Diners Club Excusive Magazin by Diners Club Slovenija d.o.o.

34 26 22

124

26 34 44 54 56 58 60 68 70 72

Privilegiji kartice Diners Club Exclusive

Kraljevska posteljnina Vrhunska doživetja v Badrutt's Palace

Pravljična Eva Mendes

80 82

Romantičnost arabske puščave

Barvit karibski raj

Vozilo za šejke

Združitev dveh legend

Prestižno: nakit

Črni biseri užitka

Črne, velike in drzne

104

Kulinarično popotovanje okrog sveta

Umetnost izdelovanja ur

118

Dvanajsterica izbranih vin

Dišavni oblak

124

Skrinja zakladov za sto let

New York Palace

130

Vroče

Glamurozno potepanje brez butlerja Dress code: all black Večerno 85 let najbolj znanega G

Odgovorna urednica: Hermina Kovačič

Uredništvo: Diners Club Magazine Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: 01 439 36 15, faks: 01 439 36 10 urednistvo@dc-magazine.com

Sodelavci: Barbara Beč, Marcelo Capizzano, Lisa Corva, Petra Kancler, Bojan Levič, Nina Levičnik, Milan Marčič, Emil Rebek, Borut Štajnaher, Alenka Unk

Marketing in oglasno trženje: Zlatko Zagorc Gsm: 040 670 960 marketing@dc-magazine.com

Lektorica: Tina Kupec

Klavdija Zrim Gsm: 041 635 575 marketing@tehnis.si

Diners Club Exclusive Magazine, posebna izdaja Diners Club Magazina

Fotografija: Sheila Metzner za Cartier 2007

Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Ljubljana

Izdajatelj: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktor: Tomaž F. Lovše Produkcija: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim Tisk: Schwarz, d. o. o., Ljubljana Naklada: 4000 izvodov ISSN 1581-9892 Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

Kaj je prestiž? To vprašanje me je mučilo še prav posebej zadnje čase. Iskala sem zgodbe za revijo, ki jo držite v rokah. Kaj vam ponuditi ob koncu leta, da boste z veseljem listali, prebirali, gledali? Kaj je tisto, česar še ne poznate? Česa se veselite? Kaj vam je blizu? In o čem sanjate? Ja, tudi to je svojevrsten prestiž: imeti še dovolj materiala za sanje in neuresničene želje. V dobi, ko je dosegljivo marsikaj, kar se je še nedavno zdelo neverjetno, oddaljeno, rezervirano le za nekatere, je včasih prava redkost najti nekaj, kar nas bi resnično razveselilo kot otroka, ki stoji pred novoletno jeklo in ves vzhičen odpira darila enega od bradatih mož. Tudi to nam je prinesla nova doba: pravico do izbire, kdo bo nosil darila. Ali pa dodatno obremenitev: odločitev, da bodo darila nosili kar vsi trije. Po zgodbe smo šli na razne konce sveta. Ogledovali smo si najnovejše dosežke sodobnega dizajna in inovativne tehnologije. Grizli puščavski pesek in najbolj prefinjeno hrano izpod kuhalnic največjih mojstrov. Nazdravljali z domiselnimi koktajli in najboljšimi vini, kar jih je izumila Francija. Pomerjali glamurozne stvaritve znanih gurujev mode in vzdihovali nad lepoto nakita z neprecenljivimi dragimi in poldragimi kamni. Obiskali smo kar nekaj evropskih prestolnic – države, mode, urarstva in kdo bi vedel, česa še – in se družili z domačini, mednarodnimi zvezdami in raznimi strokovnjaki. Pri tem smo si privoščili spanje v dizajnerskih hotelih, okušanje lokalnih specialitet in nenadzorovano nakupovanje. Kartice so iztrošene, darila zase in za svoje najdražje pa že imamo! Spoznavali smo se z legendami in se z njimi veselili okroglih obletnic. Vozili smo sanjske avtomobile in sanjali, da bo tako odslej vsak dan. Skratka, poskušali smo razvajati vse svoje čute, da bi kar se da pristno popisali doživeto – v želji, da si boste podobna razvajanja privoščili tudi vi. Portret: Lidija Mataja

»A kaj je pravi prestiž?« sem se ob koncu te avanture ponovno vprašala. In našla še en odgovor: imeti ob sebi ljudi, s katerimi ga okušaš. Najti čas za druženje in sproščanje v pozitivni energiji podobno mislečih. Zato se tudi veselim še ene nepozabne ekskluzivne in glamurozne noči Diners Cluba Exclusive, v kateri bomo lahko izmenjavali mnenja o prestižu. In hkrati spoznali še eno mednarodno zvezdo, o kateri smo do zdaj le sanjali. Pa še en odgovor sem našla: prestiž je v nas samih. Izživimo ga glamurozno! Hermina Kovačič

XXXX

diners club exclusive

Privilegiji kartice Diners Club Exclusive Kartica Diners Club Exclusive odpira mnoga vrata. Z njo ste dobrodošli v najboljših hotelih, prestižnih butikih, odličnih restavracijah in drugih prodajnih mestih. Zagotavlja celovito nezgodno, zdravstveno in potovalno zavarovanje z asistenco v tujini. Z njo imate vedno prosto brezplačno parkirno mesto v parkirni hiši Aerodroma Ljubljana. S črno kartico Diners Club niste nikoli sami. Fotografije: arhiv Diners Club Slovenija, Chopard, Emirates Palace, Imperial Travel, Valentino

diners club exclusive Kartica Diners Club Exclusive vam zagotovi tudi osebnega asistenta, ki vas ustrezno razvaja, za vas ureja vse finančne in nefinančne zadeve v okviru domišljije in zmožnosti. S črno kartico ste deležni največje pozornosti – ki jo lahko nudi le Diners Club Exclusive! Finance po meri - Limit enkratnega nakupa v višini do 10.000 evrov. - Limit nakupov na obroke v višini do 30.000 evrov. - Revolving limit v višini do 30.000 evrov. - In še višji individualni limiti. Osebni asistent - Rezervacija ekskluzivnih ugodnosti na izbranih prodajnih mestih. - Pomoč pri organizaciji potovanj, rezervacija letalskih kart in hotelov. - Urejanje vstopnic/vabil za kulturne, družabne in športne dogodke. - Urejanje dostave cvetja. - Organizacija zasebnih nakupov v trgovinah in na domu, rojstnodnevnih praznovanj in drugih zabav. - Elitni dogodek Diners Club Exclusive: V družbi slavnih. - Exclusive golf turnir. Brezplačno parkiranje - Aerodrom Ljubljana: Brezplačno parkiranje v garažni hiši letališča Jožeta Pučnika. Potovanja - Kompas vip storitve: organizacija poslovnih in privatnih potovanj. - Imperial Travel: individualna organizacija sanjskih potovanj. - Miles & More: zbiranje nagradnih milj ob vsakem nakupu. Zavarovanje Zavarovalnica Maribor: nezgodno zdravstveno zavarovanje z asistenco za vse države sveta, postavitev diagnoze in napotitev oziroma prevoz v bolnišnico, posredovanje nujnih sporočil, kritje stroškov za zdravniško oskrbo do 15.000 evrov.

diners club exclusive Razvajanje - Sunny Studio: fitnes in organizacija osebnih in poslovnih dogodkov. - Hoteli Sava: ugodnosti skozi vse leto. - Terme Čatež: ugodnosti skozi vse leto. Zdravje Scio: preventivni diagnostični pregled Vožnje s prestižnimi avtomobili - Jaguar - Hummer - Cadillac Izbrana moda in stalne ugodnosti - Emporium - Sportina - Max Mara - Zlatarna Celje - Parfumerija Douglas - Sten Time Nakup garderobe, modnih dodatkov in parfumov ob pomoči stilista v trgovinah Emporium, Maxi, Sportina Group, Zlatarna Celje. Kulinarika Gostinske storitve od 10 do 15 odstotkov ugodneje skozi vse leto: - Restavracija Vila Bled - Gostišče Dolinšek Boštjan - Hiša Torkla, Korte nad Izolo - Gostilna As, Ljubljana - Cubo, Ljubljana - Restavracija Puttanesca, Ljubljana - Gostilna Šiker, Pernica - Ribja restavracija Tabor - Restavracija Podvin - Gostilna Lovenjak, Puconci - Gostilna Rakar, Trebnje - Dvorec Zemono, Vipava Pozornost Radgonske gorice poskrbijo za posebno polnitev zlate radgonske penine, ki jo za rojstni dan članom Diners Club Exclusive osebno dostavi Pošta Slovenije. ■

XXXX

Pravljična Eva Mendes Campari party Nasmejana, elegantna, sproščena. Oblečena v preprosto rdečo obleko Alberte Ferretti nosi le uhane in dva ogromna prstana. »Swarovski in Cartier,« pove. »Poglejte, tisto je varnostnik, ki me spremlja povsod, kamor grem s tem prstanom.« Pokaže neprecenljivo živalsko glavo, okrašeno z diamanti in drugimi dragocenimi kamni. »Žal jo moram vrniti. On pazi, da ne pobegnem.« Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: Hermina Kovačič, Sheila Metzner za Cartier, Marino Parisotto, Gianni Pucci in image.net

neponovljivo Hollywoodska igralka Eva Mendes se nenehno smeji in šali. Ker hoče biti natančna, sezuje salonarje, da bi pogledala, katere blagovne znamke so. Sergio Rossi. Kot opravičilo za nedamsko vedenje med, seveda, smehom navede vzrok: stilista. Obenem še pove, da bo morala vrniti tudi obleko. »Tako to gre. Poklicali smo k Ferrettijevim, povedali, da potrebujem obleko. Poslali so mi, kar vidite na meni. Popoldne bo že romala v čistilnico. Pogosto mi posodijo zelo zelo drag nakit. In varnostnika zraven.« S psom v francoščini Všeč sta mi njena iskrenost in človeškost, ki jo delata posebno in čisto zemeljsko. A kljub temu njena avra vzhajajoče hollywoodske dive ni prav nič ogrožena. »Ne bi mogla biti vzvišena. V mojem življenju je vedno prisotna moja družina, ki me še kako prizemlji.« Odrasla je z dvema sestrama in bratom s kubansko ameriškimi vplivi. Pogosto poudari, da izhaja iz delavske družine, v kateri ni nihče imel izkušenj ne s filmom ne z gledališčem. »Ne glede na to pa znajo brez ovinkarjenja povedati, kaj jim je všeč in kaj ne. So moja najbolj iskrena publika. Čisto ven padejo, ko me vidijo golo v filmu. Hecno, da mama, emigrantka s Kube, to bolj razume kot sestri, ki sta mi po letih čisto blizu.« Na vprašanje, koliko ji pomeni družina, odgovori, da zelo veliko. »Obožujem vse vrste glasbe in vem, da to izhaja iz moje kubanske krvi, ki me dela takšno, kot sem. Nikoli se je nisem sramovala. Med igranjem se seveda prelevim v različne osebe, sicer pa ostajam Eva Mendes, kot sem v svojem srcu in kot sem bila vzgojena. Rada prihajam domov, rada se ukvarjam s svojimi nečaki. Uživam, ko jim prebiram pravljice.« Zaenkrat se za svoje otroke še ni odločila. »Nisem še pripravljena nanje. Definitivno ne. Imam pa psa iz Belgije, ki je kot en velik otrok. Ime mu je Ugo. Veliko dela je z njim. In z njim moram govoriti v francoščini!«

ka, Aladdina, Alice v čudežni deželi, Lepotica (z zverjo), diva s Pinocchiom, Deklica z vžigalicami in Trnuljčica so sodobne samozavestne in izredno zapeljive ženske v oblačilih visoke mode Roberta Cavallija, Alberte Ferretti, Maxa Chaoula in Elieja Saaba. Še Pepelka strahoma ne čaka, kdaj bo odzvonilo polnoč. Raje s princem pije Campari iz steklenega čeveljca. »Nikoli prej nisem pozirala za kakšen koledar, saj me to niti ni zanimalo. Predvsem pa moraš trdno verjeti v znamko, za katero delaš. Campari poznam že od svojega 22. leta, ko na neki zabavi nisem vedela, kaj bi pravzaprav pila. Prijatelj me je presenetil s to pijačo, pomešano s pomarančnim sokom. Od takrat ga pogosto pijem. Priporočam tudi mešanje s sokom grenivke. Odlično je!« odgovarja Eva na vprašanje, zakaj se je sploh odločila pozirati. Lase energično vrže nazaj – pri tem se ji zasveti ne vem koliko deset tisočev evrov vreden Cartierjev prstan – in nadaljuje: »Popolnoma me je navdušil koncept z vsemi temi pravljicami. Kot sem vam povedala, jih rada prebiram svojim nečakom, meni pa jih je vedno moja mama. Pogosto mi je brala Trnuljčico, kajti to je bil tudi moj vzdevek. Nihče ni tako dolgo in trdno spal kot jaz – tudi po 16 ur skupaj. Mama se je redno namučila, preden me je dvignila iz postelje in še pravočasno napotila v šolo. Pravljice se mi na sploh zdijo bolj primerne za odrasle kot otroke. Zagotovo so take Camparijeve, ki igrivo povzemajo duha nedolžnosti.« Strast do življenja in mineštre Eva je tudi prvič sodelovala z Marinom Parisottijem, čigar skorajda umetniške fotografije vedno stremijo k prikazovanju ženske lepote v vsej svoji obliki. »Uživala sem v delu z njim, saj me je nenehno izzival. Ni pustil, da zgolj poziram: iz mene je hotel iztisniti zgodbe. Morala sem igrati – vsako

Pepelka kot samozavestna žurerka Simpatično Evo Mendes, ki te z zapeljivim nasmehom in iskrivimi očmi očara takoj, sem srečala na prav posebni prireditvi na začetku novembra v Milanu. Na povabilo podjetja Gruppo Campari so se tja zgrnili predstavniki njihovih poslovnih partnerjev in medijev iz skoraj vse Evrope. Vzrok je bilo nazdravljanje – seveda s pijačo Campari in koktajli, narejenimi z njim – deveti izdaji prestižnega koledarja Campari, ki se je po vzoru bolj znanega in starejšega Pirellijevega, ki ga prejmejo le izbranci, že zapisal med vročo robo. Tokratna junakinja je bila, seveda, Eva Mendes, ki se je v Camparijevih sanjskih zgodbah preizkusila v različnih vlogah, ki jih poznamo iz zakladnice svetovnih pravljic. Latino lepota in temperament rdeče strasti sta ustvarila dvanajst nadrealističnih zgodb, ki jih je posnel eden desetih najboljših svetovnih fotografov Marino Parisotto. Rdeča kapica, Palčica, Mala morska deklica, Sneguljčica, Obuta mač-

Campari je pripravil tudi novinarsko konferenco z Evo Mendes. Na fotografiji z Bobom Kunzem Concewitzem.

neponovljivo pravljico posebej. Kričal je name: Eva, Eva con passione! Più passione (S strastjo! Več strasti.),« se smeji igralka med pripovedovanjem zgodbe, kako je bilo na snemanju. »Kričal je, ker je deževalo in je bilo zelo vetrovno. Nam pa se je mudilo. Strast, seveda smo si vsi želeli strasti. Imeti jo moraš za vse, kar počneš v življenju, sicer je popolnoma brez zveze. A veste, da se vsak dan zaljubim: v različne ljudi, ki jih srečam. Strast je ljubezen do življenja. Slaviti je potrebno popolnoma vsak trenutek, ki ga doživimo.« Nato – spet med smehom – pove, da ji je snemanje koledarja v Italiji prijalo, saj to deželo naravnost obožuje. »Mogoče se vam bo zdelo banalno, ampak ena mojih najljubših jedi je toskanska mineštra ribollita (gosta zelenjavna juha, ki jo nekateri pripravljajo tudi po več dni, op. p.). Popolnoma kmečko! Snemanje pa je bilo božansko. Imeti ob sebi take mačote, kot je bil Carlos iz Brazilije. Uf! Kar vroče mi postane. Vroče mi je bilo tudi v vlogi Rdeče kapice, ko sem imela ob sebi pravega volka. Nenehno sem mu govorila: Tranquillo, tranquillo (Miren, miren.). Kot Sneguljčica sem s svojim šarmantnim princem zgrnila s konja. Pa smo se, k sreči, samo smejali.« Navadni smrtniki pogosto mislimo, da je življenje hollywoodske zvezde podobno pravljici. »Všeč mi je, kar počnem, všeč mi je, ko se lahko lepo oblečem. A realnost, ko si javna oseba, ni tako rožnata, saj moraš paziti na marsikaj.« Spomnila sem jo, da je nekoč v nekem intervjuju izjavila, da je svet slavnih lahko zelo grd. »Zdi se mi, da je tako kot v vsakem poslu. Imaš dobre in slabe plati. In ko delaš z ustvarjalnimi ljudmi, se mi zdi vse skupaj še bolj potencirano. Grdo je lahko še grše. K sreči imam družino in prijatelje, ki nimajo veze z mojim poslom, in k njim se lahko vedno zatečem.« Koktajl s Clooneyjem Ker sva se spoznali pravzaprav zaradi alkohola, je seveda padlo tudi vprašanje, kakšne neumnosti počne v pijanosti. Tudi na to vprašanje odgovori med smehom in ponovnim križanjem svojih dolgih lepo zagorelih nog. »Prijatelji mi povedo, da moje oči postanejo prav čudne. Včasih celo začnem govoriti italijansko. Brez heca. Vedno sem za zmernost in odgovorno pitje. Ne razumem nekaterih slavnih oseb, ki jih aretirajo zaradi pijanosti med vožnjo. Pa tako preprosto je poklicati taksi, prijatelja oziroma če si zvezda, imaš ponavadi na voljo tudi svojega šoferja. Sama se vedno obnašam odgovorno.« Na koncu je bila, seveda, obvezna prošnja, naj nam zvezda iz Hollywooda zaupa kakšen recept, kako biti v dobri formi. »Dobro jesti, telovaditi, dovolj počivati, piti ogromno vode, tudi pomešane z limono. To je to! In pa – v vse vnašati strast!« In s kom bi najraje spila svoj najljubši koktajl, ki je zdaj Campari, pomešan s sokom grenivke? Evi se zasvetijo oči. »S Carlosom in Georgeem Clooneyjem,« izstreli kot iz topa. Med smehom pokaže bleščeče zobe. »Saj sem se samo šalila.« Le kdo bi vedel, če res.

Zgoraj: Eva Mendez v obleki Alberte Ferretti. Spodaj: Pozdrav bralcem naše revije.

neponovljivo Campari Tales Party Druženje z Evo Mendes se je nadaljevalo tudi zvečer na posebni zabavi ob lansiranju koledarja. Po rdeči preprogi se je najprej sprehodilo nekaj znanih imen milanske in italijanske družabne scene. Čez čas se je v spremstvu fotografa Marina Parisottija pojavila tudi Eva v dolgi rumeni obleki s podpisom Dolce&Gabbana, ki je še dodatno poudarila njeno rahlo zagorelo polt. Speti lasje so odkrivali diskretne uhane, na rokah je nosila ujemajočo se zapestnico in dva prstana. »Bvlgari,« je odgovarjala na vprašanja fotografov, katera draguljarska hiša ji je tokrat posodila svoje dragocenosti. Zgoraj: Marino Parisotto in Eva Mendes. Spodaj: Na Campari zabavi.

