Diners Club Exclusive Magazine 9 by Diners Club Slovenija d.o.o.

24 52

24 34 38 48 52 56 58 62 66 72 76 78 84 88 92

Saint-Tropez Sožitje človeka, narave in konjev Editorial Retrospektivna razstava Alexandra McQueena Veliki Gatsby Plovba v velikem slogu Žetev za mladost Kako boste dišali letos? Z uro okoli sveta Skandinavska zgodba Zgodba o vodi, dobrih energijah in harmoniji Pokrajina, ki je ne boste nikoli pozabili Starejše kot je vino, dražje je Eden je v redu, dva sta preveč, trije niso dovolj Mehurčke z ledom, prosim!

Diners Club Exclusive Magazine Glavni in odgovorni urednik: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Špela Batis, Maja Bele, Alenka Bizjak, Anžej Dežan, Aleš Fevžer, Mitko Ivanovski, Duška Jurman, Klaudija Kadunc, Barbara Kotnik, Bojan Levič, Nina Levičnik, Renata Picelj, Živa Rogelj, Tomaž Sršen, Darija Stankovič, Lucija Stupica, Gregor Šket, Borut Štajnaher, Daniel Tomičič, Danja Vegelj, Barbara Žnidar. Naslovnica: Gandia Blasko

Fotografi: Mitko Ivanovski, Tomaž Sršen, Darija Stankovič, Gregor Šket, Mare Vavpotič.

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com Anja Jurič, vodja projektov Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 823 159 anja@tehnis.si Lektorica: Nina Modrijan

93 94 98 100 102 106 108 112 114 116 118 122 128 130 134 138 142 144

Slovenska vina navdušujejo tudi Angleže Ste za igro golfa s prijatelji? Raj pod Šmarno goro Tradicija in kakovost na Bledu Diners Club & Golf Kulinarični užitki Dolenjske Luksuz ni nič preveč zahtevnega Bojevnik Sproščeno resen Obe moštvi stavita na Audi ﬂPriznajmo ali ne, jahta je show off!« Strast do oblikovanja Tudi tehnika je lahko za vedno Avtoportret, vklesan v kamen Počasi, a zanesljivo navzgor Travnato svetišče Strast in trepet Skrbite za svoja gibala

Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik

Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Naklada: 8000 izvodov Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

Kraljevske barve poletja Če bi poletje poskušali opisati z barvami, bi se najbrž odločili za modro in zlato: modro za morje in zlato za sonce. Obe barvi – včasih ju imenujejo tudi kraljevski – sta prispodoba za brezskrbne trenutke sprostitve, hkrati pa že stoletja predstavljata tudi navdih umetnikom, arhitektom in modnim oblikovalcem. Popolna modrina je leta 1887 za vedno pustila še nekoliko globlji pečat; francoski politik in pisatelj Stéphen Liégeard je tedaj namreč izdal roman z naslovom La Côte d'Azur, po katerem je kasneje ime dobila tudi celotna obala južne Francije. Liégeardov roman je kmalu po tem, ko je bil izdan, postal hit – prav tako kot Azurna obala in Saint-Tropez, o katerem pišemo v tokratni, poletni številki našega magazina. O tem, da znajo Francozi izkoristiti svoj šarm in bogato tradicijo, ni nobenega dvoma. In mi? Slovenija je razmeroma mlada država, a zametki našega obalnega turizma segajo daleč v prejšnje stoletje, ko smo se lahko primerjali z najboljšimi destinacijami Mediterana in ko so se v portoroškem hotelu Palace srečevali kralji in zvezde svetovnega formata. Časa se ne da zavrteti nazaj. Enako težko je do potankosti preslikati navade turistov (če jih lahko tako imenujemo) iz tistega davnega obdobja, čeprav je morda končno spet nastopila priložnost za nove izzive in uresničitev skritih idej. Ljudje v osnovi ostajamo enaki: radi potujemo, radi spoznavamo nove kraje in navade, radi imamo lepe stvari – in pri tem kanček nostalgije, ki prinaša tisti občutek znanega in že doživetega, gotovo ne more škoditi. Na Azurni obali so tehnološkemu napredku in novodobnim navadam navkljub namreč uspeli ohraniti patino, domačnost, pristnost in toplino. »Turizem smo ljudje«, nas ponovno nagovarja televizijski oglas iz osemdesetih. Zakaj se ne bi iz tega končno česa naučili? Zakaj ne bi tudi mi začeli izkoriščati potencial, znanje in naravne lepote tistih nekaj turističnih biserov, ki so tukaj že stoletja in ki nam jih ne more nihče vzeti? Pustimo si svetovati in za zgled vzemimo najboljše. Brez kančka sramu in občutka manjvrednosti. Smo narod vrhunskih oblikovalcev najprestižnejših jaht, visokokakovostnih avtomobilov in unikatnega nakita in nobenega razloga ni, da ne bi znali oblikovati tudi vrhunske turistične ponudbe. Da je prihodnost svetla, dokazuje tudi pestra ponudba slovenskih igrišč za golf, ki privabljajo številne goste, tudi tiste iz tujine. Naša največja prednost je zlitje modernosti in unikatne tradicije, izkoristimo jo! Medtem pa … uživajmo v toplem in (vsaj malo) brezskrbnem poletju. Če si na tem mestu sposodim znameniti izrek izpred dvajsetih let: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Janko Zrim

Saint-Tropez Made in France

Malo srednjeveško pristaniško mestece na francoski rivieri, locirano na polotoku, kjer je slavno vse – celo plaže. Klišejsko slikovito, z oker in rožnatimi stavbami opečnatih streh, kamnitimi uličicami in zgodovinskim obzidjem, rastočim iz skal, ob katere pljuskajo valovi. In seveda morje barve safirja, ki nežno pozibava množico jaht in jadrnic, postrojenih, kot bi se pravkar udeležile lepotnega tekmovanja. Besedilo: Janko Zrim, Alenka Bizjak Fotografije: Janko Zrim, Arhiv hotelov in barov

Saint-Tropez 1. Brigitte Bardot, večna ikona SaintTropeza 2. Dogajanja v pristanišču in ob njem je vedno zanimivo 3. Saint-Tropez je čisto običajna vasica na francoski obali.

1 2

Če zavrtimo čas nekaj stoletij nazaj, je zanimiv podatek, da sta se najbrž prav tu prvič srečali japonska in francoska kultura, in sicer v letu 1615, ko se je tu ustavil japonski samuraj Hasekura Tsunenaga na svoji poti iz Rima. Saint-Tropez je bil v 18. stoletju pomembno pristanišče in trgovsko središče – tu so pretovarjali les, vino in barantali z ribami. Kasneje je trgovina zamrla in do 20. stoletja je Saint-Tropez ostal le nepomembna ribiška vasica. V letu 1920 ga je začela obiskovati Coco Chanel, a je zametke prestižnega turizma presekala druga svetovna vojna. V vojaški operaciji Dragoon leta 1944 je bilo prvo mesto Azurne obale, ki so ga osvobodili zavezniki. Mestece s 5.700 prebivalci, katerih število se poleti podeseteri, je svojo slavo »jet-seterskega« raja začelo pridobivati zaradi filmskega gibanja Novi val – režiserji Jaen-Luc Godard, Eric Rohmer in Jacques Rivette so zavračali klasično cineastično formo in postavili temelje evropskega umetniškega filma. Nato je Saint-Tropez označil še Yé-yé – stil pop glasbe, ki je ime dobil po 'je-je' vzklikih in velja za pretežno evropski glasbeni fenomen. Izvajale so ga večinoma mlade pevke – lolite. Najbolj znana predstavnica loga je bila France Gall, ki je leta 1965 pri rosnih 17. letih s pesmijo Poupée de cire, poupée do son (v ohlapnem prevodu Punčke iz voska, punčke iz žagovine) zmagala na Evroviziji. Dokončno pa je St-Trop, kot mu ljubkovalno pravijo danes, na svetovno sceno top mest postavil film iz leta 1956 In bog je ustvaril žensko režiserja Rogerja Vadima, ki je Brigitte Bardot katapultiral v filmski svet in jo ustoličil kot seks ikono. Vasica s patino Kljub temu da Saint-Tropez velja za eno najbolj obleganih destinacij na zemljevidu mondenega »jet-seta«, bogatašev in aristokratov, je kraj še vedno samo vasica. Vasica s patino, ki je uspela ohraniti ravnotežje med tradicijo in modernostjo na popolnoma svojevrsten način. Če iščete masovni turizem, ga tam nikakor ne boste našli. Na cestah ne boste čakali v kolonah avtobusov, natlačenih z množicami turistov, ki bi oprezali za okoliškimi znamenitostmi in bi se za vsako ceno hoteli slikati pred slavno »žandarmarijo«, za kar gre najprej zasluga mestnim oblastem, potem pa dejstvu, da so tam posestva večinoma v zasebni lasti in da je urbanistična zakonodaja na francoski obali zelo stroga. Hoteli z dušo Še nekaj drži kot pribito: tam boste tudi zaman iskali velike hotele in hotelske skupine. Tam ni Grand hotelov, Hiltonov, Ritzov in Carltonov (jih je pa zato veliko v sosednjem Cannesu), čeprav njihovi lastniki pogosto letujejo prav v Saint-Tropezu, saj želijo na najbolj pristen način občutiti francoski šarm, preživeti nekaj dni v butičnem hotelu ali pa se sprostiti v lastni ali najeti vili. Bivati v vili z lastnim butlerjem in vsem, kar spada zraven, je seveda prva izbira za tiste, ki si to lahko privošči-

Saint-Tropez 1. Bazen v hotelu Pan Deï Palais 2. Vhod v dizajnerski hotel Kube 3. Domačnost v družinskem hotelu Le Mouillage

jo. Ponudba je resnično pestra, a za dobro lokacijo in ugodno ceno boste morali vašo poletno rezidenco rezervirati kar leto ali dve vnaprej. Manjših in malo večjih hotelov je veliko, zato bi težko izbrali najboljšega: naj gre za manjši družinski hotel, tradicionalni francoski ali najnovejši dizajnerski – vsi po vrsti izpolnjujejo najvišje standarde postrežbe in udobja. Morda ne najboljši, zagotovo pa med večjimi in bolj prepoznavnimi, je hotel Byblos v samem središču mesta. Byblos velikosti navkljub deluje razgibano in domače; v osrednjem delu ima bazen in znamenito restavracijo Spoon, ki je priljubljena predvsem med Američani, ki so tam tudi najštevilčnejši gostje. V sklopu hotela Byblos je tudi tempelj nočnega življenja v Saint- Tropezu, klub Caves du Roy, za katerega pa v glavni sezoni potrebujete obvezno rezervacijo ali povabilo katerega izmed VIP članov kluba. V samem centu mesta se za težkimi lesenimi vrati in nič kaj vpadljivo fasado skriva še en biser, hotel Pan Deï Palais. Snovalcem tega hotela je uspelo v tipični francoski objekt z notranjim vrtom na nevpadljiv način vnesti arhitekturne in duhovne elemente Azije, ki ustvarijo sproščeno in nepričakovano mirno vzdušje le korak od mestnega vrveža. Vrt z bazenom in barom je zvečer tudi priljubljeno zbirališče za srečanja ali kratek koktajl postanek pred večerjo. Za ljubitelje moderne arhitekture in dizajna je pravi naslov zagotovo hotel Kube, lociran nekaj kilometrov pred Saint-Tropezom. Zgrajen je bil pred

dvema letoma in že velja za enega najbolj trendovskih hotelov, saj gostom nudi razvajanje v velikem slogu; v sklopu hotela je namreč mogoče najti bara Möet & Chandon (od kjer se zagotovo vidi najlepši sončni zahod v zalivu) ter Grey Goose Ice bar z notranjo temperaturo –5 °C. Kombinacija krznenih plaščev in najbolj vročih koktajlov v mestu. Brez dvoma vredno ogleda. Poleg množice hotelov s petimi zvezdicami pa Saint-Tropez z okolico ponuja tudi alternativo v obliki številnih manjših družinskih hotelov, ki večinoma niso okrašeni z več kot tremi zvezdicami (a naj vas to nikakor ne zavede, saj tri zvezdice na Azurni obali navadno pomenijo več kot zadovoljive storitve). Eden takih hotelov je Le Mouillage, majhen družinski hotel z dvanajstimi suitami, od katerih imajo nekatere zasebne terase z razgledom, vrednim vsakega evra. Mir in spoštovanje zasebnosti je eno od osnovnih načel, ki gostu v Saint-Tropezu omogoča, da dopust preživi po lastni izbiri ter odide bogatejši za novo izkušnjo. Dan na francoski rivieri Saint-Tropez živi 365 dni v letu, čeprav prava turistična sezona traja od velikonočnih praznikov (ko se odprejo vsi hoteli, trgovine, bari, restavracije in plaža) pa do jadralskega praznika Les Voiles de Saint-Tropez v začetku oktobra.

PRILAGODLJIVA TEHNOLOGIJA DIMENSION JOPIČ IN HLAČE Z IDEALNIM RAVNOTEŽJEM MED TEHNOLOGIJAMA VODO NEPREPUSTNOSTI IN DIHANJA NUDITA VISOKO IN VZDRŽLJIVO STOPNJO ZMOGLJIVOSTI

Mesto začne živeti razmeroma zgodaj in to predvsem v lokalih okoli pristanišča, kjer se je obvezno treba ustaviti na kavi in rogljičku ter pregledati lokalne časopise. Cafe Senequier je s svojo značilno rdečo tendo, mizami in stoli postal nepogrešljiv. Če vam tam ne uspe dobiti mize v prvi vrsti s pogledom na odhajajoče jahte, lahko poskusite v sosednjem Cafe de Paris ali Bar du Port. Poletni dopusti ponavadi niso namenjeni nakupovanju, a tudi v tem je Saint-Tropez drugačen. Že pogled na urejeno damo, ki pusti gospoda, da v miru prebere časopis in popije kavo, medtem ko ona smukne v sosednjo ulico, pove, da je tu mogoče najti modo z veliko začetnico. Saint-Tropez velja za najmanjše mesto z največjo gostoto butikov zvenečih oblikovalskih imen: tam so doma Hermes, Chanel, Dior, Louis Vuitton, Armani, Tod's in ostali, ki sredi vročega poletja že ponujajo najnovejše kose iz kolekcij za jesen in zimo. A jesen je še daleč, zato si raje privoščite kos iz »domače ponudbe«, za gospode so to obvezne kopalke Vilebrequin z najnovejšimi vzorci želvic in morskih konjičkov, za dame pa nepogrešljivi tipični usnjeni sandali K. Jacques ali Rondini. Ozke uličice ponujajo veliko zanimivih trgovinic, našli boste vse – od drobnih prodajaln z dišavami iz Provanse do malih arhitekturnih birojev s ponudbo za opremljanje mediteranskih vil. Med sprehodom po mestu vas Vrhunska oblačila in obutev za jadranje in prosti čas www.henrilloyd.si

Saint-Tropez 1. Rose je na Azurni obali vinska zapoved številka ena

bo zagotovo premamil vonj iz katere od pekarn La Tarte Tropezienne, kjer poleg toplega kruha, prigrizkov in obveznega roseja lahko poskusite tudi najbolj značilno istoimensko slaščico iz kreme, ki jo z obeh strani obdaja pecivo s posipom iz sladkorja in pomarančne skorje. Hočete še več? Vsak torek in soboto se osrednji trg, Places des Lices, spremeni v veliko tržnico z lokalnimi specialitetami, tradicionalnimi poletnimi oblačili in starinami.

2. Dan na plaži je namenjen poležavanju in druženju 3. Kosilo v enem od klubov na plaži je potrebno rezervirati nekaj dni v naprej.

Na morje! Po jutranjem mestnem sprehodu se velja proti poldnevu odpraviti na drugi del polotoka, na slovito peščeno plažo Pampelonne, ki na petih kilometrih ponuja za vsakogar nekaj: privoščite si poležavanje ob belem pesku ali pa se odpravite na katero od zasebnih plaž z ležalniki in kompletnim servisom prijaznega osebja v enem od 27 klubov in barov na obali. Pred sproščanjem ob morju je seveda čas za kosilo v senci ene izmed restavracij na plaži, ki ponujajo enkratne kulinarične užitke ob najboljših rosejih in živi lounge glasbi. Nekateri klubi delujejo že več kot pol stoletja, za najboljšega pa velja Le Club 55, ki je bil ustanovljen leta 1955 kot okrepčevalnica za filmsko ekipo, ki je v bližini z Brigitte Bardot snemala film In bog je ustvaril žensko. V skladu z dolgo tradicijo je Le Club 55 tudi temu primerno oblegan, zato rezervacije sprejemajo nekaj tednov vnaprej. Skorajda ni zvezdnika, politika ali poslovneža, ki v času letovanja na Azurni obali ne bi vsaj enkrat obiskal tega svetovno znanega kluba, ki je tudi edini z lastnim lesenim pomolom, kjer se s čolnov izkrcajo gostje z megajaht, zasidranih nižje v zalivu. Omeniti je potrebno tudi kultni klub La Voile Rouge (kar v prevodu pomeni »rdeče jadro«), ki je sicer deset let mlajši od Cluba 55, a velja za klasični francoski »beach club«, zato morajo gostje spoštovati tradicijo in pravila. Seveda boste presenečeni, ko boste na eni strani videli sedeti babico v Chanelovi jopici, za sosednjo mizo po mladenko, ki se brezskrbno poliva s šampanjcem, a kaj hočemo: tudi to je Saint-Tropez. Med bolj poznanimi je še Nikki Beach, ki spada v verigo istoimenskih klubov po svetu in je priljubljen predvsem med Američani. Gre za oazo, ki je od obale oddaljena nekaj deset metrov in ima bazen, restavracijo ter bele postelje in ležalnike. Nikki Beach je poleg tega tudi najglasnejši klub na plaži – tam je namreč opaziti največ zapeljevanja, izzivalnega plesa in brizganja s šampanjcem. Če odmislite mondene klube, je Pampelonne čisto običajna peščena plaža, ki nudi prostor za sproščanje na soncu in užitke ob kosilu iz francoske piknik košare. Ob plaži boste našli tudi nekaj kampov in zanimive lesene hišice Kon Tiki, ki imajo neposreden dostop do plaže. Najlepši del dneva? Vsak dan po šesti zvečer, ko večina obiskovalcev odide ali se preseli v klube. Takrat se valovi Mediterana umirijo, na plaži ni več kričanja, sonce pa je ravno pravšnje za počitek pred nočjo.

1 2

Saint-Tropez Izlet v okolico Če letujete v Saint-Tropezu, si vsekakor vzemite tudi čas za raziskovanje okolice. Za daljšo pot v notranjosti Provanse si raje rezervirajte vsaj dva dni, v kolikor pa si želite le spočiti od zabav na plaži, je možnosti za potepanja več kot dovolj. Če ste dovolj pogumni in vešči, si najemite skuter ali, še bolje, buggy Mini Moke, legendarni avto, ki so ga prenehali izdelovati pred 20 leti, a je na Azurni obali še vedno izredno priljubljen. Bližnji vasici sta Gassin in Ramattuele, kjer vsako poletje poteka sloviti jazz festival z mednarodno zasedbo. Obvezno si oglejte tudi Port Grimaud, mesto, ki ga je pred 40 leti na močvirnatih tleh zasnoval arhitekt François Spoerry. Ko je razmišljal, da bi rad imel hišo in ob njej privez za čoln, je ustvaril mesto z 2000 hišami, vodnimi kanali, šolo, mestno hišo, trgovinami in lokali – nekakšne novodobne francoske Benetke. Vino rosé je na Azurni obali pustilo velik pečat, zato se degustaciji praktično ni mogoče izogniti. Vinogradi vas bodo spremljali povsod, zato si oglejte kleti, kot so Château des Mares, Château de Pampelonne ali dvorec Minuty, ki po oceni vinske kritičarke Financial Timesa, Jancis Robinson, sodi med najboljše v regiji.

1. Vip Room - do sončnega vzhoda 2. V poletni sezoni se vsakodnevno vrstijo zabave in predstavitve zvenečih modnih imen. 3. Saint-Tropez ponuja vrhunska kulinarična doživetja v avtentičnem okolju francoskega šarma.

1 2

Večer z veliko začetnico Ko se dan spreminja v noč, pristanišče in bližnji lokali ponovno zaživijo. Če vam dopušča čas in imate zagotovljeno mesto v kateri od restavracij, lahko pred večerjo skočite na koktajl v La Maison Blanche bar v centru ali pa se odpravite raziskovat stari del mesta, kjer boste skoraj povsod naleteli na prijazne gostince, ki ponujajo mešanico mediteranske in francoske kuhinje. Za pravo večerno kulinarično doživetje je potrebna rezervacija v kateri od »top« restavracij Saint-Tropeza. Izbira je v samem mestu in okolici velika, posebej pa velja omeniti picerijo Villa Romana, ki je mešanica kluba, restavracije in nočnega lokala z neskončnim spiskom najbolj eminentnih gostov, predvsem iz sveta filma in zabave. Druga izbira so lokali s skupnim imenom Joseph (Joseph L'Escale in Le Grand Joseph), kjer je telefonska številka za rezervacijo obvezna. Za zaključek večera obiščite Bar le Quai v pristanišču, ki prav tako spada v kompleks ponudbe Joseph in kjer vas bo vrhunska živa glasba potegnila v ples do poznih ur. Č vam preostanek še kaj energije in ste željni divjih tehno ritmov, obiščite diskoteki Vip Room in Caves du Roy v hotelu Byblos. Saint-Tropez? Mešanica nostalgije, pristne francoske kulture in novodobne mondenosti. Nekatere navade so še vedno enake kot v 60. letih, ko je bilo, po pričevanju domačinov, tu najlepše. Ko še ni bilo bahavih jaht in bogatašev s celega sveta. Mesto vas ne bo razočaralo, zato si brez slabe vesti privoščite dozo hedonizma in zabav, kot so si jih ljudje v 60. in 70. letih.

Sožitje človeka, narave in konjev Polo Club Saint-Tropez

Polo je eden redkih športov, če ne edini, kjer v ekipi skupaj igrajo moški in ženske, Polo Club Saint-Tropez pa verjetno edini klub, ki je nastal z močno voljo in predanostjo izjemne ženske, Corinne Schuler, ki so se ji pred desetletjem uresničile sanje. Besedilo: Janko Zrim Fotografije: Janko Zrim in Polo Club Saint-Tropez

Polo Polo Club Haras de Gassin v Saint-Tropezu sodi med najmlajše in najlepše v Evropi. Kljub temu da je to mondeno letovišče na Azurni obali imelo skoraj vse – od najboljših hotelov, največjih jaht, najbolj razkošnih vil in klubov na plaži Pampelone – pa so se za ta kraljevski šport ogreli šele na pobudo gospe Schuler, ki je ljubezen do konj gojila že od rane mladosti. Po študiju medicine je ostala v Ženevi in kot mnogo njenih kolegov je poletja preživljala na Azurni obali, kjer je na pobudo prijateljev spoznavala polo, igro, ki pomeni svojevrstno sožitje človeka in konja. Leta 1998 si ni niti v sanjah predstavljala, da bo nekoč solastnica in predsednica tako eminentnega kluba v tako enkratnem okolju. Čeprav Polo Club Saint-Tropez še nima najvišje mednarodne veljave, kakršno imajo na primer angleški, ameriški in argentinski klubi, pa se počasi, a vztrajno vzpenja v družbo najboljših. Temu v prid govorijo vsakoletni mednarodni turnirji z najboljšimi ekipami, prestižni pokrovitelji in obisk vplivnežev iz poslovnega sveta, estrade in aristokracije.

1. Da je polo dinamična igra nakazuje že kip ob vhodu v klub. 2. Skrb za konje je eno najpomembnejših opravil v klubu 3. Polo klub postaja središče družabnega življenja na obali

1 2

Več kot samo klub Eno zadnjih stopnic do vstopa v družbo najboljših so zagotovo dosegli lani, ko so poleg dveh obstoječih igrišč dokupili še dve in tako na 28 hektarih zemljišč ustvarili kompleks, ki danes nudi vrhunsko športno doživetje in najboljše pogoje za vadbo in tekmovanje. Klimatizirani hlevi skozi vse leto nudijo popolno udobje 94 konjem, v glavni sezoni pa se ta številka s pomočjo montažnih hal povzpne na 300 konj. 3

Polo 1. Corinne Schuler, predsednica kluba, mati štirih otrok in še vedno aktivna igralka

V okviru kluba deluje tudi šola jahanja in učenja pola, vse od najmlajših in najbolj osnovnih korakov, pa do prvih profesionalnih začetkov pod budnim očesom najboljših igralcev pola. Kot pravi Corinne Schuler, sicer mati štirih otrok, je skrb za mlade zagotovilo za našo prihodnost, hkrati pa tudi za prihodnost tega športa. Klub pa še zdaleč ni samo pribežališče navdušencev nad konji in športom. Je zavetje, kamor se umakneš od popoldanske vročine Saint-Tropeza ali norih zabav na plaži, kraj, kjer te na terasi restavracije Le Table du Polo, ki se ponaša z dvema Michelinovima vilicama, za začetek presenetijo s spomladanskimi zavitki in meto ter postrežejo z najboljšim rosejem iz okoliških kleti. Takrat je najlepše. Večernih gostov še ni, v daljavi se slišijo samo topot konj in udarci bele polo žogice, sonce pa se poslavlja od dneva in napoveduje še eno noč na francoski rivieri. V klubski hiši so poleg restavracije še zasebni klubski prostori, uprava in trgovina. V poletnem času so tekme na sporedu (skoraj) vsak dan ob 17. uri, ob koncih tedna pa Polo Club Saint-Tropez vse bolj postaja kraj druženja, gala večernih dogodkov s predstavitvami sponzorjev, prestižnih modnih revij in zasebnih zabav. Vse to je polo. Igra, ki navdušuje na tisoče argentinskih mladeničev z željo po mednarodni slavi in angleško mladež na zasebnih šolah, kjer je polo del izobrazbe. Polo pa je tudi življenjska igra in poslanstvo Corinne Schuler, ki si želi predvsem, da se tam na Azurni obali v tisočletni igri človeka, narave in konja, srečata taisti argentinski mladenič in dama z britanskega dvora.

2. Klubski prostori 3. Terasa restavracije Le Table du Polo neposredno ob igrišču

1 2

Pravila igre Zibelka pola, kot ga poznamo danes, je zagotovo Indija, saj je tam leta 1859 nastal prvi polo klub. Pravila igre so zapisali Angleži leta 1872, ko so ustanovili prvi evropski Royal Polo Club Monmouthshire, od tam pa se je igra razširila po zahodni polobli preko Amerike pa vse do Argentine, ki velja za eno največjih polo držav. Na prvi pogled je polo enostavna in elegantna igra. Igrišče je dolgo 274 metrov in široko 182, čeprav so v zadnjem času dovoljena tudi manjša igrišča, razlog pa tiči v večji preglednosti, ki jo imajo igralci nad terenom. Za primerjavo: nogometno igrišče meri 105 × 70 metrov. Vratnice so široke 7,30 metra, pri čemer višina ni omejena in za zadetek se šteje vse, kar se znajde znotraj širine vratnic. Vsako moštvo sestavljajo štirje igralci: dva sta napadalca, tretji, imenovan “captain”, je organizator, četrti, “back”, pa je obrambni igralec na zadnji liniji. Igrajo se štiri četrtine po sedem minut in pol, imenovane “chukkas”, med katerimi so triminutni premori. Velika pozornost je namenjena konjem, pri katerih se cenijo predvsem okretnost in pospešek ter odpornost na poškodbe. Posamezni igralec ima na voljo tri do štiri konje, vendar pa isti konj ne sme nikoli odigrati dveh četrtin zapored.

XXXX

Deluxe Fotografije: M. A. Styling: Danaja Vegelj Model: Jelena @ Model Group Ličenje: Mateja Naberšnik za Givenchy Pričeska: Matjaž in Luka za Mič Styling Oblačila in dodatki: La Perla Lisca Tomislav Loboda (Cartier) Midas MultiDesigner Store (Armani Collezioni, Blugirl Folies, Giorgio Armani, Gucci, Jimmy Choo, Prada) Max Mara (Max mara, S’ Max Mara) Moop I Morela Optika (Marc by Marc Jacobs, Tom Ford) Trussardi Posneto v hotelu Kempinski Palace Portorož.

Očala Marc by Marc Jacobs Zapestnica Max Mara Kopalke Lisca

Styl

XXXX

ling

XXXX

Styl

Očala Marc by Marc Jacobs Suknjič Armani Collezioni Kratke hlače Blugirl Folies Sandali Max Mara Torba Trussardi

XXXX

ling

Kombinezon Trussardi Ogrlica Max Mara Sandali Gucci Torbica Giorgio Armani

XXXX

Obleka La Perla Zapestnica Max Mara Sandali Christian Louboutin

XXXX

Top S’ Max Mara Kratke hlače in pas Max Mara Sandali Jimmy Choo Ura Cartier Ballon Bleu

XXXX

Styl

Krilo Trussardi Sandali Prada Torbica Giorgio Armani Ura Cartier Pasha Seatimer Lady

XXXX

ling

Obleka La Perla OÄ?ala Tom Ford

XXXX

Retrospektivna razstava Alexandra McQueena Anglež v New Yorku

Že to, da so razstavo Alexandra McQueena odprli z velikim pompom, je protislovno. Britanskega modnega upornika niso zanimala odprtja, gala sprejemi in prisilno nasmejani meceni. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Metropolitanski muzej umetnosti

Moda Če bi še bil med živimi, do retrospektive najverjetneje sploh ne bi prišlo. Kuratorjem bi pokazal iztegnjen sredinec in jim v »cockneyjevski« maniri navrgel kakšno umazano kletvico. Fant iz vzhodnega Londona, ki je s počasnim plezanjem po modni lestvici očaral svet, je bil zvedav, odkrit in milo rečeno neotesan. Novinarjem je med intervjuji kazal slikarske upodobitve svojega anusa, jih pošiljal v neznano in vseskozi zbadal. Le redki so vedeli, da je bila to spretno izdelana javna maska za zakrivanje globoke depresije v ozadju. Razstava v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti je neznansko pomembna, a predvsem zato, ker svari pred pastmi modnega sveta. Temačna plat romantike »Bil je pristen romantik v byronskem smislu besede – kanaliziral je sublimno,« je ob zagonu razstave zapisal kurator Andrew Bolton. Ob pogledu na muzejski prostor, ki raziskuje tematike življenja, smrti, spola, seksualnosti, religije in rase, je težko ostati ravnodušen. Razstava v nekaj potezah začrta pot enega večjih umetniških genijev prejšnjega desetletja – od prvega ateljeja v surovem londonskem predelu Hoxton Square do Platonove Atlantide, njegove zadnje celovite kolekcije, ki jo je v Parizu predstavil predprejšnjo jesen. Ko je po modnih avenijah lanskega februarja zaokrožila vest, da si je oblikovalec v zagonu kreativnega nemira vzel življenje, se je javnost prvič ogorčeno odzvala na pritiske, ki se vršijo nad pogosto nestabilnimi modnimi oblikovalci. Ironično je, da je že njegova zadnja modna revija nakazovala stisko, v katero so ga potiskale tržne razmere, a njegovih klicev na pomoč ni slišal nihče. »Vsako leto želijo kupci in mediji videti spektakel,« je povedal in s tem izrazil notranji boj, da se mora znati vsako sezono preseči. Bil je prvi na valu fenomena tehnološke naprednosti. V režiji modnih filmarjev Nicka Knighta in Ruth Hogben ter ob glasni spremljavi Lady Gaga je revijo v živo predvajal po spletu. Žal je melodija demokratizacije mode prehitro izzvenela, njegovo življenje pa usahnilo sredi mesta, ki mu je dalo in vzelo vse.

