Diners Club Exclusive Magazine 11 by Diners Club Slovenija d.o.o.

114

21 30 34 38 52 58 64 68 72 78 84 88 94 97

LOndon Prisluhnimo tišini Košara presenečenja Pri debelem racaku Čutno, seksi, zabavno! ﬂFrench Légèreté« ﬂPer il sole«

108 112 114 118

Ključ do pripadnosti so emocije! Slalom ostrih britev Dojemanje časa Zvok večnosti Brez konkurence Terenec za vse čase Nazaj k naravi!

Diners Club Exclusive Magazine Glavni in odgovorni urednik: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Anžej Dežan, Rok Bedenk, Damjana Franetič, Zoran Grbič, Cvetka Dragan, Alenka Kürner, Bojan Levič, Nika Miklič, Živa Rogelj, Jože Rozman, Andrej Stopar, Lucija Stupica, Borut Štajnaher, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj.

Naslovnica: Audi

100 104

Fotografi: Mimi Antolović, Prudence Cuming, Nick Heavican, Ciril Jazbec, Curk Panter arhitekti, Daniel Tomičić, Janez

Vlachy, Hufton + Crow za Zaha Hadid Architects, Damir Yusupov. Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com

122 124 128 130 132 136

Imena, ki so pisala zgodovino Kako s starimi in pajčevinastimi steklenicami? V Parizu in po svetu Skrivnost zlate barve Nespresso, kaj pa drugega! Kaj vse bodo prinesle olimpijske igre? Ikona med svetilkami Dobrodošli v prihodnosti! Hi, konjiček Pravi Chef Bolšoj teater Raj za golfiste

Lektorica: Nina Modrijan Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it

V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Naklada: 8000 izvodov ISSN 2232-2736 Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

Polnoč v Londonu Vsako leto je enako: december je pregovorno postal mesec pričakovanj in obljub. Otroci nestrpno pišejo pisma Božičku in dedku Mrazu, starši so v pričakovanju nagrad za uspešno opravljeno delo, trgovci in hotelirji pa v popolni pripravljenosti na (domnevno) najbolj dobičkonosen mesec v letu. Neizogibno je tudi to, da vsakokrat znova načrtujemo, da bo »prihodnje leto pa čisto zares boljše«, čeprav je, priznajmo, dejstvo tudi to, da s(m)o le redki za to pripravljeni tudi kaj storiti. Leto 2012 bo olimpijsko leto. Še več, leto 2012 bo leto zmagovalcev in poražencev, to je neizogibno. V tokratni številki smo se v skladu z duhom časa tako podali v London, ki bo prihodnje leto gostil najprestižnejši športni dogodek. Ekskluzivno vam razkrivamo najboljše (in tudi najslajše) skrivnosti mesta ob Temzi, ki navdihuje s svojo inovativno infrastrukturo, vrhunsko kulinarično ponudbo in tradicijo, ki ji ni para. Če prisegate na zvezdnato nebo, spokojno tišino in pomirjujočo samoto, lahko svetovne metropole kljub vsemu zamenjate za polarno zimo, minute do polnoči (mimogrede, ste že videli zadnji film Woodyja Allena, Polnoč v Parizu?) pa odštevate v osrčju divjine, kjer vam sodobni igluji v idiličnih zimskih vasicah obljubljajo toplo zavetje ob prasketanju ognja, severni sij in unikatno doživetje, ki ga ne boste nikoli pozabili. Sicer pa ... ne odštevajte in ne razmišljajte preveč. Polnoč najverjetneje tudi letos ne bo prinesla drugačne realnosti in morda je končno napočil čas, da življenje sprejmete natančno takšno, kot je. Morda pa je končno napočil tudi čas, da globoko vdihnete in z visoko dvignjeno glavo odidete novim osebnim zmagam naproti. Da se prepustite, prenehate razmišljati o preteklosti in s polno žlico zajamete drobne izzive, ki jih prinaša prihodnost. Čas je minljiva dimenzija, kot boste lahko razbrali iz članka o umetniški instalaciji na temo aktualnih urarskih presežkov. Kot bi rekel eden najbolj cenjenih umetnikov našega časa Damien Hirst: »Tu smo, da preživimo dober čas in ne dolgo časa.« Srečno in pogumno v 2012! Janko Zrim

Čaj ob petih Skriti London Vsak turistični program po Londonu bi se moral začeti z besedami »oprostite že vnaprej«. Vreme najverjetneje ne bo zdržalo. Kraljica bo ravno tisti dan s svojimi pastelnimi klobučki odpotovala na državniški obisk v Avstralijo in vas ne bo mogla osebno sprejeti sredi Green Parka; vijoličasta proga podzemne železnice, brez katere ne boste mogli domov, pa bo zaradi »osebe pod vlakom« za nedoločen čas nehala obratovati.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Ciril Jazbec, iStock photo, Londonska turistična zveza

London 1. The Wolseley je ob vikendih zbirališče mestnih pomembnežev, ki brez njihovih poširanih jajčk ne znajo več zaključiti tedna. 2. Britansko prestolnico bodo poleti zasedle trume športnikov in vrvež olimpijskega duha. 3. Dokler se ne pelješ z dvonadstropnim avtobusom, nisi zares v Londonu. V prihodnjih letih bodo z novimi, »zelenimi« modeli ti postali še bolj okolju prijazni.

1 2

Čeprav zmešnjava na prvi pogled ne zveni nič kaj prijetno, je ljubitelji Londona ne bi zamenjali za nič na svetu. Na napol praznem vlaku Stansted Express, na katerem po zvočniku očitno precej izobražena gospodična v štirih svetovnih jezikih v nedogled pojasnjuje, da se potujoča karavana bliža postaji Liverpool Street, še ne dobiš občutka, da si zares prispel na cilj. Tvoji sopotniki, »člani« Združenih narodov, brskajo med petdesetaki funtov, osebnimi dokumenti in odtrganimi letalskimi kartami ter po izstopu na peron naglo sledijo znakom za izhod. Šele ko te, z vso prtljago, majavo kot želatinasti posladek z enega konca vagona podzemne železnice premetava na drugega in vdihuješ zrak vseh Londončanov, ki so se tistega dne na njej že potili, veš, da si doma. Nič ne prekaša vonja po podzemlju. To je London Londončanov. Za turistično izkušnjo, sprehod od Westminstrske opatije do Buckinghamske palače in nazaj, vzpon na Monument in en krog na londonskem »očesu«, se da hitro pobrskati po učinkovitih vodičih veliko spretnejših potovalnih piscev. Če želite, sploh v času prihajajoče olimpijske mrzlice in kraljičinega srebrnega jubileja, doživeti London, kakor ga poznamo njegovi najzvestejši navijači, se boste morali vsaj nekajkrat izgubiti. Bolje je, da s tem razčistimo že na začetku. Odmislite bližnjice s črnimi taksiji. V letališki knjigarni WH Smith se za petaka opremite s knjigo zemljevidov »A to Z«, ki ji Londončani zaupajo že celo stoletje, in se podajte po predelih, v katerih se pred vami neuspešno skrivajo meščani. Zjutraj: Zaspani Piccadilly Gneča na Piccadilly Circusu, krožnem prometu okoli obleganega Erosovega kipca in še bolj odmevnega zaslona s fluorescentnimi oglasi, lahko tudi najbolj prekaljenega komolčarja spravi ob živce. Ker predel s svojimi širokimi ulicami vseeno navdušuje, je toplo hotelsko posteljo vredno zapustiti že okoli sedmih zjutraj, veliko pred drugimi, in navsezgodaj zajtrkovati v The Wolseleyju (160 Piccadilly), industrijskem okolju nekdanjega avtomobilskega salona. Njihova poširana jajčka so od leta 2003, ko sta Chris Corbin in Jeremy King odprla restavracijo, tako oblegana, da je na sobotno jutro težko dobiti mizo. Da je tako blizu Ritza, verjetno tudi ne pomaga. Pravi moški bi se, takole okrepčan, moral takoj po jutranjem obedu odpraviti navzdol po St James's Street do brivcev Truefitt & Hill (71 St James's Street), ki že od leta 1805 skrbijo za gladke obraze britanskih kraljevih mož. Cela četica, med njimi tudi princ Charles, zaupajo njihovim penam za britje in ščetinam za njihovo nanašanje. Če tresočim rokam ostarelih strokovnjakov, ki so tam že od druge svetovne vojne, ne zaupate, je vredno vložiti vsaj v dobro britvico. Pregovor pravi, da je njeno rezilo s teboj do konca življenja. V bližini se da oči napasti tudi na ulici Pall Mall in ob njej posejanih zasebnih klubih za moške, kjer so se nekoč med branjem dnevnih časopisov in srkanjem viskija zadrževali najvplivnejši ekonomisti, odvetniki in

London

1. Stara veleblagovnica Fortnum & Mason je ponos in duša Piccadillyja.

2. Covent Garden danes ni več sadjarska tržnica. Splet manjših butičnih trgovin ustvarja zanimiv vrvež. 3. Če se želiš zbuditi z razgledom na Green Park, je londonski Ritz prava izbira.

zdravniki. V klubih se je dalo celo prespati, kadar so pošteno razhudili svoje žene. Eden najstarejših je Athenaeum Club (107 Pall Mall). Tam ob večerih še vedno vztrajno lobirajo člani premierjevega kabineta. V duhu odgorelih cigar se podajte tudi do Hatchardsa (187 Piccadilly), najstarejše knjigarne v bližini, kjer boste srečali preostanek pomembnejših mož, in si v kleti privoščite izvod žlahtne angleške klasike v izvirniku. Jane Austen leti s polic, a kakšen Wilde se bo že še našel. Če ne Wilde, vsaj Virginia Woolf. Čez cesto v muzeju Royal Academy of Arts (Burlington House, Piccadilly) do 11. decembra razstavljajo Degasove »baletne copatke«, umetniška dela z motiviko baletnih plesalk, desno od vhoda pa pod Burlington Arcades prezimuje Ladurée (71–72 Burlington Arcade), znameniti pariški

makronar. V tem letnem času še posebej prija okus po kostanju. Opoldne: Izbrani Marylebone S postaje Piccadilly se na severozahod mesta razteza rjava proga Bakerloo, nedavno razglašena za »najtoplejšo« potnico med podzemnimi rovi. Mirno skočite nanjo, z drugo roko spretno snemite šal in izstopite na tretji postaji, Baker Street. Uprite se želji po ogledu voščenega para zakoncev Beckham in muzeja Sherlocka Holmesa ter v svoje napredne naprave raje vnesite ime ulice »Marylebone High Street«. Ena najbolj neupravičeno zapostavljenih ulic v mestu je nakupovalni raj. Manj obljudena kot Oxford Street ali High Street Kensington, veliko bolje kurirana in nagnjena h kulinaričnim užitkom.

London

Vas misel na nakup kuharske opreme med potovanji odbija? Potem ni najbolje, da že na vrhu skrenete v trgovino Divertimenti (33–34 Marylebone High Street). Belo-moder porcelan iz Cornwalla, gobe porcini v prahu in največji nabor aluminijastih ponev v mestu te zlahka pogoltnejo za nekaj ur. Malce nižje obratuje Matches (87 Marylebone High Street), modna meka z naborom zadnjih del Alexandra McQueena, Azzedina Alaïe, Balenciage, Burberryja, Chloé, Marca Jacobsa, Yves Saint Laurenta in neštetih drugih. Moškim zanimivejša bo njihova še po sveži barvi dišeča stavba No. 23 (23 Welbeck Street) dve minuti stran, kjer po novem domujejo izdelki dolgo izurjenih

krojačev s Savile Rowa. Obleka po meri iz Londona je najlepši spominek, veliko uporabnejša od tistih steklenih čud z raztrosenim umetnim snegom. Če boste v Marylebonu na nedeljo, se na spolzkem parkirišču za glavno ulico ves dan odvija tržnica na prostem z okusnimi kosili, svežo zelenjavo, sadjem in mlečnimi izdelki bližnjih kmetij ... Za ovinkom zavaja tudi La Fromagerie (2–6 Moxon Street), najljubše sirarsko središče Jamieja Oliverja in drugih zvezdniških kuharjev. Ni ga sira, ki ga tam ne bi našli. Podobno kot vse ostalo, je tudi to prilagojeno »Marylebončanom«, skupini vplivnežev, ki se jih celo za londonske visoke standarde vedno nagovarja s spoštljivim podtonom.

4. Restavracija The Botanist slovi po razkošnem popoldanskem čaju in izvrstnem poparku svežih metinih lističev. 5. Oglaševalski mogotec Charles Saatchi z muzejem Saatchi Gallery Britancem približuje moderno umetnost.

London

1. Kraljici ne gre ubežati. Njen grb podpore je zagotovilo za žlahtno britansko tradicijo. 2. Obisk trgovine Lare Bohinc v bližini Sloane Squara bi moral biti na vsakem načrtu ogledov Slovenca v Londonu. 3. V Harrodsu lahko kupiš prav vse. Boste preverili, ali rek še drži? Na naslednji strani: Vedno več Londončanov se odloča za življenje na reki in osupljive sončne zahode. 3

Zgodaj popoldne: Bleščeči Sloane Square Sloane Square in njej pripadajoča Sloane Street sta britansko domovanje trgovine naše najuspešnejše v Londonu živeče modne oblikovalke, Lare Bohinc (149F Sloane Street), pred katero lahko večkrat ujamete Slovence, kako široko nasmejani pozirajo v znak podpore. Ne računajte na to, da vas bo v trgovini pozdravila ona sama, boste pa deležni dodatnega nasmeška prodajalke. Vsaj zato, ker ste »njeni«. Poleg tega je naša naklonjenost Larinim torbicam, čevljem, zapestnicam, prstanom in zdaj še šalom že zdavnaj prerasla patriotizem in prestopila v spoštovanje do ikoničnega oblikovanja. Rahlo ironično je, da ravno v enem najdražjih predelov mesta, v osrčju prifrknjenih nosov prebivalcev Chelseaja, z ulice King's Road kliče Saatchi Gallery (77 Eaton Square), kjer za ogled razstav sploh ne zahtevajo vstopnine. Do aprila prihodnje leto bodo preučevali novo nemško umetnost. Pred vhodom v galerijsko poslopje ljubitelje umetnosti z nekaterimi najboljšimi – in tudi fizično največjimi – knjigami s tega področja mami Taschen (12 Duke Of York Square). Po tem, ko si nahranite dušo, se boste morali postaviti v vrsto. Verjetno prvič ali drugič v dnevu, kar niti ni tako zelo slabo. The Botanist (7–12 Sloane Square) na osrednjem trgu je kot nalašč za popoldanski čaj med pol četrto in šesto uro popoldne. Če se želite povsem poenotiti z Britanci, točno ob petih naročite celostno »obredje« s tortico, sendviči in toplimi kolački v treh nadstropjih. Še dobrodušen nasvet: namesto čaja Earl Grey izberite poparek svežih metinih lističev.

XXXX

London 1. in 2. Ulica Shad Thames je ostanek britanske industrijske preteklosti. Nekdanja skladišča so tukaj pretvorjena v najlepša – in najdražja – stanovanja.

Pozno popoldne: Tlakovani Shad Thames Delovni dan se bliža koncu. Vsak čas se bodo gore Londončanov spustile z vajeti in s svojimi nahrbtniki ter spremljajočimi športnimi copati odpravile iz služb. Ujemite zadnji vlak proge District ali Circle Line pred »zamaškom«. Izstopite na Tower Hillu, zamahnite z roko ob številnih oglasih za ogled britanskih kraljevih draguljev, prečkajte vetrovni Tower Bridge in zavijte po prvih stopnicah navzdol. Četudi samo za kratek sprehod, je hoja po tlakovanih ulicah vzdolž obnovljenih industrijskih skladišč vredna sanjarjenja. Ena najdražjih stanovanj v mestu obdajajo Tea Pod (31 Shad Thames), prijetna čajnica s špansko govorečim osebjem, Design Museum (28 Shad Thames), škatlasti muzej oblikovanja, sicer odprt le do šestih popoldne – in razgled na Temzo, vreden katerega koli vodenega ogleda. Na drugi strani reke se je v velikih čolnih razvila kultura »življenja na čolnih«. Nekateri Londončani so ugotovili, da je ceneje, če se zasidrajo v enem od pomolov in plačujejo za privez in vzdrževanje. Mnoge ladje, ki domujejo ob Temzi, so vsaj tako razkošne kot največje aristokratske hiše, le brez gneč, obdane s številnimi lučmi in jutranjim razgledom na Tower Bridge. Ni slabo, kaj?

Zvečer: Brbotajoči Soho Dan se mora končati tam, kjer se je začel, v bližini Piccadillyja. Večerje v Londonu so doživetja, ne le obvezni premori za počitek in hiter sendvič. V iskrivem Sohu, kjer se dan začne šele, ko pade noč, je restavracij toliko, kolikor je lačnih ust. Vas vzdušje vodi k toplim ali hladnim japonskim rezancem v avtentičnem okolju? Na novo odprta Koya (49 Frith Street). K testeninam, dišečim po južni Italiji? Polpo (41 Beak Street). Vzhodnim prigrizkom? NoPi (21–22 Warwick Street). Libanonski kuhinji? Yalla Yalla (1 Greens Court). Newyorškim »delikatesam«? Sputino (61 Rupert Street). Polnočni sladoled srednje velikosti s tremi dodatki – dateljni, semeni granatnega jabolka in koščki čokoladnih rjavčkov, če dovolite poslednjo usmeritev – lahko ugrabite pri Snogu (9 Berwick Street) na poti do najbližje glavne ulice in nato počakate na robu pločnika, kjer pomahate avtomobilu s prižgano rumeno lučjo na sredi. Tokrat je izhod v sili z drvečim črnim taksijem dobrodošel prekršek. Mimo izginjajo okrašene fasade, prečne ulice in opotekajoče se mladenke s petimi plastmi oblačil premalo. Resnični London vas bo udaril šele, ko se boste zavedli, da morate, skupaj z njimi, jutri to ponoviti še enkrat. Z veseljem.

Prisluhnimo tišini Knjigarne Daunt Books

Prvi korak čez škripajoči prag je pospremljen z zamolklim oglašanjem zvonca nad vrati. Še preden lahko zmedeno razvozlaš, od kje točno prihaja, se tvidasta figura za računalnikom rahlo zgane, pogleda navzgor in prikima za »dober dan«. Ne reče nič. Daunt Books – že dolgo ne več skrivnost izbirčnih Londončanov – streže gostom, ki se pričnejo ob ustih peniti že ob bežni omembi spletnega Amazona in ne bodo oprijemljive tiskane knjige nikoli zamenjali za dokument na i-padu. Njihove obglodane jope so jasen pokazatelj svetu, da se ti knjižni molji ne mislijo vdati brez boja. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Ciril Jazbec

London 1. - 5. Polirani les je osnovni gradnik knjigarn Daunt. Čeprav so stare šele dobrih dvajset let, se zdi, kot da mestu pripadajo že od nekdaj.

2 3

S čopičem prevlečenega travnato zelenega napisa na starih, mogočnih edvardijanskih stavbah, kjer v Marylebonu, Holland Parku, Hampsteadu, Chelseaju, Cheapsidu in Belsize Parku domuje vseh šest njihovih knjigarn, sprva niti ne opaziš. Za Daunt Books izveš, tja ne zaideš po naključju. Ko poslušaš o »knjižničarskem vzdušju«, »v nebo segajočih poliranih lesenih policah«, »vljudnih prodajalcih«, si težko predstavljaš, da je vstop v njihov svet res tako neprimerljiv z drugimi, v katerih »znergani« študenti v potiskanih majicah mehansko odčitavajo črtaste kode s platnic in izstavljajo račune. Česar ti ne pove nihče, dokler nimaš slavospevov vrh glave in se tja naposled ne odpraviš še sam, je, da so v teh dvajsetih letih, kolikor jih je minilo od njegove ustanovitve, bralci razvili svoj žargon. Besede so zamenjale kretnje – dobrohotni namigi s prstom, v kateri smeri boš našel knjigo, ki jo želiš. Med policami redko kdo sploh spregovori, tudi zato, ker se v naslonjačih na vsaki strani vneto berejo potopisi obskurnih vasi na Madagaskarju. Izvleci, kupi ‡ odpotuj Daunt Books je v srži še vedno potovalna knjigarna, a gosti tudi knjige številnih drugih področij. Kar jo dela drugačno, so metri in metri knjižnih polic, s knjigami, ki so namesto po predmetu razporejene po kontinentih

sveta in pripadajočih državah. Ko k njim prisloniš nestabilno lestev in s hojo po prstih splezaš do vrha, ugotoviš, da pod »Francijo« ne najdeš le oguljenih vodičev večjih založb, temveč tudi njihove dramatike v angleškem in francoskem jeziku, pesniške zbirke, zgodovinske romane Napoleonovih osvajanj, kuharske knjige o pripravi rogljičkov in celo pisma Madame de Sévigné. Če se želiš za dolgo pot z Eurostarom v Nemčijo opremiti z zgodbami, ki se odvijajo na ropotajočih železniških tirih do Berlina, lahko to narediš v dveh potezah. Izvleci, kupi. Podobno je v času enega mojih prvih obiskov pred leti ravnala ostarela gospa z velikimi rdečimi očali, ki se je odpravljala na avanturo v Sibirijo. »Ko mi bo najbolj hladno, me bo tolažilo, da so zmrzovali tudi drugi,« se jo je dalo slišati, ko je končno plačala za kup nabranih knjig in na ruskem oddelku za seboj pustila zevajočo praznino. Hitrostni bralec na dolge proge Ponosen lastnik James Daunt, danes v štiridesetih, je svojo prvo knjigarno v Marylebonu odprl pred 20 leti, na začetku 90., ko se je pri šestindvajsetih vrnil z bankirskih odisejad pri JP Morganu čez lužo. Po šoku strogo poslovnega, neosebnega newyorškega okolja je želel ustvariti nekaj, kar bi ga notranje izpolnjevalo. Sin

London 1. V knjigarnah vlada sproščeno vzdušje. Celo domači ljubljenčki so v njih dobrodošli. 2. Za šaljiveže (in njihova darila) je v knjigarnah Daunt odlično poskrbljeno. 3. Premišljena je vsaka najmanjša podrobnost, celo s čopičem izrisane črke na knjižnih policah. 4. Daunt je bila sprva »knjigarna za popotnike«, a je te okvire že zdavnaj prerasla. 5. Lastnik James Daunt se zdaj podaja na odisejado reševanja verige knjigarn Waterstone's. 6. Včasih se je med odmorom za kosilo prijetneje kot v kavarno zapoditi v knjigarno.

2 1

nekdanjega britanskega ambasadorja v Turčiji, vajen življenja na tujem, je tako uskladil naklonjenost potovanjem in knjigam ter v nasprotju s postmodernističnimi željami osnoval »starodušno« knjigarno Daunt Books. Vanjo je vložil vse svoje premoženje in upal, da se mu bo vložek nekoč vsaj povrnil. Česar še ni vedel, je, da bo nemudoma po odprtju sledila rušilna recesija. Razen drogerije Boots in prenapolnjenega Waitrose so sosesko sredi Londona zapustili vsi večji prodajalci. Najemnine so bile previsoke, posla pa kar naenkrat ni bilo več. Razen, presenetljivo, v njegovi knjigarni, ki je z občutjem varnega zatočišča pred tegobami resničnega življenja v svojo sredo privabljala vedno več ljudi. Pravzaprav se lahko ravno poslovni žilici in zgodbi o uspehu Jamesa Daunta zahvalimo, da je okoliš na prelomu tisočletja spet oživel. Strategija je bila preprosta: zaposli le prodajalce, ki so predani knjigam in branju. Poznavalce so nabirali po načelu »povej mi, kaj bereš, in povem ti, v kateri oddelek sodiš«. Z leti je James Daunt obdržal kar 24 ljudi, ki so z njim že najmanj pet in največ 18 let. Ko si enkrat član družine, ne želiš nikamor drugam. Prodajalci imajo tako visoka pooblastila, da lahko v skladu s povpraševanjem bralcev sami naročajo knjige za polnjenje svojega oddelka. Dolgo je veljalo, da James Daunt v knjigarnah ni dovolil knjig, ki jih tudi sam ni prebral. Še vedno hkrati bere od tri do pet knjižnih naslovov in je samookronani najhitrejši bralec na svetu.

Speča pošast Lesena notranjost Dauntovih knjigarn, poklon staremu hrastu, iz katerega so izdelane stopnice in police, spominja na mogočne podeželske hiše iz 20. ali 30. let prejšnjega stoletja, ko so gospodarji v svojih prostornih, a zatohlih knjižnicah ob ohlajenem viskiju premlevali svoje večerno branje. Dauntovo trinadstropno domovanje v Marylebonu krasijo tudi čudovit mezanin, steklena streha, skozi katero preseva topla dnevna svetloba, balkon, s katerega je mogoče zreti na brezglave nakupovalce zunaj, bralne luči pa so prekrite z zelenimi stekli, ki pričarajo pravo gosposko kabinetno vzdušje. Daunt Books bi bila zlahka ena tistih družinskih zgodb,

London

ki na istem mestu vztraja že več stoletij, a gre res zgolj za velikopotezno vizijo enega samega prefriganega gospoda. Ravno zato je mnoge presenetilo, ko ga je ruski oligarh Alexander Mamut, sicer dolgoletni obiskovalec Dauntove knjigarne blizu svojega londonskega domovanja v Kensingtonu, ob letošnjem prevzemu verige Waterstone's postavil na čelo britanskega knjigarniškega giganta z 296 trgovinami, 4500 zaposlenimi in 500 milijoni funtov letnega prometa. Smrt žepnic ﬂ3 za 2« Bo zmogel prebuditi spečo pošast, ki je dolga leta veljala za največjo sovražnico specializiranih majhnih knjigarn? Daunt ni nikoli podpiral akcij »3 za 2«, posebnih popustov ali znižanj. Knjiga stane toliko, kolikor piše na ovitku. Waterstone's je, nasprotno, z Amazonom in drugimi spletneži želel tekmovati na njihovem terenu, a bitko izgubil. »Amazonovega Kindla ne vidim kot sovražnika, ker je vsako branje dobro,« je Daunt pojasnil v pogovoru za britanski Guardian: »Prej se moramo vprašati, ali lahko to, kar počne Amazon, mi delamo bolje?« Kar bo gotovo vnesel v posel, je pridih teka na dolge proge. James Daunt deska na valu nostalgije, razume, da si v težkih časih želimo nazaj. Med prvimi je prepoznal antikvariatni privlak izbranih rabljenih knjig, ki so zdaj na voljo v posebni galeriji, do katere stopicaš po polžje zavitih stopnicah. Prirejal je druženja z avtorji trdo vezanih posebnih izdaj ob kozarcu vina, ko so drugi še tuhtali o tem, kako čim hitreje prodati čim več žepnic. Bralci njegov svet opisujejo kot »starinarnico«, v kateri si predstavljajo, da viktorijanske ženice še vedno lebdijo v svojih napihnjenih dolgih oblekah in po izstopu iz knjigarne stopijo v kočijo, ki jih ob dirjanju kopit odnese domov. Čeprav je spletna stran praktično neuporabna in napredek ni beseda, ki bi jo kadar koli uporabil za povzetek vzdušja, je na knjigarni Daunt Books nekaj tako modernega, da ob izhodu ostaneš brez besed. Tudi zato, ker bi sicer kdo ob bralcev že privzdignil obrv in tiho nakazal: »Psst, tukaj se bere!« 6

Košara presenečenja Veleblagovnica Fortnum in Mason's

Vsako uro se nenavadno oblečena in pretirano okrašena pritlikava gospoda ob spremljavi poskočne glasbe prikažeta izza zaprtih vrat velike pozlačene ure. Približata se drug drugemu, priklonita in skočita nazaj na varno. Tako figurici Williama Fortnuma in Hugha Masona, ustanoviteljev ene najstarejših londonskih aristokratskih veleblagovnic, preverita, ali na Piccadillyju posel še vedno dobro teče. S ceste vanju zre množica ljudi, a so drugačni od tistih, ki sta jih nekoč srečevala. Želirane glave in posušene želve, s katerimi sta jih prepričevala, niso več na robu naših izbranih palet, kar nam, čisto malo, zamerita. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Fortnum in Mason's

London Če so Parižani nekje na robu mesta iz nič postavili Disneyland, kamor so iz majhnih restavracij in izza še manjših miz pregnali družine z otroki, imajo Londončani v osjem gnezdu, desno po Piccadillyju, svojo pravljično deželo v značilno zelenih in roza pastelnih odtenkih. Veleblagovnica Fortnum in Mason's odslikava britansko ljubezen do kičaste estetike, dekadentnih marmelad iz vijoličastih malin ali jagod s šampanjcem, svilenih pižam v vrednosti slabšega avtomobila in brkatih prodajalcev, ki so tako očarani nad puhastimi klobučki na glavah premožnih dam, da to v celoti osmišlja njihov obstoj. Fortnum's je eksotika, zadnji steber Mayfaira, kjer pomaranča še vedno stane dva funta in losos, prekajen ob spremstvu rdeče pese, na tanko režejo z belimi rokavicami. Manjkajo samo še ptički in med njimi žvižgajoča Aurora iz zgodbe o Trnuljčici. 60 prepelic na Everestu Med počasnim brskanjem po številnih nadstropjih si vedno bolj presenečen, da takšen cirkus sploh še lahko obstaja: od oddelka s hrano v kletnih prostorih, prek privzdignjenih čajev, kave, marmelad in medu v pritličju, do kuharije, moške in ženske mode ter daleč najbolj zanimivega hemingwayskega oddelka za »raziskovalce«, kjer se bohotijo mreže za skrivanje obraza pred komarji. Pogumneži, ki so se leta 1922 odpravili na goro Everest, so bili eni od njihovih številnih drznih kupcev. Za »golo preživetje« so se opremili s 60 konzervami prepelice v foie grasu in štirimi ducati šampanjca. Reveži so le morali pošteno plezati. Ko je nekaj let kasneje druga ekipa poskušala osvojiti isti vrh, so jim cariniki na meji pokradli vse, razen smrdečega sira Stilton, dobrote pa nadomestili s težkimi kamni. Ko bereš o številnih prigodah iz Fortnumove zgodovine in nato na hodniku srečaš katerega od uniformiranih prodajalcev, občutiš neznansko potrebo, da bi se jim kar rahlo priklonil, kakor da bi bili člani kraljeve družine. Z leti so tako ali tako nabrali toliko njihovih grbov in odlikovanj, da so praktično že podaljšana veja monarhične oblasti.

