Revija SPORT - 200 by Sportnet Sportnet

100 + 100 =

Razširjena izdaja ob jubileju revije

200 Intervju: Ernest Aljančič - Nestl: »Moj pogled seže le v prihodnost« Petra Majdič: Devet veličastnih zmag Planica: Še naprej slovenski praznik številka 1 V garderobi z Iris Mulej

Publicis

MOBITEL, d. d., 1537 Ljubljana

Prihajajo nagrade za zvestobo!

Zbirajte Točke povezanosti v našem programu zvestobe Pridružite se članom Mobitelovega programa zvestobe, zbirajte Točke povezanosti in izkoristite številne ugodnosti, ki vam jih prinašajo! Zbrane točke boste lahko zamenjali za popust pri nakupu mobitelov, na računu oziroma pri polnjenju Mobiračuna, izkoristite pa jih lahko tudi za bonus pogovore in dodatne količine sporočil SMS in MMS. Vse, kar morate narediti je, da preprosto izpolnite pristopnico v enem od Mobitelovih centrov ali pa jo poiščete kar na naši spletni strani, nam jo pošljete in vaše Točke povezanosti se že zbirajo. Izkoristite torej vse prednosti, ki vam jih prinašajo leta zvestobe. Pohitite s prijavo in prve točke pridobite že 5. aprila.

PristoPite k našemu Programu zvestobe do 15. aPrila 2009 in Podarili vam bomo bonus 300 točk. to Pomeni kar 120 brezPlačnih sPoročil sms/mms.* sodelujete Pa tudi v nagradni igri! * Navedeno količino brezplačnih sporočil SMS/MMS lahko koristite po 20 sporočil na mesec v šestih mesecih. Za dodatne informacije in Splošne pogoje Mobitelovega programa zvestobe ter nagradne igre obiščite najbližji Mobitelov center, spletno stran www.mobitel.si ali pokličite Mobitelov center za pomoč uporabnikom na 041 700 700. Prve točke bodo pravočasno včlanjeni člani Mobitelovega programa zvestobe prejeli 5. aprila.

APRIL2009 REVIJA ŠPORT www.revijasport.com Naslov uredništva: Pot čez gmajno 7 1000 Ljubljana urednistvo@revijasport.com Glavni in odgovorni urednik: Marko Juvan Fotografija: Aleš Fevžer, alesfevzer.com Samo Vidic, onlysamo.com Izdaja: E-šport d.o.o. Vilharjeva 29 1000 Ljubljana Direktor: Matjaž Tavčar tajnistvo@revijasport.com Oglasno trženje: S.O.A. – BBT d.o.o. Litostrojska 40a 1000 Ljubljana info@soa-bbt.com Marketing: Neomejena d.o.o. Stari trg 2 1000 Ljubljana info@neomejena.si Oblikovanje in prelom: Športnet d.o.o. Dunajska 5 1000 Ljubljana www.sportnet.si Tisk: Scwarz d.o.o. Ob progi 4 1360 Vrhnika www.schwarz.si Vse pravice pridržane. Ponovno objavljanje celotne ali dela vsebine v kateremkoli jeziku brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano. Revija izhaja vsak prvi četrtek v mesecu.

08-10

Reportaža:

Športnik leta

28-29

Smučarski skoki:

Slovenci na razpotju

30-31

Plavanje:

Mankoč & Markič

32-34

Nogomet:

Milivoje Novakovič

40-41

Rokomet:

Pred SP na Hrvaškem

42-44

Košarka:

NBA

46-48

Intervju:

Marjan Vengust

52-54

Odbojka:

Sebastijan Škorc

55-57

Biatlon:

Uroš Velepec

60-61

Tenis:

Dinara Safina

62-63

Reportaža:

12*

BOJAN KRIŽAJ

35*

SKI LEGENDS

19*

EDMONDS & BRADLEY

43*

MAJDIČ

Sreviser smuči Ingemarja Stenmarka je nehote robnike pilil bolj na sredini in počasi je takšna smuča dobivala večji lok. S takšno smučko se je hitreje in lažje vijugalo. Takrat smo mislili da gre za material, nihče ni pomislil na zametke karvinga.

Prireditev Ski Legends Hit Challenge se je rodila kot poslovilna prireditev Jureta Koširja od aktivnega smučarja. Letošnja prireditev je po treh uspešnih zaporednih izvedbah potekala v Sarajevu kar je predstavljalo tudi začetek praznovanja 25-letnice Iger v Sarajevu.

Pred odločilnim mesecem rednega dela lige EBEL precej lažje diha Doug Bradley saj imajo jeseničani končnico praktično že zagotovljeno.

Pred odločilnim mesecem rednega dela Prvega od treh vrhuncev letošnje sezone je slovenska smučarska tekačica opravila z odliko. Novoletna tekaška turneja se je za slovensko šampijonko začela z obilico smole, toda končala se je skoraj na najboljši možen način.

Tiskana naklada: 4.500 ISSN 1580-4267 Cena revije v prosti prodaji je 3,6 EUR, vključujoč DDV. Letna naročnina znaša 35,00 EUR. Za študente in dijake ter upokojence na podlagi potrdila priznamo 20% popust. Na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06) in prvega odstavka 52. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in 52/07) sodi revija med izdelke, za katere se obračuna in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.

Ironman

foto: Samo Vidic na naslovnici: David Rodman (Jesenice)

Srecko Což Spominjam se rednega mesečnega izhajanja, vselej prvega v mesecu, le enkrat v 17-ih letih smo zamudili za en sam dan … Spominjam se rekordnega oglaševalskega iztržka na številko v višini 70.000 DEM … Spominjam se številnih neprespanih noči, v katerih sem snoval nove vsebine in nova marketinška pota, razmišljal o tem, kako bom pridobil oglaševalce, in se bal, da bom neuspešen, zavrnjen, poražen, da ne bom zmogel …

Spominjam se poti in starega slogana Včasih te trmoglavost, ponos in pripadnost pripeljejo daleč – med zvezde. Včasih pa zaradi naštetih lastnosti hitro ponikneš – med poražence.

ob 100. številki

Izdajanje in urejanje je bilo podobno nenehnemu bojevanju za obstoj slovenske športne revije; vsaka številka me je neizmerno osrečevala, izničila je težave nastajanja in dajala zmagovalne občutke. Zdelo se mi je, da sem tudi sam obstajal zaradi revije. Kot da sem trmoglavil zaradi ponosa, da ne doživim poraza, s predanostjo in hotenjem sem pripadal športu in reviji. Spominjam se prijateljskih vezi, ki so bile stkane med menoj, sodelavci in novinarji. Spominjam se nekaterih, ki so začeli pisati pri meni, danes pa se poklicno ukvarjajo s športnim novinarstvom … Spominjam se znanega prekmurskega športnega novinarja Francija Bobovca, ki je vsa leta pisal za revijo, o njegovih prispevkih pa sva se dogovarjala le po telefonu. Ko sva se po petnajstih letih telefonskega sodelovanja srečala prvič, sva bila srečna in ganjena … Spominjam se pohval in zahval na račun redno izplačanih honorarjev. Spominjam se tradicionalnih novoletnih srečanj z novinarji in sodelavci, na katerih smo optimistično napovedovali težke čase … Spominjam se izida prve številke in zabave, na kateri me je ugledni slovenski urednik zbodel ‘’za spodbudo’’, da sem naiven, če mislim izdati več kot tri številke … Spominjam se mučnega sestanka z referentko distributerja revije, na katerem mi je rekla, da je revija predraga, da se premalo proda, da je v njej preveč oglasov (!) in da bom moral zmanjšati naklado … Govorila je tako, da so mi solze stopile v oči ter sem povsem sesut in jezen zapustil sestanek …

Spominjam se, kako neizmerno sem bil hvaležen vsakemu oglaševalcu za oglas; najraje bi ga objel – imel sem ga za prijatelja, ki ima rad šport, ki pomaga reviji, da obstaja, domišljal sem si, da razume mojo vizijo in moj boj za revijo in šport, ter me spoštuje zaradi tega … Domišljal sem si, da je marsikdo dal oglas v revijo zaradi mene osebno … Spominjam se nekaterih direktorjev, ki so se dobesedno izživljali z odklanjanjem sodelovanja; ob njih sem se počutil povsem nemočnega, večkrat kot pustna maškara, nekajkrat sem se spustil z njimi v ostrejšo polemiko o športnem marketingu, a oni so na koncu le odločali. Mnogi od njih niso pustili za seboj nobenih pomembnejših sledi … Spominjam se 100. številke revije ŠPORT-MODAAVTO: bila je čudovita zabava Pri Jernejčku, bili smo kot ena velika, ponosna in srečna družina, oblečeni v majice s pomenljivim sloganom »DANES 100. – JUTRI 1.« Ob častitljivem stotem jubileju želim vsem ustvarjalcem slovenske športne revije ŠPORT, vsem slovenskim športnikom in ljubiteljem športa – novih sto številk!!!

Naročite se na revijo in privarčujte. Posebna naročniška akcija v letu 2009! 1-letna naročnina; 12 številk za 35 EUR (prihranimo 20%), 2-letna naročnina; 24 številk za 60 EUR (prihranimo 30%), polletna naročnina; 6 številk za 20 EUR (prihranimo 10%). Več na:

www.revijasport.com

Napisal: Marko Juvan fotografije: Damjan Žibert

SrečkoČož

INTERVJU

V tem poslu moraš imeti šport rad, potem je vse lažje Srečko Čož

edno jo je (Revijo, op. p.) obravnaval kot del sebe, del velike družine, konec koncev kot svojega otroka. Verjetno brez takšne močne vezi in še močnejše predanosti Revija ne bi doživela sto in več ponavljanj. Slovenska športa revija, ki je ostala to, kar je bila že takrat, pred skoraj dvajsetimi leti, ko se je oče projekta revije Šport Srečko Čož začel prebijati v tem nehvaležnem medijskem prostoru. Verjetno, bolje rečeno – gotovo, Revija nikoli ne bi ugledala luči sveta, če se za projektom ne bi skrivala pozitivna trma uspešnega poslovneža in še boljšega človeka. V dobrem in zlu se je skupaj z nekaterimi sodelavci boril, da izdelek ves čas opravičuje svojo najpomembnejše poslanstvo – ambasadorstvo slovenskega športa. In to mu je uspevalo, z našo pomočjo pa se še vedno nadaljuje ...

V športu ni ‘’padalcev’’. Predvsem v športnem novinarstvu težko najdemo ljudi, ki so v te sfere prišli naključno. Prav gotovo tudi revija Šport, katere oče ste, na police ni priletela slučajno. Kot vem, ste velik in nepopravljiv ljubitelj športa, rekel bi celo lahko fanatik. Brez takšne podlage se tudi revija Šport ne bi rodila ... Prav gotovo. Zanimivo in umestno vprašanje. Brez dvoma je zaljubljenost v šport podlaga za tisto, kar se je kasneje zgodilo, torej rojstvo Revije. Če greva v preteklost, potem lahko le rečem, da, odkar pomnim, ljubim šport. Od majhnega sem za rojstni dan dobival žogo, ki je bila pravzaprav moja edina igrača. Krivda gre tudi moji stari mami, ki mi je od četrtega leta naprej ob vsakem obisku pri njej podarila plastično žogo in copate. Ždeli smo na igriščih, travnikih in dvoriščih ter se ukvarjali z vsemi športi z žogo, največ seveda z nogometom.

INTERVJU

www.revijasport.com

INTERVJU

Je ljubezen do športa kdaj prerasla tudi v aktivno in organizirano vadbo? V prvem razredu osnovne šole sem prvič dobil pravo pravcato, usnjeno nogometno žogo. Cele dneve smo igrali nogomet na rokometnem igrišču Slovana in nato sem povsem slučajno oblekel Slovanov dres… Pri sosedih, nogometaših Slovana je manjkal igralec, poklicali so me, prvič sem oblekel rdeče-beli dres in obul kopačke in po desetih minutah, na velikem igrišču, dal gol. Dovolj, da sem se zastrupil in povsem predal nogometu. Domov k nam je prišel trener, krasen človek, ki je treniral tudi slovensko mladinsko reprezentanco, za katero sem kasneje tudi zaigral, in družino prepričal, naj me pustijo na treninge. Pri mladincih sem bil kapetan, ponosen sem bil na številko 10, kasneje pa sem igralsko pot zaključil v članski ekipi Slovana. Ob vsem tem pa sem še vedno, ob vikendih, tako za dušo, dneve in dneve preživljal na igrišču pod Golovcem v Štepanji vasi in igral nogomet. Torej ste rojeni Slovanovec? Brez dvoma. Čeprav so me kasneje, čez nekaj let, zapriseženi slovanovci postrani gledali, ker sem prevzel nogometni klub Ljubljana v Šiški. Skratka, šport mi je močno zaznamoval otroštvo, bil sem vsestranski športnik in ne samo nogometaš. Poleg tega sem požiral tudi športno literaturo, bral časnike, poslušal tekme po radiu, kar je bil zame veledogodek, ki se ga še vedno rad spominjam. Seveda sem bil na vseh tekmah nogometašev, rokometašev in košarkarjev Slovana … Kot razumem, je malo manjkalo, da postanete vrhunski športnik, ki se s to dejavnostjo tudi preživlja oziroma profesionalno ukvarja. Doma so mi branili tovrstno predajanje. Najprej šola, potem vse ostalo, so mi večkrat zabičali. In jaz sem jim za to hvaležen. Končal sem šole, toda športa nisem pozabil in tudi v poslu sem se povezal z njim. Sledilo je … Takrat sem v svojem poslu veliko sodeloval z RTV Slovenija. Imeli smo svoj reportažni avto s štirimi–petimi kamerami in prenašali nogometne tekme zvezne lige, tu in tam tudi kakšno košarko. Kasneje smo bili sposobni kar dve sezoni zapored prenašati vse tekme v slovenski ligi in zvečer oblikovati samostojni športni pregled. Pisalo se je leto 1989/1990. Vse skupaj se je peljalo znotraj Eurospektra. Firma, ki je odlično delala in imela imenitno skupino ljudi, ki smo se dobro razumeli in še bolje sodelovali. Kot firma smo bili uspešni, ljudje pa so že vedeli, da sem nor na šport. Nekoč so k meni prišli vodilni možje

slovenskega prvoligaša Ljubljana. Prosili so me, naj pomagam, saj Ljubljana propada in sploh ne more več tekmovati na visoki ravni. Odvrnil sem jim, da me ne zanima životarjenje, da želim tekmovati in zmagovati. Debelo so pogledali, toda hitro smo se zmenili. In začeli smo projekt NK Eurospekter Ljubljana. Takrat je bil NK Ljubljana nekakšen hit slovenskega nogometnega prvenstva. Še danes se spomnim … V klub je Eurospekter vložil veliko kapitala. Takrat smo se z Olimpijo borili za naslov prvaka, ne pa za obstanek v slovenski ligi! Ta Ljubljana se je torej od moštva za izpad prelevila v kandidata za prvo mesto. Veliko vlogo je imel naš kolektivni duh, prijateljstvo, skratka, veliko smo se pogovarjali in gradili veliko družino. Trener je bil zloglasni Miloš Šoškić ... Zgodba je zanimiva. V glavi sem imel, da je lahko primeren trener za našo ekipo, in odločil sem se, da ga povabim v Ljubljano. Treniral je Muro in, milo rečeno, sem takrat murskosoboškemu prvoligašu trenerja ukradel, seveda na povsem legalni način, kar čez noč. Izkazalo se je, da je Šole zares pravi človek in trener za naš klub. Odličen strokovnjak in še boljši motivator. Odigrali smo izjemno sezono, na koncu osvojili 2. mesto takoj za Olimpijo in vse skupaj je bilo kot v pravljici. Ogrel sem se, da klub kupim, to je bil moj edini pogoj, da ostanem z Eurospektrom kot glavni sponzor. Na žalost nihče ni znal kluba prodati in po eni sezoni sem se umaknil od tega projekta. Mislim, da sem bil takrat daleč prvi med tistimi, ki so razmišljali o kupovanju športnega kolektiva. Zdi se mi, da sem oral ledino. Takšen predstavnik, seveda z mnogo več kapitala, je sedaj Joc Pečečnik. S to razliko, da sem sam imel športno predznanje. Prav zato ga verjetno tu in tam okoli prenesejo. Mene takrat ni nihče vozil. Žal v Sloveniji ni ljudi finančnega kalibra Pečečnik, ki bi bili poleg vsega še mahnjeni na šport. Torej ste v nogometu kot lastnik kluba plesali le eno sezono. Pomembno je, da sem se poslovil zmagovito, z rezultatom, prijateljsko, brez finančnega primanjkljaja. Še danes se srečujem s takratnimi igralci, s katerimi se še naprej dobro razumem. Lahko se pohvalim, da tudi oni razmišljajo v smeri, da je bilo tisto sezono zares vse super. Imel sem red, čiste račune, predvsem pa nisem imel afer in nikakršnih dolgov. Res pa je, da sem zaprisežen perfekcionist in sem zahteval, da vsak iz sebe iztisne največ, kar ima. Čutili smo eden drugega. Ja, to je bilo lepo obdobje v mojem življenju.

INTERVJU

www.revijasport.com

INTERVJU

Orali ste ledino. Bili ste prvi, ki se je šel lastnika kluba. To vse pove in natančno označuje vašo ljubezen do športa. Kasneje so prišli fantje, kot so Darko Klarič in podobni, ki so vlagali svoj kapital. V čast mi je, da sem začel to zgodbo v Sloveniji. Pa čeprav prav veliko dobička od tega nisem imel, a tudi vlagal nisem zaradi dobička! Ravno v tem času pa se je že rojevala misel o nastanku Revije … Kako se je torej začelo? Takrat ni bil primeren čas za nove medijske projekte, kot je nastanek Revije. Zaupam vam lahko, da sem Revijo naredil oziroma ustvaril na napačnih informacijah. Tisti moji takratni informatorji so zatrjevali, da Ekipa Revija propada in da so vsi med sabo skregani. Ekipa je izhajala dobre pol leta. Ni bila kdo ve kaj, veliko je bilo napak in nedoslednosti. Nekaj časa so mi ponujali, da jo kupim, toda nisem bil zainteresiran. Napačne informacije so me nato vodile v napačno smer. Pričakoval sem, da bo Ekipa tednik propadla ter da se bom pojavil z novim projektom novega in edinega športnega mesečnika. Ob tem so na na Celjskem načrtovali še ena podobno revijo, tako da so bile informacije izkrivljene in napačne. Govorili so mi, da bom edini na trgu … No, kljub temu, ker je zadeva pač prišla tako daleč, sem se odločil, da grem v nov projekt – nastanek Revije. A le zato, ker sem vedel, da lahko naredimo dobro stvar. Izkoriščali smo oglasni prostor v športnih pregledih TV Slovenija. Posneli smo nekaj reklamnih spotov za Revijo z znanimi športniki in zadeva je začela teči. Pisalo se je leto ... To se je dogajalo takoj po osamosvojitvi. Prvič smo izšli leta 1991. Istočasno sva skupaj z Andrejem Staretom izdala knjigo Slovenski nogomet, v kateri smo predstavili vseh 23 slovenskih klubov. Vzporedno smo s televizijo snemali najdaljšo športno nadaljevanko doslej v zgodovini. Euroritem je doživel 54 oddaj o aerobiki. Imeli smo poseben studio, dvakrat tedensko so se oddaje pojavljale tudi na malih zaslonih. Ponujali smo tudi kasete. Vse se je dogajalo skoraj istočasno. Od tistega slovesa od nogometnega kluba Ljubljana do konca tega projekta športnih oddaj Euroritem in nastanka Revije. Zanimivo je bilo takrat, da so mi vodilni možje na Delu povedali, da že nekaj časa delajo raziskave in ne vidijo možnosti, da bi se takšen izdelek lahko prijel v našem medijskem prostoru. Od tega je sedaj 18 let. Koncept Revije? Prvih 55 številk je bilo strogo športnih. Povsem športna vsebina. Prvi urednik Revije E-ŠPORT je bil

www.revijasport.com

Bojan Požar. Krasen možakar, poln idej, s katerim smo se korektno razšli, ker je začel delati revijo Tenis. Nato sta prišla znana športna delavca in novinarja Branko Vekič in Ivo Milovanovič, ki sta z novim razširjenim konceptom po štirih letih vestnega dela odšla. Ponudbo smo namreč razširili na avtomobilizem, modo in šport. Revija se je imenovala E-šport, moda, avto.

V takšnem projektu te ne sme voditi želja po hitrem zaslužku. Tu moraš enostavno pustiti dušo in srce.

Športni marketing je bilo, kot vem, področje, kateremu ste se še posebej predajali … To je bilo zelo sistematično, natančno in težko delo. Večkrat sem se počutil kot maškara, ko sem hodil od vrat do vrat in spraševal za krofe, ki so v prenesenem pomenu oglasi in oglasne kompenzacije. Ves denar je šel v Revijo. Nihče ni mislil nase, le na Revijo. Gradilo se je na dolgo progo. Na začetku je bilo zelo veliko oglaševalcev, vendar je bilo tudi stroškov z revijo zelo veliko... Sem velik nasprotnik japijevskega načina dela. V takšnem projektu te ne sme voditi želja po hitrem zaslužku. Tu moraš enostavno pustiti dušo in srce, potrpeti. Ad hoc se takih projektov ne da peljati. Saj ne rečem nič, lahko se nekaj na hitro zasluži, toda pravi ugled za človeka, in v tem primeru Revijo, to ni. Zares nisem pristaš hitrega zaslužka. Bil sem večkrat trden pogajalec, toda v življenju si skozi prizmo Revije nisem nakopal sovražnikov in zamere.

Ste se pa ravnali po ekonomskih načelih in se podrejali trgu. Ena od teh prilagoditev je bila razširjena ponudba v Reviji, ki ni bila več zgolj in samo športna. To je bila izključno moja kaprica in moje osebno razmišljanje. Izhajal sem iz osnovne celice – družine. Očeta zanima avto in šport, mamo zanima moda, hči ali sina pa vse po malem. In prav znotraj Revije smo skušali zadovoljevati vse potrebe in želje potencialnih bralcev. Povprečna družina je tako lahko v eni sami reviji dobila tri različne teme branja in ji ni bilo treba kupovati treh specializiranih revij. Našel sem modno urednico Alenko Fajfer, avtomoto urednika Marka Krautbergerja, sam pa sem urednikoval športnemu delu. In ta takšen način je Revija odlično funkcionirala do številke 100. Takrat pa … Velik praznik. Vsi skupaj smo se dobili na zabavi in prijetnem pomenku. Zbrali smo se novinarji, uredniki, oglaševalci, sodelavci ... Po tej stoti številki je zadeva spet odšla v smer popolne usmeritve k športnim temam, in nastala je slovenska športna revija Šport. … ki je doživela najdaljše obdobje. In nikoli ni zamujala z izdajo niti en samcat dan. Kar mi je še posebej v ponos. Vedno je bila prvega v mesecu zunaj. Morda zato, ker smo se odlično razumeli in sodelovali, od tiskarjev do tehničnih urednikov, grafikov, računalniških mojstrov, novinarjev. Velika družina je odlično delovala in nisem imel nobenih problemov. Pa vendar ima vsaka stvar vzpone in padce. Na tem našem čudnem medijskem trgu se sploh dogajajo marsikatere nerazumljivosti. In kljub temu ste preživeli. Včasih je bilo res grozno, ko v dogovorjenem roku recimo nisem pridobil zadostnega števila oglasov, s katerimi bi Revijo pokril. Običajno se je to dogajalo tik pred zdajci, kasneje pa se je običajno vse rešilo. Nekoč sem imel uraden sestanek s komercialistko na Delu Prodaja, ki me je prepričevala, da imamo (pre)majhno prodajajo in da bi moral znižati ceno reviji ter spremeniti koncept. Delila mi je lekcijo, kako naj revijo delam. Vedel sem, koliko truda in moči sem vložil v ta projekt, in ob takšnem pogovoru se mi je vse sesulo. Na srečo sem ostal trmast in pri svojem.. Nadaljeval sem delo, navkljub težkim in težjim časom je Revija izhajala in izhaja še danes. Seveda pod drugim vodstvom, a veselje je videti, da projekt živi. Ni ga lepšega občutka, ko prvega v mesecu izdelek ugleda luč sveta.

INTERVJU

Gre za športno revijo, v kateri prostor zaslužijo naši odlični športniki in prav vse športne panoge.

Ravno to. Človek se močno trudi, se žene in na koncu so vsak mesec rezultati. Prav to me je gnalo naprej, otipljiv rezultat v roki. Vendar pa niste bili športni ambasador zgolj z mesečno revijo … V tistem času, ko sem bil še aktiven, sem postajal tudi sponzor številnim slovenskim vrhunskim športnikom. Naj se pohvalim, da sem bil prvi sponzor Brigiti Bukovec, pa divjevodašu Simonu Hočevarju, atletinji Nataši Erjavec, deskarju Dejanu Koširju, bmx mojstru Stojanu Falku in še mnogim drugim. Kupoval sem jim opremo oziroma dajal denar. Veliko mojih projektov še živi, Športna ura je na primer gost različnih slovenskih krajev že skoraj desetletje. V povezavi z OKS se odpravimo v kakšen trgovski center ali podoben kraj, kjer ljudem pobližje predstavljamo različne vrhunske športnike, s katerimi se lahko mimoidoči pogovarjajo, jih prosijo za avtogram, se slikajo. Gre za pravo reklamo športu in našim športnikom. Teče že sedmo leto od začetka projekta Miss Športa Slovenije, ki se je zelo dobro zasidral v slovenskem prostoru. Skratka, kot vidiva, se je veliko stvari zgodilo tudi vzporedno z Revijo, ki je bila ves čas vezni člen vsega.

Še kakšna misel za konec? Imamo slovensko športno revijo in imejmo jo radi. Ni lahko izdajati takšno revijo, pa čeprav je ena in edina. Marsikdo lahko pomaga, tudi tisti, ki dajo oglas ali kako drugače pripomorejo, da izdelek iz meseca v mesec ostaja na trgu. Gre za športno revijo, v kateri prostor zaslužijo naši odlični športniki in prav vse športne panoge. Revija je doživela mnoge preobrazbe. Osnova je ostala ista. Menjali so se tudi lastniki, novinarji so v glavnem ostali isti … Pred leti ste se poslovili tudi vi. Kaj se je zgodilo? Odšel sem v pokoj in Revijo podaril svojemu zetu z eno samo željo, da Revija funkcionira naprej, vsaj približno, kot je do takrat. Res je, imel sem nekatere mamljive ponudbe, da revijo prodam, toda odločil sem se obdržati njen romantičen duh in tako zaigral na bolj lirično noto. Revijo še naprej spremljam, in jo z veseljem preberem. Radovedno, iz navade tudi pogledam, koliko je oglasov, in sočustvujem, če jih ni dovolj. Vesel sem, da nadaljujete delo, in želim vam vse najboljše. Najmanj pa še naslednjih sto oziroma dvesto številk.

INTERVJU BESEDA UREDNIKOV

www.revijasport.com

Kot glavni urednik sem bil ob vsebini ponosen na natančno urejenost in na izredno visoko kakovost fotografij ter predvsem na visoko zavest lastnikov, ki se nikdar niso vtikali v vsebino in so nas znali, kar je danes prava redkost, tudi pohvaliti. Neumorni Srečko Čož je za nas in revijo skrbel kot za sinove, ki imajo dragoceno igračo. Še danes ne morem pozabiti, kako smo vsak mesec kot velika družina čakali na novo revijo, kot na novorojenčka, ki pa je imel na našo žalost kratko, mesečno, življenje. Na srečo je bilo novorojenčkov kar veliko in posledično je bilo veliko tudi našega zadovoljstva. Ja, danes je to lep spomin na obdobje, ko je tudi E-šport dodajal kamenčke v mozaik vse bolj bogatega slovenskega športnega novinarstva. In na srečo vzdržal vse do današnjih dni. Iskrene čestitke! Zame, ki sem pravzaprav ves čas novinar in urednik na elektronskem mediju, je bilo štiriletno delo odgovornega urednika revije E-šport velika in bogata izkušnja. Na začetku praktično nisem nič vedel o tisku, o sprva nerazumljivo natančnem številu vrstic posameznega članka, o delu tehničnega urednika in fotografov ter o celotnem delu tiskarne. Takrat in tudi danes priznam, da brez spoštovanega prijatelja in urednika Sportskih novosti Branka Vekića ne bi šlo. Branko je mojster tiskanih medijev, njegovo znanje je bilo zame zelo dragoceno. Podobno sem hvaležen tehničnemu uredniku ... in danes velemojstru športne fotografije Alešu Fevžerju. Veliko sem se naučil in upam, da mi je del mojega uredniškega znanja uspelo prenesti na posamezne, vedno skrbno izbrane avtorje. Če danes prelistam revije, ki so stare med 13 in 17 let, se mi še vedno zdijo, da so v ‘’modi’’. Zame to spoznanje potrjuje, da smo bili takrat kar nekaj korakov pred drugimi. Velja za papir, fotografije in vsebine. Obdobje od leta 1992 do 1996 je bilo v slovenskem prostoru bogato s športno vsebino. Prvič je Slovenija nastopila tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah, postopoma so se slovenski športniki enakovredno vključevali v mednarodna tekmovanja, prvič smo v samostojni Sloveniji imeli svoja državna prvenstva. V reviji smo se ob tem spomnili tudi zgodovine športa, s pomočjo strokovnjakov svetovali rekreativne dejavnosti, seveda ni manjkalo zapisov o domačih zvezdnikih. Pogostokrat smo izrabili znanstva v tujini. Priznam, da smo bili že takrat ponosni, da smo lahko pisali tudi o svetovnih dogodkih in zvezdnikih.

Mesto odgovornega urednika revije E-Šport sem sprejel z velikim zadovoljstvom. Prvič, sem po duši in telesu športnik; in drugič, vedno sem užival v kreiranju in ustvarjanju novih projektov. Ni me bilo strah, dovolj uredniškega znanja in živcev sem si nabral pri urednikovanju političnoinformativnega tednika Evropa. K pisanju pri edini slovenski športni magazinski reviji, ki se je že ob rojstvu odlikovala z odličnim dizajnom in sodobnim tiskom, sva z založnikom Srečkom Čožem takoj pritegnila številna znana športna novinarska imena. Čeprav me je karierna pot kasneje odnesla drugam, sem zadovoljen in ponosen, da sem bil prvi urednik E-športa. Tudi zato, ker revija – po toliko letih – uspešno izhaja še danes, v nasprotju z nekaterimi drugimi medijskimi projekti, ki so šli iz moje v neke druge roke in potem poniknili. Ob tem jubileju želim Srečku Čožu, ustanovitelju E-Športa, še veliko lucidnih idej, sedanjemu odgovornemu uredniku Marku Juvanu (ki je z menoj delal tudi na Direktu) pa obilico odličnih novinarskih zgodb.

Obdobje, ko sem aktivno sodeloval pri projektu revije E-šport, je bilo eno izmed mojih najlepših v karieri športnega novinarja in urednika. Ne bom se hvalil, da sem k reviji prišel prvi in da se je vse začelo, ko smo skupaj z Ivom Milovanovićem in seveda mecenom Srečkom Čožem orali ledino v svetu športnega mesečnega žurnalizma, ker je revija živela že prej. Kakšno leto ali dve, preden sem se priključil projektu. Takrat je bil to nenavaden projekt, saj slovenski medijski prostor ni bil tempiran za nastanek takšne specialne športne revije. Pristopil sem tam nekje po osamosvojitvi in ostal skoraj tri leta. Pravzaprav dve leti in pol. Prvi urednik je bil gospod Bojan Požar, ki je skupaj z lastnikom in vodjo projekta Srečkom Čožem naredil ogromno za promocijo in kakovostni preskok revije. Kasneje sva se skupaj z Ivom Milovanovićem trudila, da ostanemo najmanj enako dobri in zanimivi, da razširimo ponudbo in da pritegnemo še morebitne nove potencialne bralce. Spomnim se, da smo v tistih najbolj plodnih časih iz meseca v mesec pridobivali vse več oglasnih sporočil in da je bila Revija, ki je takrat štela okoli 64 strani, najmanj tretjinsko prekrita z oglasi. Nekaj takega ali pa še več želim tudi vam, ki se z Revijo ukvarjate v zadnjem času. Lepo je videti, da projekt živi tudi po 17–18 letih delovanja in da je enako dober. Vem, da je naš medijski prostor, milo rečeno, čuden in da trenutni čas ne obeta nič dobrega nam, novinarskim ustvarjalcem, toda prepričan sem, da takšen projekt, kot je revija Šport, ki je zasnovan predvsem na ljubezni do športa in entuziazmu ustvarjalcev revije, enostavni ne more usahniti. Še vedno se z veseljem spominjam tistih časov in lahko rečem, da sem še naprej z vsemi sodelavci in seveda spoštovanim takratnim in dolgoletnim lastnikom Srečkom Čožem v odličnih odnosih. Čeprav so se naše poti razšle, in to zaradi objektivnih razlogov, saj je prišlo do vsebinskih sprememb v reviji, pa nikoli nisem zameril ali bil užaljen, ker sem revijo zapustil, še preden sem se izpel. Lahko pa vam le zaželim še najmanj toliko številk revije in enako dolgo obdobje, kot je za vami. Torej srečno in le tako naprej.

Jure Zorcic

kolumna

ime je konec. Res. Še pred njenim koledarskim koncem, točneje: dva tedna pred planiškim skakalnim finalom svetovnega pokala 2008/2009, sem se s prijateljico odpravil na nedeljski izlet na Gorenjsko. Najprej sva zavila do Kranjske Gore, ki naj bi v tem zatohlem podalpskem okolju veljala za nekakšno mondeno turistično in športno središče, tam ob vznožju smučišča spila (slabo) kavo in se nato preplašeno odpravila še proti dolini Tamar. Torej proti lepi gorenjski dolini, ki je po svetu zaslovela kot ena izmed zibelk svetovnih smučarskih skokov in poletov in ki vsako sezono (ob koncu marca) gosti tudi najboljše tekmovalce na zemeljski obli. Že ko sva z glavne ceste, iz smeri Kranjske Gore proti meji z Italijo, zavila levo proti dolini, se mi je zdelo nekaj hudo narobe. Cesta je (bila) v obupno slabem stanju, ko pa sva po tem ‘’kolovozu’’ pripeljala do zadnje, največje in najbolj slavne skakalnice v dolini pod Poncami, sva obnemela. Povzpela sva se na nekakšno montažno tribuno za gledalce in si v samo nekaj minutah ogledala slovensko nacionalno čudo, precej načeto in nebogljeno planiško velikanko, zavito v sneg in obdano z že zdavnaj obledelimi reklamnimi panoji. Pravzaprav v istem trenutku sva se razočarano spogledala in se tiho razumela, da morava čim prej od tod, nazaj, od koder sva prišla. Najin avtomobil je švignil mimo Kranjske Gore in se hitro približeval Jesenicam, Kranju, pa Ljubljani, tik pred prestolnico pa sva vendarle dojela, da se bo najin nedeljski izlet končal nikjer drugje kot na Krasu. Prijetnem, prisrčnem, prijaznem, vedno sončnem Krasu. Neverjetno, vendar resnično, prestrašena sva ušla iz neprijazne Gorenjske in končala na skoraj drugem koncu Slovenije. Predstavljate si, da me danes ali jutri kdo povabi na prizorišče (gradbišče) v ljubljanske Stožice, kjer naj bi čez dve ali tri leta stal mogočen športni objekt, mega nogometni stadion, ob katerem naj bi bilo največje in najbolj ‘’haj’’ nakupovalno središče v Sloveniji. Megalomanski športno-poslovni projekt si je že pred časom zamislil župan Ljubljane, ki pa se je naenkrat, točneje: v zadnjih mesecih, znašel v precejšnjih ‘’logističnih’’ težavah. Sicer silno pragmatični in poslovno naravnani Zoran Janković se je morda malce prenaglil, ko je brez večjih zavor pričakoval izdatno (denarno) pomoč iz Beograda, od svojega nekdanjega trgovskega tekmeca, zdaj pa menda zaveznika, navideznega srbskega mogotca Miroslava Miškovića. Idejna zasnova, gradnja in uporabnost objekta v Stožicah so v tem trenutku kot velikanski zaslon na prostem, v katerega so

Tivoli. Tivoli za vedno nestrpno uprte oči slovenske poslovne, medijske in športne javnosti, saj naj bi Ljubljana dobila nadvse moderen športni objekt, ob tem pa svojo potrošniško in trgovsko filozofijo še razširila. Ali si ljubljanski in slovenski šport sploh zaslužita tako modernističen, prelep objekt? In ali ni precej bolj resnična slika lokalnega športnega utripa in infrastrukture sramotno podrta in zanemarjena Planica, in, kako absurdno, ali ni Bloudkova velikanka pravzaprav najlepša slika športne Slovenije? Nogometni stadion Stožice, neartikulirana skakalna Planica ter megalomanski projekt organizacije univerzijade v Mariboru in okolici bodo še dolgo predvsem najbolj boleče točke slovenske športne folklore, saj bo moral nekdo te silno visoke račune na koncu vendarle – plačati. In nič drugega. V recesijsko obubožani državici pod Alpami so si izbranci idealistično zamislili nikoli poplačane športnoprireditvene objekte in organizacijo tretjerazrednih športnih dogodkov, ki bodo športno Slovenijo v prihodnjih letih le še bolj iznakazili. Dvorana Tivoli, ta slavni objekt pod ljubljanskim Rožnikom, tako (žal) ostaja edino pravo nacionalno športno stičišče in še dolgo bo tako. Skakalnico v Planici lahko morda celo prenovijo, podjetni župan lahko zgradi tudi stadion v Stožicah, Štajerci bodo celo imeli ‘’poceni’’ zimsko univerzijado, vendar – le Tivoli bo večno ostal nesmrten. V njem že dolgo domujejo skromni košarkarji in še bolj nezahtevni hokejisti, pa odbojkarji in občasno rokometašice, pa še kakšen drug športni lik, v njem gostuje tudi Lepa Brena, dogajajo se bizarne Am-Way seanse, vendar Tivoli diha in zgleda predvsem – športno. Zgleda pokončno, ima svojo jekleno držo in pooseblja slovenski (vrhunski) šport in njegov skorajda neuničljivi duh. Skratka, sredi Ljubljane se je pred davnimi desetletji rodil pravi nacionalni športni mit in do danes ostal nič drugega kot – Tivoli. Da. Tivoli. Slovenski športni prostor in dogajanje v njem je vse bolj tiha in siva senca občega stanja mračnjaškega duha v državici šefa vlade Boruta Pahorja in predsednika Danila Türka, ki do nacionalnega vrhunskega športa in s tem povezanimi zadevami nimata izostrenega stališča. Ali ga sploh nimata. Zato je slovenski šport ujetnik samega sebe, kot nekakšen zasanjani jezdec ali mislec, ki nekako misli, da jasno vidi v prihodnost, vendar se mu ob tem podira že sedanjost. Zato se mora vrniti v preteklost. S prijateljico pa že modro razmišljava, kam se bova ob prvih toplejših in prijaznejših dnevih opravila na izlet. V Planico še dolgo ne, gradbišče v Stožicah si lahko ogledujeva zgolj s severne ljubljanske obvoznice, stadion za Bežigradom in Ljudski vrt nista zanimiva za pohajkovanje, zato bova morda odšla spet na Kras. Ne na Obalo, na Kras. Tam ni športa, tam ni namišljenih stadionov in dvoran, tam ne bodo imeli zimske univerzijade ali vozili spidveja, tam ne potrebujejo novih bazenov in skakalnih projekcij, tam so veseli že, če se kdo pripelje na izlet in zavije v njihovo značilno kamnito gostilno. Brez tv sprejemnika.

VELIKA NAGRADNA IGRA ZA NAROČNIKE REVIJE ŠPORT

Bodi naročnik revije Šport in deležen si lahko atraktivnih nagrad. Žrebanje bo med vsemi naročniki na dan 15. 5. 2009. Bodi zraven. Več o nagradni igri si lahko preberete na: www.revijasport.com

PLANICA

besedilo: Matic Flajšman fotografije: Damjan Žibert

Planiške polete si je v štirih dneh ogledalo kar 64 tisoč obiskovalcev, kar je nov rekord prirediteljev, predvsem pa je to zagotovilo, da tudi pijančevanje številnih obiskovalcev navzočih ne zmoti in se hitro poistovetijo s trenutnimi razmerami. Predvsem veseli obisk številnih visokih gostov, med drugim predsednika države Danila Türka, notranje ministrice Katarine Kresal ter ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča, ki bodo v prihodnje morali vsak na svoj način izdatneje pomagati prirediteljem tega nacionalnega športnega praznika.

Glede na to, da so mnogi skakalni centri že dobili novo podobo, drugi pa jo še dobivajo, bi bil kakšen infrastrukturni korak naprej več kot le nuja, če se želimo Slovenci na ves glas v prihodnje bahati z organizacijo svetovno odmevnih športnih projektov. Prav odgovorni na najvišjih državnih položajih bodo morali zavihati rokave, slediti pa jim bodo morali tudi šefi organizacijskega komiteja Planica, saj bi bili tudi evri kakšnega tujega partnerja v prihodnje zelo dobrodošli. »Za takšno prireditev se je treba pripravljati vse leto. Takoj ko bo narejen zaključni račun, bomo pljunili v roke. Sploh zato, ker je prihodnje leto v Planici svetovno prvenstvo in bomo potrebovali nekaj posodobitev,« je po končanem dogodku povedal predsednik OK Planica Drago Bahun, ki se zaveda, da izpeljava svetovnega prvenstva ni mačji kašelj. Bo pa to hkrati tudi priložnost in izziv, da se izkaže kakšno uspešno slovensko podjetje, ki lahko prevzame tudi generalno pokroviteljstvo dogodka in tako olajša delo organizatorjem. Strogi nadzorniki Mednarodne smučarske zveze (FIS) so bili nad videnim v Zgornje Savski dolini letos nadvse zadovoljni, bržkone pa bo njihovo oko v prihodnje še bolj ostro, saj merila svetovnega prvenstva pomenijo, da je treba vse izpeljati brezhibno. Organizacija takšnega tekmovanja je tudi nagrada in pohvala marljivim delavcem, ki so se letos spet zelo potrudili in odvečni sneg pravočasno umaknili z Bloudkove velikanke, še preden je v kontrolo prišel direktor svetovnega pokala za smučarske skoke pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) Walter Hofer. V prihodnje bodo morali človeške roke vsaj deloma zamenjati stroji, predvsem pa je treba enkrat rešiti tudi vse spore na relaciji lastniki zemljišč, Smučarska zveza Slovenije in OK Planica. Prav temu projektu bo treba v kratkem nameniti več časa, da se spor dokončno reši, saj bi ne nazadnje tudi kakšno protestno pismo jeznih krajanov pošteno zamajalo že pridobljeno kandidaturo za svetovno prvenstvo. »Gre le za javno razčiščevanje spora, domačini pa prireditvi ne nasprotujejo in ji tudi v prihodnje ne mislijo. Morate vedeti, da zapletov med nami in lastniki zemljišč ni,« je dodal generalni sekretar planiškega komiteja Primož Finžgar.

Promocija Kranjske Gore na vrhuncu Planica je tesno povezana z občino Kranjska Gora, v tem kraju na Gorenjskem pa za čas poletov mrzlično primanjkuje prenočišč. Zasebni apartmaji in hoteli so popolnoma zasedeni, norveški in nemški privrženci smučarskih poletov pa prenočišča rezervirajo že leto prej. Tudi na tem področju bo zaradi svetovnega prvenstva treba nekaj ukreniti. »Tako smučarski pokal Vitranc kot tudi skakalna Planica sta enkratno orodje za turistično promocijo Kranjske Gore. Takšne reklame si z denarjem ne moremo kupiti. Veseli smo vseh obiskovalcev in želimo si, da bi jih naša ponudba toliko prepričala, da bi se zadovoljni vračali v Zgornje Savsko dolino. Občina je

že zaključila en investicijski ciklus, saj so prenovljene prav vse žičnice, do želene mondenosti pa nam manjka še dosti. Predvsem na področju urejanja prometa, saj lokalne ceste niso v najboljšem stanju, primanjkuje pa nam denimo tudi parkirišč. Verjamem, da bo k prepoznavnosti Planice svoje dodal tudi nordijski center, katerega izgradnje si tako zelo želimo,« je dejal kranjskogorski župan Jure Žerjav, ki ga 64 tisoč obiskovalcev, kolikor jih je v živo videlo planiški spektakel, zelo veseli, hkrati pa so razsipni gostje s severa Evrope na Gorenjskem dodobra izpraznili tudi svoje žepe, tako da bodo lahko lastniki hotelov, lokalov in drugih namestitvenih objektov vložili nekaj sredstev v nujne posodobitve.

koncu poletnih priprav smo naredili bistveno spremembo pri delu, rezultati pa so bili prvič vidni na svetovnem prvenstvu v Libercu, kjer se je pokazal tehnično-fizični pomik na bolje. Škoda, da Kranjcu ni uspelo že prej vknjižiti kakšnega vidnejšega dosežka – uvrstitve med deseterico najboljših –, dober rezultat pa smo v Planici pričakovali, saj je Robi resnično vrhunski letalec,« je dejal športni direktor reprezentance Franci Petek in nadaljeval: »Ostajamo na začrtani poti, potrebne bodo sicer male korekcije, vendar ne bomo bistveno posegali v način dela. Imamo nekaj mladih, ki jih bomo postopoma priključevali, a ne za vsako ceno. Če jim ne bo šlo, jih bomo vrnili v B-ekipo, in ko bodo spet v formi, nazaj med elito.«

Skakalci bodo morali dodati svoje

Edini vrhunski dosežek je slovenskim skakalcem uspel v Planici, vse drugo pa je za pozabo. Predvsem tekme v Willingenu in Klingenthalu. Neuvrstitve med trideseterico najboljših na tekmah svetovnega pokala so madež, ki pretrese še tako hude skakalne zaljubljence. Uvrstitve med dobitnike točk so nuja tudi za velikodušno odštete evre pokroviteljev, ki konec koncev ekipi zagotavljajo edinstvene pogoje za delo skozi vse leto. Tudi v prihodnje bo moralo biti tako, po koncu vsake sezone pa se mnogim zastavljajo ista vprašanja. Ali Slovenija ne premore Thomasa Morgensterna, Martina Schmitta ali pa Gregorja Schlierenzauerja? Ali imajo Avstrijci res več denarja, boljše kombinezone in vrhunske pogoje za delo? Kaj imajo najboljši, česar slovenska reprezentanca nima? Vprašanj je veliko, vendar je še vedno na mestu teza poslovnega direktorja Primoža Ulage: »Kar poleti seješ, to pozimi žanješ!«

Smetana na torti in zahvala prirediteljem je vselej vrhunski rezultat domačih tekmovalcev, zadnjih nekaj let pa je prav v Planici predstavnik slovenske reprezentance stopil na stopničke ali ogrozil svetovno skakalno elito. Letos je to uspelo edinemu resničnemu specialistu za polete Robertu Kranjcu, ki je dober rezultat napovedal že na poletih v Vickersundu. Prav njegov dosežek na Norveškem je bil edinstveno vabilo na planiški zaključek sezone, konec koncev pa je bil to tudi vrhunec slovenskega skakalnega športa ob koncu sezone. Morebiti tudi zato ni prišlo do vsakoletnih dogovarjanj o novem strokovnjaku, ki bo prevzel krmilo reprezentance, in je bilo vsaj, kar zadeva to plat zgodbe, vse nepredstavljivo mirno. »Sezona je bila res naporna. Naredili smo temeljite analize in ugotovili, kje so težave. Po

Ekipno daleč za željami Če vsak povprečen rezultat slovenskih skakalcev označimo za vrhunskega, potem je Slovenija v letošnji sezoni med svetovno skakalno elito. Glede na pogoje, vložena sredstva in vse drugo bi fantje morali doseči več, kot so, saj so se v pokalu narodov morali zadovoljiti s skromnim 9. mestom. Ekipa je osvojila 1319 točk, kar je dvesto manj kot leto prej. Slovenija je prehitela države, kot so Češka, Francija, Italija, in eksote, kot so Kazahstan, ZDA, Ukrajina in Švedska. Če bo krivulja rezultatov šla še malce navzdol, se utegne slovenska reprezentanca dotakniti dna. V kratkem pa ji bo konkurenco predstavljala tudi nova eksotična ekipa, in sicer Turčija, ki bo pod vodstvom slovenskega strokovnjaka Vasje Bajca in njegovega pomočnika Bineta Norčiča skušala mešati štrene povprečnim. Na zadnji ekipni tekmi je zmago slavila Norveška. Druga je bila Poljska, tretja pa Rusija. Slovenija, za katero so nastopili Primož Pikl, Robert Hrgota, Robert Kranjec in Jernej Damjan, je bila peta in je zgolj za 0,9 točke zaostala za četrtouvrščeno Avstrijo. Kranjec je nastopil v tretji, predzadnji menjavi skakalcev posameznih reprezentanc in z daljavo 226,5 m le za dva metra in pol zaostal za svojim dve leti starim slovenskim rekordom (229 m). Takšni dosežki so zagotovo spodbuda za dobro delo v prihodnje, predvsem pa tudi potrditev, da če bo stroka v prihodnje zmanjšala število napak na minimum, tudi tekmovalci lahko naredijo več, kot so letos.

PLANICA

Končni vrstni red, skupno: 1. Gregor Schlierenzauer (Avt)

Končni vrstni red, Poleti: 2.083 točk

Izidi zadnje tekme finala svetovnega pokala v Planici:

1. Gregor Schlierenzauer (Avt)

477

2. Simon Ammann (Švi)

1.776

2. Harri Olli (Fin)

372

1. Harri Olli (Fin)

424,6 (211,0-219,5)

3. Wolfgang Loitzl (Avt)

1.396

3. Simon Ammann (Švi)

370

2. Adam Malysz (Pol)

412,4 (210,0-209,5) 409,6 (205,5-212,5)

4. Harri Olli (Fin)

974

4. Martin Koch (Avt)

221

3. Robert Kranjec (Slo)

5. Dimitrij Vasiljev (Rus)

845

5. Anders Jacobsen (Nor)

220

6. Martin Schmitt (Nem)

829

6. Dimitrij Vasiljev (Rus)

200

5. Gregor Schlierenzauer (Avt) 399,1 (205,5-200,5)

7. Thomas Morgenstern (Avt)

795

7. Adam Malysz (Pol)

192

6. Dimitrij Vasiljev (Rus)

395,4 (202,5-204,5)

8. Anders Jacobsen (Nor)

661

192

7. Noriaki Kasai (Jap)

391,4 (210,5-196,5)

9. Martin Koch (Avt)

601

9. Matti Hautamäki (Fin)

156

8. Kamil Stoch (Pol)

383,9 (195,5-206,5)

10. Anders Bardal (Nor)

598

10. Anders Bardal (Nor)

143

9. Roman Koudelka (Češ)

381,4 (201,5-195,5

10. Martin Schmitt (Nem)

374,0 (176,5-216,0)

...

Robert Kranjec (Slo)

...

Simon Ammann (Švi)

409,6 (210,0-208,0)

23. Robert Kranjec (Slo)

276

30. Jernej Damjan (Slo)

...

37. Jernej Damjan (Slo)

32. Robert Hrgota (slo)

22. Robert Hrgota (Slo)

334,4 (175,5-191,5)

47. Primož Peterka (Slo)

39. Primož Pikl (Slo)

23. Primož Pikl (Slo)

333,1 (177,5-186,0)

52. Robert Hrgota (Slo)

44. Anže Damjan (Slo)

54. Primož Pikl (Slo)

57. Mitja Mežnar (Slo)

Pokal narodov:

60. Jure Šinkovec (Slo)

1. Avstrija

7.331

66. Anže Damjan (Slo)

2. Finska

4.270

3. Norveška

4.175

4. Nemčija

3.134

5. Švica

2.337

6. Rusija

2.295

7. Japonska

2.094

8. Poljska

1.574

9. Slovenija

1.319

71. Rok Urbanc (Slo)

PLANICA

www.revijasport.com

Adam Malysz

SMUČARSKI TEK

besedilo: Miha Štamcar fotografije: Reuters, Vid Ponikvar

Moralna zmagovalka svetovnega pokala v smučarskih tekih

Najhujši pekel ni bil v Libercu, pač pa v Lahtiju, kjer sem sama sebi rekla, da bom to plačala z življenjem. Vsakdo, ki me je takrat videl, se je zgrozil. Dejansko sem bila čisto na tleh, nato pa so spet prišla nebesa po treh zaporednih zmagah, do katerih sem prišla kljub temu, da nisem bila stoodstotno pripravljena.

Pred mano so olimpijske igre v Vancouvru, in kot rečeno, manjka mi še olimpijska kolajna. Zavedam pa se, da se je ne da načrtovati, tako kot se ne da načrtovati kolajne na svetovnem prvenstvu ali velikega kristalnega globusa. To se ti zgodi, ali pa ne.

SMUČARSKI TEK

www.revijasport.com

Ko tudi devet zmag ni dovolj za veliki kristalni globus Kaj imajo skupnega Kuusamo, Davos, Düsseldorf, Otepää, Valdidentro, Lahti, Trondheim in Stockholm? Na prvi pogled ne ravno veliko, prej bi lahko rekli, da praktično nič, saj gre za mesta, ki so si po velikosti zelo različna, pa tudi ležijo v različnih koncih Evrope. Toda tisti, ki je v letošnji sezoni pozorno spremljal nastope Petre Majdič, ve, da so to mesta, v katerih je slovenska kraljica smučarskega teka zmagala v tekmah za svetovni pokal. V Trondheimu celo dvakrat. Kljub temu to ni bilo dovolj za končno zmago v svetovnem pokalu, saj jo je v Falunu, na finalu svetovnega pokala, prehitela Poljakinja Justyna Kowalczyk. Vendar je za nas Majdičeva moralna zmagovalka svetovnega pokala. Končni zmagi odlične poljske tekačice, ki je na svetovnem prvenstvu v Libercu osvojila dve zlati in eno bronasto kolajno, ne gre oporekati. Priborila si jo je v poštenem boju, predvsem pa po pravilih, ki jih je pred začetkom svetovnega pokala določila tekmovalna komisija za smučarski tek pri FIS. Žrtev teh novih pravil je bila na koncu, žal, naša najboljša tekačica na smučeh, ki bi še po lani veljavnih pravilih prehitela Kowalczykovo. Švicarju Jürgu Capolu, tekmovalnemu direktorju svetovnega pokala v smučarskih tekih, se lahko ob koncu sezone samo smeji, saj smo tako v moški kot ženski konkurenci dobitnika velikega kristalnega globusa dobili šele v zadnji preizkušnji, vendar bo moral priznati, da je v njegovem sistemu veliko nelogičnosti. Če resnično želi, da je končni zmagovalec svetovnega pokala tisti, ki je bil vso sezono najboljši, bo v prihodnji moral spremeniti določene stvari. V prvi vrsti tu mislimo na točkovanje v novoletni turneji, ki je sicer med tekmovalci zelo dobro sprejeta, in finalnih štirih tekmah svetovnega pokala, za dodatno razburjenje pa je poskrbel še z bonus točkami v maratonski tekmi. Tako je recimo Kowalczykova, ki je bila v Trondheimu v tekmi na 30 km v klasični tehniki druga, za Majdičevo, osvojila 125 točk za svetovni pokal, naša šampionka pa dvajset manj. Kdo si zdaj bolj zasluži nagrado: tisti, ki je prišel na cilj prvi, ali tisti, ki je bil boljši na vmesnih časih. Teoretično bi se kaj lahko zgodilo, da bi največ točk osvojila celo tretjeuvrščena tekmovalka, in sicer 105, če bi bila najboljša na treh vmesnih časih, končna zmagovalka pa se na njih ne bi uvrstila med prve tri. Krivična je tudi delitev točk na že omenjeni novoletni turneji in finalu svetovnega pokala, kjer prvouvrščeni prejme namesto sto le petdeset točk, kar je torej petdeset odstotkov manj, že pri drugouvrščenem je to razmerje manjše (80 : 46), pri tretjeuvrščenem še manjše (60 : 42) …, desetouvrščeni pa jih v obeh primerih prejme po 26 in tako naprej do tridesetega mesta. Skratka, sistem točkovanja je bil v pravkar končani sezoni vse prej kot pravičen. Ob normalnem štetju bi

imela Petra Majdič ob koncu sezone 1879 točk, dejanska zmagovalka svetovnega pokala pa 26 manj.

V Skandinavijo kot četrta, domov kot druga »Liberec ni bil dober. Tudi tole 2. mesto ni najboljše, sem po zadnji tekmi sezone razlagala Ivanu (Hudaču, trenerju Petre Majdič, op. p.), ki se je že začel sekirati,« je Petra Majdič pripovedovala ob snidenju z novinarji ob vrnitvi s skandinavske turneje, nato pa se

je obrnila k svojemu trenerju in mu dejala: »Ivan, za nami je fantastična sezona. Je že tako, da punce pač potrebujemo malo več časa, da dojamemo določene stvari.« Že te njene besede dovolj zgovorno govorijo, da je v sezoni postavila nič koliko mejnikov, ki jih bo v prihodnosti težko premagati. Na srečo Petri motivov za doseganje vrhunskih rezultatov še ni zmanjkalo. Ne nazadnje je eden od njih prav veliki kristalni globus, ki se ji je za las izmaknil v pravkar končani sezoni, drugi so olimpijske igre v Vancouvru, tretji zmaga na razdalji v prosti tehniki, četrti …

SMUČARSKI TEK

»Že pred finalom svetovnega pokala sem vedela, kaj me čaka in da bom težko obdržala prednost pred Kowalczykovo, saj sta bili na koncu dve tekmi, v katerih je ona boljša od mene, in s tem sem se morala sprijazniti. Pravi šok pa je bil, ko so se tik pred zdajci odločili še za bonus sekunde v dvojnem zasledovanju, kar je v marsičem spremenilo taktiko teka. Ker sem vedela, da drugje kot v klasiki bonus sekund ne morem dobiti, sem napadla od samega štarta, toda pozneje je Justyna narekovala strahovit tempo, tako da smo že kilometer pred menjavo smuči šle na polno. Že tako v dvojnem zasledovanju krizo doživim kmalu po menjavi smuči, tokrat pa je bila še toliko bolj izrazita zato, ker se je takoj po njej začel položen vzpon, kar mi niti najmanj ne ustreza. V zadnji tekmi sezone sem še malce upala, da bi jo morda njene najbližje zasledovalke ujele, vendar sem po drugi strani vedela, da ne bo popustila, pa tudi njena prednost je bila prevelika. Dobro, takoj po tekmi v dvojnem zasledovanju sem bila zelo razočarana, nato pa sem prišla do spoznanja, da razlogov za slabo voljo ni. Res je, če bi bilo v veljavi točkovanje iz lanske sezone, bi veliki kristalni globus osvojila jaz, vendar se po drugi strani zavedam, da moram iti korak za korakom, in dokler ne bom perfektna tekačica v vseh prvinah, mi končna zmaga v svetovnem pokalu ne bo dana. Še to, v Skandinavijo sem odšla kot četrta v svetovnem pokalu, domov sem se vrnila kot druga. Zakaj bi bila potem slabe volje,« se je nekaj dni po koncu tekem za svetovni pokal spraševala Majdičeva, ki je bila v preteklih mesecih nekajkrat na robu pekla, a se je vedno znova vrnila v nebesa. »Na svetovnem prvenstvu v Libercu sem zagotovo pričakovala več, tudi kolajno, vendar mi je to preprečila bolezen in s tem sem se že sprijaznila. Sicer pa kolajno s svetovnih prvenstev že imam. Ampak najhujši pekel ni bil v Libercu, pač pa v Lahtiju, kjer sem sama sebi rekla, da bom to plačala z življenjem. Vsakdo, ki me je takrat videl, se je zgrozil. Dejansko sem bila čisto na tleh, nato pa so spet prišla nebesa po treh zaporednih zmagah, do katerih sem prišla kljub temu, da nisem bila stoodstotno pripravljena. Za zmagi v šprintu lahko rečem, da tudi na račun izkušenj, osebno pa mi največ pomeni zmaga na maratonski preizkušnji v Trondheimu. To je tako, kot če bi v tenisu osvojila Wimbeldon.« Nekateri so mnenja, da je Petra veliki kristalni globus izgubila zato, ker se po novoletni turneji ni podala na prizorišče prihodnjih olimpijskih iger. V Vancouvru je Kowalcykova osvojila 180 točk.

