dcex_12-internet

XXXX

19

72

34 April 2012

Di­ners Club Exclusive Ma­ga­zi­ne Glavni in od­go­vor­ni ured­ni­k: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Anžej Dežan, Rok Klančnik, Alenka Kurner, Bojan Levič, Živa Rogelj, Jože Rozman, Ema Rus, Tomaž Sršen, Lucija Stupica, Tomaž Sršen, Katja Šulc, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj.

12

Naslovnica: Thinkstock

Fotografi: Alexandre Guirkinger, Saša Hess, Inez in Vinoodh, Andres Kudacki, Karl Lagerfeld, Klemen Razinger, Aljoša Rebolj, Tomaž Sršen, Staša Cafuta Trček.

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com Lek­to­ri­ca: Nina Modrijan Gra­fič­no ob­li­ko­va­nje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana

6

Izdajatelj: Tehnis, d. o. o.

Linhartova 3a, 1000 Ljub­lja­na Di­rek­tor: Jan­ko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o.

Dunajska 129, 1000 Ljubljana

Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Na­kla­da: 8000 iz­vo­dov ISSN 2232-2736 Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Ko­pi­ra­nje ali po­na­tis vse­bi­ne je do­vo­ljen le s pis­nim do­vo­lje­njem iz­da­ja­te­lja.

Vsebina

19 Mesto za vsa čutila 26 Pohajkovanje po templjih nove dobe 34 Intervju: Tomaž Pandur 38 Ljubezen na prvi dotik 42 Industrija sanj 48 Na gladini morja 56 Samo za tvoje oči 59 Falkensteiner Hotel & Spa Iadera 62 Med jadri, vetrom in morjem 64 Vrtnice, rock’n’roll in lepe ženske 70 Lepši pogled na svet 72 Razcvet in razvrat 76 Vzorci in barve, tekstil in tapete 80 Lyncheva tovarna 84 Čarobni mestni vrt 86 V najboljši družbi 90 Med rdečimi prvoligaši 94 Kdo odloča o usodi vinarjev?

98 Ko se konjak najde s čajem 102 Odvržena rokavica 106 Tenis na pesku 110 Rolls royce med flbicikli« 114 Za poskočne starčke 118 Trener zmagovalne ekipe 122 Varuška, na pomoč!

126 Vse Klimtove ženske

86

42

7

Vzorci in barve, črna in bela »Včasih je življenje čudovito in danes je eden takšnih dni,« je ob prevzemu oskarja za najboljšo režijo dejal Michel Hazanavicius, Francoz, ki je zaslužen za uspeh lanskoletne filmske uspešnice Umetnik. Črno-beli nemi film je tihi poklon prvinski estetiki, sofisticirani lepoti in iskrenim emocijam. Umetnik je poklon vsej preprostosti v življenju in dokaz, da je v poplavi divjih vzorcev in kričečih barv včasih najbolj smiselno izbrati prav med črno in belo.

Tudi Karel Lagerfeld, prvi mož hiše Chanel, se je letos poklonil preprosti belini v kontrastu s črnino – tokrat vam ekskluzivno predstavljamo aktualno kampanjo Athletics, ki so jo posneli na pol poti med morjem in nebom, tam, kjer se črna in bela zlijeta v čisto pravi odtenek sive.

Obala francoskega dela Mediterana je za hip postala brezčasno elegantna, umirjena in spokojno tiha. Popolno nasprotje temperamentni Španiji, ki slika drugačno podobo Evrope – za vas smo tokrat raziskali Madrid, mesto, ki je svojo zgodbo spletlo med trpljenjem in ljubeznijo, med svetim in posvetnim, med strastjo in umetnostjo, ki mesto delata tako edinstveno in samosvoje. Temperament, bojevitost in umetnost so zaznamovali tudi sabljanje, »baletno« olimpijsko disciplino, ki združuje na videz nezdružljivo: borilne veščine in lirično lepoto.

In to na način, ki se globoko priklanja tradiciji, jo spoštuje in po svoje interpretira v duhu sedanjosti. »In kje smo mi?« boste vprašali. Nekje na pol poti do Mediterana. Z vsemi realnimi zmožnostmi, a brez motivacije, se zdi. Kaj se lahko naučimo od temperamentnih Italijanov, Francozov in Špancev?

Za začetek to, da se je treba s svojo kulturo, produkti in navadami znati pohvaliti. Jih pokazati svetu, se z njimi pobahati v medijih, ponosno dvigniti glavo in pokazati, da kakovost preživi tudi najbolj črne čase.

Mediteran je dokaz, da je v življenju treba znati ceniti majhne stvari. Aperitiv, kozarec pred večerjo, recimo. As Aperitivo je ime prenovljenemu vrtu kultne ljubljanske gostilne As, ki vas bo za hip preslikala v osrčje Mediterana in vas prepričala, da si je življenje včasih treba privoščiti s širokim nasmehom in z veliko žlico. Da se je treba včasih odpraviti na tisti popoldanski kozarec vina s prijatelji, na sproščen klepet v dobri družbi, na koktajl pred večerjo.

Včasih je pač treba zamahniti z roko, izbrati po občutku in se odločiti za najbolj preprosto možnost.

Potem bosta tudi črna in siva v trenutku postali pomladno sveži, živahni in navdihujoči.

Janko Zrim

Najb

za ekskluzivne trenutke

boljša neponovljive, ker nas bodo kmalu prerasli. exclusive@dinersclub.si | www.dc-exclusive.si

Posebna izdaja

Otvoritev nove

sezone golfa 2012

• novi dogodki in turnirji Spremljajte na www.dinersclub.si.

• nove ugodnosti in novi prihranki Naročite novi katalog, posebno izdajo golfskih prihrankov GOLF 2012 na 080 1345 ali golfcard@dinersclub.si.

• novi izzivi in veliko proložnosti za druženje Udeležite se mednarodnega evropskega amaterskega prvenstva za ženske, Slovenija, 25./28. 7. 2012.

www.ielac2012.eu

exclusive@dinersclub.si | www.dc-exclusive.si

Mesto za vsa čutila Madrid Velika lepa mesta so kot velike lepe osebnosti.

Kot umetniki ali filmske zvezde. Vsaka ima svojo lepoto – notranjo in zunanjo. Vsaka ima svoj slog, svoj ponos, svoje napake, svoj značaj. Vsako mesto živi ljubezni, razočaranja, ljubosumje, dišave, oblačila – od strganih, ponošenih cunj, pa vse do »haute couture« razposajenih modnih oblikovalcev na madridskem tednu mode.

Besedilo: Rok Klančnik Fotografije: Andres Kudacki, arhiv Turespaña in arhiv hotelov

Madrid

1

1. Slovita Gran Vía, kjer med vsemi najbolj izstopa stavba Edificio Metropolis s kipom boginje Viktorije, velja za eno najpomembnejših nakupovalnih ulic v Madridu.

V primerjavi z lepo damo Barcelono je Madrid uglajen gospod, samozavesten in oblasten, a obenem tudi zaljubljen, občutljiv mladenič iz Almodóvarjevih filmov.

Madrid es mucho Madrid, pravijo Španci. Madrid je zelo Madrid … Popeljal te bom po tem čarobnem mestu sredi kastiljske puščave in doživela ga bova z vsemi čutili. Ven conmigo, pridi z mano.

Vonj Menda je ravno vonj tisto naše primarno čutilo. Pračloveku je prav nos najprej povedal, kaj je užitno in kaj ne.

Kaj je erotično privlačno, kar je pravzaprav zagotovilo za nadaljevanje človeške vrste, in čemu bi se veljalo izogniti v velikem loku.

Včasih je bilo pravzaprav precej preprosto – pračloveku je nekaj zadišalo in je ugriznil, zdaj pa … Madrid je evropska prestolnica vonjav. Tudi če pustimo vonj po prometu, štiri tisoč taksijih in turističnih avtobusih ob strani, še vedno velja, da ima vsaka madridska četrt čisto svoj prepoznaven vonj. Ko se sprehajaš po prestižni Salamanci, mimo butikov odličnih blagovnih znamk, ti nosnice nežno žgečkajo dražljaji, ki slišijo na imena Carolina Herrera, Loewe, Tous, Adolfo Dominguez in Women's Secret. Tam se moda srečuje z nakitom, parfumi z odličnim posteljnim perilom, seksi žensko

20

perilo z moškimi kravatami – in vse ima svoj vonj. Vonj zapeljevanja, vonj po samozavesti.

Iz Salamance se odpraviva mimo čudovitih zelenih pljuč Madrida, parka del Buen Retiro (Parka dobrega počutja), v četrt literature, po ulici Vrtovi (Las Huertas). Tam je nešteto malih kavarnic, vinotek, koktajl barov, v katerih so si madridski poeti dvigovali svoj zanos in krepili talent. Dišalo nama bo po sladkem rdečem vincu iz Rioje, Ribere del Duero, katalonski penini, pa po mediteranskem šeriju iz Jereza de la Frontera, sem pa tja po koktajlih na osnovi ruma in rjavega sladkorja. Bližje ko bova trgu sv. Ane, vse bolj naju bodo vznemirjale vonjave po iberskem pršutu, škampih v česnovem oljčku, s sirom polnjenih paprikah, galicijski hobotnici s krompirjem … težko bo hoditi mimo teh gastronomskih kapelic, ne da bi se ustavila. Ne bova se.

Niti na prečudoviti tržnici v Latini se ne bova ustavljala, čeprav bo hudo le na hitro uživati v vonju sveže ribe, pravkar pripeljane iz Galicije, ali pregrešno dišečih vrst zelenjave in sadja iz Andaluzije, oljk in oljčnega olja, pa tudi olja iz pomarančnih cvetov, mente, harise in drugih vonjav iz bližnjega Maroka. Hodila bova, z zaprtimi očmi, mimo nagajivih mladih japonskih turistk, elegantnih bogatih obiskovalcev iz Nemčije, ki se bodo odpravljali v gledališča (več kot 50 jih je v tem me-

Madrid 2, 3 in 4. “Madrid je zelo Madrid,” pravijo Španci. Je mesto za druženje – ob hrani, glasbi, plesu ali bikoborbah, ki so del španske tradicije in temelj njihove kulture.

2

stu), mimo ponosnih lokalnih dam iz visoke družbe z majhnimi psički na vrvici in dolgimi tankimi cigareti v rokah. Lučaj od Case del Campo, ogromnega borovega gozda, ki se začne na drugi strani rečice Manzanares, pa bova zavohala vonj po nekdanjem imperiju, po nekdanji slavi, ki veje iz kraljeve palače. Tik ob njej iz katedrale La Almudena diši po kadilu – po nekih drugih, starih, že davno minulih časih, ko je bila Španija zgolj Bogu pokoren imperij, v katerem sonce ni nikoli zašlo.

Sluh Oh, vem, Madrid je eno najglasnejših mest v Evropi.

Prav fascinantno je, kako glasno je to mesto, pa spet pustimo promet vnemar. V restavracijah v času kosila ali večerje – te se začno šele nekje okrog desetih zvečer – še nekako gre, toda taperije, kavarnice in male restavracije, v katere se ljudje poleti pred vročino, pozimi pa pred mrazom zatekajo h kozarčkom vina ali piva ter slastnim prigrizkom, so glasne kot bojišča. Okrog dvajset tisoč jih je v tem štirimilijonskem mestu, med južno (Atocha) in severno železniško postajo (Chamartín), več kot v vsej Belgiji. Nekatere kavarne so znane po »tertuliah«, debatnih večerih, ko se druščine intelektualcev že stoletja, ob obveznem poliču vina, pričkajo o literaturi, arhitekturi, slikarstvu, pa tudi politiki in nogometu. Nogometu? Najbolj glasni točki v mestu sta, k sreči le enkrat na teden ali dva, oba najpomembnejša stadiona – Real Madrid Santiago Bernabéu in Atletica.

Na prvem navijajo privrženci kraljevega oziroma buržujskega kluba, na drugem delavci in uslužbenci. In ko eno od obeh moštev zmaga, se veselica nadaljuje bodisi na trgu Cibeles na križišču med ulico Alcalá in Paseom

3

4

21

Madrid 1. Zelena pljuča Madrida: park dobrega počutja, del Buen Retiro

de la Castellana ali pa pred Neptunovim vodnjakom, lučaj od hotela Palace.

Hi hi, ha ha … se sliši v središču mesta, ki ga vsake toliko zmoti zvok kitare iz flamenko barov La Solea in Las Chinitas – »hi hi, ha ha«; izpred spomenika španskim upornikom proti Napoleonovim vojakom pa zadoni gromki »ole!« z bikoborbe v monumentalni palači Las Ventas, kjer jim še na misel ne pride, da bi bikoborbo kdaj ukinili.

2. Kraljeva palača je bila nekdaj veličastno domovanje španske vladarske družine, danes pa je tam muzej, ki je hkrati tudi prostor za številne državne sprejeme.

3. Zbirko muzeja El Prado sestavlja več kot 7000 del, med njimi pa je tudi slavna Velazquezova mojstrovina Las Meninas.

1 2

3

Vid Madrid je praznik za oči. V Španiji, nekdanji rimski Hispaniji in arabskem Al Andaluzu, so mesta večinoma mnogo starejša od prestolnice. Pa vseeno. Blizu kraljeve palače je še danes mogoče videti izvirni arabski zid, kjer je v 9. stoletju obstajala mala naselbina, imenovana alMajrit (studenec), ki do 16. stoletja ni bila nič drugega kot le prašna vas. Leta 1561 pa jo je kralj Felipe II. čisto iz kaprice imenoval za glavno mesto vse bolj mogočne države, ki je svoje bogastvo črpala iz južnoameriških rudnikov zlata in srebra. Celotno središče mesta je še vedno pozidano s čudovitimi palačami iz obdobja po osvoboditvi Španije izpod mavrske nadvlade, spominjajoč se velikih kraljev Filipov, Carlosov, Ferdinandov, pa literatov Francisca Queveda, Lopeja de Vege, Pedra Calderona de la Barce, pa velikih poetov Gustava Adolfa Bécquerja, Antonia Machada, čudovitih slik mojstrov Velázquesa, el Greca in Goye. Vsak izmed njih je veličasten razlog za obisk velikih treh muzejev v neposredni bližini parka Retiro El Parda, Reine Sofie in Thyssen-Bornemisze. Če je sobota dopoldne, se bova sprehodila po največjem evropskem boljšem trgu Rastro v La Latini in opazovala, kako se vsaka izmed tisoč stojnic bojuje za svoj košček pozornosti lokalnih prebivalcev in turistov z vsega sveta. Minutko proč je že Plaza Mayor, veliki trg, s svojimi perverzno dragimi porcijami rižotke in krompirjeve tortilje ter malimi kozarčki piva, pa tudi mnogimi stojnicami slikarjev, ki ti za dobro jutro naslikajo odličen portret. Na Gran Vii in trgu Sonca (Plaza del Sol) bova občudovala palače s konca 19. stoletja, malo nižje zagotovo najlepšo Palačo komunikacij na svetu, pa prečudovito avenijo Paseo de la Castellana, po kateri bova čez kakšnih pet kilometrov prišla – mimo stadiona – v madridski City, ki vizuelno bolj kot na špansko prestolnico vleče na … Dubaj.

A ne bo nama še dovolj. Znotraj glavne železniške postaje Atocha bova občudovala tropski vrt. Kar sva prej, v Salamanci, na ulicah Goya in Serrano samo vohala, bova zdaj občudovala z na široko odprtimi očmi – prestiž v usnju, svili in bombažu.

Madrid je zelo Madrid – ko te zabolijo oči, pa je tam dobri zeleni Park dobrega počitka, Park Retiro.

Okus Pridi, lačna sva. Lačna in žejna. A vedi, da Madrid ni zgolj središče vsega špansko govorečega, pijočega in

22

Madrid 1, 3 in 4. Okus je eno najpomembnejših čutil; v Madridu lahko obiskovalci okušajo vse od tradicionalnih jedi, začenši s slavnim iberskim pršutom, do mediteranskih specialitet v mondenih restavracijah.

2. Restavracija Sobrino de Botin je svoja vrata odprla leta 1725 in danes velja za najstarejšo gostilno na svetu.

2

5. Madrid, mesto, ki v skladu s špansko kulturo zares zaživi šele po sončnem zahodu

3

6. V soboto dopoldne se velja sprehoditi po največjem bolšjem trgu v Evropi, Rastru v četrti La Latina.

7 in 8. Španska prestolnica je mesto za vsa čutila – razvajali boste vonj, sluh, vid, okus in dotik.

1 4

jedočega sveta. Resda obstaja cela vrsta lokalnih specialitet in nekatere so tujemu obiskovalcu kar malo presenetljive. Madridski vampi, na primer. Ali pa odojek, tak, čisto majčken pujsek, hrustljavo zapečen, obilno zalit z lokalnim vinom iz vasice Chinchón, ki vsakega 16. avgusta pompozno proslavi dan sv. Roka. Pa tapas, prigrizki vseh možnih in neverjetnih kombinacij. Po slovensko bi se jim reklo »pokrovčki«. Menda je bil kralj Alfonzo X. nekoč hudo bolan in je – za zdravilo – redno užival sladko vince. Da pa se na kozarcu ne bi nabirale muhe, so mu ga pokrivali z rezino pršuta, sira ali tortilje. Prigrizki, tapas, so danes mnogo več kot le rešitev za potešitev lakote. So institucija, tradicija – ko greva ravnokar na pijačo in nekaj pojest, »greva pokrivat«, »vamos tapear«. Dali nama bodo, kar bodo imeli. Od skodelice navadnega čipsa, preko sardelic v olju, debelih andaluzijskih oljk, koščkov tune, vampov, klobasic, koleščkov odlične krvavice iz Burgosa, rdeče klobase (chorizo) iz Navarre, školjk iz Baskije,

24

rižote (paelle) iz Valencije, umetnin iz Katalonije, ki bi jih najraje obesil na steno, ne pa pojedel. Tapa ni predjed. Ko jih začneš jesti, tudi končaš z njimi, ne preskočiš na juho in potem na zrezek. Skrivnost? Vse mora biti nujno »požegnano« z vincem, belim, hrustljavim albariñom iz Galicije, lahkim somontanom izpod Pirenejev, ali pa preprosto kislico iz La Manche – da je le vino.

Nočeš? Bi kaj bolj mondenega? Svetovljanskega? Na madridskem nebu sije veliko Michelinovih zvezdic. Na voljo je nešteto baskovskih restavracij, jedilnic »na žlico« iz Asturiasa, krčem iz Ekstremadure, kjer kraljuje kralj živali, pa tudi ribjih restavracij. Užitek se ponuja tudi v arabskih specialitetah, kuskusu, tažini, merguezu, da ne omenjava preprostih venezuelskih, kolumbijskih, ekvadorskih menzic, kjer si številni priseljenci iz tistih revnih krajev domotožje lajšajo z v limoninem soku in hladilniku kuhani ribi z zelenjavo (ceviche).

Ter kakšno peklensko žganico, v katere steklenici po-

Madrid

5 6

7 8

časi razpada telo strupene kače (in po kateri te dva dni božjastno boli glava). Če se to zgodi, pa je najbolje storiti naslednje: nadvse zgodaj zjutraj – tam nekje okrog desetih – sesti v bar Nacional ali na teraso Bara Moderno, si naročiti vročo čokolado in churros, mastne, ocvrte testene prestice.

Najučinkovitejše zdravilo za mačka in pika.

Dotik Madrid je mesto dotikov. Intimna razdalja med ljudmi je tam manjša kot v srednji Evropi (ki je med 40 in 60 centimetri). Ljudje se dotikajo, rokujejo. Znanka tvojega znanca te bo že na prvem srečanju brez zadrege poljubila na lice. Ljudje se dotikajo v metroju, na ulici, nemara zgolj s pogledom, nemara zapeljivo, a najpogosteje prijazno in toplo. Špancem zadnja leta časi niso naklonjeni. Kriza je huda, služb ni, zlasti mladi doživljajo čase negotovosti. A Madrid pravi: »Ne skrbi, vse bo v redu.« Ljudje se želijo dotikati drug drugega.

Dotik je sporočilo: »Ne boj se.« Dotikajo se v restavracijah, na ulici, med bikoborbo, na nogometnem stadionu, na koncertu ene od neštetih rock skupin, na flamencu, na tangu, kjer pristopiš k popolnemu neznancu in mu, oziroma ji, prijazno pokimaš. Levico položiš v njeno desnico, desnico na njeno levo lopatico, jo objameš, umolkneš in … potem poletita po plesišču.

Ne boj se. Na tvojem vratu se čuti kapljica najnovejšega parfuma Roberta Verina. Srajca je od Pedra del Hierra, čevlji pa Martinellijevi. Vse je v redu. Noč je še mlada, komaj polnoč je. Na terasah v središču mesta je vse polno ljudi, mimo starodavnih cerkva se sprehajajo pari z otroškimi vozički, do jutra je še daleč. Real Madrid bo letos po dolgem času osvojil nogometno prvenstvo, ponos bo ohranjen, Barcelona naj ima vse ostale naslove, če hoče.

Podaj mi roko in začuti moj dotik. Čvrst, topel in prijazen, tak, kakršen je Madrid.

25

Madrid

Pohajkovanje po templjih nove dobe Madrid za obiskovalce Madrid v zadnjih letih deluje nekoliko … zbegano. Ne tako prepričljivo kot ga prikazujejo turistične brošure.

Res je, da v iberski prestolnici kar tristo dni na leto sije sonce, a »leta suhih krav« so nekoliko prizadela njegov ponos najmogočnejše ekonomske metropole v svetu, kjer govorijo špansko. Mnogo ljudi čez dan išče delo, zvečer pa se pražnje oblečejo in gredo na kupico vina, tapas in pogovor s prijatelji.

Besedilo: Rok Klančnik Fotografije: arhiv Turespaña in arhiv hotelov

26

Madrid Ni lahko, toda nekatere stvari ostanejo. Ena je nogomet, ki ima v »Madrizu«, kot ga ljubkovalno imenujejo domačini (ki sami sebe imenujejo gatos, tj. mački), prav religiozen pomen. Žuganje navijačev Reala proti proletarcem Atletica je lokalna folklora. Stalnica sta tudi kralj in njegova družina. Kljub temu da se republikanske težnje krepijo, zlasti med mladimi in socialistično usmerjenimi, pa imajo Španci, zlasti Madrileñi, kralja dona Juana Carlosa radi. A ne le njega. Tudi kraljico doño Sofio, prestolonaslednika Filipa in njegovo »ženko iz ljudstva« princeso Letizio, pa vse ostale člane bourbonske družine. In to kljub občasnim škandalom, proti katerim ni cepiva niti za državljane modre krvi; in četudi je princesa prav pretirano vitka. Sicer pa – ali je žena britanskega princa Williama Katherine kaj bolj, hm, baročna? Prav nič! Nič ne kaže, da bi bila Španija kaj kmalu spet republika – sonce vendarle vsako jutro vzide na vzhodu.

Demokratizacija tradicionalnih vrednot A nekaj se je v zadnjih desetletjih, od začetka demokracije v drugi polovici 70. let 20. stoletja, vendarle spre-

menilo. Če je prej javno življenje na iberskem polotoku 2000 let in v Madridu zadnjih 1000 let potekalo v vsakodnevni molitvi, danes na javno mnenje in življenje vplivajo bogovi neke druge cerkve, kot je rimsko-katoliška. Španci – in Madridčani so Španci na kvadrat – so dolga leta, desetletja in stoletja živeli kot zvesti in goreči verniki. Cerkev je bila resda bogata in mnogi posamezniki tudi, a o tem ni bilo vljudno razpravljati. Demokracija pa je s seboj prinesla tudi »movido«, »marcho« – gibanje, mnogo bolj sproščeno življenje, ki so ga zlasti mladi užili najprej na ulicah, potem pa tudi v klubih in diskotekah. Nekoč zaprta dežela je kaj kmalu postala druga najpomembnejša turistična destinacija na svetu. Cerkev je morala zamižati na eno oko in na obalah Španije je prišlo do nekoč neslutenega »razvrata«, saj so se turistke na toplem mediteranskem soncu grele pokrite zgolj z minimalnimi cunjicami. Ali pa celo brez modrčka. Ko je postalo dolgčas, so turisti preplavili prestolnico. Nekdanjim bleščečim hotelom Ritz, Palace in Gran Melia Fenix so se pridružili številni novi, manjši, tudi lepši. Danes ima Madrid okrog 600 hotelov (okrog 30 jih je okinčanih s petimi zvezdicami), pa 1

2

3

Na prejšnji strani: Vrata Evrope, prehod v moderni poslovni del Madrida 1, 2, in 3. Španska prestolnica slovi po bogati hotelski ponudbi – obiskovalci lahko izbirajo med mondeno klasiko (svojevrstna znamenitost je Ritz) ali modernimi dizajnerskimi hoteli, ki elemente tradicionalne arhitekturne dediščine združujejo s sodobnim minimalizmom.

Madrid 1, 2, 3, 4 in 5. Glavno mesto Španije vas bo navdušilo s svojo raznolikostjo in toplo dobrodošlico.

1

2 3

5

28

4

vse do malih hostlov, ki zasedejo eno nadstropje kakšne meščanske zgradbe.

Najbolj znamenita sta seveda Ritz in Westin Palace (pa denimo še Wellington, Silken in NH Palacio de Tepa). Sodita med aristokracijo evropskih hotelov, sta bratranca pariškemu in londonskemu Ritzu, pa Savoyu, Claridgesu, berlinskemu Adlonu in drugim. Tam je težko doživeti kakšno presenečenje: sobe so ogromne, z visokimi stropi, v restavracijah strežejo jastoga, kaviar in tartufe, v kristalne kozarce točijo Lafite, Petrus, Vego Sicilio in druge vinske dragocenosti.

Madrid je danes znan tudi po izjemni zbirki dizajnerskih hotelov. Med njimi prednjači hotel Urban v samem središču mesta. Gost se ob čakanju na kakšnega starega prijatelja (ali nekdanjo ljubico, ljubimca) lahko sprehodi po stalni razstavi umetnosti Papue Nove Gvineje ali po egipčanskem muzeju, ki sta v isti zgradbi. Bazenček je na terasi, na kateri si mora zvečer gost nujno privoščiti koktajl. V »umetniškem trikotniku« mesta je hotel Villa Real z lastno čudovito umetniško zbirko. Hotel Hospes je poznan po svoji ekskluzivni ponudbi dobrega počutja v Bodyna SPA in sanjskem pogledu na park Retiro. Hotel Hesperia Madrid gostom in obiskovalcem ponuja svetovno znano restavracijo Sant Celoni, ki jo krasita dve Michelinki, prav

Madrid tako kot restavracijo Ramona Freixe v hotelu Único v prestižni četrti Salamanca. Tam blizu, med ulicama Velázques in Goya, je tudi hotel Adler, v četrti Chamberí pa je majhen, a nadvse ekskluziven hotel Santo Mauro Autograph Collection. Dlje iz središča mesta sta Eurostars Madrid Tower, v 235 metrov visokem modernem nebotičniku SyV Tower in pa vse bolj priljubljen hotel Mirasierra Suites & Spa. Nikakor na koncu ne smemo pozabiti omeniti še Hotela Silken Puerta America, pri katerem je vsako od dvanajstih nadstropij oblikoval drugi arhitekt. Med njimi so slovita imena, kot so Zaha Hadid, Jean Nouvel, David Chipperfield, Norman Foster in drugi.

Ne, Intercontinentalov, Marriottov in drugih velikih verig nismo omenjali. Zanalašč. Ko boste v Madridu, prespite – če boste kaj dosti spali – v kakšnem od njihovih dizajnerskih hotelov. In o tej izkušnji razmišljajte še dolga leta.

1 in 2. Kaj početi v Madridu čez dan? Pohajkujte in si privoščite nakupovalne poslastice na enem od štirih nakupovalnih intinerarjev.

1 2

Čez dan pa … Čez dan pa pohajkujte. Naredite tako, kot pravijo v Madridu rojeni Madridčani, ki si tega luksuza pač ne bodo vzeli: v desnico čvrsto stisnite nabor kartic Diners, črno v srčni žep in … juriš!

Po najnovejših podatkih Economist Intelligence Unit (The Globe Shopper City Index – globalni indeks nakupovalnih mest – na seznamu je 33 mest) se je Madrid s 67,1 točke prebil na drugo mesto in je takoj za Londonom (67,3 točke). Okej, res da si mesto deli z Barcelono, a tudi ta je špansko mesto. Vendar pa je pred Parizom, Rimom in Berlinom. Milano je šele enajsti.