1. Alexander McQueen je v svoji karieri delal kot pripravnik na londonski krojaški ulici Savile Row in v Milanu, nato pa v Parizu in Londonu našel izpolnitev svojih sanj. 2. Razstavni prostori vodijo po McQueenovi bogati karieri kot časoplov – od skromnih začetkov v Hoxton Squaru do zadnje dokončane kolekcije.

S šolo je opravil pri šestnajstih letih. Ker je mama vedela, kako močno ga zanimata moda in oblikovanje, je kar poskočila iz naslonjača, ko je na televiziji zagledala poročilo, da na britanski krojaški ulici Savile Row primanjkuje mladih pripravnikov. Modni nadebudnež se je nemudoma odpravil h krojačema Anderson & Sheppard, tam pomagal dve leti, nato pa se je preselil na številko 1, kjer še danes obratuje atelje Gievesa & Hawkesa. Pobalin, kakršen je bil, je v podlogo obleke za princa Charlesa nekoč menda na skrivaj všil napis »jaz sem p….«. Ko je naposled ugotovil, da krojaško življenje ni zanj, je z enosmerno letalsko karto pobegnil v Milano in se zaposlil pri Romeu Gigliju, ki je v tistih letih veljal za vrhunec italijanske elegance. Po Giglijevem razhodu s Carlo Sozzani je začel trpeti tudi njegov posel, kar je McQueena kot raketo pognalo nazaj v angleško prestolnico, kjer je na sloviti šoli Central Saint Martins želel poiskati novo zaposlitev. Bobbie Hillson, ustanoviteljica danes legendarnega magistrskega programa, je bila nad njim tako očarana, da mu je namesto vžaja krojaškega asistenta ponudila mesto na svojem študijskem programu. Očarana je bila nad njegovo zagnanostjo in željo po uspehu. 2

Iz vzhodnega Londona v svet Huligan britanske mode je bil konec 60. let kot najmlajši od šestih otrok rojen v vzhodnem, delavskem predelu Londona. Njegov oče je bil »cabby«, šofer črnega taksija, ki je svoje dneve preživljal med drvenjem po mestu, v upanju, da bi svoji družini lahko priskrbel preživetje. Lee, kakor je bilo oblikovalcu v resnici ime, je bil poseben in introvertiran otrok. Med odraščanjem se je močno navezal na svojo mater, saj so mu moški, ki so ga obdajali, nudili vse prej kot dober zgled. Poleg odsotnega očeta je v stanovanju živel tudi sestrin mož, ki jo je vpričo mladega Leeja večkrat davil in pretepal do krvi. »To me je motiviralo, da sem želel s svojimi oblačili ženske vedno delati močnejše,« je pred leti razkril v intimnem pogovoru s Susannah Frankel.

Moda 1. Ko je Isabella Blow zagledala oblikovalčevo magistrsko kolekcijo, jo je želela takoj imeti v omari. Odkupila jo je za »borih« pet tisočakov, danes pa je njena vrednost ocenjena na več kot sto tisoč funtov. 2. Manekenka Shalom Harlow je bila hkrati model in platno, ko sta dva robota leta 1999 pred številnim občinstvom po njej brizgala barvo in iz nje delala »živi grafit«. 3. Hoja v »Armadillo« čevljih je dolgo časa veljala za nemogoč podvig. Nekatere manekenke so povsem resno zavrnile hojo v njih, saj jih je bilo strah, da si bodo zlomile nogo, dokler ni ekscentrična pevka Lady Gaga dokazala, da se da v njih preživeti ves večer.

1 3

Ljubezen do drame in teatralnosti Predstavitev McQueenove magistrske kolekcije je za seboj pustila spuščene čeljusti modnih poznavalcev. Isabella Blow, ekscentrična modna urednica in kasneje njegova tesna prijateljica, ga je takoj po ogledu revije poklicala in želela odkupiti prav vse prikazane kose. Ker ji ni verjel, da bo res odštela pet tisoč funtov, kolikor jih je zahteval, jo je prisilil, da sta odbrzela na najbližji bankomat, kjer mu je morala izplačati predujem. V sledečih letih sta postala pravi oglaševalski tandem. Skupaj sta dajala intervjuje, preživljala poletne počitnice in snovala nove projekte, dokler ni modni magnat Bernard Arnault po nekaj prvih kolekcijah McQueena leta 1997 zvabil k pariškemu Givenchyju, Isabella pa je ostala doma. Tega mu ni nikoli odpustila. Givenchyjeva visokoleteča eleganca ni nikoli zares ustrezala McQueenovi estetiki. Ko je prevzel vodenje hiše, je izjavil: »Vseeno mi je, kaj si drugi pariški oblikovalci mislijo o meni. V mesto bom znova vdahnil nekaj pariškega šika.« Dolgoletni uslužbenci v ateljeju so nanj gledali zviška, saj se jim je večino časa zdelo, da se mu je zmešalo, McQueen pa je trmasto vztrajal pri svojem in omledni pridih Audrey Hepburn spremenil v odraz mladostniške energije pariškega Maraisa. V svojih Givenchyjevih kolekcijah je namesto mesenih modelov nekoč uporabil kar lutke, ves čas je brisal meje med Haute Couture in nosljivostjo, z vključitvijo »vesoljcev« na pisto pa v modni prestolnici poskrbel za pravi revolt. Če mislite, da je bilo to hudo, se spomnite na tako nizke hlače, da so že ob najmanjšem prepogibu razkri-

le polovico zadnjice, dobro rejeno Botticellijevo »lepotico« z rogovi na prelomu tisočletja, ali manekenko Shalom Harlow, na katero sta dva izposojena robota iz Fiatove proizvodnje avtomobilov na pisti brizgala barve. McQueenova najodmevnejša revija »posilstvo Škotske« z »ocufanimi« modeli je izšla iz raziskovanja njegovih lastnih korenin. »Škotska se mi zdi hladna, kruta in zamorjena. Še huje je bilo, ko je tam živel moj praded. Do dežele čutim posebno naklonjenost, saj se mi zdi, da jim res ni bilo lahko. Sovražim, da ljudje o njej gojijo romantične predstave. Nič romantičnega ne boste našli v škotski zgodovini. Britanci so nad njo praktično izvajali genocid,« je povedal za The Independent. Poklon velikemu Retrospektivno razstavo v New Yorku sestavlja sto razkošnih eksponatov, ki so jih kuratorji prejeli iz McQueenovega londonskega arhiva, Givenchyjevega pariškega brloga, nekateri pa so izšli celo iz osebne zbirke Isabelle Blow, ki jo je po njenem samomoru odkupila irska pivovarska dedinja Daphne Guinness. Kot hologram Kate Moss, s katerim je Alexander McQueen nekoč zaključil modno revijo in tako nakazal nestabilnost vsega materialnega, je lani izginila tudi oblikovalčeva podoba. Morda se zdi nenavadno, da jo zdaj ob požvižgavanju Stingovega napeva o »Angležu v New Yorku« ponovno odkrivamo sredi Amerike, a je prispodoba še kar ustrezna. Kot tujec, ki modnemu svetu ni nikoli znal zares pripadati, je bil izgubljen tudi McQueen. Razstava je v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti na ogled do 7. avgusta.

Veliki Gatsby Bela obleka: moška poletna modna zapoved Primerna le za poroko na Maldivih. Mafijska. Vpadljiva. Preženstvena. To je le nekaj očitkov, s katerimi se soočajo redki pogumneži, ki si v poletnih dneh med hojo po razgretem asfaltu upajo obleči belo laneno obleko in z njo nato še ves dan paradirati po pisarni. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Getty Images

Moda Predstavitve letošnjih pomladnih in poletnih moških kolekcij v Parizu in Milanu so pokazale, da lahko bela obleka pod spretnimi prsti postane tudi sinonim za počitnice na jugu Francije, uglajenega zapeljiveža Jayja Gatsbyja in še kako možatega Sicilijanca. Dolce & Gabbana, Z Zegna, Salvatore Ferragamo in Hermès vabijo, da zapustite dolgočasni svet zimske sivine in se z njimi podate v poletni paradiž.

snil Karl Matthews, svetovalec pri krojačih Anderson and Sheppard na londonski ulici Savile Row. »V nas je vgrajena miselnost, da svetlejša kot je obleka, bolj športno deluje, a to ne drži povsem. Obleka je lahko v belih odtenkih videti zelo uglajeno, je pa res, da je to zelo odvisno od konteksta. Številne naše stranke, ki si jo privoščijo, potujejo naokoli. Sonce je skoraj nujni spremljevalec,« je dodal.

Prednost beline je v odsotnosti vsake barve »Stefano, vidim, da to sezono ne čutiš barv,« je v dokumentarcu The September Issue na neki točki sredi Pariza razočarano zavzdihnila Anna Wintour, »nuklearna« urednica ameriškega Vogua, ko je med predogledom kolekcije Stefana Pilatija za znamko Yves Saint Laurent ugotovila, da je večina kosov spet črnih. Modni oblikovalci, še posebej tisti umetniške tradicije, se radi zatekajo k črni barvi, saj pravijo, da jim nudi minimalizem, prefinjenost in neprisiljeno eleganco. Sloviti japonski modni oblikovalec Yohji Yamamoto je šel celo tako daleč, da jo je označil za zmes vseh barv sveta. Nasprotno je prednost beline v odsotnosti vsakršne barve. Bela barva je prazno polje, tabula rasa, ki jo lahko poslikaš, kakor želiš. Ker je običajno na nasprotnem bregu ljubiteljev črnine, se jo je skozi leta »pocenilo«, umestilo v morsko okolje in posadilo na ležalnik. »Nositi belo obleko vsekakor zahteva določeno stopnjo samozavesti,« je v pogovoru za The National poja-

Belina ﬂpo italijansko«: eleganca in nostalgija Tega se nihče ne zaveda bolj kot Domenico Dolce, enakopravna polovica italijanskega oblikovalskega dua Dolce & Gabbana, ki je svojo mladost med urjenjem pri najboljših krojačih preživljal na razgreti Siciliji. Predstavitev moške poletne kolekcije Dolce & Gabbana je poleg agrumov dišala po nostalgiji, saj je šlo za 20. obletnico znamkine prve moške revije. Že na samem začetku je obiskovalce zasul val urejenih mladeničev v snežno belih oblekah, ki so bili videti, kot da bodo s piste odkorakali naravnost v milansko katedralo Duomo in pokleknili k molitvi. Med njimi je v tridelni beli laneni obleki s črno kravato korakal tudi »starosta« Tony Ward, utrinek izpred dveh desetletij, ki je z nonšalantnim pogledom izpod obrvi dokazal, da lahko belina s pravim odnosom deluje zelo možato. »Moški ne nosijo dovolj svetlih oblek, ker so se skozi leta z opazovanjem drugih moških naučili, da mora biti obleka temno modra ali siva,« je po predstavitvi

Na prejšnji strani: Hugo Boss 1. in 2. Salvatore Ferragamo

Moda 1. in 2. Ermenegildo Zegna

poletnih mojstrovin Z Zegna pojasnil njihov stvaritelj Alessandro Sartori. Že beli suknjič z dvorednim zapiranjem, s katerim je odprl revijo, je opozoril na to, da lahko ekscentričnost bele obleke s pravimi barvnimi kombinacijami razbiješ v modno mojstrovino. Sartori se izjemno rad poslužuje mešanja različnih odtenkov bele v istem videzu: od tonov puščavskega peska, bež in svetlo sive barve, vse do kamnitih odtenkov. Za dodelavo poletnega sloga priporoča srajce brez ovratnika in krajše hlače – obvezno brez nogavic. Počitnice na Mediteranu Francoska modna hiša Hermès je pod uzdo oblikovalca Jeana-Paula Gaultierja še do pred kratkim veljala za utrujeno usnjarsko stalnico francoskega moškega tedna mode. Ko je vajeti v svoje roke prevzela nadarjena Véronique Nichanian, so se pričele stvari obračati na bolje. Že v letošnji poletni kolekciji so se skrbno krojene bele obleke in polikane bele hlače pričele mešati s smaragdnimi odtenki čevljev in pisanimi rutami. Večerni plašči so tanki, mehki jopiči prijetno hladni, kratke hlače pa na trenutke prav nemarno kratke, kakor zahteva sezona. Poleg prečiščene bele v kolekciji prevladuje barva tobaka, vredna prefriganega Fitzgeraldovega literarnega lika Jayja Gatsbyja, ki je »nosil belo flanelasto obleko, srebrno srajco in zlato obarvano kravato«. Z jugom Francije navdahnjena kolekcija Massimiliana Giornettija za znamko Salvatore Ferragamo je končno prepričala modne navdušence. Po težavnih začetkih, odkar je lani poleti prevzel kreativno vodenje imperija, je končno našel svoj pristan v obujanju spominov na počitnice z družino na Azurni obali. Svilnata oblačila, ki so s

telesa nežno visela v temno modrih in kremastih odtenkih, so bila videti kot iz pravljice. Na nek način je šlo za evropsko protiutež orientalsko navdahnjeni prvi moški kolekciji Haiderja Ackermanna, ki je z barvami in vzorci na Pittiju popestril siceršnjo sivino moških modnih brvi. Tukaj je vzdušje očitno frankofilsko: črtasti mornarji se mešajo z utripom francoske riviere in počitnikovanjem v poznih 20. letih prejšnjega stoletja. Zapenjanje je dvoredno, pričeska skrbno počesana na stran, hlače pa v barvi razgretega peska katere od nekdanjih francoskih kolonij. Predstave s slamnikom dovršenega Evropejca izvirajo še iz viktorijanskih časov, ko so počitnice na Mediteranu prvič postale sinonim gentlemanstva. Ti so v svojih lanenih oblekah – nujno iz irskega lana, kadar je šlo za najbolj premožne – ob branju klasikov poležavali v poletnih hišicah in srkali koktejle. V naslednjih nekaj desetletjih se je predstava moškega v beli obleki močno izrodila, dokler se niso lani poleti z napadom Guccija, Ungara, Jil Sander in Givenchyja antimodne podobe v belo odetega Johna Lennona ali Johna Travolte iz Vročice sobotne noči končno umaknile prefinjenim vizijam. Lan, kot dobro vino, z leti zori in samo še pridobiva na vrednosti. Vsaka guba na mrežasti tkanini je, podobno kot tiste na obrazu izkušenih mož, tam z razlogom, zato je skrb za pretirano vzdrževanje povsem odveč. Letos poleg posebne mediteranske izdaje Monocla in steklenice Aperola v svoj potovalni kovček položite tudi belo moško obleko, sivo ali kremasto kravato in šelesteči slamnik. Ko bo rahlo zapihal veter in se bo na površju blaga odbilo močno opoldansko sonce, vam bosta hvaležna telo in okolica. Končno imate izgovor, da je udobje tudi modno.

Moda

Plovba v velikem slogu Marina Yachting

Začelo se je z mornarji in angleškimi oficirji, nadaljevalo z zlatimi gumbi in vrhunskimi materiali, med katere sodita tudi 3M in teflonin. Danes so nepremočljive pletenine Marina Yachting sinonim za vrhunsko morsko modo, ki bo vaše poletje na prostranem morju zaznamovala na čisto svojevrsten način. Zgodba o Marini Yachting se je pričela daljnega leta 1878. Po dolgih letih plovbe na različnih ladjah se je Nicolò Gavino, iznajdljivi mornar, odločil, da se dokončno zasidra v Genovi. V mestu je ob obali odprl majhno trgovinico, namenjeno prodaji volne, platna in mornarskih oblačil. Nicolo je dolgo časa opazoval lepe in praktične uniforme, ki so jih nosili oficirji angleške mornarice. Uniforme so bile temno modre, narejene iz težke tkanine, ozaljšane z zlatimi gumbi, na ramenih in rokavih pa so se z njih svetile zlato obrobljene epolete. Nicolo se je odločil, da bo tudi sam poskusil narediti nekaj podobnega uniformam in jih pričel prodajati še ostalim meščanom in ribičem Genove. Jakne, ki jih je izdelal Nicolò, so bile prav tako modre, narejene iz debelega in grobega platna, niso pa bile nepremočljive, zato jih je Nicolo premazal s kitovim oljem in tako ustvaril nepremočljivo jakno, predhodnico znane jakne Marina Yachting Pickot.

Posel v trgovinici je iz leta v leto bolj cvetel in se prenašal iz roda v rod. Leta 1972 je Giorgio Gavino, pravnuk Nicola Gavina, na Boat Showu v Genovi predstavil svojo prvo lastno kolekcijo; glavna atrakcija nove kolekcije pa je bil prenovljeni model Pickot. Za svoj logotip je izbral črtasto jadro, špinake, in takrat se je rodila blagovna znamka Marina Yachting. Z velikim uspehom, ki ga je požel v Genovi, je Giorgio Gavino pričel iskati rešitve za vodotesno pletenje iz materialov 3M in teflonin ter tako postavil osnove za razvoj novih in nepremočljivih pletenin Marina Yachting. Danes, po 35 letih, je blagovna znamka Marina Yachting sinonim za morsko modo. Namenjena je ljubiteljem morja, ki si želijo kvalitetnih in elegantnih športnih oblačil za eleganco in prosti čas. V Sloveniji je podjetje Lili in Roza, d. o. o., v maju 2011 odprlo novo trgovino. Najdete jih na Bregu ob Ljubljanici, tik ob Zlati ladjici. Vsak dan, tudi v nedeljo.

XXXX

Žetev za mladost Junij na Korziki

Zlata polja hribovite Korzike. Immortelle, suhocvetnica. Prav v tem času jo žanjejo. Divjo cvetlico, ki nikoli ne oveni. Tudi, ko jo odtrgamo, ne. Celi šopi se selijo v vaze, v interierjih zasije “sonce”, zrak opojno diši. Poleg dekorativne funkcije pa so odkrili tudi njeno nadvse vzpodbudno učinkovino. Besedilo: Barbara Žnidar Fotografije: L'Occitane

Naravno Izjemna in popolna krema za obraz (tudi za vrat in dekolte) proti znakom staranja, s čistim eliksirjem suhocvetnice in blagodejne mirte – Božanska krema, ki s svojim sinergijskim delovanjem učinkovito obnavlja. Povečuje produkcijo kolagena in izboljšuje kožno mikrocirkulacijo ter tako pomaga koži povrniti mladostno energijo in vitalnost; mirtino eterično olje pa v dermisu spodbuja izločanje proteina Sirt-1, poznanega tudi pod imenom »protein dolgoživosti«. Življenjska doba celic se z njim namreč podvoji in tako starejšim fibroblastom omogoča, da si povrnejo dinamičnost mladih celic do 93 odstotkov. Božanska krema vsebuje tudi visoko koncentracijo omega-3 in -6 maščobnih kislin iz čistih rastlinskih olj – za svilnato teksturo in izdatno, popolno hranilnost. Po nanosu je občutek ugodja takojšen, koža se počuti popolnoma sproščeno. Dermatološko preizkušeno.

Dolgoživost rastline je povezana z izjemno koncentracijo aktivnih sestavin. Lastnost tamkajšnje prsti igra pomembno vlogo pri kakovosti aktivnih sestavin, ki delujejo proti vidnim znakom staranja. No, pa smo tam, kamor pravzaprav želimo priti: kako ohranjati mladostni videz z nežnimi teksturami negovalnih pomad linije Immortelle L’Occitane. Letos jeseni bo slavila desetletnico prihoda na tržišče. Z leti se je ponudba širila, trenutno je na voljo preko dvajset proizvodov: žlahtne kreme, eliksirji, kremne maske, balzami, pilingi, serumi, zaščitni fluid, čistilna pena, tonik, eterična vodica za obraz … Kar trije patenti dokazujejo inovativnost raziskav na področju obnavljanja celic, izjemno učinkovitost pa so potrdile uporabnice (in tudi uporabniki). Direktor oddelka za raziskave in razvoj, Jean-Louis Pierrisnard, zatrjuje: »Naše vodilo je opazovanje narave. Suhocvetnica in mirta sta dosegli, celo presegli, naša pričakovanja na področju celovite nege proti vidnim znakom staranja.«

Le kaj bi brez nočne nege? Vemo, da se koža ponoči obnavlja, zato ji privoščimo le najboljše! Ciljno delovanje nočnega Žlahtnega eliksirja Immortelle z organsko formulo (Ecocert) je čvrsta in gladka koža ter manj vidne gube. Vsebuje suha stoodstotna rastlinska olja ter najvišjo koncentracijo organskega eteričnega olja suhocvetnice v celotni kolekciji. V vsaki steklenički je tako ujetih kar tri tisoč cvetov! Vsebuje tudi eterično olje geranije, ki gladi gube, učvrščuje in obnavlja, ter organska rastlinska olja svetlina, borage ali zvezdne rože (boreč) in sončnice. Že po prvem nanosu je videz kože bolj mladosten – koža je bolj gladka, čvrsta in obnovljena.

Kako se je začelo? Stephan Francisci je postopoma zasadil pet hektarjev med krajema Bastia in Porto-Vecchio. »Vsak na novo posajen grmiček pomaga ohranjevati to divjo cvetlico v naravnem okolju,« dodaja. Da bi si dolgoročno zagotovili stalne količine in obenem imeli tudi rast in razvoj pod kontrolo, je L’Occitane v letu 2004 zasadil svojo prvo plantažo organske immortelle/suhocvetnice na Korziki. Danes se razprostira že na 45 hektarih organsko obdelovanih zemljišč.

Vaše polti ne pozabite navlažiti: Vlažilna maska je prava izbira. Lahek gel vsebuje čisto eterično olje suhocvetnice v mikrokapsulah, izvleček zelenke in fige. Slednja kožo tudi nahrani. Naj uporaba postane rutina!

Ste vedeli?

Zaščitni fluid za sijočo polt vsakodnevno ohranja mladostno, poenoteno in zdravo ter sijočo kožo. Njegova lahka in nemastna negovalna tekstura vsebuje organsko eterično olje suhocvetnice v mikrokapsulah, ki se sproščajo postopoma in zagotavljajo dolgotrajno učvrščevalno nego proti gubam in prostim radikalom. Izvleček marjetice (Bellis perennis) v kombinaciji z derivatom vitamina C poenoti polt in ji povrne zdrav sij, kompleks treh sestavin – sončnice, riža in bršljana – pa deluje proti škodljivim učinkom onesnaževanja. Za visoko zaščito (ZF 40) pred UVžarki letnemu času primerno poskrbijo mineralni filtri.

· Če je nabiranje v skladu z metodami trajnostnega vzdrževanja in čiščenja zaraščenih predelov, pomaga tudi naravi, npr. v boju proti požarom. · Pridelek suhocvetnice, ki raste na hektarju veliki površini, je pet ton. · Za enega do dva litra eteričnega olja je potrebna kar tona svežih cvetov. · Cvetovi, požeti zjutraj, so zvečer že v procesu destilacije – eterično olje tako ohrani vse dragocene učinkovine. · L’Occitane je med številnimi vrstami suhocvetnice izbral “Helichrysum italicum”. · Mirta tudi po požaru ponovno vzbrsti. · Immortelle je naziv albuma nemškega “trash metal” benda Dew-Scented – menda po navdihu Edgarja Allana Poa. · L’Immortelle je naziv filma iz leta 1963, ki ga je režiral Alain RobbeGrillet in je na 13. berlinskem festivalu zasluženo prejel nagrado Prix Louis Delluc.

Lepota

Šminka za vedno!

Iščete rdečilo, ki ga lahko nosite od jutra do večera, od poletja do naslednje pomladi? Rdečilo z gladko teksturo in lahkim občutkom na ustnicah? Yves Saint Laurent ponuja odgovor, ki vas bo osrečil. Za poletne večerje v dvoje predlagamo odtenek 17, Rose Dahlia.

Ste za potovanje v tropske kraje?

Cvetlični motivi, obleke z živahnimi potiski, perjem in eksotičnim vezenjem, mornarske uniforme z dodatkom čipke, venčki iz hibiskusa, orhideje in palme z juga Tihega oceana. Si kdo sploh lahko želi še kaj več? Pri Diorju v duhu kolekcije stavijo na nepogrešljive fluorescentne odtenke, ki dokazujejo, da je tudi lak za nohte lahko modni dodatek. “Must have” letošnje sezone? Odtenek Aloha v drzni oranžni, jasno!

Čas je, da raziščete svoje telo

Shiseido se v svojih laboratorijih osredotoča na optimizacijo naravnih obnovitvenih ciklov in se koži na telesu posveča z vso skrbnostjo, značilno za medicinsko filozofijo Daljnega vzhoda. Njihovi izdelki združujejo zadnja odkritja na področju nege telesa in aromakološko tehnologijo, ki temelji na psiholoških učinkih dišav; rezultat je hranljiva in teksturno bogata krema za telo, ki je bila razvita z mislijo na prožno, mehko in čvrsto kožo. Shiseido Firming Body Cream.

V barvah jutranje rose

Chanelov kreativni direktor Peter Philips je navdih za novo kolekcijo ličil našel v dehtečih cvetlicah in svežih poletnih vrtovih. Letos velja staviti na naraven ženstven videz, ki izžareva prefinjeno svežino, poosebljeno v obrazu kolekcije – Moniki Jac Jagaciak. Nianse zelene se prepletajo z mehkimi pastelnimi toni, zlato in bronasto rjavo. Popolna osvežitev za vroče poletje, ki svojo pravo čarobnost pokaže šele ob sončnem zahodu. Preverjeno. Fleurs d’Ete, Chanel.

Sijoča koža od jutra do noči

Sensai Cellular Performance Hydrachange Tinted Gel Cream je krema, ki je obogatena s kompleksom Hydrachange, ki pospešuje proizvodnjo hialuronske kisline in poskrbi za čvrstejšo, bolj napeto in zdravo sijočo polt. Krema bo kožo na obrazu v trenutku osvežila, jo navlažila in jo ovila v enakomerno tančico naravne obarvanosti, zaščitni faktor pa vam bo preko celega dneva nudil tudi zaščito pred škodljivimi UV-žarki.

www.givenchy.com

Nova ženska dišava

Renzlor-Mb d.o.o., Limbuška cesta 2, 2341 Limbuš

XXXX

Kako boste dišali letos? Dišavni podpisi poletja

Iz prodajaln, kjer je doma “lepota”, veje po svežem. Vsakič drugače. Bolj ali manj urejene mladenke – strokovno podkovane, ali pa le trenutna razpoložljiva študentska pomoč. Besedilo: Barbara Žnidar Fotografije: arhiv proizvajalcev

Dišavni oblak Izbira dišave je – saj se strinjate, kajne – osebni podpis. Christian Dior je nekoč izjavil: “Žensko bolje spoznamo po njenem parfumu kot njeni pisavi.”

V izbranih kotičkih vihtijo dišavne listke in ustavljajo mimoidoče. (Ne)posrečeno predstavljajo novosti, ki so komaj prispele na tržišče. Mudi se. Jutri bo pozicijo zasedla druga. Dišava. Morda bo vsaj dekle ostalo isto, kdo ve. Dišava kot “statement” Časi so se spremenili, kozmetični imperiji lovijo vsak trenutek, še tako majhno tržno nišo; poleg dišave, ki jo “ta trenutek zagotovo morate imeti”, je naprodaj istovetenje z obrazom predstavitvene kampanje, pa naj si bo to filmska zvezda, glasbeni idol ali čisto sveže mlado bitje – še ena izmed mnogih dolgonogih (mladoletnih) senzacij z modnih pist. Dišava se prodaja skupaj z življenjskim slogom dotičnega obraza, s skrbno naštudiranimi slogani, umetelno oblikovanimi stekleničkami, ki so jih podpisala vodilna imena svetovnega dizajna in – posebno ponudbo. Darilo tu, darilo tam. Le še redke renomirane kozmetične hiše se upirajo “dodani vrednosti”. Kemija (in fizika) Znano je, da se mila želja, da bo določena dišava tudi na vas tako omamna kot na vaši znanki, v glavnem ne uresniči. Dejavniki, kot so kislost/bazičnost kože, potenje, starost, vroč sončni dan, poletna noč, nevihta z jasnega, anksioznost in stres, dišavo predrugačijo. Tiste, ki so nas spremljale v določenem življenjskem obdobju, nam naenkrat lahko postanejo izjemno odbojne. Hormonske spremembe, ki jih denimo prinaša nosečnost, se lahko manifestirajo z drugačnim akceptiranjem različnih čutov. Tudi sprejemanje olfaktornih vzpodbud spada zraven. Sploh pa – le zakaj mrščenje čela, če nam določena dišava ni več všeč? Stopimo po novo, tisto, ki bo poskrbela za novo zadovoljstvo, boljšo voljo in zapeljivejšo dišavno avro!

Dišavni oblak Dolgo, vroče poletje … Ne glede na to, ali spadate med zveste potrošnike/-ice določene blagovne znamke ali pa dišave menjate kot moški srajce, je poletje čas, da zamenjate “ploščo”. Prijetnejša spremljevalka pod vročim soncem bo zagotovo sveža dišava, pa naj bodo to ozonske, citrusne, blago cvetlične ali pa rezke note. Toaletne vode, rahlo odišavljeni negovalni razpršilci za telo (in dušni mir), dišave v kremasti obliki ali take, ki se nanašajo s kroglico – preizkusite tiste, ki po nanosu kožo hladijo. Pazite, kam dišave nanašate, ko ste na plaži: nekatera eterična olja namreč pod vplivom sončnih žarkov na koži puščajo pigmentne madeže, ki se jih zlepa ne boste znebili. Odišavite si raje lase in skrite kotičke. Želji po pršenju z intenzivnejšimi, morda trpko eksotičnimi dišavnimi notami se raje odzovite po sončnem zahodu. Odlično bodo pristajale hladni, sveže oprhani koži.

