prostora.

Kuhinja, v kateri se vam z dotikom odprejo vsa vrata. Oblikovanje Carlo Colombo (2009)

3

4

122

XXXX

Oblikovati s srcem in dušo Vitrin muzej sodobnega oblikovanja

Pravijo, da pri dragem pohištvu plačaš samo blagovno znamko in ime oblikovalca. Da, zagotovo. Ampak teh dveh komponent se nikakor ne da označiti z besedo »samo«. Tako razmišljajo tisti, ki stol vidijo le kot pripomoček za sedenje in mizo kot ploskev, na katero položiš krožnik. Kakšna sta, ni pomembno. Številni pa v stolu in mizi vidijo precej več. Ob pogledu nanje si spočijejo oči, uživajo, ko se jih dotikajo, in ko jih dalj časa gledajo, se jim porajajo nove misli. Švicarska Vitra je zagotovo ena tistih blagovnih znamk, ki zna kakovost materialov in izdelave nadgraditi tudi z zvenečimi oblikovalskimi imeni.

Besedilo: Gregor Šket Fotografije: www.vitra.com, www.kubus-interier.si

124

Dizajn Estetika po švicarsko Lastnik podjetja Vitra, Rolf Fehlbaum, je estet v najbolj pristnem pomenu besede. Vrhunski oblikovalci zanj niso zgolj zveneča imena, ampak so predvsem vizionarji, ki so uspeli videti prihodnost pred svojim časom: »Precejšen vpliv je name imelo to, da sem lahko od blizu opazoval in občudoval velikane, kot so bili George Nelson ter Charles in Ray Eames, s katerimi je začel uspešno sodelovati že moj oče. Ob teh genijih, ki so za oblikovanje stolov uporabljali vse svoje znanje, iznajdljivost in vizionarstvo, sem začutil, da gre za zelo ustvarjalno dejavnost. Rekel sem si, da mora biti stol gotovo nekaj zelo posebnega, ker mu sicer človek, kot je bil Charles Eames, ne bi posvečal toliko pozornosti. Vse te ljudi sem spoznal, ko sem bil še fant pri petnajstih, šestnajstih letih. Bil sem najstnik iz Basla in sem oba gospoda – eden je prihajal iz New Yorka, drugi pa iz Kalifornije – gledal z velikimi očmi in si v spomin vtisnil skoraj vsako njuno besedo, vsak njun izrek je v mojih ušesih zvenel kot modrost. Z vsem tem sem se podzavestno že takrat začel zanimati za očetov posel, kar se je v bolj otipljivi obliki pokazalo šele nekaj let kasneje.« V letih, ki so sledila, je Rolf Fehlbaum osebno spoznal številne oblikovalske zvezde, z nekaterimi pa je stkal

tudi pristna prijateljstva: »Eamesa in Nelsona sem spoznal še kot otrok, oba sta bila zame nekakšna mentorja in veliki avtoriteti. Vedno sta bila ljubezniva in prijazna, zaupala sta mi marsikatero skrivnost, a sta hkrati ohranjala distanco. Jeana Prouvéja na žalost nisem poznal osebno. S številnimi mlajšimi ustvarjalci, s katerimi smo vsaj po letih vrstniki, pa smo stkali prijateljske vezi. V letih, ko smo se pripravljali na proizvodnjo Pantonovega plastičnega stola, sva se z Vernerjem videvala skoraj vsak dan. Odnos s Frankom Gehryjem, Zaho Hadid, Antoniem Citerijem in Jasperjem Morissonom bi lahko označil za prijateljskega.« Vas čudi, da ima gospod Fehlbaum eno največjih zbirk stolov na svetu?

Paleta Vitrinih produktov je pestra, njihovi izdelki namreč pripovedujejo svojevrstno zgodovino oblikovanja poznega 20. in prvih let 21. stoletja. Seznam oblikovalcev, ki so ustvarjali za Vitro, je brez dvoma prestižen in med drugim vključuje zakonca Charlesa in Ray Eames, Georgea Nelsona, Franka Gehryja, Jeana Prouvéja, Vernerja Pantona in Antonia Citterio. Vitra je združila moči tudi z mlajšo generacijo, ki jo zastopajo oblikovalci Jasper Morrison, Hella Jongerius, brata Ronan in Ervan Bouroulec, Ron Arad in številni drugi.

Charles in Ray Eames »Užitek je treba jemati resno,« je nekoč dejal Charles Eames. In ga je. Ko je po dveh letih pustil študij, je ustanovil svoj arhitekturni studio in konec 30. let prejšnjega stoletja skupaj z Eerom Saarinenom oblikoval serijo pohištva, ki je dobila prvo nagrado na natečaju, ki ga je organiziral muzej moderne umetnosti iz New Yorka. Vitra še danes proizvaja znameniti »Organic Chair« iz te serije.