V zadnjih letih so jo revije pogosto postavile na lestvico stotih najbolj seksi ali vročih žensk sveta. Letos ji je Maxim dodelil številko sedem! Temperamenta igralka pravi, da je prav zabavno biti ženska: »Zabavno je flirtati, nositi make up in imeti prsa. Nekoč sem se sramovala svojih velikih čeljusti. Zafrkavali so me, da imam največji ugriz na svetu in da sem podobna odpiraču za steklenice. K sreči tega nisem popravljala. Prav tako si nisem dala odstraniti pike na licu, za katero so sošolci rekli, da je videti kot razmazana čokolada. Končno sem zadovoljna tudi s širokimi boki, na katere sem ponosna.« ***** Če ne bi bila igralka, bi bila dekoraterka. »Želim si, da Kdo je Eva Mendes? bi se s tem lahko več ukvarjala, ne zgolj v prostem času. Rodila se je 5. marca 1974. leta v Miamiju. Odraščala Pravijo, da imam velik smisel za to.« Eva Mendes je v je v Los Angelesu, kjer naj bi še vedno živela. Svoje prve Milanu zatrdila, da nima zaročenca. igralske izkušnje je nabirala že na kolidžu, potem pa je igro študirala pri Ivani Chubbuck. Čeprav se je pojavCampari, rdeča strast ljala v TV-nanizankah in filmih že proti koncu 90. let, Rdeča barva enega najbolj znanih aperitivov je bila navje zares zaslovela ob Denzelu Washingtonu leta 2001 v dih za ustvarjanje marketinške podobe izdelka na trgu. filmu Dan za trening. Z njim se je pojavila tudi v Bitki s Prvi oglas zanj se je pojavil leta 1899 v takrat največjem časom. Z Johnnyjem Deppom je igrala v Bilo je nekoč v časopisu Corriere della Sera. Vseboval je le cene, naMehiki. »Od majhnega sem se zbujala ob njegovih poslov in Camparijev podpis. Že kmalu je podjetje začelo sterjih. Zaradi njega mi je včasih srce hitreje bilo,« se je sodelovati s priznanimi umetniki, in to je ostal njihov Eva spominjala v nekem intervjuju. »Zamislite si, kako princip dela do danes. Zanj sta na primer posnela reklasem se počutila, ko sem zares stala ob njem. 'O, sranje, mo znana režiserja Federico Fellini in Franco Scepi, ki pa saj to je vendarle Johnny Depp!' sem si mislila. Tisti je v ZDA celo prejel oskarja za oglaševanje. V 90. letih film je bil zame najslabši, kar sem jih posnela.« se je oglaševanje aperitiva preusmerilo na koncept rdeče A seznam njenih filmov z zelo znanimi igralci se je od strasti, ki naj bi temeljil na štirih temah: strasti, medtakrat le še povečeval: Kot rit in srajca (z Mattom Danarodnosti, edinstvenosti in prestižu. monom), Hitch (Will Smith, Kevin James), Trust the V to zgodbo spadajo tudi koledarji, s katerimi od leta 2000 Man (Julianne Moore), Nevidni jezdec (Nicolas Cage), podjetje Campari Group dodatno gradi na svojem imidžu We Own the Night (Joaquin Phoenix, Robert Duval), s svetovno priznanimi fotografi in ženskami kot glavnimi Cleaner (Ed Harris, Samuel L. Jackson), The Woman junakinjami, saj naj bi stavili na senzualnost, stil, modnost, (Meg Ryan, Annette Bening, Debra Messing) in The sofisticiranost. To so zagotovili: 2000 – fotograf Adrian Spirit (Samuel L. Jackson), ki ga je režiral Frank Miller, Hamilton; 2001 – fotograf Andrea Varani, model Ralitza ki ga poznamo po filmu Mesto greha. Baleva; 2002 – fotograf Adrian Hamilton, modela Magda Eva Mendes je tudi obraz za kozmetiko Revlon, aktivna Gomez in Marika Svensson; 2003 – fotograf Stefano Gilepa je tudi v Revlonovih kampanjah proti raku na prsih. ra, model Magda Gomes; 2004 – fotograf Pierpaolo Ferrai, model Carolina Bittencourt; 2005 – fotograf Giovanni Gastel, model Elena Rosenkova; 2006 – fotograf Giovanni Gastel, model Martina Colombari; 2007 – fotograf Mario Testino, model Salma Hayek; 2008 – fotograf Marino Parisotto, model Eva Mendes. Marino Parisotto, fotograf »Strast mi pomeni, da živim življenje v popolnosti – ne zgolj na pol ali tri četrt. S celotnim telesom, vsemi možgani in nevroni. Vse, kar počnem, hočem delati stoodstotno. Nočem biti plašen, nočem biti prestrašen. Vse hočem početi strastno.« Tako se loteva tudi fotografij, na katerih so njegove ženske prelepe, preveč perfektne, da bi bile resnične. »Ženske, ki jih izberem za poziranje, so zelo posebne,« mi pove fotograf, ki se je pravzaprav rodil v Kanadi, danes pa živi in ustvarja med Milanom, Parizom in New Yorkom. Po študiju ekonomije se je raje

neponovljivo kot financam zapisal fotografiji, ki ga je zaradi posebnega pristopa ponesla v sam vrh svetovnih imen. Poleg sodelovanja z mnogimi znanimi modnimi revijami je poznan tudi po tem, da je posnel reklamne kampanje za Swarovski, Emporio Armani, La Perlo, Swatch in druge. »Moje ženske so najlepše na svetu. Pogosto nosijo visoko modo in spodnje perilo, zato morajo biti popolne. Vem, da so videti, kot da bi prišle z lune. A so še kako resnične. Verjemite mi, z eno tako sem tudi poročen,« me prepričuje v mojem dvomu, da je za podobo njegovih žensk kriv fotoshop. Pogosto na njegovih fotografijah izstopajo njihove dolge noge. »Všeč mi je tak pristop. Nor sem na noge,« je med zabavo še izjavil za našo revijo. Bob Kunze Concewitz, Gruppo Campari CEO »Koledarji so zelo popularni v Italiji. Vanje se vlaga ogromno kreativnosti. Potem ko se je prvi izkazal za velik uspeh, je Campari vedno hotel še več, bolje, drugačno, lepše, bolj zanimivo. To naj bi dosegli tudi z izbiro glavne junakinje, ki naj bi poosebljala njegove vrednote – predvsem strast in čutnost. Seveda mora biti zelo lepa, s pridihom mediteranskosti. Tokrat se nam je zdelo, da Eva Mendes, ki je čudovita in zanimiva ženska, prav paše v koncept pravljic. Campari je zgodba o strasti in erotični napetosti med moškim in žensko, in to smo tokrat želeli pokazati prav s pravljicami.« Rojstvo aperitiva Beseda aperitiv izhaja iz latinščine, kjer aperire pomeni odpreti. Aperitiv je pijača, ki se jo popije pred obrokom zaradi stimulacije apetita. Danes je ta beseda v Italiji dobila še en pomen (o čemer pišemo v članku o Milanu na strani 34): gre za skupek prigrizkov in pijače oziroma kar družabni ritual, ki se zgodi pred večerjo. Ali pa jo kar zamenja. Sicer pa naj bi o aperitivu govorili v Evropi že kar v 18. stoletju med aristokracijo in meščanstvom. Kot trend naj bi ga naredilo njegovo rojstvo v istem stoletju v Torinu, ki je tudi dom Vermoutha. Tam je leta 1840 že pri štirinajstih začel mešati aperitive znanim osebnostim, kot sta bila kralj Vittorio Emanuele II. in predsednik parlamenta Cavour, Gaspare Campari. Postal je vešč v mešanju začimb, zelišč, iz katerih je ustvarjal originalne brezalkoholne in alkoholne pijače. Potem ko je v Novari odprl svoj bar, se je lotil proizvodnje lastne pijače. Med letoma 1862 in 1867 je nastal Campari, mešanica grenkih in aromatičnih zelišč, rastlin in sadja, namočena v alkohol in vodo. Ostala naj bi enaka vse do danes, kaj pa zares vsebuje rdeča pijača, naj bi bila še vedno skrbno varovana skrivnost. Poleg nje je postala legenda tudi steklenička, ki vsebuje Campari, pomešan s sodo. Leta 1932 je Davide, Gasparijev sin, izumil prvi že pripravljeni aperitiv, ki so ga lahko popili tudi doma iz stekleničke, katere stvaritelj je futuristični slikar Fortunato Depero. Njena oblika je ostala nespremenjena do danes, ko velja za ikono dizajna. Prav poseben poklon je doživela pred leti, ko jo je za svetilo uporabil znameniti Ingo Maurer, umetnik med izdelovalci svetil. ■

Zgoraj: Nasmejana diva. Spodaj: Zabava je potekala v znamenju pravljičnih zgodb iz koledarja Campari. Na fotografiji Alice v čudežni deželi.

XXXX

Glamurozno potepanje brez butlerja Milano Kje bije srce Milana? Glede na odgovor ugotovite, s kom imate opravka. »V Gallerii,« vam bo rekel Milančan doc – po slovensko doc pomeni kontrolirano geografsko poreklo – torej pravi Milančan, kar pa pravzaprav ne pomeni, da čisto zares prihaja iz družine, ki bi že več generacij živela v velemestu (takšnih že zdavnaj ni več). Verjetneje bo šlo za predstavnika DSM, dobro situiranega Milančana. To je prva možnost. Pa druga? Besedilo: Lisa Corva Fotografije: Giampiero Briozzo, Hermina Kovačič, Roberto Patti, Ruy Teixeira, arhiv Dolce&Gabbana, Gucci, Rossana Orlandi, Park Hyatt in Straf

zapravljivo »10 Corso Como.« Tipičen odgovor modno ozaveščenih nakupovalnih odvisnikov, ki so prepričani, da se svet začne in konča na naslovu najbolj znane trgovine s konceptom v mestu. Ali morda celega sveta. Vsak modni navdušenec bo temu vsekakor pritrdil. Torej, Galleria Vittorio Emanuele ali 10 Corso Como? Tradicionalni ali modni Milano? Jaz sem se že odločila: potep po glamuroznem Milanu bom začela prav v Gallerii Vittorio Emanuele. Zgoraj: 25 odstotkov od prodaje torbice Gucci Indy gre za Unicef.

K Pradinim koreninam In zdaj smo tukaj, sredi Gallerie Vittorio Emanuele, zgrajene konec 19. stoletja. V njenem središču, imenovanem ottagono, osmerokotnik, se nahaja mozaik z bikom, ki sicer predstavlja grb Torina. Do njega ponavadi priromajo ameriški in japonski turisti in se začnejo vrteti okrog svoje osi – s peto, dobro potisnjeno v bikove prašnike. Menda to prinaša srečo. Ni pa videti prav posebej glamurozno, zato se ne zmenimo za to in se raje razglejmo naokrog. Le na nekaj kvadratnih metrih je zgoščeno najboljše od prestiža mesta. Na enem vogalu izložbe prve in najstarejše Pradine trgovine, ki je bila včasih le butik, kamor so prej omenjeni DSM zahajali po potovalke. Prav v tej prodajalni se je začela svetovna avantura Miuccie Prade in njene znamke Prada, pa tudi Miu Miu. Prodajalna, opremljena s starinskim lesenim pohištvom, je čudovita. Ne ustavite se le v zgornjem nadstropju, temveč se spustite po stopnicah v spodnje prostore in občudujte najboljše, kar lahko ponudi italijanska kreativnost (po mnenju krutih kritik, zapisanih v New York Timesu, je blagovna znamka Prada edina, ki se je iz skupine že »ostarelih« z oznako »narejeno v Italiji« še splača rešiti; Američani, pač). Če iščete darilo, si oglejte tekočo kolekcijo torbic: za to jesen in zimo so zasenčene, v prelivajočih se barvah, ki počasi bledijo – v raznih odtenkih sive in rjave. Predvsem gre za maxi-pochette, večje torbice za v roko, oziroma manjše, ki jih je Vogue poimenoval clutch, so pa videti kot pismo, večja denarnica ali toaletna torbica. Ogromne torbice brez ročajev in pasu nosite v roki tudi čez dan. Strinjamo se, da niso najbolj udobne. Glede na to, da je eno takšno imela Sarah Jessica Parker med snemanjem filma Seks v mestu, ste lahko prepričani, da bodo prav kmalu postale obveza za vse modne osveščence.

V sredini: V Guccijevem baru v Gallerii Vittorio Emanuele spijete kavo Gucci, kar vam da moči za nakupovanje. Spodaj: Prijetno nakupovanje v butiku tandema Dolce&Gabbana na Via della Spiga 26a.

H Gucciju na kavo Zapustimo Pradino trgovino. Skoraj nasproti stoji manjši Guccijev butik (večji se nahaja v ulici Montenapoleone, ki je še ena obvezna postojanka med sprehodom po glamuroznem Milanu), v kateri pa vam postrežejo tudi s kavo. Popijete jo lahko za mizo, postavljeno v Gallerio. Med srebanjem se prepustite opazovanju ljudi: vidite vsega po malem, od turistov vseh narodnosti do prezaposlenih prebivalcev Milana, ki se jim za razliko od

zapravljivo prebivalcev Rima in ostalih Italijanov na sploh vedno mudi. A nam se ne mudi. Potem ko v miru popijemo kavo s podpisom Gucci in pojemo čokoladni bombon z istim podpisom – ne pozabimo, smo v Milanu in tu je vsaka stvar »firmata«, torej z logotipom – stopimo v trgovino in se tokrat prepustimo opazovanju torbic. Bolje rečeno, spustimo se v občudovanje prelepih torbic te modne hiše. Žrtve mode jih kličejo po imenu, kot bi bile njihove najboljše prijateljice: Bouvier (ali torbica, ki jo je nosila Jackie Kennedy) in predvsem Indy. Novo ikono je zagrešila tridesetletnica Frida Giannini, še dokaj sveža kreativna direktorica pri Gucciju; zgodovinski modni hiši iz Firenc je ponovno vdihnila pridih mladosti in glamurja. Indy je najbolj znana torbica, ki je nastala pod njenimi rokami, in če kupite njeno božično različico iz rdečega usnja in blaga, okrašenega s famoznim dvojnim G, boste prispevali v dobrodelne namene. Kot vsako leto tudi tokrat Gucci z božično kolekcijo pomaga Unicefu.

Zgoraj: Notranjost Town Housa, hotela s sedmimi zvezdicami. V sredini: Ob lepem vremenu si privoščite aperitiv kar na ulici. Spodaj: Aperitiv v hotelu Park Hyatt.

Na aperitiv z razgledom Še vedno občudujete Guccijeve torbice, očala in denarnice? Le hrabro naprej. V Gallerii se nahaja najdražji hotel v Milanu, ki se ne ponaša zgolj s petimi, temveč celo sedmimi zvezdicami! Pravo pretiravanje. Z najemom sobe v Town House Galleria ste upravičeni do osebnega butlerja, popolnoma na vašo razpolago kot v kakšnem angleškem filmu. Na kosilo ali aperitiv bi vas peljala v hotel Park Hyatt, ki se ponaša z eno najbolj glamuroznih restavracij v mestu s čudovitim pogledom na Gallerio. Prebivalci Milana se proti večeru po službi tu radi srečujejo ob posebnem obredu, tako imenovanem aperitivu: torej kozarčku pijače in prigrizkih, ki pogosto nadomestijo večerjo. Zadovoljni zapustimo Gallerio in se napotimo proti katedrali Duomo. Da, tu se nahaja trg Piazza del Duomo z ogromno katedralo v gotskem slogu, okrašeno s kipi in stolpiči. Na trg gleda tudi palača Reale, prizorišče številnih razstav (do 20. januarja je na ogled velika retrospektiva del transgresivne angleške modne oblikovalke Vivienne Westwood). Mar ni čudovit? Predlagam naslednje: peljimo se z dvigalom do samega vrha, na streho katedrale. Nekateri se sicer odpravijo tudi peš, vendar to priporočam samo tistim, ki so v najboljši formi. Sprehod med kipi, marmornatimi umetninami in reliefi na vrhu Duoma je najbolj romantičen sprehod, ki vam ga Milano lahko ponudi. Vse mesto leži pod vami. Tudi Beatlesi so bili tukaj – v šestdesetih letih, ko Milano še ni bil čisto nič glamurozen in ko je bila oznaka »narejeno v Italiji« zgolj ideja. Moda kot prinašalka sprememb Zadovoljni? Potem vas bom zdaj odpeljala v drug živahen del Milana, tistega, najbolj modnega.

zapravljivo Z rumeno linijo podzemnega vlaka se peljemo do postaje Garibaldi FS in že smo na Corso Como, nekoč odročni, skoraj periferni ulici z garažami in delikatesnimi trgovinami. A odkar je Carla Sozzani, sestra bolj znane France, urednice Vogue Italia, tu odprla svojo trgovino s konceptom, sta se ulica in celotna četrt popolnoma spremenili. Delikatesne trgovine so prepustile prostor modnim butikom, garaže pa trendovskim barom, kjer vam postrežejo z aperitivi. Pred kratkim so ulico tudi tlakovali in zaprli za promet, tako da je postala cona za pešce. Čeprav gre za enega najbolj grdih posegov v urbanistično ureditev Milana, je Corso Como vedno poln. No, pa vstopimo. 10 Corso Como je naslov in hkrati ime prodajalne brez izložb. Ima zgolj vrata. Prodajalna si je svoje prostor uredila v loftu, nekdanji garaži. Že smo na dvorišču, prepolnem grmov jasmina, ki jih v prazničnem času pred božičem okrasijo s tisočerimi drobnimi lučkami. Tu so mize, odlična kava in potem še trgovina z rečmi, ki jih po svojem okusu izbere Carla Sozzani. Ne samo Gucci in Prada, temveč najboljše modne znamke na svetu, čevlji s podpisom Manolo Blahnik, oblačila Lanvin ali Issey Miyake, pomešane z nakitom, kupljenim na turškem bazarju, ali parfumi, ki jih najde pri kakšnem zelo šik, čeravno neznanem pariškem parfumarju.

V sredini: Rossana Orlandi, novi raj za nakupovanje. Spodaj: Ob prefinjeno urejeni restavraciji Gold je na istem naslovu še nekaj prostorov, namenjenih užitku: bistro, kavarna, lounge bar. V zlati embalaži pa lahko domov odnesete hrano, sladice in vino. Dolce&Gabbana Gold, Via Carlo Poerio 2/a. www.dolcegabbagold.it

Raj za nakupe 10 Corso Como je kraj, kjer se lahko lotite pravega šik nakupovanja za moškega, žensko, dom. Toda, pazite na svojo kartico Diners! Ne pozabite obiskati še zgornjega nadstropja s knjigarno, glasbeno trgovino z odlično, sofisticirano ponudbo, in umetniško galerijo, ki večinoma gosti fotografske razstave. Vam je tu tako všeč, da kar nočete oditi? Naj vam izdam, da lahko tudi prespite. Na 10 Corso Como imajo še ekstremno glamurozen (in drag, seveda) bed & breakfast, ki se imenuje 3 Rooms. Vsaka soba je opremljena z najboljšimi kosi mednarodnega dizajna. A zdaj se vam je pa zvrtelo v glavi? Potem je najbolje, da gremo čim prej ven. V soseščini je še precej drugih glamuroznih prodajaln. Na primer na vogalu Viale Pasubio je High Tech z neštetimi nadstropji čudovitih stvari za opremo doma. Ne bomo vstopili, tokrat ne, pač pa zavijmo raje na aperitiv. Dizajnerski, se razume. Princi je najbolj trendovska pekarna v Milanu. Sicer jih je po mestu raztresenih kar nekaj, vendar je ta na vogalu Viale Pasubio in trga XXV Aprile – žal je trenutno nasproti nje gradbišče – moja najljubša. Za njeno notranjo opremo je poskrbel Claudio Silvestrin, arhitekt, katerega podpis nosijo tudi Armanijeve trgovine po svetu. V Princi se pride na kavo, focaccio, aperitiv ne glede na uro. Odprt je namreč vedno, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Ja, izdaten odmerek dizajna. Ampak to je Milano. Pa obilo zabave!

zapravljivo Kje prespati Town House Galleria (www.townhousegalleria.it) je hotel s sedmimi zvezdicami v samem središču Milana, natančneje v Gallerii Vittorio Emanuele. Tudi cene imajo, kot si lahko predstavljate, sedem zvezdic. Ista hotelska veriga ponuja tudi dva zelo udobna hotela z bolj dostopnimi cenami, kot je predvsem Townhouse 31 v ulici Goldoni (www.townhouse. it). Kdor prisega na dizajnerske hotele, zanj je Straf, najbližji središču mesta, na ulici San Raffaele (poleg Duoma; www.straf.it). Nadvse glamurozen je hotel Park Hyatt (http://milano.park.hyatt.ihttp://milano.park.hyatt.it) na Tommaso Grossi poleg Gallerie Vittorio Emanuele. Kam na aperitiv Milančani mu rečejo aperitiv kot kozarčku nizko alkoholne pijače, ki jo spijete pred večerjo za stimulacijo apetita. V resnici pa pogosto nadomesti obrok. Aperitiv je pravzaprav najljubša oblika druženja po službi tam okrog 19. ure (urnik je prožen in se razteza od 18.30 do 21. ure). Za določeno ceno, ki se giblje med 6 do 14 evrov v najbolj trendovskih lokalih, spijete koktajl ali kozarec vina in iz bufeta vzamete kakšen prigrizek. Domačini nato nadaljujejo večer v kinu, gledališču ali ob večerji. Zadnje čase je zelo moderno iti na aperitiv v kakšen velik hotel, kot sta Park Hyatt ali Straf. Zelo priljubljen je tudi Princi, dizajnerske pekarne, raztresene po mestu. Najbolj priljubljeni sta v ulicah Pasubio in Largo La Foppa (www.princi.it). Za ljubitelje ostrig je najbolj cool pri Da Claudio na Ponte Vetero 16 (cona Brera).

Zgoraj: V Zoni Tortoni so nekdanje industrijske objekte preoblikovali v sodobne studie in hotele. Eden takih je nhow (www. nhow-hotels.com). V sredini: Bar dizajnerskega hotela Straf. Spodaj: Dih jemajoči razgled s terase hotela Park Hyatt.

Nakupovanje in moda Naslovi s petimi zvezdicami poleg Gallerie Vittorio Emanuele in 10 Corso Como? Če so vam všeč veleblagovnice, podobne londonskemu Harrod’s, ne smete mimo La Rinascente na trgu pred Duomom: nadstropja in nadstropja blagovnih znamk z vseh koncev sveta. Odprto tudi med vikendom. Ne pozabite se sprehoditi po modni četrti z glavno ulico Montenapoleone in sosednjimi, kjer najdete vse najboljše z oznako Made in Italy in še od kje drugje: Gucci, Etro, Miu Miu, Vuitton, Dior, Bottega Veneta, Costume National, Alberta Ferretti, Valentino, La Perla, Loro Piana. Ne pozabite na Via della Spiga in Dolce&Gabbana. Notranja oprema Za ljubitelji velikih imen dizajna za dom je obvezen obiska Driade na Manzoni 30. Nova najbolj vroča prodajalna v mestu, ki po priljubljenosti počasi presega celo 10 Corso Como, je Rossana Orlandi, poimenovana po svoji lastnici. Nahaja se v nekdanji

zapravljivo tovarni kravat in rut na Matteo Bandello 14 (postaja podzemne S. Ambrogio). Imajo tudi odlično restavracijo Pane & Acqua. Prodajalna High Tech (www.high-techmilano. com): v več nadstropjih ponuja izčrpno izbiro krožnikov, kozarcev, rjuh, zof, parfumov in podobnega. Stil je predvsem etnošik. Med Milančani je zelo priljubljena, nahaja pa se na trgu Piazza XXV Aprile (postaja podzemne Garibaldi). Če ste z avtom, se vam splača zapeljati do obrobja mesta, na ulico Meucci, kjer je Cargo, večja izvedba High Techa. V nekdanji tovarni si zdaj lahko ob nedeljah privoščite tudi brunch.

