Diners Club Exclusive Magazine 8 by Diners Club Slovenija d.o.o.

124

136

23 32 34 36 40 44 46 56 60 66 72 78 82 86 90 94

Benetke: mesto za razvajanje Venissa, kraljica lagune Intervju: Arrigo Cipriani Punta dellla dogana Modno pomlajevanje Zjutraj visoke pete, zvečer balerinke! Editorial Prevetrena moška obleka se vrača 90 let moden hiše Gucci Organska kozmetika Rouge Coco Shine Ure 2011 Novi športni avtomobili Vplivni možje Diši po Parizu Kalifornijska akademija znanosti

Diners Club Exclusive Magazine Glavni in odgovorni urednik: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj

Naslovnica: Benetke, Istockphoto, str. 23

Avtorji: Rok Bedenk, Barbara Bizjak, Anžej Dežan, Cvetka Dragan, Damjana Fanetič, Aleš Fevžer, Robert Gorjak, Helena Grahek, Duška Jurman, Klavdija Kadunc, Matevž Korošec, Alenka Kotnik, Bojan Levič, Nina Levičnik, Mirta Oregna, Renata Picej, Emil Rebek, Živa Rogelj, Tomaž Sršen, Lucija Stupica, Gregor Šket, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj, Nina Vidovič, Barbara Žnidar Fotografi: Mimi Antolović, Nevio Doz, Ekoas, Francesco Galifi, Jola Lipka, Janez Sršen, Aleksander Štokelj, Janko Zrim

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com Anja Jurič, vodja projektov Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 823 159 anja@tehnis.si Lektorica: Nina Modrijan

98 Kristalni svet 102 Tudi Tina Turner počiva na Morosu 106 Doma v id:doma 108 Od uporabnosti do mode in zdravja 110 Novi iPad izziva konkurenco 113 Vrhunski dizajn v Ljubljani 114 Michelinove zvezdice 118 BerryBros. & Rudd 122 Estet med šampanjci 124 Belo mestece na severu Evrope 128 Po poteh antičnih grkov 132 Smučanje z vulkanov 136 Očem (še) nerazkrito 140 Biti butler je poslanstvo, ne poklic 144 Gustav Mahler na Kongresnem trgu

Grafično oblikovanje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Direktor: Janko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano info@club-media.it V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik

Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Naklada: 8000 izvodov Vse pravice pridržane. Kopiranje ali ponatis vsebine je dovoljen le s pisnim dovoljenjem izdajatelja.

Tradicija, znanje in vrednote po italijansko Zadnja leta sem se večkrat peljal v počasi premikajoči se koloni mimo Benetk in naprej proti Milanu. O »mestu na vodi« sem redko razmišljal kot o svoji končni destinaciji, vedno se mi je namreč zdelo stereotipno turistično, temačno in tuje. Neprivlačno in predvsem preveč karikirano. Šele pred kratkim, ko smo se s sodelavci odločili, da bomo osmo številko revije Exclusive posvetili prav Benetkam in sem tam posledično preživel nekaj neponovljivih pomladnih trenutkov, so zame zaživele na povsem nov način. Izkazalo se je, da je mesto veliko več kot velika pika na zemljevidu ameriških turistov, da živi na popolnoma svoj način, da ima nešteto skritih kotičkov in dolgo tradicijo, ki nima ničesar skupnega s priročniki o sedmih čudežih sveta. Pravi prebivalci Benetk bi znali veliko povedati o tem, kako uživati življenje. Kako izkušnje iz preteklosti spojiti z duhom sodobnega časa, kaj pomeni družinska tradicija v pravem pomenu besedne zveze in kako negovati svojo kulturo na povsem intimen in navzven nepompozen način. Benetke niso le Trg svetega Marka. Okoliški otočki ponujajo razkritje vrhunskih kulinaričnih okusov, na novo obujeno tradicijo vinarstva, obdelovanja trt in vrtov, hkrati pa so dovolj neobljudeni, da ponujajo popolno destinacijo za podaljšan vikend. V mestu je mogoče najti bare in restavracije, kjer vam barman zmeša koktejl, ki so ga v preteklosti z užitkom pili Truman Capote, Orson Wells ter Woody Allen, in kjer sta tradicija in kakovost edino, kar zares šteje. Preteklost si z današnjim trenutkom podaja roko na povsem edinstven način: za Benetke je sodobni arhitekturni presežek arhitekta Tadaa Anda, Punta della Dogana, značilen vsaj toliko kot starodavne gondole ali kateri izmed butikov po vsem svetu cenjenih italijanskih modnih oblikovalcev v samem osrčju mesta. Nekaj je gotovo: Italijani znajo negovati in tržiti svojo tradicijo. Tako kot so – številnim lastniškim prevzemom navkljub – pri Gucciju skozi devet desetletij znali ohraniti svoj prepoznaven seksapil, je družinsko podjetje Cipriani znalo ohraniti svoj oseben pristop do gostov. Čeprav nič posebno novega, a iz takšnih in podobnih družinskih zgodb se lahko tudi mi še vedno veliko naučimo. Zvenelo bo stereotipno, pa kljub vsemu: užijte vsak dan, ki vam je na voljo. Ali, kot bi rekel Arrigo Cipriani: »Ne jemljite življenja preveč resno!« Vsaj ne vedno in povsod. Janko Zrim

XXXX

Mesto, ki je vstalo iz vode Benetke Le kratko vožnjo od Slovenije leži mesto, ki se je zapisalo v kolektivno zavest človeštva kot ultimativno stičišče svetov – zgodovinskih, geografskih in duhovnih. Noben drug kraj ni tako prežet z zgodovino in tako prepuščen silam sedanjosti, ujet med resničnost in fikcijo, preplavljen s pravimi in zapovedanimi čustvi ter poln svetovljanskega umetniškega vrvenja in uničujočega cunamija tisočev turistov in ilegalnih prodajalcev sumljive robe. Dame in gospodje, Benetke! Besedilo: Barbara Bizjak Fotografija: Francesco Galifi, Janko Zrim

Benetke Medtem ko v mesto na vodi, ki kot na impresionističnih slikah vstaja iz jutranjih meglic, derejo avtobusi turistov s celine, se na okupacijo tega arhitekturnega bisera pripravljajo obiskovalci s križark, ki jih vsako leto pride sem nekaj sto. Mimo pluje trajekt, ki se je dan pred tem odlepil od grških obal. Začenja se nov dan, v katerem bodo starodavni zidovi, ki jih neusmiljeno spodjeda voda, še enkrat več odigrali vlogo, ki jim jo je namenila človeška sentimentalnost v navezi z občutkom za lepo in veličastno. Kulise z Markovim trgom in Rialtom na čelu bodo preplavili obiskovalci z vsega sveta, ki iz tega muzejskega Disneylanda na prostem počasi, a vztrajno izrinjajo ljudi, ki Benetkam pravijo „dom“. Vsak teden je prebivalcev manj, vsako noč je to bolj mesto duhov. A to je že vprašanje identitete mesta, s katerim se mora spopasti tistih nekaj manj kot 60 tisoč ljudi, ki v njem in z njim še živijo. Obiskovalci, okoli 20 milijonov na leto jih je, prihajajo sem vsak s svojo predstavo tega sanjskega kraja in pričakovanji, ki jih zadovoljujejo vsak po svoje (in za to v mestni blagajni pustijo skupaj milijardo evrov in pol na leto). Vam gre za zaljubljeno izgubljanje z roko v roki med ozkimi ulicami in mostovi? Ste prepričani, da Benetk brez vožnje z gondolo ni mogoče „prav“ doživeti? Ali pa vas mikajo tipični beneški vodni taksiji? Prisegate na to, da je treba ponoči leči tu k počitku in se zbuditi v nov dan, ga zaužiti od prvega zasoljenega jutranjega kapučina do nakupovanja s pogledom na zgodovino in večera ob ruleti v družbi dame Sreče? Ali pa ste racionalist in bi radi v dnevu ali dveh videli čim več razstavljenega na bienalu (arhitekturnem ali bienalu sodobne umetnosti) oziroma si v času beneške Mostre na Lidu ogledali morda kak film, vsekakor pa čim več zvezdnikov? Tu je seveda še karneval, ki je bil in ostaja magnet za obiskovalce z vsega sveta, pa iskanje lokacij, ki so jih v našo popkulturno dediščino vtisnile knjige – najbolj znana je Mannova Smrt v Benetkah – in filmi Summertime s Katharine Hepburn, Beneški trgovec z Alom Pacinom, Casanova s Heathom Ledgerjem, Italijanska misija z Markom Wahlbergom, James Bond (ne le enkrat), pa Indiana Jones s Harrisonom Fordom v Poslednjem križarskem pohodu in najnovejši, Turist, z Johnnyjem Deppom in Angelino Jolie … Kar koli že iščete, ko se podate v beneško laguno – in na ulice mesta, ki se iz vode dviga s pilotov, ki so bili nekoč ponosni kraški hrasti, in vanjo počasi izginja (v zadnjih 100 letih za kar 23 centimetrov), ker je voda močnejša od zasanjanosti v preteklost – vedite, da vas Benetke ne bodo pustile hladnih. Pa če boste prišli tja prvič ali desetič, po cesti, z letalom ali z Jadranskega morja. Ker to mesto ljubite, pa čeprav si tega morda nočete priznati. Kot si morda nočete priznati, da je ravno ta ljubezen tista, ki Benetke ubija. Nežno, počasi, a zagotovo. Če povemo drugače, z beneškim pozdravom, ki je lahko tudi slovo: „Ciao, Venezia!“

Ljubljana, Max Mara, Miklošičeva 6

Morris d.o.o. Ljubljana, franšiza Max Mara, Cesta v Kleče 12, Ljubljana, www.morris.si

www.maxmara.com

Benetke

Mesto za razvajanje Hoteli, nakupovanje in kulinarika po beneško Ideja za vikend: beneško nakupovanje s prav posebnim spremstvom, za konec pa prenočitev v šarmantnih gostiščih ali butičnih hotelih z maloštevilnimi, toda luksuzno opremljenimi sobami. Besedilo: Mirta Oregna Fotografije: arhiv hotelov in trgovin 1

Mnogi si ob misli na prenočitev v Benetkah predstavljajo velik luksuzen hotel iz verige Gritti, Danieli, Excelsior ali Des Bains na Lidu, kjer je bil po romanu Thomasa Manna posnet tudi istoimenski Viscontijev film “Smrt v Benetkah”. V teh hotelih so bivali pisatelji in igralci različnih generacij, ki jih je pritegnil čar oddiha v Benetkah ali pa so jih privabili mednarodni dogodki, kot na primer bienale arhitekture in filma. 2

Vendar pa obstaja tudi druga slika beneškega gostoljubja: mesto namreč ponuja pestro paleto butičnih hotelov in šarmantnih gostišč, ki ponujajo tako vrhunsko notranjo opremo in elitno lokacijo, kot tudi mikavno umirjeno vzdušje maloštevilnih sob in brezhibno postrežbo. Leta 2000 odprti Ca’ Pisani Hotel (http://www. capisanihotel.it) je bil prvi dizajnerski hotel v mestu. Ima vsega 30 sob v mirnem beneškem sestieru Dorsoduro, opremljenih v posodobljeni različici sloga art decò, poleg tega ima na strehi tipični altana solarium in možnost izbire sobe v mansardi s turško kopeljo. Ljubitelji sodobnega dizajna bodo namesto tega raje izbrali novejši DD724 (http:// www.thecharminghouse.com), očarljivi bed & breakfast, ki se nahaja le dva koraka od prenovljenega predela Punte della Dogana in ga je projektiral arhitekt Mazzolini. Gre za prefinjeno lokacijo, ki ponuja igriv dialog interierja in eksterierja. Opremljen je z najsodobnejšo tehnologijo, ponaša pa se s popolno uglašenostjo med funkcionalnostjo in lepoto sodobnih oblikovalskih dosežkov. Podoben prizor nam ponujata dva elegantna apartmaja – dvojčka iQs (http://www.thecharminghouse. com), ki gledata na Rio di Santa Maria Formosa, le dva koraka od osrednje točke, trga sv. Marka. Med 500 najlepšimi hoteli na svetu po izboru revije Travel and Leisure za leto 2010 najdemo Novecento Boutique Hotel (http://www.novecento. biz), pravi biser v svoji kategoriji: eleganten in samoten, opremljen v duhu stanovanja iz prvih let prejšnjega stoletja. Devet sob združuje čar eksotičnega z vsem sodobnim udobjem. Pravo malo razkošje najdemo v 16 sobah, ki jih ponuja Palazzo Vendramin (http://hotelcipriani. com), zaradi katerega lahko bivanje v Benetkah postane resnično nepozabno. S Hotelom Cipriani, Palazzo Vendramin je namreč del verige Cipriani, so sobe povezane s cvetočim prehodom in starinskim vrtom, vse imajo čudovit pogled na baziliko

Benetke 1. iQs 2. Novecento Boutique Hotel 3. Hotel Palazzo Vendramin 4. Hotel Molino Stucky 5. Posestvo Certosa 6. Hotel Locanda Cipriani na otoku Torcello

sv. Marka in laguno, nekatere pa se lahko pohvalijo celo z zasebno teraso. Notranji butik bližnjega Ciprianija, ki so ga pred kratkim prenovili, ponuja izbor najboljših izdelkov made in Italy – gostje si lahko kar iz hotelske sobe privoščijo drobno razvajanje z inovativnimi nakupi. Tisti, ki so raje obdani z zelenjem, imajo na voljo hotel Oltre il Giardino (http://www.oltreilgiardino-venezia.com), magični in skrivnostni kraj, ki je s svojimi oljkami, magnolijami, potočkom in spokojnostjo nekdaj že osvojil srce Alme Mahler, vdove glasbenika Gustava Mahlerja, pozneje pa tudi sedanje lastnike. To je majhen raj s šestimi sobami, ki gledajo na zelenje. Vsaka je drugačne barve – od turkizne do slonokoščene, sive ali čokoladne – in v vsaki vlada popolnoma drugačno vzdušje. Razkošje na beneških otokih Na drugih otokih je, razen v očarljivem hotelčku Venissa pri Buranu, mogoče bivati v navtičnem predelu otoka Isola della Certosa, kjer se nahaja Vento di Venezia Certosa Hotel (http://www.venicecertosahotel.com), majhna stavba z 18 sobami, opremljenimi v mornarskem slogu. Idealna je za vse, ki obožujejo navtične športe in želijo bodisi najeti kanu ali motorni čoln bodisi si zaželijo ježe v šoli jahanja. V nasprotnem primeru pa je tukaj še klasika – hotel Locanda Cipriani na otoku Torcello (http://www.locandacipriani.com). Ustvaril jo je znani Giuseppe Cipriani in še danes je v družinski lasti, v rokah Bonifacia Brassa. To je pravo gostišče z majhnim številom ljubkih sob, le nekaj korakov od starodavne otoške bazilike in s cvetočim vrtom tulipanov, vrtnic in dalij, kjer ob granatnih jabolkih in ameriški trti lahko uživate v nekaterih izmed najboljših specialitet beneške kuhinje “a la Cipriani”. Čeprav ne gre za butični hotel, se je zaradi šarma stavbe (gre za nekdanji Molino Stucky na otoku Giudecca) vredno zapeljati po laguni do Molino Stucky Hotela (http://www.molinostuckyhilton. it) iz prestižne verige Hilton, ki slovi po kakovostni ponudbi in estetsko dovršenem interierju.

5 6

Benetke 1. Camiceria S. Marco 2. Missoni 3. Emilio Pucci 4. Cartier 5. Salvatore Ferragamo 6. Rubelli

1 3

Nakupovanje z Alessandro Ferri de Lazara, nakupovanje s spremstvom ﬂFollow me« Benetke niso več samo kanali, cerkve in plemiške palače na vodi: na teh ulicah in trgih danes »živijo« nekatere izmed najpomembnejših mednarodnih modnih hiš, posledično pa Benetke postajajo destinacija za izbrano luksuzno nakupovanje. Kot spremljevalko smo na hipotetični ogled povabili mlado in šarmantno Alessandro Ferri de Lazara, lastnico agencije za odnose z javnostmi Fenice PR, ki je po desetih letih ukvarjanja z organizacijo dogodkov na uradu za tisk med svoje storitve vključila inovativni Follow me – zasebno nakupovanje na visoki ravni, specializirano za območje Veneta. O sebi in o svoji dejavnosti Alessandra pravi: »Sem napol iz Padove, napol pa iz Benetk in

kot prava Italijanka sem navdušena nad nakupovanjem!« In njen seznam? - Arnoldo Battois (S. Marco 4271, Calle dei Fuseri, tel. +39 041 5285944): Majhen showroom z izredno prefinjenim slogom. Vse modne ponudbe so originalne in daleč od stereotipov velikih imen na modnem tržišču. Med arhitekturnimi posebnostmi in visokotehnološko opremo najdete obleke in torbice iz ekstravagantnih materialov s podpisom lastnikov butika, Silvana Arnolda in Massimiliana Battoisa. - Mori & Bozzi (Cannaregio, tel. +39 041 715261): V tem mladostnem prodajnem salonu igrajo glavno vlogo čevlji. Ponudba je specializirana za najnovejše modne trende, a obogatena s kreativnimi posegi dinamične lastnice Beatrice. Pravi must – tako kot najbolj glamurozne kolekcije made in Italy, kot so

Ixos in Janet & Janet ter barviti izdelki znamke Custo. - L'Ottico Fabbricatore (S. Marco 4773, tel. +39 393 335 9709): Ljubezen do dizajna, strast in ustvarjalni zanos Francesca Lincetta so to zgodovinsko optiko spremenili v prestižni atelje, kjer najdemo očala inovativnega dizajna in oblik, ob tem pa še ekscentrično oblikovane dodatke. - Camiceria S. Marco (Calle Vallaresso 1340, tel. +39 041 522 1432): Stara beneška trgovina s klasičnim stilnim dekorjem in z nežnimi barvami v belih in sinjih odtenkih, kjer v omarah in na policah najdemo najboljše tekstilne izdelke iz Italije in tujine. Specializirani so za moške srajce po meri. - Emilio Pucci (S. Marco 1318, Calle Vallaresso): Butik sodobne zasnove, ki predstavlja kolekcijo iz prve linije tega odmevnega italijanskega modnega oblikovalca. Opremljen je

5 6

v slogu najbolj elegantnih 70. let: številni visokotehnološki detajli se postavljajo nasproti prostornim sobanam, ki jih poudarjajo strateško pozicionirani svetlobni reflektorji. - Missoni (S. Marco 1312/B, Calle Vallaresso, tel. +39 041 520 5733): Trgovina z eno samo blagovno znamko v elegantnem, toda prijetnem vzdušju nudi izdelke iz kolekcij Missoni za ženske in moške. Oblačila imajo nezamenljiv slog in pričajo o kolekciji, ki je prenovljena tako v oblikovanju kot v osnovnih linijah. Razstavni prostor je razdeljen na dva ločena dela, kjer so predstavljeni najuglednejši kosi zadnjih linij; v interierju prevladujejo nevtralne barve, ki obujajo nostalgijo 80. let. - Rubelli (Palazzo Corner Spinelli, S. Marco 3877, tel. +39 041 5236110, po predhodnem dogovoru): To veliko podjetje se je rodilo leta 1858 v majhni delavnici na bregovih beneške lagune in je danes eno najpomembnejših imen v svetu izdelovanja konfekcijskega in dekorativnega blaga. Na prestižnem sedežu palače Corner Spinelli, kamor se je veliki atelje tega tekstilnega podjetja preselil, lahko v elegantnih salonih, opremljenih v tipičnem beneškem slogu, obiskovalci izbirajo med bogato ponudbo različnega blaga, ki so ga navdihnili starodavni zgodovinski vzorci.

Benetke Ombra de vin V Benetkah kozarcu vina v narečju rečejo »ombra de vin« (kar v prevodu pomeni »vinska senca«). Izraz izvira iz starodavne tradicije in se nanaša na odkupovanje vina od trgovcev na trgu sv. Marka, ki so se pred poletno vročino umaknili v senco pred cerkvijo. Tradicija se je v Benetkah uspešno ohranila vse do danes, saj na dan tam še danes spijejo več kot 50.000 kozarcev vina. V Benetkah, kjer kozarček spremljajo obvezni cicchetti (različni slani prigrizki), je izbor popolne lokacije za razvajanje ob kozarcu vina vse prej kot enostavna naloga – mesto namreč nudi številne bare in restavracije, ki izstopajo po kakovostnem interierju in pestri ponudbi vin. Eden takšnih je bar L'Ombra del Leone (http://www. labiennale.org) – sodoben lokal, ki vas bo ponovno popeljal v čas 19. stoletja. Nahaja se v prvem nadstropju palače Giustinian, kjer je sedež beneškega Biennala. Bar, ki se je pred kratkim odprl pod novim vodstvom, ponuja ultimativno izkušnjo popoldanskega aperitiva – tukaj morate piti »spritz« z Aperolom, belim vinom in sodavico. Če se povzpnete v Sky Line Bar v zadnjem nadstropju hotela Hilton Molino Stucky na ulici Giudecca (http:// www.molinostuckyhilton.it), vas bo razveselil pogled na sončni zahod – privoščite si koktajl izpod rok slavnega barmana Marina – najboljša izbira je bellini s svežo breskvijo, enako navdušeni pa boste nad mojitom s koščki zdrobljenega ledu. Riva Rosa predstavlja alternativo Buranu (http://www.rivarosa.it). Gre za restavracijo in vinoteko, ki z več kot 180 vrstami italijanskih vin razvaja zahteven okus gostov. Nudijo prav vse – od redkih rezerv do šampanjca, za zahtevne pa tudi porto, konjak in viski. Če imate čas, si privoščite ponedeljkov večerni tečaj »Wine pairing« v okviru Enrica Rocca Cooking School (http:// www.enricarocca.com), kjer beneška grofica Enrica Rocca skupaj s sommelierjem poučuje okušanje vin in deli skrivnosti priprav tipičnih jedi, ki sodijo k posamezni vinski sorti.

1. Ponedeljkovi gurmanski večeri v Enrica Rocca Cooking School 2. L'Ombra del Leone, sodoben lokal v palači Giustinian, kjer je sedež beneškega Biennala

Benetke na krožniku »Beneški način življenja«, ki je zelo priljubljen med tujimi turisti (pa tudi med prebivalci lagune), bo prišel do izraza spomladi. Med aprilom in junijem se namreč odvija projekt Opportunità (v prevodu Možnosti), ki slavi pristno dušo zgodovinskega mesta tako, da obiskovalcem ponuja priložnost, da preizkusijo tipično beneško kuhinjo, lokalne recepte in najboljše domače vino. Pri projektu lahko sodeluje vsakdo – bodisi z objavo osebnih receptov na natečaju bodisi zgolj z obiskom katere od restavracij, ki v projektu sodelujejo. Prijava, ki poteka preko spletnega portala www.giallozafferano.it, zahteva recepte v skladu s predpisanim seznamom »beneških« sestavin – med drugim vijolične artičoke S. Erasma in različne vrste školjk. Zmagovalni recepti so izbrani na prireditvi Vinitaly, pripravijo pa jih nekatere vrhunske restavracije v mestu.

XXXX

Venissa, kraljica lagune Obujena beneška posest Na severu beneškega otočja stoji staro posestvo z vinogradi in vrtovi, ki ga je v novo življenje obudila družina Bisol. Gostilnica s šestimi sobami, ki jo vodi Paola Bisol, se je specializirala predvsem za vinarstvo. Vino Venissa, ki bo javnosti premierno predstavljeno prihodnje leto, je med poznavalci težko pričakovano, številni pa so nanj že stavili z nakupom »en primeur«. Besedilo: Mirta Oregna Fotografije: Jola Lipka, Nevio Doz, Francesco Galifi

Benetke Severni otoki Mazzorbo, Burano in Torcello so tisti pravi antični del Benetk, kjer čas teče drugače: počasneje in bolj umirjeno. Pravi biser je bazilika Santa Maria Assunta (iz leta 639 pr. Kr.) in prestol Attile na Torcellu, svojevrsten čar pa ima tudi Burano, ki velja za kraljestvo ročno izdelane čipke. Benetke, ki jih ni v turističnem vodiču Toda pravo presenečenje se skriva za stenami srednjeveškega zidovja, obnovljenega leta 1727 – dovolj je že sprehod čez leseni most, ki povezuje Mazzorbo z Buranom, in že zagledaš vrh tipičnega beneškega zvonika, ki se dviga nad opekami. Majhna železna vrata vodijo na posestvo Venissa, star park s kmetijskimi površinami, ki ga je družina Bisol prenovila potem, ko je leta 2007 zmagala na natečaju. Danes je projekt Venissa že opri jemljiva resničnost, je kraj gostoljubja, ki je prežet s preprosto eleganco. Posestvo, ki se vsako leto odpre 19. marca in spet zapre novembra, temelji na vrhunski kuhinji, ki jo vodi Paola Budel iz Belluna, zaslovelo pa je z vinogradom – prvo vino bodo javnosti predstavili v začetku leta 2012. Trgatev s pogledom na Mazzorbo V prenovljenem vinogradu s pogledom na Mazzorbo je bila posajena Dorona, starodavna trta bele sorte grozdja. Čeprav bo vino Venissa kupcem na tržišču na voljo šele leta 2012, je pri poznavalcih družina Bisol že uspela vzbuditi izjemno zanimanje. Uspeh na področju »wine futures« je svojevrsten dosežek – gre za vina, ki so namenjena staranju in so danes ena najbolj varnih in najbolj donosnih naložb, uspeh pa je odvisen predvsem od visoke kakovosti izdelkov, resnosti vinske kleti, količine povpraševanja na trgu, življenjske dobe vina, vrednosti pridelka, omejenega števila razpoložljivih steklenic in pozornosti javnosti. Venissi je očitno že uspelo. Februarja 2012 bo na prodaj le 4880 steklenic te dragocene sorte, tisti, ki so ga že okusili, pa pripovedujejo o »zlati barvi vina«, ki po vonju in okusu bogastvo sorte Dorona združuje s solnatimi lastnostmi lagune.

žega sadja in zelenjave so Bisolovi poskrbeli tudi za ribogojnico, ki se izliva neposredno v laguno in je dom lokalnim ribam, kot so jegulje in bradač. Restavracija Venisse je še en dragocen biser posestva: že prostorsko gostom nudi edinstveno razvajanje, saj je svetla in zračna, hkrati pa skozi visoka okna nudi pogled na vrtove in vinograde. Osrednji del notranjosti restavracije predstavlja stena iz jekla in stekla, ki na veselje gostov ponuja prestižen izbor lokalnih vin in vin dežele Veneto, ki so odlično dopolnilo k vrhunskim kulinaričnim dobrotam. Meni se spreminja skoraj vsak dan, odvisno od tega, kaj ujamejo in kaj naberejo na vrtu. Za zaključek lahko na Venissi prespite v sosednjem hostlu, ki ima le šest sob in gostom tako ponuja popoln mir in spokojen pogled na vinograde in laguno. Prenova posestva Venissa je bila v osnovi osredotočena na renovacijo elegantne trinadstropne zgradbe, ki je nekdaj veljala za glavno stavbo posestva, prenovili pa so jo v skladu z originalnimi gradbenimi tehnikami in značilnostmi lagune in ji dodali sveže detajle in moderno funkcionalnost. Vsaka soba v hostlu je popolnoma različna in poimenovana po enem od otokov v severni laguni: Burano je v rdeči barvi, Certosa je opremljena s staro rumeno omaro, Mazzorbo je zelene barve, Murano modre s pogledom na kanal, San Giorgio je vijoličen, Sant'Erasmo pa za kontrast nedolžno bel in svetel. In najboljše pri posestvu Venissa? Omogoča pobeg od vrveža turistično obleganega San Marca, hkrati pa gostom ponuja možnost, da izkusijo pristne Benetke. Le podvizati se je treba, saj je kapaciteta izjemno omejena. 3

Užitek v raju Poleg dolgih vrst trte posestvo krasita še dva zelena dragulja: vrt in sadovnjak. Oba sta namenjena gojenju tipičnih beneških pridelkov, med drugim artičok in divjega česna, zaradi svoje lege (70 centimetrov pod gladino morja) pa je zemlja tam izredno rodovitna in brez škodljivcev. Skrb za vrt so zaupali buranskim upokojencem, ki so zaradi svojega truda in natančnosti restavraciji sposobni zagotoviti surovine izjemne kakovosti. Poleg sve-

1. Chef kuhinje Paola Budel 2. Posestvo Venissa na otoku Burano 3. Družina Bisol – z leve: Gianluca, Antonio, Alberto, Claudio, Eliseo in Desiderio Bisol

1 2

Ne jemljite življenja preveč resno Arrigo Cipriani Prvi prizor: zunaj sneži. Krasno tihožitje – rahel pršec je že pred urami na tanko pobelil gondole v laguni. Drugi prizor: v notranjosti sobe z ozadjem, ki je značilno za javne prostore, dottore Cipriani s piskavim glasom odgovarja na vprašanja. Besedilo: Mirta Oregna Fotografije: Janko Zrim, arhiv Cipriani s. a.

Benetke Arrigo Cipriani, ki že leta velja za srce in dušo legendarnega beneškega Harry's Bara, se je tokrat namreč odločil presenetiti z nečim povsem nepričakovanim: izdal je ljubezenski roman v zanj značilnem humornem in lahkotnem slogu. In kakšno je glavno sporočilo literarnega dela z naslovom Non vorrei far male a nessuno (Nikogar ne bi želel prizadeti)? Življenja ni treba jemati preveč resno! Arrigo Cipriani je v beneškem Harry's Baru odraščal in odrastel. Rodil se je leta 1932, le nekaj mesecev po odprtju lokala, in starši so ga po imenovali Arrigo preprosto zato, ker so tedanje fašistične oblasti anglosaksonska imena (kot je Harry – sicer prva izbira Arrigovih staršev) prepovedale. Sam je želel postati odvetnik, vendar ga je njegov oče Giuseppe, ustanovitelj Harry's Bara in lokalov z imenom Cipriani, ki so postali prava blagovna znamka, hkrati pa tudi sinonim za prefinjeno gostoljubje v Benetkah in v svetu, posadil za točilni pult, kjer je ostal vse do danes. Vitalen, živahen in po duši deški osemdesetletnik je danes namreč ena kultnih znamenitosti bara, je tisto, kar bar naredi edinstven. Roman je zgodba o ljubezni in strasti med priletnim italijanskim gospodom in mlado Francozinjo. V zgodbi se par izgublja po ulicah Pariza, Dunaja, New Yorka in, jasno, Benetk. Zakaj ravno ljubezenska zgodba? In zakaj prav takšne vrste? Šestdeset let sem prisoten v lokalu in tu poleg tega, da strežem hrano in pijačo, poslušam zgodbe z vseh vetrov. To je zgodba, ki sem jo slišal v Harry's Baru. Pa tudi sicer, ko že ravno govorimo o ljubezni – nikoli nisem skrival, da so mi bile ženske zmeraj všeč!