Po propadlem prvem zakonu se je poročil z Ray Kaiser, s katero sta se preselila v Los Angeles in ostala sodelavca do smrti. Njuno uigrano sodelovanje (na zasebnem in ustvarjalnem področju) je dalo številne bleščeče rezultate. Med drugim sta bila prava specialista za pohištvo iz ukrivljenega lesa in vezane plošče, začela pa sta snovati tudi stole iz plastike. Njune izdelke je v ZDA izdelovalo podjetje Herman Miller, Vitra pa ima evropsko licenco za izdelavo njunih izdelkov. »Lounge Chair«, »Rocker DCW (Dining Chair Wood)«, »LCW (Lounge Chair Wood)«, »La Chaise«, »Plastic Chair«, »Armchair« in številni drugi izdelki so še vedno uspešnice Vitrinega prodajnega programa.

125

Dizajn George Nelson George Nelson je najbolj znan kot avtor znamenitega »Coconuta«, čeprav je bil v resnici multitalent na številnih drugih področjih, polja njegovega ustvarjanja so med drugim arhitektura, oblikovanje, pisanje, fotografija in strokovna predavanja. »Moderno oblikovanje ne sme biti samo iskanje novih slogov, temveč je predvsem iskanje načinov, kako se lotiti določenih stvari,« je nekoč rekel Nelson. V mislih je imel običajnega človeka 20. stoletja z vsemi svojimi hotenji, hrepenenji, željami in težavami, zato iz »modernosti« tudi ni delal posebnega cirkusa, saj se mu je ta zdela samoumevna. Ob koncu 40. let je začel sodelovati s podjetjem Herman Miller in k sodelovanju povabil nekatera najbolj slavna imena industrijskega oblikovanja tistega časa – zakonca Charlesa in Ray Eames, Harryja Bertoio, Richarda Schultza in Isamuja Noguchija. Že v 50. letih se je ukvarjal tudi z idejo eksperimentalne montažne hiše. Leta 1959 so ga izbrali za glavnega oblikovalca ameriške razstave (American National Exhibition), ki je gostovala v Moskvi in velja za eno od prelomnih razstav iz obdobja hladne vojne. Že leta 1965 je George Nelson v Aspnu v Koloradu organiziral tudi prvo mednarodno konferenco oblikovanja, na kateri je vodil predavanje z naslovom Novi svet. »Marshmallow Sofa«, »Pretzel Chair«, »Nelson Bench«, »Coconut Chair«, serija stenskih ur in številni drugi izdelki so še vedno v Vitrinem katalogu.

Verner Panton Verner Panton je dokaz, da plastika še zdaleč ni samo cenena, lomljiva in krhka. Prav njegove stvaritve so dokaz, da je plastika lahko tudi lepa, kvalitetna, zanimiva, fascinantna in nepredvidljiva.

Panton se je učil pri slavnih danskih arhitektih in oblikovalcih prejšnjega stoletja, a je kljub tem vplivom (zaradi katerih je dansko oblikovanje nenazadnje postalo sinonim preprostosti, skromnosti, nenapihnjenosti in ravnovesja z naravo) danes zelo drugačen, samosvoj in poseben. V določenih pogledih je še vedno povsem danski, v številnih drugih pa je tam daleč na drugem polu, saj ga les, steklo in drugi naravni materiali, ki so tako tipični (ne samo za dansko, temveč za celotno skandinavsko oblikovanje), niso zanimali. Navduševal se je nad plastiko in drugimi umetnimi materiali, v katerih je lahko iskal geometrične in organske oblike. V tem smislu je bil nesporni pionir. Že leta 1955 se je podpisal pod stola »Bachelor« in »Tivoli«, svetovno slavo pa mu je prinesel šele »Cone Chair«, ki ga je zasnoval štiri leta kasneje za restavracijo svojih staršev na otoku Fünen.

126

Leta 1962 se je Panton preselil v švicarski Basel, kjer se je začelo njegovo sodelovanje s podjetjem Vitra, za katerega je najprej izdelal »Flying Chair«, leta 1967 pa je Willija Fehlbauma in njegovega sina Rolfa navdušil z osnutki stola elegantno seksi oblike. Glede na to, da je ta stol tako rekoč utelešenje celotne Pantonove oblikovalske filozofije, je logično, da se ga je prijel vzdevek »Panton«, »S-Chair« pa je za vedno ostalo samo delovno ime. To je bil prvi stol, ki je bil izdelan iz ulite plastike, brez vijakov in sestavnih delov. En kos plastike – en stol.