Zgoraj: Torbica s podpisom Louis Vuitton. V sredini: Tabula rara pri Rosssani Orlandi. Spodaj: Prva konceptualna restavracija Dolce&Gabbana Gold naj bi postala nov sinonim za italijansko dolce vito. Na zlatem meniju najdete italijansko hrano, katere poudarek pa je na kvalitetnih sestavinah in lahkotnosti.

Dizajniran božič V Milanu so dizajnerske celo novoletne jelke. No, vsaj letos. Do 6. januarja je odprt Christmas City Park s 101 stilirano novoletno jelko iz plastike. Okrasili so jih najbolj znani modni in industrijski oblikovalci, umetniki, postavljene pa so na najbolj trendovske predele v mestu, kot so Corso Como, Galleria in Corso Vittorio Emanuele. Kje jesti Kaj je tipična milanska jed? Rižota z žafranom. Ali pa pražena rižota – po italijansko temu rečemo risotto al salto – oziroma rižota z žafranom, ki jo popražimo v ponvi, da postane hrustljava in polnega okusa. Ponavadi zraven ponudijo na tanko zrezane ledvice. Ker tovrstne kombinacije ne ponujajo skoraj nikjer več, vam izdam dragocen naslov: restavracija Antica Trattoria della Pesa, Viale Pasubio 10 (poleg ulice Corso Como), tel. 0039/2/6555741. Restavracija, v kateri pogosto obeduje tudi Giorgio Armani, je ob nedeljah zaprta. Ker pa smo že v Italiji: dobro se jé tudi v prodajalnah, kot so trgovina s konceptom 10 Corso Como, Rossana Orlandi ali v najvišjem nadstropju blagovnice La Rinascente, kjer lahko uživate ob večerji s pogledom na stolpiče in kipe katedrale Duomo. Restavracija ponuja tudi sushi in mozzarella bar. Outlet le, če je prestižen Skrivnost za vse ljubitelje nakupovanja: večina Italijanov nakupuje v outletih oziroma posebnih tovarniških prodajalnah, ki so pogostokrat prava mala dizajnerska mesta. Milanu najbližji outlet je skoraj uro vožnje z avtom oddaljeni prestižni The Place v Bielli. Tu po izredno znižanih cenah najdete znamke, kot so Gucci, Agnona, La Perla, Ermenegildo Zegna, Sergio Rossi. Imajo tudi restavracijo s kavarno in celo organizirano varstvo za otroke, da lahko njihove mame nemoteno nakupujejo. Odprt je tudi med vikendom (www.theplaceoutlet.com). ■

Dress code: all black V sence ujeta črna riše elegantne silhuete. Skrivnostna kraljica med barvami iz svoje zakladnice črpa odtenke in skoznje odkriva svoj zapeljivi značaj. Ni ga čez najžlahtnejši črni prestiž!

Fotografije: Marcelo Capizzano Styling: Emil Rebek Ličenje: Anna Maria Negri (Close up) Pričeske: Astor Hoxha (Close up) Asistent fotografa: Alessandro Somma Asistent produkcije: Simo Bart Modela: Natalia Scheglova (Why not) in Gerhard Freidl (Beatrice)

Ona: krznena jakna DSqured2, usnjeno krilo in torbica Fendi, salonarji Emporio Armani. On: suknjič (del smokinga) Versace, srajca in metuljček Gianfranco Ferré, bermude Antonio Marras, nogavice Falke, čevlji Sergio Rossi.

Plašč Giuliano Fujiwara, puli Gianfranco Ferré.

Jakna Antonio Marras, krilo 6267, sandali Fendi.

Obleka in salonarji Versace.

XXXX

Smoking Gianfranco Ferré, metuljček Bottega Veneta.

Srajca in čevlji Gianfranco Ferré, hlače in metuljček Versace.

Plašč s krznenim ovratnikom Gianfranco Ferré, srajca in metuljček Bottega Veneta, hlače in pas Giorgio Armani, čevlji Vicini.

Z bleščicami pošita volnen pulover in pelerina ter hlače Fendi, gležnjarji Bottega Veneta.

XXXX

Obleka Bottega Veneta, usnjene rokavice Versace.

večerno Fotografije: arhiv Diesel, Dolce&Gabbana, Escada

Poudarjena ramena in preveliki žepi sta dve izmed vodil kolekcije Diesel za pomlad-poletje 2008, ki jo je ustvaril kreativni direktor te hiše Wilbert Das. Nasprotje »prevelikemu« je zožan pas, kar ustvari svojevrstno eleganco.

Mladostnejša oprava za večerne izhode je delo ustvarjalnosti pri Dieslu. Obleka razkrije globok dekolte – predlagamo, da ga pokrijete s kakšno bogato ogrlico z veliko dragocenimi kamni – ki se konča šele v pasu. Poudarite ga z nenavadnim usnjenim pasom.

Escada v svoji spomladanski kolekciji Cruise, ki pa je že na voljo v prodajalnah, predlaga malo bolj svež in mladosten videz, ki pa izhaja iz elegance div iz 50. let 20. stoletja.

Obleka iz spomladansko-poletne kolekcije Dolce&Gabbana je mišljena za pozno popoldanske prireditve. Videz razkošja ji daje historičen bogat potisk cvetlic, kombiniran z zlato barvo.

Prestižna voluminozna kreacija tandema Dolce&Gabbana je narejena v stilu krinolin, kot so jih nosile aristokratinje pred dvesto in več leti. Narejena je iz dragocenega beneškega brokata, pobarvanega na roko. Gre za pravo umetnino, ki je del kolekcije za naslednje leto.

Elegantna dolga večerna obleka iz Escade je primerna za najbolj prestižne dogodke. Za kreativne ideje te modne hiše je odgovoren Damiano Biella, ki je pred tem ustvarjal za modne hiše Valentino, Carolina Herrera, Celine in Gucci.

legenda

85 let najbolj znanega G Gucci »Kvalitete se spominjate še dolgo potem, ko je cena že zdavnaj pozabljena.« Stavek, ki pooseblja kar 85 let dolgo zgodovino nekega G. Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: Milan Marčič Izrekel ga je Aldo Gucci, sin Guccia Guccija, ki je kriv za to, da so danes nekateri pripravljeni odšteti tudi do 25.000 evrov za žensko torbico z nezgrešljivim logotipom G oziroma kar dvema. Imperij sloni na hotelu Guccio Gucci se je rodil leta 1881 v Firencah; pot ga je zanesla v London, kjer je delal v hotelu Savoy. Na videz nepomembno delo je pravzaprav zakrivilo imperij, katerega osnove so bile usnjene torbice. Guccio se je namreč navzel prefinjenega duha angleške aristokracije; odnesel ga je domov, kjer se je najprej zaposlil pri nekem proizvajalcu usnjenih izdelkov. 1921. leta ustanovi v Firencah lastno podjetje, specializirano za usnjene izdelke; istočasno na ulici Vigna Nuova odpre prodajalno s potovalnimi torbami. V nekaj letih je tako uspešen, da se za njegove torbe, ki se jim pridružijo tudi čevlji in pasovi, katerih detajle je navdahnil svet konjev in jahanja, začnejo zanimati mednarodni, ne zgolj lokalni klienti. V letih 1947–48 ustvarijo pri Gucciju prvo torbo, ki postane ikona: Bambù z ročajem iz bambusa. Na začetku 50. let odprejo butik v Milanu na znameniti Via Montenapoleone in v New Yorku, kar jih naredi za vizionarske pionirje italijanskega dizajna. Uspeh je seveda enormen!

Zgoraj: Najnovejša dišava za ženske Gucci by Gucci (v enaki podobi kot monografija) je elegantna in sofisticirana mešanica guave, breskve, mošusa, medu in tiare, rože s Tahitija, ki ima tam celo svoj narodni praznik. V sredini: Oglasna kampanja za sezono pomlad-poletje 2004. Fotografija: Guido Mocafico. Spodaj: Razkošna monografija Gucci by Gucci.

Zvezde in torbe Guccijeve torbe postanejo vroče prestižno blago, za katerim hlepijo najbolj znana imena mednarodnega jet seta. 1961. leta nastane Jackie O (njena sodobna izvedba se imenuje Bouvier), poimenovana seveda po Jackie Kennedy. Ni potrebno izgubljati besed, da je bila ikona posebnega dovršenega in elegantnega stila nora

na Guccijeve torbe. Med slavnimi imeni najdemo tudi monaško princeso Grace Kelly, ki si je prislužila celo svoj cvetlični vzorec, poimenovan Flora. V povezavi Guccijevih torb in zvezdnikov je nastalo kup zgodb. Pri Gucciju se radi pohvalijo, da je z njimi povezanih nekaj zelo lepih romantičnih. Pod vročim italijanskim soncem sta se med snemanjem filma Stromboli zaljubila Roberto Rossellini in Ingrid Bergman, ki so jo paparaci pogosto fotografirali z Guccijevimi torbicami. V objektiv so ujeli tudi skrivna ljubimca Elizabeth Taylor in Richarda Burtona v poznih nočnih urah med sprehodom po ulicah Rima, kjer sta snemala Kleopatro. Ona je nosila guccija iz krokodila. Knjiga Gucci by Gucci Gucci je imel svoje vzpone in padce. Na začetku 80. let postane delniška družba; v enem desetletju jo družina odproda. Ponoven zagon ji v 90. letih da modni oblikovalec Tom Ford s posebnim glamurjem, za katerim nori tudi ves Hollywood z reperji vred, ki Guccija pogosto omenjajo v svojih besedilih. Od leta 2005 je na čelu kreativnosti Frida Giannini. Njena torba Indy že postaja nova ikona. Ob 85-letnici obstoja blagovne znamke so pri Gucciju izdali posebno monografijo, ki obeležuje njegovo bogato zgodovino in tradicijo. Na 450 straneh najdete predvsem prekrasne fotografije znanih osebnosti v gucciju, oglasnih kampanj, naslovnic z Guccijevimi izdelki. Izredno elegantna knjiga, ki pravzaprav raziskuje, kaj prestiž sploh je, je na voljo v omejeni izdaji tudi na www.gucci.com; postala bo, v to sem prepričana, še ena ikona s podpisom Gucci. ■

prestižno Fotografije: promocijsko gradivo V belem in rdečem Chopardova kolekcija Croisière 2008 je izdelana v belem in rdečem zlatu, posuta pa z diamanti. Odlikuje se po sodobnem dizajnu, kar omogoča, da je dobro videti tako na džinsu kot mali črni obleki. Verižico iz kolekcije lahko ovijete tudi okrog zapestja.

Morski konjiček Med kolekcijami, ki jih odlikuje sodoben, inovativen dizajn, podprt z zanimivimi marketinškimi zgodbami, je tudi Aqua. Vanjo so Omegini mojstri hoteli ujeti senzualnost morja, ki jih je navdahnila že pred petdesetimi leti v kolekciji ur Seamaster. Prstani Seahorse naj bi, kot pravi njihovo ime, spominjali na morske konjičke. Narejeni so iz 18-karatnega rumenega, belega in rdečega zlata, v katerega so vdelani diamanti.

Skrivnostna Indija Sodobna kombinacija tradicije prestižne draguljarske hiše Cartier in izročila indijskih maharadž je dala ekskluzivno kolekcijo Inde Mystérieuse. Za izdelavo dragocene ogrlice in uhanov so uporabili platino, diamante, briljante in vgraviran turmalin. Lahek kot ostružek Zlato, obdelano tako, da je videti kot lesen ostružek. Dejansko je ogrlica Papyr peresno lahka, čeprav je na prvi pogled mogoče videti masivna. Močan in izredno zanimiv modni dodatek, ki so ga izdelali v nemški hiši Niessing z dolgoletno tradicijo. Začeli so namreč leta 1873 s poročnimi prstani.

Zlata z diamanti Guccijeva kreativna direktorica Frida Giannini je oblikovala kolekcijo ur iz rumenega zlata (na voljo tudi iz belega) Signoria. Posute so s 44 diamanti približno 0,36 karata. Pašček vsebuje elemente, značilne za hišo Gucci. Ura pravzaprav deluje bolj kot zapestnica in je tako popoln modni dodatek.

Kolekcija nič 1 Leta 1999 je Bvlgari lansiral kolekcijo B. zero 1 v rumenem zlatu. Kmalu je postala eden njegovih najuspešnejših prodajnih projektov – najbrž zaradi inovativnega dizajna, ki je na novo interpretiral Bvlgarijevo klasiko. Zdaj je na voljo druga generacija te kolekcije, še bolj igriva in elegantna.

XXXX

Concord C1 Avtomatski kronografski mehanizem s kronometrskim certifikatom COSC, ohišje v kombinaciji jekla, gume in kompozitnih materialov, številčnica iz kovine in ogljikovih vlaken, gumijast pas. Znamka Concord praznuje letos 100. obletnico. Očitno pravi čas, da jo je njen lastnik Movado Group sklenil repozicionirati in ji dati nov lesk. Pod svežim vodstvom so predstavili prvi model njihovega novega štetja – C1, ki cilja na kupce sodobnih nazorov in dinamičnega življenjskega sloga. Torej nekaj povsem nasprotnega od dosedanjih Concordovih modelov z zadržanimi in premalo prepoznavnimi oblikami.

Ure XXXX

Črne, velike in drzne Črna barva kot znak plemenitosti in zadržane elegance; ne le moda, tudi urarski trendi jo postavljajo v ospredje. Številčnice so zdaj bolj kot ne črne, črni so pasovi, gumbi in celo ohišja. Črnino najraje kombinirajo z rdečim zlatom, gumo in visoko tehnološkimi materiali, kot so titan, silicij, keramika, kevlar, ogljikova vlakna. Čim več različnih na istem časomeru, tem bolje. Ohišja so velika in masivna, pogosto odporna na rabo v ekstremnih pogojih, kakršnih pa njihovi lastniki ne bodo nikoli doživeli. Vse bolj so zastopani zapleteni mehanizmi z dodatnimi funkcijami, kot na primer z indikatorjem rezerve navitja, tourbillonom, kronografi. Mehanika je v visokem razredu skorajda obvezna, baterijske kvarčne ure srečamo le še v redkih, največkrat damskih urah – nakitu. Najbolj so čislane znamke, ki razvijajo in vgrajujejo lastne urne mehanizme in se torej ponašajo z nazivom pravih manufaktur. Predstavljamo ure današnjega časa. Črne, velike in drzne. Besedilo: Bojan Levič fotografije: arhiv proizvajalcev

XXXX Ure Zenith Defy Xtreme Stealth Black Avtomatski kronografski mehanizem, številč številčnica iz stekla, ogljikovih vlaken in nitrocelu-loze, ohišje in pas iz črnega titana, omejena serija 100 primerkov. Iz nekdaj zadržane manufakture, ki so jo cenili le pravi poznavalci, se je Zenith pod vodstvom karizmatičnega Thierryja Natafa prelevil v pravega »trendseterja« v razredu prestižnih športnih ur. Po-gon temelji na mehanizmu El Primero, ki ga je Ze-nith predstavil leta 1969 in je po mnenju mnogih najboljši kronografski mehanizem vseh časov.

Victorinox Swiss Army Dive Master 500 Limited Edition

Rado Sintra XXL Black Jubilé

Avtomatski mehanizem, ohišje in pas iz titana s črnim nanosom PVD.

Kvarčni mehanizem, ohišje ure in pas iz črne keramike, štirje diamanti na številčnici.

Omejena serija 900 primerkov. Slavni izdelovalec švicarskih vojaških nožev se že celo desetletje ukvarja tudi s proizvodnjo ur. Po samosvojih oblikah na začetku je sčasoma prešel h klasiki, ki jo kombinira tudi s sodobnimi materiali. Letošnjo Victorinoxovo uspešnico poganja kaliber 2892-A2 iz švicarske tovarne ETA.

Danes je keramika že običajen material za izdelavo sodobnih ur. Ko pa jo je leta 1989 kot prvi uporabil Rado, je z njo sprožil pravo revolucijo. Keramika je njegov zaščitni znak, model Sintra pa ena najlepših keramičnih ur – v novi verziji XXL s povečanim ohišjem in oplemenitena z diamanti.

Audemars Piguet Royal Oak Offshore Alinghi Team Chronograph

Ebel Brasilia Chronograph Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz jekla z gumijasto obrobo gumbov, gumijast pas.

Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz posebej obdelanega karbona (ogljika), gumbi in krona iz keramike, gumijast pas.

Ebel je v oblikovanju vedno veljal za pojem avantgarde in izvirnosti. Pod vodstvom novega lastnika Movado Group se vrača na pota stare slave, tudi s kronografom Brasilia, ki združuje hišne oblikovalske prvine in sodobne trende. Ebel je sicer eden redkih, ki se lahko pohvali tudi z lastnim kronografskim mehanizmom – kalibrom 137, a so se pri Brasilii odločili za tistega iz tovarne ETA.

Omejena serija 1300 primerkov v čast jadrnici Alinghi. Poleg običajnih kronografskih funkcij premore mehanizem tudi nekaj specifično jadralskih, na primer odštevalnik časa do začetka regate. Ena najbolj vročih in hkrati tudi najbolj revolucionarnih ur leta 2007 je bolj kot ne razprodana, zato ne preseneča, da so številni njeni oboževalci pripravljeni preplačati uradno ceno 22.000 evrov, da jo le dobijo.

XXXX Ure Baume & Mercier Riviera XXL Magnum

Longines Sport HydroConquest

Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz kombinacije jekla in titana, vijaki s črnim nanosom PVD, gumijast pas.

Avtomatski kronografski mehanizem, jekleno ohišje z vrtljivo luneto iz eloksiranega aluminija, gumijast pas.

V koncernu Richemont ima vsaka znamka natančno določeno filozofijo in poslanstvo. Baume & Mercier tako izdeluje oblikovno napredne ure, za katerih podobo skrbi kreativni vodja Alexandre Peraldi. Na športno-trendovski konec palete sodi Riviera XXL Magnum – v slogu današnjih dni razvita ura iz kombinacije več materialov in z gumijastim pasom. Sicer je Riviera že prava hišna ikona, saj so prvo uro z značilno dvanajstkotno luneto izdelali daljnega leta 1973. V Magnumovi notranjosti bije dobri stari kaliber Valjoux 7750.

Longines je eno najbolj imenitnih imen švicarskega urarstva, ki pa so ga v krovni družbi Swatch Group kar malo zapostavljali. Letos je Longines doživel razcvet, nemara tudi zaradi svojega 175-letnega jubileja. Predvsem so navdušili s paleto odličnih športnih ur, ki smo jih pri znamki s krilato peščeno uro najbolj pogrešali. Kronograf poganja znani mehanizem Valjoux 7750.

Bell & Ross BR01 Instrument Tourbillon Mehanizem vrste tourbillon z ročnim navijanjem, številčnica iz ogljikovih vlaken, ohišje iz titana s prevleko DLC (Diamond Like Carbon), v kompletu dva izmenljiva pasova – iz gume in iz črnega aligatorjevega usnja.

Montblanc Sport Chronograph Tantalum Automatic Avtomatski kronografski mehanizem s kronometrskim certifikatom COSC, ohišje iz tantala, gumijast pas.

S številnimi znamkami zasičeni urarski svet dopusti uspeh le redkim novincem. Eden takih je francoska znamka Bell & Ross s sedežem v Parizu, ki jo je pred enajstimi leti ustanovil Carlos A. Rosillo. Najkakovostnejši materiali, odlična obdelava, velika zanesljivost in praktičnost časomerov so dejstva, ki pojasnjujejo omenjeni uspeh. Bell & Ross se zdaj podaja v najvišji razred in svoj Instrument BR01 ponuja tudi z mehanizmom vrste tourbillon.

Tudi eminentni izdelovalec pisal iz Hamburga je pred leti v Švici odprl svoj obrat za izdelovanje ur, pri čemer mu izdatno pomaga koncern Richemont, v katerega Montblanc že dolgo sodi. Ekskluzivnost posebne sorte so si letos privoščili s športnim kronografom z ohišjem iz tantala, redke in dragocene kovine, ki jo odlikuje velika protikorozivna odpornost.

Hamilton Khaki E.T.O. Kvarčni kronografski mehanizem, ohišje iz jekla, usnjen pas. Družbo Hamilton, nekdanji ponos ameriške urarske industrije, so ustanovili leta 1892, skozi zgodovino pa je s številnimi izumi in izboljšavami prispevala k razvoju urarstva. Med drugim tudi z modelom Ventura, ki je bil leta 1957 eden prvih zapestnih časomerov z električnim pogonom. Čeprav je Hamilton od leta 1974 švicarska znamka, ki danes sodi v Swatch Group, še vedno neguje ameriške korenine. Po novem tudi z uro, ki jo v svojem hitu Umri pokončno 4 nosi Bruce Willis.

Ure IWC Fliegeruhr Doppelchronograph Edition Top Gun Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz črne keramike z dnom in gumbi iz titana, pas iz najlona. Posebna serija, posvečena elitni ameriški letalski akademiji. Manufakturo IWC imenujejo tudi inženir med urarskimi hišami. Izjemne tehnične rešitve in uporaba visoko tehnoloških materialov so torej njegov zaščitni znak, oboje pa odlikuje tudi novi kronograf s keramičnim ohišjem in zapletenim dvojnim kronografom, ki lahko hkrati meri dva časovna intervala oziroma vmesni čas dogodkov.

Edox Classe Royale Automatic Chronograph Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz jekla s prevleko PVD v črni in zlati barvi, gumijast pas. Leta 1884 ustanovljena švicarska znamka se danes uveljavlja kot pokrovitelj v prvenstvu Class 1 World Powerboat. Ena od njenih interpretacij sodobne ure je tudi izvirni Classe Royale v nenavadni zlato-črni prevleki. Številčnico prekriva kar 1,8 mm debelo steklo. Ima mehanizem Valjoux 7750.