Pisano na vašo kožo: · Maorski tatuji naj krasijo vsaj stekleničko vaše (nove) dišave, če si že ne upate podati pod igle. Mornarji, pa tudi tisti bolj kopenski “lenivci”, se nadišavite s svežimi notami sivke, mete in kardamoma. No, dišavno kompozicijo sestavljata še vanilja in sandalovina. Le Male. Jean Paul Gaultier. · Modra laguna. Skozi čisto vodo prosevajo koralni “grmički”. Poetična senzacija, ki jo je podpisal Jacques Cavallier, diši po rožni vodi in omamnih potonikah, žametno noto pa doda osmantus, dišeči oljkovec. Summer Fragrance L’Eau d’Issey. Issey Miyake. · Umetnik pop arta, Avstralec Ben Frost (kako prikladen priimek za poletno vročino), svoje igrive podobe deli s filozofijo dišave zanj. Kako bi jo opisali? Mojito, meta in led. 212 Men Pop. Carolina Herrera. · Ste za vroče? Tako ali drugače. Denimo z rdečim ribezom, frezijo, rdečim jabolkom in potoniko – rdečo kajpada, Pretty Hot. Elizabeth Arden. · V fascinantni in skrivnostni poletni svetlobi naj boginja sonca razkrije svojo novo moč: preoblikovati sončne žarke v zlato. Kivi, (stanhope) orhideja, vanilja, jantar. Alien Sunessence Amber Gold Edition. Thierry Mugler. · Svež, lahek, poletni vonj, z močno citrusno-cimpresno noto, ki se ponaša z dolgo obstojnostjo. Ô de Lancôme. Lancôme. · Belo sonce, razbeljene peščine. Ženska in elementi, združeni v eno. Nova dišava, ki se kot zlato, podobno vročemu pesku, preliva v kristalni prozorni steklenički, pokriti z zlatim zamaškom, ki deluje kot del vrhunskega nakita. Saharienne. Yves Saint Laurent.

XXXX

Z uro okoli sveta Ure za različne časovne pasove

Ure s hkratnim prikazom časa v različnih časovnih pasovih letos doživljajo pravi razcvet. Niti ni pomembno, ali so temu vzrok vse številnejše migracije svetovnih popotnikov, od poslovnežev do turistov, ali pa gre le za periodični navdih izdelovalcev. Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv proizvajalcev

Ure Tovrstni modeli ur so prva izbira marsikaterega ljubitelja ur, najsi jih potrebuje za potovanja ali zgolj zato, da iz domačega naslanjača občuduje fenomen merjenja časa po našem planetu, ki se nam z razvojem tehnologije zdi vse manjši. Da take ure sploh obstajajo, se gre zahvaliti škotsko-kanadskemu inženirju Sandfordu Flemingu, ki je leta 1876 razvil zamisel o razdelitvi sveta na 24 časovnih pasov, z začetnim oziroma osrednjim pri poldnevniku v Greenwichu (geografska dolžina 0 stopinj). Tako bi po Flemingovem mnenju poenotili merjenje časa in odpravili težave zaradi neštetih lokalnih časov, ki so veljali po posameznih regijah ali mestih po svetu. Flemingov sistem so sprejeli leta 1884 na mednarodni konferenci o poldnevnikih, zato omenjeno letnico štejemo za uradno rojstvo referenčnega časa GMT (Greenwich Mean Time). Med urami s prikazom časov v več časovnih pasovih najdemo izvedbe z do 24 časi oziroma časovnimi pasovi, pravzaprav celo s 37 pasovi, če upoštevamo, da obstajajo po svetu tudi pasovi s trideset- in celo petnajstminutnim zamikom glede na GMT.

Patek Philippe

Aquanaut Travel Time, Ref. 5164A Aquanaut je že od nastanka leta 1997 neupravičeno v senci slavnejšega Nautilusa, a morda bo ta krivica zdaj odpravljena: tu je Aquanaut Travel Time, Ref. 5146A – časomer za imenitne popotnike, ki jim bo služil s prikazom časa dveh časovnih pasov, z indikatorjema za dan in noč (po lokalnem in po domačem času) ter s prikazom datuma. Avtomatski kaliber 324 S C FUS je spravljen v dobro zatesnjeno ohišje (tesni do 120 metrov) iz plemenitega jekla, ki so mu pripeli integriran pas iz kavčuka z značilnim kockastim reliefnim vzorcem, kakršnega najdemo tudi na Aquanautovih številčnicah.

Vacheron Constantin

Breguet

Classique Ref. 5717 Hora Mundi Novi Breguetov časomer pozna »samo« 24 časovnih pasov, zato pa njegov mehanizem, ki ga upravljamo z dvema kronama, omogoča preprosto preklapljanje med katerima koli pasovoma, pri čemer se samodejno nastavijo ne le čas, ampak tudi datum in prikaz dan/noč. Uro poganja avtomatski kaliber 77FO, ki temelji na osnovnem kalibru 777, na katerega so postavili modul za dodatne funkcije. Njegov sodoben zaskočni mehanizem s komponentami iz silicija žene nemirko s frekvenco 28.800 a/h, ura pa z enim navitjem teče 55 ur. Razen z ohišjem iz rdečega zlata jo lahko izberete tudi s platinastim, obakrat so na voljo tri številčnice: s prikazi Amerike, Evrope in Afrike ter Azije in Oceanije.

Patrimony Traditionnelle World Time Pri Vacheron Constantinu so prvo uro s prikazom mednarodnih časov, in sicer 24, izdelali že leta 1932. Šlo je za genialni mehanizem znamenitega ženevskega urarja Louisa Cottierja, čigar tovrstni mehanizmi so proslavili ure s časovnimi pasovi, izdelane v Patek Philippu, ki danes na dražbah dosegajo rekordne, celo milijonske cene. Za novi Patrimony Traditionnelle World Time so razvili kaliber 2460 WT, ki temelji na dobro znanem avtomatskem kalibru 2450/2460, poleg kazalcev pa poganja tri diske, iz katerih je sestavljena številčnica: safirni disk z zasenčenjem za dan in noč in 24-urnim indikatorjem; kovinski disk z mapo sveta v Lambertovi projekciji in imeni mest; kovinski disk s pritrjenimi zlatimi urnimi oznakami. Vse funkcije oziroma diske krmilimo zgolj s pomočjo krone, kar omogoča že omenjeni patentirani mehanizem, ki v novem supersvetovnem časomeru pomaga kazati čas v vseh 37 obstoječih časovnih pasovih. Osnovni kaliber ure premore 40 ur rezerve navitja, kakor vsi hišni mehanizmi Vacheron Constantina pa nosi tudi Ženevski pečat kakovosti. Shranjen je v 42,5-milimetrskem ohišju iz rdečega zlata, ki je oblikovano v značilnem slogu linije Patrimony Traditionnelle. S »Cottierjevim« prikazom svetovnih časov je Vacheron Constantin zadel žebljico na glavico in predstavil eno najlepših urarskih novosti leta 2011, prav neverjetno pa je, da se za tovrstno uro, ki ji izjemen uspeh lahko prepreči le (pre)visoka cena, niso odločili že prej.

Ure

Cartier

Audemars Piguet

Calibre de Cartier Multiple Time Zone Naslov najbolj izvirne nove ure z več časovnimi pasovi si zasluži Cartierjev Calibre de Cartier Multiple Time Zone. Pri tem modelu lokalni čas kažeta običajna osrednja kazalca, domači čas pa odčitavamo v polkrožni odprtini na spodnjem delu številčnice z oznakami od –24 do +23 ur. Do tu nič novega. Zato pa ima Cartierjev mnogočasovnež tudi okence (na zgornji strani številčnice), v katerem kazalca s simboloma sonca in lune kažeta časovno razliko med lokalnim in domačim časom, in stekleno okence pri strani ohišja, kjer z vrtljivega diska odčitavamo imena referenčnih svetovnih mest, s čimer so številčnico razbremenili preobilice podatkov in jo naredili lažje berljivo. Na stranskem disku z imeni mest pa ta niso napisana le v eni vrstici, ampak v dveh, postavljenih ena nad drugo. Oznake ob okencu nam povejo, katero vrstico moramo odčitati poleti in katero pozimi, katero na južni polobli in katero na severni, tako da lahko vedno in brez preračunavanja izvemo zimski oziroma poletni čas posameznega pasu. Urin avtomatski kaliber 9909 MC je torej še ena mojstrovina iz Cartierjeve manufakture v La Chaux-de-Fondsu, nastala pod vodstvom Carole Forestier. Spravljen je v ohišje iz belega zlata s premerom 45 milimetrov, namenili pa so mu tudi tradicionalno črn pas iz aligatorjevega usnja s pregibno zlato zaponko.

Jules Audemars Dual Time Kolekcija Jules Audemars je Audemars Piguetova perjanica elegance, zato ni presenetljivo, da je novi Jules Audemars Dual Time nasploh ena najelegantnejših ur z dvema časovnima prikazoma. Njen kaliber 2329/2846 smo sicer spoznali leta 2005, ko je debitiral v AP-jevem modelu Dual Time Millenary Maserati, leto kasneje pa še v Royal Oaku Dual Time. Gre za avtomatski mehanizem s frekvenco nihanja 28.800 a/h in 38-dnevno rezervo navitja. Njegov navijalni rotor je vpet s keramičnimi krogličnimi ležaji, nemirka z regulirnimi vijaki pa je prosto nihajoča. Poleg lokalnega časa na sredini kaže ura Jules Audemars Dual Time še domači čas (pri šesti uri), ob njem je prikaz dan/noč, zgoraj desno je prikaz datuma s kazalcem, zgoraj levo pa prikaz rezerve navitja. Uro za kozmopolitske ljubitelje elegance bodo izdelovali iz rdečega zlata (s srebrno ali črno številčnico) ter iz belega zlata (s srebrno številčnico). K eleganci seveda najbolje pristaja pas iz aligatorjevega usnja.

Rolex

Oyster Perpetual Explorer II Prvi Oyster Perpetual Explorer II je Rolex predstavil leta 1971, torej se spodobi, da njegovo 40. obletnico zaznamuje nov naslednik, dovolj dober, da ga bodo občudovali ljubitelji tehničnih časomerov, in dovolj atraktiven, da si ga bodo želele množice. Kakor je za Rolex edino sprejemljivo. Avtomatski kaliber 3187 predstavlja zadnjo generacijo Rolexovih mehanizmov, opremili so ga s sistemom proti udarcem Paraflex in antimagnetno spiralo Parachrom, ima 48 ur rezerve navitja, seveda nosi tudi uradni kronometrski certifikat za natančnost. Pri številčnici so za zgled vzeli prednika iz leta 1971, kar najbolje vidimo pri puščičasti obliki in oranžni barvi 24-urnega kazalca. Od Rolexovih legendarnih značilnosti je tu še »kiklopovo oko« nad datumom. Ohišje (tesni do 100 metrov) in pas sta iz jeklene zlitine 904L, zaponka Oysterlock in luminiscentni nanos Chromalight pa sodita med Rolexove dosežke zadnjih let. Se sliši dobro? Odločite se torej še med belo in črno številčnico.

Ure Longines

Ulysse Nardin

Master Collection Retrograde Moon Phases Nekaj let po nastanku Longinesove paradne linije Master Collection Retrograde so ugotovili, da bi bile ure s sicer odličnimi mehanizmi (ekskluzivno za Longines jih je razvila koncernska sestra ETA) še boljše, če bi jim dodelali podobo, predvsem pa zmanjšali tiste predimenzionirane gumbe za nastavitev prikazov posameznih funkcij. Ob prenovi so razvili še različico s prikazoma luninih men ter dneva in noči. Poleg teh nam novi Longines kaže osrednje ure in minute ter na štirih prikazih tipa retrograde še dan v tednu, datum, male sekunde in 24-urni čas druge časovne cone. Uro je moč izbrati s črno ali srebrno številčnico, na črnem ali rjavem pasu iz aligatorjevega usnja.

Executive Lady Časomeri s prikazom več časov, namenjeni damam, so še posebej redki. Kot bi gospe ne potovale. Morda pa potujejo vsaj poslovne ženske, če je soditi po uri Executive Lady iz Ulyssa Nardina. Izdelovali jo bodo z ohišji iz jekla ali rdečega zlata, z lunetami iz bele keramike, okrašene z diamanti na številčnici, po želji tudi na ohišju. V uri je avtomatski mehanizem, kaliber UN-24, s patentiranim sistemom za hitro nastavitev drugega časa (s pomočjo dveh stranskih gumbov), ki ga prebiramo v okencu pri deveti uri. Patentiran je tudi sistem prikaza velikega datuma, za natančnost merjenja pa je uri dodan mali sekundni kazalec. Bodoče lastnice si po svojih afinitetah lahko omislijo Executive Lady s pasom iz aligatorjevega usnja ali iz gume, v barvi, skladni s številčnico.

Breitling

Chronomat GMT Caliber 04 Leta 2009 je Breitling predstavil kaliber 01, svoj prvi kronografski mehanizem. Medtem ko čestitke za ta trpežni in zanesljivi pogon še vedno prihajajo, je tu kaliber 04 (kje sta kalibra 02 in 03, še niso izdali), opremljen z dodatnim mehanizmom za prikaz časa v drugi časovni coni in seveda oplemeniten s kronometrskim certifikatom COSC. Vgradili so ga v Chronomat GMT, katerega značilnosti se ujemajo s kanček preprostejšim starejšim bratom: tesnjenje do 500 metrov, privita krona in gumbi, vrtljiva potapljaška luneta, safirno steklo z dvojno antirefleksno prevleko.

Nakit

Hublot je tu

Urarsko znamko Hublot je leta 1980 ustanovil Carlo Crocco. Z njo je v visoko urarstvo kot prvi vpeljal pasove iz naravne gume, čemur je kasneje sledila večina znamenitih urarskih hiš. Pri obliki urnih ohišij se je zgledoval po videzu ladijskih okenc (od tod tudi francosko ime Hublot), v čemer resda ni bil prvi, a je z nezgrešljivo Hublotovo podobo dal urarstvu novo nesmrtno ikono. Odslej je Hublot, ki pod vodstvom Jeana-Clauda Biverja doživlja svojo drugo pomlad, prisoten tudi v prodajalni 1991 Slowatch v Ljubljani.

Zaroka v velikem slogu

Si želite zaroko kot iz pravljice? Zlatarna Mirage vam z novo linijo zaročnih prstanov ponuja idealno rešitev. Prstani so kombinacija vrhunskega dizajna in visoke kakovosti, izbirate pa lahko med klasičnim rumenim, zapeljivim belim ali prestižnim rdečim zlatom. V številnih kombinacijah povsem po vaših željah. www. mirage.si

V ritmu tanga

Tango je ime kolekcije, ki pooseblja vso čutnost, strast in prefinjenost argentinskega plesa. Prstan iz rdečega zlata s previdno izbranimi rjavimi diamanti vas bo navdušil do te mere, da ga ne boste hoteli več sneti, obljubimo. Pomellato, Tango Collection.

Polarnost črne in bele

Ura za koktajl

Kolekcija, ki jo je za Zlatarno Celje oblikovala Zdenka Šamec, je svojevrstna igra nasprotij. Cenovno dostopni kosi v prevladujoče črno-beli barvni kombinaciji so obogateni s številnimi prefinjenimi detajli, najbolj pa vas bodo brez dvoma navdušili prstani, ki se jih da kombinirati na tisoč in en način.

Za prave gurmane z veliko dozo stila. Piagetova nova kolekcija prstanov na hudomušen način obuja legendarne koktajle, vsak prstan pa je zaradi izbora kamnov popolnoma drugačen. Na meniju so roza Mai Tai, modri Blue Sea, rumeni Lemon Fizz, rubinast Raspberry Daiquiri, Mojito in Blueberry Daiquiri. Že veste, kateri je vaš najljubši?

XXXX

Skandinavska zgodba Potovanje z domišljijo

Morda poletje na severu zveni nekoliko nenavadno, a vam zagotavljamo, da je v resnici pravljično. Skandinavija je namreč dežela, kjer so nastale najlepše pravljice. Le kdo ne pozna Pike Nogavičke in Male morske deklice? Besedilo: Klaudija Kadunc Fotografija: Arhiv Kompas Holidays in iStockphoto

Potovanje Na prejšnji strani: Fjord na Norveškem

Pravljična je tudi skandinavska pokrajina. Poleti je namreč obsijana s polnočnim soncem, je surova, divja in hkrati nežno očarljiva. Zakaj bi morali nujno na vroče južne plaže ali v tropske kraje? Uporabite domišljijo in se letos za spremembo odpravite na sever. Miniaturna Danska Kopenhagen, prestolnica danske kraljevine, je bil nekoč majhna ribiška vasica, ki se je razvila v pomembno trgovsko mesto. Danes vabi k raziskovanju živahnih ulic, kjer se arhitekturna dediščina prefinjeno dopolnjuje z modernimi vplivi, ki mestu dajejo pridih svežine. Sprehod po najdaljši nakupovalni ulici v Evropi vabi k opazovanju izložb in na skodelico kave, kjer boste sede v miru lahko opazovali živahen utrip mesta. Staro pristanišče Nyhavn vas bo navdušilo s svojo slikovitostjo. Oglejte si tudi eno glavnih znamenitosti mesta – kip Andersenove male morske deklice, ki sedeča na kamnu pozdravlja mimoidoče. Iskriva Norveška V Oslo, prestolnico Norveške, skozi istoimenski fjord plujejo turistične ladje. Na njihove palube se v zgodnjih jutranjih urah prikrade sveža sapa, ki mimogrede opozori na zeleno okolico, očem prijetne pa so tudi živobarvne lesene hiške, ki barvajo bregove fjorda. Skok na celino mesto pokaže z drugačne perspektive. Srednjeveška trdnjava Akerhus in mestna hiša, kjer podeljujejo Nobelovo nagrado za mir, vas bosta navdušili v samem mestnem jedru. Na polotoku Bygdoy skrivnostno zgodovino Vikingov vsaj malo razkrije muzej vikinških ladij, kjer počivajo primerki iz 9. stoletja, na severu pa zaspano mestece Lillehammer čaka prišleke, ki se še spominjajo njegove olimpijske slave iz daljnega leta 1994. Še severneje se pokrajina dvigne v ponosno planoto Dovre, simbol norveške pokončnosti, in vodi do Trondheima, mesta s katedralo Nidaros – romarskim središčem severne Evrope, kjer še danes kronajo norveške kralje. Počasi in vznemirljivo se bliža točka prečkanja severnega tečajnika, od koder ladje plujejo na Lofotsko otočje. Sožitje visokih gora, globokih temnih fjordov in belih peščenih plaž, ki se bleščijo v polnočnem soncu, vam bo brez dvoma vzelo dih. Iz zamaknjenosti predrami vonj po posušenih polenovkah, ki mu domačini pravijo kar ”vonj po denarju”. Najlepši predel Norveške šele pride. ”Pariz severa”, kot pravijo mestu Tromsø, je največje mesto v polarnem delu Skandinavije. Romantičen pridih mu dajejo tudi prebivalci, med katerimi izstopajo Rusi s košatimi bradami, Samiji v značilnih oblekah, pa ladijski kapitani in lofotski ribiči. Na poti na najsevernejšo točko Evrope, Nordkap, se gnetejo črede severnih jelenov, ki zvedavo pogledujejo naokrog. Tukaj se iskri polnočno sonce in riše sence cestnemu tunelu Fatima, ki se spusti tudi do 212 metrov pod morsko gladino. Ob zadnjih norveških fjordih ladja obstane v laponskem središču kulture in politike, Karasjoku, nato pa ležerno zdrsi še mimo Inarija, svetega jezera Laponcev. Laponci so znani kot vrli

1. Mlin na veter na Danskem 2. Ribiške hišice na otokih Lofoti 3. Pogled na Helsinke z morja

1 2

Potovanje lovci na severne jelene, zanimivo pa je dejstvo, da je prav vsak izmed njih lastnik vsaj enega. Ti seveda brezskrbno tekajo po naravi, enkrat letno pa jih zberejo za odstrel, označijo mladiče in jih spet izpustijo nazaj v gozdove. Polarni krog boste znova prestopili tik pred Rovaniemiem, mestom, zgrajenim v obliki jelenjega rogovja, in že se boste znašli v Božičkovi pisarni. Pravijo, da Božiček iz skritega domovanja pisarno obišče vsak dan in poklepeta s prišleki. Enkratno doživetje!

VELIKA SKANDINAVSKA TURA

odhod 4., 21. julij 2011 14–15 dni, 13–14 nočitev, obroki po programu, hoteli 3*, ladja, letalo od 1.590 evrov (vključene letališke pristojbine) SEVERNA OBZORJA – OD NORDKAPA DO LOFOTOV

odhod 15. julij 2011 8 dni, 7 nočitev, obroki po programu, hoteli 3*, letalo od 1.690 evrov (vključene letališke pristojbine)

Pisana Finska in sanjava Švedska Helsinki, imenovani tudi ”hči Baltskega morja”, zaživijo s pisano tržnico, živahnimi avenijami in z najboljšimi likovnimi galerijami v državi. Dan polepša tudi okusna hrana v laponski restavraciji »Lappi restaurant«, kjer vas natakarice postrežejo kar v laponski narodni noši. Finska kulinarika je tudi sicer precej pestra, saj je mešanica elementov skandinavske, evropske in ruske kuhinje. Pita z ribjim ali svinjskim mesom, imenovana kalakukko je skoraj obvezen postanek na obisku v tej deželi. Za posladek si privoščite mämmi, tradicionalno velikonočno sladico. To antično jed jugozahodne Finske, skoraj črno sladko kašo (sicer podobno pudingu), postrežejo hladno z dodatkom sladke smetane ali mleka. Korak se ustavi še v čudovitem Stockholmu, švedski prestolnici tisočerih čarov. Odkrijte stari del mesta Gamla Stan z ozkimi srednjeveškimi ulicami, ki se počasi razširijo v moderni del in povabijo na sprehod po prestižni obalni aveniji Strandvägen, vse do zelenega otoka Djurgården, kjer so našli prostor številni muzeji in zabaviščni parki. Vas ob vsem tem še vedno vleče na prenatrpane plaže med trumo turistov?

S plačilno kartico Diners Club imate možnost plačila do dvanajst obrokov (najmanjši znesek obroka je 100 evrov). Na prodajnih mestih Kompasa, d. d., nudijo dodatna 2 % popusta za navedena programa. Več informacij: Katja El Kabani 01/200 61 21; katja.elkabani@kompas.si ali Kompasov rezervacijski center 01/200 61 11.

1. Polnoč na Nordkapu, Norveška

2. in 3. Stockholm 2

Zgodba o vodi, dobrih energijah in harmoniji Hotel Ambasador Opatija

Hotel Ambasador iz hotelske verige Liburnia Riviera Hotels ponuja vse, kar odlična hotelska hiša prinaša človeku v iskanju novih virov energije, zdravja in radosti. Iščete nekaj z dodano vrednostjo? Privoščite si oddih po svoji meri. Besedilo: Duška Jurman in Renata Picej Fotografije: Liburnia Riviera Hotels

Opatija Hotel Ambasador ima poseben odnos do vode in energij, v njihovi ponudbi pa najdete prav posebno wellness oazo. Hotel, ki se nahaja le 110 kilometrov od Ljubljane, lociran ob Kvarnerskem zalivu v Opatiji odpira vrata iskalcem vodnih užitkov in dobrih turističnih zgodb. Opatija že od leta 1889 velja za klimatsko zdravilišče z idealno mediteransko mikroklimo, hkrati pa obiskovalcem s prestižno arhitekturo stare Avstro-Ogrske nudi nostalgičen pogled v zgodovino. Mesto, ki je nekoč veljalo za zaupno počitniško destinacijo kraljevskih in aristokratskih družin, je danes s turistično sezono, ki traja celo leto, popolna izbira za goste, ki iščejo moderen turistični utrip in kakovostno ponudbo. Kombinacija vrhunskega ambienta (kjer je med drugim potrebno izpostaviti stavbno arhitekturo, vodomete, park in vrtove, sprehajalne poti in kar 12 kilometrov dolgi »Lugomare« s pogledom na Reko ter otoka Krk in Cres), hotelov, kavarn, dobrih restavracij in plaž, je danes idealna izbira za prave počitnice, poslovna srečanja in wellness tretma za dušo in telo. Hotel Ambasador ‡ pet zvezdic odličnosti Vodilni poslovno-kongresni in počitniški hotel v Kvarnerju ponuja vse, kar danes zagotavljajo zvezdice kakovosti. Hotelske sobe in apartmaji prinašajo eleganco in dobro počutje (kad, WC, SAT TV, telefon, fen, internetni priključek, kopalni plašč, klima, balkon, mini bar), restavracije so kulinarična oaza za hrano z mediteranskim pridihom, za zabavo je poskrbljeno v kavarni in barih, dobro počutje pa nudijo tudi fitnes center in bazeni (tudi otroški z globino 40 centimetrov), kozmetični salon, internetni kotiček in salon za družabne igre. Želite še več? Obiščite Wellness center Five Elements, ki bo vaše bivanje v hotelu spremenil v enkratno sproščujočo izkušnjo.

kozmetiko francoske hiše Payot, ki na hrvaški trg šele prihaja in je na voljo le v wellness in spa centrih Liburnia Riviera hotelov. Element vode Zgodba petih elementov se v Hotelu Ambasador začenja z vodo, ki po feng šuj filozofiji pomeni simbol življenja. Center se razprostira na 1300 kvadratnih metrih v dveh etažah: v prvem nadstropju se nahaja notranji bazen z ogrevano morsko vodo in whirlpoolom, od koder se odpira čudovit pogled na okoliške naravne znamenitosti, tam pa lahko najdete tudi savne in moderno urejen bar. Drugo nadstropje sestavljajo prostori za različne tretmaje in masaže, ki zagotavljajo ugodje za telo in dušo, hkrati pa nudijo zasebnost in svojevrsten prestiž. Igra svetlobe vnaša lahkotnost; eksotične vonjave, žuborenje vode ter mistična infrardeča svetloba pa prostoru dodajajo občutek čarobnosti in ustvarjajo vtis neresničnosti. Ob vsem tem je mogoče zaključiti zgolj to: če so včasih v Opatiji dobro stregli kraljem, danes kraljevsko strežejo gostom Ambasadorja!

Five Elements Wellness & Spa Ambasador Wellness je zgodba o harmoniji. Tisti, o kateri govori feng šuj, star kitajski nauk o harmoničnem bivanju, ki sloni na petih osnovnih elementih (ognju, kovini, lesu, zemlji in vodi), preveva pa ga energija z imenom »chi«, ki v dobesednem prevodu pomeni veter in vodo. Five Elements Wellness & Spa Ambasador je kot center harmonije zastavljen po edinstvenem konceptu, ki združuje starodavno kitajsko filozofijo feng šuja s sodobnimi wellness programi, hkrati pa nudi mir in sproščenost – osnovo za vzpostavitev ravnotežja energij v telesu zdravega človeka. Five Elements Wellness & Spa je zavetje zdravja in dobrega počutja, ki temelji na natančnem poznavanju lastnega telesa. Notranji prostori so oblikovani po načelih feng šuja v slogu modernih školjk z biseri, oplemenitenimi z energetskim poljem in pozitivnimi vibracijami. Pravljično zasnovan rajski vrt za veliko stekleno steno pa v toplih dneh ponuja dodatno možnost za različne tretmaje, ki hotelskim doživetjem dajejo dodatno vrednost. Omeniti je potrebno tudi vrhunsko

XXXX

Pokrajina, ki je ne boste nikoli pozabili Provansa in njenih tisoč obrazov »Poglej, tule spodaj je morje vina. Vse to je samo rosé, ki je sinonim za Provanso,« mi je pri kosilu v več kot prijetni restavraciji sredi pokrajine Bandol razlagal Mike Tomassi. Besedilo: Tomaž Sršen Fotografije: Tomaž Sršen

Potovanje Možakar je sicer računalniški poslovnež, vendar je njegovo srce popolnoma predano enogastronomiji. Je vodja gibanja Slow food v tej francoski regiji; Benečan, poročen s Kanadčanko, ki živi sredi Provanse in tekoče govori pet jezikov. Pozna večino svetovnih vin, tudi prestižne Slovence. »Pred kratkim smo pili beli pinot Edija Simčiča. Fenomenalno vino!« je bil navdušen oboževalec gostilne Pri Danilu. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Provansa res dežela rosejev, vin, ki imajo v svetovni trgovini še vedno velik delež, pri nas pa zanemarljivega. Toda ko človek odstre tančice sivkinih kopren, ki zastirajo to magično pokrajino na jugu Francije, se pogledi zbistrijo. Ne samo rosé, tam je mogoče poskusiti še veliko drugih odličnih vin. Še več je vinskih regij, od katerih so nekatere svetovno znane. Tam lahko najdete odlično kulinariko, začimbe in zelišča. Najdete polja sivke pred čarobnimi samostani in cerkvami izpred skorajda tisočletja, slikovita mesta in mesteca z nešteto podobami in obrazi, skrivnostno naravo, kalejdoskop barv, ki poživljajo, presenečajo in očarajo. Ob vseh teh užitkih in lepoti, ki jo pokrajina ponuja, nekaj drži kot pribito: Provanse ne boste nikoli pozabili. Velik tržni potencial Če velja, da so Italijani mojstri promocije in trženja določenih delov svoje dežele, potem velja tudi, da so Francozi doktorji. Ker pa »brez nič ni nič«, imajo za to tudi bogato podlago. Provansa je prelepa pokrajina, ki se razprostira od zahodne italijanske meje ob Sredozemskem morju do »ovinka« pri Languedocu, ki potem meji na Španijo. Ker niti ni preveč gorata, je sredozemsko podnebje zelo izrazito tudi v notranjosti. Toplo je skorajda vse leto, škržati pojejo svojo pesem tudi globoko na celini. In ta hrošč je eden zaščitnih znakov Provanse. Omislite si lahko lesen lik z njegovo podobo, ki je natrt s sivko ali katero drugih dišav, in z njim osvežujete vonj oblačil v omarah. Če hočete, vam malce večji kovinski škržati svojo pesem pojejo na mehanski način 24 ur dan. Še večji glineni škržati so nosilci za stenske svetilke. Škržatov v vseh oblikah in podobah je tam na tone! Drugi zaščitni znak Provanse je sivka. Pogled na živo modra polja pred opatijo Notre-Dame de Senanque je nepozaben in čeprav ga je mogoče videti na skorajda vsaki razglednici, privablja le redke turiste. Do opatije se je pač treba zapeljati z glavnih cest in jo najti. Pravo Provanso pa človek doživi zunaj območij hitrih cest. 14. stoletje je bilo v Franciji stoletje papežev. Ker je bil Rim takrat vse prej kot varno mesto, je papež Klement V. premaknil celotni vatikanski dvor v Avignon. Možakar je bil po rodu Francoz in iz tega mesta je rimskokatoliški cerkvi vladalo kar devet papežev! Po smrti Gregorija XI. (leta 1378) se je vodstvo cerkve spet nastanilo v Vatikanu, vendar avignonski cerkveni dostojanstveniki niso priznavali vodstva Vatikana. Večna dilema o tem, kdo bo razpolagal s cerkvenim denarjem, je bila prevelika in naslednja desetletja je bila katoliška cerkev razklana med papeži v Rimu in Avignonu.