1 Bledičasto turkizna fasada že na zunaj napoveduje značilne Fortnumove barve. 2 V šestih nadstropjih najprestižnejše londonske veleblagovnice najdeš skoraj vse, tudi posebni oddelek za pustolovce. 3 Moške v tretjem nadstropju razvajajo dolge svilene pižame, cigaretnice in izbrane kolonjske vode. Za pravega gentlemana.

1 2

Sveče, pretopljene v trgovino Vse se je začelo z eno samo kraljico in njeno pretirano muhavostjo. Ko je William Fortnum leta 1705 prispel v London, so ga povzpetniški starši hitro primaknili med kraljičino osebje, kjer je moral skrbeti za njene – sveče. Ker kraljica Anne ni želela v vidnem polju nikoli zaznati razlitega voska, je moral mladi William večer za večerom »odgorele« sveče menjati z novimi. Podjeten, kakor je bil, je napol porabljen vosek nato prodajal naprej in poleg kraljičine plače kupčkal še izvleček trgovanja na črno. S Hughom Masonom, ki je v tistem času skrbel za majhno trgovino na St James's Marketu, sta leta 1707 na današnjem naslovu odprla delikateso Fortnum & Mason's in z njo pričela privabljati v okolici živeče premožneže. Britance sta okužila z indijskimi čaji, še danes v središču znamkine identitete, ki so jih leta 1720 prvič razstavili na policah. Izvorno naročilo je klicalo po 140 kilogra-

London 1. Fortnumove marmelade so poslednja bilka britanskosti. Od škotskih malin do jagod s šampanjcem, Fortnum za petaka poskrbi za vsakega sladkosneda. 2. in 3. Božični pudingi naj bi se pripravljali eno leto v naprej in do božičnega dne ležali pod posteljo v spalnici. 4. Fortnumova ura je prava turistična atrakcija in se redno vpisuje v vodiče po mestu.

mih pravega črnega čaja, zaloga pa je pošla hitreje kot sveže pečene žemljice. Ker je bil davek na čaj v tistih časih gromozanski, so si ga lahko privoščili le najbogatejši kupci, zato ni bilo presenetljivo, da je Fortnum's v mestu zaslovel kot dostavljalec najboljšega čaja. Glava brez kosti Redke so bile priložnosti, ki jih v svoji dolgoletni zgodovini ne bi izkoristili. Leta 1794 so ustanovili svoj poštni urad in zapečatena pisma nagnjenih pisav šestkrat dnevno iz trgovine na Piccadillyju raznašali po vsem svetu. Vojaki in mornarji so dobili poseben popust. Leta 1855, med krimsko vojno, je kraljica Viktorija izvedela za stisko Florence Nightingale in nemogoče razmere v tamkajšnjih bolnišnicah. Takoj je pisala – no, pero je verjetno obračal tisti, ki je sicer skrbel za sveče – v Fortnum's in ukazala, naj nemudoma razpošljejo pošiljko »govejega čaja«, utekočinjene beljakovinske bombe. Ko so palete po morju odposlali k vojakom, so jih morali pustiti neoznačene, saj bi jih pirati sicer gotovo oropali. Takšna je bila v tistih časih moč imena »Fortnum in Mason's«. Sredi 19. stoletja so oskrbovali Ascot, Wimbledon in ostale pomembnejše elitne derbije. Sloveli so po »pregrešnih« dobrotah, iz katerih ni bilo treba odstranjevati kosti: jajcih, ovitih v mleto meso klobasic, posutimi z drobtinami, posušenih in zelenih želvah, želatinastih glavah divjega prašiča ... Kadar so premožne dame v svojih hišah gostile pomembneže, so na pomoč običajno poklicale Fortnum's, ki je na popoldan druženja dostavil paket presenečenja. Rodila se je obsesija z ogromnimi vezenimi »košarami«, polnimi dobrot. V

božičnem času ne smejo manjkati v nobeni častivredni britanski družini. Še danes. Božični puding ﬂnorega« Georgea O njihovih košarah je Charles Dickens nekoč razburjeno zapisal: »Kamor koli pogledam, vidim samo napis Fortnum in Mason's. Košare se odprejo, iz njihovih zelenih globin pa poganjajo jastogove solate.« Z inicialkami F & S potiskani paketi so na voljo v razponu od 35 do 25.000 funtov. V zimskem času sirom in lososu družbo dela božični puding kralja Georgea. Ko njegovih okusov nevajeni gurmani valjajo košček posladka po ustih, nekateri obraz skremžijo v še nikoli prej videne skulpture, drugim je všeč, čeprav je suh, kruhast in poln napitih rozin. V obliki, v kateri ga še vedno prodajajo, je bil prvič ponujen »noremu« kralju Georgeu IV., čigar slo po sladkem je bilo pregovorno težko pogasiti. Konjak, najboljši mandeljni, slive, rozine in opojni rum so skovani v trdo zmes, podobno temni pogači. Fortnum's je dobra izbira za spremne vinske eskapade na barskih stolčkih kletnega 1707, popoldanski čaj pa, v skladu z dolgoletno tradicijo, nalivajo v okolju svoje najbolj znane restavracije St James's. Ko zapadeta dva centimetra snega in je javni promet poln vseh mogočih kletvic, uporniško ne želiš domov, stojiš pred vhodom in nemo zreš v izložbo. Zanjo sta običajno navdih Alica iz čudežne dežele ali Snežna kraljica, ki v okolju miniaturne zimske pokrajine vabita v še bolj pravljični svet izza stekla. Za razliko od adrenalinskih voženj v Disneylandu se ta vsaj ne konča v treh minutah. 4

Pri debelem racaku The Fat Duck, restavracija Hestona Blumenthala

S krožnika se dviga oblak puhastega, srhljivo hladnega dima. Steklena kapalka ob spremljavi razburjenih zvokov občinstva nanj spušča kapljice goste vijoličaste tekočine. Te se počasi strjujejo kot ivje na drugi strani line na letalu. Zdi se, da gre najmanj za kemijski poskus, ki bo za vedno spremenil pravila znanosti. Izdaja jih le okolje. Stara krčma v Berkshiru, v njej razigrani kuhar Heston Blumenthal in 42 izbranih gostov, uvedenih v domišljijski svet molekularne gastronomije. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: The Fat Duck

London Če bi pogosto precej razvajenim Londončanom še pred nekaj leti zapovedali, da bodo morali, če bodo želeli okusiti najnaprednejšo kuharsko obsesijo, skočiti na vlak do Maidenheada, ki v najboljšem primeru vzame 50 minut puhanja na zahod, in nato naročiti še taksi, bi mislili, da se vam je snelo. Danes se ne pritožuje nihče več, niti črhnejo ne, če le lahko dobijo eno od vedno zasedenih miz. The Fat Duck, udobna – in odkrito povedano, precej prismuknjena – restavracija, je obdana z lokalno cerkvico, pošto, domačini, ki jim še vedno ni jasno, kaj jih je doletelo, in z vsega skupaj tremi trgovinami. Podeželska idila spominja na kadriranje britanskih kriminalnih nadaljevank in je vredna vsaj enega umora ali dveh. Ravno to, da v razpadajoči pub vodijo ena sama vrata, da ni razgleda na nič pametnega in da moraš, če želiš na stranišče, najprej ven iz hiše, je takrat še mladega navdušenca nad kuho, Hestona Blumenthala, privabilo v vasico Bray. Poleg tega si ni mogel privoščiti ničesar boljšega. Sprva je, samouk, navdahnjen s potovanji po Franciji, odprl preprost francoski bistro, poln klasik – »tartes tatin«, debelih zrezkov in račjih okusov. Odpovedali so mu vsi mogoči aparati, pokale zamaščene pipe, grelniki pa so bili tako slabi, da je moral zelenjavo kuhati v serijah po šest strokov graha naenkrat. Brez laboratorijskih plaščev Šele po prenovi pred desetimi leti, ko je posel pričel prinašati zaslužek, se je zgodil veliki preboj, na katerega 1

so vsi čakali. Blumenthal se je odločil, da bo ponudil okuševalni meni, utemeljen na eksperimentih iz vrtne lope na dvorišču. Izvlečki molekularne gastronomije, ki zavajajo in se poigravajo z vsemi čuti, spomini na otroške dni in predstavami o tem, kako »mora« nekaj dišati ali okušati, so dodana vrednost te igrive dogodivščine. To je botrovalo tudi prvi Michelinovi zvezdici, sčasoma nadgrajeni še z dvema. Letos mu je, znova, uspelo ubraniti vse tri, tudi zato, ker ga nikoli ni bilo strah ravnanja z nestanovitnim tekočim dušikom za dosego zamrznjenih in nenavadnih plasti okusov. Že pred leti se je povezal s fiziki na univerzi v Bristolu, zdaj pa ga obdaja cela četica pogumnih dečkov, ki jim sicer med delom ni treba obleči belega laboratorijskega plašča, a počnejo vse, kar pritiče uniformi. Nalivajo, združujejo, ločujejo, tehtajo – okušajo. Namesto, da to počnejo v lopi za pubom, je Heston odkupil še sosednji pub Hinds Head, v katerem so pisarne, laboratoriji in vsa znanstvena oprema. Tam je tudi majhna restavracija, ki nudi bolj, khm, običajne jedi. Polžji zajtrk Znotraj osrednje restavracije ni nič navadnega. Krepko »začinjen« jedilnik trinajstih jedi bo kreditno kartico obremenil za 180 funtov na osebo, a je, tako pravi Blumenthal, to dejanska cena uporabe vseh še ne videnih tehnik, ki večerje spreminjajo v žive umetnine. Že pozdrav, kjer vam sežejo v roko in se vam predstavijo, je drugačen od običajnih izkušenj privzdignjenega obe2

1. Prvo pravilo restavracije je zelo preprosto: ne verjemi ničemur, kar vidiš. 2. Heston Blumenthal je simbol naprednomislečega kuharja. Sodeluje s trgovino Waitrose, piše kolumne za Times in namesto kuharskih knjig ob večerih bere fizikalne. 3. Molekularna gastronomija se na prvi pogled sliši zastrašujoče, a s tem, ko zmede naše čute, ponudi nekaj novega.

London

dovanja v »Michelinkah«. The Fat Duck želi razbiti vse predstave o neosebnosti visoke kuhe. Ko sedeš k mizi, te čaka kartica »nostalgičnih jedi«, na katero lahko zapišeš svoje najljubše spomine iz otroštva in jim skozi večer tudi dejansko slediš. Ovseni kosmiči z mlekom, obvezen del britanskih zajtrkov, v Hestonovi kuhinji postanejo polžja »rižota« s kosmiči, česnovim maslom, koromačem in šunko. Preden ponudijo foie gras, si moraš na jezik položiti košček brezbarvne folije, prežet s hrastovo esenco, ki se stopi v ustih. »Napada iste receptorje okusa kot foie gras,« pojasni natakar. S foie grasom so združeni pire iz češenj, sladki mandeljni in majhne kockice želatinastega amaretta.

1. Maidenhead, kjer stoji Blumenthalova »krčma«, je pravi podeželski raj in le dobro uro stran od Londona.

Slovenski polhi Pri debelem racaku ni žara, na katerem bi pobili vse odtenke okusa poštenega kosa zrezka. Blumenthal je svojo ljubezen do netipične kulinarike odkril ravno, ko je nekje prebral, da se mora meso, za boljši okus in strukturo, kuhati pri nizki temperaturi, ne cvreti na žerjavici. Ko je ugotovil, da se da to sveto pravilo, sicer v veljavi v veliko priznanih kuhinjah, prekršiti, je postajal vedno bolj pogumen, do te stopnje, da je njegov neznansko počasi kuhan losos v spremstvu želatinastega sladkega korena čista simfonija. Pogosto se vrača v zgodovino in osvežuje jedi, kakršne so »umetna« želvina juha, ki v resnici sploh ne temelji na želvah, anžujska golobica ali kraljevska govedina, s katero so leta 1685 postregli ob kronanju kralja Jamesa II. Kdo bi lahko pozabil njegove velikopotezne pojedine v božični kuharski oddaji za Channel 4, za katero je molzel sibirskega jelena, ob drugi priložnosti pa obujal ljubezen do majhnih, hitrih polhov in med snemanjem obiskal celo izkušene slovenske lovce? Gotovo ne gostje omizja, za katere je iz naših polhov pripravil mesene lizike. To še ni nič takega, če resno razmislite o njegovi jedi z domnevno smešnim imenom »prestrašeni piščanec«. Metoda priprave je srhljiva: Heston predlaga, da piščanca oskubiš, ko je še živ, nato mu poješ uspavanko, dokler ne zaspi. Nežno ga postaviš na pladenj, kjer so ostali njegovi prijateljčki že kuhani, in ko začneš rezati njihovo meso, se piščanec zbudi, od šoka uide, to pa naj bi poskrbelo za neprekosljivo zabavo za mizo. Poleg hudih pomislekov o mučenju živali lahko naštejemo vsaj še nekaj drugih moralnih razlogov, zakaj bi se tej zamisli raje na vse pretege izognili. Presneti čarodej! Element presenečenja zaseda velik del njegovega kuharskega nazora. Ko omizje sredi večerje prispe do postojanke vroče-hladnega čaja, gostje pričakujejo dva ločena kozarca razgretega in ohlajenega napitka na mizi. V resnici mu – ne vprašajte, kako – uspe nasprotji zajeziti v en sam kozarec. In to niti ne pol-pol, kakor v »mišmašu«, ampak navpično. Presneti čarodej! To si misliš tudi, ko te zadane invazija na čute, ki jo kuhar imenuje »zvoki morja«. Ob krožniku ti postrežejo z velikimi slušalkami, napeljanimi v i-pod. Ko si jih nadeneš na ušesa, zaslišiš oglašanje tjulnjev, zvoke školjk, prislonjenih k ušesu, sprehode po kamenčkastih plažah in se, vsaj za nekaj minut, potopiš vase. Med tem grizljaš sašimi iz rožnate tune, morskega lista in skuše, na »pesku« začinjene tapioke in pene iz lupinarjev. Pravo presenečenje, tudi sicer najbližje razigranemu otroškemu duhu, nastopi kot epilog. Kot da bi od mame prejel šelestečo vrečko gumijastih medvedkov, dobiš pakirane majhne želirane viskije »za odrasle«, pripravljene iz različno staranih vod življenja, s katerimi si lahko osvežiš utrujeno paleto. Ne glede na to, kako razigran je večer, si na vsaki točki želiš še več. Le brezglavo prestrašenemu piščancu bi se, hvala lepa, raje izognili. Debeli racak je čisto dovolj.

2. Mesa nikoli ne scvrejo na žaru, temveč ga raje kuhajo pri nizki temperaturi. 3. Bi vas dejstvo, da je na voljo le en meni, odvrnilo od obiska? The Fat Duck je dokaz, da se, če je nekaj dobro, ljudje še kako radi vračajo.

Ona Fotografije: Mimi Antolović Styling: Danaja Vegelj Oblačila: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Ura Huber, Slowatch Uhani Zlatarna Celje

Model: Barbara Pirih @ Model Group Ličenje: Tina Fabjan, vodja umetnikov ličenja Max Factor Pričeska: Matjaž za Mič Styling Oblačila Midas MultiDesigner Store, Ljubljana

Plašč Diane von Furstenberg Obleka Blumarine Torba Gucci Očala Prada

Plašč Diane von Furstenberg Obleka Blumarine Uhani Giorgio Armani

Obleka Dolce & Gabbana Gle탑narji Dior Krznen ovratnik Strenesse Torbica Diane von Furstenberg

Obleka Strenesse Pasova Diane von Furstenberg Ura Huber, Slowatch

Plašč Diane von Furstenberg Volnene hlače Patrizia Pepe Torbica Gucci Čevlji Prada Uhani Zlatarna Celje

Plašč Paul Smith Black Label Top Patrizia Pepe Basic Hlače Blumarine Torbica Diane von Furstenberg

Plašč Gucci Usnjene hlače, torbica in čevlji Dolce & Gabbana Bodi D&G

Suknjič, hlače in čevlji Dolce & Gabbana

XXXX

Čutno, seksi, zabavno!

Sarah Shotton, Agent Provocateur “Poslušaj, manjši problem imamo. Za nastalo situacijo lahko kriviš britanske železnice, ampak dejstvo je, da je Sarah obtičala na vlaku, ko se je vračala iz Yorka. Na smrt je utrujena, ampak bomo uredili. Lahko prestavimo na drugo popoldne?” me je po telefonu zaskrbljeno spraševala Karla, direktorica komunikacij v britanskem podjetju, ki je v modnem svetu postalo sinonim za najbolje varovano žensko skrivnost: popolno spodnje perilo. Intervju: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Agent Provocateur

Intervju Pregovorna londonska sivina se je tisti ponedeljek mešala z novembrskim mrazom in občasnimi kapljami dežja. Vzhodni London, kava v zakotni italijanski kavarni nekje na ulici Clerkenwell, utripanje božičnih lučk in globok glas Franka Sinatre, ki se je širil iz radijskega sprejemnika za točilnim pultom. London, kot ga imam najraje. Čez cesto sem opazovala elegantno črno stavbo na številki 154, sedež podjetja Agent Provocateur, kjer me je nekaj ur kasneje nasmejana pričakala Sarah Shotton, karizmatična rdečelaska, ki je leta 2010 postala kreativna direktorica v podjetju, ki ga je nekoč ustanovil Joe Corre, sin kontroverzne oblikovalke Vivienne Westwood. Agent Provocateur je v zadnjih letih postala blagovna znamka, namenjena ženskam, ki iščejo vrhunsko krojeno spodnje perilo. Ženskam, ki so čutne, elegantne in sofisticirane. Ženskam, ki imajo tudi malo smisla za humor in ki dobro vedo, da je kvalitetno spodnje perilo osnova vsakega dobrega “stajlinga”. Leta 1999 ste diplomirali iz modnega oblikovanja na prestižni Central Saint Martins, kasneje pa ste se posvetili oblikovanju luksuznega perila. Kakšen je preskok iz sveta, ki mu vladajo modni trendi, v svet, kjer glavne vloge ne igrajo nujno sezonski trendi, ampak celostno razumevanje ženske in njenih potreb? Sama sem prepričana, da je spodnje perilo osnova, je tista najpomembnejša stvar, ki ženski da potrebno samozavest. Od nekdaj sem imela problem z oblačili, saj nikoli nisem bila klasična “heroin šik” ženska in sem zaradi svojih oblin težko našla kose, ki bi mi zares pristajali. Še večjo težavo sem imela s perilom, ker nikakor nisem mogla najti zapeljivega perila, ki bi poudarilo tisto pregovorno ženstvenost in seksapil. Kaj se je zgodilo potem? Čisto po naključju je nekdanji fant nekje prebral, da v podjetju Agent Provocateur iščejo nove sodelavce in me prepričal, da sem se prijavila na razpis. Dvanajst let kasneje sem še vedno tukaj (smeh). V resnici sem se kot oblikovalka – predvsem pa kot ženska – od nekdaj zanimala za perilo in to niti ni tako nenavadno, saj danes tudi številni drugi modni oblikovalci predstavljajo kolekcije, ki so osnovane na perilu, predvsem na korzetih.

Kakšna je razlika med Agent Provocateurjem leta 1999, ko ste začeli delati v podjetju, in danes, leta 2011? V smislu mentalitete? Vsekakor drži, da je bilo podjetje leta 1999 veliko manjše; imeli smo dve trgovini in zelo majhno ekipo. Sama sem delala ogromno različnih stvari in zdaj vem, da je bil to pravi blagoslov, ker sem se tako veliko naučila. Poglavitna razlika med blagovno znamko takrat in danes je gotovo v tem, da smo na začetku prodajali tudi perilo drugih blagovnih znamk, a smo kasneje ugotovili, da kupce zanimajo prav naši produkti in smo se zato osredotočili predvsem na oblikovanje lastnih kolekcij. Razlika je tudi v tem, da se Agent Provocateur danes bolj kot na moške osredotoča na ženske. Kaj še? Spremenile so se kampanje, ki so danes osnovane na videu in filmu – perilo zares zaživi šele, ko vidiš, kako se ženska, ki ga nosi, spremeni. Kako elegantno se giblje, kako prekriža noge, kako sedi. Veliko se je spremenilo. Nekoč ste rekli, da oblikujete perilo, ki vam je všeč, pogosto pa poudarjate tudi, da dizajnirate z mislijo na žensko z oblinami. Kaj pa ženske, ki imajo manj sreče z oblinami? Hecno, da omenjate prav to. V resnici oblikujem z mislijo na različne tipe žensk – zamislim si žensko v perilu in potem idejo v začetni fazi prenesem na papir. Kasneje svoje dodajo tehniki, nato se kroji nekoliko preoblikujejo še pri šiviljah. Vse skupaj je precej dolg proces, katerega končni cilj je oblikovati kolekcijo, ki je primerna za različne telesne tipe in velikosti. Zares se trudimo, da se perilo prilega različnim tipom žensk. 2

Boste ostali pri oblikovanju perila? Agent Provocateur v bližnji prihodnosti svoje ponudbe torej nikakor ne namerava razširiti na kolekcijo oblačil? Nikoli ne reci nikoli. Je pa res, da zaenkrat ostajamo zvesti perilu, čeprav naše kolekcije vključujejo tudi večerne obleke, ki so na nek način nadgradnja korzetov. V resnici imamo srečo, da imamo tehnologijo, ki nam omogoča, da kolekciji sem ter tja dodamo tudi kakšen kos, ki ne spada nujno v kategorijo spodnjega perila, poleg tega pa naša luksuzna linija “Soirée” temelji na nekaterih kosih, ki jih ženske lahko nosijo tudi kot večerno oblačilo. Sama se zelo osredotočam na vizijo blagovne znamke, ki temelji na dobro krojenem perilu in tako nameravam delati tudi v prihodnje.

1. Sarah Shotton je mesto kreativne direktorice blagovne znamke prevzela leta 2010. 2. Perilo, ki je na voljo tudi na Bregu 2 v Ljubljani, zaznamujejo čutnost, eleganca in sofisticiranost.

Intervju vzklik, ko ženska ob pogledu na lastno podobo v ogledalu reče: “Kdo bi si mislil, da jaz lahko izgledam tako dobro?!” V resnici gre za to, da se ženska v pravem perilu počuti veliko bolj samozavestno, čutno, celo razigrano. V čem se torej Agent Provocateur razlikuje od drugih blagovnih znamk? Gre morda za tisto nujno potrebo po smislu za humor, za bolj sproščen pristop? Blagovna znamka je unikatna, ker je na nek način “magična”. Pogosto se ženske na začetku bojijo vstopiti v butik, ker ne vedo, kaj lahko pričakujejo. Ko vstopijo, je zgodba seveda povsem drugačna: pričakajo jih dekleta v seksi haljah medicinskih sester, z obveznim širokim nasmehom in prijazno besedo. V naših butikih lahko vsakdo najde nekaj zase in to je naša največja prednost – tisto, kar nas dela posebne. Naša ponudba vsako sezono temelji na novih kolekcijah, seveda v kombinaciji s klasično linijo, ki pa je po obsegu precej majhna. Za razliko od večine drugih blagovnih znamk spodnjega perila mi delujemo po principu modnih hiš in oblikujemo kolekciji za pomlad in poletje ter kolekciji za jesen in zimo, kar na dolgi rok pomeni, da kupcem vseskozi ponujamo nove modele, barve, kroje.

Agent Provocateur deluje po principu modnih hiš – poleg klasičnih kolekcij so strankom na voljo tudi sezonske kolekcije za pomlad-poletje in jesen-zimo.

Kdo so vaše najbolj zveste stranke? Že ko sem začela delati z blagovno znamko, sem ugotovila, da so trgovine Agent Provocateur zelo karizmatične. Ko ženska enkrat vstopi v kabino, se navadno vrne. Pogosto se zgodi, da stranka pravzaprav ne želi kupiti ničesar, a si premisli, ko perilo pomeri in v ogledalu zagleda svoj odsev. Bi se strinjali, če rečem, da igra perilo vpliva na to, kako ženske definirajo in dojemajo lastno telo? Načeloma poskušam vedno oblikovati perilo, ki poveličuje ženske in njihova telesa. Gre za tisti spontani

Če se za trenutek vrneva nazaj – rekli ste, da se nekatere ženske na začetku bojijo vstopiti v butik enostavno zato, ker ne vedo, kaj jih čaka “za vrati”. Kako se soočate s to oviro, posebej na tržiščih, ki že pregovorno veljajo za bolj konzervativna? Kako stranke prepričate, da Agent Provocateur pravzaprav ni erotična trgovina, ampak prodajalna s čutnim spodnjim perilom? Seveda se včasih soočamo tudi s tem problemom. Kaj mi pomaga? Izkušnja, ki sem jo pridobila na začetku karierne poti, ko sem tudi sama veliko časa preživela v trgovini. Ko sem pred vrati videla stranke, ki niso bile prepričane, da želijo vstopiti, sem vedno odprla vrata in se pogovarjala z njimi. Poleg tega svojo vizijo razširjamo tudi s spremenjenimi kampanjami, ki temeljijo na umetniški reprezentaciji skozi film in video in so veliko bolj čutne, subtilne – odražajo namreč našo vizijo, da ženskam nudimo perilo, ki ga lahko nosijo od jutra do večera. Perilo, ki temelji na vrhunskih materialih, krojih in tehničnem znanju. Nikakor ne gre samo za perilo, ki ga nosite zvečer “za v posteljo”. Kakšno je torej razmerje med kupci? Kupujejo predvsem ženske? Pravzaprav je razmerje petdeset proti petdeset, čeprav so moški navadno nekoliko bolj zadržani. Vsaj do trenutka, ko vstopijo v butik in se začnejo pogovarjati s prodajalkami ter posledično ugotovijo, da gre v resnici za perilo, ki je čutno, prefinjeno in sofisticirano, hkrati pa ima tudi svojo zabavno plat. Agent Provocateur je sofisticirana vizija rokenrola za samostojne ženske tretjega tisočletja (smeh).