Patek Philippe Aquanaut Avtomatski mehanizem, ohišje iz jekla, pas iz kompozitnih materialov. Model Aquanaut praznuje letos desetletnico in so ga ob tej priložnosti oblikovno prenovili – povečali, rahlo zaoblili in mu nadeli nov pas, integriran v ohišje. Nastal je kot mlajši brat kultnega Patek Philippovega modela Nautilus, s katerim si deli tudi mehanizem. Gre za v celoti pod lastno streho izdelani kaliber 315 S C s samodejnim navijanjem, ki potrjuje Patek Philippov sloves prvega med največjimi urarskimi imeni in se ponaša tudi z ženevskim pečatom. Tega prejmejo le v kantonu Ženeva izdelani mehanizmi, ki ustrezajo najzahtevnejšim kriterijem izdelave in končne obdelave.

Porsche Design P’6340 Flat Six Automatic Chronograph

Panerai Luminor Marina Automatic

Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz titana s prevleko PVD, gumijast pas.

Avtomatski mehanizem s kronometrskim certifikatom COSC, ohišje iz satiniranega titana, v kompletu gumijast in usnjen pas ter orodje za njuno zamenjavo.

Ferdinand Alexander Porsche izhaja iz znane avtomobilistične družine, v zgodovino pa se je za večno zapisal, ko je še kot mladenič oblikoval legendarni porsche 911. Z leti se je razšel z avtomobilizmom in leta 1972 ustanovil znamko Porsche Design, znano po vrhunskih oblikovalskih izdelkih, med drugim tudi urah. Danes je lastnik tovarne ur Eterna in je spet tesno povezan z bencinskim delom družine. Zato imajo vsi novi časomeri Porsche Design mnoge oblikovalske podrobnosti štirikolesnikov. Tudi ime Flat Six izhaja iz naziva Porschejevega šestvaljnega bokserskega motorja. Mehanizem ure pa ni bokserski, ampak sliši na ime Valjoux 7750.

Model Luminor ima nezgrešljiv paneraijevski videz z značilnim zaščitnim lokom čez krono, v podani verziji pa ohišje iz titana. Mehanizem v njem nosi pri Paneraiju oznako OP III, izhaja pa iz kronografskega kalibra Valjoux 7750, ki so ga dodobra predelali in mu odvzeli kronografski del. Pričujoči Luminor ima 3,5 mm debelo safirno steklo in tesni do 300 metrov, s čimer potrjuje svoje vojaško zgodovinsko poreklo in sloves ene najrobustnejših ur.

Ure Hublot Bigger Bang All Black Kronografski mehanizem s tourbillonom in ročnim navijanjem, ohišje iz črne keramike z vijaki in dnom iz titana ter vstavki iz kompozitnih materialov, gumb in krona iz belega zlata – prvi s črno prevleko, druga z vstavkom iz gume, gumijast pas.

Movado Vizio Kvarčni mehanizem, ohišje iz jekla, številčnica iz ogljikovih vlaken, pas iz kombinacije jekla in ogljikovih vlaken. Linija Museum je že dolgo temelj Movadove ponudbe. Ure z značilnim minimalističnim dizajnom in veliko piko, ki simbolizira Sonce v zenitu, je leta 1947 oblikoval Nathan George Horwitt. Vzdevek Museum Watch je dobila, ko so jo uvrstili v stalno zbirko newyorškega Muzeja sodobne umetnosti (MoMA). Novi Vizio je sodobna verzija muzejske ure, tokrat z materiali 21. stoletja.

Carlo Crocco je v začetku 80. let prejšnjega stoletja ustanovil znamko Hublot, ki se je proslavila s svežim oblikovalskim pristopom in nenazadnje s tem, da je kot prva opremljala luksuzne ure z gumijastimi pasovi, kar je danes splošno uveljavljen trend. Ko je pred nekaj leti Hublotov polet začel usihati, je Crocco v svoje vrste privabil Jeana-Clauda Biverja, ki je svoj čas od mrtvih obudil Blancpain in v osemdesetih povzročil renesanso mehanskih ur. Biver je nalogo spet opravil z odliko in prav njemu gre zasluga za ponovni Hublotov vzpon, pa tudi za narekovanje marsikaterega urarskega trenda, predvsem kombiniranja različnih materialov na isti uri.

Corum Admiral’s Cup Tides 48 Avtomatski mehanizem, ohišje iz titana z luneto iz vulkanizirane gume, gumijast pas.

JeanRichard for MV Agusta MV75

Številka 48 v imenu namiguje na milimetrski premer ure, gre pa za novega predstavnika uveljavljene Corumove linije Admiral’s Cup, ki je zaslovela z mornariškimi zastavicami namesto številk na številčnici. Ura poleg časa in datuma kaže še položaj lune in stanje plimovanja morja.

Avtomatski kronografski mehanizem, ohišje iz titana, številčnica iz ogljikovih vlaken, usnjen pas, obdelan s poliuretanom. Posebna serija je posvečena slavni italijanski znamki motociklov MV Agusta. Poleg Girard-Perregauxa spada JeanRichard v skupino Sowind, katere lastnik je Luigi Macaluso, italijanski poslovnež, arhitekt, nekdanji voznik relija in velik avtomobilistični navdušenec. Nič čudnega torej, da je razvil partnerstvo z Agusto in tako še enkrat združil svoji strasti do ur in motošporta. Uro poganja JeanRichardov manufakturni mehanizem JR1000.

Jaeger-LeCoultre Master Compressor Diving Pro Geographic Avtomatski mehanizem, mehanski globinomer, ohišje iz titana, kovinski pas z gumijasto prevleko. V slogu proslavljene manufakture je Jaeger-LeCoultre izdelal uro, ki ni le sodobno možatih oblik, ampak je tudi profesionalno uporabna pri potapljanju. Ima namreč vgrajen mehanski globinomer, ki temelji na raztezanju vgrajene membrane pod vplivom vodnega tlaka in lahko meri globine do 80 metrov. Kot zanimivost: oznake in kazalci na uri so modre barve zato, ker je to edina barva, ki je 60 metrov pod vodo še prepoznavna. Mehanizem v uri je JLC-jev lastni avtomatski kaliber 979.

Chopard Mille Miglia GT XL Speed Black Titanium Avtomatski mehanizem s kronometrskim certifikatom COSC, ohišje iz titana, gumijast pas. Kolekcija Mille Miglia je temelj Chopardove športne ponudbe. Neprekinjeno jo izdelujejo že skoraj 20 let in ji vsako leto dodajo nekaj novih predstavnikov. Posebnost ur so gumijasti pasovi s profilom Dunlopove dirkalne pnevmatike iz 50. let prejšnjega stoletja. Novinca poganja mehanizem na osnovi sodobnega kalibra ETA Valgranges A07.111. Pred nekaj leti so ga razvili iz kronografskega kalibra ETA/Valjoux 7750.

Umetnost izdelovanja ur Glashütte Original

Ure, vredne 100.000 evrov. No, marsikatera je tudi dobre štiri tisočake. Dokler ne vidiš, ti ni, če nisi ravno zbiratelj in poznavalec, popolnoma jasno, zakaj je tako. Zdaj končno vem. Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: Hermina Kovačič, arhiv Glashütte in Schloss Eckberg Manufaktura Glashütte Original naj bi bila ena redkih (poleg nje še Jaeger LeCoultre, Patek Philippe in Rolex), ki svoje ure izdela v celoti. To pomeni, da pri njih ustvarijo popolnoma vse sestavine dragocenih ur, tudi delčke, ki so videti kot prah. 0,35 milimetra – popolnoma neverjetno! Sami jih sestavijo v celoto, ki jo potem tudi nekaj časa preizkušajo, preden jo na roko lahko dobi naročnik. Korenine iz 19. stoletja Izdelovanje ur ima v kraju Glashütte blizu Dresdna tradicijo, ki sega v prvo polovico 19. stoletja, ko so tam počasi zapirali rudnike srebra. Vizionarstvo in pogum nekaterih mož sta pripomogla k temu, da so počasi vzniknile urarske delavnice, ki so se povezale tudi z manufakturo porcelana Meissen iz istoimenskega sosednjega kraja. Porcelan je bil takrat sestavni del (še žepnih) ur. Danes ga vstavijo le v posebne kolekcije.

mojstrsko Tradicija izdelovanja ur ni zamrla niti po drugi svetovni vojni, ko je Dresden z okolico postal del Nemške demokratične republike. Tudi takrat so veljale za izredno dobro izdelane in so bile cenjene predvsem v vsem vzhodnem bloku. Po združitvi Nemčije je na starih osnovah nastalo nekaj sodobnih zasebnih podjetij, ki nadaljujejo bogato tradicijo. Tako zdaj iz kraja Glashütte odhajajo na vse konce sveta najbolj dragoceni merilci časa. Manufaktura Glashütte Original je nastala sredi 90. let. V sodobni stavbi imajo zaposlene prav vse profile, potrebne za izdelavo ur: od kovinarjev in strugarjev, do laborantov, ki razvijajo materiale, in seveda različnih mojstrov, ki ure natančno sestavijo in preizkusijo. V okviru podjetja Glashütte Original je tudi šola, ki poskrbi za prenos dragocenega znanja mojstrov izdelovanja ur na nove generacije.

Na prejšnji strani levo: Skoraj že tristo let proizvajajo porcelan Meissen, ki je sestavni del tudi nekaterih ur. Priporočam ogled njihovega muzeja in proizvodnje najfinejših izdelkov. Na prejšnji strani desno: Če boste v Dresdnu, obiščite restavracijo na gradu Eckberg, kjer lahko tudi prespite. Tako se boste pridružili seznamu eminentnih gostov, kot so bili člani švedske kraljeve družine in mnogi politiki. Zgoraj: V sodobni stavbi imajo zaposlene prav vse profile, potrebne za izdelavo ur. V sredini: Mojstri potrpežljivo z lupo in pinceto vstavljajo miniaturne komponente, ki jih strojno in še ročno preizkušajo tudi do štiri ure. V sredini desno: Lady Serenade je na voljo tudi v rdečem zlatu in z 52 diamanti. Spodaj: Senator Meissen je plod sodelovanja urarske in porcelanske industrije.

Potrpežljivost in mojstrska natančnost Ko takole med obhodom po manufakturi opazuješ mojstre pri delu, razumeš, zakaj njihove ure dosegajo astronomske cene. Resda vsebujejo najdragocenejše materiale, kot so safirno steklo, platina, zlato, krokodilje usnje, pa porcelan, rubini, diamanti, safirji, in najnaprednejšo tehnologijo, kot je tourbillon, a že sam razvoj in izdelava zahtevata svojo ceno. Že za razvoj novega modela je potrebnih od tri do pet let. Posamezno uro potem izdelujejo tudi do sedem in več tednov. Čudiš se mojstrom, kako potrpežljivo z lupo in pinceto vstavljajo miniaturne komponente, ki jih strojno in še ročno lahko preizkušajo tudi do štiri ure (na primer zobnikov). Neverjetna je njihova kirurška natančnost poliranja vsakega delčka posebej, da pozneje ne prihaja do trenj. Z najbolj zahtevnimi se ukvarjajo tudi po osem ur. Prav neverjeten je še podatek, da je čisto vsak delček vgraviran ročno in tako rekoč unikat! In ko je že vse sestavljeno, vsako uro posebej testirajo še kakšen mesec. Zato prav nič ne čudi podatek, da je potrebno za nekatere modele čakati tudi od šest do osem mesecev in da jih na leto prodajo »le« 8000. Zakaj kupiti uro? In zakaj so dragocene ročne ure v dobi drugih pokazateljev časa – če ne drugega, imamo vedno ob sebi mobilni telefon – še vedno tako zelo cenjene? »Ure so še vedno statusni simbol, ki je hkrati zelo dobra naložba,« mi razloži Dieter Pachner, regionalni menedžer Glashütte Original. Temu pritrdi tudi neki kupec, ki ga srečam v show roomu na sedežu podjetja. Doma ima že nekaj dragocenih ur, zanje pa je navdušil tudi svojo soprogo. V kraj Glashütte sta se pripeljala na ogled nove kolekcije. »V svetu masovne proizvodnje vedno bolj postaja cenjeno ročno delo. Poleg tega imamo čisto vsi neko igračko. Za moške je to predvsem ura,« še pove Dieter Pachner. ■

dišavni oblak Fotografije: Milan Marčič in promocijsko gradivo Guerlain Parure Elegantna zlata embalaža, priročna za v torbico, skriva kompaktni puder s posebnimi pigmenti s kristalno bisernatim odsevom. Zaradi inovativne tehnologije nima učinka maske, kljub temu pa dobro prekriva in daje naraven videz. Uporaba je preprosta – nanesemo ga kar čez dnevno kremo.

Elisabeth Arden Prevage Krema Prevage v izvedbi dnevne, nočne in za okrog oči je revolucionaren izdelek, ki je že dobil najbolj prestižne svetovne nagrade za najboljšo inovacijo. Vsebuje namreč najmočnejši do zdaj proizveden antioksidant ibedenon, ki se intenzivno bori proti staranju kože. Kozmetična hiša Elisabeth Arden ga je razvila v sodelovanju s farmacevtsko družbo za področje dermatologije Allergan (izdelujejo botox). Izdelek je namenjen obema spoloma, uporabljate pa ga lahko od 20. leta.

Jil Sander Man Žlahten, možat, ekskluziven so opisi dišave, ki, kot pravi proizvajalec, zapelje vsako žensko. Za to je kriva kombinacija sestavin, kot so sivka, bergamotka, žajbelj, modra cedra, rusko usnje.

Armani Code Elixir de Parfum Dišečo interpretacijo visoke mode predstavlja močna dišava, zaprta v ekskluzivno stekleničko s čipkastim vzorcem in pumpico, kar naj bi spominjalo na 30. leta preteklega stoletja. Damsko ženstvenost mu daje kombinacija pomarančnega cveta, tunizijskega nerolija, tonke bean, vanilje, ingverja in sandalovine.

Tom Ford for Man Izredno moška in karakterna dišava je kombinacija tradicije (lesni vonj) in sodobnih vplivov (sestavine, ki jih še nikoli niso uporabili v dišavi), kar ji daje rafiniranost in posebno čutnost. Vsebuje olje limoninih listov, baziliko, liste vijolice, žafran, cvetove tunizijske pomaranče in maroške grenivke, orientalsko smolo, cedrovino in izvleček iz korenine cypriola, za katerega v Indiji pravijo, da moškemu, ki si ga namaže na čelo, prinaša dolgotrajno srečo v ljubezni.

Kanebo Sensai Učinek liftinga dajejo izdelki iz linije Sensai Cellular Performance, namenjene negi zrele kože. Odlikujejo jo posebne sestavine (kot izvleček svile, čisti protein iz biserov), ki z vsakdanjo masažo ob nanašanju delujejo na obrazne mišice. Napolnijo jih z energijo, kar omogoča boljši tonus kože, glajenje gub in definicijo obraznih potez.

Dolce&Gabbana The One Dišava, ki je s svojim žlahtnim elegantnim značajem prepričala mnoge ženske, je dobila še eno izvedbo: The One Purse Spray. Tokrat je spravljena v prestižno embalažo zlate barve, priročno za v torbico. Tako lahko vedno in povsod dišite po sprva sadnih notah, ki hitro preidejo v tople mošusno jantarjeve.

užitek na m²

New York Palace Spa

Spoj žlahtne tradicije neke palače in izziva sodobne arhitekture: najbrž je to ena od magičnih formul, kako zgodovinskim objektom vdahniti duha sodobnega časa. Vse za to, da bi zahteven sodoben gost našel užitek v vsakem kvadratnem metru. Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: arhiv Simone Micheli Architectural Hero Zgoraj: Zaledenela votlina. Spodaj: Prostor za tuširanje.

Zamislite si, da se zbudite v ogromni postelji s pogledom na orjaški beneški lestenec. Ste v 19. stoletju. Nato se napotite na razvajanje v spa, ki vse vaše čute ponese v 21. stoletje. Preskoki v zgodovini so mogoči: v hotelu New York Palace v Budimpešti. Malo zgodovine V madžarskem glavnem mestu so po naročilu zavarovalniške družbe New York zgradili impozantno palačo; arhitekti so navdihe zanjo iskali predvsem v italijanski renesansi in baroku. Materiali kot marmor, bron, svila, žamet in steklo v obliki beneških lestencev so jo takoj naredili za nekaj najbolj prestižnega, zgrajenega v tem obdobju v Budimpešti. Mnogi so jo primerjali kar s kraljevo palačo. V njej so leta 1894 odprli kavarno, ki so jo takoj poimenovali za najlepšo na svetu. Kmalu je postala zbirališče tudi najvidnejših umetnikov tistega časa. Po vzponih in padcih zaradi vojn in njenih posledic je palačo pred sedmimi leti kupilo italijansko podjetje Boscolo Group in lani odprlo enega najlepših historičnih hotelov s sodobno postrežbo.

Sedanjost v spaju Gostom poleg razkošja v sobanah in skupnih prostorih ponujajo tudi sodoben spa, ki je pravo malo čudo arhitekture oziroma notranje opreme. Za njegovo podobo je poskrbel arhitekturni biro Simone Micheli Architectural Hero iz Firenc, ki je dosegel, da gost doživi popolno razvajanje, v katerega so vključeni vsi čuti. Sodobni materiali, razgibana površina, barve, zvoki, dišave, voda ter igra svetlobe in senc poskrbijo za čuten tridimenzionalen ambient, ki obiskovalca odnese v nek popolnoma drug svet. Surrealistična pot se prične in nenehno giblje okrog recepcije, ki spominja na zaledenelo votlino. Od tam potujete, kot pravi arhitekt spaja Simone Micheli »v izjemno raziskovanje emotivnosti in čutnosti.« Spa poleg savn, fitnesa, vodne masaže ponuja tudi različne nege. Za predpraznični čas so pripravili posebne programe, kot je nega telesa z masažo, v kar so vključeni granatno jabolko, šampanjec in jagode ali čokolada. ■

tradicija

Kraljevska posteljnina Frette Konec 19. in na začetku 20. stoletja so mnogi meščani, ki so kaj veljali, hoteli biti podobni aristokraciji, ki je, če se spomnimo na nekaj zgodovinskih dejstev, počasi tonila. Tako ni nič nenavadno, če so bogati meščani tudi v spalnici hoteli biti kraljevski. Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: arhiv Frette Pri tem ne mislim na nič drugega kot na posteljnino. Za kraljeve družine po Evropi jo je na primer od leta 1860 izdelovalo podjetje Frette, ki je imelo zaposlene najboljše mojstre, uporabljalo pa je, seveda, najkakovostnejše materiale. Kraljici Margeriti Savojski in ostalim kronanim glavam so hoteli biti podobni meščani, ki so se s Frettejevimi mehkimi mojstrovinami spoznavali na primer med križarjenjem po oceanu. Mnoge turistične organizacije so namreč kaj kmalu našle vabo zanje. Frette je začaral celo Vatikan, ki je pri njih za marmornate oltarje v baziliki sv. Petra naročil prte.

Zgoraj: Najdragocenejši kos lepe Helene je pregrinjalo iz sibirske soboljevine. Spodaj levo: Kraljevska postelja Frette Helena. Spodaj desno: Brisače v čokoladni in zlati barvi z izvezenimi simboli Frette, ki nudi tudi negovalne izdelke za telo.

Ekskluziven prestiž za poznavalce Frette še vedno s svojim programom oskrbuje najboljše hotele, restavracije in križarke in seveda domove po vsem svetu. Ponašajo se z enim najbolj popolnih industrijskih arhivov, v katerem med drugim hranijo 48.000 originalnih skic, vzorce in kataloge od leta 1879. Frette naj bi bilo eno prvih podjetij, ki se je na kupce obračalo z direktno pošto, ki je vsebovala kataloge, v njih pa ponudbo ne zgolj spal-

nega programa, pač pa še brisač, spodnjega perila, raznih dodatkov za dom in še marsičesa drugega. Do leta 1928 se je katalog odebelil na 200 strani, ki so ponujale več kot 2000 izdelkov. Svojo bogato tradicijo uspešno nadaljujejo tudi danes, ko naj bi bili, po njihovih podatkih, vodilni na svojem področju v hotelih in zasebnih domovih. Ob tem ne pozabljajo na ekskluziven prestiž, namenjen poznavalcem. Lepa Helena v omejeni izdaji Do zdaj je Frette izdal le dve omejeni kolekciji Lucia in Sophia. Za letošnje decembrske praznike se jima pridružuje Helena, ki jo je navdahnila zgodba o lepi Heleni Trojanski. Kot je bila posebna lepotica, zaradi katere se je vnela vojna, je posebna tudi kolekcija, ki bo na voljo zgolj v 99 kosih. Vsak je oštevilčen, podpisan s Frette in ročno izvezen. Dragoceni kosi spominjajo na tradicijo obdelovanja svile in zlatega brokata, kot so to počeli v 17. stoletju. Izdelani so iz najfinejše svile, satiniranega egipčanskega bombaža z zlato obrobo; prav poseben in najbolj prestižen kos pa je zagotovo pokrivalo za posteljo iz sibirske soboljevine. ■

Vrhunska doživetja v Badrutt's Palace St. Moritz Švicarski St. Moritz velja za najbolj mondeno in ekskluzivno zimsko letovišče na svetu. V tem delu Alp se že desetletja zbira kraljevska elita, uspešni poslovneži in svetovni jet set. Uspeh švicarskega turizma se je tu pričel že pred več kot 140 leti. Besedilo: Janko Zrim Fotografije: arhiv Badrutt's Palace

zimsko razvajanje Ena zanimivejših zgodb o uspehu, ki se piše že skozi štiri generacije, je zagotovo zgodba o družini Badrutt in njihovem hotelu Badrutt's Palace, ki že na prvi pogled daje občutek moči, ponosa in vrhunskega doživetja.

mi sobami in ga dogradil v hotel z imenom Engadiner Kulm (današnji hotel Kulm). Kot zanimivost – prav tu je na božični večer leta 1878 zagorela prva električna svetilka med švicarskimi hoteli. Druga prelomnica se je zgodila leta 1896, ko je Caspar Badrutt, Johannesov sin, uradno odprl hotel Palace, ki so ga postavili nekaj sto metrov stan, na kraju današnje palače Badrutt. V tem času so v St. Moritz že množično prihajali predvsem angleški turisti oziroma predstavniki kraljevske družbe, kar je bistveno vplivalo na kasnejši razvoj visokega hotelirstva v tem delu Švice. K razvoju kraja so zagotovo pripomogle tudi olimpijske igre leta 1928 in 1948, ki so St. Moritz uvrstile tudi na lestvico zimskih prireditev in športov.