Na prejšnji strani: Polja sivke ob samostanu Notre-Dame de Senanque 1. Rdeče skale in peščine v Roussillonu 2. Provansa: hrana, vina, sivka in pristno veselje do življenja 3. Prelepa pokrajina, ki se razprostira od zahodne italijanske meje ob Sredozemskem morju do »ovinka« Languedocu, ki meji na Španijo.

1 2

Potovanje 1. Most v mestu Arles leta 1888, ko ga je naslikal Vincent van Gogh 2. Tipična trgovina z oljkami in živili v mestecu Hyeres 3. Pogled na Gordes

Danes je Avignon eno najlepših mest v vsej južni Franciji. Veličastna papeška palača je sicer v središču pozornosti obiskovalcev, vendar je v mestu še toliko zanimivosti, da ga je res lepo obiskati. Še najbolj v juliju, ko tam poteka veliki festival umetnosti. Glasba, filmi, gledališče ter nastopi različnih skupin z vsega sveta se odvijajo tako na ulicah kot v dvoranah in takrat mesto živi 24 ur na dan. Vas zanimajo veličastni ostanki rimskega imperija? Nič lažjega, fascinantna amfiteatra v Arlesu (tam je slikal in bival tudi Vincent van Gogh) in Orangeu ter legendarni Pot du Gard, veličastni most, ki je zgrajen na ostankih rimskega akvadukta, vas bodo popeljali še dlje v preteklost. Provansalske začimbe imamo pravzaprav tudi pri nas. Le da so bili v Provansi prvi, ki so združili timijan, rožmarin, baziliko in še kaj in to poimenovali »provansalska zelišča.« Jah, znati je treba. 1

In še enkrat sivka. Mesta dišijo po sivki! Kako to? Zelo preprosto. Ko komunalna služba pomiva ceste, je poleg detergenta v vodi tudi vonj sivke. Samo toliko, da zagotovijo, da ne bi kdo pozabil, kje se nahaja. Chateauneuf-Du-Pape Tisti, ki razumete francosko, se boste verjetno vprašali: »Ali so imeli papeži devet gradov?« Neuf je po francosko namreč devet, čeprav izraz v stari francoščini pomeni nov. Okrog tega mesteca se razprostira ena najprestižnejših francoskih vinskih regij. Vina z oznako Chateauneuf-Du-Pape uživajo veliko slavo, so odlične kakovosti in imajo temu primerno ceno. V okolišu je okrog 200 različnih proizvajalcev, pridelujejo pa beli in rdeči Chateauneuf-Du-Pape. Osnovo za ta vina predstavlja 13 lokalnih, avtohtonih sort, od katerih lahko mnoge najdemo že tudi drugod po svetu (syrah), nekaterim pa sledimo do Španije (mourvedre, cinsaud, grenache …). Ko so bili papeži v Avignonu, je mestece severno od nekdanje papeške prestolnice že nosilo to ime, pa tudi vina so imela dober sloves. Papežem je bilo mestece všeč in na hribu, ki se dviga nad slikovito pokrajino, so si gospodje omislili letno rezidenco. Takrat se je mestece imenovalo še Chateauneuf-du-Pape-Calcernier, zdajšnje ime pa je dobilo leta 1893. Pridih papeškega je bil eden glavnih potencialov za promocijo teh vin. Bela vina, ki so jih nekoč sestavljali iz šestih različnih sort (predvsem beli grenache, roussane in clairette), imajo mogočno strukturo in navzlic suhemu karakterju izrazit vonj po medu. V ustih delujejo polno in sveže, obenem pa imajo dolgo življenje. Še bolj dolgoživa so rdeča vina, ki jih zdaj povečini delajo iz sort črnega grenacha, syraha, mourvedra in cinsauda. Nekoč so tem rdečim sortam dodajali še nekatere bele (predvsem viogner), zdaj pa ta tradicionalni način opuščajo.

Potovanje Med redkimi, ki so zvesti tradiciji in sadijo ter predelujejo vseh 13 trt, je družina Coulon. Brata Daniel in Frederic uspešno vodita posestvo Beaurenard, ki je eno najbolj prepoznavnih na tem območju; če sklepamo po dokumentih, je ta družina vina pridelovala že v 17. stoletju. Daniel Coulon je prvi govorec kleti: »Osnova naših vin so trte iz zelo starih vinogradov. Večina vinogradov grenacha je stara več kot 100 let, syrah pa od 40 do 50.« Ko je opazil moj presenečeni pogled, je hitro pojasnil: »Grenache začne dajati dobre rezultate šele po 15 letih, syrah pa po petih. Bistvo teh vin je njihova mineralnost. Ker so vinogradi v stari strugi reke Rhone, trte rastejo na prodnati zemlji, korenine pa zrastejo do 15 metrov in več.« Če se ob reki Rhoni peljete proti severu, pridete do še ene prestižne francoske vinske regije, imenovane Cote du Rhone. Tam se začenja povsem drugačna vinska zgodba, a o tem kdaj drugič.

Naši roseji so lahkotni, sadni in pitni. So idealna poletna »rdeča vina«, roseji, ki sem jih okušal v Provansi, pa so bili mogočni, (pre)močni, nabiti z alkoholom (od 14 do 15 odstotkov), vse prej kot sadni in niti ne osvežujoči. Nekaj povsem drugega, sploh glede na to, kaj srednjeevropski pivec pojmuje pod oznako tega vina. »Naši enologi so se odločili, da bodo iz roseja naredili veliko vino,« pravi Mike Tomassi. »Rose ima v mednarodnih vinskih vodah podobo lahkotnosti, s pravim pristopom pa je resen sogovornik.« Gostilne in kulinarika Izraz »provansalska kuhinja« je tako pri nas kot v tujini pogosto uporabljen in še večkrat zlorabljen. Po pogovoru z Ericom Sapetom, enim najboljših kuharjev te regije, ki v vasici Cocuron vodi z eno »mišelinko« 4

Roseji Rosé ni posebna sorta, je samo način predelave grozdja. Nekateri mu pravijo celo »rdeče vino, narejeno na način belega«. Na kratko: razlika med predelavo belega in rdečega vina je v tem, da belo vino po trgatvi specljajo in ga stisnejo, tropine pa zavržejo. Potem vino v takšnih in drugačnih sodih starajo. Pri rdečih pa po pecljanju grozdje nekaj tednov »macerirajo« in iz tropin se lužijo barva ter večina »zdravilnih« elementov, ki jih najdemo v rdečih vinih. Šele po tem postopku grozdje stisnejo in ga potem »šolajo« v različnih posodah in sodih. Rosé je lahko narejen iz katere koli rdeče sorte, le maceracije skorajda ni. Zato je barva šibka, vino pa ohrani prvotne, močne sveže in sadne arome. Zato je rosé idealno poletno vino, ki osvežuje, ni preveč težko in je eno najbolj širokospektralnih za spremljavo k različnim jedem. Povečini je narejen za hitro porabo, s staranjem namreč hitro izgubi svežino in sadnost. 5

4. Eric Sapet, najbolj znan provansalski kuhar 5. Poletna solata s črnimi tartufi 6. Videz vara – prestižna restavracija Petit Maison de Cucuron od zunaj

Potovanje 1. Jastog na ingverjevi rižoti 2. Daniel Coulon (Domaine de Beaubernard) 3. Jakobove pokrovače s tartufi

ovenčano gostilno Le Petite Maison de Cucuron, so se mi pogledi hitro zbistrili: »Provansalska kuhinja je tradicionalna kulinarika te regije, ki se v zadnjih 100 letih ni kaj dosti spremenila. Spremembe so sicer v nadgrajevanju stilov, vendar je osnova enaka. Tradicija in zelišča!« Seveda veliko stavijo na sivko, ki daje jedem poseben element. Veliko pa delajo na osnovi zelenjave, sirov (predvsem kozjih) in rib. Zame najbolj »odštekana« jed je bil mehki kozji sir s sladoledom. To, sicer na prvi pogled nezdružljivo jed, lahko brez težav naredite tudi doma. Recept za štiri osebe: kupite približno 30 dag mehkega mladega kozjega sira, ki se še lepo topi (namig za nakup – E.Leclerc na Rudniku). Pol banjice mlečnega kremnega sladoleda stalite do te mere, da se sladoled že lahko meša z žlico. Sir dodajte v banjico, ga dobro premešajte in zamrznite. Priporočam predvsem kot predjed ali kombinacijo z maslenimi paštetkami. Najboljših obedov boste deležni v čisto preprostih gostilnicah. Ne bodo vam ponujali kot telefonski imenik debelega jedilnika, ampak boste po navadi lahko izbirali med največ dvanajstimi jedmi dnevnega menija. Morda zveni skromno, vendar mi lahko verjamete, da je izbor najboljša posledica tistih popolnoma svežih sezonskih sestavin, iz katerih lahko naredijo določene jedi. Ob naročanju imajo natakarji ob sebi seznam jedi s številom za tisti dan pripravljenih porcij. Če jedi zmanjka, je pač ni več in omislite si lahko kaj drugega. Samostani, mesta in narava To prekrasno regijo boste najbolje doživeli, če si vzamete čas in vsaj za en teden pozabite na uro. Vožnja po 2

stranskih poteh, kjer za razdaljo med dvema točkama potrebujete vsaj dve uri dlje kot po avtocestah, je prava sprostitev. V vasici Roussillon vas bo narava enostavno presunila. Rdeče skale, rdeč pesek in vonj sredozemskih borovcev vas popelje nekam drugam, v nek drug prostor in čas. Če se po cestah pomujate še kakšni dve uri dlje, pridete do verjetno najbolj znanih polj sivke, ki obkrožajo samostan Notre-Dame de Senanque. Zgradili so ga daljnega leta 1148 in ga do zdaj niso kaj dosti spreminjali. Poleti sivka kar dehti ob zidovih, ki nam govorijo starodavne zgodbe o veličastnosti in razkošju, ki sta tu nekoč vladala. Nazaj se boste vračali ob eni najbolj slikovitih vasic v Provansi, imenovani Gordes. Še opozorilo: previdno ob cesti; tam se turisti namreč množično ustavljajo, da bi fotografirali dih jemajoč razgled. Znameniti slikar Vincent van Gogh se je okrog leta 1880 umaknil v Provanso, ki se je izkazala za njegovo največjo muzo. Bival je v slikovitem mestu Arles, kjer je nastala vrsta nepozabnih mojstrovin, med drugim tudi slika Most. Ta motiv je še danes takšen kot leta 1888, ko je mojster sliko upodobil. Obala je sicer sredi turistične sezone zelo obljudena, vendar utegnete najti tudi male skrite kotičke. Mestece Hyeres vam bo pričaralo tisto tipično, še ne industrijsko turistično Provanso, po kateri hlepimo v naših fantazijah. Pisane hiške s še bolj živahnimi okni in vrati, trgovine z zelišči in oljkami, vznemirljivi vonji provansalske kuhinje in seveda odlična vina so vsekakor dodatne točke, ki jih bo ta regija pustila v vašem spominu. Po 14 dneh obiska v tej deželi menim, da bom moral čez čas izlet ponoviti. In to za dlje časa. 3

Nov parfum v kolekciji Potonika

www.loccitane.si Ljubljana: Mestni trg 7, Ljubljana: NS Citypark, Ljubljana: Mercator Center ika • Bled: Cesta svobode 10 • Maribor: NS Europark Maribor: Gosposka ulica 11 • Portorož: Obala 20 • Novo mesto: Glavni trg 13 • Koper: Cˇ evljarska ulica 35 • Celje: NS Citycenter

n Kupoilo za da

Ekskluzivno za bralce DC Exclusive Magazina Ob nakupu za 80 € ali vec ̌ prejmete ČUDOVITO DARILO L’OCCITANE*

Ponudba velja ob predložitvi tega kupona v trgovinah L’OCCITANE v Sloveniji do 31. 7. 2011 oz. do konca zalog daril. Ponudba ne velja na veleprodajnih mestih (Nama). Darilo: toaletna torbica, set potovalnih izdelkov (Eau de Parfum Potonika 5 ml, Gel za prhanje Potonika 75 ml, Lepotilno mleko za telo Potonika 75 ml).

XXXX

Starejše kot je vino, dražje je Hotelske vinske kleti

Kdo ga ne pozna – pregovora, ki pravi: »Starejše kot je vino, boljše je«. Ko bi le bilo temu tako tudi v realnosti in ne samo v (pre)govoru ... A ni. Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: Arhiv Hotelov

Vinarstvo Vsaj v 95 odstotkih ne. Večina vin namreč ni primerna za staranje, temveč za takojšnje ali časovno omejeno uživanje. Zato pa je tistih nekaj odstotkov, ki s starostjo pridobivajo na kakovosti, še toliko bolj dragocenih in (pre)cenjenih. Pri slednjih skorajda ne gre več toliko za samo vino kot za prestiž, statusni simbol in celo naložbo. In tega se še prav posebno dobro zavedajo v najboljših hotelih širom po svetu, saj želijo gostom ponuditi še tisto »nekaj več«. Zato nekateri hoteli v svojih (podzemnih) vinskih kleteh hranijo na tisoče najprestižnejših, najdražjih, najstarejših, najbolj iskanih in najbolj zaželenih steklenic vin, katerih skupna vrednost gre v milijone evrov. V nadaljevanju vam predstavljamo šest evropskih hotelskih vinskih kleti – če vas bo kdaj zamikalo preveriti, ali je starejše vino tudi v resnici boljše. Nekaj drži kot pribito: dražje je zagotovo. The Stafford, London Zgodovina londonskega hotela Stafford se začne po katastrofalnem požaru leta 1666 oziroma se skriva v dobrih 350 let starih v kamen izklesanih vinskih kleteh, ki se bohotijo pod samim hotelom, pod Blue Ball Yardom. Današnjo podobo je klet začela pridobivati leta 1880, ko je prešla v last in posest londonskega vinskega trgovca. Klet danes v svojem zavetju hrani med 18 in 20 tisoč steklenic z 800 različnimi etiketami, od katerih jih je polovica na vinski karti, druga polovica pa čaka, da odraste in doseže svoj vrhunec. Za klet oziroma za njeno vsebino že od leta 1978 skrbi Gino Nardella, master sommelier. Château Lafite Rothschild 1961 in 1976, Ducru Beaucaillou 1978 in Château Leoville Poyferre 1978 ter portovci letnikov 1927 in 1945 pa so samo nekateri izmed vinskih biserov kleti. www.kempinski.com/london

Na prejšnji strani: Don Alfonso 1. Priprava večerje v kleti hotela Stafford 2. V kleti plače Coburg hranijo preko 60.000 steklenic vina 3. Hotel de Paris, Monaco

1 2

Palais Coburg, Dunaj Palais Coburg, ki so jo zgradili med leti 1840 in 1845 ob mestnem obrambnem zidu v poznem neoklasičnem stilu in je danes hotel z aprila odprto vrhunsko restavracijo, nima samo ene, temveč kar šest vinskih kleti. Te predstavljajo sinonim moderne vinske kleti novega sveta, in to kljub temu da so jih ob prenovi palače leta 1997 umestili v samo jedro historične strukture palače. Ali pa prav zato, saj v prvi vrsti niso pozabili na sedanjost oziroma prihodnost. Tako ima Palais Coburg danes staro in novo klet, šampanjsko klet (s 1350 steklenicami), francosko klet (predstavlja polovico zbirke), klet Château d’Yquem (v kateri imajo kar 120 letnikov, z letnikom 1811 na čelu) in klet za vinske posebnosti. Skupaj je v kleteh kar 60 tisoč steklenic, med katerimi je najstarejše apostolsko vino iz leta 1727. www.coburg.at Hotel de Paris, Monte Carlo Monaški hotel de Paris se podpisuje z letnico 1864; čez cesto se spogleduje s slovito monaško igralnico in z vso svojo bitjo pooseblja prestiž. Del hotela je tudi

Vinarstvo 1. Hotel de Paris, Monaco 2. Steklenici vina armanjak, ki veljajo za ene najstarejiših in najbolj prestižnih. 3. Adi Werner med steklenicami

restavracija Louis XV – enega največjih chefov vseh časov, Alaina Ducasa – ki velja za prvo hotelsko restavracijo na svetu s tremi Michelinovimi zvezdicami. Tu je tudi v kamen izklesana vinska klet iz leta 1874, ki jo je prav posebno zaznamovala druga svetovna vojna. Glavni kletar oziroma chef Caviste se je tako bal, da bi klet izropali, da je del kleti z najstarejšimi vini skril za umetno steno iz praznih steklenic. Tako se v kleti še danes lahko pohvalijo tudi z letnikom 1850. Sicer pa imajo v kleti, ki se razprostira na 1500 kvadratnih 2

metrih in ima poleg tega še 1,5 kilometra podzemnih rovov, vsega skupaj 600 tisoč steklenic neprecenljive vrednosti. www.hoteldeparismontecarlo.com Don Alfonso, Neapelj Tam, kjer se srečata zaliva Neaplja in Salerna, leži vasica Sant'Agata sui due Golfi, v kateri domuje Don Alfonso – Relais & Chateaux restavracija in hotel. Čisto posebno dodano vrednost pa Don Alfonsu daje (vinska) klet, ki so jo leta 1890 nastanili v antičnem rimskem tunelu. Don Alfonsova klet pa ni »samo« vinska klet, ampak je pravi raj za gurmane, saj na različnih nivojih in v različnih prostorih ponuja različne stvari: največji del kleti je namenjen 25 tisoč steklenicam vina s 1300 različnimi etiketami (najstarejša je marsala letnika 1900), del kleti je namenjen samo žganjicam – 70 različnim etiketam v 800 steklenicah, del armanjakom, med katerimi se najdejo tudi letniki 1918, 1928 in 1937, ter del, ki se nahaja na globini 25 metrov in v katerem zorijo siri. www.donalfonso.com Arlberg Hospiz Hotel, St. Christoph Arlberg Hospiz hotel pusti vtis: ne samo zaradi lege v osrčju Arlberga, odlične in večkrat nagrajene kulinarične ponudbe ter petih hotelskih zvezdic, temveč tudi zaradi vinske kleti. Gre za klet, natančneje za dve kleti, ki sta ju nezamenljivo obarvali zbirateljska strast lastnika hotela, Adija Wernerja, in sedež bratovščine svetega Christopha (ene najstarejših dobrodelnih organizacij na svetu), ki se nahaja v delu kleti iz leta 1386. Wernerjeva vinska kolekcija 18 tisoč steklenic je razdeljena na dva dela – burgundski (20 %) in bordojski (80 %), od koder prihaja tudi najstarejša steklenica v kleti – Chateau d'Yquem letnika 1865. Posebnost kleti pa je del, ki je namenjen hranjenju in zorenju skoraj 5 tisoč velikih steklenic (med 1,5 in 18 litri). www.arlberghospiz.at Four Seasons Hotel George V, Pariz Four Seasons Hotel George V, ki se nahaja le streljaj od Elizejskih poljan, nima samo kraljevega imena, temveč tudi lastnika. Od leta 1999 je to savdski princ Al-Waleed bin Talal bin Abdul Aziz Al-Saud. George V pa za elegantno art decojevsko fasado med drugim vabi tudi v z Michelinovo zvezdico nagrajeno restavracijo Le Cinq in v vinsko klet iz leta 1928, ki se nahaja 14 metrov pod zemljo. Danes v vinski kleti, ki so jo med drugo svetovno vojno zazidali, da bi ohranili njene zaklade, hranijo 50 tisoč steklenic z 2000 različnimi vinskimi etiketami (na dveh drugih lokacijah pa še naslednjih 10 tisoč steklenic in več kot 100 različnih šampanjcev); med njimi je najstarejša madeira iz leta 1850, najdražja pa steklenica Romanee-Conti letnika 1983. www.fourseasons.com/paris

Eden je v redu, dva sta preveč, trije niso dovolj Koktajli

»Shaken, not stirred«. Najbrž najbolj znan in razvpit koktajl vseh časov: »martini«, kot ga pije Bond. Ali pa je to morda Hemingwayev »mojito« z meto? Si titulo bolj zasluži »cosmopolitan« iz Seksa v mestu ali pa koktajl z zloveščim imenom »bloody mary« in obveznim stebelcem zelene? Hja, ker je že poletje, naj bo potemtakem to kar »sex on the beach«. Besedilo: Barbara Kotnik Fotografije: Arhiv proizvajalcev, Cube Hotel Saint Tropez, L. Pons

Koktajli ORGINAL HAVANA MOJITO

Kozarci pijače prelivajočih se barv, umetelno okrašene s papirnatimi dežnički, sadjem, cvetjem, ledom ... v možganske sinapse nemudoma prikličejo podobe ležernega uživanja, divjih zabav, spretnih barmanov, ki vrtijo šejkerje, žonglirajo s steklenicami, mečejo kozarce v zrak in … Oh ja, Tom Cruise. Zasluga za popularizacijo pitja teh mešanih pijač gre gotovo tudi filmski uspešnici iz leta 1988. Še več, kultura pitja koktajlov je po tej uspešnici doživela pravo eksplozijo tudi pri nas, meni Aleš Prestor, barman, večkratni prvak, mojster in učitelj mešanja koktajlov. Anekdot o tem, kako je koktajl pravzaprav nastal, od kod njegovo ime in kdo je ustvaril prvo mešano pijačo (mimogrede – ni vsaka mešana pijača koktajl), je skoraj toliko, kolikor je teh pisanih in malo manj pisanih pijač. Katera različica je prava, ne ve nihče. Pravzaprav najbrž nobena, saj »nihče nima certifikata za prvi koktajl«, zatrdi Aleš. A zgodovina poigravanja s pijačami je bogata in stara skoraj toliko kot človeštvo samo. Že antični Grki in Rimljani so alkoholnim napitkom namreč dodajali sol, cvetlične arome, začimbe, celo smole. Večina zgodb o nastanku sodobnih koktajlov pa sega v 18. in 19. stoletje. Izumili naj bi ga Evropejci, po mnenju drugih se je koktajl – kajpada – rodil v deželi popkulture, Ameriki. Najbolj priljubljen je bil v začetku 20. stoletja, ko so ga uživali na športnih prireditvah in piknikih. In bržkone ga tudi zato pojmujemo kot ameriško pijačo. Pa čeprav se sliši neverjetno (in se zdi kar nekoliko neugleden gost v tej družbi), imamo tudi Slovenci na seznamu svetovnih koktajlov svojega – špricer!

4 cl ruma Havana 3 Anos 3 cl svežega limetinega soka 2 barski žlici belega trsnega sladkorja 2 šopa poprove mete 10 cl sode Postopek: Limetin sok, beli trsni sladkor in meto narahlo pretlačimo s pestilom, dodamo cel led, 4 cl belega ruma in zalijemo s sodo. Vse skupaj premešamo z barsko žlico ter postrežemo s slamico.

Kako je koktajl dobil ime in kdo vse ga je pil? Vsaj glede izvora imena so si poznavalci dokaj enotni – za najbolj verjetno velja teorija, po kateri je koktajl dobil ime kot skovanka angleških besed cock (petelin) in tail (rep). No, in tu se enotnost teorij tudi konča. Zgodbic o petelinjih repih, zataknjenih za rob kozarca, je »malo morje«. Prva pripoveduje o prirejanju petelinjih bojev v deželi čez lužo, ki so jih kot priljubljen družabni dogodek organizirali prvi priseljenci, Španci in Portugalci. Lastnik zmagovalnega petelina je po končanem boju poraženi živali lahko populil peresa iz repa in z njimi okrasil kozarce mešanih pijač. Po drugi zgodbi naj bi lastnik nekega nepremagljivega petelina s prisluženim denarjem odprl svojo gostilno in v petelinovo čast kozarce krasil s perjem iz repa ponosne živali. S to teorijo se seveda ne strinjajo Francozi, ki trdijo, da so jim Američani ukradli ime, saj naj bi v Bordeauxu že konec 18. stoletja stregli mešanico pijač z imenom coquetel. Hecna pa je tudi pripoved, po kateri naj bi trgovci s konji le-te napojili z alkoholom, da so bili videti bolj poskočni in se jim je celo mlahav rep postavil pokonci. Seveda se anekdote o koktajlih ne končajo v prejšnjem stoletju. O ruskem predsedniku Nikiti Hruščovu denimo kroži tale. Po kozarcu močnega koktajla naj bi – povsem v duhu hladne vojne – izjavil: »To je najbolj smrtonosno ameriško orožje.« Richard Nixon naj bi v

Koktajli MANDRIN BERRY

TOM COLINS

4 cl vodke Absolut mandrin

4cl gina Beefeater

12 cl brusničnega soka

2cl svežega limoninega soka

1cl limetinega soka

2 barski žlici belega sladkorja

dekoracija: krhelj limete

10 cl sode dekoracija: koktajl češnja

Postopek:

Long drink kozarec napolnimo z ledom. Dodamo vse sestavine in premešamo z barsko žlico. Dekoriramo s krhljem limete.

Long drink napolnimo s celim ledom, dodamo vse sestavine ter jih premešamo z barsko žlico. Vse skupaj dekoriramo s koktajl češnjo.

4 cl likerja Jägermeister 0,5 cl svežega limetinega soka 0,5 cl sirupa sweet & sour 12 cl sprita Dekoracija: rezina pomaranče Postopek: Jägermeister, svež limetin sok in sirup sweet & sour nalijemo v ročni mešalnik, dodamo led in premešamo. Prelijemo v vinski kozarec, mešanico pa zalijemo s spritom. Vse skupaj dekoriramo z rezino pomaranče.

mešanici ruma in kokakole našel uteho, tik preden je neslavno odstopil, Franklin Roosevelt pa si jih je navdušeno mešal kar sam, bojda najraje iz škotskega viskija in brendija (in je 7. aprila 1933 tudi končal zloglasno ameriško prohibicijo alkohola, ki je trajala od leta 1920). Gin tonik naj bil najljubši koktajl predsednika Geralda Forda, Herbert Hoover je menda užival v martiniju. Koktajl Manhattan (viski z vermutom) pa naj bi izumila kar mama angleškega zmagovalca 2. svetovne vojne, Winstona Churchilla. Svoje so dodali še Humphrey Bogart, Frank Sinatra, Dean Martin, Ian Fleming in mnogi drugi, ki se na zabavah in celuloidnem traku niso znašli brez njega in so nedvomno prispevali, da je koktajl, tako kot oni sami, postal del sodobne popkulture. Kateri je vaš najljubši? Danes koktajle, vsaj pri nas, nekako povezujemo z osvežitvami v poletnem času in praznovanji novega leta. »A

koktajl je, enako kot hrana, primeren kadar koli,« trdi Aleš Prestor. »In dobri ter najbolj priljubljeni koktajli so že dolgo isti in v osnovi precej preprosti: mojito, caipirinha, cosmopolitan, cuba libre, sex on the beach, gin tonik … Priljubljeni so zato, ker so dobri in ker so kvalitetni.« Manj je barmanski prvak naklonjen likerjem in zelo sladkim dodatkom h koktajlom, ki so moderni v zadnjem času in jih označuje za muhe enodnevnice. Pa tudi kombinacija alkohola in sladkorja za jutro potem ni najbolj priporočljiva. Morda so tudi zato nekateri skeptični do koktajlov, saj jih povezujejo s sladkorjem, a je to prepričanje zgrešeno. Koktajl je lahko marsikaj: aperitiv, shooter, long drink po večerji, le med hrano ga nekako ne pijemo. Lahko je hladen, vroč, skorajda brez barve ali pa pisan kot sončni zahod. In razvpit kot Tequila Sunrise, denimo. Lahko so brezalkoholni, lahko se mešajo s pivom, vinom, pred vami lahko zagorijo ali so polni ledu. Skratka, koktajlov je nešteto in hkrati je vsak edinstven. Torej izberite svojega in – uživajte.

MINISTER ZA ZDRAVJE opozarja: prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.

JÄGER FRESH

Razvajanje

Mehurčke z ledom, prosim! Moët Ice Impérial Človeku ni potrebno biti posebno velik in zagret vinoljub, da ve, da led ne sodi v vino. Ne v mirno, še manj v peneče, še najmanj pa v tako prestižni šampanjec, kot je Moët & Chandon. In kljub temu ali pa prav zaradi tega so se pri Moët & Chandonu odločili za novo provokacijo – prvi šampanjec na svetu, razvit posebej za hlajenje vročih poletnih dni. Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: arhiv hiše Moët & Chandon

»Prvič imamo šampanjec, razvit posebej za uživanje z ledom, ki je kot tak odlično dopolnilo spontanim trenutkom proslavljanja s prijatelji v toplem poletnem dnevu,« je novost komentiral Daniel Lalode, predsednik in generalni direktor hiše Moët & Chandon.

»Moët Ice Impérial smo z izvirnimi okusi svežega rdečega sadja spretno razvili tako, da je izkušnja pitja še močnejša in nalaga radikalno nov način pitja šampanjca,« je novo hišno kreacijo predstavil glavni hišni kletar Benoît Gouez. In res gre za radikalen in nov način pitja, saj se ga ponudi v širokih in prozornih kozarcih (najbolje v kozarcih za cabernet sauvignon), ki se jih lahko okrasi z lističi mete, rezinami sveže kumare ali skorjico bele grenivke. In s kockami ledu, jasno! Če gre pri pitju za radikalen pristop, pa lahko za podobo steklenice rečemo, da več kot nazorno manifestira pionirsko naravo hiše Moët & Chandon. Je neprosojno belo lakirana, »oblečena« v črno kravato in okrašena z zlato nalepko in srebrno prevleko. Gre za unikaten preplet, ki je kot narejen za uživanje v vročih poletnih dneh na ekskluzivnih in priljubljenih poletnih lokacijah, kot so klubi na plažah Acapulca, Ria de Janeira in Saint Tropeza, VIP-hiše v Los Angelesu in Sydneyju ter na krovih karibskih križark. V Sloveniji je ekskluzivno na voljo samo na dveh lokacijah v Portorožu – v Alayi in na strešni terasi hotela Kempinski. www.moeticeexperience.com www.dvc-plus.si

Vinarstvo

Slovenska vina navdušujejo tudi Angleže Velik uspeh Marofa na Decanterju Vinska klet Marof je na letošnjem Decanterjevem ocenjevanju vin (Decanter world wine awards, DWWA) v Londonu ponovno prejela pomembna priznanja - tri srebrne in dve bronasti medalji, kar jo ponovno uvršča med najbolje ocenjena slovenska vina.