PROMANDS

d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

w w w. d i o r a d d i c t . c o m

Intervju 1. Ponudba blagovne znamke, ki jo je pred leti ustanovil Joe Corre, sin oblikovalke Vivienne Westwood, se je med drugim razširila tudi na linijo parfumov, izdelkov za nego telesa, posteljnino in nakit. 2. Agent Provocateur je sofisticirana vizija rokenrola za samostojne ženske tretjega tisočletja 1

Nekatere blagovne znamke so se trenutni ekonomski situaciji odločile kljubovati tako, da so na tržišče lansirale nižjecenovne linije produktov, ki so dostopne širšemu krogu kupcev. Razmišljate tudi v tej smeri? Smešno, da ste omenili ravno to. Ko sem začela svojo kariero pri Agent Provocateurju, smo v sodelovanju s podjetjem Marks & Spencer oblikovali cenovno dostopno linijo “Salon Rose” in poteza se je tedaj izkazala za obojestransko uspešno. Takrat smo dejansko začeli novo poglavje – na nek način smo bili prvi, ki smo kupcem ponudili dizajnersko perilo po dostopnih cenah. Ko se je pred leti začelo govoriti o recesiji, smo se odločili za obratno strategijo: namesto, da bi lansirali nižjo linijo, smo na tržišče poslali linijo “Soirée”, ki je luksuzna različica klasičnih linij in je zato veliko bolj posebna tudi zaradi materialov, ki jih uporabljamo. Odločitev se je ponovno izkazala za pravilno, saj je “Soirée” doživel velik uspeh. Naša klasična linija pravzaprav nudi cenovno zelo različne produkte, kar seveda pomeni, da lahko znotraj osnovne linije vsakdo najde nekaj zase. Vsako sezono lansiramo tudi produkte, ki so cenovno dostopni, a zato nič manj posebni, zato zaenkrat ne čutimo potrebe po celostni nižjecenovni liniji. V resnici gre za to, da uporabljamo vrhunske materiale z mislijo na obrtniško znanje, ki zahteva svoj čas in potrpljenje. Gre za posebne kose, ki imajo svojo sentimentalno vrednost, za investicijsko nakupovanje, ki je v času recesije še veliko bolj smiselno kot kadar koli prej. Katera tržišča so za vas trenutno najbolj perspektivna? Še vedno Velika Britanija in Združene države. Trenutno razmišljamo predvsem o evropskem tržišču, čeprav se vztrajno širimo tudi na Bližnji vzhod – naša strategija temelji na zgodbi in na kvalitetnem produktu, predvsem pa na zadovoljstvu strank, ki se vedno znova vračajo.

Ko že ravno omenjate zgodbe – znano je, da ne pristajate na klasične oglaševalske metode, ampak poskušate medije pritegniti z video oglasi in kratkimi filmi. Strategija se je očitno izkazala za uspešno … Leta 2009 smo lansirali kratek video, v katerem je glavno vlogo odigrala Kylie Minogue, in številni mediji so video tedaj razglasili za najboljši reklamni film vseh časov. Tedaj smo v resnici ujeli pravi čas, saj je video sovpadal s trenutkom, ko je Kylie ponovno začenjala svojo kariero. Časi so danes drugačni, saj je medijsko tržišče veliko bolj zasičeno, kot je bilo pred dvema, tremi leti. Naše kampanje danes odražajo bistvo blagovne znamke: smisel za humor, čutnost, eleganco, like pa izbiramo glede na to, kdo najbolje odraža miselnost specifične kolekcije. Za jesen in zimo smo izbrali mlado špansko igralko Paz de la Huerta, ki ima fenomenalno energijo in pooseblja bistvo Agent Provocateurja. Ste že izbrali obraz za naslednjo kolekcijo? Seveda. Žal lahko zaenkrat povem le to, da gre za francosko igralko, ki je precej feminilna, nežna in na nek način romantična. Pravo nasprotje Paz de la Huerta, ki je divja, čutna in pooseblja seksapil. Je to del strateške širitve na francoski trg? Boste odprli svojo lastno trgovino v Parizu? Seveda razmišljamo o širitvi – ne samo na francoski trg, širimo se na različna tržišča v Evropi, Združenih državah in na Bližnjem vzhodu, kjer je povpraševanje veliko. Pogosto se mi zgodi, da me ljudje na letališču ustavijo samo zato, ker vidijo prepoznavno roza vrečko in potem hočejo vedeti, kje je butik. V resnici se je izkazalo, da naši kupci zaupajo blagovni znamki, da razumejo koncept in da si – posebej v času trenutne ekonomske krize – želijo kvalitete, unikatne filozofije in smisla za humor, ki je na nek način postal naš prepoznavni znak. Dejstvo je, da se živi samo enkrat in ko človek potegne črto, hitro ugotovi, da se je včasih potrebno sprostiti, globoko vdihniti in se preprosto … zabavati (smeh).

XXXX

»French Légèreté« 135 let torbic Lancel

»Mon cher, naš prostor je vendar v osrčju elegance Velikih bulvarjev!« je Angèle Lancel pred več kot 130 leti vzkliknila soprogu in tako začrtala pot blagovni znamki, ki je danes eden vidnejših simbolov Francije. Besedilo: Cvetka Dragan Fotografije: arhiv Lancel

Moda 1. Vintage Dali torbica, ki je navdihnila letošnjo kolekcijo.

Čas, v katerem sta Alphonse in Angèle Lancel v francoski prestolnici odprla svoje družinsko podjetje za izdelavo pip in potrebščin za kadilce ter majhno, a elegantno trgovinico, je bil čas znanstvenih odkritij in tehnoloških novosti. V prerojenem Parizu so se na spremembe odzvale tudi ženske, ki so odvrgle težke krinoline prejšnjega obdobja in v iskanju moderne elegance na novo zaživele. Baron Haussmann in Charles Garnier sta mestu dala nov sijaj. Phénix je poletel S časoma sta se Lancelova s svojo trgovino Pri Feniksu (au Phénix) vedno bolj približevala slavnim luksuznim hišam na Velikih bulvarjih, Angèle pa je trgovine kasneje odprla tudi v Marseillesu, Bordeauxu, Lionu, Le Havru in Lillu. Blagovna znamka Lancel je postajala vse bolj sofisticirana in je odražala tipično eleganco francoskega življenjskega sloga, zato je v svetu luksuza postala znana pod izrazom »French Légèreté«, kar bi lahko prevedli kot »francoska lahkotnost«. Leta 1901 je podjetje prevzel sin Albert Lancel (kasneje pa hči Josephine), ki je bil rojeni estet in je odlično razumel ženske ter njihove potrebe. Prav pri svoji svobodomiselni soprogi Estelle je Albert videl torbico, v katero je zložila cigaretnico, žepni vžigalnik, pudrnico, ogledalo, etui za vizitke in – resnični simbol osvoboditve žensk tistega časa – denarnico z lastnim denarjem. Skladno s prepričanjem svoje matere (in potrebami svoje žene) je Albert tako ugotovil, da je napočil čas, da »torba pripadnosti« postane najpomembnejši ženski modni dodatek. Lancelova torba je v naslednjih letih postala eden vidnejših simbolov francoskih luksuznih usnjarskih izdelkov in na nek način nacionalna referenca Francije. Albert Lancel je ponudbo podjetja sčasoma razširil na srebrnino, zlatnino, bron, steklo in emajl, pri tem pa ni pozabil na dediščino svojih staršev; na prestižni lokaciji nasproti slavne pariške Opere je odprl blagovnico s konceptom in jo poimenoval Lancel Opera. Zaradi hitrega in vidnega uspeha je strankam kmalu ponudil tudi storitev »posebnih naročil«, kjer je podjetje poskrbelo za želje in potrebe slavnih osebnosti tistega časa, oblikovali pa so tudi nakupovalni vodič, ki je funkcioniral po principu kataloga s ponudbo Lancelovih izdelkov. Časi po drugi svetovni vojni so ponovno prinesli spremembe in pri Lancelu so strankam prvi ponudili seznam poročnih daril, v skladu z duhom časa pa so poleg potovalnih kovčkov in skrinj začeli prodajati tudi »mehke« potovalke. Leta 1956 je velik uspeh doživela torba Kangaroo iz sintetične tkanine (najlona) z velikimi zunanjimi žepi, ki še danes velja za enega najbolje prodajanih Lancelovih izdelkov. Albert je podjetje naslednikom predal šele, ko je dopolnil 85 let; sodelovanje z brati Zorbibe (ki so postopoma prevzeli upravljanje družinskega podjetja) pa je blagovni znamki prineslo mednarodno slavo. Leta 1997 je podjetje Lancel prevzelo švicarsko združenje Richemont, ki še danes skrbi, da blagovna znamka

2. V galeriji se prepleta vzdušje sedanjosti in preteklosti, v kateri je Lancel postavil svoje temelje na katerih stoji še danes - eleganca, sporščenost in pariški slog iz champs elysees. 3. Lancelov butik pri pariški Operi leta 1935

1 2

Moda Ambasadorke Prva je Lancelove torbice že leta 1925 vzljubila igralka ComédieFrançaise, Huguette Duflos, kasneje pa tudi zvezda mjuziklov Yvette Guilbert, Cécile Sorel, kraljica mjuziklov in kabarejev Mistinguett skupaj s svojim prijateljem Mauriceom Chevalierjem, Josephine Baker in pevec Sacha Guitry. Lancel so oboževali tudi Edith Piaf, Jean Renoir, Gilbert Bécaud, Paul Meurice, baletnik Serge Lifar, Madeleine Renaud, Denise Grey, boksar Halimi, Jacques Charron, Dario Moreno, Yvette Horner, Georges Ulmer, Eddy Mitchell in Pierre Perret, nemški igralec Curd Jürgens in Brigitte Bardot, ki je zase zahtevala torbico iz recikliranih materialov.

Lancel navdihuje nove generacije ljubiteljev pariške estetike. Galerija torbic na Elizejskih poljanah V svet »francoske sproščenosti« lahko danes vstopite v butiku na 127 Avenue des Champs-Elysées, kjer so septembra letos odprli prenovljeno trgovino Lancel in tako počastili 135. obletnico blagovne znamke. »Navdih sem dobil v art decojevski umetnosti 20. let prejšnjega stoletja, ko je bila Lancelova ustvarjalnost na vrhuncu,« je trgovino, ki se razprostira na več kot tisoč kvadratnih metrih površine, komentiral slavni arhitekt Christophe Pillet. Butik je obarvan v tople odtenke čokolade in pomaranče, opremljen pa je v usnju, lesu in brušenem nerjavečem jeklu. Strop krasita dva monumentalna lestenca iz ročno obdelanega muranskega stekla, na eni pregradni steni pa je ročno barvan vitraž z ilustracijo iz leta 1930. Celoten prostor odraža oblikovalčevo spoštovanje do okolja in kulturne dediščine blagovne znamke; trgovina s konceptom tako vsebuje pet zaključenih celot, ki so povezane v univerzum Lancel. Igrivi moto »French Légèreté « odpira vrata v svet barvitih torbic različnih modelov, oblik in velikosti, galerija »Hautes-Nouveautés« s svojo luksuzno usnjeno omaro posebnosti (ki je natančen posnetek omare iz prve trgovine leta 1876) kupcem ponuja modne dodatke in darilca, sosednja galerija »Au bonheur des hommes« nudi celovito linijo moških torbic in potovalk, »L'invitation à l'escapade« pa je galerija ženskih torbic in potovalk za udobna dolga popotovanja. Pod veličastno obarvano stekleno ploščo na stropu se nahaja t. i. »Dalijeva dnevna soba«, peta galerija, ki predstavlja svet »Daligramme« torbic iz najnovejše kolekcije, lansirane prav za septembrsko odprtje. V prvem nadstropju si je v zasebnem salonu do konca leta mogoče ogledati razstavo z naslovom L’Art, L’Amour, La Mode, ki predstavlja celotno zasnovo Dalijeve ljubezenske abecede; v začetku naslednjega leta pa si jo bo možno najprej ogledati v Moskvi, kasneje pa tudi v Bejrutu, Hong Kongu, Šanghaju, Dubaju in na koncu v Mexico Cityju.

Slavne Lancelove torbice:

1900: L’Irrévérencieuse, Le Chinois 1910: L’Aumônière, Le Quadrille, Le Galuchat, Le Drapé 1920: Le Nouille, La Parisienne, Le Parapluie 1930: Le Python, Le Berlioz, Le Magnifique, Les Merveilleuses, Le Misérable, La Croqueuse 1940: Le Parfait, Le Sac à Malice, L’Amoureuse 1950: Le Balancé, La Mystérieuse, Le Secret, La Doctoresse 1960: Le Poudrier, Le Boudoir, L’Idéal, Le Fox-Trot, Le Boomerang, Le Balancel 1970: L’Etrier, Le Dali 1980: Elsa

Oddelek posebnih naročil Ponudbo butika danes dopolnjuje oddelek posebnih naročil, kjer med drugim lahko naročite čiščenje svoje najljubše torbice ali pa naročite dostavo kupljenega na domači naslov. Tam si lahko oblikujete lastno različico torbice Premier Flirt, tako da izberete barvo in druge detajle, ki jih prilagodite individualnim potrebam. Pri Lancelu so pripravili tudi interaktivno knjigo, ki predstavlja bogato 135-letno zgodovino hiše, poleg tega pa tudi vse skice torbic in ostalih dodatkov. V bogati knjižnici so na voljo eseji, novele in romani, kuharske knjige, publikacije o notranji opremi in vrtnarstvu, kar omogoča celovit vpogled v francoski »Art de Vivre«.

Moda Tekst: A. K., Foto: Arhiv proizvajalcev

Diesel Black Gold Uporniško? MARINA YACHTING Marina Yachting za moške

Kolekcija moških oblačil Marina Yachting je navdih našla v močnih moških herojih s karakterjem, ki prevzame. Na mrzlo zimo se pripravlja s preverjenimi, zanesljivimi oblačili, ki mu v vsakem trenutku zagotavljajo eleganco. Linija MACRO LOGO stavi na prefinjeno udobnost s svetlečimi jaknami in toplimi puhovkami iz najlona. Ta kultni kos kolekcije je oblačilo za vsak dan, ki zaokroža linijo z močnim jadralskim duhom. MARINA YACHTING, Novi trg 6, Ljubljana.

Tiste z malo bolj uporniškim značajem bo zagotovo navdušila nova kolekcija Diesel Black Gold. Kombinacija usnja in jeansa, z veliko puhastega krzna in toplimi pleteninami deluje elegantno, urbano, hkrati pa dovolj drzno, da pusti vtis. Novo sezono bo zaznamovala nova romantika, ki narekuje usnjene jakne (nosite jih čez tanke svilene obleke z bleščicami) ter ozka krila ali oprijete hlače, ki jih lahko nosite s prevelikimi volnenimi puloverji.

Monnalisa In vaši najmlajši?

Modna znamka otroške linije Monnalisa sodi med vodilne svetovne blagovne znamke otroške konfekcije s podpisom »made in Italy«. Za praznične čase bo najlepši izbor za mlade dame ponudila linija »Chic« – kolekcija zlahka in igrivo prepleta klasične materiale, obogatene z vezenimi cvetličnimi motivi. Za moderne Lolite pa še dodatek nežne čipke. Za čudovito in toplo zimo bodo na voljo tudi volnene jope in ljubki plašči, posuti s cvetličnimi vzorci. Kolekcija je na voljo v ljubljanskem Midasu.

Moda Marina Rinaldi Brez kompromisov

Nova kolekcija znamke Marina Rinaldi, katere kreacije najlepše stojijo na ženskah s konfekcijsko številko 44 (italijanska 48), ostaja namenjena delovni ženski, ki ne pristaja na kompromise. Slovenski obraz kolekcije je postala pevka Nuška Drašček, ki je po novembrski modni reviji povedala, da so jo kroji v trenutku osvojili tudi zato, ker se idealno prilegajo njeni postavi. Kolekcija ostaja zvesta klasiki s poudarkom na minimalističnem glamurju. Letošnjo sezono so glavni atributi jahalni škornji, gamaše, cevaste nosljive pete, s poudarkom na detajlih, kot so ostroge, retro vezalke, gumijasti podplati ali mokasini. Veliko bo krzna in angora pletenin, ki zadovoljijo potrebo po eleganci, a ne učinkujejo dramatično.

Razstava Maison Martin Margiela Margiela v družbi slovenskih oblikovalcev

Ljubljana je med 25. novembrom in 4. decembrom postala modna prestolnica. V Galeriji Jakopič so v okviru razstave Sens(n)ation (nastala je v sodelovanju spletnega portala Projekt27, HTC in butika Wolfova V) javnosti predstavili 23 »lookov«, ki simbolizirajo 23 let ustvarjanja prestižne belgijske modne hiše Maison Martin Margiela. Prestižno razstavo Margielinih kreacij – v enaki različici si jo je bilo pred tem mogoče ogledati samo v Antwerpnu – so dopolnjevala dela (tako kreacije kot fotografije in video) nekaterih najboljših slovenskih modnih ustvarjalcev, ki so ponovno dokazali, da je slovenska modna prihodnost brez dvoma svetla in obetavna.

Max Mara Vsemogočna Max Mara

Najprej je bil plašč, bi lahko zapisali. Pri Max Mari so se svojo 60. obletnico odločili proslaviti z razstavo Plašči! – zgodovinskim pregledom zgodovine blagovne znamke, ki je v šestih desetletjih obstoja svojo zgodbo osnovala na 70 različnih krojih plaščev. Model 101801, ki so ga na tržišče lansirali leta 1981, velja za pravo ikono, za modni simbol Max Mare, nanj pa prisegata tudi Isabella Rosselini in španska kraljica.

XXXX

»Per il sole«

Persol, sončna očala z veliko začetnico Persolova očala odlikujejo materiali vrhunske kakovosti, od kristalnih leč do okvirjev iz acetatov in kovin, z znamenito puščico ter očem skritimi tehnologijami, ki se odražajo v njihovi konstrukciji. Proces izdelave očal v celoti poteka v zgodovinski tovarni v Laurianu, kjer večina korakov še vedno vključuje ročno delo, zato je razumljivo, da je Persol v svetu očal danes sinonim za nesporno kakovost in prestiž z veliko začetnico. Besedilo: Damjana Franetič, Moop | Morela Optika Fotografije: arhiv podjetja Luxottica group

Moda 1. Očala Persol sodijo med tehnološke revolucije. Najprej so bile namenjene pilotom, nato voznikom tramvaja, danes sodijo med ikone elegance.

Giuseppe Ratti, fotograf in lastnik optike Berry, je leta 1917 v Torinu stopil na pot, ki mu je prinesla mednarodni uspeh. Na majhnem italijanskem dvorišču v ulici Via Caboto je pričel z izdelovanjem tehnološko naprednih očal za potrebe pilotov in športnih voznikov, katerih dejavnost je zahtevala udobje, varnost in optimalno vidljivost. Tako so nastala prva očala Protector, ki so bila sestavljena iz zatemnjenih leč z gumijastimi robovi ter elastičnim trakom, s katerim so se pritrdila na glavo. Prvotno so bila oblikovana za voznike tramvajev v Torinu, ki so potrebovali velika stekla, da bi zaščitili oči pred onesnaženim zrakom in prahom. V legendo jih je povzdignil Marcello Mastroianni, ki jih je nosil v filmu Ločitev po italijansko (»Divorzio all`italiana«), kmalu pa so postala prva izbira številnih zračnih sil po svetu, vključno z ameriškimi. Nadaljnji razvoj modela Protector, katerega gonilni sili sta bili intuicija in odločnost po oblikovanju sončnih očal revolucionarne udobnosti in kakovosti, je pripeljal do oblikovanja blagovne znamke Persol, ki še danes pooseblja vse tradicionalne vrednote najboljšega italijanskega rokodelstva. Ime izhaja iz besedne zveze »per il sole«, kar v italijanskem jeziku pomeni »za sonce«, s čimer je bila poudarjena njihova zaščita pred sončnimi žarki, čeprav podjetje izdeluje tako sončna kot tudi korekcijska očala. Srebrna puščica in edinstven patent Ustanovitelj Persola se je zavedal pomembnosti, ki jo ima drugačnost in prepoznavnost. Supreme Arrow, prepoznavna puščica, je Persolov simbol in njegova posebnost, ki je zaradi svoje pomembne simbolne vrednosti sčasoma postala tudi pogosta tarča kopiranja. V proizvodnji očal je Persol v devetdesetih letih obstoja pustil močan pečat. Njihova obširna zbirka mednarodnih patentov še danes velja za neprekosljivo – med drugim so razvili in patentirali Meflecto, prvi sistem upogljivih ročk na svetu, ki omogoča, da se očala popolnoma prilagodijo anatomiji vsakega obraza. Značilna lastnost tega sistema so v acetatne ročice vdelani najlonski ali kovinski cilindri, ki so rezani z upogljivim jedrom vzmetnega jekla. Posebno skrb pri Persolu še vedno namenjajo enakomerni porazdelitvi teže očal po celotni površini preko procesa, ki vključuje odstranjevanje robov na spodnji strani mostička. Ta proces izvira iz obdobja, ko je Persol še vodil njegov ustanovitelj Giuseppe Ratti in ga še danes izvajajo z enako predanostjo. Raziskave o udobnosti očal so Persol v šestdesetih letih pripeljale do izdelave zložljivega acetatnega okvirja, ki je bil najverjetneje prvi svoje vrste. V tridesetih letih je nastal Victor Flex Bridge kot derivat Meflecto sistema, ob tem pa tudi kot ena od izvirnih ikon dizajna. Gre za edinstven in fleksibilen mostiček, ki se izdeluje v petih kompleksnih fazah, in sicer tako da se dva jeklena traka vstavita v acetat, na mostu pa se naredijo trije navpični prerezi. Zanimivo je, da se vstavljeno jeklo na mostu vidi skozi acetat celo na pisanih barvah tega modela.

2. Klasika dovršenosti je prepojena z dušo starega Hollywooda. 3. Patentirali so sistem upogibljivih ročk, da se očala popolnoma prilagodijo obrazu.

Pot na vrh V dvajsetih letih so nastale slovite rumeno-rjave leče, ki jih najdemo na vseh Persolovih očalih in so izdelane

Moda 1. Za čistost vida in visoko stopnjo zaščite, so leče izdelane iz naravnih materialov. 2. Motiv puščice velja za brezčasen sinonim stila.

3. Zložljivo različico okvirja 0714 je do slave pospremil igralec Steve McQueen, ki je očala ovekovečil v filmu Pobeg (Getaway).

iz nevtralnih kristalov čistega kremena. Njihove značilnosti so rezultat posebnega masovnega procesa proizvodnje, ki določa njihovo barvo in zagotavlja izredno visoko stopnjo varnosti pred škodljivimi sončnimi žarki. Izdelane so iz naravnih materialov in nudijo čistost vida ter jamčijo varnost pred škodljivimi UV-žarki. V osemdesetih letih je Persol še bolj poudaril predanost tehnološki inovaciji – očala je preizkusil na številnih ekspedicijah v puščave in na visoke nadmorske višine, s katerimi je potrdil njihovo učinkovitost v ekstremnih pogojih ter preizkusil rabo novih materialov. Leta 1991 se je na ulici Rodeo Drive na Beverly Hillsu odprla prva Persolova prodajalna, ki je bila dokaz čedalje širšega kroga Persolovih navdušencev. Leta 1994 je bil Persol prisoten že v štiridesetih državah, uspeh blagovne znamke pa tedaj ni bil več vprašljiv. Številne zveneče modne hiše so Persol zaradi dovršenih modelov izbrale za svoje reklamne kampanje, ko pa je blagovno znamko leta 1995 kupilo podjetje Luxottica Group, je Persol postalo mednarodno uveljavljeno ime. Danes očala z motivom puščice veljajo za eno najbolj prepoznavnih blagovnih znamk na tržišču očal, kar dodatno potrjuje dejstvo, da so kljub svetovni slavi pri Persolu ostali zvesti skrbi za tradicijo in kakovost. Slavni simbol elegance in brezčasnosti Persol 0649 je klasičen primer dovršenega oblikovanja. Ko se je leta 1957 prvič pojavil na tržišču, je bil sprva namenjen voznikom torinskih tramvajev, vendar je kasneje prerasel v enega najbolj prepoznavnih modelov očal, ki se lahko kosa z »aviatorkami« in očali Wayfarer. Zložljivo različico okvirja 0714 je do slave pospremil igralec Steve McQueen, ki je očala ovekovečil v filmih Pobeg (Getaway) in Afera Thomasa Crowna (The Thomas Crown Affair). McQueenova posebna verzija modela 0714 z azurno modrimi lečami je na dražbi dosegla rekordno vrednost 40.000 funtov, danes pa lahko model najdemo v garderobah slavnih in oboževanih – med drugim na Persol prisegajo Beyonce Knowles, Jay-Z, Elle Macpherson, Benicio Del Torro, Heidi Klum, Joaquin Phoenix in Lindsay Lohan. Leta 1995 je bil model 649 predstavljen na razstavi »Fra Moda e Design, linea infinita« milanskega trienala, kjer se je pojavil ob boku kreacij Armanija, Mary Quant, Prade, Rolexa in drugih, leta 2004 pa je bil skupaj s kolekcijo predmetov sodobne pop kulture razstavljen tudi na »Excess. Moda e underground negli anni ‘80«. Danes Persol velja za ikono elegance, v katero je vtkana duša starega Hollywooda. Očala Persol nosijo številna velika imena mednarodnega filma, ki vrhunskega italijanskega izdelovalca očal niso izbrala le za potrebe snemanj, temveč jih nosijo tudi v zasebnem življenju, kar zgolj potrjuje, da je italijanska blagovna znamka postala moderna legenda. Na slovenskem tržišču je Persolove umetnine mogoče kupiti v butični optiki MOOP | Morela na Dalmatinovi 2 v Ljubljani.

XXXX

Ključ do pripadnosti so emocije!

Andreas Sundt Jensen, Mercedes-Benz Cars Kaj imata poleg newyorškega tedna mode skupnega modna industrija in podjetje Mercedes-Benz? Pionirski pristop k inovaciji, visoka pričakovanja na področju kakovosti in nezmotljivo oko pri odkrivanju oblikovalskih presežkov! Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Arhiv Mercedes-Benz

Intervju Kot je prepričan Andreas Sundt Jensen, vodja oddelka za komuniciranje pri Mercedes-Benz Cars, je moda eno ključnih področij, ki podjetju omogoča strateško in celostno komunikacijo s ciljno publiko. MercedesBenz misli na jutri. Na dodano vrednost, na vsakdanje življenje, na celosten pristop k življenjskemu slogu. Gre za eno prvih podjetij, ki so se začela zavedati, da enodimenzionalna komunikacija s publiko ni več dovolj – Mercedes-Benz tako danes tudi preko sodelovanja z modno branžo (poleg newyorškega modnega tedna je podjetje pomemben partner tudi pri organizaciji modnih dogodkov v Berlinu, Sydneyju, Miamiju, Moskvi in Stockholmu) ohranja status podjetja z jasno vizijo in identiteto, ki ji gre zaupati. Mercedes-Benz že nekaj let sodeluje z organizatorji newyorškega tedna mode, ki velja za prvega od štirih dogodkov, ki zaznamujejo modno sezono. Zakaj se je podjetje sploh odločilo za tovrstno potezo? Kaj je botrovalo odločitvi, da sponzorsko sodelujete z branžo, ki – vsaj na prvi pogled – nima nikakršne povezave z avtomobilsko industrijo? Naše podjetje tako kot modna industrija sledi viziji pionirskega pristopa k inovaciji, poleg tega pa gre v obeh primerih za visoka pričakovanja na področju oblikovanja in kakovosti, za nezmotljivo presojo v odkrivanju oblikovalskih presežkov in elegance. Gre tudi za ambicijo in željo, ki nam narekuje, da smo vedno korak pred vsemi. Ljudje si želijo značilnega sloga, ki poudarja njihovo individualnost, njihov unikaten življenjski slog. S tem ko si izbere določen tip avtomobila ali določeno oblačilo, posameznik okolici sporoča, da je unikaten in na ta način posledično tudi izstopa iz množice. Klišejsko vprašanje: zakaj je sodelovanje z modno industrijo tako pomembno za podjetje, kot je Mercedes-Benz? Ljudje so dandanes zainteresirani za koncepte, ki so blizu njihovemu življenjskemu slogu in to se nanaša tudi na blagovne znamke, ki niso neposredno povezane z njihovim vsakdanjikom. Z okolico že nekaj let komuniciramo tako, da blagovno znamko predstavljamo tudi v okviru konceptov, ki predstavljajo življenjski slog naše ciljne skupine. Podjetje je tako že dolgo prisotno na področju športa, filma in mode, kar nam seveda omogoča, da smo s svojimi strankami v nenehnem stiku in da postanemo del njihovega sveta. Naša prisotnost na mednarodnem modnem tržišču nam poleg tega omogoča, da se približamo ciljni skupini mlajših žensk, ki jih s klasičnimi oglaševalskimi metodami najverjetneje ne bi dosegli – na ta način utrjujemo zaupanje v blagovno znamko. Če povzamem: med marketinškimi aktivnostmi, ki zajemajo življenjski slog, igra moda za nas eno ključnih vlog.