Madrid se ponaša kar s štirimi nakupovalnimi itinerarji: -Pot prestiža (ruta de lujo) vas popelje po Salamanci, kjer so za vsakega izkušenega nakupovalca romarske poti ulice Goya (t. i. »zlata milja«), Velázques, Serrano, Jorge Juan, Claudio Coello … Dober poznavalec blagovnih znamk bo v zadregi, saj v nobenem drugem evropskem glavnem mestu ne bo našel takšnega »cvetobera« na tako majhnem območju kot ravno tu. Španske znamke si roko podajajo s tujimi – Verino z Miu Miu, Oscar de la Renta z Diane von Fürstenberg, Uterqüe z Dolce & Gabbana, Loewe z Louisom Vuittonom.

- Pot avantgarde – te trgovinice in butiki so v centru, v četrtih Chueca in Malasaña. Chueca je pred leti propadala, se utapljala v kriminalu in mamilih, nato pa je skrb zanjo prevzela madridska (pravzaprav posledično mednarodna) gejevska skupnost in jo obnovila kot odličen cilj za šoping in večerne pohode. V teh nekaj ulicah so navzoči predvsem mlajši, drzni španski kreatorji, ki ponujajo od lahkih, prijetnih oblačil, sandalov in poslovnih čevljev, pa vse do »nevarne« fetiš robe in pripomočkov. Dodajmo še, da so tam tudi skorajda umetniško navdahnjeni frizerji, oblikovalci nakita, prodajalci ekoloških izdelkov in poštene trgovine. Tam je obilo smeha, ekstravagance in sproščenosti, ki so tako značilni za svobodoljubne gejevske skupnosti, v katerih ni prostora za nesramnost in ozkoglednost.

29

Madrid 1, 2 in 3. Ena od španskih znamenitosti je tudi pršut – privoščite si ga namreč lahko povsod, v elegantnih restavracijah in delikatesah, ki so jih domačini poimenovali Museo del Jamon 4. Kraljevi klub Real Madrid je ponos Španije

- Trgovska pot (ruta comercial) je umeščena v samo središče mesta – na ulice Gran Via (Velika ulica), Preciados (osrednja sprehajalska žila Madrida), trge Callao, Sol in peš cone. Ta četrt je dom znamenitih in največjih španskih verig – tu so: Zara (in druge znamke skupine Inditex – Massimo Duti, Stradivarius, Bershka, Pull & Bear, Zara Home), Springfield, Cortefiel (blagovnice, ki ponujajo več znanih blagovnih znamk), Oysho; seveda ne gre brez Manga, no pa tudi sorodnih, recimo Benettona ter H & M in njima podobnih. Ljubitelji glasbe in knjig bodo prišli na svoj račun v ogromnem

1 2

FNAC-u, po vsem središču pa je raztresenih še brez števila majhnih neodvisnih trgovinic in kavarnic, kjer se lahko okrepčaš od napornega nakupovalnega marša.

- Tradicionalna pot: kaj nam še preostane? Sploh nismo namreč omenili Velikega trga (Plaza Mayor), Latine; tu so še Tirso de Molina, Rastro, Rodas, Austrias in Plaza Conde de Barajas … najstarejši Madrid, ki še obstaja.

Tu so trgovine s starinami, od starega pohištva do čudovitih posterjev, ki vabijo na bikoborbe ali na flamenko. Želite kupiti perverzno dobro čokolado? Saj namreč veste, da so jo iz Novega sveta v Evropo pripeljali Kolumbovi mornarji, kajne? Kandirano sadje, odlične slaščice? Najboljši pršut – obvezno obiščite vsaj enega od Museo del Jamon, kjer boste ob kozarcu vina izbirali med pršuti od 9 do 400 evrov za kilogram. Tu dobite arabske začimbe, keramiko, umetelno izdelane pahljače, s katerimi so nekoč dame gospodom izpovedale ljubezen, ljubosumje, prezir (odvisno od tega, kako so jo odprle), pa glasbene inštrumente, hipijevske rute in pripomočke za kajenje hašiša, folklorna oblačila, redke znamke, umetniške slike, usnjene jahalne škornje, zlato ali bisere. Tu so trgovine, ki svojo tradicijo vlečejo že s konca 19. stoletja: La Mallorquina, La Violeta, Casa Yustas, El Gato Negro, Doña Manolita – stara madridska imena. Želite sabljo damaščanko, vojaško medaljo iz vojne za Kubo, republikansko zastavo iz leta 1936?

Nič lažjega. Vedite, da odlični bolšjak Rastro obstaja že od srednjega veka. In če vas mrak zaloti v četrti Latina, obiščite restavracijo Casa Lucio in si privoščite njihovo specialiteto: zelo vroč pečen krompirček, čez katerega vam bodo ubili sveže jajce in malo pomešali. Čez cesto je skriti »tablao flamenco« La Solea (ni za turiste – tam pojejo, plešejo pa ne – toliko bolje), višje na ulici pa klub VaoVa, ki se odpre opolnoči in kjer vam bo v okolju, značilnem za National Geographic, stregel mož v noši iz Marakeša. Ja, zofo prekrito z zebrino kožo, lahko hkrati tudi kupite. Življenje je nemara zadnje čase za mnoge nekoliko bolj trpko. A je lepo. Tako, kot je lep Madrid.

4

3

30

Madrid

XXXX

“Skrivnosten, romantičen, viharniški in uporniški” Tomaž Pandur, režiser Trg francoske revolucije, eden njegovih najljubših krajev v Ljubljani. Z nama sveži vtisi predstave Vojna in mir na odru SNG v Mariboru, v zraku novi projekti in nov polet v Madrid, kamor med drugim odhaja po nagrado Ercilla za najboljšo predstavo leta 2011 za Somrak bogov. Njegovo vznemirljivo razmerje s Španijo je minulo leto nagradil red Izabele Katoliške, ki mu je podelil priznanje za izjemne umetniške dosežke.

Besedilo: Katja Šulc Fotografije: Aljoša Rebolj

34

Intervju Na prejšnji strani: V predstavi Barocco sta glavni vlogi odigrala slovita Blanca Portillo in Asier Exteandia.

Razmerje med Tomažem Pandurjem in Španijo je vzklilo sedem let nazaj. Spletati se je začelo davno prej, v dobi otroštva ali dlje, od leta 2005 do 2011 je zaplodilo šest predstav (Inferno, Krila, Barok, Hamlet, Medeja, Somrak bogov), še vedno pa raste, raste in traja.

Kakšno je tvoje razmerje s Španijo? Že šest let živim v Španiji, tako da grem trenutno malo domov (smeh). Doma sem tam, kjer delam. Zadnja leta je to Španija, tam imam neko umetniško kontinuiteto. V Sloveniji ne delam že 16 let, vračam se na obiske, tukaj imam svojo družino, dom pa je zame tam, kjer ustvarjaš. Kjer se realiziraš kot človek, tam si doma.

Je mag, sanjač, vizionar v tebi slutil, da bo Španija nekoč postala tvoj prostor?

Ko smo se kot otroci pogovarjali, kje bi radi živeli, so vsi naštevali takrat popularna mesta New York, London, Pariz … Jaz pa sem od malega trdil, da je to Španija (smeh). Vsi so me čudno gledali, ker Španija v tistih časih ni veljala za obljubljeno deželo, ravno nasprotno.

A vendar sem imel od nekdaj afiniteto do te dežele, do umetnosti, španskega baroka, do slikarstva. Seveda sem kasneje v tej kulturi našel tudi svoje ikone, navdihovalo me je vse od kraljev do imperialnih osvajalcev, zgodovina sama in njeni dogodki, vključno z osvajanjem sveta, ter seveda umetnost, nogomet, bikoborbe. Španija je bila neka moja imaginarna dežela, v kateri so živeli moji imaginarni junaki, s katerimi sem se identificiral.

1. Tomaž Pandur 2. Iz predstave Vojna in mir

1

Kako pa se je realiziral ta imaginarni svet?

Pravzaprav zelo čudno. Bil sem v Operi v Bonnu, v Nemčiji, in nekega dne je prišlo vabilo, če lahko v 48 urah pridem v Španijo. To je bilo leta 2004 in Španija je bila edina država na seznamu, v kateri še nisem bil, ampak ponavadi je tako. Približevanje teh reči, ki so ti blizu, ki jih imaš za svoje, vedno poteka drugače, prepustiti se je treba toku. Še eno imam in to je Egipt, ki čaka na svoj čas.

Prva predstava v Španiji, Dantejev Inferno, leto 2005 – kakšni so bili takrat občutki?

V Španijo sem prišel v trenutku, ko je dolgo čuvana steklenica šampanjca eksplodirala. Predvsem zato, ker so se odločili za spremembo v načinu razmišljanja in 2

35

Intervju ustvarjanja nacionalne kulture. Povabili so nekaj ljudi iz sveta gledališča, opere, slikarstva in arhitekture ter filma in jim omogočili delovanje v Španiji.

Prišel sem z Dantejevim Peklom odpret neko točko bolečine, morda tudi španske, ampak takrat, ko ustvarjaš, ne razmišljaš lokalno, temveč želiš nekaj povedati celotnemu svetu, ne le Madridu, Ljubljani, Petersburgu.

S politiko se nisem nikoli ukvarjal, politika vstopa v teater sama, včasih tudi nepovabljena. Kakor koli, moj španski Pekel je predstava, ki me je označila kot umetnika in še sedaj predstavlja referenco za moje delo. Govorila je o tem, da pekel niso drugi, da smo pekel mi sami. Bila je usoda, nož direktno v srce.

Je odprla vrata nadaljnjim postojankam španske odiseje – na široko ali na stežaj?

Ne. Nekaj vrat je tudi zaprla (smeh) ... Vsaka naslednja predstava je težja, zmeraj znova začenjaš iz točke nič. Kot Orson Welles, ki je pri šestindvajsetih posnel Državljana Kanea, potem pa se je mučil celo življenje preseči svoj prvenec. V Španijo sem prišel kot režiser iz mračnega in eksotičnega vzhoda Evrope, za Špance kot kakšna divja žival. Kmalu sem to oznako sicer izgubil, pa vendar z vsakim novim projektom pridejo enaki strahovi, enaki problemi, enake neprespane noči. Imam to srečo, da vsak projekt delam, kot da je prvi in hkrati zadnji, torej vložim vse svoje moči, vse svoje inspiracije, tako da je vsaka izkušnja neponovljiva in enkratna.

Red Izabele Katoliške je njegovo delo lani nagradil s priznanjem za izjemne umetniške dosežke v Španiji.

Izkušnja dela v Španiji?

Med Berlinom, Zagrebom in Madridom ni bistvenih razlik: moj umetniški, ustvarjalni vzgib je enak, razlike pridejo kasneje, predvsem v percepciji gledalcev. Gledališče govori vse znane in neznane jezike, zleze pod kožo ... Sproži emocionalne in razumske procese, ki jih do takrat nismo poznali. V Španiji je ta kanal povsem odprt: umetnost gre direktno v žilo, v srce do možganov – torej direktno v matrico.

Če ima vsak umetnik projekt, ki ga bolj izlije iz sebe, katera predstava je bolj tvoja, na katero si bolj emocionalno navezan?

Vedno na tisto zadnjo, ki sem jo ustvaril. Ker živi, se vsak dan na novo rodi in ker je enostavno rezultat, suma sumarum tega, kar sem v trenutku. Zato je Vojna in mir v tem trenutku nekaj, kar se me globoko dotika. Poleti bo to Medeja, jeseni kaj drugega ...

Zmeraj ustvarjam iz osebnih vzgibov, iz trenutnega občutenja sveta. Andrej Bolkonski je od nekdaj bil moj junak – skrivnosten, romantičen, viharniški in uporniški, zaljubljen in lep in neskončno melanholičen – kot svod Tolstojevega modrega neba. In ko v tem trenutku spremljam predstavo, se mi zdi, da o meni pove največ in najbolje seže v globino srca. So pa seveda tudi druge velike ljubezni – moj španski Hamlet na primer, ki je nekaj, kar bi lahko imenoval tudi moja osebna avtobiografija.

Kako si sprejel članek v New York Timesu, ki našteva tri ključne stvari, zaradi katerih moraš v Madrid: muzeja Prado in Reino Sofio in Pandurjevega Hamleta?

Ja ... Kaj naj rečem? Vsi smo vriskali od veselja. Pa ne samo zaradi veličastnega komplimenta, pač pa tudi zato, ker to potrjuje smisel našega ukvarjanja z gledališčem in vrača vanj vero in upanje.

Kako je videti tvoje življenje v Madridu, kakšne so razlike med utripom španske prestolnice in Ljubljane?

Razlika je le v tistih urah, ko nisem na vajah (smeh).

Takrat pa je življenje v tej imperialni prestolnici zelo razburljivo, saj je pretok impulzov in inspiracij neusahljiv. Rad imam Madrid, ko se v Prado odpravim pogledat eno samo sliko, rad imam ulice, ki vodijo v neznano in se zdi, da je morje blizu, pa nebo, špansko modro nebo ...

Tri priljubljene točke?

Park Retiro, seveda zaradi mojega psa, trg Santa Ana in mednarodni umetniški center Matadero. Še namig o bližnji prihodnosti … zdi se, da vsaka tvoja predstava sedaj odpotuje v Španijo … …. in španska pride sem (smeh). Nek most smo le zgradili. Španijo smo poznali predvsem po nogometu in Almodovarju. Sedaj jo tudi po teatru. Španska ambasadorka v Sloveniji, Anunciada Fernández de Córdova, je naredila res ogromno. In Darko Brlek s Festivala Ljubljana prav tako. Prihodnjo pomlad odhaja v Madrid in Bilbao naša Vojna in mir, pred tem gre jeseni na Japonsko, ostali dogovori so še v teku. Sicer pa se vračam k Medeji, premiera bo v Dubrovniku letos avgusta, na trdnjavi Lovrijenac, septembra pa že v Ljubljani. Kjer se španska Medeja konča, se torej nova nadaljuje ...

Nova muza v življenju?

Se dogaja, ja (smeh). A o tem kasneje.

36

LIV TYLER

www.givenchy.com Renzlor-Mb d.o.o., Limbuška cesta 2, 2341 Limbuš

Madrid

Ljubezen na prvi dotik Loewe Potem ko se je na največji nakupovalni ulici v Madridu odprla prva trgovina, je Loewe postal ponos španske modne industrije, sinonim za kakovost najvišjega razreda. Leta 1939 časi za Španijo niso bili rožnati in le redki so si lahko privoščili nakup v njihovem luksuznem butiku.

Loewe je zgodba o kraju, prostoru, zmenku in usodi.

Besedilo: Alenka Kürner Fotografije: arhiv Loewe Ko pomislite na modernega Madrileñosa (Madridčana) predvidevam, da se vam v misli ne prikrade plesalec flamenka, ogrnjen s čipkastim plaščem. Če vsaj malo poznate Madrid, potem veste, da je to mesto plemenitih ljudi. Je dom španske kraljeve družine, je mesto cvetoče kulture, mesto mode. Madrid je brez dvoma posebno mesto, kar med drugim dokazuje tudi blagovna znamka Loewe s svojo zgodbo.

Madrid je tudi mesto za drzne, tako ga je vsaj opisal ustanovitelj hiše Loewe, Enrique Loewe Roessberg, ki je prepotoval več kot tisoč kilometrov, da je našel idealno mesto za ustanovitev lastne blagovne znamke. Čeprav je bil po rodu Nemec, se je odločil ustaliti v srcu španskega temperamenta – danes tako mineva že 165 let tradicije, ki pripoveduje zgodbo o luksuzu španskega porekla.

Loewe je zgodba o najfinejšem usnju, ki je mehko kot žamet in tako tanko, da v hipu postane vaša druga koža.

Loewe je enako Madrid Kmalu po ustanovitvi davnega leta 1846 so njihove izložbene vitrine španskim ženskam ponudile sanje, iz katerih se najraje ne bi nikoli zbudile. V izložbah so se bohotili pavi, s turbanom pokrit Aladin in za ženske najbolj fascinantno: letalo, ki bi jih poneslo v eksotične dežele. Takrat Španke namreč niso smele potovati brez dovoljenja svojih mož. Loewe imenujejo tudi »španski

Hermès«, saj se obe modni znamki ponašata s prestižnimi usnjenimi torbicami in modnimi dodatki, ki so jih kasneje dopolnili še s celostnimi kolekcijami.

Loewe je zgodba zase. Toda preden začnemo govoriti o izjemni izdelavi, ki izvira iz 8. stoletja (ko je bilo usnje iz španske Córdobe najbolj iskano med evropskimi vladarji) – o napa usnju, ki je mehko kot bombaž, ali o današnjih mojstrih obrti, katerih veščina zagotavlja brezhibno mehkobo torbic – moramo spregovoriti o Španiji, oziroma o Madridu, Loewejevem rojstnem mestu in o 165 let dolgi zgodbi, ki piše špansko zgodovino.

Leta 1905 je bila poglavitna tema družabnih pogovorov kraljeva poroka. Novi kraljevski par – kralj Alfonso XIII. in Victoria Eugenia (sicer nečakinja britanske kraljice Viktorije) sta podjetje Loewe počastila z uradnim nazivom »dobavitelj za kraljevi dvor«. Ročno izdelana torbica iz iguane ali krokodila še danes velja za najvišji znak elegance in prefinjenosti. V »kričečih dvajsetih« se je visoka družba v trgovine Loewe tako v Madridu kot v Barceloni zgrinjala predvsem zaradi ličnih ročnih torbic za dame, pa tudi zaradi ročnih torbic s pripomočki za britje (izdelani so bili iz srebra) za gospode s stilom. Tu so potem še potovalni kovčki vseh velikosti in reliefno okrašenimi albumi za fotografije, ki hranijo spomine na lenobne dni v San Sebastianu ali Santanderju, poletnih letoviščih na hladnejšem severu države.

38

Madrid

flLa Movida« Zgodba se nadaljuje v času, ko je v začetku osemdesetih v Madridu izbruhnil kulturni vulkan, imenovan La Movida – označeval je eksplozijo dolgih zabav, prelomne umetnosti in mode, pa tudi prve grozljive, a hkrati nežne filmske uspešnice režiserja Pedra Almodóvarja. Loewe je v tistem času po zaslugi kakovostnega španskega ovčjega usnja (ki je bilo dotlej rezervirano za okraske, takrat pa se je pojavilo v nestrukturirani torbici z imenom Flamenco) doživel svojo revolucijo. Vzdušje popolne svobode, ki je prevzelo Loewejevo rojstno mesto, se je preslikalo tudi na novo zapeljivo torbo, ki je bila dovolj lahka, da se je v divjih nočeh dobesedno ovila okrog ženskega telesa. V času, ko se je Madrid osvobodil še zadnjih ostankov rigidne preteklosti, je torba Flamenco (skoraj brez strukture in v toliko barvnih odtenkih, kot jih je premoglo novo mestno vzdušje) postala vizualni izraz žensk, ki si dajejo duška in kršijo stara pravila.

39

Moč inspiracije V 80. letih sta se uveljavljeni umetnik Vicente Vela in mlada slikarka Julia León (slednja še vedno dela za Loewe) podala na novo avanturo. S skicirkami in kamerami sta odpotovala prek Španije; obiskala sta rimske spomenike, občudovala baročne umetnine 17. stoletja in bila priča krutim strastem bikoborb. »Čutila sva odgovornost, da spregovoriva o naši kulturi,« se danes spominja Julia León, »niti stereotipov se nisva sramovala, nasprotno, skušala sva jih raziskati na prefinjen način.« Od tu izvira »Tauromaquia«, prodajna uspešnica treh desetletij, ki prikazuje bikoborce v intimnih trenutkih meditacije, tik preden se odpravijo v ring, ne vedoč, ali ga bodo zapustili živi ali mrtvi.

Izjemna Velázquezova slika iz leta 1656 z naslovom Las Meninas, ki visi v muzeju Prado v Madridu, eni najpomembnejših umetnostnih galerij na svetu, je navdihnila še eno uspešnico – torbo »Meninas«. Šale

Madrid 1. Loewe je zgodba o tradiciji in kakovosti - samo z njihovim znanjem je trenč lahko lahek kot zrak, usnjeno krilo pa ukrojeno tako natančno, da poudari silhueto in skrije drobne nepravilnosti.

iz tega obdobja je mogoče prepoznati po štirih šivih ob robu, ki posnemajo tiste na usnjenih torbah, drzni sodobni motivi na svili pa ostajajo močno povezani s kulturnimi simboli.

2. Blagovna znamka je Špancem v turbulentnih časih ponudila sanje.

1 2

Hollywood na Gran Vii Madrid je mesto, ki na edinstven način spaja mednarodno kulturo in si jo prisvaja na lasten način. Prav to mesto je bilo navdih slikarjem El Grecu, Velázquezu, Goyi, Picassu in Dalíju; v knjigah so Špance in Madrid poveličevali Cervantes in García Lorca; na velikih filmskih platnih pa sta Španijo svetu najlepše predstavila Buñuel in Almodóvar. V Madrid sta pripeljala mednarodni glamur, ki ga poosebljajo Marlene Dietrich, Rita Hayworth in Sophia Loren, ki so v Madridu našle tudi svojo novo ljubezen – to je bil Loewe. Prav to mesto pa je bilo večkrat tudi usodno. Ko ga je med snemanjem filma obiskala Ava Gardner, ki se je pred tem sprla s tedanjim soprogom Frankom Sinatro, jo je prijatelj popeljal po nakupih. Ava je takoj našla novo ljubezen, takšno, ki je trajala večno. Torbice Loewe so bile od tedaj vseskozi del njene garderobe. Potem so prišli še filmi, kot so El Cid, 55 dni v Pekingu in Doktor Živago, ki so v špansko prestolnico pripeljali tudi največje zvezde s filmskih platen – med drugim Deborah Kerr, Charltona Hestona, Caryja Granta, Jamesa Stewarta, Margot Fonteyn in celo Mario Callas. Posebno obdobje je tudi čas evforije – obdobje zgodnjih 90. let, ki se odraža v Almodóvarjevem filmu Zlomljeni objemi, v katerem Penelope Cruz nosi Loewejev svileni šal. Ali lahko celo šuštenje svilenega šala pove kaj o kulturi? Lahko, če je šal podpisan z Loewe in je prepojen s špansko dušo. Veliki zgubani pleti, znani kot »Mantón de Manila«, so tradicionalno španski in Loewe je to narodno dediščino vzel za svojo, pri tem pa je svilenim šalom dal nezgrešljivi iberski pečat, z zasnovami, ki se jasno razlikujejo od italijanske ali francoske konkurence. Pri Loeweju so si zamislili močno, neodvisno in temperamentno žensko, ki zna pokazati svojo ženstvenost, to vlogo pa so najbolje izrazile Stephanie Seymour, Amber Valletta in Gisele Bündchen, ki so v zadnjih letih pospremile njihove kampanje. Snovanje vizualne podobe, ki bo obkrožila svet, so vedno zaupali le najboljšim svetovnim fotografom – sodelovali so s Stevenom Kleinom, duom Inez van Lamsweerde in Vinoodh Matadin, s Petrom Lindberghom ter Mariom Testinom.

Ministrski kovček V španski tradiciji izdelki iz moške linije pomenijo več kot le modni dodatek. Za moškega določajo nivo dosežka – kadar oče sinu podari kravato, je to simboličen poklon ob življenjskem uspehu, na primer ob diplomi ali ob prvi službi, kar jim tradicija narekuje že 160 let.

Najznamenitejše so linije potovalnih torb, denarnic in pasov. Že dolga leta pa je njihov usnjen kovček tudi simbol politične domene, saj ga novo izvoljeni minister

40

Madrid prejme od svojega predhodnika. Kovček je bil nekoč obvezno eleganten, črn in usnjen, danes pa ga podarjajo tudi v drugih barvnih različicah. Celo v času, ko tudi luksuzne modne hiše svojo prodajo pospešujejo s cenejšimi linijami, so se pri Loeweju odločili za drugačno potezo. Namesto cenejše so ponudili še bolj ekskluzivno in nekaterim morda nikdar dostopno podlinijo: kdor želi ročno izdelano usnjeno torbico iz najbolj kakovostnih materialov, v katero je prelita še španska strast, se pač ne sprašuje o ceni, pa čeprav je za najcenejši kos potrebno odšteti nič manj kot 1700 evrov.

Luksuz stare šole Tako bi lahko poimenovali njihov način izdelave prestižnih usnjenih izdelkov. Takšen način izdelave je tam namreč še vedno zelo živ. Če si na njihovi spletni strani ogledate zgodbo o nastanku torbic, vam bo jasno, zakaj si jo želite imeti. Na svetu je le malo hiš, ki bi se po načinu izdelave lahko kosali z Loewejem, njihovi mojstri pa se niso zaman zapisali med ikone oblikovanja usnja.

Danes se najbolj zahtevni kupci odločajo predvsem za izdelke iz linije »made to order« (narejeno po naročilu), med najbolj prodajane pa še vedno sodi njihov ikonski model torbice »Amazona«, ki je na voljo tudi v kroko-

dilji ali nojevi koži. Prav vsi njihovi modeli nastanejo po načelih dolgoletne tradicije in v želji po ustvarjanju nečesa, česar trg še ni videl. Dolgoletni kreativni vodja hiše, Joaquín López, rad pojasni, da izdelovanje izdelkov iz usnja napa ali suede ni nekaj, kar se da hitro naučiti. Samo z njihovim znanjem je namreč usnjen trenč lahko tako lahek kot zrak, da se ga nosi kot drugo kožo, usnjeno krilo pa je ukrojeno tako natančno, da poudari silhueto in popolnoma skrije drobne nepravilnosti. Ročno delo še vedno predstavlja 60 odstotkov izdelka – ne zato, ker bi bili staromodni, temveč zato, ker procesov tako natančne izdelave nikoli ne bi mogli nadomestiti stroji. Loewe je nedvomno sinonim za najboljše usnje, saj naročajo le posebno pasmo jarcev, ki jih gojijo v višavjih španskih Pirenejev. Njihova koža je najmehkejša, kasneje pa je pobarvana z organskimi barvili. Pri Loeweju brez izjeme izbirajo le najkakovostnejše usnje, ne glede na ceno. »Aquí sufrimos mucho cada pieza,« pravijo njihovi mojstri, kar pomeni, da v en izdelek vlijejo toliko strasti, da vsak kos nosi delček duše njihovih mojstrov. In kaj želijo v zameno? Le to, da znamo Lowejeve kose nositi celo življenje. In ko boste dotik povezali še z njihovimi vonji, boste začutili čarobnost Španije in moč njene zgodovine.

3

41

3. V dvajsetih letih se je visoka družba v trgovine Loewe zgrinjala predvsem zaradi ličnih ročnih torbic za dame, pa tudi zaradi ročnih torbic s pripomočki za britje za gospode s stilom.

Kampanije

Industrija sanj Modne kampanje Ste mislili, da ste tisto svileno srajco s potiskom rož izbrali na podlagi lastnega estetskega okusa? Našo »individualnost« že leta vnaprej določa modna industrija, ki na podlagi natančnih tržnih raziskav, spretnih marketinških strategij in milijonskih finančnih investicij oblikuje trende in s pomočjo medijev določa, kaj je lepo, moderno in sprejemljivo.

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Dolce & Gabbana, Givenchy, Mulberry in Prada

42

Moda »Brez česa ne boste mogle živeti leta 2012? Brez kril v slogu petdesetih, brez hlač »na cigareto«, limetasto zelenih modnih dodatkov in vzorčastih srajc, ki bodo ključni kos vaše poletne garderobe,« so zapisali v marčevski ediciji ameriške Vogue. Če bolje pomislite, so petdeseta pravzaprav čisto sprejemljiv trend. Lana Del Rey odlično pooseblja ameriške sanje iz filmov Davida Lyncha, pa tudi modna revija Prade sploh ni bila videti tako slabo. Pravzaprav je bila Prada videti odlično, še posebej, ko pomislite na aktualno kampanjo, kjer supermanekenka Natasha Poly v vzorčastem plašču z elegantnim nasmeškom na obrazu pozira pred objektivom svetovno priznanega fotografa Stevena Meisela.

Ko oglas vidite desetič, si brez tistega plašča ne morete več zamisliti sezone. Morda vas je prepričal oglas, na katerega ste vsakokrat znova naleteli med listanjem svojih priljubljenih modnih revij, morda ste prvič zares prikimali, ko ste videli modno zgodbo v reviji How To Spend It, ali pa vas je prepričala blogerka Rumi Neely, ki je plašč čisto po svoje kombinirala s sandali Alexandra Wanga in Persolovimi sončnimi očali. Rezultat?

43

Moda Želite biti tista Pradina ženska, ki na sončen poletni dan pozira ob retro »kadilaku« – naj stane, kar hoče.

Dobrodošli v svetu modnega marketinga.