Razvoj visokega hotelirstva Redke so hotelirske družine, ki so skozi čas obdržale nadzor tako nad lastništvom kot tudi nad upravljanjem hotela. To še posebno velja za velike in znane hotelske verige, ki so morale preživeti krizo šestdesetih in sedemdesetih let ter se povezovati, da so lahko zagotovile kapital za razvoj in nove investicije. Ta val ni obšel niti St. Moritza, zato je še toliko bolj zanimiva zgodba o hotelu Badrutt's Palace. Vse skupaj se je začelo davnega leta 1856, ko je Jo- Vse je namenjeno razvajanju hannes Badrutt prevzel majhen penzion z dvanajsti- Hotel Palace se je skozi desetletja razvijal pod budnim očesom generacij Badruttov in tako postal središče družabnega življenja ter sinonim kvalitete za najzahtevnejšega gosta. Danes ponuja predvsem vrhunsko postrežbo, prestiž, šport in sprostitev. Po njegovi temeljiti prenovi ima 159 sob, od katerih je 47 apartmajev. Vsaka soba je malce drugačna in pooseblja individualnost. Sobe na južnem pročelju imajo od letošnjega leta nove balkone s čudovitim pogledom na jezero in gorovje Engadina. Gostom je na voljo 24-urni servis visoko usposobljenega osebja, razpolagajo z lastno šolo smu-

čanja, osebnim trenerjem fitnesa in lastnim prevozom z limuzino do najbližjih letališč. Poskrbljeno pa je tudi za kulinarične užitke. V hotelu je kar nekaj restavracij, med katerimi je težko izbrati najboljšo. Lahko se odločite za klasično večerjo v Le Restaurant, imenovani tudi Grande Dame, kjer je obvezna večerna obleka; temu primerno vas čaka tudi glamurozno vzdušje v soju sveč. Lahko zavijete v Nobu, ta hip najbolj trendovsko restavracijo v mestu, ki ponuja japonsko kuhinjo s pridihom Peruja. Okus po Palaceu tudi v zraku V hotelu Badrutt's Palace imajo od leta 2005 zagotovo enega najboljših kuharjev. Šef kuhinje Frédéric Breuil je veteran dveh francoskih kuhinj s tremi Michelinovimi zvezdicami, letos pa je bila njegova kuhinja v hotelski restavraciji Le Restaurant nagrajena s 15 točkami Gault Millau. Okus kuhinje hotela Palace bodo v letošnji zimi lahko poizkusili tudi vsi potniki prvega razreda na mednarodnih linijah švicarske letalske družbe, saj je Frédéric Breuil pripravil poseben in-flight meni »Swiss taste of Switzerland«, ki temelji na moderni francoski kuhinji. Poleg kulinaričnih priznanj se hotel lahko pohvali z vsakoletnimi najbolj prestižnimi naslovi na področju hotelirstva, s petimi zvezdicami kategorije de luxe pa spada med najelitnejše hotelirske združbe, kot na primer The Leading Hotel of the World, Swiss De Luxe Hotels in Swiss Historic Hotels. St. Moritz ponuja kar 322 sončnih dni v letu. Za ostale kraljevske užitke sprostitve in kulinaričnih doživetij pa poskrbi Badrutt's Palace. Ne bom vam žal. ■ Vrhunci sezone 2007/08 v St. Moritzu - švicarsko prvenstvo v bobu na olimpijski progi: 31. 12. do 6. 1. - zimsko srečanje starih avtomobilov White star of St. Moritz: 10. do 12. 1. - 110. Jackson Cup, tradicionalni turnir v curlingu: 19. in 20. 1. - 50. jubilejno tekmovanje v preskakovanju ovir s konji na snegu: 13. do 20. 1. - evropsko prvenstvo v bobu na olimpijski progi: 14. do 20. 1. - 24. Cartier Polo World Cup on Snow, prestižno tekmovanje v polu na zamrznjenem jezeru: 24. do 27. 1. - 15. gurmanski festival The Original: 28. 1. do 2. 2. - kriket na ledu: 31. 1. do 2. 2. - FIS tekma v veleslalomu za ženske: 23. in 24. 1. - 101. White Turf of St. Moritz – vrhunec sezone in družabnega dogajanja je vsakoletna dirka s konji po zamrznjenem jezeru: dirke potekajo tri zaporedne vikende v februarju (3., 10., 17.) - St. Moritz Art on Ice, nočni spektakel na ledu: 15. 2. www.stmoritz.com

XXXX

Romantičnost arabske puščave Al Maha Sodobni beduini prisegajo na razkošje, tudi ko gre za prebivanje v peščeni puščavi. Ko zaužijejo vse njene lepote, kamor spada tudi raziskovanje njene flore in favne, jahanje kamel in konjev, lov s sokoli in streljanje z loki, si zaslužijo vse razkošje, ki ga lahko ponudi sodoben šotor – hotel. Al Maha je spoj neokrnjene narave in bivalnega prestiža. Besedilo: Barbara Beč Fotografije: arhiv Al Maha

ekskluzivni odklop Združene arabske emirate poznamo predvsem po mondenem Dubaju, ki se ponaša z bleščečo sodobno arhitekturo, ki nastaja na mejah mogočega, možnostih nenadzorovanega nakupovanja najbolj prestižnih blagovnih znamk, zbranih s celega sveta, in razvajanju z eksotično ponudbo hotelov in restavracij. Pri tem pa pozabljamo, da je nedavno tu vladala puščava, katere čare lahko še vedno okušate v vsej popolnosti. Nedaleč od civiliziranega sveta čaka izkušnja, ki so jo dolga stoletja poznali le beduini, člani karavan ali redki avanturistični popotniki. Razlika je le v tem, da popotnika po neokrnjeni puščavi namesto šotora, prevlečenega z blazinami, čaka udobje prestižnega hotela.

Letovišče, ki je od središča Dubaja oddaljeno 45 minut, je prometno dobro dostopno in hkrati od ostalega sveta tako odmaknjeno, da nudi popolno zasebnost in edinstveno doživetje. Združuje koncept spoštovanja narave in sobivanja z njo v prestižnih ambientih. Storitve, objekti in aktivnosti v letovišču Al Maha zagotavljajo prefinjen in vesel življenjski stil, v katerem se gostje sprostijo in umaknejo stresu zunanjega sveta. S strokovno usposobljenim in profesionalnim osebjem v razmerju 3 : 1 so zagotovljene diskretne in zelo osebne storitve za vsakega posameznega gosta in enako udobje kot doma. Al Maha ne sprejema dnevnih gostov ali otrok, mlajših od 12 let; gostom zagotavlja zasebnost in diskretnost in ponuja bistvo romantične arabske puščave in legendarno beduinsko gostoljubnost in Skrb za zaščito okolja Kdor je obiskal puščavsko letovišče Al Maha in edin- kulturo. stveno zaščiteno regijo okrog njega, je bil očaran nad izrednimi standardi in očarljivim ambientom. Oaza sredi puščave Al Maha (arabska beseda za veliko afriško antilopo) Objekti so narejeni v skladu z regijsko tradicionalnim je bila prvotno zgrajena leta 1999 v središču 25 km 2 vizualnim nevpadljivim projektiranjem; videti so kot velikega zaščitenega območja, zdaj pa tvori jedro šotori v tradicionalnemu nomadskemu beduinskemu razširjenega dubajskega puščavskega zaščitenega re- taboru, postavljeni okoli oaze. Sedemindvajset prezervata s površino 225 km 2, kar predstavlja skoraj stižnih beduinskih apartmajev s 75 m2 bivalne popet odstotkov celotnega ozemlja Dubaja. vršine je opremljenih z lokalnim starinskim in ročno Dubajski puščavski zaščiteni rezervat uživa sloves kot izdelanim pohištvom. Velik pokriti prostor z bazesinonim za svetovno največji zaščitni projekt z naj- nom z lastnim nastavljanjem temperature zagotavlja večjo vladno podporo in izpolnjuje najvišje standar- popolno zasebnost in ločenost od drugih gostov. de ekološkega menedžmenta. Predstavlja trajno za- Na voljo sta tudi dva kraljevska apartmaja (royal suivetišče za prvotno arabsko divje življenje, predvsem te) s 175 m2 površin in velikim bazenom. Pri najemu ogrožene živalske vrste, ptice in edinstvene rastline. lastniškega apartmaja (owner’s suite) s 375 m2 zasebZanje aktivno skrbijo kot za narodno premoženje, nih bivalnih površin lahko dobite osebnega strežaja ki ga je treba ohraniti za bodoče generacije. in osebje, ki je nastanjeno v dodatnih prostorih.

ekskluzivni odklop V osrednjem sprejemnem prostoru letovišča se nahajajo tradicionalni majlis za moške in ženske, dobro založena knjižnica, bar, trgovina in restavracija z arabsko in mediteransko kuhinjo. Na razpolago so zasebni jedilni prostori – tudi na prostem, vedno pa si lahko omislite postrežbo v sobah s posebej za vas prilagojeno hrano. V letovišču ostajate v stiku s svojo pisarno s pomočjo popolnoma opremljenega

poslovnega centra, kjer je tudi možnost za poslovna srečanja. Lov s sokolom A bolj kot na posel te v Al Mahi vleče v puščavo z nepozabnimi sočnimi vzhodi in zahodi, ki na pesek vržejo cele palete barv. Z izkušenimi in usposobljenimi terenskimi vodiči z dobrim poznavanjem flore in favne in lokalne kulture se podate na puščavski safari z vozili, kar omogoča opazovanje in fotografiranje divjine. Posebna izkušnja je safari s kamelami proti večeru, ki prinaša tudi koktajl na sipinah in opazovanje sončnega zahoda. Med bolj romantične izkušnje zagotovo spada piknik na peščenih sipinah. Bolj drznim je namenjeno jahanje konj. Kdor pa bi rad podoživel eksotični prizor »parkiranja« sokola na lastni roki, kar običajno vidimo zgolj v filmih, se lahko o tem poduči v letoviškem centru za njihovo vzgojo. Izučeni sokolarji učijo obiskovalce pravilne nege in dela s pticami. Al Maha posveča posebno skrb okolju. Trenutno razpolaga z največjo čredo v divjini prosto živečih velikih afriških antilop arabske vrste in vrste z zakrivljenimi rogovi na svetu. Njegovi uslužbenci pa sodelujejo kot svetovalci za vladne oddelke v zvezi z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi zadevami zaščite okolja. Letovišče se nahaja nad največjim in verjetno nad enim od zadnjih podzemnih vodnih rezervoarjev v Dubaju. Priljubljenost Al Mahe se nenehno povečuje. Začeli so z občutljivimi programi posodabljanja, vendar pa nameravajo obdržati vodilni položaj na trgu prestižnih potovanj, ostati selektivni pri privabljanju gostov in vzdrževanju svoje vloge pri enkratnem doživetju arabske dediščine. ■ Okolju prijazne značilnosti letovišča Tradicionalni načini gradnje v povezavi s sodobnimi gradbenimi tehnikami in materiali do skrajnosti izboljšajo zaščito pasivne energije. Koriščenje solarne energije za številne energetske potrebe, na primer bivanje osebja, oddaljene obrobne električne ograje in potrebe črpališč. Lastna vodna čistilna naprava služi za reciklažo in filtriranje podtalnice. Namakanje zemlje se izvaja z lastno očiščeno odpadno vodo, tako da znašajo izgube zaradi površinskega izhlapevanja samo 6 odstotkov. Listje palme barasti in naravni materiali se uporabljajo povsod, kjer je le možno. Ves uporabljeni les je bil sušen v sušilni peči in tlačno impregniran, tako da lahko vzdrži ostre puščavske podnebne pogoje in je pridobljen iz obnovljivih virov. Talne ploščice so izdelane iz rožnatega peščenjaka in pospešujejo hlajenje z izhlapevanjem. Ročno grajene mavčne stene ohranjajo tradicionalno gradbeno spretnost. Vsa kemična sredstva, mila in detergenti so biološko razgradljivi. Vsa voda je očiščena tako, da so stranski proizvodi biološko razgradljivi in ne onesnažujejo puščave.

drugi dom

Barvit karibski raj Dominikanska republika

Dominikanska republika, barvit karibski raj, spada med najstabilnejše države v regiji in se lahko pohvali s cvetočim gospodarstvom, ki vse bolj privlači tako institucionalne kot male vlagatelje. Besedilo: Alenka Unk Fotografije: Ministrstvo za turizem Dominikanske republike počutja za najzahtevnejše turiste in za tiste, ki so si tu ustvarili nov dom. Na razgibanem terenu z visokimi klifi in neštetimi kanali, ki prepletajo kopno in ustvarjajo prelepe obale, rastejo prestižna domovanja, ki se nevsiljivo združujejo z naravo. Povprečna letna temperatura je 27 °C, pa tudi ko je ozračje malce toplejše, prijetno osvežuje stalni obmorski vetrc. V hribih s posebno mikroklimo, kjer se temperature gibljejo okrog 15 °C, avanturiste čaka razburljiv rafting. Ljubitelji pohodništva se lahko tam tudi sredi poletja pošteno ohladijo. Otok se namreč ponaša tudi z najvišjo goro v Karibih Pico Duarte – v višino doseže kar 3087 metrov –, ki jo lahko obiščete skozi vse leto. Domačini, reče se jim Dominicanos, so zelo gostoljubni Bogastvo naravnih in že po naravi družabni kot malokdo. Verjetno se prav lepot Raznolika dežela med drugim po- zaradi svoje pregovorne odprtosti tako zlahka prilagajanuja najlepše plaže, prelestne hri- jo željam obiskovalcev. be, nekaj najboljših igrišč za golf na svetu in največjo marino na Karibi in Diners Club Exclusive Karibih. Ponaša se z bogato turi- V Dominikanski republiki ni nikoli dolgčas. Če že ne stično ponudbo, ki med drugim plujete po karibskih vodah, med potapljanjem občuduzajema hotele najvišjega ranga, jete koralne grebene, lovite ribe, se prepuščate masažam vile, apartmaje in centre dobrega ali kulinaričnim užitkom, se zgolj sproščate ob pogledu Glavno mesto Santo Domingo, ki ga je ustanovil Bartolomej Kolumb, brat bolj znanega Krištofa Kolumba, velja za najstarejše mesto v Novem svetu, saj njegove korenine segajo v davno leto 1496. To pomeni, da je bilo ustanovljeno pičla štiri leta po odkritju nove celine. Do danes so se ohranili ostanki obrambnega zidu v coni Kolonial, ki je od leta 1994 pod zaščito Unesca.

na naravne lepote, igrate golf ali jahate konje, lahko obiščete znamenito glavno mesto, ki ga je zaščitil Unesco. Vedno se lahko podate v hribe ali na severni del otoka, kjer je ena najboljših lokacij za deskanje na vodi in prizorišče tekem svetovnega prvenstva v tej disciplini. Na severovzhodnem delu otoka je priljubljen kraj za opazovanje kitov, kjerkoli pa se lahko enostavno prepustite sproščujočim karibskim glasbenim ritmom. Zanimivih možnosti nikoli ne zmanjka, to je gotovo. Diners Club vabi člane Diners Club Exclusive, da se mu v januarju 2008 pridružite na potovanju v Dominikansko republiko, kjer boste lahko uživali v lepotah dežele in hkrati spoznali najboljše možnosti za nepremičninske naložbe na najlepših lokacijah. Na primer sanjsko lepo hišo ali stanovanje v enem najlepših predelov sveta, kjer se boste lahko počutili kot hotelski gostje v lastnem domu. Kadar pa si ne boste mogli vzeti časa za dopust, hiša ne bo samevala. Na vašo željo jo bo vzdrževal ali za vas oddajal hotel najvišje kategorije, tako da bo vaša edina skrb, kako porabiti z oddajo prisluženi denar. Člani Diners Club Exclusive boste na dom prejeli podrobne informacije o januarskem potovanju. ■

sanjsko

Vozilo za šejke Maybach landaulet Landaulet je oznaka, s katero so že v začetku prejšnjega stoletja označevali oziroma imenovali vozila za posebne namene. Leta 1960 je Mercedes-Benz predstavil model 300 D landaulet, ki ga je takoj ponudil v uporabo različnim vodjem držav. Enega je imel celo Josip Broz Tito. Model je bil dragocena velika limuzina, ki je imela odprt zadnji del, iz katerega so lahko državniki mahali zbrani množici, bogati lastniki pa so uživali v posebnem pogledu iz vozila. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: arhiv Maybach

sanjsko Wilhelm Maybach (1846–1929) je bil eden izmed najboljših oblikovalcev svojega časa. V začetku 20. stoletja je izdeloval karoserije za Gotlieba Daimlera, nato pa pričel z izdelavo lastnih avtomobilov pod imenom Maybach. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je izdelal model DS8 Zeppelin, ki je za tiste čase slovel kot najbolj napreden in najbolj luksuzen avtomobil. Pred petimi leti je Mercedes oživel znamko, danes pa ponuja izredno luksuzno različico landelaut. Kombinacija kabrioleta in limuzine Z novim vozilom že nekoliko pozabljeni koncept landauleta v življenje vrača maybacha, ki je na osnovi svojega modela 62 izdelal poseben polkabriolet, ki se mu streha odpira le na zadnjem delu. Tudi ta avtomobil je namenjen državnikom in bogatim šejkom z Bližnjega vzhoda. Prav zato so ga tam tudi predstavili. Maybach landaulet 62 je svojo premiero doživel na nedavno končanem avtomobilskem salonu v Dubaju. Da bi zadržal ekskluzivnost, bo Maybach izdelal le 20 modelov. Polkabriolet ima poseben mehanizem, ki platneno streho odpre ali zapre v vsega šestnajstih sekundah. Drsna streha odpira pogled v nebo in potnikom na zadnjih sedežih ponuja kombinacijo vožnje s kabrioletom in vrhunsko luksuzno limuzino. Ob predelani strehi se vozilo lahko pohvali tudi z obnovljeno notranjostjo in steklenim pregradnim zidom, ki ločuje voznika od potnikov zadaj in se po potrebi lahko spusti. Brez meja Opreme ni potrebno naštevati, saj pri Maybachu ne poznajo meja. Meja pri opremljanju vozila je le lastnikova domišljija in globina njegovega žepa. Kakor ostali Maybachovi modeli je tudi landaulet opremljen z najbolj napredno Mercedesovo tehnologijo, kot so na primer električno zračno vzmetenje, sistem za glasovno sproženje linguatronic, napreden zavorni sistem, ki se nahaja na posebej za landauleta izdelanih 20-palčnih platiščih, radarski tempomat, navigacija. Novega maybacha poganja nekoliko predelana izvedba motorja V12 iz osnovnega modela 62. Zahvaljujoč dvema turbo polnilnikoma lahko motor iz šestih litrov delovne prostornine izvleče kar 450 KW oziroma 612 konjev moči, ki so vsi na voljo v delovnem režimu med 4800 in 5100 vrtljajev na minuto. Odličen je tudi navor, ki znaša natančno 1000 Nm med dva in štiri tisoč vrtljaji. Dobrih šest metrov dolg prestižni polkabriolet bo za prve srečne bogataše na voljo v začetku prihodnjega leta. ■

Notranjost je izdelana iz najboljših materialov (les, ogljikova vlakna, lakirane površine), kar ji daje poseben luksuzen videz, ki ga je moč doseči le z ročnim delom. Kakovostno belo usnje, v katerega so oblečeni sedeži, pa zaokrožuje celoto.