Samo Kowalczykova ni zbolela »Kdo je takrat lahko vedel, da bom v Libercu zbolela? Svetovnemu prvenstvu sem že pred začetkom sezone v veliki meri podredila svoje cilje in verjetno bi se mi izšlo, če ne bi zbolela. Tudi Aino Kaisa Saarinen in Virpi Kuitunen sta se recimo odločili za isto pot kot jaz. Z Ivanom smo že pred začetkom sezone načrtovali, da

v Kanado ne bomo potovali in bom šla tja šele po koncu sezone. Še vedno vztrajam na tem, da je bila to pravilna odločitev,« špekulacije zavrača Majdičeva, ki je bila ena izmed mnogih, ki se je med sezono morala ukvarjati tudi z zdravstvenimi težavami. Pravzaprav edina, ki jih, vsaj med tistimi, ki so krojile svetovni vrh, ni imela, je bila končna zmagovalka svetovnega pokala. In ne samo to, bila je tudi edina, ki je potovala s celine na celino in se udeležila vseh tekem, razen tiste v Düsseldorfu. »Tudi ona naj bi le tri dni pred Lahtijem imela zdravstvene težave, zato je odšla domov in se potem vrnila na tekmo, nato pa je na razdaljo pometla z nami. Namigovanj glede nje je sicer veliko, predvsem v tej smeri, kako lahko neka tekmovalka zdrži v takšni formi vso sezono, saj je, razen novoletne turneje, pobrala vse, kar se je pobralo dati. Včasih se res vprašaš, ali smo ostale toliko slabše od nje ali je ona nekaj posebnega. Tega sicer nihče dobro ne razume, vendar se s tem ne splača obremenjevati. Justyna si zasluži vse čestitke,« Petra športno prizna, da je bila Poljakinja pač boljša od nje, je pa vsekakor dejstvo, da je Falun, kjer je bil finale svetovnega pokala, eden od redkih krajev, ki ji ne ustreza. »Morda bi bilo vse skupaj drugače, če tu tekme za svetovni pokal ne bi bile ob koncu sezone, ko je sneg južen, kar mi, glede na mojo višino in težo, nikakor ne ustreza, in če bi šlo za tekme v klasični tehniki. Tako pa so tu običajno tekme v dvojnem zasledovanju, ki mi najmanj ležijo, o čemer priča že to, da sem bila v zadnjih treh letih tu 25., 26. in 27. Pa tudi sama konfiguracija proge ni po mojem okusu, saj se takoj po štartu začenja položen vzpon, toda, kot rečeno, zakaj bi se s tem obremenjevala, saj je bilo med sezono narejenega preveč dobrega.«

Po prvem treningu je želela nehati Petra Majdič je sedmim zmagam pred končano sezono dodala devet novih, kar pomeni, da je na večni lestvici slovenskih zmagovalcev v tekmah za svetovni pokal za eno zmago prehitela Primoža Peterko. »Primož je zame bil in bo eden izmed največjih slovenskih športnikov,« dvakratnega zmagovalca svetovnega pokala v smučarskih skokih neizmerno ceni 29-letna Brinjčanka, ki je po svojem prvem treningu želela prenehati s tekom na smučeh. »Moji začetki so klasični. V Dolu in njegovi okolici ni bilo nobenega drugega kluba kot tekaškega, čeprav sem bila dobra tudi v atletiki in odbojki. Toda ker se je s tekom ukvarjala tudi sošolka Andreja, sem tudi jaz z njo odšla na trening. Dali so mi smuči, nato pa rekli, naj pridem za njimi. Seveda mi ni šlo tako, kot bi si želela. Medtem ko so preostali, ki so bili na treningu, že zdavnaj končali, sem sama še tavala po gozdu, padala, in ko mi je nekako le uspelo prehoditi ta krog, sem sama pri sebi sklenila, da me tu ne bodo videli nikoli več. Celo mami sem naročila, naj trenerju, ki me je večkrat klical domov, reče, da me ni doma, in naj mu pove, da ne nameravam več trenirati,« se svojih pestrih prvih korakov na tekaških smučeh

spominja Petra, ki je imela to srečo, da je bil Polde Kovač, njen prvi trener, dovolj vztrajen, predvsem pa, da jo je kmalu zatem v svoje roke dobil Robert Slabanja. Z njim je sodelovala do konca olimpijske sezone v Torinu. »Na to, da me bo prenehal trenirati, me je pripravljal tri leta. Zame je bil to velik šok, kajti z njim sem preživela več kot desetletje. Bila so leta, ko sva za vse morala skrbeti sama, od namestitve do potovanj, priprave smuči, odnosov z mediji, iskanja pokroviteljev … Robert je zagotovo človek, ki je zame naredil največ, in še vedno je prvi, ki me pokliče, pomagal pa mi je tudi poiskati novo ekipo, vendar se v Ivanovo delo ne želi vmešavati, tudi če ga kdaj prosiva za kakšen nasvet. Pravi, da je imel svojo pot, ki je bila drugačna, in ker vseh detajlov ne pozna, ne želi ničesar komentirati. Sicer pa pri njem najbolj cenim to, da me je obenem tudi vzgajal in da me je znal motivirati, da nisem pustila teka. Uspel me je prepričati, da tudi v Sloveniji lahko uspem v smučarskem teku, predvsem pa, da bom imela v življenju za vse stvari dovolj časa. Ker sem bila uspešna že od malih nog, mi je bilo to kot vaba, imela pa sem tudi to srečo, da sem imela v klubu odlično ekipo, saj smo bili resnično zelo dobri prijatelji.« Čeprav se je morala v mladosti marsičemu odreči, ne nazadnje to velja tudi zdaj, ni imela nikoli občutka, da je za kaj prikrajšana. »Ne vem, zakaj bi bila, saj sem počela vse tisto, kar so počeli tudi ostali. Res je, da ne v času treningov, vendar sem imela normalno mladost, morda še lepšo kot drugi, saj sem ves čas počela tisto, kar imam najraje, in to počnem še danes.«

Rumenim medijem se izogiba Dvakratna najboljša slovenska športnica (leta 2006 in 2007, lani je bila pred njo le dobitnica srebrne olimpijske kolajne Sara Isakovič) je ena redkih javnih osebnosti, ki ji uspeva ločiti zasebno življenje od javnega. V trač rubrikah o njej praktično ni ničesar zaslediti. Če se že kdaj kaj pojavi, je plod izmišljotin, kakršna je bila lanska v eni od slovenskih revij. »Lani spomladi je bila na Rogli, kjer sicer na treningih preživim veliko časa, neka prireditev, na kateri sem govorila za večje število ljudi, nato pa si je novinarka Nove izmislila, da sem ji dala ekskluzivni intervju, za nameček pa si je gladko izmislila še štiri vprašanja in odgovore. V enem od njih je napisala, da so mi všeč obriti moški,« je eno redkih slabih izkušenj z mediji omenila Petra, ki je tudi pojasnila, zakaj želi ločiti zasebno od javnega. »Ko bom enkrat peljala svoje otroke v šolo, ne bi želela, da bi ljudje govorili, to je pa otrok Petre Majdič. Naj ima otrok svoje življenje, enako velja za partnerja. Smučarski tek je moj poklic, ni pa moje življenje, in to je tisto, kar želim poudariti. Včasih je naporno iti po ulici, ko te vsi ustavljajo in želijo govoriti z mano. Saj rada govorim, ampak z vsemi preprosto ne morem. Tudi zato sem se v zadnjem letu še bolj odmaknila od vsega, tudi na kakšne družabne prireditve ne hodim. Že s tem, ko zmagujem

SMUČARSKI TEK

na tekmah svetovnega pokala, imam tako ali tako dovolj pozornosti, več je pa ne potrebujem. Sebe vidim na zmagovalnem odru, ne v rumenem tisku. Ljudem bi rada sporočila le, da naj se ne ukvarjajo s tem, kaj počenjajo drugi, bolj pomembno je, da se ukvarjajo sami s sabo.« Tudi zato se o njeni družini, mami Veri, očetu Petru in bratoma Gregorju in Gašperju, ne ve veliko, tako kot tudi ne o tem, da se je lani razšla s svojim dolgoletnim partnerjem. In prav je tako, kajti tako kot Petra potrebuje svoj mir, ga potrebujejo tudi njeni najbližji. »Eden izmed mojih hobijev je kreiranje oblek. Za zadnje tri prireditve športnika leta sem si sama zamislila obleko. Uživam v tem, poleg tega najbolje poznam svoje telo in vem, kaj moram na sebi skriti. Seveda so to moje roke. Pa tudi sicer me, tako kot večino žensk, moda privlači, vendar imam svoj stil, ki je za koga morda nekoliko nenavaden. Zelo rada tudi kuham. Ne smete pozabiti, da sem odraščala na kmetiji, in ker je ženska prvenstveno mama, mora znati svojemu

www.revijasport.com

otroku kuhati. Moja specialiteta so cmoki, češpljevi ali marelični, zelo rada tudi pečem. Najbolj uživam, ko se zberemo s prijatelji in kuhamo. Najbolje je, če je več hodov,« je nekatere svoje skrivnosti le razkrila Petra, ki je prepričana, da znajo tudi moški zelo dobro kuhati. »Če slučajno ne znajo, pa se vsakega pravega moškega zagotovo da naučiti kuhati.«

Dvomov ni več Če je bila ob koncu lanske sezone zelo blizu tega, da bi končala športno pot, v odstotkih pravi, da je šlo za 80-odstotno možnost, je pred prihodnjo ni. V veliko pomoč ob njenem dvomu ji je bil njen dolgoletni trener Robert Slabanja. »V zasebnem življenju sem doživela veliko sprememb, in takrat mi je Robert dejal, da ni dobro, če v življenju zamenjaš vse naenkrat, ker potem lahko izgubiš kompas. Tega nasveta sem se držala, sem si pa po koncu sezone vzela veliko več počitka kot običajno. Psihično in fizično sem bila povsem na tleh. Medtem je Ivan mirno stal ob strani, mi je pa pozneje priznal, da mi nikakor ne bi pustil, da bi prenehala tekmovati. Zdaj

teh dvomov ni več, kajti pred mano so olimpijske igre v Vancouvru, in kot rečeno, manjka mi še olimpijska kolajna. Zavedam pa se, da se je ne da načrtovati, tako kot se ne da načrtovati kolajne na svetovnem prvenstvu ali velikega kristalnega globusa. To se ti zgodi, ali pa ne. Imam odlično ekipo, ki sicer ni samo moja, saj jo uporablja celotna reprezentanca, ki ji povsem zaupam, volje in motivov pa mi tako ali tako ne primanjkuje,« zatrjuje Petra, ki je tudi izdala, kako se je pred tremi leti odločila za naslednika Roberta Slabanje. »V bistvu sem njegove morebitne naslednike testirala. Eden prvih pogojev je bil, da se bo preselil v Slovenijo, kajti poznala sem svoje poligone za testiranje, ki jih nikakor nisem želela spreminjati, pa tudi za trenerja je lažje, če ima neke oporne točke. Zato je bilo tudi Ivanu že prvo leto lažje, ko sva testiranja opravila na istih poligonih, izidi pa so bili boljši kot pred tem, s čimer je tudi on pridobil samozavest in potrditev, da je na pravi poti. Druga stvar, na katero sem bila pri izbiri novega trenerja še posebej pozorna, pa je bila, da mora biti trener tudi dober psiholog. Ker sem dekle, sem še toliko bolj čustvena, in tu je Ivan zmagal. Pa še nekaj je, takrat niti nisem vedela, kako dober

SMUČARSKI TEK

Portret Petre Majdič

Datum rojstva: 22. december 1979 Kraj bivanja: Brinje Prvi klub: TSK Jub Dol Zdajšnji klub: ŠD Atrans Trojane Dozdajšnji trenerji: Polde Kovač, Robert Slabanja, Ivan Hudač

SMUČARSKI TEK

www.revijasport.com

strokovnjak na področju smučarskega teka je. Res sem imela neverjetno srečo, tako kot tudi z izbiro ekipe za servis smuči. Gianluca Marcolni je pred tem delal že s Stefanio Belmondo in Johannom Mühleggom, v ekipi pa sta še Stefan Lichon in Miha Plahutnik, vsekakor pa moram omeniti še fizioterapevtko Petro Nartnik,« Petra zasluge za svoje uspehe pripisuje tudi svoji maloštevilni ekipi. Justyna Kowalczyk recimo ima v svoji ekipi ob osebnem trenerju, fizioterapevtu še osebnega zdravnika in kar šest serviserjev.

Največji uspehi Olimpijske igre: 6. mesto, Torino 2006, 10 km v klasični tehniki; 7. mesto, Salt Lake City 2002, 5 + 5 zasledovalno; 8. mesto, Salt Lake City 2002, 10 km v kl. tehniki; 8. mesto, Torino 2006, sprint v prosti tehniki Svetovno prvenstvo: 2. mesto, Saporo 2007, sprint v klasični tehniki; 5. mesto, Saporo 2007, 30 km v klasični tehniki; 7. mesto, Val di Fiemme 2003, 10 km v kl. tehniki; 8. mesto, Val di Fiemme 2003, skupinski start 15 km v klasični tehniki; 9. mesto, Saporo 2007, ekipni sprint; 9. mesto, Liberec 2009, 10 km v klasični tehniki Svetovni pokal: 1. mesto, Stockholm 2009, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Trondheim 2009, 30 km v klasični tehniki; 1. mesto, Trondheim 2009, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Lahti 2009, sprint v prosti tehniki; 1. mesto, Valdidentro 2009, sprint v prosti tehniki; 1. mesto, Otepää 2009, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Düsseldorf 2008, sprint v prosti tehniki; 1. mesto, Davos, 2008, sprint v prosti tehniki; 1. mesto, Kuusamo 2008, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Otepää 2008, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Canmore 2008, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Oberstdorf, 10 km v klasični tehniki; 1. mesto, Kuusamo 2007, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Kuusamo 2006, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Drammen 2006, sprint v klasični tehniki; 1. mesto, Stockholm 2007, sprint v klasični tehniki; 2. mesto, Nove Mesto 2009 v prosti tehniki; 2. mesto, Drammen 2008, sprint v klasični tehniki; 2. mesto, Drammen 2007, sprint v klasični tehniki; 2. mesto, Stockholm 2008, sprint v klasični tehniki; 2. mesto, Cogne 2006, 10 km v klasični tehniki; 2. mesto, Asiago 2001, sprint v klasični tehniki; 2. mesto, Stockholm 2002, sprint v klasični tehniki; 3. mesto, Praga 2008, šprint v prosti tehniki; 3. mesto, Asiago 2001, sprint v prosti tehniki; 3. mesto, Davos 2006, 10 km v klasični tehniki; 3. mesto, Mora 2006, tek Vasaloppet na 45 km v klasični tehniki; 3. mesto, Oslo 2007, 30 km v klasični tehniki; 3. mesto, Valdidentro 2009, 10 km v klasični tehniki

ALPSKO SMUÄ&#x152;ANJE

besedilo: Marko Juvan fotografije: Reuters

ALPSKO SMUČANJE

Tina Maze je ob pomoči kolegic iz reprezentance, ki so nekajkrat opozorile nase z dobrimi rezultati, tudi uvrstitvijo na zmagovalne stopničke, rešila sezono slovenske reprezentance alpskih smučarjev. Resda so imeli nekaj svetlih prebliskov tudi člani moškega dela ekipe alpskih smučarjev, toda veliko premalo, da bi njihovo sezono ocenili kot pozitivno. Smukač Andrej Jerman in njegovih nekaj uvrstitev med deseterico najboljših vsekakor ne zadovoljujejo apetitov. Team to A-Maze – zadetek v polno Tina Maze je letos opravila izjemno delo. Skupaj s trenerjema Andreom Massijem in Andrejem Perovškom je delala po posebnem programu izven slovenske reprezentance. Delo z omenjenima strokovnjakoma se ji je še kako obneslo. “Tina Maze - Team to A-Maze”, kot se posrečeno imenuje njena ekipa, je bilo vodilo omenjene trojice, ki je letos posegla med zvezde. Tudi zaradi odličnih rezultatov ostaja ekipa v prihodnje nespremenjena. Črnjanka je na letošnjem svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru osvojila srebrno kolajno v veleslalomu, sezono svetovnega pokala pa je kronala še z zmago v tej disciplini, kar je na koncu zadostovalo za bron v seštevku discipline. Nedvomno velik korak naprej za rojeno Slovenjgradčanko, ki je do uspehov prišla predvsem po zaslugi „sprememb v miselnosti“, kot je dejal njen trener Andrea Massi. Mazejeva je v minuli sezoni dosegla 53. slovensko zmago v alpskem smučanju v pokalu, svojo drugo letos in osmo v karieri. S tem je na večni lestvici smučark prehitela legendarno Matejo Svet, ki je osvojila sedem zmag, ter se izenačila s prav tako izjemnim nekdanjim zvezdnikom, Bojanom Križajem. Obenem je po devetih letih Sloveniji priborila prvo odličje v skupnem seštevku discipline v pokalu; leta 2000 je bila v slalomu zlata Špela Pretnar, Matjaž Vrhovnik je bil v tej disciplini srebrn, Mojca Suhadolc pa je zaokrožila tedaj izjemno slovensko sezono z bronom v superveleslalomu. Črnjanka je osvojila tudi skupno 6. mesto v pokalu, kar je najvišje doslej na športni poti, ter se s tem na 1. mestu med Slovenkami izenačila z Matejo Svet, ki je bila šesta dvakrat (1988 in 1989).

Viking Svindal z minimalno prednostjo prvi na cilju V moški konkurenci je bilo vse v znaku boja za končni naslov v skupnem seštevku svetovnega pokala, ki se je razpletel šele na zadnji tekmi sezone. Aksel Lund Svindal se je po številu zmag

skupnega seštevka svetovnega pokala izenačil z rojakom Lasejem Kjusom, ki je velika kristalna globusa osvojil leta 1996 in nato še leta 1999. Prvo skupno zmago je za Norveško vpisal Kjetil Andre Aamodt leta 1994. Norveška ima sicer že pet velikih kristalnih globusov in je izenačena z Združenimi državami Amerike in Luksemburgom, na vrhu lestvice pa je z devetimi velikimi globusi Avstrija, ki se ji je deseti dejansko izmuznil za dve točki. Čeprav tako majhne razlike pičlih dveh točk od leta 1991, začetka sedanjega načina štetja v pokalu, na vrhu v alpskem smučanju še ni bilo, na koncu to ne zmanjša Svindalovega dosežka. Sicer gre dejansko za zgodovinsko majhno razliko tako v moški kot v ženski konkurenci tekmovanj svetovnega pokala v alpskem smučanju. Avstrijec Raich je nabral 1007 točk, Svindal pa 1009. Zaključni slalom sezone v Aareju na Švedskem, ki je odločal o lastništvu kristala, je Svindal sicer odsmučal v svojem slogu – torej brez uvrstitve oziroma osvojenih točk. Česa drugega tudi ni bilo pričakovati po odstopu tekmeca, pa tudi upoštevajoč dejstvo, da Svindal v slalomu to zimo ni blestel. V vseh slalomih je namreč vpisal ničlo. Zato pa je specialist za hitre discipline blestel v svojih prvinah – smuku in superveleslalomu. V superveleslalomu je namreč Svindal, ki je 26. decembra lani dopolnil 26 let, po letu 2006 osvojil že drugi mali kristalni globus, na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru pa osvojil zlato kolajno v superkombinaciji in bronasto v superveleslalomu. Blestel je tudi v smuku, v katerem je na koncu zasedel mesto četrtega najboljšega smukača na svetu, v veleslalomu pa petega. Prav v smuku je napovedal zmagoslavno vrnitev v belo karavano. Na isti progi, na kateri je spektakularno padel, in zaradi poškodb izpustil večino prejšnje sezone, je ob začetku tokratne presenetljivo zmagal. Norvežan, doma iz Kjellerja blizu prestolnice Osla, je na progi Ptic ujed v ameriškem Beaver Creeku, ki med smučarji sodi po težavnosti v sam vrh, 5. decembra lani najprej slavil zmago v smuku, nato pa to zmago naslednji dan nadgradil še z zmago v superveleslalomu; to je storil eno leto po usodnem padcu na tej strmini v Koloradu ...

Končni vrstni red v svetovnem pokalu, skupno: Moški:

1. Aksel Lund Svindal (NOR) 2. Benjamin Raich (AVT) 3. Didier Cuche (ŠVI) 4. Ivica Kostelić (HRV) 5. Jean-Baptiste Grange (FRA) ... 34. Andrej Jerman (SLO) 39. Bernard Vajdič (SLO) 60. Aleš Gorza (SLO) 65. Mitja Valenčič (SLO) 77. Mitja Dragšič (SLO) 93. Rok Perko (SLO) 97. Andrej Šporn (SLO)

točke 1.009 1.007 919 891 887 225 207 106 92 69 38 30

Ženske: 1. Lindsey Vonn (ZDA) 2. Maria Riesch (NEM) 3. Anja Pärson (ŠVE) 4. Kathrin Zettel (AVT) 5. Tanja Poutiainen (FIN) 6. Tina Maze (SLO) ... 49. Maruša Ferk (SLO) 57. Mateja Robnik (SLO) 105. Vanja Brodnik (SLO) 108. Ana Drev (SLO) Veleslalom: 1. Tanja Poutiainen (FIN) 2. Kathrin Zettel (AVT) 3. Tina Maze (SLO) 4. Elisabeth Görgl (AVT) 5. Manuela Mölgg (ITA) ... 25. Mateja Robnik (SLO) 42. Maruša Ferk (SLO) 47. Ana Drev (SLO)

1788 1424 1059 1046 914 ??? 130 82 12 10 508 501 368 333 301 74 16 10

MINI INTERVJU

www.revijasport.com besedilo: Rok Ficko fotografije: ???

»Zdravo, se lahko slišiva čez pol ure? Sem ravno na petnajsti luknji,« se je začel pogovor s Tonetom Vogrincem, podpredsednikom izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije, ki je ravno vihtel palico za golf. No, kasneje je bilo treba še nekoliko počakati, saj je v tem času prišel do osemnajste luknje. »Sem še bogi, imam hendikep tam okoli 34, kar niti ni važno. Važno je, da se zabavamo in igramo,« je pojasnil. V nadaljevanju je pogovor tekel o resnejših temah. Kako je treba ponovno definirati odnos s Tino Maze in njeno ekipo, zakaj je smučanje še vedno slovenski nacionalni šport, kakšen proračun gre v gospodarski krizi pričakovati v prihodnji sezoni, ki je hkrati tudi olimpijska, in zakaj smučanje ne bo šlo po tirnicah tenisa.

Kako bi ocenili to sezono slovenskih alpskih smučark in smučarjev? Sezona je bila relativno slaba. Reševala jo je predvsem Tina Maze s svojimi rezultati, delno pa tudi Bernard Vajdič in Andrej Jerman. Lahko bi rekel, da so bila pričakovanja višja. Skrb vzbujajoča je predvsem sezona mladinske reprezentance, ki je na svetovnem prvenstvu z naskokom dosegla najslabši rezultat v zadnjih nekaj letih. Tako slabih rezultatov praktično še nismo imeli. Na članskem svetovnem prvenstvu je reprezentanca pokazala, česa je sposobna. Krona te sezone je bila prav gotovo srebrna kolajna Tine Maze. Ob tem bi dodal, da se njeni ekipi po krivici pripisujejo izključne zasluge za fantastične rezultate. Njeni letošnji uspehi so posledica dolgoročnega dela nje, njenih staršev, klubskih trenerjev in reprezentančnih trenerjev. Fantje, ki so z njo delali letos, so v bistvu nadgradili tisto, kar je na neki način že obvladala. Trditi, da so njeni letošnji rezultati posledica tega trenerskega dela, je nekoliko neresno. V tej sezoni je bilo zanjo pomembno, da se je dobro počutila. Dobra psihološka priprava je včasih tudi pol uspeha. So njeni uspehi morebiti celo slabost v smislu, da bodo zdaj skrite nepravilnosti in napake, ki so se dogajale? Mislim, da ne. Vsak pameten človek, ki se spozna na smučanje, ve, koliko je ura. Smučanje je individualen šport. Mazejeva je v okviru rezultatov ena zgodba, medtem ko so vsi ostali tekmovalci zgodba zase. V individualnih športih vsak tekmovalec, trener in ekipa gleda na svoje varovance kot na entiteto zase in se ne more kititi z rezultati drugih. Je pa to dobro za Smučarsko zvezo Slovenije. Med njene uspehe ne gre šteti le uspehov Petre Majdič, Tine Maze in ostalih posameznikov in posameznic. V isti koš gredo tudi uspehi tekačic, biatloncev, deskarjev na snegu, smučarjev skakalcev ... Smučarska zveza Slovenije torej povezuje celo vrsto kategorij. Ko na koncu potegnemo črto, ugotovimo, da je dokaj dobro organizirana zveza s solidnimi rezultati, ki pa bi bili, seveda, lahko tudi boljši.

Zakaj Slovenci, tako alpski smučarji kot nordijci, kot po pravilu ujamejo formo šele proti koncu sezone? Zakaj niso konkurenčni že na začetku? Ne bi se rad vmešaval v strokovno delo, ker sem na tem področju že nekaj let odsoten. Vendar imajo vsi tekmovalci, ki tekmujejo le v eni disciplini, denimo Dragšič, Valenčič, Vajdič v slalomu, mnogo premalo nastopov. Upoštevati bi morali, da se z nastopi pili forma in da bi morali tekmovati tudi na tekmah izven svetovnega pokala. Torej ne le čakati na tekme svetovnega pokala, na katerih se kasneje ne uvrstijo v drugo vožnjo ali naredijo napako in odstopijo. S tem ko ne nastopajo na tekmah nižjega ranga, denimo tekmah evropskega pokala ali FIS-tekmah, si pred svetovnim pokalom na pleča nabirajo pritisk, saj so tekme redke in zanje odločilne. Pridobiti si morajo samozaupanje, ki bi kasneje zagotovo pripomoglo k temu, da bi bilo v svetovnem pokalu manj napak. Dragšič je bil na začetku sezone v relativno dobri formi. V Zagrebu je imel po prvi vožnji drugi čas tik pred ciljem, po tisti napaki se mu je sezona podrla, ker

je vseskozi pričakoval, da bo vedno bolje, v resnici pa mu je šlo na slabše. Za vsakega tekmovalca je start v sezono izjemno uspešen. Odločitev Tine Maze, da nadaljuje kariero ločeno od Smučarske zveze Slovenije, se je na koncu izkazala za pravilno. Pomembna pa ni le z rezultatskega vidika. Team to a Maze je bila ekipa z najnižjim proračunom in je dokazala, da se da tudi z manj denarja doseči vrhunske rezultate. Veste, z enim tekmovalcem je relativno poceni izpeljati sezono, pa tudi podatki v javnosti niso povsem točni. Ekipa vendarle ni imela tako nizkega proračuna, saj ji je pomagala tudi Smučarska zveza. Večji del sezone so koristili tudi druge trenerje Smučarske zveze. Sodelovala je z Marjanom Černigojem, ki ga je plačala Smučarska zveza in ne Mazejeva. Na drugi strani se je pogosto priključila tudi švicarski reprezentanci. Vprašanje je, ali bo med njimi še zaželena, ker jim je zelo konkurenčna.

MINI INTERVJU

Pred časom so se podobno kot Mazejeva odločili tudi Alberto Tomba, Bode Miller in Julia Macuso ... Se lahko zgodi, da bodo smučarske zveze izgubile svojo nalogo oziroma primat in bodo prevladale te, manjše ekipe? Bo smučanje postalo kot tenis? Generalno gledano, za to ni bojazni, je pa res, da bi Smučarska zveza Slovenije lahko bankrotirala, če bi se ostali tekmovalci tako kot Mazejeva odločali za individualne ekipe. Pri Mazejevi so bili stroški konkretno izračunani – v tem primeru so najdražji trenerji, dražji kot penzioni, prevozna sredstva in tako dalje. In če se vse skupaj razdeli na posameznika, bi bilo denarja dovolj za največ štiri tekmovalce. Kje pa so mladinci, pionirji in vsi ostali? Smučarska zveza zato ne more dovoliti, da bi vsi oblikovali individualne ekipe. Če pa se bo kdo za takojšno potezo odločil, bo moral v zakup vzeti samostojno iskanje sponzorjev. Če bo tekmovalec dobil dres slovenske reprezentance, bo moral tudi spoštovati njena pravila. Brez prijave smučarske zveze tekmovalci ne morejo sodelovati na tekmah. Nihče ne more delovati mimo smučarske zveze. V tej sezoni je bilo nezadržno, da je Tina Maze zavestno pokrivala sponzorje Smučarske zveze s svojim lasiščem (reklame Milka na čeladah in čepicah Milka, op. p.). Če je bila nezadovoljna s prispevki Zveze, se da o tem pogovoriti. Lažje je, če se pokaže nekaj dobre volje po sodelovanju, ne pa da na posreden način kažeš, da ti za Smučarsko vezo “dol visi”. Na njenem mestu bi gojil bolj prijateljski odnos, saj bi tako imel več možnosti za pridobitev novih sponzorjev. Kako gledate na odnos Smučarske zveze Slovenije in ekipe Team to a Maze? Medsebojni odnosi so bili v tej sezoni delno porušeni. Ne bom rekel, da je kriva le Mazejeva. Krivda je obojestranska. Prišlo je do nekaterih trenj, ki so bila nepotrebna. Verjetno bo ekipa preživela le, če bodo uspehi pravi. bEkipa Mazejeve bo preživela. Tudi Smučarska zveza bo prihodnje več prispevala. Zadeve se morajo urediti, za kar je potreben medsebojen pogovor na način: mi vam to, vi nam to. Težava je v tem, da v Sloveniji tovrstnih ekip pred Mazejevo še ni bilo, zato je bilo marsikaj nedorečenega. Če se ona dobro počuti v tej ekipi, kar verjamem, da se, saj je eden od trenerjev tudi njen fant, je to le pozitivno. Proračun alpskih smučarjev je to sezono znašal 1.350.000 evrov. Prihajajo težki gospodarski časi. Je pričakovati, da se bo proračun v prihodnji, torej olimpijski sezoni še znižal? Znižal ne, zvišal pa tudi ne. (Smeh.) Proračun je zelo majhen, če upoštevamo, da imajo slovenski nogometni, rokometni in košarkarski kolektivi dvakrat višji proračun, kot ga ima cela alpska smučarija. Res pa je, da prihajajo težki časi in denarja ne bo več. Izrazili ste nezadovoljstvo s svojo funkcijo podpredsednika izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije. Ste že opazili premike na bolje?

Ne bi rekel, da sem nezadovoljen, saj sem celo življenje profesionalno preživel v tem športu. Ko sem odnehal, sem imel nekakšno moralno dolžnost, da bi še naprej pomagal. Po tem, kar se je dogajalo na marketinškem področju, bi me še hudičevo potrebovali. Ker pač ni bilo direktno izražene želje, se sam nisem ponujal in sem se umaknil. Kot podpredsednik Smučarske zveze Slovenije, odgovoren za alpsko smučanje, sem pričakoval, da me pokličejo vsaj na sestanek in mi pošljejo zapisnik, da imam kakšne informacije poleg tistih, ki jih dobim iz medijev. Ker se pač to ni zgodilo, sem se s tem sprijaznil, vendar je bilo to s strani tistih, ki v alpskem odboru odločajo zelo, zelo nespametno. Je pa res, da sem pred kratkim prvič po dveh letih dobil vabilo na sejo alpskega odbora, na kateri sem konstruktivno sodeloval. Najprej sem si dejal, da bom samo poslušal, vendar me je zasrbel jezik in sem nekaj tudi povedal. (Smeh.) Gotovo me bodo v prihodnje še kaj potrebovali in seveda sem vedno pripravljen pomagati. Naslednja sezona je olimpijska. Kaj lahko pričakujemo od slovenskih smučarjev? Težka bo, težka. Pričakovanja Slovencev so vedno visoka. Smučanje je na neki način še vedno nacionalni šport, saj okoli 200.000 Slovencev rekreativno smuča. Rezultati bodo morali biti res dobri, da bodo potešili želje javnosti. Veliko bo odvisno od trenerske ekipe, ki mora sestaviti dobre programe in zagotoviti nujno potrebna sredstva. Rezultati bi tako morali priti. Ne nazadnje ta reprezentanca ni kar za v koš vreči. Koliko bodo uspehi v olimpijski sezoni vplivali na pridobitev sponzorjev? Pogodbe se sklepajo za olimpijsko štiriletno obdobje. Seveda je pomembno, da so rezultati dobri. Na podlagi tega je lažje sklepati nove sponzorske pogodbe.

Če so rezultati v štiriletnem obdobju slabi in so povrhu slabi še na olimpijskih igrah kot kroni te ere, je logično težje pridobiti nova sponzorska sredstva. Kdo bi bil poleg Tine Maze še sposoben vrhunskega rezultata? Pri dekletih se je ta generacija nekajkrat že izkazala v evropskem pokalu, zlasti prejšnjo sezono, tako da bi lahko še napredovala. Pri fantih je v smuku zelo konkurenčen Jerman, pa tudi slalomistom ne manjka dosti do stopničk. Kaj je do Vancouvra še mogoče izboljšati? Slovensko alpsko smučanje razen določenih posameznikov generalno gledano zaostaja za svetovnim vrhom. Če želijo svetovni vrh ujeti, morajo delati več, boljše in s tistimi, ki so iz pravega testa. Ni potrebe, da bi trošili energijo s tistimi, za katere vsak pameten trener ve, da iz njih nikoli nič ne bo, saj ob tem na izgubi tudi tisti talentirani. Torej delati več in bolje od konkurence, če jih želimo ujeti. Dejali ste, da so se mladinci na svetovnem prvenstvu odrezali zelo slabo. Ali ti rezultati napovedujejo krizo slovenskega alpskega smučanja? Večkrat se je že zgodilo, da se je kakšna generacija na velikih tekmovanjih slabo odrezala. Mislim, da zdajšnja niti ni tako slaba, kot so pokazali rezultati. Ista generacija je bila pred dvema letoma v kategoriji dečkov in deklic zelo uspešna. Tudi med letom so bili fantje in dekleta zelo konkurenčni, tako posamezno kot ekipno. Zelo pomemben je preskok iz mladinske kategorije do evropskega pokala v svetovni pokal. Letos se je nekoliko zalomilo že v prvi fazi preskoka. Ni rečeno, da to napoveduje krizo slovenskega smučanja. Da se še marsikaj popraviti!

Ponosni sponzorji slovenskih olimpijskih reprezentanc

www.olympic.si

GLAVNI SPONZOR SLOVENSKIH OLIMPIJSKIH REPREZENTANC

Izberi zdravo rekreacijo Povabilo na kolesarske izlete

MOGOâE JE KOLO PRAVA IZBIRA Prejšnjikrat smo govorili o teku, zdaj pa je čas, da na plano pripeljemo tudi naša kolesa, v kolikor tega seveda niste že naredili. »Vsi na kolo za zdravo telo« je rek, ki sicer zveni nekoliko arhaično, a je njegov pomen še vedno neizpodbiten. Marsikdo, ki mu tek ni ravno najbolj pri srcu, s kolesarjenjem nima nobenih težav, celo zabava ga in na kolesu prvič začuti, da bi lahko to počel pogosteje kot le občasno. Nič ne bo narobe, če si boste za prvi cilj izbrali obisk bližnje prijateljice ali prijatelja ali manjšo vzpetino, ki vas morebiti privlači že od mladih let, pa se tja zaradi številnih poznanih razlogov še niste odpravili. Pri izbiri poti naj imajo prednost tiste manj prometne, najboljše so kolesarske steze ali še boljše makadamske poti nekje v gozdu, v osrčju narave. Začetek je, tako kot drugod, težak. Najpogostejše vprašanje začetnikov izkušenejšim kolesarjem je, ali te kaj boli zadnjica. Slednji pa odgovarjajo, da je to najmanjši problem, v kolikor si kupiš primeren sedež. Danes je izbira le-teh res velika, saj lahko tako ženske kot moški najdete primerno obliko in trdoto sedeža zase in za svoje potrebe. Če boste varčevali pri nakupu kolesarskih hlač, potem tudi nakup dobrega sedeža ne bo dovolj. Če ne gledate na stil, potem so ravno hlače s kolesarsko podlogo najpomembnejši del opreme, seveda pa ne smemo zanemariti niti zgornjega dela (ta naj bo zračen, zelo uporabni pa so tudi žepi na hrbtni strani) ter kolesarskih rokavic in čevljev. Slednji niso ravno del obvezne opreme, zapriseženi kolesarji pa ne morejo brez njih. Še preden pa boste opremljeni z vsem tem sedli na kolo, je potrebno kupiti tudi dobro čelado. Brez nje se nikar ne odpravite niti na prvo vožnjo. Občutek varnosti vam bo zagotavljal lahkotno in brezskrbno kolesarjenje. Naročite svojo kartico: OKS - Olimp d.o.o. Celovška 25, 1000 Ljubljana Kontaktna oseba: Snežana Gorenc Tel.: (01) 230 60 35 rubriko pripravila: Urška Andrejc

NAKUP KOLESA DODATNA SPODBUDA

Brez kolesa seveda ne bo šlo. Tudi tu je izbira v pomladnih mesecih, ko se zimska oprema v trgovinah umakne poletnim športom, neverjetna. Dobite lahko skoraj vse, kar si zaželite in nakup dobrega kolesa ter izbranega dizajna je lahko dobra spodbuda za dodatno prevožene kilometre. Pri izbiri kolesa vam bodo specializirani trgovci zagotovo znali orisati potrebne karakteristike, vi se morate le odločiti, kje boste največ kolesarili in temu primerno izbrati vrsto kolesa. Nekoč so bila zelo popularna cestna kolesa, ki pa so danes zaradi precej skrčene drže in marsikomu nesimpatičnih izredno ozkih gum primerne za resnejše kolesarje ali za tiste, ki jim je hitrost zelo pomembna. Informacije o različnih rekreativnih prireditvah in vadbi najdete na spletnem portalu: www.migajznami.si. Najbolj razširjena so gorska kolesa, kjer ima večina koles vsaj sprednje vzmetenje, boljša pa tudi zadnjega. Za rekreativno kolesarjenje je solidno vzmetenje sprednjih vilic povsem dovolj. Pri izbiri bodite pozorni na položaj, ki ga kolo omogoča, kajti na nekaterih kolesih je položaj bolj vzravnan, pri drugih modelih pa bolj »podrt«, kakor radi rečemo. Pomembna je tudi teža kolesa, še posebej, če ste se namenili veliko kolesariti navkreber, cena pa se bo hitro spremenila, ko boste začeli gledati opremo kolesa (menjalniki, zavore …). Ker kolesa zagotovo ne boste uporabljali le eno sezono, se splača za nekoliko lažje kolo z dobro opremo odšteti nekoliko več, saj preizkušeno zagotavlja več kolesarskih užitkov. Navsezadnje vam ostanejo še treking kolesa, ki so za odtenek drugačna od gorskih, omogočajo pa predvsem udobnejšo vožnjo na ravninah. Ko ste opremljeni, je seveda čas, da se odločite za prve ture. Ne bodite preveč zahtevni do sebe; naj bo opazovanje narave, uživanje ob klepetu s prijatelji ali spoznavanje novih krajev ravno tako pomembno, kakor pridobivanje kondicije. V družbi na čudovit sončen dan bo ta prišla kar sama od sebe, le vztrajati je treba. Idej za kolesarske izlete je danes toliko, da koncev tedna v letu zmanjka,

tako da boste zagotovo lahko našli tudi nekaj zase. Ne pozabite na pijačo in, če bo pot daljša, tudi kaj za pod zob. Fotografije vas bodo še dolgo potem spominjale na prevožene kilometre ter doživetja in fotoaparat ni tako težak, da ne bi mogel na pot z vami. Prav tako tudi ne osnovno kolesarsko orodje, ki naj bo vaš redni sopotnik.

Slovenija kolesari 2009 Tudi letošnja akcija Slovenija kolesari želi razširiti krog ljudi, ki bodo svoj čas namenili gibanju. Olimpijski komite Slovenije vas vabi, da se jim pridružite na 60 prireditvah po vsej Sloveniji, kjer boste lahko utrjevali svoje zdravje, obenem pa s kolesa spoznali marsikatero turistično privlačnost naše dežele. O datumih kolesarskih prireditev v tekočem mesecu boste več izvedeli tudi v naši reviji.

AKTIVNOSTI V MESECU APRILU: Smučanje z olimpijsko kartico 50% POPUST na dnevne vozovnice 06. – 10. 4.: Žičnice Vogel Slovenija teče 2009 4.4.: Kobarid, 15. Kobariški tek - mladina 13.4.: Gradišče pri Vipavi, 9. Gradiški gorski tek 18.4.: Slovenska Bistrica, Bistriški tek 18.4.: Tolmin, 8. Tek Sotočja - mladina 18.4.: Sv. Jurij ob Ščavnici, Tek okoli Blag. jezera 18.4.: Gabrovka, 30. Tek na Petelinjek 18.4.: Col, Bubin spominski tek Col - Javornik 19.4.: Senožeče, 9. Tek za Pokal Kolektor – Liv 19.4.: Križe pri Tržiču, 16. Gorski tek 25.4.: Zadvor, 28. Molniški tek 25.4.: Pečarovci, 5. Pečarovski tek 26.4.: Celje, 2. Tek okoli Šmartinskega jezera 26.4.: Spodnja Besnica pri Kranju, 3. Tek na Jošt 26.4.: Bovec, 8. Bovški tek Slovenija kolesari 2009 25.4.: Domžale, Kolesarjenje po krajih UE 26.4.: Ljubljana - Črnuče, 9. Kolesarski maraton

INTERVJU

Napisal: Andraž Hočevar fotografije: Damjan Žibert

“Moj

INTERVJU

pogled seže le v prihodnost”

Ernest Aljančič - Nestl

rnest Aljančič je krmilo Hokejske zveze Slovenije (HZS) prvič prevzel pred enajstimi leti. Pod njegovim predsedovanjem je tudi slovenska hokejska reprezentanca doživela svojo pravljico. Leta 2001 so se na svetovnem prvenstvu skupine B v Ljubljani Risi prvič v zgodovini uvrstili med elitno druščino najboljših na svetu in poskrbeli za hokejski reprezentančni preporod. V njegovem mandatu pa niso cvetele le rožice. Nenehne težave z denarjem in neuspešni poskusi reševanja obubožane zveze so znotraj krovne organizacije povzročali vedno večja trenja, in rezultatski uspehi niso mogli dolgo skrivati resnih težav, v katerih se je znašel slovenski hokej. Nestl je eden izmed tistih ljudi, ki ob vsaki pohvali zraven na pladnju dobi še odmerek graje, neopredeljenih ob njem zagotovo ne boste našli. Kljub temu da se je ob zaključku prvega predsedovanja pridušal, da se v to igro ne bo več podajal, je bila hokejska strast še enkrat močnejša. Pred kratkim je na predlog slovenskih klubov znova postal predsednik HZS, in čeprav ni nobena skrivnost, da ima HZS več kot milijon evrov dolga, da ima več mesecev blokirane račune in da nekateri upniki zahtevajo izvršbo, je odločen v nameri, da Sloveniji ponudi svetlejšo hokejsko prihodnost.

predsednik Hokejske zveze Slovenije

ErnestAljančič-Nestl

www.revijasport.com

INTERVJU

Nobena skrivnost ni, da se HZS nahaja v zelo težkem položaju. Zakaj ste se kljub številnim negativnim izkušnjam odločili sprejeti mesto predsednika HZS? Če pogledamo realno, je situacija vedno neugodna. Ko sem prvič prevzel funkcijo predsednika zveze, okoliščine niso bile dosti boljše, res pa je, da so bili drugačni časi. Mogoče je kriva tudi moja narava, ki je bolj nagnjena h kriznemu menedžmentu. Takšne stvari mi pomenijo izziv, takrat, ko je vse v najlepšem redu, pa me stvari ne zanimajo več. Odločil sem se teden pred skupščino, potem ko sem se izčrpno pogovoril s prijatelji iz Mednarodne hokejske zveze in tudi njenim predsednikom. IIHF je Sloveniji zelo naklonjena, ker smo primer majhne države, ki ima malo denarja, malo drsališč in malo hokejistov, hkrati pa dosega zavidljive uspehe. In to doma vedno pozabljamo, o tem se preprosto ne pogovarjamo. Imamo 40 hokejistov, ki lahko igrajo za reprezentanco, od tega je pet bolnih, pet jih noče nastopiti, in vsako leto jih ostane ravno toliko, da lahko normalno igramo, pa smo 15. na svetu. Vprašam vas, v katerem primerljivem športu je Slovenija na 15. mestu. Glavni razlog za mojo odločitev je bilo spoznanje, da stvari ne potekajo v pravo smer. Okoli HZS-ja so se ves čas vrtela različna obtoževanja, polresnice, neresnice, hkrati pa se je rojevala neka ideja, ki bi pomenila nekakšen obvoz okoli hokejske zveze, česar glede na njeno skoraj 80-letno tradicijo nikakor ne moremo dopustiti. Treba je zbrati energijo in stvari zapeljati v pravo smer. Torej mislite, da za rešitev HZS še ni prepozno? Zdaj se še da, čez tri mesece bi bilo to nemogoče. Če zveza ne bi dobila vodstva, bi zagotovo znova prišlo do zapletov okoli odhoda reprezentance na svetovno prvenstvo in jaz bi bil znova dežurni

Hokej je bil za nas način življenja. Če nisem bil dober v šoli, je bila največja kazen, da nisem smel na hokej. Z bratom sva na drsališču preživljala dneve in dneve, ker smo takrat tako pač živeli. Takrat je bilo vse skupaj seveda veliko manj intenzivno. Reprezentanca je denimo na leto odigrala 10 tekem, klubi pa mogoče 30. Časi se spreminjajo, a hokej ostaja.

gasilec. In ko bi s svojimi poznanstvi pomagal reprezentanci, bi bilo znova vse narobe. Potem bi znova prišlo poletje in vsi bi bili na počitnicah, o hokeju pa nihče ne bi pretirano razmišljal, medtem pa bi se na zvezo usedle vse možne finančne institucije in rešitve več ne bi bilo. V tem trenutku, kot rečeno, pa se še da. Zato sem se odločil, da kandidiram, ker vem, da imam kljub vsem žigom, ki so mi jih v tem času pritisnili, dovolj avtoritete in ugleda, da dobim podporo vseh klubov, da obrnemo to barko znova v pravo smer. Nehati se moramo ozirati nazaj ter govoriti o revizijah in ovadbah, raje se usmerimo naprej. Sam to v življenju vedno počnem in tudi zdaj bom gledal le naprej. Imam zelo dobro ekipo strokovnjakov, ki obvladajo področje sanacij, imam ljudi, ki so pripravljeni na zvezi delati brezplačno, in tudi ljudi v klubih, ki so pripravljeni sodelovati. Ampak gospodarske razmere niso najbolj ugodne za tovrstne podvige. To je samo izgovor. Seveda situacija ni briljantna, ampak to je tako kot poleti, ko vsi govorijo, da ni treba toliko delati, ker so vsi na dopustu, čeprav nikoli niso vsi na dopustu. Tako tudi situacija nikoli ni tako težka, da se ne bi dalo nekaj storiti. Poznam zelo veliko ljudi, veliko od njih me je v teh dneh tudi poklicalo in ponudilo pomoč, ker jim ni vseeno, kaj se bo zgodilo s slovenskim hokejem. Pomagala nam je tudi mednarodna zveza, ker verjame v naš hokej.

Kako bi lahko ljudje, ki niso seznanjeni s podrobnostmi, razumeli, zakaj HZS že toliko let pretresajo nenehni notranji spori, obstrukcije in medsebojna obtoževanja? Dejansko smo se zadnjih pet let ukvarjali le sami s seboj, ne pa s hokejem. Gre za nekakšne obračune, pri katerih večina vpletenih sploh ne ve, zakaj se bori. Razumel bi, če bi se nekdo boril proti nekemu vodstvu, ali proti nekomu osebno, in bi potem želel zasesti njegovo mesto. Pri nas pa tisti, ki to poskušajo vedo, da nikoli ne bodo mogli prevzeti odgovornosti, ker za to preprosto nimajo sredstev. Velikokrat sem doživel, da so prišli na predsedstvo in so bili vsi takoj proti, čeprav še sploh niso vedeli, o čem bomo govorili. Ko si jim dal idejo, so pa takoj zagrabili. Če sam vodim hokejsko zvezo, si moram avtoriteto priboriti. Jaz sem nekdanji hokejist, nisem direktor banke, ali minister, da bi avtoriteta prišla s funkcijo. Čeprav smo tudi pri g. Mihevcu videli, da je takšna avtoriteta trajala le nekaj časa, potem pa so se znova vsi začeli pritoževati. Kakšni bodo vaši prvi koraki? Prva naloga je sanacija, ki se jo bo lotila naša ekipa

INTERVJU

strokovnjakov. Tu zraven sodi tudi pridobivanje novega denarja. Zadnjih 11 mesecev na račun zveze namreč ni kapnilo niti 10 evrov. Drugi korak je vzpostavitev normalnih odnosov, ki bodo omogočali pogled naprej in nadaljnji razvoj hokeja pri nas. Tu mislim predvsem na strokovno področje, na katerem zelo zaostajamo. Veliko hodim po svetu in vidim, da nas bodo reprezentance, kot sta Romunija ali Turčija, ki smo jih vedno podcenjevali, kmalu prehitele. Te države, tudi Španija, delajo odlično in ves čas izobražujejo svoje trenerje. Narediti moramo vsaj štiriletni program razvoja reprezentančnega hokeja na vseh ravneh. Kar se tiče stroke, moramo dobiti tuje strokovnjake, ki niso tako zelo dragi, so pa pravilno usposobljeni. Pri nas stvari vodijo odsluženi hokejisti, kar ni nič narobe, vendar se je zelo malo od njih pripravljeno izobraževati. Mednarodna zveza nam pri tem daje izjemne možnosti, ki so brezplačne, samo treba je iti tja. Šolanje v finskem izobraževalnem centru v Vierumakiju lahko traja od 14 dni do treh let. Mi tam nimamo študenta, Hrvati imajo denimo dva. Kar se tiče sanacije, je naš cilj, da zveza v enem letu začne normalno obratovati. Lahko bomo imeli še kakšen dolg, ampak mi moramo obratovati. Vem, da javnost in novinarje vedno bolj zanimajo pikantne teme o težavah, zato je moj cilj, da se čez kakšno leto o nas ne bo več toliko govorilo. Potrebujemo le mir in trdo delo.

www.revijasport.com

To je za slovenski hokej veliko priznanje, ker vem, koliko je bilo kandidatov za ta laskavi naziv. V vrsti je stalo vsaj 25 hokejskih legend iz hokejsko najbolj razvitih držav: Rusije, Češke, Švedske, Finske, ZDA, Kanade. Kot da bi bral knjigo o legendah hokeja. Rudi Hiti si je to zaslužil, ker je on zame še vedno eden izmed najboljših igralcev na teh prostorih, hkrati pa je tudi velika osebnost.

Vaš oče, Ernest Aljančič starejši, je bil eden izmed začetnikov hokeja v Sloveniji, tako da vam je bil ta šport položen v zibelko. Igralec ste bili tudi sami. Kakšni so bili vaši hokejski začetki? Hokej je bil za nas način življenja. Če nisem bil dober v šoli, je bila največja kazen, da nisem smel na hokej. Z bratom sva na drsališču preživljala dneve in dneve, ker smo takrat tako pač živeli. Takrat je bilo vse skupaj seveda veliko manj intenzivno. Reprezentanca je denimo na leto odigrala 10 tekem, klubi pa mogoče 30. Časi se spreminjajo, a hokej ostaja. Nekateri pravijo, da v hokejski garderobi smrdi, jaz pa pravim, da ko enkrat izkusiš hokejsko čarobnost, je nikoli več ne izgubiš. Hokej je čista strast, zato se velikokrat zgodi, da po očetu hokejist postane tudi sin. Po vašem prvem prevzemu funkcije predsednika HZS (1998–2006) je Slovenijo kmalu zajela hokejska evforija, ki je eksplodirala ob zgodovinski uvrstitvi na svetovno prvenstvo skupine A. Takrat smo hokejsko zgodbo začeli na povsem drugem koncu. Uvedli smo blagovno znamko Risov, izdelovali koledarje, plakate, bakle in se najprej

Ime: Ernest Aljančič Rojen: 5. 5. 1945 Vzdevek: Nestl Hokejska kariera: 15 let igranja pri HC Olimpija, 6 nastopov za jugoslovansko reprezentanco Funkcija: predsednik HZS od 1998 do 2006, od 2009 do predsednik odbora za dogodke pri IIHF in član izvršnega sveta IIHF

INTERVJU

Mislim, da je John Harrington edina smiselna izbira za selektorja, ker je igralce že spoznal. Ne vidim smisla, da bi znova izbirali novega človeka, ki bi igralce spoznal en teden pred prvenstvom. Selektorjev pa je vedno toliko, kot je navijačev.

lotili prepoznavnosti slovenskega hokeja. Takrat so bili zraven ljudje, ki so verjeli. Veliko hokejskih delavcev se je takrat neznansko nasmejalo, ko sem omenil, da je naš prvi cilj, da pridemo v skupino A. In vseeno nam je leta 2001 v Ljubljani uspelo. Samo zato, ker smo nekateri, vključno z igralci, v to verjeli. Od takrat nikoli nismo v 1. diviziji ostali več kot eno leto, kar je res lep uspeh. Že drugič ste postali predsednik enega izmed treh najpomembnejših organov pri IIHF. Očitno vas v mednarodnih krogih zelo spoštujejo. Kako ste prišli do tako pomembnih funkcij v Mednarodni hokejski zvezi? Že po naravi sem komunikativen človek, obenem pa mislim, da ljudje hitro začutijo, ali si povsem pri stvari ali ne. Moja prednost je bila tudi, da izhajam iz hokejske družine in da sem bil tudi sam igralec. Preprosto začutili so, da sem hokejski človek. Še vedno sem med vsemi člani mednarodne zveze tisti, ki je najhitreje prišel od člana do kakšne pomembnejše funkcije na zvezi. Leta 1999 sem prvič sodeloval na kongresu IIHF, leta 2003 pa sem bil že izvoljen v svet zveze. Moj drugi mandat se izteče leta 2012. Kakšna je naloga vašega odbora pri IIHF? Sem predsednik odbora za dogodke, ki je eden izmed najpomembnejših odborov v okviru mednarodne zveze. Ocenjujemo in spodbujamo gradnjo nove hokejske infrastrukture, predvsem dvoran, pri državah, ki kandidirajo za kakšnega od dogodkov pod našim okriljem. Drugo delavno področje pa je marketing, ki prav tako sodi v moj delokrog.

Kako vaši kolegi na mednarodni sceni gledajo na stanje hokejske infrastrukture v Sloveniji? Mislim, da imamo, kar se tiče velikih dvoran, trenutno pri nas dovolj manevrskega prostora, s tem da bi bilo seveda nujno treba prenoviti dvorano na Jesenicah. Veliko bolj pomembno je, da zgradimo 10 navadnih trening dvoran, hangarjev, če hočete. Pomemben je led, kajti naši otroci premalo drsajo. Naši otroci bi morali drsati vsak dan po dve ali tri ure. V mojih časih smo bili otroci na ledu tudi po deset ur. O tem se že pogovarjamo, in ker sem dobil mandat, moramo narediti tudi to. 10 majhnih dvoran z garderobami in manjšimi tribunami. Zelo blizu je že takšna dvorana na Jesenicah, v kateri bodo lahko trenirale mlajše selekcije. Tudi v Mariboru smo že blizu s takšnim projektom. V Ljubljani je začasna rešitev, z drsališčem pod tivolsko dvorano, ki pa ga je seveda treba pokriti. V Kanadi je 60.000 dvoran, od tega je 58.000 hangarjev. Led je osnova, in ko enkrat to imaš, ne potrebuješ biti ne vem kako pameten, da napreduješ. Kako je s prihodnostjo klubskega hokeja pri nas? Vemo, da sta oba glavna kluba, ki tvorita hrbtenico slovenskega klubskega hokeja, v hudih finančnih zagatah. Mislim, da je na račun tega, da sta dva kluba, tudi po zaslugi mojega intenzivnega lobiranja, začela sodelovati v ligi Ebel, slovenski hokej veliko pridobil. Nekateri so takrat ocenjevali, da to pomeni propad slovenskega hokeja, kar ni res. To potrjuje število gledalcev na tekmah, število televizijskih prenosov in tudi prihod novih vlagateljev. Zanimivo je, da je na račun tega močnejša in bolj izenačena tudi slov-

enska liga. Naš cilj je, da domačo ligo igramo skupaj s Hrvati, Madžari, mogoče se bo pridružil tudi kakšen beograjski klub, kjer so znova začeli vlagati v hokej. To lahko postane zelo spodobna druščina klubov, v kateri bo veliko prostora za uveljavljanje mladih igralcev. Poglejte mlada vratarja Olimpije, ki sta letos branila na veliko težkih tekmah na najvišji ravni. V časih, ko je bil vratar legendarni Tone Gale, je bil drugi vratar, rekli smo mu Miško, vso sezono na rezervni klopi kar brez drsalk, ker je točno vedel, da ni nobenih možnosti, da bo prišel na led. Priložnost za mlade je ena najpomembnejših stvari, ki jih moramo zagotoviti. Kako ocenjujete delo združenja Slohokej, d. o. o., ki je prevzelo vodenje domačega prvenstva? To združenje je bila najbolj enostavna in najhitrejša rešitev, mislim pa, da se mora spremeniti v nekakšno združenje ligašev, ki mora s HZS skleniti pogodbo, ki smo jo mi tudi predlagali. O tem se bomo morali resno pogovoriti. Res pa je, da so tekmovanje vodili zelo dobro, predvsem po zaslugi Bogdana Jakopiča, ki ima na temu področju dolgoletne izkušnje. Zdi se, da v tem trenutku meje med pristojnostmi HZS in Slohokej, d. o. o., niso natančno določene. Po pogodbi, ki smo jo predlagali, bi bile te meje zelo jasne. Oni so žal želeli nekatere stvari, ki sodijo izključno pod okrilje HZS. Nekateri so s to firmo želeli počasi prevzeti ves hokej, medtem ko bi bila HZS prazna škatla brez vseh pristojnosti. Ali bi bilo to izvedljivo in ali so s tem sploh mislili resno, ne vem in se s tem tudi ne ukvarjam, a te stvari bomo zelo hitro razčistili. Če ne bodo pripravljeni za dialog, bodo upravljanje z domačim prvenstvom v roke dobili drugi. S svojim lobiranjem ste slovenskim ekipam in reprezentancam omogočili že veliko projektov in nastopov, ki sicer ne bi bili izpeljani. Kako deluje to lobiranje? Položaj, ki ga imam v odboru IIHF, mi zagotavlja ugled, s katerim lahko dosežem marsikaj, česar drugi ne bi mogli. Zato ljudem, ki so do zdaj sprožali razne akcije proti meni, zamerim, da za reprezentanco do 20 let niso omogočili sredstev za priprave in nastop na svetovnem prvenstvu, potem pa so prosili mene in sem jim pomagal. Podobno je bilo tudi pred olimpijskimi kvalifikacijami. Potem ko se te stvari omogočijo in je vse končano, pa znova začenjajo z negativno kampanjo. Ko pride do kakšne medijsko odmevnejše akcije, mojstri skočijo iz koruze in začenjajo udrihati in govoriti o davčnih

INTERVJU

zadevah, ovadbah, blokiranih računih in podobno. Na začetku sem se še spraševal, zakaj hudiča sem dober le, dokler me potrebujejo, zdaj pa me te stvari ne ganejo več v tolikšni meri. Mislite, da je v ligi Ebel prostor še za kakšen slovenski klub? Mislim, da bo prostora vedno dovolj, ker se bo tudi ta liga morala širiti, če bo hotela preživeti. Zanimivo je, da sta naša kluba med najbolj gledanimi v avstrijski ligi, tako doma kot v gosteh. Če konkretno govorimo o Mariboru, ki je izrazil željo po sodelovanju, mislim, da je vse odvisno od njihovih ambicij. Najpomembnejše je trdno jedro domačih igralcev. Tudi letos se je pri Ljubljančanih pokazalo, da pomanjkanje domačih igralcev lahko pripelje do težav. Za selektorja slovenske reprezentance na prihajajočem svetovnem prvenstvu ste predlagali Johna Harringtona, ki je Rise vodil že na olimpijskih kvalifikacijah. Zakaj mislite, da je on prava izbira? Mislim, da je John Harrington edina smiselna izbira za selektorja, ker je igralce že spoznal. Ne vidim smisla, da bi znova izbirali novega človeka, ki bi igralce spoznal en teden pred prvenstvom. Selektorjev pa je vedno toliko, kot je navijačev. Bo akcija svetovno prvenstvo potekala nemoteno? Denar za svetovno prvenstvo je zagotovljen. Tako kot vedno bom pred začetkom priprav opravil pogovor z igralci. Povedal jim bom, da bodo imeli zagotovljene vse pogoje, da pa nagrad tokrat ne bodo mogli dobiti. Tudi oni morajo pristaviti svoj del pri tej sanaciji. Nimamo denarja, zato nima nobenega smisla, da ga obljubljamo. Tisti, ki bodo sprejeli, da bodo vendarle nastopili za državno reprezentanco (upam, da bo to večina), bodo pač potovali na svetovno prvenstvo. Je pa to zagotovo tudi priložnost za manjšo pomladitev ekipe. V garderobi ni dobro imeti starejših, izkušenejših igralcev, ki so nezadovoljni. To za vzdušje v ekipi zagotovo ni dobro. Mislim, da imamo kljub vsemu dovolj dobre hokejiste, da lahko dosežemo cilj. Je pa res, da javnost velikokrat pozablja, da ti igralci v reprezentanco vedno pridejo slabe volje, ker se morajo že v klubih boriti za vsak prisluženi cent. In potem je potrebno zelo malo, da se ogenj znova zaneti, in že se začenja govoriti o nagradah, zavarovanjih, dnevnicah in ostalih težavah. Smo ena redkih zvez, ki ima nasproti svojim igralcem poravnano vse. Naši reprezentanti so trikrat zavarovani. Preko Olimpijskega komiteja, nezgodno in po pogodbah.

www.revijasport.com

Bo Anže Kopitar nastopil na svetovnem prvenstvu? Povabili smo ga. Glede na razpored tekem njegovega kluba, bi se reprezentanci lahko priključil na zadnjih treh tekmah prvenstva. Za njegovo zavarovanje bomo dobili posebno pomoč IIHF-a, in če njegova lanska pogodba velja tudi letos, pri tem ne bi smelo biti nobenih težav. Tudi za Mednarodno hokejsko zvezo veliko pomeni, da na svetovnem prvenstvu nastopi kakšno odmevnejše ime iz najbolj slavnega klubskega tekmovanja na svetu. Kot sem povedal že na začetku, je Slovenija model majhne, a hokejsko uspešne države, zato lahko vedno računamo na njihovo pomoč. Kako ste sprejeli novico, da je bil Rudi Hiti sprejet v hokejsko hišo slavnih? To je za slovenski hokej veliko priznanje, ker vem, koliko je bilo kandidatov za ta laskavi naziv. V vrsti je stalo vsaj 25 hokejskih legend iz hokejsko najbolj razvitih držav: Rusije, Češke, Švedske, Finske, ZDA, Kanade. Kot da bi bral knjigo o legendah hokeja. Rudi Hiti si je to zaslužil, ker je on zame še vedno eden izmed najboljših igralcev na teh prostorih, hkrati pa je tudi velika osebnost. Njegov klub je še vedno edini v Sloveniji, v katerem otroci lahko trenirajo brezplačno. Kdo je za vas najboljši slovenski igralec vseh časov? Zame sta to Rudi Hiti in Tone Gale. Težko bi se odločil, kdo od njiju. V tistih časih je bilo še veliko dobrih igralcev, a le Rudi Hiti in Tone Gale sta dosegla čast igranja v najmočnejši hokejski ligi na svetu NHL. Res je, da sta oba imela smolo. Rudiju so na treningu zlomili čeljust, Gale pa je za svojo ekipo branil na vseh tekmah pred sezono, potem pa so ga dali v ligo AHL, v kateri je branil vso sezono. A takrat je ligo NHL sestavljalo osem ekip, danes jih je pa 30. Zato je bilo v tistih časih, ko so bile meje še veliko bolj zaprte, neprimerno težje potrkati na vrata severnoameriške lige.

