Igor Saksida
Sabina Višček
Janja Plazar
ZGODBE NAŠE ULICE BERILO ZA 2. razred osnovne šole
KOLOFON dr. Igor Saksida, Sabina Višček, prof. ZGODBE NAŠE ULICE Berilo za 2. razred osnovne šole Neumetnostna besedila: dr. Janja Plazar (Les je lep in koristen, Vozila nekoč in danes, Kako nastane snežinka?, Potovanje na Madagaskar, Človeška ribica), Vasja Kožuh (Otrokove pravice, Otroci po svetu, Piščal iz pradavnine) in dr. Nataša Dolenc Orbanić (Potovanje na Madagaskar) Strokovni pregled: dr. Vida Medved Udovič, dr. Tina Kavčič, Tatjana Lazar, prof. Jezikovni pregled: Sabina Tamše Ilustracije: Matej de Cecco, Gregor Goršič, Maja Veselinović, Shutterstock in ilustratorji izbranih literarnih del (). Fotografije: Shutterstock, arhiv DZS Oblikovanje: Mojca Bizjak Vodja projekta: Vasja Kožuh Uredila: Špela Kikelj in Vasja Kožuh Glavni urednik: Vasja Kožuh Izvršna direktorica Divizije založništev: Ada de Costa Petan Izdala in založila: DZS, založništvo in trgovina, d. d. Dalmatinova ulica 2, 1538 Ljubljana Za založbo: Bojan Petan Priprava za tisk: Boex DTP, d. o. o. Tisk: Grafika Soča, d. o. o. Prva izdaja, prvi natis Naklada 1500 izvodov Ljubljana, 2016
© DZS, založništvo in trgovina, d. d., 2016. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja DZS je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva. Berilo Zgodbe Naše ulice je Strokovni svet za splošno izobraževanje na svoji xxx. seji, dne xx. xxx 2016, s sklepom št. 613-2/2016/xx potrdil kot ustreznega za pouk slovenščine v 2. razredu osnovne šole.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821-82(075.2) JUNAKI naše ulice : berilo za 1. razred osnovne šole / [sestavili] Igor Saksida ... [et al.] ; [ilustracije Jaka Vukotič ... [et al.] ; fotografije Shutterstock, arhiv DZS]. - 1. izd., 1. natis. Ljubljana : DZS, 2015 ISBN 978-961-02-0706-1 1. Saksida, Igor 279705856
Spoštovani starši, učiteljice in učitelji, vsi dobro poznate pravljico Rdeča kapica bratov Grimm, ki se začne takole: »Bila je nekoč majhna, srčkana deklica, ki jo je vzljubil vsakdo, če ga je le pogledala.« Če se malo poigramo, in besedo deklica nadomestimo z besedo zgodba (ali pesem), se nam samo po sebi zastavlja zanimivo vprašanje: Katera zgodba (ali pesem) je majhna in srčkana? V berilu Sinček martinček Miroslava Košute gotovo ustreza dani oznaki. A kaj hitro je jasno, da vse zgodbe niso majhne, niso srčkane, in prav tako se zgodi, da vseh zgodb ne vzljubimo po prvem branju. Kakšne zgodbe naj potem sestavljajo berilo? O majhnosti: Na začetku berila so umeščena krajša (majhna) besedila, z izjemo Ostržka Carla Collodija, ki je ponujeno kot branje v nadaljevanjih. Vsa uvodna besedila so zapisana z velikimi tiskanimi črkami, saj večina drugošolcev na začetku šolskega leta ne bere malih tiskanih črk. Nato prevladujejo besedila, zapisana z malimi tiskanimi črkami, na koncu pa si sledijo besedila s pisanimi črkami. Uvrščeni so tudi daljši odlomki, med katerimi bo otrok spoznal ne le književni jezik, pač pa še rezijansko narečje in prepoznal pogovorni jezik v sodobni kratki zgodbi. O srč(ka)nosti: Zgodbe naše ulice so raznolike, tako kot njeni junaki. Med njimi boste našli humorno zgodbo Petra Nosa (Ko bom velik, bom računalnik) ter male pošasti Mici (Lovro plus Maja), ki nam, če ju beremo od blizu, pravzaprav zastavljata resna vprašanja o naših odnosih drug do drugega. A tu so tudi zgodbe, ki bi bilo najbolje, da jih ne bi bilo, pa vendar obstajajo in ne bodo kar zlahka izginile (Anica in velika skrivnost, Zaspana Teja, Otroci po svetu …). Ravno ob slednjih bo mladi bralec potreboval nekoga, s katerim se bo lahko pogovarjal o lastnih stiskah in krivicah otrok (ljudi) doma in po svetu. Morda te zgodbe koga od odraslih prestrašijo in bo za trenutek razmišljal podobno kot Aničina mama, ki s svojo hčerko Anico sprva ne zmore odkrito govoriti o revščini: »So stvari na svetu, ki pač niso za otroke. Ko boš velika, boš razumela.