Dizajn Antonio Citterio Antonio Citterio je eden tistih ustvarjalcev, katerih spekter delovanja je izjemno širok, saj se udejstvuje na različnih področjih – od industrijskega oblikovanja do pohištva in velike arhitekture. Sam za svoj slog pravi, da je hladno-sladek, še najbolj pa mu je všeč ugotovitev, da prepoznavnega sloga pravzaprav sploh nima. V zadnjih desetletjih se je podpisal pod več kot sto izdelkov priznanih znamk, kot so Ansorg, B & B Italia, Flexform, Flos, Hackmann, Hansgrohe, Iittala, Inda, Pozzi e Ginori, Kartell, Arclinea in Vitra.

Njegovo sodelovanje z Vitro, za katero ustvarja že četrt stoletja, je posebna zgodba, saj je znano, da sta se z Rolfom Fehlbaumom v trenutku znašla na isti valovni dolžini. Le redki so namreč, ki s svojo življenjsko filozofijo navdušijo gospoda Fehlbauma, sicer doktorja socioloških znanosti, ki v vsem vedno znova išče nek globlji pomen. Antonio Citterio je brez dvoma eden teh. »Z njim bi se lahko v neskončnost pogovarjal o estetiki, oblikovanju, umetnosti in filozofiji. Njegove stvaritve so polne presenetljive enostavnosti in uporabnosti, vendar v sebi vedno nosijo izrazito dozo izvirnosti. Z Antoniem sem preživel več časa kot s katerim koli drugim oblikovalcem, skupaj sva ustvarila številne izdelke – večinoma pisarniške, v zadnjem času pa tudi za dom,« ga hvali Fehlbaum.

Citterio je za Vitro izdelal precej pisarniškega pohištva, med katerim najdemo stole »Axess Plus«, »Skape«, »AC4«, »Visaroll«, »Visasoft«, »Oson CE«, pa tudi sistema omar »Ad Hoc« in »ACSU« in jedilno mizo »EDT« (Extending Dining Table).

Lani se je tej pisani družbi pridružila kolekcija oblazinjenega pohištva »Suita«, katere posamezni kosi se med seboj lahko poljubno kombinirajo.

Jean Prouvé Jean Prouvé je že leta 1925 v Nancyju začel izdelovati kovinsko pohištvo. Leta 1930 je odprl svoje podjetje »Les Atelier Jean Prouvé«, ki se je poleg pohištva ukvarjalo tudi z iskanjem novih načinov gradnje montažnih hiš. Takoj po drugi svetovni vojni je ustanovil tovarno, ki se je ukvarjala z gradnjo pohištva in montažnih stavb, a je leta 1953 zaradi nesoglasij s solastniki zapustil podjetje in kasneje ustanovil svoj arhitekturno-svetovalni studio v Parizu. Tedaj je sicer deloval kot profesor na Conservatoire des Arts et Métiers, bil pa je tudi predsednik komisije za gradnjo centra Georgesa Pompidouja in bil med najbolj zaslužnimi, da je bil izbran kontroverzni projekt Renza Piana in Richarda Rogersa.

V 80. letih se je Prouvé spet posvetil pohištvu. Za večino njegovih izdelkov je značilno, da so bili izdelani iz materialov, ki so dopuščali masovno proizvodnjo in so bili namenjeni običajnemu človeku. Vitra je v sodelovanju z družino Jeana Prouvéja leta 2002 ponovno začela izdelovati številne Prouvéjeve izdelke, letos pa sta Vitra in svetovno priznano podjetje za oblačila iz džinsa G-Star izdelala omejeno serijo Prouvéjevega pohištva. Počivalnik »Cité«, stola »Standard« in »Antony«, luč »Potence«, miza »EM« in številni drugi izdelki pa so postali stalnica Vitrine kolekcije.

XXXX

Zasidrana ladijska lepotica Hotel Lone Od neštetih korakov zloščene ozke uličice starega mestnega jedra se strmo vzpenjajo. Na vrhu se svojim zvonikom, ki spominja na zvonik sv. Marka v Benetkah in je drugi najvišji v Istri, postavlja sv. Evfemija, cerkev iz 18. stoletja. Več kot 500 let je bilo mestece del Beneške republike.

Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: promocijsko gradivo Maistre, d. d.