Zlati trikotnik modne industrije Ste se kdaj vprašali, kako nastajajo trendi? Stvar je v resnici veliko bolj preprosta in veliko manj kreativna (predvsem pa je manj prepuščena naključju), kot ste si mislili. Na začetku so materiali. Kreativne ekipe blagovnih znamk se vsako sezono znova udeležijo ključnih dogodkov, namenjenih prezentaciji novosti na področju tekstila in materialov. Med slednjimi po velikosti in kakovosti ponudbe izstopa pariški Premier Vision, ki je za oblikovalce to, kar je za medije teden mode – steklena krogla, najbolj zanesljiva napoved prihajajoče modne sezone. Med ponudniki tekstila izstopa predvsem hiša Sophie Hallette, ki z materiali med drugim oskrbuje Céline, Dior in Givenchy, blagovne znamke, ki šele na podlagi razpoložljivega materiala začnejo s kreativno zasnovo kolekcije.

Adam Geczy in Vicki Karaminas sta v delu z naslovom Fashion and Art zapisala, da je bistvo sodobne modne industrije pravzaprav v uspešni komunikaciji, ki »potrošnjo, popularno kulturo in vsakdanjik potrošnikov sintetizira tako, da v očeh občinstva ustvarja določene pomene«. Modni ekosistem deluje na relaciji proizvaja-

44

Moda

45

Moda lec–mediji–potrošnik; zlati trikotnik modne industrije, kjer so vsi členi medsebojno odvisni in drug brez drugega ne morejo obstajati. Preprosta realnost? Če želijo proizvajalci določen produkt spraviti v prodajalne, od tam pa v omare modno ozaveščenih potrošnikov, potrebujejo medijsko promocijo. Mediji so namreč eno ključnih orodij komunikacije – element, brez katerega modna industrija ne more obstajati; »nosilni steber uspešnega marketinga, čigar naloga je informirati potrošnike o spremembah na tržišču, ustvarjati zanimanje

46

za ponudbo blagovne znamke in na koncu, kakopak, prepričati potrošnike, da določen produkt potrebujejo,« pišeta Geczy in Karaminas. Zveni znano? flTrend setting« ali kako potrošnike prepričati v nujnost nakupa Moda ni zgolj način estetske prezentacije; gre za individualno izražanje, za komuniciranje z ideali, ki od proizvajalca do potrošnika potuje na različne načine.

Moda

Skozi zgodovino je postalo povsem očitno, da je uspeh posameznih kolekcij bolj kot od kakovosti in inovativnosti dizajna odvisen od uspešne promocije, ki temelji na natančni tržni analizi. Kaj potrošniki potrebujejo?

Kaj si potrošniki želijo? Kje zapravljajo denar in koliko denarja so pripravljeni plačati za svoje sanje? Kot v Sobotni prilogi (objavljeni 10. marca 2012) piše Lenart J. Kučić, so sistemi za razvrščanje uporabniških podatkov postali dovolj natančni, da na podlagi demografskih kazalcev, klikov na spletnih straneh in prebranih časopisov z 90-odstotno verjetnostjo izračunajo profil svojih kupcev. Druga naloga uspešnega marketinga je komunikacija, ki je usmerjena k različnim členom modnega ekosistema: k t. i. »buyerjem,« ki skrbijo za neposredno ponudbo v posameznih prodajalnah, k medijem (urednikom, novinarjem in stilistom), ki na bralce vplivajo s svojim okusom in sposobnostjo prepričevanja, k predstavnikom za odnose z javnostmi, ki s spretno režiranimi dogodki zbudijo zanimanje širše javnosti. Želite dokaz? Ko se je z oskarjem nagrajena igralka Hilary Swank na slavnostni podelitvi leta 2005

pojavila v temno modri obleki Guy Laroche, je blagovni znamki prodaja čez noč narasla za 40 odstotkov. Čigava ženska boste prihodnjo sezono?

Eden od načinov, da proizvajalci preko medijev dostopajo do potrošnikov, so kampanje, ki ustvarjajo fantazijo in potrošnikom ponujajo celostno identiteto.

Ideološki koncept uspešne kampanje temelji na želji, zasidrani v zavest potencialnih kupcev in obsega celostni način življenja. Ste se že kdaj zalotili, da sanjarite o sicilijanski obali, kjer so posneli zadnji oglas za Dolce & Gabbano? Da si želite, da bi bili videti kot Monica Bellucci, Bianca Balti in Simone Nobili, ki so, kot bi pravkar stopile iz retro italijanske komedije? Ali pa morda razmišljate o poletnem dopustu na angleški obali, ki v Mulberryjevi aktualni kampanji obljublja nostalgično poležavanje ob morju v Brightonu? Hja, če je idealno življenje predaleč, si za začetek privoščite čevlje, obleko in torbico. Potem je pač vseeno, če boste dopust preživeli v Portorožu.

47

Fotografije so iz aktualnih kampanj blagovnih znamk Dolce & Gabbana, Givenchy by Riccardo Tisci, Mulberry in Prada.

Moda

Na gladini morja Chanel Poletje 2012? Zgodi se tam, kjer se srečata morje in nebo, črna in bela, tekoče in zračno. Zgodi se, ko se srečajo usnje in tvid, svila in saten, krhko in močno. Poletje se začne, ko se srečata šport in francoska moda.

Besedilo: Ema Rus Fotografije: Chanel by Karl Lagerfeld

48

XXXX

Čas je, da se tudi moda v olimpijskem duhu pokloni športu. Pri luksuzni francoski hiši Chanel, ki jo je v 20. letih prejšnjega stoletja ustanovila legendarna Gabrielle “Coco” Chanel, so svojo kolekcijo za pomlad in poletje 2012 posvetili na videz nezdružljivi kombinaciji športa in elegance.

Na bradljo v Chanelovi klasiki, v tvidastem krilu do kolen in teliranem suknjiču? Na drog s prešito usnjeno tor-

bico, ki stane celo premoženje? Zakaj pa ne, bi rekel Karl Lagerfeld, ekscentrični kreativni vodja blagovne znamke, ki je zaslovela s prepoznavnimi prešitimi materiali in ročno obdelanim usnjem, eno najbolj varovanih skrivnosti svetovne modne industrije. Toplejši del leta 2012 bo minil ob zvokih klasike Bobbyja Darina, “Beyond the Sea”, ki sveži eleganci Chanelove kolekcije doda atmosfero in občinstvo preslika na Le Cap d’Antibes, kjer je

49

Plašč Diane von Furstenberg Obleka Blumarine Uhani Giorgio Armani

XXXX

Lagerfeldova ekipa posnela aktualno kampanjo. Kolekcijo je stilirala nekdanja urednica francoske Vogue Carine Roitfeld, ki je manekenki Saskio de Brauw in Joan Smalls preobrazila v sodobni nimfi – oblečeni v lahkotne in grafične materiale poosebljata Chanelovo žensko za tretje tisočletje. Elegantna kombinacija morja in zraka, črne in bele, strukturiranih in voluminozno lahkotnih materialov. Že odštevate dneve do poletnih počitnic?

52

Moda

Fotografije za aktualno kampanjo Chanel Athletics je posnel Karl Lagerfeld, ki se je letos v olimpijskem duhu poklonil športu.

53

XXXX

Samo za tvoje oči Victoria's Secret v Londonu odstira čipko Ko moški na ulici New Bond Street zagledajo še eno gradbišče, se jim začne temniti pred očmi – ne od navdušenja, pač pa od misli na težave, ki jih bo odprtje nove trgovine potegnilo za seboj. »Dragi, tako si želim tisti par čevljev iz Miu Miu! Prisežem, čez nekaj let bodo zbirateljski predmet. O, poglej, novi Maison Louis Vuitton,« se naenkrat oglasi znani glas. Tokrat je vse drugače.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: arhiv Victoria's Secret

56

Moda Pred bodočo prodajalno spodnjega perila Victoria's Secret se med odmori za kosilo zbirajo radovedni moški pogledi – večina jih je zaposlenih v uredništvu moške revije GQ za vogalom – in kukajo skozi nezamašene line, kot da pričakujejo, da nedrčke prav v tistem trenutku preizkušajo znamkini »angeli«.

Razočaranje, ko skozi steklo namesto njih zagledajo polno oblečene delavce in gromozanske svedre, s katerimi 1500 kvadratnih metrov velik betonast prostor spreminjajo v rožnato pravljico, je nepopisno. Prva večja evropska trgovina Victoria's Secret je ena najbolj pričakovanih okrepitev v času olimpijskih iger. Domačini se šalijo, da je to edini način, da bodo sploh lahko preživeli vdor športnih navdušencev in turistov. Poletna invazija ameriške modne znamke je lakmusov test, ali lahko jenkijevski poslovni model preživi tudi na evropskih tleh. Najprej bodo zagnali londonsko prodajalno, nato koncept razširili v večje trgovske centre na Otoku, končno pa naj bi se prihodnje leto začeli ozirati tudi na staro celino.

Zamisel za Victoria's Secret se je, zelo predvidljivo, rodila v sanjah enega samega moškega. Leta 1977 se je inovativnega načina prodaje spodnjega perila domislil Američan Roy Raymond, ki ga je bilo tako sram kupovati perilo za svojo soprogo v izrazito »damskih« prodajalnah, da se je odločil izkušnjo približati moškim.

Namesto ostarelih prodajalk in v škatle skrbno zloženih hlačk je razvil prijaznejše okolje v Palu Altu, kjer so bile stene odete v možate lesene letve in je bilo perilo razstavljeno glede na linijo, ne velikost. Moški je lahko ob prihodu v trgovino s prstom opozoril na model, ki ga je najbolj zdramil, s pomočjo prodajalke razvozlal spremljevalkino velikost in že čez nekaj minut z vrečko korakal iz trgovine. Danes vsem dobro poznano ime naj bi po nekaterih teorijah zarote namigovalo na britansko kraljico Viktorijo in njeno »poredno« naravo, verjetneje pa izvira iz navezave na viktorijanske bordele, katerih arhitekturna zasnova je navdahnila izvorno podobo trgovine.

Prebrisani poslovnež se je kmalu domislil še kataloške prodaje. V nekaj mesecih od odprtja je tako s perilom Victoria's Secret zalagal že kar celo državo. Leta 1982 je podjetje za štiri milijone dolarjev prodal Leslieju Wexnerju. Ta je uvidel, da bo treba, če želijo preživeti, v prihodnje zadovoljiti tudi ženska pričakovanja. Trgovine je ponovno odel v ženstvene odtenke, danes pa se zdi, kot da je v njih eksplodirala »blondinka s Harvarda«.

Prostor želi spominjati na princesine sobane – če ne prej, se mora dama tako počutiti, ko pomeri perilo. Victoria's Secret več kot uspešno podpira predele, ki jih mora podpreti, in hkrati ne omejuje. Svetlolaskam prijazna so tudi poimenovanja linij in kosov v njih: imena »nepozaben«, »osupljiv« in »dih jemajoči« nedrček morda zvenijo osladno, a obrodijo tri četrtine prodaje perila.

1. Perilo Victoria's Secret imajo najraje dame, a ga je v resnici izumil – moški.

2. Modna revija znamkinih »angelov« je z rekordno gledanostjo eden najbolj pričakovanih televizijskih dogodkov leta.

3. Vsako leto skušajo dekleta odeti v več perja in kristalov. Letošnja krilca so bila tako sestavljena iz dveh milijonov kristalov Swarovski.

1 2

3

Imperij prosojnega Razen tistih redkih, ki so zadnja leta preživeli v vesolju – pa tudi oni znamki v težkih trenutkih samote gotovo

57

Moda 1. Na začetku leta so zagnali še novo linijo oblikovalskega spodnjega perila Victoria's Secret Designer Collection.

2. Adam Levine, pevec skupine Maroon 5, je nastop zaključil s poljubom »svojega« angelčka, manekenke Anne Vyalitsyne.

3. Postati obraz Victoria's Secret je statusni simbol komercialnega modela.

3

1

2

niso ubežali – ob omembi verige vsakdo najprej pomisli na »Viktorijine angele«, enega najboljših primerov pospeševanja prodaje. Z nebes so se prvič spustili leta 1997, ko so manekenke Helena Christensen, Karen Mulder, Daniela Pestova, Stephanie Seymour in Tyra Banks pričele oglaševati »angelsko« linijo spodnjega perila. Zaradi dobrega odziva so jih pričeli uporabljati v vseh svojih gradivih, dokler se niso na četrti modni reviji, vsakoletnem tradicionalnem televizijskem dogodku, predstavile še v živo. Kdo bi lahko pozabil prizor koketirajoče Tyre Banks, ki je, odeta le v Victoria's Secret, perje in kristale, po pisti korakala kar osem let zapored?

Biti angelček je statusni simbol komercialnega modela in znak dokončne potrditve. Adriana Lima, Gisele Bündchen, Heidi Klum, Rosie HuntingtonWhiteley, očarljiva Alessandra Ambrosio in Miranda Kerr so bile deležne izpostavljenosti, ki jo prinese naslov. Victoria's Secret je, tudi zahvaljujoč njim, postal imperij prosojnega. Letošnja angelova krilca so bila denimo sestavljena iz dveh milijonov kristalov Swarovski. Na spremnem televizijskem dogodku so nastopili Maroon 5, Jay Z, Nicki Minaj in Kanye West, iz prve vrste pa je dogajanje s svojim digitalnim fotoaparatom budno spremljala tudi ikonična ameriška oblikovalka Donna Karan. Tovrstna publiciteta znamki omogoča, da je upad dobička nazadnje doživela leta 2009. Sredi recesijskih popotresnih sunkov jim gre bolje kot kadar koli prej.

Največ rezultatov še vedno prinesejo lepotilni izdel-

ki, pomagala pa je tudi mlajša linija PINK, s katero so posedli najstniška dekleta in jih pričeli uvajati v odraslo življenje.

58

Angel v postelji Na začetku leta so ženske čeljusti spustili z novico, da bodo v skladu z vsesplošnim trendom po oblikovalskem spodnjem perilu zagnali še Victoria's Secret Designer Collection. Mehek, skrbno izbran šifon, obrobljen z evropsko čipko, pentljicami in drugimi vezeninami, se pojavlja na nedrčkih, bikinkah in celo kimonu. Po tem ko so nagovorili deklice, se zdaj obračajo k zahtevnejšim ženskim okusom. Podobno, kot je La Perla nedavno predvidela v osupljivem sodelovanju z Jeanom Paulom Gaultierjem, te vedno bolj hrepenijo po izbranih kosih, ne množični potrošnji. Victoria's Secret, ki je dolga leta veljala za najboljši finančni izkoristek kvalitete in, khm, vizualnega učinka, se zna spreminjati s časi. Čeprav so se Evropejke v zadnjih letih po sili razmer izurile v spletnem nakupovanju prek njihove ameriške spletne strani, bo evropska baza dobrodošla sprememba. Za tiste, ki se bodo z nirvano spodnjega perila srečale prvič, bo osvoboditev, za druge, ki si bodo lahko zdaj lažje osvežile svojo omaro, pa nadaljevanje dolgoletne ljubezenske zgodbe. V obeh primerih bodo zvedavi gospodje, ki zaenkrat še s tako velikim zanosom pričakujejo odprtje londonske trgovine, kmalu doživeli hladen tuš. Nič ne strezni močneje kot nekaj potegov kreditne kartice. Angel v postelji gor ali dol.

Novosti

Falkensteiner Hotel & Spa Iadera Potrebujete spomladanski oddih?

Falkensteiner Hotel & Spa Iadera ima rešitev za vse tiste, ki iščejo romantično sprostitev v velikem slogu.

Falkensteiner Hotels & Residences je s svojim prvim lastnim hotelom s petimi zvezdicami ustvaril vrhunski dizajnerski hotel, ki vas bo prepričal s harmoničnim združevanjem bogate ponudbe, elementov s futurističnim pridihom, pa tudi s prepoznavnimi regionalnimi detajli.

Sprostitev za telo in duha Idejno zasnovo za hotel je oblikoval zvezdniški arhitekt Boris Podrecca, čigar ideje izžarevajo strast do minimalistične estetike. Spalnice s petimi zvezdicami so odprti prostori, ki jih zaznamujejo sredozemski podeželski slog, sveže barvne kombinacije in osupljiv razgled. Jutranji pogled na kristalno čisto morje, bližnje otočje ter mogočen gorski greben Velebit bo poskrbel, da boste očarani nad edinstvenim razkošjem jadranske obale.

Na konici hrvaškega polotoka Punta Skala se tako lahko sprostite ob celostni luksuzni ponudbi ter razvajate telo in duha – nudijo namreč pestro izbiro zdravih, negovalnih in tudi lepotilnih tretmajev, poleg wellness in SPA programov pa je gostom na voljo tudi vrhunska kulinarična ponudba, unikatna po specifični kombinaciji alpsko-sredozemske kuhinje.

Idealne počitnice za vse, ki želijo pozabiti na vsakdanje skrbi in se brez slabe vesti sprostiti v idiličnem okolju na obali Jadrana. In najboljše? Svojo ponudbo bodo popolnoma prilagodili vašim željam.

59

Novosti

KODA386 Prodajalna modnih sanj

KODA386 je konceptualna prodajalna, prostor dobrega dizajna, metropolitanske mode in svobodomiselnega duha. Prostor za unikatna oblačila, za modo »made in Slovenia«, za pionirje v odmiku od tradicionalnega, za ponudbo, ki je dovolj raznolika, da tvori smiselno celoto.

Prodajalna na Tavčarjevi 4, ki je svoja vrata prvič odprla 21. marca, je rezultat sodelovanja med oblikovalci, ki stojijo za blagovnimi znamkami m*faganel, Nina Šušnjara in Firma by Sanja Grcić – poleg aktualnih kolekcij vam bodo ponudili tudi unikatne kose in stilsko svetovanje, vsak mesec pa vas bodo presenetili tudi z oblačili gostujoče tuje blagovne znamke. Priporočamo.

Tru Trussardi Eleganten pogled na svet

Kaj odlikuje očala Tru Trussardi, novost v ponudbi butika Trussardi na Miklošičevi v Ljubljani? Poleg vrhunskih materialov in premišljenih detajlov, ki bodo navdušili ljubitelje italijanskega dizajna, je kolekcija unikatna tudi zaradi izpopolnjenih oblikovalskih linij in pestrosti ponudbe. Kolekcijo, ki jo zaznamujejo klasične “aviatorke” in “retro vintage” modeli, sestavlja bogata barvna paleta, pri Trussardiju pa dajejo poudarek predvsem na stranske detajle na okvirjih očal. Neminljivi trendi v kombinaciji z italijansko dediščino blagovne znamke jamčijo za klasično eleganco, ki dokazuje, da so sončna očala brezčasen, a hkrati inovativen modni dodatek.

Mič Styling Lepši, večji in boljši

Se sprašujete, kaj se je zgodilo s salonom Mič Styling na Igriški?

Brez skrbi, ekipa vrhunskih stilistov in koloristov pod taktirko Boruta Novaka in Matjaža Prinčiča vas pričakuje v še lepši in še večji preobleki. Na Rimski 16 so pred kratkim odprli prenovljene prostore, ki so po Ravnikarjevi arhitekturni zasnovi nastale v sodelovanju s studiem Bazaar. Zračnost, svetloba in minimalizem so skupni imenovalci salona, kjer vas bodo med drugim razvajali tudi s tretmajem wild ginger, ki z enim samim nanosom poskrbi za leta poškodb.

60

Novosti

Tomislav Loboda Najelegantnejša zlatarna v mestu

Zlatarna Tomislav Loboda vas od marca pričakuje na novi lokaciji – na Nazorjevi 2 so namreč odprli nove prostore z obogateno ponudbo. Kupci bodo v novi ambientalno svetli in sveži prodajalni našli nakit prestižnih blagovnih znamk Ti Sento in Rebecca ter vrhunske ure s podpisom Ulysse Nardin. Novost na slovenskem tržišču so tudi ure prestižne francoske hiše Hermes, ki že od leta 1837, ko jo je v Parizu ustanovil Thierry Hermes, velja za sinonim največje kakovosti. Seveda pa lahko poleg naštetih novosti v zlatarni najdete tudi njihove že uveljavljene znamke ur in nakita, kot so Panerai, Montblanc, Baume & Mercier, Ititoli, Superoro in Baraka.

Od leve proti desni: Fabien Burnier (Ulysse Nardin), Peter Loboda, Mariana Perret (Hermes) in Tomi Loboda.

Hugo Boss Poletje v Miamiju

Sodelovanje med blagovnima znamkama Hugo Boss in McLaren, ki traja že 31 let, je obrodilo nove sadove. V večnivojski miamijski parkirni hiši 11 11 Lincoln Road (oblikovali so jo arhitekti iz biroja Herzog & de Meuron) so v sodelovanju z revijo L’Uomo Vogue posneli serijo fotografij, kjer poleg oblačil iz kolekcij Boss Black in Boss Selection glavno vlogo igra voznik formule 1 Jenson Button. Voznik moštva Vodafone McLaren Mercedes, sicer ambasador Bossove linije Black, se je pred objektivom fotografinje Kerry Hallihan prelevil v samozavestnega sodobnega moškega, ki ljubi kakovost in se ne boji izzivov. Serijo fotografij so januarja premierno predstavili v L‘Uomo Vogue, kar je vnovičen dokaz, da nemški blagovni znamki Hugo Boss pripada mesto ob boku francoskih in italijanskih oblikovalskih imen.

61

XXXX

Med jadri, vetrom in morjem Marina Yachting Zgodba o Marini Yachting je zgodba o pravih ljudeh in resničnih krajih. Avtentična mediteranska dediščina je navtično modo iz obalne Genove dvignila na nov nivo in vonj po morju ponesla naravnost na mestne ulice.

Besedilo: Marina Yachting Fotografije: arhiv Marine Yachting

62

Moda

Plapolanje jader, piš vetra in modrino morja je čutiti v vsakem detajlu aktualne kolekcije Marina Yachting.

Moški del kolekcije je kot kitica iz klasičnega mornarskega napeva – opeva namreč kapitana, ki se po naporni plovbi bliža pristanišču in pogled dekleta na obali pritegne prav z oblačili. Mornarska klasika na nov način – osvežena z odtenki rdeče, z retro detajli in moderniziranimi kroji. Ženska kolekcija je poklon italijanski retro eleganci – navdušila bo predvsem ženske, ki cenijo bogat in razkošen stil, sofisticirane kroje in detajle, ki odražajo neminljivost klasike. Zakaj? Ker je v času, ko se modni trendi menjujejo hitreje kot kadar koli prej, še vedno najbolj smiselno staviti na večno eleganco.

Za tiste, ki ljubijo sonce in morje Moško kolekcijo sestavljajo linije, namenjene različnim tipom moških, ki ljubijo vonj po morju: Archi-

vio, Macro Logo, Banchina in Mare. Linija Archivio – kot je mogoče sklepati že po imenu – s prepletanjem modernega in vintage ustvarja novodobno klasiko. Atlantik v mestu, so rekli Italijani. Macro Logo je kombinacija športnega in urbanega, Banchina je šik in elegantna – za moške s stilom, linija Mare pa se spogleduje z mladostno, surfersko sproščeno modo. Ženska kolekcija je sestavljena iz linij Archivio, ki beli in modri dodaja peščene in nežno rjave odtenke, Macro Logo, ki tako kot moška linija poudarja športno obdobje, Blu, ki z zlatimi detajli in s kombinacijo modre, bele in rdeče obuja spomin na vzhodno obalo v 60. letih prejšnjega stoletja, Banchina – dinamična in drzna hkrati, ter Mare, ki vas bo s kontrastom limetasto rumene in mornarsko modre preslikala naravnost pod senčnik ob mediteranskem morju. Italijanski šik z veliko začetnico.

XXXX

Vrtnice, rock’n’roll in lepe ženske Very Irrésistible Givenchy Electric Rose Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravijo. Zveni obrabljeno? Da je v reku kljub vsemu veliko resnice, je dokazala tudi igralka Liv Tyler, hči supermodela Bebe Buell in glasbenika Stevena Tylerja, ko je v sklopu oglaševalske kampanje za novo dišavo Very Irrésistible Givenchy Electric Rose stopila pred mikrofon in odprla novo poglavje na svoji karierni poti. Rezultat? Za deset, pravijo pri Givenchyju. Provokativno ženstven glasbeni video in nova dišava, ki je natanko takšna, kot hoče biti vsaka ženska: drzna, seksapilna in nežna hkrati.

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Inez in Vinoodh/Givenchy

64

Lepota 1. Transparentno bela steklenička odraža kontrastno nasprotje usnju, laku in črnini, ki prevladujeta v videu za pesem Need You Tonight.

Podatek, da je hiša Givenchy na tržišče lansirala novo dišavo, kozmetične industrije ne bi smel izrazito presenetiti. Industrija, ki potrošnikom novosti predstavlja domala po tekočem traku, je bogatejša za nov produkt.

Nič pretresljivega, boste rekli. Zgodba pa je tokrat kljub vsemu drugačna. Zakaj? No, zato ker je igralka Liv Tyler, obraz Givenchyjeve linije Very Irrésistible, tokrat prvič dokazala, da ni zgolj lep obraz. V predstavitvenem oglasu za novo dišavo Very Irrésistible Givenchy Electric Rose je namreč stopila pred mikrofon in z globokim glasom rock zvezdnice zapela po vsem svetu znano Need You Tonight – pesem, s katero je v osemdesetih zaslovela avstralska zasedba INXS. Kako diši rock’n’roll?

Liv Tyler, Givenchyjeva muza in prepoznavni obraz linije Very Irrésistible, ima vse: lepoto, ki jo je podedovala po mami, igralski talent, ki jo je izstrelil med zvezde, in hrapav rokovski glas, ki ga je dobila od očeta, pevca ene najuspešnejših rock zasedb našega časa, skupine Aerosmith. Ko je avgusta 2011 v studiu producenta Davida Siteka (ta je v preteklosti sodeloval tudi z Davidom Bowiejem, Scarlett Johansson in Beckom) prvič stopila pred mikrofon, je dokazala, da je povezava med vrtnicami, rockom in lepimi ženskami povsem na

2. Za stilsko podobo videospota je poskrbel slavni Riccardo Tisci, prvi mož Givenchyja.

1

mestu – z globokim hripavim glasom je samozavestno zapela pesem o poželenju, zapuščanju in nebrzdani strasti, s katero je skupina INXS leta 1987 zavzela vrhove svetovnih glasbenih lestvic.

Pri luksuzni francoski kozmetični hiši Givenchy, ki bo leta 2013 praznovala 10. obletnico linije Very Irrésistible, so se odločili za nepričakovan zasuk in združili

2

65

Liv je ženska z rockovsko dušo – je od hčere zvezdnika Stevena Tylerja kaj drugega sploh mogoče pričakovati?

navidezno nezdružljivo: svet prefinjenih dišav so povezali s svetom divjega rock’n’rolla. Rezultat? Navdušeno prikimavanje strokovne javnosti, kakopak. Zakaj? Prvič, ker gre za Liv Tyler, ki je prepoznavni obraz linije vse od leta 2003 in s svojo karizmatično samozavestjo izžareva natančno tisto, kar si predstavljamo, ko slišimo besedno zvezo “rock šik”, in drugič, ker izbrana pesem (in njena interpretacija) povzema vse bistvene vrednote hiše Givenchy: eleganco, čutnost, energijo in kreativno svobodo.

Givenchyjeva dišava Very Irrésistible Givenchy Electric Rose (na naše tržišče prihaja aprila) je, kot so zapisali, na kožo pisana ženski, ki živi tukaj in zdaj. Ženski, ki je nepredvidljiva in drzna, nežna in divja hkrati. Ženski, ki si upa narediti korak dlje, sprostiti svojo energijo in vdihniti s polnimi pljuči. Kombinacija nežnega in odločno drugačnega, ki jo je mogoče začutiti skozi sestavo dišave – znane, a hkrati sveže in nepredvidljive. Bazo sestavlja nežen cvetlični vonj vrtnice, ki jo dopolnjuje bogat vonj zrele borovnice, svežino pa mešanici dodajajo limonina lupina, bazilika in verbena. Intenziteta izvira iz mehkega vonja zelene vijolice, pri čemer globino poudarjata čutna cedra in mošus – kombinacija, ki prepriča, da je ženska brez slabe vesti lahko elegantna in divja hkrati. Črno-bela zgodba o fatalki Need You Tonight v izvedbi Liv Tyler zveni moderno, elegantno in čutno, prepoznavni pečat pa pesmi vtisne videospot. Ta je nosilni steber aktualne kampanje (delo slovitega Johana Rencka – zaslovel je predvsem zaradi sodelovanja z britanskim pop zvezdnikom Robbiejem Williamsom in kultno Madonno), ki Givenchyjevo muzo prikaže kot feminilno fatalko z uporniško dušo.