Vinska klet Marof, ki deluje od leta 2009, je uspešno postavila nove temelje ustvarjanja vin v Prekmurju in dokazala, da se lahko prekmurska vina mirno postavijo ob bok najboljšim slovenskim in svetovnim vinom. Vina Marof nastajajo pod taktirko priznanega in ambicioznega enologa Uroša Valcla, ki se z vinogradništvom ukvarja že od malih nog. Vinsko trto neguje predvsem z velikim posluhom do narave, za katero pravi, da igra najpomembnejšo vlogo pri usvarjanju dobrih in kakovostnih vin. Da hodijo po pravi poti, dokazujejo letošnje srebrne medalje za Breg sauvignon 2009, Breg chardonnay 2009 in

Beli križ 2009 ter dve bronasti za Renski rizling 2009 in Zeleni silvanec 2009. S prejetimi medaljami so ponovno potrdili že lani dokazano odličnost, ko so prejeli regijskega šampiona, šest srebrnih ter dve bronasti medalji. DWWA je vinsko ocenjevanje, kateremu botruje ena najbolj prestižnih in kompetentih vinskih revij na svetu – Decanter. Največjo težo DWWA dajejo kompetentni ocenjevalci oziroma ekipa, ki ji na svetu ni primerjave – letos je več kot 12 tisoč ocenjevalo 214 ocenjevalcev, med katerimi je bilo 58 Master of Wine in 12 Master Sommelier.

XXXX

Ste za igro golfa s prijatelji? Golf v Sloveniji Tudi pri nas se da igrati golf! Slovenija ponuja širok izbor zelenic, kjer se lahko sprostite in v družbi prijateljev uživate v dobri igri po svoji meri. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: arhiv golf igrišč

XXXX Slovenija ne velja zaman za pravi biser med evropskimi državami, saj kljub majhni površini premore zelo raznovrstno pokrajino. Brezhibno urejena golf igrišča boste našli tako v Panonski nižini na severovzhodu, v vinorodnih krajih na Štajerskem, na dolenjskih in posavskih gričih, v slovenski prestolnici z okolico, v bližini alpskih vršacev na severozahodu in v slikoviti kraški pokrajini na zahodu, zato jih poleg domačih igralcev obiskuje vse več gostov od blizu in daleč. Od Gorenjske proti Ljubljani Starosta slovenskih golf igrišč je Bled, ki je prvih 18 lukenj dobil že pred drugo svetovno vojno in tako velja za zibelko slovenskega golfa. 27 lukenj je še danes izziv za vsakega igralca ali igralko, ki lahko med igro svoje misli spočije tudi ob prečudovitih pogledih na Karavanke in Julijske Alpe. Ljubljana je prvo igrišče dobila šele leta 2007, ko je v Trnovem svoja vrata odprl sodoben vadbeni center, ki poleg odličnih pogojev za trening vseh prvin golfa ponuja tudi zanimivo igrišče z devetimi luknjami (dolžina 2.470 metrov, par 34), na katerem lahko med igro opazujete mestne stolpiče in srednjeveški grad, ki bdi nad prestolnico. Šampionsko igrišče slovenske prestolnice pa je Diners Golf & Country Club v Smledniku, kjer zanimiva klubska hiša z vrhunsko restavracijo Evergreen le še zaokrožuje podobo igrišča, ki ga je oblikoval arhitekt Peter Škofic. Odlika igrišča so razgiban teren, vrhunsko vzdrževanje in predvsem hitre in zelo raznolike zelenice, ki za vsakega igralca predstavljajo svojevrsten izziv. Igrišče v Arboretumu je bilo zgrajeno leta 1998 in se nahaja v bližini botaničnega vrta v Volčjem Potoku; že od začetka je navduševalo z brezhibno urejenostjo v osrčju Kamniških Alp. Odlikuje ga razgiban teren, speljan skozi gozd iglavcev, zato so igralna polja ožja in krajša kot na Bledu ali v Lipici. Še vedno pa je s 5.392 metri dolžine in parom 71 pravi test za igralce vseh nivojev. Med Bovcem in Krasom Na drugi strani alpskih vršacev, tik ob nekdanji meji z Italijo, leži igrišče v Bovcu, z devetimi luknjami (dolžina 3.012 metrov, par 36), speljanimi po gozdu in travnikih pod Kaninom, ki je najvišje smučišče v Sloveniji. Igrišče je bilo zgrajeno na terenu, kjer so snemali svetovno filmsko uspešnico Princ iz Narnije, in je povsem naravno. Pohvali se lahko tudi z najbolj slikovito luknjo v Sloveniji (215 metrov, par 3), na kateri z vrha hriba udarjate proti zelenici, ki jo obkroža potok. Bovško igrišče ponuja čudovite razglede na vsaki luknji in je pravi skriti zaklad.

Golf 1. Golf igrišče Zlati grič v Slovenskih Konjicah 2. Akademija za golf na igrišču Diners Golf & Country Club v Smledniku

Drugo najstarejše igrišče v Sloveniji je v Lipici, kjer je ob pašnikih slovitih lipicancev po razgibanem kraškem terenu moč igrati na devetih luknjah (dolžina 6.318 metrov, par 73). Igrišče je zaradi svoje lege edino v Sloveniji, ki je odprto vse leto in je zlasti v zimskem času vredno obiska zaradi znamenite kraške burje, ki narekuje potek igre. Lipica in Kras sta zanimiva tudi zaradi številnih gostiln, poznanih po domačem pršutu in teranu. Štajerska ima največ igrišč Prvo igrišče na Štajerskem je bilo zgrajeno na Ptuju (dolžina 5.727 metrov, par 71) in leži ob reki Dravi v bližini termalnega kopališča. Igrišče je v zadnjih treh sezonah gostilo turnir najboljših poklicnih evropskih igralcev, ki igrajo na Alps Touru, član domačega kluba pa je tudi najboljši slovenski poklicni igralec Matjaž Gojčič. 1

Najbolj slikovito igrišče v naši državi stoji v Slovenskih Konjicah in je speljano med vinogradi na Zlatem griču. Ima devet lukenj z dolžino 2.165 metrov in parom 36. Za pravo veselje med igranjem poskrbijo čudoviti razgledi na Dravinjsko dolino proti Boču, na Konjiško goro in stari grad nad mestom. Še bolj veselo zna biti ob koncu igranja, saj se klubska hiša nahaja v vinski kleti, zato razlogov za dobro voljo nikoli ne zmanjka. V bližini termalnega zdravilišča Podčetrtek leži igrišče A v Olimju. Zgrajeno je bilo na zasebno pobudo in je zanimiva popestritev turistične ponudbe v krajih ob reki Sotli. Devet lukenj (dolžina 2.081 metrov, par 31) je speljanih v dolini na posestvu Amonove domačije in se lahko pohvali tudi z odlično domačo gostilno. V Šmarju pri Jelšah so konec golf sezone leta 2010 proslavili z odprtjem novega igrišča z devetimi luknjami (dolžina 2.410 metrov, par 35), ki je po dolgih letih načrtovanja končno ugledalo luč sveta. Gostje Term Rogaška Slatina, kjer je veliko vrhunskih hotelov z več kot stoletno tradicijo zdraviliškega turizma, bodo lahko sedaj uživali še v dodatni turistični ponudbi. V Prekmurju so ponosni na igrišče Livada v Moravskih Toplicah (dolžina 6.236 metrov, par 72), kjer uživajo predvsem gostje velikega hotelskega kompleksa Terme 3000 z zdraviliškim turizmom in množico bazenov. Prekmurci se sedaj poleg gibanice in štorkelj radi pohvalijo tudi z najdaljšo luknjo v Sloveniji (596 metrov, par 5), na kateri morate odigrati dva odlična udarca z “drajverjem” in “lesom 3,” da imate sploh možnost igrati na zelenico s tretjim udarcem. Dolenjska prevzema primat Na Otočcu v bližini Novega mesta so pred štirimi leti odprli moderno igrišče. Terme Krka so se ob pridobitvi evropskih sredstev odločile za izgradnjo šampionskega igrišča (dolžina 6.189 metrov, par 72), ki je takoj postalo pravi hit med slovenskimi golfisti. Razgiban teren ob reki Krki, speljan skozi gozd pod Gorjanci, navduši igralce in igralke tako z dolžino kot s težavnostjo posameznih lukenj. Dizajn, lega in vrhunska urejenost so mu dve leti zapored prinesli tudi naziv najboljšega slovenskega igrišča. Dolenjci pa zaradi tega ne spijo na lovorikah, ampak vsako leto presenetijo z izboljšavami na igrišču, ki bo v prihodnosti gostilo veliko vrhunskih turnirjev. Če boste po odigrani igri nadaljevali vožnjo proti Hrvaški, se morate tik pred mejo ustaviti še na Mokricah, kjer je v okolici srednjeveškega gradu na Mokricah pred 17 leti nastalo takrat šele tretje igrišče v Sloveniji. Odlikujejo ga dolge in težke luknje, speljane med nasadi hrušk, vinske trte in bogatega listnatega gozda. Dolgo je 5.785 m s parom 71 in ga odlikuje prepoznavni slog arhitekta Donalda Harradina, ki le malo posega v okolje. Zato je igrišče ostalo naravno, z razgibanim terenom pa, tako kot ostala slovenska golf igrišča, poskrbi, da boste preživeli pravi športni dan v naravi.

Golf

Raj pod Šmarno goro Diners Golf & Country Club

Le nekaj minut vožnje iz centra Ljubljane je potrebnih, če želite uživati v partiji golfa s svojimi prijatelji. V Smledniku, pod Šmarno goro, je Marko Štirn uresničil svoje mladostne sanje o lastnem igrišču in tako dosegel, da je tudi Ljubljana dobila svoje šampionsko igrišče. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: Diners Golf & Country Club

Diners Golf & Country Club je vsaj deloma nastal tudi s pomočjo evropskih sredstev, ki so Štirnu in sodelavcem omogočila, da so zgradili moderno igrišče in golf akademijo, ki že tretjo sezono zapored navdušuje člane ter goste od blizu in daleč. Prostorna klubska hiša z vrhunsko restavracijo Evergreen dopolnjuje podobo igrišča, ki je po seriji družabnih in tekmovalnih turnirjev pripravljeno na enega večjih izzivov: pri-

hodnje leto bodo namreč gostili žensko evropsko prvenstvo. Igrišče počasi dobiva končno podobo po zamisli arhitekta Petra Škofica, ki je velik zagovornik naravnega pristopa in minimalnih posegov v okolje in prostor. Šampionsko igrišče je vedno znova izziv za igralce Čeprav šampionsko igrišče ne izstopa z dolžino (5.872 metrov, par 72), se odlikuje po razgibanem terenu, vrhunsko vzdrževanih, predvsem pa hitrih in raznolikih zelenicah, ki za vsakega igralca predstavljajo svojevrsten izziv. Kljub večkratnemu igranju se gosti radi vračajo, saj jim igrišče ponuja možnost za vrhunski rezultat. Zaposleni znajo prisluhniti željam gostov in se na igrišču tako vsako leto lotijo številnih izboljšav, ki naredijo igranje še zanimivejše in še bolj prijetno. Zanimiv je tudi program za mlade, ki trenirajo pod budnim očesom učiteljev v akademiji golfa, saj tako hitro napredujejo v vrhunske amaterske igralce, ki Slovenijo zastopajo tudi na mednarodnih tekmovanjih. Posebnost igrišča je tudi v tem, da ima šest parov 3, šest parov 4 in šest parov 5, kar omogoča zelo raznolik pristop k igranju. Prvih devet lukenj je manj razgibanih od drugega dela igrišča, a zato nič manj zahtevnih. Po uvodnem paru 4 sledi najtežja luknja na igrišču – 519 metrov dolg par 5 in šele po 3. luknji (par 3, 220 metrov) se igralci lahko nekoliko sprostijo, saj imajo več svobode pri začetnih udarcih, a morajo biti na vsaki zelenici zelo natančni. Čeprav ima vsaka luknja svoj čar, velja še posebej omeniti zelenico na 12. luknji (par 5, 480 metrov), ki ima dva nivoja in 13. luknjo, ki je druga najtežja na igrišču (par 4, 392 metrov). Najlepša luknja na igrišču je številka 16 (par 3, 107 metrov), saj je obdana s potokom, ki se zliva v jezero in ima zelo zahtevno zelenico. Igranje na golf igrišču Diners Golf & Country Club je zares lepo doživetje za vsakogar, saj ne glede na to, od kod prihaja, hitro najde prijatelje in znance. Golf govorica je enaka po vsem svetu, zato boste pod Šmarno goro našli tudi številne goste iz tujine. Lepih doživetij pa je vedno več, zato se tudi število igralcev povečuje iz dneva v dan.

XXXX

Tradicija in kakovost na Bledu Golf klub Bled

Na Bledu, ki velja za dragulj slovenskega turizma, leži najstarejše slovensko igrišče, ki ima že več kot 70-letno zgodovino. Prvo igrišče so na željo kralja Karadžordževića zgradili že leta 1937 na Hraški gmajni med Radovljico in Bledom, vendar je bilo med drugo svetovno vojno uničeno in so ga zato po načrtih priznanega arhitekta Donalda Harradina obnovili (in razširili na 18 lukenj) šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: Golf klub Bled

100

Golf Slovenci smo se za golf navdušili predvsem po zaslugi tujih gostov, ki so bili na začetku večinski gostje na igrišču in se še vedno radi vračajo na Bled. Avstrijci, Italijani, predvsem pa Nemci so še dodatno poskrbeli za promocijo igrišča, ki je vse do današnjih dni ostalo vodilno v državi in med prvo petdeseterico v Evropi. V zadnjih letih si je blejsko igrišče utrdilo sloves odličnega organizatorja velikih tekmovanj v mladinski, članski in seniorski kategoriji, tam pa so igrali tudi takšni zvezdniki, kot je Sergio Garcia, ki je leta 1998 na Bledu zastopal barve Španije na mladinskem ekipnem prvenstvu. Kraljevo šampionsko igrišče in Jezersko igrišče Poleg šampionskega igrišča, ki se imenuje Kraljevo (dolžina 6.256 metrov, par 73), se Bled ponaša še z devetimi luknjami Jezerskega igrišča (dolžina 3.047 metrov, par 36), na katerem je dvojno jezero – pred zelenicama 2. in 9. luknje. Obe igrišči odlikuje razgiban teren, ki teče po gozdu listavcev in prostranih travnikih tako, da igralec brez težav udarja z »drajverjem«. Vse luknje s parom 3 varujejo številne peščene ovire (na Kraljevem igrišču jih je skupno 54), ki zahtevajo dobro tehniko udarcev. Čeprav Kraljevo igrišče nima vodnih ovir v obliki jezer ali potokov, ne pusti ravnodušnega prav nikogar, saj je Donald Harradine mojstrsko združil naravno konfiguracijo terena in zahteve investitorjev med gradnjo. Pogledi na Karavanke s Stolom in Julijske Alpe s Triglavom, ki je z 2.864 metri tudi najvišji vrh v Sloveniji, so prekrasna naravna kulisa, ki med igranjem prevzamejo še tako zavzetega igralca. Dodatna ponudba za zahtevne okuse Golf igrišče, ki je del skupine Sava Hotels & Resorts, pa gre v korak s časom tudi z dodatno ponudbo, ki jo gostje cenijo vsaj toliko, kot cenijo odlično urejeno igrišče. Na Bledu so prvi uvedli spletno stran, na kateri golfistke in golfisti vsakodnevno dobijo sveže informacije. Dodatne reklame pa ne potrebujejo kulinarične mojstrovine v Kraljevi klubski hiši, ki so poznane daleč naokrog; prav tako pa so na Bledu ob obali Blejskega jezera znani tudi po razvajanju gostov v hotelih vseh kategorij. Še posebej priljubljeni so wellness programi, ki gostom omogočajo, da svoj golf dopust preživijo zares prijetno. Letošnje leto bo na Bledu še posebej veselo, saj bodo poletni meseci v znamenju proslav ob 1000-letnici blejskega gradu, pa tudi tradicionalni štiridnevni teden golfa v avgustu, ki se ponaša z najdaljšo tradicijo v tem delu Evrope, bo znova privabil na igrišče več kot 200 igralcev dnevno. Sezona turnirjev se ne konča vse do sredine novembra, najbolj vztrajni pa so pred nekaj leti igrali celo sredi decembra. Bled zares ponuja užitkov poln dan, vsak dan v letu. www.golfclub-bled.si

101

XXXX

Diners Club & Golf Najboljši gredo na Mauritius

Kaj žene golfista, da se ure in ure s palicami in žogico na razprostranjenih zelenicah trudi do cilja? Je to zgolj čudovita narava, ki ga obkroža, občutek pozitivne tekmovalnosti med prijatelji, način preživljanja prostega časa, ali je v igri golfa kaj več? Besedilo: Darija Stankovič Fotografije: Diners Club Slovenija

P RO - A M C L A S S I C

102

Golf 1. Zoran Grbič

In kaj je cilj – je to zgolj dober rezultat ali v golfu tiči skrivnost, neka večja sila, ki golfista ob koncu igre pripelje do popolnega zadovoljstva ali ... do velikega razočaranja. Golf zanesljivo ni le igra in druženje, golf je prava »zelena strast«. Pogovarjali smo se z Zoranom Grbičem, vodjo golf projektov pri Diners Clubu.

2. in 3. Na Mauritiusu je vse pripravljeno za zaključni mednarodni turin v golfu Diners Club International

Kaj je gonilna sila vsakega golfista? Bitka samega s seboj, igra karakterja in osebni uspeh, ki je glavni motivator. Na začetku te žene bitka s seboj in sladkoba tega občutka te vleče naprej. Ko začutiš prvo zmagoslavje, ko na turnirju začneš zmagovati, prejemati nagrade in čestitke soigralcev – takrat veš, da si na vrhuncu. Kaj golfistom pomeni druženje in zabavni del golfa? Golf je način življenja, zato je druženje, srečevanje prijateljev, poslovnih partnerjev in ohranjanje odnosov med nami zelo pomembno. Vedno pa srečaš tudi nove ljudi, s katerimi v naravi preživiš skoraj cel dan – golf je igra, ki traja veliko dlje kot pri večini drugih športov, tudi zato je druženje med in po igri zelo pomemben dejavnik. Pri organizaciji golf turnirjev z dejavnostmi na in ob igrišču, s pestrim programom z glasbenimi inserti, s podelitvijo nagrad in predstavitvijo sponzorjev popestrimo sam dogodek in okrepimo družabni del. Naj tukaj omenim tudi zavarovanje »hole-in-one« – ko se zgodi srečni zadetek, Diners Club plača zapitek. Kako se to zrcali na enem najsodobnejših in najlepših igrišč v Sloveniji – Diners Club Ljubljana? S kartico za golfiste Diners Club – Golf Card in z organizacijo golf turnirjev se pojavljamo na skoraj vseh slovenskih igriščih. Golf igrišče Diners Club Ljubljana s svojo infrastrukturo omogoča organizacijo turnirja na najvišjem nivoju; dokaz je zagotovo EP za ženske, ki bo potekal v letu 2012. Poleg igrišča in sodobno urejene klubske hiše z restavracijo, teraso, konferenčno sobo in drugimi privilegiji pa ne pozabimo, da je igrišče od Ljubljane oddaljeno le nekaj kilometrov, prav tako se nahaja nedaleč od nacionalnega letališča, zato je več kot primerno za skok na golf zelenice med vikendom in tudi med tednom – kot idealen »pobeg iz delovnega vsakdanjika«. Igrišče je med najsodobnejšimi na naših tleh in ohranja duh golfske tradicije. Lani smo po vzoru največjih ameriških in angleških turnirjev uvedli nagrado »green jacket«, saj najboljšim na Diners Club turnirjih podelimo tudi simbolični suknjič z grbom igrišča in napisom »zmagovalec«. Za razliko od ameriških »green jacketov«, ki se prenašajo na novega zmagovalca, slovenski suknjič, personaliziran in izdelan po meri, igralcu ostane v spomin, se ne prenaša in je elegantno črne barve z zlato-izvezenim grbom igrišča.

1 2

Katere stvari golfistu poleg golf opreme olajšajo pot do uspehov? Na začetku je najpomembnejši učitelj golfa, ki s svojim znanjem poskrbi za popoln zamah. Ne pozabimo na

103

Golf dobro družbo, s katero pridno treniraš – malce sreče in uspeh je neizbežen. Učenje golfa je v letošnji sezoni še bolj dostopno, saj je pod okriljem Golf Zveze Slovenije dovoljenje za igro možno pridobiti po simbolični ceni za samo 99 evrov. In ko se igre golfa že pošteno lotite in vam zleze pod kožo, bo za vas vsekakor pomembno tudi tole: dobra organizacija turnirjev, transparentnost turnirjev, ugodnosti na igriščih in dodatna razvajanja, kot so popusti pri opremi, tečajih, včlanjevanje in šolanje novih golfistov, akademija, možnost treningov ... vse to in še več je del paketa ugodnosti kartice Diners Club – Golf Card. Po čem je Diners Club v vsem naštetem pomemben in prepoznaven za golfiste? Diners Club PRO AM mednarodni turnirji so s svojo pojavo in nivojem zaželena destinacija mnogih golfistov. Tudi letos bodo najboljši golfisti na slovenskih turnirjih Diners Cluba odpotovali na Mauritius. Z organizacijo kvalifikacijskih turnirjev nam uspe vsako leto gostiti preko 400 golfistov. Tudi podpora mladih golfistov Slovenia Golf Kids je za nas zelo pomembna;

Rezultati SLOVENIA GOLF KIDS na 2011 European Championship, 31. maj–2. junij 2011, Gullane, East Lothian Scotland - dekleta do 8 let: 1. mesto Tijana Jovićević, EVROPSKA PRVAKINJA - dekleta do 9 let: 2. mesto Lara Ječnik, 10. mesto Taja Urbanc - dekleta do 10 let: 6. mesto Taša Torbica - fantje do 8 let: 6. mesto Kristjan Burkelca, 7. mesto Max Popovič - fantje do 10 let: 37. mesto Gal Patrik Štirn - fantje do 14 let: 12. mesto Žan Luka Štirn Jovičevič, Ječnik, Torbica, Urbanc, Burkelca in Popovič so pridobili najvišji status (green status) in vabilo na svetovno prvenstvo, ki bo avgusta v Ameriki. Čestitamo!

104

še posebej smo ponosni na našega varovanca Kristjana Burkelco, ki letos brani naslov evropskega prvaka. Čestitke gredo vsem! Kaj je pri Diners Club – Golf Card najlepše? Poleg vsega naštetega naj poudarim, da je to obvezna oprema vsakega golfista, kot pravimo kartici Golf Card, in seveda za tem stojimo. Vsak privilegij in ugodnost sestavljata mozaik, ki na koncu prinese popolno kreditno kartico za različna, ne samo golf doživetja doma in v tujini. Če potujete, lahko potovanje ali nakup opreme razdelite na obroke, na nekaterih tujih igriščih lahko pridobite popust za »green fee« (več o tem na www.dinersclub.si), med igro pa ste mirni, saj lahko zaradi varnosti vaše kartice vključite varnostna SMS-obvestila, online storitve pa vam omogočajo kontrolo porabe tudi v tujini. Vsekakor bi poudaril tudi to, da smo v letu 2011 bogatemu paketu ugodnosti dodali še zavarovanje za odgovornost na golf igriščih v Slovenji ter s tem zavarovali posameznika pred morebitnimi neprijetnostmi ob »zgrešenem udarcu«. Diners Club je na golf zelenicah aktiven že šesto leto. Prvotni turnirji so bili namenjeni golfistom začetnikom, ki so si lahko na uradnem turnirju izboljšali svoj handicap in sodelovali tudi na mednarodnih turnirjih v JAR. PRO AM turnirji so v zadnjih letih dobili še večje razsežnosti, letno se zvrstijo kar štirje, najboljši igralci pa odpotujejo na mednarodni turnir Diners Cluba na Mauritius. V prelepih obmorskih krajih bodo v letošnjem letu bivali med 17. in 21. novembrom, pod okriljem Diners Cluba pa bo celotno doživetje zanje brezplačno. Letos so pri Diners Clubu Slovenija začeli tudi s podporo golf podmladka – veseli smo, da je v vrstah otrok med osmim in desetim letom starosti prav naš mali golfist lani dosegel naslov evropskega prvaka. To vsekakor pomeni pozitiven zagon in lepo spodbudo golfu v Sloveniji. Prihodnje leto pa bodo pod okriljem Golf zveze Slovenije prvič gostili tudi evropsko prvenstvo za ženske. Veselimo se prihodnjih dogajanj.

XXXX

Kulinarični užitki Dolenjske Grad Otočec

Edini slovenski vodni grad, ki spada med tiste kotičke, na katere se spomnimo, ko smo romantično navdahnjeni, velja na slovenskem kulinaričnem zemljevidu za destinacijo, kjer se prepletajo tradicija, lokalne posebnosti in sodobnost. Besedilo: Maja Bele Fotografije: Terme Krka

106

Golf »Sam menim, da so – poleg kulturnih in naravnih znamenitosti posamezne dežele – zelo pomembne tudi njene kulinarične posebnosti,« meni Robert Gregorčič, ki bdi nad menijem restavracije Grad Otočec. Na njihovem jedilnem listu se tako prepletajo etnološke posebnosti Dolenjske in različni sodobni kulinarični trendi. »V naši kuhinji iščemo najboljše recepte, najboljše sestavine, po že davno preizkušenih »namigih« iz domačega okolja pa jedi pripravljamo na sodoben način,« pojasni Robert Gregorčič. Grad je že drugo leto član mednarodnega združenja dvorcev in hotelov Relais & Chateaux. 465 vrhunskih hotelov in restavracij v 50 državah sveta obvezuje predanost osnovni ideji, zaobjeti v petih C-jih, med katerimi je tudi cuisine (vrhunska kuhinja). Ostale so še courtoisie (vljudnost), charme (šarm), charactere (značaj) in calme (spokojnost), kar pomeni, da mora biti kulinarika izvirna, edinstvena – s svojim značajem. »Takšna filozofija nam je bila blizu, še preden nas je združenje sprejelo v svoje vrste in potrdilo, da smo na pravi poti,« je prepričan Robert Gregorčič.

1. Številni gostje želijo deželo spoznavati tudi skozi kulinarična doživetja. Tistih, ki iščejo raznolikost, specifičnost okusov in drobne kulinarične posebnosti, je vedno več. »Degustacijski meniji grajske restavracije predstavljajo bogate kulinarične značilnosti našega ožjega in širšega okolja – tako naše doline reke Krke, šentjernejskih polj, kočevskih gozdov ... In gostje so nad takšnim pristopom navdušeni. Najpomembnejši dosežek za vse pa vsekakor predstavlja zaupanje gostov, ki brez skrbi sledijo našim kulinaričnim priporočilom,« pojasnjuje Robert Gregorčič. 2. Golf igrišče Otočec se ponaša z 18 igralnimi polji in je po mnenju mnogih najboljše v Sloveniji.

1 2

3. V grajski restavraciji, kjer je prostora za 50 oseb, boste tako kot številni gostje, med katerimi so bile pomembne osebnosti iz sveta zabave, politike in druge znane osebnosti, tudi vi uživali v izvrstnih okusih in dovršenem okolju grajske restavracije.

Golf Club Grad Otočec Otočec je najbolj poznan po biseru srednjeveške grajske arhitekture, gradu Otočec, ki leži na otočku sredi reke Krke, v zadnjem času pa je v ospredju tudi kot ponudnik nepozabnih doživetij ljubiteljem športa, narave, rekreacije in seveda golfa. Golfišče, ki ga je po sodobnih standardih za gradnje golf igrišč zasnoval britanski arhitekt Howard Swan, je najdaljše in po mnenju mnogih najlepše v Sloveniji. Zanimivo je tako za profesionalne kot amaterske igralce z različnimi nivoji znanja, zaradi lepega okolja in širokih čistin pa se za marsikoga igra na njem še prehitro konča. 3

4. Na Gradu Otočec je gostom na voljo 16 sob, med njimi dva kraljevska apartmaja.

107

Luksuz ni nič preveč zahtevnega Robert Lešnik, oblikovalec avtomobilov Avtomobil je eden najkompleksnejših izdelkov na svetu, njegov zunanji izgled pa velik izziv za oblikovalce. Med peščico najboljših današnjega časa nedvomno spada tudi 39-letni Mariborčan, Robert Lešnik, ki je od letos naprej zadolžen za zunanji izgled prestižnih vozil Mercedez-Benz. Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: Mercedes-Benz in Auto Design & Styling

108

Avtomobilizem Robert je diplomiral na dveh univerzah, najprej je v Mariboru študiral strojništvo, nato pa je leta 1998 diplomiral še iz oblikovanja vozil na eni najboljših evropskih fakultet za oblikovanje, Fakultät für Gestaltung v nemškem Pforzheimu. Takoj se je zaposlil pri Volkswagnu, kjer je ostal skoraj devet let in v tem času postal glavni oblikovalec, t. i. »Lead Designer/Exterior«. Ko je Peter Schreyer iz Audija prestopil h KII, je v svoji ekipi najožjih sodelavcev želel tudi Lešnjaka; ta je kasneje pri KII ostal dve leti, nato pa leta 2009 prestopil k Daimlerju (Mercedes), kjer je zaposlen še danes. Kako ste postali avtomobilski oblikovalec? Konec osemdesetih še nisem vedel, kako človek sploh lahko postane avtomobilski oblikovalec. Spraševal sem se, kaj naj bi šel študirat, zanimalo pa me je predvsem industrijsko oblikovanje. V Ljubljani sicer obstaja Likovna akademija, ampak mene slikarstvo ni zanimalo, ker nikakor nisem hotel prerisovati že znanih stvari; želel sem ustvarjati nove podobe: letala, okna, avtomobile, kar koli, samo da je tehnično. Z osemnajstimi ali devetnajstimi leti se je pač treba odločiti, zato sem poklical Georga Gedla, ki je bil takrat docent na Likovni akademiji in je že leta 1968 delal pri Audiju skupaj s slavnim Helmutom Warkusom, kasneje pa je bil glavni oblikovalec avtodomov pri Adrii. Z njegovo pomočjo sem sestavil mapo s svojimi risbami in se poskušal vpisati na Likovno akademijo. To mi ni uspelo, saj sem kar trikrat padel na sprejemnih. Kaj se je zgodilo potem? Gedl je nato poklical svojega prijatelja, ki je bil kar 30 let drugi človek Mercedesovega dizajna, takoj pod Brunom Saccom, istočasno pa je bil tudi profesor v Pforzheimu, in mu dejal: »Imam fanta, ki je talent, a ne vem, kaj naj z njim.« On je potem odgovoril, naj pošljem mapo s skicami, ki mu je bila očitno všeč, posledično pa me je povabil na sprejemne izpite. Na sprejemnih sem edini zbral sto točk od stotih. Nikoli prej se nisem učil nemško, je pa res, da sem včasih gledal ÖRF. Med študijem sem svoje mape ves čas pošiljal avtomobilskim proizvajalcem in jih prosil, da me vzamejo na prakso. Tako me je leta 1994 poklical Volkswagen, ki mi je kasneje dal tudi štipendijo. Danes je precej lažje, saj si vse podatke lahko poiščeš na internetu, sam pa sem se takrat največ naučil od Gedla in Gorana Popoviča, ki je bil tudi prvi avtomobilski oblikovalec, ki sem ga kdaj spoznal. Delal je za Pininfarino, a je tako malo zaslužil, da je moral »na fuš« delati še za neko drugo mariborsko podjetje. Od njega sem se naučil osnov. Danes sem pravzaprav prav srečen, da se nisem uspel vpisati na Likovno akademijo, menim namreč, da v Sloveniji ni prave perspektive v avtomobilskem oblikovanju. Če hočeš oblikovati avtomobile, moraš v Evropo. Kar 90 odstotkov vseh, ki končajo šolanje v Pforzheimu, takoj dobi zaposlitev. Tudi v strojništvu ni lahko, v Sloveniji vsako leto zaključi študij kar 200 diplomantov, zaposli pa se jih v povprečju pet.