128

Dizajn 1. Velikanska instalacija iz tankih belih aluminijastih cevi, razprostrtih od stropa v globino lobija, imenovana “Room of running Ghosts”

Do sv. Evfemije je potrebno dobro ustrojiti korak, saj se zdi, da je pot še bolj strma. Morda pa je to že zaradi nenadne utrujenosti obiskovalca, ki si je na poti do nje nabral že toliko raznolikih in prelepih pogledov: stare mestne hiše, odmaknjena notranja dvorišča, kjer prodajajo lokalni, pa tudi bolj priznani umetniki, gostilnice, izpovedi starega kamna in opečnatih streh z dimniki najrazličnejših oblik, barviti okenski okviri ... Nad vsem tem pa nebo, ki se nekaj trenutkov kasneje kot morje razpre povsod naokrog: s cerkve je prečudovit pogled, ob lepem vremenu seže tudi do italijanske obale. V Rovinju smo torej.

2. Atrij hotela obdaja pet nadstropij, balkonska ograja, ki se dviguje iznad belih parapetov, pa je prav tako podobna obliki ladijske ograje.

Hotelska ekstravaganca z razgledom Poleg naravne in kulturne dediščine se zdaj ob bok prepoznavnosti Rovinja postavlja tudi novo zgrajena hotelska ekstravaganca. Hotel Lone, prvi dizajn hotel na Hrvaškem (in v njeni neposredni bližini) so zgradili le nekaj minut hoda od starega mestnega jedra Rovinja. Obdaja ga več kot 100-letni park Zlatni rt, ki je zavarovana naravna znamenitost in ena najpomembnejših parkovnih površin na Hrvaškem. Med borovci in številnimi plažami se vijeta kolesarska in peš pot. Postavljanje gozdnega parka se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja, za časa barona Hütterotta. Zasadili so šesterokrako zvezdo himalajskih ceder, drevored cipres in pinij, oblikovali so travnike, ki jih obkrožajo duglazije in samostojne eksotične ciprese.

Kar okoli 1000 različnih rastlin je moč najti tu in deset vrst cipres, pravijo.

1

2

129

Dizajn

1

1. Sobe s panoramskimi stekli in prostorno teraso zagotavljajo intimo in stik z naravo 2. Osrednji del atrij hotela omogoča dober pregled in komunikacjo

Lone je hotel s petimi zvezdicami, visokoproračunska investicija, ki je investitorje stala okoli 45 milijonov evrov in danes ponuja preplet sinergije funkcionalnosti, harmonije in okusa. Hotel je vpisan v register mednarodne združbe Design Hotels AG, ima 236 sob in 11 apartmajev ter predsedniški apartma “Lone suite”, velik 129 kvadratnih metrov. Lone ima tri restavracije z imeni L, ON in E, dva bara, jazz klub in mini klub, wellness center, bazene in vse pripadajoče prostore za sprostitev in dobro počutje, poudarek pa je na kar štirih konferenčnih dvoranah, ki sestavljajo konferenčni center visoke kvalitete. Na prvi pogled

2

130

daje vtis potniške ladje z velikih morij. Vsekakor osupne.

Arhitektura je delo zagrebškega studia 3LHD, interier so sooblikovali 3LHD in Numen/For Use, tekstilne dekoracije so delo I-GLE, umetniške instalacije so delo Ivane Franke in Silvia Vujičića, vizualna identiteta pa je nastala v agenciji Bruketa & Žinić OM. Vse našteto seveda govori o skrbno načrtovanem in premišljenem konceptu, ki temelji na preprečevanju sterilnosti, ki jo ponujajo mnogi drugi hotelski objekti. Skrben izbor tekstila, bogate tkanine, obdelava hrastovega furnirja z okolju prijaznimi laki, umetniške postavitve, ustvarjene posebej za Lone, kot je

Dizajn na primer velikanska instalacija iz tankih belih aluminijastih cevi, razprostrtih od stropa v globino lobija, imenovana “Room of running Ghosts”. Vse to za obiskovalce uprizarja večplastno zgodbo, v kateri se kmalu potopijo v drugačen svet. V svet, ki navduši.

Oblikovanje z mislijo na okolje in sinergijo Projekt je nastajal kot celota, v dialogu oblikovalcev, arhitektov, krajinskih arhitektov in investitorja. Od hotelskih sob, sedežev, udobnih, modernih zof v hotelski avli in na galerijah, uniform “ladijske posadke”, razsvetljave, do najmanjšega detajla torej – vse je skrbno premišljeno in dogovorjeno.

Arhitekturni studio 3LHD je bil za ta projekt večkrat nagrajen tudi v mednarodnem merilu. V primeru hotelskega kompleksa v Rovinju so se odločili uskladiti tradicijo in prostorsko organiziranost bližnjega hotela Eden z modernim izrazom sedanjosti; naslonili so se na tipologijo hrvaških hotelov iz 70. let, ki lahko tudi danes predstavljajo sodoben arhitekturni izraz; na hotele s terasastim tipom gradnje in velikimi vertikalnimi lobiji. Tlorisno hotel Lone zarisuje obliko črke Y, kar je arhitektom omogočilo dobro organizacijo prostorov in dobre vizure hotelskih sob. Atrij hotela obdaja pet nadstropij, balkonska ograja, ki se dviguje iznad belih parapetov, pa je prav tako podobna obliki ladijske ograje.