XXXX

Združitev dveh legend Moët & Chandon in Ferrari Sredi oktobra so se na mednarodni prireditvi Moët & Chandon Fabulous Tour v Kaliforniji v ZDA srečali šampanjec Moët & Chandon in 21 prestižnih ferrarijev 250 GTO. Proslavljali so 45. obletnico nastanka svetovne ikone športnega avtomobilizma. Besedilo: Borut Štajnaher Fotografije: arhiv Moët & Chandon

sanjsko Za srečanje so si izbrali prav simboličen dan, ko je Ferrari prejel nagrado za osvojitev svetovnega prvenstva v formuli 1 v Braziliji. S podobnim nazivom se lahko pohvali tudi GTO, ki je v svoji zares kratki življenjski dobi osvojil pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo. Med poznavalci velja za nekakšen sveti gral avtomobilske kulture, saj ga način njegove izdelave in dolgega življenja dela nesmrtnega. Čudo iz 50. let Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je Enzo Ferrari, ki je najraje delal dirkalne avtomobile, prišel na zamisel, da vso tehnologijo, ki so jo uporabljali za dirkaške namene, prenese v navaden cestni športni kupe. Mislil si je, da če ljudje tako spoštujejo uspehe na dirkalnih stezah, se bodo na osnovi tega tudi odločili in kupili avto, ki vse znanje prenaša iz dirkališč na navadno cesto. Delo je zaupal dvema, za tiste čase briljantnima, inženirjema, ki sta upravičila zaupanje in vsak po svoje ovekovečila avtomobil. Karoserija večnega videza je delo Sergia Scaglettija. Za izdelavo je uporabil aluminij, s čimer je vozilu podaril čvrstost in relativno majhno maso. Drugi biser tega avtomobila pa je motor, pod katerega se je podpisal Vittorio Jana. Tehnične lastnosti so bile za tiste čase neverjetne. Motor V12 z delovno prostornino vsega treh litrov je razvijal natančno 300 konjev. GTO je bil tako sposoben pospešiti do 100 km/h v šestih sekundah in doseči 285 km/h končne hitrosti. Pogon je bil speljan preko petstopenjskega ročnega menjalnika na zadnji kolesni par. In ko sta oba inženirja končala svoje delo pri razvoju, se je leta 1962 pričela proizvodnja avtomobila, za katerega je bilo takrat potrebno odšteti vrtoglavih 23.000 dolarjev. Med vožnjo je GTO puščal tiste, ki so si ga lahko privoščili, brez sape. Ogromna moč in hitrost v kombinaciji s prelepim videzom in odličnim zvokom motorja so plenili poglede vseh, ki so ga kdaj imeli priložnost videti. Pravi dirkač Žal pa je za večino ferarri 250 GTO ostal nedostopen. Kdor si ga je lahko privoščil, pa je prišel do spoznanja, da ga ne more voziti tako dobro, kot vozilo dopušča in zahteva. Zato so ga kupovali le profesionalni dirkači ali bogati amaterji. Ta trend je bil kmalu opažen in Enzo je bil kar malo razočaran, ko je uvidel, da bo zaradi tega število narejenih primerkov precej majhno. Čeprav je bil ta avtomobil narejen predvsem za cestno uporabo, se je vseeno najbolje znašel na dirkališču. Zahvaljujoč svojim voznim lastnostim je ta model ustvaril kratko, a eno najbogatejših dirkaških karier v avtomobilski zgodovini. Starejši poznavalci znajo povedati, da je zmagal na prav vsaki dirki, na kateri se je pojavil. V treh letih življenja je pobral vse na-

slove tako na dirkalnih stezah kot na ulici. Trikrat je bil zmagovalec GT prvenstva (1962,1963 in 1964), dvakrat je zmagal v Sebringu in Nürburgringu, dvakrat v Le Mansu, zmago je slavil tudi na znani dirki Tour de France. Leta 1964 je bila predstavljena nekoliko osvežena serija, a je bila proizvodnja kljub temu po slabih treh letih ustavljena. Majhna prodaja in velika specifičnost, kakor tudi razvoj modela s centralno postavljenim motorjem (250 LM), so bili zanj usodni. Na koncu svojega kratkega, a izredno bogatega in dinamičnega življenja je bilo narejenih vsega 40 primerkov. Od tega jih je kar 31 imelo volan na desni strani in le 23 jih je nosilo rdečo barvo, ki pa se je imenovala rosso cina (kitajsko rdeča). Od tega skromnega števila jih danes živi še 36, dva sta zgorela po nesreči na dirki, za dva pa nihče ne ve, kje sta. Moët & Chandon Vintage 1962 Legenda je tudi šampanjec s podpisom Moët & Chandon. Od leta 1743 je sinonim za odličnost, osvajanje

15 milijonov dolarjev Skozi leta je bil ferrari 250 GTO med poznavalci vedno cenjen, popularen in redko viden. Lastniki so bili seznanjeni z njegovo unikatnostjo in visoko vrednostjo. Ko smo morda že nekoliko pozabili nanj, je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ponovno prišel v središče pozornosti. Anonimni ameriški zbiratelj avtomobilov je na licitaciji v Los Angelesu za rdeči ferrari 250 GTO iz leta 1962 plačal nič več in nič manj kot 15 milijonov ameriških dolarjev.

sanjsko

novih tehnologij in enoloških inovacij, predvsem pa za prestiž. Da je temu še vedno tako, je pripomogel tudi »master chef« pri Moët & Chandon Pascal Tingaud, ki je v Kalifornijo priletel iz Francije. Poskrbel je za gurmansko večerjo, ki je bila uvod v petdnevno druženje, na katerega so od 36 še živečih ferrarijev 250 GTO lastniki pripeljali 21: dva iz Azije, šest iz Velike Britanije, po enega iz Afrike in Mehike, enajst iz ZDA. Na večerji so postregli s šampanjcem Moët & Chandon Grand Vintage 2000, za katerega pravijo, da je čustven in poetičen, predvsem pa namenjen pravim poznavalcem. Torto Ferrari GTO je na koncu spremljalo posebno vino – tako posebno, kot je rdeč avtomobil: Moët & Chandon Vintage, letnik 1962. Gostje so naslednje dni uživali v gostoljubju elegantnega Relais & Chateaux Meadowood v osrčju kalifornijske doline Napa in kulinaričnih in vinskih dobrotah te vinske pokrajine. Najbolj pa jih je navduševal nekajdnevni reli po cestah, speljanih med gozdovi in ob obali. ■

Prestiž za zmagovalce Zmagovalcu relija je bil namenjen ročno izdelan šampanjski kovček (obstajata le dva na svetu!) s prestižno vsebino: z dvema steklenicama šampanjca Moët & Chandon Grand Vintage 2000, srebrno posodo za hlajenje vina in štirimi kristalnimi kozarci, izdelanimi pri Riedelu. Najbolj elegantni ekipi pa je pripadel kovček Louisa Vuittona, narejen posebej za to priložnost, v katerega gredo kar štiri steklenice šampanjca in osem kozarcev.

Črni biseri užitka Armen Petrossian Predniki Armena Petrossiana, šarmantnega gospoda s simpatično zavihanimi brčicami, so že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pri Francozih s prvimi uvozi iz Rusije vzbujali strast po kaviarju. On pa ima danes po vsem svetu delikatese in restavracije ter oskrbuje najimenitnejše naslove, v poslu s kaviarjem pa velja za vodilnega na svetovnem trgu. Besedilo: Petra Kancler Fotografije: arhiv Petrossiana

za poznavalce Srečala sva se na odprtju njegovega najnovejšega naslova v bleščečem Monte Carlu. V kraju, kjer najdražji šampanjec že po pravilu teče v potokih, so Petrossiana, ki daleč naokrog slovi po najboljšem in najprestižnejšem kaviarju, seveda sprejeli z odprtimi rokami. Armen si je že prvi dan zadovoljno mel roke, medtem ko je opazoval, kako se rollce roycei, aston martini in bentleyji ustavljajo pred njegovimi vrati, in me z nemalo ponosa ekskluzivno popeljal po svojem kraljestvu. In mi zaupal, da je kaviar fatalno orožje, nekaj najboljšega, kar lahko ponudimo ljubljeni osebi v dokaz ljubezni. Rojen z žlico kaviarja v ustih Seveda me je na začetku zanimalo, kako je sploh prišlo do tega, da se je njegova družina začela ukvarjati s kaviarjem. »Pestra, če ne kar romantična zgodba je to,« prične s svojo razlago gospod Petrossian. »V začetku 19. stoletja je ribič Lazare Mailoff lovil jesetre v Bakuju ob Kaspijskem jezeru. V tem času je bilo povpraševanje samo po njihovem mesu, revni ribiči pa so za svojo osebno porabo shranjevali ikre, ki so jih solili, da so ji lahko konzervirali. Lazare Mailoff je opazil, da imajo ikre izjemno prefinjen okus. Resno se je začel zanimati za njihovo predelavo. In tako je nastal kaviar. Njegov sin Lazare Junior je potem nadaljeval očetovo delo in eden od njegovih štirih sinov, Elie, je postal največji proizvajalec kaviarja v carski Rusiji. Leta1920 sta na Kavkazu rojena brata Petrossian Mouchegh in Melkuom pred boljševiki zbežala v Francijo. Po naključju je Moucheg srečal hčerko Elija Mailoffa in se z njo poročil. In ne boste verjeli – jaz sem njun sin!« In tako se je tako rekoč rodili z žlico kaviarja v ustih? »Tako je, s kaviarjem sta začela že moj oče in stric, ki sta v Parizu odprla butik na aveniji Latour Maubourg. Ker v tem času ni bilo proizvoda iz Sovjetske zveze, ki bi se prodajal v Franciji, sta se odločila, da bosta prodajala kaviar iz Rusije, kar je bilo za tiste čase prava utopija, norost. Potrebovala sta veliko odločnosti, da sta dokončno premagala skepticizem mnogih in prepričala ljudi v odličnost in izjemnost kaviarja. Jaz sem potem bogato družinsko tradicijo nadaljeval in razvijal naš asortima prestižnih proizvodov v gastronomiji. Danes smo znani tudi po našem lososu, ikrah, dimljenih ribah, tartufih, fois grasu (gosjih jetrih), vodki in čokoladi. Da bi naši potrošniki bolje spoznali naše proizvode in jih kar najbolje postregli in v njih uživali, smo pred leti odprli elegantno restavracijo v prvem nadstropju nad trgovino v Parizu, potem pa so sledile še trgovine v New Yorku, Los Angelesu in Las Vegasu.«

šolo, pa sem tako večino prostega časa preživel v naši trgovini. Takrat je tam delal Timo, nekdanji zasebni tajnik ruskega carja. Cele dolge ure mi je pripovedoval napete zgodbice z ruskega dvora, o cesarju, Rasputinu, in medtem ko je govoril, mi je žlico za žlico tiščal v usta kaviar.« In kaj po njegovem dela kaviar tako posebnega, da so ljubitelji zanj pripravljeni odšteti celo premoženje? »Kakšno vprašanje! Kaviar je edinstven – tako v barvi kot teksturi in okusu. Zrno kaviarja beluga je prevlečeno s kot las tenko kožo, kar stopi se na jeziku in zelo dolgo pusti zelo aromatičen pookus. Kaviar ossietra je barve jantarja in s trdo lupino, zrno pa naravnost eksplodira na ustnem nebu. Sevruga ima zelo majhna in zelo temna jajčeca in zelo ribji, zelo močan okus, zato se krasno kombinira s toastom.« Kdo pa so tipične stranke za kaviar, se pozanimam, in imam v mislih nove bogataše, ki kaviar kot statusni simbol verjetno kupujejo kar v kilogramih. Kot da mi je bral misli, gospod Petrossian mimogrede razloži, da je treba kaviar

Spodobno je do 200 g Kdaj je sploh prvič okušal kaviar? Gospod Petrossian se nostalgično nasmehne, potem pa pove, da mu je mama pripovedovala, da ga je že pri treh mesecih hranila s kaviarjem beluga. »Ko sem začel obiskovati

Armen Petrossian s kuharsko mojstrico Rougui.

za poznavalce predvsem pravilno dozirati. Vse do 200 g velja za znosno, šik, kot se je izrazil, vse nad tem pa se ne spodobi, je znak »novih bogatašev« in po njegovem naravnost ogabno. In tipična stranka? » Ne obstaja!« je odločen. »Vsak želi kdaj v življenju ustvariti prav poseben trenutek in večer s kaviarjem ostane v spominu. Zato tudi mnogo mojih strank shrani naše škatle od kaviarja kot spominček in jih opremijo z datumom. Ne boste verjeli, ena naših strank mi je povedala, da je z dozami, ki jih je podedovala od svojega očeta, preoblekla celo kuhinjo svojega vikenda!«

Zgoraj: Dobrote iz restavracije Petrossian. Spodaj: Nekateri prisegajo na kombinacijo kaviarja in vodke.

Začnite s preprostim In katere so tiste Petrossianove specialitete, na katere je sam najbolj ponosen? »Nekaj posebnega je vsekakor naš rožnati losos s Škotske, divji, beli z Baltika, ki ga na tanke rezine narežemo pred strankinimi očmi. Drugi izredni proizvod so carske rezine, to je sredica dimljenega lososa, začinjena na poseben način. Veste, sam z veliko skrbjo izbiram izdelke prve kvalitete na Portugalskem, na primer pršut Barracos. Prašiči vrste Pata Negra, ki jih gojijo na velikem posestvu na meji s Španijo, se hranijo samo z želodom hrasta. Ta pršut se suši na svežem planinskem zraku po najbolj naravni metodi vsaj 24 do 30 mesecev, odvisno od svoje velikosti. Z enako filozofijo odličnosti in izrednosti izbiram tudi bele tartufe z italijanske Albe in prav tako črne tartufe melano-sporum, ki so vedno vzorno sveži. Zelo značilni za hišo Petrossian pa so tudi rusli, zviti po rusko v majhne zvitke na 6 avtentičnih načinov.« In katera vrsta kaviarja je najljubša njemu osebno, me zanima ob slovesu. »Težko bi se odločil, to je tako, kot bi me vprašali, kateri od otrok mi je najljubši,« se izmuzne Armen Petrossian. A kot nasvet začetnikom priporoča, da prvič ne kupijo najdražjega. »Veste, pri kaviarju je kot pri dobrem vinu, tudi tu ne začneš kar s petrusom. Začneš z nečim preprostejšim, potem pa vadiš, vadiš …« Pridelava kaviarja Petrossian Prepoznavna etiketa Petrossian predstavlja mirno in trdno barko v nevihti in je kar prava slika za trdno družinsko podjetje, ki je prestalo vse nevihte preteklega stoletja, preživelo krize v 30. letih, drugo svetovno vojno in razpad Sovjetske zveze ter se razvilo v cvetoče mednarodno podjetje, ki ga poznavalci danes ocenjujejo na 40 milijonov evrov. V glavnem dobijo kaviar iz jesetra iz Kaspijskega morja. Ponavadi gre jeseter proti iztokom rek, ki se zlivajo v Kaspijsko morje dvakrat na leto, spomladi in jeseni, da tam odloži jajčeca v peščena tla na teh plitvih ustjih rek. Ko ulovijo ribo, ikre ločijo od membrane in jih prestrežejo na sito, jih očistijo in ročno solijo. Soljenje je občutljiva in pomembna faza, ki zahteva spretne roke mojstra, ki bo glede na kvaliteto iker dodal pravo količino soli za kvalitetno in dobro strukturo kaviarja. Po tej pomembni etapi polnijo originalne škatle, ki vsebujejo 1,8 kg jesetrovih iker. Ta embalaža je enako pomembna kot sod za dobro vino. Ikre jesetrov se nikoli ne mešajo, vsaka škatla vsebuje ikre samo ene ribe.

100

Studio Poggenpohl, Igriška 3, Ljubljana, tel: 01 422 30 80, www.poggenpohl.si

za poznavalce

Slastni prigrizki.

Začenja se druga čarovnija: spremeniti surovino prve kvalitete v prestižni izdelek. Tukaj pride do izraza edinstven savoir-faire, se pravi način predelave Petrossian. Po strogi selekciji kaviar kot vsak naravni proizvod potrebuje posebno skrb, da lahko nosi danes slovito družinsko ime. Vsaka originalna škatla, ki jo odprejo, prestane test štirih čutov: videz, vonj, okus in dotik. Po tem natančnem pregledu je izbrani kaviar shranjen, da dozori do trenutka, ko doseže izbran okus. Pomembno je vedeti, da je potrebna določena zrelost, ki lahko traja več ali manj časa, da se doseže optimalna kvaliteta proizvoda. Kaviar zori od dva do osem mesecev, odvisno od

letnega časa in od vrste jesetra, pa tudi od vsake ribe posebej. Ta proces je zelo kompleksen in se lahko primerja z negovanjem vrhunskih vin ali sirov. ***** Zgodbica Pariz. Prestižen Boulevard Latour-Maubourg zgodaj zjutraj. Opaziti je nestrpno množico ljudi. Nekateri so s seboj prinesli tudi zložljive stolčke in sedijo sredi pločnika. Drugi se naslanjajo na stene hiš in berejo jutranji časopis. Policist se sprehaja gor in dol po ulici in skrbi za red in mir. Na kaj čakajo vsi ti ljudje? »Ampak Monsieur,« se čudi ponosen policist nad toliko nevednosti. »Kaviar, seveda!« Tukaj ima svojo trgovino Christian Petrossian. Sin armenskih priseljencev sodi med največje prodajalce kaviarja na svetu. Ima podružnice v Parizu in New Yorku in bi z lahkoto lahko podvojil svoj letni promet. »Toliko kaviarja, kot ga tukaj zahtevajo, ga sploh ne moremo pridobiti,« se muza zadovoljno in za šalo doda, »ribe bi morale delati nadure.« Znane osebe in kaviar Slastni ljubezenski biseri iz trebuhov ženskih jesetrov, sveruge ali beluge, doživljajo vrhunec. Ne gre le za nezamenljiv okus soli in morja, ki tvori prestiž kaviarja. Spominjamo se bogastva in trošenja, prestiža in kapric, ko okušamo majhne dragocenosti in jih z jezikom pritisnemo na nebo, da se razpočijo kot nežni mehurčki. Kaviar obdaja tudi avra skrivnostnosti. Starim Rimljanom je služil kot sredstvo za dvigovanje potence, cesar Klavdij je z njim med predigro hranil svojo ljubico Messalino. Diktator Stalin se ga je nažiral v kilogramih pred sestanki politbiroja, da je bil kos nasprotnikom iz lastne stranke. Marilyn Monroe, vedo povedati njeni intimni biografi, je po šampanjcu in kaviarju rada zlezla iz obleke in se ponudila za posladek. Ernest Hemingway je v baru Harry’s v Benetkah vedno naročil kilogramsko pločevinko kaviarja najboljše kakovosti in jo pojedel do konca z vročekrvno Adriano Ivancich, preden se je z njo zavlekel v temno hotelsko sobo.

Kozmetika iz kaviarja Kaviar predstavlja izziv tudi za tiste, ki iščejo izvir do večne mladosti. Švicarska kozmetična hiša La Prairie letos praznuje dvajseto obletnico kaviarjeve kolekcije za nego obraza in telesa. Ob tem so na trg poslali nov razkošen izdelek. Krema za okrog oči La Prairie Skin Caviar Luxe Lift vsebuje kaviarjev izvleček, ki kožo učvrščuje, nahrani in polni z energijo. V kombinaciji z inovativno tehnologijo, ki združuje še druge sestavine, odpravlja drobne gubice, izrazne linije, ohlapno kožo, povešene mešičke, otekle veke, podočnjake in suho kožo.

Kaj morate vedeti o kaviarju Najbolj znan je ruski rahlo soljen kaviar malossol (ikra), ki je razdeljen v tri vrste: beluga (moder pokrovček), ossietra (rumen pokrovček) in sevruga (rdeč pokrovček). Že leta pa ponujajo tudi vrhunski kaviar Kazahstan, Azerbajdžan in Iran iz Kaspijskega morja. Med najdražje sorte sodi šah-kaviar, ki ga dobivajo iz zelo redkega zimskega jesetra. Tudi Američani pridobivajo na Aljaski in v Oregonu jesetrove ikre oziroma črni kaviar. Rdečkast kaviar keta pa prihaja iz raznih vrst lososov, največkrat pacifiškega lososa. Nemški kaviar pridobivajo iz jajčec morskega zajca in nato umetno barvajo s črno ali rdečo barvo. V zadnjem času so v trgovinah na voljo tudi kozarčki s finimi zrnci jajčec postrvi, ki so odličnega okusa, cenovno pa bistveno pod ruskim kaviarjem. ■

102

XXXX

104

izbrano

Kulinarično popotovanje okrog sveta Hangar 7 Dvanajst zvezdniških kuharjev in njihov kulinarični let okrog sveta – bi lahko na kratko povzeli dogajanje na dobrodelni večerji za 777 evrov, ki so jo letos že tretjič zapovrstjo organizirali v Hangarju 7 salzburškega letališča. Spektakularen kulinarični dogodek in enkratno napet jedilnik sta zaznamovala noč vrhunskih užitkov. Besedilo: Petra Kancler Fotografije: Helge Kirchberger, Roland Unger, Herber Lehmann/Redbull

izbrano Avstrijski Salzburg, rojstno mesto Wolfganga Amadeusa Mozarta, je razen po festivalu klasične glasbe po novem vsemu svetu poznan tudi po Hangarju 7, enkratni stekleno-jekleni konstrukciji, ki si jo je dal zgraditi Dietrich Mateschitz, lastnik Red Bulla, da bi v njej svoj dom našla njegova bogata zbirka letal, med katerimi je gotovo eden najbolj občudovanih eksponatov prav letalo našega nekdanjega predsednika Tita. Zgoraj: Goste so usmerjale stevardese. Spodaj: Okrogle mize, za katere so se posedli elegantno napravljeni gostje, in obvezni udobni sedeži: večerja je trajala celih šest ur.