Slovenska reprezentanca se bo na svetovnem prvenstvu divizije I v Litvi skušala vrniti med elito svetovnega hokeja. Po velikem razočaranju na lanskem prvenstvu v Kanadi, ko so risi popolnoma odpovedali in se po dveh tekmah za obstanek proti Slovaški morali še tretjič posloviti od elite jih v Vilni od 11. do 17 aprila čaka težka naloga. V skupini A so tudi neugodni Kazahstanci in Japonci, ki so varovance Johna Harringtona po kazenskih strelih premagali že na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre februarja v Hannovru. Na prvem spisku je kar 13 hokejistov Acronija Jesenic, ki so sedmič v samostojni Sloveniji in 30. v zgodovini kluba osvojili naslov državnih prvakov. V finalni seriji, ki ni postregla s kakovostnim hokejom so s 4:0 odpravili oslabljeno Tilio Olimpijo. Obe ekipi nista izpolnili ciljev v Ligi Ebel. 2

HOKEJ

besedilo: Aleš Golob fotografije: Aleš Fevžer

Finale državnega prvenstva bo šlo zelo hitro v pozabo. Železarji, ki so imeli precej bolj kvalitetno zasedbo, so prikazali zelo slabo igro, a je bilo vse skupaj še vedno dovolj za gladko zmago nad zmaji. Na vseh štirih tekmah skupaj se je zbralo le malo več kot 10.000 gledalcev. Več jih je bilo v zlatih časih v devetdesetih letih na dveh tekmah skupaj. Na Jesenicah so bili Gorenjci boljši s 5:2 in 2:1 po kazenskih strelih, v Tivoliju pa so slavili z 2:0 in 2:1. Junak finala državnega prvenstva je bil vratar Andrej Hočevar, ki je prejel le štiri zadetke in bil izbran za najboljšega igralca finalne serije. Na zadnji tekmi se je zbralo le malce več kot 2.000 gledalcev. Toliko jih je bilo ponavadi na tekmah s slabšimi tekmeci v rednem delu Lige Ebel.

Razočarani Pare si že išče nov klub Uprava Jesenic je pred sezono v klub vrnila Davida in Marcela Rodman, Tomaža Razingarja in JeanaPhilippa Paréja. 29-letni Kanadčan, ki je v Ligi Ebel na 58 tekmah dosegel 23 zadetkov in prispeval 24 podaj, je takoj po naslovu prvaka napovedal odhod. Z železarji ima pogodbo tudi za naslednjo sezono, a ne bo ostal v Podmežakli, saj ni sprejel znižanja plače. ‘’Vsi vedo, da smo imeli finančne težave. Tudi Olimpija se jim ni izognila. Ob takih problemih je težko igrati s srcem in predanostjo, vendar

to je naša služba. Mi spoštujemo naš del dogovora. Ne bi rad govoril o podrobnostih, a težko nam je bilo. Veliko fantov ima družine. To je naša služba, tako kot imate vi svojo. Ne govorim o težavah okrog denarja, saj jih imajo trenutno vsi po svetu. Razočaran sem, ker nas niso obvestili o težkem položaju, ko se je zgodil. Zvedeli smo šele po koncu končnice Lige Ebel. Ničesar nismo mogli storiti. Res je težko govoriti o tem,’’ je svoj položal pojasnil Pare.

Mahkovec zagotavlja, da bodo poravnali obveznosti Na Dunaju so že napovedali, da načrtujejo vrnitev bratov Rodman, Razingar pa je po koncu finala dejal, da se počuti izigranega. Prejel naj bi le 20 odstotkov dogovorjenega denarja v letošnji sezoni. Športni direktor Matjaž Mahkovec zagotavlja, da bodo igralcem izplačali vse zaostale obveznosti. ‘’Preveč se poudarjajo finančne težave, saj so bili vedno kakšni zaostanki. Medijski “pomp” je bil veliko večji od realnosti. Acroni Jesenice še nikoli doslej niso ostale dolžne, vedno so plačale obveznosti. Tudi letos jih bomo. Težko je delati. Mislim, da se ljudje malo premalo zavedajo vpliva recesije. Premalo dajo na to poudarka. Uprava se bo potrudila in vse, kar imajo fantje podpisano, jim bomo izplačali. Tistim igralcem, ki si

jih ne bomo mogli privoščiti v naslednji sezoni, bomo pustili, da si poiščejo klub v tujini. Večina ima dveletne pogodbe in bodo ostali na Jesenicah. Dejstvo je, da se bomo kakšnemu morali zahvaliti,’’ je po koncu finala zatrdil Mahkovec, ki je na Jesenicah zelo nepriljubljen med navijači. V dvorani je bilo večkrat videti razne plakate, ki so športnega direktorja pozivali k odstopu, na klubski zgradbi pa so konec lanskega leta navijači z grafiti izrazili nezadovoljstvo. Na Jesenicah bodo zelo težko sestavili močno ekipo za Ligo Ebel naslednjo sezono. Če bodo odšli najboljši slovenski hokejisti, bo treba poiskati zamenjavo pri tujcih, a kakovostne okrepitve veliko stanejo.

Katastrofalna sezona Tilie Olimpije Recesija je obiskala tudi Tivoli. Po lanski izjemni sezoni in nesrečnem porazu v finalu Lige Ebel so letos zele-beli doživeli popoln polom. Zadnje mesto v Ligi Ebel, gladek poraz v finalu državnega prvenstva in prazna klubska blagajna je bilanca katastrofalne sezone. Ob koncu januarskega prestopnega roka se je vodstvo kluba odločilo, da tuje hokejiste spusti v druge klube in prihrani nekaj denarja. Brez Markusa Korhonena, Jensa Nielsna, Kevina Mitchella, Pasija Petriläinena, Todda Elika in ostrostrelca Franka Ban-

HOKEJ

hama (30 golov in 29 podaj na 52 tekmah) so imeli Ljubljančani v državnem prvenstvu težave celo v polfinalu proti Medveščaku. Prvo tekmo so v Tivoliju izgubili z 0:1, potem pa so se rešili z zmagama s 6:3 in 4:1. Če bi izpadli proti Medveščaku, bi bila to sramota brez primere. Zagrebčani so prikazali borbeno igro, a so še daleč od nivoja Lige Ebel, kjer bodo zelo verjetno igrali že v prihodnji sezoni, saj je Innsbruck zaradi finančnih težav izstopil.

Pintarič najsvetlejša točka pri zmajih V finalu so zmaji dosegli le štiri zadetke na štrih tekmah. Višje poraze je preprečil sijajni vratar Matija Pintarič. 19-letni Mariborčan ni branil na prvi tekmi, ko je v vratih stal Aleš Sila. Na preostalih treh srečanjih je blestel. ‘Imeli smo veliko priložnosti na vseh tekmah, a nismo dosegli gola. Andrej Hočevar je odlično branil, oni pa so dosegali zadetke v ključnih trenutkih. Zelo nam je žal, ker nam nikakor ni uspelo zmagati,’’ je povedal Pintarič, ki si želi več priložnosti v naslednji sezoni: ‘’Tvegali so že s tem, da so me sploh podpisali. Za trenerja bi bilo preveliko tveganje, če bi igral več. Pričakoval sem, da bom malce več igral, predvsem na začetku sezone, ko nam ni steklo. Dobil sem priložnost v finalu in upam, da sem jo dobro izkoristil. Upam, da so trenerji to opazili. Morda bom več igral v naslednji sezoni.’’

Na katere tujce bo še računal Sekelj? Direktor Matjaž Sekelj pospešeno išče prave okrepitve za naslednjo sezono. Računa na Banhama in Mitchella, ki imata pogodbi tudi za naslednjo sezono. Ralph Intranuovo in Brendan Yarema sta imela težave s poškodbami, zato se nista niti približala sanjskim predstavam z lanske končnice in veliko vprašanje je, če bosta ostala v Ljubljani. Naslednje leto naj bi več priložnosti dobili mladi igralci, letos sta izstopala Žiga Pance in Anže Ropret.

Gasilec Zajc ni mogel narediti čudeža Znova je bil na ljubljanski klopi v vlogi gasilca Bojan Zajc. Po odhodu Ildarja Rahmatuljina, Mike Posme in Randyja Edmondsa je vedno prevzel ekipo v razsulu. ‘’Jaz vsekakor mislim, da sem sposoben še za kaj več, kot le za trenerja gasilca. V Sloveniji je težko dobiti pravo priložnost, saj imajo v vseh športih prednost tuji trenerji. Mislim, da imamo v Sloveniji v vseh športih dovolj dobrih trenerjev, ki lahko parirajo tujcem. Po vsej verjetnosti bo tudi v naslednji sezoni trener spet tujec trener pri nas in pri Jesenicah,’’ je poudaril 43-letni nekdanji odlični branilec, ki je poiskal tudi vzroke za odhoda obeh trenerjev v letošnji sezoni: ‘’Če bi dal skupaj Posmo in Edmondsa, bi bil to fenomenalen trener. Obema je nekaj manjkalo. Pri Miku je

www.revijasport.com

manjkala disciplina izven ledenih ploskev. Randy ni oddajal energije, kot bi jo moral vodja ekipe, bil je zelo analitičen. Najboljše delo od teh dveh skupaj, bi skupaj dalo odličnega trenerja.’’ Zajc se zaveda tudi, da bo v Tivoliju treba pošteno zavihati rokave: ‘’Letošnja sezona nas je marsikaj naučila v smislu priprav na sezono, saj so nekateri prišli nepripravljeni. To se bo zelo zaostrilo, igralci bodo morali biti pravi profesionalci, priti bo morali v vrhunski pripravljenosti, tako se bodo tudi sklepale pogodbe. Če bodo kakšna odstopanja, bodo verjetno sledile kakšne kazni. Dejstvo je tudi, da bo moralo biti s strani kluba vse urejeno, pogodbe se bodo morale izpolnjevati. Prihajajo težki časi, a tisto kar piše v pogodbi, je treba izpolnjevati z obeh strani.’’

Kopitar bo pomagal na odločilnih tekmah Od 11. do 17. aprila slovensko reprezentanco čaka svetovno prvenstvo divizije I v Litvi. Po neuspešnih kvalifikacijah za olimpijske igre leta 2010 v Hannovru, kjer so risi izgubili vse tri tekme, je cilj ponoven preboj v elitno divizijo. V Vilni se bodo Slovenci najprej srečali z Avstralci, Litovci in Hrvati, ki bi jih realno gledano morali premagati, sledili bodo neugodni Japonci, zadnji dan prvenstva pa verjetno odločilna tekma s Kazahstanom, ki je leta 2006 Slovence premagal kar s 5:0. V elitno skupino svetovnega hokeja napreduje zmagovalec skupine. Na zadnjih dveh tekmah bo risom pomagal tudi najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar. Redni del sezone v Ligi NHL se bo končal 12. aprila. Dan prej bodo zadnjo tekmo odigrali Los Angeles Kingsi, Kopitar pa bo nato takoj odpotoval v Vilno.

Predsednika Aljančiča čaka veliko dela Selektor John Harrington bo v Litvo odpeljal 23 igralcev. Prvič se je med vpoklicanimi znašel mladi branilec Beljaka David Slivnik. Na spisku je tudi Jan Muršak, ki igra za moštvo Grand Rapids Griffins. V Litvi ne bo vratarja Roberta Kristana, ki je že končal letošnjo sezono. Zamenjal ga bo Pintarič. Prvi vratar bo vsekakor Andrej Hočevar. Reprezentanca se bo zbrala 30. marca na Bledu ter 4. in 5. aprila v Italiji odigrala dve prijateljski tekmi. V Vilno bo odpotovala 10. aprila. Najbolj pomembno je, da Hokejska zveza Slovenije zagotovi najboljše možne pogoje in izpolni dogovore z igralci. Na skupščini na Bledu so za naslednji dve leti za novega predsednika izvolili Ernesta Aljančiča. Na tem položaju je bil že od leta 1998 do 2006. “Nestla” čaka ogromno dela, saj so razmere v slovenskem hokeju neurejene, saj ni skrivnost, da ima zveza več kot milijon evrov dolga, da ima več mesecev blokirane račune in da nekateri upniki zahtevajo izvršbo.

NOGOMET

besedilo: Rok Plestenjak fotografije: Aleš Fevžer

Branko Oblak:

Z mladimi lahko tekmuješ, ne moreš pa zmagovati Največji nogometaš, ki ga je kdajkoli rodila slovenska mati. Konec maja bo dopolnil 62 let. Zaradi njega so nekdanji južni bratje spremenili mnenje o žogobrcarjih izpod Triglava. S prototipom zveznega igralca, ki mu v tedanjem obdobju ni bilo videti para, mnogo kasneje pa je z vrhunskimi predstavami spomin na njegovo vnemo in učinek na igrišču še nekako najbližje ponazoril slog češkega asa Pavla Nedveda, se je povzdignil med najboljše nogometaše vseh časov s teh koncev. Izbran je bil za najboljšega v Sloveniji v zadnjih 50 letih. Za njim sta se na lestvici zvrstila tudi ‘’večna prijatelja’’ Zlatko Zahovič in Srečko Katanec.

Dokler je bil denar, pa so igrali starejši igralci, vzgojeni še v nekdanji Jugoslaviji, je bila naša reprezentanca močna. Zdaj je vedno težje. Liga je taka, kot je. Ne bom rekel, da je slaba, ampak ta ‘’peš’’ nogomet mi ne ustreza. Kdo pa bo tekel za takim? Potrebujemo regionalno ligo.

Bogata igralska kariera je postregla z nič koliko vrhunci. Že pri 18 letih je opozoril nase v prvi jugoslovanski ligi. Kot večina slovenskih fantov je sanjal o nastopu v dresu Olimpije, kmalu pa so sanje prerasle v realnost. In to kakšno. Z dvema zadetkoma je pomagal do senzacionalne zmage v gosteh nad velikim Partizanom. Velika kariera takrat golobradega mladeniča, ki se je v Olimpijo preselil iz sosednje viške Svobode, je postala neizogibna. Po osmih letih za Bežigradom je v vlogi standardnega jugoslovanskega reprezentanta prestopil v Hajduk. Za takratno domovino je odigral 46 tekem in dosegel šest zadetkov, sodeloval na poslovilni tekmi njegovega veličanstva Peleja in si celo prislužil njegov dres, bil na svetovnem prvenstvu leta 1974 uvrščen v najboljšo enajsterico,

NOGOMET

po ocenah med posamezniki pa celo na izjemno peto mesto, dve leti kasneje pa z modrimi neslavno pogorel na domačem evropskem prvenstvu, ko sta napet polfinalni obračun odločili že pregovorna pozitivna trma in vztrajnost Zahodnih Nemcev.

Iz Splita v Gelsenkirchen Pri 29 letih je še zadnjič oblekel državni dres, eno leto prej pa je izpolnil kriterij Nogometne zveze Jugoslavije, da se je lahko s trebuhom za kruhom podal v tujino. Morebitnih kupcev je kar mrgolelo. Od nekdaj je cenil nemški nogomet in se iz Splita, kjer je v dveh letih dalmatinskemu ponosu z nepozabno generacijo, prepolno rednih reprezentantov, pomagal do dveh dvojnih kron, za 150.000 takratnih nemških mark (kasneje so v nekaterih raziskavah prišli do zaključka, da bi bilo to v današnjih finančnih okvirih na mednarodnem nogometnem trgu vredno okrog 30 milijonov evrov) podal v Gelsenkirchen. Po naslovu podprvaka s Schalkejem je šel še v München ter v tretji in tudi poslovilni sezoni pri Bayernu občutil veselje ob nemškem naslovu. Za dve leti se je poslovil od zelenic, a ga je ljubezen do žoge znova premamila, tako da je bolj za osebno zadovoljstvo kot zaradi finančnih potreb vztrajal še sedem let v različnih avstrijskih nižjih ligah, nato pa pri 40 letih dokončno nogometne čevlje postavil v kot.

Od Živil Naklo do mesta selektorja Kot jugoslovanska in slovenska nogometna legenda ni dolgo užival v brezdelju. Bogate izkušnje je skušal unovčiti s strokovnimi dovtipi mlajšim igralcem. V samostojni Sloveniji si je začel trenersko pot graditi v Naklem, kjer je z majhnim klubom iz okolice Kranja kmalu postal hit prvenstva. Nato je z Olimpijo, na katero je bil vedno navezan, osvojil državni naslov, sledilo pa je obdobje, ko je v prihodnjih sezonah z zanimivimi preskoki sedel še na trenerski stolček v Velenju in Kopru. V tretjem tisočletju se je oprijel selektorskega dela. Obdobje pomladitve reprezentance, ki je v zgodovini močno prizadelo tudi največje velesile, je načel že na krstni predstavi s tedanjo Srbijo in Črno goro, nato pa z zanimivim spletom izkušenih in obetavnih igralcev nekajkrat mešal štrene največjim. Po veličastnem triumfu nad Italijani v Celju so nastopili slabši časi. Na začetku kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2008 je nasledniku Matjažu Keku žezlo predal po samo treh tekmah. Nato je v še do danes ne povsem razjasnjenih razmerah, saj je bil takrat z velenjskim klubom vodilni na drugoligaški lestvici, zapustil mesto trenerja Rudarja, zdaj pa že poldrugo leto vrhunski nogomet opazuje z določene razdalje. Njegovo mnenje, saj ni nikoli ničesar skrival ali prikrival, do predstavnikov sedme sile pa je bil vedno brez dlake na jeziku, je zelo zanimivo. Kaj predstavlja njegov pogled na aktualnosti v današnjem nogometu?

www.revijasport.com

Prisrčen pozdrav, Branko Oblak. Znana je vaša želja po radovednosti, ki je utelešenje v vašem stanovanju doživela v obliki številnih televizijskih kanalov z nogometno vsebino. Ali še vedno vsakodnevno spremljate nogomet? Še vedno gledam stalno vse tekme. Vse, kar je možno in se vidi, rade volje pogledam. Če pa se ne vidi, pa grem na satelit. (Smeh.) Drugo nemško ligo spremljam po DSF-ju, še najmanj pa nekako vidim slovensko ligo. Morebiti z dvema dnevoma le ujamem kakšno tekmo, drugače pa nič ... Zdaj je že toliko nogometa na televiziji, da se je ljubiteljem v Sloveniji že kar malce pokvaril užitek. Zato je naša kakovost nogometa, prikazana na televiziji, na tako nizki ravni. Če ljudje ne bi videli vseh teh evropskih tekem, ki se pojavljajo vsak dan na televiziji, bi verjetno več hodili na domače tekme. Včasih je bilo drugače. Tudi zaradi tega, ker igralci pred 28 letom nismo smeli zapustiti domačega prvenstva. Kaj pa internet, ste se privadili tudi nanj? Za gledanje tekem ga sicer ne uporabljam, ampak bolj za spremljanje stvari v Avstriji in avtomobilov. Internet kar rad uporabljam. Bi ga še bolj, če ne bi imel s pisanjem toliko težav. (Smeh.) Zdaj ste že poldrugo leto brez trenerske vloge. Vas že kaj mika, da bi se vrnili na trenerski stolček? Saj sem vseskozi pripravljen. Manjka le povpraševanja klubov. Odločen sem, da za sendvič in čaj vendarle ne bom delal.

Žal mi je Pečečnika Pred kratkim ste zabičali, da v slovenski prvi ligi ne boste več delovali. Še stojite za tem? Težko verjamem, da me bo prva liga še videla. Če bi bilo vse normalno, bi moral trenirati Interblock. Tako pa tam vzamejo vsakega, samo da imajo potem mir. Meni je najbolj žal Joca Pečečnika, ki je par stvari brcnil v temo. Drugače je izreden človek. Sploh da je šel v ta posel, ko mu naša vlada in župan Zoran Janković ne pustita, da bi dokončal zamisli. Vsi čakajo nekoga, ki ima denar, da bi ga dokončal. Govorimo o bežigrajskem stadionu? Da. Zaboli me srce, ko grem kdaj mimo. No, sedaj niti ne moreš več vstopiti noter, saj je zaprt. Zaboli me srce, saj se spominjam časov, ko sem tam igral z Olimpijo. To je bila institucija. Sicer policijski klub, a na ravni Jugoslavije in Evrope. Boste v prihodnosti, če vas že ne bomo videli v prvi ligi, morda znova delali z mlajšimi kategorijami? Morda, to zame sploh ne predstavlja težave. Tudi finančno ni pomembno, za kakšen denar gre. Bolj gre za to, koliko te bodo imeli v časopisih. Moraš biti zastopan, da ti takrat, ko ti kdo da nogo, vedo, zakaj so ti jo dali.

Tako kot vas nedavno pri Rudarju? Pa dobro. Klub je bil pošten do mene. Domenili smo se, da me do konca plačajo, tako da me kasneje razlogi, zakaj sem bil sploh odstavljen, niso kaj preveč zanimali. Nogometna zveza Slovenije je dobila novega predsednika. Kakšno mnenje imate o Ivanu Simiču? Lahko rečem, da ga poznam, lahko pa rečem, da ga ne, saj nisem seznanjen z vsemi zadevami. Lahko ga iz glave opišem. Mislim, da bi ga moral bolje spoznati, saj je meni do sedaj samo nagajal. Dokler smo bili na vladi, je bojkotiral mene in predsednika Zavrla, zato bi ga raje spoznal bolj osebno. Imel je svoj štab. Bil je buldožer, ki podira vse pred sabo. Ne vem, ali verjamem v njegov program ... V Sloveniji verjamem le v mariborsko publiko, nič drugega. Tam lahko tudi s slabšo ekipo narediš rezultat, z dobro pa itak, ker te vse skupaj ponese. Po igri Maribor ni favorit, saj je liga zelo izenačena, ima pa stadion in občinstvo. Največji uspeh je, da se je Zlatko Zahovič nehal eksponirati po časopisih. Igralci so postali bolj resni, zato so tudi prvi in bodo zagotovo prvi ob koncu.

Igralci so največji lopovi Kar se tiče reprezentance, ste se vedno radi pohvalili, da ste svojemu nasledniku Matjažu Keku sestavili večino igralskega kadra. Ste mnenja, da bi lahko dosegli boljši rezultat od njega še v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008? Sem. Do predzadnje tekme smo bili še v akciji, da bi odšli na svetovno prvenstvo 2006. Mislim, da smo bili v akciji skoraj do konca in tekme z Norveško. Rezultati ... Vedno pride en niz, ko zmaguješ, pa tudi ‘’kiksi’’, ko manjka nekaj igralcev, a nič ne moreš. Spomnim se, kako zelo smo bili oškodovani proti Belorusiji, ko nam niso dosodili enajstmetrovke. Če bi takrat osvojili tri točke, bi šli naprej. Morali smo veliko menjati igralce, saj sem imel naenkrat tudi do pet poškodovanih igralcev, pa še dva s kartoni ... Dogajalo se je, da so bili ‘’avt’’ Ačimovič, Knavs in Cesar. Vsi nosilci igre. Pa da je imel še Čeh težave, pa da je bil brez kluba. Bilo je težko, sploh zaradi tega, ker sem igral z mladimi, ki smo jih na silo uvrščali noter. Z mladimi lahko tekmuješ, ne moreš pa zmagovati. Tu je tudi še zgodba o poškodovanih igralcih, ki to selektorju po telefonu zamolčijo in se nato udeležijo priprav. Stara šola, ki se je dogajala in se vedno bo. Igralci so največji lopovi. Vse bodo prikradli do zadnje minute, samo da vpišejo nastop in da jih vidijo starši. V Kekovi četi velja za prvo slovensko ime Milivoje Novakovič. Prvo priložnost za nastop je dobil še v času vašega vodenja ekipe. Novo smo dobili čisto slučajno. Če me ne bi Ljupko Petrović poklical iz Bolgarije in me rotil, da ga vzamem, ne bi bilo nič. Pa ni bilo to zaradi ‘’računic’’, ker so ga takrat prodajali. Takrat ga res nisem poznal.

NOGOMET

Ljupka sem vprašal, kako dober igralec je, pa mi je dejal, da je kot nekoč Duško Bajević iz Veleža. Celo hitrejši in boljši, mi je še dejal. No, to sem se prepričal, da ne drži, saj je znal tudi Bajević dosegati gole. Mi smo ga vzeli in preizkusili. Vesel sem, da igra še sedaj dobro, ker sem mu dosti pomagal tudi sam. Igra v nemškem prvenstvu, podobno kot vi pred tridesetimi leti. Po dolgem času je Slovenec znova med zvezdniki nemškega prvenstva. Ja, zdaj je dober, a se je treba stalno dokazovati. Nemška liga ni samo ena tekma. Na vsaki moraš biti med prvimi tremi.

Nemška liga je za Novakoviča idealen prostor Kakšni so vaši spomini na Nemčiji? Se še kaj slišite z nemškimi kolegi? Gledam vse tekme, vse posnetke. Z nemško ligo sem najbolj seznanjen, čeprav ni to najboljši nogomet. Boljši je v Angliji, bolj trd, v Italiji pa se igra počasneje, a z glavo. Tekme so popoldan ob treh, tako da se igra drugačen nogomet. Drugače je igrati po suhi kot pa mokri zelenici. Najraje se slišim z Ulijem Hönessom in Karl-Heinzem Rummeniggejem. Ko so Novakoviča pred dvema letoma prodajali v Bayern, so me povprašali tudi o njem. Dejal sem jim, da v Sloveniji že dolgo ni bilo tako dobrega napadalca. Ima pa še veliko rezerve, ker ne igra na igro, ampak igra na mantinelo. Ti mu podaš, on ti da povratno žogo, potem gre v prostor in stvar je uspela. Veliko rezerv ima še v skoku pred golom. Tako je v Nemčiji dosegel le en gol.

Z 192 cm, kolikor je velik, bi moral biti stalno prisoten pri vseh kotih. To je še rezerva, se pa dokazuje. To sem mu tudi povedal, ko je šel v Nemčijo. Da je to za njega idealen prostor, saj je nemški nogomet bolj ‘’neumen’’’. Vsi grejo naprej, vsi pa tudi branijo. Vsi napadajo. V Italiji ne more niti slučajno cela obramba naprej. Tako ne ostane nič praznega prostora in ni protinapada. Popivoda je bil tudi hiter igralec, zanj je bila nemška liga kot bog.

denarja. Za sendvič in čaj? Da hodiš domov in ti pri ženi trebušček raste? Da igraš to ligo za 1500 evrov, to je brez veze. Če ni 10.000 ali pa vsaj 5.000 evrov, ni to nič. Kar se tiče Olimpije, pri meni ni sentimentalnosti, ampak morali bi jo voditi Popivoda, Ameršek in sam. Igralci so že davno igrali za Olimpijo, tako da bi izpadlo to še majčkeno bolj konkretno.

Zakaj pa je ostal zapostavljen kot mladi član pri Olimpiji? Ne vem, takrat nisem bil zraven. Sta bila takrat trenerja Lalović in Perica? Če je šel v Avstrijo zaradi tega, ker ga niso opazili, ne more biti kriv trener, ampak nekdo drug. Moral bi imeti nekoga zadaj, denimo direktorja. Da bi tudi v primeru, če bi trenerja zamenjali, ostal na klopi. Tudi Ameršek je bil tam, pa ga ni videl. To je čudno.

Se bo Slovenija še kdaj prebila na največje tekmovanje? Vedno težje. Dokler je bil denar, pa so igrali starejši igralci, vzgojeni še v nekdanji Jugoslaviji, je bila naša reprezentanca močna. Zdaj je vedno težje. Liga je taka, kot je. Ne bom rekel, da je slaba, ampak ta ‘’peš’’ nogomet mi ne ustreza. Kdo pa bo tekel za takim? Potrebujemo regionalno ligo. Le tako bomo dobili več dobrih klubov. Tudi če Hrvati ne bodo za, se pa lahko priključijo še ostali. Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora ... Igral se bo spet boljši nogomet, klub pa bo moral kupiti dobre igralce. Zato pa potrebuješ denar. To je tako. Ko imaš denar, boš zagotovo bolje kupil in igral boljši nogomet. Mi pa imamo mlade talente, ki jih že zgodaj odpeljejo tuji klubi, tam jim ne uspe in čez štiri leta pridejo nazaj, a ne odstopajo od ostalih, ki so bili ves čas v Sloveniji. To ni recept. Imamo premalo denarja, tudi premalo obiska. Poglejte Hrvaško, ki ima to dobro nedeljsko televizijsko oddajo. Hrvati so veliko boljši, saj so vsi skupaj za nekaj, pri nas pa bi eden rokomet, drugi košarko ... V nogometu nobeden ne podpira drug drugega. V naši vladi gredo pa vsi v petek domov in jih ni do ponedeljka, tako da je vse brez veze.

Bi vi Kekovi zasedbi dodali še kakšno ime? Seveda bi se našel še kakšen. Pripeljal bi vse stare, denimo Osterca. Ko je treba kaj pomagati, pri ključnih zadevah, bi prišel še kako prav. Mladi fantje, ne vem, kako lahko speljejo zadeve do konca. Rudonja in Pavlin bi lahko še igrala. Danes, ko gledaš, da sta najboljša v drugi ligi in da v prvi izstopata Osterc in Demirović, je to jasna zadeva, da bi morali starejše igralce vrnili. Kaj pa Olimpija? Se že veselite njene vrnitve v prvoligaško druščino? To bomo pa videli, kaj bo potem. Druga liga je poceni, prva liga je že dražja. Videlo bomo, koliko denarja je v igri. Čisto brez veze je tekmovati, če ni dovolj

‘’Peš’’ nogomet ni me ustreza

NOGOMET

besedilo: Rok Plestenjak fotografije: Reuters

Portret: Ime: Guus Priimek: Hiddink Rojstni datum: 8. november 1946 Rojstni kraj: Varsseveld, Nizozemska Igralno mesto v času kariere: vezni igralec Igralska kariera: 1967–1970 De Graafschap 1970–1972 PSV Eindhoven 1972–1976 De Graafschap 1976 Washington Diplomats 1977 San Jose Earthquakes 1978–1981 NEC 1981–1982 De Graafschap Trenerska kariera: 1982–1984 De Graafschap 1984–1987 PSV Eindhoven (pomočnik) 1987–1990 PSV Eindhoven 1990–1991 Fenerbahče 1991–1994 Valencia 1995–1998 Nizozemska 1998–1999 Real Madrid 1999–2000 Real Betis 2000–2002 Južna Koreja 2002–2005 PSV Eindhoven 2005–2006 Avstralija Od 2006 Rusija Od 2009 Chelsea Uspehi: Naslov nizozemskega prvaka: PSV Eindhoven (1986/1987, 1987/1988, 1988/1989, 2002/2003, 2004/2005, 2005/2006), Nizozemski pokal: PSV Eindhoven (1987/1988, 1988/1989, 1989/1990, 2004/2005) Pokal pokalnih zmagovalcev: PSV Eindhoven (1987/1988) Medcelinski pokal: Real Madrid (1998)

NOGOMET

www.revijasport.com

Od ruskega junaka do dežurnega rešitelja Chelseaja Ko si v težavah in ko klubu ali reprezentanci ne gre najbolje, ko je potreben takojšen poseg čarobne paličice, takrat je treba zavrteti njegovo telefonsko številko in ga najeti. Seveda, če imaš veliko pod palcem in si lahko takšno finančno naložbo privoščiš. Navsezadnje pravi trener ni poceni. Sploh takšen, za katerim stojijo rezultati. In zadovoljni obrazi.

dresu De Graafschapa, s katerim se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prebil v elitni klubski nizozemski razred. Klub iz Doetinchema je pod vodstvom Pieta de Visserja očaral neustrašnega Guusa, ki je željo po spoznavanju drugačnosti zadostil z dveletno izkušnjo na severnoameriških zelenicah. Kluba Washington Diplomats in San Jose Earthquakes sta bila vmesni postaji pred vrnitvijo v domovino, štiriletnim igranjem za NEC iz Brede in poslovilno sezono pri De Graafschapu. Gledalcem je v slovo pomahal s 36 leti in kaj hitro ostal zaprisežen nogometnemu jutranjiku. Ugotovil je, da poseduje tisto zrno modrosti, ki ga lahko deli in zaupa nogometašem. V želji za boljši jutri. Kmalu je bila dosežena simbioza, obojestransko zaupanje, ki je pripeljalo do prvega večjega vrhunca.

Sodelovanje z de Visserjem

Ga morda pri delu spremlja sreča? Morda, a jo zna izzvati v pravem trenutku. Pri njem se zdijo še tako velikanske ovire neznansko majhne. Prav vse je naenkrat dosegljivo in izvedljivo. Ponuja recept za takojšnji zasuk v želeno smer. Brez trohice podcenjevanja daje slutiti, kje in kaj bo potrebno za dosego cilja. V svojih ocenah se redkokdaj zmoti. Zaradi tega neuspeh doživlja tako poredko. V dobi gladiatorskega nogometa ni lahko obstati na način, po katerem te v dobrem pomnijo prav vsi. Nekako se ne ujema z logiko dojemanja neprestanih afer, ki polnijo časopisne stolpce. Vrhunski nogomet jih je prepoln, v njegovem primeru pa je zaznati le pozitivne lastnosti, ki so pripeljale do zaželenega učinka. In kdo je mojster, ki z zvrhano mero znanja, hladnokrvnosti in preračunljive taktičnosti osrečuje množice? To je ‘’The Goose’’, ‘’Guus Geluk’’ (Jaka Racman), ‘’Tsar Hiddink’’ (car Hiddink), ‘’Hidding’’,

‘’Aussie Guus’’, ‘’Tovenaar’’ ... Kjerkoli je deloval, povsod je bil deležen posrečenih vzdevkov. Na skoraj vseh možnih celinah je delil zadovoljstvo in postavljal mejnike. Še kdo ni posumil, da je govor o spoštovanem nizozemskem nogometnem strokovnjaku Guusu Hiddinku?

Že kot igralec zagovarjal napadalen nogomet Mojster iz Varssevelda preseneča vedno znova. Sedaj vzbuja pozornost na čelu ruske reprezentance in bogatega londonskega Chelseaja, prej je prepoznaven pečat pustil na kopici raznovrstnih mest. Daleč od tega, da bi bil slab tudi že kot igralec. Vedno v zvezni vrsti, vedno z napadalnim pristopom, ki je postal osrednji vzorec njegovega trenerskega videnja. Najlepša leta je preživel v

Konec osemdesetih let je začel nabirati trenerske lovorike. V Eindhovnu so ga navijači v rdeče-belih barvah pozdravili kot stratega, ki je bogati PSV pripeljal do velikega trojčka. V letu 1988 so v klubske vitrine romale tri lovorike: naslova nizozemskih prvakov in pokalnih zmagovalcev ter za piko na i še nekdanji evropski pokal državnih prvakov, predhodnica današnje mikavne lige prvakov. Dovolj, da se je ob Ajaxu in Feyenoordu na svetovnem nogometnem zemljevidu potrdil še tretji nizozemski klubski velikan. Ob sodelovanju z de Visserjem je v ekipo pod generalnim pokroviteljstvom Philipsa pripeljal brazilskega virtuoza Romaria, omenjeno sodelovanje pa je dobro desetletje kasneje iz južnoameriškega prostora v Eindhoven dostavilo še branilca Alexa. Zanimivo, danes prav člana Chelseaja. De Visser ima največ zaslug na svetu, da se je trenerska kariera Hiddinka v zadnjem obdobju obračala po ruskih notah, saj je pred petimi leti zvedavega Nizozemca spoznal s svojim znancem, pregrešno bogatim ruskim zaljubljencem v okroglo usnje, Romanom Abramovičem.

V Koreji pozabil na španska razočaranja Boljši selektor ali boljši trener? V karieri se je dokazal na obeh nogometnih bregovih. Morda vzbujajo večjo mednarodno čast uspehi na največjih moštvenih tekmovanjih. Sprva na čelu Nizozemske. Po loteriji strelov z enajstmetrovke je v četrtfinalu evropskega prvenstva leta 1996 v Angliji priznal premoč Franciji (takrat je odmevala afera, v kateri je krajšo potegnil vzkipljivi Edgar Davids), dve leti kasneje so se sanje o velikem finalu s tulipani na svetovnem prvenstvu v Franciji končale v polfinalu,

NOGOMET

ko so bile enajstmetrovke speljane po brazilskih željah, v boju za končno 3. mesto pa je moral roko stisniti še Miroslavu Blaževiću - Ćiru in njegovim izbrancem. Niz nastopov na velikih tekmovanjih je na selektorskem stolčku nadaljeval leta 2002, ko se je nekoliko presenetljivo odpravil v Južno Korejo. Sogostiteljica velikega dogodka na prejšnjih petih udeležbah ni doživela niti ene zmage, pod vodstvom karizmatičnega brkatega Evropejca pa so kar deževale. S tem je prekinil neslavno obdobje na Pirenejskem polotoku, kjer se za krmilom velikega Reala Madrida in malo manjšega Betisa iz Seville ni najbolje znašel, hkrati pa tudi malce pokvaril všečno sliko, zgrajeno na temeljih triletnega vodenja Valencie z začetka devetdesetih let. V Aziji je torej Hiddink kmalu pozabil na španska razočaranja in se prepustil užitkom, ki so mu jih pričarali Korejci.

Senzacionalno do 4. mesta Čeprav so mu domači mediji očitali, da na Daljnem vzhodu preživi več časa s svojo izbranko kot z reprezentanti Južne Koreje, domnevne očitke pa so podkrepili še nekateri porazi na pripravljalnih tekmah, je ljudstvo pomiril na senzacionalen način. Na velikem odru svetovnega prvenstva sta padli Poljska (2 : 0) in Portugalska (1 : 0), resda tudi z nesebično pomočjo sodniške trojke, v osmini finala pa je na drugi strani stala Italija. Znova so bili možje v črnem močno naklonjeni gostiteljem, našim zahodnim sosedom pa je kar prekipevalo od jeze, ko se je na videz dobljena tekma prevesila v podaljšek, ki je bil za azzurre tudi usoden. Južna Koreja je pahnila na kolena mogočnega favorita in ponovila tako opevan podvig severnih ‘’bratov’’. Severna Koreja je na svetovnem prvenstvu leta 1966 ujela na spanju samozavestne Italijane in se s tem bahala vse do uspeha južnih sosedov, ki so našli nov način za dvig narodne zavesti. Povezala jih je sanjska nogometna vročica, ki se je nadaljevala s četrtfinalno zmago nad Španijo (odločali so streli z enajstmetrovke). Kar naenkrat se je majhna Južna Koreja dokopala do polfinala. Tega ni pričakoval nihče, malodane niti Hiddink, ki si je na račun nepozabnih predstav pridobil največjo možno čast za tujca v Južni Koreji. Častno državljanstvo, ob tem pa še številne materialne ugodnosti, npr. čudovito počitniško vilo na otoku Džedžo in dosmrtni brezplačni letalski prevoz s Korean Airlines in Asiana Airlines. Nepregledne izlive sreče Južnokorejcev nista omilila niti poraza v polfinalu z Nemčijo (0 : 1) in Turčijo v dvoboju za 3. mesto. Južnokorejski turisti ob ogledu Pariza ali Nizozemske še danes rade volje obiščejo Varsseveld. V rojstnem mestu nizozemskega stratega so njegovi sorodniki poskrbeli za simpatičen muzej, ki je združil vse dobro, kar je svetovnemu nogometu prinesel najbolj znan meščan.

Po Eindhovnu v domovino kengurujev Po azijskem čudežu se je čarovnik Guus šele ogrel. Vrnitev v domovino je poplačal z nabiranjem naslovov na klopi PSV-ja, evropski izlet pa se je končal z največjim uspehom moštva iz Eindhovna v novejši zgodovini lige prvakov, uvrstitvi med štiri najboljše v sezoni 2004/05. Zaradi večjega števila doseženih zadetkov v gosteh je bil uspešnejši veliki Milan. Takrat je bilo še zaznati obdobje pretirane nadvlade italijanskih klubov, ki so nato iz leta v leto izgubljali primat, dokončen poraz pa podpisali v tej sezoni, ko so v četrtfinalu ostali brez vseh predstavnikov. Kar trije so izgubili z angleškimi tekmeci, pri tej zgodbi pa je imel prste vmes tudi Hiddink. A o tem kasneje. Greh bi bil izpustiti še dve prijetni selektorski izkušnji v karieri Guusa Hiddinka. Želja, da ponovno ne bi zamudil svetovnega prvenstva, ga je pripeljala do odgovornega mesta na

klopi Avstralije, ki na zaključnem turnirju ni nastopila vse od leta 1974. Da bi okusili nemški spektakel, so morali v dodatnih kvalifikacijah preskočili visoko južnoameriško oviro. Pretkani Urugvaj si je v Montevideu priigral tesno prednost enega zadetka (1 : 0), povratni dvoboj na razprodanem olimpijskem stadionu v Sydneyju pa je razmerje moči prestavil na stran socceroosov. Končno so Hiddinka obdarile tudi enajstmetrovke. Urugvaj je padel, priborjen je bil nastop na nemških tleh. Mnogi bi se zadovoljili že s tem, Hiddink pa je hotel še več. V skupini se je Brazilija pričakovano izkazala za prehud zalogaj, je pa remi s Hrvaško (2 : 2) ob boljšem izhodišču zaradi dragocene zmage nad Japonsko (3 : 1) zagotovil uvrstitev med 16. Tam pa bi jo prav lahko skupila Italija. Kasnejši prvak jo je odnesel brez prask, čeprav je v 55. minuti ostal brez izključenega Marca Materazzija. Še danes sporna in prestrogo dosojena enajstmetrovka v zadnjih trenutkih je izničila ves trud in zamisel, kako naj bi jo številnejši Avstralci favoritom zasolili v bližajočem se podaljšku.

Vnaprej odpisani Rusi do polfinala Po Avstraliji se je odločil za selitev v Moskvo. Poznanstvo de Visserja z Abramovičem in krasna motivacija v poletni plači v vrednosti poltretjega milijona ameriških dolarjev sta Hiddinka ustavila na začasnem delu v Rusiji. Začetek ni spominjal na pravljico. Neprepoznavna in neuigrana igra, menjava vodilnih imen, spodletelo gostovanje pri Izraelu ... Če ne bi Bilićeva četa na Wembleyju pokvarila vnaprej pripravljeno angleško zabavo, bi ostal mit o Hiddinku prikrajšan za celo poglavje. Tako pa se je kljub mučenju s skromno Andoro (v drugem polčasu so živci na tanek led speljali celo Andreja Aršavina, ki je moral zaradi tega na evropskem prvenstvu leta 2008 počivati na dveh tekmah), Rusija dokopala do velikega tekmovanja. Glasna opozicija domačih trenerjev, ki je težko požrla dejstvo, da sedi na klopi ‘’mati Rusije’’ tujec, je ostala prikrajšana za osnovni razlog, zakaj bi ponovno posegli po spremembah. Seveda je ostal Hiddink trdno prikovan na mestu ruskega selektorja, za alpski spektakel pa je že obljubljal nove radosti. Uvodni poraz v močnem dežju proti Španiji, ki je v protinapadih izkoristila vse možne luknje v obrambi, je očitno dosegel svoje. Poslal je jasno sporočilo, da se lahko zmaguje le na način, ki ga je Hiddink predvidel vnaprej. Enormno število teka, neprestanega gibanja in pritiska na tekmečevo formacijo ter domiselnih preigravanj, ki so svoje zmožnosti razkrivale že v klubskih uspehih moskovskega CSKA in Zenita iz St. Peterburga (zmagovalca pokala UEFA), so prebudile vrsto let uspavanega ruskega medveda. Ko je v četrtfinalu po odčitani lekciji modernega nogometa padla še do takrat brezhibna Nizozemska, v vsem sijaju pa se je vesoljnemu svetu predstavil prvi junak Aršavin, je svet znova zaploskal priznanemu Hiddinkovemu rokopisu. Ustavil ga je šele španski odgovor. Še drugič na prvenstvu. Kasnejši prvak je bil le boljši, a

NOGOMET

www.revijasport.com

je polfinale vseeno z naskokom odstopal v kategoriji športnih uspehov v zgodovini samostojne ruske državnosti.

Chelsea na treh tirih Poleg ruske se je v njegovo življenje preselila še ena svetovna prestolnica. London. Bogato znanje angleščine z značilnim ameriškim naglasom, posledico še iz igralskih let, mu je ob vsesplošnem priznanju enega izmed največjih trenerjev na svetu zagotovilo še eno nepozabno izkušnjo. Vedno si je želel še malce od bližje izkusiti otoški nogomet. Pred desetimi leti bi njegov podpis že skoraj dobil Celtic, tokrat pa ni mogel reči ne. Chelsea, večno lovišče največjih ciljev, je zaradi slabših rezultatov od pričakovanih (predvsem v domačem prvenstvu) ostal brez Luiza Felipeja Scolarija. Brazilec se je poslovil, nadomestil pa ga je Nizozemec, večna želja lastnika Abramoviča. K projektu v Londonu ga je prepričeval že štiri leta, Hiddink pa mu tudi zaradi dejstva, da ga z rusko izbrano vrsto v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 v prvi polovici leta 2009 čakata le dve tekmi, ni rekel ne. Vzporedno se je torej odločil upravljati s sidrom Rusije in londonskih modrih. Za zdaj več kot imenitno, saj na uvodnih preizkušnjah ni poznal poraza. V igro je povsem vrnil razočaranega in mnogokrat preveč odsotnega napadalca Didierja Drogabaja. Atraktivni slon v konici napada je združil moči z najboljšim strelcem Nicolasom Anelkajem. Model z dvema napadalcema je vedno odkrito prakticiral. Tudi na lanskem evropskem prvenstvu, ko se je večina reprezentanc odločila za previdnejši model le z eno ‘’špico’’. 62-letni Nizozemec je tako predramil modre, ki se borijo za tri lovorike. V ligi prvakov je suvereno z zmago nad Juventusom priigral uvrstitev v četrtfinale, za naslov se poteguje tudi v pokalu FA, v prvenstvu pa mu je Liverpool z zmago na Old Traffordu naredil levjo uslugo. Chelsea je ponovno v igri.

Slovo po koncu svetovnega prvenstva 2010 Hiddink v vrhunskem nogometu ne bo vztrajal neskončno dolgo. Po koncu svetovnega prvenstva leta 2010, kamor kani pripeljati Rusijo, naj bi trenersko aktovko pospravil v kot ter končno dočakal pet minut zase in ožjo družino. Zaobljubil se je že, da bo prebil več časa na priljubljenem motorju Harley Davidson, da bo postal aktiven ambasador svetovne verige Nike in da bo z osebnim projektom pomagal k odpravi revščine v Tanzaniji. Da je Nizozemec velikega srca, je dokazal že pri Valencii, ko se je skoraj sporekel z navijači, ker je med tekmo želel, da se odstrani del zastave s fašističnimi simboli. A nogometni svet bo z njegovim odhodom vendarle nekaj izgubil. Odšel bo dežurni gasilec, ki je znal vedno pogasiti nogometni požar. Kdo ga bo nadomestil?

MANCHESTER CITY

besedilo: Matej Kogoj fotografije: Reuters

»Tudi če nismo dobili Kakaja, še ni konec sveta, saj imamo Craiga Bellamyja.« Garry Cook, izvršni predsednik Manchester Cityja

»Za to, da smo v Manchester City poskušali pripeljati enega najboljših nogometašev na svetu, bi si zaslužili več priznanja.« Mark Hughes, glavni trener Manchester Cityja

»Postali bomo največji klub na svetu, večji tako od Reala kot od Manchester Uniteda.« Dr. Sulaiman, predstavnik ADUG

Z velikopoteznim vstopom na angleško in evropsko nogometno sceno so šejki iz Abu Dabija, ki jim načeluje vladarjev brat in milijarder Mansur bin Zajed Al Najan, brez dvoma dodobra razburkali svetovni nogometni trg. Po tem ko so ob koncu lanskega poletja novi lastniki uradno prevzeli Manchester City, manj slovitega izmed manchesterskih premierligaških klubov, so še isti dan podpisali pogodbo z Brazilcem Robinhom in postavili nov britanski prestopni rekord. Kljub dejstvu, da so se ob spremenjenih razmerjih, ki 1

jih narekuje svetovna finančna in gospodarska kriza, arabski lastniki Manchester Cityja hitro uveljavili kot največji nogometni razsipneži, pa športne romantike in idealiste veseli, da vsem milijonom navkljub naftni šejki le ne morejo pokupiti vsega, kar si zahočejo. Po Buffonu in Casillasu je Kaka že tretji as, ki jim je dal košarico, čeprav naj bi imeli za njegov prestop pripravljenih kar do 120 milijonov evrov in letno plačo dobrih 16 milijonov.

MANCHESTER CITY

Klub, ki je še pred nekaj leti veljal za enega najbolj varčnih v angleški elitni ligi, je začel na veliko zapravljati že pod prejšnjim lastnikom, tajskim politikom in milijarderjem Taksinom Šinavatro. Nekdanji tajski ministrski predsednik se je kmalu po prevzemu lastništva kluba mrzlično podal v nakupovanje okrepitev in zanje namenil do tedaj nepredstavljivih 50 milijonov evrov. Čeprav sta ta nakupovalna vnema in vrsta drugih organizacijskih potez kazali, da je Tajec razmerje s Cityjem zastavil dolgoročno, se je na presenečenje mnogih že po dobrem letu iz kluba povsem umaknil. Razlog za Šinavatrovo nenadno in hitro slovo je bila odločna in donosna ponudba bližnjevzhodne investicijske družbe Abu Dhabi United Group Investment and Developement Limeted (ADUG). Podjetje, za katerim stoji kraljeva družina najbogatejšega izmed Združenih arabskih emiratov in mu načeluje šejk Mansur bin Zajed Al Nahjan, je na mizo položilo 200 milijonov britanskih funtov, in 1. septembra 2008 zjutraj objavilo prevzem Manchester Cityja. Še isti večer je tik pred iztekom prestopnega roka za klub podpisala prva

www.revijasport.com

zvezdniška okrepitev, brazilski napadalec Robinho. Za muhastega zvezdnika so slovitemu Realu plačali rekordno odškodnino 42 milijonov evrov. S tem poslom, pri katerem so mimogrede ugnali tudi Abramovičev Chelsea, Arabci v svoje vrste niso zgolj pritegnili zvezdnika svetovnega razreda, pač pa so porušili tudi dotedanja razmerja na britanskem nogometnem trgu in vzbudili apetite nogometnim mešetarjem po vsej Evropi. Vse odtlej namreč medije polnijo vesti o domnevnih ali dejanskih namerah Cityjeve uprave, da v svoje vrste pritegne katerega od svetovnih nogometnih asov. Pisalo in govorilo se je o tem, da bi na vsak način radi iz mestnega tekmeca Uniteda pritegnili Cristiana Ronalda, in o tem, da si v svojih vratih želijo italijanskega reprezentančnega vratarja Gianluigija Buffona. Nedolgo za tem, ko sta oba zvezdnika dala vedeti, da ju prestop v klub, ki že dobra tri desetletja ni osvojil nobene odmevnejše lovorike, vsem milijonom navkljub ne zanima, je odjeknila nova vest: »Manchester City hoče Casillasa!« Tudi tokrat so kljub menda kar 150 milijonom evrov, kolikor so

jih bili pripravljeni odšteti, ostali praznih rok. Realov vratar Iker Casillas, ki naj bi mu Cityjevi zastopniki ponudili dvakrat tolikšno plačo, kot jo prejema pri Realu, jih je odpravil po kar se da hitrem postopku. Garry Cook, izvršni predsednik Manchester Cityja, ki medijskih poročil ni zanikal, je ob tem jasno naznanil: »Odločeni smo, da bomo rekrutirali samo tiste nogometaše, za katere menimo, da so najboljši in najprimernejši za prihodnost nogometnega kluba Manchester City.« Do januarskega prestopnega roka je sledilo kratkotrajno zatišje, potem je vihar izbruhnil v Milanu.

Kaka ostaja berlusconiju Po zavrnitvi zvezdniških vratarjev, ki sta bila nedavno izbrana med trojico najboljših svetovnih vratarjev zadnjih dvajsetih let, so se vodilni možje Manchester Cityja ozrli proti brazilskemu zvezdniku Kakaju, ki zadnja leta navdušuje predvsem v rdeče-črnem dresu Milana. Ko je lastnik Milana Silvio Berlusconi slednjič le sprejel Cityjeve predstavnike in prisluhnil njihovi mikavni ponudbi, je

MANCHESTER CITY

s tem še spodbudil silno zanimanje medijev. Ti so svetovni športni srenji brž raztrobili, da se Kakaju ob prestopu v Manchester City obeta kar 13 milijonov evrov neto letne plače, s čimer bi postal najbolje plačani nogometaš v Evropi. Tudi odškodnina italijanskemu nogometnemu velikanu naj bi krepko posekala dosedanjo rekordno vsoto (76 milijonov), ki jo je že leta 2001 za Zinedina Zidana od Reala prejel Juventus. Neuradno naj bi si tako lahko Milan obetal do 120 milijonov evrov, kasnejša razkritja pa so dala vedeti, da je bil ponujeni poslovni model malce bolj zapletene narave. Vodstvo Milana, ki je v minulih letih že vsaj trikrat zavrnilo mikavne ponudbe za Brazilca od Reala (70 milijonov evrov leta 2006 in 2007) in Chelseaja (100 milijonov evrov julija 2008), je bilo tokrat že na tem, da nespodobno visoko ponudbo sprejme, a so poslu ogorčeno nasprotovali navijači. Klubski predsednik Adriano Galliani je javno še skušal zagovarjati odločitev o prodaji ljubljenca Milanovih tifosov, in šel pri tem celo tako daleč, da je navijače zaradi burnih protestov obtožil nehvaležnosti. Na veselje navijačev in najbrž tudi olajšanje Berlusconija, ki se še kako dobro zaveda, da sta od nogometa odvisni tudi njegova javna podoba in podpora množic, je prestop slednjič padel v vodo. Sprva je obveljalo, da je odhod odločno zavrnil nogometaš sam. »Odpovedal sem se tudi že boljšim ponudbam, kot je bila zadnja ponudba Cityja,« je za BBC zatrdil Kaka, misleč seveda zgolj na tisti del posla, ki se tiče njegovega bančnega računa. Na bolj čustvene strune pa je zaigral italijanskemu športnemu občestvu: »Z vseh strani sem dobival signale, da naj se odločim s srcem. Mislim, da sem se na koncu tako tudi odločil, saj gotovo ni šlo za denar.« Dva dneva kasneje so svojo plat predstavili še malce užaljeni predstavniki Cityja. Ti sicer zvezdniku niso mogli oporekati, da mu ni šlo za denar, saj se Kaka na pogovorih sploh ni prikazal, zato pa so brez dlake na jeziku pojasnili, da je njegove zastopnike na čelu z očetom Boscom Leitejem na drugi strani zanimal predvsem, če ne izključno, denarni del posla. Še več! Glavni Cityjev pogajalec Garry Cook je zatrdil, da sta se kluba dogovorila o možnosti prestopa, a naj bi na koncu od pogajanj s predstavniki nogometaša odstopil Manchester City. Kot razlog je navedel neprofesionalnost in pogoltnost Kakajevega očeta, ki naj ne bi bil pripravljen prisluhniti Cityjevemu ‘’sofisticiranemu’’ poslovnemu modelu. Ta naj bi med drugim upošteval tudi okoli 20 individualnih sponzorskih pogodb, ki jih je do tedaj sklenil zvezdnik in bi lahko postale sporne, če bi Kaka zapustil Milano pred iztekom pogodbe v

letu 2013. Še med pogovori je Kakajev osebni svetovalec Diogo Kotscho medijem zatrjeval, da si Kaka že od nekdaj želi zaigrati tudi v prestižni angleški ligi, a je slednjič ostalo očitno, da ponudba le ni prišla od pravega kluba. Velemojstri Kakajevega ranga se v minulih letih niso odločali niti za odhod v Chelsea, ki si je v zadnjih letih doma in v svetu že ustvaril določen sloves, medtem ko je City za zdaj še daleč od klubov angleške velike četverice, kaj šele od slovesa Reala, Barcelone ali Milana. Zakaj bi torej zapuščal klub, v katerem mu prav nič ne manjka, si je dejal Kaka in ob prikimavanju milanskih prijateljev s toliko lažjim srcem zavrnil Manchester City. V Cityju se kljub spodletelemu prestopu Kakaja ne nameravajo odreči nameri, da klub pretvorijo v svetovno blagovno znamko, zavedajo pa se, da jih brez zvezdnika njegovega kova čaka daljša pot. »Morda klub za ta prestop še ni bil zrel, a sem trdno prepričan, da smo na pravi poti,« je sklenil Cook, ki je hkrati še vedno prepričan, da bi se jim ogromna naložba v Kakaja ob pričakovanem razpletu povrnila v petih letih.