Čeprav nerad odgovarjam posplošeno, bi rekel takole: na obeh tržiščih je naše sodelovanje z modno industrijo pomembno in dobro uveljavljeno, kar pomeni, da smo z rezultati sodelovanja v obeh primerih zadovoljni. Podpirate tudi modne dogodke drugod po svetu – že nekaj sezon ste sponzorji modnega tedna v Berlinu, Sydneyju, Miamiju, Moskvi in Stockholmu. Na podlagi katerih dejavnikov se odločite za tržišča, s katerimi boste sodelovali? Ključni element naše marketinške strategije je, da svoja sodelovanja nenehno širimo na različna mednarodna tržišča. Ne želimo si biti prisotni samo na ključnih tržiščih, ki poleg New Yorka obsegajo še Pariz, Milano, London in Berlin, podpiramo tudi manjše, širši javnosti manj znane modne dogodke, ki so šele v začetni fazi razvoja. Mercedes-Benz želi ohranjati prisotnost na mednarodnem tržišču in na ta način zagotoviti nemoteno in stabilno delovanje omrežij. 2

Katere so temeljne razlike med ameriškim in evropskim tržiščem, ko govorimo o povezavi med avtomobilsko in modno industrijo?

1. Andreas Sundt Jensen, vodja oddelka za komuniciranje pri Mercedes-Benzu 2. Zvezda aktualne kampanje, ki jo je posnel kultni fotograf Terry Richardson, je manekenka Jessica Stam.

Intervju

1. - 3. Kaj imata skupnega Mercedes-Benz in modna industrija? Visoka pričakovanja na področju oblikovanja in kakovosti.

Podjetje je pred kratkim lansiralo mb! by Mercedes-Benz, spletno publikacijo, ki svojih bralcev noče “zasipati z informacijami”, ampak želi med svojo publiko predvsem “ustvariti impulz”. Ažurna komunikacija je za imidž blagovne znamke pomembna, saj med potrošniki zbuja emocionalno pripadnost. Svojo zadnjo kampanjo ste tako ustvarili v sodelovanju z manekenko Jessico Stam in kontroverznim fotografom Terryjem Richardsonom, ki sta priljubljena predvsem med modno ozaveščeno publiko. Zakaj prav Jessica in Terry? Na področju komunikacije se soočamo s kompleksno nalogo, saj se naša ciljna publika spreminja hitreje kot

kadar koli prej. Da bi uspeli ohranjati kakovost, smo bili v skladu s potrebami naše ciljne skupine primorani uporabiti nova orodja, nove pristope. Dolgoročno pripadnost blagovni znamki je danes mogoče doseči samo tako, da se s ciljno publiko celostno povežeš v emocionalnem smislu. Komunicirati je potrebno tako preko “klasičnih” medijev kot tudi preko digitalnih. Naša naloga je, da se soočimo s tovrstnimi izzivi. Za prezentacijo v okviru modnih dogodkov smo izbrali vozilo Concept A-Class, za katerega se na prvi pogled zdi, da prihaja z drugega planeta. Izrazno oblikovana zunanjost avtomobila ustvarja instantno fascinacijo, tehnološko napredna in pionirsko funkcionalna notranjost pa potrošnikom predstavlja nesporni navdih. Terry Richardson in Jessica Stam sta eni ključnih osebnosti današnje modne industrije in kot taki imata energijo, ki sovpada s konceptom avtomobila. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj Terryjev portret Jessice Stam v celoti povzema bistvo avtomobila. V intervjuju za “Design Tagebuch” ste rekli, je ključ do učinkovite marketinške strategije v strateški in kontinuirani komunikaciji. Kaj imajo skupnega potrošniki modnih produktov in ciljna skupina vaših potrošnikov? Se da z obema skupinama komunicirati na enak način? Gre za iste ljudi? Modna industrija za nas predstavlja idealno okolje iz dveh razlogov: prvič, ker blagovni znamki omogoča, da se jasno loči od konkurence, drugič pa omogoča kultivacijo visoke stopnje emocionalne pripadnosti, posebej med mlajšimi potrošnicami. Z vsemi svojimi aktivnostmi s svojo ciljno skupino komuniciramo tako, da promoviramo vodilno vlogo v svojem sektorju, hkrati pa se zavedamo tudi družbene odgovornosti. Za nas je moda del strateškega marketinškega in komunikacijskega procesa; komuniciramo tako, da nagovarjamo mlado in napredno ciljno publiko, hkrati pa nam sodelovanje z modno industrijo omogoča tudi, da svoje avtomobile predstavimo na lokalnih tržiščih.

XXXX

Slalom ostrih britev Londonski brivci

Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je obraz, poln odpadajočih koščkov napitega toaletnega papirja. Mladenič, ki je na londonsko popoldne moral tako iz hiše, na podzemno in do najbližjega brivca, se ti težko

ne zasmili. Starejši brivec, h kateremu je naposled prišel po učne ure pravilnega krotenja obraznih dlačic, že ob pogledu nanj zmaje z glavo in ga očetovsko poduči, da mora biti britje prej kot motokrosu podobno slalomski vožnji. Gladek, drseč proces, podmazan z najgostejšo, snegu podobno kremo in najboljšimi smučmi. Cilj je, da se med spustom ne zaletiš v smreke ob stezi in čim manjkrat padeš. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: arhiv brivcev

Tradicija Kleni Londončani niso tako zelo obsedeni s svojim videzom. Preponosni so, da bi se ukvarjali z modo. Stil jih, razen ko pride do oblek po meri, ne zanima preveč. Redki so tisti, ki si vsak večer pred padcem v posteljo vestno čistijo obraz in med kozmetičnimi tretmaji obsedijo v spa centrih. Večinoma so zadovoljni, če jih v kopalnici čakajo hladna prha, krema za obraz in gel za lase. Razen ko pride do britja. Težko je dojeti, zakaj je britje v britanskem prostoru kulturološko izvzeto iz oznake »lepotičenja«. Nekoč, nekje so mladim gospodičem dedki in očetje očitno povedali, da je britje še vedno ustreznica možatosti. Kot olajševalno okoliščino jim gre priznati, da so ga, kot poklic, pravzaprav izumili. Truefitt & Hill, najstarejša brivnica na svetu, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, se blešči že na daleč, ko se po ulici St James's Street mimo raznih izdelovalcev srajc in dežnikov spuščaš do njenega dna, vzporedno s parkom. Glavni brivec Dennis Hornby, ki je tiste nedoločljive starosti med šestdesetim in osemdesetim letom, še vedno pozdravlja na vhodu. Za njim se razlega nestabilna lesena omara številnih izdelkov, s katerimi britansko gospodo – in tiste, ki si te oznake želijo – zalagajo že od leta 1805.

1. Taylor of Old Bond Street pravega moža opremi s škatlo, polno pripomočkov za britje.

2. Truefitt & Hill je najstrejša brivnica na svetu, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov.

Obvezna oprema Smetanaste brivske pene, ostri držalniki britvic iz umetne slonovine (nekoč so bili izdelani iz prave), mehke ščetinaste krtače iz jazbečarjeve dlake in številni toniki, losjoni ter olja poleg domačinov zdaj privabljajo tudi številne tujce. Najiznajdljivejši med njimi, Američani, so svoje izpostave Truefitt & Hilla odprli kar na svojih tleh, v Chicagu in Las Vegasu. Zanimiva je paleta dišečih izdelkov West Indian Limes, napita tropske eksotike, limet in potovalnega eskapizma, ki je bil – razen aristokratski gospodi – večini Britancev tako dolgo odtegnjen. Novembrski obisk brivnice na podloženih usnjenih sedežih najprej presenetljivo razkrije nekaj mladeničev, nato pa kopico starih mož, ki skačejo okoli njih in obrezujejo njihovo obrazno »grmovje«. Še do nedavnega je veljalo, da so k Truefittu zahajali samo brkati letalci britanskih sil RAF, a se je to nedavno spremenilo. Odkar so pred dvanajstimi leti možje po svetu novembra pričeli v dobrodelne namene akcije Movember poganjati brke, so jih nekateri obdržali še decembra, januarja – in nikoli več obrili. Nevede so postali pomladek nove brivske pomladi. Za tiste s plitvimi žepi na nizko spuščenih hlačah skrbijo v eklektičnih modernih brivnicah Sharps in Murdock, za druge, z odvečnimi funti v denarnici, pa še vedno – ali spet? – v okolici Piccadillyja. Škatla brivskega presenečenja Selfridges, najnaprednejša veleblagovnica v mestu, namesto Truefittovih brivskih izdelkov za moške predlaga uporabo izdelkov znamke Taylor of Old Bond Street. V značilno rumenem bleščečem okolju ali mirnejši

Tradicija samostojni prodajalni na 74 Jermyn Street boste našli predmet poželenja vsakega pravega gospoda. Paket presenečenja je na voljo v rjavi ali črni imitaciji krokodilje kože, pa tudi v pudrasti izvedbi. V notranjosti je obložen z mehko peščeno podlago iz semiša. Škatla vključuje ostro britvico Mach3, »slonovinasti« glavnik, potovalno različico krtače za nanašanje pene, losjon, gel za uporabo pred britjem, stik za zdravljenje krvavečih mest, brivsko kremo in še šampon za lase in telo. Kaj početi z vsem tem? Metode britja se med brivci sicer razlikujejo, a sledijo nekaterim temeljnim principom, ki se jim v zasledovanju prave brivske izkušnje ne gre izogniti. Vse se začne z vročo, parasto prho ali splakovanjem obraza z vročo vodo. Tako se odprejo pore, ščetine razrahljajo in pripravijo na čiščenje obraza. Sledi nanos posebnega olja za pred britjem, ki pomaga, da britev lažje zdrsi – »slalomira« – po obrazu. Krožni nanos glicerinaste kreme hkrati deluje hidratantno. Britje, najpomembnejši del procesa, mora potekati v smeri rasti dlačic ali prečno, nikoli v nasprotno smer, saj to povzroča draženje, nezaželeno rdečico, v najhujših primerih pa prikazen iz uvoda, polepljeno z utrganinami trislojnega papirja.

Notranjost Truefitt & Hilla še diši po RAF »letalcih«, ki so si dolga desetletja tukaj urejali svoje privihane brke.

Sivolasci in tetoviranci Prihod v cilj je na obzorju, ko končate z natančnim britjem in pore »zapečatite« s hladnim pljuskom vode po obrazu. Kožo osušite z brisačo, nato nanjo nanesete losjon za po britju, ki razdraženost pomiri in celicam vrača vlago. Preživeli ste spust, pri katerem je, tako brivci v Truefittu, najpomembnejše to, da je bila britev ujeta v »držalo«. Britvice za enkratno uporabo so bogokletne – ko enkrat okusiš prvoligaša, ne moreš in ne smeš več nazaj. Če je tudi to preveč, se lahko povsem prepustite londonskim brivcem in bodo oni vse težko delo opravili namesto vas. Kratka vožnja do Shoreditcha, Old Streeta ali Dalstona bo izpostavila drugo plat londonskih brivcev: namesto osivelih rok bodo vaš obraz s toplimi brisačami in kremami oblagali tetovirani, mišičasti brivci mlajše generacije, privihanih brk in pol pobritih glav. Tudi to so londonski brivci. Kako je, ko eni srečajo druge, je težko reči, saj zasledujejo iste cilje, a se jim približujejo z različnih strani. Kakor pri svojem delu, tudi v tem oziru slalomirajo drug mimo drugega. Za vse je bolje tako.

PROMANDS d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

Dišavni oblak Tekst: Alenka Kürner, Foto: Arhiv proizvajalcev Guerlain Črna vrtnica

Pogled v prihodnost? Pri Guerlainu so prepričani, da je prava moč zapeljevanja še vedno v očeh – kolekcija ličil za pomlad 2012 je tako osnovana na kontrastih. Na tržišče prihaja nova maskara Noir G, za veke pa ponujajo senčila v svetlih tonih. Dramatično črne trepalnice bodo poudarile svetlo porcelanasto polt in nežno zasenčene oči. Poskusite.

Sensai Dotik žameta

Čudež ustvarijo dragocene sestavine! Voda Sensai z gore Fiji, izvleček riža in svile Koishimaru, dolgoobstojni pigmenti ter pomirjujoč vonj so tisto, kar bo vaši koži povrnilo videz žametne mehkobe. Pred vami je prvi tekoči puder z mat učinkom, ki se v trenutku prilagodi koži, hkrati pa zagotovi izjemno prekrivnost. Sensai.

Dior Gospodična Dior

Vonj zapeljevanja, miline in sofisticiranosti je najbolj popoln odsev klasične Diorjeve elegance. Čutna dišava je nadaljevanje Diorjeve zgodbe, posvečene šarmu mladostne elegance in čaru poželenja.

Dišavni oblak Max Factor Eliksir mladosti

Po nanosu pudra mora biti koža žareča, sijoča in pomlajena. Novi puder Max Factor Ageless Elixir bo poskrbel, da se bo svetloba razpršila po koži in tako zagotovila popolno prekrivanje. Tehnologija mehkejšega videza bo zbrisala videz gubic, starostnih peg in pričarala sijoč videz, puder pa bo poskrbel tudi za hidracijo kože. Za popoln učinek potrebujete le še rdečo šminko.

Dior Dragulj proti staranju

Vrtnica, ki so jo izbrali bogovi, je bila čarobna kraljica vrta Christiana Diorja v Normandiji. Kot otrok je občudoval njeno milino, ki je kljubovala razdejanju časa. Krema Dior Prestige z izvlečkom vrtnice velja za dragoceno intenzivno nego proti staranju – za kožo, ki se rodi znova in znova in je bolj gladka, čvrstejša ter bolj sijoča.

Dior Koža kot saten

Še večji učinek v lovu za satenast videz vaše kože, si boste zagotovili z uporabo posebnega seruma iz linije Dior Prestige. Visoka koncentracija nektarjev Rose Satin in knifolije poskrbita, da boste uspešno prekinili začaran krog pospešenega staranja. Satin Revitalizing Nectar dan za dnem popravlja znake staranja in brani kožo pred škodljivimi zunanjimi vplivi.

Shiseido Popolna nega

Vlažnost kože se izboljša, koža se napne, povešenost obraznih korektur je manj izrazita, izdelek pa hkrati pomaga redefinirati kožo in izboljša znake staranja. Vse to so prednosti seta za nego kože Shiseido Benefiance Nutri Perfect Pro-Fortifying Softener. Saj si želite polti, ki sije od zdravja, kajne?

XXXX

Dojemanje časa

Razstava O'Clock, time design, design time Milanski Triennale Design Museum je v partnerstvu z urarsko znamko Officine Panerai pripravil razstavo O'Clock, time design, design time. Ta predstavlja zajetno skupino umetniških del, instalacij, oblikovalskih izdelkov in videov, ki so jih ustvarili mednarodni umetniki in oblikovalci z namenom, da bi odgovorili na vprašanja: »Kako lahko merimo čas?«, »Kako lahko pokažemo minevanje časa?« in »Kako lahko dojemamo čas?« Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv organizatorjev razstave

Razstavljeni eksponati vsak po svoje odgovarjajo na vprašanja o poteku časa, njegovem nenehnem spreminjanju in minljivosti – nekateri na duhovit, drugi na poetičen, tretji na razmišljujoč in kritičen način. Umetniška svoboda tudi tokrat ni poznala meja. Med številnimi sodelujočimi umetniki in oblikovalci kaže izpostaviti dva – špansko arhitektko in oblikovalko Patricio Urquiolo ter angleškega umetnika Damiena Hirsta. Panerai, Patricia Urquiola in Damien Hirst Patricia Urquiola je prispevala dve svoji deli: instalaciji »La Macchina del Tempo – The Bug« – svojo interpretacijo časovnega stroja v obliki hrošča, in »Hurry Up! Hurry Up!«, ki jo je razvila skupaj z bolonjsko univerzo DEIS in v kateri nas nekakšen klon belega zajca, te pravljične bizarne figure iz Alice v čudežni deželi, na igriv in ironičen način priganja in opozarja na naše nenehno hitenje, na upiranje minljivosti časa, na strah pred njegovo izgubo. Poleg tega je Patricia Urquiola pripravila še instalacijo, s katero se pot skozi razstavo tudi zaključuje: »I mondi di Officine Panerai« – svetovi Officine Panerai, kjer na poetičen in ustvarjalen način prikazuje Paneraieve ure, pri tem pa poudarja njihovo izvirno obliko s pomočjo osmih zgodovinskih in sodobnih modelov omenjene znamke. Damien Hirst, znan tudi kot ljubitelj in zbiratelj ur Panerai, je predstavil dve svoji deli v tehniki spin paintinga: Beautiful Sunflower Panerai Painting in Beautiful Fractional Sunflower Panerai Painting, v kateri je vključil številčnice Paneraievih ur. Hirst je Paneraieve ure uporabil že pri ustvarjanju nekaj svojih umetnin v preteklosti, ob robu razstave na trienalu pa je povedal: »Ljubim Panerai. Ure so brezčasne, ti sliki pa sem naredil s črnimi Paneraievimi številčnicami brez kazalcev kot s semeni v cvetu sončnice – upam, da vas slika spodbuja k razmišljanju, saj smo tu, da preživimo dober čas, ne dolgo časa.«

1. Susanna Hertrich: ChronoShredder (2011) 3. Bertrand Planes, New Galerie: Life Clock 2 (2006) 4. Mark Formanek, Datenstrudel GbR: Standard Time (2007)

1 2

Čas je relativen Nicolas le Moigne je za javni kraj v Ženevi izdelal uro Public Clock (2005–2006), ki točnega časa ne pove s številkami ali kazalci, ampak z besedami, kakor je to v navadi tudi v našem vsakdanjem sporazumevanju. Vrtljivi sistem vsako minuto pomakne trak z besedami dalje in tako lahko vedno odčitamo na minuto točen čas. Takšna ura pripravi mimoidoče, da se ustavijo in preberejo besede ter se ob tem zavejo časa in njegovega minevanja. Mark Formanek je z Datenstrudel GbR postavil in posnel Standard Time (2007): na berlinskem travniku skupina delavcev iz desk postavlja »digitalno uro«, pri kateri deske vseskozi podirajo in sestavljajo tako, da z njimi prikažejo naslednjo minuto. To početje mora seveda vsakič trajati natanko eno minuto, zato da lahko ura vedno kaže točen čas. Posneti performans traja 24 ur. Namen videa je ponazoriti nenehno akcijo, hkrati pa ustvariti resnično uporabno uro.

URE 1. Patricia Urquiola: La Macchina del Tempo – The Bug

Tisti, ki zamujajo, si lahko pomagajo z uro On Time, ki jo je Fabrica leta 2009 zasnovala za Diamantini & Domeniconi. On Time jim ponuja psihološko pomoč – njen minutni kazalec je prelomljen tako, da je za pet minut bolj »zgoden« od točnega časa, tako da so z njo tudi zamudniki lahko za pet minut hitrejši. Carlo in Benedetta Tamborini sta za družbo Diamantini & Domeniconi izdelala uro Gomitolo Clock (2008) iz bombažnega pletiva, ki ima v premeru 90 centimetrov. Z njo sta na svoj umetniški način želela izraziti subtilno povezanost med tehniko merjenja časa in umetnostjo tkanja. Bertrand Planes je za New Galerie ustvaril uri Life Clock 2 (2006) in Life Clock 3 (2008). Pri prvi »minutni« kazalec namesto minut kaže mesec, »urni« pa leta. Oznake na njem so zapisane do številke 82, kolikor let je tudi pričakovana povprečna življenjska doba evropske ženske. Podobna je tudi Life Clock 3, le da ne kaže absolutnega, ampak relativni čas – starejši ko postajamo, hitreje se kazalci premikajo. Za Details je Patrick Frey ustvaril pleteni stenski koledar Gregor (2010). Pri njem prikaza minulih dni ne odtrgamo ali premaknemo, ampak jih nit sama izbriše, pri čemer ponazarja kontinuum časa, saj vsak dan povezuje z naslednjim. Leta 2008 je skupina oblikovalcev dunajskega studia Breaded Escalope izdelala Your Clock, ki na pogled izgleda kot običajna digitalna ura, vendar pa njen čas miruje, dokler iz nje ne potegnemo viseče verižice, ob tem pa se prikaz hipoma pomakne na aktualen čas. Your Clock tako ne kaže časa, ampak vsakomur pomaga, da si čas vzame. Ta vas torej ne priganja, ampak čaka na vas. Ura je del serije »Neučinkovitih objektov«, ki sami po sebi sicer niso neučinkoviti, a uporabniku pomagajo, da si kdaj za kratek čas privošči »neučinkovitost« in pobegne od diktata učinkovitosti, ki preveva sodobno družbo. Vase Clock (2008) je delo Georgiosa Maridakisa. Po keramični vasi vsako uro udarja kladivce iz bukovine in nam s pomočjo čistega porcelanastega zvoka odzvanja čas. In tako bije, vse dokler vaza nekega dne ne poči in se razleti na koščke … Dnevi počasi tečejo, eden za drugim. Kaj se zgodi z njimi, ko minejo? Kakšna je sploh vrednost preteklosti? Susanna Hertrich je izdelala Chrono-Shredder (2011), koledar v obliki papirne role. Vsak dan, ki mine, pade v rezalnik papirja, ki ga razreže na koščke, uniči, izbriše za vedno. Preteklost je pač preteklost in nima več nikakršne vrednosti. Oblikovalka Bethan Laura Wood si je zamislila set skodelic Stain (2006), s katerimi se je kritično obregnila ob splošno prepričanje, da se predmeti z uporabo kvarijo in uničujejo. Pri njenih skodelicah je ravno obratno – obdelane so tako, da se vzorci in slike na novih ne vidijo, z uporabo – pitjem čaja in pomivanjem – pa postajajo vse bolj vidni in vse lepši. Namen njenega projekta je vizualizirati minevanje časa na osnovi rabe predmeta. Razstava O'Clock, time design, design time bo odprta med 11. oktobrom 2011 in 8. januarjem 2012.

2. Fabrica, Diamantini & Domeniconi: On Time (2009) 1

Panerai je razstavo O'Clock, time design, design time izrabil tudi za predstavitev svoje prve novosti za leto 2012 – ure Luminor Marina 1950 3 Days 47 mm. Gre za model s povsem novo obliko ohišja, prvič prikazano v začetku leta 2011, ki spominja na nekaj zgodovinskih Paneraievih ur iz 40. let 20. stoletja. Za več zgodovinske patine je ura namesto s safirnim steklom pokrita s pleksijem – za boljšo trpežnost debelim kar tri milimetre. Tudi kazalci in oznake na številčnici so iz rjavkasto »patinirane« luminiscenčne snovi Superluminova, zelo prvinska pa je tudi obdelava pasu. Nostalgični kos Paneraieve zgodovine žene njihov novi mehanizem P.3000 z ročnim navijanjem, ki polno navit teče tri dni. Ena od urinih funkcij je tudi prikaz rezerve navitja – za ohranitev harmonije številčnice so ga postavili na zadnjo stran mehanizma, pod safirno steklo. Novi Luminor Marina 1950 3 Days 47 mm naj bi začeli izdelovati leta 2012, predvidena letna proizvodnja pa naj bi bila omejena na 2000 primerkov.

Nakit Morellato Čarobnost živalskega sveta

Ste se kdaj vprašali, katera žival najbolje pooseblja vaše značajske lastnosti? Delfin ali žaba bosta ustrezala ljudem, ki so polni življenjske energije, labod je smiselna izbira za elegantneže, pikapolonica pa je namenjena tistim, ki želijo najti svoj kanček sreče. Kolekcijo nakita Animalia sestavljajo ogrlice, zapestnice in uhani z obeski živalskih figur – nakit je izdelan iz jekla in okrašen s kristali in sladkovodnimi biseri, vsak kos nakita pa ima svoj namen in pooseblja tisto lastnost, ki človeka spremlja skozi življenje. Cartier Hladne barve, vroči trendi

Izvirno in zelo Cartierjevsko ukrojeni Ballon Bleu je v le nekaj letih obstoja (predstavljen je bil leta 2007) postal pravi simbol svoje znamke. Dovolj razlogov, da ga uporabljajo kot osnovo pri zelo širokem spektru ur – od preprostih do nadvse zapletenih. Zdaj je Ballon Bleu dobil ultra tanko različico, katere elegantno ohišje še poudarja njegov velik 46-milimetrski premer, poganja pa jo mehanizem z ročnim navijanjem. Poleg verzije iz rdečega zlata s srebrno številčnico obstaja tudi platinasta z modro številčnico. Nasploh je kombinacija bele kovine (belo zlato, platina ali jeklo) in modre številčnice pravi hit, in to ne le pri Cartierju.

Chimento Ste za kanček sreče?

Barve se prepletajo z namenom, da poudarijo nežne oblike ter prebudijo veselo svežino in igrivost. Prstan iz kolekcije Happiness je izdelan iz belega in roza zlata, ki obdajata kamen v obliki srca – to je bodisi okrašeno s črnimi in belimi diamanti bodisi izdelano iz naravnega kamna. Prefinjena kompozicija in krhek, a odločen barvni kontrast vam zagotavljata, da bo prstan v vaši zbirki nakita vedno imel posebno mesto.

Baume & Mercier Ikona je tu

Kolekcijo damskih ur Linea je Baume & Mercier predstavil leta 1987 in z njo skozi desetletja žel uspeh za uspehom. Zdaj je tu prenovljena ikona, pripravljena, da znova osvoji damska srca. Njeno ohišje je ergonomsko dodelano in v njem bije avtomatski mehanizem, viden skozi dno iz safirnega stekla. Čudovito dvobarvno verzijo zaznamuje topla barva rdečega zlata, ki z ohišja sega na srednje členke kovinskega pasu. Ta pas pa ni edini v kompletu – s sistemom za hitro menjavo pasu so osrečili lastnice, ki lahko same v minuti snamejo kovinski pas in ga zamenjajo s priloženim iz rjavega satena. Zato je Linea ura za vse priložnosti, od ležernih do poslovnih, s satenastim pasom pa lahko v najbolj slovesnih trenutkih dela družbo večerni toaleti.

Audemars Piguet Avantgarda

Ena najbolj zapletenih novosti znamke Audemars Piguet je Royal Oak Offshore Selfwinding Tourbillon Chronograph, torej kronograf s tourbillonom. Ta ni vreden občudovanja le zaradi svoje izjemne konstrukcije in vrhunske obdelave komponent, ampak predvsem zaradi »skrivnostne« umestitve navijalnega rotorja. Rotor z utežjo iz platine je namreč na nasprotni strani mehanizma – pod številčnico, poleg tega pa je okrog njega postavljen periferno ter uležajen s kroglicami, tako da ga ne vidimo ne z zadnje strani ne skozi okence s tourbillonsko nemirko na sprednji strani. Navzven je izjemno zapleteni časomer skladen z večino novih predstavnikov družine Royal Oak Offshore – ima številčnico z vzorcem Méga Tapisserie, ohišje iz kovanega ogljika (tesni do 100 m), 8-kotno luneto iz keramike in gumijast pas s sponko iz titana.