Sam sem po diplomi takoj dobil zaposlitev v Volkswagnu, kar je bilo krasno, z izjemo dejstva, da je žena živela tako daleč stran od mene. Sta se sploh kaj videla? Seveda, vsak petek po službi sem takoj sedel v avto in se peljal 750 kilometrov, da bi bil ob njej.

1. Robert Lešnik in ameriški lovec Blackbird 2. Daniel Tomičić, Robert Lešnik in Mercedes CLS Shooting Break Concept na letošnji razstavi Concorso d'Eleganza ob jezeru Como.

Kaj danes delate pri Mercedesu? Sem vodja oblikovanja zunanjosti za osebne avtomobile, kar bi v nemščini lahko poimenovali »Entwurf Exterieur Design Personenkraftwagen«, če poenostavim: sem vodja ekipe, ki ustvarja bodoče Mercedesove serijske avtomobile. Delamo vse – od prvih skic, preko modelov 1:4 in 1:1, do serijskega modela, ki ga kasneje srečate na cesti. Kako bi opisali jedro Mercedesovega duha? Katere vrednote danes predstavlja Mercedes? Osnovne vrednote Mercedes-Benza so perfekcija, privlačnost in odgovornost. Naša naloga je, da ustvarimo subtilen občutek športnega duha, poosebljenega stila in oblike, ki postavlja nove trende. Ves čas delamo na novih oblikah, tako da bo naslednji model inspiracijo črpal v naravi. V prihodnje bo imel Mercedes še bolj ekspresiven in dinamičen stil, kot ga ima danes. Kaj je za vas luksuz? Zame luksuz ni nič preveč zahtevnega. Luksuz prav gotovo ni nervozen ali agresiven. Če imate, na primer, miren in urejen vrt v centru mesta, potem je to luksuz, ki pa je na voljo za posebno ceno. Mercedes ima več modelov kot kateri koli drugi proizvajalec avtomobilov. Kako krmarite med individualno identiteto vsakega modela in skupno identiteto znamke, ki mora biti prisotna povsod? Vsak model mora imeti lasten karakter, istočasno pa mora jasno kazati pripadnost blagovni znamki. Vsi 2

109

Avtomobilizem

Najpomembnejši projekti:

2004. Volkswagen Concept-C, koncept 2005. Volkswagen Passat Sedan, serijski model 2005. Volkswagen Passat Wagon, serijski model 2005. Volkswagen EOS, serijski model 2005. Volkswagen Passat R-GT, koncept 2006. Volkswagen IROC, koncept 2008. Volkswagen Scirocco, serijski model 2008. Kia KED-5, koncept

naši modeli so zelo emocionalni in močno ekspresivni v Mercedesovem stilu.

ativnim oblikovalcem; sčasoma se naučiš tudi tega, da vsake ovire v poslu ne jemlješ kot osebni neuspeh.

Na katerih projektih ste pri Mercedesu delali do sedaj? Odkar sem prišel k Mercedesu, sem vodil oblikovanje kar nekaj novih modelov in bil odgovoren za nekaj faceliftov (pomladitev). Ti modeli so nastajali v času, ko smo določali novo oblikovalsko strategijo, ki jo boste lahko videli šele na modelih, ki prihajajo v naslednjih letih.

Kaj je po vašem mnenju dober avtomobilski dizajn? Dober dizajn dolgo ostane v spominu. Proporci so zelo pomembni, podobno kot karakter; če je ob vsem tem avto še lep, potem je bilo vse narejeno natanko tako, kot je potrebno.

Na katere uspehe ste najbolj ponosni? Za vsakega oblikovalca je prav gotovo največji uspeh, ko vidi svoj prvi dizajn na cesti, pa čeprav je to le en sam detajl na avtomobilu. Kot vodja oblikovalcev pa sem zelo ponosen, da lahko delam za blagovno znamko, kot je Mercedes in sem srečen, da lahko sodelujem pri nastanku novih Mercedesovih izdelkov. Kaj je posebnega v vašem pristopu k oblikovanju? Še vedno najbolj uživam pri delu neposredno na modelu skupaj z ostalimi oblikovalci. Na ta način sem najbolj neposredno povezan z izdelki, v katerih uživajo naši kupci. Kaj je bil do sedaj za vas največji izziv pri Mercedesu? Ni pomembno, kaj ste naredili v preteklosti. Ko pridete k novemu delodajalcu, je najbolj pomembno, kaj ste dosegli tukaj in zdaj, s tem si namreč prislužite spoštovanje. Na to, da me spoštujejo starejši kolegi, ki so tu že vrsto let, sem zelo ponosen. Kako ste se kot oblikovalec spreminjali skozi čas? Takoj, ko človek diplomira in začne z delom, je povsem normalno, da veliko eksperimentira tudi v smeri, ki vodi v slepo ulico. Ko si potem nabereš nekaj izkušenj, gledaš na projekte iz drugega zornega kota, predvsem pa bolj sproščeno. Z izkušnjami si pridobiš tudi boljšo predstavo o tem, kaj bo zanimivo in kaj ne, hitreje znaš sprejeti odločitev in s svojimi izkušnjami pomagati mlajšim kre-

Zakaj so oblikovalci avtomobilov skoraj neznani širši javnosti? Verjamem, da večina ljudi, ki spremljajo avtomobilsko industrijo, zna našteti kakšnega od oblikovalcev. Verjetno bo to kakšen italijanski oblikovalec, ki je svojo slavo dosegel pred desetletji, le dobri poznavalci pa bodo vedeli, kdo so vodilni oblikovalci avtomobilov danes. Razlog leži v dejstvu, da večina proizvajalcev svoj fokus usmeri na sam izdelek in ne na ljudi, ki so ga ustvarili. Kupci se z znamko poistovetijo in jih načeloma niti ne zanima, kdo je avto oblikoval. Kdo je po vašem mnenju najboljši oblikovalec v Slovenji? Seaway. Podjetje, ki proizvaja plovila in sta ga ustanovila brata Jakopin. J & J Design je po mojem mnenju najboljši primer slovenskega produktnega dizajna, ki je dosegel tudi velik svetovni uspeh. Se pogosto vračate domov? Čim večkrat poskušam obiskati starše in prijatelje, a mi žal uspe le nekajkrat na leto. Imam srečo, da je južna Nemčija, kjer živim, dokaj blizu Slovenije. Kje najdete navdih? Navdih lahko najdete kjer koli, potrebno je le živeti z odprtimi očmi. Za oblikovalce avtomobilov je srečanje na vsakoletni razstavi Villa d`Este zelo cenjen izlet. Čeprav sam nisem največji navdušenec nad klasičnimi avtomobili, pa lahko vedno naletim na kakšen avtomobil, ki me bo osupnil. Nekatere oblike so preprosto večne in velik izziv je ponoviti uspešne recepte iz preteklosti, še posebej pri Mercedesu, saj so številni njegovi modeli danes dizajnerske ikone. Ravno iz tega razloga pri Mercedesu ne ustvarjamo retro avtomobilov, ampak želimo oblikovati avtomobile za prihodnost in hkrati reinterpretirati našo dediščino v sodobnem času. Imate kakšen hobi? Pozimi uživam v smučanju, poleti v gorskem kolesarjenju. Verjamem, da bi se tudi urejanje hiše lahko poimenovalo hobi. Katero knjigo ste nazadnje prebrali? Neko otroško knjigo, ki sem jo bral svojemu šestletnemu sinu. Katero uro nosite? Omega Speedmaster Professional.

110

Moda

XXXX

Bojevnik

Mini Life Ball 2011 Vsako leto se rodi mini s prav posebnim poslanstvom in temu primernim videzom: malÄ?ek za Ĺživljenje. Besedilo: B B. Fotografije: BrauerPhotos za Mini LifeBall

112

Trend Mini je že enajsto leto zapored sponzor največje dobrodelne prireditve na stari celini, dunajskega Life Balla, ki ga prirejajo vse od leta 1993. V ta namen vsako leto presenetijo z minijem, ki ga podpisujejo znani oblikovalci, denar, ki ga iztržijo z njegovo prodajo na dražbi, pa namenijo raziskavam aidsa. Dizajn z namenom Doslej so skupaj zbrali prek pol milijona evrov. Lani je mini, ki ga je podpisal Francisco Costa, kreativni direktor pri znamki Calvin Klein, dosegel ceno 61 tisoč dolarjev. Ostala dva lanska unikata sta delo Diane von Furstenberg in Kennetha Cola, pred tem pa so svojo vizijo minija predstavili Missoni, Ferré, Versace, Diesel, Mario Testino, The Blonds for Katy Perry in Agent Provocateur. »Mini je že 11 let partner Life Balla in vsako leto znova dokazuje svojo kreativnost, vnemo in strastno predanost dobrodelnosti,« pravi Gery Keszler, ustanovitelj in organizator Life Balla. Letošnji unikat, ki so ga predstavili 21. maja, je ljubkovalno poimenovan Red Mudder. Da se ta mini (osnova je bil Mini Cooper S) na blatnih poteh odlično počuti, pove torej že ime. Oblikovala sta ga kanadska oblikovalca dvojčka Dean in Dan Caten, bolj znana kot DSQUARED2, ki sta sicer svojo prvo kolekcijo predstavila leta 1995. Njun mini je vsaj na pogled pripravljen na vse izzive kanadskih brezpotij. Obut je v terenske pnevmatike z globokim profilom, ima dvignjeno podvozje, dodatne luči spredaj in na strehi, zatemnjena stekla z rešetkami ter rezervno pnevmatiko na vratih prtljažnika. Oblikovalca sta zadnja sedeža odstranila in tako pridobila prostor za shranjevanje dodatnih kant bencina in podobnih potrebščin, ki jih bo njegov novi la-

stnik gotovo pogosto potreboval. Na armaturi se je znašel dobri stari kompas, predpražniki pa so iz aluminija, da je mogoče malčka čim hitreje očistiti tudi najbolj trdovratnega blata. »Če bi bila avto, bi bila markantna in robustna. Najin mini Red Mudder to odlično odraža. Z javorovim listom na obeh vratih in logotipom DSQUARED na kolesih in senčilih (front shield) nezgrešljivo uteleša najin slog,« pravita o svojem miniju oblikovalca, ki sta v to vozilo posegla tako temeljito, kot pred njima še nihče. Nekaj sto obiskovalcev prireditev je bilo navdušenih. Life Ball je ena največjih letnih dobrodelnih dogodkov na svetu, ki jo prirejajo od leta 1993. Od leta 2001 sodeluje tudi mini. Prvi Life Ball mini je bil kar zamaskiran novi mini. Uradno namreč prenovljeni malček tedaj še ni bil predstavljen javnosti!

1 3

113

Na prejšnji strani: Dean in Dan Caten (DSQUARED2) na svojem miniju, ki sta ga oblikovala za dunajski Life Ball 2011. 1. Elton John 2. in 3. Obiskovalci dunajskega Life Balla so uživali v Red Mudderju, miniju za življenje 2011.

XXXX

Sproščeno resen

V družbi nove generacije poslovnežev Dinamična in hkrati ležerna; stremita k popolnosti, a vseeno dostopna; ugledna s prijaznim značajem; neresno resna; pripadajoča novi generaciji, ki ceni izkušnje … Koga opisujemo? Oba! Peugeot 508 in njegovega ambasadorja Jugoslava Petkoviča, direktorja podjetij Mimovrste in Domenca. Besedilo: Špela Batis Fotografije: Zaklop

114

Ambasador Peugeot 508 vas bo prijetno presenetil, pravi Jugoslav Petkovič: »Je avto mešanice poslovnega in športnega stila, kar ustreza temu, k čemer stremimo v našem podjetju – zelo zaresna firma, ki pa se ne obnaša vedno zelo resno. Ta značajska lastnost našega »branda« je na nek način povezana s Peugeotom 508. Tudi Peugeot 508 želi biti poslovni avto na sproščen način, ki pušča francoski zapeljivosti in dizajnerski noti prosto pot z lepimi krivinami in mehkimi materiali, hkrati pa z neverjetno natančnostjo gradi na kakovosti, tehnološki opremljenosti in dovršeni izdelavi. Podobno kot njihova kulinarika,« pravi Petkovič, tudi sam velik ljubitelj francoskih specialitet, katerih dolgotrajne priprave se loteva z veliko mero preciznosti in potrpljenja. »Z navidezno lagodnostjo se namreč Francozi lotevajo zapletenih in prefinjenih jedi, izdelek pa je zagotovljeno čudovit.« Jugoslava Petkoviča tudi sicer ljudje prepoznavajo kot sproščenega poslovneža, ki svoje podjetje vodi drugače od poznanih togih načinov vodenja. Besede kot so prijateljstvo, domačnost, veselo vzdušje so prve, ki jih slišimo ob njihovem opisu. Vendarle pa so inovativne zamisli temelječe na znanju tiste, ki utrjujejo poti do uspeha, kar z veliko mero mladostniške energije Petkovič postavlja za svoj moto. Petkovičevo ambasadorstvo tako daje pridih nove generacije, ki na spoznanjih in energičnosti sledi tehnološkim napredkom. Z razumevanjem globalnega povezovanja, internetnih razsežnosti in novodobnega socialnega mreženja postajata obleka in kravata le še pridih starih poslovnih sredin.

Jugoslav Petkovič vozi Peugeot 508 active, 1,6 THP (156 KM oz. 115 kW), poraba goriva pri mešanem ciklu 6,4 l/km, izpust CO2 149 g/km.

Produkcija: Tehnis Media Group Ličenje: Mateja Naberšnik za Givenchy Oblačila in obutev: Ermenegildo Zegna, XYZ Premium Fashion Store, Ljubljana Ura: Baume & Mercier, Capeland Chrono, Zlatarstvo Loboda

115

Avtomobilizem

Obe moštvi stavita na Audi Liga prvakov Letošnja nogometna sezona se je zaključila s tekmo vseh tekem, saj sta se na legendarnem Wembleyju v središču Londona na finalni tekmi lige prvakov udarili po mnenju mnogih dve najboljši moštvi na svetu – FC Barcelona in Manchester United. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: promocijsko gradivo in Audi

Avtomobilizem Končni rezultat verjetno poznate, končalo se je s tri proti ena za Barcelono. Obstajajo pa tudi področja, kjer sta si ekipi veliko bolj izenačeni: oba tabora namreč vodita odlična trenerja, ki sta v ligi prvakov osvojila vsak po dve zmagi, pri čemer se Josep Guardiola lahko pohvali celo s tem, da je pri 40 letih najmlajši trener, ki je osvojil dve finalni tekmi (in to obakrat proti Manchesterju). Po drugi strani pa je siru Alexu Fergusonu že drugič v zadnjih treh letih za las spodletelo, da bi postal prvi trener s tremi naslovi. Različni v rezultatih, enaki pri izbiri avtomobilov Druga, še bolj zanimiva podobnost pa je vozni park obeh moštev. Trenerja, vodstvo in igralci obeh ekip se na treninge in domače tekme namreč vozijo z audiji. Nemški proizvajalec premium vozil je z Barcelono pogodbo o sponzorstvu podpisal že leta 2006, ko sta blagovni znamki združili moči, saj obe poosebljata podobne vrednote, med drugim športni duh in dinamičnost. Audi se v zameno za sponzorstvo lahko predstavlja na domačih tekmah na slovitem stadionu Camp Nou v Barceloni, ki slovi kot največji stadion v Evropi, saj je na njem prostora za skoraj 100.000 gledalcev. Nesporna zvezda avtomobilske flote FC Barcelona v letošnji sezoni je novi Audi A7 Sportback – kupe s štirimi vrati, ki so si ga izbrali Xavi, Piqué, Pedro in Busquets, ostali igralci pa so še naprej zvesti modelu Q7. Vsa vozila so opremljena s 3-litrskim TDI motorjem, ki razvija 180 kW/245 KM. »Moj A7 je res odličen avto. Je udoben in primeren za daljša potovanja. 3-litrski dizel pa je več kot dovolj zmogljiv zame,« je povedal Xavi. Kapetan Puyol pa je v sporočilu za medije ponosno zatrdil: »Zelo sem zadovoljen s svojim Q7, je ravno pravšnji avto. Prostora je več kot dovolj tako zame kot za vso opremo, ki jo ves čas vozim s seboj.« Tudi s klubom Manchester United nemški izdelovalec avtomobilov sodeluje od leta 2006. Tako kot z Barcelono jih na Manchester United vežejo vrednote, kot so bogata dediščina, ustvarjalnost in predanost. Pri Manchester United so si za letošnjo sezono privoščili bolj raznovrstno paleto vozil. Sir Alex Ferguson je povedal: »Audi A8 je pravi avto zame. Sicer sem imel sem že veliko audijev, a tako kot ta model z W12 TDI motorjem, me ni prepričal noben drug.« Ryan Giggs pa je za medije zatrdil: »Vozim Q7 in RS6 in resnično ne vem, kateri je boljši!« Glavna zvezda Manchester Uniteda, Wayne Rooney, se je odločil za zmogljivi RS6: »Ta avtomobil je tako hiter kot ferrari, a veliko bolj prostoren in udoben. Všeč mi je, kako izgleda, še bolj pa, kako se vozi. In zvok motorja – ta je neverjeten.« Dodati je potrebno, da se poleg obeh velikanov letošnjega finala lige prvakov z audiji vozijo tudi nogometaši v Milanu (AC Milan), Madridu (Real Madrid) ter v Nemčiji (FC Bayern München, Herta BSC Berlin, SV Hamburg in 1899 Hoffenheim). V čast velike zmage Barcelone nad Manchesterjem so v Ingolstad-

tu pripravili posebno serijo modela audi A1 – A1 FC Barcelona. Avto je zunaj obarvan v tradicionalne barve Barce (ali Blaugrane, kot navijači ljubkovalno kličejo svoje moštvo), barvna paleta pa se v enakem slogu nadaljuje tudi v notranjosti avtomobila, na sedežih in na armaturni plošči. Pravi avto za prave ljubitelje Barce, bi lahko rekli. Nogometne sezone pa še ni konec, saj se bo FC Barcelona 26. in 27. julija udeležila še turnirja za Audi pokal na znamenitem stadionu Alianz Arena v Münchnu. Na turnirju bodo nastopili še domačini – Bayern München, AC Milan in južnoameriško moštvo Internacional iz Porto Alegra v Braziliji.

117

1. Glavna zvezda Manchester Uniteda, Wayne Rooney 2. Lionel Messi iz Barce prisega na Audi Q7

Lepota

»Priznajmo ali ne, jahta je show off!« Jure Bukavec, oblikovalec jaht Eden najuspešnejših slovenskih oblikovalcev jaht, Jure Bukavec iz studia UNIELLé, je spregovoril o dosedanjem oblikovalskem delu, o trendih pri oblikovanju megajaht ter o bodočih projektih plovil za zabavo. Besedilo: Mitko Ivanovski Fotografije: Mitko Ivanovski in UNIELLé

118

Navtika Po zaključenem študiju industrijskega oblikovanja v Ljubljani se je izobraževal v Kopenhagnu in se po vrnitvi domov zaposlil v blejskem podjetju Seaway, kjer se je ljubezen do morja in navtike po naključju razvila v profesionalno kariero. V času intenzivnega in hitrega vzpona navtične industrije je začel delati na prvem samostojnem projektu v okviru lastnega studia UNIELLé, ki je pripeljal do Soraye 46, več kot 40 metrov dolge megajahte, ki je bila dovolj drugačna, da je tržišču ponudila »tisto nekaj več«. Sledila je strma pot navzgor, zgodba o uspehu, ki strokovni pristop k oblikovanju združuje s poznavanjem stroke. Naslednji projekt? Soraya 70, luksuzna jahta s šestmetrskim bazenom, salonom in stekleno streho. Ne sliši se slabo, kajne? Opišite nam svojo oblikovalsko pot, kje ste zaključili šolanje in dopolnilno usposabljanje? Diplomiral sem na Oddelku za industrijsko oblikovanje Likovne akademije v Ljubljani ter študij nadaljeval na Danskem v Kopenhagnu, prav tako smer industrijsko oblikovanje. V Ljubljani imamo le smer industrijskega oblikovanja, ki je zelo splošna, medtem ko se v Kopenhagnu industrijski design razbije na zelo veliko smeri oziroma podzvrsti. Študij oblikovanja jaht, s katerim se ukvarjam, kot vem, zaenkrat še ne obstaja. Vsi izhajamo iz vrst industrijskih oblikovalcev, arhitektov oziroma, bolj tradicionalno, tehnično, iz vrst ladijskih inženirjev – t. i. »naval« arhitektov. Je bila usmeritev v oblikovanje jaht pri vas dolgoletna želja ali je na vašo poklicno odločitev v prvi vrsti vplivala ljubezen do plovil? Lahko rečem, da je bila ljubezen do jaht, morja in navtike od nekdaj, čista usmeritev pa je bila bolj naključna. Po vrnitvi iz Kopenhagna so v našem znanem podjetju na Bledu, Seawayu, iskali podobne profile; tam sem se zaposlil in tako tudi prišel v to branžo. Podjetje je bilo v tem času usmerjeno bolj v oblikovanje in projektiranje in lahko rečem, da sem tam spoznal stroko – ne samo skozi projektiranje, ampak tudi skozi delavnico, izdelavo orodij in podobno. Pridobil sem veliko izkušenj in zelo celovit vpogled v sam proces, kar mi je kasneje zelo koristilo. Po Seawayu se je vaša pot nadaljevala v Italiji pri družbi Nuvolari-Lenard. Iz Seawaya sem šel v Italijo v oblikovalski studio Nuvolari-Lenard, kjer je partner Slovenec Dan Lenard. Ta studio je za razliko od Seawaya usmerjen samo v dizajn, kar pomeni več projektov v krajšem času, to pa je bilo s stališča »učenca« zelo dobro. Tam sem tri leta delal kot zunanji partner. Moja vloga je bila 3D-modeliranje zunanjosti, pri nekaterih projektih pa sem vodil tudi pripravo generalnih planov notranjosti. Zunanjost in notranjost se na jahti prepletata in težko je oblikovati samo zunanjost oziroma samo notranjost, istočasno se dela in kontrolira oboje. Z Danom Lenardom sva zelo dobro sodelovala. Pripravil je osnovni koncept in vizijo

izgleda, jaz pa sem to konkretiziral do podrobnosti in v 3D-obliki prenesel v računalnik. Ko ste se vrnili v Slovenijo, ste sodelovali na projektu Soraya 46? Ja, gre za moj prvi povsem samostojni projekt oziroma za projekt v okviru mojega studia UNIELLé. V času pred recesijo je bila navtika nekaj let v neverjetnem vzponu in porastu. Skupina investitorjev je v tem videla svojo priložnost in mi zaupala oblikovanje, kar sem jim poskušal vrniti z maksimalno angažiranostjo in predanostjo projektu. Soraya 46 je izpodrivna, 4-palubna megajahta, dolga 46 metrov, široka 9 metrov, za 12 gostov in 9-člansko posadko ter z vsemi standardnimi zahtevami, ki jih plovilo te dolžine potrebuje. Navtična srenja je zelo konzervativna in preveč revolucionarni projekti niso vedno prodajni zmagovalci, ampak nekaj inovativnosti je vseeno potrebne. Soraya 46 je zadosti drugačna, da ponuja nekaj več, česar podobne barke nimajo. Pripravljate tudi večji model – Soraya 70? Soraya 70 je nadaljevanje serije Soraya. Vizualni elementi, ki so bili razpoznavni na prejšnjem modelu, mehkoba linij in nekoliko bolj »edgy« detajli ter helidrom na premcu so se ponovili. Konceptualno gre za popolnoma drugo plovilo s šestmetrskim bazenom, salonom s stropom več kot 3,5 metra višine in stekleno steno ter lastniškim apartmajem s svojo zasebno teraso. To so tudi elementi, ki so novi oziroma se pojavijo pri še daljših jahtah. V našem primeru pa je to prednost, ki jo bo potrebno izpostaviti pred tekmeci. Projekt, s katerim se sedaj ukvarjate, je priprava načrtov za oblikovanje ladje tipa Explorer. Čemu je ta barka namenjena? Explorer tip jahte je načeloma namenjen za raziskovanje po severnih morjih. Kot jahta ima razpored volumnov sorazmerno pomaknjen naprej proti premcu, s tem pa ostane velik volumen v krmnem delu. To je osnovna razlika od ostalih jaht, ki je vidna že na daleč. V našem primeru smo dodaten prostor na krmnem delu zgornje palube uporabili za bazen. Z zaprtimi volumni smo bili zelo na meji 500 bruto ton, ki so meja za klasifikacijo in sugerirajo način gradnje. Zavestno smo jo prestopili, barko še nekoliko podaljšali, gradnja bo bolj robustna in bolj varna, tržna cena plovila bo višja in naročnik se je odločil, da bo Ice klaso, ki po navadi gre s takim plovilom, tukaj izpustil. 1

Na prejšnji strani: Jure Bukavec: »Oblikovalec mora znati razbrati željo in zahteve naročnika ter to preoblikovati, nadgraditi in vgraditi v oblikovanje. 1. Soraya 70

Navtika

V zadnjem času sodelujete pri naši domači ladjedelnici Elan, in sicer za motorni del. Motorni del Elana je dobil novega lastnika, novo vodstvo in zavel je nov veter. Zadeva je začela funkcionirati po povsem normalnih tržnih zakonitostih in lahko povem, da sem zelo vesel, da sem lahko del te zgodbe. To je nadaljevanje linije Elan Power, ki ima trenutno največjo barko dolžine 48 čevljev. Zdaj bi šli na dolžino 53 čevljev, to je okoli 16 metrov, s trdo streho, drsnimi vrati v salonu, centralno krmilno konzolo in tremi kabinami v podpalubju, centralno lastniško ter dodano skipersko kabino na krmi. Gre za nadaljevanje dosedanje linije, s tem da bomo kasneje dodali tudi verzijo s sončno palubo. Kako potekajo razgovori med naročnikom in oblikovalcem oziroma kakšna je povezava med naročnikom in oblikovalcem – koliko je intenzivna, kdo ima glavno besedo, ali mora oblikovalec strogo upoštevati navodila naročnika ali lahko nekatere njegove zahteve spremeni, omili? Oblikovalec mora vsekakor voditi svojo linijo, ki pa mora upoštevati želje naročnika. Vendar ne dobesedno – oblikovalec mora znati razbrati željo in zahteve naročnika ter to preoblikovati, nadgraditi in vgraditi v oblikovanje, za katerim stoji in v vseh točkah zadovoljuje naročnika.

Soraya 70, luksuzna jahta s šestmetrskim bazenom, salonom in stekleno streho.

To pomeni, da naročnik postavi zahtevo nekega osnovnega koncepta, podrobna obdelava koncepta pa je naloga oblikovalca? Po navadi je tako, ni pa nujno. Pristopi k novemu projektu so zelo različni. Lahko je to nadaljevanje linije, ki jo je potrebno upoštevati in ima neke zastavljene zakonitosti ter svojo klientelo ali pa gre za popolnoma nov koncept, kjer se bo zastavila nova linija ali flota bark. Nov koncept je lahko sugeriran s strani oblikovalca ali pa s strani naročnika, z že izoblikovano idejo o novem plovilu, ki izhaja iz njegove osebne potrebe oziroma iz neke tržne niše.

Zadeva je precej dvostranska, tokovi potekajo od oblikovalca do naročnika in obratno, a vseeno se ne moremo znebiti občutka, da naročnik narekuje osnovno rešitev. Citiral bom najbolj znanega oblikovalca jaht v zgodovini, Avstralca Jona Bannenberga. Povedal je: »Strinjam se, to je vaša barka, toda vedno ne bo vaša barka, jaz pa bom vedno njen oblikovalec.« Seveda zadeva ni ravno tako črno-bela – gre za sodelovanje in zaupanje med naročnikom in oblikovalcem. Kakšni so današnji trendi pri oblikovanju jaht? Kot vidimo so te voluminozne, agresivne in dinamične. Ja, tako je. Priznamo ali ne, jahta je »show off«, bolj kot sam »performance« je velikokrat pomembnejši agresiven ali pa namišljeno aerodinamičen videz, ki ni nujno, da izhaja iz plovnih lastnosti jahte. Gre za prepletanje uporabnosti notranje razporeditve, velikih oken, veliko svetlobe in dodatnih rešitev. Te omogočajo ugodno bivanje oziroma plovbo po morju, z agresivnim zunanjim videzom, ki vzbuja pozornost. Jahta že po svoji definiciji mora biti »eye catcher«. Kaj pa notranja oprema – so to klasični angleški stil, moderni minimalistični stili ali kaj drugega? Treba je razumeti, kakšna je tradicionalna klientela teh jaht, ki pa se je zadnja leta zelo spremenila. Klasična notranja oprema in stil, ki je bil prilagojen tradicionalnim nekoliko starejšim klientom, se v zadnjih letih, predvsem po zaslugi vdora številnih mlajših ruskih klientov, spreminja v nekoliko bolj moderen, a še vedno na pogled bogat stil. Posebnost pa so klienti z Bližnjega vzhoda s svojimi specifičnimi zahtevami. Ste oblikovalec, ki ima že nekaj izkušenj, ki je videl veliko bark in ki pozna veliko oblikovalcev – katera motorna jahta pa je vam najbolj pri srcu? Če me direktno vprašate in pričakujete direkten odgovor, bi tako na hitro rekel, da je to motorna jahta Pelorus (ladjedelnica Lürssen, dolžina 114,9 metrov, 5.137 ton, oblikovalec zunanjosti Tim Heywood, notranjosti Terence Disdale – v lasti Romana Abramoviča oziroma sedaj njegove bivše žene). V svojem stylingu in konceptu je zadosti drugačna in všečna, da je za seboj že potegnila posnemovalce in uporabo nekaterih novih rešitev v smislu razporeditve prostorov. Katerega oblikovalca oziroma arhitekta najbolj cenite? Med temi vzorniki je vsekakor Jon Bannenberg, ki najbolj izstopa, saj je začetnik oblikovanja modernih jaht, kot ga poznamo danes. Med vodilne oblikovalce jaht današnjega časa pa sicer sodijo studio Nuvolari-Lenard, Tim Heywood, s Pelorusom in Carinthio VII, in predvsem Espen Øino, ki je verjetno trenutno prvo ime. Tu je še nekaj starejših imen, ki so bolj v zatonu kot ne, ter nekaj novejših studijev, ki pokrivajo vrzel in med katere se prebijam tudi sam.