V dolgem črnem puloverju, oprijetih kratkih hlačah iz satena in visokih nogavicah – kakopak s podpisom hiše Givenchy, ki po zaslugi oblikovalca Riccarda Tiscija velja za eno najbolj cenjenih pariških modnih hiš – Liv Tyler prepričljivo odigra vlogo v usnje oblečene fatalke z vonjem po vrtnicah. In najboljše? Dišava Very Irrésistible Givenchy Electric Rose, premišljeno zapakirana v transparentno belo stekleničko (kar služi kot kontrast rockovski črnini), bo strankam na voljo skupaj z lično kartico ter povezavo do spletne strani, kjer lahko kupec Need You Tonight brezplačno naloži na svoj računalnik in se tako vsakokrat znova opomni, da ni nikoli prepozno, da začne živeti svoje sanje.

66

Edini hotel iz skupine The Leading Hotels of the World na Hrvaškem

Obiščite enega izmed najlepših kotičkov ob Jadranskem morju in spoznajte Hrvaško v popolnoma novih razsežnostih. Uživajte v razkošju prostornosti in osebne svobode, ki ga ponuja to sanjsko letovišče. Odkrijte spektakularen kompleks Acquapura Spa, ki se razprostira na več kot 6.000 m . Naj vas navdihneta njegov edinstven arhitekturni slog in lepota. Pustite se razvajati in uživajte v storitvah, ki so diskretne in obenem ves čas ustrežljive, ter okusite vrhunsko kuhinjo regije Alpe-Jadran.

Dišavni oblak

Jean Paul Gaultier Za moške s stilom

“Ustvariti sem želel nekaj popolnoma novega, nekaj močnega, svežega in možatega,” je novo dišavo Kokorico komentiral oblikovalec Jean Paul Gaultier. Kokorico, petelinje kikirikanje, je znak za moškega, ki se veseli življenja in se v svoji koži počuti dobro. Gre za močno in eksplozivno dišavo, namenjeno dinamičnim sodobnim moškim, ki se – tako kot obraz kampanje, španski maneken Jon Kortajarena – ne bojijo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi.

Paul Mitchell Kje se začnejo močni in zdravi lasje?

Awapuhi Wild Ginger je tretma, ki dokazano obnavlja lase, poškodovane zaradi kemične obdelave in staranja. Najboljša naložba? Intenzivna maska za suhe in poškodovane lase, ki vsebuje ekstrakt havajskega ingverja awapuhi, lase globinsko obnavlja ter obogati s sijajem. Navdušeni boste.

Shiseido 140 let kozmetičnih inovacij

Leta 1872 je Arinobu Fukuhara v tokijski provinci Ginza odprl prvo lekarno s tipično zahodnjaškim pristopom. Shiseido je od tedaj postal največja japonska kozmetična hiša, katere produkti povsod po svetu veljajo za simbol kakovosti in inovacije, njihova filozofija pa temelji na harmoniji telesnega in duhovnega. Strankam ponujajo izdelke za nego kože, dišave, ki pomagajo ohranjati fizično in psihično zdravje, ter pestro linijo ličil – njihovo poslanstvo je ustvariti maksimalno vrednost in tržišču ponuditi visokokakovostne produkte, ki služijo raznolikim potrebam potrošnikov.

Nina Ricci Razposajena, sveža in čutna

Nova dišava kozmetične hiše Nina Ricci je dekliško nežna in ženstveno zapeljiva hkrati. Zračni vonj zaznamujejo bergamotka, sicilijanska mandarina, vrtnica in češnjev cvet, s ščepcem vanilije in rjavega sladkorja za kontrast. Če želite biti kot britanska pevka Florrie, razposajeni in polni energije, si privoščite avanturo v svet nežne in čutne vonjave, ki bo poskrbela, da bo vaša pomlad živahna in lahkotna.

68

Dišavni oblak

Dior Vabljeni na vrtno zabavo

Christian Dior je nekoč rekel, da so “za ženskami cvetlice najbolj ljubka stvar, kar jih je Bog dal svetu”. Prav normandijski vrtovi, kjer je Dior odraščal, so navdihnili zadnjo kolekcijo prestižne francoske kozmetične hiše, ki letos časti svobodo in mladost. Ker pri Diorju “makeup” velja za umetniški poklic, je vsaka nova kolekcija izziv za doseganje ustvarjalnih presežkov – senčila za veke iz kolekcije Dior Garden Party so tokrat zato na voljo v embalaži, ki bo navdušila zbiratelje in prevzela vse, ki prisegajo na sveža in nežna ličila.

Paco Rabanne Rock’n’roll z veliko začetnico

Med letoma 2005 in 2007 je hiša Paco Rabanne ustvarila žensko in moško različico dišave Black XS, ki je postala novodobna klasika. Linija, ki pooseblja značilno energijo rock glasbe, je leta 2012 bogatejša za novo pridobitev, vonj Black XS l'Excès, ki je močan, ritmičen, glamurozen in čuten. Dišava (na tržišče so jo lansirali v ženski in moški različici) je odraz divje kreativne energije, ki je skozi desetletja zaznamovala svet rock glasbe, za zaščitni obraz pa so izbrali Iggyja Popa, ki s svojo drznostjo in neposrednostjo predstavlja sinonim sodobnega rock’n’rolla.

Carolina Herrera Kozmopolitanski glamur

Energija New Yorka, mesta, ki nikoli ne spi, je po novem ujeta v steklenički (roza za ženske, modra za moške), ki simbolizira neonske luči in vizualno podobo Velikega jabolka. Dišava 212 Glam, ki je namenjena posameznikom z močnim karakterjem, je energična in hkrati sveža – ženska različica temelji na karameli in vrtnicah, moška pa med drugim vsebuje čokolado, kakavova zrna, liste tobaka in mošus. Idealna izbira za živahne pomladne dni.

69

XXXX

Lepši pogled na svet Mido 2012 “Šik, aktualen in v skladu s trendi,” so zapisali organizatorji milanskega Mida, prireditve, ki vsako leto znova dokazuje, da so očala neminljiv modni dodatek.

Besedilo: Ema Rus Fotografije: Arhiv blagovnih znamk

70

Optika

1

2

Milanski Mido velja za enega ključnih dogodkov v svetu optike, tam zveneča imena vsako leto predstavijo najlepše, najboljše in najbolj oboževane novosti v svetu očal. Tam se rojevajo trendi, tam se oblikuje prihodnost industrije, ki estetiko združuje s tehnološko naprednostjo in inovacijo.

Kaj so Mahatma Gandhi, Malcom X ali John Lennon brez svojih prepoznavnih očal? Kaj je Kubrickova Lolita, če ji snamete očala s srčastimi okvirji? Bi Marilyn Monroe v filmu “How to Marry a Millionaire” brez zapeljivih korekcijskih očal sploh zapeljala Roryja Calhouna? Najverjetneje ne. Očala odražajo atmosfero, čustva in odnos do stila, so originalni in brezčasni dodatki. Očala so rezultat kombinacije med inovativnim oblikovalskim znanjem, tehnologijo in estetiko – so dodatek, ki ima uporabno vrednost, hkrati pa odraža estetski okus človeka, ki jih nosi.

Ljubezen na (prvi) pogled V letih od nastanka (prvi zapisi o prednicah današnjih očal datirajo v čas starega Egipta), ko so bila očala zgolj preprosto oblikovane leče za izboljšavo vida in kasneje za zaščito pred motečimi sončnimi žarki, so postala obvezen modni dodatek, izdelan iz raznolikih tehnološko naprednih materialov. Optična industrija danes pretekle dosežke združuje z zadnjimi modnimi trendi, ki narekujejo smernice in s svojo funkcionalnostjo navdušujejo tudi najbolj zahtevne kupce. Kot je prepričana Damjana Franetič, vodja ljubljanske optike MOOP | Morela,

“trendi za leto 2012 obljubljajo pestro igro nasprotij, kjer imajo posebno mesto neobičajni, oblikovalsko inovativni modeli in raznolike barvne kombinacije”.

Skupina Luxottica je med svojimi novostmi posebno mesto ponovno namenila blagovni znamki Persol, ki je aktualno kolekcijo razvila z mislijo na enega ključnih simbolov kaprijske arhitekture, Caso Malaparte, katere prepoznavne elemente je najti v številnih detajlih očal. Safilo je v Milanu izpostavil “Dior Croisette” (kolekcijo, ki jo je navdihnil slavni francoski umetnik in ilustrator René Gruau, kar se odraža v novih barvnih kombinacijah leč in okvirjev), pa tudi blagovne znamke Tommy Hilfiger (ki z okvirji iz troslojnega acetata koketira s “college” estetiko), vedno glamuroznega Guccija in elegantno Max Maro. Kombinacijo retro in modernega, trend, ki bo izrazito zaznamoval leto 2012, napovedujejo tudi pri Dieslu (obljubljajo namreč očala z bleščečimi lečami v psihadeličnih barvnih odtenkih), Cavalliju (kolekcija Roberto Cavalli je v celoti posvečena ikonskemu simbolu kače, ki že od ustanovitve podjetja velja za njihov prepoznavni znak, Just Cavalli pa bo z “mačje” oblikovanimi okvirji navdušil ljubitelje retro estetike) in Tom Fordu, ki je zaslovel s svojo edinstveno interpretacijo ženske zapeljivosti.

Trendi 2012 na kratko? Nasprotja, kakopak. Mini in maksi, okrogle in kvadratne leče, zadržani in ekstravagantni okvirji – izbira je vaša. Še namig? Izbor najlepših, najboljših in najbolj naprednih bo na voljo tudi v optiki MOOP | Morela na Dalmatinovi 2 v Ljubljani.

71

3

1, 2 in 3. Trendi za leto 2012: neobičajni, oblikovalsko inovativni modeli in raznolike barvne kombinacije.

XXXX

Razcvet in razvrat Salon visokega urarstva SIHH 2012 Številke potrjujejo, da je bilo leto 2011 za urarsko panogo najuspešnejše v vsej njeni zgodovini, a že zdaj je jasno, da ga bo leto 2012 še preseglo. Na eksplozijo povpraševanja po luksuznih dobrinah so se proizvajalci ur odzvali s široko paleto novosti za vse želje in okuse, predvsem pa za globoke žepe.

Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv proizvajalcev

72

Ure Salon visokega urarstva SIHH 2012 v Ženevi prinese vsako leto kopico najboljšega, kar so ustvarile imenitne urarske hiše, in ob tem vsakič nakaže tudi smernice za prihajajoče obdobje.

Po desetletju ustvarjanja vedno večjih ur se je trend rasti njihovih ohišij ustavil.

Posledično so tako spet zaželene nekoliko manjše ure, tudi take s premerom pod 40 mm. In to celo med kronografi, čeprav so od nekdaj veljali za nekoliko večje zapestne časomere. Znova se vračajo tudi ultra tanke ure, ki ostajajo sinonim za večno lepo eleganco. Tokrat so veliko takšnih ur predstavili s skeletiranimi mehanizmi, ki omogočajo čaroben vpogled v ples kolesc in vzmeti, pri čemer ima njihova zapletena in zamudna izdelava seveda svojo ceno. Med že dolgo aktualnim vračanjem k zgodovinskim koreninam so letos večkrat posegli po pleksi steklu, ki na nekaterih novih urah nadomešča sodobnejše safirno in prispeva k njihovi tako zaželeni retro podobi. Z enakim namenom na številčnice vse pogosteje dodajajo luminiscenčno snov v barvi okra, ki zamenjuje običajno zelenkasto-belo in daje uram starinsko patino. Vse več je tudi skrajno zapletenih in temu primerno izrazito dragih ur, narejenih v majhnih serijah, marsikdaj pa celo unikatnih. Med njimi še vedno prednjačijo tourbilloni, navadno z nemirko, vidno skozi odprtino na številčnici, veliko je še minutnih repeticij, večnih koledarjev z izvirnim prikazom funkcij ter seveda raznih kombinacij vseh naštetih urarskih komplikacij. Med izdelovalci je vse več takih, ki se lahko pohvalijo z manufakturnimi mehanizmi, razvitimi pod lastno streho ali vsaj posebej zanje narejenimi v specializiranih neodvisnih delavnicah.

Audemars Piguet Royal Oak Chronograph Legendarna luksuzna športna ura Royal Oak, ki jo je za Audemars Piguet oblikoval znameniti Gerald Genta, letos praznuje 40-letnico. Med pol ducata njenimi novimi različicami je tudi vedno iskani kronograf, ki so ga povečali z 39 na 41 mm premera in ga oblikovno prenovili. Njegov pogon ostaja enak – to je kaliber 2385 s samodejnim navijanjem. Novi Royal Oak Chronograph bodo izdelovali v različnih verzijah z ohišji iz rdečega zlata in jekla, z usnjenimi ali kovinskimi pasovi.

Cartier Tank Anglaise Leto je pri Cartierju v znamenju Tanka, njihove legendarne ure, ki so jo kot prototip prvič izdelali že leta 1917, skozi zgodovino pa je doživela številne klasične in tudi trendovske izvedbe. Letošnji Tank nosi v imenu besedo Anglaise, za katero stoji na novo razvito ohišje, prepoznavno po odprtini nad navijalno krono. Ta je dvodelna – njeno večje kolesce služi za navijanje, manjše izvlekljivo pa za nastavitev časa (ob izvleku lahko potem čas nastavljamo tudi z večjim kolescem). Tank Anglaise bo na voljo v več velikostih za oba spola, v manjših ga bodo poganjali kvarčni mehanizmi, v večjih pa Cartierjev manufakturni kaliber MC 1904 z avtomatskim navijanjem. Na žalost so zaenkrat predvideli le verzije z ohišji in zapestnicami iz zlata (tako rumenega kot rdečega in belega), po želji z vdelanim večjim ali manjšim številom diamantov. V prihodnje lahko pričakujemo tudi izvedbe z usnjenim pasom, bržčas pa tudi verzije iz jekla.

73

URE

Piaget Altiplano Squelette Automatic Ena najlepših novih ur s skeletiranim mehanizmom je Piagetov Altiplano, pri katerem so za osnovo uporabili svoj ultra tanki avtomatski mehanizem, ki velja za najtanjšega med vsemi tovrstnimi mehanizmi v aktualni izdelavi. Tudi v skeletirani verziji so ohranili rekord, tako je novi kaliber 1200S najtanjši skeletirani avtomatski mehanizem na svetu. Za še več plemenitosti ima masiven navijalni rotor iz počrnjene platine, vgradili pa so ga v ohišje premera 38 mm, narejeno iz belega zlata. Altiplano Squelette Automatic zaenkrat ponujajo le v omenjeni verziji, ki so ji namenili črn pas iz aligatorjevega usnja.

Roger Dubuis Pulsion Chronograph Roger Dubuis po prihodu pod okrilje Richemonta širi svojo ponudbo: po lanski predstavitvi elegantne linije Monegasque so letos okrepili športno krilo znamke. Na njem kraljuje nova linija Pulsion, zaznamujejo jo ure agresivnega videza, s safirnim steklom, ki prekriva tako številčnico kot obod ure do samega roba ohišja, pri čemer so steklo na uro privili s posebej oblikovanimi vijaki, nanj pa s spodnje strani nanesli še luminiscenčne minutne oznake. Najbolj atraktivne med novimi Pulsioni bodo gotovo njegove kronografske različice, ki jim namenjajo 44-milimetrska ohišja iz titana, iz počrnjenega titana s prevleko DLC in iz rdečega zlata.

Vse poganja enak manufakturni kaliber RD680 s samodejnim navijanjem, ki kaže kronografske ure in minute. Dobršen del mehanizma je viden tudi skozi transparentno številčnico, kar daje v kombinaciji s tahimetrsko skalo in številnimi drugimi oznakami novemu Pulsionu zelo »razkošen« videz.

Panerai Radiomir California 3 Days − 47 mm Konec leta 2010 predstavljeni Paneraiev kaliber P.3000 je najbolj preprost v družini hišnih mehanizmov, a ima morda največ šarma nekdanjih časov, zato ne preseneča, da so ure z njim trenutno najbolj vroče med Paneraievimi novostmi. Letos je Panerai pokazal za slab ducat novosti z izrazitim zgodovinskim pridihom, med njimi dobršen del z vgrajenim že omenjenim kalibrom P.3000 in njegovimi izpeljankami. Ta poganja tudi Radiomir v 47-milimetrskem ohišju in z znamenito številčnico tipa California: polovica oznak na njej je zapisanih z arabskimi, polovica z rimskimi številkami, kar naj bi nekoč potapljačem olajševalo pravilno odčitavanje časa. Pri novosti s kodno oznako PAM00424 so za dodaten pridih zgodovine poskrbeli z luminiscenčnim nanosom v okrasti barvi ter s starinsko oblikovanimi kazalci z navzdol ukrivljenimi konicami.

Od pritiklin nekoliko novejšega časa so na uro dodali prikaz datuma in logotip OP, ki izhaja s preloma 60. v 70. leta prejšnjega stoletja.

Jaeger-LeCoultre Grande Reverso Calendar Reverso, slavna ura z vrtljivim ohišjem, je lani praznovala 80-letnico, ki so jo zaznamovali s posebnim modelom v slogu prednika iz leta 1931. Za marsikoga še atraktivnejši od lanskega jubilanta pa je letošnji Grande Reverso Calendar, ki v povečanem, a dokaj tankem ohišju gosti kaliber 843 z ročnim navijanjem in z modulom za prikaz luninih men in koledarskih funkcij – datuma, dneva v tednu in meseca. Razen z nadvse skladno simetrično postavitvijo teh popularnih funkcij pa novi Reverso razveseljuje tudi s pogledom na zelo lepo obdelan mehanizem pod steklenim dnom.

74

Ure IWC Big Pilot's Watch Perpetual Calendar Top Gun Leto 2012 je pri IWC-ju v znamenju letalskih ur. Med kopico novosti na vrhu kraljuje morda najbolj zapletena letalska ura, kar so jih kdaj naredili – Big Pilot's Watch Perpetual Calendar Top Gun. Njeno ohišje s premerom 48 mm so izdelali iz črne keramike in titana, vanj pa spravili že znani in zelo cenjeni mehanizem, kaliber 51614, ki ob Breguetovi spirali in Pellatonovem sistemu za samodejno navijanje premore tudi večni koledar, vključno s prikazom položaja lune na obeh poloblah in štirimestno letnico, ob tem pa še prikaz rezerve navitja ter – seveda – prikaz običajnega časa s kazalci ur, minut in sekund. Kot nakazuje že ime, so zapleteno novost postavili v linijo Top Gun, ki so jo izdelali v sodelovanju z znamenitim programom usposabljanja ameriške vojne mornarice »US Navy Tactics Instructor Program«, bolj znanim kot Top Gun.

Baume & Mercier Capeland Flyback Po lanskem uspehu modela Capeland Flyback so pri Baume & Mercierju letos predstavili njegovo novo različico – tokrat s črno številčnico v kombinaciji z rjavimi in belimi odtenki ter s kazalci v barvi rdečega zlata. Tehnično je novinec nespremenjen – torej so v ohišje po zgledu na Baume & Mercierjev kronograf z enim gumbom iz leta 1948 vgradili kaliber La Joux-Perret 8147-2, ki temelji na znamenitem Valjouxu 7750/7753, ima pa dodano funkcijo flyback za ponastavitev in ponovno vključitev merjenja kronografskega časa z enim samim pritiskom na gumb (namesto treh, kot je to potrebno pri običajnih kronografih). Ob atraktivni barvni kombinaciji številčnice in njeni nostalgični grafiki je uspeh novega Capelanda zagotovljen.

Girard-Perregaux Vintage 1945 Large Date Moon-Phase Girard-Perregauxova linija Vintage 1945 ponuja čudovite sodobne interpretacije ohišja njihove ure iz leta 1945, od tod izhaja seveda tudi njeno ime. Najnovejša v družini Vintage 1945 je ura z velikim datumom in prikazom luninih men, ki jo poganja manufakturni kaliber GP 03300-0062 z avtomatskim navijanjem. Uro odlikuje patentiran prikaz datuma, pri katerem zaradi uporabe safirnih diskov sploh ni opaziti, da je sestavljen iz dveh ločenih delov za enice in desetice. Girard-Perregauxovo lepotico bodo izdelovali z ohišji iz jekla in rdečega zlata, vedno s pasom iz aligatorjevega usnja.

Montblanc Princesse Grace de Monaco Monaška princesa Grace je bila občudovana stilska ikona, ki ji zdaj Montblanc posveča linijo pisal, nakita in ur. Glamurozno podobo izžareva ura iz rdečega zlata s 76 diamanti oblike baguette na ohišju, z dodatnim diamantom v kroni in z rož­ natim safirjem pri šesti uri. Nadaljnjih 177 diamantov v briljantnem brusu je na številčnici iz biserne matice in na njenem obodu, še 76 pa na sponki pasu, sicer ukrojenem iz aligatorjevega usnja. Poleg te najbolj razkošne ure iz nove kolekcije so na voljo tudi druge izvedbe z različnimi podrobnostmi in različnim številom draguljev.

75

XXXX

Vzorci in barve, tekstil in tapete Designers Guild Vzorci in barve so pri opremljanju prostorov že leta v velikem vzponu, zato njihova pestra izbira na trgu ne čudi. Le malo oblikovalcev pa zna zaobjeti barvno paleto in jo prenesti v svoje izdelke tako pogumno kot angleška oblikovalka Tricia Guild. Ime Guild, ki ga v prevodu beremo kot ceh oziroma bratovščina, je uporabila tudi za ime blagovne znamke, ki jo je ustanovila leta 1970. Tako je nastala oblikovalska bratovščina ali Designers Guild, ki se ji je kasneje pridružil tudi Triciin brat Simon Jeffreys kot prodajni direktor.

Tekst: Lucija Stupica Fotografije: arhiv Designers Guilda

76

Dizajn Tricio Guild je k ustvarjanju lastnih materialov in vzorcev vodila potreba pri njenem delu, ko pri opremljanju prostorov ni našla primernih materialov ali vsaj ne takšnih, ki bi zadovoljili njeno željo po malce drugačni izbiri. Barve so tako osebne kot prostori, v katere jih vnaša, in nič čudnega ni, da pri Designers Guildu vsako leto oblikujejo dve kolekciji, kjer vsak prostor, vsaka hiša, vsak kupec najdejo svoj “dom”. Svoj odtenek.

Svojo vibracijo. Svoj esprit.

A začnimo na začetku. Najprej so bile sanje – bi lahko začeli zgodbo, ki svoje korenine z odprtjem majhne trgovine na ulici Kings Road v Londonu polaga v 70. leta prejšnjega stoletja. Prva kolekcija blaga. A prodajalna ni bila običajna – ponujala je še keramiko in pohištvo – bila je ena prvih prodajaln s konceptom. Tricia Guild jo je zasnovala s skromnim začetnim vložkom, z na roko tiskanimi vzorci tekstila, ki jih je uporabila za preobleke oblazinjenega pohištva in okrasne blazine.

Dodala je še nekaj preprog, dekorirala svetilke in tako oblikovala celostno podobo, koncept. Danes, po štirih desetletjih dela, Tricia Guild zaposluje 280 ljudi in vodi blagovno znamko, ki prinaša 50-milijonski dobiček v angleških funtih. Prejela je tudi red britanskega imperija (OBE) in oblikovala ekskluzivno kraljevo kolekcijo – Royal Collection Designers Guild, ki je bila prvič predstavljena leta 2008.

Tricia Guild, ki nima formalne izobrazbe v oblikovanju, je v enem od intervjujev izjavila, da bi, če ne bi delala tega, kar počne, postala vrtnarka. Njen najljubši in najlepši spomin je spomin na delo na dedkovem vrtu.

Spominja se, kako ji je stari oče dal majhno zaplato, kjer je zasadila prva semena in se kasneje čudila cvetlicam, ki so zrasle iz njih. Strast do življenja je razvidna iz katalo-

1, 2 in 3. Tricio Guild je k ustvarjanju vodila potreba pri delu, saj pri opremljanju prostorov ni našla materialov, ki bi zadovoljili željo po drugačni izbiri.

4. Tricia Guild danes vodi blagovno znamko, ki zaposluje 280 ljudi.

1 2

3

77

4

Dizajn 1, 2 in 3. Zlato pravilo pri opremljanju prostorov: vedno ohranite le predmete, ki jih imate radi.

1 2

3

Izdelke Designers Guild v Slovenji zastopa trgovina Nova na Levstikovem trgu 7 v Ljubljani. t: +386 1 42 60 410 www.nova-on.net www.designersguild.com

78

gov njenih materialov. Barve, vzorci, navdih, ki kar obsije vsak košček prostora. Firence bi bile mesto, ki bi ga izbrala za svoje življenje, če ne bi živela v Londonu. In njeni kuhinji, v britanski prestolnici in v počitniški hiši v Toskani, sta polni odličnega vonja po dobri hrani. Vsi ti življenjski sokovi ter svežina barv vejejo iz njenih oblikovanj, ki so tako njena, da po desetletjih trdega dela in odločnem vztrajanju že od daleč kažejo prepoznaven podpis. Kolekcije vsako leto nastajajo na podlagi navdiha z različnih potovanj, tako fizičnih kot metafizičnih, po tistem, kar ostane kot spomin ali pa se zgodovinsko povezuje z obdobji, ki so zaznamovala neko deželo.

Letošnja spomladanska kolekcija tako prinaša japonske vrtove Kyota, čarobnost cvetlic podeželskih vrtov in raznolikost utripajoče Havane. Skupaj pa produkti, ki jih ponujajo pri Designers Guildu, obsegajo kar 9000 različnih tekstilov in 2000 tapet. Mnogo stvari si lahko ogledate tudi na njihovi spletni strani www.designersguild.com, v Sloveniji pa Triciin svet barv zastopa ljubljanska trgovina Nova, kjer svetujejo pri izbiri opreme in oblikovanju vedno novih domovanj. Zadnja leta je svoje oblikovanje združila s svetovno poznanimi oblikovalci, kot sta Christian Lacroix in William Yeoward.

Tricia Guild je prepričana, da nas lahko navdihne že prvi korak, ki ga naredimo na poti iz hiše. Ni potrebno, da se odpravimo na daljna potovanja – lahko nas navdihnejo že obisk opere ali muzeja, sprehod po parku ali ogled dobre razstave – odločitev, da nekaj tega vnesemo tudi v svoje življenjsko okolje, pa je pogojena s poslušanjem lastnih misli. Strah naj bo popolnoma odveč. In strah pred mnogo vzorci in barvami lahko mirno umirite z večjo količino bele ali bež barve. Vedno ohranite v svojem domu le pohištvene predmete, ki jih imate radi, še svetuje Tricia. Četudi se boste trudili, da nekaj preoblečete, bo trud, če ni dovolj ljubezni, zaman. V svoj dom vnesite barve in vzorce – a tako, da bo to vaša osebna izbira, ki bo izzvala najrazličnejša občutenja.

Okrasne blazine in odeje v odtenkih čokolade, maline in murve v zimskih mesecih ali nežna roza, modra in zelena v poletnih so dovolj za manjše spremembe, ki preoblečejo še tako siv dan. In morda se kos blaga iz kolekcije Designers Guilda znajde pri vas tudi kot ovitek knjige, albuma, ki ga boste podarili svojim najdražjim, tako kot to že leta počne Tricia Guild, ko da vezati knjigo v izbranem blagu za svojo vnukinjo Lolo.

XXXX

Lyncheva tovarna Silencio, prvi zasebni klub v Parizu Zidovi stavbe številka 142 na rue Montmartre so videli že veliko zgodovine. Od leta 1883, ko je strateško locirano zgradbo v drugem pariškem okrožju zasnoval arhitekt Ferdinand Bal, je prostor – kot se za Pariz spodobi – ostal neločljivo povezan z literaturo, jezikom, umetniškim izražanjem in hedonističnim življenjem.

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Alexandre Guirkinger/Silencio

80

Dizajn Tam so bili nekoč prostori časopisa La France, tam je imel Paul Dupont svojo tiskarno, v tisti stavbi je bilo natisnjeno slavno Zolajevo pismo J'accuse in prav tam je Jean Jaurès leta 1913 ustanovil L'Humanité, politični časopis, ki ga je leto kasneje stal življenja. Justice, ponos francoske elektronske glasbe, sta prav v kleti na številki 142 pred leti posnela svojo prvo ploščo in z njeno pomočjo dosegla mednarodno slavo. Na vogalu veličastne trinadstropne hiše je danes vhod v prvi pariški zasebni klub Silencio.

Tovarna?

Klub Silencio je – naj se sliši še tako banalno – Lynchev odgovor na Warholovo tovarno, na dadaistični Cabaret Voltaire in ekspresionistični Café de Flore. Je realizacija kluba, ki si ga je režiser David Lynch zamislil v leta 2001 posnetem in večkrat nagrajenem filmu Mulholland Drive – prostor, ki v intimnem vzdušju različne oblike umetnosti povezuje v smiselno celoto.