XXXX

Zvok večnosti Burmester

Nemci so od nekdaj sloveli kot natančni, razvojno in izvozno usmerjeni narod. Njihovi izdelki so v svet ponesli pregovorno tevtonsko natančnost in nekatere butične znamke, ki niso za vsak žep. Sem spada tudi Burmester, projekt inženirja Dieterja Burmesterja, ki se je iz profesionalnega rockovskega glasbenika prelevil v uspešnega podjetnika v zadovoljevanju strogih avdiofilskih ušes. Besedilo: Rok Bedenk Fotografije: arhiv Burmester

Tehnis Burmester je istoimensko podjetje javnosti prvič predstavil leta 1978, ko se je še ohlajal od divjih rockerskih rifov, ki jih je izvajal kot kitarist v bendu Past Perfect. Glasbena kariera pa ni edina, ki je pripomogla k razvoju lastne avdiofilske blagovne znamke. Burmester je že v šestdesetih svojo kariero začel kot tonski tehnik na radiu in nato še na televiziji. Kasneje je ustanovil svoje podjetje za razvoj medicinskih inštrumentov, ki pa ni zadovoljilo njegove neskončne potrebe po popolni reprodukciji glasbe in drugih zvokov. Razvojna pot vrhunske tehnologije Vse se je začelo s predojačevalcem zvoka, ki si ga je sam sestavil in ga po ‘boeingovo’ poimenoval model 777. Ta dizajn je obstal vse do danes, seveda s številnimi izboljšavami in strojnimi dodatki, kot velevajo trendi. Ojačevalci in predojačevalci (enote, ki pripravijo električni signal za ojačitev) so še danes ostali jedro ponudbe podjetja Burmester Audiosysteme, prav tako pa je ostalo poimenovanje modelov po letnici in mesecu (prvega je Burmester sestavil že julija leta 1977). Od začetka pa do danes so pri tem berlinskem avdiopodjetju razvili številne patente, povezane s samimi moduli v kvalitetnejši reprodukciji zvoka, tračnimi vodili v CD-predvajalnikih in aplikaciji AMT-tehnologije v zvočniške rogove. Edinstveni so tudi njihovi zunanji dizajni, saj so kot prvi svoje izdelke opremljali s kromom, ki se je kot prepoznavni znak znamke obdržal vse do danes. Vse avdiokomponente so takoj opazne zaradi kromirane prednje plošče in značilnega logotipa podjetja.

1. Le uporaba najboljših materialov in tehnologije, ki je trenutno na voljo zagotavlja vrhunski zvok. 2. Ime pove vse. Zvočni sestav »Reference Line«

Tehnis Za prave avdiofile Zakaj pravi avdiofil ob Burmestru takoj ‘zastriže’ z ušesi? Njihove naprave ponujajo zvok, ki je zelo blizu absolutnemu – izkušnji poslušanja v živo. Čar je v tem, da zvok na nosilcu skozi potovanje preko vseh pretvorb, žic in elektronskih vezij ne izgubi skoraj nič kakovosti – torej vsa elektronska valovanja ostanejo čim bolj podobna temu, kar je bilo posneto na nosilec. Vsak izdelek gre skozi številne testne postopke. Ojačevalec moči gre po koncu sestavljanja skozi 300 različnih elektronskih testov za nadzor kakovosti. Poleg popolnega zvoka strogim kupcem pri Burmestru ugodijo tudi glede zunanjosti; če želite 24-karatno zlato in diamante, potem to ne bo problem. Blagovno znamko Burmester boste našli tudi v nekaterih luksuznih avtomobilih. Za popolno spremljavo je proti primernemu doplačilu na voljo kompletna zvočna oprema za popularno nemško luksuzno SUV vozilo Porsche Cayenne, mogoče ga je dokupiti tudi pri manjših bratih iz družine Carrera 911. Za vrhunec pa so pri Burmestru poskrbeli, ko so bogatim voznikom superluksuznega športnika in najhitrejšega serijskega avtomobila na svetu Bugattija Veyrona omogočili, da ob hitrostih blizu 400 km/h poslušajo tudi svojo najljubšo melodijo, poleg tiste hrumeče, seveda. Burmestrov zvočni sistem je v Veyronu vgrajen že serijsko. V Sloveniji je Burmestrovo vrhunsko opremo mogoče kupiti pri podjetju Ubiq, ki ima sedež v Ljubljani. V njihovi trgovini Vklop je možno posamezne komponente avdiosistema Burmester tudi preizkusiti v akustično izoliranih prostorih, kjer se lahko odločite, kaj najbolj ustreza vašemu okusu.

1. Klasika. Samostoječi zvočniki Burmester 961 MK3. 2. Proizvod z najdaljšo tradicijo. Predojačevalec 808 MK5. 3. Sistem Burmester vas bo s 16 zvočniki in 1000 W izhodne moči razvajal v Porschejevi panameri. Teža sitema je le 12 kg.

XXXX

Brez konkurence

Ian Cameron, direktor oblikovalskega oddelka Rolls-Royce Rolls-Royce izdeluje najbolj luksuzne avtomobile na svetu. Tako zelo posebni so, da so tako rekoč brez konkurence. Tu niti ne gre za vprašanje okusa, gre za preprosto dejstvo, saj lahko v isti kakovostni razred uvrstimo le še blagovno znamko Maybach. A tradicija je premočno na strani Rolls-Roycea, ki najbolj ekskluzivne limuzine neprekinjeno izdeluje vse od leta 1904. Besedilo: Daniel Tomičić Fotografije: Daniel Tomičić, arhiv Rolls-Royce

Avtomobilizem Mercedes je leta 2002 na tržišče poslal Maybach, ker je želel tako konkurirati blagovni znamki BMW, ki je v tistem času prevzela Rolls-Royce. Ta je svetovno slavo dosegel leta 1913, ko je zmagal na najtežji dirki svojega časa – Alpenfahrt, ki je deloma vodila tudi skozi Slovenijo. Prav nemški prevzem britanskega Rolls-Roycea je znamki vdihnil prepotrebnega novega duha. Kljub glamuroznemu imidžu je namreč Rolls-Royce od začetka 70. let minulega stoletja tehnološko zaostajal in sčasoma postal samo še lupina – spomenik tradicionalni angleški umetnosti ročne izdelave avtomobilov. Na kratko povedano: povozil ga je čas. Kot del skupine BMW pa je Rolls-Royce čez noč dobil vrhunsko BMW-jevo tehnologijo in kakovost izdelave, ki je skupaj s klasičnimi angleškimi materiali leta 2003 ustvarila Rolls-Royce Phantom. Popolnoma novi rollsroyce je danes že deset let najbolj luksuzen avtomobil na svetu. Ian Cameron je človek, ki je vodil oblikovanje novega modela in skupaj s tedanjim vodjem oblikovanja pri BMW Chrisom Banglom in svojo desno roko, Beograjčanom Marekom Đorđevićem, rolls-royceu nadel sodobnejši videz. Z gospodom Cameronom smo govorili na Concorso d'Eleganza Villa d'Este, najbolj luksuznem srečanju klasičnih avtomobilov v Evropi.

1. Ian Cameron 2. Med bogato dodatno opremo, ki jo zahtevajo petični kupci, sodi tud piknik košara s srebrnim priborom in najboljšim porcelanom. 3. Kljub novim oblikovalskim pristopom Rolls-Royce ohranja identiteto in duh preteklosti.

1 2

Kdo kupuje vozila znamke Rolls-Royce? Rolls-Royce uteleša uspeh. Ljudje ga kupujejo, da bi z njim proslavili lasten uspeh, uporabljajo ga ob zanje posebnih priložnostih, da bi jih še posebej počastili. Nekateri temu pravijo »efekt šampanjca«. Oblikovalci skušajo uresničiti vsa ta pričakovanja in ustvariti temu primeren izdelek. Kakšna je razlika med rolls-royceom iz časa med obema vojnama in danes? Velika. Ko smo začeli ustvarjati novi model, smo ga poimenovali Phantom tudi zato, ker smo bili navdušeni nad uspehom, ki ga je Rolls-Royce z istoimenskim modelom dosegel v 20. in 30. letih minulega stoletja. To so bili izjemni brezkompromisni avtomobili, izdelani zato, da bi dali svojim uporabnikom najboljše avtomobilistično izkustvo. Ta duh je prevzel našo domišljijo. Kaj menite o vulgarnosti v sodobnem oblikovanju? Podjetja izdelujejo groteskno oblikovane avtomobi3

Avtomobilizem Rolls-Royce je redni in vedno občudovani gost na izboru za najlepše vozilo Concorso d'Eleganza Villa d'Este

Biografija Ian Cameron je Britanec, rojen leta 1950. Otroštvo je preživel med Britansko Gvajano in ZDA, od leta 1964 pa živi v Londonu. Študiral je industrijski dizajn in diplomiral iz dizajna vozil na Royal College of Art. Kmalu po zaključku študija se je zaposlil pri Pininfarini, kjer je ostal do leta 1981, ko je postal direktor dizajna pri Iveco-Fiat. Leta 1992 je odšel v BMW kot Exterior Design Studio Manager in leta 1999 postal direktor oblikovalskega oddelka pri Rolls-Royceu. 1998: BMW E46 (serija 3 tretje generacije), vodja projekta 2000: BMW E52 (Z8), vodja projekta 2002: Land Rover L30 (Range Rover tretje generacije), vodja projekta 2003: Rolls-Royce Phantom, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2006: Rolls-Royce 100 EX koncept, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2006: Rolls-Royce 101 EX koncept, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2007: Rolls-Royce Phantom Drophead Coupé, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2008: Rolls-RoycePhantom Coupé, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2009: Rolls-Royce 200 EX koncept, direktor oblikovalskega oddelka znamke 2010: Rolls-Royce Ghost, direktor oblikovalskega oddelka znamke

le, da bi pritegnila nove kupce, ki se želijo izpostavljati. To je trend, na katerega lahko bodisi odgovorite bodisi ga ignorirate. Z nami to gotovo nima nobene zveze. Naši modeli imajo mnogo daljši rok trajanja od modnih trendov, saj je več kot 80 odstotkov vseh rollsroyceov še vedno na cesti. Za nas je pomembno, da ustvarimo brezčasno obliko. Nekateri izmed najlepših dizajnov so popolnoma preprosti in prav na to se skušamo osredotočiti, ko oblikujemo avtomobile znamke Rolls-Royce. Najdete navdih tudi na krajih, kot je Concorso d'Eleganza Villa d'Este? Vsekakor! Avtomobili, ki jih srečujemo tu, so večni. Lahko se čudite obrtniškemu znanju; kar so dosegli z omejenimi sredstvi, je naravnost navdihujoče. Kakšno pa je najbolj nenavadno naročilo za personalizacijo vozila, kar ste jih dobili? Pri željah naših kupcev ni meja. Vsekakor pa skušamo nanje vplivati. Prodajamo vse več personaliziranih vozil in to področje postaja za nas vse pomembnejše.

Kupec Ghosta je drugačen človek. 80–85 odstotkov ljudi, ki so ga kupili, ni prej niti razmišljalo o rolls-royceu in to je točno to, kar potrebujemo. Od leta 1998 je lastnik Rolls-Roycea BMW. V kolikšni meri je nemški lastnik spremenil britanski značaj avtomobila? Vprašanje lastništva je kompleksno. Nekoč sicer ni bilo tako, danes pa je nesporno dejstvo, da izdelujejo Nemci najboljše avtomobile na svetu. Doseči znajo visoko kakovost in učinkovitost in to je tisto, kar je Rolls-Royce dobil, ko je postal del skupine BMW. Istočasno je naša prioriteta, da v novih modelih ohranimo naš prvobitni duh. Kaj je na rolls-royceu britanskega? Dejstvo, da ima avtomobil značaj. Tako rekoč lahko začutite njegovo dušo. To pri proizvajalcih drugih narodnosti ni tako; gre za to, kako obdelujemo usnje – za šive, majhne podrobnosti, ki zahtevajo svoj čas in zato niso poceni. Zato lahko izdelamo največ pet avtomobilov na dan, to pa je popolnoma drugačno razumevanje proizvodnje od velikoserijskih proizvajalcev.

Ali sme kupec, ki želi karoserijo po naročilu, avtomobil še naprej klicati »rolls-royce«? To je odvisno od posameznega primera. Če želi kupec še naprej uporabljati masko in oznake Rolls-Royce, mora podjetje to najprej odobriti, v splošnem pa radikalnih sprememb ne odobravamo.

Kakšna je vloga Beograjčana Mareka Đorđevića pri ustvarjanju novega videza rolls-roycea? Marek je bil del jedra dizajna rolls-roycea, del skupine, ki smo jo ločili od BMW-ja, kjer so delali prej in preselili v londonski studio ter jim dali proste toke pri ustvarjanju novega rolls-roycea. Marek je oblikoval zunanjost Phantoma in delal na kabrioletu.

Leta 2009 je na tržišče prišel manjši model, Ghost. Komu je namenjen?

Kje danes nastaja rolls-royce – v Goodwoodu, Münchnu, Londonu?

Avtomobilizem

Delamo na več lokacijah. Povedano na splošno se razvoj motorja vedno dogaja v Münchnu, kjer se nahajajo inženirji. Po drugi strani pa odidejo oblikovalci na čim bolj skrivno mesto in spustijo domišljijo na plan – tako je namreč delal tudi Henry Royce. Po letu 1912 se ni več vračal v tovarno, ampak je bil vedno na jugu Francije. Najboljše inženirje je vodil s seboj ali pa jih puščal v tovarni, potem pa so oni hodili k njemu in se vračali v Goodwood. To je bilo kot testna vožnja za nove ideje. Še deset let nazaj sta imela Rolls-Royce in Bentley identičen dizajn. Danes je to povsem drugače. Kaj mislite o njihovih odločitvah, ki so pripeljale do današnjega videza vozil znamke Bentley? Rolls-Royce je izdeloval vozila Bentley od leta 1931 do 2003 in nanje smo močno vplivali. Obratnega vpliva ni bilo. Mislim, da je Bentley danes zdrav, mi pa potrebujemo konkurenco, da se ne bi polenili. So del luksuznega trga, toda na njem se pojavljajo z izdelki, ki so drugačni od naših.

1. Notranjost vozila je oblikovalsko izdelana do zadnje potankosti. 2. Z modelom 102EX na električni pogon odpirajo novo poglavje v zgodovini tovarne. 3. Ne glede na model Rolls-Royceu še najbolj pristaja aristokratska drža.

Rolls-Royce je zelo tradicionalna znamka. Bo pri bodočih modelih prišlo do slogovnih sprememb ali bodo rolls-roycei še dolgo videti enako? Ne strinjam se, da smo tradicionalna znamka. Mnogi naši konkurenti so izginili, mi pa smo obstali in to ravno zahvaljujoč spremembam; del našega uspeha je tradicija, inženirska tradicija, konstrukcija motorjev ... Naša tradicija je izdelovanje najboljših avtomobilov, to pa se mi ne zdi zastarela vrednota. Ravno nasprotno. Električni pogon vsekakor odpira možnosti za nov dizajn. Namesto velikega motorja so mali elektromotorji nameščeni neposredno na pogonski osi. Velik pokrov motorja in maska, zaščitni znak rolls-roycea, tako postajata nepotrebna. Ali ste že razmišljali o novi identiteti brenda? Vizualna identiteta rolls-roycea zahteva močan izgled. Naš osnovni element je maska hladilnika, ki smo jo

redizajnirali za modela Phantom in Ghost. V karakterju rolls-roycea je dosti več od pogona, tako da bo vedno odražal moč in samozavest, ki jo lastniki takega avtomobila pričakujejo. Model 102EX smo zavestno naredili iz Phantoma. Presenečeni boste, če vam povem, da je predstavljeni testni model, pred predelavo na elektropogon, naredil nekaj tisoč kilometrov samo z bencinskim motorjem. To je v skladu s filozofijo naših eksperimentalnih avtomobilov. Vedno so bili kombinacija obstoječih in novih elementov. Na primer, model 1EX iz leta 1919 je nastal na šasiji modela Silver Ghost. Ali je električni rolls-royce napredek ali kompromis? Ali bo čez 20, 30 let nafta tako draga, da bo simbol luksuza? Ravno to vprašanje postavljamo našim kupcem. Zaenkrat so njihovi odgovori zelo heterogeni, tako da pričakujemo prve rezultate analize v začetku prihodnjega leta. Model 102EX je med našimi kupci predvsem sprožil razpravo o alternativnih pogonih. Električna vozila so samo ena od možnosti. Razmišljamo o hibridnih vozilih, nadaljnjem razvoju in izkoristku motorjev z notranjim izgorevanjem in ostalimi alternativami. Nemogoče je reči, kaj se bo zgodilo čez 30 let. Katera so za Rolls-Royce najpomembnejša tržišča? Vsekakor ZDA in Kitajska. 40 odstotkov vozil prodamo v ZDA, Kitajska hitro raste, sledi Evropa in za njo Bližnji vzhod. Koliko vozil izdelate letno? Leta 2007 smo prvič v zgodovini izdelali več kot tisoč primerkov. Svet je vse večji, število tržišč raste in s tem raste tudi proizvodnja. Na Kitajskem, na primer, ni bilo do leta 2003 niti enega rolls-roycea, zdaj pa tam na leto prodamo prek sto primerkov. Proizvodnja iz leta v leto raste, a vedno bo ostala skromna. Ne želimo izdelovati desetkrat več vozil kot Bentley in Aston Martin.

XXXX

Terenec za vse čase Jeep Willys

Prvi jeep, avto, po katerem še danes vsak otrok prepozna terensko vozilo, je bil predstavljen pred 70 leti, na začetku druge svetovne vojne. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: arhiv Jeep

Avtomobilizem Pred natančno sedmimi desetletji je ameriško ministrstvo za obrambo podpisalo pogodbo s podjetjem WillysOverland o proizvodnji in nakupu 16.000 vojaških vozil Willys MB. To je postal prelomni trenutek, ki je za vedno spremenil avtomobilsko industrijo, saj je jeep postal sinonim za terensko vozilo, s katerim so ameriški vojaki premagovali ovire v drugi svetovni vojni in po njej. Motor, ki ga lahko popravi vsak vojak Ko so na ameriškem ministrstvu za obrambo uvideli, da se ne bodo uspeli izogniti vstopu v drugo svetovno vojno, so 28. maja leta 1940 objavili razpis za izdelavo terenskega vozila za vojaške potrebe, ki je moralo zadovoljiti naslednje kriterije: zaradi lažjega letalskega transporta ne sme biti težje od 590 kilogramov, mora biti čim krajše, a vseeno dovolj veliko, da prepelje štiri vojake in njihovo opremo, motor in celotna mehanika pa morata biti zanesljiva in izdelana tako enostavno, da ga z nekaj ključi in kleščami lahko popravi vsak malo bolj spreten vojak. Integralni štirikolesni pogon mora premagati najtežje terene. Vozilo mora premagati vsaj pol metra globoko vodo, dosegati mora hitrost, višjo od 50 milj (80 kilometrov na uro), vgrajen mora imeti bencinski motor, saj so le-ti bolj zanesljivi. Ker se je tedaj približevala vojna, so na koncu razpisa kakopak postavili tudi zahtevo, da mora biti prototip izdelan v 49 dneh od objave. Na razpis se je prijavilo 135 podjetij, v ožji izbor pa so prišli trije projekti proizvajalcev American Bantam Co., Willys Overland Inc. in Ford. Glavni projektant Karl K. Probst je vozilo izrisal v petih dneh, pokonci pa ga je držala le velika količina kave. Za pogon je vzel preverjen in vzdržljiv Continentalov motor, ki je iz 2,2 litra delovne prostornine razvijal 33,5 kW/46 KM. Menjalnik z reduciranim prenosom in mehanizem za štirikolesni pogon je izdelalo podjetje Warner. Koncept je bil gotov septembra leta 1940. Istočasno je Ford predstavil terensko vozilo Pigmy, American Bantam Co. pa masivno vozilo 40 BRC. Po desetih mesecih težkih testiranj v najzahtevnejših pogojih se je ministrstvo za obrambo odločilo, da bo ameriško vojaško vozilo jeep Willys. Proizvodnja je stekla že v naslednjih dneh, zaradi velikega naročila pa sta pri proizvodnji sodelovala tudi Ford in Bantam. Vozilo je aktivno sodelovalo na vseh bojiščih po svetu, do konca druge svetovne vojne pa jih je bilo izdelanih 360.000.

terenec v Ameriki, priljubljenost pa mu je rasla tudi v Evropi. Na začetku 80. let je kapitalsko v podjetje vstopil celo Renault, a so leta 1987 večinski delež prodali Chryslerju, ki je tako prevzel proizvodne obrate Jeep Eagla. Ime Jeep je postajalo vse bolj priljubljeno in so ga nekateri proizvajalci že pričeli uporabljati za predstavljanje svojih modelov. Prav to je bil vzrok, da je Chrysler leta 1988 ime Jeep zaščitil, tako da se lahko uporablja le na njihovih modelih. Simbola vozil Jeep sta rešetka hladilnika s podolgovatimi režami in trapezastimi blatniki, v Sloveniji pa so danes dostopni trije modeli: Jeep Grand Cherokee, Jeep Compass in Jeep Wrangler.

Na prejšnji strani: Originalni Jeep ima še vedno na tisoče ljubiteljev po celem svetu. 1. in 2. Danes najatraktivnejši model - Jeep Grand Cherokee 3. Jeep Wrangler Unlimited

Ime po junaku iz risanke Ime jeep naj bi nastalo iz oznake GP (general purpose – vsestransko uporaben), ki se izgovarja dzi pi. Druga zgodba pravi, da naj bi bil jeep sleng za odlično večnamensko vozilo, tretja zgodba pa pravi, da je vozilo dobilo ime po liku Eugene the Jeep iz risanega filma o Popaju, ki je imel neverjetne zmogljivosti.

Z bojišč na ceste Po vojni je snovalec jeepa, inženir Probst, dobil nalogo, naj izdela še civilno izvedbo, ki se je na ameriški trg pripeljala leta 1947. Žal pa ta izvedba ni doživela takega uspeha kot vojaška, saj so jih v desetih letih prodali le 55.000, kar pa je bilo premalo, da bi pokrili proizvodne stroške, zato je podjetje American Bantam Co. ustavilo proizvodnjo. Preporod se je zgodil šele leta 1970, ko je koncern AMC kupil American Bantam Co. in Willys Overland Inc. Pričeli so s proizvodnjo modela Jeep CJ (Civilian Jeep), ki je kmalu postal najbolje prodajan

XXXX

Nazaj k naravi! Luksuzno bivakiranje

Nad vami severni sij, okrog vas sneg in led, v srcu pa mir, radost in toplina – tako lahko v objemu človeka, ki ga ljubite najbolj na svetu, zaspite na severu naše celine, kjer vas čaka ena najbolj romantičnih turističnih vasic našega izjemnega planeta, finski Kakslauttanen. Če je aurora borealis za vas predaleč, imamo alternativo: odpravite se lahko tudi v Švico ali na Švedsko, ki skupaj s Finsko ponujata novo definicijo preživljanja počitnic. Besedilo: B. B. Fotografije: arhiv ponudnikov

Avantura 1. in 2. Razkošno udobje sodobno oblikovanih iglujev v Whitepodu.

Je skrivnostna igra Aurore Borealis za vas predaleč? Oddih v sožitju z naravo si lahko privoščite tudi v švicarskih Alpah! Tudi tu so postavili sodobne igluje, v katerih se boste počutili eno z okolico, ki vas obdaja, a hkrati uživali v popolni zasebnosti, kakršno na zasluženem oddihu pričakujete. Seveda tudi udobje ne zaostaja! In ko že govorimo o združitvi z naravo, ne gre pozabiti na zdaj že slavni švedski Icehotel!

3. Kakslauttanen: med vami na toplem in polarno zimo je le steklo.

1 2

Whitepod Whitepod je dobitnik nagrade za trajnostni turizem pa tudi dobitnik več okoljskih nagrad. Gre za kraj, kjer boste v enem od petnajstih vrhunskih kupolastih iglujev sredi neokrnjenih Alp uživali v izjemnem razkošju, hkrati pa bo vaš vpliv na naravo kar najmanjši. V iglujih elektrike ni, ogrevate se s pečjo na drva, svetite pa si z oljenkami. Če vam ne bo do celodnevnega užitkarjenja v postelji, si boste ekoturisti lahko privoščili smuko na tamkajšnjih sedmih kilometrih zasebnih prog s 700 metri višinske razlike, tek na smučeh, vožnjo s pasjo vprego, pohode pod vodstvom izkušenega vodnika, krpljanje … Če vam to še ni dovolj, vas bodo morda zvabili bazeni, drsališče, vodni park, igrišče za golf ali smučarsko središče Les Portes du Soleil, ki so vsi oddaljeni manj kot pol ure vožnje. Naselje se nahaja na višini 1400 metrov blizu vasice Cerniers v Walliških Alpah, 125 kilometrov vzhodno od Ženeve. Iglujčki bodo odprti od 20. decembra, nočitev med vikendom pa vas bo stala okoli 480 evrov. Kakslauttanen Tudi če bo zunanja temperatura padla nekaj deset stopinj pod ničlo, boste lahko v svojem toplem steklenem igluju na sobni temperaturi občudovali odseve Valkirinega ščita na severnem nebu. Ali pa je to ples duhov? Dejstvo je, da je severni sij magično doživetje, ki si ga

Avantura lahko tam privoščite od konca avgusta do konca aprila ter v njem najbolj uživate tik pred polnočjo. Vsak iglu, izdelan iz prav posebnega stekla, je opremljen s kaminom, a brez skrbi – kamin je tam zgolj zaradi romantike in v resnici vam ni treba skrbeti, da boste zmrznili, če boste pozabili naložiti na ogenj. Poleg 20 steklenih iglujev z luksuznimi ležišči so v naselju tudi snežni igluji, kjer pa so temperature precej nižje – gibljejo se med minus štirimi in minus šestimi stopinjami pod ničlo. Še vedno niste našli natanko tistega, kar ste iskali? V Kakslauttanenu vam bodo, če prisegate na bolj tradicionalno namestitev, ponudili tudi eno izmed 40 lesenih koč. Tu, 250 kilometrov nad arktičnim krogom, v deželi severnih jelenov, so za vas poleg romantike, za katero morate poskrbeti sami, pripravili tudi številne dejavnosti. Spoznate se lahko z avtohtono samijsko kulturo, se poskusite v kartingu na ledu ali se podate na izlet z ledolomilko Sampo. Poleg ledenega plavanja (za to dogodivščino so pripravili posebno luknjo v ledu), priporočajo tudi ledeni ribolov – vaš plen vam nato kuharji z veseljem pripravijo! S 180 kilometri urejenih tekaških prog in bližnjim smučiščem, ki premore 15 smučarskih prog, tudi tistim, ki na snegu brez smuči ne morete, tam nikoli ne bo dolgčas. Omenimo še ekskurzije na osupljivi Nordkap, najbolj severno točko stare celine (nahaja se 307 metrov nad morjem), v ruski Murmansk, znan po svojih ledolomilkah in jedrskih podmornicah, pa vožnjo z vprego severnih jelenov in za vse otroke z vami in v vas – obisk pri dedku Mrazu, kjer vam bodo njegovi škratje postregli s čajem in ingverjevimi piškotki. Icehotel Absolutni zvezdnik med zimskimi posebneži, ki vas dobesedno popeljejo nazaj k naravi, je že nekaj let švedski Icehotel. Ta med decembrom in aprilom vsako leto zaživi na novo, ko ga v švedskem Jukkasjärviju, okoli 200 kilometrov severno od polarnega kroga, v novembru in decembru iz več kot štiri tisoč ton snega in ledu iz reke Torne izdela kakih sto ljudi, med njimi polovica povabljenih umetnikov (letos iz 15 držav), ki hotelskim sobam (v tej sezoni jih je na voljo 47, cena nočitve v dvoposteljni sobi pa znaša okoli 300 evrov na osebo) vdihnejo svoj pečat. V hotelu temperatura ne glede na siceršnji mraz nikoli ne pade pod minus osem stopinj Celzija, da pa gostom med spanjem ne bi bilo premrzlo, jih opremijo z volneno kapo in spalno vrečo, položeno na jelenovo kožo, pod katero je kakopak ledeno ležišče. Ne pozabite na termo spodnje perilo! Zjutraj vas zbudijo z vročim čajem, po obvezni savni pa postrežejo obilen zajtrk. Dan si nato zapolnite z eno od številnih dejavnosti, bodisi z izleti s pasjo ali jelenjo vprego, srečanji s samijsko kulturo, oblikovanjem ledenih skulptur … in kakopak z ogledom severnega sija. Vmes pa le skočite na pijačo, ki jo boste tokrat pili v ledu in ne z ledom. Vabi vas zdaj že razvpiti Absolut icebar, za potrebe katerega vsako leto iz ledu izdelajo okoli milijon kozarcev.

4. V Kakslauttanenu bodo na stropu vaše spalnice plesale luči Severnega sija …

5. Vhod v Icehotel, kot je videti v letošnji sezoni. Foto: Leif Milling, Icehotel. 6. Soba v Icehotelu, ki sta jo uredila umetnika Ben Rousseau in Ian Douglas-Jones, nosi ime Dediščina reke. Foto: Christopher Hauser, Icehotel.