Milijoni pa frčijo naokrog Kljub temu da jim pod svoje okrilje ni uspelo zvabiti zvezdnika najvišjega razreda, so bili v Cityju zadovoljni s siceršnjimi okrepitvami svojih igralskih vrst, za katere so prav tako globoko segli v denarnico. Najprej je iz Chelseaja prestopil Wayne Bridge, nato so v klub za visoko odškodnino pripeljali še nizozemskega reprezentanta Nigla de Jonga (20 milijonov evrov) in izkušenega, a nepredvidljivega valižanskega napadalca Craiga Bellamyja (15 milijonov evrov). V zvezi s slednjim so poznavalci dvomeče zmajevali z glavami zaradi njegove nestanovitnosti (v devetih letih je zaigral kar za osem angleških in škotskih klubov!) in konfliktne osebnosti. Na drugi strani je bilo na račun Nizozemčevih osebnostnih in igralskih lastnosti slišati predvsem hvalo, a se je marsikdo zgražal nad nerazumsko razsipno-

stjo Cityjeve uprave. Ta naj bi zaradi neučakanosti spregledala, da bi bil Hamburgerjev Nizozemec ob koncu sezone na voljo za nekajkrat manjšo odškodnino. David Villa, Yaya Toure, Roque Santa Cruz in Didier Drogba naj bi za zdaj ostali zgolj kandidati na seznamu želja za naslednje prestopno obdobje. Kljub kritikam so bili možje, ki v Cityju odločajo o okrepitvah, s svojim delom v zadnjem prestopnem obdobju očitno zadovoljni. Po nesrečnem razpletu brazilske telenovele je svojo oceno podal glavni trener Mark Hughes: »Projekta s Kakajem smo se preprosto morali lotiti, četudi čas morda še ni bil zrel za to. Ko se ti ponudi priložnost, da se poteguješ za enega od najboljših nogometašev na svetu, se moraš zganiti hitro. Posla žal nismo mogli zaključiti, a smo bili temu zelo, zelo blizu,« je pojasnil in dodal: »Mislim, da so ljudje malce spregledali, kaj smo nameravali storiti. Za to, da smo v Manchester City poskušali pripeljati enega najboljših nogometašev na svetu, bi si zaslužili več priznanja.« Z manj grenkobe je Hughes spregovoril o novih okrepitvah: »Navdušen sem nad igralci, s katerimi smo podpisali pogodbe. To so tiste vrste nogometaši, ki bodo naš klub naredili močnejši in kakršne bomo vanj vabili tudi v prihodnje.« Precej bolj neposrečena izjava je ušla Cooku: »Tudi če nismo dobili Kakaja, še ni konec sveta, saj imamo Craiga Bellamyja.« V najboljšem primeru spominja na basen o lisici in kislem grozdju, če pa gre za pretehtano oceno, bi novi lastniki naslednjo okrepitev najbrž morali pripeljati na njegovo delovno mesto. Možakar, ki ni sposoben razlikovati med najboljšim nogometašem na svetu po izboru Mednarodne nogometne zveze (2007) in nestanovitnim Valižanom, verjetno res ne more izbirati igralskega kadra za najbogatejši klub na svetu.

Jahač na dolge proge Še najmanj je bilo ob vsem tem nakupovalnem direndaju slišati od dejanskega šefa. V nasprotju z Berlusconijem, ki živi za pozornost množic, šejk Mansur bin Zajed Al Najan ostaja prav po aristokratsko odmaknjen od navijaške raje ter neposredno dogovarjanje o umazanih podrobnostih in vse ostale operativne naloge, vključno z nastopanjem v medijih, prepušča podrejenim. Verjetno res drži, da so šejki s svojimi naglavnimi rutami in tradicionalno opravo, ko jih je mogoče za nekaj trenutkov ugledati na poti od zatemnjene limuzine do hotelskega vhoda, opazni že na daleč, a hkrati še bolj kot v domačem okolju oddaljeni od plebejske srenje, ki se sicer zgrinja na nogometne tekme. Uspešen lasten klub v prestižni angleški premierligaški konkurenci jim ob poslovnem izzivu

MANCHESTER CITY

najbrž predstavlja predvsem razkošno razvedrilo, adrenalinski dražljaj in novo polje za dokazovanje lastne superiornosti. Nekaj takega, kot so na puščavskem polotoku kamelje ali konjske dirke, denimo.

www.revijasport.com

Thaksin Shinawatra

Prav konjske dirke so edina športna dejavnost, ki je do vstopa v nogomet štrlela iz šejkove biografije. Veljal naj bi za izvrstnega jahača, ki je zmagal na kar nekaj vztrajnostnih dirkah, ob čemer niti ne čudi, da je tudi predsednik jahalne zveze ZAE. Za to, da se je kraljeva družina Abu Dabija usmerila v evropski nogomet, naj bi bila kriva predvsem prestiž in rivalstvo s sosednjim Dubajem, ki naj bi bil pred tem na športnem področju v rahli prednosti. Ta motiv je za BBC potrdil tudi neimenovani predstavnik Cityja: »Šejk Mansur želi s pomočjo Cityja iz Abu Dabija napraviti športno prestolnico Perzijskega zaliva.« Da ima za svoje ambicije vse potrebne vzvode, ni nobenega dvoma. Skupaj z 19 brati, med katerimi je tudi dejanski vladar Abu Dabija in predsednik ZAE, ter ostalim sorodstvom dejansko nadzira vse pore življenja v tem že kar neokusno bogatem arabskem emiratu. Med njegovimi formalnimi funkcijami najpogosteje naštevajo, da je predsednik First Gulf Bank in International Petrolium Investment Company. Prav nafta je seveda osnovni vir bogastva emiratov in vladarske družine Abu Dabija. Silno bogastvo le-te naj bi v času strme rasti cen črnega zlata ob vsaki podražitvi sodčka za en sam dolar zraslo za dodatnih petsto milijonov dolarjev na dan! Tistih 200 milijonov funtov, ki so jih odšteli za Manchester City, je torej za njih tako rekoč drobiž, podobno pa velja za rekordno odškodnino, ki jo bodo prej ali slej izplačali ob prestopu enega izmed največjih zvezdnikov svetovnega nogometa. Vprašanje je torej le to, kdo jim bo podlegel prvi. Čeprav o svojih konkretnih namenih in željah šejk Mansur v javnosti ni izgubljal besed, so o njih govorili njegovi zastopniki. »Postali bomo največji klub na svetu, večji tako od Reala kot od Manchester Uniteda,« je kmalu po prevzemu kluba drzno napovedal dr. Sulaiman, ki je ADUG predstavljal v pogajanjih s Šinavatro. Ta hip so od tega visokoletečega cilja še daleč, saj se klubu doslej še ni uspelo dvigniti višje od sredine premierligaške lestvice. Šejkova angleška kamela letos torej še ne bo prinašala lovorik, a si šejk zaradi tega najbrž ne puli brade. Konec koncev je najuspešnejši v dirkah na dolge proge.

Mark Hughes

Ne bi rekel, da sem utrujen, vsaj, kar se tiče namigovanj o prestopu. Vsekakor pa so podkupovalne obtožbe Kiela zelo resna stvar. Informacije še vedno kapljajo in v takih razmerah ni lahko igrati, še težje pa je vse skupaj spremljati.

INTERVJU

www.revijasport.com besedilo: Rok Ficko fotografije: Vid Ponikvar

Leta 2005 so se čudežnemu dečku slovenskega rokometa Vidu Kavtičniku izpolnile otroške sanje. Iz Gorenja je prestopil k rokometnemu gigantu THW Kielu. Po evropskem rokometnem prvenstvu v Sloveniji se je dokončno izstrelil v oblake. V Nemčiji je spletel neločljive vezi s soigralcem Nikolo Karabatićem in nekdanjim trenerjem Zvonimirjem Serdarušićem - Noko. V trenutku, ko je moral hrvaški rokometni strokovnjak leto po osvojenem naslovu lige prvakov zapustiti mesto jadrnic, se je pretrgala tudi Kavtičnikova in Karabatićeva prijateljska vez s Kielom.

Leta 2008 so se otroške sanje razblinile, pojavila pa se je želja po menjavi kluba. Kavtičnikova kariera trenutno ni rožnata, saj zdravi poškodbo kolena, zaradi katerega je pred časom pol leta že obiskoval bolnišnice. Še bolj nelagodno se počuti ob očitkih, da so zmage njegovega moštva kupljene. Več o njegovem mnenju o podkupovalnih aferah, menjavi kluba in slovenski reprezentanci preberite v spodnjih vrsticah. Vid, zadnje čase se vam je več dogajalo v rokometnem zakulisju kot na igriščih. Ste od tega utrujeni? Ne bi rekel, da sem utrujen, vsaj, kar se tiče namigovanj o prestopu. Vsekakor pa so podkupovalne obtožbe Kiela zelo resna stvar. Informacije še vedno kapljajo in v takih razmerah ni lahko igrati, še težje pa je vse skupaj spremljati. Začelo se je z namigovanjem, da naj bi skupaj s soigralcem in dobrim prijateljem Nikolo Karabatićem odšla v Rhein-Neckar Löwen. Kako je zdaj s tem? Res je, bila sva na tem, da se iz Kiela preseliva v Krönau, vendar iz tega ne bo nič, saj Noka (Zvonimir Serdarušić, nekdanji trener Kiela, op. p.) ni dosegel dogovora s tem klubom. Na vsak način želiva zapustiti klub. Možnosti so odprte. Bomo videli, kako se bo razvilo, saj imava zelo zanimive ponudbe. To verjetno pomeni, da želita nastopiti v klubu, ki ga bo vodil Noka. Je vajin prestop pogojen z njegovim? Seveda bi rada igrala pod njegovim vodstvom, a enostavno ne vemo, kako se bodo stvari razpletle. Nanj so letele hude obtožbe o prirejanju izidov, zato ne verjamem, da bo v kratkem prevzel vodenje kakšnega kluba. Tudi zanj je trenutno stanje zelo težko, čeprav ima nekaj ponudb. Zakaj pravzaprav želite oditi? Igrati za Kiel je bila za vas od nekdaj velika želja. Z Nikolo nimava nič proti zdajšnjemu trenerju (Alfredu

Gislasonu, op. p.) in soigralcem. Vodstvo je tisto, ki je grešilo. S tem ko je prekinilo sodelovanje z Noko, je kršilo tudi del dogovora z nama. Ko igralec enkrat začuti, da bi rad zapustil klub, ni smisla, da bi v njem še naprej vztrajal. Nikola je javno izrazil nasprotovanje vodstvu Kiela. Kakšno je zdaj stanje v klubu? So se strasti kaj umirile? Pred časom je bilo kar nekaj stvari, ki so se odkrito povedale. Zgodila se je krivica, saj je Nikola podpisal za Kiel pod pogojem, da bo trener Noka. Po njegovi javni izjavi o tej zadevi so stvari potihnile. Zdaj je v ospredju afera o podkupovanju sodnikov. Kako jo doživljate vi? S tem nihče ne želi imeti opravka, vendar mediji o tem toliko pišejo, da se stvari enostavno ne da izogniti. Sam o tem ne želim veliko brati, ker v govorice ne verjamem. Bilo bi butasto, če bi vodstvo prirejalo rezultate, ker imamo izjemno dobro ekipo, s katero lahko premagamo vsakogar.

Ime in priimek: Vid Kavtičnik Nadimek: Videk Leto rojstva: 24. 05. 1984 Kraj rojstva: Slovenj Gradec Višina: 1,90 m Teža: 87 kg Stan: dekle Johanna Izobrazba: študent Hobi: PC, Internet, Glasba, Golf Kariera: 1994 - 2005 RK Gorenje Julij 2005 - THW Kiel

Pa vseeno. Zakaj so se govorice sploh pojavile? Iz trte verjetno niso izvite. Vsak lahko obtoži koga, da je storil kaj, česar v resnici ni. Mislim, da so v našem primeru nekateri klubi razočarani nad dejstvom, da zmagamo praktično na vsaki tekmi. V tej sezoni smo izgubili le proti Ciudad Realu v gosteh. Kažemo izredno dobro igro, smo zelo zanesljivi, zato bi lahko trač izviral iz zavidanja drugih klubov. Je bila za Serdarušićev odhod v ozadju kriva prav ta zgodba o nameščanju? Prav on naj bi bil namreč vpleten v podkupovalno afero. Ne, tukaj je v ozadju povsem druga zgodba, ki je ne bi želel komentirati. Noka ni odšel zaradi športnih, ampak zaradi zasebnih zadev.

INTERVJU

Ne, siondamo Verni nikogar vsakem primsami s tem ničesar.

Kako je vodstvo kluba reagiralo na vest o podkupovanju sodnikov? So igralcem posredovali kakšna navodila, ukaze, kako naj se vedejo v tem času? ničesar takega. Smo profealci in naša naloga je, da na igrišču vse od sebe. jamem, da vodstvo podkupilo, v eru pa igralci nimamo

V javnosti trenutno najbolj odmeva domnevna podkupljenost sodniškega para Frank Lemme in Bernd Ullrich, ki naj bi za krive storitve prejela 50.000 dolarjev. Verjamete v njuno nedolžnost? Ne vem, o tej zadevi nisem dovolj informiran, da bi lahko sodil. Pred obsodbami so potrebni dokazi. V tem primeru še ni bilo nič dokazanega. V podrobnosti se niti ne spuščam, saj bi me to le obremenjevalo. Na meni je, da pokažem dobro igro, tako kot vsi ostali fantje. Če bi se igralci v takšne zadeve podrobneje spuščali, bi imeli le škodo. Tudi slovenski reprezentanci oziroma anonimnemu viru iz njenega vodstva naj bi bila na svetovnem prvenstvu v Nemčiji po poročanju Ekipe ponujena zmaga na dveh tekmah, za denar pa naj bi jo zrežirali prav sodniki. Takrat za reprezentanco sicer niste nastopili, ste pa ob tej vesti verjetno pristrigli z ušesi. V takšne stvari ne verjamem. Verjamem, da vedno zmaga boljša ekipa. Lep primer je lanski finale lige prvakov, ko smo zmagali v gosteh in izgubili doma. Sodniške napake se dogajajo. Ne nazadnje so sodniki le ljudje in ljudje delamo napake. Zaradi njih ni mogoče sklepati na podkupljenost. Kar pa se tiče slovenske reprezentance. Ne vem, kdo je človek, ki je želel ostati anonimen. Anonimno obtoževanje je nepravično. S takim načinom komuniciranja se ne da doseči ničesar. Blebetanje, da mu je bila ponujena zmaga v zameno za denar, ni nič drugega kot trač. Če bi šlo za poizkus podkupovanja, bi moral zadevo prijaviti pristojnim pri Evropski rokometni zvezi. In tega v našem taboru niso storili. Zakaj nihče ne želi javno in jasno priznati, da so ga poizkušali premamiti? Ne nazadnje bi lahko tako goljufe razkrinkali in kaznovali. Se morda bojijo močnega sodniškega lobija? Res ne bi vedel, ali se koga bojijo. Se ne spuščam v globino ... Ne vem, kaj je ta oseba želela doseči, saj je primer že v izhodišču brezupen.

Kaj se vam zdi pravilna rešitev za preprečitev tovrstnih problemov? Je mogoče treba uvesti delegiranje sodnikov po vzoru košarkarske evrolige. Vsak sodnik bi moral soditi zase. Fiksne sodniške pare bi morali ukiniti, tako bi bilo podkupovanje dosti težje. Par bi moral biti določen dan pred tekmo, seveda bi morala biti sodnika iz različnih držav. Sodniki ne potrebujejo uigranosti. Vedo, kakšna so pravila in kakšne so njihove naloge na igrišču. Težava bi bila mogoče v jeziku in sporazumevanju, vendar to zagotovo ni tako velik problem, da bi ogrozil zamisel.

Zadreprezentančne niste udeležili zaradi Kdaj jo boste pozdraviBoli me mišica v zadnjem med določenimi gibi. moram še nekaj pregledov in stanje jasno. Ali gre za isto ga pred časom Da, koleno poškodbi sem

nje akcije se poškodbe. li? delu kolena Narediti zdravniških bo precej bolj

koleno, ki ste že operirali? je isto, vendar nista povezani. Imel natrgano mišico. Počasi okrevam, z vsakim dnem lahko naredim gib več, a bolečina še vedno ostaja. Za junijske kvalifikacije za evropsko prvenstvo prihodnje leto v Avstriji boste nared. Če ne bo novih poškodb, definitivno.

Ko smo že pri Sloveniji. Reprezentanca je dobila turnir na Češkem, vendar te zmage verjetno niso realni pokazatelj kakovosti. Tako Danci kot Čehi so nastopili v okrnjeni zasedbi. Vsaka zmaga je pomembna za samozavest in dviganje morale. Nobenemu uspehu se ne gleda v zobe. Na vsako stvar je treba gledati s pozitivnega stališča. Gledal sem obe tekmi in lahko samo čestitam fantom, saj so pokazali dobro igro. Proti Danski so sicer naredili veliko napak, a pomembno je, da so na koncu zmagali. V tem slogu moramo igrati naprej. Res je, da prijateljske tekme ne kažejo realne slike kakovosti ekip, dejstvo pa je, da so si fantje zaslužili zmagi. V takšnem pozitivnem duhu se lahko nadejamo dobrega rezultata v kvalifikacijah. In kakšen bi bil za vas dober rezultat? Najprej želim, da se nanj uvrstimo in da si ga ogleda

INTERVJU

www.revijasport.com

čim večje število Slovencev. Verjamem, da lahko naredijo pravi spektakel, podobno kot pred leti v Sloveniji, ko so nam dvignili samozavest in motivacijo, na koncu pa smo osvojili srebro. Z borbeno igro in drobcem sreče verjamem, da smo sposobni priti do polfinala, od tam dalje pa je mogoče vse. Kako spremljate slovensko ligo? Kdo ima največ možnosti, da postane prvak? Verjetno navijate za svoj nekdanji klub Gorenje. Definitivno. Mislim, da si Gorenje letos zasluži naslov, čeprav Koper vodi od samega začetka. Je pa še nekoliko prehitro, da bi lahko napovedal prvaka. Pustimo se presenetiti ... Verjamem v svojo nekdanjo ekipo, vsekakor bi jim naslov iz srca privoščil. Slovenski klubi imajo kar nekaj težav z gospodarsko krizo. Nekateri, kot je denimo Celje Pivovarna Laško, bodo naslednjo sezono začeli z nižjim proračunom. Se tudi v Kielu na kakršenkoli način kaže gospodarska kriza? Trenutno ni nobenih težav. Plačila dobivamo redno. O gospodarski krizi in z njo povezanim nižanjem proračuna ali plačil ni še nihče govoril. Res pa je, da je recesija prizadela nekatere klube z dna lestvice. Nordhorn bo denimo drugo leto igral v drugi ligi. Nekateri jo že čutijo, vem pa, da se vodilnim petim klubom za zdaj še ne pozna. Treba je vedeti, da bodo podjetja, ki jih bo prizadela gospodarska kriza, najprej znižala sponzorska sredstva, od katerih živijo tudi športni klubi. Igralci bomo verjetno zaslužili veliko manj ... Kako jo sprejemajo ljudje v Nemčiji? Je življenje že kaj drugačno? Na severu Nemčije še ni čutiti sprememb. Ljudje živijo običajno življenje, se pa zavedajo, da prihajajo težji časi, in z denarjem ravnajo premišljeno. Tudi sever ni imun na spremembe, še posebej, če bo kriza dolgotrajna. Kam si želite po končani sezoni skočiti na dopust? Sploh še ne vem, kdaj bom našel kaj časa za oddih. Kvalifikacije se začnejo 24. junija, priprave na prihodnjo klubsko sezono pa naj bi se začele že 18. julija. Bomo videli, kako se bo vse skupaj razpletlo, saj obstaja možnost, da nadaljujem kariero tudi v katerem drugem klubu, zato si še nisem delal planov. Želel bi videti Brazilijo ali pa Avstralijo, ampak za to verjetno ne bo časa. Tako bom verjetno skočil v Slovenijo in na Hrvaško, mogoče tudi v Francijo.

Vsak sodnik bi moral soditi zase. Fiksne sodniške pare bi morali ukiniti, tako bi bilo podkupovanje dosti težje. Par bi moral biti določen dan pred tekmo, seveda bi morala biti sodnika iz različnih držav. Sodniki ne potrebujejo uigranosti. Vedo, kakšna so pravila in kakšne so njihove naloge na igrišču. Težava bi bila mogoče v jeziku in sporazumevanju, vendar to zagotovo ni tako velik problem, da bi ogrozil zamisel.

Še vprašanje za oboževalke. Ali že imate novo dekle? (Glasen smeh.) Ne, nimam punce. S katero pa bi šli na zmenek? Z Meg Ryan.

ROKOMET

besedilo: Matic Flajšman fotografije: Damjan Žibert

ALEŠ JUG: »Z mladimi se v Sloveniji dela dobro!« Slovenski ljubitelji rokometa iz leta v leto spremljajo zanimivejše tekme državnega prvenstva. Tradicionalno kakovostnima Celju Pivovarni Laško in velenjskemu Gorenju se je lani pridružil še Cimos Koper, žal pa zaradi takšnih in drugačnih zadev klubski rokomet izgublja tudi odlične ekipe (beri: Gold Club). Viden kakovostni preskok je predpogoj za uspešno nastopanje slovenskih klubov na evropski sceni, na kateri Celjani nimajo več tako prepoznavne vloge, kot so jo imeli v minulih sezonah, Koprčani so v krstnem letu med evropsko elito izpolnili začrtani cilj, medtem ko Velenjčani upajo na vrnitev med evropsko rokometno smetano. Prav v elitni ligi prvakov je bilo klubom v minulih letih storjeno mnogo gorja. O oškodovanjih ne nazadnje nazorno pričajo tudi podkupovalne afere, o katerih je bilo po rokometnih koluarjih veliko govora, vselej pa je bilo premalo dokazov, da bi pravosodje lahko s prstom pokazalo na koga, ki je kriv. Prav sodniki v tem športu so tisti, ki lahko povsem spremenijo potek dogajanja na igrišču. Za izboljšave na klubski ravni tekmovanja pa so praviloma zadolženi predstavniki vodstva lige. V Sloveniji so se v novi sezoni z nekaj zanimivimi potezami izkazali pri Združenju rokometnih prvoligašev Slovenije (ZROPS), katerega direktor Aleš Jug s sodelavci upa na še lepšo prihodnost in višjo kakovost slovenskega klubskega tekmovanja. Sodniška afera razvoju rokometa ne prizanaša. Morebiti je bil prav to znak, da naj se starši odločajo za kakšno drugo športno panogo za otroke, in ne ravno rokomet. Kakšen je vaš komentar na aktualno rokometno dogajanje v Evropi, govor je ta hip le o sojenju in podkupovanju? Doslej se je o tem govorilo po tiho. Vsi tisti, ki smo bili kdajkoli aktivno udeleženi v ligi prvakov – sam sem bil generalni sekretar rokometnega kluba Gorenje –, smo

ROKOMET

doživeli marsikaj. Priznam, da se je, žal, o teh stvareh le govorilo. Vprašanje časa je bilo, kdaj se bo o tem kdo razpisal. Konec koncev pa to ni nič slabega, saj se iste stvari dogajajo tudi v drugih športih. Niti nogomet niti košarka nista izjema. To so zadeve, ki panogi ne koristijo in ji prinašajo negativni prizvok, vendar to pomeni, da se nekatere zadeve vsaj deloma počistijo. Aktualni trenutek bo športu zagotovo škodoval, saj niti pokrovitelji niti gledalci ne slišijo radi, kako si klubi pomagajo na poti do boljših rezultatov. Kakorkoli gledamo, je to za rokomet dobra stvar na dolgi rok. Sodniki bodo odslej še pod bolj budnim očesom kontrolorjev sojenja. Kje vidite rešitev, da morebiti do takšnih afer v prihodnje ne bi prihajalo? Kakovostnih sodnikov je dovolj, kaj bodo v prihodnje počele mednarodne zveze, pa ne vem. Nedopustno je, da Evropska rokometna zveza kljub dobremu finančnemu stanju in urejenosti ne premore neodvisnega profesionalca, ki bi vodil sistem delegiranja, nato pa za tako odgovorno delo najame honorarnega sodelavca. Tudi v Sloveniji je bila to težava, zato smo pred leti začeli uvajati spremenjen sistem delegiranja. Če lahko samo spomnim, da so v preteklih letih mediji napisali veliko slabega ravno o sojenju, v letošnjem letu ni bilo še niti enega negativnega članka na to temo, kar pomeni, da smo naredili korak naprej. Sodniki sodijo enakomerno, čeprav ima vsak sistem dobre in slabe plati, in tudi delegiranje ni izjema. Zame je pomembno, da so klubi zadovoljni, da pridobivajo nazaj zaupanje v Združenje rokometnih prvoligašev Slovenije. Menim, da bi nam, če bomo tako nadaljevali, lahko v dveh do treh letih uspelo vzpostaviti dober sistem, hkrati pa bomo vzpostavili zaupanje med vsemi akterji zgodbe. Čez noč ne gre, zadnja afera pa je temu le še škodovala. O sodnikih se zadnje tedne največ govori. Tudi sami ste imeli pred začetkom sezone velike težave z doseganjem dogovora z njimi. Kazalo je, da bodo slovenski superpokal sodili tujci, ob koncu so piskali vendarle Slovenci. Kako v prihodnje? Pogajanja za novo tekmovalno sezono se nadaljujejo. Pred začetkom le-te smo sklenili enoletne pogodbe. Nismo si želeli situacije, ko bi bili pritisnjeni ob zid. Gre za pogajanja dveh strani. Ponudnik storitev v Sloveniji je samo eden, zato je razumljivo, da se odziva kot monopolist. Letos pogajanja potekajo v malo drugačnem tonu, ni izsiljevanja, torej veliko bolj kulturno. Sodniška organizacija zahteva svoje. Prepričan sem, da bomo te zadeve za prihodnjo tekmovalno sezono rešili dosti prej. Glede na gospodarsko situacijo, ko klubi sporočajo nižanje klubskih proračunov, menim, da bo tudi s sodniki dogovor temu primeren. Nekateri so mnenja, da raven tekmovanja pada, spet drugi so prepričani, da je Združenju rokometnih prvoligašev uspelo narediti preskok. Kakšno je vaše mnenje o

www.revijasport.com

kakovosti prve lige? Tisti trenutek, ko so se poleg Celja Pivovarne Laško pojavili še drugi kakovostni klubi, je liga postala zanimiva. Tekmovanje ni zanimivo, če že pred začetkom sezone vemo, kdo bo ob koncu državni prvak, in to ni kritika za Celje. Gre namreč za zelo dobro organiziran klub, ki je za sabo povlekel še druge. Prul žal ni več, je pa zraslo velenjsko Gorenje, koprski Cimos, nato Gold Club in tudi drugi se lahko enakovredno kosajo z najboljšimi (Trimo Trebnje, Prevent, Ribnica). Menim, da je liga veliko bolj izenačena in zanimiva. Nekateri bodo rekli, da raven tekmovanja pada; Celje je pod ravnijo, na kateri je nekoč že bilo, zato pa so drugi boljši, in o tem pričajo tudi rezultati – Prevent zmaga v Velenju, Celje izgubi v Ljubljani, Koper ne zmaguje z lahkoto. Vse to so dokazi, da je tekmovanje zelo zanimivo, da zmagovalec pred tekmo ni znan, vprašanje pa je, kako bo s kakovostjo v prihodnje. Žal so se nam že zgodili trije izstopi iz lige, ki niso posledica finančnih težav, ampak lokalnih političnih razprtij. Mnogi ZROPS-u zamerijo, da je pred leti sprejel sklep, da lahko za posamezno prvoligaško ekipo igra šest tujcev. Se vam ne zdi, da s tem največ izgubljajo ravno mladi rokometaši, ki ne dobijo priložnosti za igranje? Kot člani Evropske unije smo se morali prilagoditi zakonodaji nove države, v kateri naj ne bi nikomur preprečevali dela. Uvedba šestih tujcev se je zgodila (mislim, da) pred tremi oziroma štirimi leti, preden je ZROPS začel delovati samostojno. Vzrok povečanja je, da so bili štirje zelo ambiciozni klubi, ki bi težko samo z domačimi rokometaši dosegli želeno. Lepo bi bilo, če bi samo s slovenskimi igralci lahko dosegali vrhunske rezultate. Večinoma so bili in so kvalitetni in so del celote, ki dviga kakovost ekipe. Iz izkušenj vem, da so, ko imaš višje cilje in ambicije, treningi bistveno bolj zahtevni; tudi mladi igralci, ki jih priključiš treningom, takrat najbolj napredujejo. Po zadnjih podatkih je preko 30 slovenskih igralcev po tujih klubih. Če pogledamo druge rokometne velesile: v Nemčiji ni omejitve števila tujcev, ki igrajo za klub, nič drugače ni v Španiji in Franciji. Mnogi so prepričani, da so ravno tujci tisti, ki slabijo kakovost reprezentance, vendar bi se potem to poznalo tudi pri Špancih, Nemcih in Francozih, ki imajo že dolga leta zelo kakovostne nacionalne ekipe. Glede na trenutno gospodarsko situacijo pa se bo število tujcev po mojem mnenju v prihodnje debelo zmanjšalo. Še vedno sicer vlada prepričanje, da mora biti tujec za 30 % boljši od domačega igralca, vendar je bilo to nekoč, ko smo imeli v Sloveniji še amaterske klube. Je pa res, da danes Slovenija ni več tako zanimiva za tuje igralce, ki se veliko raje odločajo za igranje v Španiji, Nemčiji, na Danskem ali pa v Franciji. Mislim, da vrhunski tujec za klub pomeni veliko, a bojim se, da jih bo v prihodnje vedno manj. Rešitev je zagotovo v dolgoročnem pogledu, saj bi lahko klubi z dobrim skavtingom pripeljali mlade perspektivne igralce in z njimi podpisovali dolgoročne pogodbe. Zdi se, da tisto, kar bi morali delati v Sloveniji,

delajo zgolj v tujini. Spremljanje mladih igralcev je namreč izven slovenskih meja veliko bolj razvito. Perspektivni Slovenci tako hitro zapustijo domovino in se odpravijo v tujino. Kako ustaviti ta val vsakoletnih odhodov? Mlade igralce je zelo težko zadržati. Včasih so veljali predpisi, da igralec do 27. leta ni smel zapustiti domovine, z vstopom v EU pa so se zadeve spremenile. Žal za Slovenijo to ni niti malo dobro. Mladi so videli, da se da z rokometom lepo zaslužiti, predvsem pa, da je v tujini več denarja kot v domovini. Mene ne skrbi, da gre vrhunski potencial Kavtičnik igrat v vrhunski klub, saj je to reklama za slovensko ligo in slovenski rokomet. Bolj me skrbijo odhodi mladih igralcev v povprečne klube, za povprečen denar. To je tisto, kar dela klubom škodo. Težava so zagotovo agresivni agenti, ki najlažje zaslužijo odstotek od prestopa na mladih igralcih, ko jim obljubljajo gradove v oblakih. Po vzoru Združenja nogometnih prvoligašev v letošnji sezoni vzorno delujete tudi vi. Še vedno delujete kot del Rokometne zveze Slovenije ali ste se osamosvojili? Mi smo del rokometne zveze. Z novim generalnim sekretarjem Tomažem Jeršičem sva imela nekaj sestankov, konkretno sem predlagal nekaj projektov, sedaj pa čakamo na odgovor krovne organizacije. Delamo naprej po programu, postavili smo spletni portal, čakamo pogodbo s televizijo (letos bomo imeli približno 20 prenosov), izdali smo prvo številko časopisa, pripravljamo tudi televizijsko oddajo. Osrednji slovenski športni časnik letos slovenskemu rokometu nameni stran več in verjamem, da bo rokomet v prihodnje še bolj razvit. V naslednjih letih želimo izdati še več revij in doseči, da bi samostojno ali pa kot priloga izhajal tudi rokometni mesečnik. Mislim, da smo nekaj koristnih korakov že naredili. Tudi v prihodnje bo naša usmeritev takšna. V tujini obstaja rokometni sindikat igralcev. V Nemčiji morajo klubi do začetka na račun lige odložiti polovico proračuna, do novega leta še preostanek. Tako ne prihaja do zamud pri izplačilu dohodka igralcem, kar je v Sloveniji postalo vse večji problem. Imate tudi pri ZROPS pripravljen program, kako zaščititi igralce? Kakršenkoli sistem narediš, z nobenim ne moreš preprečiti, da klubi dolgujejo igralcem denar. Sklenjene pogodbe so izterljive na sodiščih. Ena možnost je zagotovo, da klubi planirajo zadeve za leto vnaprej. Ponavadi imajo probleme tisti, ki tega ne storijo. Vem, da je kar nekaj odpovedi pokroviteljev, kar je eden izmed glavnih razlogov za aktualno stanje. Najbolj prizadeti bodo tisti, ki imajo največ od tega. 80–90 % vseh prihodkov iz naslova pokroviteljev gre za plače igralcev. Pričakujem, da bo v prihodnje v slovenski ligi igralo manj tujcev, saj se jih klubi praviloma odrečejo prej kot pa domačih. Kljub vsemu je v vsaki stvari nekaj dobrega. V dani situaciji bo tako bržkone priložnost za dokazovanje dobilo več mladih Slovencev.

INTERVJU

besedilo: Gregor Gajšek fotografije: Aleš Fevžer

Želijo me reprezentanca in klubi. Kdo so, ne povem.

INTERVJU

www.revijasport.com

Nikoli ni prepozno. Marta Bon je 14 let potem, ko je leta 1994 s Krimom osvojila slovenski pokalni naslov, pred to sezono znova sedla na klop dvakratnih evropskih prvakinj. A šampionski sijaj je že zdavnaj zbledel, ostale pa so skrbi in dvomi, ali lahko 47-letna doktorica ustavi pot navzdol in Krim usmeri proti evropskemu vrhu. Verjela je vase, v pomočnike, vodstvo in igralke. Na koncu pa ni veliko manjkalo in Martina dekleta bi skoraj prišla do polfinala.

Kakšna je vaša ocena Krimove sezone v letošnji ligi prvakinj, v kateri ste zasedli končno 6. mesto? Evropska sezona je za Krim osrednja sezona in z njo sem v celoti gledano zadovoljna. V tej sezoni smo uspeli v ekipi in v klubu izgraditi medsebojne odnose. Postavili smo igro, ki obeta, da bomo lahko, ko jo bomo izpilile, uspešne na najvišji ravni. Igralkam se je uspelo prilagoditi na spremembe, ki smo jih uvedli, na nov način dela in na novo smer v razmišljanju. Veseli me tudi, da smo znotraj strokovne ekipe sestavili model delovanja, v katerem so jasne pristojnosti ter v katerem sodelujemo in si pomagamo. Na vseh klubskih ravneh smo v tej sezoni vzpostavili spoštljive odnose. V prvem delu sezone ste imeli razmerje zmag in porazov 4 : 2, v drugem 2 : 4. Ste s tem zadovoljni? Mislim, da je 6 zmag in 6 porazov realen rezultat. V prvem delu smo bile nekoliko uspešnejše, v drugem manj, a nam je uspelo premagovati tudi klube, ki imajo bistveno večji proračun od nas in so v razvoju pred nami. Seveda pa ne mislim, da razmerje zmag in porazov na koncu ne bi moglo biti boljše. Naredili smo, kar smo znali in kar je bilo v naši moči, dejstvo pa je, da je Krim v zadnjih treh letih izgubil renome in pozicijo, ki ju je nekoč imel. Verjetno merite na sojenje? Ko smo igrale proti Gyoeru, se je videlo, da Madžarke v tem hipu kotirajo višje od nas. Ko izgubiš tekmo za en gol, razmišljaš o vsaki žogi in odločitvi. A če pustimo te zadeve ob strani, ostaja dejstvo, da smo sebi in drugim dokazale, da lahko zmagujemo tudi v tekmovanju najvišjega ranga. Menite, da je Krim v očeh evropskih tekmecev znova postal resen nasprotnik? Rokometna Evropa nas definitivno znova jemlje resno. Tudi s tega vidika je ta sezona tako pomembna za Krim. Direktorico Dejo Ivanović, ki je mlada po letih in direktorskih izkušnjah, spoštujejo, saj je eminentno rokometno ime. Tudi moja cena je v tujini zelo visoka. Ne pa tudi v Sloveniji, kjer načeloma ambicioznih ljudi

ne marajo. Še posebej žensk ne. Javnost in tudi rokometna zveza sta 8. mesto slovenske reprezentance, ki ste jo vodili vi, na svetovnem prvenstvu 2003 ocenila za neuspeh. Nedolgo zatem ste odstopili. Ste v tej sezoni nejevernim Tomažem dokončno zaprli usta? Bila sem vrhunska igralka, imam vrhunsko izobrazbo in reference. Zgodovina je pokazala, da je bilo 8. mesto na Hrvaškem izjemen uspeh, največji doslej. Zase vem, da imam vodstvene sposobnosti. V mladosti sem bila predsednica vseh mogočih društev in razredov, v vsaki ekipi pa sem bila kapetanka. Žalostno, a resnično dejstvo je, da so pri nas ambiciozne ženske nezaželene. Zato je fino vsake toliko časa odpotovati v tujino, kjer mi vse moje sposobnosti, uspehe, zasluge in izobrazbo štejejo v dobro. Takrat je moj ego pobožan. Kakšen je bil v tej sezoni odnos med vami in mediji? Na začetku sezone so mediji vame dvomili in niso verjeli, da lahko Krim vrnem na stari tir. A nisem bila le jaz tista, v katero so dvomili, nezaupanja je bil deležen kar cel Krim kot institucija. Skladno z uspehi se je začel spreminjati tudi odnos medijev, saj so videli, da se na Krimu dogaja nekaj zelo resnega. Odzivi na vse to so bili zelo lepi, to moram priznati.

INTERVJU

Če bodo kje drugje dobile boljše plače, naj gredo, jaz jih pri tem ne bom ovirala.

Pred začetkom sezone ste rekli, da bo največ dela z zbliževanjem med mlajšimi in starejšimi igralkami. Vam je to uspelo? Ta proces je bil deležen ogromne pozornosti. Sama vem, kako težko je igrati skupaj z mladimi, vem pa tudi, kako je, če mlade igralke čutijo nezaupanje starejših. Letos imamo na kupu pestro skupino igralk, ki se razlikujejo po starosti, izkušnjah, uspehih, zaslužku, narodnosti. Zato je bilo tudi precej težav. Treba je bilo veliko delati na medsebojnem zaupanju. Starejše so spoznale, da morajo pomagati, da se bodo mlajše čim hitreje razvijale, mlade pa so bile primorane spoznati, da ne morejo pričakovati priložnost, če si pred tem ne bodo pridobile zaupanja. Vse so morale spoznati, da smo tu, da SKUPAJ zmagujemo. Sliši se, kot da bi bil za kaj takega dovolj en

pogovor in vse je bilo urejeno, a verjetno ni bilo tako? To je garaško delo, ki pobere ogromno energije in ki terja veliko občutka in subtilnosti. Jaz nikoli ne kričim na igralke. Čutim, da imam avtoriteto in da lahko vse povem že s pogledom. Ena prvih stvari, ki sem jih prepovedala in ki jih dekleta silno rada počnejo, je zavijanje z očmi in gestikulacija, ko je bilo treba narediti kaj njim neljubega. Vsako tako vedenje dojemam kot napako, zato sem jim povedala, da napake delamo vsi, ponavljajo pa jih le bedaki. In verjetno nobena ni želela biti bedak v mojih očeh. Je bilo v tej sezoni tudi kaj disciplinskih težav? Disciplinskih problemov ni bilo, ker smo bile zelo osredotočene na ligo prvakinj. Ko sem prišla na Krim, sem natančno ‘’posnela’’, kaj se dogaja, nato pa smo

en mesec delali na tem, da bi odpravili, kar je bilo slabega. Po tem obdobju sem se začela ukvarjati samo še z dobrim, z dobrimi in osredotočenimi. Vse drugo me ni zanimalo. Če greva od igralke do igralke, kako bi ocenili sezono Ljudmile Bodnieve? Začetek je bil zanjo težak, saj je bila zelo razočarana, ker ni bila v ruski olimpijski reprezentanci. A zame je Bodnieva še vedno najboljši pivot na svetu in vesela sem, da lahko sodelujem z njo. Vse igralke Krima so lahko hvaležne, da lahko igrajo v isti ekipi z njo. Kot zvezdnica ima svoje posebnosti, a jaz se rada ukvarjam z zvezdnicami. Pa ne s tistimi, ki zvezdniško nastopajo v javnosti, ampak s tistimi, ki svoje zvezdništvo kažejo na igrišču s svojo vrhunskostjo in nepredvidljivostjo. Bodnieva me vedno znova

INTERVJU

preseneča, medtem ko za dve tretjini svojih igralk točno vem, katera bo njihova naslednja poteza. Ljudmila je v to sezono vložila ogromno, trenirala je po posebnem programu, in to se nam je obrestovalo. Tanja Oder je odigrala svojo 14. sezono v ligi prvakinj. Dosegla je 37 golov in igrala na vseh tekmah. Tanja – najboljše levo krilo svetovnega prvenstva 2003 – je imela pred to sezono precej težav. Poznajo se ji obremenitve v vseh prejšnjih sezonah. Tudi ona je morala trenirati po posebnem programu telesne priprave. V ligi prvakinj je dokazala, da je še vedno vrhunska igralka, mislim pa, da je lahko z evropsko sezono zelo zadovoljna. Na levem zunanjem sta se pretežno menjavali Moertlova in Damjanovićeva, skupaj sta dosegli 77 golov (Moertlova 54, Damjanovićeva 23). Z njima sem zadovoljna, sploh če pogledamo njun napredek od trenutka, ko sta prišli na Krim, pa do danes. Moertlova je bila sicer že uveljavljena igralka, a je potrebovala nekaj časa za prilagoditev, nato pa je odigrala nekaj tekem vrhunsko. Vedeli smo, da v obrambi ni najboljša, a smo zadovoljni z njenim napredkom. Čas pa bo pri njej in drugih mladih pokazal, ali lahko toliko napreduje, da lahko skupaj z drugimi Krim pripelje tja, kjer je nekoč bil. Damjanovićeva je iz Niša in srbske lige prišla v ligo prvakinj in odigrala dobro. Ima potencial, da lahko čez nekaj let postane vrhunska igralka. Potem ko je bila sezono prej precej neopazna, je bila v tej organizatorka Andrea Lekić prva strelka Krima (87 golov), verjetno pa tudi njegovo prvo ime? Andrea Lekić je izjemno ambiciozna. Ko dobi neko nalogo, vselej vpraša, kaj lahko naredi še zraven, da bo še boljša. Je vrhunski talent, ki se bliskovito odziva na zahteve trenerja. V igri zna izrabiti vse svoje telesne potenciale, zelo hitro pa napreduje tudi na taktičnem področju. Krasi jo ogromna želja po napredku in uspehu, zato hitro razvija svojo igro v napadu in obrambi. Andrea Lekić ima vse možnosti, da postane najboljša rokometašica na svetu. S položaja desnega zunanjega je Krim z razdalje dosegel zelo malo golov v tej sezoni, kljub temu pa je bila Marina Vergelyuk stalno v prvi postavi. Sezono je končala s 43 zadetki. Morda bi bilo drugače, če bi se Barbara Varlec razvijala hitreje ... Z Marino pa je tako ... Ona me je prepričala, da ne bo naredila napake in da bo hkrati na igrišču naredila nekaj pozitivnega. Zato je tudi toliko igrala. Za nameček pa je podala največ uporabnih žog na desno krilo v celotni ligi prvakinj. In ko so krila – desna in leva – zadevala, smo zmagovale, ko niso, smo izgubljale. Kaj je bilo krivo za velika nihanja v igri in

www.revijasport.com

realizaciji Dijane Golubić? Težko je reči. Dijana je prvi del sezone odigrala vrhunsko, v drugem je v formi padla. Bilo je nekako logično, da ne more tako dolgo držati vrhunske ravni. Bi pa rekla še to, da je Dijana vrhunsko desno krilo predvsem v napadu.

da bi pripeljali vrhunske izdelane igralke. Zato iščemo neuveljavljene in talentirane rokometašice. Dogovorili smo se, da bomo poskušali imeti v ekipi pet vrhunskih igralk, druge pa bodo mlade. To pomeni, da bomo morali delati veliko bolje od drugih, če bomo hoteli biti konkurenčni.

Vratarke so bile, taka je moja ocena, v tej sezoni na visoki ravni. Kaj menite vi? Sergeja Stefanišin ima za sabo zelo lepo sezono, mislim, da celo najboljšo v karieri. Srečna sem zanjo. In tudi pri 34 letih se je še veliko naučila. Zelo je napredovala pri prvi podaji v igro, ki je tako zelo pomembna za našo igro. Amra Pandžić je bila predolgo poškodovana, zato nismo mogli videti, koliko časa bi potrebovala, da se razvije v vrhunsko vratarko. Agnes Triffa je na eni tekmi branila vrhunsko, zdaj ko je poškodovana, pa odgovora na vprašanje, ali je lahko prava okrepitev za Krim, še ne bomo dobili kmalu. Dejstvo je, da Krim za vrhunske rezultate potrebuje dve vrhunski vratarki.

Kaj bo s starejšimi igralkami? Bo katera končala kariero, bo katera zapustila Krim? Kariero bo zaključila Špela Cerar, ki se je tako odločila sama. Bila je prava vodja ekipe in je izjemno pozitivna oseba. Njena vloga je bila izrazito povezovalna, zato je bila za nas izjemno pomembna. Nekaj tekem je odigrala zelo dobro. Tanji Oder se izteče pogodba, pogovori z njo pa še potekajo. Jaz bi jo rada imela še naprej v ekipi, ker je tipično levo krilo. Tudi Marini Vergeljuk se pogodba izteče in tudi njo želim imeti še naprej v ekipi. Z nekaterimi drugimi pa pogodb ne bomo podaljšali. O imenih ne bi govorila. Veliko je odvisno od tega, kaj in predvsem ali se bomo dogovorili s tistimi, ki si jih želimo pripeljati v klub.

Kako ocenjujete igro Krima v napadu v tej evropski sezoni? Pomembno je, da smo model igre postavili. Njegova glavna značilnost je ta, da maksimalno izkorišča pozitivne lastnosti naših igralk. Torej je popolnoma prilagojen igralkam. To pa na drugi strani pomeni, da to ni povsem tista igra, ki bi jo jaz rada igrala. Če do sprememb v igralskem kadru ne bo prišlo, bo igralni sistem ostal isti, trudili pa se bomo, da zmanjšamo število napak. Treba bo igrati še bolj zbrano. Naša igra je že zdaj hitra in nepredvidljiva, tako da se nasprotnik na nas težko pripravi. Lekičeva ne igra kot tipični srednji zunanji, isto velja za Vergeljukovo na desni strani. Dejstvo, da gre veliko več žog na desno kot na lev stran, pa ni naključje.

Obstaja bojazen, da bo katera od vaših najboljših dobila boljšo ponudbo in predčasno zapustila Krim? To ni bojazen, ampak dejstvo. Krim zmanjšuje proračun in vodstvo bo ocenilo, koliko lahko posamezno igralko plača. Če bodo kje drugje dobile boljše plače, naj gredo, jaz jih pri tem ne bom ovirala. Ali klubi snubijo naše igralke, ne vem, a do tega dne (25. 3. 2009, op. p.) kontaktov na ravni klubov v zvezi s katero izmed naših igralk ni bilo.

V obrambi ste poskusile igrati domala vse mogoče obrambe od 6-0 do 3-3 pa vse, kar je vmes. Obstajata dve filozofiji. Ali igraš le eno obrambo in jo izpiliš do popolnosti ali pa igraš več obramb in se prilagajaš nasprotniku. Menim, da igralke, ki ves čas igrajo eno obrambo, postanejo rigidne. Rada bi, da bi bile moje igralke samostojne in odgovorne. Naj same sprejemajo odločitve znotraj nekega dogovora. Pri vsaki spremembi obrambe je bilo treba vložiti veliko truda, da so mi sledile in verjele. Dokazovala sem jim, kaj bomo pridobile z neko obrambo, in nato vsak dan ugotavljala, ali mi verjamejo. Hotela sem jim pokazati, da če razmišljaš, je vse enostavno. Tudi zato sem ukinila kompliciranje. Zdaj že vedo, da vse te spremembe delam v njihovo dobro in da bomo skupaj uspešne.

Bo torej v naslednji sezoni postava Krima spremenjena? Gotovo bo spremenjena, saj smo že lani poleti napovedali, da bo ta sezona tudi selekcijska. Za naslednjo sezono in za naprej moram izbrati igralke, ki so kakovostne in osredotočene na vrhunski dosežek, bojevite, pozitivne in zmagovalne. V tem trenutku se nam ponuja tudi ogromno mladih, saj je Krim zaslovel kot okolje, v katerem mlade napredujejo. Toda več kot določeno število jih ne bomo sprejeli, po dolgem času se namreč odpira evropska perspektiva tudi nekaterim dekletom, ki so zrasla v Krimovi rokometni šoli. Kaj pa na vaš naslov, ali prihajajo ponudbe? Prihajajo iz tujine! Želijo me reprezentanca in klubi. Kdo so, ne povem. Jasno pa je, da ostajam na Krimu. Tu bo ostalo vse moje znanje, ljubezen, strast. Dala sem besedo in imam pogodbo. Odšla bom le v primeru, da se tu ne bom več dobro počutila. Zelo pomembno je namreč, da se ljudje v nekem kolektivu ujamejo, da ‘’pašejo’’ skupaj. In v Krimu je tako.

Čeprav letošnja liga prvakinj še traja, pa, kot slišimo, že pogledujete proti novi. Menda prihaja na Galjevico nekaj odličnih rokometašic? Z nekaterimi igralkami smo v navezi že od lanskega avgusta, a njihovi prihodi še niso stoodstotno potrjeni, zato imen ne bom razkrila. Dejstvo je, da je nemogoče,

ROKOMET

besedilo: Gregor Gajšek fotografije: Vid Ponikvar

Krim krenil Na predzadnjo marčno nedeljo so rokometašice Krima Mercatorja končale nastopanje v svoji 14. zaporedni sezoni v ligi prvakinj. To je bila sezona, v kateri se je velikan z Galjevice prebudil iz dveletnega sna. To je bila sezona, v kateri je na Krimu zavel svež veter sprememb. To je bila sezona, v kateri se je končalo nazadovanje, hkrati pa se je začel pohod proti vrhu Evrope. Letos se je končal na 6. mestu, tik pred vrati polfinala. 1

Igra Krima v tej sezoni je bila povsem drugačna kot v prejšnjih dveh. Starejše igralke z Derepaskovo in Frešerjevo na čelu so dale prostor mlajšim in hitrejšim. Lekičevi, Moertlovi, Damjanovičevi, Mavsarjevi ... Trenerka Marta Bon, vrhunska strokovnjakinja, ki žal doslej v Sloveniji nikoli ni bila niti pol toliko cenjena kot v tujini, je model igre popolnoma prilagodila najboljšim potencialom svojih varovank. Zato smo v napadu gledali pretežno zelo hitro igro Krima. Če se je le dalo, so Tigrice poskušale zadeti iz protinapada ali polprotinapada. Na postavljeno obrambo so imele sem ter tja

ROKOMET

težave, a največkrat so z raznovrstnostjo razbijale nasprotnikove obrambne okope. Glavna akterka je bila Lekićeva, ki je odlično sodelovala z levo in desno zunanjo ter z asistencami zalagala krožno napadalko Bodnievo. Zelo pomembno vlogo v tem načinu napadanja so odigrala tudi krila. Dosegla so 110 od 383 golov Krima, ki je dosti lažje prihajal do zmag, kadar je bila realizacija Odrove in Golubičeve vrhunska. V takšni igri seveda ni šlo brez napak, ki so Krim stale morda celo polfinala. Govorim predvsem o podajanju direktno v roke nasprotnika ali metanju žog z igrišča ob poskusih protinapadov. Zaradi tega so Ljubljančanke izgubile zadnjo tekmo v Podgorici, drugače pa bi se lahko končala tudi že kakšna pred njo. Ko bodo naše prvakinje še bolj zbrane, še bolje uigrane in še bolj samozavestne, bo teh napak manj in takrat bodo prišle do izraza tudi obrambe vratark. Te so velikokrat ostale brez prave nadgradnje, saj ubranjena žoga v naslednjem trenutku ni pristala v rokah Odrove ali Golubičeve, ki sta drveli v protinapad, ampak so to podajo prestregle nasprotnice. Faza branjenja je bila polna presenetljivih taktičnih zamisli trenerke Bonove. Na igrišču je največkrat obrambnemu orkestru dirigirala kapetanka Cerarjeva, igral pa je vse mogoče obrambne sisteme in podsisteme, od klasičnih 6-0 do redko videnih 3-3. Krimova trenerka se je namreč zavedala, da za nasprotnika Krim nikoli ne sme biti vnaprej prebrana knjiga in da mora vedno za vsakogar poiskati presenečenje. Že prej omenjena hitra napadalna igra, s poskusom protinapada skoraj za vsako ceno, pa od igralk terja, da so na igrišču prisotne na obeh straneh. Tudi najboljše napadalke. Čeprav je bilo v prejšnjih sezonah na Krimu drugače, je to način igranja, ki ga že dolgo prakticirajo tudi največje svetovne zvezdnice, kot so Popovićeva, Jurackova, Bulatovićeva, Goerbiczeva ... Vse garajo v obrambi!

www.revijasport.com

Predtekmovanje, skupina D

glavni del tekmovanja, skupina II

1. kolo, Nürnberg : Krim Mercator

25 : 29

1. kolo, Krim Mercator : Györi

31 : 35

2. kolo, Krim Mercator : Metz Handball

26 : 31

2. kolo, Oltchim Valcea : Krim Mercator

36 : 30

3. kolo, Krim Mercator : Viborg HK

38 : 34

3. kolo, Krim Mercator : Budućnost T-Mobile 35 : 28

4. kolo, Metz Handball : Krim Mercator

29 : 33

4. kolo, Krim Mercator : Oltchim Valcea

35 : 34

5. kolo, Györi : Krim Mercator

34 : 33

6. kolo, Budućnost : Krim Mercator

37 : 32

5. kolo, Krim Mercator : Nürnberg Handbal 33 : 25 6. kolo, Viborg HK : Krim Mercator

38 : 28

Lestvica skupine D 1. Viborg HK

Lestvica skupine D 1. Györi

2. Krim Mercator

10 8

2. Oltchim Valcea

3. Metz Handball

3. Buducnost

4. Nürnberg Handball

4. Krim Mercator

Takšna igra je mogoča le ob ustrezni predhodni telesni pripravi. In ta je bila pri Krimu letos vrhunska. To se kaže tudi z zanemarljivim številom poškodb. Od vseh prvokategornic je le Dijana Golubič morala izpustiti eno tekmo, vse druge so jih odigrale vseh 12. Prihodnost Krima je v tem trenutku videti zelo svetla in lepa, čeprav bo proračun za naslednjo sezono, tako pravijo v vodstvu, najverjetneje manjši, kot je bil letos. A kot smo videli že v tej sezoni, denar še zdaleč ni vse. Krim je premagoval tudi premožnejše od sebe. Toda nekaj je, na kar bodo pri Krimu morali v prihodnji sezoni tudi računati. Letos jih nekateri velikani niso videli kot sebi enake, od naslednje sezone pa te ‘’prednosti’’ Krim ne bo več imel. Tudi zato bo treba delati, trenirati in igrati še bolje, še bolj odločno in še bolj osredotočeno kot letos. Je naslednja postaja polfinale?

ZORAN JANKOVIĆ,

IVO MILOVANOVIČ,

župan MO Ljubljana

športni komentator TVS

»S Krimovo sezono v ligi prvakinj sem zadovoljen. Pokazalo se je, da ima trenerka Bonova pravo vizijo. Znala je vključiti tudi mlade, Krim je igral hitro in učinkovito ter dobro v obrambi. Hitrost pa prinaša tudi več napak. Sergeja Stefanišin je branila odlično, in če bi imel Krim še eno vratarko podobne kakovosti, recimo Luminito Dinu, bi bil zdaj v polfinalu. Krim ima potencial, da pod vodstvom Bonove in s še eno vrhunsko vratarko kmalu postane evropski prvak.«

»Zadovoljen sem, saj je Krim zelo pozitivno presenetil. Bonova je našla pravi način, je pa nekoliko zanemarila mlade, kar pa je v lovu za rezultatom nekako logično. Nosilke igre so bile pravzaprav domače igralke Stefanišinova, Odrova in Cerarjeva. Tudi nekatere mlade – predvsem Mavsarjeva – so se izkazale. Vse, kar so pri Krimu napravili v tej sezoni, je odlična osnova za naprej in je dobro za slovenski rokomet.«

Lestvica doseženih golov rokometašic Krima Mercatorja v LP 2008/09

golov/tekem

Andrea Lekić

88/12

Dijana Golubić

55/11

Renata Moertel

53/12

Ljudmila Bodnieva

45/12

Marina Vergelyuk

41/12

Tanja Oder

37/12

Sanja Damjanović

22/12

Tamara Mavsar

11/12

Manuela Hrnjić

8/7

10. Barbara Varlec

6/11

11. Špela Cerar

6/12

12. Maja Zrnec

5/4

13. Urška Vidic

5/5

14. Neli Irman

1/6

TONE TISELJ, trener RK Celje PL

»Krim me je izredno pozitivno presenetil. Čestitke vodstvu in strokovnemu štabu s trenerko Bonovo na čelu. Pa ne le za rezultate, ampak tudi za pristop k tekmam, za dobre taktične zamisli in za vključevanje mladih. Po dveh letih stagnacije in nazadovanja je Krim v tej sezoni napravil velik kakovostni preskok. Znova so resna evropska ekipa in so bili konkurenčni vsem tekmecem.«

KOŠARKA

besedilo: Robert Kukovica fotografije: Aleš Fevžer

Za nami je redni del osme sezone regionalne lige NLB, tako da nas čaka le še zaključni turnir četverice, ki bo od 16. 4. do 18. 4. v Beogradu. Za zdaj lahko ugotovimo, da se razmerje sil ni spremenilo: Srbija je ponovno najuspešnejša, Slovenija pa je razočarala, saj je bila med vsemi državami najslabša.

KOŠARKA

www.revijasport.com

Srbski klubi najboljši Po 26 krogih so ponovno največ zmag glede na število udeležencev dosegla srbska moštva, ki od leta 2004, ko v ligi nastopajo vsi najboljši srbski klubi, obvladujejo regionalno ligo. Kar petkrat zapored so tudi slavili končno zmago, le v uvodnih dveh sezonah sta bila najboljša iz Slovenije (Union Olimpija leta 2002) in Hrvaške (Zadar leta 2003). Prvič se je zgodilo, da je bil eden izmed srbskih klubov celo najslabši v ligi (Vojvodina), a je bila Srbija vseeno ponovno najuspešnejša in bo tako tudi naslednje leto imela maksimalnih pet predstavnikov. Zato pa so slabše igre Vojvodine in tudi FMP-ja (dvakratni prvak je zasedel šele 8. mesto) nadoknadili preostali trije, ki so se tudi uvrstili na finalni turnir.