Sprehod po mestu. Neskončno izgubljanje po ozkih ulicah – točno tako kot to dela PG s svojo Marie v mojem romanu. Tu se ustvarja komunikacija po meri človeka. Če bi se lahko vrnili nazaj v preteklost, bi v svojem življenju kar koli spremenili? Veliko napak naredimo. A na to odgovarjam enako kot moj oče: mogoče sem bil pijan … (smeh). Legenda o Harry's Baru Harry's Bar je v Benetkah svojevrstna legenda. Svoja vrata je odprl pred osemdesetimi leti, leta 1931, ko ga je v burnem obdobju fašizma ustanovil Arrigov oče Giuseppe Cipriani. Poleg pestre koktajl ponudbe – številni koktajli so se zapisali v zgodovino (med njimi tudi Bellini, ki so ga prvič servirali leta 1948 s sokom bele breskve in Prosecca) – in vrhunskih kulinaričnih dobrot (pravijo, da je bil »carpaccio iz surovega mesa« izumljen tukaj) je Cipriani zaslovel tudi zaradi ljudi, ki so ga obiskovali. Za mizami bara so namreč sedele številne slavne in pomembne osebnosti, med njimi Hemingway, Truman Capote, Maria Callas, Orson Wells, Aristotel Onassis in Woody Allen. Posebno vlogo so v zgodbi o Cipirianijevem baru odigrali tudi prebivalci Benetk, ki se nikoli niso pustili ustrahovati dvojnim preprostim vratom z mlečnim brušenim steklom na številki San Marco 1323. Kot pravi Arrigo Cipriani: »Konec koncev je Harry's Bar le soba, ki meri štiri krat devet metrov.« In vendar je tej sobi, kjer je preživel toliko let, leta 2009 posvetil knjigo »Prigioniero di una stanza di Venezia« (izdala jo je založba Feltrinelli), v ka-

V čem je glavni junak PG podoben Arrigu Ciprianiju? V veliko stvareh, predvsem pa v ironiji in norčavosti. Veste, življenje ne sme biti vedno tako resno. Za pultom Harry's Bara imate privilegiran pogled na turiste, ki obiščejo Benetke. So se v letih, odkar ste prisotni v Harry's Baru, tipični obiskovalci Benetk spremenili? So danes turisti drugačni kot nekoč? Včasih je bila sezona omejena: bienale in kino sta odločala o sezoni. Danes se je časovni obseg turističnega obiska povečal, spremenil se je tudi tip obiskovalcev, seveda. Danes Benetke oblegajo »izletniki«, ki so prišli pogledat mesto plastike, Disneyjevo mesto. Domačin ste. Kaj je za vas v Benetkah najlepše?

teri z zanj značilno delikatno ironijo pripoveduje zgodbo o letih od odprtja bara. »Soba«, kot baru pravi Arrigo Cipriani, je v osnovi kot prazen časopis, ki se počasi polni z novicami in vsebinami. Deluje tako, kot v kuhinji surove sestavine postanejo jedi: meni je tistega dne vabil k srkanju koktajlov in pokušini tipičnih receptov iz lagune (med drugim »jetra po beneško s polento« ali »tolčena polenovka s popečeno polento«), pa tudi tistih brezčasnih klasičnih italijanskih kulinaričnih dobrot (tu je vredno omeniti Amatriciano ali London Club Sandwich), ki so bile odločilne za uspeh lokala – danes zgodovinskega spomenika – tudi med tujci. www.cipriani.com

XXXX

Stavba, ki že stoletja lebdi nad vodo Punta della dogana

Japonski arhitekt Tadao Ando je pri projektu Punta della Dogana na enem izmed delov Benetk, sestieru Dorsoduru, povezal stare in nove elemente in tako vzpostavil unikatno vez med preteklostjo in sedanjostjo. Benetke so dih jemajoče mesto, to vemo že stoletja. Voda pa v primeru arhitekture tokrat igra še posebno vlogo, saj jo obkroža kar s treh strani; na kraju, kjer se stikata Veliki kanal (Canal Grande) in kanal Giudecca in se skupaj izlivata v Bazen sv. Marka – tam, kjer se je nekoč nahajala največja beneška carinarnica Dogana di Mare – se proti morju zaključuje zgradba umetniške fundacije Francois Pinault – Punta della Dogana. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: ORCH Orsenigo Chemollo, Palazzo Grassi

Benetke Na mestu, kjer so Benečani vse od 15. stoletja carinili ladijske tovore, je Giuseppe Benoni leta 1677 postavil stavbo Punta della Dogana, ki zarisuje trikotno obliko rta. Stoji za baziliko Svete Marije Zdravja – Santa Maria della Salute, največjo na tem območju. Ta velja za enega najlepših beneških sakralnih spomenikov, domačini pa jo imenujejo preprosto – La Salute. Benoni je obnovil tudi nekdanji obrambni stolp, ki stoji na zaključni točki rta, in na njegov vrh postavil kip Atlasov. Velikana na svojih ramenih nosita pozlačeno kroglo, ki simbolizira svet, na njem pa stoji kip Fortune, rimske boginje sreče. Pod obrambnim stolpom, čisto ob vodi in na skrajni točki Punte della Dogana, danes stoji kip dečka z žabo kiparja Charlesa Raya, nov simbol sodobnega beneškega umetniškega izraza.

1 3

Na prejšnji strani: Tadao Ando je za svoj izraz uporabil brušen beton 1: Jeff Koons in Cindy Sherman 2. Punta della Dogana v trikotnem zarisu zidov 3. Vrh obrambnega stolpa krasi kipec Furtune na pozlačeni krogli. 2

Benetke 4. Kip dečka z žabo ameriškega kiparja Charlesa Raya

Tadao Ando je izviren ustvarjalec, ki je v svojem življenju počel že marsikaj zanimivega, od tega, da je delal kot voznik tovornjaka in se bojeval v boksarskem ringu, brez formalne arhitekturne izobrazbe pa se je na potovanju po Evropi v 60. letih navdušil nad deli Le Corbusiera in leta 1969 odprl svoj biro. Tako se je po svoji poti približal arhitekturi, čistemu izrazu, ki nas navdaja s svojo duhovno in fizično močjo – izrazu, za katerega je prejel že mnoge nagrade, med njimi Pritzkerjevo nagrado leta 1995. Pariški zbiratelj umetnin in poslovni mogotec Francois Pinault je arhitekta najprej nagovoril k sodelovanju pri prenovi beneške palače Grassi. Ta projekt sta zaključila leto pred tem, ko sta se odločila za novega.

5. Andov poklon beneškemu arhitektu Scarpi

4 5

Punta della Dogana: od temeljev do bleščečega poklona sodobni arhitekturi Pri novem projektu, Punti della Dogana, je Tadao Ando začel skoraj iz osnove: iz trikotnega zarisa zunanjih zidov je izbrisal skoraj vso notranjost ter jo zasnoval v daljše pravokotnike s serijo vzporednih zidov. Originalen leseni strop so restavrirali do najmanjšega detajla, dodali pa so svetlobnike, da bi galerijo dodatno osvetlili z naravno svetlobo in spustili nekaj modrine neba do obiskovalcev, ki se že s pogledi dotikajo morja skozi velika okna v stranskih zidovih. Tudi v nadstropju velika polkrožna okna ponujajo pogled na vodo, ki objema hrbet zemlje, na kateri stoji Punta della Dogana. Ando je nekoč mrtev prostor odprl s svetlobo in svetlo barvo brušenega betona. Pri predstavitvi projekta v letu 2007 je arhitekt nagovoril prav z uporabo betona, materiala 20. stoletja, da bi po njegovih besedah lahko najbolje vstopal v zgodovinsko zgodbo prvotne strukture. Arhitekt ne prikriva novih vnosov v staro vsebino, temveč jih celo neprestano sooča s starimi elementi in skupaj z njimi vzpostavlja svojo konstrukcijo zgodovine. Stranski vhodi in glavna vrata so oblikovana s pieteto do v Benetkah rojenega arhitekta Carla Scarpe. Vrata so zasnovana so kot replike vrat, ki jih je Scarpa oblikoval že v 60. letih prejšnjega stoletja. Vsekakor lep poklon velikanu italijanske arhitekture. Projekt so zaključili leta 2009 in danes Punta della Dogana skupaj z galerijama Accademia in Peggy Guggenheim zavzema enoten breg Velikega kanala na Dorsoduru. In kot stoji bel kip dečka z žabo ves gol pred svetom in je z zaprtimi očmi obrnjem proti neznanemu, tako je stara lepotica za njim vsa prenovljena pripravljena na še en klepet s sodobnim svetom in njegovimi vrednotami.

Modno pomlajevanje Milanski teden mode Pregovorno črni zvesti modni navdušenci so ob nedavnem milanskem tednu mode presenetili s pravo eksplozijo barv, s katero so preplavili mesto. Nevede so tako napovedali trend, ki smo ga v naslednjih nekaj dneh spremljali tudi na modnih brveh za prihajajočo jesen in zimo. Je mladi rod, ki vztrajno vstopa v modne prve vrste, s svežim vetrom naposled prinesel lahotnejše vzdušje v sicer zadržani modni parter? Besedilo: Emil Rebek Fotografije: Ekoas (motivi z ulic) in arhivi modnih hiš

Moda Le teden dni je v vsaki modni prestolnici na voljo, da kar se da od blizu spoznaš modo, ki bo ulice preplavila čez slabega pol leta. Že tradicionalno ujet med londonsko in pariško dogajanje je tokratni milanski teden mode vame butnil kot strela z jasnega. Milano se je tokrat preprosto ... zgodil. Potem ko sem se kar nekaj dni pred začetkom preganjal v vojni z navidez neulovljivimi roki za oddajo člankov, se je tisti – k sreči s prvim letošnjim soncem obsijan – torek najprej zdel povsem neobvladljiv. Seznam jutranjih sestankov je bil ponovno neizprosen, prometni zastoji v centru pa iz ure v uro bolj nadležni. Črni brezmadežno sijoči se mercedesi, s katerimi se po mestu prevažajo mnogi izmed obiskovalcev milanskega modnega tedna, so zaparkirali že skoraj vse imenitnejše kotičke v mestu. Tiste dni so pač vsi pozabili na to, da so na videz romantične meglice, ki rišejo koprenaste oblake okoli stolpnic v italijanski modni prestolnici, pravzaprav le posledica zastrašujoče gostote smoga v zraku. In če so nedeljske prepovedi vožnje z avtomobili v centru mesta že skoraj postale tukajšnja stalnica, je bilo gostujočim »modaholikom« tiste dni dovoljeno pravzaprav skoraj vse. “Milano loves Fashion” je bil slogan, ki ga je že s skoraj obsedeno naklonjenostjo modi glasno podprla milanska županja Letizia Moratti. 28 milijard evrov, ki jih letno v Milanu in njegovi okolici ustvarijo z modo povezana podjetja (od tega več kot tretjino prav tisti, ki se predstavljajo v okviru tukajšnjega tedna mode), je pač dovolj pomemben razlog, da lahko moda nekajkrat letno zavlada tudi tako velikemu mestu, kot je Milano. Eko filozofija je tako svoje mesto ponovno odstopila udobju. Ali – če to prevedem v modni žargon – pogojem, ki damam omogočijo preživetje vseh naporov tistega tedna v čevljih z (vsaj) 10-centimetrskimi petami, s čim bolj bleščečo torbico in – kot smo po dolgih letih črnini zapisanih modnih navdušencev s presenečenjem odkrili letos – s kar se da vpadljivimi opravami v slogu Anne Dello Russo, modne urednice in kreativne svetovalke japonske revije Vogue, ki zadnja leta med fotografi velja za brez dvoma najbolj priljubljeno obiskovalko modnih revij.

Na prejšnji strani: Roberto Cavalli

1. Prada 2. Giorgio Armani 3. Gucci

Moda pred vrati Duoma “Blic, blic,” je bilo slišati izpod hitrih prstov fotografov, ko mi je naposled vendarle uspelo preteči (dobesedno!) trg Oberdan. Ker tam vedno vleče močan veter, sem med tekom nerodno lovil svoj šal in tako s silovitim plapolanjem skozi zrak nehote najavljal svoj prihod v preddverje hotela Diana. Spet sem prispel zadnji hip, v svoji ogromni malhi izbrskal veliko Guccijevo zlato vabilo, “Buongiorno!” – “Buongiorno!” in že sem se tudi sam znašel sredi navdihujočega cirkusa, ki me od tukaj naprej cel teden ni niti za hip več izpustil iz svoje arene.

Moda Frida Giannini je ob 90. obletnici Guccija, zagotovo enega najpomembnejših imen italijanske modne scene, v močne barve potopila vplive boemskih sedemdesetih ter tako že na samem začetku milanskega dogajanja napovedala, da ne bosta prihodnji jesen in zima nič kaj sramežljivi. Potrditev o tem, kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, smo zatem lahko iskali še na več kot sedemdesetih 4

modnih revijah in še večjemu številu predstavitev. Pravi modni non-stop, torej. Ker si milanski veljaki želijo modo vrniti v mestno jedro, so postavili ogromno konstrukcijo za modne revije celo tik pred slovito milansko katedralo. Če je vodstvo pri italijanski modni zbornici verjelo, da se bo s tem vse prej kot ličnim šotorom na trgu Duomo lahko postavilo ob bok pariškemu Louvru, ki gosti modne revije v francoski modni prestolnici, se je uštelo. So se pa zato na glas tolažili, da je tokrat kar 85 odstotkov vseh sodelujočih modnih hiš italijanskih, medtem ko naj bi bilo francoskih v Parizu celo manj kot polovica. Italijani o svoji modi govorijo z velikim ponosom. Naj je slišati še tako samovšečno, zdi se, da jim je najpogosteje bolj malo mar, kaj o njej porečemo tujci. Nobena skrivnost ni namreč, da milansko modno dogajanje tuji poznavalci še vedno spremljajo s tistim modi lastnim prezirom, vsaj dokler ne pridemo do Prade, ko navadno obnemijo tudi najbolj neizprosni. Tudi letos ni bilo nič drugače. Že en sam izhod je Miucci Prada zadoščal, da nam

je (zbranim v sicer asketsko hladni dvorani) poslala jasno sporočilo o svoji viziji prihodnje modne sezone. Ob vsesplošnem čaščenju Pradinih maksi bleščic in tudi sicer prihodnjo zimo zelo priljubljenega pitona, so tokrat tudi najostrejši kritiki z odobravanjem sprejeli izvrstni, a precej zadržani in konceptualno zastavljeni kolekciji hiš Marni in Jil Sander, Cavallijeve heroine in čutno Armanijevo kolekcijo, s katero se je zaključil tokratni milanski direndaj. Med blogerji in uredniki Medtem ko so se italijanske modne hiše borile za čim boljše zapise v dnevnem časopisju, jim je naslovno stran sobotnih izdaj ukradla novica iz pariških krogov: “Pri Diorju odpustili Johna Galliana.” Modnim hišam Versace, Etro in Gianfranco Ferré, ki so se predstavile dan pred tem, so tako ostale na voljo le vrstice na notranjih straneh taistih časnikov – in to kljub temu da je Donatella Versace (modna hiša se je s svojo predstavitvijo vrnila v prostore modne hiše v ulici Gesù) tokrat v

4. N°21 Od 5 do 10: Obiskovalci modnih revij so letos večinoma obrnili hrbet črnini in presenetili s parado vpadljivih oprav. 11. Marni

Moda svoji prvi vrsti gostila fante iz ponovno obujene skupine Duran Duran. Z zanimanjem so spremljali Donatellin poklon baročnim vplivom starih kolekcij brata Giannija Versaceja, se ob tem zabavali s fotografiranjem, še isti večer pa igrali za skrbno izbrano družbo na zabavi pod pokroviteljstvom revije Vogue. In če so urednice in novinarke vzdihovale za sedaj resda že ostarelimi – v svojih zapisih na Twitterju in Facebooku so si bile sicer edine, da še vedno tudi neskončno šarmantnimi – Duranovci, je bilo mladim blogerjem, ki vse bolj množično preplavljajo modni parter, prej kot ne vseeno zanje. Če smo iskreni: večina med njimi zaradi svoje mladosti verjetno sploh še ni slišala zanje. Zato pa znajo v vsakem trenutku zrecitirati, kaj je tistega dne oblekla že omenjena gospa Dello Russo, rdečelasa Taylor Tomasi Hill iz ameriške Marie Claire ali pa muza mnogih (ki je za moj okus precej dolgočasna – priznam, precej raje kliknem na domačega Ekoasa) – blogerka Garance Doré. A za ceno tistih nekaj izjemno svežih piscev, ki danes sedijo v prvih vrstah modnih revij, so se odslej vrata v modno preddverje odprla tudi številnim nekaj-minut-slave-željnim nastopačem, ki imajo od dogajanja na modni brvi veliko raje kar sami sebe. Ko je milanski teden mode spustil svoj zastor, smo si bili zato edini, da je novodobna medijska svoboda vendarle dodobra premešala karte na sicer pregovorno rigidnem modnem zemljevidu in si z novim valom modnih navdušencev nadela svež obraz. Kdo ve, koliko časa bo sijal, preden bo potreboval novo pomlajevalno injekcijo?

11 10

8 9

Moda

Skrivnost dobrega stila? Zjutraj visoke pete, zvečer balerinke! Inès de la Fressange V najboljšem primeru so me spraševali, če sem Švedinja. Da imam skandinavski slog oblačenja, tipično svetle lase, svetlo polt in »saj-zmorem-vse-sama« nastop. Včasih je kdo vprašal, če imam nemške korenine, kar niti ni bilo tako čudno. Ampak Francozinja? Nihče me nikoli ni zamenjal za Francozinjo, tudi takrat ne, ko sem pri večerji pojedla dve porciji tatarskega biftka s surovim rumenjakom, kaprami in čebulo. Ali sama od sebe molče pripravila vrhunski zelenjavni ratatouille. Moji nohti niso bili nikoli tako popolni, konice las vedno malo razcepljene, obrvi samo na pol urejene. Francozinjam se to nikoli ne zgodi. Kot pravi Inès de la Fressange, ženska, ki je poosebljen francoski šik: »Francoski stil ni stvar premišljenosti, je način življenja: zgodi se ti ob kosilu in kozarcu rdečega vina.« Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Osebni arhiv Inès de la Fressange

Muza, idol, simbol Inès de la Fressange je v osemdesetih zaslovela kot prva manekenka, ki je podpisala pogodbo z eno od modnih hiš za kolekcijo visoke mode. Kot prepoznavni obraz Chanel haute couture je postala najprej muza kultnega Karla Lagerfelda, kasneje še ekscentričnega Therryja Muglerja, Jeana Paula Gaultierja in številnih drugih imen, ki v svetu mode kaj štejejo. Obkrožena z lepim, unikatnim in dragocenim, je de la Fressangova razvila svojevrsten (in predvsem samosvoj) odnos do oblačil: številne Chanelove kreacije, ki jih je velikodušno podaril Lager feld, je brez pomisleka zapakirala v škatlo, jo okrasila s pentljo in poslala svojim prijateljicam,

XXXX

jih posojala znankam in sosedam, ki so potrebovale »nekaj posebnega za večerjo z novim ljubimcem.« Svoj slog je namesto tega zgradila na temno rjavem frfotavem pažu, oprijetih kavbojkah, občasni krzneni jakni in balerinkah, ki jih je – kot znajo le Francozinje – kombinirala z nonšalantno pokončno držo, ciničnim nasmehom in cigareto med prsti. Leta 1989 je po dolgem premisleku pristala na ponujeno vlogo modela za kip Marianne, simbol nove francoske republike, kar je vodilo v spor z Lagerfeldom; »ledeni kralj« Chanela je bil namreč mnenja, da Marianne pooseblja vse, kar je »na tem svetu dolgočasnega, provincialnega in buržoaznega«. Sledila je hladna vojna v zaodrju francoske modne industrije, ki je trajala kar dve desetletji; šele leta 2009 se je Inès pri 51 letih vrnila na modne brvi, ko je odprla revijo visoke mode hiše Jean Paul Gaultier za pomlad in poletje 2009. Za razliko od ostalih manekenk se je po brvi sprehodila kot »ona sama«, s prepoznavno pričesko in koketnim nasmehom. Oktobra lani se je končno spet vrnila tudi tja, kjer je nekoč začela: na Chanelovi modni reviji za pomlad in poletje 2011 je po brvi korakala v dolgi črni polprosojni obleki. In požela aplavz. Poosebljen francoski šik Potem ko so kritiki leta 1998 Inès de la Fressange uvrstili na International Best Dressed List Hall of Fame – mednarodni seznam najbolje oblečenih modnih poznavalcev, je postala tudi izven Pariza znana kot »tipična Francozinja«, ki se zaveda, da je bistvo dobrega stila v brezskrbnosti, spontano-

sti in lahkotnosti. Nikoli v načrtovanju in pretiranem razmišljanju. Dober stil mora biti strasten in naraven. Skupaj s kreativnim direktorjem Brunom Frisonijem sta v zadnjem desetletju ponovno obudila skoraj pozabljeno francosko blagovno znamko Roger Vivier in še danes Inès le redko nosi kaj drugega kot Vivierjeve črne lakaste balerinke s srebrno zaponko. Slavni bloger The Selby jo je v pisarni poslikal s ciničnim nasmeškom na ustnicah, v karirasti srajci, zelenem žametnem suknjiču in oprijetih kavbojkah, obkroženo z umetninami, svetlimi stenami in visokimi dvokrilnimi okni, tako značilnimi za Pariz. Skrivnost dobrega stila? V leta 2010 izdani knjigi z naslovom Pariški vodič k stilu: stilske skrivnosti Inès de la Fressange (The Parisian Guide to Chic: Style Secrets from Inès de la Fressange) avtorica pravi, da je to individualizem. Drugačnost, iznajdljivost. Stil je izbrati papirnate vrečke za recikliranje, čaj namesto šampanjca, creme brulee namesto lahke solate, cigareto namesto joge, joie de vivre namesto turobnega pesimizma. Vsaj kdaj za spremembo. V knjižici z rdečimi platnicami se skrivajo številne drobne skrivnosti: Inès bralcem skozi lastnoročne ilustracije in nazorne fotografije svetuje, kako nositi trenč »a la française,« kako pravilno (in letom primerno!) kombinirati malo črno obleko, kdaj je pravi čas za nakup mornarske majice, komu pristaja bel džins in zakaj se »cargo« hlače vedno nosi z belo bombažno majico. In brez česa nikoli ne gre? Kvalitetne bele srajce, džins hlač, ki se končajo malenkost nad gležnji, in balerink za zvečer. Širokega očetovega puloverja »na V«. Dobrih salonarjev. In ravne drže. Eh, qui. Konec koncev je le Francozinja.

XXXX

MONOCHROMATIC

Fotografije: Mimi Antolović Styling: Danaja Vegelj Model: Brina @ Model Group Ličenje: Maja Šušnjara Pričeska: Petra Maček za Frizerstvo IN Asistentka stilistke: Katja Horvat Oblačila: Hibrid (Rick Owens, Natalia Brilli) La Perla Studio Max Mara (Max Mara, Sportmax) Midas Multidesigner Store (Church's, Dolce & Gabanna, Givenchy, Prada, Tom Ford, Yves Saint Laurent, Wolford) Rašica (R exclusive by Rašica) Premium Fashion Store XYZ (Armani Collezioni, Hugo Boss, Jil Sander Navy, Just Cavalli)

XXXX

SUKNJIČ RICK OWENS NEDRČEK LA PERLA

XXXX

OBLEKA MAX MARA ČEVLJI CHURCH’S NOGAVICE LA PERLA HOSIERY

XXXX

OBLEKA JIL SANDER NAVY ČEVLJI MAX MARA URA NATALIA BRILLI NOGAVICE LA PERLA HOSIERY

XXXX

SUKNJIČ RICK OWENS NEDRČEK LA PERLA BLACK LABEL HLAČE R EXCLUSIVE BY RAŠICA

XXXX

BODI LA PERLA SUKNJIČ R EXCLUSIVE BY RAŠICA GLEŽNARJI RICK OWENS

XXXX

TOP R EXCLUSIVE BY RAŠICA HLAČKE LA PERLA BLACK LABEL TORBICA YVES SAINT LAURENT OČALA JUST CAVALLI

XXXX

TOP LA PERLA SUKNJIČ IN HLAČE DOLCE & GABBANA SRAJCA HUGO BOSS

XXXX

SUKNJIČ JIL SANDER NAVY HLAČE ARMANI COLLEZIONI SRAJCA SPORTMAX OČALA TOM FORD

XXXX

TOP JANJA VIDEC KRILO WOLFORD PAS GIVENCHY

Prevetrena moška obleka se vrača Obleka naredi moža

»Na modni reviji ne boste nikoli videli korakati dobro oblečenega moškega,« je izpod izklesanih obrvi rimskega patricija pred leti zavzdihnil Stefano Pilati, glavni oblikovalec Yves Saint Laurenta. Še do nedavnega je veljalo, da je treba smernice moške mode jemati z rezervo, saj si ekscentrični oblikovalci pogosto niso želeli priznati, da travnato zelene obleke niso običajnemu moškemu prijazna oblačila. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Getty Images

Moda V zadnjih nekaj mesecih smo bili priča nepričakovanemu preobratu: na moško modo so pričeli vplivati moški sami. Z rastočo priljubljenostjo kultne ameriške serije Mad Men so se najprej na ulice vrnile popolno krojene obleke in robci v žepu, nekaj mesecev kasneje pa smo jih videli tudi na predstavitvah jesenske moške mode v Parizu. Nova obleka, nova pravila? Če bi vprašali kogar koli, ki je kdaj delal v poslovnem okolju, bi vam takoj postalo jasno, da je povprečna sposobnost moške koncentracije za modo krajša od slovenske obale. Navdušenje nad moško modo je večinoma omejeno na kopico oblikovalcev, ki v njej ustvarjajo, rahlo širši krog modnih urednikov – in obsežno skupino njihovih spremljevalk, ki dvakrat letno kot nepovabljeni tornado prevetrijo garderobne omare. Zadnjih nekaj desetletij je zaznamovala globoka nenaklonjenost uniformiranosti poslovnih oblek. Upor je bil tako velik, da so v 90. letih v Ameriki in Kanadi opazili porast »sproščenih petkov«, ko so lahko moški en dan v tednu iz svojih oblek skočili v par udobnih kavbojk, jopice s kapucami in športne copate. Običaj je imel, povsem nepričakovano, tropske korenine. Pred več kot šestdesetimi leti so ga izumili na Havajih, ko so v prestolnici Honolulu uslužbencem del leta namesto v poslovnih oblekah dovolili svoje delo opravljati v sproščenem vzdušju barvitih »aloha« srajic. V 70. letih se je z rastjo množične proizvodnje oblačil trend odpovedi poslovne elegance preselil tudi na druge ameriške ulice. Nošnje tridelne obleke se je nenadoma prijel negativen sloves

zadržanosti, okornosti in celo sterilnosti, zato sta bili na prelomu tisočletja možnosti le dve: revitalizacija ali popolna odpoved. Na srečo estetsko omikanih je trajalo le slabih deset let, da je moška obleka znova postala znak urbanega dandijevstva. Modni mojstri in njihove vizije Kris Van Assche, napredno misleči modni oblikovalec belgijskega rodu, v svojih kolekcijah za Dior Homme že nekaj časa niza minimalistične podobe urejenih moških, ki želijo obleči klasično črno obleko in se hkrati v njej prosto gibati. Odkrito priznava, da je njegovo glavno modno poslanstvo ravno množična obuditev principa moške obleke. Njegovi materiali so luksuzni, mehki in koži prijazni. Ozki reverji poudarjajo moderen pristop k oblikovanju in pomagajo, da obleka ne deluje tako zelo nasilno. Četudi je v zadnjo moško kolekcijo, predstavljeno v soju bleščečih lestencev in presketajočih ognjišč, vključil nekaj krvavo rdečih kosov oblačil, se v njej še vedno skriva dovolj umirjenega črnega klasicizma, da je obleka primerna za vsak sestanek nadzornega odbora. Na prejšnji strani in 1. Kris Van Assche je v prihajajoči zimski kolekciji za Dior Homme ohranil minimalistične, prečiščene oblike moških oblek z ozkimi reverji in jih odel v čokoladne, črne in sive odtenke. 2. Pri kovanju lastne blagovne znamke si Kris Van Assche privošči veliko več igrivosti. Rahli vzorci, rjavi odtenki in neznačilno zapenjanje odlikujejo podobe njegovega urbanega dandija.

Moda

3. in 4. Visoko privihani puliji pod obleko so modna zapoved Stefana Pilatija in ikonične modne hiše Yves Saint Laurent. Serge Gainsbourg, ki veje z vsake tovrstne podobe, bo obvezna glasbena spremljava zimskih poti v ogretem avtomobilu.

V predstavitvah lastne blagovne znamke Kris Van Assche si privošči več igrivosti. Moško obleko je v prvo bojno linijo poslal tudi za prihajajočo jesen, a je bila nenavadno krojena, zapenjala se je z zadrgami, skrivala šive in poigravala z nežnimi kockastimi vzorci. Z rjavimi, do vratu zaprtimi vizijami je želel svojo ciljno občinstvo – mlade moške – naučiti, da je čas, da se zresnijo. »Morajo se prizemljiti, si kupiti obleko in začeti delati. Kos, ki deluje zelo odraslo, sem želel pretvoriti v nekaj urbanega. Motilo me je, da obleke nikoli niso udobne, kul in lahkotne,« je po reviji povedal za Style.com. Precej drugačen pristop do oblikovanja je ubral Dries Van Noten, član znamenite »antwerpenske šesterice«, ki je reverje v skladu z rastočo priljubljenostjo krzna občasno oblekel v mehko razkošje. S peščenimi vizijami saharske puščave je pometel tudi s predsodki o pričakovanih barvnih lestvicah letnih časov. Naslednica legendarnega Alexandra McQueena, Sarah Burton, je obleke povzdigovala v izrazito militaristični vnemi. Pod suknjiči z dvorednim zapiranjem in z vidno »prekratkimi« hlačami se je poigravala z rumenimi, rdečimi in sanjavo modrimi odtenki.

Razgaljeni in poudarjeni gležnji postajajo sestavni del podobe modernih Oscarjev Wildov. Stefano Pilati, vodja Yves Saint Laurenta, pravi, da je to najbolj zapostavljen del moškega telesa. Značilno za Italijana tudi on vztraja, da so rahlo krajše hlačnice prava pot do urbane elegance. Na to je pred nekaj sezonami prvi opozoril Američan Thom Browne, ki meni, da mora biti izbira nogavic vsaj tako pomembna kot izbira obutve. Obrabljeni podplati in zbledele nogavice morajo ostati v preteklosti in nimajo v zmesi z moderno obleko kaj iskati na moškem telesu. Tudi najzanimivejša modna pridobitev moške obleke iz prihodnje sezone izhaja iz tabora »ljubiteljev gležnjev«. V predstavitvi Yves Saint Laurenta je bilo ob podobah do vratu privihanih pulijev mogoče takoj zaslišati subtilni podton vzdihajoče pesmi Je t'aime Jane Birkin in Serga Gainsbourga iz poznih šestdesetih. Gainsbourg, predstavnik najbolj uglajenih Parižanov, je z zgodovinskimi podobami pulija pod obleko edini, ki lahko še kljubuje liku vedno urejenega oglaševalca v snežno belih srajcah Dona Draperja iz serije Mad Men. V združitvi obeh se skriva prihodnost moške obleke. Popolno krojena moška obleka bo očitno ostala v ospredju moških omar, le da se jo bomo morali naučiti osveževati z nepričakovanimi prijemi. Dokler se je po nekaj letih vsakodnevne nošnje ne bomo znova naveličali, bo zaščitni znak neprisiljene elegance. Zima bo namesto kupov snega ob očiščenih ljubljanskih pločnikih končno prinesla nekaj novega.

XXXX

Italijanska tradicija s svetovljansko dušo 90. obletnica modne hiše Gucci Verjetno ena najuspešnejših modnih zgodb vseh časov se odvija po vzoru velikih filmskih uspešnic. Zvesta vrhunski dramaturgiji s številnimi včasih že komajda verjetnimi zasuki postopno stopnjuje napetost. Ta se prek drznih poslovnih odločitev družbe in strahu, povezanim z grožnjami konkurentov o njenem prevzemu, prepleta z motivom pohlepa in šokantnim umorom v ozadju. Devetdeset kontroverznih let dolga predstava o uspehu še naprej žanje ovacije med sicer zahtevnim modnim občinstvom. Besedilo: Emil Rebek Fotografije: arhiv modne hiše Gucci

Moda

Na prejšnji strani: Obisk monaške kneginje Grace Kelly v rimskem butiku je v petdesetih letih zbudil zanimanje številnih obiskovalcev večnega mesta. 1. Guccio Gucci s sinom Rodolfom pred prodajalno v Rimu. 1938. 2. Prepoznavne rdeče in zelene proge na Guccijevih torbah v fotografskem prispevku revije Grazia. Julij 1959. (Foto: Grazia) 3. in 4. Notranjost delavnice. Firence, 1953. (Foto: Foto Locchi) 5. V konjeniškem svetu izposojena ikonografija, kot sta na sedlo spominjajoča oblika in sponka v obliki stilizirane uzde na torbi iz leta 1954, je pisala Guccijevo zgodbo o uspehu. (Foto: Guido Mocafico)

A najprej so bile sanje. Le kaj bi drugega vodilo zanesenjaškega Guccia Guccija, da leta 1921 sredi Firenc odpre delavnico in prodajalno usnjenih izdelkov? S spoštovanjem bogate italijanske obrtniške tradicije in s smislom za brezhibno eleganco, ki jo je dolga leta spoznaval v londonskem hotelu Savoy, kamor se je kot 16-letni deček odpravil po delo ob prelomu prejšnjega stoletja, je postavil trdne temelje eni najpopularnejših z luksuzom prežetih znamk vseh časov. Neizmerna strast in predanost sta Guccievo sposobnost za vrhunsko interpretacijo že tako popularnega “made in Italy” spremenili v eno najiskrenejših zgodb o uspehu. Iz skromne delavnice se je podjetje skozi desetletja razvilo v svojevrstno institucijo, ki je navdušence po svetu pahnila v pravo modno evforijo. Simbolika v konjeništvu izposojenega motiva uzde, sijoče lakiranih ročajev iz ukrivljenega bambusa, s prepoznavnim ščitom ter z dvojnim G-jem potiskanih trpežnih tkanin je postala sestavni del modnega abecedarija prejšnjega stoletja. Mojstrovim naslednikom, ki so skozi desetletja nadaljevali njegovo poslanstvo, je uspelo merilo odličnosti postaviti še višje in tako blagovni znamki zagotoviti zavidanja vredno prihodnost. Rezultati raziskave družbe Interbrand Gucci

razglašajo za drugo najbolj zaželjeno luksuzu zapisano blagovno znamko v lanskem letu, pred njo se je uvrstil le Louis Vuitton, med vsemi globalnimi znamkami pa se Gucci nahaja na 44. mestu. Nagel razvoj in umor iz pohlepa Prvo večjo širitev Guccijeve dejavnosti je bilo zaznati v času fašizma, ko so z manjšimi deleži v družinsko podjetje vstopili njegovi štirje sinovi. Tik po drugi svetovni vojni je v tedaj še vedno skromni Guccijevi delavnici nastala t. i. “Bamboo bag”, prva v seriji Guccijevih kultnih torbic. Prepoznavna po ročaju iz ukrivljenega bambusa je kmalu postala predmet poželenja številnih modnih poznavalk, podobno kot se je nekaj let zatem zgodilo s torbico, ki jo je Jacqueline Onassis vzljubila do te mere, da se jo je kmalu prijel kar vzdevek “Jackie”, po katerem je v svojih številnih izvedbah znana še danes. Ime Gucci je postal sinonim za dober okus, torbe z njihovim podpisom, ki so jih nosile Grace Kelly, Elizabeth Taylor, Audrey Hepburn in druge, pa je v svojih filmih večkrat upodobil tudi sloviti Michelangelo Antonioni. Butik na sloviti rimski ulici Condotti je v šestdesetih postal pribežali-

Moda 6. Leta 1966 je slikar Vittorio Accornero, sicer svetovalec v modni hiši, pripravil potisk številnih prepletajočih se rastlin, poimenovan Flora. Ilustracija je bila prvenstveno namenjena svileni ruti za monaško kneginjo Grace Kelly, a je kmalu zatem postala eden popularnejših vzorcev modne hiše.