Check in na večerjo A v svet se je razširil tudi glas o restavraciji Ikarus, ki domuje v Hangarju. Njej lasten je vizionarski koncept, da vsak mesec v svoji kuhinji gosti najbolj znane svetovne kuharje, ki po svoje zastavijo unikaten jedilnik. Konec leta, v mesecu novembru, pa napoči trenutek velike resnice: vseh dvanajst zvezdniških kuharjev svetovnega slovesa se zbere v eni kuhinji, rezultat njihovega dela pa je kompozicija enkratne večerje, prefinjen in unikaten jedilnik, ki popelje na pot kulinaričnih užitkov okrog sveta. Tako tudi letos, ko so se gostje, ki so si uspeli priboriti eno od tako zaželenih vstopnic za večerjo, okrog šeste ure zvečer začeli zbirati v preddverju Hangarja. Vsakega je na dogodek pripeljala razkošna limuzina, ceste so bile že daleč naokrog skrivnostno osvetljene z baklami, hostese pa so nosile letalske uniforme, ki so se koketno spogledovale s slogom šestdesetih let. Že pogled na spektakularno, posebej za noč vseh noči postavljeno kuliso, je bil naravnost neverjeten. Gostje v elegantnih večernih toaletah so na prizorišče prvega dela večerje, tako imenovani check in, pristopali po zavitih steklenih mostičkih; pogled, ki se je odpiral, pa je jemal sapo. Prvih šest kuharjev se je predstavilo z lastnimi kulinaričnimi kotički, za katerimi so osebno dajali še zadnji pečat skreiranim mojstrovinam. Ob šampanjcu in koktajlih smo tako lahko klepetali z mojstri, spremljali

106

finalni del ustvarjalnega kulinaričnega procesa in okušali dobrote. Potovanje od Balija do Kalifornije Naše kulinarično popotovanje se je začelo na Baliju z račjim in rakovim satejem z različnimi omakami v kreaciji Heinza von Holzna, nadaljevalo preko Avstralije, s sortiranimi jakobovimi školjkami z mandlji in humusom Grega Maloufa, in Amerike, kjer smo okušali atlantskega jastoga s hruško, pistacijinim presenečenjem in mangovim sambalom Marcusa Samuelssona. Po krajšem postanku v Moskvi, kjer smo se okrepčali z borščem s kaviarjem beluga in creme fraiche v kreaciji Rainerja Sigga, in Kaliforniji, kjer so presenetile ostrige Fin de Claire in biseri zelene bučke s kaviarjem Imperial Garyja Danka, smo prvi del poti sklenili na Mallorci s prekajeno jeguljo z artičokami, črnimi tartufi in fižolovimi zrnci. Pa še nekaj je treba omeniti – da je vseh 250 gostov, ki so svoja mesta to noč zavzeli v najbolj nenavadni jedilnici sveta, z vseh strani obdani z edinstveno zbirko historičnih letal, z nakupom vstopnice za 777 evrov prispevalo v dobrodelne namene. Ves dobiček kulinaričnega večera je bil namreč stoodstotno namenjen organizaciji Wings for Life, ki jo je v življenje priklical nekdanji svetovni prvak v motokrosu Heinz Kinigardner in ki se posveča raziskovanju poškodb hrbtnega mozga, zlasti paraplegije. Druga etapa je bila nebeška No, potem smo popotniki zavzeli mesta za drugi del poti. Za velikimi okroglimi mizami, lično okrašenimi v belo-zlati kombinaciji, smo bili polni pričakovanja. Na kulinarično pot smo tokrat vstopili v Nemčiji, kjer je Mario Lohninger postregel s sushimijem iz tune bluefin, koromačevo solato in želejem iz šampinjonov. Po postankih v Franciji, kjer je Jean-Georges Klein presenetil s pečenim atlantskim rombom s kaprami, lešnikovim maslom in kisovimi kockami, na Nizozemskem pri Jonnieju Boerju in njegovi konfitirani polenovki z zelenimi beluši, mavrahom in Lardom ter Italiji s špageti »alla chittara« z rdečimi kozicami in mariniranimi sardinami izpod rok Andrea Bertona, smo krenili še v Kanado, kjer so očarale prekajene golobje prsi s spomladanskim zavitkom in sladko-pekočimi orehi Susurja Leeja. Preko Brazilije in glaziranih telečjih ličnic in telečjega fileta s tartufi Perigord in srčki palm Alexa Atale pa smo se vrnili nazaj v objem Salzburga in nebeško bele čokolade ter tartufov Alba v kreacji Trettla in njegove ekipe. Verjetno si je marsikateri gost med popotovanjem želel, da bi se domov vrnil s kakšnim spominkom, ki bi ga še dolgo spominjal na uživaške trenutke. Želja, ki se je ob koncu večera uresničila: vsak od prisotnih je namreč ob slovesu v dar prejel še vročo Ikarusovo knjigo Kulinarični nadpovprečneži, v kateri so predstavljeni vsi recepti večera, in to v posebni limitirani izdaji, odeti v platnice iz razkošnega srebrnega usnja.

izbrano Dvanajst zvezdniških kuharjev Andrea Berton, Trussardi alla Scala, Milano Med modo in kulinariko V Milanu so vedno znova poskušali povezati modo in kulinariko, vendar pa se »alta moda« in »alta cucina« kljub eleganci interierja nekako nista mogli združiti. Tudi restavracija v palači na trgu Scala, ki pripada koncernu Trussardi, je bila sprva bolj namenjena hitrim poslovnim kosilom kot večernim gurmanskim srečanjem. Po končani prenovi junija lanskega leta pa se hitri dnevni gostje radi vračajo v restavracijo tudi zvečer. Razlog za to so meniji, ki jih sestavlja Andrea Berton. Svoje kuharske mojstrovine črpa iz tradicionalne italijanske kuhinje, ki jo povezuje z modernimi trendi. Andrea Bertona, rojenega leta 1970, je vpeljal v šolo dobrega okusa mojster sodobne italijanske kulinarike osebno, Gualtiero Merchesi, čigar restavracija v Milanu je leta 1985 kot prva italijanska prejela tri Michelinove zvezdice. Kljub številnim svetovno znanim učiteljem je Berton oblikoval svoj stil, ki ga odlikujejo čiste kompozicije s čim manj dodatki, katerih lastni okus je vedno jasno poudarjen, kot so na primer jakobove školjke na žaru z marmelado iz zelenega paradižnika, začinjenega z ingverjem, in hrustljavo pečeno mlado čebulo.

Zgoraj desno: Andrea Berton V sredini: Za desert iz slastne bele čokolade in tartufov je poskrbel kuharski mojster iz Ikarusa Roland Trettl. Spodaj desno: Rainer Sigg Zgoraj levo: Hrana je bila prava paša za oči. Spodaj levo: Bogati namizni aranžmaji iz elegantnih belih vrtnic.

Roland Trettl, Ikarus, Salzburg Kulinarični svetovni popotnik Maja 2003 je takrat 32-letni Roland Trettl prevzel najbrž najzahtevnejšo nalogo mednarodne kulinarike: v restavraciji Ikarus pravkar odprtega letališkega Hangarja 7 na salzburškem letališču realizirati vizijo kulinaričnega popotovanja po svetu. Ideja je bila, da pri njih vsak mesec gostuje druga svetovna zvezda kuharske umetnosti, mladi mož pa jo pri tem spremlja, navdušuje in poustvarja njeno kuhinjo. Do danes se je izkazalo, da je pri njegovem konceptu šlo za idejo za milijon dolarjev! Svojo kuharsko natančnost si je Južni Tirolec pridobil v restavraciji Aubergine, kjer je pod mentorstvom Eckarta Witzigmanna, prvega nemškega kuharja s prestižnimi tremi zvezdicami, kmalu postal zgleden učenec. Razvil je izredno širok spekter kulinaričnega izražanja – od subtilno mediteranskega in nadvse niansiranega stila do brezkompromisne sodobne kuhinje. Novembra 2005 mu je Nemška akademija za kulinariko podelila prestižno nagrado Eckard Witzigmann. Rainer Sigg, Baltschug Kempinski, Moskva Tako tekne Moskva Od kuharjev, ki so letos gostovali v Ikarusu, se je Rainer Sigg verjetno počutil najbolj domače. In to kljub temu, da tukaj še ni kuhal in da je priletel direktno iz Moskve: Sigg je namreč šest let delal kot šef kuhinje v restavraciji na letališču v Stuttgartu, kjer je vsako leto prejel eno najbolj zaželenih zvezd – Michelinovo. Sigg je dober znanec kuharja stoletja Eckarta Witzigmanna, pri katerem se je med leti 1993 in 1996 učil kuharske

108

izbrano obrti. Leta 2002 je postal direktor kuhinje v legendarnem berlinskem hotelu Adlon, tri leta pozneje pa je z odhodom v hotel Baltschug Kempinski v Moskvo naredil največji skok v svoji karieri. Tam, neposredno na Rdečem trgu, povezuje francosko navdahnjeno kuhinjo z mikavno bohotnostjo ruske tradicije. Pomembno mu je ohraniti prvoten okus vsakega dodatka in njegove arome ne preglasiti z začimbami. »Če zaprete oči in veste, kaj jeste, potem je dobro. Okusiti moraš, kaj ješ,« pravi Sigg. Greg Malouf, Mo Mo, Melbourne Kalif Melbourna Greg Malouf ne velja zgolj za najvplivnejšega in najinovativnejšega kuharja Avstralije, ampak tudi za utemeljitelja lastnega stila – sodobne kuhinje Bližnjega vzhoda. Malouf je odrasel v Melbournu kot sin libanonskih priseljencev. Že zgodaj je želel postati kuhar, vendar je njegova družina temu nasprotovala – tako zelo, da je pri sedemnajstih pobegnil od doma. Od svoje prve službe v restavraciji v Sydneyju ga je pot vodila v Italijo, Francijo, Avstrijo, Belgijo in Hongkong, kjer je dozorela ideja o novi kuhinji Bližnjega vhoda. Njegova vizija je bila osvoboditi bogato kulinarično tradicijo njegovih prednikov iz hladnega okolja avstralskih take-away restavracij in jo uprizoriti v elegantnem vzdušju. Leta 2001 je postal šef kuhinje v Mo Mo, v kateri proslavlja raznolikost levantinske kuhinje, obogatene s sodobnimi tehnikami. Pri tem natančno razlikuje med regionalnimi kuhinjami Bližnjega vzhoda: ostrejšo kuhinjo severne Afrike, blago kuhinjo Libanona in Sirije z veliko jogurta, mete in koriandra ter aromatično kuhinjo Turčije in zalivskih držav. Kot zanimivost, prvič je obiskal Bližnji vzhod pri 34 letih, ko je tja odpotoval na poročno potovanje. Heinz von Holzen, Bumbu Bali, Bali Odkritelj Balija Čili, ingver in limonska trava – kar diši iz kuhinje Heinza von Holzna, zagotovo nima nič skupnega s švicarsko kulinariko. In tudi ne more imeti, kajti leta 1958 v Švici rojeni Heinz je odkritelj in mentor balijske kuharske umetnosti. Leta 1993 je izdal prvo kuharsko knjigo The Food of Bali, od leta 1999 pa je osrednja točka njegovega ustvarjanja Bumbu Bali, edina restavracija z avtentično balijsko kuhinjo na Baliju. Poklicna pot Švicarja pa se ni začela tako eksotično. Heinz se je zanimal za tehniko in je pričel z izobrazbo za strojnega ključavničarja. Tri leta in pol se je tako dolgočasil, da se je odločil poiskati drugo vajeniško mesto: že po prvem dnevu se je zaljubil v delo v kuhinji. Pot ga je leta 1990 iz Švice preko Singapurja pripeljala na Bali, kjer je delal kot šef kuhinje v hotel Grand Hyatt Bali. V iskanju avtentičnih balijskih receptov je med svojimi 150 kuharji priredil tekmovanje. Tako je nastala kuharica The Food of Bali. Heinzl streže danes po njenih receptih v svoji restavraciji pečeno raco v bananinem listu, volov jezik v sladki muškatni omaki ali dušeno hobotnico v omaki iz limete in bazilike.

Zgoraj: Heinz von Holzen V sredini: Greg Malouf Spodaj: Pomembno vlogo pri večerji je igrala svetloba, ki se je spreminjala glede na postrežen hod.

110

izbrano Jean-Marie Gautier, Villa Eugénie (Hôtel du Palais), Biarritz Biarritz po baskovsko Pri vsem čaščenju in pozornosti, ki pripada kuharjem, se pogosto pozablja, da je kuhar v bistvu rokodelec. To pa ne velja za Francijo, kjer vsako leto podeljujejo nagrade Najboljši rokodelec Francije. Leta 1991 je ta čast pripadla Jean-Mariiu Gautierju. Mesec dni pred podelitvijo nagrade je prevzel naloge šefa kuhinje v restavraciji Villa Eugénie v slavnem Hôtel du Palais v Biarritzu, kjer ustvarja še danes. Njegova rokodelska dovršenost se tukaj srečuje z množico dragocenih dodatkov od rib in morskih sadežev (jakobove školjke, jastog), kreacij iz gosjih in račjih jetrc, divjačine, tartufov, gob, pa vse do vin iz Bordeauxa. »Dober kuhar mora biti vsestransko kreativen in mora znati sestavljati različne stile,« pravi z eno Michelinovo zvezdico nagrajeni kuhar. Poleg klasične francoske šole je Gautierjeva strast bogata kulinarična tradicija Baskije. Še posebej obilno se tako v njegovi kuhinji uporabljajo baskovske vrste čilija in druge začimbe, značilne za to pokrajino.

Zgoraj: Jonnie Boer V sredini: Če med nogometnimi navdušenci velja David Beckham za najdragocenejši angleški izvozni artikel v Španijo, je med gurmani Marc Fosh nesporna številka 1.

Jonnie Boer, De Librije, Zwolle Zmagovalec med povzpetniki Nizozemska se je v zadnjih letih tudi po njegovi zaslugi zapisala v sam vrh gurmanskih destinacij. In prav Jonnie Boer velja za najbolj popularnega kuharja svoje dežele, sicer ne zaradi treh Michelinovih zvezdic, pač pa bolj zaradi neverjetne sproščenosti, s katero sprejema svoje nagrade. Štiridesetletnik, podeželski deček, se je sprva tri leta učil v Amsterdamu, nato je velemestu obrnil hrbet in začel delati v kraju Zwolle. Za učna leta in gostovanja pri velikih mojstrih sveta, kar je za lovca na zvezdice pravzaprav nuja, Boer ni imel časa. Konec koncev je moral svojo lastno restavracijo najprej preurediti, nato še izgraditi. In nagrajen je bil z uspehom: leta 1993 je dobil prvo Michelinovo zvezdico, 1999 drugo, leta 2004 pa končno še tretjo; poleg tega je Gault Millau De Librije podelil neverjetnih 19,5 od 20 možnih točk. Boer spada med kuharje, ki so zakoreninjeni globoko v svojo regijo. To velja tudi za njegovo kuhinjo, zlasti za surovine. Enako kot De Librije ni zgolj gostilna, ampak zelo ekskluzivna restavracija, tudi izdelki niso skromni, ampak izvrstne kakovosti in ustrezno dragi. Gurmani so navdušeni in Boerov kuharski slog opisujejo kot vsestranski, drzen in neustrašen, sam pa o svojem kuharstvu meni, da je: »Enostaven, resnicoljuben, naraven in čist.«

Spodaj: Med večerjo ni manjkalo tudi umetniških vložkov: postaven plesalec je del svoje koreografije izvedel kar na krilih razstavljenega letala.

Marc Fosh, Read‘s Restaurant, Santa Maria, Mallorca Ob boku Davida Beckhama Zunaj kulinaričnega sveta je dolgo veljal nogometaš David Beckham kot najdragocenejši angleški izvozni artikel v Španijo. Med gurmani je – pri vsem spoštovanju do Beckhamovih kvalitet – Marc Fosh nesporna številka 1. Skrbi za restavracijo najbolj elegantnega in najbolj finega hotela Balearskih otokov, leta 2003 si je prislužil celo prvo Michelinovo zvezdico, hotelski vodnik Cinde

112

izbrano Nast Johansens pa ga je v letu 2006 izbral za najboljšo hotelsko restavracijo Evrope. Marc Fosh se je kalil v Angliji, najprej v londonski restavraciji Greenhouse, potem v Chelsea Room hotela Carlton Tower. Po nadaljnjih učnih letih v Franciji in Španiji je pristal na razvpitem turističnem otoku, nad čimer sprva sploh ni bil navdušen. Dal si je vsega šest mesecev, da si najde novo pot. Zdaj je na Mallorci že dvanajst let! Kako se je uspel uveljaviti, sploh ker v Španiji vrhunskih kuharjev kar mrgoli? »Razvil sem samosvoj slog, na katerega si ne pustim vplivati. Lahko bi rekel, da je moja kuhinja v osnovi sicer mediteranska, a dopušča kreativne vplive iz francoske in azijske tradicije«. Maslo, smetana in holesterol niso del njegovega programa: »Prizadevam si, da moji gostje od mize vstanejo osveženi, stimulirani in zadovoljeni.« Susur Lee, Susur & Lee, Toronto Najpomembnejše najprej Slovita restavracija Susur v Torontu velja za vrhunec gastronomske scene v največjem mestu Kanade, nekonvencionalni Susur Lee – če preštejemo vse njegove intervjuje, televizijske nastope in knjižne uspešnice – pa je nedvomno daleč najbolj popularen tamkajšnji kuhar (tudi Food&Wine ga je uvrstila na listo desetih najvplivnejših šefov sveta). Kar sploh ni slabo za nekoga, ki ga v kuhinjo ni prignala ljubezen do kulinarike, pač pa – potreba po zaslužku. Kot najmlajši med štirimi otroki v Hongkongu si je Lee že kot štirinajstletnik našel delo v slovitem hotelu Peninsula. »Kmalu sem ugotovil, da sem v tem, kar počnem, hudičevo dober, in kar je najpomembnejše – da so me ljudje zaradi mojega dela začeli spoštovati. Od tega trenutka naprej sem v svojem delu strašno užival, kar počnem še danes,« z zanosom razlaga oseminštiridesetletnik. Deset let po tem, ko je emigriral v Toronto, je odprl svojo prvo restavracijo Lotus; sledila je mamljiva ponudba iz znanega kluba Chinoise v Singapurju, ob prelomu tisočletja pa se je vrnil v Kanado, kjer je po prvi prestižni restavraciji leta 2004 odprl še trendovski Lee, ki slovi po zelo pekoči, zelo sadni in zelo kitajski ponudbi. Sicer pa je Susur Lee znan po tem, da svojim gostom najprej servira glavno jed, kot je v navadi na Kitajskem: »Tako je bolj smiselno in zadovoljujoče, saj je mesni hod najbolj poln okusa in lahko v njem, ne da bi bili že siti, najbolj uživamo.«

Zgoraj: Prekajene golobje prsi s spomladanskim zavitkom in sladko-pekočimi orehi kulinaričnega mojstra iz Kanade Susura Leeja. V sredini: Mario Lohninger Spodaj: Sodoben bar je vabil k sprostitvi in pestremu izboru koktajlov.

Mario Lohninger, Silk & Micro, Frankfurt Ves svet na pladnju Ko je Mario Lohninger tako rekoč obredel najbolj imenitne kulinarične naslove sveta in se odločil odpreti svojo restavracijo, je pravi kraj našel v pulzirajočem New Yorku in njegov Danube je takoj postal velika uspešnica, ki so jo kritiki kovali v zvezde, ameriški vodič Zagat ga je proglasil za najboljšo novo restavracijo, New York Times pa mu je podelil tri zvezdice. Ko se je Mario kot tridesetletnik leta 2004 lotil novega projekta, si je zadal kompleksno nalogo: restavracijama frankfurtskega Cocoon Cluba nemške D. J. ikone Svena Vaet-

114

izbrano ha vliti novega življenja. Medtem ko v Micru servirajo Lohningerjeve najljubše jedi po naročilu in restavracija najpozneje med klubskim dogajanjem doživi svoj vrhunec, je Silk zasnovan kot eksperimentov poln tempelj za gurmane: servirajo meni iz desetih hodov, gostje pa po rimsko-azijskem vzoru uživajo v ležečem položaju na belih usnjenih ležalnikih. Gault Millau je bil navdušen in Lohningerja nagradil z Odkritjem leta 2005, Micru podelil dve, Silku pa kar tri zvezdice. Gary Danko, Gary Danko, San Francisco V ameriškem slogu Velika dama ameriške gurmanske scene Madeleine Kamman je gotovo botrovala strmi karieri mladega Garyja Danka. Spoznala sta se na njeni kuharski šoli v New Hampshiru, od tam pa ji je sledil na vinsko posestvo Beringer, kjer je odprla svojo slovito School for American Chefs. Odtlej so se visoka priznanja Garyju Danku kar vrstila: najprej ga je Food&Wine uvrstil med deset najboljših ameriških kuharjev, po stažu v Ritz Carltonu v San Franciscu in odprtju lastne restavracije (po Zagat Surveyu že petkrat proglašena za najbolj priljubljeno v mestu) pa so ga proglasili za šefa kuhinje leta. Dankova kulinarika velja za utelešenje ameriške kuhinje, čeprav sploh ni lahko definirati njenega značaja: je kombinacija francoske tehnike, mediteranskega poudarjanja lastnega okusa regionalnih sestavin in rastočega azijskega vpliva. Danko je bil tudi eden prvih ameriških mojstrov, ki so si zgradili mrežo lokalnih dobaviteljev. Zato ne čudi, da je nedavno tega kupil celo lastno kmetijo, od koder dobiva svežo zelenjavo in začimbe. Morda bo tam že kmalu odprl svojo lastno šolo, nam je zaupal. Zgoraj: Po kulinaričnih užitkih niso smele manjkati cigare. Posebej za to je bila pripravljena v belo odeta soba z udobnimi sedežnimi garniturami.