120

Strast do oblikovanja Španski dizajn

Ko govorim o oblikovanju, lahko mirno trdim, da Španci nikoli niso bili sramežljivi; skoraj pregovorno so si namreč prilastili pravico do močnega izraza in eksperimentiranja. Prepletanje vplivov različnih kultur in s tem estetik je skozi stoletja zagotavljalo idealne razmere za razvoj ustvarjalnosti, dajalo zagon izrazni moči in raziskovanju, ki se je napajalo v preteklosti in hkrati pogumno zrlo v prihodnost. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: Arhiv proizvajalcev

122

Dizajn Na prejšnji strani: LZF – oblikovalka Marivi Calvo je oblikovala kolekcijo svetil Gea

Tudi zaradi geografske lege ima špansko oblikovanje precej skupnega s svojimi mediteranskimi sosedami: francoski, toskanski in maroški stil so pustili svoj vpliv, barve in atmosfero, hkrati pa je obala Španije navdihovala z izraznimi barvami, ki so jih oblikovalci našli v naravi, še bolj pa v arhitekturi s pridihom mavrske kulture. Razkošje navdiha za oblikovalce in umetnike Kraljevina Španija, ki se razteza po Iberskem polotoku, je bila že od nekdaj zibelka strasti in temperamenta, ki sta navdihovala številne zgodbe preteklosti in dajala zagon raziskovalcem, umetnikom in oblikovalcem. Po smrti diktatorskega generala Franca in s sprejetjem ustave leta 1978 je Španiji sledila demokratizacija, bolj vneta zaščita in boljša predstavitev zgodovinskih zgradb: sledila je antologijska razstava Expo v Sevilji leta 1992, istočasno pa tudi olimpijske igre v Barceloni. S tem je država dobila možnost ponovne potrditve kulturne prisotnosti v Evropi, katere nosilka je bila ves čas, a je z novo, sodobno arhitekturo postala še bolj očitna – na tem mestu je morda smiselno omeniti nekaj znamenitih sodobnih španskih arhitektov, kot so J. Rafael Moneo, Ricardo Bofill in Santiago Calatrava. Poleg arhitekturnih dosežkov je Španija postala prepoznavna tudi po sodobnem oblikovanju, ki vsakoletno navdušuje obiskovalce milanskega pohištvenega sejma in seveda ljubitelje in zbiratelje sodobnega oblikovanja po svetu. Preproste objekte spreminjajo v igrive, a čiste oblike, ki ustrezajo najrazličnejšim ambientom in morda je prav v tem njihova prednost. V zadnjih dveh desetletjih je dežela na področju pohištvenega oblikovanja doživela presunljivo preobrazbo; danes svoje sposobnosti dokazuje pri uporabi najširšega spektra materialov – tako v lesni, kovinski, plastični kot tudi tekstilni industriji, ponašajo pa se tudi s prepoznavno oznako »španski dizajn«, ki se postavlja ob bok italijanskemu in skandinavskemu. Na spletni strani Interiors from Spain predstavljajo vse svoje oblikovalce, izdelke in znamke, za kaj takega pa moraš imeti dovolj dober razlog. In Španija ga vsekakor ima!

1. Na letošnjem milanskemsejmu je Arturo Alvarez prvič predstavil visečo in stoječo luč Miuu, ki jo je za svoje podjetje oblikoval sam. 2. Gandia Blasco je začel s preprogami, polnimi barv in razigranosti in takšna je tudi kolekcija preprog Mangas ( na sliki so Mangas mini)

3. Miguel Herranz je za LZF oblikoval kolekcijo svetil Mikado, ki si je v Chicagu in Frankfurtu prislužila nagradi Good Design in Design Plus. 2

Španski temperament v Ljubljani V ljubljanskem pohištvenem salonu Luster so se tudi zato odločili, da predstavijo španske proizvajalce notranje opreme in vrtnega pohištva in jih vključijo v svojo ponudbo. Med proizvajalci, ki se predstavljajo pri nas, je družba Arturo Álvarez, ki je bila ustanovljena v Santiagu de Compostela leta 1994. Proizvaja svetila za dom, komercialne prostore in zunanjo osvetlitev. Blagovna znamka je ime dobila po vodilnem oblikovalcu Arturu Álvarezu, ki s svojo oblikovalsko skupino preobraža tradicionalne tehnike v sodobno tehnologijo. Ali kot zapišejo sami: svež koncept ekskluzivnosti tradicionalne tehnike Galicije ujamejo v oblike, ki se jih želimo dotakniti.

123

Dizajn 1. Daybed sodi med večje elemente vrtnega pohištva proizvajalca Gandia Blasco 2. Kettalova kolekcija Egg 3. Ukrivljene linije dajo ležalniku Soft mehak in eleganten izgled

1 2

124

Gandia Blasco ima dolgo zgodovino, saj je bila ustanovljena že leta 1941 v Valenciji. Če je bila okoli 40 let predana predvsem tekstilu (in nato preprogam), se je v sredini 80. let posvetila še vrtnemu pohištvu, svetilom in najrazličnejšim dodatkom, ki bodo vaše bivanje naredili še prijetnejše. Ponašajo se z nagradami Red Dot, Delta in nagrado revije Wallpaper. Kako se je začelo? Po naključju. Lastnik podjetja je gradil hišo na Ibizi, a za svojo teraso ni našel primerne opreme. Tako so nastali prvi kosi, ki so jih kasneje vključili v svoj program, danes pa krasijo vrtove in terase največjih zvezdnikov, med katerimi so Tiger Woods, Robert Redford in Brad Pitt. Morda je slovenskemu uporabniku najbolj poznana znamka Kettal, ustanovljena leta 1964, saj ima svoje razstavne salone širom po Evropi, opazna pa je tudi pri opremi hotelskih verig, kot so Hilton, Ritz in Marriot. Ustanovitelj podjetja, Manuel Alorda, je danes predsednik uprave, kar potrjuje značilno družinsko tradicijo v španskih podjetjih. To, da je blagovna znamka osredotočena predvsem na oblikovanje vrtnega pohištva, ni brez razloga, saj je življenje na prostem v sredozemskih državah stvar kulture bivanja, kjer imata udobje in eleganca posebno mesto. Rešitve za sodobno kulturo bivanja Kettal išče z velikimi oblikovalskimi imeni, kot so Patricia Urquiola, Marcel Wanders in Emiliana Studio design. Skupaj ustvarjajo kose iz okolju prijaznih materialov in barvil, na ekološko občutljivost pa kaže tudi odločitev, da je njihove izdelke mogoče reciklirati. Svetila LZF (ali Luzifer, kot so se prvotno imenovali) je manjše podjetje, specializirano za proizvodnjo »posebnih svetil za posebne ljudi«, kot pravijo. Podjetje sta leta 1994 ustanovila Marivi Calvo in Sandro Tohill v želji po ročno izdelanih svetilih iz lesnega furnirja. Ta krhek in prefinjen material omogoča oblikovanje spektakularne svetlobe, saj proseva mehko luč in s svojimi oblikami mehča prostore. Izrazno moč in unikatni koncept svetil potrjujejo tudi dve nagradi Good Design, dve Design Plus in nagrada Red Dot.

Everet International d.o.o., Ljubljana, Leskoškova cesta 9e, Ljubljana

40 let ljubezenske zgodbe s SONCEM

Lancaster že 40 let meri učinke UV žarkov na kožo, saj želi zaščititi lepoto ženske kože tudi na soncu. Strokovnjak za sonce sedaj poleg skrbi za zagorelost ščiti tudi DNK vaše kože. Z Lancastrom je vaša prihodnost sijoča.

, DNK lepote lancaster-beauty.com

Dizajn 1. Dve svetili iz kolekcije Agata in rdeč Armadillio, LZF 2. Layer je za Viccarbo oblikoval Arik Levy

3. Stenska ura Tacon, Nomon 2

4. Levitt je prefinjeno oblikovan sedežni element izpod rok Ludovice in Roberta Palombe

Viccarbe proizvaja izdelke, ki odgovarjajo potrebam sodobnega življenjskega sloga. V sozvočju z modernimi domovanji ponujajo elegantne, a preprosto oblikovane predmete čistih in enostavnih linij z občutkom za brezčasnost. Stran od modnih smernic so razvili skoraj eklektično, a odločno kolekcijo, ki na prvo mesto postavlja kvaliteto. Njihov stol Last minute, je pred desetimi leti zanje oblikovala priznana oblikovalka Patricia Urquiola in je bil prvi izdelek, ki so ga razvili z vrhunskim oblikovalcem. Inovator iz Barcelone, Nomon, se loteva oblikovanja nekoliko pozabljenih stenskih ur. Vse se je začelo s študijem draguljarstva Angelsa Arrufata. Podjetje ustvarja edinstvene stenske ure, ki s svojo podobo pritegnejo pozornost tako v javnih kot tudi v zasebnih prostorih. Ure Nomon čas izčistijo do navdihujočega minimalizma, v podjetju pa so posebej ponosni na kolekcijo OJ, ki že postaja moderna klasika. 4

126

Dizajn

1 3

Viva Luster

Salon pohištva in idej Luster je svojo prvo obletnico obeležil s predstavitvijo Španskega dizajna in temperamentno večerno zabavo. 1. Gospa Anunciada Fernández de Córdova, veleposlanica Španije v Sloveniji, Petra Zupančič, vodja salona Luster in Mateja Janežič, moderatorka

3. Aleš Košak , AKSL arhitekti, Jelena Proković oblikovalka, Gregor Drobnič, arhitekt, Špela Leskovic, AKSL arhitekti in Brane Ribič, arhitekt

2. Sven Rasmussen-Bonne, izvozni direktor za osrednjo in vzhodno Europo pri podjetju Kettal, Petra Zupančič, vodja salona Luster, Harm Mulder, poslovni in razvojni direktor LZF – Lamps, Jacobo M. Fernandez, prodajni direktor pri Arturo Alvarez, Joaquin de la Infiesta, ekonomski svetnik pri Španski ambasadi na Dunaju in Alejandro Morelló, prodajni direktor za Gandia Blasco

5. Ga. Branka Bajde Gabrovšek, izvršna direktorica C&G in soprog g. Gabrovšek

4. Kettal vrtna oprema

6. Rok Drašler in Miloš Vujadinovič , direktor Airpass 7. Andreja Merhar ( Manikira) s soprogom in Peter Malalan in s soprogo Karmen. 8. Dr. Mark Mušič s soprogo in Katja Pirkmajer 9. Dramaturginja in igralka Ajda Rooss (zajček Bine), s sinom Lanom Rooss Remeta (igra v predstavi »SHINING« produkcija Glej) in Helena Grahek (Luster) 10. Ekipa salona Luster- Andreja, Ana, Mojca, Ajda, Petra, Špela, Helena

6 10 7

127

Tudi tehnika je lahko za vedno Bang & Olufsen

Danski dizajn je pojem. Bang & Olufsen je njegova ikona. Je kombinacija bistroumnosti, lepote, enostavnosti in elegance. In najboljše? To, da traja in traja. Televizija je dovolj lepa, da vanjo strmiš še dolgo potem, ko jo izklopiš. Hi-fi je dovolj fascinanten, da mu ploskaš, tudi ko ne poje. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: Bang & Olufsen Blagovni znamki Bang & Olufsen (B & O) v svetu zabavne elektronike pripada prav posebno mesto. Dandanes se v tej branži stvari dogajajo s svetlobno hitrostjo, v šestih mesecih je sprememb toliko, da jim komaj sledimo – kar je danes moderno, je čez šest mesecev, najkasneje pa čez eno leto, že zastarelo. V tehničnem in oblikovalskem smislu. B & O je verjetno ena redkih blagovnih znamk, ki se uspešno zoperstavlja temu trendu, za kar se ima zahvaliti danski (ali kar skandinavski) miselnosti in filozofiji, ki jo odlično razloži slogan finske Iittale: »Trajni vsakodnevni predmeti proti kopičenju stvari, ki zelo kmalu končajo zavržene v kotu.« Skandinavci ne podlegajo čarom potrošništva in imajo do dobrin spoštljiv odnos, saj jih uporabljajo, dokler brezhibno delujejo. Zato se tudi pri oblikovanju poslužujejo načela enostavnosti in funkcionalnosti, ki jim tudi v estetskem pogledu zagotavlja svojevrstno trajnost.

Zgodba o B & O se je začela leta 1925, ko je Svend Olufsen iskal partnerja za novo ustanovljeno podjetje in naletel na Petra Banga. Srečanje se je zgodilo povsem po naključju: lokalni električar v Struerju, mestecu na severozahodu Jylanda, je bil preveč zaposlen, to pa je Olufsena posledično pripeljalo do Banga. Na domači kmetiji v Quistrupu sta kasneje začela z izdelovanjem električnih usmernikov in radijskih sprejemnikov. Tudi za dizajn sta se začela zanimati po naključju: Bang se je namreč navduševal nad modernizmom, Bauhausom in Gropiusom. Hyperbo 5RG iz leta 1934 je nekakšna gramofonskoradijska variacija na temo Breuerjevega stola s svetlečim kovinskim ogrodjem. Za radijski sprejemnik Beolit 39 sta mlada elektroinženirja našla navdih pri Buicku, ki si ga je iz Amerike pripeljal stari Bang. Legendaren je tudi Petrov suknjič, ki je bil vedno obtežen s polnimi žepi vijakov in drugih sestavnih delov nastajajočih izumov. Minimalizem in prvovrstni materiali Enostavnost, minimalizem in eleganca so pojmi, skupni vsem njihovim izdelkom. Dizajnu so se začeli posvečati že zelo zgodaj, ko je neki profesor na kopenhagenski fakulteti za arhitekturo skritiziral obliko enega njihovih sprejemnikov. V začetku 60. let so angažirali danskega oblikovalca Jacoba Jensena, ki ga je sredi 80. let nadomestil Anglež David Lewis (ta se je kot študent zaljubil v Danko, se tja preselil, danes pa je goreč navijač danske nogometne reprezentance tudi takrat, ko so na drugi strani Angleži). Pri B & O vztrajajo pri pravilu, da oblikovalcev ne zaposlujejo, temveč od njih zahtevajo, da obdržijo svoj neodvisni status. Ker hočejo, da ustvarjajo z varne di-

128

Dizajn stance, ki ohranja kreativnost. Ker nikakor nočejo, da postanejo del notranjih iger, ki se dogajajo v vsakem podjetju. Zaželeno je celo to, da oblikovalci sodelujejo tudi z naročniki iz drugih branž, saj jim to odpira nove poglede in prav zato so jim v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMA posvetili posebno razstavo. Le še Olivetti, Braun in Thonet so doživeli takšno čast. B & O je tekač na dolge proge. Večina njihovih izdelkov je v proizvodnji vsaj deset let, ves ta čas pa ostajajo aktualni – tako oblikovno kot tehnično. Kljub vsemu se zastavlja vprašanje, kako lahko tako majhno podjetje z danskega podeželja preživi v tem hudo konkurenčnem svetu? Glavno vodilo je, da se ne ozirajo na tekmece. Ne kopirajo. Iščejo drugačnost, izvirnost. Zavedajo se, da je dizajn kot jezik, ki ne pomaga prav dosti, če nimaš ničesar povedati. Vseeno velja, da oblika ni njihovo edino orožje, kot so jim nekoč očitali audiofili. Njihovi izdelki so vedno opremljeni z vrhunsko tehnologijo, do katere prihajajo z urami in urami testiranj; oblika ostaja nespremenjena, drobovje pa je vedno “up to date” in še korak pred ostalimi. Seveda so polni bistrih domislic. Nekaj primerov: zgornja plošča daljinskega upravljalnika Beo4 je izdelana iz aluminija, težo pa mu daje cink, ki tudi ob dolgotrajnem valjanju po rokah ohranja sobno temperaturo in se ne segreva. Televizor BeoVision 8 se s pomočjo posebnega senzorja prilagaja svetlobi prostora. Aluminijasta vratca BeoCentra 2 se odpirajo z mikroskopsko natančnostjo. Mehanizem kultnega sistema BeoSound 9000 se neslišno premika nad šestimi razstavljenimi CD-ji. Ali pa zvočniki BeoLab 5, ki zvok po prostoru razpršijo podobno kot svetilnik luč nad s čermi posutim zalivom ... Zato je vsak B & O-jev izdelek kot družinski član. Nekateri brez težav dočakajo celo Kristusova leta. Oblikovalski pristop O načinu, s katerim se Danci uspešno bojujejo proti mrzlicam modernega sveta, precej pove anekdota o nastajanju prenosnega glasbenega sistema BeoSound 1. David Lewis si ga je zamislil kot nekakšen ležeči in odpirajoči se element, ko pa je imel pred očmi prototip, mu nekaj ni bilo všeč. In so ga narisali na novo. Nastala je različica s predvajalnikom CD-jev na sredini in tankima zvočnikoma na vsaki strani. Prav zvočniki so bili tehnološki izziv, inženirji pa so po mesecu dni tuhtanja prišli do rešitve, ki to ni bila. »Potrebujemo samo dva centimetra več širine, pa bo šlo,« so prosili Lewisa. »Ne,« je bil neomejen. Spet so jih za mesec dni poslali na študijski dopust. »En centimeter nam boste pa že dali, kajne?« »Ni šans!« Po še enem mesecu neprespanih noči so se vdali: »Ne znamo, ni možno, ni izvedljivo. Vsaj dandanašnji ne!« Lewis je šel spet na dolg sprehod ob morju, zrl v daljavo, dokler ni njegov notranji glas zaklical: »Eureka!« Z inženirji so bili takrat bolj uigrana ekipa in marketing je pripravil vse potrebno za svetovno premiero. Dva tedna pred uradno predstavitvijo se je Lewis s svojo alfo romeo iz Kopenhagna pripeljal v Struer, si dal prinesti

kavo in tradicionalno dansko pecivo, sam pri sebi nekaj mrmral in na koncu izustil: »Ni v redu. Nekaj ni v redu! Ni okej. Ne bo predstavitve!« Ni se mu zmešalo. Ko so nekaj mesecev kasneje z lastnimi očmi videli pravi BeoSound 1, so tudi vsi ostali dojeli, kaj s prejšnjim modelom ni bilo v redu. Zgodba o BeoSoundu je pravzaprav bistvo B & O-jeve filozofije in strategije: čas je v primerjavi s končnim rezultatom brezpredmeten. Ker je vsak izdelek samostojen koncept in hkrati združljiv z vsemi ostalimi. Ker je vse zamišljeno in izdelano z “uma bistrim mečem”. Ker je vsak detajl vreden posebnih nežnosti. In če se pri Bang & Olufsen za nekaj odločijo, to tudi dosežejo, pa naj stane, kar hoče. Naj traja, kolikor hoče. Iskanje metode za luknjice na aluminijastih pokrovih jim je vzelo kar devet mesecev, toda hoteli so takšne, ki imajo dva milimetra premera in so ena od druge oddaljene manj kot poldrugi milimeter. Lahko bi bile malo bolj narazen, a takšne zna izdelati vsak Korejec ali Tajvanec. Njihovih ne zna narediti nihče. Enako velja za vsak aluminijast del. B & O je en sam prekrasen aluminij, 99,9-odstotno čist, brez odstotka tolerance. Ob vsem tem Bang & Olufsen ni več drag, temveč dragocen, brezčasen in … večen. Ni za vsakogar. Namenjen je namreč tistim, ki razumejo, da je manj pravzaprav več.

129

XXXX

Avtoportret, vklesan v kamen Curzio Malaparte, Godard in Casa Malaparte

Podobo hrepenenja lastnik in ustvarjalec prelije v Caso Malaparte, navdih za v stopnice oblikovano streho hiše pa posname po cerkvi z otoka svojega izgnanstva, otoka Lipari. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: Unimediaimages in archweb.it

130

Arhitektura Vilo Malaparte cel svet pozna pod imenom Casa Malaparte. Leta 1937 je to imenitno vilo na otoku Capri pričel snovati italijanski arhitekt Adalberto Libera (zelo priljubljen med vladajočo fašistično elito), in sicer za naročnika Curzia Malaparteja, s katerim sta se kasneje razšla. Malaparte je arhitektove projekte – oziroma idejo v fazi razvoja – dokončal po svoje in vilo zgradil s pomočjo lokalnega zidarskega mojstra. Casa Malaparte stoji na pečini 32 metrov nad morjem, s pogledom na Sorentski polotok. Nastala je kot odgovor eklektičnemu stilu, ki naj bi ga po Malapartejevih besedah na Capri prinesli Nemci in drugi prišleki po 19. stoletju in tako uničili preprostost in čistost tradicionalne otoške hiše. Dostopa do hiše sta samo dva: bodisi se odločite za 99 stopnic, ki do Case vodijo z morja, ali pa se odpravite po pešpoti iz mesta Capri. Po smrti njenega lastnika leta 1957 je bila hiša večkrat žrtev vandalov in naravnih nesreč, dokler v 80. in kasneje v 90. letih prejšnjega stoletja niso pričeli s postopno obnovo in jo tako spet prikazali v vsem svojem sijaju in lepoti.

Na prejšnji strani: Rdeča lepotica, vila Malaparte, na Punti Massullo, slikana s strani, kjer potekajo stopnice z morja. 1. Oblika vile sledi oblikam pečine, kjer je postavljena

Kurt Erich Suckert postane Curzio Malaparte Na tem mestu je potrebno pripomniti, da je do tako veličastne hiše privedlo tudi dejstvo, da za njo stoji osebnost, kot je bil Curzio Malaparte (1898–1957), rojen kot Kurt Erich Suckert materi Italijanki in očetu Nemcu. Bil je dovolj samovšečen, da si je izbral pompozno drugo ime: Kurt je postal Curzio, Bonaparte pa Malaparte. Odnos do hiše je izražal z besedami, kot so: »hiša kot jaz« in »avtoportret, vklesan v kamen«. Dejstvo je, da je njegova biografska zgodba izredno zanimiva. Rodil se je konec 19. stoletja v bližini Firenc, se kot mladenič prostovoljno boril v prvi svetovni vojni, po koncu le-te pa nekaj let prebil v konzularni službi. Kljub dolgoletnemu odkritemu spogledovanju s fašistično politiko so ga tedanje oblasti začele preganjati, saj je v svojih člankih, ki jih je objavljal v Corriere della Sera, nasprotoval nemškim načelom. Leta 1933 so ga obsodili na nekajletno konfinacijo na Eolskih otokih, kjer je spoznal občutek odtujenosti, zapuščenosti in »celico znotraj sebe«, kot je zapisal sam. Podobo hrepenenja je prelil v Caso Malaparte, navdih za v stopnice oblikovano streho hiše pa je posnel po cerkvi z otoka svojega izgnanstva, otoka Lipari. 32 stopnic na streho predstavlja 32 metrov oddaljenosti hiše od morja. Leta 1943 se je Malaparte s Finske vrnil v rodno Italijo in se tam pridružil zavezniški vojski ter skupaj z ameriškimi silami vkorakal v Milano ravno v času, ko so na enem izmed trgov obesili truplo ustreljenega fašističnega diktatorja Mussolinija. Malapartejeva dela so prevedena v številne jezike, čeravno pri kritikih niso vedno naletela na posebno dober odziv. Razlog je najverjetneje potrebno iskati v njegovem slogu pisanja in vsebinah, ki se, tako kot je pisatelj tudi živel, dotikajo predvsem grozot vojne, a

131

Arhitektura 1. Načrti razkrivajo razgibano strukturo Case Malaparte 2. Posnetek iz filma (Le meprís, 1963)– Brigitte Bardot in Michel Piccoli 3. Pogled s kopenskega dela otoka na 32 stopnic, ki vodijo do ravnega dela strehe

TO LIBERA: CASA MALAPARTE A CAPRI (1938-40)

scala 1:100

ne poglabljajo odnosa do dogodkov, razmerij, posledic. Kot je videti iz starih fotografij, se je avtor zasebno sicer rad spogledoval z življenjem in njegovimi buržoaznimi globinami in užival življenje kot »iz rumenega tiska«. Fotografije govorijo zase: poziranje v slogu Rudolpha Valentina, gol Malaparte na finskem snegu, malce poraščen obraz razmišljujočega intelektualca v uniformi gorske divizije, Malaparte v pogovorih s slavnimi osebami tistega časa ... Alberto Moravia je zanj dejal, da je iz sebe zgradil kult in odigral vlogo, ki si jo je sam napisal. A vendar bi bili nenatančni, če ne bi priznali, da so njegova dela tudi svojevrstne mojstrovine, ki vse do danes niso izgubile svoje moči in znajo še vedno pritegniti bralce.

A E DEI LOCALI DI SERVIZIO

PROSPETTO NORD-EST

A CISTERNA

PIANTA DEL PIANO TERRA

PROSPETTO SUD-OVEST

A STUDIO

PIANTA DEL PRIMO PIANO

PROSPETTO NORD-OVEST

PROSPETTO SUD-EST

SEZIONE TRASVERSALE

IANTA DELLA COPERTURA

PER FINALITA' 2 DI ZA FINI DI LUCRO. DI ALIZZAZIONE, LA ZZO E LA CESSIONE

SEZIONE LONGITUDINALE A - A'

Copia in uso a:

janko.zrim@tehnis.si

Janko Zrim Vevska c. 10 Ljubljana, Slovenia 1000 Slovenia

132

Pisatelj, ki si je sam postavil spomenik Kontradiktoren pisatelj, za katerega je bila propaganda le drugačna oblika poezije, si je po vrnitvi iz izgnanstva kupil posestvo na Punti Massullo in tam začel svojo največjo zgodbo, ki bi jo lahko pesniško opisali tudi kot veličasten spomin na muzo, ki ga je spremljala vse od izgnanstva – samoto. Šlo je za odgovor na izgon v osamo, za spomin na hišo z Liparija – njegovo zaporniško celico, celico njegovega telesa in duše, ki jo je nosil s seboj še dolgo po vrnitvi. In zdaj končno: Casa Malaparte. Ob pogledu na nasedlo podobo skrajno melanholične hiše – katere streha je oblikovana v stopnice, ki metaforično vodijo k večnosti, k soncu – in na belo, v pol spirale oblikovano steno, človeku zastane dih. Nekakšen občutek večnega in neskončnega se zlije vanj. Hiša je nastajala kot skulptura. Ničkolikokrat spremenjene barve, zidovi, stopnice – vse to je bilo potrebno, da je končna podoba zadovoljila njenega kreatorja. Ko si jo je Godard izbral za svoj film, posnet po predlogi Alberta Moravie, se je prelila še na filmski trak in postala tudi na ta način del zgodovine. Tako nenavaden hibrid arhaičnega in modernega izstopa s svojo pompejsko rdečo fasado, ki vsa ta leta navdušuje naključne obiskovalce otoka ali pa strastne zasledovalce arhitekturnih zgodb. Mnogi prav zaradi nje obiščejo ta del Mediterana. Rdeča. Malaparte je hišo najprej pobarval rdeče, nato 3

Arhitektura belo, kasneje spet rdeče. Barva fašističnih elit, konec koncev barva Rusije. Da je Malaparte vilo v svoji oporoki zapustil Kitajski (po dolgih letih pravd je pristala v rokah italijanske fundacije, ki je opravila temeljito prenovo), ne čudi. Leta 1963 je Casa Malaparte postala prizorišče Prezira (Le meprís). Jean-Luc Godard je tako na svoj način namreč obračunal s Hollywoodom, s katerim je potem posledično prekinil vse stike. Zgodba filma govori o ameriškem producentu, ki je v Italiji zaradi filma o Odiseju. Režiser v filmu je slavni Fritz Lang, ki igra kar samega sebe, ta zgodba pa je le ozadje za nevrotično dramo med francoskim šovinističnim scenaristom Paulom (Michel Piccoli) in njegovo nesrečno mlado ženo Camille (Brigitte Bardot). Za mnoge Casa Malaparte ostaja resnična zvezda tega nenavadnega filma. Stopnice, ki vodijo na streho hiše, so sezidane iz opeke, nobenih parapetov, ograj ni, le odprt oder strehe, ravnina, ki se svojim koncem staplja z modro barvo morja. Avtor knjige Malaparte: A house like me Michael McDonough, arhitekt in industrijski oblikovalec, je nekje zapisal: »Casa Malaparte so sanje o letenju, so sanje o padanju.« In mi lahko le zaključimo: morda so sanje o pokrajini, ki se je zlila s podobo neke arhitekture – arhitekture, ki je povzdignila pokrajino.

4. Pompejsko rdeča fasada in detajl stopnic, ki vodijo na streho že leta navdušuje naključne obiskovalce otoka ali pa strastne zasledovalce arhitekturnih zgodb.

133

XXXX

Počasi, a zanesljivo navzgor Sejem poslovnega letalstva

Enajsti sejem poslovnega letalstva EBACE v Ženevi je podrl vrsto rekordov: sodelovalo je največ razstavljalcev doslej, prišlo je največ obiskovalcev in, kar je najpomembneje, med proizvajalci poslovnih letal in poslovnimi letalskimi prevozniki je bilo čutiti tudi največ optimizma. Že tretje leto je bilo med razstavljalci tudi slovensko podjetje Linxair. Besedilo: Mitko Ivanovski Fotografije: Mitko Ivanovski, EBACE in Arhiv proizvajalcev

134

Letalstvo European Business Aviation Convention & Exhibition (EBACE) je za evropsko letalsko poslovno skupnost najpomembnejši vsakoletni dogodek, saj se tam srečajo poslovneži, vladni uradniki, proizvajalci letal in osebje pomembnih podjetij. Organizatorji so sporočili, da si je sejem, kjer je razstavljalo kar 511 podjetij, letos ogledalo več kot 12.000 obiskovalcev iz 108 držav, kar pomeni svojevrsten rekord. Brian Humphries, predsednik in direktor European Business Aviation Association (EBAA), je ob odprtju sejma povedal, da je EBACE barometer stanja industrije in da je dober obisk vsekakor znak ekonomskega napredka in začetka povečevanja prometa v poslovnem letalstvu. Ob tem je dodal, da je Eurocontrol sporočil statistične podatke za leto 2010: lani se je promet v poslovnem letalstvu tako povečal za 5,5 odstotkov, promet IFR (oznaka za letenje v razmerah, ki jih določajo instrumenti) pa kar za 7 odstotkov. Kot je mogoče sklepati po napovedih, se poslovnemu letalstvu obetajo dobri časi. V naslednjih 20 letih v razredu poslovnih letal namreč pričakujejo kar za 24.000 enot naročil v skupni vrednosti 626 milijard dolarjev. Od velikih do najmanjših Na statičnem razstavnem prostoru (tako letalci namreč imenujejo odprti del letališča), kjer se predstavljajo proizvajalci poslovnih letal, je bilo letos prav živahno. Tu so bili vsi, ki v letalstvu kaj veljajo, po velikosti pa sta najbolj izstopala velikana Boeing z modelom BBJ in Airbusova A319 ter A320 Prestige. Svoje razvojne rešitve je obiskovalcem predstavil tudi proizvajalec, ki v številčnem smislu proizvede največ poslovnih letal na svetu, Cessna Aircraft Company, s skoraj celotno floto letal – od najmanjšega Mustanga, preko CJ2+, CJ3, CJ4, Severeign XLS, pa vse do najnovejše verzije Cessne Citation X, ki velja za najhitrejše med poslovnimi letali. Kanadski Bombardier, ki je letos v Ženevi praznoval 25 let delovanja v aeronavtični industriji, je obiskovalcem predstavil vse tri divizije – od Challengerja z modeli 300, 605 in 850 preko Learjetov 45 XR in 60XR do modela Global XRS. Tudi brez Francozov v Ženevi ni šlo: Dassault Aviation je tako pokazal trojček Falcon 2000S, Falcon 900LX in Falcon 7X. Novo predstavljeni Falcon 2000S v primerjavi s ponudbo drugih proizvajalcev v enakem razredu nudi večji potniški prostor (oblikovali so ga v ameriški podružnici BMW Designworks), preglednejši cockpit in zmogljivejši motor z nižjim izpustom okolju škodljivih emisij. Obljubljajo, da bodo prva letala te vrste naročnikom na voljo že v začetku leta 2013. Hitro rastoče brazilsko podjetje Embraer (v desetih letih obstoja so pri Embraerju postali pomembni ponudniki poslovnih letal) je razstavilo manjša Phenom 100 in 300, srednje velikega Legacy 650 in kraljevsko letalo Lineage 1000. Po tiskovni konferenci so novinarjem in obiskovalcem pokazali tudi zasnovo kabine novega Legacy 500, njihov novo izvoljeni predsednik podjetja, Ernest Edwards, pa je napovedal še boljše in uspešnejše leto 2011.