šče številnih filmskih zvezdnikov in kot tak tudi pomembna točka družabnega dogajanja v zlatih časih tamkajšnje Dolce Vite. To, kar so damam v tistem obdobju pomenile številne danes kultne Guccijeve torbice, je bil za gospode mokasin z motivom konjske uzde. O njem so pisali kot o čisti perfekciji, uvrstili so ga celo v stalno zbirko newyorškega muzeja MoMa in še danes velja za najbolj prepoznaven moški dodatek z Guccijevim podpisom. V podjetju so sčasoma vse pomembnejšo vlogo prevzemali Guccijevi nasledniki, ki so se morali za nadaljnji razvoj vse težje obvladujočega družinskega podjetja sprijazniti s številnimi novimi izzivi. Potem ko so svoj še naglo rastoči imperij zgradili izključno na modnih dodatkih in potovalnem programu, so se v začetku sedemdesetih spoprijeli še z oblikovanjem oblačil. To, kar se je morda v prvem hipu zdela drzna odločitev, se je kmalu izkazalo za izvrstno naložbo. A vse bolj dinamično okolje je zahtevalo tudi spremembe v podjetju. V osemdesetih je tako Gucci postal delniška družba, vodenje je prevzel Gucciev vnuk Maurizio, a polovica delnic podjetja je bila že kmalu zatem prodana zunanjim lastnikom. Leta 1995, le dve leti zatem ko je naposled tudi svoj delež prodal družbi Investcorps in s tem podjetje povsem prepustil zunanjim lastnikom, so Maurizia Guccija našli umorjenega na stopnišču svojega milanskega domovanja. Vse bolj glasne govorice so prst kmalu uperile v Maurizievo bivšo soprogo in sodišče je dokazalo, da se niso motili. Kljub glasnemu joku in kesanju je bila Patrizia Reggiani zaradi vpletenosti v umor obtožena na 29 let zapora.

7. Jacquelin in Aristotel Onassis v sedemdesetih. Jacqueline nosi torbico, ki je ime dobila prav po njej. “Jackie bag” ima še danes pomembno mesto v Guccijevem modnem repertoarju. 8. Audrey Hepburn z Guccijevo torbico. Rim, šestdeseta leta. (Foto: Agomeri) 9. “New Jackie” je nova verzija slovite torbice, ki jo je Frida Giannini na modne brvi vrnila pred dvema letoma. 10. Mokasin s prepoznavnim okrasnim detajlom je najslovitejši Guccijev moški modni dodatek vseh časov. Slika iz oglaševalske kampanje, pomlad– poletje 2006.

Seks, Gucci in rock’n’roll Ob tem ko se je v zakulisju odvijala velika družinska tragedija, je devetdeseta zaznamoval sunkovit preporod znamke. V podjetje sta vstopila novi predsednik uprave Domenico De Sole in mladi teksaški oblikovalec Tom Ford. Če je slednji mesto kreativnega direktorja hiše Gucci zasedel kot anonimnež, so že po prvih nekaj predstavitvah o njem vsi govorili z velikim spoštovanjem in navdušenjem. Občudovanjem, pravzaprav. Postal je verjetno največji zvezdnik med oblikovalci v tistem obdobju in s svojim delom je hipoma postavil nove mejnike v modi. Izkazal se je ne le s svojim prefinjenim smislom za oblikovanje, temveč tudi z izjemnim občutkom za razumevanje potrošnikovih želja. Luksuza je očistil vonja po zatohlem in raje razkril njegovo zapeljivo stran. Bogato italijansko tradicijo in filmski glamur je združil z najpristnejšim rock’n’rollom, seks je čez noč ponovno postavil na modni peidestal in ga odkrito vpeljal v – do tistega trenutka precej zadržane – oglaše-

Moda 11. Sophia Loren in Gucci, sinonima italijanske elegance. Rim, šestdeseta leta. (Foto: Farbolafoto)

valske kampanje italijanskega modnega giganta. Oglaševanje je zanj postalo pomembno orodje, ki si ga je brezsramno podredil. Tudi tako, da je prepoznavni Guccijev “G” zabril v manekenkino osramje in dovolil, da ji maneken odmakne hlačke in nam ga razkrije. Guccijevi motivi še nikoli pred tem niso bili tako zapeljivi. Mokasin s konjsko uzdo je spremenil v “stiletto” z vrtoglavo peto, hlače so se v času njegovega oblikovanja spuščale vse nižje na boke, majice pa so vedno znova nakazovale čvrste prsi. Prenovil je najslovitejše butike in italijanski tradiciji vnesel novo svetovljansko dušo. Zdi se, da je prav v Fordovem obdobju Gucci zadihal s polnimi pljuči in povsem obsedel modne navdušence. Nič bolj zadržana od Fordovega oblikovanja in komuniciranja ni bila De Solejeva odločnost na poslovnem področju. Obdobje je bilo težko, poteze na zahtevnem trgu delnic pa vse bolj drzne. Družba LVMH Moet Henessy Louis Vuitton ni skrivala namenov, da želi prevzeti Gucci Group in tako dodatno obogatiti svoj luksuzu posvečeni imperij. To, kar se je v tistem času zdela prava vojna med De Solejem in Bernardom Arnaultom, trdim in vztrajnim pogajalcem na čelu LVMH-ja, se je leta 1999 zaključilo s strateško povezavo, ki jo je De Sole sklenil s holdingom PPR, Pinault-Printemps-Redoute Group. Slednji je naposled kupil Gucci Group, ki je tako odtlej prešel v last Francozov, a je hkrati omogočil, da je družba Gucci Group z nakupi znamk, kot so Yves Saint Laurent, Bottega Veneta, Boucheron, Sergio Rossi, Alexander McQueen, Stella McCartney, Balenciaga idr. zadržala položaj enega vodilnih konglomeratov na področju luksuza. Leta 2004 je družba Gucci Group vstopila na borzne trge, De Sole in Ford pa sta se zatem, ko nista uspela z vodilnimi pri PPR najti skupnega jezika glede pogojev nadaljnjega sodelovanja, na veliko razočaranje modne javnosti poslovila. V velikem slogu, seveda. Na poslovilni zabavi, ki je sledila Fordovi zaključni Guccijevi modni reviji v milanskem hotelu Diana, je dekadentno vzdušje pod lističi svežih vrtničnih cvetov, lahkotno padajočih z neba, še najbolj spominjalo na pozna sedemdeseta v slovitem newyorškem Studiu 54. Slovo ni bilo prav nič manj glamurozno od njunega desetletja na čelu te modne hiše.

12. Ingrid Bergman s svojo “Bamboo bag” na sprehodu z otroki in varuško. Neapelj, 1953. (Foto: Hulton Getty/Time Pictures) 13. Teksaški oblikovalec Tom Ford je kot kreativni direktor med leti 1995 in 2004 poskrbel za veličasten preporod modne hiše (Foto: Getty Images).

11 13

Nazaj h koreninam Po odhodu pravega modnega “dream teama” je bilo pričakovati vrzel na čelu ene najpopularnejših modnih hiš. Javnost je bila radovedna in po odhodu njenih ljubljencev nič kaj prizanesljiva, konkurenti pa so bili pripravljeni izkoristiti vsako napačno potezo. A po številnih špekulacijah, prvih neuspelih poskusih – predvsem tistem s pri

Moda 14. Moška moda z Guccijevim podpisom, na sliki motiv iz zakulisja predstavitve za pomlad–poletje 2011, se praviloma išče navdih v preteklih obdobjih in odkriva njihovo lahkotnejšo plat.

medijih sicer priljubljeno, a kljub temu kmalu odstavljeno Alessandro Facchinetti, ki jo je kasneje podobna usoda pričakala še pri Valentinu – sta moči naposled združila vodja uprave Mark Lee in mlada, a po prvih izjavah ob prevzemu mesta Guccijeve kreativne direktorice sodeč sila ambiciozna Frida Giannini. O slednji – do tedaj je v Gucciju oblikovala modne dodatke, pred tem pa je isto počela že pri modni hiši Fendi – je kritična modna javnost sicer izrazila številne dvome, a rezultati so kmalu pokazali, da se je v navidez velikih čevljih kreativne direktorice presenetljivo dobro znašla. Ni se toliko ozirala na to, kar je počel njen priljubljeni predhodnik, temveč je nič kaj sramežljivo izkoristila bogat arhiv modne hiše in se vrnila k njenim koreninam. Obudila je v poznih šestdesetih popularni potisk rastlin in insektov, poimenovan Flora, in presenetila z dodatki iz izvrstno obdelanih usnjenih kož, v katere je odtisnila dvojni G. La Pelle Gucissima, kot so poimenovali novo obdelano usnje, je postala nova Guccijeva prodajna uspešnica, Gianninijeva pa kljub temu da je njeno oblikovanje manj seksipilno od oblikovanja njenega predhodnika, priljubljena zaradi navdihujočih finančnih rezultatov. Tudi v obdobju, ko je tekstilno industrijo prizadelo krizno obdobje in so se mnoge dotlej uspešne modne pripovedi zavile v depresivno tišino, je Gucci svojo zgodbo še naprej pisal s podobnim bliščem kot v preteklosti. Prav v obdobju med leti 2005 in 2008 so dosegli rekordno rast, prihodki so narasli za 46 odstotkov in presegli dve milijardi evrov. Dobiček je rasel, družba pa je s svojo ekspanzijo na Daljni vzhod pokazala izjemen občutek za odkrivanje novih tržišč. Kljub veliki ekspanziji pa pri Gucciju še naprej stremijo k visoki kakovosti in v rokodelstvu izposojeni natančnosti, ki ju je začrtal njen ustanovitelj Guccio Gucci. Z velikim spoštovanjem negujejo svojo tradicijo in posebno pozornost posvečajo negovanju lojalnosti svojih potrošnikov. V sodelovanju z akcijsko hišo Christie's so tako lani pripravili poseben program Gucci Co llector, kjer so lastniki starejših, na vrednosti danes naglo pridobivajočih dodatkov izvedeli ne le

15. Kreativna direktorica Frida Giannini se vztrajno vrača h Guccijevim koreninam in gradi na bogati tradiciji modne hiše. (Foto: Mert Alas & Marcus Piggot) 16. Fotografija, nastala za potrebe patentiranja Guccijeve torbice “Bamboo bag”. 1958.

14 15

Moda nekaj več o njihovi zgodovini, temveč so hkrati na paralelnem tržišču preverili tudi vrednost že skoraj muzejskih kosov. Obenem pa novi program družbi dopušča, da stopi v stik z lastniki izdelkov, ki jih morda pogreša v svoji zbirki. Popolno predanost svoji bogati tradiciji so pri Gucciju pokazali tudi z izbranim časnikom namenjeno posebno oglaševalsko kampanjo s fotografijami iz svoje bogate preteklosti, združenimi pod skupnim sloganom “Fashion Now”, ki opozarjajo na letošnji visoki jubilej te modne hiše. Slavje bo vrhunec doseglo z odprtjem Guccijevega muzeja v Firencah, ki bo svojevrsten poklon modne hiše mestu, kjer se je začela pisati zgodba o njenem uspehu. Patrizio Di Marco, lani imenovani novi vodja uprave, ob tem zatrjuje, da bodo obiskovalci šele ob spoznavanju bogate arhivske zbirke odkrili, kako zelo dinamično in inovativno ostaja podjetje navkljub svojemu častitljivemu jubileju.

17. in 18. Sloviti logotip v obliki ščita in zimzeleni cvetlični potisk Flora v oglaševalski kampanji z začetka sedemdesetih. 19. Rodolfo Gucci, Gucciev sin in oče umorjenega Maurizia, v milanskem butiku v ulici Montenapoleone. Sedemdeseta. (Foto: Farabolafoto) 20. Glamur poznih sedemdesetih je navdahnil modo za letošnje poletje.

XXXX

Ocena: tri (eko) zvezdice Organska kozmetika Slediti trendu. Organska kozmetika. Spremenjene navade. Naravno. Možnost izbire. Bio. Ozaveščenost. Eko. Modrost. Besedilo: Barbara Žnidar Fotografije: Istockphoto, arhiv proizvajalcev

Naravno V času vrtoglave naglice spreminjanja sveta nas omenjene besede in slogani spremljajo na vsakem koraku. Tematike, ki se pojavlja v bolj in manj strokovnih razpravah je, glede na vsebino nakupovalnih košar povprečnega potrošnika, še vedno premalo. Brezbrižnost? Zatiskanje oči? Zavedanje, da je potrebno začeti pri sebi, ozaveščati druge in verižno širiti dokazana dejstva – pa naj velja za prehrano, uporabne predmete, vedenjske vzorce in kozmetiko – še vedno ni dozorelo. Ima pa vedno več privržencev. Če smo že »zapopadli« filozofijo, da ne »smetimo« po naravi kar tako, da nas bodo za nepravilno ločevanje odpadkov po novem celo kaznovali, si tudi priznajmo, da se v trgovinah vedno pogosteje zadržujemo na »bio« oddelkih, saj nam je znani dokumentarec razgalil vse ozadje pridelave in predelave živil skupaj s tragičnimi prizori iz novodobnih živalskih farm. In če še celo našo priljubljeno pločevino ubogljivo vozimo na redne servise in jo nežno negujemo, je logično, da skrbno »naoljimo« tudi naš lastni (u)stroj. No, pa smo pri kozmetiki. Minili so časi mazanja s svinjsko mastjo (malo za šalo, čeprav jo nekatere »struje« še vedno nadvse priporočajo), prav tako nege z dokazano škodljivimi učinkovinami, ki nas sicer ne »pokončajo« takoj, zagotovo pa dolgoročno ne delujejo nič kaj vzpodbudno.

Prav je, da postanemo izbirčni. Masovno. Če »slabe robe« ne bo nihče kupoval, jo bodo giganti slej kot prej prisiljeni vzeti s polic. »Simple as that.« Naravno? Da ne boste zavedeni: industrija, ki brezskrupulozno kuje le dobiček, pogostokrat na določenem izdelku izkorišča naziv »naraven«. Pravzaprav ga dovoljuje tudi (še) ne dovolj natančna zakonodaja. Izdelek je namreč »naraven« že, ker vsebuje le nekaj odstotkov naravnih in/ali ekološko pridelanih sestavin. Vse ostalo je sintetičnega porekla ali pridobljeno iz derivatov nafte. Govorimo o škodljivih konzervansih in antioksidantih, dražečih emulgatorjih, ki povečajo prepustnost kože – če naštejemo le nekatere. Res je Velik problem pri uporabi kozmetičnih izdelkov brez certifikata je predvsem dolgoletna izpostavljenost določenim (dokazano) škodljivim učinkovinam in posledično kopičenje le-teh v telesu. Vendar pa bi istočasno želeli poudariti, da so nekateri izdelki brez certifikata sprejemljivi ali celo izredno kakovostni, saj vsebujejo visok delež popolnoma naravnih in neškodljivih snovi. Postopek pridobivanja certifikata je zapleten in natančno določen proces, ki ne dopušča niti minimalnega odstopanja od strogih določil.

Škodljive sestvine

- Parabeni, ki se uporabljajo kot konzervans, so lahko rakotvorni. - Antioksidanta BDHA (butylhydroxyanisole) in BHT (butylhydroxytoluen) lahko zastrupljata jetra, ledvica in pljuča. - Diazolidinyl urea, imidazolidinyl urea, hexanidine diiethionate, quaternium-15 ... – iz naštetih sestavin se lahko sprošča formaldehid, ki je rakotvoren. - Glikolni ester (phenoxyethanol) se pogosto uporablja kot konzervans: lahko učinkuje na živčevje in jetra ter na reproduktivne sposobnosti. - Etilendiaminotetraocetna kislina (disodium EDTA) in trisodium EDTA sta antioksidanta, ki lahko povzročata dermatitis. - Emulgatorje PEG (polyethilenglikol) in PPG (polypropilenglikol) dodajajo tudi zato, da povečajo prepustnost kože, a lahko učinkujejo dražeče.

Bio Cvetna vodica Eau Florale de Bleuet je dobro znana po lastnostih mehčanja in pomirjanja kože okrog oči. Uporabljamo jo lahko za čiščenje ali za blažilne obkladke. Melvita (ta francoska blagovna znamka s 25-letno tradicijo ne uporablja ogroženih rastlinskih vrst in ne vzpodbuja krčenja gozdov in škodljivega izkoriščanja naravnih virov).

Deodorant v palični obliki združuje protibakterijske lastnosti čajevca, koloidnega srebra in kalijevega aluma, skupaj z blažilno sveže iztisnjeno aloe vero ter čutno aromatično mešanico eteričnih olj limonine trave in rožmarina. Live Native (ročno, presno narejeno kozmetično linijo odlikuje obdelava sestavin pri nizkih temperaturah. Naravna zakladnica encimov, fitohranil, antioksidatov tako ostane nedotaknjena)

Ste vedeli?

- V Sloveniji je največ izdelkov, ki se uvrščajo v naravno kozmetiko, označenih z BDIH oznako. - BDIH, Soil Association, Ecocert, Biogarantie, Cosmebio in ICEA so se združili v evropski standard COSMOS. - Vaša koža lahko odreagira tudi na certificiran kozmetični izdelek. Občutljivejši namreč lahko odreagirajo na vsebnost določenega eteričnega olja, posebna previdnost pa velja pri nosečnicah. - Ekološka kozmetika postaja vedno bolj učinkovita na področjih, kot so delovanje proti gubam, pigmentnim znamenjem, izgubi elastičnosti in čvrstosti ter proti drugim znakom staranja. Francoski Ecocert, denimo, v svoj seznam dodaja nove učinkovine, ki jih odkrivajo v naravi in testirajo v specializiranih laboratorijih.

Slovarček

- Organsko – vse iz žive narave. - Bio – izhaja iz francoske besede »biologique« in označuje ekološko živilo. - Polimer, denimo »acrylates copolimer« – je t. i. plastifikator, učinkovina, ki daje občutek mehkobe na koži.

Ker je že samo testiranje časovno in finančno zahteven proces, si ga nekateri manjši proizvajalci enostavno ne morejo privoščiti. Odločitev, kupiti izdelek brez uradnega certifikata ali ne, je v vaši presoji, ki pa temelji na zaupanju. Certifikat Izbran kozmetični izdelek certifikat lahko pridobi le, če zadosti določenim pravilom – biti mora torej standardiziran. Standardi so lahko zapisani v zakonodaji (tako kot denimo pri ekološkem kmetijstvu in prehrani), lahko pa jih predpišejo različna strokovna ali panožna združenja. Tak izdelek zlahka prepoznamo, saj je logotip na embalaži vidno označen. Ta naj bi zagotavljal, da res vsebuje naravne in ekološke sestavine, ki jih je predpisal pooblaščeni organ. Merila in druge informacije o standardih in načinih za pridobitev certifikata so dostopne tudi na spletnih straneh organizacij, ki jih podeljujejo.

Eko

Dnevno kremo iz linije proizvodov Thalasso za nego zrele kože sestavljajo alge ekološkega porekla in druge blagodejne učinkovine iz morja. Deluje regenerativno in proti vsem znakom staranja. Aquabio (poleg linije Thalasso se lahko odločite še za liniji Phyto – proti prvim znakom staranja – in Gold, ki vsebuje zlato in srebro).

Med naravnimi ličili vam predstavljamo rdečilo za ličnice, v odtenku 03, Mauve, ki ne vsebuje sintetičnih konzervansov. Logona (podjetje, ustanovljeno leta 1977, je danes prisotno z več kot dvesto vrstami proizvodov, tako negovalno kot dekorativno kozmetiko).

ﬂFuture perfect« Nekateri tradicionalni kozmetični velikani imajo že sedaj na voljo svoje linije »bio« ali »eko« kozmetike. Kupujejo manjše laboratorije, izjemno so povečali sredstva, namenjena raziskavam, spodbujajo organsko kmetovanje lokalnih pridelovalcev ter pridelovalcev iz nerazvitih manjših skupnosti na vseh kontinentih, kjer že stoletja tradicionalno pridobivajo znana lepotila, kot sta denimo arganovo olje ali maslo karité, prehajajo na nove sisteme ravnanja z odpadnimi vodami ... Tradicionalna kozmetika bo še kar nekaj časa našla mesto ob boku »zelene«. Vsebovala bo vedno manj škodljivih učinkovin, saj se seznam prepovedanih sestavin daljša, pa tudi proizvodnja bo vedno bolj ekološko naravnana. Želimo si bolj aktivnega delovanja institucij, ki skrbijo za varstvo potrošnikov, upamo pa tudi na strožjo zakonodajo.

Najbolj znani certifikati

• BDIH je bil izdan leta 1995 kot prvi tovrstni standard. Podeljuje ga nemško industrijsko in trgovsko združenje. Izdelek mora vsebovati naravne sestavine. Dovoljena je uporaba konzervansov, ki so identični tistim v naravi (denimo benzojska kislina in njene soli, salicilna kislina ter benzilni alkohol), kar mora biti označeno na deklaraciji. Proizvodni proces posameznega izdelka poteka po strogo nadzorovanih postopkih, ki so pogoj za pridobitev certifikata. Prepovedano je obsevanje izdelkov, embalaža izdelkov mora biti iz sestavin, ki so biološko razgradljive. • Ecocert je francoski akreditirani organ za podeljevanje certifikatov, ki je leta 2003 izdal svoj standard za naravno in ekološko kozmetiko. Dovoljuje dva načina izdelovanja kozmetičnih izdelkov: naravni (naravno pridelanih mora biti vsaj 50 odstotkov sestavin) ali naravni in ekološki (95 odstotkov sestavin mora biti pridobljenih s certificirano ekološko kmetijsko pridelavo). Seznam sestavin mora biti potrošniku na voljo v razumljivem jeziku, obvezno pa mora biti uporabljena mednarodna nomenklatura kozmetičnih sestavin INCI. • Cosmebio in Biogarantie sta neprofitni združenji različnih podjetij in ustanov, ki sta leta 2003 izdali standarde za ekološko kozmetiko. 95 odstotkov sestavin

tako mora biti iz ekološke pridelave s certifikatom, v njem pa so prepovedane kemične sinteze sestavin. • Soil Association je zasebno britansko združenje, ustanovljeno leta 1946, ki predpisuje standarde in tudi podeljuje certifikate predvsem prehranskim izdelkom, pa tudi kozmetičnim. Leta 1967 so izdali prvi standard za ekološko kmetovanje, njihov standard za kozmetične izdelke pa velja od leta 2002. • AIAB (Associazione Italiana per l'Agricoltura Biologica) je združenje kmetov, pa tudi drugih profesionalcev – predvsem ekologov in ekoloških društev. Ti so ustanovili inštitut ICEA (Istituto per la Certificazione Etica e Ambiente), ki je akreditirani organ za dodeljevanje certifikatov. Leta 2003 so sprejeli standard za »ekološko« kozmetiko, ki je med vsemi do zdaj opisanimi standardi najbolj liberalen. Standard namreč temelji na t. i. negativni listi sestavin, ki določa zgolj priporočljive okvire. • NATRUE je evropski standard, ki ga je pripravila mednarodna zveza predstavnikov proizvajalcev in prodajalcev kozmetike, kot so Laverana/Lavera, Logocos/Logona, Primavera, Santaverde, Wala/Dr. Hauschka in Weleda. V letu 2008 so izdali standarde za tri ravni, ki jih označijo z zvezdicami: z eno zvezdico označujejo »naravno« kozmetiko, z dvema zvezdicama »naravno in ekološko« kozmetiko in s tremi zvezdicami »ekološko« kozmetiko.

Dišavni oblak

Marc Jacobs Izgubite se na polju cvetlic!

Daisy Eau So Fresh je mlajša sestra provokativne Daisy: svetla, elegantna in šarmantna dišava na cvetlično-sadni osnovi je dišeča kombinacija zrele maline, čutne divje vrtnice in tople slive, ki vas bodo ponesle naravnost v svet sonca in mladostnega veselja, na bohotna polja južne Španije. Marc Jacobs.

Collistar Spogledljivost po italijansko

Novo kolekcijo iz Collistarja sestavljajo rdečila za lica s svilnato teksturo, senčila za oči, rdečila in sijaji za ustnice ter kompaktni puder z belimi perlami za obraz in telo, zbirateljem pa ponujajo tudi trio senčil za moker in suh nanos. Lahkotna ličila s pridihom klasičnega italijanskega šarma in elegance so namenjena ženskam, ki znajo prepoznati trende, hkrati pa znajo ceniti kvaliteto, ki jo zagotavlja legendarna oznaka Made in Italy.

Kenzo Ste za izlet v divjino?

Pri Kenzu so se odločili za drugačen pristop: Aurélien Guichard je moški, ki je ustvaril žensko dišavo l’Eauparkenzo Wild Edition, Alexandra Kosinski pa je ženska, ki je ustvarila moško edicijo iste dišave. Delata ločeno, medtem ko sta njuni dišavi združeni v skupnem konceptu l’Eauparkenzo Wild – konceptu, ki izraža energijo, svobodo in čutnost.

Dišavni oblak

Sisley Za moške

Moška koža se sicer stara počasneje, a toliko bolj vidno. Podvržena je namreč številnim stresnim dejavnikom, kot so britje, onesnažen zrak in klimatizirani prostori. Sisley je posebej za moške tako zasnoval Sisleÿum, celovito nego kože, ki deluje kot nega po britju in proizvod proti staranju. Gel je na voljo v dveh različicah (za normalno in suho kožo), kožo na obrazu pa po nanosu pusti pomirjeno in navlaženo. Sisley.

BVLGARI Čutna stran jasmina

Bvlgarijeva nova dišava Mon Jasmin Noir, ki pooseblja luksuz in prestiž kultnih italijanskih draguljarjev, se osredotoča na intimno povezavo med žensko in vonjem, ki ga je izbrala zase. Čutnost vonja po jasminu je poudarjena z naravnimi esencami in je namenjena mladi zapeljivki živahnega značaja, z modernim pogledom na svet. Agent Provocateur Od Agenta do L’Agenta

Agent Provocateurjeva ženska ve, kaj hoče. Nova dišava L’Agent je zapeljiva in čutna, hkrati pa izrazito skrivnostna in drzna: orientalsko cvetlično osnovo dopolnjujeta topli jantar in erotični mošus, ki skupaj z dodanimi feromoni ustvarjata vonj za ženske z močnim značajem. Si upate?

Dior Ikona med rdečili za ustnice

Odkrijte novi ikonski Dior Addict – rdečilo za ustnice, ki je posvečeno tako modi kot tudi pregovorni ženski lepoti. Gre za svojevrsten poklon trajni povezavi med lepoto in stilom, barvo in modo, Diorjem in njegovimi zasvojenkami. Dior Addict, ki jo je konec prejšnjega stoletja zasnoval legendarni ilustrator René Gruau, danes uteleša ženska, ki kult lepote pooseblja vsaj toliko kot pooseblja modne trende – ena in edina Kate Moss. Be Iconic, Dior Addict.

XXXX

ﬂOh, boy!« Vanessa Paradis & Rouge Coco Shine V trenutku nas je osvojila. Najstnica s simpatičnim razmikom med zobmi in pesmijo »Joe le Taxi« – komaj 14-letna Vanessa Paradis, ki je, praktično čez noč, leta 1988, zasedla vrh lestvic v petindvajsetih državah. Danes – po uspešni glasbeni in filmski karieri, materinstvu, partnerstvu z enim najbolj zaželjenih in karizmatičnih igralcev, Johnnyjem Deppom, ter uspešnem sodelovanju s hišo Chanel – nas še vedno navdušuje s svojo prezenco in življenjsko filozofijo. Besedilo: Barbara Žnidar Fotografije: arhiv Chanel

Lepota Že od nekdaj je občudovala Marylin Monroe v obeh vlogah – kot igralko in pevko, po njej je celo poimenovala svoj hit album in eno od pesmi na njem, M & J (inicialki za Marylin in John). Konec osemdesetih let je uspešno debitirala v filmu »Noce Blanche«/«White Wedding«, ki govori o ljubezni med srednješolko in profesorjem. Leto 1990 je bilo prelomno. Takrat je nastal video »Tandem«, predstavitev ene izmed pesmi z albuma »Variations sur le même t’aime«, pod režijsko taktirko znanega Jeana-Baptista Mondina. Istega leta je osvojila priznanje najboljše izvajalke na prestižni »Victoire de la Musique« ter filmsko priznanje »César« za najbolj obetavno igralko. Prav na prireditvi podelitve nagrad »César« jo je opazil Jacques Helleu, v tistem času »art direktor« pri Chanelu. In postala je predstavitveni obraz dišave Coco. Režiser Jean-Paul Goude jo je »ovekovečil« kot rajsko ptico v kletki, brezskrbno gugajočo se, popolnoma na varnem pred ostrimi kremplji oprezujoče mačke. Prodorna in inovativna komunikacija s potrošniki je rezultate prodaje te dišave pognala v nebo. Sledili so projekti tako na glasbenem kot filmskem področju. Seveda ne moremo mimo bravurozne vloge v »La fille sur le pont«/«The Girl on the Bridge«. Na Rue Cambon se je »vrnila« leta 2005, izbrana je bila namreč za »ambasadorko« Chanelove linije torbic. Plodno ustvarjanje se je nadaljevalo s petim albumom »Divinidylle«, s sodelovanjem v otroškem mjuziklu »Le soldat rose«, mednarodno turnejo in snemanjem novih projektov. Zgodba »fil rouge« med Vanesso in Chanelom se nadaljuje: tokrat predstavlja rdečila za ustnice, Rouge COCO Shine.

Diskografija

- December 2010 – DVD »Les plus beaux moments télévisés« - November 2010 – DVD in CD »Une nuit à Versailles« - November 2009 – Album »Best Of« - 2008 – Turneja »Divinidylle« in priznanje »Victoires de la Musique« za najboljši glasbeni DVD leta - 2007 – »Divinidylle« v sodelovanju z Matthieujem Chedidom in priznanje »Victoires de la Musique« za pop album in žensko izvajalko leta - 2001 – koncert »Vanessa Paradis Au Zénith« na znanem prizorišču Zénith v Parizu - 2000 – »Bliss« v sodelovanju z Matthieujem Chedidom, Alainom Bashungom in Johnnyjem Deppom - 1994 – koncert »Vanessa Paradis«, v dvorani Olympia - 1992 – album »Vanessa Paradis« (producent in soavtor glasbe Lenny Kravitz) - 1990 – priznanje »Victoires de la Musique« za žensko izvajalko leta z albumom »Variations sur le même t’aime« v sodelovanju s Sergeom Gainsbourgom - 1988 – album »M & J« v sodelovanju z Etiennom Roda-Gilom in Franckom Langolffom

Lepota Rouge Coco, 2010 Hiša Chanel se je s predstavitvijo treh odtenkov rdečil za ustnice, linije Rouge Coco (Mademoiselle, La Pausa in Camélia), poklonila izseku razgibanega življenja Gabrielle Chanel. Poleg Vanesse so simpatično pomanjkljivost, razmik med zobmi namreč, med drugimi zadržale tudi legendarna manekenka in igralka Lauren Hutton, igralki Béatrice Dalle in Anna Paquin ter manekenka Lara Stone. Madonna, denimo, pa je holivudskim kânonom lepote podlegla in si je diastemo, kot se strokovno imenuje tako stanje, dala korigirati.