Projektiranje hotela je zahtevalo veliko pozornosti s strani varovanja narave, kar se odraža v dobri vkomponiranosti v naravno okolje. Svetli in odprti prostori preddverja, bele kamnite površine, zlati in bež odtenki tkanin, ovalne oblike ograj in mehke oblike zof poudarjajo fluidni karakter prostora ter ga postavljajo v kontrast intimnim, temnejšim tonom sob in apartmajev.

Mesto romantike in umetnosti je premožnejše za hotelsko ponudbo, ki nadgrajuje sosednje hotele, prav tako v lasti Maistre, d. d. V dišeč mediteranski svet se je zasidrala ladja. V veselje tistih, ki jim, če si že ne morejo privoščiti luksuza, oko lažje počiva na dobri arhitekturi. V devetih mesecih gradnje se je rodila prava lepotica – devet je torej pravljično število, ki je prineslo uspeh v dialogu, združevanju ustvarjalcev in pokazalo veliko kreativnosti, ki je plod domačih, hrvaških avtorjev.

3

3. Pri izbiri opreme interierja je bilo vodilo kvaliteta in naravni materiali

4

4. Poleg wellness centera in bazena ponuja hotel vse pripadajoče prostore za sprostitev in dobro počutje.

5. Hotel Lone je sprejet v register mednarodne združbe Design Hotels AG

5

131

XXXX

S sanjami v srednji vek CHÂTEAU DE GUÉDELON V osrčju gozdov v francoskem Treignyju skupina zgodovinarjev in ljubiteljev starodavnih graščin uresničuje sanje Michela Guyota, velikega zanesenjaka pa tudi restavratorja in podjetnika, ki je pognal v tek rekonstrukcijo srednjeveške utrdbe Guédelon. Namen projekta je izgradnja gradu Guédelon po principih in tehnikah ter z materiali, kakršne so uporabljali v srednjeveških časih. Po koncu obnovitvenih del, leta 2023 torej, naj bi grad predstavljal avtentično rekonstrukcijo srednjeveškega gradu iz 13. stoletja.

Besedilo: Cvetka Dragan Fotografije: Arhiv Guédelon, 3D pogled: Nicolas Gasseau

132

Dediščina 1. Kamnosek v srednjeveški opravi z modernim pripomočkom pri delu

Francozi so že pregovorno izrazito ponosni na svojo zgodovino. Dokaz? Spomenike iz preteklosti negujejo celo do te mere, da tudi govorice o špijonki Coco Chanel poskušajo predstaviti in razsvetliti z drugega zornega kota. V burni in pogosto krvavi francoski zgodovini se je od leta 987 pa vse do leta 1792 zvrstilo kar 33 kraljev, ki so za seboj pustili številne sledi, tudi gradove.

In tudi zaradi gradov Francija velja za eno izmed turistično najbolj obiskanih dežel na svetu.

Požgana in porušena zgodovina Za začetek naj vas opomnimo, da je tudi Slovenija v svetu znana po številnih gradovih. Večina naših gradov je sicer požganih in porušenih, s čimer je uničen pomemben del kulturne dediščine; nekatere počasi obnavljajo, druge nekultiviranost oblastnikov spreminja v »spačke«, tretji pa v ruševinah še nadalje propadajo.

Redke srečne izjeme so postali simboli mest (med njimi gre omeniti ljubljanski grad), res pa je, da bi situacija z malce truda lahko bila precej drugačna. Če nič drugega, so Francozi dober zgled, kako se da prav te vrste turizem razviti v osrednji gospodarski potencial.

Francoski Guédelon Francija se ponaša z več kot 30.000 gradovi in graščinami. Zvezde med francoskimi gradovi? Graščina Versailles in grad Vaux le Vicomte, kjer se poročajo slavne osebnosti. Maisons Laffitte, katero je neki bogati Kitajec povzel do potankosti in repliko v čast svojemu prvorojencu dal postaviti na svojem posestvu.

Zaenkrat manj poznan pa je grad Guédelon, ki se je svoj čas nahajal v predelu Yonne v pokrajini Bourgogne (Burgundija), stal pa je na hribčku v osrčju gozda Treigny in je nekoč predstavljal srednjeveško vojaško utrdbo. Vihravih pet stoletij francoske zgodovine ga je skoraj popolnoma zravnalo s tlemi in potisnilo v pozabo. A rodila se je ideja, drzna in po francosko nora: na pobudo Michela Guyota, ljubitelja gradov in zgodovine, danes tudi uspešnega podjetnika, restavratorja in lastnika že obnovljene bližnje graščine Saint-Fargeau, so prvi kamen za rekonstrukcijo gradu Guédelon položili 20. junija leta 1997.