Silencio je nastal z mislijo na glasbo, film, literaturo, sodobno umetnost, modo in gastronomijo. Ko vstopiš, tvegaš nepričakovano in še nikoli doživeto izkušnjo, soočenje z eklektiko Lynchevega sveta, ki – čeprav brez škratov, modrih sintetičnih lasulj, plešočih moških v frakih in s cilindri na glavi – prevzame in pusti vtis. Zasebni klub, ki si ga je v celoti zamislil, ga opremil in dekoriral slavni ameriški režiser, velja za

kreativni laboratorij, prostor za izmenjavo idej in nova odkritja. Je vabilo v neznano, svojevrstna vzpodbuda odkriti provokaciji, presenečenju, poželenju in prepuščanju občutkom. Za konkretno ceno, to je verjetno treba dodati.

Zlato in prestiž za izbrane Nekoč je prijatelj, Anglež, po večerji v zasebnem klubu Chelsea Arts Club v Londonu na moje vprašanje o tem, zakaj nekaj podobnega ne more obstajati v Parizu, z nasmeškom odgovoril: »Ker Francozi razmišljajo drugače, češ, zakaj bi plačevali članarino v enem samem klubu, če imajo lahko vse?« Imel je prav, ampak samo deloma.

Silencio, projekt, ki je nastal v sodelovanju družbe Savoir Faire in Davida Lyncha, je namreč sinteza pariških literarnih in angleških zasebnih klubov iz 17. stoletja, je poklon legendarnemu francoskemu Palaceu in kontroverznemu newyorškemu Studiu 54 hkrati – zasebni klub, ki vstop dovoljuje le najuspešnejšim posameznikom s kreativnega področja. Tam se ob večerih gnetejo pisatelji, novinarji, stilisti, režiserji, producenti, glasbeniki svetovnega kova in lastniki galerij. Čeprav za projektom finančno stoji Arnaud Frisch, lastnik družbe Savoir Faire, ki je v svetu poznana predvsem po nočnem klubu The Social Club (ta ima podružnice v Berlinu, Londonu, Tokiu in v Barceloni), po produkcijskem vodstvu nekaterih uspešnih glasbenih 2

1

1. Stavba na rue Montmarte je od leta 1883 videla veliko zgodovine.

2. Črno pohištvo med črnimi stenami odseva iluzorni svet kontroverznega ameriškega režiserja Lyncha.

81

Dizajn 1 in 2. Knjižnica je opremljena z naslanjači iz serije »Wire«, ki jo je oblikoval David Lynch.

3. Koncertna dvorana: prostor za živo glasbo in nastope najboljših svetovnih DJ-ev.

1

skupin, ki so iz Francije prodrle na mednarodno tržišče, in »consultingu«, je zanimanje medijev vzbudilo šele njihovo sodelovanje s kontroverznim Lynchem, ki se je tokrat prvič preizkusil tudi na področju notranje opreme. Režiserjeve ideje je v sodelovanju z arhitekturnim birojem ENIA realiziral oblikovalec Raphael Navot, zanimivo pa je predvsem to, da notranja oprema obsega tudi pohištvo iz treh serij, ki jih je oblikoval David Lynch osebno in vključujejo naslanjače in zofe iz linij »Black Birds«, »Wire« in »Cinema Seats«. Zaščitni znak kluba je zlata barva, ki prekriva tla in stene in v kombinaciji s kovinskimi teksturami (delo prestižne manufakturne delavnice Ateliers Gohard) ustvarja skrivnostno igro sence in svetlobe. Organski kontrast zlatim elementom ustvarjajo na videz naključno pozicionirani kosi neobdelanega lesa, ki obiskovalcu omogočijo vstop v filmski svet, kjer običajno postane dolgočasno, šokantno pa povsem sprejemljivo. Ni slabo za nočni klub, boste rekli.

Nočni klub, dnevna soba in ekskluzivna galerija Silencio poleg kluba, kjer glavno vlogo igra glasba, članom ponuja veliko več. Gre namreč za prostor, kjer lahko izbranci za približno tisoč evrov letne članarine neomejeno obiskujejo koncerte, umetniške performanse, odprtja razstav in kino s 24 unikatno oblikovanimi sedeži (za program – večinoma gre za filmske klasike, premiere in neodkrite evropske filme – skrbijo strokovnjaki iz MK2, ene vodilnih francoskih filmskih distribucijskih hiš). Notranjost kluba sestavljajo številni manjši intimni prostori, med drugim oder za živo glasbo, umetniška knjižnica, iluzorni gozd, ki služi kot kadilnica, in centralni bar, kjer (preverjeno) strežejo najboljše koktajle v Parizu. Izbrancem, med katerimi so zveneča imena modnega, oblikovalskega in filmskega sveta, je do šeste ure zjutraj (klub je v skladu z navadami Francozov odprt sedem dni v tednu od šestih zvečer do šestih zjutraj) na voljo tudi kuhinja, kjer svetovni priznani kuharski chefi ustvarjajo francoski »finger food« z mednarodnim pridihom. Da pa koncept ne bo slišati preveč ekskluzivno, so se lastniki odločili ustanoviti posebno komisijo, ki jo sestavlja približno deset članov, ki vsako leto finančno podprejo pet skrbno izbranih mladih francoskih talentov, ti pa za svoje izjemne dosežke prejmejo člansko izkaznico, ki je hkrati tudi vstopnica v zasebni krog lepih, nadarjenih in priljubljenih. Vstopnica v svet Emmanuelle Alt, Karla Lagerfelda, Charlotte Gainsbourg in Lou Doillon, če hočete.

Arnaud Frisch je ob neki priložnosti Silencio opisal z besedami, ki dobro povzamejo bistvo tega trenutno najbolj obleganega pariškega kluba – rekel je namreč, da je Silencio »kot skrivnostni teater, ki obiskovalce vabi, da se potopijo v iluzijo tišine in izkusijo svobodo nepričakovanih emocij«. Da se prepustijo doživetjem v prostoru nasprotij, ki delujejo kot mešanica budističnega templja in klasičnega beneškega koktajl bara.

Dobrodošli v kontroverzni filmski svet Davida Lyncha.

2 3

82

XXXX

Čarobni mestni vrt As Aperitivo Nika Zupanc, oblikovalka, ki jo danes poznamo po številnih oblikovalskih presežkih, ki odražajo tako ženstvenost kot humor, je oblikovala svoj prvi interier v Ljubljani, vrtni paviljon gostilne As. Poimenovali so ga As Aperitivo. Interier in njegova zgodba sta doma v arhitekturnem elementu, ki sta ga zasnovala arhitekta Vesna in Matej Vozlič, pečat pa prostoru dajejo prav elementi s podpisom Nike Zupanc. Še en dokaz, da Nika sodi v sam vrh svetovnega dizajna.

Tekst: Lucija Stupica Fotografije: Saša Hess

84

Dizajn Zgodba se lahko začne tudi drugače: spustiš se v središče mesta in izbereš prostor, ki bo za trenutek ali dva pričaral drugačno scenografijo, primerno času dneva. Naročiš svojo prvo kavo in prisluhneš pogovoru izza sosednje mize ali pa izključiš zvok in glasove ter se potopiš v časopis, ki še diši po svežem tisku. Ena podrobnost se poveže z drugo in svojo zgodbo tako počasi oblikuješ v dan.

Zgodba o svetlobi V atriju med starimi mestnimi zgradbami je vrt in v vrtu še en vrt, zarisan okoli mogočnega drevesa, ki je s svojimi koreninami zapovedal obliko paviljona. Znotraj tega vrta so češnje, rdeče in črne, v obliki prepoznavnih Nikinih svetil – od tu je potem preprosto nadaljevati začetno zgodbo, saj se vanjo stapljajo verzi in oblike. Zdaj je dan še svež in svetel. Skozi velike steklene stene prinaša svetlobo, ki sence oblikuje čisto drugače, kot jih zvečer oblikuje sij luči. Svetloba se zdaj sprehaja po medenem odtenku 200 let starega vojvodinskega hrasta, izbranega na željo lastnikov vrtnega paviljona As Aperitivo, očeta in sina, Svetozarja in Sebastijana Raspopovića. Tudi črna barva je njuna izbira. Nika Zupanc je izbrala baker, ki se pojavlja na stenskih ploščah, ključkih, ki visijo s tabel in na zaključkih nog točilnih mizic, igriv lesket pa je mogoče zaznati tudi v visečih lučeh Golden Bell, ki jih je v štiridesetih letih za Artek oblikoval Alvar Aalto.

Opazuješ naprej. Plemeniti, brezčasni materiali, tako les kot beneški teraco, oplemeniten z vdelanimi intarzijami iz črnega umetnega kamna: metulji, žuželke, ki napolnjujejo vrt in za katere se zdi, da bodo kmalu poletele. Ko se vrneš zvečer, so na svetli podlagi tal in pod sojem luči še bolj opazni. A takrat so odtisi morda že navidezne sence in metulji nekje visoko v zraku, ti pa že v drugi zgodbi, obdan s prijatelji ali ob svoji naj-

ljubši izbrani družbi, glasba ustvarja drugo atmosfero, dnevno preobleko zamenja tudi ponudba, vino se v čašah lesketa drugače in iz kamina prijetno sije ogenj.

Večerna žlahtnost Spomin odtava. Spomniš se hotelov v 80. letih, servirnih mizic z okrasnim pliséjem, drobnih zalikanih gub na blagu in ta spomin te toplo pogreje – pomisliš, da si razkril skrito oblikovalkino namero, da te z njim ponovno navduši. Črn plisé se kot žensko krilce niza na posameznih elementih, lahko ga beremo tudi kot avtorski izraz, ki razkriva pristop, ki je za oblikovalko tako značilen. Ki je tako njen in tako poseben. Poln strasti do oblikovanega. In potem te nagovarja, da imaš na trenutke občutek, da si zašel v izbrano filmsko sceno in da bo izza vogala zdaj zdaj vstopil poznan filmski obraz. Kdo ve, ali je Nika že slutila, da bo črno-beli film tako močno zajadral na filmska platna prav to leto?

Stole je izbrala v želji, da bi poleti delovali hladno in pozimi toplo, poseben izziv torej. Izbor je prinesel Magisov stol Pina (oblikovalec Jamie Hayon, 2010).

Rdeča naslonjača sta Maxaltova (Antonio Citterio, 2008), svetila – češnje (La femme et la maison) in mizice (5 o'clock) pa so podpisani z Nika Zupanc.

Kot tudi drugi elementi v prostoru, ki skupaj oblikujejo njeno pripoved, zaznamujejo njen oblikovalski izraz, prežet s tankočutno noto pozornosti in ekspresivnosti – elementi, ki so ustvarjeni prav za potrebe vrtnega paviljona.

Ob vsem tem bo ostalo še malo skrivnosti. As Aperitivo naj bi bila zgodba s konceptom. Oblikovalka je s svojo ekipo, ki jo sestavljata Jurij Krpan in Špela Rogelj, v prostor zapisala svoje premise, kako bo zgodba svoje strani pletla naprej, pa je odvisno od prihodnjega časa in tistih, ki bodo vodili ta na novo postavljeni oder v središču prestolnice.

85

XXXX

V najboljši družbi Aperitiv v As Aperitivu Nekje med Wolfovo in Slovensko v Ljubljani stoji drevo, ki simbolizira rast, tradicijo, integracijo in družino. Prepleteno s simboli ključev in z mislijo na vrhunsko kulinarično ponudbo je prav to drevo postalo osrednji simbol prenovljenega vrta Gostilne As. As Aperitivo je prostor za sproščene svetovljanske večere, dobro družbo, kozarec pred večerjo in hrano, ob kateri se tudi največjim poznavalcem italijanske tradicije pocedijo sline.

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Klemen Razinger

Kulinarika 1 in 3. Aperitiv izhaja iz milanske kulinarične tradicije in se nanaša na kozarec pijače z obveznimi prigrizki.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so Italijani zmeraj tako nasmejani, srečni in polni življenja? Odgovor je povsem preprost: Italijani znajo uživati življenje, vedo, kaj pomeni “la dolce vita”, znajo si vzeti čas zase in si privoščiti sproščen večer v družbi prijateljev. Na kozarec pijače po napornem dnevu v službi zdaj ni več treba v Trst ali Milano in tega se v As Aperitivu dobro zavedajo.

Bellini, aperol spritz in prosecco si ob dobrih prigrizkih, kakovostni glasbi in najboljši družbi v mestu lahko privoščite tudi v centru Ljubljane, ki z osveženo gostinsko ponudbo dokazuje, da postaja prestolnica v pravem pomenu besede.

Druženje, klepet in sprostitev Petek po kosilu. Med opazovanjem interierja in preučevanjem menija sedim na barskem stolu za točilnim pultom in čakam moški del družine Raspopović, tisti del, ki je poskrbel, da ob omembi besede “As” nihče več ne pomisli na igralne karte. Po nekaj minutah se mi pridruži Sebastijan, ki je skupaj z očetom Svetozarjem (bolj znanim kot “Pope”) odgovoren za novo pridobitev Gostilne As. “Kaj je aperitivo?” hočem vedeti. “Družabni dogodek. Kozarec vina, koktajl z nižjo vsebnostjo alkohola ali šampanjec, ki se ga uživa ob prigrizkih in v dobri družbi,” ob espressu (s katerim sva zaradi zgodnje ure zamenjala sicer obvezni As Spritz, hišno posebnost, mešanico prosecca in bezgovega sirupa) med smehom odgovarja Sebastijan. As je v zadnjih dvajsetih letih postal svojevrsten simbol ljubljanske gostinske ponudbe, kraj, kamor na večerjo pelješ ugledne poslovne partnerje iz tujine in kamor greš po mediteransko razvajat brbončice. As Aperitivo je za razliko od restavracije, ki ponuja inovativne kulinarične mojstrovine z mediteranskim pridihom, namenjen predvsem sproščenim večerom, uverturi v večerjo in svetovljanskemu druženju po napornem dnevu v službi za takrat, ko imaš vsega dovolj. Meščanski hedonizem, zakaj pa ne? “Že pred leti sem opazoval Milančane, ki so vajeni, da po službi zavijejo v svoj najljubši bar, kjer z družbo ob tipičnih prigrizkih popijejo negroni in podobno ponudbo sem želel predstaviti tudi na domačem tržišču,” je idejo, ki je botrovala nastanku Aperitiva, ob zamahu roke preprosto pojasnil Sebastijan Raspopović. Aperitivo, ki izhaja iz milanske kulinarične tradicije, se je v zadnjih letih razširil po vseh svetovnih metropolah – simbolizira namreč svetovljanski način življenja, mestni utrip, kjer gostom ob pijači postrežejo tudi s prigrizki: z doma narejenimi grisini, rezinami italijanskega pršuta San Daniele, kanapeji, olivami ali čipsom. Aperitivo je stvar kulture in dobre družbe, kjer je pijača le dodatek k celostni izkušnji poznopopoldanskega druženja.

2. Svetozar "Pope" in Sebastijan Raspopović

Pravi AS s pravimi ugodnostmi: popust za imetnike kartice Diners Club Exclusive

1

2

3

Po Milanu, New Yorku, Londonu in Berlinu je čas za Ljubljano Tisti dan je sijalo zgodnje spomladansko sonce in za marec neobičajno visoke temperature so obljubljale živahen večer. Kako so Aperitivo sprejeli Ljubljančani?

87

Kulinarika 1. Najboljša izbira: Pimm's Ginger Ale, Americano in As Spritz

Hja, če ste brez predhodne rezervacije v petek zvečer poskušali dobiti mizo, potem veste, o čem govorim.

“Da svetovljanska ponudba spreminja družabne navade Slovencev, je postalo jasno že pred leti, ko smo tudi pri nas z odprtimi rokami sprejeli mednarodno kuhinjo, začenši z japonsko, z azijsko “fusion” in mediteransko ponudbo,” je prepričan Raspopović, ki se je ljubezni do kakovostne kuhinje učil že od malih nog, najprej z domačo gostilno na Krasu, kasneje z ljubljanskim Asom. Gostilna As je postala družinska dediščina Raspopovićevih, stvar vrednot, povezanosti in skupne filozofije, ki s ponudbo hišnih specialitet (ste že poskusili Asovo borovničevo torto ali solato Pope?) zagotavlja edinstveno izkušnjo.

As Aperitivo, petek, večerna epizoda. “In kaj mi priporočaš?” hočem vedeti med opazovanjem Makija, vodje bara, ki je za točilnim pultom visoke kozarce polnil s Camparijem in svežim sadjem. “Poskusi Americano, Pimm’s ginger ale ali As Spritz,” predlaga Sebastijan, “prav to so trenutno najbolj aktualne pijače na meniju, zagotavljam, da ti bodo všeč. Sveže, lahke mešanice na sadni osnovi so popolna izbira, ki odpre apetit za večerjo.” Večer pod črto? Americano v kombinaciji z indonezijsko solato, topel spomladanski večer, pravi ambient, dobri prijatelji in vrhunska postrežba. Poskusite, obljubim, da boste prišli po “še”.

2, 3 in 4. As Aperitivo je zgodba, ki se spleta ob drevesu, simbolu rasti, tradicije in integracije.

3

1

2 4

88

XXXX

Med rdečimi prvoligaši Ribera del Duero Obrežje reke Duero, kot je slovenski prevod prestižne španske vinske pokrajine Ribera del Duero, je v samem središču dežele in le dobro uro vožnje severno od Madrida.

Pred štirimi desetletji je bila to revna kmetijska pokrajina, kjer so kmetje vina pridelovali skoraj izključno za domačo potrebo. Zdaj pa je v pokrajini več kot 200 kleti, ki po večini ponujajo vina srednjega in višjega cenovnega razreda, cene vinogradov pa ekonomski krizi navkljub segajo v nebo.

Besedilo: Tomaž Sršen Fotografije: Tomaž Sršen in arhiv proizvajalcev

90

Vinarstvo Osnovna vinska sorta, na kateri sicer temelji večina španskih vin, je tukajšnji klon rdečega tempranilla, ki mu pravijo »tinto de pais« – deželno rdeče. Zaradi višje nadmorske višine (več kot 400 metrov), zelo vročih dni in še bolj mrzlih noči so peščeni vinogradi eno najboljših rastišč za to sorto. Eden glavnih »krivcev« za prodor vin iz te regije je bil inženir strojništva in izumitelj, Alejandro Fernandez, ki je ustanovil hišo Viña Pesquera, ki še danes velja za eno najbolj spoštovanih v pokrajini. Sinov Fernandez nima, ima pa štiri hčere – vsaki izmed njih je kupil svoje posestvo, na katerih na različnih legah pridelujejo izključno tempranillo (Tinto Pesquera, Condado de Haza, El Vinculo in Dehesa la Granja). Sicer pa zadnjih deset let Alejandro skorajda ne uporablja sodobnih prevoznih sredstev, pregled vinogradov mož namreč opravlja kar na hrbtu svojega lipicanca.

Torremilanos Ne moremo mimo posestva, vin in dvorca Torremilanos. To je dom družine Peñalba Lopez, ki imajo 200 hektarov vinogradov in na leto napolnijo 600.000 steklenic vina. V kleti, ki ima dve nadstropji, je 5000 barikov; večina trt v njihovih vinogradih je tempranillo, za prestižno mešanico Torre Albeniz pa uporabljajo še merlot in cabernet sauvignon. Novi izziv se imenuje Cyclo (Obdobje) in je biodinamični tempranillo. Ocene pod 90 točk ni dobil še nikjer in s svojo bogato sadno in mineralno zgodbo odkriva nova poglavja te kleti.

Hotel Torremilanos je iz nekega drugega časa, ki zaznamuje obdobje veličine španskega imperija, ležernosti dvorov in bogate prostornosti. V izvenserijski restavraciji strežejo tako tradicionalne jedi regije (posebnost so jagnječje noge v pečici) kot tudi avtorske jedi njihovega kuharskega mojstra. Lani so hotelske nastanitve povečali na 40 sob, pod zemljo pa nastajata odprti in pokriti bazen ter seveda vse, kar spada v program dobrega počutja (wellness).

1. Steklenica vina 2. Sončni zahod 3. Ricardo Lopez, lastnik posestva Torremilanos 4. Hotel in klet Torremilanos

Ribera del Duero – osebna izkaznica:

Vinorodne površine: 20.711 ha Število vinogradnikov: 8391 Število kleti: 241 Povprečna letna pridelava vin: 58 milijonov litrov Vinski trg: 60 % Španija, 40 % izvoz

1 2

3

4

Vega Sicilia in Pingus Blagovni znamki Vega Sicilia in Pingus sta tisto, kar si v svoji zbirki želi vsak ljubitelj najboljših svetovnih vin. Vina so brez dvoma izredne kakovosti in, kot jih označuje etiketa Vege Sicilie »Unico«, tudi unikatna. »Najboljše med najboljšimi,« bi rekli nekateri, »popolnost v kozarcu,« bi prisegali drugi. Vsekakor je okušanje teh vin doživetje. »Če pomislim, da je Jesus Anadon predzadnje poglavje naše kleti začel leta 1962 z enim delavcem in 1.000 pezetami posojila, se kar malo zgrozim,« s spoštljivostjo v glasu reče Puri Mancebo, direktorica prodaje najprestižnejše španske vinske kleti, Vega Sicilia. Po proizvodnji sicer ne sodijo med velikane (napolnijo namreč približno 300.000 steklenic na leto), vendar njihova vina na svetovnih trgih kotirajo v najbolj prestižnih kategorijah. Zgovoren podatek je tudi dejstvo, da s temi steklenicami ustvarijo približno 200 milijonov evrov prometa na leto.

91

Vinarstvo

1 Pomembne oznake na etiketah španskih vin

Crianza – Vino mora biti staro najmanj dve leti, preden gre na trg; od tega mora v hrastovem sodu zoreti najmanj pol leta. Cena: od 8 do 14 evrov Reserva – Vino mora biti staro najmanj tri leta, preden gre v prodajo; od tega mora v hrastovih sodih zoreti najmanj eno leto. Cena: od 12 do18 evrov Grand reserva – Vino mora biti staro najmanj pet let, preden pride v prodajo; od tega mora v hrastovih sodih zoreti najmanj leto in pol. Kleti ponavadi vina te oznake ne polnijo vsako leto, saj mora biti letnik res odličen, pomembne so tudi selekcija grozdja, lega vinograda in starost trt. Cena: od 15 do 40 evrov Avtorska vina – Te oznake sicer ni na etiketi, vendar so to zares posebna vina, kjer vinogradniki ne upoštevajo več zakonodaje in delajo butične vrhunske mojstrovine, ki so seveda lahko precej dražje od zgoraj opisanih.

»Imamo zelo stare vinograde,« nadaljuje Puri, »nekateri se bližajo osemdesetim letom. Rodijo malo, a vino je izjemno. To govorim seveda samo za tempranillo, ki je tukaj avtohtona sorta, cabernet sauvignon, merlot in malbec, ki jih tudi gojimo, so seveda mlajši.« Ali je izjemno dolgo staranje vin (najmanj sedem let, preden jih dajo na trg) v steklenicah skrivnost uspeha Vege Sicilie? Odgovor je le deloma pritrdilen. Vsa skrivnost je v vinogradih, ročni trgatvi, ročni selekciji, sortiranju vin, za katera že na začetku vedo, ali bodo lahko v prestižni, Unico liniji, ali v malce bolj sveži liniji z imenom Valbueno. Velikokrat se zgodi, da vina iz sodov za Unico postanejo Valbueno. Nasprotno se ne zgodi nikoli. Še en element je bil zelo pomemben za njihov uspeh: znani ameriški pisec o vinih in ocenjevalec, Robert Parker, jim je kar nekajkrat prisodil najvišjo oceno. Od takrat so še trdneje zasidrali v sedlu – o tem ni mogoče dvomiti.

In zato ni nič čudnega, da se v Španiji za njihova vina »tepe« kar 2000 strank, v svetovnem merilu pa še vsaj desetkrat toliko. Hm, Francozi nam prodajajo vina, ki jih moramo starati sami, Španci pa dajejo na trg vina, ki so jih postarali oni. Razlika je v tem, da so prestižni Francozi še vedno dražji od številnih španskih prvoligašev. Razen od enega.

Vina kultne butične kleti Pingus, ki jo vodi danski(!) enolog Peter Sisseck, kotirajo še višje. Kakovost sicer ni štirikrat boljša, kot je cena (Vega Sicilia stane okrog 200 evrov, Dominio de Pingus pa okrog 800 evrov), dejstvo pa je, da so vina res izjemna. V Bordeauxu šolan enolog je v Španijo prišel pomagat svojemu stricu,

92

ki je povečeval uspeh kleti Hacienda Monasterio. Ker je imel kar nekaj prostega časa, je kupil štiri hektare starih vinogradov (trte so stare okrog 70 let) in se začel ukvarjati s svojim eksperimentom. »Prvi dve leti sem vina dobesedno zlival v kanal,« pravi plavolasi enolog, ki špansko govori bolje kot materni jezik. Letnik 1995 pa je pri Robertu Parkerju dobil legendarnih 100 točk in možakar je vino označil za »eno največjih in najboljših vin« kar jih je kdaj koli okusil. Takrat je v ZDA steklenica stala 200 dolarjev. Na leto napolni okrog 6000 steklenic prvega vina, imenovanega Dominio de Pingus, in okrog 50.000 steklenic drugega vina (Flor de Pingus) s »skromnejšo ceno«, okrog 150 evrov za steklenico. Donos je minimalen, saj iz enega hektara vinograda izcedi le 12 hektolitrov vrhunskega tempranilla. Od leta 2000 ima registrirano biodinamično pridelavo vina.

Močni igralci in garažisti Kolikor kleti, toliko zgodb: od čistih kapitalskih vlaganj, ki se razprostirajo na nekaj sto hektarih z milijon in več steklenicami na posestvo, do tradicionalnih starih kleti z zares butičnimi serijami posebnih vin – tam nekje do 70.000 steklenic, kot jih recimo pridela José Manuel de las Heras Cabañas v svoji kleti Hemar. V vinskem svetu za takšne, kot je on, obstaja oznaka »garažist«, kar pomeni, da klet pravzaprav ni prava, temveč je vse skupaj podobno malo večji garaži (ko smo že pri garažah – med »garažiste« sodi tudi Pingus). José Manuel prideluje vina iz zares posebnih vinogradov, ki ležijo na nekdanji rečni strugi reke Duero. Tam so

Vinarstvo tla prodnata in stare trte tempranilla zato rodijo precej drugačne okuse kot drugod. Vina so bolj mineralna in bolj sveža. Povpraševanje po njih je takšno, da jih na trgu skoraj ni, dobiti kakšno steklenico pa je velik podvig. Na drugi strani je treba omeniti klet Pago de los Capellanes, kjer nas je lastnik Paco Rodero popeljal po moderni novi zgradbi. V kleti vino zori v 4350 francoskih sodih, čedalje bolj pa se specializirajo za pridelavo vin s posebnih leg, saj le tako dosežejo in izrazijo posebnost svoje kleti. Ni dvoma – to delajo tudi drugi, saj ne uporabljajo kupljenih kvasovk, ampak za izpeljavo vinskih procesov v kleti vzgajajo in selekcionirajo svoje.

Tukaj so še trije bratje (Hermanos) Perez Pasquas iz kleti Vina Pedrosa, katerih vino pije španski dvor – kralj Juan Carlos je njihov redni gost. Omeniti je potrebno tudi fenomen kleti Pago de Carraovejas, ki je investicijski projekt lastnika prestižne restavracije Jose Maria iz bližnje (tri ure vožnje oddaljene) Segovie, ki se je odločil, da najboljše vino svoje kleti ponuja samo v restavraciji, tako da morajo tisti, ki ga želijo okusiti, priti k njemu tudi na kosilo ali večerjo. Čeprav so cene vinogradov zelo visoke, je zaslužek (še vedno) dober in nič čudnega ni, če nove kleti vsako leto rastejo. Najnovejši projekt, izgradnja kleti in posestva Portia, je stal 25 milijonov evrov, pričakujejo pa, da bodo letno pridelali milijon steklenic.

je in oživljajo zgodovino. V Burgosu, ki leži severno, je ena največjih in najlepših katedral v Španiji, dobro uro vožnje stran pa je na zahodu že Salamanca in na jugu Segovia. Da ne govorimo o mestecu Peñafel, ki ga zaznamuje prečudovit grad, v katerem je zdaj vinski muzej.