Manj poznano je, da je Coco Chanel kot kostumografinja (1920) sodelovala z Diaghilevim pri baletnih predstavah »Lani« in »Le train bleu«. V svoji dolgoletni karieri pa je oblikovala tudi uniforme za kabinsko osebje letalske družbe Olympic Airways (1966–1969).

Rouge Coco Shine, 2011 Nova linija rdečil s tankočutno izbiro odtenkov sledi prvotnemu navdihu. Tekstura rdečila je neverjetno nežna, na ustnicah je lahka in prijetna, s kožo se kar stopi in je hkrati vlažilna. Odlikuje jo tudi zapeljiv sijaj. Na voljo bo v 25 odtenkih s pomenljivimi na-

Lepota zivi, denimo: Flying-cloud, Aventure, Rebelle, Biarritz, Misia, Escale Venice, Deauville, Monte-Carlo, in v odtenku, ki ga označuje številka 54 – Boy. Navdih: Coco Chanel in Arthur ﬂboy« Capel Odnos med njima še zdaleč ni bil preprosta ljubezenska zgodba. Za podrobnejši vpogled vam nadvse priporočamo ogled filma Coco Chanel & Igor Stravinsky (2009). »Boya« v filmu upodablja Anatole Taubman, Coco pa odlična Anna Mouglalis. Filmografija

- 2010 – »L'Arnaqueur«/»Heartbreaker« - 2007 – »La Clef«/»The Key« - 2004 – »Mon Ange«/»My Angel«; »Atomik Circus: Le retour de James Bataille«/»Atomik Circus: The Return of James Bataille«; »Poiraud« - 1999 – »La fille sur le pont«/»The Girl on the Bridge«; nominacija za priznanje »César« (za igralko leta) - 1998 – »Une chance sur deux«/»Half a chance« - 1997 – »Un amour de sorcière«/»Witch way Love« - 1995 – »Élisa« - 1989 – »Noce Blanche«/»White wedding«; priznanje »César« za najbolj obetavno igralko; nagrada »Prix Romy Schneider« za najboljšo začetnico

Rdečilo Rouge Coco Shine, označeno s številko 54, so poimenovali Boy. In kakšen je »Boy«? V odtenku rožnega lesa z bakrenim sijajem.

Nakit

Van Cleef & Arpels Dragocena zadrga

V filmu Kraljevi govor (v originalu King's speech) je Van Cleef & Arpelsova ogrlica Zip odigrala pomembno stransko vlogo, saj je krasila globoki dekolte Eve Best (v filmu Wallis Simpson). Za letošnji pariški teden mode so v znameniti draguljarski hiši pripravili štiri nove različice slavne ogrlice, ki so jo javnosti prvič predstavili že leta 1950. Moderne kreacije prečiščenega sloga krasijo dragi in poldragi kamni – smaragdi so v sožitju z večbarvnimi safirji, lapis lazuli, perlami, turkizi in krizoprasi. Prestižno in … težko dostopno. Zip, Van Cleef & Arpels.

Zlatarna Celje Sanjska zaroka

Zaroka je gotovo eden najsrečnejših in – vsaj kar zadeva ženske – tudi eden od najbolj romantičnih dogodkov v življenju. Zlatarna Celje tako ponuja široko izbiro briljantnih prstanov različnih velikosti, vse pa odlikujeta vrhunska ročna izdelava in certifikat, ki potrjuje pristnost dragulja.

Chopard Vrnitev glamurja

Chopardova damska linija Imperiale je nastala v 90. letih prejšnjega stoletja in je že takrat med ljubiteljicami diskretnega luksuza obveljala za uro, ki izžareva zadržan stil in eleganco. Dovolj razlogov, da so se pri Chopardu odločili za reinterpretacijo omenjene ure, seveda prilagojene današnjim časom. Na novo ukrojene podrobnosti, kot so izvirna držala pasu, številčnica iz biserne matice z novimi rimskimi številkami, krona v obliki lotosovega cveta z vdelanim ametistom, predvsem pa harmonična kombinacija jekla in rdečega zlata, naj bi Imperiale spet popeljali na vrh popularnosti med Chopardovimi ženskimi urami. Da bi vsaka dama našla svoj idealni Imperiale, slednjega ponujajo v dveh velikostih, 36 in 40 mm, v prvi s kvarčnim mehanizmom in v drugi z avtomatskim.

Pomelatto V slogu Tilde Swinton

Nova kolekcija Capri iz Pomellata je poklon vsem sladkostim življenja. Kolekcijo (njen obraz je postala škotska igralka Tilda Swinton) zaznamujejo kreativnost, tradicija oblikovanja in mojstrsko zlatarsko znanje, sestavljajo pa jo prstani iz rdečega zlata, koral, turkizov, oniksa, rjavih diamantov, safirov in drugih kovin, ki omogočajo, da jih nosite posamezno ali pa jih kombinirate v poljubne barvne kombinacije. Capri, Pomellato.

Zlatarna Mirage Dobrodošli v svetu razkošja

Nova pomladno-poletna kolekcija iz Zlatarne Mirage, poimenovana Donna S, energijo črpa iz čistih linij, oblik in barv. Namenjena je posameznikom, ki si želijo privoščiti nekaj prestižnega, a hkrati večnega, sestavlja pa jo 28 kosov, med katerimi izstopajo predvsem pravljični poročni in zaročni prstani iz belega in rdečega zlata z diamanti. www.mirage.si.

XXXX

Leto presežkov? Ure 2011 V tradicionalnem urarstvu je leto 2011 prineslo toliko posebnih časomerov kot doslej bržčas še nobeno. V neizprosni tekmi za prestiž želi vsakdo izdelati uro, o kateri se bo veliko in z občudovanjem govorilo. To pa je najlažje (in hkrati najtežje) doseči s časomeri, ki na izviren način premikajo meje – tako tehnične kot estetske. Besedilo: Bojan Levič Fotografije: arhiv proizvajalcev

XXXX Cartier Rotonde de Cartier Astrorégulateur Cartier je letos predstavil nekaj fantastičnih ur, med katerimi je najudarnejša Rotonde de Cartier Astrorégulateur, ki je hkrati tudi ena najbolj občudovanih ur ženevskega salona SIHH 2011. Ekipa Cartierjevih konstruktorjev je po petletnem delu zanjo razvila mehanizem, kaliber 9800 MC, ki na poseben, doslej še neuporabljen način odpravlja vpliv gravitacije na nihanje urine nemirke. Doslej najbolj znani tovrstni mehanizem – tourbillon – so pri Cartierju nadomestili s še zapletenejšim načinom, pri katerem so zaskočni mehanizem, nihajni organ in indikator sekund pritrdili kar na edini del ure, ki se pod vplivom gravitacije vedno postavi v enak položaj glede na Zemljo – na rotor za samodejno navijanje. Ta je pri Astrorégulateurju sestavljen iz kar petkrat več komponent kot običajna tourbillonska kletka. Celotno podobo ure dopolnjuje ohišje iz visokotehnološke zlitine niobija in titana. Skupno bodo izdelali 50 primerkov ure Rotonde de Cartier Astrorégulateur, po ceni 250.000 evrov.

Piaget Emperador Coussin Tourbillon Automatic Pri tokratni Piagetovi novosti gre za zlitje razvoja njihovega tourbillonskega kalibra 600P iz leta 2003 in avtomatskega ultra tankega kalibra 1208P iz leta 2010. Nastali kaliber 1270P je sestavljen iz 269 delov in debel le 5,55 milimetrov, ukrojen pa je v blazinasto obliko. Ta se popolnoma prilega ohišju ure Emperador Coussin Tourbillon Automatic, ki je z 10,4 milimetra debeline danes najtanjši avtomatski tourbillon na trgu. Na njegovi številčnici nad kazalcema ur in minut kraljujeta okrogli okenci, ki tvorita srečno številko 8 – v levem je mikrorotor za samodejno navijanje, v desnem pa tourbillonska kletka, oblikovana v konico, ki med vrtenjem kaže še sekunde. Indikator rezerve navitja (ta znaša približno 40 ur) so umaknili na hrbtno stran ure. Emperador Coussin Tourbillon Automatic bodo izdelovali z ohišji iz belega in rožnatega zlata, obakrat za 153.000 evrov.

Jaeger-LeCoultre Reverso Répétition Minutes à Rideau Model Reverso z značilnim vrtljivim ohišjem, ki je nekoč služilo za zaščito številčnice med igranjem pola, letos praznuje 80-letnico. Na vrhu njegove piramide je zdaj Reverso Répétition Minutes à Rideau. Pri njem najbolj opazna je drsna zavesa iz 16 lamel, ki v celoti pokriva številčnico, z njenim potegom pa lahko ne le pogledamo, koliko je ura, temveč tudi napnemo vzmet repetirnega mehanizma, ki nam odbije točen čas v urah, četrtih in minutah, zavesa pa se ob tem vrne v prvotni položaj. Bistvo ure z minutno repeticijo je njeno milozvočno bitje, za katerega so se konstruktorji novega Reversa potrudili s posebnimi kladivci vrste »trebuchet« (imenovanimi po srednjeveških napravah za izstreljevanje kamnov), ki imajo gibljive glave, s čimer so izkoristek energije pri bitju povečali na 80 odstotkov, medtem ko je pri običajnih repetirnih mehanizmih le 10- do 30-odstoten. Za boljši zven so gongi povezani z ohišjem, narejenim iz belega zlata. Reverso Répétition Minutes à Rideau cenijo na 230.000 evrov.

IWC Portofino Hand-Wound 8 Days Portofino je bila že desetletja nekakšna osnovna kolekcija schaffhausenske manufakture. Letos so jo sklenili dvigniti ob bok slavnejšim linijam, kot so Portugieser, Ingenieur in Fliegeruhren (letalske ure), zato so zanjo svoj avtomatski kaliber serije 5000 z 8-dnevnim navitjem predelali v povsem novo verzijo z ročnim navijanjem. Ta je debitirala v italijansko glamuroznem novincu Portofino Hand-Wound 8 Days, ki mu apeninski šarm dajejo tudi usnjeni pasovi, posebej za IWC narejeni v znameniti italijanski delavnici Santoni. Omenjeni pasovi so eni najlepših in najkakovostnejših na urarskem trgu, s čimer le potrjujejo, da si Portofino s prikazom ur, minut, sekund, rezerve navitja in datuma zasluži vzdevek »bellissimo«.

Ure Panerai Luminor Submersible 1950 3 Days Automatic Bronzo ‡ 47 mm Panerai se je odločil za bron, starodavno zlitino bakra in kositra, ki je nekoč dala ime celi dobi človeške zgodovine. Čeprav bronu glede uporabnosti ni česa očitati, saj je med drugim trden in korozijsko odporen, je v obliki ohišja Paneraievega modela Luminor Submersible 1950 3 Days Automatic Bronzo – 47 mm razdelil mnenja. Poudarjanje matične hiše, da bron z uporabo dobiva žlahtno patino in nenehno spreminja svoj individualni videz, pa verjetno ni bilo odločilno za hud boj Paneristov (kakor se imenujejo privrženci omenjene znamke) za katerega od 1000 predvidenih primerkov. Nenavaden in redek časomer so opremili s Paneraievim avtomatskim kalibrom P.9000 pod temno zeleno številčnico, bronasto ohišje pa zatesnili za kljubovanje vodi do potapljaških 300 metrov. K potapljanju seveda sodi vrtljiva luneta, v prodajni komplet pa poleg rustikalnega usnjenega pasu še dodaten gumijasti. Vse za ceno 7300 evrov. Breitling Transocean Breitling je leta 2009 predstavil svoj prvi lastni kronografski kaliber – Breitling 01 z avtomatskim navijanjem. Gre za mehanizem sodobne zasnove s kronografskim prestavnim kolesom, ki ga odlikujeta trpežnost in zanesljivost. Predvsem pa, kar je za Breitling zelo pomembno, omogoča velikoserijsko izdelavo in tudi ob njej ohranja svoje odlike. Breitling namreč namerava kaliber 01 postopoma vpeljati v večino svojih kronografov. Pred kratkim so ga namenili nostalgičnemu modelu Transocean, ki z videzom obuja zlato dobo Breitlingovih letalskih ur iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Postavitev števcev je značilna za sodobni kronograf, ravno tako tesnjenje do 100 metrov in okence iz safirnega stekla nad mehanizmom. Transocean bodo izdelali v omejenih serijah – 2000 primerkov iz jekla in 200 primerkov iz zlata, pri obeh z možnostjo izbire med različnimi številčnicami in pasovi. Corum Golden Bridge Automatic Prvi Golden Bridge – uro z miniaturnim paličastim mehanizmom – so pri Corumu predstavili leta 1980 in kmalu je postala ena Corumovih ikon. Ob svoji 50-letnici leta 2005 so pri znamki, znani po urah inovativnih oblik in konstrukcij, v ospredje spet postavili modele Golden Bridge, ki so dobili številne bolj ali manj sodobne mehanizme. Leta 2011 nas Corum znova preseneča – z modelom Golden Bridge Automatic. Na paličastem mehanizmu seveda ni prostora za navijalni rotor, zato so nanj postavili tanki vodili, po katerih med gibanjem ure drsi platinasta utež in ob tem navija vzmet, ki polno navita zadostuje za 40 ur teka. Iz 194 komponent sestavljen mehanizem poganja le dva kazalca – za ure in minute. Povsem dovolj za občudovanja vredno uro, ki jo bodo izdelali v 200 primerkih – 130 iz rdečega zlata in 70 iz belega.

Maurice Lacroix Masterpiece Roue Carrée Seconde Sodobna tehnologija omogoča marsikaj, tudi izdelavo »kvadratnega kolesa«. Prav z njim nas je lani razveselil Maurice Lacroix, ki je model Masterpiece Régulateur Roue Carrée opremil s parom nenavadnih kolesc za prikaz časovnih ur. Po omejeni seriji 99 primerkov so zdaj princip uporabili še na novosti Masterpiece Roue Carrée Seconde, kjer par v obliki deteljice in kvadrata kaže sekunde. Za razliko od lanske premiere bo letošnji model na voljo v neomejeni seriji. Ohišje ure je iz jekla, za pogon kolesja skrbi mehanizem ML 156 z ročnim navijanjem, frekvenco bitja 18.000 polnihajev na uro in 45-urno rezervo navitja.

Ure

XXXX

Novi športni avtomobili Auto Show Ženeva

Sejem Auto Show v Ženevi trenutno velja za najpomembnejšo tovrstno »izložbo« na svetu, kjer svoje najnovejše izume pokažejo vsi, ki v svetu avtomobilske industrije kaj štejejo. Letošnji sejem so (poleg številnih električnih novosti) kljub svoji ekološki neekonomičnosti najbolj zaznamovali proizvajalci športnih avtomobilov, saj so novosti željnim obiskovalcem predstavili kar štiri nove modele. Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: Arhiv Proizvajalcev

Avtomobilizem

Pagani Huayra Argentinec Horacio Pagani izdeluje najbolj čarobne avtomobile na svetu: »superšportniki« retro-futurističnega izgleda so namreč videti, kot da prihajajo iz Geppettove delavnice. Ročno izdelane dele sestavljajo v obrtniški delavnici v okolici Modene pod budnim očesom samega maestra. Skrivnost? Proizvajalec tradicionalne materiale (kot sta usnje in aluminij) kombinira z visokotehnološko plastiko in legurami in tako ustvari zmogljiv avtomobil, namenjen skoraj izključno užitkom v hitrosti. Prvi model je nastal v sodelovanju s Juanom Manuelom Fangiom, enim izmed najboljših voznikov vseh časov, ki je, prav tako kot Pagani, Argentinec.

Fangio je svoje največje uspehe dosegel z Mercedesovimi dirkalniki, zato tudi Pagani uporablja njihove motorje. Potem ko so v dvanajstih letih izdelali dobrih 100 vozil z imenom Zonda, je prišel čas za novi model, ki so mu nadeli ime Hueyra. Čeprav so takšni projekti ponavadi obsojeni na propad, je Pagani dokazal, da je z njimi mogoče doseči tudi uspeh: Horacia zaradi uspeha na področju hitrih avtomobilov častijo po vsem svetu, zonda pa že velja za ikono. Za avtomobil, ki tehta le 1350 kilogramov in ga poganja 6-litrski V12 motor z močjo 515 kW/700 KM in navorom 1000 Nm, je potrebno odšteti kar 1.000.000 evrov, z njim pa je mogoče doseči celo 360 km/h končne hitrosti.

Koenigsegg Agera R Švedski baron Christian von Koenigsegg je na področju športnih avtomobilov aktiven od leta 2002, njegova zgodba pa je pravzaprav ultimativna zgodba o uspehu. Koenigsegg že vrsto let velja za najhitrejši avtomobil na svetu, kar je na področju hitrega razvoja in hude konkurence velik dosežek; švedsko podjetje pa želi naziv obdržati tudi z novim avtomobilom Agera R. Agero poganja 5-litrski V8 motor, ki v najmočnejši izvedbi (poimenovani R) razvije kar 820 kW/1115 KM in 1200 Nm navora. To je dovolj, da 1330 kilogramov težek avtomobil doseže 400 km/h končne hitrosti, prvo stotico pa ulovi v vsega 2,9 sekunde. Severnjaško hladen koenigsegg izgleda povsem drugače od glavnega konkurenta paganija, je pa zanimivo, da sta obe podjetji na tržišču istočasno predstavili nov model. Cena: 1.500.000 €

Avtomobilizem Lamborghini Aventador Novi udarni Lamborghinijev model je stilski naslednik modela Reventone. Poganja ga nov 6,5-litrski V12 motor z močjo 515kW/700 KM, ki aventadorja požene do 350 km/h, hitrost 100 km/h pa doseže v 3 sekundah. Dokler je podjetje vodil Ferruccio Lamborghini osebno, je veljalo, da so njegove avtomobile kupovali enaki ljudje kot paganije in koenisegge, v zadnjih nekaj letih pa je podjetje večkrat finančno propadlo ter menjalo lastnike, dokler ga leta 1998 ni kupila skupina Volkswagen. Prevzem je lamborghiniju sicer povrnil tehnično zanesljivost in kakovost, a odvzel mističnost, ki je potrebna za uspeh v razredu superšportnih avtomobilov. Posledica tega dejstva je med drugim tudi to, da je aventador več kot trikrat cenejši od paganija, glavni adut za tržni uspeh pa je tudi logistična podpora velike korporacije Volkswagen, ki ji Lamborghini pripada. Cena: 280.000 €

Ferrari FF Novi Ferrarijev štirised je prvi karavan tega podjetja. FF pomeni For Four (za štiri) in je nastal z namenom pritegniti kupce, ki se sicer ne bi odločili za nakup superšportnega avtomobila, in tiste, ki si ob hitrosti želijo tudi praktičnost. Avtomobil je namenjen tržiščem »novodobnih bogatašev« – prodaja je usmerjena predvsem na kitajski in ruski trg, ki se bolj kot na Ferrarijevo tradicijo lahkih in hitrih dirkalnikov osredotoča na okretnost, praktičnost in pogon na vsa štiri kolesa. V12 motor ima 6,2 litra prostornine in iztiska 479 kW/651 KM ter ponuja 680 Nm navora, kar je dovolj, da 1790 kilogramov težek avtomobil doseže 335 km/h končne hitrosti. FF je tako prvi ferrari s pogonom na vsa štiri kolesa. Cena: 260.000 €

XXXX Aston Martin Virage Nabor Astonovih modelov je precej zanimiv: podjetje je v zadnjih letih namreč izdelalo že tri skoraj enake avtomobile. Novi model, Gran Turismo Virage, se postavlja med modela DBS in DB9, vsi trije pa uporabljajo enak 6-valjni V12 motor, ki jih do hitrosti 100 km/h pripelje s polsekundno razliko: v 4,8, 4,6 in 4,3 sekunde. Zakaj je temu tako, lahko razberete iz tabele moči, ki se prične pri 470, nadaljuje pri 490 in konča pri 510 konjih. Še največja razlika je v ceni, ta variira za 50.000 evrov: 208.000 evrov za DBS, 175.000 evrov za virage in 150.000 za DB9.

Aston Martin Cygnet Aston Martin je že pred dvema letoma širšo javnost šokiral s konceptom malega avtomobila Cygnet. Kljub izrazito negativnim reakcijam publike in novinarjev, se je prvi mož Astona, Ulrich Bez, odločil, da popolnoma običajno toyoto spremeni v ekskluzivni aston martin. Namen cygneta je znižanje emisij CO2, ki jih proizvajajo vsi ostali astoni; težava je le v tem, da je Astonova Toyota iQ kar petkrat dražja, kar pa opravičujejo z vgradnjo prestižnejših materialov. Glede na dejstvo, da je avtomobil narejen z namenom znižanja emisij CO2, je motor ostal enak kot pri toyoti, zato je ta aston martin počasnejši od Fiata 500 ali smarta, kar je svojevrstno presenečenje. Cena: 35.000 €

XXXX

Ferdinand Porsche z vnukoma Ernstom (levo) in Ferdinandom Piëchom (desno).

Vplivni možje Top 5 menedžerjev avtomobilske industrije Sto let po izumu prvega avtomobila je avtomobilska industrija še vedno pokazatelj stanja industrijske moči in stabilnosti svetovne ekonomije. Medtem ko Toyota velja za največjo azijsko korporacijo, podjetje Revoz predstavlja največjega slovenskega izvoznika, saj izvozi kar osem odstotkov celotnega slovenskega blaga. Danes je konkurenca na trgu avtomobilov večja kot kadar koli, zaslužek pa je vse manjši. Dejstvo je, da je na zasičenem tržišču vse prej kot lahko uspeti, še težje pa je uspešno voditi razvoj v pravi smeri. Ste se kdaj vprašali, kdo so vodilni možje avtomobilske industrije? Predstavljamo vam peterico največjih in najbolj uspešnih, tistih, ki vlečejo niti iz ozadja te megalomanske industrije. Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv proizavajalcev

XXXX

Carlos Ghosn (56) Skupina Renault-Nissan Ghosn je Libanonec, ki se je leta 1954 rodil v Braziliji. Je francoski državljan, britanski vitez (KBE), v žepu pa ima kar dve prestižni inženirski diplomi. Govori arabsko, francosko, portugalsko, špansko, angleško in japonsko. Letno s službenim letalom prepotuje 225.000 kilometrov. Carlos Ghosn danes velja za enega najpomembnejših voditeljev avtomobilske industrije v zadnjem desetletju. Hkrati vodi kar dve podjetji – Renault in Nissan, ob tem pa je tudi član upravnega odbora podjetij Alcoa, Sony in IBM. Ghosn je v avtomobilsko industrijo vstopil leta

1996 kot podpredsednik skupine Renault, pred tem pa je 18 let vodil ameriški del korporacije Michelin. Ko je japonski velikan Nissan drvel v propad s kar 20 milijardami dolga in s samo tremi profitabilnimi modeli (od 48, kolikor so jih proizvajali), so jim na pomoč priskočili Francozi. Renault je prevzel propadajoče japonsko podjetje, Ghosn pa je v juniju 2001, ko je postal prvi mož Nissana, obljubil odstop, če mu v letu dni ne bi uspelo podjetju povrniti nekdanjo slavo. Že v prvem letu je z Nissanom ustvaril 2,7 milijarde dolarjev dobička. Čeprav so Japonci

nanj najprej gledali kot na nezaželenega tujca, je Ghosn le nekaj let kasneje postal vzor japonskim menedžerjem in za to dobil tudi državno priznanje. Leta 2005 je postal tudi prvi mož Renaulta.

Ferdinand Piëch (73) Skupina Volkswagen Avstrijec Piëch je vnuk Ferdinada Porscheja, oče dvanajstih otrok, v javnosti pa so se v zadnjih letih pojavila ugibanja o njegovi domnevni disleksiji. Je trenutno največji vizionar avtomobilske industrije in edini inženir med top menedžerji. Spoštovanje širše industrije si je priboril že v začetku 70. let, ko je vodil razvoj najuspešnejšega dirkalnega porscheja, modela 917. V 80. letih je pričel s prenovo napol mrtvega Audija in ga v obdobju nekaj let spremenil v premium proi-

zvajalca, kakršnega poznamo danes. V 90. letih je reorganiziral skupino Volkswagen in uvedel sistem uporabe enakih delov za različne modele in znamke, s čimer je močno znižal stroške proizvodnje. Pred osmimi leti je bil prisilno upokojen po internih pravilih Volkswagna, vendar kot predsednik nadzornega odbora skupine še naprej stoji v ozadju vseh pomembnih poslovnih odločitev korporacije. Njegov največji cilj je do leta 2018 narediti skupno VW za najve-

čjega avtomobilskega proizvajalca na svetu, kot pa kaže trenutno stanje, se to lahko zgodi že leto prej.

Skupina Renault-Nissan - 300.000 zaposlenih - 5 milijonov proizvedenih avtomobilov (4. na svetu) - 3,7 milijarde evrov neto profita - najzanimivejši projekt: Nissan Leaf

Skupina Volkswagen - 370.000 zaposlenih - 6 milijonov izdelanih avtomobilov (3. na svetu) - 6,8 milijarde evrov neto profita - najzanimivejši projekt: Bugatti Veyron

Avtomobilizem Sergio Marchionne (59) Skupina Fiat Marchionne je istrski Italijan – njegove korenine namreč segajo v Krnico pri Labinu. Ko je dopolnil 14 let, se je družina preselila v Kanado, kar je tudi razlog, da ga imajo Američani za Kanadčana, s čimer si vsaj malo blažijo veliko žalost, ker je Chrysler prevzel Italijan. Dejstvo je, da je Sergio Marchionne edini vodilni mož v avtomobilski industriji, ki ga lahko primerjamo z Ghosnom. Z diplomo odvetnika je najprej delal kot računovodja, kot član upravnega odbora Fiata pa je leta 2003 vstopil na konkurenčno področje avtomobilske industrije. S tem ko je zreduciral menedžersko birokracijo, rekonstruiral proizvodnjo in se fokusiral na prodajo in širjenje trga, je zaustavil desetletje trajajoče nazadovanje skupine Fiat. Leta 2009 je prevzel propadajočega ameriškega velikana Chryslerja, njegov dolgoročni načrt pa je pripeljati skupino Fiat med pet največjih proizvajalcev avtomobilov na svetu. Za svoj vzor navaja Steva Jobsa in njegovo podjetje Apple: »Mi smo Apple v avtomobilski industriji, Fiat 500 pa je naš iPod,« je prepričan Marchionne. S seboj vedno nosi šest blackberryjev – po enega za vsako podjetje, ki ga vodi. Zasebno je ljubitelj športnih avtomobilov, zanimiv pa je tudi podatek, da se je leta 2007 s svojim ferrarijem na švicarski avtocesti zaletel v clia, ki je vozil pred njim in naglo zavrl. Skupina Fiat - 180.000 zaposlenih - 3,3 milijone izdelanih avtomobilov (6. na svetu) - 600 milijonov evrov neto profita - najzanimivejši projekt: Fiat 500

Chung Mong-Koo (73) Skupina Hyundai-Kia Mong-Koo je mož, ki je korejskega velikana spremenil v svetovno korporacijo. Sin ustanovitelja Hyundaia je hkrati tudi najbogatejši Korejec. Četrt stoletja je vodil oddelek za podporo kupcem, leta 1999 pa sedel na čelo podjetja, vendar s karizmo bledega in brezidejnega vodje. Že leto zatem mu je uspelo pokazati povsem drugačen obraz: odločno se je odprl očetu in zavrnil njegovo zahtevo po upokojitvi, kar je v Koreji izzvalo splošno zgražanje javnosti, saj naj bi se Chung Mong-Koo na ta način brezobzirno izneveril tradiciji. Hyundaiu je dal vrednote, ki jih podjetje do tedaj ni imelo: uvedel je kakovostne materiale in vrhunsko izdelavo ter napredno tehnologijo združil z dobrim izgledom. Business Week ga je leta 2004 razglasil za enega najuspešnejših menedžerjev leta, tri leta kasneje pa ga je sodišče v Koreji skupaj s sinom spoznalo za krivega niza finančnih prevar, podkupovanja in poskusa bega iz države. Chung Mong-Koo je bil obsojen na tri leta zapora, vendar je sodišče ugotovilo, da bi njegovo zaprtje negativno vplivalo na državno ekonomijo, zato so kazen spremenili v dobrodelno delo, hkrati pa so mu naložili plačilo 700 milijonov evrov kazni. Denar je šel v celoti v dobrodelne namene. Skupina Hyundai-Kia - 117.000 zaposlenih - 4,6 milijona izdelanih avtomobilov (5. na svetu) - 320 milijonov evrov neto profita

Avtomobilizem Victor Müller (52) Skupina Saab-Spyker Victor Müller je človek, ki stoji za najbolj neverjetnim in fascinantnim prevzemom v sodobni avtomobilski industriji. Bogati odvetnik in zbiralec avtomobilov je leta 2000 namreč ustanovil podjetje Spyker, ki je v kratkem obdobju postalo znano kot nizozemski butični proizvajalec avtomobilov. Leta 2007 je Spyker neuspešno poskušal vstopiti v formulo 1, to pa je povzročilo finančni kolaps podjetja. Novi lastnik je posledično postal ruski tajkun Vladimir Antonov, Müller pa je kljub slabim finan čnim potezam ostal na čelu podjetja. V desetih letih je Spyker izdelal manj kot 200 avtomobilov in ni nikoli posloval pozitivno, vse dokler se ni leta 2010 zgodil usodni preobrat: Spyker je nenadoma prevzel podjetje Saab, ki letno izdela 150.000 avtomobilov in je edinstven primer v avtomobilski industriji. Müller je kljub nasprotovanju švedske in ameriške policije z denarjem Antonova prevzel Saab, Antonov pa je stopil na čelo podjetja Spyker. V zadnjih šestih mesecih se je Müller z BMW-jem uspel dogovoriti o uporabi njihovih motorjev in šasij v novih Saabovih modelih, z GM-om se je uspel dogovoriti o proizvodnji novega SUV-ja, v Ženevi pa smo že lahko videli tudi nov koncept Phoenix. Sveža zgodba o uspehu, ki brez dvoma še ni končana. Skupina Saab-Spyker - 3.400 zaposlenih - 21.000 proizvedenih avtomobilov - 450 milijonov evrov neto profita - najzanimivejši projekt: Spyker D8

XXXX

DiĹĄi po Parizu HermĂ¨s

RDAI je znotraj danih pogojev ustvaril spektakularen prostor. Arhitektura je ponovno dogodek zase, ki nas nagovarja z navdihom. Besedilo: Lucija Stupica Fotografije: arhiv RDAI

Dizajn Hermès: od konjske vprege do Kelly bag Če začenjamo zgodbo o Hermèsovi trgovini, ne moremo mimo kratke zgodovine te prestižne blagovne hiše, ki se je začela že davnega leta 1837, ko je Thierry Hermes odprl delavnico za izdelovanje konjske vprege in trgovino. CharlesÉmile Hermès je leta 1880 prvotno trgovino prestavil v bližino Elizejske palače na naslov Rue Faubourg Saint-Honoré 24, kjer se kultna trgovina nahaja še danes. Deset let kasneje je Hermès pričel z izdelavo usnjenih potovalnih torb, ki so ga povzdignile med legende tudi na konkurenčnem tržišču izdelovanja modnih dodatkov. Leta 1918 je blagovni znamki uspelo narediti še korak naprej: zasloveli so z usnjenimi jaknami za golf z zadrgo (kar je bil njihov patent), v 30. letih prejšnjega stoletja pa so začeli z izdelovanjem ročnih torbic. Torbica Kelly, ki zahteva kar 18 ur ročnega dela, še danes velja za statusni simbol in čeprav se je najprej imenovala drugače, je mnogo kasneje ime dobila po sloviti igralki Grace Kelly, ki je veliko torbico uporabila z namenom, da bi skrila svoj nosečniški trebušček. A tudi to je igralka naredila s stilom. Grace Kelly je bila modna ikona, fotografijo iz leta 1956 so objavili na naslovnici revije Life in ženske po vsem svetu so bile za svoj primerek torbice pripravljene odšteti pravo malo premoženje. Z desnega na levi breg Danes, po 170 letih, je Hermès v Parizu z desnega brega Sene prestopil še na levega. Za ta namen so opremili prostore na Rue de Sèvres 17, ki so danes spomeniško zaščiteni, predstavljajo pa nekdanji prestižni bazenski kompleks v stilu art nouveau. Lastniki so si želeli prodajalne, ki bi ljudem ponudila sproščen in prijeten sprehod med izdelki in možnost, da v prostor vstopijo, četudi le na skodelico kave, da prelistajo knjige ali povonjajo cvetlice. Njihova želja je bila vzpostaviti odnos do strank, ki ne bi smel biti odtujen in hladen, temveč bi moral ponuditi humanejšo atmosfero in vzbuditi občutke, zaradi katerih bo nakup malce drugačna izkušnja. Gre za koncept trgovine, ki ponudi čarovnijo, zaradi katere ti je obiskani kraj ljubši in v katerega vstopaš, kot bi stopal v svoj vrt ali prostor, ki te privlači zaradi občutkov, ki se porodijo v tebi. Trgovina na Rue de Sèvres 17 nakazuje še drug pomemben korak: Hermès se je začel osredotočati tudi na notranjo opremo. Tapete, preproge in tapetniško blago, redizajn pohištva Jeana-Michela Franka ... Skoraj polovica trinadstropne zgradbe je namenjena domu, vključno s cvetličarno, kjer se da kupiti redko in izbrano cvetje. Tu je tudi knjigarna, na galeriji pa celo čajnica.