Potem ko je opustil študij umetnostne zgodovine, je Michel Guyot svojih 40 let življenja posvetil obnovi zgodovine in k enakemu početju spodbujal še druge ljubitelje starih gradov in utrdb z enim samim razlogom – da se prepreči njihovo izginotje. Prepričan je bil namreč, da lahko brez bogastva in velikih univerzitetnih diplom uresniči svoje sanje. Skupaj s skupino arheologov, zgodovinarjev in arhitektov je ustanovil združbo L’association Guédelon in tako usmeril zbrana teoretična znanja v obnovo kulturne dediščine. Za finance je v veliki meri poskrbela Marilyne Martin, mednarodno izkušena poznavalka umetnostne zgodovine in orientalskih jezikov, danes direktorica gradbišča.

Vodja del, Florian Renucci, skupaj s še štiridesetimi zaposlenimi ter več sto prostovoljci tako vsak dan gradi

2. Piše se leto 2023, grad Guédelon je končan, Nicolas Gasseau 3. S konjsko vprego upravljajo ženske

1 2

3

133

Dediščina srednjeveško graščino. Delo seveda poteka z drugačnim tempom, kot smo ga vajeni pri današnji gradnji: »Za oblikovanje kotnega kamna hiše potrebujemo dva dni, priprava malte, sestavljene kot v srednjem veku, nam vzame 45 minut,« pravi Michel Guyot.

1

1. Delo na okovju vrat

3

2. Barvanje lana in volne po starodavni metodi – z zeliščnimi barvili 3 in 4. Vsak kos položene kritine se predhodno izdela ročno na gradbišču

2

134

Nazaj v preteklost Gradbišče je od Pariza oddaljeno uro in pol vožnje. Z arhitekturnega vidika projekt izgradnje gradu Guédelon omogoča izboljšanje znanj o izgradnji graščin, saj je utrdba grajena po značilnih arhitekturnih vzorcih, ki jih je v 12. in 13. stoletju zastavil Philippe II. Auguste, francoski kralj v letih 1180–1223.

Projekt je tako pomemben z več vidikov: · turističnega: Gradbišče letno obišče več kot 300.000 obiskovalcev, leta 2005 pa so zabeležili milijontega obiskovalca. Vstopnina je pri projektu tudi močna finančna podpora. · pedagoškega: Projekt privablja šolarje, ki si lahko v živo ogledajo, kako so ljudje takrat živeli (celo oblačila so pristna), predstavljeni so poklici, med njimi nekateri danes že pozabljeni, in delovni pogoji v srednjem veku. · znanstvenega: Omogoča praktično preverjanje teoretičnih znanstvenih dognanj na področju gradbeništva v srednjem veku. · kadrovskega: Gradbišče je delo omogočilo 45 ljudem, še 200 pa jih prostovoljno sodeluje pri pomožnih delih. · socialnega: Zaposlovanje mladih na gradbišču omogoča izvajanje šoloobvezne prakse.

4

Dediščina

1

1. Ročno posekana drevesa tesarji spreminjajo v nosilne tramove

Razsvetljeni srednji vek Že pred začetkom del so se graditelji srečali s številnimi vprašanji, ki so, ne glede na obstoječa znanja, spodbudila dodatne študije – od kod so pridobili gradbeni material; kako so ga prepeljali na gradbišče in kako ter s kakšnimi metodami so graditelji nato dvigovali težke kamne, gradili obzidja in poslopja, visoka več metrov; kakšno orodje so uporabljali kamnoseki; kako je potekalo delo v kovačnicah; kakšna so orodja in tehnike za izdelavo vitražev in opeke. »Izdelati talne ploščice je na prvi pogled preprosto, a v srednjem veku je bilo za to potrebno vedeti, kakšna je sestava gline, poznati je bilo treba čas sušenja in višino temperature v pečeh. Vsa dela potekajo po srednjeveških metodah. Vrnili smo se v preteklost,« navaja eden od graščakov.

Tudi izgradnja samega gradu je zasnovana po srednjeveški logiki in strategiji: najprej so zgradili obrambno obzidje in razgledni stolp, šele nato so postopoma zgradili prostore in poslopja, v katerih so živeli. Tako kot obnova slavne fregate Hermione, ki jo izvajajo v nekdanji kraljevi ladjedelnici v mestu Rochefort, nastaja tudi graščina po metodah preteklih časov. Prav obisk ladjedelnice je Michelu Guyotu utrnil idejo o obnovi gradu na enak način.