Partizan spet razred zase Partizan je kljub odhodu najboljšega igralca Nikole Pekovića ter Miltona Palacia in Dušana Kecmana po začetnih težavah (tudi finančnih) le uigral svojo ekipo in suvereno, le s tremi porazi, dobil redni del lige, poraz je moral priznati le Crveni zvezdi, Zadru in Ciboni. Odlične igre je moštvo, ki ima v povprečju le 21 let, pokazalo tudi v evroligi, v kateri se je še drugo leto zapored uvrstilo v četrtfinale, in je zato absolutni favorit za tretji zaporedni naslov, s katerim bi postalo rekorder po številu naslovov. Poleg odlične okrepitve iz Gabona Stephana Lasmeja je letos zablestel krilni center Novica Veličković, ki ga v svoje vrste že snubi aktualni evropski prvak, CSKA iz Moskve, velik prispevek je imel tudi še lani član Geoplina Slovana Čeh Jan Vesely. Glede na težko finančno stanje kluba bo po vsej verjetnosti tudi po koncu letošnje sezone Partizan ostal brez svojih najboljših igralcev, vendar je Duško Vujošević še vsako leto znal iz srbskega prostora, bogatega s talenti, vedno najti ustrezno kvalitetne nadomestne igralce. V nasprotju z ostalimi državami, ki nastopajo v ligi NLB, ima Srbija široko bazo mladih, nadarjenih košarkarjev, ki vsako leto osvajajo zlate medalje na evropskih prvenstvih mlajših selekcij, leta 2007 so zasedli prav vsa prva mesta, povrhu je bila generacija do 19 let še svetovni prvak. Tako imajo ti mladi igralci že pri 18 letih veliko izkušenj in zmagovalno mentaliteto, ki jo lahko hitro prenesejo v člansko konkurenco. V ostalih državah, to občutimo tudi v Sloveniji, je ta prehod v člansko ekipo po navadi dosti težji. Srbski klubi, ki pa nimajo tako visokih proračunov, odhod igralcev tako lažje nadomestijo kot ostali, ki za to potrebujejo denar.

PARTIZAN

3 +195

2. CIBONA

7 +143

3. HEMOFARM

7 +95

4. CRVENA ZVEZDA

7 +97

5. ZADAR

9 +204

6. BUDUĆNOST

15 11 +45

11 15

-37

8. FMP

10 16

-23

9. UNION OLIMPIJA

10 16

-18

10. SPLIT CO

10 16 -115

11. KRKA

9 17 -144

12. HELIOS

8 18 -113

13. ZAGREB

8 18 -117

BOSNA

KOŠARKA

Slovenija razočarala Slovenijo so letos ponovno zastopali trije klubi: Union Olimpija, Helios iz Domžal in prvič po štirih letih ponovno Krka iz Novega mesta, ki je nadomestila Geoplin Slovan. Skupaj so glede na število udeležencev dosegli najmanj zmag in tako je Slovenija izgubila enega predstavnika, ki ga je namesto nje dobila Bosna in Hercegovina, ki bo imela v prihodnji sezoni dva. Obstaja še ena možnost, in sicer posebno povabilo vodstva lige, ki je lani ‘’wild card’’ namenila KK Zagreb, letos si ga želita tako Hrvaška kot Slovenija. Naši južni sosedje zato, ker menijo, da ne bi bilo pravično, če bi imeli enako število udeležencev kot letos najslabša Slovenija. Ta pa meni, da bi letos ona morala dobiti povabilo, ker ga je lansko leto Hrvaška, poleg tega pa več kot 90 odstotkov denarja pokroviteljev lige prihaja prav iz Slovenije. Vodstvo lige bo imelo tako zelo težko delo in zna se zgoditi, da se bo obmejni spor preselil tudi v ligo NLB. Če se malce bolj posvetimo nastopu slovenskih klubov, ne moremo biti zadovoljni. Delno smo lahko z nastopom Krke in Heliosa, z Unionom Olimpijo pa niti pod razno ne. Ljubljančani so z le 10 zmagami izenačili svoj najslabši izkupiček iz sezone 2005/06 in zasedli le 9. mesto. Po lanski uvrstitvi na finalni turnir in letos najvišjem proračunu v zgodovini kluba so bila pričakovanja veliko večja, cilj uvrstitev na zaključni turnir je bil oddaljen kot kakšen planet v drugem osončju.

Vendar pa niti menjava trenerja Aleksandra Djikića z Juretom Zdovcem niti prihod novih igralcev nista pomenila nobenega izboljšanja, zato so vsi ljubitelji Uniona Olimpije in slovenske košarke lahko upravičeno zaskrbljeni. Najtrofejnejši slovenski klub mora biti vlečni konj slovenske košarke, in če konja ni, potem se voz težko premakne, ne? Slabe igre in premalo zmag Uniona Olimpija so seveda glavni razlog, da je Slovenija izgubila eno mesto v ligi NLB, kajti od Heliosa in Krke ni bilo pričakovati več kot borbo za obstanek. Krka je na koncu imela le eno zmago manj kot Union Olimpija in je po štirih letih odsotnosti povsem dostojno zastopala dolenjsko in slovensko košarko. Helios je dosegel 8 zmag, dve manj kot Union Olimpija in eno manj kot Krka, se dolgo časa boril za obstanek, vendar je po prihodu novega trenerja Rada Trifunoviča igral iz tekme v tekmo bolje. Če ne bi bilo tako slabega začetka in težav s poškodbami, bi verjetno Helios imel kar nekaj zmag več in bil celo najboljši med slovenskimi klubi.

Finalni turnir v Beogradu Vse do zadnjega kroga rednega dela ni bilo jasno, kdo bo zasedel 2., 3. in 4. mesto. Za 2. in 3. so se borili Cibona, Hemofarm in Crvena zvezda, ki so se želeli izogniti 4. mestu, ki prinaša v polfinalu dvoboj proti favoriziranemu Partizanu. Najkrajšo je potegnila Crvena zvezda, ki je v Podgorici prejela met za tri točke v zadnji sekundi tekme in po porazu proti Budučnosti imela najslabši medsebojni izkupiček med temi tremi moštvi ter zasedla 4. mesto. Tako

se bodo v beograjski Areni, ki ima nekaj tednov evropski rekord po številu gledalcev na košarkarski tekmi, 16. aprila pomerili Partizan – Crvena zvezda ter Hemofarm – Cibona, finale bo dva dni kasneje. Partizan je v štirih letih nastopanja prvi dve leti izgubil v finalu (proti Hemofarmu in FMP-ju), zadnji dve leti je zanesljivo postal prvak, po letošnjih predstavah je tudi absolutni favorit. Resda je letos proti Crveni zvezdi že izgubil, toda to je bilo na začetku sezone, ko še ni bil v pravi formi, Crvena zvezda pa kljub najbolj zvenečemu trenerju v zgodovini lige NLB, Svetslavu Pešiću, ne stopnjuje forme in ima le minimalne možnosti za presenečenje. Beograjski večni derbiji so vedno nekaj posebnega, več kot le dvoboj na terenu, vendar je razlika med obema moštvoma prevelika, da bi rdeče-beli lahko upali na presenečenje. Morali bi imeti fantastičen dan, Partizan pa slabega, da bi se zgodila senzacija. Bolj izenačeno bi moralo biti v drugem polfinalu. Hemofarm brani naslov podprvaka, vendar zanj dvoboj nima tako velikega pomena kot za Cibono, ki potrebuje čim več točk v borbi z Zadrom za nastop v evroligi v prihodnji sezoni. Tudi Cibona ima letos največji proračun v zgodovini kluba, verjetno glavna pridobitev pa je bil trener Velimir Perasović, ki velja za enega najboljših mladih strategov v Evropi. Letošnja medsebojna dvoboja sta si moštvi razdelili, Cibona pa je še edina izmed boljših ekip, ki lige še ni osvojila. Hemofarm pa ima na drugi strani lep spomin na doslej edini finalni turnir v Beogradu, saj ga je leta 2005 celo osvojil, potem ko je v finalu zanesljivo odpravil Partizan. Ali lahko uspeh iz Pionirja ponovi tudi v Areni?

Bolha d.o.o., Stegne 11a, 1000 Ljubljana

â&#x20AC;&#x153;Na Bolhi sem prodala rolerje in kupila kolo!â&#x20AC;?

KOŠARKA

Te umazanije, ki sem se je najedel v Sloveniji, in toliko barab, ki mi je tu zmetalo polena pod noge, v življenju ne bom več doživel. Po svoje sem zato prav vesel, da sem se od vsega tega dreka umaknil in da mi je v glavi uspelo ohraniti samo lepe spomine.

KOŠARKA

www.revijasport.com

besedilo: Jan Kropf fotografije: Damjan Žibert, Aleš Fevžer

Olimpiji (še) vedno na razpolago Ko luna že visoko na nebu po tiho začne nočno izmeno in se ob našem potonu v globoki spanec koledarski list prevesi v nov dan, vso to spokojnost naenkrat prebudi luč! V ljubljanskem blokovskem stanovanju na Hacquetovi 6 v kuhinjo ob 23. uri s polno mero delovnega elana prikoraka nespečnež, žvižgaje prižge štedilnik in si skuha skodelico kave Illy, ki jo nato z vztrajnimi, a počasnimi koraki, navsezadnje hoče pustiti v snu vsaj svojo spečo soprogo Majdo, odnese v dnevno sobo, kjer ga na mizi, pred televizorjem in videorekorderjem ter poleg videokaset s tekmami naslednjega nasprotnika in škatlice cigaret Marlboro Light, že čaka zvrhan kup papirja, na katerem je v najrazličnejših pisavah in odtenkih, številkah ter puščicah spisano vse od tekmovalnih statistik, poročil in osebnih zapiskov do strategij. Pred začetkom vklopi še avdiostolp Bang&Olufsen, da z minimalno jakostjo ambientne glasbe sprošča prostor, nato pa začne analizo in jo največkrat konča naslednji dan ob enih, redkeje dveh zjutraj. Vse se je začelo leta 1974 Do potankosti načrtovani ritual že tako preračunljivega košarkarskega stratega, ki mu pred imenom in priimkom po vseh teh letih verjetno tudi zato še vedno stoji naziv najuspešnejši slovenski trener. Kot priznava danes 56-letni Zmagoslav Sagadin, se je rutinski urnik od leta 1974, ko je po samo treh dneh udeležbe na seminarju predavatelja Mirka Novosela v Ljubljani pridobil licenco in z 22 leti začel trenersko kariero, modificiral le pri tehnologiji in pregrehah. »Jaz sem trener delavec in skušam delati čim bolj sistematično. Rasel in zrasel sem v okolju tistih jugočasov in prav zasovražil takratne ‘’kafanske’’ trenerje, kot smo imenovali trenerje, ki so skupaj z novinarji sedeli v bifeju ter na svežino oziroma, drugače rečeno, z levo roko vodili ekipe. Zabičal sem si, da sam nikdar ne bom tak. Zato sem si pred začetkom za zgled postavil svoja mentorja, profesorja Mileta Čapina in pokojnega Aca Nikoliča. In kadar ti delaš, imaš dva treninga na dan ter še svoje privatne obveznosti, enostavno čez dan ni časa za pripravo, analiziranje in sistematiziranje dela. Šele zvečer, ko vse utihne in se umiri, jaz najdem čas in mir za temeljitejše razmišljanje in dopolnjevanje. Danes si namesto videokasete zavrtim DVD, vmes sem opustil celo svoji največji razvadi – kajenje in pitje kave – in si sedaj z veseljem od časa do časa skuham le kakšen čaj. Pogledam tekmo, analiziram našo igro in v njej vsaj od dve do tri ure iščem dobre in slabe stvari, nato pa se odpravim spat in spim do osmih, pol devetih zjutraj. Ko se zbudim, me čaka dopoldanski in večerni trening, toplo-hladna kritika, odpravljanje pomanjkljivosti in obenem počasi priprava strategije, praktično do naslednje tekme. Na dan tekme je še dandanes prisotna napetost, polna koncentracija in mobilizacija, zato dam vse preostale aktivnosti na minimum ali pa jih izključim. Nič drugače ne velja tudi za telefon. Ko pa je tekma za nami, jo skupaj analiziramo, prekrižamo in potem ne omenjamo več. Zame je bilo in je še vedno važno to, kar je danes in kar bo jutri, kar je bilo

včeraj, pa je že zgodovina. To je bil vedno moj urnik, takšen tip trenerja pač sem.« Večletno guljenje klopi pa vseeno ni prišlo kar iz navade po trdem delu, samodisciplini in strasti, kar savinjski strokovnjak še danes šteje za poglavitne pogoje za vrhunske dosežke, temveč je bila posredi nepredvidljiva poškodba kolena, ki ga je po desetletni igralski karieri oddaljila od koša. Ne pa od košarke.

Poškodbe zaustavile igralsko pot »Že odkar vem zase, sem hotel priti v svet košarke. Preden pa sem ji dokončno obljubil zvestobo, sem se preizkusil v mnogih igrah z žogo. V roke sem prijel vse od rokometne do nogometne, zelo

rad sem skakal tudi za odbojkarsko, saj je bila mama Elza dolgo vrsto let vrhunska odbojkašica, medtem ko je bil oče Slavko atlet. Naposled pa sem se z mlajšim bratom Milošem vendarle odločil za pravo – košarkarsko – in jo skušal čim večkrat spraviti skozi obroč na igrišču v bližini našega bloka. Verjetno bi še dolgo svoje vragolije prikazovala naključnim obiskovalcem, če naju ne bi nekega dne ogovoril in pregovoril najin sosed Čepin, da se pod njegovim vodstvom včlaniva v košarkarski klub Kovinotehna Savinjska Polzela. Kaj kmalu za tem nam je uspelo aktivirati tudi starejšega bratranca Toneta, ki nas je sprva pri igri ob igrišču le opazoval. Na žalost pa je konec igralske kariere prišel tako hitro kot začetek, saj sem si leta 1971 pri dopolnjenih 19 letih na tekmi v Domžalah poškodoval koleno, natančneje: meniskus, in bil

KOŠARKA

Osebna izkaznica: Ime in priimek: Zmagoslav Sagadin Vzdevek: Zmago Rojen: 1. 11. 1952 v Celju Poklic: bivši profesionalni košarkar, aktualni trener Zanimivosti: » poročen z Majdo, s katero ima dva otroka, Sandro in Anžeta » tekoče govori slovenski, srbski in angleški jezik, osnove iz francoščine in italijanščine » obožuje morsko hrano, testenine in mamino zelje, po potrebi spije dobro vino » vedno pazi, da obleče priložnosti primerna oblačila, v prostem času so to bolj športna, na delu vselej poslovna » je zaprisežen voznik džipov, saj so zanj ravno prav veliki in udobni, v njih pa ima tudi dober pregled nad cestiščem » navdušuje se tudi nad slikami in navtičnim turizmom, saj poseduje vikend na otoku Krku, kjer je imel še pred kratkim zasidrano tudi svoje plovilo » za KZS in FIBO je napisal več strokovnih člankov in bil mnogokrat tudi predavatelj ali inštruktor » med trenersko kariero je razvil oziroma prerodil naslednje košarkarje in prav vse Olimpijine igralce, razen Gorana Dragića, ki so okusili ligo NBA: Čurčić, Samake, Fučka, Vujčić, Golemac, McDonald, Tušek, Gorenc, Stepania, Milič, Bečirović, Nachbar, Nesterović, Brezec, Welsch, Jasikevičius, Mujezinović, Udrih, Boisa, Ilievski, Hukić, Jurkovič, Hafner, Rakočević, Penn, Ekezie, Žukauskas, Nicević, Jeretin, Bogdanović, Bijelica, Vukosavljević, Radivojević, Vitkovac, Halperin, Markoišhvili itd. » bil je tudi mentor številnim trenerjem: Filipovski, Mahorič, Spahija, Mijanović, Martič, Zdovc itd. Trenerska klubska kariera: 1974–1981 Celje 1981–1985 Maribor 1985–1995 Smelt Olimpija, od maja do nekako novembra 1989 je bil trener Postojne, njegovo delo s podmladkom Olimpije je za vmesni čas prevzel Ladivoj Gorjan 1995–1996 Split, Hrvaška 1996–2002 Union Olimpija 2002–2004 Crvena zvezda, Srbija (odšel novembra ‘04) 2005–2006 Union Olimpija (podpisal decembra ‘05) 2006–2007 Lietuvos Rytas, Litva 2007–2008 / 2008–2009 Anwil Wloclawek, Poljska (odšel oktobra ‘08), Zadar (podpisal februarja ‘09) Dosežki: 9-kratni slovenski trener leta Klubski: 25 naslovov z Olimpijo: - 11 državnih pokalov: 1992–1995, 1997–2002 in 2006 - 9 državnih prvenstev: 1992–1994, 1997–1999, 2001, 2002 in 2006 - 2 srednjeevropski prvenstvi: 1992 in 1993 - 1 evropski pokal: 1994 - 1 zaključni turnir evrolige: Rim 1996/97, 3. mesto - 1 jadranska regionalna liga: 2002 - 1 osvojena lovorika s Crveno zvezdo: - 1 pokal Korač 2004 Reprezentančni: 1 nastop na evropskem prvenstvu (Grčija 1995) 1 nastop na kvalifikacijah za olimpijske igre (Španija 1992) Vir: Osebni življenjepis g. Sagadina

KOŠARKA

primoran oditi na operacijo. Nepopisna želja po igranju me je sicer privedla nazaj na igrišča, vendar le začasno, saj se je težava s koleni ponovila. Spet sem legel na operacijsko mizo in bil sčasoma zopet v dresu, toda nesreča ne počiva, pri mojih 21 letih je udarila še enkrat. Tistikrat sem po posvetovanju z dr. Edvardom Poharjem v Laškem potrto odločil skreniti s poti, Sagadini imamo pač slabe sklepe, saj sta podobno končala tudi brat in bratranec, ter se dokončno poslovil od profesionalnega igranja. Nikakor pa ne od košarke, saj nisem mogel brez nje. Ker sem ob zaključku svoje igralske kariere honorarno delal tudi kot trener podmladka in ženske ekipe (tu je spoznal tudi svojo soprogo, op. p.), se mi je zdelo smiselno, da s tem nadaljujem in tako ostanem v košarki.«

Najmlajši trener daleč naokoli … »Ko sem z 22 leti prevzel glavno krmilo v Celju, sem bil daleč naokrog najmlajši trener. V naslednjih letih sem se s pomočjo Nikolića in Ranka Žeravice kalil tudi na trenerskem stolčku mladinske in kadetske reprezentance Jugoslavije, pod pokroviteljstvom Košarkarske zveze Slovenije pa sem se vedoželjno podal tudi v Združene države Amerike, kjer sem v letu in pol proučil univerzitetno in profesionalno košarko, prav tako pa tudi njihovo literaturo, ki je ponujala nove načine za boljšo telesno pripravo košarkarjev, kar je takrat Evropi primanjkovalo. V Chicagu sem se recimo navduševal nad Michaelom Jordanom. Z naučenim sem se v Celju celih sedem let, kljub uspehom v 1. B jugoslovanski ligi, v kateri smo bili v tistih zlatih časih celjske košarke prepričljivo, takoj za Olimpijo, drugi najboljši slovenski klub, boril z ogromnimi materialnimi težavami. Potem pa je pri meni dokončno prevladala ugotovitev, da v Celju ni za razvoj moške košarke nikakršne želje, kaj šele interesa, kajti takratne občinske strukture so močno favorizirale predvsem moški rokomet in pa, jasno, atletiko. Mesto je sicer dalo neko pobudo, da bi podpirali zgolj žensko košarko, ki se je kasneje po močnem padcu moške košarke le obdržala in je še danes zelo uspešna, kar tistim mestnim veljakom očitno ustreza. Zato sem začutil, da je čas za odhod v Maribor, kjer sem bil naslednja štiri leta trener TIMA, ki je prav tako sodeloval v 1. B jugoslovanski ligi. V štajerski prestolnici sem se prvič soočil tudi s prehodom iz blokovskega stanovanja v hišo. Izkušnja je bila katastrofalna! Ker nimam nobenega smisla in sem tako slab v delih, ki jih človek v takšnem bivalnem okolju mora opravljati, se mi je dogajalo marsikaj. Od tega, da mi je en dober sosed popravljal ograjo, drugi pa skrbel za mojo trto, do tega, da sem imel stalno probleme s centralno pečjo, ki jo je enkrat za povrh vsega še razneslo ... Skupaj s preostankom družine sem zato komaj čakal, da se vrnemo nazaj v stanovanje, hiše pa si še danes za nič na svetu ne mislim zgraditi.« »Želja se nam je uresničila 1. 6. 1985, ko sem se zaposlil pri ljubljanski Smelt Olimpiji, v kateri sem od takratnega vodstva dobil nalogo, da, glede na to, da Olimpija

www.revijasport.com

po letu 1976 in sprejetju portoroških sklepov o reorganizaciji športa v Sloveniji ni imela podmladka in si je želela tujsko legijo iz juga nadomestiti z domačo, poiščem in selekcioniram nekaj mladih igralcev, jih pripravim in z njimi odidem v člansko ekipo. Dejstvo je, da sem bil jaz v tistem trenutku v Sloveniji precej specialist za delo z mladimi in imidž za proizvodnjo in uveljavitev mladih igralcev, kajti v Olimpiji so takrat igrali moji celjski proizvodi: Hauptman, Pipan, Janžek, Tovornik itd. V glavnem igralci, ki jih je Olimpija odkupila ali pa speljala iz Celja v Ljubljano. V danem trenutku sem potem prevzel delo glavnega trenerja Janeza Drvariča in se od njegovega pomočnika povzdignil na mesto članskega trenerja. Najbolj odločilna za to pa je bila sezona 1991/92, ko je razpadala bivša skupna država, Olimpija pa v tistih letih ni bila ravno uspešen jugoligaš, zasedala je nekako sredino lestvice, s slabimi rezultati v Evropi. V trenutku, ko je razpadla Jugoslavija, pa so se začela vrstiti vprašanja o novoustanovljeni slovenski ligi, ki so bila največkrat brez odgovorov. V tistem trenutku je padel moj načrt, ki je bil identičen cilju Radovana Lorbka, Zorana Jankovića in legende slovenske košarke Borisa Kristančiča, kako nadomestiti izgubljeni košarkarski prostor z evropskim. Z drugimi besedami, postati v nekaj letih močan evroligaš.« Neverjetno ambiciozen načrt, o realizaciji katerega še niti Zmago, ki ga je lastoročno pisal in risal, ni bil najbolj prepričan, je že čez samo dve sezoni pokazal, kaj vse se lahko doseže, če se le hoče. Pisal se je 15. marec 1994, ko je tedanja Smelt Olimpija – Roman Horvat, Jaka Daneu, Dušan Hauptman, Marko Tušek, Marijan Kraljević, Boris Gorenc, Vitalij Nosov, Žarko Đurišić, Nebojša Razić in Klemen Zaletel – v finalu evropskega pokala sredi ‘’pozelenele’’ švicarske Lozane z 91 : 81 premagala vročekrvno baskovsko zasedbo Taugresa (danes bolje poznan kot Tau Cerámica) ter dosegla najvidnejši in še danes največji uspeh kluba.

“Trasiral” pot Olimpije v evroligo »Zmaga v drugi evropski ligi, takrat imenovani European Cup, je za vse nas pomenila vstopnico za evroligo, ki je bila najprej v okviru FIBE, potem pa ULEBA, ter prestop čez prag elite moštev stare celine. Od takrat naprej se začne na novo pisati zgodovina Olimpijine klubske in seveda hkrati tudi slovenske košarke. Meni je bilo ob zmagi jasno, da enostavno premoremo znanje, kvaliteto in know how, da lahko postanemo uspešen evroligaš. Postavil sem si izziv, da vsako leto v prvi plan vključim enega do dva nova obraza, držimo nivo v evroligi, se plasiramo vsaj med šestnajst najboljših in ob dani priložnosti napademo evropski vrh, doma držimo pokalno in državno titulo in v novonastali jadranski ligi, katere ustanovitelj sem bil tudi sam, vendar v operativnem smislu z vodenjem lige nimam nič, po prvi sezoni, ko smo osvojili naslov, ostanemo eden od vodilnih klubov. Če vzamem v zakup, so bila leta od 1996 do 2002 res pravljična.«

Še tako lep uvod pa se največkrat ne obdrži do zadnje strani. Spevi hvale so se že čez eno leto sprevrgli v zamere, konflikte in preštevilne menjave trenerskega in igralskega kadra, kar pa se, resnici na ljubo, vleče še danes. »Sezono po uvrstitvi v evroligo je bil s strani določene skupine ljudi, zlasti medijev, name izvršen tak hud pritisk, saj je šlo mnogim v nos, da treniram Olimpijo in hkrati vodim reprezentanco, da sem predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Slovenije in predsednik trenerske organizacije Slovenije (1994–2002) itd. V glavnem, eno pravo ‘’sprdavanje’’ in pritisk s strani neke skupine novinarjev in bivših igralcev, ki se me je prav barabinsko lotila, zato sem v določenem trenutku imel dovolj karakterja, da sem rekel: ‘’Veste kaj, dosti vas imam! Kar izvolite.’’ Z novim letom 1995 sem odstopil in šel za nekaj mesecev v toplice in potem še za eno leto v Split. Tisti barabinski časi mi še sedaj predstavljajo enega od najhujših časov za mojo Olimpijo. Po Lozani, po največjem uspehu, po uvrstitvi v evroligo, potem ko nam je uspelo priti celo v drugi krog evrolige, neverjetno. Ko sem se pred nadaljevanjem sezone 1995/96 namestil v Split, me je med letom cela skupina poslovnežev nagovarjala, naj se vendarle vrnem, saj bo šlo sicer vse k vragu, in resnično je šlo skorajda vse. Medtem ko sem bil na Hrvaškem, so pod Rožnikom zamenjali štiri do pet trenerjev, v pokalnem tekmovanju, v katerem je (mislim, da) ekipo vodil Vilfan, so izgubili celo z Idrijo, ki jih je s tem izločila iz pokala. Vse to je bilo že smešno, zato sem se po sezoni vrnil v Ljubljano in nato v naslednji nepozabni sezoni 1996/97 prišel z Olimpijo vse do Final Foura takratne predhodnice evrolige v Rimu ter po 3. mestu sklenil najprej novo štiriletno, po njenem preteku pa še dveletno pogodbo. Kasneje je prišlo do blokiranja računov, ponovno pa je skupina barab, tokrat na čelu s klubskim direktorjem Gregorjem Fricem, obtoževala mene, ki sem delal brezplačno šest mesecev in v tem času osvojil celo ligo Goodyear. Te umazanije, ki sem se je najedel v Sloveniji, in toliko barab, ki mi je tu zmetalo polena pod noge, v življenju ne bom več doživel. Po svoje sem zato prav vesel, da sem se od vsega tega dreka umaknil in da mi je v glavi uspelo ohraniti samo lepe spomine. Te negativce, ki zdaj že kar dolga leta krožijo okrog Tivolija in delajo samo zgago Olimpiji, jo ponižujejo in spravljajo počasi k pokopu, ne srečujem več in tako mi je tudi všeč.« Sagadin se je nato prvič v trenerski karieri odločil stopiti dlje od sosednjih držav. Pristal je v Beogradu, kjer je na Malem Kalemegdanu okrepil Crveno zvezdo. Na dvorano Pionir se ni pregloboko navezal, kajti že decembra 2005 jo je zamenjal z dvorano Tivoli ter spet, četrtič in še zadnjič (?), prevzel vajeti v svoje roke.

Nikoli več v vlogi košarkarskega gasilca »Še vedno mi je strašansko žal, da ko sem prišel v to poslednjo gasilsko akcijo, vodstvo ni imelo posluha

KOŠARKA

za obdržanje prvovrstnega in enega najmočnejših strokovnih tandemov v Evropi, saj je bilo težko dobiti tako dobra trenerja skupaj v paketu. Namreč, ob reševanju katastrofalne sezone, ki so jo dosegli ob nespametnem sodelovanju z Modul Groupom, sem jim po pol sezone ponudil, da bi s pomočjo Saša Filipovskega v dveh letih naredili povratek na vrhunski nivo. Jaz bi še kakšno sezono preživel na klopi, potem pa bi se umaknil na pot športnega direktorja, Sašo pa bi prevzel in nadaljeval moje delo. Na moje šokantno presenečenje pa so naju zavrnili. Merim predvsem na pivovarno Union oziroma pivovarno Laško, ki je njen večinski lastnik in generalni sponzor. Postavila se je po robu in me še danes noče v klubu. Jaz sem se umaknil, s tem pa je propadlo, da bi se leta 2006 v Tivoli vrnila vrhunska košarka in morda celo naslov evropskega klubskega prvaka, kar je bil zame še zadnji velikanski izziv in motiv. Zadnja leta pa Olimpija tako nima nobene strokovne in kadrovske politike, o športnem direktorju pa ni ne duha ne sluha. Sploh ne vem, kaj hočejo, razen tega, da bi bili radi svetovni prvaki, kar pa bi v končni fazi rad postal vsak. Pod katerimi pogoji bi se vrnil v Olimpijo? Pod nobenimi pogoji, saj je Olimpija v mojem srcu, je moj klub, in če bi se našla nova skupina ljudi, ki bi bila skupaj s podporo sponzorjev pripravljena delati za osnovi cilj – prekiniti prosti pad rezultatov in vrniti Olimpijo na vrhunska evropska pota –, potem sem jaz prvi, ki sem s svojim znanjem in izkušnjami pripravljen pomagati.«

Čeprav je ljubljansko ljudstvo po odstavitvi trenerja Aleksandra Džikića vpilo in zahtevalo Sagadinovo vrnitev, je le-ta v Tivoli prišla iz nasprotnega vhoda, saj je Zmago letošnjega 14. marca, na predvečer 15. obletnice Lozane, v malo dvorano resda vstopil, vendar se je usedel na klop gostov, kjer mu je družbo v modrem dresu Zadra delal tudi pretekli kapetan in član zmajskega gnezda (2001/02–2004/05) Vladimer Boisa. Nasproti so jima stali bivši varovanci ali soigralci Jure Zdovc, Jasmin Hukić, Sašo Ožbolt in Aleksej Nešović, ki so učitelja po napetem dvoboju s 73 : 67 tudi premagali. Ob, še bolj pa na parketu je bil pogrešan le otrok Olimpije Marko Milič, ki pa ga je na tribuni nadomeščala vsaj njegova boljša polovica Vesna, in je o njem nekoč dejal: »Zmago in pokojni direktor Olimpije Ivo Zorčič sta me potegnila iz Kranja in pripeljala v Ljubljano. Pri Sagadinu je veljal krut sistem. Iz vse Slovenije pa tudi že Rusije je pripeljal deset talentov, vse ‘’nagazil’’ dvakrat na dan po tri ure. In tisti, ki smo njegov trening zdržali tako fizično kot psihično, smo šli naprej. Dva tri, ki jim je to uspelo, je porinil naprej. V tisti generaciji sem bil jaz eden od teh in skoraj vsako leto se je pojavil kakšen nov. Meni je dal Zmago zelo veliko. Ne samo da me je pripravil za igralca, ampak me je naučil tudi discipline in trdega dela. Dostikrat se kdo pritožuje nad trenerjem, on pa mi je vedno govoril, da te trener ne more ustaviti, če si ta pravi. Lahko te samo upočasni.«

Četudi je Zadar s tem porazom izgubil vse možnosti za preboj med štiri najboljše v ligi NLB, se je po tekmi delovnih dni z veseljem spominjal tudi njegov mentor, ki se je dotaknil tudi njegove razvpite razrešitve, ki je spominjala na Sagadinovo prekinitev sodelovanja z Vilfanom, le da Air Milko Tivolija ni moral zapustiti zaradi previsoke starosti, temveč teže, ter reprezentance. »Več ali manj lepi spomini so še danes emocionalno zelo živi, saj je bila Ljubljana in s tem dvorana Tivoli nekoč moj drugi dom, kamor se vselej rad vračam. Vem, da večina ljudi tu in v celotni domovini še vedno spoštuje moje delo in ceni njegove sadove. Vedo, da sem košarki bil, sem in bom predan z dušo in telesom. V srečanju smo mi pametno odigrali prvi polčas, po odmoru pa smo bili prisiljeni v igro vnesti še neizkušenega branilca Prostrana, kar so gostitelji izkoristili in kar je tudi prineslo preobrat. Čestitam Unionu Olimpiji in Juretu za uspeh! Se mi zdi, da je Zdovc vendarle nakazal eno pot. Upam, da je to pot, ki pomeni povratek, in če bo še menedžment ustrezno spremljal njegovo delo, mislim, da bi se znalo zgoditi, da se ta krivulja počasi zopet obrne navzgor. Podpiram ga in vsem skupaj želim vse najboljše. Kar se tiče nesoglasja med Zdovcem in Miličem, pa lahko povem, da je pri meni Jure opravljal občudovanja vreden posel, držal garderobo na in izven terena in jaz sem računal, da bo Marko to delal, ko bo Jure prišel na moje mesto.

KOŠARKA

Očitno se nista uspela dogovoriti. Vseeno pa je bolje, da sta se ob nesporazumu razšla, kot pa da bi dnevno izvajala konflikte, kar bi prizadelo še bolj že tako obubožano Olimpijo. Upam le, da je bil to le slučaj, saj bo imel Zdovc v reprezentanci opraviti s še kar nekaj velikimi imeni. Pred to generacijo, ki je večina šla skozi mojo šolo, je ena zadnjih priložnosti, da v evropskem prostoru končno pustijo vrhunski rezultat. Ta združitev ne pomeni nič slabega, na dolgi rok pa verjetno tudi Jure ne računa, saj je vodenje obeh funkcij težko združljivo. Želim si, da bi projekt uspel. To bi bilo za reafirmacijo slovenske košarke neverjetno dobro.« »Drugače pa sem po odpustitvi na Poljskem odšel na operacijo kolen, da lahko hodim, sem moral shujšati 18 kg, nato pa relaksiral poleti na Krku, jeseni in pozimi pa sem se nahajal v Parizu pri sinu oziroma v Pragi pri hčerki. Ob tem moram poudariti, da sem presrečen, ker danes uspešno delujeta v poslovnih vodah, saj sem se cel čas, ko se je danes 30-letna Sandra ukvarjala z manekenstvom in štiri leta mlajši Anže s košarko, delal vse, kar je v moji moči, da ne bi šla po čisto isti poti kot sam in da istočasno študirata.« To potrdi tudi Anže, ki za svojega očeta, ko pogleda nazaj, po domači plati pravi, »da ga je navadil delavnosti, ga vedno pravilno usmerjal in mu znal svetovati. Ni me silil h košarki, temveč k temu, da se izobrazim in si zagotovim plan B. Po eni strani me je podpiral, po drugi pa pripravljal na življenjsko realnost.« Ker si je oče Sagadin med odmorom zaželel košarke in dela, je ponudba Zadra prišla kot naročena. »Če mi paše, malo delam. Trenutno mi paše in delam v Zadru. Če bo šlo dobro, bom kakšno leto, dve ostal, če se bo izjalovilo ali pa če ne bo pogojev, bom pač odšel nazaj tja, kjer sem že bil – v košarkarsko penzijo. V mestu košarke mi za zdaj klima ustreza, zato sem z veseljem prišel v dvorano Krešimirja Čosića, ki je nova, lepa, svetla, čista, skratka krasna. V Dalmacijo sem skušal zvabiti tudi Miliča, vendar se je ta odločil, da dva, tri mesece ne bo igral, da bo raje rehabilitiral kolena do konca. Boisa pa je bil nezadovoljen pri španski Menorci, kjer ni igral in je nezasluženo samo sedel na klopi, kar se mu še absolutno pozna in bo potreboval še dva tedna, da bo prišel v neko formo. Glede na to, da sem v moštvo prišel v precej izgubljenem položaju tako v regionalni kot evropski ligi, je bilo težko premakniti stvari kam dlje. Pri Eurocupu, kjer smo bili odvisni od nas samih in naših zmag v gosteh, smo se vrnili in uvrstili med osem najboljših v Torino, medtem ko smo v ligi NLB zaostajali eno oziroma dve zmagi za nasprotniki, in četudi bi vse tekme do konca dobili, bi bili še vedno odvisni od nasprotnikov, in kakor vidite stanje na lestvici sedaj, nam ne bi uspelo. Še vedno pa nas čaka tudi hrvaško državno prvenstvo, ki bo letos zelo težko in izenačeno.« Kljub vsemu sta prejšnji trener Zadra Aleksandar Petrović in bivši varovanec pri Olimpiji, sicer pa

www.revijasport.com

rojen Zadrčan Emilio Kovačić prezadovoljna, da je prav on zasedel njuno bivše domovanje.

Jaz sem trener delavec in skušam delati čim bolj sistematično. Rasel in zrasel sem v okolju tistih jugočasov in prav zasovražil takratne ‘’kafanske’’ trenerje, ki so skupaj z novinarji sedeli v bifeju ter na svežino oziroma, drugače rečeno, z levo roko vodili ekipe. »Za zdaj sem še brez kluba in bom v takšnem položaju verjetno ostal kar do konca letošnje sezone, saj imajo moštva, vsaj, kar se mojega delovnega mesta tiče, že zapolnjene vrzeli. O mojem nasledniku pri Zadru imam samo pohvalne besede. Ve se, za kako veliko osebnost gre, zato se nikakor ne pridružujem ostalim kritikom, ki menijo, da Sagadin ni več zmožen pripeljati moštev na zaključne turnirje NLB ali katere koli druge lige in osvajati lovorik. Če moštvo zamenja toliko trenerjev v sezoni ter prihaja do nesoglasij med upravo in celo navijači, ki bi morali v dobrem in slabem podpirati ekipo, je narediti kakršen koli rezultat – iluzija. Kljub temu je njemu uspelo v tako kratkem času narediti rezultat vsaj v Eurocupu, zato mu izrekam pohvale in nadaljnjo podporo,« je dejal Petrović, ki smo ga ujeli ravno na popotovanju po Avstriji, medtem ko je Kovačić navdušeno odgovarjal kar doma: »Zmago se mi je v mojih dveh sezonah pri njem vtisnil v spomin kot deloholik, ki nas je za vsako tekmo pripravil temeljito. S takim mnenjem sem presrečen, da je prišel na klop mojega Zadra. Ker so ga aktivirali pozno, je nasledil ekipo, ki je bila že selekcionirana, da igra samo v napadu. Soočil se je tudi z neusklajeno upravo. Da bi bil na koncu uspešen, menim, da bo moral narediti več stvari v istem obdobju. Ob koncu upanja po NLB Final Fouru in njegovem gostiteljstvu v Zadru mora prevzgojiti ekipo, da enako motivirano igra tudi v obrambi. Ko bo prišel čas Torina, bo moral nekako nadomestiti pomanjkanje centra in rezervnega branilca, saj je opažen primanjkljaj denarja in logistike. Za konec mu bo ostalo hrvaško državno prvenstvo, v katerem mu bodo le zmage omogočale, da utiša kritike in se izogne negativnosti in turbolenci, saj je pri nas prišel v specifično okolje, v katerem se zmage hitro pozabljajo, porazi pa dolgo pomnijo. Vseeno mislim, da se bo znašel in da mu ne bo hudega. Srečno, prijatelj Zmago!«

Zame je bilo in je še vedno važno to, kar je danes in kar bo jutri, kar je bilo včeraj, pa je že zgodovina. V trenutku, ko je razpadla Jugoslavija, pa so se začela vrstiti vprašanja o novoustanovljeni slovenski ligi, ki so bila največkrat brez odgovorov. V tistem trenutku je padel moj načrt, kako nadomestiti izgubljeni košarkarski prostor z evropskim. Z drugimi besedami, postati v nekaj letih močan evroligaš.

TENIS

besedilo: Rok Plestenjak fotografije: Aleš Fevžer

Portret: Ime: Maša Priimek: Zec-Peškirič Rojstni datum: 21. januar 1987 Rojstni kraj: Dovje pri Mojstrani Višina: 177cm Najvišje na WTA lestvici (posamezno): 126. mesto Najvišje na WTA lestvici (igra parov): 197. mesto Zaslužek v karieri: 127.902 dolarjev

TENIS

www.revijasport.com

Bo Katarina Srebotnik, ki še vedno ni povsem odpravila težav z ahilovo tetivo, v klubu 100 najboljših teniških igralk znova uživala v družbi rojakinje? Pred leti sta jo v tem pogledu razbremenili Tina Pisnik in Maja Matevžič, ki pa sta se morali zaradi prekletstva poškodb na krut način posloviti od pogostejšega videvanja s svetovno smetano. Breme razvajanja z vrhunskimi dosežki je tako ostalo na plečih Kate, ki je v teh letih imenitno kljubovala pritiskom. Vse do obdobja, ko jo je na cedilu pustila ahilova tetiva. Morda pa bo Velenjčanka s stalnim prebivališčem v Dubaju kaj kmalu pozdravila novo rojakinjo v elitnem razredu priljubljene stoterice. Vztrajno in nezadržno se ji namreč približuje 22-letna Maša Zec Peškirič.

Tenis namesto alpskega smučanja

Predstavnica novega vala ženskega tenisa, ki naj bi ob Andreji Klepač in Poloni Hercog pisala nova zmagovita poglavja slovenskega belega športa. Mlada Gorenjka, ki prihaja z Dovjega pri Mojstrani, je teniško kariero začela v rojstnem mestu pod vodstvom Bogdana Janše. Teniški lopar je na treningih začela radovedno vihteti pri osmih letih. Ravno v času, ko se je spogledovala – podobno kot še marsikatera mladenka iz gorenjskih krajev – z alpskim smučanjem. Vseeno se je odločila za tenis. Tudi po zaslugi mlajše sestre Alje, ki je kmalu opozorila nase, še večji napredek pa so ji onemogočile poškodbe. Na vrhunskem odru jo je nadomestila Maša. Vedno boljše igre so zahtevale posebno strokovno skrb. Ker je v domovini ni našla, se je pred dvema letoma odločila, da bo postala del teniške akademije v Münchnu. Po marsikateri bridki izkušnji s poškodbo so v lanskem letu začeli deževati navdušujoči rezultati. Lovorike so si sledile kot po tekočem traku, vse skupaj pa je še dodatno zasenčila z uspehi v prvi četrtini leta 2009.

Zmaga nad 15. igralko na svetu

Tokrat je dosegla zares imeniten rezultat. Časopisne vrstice z vsega sveta je polnila z odmevno zmago na turnirju WTA v Bogoti, saj je v uvodnem krogu izločila Italijanko Flavio Pennetto. Nekdanje dekle španskega teniškega matadorja Carlosa Moye je bilo v tistem trenutku uradno 15. igralka na svetu.

Maša je tako dokazala, da je le kratek preskok, ki vodi od tistih najboljših (vsaj na papirju) do tekmovalk, ki na veliko višjih mestih od stotega prežijo na vsako dano priložnost. To pa še kako potrebujejo, da bi izpolnile skrito željo – vstop med 100 najboljših. Podobno bi lahko dejali tudi za Mašo, ki v teh dneh navdušuje z najboljšo formo v karieri. Na svetovni lestvici je prehitela rojakinjo Klepačevo, tako da velja za drugo najboljšo slovensko teniško igralko v tem trenutku. Kar je dokazala tudi na pokalu Fed v Estoniji, kjer je uspešno branila državne barve. Na lestvici je uvrščena, vsaj, kar se Slovenk tiče, takoj za za zdaj še nedotakljivo Kato. Uvodni trije meseci sezone, praktično prva četrtina, so že za vami. Kako bi ocenili učinek? Z uvodnim delom sezone sem kar zadovoljna. Na lestvici do deset bi ga ocenila s sedmico. Ni bilo slabo, lahko pa bi bilo še boljše. Četrtfinale v Bogoti je lep rezultat in dobra podlaga za nadaljevanje moje kariere. V Kolumbiji sem sama sebi dokazala, da se lahko enakovredno kosam z najboljšimi, vendar pa mislim, da samo en takšen rezultat še ni dovolj, ampak ga je treba nadgraditi in se boriti naprej. Seveda sem bila vesela zmage nad Pennetto, a o tem dvoboju ne razmišljam več. To je bil samo en dvoboj, ki mi sicer pomeni ogromno, vendar se čas takrat ni ustavil (smeh), saj sem takoj za tem že igrala nove tekme in turnirje. To je pač tenis.

TENIS

Po velikem uspehu, ko ste se v Bogoti uvrstili v četrtfinale, kar je poskrbelo tudi za upoštevanja vreden dvig na svetovni jakostni lestvici (tudi že pod 130. mestom), ste neuspešno naskakovali uvrstitev v glavni del turnirja v Indian Wellsu. Tam sem odigrala prvi dvoboj odlično, saj sem izločila prvopostavljeno Španko Mario Jose Martinez Sanchez, naslednji dan pa mi proti Američanki Varvari Lapchenko ni šlo vse po načrtih. Zelo sem si želela, da bi se na tako velikem turnirju skozi kvalifikacije prebila v glavni del, a mi je na žalost malce zmanjkalo. Odigrala sem še en turnir v ZDA. V Reddingu na turnirju ITF z nagradnim skladom 25.000 dolarjev sem se prebila do drugega kroga. Zdaj je napočil čas, da se počasi vrnem v Evropo. Kdaj, je še vprašanje, ker sem izgubila potni list. Zadeve sem si do neke mere precej otežila, a upam, da se bo dalo vse čim prej rešiti.

Komaj čakam Portorož

Se boste takoj ob vrnitvi v Evropo podali v München, kjer obiskujete teniško akademijo priznanega hrvaškega teniškega strokovnjaka in nekdanjega igralskega asa Nikija Pilića? Verjetno, saj na Bavarskem na akademiji treniram ves čas. Imam trenerje, ki so pod nadzorstvom Nikija Pilića, v centru pa je vse imenitno organizirano. Lahko treniramo na vseh možnih podlagah, primernih tekmic je ogromno, poskrbljeno je prav za vse, tudi bivanje in prehrano. Kot da bi bila v svojevrstnem študentskem domu, le da je tu v središču tenis. Kakšni bodo vaši cilj v prihodnje in na katerih turnirjih boste nastopili? Ko se vrnem v Evropo, bom igrala najprej na 50.000 dolarjev vrednem turnirju ITF v Latini, nato pa bom nastopila še na dveh turnirjih WTA v Španiji. Načrtujem tudi nastop na velikem turnirju za nagrado grand slam. Že sploh zaradi tega, ker imam dobre možnosti za neposredno uvrstitev v glavni turnir. To bo odvisno predvsem od tega, kako bom odigrala naslednje tri turnirje, ki se upoštevajo pri štetju točk za lestvico. Zato bom tudi letos skušala odigrati čim več turnirjev WTA, saj bi rada prav na ta način izboljšala uvrstitev. Kaj pa največji teniški dogodek na slovenskih tleh, ki bo v Portorožu pozornost znova osvajal julija? Ste že pozabili na boleč poraz izpred dveh let, ko vam je dve kravati zavezala Katarina Srebotnik? Tudi turnir v Portorožu se bliža in, to lahko z veseljem priznam, komaj ga čakam. Poraz s Kato skušam izbrisati iz spomina, vendar to ni tako lahko, saj takega poraza ne doživiš vsak dan. To je bil res polom. Nisem še bila povsem pripravljena. Po poškodbi mi je bilo težko. Ko igraš proti igralki, kot je Kata, moraš biti stoodstotno pripravljen, če se hočeš dobro in dostojno upirati. Vendar je bilo v tem porazu tudi nekaj pozitivnega. Prepričana sem, da bo to leto boljše. Navsezadnje

slabše od tega niti ne more biti. (Smeh.) Vsaj mislim, da ne. Rada tudi igram pred domačim občinstvom in pri tem ne čutim ne vem kako velikega pritiska. Komaj čakam Portorož.

težko, zato sem zelo hvaležna svoji družini, ki mi v dobrih in slabih časih stoji ob strani. Iščem pa tudi pokrovitelja, ki bi mi še olajšal pot k vrhu. Moje kariere še zdaleč ni konec. Lahko še veliko napredujem.

Razmišljala že o koncu kariere

Največ mi pomenijo zmage doma

Sodeč po vaših rezultatih v zadnjem obdobju, so težave s poškodbami že povsem pozabljene. Zdravje je dobro in samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo. V bližnji preteklosti mi je največ težav povzročila poškodba na peti. Imela sem petni trn, kar mi je požrlo kar nekaj živcev, za nameček pa sem zaradi menjave strun čutila še bolečine v levem zapestju. Tega je na srečo že konec. Zaradi bolečin in težav s poškodbami sem preživljala zelo težko obdobje. Ko sem bila poškodovana, nisem mogla normalno trenirati. Ko sem končno lahko opravila normalni trening, pa mi kar dolgo časa ni uspelo sestaviti enega dobrega dvoboja. Takrat sem razmišljala tudi o zaključku kariere. Na srečo sem kasneje ugotovila, da je v življenju veliko vzponov in padcev, in to ne samo v tenisu. Zato je treba vztrajati. V tem športu zelo uživam in res z veseljem počnem vse, kar je povezano s tenisom. Treningi, tekme, potovanja ... To naravnost obožujem. Tenis predstavlja pomemben del mojega življenja. Katere elemente teniške igre ste v zadnjem obdobju izboljšali in kje še vidite rezerve? Izboljšala sem servis, ki pa včasih še vedno ponagaja, tako da moram v prihodnosti čim več delati na njem. Moja igra z zadnje linije je postala bolj agresivna, tudi napad na krajše žoge je precej boljši, vendarle pa je tudi potrebno še kar nekaj dela. V prihodnosti želim izboljšati svoj ritem in poskušati pobirati žoge v dvigovanju. Vse to je povezano z mojim velikim ciljem, da se rezultatsko uvrstim med 100 najboljših igralk na svetu, kar bi mi omogočilo direkten nastop v glavnem turnirju na vseh turnirjih za nagrado grand slam. Pomemben del teniškega sveta predstavljajo tudi finance. Sploh pri igralkah, ki se skušajo priti v svetovni vrh ...Tenis je bil včasih šport bogatih, vendar se lahko sedaj z njim ukvarja skoraj vsak rekreativno. Mislim, da je to enkraten šport, v katerem se lahko veliko naučiš. Na začetku moje samostojne poti so mi finančno pomagali predvsem starši, kar je bil velik zalogaj. Moje finančno stanje se sedaj izboljšuje, vendar je še vedno

Katera zmaga vam pomeni največ? Samo lani ste osvojili kar pet turnirjev ITF ... Do sedaj mi je veliko pomenila prva zmaga na turnirju ITF z nagradnim skladom 10.000 dolarjev v Mariboru in takoj nato drugi teden v Kranjski Gori. Največ mi pomenijo zmage doma, kjer me spremlja družina, zato je bilo super, ko sem zmagala tisto leto v Mariboru, in sicer takrat na malce večjem turnirju z nagradnim skladom 50.000 dolarjev. Med največje uspehe bi uvrstila tudi svojo prvo večjo zmago, in sicer na turnirju z nagrado 75.000 dolarjev v Franciji (Dinanu leta 2007), ko sem se do velikega finala prebila iz kvalifikacij. Ter seveda zmaga nad Pennetto, doseženo pred kratkim v Bogoti. Zakaj je v obdobju državne samostojnosti ženski slovenski tenis v svetu veliko bolj konkurenčen kot moški? Ne vem. To je res zahtevno vprašanje. Dejstvo je, da Gregi Žemlji dobro kaže, dobro gre tudi Luki Gregorcu in Blažu Kavčiču, tako da prihajajo dobri časi tudi za moški tenis. Z Grego se denimo poznava že zelo dolgo, navsezadnje smo tudi družinski prijatelji. Včasih je tudi njegova sestra, tako kot moja, igrala tenis, tako da smo še skupaj trenirali. Velikokrat smo imeli prave družinske piknike. Vaš prvi priimek Zec vas do neke mere povezuje tudi z nepozabnim hrvaškim igralcem Goranom Ivaniševićem, ki si je zaradi hitrosti na teniških igriščih pridobil vzdevek Zec. Velikokrat me zaradi tega povezujejo z Goranom, kar je velika čast. Goran je bil izjemen igralec in tudi eden izmed mojih idolov. Fino bi bilo, če bi imela tak servis kot on. (Smeh.) Kar pa se tiče igralk, mi je bila vedno najbolj všeč Justine Henin. Predvsem zaradi borbenosti in agresivne igre. Spoštujem tudi Katarino Srebotnik in ji čestitam za vse dosedanje rezultate. Samo tako naprej! Na žalost ima malo težav s poškodbami in ji ob tej priložnosti želim čim hitrejše okrevanje in povratek na teniška igrišča.

Vaše telo je zapleten sistem, zato pazite, komu ga zaupate! - Izboljšanje motoricnih sposobnosti - Izguba odvecnih mašcobnih oblog - Oblikovanje postave - Specialna kondicijska priprava športnikov - Rehabilitacija in preventiva

Info@trener.si, 031 375 997, 041 845 362, www.trener.si,

- Individualno vodena vadba - Vadba na domu - Nacrtovanje vadbe - Svetovanje - Sestava jedilnika

Neomejena d.o.o. Stari, trg 2, Ljubljana

â&#x20AC;&#x17E;Takrat je bilo res hudo, saj sem verjel, da mi lahko uspe postati evropski prvak. O koncu kariere pa v nobenem trenutku nisem pomislil.â&#x20AC;&#x153; 1

BOKS

besedilo: Matic Flajšman fotografije: Vid Ponikvar

Boksarski šampion Dejan Zavec je s serijo neporaženosti (25/25) – prvič je izgubil šele, ko je boksal za naslov evropskega prvaka proti Poljaku Rafalu Jackiewiczu – slovenski javnosti dokazal, da se s trdim delom pride daleč. Ko dežela na sončni strani Alp od razpada nekdanje skupne države ni premogla pravega poklicnega asa, se je pojavil ravno Ptujčan. V velterski kategoriji (do 66,7 kg) je premikal gore, za nagrado boksal pred domačimi gledalci na Ptuju, prvi vrhunec pa je doživel, ko mu je možnost sodelovanja ponudil sloviti ameriški boksarski agent in promotor Don King. Ob prihodu v ZDA je slovenskega boksarja čakala triletna pogodba s prestižno agencijo Don King Productions. Ptujčan je pričakoval, da bo sklenil ‘’le’’ enoletni dogovor, razvpiti agent pa je v njem videl velik potencial, zato si je želel z njim sodelovati daljše obdobje. Čeprav se vse ni izšlo po željah skromnega športnika, je bila to tudi zanj velika boksarsko-poslovna šola. V ZDA je videl ves blišč, ki ga šport ponuja, na lastne oči pa se je lahko prepričal, kaj pomeni biti del boksarske elite v deželi onstran Atlantika.

Za mnoge so Združene države Amerike obljubljena dežela, v vašem primeru pa se je izkazalo, da je to vendarle Evropa. Kako ste se po poučni potezi, ko ste pravzaprav upali na vrhunec, doživeli vrnitev v Evropo? Amerika je in bo meka boksa. Konec koncev pa vse skupaj zame ni bila negativna izkušnja, ampak le pozitivna. V Ameriki se je posel takrat dejansko šele začel, in šele tam sem ugotovil, kaj je pravi boks. Amerika zato ostaja moja priljubljena boksarska destinacija. Nanjo me vežejo lepi spomini, boksarska elita je tam skoncentrirana. Še vedno imam delovni vizum, kontakt z Donom Kingom in njegovo agencijo, saj me pogodbe vežejo na različne poti, konec koncev pa smo še vedno v istem poslu. Borbe za naslov svetovnega prvaka niste dočakali. Bi ob novi ponudbi Dona Kinga še enkrat odšli v deželo onstran Atlantika z željo, da svetovni javnosti dokažete, da ste zreli bolj, kot mnogi mislijo? Profesionalni boksar ob ponudbi iz ZDA nima kaj premišljevati. Mogoče mnogi na vse skupaj gledajo z zelo negativno nastrojenim pogledom, čeprav sem sam tekmovalno in marketinško ravno tam dosegel vrhunec. Moral sem videti, kaj pomeni pika na i v profesionalnem boksu. Sami veste, da mediji povsem drugače poročajo, če nekdo postane svetovni boksarski prvak v ZDA ali pa v domačem kraju. In ne mislite, da dajem domovino v nič, ker najraje boksam pred svojimi gledalci, vendar je v tem poslu zgodba takšna. V Ameriki si pač več vreden, kar je žalostno, vendar resnično. Na kaj takšnega po moji vrnitvi v Evropo ni pomislil nihče.

V vašem strokovnem štabu so bili prepričani, da ste neupravičeno izgubili dvoboj za naslov evropskega prvaka v velterski kategoriji proti Poljaku Rafalu Jackiewiczu, zato so se vodilni možje ekipe pritožili na Evropsko boksarsko zvezo. Rezultat je ostal nespremenjen, kljub vsemu pa so mnogi pomislili, da boste obesili rokavice na klin. Kako na vse skupaj gledate danes? Takrat je bilo res hudo, saj sem verjel, da mi lahko uspe postati evropski prvak. Na konec kariere pa v nobenem trenutku nisem pomislil. Če bi en poraz postavil mojo športno pot na kocko, potem veste, da se nikoli ne bi odločil za pot profesionalnega boksarja. Šport je sestavljen iz zmag in porazov. Po končani borbi sem bil razjarjen, užaljen, prizadet, takoj naslednji dan pa sem se iz analize naučil marsikaj koristnega. Dvoboj je imel poučno plat, verjamem pa, da nekaterih napak odslej ne bom več naredil, predvsem pa se ne bom zanašal na stvari, za katere sem verjel, da so pomembne. Dvoboj je prenašala tudi slovenska nacionalna televizija, zato so lahko boksanje za naslov evropskega prvaka videli tudi tisti, ki jih doslej ta šport ni zanimal. Mnogi so si enotni, da je bilo že pred dvobojem jasno, da ima domači tekmovalec – v tem primeru Rafal Jackiewicz – manjši sodniški bonus. Ste bili tudi sami takšnega mnenja? Vsakdo ima pravico komentirati dogajanje tiste nesrečne sobote. Z boksanjem sem bil zadovoljen, saj sem dal od sebe maksimum, kar je bil tudi moj načrt. Žal pa nisem v borbo vložil tistih pet odstotkov tveganja, kar bi mi morebiti prineslo tudi naslov

evropskega prvaka. To je pač tisti pouk, ki mi ga je dala kasnejša analiza. Verjemite, da zaradi poraza ne bom točil solz in žaloval. To je zame le dodatna spodbuda. Pogledi na vašo tezo o sojenju pa so različni. Največ je tistih, ki pravijo, da je domači tekmovalec vselej favoriziran, da mora le paziti, da ga nasprotnik s knockoutom ne položi na tla. Sam tega ne spodbijam, ampak v športu je tako – enkrat se sreča nasmehne enemu, drugič drugemu. Imam jasno začrtano pot, po kateri bom hodil. S tem, kdo je privilegiran, se ne obremenjujem, saj ni smiselno pričakovati sodniške pomoči v tako pomembnem dvoboju, kot je bil tisti v Katovicah na Poljskem. Zame je najpomembnejše, da dam v danem trenutku od sebe maksimum in tako prisilim tekmeca v napake. 28. marca bi se morali v berlinski dvorani Schönefeld pomeriti s Poljakom Slawomirjem Ziemlewiczem, a ste morali zaradi poškodbe reber dvoboj odpovedati. Pred dobrim mesecem, ko bi prav tako moral stopiti v ring, vas je ustavila bolezen. Ostajate vezani na obstoječi program? Med nedavnim sparingom sem prejel močan udarec v rebra, kljub bolečinam pa sem upal, da bom vendarle lahko stopil v ring. Toda bolečine so bile prehude, poškodba pa je preveč ovirala trenažni proces. Tudi zdravniki so mi odsvetovali obračun, poleg tega pa so mi predpisali še dvajset dni počitka. Po predpisanem mirovanju bom začel trenirati. Upam, da se bom že ob koncu aprila ali v začetku maja vrnil v ring. Najbrž se bom tudi takrat pomeril z Ziemlewiczem. Najprej me čaka deset dni kondicijskih priprav, nato pa bom stopnjeval formo do dvoboja.