Na prejšnji strani: V nekdanjem prostoru bazenov danes luksuzna trgovina 1. Prepletena lesena konstrukcija oblikuje organske forme. 2. Čas za odmor in poglede z galerije 3. Ko se spustiš po stopnicah navzdol, je pod teboj ohranjen mozaik.

1 2

Dizajn 4. Leseni pasovi, kot bi posnemali valove

Vsi ostali deli so seveda namenjeni prodaji izdelkov, značilnih za to blagovno znamko.

5. Celostna ponudba trgovine navdušuje 6. Posebno pozornost so posvetili oblikovanju svetlobe, da bi dosegli občutek iluzije reflektiranja vode.

4 5

RDAI, Hermèsovi ﬂhišni« arhitekti Vodenje projekta so zaupali arhitektu Denisu Montelu iz RDAI studia, ki tudi sicer skrbi za podobe Hermèsovih trgovin in RDAI je znotraj danih pogojev ustvaril spektakularen prostor. Arhitektura je ponovno dogodek zase, ki nas nagovarja z navdihom: centralni atrij obdaja dvanajst stebrov, ki podpirajo balkone, originalni mozaiki vodne barve zapolnjujejo tla, svetloba tvori vzorce po stropovih, ki spominjajo na reflektiranje vodne površine in porajajo vprašanje, ali je pod teboj res voda ali le iluzija nekdanjih bazenov. Stopnice in nekatere posamezne prostore ovijajo leseni pasovi. Ob stopnicah postavitev lesa spominja na valove, v središčnem, atrijskem delu pa les riše kapljam vode podobne oblike, ki zamejujejo posamezne prodajne vsebine. Ko se spustiš z galerij po stopnicah navzdol, imaš občutek, da se pod teboj preliva voda: les zavalovi in se vertikalno vzpenja, kot bi se dvignil val, hkrati pomirja in še vedno dopušča dovolj transparence, da je vse naokoli vidno in občudovano. Stara lepotica je dobila povrnjen sijaj, vse novo pa ji spoštljivo ne odvzema ničesar. Pa vendar ostaja dovolj prostora, da tudi novo biva v harmoniji s starim in z občutkom dodane vrednosti. Denisu Montelu je uspelo ustvariti sodoben prostor s pieteto do spomina.

PRomaNds d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana

N o va m o d a z a u s t N i c e

w w w. d i o r a d d i c t . c o

Kalifornijska akademija znanosti Renzo Piano California Academy of Sciences je bila ustanovljena že daljnega leta 1853 in velja za eno najpomembnejših znanstvenih institucij na svetu. Od leta 2008 domuje v novih prostorih, ki jih je v parku Golden Gate zasnoval italijanski arhitekt Renzo Piano. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: arhiv California Academy of Sciences

Dizajn Že češkemu ilustratorju Miroslavu Sašku se je zdel San Francisco kot otroško igrišče. O mestu ob zalivu je napisal in narisal izvirno otroško slikanico, v kateri na izviren način predstavlja številne mestne znamenitosti: od visečih mostov Golden Gate in Bay Bridge, kitajske četrti, Telegraph Hilla, do Union Squara, Fishermans Wharfa, fantastičnih razglednih točk in številnih parkov, med katerimi kraljuje Golden Gate Park. Ta 412 hektarov velika javna zelenica je sicer podobna newyorškemu Centralnemu parku, le da je še za 20 odstotkov večja. V dolžino meri skoraj pet kilometrov, v širino slab kilometer. Menda tam raste več kot milijon dreves, pohvalijo pa se lahko s kar devetimi jezerci. Za Centralnim parkom v New Yorku in Lincoln Parkom v Chicagu je to tretji najbolj obiskan park v ZDA, saj se po njem vsako leto sprehodi več kot 13 milijonov obiskovalcev. Ti lahko uživajo v mešanici vonja po evkaliptusih in oceanu, saj se na zahodu vanj zaletavajo valovi Pacifika, na izbiro pa imajo tudi sprehod po japonskih vrtovih ali sprostitev v muzeju De Young. A vrhunec je zagotovo California Academy of Sciences, edino poslopje na svetu, ki pod svojo streho skriva akvarij, planetarij in naravoslovni muzej hkrati.

Akademija znanosti California Academy of Natural Sciences je bila ustanovljena leta 1853, le tri leta po kalifornijski priključitvi Združenim državam Amerike in je tedaj veljala za prvo tovrstno institucijo na zahodni obali. Za širšo javnost so svoja vrata odprli leta 1874, ko so na današnji Grant Avenue, kjer se sedaj nahaja kitajska četrt, odprli prvi muzej. Že prvo leto so našteli 80.000 obiskovalcev, zaradi velikega zanimanja pa so se leta 1891 preselili na Market Street. Ta stavba je bila močno poškodovana v katastrofalnem potresu leta 1906, uničenih pa je bilo precej pomembnih dokumentov in vzorcev. Leta 1916 je akademija našla svoje domovanje v North American Hall of Birds and Mammals (Severnoameriška hiša ptic in sesalcev) v parku Golden Gate. Stavbi so leta 1923 dodali še Steinhart Aquarium, leta 1934 pa še Simson African Hall. Po drugi svetovni vojni so zgradili t. i. Sceince Hall, leto kasneje pa še Morrison Planetarium, ki je bil takrat šele sedmi planetarij v ZDA in edini z za tiste čase ultramodernim zvezdnim projektorjem, do sredine 70. let pa je bilo kompleksu dodanih še nekaj poslopij. Leta 1989 je San Franci-

1. Arhitekt Renzo Piano 2. California Academy of Sciences je edino poslopje na svetu, ki pod svojo streho skriva akvarij, planetarij in naravoslovni muzej hkrati.

Dizajn 3. Znotraj ogromne kupole, premera 90 metrov, uspeva pravi tropski deževni gozd. 4. Razstava pomaga obiskovalcem razumeti klimatske spremembe in potrebo po pravočasnem ukrepanju. 5. Posebno doživetje ponuja planetarium s 180° projekcijo vesolja.

sco prizadel nov uničujoč potres, ki poslopjem akademije znanosti ponovno ni prizanesel. Na začetku so načrtovali obnovo vseh starih stavb, vendar so ugotovili, da bi obnova, ki bi stavbam zagotavljala tudi potresno varnost po vseh modernih standardih, zahtevala preveč dela in sredstev. Zato so se odločili, da bodo kompleks zgradili na novo. Italijanski arhitekti, ameriški projekti Za nov projekt so najeli slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana, med drugim tudi Pritzkerjevega nagrajenca iz leta 1998, ki je zaslovel v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je skupaj z Richardom Rogersom podpisal pod kontraverzno stavbo pariškega centra George Pompidou. Septembra 2005 so začeli z gradnjo pol milijarde dolarjev vrednega projekta. »Pri načrtovanju no4

vega poslopja sem skušal upoštevati vse osnovne emocije te pomembne znanstvene institucije in parka Golden Gate. Zamislil sem si, da bi od tal dvignil del parka in v nastalem prostoru zasnoval muzej,« je svojo osnovno idejo razložil Piano, ki si je za svoj unikaten pristop prislužil nagrado Urban Land Institute, poleg tega pa še Holcim Silver Award za trajnostne konstrukcije. Eden od kritikov je njegovo mojstrovino označil za razsvetljenje vrednot resnice in bistva. Piano je seveda je upošteval tudi vse tri osnovne dejavnosti akademije: prikaz zbirke, izobraževanje javnosti in raziskovanje. V kleti si je zamislil fascinanten akvarij z dvema velikima bazenoma – eden od njiju prehaja v tropski pragozd, na drugi strani pa se nahaja sodobni planetarij. A stavba ni impresivna le v fizičnem smislu, temveč tudi v trajnostnem ekološkem. Ponaša se namreč s t. i. živo streho s sončnimi paneli, z učinkovitim sistemom za ponovno uporabo vode in s stenami, izoliranimi z materialom, ki so ga pridobili z reciklažo starih kavbojk. S tem so občutno zmanjšali svoj ogljični odtis in si prav zaradi tega pridobili platinasto priznanje Leadership in Energy and Environmental Design (LEED). O stavbi so na naravoslovnih televizijskih programih Discovery in National Geographic posneli dokumentarni oddaji. Enormno zanimanje javnosti California Academy of Sciences je svoja vrata ponovno odprla septembra 2008, ko je na brezplačne vstopnice v več kot miljo dolgi vrsti čakalo 15 tisoč obiskovalcev. Od takrat kalifornijska akademija znanosti velja za eno najsodobnejših na svetu – tako v arhitekturnem pogledu kot tudi v znanstvenem. Je namreč večplastna institucija, ki se ukvarja z izobraževanjem, razi skavami, varovanjem okolja in iskanjem novih inovativnih prijemov ozaveščanja in navdihovanja širokih množic. Na ogled so ribe z vseh koncev sveta in iz morskih globin, kjer vlada večna tema, afriški pin gvini, razstavljen je skelet T-Rexa, fascinanten je deževni gozd, kjer v imitaciji vlažnega tropskega okolja letajo pingvini in pisane papige. V planetariju v IMAX tehniki vrtijo film o nastanku Zemlje, katere zgodbo pripoveduje igralka Jodie Foster. Kot že rečeno, je akademija tudi vrhunska znanstvena institucija, ki podpira 46 svetovno priznanih znanstvenikov in več sto raziskovalcev na enajstih področjih naravoslovnih študij. Vprašanja o razvoju in ohranjanju življenja so neke vrste gonilna sila teh junakov znanosti, ki skrbijo za živali, varujejo koralne grebene, organizirajo razstave, vodijo oglede in poučujejo mlajše generacije. California Academy of Sciences je njihov skupni imenovalec.

XXXX

Kristalni svet Baccarat

Francija v svetu velja za deželo z dolgo umetniško tradicijo, vrhunsko kulinariko in pestro vinsko ponudbo. Velja za deželo številnih turističnih znamenitosti in unikatnih naravnih lepot. Pokrajina Lorraine? Le redkokdo jo pozna zares dobro. Toda kristal Baccarat, ki je postal svojevrsten sinonim za dovršenost in neoporečno estetiko, ime pa je dobil po majhnem mestecu na levi in desni obali reke Meurthe, pozna širni svet. Besedilo: Cvetka Dragan Fotografije: Arhiv Baccarat Pariz

Dizajn Tam, kjer se poraja svetloba Od kod bleščeči sijaj kristala Baccarat? Francozi pravijo, da je ta preprosto rezultat ognja, zemeljskih elementov, kemijskih procesov in ... ljubezni, ki neminljivim kreacijam vrhunskih mojstrov vdihne dušo in jim da življenje. Oblikovalci so umetniki, ki kot svetlobni čarodeji z vso odličnostjo svoje ustvarjalnosti navdih kristalizirajo v nekaj več kot le dragocenost – ustvarjajo namreč popolnost. Kristal Baccarat je oboje: ikona (v smislu svojevrstnega statusnega simbola) in blagovna znamka – le redki ga znajo ustvariti in le redki si ga lahko privoščijo. Ime mesteca Baccarat, ki je nastalo na temeljih nekdanje vojaške utrdbe, je v zapisih prvič omenjeno že leta 1291. Zgodovina prestižnega kristalnega sveta pa je veliko mlajša, saj so blagovno znamko Baccarat so ustanovili leta 1860. Ko je leta 1764 zaradi zaprtja lokalne predelovalnice lesa veliko domačinov ostalo brez dela, je tedanji kralj Ludvik XV. na pobudo visokih okrajnih cerkvenih dostojanstvenikov dovolil ustanovitev steklarne SainteAnne, ta pa se je kasneje preoblikovala v predelovalnico kristalnega stekla. Prvo »kristalno« peč so prižgali leta 1817 in doživeli takojšnji uspeh. Vrata v kristalni svet so se odprla. Kristal za kralje Naročila so prihajala s kraljevskih dvorov, prvo (za ves namizni kristal) je že leta 1823 poslal sam Ludvik XVIII. Istega leta je kristalna (steklarna) Baccarat dobila prestižno nagrado – zlato medaljo francoske industrije. Sledila so naročila iz palač Ludvikovih naslednikov, nad francoskim kristalom pa so bili navdušeni tudi ruski carji, veliki ljubitelji najprestižnejšega kristala sveta. Svetovne razstave (predvsem tista leta 1827, ko je steklarna Baccarat predstavila svoje prve lestence) so ponesle sloves mesteca, njegovih steklarjev in kristala v svet. Dober glas je presegel vse meje, kristal Baccarat pa je postal zaželen tudi na japonskem dvoru, na Bližnjem vzhodu in v Indiji. Leta 1832 so na Rajski ulici v Parizu (hm, zgolj slučajno?) odprli prvo prodajno hišo Baccarat. Tehnične inovacije, drzen slog, sodelovanje s priznanimi umetniki in obrtniki (pihalci, graverji) ter inženirji so obrodili sadove. Baccarat je leta 1839 obarval svoje izdelke. Prvi so začeli izdelovati barvasti

Na prejšnji strani: Vhod v kristalni svet Baccarata v Parizu krasita v kristal oblečena kamina in v vodo potopljeni lestenec 1. Pogled v pariški butik, kjer so vse najnovejše kreacije, ustvarjene v sodelovanju s priznanimi dizajnerji. 2. Umetnine prvega Baccarajevega dizajnerja Georgesa Chevalierja. 3. Restavracija Cristal Room Baccarat v Moskvi.

2 1 3

Posebnost

Že leta 1835 so – nenavadno za tiste čase – pri Baccaratu poskrbeli tudi za visokokakovostno socialno politiko znotraj podjetja. Ustanovili so podporni sklad za delavce v lapidariju (najtežja steklarska dela), leta 1851 pa še pokojninski sklad. Poskrbeli so tudi za brezplačno šolanje otrok delavcev steklarne (najprej za dečke, štirideset let pozneje še za deklice), kar je sprožilo pomembne socialne spremembe v celotni francoski družbi.

Dizajn 4. Pionir barvnega kristala se vse bolj uveljavlja tudi na področju modnega nakita. 5. Dragoceni parfumi v kristalnih stekleničkah (Versace, TLecoule, 1989).

kristal v rubinasto rdeči, nebeško modri, rožnati, strupeno zeleni, kobaltno modri, v barvi ametista, oranžni ... in tako spremenili razvoj svetovne steklarske industrije.

6. Muzej Baccarat v Parizu, kjer hranijo ali občasno predstavijo dragocene zgodovinske kose kristalne dediščine.

Lestenci in ... Na prvi svetovni razstavi leta 1855 v Parizu so predstavili svečnik, visok več kot pet metrov, in lestenec s 140 lučkami. S tem so prevzeli prevlado v proizvodnji svetil, ki je z izumom električne energije postala ena temeljnih panog v evropski industriji 19. in 20. stoletja. Prvi oblikovalec, ki je sodeloval z Baccaratom, je bil Georges Chevalier, veliko kasneje pa je svoj pečat pustil tudi kultni Philippe Starck, ki je leta 2003 oblikoval kot oniks črn lestenec, poimenovan Zenith, namenjen le za muzej Baccarat. Danes lestenec velja za kultni masterpiece večinoma črne kolekcije Darkside Baccarat in je postal ikona v svetu notranje stanovanjske opreme. Leta 1994 so pri Baccaratu izdelali lestenec z 230 lučkami in tako obeležili svoj 230. rojstni dan, oblikovali in izdelali pa so tudi državni pečat za Elizejsko palačo. Zbirka kristalnih proizvodov Baccarat je razvrščena po tematskih skupinah, ki med drugim vključujejo dekorativne predmete, namizne kolekcije (med katerimi je najstarejši servis Harcourt), svetila, pohištvo (na sliki stekleni stol) in nakit. Steklenička dišečega in nakit za izbrano peščico Posebnost hiše Baccarat so tudi parfumske stekleničke, ki so jih začeli izdelovati iz barvastega kristala v številnih odtenkih. Leta 1897 so izdelali 150 stekleničk na dan, danes pa so proizvodnjo povečali do te mere, da izdelajo tudi do 4000 stekleničk dnevno. Kot se za luksuznega proizvajalca spodobi, so pri Baccaratu ponudbo nadgradili tudi z lastnim vonjem, ki so ga poimenovali Les Contes d’Ailleurs de Baccarat: leta 1997 so predstavili Une Nuit étoilée au Bengale, naslednje leto Les Larmes Sacrées de Thèbes, leto pozneje pa še tretji vonj Un Certain Eté à Livadia. Prvo kolekcijo nakita so v francoskem podjetju lansirali šele leta 1992, na svoji poti pa so sodelovali z najvidnejšimi modernimi umetniki, med njimi s Catherine Noll (kolekcija Coquillage – školjke, leta 1993), Peggy Huynh Kinh (kolekcija Blade, leta 2008), Philippejem Airaudom (kolekcija Facettes, leta 2009), Stefanom Polettijem (kolekcija Pampilles, leta 2009) in Elie Top (kolekcija Bouchons de Carafe, leta 2010). Danes javnosti predstavijo dve kolekciji letno.

5 6

Pa še to

V pariškem muzeju Baccarat poteka zanimiva retrospektivna razstava kristalne dediščine. V preciznem dialogu zgodovinskega in modernega časa pod naslovom »Plus vrai que Nature« je predstavljenih tristo izdelkov, ki pričajo o edinstveni vrednosti, ki jo ima Baccaratova razvojna pot za povezavo med naravnim in kulturnim. V Parizu je na ogled do 15. maja 2011.

100

XXXX

Tudi Tina Turner počiva na Morosu Vrhunsko oblikovanje Zdi se kot obrabljena fraza, a na Apeninskem polotoku mora biti v zraku nekaj posebnega. Le tako je namreč mogoče pojasniti vsesplošno italijansko nadarjenost za estetiko in lepoto, ki traja že iz antičnih in renesančnih časov. Besedilo: Helena Grahek Fotografije: arhiv Moroso

102

Dizajn Koncentracija ljudi, ki lahko kadar koli in kjer koli iznajdejo nekaj izvirno lepega, je v Italiji pravzaprav najvišja na svetu. Temu primerna je tudi količina blagovnih znamk, ki segajo v sam svetovni vrh industrijskega oblikovanja. Nekatere so stare in tradicionalne, druge so mladostno sveže, skupni imenovalec vseh pa so izdelki, ki predstavljajo presežke v vseh pogledih. V tem estetskem oceanu že od leta 1959 ustvarja tudi Moroso, blagovna znamka, ki sicer domuje v bližini Vidma, sicer pa je v dobrega pol stoletja že nekajkrat obkrožila svet. Tako rekoč od samega začetka sodelujejo z najboljšimi svetovnimi oblikovalci. V vsem tem času so postali pravi strokovnjaki za oblazinjeno pohištvo, stole, počivalnike in številne dodatke. Njihovi izdelki dobesedno burijo domišljijo ambientalnih postavitev, najti pa jih je mogoče v New Yorku, Amsterdamu, Milanu in Parizu. V njihovem fotelju so zleknjeni potniki, ki čakajo na letalo na alžirskem letališču. Na njihovem sedežu boste sedeli v gledališču v Da llasu ali pa se razvajali v wellness centru na Norveškem. Iznašli so namreč učinkovito formulo, ki jim pomaga prepletati zasebne ambiente z javnimi. Menda na Morosovih foteljih počiva celo slavna Tina Turner. Kombinacija vrhunskega dizajna in kakovostnih materialov Za Moroso že tradicionalno ustvarjajo največja oblikovalska imena, kot so denimo Patricia

Urquiola, Front Design, Ron Arad, Carlo Colombo, Tokuji Yoshioka, Nipa Doshi, Jonathan Levien in Philippe Bestenheider, med njimi pa je tudi Slovenka Nika Zupanc, ki je za Moroso zasnovala t. i. Tailored Chair. Moroso je namreč ena izmed tistih odskočnih desk, ki oblikovalca dobesedno izstrelijo v najvišji razred. Vsaka nova kolekcija predstavlja novo zgodbo in nov pogled, s katerim pri Morosu presegajo meje ustvarjalnosti. Posamezne kolekcije se med seboj učinkovito dopolnjujejo; oblikovalci svoje ideje navadno črpajo iz narave ali pa iz okolja, iz katerega prihajajo. Z neskončnimi možnostmi različnih kombiniranj slogov in oblik (do)puščajo svobodo vsakemu uporabniku. Sicer pa je Moroso prvi italijanski proizvajalec pohištva, ki je že davnega leta 1994 dobil certifikat za upravljanje podjetja ISO 9000. Prav tako se lahko pohvali s certifikatom za projektiranje, proizvodnjo in storitve za stranke ISO 9001, leta 1999 pa je podjetje prejelo tudi okoljski certifikat za visok standard izdelkov ISO 14001. Ker se zavedajo tesne povezave med kakovostjo izdelkov in njihovim vplivom na okolje, uporabljajo samo materiale, ki jih je moč reciklirati. Moroso sodeluje tudi z nekaterimi drugimi blagovnimi znamkami in oblikovalci. Skupaj z modno znamko Diesel so ustvarili sproščeno in udobno kolekcijo preprostih oblik in izčiščenih linij, ki z enostavnostjo in uporabnostjo izraža tempo današnjega časa. Pod projekt se je podpisal Dieslov kreativni direktor Wilbert Das, ko-

Na prejšnji strani: Sedežni sestav Lowland, oblikovanje Patricia Urquiola 1. Počivalnik iz Sushi kolekcije, oblikovanje Edward van Vliet 2. Počivalnik in postelja Cloudscape iz kolekcije Diesel, oblikovanje Diesel Creative Team

103

Dizajn 3., 4. in 5. Detajli dnevnega bivanja v kolekciji Fergana, oblikovaje Patricia Urquiola

3 4

104

lekcija pa predstavlja dva zelo različna, a sočasna aspekta sodobnih smernic. Patricia Urquiola, Španka, ki živi v Italiji, je tesno povezana z znamko Moroso, saj se je med drugim podpisala pod produkte Fergana Fjord in Lowland. Pri azijski Fergani je navdih našla v zgodbi o posebni deželi in ljudeh. V etnografski dediščini srednje Azije, kjer se združujejo kulturni in geografski vplivi vzhoda in zahoda, sta zajeti tradicija in razvoj, preplet starega in novega. Z namenom združevanja in zbliževanja je oblikovan osrednji sedežni sestav, ki predstavlja željo po vseh socialnih interakcijah. Dodatki v obliki okrasnih blazin, klubskih miz in mizic so pika na i z etnografskim pridihom. Na drugi strani skandinavski Fjord pooseblja elegantno in sodobno zasnovan asimetričen vrtljivi fotelj, prepleten s tradicionalno špansko obrtjo. Prav ta izdelek je Particio Urquiolo ponesel med mednarodno priznana oblikovalska imena, saj je zanj prejela številne nagrade na vseh večjih mednarodnih sejmih. Naslednje leto bo Fjord praznoval 10. rojstni dan, a fotelj je, tako po uporabni vrednosti kot tudi po oblikovni plati, še dandanes videti brezčasen. Minimalistični Lowland je zasnovan kot »geoforma«, saj spominja na ogromne kamnite površine, s pomočjo katerih pridemo preko deroče reke na drugo, varno stran. Tradicionalni koncept oblikovanja te sedežne garniture je pravzaprav drugotnega pomena. Gre za običajen koncept kavča z novo idejo o osnovnih, preprostih modulih, ki se jih premika, nastavlja, prilagaja, dodaja in odvzema po željah in potrebah uporabnika.

Dizajn Ime kolekcije si je oblikovalka sposodila iz pesmi Boba Dylana: »The country-side in the sad expressive eyes of the lowland girl.« To je kolekcija za ljubitelje minimalizma v osnovnem elementu udobja. Eko Supernatural je za Moroso oblikoval britanski oblikovalec Ross Lovegrove, ki je znan po svojih izčiščenih organskih oblikah. Stol Supernatural je poseben zato, ker ustvarja igro senc, ki prehajajo skozi hrbtišče stola in ustvarjajo multisenzoričen učinek. Poleg tega izdelek predstavlja posebno inovacijo v svetu umetnih vlaken – vsi stoli Supernatural so namreč izdelani s posebno tehnologijo brizganja s steklenimi vlakni in dodatno okrepljeni s polipropilenom. Postopek je del nanotehnologije in drugih oblik učinkovite proizvodnje »injection mould«, ki ne proizvaja nobenih dodatnih odpadkov. Odlikujejo ga barvita in živahna struktura ter vsestranska namembnost, zato lahko te stole uporabljamo tako v notranjih prostorih kot na prostem.

6. Vrtljivi počivalnik Fjord, oblikovanje Patricia Urquiola

7. in 9. Stol Supernatural za »in- & out door« uporabo, oblikovanje Roos Lovegrove

Ko moderno sreča tradicijo Morosov slog bi lahko na splošno opisali kot kombinacijo modernega s tradicionalnim, kot preplet inovativne prihodnosti in preteklosti, saj jih je možno kombinirati z različnimi kosi in lahko bivajo kjer koli. V ljubljanskem salonu Luster si lahko »v živo« ogledate izbrane kombinacije. Februarja letos so se uspešno predstavili na stockholmskem pohištvenem sejmu, ki je del velikega stockholmskega tedna dizajna, posvečenega skandinavskemu notranjemu dizajnu. Ogromen razstavni prostor je nastal po idejni zasnovi Emiliana Calderinija in je bil posvečen ikonografskim produktom španske oblikovalke Patricie Urquiola in njenim kompozicijam. Poleg nje so predstavili tudi Successful Living from Diesel with Moroso, stole Ripple oblikovalca Rona Arada in najbolj asociativen produkt na skandinavske dežele, stol Nanook.

8. Kolekcija Sushi, oblikovanje Edward van Vliet

105

Doma v id:doma Ob vstopu v salon, ki od zunaj deluje kot razstava izvrstnih dizajnerskih kosov pohištva, je po zraku najprej priplaval vonj sveže pečenih flancatov. In ko so se oči sprehajale po premišljeno opremljenem razstavnem prostoru, v katerem (za razliko od podobnih) iz pipe res teče voda in je v pomivalnem stroju zložena posoda ter v hladilniku prava hrana, je od nekod pridišalo še po vroči kavi. Bi skodelico? Besedilo: Alenka Kotnik Fotografije: Mimi Antolović

106

Dizajn »Slovenci imamo srečo, da nas je revolucija hitre hrane v 70. letih prejšnjega stoletja nekako obšla in da še vedno kuhamo,« zgodbo o kuhinji v id:doma, kjer se vsako sredo dogaja družabno kuhanje, prične Iztok Prosen. »Pravzaprav se mi zdi, da vedno raje kuhamo, da je kuhanje postalo tudi domena moških in da se ideja ognjišča kot osrednjega prostora doma in druženja počasi vrača.« V 30. letih prejšnjega stoletja se je v načrtovanju bivanjskega prostora namreč zgodila revolucija, ki je kuhinjo spremenila v servisni prostor, v katerem je gospodinja, skrita pred pogledi gostov, (s)kuhala, obed pa se je nato pojedel v dnevni sobi. Naslednja revolucija je, kot pravi Iztok, kuhinjo pomaknila nazaj v bivalni prostor in danes je vse bolj središče, kjer nas ne druži le uživanje hrane, ampak tudi pripravljanje le-te. »Morda se je nekoliko spremenil le način kuhanja, se moderniziral, da ni več tako dolgotrajen proces kot nekoč,« doda Andrej Kovačič. Gotovo zanimivo zgodbo salona, v katerem se kar naprej odvijajo družabni, kulturni in že omenjeni kuharski dogodki, ki sta jo Andrej in Iztok kot ustanovitelja začela pred skoraj 10 leti, bi lahko pripovedoval legendarni stol Wodden Chair blagovne znamke Cappellini, ki je eden od tistih brezčasnih kosov, ki še danes delujejo, kot bi bili kupljeni včeraj. In prav to – večna lepota klasičnih oblikovalskih kosov – je filozofija tima id:doma, kjer so malodane vsi arhitekti. »Pri nas vse deluje obratno od sodobne potrošniške logike, ki kupcem nalaga: kupuj poceni in čim več,« pove Iztok. »Mi imamo kose, ki trajajo desetletje, tri, štiri, lahko jih podedujejo vnuki, to sploh ni noben problem, kot denimo usnjena zofa Confetti – ta postaja z leti, ko se usnje uleže, le še lepša. Tudi moja Bulthaup kuhinja doma je stara že 11 let, pa je kot nova, le pult je lepo patiniral.« Koncept salona »od hiše do žlice«, kot sta si ga zamislila Iztok in Andrej, končno deluje natanko tako: nekateri iščejo le jedilno žlico, spet drugi vstopijo z idejo sanjskega doma in potrebujejo tim arhitektov, ki bi njihove ideje spravil v realnost in – od zasnove do notranje opreme, od temeljev pa do zadnjega krožnika, če je treba. »Ne delamo nikakršnih razlik med strankami – ne glede na proračun, ki ga imajo. Je pa to ena prvih stvari, ki jih razčistimo že takoj na začetku, čeprav je Slovencem še vedno nekako nerodno govoriti o denarju,« pojasni Iztok, Andrej pa doda: »Naše gonilo ni zgolj dobiček, prava motivacija so zadovoljne stranke, ki se vračajo in so navdušene nad svojo 10 let staro kuhinjo, ki je še vedno videti kot nova.« »Odnos s stranko se za nas ne konča z nakupom,« pove Iztok, »to je denimo del filozofije Bulthaupa, s katerim

smo sodelovali med prvimi. Ko stranka odide iz salona, se zgodba šele dobro začne in pri kuhinji mora trajati vsaj 20 let.« Ste radi doma? In kaj pravzaprav naredi dom? Dizajnerski kosi? Luksuzno pohištvo? Spominki s potovanj? »Vse to in predvsem tisto, kar ste vi,« odgovarjata ustanovitelja id:doma. »Zato se je enako pomembno posvetiti nakupu zofe kot kuhinje. In razmisliti, kaj boste na zofi sploh počeli – gledali televizijo, brali knjigo ali surfali po internetu.« Predvsem pa je pomembno pohištvo negovati in ga … uporabljati. Ker ste radi doma.

107

XXXX

Od uporabnosti do mode in zdravja Sončna očala

Sončna očala so eden tistih modnih dodatkov, katerih izvor sega v daljno zgodovino. Že v času pred našim štetjem so si Eskimi pred neprijetnim bleščanjem sončnih žarkov pomagali s sploščenimi kosi mroževih oklov, v katere so zarezali tako ozke reže, da so skoznje komaj še lahko videli, a so s tem zaščitili večji del površine oči. Besedlio: Damjana Fanetič Fotografije: Aleksander Štokelj (modna revija Electric Dreams), Fred Pearl Prestige in arhiv MOOP | Morela optika

108

Dizajn Na prejšnji strani: MOOP | Morela optika je živahna in moderna prodajalna optičnih pripomočkov, ki je svoja vrata v centru Ljubljane odprla konec leta 2010.