1. in 2. Cessna Citation X velja za najhitrejše med poslovnimi letali. Opremljeno je za osem potnikov, domet letala je 5.500 km, leti pa lahko na višini 15,5 km, nad vremenskimi sistemi in linijami komercialnega letalstva. 3. in 4. HondaJet postaja pravi hit med manjšimi poslovnimi letali.

1 2

3 4

135

Letalstvo 1. Tomi Blažon

Ameriški Gulfstream je predstavil četverico letal: od najmanjšega G150 preko G200 in G450 do večjega G550. Izostal ni niti Hawker Beechcraft z dvema divizijama reaktivnih Hawkerjev 200, 750, 900 XP, 4000, turbo propelerskih King Air 350i, King Air 250, C90 GTi in batnih ter legendarnih Bonanz G36 in Baronov G58. Med ponudniki manjših lahkih poslovnih letal je potrebno omeniti še Honda Aircraft Company, ki začetek prodaje svojega 3 milijone evrov vrednega lahkega poslovnega letala načrtuje za konec leta 2012, zanj pa imajo že več kot 100 naročil.

2. in 3. Kokpit in notranjost Linxairovega poslovnega letala Embraer Legacy 600

Linxair Že tretje leto se je v Ženevi predstavil tudi vodilni slovenski poslovni letalski prevoznik Linxair. Z direktorjem prodaje Tomijem Blažonom smo se pogovarjali o njegovih vtisih in trenutnem stanju na področju poslovnega letalstva, posledično pa smo se dotaknili tudi trenutnih gospodarskih razmer v globalnem svetu.

1 2

Kaj pomeni EBACE za poslovno letalstvo v Evropi? Pravkar končani EBACE, že 11. po vrsti, je tradicionalno najpomembnejši sejem za poslovno in generalno letalstvo v Evropi. Tam sodelujejo vsi, ki so v tem poslu pomembni – od operaterjev in proizvajalcev, do tistih, ki to industrijo spremljajo »od zunaj«. Sejem traja tri dni, naše podjetje je bilo prisotno že tretjič in to z ne ravno majhnim razstavnim prostorom. Zakaj je sejem ravno v Ženevi? Krovna organizacija teh prireditev, ameriška NBAA, je verjetno presodila, da je Ženeva primerno mesto za takšen dogodek. Ženeva je pač Švica z vsem, kar sodi zraven, od finančne do gospodarske moči, pomemben pa je tudi geografski položaj. Ne nazadnje tudi zaradi tamkajšnjega letališča, ki ima dovolj prostora za sejem, na katerem bi bil tudi t. i static display, kjer se s celotno floto letal predstavljajo vsi najpomembnejši proizvajalci letal, kot so Boeing, Bombardier, Gulfstream, Cessna, Falcon in Embraer. Vsi potencialni kupci in operaterji, kot je Linxair, imajo tam priložnost, da si letala ogledajo od blizu.

Kakšno je stanje industrije poslovnih letal glede na svetovno gospodarsko situacijo? Vidna razlika je ta, da je sejem postal večji, kar pomeni, da so organizatorji za razstavljalce uredili dodatno halo. V primerjavi z minulimi leti je bil obisk na sejmu bistveno večji. Od jeseni 2010 gredo vsi kazalci in številke navzgor. Žal ne gredo številke navzgor le glede prihodka, ampak rastejo tudi številke na strani stroškov, in to ne zgolj goriva, temveč tudi operative: letališča so dražja, vse se draži. Mi smo v Ženevi že tradicionalni gostje in poznajo nas mnogi. Naš razstavni prostor in dogajanje v njem so pač del naše marketinško-prodajne filozofije, ponujamo domače kulinarične specialitete in vrhunska vina, zato smo vsakokrat precej opaženi.

136

XXXX

Travnato svetišče Wimbledon

Wimbledon je turnir turnirjev. Trava nikjer ni tako zelena, veselje nikjer nima tako lepega nasmeha, žalost in obup pa nikjer nimata tako velikih solz. Letos bodo tam igrali jubilejni 125. turnir. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: Gregor Šket

138

Šport Wimbledon je kot gospod. Pravi gentleman, pravzaprav ... Anglež, jasno! Uglajen, gizdalinski, polikan, včasih tudi vzvišen, tečen in polizan. Celo največji razgrajači obmolknejo, ko z oxfordskim naglasom in povsem mirnim glasom reče: »Quiet, please!« Oblečen v belo ne prenese nobenega drugačnega sloga oblačenja; ima nešteto čudaških kapric, od katerih nikoli ne odstopa. Težko se odpove starim navadam. Tako je potreboval kar nekaj časa, da je bele žogice zamenjal z rumenimi, še dlje pa je trajalo, da je dovolil zgraditi pomično streho nad osrednjim igriščem, s katero so vsaj nekoliko prelisičili dežne kaplje, ki so zelo pogoste spremljevalke turnirja. Wimbledonske drame Ima vrtnarja – genija za travo, umetnika, ki iz navadne zelenice naredi nežno in fino preprogo. Ima še številne druge podanike. Na primer možaka, ki je že kot mladenič začel opravljati službo kontrolorja vstopnic; vmes je osivel, ampak še vedno nikogar ne spusti v svetišče, ne da bi mu z zategnjenim glasom zasikal: »Your ticket, please!« Njegovi služabniki so tudi vsi tisti asi, ki že v otroških letih začnejo sanjati o najbolj svetlečem teniškem pokalu. Ta trofeja je popolna obsesija, ki kandidate spravlja v najbolj nenavadna psihofizična stanja. Dogajajo se drame, za katere se zdi, da jih nadzira nekdo od zgoraj. Z roko v roki hodijo trans, evforija in solze sreče, ki se lahko v drobcu sekunde spremenijo v neutolažljivo žalost ... Ko enkrat zavladajo prvinski nagoni, teniški liki niso dosti drugačni od tistih iz Knjige o džungli. Živali z loparji, ki neusmiljeno udrihajo po žogicah. Zato je kot opozorilo gladiatorjem nad vrata osrednjega igrišča gospod Wimbledon obesil besede Rudyarda Kiplinga: »Ko srečaš zmagoslavje in polom in oba ta sleparja sprejmeš z enakim obrazom!« London kot predmestje veličastnega Wimbledona Vsako leto se zdi veličastni London od konca junija do prve julijske nedelje kot wimbledonsko predmestje. SW19 je najbolj znana kratica, District Line pa najbolj zaželen »tube« na podzemni železnici. Železniška postaja v Villageu je bolj oblegana od Victorie in Waterlooja, tam vse prišleke zabava ponaredek Cliffa Richarda. Dog & Fox je najbolj priljubljen pub in tako je vse od leta 1877. Ja, takrat je gospod Wimbledon dobil zvezdico. In zdaj se zaveda, da je eden redkih srečnežev, ki nikoli ne bodo dobili križa. Na začetku je bil doma na Worple Roadu, leta 1922 se je preselil na Church Road. Na tej isti cesti je jasno, da je All England Lawn Tennis & Croquet Club teniška Meka. Wimbledonske vstopnice so namreč suho zlato – zanimanje je tolikšno, da jih prodajajo s pomočjo žreba. Če si izbran, dobiš možnost, da za velike denarce kupiš vstopnico, pri čemer je vsak dan na voljo le omejeno število dragocenih listkov. Nekateri verniki so tako fanatični, da vso noč dobesedno kampirajo pred vhodom, posledično potem nastane »vrsta vseh vrst,« ob kateri boli glava. »Vsako

Pokrovitelji

Patron Wimbledona je angleška kraljica. A kljub temu Elizabeta II. dokaj redko zaide v to elitno londonsko predmestje; lani se je vrnila prvič po letu 1977, ko je bila ob 100-letnici turnirja tudi priča zmagi domačinke Virginie Wade. Za razliko od ostalih treh turnirjev velikega slama okoli igrišč ni nobenih reklam, le diskreten, razmeroma majhen napis Slazenger, ki je že od samega začetka tradicionalni dobavitelj uradnih žogic. Uradni časomerilec je švicarski Rolex, pred nekaj leti pa so ameriškemu kreatorju Ralphu Laurenu zaupali oblikovanje oblek sodnikov in sodnic, ki so se v svojih prejšnjih opravah zdeli kot ostanek nekega časa, ki je že zdavnaj minil. Od letošnjega leta je uradni vinar turirja postal avstralski Jacob,s Creek. Angleška bolečina

Hrib nad Courtom 1 so pred leti poimenovali Henman Hill. Tam so se namreč pred gigantskim ekranom na nekakšnem teniškem pikniku zbrali vsi tisti navijači Tima Henmana, ki niso imeli vstopnic za Centre Court. Ampak »Timbo« je imel smolo, da je ustvarjal v eri Peta Samprasa. Leta 2001, ko je imel največjo priložnost, pa ga je v polfinalnem dvoboju, ki se je zaradi dežja raztegnil na tri dni, premagal Hrvat Goran Ivanišević. Na drugem koncu All England Lawn Tennis Cluba se nahaja kip Freda Perryja, pred katerim vsak angleški obiskovalec spoštljivo postoji. Perry je namreč zadnji britanski zmagovalec Wimbledona, ki je dosegel hattrick v letih 1934–36. Od takrat pa so Angleži v obupni želji preživeli 70 sušnih let. Fred Perry je bil pet let najboljši igralec sveta in najmlajši v peterici, ki se lahko pohvali s tako imenovanim kariernim slamom. Svojo športno pot je začel kot igralec namiznega tenisa in leta 1929 postal celo svetovni prvak. Šele potem je v roke vzel večji lopar in žogice. Skupno je osvojil osem turnirjev velikega slama. Legendarni Jack Kramer pa ga je v svoji avtobiografiji razglasil za enega od šestih najboljših igralcev vseh časov. Leta 1936, ko je Nemcu Gottfriedu von Crammu prepustil le dve igri, je v slačilnici slišal pogovor predsednika kluba, ki je tolažil poraženega von Cramma. »Raje bi videl, da bi zmagal nemški plemič kot predstavnik angleškega proletariata,« so se glasile besede, ki so Perryja tako potrle, da se nikoli več ni vrnil na sveto travo in se je namesto tega odločil, da se bo pridružil profesionalcem v Združenih državah Amerike. Kasneje je po zgledu Renéja Lacosta začel izdelovati teniška oblačila, blagovna znamka pa je spričo visokokakovostnih izdelkov in velikega ugleda njenega ustanovitelja postala svetovna uspešnica. Fred Perry je bil kasneje tudi uspešen komentator, promotor in manager.

139

1. Wimbledon je angleška tradicija, ki vključuje tudi jagode in kaplje dežja.

leto, ko se prvi dan turnirja odprejo glavna vrata, se v meni nekaj premakne. Zgodi se nekaj, česar se ne da razložiti z besedami. Vem le, da gre za izredno močno čustvo, predvsem pa, da česa podobnega ne občutim nikjer drugje,« je razložil Goran Ivanišević, čigar življenjska zgodba je en sam Wimbledon. Leta 1992 je izgubil finale proti Andreju Agassiju, v katerem je bil nesporni favorit. Potem je tam izgubil še dvakrat proti Samprasu. Ko smo že vsi pozabili nanj, se ga je 2001 spomnil sam Bog in ga kot številko 125 svetovne lestvice popeljal do srečnega konca. Tistega leta je deževalo, močno deževalo, zato sta z Rafterjem odločilni dvoboj odigrala šele v ponedeljek. Ta »People's Monday«, ko so v areno spustili navadne smrtnike, je bil eden izmed najlepših dni na Centre Courtu. Ko je »Zec« po zaključni žogi kot nogometaš obležal na travniku, so se mu pred očmi vrteli prizori iz domačega Splita, pa vsi tisti prijateljski prepiri in dalmatinske kletvice, ki sta si jih izmenjala z očetom Srđanom ...

2. Zmaga na Wimbledonu predstavlja izpolnitev želja vsakega vrhunskega tenisača: sklenitev kroga, teniško srečo v najčistejši obliki. 3. Kraljica Elizabeta II si je turnir lani ogledala prvič po letu 1977.

1 2

Zmagovalci in poraženci Le na najbolj čarobnih mestih lahko izbranci doživljajo tako strastne trenutke. Tudi Sampras, še vedno največji med največjimi, je bil en sam Wimbledon Ball. Kar sedemkrat se je kot zmagovalec vrtel na zaključnem plesu v Hotelu Savoy. Roger Federer ima šest zmag. Sledi Björn Borg, ki velja za najlepšo figuro, ki je kdaj koli stopila na »sveto travo«. Pet nadaljevanj, pet Fantastičnih simfonij ... Pa Martina Navratilova, ki je kot posameznica slavila kar devetkrat. Steffi Graf in njena pravljična sedmica. In obe Williamsovi, ki tekmujeta, katera bo prva šestkrat dvignila pozlačeni krožnik – trenutni rezultat je 4:4. Med bizarneži vodi John McEnroe, sledi Jimmy Connors, ob Borisu Beckerju so Britanci pozabili na zamere, ki izvirajo še iz časa druge svetovne vojne. Srečnežev je še nekaj, četa tistih, ki jim nikoli ni uspelo, pa je nepredstavljivo daljša. Kolono vodi Ken Rosewall, ki je zmagal v Melbournu, Parizu in New Yorku, v Londonu pa je štirikrat z zadnje stopničke zgrmel naravnost v pekel. Ivan Lendl je na lastni koži spoznal, kaj pomeni, če pri izbiri besed nisi modrec. Bolj za šalo kot zares mu je nekoč ušlo, da je trava le za krave, na koncu pa je sam končal kot »največji vol«; njegova zbirka po wimbledonskem porazu za vedno ostaja nepopolna. Wimbledon so tudi angleška tradicija, jagode in kaplje dežja. Zmaga pa predstavlja sklenitev kroga, teniško srečo v najčistejši obliki. Zato je Wimbledon najbolj opevan izmed vseh štirih turnirjev velikega slama: ko sediš tam na tribuni Centre Courta, tega prekrasnega športnega gledališča, in ko se pred tvojimi očmi odvijajo bitke, ki so hkrati vojna in poezija, v vsaki sekundi občutiš prisotnost vseh velikih imen belega športa. Tam, kjer navdušeni vzkliki prehajajo v smrtno tišino in kjer se nad glavo podijo nagajivi oblaki vseh oblik in odtenkov sive, razumeš, da za meditacijo sploh ni potrebno hoditi v cerkev.

140

XXXX

Strast in trepet

Zbor motoristov Harley‡Davidson Redko, a se zgodi. Trenutek, ko podjetniki oblečejo težko usnje, direktorji snamejo kravate in dame sezujejo nežne salonarje ter zakorakajo v močnih usnjenih škornjih. Tisto je čas za drugačen svet. Besedilo: Darija Stankovič Fotografije: Darija Stankovič

142

Na dveh kolesih Umirjeno brnenje avtomobilov na cesti se spremeni v ropot na drugačni frekvenci; lesket kovine nato za hip zaslepi mimoidoče in za sekundo pomisliš, da se bliža konec sveta. Apokalipsa? Nikakor. Gre za nekaj veliko boljšega, za 20. obletnico srečanja lastnikov motorjev Harley-Davidson s celega sveta, namreč. Med 26. in 29. majem letos (in seveda že nekaj dni prej in še cel teden kasneje) so se motoristi in ljubitelji motorjev zbrali v hrvaškem mestecu Biograd na Moru, da bi proslavili svojo ljubezen do dvokolesnikov, izmenjali izkušnje, videli novosti, občudovali predelave in izboljšave v moto tehnologiji; predvsem pa zato, da bi se ponovno srečali in zabavali, kot se spodobi: vsi za enega, eden za vse. Fascinantno v svetu motoristov in motoristk (vsako leto se vse več pogumnih deklet in žensk odloči za lastnega konjička, namesto da bi se vozile na zadnjem sedežu) je spoznanje, da viteštvo v moto svetu še ni izumrlo. Tudi če se v vsakdanjem življenju isti ljudje spopadajo v konkurenčnem okolju, medpodjetniških potezah, marketinških igrah, administrativnih procesih ali v surovi finančni borbi za podjetniški obstoj, se enkrat na leto izkaže, da je v »usnju vse pozabljeno«. Družba je vedno sproščena, popolni neznanci postanejo pravi prijatelji in na cesti nikoli nisi sam. Na dveh kolesih se ti ne more zgoditi, da se vozilo pokvari in da se mimovozeči motorist ne bi ustavil in povprašal, ali je kaj narobe in kako lahko pomaga. Na dveh kolesih smo vsi prijatelji. Vsak motorist ima svojo zgodbo. Vsak ima svoj motor. Polni vtisov in potopisov smo bili tokrat pod okriljem mednarodne organizacije lastnikov Harley-Davidsonov impresivna družba zanimivih ljudi. Od starih do mladih, od samotarjev do družabnih – vsi povezani v najmočnejšem motorističnem klubu na svetu smo tistih nekaj dni dihali na enak način (resnici na ljubo, večinoma smo dihali izpušne pline) in v istem ritmu. Del tega duha – prijateljstva, zadovoljstva, izziva in užitka tokrat razkrivamo tudi vam. Vsakoletna srečanja motoristov poleg bogatega programa, skupnih izletov, nakupnih stojnic, koncertov in zabave ponujajo tudi testne vožnje različnih modelov, preizkušnje za vse tiste, ki o nakupu motorja še razmišljate, in odmik od vsakdanjika. Biti motorist (ali motoristka) katerega koli dvokolesnika pomeni biti svoboden, neobremenjen, napolnjen z adrenalinsko energijo, srečen in obdan z umirjeno lepoto krajev in doživetij. Dejstvo? Včasih je potrebno sleči poslovna oblačila, sezuti domače copate in odpotovati v neznano.

143

Skrbite za svoja gibala Center za ortopedijo in športne poškodbe Artros ﬂPa je šlo koleno!« Zveni znano? Ni prijetno, res je, toda vrhunski strokovnjaki iz ljubljanskega centra Artros vam ga bodo z najsodobnejšimi metodami v najkrajšem času spravili v red. Pa vse ostale poškodbe gibal, ki jih je iz leta v leto več, tudi! Besedilo: B. B. Fotografije: Artros Življenjska doba se podaljšuje in z njo človekovo aktivno obdobje, zato se nad 70-letnimi tekači in 60-letnimi smučarji tako rekoč nihče več ne čudi. »Vsi skušamo živeti čim bolj zdravo in aktivno, hkrati pa imamo glede lastne športne dejavnosti visoka pričakovanja. Sploh je to pogosto v populaciji starejših nad 40 let, pa tudi pri seniorjih. Šport seveda je zdrav, vendar so njegov spremljevalec pogosto poškodbe, ker je v telesu že prišlo do degenerativnih sprememb, posameznikovi cilji so kljub temu zelo visoki, trening pa je pogosto napačno zastavljen,« pripoveduje mag. Martin Mikek, dr.med., specialist ortopedije. Njegov kolega Mohsen Hussein, dr.med. s katerim sta pred šestimi leti skupaj ustanovila Center za ortopedijo in športne poškodbe Artros, pa dodaja: »V Sloveniji

Zdravje imamo relativno več poškodb kot v drugih državah, razlog pa je v tem, da ni dobre priprave na telesno vadbo, ki pa je izjemno pomembna. In to ne le pri rekreativcih, temveč tudi pri profesionalnih športnikih.« Ne le šport, tudi sezona Vsi športi seveda ne obremenjujejo naših gibal enako. »Eni so bolj in drugi manj zdravi. Golf je razmeroma zdrav, poškodb ni veliko, se pa pojavljajo preobremenitvene poškodbe komolca – t. i. golfski komolec – ali poškodbe rame. Tek pa je med manj zdravimi. Tu se pojavljajo poškodbe, kot so vnetja kit, mišic, pojavi se tudi t. i. tekaško koleno. Predvsem so problematični športi, za katere je značilno veliko število ponovitev istega giba. Pri tenisu se tako pojavlja teniški komolec, pri košarki, odbojki, rokometu … pa so pogoste različne poškodbe ramena. Za smučanje so bolj značilne nenadne poškodbe, recimo strgana križna vez ali meniskus pri kolenu,« pojasnjuje mag. Mikek, ki v Artrosu zdravi paciente s težavami v komolcu in ramenu, medtem ko je kolenski sklep domena njegovega kolega Husseina. Ta ima pozimi več dela kot sicer. »Poškodbe kolena so sezonske in jih je pozimi več, pozna pa se tudi, kako huda zima je. Če je suha, je poškodb veliko manj, kot jih je bilo denimo letos, ko je bilo več snega in je veliko ljudi smučalo.« Ne le šport, tudi dolgotrajno sedeče delo je tisto, ki nam povzroča težave z gibali. »Tako delo je zelo obremenilno za ledveno in vratno hrbtenico. Posebej problematično je delo s prenosnikom, ko ves čas z glavo gledate navzdol.« Če vas torej mučijo težave s hrbtenico, kolenom ali ramo (to so tri skupine najpogostejših vzrokov za obisk centra), je Artros pravi naslov, kjer boste deležni celovite obravnave. »Smo edina zasebna ortopedija v Sloveniji, ki združuje tako diagnostiko kot ambulantne preglede, operacije in rehabilitacijo. Predvsem smo specializirani za športne poškodbe in artroskopske operacije. Potreba po storitvah, ki jih nudimo, se veča, hkrati pa se zelo hitro razvija tudi ta veja medicine,« pravi mag. Mikek, ki je s svojimi sodelavci pri tem razvoju tudi aktivno soudeležen. Artros je namreč referenčni center mednarodnega artroskopskega združenja, kjer se izobražujejo mnogi slovenski in tuji zdravniki, prav tako pa s kolegi iz ortopedske bolnice Valdoltra soorganizirajo mednarodni kongres artroskopskih tehnik, kjer se izvajajo operacije in v živo prenašajo v kongresni center. Gre za edino tako prireditev v Evropi.

Kaj

Artroskopija je minimalno invaziven kirurški poseg, ki se izvaja pri diagnostiki in zdravljenju poškodb in obolenj sklepov. Najpogosteje se uporablja pri poškodbi kolenskih meniskusov in križnih vezi, pa tudi v ramenu, komolcu, zapestju, gležnju in kolku. Kdo

operacije, kjer v dneh po operaciji domača oskrba ni mogoča. »Takšno je vstavljanje sklepnih protez. Danes rekreativci z umetnimi kolki, koleni in rameni smučajo in tečejo! Populacija se pač stara in veliko sedemdesetletnikov in osemdesetletnikov je še vedno izjemno aktivnih,« pravi mag. Mikek, njegov kolega Hussein pa takoj postreže s primerom: »Najstarejši pacient, ki sem mu operiral križne vezi, je imel na dan operacije 75 let. 14 dni nazaj mi je poslal slike s smučanja. Pred leti pa je dva meseca po operaciji meniskusa starejši gospod odtekel triatlon in bil prvi v svoji kategoriji!« Da bi jim v Artrosu dela zmanjkalo, je nemogoče. »Glede na našo življenjsko dobo je naše telo dve tretjini življenja v upadanju – od 35. leta dalje namreč prihaja do postopne degeneracije telesa, kostna gostota se manjša, vse manjša je elastičnost kit, izgubljamo mišično maso. Zato prihaja do preobremenitvenih poškodb, ki za mlajše niso značilne, saj tedaj kite in mišice obremenitve še zdržijo.« Zatorej bodite aktivni, a po pameti! Prav nič ne bo narobe, če pred tem, ko se po poškodbi, bolezni ali dolgih letih poležavanja na kavču spravite v gibanje, v Artrosu preverite, v kakšnem stanju je vaše telo in upoštevate njihova priporočila in navodila za vadbo.

Vrhunska tehnologija in diagnostika Na enem mestu – natančneje v svojih vrhunsko opremljenih prostorih v ljubljanskem Tehnološkem parku – so sposobni ponuditi tako najsodobnejšo diagnostiko (rentgen, magnetna resonanca, ultrazvok) kot konzervativno in operativno zdravljenje (pri čemer posege izvajajo ambulantno, kar pomeni, da lahko okrevate v domači oskrbi) ter rehabilitacijo. V prihodnosti načrtujejo razvoj bolnišničnega dela, da bi lahko izvajali tudi

145

Med pacienti, ki so jim v Artrosu z artroskopijo pomagali hitro, učinkovito in minimalno invazivno, so Tomaž Lovše, lastnik in predsednik upravnega odbora Diners Cluba Slovenija, gorski kolesar Boštjan Volf, duatlonka Amadeja Teraž, odbojkar ACH Volley Rok Satler, državna gimnastična prvakinja Saša Golob, vizažistka Nataša Zajc … Zakaj

Ker živimo vedno dlje in bolj aktivno, ker vedno bolj delamo v nezdravem položaju telesa in predvsem zato, ker si zaslužimo celostno, hitro in vrhunsko diagnozo, zdravljenje in rehabilitacijo.

Kultura Besedilo: Živa Rogelj, Danaja Vegelj Fotografije: arhiv organizatorjev

IVAN GROHAR, Dekle iz Sorice, olje, platno,1893, Loški muzej, foto:Tihomir Pinter

En espresso, prosim! Prvi aparat za espresso je leta 1901 patentiral italijanski inženir Luigi Bezzera – vrelo vodo pod pritiskom je skozi filter s kavo spustil v skodelico. Sčasoma je taka priprava kave postala zelo priljubljena, predvsem po drugi svetovni vojni, ko je lastnik bara v Milanu, Giovanni Achille Gaggia, izdelal aparat za espresso z ročico. Zgodovina espressa, predstavljena z različnimi aparati, ki so obenem tudi zelo zanimivo oblikovani (od najstarejšega iz leta 1901 pa do najsodobnejših aparatov), in tradicija Trsta, enega izmed najpomembnejših mest za trgovanje s kavo, je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Dekle iz Sorice, 1893 Anonimno dekle preprostega videza je konec 19. stoletja narisal Ivan Grohar, ko je iz Gradca, kjer je študiral slikarstvo, prišel domov v Sorico. Grohar, eden slovitih slovenskih impresionistov, je najbolj znan po slikah Sejalec in Macesen ter po krajinah, predvsem podobah Škofje Loke. In prav v Škofji Loki, v galeriji na gradu, so letos ob 100. obletnici smrti tega slikarja pripravili razstavo manj poznanega umetnikovega opusa – razstavo portretov. Grohar je portretiral številne domačine, predvsem pa ugledneže, poslovneže, saj si je s takimi naročili reševal svoj eksistenčni položaj.

Pop je sijajen! Ste oboževalci Warholove Tovarne, grafičnih reprodukcij, živahnih barvnih kombinacij in družbeno kritične umetnosti? Palača Trevisini v Piranu bo letošnje poletje razstavljala dela svetovno znanih umetnikov pop arta Andyja Warhola, Toma Wesselmana, Roya Lichtensteina, Jamesa Rosenquista, Johna Chamberlaina in Roberta Rauschenberga. Sijajni pop, kot so organizatorji poimenovali razstavo, ki temelji na delih reproduciranih podob popularne kulture, s katerimi so umetniki pop arta opozarjali na uniformiranost in potrošniško naravnanost ameriške družbe, bo na ogled do 9. oktobra.

Več kot 1000 glasbenikov na Kongresnem trgu v Ljubljani Ne zamudite veličastne glasbene poslastice v središču Ljubljane! Na prenovljenem Kongresnem trgu bodo 3. julija nastopili glasbeniki slovenske in zagrebške filharmonije, številni slovenski in hrvaški zbori in osem priznanih solistov, med njimi tudi sopranistka Sabina Cvilak. Pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva bodo izvedli Osmo simfonijo skladatelja Gustava Mahlerja. Gre za uvodni koncert Festivala Ljubljana, ki je hkrati posvečen tudi 20-letnici samostojnosti držav – Slovenije in Hrvaške.

146

Blejski grad Na blejskem gradu ni zmaja, pravijo. Če pa je, potem se že 1000 let dobro skriva. Blejski grad namreč praznuje 1000-letnico prve omembe v pisnih virih – »castellum Veldes« je nemški cesar 22. maja leta 1011 podaril briksenškim grofom. Sprehajalne poti na grad, ki velja za eno izmed najbolj obiskanih turističnih točk v Sloveniji, so ob tem jubileju prenovili, grad pa naj bi zaživel tudi v novi, magični osvetlitvi. Leta 1561 se je tam ustavil Primož Trubar, zakaj se ne bi letos ustavili vi? Smooth Criminal v klasični različici Skladbo Smooth Criminal je Michael Jackson uvrstil na album Bad, ki je izšel avgusta leta 1987. Prav takrat se je v Mariboru rodil Luka Šulić, ki se je že zgodaj navdušil nad igranjem violončela. Po uspešno zaključeni mariborski gimnaziji se je popolnoma predal glasbi in med študijem na kraljevi glasbeni akademiji v Londonu je s prijateljem, prav tako čelistom, Stjepanom Hauserjem, posnel priredbo pesmi Smooth Criminal. Priredba, kjer so vsi zvoki in efekti ustvarjeni le z dvema čeloma, je postala glasbeni fenomen, ki ga je slišalo na milijone ljudi po vsem svetu. Na spletnem portalu YouTube si je priredbo ogledal tudi sir Elton John, ki je nato poklical Luko Šulića ter oba čelista povabil, da z njim nastopita na poletni turneji. Pri nas jih lahko slišite 2. julija v Izoli.