BOKS

Poslovna usmeritev Dejan Zavec je bil po seriji neporaženosti tudi slovenski sinonim za kakovost, kot eden izmed redkih pa je bil marketinško povsem neizkoriščen. Kljub temu ni trajalo dolgo, da se je Ptujčan domislil, kako unovčiti vse prigarano, čeprav se zaveda, da je treba za miren jutri pošteno garati. Kljub temu je veliko tistih, ki so velik potencial, a zaradi pogojev ne morejo zrasti v vrhunskega športnika. Tu ne gre le za nogometaše, košarkarje ali rokometaše, marveč tudi za boksarje, ki pravzaprav nikjer nimajo pravih pogojev za vrhunski trening. Zavec se je odločil temu narediti konec. Bržkone ste si po uspešnih letih, ki so za vami, naredili kakšen poslovni načrt, kako v prihodnje kar najbolje oplemenititi priboksan denar. Že dolgo sem sanjal, da bi imel nekaj takšnega, kar mi je manjkalo na uspešni športni poti. Ob dobrem trenerju in zelo solidnih pogojih nisem našel najšibkejšega člena. Potem sem se spomnil, da je na Ptuju boks zelo priljubljen, številni športniki pa pravzaprav nimajo pravih pogojev za trening. Zato sem se odločil, da zgradim športno dvorano, nekakšen center borilnih veščin, in tako s svojim prispevkom pomagam vsem, ki bi se želeli priučiti ‘’obrti’’. S tem boste najbrž mnogim izdatno pomagali pri doseganju vrhunskega rezultata, kljub vsemu pa to pomeni, da časa za družino še ne bo. So tudi sedaj časovne omejitve, ko je govor o družinskem življenju? Družina mi pomeni vse na svetu. To je največja sreča v mojem življenju. Žena Nataša in dve hčerki, Tia in Ivona, so nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Kljub temu da profesionalni šport zahteva veliko odrekanja, vselej zavrtimo čas tako, da ga kar največ preživimo skupaj. Hčerki sta balzam za mojo dušo, saj ko mi je najtežje, pomislim ravno nanju – in vse skrbi so preteklost. Pred odhodom v Ameriko ste govorili, da si boste prav tam dokončno zagotovili eksistenco. Vrnili ste se prej, kot bi mnogi pričakovali. Ali to pomeni, da še vedno garate za brezbrižno prihodnost? S številom borb se je povečala eksistenca, več je potrebščin za življenje. Smo skromna družina, brez posebnih potreb, ne zanimata me najboljši avto in največja hiša. Živimo brez pomanjkanja, denar brez družine pa nima posebne veljave. Veliko lažje je, ko si zaradi solidnega finančnega stanja neobremenjen, saj si dejansko osredotočen na svoje delo. Ne Ni treba namreč razmišljati, ali boš imel denar za kruh, za nove boksarske rokavice ali kaj podobnega. Danes je veliko lažje, kot je bilo na začetku.

· medcelinski prvak (verzije IBF, WBO in NBA) · prvak Evropske unije (EU) · mednarodni nemški prvak (BDB) · devetkratni slovenski državni prvak v amaterskem boksu

· WBA (World Boxing Association): 14 · WBO (World Boxing Organization): · WBC (World Boxing Council): 28 · IBF (International Boxing Federation): 9 · uvrstitev BoxRec: 37/1404 (svetovna lestvica boksarjev v velterski kategoriji)

BOKS

Datum rojstva: 13. 3. 1976 Kraj rojstva: Ptuj Prebivališče: Ptuj, Magdeburg (Nemčija) Stan: poročen, žena Nataša Otroci: hčerki Ivona in Tija Tuji jeziki: nemški, angleški Barva: modra Film: Braveheart Glasba: Bon Jovi, Billy Idol, Prince Knjiga: poljudnoznanstvene Drugi športi: nogomet, košarka

Moto: Sreča je na strani pogumnih. Klub: Sports Events Steinforth (SES) - Magdeburg, Nemčija Trener: Dirk Dzemski Manager: Ulf Steinforth Kategorija: velterska (do 66,678 kg) Število profesionalnih dvobojev: 26 Število zmag: 25 (14 predčasno – KO) Število porazov: 1 (neenotna odločitev sodnikov) Klubi v profesionalni karieri: SES, Don King Production (ZDA) Glasba ob prihodu v ring: Something going’ on (Bomfunk MC’s feat. Jessica Folker)

PROJEKT ŠKL

besedilo: Zora Peruško fotografije: Nikola Miljković

ŠKL košarka

Prvi kandidati za naslove najboljših

Dijakinje I. gimnazije v Celju (svetli dresi) bodo branile naslov.

V četrtfinalnem boju med Celjani in Sobočani so bili uspešnejši prvi.

V tekmovanju ŠKL košarka so ostale le po štiri najboljše ekipe v vsaki kategoriji, od tega imamo znani že dve ‘potnici’ v veliki finale, preostale bomo dobili v prihodnjem tednu. Tekma tedna je bila odigrana v Velenju, kjer je moštvo domačega Šolskega centra premagalo doslej nepremagljivo moštvo Gimnazije Šentvid. Zmaga za točko jim sicer ni prinesla napredovanja v veliki finale, ker so Šentvidčani na domačem terenu zmagali z večjo koš razliko, je pa verjetno dobra motivacija za naprej. Druga udeleženka zaključnega dela v Tivoliju je ekipa I. gimnazije v Celju. Celjanke bodo torej branile lani priigran naslov, njihove nasprotnice pa bodo znane v prihodnjem tednu, ko bo odigrano povratno srečanje med Mariborčankami in Ljubljančankami. Pri osnovnih šolah imata boljše izhodiščne položaje za napredovanje ekipi iz Grosupljega in Laškega, ali je temu zares tako, bomo prav tako izvedeli v prihodnjem tednu, ko bodo odigrane še zadnje polfinalne tekme.

ŠKL odbojka

Znane štiri udeleženke finala V odbojkarskem tekmovanju ŠKL so po današnjih tekmah znane štiri udeleženke velikega finala, ki bo 22. aprila v dvorani Tivoli. Zadnji dve finalistki bomo dobili prihodnji teden. Odbojkarice z Raven na Koroškem bodo čez slab mesec branile lani osvojen naslov prvakinj, če bo to uspelo ekipi z Jesenic in iz Novega mesta pa bomo šele izvedeli. Udeleženke zaključnega turnirja bodo znova tudi odbojkarice I. gimnazije v Celju in ekipa OŠ Kanal, prvič pa se bodo v boj za naziv prvakov podali odbojkarji Šolskega centra Slovenj Gradec.

ŠKL nogomet

ŠKL košarka

Ptujčanke so se že veselile

Izidi preteklega tedna

Nogometno tekmovanje ŠKL prehaja v zadnji del. Dijaki so v preteklih dneh odigrali zadnja četrtfinalna srečanja, osnovnošolske ekipe igrajo polfinalne tekme, dijakinje pa so letošnjo sezono sklenile v začetku tedna. Zadnji turnir dijakinj je bil v Ljutomeru, na njem pa so sodelovale ekipe Gimnazije Ptuj, Ekonomske šole Murska Sobota in Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Ptujčanke so si naslov zagotovile že po drugem turnirju, tako da so v Ljutomer pripotovale brez najboljše igralke Martine Potrč. S tem so bile tekme bolj izenačene in zanimive, o drugem in tretjem mestu pa je odločala prav zadnja tekma na turnirju. Srebro so si na koncu priigrale Sobočanke, bron pa je pripadel nogometašicam iz Ljutomera. Pri dijakih so se v skupino najboljših štirih po zadnjih četrtfinalnih bojih v tem tednu uvrstila moštva Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, Poslovnokomercialne šole Celje, Gimnazije Nova Gorica in ŠC Novo mesto. V polfinalu se bodo med seboj pomerili Novomeščani in Ljutomerčani ter Novogoričani in Celjani. Osnovnošolske ekipe so že začele s polfinalnimi boji, med seboj pa se merijo ekipe OŠ Lenart in OŠ Antona Žnidaršiča Ilirska Bistrica ter OŠ Voličina in OŠ Destrnik-Trnovska vas.

ŠC Velenje : Gimnazija Šentvid – 79:78 I. gimn. v Celju : ŠC Postojna (dijakinje) – 68:61 Gimn. Šentvid : II. gimnazija Maribor (dijakinje) – 68:45 OŠ D. Bajca Vipava : OŠ L. Adamiča Grosuplje – 34:86

Napoved tekem v prihodnjem tednu

31. marec ŠC Celje : Gimnazija Bežigrad – ob 12.00 II. gimn. Maribor : Gimn. Šentvid (dijakinje) – ob 11.30 OŠ Žiri : OŠ Primoža Trubarja Laško – ob 13.00 1. april OŠ L. Adamiča Grosuplje : OŠ D. Bajca Vipava – ob 13.00

ŠKL odbojka Izidi preteklega tedna

ŠC Slovenj Gradec : Gimnazija Kranj – 87:70 Gimn. M. Sobota : ŠC Ravne na Kor. (dijakinje) – 61:81 I. gimnazija v Celju : Gimnazija Kranj (dijakinje) – 90:68 OŠ Kanal : OŠ Franja Goloba Prevalje – 100:54 OŠ Šempeter v Sav. d. : OŠ T. Čufarja Jesenice – 115:63

Napoved tekem v prihodnjem tednu

31. marec OŠ T. Čufarja Jesenice : OŠ Šempeter v Sav. d. – ob 13.00

1. april ŠC Novo mesto : ŠC Ravne na Koroškem – ob 11.30

ŠKL nogomet Izidi preteklega tedna

Tretji turnir dijakinj, Ljutomer Gimnazija Franca Miklošiča Koper : Gimnazija Ptuj – 0:0 Ekonomska šola Murska Sobota : Gimnazija Ptuj – 1:2 Gimn. F. Miklošiča Ljutomer : Ekon. šola M. Sobota – 1:2 1. mesto: Gimnazija Ptuj 2. mesto: Ekonomska šola Murska Sobota 3. mesto: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer Četrtina finala - dijaki Gimnazija Ptuj : Gimnazija Nova Gorica – 4:5 Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer : ŠC Ptuj – 4:3 Poslovno-komerc. šola Celje : Ekon. šola M. Sobota – 5:3 Gimnazija Nova Gorica : Gimnazija Ptuj – 2:2 Srednja tehniška šola Koper : ŠC Novo mesto – 3:4 Polfinale - osnovne šole OŠ Voličina : OŠ Destrnik-Trnovska vas – 2:5 OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica : OŠ Lenart – 6:5

Napoved tekem v prihodnjem tednu

31. marec - polfinale ŠC Novo mesto : Gimn. F. Miklošiča Ljutomer – ob 11.30 Gimn. N. Gorica : Poslovno-komerc. šola Celje – ob 10.30

NOVICE OKS

URADNO VABILO NACIONALNIM OLIMPIJSKIM KOMITEJEM NA ZOI VANCOUVER 2010 Leto dni pred pričetkom zimskih olimpijskih iger v Vancouvru je v prestolnici Britanske Kolumbije potekala slovesnost, na kateri je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Jacques Rogge, uradno povabil nacionalne olimpijske komiteje k sodelovanju na 21. zimskih olimpijskih igrah, Vancouver 2010. In ob tem dogodku je dejal: »Olimpijske igre vzbujajo sanje in navdih pri mladih ljudeh. Športnice in športniki iz celega sveta pa bodo s svojimi nastopi in tekmovanjem na igrah v Vancouvru izpolnili svoj tekmovalni cilj in dosegli vrhunec športnih ambicij.« Seveda je prejel uradno vabilo od MOK-a za nastop slovenskih športnic in športnikov tudi Olimpijski komite Slovenije, ki ga je v uvodu 18. seje IO OKS podpisal predsednik OKS, Janez Kocijančič.

SLOVENIJA TEČE IN SLOVENIJA KOLESARI 2009

različnih krajih Slovenije, in sicer na Vrhniki, v Mariboru, Celju, Grosupljem, Novem mestu, Domžalah, na Jesenicah, v Moravskih Toplicah in v Sežani.

OKS je poleg izvajanja programov, ki pokrivajo vrhunski šport, znan tudi po tistih, s katerimi skrbi za razvoj športno-rekreativnih aktivnosti ter za promocijo športnega načina življenja. Že vrsto let potekata dve prireditvi – Slovenija teče in Slovenija kolesari, ki sta se dodobra uveljavili med rekreativni športniki. Akcija Slovenija teče se je že začela in za letošnje leto je načrtovanih 124 prireditev, vključujoč Olimpijske teke, prireditve, ki štejejo za področne pokale v rekreativnih tekih, in zaključno prireditev. V pretekli akciji se je vseh tekaških prireditev, ki so organizirane po vsej Sloveniji, udeležilo skupaj prek 20.000 tekačev, tudi letos pa bodo k sodelovanju na prireditvah še posebej vabljene družine. Sočasno z akcijo Slovenija teče poteka akcija Slovenija kolesari. Ta se bo s prvo organizirano kolesarsko prireditvijo pričela 20. aprila 2009, vse skupaj pa je predvidenih 66 preizkušenj. Akcija bo letos v sodelovanju s Turistično zvezo Slovenije in Kolesarsko zvezo Slovenije izpeljana že devetič zapored in upamo, da bo v letošnjem letu vrtelo pedala še več kolesarjev vseh generacij kot lani (prek 28.000).

Poleg priznanj za športne dosežke so bila podeljena tudi posebna priznanja za jubileje in za druge pomembnejše dogodke. Skupno je OKS za leto 2008 podelil športnikom in trenerjem 5 olimpijskih plamenic, 13 zlatih plaket, 13 velikih statev, 25 malih statev, 11 srebrnih plaket, 39 zlatih znakov, 17 bronastih plaket, 42 srebrnih znakov in 39 bronastih znakov. Med prejemniki so bili tudi športniki invalidi in slovenski športniki iz zamejstva. Novost v letošnjem letu je bila oblika priznanja, saj so, po vzoru Mednarodnega olimpijskega komiteja, pripravili nova priznanja v obliki diplome, ki se jo shrani v posebne, za ta namen oblikovane mape. Podeljevanja priznanj so v lokalnem in regionalnem okolju sedaj že stalnica, ki so jo športniki in športni delavci sprejeli zelo dobro. Omeniti je potrebno še pobudo nekaterih okolij, ki predlagajo, da se sistematično podeljuje priznanja tudi športnim delavcem in prostovoljcem.

PRIZNANJA OKS ZA LETO 2008 Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez vsako leto podeljuje priznanja športnikom in trenerjem. Nekatera priznanja za leto 2008 so bila podeljena na prireditvi Športnik leta v Cankarjevem domu in na sprejemu pri predsedniku države, ostala priznanja je OKS podelil na lokalnih in regionalnih prireditvah, ki so jih organizirale občinske športne zveze in regijske pisarne. Podelitve so potekale po

Ponosni sponzorji slovenskih olimpijskih reprezentanc GLAVNI SPONZOR

GLAVNI SPONZOR SLOVENSKIH OLIMPIJSKIH REPREZENTANC

VELIKI SPONZORJI

SPONZORJI

Z REVIJO ŠPORT DO NOVIH OLIMPIJSKIH VSEBIN Člani olimpijske družine - poslovni partnerji OKS, delujejo na zelo različnih področjih in prav vsak s svojim znanjem in prispevkom veliko pripomore k delovanju celotne krovne športne organizacije. Da se bo ideja olimpizma v prihodnje širila še s hitrejšim ritmom, se je olimpijski družini pridružil nov član, podjetje E-šport, d.o.o., z revijo Šport. S podpisom partnerske pogodbe postaja bronasti partner Olimpijskega komiteja Slovenije in verjamemo, da bosta skupaj za vas pripravila nove, zanimive olimpijske vsebine.

REPORTAŽA

PONSKA 2 8 3 2009

IJN A W A S H I R O A

besedilo: Nina Tanhofer fotografije: Nina Tanhofer in Tine Lavrič

REPORTAŽA

www.revijasport.com

SV OVNO SVEETTOV NO PR TVOO PRVVEENNSSTV VV SM SMUUcČAN ANJUJU PR TEGGA A SL OGGA A PROOSSTE SLO

Letošnji čas svetovnih prvenstev je zaključilo svetovno prvenstvo v prostem smučanju, ki združuje 4 smučarske discipline – smučarski kros, akrobatske skoke, snežni kanal in grbine. Smučarski center Inawashiro, ki leži v pokrajini Fukushima in je od glavnega mesta Tokia oddaljeno 5 ur vožnje z avtobusom ali 3 ure in pol s slavnim Shikansen vlakom, je letošnje udeležence pričakal v spomladanskem vzdušju, toplim vremenom in majhno količino snega. A z 2009 snežaki, ki so jih naredili otroci in prostovoljci Inawashira, ki so cel teden dihali s prvenstvom.

Slovensko čast so reševali Saša Farič in Simon Jecl v smučarskemi krosu in Nina Bednarik, Nejc German ter Nejc Dimnik v grbinah. Po upokojitvi Miha Galeta v akrobatskih skokih v tej disciplini žal nimamo več predstavnika, v snežnem kanalu pa kmalu lahko pričakujemo kakšnega mladega nadebudneža, saj je ta zvrst smučanja v Sloveniji v velikem porastu.

Smučarski kros –

Po poškodbi kolka na začetku sezone in neverjetno hitri rehabilitaciji je Saša konec januarja osvojila tretje mesto na ameriških X-Games in si zastavila visoke cilje tudi za svetovno prvenstvo, medtem ko je bil cilj Simona uvrstitev med 32 najboljših. Proga je bila kljub toplemu vremenu dobro pripravljena, Imela je veliko elementov, med drugim tudi 2 skoka po 30 m, precejšnja širina proge, pa je omogočala prehitevanje na več mestih. Saša je v kvalifikacijah zasedla 4 mesto, nato pa se z dobrimi vožnjami prebila skozi skupine vse do finala. V finalni vožnji je Saša je slabo štartala in pri poskusu prehitevanja Avstrijke sredi proge naredila večjo napako ter izgubila hitrost. Pred ciljem je zopet ujela Francozinjo in Avstrijko, a prepozno. Četrto mesto je najboljši slovenski dosežek na SP v smučanju prostega sloga. “Počutila sem se odlično, tudi proga mi je ustrezala. Čeprav sem vseskozi slabše štartala, sem na najzahtevnejših delih proge prehitevala tekmice. Smučala sem najbolje letos, tudi bolje kot na X-Games. Kolajna je bila res blizu,” je povedala Saša. Med smučarji je bil Simon Jecl s 34. časom kvalifikacij tokrat za 28 stotink sekunde prepočasen za nastop v finalu dvaintrideseterice. “Malo moja nižja teža, malo počasnejše smuči in kakšna moja mala napaka, pa so šle tiste stotinke,” je povedal Simon.

ženske: 1. Ashleigh McIvor (Kan) 2. Karin Huttary (Avt) 3. Meryl Boulangeat (Fra) 4. Saša Farič (Slo) moški: 1. Andreas Matt (Avt) 2. Thomas Zangerl (Avt) 3. Davey Barr (Kan) 34. Simon Jecl (Slo)

REPORTAŽA

Grbine –

Grbine, ki so pravi japonski nacionalni šport, so privabili ogromno gledalcev tako na sobotno posamično tekmo, kot tudi na nedeljsko paralelno tekmo. In vzpodbuda gledalcev je bila očitno dovolj velika, da so japonski tekmovalci osvojili kar 4 medalje od 12 možnih. Nina Bednarik kot izkušena tekmovalka, ki je že sodelovala na svetovnih prvenstvih in Olimpijskih igrah, si je že na začetku sezone postavila cilj uvrstitev med 16 najboljših. Žal je zaradi poškodbe, ki jo staknila na tekmah svetovnega pokala na ameriški turneji ta cilj postal težko uresničljiv, saj ji je poškodba onemogočala izvajanje težjih skokov. Nejc Dimnik in Nejc German pa sta kot člana mladinske reprezentance brez velikih pričakovanj odšla na svoje prvo svetovno prvenstvo. Proga, ki šteje za eno izmed najtežjih prog v svetovnem pokalu se je tokrat svetila v soncu. Dvesto metrov grbin z naklonom 30° in dvema skokoma je vzbujala strah tudi najboljšim tekmovalcem. Žal je terjala svoj davek tudi med našimi tekmovalci, saj si je Nejc Dimnik že prvi dan treninga obnovil poškodbo hrbta in s tem nesrečno zaključil svoje prvo veliko tekmovanje, še preden se je zares začelo. Nina je kljub bolečinam v hrbtu, zaradi še vedno ne popolnoma sanirane počene križnice, odpeljala po svojih zmožnostih in zasedla 21 mesto na sobotni posamični tekmi ter 23 mesto na nedeljskih paralenih grbinah. “Trudila sem se po najboljših, močeh, a zaradi bolečine enostavno ni šlo tako, kot znam,” je vseeno malo razočarana Nina povedala po tekmi. Nejc German je pokazal veliko talenta in s sproščeno vožnjo prišel do 36 mesta v posamični tekmi. Nedeljske paralelne grbine pa je odpeljal še bolje in pristal na 29 mestu, kar je najboljši slovenski rezultat po letu 2000. Z vožnjo in samim pristopom je napovedal, da računa na karto za Vancouver 2010. “Proga je res strma, a sem uspel ostati sproščen. Ubogal sem nasvete trenerja in rezulat je tu,” se je smejalo Nejcu.

ženske: posamično: paralelno: 1. Uemura Aiko (Jap) Uemura Aiko (Jap) 2. Heil Jennifer (Usa) Ito Miki (Jap) 3. Sudova Nikola (Cze) Kearney Hannah (Usa)

moški: posamično: paralelno: 1. Deenen Patrick (Usa) Bilodeau Alexandre (Kan) 2. Luusua Tapio (Fin) Nishi Nobuyoki (Jap) 3. Marquis Vincent (Kan) Luusua Tapio (Fin)

21. Bednarik Nina (Slo) 23. Bednarik Nina (Slo)

36. German Nejc (Slo) 29. German Nejc (Slo)

REPORTAŽA

www.revijasport.com

Akrobatski skoki in snežni kanal - Tekme v akrobatskih

skokih in snežnem kanalu, ki so potekale med tednom niso pritegnile veliko drugih gledalcev, kot osnovno in srednješolsko mladino na športnem izletu, vseeno pa so postregle z zanimivi boji za najžlahtnejša odličja. Največji napredek je viden v snežnem kanalu, kjer predvsem moški tekmovalci izvajajo neverjetne rotacije. V najmlajši disciplini na svetovnem prvenstvu v smučanju prostega sloga tako zaenkrat še ne moremo predvideti, kje se bo postavila meja med zmožnostjo opreme, snežnim kanalom, znanjem in drznostjo tekmovalcev. V vrhu ostajajo tekmovalci iz ZDA, Kanade in Francije tako v ženski, kot moški konkurenci. Pri akrobatskih skokih so se v dosedanjo prevlado severnoameriških tekmovalcev in tekmovalk začeli, namesto Belorusev, vključevati predstavniki Kitajske. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje kdaj bo FIS, če sploh kdaj, dovolil izvajati štirojne salte na tekmovanjih. Več o svetovnem prvenstvu v smučanju prostega sloga si lahko preberete na http://www.inawashiro2009. jp

REPORTAŽA

besedilo: Andrej Trošt fotografije: Tjaša Zakšek

Letošnja zima je poskrbela, da snega v hribih, na smučiščih in tekaških progah ni manjkalo. Ravno nasprotno, ponekod so ga imeli še preveč. To je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov, da je bilo letos v pokalu Slovenski maraton izpeljanih sedem tekem. Organizatorji so tekaške proge pripravili odlično, in tako so bila tekmovanja pravi užitek.

V zadnjih letih je tek na smučeh doživel velik razcvet tudi pri nas. S tem lepim športom se ukvarja vse več ljudi. Veliko je k njegovi prepoznavnosti prispevala najboljša slovenska smučarska tekačica Petra Majdič in seveda njeni spoštovanja vredni rezultati. Tek na smučeh je težak šport, vendar ko se ga naučiš, te prevzame in v njem uživaš. Še posebej takrat, ko postaneš dober, boljši, najboljši.

Letošnje tekme Pokal Slovenski maraton je bil letos izpeljan tretjič zapored. Začel se je v Logarski dolini in končal na Pokljuki. Trimesečno obdobje tekem se je začelo 11. januarja in končalo 22. marca. Za pokal Slovenski maraton je štelo sedem tekem, ki so bile organizirane po vsej Sloveniji.

Tek po Logarski dolini (20 km) – Na 17. teku po Logarski dolini so tekmovalci štartali ob izredno

nizkih temperaturah (-14 °C), boj za prva mesta pa se je začel kmalu. Proga je bila speljana vzdolž doline tako, da je bil ambient čudovit.

REPORTAŽA

www.revijasport.com

Maraton Tamar (20 km) – Tekma se je začela pod planiškimi skakalnicami in se nadaljevala proti Tamarju. Trasa maratona je bila speljana po zahtevnih klancih, z vrhuncem v Tamarju, po katerem je sledil spust do ciljnega prostora v Planici. Letošnja tekma v Tamarju je bila četrta po vrsti.

Tek Ribniške koče (21 km) –

Udeležba na 11. maratonu Ribniške koče je bila v primerjavi z ostalimi manj številna, zaradi drugih tekem na isti dan pri nas in v tujini. Veter in oblačno vreme sta tekmovalne razmere še poostrila, tako da je bila proga še težja.

Maraton Osankarica (20 km) – Poleg pokala Slovenski maraton je potekalo tekmovanje tudi za pokal Cockta, tako da so bili ob rekreativcih prisotni tudi pravi tekmovalci. Proga je bila pripravljena dobro, bila je težka in zahtevna.

REPORTAŽA

Tek na smučeh Vojsko (Memorijalni tek Andreja Erjavca) (20 km) – Proga je potekala po razgibanem terenu, polnem vzponov in spustov. Poleg Slovenskega maratona je tekma štela tudi za pokal Cockta.

Maraton Rogla – Unitur Rossi (20 km) – Tekmovanje je potekalo v sončnem in precej toplem vremenu, proge so bile pripravljene odlično, organizacija je kljub nekaj manjšim težavam uspela. Hkrati je bilo tudi državno prvenstvo veteranov, ki so pokazali vztrajnost in dolgoletne tekaške izkušnje.

Pokljuški maraton (20 km) – 19. pokljuški maraton je bila zaključna tekma za pokal Slovenskega maratona in tudi za pokal Cockta. Organizacija je bila dobra, vreme odlično, vzdušje tekmovalno, vremenske razmere zimskopravljične.

Tekmovalci, ki so se udeležili vseh preizkušenj pokala Slovenski maraton, so prejeli posebna priznanja. Rezultati v skupnem seštevku vseh tekem so naslednji:

OGLASNO SPOROČILO

www.revijasport.com

MONETA – udobje plačevanja z mobilnikom Vse več ljudi ob koncu nakupa ne seže več po denarnici, temveč po svojem mobilniku. Odkrili so namreč prednosti Monete – storitve brezgotovinskega plačevanja z mobilnikom.

Moneta je priročen, moderen in varen način plačevanja vaših vsakodnevnih nakupov, s katerim svoje žvenketajoče denarnice in dragocene plačilne kartice enostavno zamenjate s svojim mobilnim telefonom. Na številnih plačilnih mestih, označenih s prepoznavnim Monetinim znakom, lahko na hiter in enostaven način pridete do jutranje kave, sendviča ali pijače, plačate parkirnino ali vožnjo s taksijem, rezervirate počitniški aranžma, nakupujete prek spleta ali svoje najdražje presenetite z majhno pozornostjo. Moneta je tako prava rešitev za vse, ki cenite napredek tehnologije pri zagotavljanju brezskrbnosti vsakdanjih poti. Omogoča namreč veliko načinov za praktično plačevanje brez brskanja po žepih in presenečenih pogledov v prazno denarnico: v lokalih plačate z Moneta Terminali, ki spominjajo na pos-terminale, na avtomatih in parkomatih plačate z Moneta Avtomati, za udoben nakup od doma lahko uporabite Moneto Internet, plačate pa lahko tudi Moneto v Telefonski prodaji ali Moneto SMS. Pri tem je postopek plačila uporabniku vedno nadvse prijazen, treba je le slediti jasnim navodilom na posameznem plačilnem mestu. Hkrati je dobro poskrbljeno tudi za varnost, dodatno pa lahko svoje transakcije zavarujete še z uporabo varnostne kode PIN. Poleg tega lahko zasebne nakupe z Moneto poravnate tudi s službenim mobilnikom, saj Mobitel poslovnim uporabnikom omogoča Ločeni račun. Skupno število plačilnih mest, kjer lahko uporabite Moneto, je do danes že preseglo številko 6.500, njihovo število pa se povečuje iz dneva v dan. Moneta je skupna blagovna znamka družbe Mobitel in banke Nove KBM, sistemu brezgotovinskega plačevanja z mobilnikom pa se je junija 2007 pridružila še Poštna banka Slovenije.

Kdo lahko uporablja Moneto? Z Moneto lahko plačujete vsi naročniki vodilnega slovenskega mobilnega operaterja Mobitel in ponudnika mobilnih telekomunikacij Debitel. Storitev imate že samodejno brezplačno vklopljeno, zanjo pa ne plačujete nikakršne članarine. Mobitelovi uporabniki sistema Mobi lahko izberete storitev Mobi Moneta oz. Mobi žepnina. Pri Mobi Moneti transakcije ob koncu meseca poravnate prek plačilnega naloga, medtem ko vam Mobi žepnina omogoča, da to v vašem imenu stori

izbrani naročnik Mobitel GSM/UMTS. Obe rešitvi sta idealni za moderne starše, ki želijo svojim otrokom ali mladostnikom omogočiti, da se postopoma naučijo samostojnega upravljanja z denarjem, po drugi strani pa njihovo porabo še vedno primerno nadzorovati. Vklop izbrane storitve lahko uredite v katerem koli Mobitelovem centru. Moneta je na voljo tudi vsem komitentom banke Nova KBM in Poštne banke Slovenije, ki ste hkrati Mobitelovi ali Debitelovi uporabniki. V tem primeru lahko stroške plačil z Moneto poravnavate enkrat mesečno neposredno s svojega bančnega računa.

Želite Moneto ponuditi tudi na vašem prodajnem mestu? Bodite konkurenčni, ponudite plačevanje z Moneto tudi vi. Za uvedbo Monete ne potrebujete nikakršne dodatne programske ali strojne opreme. Po sklenitvi pogodbe vam Mobitel ob nizkih zagonskih in fiksnih stroških zagotovi hitro in enostavno namestitev. Tako boste že samo v nekaj dneh prišli do nezanemarljive konkurenčne prednosti, ki jo zagotavljajo najsodobnejša tehnologija, enostavna rešitev in priročna uporaba. Ob tem pa imate tudi prednost brezplačne predstavitve vaše dejavnosti na spletnem mestu www.moneta.si. Obiščite omenjene spletne strani in v zavihku Postanite ponudnik izpolnite obrazec za informativno povpraševanje. Podrobnosti o Moneti najdete na spletnem mestu www.moneta.si. Več informacij pa lahko dobite tudi v vseh Mobitelovih centrih ali pa v Mobitelovem centru za pomoč naročnikom, na številki 041 700 700. Klic je za Mobitelove uporabnike, tudi med gostovanjem v tujini, brezplačen.

REPORTAŽA

besedilo: Andrej Trošt fotografije: Arhiv

Tekmovalno turno – vzdržljivostni in tehnični šport –

REPORTAŽA

www.revijasport.com

smučanje

Tekmovanje v turnem smučanju je časovna bitka človeka s strmim klancem, ki mu ni videti konca. Gre za premagovanje višinske razlike z nadčloveškim tempom. Tekmovalci so pravi stroji, ki na videz brezčutno grizejo v strmino, kot da bi bili neuničljivi. Kondicija, vzdržljivostna moč in koncentracija je le nekaj stvari, ki jih tekmovalec mora imeti. Veliko več o tem športu nam je razkril Nejc Kuhar, lanski in letošnji zmagovalec slovenskega pokala ter najboljši slovenski tekmovalec na evropskih in svetovnih tekmovanjih.

REPORTAŽA

Takole je povedal: »Pri tekmovalnem turnem smučanju poskuša tekmovalec čim hitreje preteči ali prehoditi in presmučati določeno traso, ki je vnaprej določena in označena. Tekmovalna trasa poteka po gorskem terenu ali smučišču in je sestavljena iz več vzponov in spustov. Dolžina proge znaša od 15 do 25 km in vsebuje od 1500 do 2500 metrov višinske razlike. Zmaga seveda tisti, ki za traso porabi najmanj časa oziroma prvi pripelje na cilj. Tekmovalci uporabljamo tekmovalno turno smučarsko opremo, ki se od navadne razlikuje predvsem po tem, da je precej lažja in tehnično zelo dodelana. Tekmovalci porabimo okrog 90 % časa na vzponih in le 10 % pri spustih, zato sta vzdržljivost in moč turnega smučarja zelo pomembni. Vsekakor je pri spustu potrebno veliko tehničnega znanja, saj so snežne razmere precej raznolike.«

Razvoj tekmovalnega turnega smučanja Načelo turnega smučanja oziroma hoja s smučmi sega v daljno preteklost, ko so bile smuči osnovni pripomoček za gibanje po zasneženih pokrajinah. Turno smučanje se je začelo razvijati konec 19. stoletja. Za prvo tekmovanje v turnem smučanju štejemo tekmovanje v Münchnu leta 1893. Tri leta pred tem je Matthias Zdarsky izumil smučarske vezi (Bindung), kar je prineslo velik tehnološki napredek. V prvi polovici 20. stoletja je turno smučanje doživelo razcvet tudi pri nas. Leta 1927 je zimskošportna zveza organizirala prvi triglavski smuk. Sočasno se je začel razvoj žičnic in smučišč in pojavilo se je alpsko smučanje, ki je izpodrinilo turno smučanje. Ostali so le najbolj zagrizeni turni smučarji. Slovenci smo se leta 1985 z nastopom Luke Karničarja in Mateja Kranjca udeležili prvega

turnosmučarskega tekmovanja ''Pizzo tre Signori'' v Premani v Italiji. V zadnjih 20 letih pa je turno

smučanje doživelo ponoven razcvet ter se izoblikovalo v sodobno tekmovalno disciplino in rekreacijsko dejavnost. V Sloveniji je bila

leta 1996 na Jezerskem organizirana prva tekma po vzoru pokalnih tekmovanj v tujini.

Tekmovale organizacije Tekmovalni začetki segajo v alpske države, kot so Francija, Italija, Švica in Avstrija, ki so ustanovile prvo organizacijo CISAC. Prvo evropsko prvenstvo je bilo leta 1992, deset let kasneje prvo svetovno prvenstvo in leta 2004 prvič svetovni pokal. Danes tekmovalno turno smučanje deluje pod organizacijo ISMF (International Skimountaineering Federation). Pod okriljem ISMF je vsako leto izpeljan svetovni pokal posamezno in v parih ter evropsko oziroma svetovno prvenstvo (izmenjujeta se vsako leto). Pri nas je bila leta 2002 ustanovljena komisija za tekmovalno turno smučanje (KTTS), ki deluje pod vodstvom Planinske zveze Slovenije (PZS).

Tekmovalne discipline Posamezno tekmovanje – Tekmuje se posamezno; traso je treba prehoditi in presmučati v čim krajšem času. Tekmovanje v parih (dvojice) – Ta disciplina je najstarejša. Tekmovalca nastopata od štarta do cilja skupaj. V tej disciplini je trasa daljša in zahtevnejša od klasičnega tekmovanja v posamezni konkurenci. Tekmovanje v štafetah – Med seboj tekmujejo skupine štirih tekmovalcev. Tekmovanje v vzponu oziroma vertical race – Običajno tekmovalna trasa poteka po smučišču; gre za premagovanje vzpona s 70–1000 metrov višinske razlike. Večdnevno tekmovanje – V zadnjem času so pris-

otna tudi od 3- do 4-dnevna tekmovanja, ki so organizirana po vzoru kolesarskih etapnih dirk. Vsak dan je treba premagati okrog 2500 višinskih metrov, se pravi v štirih dneh 10.000 metrov. To so fizično in tehnično izredno zahtevna tekmovanja, ki sodijo v posebno kategorijo nemogočega. V marcu je v Franciji potekala slavna Pierra Menta, ki se jo je udeležil tudi Nejc Kuhar v paru z Anžetom Šenkom. Nejc je o tekmi povedal naslednje: Letošnja štiridnevna etapna dirka Pierra Menta je bila tekma najboljših in je štela za svetovni pokal. Tekmovanje je bilo v francoskih Alpah, v bližini mesta Albertville, v gorah nad krajem Areches, ki je bil tudi center dogajanja. Na tekmi smo premagali skoraj 10.000 višinskih metrov vzponov v dolžini 10 kilometrov v štirih etapah. Proga je bila speljana v naravnem gorskem okolju, po grebenih, strmih pobočjih in grapah. Vsaka etapa je imela povprečno med 2600 in 2800 višinskih metrov vzponov, le 4. etapa nekoliko manj. Veliko je bilo tehničnih delov, kjer smo hodili s smučmi na nahrbtniku ter uporabljali dereze in samovarovalni komplet. Tekma je resnično tekma presežkov, tako po dolžini, višinski razliki, tehnični zahtevnosti in ne nazadnje po številu navijačev, ki jih je bilo ob progi tudi 10.000 in več. Biti v seštevku etap v štirih dneh najboljši, pomeni biti najboljši v turnem smučanju. Omenil je tudi nekaj ostalih tekmovanj: Poleg etapnih dirk obstaja še vrsta drugih izredno zahtevnih tekmovanj. Na primer v Švici poteka tekmovanje Patrouille des Glaciers, na katerem morajo tekmovalci premagati 4000 metrov višinske razlike v 100 km (rekord je 6 h 17 min!). V Italiji je v aprilu predvidena znamenita Mezzalama, ki šteje za tekmovanje na najvišji nadmorski višini, saj se tekmovalci med tekmo kar trikrat povzpnejo nad 4000 m n. m.

REPORTAŽA

www.revijasport.com

REPORTAŽA

Poleg tekmovanj nam je vrhunski turni smučar iz Kokre razkril še nekaj o sebi, treningih in ostalem.

nikih. Trenutno, med vrhuncem sezone, pa imam toliko tekmovanj, da med njimi opravim le kakšen sproščujoč trening. Vrhov pa ne štejem, glede na to, da na vsaki tekmi v tujini smučam vsaj s treh ali štirih, pa tudi na treningu nista skoraj nikoli manj kot dva, se jih je nabralo kar veliko.

ingi daljši, s tem naredimo kondicijsko podlago, potem se intenzivnost stopnjuje, pred tekmo so treningi v obliki intervalov kratki in zelo intenzivni. Sam treniram vsak dan, le pred tekmo in po njej si vzamem dan počitka. Trening mi piše moj trener Iztok Cukjati.

Kakšno opremo uporabljaš? Smuči Ski Trab World Cup, vezi ATK Race, čevlje Scarpa F1 Race Carbon, tehnično opremo Camp, oblačila Karibu in športno uro Garmin. Vsa oprema je specialno tekmovalna, izredno lahka in tehnično zelo dovršena.

Te mika tudi alpinistično smučanje po zahtevnih smereh ali se trenutno posvečaš tekmovanjem? Trenutno se povsem posvečam treningu in tekmovanjem, tako da za kaj drugega ni časa. Čeprav je treba poudariti, da naše tekme potekajo po takih terenih, ki ustrezajo tudi že nazivom alpinistični vzpon in pa spust. Marsikje moramo med tekmo namreč uporabljati tudi dereze in samovarovalni komplet, pa tudi spusti v grapah z nakloni 45° nam niso nič posebnega. Enostavno med tekmo ne pomisliš, kako strmo je, ampak se trudiš samo čim hitreje priti čez.

Kaj je tvoja šibka točka, ki jo poskušaš na treningih odpraviti? V preteklih dveh letih sem veliko delal na spustih, saj sem tam v primerjavi z boljšimi tekmovalci preveč izgubljal. V spustih moraš biti res hiter in hkrati zanesljiv, ne glede na to, da si na začetku spusta včasih tako utrujen, da komaj stojiš na nogah. To je seveda treba natrenirati in v tem sem se v zadnjem času močno popravil. Sicer pa so moja šibka točka za zdaj še vedno ravninski predeli, čemur se bom moral posvetiti v prihodnosti.

Ali treninge pozimi izvajaš v naših hribih in kam se najraje odpraviš? S koliko vrhov si že smučal? Večino treningov v zimskem času opravim na Ljubelju in okoliških hribih, kjer so praktično idealni pogoji za trening. V jesenskem času, do prvega snega, veliko treningov naredim tudi na avstrijskih lede-

Kako zgleda letni potek treningov? Glavni trening je treba zastaviti že poleti in jeseni, tako da zimo pričakamo že v dobri pripravljenosti. V tem času treniramo predvsem gorski tek in gorsko kolesarstvo, nekaj tudi na rolkah. Takoj ko zapade prvi sneg, stopimo na smučke in potem do konca aprila treniramo na snegu. Najprej so tren-

Kdaj si se začel ukvarjati s tekmovalnim turnim smučanjem in kdo te je navdušil? Moje prvo tekmovanje je bilo Memorial Luka in Rada na Jezerskem leta 2002, prvo mednarodno pa evropsko prvenstvo na Slovaškem leta 2003. Od takrat so se treningi z vsakim letom stopnjevali in postali zelo dodelani, za kar ima veliko zaslug moj trener Iztok Cukjati.

Katera tekma ti je ostala najbolj v spominu oziroma je bila nekaj posebnega? Za zdaj sem še vedno močno pod vtisom pravkar končanega evropskega prvenstva, na katerem sem osvojil zares odlično 14. mesto na posamezni tekmi in 9. mesto v kombinaciji. Ta rezultat je za slovenske tekmovalce skoraj neverjeten, saj moram poudariti, da smo tekmovalci odvisni sami od sebe, nimamo

REPORTAŽA

www.revijasport.com

praktično nikakršne podpore krovne zveze, vsi stroški, organizacija, servis smuči – so na nas samih, o kakšni masaži pa lahko le sanjamo. Ravno zaradi tega je dejstvo, da lahko mešamo štrene najboljšim na svetu, zavidanja vredno. Kakšne cilje imaš za letošnjo sezono? Vse letošnje cilje sem že presegel z uvrstitvami na evropskem prvenstvu in na nekaterih močnih tekmah v Avstriji. Čaka me še nekaj zelo zahtevnih tekem za svetovni pokal ter državno prvenstvo, na katerih bom nastopal povsem sproščeno. Letos sem naredil res velik preskok, kar mi je vlilo nove motivacije za nadaljnje delo. Kako preživiš prosti čas, ki ti še ostane, in kje najraje polniš baterije za novo tekmovalno sezono? Večino prostega časa preživim s svojo punco Polono, rad brskam po internetu, pozimi grem velikokrat smučat tudi na smučišče. V poletnem času pa si baterije vsako leto napolnim na daljšem dopustu oziroma potovanju, v zadnjih letih na Norveškem, Korziki, Sardiniji, tudi letos nekje na toplem verjetno.

avtor: E. N., foto: Arhiv

IGRE

besedilo: Petra Farčnik fotografije: Arhiv

vzdušje lahko doživi vsak Le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Vancouvru bodo tudi rekreativni športniki iz vsega sveta imeli priložnost nastopiti na »olimpijskih« igrah. Med 25. in 31. januarjem bodo na Bledu namreč potekale Svetovne zimske masters igre – World Winter Masters Games. Udeleženci starejši od 25 oziroma 30 let bodo lahko tekmovali v šestih športih, na igre pa se lahko prijavi prav vsak, brez kvalifikacij.

Konec januarja bo na Bledu zopet zanimivo. Športniki iz več kot 60 držav bodo obiskali slovenski biser z namenom, da se preizkusijo v enem izmed šestih športov v okviru Svetovnih zimskih masters iger. Tekmovali bodo lahko v alpskem smučanju, teku na smučeh, biatlonu, hokeju na ledu in smučarskih skokih ter dvoranskem nogometu oziroma futsalu, kot predstavitvenem športu. Na »olimpijskih« igrah za »veterane« lahko nastopijo nekdanji vrhunski športniki, rekreativni športniki, ljubitelji športa in tisti, ki jih bo prav udeležba na tem prestižnem tekmovanju spodbudila k aktivnemu ukvarjanju s športom. Skratka na igrah lahko sodeluje vsak, ki je starejši od 25 oziroma 30 let, saj za nastop ni nobenih kvalifikacij ali nacionalnih ekip. To pomeni, da bodo imeli rekreativni športniki možnost se pomeriti z vrstniki iz vsega sveta, med katerimi zagotovo ne bodo manjkali nekdanji vrhunski športniki. Svoj nastop na igrah je že potrdil dvakratni avstrijski bronasti olimpijec Christian Mayer, tekmovala bosta bronasti olimpijski slalomist Jure Košir in petkratna zmagovalka svetovnega pokala v smučanju Urška Hrovat. Kolo bo za tekaške smuči zamenjal slovenski junak Tour de Franca Tadej Valjavec, s katerim se bodo udeleženci lahko pomerili na maratonu. Da je master gibanje prisotno tudi v Sloveniji dokazujeta uspešni master smučarki Boža Torkar in Mojca Pečelin, ki sta skupno osvojili kar sedem medalj na nedavnem FIS svetovnem masters prvenstvu v italijanskem Piancavallu. Prav onidve sta eni izmed prvih Slovenk, ki sta se prijavili na igre. Prijavile so se tudi že prve hokejske ekipe, svoj nastop pa je že potrdila futsal ekipa Stripy. Na igre se lahko prijavite kar preko spletne strani www.2010mastersgames.com.

Boža Torkar, ena izmed najuspešnejših slovenskih master smučark.

Organizacija prvih Svetovnih zimskih masters iger poteka pod okriljem Mednarodne organizacije za masters igre (IMGA), ta pa deluje pod pokroviteljstvom Mednarodnega olimpijskega komiteja. Pri organizaciji iger sodelujejo tudi mednarodne športne zveze FIS, FIFA, IIHF in IBU.

LET V IZKUPŠOEHNOJDNIŠTVU

PS Mercator d.d., Dunajska 107, 1000 Ljubljana

Praznujmo skupaj McKINLEY

Pohodniški čevlji Hallback

Nizek pohodniški čevelj za manj zahtevne pohodniške ture ali prosti čas, zgornji del kombinacija mrežice in usnja, vodoodbojna membrana DRY PLUS, podplat iz nedrseče gume, moški ali ženski model.

LET NJDNVIŠTVU ŠEHO IZKUPO

39,95 EUR

LET

EUR

NJDNVIŠTVU ŠEHO IZKUPO

59,95

Nahrbtnik Limited Edition XXV 30

Pohodniška jakna Limited

Nahrbtnik iz posebne kolekcije ob 25-letnici znamke McKINLEY. Ima dva stranska žepa, zgornje pokrivalo, možnost pritrditve pohodnih palic, odsevniki, prevleka proti dežju, prostor za vodni meh.

Material softshell, DRY PLUS, 96 % poliester, 4 % elastan

Vsestranski pohodni nahrbtnik z izredno zračnim in zato hitro sušljivim hrbtiščem.

Material 210D Nylon Diamond RS. Prostornina 30 l. Teža: 1000 g

* Blagovna znamka McKINLEY je na voljo izključno v prodajalnah INTERSPORT v Sloveniji.

w w w.mckinley.eu

Lahka pohodna jakna, ki vas bo ščitila pred vetrom, z dvema stranskima žepoma z zadrgo in vrvico v pasu, različne barve, moška ali ženska

LET

EURKUŠENJ VIŠTVU IZ POHODN

49,95

REPORTAŽA

besedilo: Aljaž Anderle fotografije: Arhiv

Večer pod gorami

Mokrotna belina z vetrom:

Zimsko plezanje na Škotskem 1

REPORTAŽA

Prilet Poostrene varnostne razmere na letališčih postajajo vse bolj nevarne za potnike, kot se je pokazalo pri pregledu na Gatwicku, ko mi je varnostnik ukazal, naj razširim roke. Stransko posledico tega ukaza je občutila gospa, ki si je ravno tisti trenutek izbrala, da je prišla v doseg moje desnice. Zaradi močne klofute, ki jo je doletela, je malce omamljeno in brez besed odtavala proč, midva z varnostnikom v zadregi pa sva naredila še en krog preiskave. V Invernessu sta me pobrala Memé in Loic, člana Petzlove ekipe, ki je prišla plezat na Škotsko. Prav z veseljem sem se stlačil na zadnji sedež berlinga (zakaj morajo Francozi najemati francoske avtomobile, ali jih niso že doma siti?), da se mi ni bilo treba ukvarjati z obrnjenimi cestnoprometnimi pravili in navigacijo. Edina intervencija je bila potrebna, ko je bilo treba zaviti z avtoceste za Aviemore, kar sta oba navigatorja spregledala, in med lovljenjem prtljage po prtljažniku, ko so se med kroženjem v krožišču odprla zadnja vrata. Z malo sreče bi tovornjak za nami najprej sploščil dve prasici, potem pa še mene, ki sem ju držal, da nista padli ven. In potem pravijo, kako je prima, če prtljažnik nima roba. Oui, oui.

www.revijasport.com

Prvi raztezaj v The secret

Zimske nerazmere Etapa prvega dne se je končala v mestecu Aviemore, izhodišču za ture, smučanje in plezanje v parku Cairngorms. Glavni vrhovi na tem področju so visoki do 1100 m in ponujajo tudi dobre možnosti za zimske vzpone. Zaradi toplega vremena so bile stene Cairngorma gole, črne. Tam nimamo kaj iskati, pravi etika škotskih plezalcev, ki natančno govori, kdaj se pozimi lahko pleza. Dokler so stene suhe, vzponi ne veljajo za zimske; takoj ko prvi snegec pobeli steno, pa se vsi zapodijo vanje. Nam je z nasveti in družbo pomagal Andy Turner, eden izmed boljših plezalcev v teh krajih in avtor najtežje na pogled splezane smeri v Ben Nevisu – The Secret (X, 9). Andy nas potolaži, da se razmere tu naredijo čez noč. Ko sneži, se gre pač plezat. Da bi lažje počakali na slabo vreme, smo šli z izposojenimi plezalniki, v gojzerjih in goreteksih, plezat na škotsko riviero. Precej mirno vreme je bilo naklonjeno plezanju v skali, tako da so se lahko najbolj nestrpni pošteno naplezali.

Ben Nevis prvič »Če sploh kam, potem pojdite plezat v Ben Nevis,« smo poslušali domačine, ki so tako kot mi zelo navdušeno spremljali razpoloženje vremena. Dve uri vožnje in dve uri dostopa za dva raztežaja plezarije se je zdela zmagovalna kombinacija. Zato smo jo naslednje jutro mahnili na zahodno obalo. Malce je rosilo, malce je pralo, seveda tudi pošteno deževalo, ko smo sekali ovinke proti Fort Williamu. Erwan je sukal volan, mi pa mižali. Samo občasni »daj, po levi vozi!« se je slišal, če se pilot po kakem sekanju ni spravil dovolj hitro na nam nekam tuj levi vozni pas.

REPORTAŽA

Cesta od spodnje postaje žičnice Ben Nevis za eno uro skrajša dostop, če imaš ključ od zapornice. Andy ga ima, in nam se je smejalo. Pot sprva vodi čez razmočene in blatne travnike proti krnici pod severno steno Ben Nevisa, kjer se postavi pokonci. Glede na razmere nismo bili edini, ki smo računali na plezanje, tako da se je s parkirišča vsula pisana množica zatesnjenih goreteksarjev, ki smo v dežju in vetru stopicljali proti hribu. Na pol poti, po kaki uri hoje, smo dosegli kočo in se lepo premočeni srečavali s tistimi, ki so že zgodaj ugotovili, da bo bolje iti na kapučino in gledati delfine. Mi smo stoično pričofotali do snega, kjer smo si nadeli opremo in ugotavljali, kako nimamo več nobene suhe stvari, tako da se bo najbolje sprijazniti s tistimi, ki jih imamo pač na sebi. Pod vstopom nam je bilo že povsem vseeno, kaj bomo plezali, samo da bo čim prej konec. Na steno je bila nalepljena plast plundre, pod popularno Thompsonovo smerjo pa se je drenjalo pet navez. Ueli je poletel čez prvi raztežaj sosednjega Gremlina, pri tem prehitel štiri od petih navez, meni pa se je potem pridružil še snemalec. Do vrha smo skupaj s snemanjem prehiteli vse in sestopili, še preden je Erwan v sosednji smeri sploh prišel na vrsto za plezanje. Da bi ohranili kak suh košček kože, recimo noge, smo jo podurhali v kočo, da bi lepo v miru počakali preostale. Večina stanovalcev je bila še zunaj, tako da smo se podrenjali okrog kamina, obesili vse mokre cunje in začeli gledati na dan še z lepše strani. Ali pa vsaj bolj suhe. Po kaki urici se nam je pridružil dolgin, poklicni picajzel, premočen, kot se za škotski četrtek spodobi, in nas po kratkem zaslišanju, med katerim je ugotovil, da v koči sploh ne bivamo, lepo postavil ven na dež. Pa je minila še ena prijetna urica močenja pravkar napol posušenih oblačilc, nakar smo se stisnili v kombi in med žvečenjem preostanka malice čakali na preostale. In na dveurno vožnjo po levi do doma. Bil je ... nepozaben dan.

Fish and chips Prišel je čas za marš na zahod. Apartma v Pine Bank Chalets si je oddahnil, potem ko smo vse dopoldne spravljali v red nastali nered. Celo posesali smo. Pa pomili. In pometli. Da na poti ne bi trpeli lakote in pomanjkanja treninga, smo morali narediti nekaj sprememb načrta poti. Prva se je glasila fish and chips, druga pa plezanje kombiniranih smeri (angl. drytooling). Kombinacija se je izkazala za smrtonosno, saj je plezanje trajalo do teme in so zadnji atomi ocvrte energije izpuhtevali v soju najnovejših petzlovih svetilk.

Andy uživa tipične škotske razmere

Najprej je bilo treba najti ravno pravšnjo vasico, z mirnim trgom, brez narkomanov in dovolj blizu plezališča, da energijski naboj ne bi izpuhtel. In seveda, tam se je morala nahajati še ribokrompirnica oziroma fishandchipsarnica. To smo našli v vasi Dundalk. Najprej smo spravili snemalca za pult, da

REPORTAŽA

www.revijasport.com

Prhek sneg v smeri central grooves VII 7 je posnel sijoče obraze lačnih plezalcev, nato smo škatle s sveže pečenimi in z mastjo prepojenimi ribami ter pomfrijem nesli na trg in se pod spomenikom oblizovali, dokler je trajalo. Plezališče je bilo zelo blizu, vendar pa smo v prehudem zanosu zgrešili pravi odcep in prehodili pol hriba, preden smo, resda z manjšo navigacijsko pomočjo po telefonu, našli tako iskani kamnolom. Ko se je plezanja željna ekipa prikazala pod položnimi, 10 m visokimi ploščami, je bilo spet slišati veliko o nekih putanah. Po raziskovanju bližnje okolice smo odkrili nekaj težjih smeri, ki smo jih takoj napadli, in nekajkrat splezali samo na ribe in krompir. Ko smo bili že malce utrujeni, je izvidniški oddelek poročal nekaj zmedenega o M12 in takšnih čudesih, slabi dve minuti proč. Ker pomfri še ni dobro prijel, smo se odpravili tja. V previsni luknji smo potem pustili še tatarsko omako, majonezo in petico desno zgoraj.

(ali pa domači, ki jih še niso povsem naveličani) doživljajo v (skoraj) neokrnjeni podobi. Ker smo tudi mi uvrščeni v prvo od zgornjih kategorij, smo odšli pogledat največji plezalni hladilnik na svetu ter se na lastne oči prepričali o tem in onem. Po dveh urah smo se lepo ohlajeni okrepčali še z največjo kavo in poslušali škotsko pridigo o tem, kako v telovadnici ne smemo jesti prinesene hrane.

Hladilnik

Nato smo šli po opravkih v pristen škotski pub, kjer te točaj pozdravi po škotsko (nekaj na feshkermah), na kar so Francozi malce poblinkali in rekli »no we only like to drink«. Sledil je obisk lokalne plezalne trgovine, v kateri smo nenadoma vsi, ki smo tja prišli po razne karte, vodničke in umetne podplate,

Podaljšanje poljubnega letnega časa je mogoče tako, da ga pravočasno zapreš in shraniš za kasneje. To recimo počno razni atlantisi, toplice in plezalni centri. Tu na Škotskem pa zaprejo zimske razmere v hladilnik, tako da jih lahko nejeverni tuji plezalci

Ohlajenost je pripomogla, da je Erwan sprejel ponujeno mu glavno vlogo v filmskem dokumentarcu o jezerski pošasti. Loch Ness je sicer blizu, mi smo bili pa ob morju, a to ni bila prehuda ovira, da ne bi pred kamero, nag, s čelado in s cepini v roki zaplaval kakor Nessie v zimskem Atlantiku. Brez trikov. Dokumentarec je posnet in bo seveda kmalu predvajan.

začeli konvergirati proti nekemu stojalu, na katerem so se prodajale nepremočljive vreče in pokrivala za nahrbtnike. Četrtek nam ni dal toliko vetra, kolikor nam je dal vode.

The Secret – Ben Nevis drugič Nedelja se je začela že v soboto, ko je Ueli objavil, da hoče splezati The Secret. Smer vrste »uf, to pa je«, ki jo je Andy preplezal pred dobrim letom in je ocenjena z X, 9. Odprtih ust smo ga poslušali, kako jo je tri leta gledal in treniral zanjo. Ker je bil to Uelijev zadnji dan, je seveda moral preplezati kaj pametnega. Jaz sem bil glede na svoj status škotskega zelenca skeptičen do ideje, da bi se vplezaval v najtežji smeri. Ampak firbec je bil močnejši. Vsi smo veliko pričakovali od obljubljenega dobrega vremena. Vso noč je deževalo, kot je le moglo, in tudi zjutraj si do avta moral imeti oblečen goretex. Ampak tokrat smo bili vsi petkrat vodozatesnjeni, da se ne bi ponovila četrtkova kalvarija. V nahrbtniku sem imel vodotesno podlogo, pa v njej še eno, pa še eno posebej za rokavice. Da o sendviču ne govorim. Na mokrem so ostale le take

REPORTAŽA

nepomembnosti, kot so GPS, fotoaparat in kladivo. Med polurno vožnjo do parkirišča me je obkrožalo devet dolgih obrazov, ki so samo putanarili. Snemalec si je lepil izolirni trak po vseh luknjah na čevljih, dokler mu na ovinkasti cesti ni postalo slabo, Andy pa je kazal na sonce nad obzorjem in povedal, da je to le past za turiste. Domov sem poslal obupan SMS in ga pospremil s tiho molitvijo za suh dostop, in ko smo parkirali, je dež veselo nehal. Najbrž so bile danes take molitve v visokem porastu. Stopicljanje po blatu nas je spet popolnoma prevzelo, in naenkrat sva se z Uelijem znašla pri koči, ki nama je tako všeč, in ugotovila, da so šli ostali po bližnjici. Pa je spet naneslo tako, da je nekdo imel trening, nekdo se je pa malce uštel in pod steno prišel zadnji. V vršnem delu Bena je snežilo, a skoraj brez vetra, tako da je bilo razpoloženje hudo visoko. Če je bila v četrtek morala malce pod Ben Nevisom, je bila danes, ma... vsaj na Dobrči.

Ben Nevis v snegu

Z Uelijem sva vstopila v Secret. Pogled nanjo me je malce pomiril, tako da sem se z veseljem spravil v prvi raztežaj, ki pa se je zaradi nekaterih dejavnikov zdel težji, kot je. En dejavnik je bil vsipavanje snega za vrat, s strani Tonija in Bertranda, ki sta bingljala na fiksih z vrha stene, da bo bolje zgledalo na

Koristne informacije Vodniki: Scottish winter climbs ponuja izbor najpomembnejših smeri v vseh področjih, posamezni vodniki pa detajlno pokrivajo posamezna področja, na primer Ben Nevis, Craignorms itd. Na voljo so v številnih trgovinah. Zemljevidi: British Ordnance Survey pokriva celotno Veliko Britanijo z odličnimi zemljevidi v merilu 1:25000 ali 1: 50000. Poleg zemljevida potrebujemo kompas ali še bolje – GPS. Sestopi so zaradi slabe vidljivosti včasih lahko zoprni, tehnično pa nezahtevni. Oblačila: Vodotesna, hitro sušeča se oblačila in nahrbtnik, tanjša jakna iz umetnega puha (nikar prave puhovke), vodotesni čevlji. Rezerva. Plezalna oprema: Predvsem raznovrstni zatiči, bulldogi, dvojne vrvi in neskočne zanke. Klinov niti ne potrebujemo. Prevozi: V Invernesss pridemo iz Ljubljane preko Londona. British Airways ponavadi pogleda plezalcem skozi prste in dovoli 30 kg v prtljagi. Če nimate lokalnega mentorja, bo treba najeti avtomobil. In vztrajati na levi.