Neron, zadnji rimski cesar julijsko-klavdijske vladavine, si je proti bleščanju pomagal z brušenimi smaragdi, skozi katere je spremljal neusmiljene gladiatorske boje, Kitajci pa so od nekdaj verjeli, da jih zatemnjene leče varujejo pred zlimi duhovi. Še vedno velja tudi, da ljudje za sončnimi očali skrivajo svoje počutje, čustva, misli in razpoloženje – podobno kot so to počeli kitajski sodniki, ki so se skrivali za zatemnjenimi lečami in pričam na sojenjih tako preprečili špekulacije glede razsodb. Nepogrešljiv stilski dodatek Svoj tržni razmah so sončna očala doživela leta 1929, zasluge pa gre pripisati podjetnemu Samu Fosterju, ki je na ameriški trg lansiral blagovno znamko očal Foster Grant. Celotna kultura nošenja sončnih očal se je kasneje spreminjala v skladu s kulturnimi in družbenimi spremembami sodobnega časa: v 70. letih so očala postala kultni modni simbol, v 80. letih pa so njihovo vrednost prepoznale številne modne hiše, ki so začele oblikovati očala pod lastnimi blagovnimi znamkami. Posledično so očala v očeh potrošnikov postala predvsem glamurozni modni dodatek, ki je v zadnjih letih pridobil na svoji vrednosti tudi zaradi obujene ideje obrtniške proizvodnje in modnih trendov, ki zapovedujejo nostalgične retro oblike in dizajn. Namen uporabe sončnih očal se je skozi čas bistveno spreminjal. Če so imela očala na začetku predvsem uporabno vrednost, so kasneje postala nepogrešljiv modni dodatek. Danes velja, da dobra sončna očala nudijo oboje – zaščito pred nevarnimi vplivi sončnih žarkov in dopolnitev osebnega modnega sloga. Zaščita pred škodljivimi vplivi sončnih žarkov Nekaj je gotovo: brez sonca človek ne more živeti – je namreč vir življenja in energije, je tisto, kar vpliva na razpoloženje in največkrat nariše nasmeh na obraz. Večina ljudi se zaveda, da so vplivi sonca škodljivi za kožo, manj pa jih je ozaveščenih o poškodbah, ki jih lahko sonce povzroči našemu najbolj občutljivemu čutilu – oko namreč zaznava glavnino vsega, kar se dogaja okrog nas. Sončna svetloba ustvarja visoko UV-sevanje: ultravijolični žarki so sestavljeni iz fotonov, majhnih in izjemno nevarnih delcev. Z nošenjem sončnih očal lahko vplive teh škodljivih žarkov blokiramo in preprečimo očesne poškodbe, kot so nastanek sive mrene, degeneracije rumene pege in rakasta obolenja v očesu. Kvalitetna sončna očala, ki nudijo najboljšo možno zaščito pred škodljivimi vplivi sonca in

1. Mateja Benedetti je konec leta 2010 z modno revijo unikatno oblikovanih in dovršenih svetlobnih oblek Electric Dreams ustvarila nepozabno uverturo v svet MOOP | Morela optike. Slovenska umetnica, modna oblikovalka in kostumografinja se zaveda vloge, ki jo imajo sončna očala v izgradnji osebnega sloga vsakega posameznika: »Očala, četudi sončna, so zelo močan element, ki zares definira tudi naš karakter, zato je njihova izbira tako zelo pomembna. Nemalo je ljudi, katerih karakter ohromi, ko snamejo sončna očala – drugače povedano, odvzeta jim je moč izraznosti. Očala lahko definirajo človeka do te mere, da brez njih postane neprepoznaven.« 2. Natančne okulistične preglede opravi zdravnik specialist, ki definira tudi dioptrijo za izdelavo korekcijskih in sončnih očal ter za kontaktne leče. Pregled je možno opraviti tudi v optiki. 1

nam omogočajo, da se brezskrbno gibljemo in uživamo na prostem, so ena najboljših investicij. Pomembno je tudi, da ob morebitnih spremembah vida obiščete zdravnika specialista, se ustrezno posvetujete in opravite strokovni pregled. Danes ustreznih očal ni več težko izbrati: ponudba je namreč dovolj pestra, da bo navdušila tako klasike kot tudi najbolj goreče modne navdušence. Se ob vsem tem ne počutite preprosto hvaležni Samu Fosterju in vsem ostalim inovatorjem, ki so nam posredno omogočili, da danes lahko izbiramo med tako številnimi visokokavostnimi modeli? MOOP | Morela Optika MOOP | Morela je živahna in moderna prodajalna optičnih pripomočkov sredi Ljubljane. Predstavlja piko na i sklopu storitev, ki jih ponujajo v očesni ambulanti Morela okulisti, sicer specializirani za operativno odpravo očesne dioptrije. Optika je specializirana za korekcijska očala, kontaktne leče, sončna očala ter druge optične pripomočke najbolj uglednih svetovnih proizvajalcev, ki so postavili standarde v industriji očesne optike. Strokovno svetovanje, nadgrajena ponudba in kakovostne storitve so prav gotovo prednosti, ki optiko razlikujejo od konkurence. In največja prednost? Zavedanje, da bistvo ni le v dovršenem slogu, temveč v natančno izdelani filozofiji.

109

Novi iPad izziva konkurenco Tehnološki izumi Apple zadnja leta precej pretresa svetovne informacijske trge. S prvo tablico je dodobra prestrašil vse proizvajalce malih notesnikov – uspeli so prodati več milijonov iPadov, za katere so najbolj zvesti privrženci pripravljeni celo kampirati pred trgovinami. Besedilo: Rok Bedenk Fotografije: arhiv proizvajalcev

110

Tehnis

Danes pa tudi konkurenca ne počiva in trg preplavljajo tablice s predinstaliranim Googlovim androidom. Situacija? Potem ko je iPad odprl novo poglavje v knjigi uporabniških naprav, si seveda vsi hočejo odrezati svoj kos pogače. Največji konkurenti Applovemu iPadu so Samsung s prihajajočim nadaljevanjem relativno uspešnega Galaxy Taba, ameriška (ponovno) vzhajajoča zvezda Motorola s tablico Xoom (izg. zoom), LG s svojo prvo tablico Optimus Pad, kanadski BlackBerry s poslovnim PlayBookom in HP s svojim TouchPadom. Vendar se zdi, da so vsi nekako v zamudi. Apple si je že lansko leto ustvaril velikansko bazo oboževalcev, saj je do danes prodal več kot 15 milijonov iPadov prve generacije. Ostali močno zaostajajo, čeprav se številke lahko hitro obrnejo v nasprotno stran. Najnovejša verzija androida z imenom Honey comb je izredno lepa na pogled in obljublja odlično uporabniško izkušnjo. Poleg tega pa bomo to verzijo androida našli na različnih tablicah različnih specifikacij, kar bo v primerjavi z eno samo napravo tržno verjetno privlačno. Te dni je ljubitelje Applovih izdelkov ponovno vzdramila nova verzija iPad 2, z imenu dodano dvojko. Kot je pri Applu v navadi, so nekatere lastnosti svoje nove tablice skrivali do konca. Ima privlačno velik zaslon z resolucijo 1024 × 768, ki skozi diagonalo meri 9,7 palcev (malo manj kot 25 cm). Odet je v plemenit brušen aluminij in trdno plastiko na sprednji strani. Vendar je spredaj slednje zelo malo, saj večino prostora zavzema zaslon s trpežnim goriljim oleofobičnim steklom. Tablica je zelo tanka, saj v debelino meri le 8,8 mm, kar pomeni, da je tanjša tudi od svojega starejšega telefonskega brata (9,3 mm). Za razliko od prejšnjega modela je dvojka malenkost bolj zaobljena na robovih, dodali so ji dve kameri (zadnja za zajem fotografij in 720p HD videa, sprednja za videoklice) in zvočnik. Pod pokrovom ji tiktaka 'dvojedrno srce'z imenom A5, ki omogoča izredno hitro uporabniško izkušnjo.

Zanimiv je tudi obljubljeni napredek pri grafičnih zmogljivostih novega iPada. Ob predstavitvi je bilo rečeno, da bo grafična zmogljivost kar devetkrat večja od prvega modela. To bi pomenilo, da bi tanka tablica lahko lahkotno predvajala film resolucije 1080 kar na več polnoresolucijskih zaslonih skupaj. V praksi pa se je pokazalo, da ima iPad zelo napreden grafični procesor, ki lahko resnično brez težav poganja tudi najtežje igre. In to brez kakršnega koli zamika ali preskakovanja slike. Uporabniški vmesnik je na prvi pogled isti, vendar ponuja nekaj novih programskih rešitev; dodali so že znan iMovie, ki omogoča solidno montažo videa, hitrejši spletni brskalnik Safari in domačo skupno rabo programa iTunes. Sicer pa je operacijski sistem iOS verzije 4.3 zelo preprost za upravljanje in zlahka prilagodljiv. Ljubitelje Applovih izdelkov pa bo verjetno zanimalo tudi to, da se število vseh aplikacij za iPhone in iPad nezadržno bliža številki pol milijona. Vendar pa je zaenkrat samo za iPad optimiziranih 'le' nekaj več kot 65.000 programčkov. Konkurenti bodo spet imeli 'kost za glodanje', ki pa bo pa za marsikoga predebela. Sicer se Motorolin Xoom v Severni Ameriki že prodaja, vendar so ga v enem mesecu prodali veliko manj od enega milijona primerkov, kolikor so le v enem vikendu prodali iPadov. Tudi Samsung kar malce okleva s prodajo svojega novega Galaxy Taba, ki naj bi se poleg Xooma edini, sodeč po specifikacijah, lahko meril z iPadom 2. Ostali pa le spremljajo dogajanje in čakajo na odziv javnosti. Vendar je jasno, da so nove tablice iz Mountain Viewa, kjer domuje Apple, obsojene na uspeh. Ostali bodo spet pobirali le drobtinice. Očitno je to leto res leto iPada, kot je to slikovito povedal prvi glas in ustanovitelj Appla Steve Jobs na predstavitvi tega zdaj že legendarnega tabličnega računalnika.

111

Dizajn Besedilo: Rok Bedenk; Lucija Stupica, fotografije: arhiv proizvajalcev STRLE SVETILA TecaMini Renaissance cupola

Čudovita in šaljiva namizna dekorativna luč daje prijetno romantično svetlobo. Senčnik v zgodovinskem slogu je ujet v steklo, kot najdragocenejši kos v muzeju. Material: nerjaveče jeklo, tekstil, pleksi steklo. Proizvajalec: Flos, oblikovalec: Ron Gilad, 2009

HP ePrint Tiskanje v oblaku

+Yves Béhar

Danski podjetnik Thomas Møller Jensen je Æsir ustanovil leta 2007, in sicer po branju nekega članka, v katerem se je avtor spraševal, zakaj ni nikomur uspelo vnesti močnega industrijskega oblikovanja na področje mobilnih telefonov. Podjetje je tako ustanovljeno z namenom, da inženirji, obrtniki in oblikovalci združijo svoja znanja v proizvodnjo telefonov. Tako so v svoj nordijski tim povabili industrijskega oblikovalca Yvesa Béharja, da oblikuje svoj telefon. Mobilni telefon, ki je rezultat sodelovanja in bo po ceni nad 7000 evrov na prodaj od spomladi 2011, zagotavlja kakovost, ki omogoča dolgoletno uporabo, in dizajn, ki ni minljiv s posameznimi trendi. Yves Béhar verjame, da je takšen produkt v nasprotju z mnenjem, da uporabnike ne zanima več govor, temveč predvsem druge funkcije, ki jih omogoča sodobna tehnologija. Mobilni telefon, ki se preprosto imenuje +Yves Béhar, je zasnovan s poudarkom na ideji glasu, jasnosti in preprostosti oblike, predvsem pa na presežku vrednosti, ki se odraža tako v obliki kot kvaliteti.

Trendi obdelave in hrambe podatkov na spletu (v t. i. računalniškem 'oblaku') se premikajo tudi v tiskalniški svet. Oblikovno napredni tiskalniki s funkcijo HP ePrint bodo povezani v splet z lastnim poštnim naslovom. Tako boste vaše priljubljene slike, PDF in druge dokumente lahko pripeli e-pošti in jih neposredno poslali tiskalniku. Še več – na daljavo boste lahko tiskali z različnih popularnih naprav, kot so iPad, BlackBerry in Palm Pre.

GORENJE iChef+ Ekskluzivni kuhinjski aparati

Na sejmišču v Kölnu je bila januarja premiera nove blagovne znamke Gorenje+, ki obsega ekskluzivne vgradne kuhinjske aparate. Med njimi je še posebna pozornost namenjena pečici z inovativnim modulom za elektronsko upravljanje iChef+. Gre za prve pečice z edinstvenim elektronskim programskim modulom z velikim barvnim zaslonom, kjer funkcije izbirate preprosto z drsenjem prsta po sliki. iChef+ predstavlja najbolj zmogljiv sistem računalniškega krmiljenja pečice, ki zagotavlja izjemne rezultate peke. V Gorenju so ga patentno zaščitili. Upravljanje pečice tako postane čisti užitek, podoben najboljšim izkušnjam zabavne elektronike. Znamka Gorenje+ je simbol ekskluzivnih novosti, izbranih, da zadovoljijo tudi najzahtevnejše kupce.

Milano iSaloni 2011

Milanski pohištveni sejem bo svoja vrata odprl 12. aprila in jih zaprl 17. aprila. Letos praznuje abrahama, a so se pošalili, da so mladi 50 let. Pri i Saloni pravijo, da nosijo svoja leta s kančkom ironije, ki naj prikaže njihovo naravo in duha. V 50. letih so z 12.000 obiskovalci zrasli na 297.460, kot so jih našteli lansko leto. Ne le, da se danes nahajajo na sejmišču s preko 200.000 m2 površin, razširili so se tudi na površine znotraj samega centra Milana, na historične lokacije, galerije, pohištvene salone, da bi tam razstavljali projekte, ki nagovarjajo drugače.

112

Dizajn

Vrhunski dizajn v Ljubljani Bang & Olufsen Lani je minilo 85 let, odkar sta danska avdiopionirja Peter Bang in Svend Olufsen odprla svojo delavnico in začela izdelovati tranzistorje iz takrat revolucionarnega bakelita. Besedilo: Rok Bedenk Fotografije: Arhiv Bang & Olufsen

Strast se je razvila v prepoznavno znamko eks kluzivnih avdio in video naprav, ki so izvrstne v vseh pogledih. Čiste linije, umeščenost v prostor in vrhunska moderna tehnologija izdelke Bang & Olufsen danes namreč umeščajo v sam vrh tovrstnih naprav. Skandinavske oblikovalske smernice Bang & Olufsen je danes moderno podjetje z več kot dva tisoč zaposlenimi. Izžareva skandinavske oblikovalske smernice, nordijsko natančnost in podvrženost pravilom psihoakustike, ki zahteva prenos zvoka v ušesa poslušatelja brez tehnoloških motenj. Takšen pristop se je obdržal vse do danes, zato zvočniki Bang & Olufsen neredko pristanejo na vrhu seznama želja »audiofilov«, z oblikovalskega stališča pa je podjetje dobilo priznanje tudi s tem, ko so sedem njihovih izdelkov (za Bang & Olufsen jih je oblikoval Jacob Jensen) umestili v stalno zbirko kultne galerije MoMa v New Yorku. Izdelki blagovne znamke Bang & Olufsen so dostopni tudi v Sloveniji – trgovino na Mestnem trgu v Ljubljani so odprli leta 2004, danes pa se lahko pohvalijo z nekaj sto stalnimi strankami, ki se jim posvečajo povsem indvidualno. Pred kratkim so odprli nov salon na Bregu 6 v Ljubljani, kjer bodo strankam lahko svetovali pri nakupu avdio in video opreme. Novi salon je tako po postavitvi elementov kot po zvočni akustiki popolnoma v skladu s standardi podjetja Bang & Olufsen in po besedah lastnikov spada v sam vrh tovrstnih salonov tudi zaradi popolne

postavitve elementov in strokovnih storitev svetovanja ob nakupu in montaži. Ob vstopu v trgovino navdušujejo tudi manjše in bolj mobilne naprave za moderno reprodukcijo zvoka, ki so kompatibilne s številnimi predvajalniki drugih podjetij. Eno od teh je luksuzno 'gnezdo' za vaš Applov predvajalnik, ki ponuja unikaten izgled in brezhiben globok zvok. Kompatibilen je z iPodi, iPhoni in iPadi – privlačno postajo za Applove mobilne naprave lahko dobite v več barvah zaščitnih membran za zvočnika, na Apple Storu pa je mogoče najti tudi privlačno aplikacijo, ki vašega iPoda vizualno popolnoma zlije s sistemom. Sodelovanje z avtomobilsko industrijo Pri Bang & Olufsenu so dejavni tudi pri avtomobilskem ozvočenju, saj opremljajo nekaj luksuznih znamk, med drugim Audi, Mercedes-Benz AMG in Aston Martin. Najnovejši sistem pa jeseni prihaja tudi v BMW-jev novi kupe serije šest; lastniki luksuznih »šestic« bodo tako lahko uživali v kristalnem zvoku vgrajenega Hi-Fi sistema s 16 zvočniki, za dodaten posladek pa bo poskrbela vgrajena enota z akustično lečo, ki naj bi znatno izboljšala že tako čist zvok. Ob vklopu se bo sicer oblikovno popolnoma vkomponirana leča elegantno dvignila iz armature. Za več podatkov in še več popolnih zvočnih vibracij obiščite novi salon na Bregu 6 ob Ljubljanici in se prepustite ugodju, ki ga ponujajo naprave Bang & Olufsen.

113

Michelinove zvezdice Vrhunska kulinarika

Vse se je začelo pred 115 leti, ko sta brata Michelin ugotovila, da so njune pnevmatike za motocikle (da, najprej so jih izdelovali samo za dvokolesnike) dobre, motorji oziroma njihove mašine pa zanič. Tako so sicer ponosni lastniki teh strojev pogosto ostajali na cestah, brez da bi vedeli, kaj storiti. Niso poznali mesta, vasi, pokrajine. Besedilo: Tomaž Sršen Fotografije: Tomaž Sršen in arhiv restavracij

114

Kulinarika Brata sta sklenila, da bosta svojim strankam ponudila nekaj bolj praktičnega – vodnik za iskanje hotelov, lekarn, bolnišnic in seveda zelo natančne zemljevide Francije. Prva izdaja je imela okrog 400 strani, velika večina pa je bila samopromocijske narave. Prvih šestdeset strani je govorilo o enkratnosti zamenljive pnevmatike, ki sta jo brata razvila leta 1891, na sredini vodiča pa so bili po abecednem redu razvrščeni zemljevidi francoskih mest, krajev in vasi. Ampak to še ni bilo vse. Na vsakem zemljevidu so bili tudi nepismenim znani simboli za bolnišnico, servisno delavnico, trgovine, poštne urade in hotele. Michelinova sta označila vse, le na restavracije sta tedaj pozabila. Vse se je spremenilo leta 1920, ko so se pri Michelinu prvič odločili, da v svoj »komplet za preživetje« dodajo tudi restavracije. Knjigo so pričeli prodajati v knjigarnah, pri čemer so izločili vse oglase in restavracije (kot je za Francoze značilno) rangirali po kvaliteti. Sistem zvezdic se je rodil leta 1926. Tisti kuhar, ki je dobil zvezdico, je čez noč postal zvezda. Če jo je izgubil, je bila to le catastrophe (izgovorite glasno, s francoskim naglasom), poslovna nesreča, osebna tragedija. In ker so se že pred davnimi desetletji pri Michelinu odločili, da se odrečejo finančnim prihodkom od prodaje oglasnega prostora (in res bi lahko dobro zaslužili), njihove ocene veljajo za najbolj nepristranske. In to traja že 85 let! Rezultati štejejo Seveda je prodaja Michelinovih vodnikov izjemna. Zadnjo francosko Le Guide Rouge, Rdeči vodnik, so natisnili v zavidljivi nakladi 880.245 izvodov. Te številke so samo za naklado v francoščini, vodnik pa izhaja še v nemščini, angleščini, italijanščini in španščini. Prav tako vodnik po italijanskih restavracijah obstaja v italijanščini (La Guida Rossa) in tudi v vseh ostalih jezikih. Podobno velja za vse države oziroma mesta, ki so del Michelinovega imperija (Španija in Portugalska, Velika Britanija in Irska, Nemčija, Skandinavija, New York, Kalifornija, Tokio …). Zgodbo so v zadnjih desetletjih nadgradili tudi s t. i. »zelenimi vodniki«, ki so specializirani za ponudbo in predstavitev (tudi nekulinarično) določenih evropskih pokrajin, kot so Provansa, Toskana, Katalonija in Bavarska. Zadnji hit je pred nekaj leti izdani vodič po japonskih restavracijah, vsaki dve leti pa izhaja vodič po evropskih prestolnicah. »Ampak Ljubljane žal ni zraven,« je z nasmehom povedal gospod Fausto Arrighi, ki je v odgovor na vprašanje, ali naj bi kakšna slovenska restavracija dobila zvezdico v novem italijanskem vodiču – kot dodatek k italijanskim pokrajinam, počasi odkimal.

Po drugi strani pa … … je pred osmimi leti eden najbolj znanih francoskih kuharjev, Bernard Loiseau iz prestižne s tremi Michelinovimi zvezdicami ovenčane restavracije La Cote d'Or iz Burgundije, naredil samomor. Zakaj? Strogi ocenjevalci so mu namreč v takratni izdaji vodnika odvzeli eno zvezdico. Njegova žena Dominique je pred časom izdala knjigo z naslovom Bernard Loiseau, moj mož. Možakar je bil garač. Vsak dan je pričel s svojo ekipo dvajsetih kuharjev ob osmih zjutraj, opoldne prekinil in potem delal do dveh zjutraj. Dvajset let. Potem se je iz obupa ustrelil. Paul Bocuse, legenda francoske kulinarike, človek, ki so mu že za časa življenja postavili spomenik, je prvo zvezdico prejel leta 1965.

115

Na prejšnji strani: Naslovnica vodiča po newyorških restavracijah 1. Ovitek knjižice iz leta 1912 2. Notranjost restavracije Agli Amici

Kulinarika 3. Eden najbolj legendarnih španskih kuharjev Juan Mari Arzak 4. Joško Sirk – restavracija Al Cacciatore (Pri lovcu), posestvo La Subida blizu Krmina (Cormons) 5. Arzakova poslastica – srnin file v čokoladni »zavesi«

3 4

Ampak možakar iz svoje gostilne v Lyonu skorajda ni pomolil nosu več kot 35 let, ker ni vedel, kdaj bo gospod Slehernik stopil v njegovo restavracijo in ga ocenil. Poleg spomenika bi mu morali dati še medaljo za vztrajnost! Da o legendarnih kuharskih zvezdnikih, Alainu Ducassu in Joelu Robuchonu, ki sta s svojimi restavracijami skupaj zbrala po več kot trideset zvezdic, ne govorimo! Oba veljata za francoska heroja in sta obenem tudi izvrstna poslovneža. Prvi je bil Ducasse, ki je že pred več kot desetimi leti izzval Michelinove Slehernike, ki jim ni bilo jasno, kako lahko dve restavraciji (ena v Parizu, druga v Monte Carlu) isti dan kuhata izredne dobrote, medtem ko veliki mag v roki sploh ne drži kuhalnice? Skrivnost? Mojster je kuhal v svojem »laboratoriju«, kjer je nove recepture z mikroskopsko natančnostjo predstavil le svojim najboljšim učencem, ki vodijo njegove restavracije po svetu. Če nekateri slovenski gostinci pravijo, da so lahko dobre ocene v tisku veliko breme, imamo v svetu neizprosnega Michelinovega ocenjevanja še bolj drastične primere. Mathias Dahlinger, lastnik in kuhar prestižne restavracije v Freiburgu, je javno s pročelja svojega lokala odtrgal Michelinovo zvezdico, rekoč: »Ta reč je zame predraga. Enostavno nimam strank, ki bi lahko plačevale vse te zahteve, ki jih od mene terja nadaljevanje dela v Michelinovi ligi. Samo lani sem zato, da bi prišel v prestižno družbo, za 250 steklenic prestižnih francoskih vin plačal skoraj 20.000 evrov! Verjemite mi, zvezdico je lažje dobiti kot obdržati! Prej je meni s tremi hodi (brez vin) stal 50 evrov, z Michelinovo zvezdico je bil 120 evrov.« In Nemec ni bil prvi, ki je vrnil to »odličje«. Prvi je bil že leta 1980 Pierre Cardin, ki se je odpovedal zvezdici za restavracijo Maxim's v Parizu, skoraj vsako leto pa ima kakšnega posnemovalca. Ocene Ker je v vsaki Michelinovi knjigi določene države nekaj sto ali celo več kot tisoč kavarnic, eksotičnih restavracij, domačih gostiln in vhunskih oštarij, je seveda ocenjevanje tisto, ki daje potencialnemu kupcu osnovne napotke. Imajo tri vrste rangiranj. Prvo, najbolj osnovno, ob imenu in osnovnih podatkih restavracije nima nobene oznake. Gre za povprečne, vsakodnevne lokale, ki nimajo nobene želje postati veliki. Drugi rang so oznake prekrižanih vilic in nožev. Začne se z enim, konča s petimi. Tiste s petimi prekrižanimi vilicami in noži so na poti med zvezdice in v glavnem so to zelo prijetne, inovativne gostilne, kjer boste brez izjeme za dobro ceno dobro jedli. Razlo-

Kaj sploh pomenijo Michelinove zvezdice?

Ena zvezdica: zelo dobra gostilna/restavracija v svoji kategoriji; od 5 do 10 obiskov ocenjevalcev letno; Dve zvezdici: odlična kuhinja, vredna ovinka z vaše poti; od 10 do 15 obiskov ocenjevalcev letno; Tri zvezdice: izjemna kuhinja, vredna poti v tisti konec države samo zaradi obiska te gostilne/restavracije; od 15 do 20 obiskov ocenjevalcev letno;

116

Kulinarika

6. Alain Ducasse, ki je v devetindvajsetih restavracijah po vsem svetu nabral »samo« dvajset zvezdic. 7. Bavarec Heinz Beck velja za najboljšega italijanskega kuharja. Poročen je s Sicilijanko, s svojimi kulinaričnimi mojstrovinami pa navdušuje v restavraciji La Pergola na terasi hotela Cavallieri Hilton v Rimu. 8. Heston Blumenthal, najboljši angleški kuhar 9. Blumenthalova verzija kaviarja in čokolade

gi, da nimajo zvezdice, so v glavnem v skromnejši vinski karti, preprosti notranji opremi, gladkem podu (tako se namreč slišijo moteči natakarjevi koraki!). Zvezdice pa zahtevajo luksuz. In to včasih popolnoma nesmiseln. Vinska karta mora pokrivati ves svet, predvsem Francoze (hja, Michelin je konec koncev še vedno francoski izum). Alain Ducasse ima v kleti restavracije Louis XV. v Monte Carlu rekordih 100.000 steklenic v skupni vrednosti šest milijonov evrov. Porcelan mora biti najdražji, najboljši, po možnosti francoski. Podobno je s priborom in kuhinjskimi pripomočki. Če so prej lahko dobro kuhali s tremi, štirimi kuharji, si ob treh zvezdicah vodje oziroma lastniki restavracij ne smejo privoščiti manj kot deset vrhunskih profesionalcev. Naročilo pobirata tako glavni natakar (maitre d' ) kot sommelier, strežejo drugi. In vse to seveda plača gost. Ljudi, ki bi lahko neumorno trošili cela premoženja za izvenserijske večerje, pa vseeno ni toliko. In še zdaj se spomnim besed do nedavno edinega Slovenca, ki je kadar koli »posedoval« Michelinovo zvezdico, Andreja Kuharja: »Če si v takšnem rangu, rabiš sponzorja, ker z delom v gostilni prav gotovo ne moreš poplačati vsega.«

Nam najbližje restavracije z Michelinovimi zvezdicami: Avstrija: Dolce Vita – Celovec/Klagenfurt (http://www.dolce-vita.at), ena zvezdica Italija – Furlanija: Al Cacciatore – La Subida – Krmin/Cormons (www.lasubida.it), ena zvezdica; Agli Amici – Videm/Udine (www.agliamici.it), ena zvezdica; La Primula – San Quirino Pordenone (http://www.ristorantelaprimula.it), ena zvezdica; Altran – Ruda (osteria.altran@libero.it), ena zvezdica. Nam najbližja restavracija s tremi zvezdicami: La Calandre – Sarmoela di Rubano (Padova) – www.calandre.com

117

Kaj pa mi? Glede na visoke standarde Michelinovih ocenjevalcev se nam pretirane količine zvezdic še ni potrebno bati. Če pa bi odmislili tiste luksuzne dodatke, ki pogojujejo vstop med »zvezdičarje«, sem prepričan, da si vsaj deset najboljših slovenskih restavracij zasluži najmanj eno zvezdico, nekatere pa morda celo dve. Kakor koli že – Slovenija je zelo specifična in primerjanje s tujimi kriteriji lahko ostane zgolj na ravni primerjave. Morda se nam bo kakšna zvezdica »utrnila« čez nekaj let, prej pa ne. Teoretično imamo precej takšnih s petimi prekrižanimi vilicami in noži, ker so krožniki še vedno glavni. Mi namreč ne potrebujemo srebrnega pribora, dragega kristala, dodatnega osebja, postreščkov in prestižnih preprog. Važen je krožnik, pravim.

XXXX

Visoka kakovost storitev niso le besede Berry Bros. & Rudd

Vam ime kaj pove? Gre za enega najbolj znanih trgovcev z vini in žganimi pijačami na svetu. Berry Bro's ali Berry Brothers, kot jih pogosto imenujejo insiderji, v času interneta tudi BBR, so bili ustanovljeni davnega 1698. leta na St. James Street 3, v samem osrčju Londona. Sprva so trgovali z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, začimbami, kavo in čajem, kmalu pa so na seznam dodali tudi vino in viski. Sredi 18. stoletja so pričeli dobavljati vina kraljevi družini in po tem so znani še danes. Besedilo: Robert Gorjak Foto: arhiv BBR

118

Vinarstvo Gre za najstarejšega trgovca z vini in žganimi pijačami v Veliki Britaniji. Od ustanovitve pred več kot 300 leti, niso preselili sedeža podjetja, ki je še vedno nasproti St. James Palace. Obisk njihove trgovine je čisto posebno doživetje. Stara, v les odeta trgovina ima srednjeveški pridih – človek dobi občutek, da je vstopil v časovni stroj. Storitve in nabor vin pa so seveda novodobni. Prav tako imenitni so kletni prostori neposredno pod trgovino, tam namreč potekajo tečaji, degustacije in večerje. Iz njihovega izjemno pestrega nabora tečajev lahko izluščimo sledeče: Velika rdeča Burgundije, Enodnevna šola šampanjca, Leva, desna, leva, desna, korakanje skozi Bordeaux … Na njihovem enodnevnem uvodnem tečaju, ki sicer stane 229 funtov, pa lahko poskusite vrhunska vina, kot so Cote-Rotie, 1er Cru Gevrey-Chambertin, Lynch-Bages in d'Yquem. Kljub pridihu tradicije, ki ga nosijo, so tudi izjemno inovativni. Med prvimi so se leta 1994 opremili s spletno stranjo, ki velja za eno vodilnih spletnih strani na Otoku in je bila sedemkrat nagrajena kot spletna stran leta s strani International Wine Challenge. Kar pomislite, kdaj je spletno stran dobilo vaše podjetje? Poleg

tega pa zaposlene pri BBR odlikuje tudi izjemno visok profil izobrazbe, saj jih kar pet med njimi nosi naziv Master of Wine (MW – najvišji naslov med vinskimi profesionalci, ki ga nosi le 288 posameznikov v 23 državah). Nobeno drugo podjetje na svetu jih nima toliko. Med njimi je tudi Jasper Morris, nesporna avtoriteta za vina Burgundije, kjer tudi živi.

1. Simon Staple 2. Tradicija in inovatvnost. BBR od leta 1698. 3. Na enodnevnem tečaju lahko poskusite vrhunska svetovna vina. 4. V skladiščih hranijo preko 3000 etiket vin.

Simon Staple, Fine Wine Director Simon Staple nosi naziv »Fine Wine Director« – besedna zveza »Fine Wine« (fina vina) namreč razkriva, da se BBR ukvarja samo z boljšimi prestižnejšimi vini in da tiražna vina ter velike blagovne znamke, ki se v glavnem prodajajo po supermarketih, pri njih niso na seznamu. Kako je sestavljen vaš portfelj? 95 odstotkov predstavljajo klasična vina, kot so vina iz Bordoja, Burgundije, doline Rone, pri čemer je najbolje zastopan Bordoeaux – od tam prihaja kar 80 odstotkov vin. Imamo tudi kakšno spektakularno vino iz Novega sveta, tako namreč zastopamo ZDA in Novo Zelandijo, ter seveda španska in italijanska vina. Smo največji

1 3

119

Vinarstvo

5 6

kupec klasificiranih vin Bordoja. V kampanji En Primeur 2009 smo kupili za 110 milijonov funtov vin. 5. do 7. Obisk trgovine je posebno doživetje. Poleg nakupov se lahko udeležite vodenih degustacij in večerij.