« Tovrstne zgodbe v berilu niso zato, da nas strašijo, ravno narobe: želijo nas zbližati, spodbuditi k pogovoru in nenazadnje opogumiti k spremembi, kar nakazujejo tudi naloge oziroma vprašanja pod besedili (podaritev igrače). Zgodbe naše ulice drugošolcu pripovedujejo, da ima vsak junak (resnični ali ne) kdaj problem, a mu hkrati ves čas sporočajo, da ga je mogoče rešiti. Zato so to srčne zgodbe; zgodbe poguma in vztrajanja; oboje je nujno tudi, ko se učimo branja in pisanja in nam visoki cilji niso prepreke, ampak izzivi. Kaj imamo radi: Za konec navajam razmišljanje prvošolca po poslušanju pesmi Pismo Otona Župančiča. Besedno zvezo tuji kraj je razložil takole: »Tuji kraj je tisti, o katerem nič ne vem«. Zgodbe naših junakov bomo imeli radi, ko nas bodo resnično zanimale, tudi če se nam bodo na prvi pogled zdele tuje in težke. Želim vam obilo resničnih, srčnih in vznemirljivih, pogovorov z mladimi bralci ob Zgodbah naše ulice, Sabina Višček.
KJE SE SKRIVAJO JUNAKI?
Carlo Collodi: OSTRŽEK Mojster Višnja najde kos lesa, ki se joče in smeje kakor otrok Nekoč je bil ... »Kralj!« porečejo brž moji mali bralci. Ne, otroci, motite se! Nekoč je bil – kos lesa. Ni bil to kdove kako dragocen les, ampak čisto navadno poleno, kot jih nalagamo pozimi v peči in na ognjišča, da kurimo z njimi in grejemo sobe. Kako je prišlo do tega, ne vem, a lepega dne se je ta kos lesa pač znašel v delavnici starega mizarja, kateremu je bilo ime mojster Tone, čeprav so mu pravili vsi le mojster Višnja, in sicer zaradi nosu, ki se je vedno svetil v višnjevi barvi kakor zrela višnja. Komaj je mojster Višnja zagledal tisti kos lesa, se je močno razveselil, si zadovoljno pomel roke in polglasno zamomljal: »Kakor nalašč mi je prišlo zdaj to poleno pod roke; iz njega si stešem nogo za mizico.« Rečeno, storjeno! Brž je vzel nabrušeno sekiro, da bi odstranil skorjo in poleno otesal. Ko pa je hotel prvič zamahniti, je naenkrat obstal z dvignjeno sekiro v zraku. Zaslišal je namreč tanek tanek glasek, ki ga je prosil: »Nikar me ne bij tako močno!« Lahko si mislite, kako je naš dobri stari mojster Višnja tedaj ostrmel! Začuden se je ozrl po sobi, da bi ugotovil, od kod ta glas, a videl ni nikogar. Pogledal je pod klop: nič; pogledal je v omaro, ki je bila vedno zaprta: nič; pogledal je v zaboj za ostružke in žagovino: nič; odprl je celo vrata delavnice in se ozrl na cesto: zaman. Torej ...? »Razumem,« je menil, medtem ko se je smehljaje praskal po lasulji, »le dozdevalo se mi je, da nekaj slišim. Lotimo se torej spet dela!« Vzel je spet sekiro in s silnim zamahom močno zasekal v les. »Ojoj, kako si me udaril!« - je kriknil očitajoči glas. Mojster Višnja je kar
6
odrevenel, tako se je ustrašil. Z izbuljenimi očmi, s široko odprtimi usti in z jezikom, ki mu je molel skoraj do brade, je bil povsem podoben strašilu. Ko je prišel spet do sape, je drhteč od strahu zajecljal: »Od kod ta glas? Saj vendar ni žive duše tu. Ali se je morda ta kos lesa naučil jokati in stokati kakor otrok? Tega ne morem verjeti. Ta količek tu je navadno poleno, prav takšno, kakršna so vsa druga. In če ga vržeš v ogenj, si lahko skuhaš z njim lonec fižola ... Torej? Kaj pa, če je kdo skrit v polenu? No, če je v njem res kdo skrit, tem slabše zanj. Zdaj mu pošteno prerahljam kosti!« To je rekel in že je z obema rokama zgrabil poleno ter začel z njim na vso moč udrihati po steni.