Sportna prehrana za »profije«

Nastanitve: Področje Cairngorms: apartmajsko naselje Pine Bank Chalets ali gorniški center Glenmore Lodge. Področje Ben Nevis, Glen Coe: gorniški center Plas y Brenin, z odlično all inclusive ponudbo in cenami, 20 minut južno od Fort Williama.

REPORTAŽA

filmu, drugi dejavnik je bil pa ta, da me je potem zanohtalo in sem komaj izstopil na rampo, kjer je varovališče. Najtežji raztežaj je zgledal predvsem čuden, ne težak, kar se je pokazalo tudi, ko ga je Ueli preplezal. V široko zaledenelo razpoko sedejo le hexentriki, pa kak prijatelj, če je dobre volje. Ueli je suvereno splezal, predstava pa je meni dala misliti, da bo bolje, če stvar lepo splezam kot drugi in se imam fajn, kot pa da se pretresem čez kot belček, ki je ponoči zataval v Bronx, in imam bolj malo od tega. Raztežaj je bil res super, nekje okrog naše M6-M7, in kmalu sem videl, da smo že marsikdaj prej splezali kaj bolj skrivnostnega. Nato sem jo mahnil na vrh Ben Nevisa, da bi videl, če se brez kompasa in GPS res ne da najti poti navzdol, Ueli je šel pa na popravca v prvi raztežaj, kjer je prej cuknil, tako da bo lahko mirno spal. Dve uri, ki sta nama ostali, sva izkoristila za zgodnejši sestop, saj so ostali še plezali. Za las sva prehitela pošteno popoldansko ploho, nato pa zasegla en avto in trpeč v brbotajočih mehurčkih pričakala preostalih devet petzlpalčkov.

Glen Coe. Ne Po vseh radiatorjih razobešena oprema se je do jutra za silo posušila, in ko sem odprl oči, sem po škropotanju po strehi sklepal, da ne bo dolgo v tem stanju. Spet je deževalo kot za stavo. Počakali smo na pozni zajtrk, ki prinese ocvrto jajce, šunko, fižol, toast, klobaso in paradižnik. Že tretji dan mi je uspelo vztrajati le pri kosmičih in banani, saj bi v nasprotnem primeru počasi moral naročiti DHLpaket s številko večjimi oblačili. Ueli, Bertrand in Jon so odpotovali domov. Na obrazih ostalih in po nekaterih iz francoščine izluščenih komentarjih je bilo razbrati, da si nihče ne bi branil iti z njimi gledat stevardese. Doublé depréssion (vreme + razpoloženje) je otoplilo dejstvo, da so šli še najbolj zagreti zamenjat goretex za kavbojke in da se je dnevno povelje glasilo: pojdite še malo spat. Glen Coe bo počakal. Jutri je torek ... Bogve kaj prinaša, domačini vseskozi obljubljajo samo sneg ... Zdaj pa na Mulholland Drive, pa bližnja srečanja tretje vrste iz prve vrste. Da se malo ogrejem in okrepim vero v vesoljce. Pa še en liter čaja se bo prilegel. Ne bi pa o tem, kaj bi zdajle najraje ... Ça va, ça va!

Dan velike beline Pogled skozi oškropljeno okno je obetal veliko. Nad trdo, hribovito pokrajino se je dvigal dan. Nevihte in plohe, ki so v prejšnjih dneh dodobra napolnile potoke, okrepile slapove in razmočile že tako blatne poti, se še vedno niso unesle. Precej navihan zahodnik, ki jih rad spremlja, je postal še bolj zagnan, saj se je temperatura tako spotaknila, da je precej nizko začel naletavati sneg. Naš cilj v Glen Colu, smeri Unicorn in Central

www.revijasport.com

Grooves, je bil oddaljen dve uri hoje in se mu ni ljubilo toliko, da bi skozi meglo in goste snežinke pokazal kak greben. Vrh. Škrbino. Vse, kar smo videli, medtem ko smo se po spolzki travi spuščali proti potoku v dnu doline, je bilo nekaj pikic na presneto dolgem belem pobočju pred nami. Danes osvojeni besedni zaklad je obsegal nekaj o fišjejih in merdah pa mojenih, zraven je bilo pa zaznati tudi kar precej že uveljavljenih putan. Sklepal sem, da se vse skupaj nanaša na lepoto pokrajine, globino gazi, ki jo je bilo treba utirati, enakomernost naklonine in nad lepim razgledom tik predse. Počasi so začeli odpadati vsi gazeči in prej kot ne smo se na čelu gazi pojavili mi. Med približevanjem steni, v zadnji izmed ne prav številnih strmin, sem moral zaradi dejstva, da sem hodil brez gamaš, prav po francosko zdrkniti nekam nazaj, da me ne bi čast gaženja doletela docela nepripravljenega. Nato pa sem, zaščiten in zatesnjen, razočaran ugotovil, da ni več kam gaziti, ker so bili vsi že pod steno. V Central Grooves (VII, 7) se nama je v navezi z Andyjem pridružil Erwan, na statiku pa smo s seboj šlepali še Tonyja. Za dobrih 100 metrov dolgo smer smo porabili malo časa, samo pet ur. Šlo je gladko, težko tako ali tako ni bilo, pomagal nam je še prijazen veter, ki je sproti pometal steno, da se na njej ni nabiralo preveč snega, ki bi lahko zakril kak oprimek, razpoko ali klin, ali pa se nam na primer vsipal na glavo. Da pa ne bi bili prehitri in s tem žalili čustev lokalnih plezalcev, je bilo treba kak posebno lep raztežaj splezati še enkrat. Po sestopu smo ugotovili, da smo ostali povsem sami in da so se drugi očitno požvižgali na čustva lokalnih plezalcev. Ko se je pot prevešala v zadnjo četrtino in je sneg ponovno zamenjal dež, hlače pa so se močno začele obešati na naramnice, me je prijetna topla omočenost spomnila na namakanje v jakuzziju. Brbotajoči lavor s skrivnostno močjo sugestije pripravi vsakega, ki je bil še eno uro prej prepričan, kako ima škotske mokrotne terapije dovolj za nekaj predsedniških mandatov, da gre naslednji dan, s še ne povsem suho opremo, ob sedmih zjutraj ponovno na Ben Nevis. Life is good. Včasih še posebno.

Ben Nevis tretjič Po obilnih snežnih padavinah, ki so dosegle samo obalo, je bilo plezalskih ciljev bolj malo. Obetale so najnižje stene v Ben Nevisu, ki ne ležijo ob strmih snežiščih. Dostop nam je ponovno ponudil nekaj novega, saj je sneg padel zelo nizko, tako da smo s kombijem veselo obtičali na pol poti do sicer praznega parkirišča. Kaže, da je sporočilo o nevarnosti snežnih plazov 4. stopnje ustavilo celo neustavljive Britance, saj je parkirišče samevalo. Osem gorskih vodnikov je med hojo pod hrib poslušalo opozorila in nasvete, da ne rečem graje, številnih sestopajočih, ki so se šli na lastne oči prepričat, da na Ben Nevisu nimaš kaj iskati.

Naši načrti sicer niso vsebovali gaženja po grapah, vseeno pa smo si priznali, da bi doma v takih razmerah lepo uživali v kegljanju, pikadu ali kakem podobnem, pred plazovi varnim športom. Kolegi so ponovno demonstrirali svojo pripravljenost tako, da so v svežo strmino potegnili čudovito gaz, tekočo skozi slučajne zamete in zapihane grape, samo zato, da je tekla lepo naravnost. Najbolj sem pa občudoval njihove obraze, ko jih je z leve presenetila že potegnjena gaz, ki je tekla natanko tja, kamor smo mi hoteli. Ker je Guillaume moral posneti še nekaj kadrov filma, smo naročili oblak posebnih efektov z vetrom in snegom, medtem ko so se tri naveze do mraka izmenjavale v prvih raztežajih naključno izbranih smeri.

Škotske razmere na cestah Za konec je Erwan dobil nenavadno darilo: zasnežene ceste po vsej Škotski, saj je snežilo do morja, mi smo se pa morali ponovno premakniti na vzhodno obalo. Na prvem križišču smo si vsi pripeli varnostne pasove, celo tisti, ki Erwanovim vozniškim sposobnostim popolnoma zaupamo že od časov, ko je v Aareju na Švedskem preoblikoval najetega volva do te mere, da je vozil postrani kot rakovica. V dveh urah smo se skozi številne ovinke in mimo manj srečnih avtov v obcestnih jarkih ponovno prebili v Aviemore. Tako kot so postopno kopnele ceste, je izginjal tudi zagon za zadnji plezalni dan, ki je sicer predvideval plezanje v Cairngormu. Celo Andy je začel spati za mizo v baru in govoriti nekaj o dveh urah dostopa, večina deloholikov je odprla svoje prenosnike, ura je odbila poldne, za plezanje pa je ostala zagreta le še ena naveza, ki smo jo nato ekspresno dostavili na izhodišče. Nato smo se ponovno relocirali v doseg omrežja WiFi v baru Mamba in preizkusili funkcioniranje polne goretex opreme v degustiranju ultrapekočih mehiških jedi in občasnih partijah biljarda. Zadnji podvig po poznovečernem povratku v Inverness sem prespal, po pričevanju udeležencev pa je šlo za dokončno degustacijsko evalvacijo produktov regionalnih destilirnic in varilnic, ki se ni končala kaj dosti pred jutranjim odhodom na letališče. Dan, ki je spremljal naš odhod, je bil tako pretirano lep, da je moral biti rezultat tajnega projekta meteoroloških prevar škotskega ministrstva za privabljanje turistov. Sem bo res treba še priti.

Na Škotskem smo v desetih dneh šestkrat plezali: Ueli Steck, Erwan LeLann, Martial Dumas, Yann Mimet, Antony Lamiche, Mathieu Maynadier, Andy Turner, Aljaž Anderle. Vsak dan so snemali in fotografirali: Loic Tonnot, Guillaume Broust, Bertrand Delapierre. DVD izide jeseni. Mojo udeležbo so podprli AO Tržič, Petzl, Mammut.

POTAPLJANJE

Kronologija napada • Med bitko na Filipinskem morju 19. in 20. junija 1944 ter bitko v zalivu Bayte med 23. in 26. oktobrom 1944 so Japonci poskušali okrepiti svoje okupatorske sile na Filipinih s premiki svoje flote na to območje. • Za potapljače se je zgodovina v zalivu Coron začela 24. septembra 1944, ko je ameriška mornarica z bombniki napadla floto 24 japonskih vojaških oskrbovalnih ladij, zasidranih v tem zalivu in ob otoku Busuanga. • Med poznavalci se še vedno bije polemika, ali je bila japonska flota (ameriška vojska trdi, da zakamuflirana) opažena iz zraka ali pa so Američani prestregli in dešifrirali kodirane japonske radijske pogovore. • Iz fotografij, ki so nastale tik pred napadom, je razvidno, da ladje niso bile zakamuflirane. Napad je bil izveden pod poveljstvom admirala Williama F. Halseyja - Bulla, poveljnika tretje ameriške flote. V tistem času je služboval 1

na krovu topnjače USS New Jersey. • Bull Halsey je zamudil bitko v Pearl Harborju, ker je bil v bolnišnici zaradi kožnega vnetja, tako da je bil ta napad zanj priložnost, da japonski vojski vrne udarec. • Večina japonskih ladij je priplula v zaliv Coron 23. septembra 1944. • 24. septembra 1944 ob 5.50 zjutraj je 96 Grummanov F6F Hellcat (spremljevalcev bombnikov) in 24 bombnikov Curtiss SB2C Helldiver vzletelo 340 milj daleč. Odpravili so se na skoraj triinpolurno vožnjo. Bili so oboroženi do zob. • Ob 9 h so letala dosegla otoka Busuanga in Palawan ter identificirala 12 velikih sovražnih ladij, zasidranih v več zalivih. Po 15-minutnem napadu so za sabo pustili pokopališče gorečih in potapljajočih se ladij. • Najmanj osem ladij je bilo zasidranih skupaj v prelepem zalivu Coron, obdanem z deviškimi

plažami in kokosovimi palmami. • Velika transportna ladja Kogyo Maru, ki je imela na krovu pomembne dele za letala, ki so bila poškodovana v bitki za Filipinsko morje pred meseci, tovorna ladja Olympia Maru, tanker Kamoi in ostale tovorne ladje so se poskušali skriti v ozek pas morja med otokoma Tangat in Lusong. Zahodno od njih sta bila zasidrana oskrbovalka letal Akitsushima in tanker Okikawa Maru. • Zaliv Coron, ki leži okoli 170 navtičnih milj jugozahodno od Manile, je bil za Japonce predvidoma varno zatočišče na poti na druge strateške cilje. • Edino japonsko plovilo, ki se je uprlo, je bila s topovi oborožena Akitsushima, vendar ni bila kos kopici ameriških letal, tako da je potonila. • Prav tako je potonilo še 10 plovil, ostalih 14 pa je poškodovanih odplulo ali so jih odvlekli v varne pristane.

POTAPLJANJE

www.revijasport.com

besedilo in fotografije: Janez Stariha

Potapljanje

OLYMPIA MARU

N 11*58. 291’, E 120*03.707’

Mi smo se potapljali na treh od enajstih potopljenih ladij, in sicer na tovorni ladji Taiei Maru, tovorni ladji za razsuti tovor Olympii Maru in mali topnjači oziroma lovilki podmornic z imenom po zalivu, v katerem leži, East Tangat. Vidljivost v času, ko smo se potapljali mi (sreda februarja, sončen dan, opoldne), ni bila preveč dobra (cca 10–-15 m), kajpak pa tudi ni pričakovati, da bi bila boljša, ker ladje ležijo na odprtem in so izpostavljene morskim tokovom.

TALEI MARU

N 11*59. 266’, E 120*02.199’ Talei Maru leži v zalivu Tangat. Dolga je 100 metrov, leži na levem boku, vrh ladje je na globini 14 metrov, maksimalna globina 26 metrov. Primerna je za vse potapljače, tako za začetnike kot tudi za izkušenejše. Tako odprtine za tovor kot tudi strojnica omogočajo relativno enostaven dostop z mnogo svetlobe tudi v notranjosti ladje, zato dodatna osvetlitev ni potrebna.

Tovorna ladja za razsuti tovor Olympia Maru prav tako leži v zalivu Tangat, ampak na drugi strani otoka. Dolga je 144 metrov, široka 17 metrov, leži pravilno, globina palube je od 18 do 22 metrov, maksimalna globina 33 metrov. Ladijski pogon je bil prvotno parni, vendar je bil avgusta 1930 vanjo vgrajen dvotaktni šestvaljni dizelski motor s 582 konjskimi močmi. Ladjo je imelo v lasti japonsko prevozno podjetje Mitsubishi Shoji Kaisha Ltd., vendar jo je med vojno zasegla japonska mornarica. Na njej lahko občudujemo raznovrstne korale, mehke in trde, prav tako pa tudi pisane ribe in želve. Odprtine za tovor omogočajo lahek dostop v notranjost ladje, ki ni tako svetla kot pri Talei Maru, vendar dovolj, da ni potrebna umetna svetloba. V notranjosti lahko najdemo pnevmatike za traktorje in različne rezervne dele. Na sredi palube je ogromna luknja, nastala ob bombardiranju, ki pa so jo v osemdesetih letih razširili, ko so iz ladje odstranili pogonski agregat. Olympia Maru omogoča odličen potop začetnikom v potapljanju na razbitine (angl. wreck diving), prav tako je možen tudi potop z nitroxom.

V strojnici sta vidna še oba parna kotla. V kopalnici je možno videti še večino keramičnih ploščic, v lučeh so še nameščene žarnice. Po vrhu ladje je polno trdih koral, tako da je pri spustu treba biti previden. V okolici je ponavadi skupina večjih želv, ki se hranijo z morsko travo. Potop je najbolje začeti s premca ladje, na katerega je pritrjena vrv, privezana na bojo na gladini. Na 15 metrih globine se spustimo do levega boka ladje, kjer leži odprtina za tovor. Vstopimo vanjo in plavamo po ozkem hodniku kakšnih 30 metrov do kontrolne sobe. Tam izplavamo in ponovno vstopimo v notranjost ladje. Na levi je strojnica, v kateri sta precej velika parna kotla, ki ju zaobidemo. Če se boste potapljali na sončen dan nekje od 10 h do 14 h, boste lahko opazili igro svetlobe, ko sončni žarki skozi odprtino na boku osvetlijo oba kotla. Ladjo zapustimo skozi odprtino za propeler ali skozi tretjo odprtino za tovor. Pravo presenečenje pa se ne skriva v notranjosti, temveč na površini ladje. Vrh je porasel z izjemno lepimi rdečimi koralami, med katerimi plava na stotine rib. Priporočamo od 40- do 45-minutni potop.

EAST TANGAT

Mi smo se potapljali s potapljaškim klubom Dive Cal iz Corona, Palawan, Filipini. Dva potopa staneta okrog 40 EUR s kosilom. Priporočljivo.

Dolžina ladje 40 metrov. Leži na vzhodni strani otoka Tangat, in sicer poševno na koralnem grebenu. Namenskost plovila še vedno ni ugotovljena. Predvideva se, da je imelo v osnovi nalogo vlačilca (zaradi močnega motorja), pozneje pa je bilo predelano v lovilca podmornic. Ker je premec na globini le 3 metre, je primerna tudi za potapljanje na vdih. Maksimalna globina je 22 metrov. Na ladji je ohranjen top. Zaradi ogromno svetlobe je priporočljiva za podvodne fotografe. Prekrivajo jo trde korale. Primeren kot 3. potop v dnevu.

V GARDEROBI

www.revijasport.com

časih se zdi, kot da jo na naslovnicah, v katalogih, na modnih brveh in na TV-zaslonih gledamo že celo večnost. In potem se nam za trenutek dozdeva, da smo jo prvič videli šele včeraj, pred dvema dnevoma, tremi dnevi. Ali pred tednom ali mesecem. To dokazuje, da so značilna podoba, lepota in energija, ki jo oddaja, pravzaprav njene neminljive, vedno znova drugačne značilnosti.

V GARDEROBI

besedilo: Jure Zorčič fotografije: Aleš Fevžer

Svet manekenstva in fotomodelov se nam na prvi pogled pogosto zdi precej oddaljen od športnega. Že res, da je večina deklet v modnem svetu večinoma na strogi dieti, vendar poznamo tudi povsem drugačno vrsto manekenk, ki svoje telo klešejo s športom in pretiranih odrekanj pri prehrani skorajda ne poznajo. Z vrhunskim športom se ni nikoli ukvarjala, saj za to ni imela možnosti, je pa z vzponom v karieri začela na neki način poseben vrhunski šport – ohranjanje vrhunske postave s športom in športno prehrano. Svoje delovne in življenjske navade je tako podredila zdravemu načinu življenja in športni disciplini. Lepotica, fotomodel, manekenka. Iris Mulej. 3

V GARDEROBI

V svetu mode in lepote ste že dolgo ena izmed najbolj prepoznavnih slovenskih deklet. Kako z lastnega zornega kota vidite in zaznavate vrhunski šport ali športnike nasploh? Vrhunskega športa nisem nikoli veliko spremljala, vedela sem le za največje uspehe slovenskih in svetovnih športnikov. Nekatere tudi osebno poznam, zato sem mogoče njihovo zvrst včasih spremljala bolj podrobno. Nasploh sem se s športom raje ukvarjala sama, kot da bi ga gledala prek TV-ekranov. Sem bolj aktivne vrste dekle.

www.revijasport.com

Vam je zato športna prehrana zelo blizu? S specializirano športno prehrano se ukvarjam približno tri leta, skupaj z njo pa sem v svoj jedilnik uvedla tudi nekaj več discipline pri “normalni” prehrani. Z leti sem pridobila veliko izkušenj in znanja o zdravem prehranjevanju, v veliko pomoč pa sta mi tudi moj osebni trener, ki skrbi za pravilne treninge, in Miha Zupan, lastnik trgovine Aminosport, ki mi svetuje in me oskrbuje s profesionalno športno prehrano.

sodelujem že nekaj let in sem zelo zadovoljna z najinimi rezultati. Mimogrede vam lahko omenim zanimiv primer. Miha me je za lansko Liscino gala modno revijo v Zagrebu pripravil tako zelo vrhunsko, da sem sredi modno zahtevnega in razvajenega Zagreba za svojo postavo in izgled požela toliko pohval kot še nikoli. Takrat sem bila zelo ponosna tako na sebe kot tudi nanj. Kar pa zadeva prehrano in Miha Zupana, mi na podlagi svojih bogatih izkušenj iz sveta vrhunskega bodybuildinga svetuje predvsem v času intenzivnih priprav, v vmesnem obdobju pa je moja prehrana precej bolj običajna, poudarek je le na pravilni prehrani po treningu. Na fitnes sem v zadnjem obdobju veliko hodila tudi z najboljšo prijateljico Katjo Fašink, ki pa mi na moji profesionalni poti pomaga predvsem pri lepotnih zadevah, kot so nega kože, las, nohtov in vse drugo, kar lahko ponudi njen kozmetični salon CAT. Ni zanemarljivo, da je moj trener Miha Zajelšnik trikratni državni prvak v bodybuildingu, svetovalec za prehrano Miha Zupan pa dvakratni viceprvak in nekajkrat državni prvak.

Torej imate osebnega trenerja, ki vodi in kontrolira vašo vadbo, intenzivnost in napredek. Da, to je Miha Zajelšnik. Deluje v fitnes klubu na fakulteti za šport na Kodeljevem v Ljubljani. Z njim

Kako se od vsega tega tempa oddahnete, kaj počnete tako bolj za dušo? Ko imam čas, grem najraje na oddih v vodno mesto Atlantis v BTC-ju, kjer rada plavam in se sproščam v

različnih savnah. Velikokrat imam s saboj zanimivo knjigo ali modno revijo, tako da lahko brezskrbno listam in se prepuščam tistim nekaj uricam brez telefonov, treningov … Kako kot lepotica in znana osebnost nasproti sebe vidite športnika, postavnega moškega ali fanta, na kaj najprej pomisliš? Ko opazim moškega športne postave, vem, da to ni nujno znak profesionalnega športa. Nekateri dandanes pač delajo samo na tem, da dobro izgledajo, sama pa veliko raje vidim, da je njihovo izklesano telo tudi funkcionalno in da je rezultat treningov v sklopu priprav na kakšen vrhunski dosežek. Vseeno pa na vsak način raje vidim koga, ki skrbi zase, za svoje telo, ne glede na njegov cilj. Koga od svetovnih in slovenskih športnikov najbolj poznate? Nogometaša Ronaldinha, pa ne samo zato, ker je dober nogometaš, ampak je tudi zelo simpatičen, nekaj posebnega. Je tudi eden izmed razlogov, da navijam za Brazilijo. Všeč mi je tudi košarkarski velikan Shaquille O’Neal, pa seveda sloviti Michael Jordan, ki je res eden izmed največjih svetovnih športnih in modnih imen. Prav on je verjetno najbolj značilen primer, kako

V GARDEROBI

se moda in šport pogosto zelo prepletata. Od slovenskih so mi najbolj všeč košarkar Marko Milič, Anže Kopitar, Mitja Petkovšek, Sara Isakovič pa še bi lahko naštevala, saj je v Sloveniji zelo veliko vrhunskih športnikov, ki dosegajo svetovne uspehe. Kdaj ste obiskali kakšno športno prireditev? Na večji športni prireditvi sem bila prvič skoraj pred desetimi leti na ameriški dirki NASCAR v Daytona Beachu na Floridi. V spominu so mi ostali tudi številni drugi mednarodni športni dogodki, na primer nogometna tekma v ligi prvakov med Manchester Unitedom in Romo predlani aprila v Rimu, kjer sem osebno spoznala tudi nogometaša Francesca Tottija. Najbolj ganljiv in zgodovinski športni dogodek pa je bila zadnja, poslovilna dirka Michaela Schumacherja v Monzi, ki sem se je udeležila z ekipo podjetja HIT in Nino Jerančič. Pred dvema letoma in pol sem bila gostja tudi na košarkarski tekmi Uniona Olimpije v evroligi v Tivoliju, kjer sem vrgla začetno sodniško žogo. S tivolskimi košarkarji sem bila nato tudi dvakrat na evroligaških gostovanjih, v Atenah in Barceloni. Jure Košir pa me je enkrat zvabil tudi na hokejsko tekmo na Jesenice, ko sem na začetku tekme kot gostja hokejistov Acronija Jesenic vrgla plošček.

www.revijasport.com

Koga od športnikov bi povabili, da zamenjata vlogi: da gre on na modno brv, vi pa stopite na njegovo športno mesto? Velikan Shaquille O’Neal je vedno za kakšen štos, zato bi prav njega postavila na modno pisto. Prav zaradi svoje karizme in tudi športnega telesa, čeprav ogromnega, bi z lahkoto konkuriral tipičnim in včasih presuhim manekenom. Jaz pa bi v njegovi vlogi najraje sedela ob robu igrišča, na klopi za rezerve in opazovala soigralce. In to ne na moški način. (Smeh.) Vas zanima, da bi imeli nekoč svoj fitnes, lepotni center ali kaj podobnega, pod svojo blagovno znamko (IM)? To je zelo dobra ideja in moram reči, da bom v prihodnosti o takšnem projektu verjetno še razmislila. Tak projekt zahteva veliko časa in denarja, zato mogoče pride na vrsto nekoliko kasneje. Trenutno se največ posvečam sama sebi, karieri na področju mode in pomoči pri zunanjih podobah raznih podjetij, skratka svoji podobi in osebnosti. Dolgoročni projekti me še čakajo in ta ideja bo zagotovo ena izmed najbolj resnih poslovnih različic v moji prihodnosti. Ali bi tekli maraton? Ponavadi s svojim trenerjem Mihom na treningih pretečem tudi do 15 km, zato mislim, da mi ljubljanski

maraton, ki je dolg 21 km, ne bi delal večjih preglavic. Ali pri športni opremi prisegate na blagovne znamke, na katere in zakaj? Seveda, zelo pomembno je, da se med gibanjem in napornim treningom počutiš udobno in da imaš na sebi takšne stvari, ki so ti všeč tudi z modnega vidika. Tem mojim zahtevam se je zadnje čase najbolj približala športna blagovna znamka Danza, saj združuje prav vse. Najboljše športne materiale, udobne in funkcionalne modele ter barve in dizajn po zadnjih modnih zapovedih. Ste se kdaj poškodovali pri športnih dejavnostih? Včasih sem veliko tekla, in to ne samo po gozdnih in tekaških progah, ampak veliko tudi po cesti, ki pa je bila za eno izmed mojih kolen očitno preveč agresivna. Lepota ali šport? Pri meni eno brez drugega ne gre, saj prisegam na lepoto, ki se kaže v zdravem in natreniranem telesu, ne pa v suhljatih manekenkah brez mišičnega tonusa. Torej: zame je šport del lepote in obratno.

Slavko Papler

GOLF kolumna

Stereotipi, ki veljajo/ne veljajo za Golf.

o sem še na igrišču Arboretum poučeval golf, mi je bilo vedno zabavno poslušati mimoidoče kolesarje z oprijetimi oblačili in z simpatičnimi čeladami, komentarje o golfu, o naših oblačilih, o naši rekreaciji itd. Njihovi komentarji nisi bili ravno poučni za mimoidoče sprehajalce. Na tak in podoben način se namreč širijo stereotipi oz. neumnosti. Beli ovratniki, kariraste hlače, trebušček, mafijski čevlji, dolgočasno, sklepanje poslov med igro, počasnost, nezanimivo, bogataši, ni šport, enormno visoke cene, šminkerji, za stare ate, Cognac, cigare,.. Pa še bi jih lahko naštevali. Golf je zelo inteligentna igra. Ja, je igra z dodatkom športa in umetnosti. S tisoč in eno varianto te nenehno preizkuša. Arhitekt golf igrišča poskrbi, da ima teh 18 igralnih polj neko zgodbo, katera je precej razgibana in barvita s polno presenečenj in pasti, na kar vplivajo še vremenske razmere ter seveda znanje udarjanja žogice. Ta igra te nenehno nagrajuje ali kaznuje. Skozi to zgodbo si sam in povezan z višjo silo golfa, katera te ves čas nadzoruje. Lahko bi celo rekel, da ja tudi najbolj iskrena, ker ne dopušča blefiranja. Blef pri tej igri sploh ne more obstajati. Za mene so najbolj pošteni bogataši na tem svetu prav profesionalni igralci golfa, ker je vse prigarano, ves čas so pod kamero, nikogar ne ogoljufajo, veljajo

zelo stroga pravila nad katerimi bedi višja sila golfa, sodnik ne vpliva na rezultat, torej je končni dosežek rezultat čistega znanja. Kaj je tisto, ki toliko ljudi zasvoji pri tej igri? Poleg tega da smo ves čas na svežem zraku, v zelo urejeni naravi kar nam daje precej energije, je pet stvari in sicer svoboda, kreativnost, druženje, mir in predvsem nam prečisti možgane, saj ta igra zahteva in zato aktivira 101% koncentracijo za kontroliranje gibanja svojega telesa, da pravilno zadanemo tisto malo žogico in za razmišljanje o sami strategiji igranja, katero moramo konstantno spreminjati. Nihče od soigralcev ne sme vplivati na našo igro, svobodno se odločamo o načinu igre in strategije, ter seveda ves čas, sploh v zapletenih situacijah uporabljamo našo kreativnost in domišljijo. Vse to pa privabi na dan naša čustva. Na področje adrenalina se raje ne bi spuščal, ker mi negolfisti itak ne bi verjeli, kar bi napisal. Da ne pozabim, vsaka igra golfa, kar pomeni 18 lukenj traja približno štiri ure in pol. V tem času, z golf torbo seveda, prehodimo približno 10km. Se vem to ne zdi rekreacija? Naj vam povem, da vrhunski športniki ( tisti ki redko igrajo golf ) omagajo po 18. luknjah, ker tudi golf zahteva svojo kondicijo. Je namreč precejšna psihofizična bremenitev. Igralnine in ostali stroški so cenovno povsem zmerni, saj spadajo v rang smučanja. Poleg tega pa te cene niso za lase privlečene. Zgraditi in vzdrževati objekt ki zahteva od 60 do 100 hektarjev površine, na kateri mi uživamo, najbrž nekaj stane in se mora ta denar nekako vračati. Za tiste ki nič ne vedo o golfu:«Namen je žogico s čimmanj udarci spraviti v luknjo. Igrišče ima 18 različnih igralnih polj in vsako ima na koncu luknjo označeno z zastavico. Tisti ki ima manj udarcev je boljši.« Stereotipi, ki sem jih na začetku omenil so v bistvu neke vrste embalaža, saj vemo da «Bistvo je očem skrito«. Slavko Papler (PGA, profesionalni učitelj golfa, www.slavkopapler.si)

Drzni osvajalci rek

drznih tekmovalcev... razlicnih starosti ... razlicnih karakterjev ... istih ciljev !!!

25. aprila preveri na www.socaelite.si

FORMULA 1

besedilo: Andraž Zupančič fotografije: Reuters

F1 pred začetkom sezone 2009

Revolucija evolucije

Sezona formule 1 2009 bo šla v zgodovino tega športa, še preden se je sploh začela. Toliko sprememb oziroma toliko korenitih sprememb kot letos je bil ta najhitrejši šport deležen le redkokdaj. Lahko rečemo, da bo vse skupaj povsem postavljeno na glavo, in tisti, ki bo znal najbolje izkoristiti to ‘’zmedo’’, bo pridobil največ.

FORMULA 1

www.revijasport.com

Novosti v športnem in tehničnem pravilniku je zelo veliko. Začnimo pri tehniki. Dejstvo, da so v zadnjih letih dirkalniki postali vse preveč odvisni od aerodinamičnega oprijema (razvoj aerodinamike posameznega dirkalnika je predstavljal daleč največji delež, dirkalnik istega moštva z začetka sezone in na zadnji dirki pa se je dejansko razlikoval v kar 70 odstotkih), je pripeljalo tako do eksplozije stroškov kot tudi do tega, da je bilo prehitevanje vse prej kot lahko. Sicer v zadnjih letih to ni bilo tako zelo očitno, a pri FIA so bili mnenja, da se je treba vrniti v dobre stare čase mehanskega oprijema. A ne le tega, želja FIA je bila, da bi bila vožnja dirkalnika v zavetrju (ko dirkalnik vozi po stezi, za seboj ustvarja nekakšno zračno luknjo in vrtinči zrak, kar zelo poslabša obnašanje zasledovalca na stezi). Sprednje krilce naj bi tako imelo veliko večji učinek na obnašanje dirkalnika, manjše zadnje krilce pa naj bi manj ‘’kvarilo’’ zrak za zasledovalce. Kako to storiti? Enostavno, sprednje krilce je tako letos veliko večje (pokrije celotno sprednjo širino dirkalnika) in nameščeno nižje, še pomembneje je, da lahko dirkač med vožnjo dvakrat v enem krogu sam spremeni naklon elementov krilca za 6 stopinj. Zadnje krilce je zato zdaj veliko ožje in nekoliko višje, prepovedani pa so razni usmerjevalni dodatki na karoseriji. Dno dirkalnika, predvsem pa difuzor, ima pri zagotavljanju podtlaka veliko manjši učinek, ki pa so ga želeli nadoknaditi z aerodinamično neobčutljivimi pnevmatikami brez profila. Po 11 letih so se tako poslovile pnevmatike z žlebovi, a dirkači so na prvih testiranjih hitro ugotovili, da nove Bridgestonove pnevmatike (japonska tovarna ostaja edini dobavitelj pnevmatik tudi v letošnji sezoni) niso povsem kos zahtevam. »Ko se je prvič pojavilo mehurjenje, smo bili več kot presenečeni,« je povedal dirkač Williamsa Nico Rosberg. Mehurjenje je pojav, ko začne tekalna površina pnevmatike dobesedno razpadati oziroma se začne luščiti, kar je posledica prekomernega pregrevanja tekalnega dela in prenizke temperature v notranjosti pnevmatike. Naslednje veliko vprašanje je sistem KERS, ki omogoča ponovno uporabo dela energije, ki se sprošča pri zaviranju. Po eni strani je to velik korak naprej k ekološko manj škodljivim dirkalnikom. A sistem je sam po sebi precej zapleten, v osnovi pa deluje preko elektromotorja, ki pomaga glavnemu osemvaljniku pri pogonu dirkalnika. Zaradi zapletenosti in omejevanja pri testiranjih kar nekaj

moštev sezone ne bo začelo s tem dodatkom, le pri Renaultu so že napovedali, da bodo sezono začeli s KERS-om. Nekaj novosti je pri motorjih. Največje število vrtljajev je zdaj omejeno na 18.000, s čimer naj bi jim podaljšali delovno dobo, vsak dirkač pa bo imel za vseh 17 dirk na voljo samo osem motorjev. Torej naj bi en motor prenesel obremenitve dveh dirk, kar je bilo v pravilih zapisano že sedaj. Sicer pa bo imelo moštvo tako na voljo 16 motorjev za oba dirkača in še štiri dodatne za testiranja. Motor za dirko bo moral dirkač uporabiti že na petkovih treningih. Za vsak dodatno uporabljen motor bo dirkač kaznovan z deset mest slabšim štartnim mestom na naslednji dirki. FIA je tik pred začetkom letošnjega prvenstva sprejela dokaj zanimivo pravilo: na koncu sezone

bo nov svetovni prvak dirkač, ki bo slavil največ zmag, in ne tisti, ki bo zbral največ točk. S tem so sprejeli predlog Bernija Ecclestona, ki je v nekoliko spremenjeni obliki predlagal uvajanje sistema medalj za posamezno dirko. Po tem pravilu bi aktualni prvak postal Felipe Massa, ki je lani zmagal šestkrat, in ne Lewis Hamilton, ki je zbral ‘’le’’ pet zmag. Sicer pri FIA niso sprejeli predloga FOTA o drugačnem načinu točkovanja (12-9-6-5-4-3-2-1), saj le-ta ostaja nespremenjen. Točke bodo prišle v poštev le, če bi dva ali več dirkačev ob koncu sezone imelo enako število zmag. Prvaka med konstruktorji pa bodo še naprej določali le na osnovi zbranih točk moštev. Fernando Alonso je bil eden izmed prvih, ki se je odzval na ta nova pravila: »Res ne razumem, zakaj morajo pri FIA nekaj spreminjati. Očitno le zato, da nekaj spremenijo. Bojim se, da bodo ljubitelji

FORMULA 1

našega športa zdaj še bolj zmedeni, mi pa se bomo povsem na novo pripravljali na vsako dirko posebej.« Strategija dirke, razvoj skozi sezono – vse bo moralo zdaj biti podrejeno le zmagi, taktiziranja ne bo več. Na papirju se to sicer dobro bere, v praksi pa bi to znalo biti zelo zavajajoče. Moštva bodo namreč morala igrati na povsem drugačne karte. Kar sama od sebe se ponuja dobra rešitev: moštveni ukazi. Proti katerim so pri FIA ostro nastopili po dvomljivi Ferrarijevi predstavi na zadnjih metrih dirke za VN Avstrije pred nekaj leti. Kritikom novega sistema pravil v celoti se je pridružil ravno zelo sporni zmagovalec omenjene dirke Michael Schumacher, ki se vedno bolj otresa vezi s formulo 1. »Ne vem, ali je dobro, da se dirkači v novo sezono podajajo z veliko več vprašanji kot odgovori. Omejena testiranja, uporaba sistema KERS, nove pnevmatike, nov sistem določanja svetovnega prvaka, nova aerodinamika, drugačno obnašanje dirkalnika na stezi. Bojim se, da je vsega novega preveč naenkrat.« Zato se mnogi bojijo, da bi se utegnil ponoviti črni scenarij iz sezone 1994, ko so morala moštva na

vrat na nos z dirkalnikov odstraniti sistem aktivnega vzmetenja, tistega leta pa je formula 1 terjala dve žrtvi, Rolanda Ratzenbergerja in Ayrtona Senno. Z novimi pravili naj bi veliko pridobili ljubitelji tega športa in gledalci pred malimi zasloni. Zdaj bodo moštva morala javnosti posredovati veliko več zanimivih informacij, pred dirko bo znana teža vsakega dirkalnika, s sodobno televizijsko tehnologijo pa bodo gledalcem vse skupaj tudi grafično prikazali v veliko bolj zanimivi obliki. Napovedi so vse prej kot hvaležno opravilo, kajti moštva so na zadnjih testiranjih še malce blefirala in niso hotela razkriti prav vseh kart. Vseeno je bodlo v oči dejstvo, da so bili pri McLarnu počasnejši, kot se je to pričakovalo, kar je slaba popotnica sedanjemu svetovnemu prvaku Lewisu Hamiltonu. A vseeno srebrni sodijo v ozek krog favoritov, poleg Ferrarija, razmerja moči pa je trenutno zelo težko ugotoviti. Dodobra je namreč vse skupaj premešalo moštvo Brawn. To je nastalo na ostankih Honde, matično tovarno je recesija tako močno prizadela, da so vrgli puško v koruzo, in zelo dolgo, tako rekoč

do začetka sezone, ni bilo povsem jasno, ali bo moštvo z novimi lastniki sploh preživelo. Očitno je, odkupil ga je vodja moštva in soustvarjalec Schumacherjeve in Ferrarijeve zgodbe o uspehu v zadnjem desetletju Ross Brawn. Dirkača sta ostala ista, torej Jenson Button in Rubens Barrichello, pri čemer je slednjemu s sovjimi izkušnjami uspelo obdržati mesto v moštvu, ki je bilo sicer nekako obljubljeno nečaku pokojnega Ayrtona Senne, Brunu Senni. Mladec je nekoliko užaljeno ugotovil, da se je zadeva vlekla toliko časa, da je zamudil vse ostale ponujene priložnosti, in zdaj vse kaže, da bo vsaj eno sezono nekako prevegetiral pri Mercedesu v prvenstvu turnih dirkalnikov DTM. Kar ni tako slaba rešitev, posebej, če pomislimo, da je motorni dobavitelj za Brawna ravno Mercedes. Button in Barrichello pa sta na testiranjih presenetila vse in bila tako rekoč vsakič, ko so pri Brawnu testirali, najhitrejša. Koliko se za tem skriva dejanska hitrost in koliko je vse skupaj le lov za potencialnimi sponzorji, je druga zgodba. Že v Avstraliji se bo hitro pokazalo, ali je Brawnov dirkalnik, ki je bil narejen zelo pozno in ima za seboj bore malo testnih kilometrov, res tako dobra konstrukcija.

FORMULA 1

Slovo dveh igralcev v zakulisju Sezona 2009 je prinesla velike spremembe tudi v vodstvenih strukturah moštev, torej tam, kjer se določa politika celega športa. Od Ferrarija se je poslovil Jean Todt, ki je mesto vodje moštva prevzel že leta 1993 in mu je uspelo v nekaj letih, predvsem pa z nakupom Michaela Schumacherja, Rossa Brawna in konstruktorja Roryja Byrna, na noge postaviti moštvo, ki je dominiralo kar nekaj let, dediščino uspehov pa Ferrari uživa še sedaj. Todt se je v zadnjih letih bolj posvečal drugim projektom znotraj Ferrarija in se ni več veliko aktivno ukvarjal z vodenjem moštva formule 1, letos pa se je povsem umaknil iz rdečega dirkaškega giganta. Z mesta vodje moštva se je poslovil še en mož, ki je še kako zaznamoval ta šport: Ron Dennis. Dennis se je s svojim moštvom Project Four kot solastnik pridružil McLarnu leta 1980, nato pa sta kar nekaj let moštvo vodila skupaj s Teddyjem Mayerjem (Mayer je preminil letos v starosti 73 let, moštvo pa je ustanovil skupaj z Brucom McLarnom leta 1963). Dennis je sicer odstopil z mesta vodje moštva, še vedno pa bo aktivno sodeloval pri vodenju in različnih drugih projektih, prav tako pa bo osebno še vedno prisoten na vseh dirkah. »Brez formule 1 ne morem živeti, ta šport je del mene,« je ob sestopu z oblasti povedal Ron Dennis. Pomanjkanje sponzorjev pa je bolezen, s katero se zdaj spopada tudi formula 1. Po izstopu Honde so bili tik pred tem tudi pri Toyoti, a so nekako zmogli dovolj moči, da so ostali v tem športu, centrala v Tokiu pa je moštvu močno oklestila proračun. Vseeno belo-rdeči veljajo za nekakšne tihe favorite, vprašanje je le, ali sta Jarno Trulli in Timo Glock sposobna povsem izkoristiti nastale razmere. Pri Force India ostajajo pri istem dirkaškem paru kot lani, za pogon dirkalnikov zdaj skrbijo Mercedesovi motorji. Ravno pri Force India bi lahko Brawnu zaradi pogodbenih prednosti povzročili največ skrbi, a očitno je tudi njim v interesu, kot je dejal lastnik moštva Vijah Mallyja, da je na štartni črti vsaj 20 dirkalnikov. Optimizma jim ne primanjkuje, a je pot do vrha, ali vsaj pod njega, še zelo dolga. Tega se zavedajo tudi pri Toru Rossu, Red Bullovem ‘’junior’’ moštvu, v katerem bo letos sedel edini novinec v prvenstvu, Švicar romskega porekla Sebastien Buemi. Tega zelo dobro pozna slovenski dirkač David Rotar, saj je pred nekaj leti proti njemu dirkal v italijanskem prvenstvu v kartingu. A pravi sponzorji in dovolj talenta so Švicarja pripeljali do

www.revijasport.com

Vodafone McLaren-Mercedes

Scuderia Ferrari-Marlboro

Dirkalnik: McLaren MP4-24, motor: Mercedes-Benz FO 108W

Dirkalnik: Ferrari F60, motor: Ferrari 056

Lewis Hamilton, Velika Britanija, 24 let

Heikki Kovalainen, Finska, 27 let

Kimi Räikkönen, Finska, 29 let Felipe Massa, Brazilija, 27 let

Testna voznika: Pedro de la Rosa (38), Gary Paffet (27) Vodja moštva: Martin Whitmarsh www.mclaren.com

Testna voznika: Luca Badoer (38), Marc Gene (34) Vodja moštva: Stefano Domenicali www.ferrariworld.com

BMW Sauber-F1 Team

ING Renault-F1 Team

Dirkalnik: BMW Sauber F1.09, motor: BMW P86/9

Dirkalnik: Renault R29, motor: Renault RS27

Robert Kubica, Poljska, 24 let

Nick Heidfeld, Nemčija, 31 let

Fernando Alonso, Španija, 27 let Nelson Piquet Jr., Brazilija, 23 let

Testni voznik: Christian Klien (26) Vodja moštva: Mario Theissen www.bmw-sauber-f1.com

Testni voznik: Romain Grosjean (22) Vodja moštva: Flavio Briatore www.ing-renaultf1.com

Panasonic-Toyota Racing

Scuderia Toro Rosso

Dirkalnik: Toyota TF109, motor: Toyota RVX-09

Dirkalnik: Toro Rosso STR4, motor: Ferrari 056

Jarno Trulli, Italija, 34 let Timo Glock, Nemčija, 27 let

Sebastien Buemi, Švica, 20 let Sebastien Bourdais, Francija, 30 let

Testni voznik: Kamui Kobajaši (22) Vodja moštva: Tadaši Jamašina www.toyota-f1.com

Testni voznik: / Vodja moštva: Franz Tost www.scuderiatororosso.com

Red Bull Racing

AT&T Williams

Dirkalnik: Red Bull RB5, motor: Renault RS29

Dirkalnik: Williams FW31, motor: Toyota RVX-09

Mark Webber, Avstrija, 32 let Sebastian Vettel, Nemčija, 21 let

Nico Rosberg, Nemčija, 23 let Kazuki Nakadžima, Japonska, 21 let

Testni voznik: / Vodja moštva: Christian Horner www.redbullf1.com

Testni voznik: Nico Hülkenberg (21) Vodja moštva: Frank Williams www.williamsf1.com

Brawn GP

Force India

Dirkalnik: Brawn BGP 001, motor: Mercedes-Benz FO 108W

Dirkalnik: Force India VJM02, motor: Mercedes-Benz FO 108W

Jenson Button, Velika Britanija, 29 let Rubens Barrichello, Brazilija, 35 let

Testni voznik: Alexander Wurz (35) Vodja moštva: Ross Brawn www.brawngp.com

Adrian Sutil, Nemčija, 26 let Giancarlo Fisichella, Italija, 36 let

Testni voznik: Vitantonio Liuzzi (27) Vodja moštva: Vijay Mallya www.forceindiaf1.com

FORMULA 1

1. VN Avstralije / Melbourne

6. VN Monaka / Monte Carlo

Dirkališče: Albert Park Število krogov: 58 Dolžina kroga: 5303 m Dolžina dirke: 307,574 km Št. zavojev: 16 Najvišja hitrost: cca. 323 km/h Rekord kroga: 1:24,125

11. VN Evrope / Valencia Dirkališče: Valencia Število krogov: 57 Dolžina kroga: 5440 m Dolžina dirke: 310,080 km Št. zavojev: 17 Najvišja hitrost: cca. 323 km/h Rekord kroga: /

Dirkališče: Monte Carlo Število krogov: 78 Dolžina kroga: 3340 m Dolžina dirke: 260,520 km Št. zavojev: 19 Najvišja hitrost: cca. 289 km/h Rekord kroga: 1:14,439 (M. Schumacher)

M. Schumacher

24. maj VN Monaka

29. marec VN Avstralije

2. VN Malezije / Kuala Lumpur

23. avgust VN Evrope

7. VN Turčije / Istanbul

Dirkališče: Sepang Število krogov: 56 Dolžina kroga: 5543 m Dolžina dirke: 310,408 km Št. zavojev: 15 Najvišja hitrost: cca. 290 km/h Rekord kroga: 1:34,233

12. VN Belgije / Spa-Francorchamps

Dirkališče: Istanbul Število krogov: 58 Dolžina kroga: 5338 m Dolžina dirke: 309,396 km Št. zavojev: 14 Najvišja hitrost: cca. 310 km/h Rekord kroga: 1:24,770

Juan P. Montoya

Dirkališče: Spa-Francorchamps Število krogov: 44 Dolžina kroga: 7004 m Dolžina dirke: 308,052 km Št. zavojev: 19 Najvišja hitrost: cca. 330 km/h Rekord kroga: 1:45,108 K. Raikkonen

(Juan P. Montoya)

5. april VN Malezije

3. VN Kitajske / Shanghai

19. april VN Kitajske

30. avgust VN Belgije

7. junij VN Turčije

8. VN V. Britanije / Silverstone

Dirkališče: Shanghai Število krogov: 56 Dolžina kroga: 5451 m Dolžina dirke: 305,066 km Št. zavojev: 16 Najvišja hitrost: cca. 310 km/h Rekord kroga: 1:32,238 (M. Schumacher, 2004)

13. VN Italije / Monza

Dirkališče: Silverstone Število krogov: 60 Dolžina kroga: 5141 m Dolžina dirke: 308,355 km Št. zavojev: 17 Najvišja hitrost: cca. 301 km/h Rekord kroga: 1:18,739

Dirkališče: Monza Število krogov: 53 Dolžina kroga: 5793 m Dolžina dirke: 306,720km Št. zavojev: 11 Najvišja hitrost: cca. 340 km/h Rekord kroga: 1:21,046 R. Barrichello

13. september VN Italije

(M. Schumacher)

21. junij VN Velike Britanije

4. VN Bahrajna / Manama

26. april VN Bahrajna

9. VN Nemčije / Nürburgring

Dirkališče: Manama Število krogov: 57 Dolžina kroga: 5412 m Dolžina dirke: 308,238 km Št. zavojev: 12 Najvišja hitrost: cca. 300 km/h Rekord kroga: 1:30,252 (M. Schumacher)

5. VN Španije / Barcelona Dirkališče: Catalunya Število krogov: 66 Dolžina kroga: 4655 m Dolžina dirke: 307,104 km Št. zavojev: 16 Najvišja hitrost: cca. 311 km/h Rekord kroga: 1:22,680 (F. Massa)

14. VN Singapurja / Singapur Dirkališče: Singapur Število krogov: 61 Dolžina kroga: 5067 m Dolžina dirke: 309,087 km Št. zavojev: 21 Najvišja hitrost: cca. 300 km/h Rekord kroga: /

Dirkališče: Nürburgring Število krogov: 67 Dolžina kroga: 4574 m Dolžina dirke: 306,458 km Št. zavojev: 17 Najvišja hitrost: cca. 326 km/h Rekord kroga: 1:13,780 (K. Raikkonen)

12. julij VN Nemčije

27. september VN Singapurja

10. VN Madžarske / Budimpešta

15. VN Japonske / Suzuka Dirkališče: Fuji Speedway Število krogov: 67 Dolžina kroga: 4563 m Dolžina dirke: 305,416 km Št. zavojev: 16 Najvišja hitrost: cca. 314 km/h Rekord kroga: 1:28,193

Dirkališče: Budimpešta Število krogov: 70 Dolžina kroga: 4381 m Dolžina dirke: 306,663 km Št. zavojev: 14 Najvišja hitrost: cca. 323 km/h Rekord kroga: 1:19,071 (M. Schumacher)

26. julij VN Madžarske 10. maj VN Španije

L. Hamilton

4. oktober VN Japonske

FORMULA 1

www.revijasport.com

16. VN Brazilije / Sao Paulo Dirkališče: Interlagos Število krogov: 71 Dolžina kroga: 4309m Dolžina dirke: 305,909 km Št. zavojev: 15 Najvišja hitrost: cca. 320 km/h Rekord kroga: 1:11,473 Juan P. Montoya

18. oktober VN Brazilije

17. VN ZAE / Abu Dhabi Dirkališče: Yas Marina Število krogov: 55 Dolžina kroga: 5554 m Dolžina dirke: 305,470 km Št. zavojev: 21 Najvišja hitrost: cca. 316 km/h Rekord kroga: /

1. november VN Združenih arabskih emiratov

Koledar dirk 2009 1.

Avstralija (Melbourne)

2. 3. 4. 5. 6.

Malezija (Kuala Lumpur)

7. 8. 9. 10.

Turčija (Carigrad)

60. sezona

Letošnja sezona je 60. v zgodovini sodobne formule 1; prvič po letu 1988 se bo začela dokaj pozno v marcu. A prvič v šestdesetih letih ne bo dirke na severnoameriški celini, saj je letos zaradi finančnega dolga odpadla tudi sicer izredno priljubljena dirka v Montrealu (Kanada). V Abu Dabiju, šestintridesetem novem prizorišču za veliko nagrado, bo tako dirko gostila trideseta država, stezo pa je projektiral znani Ecclestonov ‘’dvorni’’ arhitekt Hermann Tilke. Do sedaj je imela formula 1 v vsakem desetletju svojega obstoja najmanj pet novih prvakov, v zadnjem desetletju pa so se lovorike do zdaj veselili le trije novi dirkači. Lewis Hamilton, ki je zmagal v sezoni 2008, je po Alainu Prostu iz leta 1989 postal prvak, ki ni imel največ zmag v sezoni. Rekorder pa ostaja Keijo Erik Rosberg - Keke (oče Williamsovega dirkača Nica Rosberga), ki je z Williamsom postal prvak leta 1982 z le eno samo zmago! formule 1. Kako dobro se bo odrezal in kako se bo znašel v levjem žrelu, pa bo pokazal čas. Red Bullovci so se razveselili lanskega zmagovalca dirke v Monzi Sebastiana Vettla, Mark Webber pa je očitno dobro okreval po zlomu noge, ki si ga je prislužil v prometni nesreči, ki jo je kot kolesar doživel pozimi v Avstraliji. Pri Williamsu se vedno bolj otepajo s finančnimi težavami, sponzorjev primanjkuje spredaj in zadaj, Nico Rosberg pa je dal jasno vedeti, da se bo, če jim tudi letos ne bo uspelo na kolesa postaviti hitrega dirkalnika, po koncu sezone poslovil in si poiskal hitrejšega delodajalca.

29. marec, 8.00 5. april, 11.00

Kitajska (Šanghaj) 19. april, 9.00

Bahrajn (Manama) 26. april, 14.00

Španija (Barcelona)

10. maj, 14.00

Monako (Monte Carlo) 24. maj, 14.00 7. junij, 14.00

Velika Britanija (Silverstone) 21. junij, 14.00

Nemčija (Nürburgring) 12. julij, 14.00

Madžarska (Budimpešta) 26. julij, 14.00

11. Evropa (Valencia) 23. avgust, 14.00 12. Belgija (Spa-Francorchamps) 30. avgust, 14.00 13. Italija (Monza) 13. september, 14.00 14. Singapur (Singapur) 27. september, 14.00 15. Japonska (Suzuka) 4. oktober, 07.00 16. Brazilija (Sao Paulo) 18. oktober, 18.00 17. Zdrženi arab. emirati (Abu Dabi) 1. november, 12.00 Ure so navedene po srednjeevropskem času.

Renault je bil eden izmed večjih presenečenj v drugi polovici lanske sezone, Fernando Alonso pa po nekaj dobrih testih računa, da se bo letos že od prve dirke dalje lahko bolj odločno boril za najboljša mesta. Njegov moštveni tovariš Nelson Piquet pa bo letos dirkal na vse ali nič. Če tudi letos ne bo prepričal, se mu kaj hitro lahko zgodi, da ga bodo oranžno-beli odslovili še pred koncem sezone. In tudi v moštvu seveda niso bili najbolj veseli novice, da se bo po koncu letošnje sezone poslovil njihov glavni sponzor, banka ING. Pri BMW-Sauberju bosta Robert Kubica in Nick Heidfeld napadala z vso močjo, kajti lani jim je zelo dobro kazalo, a več kot statusa dobrega tekmeca

Letos bodo o prvaku odločale le točke Po tem, ko je mednarodna avtomobilistična zveza FIA objavila spremenjen način določanja svetovnega prvaka (o tem naj bi odločalo le število zmag, ne pa vse zbrane točk), so se na to odločitev ostro odzvali tako dirkači kot združenje moštev FOTA. Slednji so zapisali, da se FIA o tako pomembnih odločitvah ne sme odločati sama in brez mnenja ali privolitve moštev, zato so si pri FIA le premislili in so pripravljeni to pravilo »prestaviti« na sezono 2010.

si tudi nista privozila. To pa je Bavarcem in obema dirkačema premalo, apetiti so veliko večji, za seboj pa imajo tudi zelo solidno zasnovan sistem KERS, ki bi dirkačema lahko pomagal vsaj v začetku sezone. Ferrari je zgodba zase, rdeči zatrjujejo, da je letošnji dirkalnik F60 (poimenovali so ga v čast 60-letni zgodovini Ferrarijevega dirkanja) bolj pisan na kožo muhastemu Kimiju Raikkonenu, ki je lani v primerjavi s Felipejem Masso povsem pogorel. Brazilec pa je po naslovu podprvaka poraz hitro prebolel, saj zdaj končno lahko bolj sproščeno zadiha. Z lanskimi dirkami je dokazal, da je sposoben dosegati vrhunske rezultate, kar mu največji dvomljivci vso njegovo kariero nikakor nočejo priznati. »Zdaj mi je z ramen padlo veliko breme, nikomur več mi ni treba kaj dokazovati. Zdaj bom dirkal povsem neobremenjen,« pravi Brazilec in tako napoveduje ponoven boj z Lewisom Hamiltonom. Poleg tega ga kot največjega favorita ocenjuje tudi Bernie Ecclestone, ki si vsekakor želi, da bi ponovno kakšen Brazilec sedel na formulaški prestol, kar bi še povečalo zanimanje za formulo 1 v Južni Ameriki. Lewis Hamilton se na zimskih testiranjih ni odrezal najbolje, tudi sicer se je bolj malo pojavljal v javnosti, a ker bo sezono začel s številko 1 na nosu svojega dirkalnika, bo tudi on izzive lahko sprejel veliko bolj sproščeno. Poleg tega njegov moštveni tovariš Heikki Kovalainen teoretično ni taka grožnja kot Raikkonen Massi, torej bo lahko še naprej užival v statusu številke 1 pri McLarnu. Letos bo na sporedu 17 dirk, med katerimi je nova mestna steza v Abu Dabiju, ki naj bi ponovno presegla vse superlative. Ta bo torej gostila zadnjo preizkušnjo sezone, za katero mnogi upajo, da bo vsaj tako razburljiva, kot je bila lanska.

MOTO GP

besedilo: Andraž Zupančič fotografije: Reuters

Casey Stoner

MOTO GP

www.revijasport.com

Dvokolesniki so vse prej kot poceni zabava. Posebej, če govorimo o dirkalnih strojih, ki so pravi unikatni izdelki, na njih pa sedijo najboljši od najboljših. Razburljive, do zadnjega ovinka neodločene dirke naj bi motoGP ponujal tudi v novi sezoni.

A ta elitizem ne naleti povsod na odobravanje, eden izmed kritikov je ravno mož, ki je postavil kar nekaj mejnikov v tem športu, Valentino Rossi. Italijan je tako pred začetkom nove sezone pozval odgovorne v motoGP-ju in proizvajalca, da naj dajo svoje motocikle na voljo tudi zasebnim moštvom. »S tem bi povečali število dirkačev na stezi, kar lahko le pozitivno vpliva na naš šport. Časi so vse prej kot rožnati in ne sme nam biti vseeno, kaj se dogaja z zasebnimi moštvi,« je povedal Rossi. In po svoje ima še kako prav, kajti ravno taka moštva so, tako kot v vseh vrhunskih motošportih, eden izmed zanesljivejših sestavnih delov tekmovanj. Velike tovarne na dirkanje gledajo le skozi oči denarja, prostora za čustva, predanost športu ali le dirkanje z dušo enostavno ni. Izstop takega tovarniškega kolosa je zato za birokrate v pisarnah zelo enostaven, poleg tega pa jih njihovi nadrejeni le še potrepljajo po ramenih, ker so ‘’privarčevali veliko denarja’’, a to gre ne nazadnje na škodo dirkanja. Veliko pove tudi podatek, da od leta 2006, natančneje: od dirke v Estorilu, ko je za moštvo Gresini Honda zmago slavil Toni Elias, ni več zmagal noben dirkač zasebnega moštva, in po Rossijevem mnenju je razkorak med zmogljivostmi zasebnega in tovarniškega moštva zdaj enostavno prevelik. »Naši motocikli so zdaj že tako zapleteni, da se z njimi lahko ubada le še nekaj proizvajalcev oziroma tovarniških moštev,« dodaja Rossi. In še leta 2006 se je dirkač zasebnega moštva Marco Melandri boril za naslov prvaka, od takrat dalje, od pojava 800-kubičnih motociklov, pa se razlika med zasebnimi in tovarniškimi moštvi dejansko povečuje. Zato Rossi poziva tovarne, da dajo svoje nekdanje motocikle le na razpolago tudi zasebnim moštvom. »Zakaj moj motocikel po koncu sezone konča v preši in med reciklirano kovino, če bi ga lahko prodali kakšnemu zasebnemu moštvu? Pri Yamahi smo razvoj motociklov pripeljali do te meje, da odgovorni raje vidijo, da ga uničijo, kot pa da bi ga uporabljal kdo drug. A tako ne bomo veliko naredili, da bi bila konkurenca močnejša, dirke pa še bolj zanimive. To pa posebej v sedanjih časih ni več opravičljivo.«

Ukrepi nižanja stroškov pripravljeni za sezono 2010

tekmovalcev pa motoGP tako ali tako ne bi mogel prenesti.