Koliko prometa ustvarite letno in s kakšnimi zalogami operirate? V letu 2010/2011 pričakujemo okrog 200 milijonov funtov prihodkov, zaloge pa znašajo okrog 50 milijonov funtov. Naši največji dobavitelji so naši kupci, ki preko različnih metod (kot je na primer nov način trgovanja BBX), trgujejo preko nas. Naši kupci držijo v naših skladiščih za 500 milijonov funtov vina. BBX – Berrys' Broking Exchange je spletno orodje za stranke BBR, katerim lahko ponudijo prodajo vin, ki jih skladiščijo pri BBR. Elegantno! BBR samo preknjiži vina od enega kupca do drugega, pobere provizijo, zabojev pa morda niti ne premakne. Njihova spletna stran razkriva, da se v njihovem portfelju nahaja okrog 3100 različnih etiket vin. Med njimi ni slovenskega. Staples odgovarja, da

120

o vključitvi posameznega vina v portfelj odločajo njihovi nabavniki in ne kupci. Med našimi sosedi iz nekdanje avstro-ogrske monarhije so Madžari zastopani s petimi vini – sladkimi tokajci, Avstrijci pa ponujajo kar 24 vin. V glavnem gre za renske rizlinge in zelene veltlince s področja Wachau ter eno modro frankinjo. Vključitev slovenskega vina v portfelj BBR bi brez dvoma predstavljala enega od mejnikov pri osvajanju tujih trgov … www.bbr.com Katere pomembne trende ste opazili v zadnjem času? Cene top stotih bordojcev se premikajo strmo navzgor, odkar se za njih zanimajo tudi Kitajci. Menimo, da trend v naslednjih 50 letih ne bo popustil. »Brezkompromisna kakovost vin in naših storitev sta za nas najpomembnejša.« Želimo biti najbližja vez med tistimi, ki vino pridelujejo, in tistimi, ki ga pijejo.

XXXX Revolucionarna vinska steklenica? Martín Berasategui, veliki španski Chef s tremi Michelinovimi zvezdicami, je prepričan, da mu bo na račun nove vinske steklenice uspela revolucija v svetu vin. Na podlagi svojih dolgoletnih enogastronomskih izkušenj je namreč oblikoval steklenico (za rdeča vina), ki na dnu zadrži usedlino in s tem prihrani dragocene požirke velikih (rdečih) vin. Berasategui tudi trdi, da nova steklenica ne pomeni le večjega izkoristka, temveč tudi konec dekantiranja, saj steklenica zaradi svoje oblike kar sama »odigra« vlogo dekanterja. Steklenica naj bi bila primerna predvsem za tiste vinarje in kleti, ki svojih vin ne filtrirajo. José Manuel Moure, eden španskih vinarjev, ki že uporabljajo omenjeno steklenico, trdi, da jim uporaba slednje omogoča manj posegov v vino oziroma bolj naravno pridelavo le-tega. www.martinberasategui.com

Hiša Neža Sredi neokrnjene narave, obdane z mogočnimi Alpami, je našla v centru Kranjske Gore svoj prostor Hiša Neža, v kateri je na voljo pet apartmajev. Vsi apartmaji so prestižno in nadstandardno opremljeni, vsak ima tudi lasten zunanji jacuzzi in savno. Za popoln oddih je na voljo bogata dodatna ponudba, ki vključuje tajsko masažo, »free ride« izlete, izposojo smučarske opreme, prevoze z bližnjih letališč, organizacijo vožnje s kočijo, smučarsko šolo, otroški vrtec, ves čas bivanja pa je na voljo osebje, ki skrbi za to, da je oddih v Hiši Neža po meri vsakega gosta. Za prve prebujajoče se pomladne dni so pripravili posebna 3-dnevna paketa sprostitve in razvajanja. Več informacij o Hiši Neža in ponudbi najdete na spletni strani www.hisaneza.si.

Vinitaly in ﬂdruge« veronske zgodbe Vsako leto se v začetku aprila (letos med 7. in 11.) »vinske jate« zgrnejo nad italijansko Verono in jo za nekaj dni spremenijo v svetovno prestolnico vina, katere sinonim je bil dobra štiri desetletja sejem Vinitaly. Ta je še vedno prvi in tudi vsako leto večji in boljši, a kljub temu si zadnjih nekaj let pozornost (in obiskovalce) deli z vedno bolj odmevno skupino vinogradnikov in vinarjev, ki predstavljajo popolno nasprotje tako samemu sejmu kot tudi njegovim razstavljalcem. Če bi za Vinitaly lahko rekli, da je vsega (pre)veliko in (pre)več (skoraj 90 tisoč kvadratnih metrov razstavnih površin, dobrih 150 tisoč obiskovalcev, več kot 4300 razstavljalcev), pa za »drugo stran«, tj. Vinnatur (10.– 11. april) in VinoVinoVino (7.–9. april), velja, da je manj več, saj so vina pridelana v skladu z naravnimi zakoni in ob upoštevanju oziroma razumevanju zgodovine. Obisk »drugih« veronskih zgodb je za vinske sladokusce obvezen! www.vinitaly.com; www.vinnatur.it; www.viniveri.net

121

XXXX

Estet med šampanjci Ruinart Še danes se dobro spominjam tistega poznega junijskega popoldneva na vrtu La Baite, v Koprivi v Furlaniji - Julijski krajini, ko se mi je iz kozarca prvič nasmehnil Ruinart – Blanc de Blancs. Bogatih in drobnih mehurčkov, elegantne zlate barve, jasnih in čistih vonjev, resnega in bogatega telesa ter dolgega in impresivnega pookusa. Če bi ga primerjala s človekom, bi rekla – pravi gentleman. Besedilo: Nina Levičnik Fotografije: arhiv proizvajalca

122

Vinarstvo Na prejšnji strani zgoraj: Menihu Domu Ruinartu, katerega vizija je pripomogla k odmevnemu uspehu, so se v šampanjski hiši Ruinart poklonili leta 1959 z oblikovanjem zgodovinskega prestižnega letniškega šampanjca Dom Ruinart.

Vse se je začelo v začetku 18. stoletja, ko je bilo v Franciji vino dovoljeno prevažati samo v lesenih sodih. Takrat je benediktinski menih Dom Thie rry Ruinart, prijatelj legendarnega Doma Pierra Perignona, kot prvi začutil pomen pridelave in prodaje šampanjcev v prihodnosti. Na svojih potovanjih po Evropi je opazil naraščajoče navdušenje nad šampanjcem med aristokratskimi krogi kraljevskih dvorov. Izhajajoč iz šampanjske družine iz visokega družbenega sloja, ki se je ukvarjala s trgovanjem z volnenimi tkaninami, je svoje znanje in izkušnje v pridelavi šampanjcev prenesel na svojega brata Nicholasa Ruinarta. Le-ta pa potem na svojega sina, prav tako Nicholasa, ki je uresničil sen svojega strica in hišo Ruinart spremenil v prvo šampanjsko hišo.

1. Na vhodu v mesto Reims iz krede izklesane votline crayères skrivajo postopek počasnega staranja, ki navadno traja od tri do dvanajst let, odvisno od mešanice vina. Hiša Ruinart je bila prva šampanjska hiša, ki je za staranje svojih vin pridobila svoje votline crayères, ki so leta 1931 celo kot edine svoje vrste postale zgodovinski spomenik. 2. Šampanjci Ruinart temeljijo na sorti Chardonnay, ki poudari njihov lesk in jim zagotovi njihovo značilno fluidnost. Zaradi tega lahko govorimo kar o »Goût Ruinart« – okusu z vonjem po odličnosti, ki je hiši Ruinart zagotovil njen položaj estetov šampanjca, ki ponujajo čutno zadovoljstvo in popolno uglajenost.

Prvi med prvimi Prve steklenice šampanjca, ki so zapustile šampanjsko klet, so bile darilo poslovnim partnerjem pri trgovanju z volnenimi tkaninami. Podobno, kot njegov stric pred dvajsetimi leti, je tudi Nicholas kmalu ugotovil, da je trg z vini veliko bolj donosen kot trg z volnenimi tkaninami. Tako je na Ruinartovih trgovskih ladjah bale in role tkanin kmalu zamenjal šampanjec, ki je leta 1735 postal edino blago, s katerim se je ukvarjala hiša Ruinart. Kot zanimivost velja omeniti še podatek, da so že leta 1826 osvojili ameriško tržišče, slabih 30 let kasneje pa še rusko.

Liniji:

- neletniška: R de Ruinart (60 % pinot, 40 % chardonnay) Ruinart Blanc de Blancs (100 % chardonnay) Ruinart Rosé (55 % modri pinot, 45 % chardonnay) - letniška: Dom Ruinart Blanc de Blancs (100 % chardonnay) Dom Ruinart Rosé (84 % chardonnay, 16 % modri pinot)

Pristnost, kakovost in odličnost V stoletjih so vsi, ki so upravljali šampanjsko hišo Ruinart, vedno stremeli k odličnosti, ki je bila njihova prednostna naloga. Sčasoma so postale osnovne vrednote hiše Ruinart pristnost, kakovost, oplemenitenje in odprtost. Tako si je šampanjska hiša Ruinart ustvarila svetovni sloves pravega esteta v pristopu k pridelavi šampanjca. Hiša Ruinart je bila tudi prva šampanjska hiša, ki je za staranje svojih vin pridobila svoje votline crayères, ki so leta 1931 celo kot edine svoje vrste postale zgodovinski spomenik. Brez njih proces staranja ne bi bil enak. Globina jam in kreda, iz katere so oblikovane, zagotavljajo odlično toplotno stabilnost in najugodnejšo vlago. Razvoj takih vin pa zahteva tudi elegantno uravnoteženo razmerje med drznostjo in nadzorom kakovosti ter sledenje izjemno visokim »hišnim« vrednotam, ki narekujejo združitev etičnega kodeksa in kodeksa pristnosti hiše Ruinart ter nenehnega iskanja popolnosti. Vse te se potem združene zrcalijo v edinstveni in imenitni čistosti šampanjca Ruinart, katerega lastnica je danes skupina LVMH (pred njo pa sta bila to Baron Philippe de Rothschild in Moët & Chandon). V Sloveniji zastopa : www.eshop.dvc-plus.si

123

XXXX

Belo mestece na severu Evrope Heiligendamm Za Heiligendamm ob nemškem Vzhodnem morju je večina Evropejcev najbrž prvič slišala, ko se je v “belem” hotelu leta 2007 srečala osmerica najmogočnejših držav sveta, vrh G8. Legendarna ostaja slika državnih voditeljev, kot so nemška kanclerka Merkel, francoski premier Sarkozy in ameriški predsednik Bush, kako kot majhni otroci vzorno sedijo v ogromnem pletenem košu in se smehljajo v kamere. Po odhodu voditeljev in vročičnih nasprotnikov globalizacije se je obalni vsakdan Vzhodnega morja počasi vrnil na stare tire, Heiligendamm pa se je ponovno odel v mir in spokojnost, zaradi katerih eskluzivni hotelski kompleks danes prvenstveno uživa visok renome med petičnimi gosti. Heiligendamm namreč velja za enega redkih in (še vedno) skritih obmorskih rajev Evrope. Besedilo: Nina Vidovič Fotografije: promocijski material Grand hotela Heiligendamm

124

Oddih Do ustanovitve prvega nemškega kopališča, kar je Heiligendamm leta 1793 nedvomno bil, je prišlo povsem iz zdravstvenih razlogov. Takrat je rahlo preobjestni Herzog Friedrich Franz I. od svojega osebnega zdravnika dr. Vogla dobil nasvet, naj poletje namesto v svoji letni rezidenici na deželi raje preživi ob morju in tako poskuša zdravstvene tegobe ozdraviti z “namakanjem” v morju, ki ga je Herzog sicer poznal z letovanja ob angleški obali. Takrat ljudje še niso poznali plavanja in so se v morje zapeljali v kočiji, ki je v vodo nato spustila lesen bazenček s kopalci. Ti so se nekajkrat namočili v morju, potem pa v kajuti spet vrnili na obalo. Navkljub okornim oblikam kopanja je dvorni zdravnik dr. Vogel že takrat prepoznal blažilne in krepilne učinke morja, ki so kmalu blagodejno učinkovali tudi na okolico. Herzog Friedrich Franz I. je dal zgraditi še več poslopij, ki jih je financiral preko hišnega kazinoja, potem ko je v vsej deželi, razen seveda v Heiligendammu, prepovedal takratno skušnjavo številka ena – igre na srečo. Snežno bela obalna rezidenca v enostavnem klasicističnem arhitekturnem slogu je kmalu postala priljubljeno stičišče tedanjega družabnega življenja v Evropi, ki jo je bilo treba obiskati vsaj enkrat. V zlatih časih so tukaj domovali in delovali pesnik Rainer Maria Rilke, komponist Felix Mendelssohn Bartholdy, pruska kraljica Luisa, car Nikolaj in številni drugi znani gostje – vse dokler čarobnega obmorskega kraja ni doletela mračna usoda obeh svetovnih vojn in posledične delitve Nemčije, ki je rezidenco pahnila v dobrih 60 let pozabe in žalostnega propadanja. Po naporni renovaciji je leta 2003 letovišče ponovno odprlo svoja vrata in že leta 2004 s svojim obnovljenim klasicističnim arhitekturnim stilom osvojilo naslov najlepšega hotela Evrope. Laskavi naslov postane povsem razumljiv že ob pogledu na t. i. lipovo alejo oz. drevored, ki goste ob kopalni železnici Molli vodi do Grand Hotela Heiligendamm, ki se trenutno razteza v šestih poslopjih in nudi skupno 222 sob, od tega kar 78 suit.

Na prejšnji strani: Prvo nemško obmorsko kopališče danes spominja na majhno mestece, ki očara s svojimi snežno belimi poslopji in enkratno lego ob obali. 1. Heiligendamm je priljubljeno družinsko letovišče, kjer lahko vsak član družine najde hobi ali sprostitev zase. 2. Terasa Zdravilišča poleti nudi zavetje pred vetrom in čudovit razgled na morje. 3. Gostje v poletni sezoni radi jadrajo do okoliških obalnih mest.

1 2

Le najboljše za najbolj zahtevne Lahko rečemo, da v Heiligendammu skorajda ni verjetnosti, da bi dobili slabo sobo s slabim razgledom, saj so sobe okusno opremljene v nežnih pastelnih tonih in ponujajo svetel in širok pogled na zeleni park ali modro razburkano morje. Med gosti so seveda najbolj priljubljene suite s pogledom na obalo, a tega lahko uživate najmanj dvakrat dnevno ob zajtrku in večerji v eni izmed odličnih hotelskih restavracij.

125

Oddih

4. Letovišče nudi posebne, zelo individualne aranžmaje za ženske in tudi za moške zaključene družbe. 5. V palači Severin boste našli sprostitev za dušo in telo, zaradi velikega zanimanja pa arhitekti načrtujejo tudi nov kompleks, center ajurvedske joge. 6. Letovišče radi obiščejo tudi pari in mladoporočenci, saj tukaj najdejo veliko intimnih kotičkov zase.

Osrednja in najbolj impozantna je prostorna jedilnica v t. i. zdravilišču (Kurhaus), v kateri pod težkimi kristalnimi lestenci in med pastelno zelenimi in s svilo tapeciranimi stenami postrežejo zajtrk in večerjo. Dragocenih materialov pa ne zasledite zgolj v suitah ali dvoranah, temveč tudi na krožniku. Grand Hotel Heiligendamm v kuhinji uporablja bio izdelke in sestavine s sosednje certificirane bio kmetije, kar pomeni, da lahko ob zajtrku uživate v dobrotah stoodstotnega bio porekla, posebnost pa so tudi bio narezki in meso. Na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji morskih specialitet – sveže ribe iz nemškega morja so na meniju vsak dan; sploh ljubiteji sushija, narejenega iz mesa severnomorskih rib, lahko brbončice razvajajo v restavraciji Baltic Sushi Bar, ki ponuja nevsakdanje, a zato nič manj izjemne sushi kreacije. Vrhunec kulinarike v Heiligendammu nedvomno predstavlja gurmanska restavracija Friedrich Franz, ki je lani uspešno ubranila svojo Michelinovo zvezdico, letos pa z mladim šefom kuhinje Ronnyjem Siewertom, ki streže francosko kuhinjo iz regionalnih sestavin, naskakuje že Michelinovo drugo odliko. Butična restavracija je prijetne intimne narave – v njej si okuse lahko razvaja 28 gostov, v toplejši sezoni pa kulinarične užitke zaokroži še pogled na obalo z osrednje terase. Pogled na morje, vreden svoje cene Prav letne terase so tiste, ki med poletno sezono poskrbijo za sproščeno in umirjeno dinamiko le-

126

tovišča. Hotel namreč lahko sprejme največ 450 gostov, ki se zaradi prijetno razdrobljenih poslopij in njihovih spremljajočih teras neopazno razgubijo po letovišču. Tako v Heiligendammu ne boste imeli občutka, da ste v obleganem in bučnem resortu, prav nasprotno, tukaj lahko najdete mir in poseben kotiček samo zase. Grand Hotel Heiligendamm je s svojim diskretnim in intimnim značajem še posebej priljubljen med zaljubljenci in mladoporočenci. Poroke z razgledom na ledeno modro morje so tukaj rezervirane in razprodane že dve leti vnaprej, najcenejše pa znašajo dobrih 30.000 evrov. Kar se v belem mestu prične, pa v belem mestu tudi ostane – vsaj takšen se zdi moto večine gostov, ki se v letovišče radi vračajo tudi s celotno družino. Daleč neprekosljiv je namreč hotelski vrtec, ki se nahaja v trinadstropni vili in nudi oskrbo in izobraževalno igro otrokom od 3. do 16. leta. Tukaj lahko starši izkušenemu osebju brezskrbno zaupajo svoje najmlajše in si privoščijo sprostitveni počitek na obali ali urice užitka v hotelskem spa objektu. Če bi poskušali najti skupen imenovalec vsej raznoliki ponudbi, ki jo odkrijete v Grand hotelu Heiligendamm, potem je to beseda “izpreči”. Izpreči iz vsakdanjika, s preobljudenih plaž na jugu Evrope – izpreči ob sprehodu po vetrovni peščeni obali, ob slastnih jedeh in vrhunskem vinu, ob jezdenju po bližnjih gozdovih, na izletu s kolesi ali ob partiji golfa, ob ajurvedski masaži ali na plaži ob sončnem zahodu, sedeč v pletenem obalnem košu, ki ga, tako kot Heiligendamm, najdete zgolj ob nemškem Vzhodnem morju.

Novi hoteli vzdolž Jadrana Hrvaška bo turistično sezono dočakala z novimi hoteli, in sicer s tremi večjimi in enim manjšim hotelom ter tako turistom ponudila kar 700 novih sob. Maistra v Rovinju odpira hotel Lone s petimi zvezdicami, na Kvarnerju v mestu Selce na crikveniški rivieri na mestu hotela Jadranka pa se bo odprl manjši hotel Amabilis, prav tako s petimi zvezdicami. Zadrska regija bo v sklopu projekta Punta Skala dobila hotel Iadera iste kategorije, dubrovniška regija pa hotel Lafodiu s štirimi zvezdicami. Svoja vrata bo gostom na samem začetku sezone najprej odprl rekonstruiran hotel Lafodia na otoku Lopudu. Gre za naložbo, vredno približno 40 milijonov evrov, rekonstrukcija pa je trajala skoraj tri leta. Drugi po vrsti se bo odprl Falkensteiner Hotel & Spa Iadera v Petrčanih pri Zadru v sklopu avstrijske Falkensteiner Michalaer skupine. Po odprtju družinskega hotela Diadora, ki je bil odprt leta 2009, je Iadera drugi od treh hotelov, ki so bili predvideni v projektu Punta Skala. V Selcah bi moral biti do sredine junija dokončan manjši hotel Amabilis, ki bi gostom ponujal 60 ležišč in vsebine za zdraviliški turizem, septembra pa je v načrtu odprtje Maistrinega hotela Lone, ki bo poleg 248 namestitvenih enot ponujal tudi številne vsebine, kot so fine dining restavracije in bari, jazz klub, kongresna ponudba ter wellness in športni center. Informacije:

Turistična skupnost Istrske županije www.istra.hr www.istra.com Turistična skupnost Primorsko-goranske županije www.kvarner.hr Turistična skupnost Zadrske županije www.zadar.hr Turistična skupnost Dubrovniško-neretvanske županije www.visitdubrovnik.hr

XXXX

Po poteh antičnih grkov PRVOMAJSKO POTOVANJE Vsako potovanje je bolj vznemirljivo, če mu dodamo kanček skrivnostnosti. Če ta skrivnostnost pomeni še bogove z Olimpa, mistično pokrajino in tanke meglice starih templjev ter svetišč, pa še toliko bolj. Osupljivih znamenitosti v stari Grčiji vsekakor ne manjka, starodavna dežela zna popotnike namreč vsakokrat znova navdušiti in pustiti brez besed. In kje začeti? Na začetku. Besedilo: Klavdija Kadunc Fotografije: Arhiv Kompas Holidays

128

Potovanje Z Meteoro, samostani, ki »visijo« med nebom in zemljo in so jih v bizantinskih časih menihi gradili na skalnatih stolpih. Območje je danes pod Unescovim varstvom, pokrajina pa je med drugim služila za ozadje v enem od filmov o Jamesu Bondu. Iz sveta menihov se prek Tesalije odpravite v mistične Delfe. Po arheološkem prostoru, imenovanem »Sveta cesta«, se sprehodite do Apolonovega templja, kjer vas med stebri slavnega preročišča morda najde prerokinja Pitija in pokuka v vašo prihodnost. Če ste dodobra razburkali svojega duha, vas kot naslednja destinacija v vsem svojem sijaju pričakuje prestolnica. Atene Mesto, poimenovano po boginji modrosti, Ateni, je v današnji Grčiji simbol svobode, umetnosti in demokracije. Čeprav Atene nemara res niso eno najlepših mest na svetu, vsekakor premorejo precejšnjo mero šarma. Tukaj vas bo z vseh strani obkrožala bogata zgodovina, s katero se lahko primerja le peščica drugih svetovnih destinacij. Za začetek vas bo z Akropole pozdravil mogočni Partenon, ki mu do živega niso mogli niti številni potresi; ogleda je vreden tudi stadion Panathinaiko, kjer so se odvijale prve olimpijske igre moderne dobe. V Atenah velja vsaj malo uživati na način, kot to počnejo domačini – privoščite si ležerno kavo na soncu, odpravite se po nakupih, vmes si oglejte kraljevo palačo in kraljevo stražo, nato pa si vzemite čas za večerjo v eni izmed številnih grških restavracij, ki slovijo po okusni hrani, ki vam zbudi čute in po napornem dnevu ponovno napolni baterije. Če želite degustirati več specialitet hkrati, si naročite “pikiliju”, krožnik z različnimi vrstami predjedi. Hedonistično razpoloženi se lahko zabavate pozno v noč, saj so atenske ulice tudi ponoči nabito polne.

Med vašo popotniško avanturo se boste prepričali, da vam Grčija ponuja dva obraza. Na eni strani nudi kaotično ozračje živahnih Aten in sosednjega pristanišča Pirej, na drugi strani pa tišino in zavetje divjih gora, grčavih oljk in kamnitih vasic. In če ste vsaj malo sanjača, se boste brez dvoma vsaj za nekaj kratkih trenutkov vprašali, kakšno je bilo življenje v času bogov z Olimpa. Nasvet? Pustite domišljiji prosto pot in – kot bi rekli Grki – preprosto uživajte. KLASIČNA GRČIJA Odhod 24., 28. april, 22., 26. junij 2011 5 dni, 4 nočitve, obroki po programu, hoteli B kategorije, ladja-letalo cena 499 evrov (vključene letališke pristojbine) ATENE Odhod 21., 28. april, 26. maj, 23. junij 2011 4 dni, 3 nočitve, obroki po programu, hotel B kategorije, letalo cena 529 evrov (vključene letališke pristojbine) PO POTEH ANTIČNIH GRKOV Odhod 26. april 2011 6 dni, 5 nočitev, obroki po programu, hotel B kategorije, letalo cena 769 evrov (vključene letališke pristojbine) S plačilno kartico Diners Club možnost plačila do dvanajst obrokov (najmanjši znesek obroka je 100 evrov). Na prodajnih mestih Kompasa, d. d., za navedena programa ponujajo dodatni 2-odstotni popust. Več informacij: Tamara Brodnik, vodja področja (tel.: 01/200 61 32; e-pošta: tamara.brodnik@kompas.si) ali Kompasov rezervacijski center (01/2006 111).

Skrivnostni Peloponez Epidavros, najbolj znano zdravilišče iz antičnega časa, je danes svetovno znano gledališče z izjemno akustiko, kjer predstave še vedno uprizarjajo brez kakršne koli moderne tehnologije. Ustaljene turistične poti se polotoka le bežno dotaknejo, čeprav je zaradi povezave z mističnimi Homerjevimi junaki izrazito vabljiv. Na severovzhodnem delu polotoka se nahajajo Mikene, ki so nekoč veljale za enega od centrov grške civilizacije in tako igrale veliko vlogo v ekonomskem in kulturnem razvoju dežele. Po legendi naj bi obzidje zgradili velikani Kiklopi, zato mu pravijo tudi kiklopsko obzidje. Drugi biser Peloponeza pa se skriva na severu polotoka – pristaniško mestece Nauplio namreč slovi po mogočni trdnjavi Palamidi in tradicionalnem vinu sladkega okusa – Mavrodafne.

129

XXXX

Svetilnik prestiža za turizem nove dobe Hotel Ambasador Opatija

Tam, kjer se Kvarnerski zaliv toplo prižame k Učki, najvišji planini Istre, in temno modro oblije Reko, se je v oazo sredozemskega rastja že davno ugnezdila Opatija. Nekdanje antično naselje ob samostanu, na katerega danes spominja le še cerkev sv. Jakova (1420), je svoj razvoj stavilo na železniško povezavo Reke z Ljubljano in Zagrebom in si prvo turistično zvezdico nadelo z izgradnjo vile Angioline (1844), ko je zaselek 120 hiš, umaknjen od neposredne obale, še prisegal na ribištvo in pomorstvo. Še danes sloves Opatije, plemenite destinacije hrvaškega turizma, ki sredi bujnega rastja skriva najstarejši hotel Hrvaške – Hotel Kvarner (1884), stoji na treh srečnih okoliščinah: odlični klimi (Opatija je od leta 1889 klimatsko zdravilišče), parku Angiolina in parku sv. Jakova ter Lungomaru – 12 kilometrov dolgi promenadi ob morju. Opatija je le 110 km oddaljena od Ljubljane, Hotel Ambasador iz hotelske verige Liburnia Riviera Hotels pa velja za priljubljeno destinacijo, ki gostom predstavlja vir nove energije, zdravja in radosti. Besedilo: Duška Jurman, Renata Picej Foto: Arhiv Liburnia Riviera Hotels

130

Opatija Opatija ‡ od nekdaj drugače in več Ko pomlad v svojih svetlih pastelih vzbudi svežo energijo in ko človeka prime, da bi svoji duši privoščil trenutek ali dva oddiha, je Opatija prava izbira. Mesto, ki je le dobro uro vožnje oddaljeno od Ljubljane, gostom nudi pristen okus Mediterana, saj jih vrača v čas, ko je veljalo, da je gost kralj, ki si zasluži le najboljše. Hotel Ambasador Opatija tako ponuja številna majhna (a zato nič manj prestižna) doživetja: termalne kopeli, odlične kavarne, romantične sprehode, vonje in barve svežega cvetja, zdravo hrano, kozarec vina na terasi ob morju in prijazno besedo gostitelja. Deklica z galebom Deklica z galebom (delo kiparja Zvonka Carja) je prepoznavni simbol turistične Opatije že od leta 1956. Pripoveduje zgodbo riviere z najdaljšo hrvaško tradicijo ter simbolizira čar parkov in vrtov, fontan in urejenih kopališč, prevetren in čist zrak, odlično klimo, ki pomirja, osvežuje in krepi. Je sinonim za romantične vile, hotelske hiše in palače turističnega ugodja; tudi za Hotel Ambasador, preverjen hotel s petimi zvezdicami ob morju.

Hotel Ambasador Vodilni poslovno-kongresni in počitniški hotel na Kvarnerju ponuja vse, kar zagotavljajo odlične zvezdice kakovosti – gostom namreč nudi vrhunske storitve in edinstvena doživetja. Za stekleno fasado, kjer kombinacija umetne in naravne svetlobe pričara ambient zračnosti, najdete vse razkošje udobja: sobe in apartmaje, opremljene v slogu preproste elegance (kad, WC, SAT TV, telefon, fen, internetni priključek, kopalni plašč, klima, balkon, mini bar), restavracije, v katerih kuharji ne kuhajo, temveč pripravljajo jedi za sladokusce po odličnih receptih z zdravimi živili in mediteranskimi začimbami, kavarno s plesnim barom Palma, bar Manhattan, wellness Five Elements, ki ga odlikuje edinstven spoj starodavne feng shui filozofije in sodobnih wellness programov, fitnes center, notranji bazen z ogrevano morsko vodo in whirlpoolom za 8 oseb, notranji otroški bazen (globina 40 cm), zunanji bazen z ogrevano morsko vodo, kozmetični salon, internetni kotiček, salon za družabne igre in poletni vrt. Gostom hotela so na voljo tudi glasbena animacija, trgovina s tiskovinami in spominki ter garaža.

131

XXXX

Smučanje z vulkanov Heliski na Kamčatki Bele strmine in kot puh rahel pršec hitro zasvojijo vsakega navdušenega smučarja. Potem ko vijuganje po prestižnih evropskih in severnoameriških smučiščih postane že večkrat prebrana knjiga, je smučanje daleč stran od civilizacije izziv, ki se mu da le s težavo upreti. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: Aleš Fevžer

132

Avantura Po zajtrku je sledilo vkrcanje v helikopter in let proti goram ali vrhovom ugaslih vulkanov, ki dajejo smučanju na Kamčatki še poseben čar. Šele v belem prostranstvu smo zares zadihali in si pred spustom vedno temeljito pripravili vso opremo in predvsem varnostne pripomočke za primer nesreče ali plazu, saj je vsaka sekunda pri reševanju zelo dragocena. Sledili so še zadnji napotki vodičev in adrenalinski užitki na nedotaknjenih strminah, ki smo jih prekinili le za piknik kosilo pred helikopterjem. Nato smo smučali do konca dneva in tik pred večerjo skočili še v termalni bazen pred hotelom ter tako zaključili dan, za katerega se je splačalo potovati na drug konec sveta.

S pomočjo helikopterja je dostopnost do zasneženih deviških strmin v visokogorju resnična avantura, ki je vredna prav vsake minute, preživete na spustih v dolino. Potrebno je imeti zgolj srečo z vremenom in verjeti pilotom ter gorskim vodnikom, ki jim v tistih nekaj dneh v divjini dobesedno zaupaš svoje življenje. Moja pot od Brnika do Moskve je minila hitro v primerjavi z enajsturnim nadaljevanjem proti Petropavlovsku na Kamčatki. Prostorni Iljušin je bil povsem zaseden in poleg domačinov je bilo tam še precej tujcev v smučarskih bundah, ki so klepetali v različnih jezikih. Prepričan sem bil, da bodo številni med njimi smučali skupaj z mano, a ker na Kamčatki helikoptersko smučanje izvajajo kar tri različne agencije, sem lahko samo ugibal, s kom bom v naslednjih osmih dneh sedel v oranžnem MI-8. Agencija Vertikalny Mir, ki sem jo izbral sam, že dvajset let skrbi za užitke adrenalinskih odvisnikov in je prva, ki je začela z organizacijo helikopterskega smučanja v Rusiji. Poleg Kamčatke, ki najboljše razmere za smuko nudi od marca do sredine maja, imajo svojo bazo tudi v Krasni Poljani na Kavkazu, ki začne z obratovanjem že v začetku januarja. Divjina − nov svet za adrenalinske odvisnike »Dežela ognja in ledu«, kot domačini imenujejo Kamčatko, nas je pričakala v oblačnem vremenu. Kljub temu nas je vodič Kolja pozdravil s širokim nasmehom in od sonca ožganim obrazom. Polurna vožnja do hotela v Paratunki na obronku mesta je minila med spoznavanjem novih prijateljev z vseh koncev sveta. Popoldanski teoretični in praktični pouk o uporabi opreme za reševanje v primeru plazu ali nesreče in pripomočkov za varno smučanje nas je že napolnil z adrenalinom, ki je v naslednjih dneh poskrbel za nekaj nepozabnih doživetij. Med skupno večerjo smo že klepetali kot velika družina, čeprav smo bili zbrani z vseh vetrov – prisotni so bili Francozi, Italijani, Švicarji, Nemci, Angleži, Avstralec, par iz Nove Zelandije, Američani, mala skupina Rusov in dva Slovenca. Komaj smo čakali na naslednje jutro, ko smo takoj po zajtrku odšli na zasneženo polje tik ob hotelu, kamor se je z bližnjega letališča čez nekaj minut spustil orjaški MI-8. Trije vodniki in dvanajst smučarjev smo v notranjost jeklene ptice hitro zložili vso opremo in dva zaboja s hrano ter se v nekaj minutah leta povzpeli nad bližnje hribe. Prvi spusti so bili kratki in so služili kot ogrevanje za kasnejše zahtevnejše terene, ko smo presmučali tudi do 800 metrov višinske razlike med vsakim spustom. Čudovit sončen dan nas je tako navdušil, da smo med vijuganjem po mehkem

Kdaj na heliski na Kamčatko?