Markus Samuelsson, Aquavit, New York Dobrodelnež dobrega okusa Tako stalnemu kot prestižnemu mestu v ameriškem gurmanskem svetu se lahko švedska visoka kuhinja v prvi vrsti zahvali Samuelssonovemu delovanju v njegovem Aquavitu. Že leta 1995 je od New York Timesa dobil – mimogrede, kot najmlajši kuhar sploh – tri zvezde. 1999 ga je fundacija Jamesa Bearda proglasila za vzhajajočo zvezdo med šefi kuhinj, 2003 pa ga je imenovala za najboljšega šefa kuhinje v New Yorku. Lasten televizijski šov, tri kuharske knjige in nešteti članki so Samuelssona v Ameriki naredili za nesporno zvezdo. A pot do tja je bila zavita: na Švedsko je prišel kot triletna sirota iz Etiopije, ob štedilniku babice, ki ga je posvojila in je bila po poklicu profesionalna kuharica, pa je odkril svojo ljubezen do poznejšega poklica. Samuelssonove inovativne interpretacije klasičnih skandinavskih jedi temeljijo na osnovah: ribi in divjačini, se pravi tradicionalnih sestavinah njegove domovine, tradicionalnih tehnikah, kot sta namakanje in vlaganje, čisti estetiki, tako značilni za švedske oblikovalce, in, nenazadnje, igri s teksturami jedi, ki jih servira kot peno, juho ali led. ■

V sredini: Gary Danko Spodaj: Marcus Samuelsson

116

XXXX

Dvanajsterica izbranih Mirni in nemirni giganti So rdeča in so bela vina, so mirna in so nemirna (peneča) vina, so vina in vina in so – vinski giganti. Rdeči in beli, mirni in nemirni, iz Bordeauxa in Šampanje: Château Haut-Brion, Château Lafite-Rotschild, Château Latour, Château Margaux, Château Mouton-Rothschild, (Château) Pétrus, Billecart-Salmon, Dom Perignon, Krug, Louis Roederer, Ruinart in Salon. Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: Buenos Dias, Dean Dubokovič, Fotospring, Moët & Chandon

118

dragoceno Ta imena predstavljajo dvanajsterico izbranih ikon vinske zgodovine, pod katere se podpisujejo eleganca, razvajenost in draginja kakor tudi nezamenljivost, nedostopnost, delikatnost, kompleksnost in neprecenljivost. V njih se na rdeči in mirni bordojski strani prepletajo cabernet sauvignon, merlot in petit verdot, na beli in nemirni šampanjski strani pa chardonnay in modri pinot.

ju, ko ga je podedoval Alexandre de Ségur, ki je posedoval tudi Château Lafite. S premišljeno pridelavo kvalitetnih rdečih vin je v začetku 18. stoletja začel njegov sin Nicolas-Alexandre, ki je kupil tudi Château Mouton in Château Calon-Ségur. Čeprav so vina iz Latura sprva zaostajala za ostalimi, pa so že leta 1800 dosegla 20kratno ceno običajnih bordojskih vin. Zaščitna znaka posestva sta stolp, ki ga je v 17. stoletju postavil kralj Louis XIII., in vina z življenjsko dobo med 40, 50 in več leti.

1853 preimenoval Nathaniel de Rothschild) povišati, ampak ga celo povzdigniti med najsvetlejše vinske zvezde. Med te prijeme sodijo tudi etikete, pod katere se od leta 1945 podpiše vsako leto drug umetnik. Med njimi je najti tudi Dalíja, Mirója, Chagalla, Kandinskega, Picassa, Warhola in Haringa.

Château Margaux, premier cru, Margaux, Bordeaux Zgodovina Châteauja Margaux sega v 16. stoletje, ko ga je pod imenom Margou ali Margous prevzela družina Lestonnac, ki je že začrtala skorajda današnje meje posestva, ki trenutno daje med 25.000 in 30.000 zaboji rdečega vina na leto. Njegov ugled je zopet začel rasti po letu 1970. Takrat ga je namreč kupil Grk André Mentzelopoulos, ki je temeljito spremenil tako delo v Château Lafite-Rothschild, premier cru, Pauillac, vinogradu kot tudi v kleti. To je dalo rezultate, ki so Bordeaux v povprečju 35 let stara vina ponesli v višave. Château Mejnik v zgodovini Châteauja Lafite-Rothschild, kate- Margaux je še danes v večinski lasti družine Mentzelorega prvi zaznamki sežejo v leto 1234, je leto 1868, ko poulos. ga je kupil James Mayer Rothschild in preimenoval v Château Lafite-Rothschild. S posestvom, ki je največji Château Mouton-Rothschild, premier cru, Pauillac, med premier cruji in ki letno proizvede med 30.000 in Bordeaux 40.000 zaboji rdečega vina, ki terjajo vsaj 10 do 15 let Château Mouton-Rothschild je drugačen od ostalih štičasa, v najboljših letnikih celo 35 in več, še danes uprav- rih v peterici velikih – je namreč edino posestvo v borlja družina Rothschild. dojski klasifikaciji iz leta 1855, ki so ga leta 1973 prekvalificirali oziroma povišali v premier cru. Vsa zasluga Château Latour, premier cru, Pauillac, Bordeaux gre baronu Philippu de Rothschildu, ki je s svojimi viziČeprav so na področju Latoura uspevale trte že v 14. onarskimi prijemi ne samo uspel nekdanji Château Brastoletju, se je njegova zgodovina začela šele v 17. stoletne-Mouton (v Château Mouton-Rothschild ga je leta

(Château) Pétrus, Pomerol, Bordeaux Pred dobrimi 30 leti je sodil med »ostala bordojska vina«, danes pa kljub temu, da se ne ponaša s prestižno klasifikacijo premier cru, velja za najbolj zaželeno in najbolj iskano vino na svetu. In to ne glede na letnik; iskan je prav vsak (z izjemo letnika 1991, ki ga ni). Petrusa, ki je v vsaj v 95 odstotkih iz merlota, pridelujejo na 11,5 hektara velikem posestvu. Vzpon Petrusa, ki izpušča besedo Château, ker na posestvu ni dejanskega châteauja oziroma gradu, se je začel po 2. svetovni vojni, ko se je lastnici posestva madame Lily-Paul Lacoste Loubat pridružil vinski trgovec JeanPierre Mouex. Petrus je danes v stoodstotni lasti dedičev obeh.

Mirni giganti Château Haut-Brion, premier cru, Graves, Bordeaux Haut-Brion je eden od štirih Châteaujev (tudi LafiteRothschild, Latour, Margaux) in edini zunaj Medoca, ki so ga po naročilu Napoleona III. leta 1855 klasificirali kot premier cru, kar pomeni najvišji oziroma najboljši cru. 44 hektarov veliko posestvo, ki se podpisuje z letnico 1525, letno proizvede med 12.000 in 15.000 zaboji rdečega vina (čeprav slovi tudi po izjemnih belih vinih) s povprečno starostjo 30 let.

119

dragoceno

Sodbo o zmagovalcu spopada gigantov prepuščamo vam: ali rdeči mirni bordojci ali beli nemirni šampanjci. Naj zmagajo najboljši! Ne glede na rezultat pa velja, da gre za najbolj zaželena, prestižna, iskana, cenjena in najdražja vina na svetu – za resnične vinske gigante.

Nemirni giganti Billecart-Salmon, Šampanja Hiša Billecart-Salmon je bila ustanovljena leta 1818 kot posledica poroke med Nicolasom Francoisom Billcartom in Elisabet Salmon. Po njiju sta poimenovani tudi dve penini hiše, ki ima danes, skoraj dvesto let in sedem generacij pozneje, v upravljanju 140 hektarov vinogradov na 35 različnih legah. Ob upoštevanju hišnega mota, ki zagovarja prefinjenost, harmonijo in eleganco, dajejo grozdje za pestro paleto šampanjcev, med katerimi je najprestižnejši grande cuvée Clos Saint Hilaire, v katerem se prepletata modri pinot in chardonnay. Luč sveta zagleda šele po desetih letih (do)negovanja v kleti.

pa ima ta primat Clos du Mesnil – letniški šampanjec iz ene sorte chardonnay in ene lege Le Mesnil.

Dom Perignon, Šampanja Dom Perignon je bil, je in bo prvi! Kljub zelo glasnim Angležem, ki si želijo lastiti izum penečega se vina, slepi benediktinski menih Dom Perignon še vedno velja za uradnega izumitelja. Šampanjec naj bi se tako rodil leta 1668, ko je Dom postal glavni kletar opatije Hautvillers pri Epernayju in je želel ustvariti veliko mirno vino. Zaradi »napake« v obliki mehurčkov pa se je rodilo peneče se vino – šampanjec Dom Perignon, ki je verjetno najbolj poznana in prva šampanjska etiketa na svetu.

Ruinart, Šampanja Ruinart velja za prvo ustanovljeno šampanjsko hišo, katere nastanku sta botrovala kraljev dekret iz leta 1728, ki je dovolil transport vina v steklenicah, in vizionarstvo Doma Ruinarta, ki je že takrat predvidel potencial in možni komercialni uspeh šampanjca. In imel je več kot prav, saj so že v 19. stoletju osvojili vse pomembne svetovne trge. V preteklem stoletju so jih le še utrdili – tudi na račun prestižnega šampanjca Dom Ruinart, s katerim so se poklonili velikemu vizionarju.

Krug, Šampanja V mestecu Reims se je leta 1843 z vizijo Johanna-Josepha Kruga pričela zgodba o enem najbolj prestižnih šampanjcev na svetu. Krug je obrnil hrbet tradicionalnim šampanjskim potem in pričel graditi lastno pot stvaritve šampanjca, ki bi bil samosvoj, predvsem pa drugačen od drugih. In tudi je, celo po ceni. Z novo etiketo Clos d'Ambonnay, ki prihaja pomladi 2008, bo verjetno najdražji med vsemi; do takrat

120

Louis Roederer, Šampanja Klet je leta 1776 ustanovil Louis Roederer in je še danes kot ena od redkih velikih šampanjskih kleti neodvisna. Pomeni, da je še vedno v lasti družine Roederer. Njihov najbolj prestižni šampanjec je Cuvée Cristal, ki je bil narejen leta 1876 posebej za ruskega carja Aleksandra II. Cristal je še danes zvest prvotni ideji carja: v vinu poosebiti eleganco in čistost. Glavna razlika med takrat in danes je, da je bil original sladek, medtem ko ga danes poznamo kot brut. Sicer pa je Cristal še vedno v prozorni steklenici z ravnim dnom, nastanku katere je botroval carjev strah pred atentatom.

Salon, Šampanja V začetku preteklega stoletja se je Eugène Aimé Salon lotil prav posebnega projekta: želel je ustvariti perfekten šampanjec, ki ga odlikujejo uravnotežena eleganca, eksplozivnost arom, polnost karakterja in nezamenljiva prepoznavnost terroirja. Vse to mu je tudi uspelo v edinem Salonovem proizvodu Le Misnil, ki se rodi samo v izjemnih letnikih (v preteklih stoletjih je bilo takih le 35) in je proizveden po načelu: ena sorta (chardonnay), ena lega (Le Misnil) in en letnik.

dragoceno

Vino kot naložba Letošnje leto verjetno bolj kot katerokoli poprej govori v prid naložbam v vino, saj trg z vinskimi giganti še prav posebno cveti. V Londonu, New Yorku, Los Angelesu in Ženevi tako pri Christie’s kot tudi pri Sotheby’s, ki sta največji in glavni avkcijski hiši tudi za vinske gigante, padajo cenovni rekordi eden za drugim. Tako so med drugim letos postavili tudi svetovni rekord za en zaboj vina, svetovni rekord za zaboj vina iz doline reke Rone, v Ženevi so pravkar postavili švicarski rekord v iztržku na eni sami dražbi, v Los Angelesu rekord v iztržku na eni sami dražbi, v New Yorku in Londonu napovedujejo rekordne letne iztržke. Z vsem patriotskim spoštovanje do slovenskih vin na avkcijah omenjenega formata jih (najverjetneje) nikoli ne bomo srečali, ker je tisti svet precej daleč od nas, predvsem pa omejen na bolj kot ne zaključen krog izbrancev. Kljub vsemu pa je lahko naložba v kak izjemen letnik kake naše velike rdečine zanimiva, če že ne toliko za denarnico, pa brez dvoma za dušo.

Avkcijske cene mirnih gigantov Château Latour - letnik 1961, 6 steklenic, 19.140 evrov: 2001, New York, Christie’s - letnik 1982, 12 steklenic, 15.500 evrov: 2007, New York, Christie’s - letnik 1982, 1 imperial – 6 litrov, 13.000 evrov: 2007, New York, Sotheby’s - letnik 2003, 12 steklenic, 7720 evrov: 2007, New York, Sotheby’s Château Lafite-Rotschild - letnik 1784, 1 steklenica, 35.090 evrov: 2000, London, Christie’s - letnika 1787, 1 steklenica, 152.000 evrov: 1985, London, Christie’s - letnik 1865, 1 dvojni magnum, 39.875 evrov: 2001, London, Christie’s - letnik 1870, 1 steklenica, 7700 evrov: 2007, New York, Sotheby’s - letnik 1982, 12 steklenic, 18.280 evrov: 2007, New York, Sotheby’s Château Margaux - letnik 1945, 1 magnum, 13.800 evrov: 2007, New York, Sotheby’s - letnik 1959, 12 steklenic, 6900 evrov: 2006, New York, Sotheby’s - letnik 1982, 12 steklenic, 9330 evrov: 2007, London, Sotheby’s - letnik 2000, 6 magnumov, 6100 evrov: 2006, New York, Sotheby’s Château Haut-Brion - letnik 1975, 12 steklenic, 2100 evrov: 2006, New York, Sotheby’s - letnik 1988, 1 steklenica, 1000 evrov: 2004, New York, Sotheby’s - letnik 1989, 6 steklenic, 5330 evrov: 2007, London, Sotheby’s - letnik 1989, 12 steklenic, 6050 evrov: 2002, New York, Sotheby’s Château Mouton-Rothschild - letnik 1928, 2 steklenici, 22.346 evrov: 2007, New York, Sotheby’s - letnik 1945, 6 magnumov, 234.600 evrov: 2006, Los Angeles, Christie’s (cenovni svetovni rekord za en zaboj vina) - letnik 1953, 5 magnumov, 7600 evrov: 2002, New York, Sotheby’s

Masseto je najbolj prestižno vino svetovno znane toskanske kleti Tenuta dell’Ornellaia. Med poznavalci krožijo namigi, da se v Massetu skriva potencial, ki bi lahko presegel samega Petrusa, kateri je v osnovi, tako kot Masseto, tudi iz le iz sorte merlot. Pretekli mesec so v slopu Merano Winefestivala 3 litersko steklenico Masseta, letnika 2001 prodali za rekordnih 6900 evrov.

122

Château Pétrus - letnik 1961, 6 steklenic, 34.290 evrov: 2000, London, Christie’s - letnik 1982, 12 steklenic, 40.630 evrov: 2007, New York, Sotheby’s - letnik 1990, 12 steklenic, 31.680 evrov: 2007, London, Sotheby’s - letnik 1995, 1 steklenica – 3 litre, 5000 evrov: 2007, London, Sotheby’s - letnik 2000, 12 steklenic, 48.750 evrov: 2007, New York, Sotheby’s

tekoče zlato

Skrinja zakladov za sto let Zgoraj: Konjak, kot ga pijejo že sto let. V sredini: Kilian Hennessy in Bernard Arnault.

Kilian Hennessy

Spodaj: Skrinja zakladov Beauté du siècle.

Irski aristokrat Richard Hennessy je po služenju vojske v Franciji leta 1765 pričel s trgovanjem konjaka. Potem ko je njegove posle prevzel sin James, se je priimek Hennessy za vedno vpisal med najbolj prestižne tekoče izdelke zlate barve. Besedilo: Hermina Kovačič Fotografije: arhiv LVMH Group Danes prodajo na leto 50 milijonov steklenic konjaka Hennessy, ki ne pomeni zgolj pijače, pač pa je postal tudi sinonim za uživanje in prestiž. K uspešni zgodbi sedmih generacij je nesporno prispeval Kilian Hennessy, ki je pred kratkim praznoval stoti rojstni dan. Hiša prestiža Na vodilnem položaju pri Hennessyju je bil več kot trideset let. Pripisujejo mu vizionarstvo na mnogih področjih. Tako je že leta 1947 za zaposlene pri podjetju ustanovil zavarovalniško institucijo Institut Social Hennessy. 1971. leta je imel pomembno vlogo pri združevanju z Moët & Chandon, 1987. leta pa pri ustanovitvi LVMH Group (Louis Vuitton Moët Hennessy), ki danes združuje več kot 60 blagovnih znamk na področju alkoholnih pijač, mode, parfumov, kozmetike, ur, nakita in vsega, kar velja za prestižno, cenjeno in za mnoge nedosegljivo. Na voljo so v več kot 1800 prodajalnah. Celotna skupina zaposluje približno 64.000 ljudi; le 30 odstotkov jih deluje v Franciji. Predsednik uprave družbe in 47,5-odstotni lastnik je Bernard Arnault. Sto let žive legende in, kot pravijo, izrednega džentelmena Kiliana Hennessyja je bila idealna priložnost za stvaritev še enega izdelka, ki bo, kot upajo, postal iskan kultni kos, o katerem bodo pisale tudi bodoče generacije.

V spomin na to zelo posebno obdobje, predvsem pa kot poklon Kilianu Hennessyju, so se pri LVMH Group podpisali pod umetnino, ki so jo poimenovali Beauté du siècle. V kovanem železu, steklu in lesu jo je ustvaril sodobni umetnik Jean Michel Othoniel. Železni krogci delujejo kot najtanjša čipka, ki jo okronata dve ogromni kroglici iz beneškega stekla. Steklena površina je videti kot posnetek najbolj belih oblačkov, izdelali pa so jo obrtniki, ki se sicer ukvarjajo s steklom za okna in rozete katedral. Skrinja je pravi slavospev prestižu, ročnemu delu in umetniški ustvarjalnosti, na kar tudi danes v še bolj potencirani dobi industrijskih hitro narejenih masovnih izdelkov pozabljamo. Pozabljamo na mojstrovine, ki bi morale trajati.

Odkritje zaklada Ključ z vgraviranim logotipom Hennessyja odpre zaklad, vreden 150.000 evrov. Sofisticiran, eleganten konjak, narejen iz mešanice nekaj sto let starih in skrbno izbranih eauxde-vie, spravljenih v najbolj varovanih kleteh. Pokazal naj bi tudi na dejstvo, da je za stvaritev resnično odličnega konjaka potreben čas – kot za marsikatero drugo mojstrovino. Steklenico z dragoceno vsebino so izdelali pri znamenitem Baccaratu, ovili pa v umetniško obdelan aluminij. Srečneži – do poletja naslednjega leta nameravajo čudežno skrinjo izdelati le v stotih primerkih – bodo konjak lahko pili iz štirih priloženih kozarcev iz muranskega stekla. Skrinja stoletne lepote Stoletnik se je rodil v času razmaha umetniškega sloga art nouve- In še en zaklad je skrit na dnu. Ekskluziven album, ki ga au, ki je v siceršnjem hvaljenju industrijskih izdelkov slavil obrtne je navdihnilo okrog 300 fotografij kolekcije Talbot, nastalih spretnosti. Motivno pa je bilo zanj značilno stilizirano upodablja- v letih 1898 in 1914. Na njih so portreti elegantnih žensk tistega obdobja; med njimi tudi slavne Mata Hari. ■ nje rastlinskega in živalskega sveta, pa tudi ženske podobe.

124

XXXX

125

vroče Fotografije: image.net in promocijsko gradivo P 3400 Globalna prestižna blagovna znamka, namenjena izostrenemu okusu sodobnega moškega, Porsche Design izdeluje brezčasne izdelke izčiščenih oblik. Taki so tudi srebrni manšetni gumbi P 3400 z vstavljenimi oniksi.

Jahta s športnim srcem Na novembrskem sejmu prestiža na Dunaju Luxury, please so predstavili jahto s športnim duhom, kot jo je poimenovalo podjetje Primatist by Bruno Amate, ki stoji za njo. G46 so oblikovali pri Pininfarini; zaradi dopadljivega dizajna naj bi bil všeč ženskam, njen športni duh pa naj bi privlačil moške. Volk sit, koza cela, torej.

In kraljevo pero V spomin pokojnemu princu Rainieru III. Monaškemu so pri Montblancu izdelali nalivno pero Montblanc Prince Rainier III. Limited Edition 81. Na voljo je po ceni 200.000 evrov in le v 81 primerkih. 51 odstotkov sredstev od prodaje bodo namenili skladu princese Grace.

Gorenje Pininfarina Black V omejeni seriji stotih setov prihaja na trg ekskluzivna različica Gorenjeve klasične linije Pininfarina. Black je namenjen ljubiteljem vrhunskega dizajna, prestiža in elegance. Zanjo je značilna igra prepletanja različnih materialov in struktur, v katero so vpleteni kombinirani hladilnik, vgradna pečica, različna kuhališča, kuhinjska napa in dekorativni plošči za pomivalni stroj in mikrovalovno pečico.

Zapleteni mehanizem Drznost v ustvarjanju v urarstvu pooseblja moška ura Cabestan, ki je mešanica avantgardnega videza in enkratnega mehanizma. Čas namreč odčitate na rotacijskih bobnih, ki jih poganja vertikalni mehanizem tourbillon z ročnim navitjem preko vitla in verižnih prenosov. Ura bo izdelana v omejeni seriji 135 kosov; mesečno izdelajo le štiri primerke, za naslednje leto pa je že skoraj razprodana.

Svetilo kot objekt Slovenski proizvajalec svetil Sijaj iz Hrastnika vstopa v novo obdobje. Pred kratkim so predstavili novo blagovno znamko Vertigo Bird, pod katero se je podpisalo nekaj domačih in tujih znanih imen industrijskega oblikovanja in arhitekture. Svetila, ki delujejo bolj kot okrasni objekti, bodo na voljo naslednje leto. Kraljeva pijača Viski Royal Salute so lansirali junija 1953 v čast kraljici Elizabeti II. na dan, ko so jo okronali. Pijača, ki pooseblja moč in ugled, nosi okus po sladkih kosmuljah, svežih hruškah, aromatičnih lešnikih in dišeči sivki. Njegovo intenzivnost odraža zlatojantarjeva barva. Poznavalci pravijo, da hrastovo zadimljenost poudarja mogočna cvetna nota z žametno kremastim zaključkom. Zbirateljem pa so namenjene tudi ročno oblikovane steklenice.

130