XXXX

Imena, ki so pisala zgodovino Hotelirji

Na katero ime pomislite, ko razmišljate o razkošnih hotelih? Hilton? Ritz? Kempinski? Vsa ta imena, ki so danes prerasla v svetovne hotelske verige, so nosili možje, ki so vsak po svoje ustvarjali hotelirsko zgodovino. Tekst: Nika Miklič Fotografije: arhiv hotelskih skupin

100

Legende César Ritz “Hotel Ritz je majhna hiša z mojim podpisom, na katero sem zelo ponosen.” Eden prvih in najbolj prepoznavnih pionirjev hotelirstva, človek, ki je ustvaril grand hotele, je zagotovo César Ritz. Rodil se je kot trinajsti in najmlajši otrok Antona in Kreszentie Ritz-Heinen leta 1850 v vasici Niederwald v dolini Goms v Švici. Dom je prvič zapustil pri štirinajstih, ko je odšel v francosko hotelirsko šolo v Sionu. Prvo vajeništvo je opravljal kot natakar, njegov tedanji nadzornik pa je bil nad njim zelo razočaran; dejal mu je celo, da ne bo nikoli postal pravi hotelir. Kasneje je svojo pot gradil kot pomočnik natakarja, natakar in celo direktor v hotelu. Skozi delo je imel možnost spoznati navade plemiške družbe, naučil pa se je tudi skrivnosti umetnosti kuhanja, kar je pomembno vplivalo na njegovo kasnejšo hotelirsko kariero. Leta 1888 se je poročil z Marie-Louise, s katero je imel dva sinova. Sanje o lastnem hotelu so se mu uresničile leta 1898, ko je v Parizu odprl prvega s svojim imenom. Svojo vizijo (poimenoval jo je “Ritz-filozofija”) je postopoma spremenil v realnost – sestavljali so jo skrbno načrtovana arhitektura, neomejeno razkošje za vsakega gosta, intuicija za spremembe v družbi in trende, razkošje in kreativna kuhinja, do tedaj neznana stopnja ustrežljivosti in natančno izdelani hotelski standardi. Danes je Ritz več kot le ime, saj je César Ritz na novo definiral hotelirstvo. Vodil je hotele v Švici, Franciji, Angliji, Argentini, Španiji in tudi v Združenih državah Amerike, priimek Ritz pa je postopoma postal sinonim za kakovost in luksuz, ki mu ni mogoče oporekati. Čeprav je gospod Ritz kmalu po vrhuncu svoje kariere zbolel za depresijo (umrl je leta 1918) in je poslovanje prepustil svoji ženi Marie-Louise, je za njim ostalo prepoznavno ime, ki še danes narekuje novo dimenzijo hotelirstva.

Berthold Kempinski Zgodovinski začetek hotelov Kempinski, kot jih poznamo danes, sega v Berlin leta 1897. Nekaj desetletij prej, leta 1843, se je v mestu Raschkow na območju današnje Poljske kot eden izmed dveh otrok rodil Berthold Kempinski. Njegov brat Moritz je leta 1862 odprl specializirano trgovino za vina z imenom M. Kempinski & Co, ki se ji je Berthold pridružil šele dve leti kasneje. Po desetih letih trdega dela se je Berthold z ženo Helene preselil v Berlin, kjer je odprl vinoteko z istim imenom, ta pa se je kmalu razširila v restavracijo, ki je ponujala tudi prenočišča. Kot izjemno ambiciozen človek, ki si je želel vedno novih podvigov, je leta 1889 na Leipziger Strasse odprl tedaj največjo restavracijo. Ker sta imela z ženo Helene le hčerko Friedo, je vodenje tedaj majhnega podjetja prevzel njen mož Richard Unger, saj je Berthold opazil, da je zet zelo sposoben mož. Mirno se je upokojil ter leta

1910 umrl. Richard je posel z gradnjo poslovnih stavb in kupovanjem restavracij širil naprej, vendar je slednjič prišlo do tega, da je moral Richard pred svetovno vojno pobegniti v Združene države Amerike. Kljub vojnemu razdejanju, ki so ga povzročili bombni napadi, je bilo imenu Kempinski namenjeno preživeti – Richardov sin in Bertholdov vnuk se je namreč po vojni odpravil nazaj v Nemčijo in na mestu, kjer je nekoč stala ena izmed restavracij, začel graditi hotel. Tako je leta 1952 vrata odprl prvi Grand hotel Kempinski, prvi hotel s petimi zvezdicami na svetu. Leta 1953 je Richard svoj delež prodal takratni družbi Hotelbetriebs-Aktiengesellschaft, ki se danes imenuje Kempinski AG in je v posredni lasti tajskega kralja. Skupino Kempinski danes sestavlja preko 60 hotelov po celem svetu, pred leti pa se je s portoroškim hotelom Kempinski Palace Portorož tej eminentni družbi pridružila tudi Slovenija.

101

Legende Conrad Hilton “Bodi velik, razmišljaj veliko, ustvarjaj veliko.” Conrad Nicholson Hilton, znan kot Connie, se je kot najstarejši sin in drugi izmed osmih otrok rodil leta 1887 v Združenih državah Amerike. Njegov oče Avgust je bil norveški priseljenec in je delal kot trgovec, ki je imel v lasti in upravljanju mestno banko in pošto. Živeli so v veliki hiši nasproti železniške postaje in ko so začeli otroci odhajati od doma, je oče dobil idejo, da bi njihove sobe oddajal za 2 dolarja in pol na dan. Conrad in njegovi bratje so obiskovalce pričakali na postaji in jim pomagali odnesti kovčke do gostišča. Uvodno poglavje Conradovega vzpona v svet hotelirstva se je nadaljevalo; pri 21 letih je prevzel vodenje očetovega posla, vendar je kmalu postal nezadovoljen in je začel razmišljati o drugačni karieri. Poskusil se je v politiki, v času prve svetovne vojne pa je nekaj časa služil tudi kot vojak – ko mu je leta 1919 v prometni nesreči umrl oče, se je Conrad ponovno vrnil v Kalifornijo, prevzel očetov posel in še istega leta kupil svoj prvi hotel. Kmalu zatem, leta 1925, je v Dallasu zrasel prvi pravi Hilton. Ostalo je zgodovina, saj sodi skupina Hilton danes med največje hotelske verige, dediči ustanovitelja pa med najpremožnejše Zemljane. Conrad N. Hilton je umrl leta 1979, velik del svojega premoženja pa je vložil v človekoljubno organizacijo Conrad N. Hilton Foundation, ki deluje še danes.

John Willard Marriott, Jr. “Želimo, da naši partnerji vedo, da za imenom hotela stoji resnična oseba!” J. W. Marriot se je rodil leta 1900 v Utahu kot drugi od osmih otrok. Že pri rosnih trinajstih letih se je poskusil v poslu, in to kar na domači kmetiji. S prodajo solate je zaslužil prvih 2000 dolarjev, čeprav je v resnici sanjal o življenju onkraj domače kmetije in se je zato preselil v San Francisco. Leta 1921 se je vpisal v šolo Weber Junior College, kjer je tudi prvi diplomiral, kasneje pa je obiskoval univerzo v Utahu. Denar za šolnino si je služil s prodajo volnenega spodnjega perila, proti koncu študija pa je že načrtoval, kako bo nekje daleč ustanovil svoje podjetje. Leta 1927 se je poročil z Alice Sheets in še istega leta sta skupaj z ženo odprla stojnico s pivom v Washingtonu. Prepričan je bil, da mora imeti vsako mesto kraj, kjer lahko dobiš dobro pijačo. Po nekaj letih dela in širjenja gostinske ponudbe je leta 1957 odprl prvi hotel v Arlingtonu v Virginiji. Podjetje se je sprva imenovalo Hot Shoppes, nato pa ga je leta 1967 preimenoval v Marriott Corporation. Medtem se mu je rodil sin J. W. Marriott, Jr., ki je leta 1972 prevzel družinski posel in postal direktor podjetja. Danes delujejo po celem svetu, v lasti ali upravljanju pa imajo preko 3000 hotelov, med njimi tudi Ritz-Carlton in Bulgari hotels. Letni prihodki skupine presegajo 12 milijard dolarjev.

Isadore Sharp − Four Seasons “Imamo privilegij biti del življenja naših gostov.” Isadore 'Issy' Sharp se je rodil leta 1931 v Kanadi in je ustanovitelj hotelske verige Four Seasons. Leta 1952 je diplomiral na Univerzi Ryerson, kot mlad arhitekt pa si sprva ni želel vstopiti v svet hotelirstva. V letih, ki so sledila, se je kljub vsemu odločil ustanoviti hotelsko verigo z imenom Four Seasons. Poročil se je z Rosalie Wise, s katero ima tri sinove (Jordana, Gregoryja in Anthonyja). Prvi hotel je odprl leta 1970 v središču Toronta, vendar se je kmalu zatem usmeril pretežno v sodelovanje z že obstoječimi hoteli, kjer je ponudil sodelovanje na področju obnove in kompletnega vodenja hotela z imenom Four Seasons. Danes podjetje posluje na vseh celinah in velja za simbol luksuza – njihove hotele najdete v mondenih metropolah in počitniških resortih. So sinonim za najvišje kriterije hotelirstva, tako med gosti kakor tudi med zaposlenimi, saj se podjetje vsako leto uvrsti na lestvico stotih najboljših delodajalcev (lestvico objavlja priznana revija Fortune) na svetu.

XXXX

Kako s starimi in pajčevinastimi steklenicami? Arhivska vina

Recimo, da ste v kotu kleti našli nekaj starih pozabljenih steklenic. Dolgo se jih ni nihče dotaknil, kaj šele, da bi jih odprl – na njih so se nabrali prah, plesen in pajčevina, vi pa se zdaj verjetno sprašujete, če je vino sploh še užitno. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: arhivi kleti

104

Vinarstvo Na prejšnji strani: Najstarejše slovensko arhivsko vino, ki ga hranijo v Ptujski kleti, je iz sorte zirfandel. Ta je nekdaj uspevala v Halozah, pozneje so vino preimenovali v Zlato trto.

Eno steklenico bo treba odpreti, ker se lahko samo tako zares prepričate. A previdno, v vsakem starejšem vinu se na dnu nabere usedlina, več pri rdečih kot belih, kar je naravno in nikakor ne pomeni, da je vino pokvarjeno. Steklenice zato ne stresajte, ker bo sicer bistro vino nad usedlino postalo motno. Že pred odpiranjem lahko vsaj približno ugotovite, kaj se vam obeta. Steklenico počasi dvignite proti svetlobi: če boste pri belem vinu opazili opečnato ali jantarno barvo, je njegov zlati čas minil (razen, če gre za kakšen res star primerek). Pri rdečem vinu je te odtenke težje opaziti. Dokončen odgovor bo namreč dala šele degustacija. Nekaj potrpljenja, prosim! Zamašek od zunaj obrišite – steklenice pač ne, saj prah, plesen in pajčevina zgolj dokazujejo arhivskost – in ga previdno izvlecite. Bodite potrpežljivi, saj se stari zamaški radi drobijo in lomijo, zlasti v pokončno stoječi steklenici, kjer niso bili v stiku z vinom in so zato suhi. Potem povonjajte zamašek: če smrdi po plesnobi in zatohlem, je to tako imenovana »napaka slabega zamaška,« kar pomeni, da se je vonja navzelo tudi vino in z njim posledično ne bo nič. Če zamašek diši po pluti z vinskim pridihom, so obeti dobri, a zmage še ni. V naslednjem koraku morate namreč povonjati in okusiti še vino. Nekaj malega natočite v kozarec, povonjajte mirujoč kozarec, nato ga še zavrtite: če boste zavohali »naribana jabolka,« je vino podleglo oksidaciji. Če je bilo zaradi izsušenega zamaška zraka preveč (skoraj zagotovo se to zna zgoditi pri dolgo časa stoječih steklenicah), je bila oksidacija preveč intenzivna in se je vino pokvarilo, dobilo značilen vonj in jantarno barvo. Pri belem vinu boste to hitro opazili, pri rdečem pa morate biti pozorni predvsem na odtenke ob robu kozarca. Če se nič od tega ni zgodilo, je užitek skoraj zagotovljen. A pozor, potrebno bo še nekaj potrpljenja. Ker je bilo vino dolgo zaprto v steklenici, zdaj potrebuje nekaj zraka in časa, da zaživi, da se odpre, izkaže. Včasih je potrebnih tudi več ur – starejše kot je, več časa mu morate nameniti pred zaužitjem. Postopek? Dekantacija, kar pomeni, da ga iz steklenice pretočite v degustacijsko posodo (lahko tudi v steklen vrč) in tako zadenete dve muhi na en mah. Prvič, ločili boste bistro vino od usedline (praviloma tako, da je vrat steklenice nad plamenom sveče in zato hitro opazite, kdaj se usedlina pojavi v vratu) in drugič, z dekantiranjem boste vinu omogočili stik z zrakom, ki ga nujno potrebuje.

1. Idealna temperatura za shranjevanje vina je okrog 12 °C in 70 - 80 odstotna vlaga. 2. Vinski arhiv Ptujske kleti premore dvesto tisoč steklenic.

1 2

Kdaj pa je arhivsko? Someljejski ceh pravi, da je vino arhivsko po štirih, petih letih. Težje je seveda vedeti, kdaj so arhivska vina vrhunska. Da bodo vina lahko dosegla najboljšo kakovost, si velja omisliti »vinski arhiv«, poseben prostor za hrambo vin, ki se po možnosti nahaja v temnih kletnih prostorih in daleč stran od kompresorskih postaj, ceste ali železnice, kajti tresljaji vinu ne koristijo. Globlja kot je klet, bolje bo, idealna notranja temperatura pa je

105

Vinarstvo

1. in 2. Pri daljšem shranjevanju vin je pomembno da steklenice ležijo vodoavno, saj le tako lahko zagotovimo konstantni stik zamaška z vinom in preprečimo izsuševanje ter oksidacijo. 3. Jože in Samo Kupljen

okrog 12 °C. Tu vam seveda lahko pomagajo klimatske naprave, toplotne črpalke in izolacija. Če nič od tega, izberite prostor, kjer so razlike med zimskimi in poletnimi temperaturami kar najmanjše in spremembe počasne – tudi temperaturni šoki vinu ne koristijo. Pri nizkih temperaturah vino zori prepočasi, pri previsokih prehitro. Pomembna je tudi vlažnost zraka, najbolj primerna je od 70- do 80-odstotna. Pri nižji se bodo zamaški izsušili, tudi če steklenice ležijo, pri previsoki bo preveč plesni, ki lahko skozi zamaške pride v stik z vinom. Če nimate možnosti, da bi zadostili vsem pogojem, vina raje pustite pri vinarju. Če pa želite domači arhiv uporabljati tudi kot družabni prostor – kar je povsem razumljivo, saj dobrih vin res ne kaže uživati sam – bo potrebne nekaj iznajdljivosti. Nihče ne bo rade volje ure in ure sedel v hladnem prostoru. Rešitev je v dveh ločenih prostorih – eden mora biti hladnejši in arhivski, drugi toplejši in družabni. Če bosta ločena s stekleno steno, bo videti, kot da gre za en skupen prostor, pogled skozi steklo na buteljke in lesene zaboje pa bo hkrati ponujal tudi estetski užitek.

In kdaj jih odpreti? Vino je kot človeško bitje, ki se rodi, raste, doseže vrh in potem enkrat kloni, zato ga je potrebno »ujeti« tik pred tem. Napovedati ta trenutek je nehvaležno delo celo za strokovnjaka, čeprav je dejstvo, da v arhiv sodijo izključno vina dobrih letnikov in z dobrih leg. Od belih vin v arhiv velja postaviti tista, ki imajo bogato telo, višjo alkoholno stopnjo, kompleksno aromo, lahko tudi višje kisline in ostanek sladkorja, kadar gre za predikate. Vse te sestavine delujejo zaščitno, vino dlje časa ohranjajo živahno in sveže, zoritvena leta pa vinu sčasoma dodajo uglajenost in eleganco. Pri rdečih je treba odšteti sladkor in prišteti tanine, ki prav tako podaljšujejo življenjski utrip. Več jih je, dlje časa bo vino zdržalo, a bo treba počakati nekaj let, da se bodo tanini zmehčali, postali žametni. Napovedati ta trenutek je umetnost – potrebne so izkušnje, arhivska kilometrina in več steklenic istega vina. Nasvet? Vsako leto (ali še pogosteje, če zaloga to omogoča) odprite eno steklenico in spremljajte razvojno pot vina, saj boste tako lažje ujeli pravi trenutek.

Vinske banke

Arhive imajo skoraj vse kleti; po večini so ti namenjeni prodaji, vsaj deloma pa tudi spremljanju in ugotavljanju, kaj se z vini dogaja tekom let. Za vsakega kletarja so to dragocene izkušnje. Posebna oblika arhivskih kleti so vinske banke, ki so precej redke. V Sloveniji imamo »Prvo vinsko banko Slovenije«, za katero jamči Vino Kupljen, Jeruzalem - Svetinje. Nastala je pred dvajsetimi leti, ko je ameriški prijatelj vinarja Jožeta Kupljena potarnal, da je v banki čez noč izgubil sto tisoč dolarjev v delnicah. »No, če bi vložil v vinsko banko, bi ti ostala vsaj vina,« mu je odgovoril Kupljen in trenutna ideja je prerasla v koncept vinske banke, ki deluje po švicarskih načelih: deset let jamči za vložek, ki ga lahko dvigne prinesitelj certifikata. Vložek je seveda vino (najmanj šest steklenic), ki ga priporočijo Kupljenovi, in je hranjeno v njihovi kleti v idealnih razmerah. Jasno je tudi, da hranijo le vina, ki bodo zdržala vsaj deset let. In še precej več, kot smo se lahko prepričali oktobra letos v Ljubljani na prvi javni pokušnji vin iz njihove vinske banke. S svojo mladostjo in svežino je navdušil beli pinot 1983, nič manj renski rizling 1992, pa značajen modri pinot 2000, če med enajsterico izpostavimo le tri. Za prvo vinsko banko se je doslej odločilo 1400 komitentov, 800 jih je že dvignilo svoje vložke.

106

S soncem in ljubeznijo速

VINO KUPLJEN速 Jeruzalem - Svetinje

XXXX

V Parizu in po svetu Le Cordon Bleu

Gre za ugledno, prestižno in mednarodno razvejano kuharsko izobraževalno ustanovo, ki ji pravijo tudi »Akademija kulinarične umetnosti« in je bila ustanovljena leta 1895, kar pomeni, da nove mojstre in svetovne kuharske tokove oblikuje že več kot stoletje. Pravijo ji tudi »inštitut«, kar dokazuje, da vodstvo tradicijo umno posodablja s sodobnimi prijemi in spoznanji. Izdajajo tudi knjige in ustvarjajo opremo za kuhinje. Besedilo: Jože Rozman Fotografije: arhiv Le Cordon Bleu International Paris

108

Kulinarika Na prejšni strani: Glej-naredi-uči se je eno izmed metod učenja v kuhinji.

Le Cordon Bleu v francoščini pomeni modri trak. Lahko je čisto navaden, lahko je nosilni, tak, na katerega je »nekaj pripeto«. Angleži so besedno zvezo prevedli kot The Blue Ribbon, kjer »ribbon« ne pomeni samo traku, ampak tudi znak vojaškega odlikovanja. Tako smo že bliže izvoru Le Cordon Bleu, ki ga danes praktično ni več treba prevajati v noben drug jezik. Ime namreč govori zase. Po vitezih Svetega duha Korenine Le Cordon Bleuja segajo v leto 1578, ko je kralj Henrik III. Francoski ustanovil Red vitezov Svetega duha (L'Ordre des Chevaliers du Saint-Esprit), elitno združbo francoskih plemičev, odlikovanih s križem Svetega duha na modrem traku. Možje so bili poznani tudi po tem, da so se radi zbirali na bogatih in celo ekstravagantnih pojedinah, ki so jih poimenovali cordons bleus. »S« na koncu obeh besed pomeni množino, torej so pojedine prirejali večkrat. Njihovega veselja je bilo konec s francosko revolucijo (1789–1895), ki je obglavila in razlastila dobršen del francoskega plemstva, toda pojem cordon bleu se je kljub takratnemu revolucionarnemu zanosu obdržal in vztrajal kot sinonim za odličnost v kuhinji. V vrh kulinarike ga je dokončno izstrelila madame Martha Distel, ki je proti koncu 19. stoletja ustanovila revijo La Cuisinière Cordon Bleu; cuisinière je kuharica. Gospa Martha je ob tem prirejala tudi različne kuharske tečaje, ki so jih vodili priznani francoski chefi, kot se reče kuharskim mojstrom v restavracijah. To je bil zametek kuharske šole Le Cordon Bleu, ki so jo v Parizu odprli leta 1895 in je kmalu pristala med najbolj elitnimi na svetu. V času nemške okupacije Pariza v letih od 1940 do 1944 sicer ni delovala, po vojni pa jo je prevzela energična Elisabeth Brassart in jo vodila do leta 1984, ko je ustanovo predala Andréju J. Cointreauju, potomcu žganjarske dinastije Cointreau (ta je sicer znana po istoimenskem likerju iz pomarančnih lupin, zelišč in sadnih izvlečkov), ki se je združila s hišo Rémy Martin, od koder prihajajo sloviti konjaki. Zdaj se korporaciji enostavno reče Rémy Cointreau in pod njeno okrilje sodi tudi Le Cordon Bleu. Postopoma je svoje niti razpredel po celem svetu, danes je s štiridesetimi šolami prisoten v dvajsetih državah od Kanade do Avstralije in od Mehike do Japonske, sedež ustanove pa je še vedno v Parizu. Letno se na njihovih šolah na različno dolgih in zahtevnih ter tematsko pestrih izobraževanjih usposablja približno dvajset tisoč študentov sedemdesetih narodnosti.

1. Šola ponuja veliko teoretičnega in predvsem praktičnega znanja 2. Diplomantom prestižne šole Le Cordon Bleu so odprta vrata v najboljših svetovnih restavracijah in hotelih.

Kaj ponuja Le Cordon Bleu? Čisto na kratko, gre za različne tečaje z mednarodno priznanimi certifikati. Kdor se odloči za kuharstvo (cuisine), bo ne glede na prejšnje znanje moral začeti z osnovnim tečajem, temu sledi srednji in nato višji. Kdor izbere slaščičarstvo (pâtisserie), bo šel po isti poti: osnovni, srednji, višji. Vsak od teh traja po tri mesece, v sezoni 2011–2012 stanejo od 6100 €

109

Kulinarika 1. Bine Volčič in Philippe Clergue sta se predstavila na letošnjem 4. festivalu kulinarike v ljubljanskem Grand hotelu Union.

(srednji slaščičarski) do 8500 € (osnovni kuharski) in različno vmes. Študente preverjajo sproti, na koncu še s teoretičnim ter praktičnim izpitom, uspešno opravljeni trije tečaji pa študentu prinesejo Cuisine Diplôme oziroma Pâtisserie Diplôme. Seveda je mogoče za Grand Diplôme (velika diploma) študirati tudi obe smeri hkrati, kar pomeni, da je diplomo mogoče pridobiti v najmanj devetih in največ osemnajstih mesecih. Na voljo so tudi časovno intenzivnejši osnovni, srednji in višji kuharski ter slaščičarski tečaji po enakih cenah, od šest do devet ur dnevno in šest dni na teden. Pri teh ni možno obiskovati obeh smeri hkrati. Novost je 9-mesečni teoretični in praktični tečaj o vinu in menedžmentu, ki vključuje praktično delo, obiske vinogradov, spajanje vina in hrane; če lahko pogrešite 15.200 € (za diplomante Le Cordon Bleu je s 14.440 € cenejši), je to gotovo nekaj, kar je vredno investicije. Pri Le Cordon Bleu se lahko izobražujete še na področju hotelirstva in turizma vse do stopnje MBA (The Master of Business Administration) in magisterija, ponujajo pa tudi posebne krajše tečaje za začetnike, poznavalce in profesionalce, ki so prilagojeni lokalnim željam in potrebam. In kaj daje? Vstopnico za delo v najboljših svetovnih restavracijah, seveda zgolj tistim, ki uspešno končajo katerega od tečajev. Boljši kot so, bolj na stežaj so jim odprta vrata, če jih gostinci ne pokličejo kar sami. To je pač referenca, ki jo daje Le Cordon Bleu – tudi po zaslugi metode učenja, ki se preprosto glasi: glej–naredi–uči se. Med študijem je možno stažiranje v pariških restavracijah in hotelih, tečaje pa vodijo ugledni in preverjeni učitelji 1

110

ter pedagogi. Ti prihajajo iz različnih okolij, nekateri med njimi se ponašajo z mednarodno priznanimi zvezdicami Michelin, ki v kulinaričnem svetu nekaj pomenijo, ali so nosilci drugih prestižnih priznanj in naslovov. Tudi v Sloveniji Doslej so diplomo na Le Cordon Bleu uspeli pridobiti štirje Slovenci (morda še kdo v času nekdanje skupne države in je zato v arhivih zabeležen kot Jugoslovan), zadnji je šolanje konec leta 2007 zaključil Bine Volčič, ki zdaj z diplomo iz kuharstva ustvarja v Gourmet restavraciji Promenada na Bledu. Prav po zaslugi in na povabilo tega mladega in zagnanega mojstra ter njegovega kulinaričnega ateljeja Kitch'n'art se je pariška ustanova slovenski javnosti predstavila tudi na letošnjem 4. festivalu kulinarike, ki je skupaj s 14. slovenskim festivalom vin potekal 17. in 18. novembra v ljubljanskem Grand hotelu Union. Direktorica trženja Catherine Baschet je oba dneva na informativni delavnici opisala zgodovino šole, izobraževalne programe in priložnosti za profesionalno usposabljanje v najboljših pariških restavracijah in hotelih. Zanimanje je bilo veliko, nič manjšega ni bil deležen chef Philippe Clergue, član elitne skupine pariških profesorjev, ki je oba dneva v tako imenovanem gledališču okusov, torej v živo, pripravil dve jedi: file morskega lista s potočnimi raki in sezonsko zelenjavo ter srnin file s kostanjem, zelenjavo, krompirjevim pirejem s karameliziranimi jabolki in čipsom iz vijoličnega krompirja. To so bili prvi koraki, ki utegnejo v prihodnje pomeniti tesnejše sodelovanje med Le Cordon Bleu in našim gostinstvom. Obojim v prid, to je potrebno dodati.

XXXX

Skrivnost zlate barve Hennessy Paradis Impérial V torek malo pred enajsto zjutraj je v hiši Hennessy v zraku čutiti nekaj posebnega. Yann Fillioux kot vsako jutro prečka tlakovano dvorišče pod okni glavnega degustacijskega urada na svoji poti na vsakodnevni sestanek, na katerega ne sme zamuditi. Točno ob enajstih se bo glavni mojster mešanja hiše Hennessy pridružil degustacijskemu odboru pri pokušanju, beleženju in izbiranju eaux-de-vie, ki jih bodo uporabili pri mešanju konjakov. Besedilo in fotografije: Hennessy

Dediščina

Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.

Toda to jutro se Yann Fillioux izjemoma odloči obiskati klet, ki velja za zakladnico hiše Hennessy – tam že od leta 1774 namreč shranjujejo najdragocenejše eaux-de-vie. Med hojo po rue de la Richonne proti glavnemu degustacijskemu uradu se mojster mešanja spominja preteklih anekdot, med katerimi posebej izstopa zgodba o cesarici Mariji Fjodorovni, ki si je za praznovanje 42. rojstnega dne sina Aleksandra I. zaželela konjaka »izvrstne, zelo stare eau-de-vie zlate barve in najboljše kakovosti«. Zlata barva je naredila velik vtis na vse generacije Hennessyjevih glavnih mojstrov mešanja, od Jeana Filliouxa (ki mu je James Hennessy tedaj zaupal to pomembno naročilo) do Yanna – in 200 let pozneje skrivnost cesarskega darila še vedno navdihuje ljubitelje vrhunskega konjaka. Hennessyjevega glavnega mojstra mešanja je cesarska stvaritev njegovega prednika tako navdihnila, da se je odločil obuditi zlato barvo, ki jo je naročil ruski cesarski dvor in je tako ustvaril edinstveni konjak Paradis Impérial.