Več kot 75 odstotkov proračuna je namenjenih plačam delavcev, cena surovin pa je relativno nizka, saj jih dobavljajo z ozemlja, ki pripada združbi L’association Guédelon. Sicer pa se gradnja financira predvsem iz dobrodelnih prispevkov in denarja od prodaje vstopnic. »Ni vedno preprosto,« priznava Michel Guyot, »živimo zelo skromno. Toda rezultat je tu! Guédelon, ki je po 3

2. Mizarji in kovači skupaj na delu 3. Postavitev ogrodja strehe

136

več kot 500 letih prvo gradbišče srednjeveške utrdbe, je »živi laboratorij« in enkratno doživetje.« Ekologija V času, ko se na vsakem koraku srečujemo z izrazi ekologija in varovanje narave, Guédelon zelenim graditeljem prihodnosti predstavlja izjemen vir znanj in spoznanj.

Projekt iz daljne preteklosti nudi današnjemu človeku dragocene odgovore na vprašanja s področja ekologije.

Tam boste izvedeli vse o uporabi blata kot ometa sten, o gradnji z apnom, o obdelavi lesa in kamnov, o uporabi naravnih barvil, izdelavi vrvi in tekstilij, pletenih iz lana ali konoplje. Ob tem gre omeniti podatek, da gradbišče vsako leto obišče do 60.000 otrok, ki tam v živo preučujejo preteklost in s poudarkom na ekologiji spoznajo starodavne poklice in način življenja, pri čemer so učni načrti prilagojeni vsem starostim otrok.

Zanimiv podatek je gotovo tudi ta, da je rastočo graščino lani obiskalo kar 310.000 obiskovalcev.

2

Bivanje

Naselje z Razgledom Zgrajeno na elitni lokaciji združuje družinsko naselje Razgledi Perovo vse, kar je potrebno za udobno življenje sodobnih družin. Perovo je miren predel Kamnika, obdano z gozdom ponuja sproščujoče sprehode v naravi, vznožje Velike planine, izvir Kamniške Bistrice in Arboretum Volčji Potok so le nekatere od možnih bližnjih izletniških destinacij. Streljaj daleč se nahaja center Kamnika, od Ljubljane ali Kranja pa je Perovo ob zmernem prometu oddaljeno le dvajset minut vožnje. Naselje šestih samostojnih hiš in šestih dvojčkov nudi tudi čudovit razgled proti Kamniško-Savinjskim Alpam, poleg lokacije pa sosesko odlikujeta tudi izjemna arhitekturna zasnova ter energetska odličnost posameznih hiš. Podprto z moderno telekomunikacijsko in komunalno infrastrukturo nudi naselje Razgledi novim družinam celovito bivanjsko udobje, malčkom pa prometno zaključena soseska z otroškim igriščem varnost ob njihovi igri. V Kamniku so na voljo trgovski centri, vrtci, šole, bazeni, golf igrišče in številni drugi objekti, skratka vse, kar sicer ponujajo velika mesta.

Energetsko varčne hiše, katerih zasnova pripada De-

kleva Gregorič arhitektom, gradnjo pa so izvedli v podjetju Sava IP, po zunanjosti spominjajo na zašiljene prizme, ovite v lesene letvičaste fasadne obloge, njihovi »podstavki« pa so iz klasičnega ometa temnosive barve.

Vsaka hiša na Perovem je načrtovana kot enodružinski objekt, pri samostojni hiši pa je tudi možnost izdelave garsonjere oziroma pisarne v pritličju. Dnevni prostori so v pritličju, spalni pa v mansardi. V dvojčku je v galeriji en večnamenski prostor, v samostojni hiši pa sta dva. Dnevni prostori v pritličju so namenjeni druženju, kuhinja je le z drsnimi vrati ločena od jedilnice, ta pa se nadaljuje v prostorno dnevno sobo ter prek panoramskih steklenih vrat na teraso. V pritličju so na voljo še servisni prostori, v samostojni hiši tudi delovni kabinet. V mansardi ima ena spalnica lastno kopalnico, na voljo pa je še terasa, v samostojni hiši dve. Večnamenski prostor v galeriji lahko uredite v domači fitnes, otroško igralnico, hišni kino ali knjižnico.

Skratka, naravni materiali, moderna zasnova hiš in čudovita okolica je le nekaj iztočnic za pisanje zgodbe o Razgledih. Njeno nadaljevanje lahko pišete tudi vi.