1. Portia – velikan v nastajanju 2. Peter Sisseck – danski enolog, lastnik najprestižnejše kleti v regiji, Pingus 3. Protos iz kraja Penafel 4. Klet Pago de Los Carraovejas 5. Alejandro Fernandez, legenda španskega vinarstva

2 3

Turizem Poleg vrste kleti, kjer zdaj lahko spite v vrhunskih hotelih, sta glavni atrakciji regije mesti Aranda de Duero in Valladolid. Prvega si je treba vsekakor ogledati, saj je stari del lepo ohranjen in šarmanten, posebna zanimivost pa so obiski vinskih kleti iz 11. in 12. stoletja pod hišami, kjer še vedno hranijo miniaturne vinske seri4

5

93

Kdo odloča o usodi vinarjev?

Decanter, Wine Spectator, Robert Parker Zakaj? Zato, ker so med najvplivnejšimi vinskimi kritiki na svetu. Prvi dve kot reviji, tretji kot oseba, za katero stoji četica pomočnikov. Medtem ko si nekateri na moč želijo, da bi jih opazili, si drugi pred njihovimi pogubnimi kritikami zatiskajo oči. Naj bodo kritike dobre ali slabe, nekaj je gotovo: za ljubitelje vina in kupce so dober in uporaben smerokaz.

Besedilo: Jože Rozman Fotografije: Arhiv Decanter, BBR, Staša Cafuta Trček

94

Vinarstvo 1, 2, 3 in 4. Ocenjevalci in spoštovani trgovci s svojimi ocenami odločajo o usodi vin in vinskih regij.

Vsa trojica omenjenih se je na svetovni vinski sceni pojavila sredi 70. let prejšnjega stoletja, ko je poraba vina začela skokovito naraščati, ljudje pa so pogrešali objektivne in neodvisne ocene vin. Ne tiste, ki so jih sporočali vinarji sami, saj so bile preveč reklamno obarvane, ampak take, pod katere bi se podpisali razgledani in neobremenjeni degustatorji, na katere naj bi prestižna vinska imena ali porekla ne imela vpliva.

Decanter Od te svete vinske »kritiške trojice« se je leta 1975 prvi pojavil londonski Decanter, ki se na naslovnici neskromno ponaša z The World's Best Wine Magazine. Danes ta mesečnik izhaja v nakladi 45 tisoč izvodov, od tega jih je polovica namenjena več kot 90 državam po svetu, spletna stran (www. decanter.com) pa je dostopna sleherniku. Vsakič ocenijo lepo število različnih vin po njihovi petzvezdični lestvici, ki temelji na sistemu, ki ga je v svoji knjigi Great Vintage Wine Book populariziral starosta angleških vinskih kritikov Michael Broadbent. Lestvica gre takole: 5 zvezdic vino izjemne, perfektne kakovosti 4 zvezdice zelo priporočljivo, zelo dobro 3 zvezdice priporočljivo, dobro 2 zvezdici še kar dobro 1 zvezdica sprejemljivo, povprečno Zelo pregledno in enostavno, predvsem pa vsakomur razumljivo, saj so ta in vse druge lestvice namenjene predvsem tistim, ki se znajdejo pred nagrmadenimi vinskimi policami in se tam ne počutijo najbolj domače. Kdor že vnaprej ve, kaj bo odnesel domov, ker je to že preveril ali pa je zaprisežen privrženec te ali one blagovne znamke, bo ob visoki oceni lahko samo ponosen na svojo izbiro in okus, če mu denarnica to omogoča, ob nizki pa utegne zamahniti z roko. Jasno je, da v tem primeru nekaj veljajo samo tri zvezdice in več. Decanterjev vpliv je – kot se je izkazalo v zadnjih desetletjih – izjemen, kar je najbolj očitno pri njihovem zajetnem vsakoletnem ocenjevanju DWWA (Decanter World Wine Awards). Začeli so leta 2004 in mimogrede zbrali 4.307 vzorcev, lani jih je bilo že 12.254 in tako je DWWA postalo najštevilčnejše ocenjevanje na svetu. Več o tem in o slovenskih uspehih smo pisali lani.

Wine Spectator Leto za Decanterjem je začel vinski svet opazovati in presojati tudi Wine Spectator, ki zdaj petnajstkrat na leto izide v New Yorku v posamični nakladi 80 tisoč izvodov. Razširjen je v vseh pomembnejših vinskih deželah sveta in tudi pri nas ima privržence, ki dajo na njegove ocene več kot na Decanterjeve.

Wine Spectator (www.winespectator.com) za vsako številko vzame pod lupo in pokomentira od 400 do 1000 vzorcev. Lestvica je 100-točkovna in dovolj

95

1

2

3

4

Vinarstvo

O naših

Pred leti najvplivnejši svetovni vinski kritiki niso kazali pretiranega zanimanja za slovenska vina, danes pa se situacija brez dvoma obrača na bolje.

Julija 2010 se jim je v londonskem Vinopolisu na predstavitvi slovenskih vin za trgovce in novinarje prvič posvetil Parker, točneje njegov sodelavec Neal Martin. Večini od 141 vin je prisodil od 80 do 89 točk, desetim 90 točk, 91 pa so si zaslužili: renski rizling 2009 in sladko G 2009, oba Pullus; šipon 2009, Verus; pinela 2009 in Roma 2007, oba Guerila; malvazija Lanthieri 2009, Vipava 1894. Največ, 92 točk, je naklonil renskemu rizlingu 2008, Dveri-Pax. Poleg splošnih zvezdičnih ocen objavlja Decanter tudi izbore svojih priznanih sodelavcev in tako je Steven Spurrier za novembrsko številko 2010 med šest najboljših svetovnih vin uvrstil pinot noir Selekcija 2007 Marjana Simčiča.

Wine Spectator že leta prireja svoj Grand Tour po nekaj ameriških mestih, kamor povabi dobrih dvesto uglednih in prestižnih svetovnih vinarjev, katerih vina so ocenili njihovi kritiki in so dobila najmanj 90 točk. Lani in predlani sta bila med povabljenci Marjan Simčič in Movia.

1. Najvišje priznanje, mednarodna trofeja za šipon iz sušenega grozdja 2009 Dveri-Pax in Urh Jakop, ter regionalna trofeja za chardonnay 2008 Sutor in Mitja Lavrenčič 2. Robert Parker, ena najvplivnejših osebnosti v svetu vinarstva

2

1

pregledna – vse, kar ima manj kot 80 točk, ni vredno pozornosti.

95–100 klasično, veličastno vino 90–94 odlično vino imenitnega stila in značaja 80–89 dobro do zelo dobro vino posebne kakovosti 70–79 povprečno, pitno vino z manjšimi pomanjkljivostmi 60–69 podpovprečno, sicer užitno, a nepriporočljivo vino 50–59 ubogo, nepitno, nepriporočljivo vino Robert Parker Vsako ocenjevanje, najsi bodo degustatorji še taki profesionalci, neodvisneži in poštenjakarji, je subjektivno.

Da bi bilo očitkov na račun prenizkih ali previsokih ocen kar najmanj, vina praviloma ocenjuje več ljudi, pri čemer se najvišja ter najnižja ocena brišeta, iz ostalih pa se izračuna povprečje, ali pa se v skupini, potem ko je vsak že ocenil vzorec, uskladijo in dogovorijo za skupno oceno. O vinih degustatorji ne vedo nič, razen morda sorte/zvrsti in porekla, ocenjevanje je torej bolj ali manj slepo. Robert Parker dela drugače. On sam (ali pa kdo iz njegove ekipe, saj je Parker z leti postal institucija) se odpravi na določeno lokacijo in tam ocenjuje.

Ve torej, katera vina, iz katerih kleti in katerega letnika bo ocenjeval. Verjetno prav zaradi tega velja za najbolj kontroverznega ocenjevalca med vsemi. Morda tudi zato, ker sploh ni iz vinske stroke, ampak je pravnik, ki si je dal nos in usta, svoji dragoceni orodji, zavarovati za milijon dolarjev. Za vina se je navdušil na potovanju po Alzaciji, leta 1978 pa je prvič izšel njegov The Wine Advocate s podnaslovom Neodvisni dvomesečni nakupovalni vodič po dobrih vinih (www.erobertparker.com), ki si je doslej pridobil 50 tisoč naročnikov v 38 državah sveta, največ v ZDA. Leta 1984 je odvetništvo obesil na klin in se povsem posvetil vinskim potovanjem in ocenjevanjem. Očitajo mu, da favorizira mišičasta, krepko barikirana, gosta, težka, marmeladasta vina, ki so bližje ameriškemu kot klasičnemu evropskemu okusu, čeprav se dobro ve, da je Parker naklonjen tudi bordojcem in še kateri od drugih vrst vin. Zlobneži namigujejo, da so v igri tudi oprijemljive spodbude, a dokazov ni. Velja

96

pa, da njegove ocene (od vseh vinskih kritikov še najbolj prav Parkerjeve) vinarja lahko uničijo ali izstrelijo med zvezde. Če bo vino dobilo manj kot 80 točk, se bo izgubilo v vinski poplavi, če bo doseglo 90 točk, bo postalo nedosegljivo za večino, saj se bodo kljub visoki ceni stepli zanj, tista s 96 in več točkami pa bodo šla za suho zlato. Parkerjeva lestvica je točkovno podobna Wine Spectatorjevi, čeprav je opisno bolj obširna: 96–100 izredna, bogata in kompleksna vina z vsemi pričakovanimi atributi sorte ali zvrsti, ki so vredna posebnega napora, da jih človek najde, kupi in zaužije 90–95 odlična vina izjemne kompleksnosti in značaja 80–89 nadpovprečna do zelo dobra vina z dovolj finesami, bogatega okusa in značaja ter brez omembe vrednih pomanjkljivosti 70–79 povprečna, enostavna, a dovolj iskrena in neškodljiva vina 60–69 podpovprečna vina z opaznimi pomanjkljivostmi, kot so pretirana kislost ali taničnost, skromna aromatičnost, nečist okus 50–59 nesprejemljiva vina Parker se zaveda usodne teže svojih ocen in zato svoje »vernike« svari, naj se bolj kot točkam posvetijo komentarjem, ki spremljajo vsako vino, saj ti povedo bistveno več kot točke same. Pravi, da je edina razlika med 96 in 99 točkami v emocionalnosti trenutka. Pošteno – to ve vsak, ki je kdaj sodil vina. In dodaja, da je najboljši način vrednotenja lastno okušanje, ker noben točkovni sistem ni popoln.

Učna ura Lastno okušanje torej! Dobra spodbuda, ki lahko postane učna in hkrati zabavna lekcija, sploh v prijetni in vinsko radovedni družbi z nekaj primerki že ocenjenih vin. Vinarji, tudi naši so med njimi, ne bodo pozabili omeniti ocen, ki so jih dobili od omenjene trojice, če so le bile dovolj visoke, seveda. Pokušnja naj bo slepa, brez vnaprejšnjega vedenja o točkah, lestvice so znane, torej lahko vsak po svojem hedonističnem občutku, ali mu je vino bolj ali manj všeč, oceni vzorec. Razkritje in komentiranje posameznih ocen zna biti prav zabavno. Potem bo še pravi čas za prešerno uživanje tistega, kar je ostalo v steklenicah.

Ko se konjak najde s čajem Hennessyjev Fine de Cognac in čaji Maison Theodor Značajska lastnost, ki najbolje opiše Hennessyjevega mojstra mešanja? Strast. Strast do pokrajine, do narave, do tradicionalnega. Strast do obrtniškega znanja. Strast do združevanja različnih svetov, ki se medsebojno dopolnjujejo in skupaj ustvarijo edinstven, še neodkrit, a zato nič manj intenziven okus.

Besedilo: Hennessy/Danaja Vegelj Fotografije: arhiv hiše Hennessy

98

Okusno Hennessyjev mojster mešanja mora znati ceniti poetiko zgodnjejutranjih sončnih žarkov, ki pronicajo skozi trto v vinogradu, razumeti mora pretečo nevarnost gostih nevihtnih oblakov na poletnem nebu, ljubiti mora vonj po zrelem grozdju. Še več, mojster mešanja slovite francoske hiše konjakov mora poznati tudi pomen besede spoštovanje – prav to je namreč tisto, kar kombinacijo mističnih eaux-de-vie vsakokrat naredi dovolj posebno in kakovostno, da se pod novonastalo mešanico podpiše hiša Hennessy.

Ljubezen do pokrajine je značilna tudi za svet čajev, ki je od nekdaj privlačil Yanna Filliouxa, mojstra mešanja pri Hennessyju. Ko je ustvaril intenziven in čuten konjak Fine de Cognac, je čutil, da »prav ta konjak najbolje povzame bistvo enigmatičnega sveta ustvarjanja žlahtnih pijač«. Podobna filozofija, pristop in tradicija so tako pripeljali do združitve dveh svetov. Yann Fillioux je moči združil s Guillaumejem Leleujem, ustanoviteljem hiše čajev Maison Theodor, in skupaj sta ustvarila delikatne koktajle, ki presenečajo po vonju in okusu ter tako ob vsakem okušanju nudijo edinstven (skoraj obredni) užitek.

Rojstvo konjaka Fillioux je konjak Fine de Cognac osnoval na podlagi prefinjenega izbora različnih »vod življenja« (eaux-de-vie),

99

Okusno ki jih odlikujejo sveže sadne note v kombinaciji z nežnimi cvetličnimi. Intenziteto arome, ki spominja na vonj cvetov agrumov, pri okušanju poudarijo sadne note svežega manga in belega grozdja, ki poskrbijo za specifičnost pijače. Fine de Cognac je konjak z izvirnim okusom, saj združuje moč in subtilnost, sladkobo in intenziteto, s svojo uravnoteženo strukturo pa poskrbi za eksplozijo edinstvenega okusa. Je pravzaprav natanko tisto, kar bi konjak moral biti: izid ubrane mešanice, ki razkriva raznolikost arom in s svojim bogatim okusom nudi obredni užitek, ki poznavalca preseneti s svojim obsegom in raznolikostjo.

Ustvarjanje čaja Kot je prepričan Guillaume Leleu, prvi mož hiše Maison Theodor, so »zakoni ustvarjeni zato, da se kršijo in posledično vsakemu posamezniku omogočijo, da izbere svojo pot«. Leleu je čajni mojster, ki se, podobno kot nekateri vrhunski vinski strokovnjaki, ponaša z zanesljivim poznavanjem vonjav, okusov in struktur sušenih čajnih listov – tako mu uspe vsakokrat znova ustvariti novo (povsem unikatno) ponudbo čajev. Ko mu je Fillioux predlagal sodelovanje, je bil navdušen; Hennessyjev Fine de Cognac in Maison Theodor si namreč delita enake vrednote – spoštovanje in ljubezen do tradicije.

Za koktajle, ki so nastali kot plod sodelovanja med Filliouxom in Leleujem, je slednji izbral mešanico aromatičnega čaja Earl Grey in kitajskega zelenega čaja, ki sta sicer povsem različna, a se značajsko enako dobro prilegata konjaku Fine de Cognac. www.dvc-plus.si

Koktajli za vse letne čase

Rezultat združitve Hennessyjevega konjaka Fine de Cognac in bogatih aromatičnih čajev hiše Theodor so edinstveni recepti za koktajle, ki – tako kot letni časi – svojo specifiko najbolje opišejo s svojim vonjem, barvo in okusom. »On va se revoir« pomladno razvajanje

Značilnosti: Uravnotežena struktura, ki je rezultat mešanice izbranih kitajskih zelenih čajev – rahla, komaj zaznavna grenkoba zelenega čaja je omehčana z okusom sveže mete iz Maroka, italijanske bergamotke in madagaskarskega popra.

Sestavine: 50 ml konjaka Hennessy Fine de Cognac 30 ml čaja Theodor »On va se revoir« 7 ml »golden« sirupa Priprava: Rob kozarca omočite s svežim ingverjem. Konjak, ohlajen čaj in sirup zlijte v mešalnik, dobro pretresite in nalijte v kozarec. Okrasite z listom sveže mete. »Péché Mignon « poletna osvežitev

Značilnosti: Osnova poletne mešanice je aromatični zeleni čaj Sencha, ki so mu dodani vonji in okusi južne Francije – rdeče breskve, melone, jagode in pasijonke, ki v kombinaciji s konjakom Fine de Cognac poudarijo eksotiko koktajla.

Sestavine: 50 ml konjaka Hennessy Fine de Cognac 30 ml čaja Theodor »Péché Mignon« 10 ml sveže iztisnjenega limoninega soka 10 ml »golden« sirupa 10 ml beljaka limonina lupinica Priprava: Vse sestavine stresite v mešalnik. Dobro pretresite in zlijte v kozarec, napolnjen z ledom. Po kozarcu potresite nastrgano limonino lupinico, preostanek pa uporabite za dekoracijo kozarca.

100

XXXX

Odvržena rokavica Sabljanje, flbaletna« olimpijska disciplina »Klik, klik, klik,« neumorno ropota po vadnici. Skupina mož zvedavo spremlja v belo oblečena tekmovalca s črno mrežasto masko, bliže abstraktni podobi muh kot ljudi. Po prostoru se premikata bliskovito in energično, z vrhom ostrega rezila pa želita drug drugega na vsak način čim večkrat oplaziti. Ropot orožja spominja na drgnjenje srebrnih kuhinjskih ponev, le da je edina reč, ki se kuha, njuna koža pod zaščitno opremo. Sabljanje, ta plemenita oblika bojevanja, vsaj že nekaj časa ne zahteva več krvnega davka.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: iStockphoto, Narodni muzej Slovenije

102

Šport 1. Portret poročnika Rudolfa Cvetka na sabljaškem tečaju v Dunajskem Novem mestu leta 1904. © Narodni muzej Slovenije

Tudi rokavice pred začetkom boja več ne odvržejo.

Kdor športno disciplino – kot levo podpisani – prvič spremlja v živo, si ne more kaj, da ne bi bil ob tem vsaj malo razočaran. Podobe ponosnih francoskih plemenitežev, ki so se bili za čast svojih milih spremljevalk v 17. in 18. stoletju pripravljeni odpovedati celo svojemu življenju, so premočno odtisnjene v nas. Uvrščamo jih v isto idealizirano skupino s trubadurji in njihovimi izpadi podoknične poezije.

Nekaj romantičnega je na tem, da sta se tekmeca ob svitu dobila na najbližji jasi, obdana z lokalnimi navijači, nato pa po hitrem postopku pomečevala. Ugovorov o tem, kdo je imel prav in kdo ne, ni bilo, saj je eden od njiju zagotovljeno končal pod rušo. Mrtvaški ples mečev se morda zdi precej kruta popotnica za olimpijsko disciplino, ki je bila od leta 1896 prisotna na vseh modernih igrah, a ji ne gre ubežati. Legenda pravi, da sta še celo po pariških igrah leta 1924 italijanska in madžarska olimpijska ekipa spor o pravičnem rezultatu razrešili kar sami – v boju izven arene.

Ko se pogovarjaš z novodobnimi športnimi privrženci, ti kaj kmalu postane jasno, da na svojo dejavnost prav zaradi bogate zgodovinske zapuščine zrejo drugače od, denimo, nogometašev. Za premike po »pisti« menijo, da zahtevajo enako mero intelekta kot mišic – a slednje vseeno niso zanemarljive. Sabljaški trening na srečo že sam po sebi aktivira potrebne mišične skupine, zato dodatno dvigovanje uteži ni potrebno, razen če se želijo pred drugimi tudi malce postaviti. flEn garde, monsieur!« Najtežje je osvojiti pravilno nožno tehniko, ki, kadar je prava, spominja na športno različico baleta. Vsak tečaj, tudi tisti za najmlajše, se začne s ponovnim učenjem hoje, stoje na mestu in premikanja po prostoru. Začetni položaj, »en garde«, otvorijo prsti ene noge, ki so postavljeni za peto druge, dinamika igre pa igralce nato vodi skozi premike naprej, nazaj in občasne sklone, dokler se ne iztečejo trikrat tri minute ali se sablja nasprotnika ne dotakne petnajstkrat. »Udarci« so tako nenadni in rahli, da jih sploh ne zaznavajo s prostim očesom, temveč s tehnološkimi piski. Rdeče številke opozarjajo na skupni seštevek in so v zatemnjenem tekmovalnem okolju edini žarki optimizma, da bo napetosti enkrat konec. Športni sabljači se poslužujejo treh tipov orožij. Vsa poimenovanja izhajajo iz francoščine, v kateri jih je leta 1573 zapisal vadbeni pionir Henri de Saint-Didier. V spopadih s »foil« in rahlo težjim »épée« moraš sabljača zadeti s konico rezila. Pri uporabi »sabre« lahko udarec zadaš tudi s stranjo orožja. Pri prvem in tretjem je pomembno še, da lahko naenkrat točko pridobi samo eden od obeh tekmovalcev. Pri »épée« je tarča celo telo, pri »foil« in »sabre« pa le območje od pasu navzgor, menda zato, ker je veljalo, da pravi gentleman nikoli ne bi hotel poškodovati tudi nasprotnikovega konja.

2. Sabljači za premike po »pisti« menijo, da zahtevajo enako mero intelekta kot mišic. Strategija in poznavanje človeške psihologije sta pomembna dela športa.

1 2

103

Šport 1. Tri oblike spopadov, »foil«, »épée« in »sabre«, se razlikujejo glede na orožje.

2. Tudi belo-črni zaščitni opremi se gre zahvaliti, da je sabljanje eden najbolj estetsko dovršenih športov.

Medalja za kraljico Britanci olimpijske medalje s svojimi sabljači niso osvojili že od leta 1964. Trener letošnje četice pogumnih mož, Ziemek Wojciechowski, je za Guardian nedavno povedal, da ne morejo tekmovati s popularnostjo sabljanja v Franciji ali Italiji, finančnim zaledjem Rusov in Nemcev ali hitrostjo Kitajcev, Japoncev in Korejcev.

Otočani raje stoično zamahnejo z roko in rečejo: »Ah, svojim genom ne moremo ubežati.« Da bi dokazali, da to nujno ne drži, so letošnje poletne olimpijske igre v britanski prestolnici razumeli kot spodbudo za korenite spremembe. Postavne suhljate dečke, ki so morali za golo preživetje ob vsakodnevnih treningih sicer ponoči delati še po lokalih, kvartopiriti na partijah pokra in paziti na tuje otroke (to ni izmišljotina, ampak povzetek življenjepisov članov letošnje olimpijske ekipe), so redno zaposlili in s primerno plačo spodbudili k osredotočenosti na treninge.

Richard Kruse, eden od dveh najobetavnejših reprezentantov, pritrjuje, da se stanje res počasi izboljšuje: »Včasih je bilo zelo težko. Zdaj imamo vsaj trenerja, pomočnika, ki dela z mladimi, psihologa, svetovalca za prehrano in kondicijskega trenerja.« Seveda bi si želeli tudi lastno dvorano, a pred donatorji ne želijo izpasti nehvaležno. Ob teh besedah bi se njegovi revolucionarni predniki obračali v grobovih.

Boja za čast zapostavljenih Ženske so na svoj račun prišle šele na olimpijskih igrah leta 1924. Mala zmaga za športne sufražetke je nevede prinesla velike spremembe tudi za krovno organizacijo.

Zadnje čase je sabljanje še posebej priljubljeno med paraolimpijci. Prilagojena pravila tekmovalcem na pritrjenih vozičkih dovolijo uporabo vseh treh orožij, akcijo 2

104

1

z nogami pa zamenjajo gibi zgornjega dela telesa. Če so korenine športa že izšle iz boja za čast, je edino prav, da se ponosno borijo tudi za odpravo diskriminacije skupin, ki so bile zgodovinsko iz njega izključene.

Jes Smith, eden vodilnih članov Britanske sabljaške akademije, bodočim upom priporoča, da trening začnejo s počasnim ritmom dveh ur tedensko, nato naj ga po šestih mesecih povečajo na štiri ure. V enem letu je po njegovih izkušnjah večina ljudi že pripravljena na prvi mečevalski izziv in amaterska tekmovanja. Vas mami? Ne bo treba do Londona, če si želite tudi sami nadeti sabljaško uniformo in se preizkusiti v kričanju položajev v francoščini.

Alpske ravnice so se sorazmerno hitro odzvale na privlak dinamične igre. Sabljaška zveza Slovenije pod svojim dežnikom združuje osem sabljaških klubov, prve pojave sabljanja v Sloveniji pa so pri nas zasledili že sredi 19. stoletja. Čeprav bi se zgodovina, v kolikor bi France Prešeren v lovu na Primičevo Julijo znal odvreči rokavico in zavihteti meč, lahko odvila drugače, je obupovanje nad izgubljenimi priložnostmi odveč. Spomin na sabljača Rudolfa Cvetka, prvega slovenskega dobitnika olimpijske medalje leta 1912, kaže, da še vedno ostaja upanje – »en garde« komur koli, ki si upa reči drugače.

“Zbita zemlja” kot športno-umetniška inspiracija Tenis na pesku Tenis na pesku je nekakšen multimedijski spektakel. Oranžna zemlja je športno igrišče, ki je hkrati tudi slikarsko platno in tako je bilo že od nekdaj.

Besedilo: Gregor Šket Fotografije: Arhiv organizatorjev

106

Šport Prav na peščenem igrišču so blesteli Suzanne Lenglen, bohemka, ki je med menjavami strani srkala konjak, René Lacoste, ki je tekmece grizel kot krokodil, in ledeni princ Björn Borg. Poseben umetniški performans je bil Noahov kaotično-ritmični ples, ki mu ga je Arthur Ashe, njegov čarovnik iz Oza, pomagal izpiliti do popolnosti. Ko človek gleda Rogerja Federerja, se mu zdi, kot bi sedel v parterju Opere Garnier in bil priča neki novi obliki baleta. Umetnina je stampedo Nadalovih hitrih nog, nekakšna nežna bikoborba, pravi artist pa je bil tudi Gustavo Kuerten, ko je po svoji tretji zmagi v pariški pesek narisal ogromno srce in se za vedno priljubil najbolj zahtevni teniški publiki na svetu. Življenje je kot partija tenisa!

Tudi teniški lopar je lahko čopič. Ko visoko s tribune opazuješ igrišče Philippa Chatrierja, se zdi kot ogromna abstraktna slika, ki je po vsakem dvoboju drugačna, odvisno od umetniškega izraza avtorskega tandema ali kvarteta. Slika kot sled boja. Vsak korak, vsak zdrs, vsak odboj žogice, celo vsak krik in kaplja znoja več ur sestavljajo ta nepravilni, a hkrati tako urejeni mozaik. Celo nežno in vztrajno nanašanje oranžne barve na snežno bele nogavice je delikaten in subtilen proces.

Tenis na oranžnem pesku ni samo slikarstvo in kiparstvo, je tudi teater v vseh svojih pojavnih oblikah. Ko je John McEnroe zapravil zmago, čeprav se je v svojih mislih že dotikal pokala mušketirjev, se je odvijala klasična grška tragedija. Ko sta istega leta zmagala Steffi Graff in Andre Agassi, je bila romantična komedija. Ko je mali Kitajček Michael Chang s servisom »iz roke« osramotil Ivana Groznega, je bila burka. Bile so tudi humoreske, burleske, drame in družinske sage.

Za razliko od Angležev, za katere je trava edina prava teniška podlaga, in Američanov ter Avstralcev, ki prisegajo na beton in umetne mase, je v Evropi tenis oranžne barve. Pred očmi vidimo zdrobljeno opeko. Tenis na stari celini je tenis na pesku, o tem ni nobenega dvoma. Glavno svetišče je pariški Roland Garros, pot do tja pa vodi preko nekaterih prekrasnih templjev. Tisti v Monte Carlu ima fantastičen razgled na Sredozemsko morje, tisti v Rimu nehote spominja na gladiatorske igre v Koloseju, čarobna škatla v Madridu pa je odraz sodobnih časov.

Ta zbita zemlja, kakor bi se glasil neposredni prevod francoske oznake »terre batue«, je verjetno najbolj nenavadna teniška podlaga, kar si jih je mogoče zamisliti.

Ima namreč nešteto obrazov, skrivnosti in muh. Ko jo greje toplo sonce, je hitra, včasih celo hitrejša od »hard courta«. V takih pogojih so Stefan Edberg, Patrick Rafter, Boris Becker, Pete Sampras in Roger Federer z lahkoto prihajali k mreži in s svojimi močnimi udarci skrajševali točke in na ta način »ubijali« nasprotnike. Ko zapiha veter, spominja na Saharo. V puščavskih pogojih po zraku pleše na milijone mikroskopskih delčkov peska, ki se lepijo na kapljice znoja, se zažirajo v lase in slepijo oči. Na vlažen in deževen dan vse skupaj postane nekakšen počasni posnetek, ko se tenis zdi kot »perpetum mobile«. Ko dva gladiatorja v nedogled udarjata

107

Šport in vzdihujeta na osnovni liniji, pomisliš, da posamezne točke ne bo nikoli konec. Takrat se dogajajo neverjetni preobrati, ki navdušujejo celo največje mojstre dramaturgije. Francoski režiser Claude Lelouch, ki se je tekom svoje kariere navduševal nad številnimi športnimi dogodki, kot sta na primer avtomobilistična dirka 24 ur Le Mansa in kolesarski Tour de France, je na tribuni osrednjega igrišča Rolanda Garrosa prišel do zanimive vzporednice med tenisom in življenjem nasploh: »Življenje je kot partija tenisa, ena žogica lahko vse spremeni!« Pesek v krvi zmagovalcev Če hočeš zmagovati na pesku, ga moraš imeti dobesedno v krvi. Najbolj pomaga, če tenisač odraste na tej podlagi. Zato so Američani, še posebej v zadnjih desetih letih, na evropskih igriščih povsem izgubljeni, pa tudi Avstralcev že dolgo ni bilo blizu. In ker je pesek njegova domača podlaga, Roger Federer ni nikoli nehal verjeti, da bo nekega dne osvojil tudi Roland Garros.