Pri Hennessyju pa so se odločili stopiti še korak dlje – zasnovali so posebno darilno škatlo, ki deluje kot zaščitni zabojček in služi tudi kot podstavek za dragoceno steklenico konjaka. Skrinjica, ki je v celoti izdelana iz plemenitih materialov, ponuja dve možnosti: zaprta varuje konjak pred svetlobo, odprta in rahlo nagnjena pa razkazuje kristalno karafo. Darilna škatla, okrašena z bledo zlato podlogo, odseva bleščeče odtenke mešanice Paradis Impérial in uteleša samo bistvo luksuznega oblikovanja. www.dvc-plus.si

Veličastna eleganca Paradis Impérial se zgleduje po konjaku Paradis in njegovi posebni definiciji elegance, le da je nova stvaritev še bolj subtilna. Delikatnost vseh odtenkov okusa je rezultat pazljivega staranja eaux-de-vie, iz katerih je konjak zmešan; zaradi zorenja v starih sodih so te eaux-de-vie obdržale rahlo hrastovo noto, ne da bi jih pri tem preveč zaznamoval okus po lesu. Razkrijejo se arome jasmina, pomarančnih cvetov in drugih cvetnih not, ki so začinjene z dimljenimi poudarki. In najboljše? Konjak nudi dolgotrajen okus, ki ga boste težko primerjali s katero koli drugo pijačo. Pri svojem delu je dal Hennessyjev glavni mojster mešanja ustvarjalnosti prosto pot, a je vseskozi sledil viziji o tem, da »eleganca in prefinjenost skupaj predstavljata največjo redkost.« Fillioux se je tako obrnil na Hennessyjeve rezerve, med katerimi so najboljše eaux-de-vie iz 19. stoletja, saj je želel ustvariti konjak, ki bo definicija popolnosti. Nastal je Paradis Impérial, oplemeniten z redkimi eaux-de-vie, ki poznavalcem razkriva nesporno kakovost in plemenito eleganco okusa. Cesarska karafa Hiša Hennessy je za svoj novonastali konjak želela tudi edinstveno karafo. Oblikovalka Stéphanie Balini je zasnovala brušeno steklenico, kronano s kristalnim zamaškom, na katerem je 18-karatna pozlačena etiketa, ki nam pred oči prikliče razkošna oblačila cesarskega dvora, vsaka karafa pa je tudi unikatna in oštevilčena. In zakaj prav Stéphanie Balini? Po zaključku študija na Ecole des Arts Décoratifs je ta mlada oblikovalka dokazala, da popolnoma razume kodeks sektorja luksuznih izdelkov, saj je prejemnica nagrade za mlade oblikovalce, ki jo sponzorira Comité Colbert (zveza francoskih luksuznih podjetij), pred tem pa se je z zbirko Demoiselles (sestavlja jo osem velikih kristalnih kozarcev na pecljih) uveljavila pri podjetju Baccarat. Njen dar za izražanje francoske elegance in razkošja ter njeno mojstrstvo pri oblikovanju kristala so opazili pri Hennessyju in jo povabili k sodelovanju.

113

Nespresso, kaj pa drugega! Skrivnost dobre kave

George Clooney, največji šarmer na planetu, stopi iz trgovine naravnost pod klavir, ki mu iz neznanega razloga pade na glavo. Sledi vzpon po belem stopnišču v – uganili ste – nebesa, kjer ga na vratih pričaka sveti John Malkovich. Da nikakor še ni napočil njegov čas, mu teži prišlek. Hja, Clooneyju je nebeški vratar pripravljen podariti karto do Zemlje, a le, če mu izroči tisto, kar drži v rokah: veliko vrečko z logotipom Nespresso. Besedilo: B. B. Fotografije: arhiv Nespresso

114

Okusno Clooney se kljub mamljivi ponudbi ne odreče kavomatu, pardon, nespressomatu, ki ga je bil kupil v enem od več kot 215 Nespressovih butikov (ker smo že videli kak film, sklepamo, da gre za New York, kjer klavirji še posebej radi padajo z neba), ki jih v zadnjih letih ta podružnica švicarske korporacije Nestlé odpira po svetovnih metropolah, in sicer na najuglednejših lokacijah. V Parizu jih boste denimo našli na prestižni lokaciji le vrata stran od Louisa Vuittona. Ampak … saj govorimo o kavi, mar ne? Da, dragi bralci, govorimo o kavi, a ne kateri koli kavi. Pa tudi kakršni koli ne. Nespresso je kava, ki je seksi, čutna in zapeljiva. Je luksuz, za katerega vam ni treba odpotovati v sosednjo Italijo ali iskati kavarne z izkušenim baristo. Je kava v majhnih kapsulah, ki so v svoji barvitosti videti kot najslastnejši bombončki, kot največji mojster pa si jo pripravite kar sami – in to v dveh ali treh potezah. Potrebujete le še enega od sila moderno oblikovanih nespressomatov (kar 37 različnih ponujajo), ki se podajo vsaki kuhinji in vsem barvam oči in las, ter skodelico, v katero se bo ujela tekočina za bogove. In angele.

1. Ko vstavite kapsulo v kavomat, se njen vrh enkrat ali večkrat preluknja, odvisno od modela kavomata. Stroj nato vanjo pod pritiskom 19 barov načrpa vročo vodo, potrebno za eno skodelico espressa ali podaljšane kave. Zatem stroj preluknja še dno kapsule in kava steče v skodelico. Koncept ščiti kar 79 patentov; prvi poteče prihodnje leto. Vrsta posnemovalcev in konkurentov je velika. 2. Pri Nespressu kavo hermetično zaprejo v aluminijaste kapsule, ki jo ščitijo pred škodljivimi vplivi zraka, svetlobe in vlage. V vsaki kapsuli je od šest do osem gramov kave. 3. George Clooney in John Malkovich, zvezdi oglaševalskih kampanij Nespressa

115

Okusno Nesporni luksuz kjer koli in kadar koli Nespresso v zadnjih letih najdemo po vsem svetu. Z njim se je mogoče razvajati doma, v hotelih, kavarnah, najdražjih letalskih razredih in v najboljših restavracijah – tudi takšnih, ki se sicer bohotijo z Michelinovimi zvezdicami. To govori v prid temu, kar sicer brez pretirane skromnosti pri Nespressu zatrjujejo sami: da se v kapsulah znajde le kava (arabica in robusta) iz najkvalitetnejših zrn (le odstotek svetovne pridelave menda zadosti Nespressovim kriterijem), ki jo nato njihovi strokovnjaki zmešajo in spražijo v šestnajst različnih vrst za domačo pripravo in v osem vrst za pripravo v restavracijah in hotelih. Gre bodisi za kavo ene same vrste bodisi za mešanice, vsako leto pa jim dodajo dve omejeni seriji in nekaj kav z okusom. Letos so to vanilija, češnja in temna čokolada. Iz njih si lahko nato sami pripravite »popolno skodelico espressa z izjemno kremo, vabljivo aromo in polnim okusom«. Nespresso so prvič testirali na Japonskem leta 1986 in ga še istega leta začeli prodajati tudi v Švici, Franciji in Italiji. Največ kave prodajo preko svojega spletnega 'butika', preko enega od več kot 215 butikov po vsem svetu pa 35 odstotkov. Prisotni so v 50 državah sveta. Odtlej so prodali skoraj 27 milijard kapsul in 13 milijonov kavomatov. Zadnji model, Pixie, je najmanjši in energetsko najvarčnejši med vsemi, priprava kave v njem pa traja le 25 sekund. Danes se vsako minuto po svetu spije kar 12.300 skodelic nespressa – da je ideja kave kot luksuzne dobrine v zadnjih letih naletela na sila plodna tla, priča nekaj milijonov članov Nespressovega kluba in 5.500 zaposlenih, ki skrbijo za vse njihove potrebe. Pred desetimi leti jih je bilo zgolj 331 …

1. Zadnji model Pixie, najmanjši in energetsko najvarčnejši. 2. V Nespressovih butikih lahko uživate v kavi, si ogledate in kupite katerega koli izmed njihovih kavomatov, vse dodatke – od sladkorja in čokoladic do skodelic, predstavili pa vam bodo tudi ideje za pripravo. 1

116

XXXX

Kaj vse bodo prinesle olimpijske igre? Londonska arhitektura

Človek pomisli, da vse te neverjetno fluidne prostorske oblike nastajajo kot odgovor na utesnjena urbana okolja – tako tista, ki jih zaznamo in v katerih fizično živimo, kot tista, ki so obremenjena s politiko, kulturo in življenjem samim. London, olimpijsko mesto leta 2012, dokazuje, da je arhitektura močno komunikacijsko orodje. Tekst: Lucija Stupica Fotografije: Getty images, Hufton + Crow za Zaha Hadid Architects

118

Arhitektura Na prejšnji strani: Osrednje mesto med olipijskimi igrami bo zasedal prenovljeni nogometni stadion Wembley.

Stratford v vzhodnem Londonu je bilo še pred kratkim eno najbolj degradiranih območij britanske prestolnice. Na odločitev, da se prav v tem delu Londona zgradi olimpijski park, ki bo pokrival 2,5 km2 površine, je pomembno vplivala ekonomska in socialna situacija – kar je bilo nekoč industrijsko območje, kontaminirana zemlja, je skozi triletno preobrazbo pridobilo popolnoma novo podobo. Regeneracija Stratforda bo poleg izgradnje infrastrukture za potrebe olimpijskih iger Londonu prinesla tudi ureditev prometa in nove bivalne soseske. Velika Britanija bo v infrastrukturo za izvedbo olimpijskih iger vložila nekaj več kot 10 milijard evrov. Nova prizorišča, novi arhitekturni presežki London bo ponudil številna nova prizorišča, med drugim olimpijski stadion, vodni center, košarkarsko areno, rokometno areno in velodrom. Med najbolj odmevnimi projekti sta projekt vodnega centra, ki so ga pripravili arhitekti biroja Zahe Hadid in velodrom Hopkins arhitektov. Urbanistična zasnova je poskrbela tudi za zelene površine: zasadili so okoli 4000 dreves, več 100.000 drugih rastlin in zazelenili za več kot deset nogometnih igrišč velikih travnikov, primernih tudi za mestno čebelarjenje. Olimpijska vas, ki bo v času iger seveda namenjena športnikom, bo po igrah zaživela v podobi preko 2800 stanovanj. Westfield Stratford City, gigantsko nakupovalno mesto, je po šestih letih od pridobitve dovoljenja za gradnjo danes že odprlo svoja vrata in tako uradno postalo največje evropsko nakupovalno središče. Zanimiv je podatek, da ga bo moralo prečkati kar 70 odstotkov obiskovalcev olimpijskih iger, če bodo hoteli doseči olimpijski park, saj so do središča speljane linije podzemne železnice in tudi največje parkirišče je pod njegovim okriljem. Tudi s tem mu je promocija zagotovljena. Po odprtju nakupovalnega centra Westfield Stratford City se kot druga največja zasebna investicija v neposredni bližini olimpijskega stadiona napoveduje naselje, imenovano Strand East, ki ga bo zgradilo podjetje Ikea. Pri Ikei poudarjajo, da gre za naselje ekološko zasnovanih hiš, natančneje za 1200 hiš, 480.000 m2 poslovnih površin in hotel. Projekt je za švedsko podjetje, ki ga večina sicer pozna po nižjecenovnih pohištvenih elementih, prvi tovrstni projekt zunaj Skandinavije.

1. Posebna čast je doletela umetnika Anisha Kapoora, ki je ustvaril eno najvišjih stalnih skulptur. 115 m visoka stvaritev bo dostopna tudi za javnost in bo predstavljala radikalen napredek na področju arhitekture in kiparstva. 2. Velodrome je ena najbolj elegantnih umestitev novega projekta v prostor. Zanj je poskrbel arhitekturni biro Hopkins Arhitects. V dvorani, kjer se bodo odvijale kolesarske tekme je 6000 sedežev. 3. Aquatic center Zahe Hadid

1 2

Zaha Hadid: orbita v svojem vesolju Zaha Hadid je danes nesporna mednarodna arhitekturna zvezda. Rodila se je leta 1950 v Bagdadu, ko je bil Irak precej drugačen od Iraka, ki ga poznamo danes. Mnogo bolj liberalen, posveten, s stabilno gospodarsko rastjo. Hči politika in industrijalca je najprej zaključila študij matematike, kasneje pa je študirala še na londonski šoli za arhitekturo Architectural Association (AA). Sedemdeseta so v London zanesla odlične študente in profesorje, med drugimi danes uveljavljene arhitekte, kot so Rem

119

Arhitektura 1. in 2. Geometrijske oblike je Zaha Hadid črpala iz gibanja vode. Gigantski kompleks je eden izmed največjih kompleksov prihajajočih olimpijskih iger.

Koolhaas, Daniel Libeskind, Will Alsop in Bernard Tschumi. Hadidova je diplomirala istega leta, kot je izšla Koolhaasova kultna knjiga Delirious New York (1977), avtor knjige pa je Hadidovi po diplomi ponudil delo v svojem biroju, čeprav njuno sodelovanje ni trajalo dolgo. Leta in leta so njeni projekti ostajali na papirju, malo ali skoraj nič ni bilo realizacij, kot da ženski v še vedno zelo moškem svetu arhitekture že tako ne bi bilo težko. Morda prav zato človek pomisli, da njene neverjetne fluidne prostorske oblike nastajajo kot odgovor na utesnjena urbana okolja – tako tista, ki jih zaznamo in v katerih fizično živimo, kot tista, ki so obremenjena s politiko, kulturo in življenjem samim. Po seriji neuspešnih projektov, protestov lokalnih politikov ali strahu investitorjev, da bi sledili arhitektki, ki je bila vedno vsaj korak pred njimi, se je gradnja končno začela: skakalnica v Innsbrucku, tramvajska postaja v Strasbourgu, Rosenthalov center sodobne umetnosti v Cincinnatiju, center sodobne umetnosti v Rimu, MAXXI. Spisek realiziranih projektov se danes iz leta v leto podaljšuje, s čimer Hadidova dokazuje, da sodi med najvznemirljivejše sodobne arhitekte. Prišle so tudi nagrade. Zaha Hadid je prva ženska, ki je (v skoraj tridesetletni zgodovini podeljevanja te nagrade) prejela arhitekturno nagrado Pritzker, poleg tega pa je letos (tako kot lansko leto) prejela tudi prestižno britansko Stirlingovo nagrado. Njeno delo je kritično različno vrednoteno. Fascinacija nad novimi, drugačnimi, skoraj abstraktnimi oblikami pogosto deluje samovšečno, saj se ne ozira na noben

kontekst. Abstrakcija v njeni arhitekturi je še v dobi, ko se je računalniška risba zdela futuristična ideja – risala je na slike, ki jih je prilagala ob projektih, da bi lažje prepričala naročnike. Nič ne preseneti, da je njena diplomska naloga, hotel v Londonu, nosila naslov “Malevičeva tektonika”, po mojstru skrajne abstrakcije. Javni prostori čisto drugače Zaha Hadid skuša s svojim arhitekturnim delom oblikovati drugačne javne prostore. Prostore, kjer je posebna pozornost namenjena izkušnji, občutenju prostora. Pri Zahi Hadid prostori niso le “zatočišče” za različne namene – še najmanjšo športno dvorano ali transportno postajališče skonstruira v antropomorfno formo. Njene stavbe valujejo, se dvigujejo, so kot voda, neprestano v odklonu. Projekt vodnega centra – Aquatic Centre, ki je grajen za potrebe olimpijskih iger 2012 v Londonu – je eden zadnjih grajenih del njenega biroja. Motiv vode je tukaj še bolj izpostavljen, navezuje se tudi na bližnjo rečno pokrajino. Kot veliki val se s tal dviguje 160 m dolga streha in pod seboj zapira bazene. Objekt je pozicioniran na južno-vzhodnem robu olimpijskega parka, kjer bo tudi glavni vstop, pokriva pa površino enajstih industrijskih stavb, ki so jih porušili zaradi njegove gradnje. Jacques Rogge, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, je ob pogledu na vodni center izjavil, da je videl že veliko prizorišč, a je prav tukaj doživel šok, ker izstopa čisto vse – gre za unikatno harmonijo, za kakovost, inovativnost. “Prava mojstrovina je,” je še dodal. 2

120

Ikona med svetilkami Bestlite

Ko so svetila, ki jih je oblikoval Robert Dudley Best za družinsko tovarno Best & Lloyd v Birminghamu, odkupili pri angleški vojski za Royal Air Force in za posamezne avtomehanične delavnice, je bilo to za oblikovalca veliko razočaranje. Zdelo se je, da je namen, da bi svetila kupovali ljudje za svoja stanovanja, zgrešil cilj. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: Gubi

122

Dizajn Svetilke Bestlite izdelujejo v beli, slonokoščeni in črni barvi. Oblikovane so kot stropne, stenske, samostoječe in namizne svetilke.

A najprej h koreninam. Sin britanskega tovarnarja Robert Dudley Best (1892–1984) je po obisku pariške mednarodne razstave sodobnega oblikovanja leta 1925, navdušen nad videnim, nadaljeval študij oblikovanja v Parizu in nato v Düsseldorfu. Tam je spoznal tudi ustanovitelja umetniške šole Bauhaus Walterja Gropiusa in v tem času oblikoval prve skice za svetilko, ki so jo kasneje poimenovali Bestlite. Ko se je leta 1930 Robert Dudley Best vrnil v rojstno mesto, je bila Bestlite že zrela za proizvodnjo. Rojstvo ikone Za oblikovalcem je bilo dolgo obdobje prepričevanja očeta, tovarnarja, da sploh začnejo z izdelavo Bestlite, saj je njeno oblikovanje močno odstopalo od tovarniških izdelkov. Ko je bil končno dovolj prepričljiv in proizvodnja zagnana, ljudje izdelka niso opazili. Pa vendar se je nekaj svetilk znašlo na mizah arhitektov; sledil je članek v britanski reviji Architects Journal in izdelek je bil proglašen za prvi “britanski Bauhaus”. Povpraševanje se je postopoma povečalo, kasneje pa je Winston Churchill Bestlite osebno izbral za svojo namizno svetilko. V arhivih se je kasneje odkrilo, da jo je s seboj nosil tudi na potovanja – uspeh je bil zagotovljen in oblikovalska ikona Bestlite je danes del stalne zbirke v muzejih, kot sta Victoria & Albert in Design Museum v Londonu. Težki časi in ponoven vzpon Leta 1989 sta lastnika danskega podjetja GUBI, Lisbeth in Gubi Olsen, v neki prodajalni čevljev v Koebenhavnu opazila to unikatno svetilko in v trenutku prepoznala brezčasno kvaliteto svetilkinega preprostega, a funkcionalnega oblikovanja. Gubi je s svojim starejšim sinom kmalu odpotoval v Birmingham, da bi se srečal s proizvajalci. V času povojnih sprememb, zlatih časov, ko so Best & Lloyd oskrbovali Buckinghamsko palačo, slavni Orient Express, predsedniški Downing Street itd., je od nekdaj slavne in razkošne tovarne ostala le še bleda senca. In petnajst zaposlenih. Marketinško uspešnejši in prodornejši proizvajalci svetil so podjetje skoraj izbrisali, skoraj popolnoma pa so izginile tudi prodajalne Best & Lloyd na najbolj prestižnih naslovih v New Yorku, Rimu, Parizu in Londonu. Danes se Bestlite, ki je že razvila svojo družino (sestavljajo jo namizna svetilka, stoječa, viseča v beli, slonokoščeni in črni barvi), še vedno proizvaja v Birminghamu, a pod znamko podjetja Gubi. Spoštovanje tradicije in učinkovitega dizajna se kaže v visoki kvaliteti proizvodnje in vztrajanju pri nespremenjenih barvah in obliki.

123

Dobrodošli v prihodnosti! Walter Knoll

Za hip zaprite oči in si zamislite prostorno meščansko stanovanje v belem; skozi visoka okna padajo topli sončni žarki, ki prostor barvajo v rumeno in zlato. Parket pokriva mehka siva preproga, sredi prostora je minimalistična nizka miza iz brezhibno zloščenega orehovega lesa, pod oknom elegantna, v svetlo tkanino oblečena zofa. Vas mika? Walter Knoll je sinonim za brezčasen nemški oblikovalski minimalizem in je najverjetneje natanko tisto, kar ste iskali. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Walter Knoll / Luster

124

Dizajn 1. Multifunkcionalna mizica iz kolekcije Bellows, oblikovanje: Toan Nguyen

Ljudje imamo odnos do pohištva, temu ni mogoče oporekati. Notranja oprema je tisto, kar dela prostor poseben in unikaten – je pogoj za brezpogojno sprostitev in vrhunsko kakovost bivanja. Kvaliteta, ki se jo že več kot sto let trudijo ohranjati pri podjetju Walter Knoll, izvira iz kombinacije obrtniške preciznosti in tehnološkega napredka s poudarkom na najboljšem, kar premore sodobno oblikovanje. Ponudba podjetja, ki je za Nemčijo to, kar je Molteni za Italijo, je danes rezultat timskega dela, ki sledi preprostemu motu: dizajn, udobje, funkcionalnost. Formula za uspeh? Mojstrsko obrtniško znanje, tradicija, izbrani materiali in tehnološka preciznost, ki je tako zelo značilna za nemški oblikovalski trg, da danes “made in Germany” velja za garancijo nesporne kakovosti. Vzpon nemškega imperija Ko je leta 1865 Wilhelm Knoll v Stuttgartu začel s proizvodnjo zof in naslanjačev in je tam odprl majhno prodajalno z usnjenimi izdelki, si najverjetneje niti v sanjah ni predstavljal, da bo več kot sto let po ustanovitvi Knoll obveljal za paradnega konja nemške pohištvene industrije. V začetku dvajsetega stoletja je družinsko podjetje Knoll začelo s proizvodnjo usnjenih stolov in je kljub ekonomski krizi v dvajsetih letih doživelo izjemen uspeh med ljubitelji kakovostnega in brezčasnega pohištva. Čeprav so bili leta 1942 primorani podjetje zaradi škode, ki jo je v vojnem napadu povzročila bomba, začasno zapreti, so nastalo situacijo izkoristili za obdobje prenove in blagovni znamki postopoma ponovno povrnili prejšnjo slavo. Šestdeseta so bila obdobje rekonstrukcije in ko se je Walter Knoll leta 1974 prvič predstavil na slovitem milanskem pohištvenem sejmu ter je ponudbo nadgradil z linijo elegantnega pisarniškega pohištva, uspeh podjetja ni bil več vprašljiv. V začetku devetdesetih je podjetje tako prevzela družina Rolf Benz. Pod vodstvom Markusa Benza je Walter Knoll začel obdobje intenzivne rasti; leta 2001 so v kraju Mötzingen ustanovili novo proizvodnjo, leta 2006 pa so v Herrenbergu odprli poslovno stavbo, ki je danes sedež podjetja in nudi vpogled v inspirativno korporativno kulturo blagovne znamke.

2. Jedilna miza Tadeo in stoli Jason, oblikovanje EOOS 1

3. Počivalnik My Chair

Ko obrtniško znanje in tradicija srečata inovacijo Kakovost, ki jo zagotavljajo produkti podjetja Walter Knoll, je posledica zvestobe tradicionalnim obrtniškim produkcijskim procesom, ki se srečajo z inovativno moderno funkcionalnostjo. Želite dokaz? Številne nagrade, ki so jih prejeli za svoje oblikovalske dosežke in so rezultat tesnega odnosa z naprednimi oblikovalci in arhitekti, govorijo zase. Walter Knoll danes sodeluje z zvenečimi oblikovalskimi imeni, med drugim z avstrijskim triom EOOS (ki ga sestavljajo Martin Bergmann, Gernot Bohmann in Harald Grundl), Claudiem Bellinijem, slovitim britanskim duom PearsonLloyd (sestavljata ga Luke Pearson

125

Dizajn 1. Počivalnik Cuoio, oblikovanje: Eoos 2. Počivalnik Flow, oblikovanje: Pearson Lloyd 3. Sedežna kompozicija Jaan Living, oblikovanje: Eoos

in Tom Lloyd), Normanom Fosterjem in v Parizu rojenim oblikovalcem Toanom Nguyenom. Ključni projekti, ki so podjetju v zadnjih letih kljub težavnim ekonomskim razmeram zagotovili 25-odstotno rast, vključujejo instalacijo v Folkwang Museum in sodelovanje s ThyssenKrupp – pri Knollu so namreč opremili sedež podjetja v Essnu. Kljub temu da je podjetje prejelo šte-

vilne mednarodne nagrade (največ zavoljo naslanjača Cuoio Chair dua EOOS in Bellows Collection, linije, ki jo je oblikoval Toan Nguyen), je dodatna potrditev prišla s prestižno nagrado BDU-Company Award, ki jo v Nemčiji podeljujejo podjetjem za trajnostni razvoj dizajna. Pogled v prihodnost Linije, ki so jih pri podjetju Walter Knoll na tržišče lansirali leta 2010, so letos skupaj osvojile kar štirinajst nagrad, zato ne čudi, da so se odločili za dodatno širitev ponudbe. V okviru imm cologne 2011 so javnosti tako predstavili Jaan Living (oblikovali so jo v studiu EOOS), zofo, ki predstavlja kozmopolitansko eleganco sodobnega bivanja. Poleg inovativnega minimalističnega dizajna Jaan Living odlikujejo tudi vrhunski materiali, ki skrbijo za maksimizacijo udobja; produkt dopolnjuje steklen ali lesen okvir, ki uporabniku služi kot idealno odlagališče za knjige, časopise in večerni kozarec vina. Česa poleg Jaan Living še ne gre spregledati? Zofe Blue Two, ki jo je prav tako oblikoval trio EOOS in omogoča hipno transformacijo iz sedečega v ležeč položaj ter tako zagotavlja popolno prilagajanje trenutnim potrebam in željam uporabnika. Inovativen je tudi sedež Lox (za dizajn sta poskrbela PearsonLloyd), ki s svojimi čistimi oblikovalskimi silhuetami in kakovostnim materialom odraža duh sodobnega časa na način, ki prevzame s svojo preprosto funkcionalnostjo. Uspehu, ki ga je na mednarodnem tržišču dosegla linija Cuoio (dizajn EOOS), je botrovala tudi odločitev, da so pri podjetju Walter Knoll ponudbo razširili tudi na Cuoio Barstool in Cuoio Lounge – oba produkta (prvi je barski stol, drugi počivalnik) odlikuje kombinacija visokokakovostnega jekla in usnja ter sta v celoti oblikovana tako, da zagotavljata udobno sedenje. Če dvomite, lahko pohištvo Walter Knoll na lasten dotik preizkusite v ljubljanskem salonu Luster. Eleganca, funkcionalnost, tradicija in inovativnost v dizajnu vas bodo namreč zasvojile do te mere, da svoje zofe ne boste hoteli zamenjati za nič na svetu, prisežemo.