Podobnega mnenja je tudi Bernie Ecclestone motociklizma in predsednik DORNA Carmelo Ezepeleta, ki ima pripravljenih kar nekaj ukrepov, s katerimi tudi on skuša zajeziti naraščanje stroškov in v motociklizem pripeljati čim več novih dirkačev. Sicer so ti ukrepi pripravljeni za sezono 2010, a vendar so dokaz, da tudi prvenstvo v razredu motoGP še kako razmišlja o svoji prihodnosti. Tako Ezepeleta načrtuje, da bodo ob petkih povsem ukinili dirkanje oziroma vožnjo po stezi, moštva in dirkači pa bi ta dan porabili za stik z ljubitelji motociklizma in sponzorji. Petek bi se tako spremenil v ‘’marketinški dan’’. Nadalje si želi prepovedati rezervne motocikle, z moštvi pa se bodo pogovarjali celo o možnosti, da bi en motocikel moral zdržati tri dirke. »Želimo si tudi odpraviti določilo, da novinci ne morejo že svojo prvo sezono v motoGP nastopati za tovarniško moštvo. S tem želimo bolj na široko odpreti vrata mladim in nadarjenim dirkačem, ki bi bili del nekakšnih satelitskih in tovarniško podprtih moštev, kajti ti so naša prihodnost,« pravi Ezepeleta. Odpraviti pa želi ločeno točkovanje za zasebna moštva, saj se ta po eni strani lahko v lovu za sponzorji pohvalijo, da so prvaki, po drugi strani pa jim tako neposredno dodelijo status nekakšnega moštva druge lige. In kljub krizi, ki naj bi razsajala tudi v letu 2010, je Ezepeleta prepričan, da bodo lahko na štart spravili 20 dirkačev, več kot 22

Varčevalni ukrep za letošnjo sezono je tudi že pripravljen: manj testiranj. Tako bodo dirkači med sezono veliko manj testirali, moštva bodo po koncu dirke na istem dirkališču ostala le še na dveh testiranjih, v Barceloni in Brnu. In še takrat bodo lahko na motocikle sedli le testni vozniki, preskušati pa ne bodo smeli aktualnih dvokolesnikov, pač pa prototipne, ki jih moštva pripravljajo za sezono 2010. S tem bi se lahko precej ustavil razvoj motociklov za sezono 2009, kar seveda ne diši nobenemu od članov hitre karavane. Fenomen doktorja Rosifumija je zadnjih nekaj let dobesedno obnorel navijače hitrih motociklov po vsem svetu, največ privržencev pa ima seveda v domači Italiji. V okolici Misana je tako rekoč nemogoče spregledati dejstvo, da je tam blizu doma Valentino. S številko 46 se, če hočete ali nočete, lahko srečate na vsakem koraku. Valentino se je ob osvojitvi naslova prvaka opravičil svojim navijačem, da so nanj čakali malce dlje, kot so si vsi želeli, letos pa ima v rokah najmanj tako dobre karte kot lani. Tekmeci sicer ne počivajo, Casey Stoner si je v zimskem ‘’odmoru’’ pozdravil poškodbo zapestja in je bil na nekaterih testiranjih zopet zelo hiter. Po drugi strani je na testiranjih grdo padel Dani Pedrosa, ki je moral tako izpustiti zadnja zimska testiranja. Na testih v Katarju so se

MOTO GP

1. VN Katarja Dirkališče: Losail Število krogov: 22 Dolžina kroga: 5380 m Dolžina dirke: 118,360 km

12. april VN Katarja

2. VN Japonske Dirkališče: Motegi Število krogov: 24 Dolžina kroga: 4801 m Dolžina dirke: 115,224 km

26. april VN Japonske

3. VN Španije Dirkališče: Jerez Število krogov: 27 Dolžina kroga: 4423 m Dolžina dirke: 119,421 km

3. maj VN Španije

4. VN Francije Dirkališče: Le Mans Število krogov: 28 Dolžina kroga: 4185 m Dolžina dirke: 117,180 km

17. maj VN Francije

5. VN Italije Dirkališče: Mugello Število krogov: 23 Dolžina kroga: 5245 m Dolžina dirke: 120,635 km

31. maj VN Italije

mu namreč obnovile poškodbe (potrebna je bila operacija zapestja in kolena), ki si jih je šele dobro zacelil po padcu v Avstraliji na lanski dirki, vseeno pa je Španec optimistično razpoložen: »Okrevanje poteka zelo dobro. Prepričan sem, da me to ne bo oviralo na prvi dirki sezone. A moram biti bolj potrpežljiv, da se mi vse skupaj dobro zaceli.« Poleg tega so mu v zapestje vstavili nov vijak, s katerim so mu zdravniki fiksirali poškodbo, ki si jo je prislužil pri lanskem hudem padcu na Sachsenringu.

Jorge Lorenzo upa na sezono brez poškodb Kako lahko poškodbe spremenijo potek prvenstva, lahko žalostno ugotovi Jorge Lorenzo. 21-letni dirkač je bil lani na zelo dobri poti, da resno napade motociklistični Olimp, padci in s tem povezane poškodbe pa so ga povsem onemogočili, da bi lahko posegal po najboljših mestih. A za novo sezono je Lorenzo pripravljen, da se končno enakovredno postavi ob bok moštvenega tovariša Valentina Rossija, čeprav se zaveda, da je to zelo težka naloga. V letošnjem prvenstvu v razredu motoGP bo na sporedu 17 dirk, že pred začetkom sezone pa se je zapletlo z Madžarsko. Organizator nove dirke na Balatonringu, ki je bila predvidena za 20. september, je tik pred začetkom sezone prosil FIM, če jo lahko prestavijo za eno leto. Sicer so že na začetku projekta predvideli tudi enoletno zamudo, saj so pri gradnji dirkališča zelo zaostajali z izgradnjo ostale potrebne infrastrukture. »Predlagali so, da bi imeli dirko na dirkališču, na katerem bi bila le steza, brez ostalih poslopij. To je seveda nesprejemljivo,« je povedal Carmelo Ezpeleta. Tako so se tudi odločili, da te preizkušnje ne bodo nadomestili s kakšno drugo, in letošnja sezona bo torej štela le 17 dirk. Veliko ugibanj in besed, ki smo jim bili priča v minulih sezonah glede pnevmatik, slabe volje na eni in veselja na drugi strani, je izginilo z umikom Michelina kot dobavitelja pnevmatik. Zdaj se bodo morali vsi dirkači znajti z Bridgestonovim črnim zlatom. Zaradi manjšega obsega testiranj, ki se obeta v prihodnosti, pa so pri Bridgestonu malce pohiteli in že v letošnjem pripravljalnem obdobju začeli razvijati pnevmatike za sezono 2010. V minulih letih je posamezni dirki sledilo eno- ali dvodnevno testiranje, ki se bo zdaj, kot omenjeno, zmanjšalo le na testni preizkušnji v Barceloni in Brnu. Zato so bili pri Bridgestonu prisiljeni pohiteti s pripravo pnevmatik. Tohru Ubukata, vodja Bridgestonovega dirkaškega motociklističnega oddelka, je ob tem povedal: »Med pripravami na sezono 2009 smo opravili tudi razvojna testiranja za sezono 2010, s čimer smo že zdaj opravili približno 80 odstotkov razvojnega dela. Tako smo naenkrat razvili mehkejše in srednje trde pnevmatike za letošnjo sezono ter kar

nekaj različnih topov pnevmatik za 2010. Sicer pa je naša tovarna podobno storila tudi za formulo 1.« Finančni pritiski na večje tovarne niso mogli mimo nekaterih motociklističnih zvenečih imen. Najbolj odmeven je vsekakor izstop Kawasakija iz elitnega motociklističnega prvenstva, ki pa za seboj (še) ni potegnil drugih znamk. Po prvih informacijah so se Japonci hoteli povsem umakniti, a potem je moštvo Hayate prevzelo, kar je od Kawasakija še ostalo, za Marca Melandrija pa so pripravili lanski tovarniški motocikel ZX-RR. Kawasaki je do konca marca še sodeloval pri razvoju motocikla. A umik še ne pomeni popolnega umika, kajti Kawasaki bo še naprej v manjši meri aktiven v tem športu, saj bodo skrbeli za obnovo in servisiranje pogonskih agregatov. Torej bo Melandri celo sezono moral odpeljati z motociklom, ki bo na ravni zadnjih testiranj v Jerezu! Vsekakor ne ravno najboljša spodbuda za Italijana, ki pa ne bo tako hitro vrgel puške v koruzo. »Seveda bi si želeli, da bi motocikel razvijali tudi med sezono, a s tem se moramo sprijazniti. Zaradi omejitev v proračunu in denarja, zaradi česar je Kawasaki umaknil udeležbo v prvenstvu motoGP, nas bodo to seveda oviralo, posebej, ker bodo drugi napredovali. Imamo pa zagotovljenih dovolj nadomestnih delov za celo sezono,« je ob tem povedal vodja moštva Hayate Andrea Dosoli.

Suzuki ima manj finančnih skrbi Manj finančnih skrbi ima pred seboj Suzuki. Od moštva se je poslovil John Hopkins, ki je presedlal v prvenstvo SBK, letos pa bosta za njih vozila Loris Capirossi in Chris Vermeulen. Kljub sorazmerno skromnim rezultatom jim je uspelo podaljšati pogodbo s sponzorjem Rizla, na testiranjih pred sezono pa sta bila oba dirkača v presenetljivo dobri formi. Novica, da bodo tudi v sezoni 2009 nadaljevali sodelovanje z Rizlo, je seveda zelo dobro vplivala na vzdušje v moštvu. Vodja moštva Paul Denning je podaljšanje pogodbe pospremil z besedami: »Za nas je tako sodelovanje več kot dobra novica, posebej, če pomislimo, v kakšnem stanju so trenutno svetovne finance. V zadnji treh letih smo sodelovali zelo dobro, zato se želimo našim partnerjem za zaupanje oddolžiti z najboljšimi rezultati.« In te bodo morali tudi pokazati, kajti iskanje bogatega sponzorja je v teh časih izredno naporen posel. Če ne bodo prepričali letos, jim bodo Rizlo hitro speljali tekmeci. Tega se zavedajo vsi v moštvu, zato lahko pričakujemo, da bodo pri Suzukiju v letošnji sezoni še bolj agresivni. Novinec v razredu motoGP, ki to ni, pa je svojevrstno presenečenje: Sete Gibernau. Španec se je po porazu proti Rossiju po koncu sezone 2006 dokaj neslavno (po številnih nesrečah in zaradi pomanjkanja motivacije) umaknil iz elitnega motociklizma. Na njegovo mesto pri Ducatiju je za

MOTO GP

www.revijasport.com

6. VN Katalunije Dirkališče: Catalunya Število krogov: 25 Dolžina kroga: 4727 m Dolžina dirke: 118,175 km

14. junij VN Katalunije

7. VN Nizozemske Dirkališče: Assen Število krogov: 26 Dolžina kroga: 4555 m Dolžina dirke: 118,430 km

27. junij VN Nizozemske

8. VN ZDA Dirkališče: Laguna Seca Število krogov: 32 Dolžina kroga: 3610 m Dolžina dirke: 115,520 km

sezono 2007 prišel Casey Stoner, ki je že tisto leto osvojil naslov prvaka. Po dveh letih se je Gibernau odločil za dokaj tvegano potezo, vrnitev v vrhunski motošport je namreč po dveletnem premoru vse prej kot enostavna. Že na testiranjih je Gibernau ugotovil, da so se v tem času razmere kar precej spremenile, posebej na področju elektronike: »Na novo moram spoznati motorno zavoro, v ovinku moram malce dlje čakati, preden dodam plin, iz ovinka pa moram pospeševati z ustreznim zdrsom kolesa. Največ moram še delati na nastavitvah sistema za omejevanje zdrsa pogonskega kolesa, saj tudi pri vstopu v ovinek zdajšnji motocikli zahtevajo malce vrtenja kolesa v prazno. Tukaj pa mi vedno znova račune prekriža sistem za nadzor zdrsa.« In ker ima ponavadi hudič mlade, kot pravi star pregovor, je moral Gibernau izpustiti zadnja testiranja pred začetkom sezone, saj si je poškodoval vez v ramenu. Z levim ramenom je imel motociklistični veteran že v preteklosti kar nekaj težav, naporna testiranja v Maleziji in intenzivne telesne priprave pa so očitno terjale svoj davek.

ter Miko Kallia. Finec se je lani kalil v razredu do 250 kubičnih centimetrov, v katerem pa mu je naslov prvaka speljal Marco Simoncelli. Tretji novinec je iz vrst japonskih dirkaških talentov Yuki Takahashi, ki je prav tako prišel iz 250-kubičnega razreda.

Nekaj novincev v razredu motoGP

Letošnje prvenstvo v motociklizmu torej obeta veliko zanimivega dogajanja, mimo vseh globalnih težav tudi motociklizem seveda ne more, pomembno pa je, da bodo dirke še naprej ostale tako napete kot v minulih letih. Po vsem pokazanem sodeč, bi bilo tako lahko tudi letos.

V letošnjem prvenstvu bo v razredu motoGP tudi nekaj pravih novincev, med katerimi moramo omeniti Nicolo Canepa, ki je bil lani testni voznik pri Ducatiju in je nastopal na dirkah prvenstva SBK,

V 125-kubičnem razredu je zanimivo novo moštvo Haojue Team, ki je sicer nastalo kot moštvo Maxtra in se je tik pred začetkom sezone preimenovalo. Vodi ga nekdanji menedžer ekipe Suzuki v razredu motoGP Garry Taylor, med bolj znane osebnosti, ki so neposredno vpletene v nastanek tega kitajskega moštva, pa sodi John Surtees. Dirkaški veteran, ki šteje 75 pomladi, je edini dirkač, ki mu je do sedaj uspelo postati prvak na dveh in na štirih kolesih. V motociklizmu je v razredu 500 kubičnih centimetrov zmagal leta 1956 z MV Agusto. Leta 1960 se je preselil v formulo 1 in leta 1964 s Ferrarijem postal prvak s točko prednosti pred Grahamom Hillom. Mimogrede, za Johna Surteesa in njegovo moštvo formule 2 je sredi sedemdesetih let dirkal tudi Franci Jerančič.

5. julij VN ZDA

9. VN Nemčije Dirkališče: Sachenring Število krogov: 30 Dolžina kroga: 3671 m Dolžina dirke: 110,130 km

19. julij VN Nemčije

10. VN Velike Britanije Dirkališče: Donington Park Število krogov: 30 Dolžina kroga: 4023 m Dolžina dirke: 120,690 km

26. julij VN Velike Britanije

MOTO GP

11. VN Češke

16. VN Malezije Dirkališče: Brno Število krogov: 22 Dolžina kroga: 5403 m Dolžina dirke: 118,866 km

16. avgust VN Češke

Dirkališče: Sepang Število krogov: 21 Dolžina kroga: 5542 m Dolžina dirke: 116,382 km

25. oktober VN Malezije

12. VN ZDA

17. VN Valencije Dirkališče: Indianapolis Število krogov: 28 Dolžina kroga: 4218 m Dolžina dirke: 118,104 km

8. november VN Valencije

30. avgust VN ZDA

13. VN San Marina Dirkališče: Misano Število krogov: 28 Dolžina kroga: 4226 m Dolžina dirke: 118,328 km

6. september VN San Marina

14. VN Portugalske Dirkališče: Estoril Število krogov: 28 Dolžina kroga: 4182 m Dolžina dirke: 117,096 km

4. oktober VN Portugalske

15. VN Avstralije Dirkališče: Philip Island Število krogov: 27 Dolžina kroga: 4445 m Dolžina dirke: 120,015 km

18. oktober VN Avstralije

Dirkališče: Comunitat Valenciana Število krogov: 30 Dolžina kroga: 4005 m Dolžina dirke: 120,150 km

Razred 125: 5 Alexis Masbou – Loncin Racing 6 Joan Olive – Derbi Racing Team 7 Efren Vazquez – Derbi Racing Team 8 Lorenzo Zanetti – Ongetta Team I.S.P.A. 10 Luca Vitaly – CBC Corse 11 Sandro Cortese – AJO Interwetten 12 Esteve Rabat – Blusens Aprilia 14 Johann Zarco – WTR Sab Marino Team 16 Cameron Beaubier – Red Bull KTM 17 Stefan Bradl – Viessmann Kiefer Racing 18 Nicolas Terol – Jack & Jones Team 24 Simone Corsi – Jack & Jones Team 29 Andrea Iannone – Ongetta Team I.S.P.A. 32 Lorenzo Savadori – Fontana Racing 33 Sergio Gadea – Bancaja Aspar Team 35 Randy Krummenacher – DeGraaf Grand Prix 38 Bradley Smith – Bancaja Aspar Team 44 Pol Espargaro – Derbi Racing Team 45 Scott Redding – Blusens Aprilia 53 Jasper Iwema – Racing Team Germany 60 Julian Simon – Bancaja Aspar Team 66 Matthew Hoyle – Haojue Team 69 Lukas Sembera – Matteoni Racing 71 Tomoyoshi Koyama – Loncin Racing 73 Takaaki Nakagami – Ongetta Team I.S.P.A. 77 Dominique Aegerter – AJO Interwetten 87 Luca Marconi – CBC Corse 88 Michael Ranseder – Haojue Team 93 Marc Marquez – Red Bull KTM 94 Jonas Folger – Ongetta Team I.S.P.A. 99 Danny Webb – DeGraaf Grand Prix

Moto GP: 3 Dani Pedrosa – Repsol Honda Team 4 Andrea Dovizioso – Repsol Honda Team 5 Colin Edwards – Monster Yamaha Tech 3 7 Chris Vermeulen – Rizla Suzuki MotoGP 14 Randy de Puniet – LCR Honda MotoGP 15 Alex de Angelis – San Carlo Honda Gresini 24 Toni Elias – San Carlo Honda Gresini 27 Casey Stoner – Ducati Marlboro Team 33 Marco Melandri – Hayate Racing Team 36 Mika Kallio – Pramac Racing 46 Valentino Rossi – Fiat Yamaha Team 52 James Toseland – Monster Yamaha Tech 3 59 Sete Gibernau – Guinea Ecuatorial Team 65 Loris Capirossi – Rizla Suzuki MotoGP 69 Nicky Hayden – Ducati Marlboro Team 72 Yuki Takahashi – Scot Racing Team 88 Niccolo Canepa – Pramac 99 Jorge Lorenzo – Fiat Yamaha Team

Razred 250: 4 Hiroshi Aoyama – Scot Racing Team 6 Alex Debon – Aeropuerto Castello Blusens 7 Axel Pons – Pepe World Team 8 Bastien Chesaux – Racing Team Germany 10 Imre Toth – Team Toth Aprilia 12 Thomas Lüthi – Emmi Caffe Latte 14 Rattapark Wilairot – Thai Honda PTT SAG 15 Roberto Locatelli – Metis Gilera 16 Jules Cluzel – Matteoni Racing 17 Karel Abraham – Cardion AB Motoracing 19 Alvaro Bautista – Mapfre Aspar Team 25 Alex Baldolini – WTR San Marino Team 28 Gabor Talmacsi – Balaton Racing Team 35 Raffaele de Rosa – Scot Racing Team 40 Hector Barbera – Pepe World Team 48 Shoya Tomizawa – CIP Moto 51 Stevie Bonsey – Aprilia Madrid 52 Lukas Pesek – Auto Kelly CP 55 Hector Faubel – Thai Honda PTT SAG 56 Vladimir Leonov – Viessmann Kiefer Racing 58 Marco Simoncelli – Metis Gilera 63 Mike di Meglio – Mapfre Aspar Team 75 Mattia Pasini – Team Toth Aprilia 77 Aitor Rodriguez –Aprilia Madrid

MOTO

www.revijasport.com

Malokdo je verjel temu, da bodo pri BMW zares vstopil v tekmovalni svet superbika, a se je to zgodilo. Voznika ekipe BMW Motorrad Motorsport sta Avstralec Troy Corser in Španec Ruben Xaus, motociklistični javnosti dovolj znana dirkača v svetu superbika. Tudi cilji so jasno postavljeni, v letošnji sezoni bodo spoznavali dirkaško realnost, v naslednji pa že načrtujejo naskok na vrh prvenstva. Obetajo se zanimive dirke omenjene serije, marčevski pa sta že mimo. Pred 84 leti so pri BMW z motocikolom R 32 že tekmovali v seriji superbike, uspehov s stez, starih nekaj deset let, pa jim za zdaj ne more odvzeti nihče; prvi resnični dosežek sega v leto 1976, ko je Američan Steve McLaughlin (Butler & Smith BMW) z modelom R90s po srhljivem fotofinišu ugnal Britanca Rega Pridmora in zmagal na dirkališču v Daytoni (AMA Championship Superbike). Prav to je inženirje bavarskega avtomobilskega in motociklističnega giganta nagnalo, da začno razmišljati motociklistično.

Predsezonske želje »Motocikel BMW S 1000 RR je zelo dober. Pred sezono smo se vsi trudili, da bi kar najhitreje postali konkurenčni superbike eliti. To je BMW-jev krst v svetovnem prvenstvu serije superbike. Prepričan sem, da bomo morali narediti veliko izboljšav, vendar je pomembno, da smo pripravljeni narediti vse za dober rezultat. V preteklosti smo le opazovali, kaj se dogaja, zbirali informacije, danes pa je pridobljeno znanje treba prenesti na stezo. Verjamem, da bomo iz dirke v dirko napredovali in da bomo iz leta v leto bliže vrhu,« je dejal 37-letni Avstralec Troy Corser, sicer izkušen tekmovalec, ki se je v razredu na najvišjo stopničko zmagovalnega odra povzpel kar 33-krat. »To je zame velik izziv in vesel sem, da sem dobil takšno priložnost. Moštvo je sestavljeno iz samih super fantov. Večkrat sem razmišljal, da bi bilo dobro spremeniti stil dirkanja, vendar sem s pripravljalnim napredkom več kot zadovoljen. Priznam, da ni bilo niti malo lahko, ampak prepričan sem, da lahko BMW letos pošteno meša štrene najboljšim. Vesel sem, da sem del te velike avanture,« je pred sezono povedal 31-letni Španec Ruben Xaus, ki je na športni poti v razredu superbike desetkrat ugnal svetovno elito.

Šef moštva pozitivna osebnost Direktor ekipe BMW Motorrad Motorsport Berti Hauser se je projekta lotil ambiciozno. Že na začetku se je zavedal, da so inženirji razvili vrhunski motor in da ima v ekipi dva vrhunska motociklista: »Avantura se je začela pred kratkim, vendar smo imeli dovolj časa, da lahko začnemo konkurirati najboljšim. Prepričan sem, da imamo odlična tekmovalca. Smo konkurenčna in entuziazma polna ekipa. Troy je

Ruben Xaus

oko že vse veliko lepše. Corser se je na dirkališču Losail dvakrat veselil uvrstitve med deseterico najboljših (9. mesto), medtem ko je bil Xaus na prvi dirki trinajsti, v drugo pa mu je uspelo ujeti deseterico. To je bilo šele drugo prizorišče na koledarju dirk, tekmovalce pa čaka do 25. oktobra, ko se bo na Portugalskem končala sezona, še nadaljnjih 12 dirk (Valencia, Assen, Monza, Kyalami, Miller Motorsport, Misano, Donington Park, Brno, Nurburgring, Imola, Magny Cours, Portimao). Tudi pri BMW-ju se zavedajo, da je priložnosti za dokazovanje še dovolj.

najbolj izkušen tekmovalec serije superbike, Ruben pa nima toliko izkušenj, je pa velik entuziast. Mislim, da je ravno takšna kombinacija tekmovalcev ključ do uspeha. Navdušen sem nad napredkom v zadnjih mesecih in komaj čakam, da dobro formo prenesemo na tekme. Bržkone bomo imeli nekaj porodnih krčev, vendar tako v športu pač je.«

Ogrevanje v Avstraliji, realnost v Katarju? Za najboljšimi tekmovalci svetovnega prvenstva v superbiku so prve štiri dirke, v Avstraliji (Philipp Island) in Katarju (Losail). Vodstvo nemškega kolektiva BMW Motorrad Motorsport je dobilo prve rezultate, ki so velika spodbuda za v prihodnje. V Avstraliji je Ruben Xaus na prvi dirki zasedel 11. mesto, Troy Corser pa je bil 22., medtem ko je na drugi preizkušnji Avstralec osvojil 11. mesto, Španec pa 19. Krstne nastope so Nemci dobro proučili, temeljita analiza pa je razkrila prav vse storjene napake, tudi tiste obeh tekmovalcev. Tako je bilo v Katarju na BMW S 1000 RR

SPORTO

besedilo: Jure Doler

Magazin SPORTO kot prolog konference SPORTO Konferenca SPORTO, ki svoje mesto tradicionalno zavzame v novembru, vključuje različne dejavnosti, ki potekajo vse leto, vrhunec pa doživijo ravno na dvodnevnem dogodku, na katerem se srečajo vsi, ki so v slovenski industriji športa tako ali drugače prisotni. Ena od takšnih dejavnosti je tudi magazin SPORTO – obsežna revija o marketingu in sponzorstvih v športu. Naslednja številka bo izšla ob koncu aprila. Magazin SPORTO je na začetku izhajal predvsem z namenom, da na enem mestu pokrije vsebine, ki so povezane s konferenco, sčasoma pa je postal povsem samostojna edicija, ki ima precej širše okvire. Revija sicer izhaja dvakrat letno – aprila in oktobra –, vsebinsko pa se dotika številnih zanimivih primerov, ki se navezuje tako na domače kot tudi mednarodne primere ‘’sport businessa’’. Če je bil magazin sprva bolj konferenčni katalog, tega danes – prav zaradi vsebinske pestrosti – še zdaleč ne moremo več trditi. Že res, da je del medija še vedno namenjen konferenci (predvsem v oktobrski izdaji), preostanek magazina pa se navezuje na aktualne primere dobre prakse, s čimer magazin SPORTO potrjuje svoje poslanstvo strokovnega medija iz področja marketinga v športu. Dosedanji sogovorniki, pisci, kolumnisti in ostali, ki so bili v magazinu prisotni, so dokazali in ponazorili, da je marketing v športu samostojna poslovna disciplina, zaradi česar je publikacija, ki je namenjena izključno industriji športa, zelo dobrodošla. V magazinu SPORTO so doslej gostovali nekateri največji svetovni strokovnjaki z omenjenega področja: Sandro Rosell, nekdanji podpredsednik FC Barcelone in mož, ki je v katalonsko prestolnico zvabil Ronaldinha, sovjega dobrega prijatelja. O marketinških in socialnih potezah Barcelone je za magazin spregovorila tudi Marta Segu, direktorica fundacije pri Barçi, ki je podrobneje predstavila koncept sodelovanja med Katalonci in Unicefom. Kajpak, ko govorimo o marketingu v športu, ne moremo mimo Davida Beckhama, zgodbe o uspehu in ikoni, pravzaprav znamki, ki je postavila nove mejnike v športnem marketingu. O njem je več spregovoril Andy Milligan, avtor knjige »Brand It Like Beckham« in predavatelj na lanski konferenci SPORTO v Portorožu. Ob Beckhamu je izredno kakovosten angleški tržni produkt tudi nogometna premier liga. V magazinu je sodeloval tudi Phil Lines, direktor mednarodne produkcije in medijskih operacij. Vsekakor ne moremo mimo slovenskih strokovnjakov: številna znana marketinška imena,

bodisi iz agencij bodisi iz podjetij, so z zanimanjem povedala svoja mnenja in poglede na hitro rastočo industrijo. In prav slednje besede zahtevajo dodatna pojasnila, predvsem v današnjih časih, ko so gospodarske razmere spremenjene, svet (posledično tudi šport) pa se sooča z globalno krizo oziroma recesijo. Prav tej temi bo posvečeno veliko prostora v prihajajoči številki, in sicer s širšo anketo ter posameznimi intervjuji s predstavniki tistih slovenskih podjetij, ki so v športna sponzorstva vključena najbolj aktivno.

Magazin Sporto – obsežna revija o marketingu in sponzorstvih v športu bo izšla ob koncu aprila.

SPLETNA DOBRODELNA DRAŽBA

SPORTOMAGAZIN magazin o marketingu v športu | št. 5 | oktober 2008

Sony Ericsson WTA Tour mocne. sposobne. samozavestne. enakopravne. Mediji in PR Anže Kopitar in LA Kings Raziskave in TV gledanost UEFA Euro 2008, OI Peking 2008

SPORTO O8 Slovenija

konferenca o marketingu in sponzorstvih v športu sports marketing & sponsorship conference 17. - 18. 11. 2008 | Kongresni center Portus | Portorož, Slovenija

Vital Verlič / FUTURA DDB Nike, Adidas in Puma dobesedno tekmujejo v kreativni genialnosti.

1-33 SM_05C.indd 1

9. maja se začne tudi slovita kolesarska dirka, Giro d’Italia, ki bo letos doživel že stoto izvedbo. Rožnata dirka bo tako glavna tema prihajajoče številke magazina SPORTO – izšel bo ob koncu aprila –, svoj pogled na dirko pa je v ekskluzivnem intervjuju podal Johan Bruyneel, športni direktor ekipe Astana, za katero tekmujeta Jani Brajkovič in legendarni Lance Armstrong. Mimogrede, Bruyneel in Armstrong sta sodelovala že v času, ko je slednji nastopal za US Postal in Discovery Channel, zaradi česar je Belgijec, večni zmagovalec, še posebej zanimiv sogovornik …

Sandro Rosell / BSM Obstaja Barcelona pred in po olimpijskih igrah.

Slobodan Vučićević / Droga Kolinska, ŠD Crvena zvezda Cockta ima potencial v celotni regiji. Tudi v povezavi s športom.

SPORTO magazin - oktober 2008

Marta Segú / Fundacija FC Barcelona Partnerstvo z Unicefom je za nas dodana vrednost.

15.10.2008 18:00:06

OGLASNO SPOROČILO

www.revijasport.com

KOLESARSTVO

besedilo: Aleksander Ĺ kraban fotografije: Arhiv

KOLESARSTVO

Kolesarji imajo oziroma, bolje rečeno, Mednarodna kolesarska zveza UCI ima od leta 2002 v Aiglu v Švici svoj svetovni kolesarski center. Na enem mestu vse, kar potrebujejo tako športniki kot njihovi spremljevalci. Od pogojev treniranja, usposabljanja, bivanja …, da ne naštevamo. Kot v pravljici in za zgled vsem. Že dolgo je znano, da ni samo kolesarstvo panoga, v kateri rezultati športnikov presegajo razvoj in delovanje tistih, ki jih spremljajo ter bi jim morali dajati ustrezno strokovno in materialno podporo. Prav tako ni javna skrivnost, da je v zadnjih nekaj letih celo nadzorni organ krovne kolesarske zveze v vsakoletnih skupščinskih poročilih opozarjal, da njeno predsedstvo in odbori ne izrabljajo danih možnosti, ki so opredeljene v njihovem statutu, kar se tiče predvsem obveznosti zagotavljanja materialnih, finančnih, razvojnih, tehničnih ter strokovnih pogojev športnikom in njihovim spremljevalcem. Dela strokovnega sveta in trenerske organizacije v tej panožni zvezi ni čutiti. V zadnjih letih je bilo na fakulteti za šport kar nekaj strokovno odmevnih diplomskih nalog, drugo vprašanje pa je, kje so ti diplomanti ter zakaj se za njih ne poišče ustrezno mesto za pedagoško in strokovno delo. Kolesarstvo je predvsem lepa in izredno dinamična disciplina, ki poteka tako na javnih cestah, brezpotju kot v dvoranah oziroma na dirkališčih. Spada tudi med ene najbolj tveganih športnih disciplin. Pa vendarle se nekatere discipline zapostavljajo ali celo zanemarjajo, kot npr. dirkališčno kolesarstvo, BMX, ciklokros ali šport kolesarjev invalidov. Težko bi tudi našli strokovni srednjeročni program organiziranosti, delovanja in razvoja tega športa. Odprava teh anomalij pa bi dajala vodstvenim organom pravico do ocenjevanja uspehov in primernosti pogojev delovanja športnikov in njihovih spremljevalcev ter najboljše primerno nagradila za njihove dosežke. Eden od vrhunsko usposobljenih strokovnjakov, ki se je uveljavil v zadnjem obdobju, verjetno tudi edini panožni trener v kolesarstvu pri nas, je Luka Žele, 32-letni bivši tekmovalec v gorskem kolesarskem krosu (sedem let). Diplomant fakultete za šport, ki se je odločil za študijsko smer kolesarstva pod mentorstvom dr. Tomislava Koprivnjaka. Že med študijem je sodeloval (in še vedno sodeluje) pri meritvah vrhunskih in rekreativnih kolesarjev v laboratoriju Inštituta za šport pod mentorstvom dr. Radoja Milića, kjer so razvili novo metodo testiranja kolesarjev. Sad tega dela je bilo več kot 100 testiranih kolesarjev in njegovo diplomsko delo z naslovom Značilnosti izmerjenih fizioloških parametrov na modificiranem kolesarskem testu. Diplomiral je leta 2003 z odliko.

Posledično se je odločil za nadgradnjo svojega znanja s podiplomskim študijem na fakulteti za šport. Vzporedno izvaja tudi trenersko funkcijo ter sodeluje z vrsto posameznikov različnih klubov in reprezentance. Skromno pove, da kot športnik ni bil preveč uspešen, mu je pa šport dal veliko, saj je ob treningu tudi redno študiral in si hkrati z delom tudi služil vsakdanji kruh. Kot začaran krog. Veliko je vložil tudi v projekt organiziranja panožnih športnih šol, ki jo vodi tudi sam za potrebe gorskih kolesarjev. Bo kdaj dočakal regionalne in nacionalni športni center in spodobne delovne pogoje v športu, v katerem se je zapisal, bo pokazala bodočnost. Ali prihajaš iz športne družine, kdo te je navdušil za šport in kdo za šolo? Izhajam iz športne družine, v kateri sicer nihče ni treniral, vendar smo bili vedno aktivni. Vikendi so bili praviloma rezervirani za hojo v hribe, smučanje ipd., dokler nisem sam začel z aktivnostmi. V mladosti sem počel marsikaj. Imel sem srečo, ker sem odrasel v takem okolju, na katerega imam izjemno lepe spomine. Na koncu me je zastrupilo kolesarstvo. Po izobrazbi si profesor športne vzgoje. Kako je potekalo tvoje izobraževanje in zakaj si izbral prav ta študij? Po srednji šoli sem en semester preživel na ekonomski fakulteti, ker sam pač nisem vedel, kam bi se vpisal. Ekonomija se mi je takrat zdela najbolj nedolžna izbira. Nisem dolgo zdržal. Bil sem preveč nemiren, čeprav se učenja nikoli nisem otepal. Fakulteta za šport je bila bolj logična izbira. Sam nikoli nisem imel trenerja, poleg tega pa sem bil radoveden, zvedav. Rad sem preizkušal stvari, bral, se zanimal … Si s tem zaključil svojo akademsko pot ali boš nadaljeval na višji ravni? Trenersko delo je pravzaprav šola zase. Noben trener ni vseved in izobraževanje je nujni del posla. Že pred nekaj leti sem vpisal podiplomski študij na fakulteti za šport, vendar me muči kronično pomanjkanje časa in navsezadnje tudi energije, motivacije. Trenerska služba je delo, ki terja celega človeka, in to ne le osem ur na dan. Ne gre le za treninge. Daleč od tega. Tu je polno organizacije, papirologije, logistike, težav, ki jih je treba reševati sproti. Oče, mama, maser, mehanik, kuhar, voznik; tudi to je del trenerskega posla. Zakaj si se začel ukvarjati s športom? Kdo je zaznamoval tvojo športno pot in s katerimi športi vse si se ukvarjal? Treniral sem smučanje, smučarske skoke, atletiko, skakal na mali prožni ponjavi, igral tenis ipd. Vse, kar je bilo zanimivo, dostopno in morda tudi kanček adrenalinsko. Večino dni sem preživel zunaj, kjer smo s prijatelji iz mladosti uganjali norčije in trenirali. Imel sem dobre športne pedagoge v osnovni in srednji šoli, ki so nas znali motivirati. Olimpijec Miloš Vratič, profesor z gimnazije Šentvid, je bil zagotovo eden izmed takih figur. Nikoli nisem imel pravega idola. Na moji poti mi je izjemno pomagal Štefan Bauer, ki ima

prodajalno koles, pa dr. Tomislav Koprivnjak in dr. Radoje Milić s fakultete za šport, ki sta mi bila dolgoletna mentorja in učitelja, nekdanji selektor Primož Štrancar in še kdo. Tem ljudem bom večno hvaležen. Ali lahko navedeš nekaj zate najpomembnejših športnih dosežkov? Kot sem v uvodu dejal, sam nisem bil kaj uspešen športnik. Sicer sem bil kot reprezentant na dveh evropskih prvenstvih, vendar brez odmevnejših rezultatov. Izjemno pa sem ponosen na napredek punc in fantov, s katerimi sodelujem. Si se s pedagoškim delom (trenerskim) začel ukvarjati že med študijem ali potem? S čim si se oziroma s čim vse se ukvarjaš kot športni pedagog (kateri športi)? Že med študijem sem se odločil, da bom šel v trenerske vode, saj me pedagoško delo v šoli ni veselilo. Razlog je predvsem v tem, da mi to delo ne pomeni dovolj velikega izziva. S tem ne želim podcenjevati športnih pedagogov, saj je lahko delo v šoli izjemno zanimivo. Sam bi verjetno stagniral. S trenerskim delom sem se začel ukvarjati proti koncu študija, saj nisem bil prepričan, da imam dovolj znanja, da bi ga lahko suvereno delil. Nisem tip, ki bi blefiral in pametoval, saj jemljem trenerstvo zelo resno in osebno. Na sedanje mesto si bil izbran? Kako si se odločil za to mesto? Zaposlen si …? Država ima čudovit sistem pomoči športnim zvezam in navsezadnje tudi klubom. Panožni trenerji smo zaposleni po zvezah in klubih, država oziroma ministrstvo za šolstvo in šport pa nas finančno podpira v določeni višini. Seveda so določene obveznosti, in kriteriji, ki jih moraš spoštovati in se jih držati. To velja za vse, tudi zame. Omenjeni subjekti imajo vsak svoj način dela, kar je, jasno, odvisno od specifike in organiziranosti določenega športa. Moram poudariti, da gorsko kolesarstvo velja za organizacijsko manj razvite športe, zato je taka pomoč še posebej dobrodošla. Sem eden izmed redkih, ki imamo ustrezne kvalifikacije za delo v kolesarskem športu na tak način. Delo, ki smo ga opravili v preteklih štirih letih, je večplastno. Počasi postavljamo tako rezultatsko višino kot organizacijsko širino. Kot panožni športni trener deluješ že nekaj let. Koliko časa dnevno opravljaš to delo v pisarni in koliko na terenu ter kaj so tvoje glavne naloge? Katere skupine vodiš in kje? Na to delovno mesto sem prišel kot riba na kopno. Na mizi sem imel star računalnik, par fasciklov in telefon. V letu in pol smo že imeli bronasto mladinko na svetovnem prvenstvu in kasneje tudi evropsko in svetovno prvakinjo ter kopico spodbudnih rezultatov. Jasno je, da je dela v pisarni veliko, upam si trditi, da celo več kot na terenu. Žal, vendar je le-to delo nujno, da je delo na terenu sploh mogoče. Zaradi organiziranosti in razpršenosti kolesark in kolesarjev po Sloveniji delamo izključno individualno. Želel bi si več skupnih trenutkov, vendar je to za zdaj le pobožna želja. Vedno govorim v množini, ker ima za uspeh določenega posameznika zasluge več ljudi. Od staršev, preteklih

KOLESARSTVO

trenerjev, pa navsezadnje do učiteljev v šoli, ki imajo posluh za šport.

Del odgovora ponuja projekt, ki dobiva nekaj vetra v jadra na Dolenjskem. V Novem mestu imajo odlične temelje za nov zagon velodroma. Upam, da jim uspe in bo morda v prihodnosti tam zaživel center, kot ga imajo na sedežu Mednarodne kolesarske zveze UCI, kjer pod eno streho domujejo vse discipline kolesarstva. Projekt bi bil koristen za vse uporabnike, ne glede na debelino ali premer gum.

Kateri šport je tvoj najljubši? Če bi še enkrat začel športno pot, kaj bi izbral? Gorsko kolesarstvo je kar prava pot, še posebej, če jo začinimo s kakšnim tekom na smučeh, hojo v hribe pozimi in podobnim. Zdaj so se moji pogledi na šport spremenili. Šport je v tem trenutku bolj v funkciji prevetritve glave (sprostitve) in dobrega počutja.

Bil si na usposabljanju v svetovnem centru Mednarodne kolesarske zveze UCI. Lahko predstaviš ta center, kje se nahaja in kakšne pogoje (zunaj, v dvorani) si imel tam? Kakšne možnosti imajo športniki in ostali udeleženci, katere vrste usposabljanj ponuja? Projekt je fenomenalen, saj je to pravzaprav dom kolesarstva. Nisem mogel verjeti, vendar tam gredo še tajnice med odmorom za kosilo na trening na velodrom, kjer se vsaj pol ure vozijo v krogu in se prehitevajo, šprintajo, dokazujejo ... sproščajo. Prvi obisk je bil namenjen učenju. Šel sem namreč na tečaj, nato pa so me že povabili na trening štiritedenski kamp, kjer sem delal kot pomočnik trenerja. Na voljo smo imeli kolesa, mehanika, velodrom, učilnice; skratka vse, kar si trener želi. Kolesarska Indija Koromandija. V bližini imajo celo dom za bivanje kolesarjev. Tam imajo vse: od treningov, tečajev za kolesarske sodnike, antidoping inšpektorjev ipd.

V kolesarstvu so bili tvoji začetki. Lahko opišeš svojo pot tekmovalca in trenerja. Vsak tekmovalec ima svojo preteklost. Začetki so navadno lahko zelo široki, vsekakor pa je pomembna informacijska komponenta, da tekmovalec odraste v zrelo osebnost. Moram povedati, da vse kolesarke in kolesarji, s katerimi delam, na tak ali drugačen način delajo šolo. Nekateri celo z odličnimi ocenami, pa ne le v srednji šoli, temveč celo na fakultetah. To spodbujam in podpiram. Zdrav odnos do športa je nujen. Sodobni šport vsebuje nešteto informacij, ki jih mora posameznik obdelati za uspešen nastop. S trenerji imam manj izkušenj. Sodelujem pri izobraževanju kolesarskih trenerjev na fakulteti za šport in moram reči, da je doba avtomehanikov in ličarjev, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s trenerstvom, vsekakor mimo. Ne trdim, da ni vrhunskih trenerjev brez izobrazbe, vendar je odgovornost prevelika, predvsem pri delu z mladimi. Država že izvaja nadzor na tem področju. Če potrebujemo izpit za avto, zakaj ne bi bil obvezen tudi za izpit trenerje? Vsak vrhunski rezultat je splet znanja in pravega občutka. Za to pa so potrebne izkušnje. Ravno to je razlog, da so lastne izkušnje iz tekmovalnega sveta skorajda nujne za dobrega trenerja. Pa ni to nujno na visoki ravni. Delo na položaju, na katerem si, je zahtevno in odgovorno. Dosti si odsoten tudi od doma. Kako vse skupaj vpliva na tvoj odnos do ljudi, ki so te postavili na ta položaj, na tvoje podrejene sodelavce, športnike? Odsotnost od doma je izključno namenska. Kadar sem odsoten, smo na treningu ali na tekmovanjih, kjer sem nenehno zaposlen. Sam je ne čutim preveč obremenilno, ker imam okoli sebe ljudi, ki me razumejo. Se pa zavedam, da se to lahko hitro spremeni. Za zdaj sem dovolj motiviran, kljub relativno slabim pogojem dela. Poleg tega pa so zraven vedno kolesarke in kolesarji, iz katerih pravzaprav črpam motivacijo. Res pa je, da je treba včasih marsikaj narediti čez noč in poskrbeti za vse, saj trening ne sme mirovati in življenje teče naprej, ne glede na to, da si morda na drugem koncu sveta. S katero disciplino se ukvarjaš? Koliko držav tekmuje v njej v svetovnem merilu in koliko tekmovalcev se pojavlja na teh tekmovanjih? Kakšne so te primerjave doma? Ukvarjam se z gorskim kolesarstvom, predvsem z disciplino olimpijski kros. Razširjenost je globalna. Tekmovanja so na vseh celinah in večini držav na svetu. Pač na različnih ravneh. Tudi v Afriki. Na svetovnih prvenstvih sodeluje okoli 50 držav. V Sloveniji je okoli

100 tekmovalcev različnih starostnih kategorij in ogromno rekreativcev. Trudimo se dvigniti nivo števila tekmovalcev. Sodeluješ tudi pri delu reprezentance? V kakšni vlogi? Lahko navedeš največje uspehe tekmovalcev, ki si jih treniral (na domačih in tujih tekmovanjih)? Sodelujem tudi z reprezentanco. Vloga je večplastna, sem v prvi vrsti trener, velikokrat pa tudi voznik, kuhar, mehanik, psiholog, nutricionist in še kaj. Treniral sem (in jih še) kar nekaj državnih prvakov, svetovno prvakinjo med mlajšimi članicami, četrto na evropskem prvenstvu med mlajšimi članicami in deseto na svetovnem pokalu, štirinajstega mladinca na svetovnem prvenstvu … Kolesarji nikdar ne mirujejo in trenirajo v vseh vremenskih razmerah. Bi tak NŠC koristil kolesarjem? Glede na specifiko treninga, kakšen predlog imaš tako za cestne kot gorske kolesarje?

Nekaterim je znano, da sta doslej v tem centru sodelovala dva kolesarska trenerja. Oba sta bila pohvaljena za svoje delo. Kdo je bil poleg tebe v Aiglu in kakšno mesto so vama ponudili? Klemen Jalovec je v centru delal kar nekaj časa, kot pomočnik glavnega trenerja. Je izjemno marljiv in discipliniran trener in je prava škoda, da ni več neposredno angažiran za trenersko delo. Slovenija očitno ne ceni ali pa ne potrebuje trenerja njegovega kalibra in izkušenj. Jaz sem bil tam le za že omenjen enomesečni projekt. Ponudili so mi daljši angažma, vendar sem ravno dobro začel delati na Kolesarski zvezi Slovenije in se za podaljšanje nisem odločil, saj je tovrstno delo zelo negotovo. Je pa res, da si pridobiš širok krog prijateljev v kolesarskem športu, dobra priporočila in postaneš del pomembnejše in predvsem bolje plačane igre. Si zadovoljen z izborom tekmovalnega in strokovnega kadra v gorskem kolesarstvu? Tu je še veliko dela pred nami. Stanje se počasi izboljšuje, vendar bo potrebno še veliko truda in znoja, da bomo stvari spravili na pravo mesto. Si srečen v svojem delu ali kaj pogrešaš? Ti strokovni svet in Odbor izražajo potrebno podporo? Kako poteka dejavnost usposabljanja trenerskega in drugega strokovnega kadra v celem kolesarskem šport? Srečen sem, ker lahko delam s tako izjemnimi posamezniki. Pogoji so sicer slabši, kot bi si jih želel, vendar se izboljšujejo. Ne stagniramo in vsako leto se pojavi nov obraz, nov zagon, nove ideje. Tudi s podporo navadno ni težav. Sicer se pojavljajo trenja, vendar

KOLESARSTVO

so le-ta normalna in pravzaprav kar značilna za šport nasploh. Trenj in nerazumnih nesoglasij nisem navajen in jih izjemno slabo prenašam – to je moja slabost. Sem preveč čustven in ni mi vseeno. V takih primerih se navadno raje umaknem. Štejejo le rezultati (tekmovalni ali delavni), drugo je le pot do cilja. Kar se tiče usposabljanja, pa aktivno sodelujemo (tudi sam) s fakulteto za šport, kjer praviloma na dve leti dobimo novega diplomata, ki je usmerjal kolesarstvo, poleg tega pa izvajamo tudi programe za pridobitev licence za trenerje kolesarstva in učitelje gorskega kolesarstva. Vse več posameznikov se zanima za omenjene programe, kar je izjemno pozitivna stvar za kolesarstvo nasploh. Šteješ kolesarstvo med individualno ali skupinsko športno panogo? Meniš, da se lastnosti obeh med seboj prepletata pri doseganju končnega cilja – rezultata na tekmovanjih? Kolesarstvo je v prvi vrsti individualni šport. Cestno kolesarstvo ima vsekakor elemente skupinske dinamike, kjer je kohezija nujna. Uspeh posameznika na cestnih tekmovanjih je največkrat plod trdega skupinskega dela. Gorsko kolesarstvo je čisti individualizem. Znano je, da kolesarji v nižjih kategorijah dosegajo odmevne rezultate tudi na dirkah v mednarodnem merilu. Zatakne pa se na velikih prvenstvih in kasneje v višjih kategorijah. Kaj je razlog, da se razen nekaj izjem, da se ne potrjujejo športni dosežki v višjih starostnih kategorijah? Vse se zatakne pri denarju in posledično tudi pogojih. Razlog je precej enostaven: starejši, zreli tekmovalci potrebujejo najboljše možne pogoje, ki pa jih nismo sposobni zagotoviti. Ne gre za pomanjkanje znanja ali kadra, gre za zagotovitev urejenega socialnega statusa, kvalitetnih pogojev za trening, prehrano, materiala. Kolesarstvo je garaški šport, ki terja celega človeka; polovičarstvo je usojeno na propad, če govorimo o vrhunskih rezultatih. Kaj je razlog, da na nekem tekmovanju kolesar zavije v boks? Kako trener odreagira na to? Kakšno je tvoje mnenje oziroma odobravaš to, da se izbere ta način, ali obstaja druga pot? Športniki naj bi bili namreč najbolj pripravljeni za velika tekmovanja, tako tehnično, kondicijsko, psihološko in še kako … Nam morda kaj manjka, in kaj je to? Če govorimo o cestnem kolesarstvu, kolesarji odstopajo, ker so opravili svojo nalogo ali imajo drug tehten razlog (okvara, padec, bolezen). Sam nisem zagovornik odstopov brez pravega in utemeljenega razloga. Odstop lahko hitro postane stvar navade, če ne gre vse po načrtih.

ŠPORTOV TRENER

besedilo: Aleš Brumen fotografije: Arhiv

Začetek pomladi je po navadi sinonim za spomladansko utrujenost, vendar ne za nekatere. To je tiste, ki se zaobljubijo, da z začetkom pomladi pa res začnejo z rekreacijo.

ŠPORTOV TRENER

Ne malokrat se zgodi, da se želimo začeti rekreirati. Kaj nas pri temu ovira? Veliko ljudi hodi v razne fitnes centre in se tam ob pomoči osebnih trenerjev ali brez, rekreira oziroma vadi. Kaj narediti, ko ima človek odpor do fitnes centrov in se v le-teh počuti nelagodno? Kakšne so možnosti za vadbo v takih primerih? Lahko si izberemo lažjo pot, torej, da se pač ne rekreiramo, kar seveda ne priporočam, lahko pa se odločimo in izvajamo vadbo na prostem. Tako vadba lahko poteka v bližnjem parku, gozdu, travniku ali v zavetju lastnega vrta. Z vadbo v naravi oziroma na prostem v največ primerih začnemo, ko se zunaj malce otopli in dnevi postanejo daljši. Če prej nismo vadili, potem moramo začeti postopoma, torej brez pretiravanja v fizični aktivnosti, kajti pretiravanje ima lahko nasproten učinek, kar pomeni, da bomo dobili odpor do vadbe bodisi zaradi prekomerne utrujenosti ali pa zaradi bolečin v mišicah. Lokacijo vadbe prilagodimo svojim zmožnostim. Seveda odvisno od tega kakšne imamo možnosti izbire lokacij ali imamo samo gozd, ali gozd in park, ali pa samo en raven travnik. Karkoli imamo se da izkoristiti in optimalno uporabiti z le malo domišljije in seveda znanja. V začetku vadbe najprej izberemo lažje terene, to je manj hribovite, kajti, če bomo začeli takoj s tekom v hrib, nas bo kmalu zmanjkalo. Postopnost mora biti . Z vsakim treningom bomo lahko stopnjevali napor in obremenitev, ter se tako tudi odločali za najoptimalnejše lokacije za izvedbo vadbe.

www.revijasport.com

Vadba na prostem ni samo hoja in tek. Z malo iznajdljivosti se lahko naredi tudi zelo veliko vaj za moč in gibljivost. Vedeti moramo le to kaj želimo in seveda kako bomo do svojega cilja prišli. Pri izvedbi vadbe vam lahko zelo pomaga osebni trener, ki točno ve kaj je potrebno za izvedbo posameznih vaj, zato priporočam, vsaj na začetku vadbe, vadbo z osebnim trenerjem. Za izvedbo posameznih vaj se lahko uporabi najrazličnejše pripomočke, kot so klopca v parku ali podrto drevo v gozdu.

Kako naj bi izgledala posamezna vadbena enota vadbe v naravi? Vsaka vadbena enota ima tri ključne dela to so uvodni del, glavni del in zaključek. Torej uvodni del (ogrevanje, rahel razteg) začnemo z lahkotnim tekom ali hojo, ki jo stopnju-

jemo po svojih zmožnostih in trenutnemu stanju, začetni del naj traja približno 15-20min, nato sledi kratek razteg mišic. V glavnem delu poizkušamo doseči glavne cilje vadbe , recimo, da želimo pridobiti na moči. Poiščemo si primerne »pripomočke« (drevo, skale, podrto drevo…) in nadaljujemo z vadbo po začrtani poti kjer izvajamo razne vaje, kot sklece, počepi, upogibi trupa, iztegi trupa, potegi… Glavni del vadbe naj traja okoli 30-40 min. Po glavnem delu sledi zaključni del vadbene enote, kjer svoje telo umirimo. To je lahko z lahkotnim tekom 15min in daljšim raztegom mišic po koncu vadbe. Nekaj let nazaj so bile zelo popularne trim steze, ki so omogočale zelo kvalitetno izvedbo vadbe v naravi. Vendar v današnjih časih se le redko najde kakšna trim steza, ki je še vedno dobro vzdrževana in tudi dobro obiskana. Sedaj opažam, da so organizirane skupinske vadbe na prostem vedno bolj popularne, ko ima skupina vadečih 2 ali 3 trenerje in se 3x tedensko dobijo na dogovorjeni lokaciji, nekje na prostem, kjer izvajajo trening ravno tako kvalitetno, kot v fitnes centru.

Za zaključek naj povem samo to, naj se vaba začne.

Prednosti vadbe na prostem: • Vadba na svežem zraku • Vadba na odprtem nas napolni

z dodatno energijo in da zagon za vadbo

• Ni omejeno število vadečih • Trening svojih možganov zaradi potrebe po iznajdljivosti

• Potencialna dostopnost • Majhni stroški • Ni gneče

Slabosti vadbe na prostem: • Vadba je odvisna od vremenskih pogojev • Strokovni nadzor samo ob prisotnosti osebnega trenerja

MISS ŠPORTA

fotografije: Arhiv

Izbrane so letošnje finaliske! 18. aprila ob 20. uri se bodo predstavile v ljubljanski Festivalni dvorani. Na prvem skupnem srečanju v restavraciji Arcana so prisluhnile Srečku Čožu, nosilcu priljubljenega projekta, ki jih je seznanil s potekom zahtevnih priprav na zaključni nastop Letošnji glavni sponzor je blagovna znamka L¨0CCITANE, zmagovalka prejme avtomobil Nissan. Ob tradicionalno prvovrstnem glasbenem spremljevalnem programu se spet obeta čudovito druženje slovenskih športnikov in športnic, radovednost pa je seveda usmerjena v odločitev, komu bo Pia Arhar predala prehodni pokal MISS ŠPORTA SLOVENIJE za leto 2009.

Neža Bogovič

Tanja Dimič

Ines Trubačev

Krško, 17 let, dijakinja

Ljubljana, 21 let, študentka

Cerknica, 18 let, dijakinja

1 Maja Gutman

Dijana Kalender

Šeherezada Karamujić

Murska Sobota, 24 let, študentka

Škofljica, 20 let, študentka

Trbovlje, 19 let, študentka

4 1

SLOVENIJE 2009

www.revijasport.com

Urška Kralj

Dolores Marušič

Janina Nedog

Griže, 20 let, študentka

Ljubljana, 20 let, študentka

Maribor, 19 let, dijakinja

7 Alenka Pirnat

Nina Dolinšek

Maša Rogelj

Ljubljana, 20 let, študentka

Litija, 27 let, študentka

Ljubljana Zalog, 18 let, dijakinja

Ajda Sitar

Mateja Skubic

Armina Smajlovič

Domžale, 18 let, dijakinja

Dobrunje, 19 let, študentka

Hrušica, 22 let, maserka

13 Lorina Smolnikar

Nina Šegš

Amadeja Teraž

Vir pri Domžalah, 18 let, dijakinja

Piran, 18 let, dijakinja

Mojstrana, 19 let, dijakinja

Marija Topole

Katarina Tratar

Zagorje, 18 let, dijakinja

Trzine, 25 let, študentka

Glasovnica Glasujem za kandidatko pod zap. št Naslov glasovalca: Glasovnico pošljite na naslov: MISS ŠPORTA SLOVENIJE, Stražarjeva 25, 1000 Ljubljana

missšporta09 Kandidatke za

9 0 0 2 E J I N E V O L S A T R ISS ŠPO

ovalka Lanskoletna zmag ljevaljke m re Pia Arhar in sp

šk o ov ič , 17 le t, Kr 1. N ež a B og na ič , 21 le t, Lj ub lja 2. Ta nj a D im rk ni ca ač ev , 18 le t, Ce 3. In es Tr ub sk a So bo ta ur M t, an , 24 le tm uj G a aj M 4. of lji ca en d er , 20 le t, Šk 5. D ij an a K al Tr bo vl je am uj ić , 19 le t, ar K a d za re 6. Še he lj , 20 le t, G riž e 7. U rš ka K ra lja na uš ič , 20 le t, Lj ub ar M es or ol D 8. ib or og , 19 le t, M ar 9. Ja ni na N ed lja na rn at , 20 le t. Lj ub 10 . A le nk a Pi a še k, 25 le t, Li tij 11 . N in a D ol in na Za lo g lja ub Lj el j, 18 le t, og R a aš M . 12 18 le t, D om ža le 13 . A jd a Si ta r, ru nj e ub ic , 19 le t, D ob 14 . M at ej a Sk H ru ši ca aj lo vi č, 22 le t, h 15 . A rm in a Sm Vi r pr i D om ža la ol ni ka r, 18 le t, Sm na ri Lo . 16 , 18 le t, Pi ra n 17 . N in a Še gš oj st ra na Te ra ž, 19 le t, M 18 . A m ad ej a go rje p ol e, 18 le t, Za 19 . M ar ij a To Tr zi n Tr at ar , 25 le t, 20 . K at ar in a

EDITEV – ZAKLJUČNA PRIR 09 TA SLOVENIJE 20 R O ŠP S IS M LE A FIN aprila 2009 i bo v soboto 18. Festivalni dvoran i sk n lja b lju v ri u ob 20. pajo: programu nasto em n rt o šp in enem V zabavno glasb o, Samuel Lucas, in G , ik šn Fa ja at K , Jacques Houdek 30+ in Beli zmaji i in p u sk i sn č le p , Čuki lc in Saša Jerkovi o h er g n La a it g ri • voditelja: B ol.net • pogostitev acije: e-šport@si rv ze re in ije ac • inform ter fax: 541 76 50