Uspelo mu je leta 2009.

Pogled na seznam zmagovalcev zadnjih štirih desetletij razkriva, da so v Parizu v glavnem zmagovali Švedi in Španci. Lahko bi tudi zapisali: dva Šveda in en Španec.

Morda je ta ugotovitev krivična do Ivana Lendla in Gustava Kuertna, ki sta oba trikratna zmagovalca, a kljub

108

vsemu le izjemi, ki potrjujeta pravilo. Na prvi pogled se zdi ta podatek presenetljiv. Kako so lahko igralci dežel z dveh polov Evrope našli skupni imenovalec prav na pariškem pesku? A po krajšem premisleku se vendarle izkaže, da je ta podlaga dobesedno pisana na kožo tako vročim Ibercem kot ledenim Skandinavcem. Španci so navajeni igrati v peklenskih razmerah, saj od malega trenirajo pod vročim soncem. Pri njih že cveti pomlad, ko drugje po Evropi še smučajo. Dejstvo, da pojem sončarica zanje ne obstaja, je zagotovo velika primerjalna prednost.

Na drugi strani se Švedi, kljub temu da več kot pol leta živijo v temi, zanašajo na svojo flegmatično, potrpežljivo mentaliteto, ki je v peščenem tenisu ključnega pomena.

Pričakovali bi, da bodo v tako zahtevnih okoliščinah zmagovali zreli možje, taki, ki so v življenju že marsikaj doživeli, a se je pogosto izkazalo ravno nasprotno.

Pokal mušketirjev so nad svojimi glavami dvigovali golobradi dečki. Tudi to je ena izmed skupnih značilnosti tistih dveh Švedov in Španca – pomislimo na Björna Borga, Matsa Wilanderja in Rafaela Nadala.

Dva Šveda in en Španec Borg je svoj prvi Roland Garros osvojil leta 1974, ko je bil star osemnajst let. V nadaljevanju svoje kariere je zmagal še petkrat, vmes pa je še petkrat zaporedoma

Šport

osvojil Wimbledon. Pri 25. letih je imel tenisa, zmag in vsega cirkusa okoli sebe dovolj in je lopar odložil v kot.

Bil je tako rekoč enota za nepopustljivost in vztrajnost. Še najbolje ga je opisal Španec Manuel Orantes, ki je proti Švedu v finalu 1974 že vodil z 2:0 v nizih, potem pa v naslednjih treh ujel le dve igri: »Björn je bil zgodba zase. Pogledal si ga v obraz in nikoli nisi našel ničesar!« Ko je Borg leta 1981 osvojil svoj šesti naslov, je na mladinskem turnirju slavil njegov rojak Mats Wilander.

Naslednje leto se je zgodilo nekaj neverjetnega: branilec naslova mladinskega turnirja je debitiral v članski konkurenci in pometel s tekmeci. Še ne 18-letni Wilander je v finalu premagal Argentinca Guillerma Vilasa in spisal prav posebno poglavje teniške zgodovine.

In potem Rafael Nadal. Verjetno sploh ni naključje, da podobno kot Borg, praznuje rojstni dan prav med Odprtim prvenstvom Francije. Rafa je poosebljenje Cezarjevega reka: »Veni, vidi, vici!« V Pariz je prvič prišel leta 2005 kot 19-letni fantič, a na igrišču je do trenutka vsake izmed sedmih zmag, ki jih je potrebno doseči na poti do večne slave, izgledal kot vojščak. Potem si je iz las snel trak in njegov obraz je v trenutku dobil nekaj prijetno deškega. Do 22. leta je osvojil štiri zaporedne naslove. Po trenutku slabosti leta 2009 je lani in predlani osvojil še peti in šesti naslov.

In te tri ase so nepoznavalci radi razglašali za dolgočasneže. »Na prvi pogled je v tem lahko celo nekaj resnice.

Če ne poznaš bistva in filozofije, s katero se zmaguje na pesku, morda vse skupaj res izgleda nekoliko dolgočasno. A verjemite mi, da ni. Zmaga v Rolandu Garrosu je v tenisu nekaj najtežjega. V dveh tednih je treba dobiti sedem partij, izmed katerih lahko vsaka traja tudi pet ur. To zmorejo res najboljši, najtrdnejši in najmočnejši.

Prepričan sem, da se niti Björn, niti Rafa, niti jaz takrat v najstniških letih sploh nismo zavedali, kako neverjeten psihofizični napor predstavlja zmaga v Parizu,« je v enem od svojih komentarjev na športnem programu Eurosport razmišljal trikratni mušketir Mats Wilander.

Velika igra na pesku se bo letos odvijala med 27. majem in 10. junijem. In navdiha nikoli ne zmanjka.

109

XXXX

Rolls royce med »bicikli« Cannondale

Cannondale je kolesarska legenda. Pravzaprav je mešanica filigranstva, tehnologije in umetnosti.

Besedilo: Gregor Šket Fotografije: arhiv Cannondale

110

Legenda Ena od razlik med odraslimi in otroki je tudi v ceni naših igrač; “ta veliki” fantje se namreč radi igramo z dragimi avtomobili in motocikli. Če smo iskreni, tudi »bicikli« niso daleč, saj kolo že dolgo ni več drugorazredno prevozno sredstvo, namenjeno revežem.

Kolo je lahko tudi športni rekvizit, predmet poželenja, umetniški izdelek in statusni simbol. Svet koles ima svoje ferrarije, porscheje, aston martine in rolls royce – kateri je najboljši, pa je osebna odločitev vsakega posameznika. Podobno kot pri avtomobilih. Lastnika legendarne devetstoenajstke in testa rosse se bosta le s težavo zedinila, kdo ima v garaži boljšega jeklenega konjička.

Strinjala pa se bosta, da oba spadata v sam vrh. S tega vidika ameriški Cannondale brez dvoma spada med tistih nekaj blagovnih znamk, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke in ki v kolesarskem svetu predstavljajo najboljše, najlepše, najdražje in najbolj zaželene.

Prevozno sredstvo na lasten pogon Vse zgoraj naštete lastnosti veljajo za kolo, ki je v svojem bistvu prevozno sredstvo na lasten pogon – tako brez emisij, ki po žilah požene kri, ki na čelo nariše kapljice znoja in na obraz nariše veselje. A to je le osnova. Potem pridejo na vrsto variacije na temo. Kolo je športni rekvizit, cestni dirkalnik, tudi traktor, ki globoko v divjini premaguje brezpotja. »Bicikel« je lahko še mnogo več.

Lahko je biser tehnike in tehnologije, lahko kot pero, da imaš občutek, da se bo sesedlo pod težo človeškega telesa, v resnici pa ravno zato leti kot puščica. Lahko je umetnina, skulptura, ki jo na vrhu gore postaviš ob skalo ali korenino in imaš svojo inštalacijo. Ko potem opazuješ to čudo, ne moreš verjeti, da je lahko ta pravzaprav preprosto-zapletena reč izvor svobode, navdiha, otroške radosti in nadzemeljskega užitka.

Od Wall Streeta do Connecticuta Morda zveni nekoliko preveč filozofsko, a vse to je imel v začetku sedemdesetih v mislih Joe Montgomery, nekdanji borzni posrednik z Wall Streeta, ki je sam pri sebi vseskozi čutil, da špekuliranje z vrednostnimi papirji ni njegovo življenjsko poslanstvo. Sanjal je o kolesu kot “State Of The Art” objektu. In potem se je nekega dne odločil po instinktu. K vragu je poslal NYSE in se odločil, da bo začel izdelovati kolesa – takšna, kakršnih si ni zamislil še nihče. Kljub temu da je imel kot finančnik odlično razvite analitične sposobnosti in da niti najmanjše podrobnosti ni prepustil naključju, je vendarle pozabil na pomemben detajl. Neumnosti se je zavedel, ko se je na poti v New York ustavil v nekem malem kraju v Connecticutu, da bi iz telefonske govorilnice poklical enega izmed svojih poslovnih partnerjev. Kako je sploh ime vašemu podjetju, ga je presenetil glas na drugi strani žice. Najprej mu je vzelo sapo, nato pa se je zmedeno začel ozirati naokoli.

V trenutku je na rdeči fasadi železniške postaje zagledal bodoče ime svojega novega podjetja. »Cannondale,« je

1

2

zmagoslavno odgovoril. Bilo je leta 1971 – danes je od takrat že štirideset let, a se vseeno zdi kot včeraj. Njegova osnovna ideja je bil filigransko izdelan in izredno vzdržljiv okvir, ki seveda predstavlja osnovo dobrega kolesa. Glavni slogan pa je bil že na začetku “Handmade in USA”. V teh štirih desetletjih se je lastniška struktura podjetja nekajkrat zamenjala, a k sreči so vsi novi lastniki, ki so del proizvodnje zaradi konkurenčnosti na trgu preselili v Azijo, dojeli veličino Montgomeryjeve filozofije in jo negovali po njegovih standardih. Zato cannondale še vedno ostaja kreacija znanosti in umetnosti. Šampioni na dveh kolesih Cannondali virtualno nastajajo v Bethlu v Connecticutu, kjer se nahaja njihov sedež, v sklopu katerega deluje tudi razvojni oddelek. Fizično pa se rojevajo v Bedfordu v Pensilvaniji, kjer je njihova glavna tovarna soseda Amišev, ki tudi v tretjem tisočletju živijo po starodavnih običajih in so pravi kontrast ultramodernim čudesom na dveh kolesih.

Zanimivo je, da kolo ni bilo prvi Cannondalov izdelek.

Ta čast je v začetku sedemdesetih let pripadla kolesarski prikolici, imenovani Bugger. Šele potem so prišla kolesa. Ime Cannondale je bilo v devetdesetih letih tesneje povezano z gorskimi kolesi kot s cestnimi. Na njihovih mountain bikih so zmagovali Anne Caroline Chausson, Tinker Juarez, Cedric Gracia, Aaron Chase in še mnogi

111

1. Hooligan 2. Super six evo

Legenda 1. Vzmetne vilice lefty 2. Jekyll

drugi. Številni njihovi modeli bodo kot začetniki novih trendov za vedno zapisani v zgodovini gorskega kolesarstva. Leta 1991 predstavljeni model E. S. T. velja za prvo gorsko kolo z zadnjim vzmetenjem, Super V DH pa si je leta 1995 prislužil nagrado Tehnical Developement Of The Year. Model Jekyll je začetnik trenutno najbolj priljubljenega razreda All Mountain, njegov istoimenski naslednik z letnico 2011 pa spet predstavlja pravo revolucijo, saj ima v enem telesu dva značaja. To mu omogoča posebno vzmetenje DYAD RT2, ki ga je možno prilagajati načinu vožnje – navkreber je pravi plezalec, proti dolini pa je čistokrvni divjak. Že leta 2009 so na trg poslali model Flash, ki je bil s 7,54 kilograma najlažje gorsko kolo na svetu, najnovejša različica modela Scalpel pa je najlažje polnovzmeteno kolo na planetu.

A zgodovina Cannondalovega udejstvovanja v kolesarstvu se kljub vsemu začenja na cesti. ST500 iz leta 1983 še dandanes velja za prvo kolo, katerega okvir je narejen iz širokih aluminijastih cevi. Inženirji iz Bethela so vsa ta leta uspešno iskali idealne kombinacije ultralahkih in hkrati visokovzdržljivih materialov. Člani njihovih moštev Saeco Cannondale in Liquigas Cannondale so osvojili kar nekaj prestižnih lovorik – Ivan Gotti je na okvirju CAAD3 osvojil Giro d'Italia in štiri zaporedne dni nosil rumeno majico na francoski pentlji. Dve leti kasneje je okvir CAAD4 dobil štiri zaporedne etape na Touru. Leta 2003 je Gilberto Simoni osvojil Giro na Cannondalovem modelu Optimo Si Hollowgram. Vmes pa sta Mario Cipolini in Damiano Cunego osvojila še kar nekaj posameznih etap. Rožnati majici sta si priborila tudi Danilo Di Luca in Ivan Basso, Vincenzo Nibali pa je lani slavil na Vuelti.

Zanimiv incident se je zgodil na Giru leta 2003, na katerega je Simoni prišel z nekaj gramov prelahkim kolesom, ki ga je moral obtežiti z nekoliko težjo sedežno oporo, Cannondalovi tržniki pa so prigodo izkoristili za odmevno reklamno kampanjo Legalize My Cannondale.

Najlažji okvir na svetu Letos njihove barve na asfaltu zastopa SuperSix EVO, ki je prejel najvišje priznanje Eurobike Gold Award.

1

2

Legenda

Njegov okvir tehta le 695 gramov. Kolo ni samo najlažje na svetu, ponaša se tudi z najboljšim razmerjem med togostjo in težo. Toda prava lepota modela EVO je v ravnovesju med lahkotnostjo in močjo ter med togostjo in tekočo vožnjo. Vodilna karbonska konstrukcija je sestavljena s tehnologijo karbona BallisTec. Podobno kot pri vzmetenju bolidov F1 je tudi SuperSix EVO izdelan s tehnologijo vertikalne upogljivosti Speed Save, ki pomaga hitrejšemu premikanju kolesa.

Cannondale je v svetu koles skoraj brez konkurence, poleg tega pa spada v ozko skupino znamk, na katere so Američani najbolj ponosni. Celo John Ratzinger je eno izmed svojih oddaj Made in America, v kateri išče pravi American Spirit, posvetil prav cannondalu.

Nekateri so tako zvesti svoji najljubši znamki, da so si na vidne dele telesa vtetovirali C. Med oboževalci niso samo moški, neko dekle iz Duranga v Koloradu je brez dlake na jeziku priznala, da ima svojega cannondala raje od zaročnega prstana: »Če ne bi bil tako umazan, bi tudi spala z njim!« Gre za verjetno najbolj razvpito blagovno znamko, ki jo nekateri ljubijo, drugi sovražijo. Slednji v glavnem prihajajo iz skupine zavistnežev, katerih sovraštvo izvira iz preplitkih žepov. V svoji zaslepljeni nevoščljivosti gredo celo tako daleč, da na raznih forumih širijo različne lažne novice, ki so seveda daleč od resnice. Vse to pa le še dodatno krepi kult ...

113

XXXX

Za poskočne starčke Top avtomobilski dogodki leta 2012 S pomladjo se začenja tudi sezona starodobnikov.

Preveč dragoceni in preveč občutljivi, da bi njihovi lastniki z njimi uživali tudi pozimi, se s prihodom suhega in toplega vremena le pripeljejo iz garaž. Nekateri jih samo parkirajo na odprtem, drugi uživajo v vožnji z njimi, tretji pa jih na dirkah rade volje ženejo do roba zmogljivosti.

Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv organizatorjev

Avtomobilizem A kar koli že izberejo, je njihovim lastnikom najpomembneje, da to počnejo v pravi družbi, na čim boljšem srečanju starodobnikov. Za vas smo pripravili vodnik po najpomembnejših dogodkih v svetu starodobnih avtomobilov. Predstavljamo vam sedem najbolj zanimivih z vsega sveta in tri iz naše soseščine, v tabeli pa smo zbrali 20 najpomembnejših svetovnih dogodkov. Da bi lahko v njih uživali, vam ni treba biti lastnik starodobnika – vsi ti dogodki brez občinstva namreč ne bi obstajali. Pridružite se radovednežem in od blizu uživajte v najboljših avtomobilih vseh časov, pokramljajte z lastniki, ki neumorno govorijo o svojih ljubljenčkih, poslušajte zvok motorja, občutite vonj oktanov in vznemirjenje hitrosti. Postanite del čarobne atmosfere, ki ne pusti hladnega prav nobenega avtomobilskega zaljubljenca. flNajlepša dirka na svetu« Tako je Enzo Ferrari kratko komentiral 1000 Miglia (17.–20. maj). Nič vas ne more pripraviti na vznemirjenje, ki ga boste doživeli tu – posebnost tamkajšnjega dogajanja je namreč ta, da lahko dirki sledite kar v svojem avtomobilu. Štart je ob somraku v Brescii, kjer 350 starodobnikov s polno hitrostjo med seboj tekmuje po lokalnih cestah, na katerih sicer poteka

običajen promet. Za njimi dobesedno leti na desetine spremljevalnih avtomobilov z avtomehaniki, sponzorji in novinarji v ferrarijih, rolls-roycih in aston martinih.

Dirki sledi tudi na desetine neoznačenih avtomobilov, željnih hitrosti. Nekaj milijonov vredni starodobniki vozijo slalom med kamioni in avtobusi; nekateri se jim umikajo, drugi pa jih, očitno nervozni, ignorirajo.

Vso kolono spremlja desetina policistov na motorjih, ki uspešno vzdržujejo red. Trasa vodi skozi vasi, kjer le nekaj metrov od ceste v mraku posedajo cele družine in uživajo v dirki. Dejstvo? 1000 Miglia danes postaja vse bolj podobna cirkusu, a vzdušje je tam enkratno.

Najbolj ekskluziven dogodek za starodobnike Najbolj ekskluzivno srečanje starodobnikov na svetu se imenuje Concorso d'Eleganza Villa d'Este (25.-27. maj). Na jezeru Como, nedaleč od Milana, se vsako pomlad zbere 70 vrhunskih avtomobilov, ki so v aristokratski atmosferi razstavljeni pred očmi javnosti in sodniki, ki izbirajo najbolj elegantne med njimi. Razstavljenih je 60 klasičnih avtomobilov, med katerimi so številni unikati, in 10 sodobnih vozil, unikatov, narejenih po naročilu, in konceptnih modelov. Od lanskega leta je organizirana tudi razstava klasičnih motociklov

115

Avtomobilizem ter dražba. Nekatere moti, da so tu razstavljeni avtomobili preveč restavrirani, torej v boljšem stanju, kot so bili, ko so se pripeljali iz tovarne.

Alpska dirka Silvretta Classic (5.–8. julij) je zanimiva predvsem zato, ker se odvija relativno blizu Slovenije. Nedaleč od Innsbrucka, v alpskem masivu Silvretta, je cesta, ki se vzpenja na višino 2.032 metra, kar je za dirko idealno.

Okoli 150 starodobnikov vsako leto sodeluje v tej 600 kilometrov dolgi dirki, ki osvaja s kombinacijo alpskega okolja, klasičnih avtomobilov in vijugastih cest.

Mitološka dirka Le Mans je najslavnejša dirka na svetu. Najhitrejši avtomobili s pokritimi kolesi na svetu nastajajo izključno za to dirko, kjer vsako leto 24 ur tekmujejo v vzdržljivosti, nato pa odidejo v pozabo. Bienalna dirka Le Mans Classique (6.–8. julij) jih za 24 ur ponovno vrne v življenje. Na njihovi premierni vožnji tukaj so jih vozili vrhunski vozniki, zanje pa so skrbeli najboljši inženirji; danes jih vozijo bogati amaterji, zanje pa skrbijo ekipe mehanikov, ki so jih ti zbrali sami. Okoli 400 vozil se med seboj meri v šestih kategorijah, pri čemer ne tekmujejo vseh 24 ur, temveč se na štartu pojavijo štirikrat. To neverjetno »kul« srečanje je leta 2010 pritegnilo 100 tisoč gledalcev, med tekmovalci pa je bilo tudi 8.000 starodobnikov.

Piknik po angleško Če se odločate za en sam dogodek, izberite Goodwood (28. julij–1. avgust). Vojvoda Charles March je podedoval posest na jugu Anglije, kjer so tudi zasebno dirkališče, hipodrom in letališče. Zaradi velikih stroškov vzdrževanja se je odločil izkoristiti svojo dediščino in tam organizira različne dogodke, med njimi pa je danes najbolj znan Festival hitrosti, ki vsako leto pritegne 150 tisoč gledalcev. Tu lahko vidite vse – od sodobnih bolidov formule 1 do parnih vozil iz 19. stoletja. Ogromno dogodkov se tu odvija hkrati: od razstave elegantnih vozil do voženj na stezi in improvizirani rally progi.

116

Avtomobilizem Posebnost dogajanja je ta, da se tu zbirajo na desetine najbolj znanih voznikov in ljudi iz avto-moto športa.

Zeleni pekel AvD Oldtimer Grand Prix (10.–12. avgust) je najpomembnejše nemško srečanje starodobnikov. Dirka na slavnem Nürburgringu, nekoč znanem kot »zeleni pekel«, privabi 500 avtomobilov in 60 tisoč gledalcev, ki jim je dovoljen dostop do boksov, tako, kot je bilo nekoč na pravi formuli 1. Vsak dan na Nürburgringu amaterji v svojih avtomobilih preizkušajo svoje meje, AvD Oldtimer Grand pa je vrhunec leta, ko se v svojih starodobnikih zberejo najboljši med njimi.

Teden avtomobilov Američani so radi v vsem največji. Monterey Auto Week (13.–19. avgust) vsekakor traja najdlje od vseh dogodkov, povezanih s starodobniki. Hkrati je to tudi eno najpomembnejših srečanj starodobnikov na svetu; v kalifornijskem obalnem mestecu, 200 kilometrov južno od San Francisca, se Monterey Auto Week odvija cel teden. Vrhunec je Pebble Beach Concours d'Elegance, najprestižnejši izbor najbolj elegantnega starodobnika na svetu. Kot uvod se odvijajo še trije izbori: The Quail, Carmel Concours on the Avenue in Concorso Italiano, slednji izključno za italijanska vozila. The Quail je po pomembnosti takoj za Pebble Beach, na drugih dveh izborih pa sodelujejo tisti, ki v elitni izbor na Pebble Beachu ne morejo priti. Del tega tedna so tudi številne dirke na bližnjem dirkališču Laguna Seca in dražbe.

Toskana za vogalom Tour Istrom (2.–4. november) je miniaturno dogajanje ob slovenski meji. Netekmovalna vožnja po Istri in Kvarnerju je posebna zato, ker vključuje tri otoke, dve vožnji s trajektom in en hrib. Prazne ceste in skoraj neznane lokacije so glavni aduti tega dogodka. Motovunčan Mario Andretti je Tour Istrom pozdravil z besedami: »Srečen sem, da se v prekrasni Istri organizira dogodek s klasičnimi avtomobili. Prepričan sem, da bodo vsi obiskovalci uživali v njem.« Oktanska Triestina Stoletje stara je tradicija dirke Trst–Opčine (19.–21. november), ki zdaj v svoji različici, namenjeni starodobnikom, zbere stotnijo tekmovalcev. Enako kot Silvretta ali Tour Istrom priporočamo ta dogodek predvsem zato, ker se dogaja v soseščini. Preprosto škoda bi bilo zamuditi tako izvrsten dogodek tako zelo blizu nas. Vsak zaljubljenec v vožnjo, ki se je kdaj po hribu spustil do Trsta, je ugotovil, kako idealen za dirko je ta 7,5 kilometra dolg odsek ceste. Ko ne tekmujejo, so avtomobili razstavljeni na osrednjem mestnem trgu, ki z morjem v ozadju vsemu dogajanju daje posebno atmosfero.

Francoski šarm Malo manj znana dirka Circuit des Remparts d'Angoulême (14.–16. september) je pravi dragulj.

Slikovito francosko mestece Angoulême je kraj, kjer se na improviziranem dirkališču ob mestnem obzidju iz srednjega veka odvija klasična dirka. Zmagovalec vsake skupine dobi toliko konjaka, kolikor je sam težak, dogajanje pa je tudi sicer polno podobnih malenkosti, ki mu dajejo prav poseben šarm.

117

Trener zmagovalne ekipe Adrian van Hooydonk, direktor oblikovanja skupine BMW Adrian van Hooydonk je eden najbolj kontroverznih sodobnih oblikovalcev. BMW je pred desetimi leti popolnoma spremenil videz svojih vozil, pri tej preobrazbi pa je van Hooydonk odigral eno ključnih vlog.

Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv BMW

118

Intervju Konzervativna vozila so čez noč zamenjali avantgardno oblikovani modeli. Pod vodstvom tedanjega direktorja oblikovanja, Chrisa Bangla, se je BMW podal v »antidizajn«, in to sočasno z Renaultom pod vodstvom direktorja oblikovanja, Patricka le Quémenta. Po neusmiljenih kritikah in nerazumevanju se je desetletje kasneje pokazalo, da sta imela prav, saj njune ideje danes posnema dobršen del avtomobilske industrije.

Pred samo 12 leti je bil Adrian van Hooydonk oblikovalec-začetnik pri BMW-ju. Naključje pa je hotelo, da se je v pravem trenutku znašel na pravem mestu, odlično je razumel vizijo Chrisa Bangla, kar potrjuje dejstvo, da je bil za predstavitev novega sloga podjetja izbran ravno njegov predlog – konceptno vozilo Z9. Tudi prvi serijski BMW-jev »antidizajn« – kontroverzna sedmica (2002) s tako imenovanim Banglovim zadkom – je van Hooydonkovo delo. Pa tudi petico (2003), ki je za Bangla najbolj revolucionaren dizajn 21. stoletja, in šestico (2003), serijsko različico koncepta Z9, je oblikoval – uganili ste – van Hooydonk. In da ne bi pozabili: tudi retro oblikovana znamka Mini je nastala po njegovi ideji. Že zgolj to bi zadostovalo za velik uspeh.

Potem ko je postal desna roka direktorja oblikovanja, ni leta 2009 nikogar presenetilo, ko je bil imenovan za njegovega naslednika. Tako je van Hooydonk postal direktor oblikovanja skupine BMW – znamk BMW (avtomobili in motocikli), Rolls-Royce in Mini.

V prodaji je nova trojka, najbolje prodajan premium model na svetu. Njeno novo podobo mnogi kritično ocenjujejo kot konzervativno. Kako pa bi jo opisali vi?

Jaz bi temu rekel evolucija. Serija 3 je srce naše znamke, mantra »Užitek v vožnji« pa je bila naše vodilo tudi pri oblikovanju, zato smo novemu modelu dodali več športnosti in elegance. Nova trojka je velik korak naprej, a hkrati ostaja prepoznaven del BMW-jeve družine. Tudi če mu odvzamete logotip, bo nezmotljivo jasno, da gre za BMW. Za nas je trojka najpomembnejši model, zato imam pri njej največjo odgovornost, da poskrbim za konsistentnost znamke.

Zakaj BMW ne ponuja superšportnega avtomobila?

Saj ga, a je popolnoma drugačen od drugih. To je model i8, ki prihaja na tržišče prihodnje leto. To je hibrid, narejen za užitek v vožnji na sodoben način. V njem se po mestu vozite brez hrupa, na električen pogon, ko pa potem pridete na odprto cesto, lahko pritisnete na plin in uživate v performansih superšportnega avtomobila.

To je prihodnost!

V kolikšni meri je finančna kriza vplivala na dizajn luksuzne znamke, kot je BMW? Kriza je spremenila način kupovanja avtomobilov. Danes ljudje razmišljajo bolj temeljito in dlje, preden se odločijo za nakup. Te spremembe bodo verjetno trajne, mi pa jih moramo upoštevati. O dizajnu moramo razmišljati dlje in temeljiteje. Življenje ni več le kopičenje stvari, temveč tudi nizanje izkušenj, doživljajev. Danes morajo imeti avtomobili boljšo zgodbo kot prej.

Kateri model pa omogoča tako izkušnjo?

BMW 5 gran turismo omogoča izkušnjo potovanja v slogu. Vsi potujejo, to je res, ne potujejo pa vsi v slogu. Letenje je mnogo manj romantično, kot je bilo.

Druga stvar je racionalna praktičnost. Nakup BMWja ni racionalna odločitev, k sreči pa je še vedno dovolj ljudi, ki ga kupujejo. Ko kupci BMW-ja sosedom pojasnjujejo, zakaj so ga kupili, jim ni treba reči le: »Kupil sem ga, ker mi je všeč.« Za model 5 GT lahko rečejo tudi: »Praktičen je. Pojdi z mano na izlet in se sam prepričaj.« Oblikovali ste tudi koncept novega minija, lani pa ste predstavili rocketmana, s katerim odpirate novo poglavje. V katero smer gre mini?