1 2

126

XXXX

Hi, konjiček Kultni gugalnik

Bel, črn, rdeč, moder in prozoren. Več vrst jih je in njihove grive so vedno natančno počesane. Seveda ne govorimo o običajnih konjičkih – gre namreč za gugalnike, ki mirno čakajo, da jih razigrani otroci poženejo v enakomeren galop. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: Arhiv Curk Panter, Janez Vlachy

128

Dizajn Preden je zgodba o lesenem konjičku utonila v pozabo, so jo ponovno odkrili na podstrešju ljubljanske hiše. Spomin, ki seže dovolj dolgo nazaj, je nanizal slike iz preteklosti. Na eni izmed njih majhna dečka jezdita vsak svojega konjička. Večji je skoraj preslikana podoba pravega konja, manjši pa je leseni gugalnik za najmlajše. Kar nekaj generacij otrok se je igralo na manjšem konjičku, ki ga je iz ostankov lesa za svojega najmlajšega sina izdelal stavbenik Franc Curk. Dobrega pol stoletja kasneje je njegov izdelek še cel, a ga je že močno načel zob časa. Ko človek sliši ime gugalnika Hi konjiček, v spomin stopi besedilo pesmice Anice Černej, ki je tudi avtoricama, arhitektkama Jožici Curk in Mateji Panter, služila za idejo, kako poimenovati gugalnik. Nekomu drugemu bo spomin morda naplavil otroško skladbo Janeza Bitenca. Kakor koli že, avtorici novega oblikovalskega kosa sta staro podobo dopolnili, ji ponudili več preoblek ter ji nadeli sodobno obliko. Ostali sta klopca in mizica kot posebnost, ki ta gugalnik loči od drugih, in ostal je lok podstavka, ki, preverjen skozi generacije otrok, zagotavlja varnost tudi pri najbolj nenavadnih otroških vragolijah. Ali pomislite, da bodo splezali na mizico ali pa stali na klopci, medtem ko se pred njimi odvija najhitrejša dirka vseh časov? Najverjetneje ne, a otroška domišljija je neskončna, vsepovsod se povzpnejo in vedno so korak pred nami. Veliko risb je nastalo v času ustvarjalnega procesa. Končen kvadrat, v katerem se riše konjiček, je velik 62 × 62 cm. In avtorici vseskozi poudarjata, da gre za oblikovalsko platformo, kjer se povezujejo znanje, delo, ideje in energije v celostno oblikovanje: re:design, re:use, re:think. Stara, dobra igrača je postala zanimiva za otroke in odrasle. Prvim ponuja obilo igre, drugim pa objekt lepote, umetniški predmet, ki ga bodo postavili v svoje stanovanje, nanj odložili kakšno knjigo ali skodelico, ali pa si bodo dovolili pričarati nekaj nostalgije ... Hi konjiček izraža odnos do sveta obeh avtoric v smislu aktivnega ohranjanja ideje. Z avantgardnimi poslikavami Romana Uranjeka iz NSK pa je konjiček lahko zanimiv tudi za zbiratelje in ljubitelje umetnosti. Hi konjička, ki ga je zaenkrat mogoče kupiti v ljubljanskem salonu id:doma, izdeluje mizarstvo Vidmar iz Vrhnike v eksterier ali interier verziji. Barvani mediapan, prozorno akrilno steklo, kompaktna plošča ali vezana plošča so materiali, v katerih je dostopen. Ko opazujem gugalnike v vseh njihovih barvah in materialih, se vrnem v preteklost in nekaj mi zašepeta: Hej, konjiček, dosti bo za danes vožnje, videl sem sveta precej ... In konjiček, kot bi se nasmehnil s svojim gugalnim lokom, se poravna in počaka na naslednje potovanje.

Na prejšnji strani: Gugalniki v različnih izvedbah in pol stoletja star original 1. Lutkovno gledališče Ljubljana je že izrazilo zanimanje za konjičke. 2. Hi konjiček je najbolj zanimiv za otroke do 5. leta starosti. Ne branijo pa se ga tudi starejši.

129

XXXX

Pravi Chef Gorenje

Pečica z inovativnim elektronskim upravljalnim modulom iChef+, ki pripada novi blagovni znamki vrhunskih aparatov Gorenje+ (linija temelji na celovitem konceptu ekskluzivnih novosti, ki obenem zadovoljijo najzahtevnejše uporabnike in sledijo sodobnim oblikovalskim trendom), je v kuhinji pravi Chef! Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: arhiv Gorenje

130

Dizajn 1. Ekipa Gorenje Design Studia na slovesni podelitvi prestižnih red dot nagrad v nemškem Essenu (Lidija Pritržnik, kreativna direktorica GDS, ter oblikovalca Matevž Popič in David Cugelj)

Pečica omogoča koračno pečenje, kar v praksi pomeni, da lahko že pred začetkom pečenja natančno določite vse korake. Načrtujete lahko začetno fazo pečenja na višji temperaturi, vmesni korak oziroma fazo pečenja z malce nižjo temperaturo, in če je potrebno, za zaključek peke nastavite še gratiniranje za slastno zlato zapečeno skorjico, kot veleva recept. Inovacija, ki jo opazite Gorenje je za inovativni upravljalni modul pečic iChef+ prejelo že več pomembnih mednarodnih nagrad. Ustvarjalna ekipa Gorenja je v nemškem Essnu prejela prestižno priznanje ugledne mednarodne oblikovalske nagrade Red Dot Design Awards, kjer je produkt strokovno žirijo prepričal s svojo inovativnostjo ter z odlično premišljenimi rešitvami oblikovalskih detajlov. Pečica z inovativnim elektronskim upravljalnim modulom iChef+ pa je prepričala tudi ostro oko žirije nagrade Plus X Award, ki jo sestavljajo ugledni neodvisni strokovnjaki iz vse Evrope. Nagradili so jo s Plus X za inovativnost, visoko kakovost, odličnost dizajna in preprosto uporabo, inovativna pečica pa je bila imenovana tudi za najboljši izdelek leta v kategoriji pečic. Nagrajeni upravljalni modul je v celoti rezultat Gorenjevega lastnega razvoja in oblikovanja. Matevž Popič in Lidija Pritržnik iz Gorenje Design Studia (GDS) poudarjata, da je bila ključna usmeritev pri oblikovanju modula enostavna in intuitivna uporaba pečice. Upravljalni modul iChef+ tako omogoča hitrejše odločanje in izbiranje jedi. Pregled nad vsebino je jasen, receptom so dodani teksti z razlago določene funkcije, ki nadomestijo klasična navodila o uporabi produkta. Poudarek je na enostavnem spreminjanju že obstoječih receptov in kreiranju novih, lastnih. Velik nabor barvnih kombinacij modula omogoča personaliziranje videza ekrana po želji uporabnika. iChef+ za svoje delovanje uporablja zmogljiv mikrokrmilnik, ki deluje kot samostojen računalnik. Skrbno domišljeno strojno opremo podpira v Gorenju razvit operacijski sistem, ki uporabnikom omogoča bolj odzivno, hitrejše in prijaznejše delovanje. Tudi sicer velja, da je Gorenje eden najbolj inovativnih in prodornih ustvarjalcev kuhinjskih aparatov, ki je prvemu uspelo prenesti nekatere ključne lastnosti elektronskega upravljanja iz zabavne elektronike na gospodinjske aparate. Več na www.gorenjeplus.com.

2. Na letošnjem 4. festivalu kulinarike, ki je 17. in 18. novembra potekal v ljubljanskem Grand hotelu Union, so vrhunski kuharski mojstri ustvarjali v Gorenjevi festivalski kuhinji, ki so jo poimenovali Gledališče okusov, in kuhali na ekskluzivnih aparatih blagovne znamke Gorenje+, med katerimi je najbolj blestela prav pečica iChef+. »Festival kulinarike je odlična priložnost, da obiskovalce seznanimo z našimi ekskluzivnimi aparati Gorenje+, ki iz hrane privabijo najboljše PLUS okuse in so namenjeni bolj zahtevnim kupcem. Na voljo so izključno v specializiranih kuhinjskih studiih po vsej Sloveniji,« je ob tej priložnosti dejala Marina Borkovič, direktorica Gorenja Slovenija, ko je pozdravila goste na posebnem Gorenjevem dogodku Zorjeni PLUS okusi, ki je bil organiziran v okviru festivala. 1

131

Vrnitev veličastnih Bolšoj teater

So stvari, ki so večne. Ali bi takšne vsaj morale biti. Za Moskvo se zdi, da sta takšna Kremelj in Bolšoj teater, ostale znamenitosti, s katerimi se lahko pohvali ruska prestolnica, so že stvar osebnega okusa in nagnjenosti obiskovalcev. Besedilo: Andrej Stopar, dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Fotografije: Damir Yusupov, Bolšoj teater

132

Tradicija 1. Glavno stopnišče, po kakršnem so se vzpenjali obiskovalci še pred oktobrsko revolucijo.

Zidarski odri, ki so šest let zastirali glavno fasado Bolšoj teatra na Gledališkem trgu, so zato delovali nekam svetoskrunsko. Gledališče je sicer skušalo nadomestiti odsotnost zgodovinskega odra s predstavami na novi sceni v stranski stavbi. Neuspešno. Tudi sprehajalci, ki so skušali loviti sončne žarke prekratkega poletja in toploto svetlih večerov na klopeh pred gledališčem, so postopoma obupali. Promet, ki je, tako kot vso Moskvo, okoval tudi Gledališki trg, jih ne bi pregnal, odganjala jih je dolgotrajna prenova. Moskovska svetinja Bolšoj je zasedal posebno mesto v Moskvi že od svojega nastanka. »Še bližje, na širokem trgu, se dviga Petrovski teater, najnovejša umetniška stvaritev, ogromno poslopje, zgrajeno v skladu z vsemi pravili okusa, z ravno streho in veličastnim portikom, nad katerim se dviga alabastrni Apolon. Na eni nogi stoji v alabastrni vpregi, negibno obvladuje tri alabastrne konje in zdolgočaseno zre na kremeljsko obzidje, ki ga ljubosumno ločuje od starih svetinj Rusije,« je v mladostnem besedilu »Panorama Moskve« zapisal Mihail Lermontov. Veliki ruski književnik je pisal o Petrovskem teatru, predhodniku današnje stavbe Bolšoj teatra, imenovanem po ulici Petrovka, na desnem bregu rečice Neglinke. Petrovka obstaja še danes, reke pa ni več, nanjo spominja le Neglina ulica. Dva 'bolšoja' Zanimivo, ampak na začetku sta bila 'bolšoja' dva. Imperialna Rusija je imela dve prestolnici. Sankt Peterburg, ki ga je za središče imperija na začetku 18. stoletja postavil car Peter I., in staro prestolnico – Moskvo. Petrovo mesto je svoje Veliko gledališče – 'bolšoj' namreč pomeni 'velik' – dobilo leta 1783, začetki moskovskega pa segajo še nekoliko dlje v preteklost, saj je carica Katarina Velika ukazala v Moskvi »organizirati vsakršne gledališke predstave, pa tudi koncerte, glasbene igre in maškarade« že leta 1776. Kot zakleto ne moskovsko ne peterburško gledališče na začetku s stavbami nista imela sreče, saj so jih nekajkrat zaporedoma uničili požari. Tako so zgorela prva štiri poslopja moskovskega Bolšoja. V požaru leta 1853 je Moskva izgubila stavbo arhitekta Osipa (Giuseppeja) Boveja, ki je dal najizrazitejši pečat pozidavi mesta po velikem požaru leta 1812, s katerim so Moskovčani pregnali vojsko Napoleona Bonaparteja. Prav to poslopje, ki ga je Bove gradil v letih od 1821 do 1825 po načrtih peterburškega arhitekta Aleksandra Mihajlova, je leta 1834 v omenjenem besedilu opisal Lermontov. Sredina 19. stoletja je bila odločilna za obe osrednji gledališči v Rusiji. V Moskvi so leta 1856 v veliki časovni stiski, saj je moralo biti gledališče odprto do kronanja carja Aleksandra II., dobili stavbo, na katero so ponosni še danes. Ker pa je zgorel tudi peterburški Teater Cirkus, je severna prestolnica leta 1860 na njegovem mestu dobila današnji Mariinski teater, imenovan po

2. Stebriščni portik, kot si ga je zamislil še Osip Bove, in je preživel katastrofalni požar l. 1853. Albert Kavos ga je ohranil, le kip Apolona nad vhodom je zamenjal s četverovprego. 3. Nekdanja carska, danes vladna loža.

1 2

133

Tradicija 1. Stilizirani prizor prenove gledališča, s katerim se je začel galakoncert ob otvoritvi zgodovinske scene Bolšoj teatra, 28. oktobra 2011.

soprogi Aleksandra II., carici Mariji Aleksandrovni. Vanj so iz Velikega kamnitega gledališča z druge strani peterburškega Gledališkega trga prenesli najprej operne predstave, nato 1886 še baletne, Veliko kamnito gledališče pa zaprli in na njegovem mestu postavili Peterburški konservatorij. Tako je 'bolšoj' ostal en sam – v Moskvi. Obe gledališči je zgradil isti arhitekt, Albert Kavos, ki je poudaril tudi različni značaj obeh mest: vzvišeno zadržanost in ubrano harmonijo aristokratskega St. Peterburga z modrimi toni, ki dajejo pečat glavnemu odru Mariinskega teatra ter polnokrvni značaj trgovske Moskve z rdečimi toni v Bolšoju. »Potrudil sem se okrasiti dvorano, kolikor se le da razkošno, a obenem lahkotno, po okusu renesanse, pomešanem z bizantinskim slogom. Belina, posipana z zlatom, zastori notranjih lož v intenzivni malinovi barvi, na vsakem nadstropju različne štukaturne arabeske in glavni poudarek gledališke dvorane – veliki lestenec s tremi vrstami svetilk in s kristalom okrašenih kandelabrov – vse to je poželo vsesplošno odobravanje,« je pojasnil Albert Kavos. Arhitekt je ohranil Bovejev stebriščni vhod, le da nad portik ni postavil Apolona, ampak četverovprego kiparja Petra Klodta.

2. in 3. Nova postavitev opere Mihaila Glinke Ruslan in Ljudmila je bila prva predstava na prenovljenem odru. Režiser Dmitrij Černjakov je z uporabo vseh tehničnih možnosti, ki jih nudi novo gledališče, ter z novatorskimi prijemi dvignil veliko prahu. V njegovem razumevanju Glinke se tradicija in sodobnost neločljivo prepletata, kar je mnoge obiskovalce in kritike navdušilo, verjetno pa je bilo še več takšnih, ki so pogrešali bolj konservativno, zadržano postavitev.

Sovjetski prispevek Šele oktobrska revolucija pa je Bolšoju prinesla tisti primat, ki ga uživa še danes. Če je v imperiju dveh prestolnic moral tekmovati z Mariinko, ki se je v Sovjetski zvezi imenovala po revolucionarju Sergeju Kirovu in ohranila visoko umetniško raven, mu je z boljševistično vrnitvijo prestolnice v Moskvo prvenstvo pripadlo tako rekoč avtomatično. Toliko bolj, ker so nove oblasti ogromno gledališko dvorano sklenile uporabiti tudi v politične namene. Bolšoj je postal prizorišče kongresov sovjetov. Delegatov, ki so se zgrinjali z vseh koncev mlade Sovjetske zveze, pa je bilo več kot opere in baleta željnih gledalcev. V dvorano so namestili več sedežev, v delnih prenovah v 20. stoletju pa so postopoma izginjale pridobitve arhitekta Kavosa. Tloris v obliki violine je bil nekoliko okrnjen. Prazen, z zdrobljenim steklom posut prostor pod odrom, ki je kot tloris in pozlačene štukature iz papir-mašeja omogočal odlično akustiko, so zalili z betonom, prepričani, da je šlo za napako v gradnji.

Gledališče je ritual Ne glede na delne posege v arhitekturo in začetne načrte sovjetskih oblasti, da gledališče zaprejo, pa je Bolšoj postal in ostal osrednje operno in baletno gledališče Sovjetske zveze. Zaradi pritiska javnosti in vplivnih ljubiteljev kulture iz vrst nove elite, ki je preprečila zaprtje Bolšoja, so na njegovem odru ustvarjali velikani umetnosti. Balerini Galina Ulanova in Maja Plisecka. Operne zvezde, kot sta Galina Višnjevska in Jelena Obrazcova, ali pa basist Jevgenij Nesterenko. Antagonizem Moskve in Peterburga oziroma sovjetskega Leningrada se je kazal tudi v odnosu do osrednjih

134

gledališč. Peterburško občinstvo je povzdigovalo svoje zvezde, kot so bili Rudolf Nureyev, Mihail Barišnikov ali Ana Pavlova, na Zahodu morda bolj znani, ker so emigrirali, kot moskovsko svoje. Ritual – gledališče ni samo predstava kot takšna, ampak je veliko več – pa se ni kaj bistveno razlikoval: množice se v mrzlih zimskih večerih zgrinjajo v ta hram kulture; odlagajo plašče in kučme v garderobah; dame preobuvajo težke škornje, da bi bile za predstavo videti bolj urejene; ostarele biljeterke, ki prodajajo še zadnje gledališke knjižice pred začetkom predstave; zvonec, ki trikrat pokliče gledalce v dvorano, da ne zamudijo; šampanjec med odmorom; gledališki binokel, s pomočjo katerega se je mogoče naslajati tako nad plesno tehniko ali podrobnostmi kostuma na odru, kot oprezati za ljudmi med občinstvom. In nato v mraku toneča pozlata, ki da prednost neminljivim stvaritvam človeškega genija. Ponos v cesarski preobleki Za vse to so bili kljub novemu odru Bolšoja prikrajšani gledalci v Moskvi. Šest let je trajala prenova, sprožala številne polemike in vprašanja, ali gre pravzaprav za rekonstrukcijo ali restavracijo poslopja, ki pred tem ni bilo celostno prenovljeno 150 let in je grozilo s popolnim razpadom. Dilema je za Rusijo, predvsem za Moskvo, naravnost simptomatična. Staro središče ruske prestolnice je zaradi množičnih rekonstrukcij – podiranja starih stavb, puščanja kvečjemu lupin, ki jih napolnijo z novo vsebino in novimi materiali – skorajda izginilo. To, kar se je zgodilo z Bolšojem, je prav tako rekonstrukcija, čeprav so s svetinjo vendarle ravnali bolj v rokavicah. Z izjemnim postopkom so celotno stavbo postavili na nove temelje in ji dodali šest kletnih nadstropij. Tudi tehnični del gledališke stavbe je tako rekoč nov, prostranstvo za sceno – z garderobami in toaletnimi prostori – prav tako. Pa vendar so samo poslopje ohranili, pri obnovi – vsaj dvorane, preddverja, stopnišč in sprejemnih foyerjev – pa uporabili stare materiale. Vrnili so sloviti papir-maše in ga pozlatili na stari ruski način, z zlatimi lističi in uporabo vodke. Ohranjeni so stropni lestenci, stenski kandelabri pa so restavrirani doprinosi sovjetskega obdobja. Sicer pa so sovjetske simbole nadomestili monarhični – dvoglavi orel, napis Rusija in inicialke zadnjega imperatorja, Nikolaja II. Število sedežev v dvorani so sicer zmanjšali na 1700 in carsko ložo v duhu časa preimenovali v vladno. Tako bi lahko verjeli, da smo se preselili v predrevolucionarno Rusijo, če ne bi bilo najnovejše tehnične opreme, ki je iz Bolšoj teatra naredila eno najbolje in najsodobneje opremljenih gledališč na svetu. Največja jama za orkester, ogromni oder, ki mu menjajo površino glede na predstavo – mehkejšo, ki duši zvok, za baletno, tršo za operno. Izvrstna izolacija kletnih koncertnih in vadbenih prostorov je poglavje zase. Skratka, o Bolšoju je, kot je v Rusiji na sploh navada, mogoče govoriti le v presežkih, s pozitivnim ali negativnim odklonom. Veličina se je torej le vrnila. Čeprav niso vsi takšnega mnenja. Pravo veličino konec koncev ne dajo le tehnič-

ne zmogljivosti, ampak umetniška vrednost. Prav glede slednje pa nekateri trdijo, da čakajo na vrnitev 'zlatega' obdobja. Da so pravi glasbeni sladokusci Moskve našli druga prizorišča za naslado, Bolšoj pa prepustili turistom, ki lažje zmorejo visoke cene vstopnic kot običajno moskovsko glasbeno občinstvo. A nedvomno je raven Bolšoja še vedno višja kot v večini svetovnih operno-baletnih hiš. Glede na kritike nove postavitve opere Mihaila Glinke Ruslan in Ljudmila – prve premiere po otvoritvi, s katero je gledališče prekršilo tradicijo samo v toliko, ker ni uprizorilo Glinkovega Ivana Susanina (Življenje za carja), s katerim so odpirali vse nove stavbe Bolšoja v zgodovini – je bila vrnitev starega lepotca naravnost bleščeča. Obiskovalci bodo to nedvomno znali ceniti. 4

135

4. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev na otvoritvi v vladni loži s soprogo Svetlano in veliko rusko mezzosopranistko Jeleno Obrazcovo. 5. Prenovljeni Bolšoj teater vzbuja veliko pozornosti. Vstopnic do februarja prihodnje leto ni več mogoče kupiti, pa še za takrat se bo potrebno pravočasno podvizati. Zaradi velikega povpraševanja bodo vstopnice mesec dni pred predstavo, tako so jih bili operni in baletni navdušenci doslej vajeni kupovati, prav gotovo že zdavnaj razprodane.

XXXX

Raj za golfiste

20. Diners Club International Pro-Am Classic Golf je veliko več od baretk, tekanja po zelenici in zamahovanja s palico. Golf je sožitje narave in človeka – simbolizira osredotočenost, vztrajnost, osebni uspeh. Golf je način življenja. Med 17. in 21. novembrom je na otoku Mauritius pod okriljem Diners Cluba International potekal že 20. turnir amaterskih in profesionalnih igralcev golfa, ki so imetniki kartice Diners Club. Druženje ob igri golfa vsako leto privabi ekipe s celega sveta (letos se jih je zbralo petnajst), ki v sproščenem vzdušju tropske klime dokazujejo svojo strast do enega najbolj cenjenih športov na svetu. Besedilo: Zoran Grbič Fotografije: arhiv Diners Cluba International Pro-Am Classic

136

Golf Ste za partijo? Jubilejni turnir je bil svojevrsten izziv za organizatorje, ki so udeležencem želeli ponuditi edinstveno izkušnjo, hkrati pa so jim omogočili tudi sprostitev v idiličnem okolju in kakovostno igro. Pričakovanja so, kakopak, presegli. V idiličnem resortu Anahita so golfiste med drugim razvajali tudi kulinarično in jim omogočili celostno doživetje, turnir pa je minil v znamenju sončnega vremena, tropske klime in vrhunskih pogojev za kakovostno igro. Petdnevno dogajanje je potekalo v znamenju zdrave tekmovalnosti ter strasti, ki je med igro na slovitem Le Touessroku (igrišče profesionalni igralci uvrščajo na seznam desetih najboljših golf igrišč na svetu) vodila igralce. Vtisi? Igra na Le Touessroku se težko primerja s katero koli drugo, deloma tudi zaradi atmosfere, ki je 1

vsaj toliko profesionalna, kot je sproščena. Za rezultat sta tokrat štela dva dneva, posebej razburljiv pa je bil finalni dan, ki je krepko pomešal rezultate na vrhu lestvice. Na koncu je sicer slavila ekipa Srbije, Sloveniji pa so člani ekipe z natančnimi zamahi priborili odlično tretje mesto. Rezultat pod črto? Nekaj izgubljenih žogic, vrhunski rezultat in nepozabna izkušnja. Organizatorji obljubljajo, da se bo tradicija vsekakor nadaljevala tudi prihodnje leto – vprašanje je le, katera destinacija bo naslednja na seznamu. Finalno tekmovanje, ki se ga udeležijo zmagovalci turnirjev Diners Cluba v posameznih sodelujočih državah, bo tudi v prihodnji sezoni glavni cilj golfistov. Si želite poskusiti? Če ste imetnik Diners Club kartice, je kakovostna igra v idiličnem okolju oddaljena le nekaj natančnih zamahov s palico. Si upate? 2

137

1. Ekipa Slovenije (z leve): Roman Puhek, Miran Babnik, Diane Offereins (Discover financial services), Franc Gojčič in profesionalni igralec golfa Matjaž Gojčič. 2. Sloviti nogometni vratar Jerzy Dudek (Liverpool, Real Madrid …) in Zoran Grbič (Diners Club Slovenija) 3. Mauritius je med slovenskimi golfisti zelo priljubljena destinacija. 4. Roman Puhek v akciji

Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Foto: Nick Heavican/Metropolitan Opera

Drsanje na Dunaju Sredi januarja si lahko na Dunaju ustvarite svoje pravljico. Pred dunajsko mestno hišo bo začelo delovati eno najlepših umetnih drsališč na prostem v naši bližini, kjer se igra barv s fasade mestne hiše preliva na led in se staplja z lučkami okoli parka. Drsalni užitek, ki presega športno kulturo. Napeto branje Če ste ljubitelj vrhunskih kriminalk, potem je čas, da si privoščite odlične zgodbe norveškega glasbenika, ekonomista in pisatelja Joa Nesbøja. Po vsem svetu so doslej prodali že več kot deset milijonov njegovih knjig, v Veliki Britaniji se na vsakih 27 sekund proda eno od njegovih del. Gre za serijo zgodb o Harryju Holeu, v slovenščino sta prevedeni Taščica in Brezskrbno, pripravlja pa se tudi prevod Pentagrama. Gre za skandinavski realizem, v katerem se bralec zlahka poistoveti z nepredvidljivim in zapitim detektivom, ki išče odgovor na to, zakaj je nasilna smrt tako neločljiv sestavni del življenja v enem izmed najbogatejših delov sveta – na Norveškem. Zgodbe so pritegnile tudi Hollywood, Martin Scorsese je namreč že potrdil, da bo režiral Nesbøjevega Snežaka.

Silvestrske predstave »Srečno novo leto!« se še posebej lepo sliši iz ust naših gledaliških igralcev. In zakaj ne bi novoletnega slavja letos doživeli v gledališču? V slovenskih gledališčih so silvestrske predstave zelo priljubljene, večinoma pa so tudi razprodane. V Mestnem gledališču ljubljanskem bosta tako 31. decembra na sporedu kar dve predstavi – na velikem odru bo Namišljeni bolnik, na Mali sceni pa Pes, pizda in peder. Po predstavi gledalcem ponudijo še penino.

New York v Mariboru Slovita Metropolitanska opera iz New Yorka, ki je bila ustanovljena leta 1883 in je gostila številne operne zvezde z vsega sveta, je za tiste, ki ne morejo priti v New York, pripravila izbor oper iz svojega repertoarja. V neposrednem prenosu jih prikazujejo v izbranih mestih – v gledališčih ali kino dvoranah. V Kazinski dvorani SNG Maribor bo tako 21. januarja mogoče prisluhniti Začaranemu otoku, baročni glasbi različnih skladateljev.

Prenovljena ljubljanska Opera Po šestih letih je ljubljanska Opera končno odprla svoja vrata. Prenova starega poslopja in gradnja prizidka naj bi se sicer zaključili že pred tremi leti, a se je odprtje močno zavleklo zaradi slabega projektiranja in izjemnega povečanja stroškov gradnje. Opera je zdaj v polnem sijaju – morda lahko tako operni ansambel ponovno pridobi sloves, ki ga je imel po drugi svetovni vojni – leta 1957 so namreč s posnetkom Prokofjeve opere Zaljubljen v tri oranže, dirigent je bil Bogo Leskovic, dobili Phillipsovo nagrado grand prix za najboljši posnetek leta.

Grimmove pravljice Leto 2012 je Grimmovo leto, saj mineva 200 let od izida prve skupne knjige bratov Grimm. Šlo je za zbirko pravljic (Die Kinder- und Hausmärchen), ki sta jih brata zapisala na podlagi ustnega izročila starih zgodb. Pri Mladinski knjigi ob tem jubileju pripravljajo novo knjigo, Zlate Grimmove pravljice. Čas je torej pravi za večne pravljice – med njimi so Janko in Metka, Zlata goska, Zvezdni tolarji ter Rdeča kapica.

Pisma sv. Nikolaju Ste že kdaj doživeli, da bi po projekciji filma, ki se ga je prijela oznaka slovenski film – pa čeprav le zato, ker ga je posnel slovenski režiser – množica ljudi stoje ploskala? To se je zgodilo filmu režiserja Mitje Okorna Pisma sv. Nikolaju, ko je bil v Sloveniji premierno prikazan na nedavnem ljubljanskem filmskem festivalu; sicer pa je film na Poljskem, kjer je bil tudi posnet, postal eden izmed najbolj gledanih filmov. Gre za prijeten film o božičnem času, o novoletnih željah in upanjih in primeren, da si ga ogledamo vsako leto v tem prazničnem času. V slovenskih kinematografih bo film na ogled od sredine decembra. Modern Warfare Največje in najbolj razvpite filmske uspešnice Titanik, Avatar in Harry Potter že nekaj let niso finančno najuspešnejši izdelki zabavne medijske industrije. V prodajnem uspehu jih prekašajo najboljše računalniške igrice. Tretji del video igre Call of Duty: Modern Warfare, ki je v sredini novembra prišla na tržišče, je najuspešnejši proizvod zabavne industrije – že prvi dan so zabeležili preko 400 milijonov dolarjev prihodkov od prodaje, z igralsko franšizo pa so doslej ustvarili že preko šest milijard dolarjev prihodkov od prodaje po vsem svetu. Tretji del igre je nabit z intenzivno akcijo, neprestanimi bitkami in vrhunskim orožjem, igralcu pa ponuja, da – preko Xbox 360, PS3, Wii ali zmogljivega računalnika – izživi svoje vojne fantazije, v maniri hollywoodskih spektaklov.