137

Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Zmagovalni povratek Bolšoj teatra Po vrsti prekoračenih rokov, škandalov, sporov in prekomernih stroškov bo kraljevi dragulj ruske umetnosti, kakor imenujejo znameniti Bolšoj teater, 28. oktobra končno odprl svoja vrata. Preden so se ruske oblasti lotile prenove te svetovne znane gledališke, baletne in operne hiše, se namreč niso zavedali, da je stavba v katastrofalnem stanju. Letos se po letih sanacij in zahtevnih restavratorskih del na oder vračajo zveneča imena ruske opere in baleta. Med prvimi nastopajočimi naj bi bila z izvedbo opere Ruslan in Ljudmila ruskega skladatelja Glinke svetovno znana mezzosopranistka Elena Obrazova.

Vojna in mir Vojna in mir velja za enega največjih romanov vseh časov; v njem je Lev Nikolajevič Tolstoj prikazal rusko družbo v času Napoleona.

Roman je doživel več gledaliških in filmskih predelav, najnovejša pompozna gledališka različica v režiji Tomaža Pandurja pa bo premierno na ogled 14. oktobra v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu.

Predstavo bomo lahko pri nas videli junija 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru.

Poglej me v oči V čudovitem berlinskem BodeMuseumu bodo do 20. novembra razstavljene mojstrovine italijanske renesanse, 150 portretov aristokratov, bankirjev, trgovcev, bogatih žensk in krepostnih deklet. V renesansi je bil portret kot slikarski motiv zelo priljubljen; prav vsak ugleden predstavnik družbe je želel svojo veličino ovekovečiti na portretu. Slikarjem, med katerimi so tudi Leonardo da Vinci, Botticelli in Bellini, so se dali portretirati v razkošnih oblačilih in z značilnimi oznakami stanu. Vredno ogleda.

Filmska meka Od 9. do 20. novembra bo v Cankarjevem domu potekal 22. ljubljanski mednarodni filmski festival. LIFFe predstavlja filme izbrane sodobne svetovne produkcije; na ogled bodo tudi filmi, ovenčani z nagradami s slovitih filmskih festivalov. Predprodaja vstopnic se bo začela 19. oktobra, letos pa bo med festivalskimi prizorišči ponovno tudi Kino Komuna v središču mesta.

Priče intimnosti Kakšne so bile nekoč kopalnice?

Kako so se ljudje umivali, ko še ni bilo tekoče vode? Vse do sredine 19. stoletja so se predstavniki višjih slojev družbe umivali in opravljali potrebo le v prenosnih kosih pohištva, po uporabi pa je za čiščenje posod poskrbela služinčad. Različni predmeti za osebno nego – od porcelanastih vrčev, stranišč, pljuvalnikov in kopalnih kadi – so na ogled v dunajskem muzeju pohištva Hofmobiliendepot. Razstavljeni predmeti razkrivajo marsikatero intimno zgodbo, med drugim tudi špartanske umivalne navade avstrijskega cesarja Franca Jožefa.

Glasbena viteza 11. novembra bo v ljubljanskih Stožicah nastopil Elton John, v Zagrebu pa bo 21. novembra nastopil Tom Jones. Oba glasbenika – Tom Jones je star 71 let, Elton John pa 64 let – sta se rodila v Veliki Britaniji, obema je angleška kraljica podelila plemiški naziv sir in oba sta še vedno na lovu za novimi hiti.

Film Piel que habito režiserja Pedra Almodovarja

Elton John

138

Drama v sto let stari stavbi Nemški prebivalci Ljubljane so leta 1907 ustanovili odbor za gradnjo svojega gledališča in v dveh letih so – tudi z denarno pomočjo cesarja Franca Jožefa – zgradili Nemško gledališče, zdajšnjo SNG Dramo.

Stavba ljubljanske Drame je več desetletij preživela brez večjih gradbenih sprememb, čeprav je bilo narejenih kar nekaj načrtov, kako preurediti eno izmed najpomembnejših (a zelo dotrajanih) slovenskih gledaliških stavb. Ob 100-letnici stavbe (prva predstava je bila 4. oktobra 1911) vodstvo ljubljanske Drame vabi k sodelovanju z arhitekturnimi predlogami preureditve in idejami, kako rešiti gledališki biser. Boste sodelovali?

New York‡Tibet‡Kam bodža‡Kitajska‡Ljub ljana Odlični koreograf in slikar Shen Wei iz New Yorka je v svoji najnovejši in vizualno zelo zanimivi predstavi Re-I, II, III združil vtise s potovanj po Tibetu, Kambodži in Kitajski. V plesnem triptihu je duhovna stanja, estetiko in tradicionalno glasbo azijskih dežel združil s principi zahodne plesne in uprizoritvene tradicije. Predstava Shen Wei Dance Arts: Re-I, II, III bo na ogled sredi oktobra v Cankarjevem domu.