Pri rocketmanu so linije malo bolj ostre, saj ne želimo, da bi ljudje minija doživljali kot igračko. Hkrati pa se nam zdi, da mora biti mini videti prijetno, prijazno.

Težava je v tem, da obstaja nevarnost, da bodo ljudje vozilo dojemali kot igračko, če bo videti preveč ljubko.

Radi bi dosegli vtis, kakršnega imajo ljudje o angle-

Kateri so ključni novi elementi nove trojke?

Okrogle luči smo povezali z »ledvičkami«, tako da zdaj ves prednji del izgleda širši in nižji. To mu daje športen videz, kakršnega nima noben drug BMW-jev model.

Je tudi malo daljši od prejšnjega modela, zato ima v notranjosti več prostora. Daljše avtomobile je mogoče oblikovati bolj elegantno, zato smo to izkoristili z dodajanjem elegantnih linij. Avtomobilu ob strani dominirata dve liniji, ki sta hkrati ostri in simbolizirata inženirsko natančnost tega vozila.

V 80. in 90. letih minulega stoletja je BMW veljal za »eno klobaso v treh velikostih«, kar je namigovalo na dejstvo, da so si bili modeli 3, 5 in 7 oblikovalsko gledano precej podobni. Odkar ste vi direktor oblikovanja, se zdi, da se ti časi vračajo.

Naš dizajn je danes močno prepoznaven in zelo povezan s tradicijo podjetja, vsak model pa ima jasno identiteto.

119

Rodil se je leta 1964 na Nizozemskem. Diplomiral je na tehnični fakulteti v Delftu, v BMW pa je prišel leta 1992. Od leta 2001 je bil predsednik Designworks USA, BMWjevega samostojnega studia za razvoj oblikovanja, po reorganizaciji znotraj skupine BMW pa je postal direktor oblikovanja BMW-jevih avtomobilov. Leta 2009 je postal direktor oblikovanja skupine BMW.

Intervju Najpomembnejši projekti: - MINI paceman - BMW 1 M coupe - BMW 6 cabriolet - BMW 6 (2003), oblikovalec zunanjosti - BMW 5 (2003), oblikovalec zunanjosti - BMW 7 (2002), oblikovalec zunanjosti - BMW Z9, koncept (1999), oblikovalec zunanjosti - Mini ACV30, koncept (1997), skupaj s Frankom Stephensonom

škem buldogu – je ljubek mali pes, ki pa ga hkrati vsi jemljejo resno.

Leta 1999 ste s konceptom Z9 šokirali svet, leta 2009 pa ste se s konceptom CS vrnili h konservativnemu dizajnu. Pojasnite nam, prosim, te spremembe.

Z modelom Z9 smo pokazali, da stavimo na zelo jasen in močen dizajn. Serijskim modelom, ki so sledili, smo dali močen značaj. To je bil odklon od tedanjega oblikovanja, ko je isti avto pravzaprav obstajal v treh različnih velikostih. Po modelu Z9 je vsak model dobil lastno identiteto – s konceptom CS pa smo pokazali, kako bo videti naš najboljši model. Videli bomo, kam nas bo to pripeljalo.

Vse kritike za BMW-jev dizajn letijo na Bangla.

Koliko pa je pri tem vaše »krivde«?

Jaz sem oblikoval zunanjost Z9, sedmice in šestice.

Lahko bi se reklo, da sem odigral določeno vlogo pri spremembah, s katerimi smo začeli pred desetimi leti.

Kdo je bil poleg vaju z Banglom še jedro teh sprememb?

Govorimo o letu 1999, ko sem bil le oblikovalec v ekipi drugih oblikovalcev eksterierja. Delal sem skupaj z vso ekipo. Danes jaz vodim to ekipo, ki zdaj šteje prek sto ljudi, ki oblikujejo zunanjost, notranjost ter se ukvarjajo z materiali in barvami. Ko začnemo delati na novem dizajnu, dobijo vsi oblikovalci ista navodila. Vsi dajo svoje predloge za celotno zunanjost in notranjost. Potem izberemo najboljše dizajne in začnemo na njihovi osnovi graditi novi model.

Nanovejši oblikovalski in tehnični dosežek BMW 6 Gran coupé iz je bil javnosti premierno predstavljen letos v Ženevi.

So bile vaš navdih za karoserijo petice skulpture Umberta Boccionija?

Moje dizajnerje včasih navdihuje arhitektura, včasih moda. Boccionijeve skulpture so zamrznjeno gi-

banje. Zelo so nam zanimive, saj mora biti BMW videti, kot da se giblje, tudi ko stoji. Oblikovan je za to, da se giblje, zato mora tudi medtem ko stoji, dajati vtis, da se premika. Oblikovalce spodbujamo, da imajo različne poglede na znamko. Ne diktiramo jim sloga z vrha, torej, jaz jim ne govorim, kaj naj počnejo, saj morajo oni meni povedati, kako si predstavljajo prihodnost. Jaz sem trener, jaz jih samo vodim.

Zakaj se je BMW leta 1999 odločil za to spremembo pri oblikovanju?

Dobili smo navodilo uprave: »Želimo veliko odstopanje od dosedanjega dizajna.« Vsem pri BMW-ju je bilo jasno dvoje. Prvič, če želimo drastično povečati prodajo, želeli pa so jo skoraj podvojiti, je treba ponuditi mnogo več modelov. Če delate isto obliko v različnih velikostih, ne boste uspešni. Drugi razlog za spremembo je bilo spoznanje, da težijo ljudje v sodobni družbi k vse večji individualizaciji. Danes so prek interneta ljudje zelo dobro obveščeni in želijo sprejemati osebne odločitve. Kot proizvajalec ekskluzivnih izdelkov jim morate to tudi omogočiti. Kupcem smo želeli ponuditi več možnosti izbire, hkrati pa obdržati prepoznavnost BMW-ja. Želeli smo povečati vizualno razliko med našimi modeli. Po takšnih navodilih je sledil niz internih konceptov, s katerimi smo preizkušali različne ideje. Teh ni javnost nikoli videla. Med seboj smo tekmovali, Bangle in uprava pa so izbirali in določali smer. Ostalo je legenda.

Vaši kritiki pravijo, da prodaja raste zaradi izvrstnih mehanskih elementov.

To vprašanje spominja na tisto, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Težko je določiti, čigav je kolikšen delež zaslug pri prodaji. Vsi vedo, da je prvi stik z avtomobilom vizualen. Dizajn vidite, preden avto preizkusite.

Dizajn daje neko obljubo. Ko avto vidite, pomislite: »Zagotovo je hiter.« Ali pa: »Užitek bi ga bilo voziti.« Morda: »Natančen bo.« Ali: »Užival bom v njem.« Ko vozite avto, morajo mehanski deli izpolniti te obljube. Če je videti hiter, mora tudi biti hiter. Če je videti, kot da se dobro drži ceste, se mora ceste dobro tudi držati. Če vam uspe to doseči, če ponudite ljudem dobre obljube in se te po testiranju vozila izkažejo za resnične, imate dobre možnosti, da boste avto prodali. Potrebno je oboje. Če ljudem ne bo všeč tisto, kar vidijo, ne bodo avta niti preizkusili in nikoli ne bodo izvedeli, kako dober je motor. Nihče v luksuznem segmentu ne kupuje avta, ki si ga ne bi želel gledati.

Lexus je morda izjema zaradi cene.

Ne vem veliko o kupcih lexusa, toda iz lastnih izkušenj in po pogovorih s kupci BMW-jev vem, da nihče ni kupil BMW-ja, ne da bi mu bil avto všeč.

120

XXXX

Varuška, na pomoč! flNorlandke«, najbolj zaželene in visoko izobražene britanske varuške Mary Poppins resnično obstaja. Še več, globoko na britanskem podeželju jih vsako leto vzgojijo blizu štirideset.

Nad londonskimi nazobčanimi strehami ponoči sicer ne krožijo kot Julie Andrews v Disneyjevem filmu, jim pa izgovorjava besede »Supercalifragilisticexpialidocious« podobno kot pravljičnemu liku ne dela prav nobenih težav. Poleg tega so izšolane tudi za pripravo organske hrane, šivanje otroških blazinic in menjavo plenic.

Dobrodošli na kolidžu Norland, kjer vladajo – varuške.

Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: arhiv Norland College

122

Tradicija Na prvi pogled se zdi, da Norland nikakor ne bi smela biti angleška pogruntavščina. Otočani, vajeni dela od jutra do večera, so že pregovorno odsotni in težave prej kot z izkazovanjem čustev rešujejo po principu »spij še eno skodelico čaja«. Za »rolsrojse« in viktorijanske hiše, v katerih naposled pristanejo skupaj s svojimi otroki, je navsezadnje treba garati. A ravno zato ne preseneča, da so prav oni izumili protiutež, kolidž Norland, z njim pa najnežnejše, najbolj pozorne in najvišje izobražene varuške na svetu. Te urejene do potankosti nadomeščajo vse tisto, za kar angleški starši nimajo časa ali ne zmorejo dati. Brezpogojno pozornost.

Kolidžev slogan »ljubezen nikoli ne zataji« je na koncu več kot triletnega šolanja vtisnjen tudi na diplomsko odlikovanje izbranih mladenk. To niso varuške au pair, ki prihitijo z vseh vetrov in tako hitro iz življenja – po možnosti še z družinsko srebrnino v žepih – tudi izginejo. Diplomantke Norlanda, »Norlandke«, kot jih ljubkovalno kličejo njihovi učitelji, so skrajno resna in odgovorna dekleta, običajno stara med 18 in 22 let.

V svojo izobrazbo vložijo več kot 20.000 funtov, zato študijskih let ne izživljajo v pubih in noči ne trošijo na fantih. flN« sredi čela V šolo vsako jutro vkorakajo v uradni uniformi: dolgem plašču pšenične barve, belih rokavičkah in klobučevinastem klobuku z zlato izvezeno črko »N« sredi čela. Iz Harrodsa, se razume. Uniforma je bila sprva uvedena kot očiten znak, da niso del gospodinjske pomoči. Ko so dekleta nastopila službo, so jim na šoli svetovali, da morajo na lepotilno omarico v svoji sobi najprej namestiti srebrno krtačo za lase. Tako bodo ostali zaposleni vedeli, da je dekle z Norlanda vedno eno stopničko višje.

Tradicija, ta najžlahtnejša beseda britanskega besednjaka, je poleg ljubezni najpomembnejša šolska vrednota.

Dekleta v uniformi ne smejo v »pub« ali verigo s hitro prehrano. To bi uničilo ugled šole! Ob vpisu vsaka študentka dobi voziček Silver Cross, enega tistih velikih starinskih vozil, ki po velikosti spominjajo na prikolico, in plastično dojenčico Ruby, na kateri vseskozi vadijo svoje prijeme. Vsake toliko lahko punčko vzamejo tudi domov in zanjo skrbijo ponoči. Ker je Ruby tako tehnološko napredna, da lahko po enem od treh vnaprej določenih programov na vsakih petnajst minut kriči kot »jesihar«, je trening zagotovljeno učinkovit.

1. »Norlandke« boste težko ujeli nenasmejane. Nedostopna strogost zanje ni lepa čednost.

2. Od zoba časa načet posnetek izpred posestva v Chiselhurstu opozarja na Norlandovo bogato zapuščino.

3. Uniforma se ne spreminja. Dolg plašč pšenične barve, bele rokavičke in klobučevinast klobuk so njihova stalnica.

1 2

3

Špartanska vzgoja Kolidž je ime podedoval po prvem londonskem domovanju Norland Place. Konec 19. stoletja ga je tam ustanovila ikonična ravnateljica Emily Ward. Svojo metodo je razvila na podlagi vzgojnih prijemov Friedricha Fröbela, nemškega pedagoga, ki je verjel v to, da na otroka najmočneje vplivajo ravno prva leta odraščanja in da se mora takrat priučiti vseh ključnih spretnosti. Ker je veljalo, da roka, ki ziba zibelko, vlada imperiju, je svoje poslanstvo jemala zelo resno.

123

Tradicija 1. Kolidžev slogan je »ljubezen nikoli ne zataji«.

2. Poleg šolanja v Bathu ponujajo tudi vrtec in agencijo za posredovanje varušk.

3. Ko dekle prispe na šolanje, se mora najprej priučiti pravilnega upravljanja starinskega vozička.

Videti mora, kot da z njim lebdi po cesti.

1

Z leti so se precej selili po Otoku: najprej se je šola iz mestnega središča umaknila na jug Londona, nato na posestvo v Berkshiru, danes pa domuje na čudovitem gregorijanskem posestvu v bližini Batha. Zadnja selitev je bila prvi znak modernizacije. Izšla je namreč iz želje deklet, da bi živela v mestu in na kolidž prihajala samo podnevi. Do takrat je preživljanje noči na kolidžu veljalo za obvezni del špartanske vzgoje. »Norlandke« so v britanskem okolju družinski statusni simbol. Njihove pogodbe se začnejo pri 25.000 evrih na leto in lahko, glede na izkušnje, segajo visoko v nebo. Mick Jagger je nanje prisegal pri vzgoji svojega podmladka z Jerry Hall, prav tako so dekleta skrbela za plejado otrok kraljeve družine, vključno s princesama Beatrice in Eugenie. Ker jih je tako malo, šolska zaposlitvena agencija komaj sledi zahtevam trga. To po drugi strani dekletom daje možnost izbire. Nekatere pristanejo na Arabskem polotoku, kjer uživajo precej drugačno življenje od naših nekdanjih aleksandrink, druge z družinami potujejo po svetu in zimske počitnice preživljajo na Barbadosu. Ena diplomantka je zaposlena pri šejku in celo leto preživi na luksuzni jahti, kjer »nežnuje« otroke pomembnih gostov na krovu. Dela ji prav gotovo nikoli ne zmanjka.

Varuška v oblakih Skozi vsa ta leta sta moško različico uniforme oblekla samo dva prostovoljca. Pretiranega zanimanja tako na kolidžu z moške strani ni. Je pa bilo navdušenje nad posebnim programom »varušk na letalu« toliko večje.

Leta 2006 so začeli s poučevanjem varnosti otrok na 12.000 metrih nadmorske višine. Varuška, ki potuje s kratkohlačnikom, mora otroka vedno posaditi na sedež ob oknu, saj se tako občutno zmanjša možnost, da bi stevardesa otroka po nesreči poparila z vrelo kavo. Po2

124

leg tega morajo vedno preveriti, da ob sedežu ni zataknjenih oreščkov. Ti bi lahko povzročili zadušitev – ali v primeru alergične reakcije otroka napihnili kot balon. ​Med zabavnejše epizode treninga sodi tudi izpit iz varne vožnje, ki je precej drugačen od tistega, ki voznike čaka v domačih avtošolah. Pozimi varuške peljejo na popolnoma zaledenel teren, po katerem morajo usmerjati vozilo z otroškim stolčkom in Ruby v njem. Čeprav je vožnja adrenalinska, si nobena od njih ne želi, da bi jo morala preizkusiti tudi v resničnem življenju. V misijah ni bila do sedaj poškodovana še nobena varuška.

Proces najema ene od njih lahko traja tudi več mesecev. Po oddaji prijave skušajo v agenciji najti kandidatko, ki čim bolje ustreza strankinim zahtevam, značaju družinskih članov in otrok, potrebnim izkušnjam ..., pred podpisom pogodbe pa se družina s svojo bodočo spremljevalko sreča tudi v živo. Na Norlandu pravijo, da je to kot začetek dolgega prijateljstva ali ljubezenske zveze. Na kolidžu tako za steklom zdaj domuje že cela vrsta punčk iz blaga, ki so jih varuške ob koncu dela dobile v zahvalo od »svojih« otrok in njihovih staršev.

Vsaka od njih je premočena z otroškimi solzami, saj je »Norlandka«, kot mati, samo ena.

3

Vse Klimtove ženske 150-letnica rojstva Gustava Klimta

Portret Adele Bloch Bauer, ki jo je Gustav Klimt leta 1907 naslikal v zlatu, je pred šestimi leti za 135 milijonov dolarjev na dražbi kupil lastnik kozmetičnega imperija Ronald S. Lauder. Najbolj znana Klimtova slika, ki je razstavljena v dunajskem dvorcu Belvedere, kljub temu ostaja Poljub. Letos bodo na Dunaju potekali številni dogodki in razstave, posvečeni obletnici rojstva tega izjemnega mojstra ženskih čutnih portretov.

Za vse ljubitelje lepega in dobrega pa Dunaj ponuja tudi Klimtove torte in Klimtovo penino.

Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv muzejev Albertina, Belvedere in Leopold Museum ter ComPRess-PR

126

Umetnost Dunajski galerije in muzeji letos pripravljajo kar devet večjih razstav, kjer bo na ogled okrog 800 Klimtovih del. Največ Klimtovih slik hrani Belvedere; v tamkajšnji Klimtovi sobi je pred mojstrovino Poljub vedno gneča. Gre za 180×180 centimetrov veliko sliko, ki visi na rdeči steni in ob kateri obiskovalec lahko začuti, s kakšno strastjo je Klimt oboževal ženske in kako je častil njihovo lepoto. V Muzeju Leopold je na ogled slovita slika Smrt in življenje, za katero je Klimt leta 1911 dobil prvo nagrado na mednarodni umetniški razstavi v Rimu, na posebni razstavi pa razkrivajo podrobnosti iz Klimtovega zasebnega življenja. Na ogled so tudi dopisnice, ki jih je Klimt s potovanj pošiljal življenjski sopotnici Emilii Flöge.

Poleti bodo odprli prenovljeno vilo v 13. okrožju, kjer je Klimt ustvarjal med letoma 1911 in 1918, ko je umrl za posledicami možganske kapi. Septembra bo v Künstlerhausu muzikal v nemškem in tudi angleškem jeziku – igralci bodo nastopili v stilnih secesijskih kostumih in v glasbi predstavili življenje tega znamenitega slikarja – njegovo pot iz revščine do bo-

2

1. Gustav Klimt: Portret dame v črnem s pernatim klobukom, 190708 1 3

127

2. Moritz Nähr: Gustav Klimt z mačko, 1912 3. Gustav Klimt: Italijanski vrt, 1913

Umetnost 1

gastva, njegovo razpetost med ženskami in težnjo po osebni in umetniški svobodi. Živahen Dunaj Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil Dunaj četrto največje mesto v Evropi, število prebivalcev je leta 1910 doseglo dva milijona, zelo številčna je bila tudi židovska skupnost. Dunaj je bilo živahno mesto, v katerem so se srečevali ljudje iz različnih družbenih slojev – v mestu so zaradi industrijske revolucije propadle številne delavnice, veliko ljudi je ostalo brez posla, cvetela je prostitucija, višji sloji pa so še vedno uživali v bogastvu in prirejali razkošne sprejeme in zabave. In v takem mestu, kjer se je vrtelo ob Straussovih valčkih, razglabljalo o Freudovi psihoanalizi in doživljajo kulturni razcvet, je ustvarjal tudi Gustav Klimt.

2

Klimt Gustav Klimt se je rodil v revni družini, oče je bil zlatarski graver, njegova mama je želela postati glasbenica. Ko je bil star 14 let, je dobil štipendijo za dunajsko šolo uporabne umetnosti in svojo kariero je začel kot dekorativni slikar. Z bratom Ernstom in kolegom Franzem Matschem so izdelali poslikave za dunajski Umetnostnozgodovinski muzej in Burgtheater. Tedaj še zelo mladi umetniki so dobivali naročila za okrasje in poslikave tudi drugod – med letoma 1883 in 1885 so ustvarili slike za tedaj novonastalo gledališče na Reki. Gustav Klimt se je podpisal pod tri slike: Vojna, Koncertna glasba in Religiozna glasba. Tudi avstrijski cesar Franc Jožef je prepoznal veličino Klimtovega dela, zato ga je leta 1888 odlikoval z zlatim redom za posebne zasluge. A kljub cesarjevi naklonjenosti Klimt ni pridobil kritikov – leta 1893 je 80 akademikov dunajske univerze presodilo, da so Klimtove poslikave stropa v avli univerze bolj primerne za bordel in so jih zato odstranili. V iskanju novega umetniškega izraza se je Klimt leta 1897 pridružil ustanoviteljem secesije, gibanja, ki je združevalo umetnost in obrt.

3

128

Umetnost 1. Gustav Klimt: Fritza Riedler, 1906 2. Gustav Klimt: Življenje in smrt, 1910 3. Gustav Klimt: Poljub, 1908 4. Gustav Klimt: Zlati jezdec, 1903 5. Gustav Klimt: Judith I, 1901

4 5

Klimtove ženske Klimt je bil trikrat zavrnjen pri imenovanju za profesorja na likovni akademiji, večjih, javnih naročil je bilo vse manj, zato se je umaknil v svoj atelje. Čeprav je bil na slabem glasu, je kot magnet privlačil ženske – v njegovih ateljejih so mu pozirale buržujke, a tudi plesalke in siromašna dekleta. Klimt, ki je bil med ustvarjanjem vedno obut v sandale in oblečen v dolgo, široko haljo, je ženske slavil oziroma častil – slikal jih je v bogatih barvah in vzorcih, z razpuščenimi, dolgimi lasmi, v razkošnih oblekah ali pa gole.

Mitzi Zimmermann, eno izmed svojih številnih ljubic, je naslikal z razkritim nosečniškim trebuhom; z njo je imel dva otroka. Klimt ni bil nikoli poročen, a po njegovi smrti je bilo na dunajskih sodiščih kar 14 primerov, v katerih so skušali dokazati njegovo očetovstvo. Kljub vsem aferam je Gustava Klimta dolga leta zvesto spremljala modna oblikovalka Emilia Flöge, ki je izhajala iz bogate dunajske meščanske družine. V

njihovi hiši ob jezeru Atter je umetnik preživljal poletja in tudi veliko slikal.

Umetnost in obrt V zadnjih dveh desetletjih je Klimt slikal tudi pokrajino – ustvaril je 55 krajin, izdeloval vzorce za tkanine, ki jih je uporabljala njegovo sopotnica Emilia Flöge, oblikoval nakit, vseskozi pa je sodeloval tudi z arhitektom in notranjim oblikovalcem Josefom Hoffmannom. V dunajskem Spodnjem Belvederu je zdaj na ogled pregled njunega sodelovanja – najbolj slovita je oprema za palačo Stoclet v Bruslju. Sijaj Klimtovih umetnin je med prvo svetovno vojno zbledel, v drugi polovici 20. stoletja pa so njegove slike postale zelo cenjene – tudi zaradi sodnega procesa vračanja med nacizmom zaplenjenih umetniških del, ki je v Združenih državah Amerike potekal med letoma 1999 in 2006. Maria Altmann, nečakinja Klimtove ljubice Adele Bloch Bauer, je tako dobila šest Klimtovih slik. In Klimtove slike so se znašle na seznamu najdražjih umetnin.

129

Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Ai Weiwei v Parizu Kitajski umetnik Ai Weiwei sodi med najvplivnejše akterje v svetu umetnosti – na vrh lestvice londonske revije Art Review se je zavihtel oktobra lani. Razlog? Opus njegovih umetniških del, predvsem pa njegov aktivizem. Ai je namreč glasni kritik kitajske komunistične oblasti in je bil lani obtožen utaje davkov. Njegova dela so na ogled po vsem svetu, do konca aprila pa si jih boste lahko ogledali tudi v Parizu. Gre za umetnikovo prvo razstavo v Franciji, ki so jo organizatorji umestili v Narodno galerijo Jeu de Paume – tam bodo obiskovalcem na ogled fotografije, video posnetki in zapisi z Weiweijevega kontroverznega bloga.

Charles Dickens Letos je spet čas, da odpremo knjigo Charlesa Dickensa. V Veliki Britaniji so namreč letošnje leto razglasili za Dickensovo leto, saj mineva 200 let od rojstva največjega romanopisca viktorijanske dobe. To je bilo obdobje, ko je vladala kraljica Viktorija, ko se je britanski imperij širil, industrijska revolucija pa je dosegla svoj vrhunec. Charles Dickens je v svojih romanih opisoval tedanje družbene razmere, predvsem položaj delavcev brez pravic, ki so ga zato častili.

Med Dickensova najpomembnejša dela sodijo Oliver Twist, Veliko pričakovanje, Pickwickovci, David Copperfield.

Čaj za dobre misli Jože Plečnik, ki je s svojimi arhitekturnimi stvaritvami zaznamoval Ljubljano, Dunaj in Prago, je v svoji hiši v Trnovem v Ljubljani rad gostil prijatelje. Plečnikova dolgoletna gospodinja Urška Luzar jim je velikokrat ponudila posebni čaj, ki naj bi – tako je govoril sam mojster Plečnik – spodbujal dobre misli.

Recepturo za ta čaj so nedavno odkrili v zapuščini gospodinje Urške Luzar v Šentjerneju in tamkajšnje društvo se je odločilo, da ustvari Plečnikov čaj, ki ga lahko kupite tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v gradu Fužine v Ljubljani. Priporočamo!

Fotografije Stanleyja Kubricka Stanley Kubrick velja za enega največjih mojstrov sedme umetnosti – s filmi Odiseja v vesolju, Peklenska pomaranča, Full Metal Jacket in Široko zaprte oči je namreč postavil nove mejnike in nemalokrat tudi šokiral filmsko občinstvo. A preden je vstopil v svet filma, je delal kot fotoreporter. Posnel je podobe Amerike po koncu druge svetovne vojne, snemal je na prizoriščih zločinov, v cirkusih, na ulicah … in ustvaril številne mojstrovine. Izbor njegovih fotografij je na ogled v Kraljevem muzeju lepih umetnosti v Bruslju.

Moč dokumentarnih filmov Večkrat nagrajeni iranski režiser Džafar Panahi (dobil je že cannsko palmo, beneškega zlatega leva in berlinskega srebrnega medveda) je bil pred dobrim letom obsojen zaradi kritike iranskega vladnega sistema in snemanja filma o stanju v državi po izvolitvi predsednika Mahmuda Ahmadinedžada. V hišnem priporu je nato posnel dokumentarni film To ni film, kopijo filma pa so njegovi prijatelji uspeli pretihotapiti iz Irana. Film bo prikazan konec marca na 14. festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani. Letošnji festival pa med drugim vključuje tudi drugačne dokumentarne filme – glasbene dokumentarce, oziroma t. i. »rockumentarce«. V tem žanru bosta na ogled zgodbi o glasbenih legendah Johnnyju Cashu in Rolling Stonesih.

Kraljevi London V Londonu bodo vse leto (tudi z različnimi razstavami) praznovali 60. obletnico vladanja britanske kraljice Elizabete II. Tako bo v Buckinghamski palači na ogled dragoceni nakit, ki ga kraljica nosi ob svečanih priložnostih – ogrlice, diademi, uhani in zapestnice. Razstavljeni bodo tudi ogrlica in uhani, ki jih je Elizabeta II. nosila med kronanjem leta 1953 ter leto za tem, ko je zasedla britanski prestol.

Vstopnice za razstavo, ki bo odprta le avgusta in septembra, so že v prodaji. Za nameček so v Muzeju Victoria & Albert na ogled tudi fotografije kraljice, ki jih je fotograf sir Cecil Beaton posnel med letoma 1942 in 1968.

130

26. april je dan za ples Ana Desetnica, festival pouličnega gledališča, velja za enega najbolj priljubljenih festivalov pri nas. Ana Desetnica je v zadnjih letih dobila kar nekaj sester in med njimi je tudi Prešerna Ana. Gre za enodnevni festival plesa na prostem, na ulicah in trgih, ki se je navadno odvijal 29. aprila, na svetovni dan plesa. Letos bo Prešerna Ana prvič na sporedu že v četrtek, 26. aprila. Takrat si v središču Ljubljane, Nove Gorice in Maribora ob glasbi lahko privoščite nekaj plesnih korakov ali kar plesno evforijo in se pri različnih plesih (salsi, tangu, swingu in hip hopu) pridružite profesionalnim plesalcem in ljubiteljem. Privoščite si, samo enkrat se živi.

Kuharske bukve Kuharske knjige sodijo med najbolj prodajane knjige; razcvet tovrstnih knjig pa so pri nas napovedale že Kuharske bukve iz leta 1799. Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku je iz nemškega jezika prevedel Valentin Vodnik, ki je h knjigi napisal tudi obsežen uvod. Vodnik je bil duhovnik in sam ni kuhal, je pa veliko hodil po deželi in spoznaval kuharske in prehrambene navade Kranjcev. Odslej so Vodnikovi recepti dostopni v sodobni slovenščini, v knjigi, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V knjigi najdemo tudi navodila za pripravo pijač, med drugim za osvežilno pijačo silipup: ''zamešamo en maselc smetane, en polič dobrega vina, malo cukra, ene limone sok in mešamo skup tako dolgo, da se vse speni''.

Baje zelo okusno.