- najboljše razmere za heliski so med marcem in sredino maja; - skupino sestavlja dvanajst smučarjev in trije vodniki v helikopterju; - cena znaša 4850 evrov in vključuje hotel z zajtrkom in kosilom na terenu, organizacijo in vodenje ter osem ur letenja s helikopterjem (zadostuje za 30 tisoč višinskih metrov smučanja); - dodatna ura letenja stane 290 evrov na osebo; - dodaten strošek predstavljajo: pot do Kamčatke, večerje in enoposteljna soba. Več informacij najdete na www.vertikalny-mir.com.

133

Avantura

snegu dobesedno vriskali, medtem ko smo v daljavi opazovali kot oranžno piko velik helikopter – cilj vsakega spusta. Osemkrat smo se dvignili in vsak pristanek je bil drugje, kar nam je omogočalo, da smo cel dan smučali po deviškem snegu. Ko so se sredi dneva oglasili lačni želodci, je bil čas za kosilo v obliki prave snežene gostije – na meniju so se znašli surov losos, topla juha, domač kruh, salama, sir, sadje, sokovi, energijske ploščice in razni priboljški. Čeprav je popoldne narava pokazala zobe in smo komaj ušli manjšemu snežnemu plazu, ki se je sprožil pod našimi nogami, je tudi preostanek dneva minil v dobrem razpolovženju. Narava preseneča Kljub temu da je prvi vodnik že preizkusil teren in sta dva med nami že prismučala v dolino, se je pod robniki enega od smučarjev začela odvijati prava drama: prerezal je namreč vrhnjo plast

snega in za hip je bilo videti, kot bi se hrib pod njim premikal. Plaz zaradi svoje velikosti ni bil življenjsko nevaren, saj smo bili vsi opremljeni z ABS napihljivimi nahrbtniki, ki v primeru nesreče delujejo podobno kot zračna blazina v avtomobilu, a vsaka poškodba, ki ti lahko prepreči nadaljnje smučanje, je neprijetna izkušnja. Na koncu smo jo vsi odnesli brez poškodb, a z zavedanjem, da je divjina nepredvidljiva in da kljub vrhunski pripravljenosti včasih ne moreš vplivati na razvoj dogodkov. Naslednje jutro ni prineslo dobrih novic, saj zaradi močnega vetra helikopter ni smel vzleteti. Čakanje na izboljšanje je trajalo cel dan, a ker tudi po kosilu ni kazalo, da se bo veter umiril, smo preostanek sončne svetlobe namenili krajšemu izletu s turnimi smučmi. Tudi naslednji dan je bil veter premočan in postajali smo vse slabše volje, saj smo z vso opremo že dvakrat zaman čakali pred vrati.

134

In nato je končno prišel dan po naši meri. Hladno jutro se je razvilo v čudovit dan in med poletom proti 2741 metrov visokemu vrhu ognjenika Avačinski smo bili prijetno vznemirjeni. Med spustom s smučmi smo zavili iz smeri in se zelo previdno približali robu kraterja, iz katerega se je valil gost dim. Večino dneva smo kasneje preživeli na grebenu, od koder je viden skoraj celoten zaliv Avača, ki je nekakšen naravni »valobran,« saj ščiti Petropavlovsk pred valovi Ohotskega morja. Sledilo je še nekaj smučarskih dni, ki so nasitili naš apetit po užitkih na belih strminah, zato se je poslovilna zabava zadnji večer pred odhodom zavlekla daleč v jutranje ure. In naslednja avantura? Na vrhu spiska je Kanada, sledijo Aljaska, Kavkaz, Uzbekistan, Čile, Nova Zelandija, Indija in Nepal. Destinacije, ki ponujajo dogodivščine, zaradi katerih je vredno živeti. In, jasno – smučati.

Očem (še) nerazkrito Športni rekviziti

Vsako leto v začetku februarja v Münchnu svoja vrata odpre ISPO – salon, ki privabi številne navdušence, ki so kakor koli povezani s športom. Prisotni so namreč vsi, ki v svetu športa kaj veljajo: od priznanih blagovnih znamk, ki tam predstavijo novosti za naslednjo sezono, znanih športnih tekmovalcev, običajnih rekreativcev, pa vse do popolnih novincev, ki se občinstvu predstavljajo prvič. BrandNew je institucija, ki v okviru ISPO skrbi za 'bruce' in je hkrati tudi zagotovilo za marsikaj zanimivega in še ne videnega. Tudi letos ni bilo prav nič drugače. Besedilo: Matevž Korošec Fotografije: arhiv ISPO BrandNew

136

XXXX

Somnio

Tekaški navdušenci dobro vedo, da izbira pravih copat ni mačji kašelj. Testi, nasveti in upoštevanje priporočil prodajnih svetovalcev namreč še niso zagotovilo, da bodo copati, ki ste jih izbrali, zares pravi – v tem primeru sta bila čas in denar porabljena povsem zaman. Ker takšnih primerov ni malo, so pri Somniu strnili glave in razvili copat, ki ustreza prav vsakemu tipu in obliki stopal. No, tako preprosto vseeno ne gre. Preden boste iz prodajalne odkorakali z nasmeškom na obrazu, vam bodo s posebno napravo najprej izmerili vzdolžno lego stopal in naravno gibanje nog ter določili primerno obliko vložka, ki bo zagotavljal kar najboljšo stabilnost med tekom. Nato vas bodo postavili še na tehtnico in vaši masi primerno izbrali vložek, ki bo učinkovito blažil udarce in vaše sklepe ohranjal nepoškodovane. Za konec pa morda le še to: omenjeni postopek ne traja prav nič dlje kot običajno pomerjanje in iskanje primernih copat. Priporočamo!

Heimplanet – The Cave

Ideja o napihljivem šotoru se ni porodila znotraj štirih sten razvojnih birojev; pojavila se je tam, kjer se tovrstne ideje navadno rojevajo – na surferski avanturi po Portugalski, na katero sta se leta 2003 odpravila Stefan Clauss in Stefan Schulze Dieckhoff. Neprestan lov za vetrom na različnih bolj ali manj obljudenih 'spotih' je od njiju zahteval vsakodnevno postavljanje in razstavljanje šotora, kar je bilo vse prej kot zabavno. Zato sta sklenila, da bosta temu naredila konec in po sedmih letih sta svojo odločitev tudi uresničila – predstavila sta šotor, ki ne pozna ogrodja. In tudi zapletenih postopkov postavljanja in razstavljanja ne. Zadošča že, da ga potegnete iz torbe, napihnete in potujoči dom stoji. Struktura, ki spominja na diamant, je dovolj stabilna, da šotor obstane na mestu, ki ste mu ga namenili, razen če vremenoslovci za tisti večer ne napovedujejo viharja – v tem primeru boste morali uporabiti še kline in vrvice. V svojo notranjost zlahka sprejme šest odraslih ljudi, ko se stemni in nastopi čas za spanje, pa se prelevi v prijeten prostor, namenjen predvsem dvema.

Grace One

Beseda 'grace' v angleškem jeziku konotira na slavo in privlačnost in ob pogledu na kolo na sliki se boste morali strinjati, da gre za izvrsten oblikovalski in tehnološki dosežek. Pa ne zgolj zaradi njegove oblike! Bistvo se skriva v pestu zadnjega kolesa, kjer je nameščen elektromotor. Ja, prav ste prebrali – gre za elektromotor z močjo 1300 wattov, ki kolo požene vse do hitrosti 45 km/h. To pa še ni vse: litij-ionske baterije, ki niso prav nič večje od tistih, ki jih lahko vidimo pri večini prenosnih računalnikov, so uspeli pospraviti v aluminijast okvir. Za vožnjo ponoči skrbijo visoko napredna homologirana svetlobna telesa v tehnologiji LED – sem je potrebno prišteti tudi zavorno in dolgo luč (kolo se postavlja z naprednim računalnikom, ki zna prikazovati trenutno hitrost in porabo energije, predviden domet s preostalo energijo in kup preostalih podatkov), ob tem pa nikakor ne smemo spregledati številnih prestižnih komponent, med katerimi najdemo tudi Velo, SRAM, Magura, Schwalbe itd.

137

Ego kits

Na začetku so bile le steze za spust. Kmalu zatem se je pojavilo vprašanje, kako po spustu priti nazaj na vrh. Kolesa za spust so zaradi svoje robustnosti in geometrije povsem neprimerna za vožnjo navkreber, zato so bili adrenalinski navdušenci nad spusti dolga leta omejeni le na smučišča in žičniške naprave, ki so jih popeljale nazaj na vrh. Z iznajdbo Ego kitsa oziroma prenosnega elektromotorja pa so tudi zanje vendarle prišli enostavnejši časi. Zaradi domiselne zasnove Ego kits ustreza 70 odstotkom koles na trgu, njegova montaža in demontaža pa sta zelo preprosti: baterije pred spustom pospravite v nahrbtnik, elektromotor z močjo 1.200 wattov in največjim izkoristkom 2.400 wattov pa je dovolj močan, da vas potegne na vsak, še tako strm vrh.

Šport

Recon očala

Strokovnjaki so si enotni: obstajajo smučarska očala in obstajajo očala Recon. Sprašujete se, kaj na njih je tako posebnega. Nič pretresljivega … dokler ne ugotovimo, da imajo vgrajen GPS sprejemnik. Gre za prva serijsko izdelana smučarska očala (čeprav jih bo marsikdo s pridom uporabil tudi pri drugih športih), ki v realnem času beležijo hitrost, zunanjo temperaturo, nadmorsko višino, opravljeno razdaljo in merijo višinsko razliko, podatke pa projecirajo na notranjo stran leč. Želite še več? Očala so zasnovana tako, da jih je mogoče prek USB priključka povezati z računalnikom in podatke prenesti na Reconovo spletno stran.

Shockliner

Thorax Trainer

»Povsem tiho vam bomo prišepnili, da žal niste prvi, ki ste videli to napravo,« so nam zaupali v okviru salona ISPO. Že lani so jo, resda dodobra skrito pred očmi javnosti, preizkušali najboljši športniki sveta na olimpijskih igrah v Vancouvru in priznali, da gre za verjetno najbolj učinkovito aerobno vadbeno napravo, ki jo ta trenutek lahko ponudi trg. Thorax Trainer simulira tek na smučeh, ki dokazano velja za enega najbolj kompleksnih športov. Primeren je tako za individualne treninge kot tudi skupinske (na primer 'spinning'), s pridom ga uporabljajo najboljši danski tekači na smučeh, plavalci in triatlonci, nad njim se navdušujejo Švedi in Norvežani. Tudi če ne spadate med vrhunske športnike, velja, da boste z njegovo pomočjo najhitreje porabili odvečne kalorije in maščobe. Da gre za resno napravo, priča tudi dejstvo, da sta jo razvila dva nekoč odlična danska olimpijca, ki se danes lahko pohvalita z doktorskim oziroma inženirskim naslovom.

Že več kot dvajset let je minilo, odkar so svet ugledali rolerji in od takrat dalje niso doživeli prav nobene omembe vredne spremembe. Timo Azadi in Daniel Wagner, kolega iz študentskih let sta se odločila, da bosta temu naredila konec in s podporo Tehnične univerze v Münchnu to tudi uresničila. Shockliner je povsem nova idejo o tem, kakšni naj bodo rolerji ali, če želite, kotalke, bistvo vsega pa se skriva v vzmetenju. Ja, prav ste prebrali, podvozje, kot bi mu rekli v avtomobilskem svetu, stoji na čisto pravih listnatih vzmeteh (tudi ta ideja prihaja od tam), da vse skupaj ne bi izpadlo preveč nazadnjaško - listnate vzmeti so najstarejša oblika vzmetenja, ki jo je spoznala avtomobilska industrija – pa so te narejene iz kompozitnih materialov, ki zagotavljajo izredno dolgo življenjsko dobo in odlične lastnosti, ko gre za blaženje neravnin pod kolesi. Da gre za res odlično idejo in izdelek je že potrdil tudi nemški trener ekipe v hitrostnem drsanju. Shockliner je namreč zasnovan tako, da ga zlahka lahko uporabljate tudi na večini hitrostnih drsalk, ki jih ponuja trg.

Airstreem – Profiergometer

Sobna kolesa so v današnjih časih postala skorajda obvezna oprema vsakega sodobno opremljenega doma. Avstrijski Airstreem spada med mlada podjetja (ustanovili so ga šele pred tremi leti), a se že lahko pohvali z izjemno priljubljenostjo svojih produktov med vrhunskimi športniki. In tako je nastalo tudi kolo Profiergometer, ki je po mnenju številnih, ki so ga preizkusili, eno najbolj dovršenih sobnih koles. Poleg izjemne oblike in nastavitev, ki zagotavljajo povsem enak položaj sedenja kot prava cestna kolesa, se Profiergometer ponaša še z izjemno natančnim menjalniškim prenosom, računalnikom, ki meri vse najpomembnejše funkcije, USB povezavo s prenosnim oziroma hišnim računalnikom in s treningi, ki jih lahko izvajate v okolju Google Earth, vključujoč GPS vodenje.

138

XXXX

Biti butler je poslanstvo, ne poklic Želite, milord? Ko se nad angleško nebo prikrade mrak in zunaj ropoče le še odmev težkih dežnih kapelj, nekje na Eton Placeu sredi Londona pražnje oblečeni butler stisnjenih ustnic avtoritativno zastira zavese in z velikim zarjavelim ključem zaklepa vhodna vrata. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Getty images, Thinkstock

140

Tradicija 1. Četudi se lahko danes za butlerja izuči vsakdo, v Angliji velja, da šele britansko poreklo naredi pravega butlerja. Če ne veš, da devonski popoldanski čaj ne vključuje le motnega čajnega napitka, temveč tudi jagodno marmelado in devonsko kremo, nimaš v britanski aristokratski hiši kaj iskati. 2. V zadnjih petnajstih letih je v svetu opazen porast butlerjev. Z vedno več nesramno premožnih svetovljanov narašča tudi število ljudi, ki življenje preživljajo v strežbi. 3. V newyorškem hotelu Plaza imajo zaposlenih sedemnajst butlerjev, ki v črnih frakih in belih rokavicah zjutraj odgrnejo zavese, pomagajo pri oblačenju, skrbijo za razpored dnevnih obveznosti in najavljajo goste.

Prizor, za katerega bi mnogi zmotno predvidevali, da je utrinek aristokratske preteklosti, je zadnja leta še kako živ. Butlerstvo je zadnjih petnajst let v močnem porastu – prestižne šole po vsem svetu skrbijo za to, da nove generacije hierarhično najvišjega osebja služijo premožnim članom družbe. Ne le na Otoku, tudi v New Yorku, kjer je menda butlerjev zdaj že več kot v Londonu. Solnica mora vedno stati levo od popra Butlerjevo poslanstvo je, če dobro premislite, zelo podobno kraljičinemu. Zaznati želje drugih, še preden jih sami občutijo, je zapisano v temeljih britanske monarhije in v priročnikih preživetja v strežbi. Nič nenavadnega ni, da so najbolj dovršen sistem služničadi v 17. in 18. stoletju v tej obliki izumili ravno pokončni Angleži. Beseda butler izvira iz francoske »bouteleur«, kar v neposrednem prevodu pomeni prenašalec steklenic. Steven Ferry, avtor dela Biblija britanskih butlerjev, opisuje življenjski nazor takih pomočnikov kot zmožnost živeti življenje skozi oči svojih nadrejenih. »Če se ne obnašaš kot butler, ne zveniš kot butler in ne razmišljaš kot butler, potem nisi butler,« trdi pisec. Naše romantične predstave o slokih možatih Britancih z rahlim trebuščkom, ki po hodnikih ne hodijo, temveč lebdijo, se večinoma opirajo na reference iz popularne kulture. Navsezadnje smo odraščali s prizori BBC-jevih serij snobov ske aristokracije »nad stopnicami« in zapostavljenega življenja pod njimi, v katerih je bilo butlerstvo najvišji cilj revnih dečkov iz surovega vzhodnega Londona. Služiti pri dobri družini je nekoč pomenilo veliko več, kot danes predstavljajo kupi nakupovalnih vrečk znanih modnih trgovin pod ramo. Butlerji so bili strahospoštovani člani družbe, ki so pri mesarju skladno z veljavo svojega gospodarja vedno dobili najlepši kos mesa. Tradicija se je ohranila, le da danes vedno manj butlerjev govori v privzdignjenem britanskem naglasu, zaposleni pa so večinoma v najprestiž nejših hotelih Indijskega oceana, Bližnjega vzhoda in pri nekaterih vplivnih newyorških družinah. Večinoma so Južnoameričani in Portoričani, nekaj pa jih prihaja celo iz Poljske. Ameriške šole za butlerje zadnja leta rastejo kot gobe po dežju. Professional Domestics Institute in The Butler Training Academy sta le dve od teh, ki v nekajtedenskih pripravljanih tečajih naučita vseh osnov butlerstva. Preden zjutraj s srebrnim pladnjem tople kave vstopiš v sobo, pripreš eno oko, saj nikoli ne veš, kaj boš v njej zagledal. Ko postavljaš pribor na mizo, mora biti med dvema vilicama dovolj prostora za kre-

1 2

141

Tradicija 4. Enega najlepših literarnih opisov butlerstva je zapustil esejist P. G. Wodehouse, ki je v liku zvestega Jeevesa združil vse diplomatske značilnosti dobrega butlerja. 5. Dandanes so butlerji zaposleni večinoma v najprestižnejših hotelih Indijskega oceana, Bližnjega vzhoda in pri nekaterih vplivnih newyorških družinah.v

4 5

ditno kartico. Solnica mora biti na mizo vedno postavljena levo od popra, saj nikoli ne rečemo »poper in sol«, ampak »sol in poper«. Newyorška modernost in britanska tradicija Newyorški hotel Plaza v mestu slovi kot eden redkih z butlerji, kjer so ti za položaj plačani z enaindvajsetimi dolarji na uro. Med običajnimi vratarji in strežnicami v belih predpasnikih se počasi premikajo tudi petnajst galantnih gospodov in dve ženski, ki v belih rokavicah opravljajo delo butlerja: pomagajo pri oblačenju, skrbijo za prehrano svojih gostov in najavljajo morebitne obiske. Poklic hotelskega butlerja je nov in v veljavi šele nekaj desetletij, saj so pred tem bu-

tlerji potovali skupaj s svojimi gospodarji. Najti dobro strežbo, je bil karierni izziv žena magnatov. Ko so odkrile dobrega vodjo gospodinjstva, so ga cenile in obdržale, zato so butlerji svojim delodajalcem običajno stregli še na lastni smrtni postelji. Težko je reči, kaj bi na novodobni razvoj butlerstva porekel kleni tradicionalist Ivor Spencer, dolgoletni mojster obredov britanske kraljeve strežbe. Bil je prvi, ki je zjutraj pozdravljal Margaret Thatcher, kraljico Elizabeto II. in njene kraljeve goste ter jim zvečer zaželel miren spanec. Več desetletij je vodil butlersko šolo, na katero so prisegali celo v mayfairovskem hotelu Claridge's. Njegove metode so bile zelo avtokratske, a učinkovite. Pripravniki so med dru-

142

gim morali priseči na tuširanje najmanj dvakrat dnevno, umivanje zob vsaki dve uri in absolutno prepoved uživanja čebule, karija in drugih živil z močnimi vonjavami – tudi, kadar niso bili v službi. Prigoda o kuhanju čevljev princese Margarete je ena tistih, ki jo je v družbi stanovskih kolegov najraje glasno pripovedal. Med nekim obredom se je princesa pod mizo na skrivaj sezula, v čevlje pa je eden od natakarjev po nesreči zlil poln kozarec rdečega vina. Ko je Spencer videl, kaj se je zgodilo, se je nemudoma neopazno prikradel pod mizo in čevlje izpod princesinih nog odnesel v kuhinjo. Prekuhal jih je v vroči vodi, dokler niso madeži popolnoma izginili, jih na hitro osušil in vrnil v bližino kraljevih nog, še preden je lahko princesa Margareta opazila, da se jim je kar koli zgodilo. Ko jih je čez nekaj časa obula, je zamrmrala le, da so rahlo vlažni, a se s tem ni preveč obremenjevala. Primer kaže na predanost zvestega butlerja, ki težavo reši takoj, ko nastane – še preden bi lahko povzročila preglavice. Ko je pred dvema letoma umrl, so v britanski kraljevi hiši odkrito žalovali. Preminul je eden zadnjih stebrov »starega« sistema, ki ga je od takrat pričelo nadomeščati moderniziranje obrti. Spencer je bil za svoje uradne nagovore večkrat odlikovan in ob tisočem vodenem obredu omenjen v kraljičinem nagovoru. Pogosto se je posluževal šal o delovanju »tistih drugih ameriških šol za butlerje«, ki popuščajo in ne učijo pokončnosti. Ponosni Britanci ne bodo nikoli priznali, da lahko kdo drug opravlja njihov posel bolje kot oni sami. Še eden pripadnikov starega sistema, Rick Fink, je zaradi primanjkovanja britanskega pristopa k izobrazbi butlerjev leta 2002 ustanovil svojo šolo. V njej še danes v štirih tednih intenzivnega učenja predava o tem, kako se pravilno obleči, govoriti in obnašati, pravično razdeliti delo med ostale člane strežbe in skrbeti za vinsko klet, saj morata imeti po običaju ključ do opojnih substanc le gospodar hiše in njegov butler. Pripravniki morajo pred pridobitvijo diplome opraviti tudi preizkus v simuliranem dogodku s štiridesetimi gosti, za katere morajo pripravniki ves čas skrbeti. Časi se spreminjajo, aristokracija počasi izginja, a delež najbogatejših na svetu nikakor ne usiha. Dokler bodo med nami živeli nesramno premožni, bodo z njimi vztrajali tudi njihovi zvesti spremljevalci. Morda jih, ko se v civilni opravi na prost dan pridušeno gibljejo med londonskimi ulicami, sploh več ne opazimo, a tam vsekakor so. Kdo ve, morda tudi kateri od slovenskih poslovnežev pred spancem sliši: »Želite še kaj, gospod?« – ali si to vsaj želi.

XXXX

Gustav Mahler na Kongresnem trgu Največji koncert vseh časov Ves svet se v letu 2011 spominja 100-letnice smrti enega velikanov glasbene umetnosti, Gustava Mahlerja. Mesta Ljubljane in tudi naše kulture se to praznovanje še posebej dotika, saj je bil Mahler leto dni kot dirigent angažiran tudi v Ljubljani, zato je Festival Ljubljana v sezoni 2010/2011 pripravil svoj prvi Mahlerjev abonma. Besedilo: Festival Ljubljana Fotografije: Arhiv Festival Ljubljana

144

Festival Ljubljana Za sklep tega jubileja Festival Ljubljana pripravlja izvedbo monumentalne Mahlerjeve umetnine, 8. simfonije, imenovane Simfonija tisočev. »Predstavljaj si, da zazveni univerzum. Namesto človeških glasov naj zvenijo planeti in sonca,« je zapisal Mahler. Njegovo posvetilo svetu naj bi predstavljalo združitev duhovne in telesne ljubezni, kar je skladatelj podčrtal z izbiro hvalnice Veni Creatur Spiritus ter besedilom zadnjega dela Goethejevega Fausta. Simfonija bo zazvenela v izvedbi orkestrov Slovenske filharmonije in zagrebških filharmonikov, enajstih zborov iz Slovenije in Hrvaške, taktirka pa bo v rokah karizmatičnega dirigenta Valerija Gergijeva, ki je lansko leto navdušil v Straussovi operi Žena brez sence, izjemno delo pa je opravil tudi z brezhibnim vodenjem dveh priznanih orkestrov, in sicer Orkestra Marijinskega gledališča iz Sankt Peterburga ter Londonskega simfoničnega orkestra. Slavnostni koncert bo 3. julija 2011 na Kongresnem trgu v Ljubljani, o njegovi veličini pa priča podatek, da bo na njem sodelovalo več kot tisoč glasbenikov. Zaradi izjemne razsežnosti gre za koncert, ki se izvaja zelo redko. V Ljubljani bo to vsekakor največji koncert vseh časov, ki pa bo hkrati tudi najvišji, saj bodo pevci v zadnjih vrstah odra stali v višini strehe Slovenske filharmonije. Koncert bo posvečen 20. obletnici ustanovitve držav Slovenije in Hrvaške, slovenski glasbeniki pa bodo skupaj s hrvaškimi prireditev ponovili tudi v Zagrebu. Da gre res za izjemen dogodek, je razvidno tudi iz dejstva, da bo gostitelj koncerta ljubljanski župan Zoran Janković, pokrovitelj pa predsednik države dr. Danilo Türk. Edina slovenska solistka, ki bo sodelovala pri izvedbi Mahlerjeve »Simfonije tisočev«, medna-

rodno priznana sopranistka, Sabina Cvilak, je o omenjenem koncertu povedala sledeče: »Mahlerjeva 8. simfonija, »Simfonija tisočev«, je za slehernega izvajalca poseben izziv, še posebej, če vemo, da bo v Ljubljani na Kongresnem trgu nastopalo več kot tisoč izvajalcev. Že sam podatek o številki nastopajočih nam pove, da gre za izjemen dogodek, če ne za enega največjih v Evropi in svetu. Vesela sem, da bo dostopen širši slovenski publiki, ki bo morda zato imela možnost doživeti to izjemno simfonijo in klasično glasbo nasploh pobližje. Sama se zelo veselim sodelovanja pri tako odmevnem projektu.« Koncert v Ljubljani, ki bo hkrati tudi odprtje Festivala Ljubljana 2011, bo dobrodelen, prispevki pa bodo namenjeni žrtvam otrok vojne za Slovenijo.

Na prejšnji strani: Tudi letos nas bo navduševal karizmatični dirigent Valerij Gergijev. 1. Slovenska sopranistka Sabina Cvilak 2. Na koncertu vseh časov bo na Kongresnem trgu nastopilo preko tisoč nastopajočih glasbenikov.

Pestro poletje Festival Ljubljana pa bo v letu 2011 postregel še s številnimi drugimi privlačnimi dogodki. Med izjemne dogodke letošnjega poletja se bosta gotovo vpisali gostovanji Filharmoničnega orkestra milanske operne hiše La Scala s svetovno znanim dirigentom Danielom Hardingom in Litovske državne opere s predstavama Othello in Judinja. Ljubitelje baleta bodo očarali Eifmanova baleta Onegin on Line in Don Kihot ter baletni triptih Bolero, Kaj mi govori ljubezen in Ognjeni ptič v izvedbi Béjart Balleta iz Lozane. Izpostaviti pa velja tudi gostovanje Tomaža Pandurja s predstavo Somrak bogov, muzikal Jalta v izvedbi Zagrebškega mestnega gledališča Komedija, legendarni muzikal Hair, Ruske kozake, koncerta Gilberta Gila in Ala di Meole in še mnogo več.

- Za koncert Mahlerjeve 8. simfonije bo na voljo 4000 sedežev in stojišča. - Cena za koncert Mahlerjeve 8. simfonije je razdeljena v štiri kategorije: 99 €, 49 €, 19 € in 9 €. - Vstopnice za prireditve Festivala Ljubljana 2011 bodo v prodaji od 13. aprila dalje. - Vstopnice za prireditve Festivala Ljubljana 2011 se do dneva prireditve prodajajo po predprodajnih cenah, na dan prireditve so vse vstopnice dražje za 50 %. - Imetniki črne Diners kartice imajo 10-odstotni popust pri nakupu vstopnic za Festival Ljubljana 2011. - Več o prireditvah Festivala Ljubljana 2011 si lahko od 13. aprila dalje preberete na www.ljubljanafestival.si.

145

Kultura Besedilo: Živa Rogelj, Fotografije: arhiv organizatorjev

Neskončna domišljija Katera je najbolj znana slika na svetu? Mona Liza. Nastanek tega monumentalnega dela je zavit v tančice skrivnosti, a tudi druga dela Leonarda da Vincija še vedno burijo duhove. Zato bo knjiga Neskončni Leonardo, ki jo v teh mesecih tiskajo in vežejo v različnih italijanskih mestih, zanimiva za številne bralce, tudi za slovenske. Knjiga je prestižna ne le po vsebini – napisal jo je eden največjih strokovnjakov (leonardistov) na svetu, italijanski profesor Alessandro Vezzosi – temveč tudi zato, ker bo pri nas na prodaj 500 izvodov, na vsem svetu pa le 5 tisoč. www.mladinska.com/neskoncni_ leonardo

Zabava na Montmartru Življenje na Montmartru je bilo v zadnjih dvajsetih letih 19. stoletja živahno. Glasbeniki, slikarji, plesalke, bogati meščani so okušali življenje na različne načine. Eden izmed bohemov je bil tudi Henri Toulouse-Lautrec, umetnik, ki je ustvaril sodobni plakat. Prvi plakat je izdelal za sloviti pariški lokal Moulin Rouge; plesalke takrat škandaloznega kankana so mu rade pozirale. Nočno življenje Pariza, kot ga je videl Toulouse-Lautrec, je na ogled v Cankarjevem domu. www.cd-cc.si

Cirkus Columbia Režiser Danis Tanović, ki je prejel oskarja za Nikogaršnjo zemljo, je že večkrat snemal svoje filme v Sloveniji – tudi zadnji film Cirkus Columbia. V filmu, ki si ga je v teh dneh mogoče ogledati v slovenskih kinematografih, igrata slovita Miki Manojlović in Mira Furlan, zgodba pa razkriva odnose med ljudmi v nekem kraju v Bosni in Hercegovini leta 1991, tik pred začetkom vojne. Film je na zadnjem filmskem festivalu v Sarajevu prejel nagrado občinstva.

Art Directors Club Art Directors Club (ADC) je mednarodno združenje kreativnih ljudi s področja vizualnih komunikacij s sedežem v New Yorku. ADC deluje že od leta 1920. S pomočjo Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani razstavljene lanskoletne najboljše oblikovalske in oglaševalske rešitve članov tega združenja. www.adcglobal.org, www.mestnimuzej.si

Rdeči okvir Zaščitni znak naslovnice osrednje nemške in izjemno vplivne tedenske revije Der Spiegel je rdeč okvir. Na naslovnici se že več kot 50 let vedno pojavlja le ilustracija. Vsak teden skupina ilustratorjev z vsega sveta ustvari novo ilustracijo. 133 izbranih podob, ki presenečajo z izvirnostjo in vrhunsko izvedbo, bo na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. www.aml.si

Legenda Kdo je posnel številne pomembne dogodke v zgodovini slovenskega naroda – med 2. svetovno vojno, v prvih povojnih letih na Tržaškem, prizadevanja koroških Slovencev za svoje pravice, usodo rešenih zavezniških letalcev, osamosvojitveno vojno za Slovenijo? Kdo je ustvaril na stotisoče odličnih fotografij in jih ogromno tudi objavil v časopisih in revijah? Kdo je bil neprekosljiv leteči reporter? Edi Šelhaus. Eden izmed najboljših slovenskih fotoreporterjev je marca umrl. Če si želite njegove fotografije ogledati od blizu, se napotite v Muzej novejše zgodovine. Tam hranijo okrog 80 Šelhausovih fotografij. www.muzej-nz.si

Kdo je jaz? Nevrologi, računalniški strokovnjaki in psihologi so združili moči, da bi našli odgovor na eno najstarejših filozofskih vprašanj – kaj je zavest. Največji izziv je znanstveno opredeliti čustva in občutja. Der Spiegel, 1996

Duh se vrača Od mrtvih vstali »izumitelj« komunizma v zmagoslavni pozi: Karl Marx v času nemške predvolilne bitke pridobiva nove privržence. Der Spiegel, 2005

Charlie Chaplin: »Humor je dobrohotna zmožnost prepoznati norost v tem, kar velja za normalno in dostojno; in prepoznati razpoke v tistem, kar velja za resnico.« Velika retrospektiva filmov Charlieja Chaplina v Slovenski kinoteki – kar 50 filmov na restavriranih filmskih kopijah! www.kinoteka.si

146