7
Potem je prisluhnil, ali tudi zdaj kdo ne stoče. Poslušal je dve minuti: nič, poslušal je pet minut: nič, deset minut: nič. »Razumem,« je rekel s prisiljenim nasmehom, medtem ko si je mršil lasuljo. »Ta tožeči glas je le plod moje domišljije. No, le lotimo se zopet dela!« In da bi pregnal strah in se malce opogumil, je skušal zapeti. Potem je odložil sekiro in vzel v roke oblič, da bi ostružil in zgladil les. Toda ko je potegnil nekajkrat z obličem po lesu gor in dol, je spet zaslišal glas, ki mu je hihitaje dejal: »Nehaj že vendar! Strašno me žgečkaš po vsem telesu!« Ubogi mojster Višnja se je sesedel kakor od strele zadet. Ko je odprl oči, se je znašel na tleh. Njegov obraz je bil čisto spremenjen in celo nos, ki je bil skoraj vselej višnjev, mu je od strahu kar posinjel. Odlomek
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Katerih besed v odlomku ne razumeš? Izpiši jih in jih razloži sam(a) ali ob pomoči starejših. Takole: ognjišče – prostor, na katerem gori ogenj. Le kakšno je ognjišče? Potem skušaj besedo uporabiti v povedi, na primer: Včasih so kuhali na ognjišču. Če te kaka beseda še prav posebej zanima, jo lahko poiščeš tudi na spletu. Pomaga naj ti kdo od starejših. 8
Kako se imenuje mojster Višnja še drugače? Kaj pomeni beseda mojster? Zakaj mu vsi pravijo Višnja? Kako pa bi mu lahko rekli na koncu odlomka? Morda mojster Sliva? Veš, kaj pomeni beseda vzdevek? Kako to, da je vzel mojster prav nabrušeno sekiro? Kako bi lahko rekli sekiri, ki ni nabrušena? Bi mojster lahko uporabil tudi šilček za to, kar namerava narediti? Mojster je udaril po lesu in zaslišal očitajoči glas. Zakaj je bil glas prav tak? Ali tudi ti komu kdaj kaj očitaš? Kaj pomeni prerahljati kosti? Malo domišljije, pa bo odgovor en dva tri na dlani. Takole lahko razmišljaš: mojster je jezen, a mu to, da se le jezi in jeclja, ni dovolj. Torej ne bo le govoril, ampak … Kdo bi se lahko skrival v lesu? Pojasni po svoje. Izmisli si nadaljevanje in o tem pripoveduj. Lahko narišeš tudi strip. Nekoč je bil … Kaj se začne tako? Nadaljuj, dopolni po svoje, na primer: Nekoč je bil prav poseben svinčnik. Ali: Nekoč je bila čudežna šolska klop … Naprej pa ti. Zakaj pa meni ne more nihče prerahljati kosti?
Odlomek je iz knjige z naslovom Ostržek. Bral(a) jo boš v nadaljevanjih. Danes malo, kmalu spet malo, pa spet malo … Bereš jo lahko skupaj s sošolkami in sošolci v razredu, skupaj z učiteljico ali učiteljem. Vprašaj starše, če poznajo junaka Ostržka. Morda pa bi knjigo lahko brali skupaj. Tu je nekaj zanimivih naslovov poglavij: Mojster Višnja podari kos lesa Pepetu. Ta ga vzame, da napravi iz njega čudovito lutko, ki se bo znala boriti, znala plesati in delati vratolomne skoke Ostržkova zgodba z murnom Modrecem, ki nam pove, kako imajo otroci gluha ušesa za pametne nasvete Ostržek obljubi, da se bo poboljšal in se bo učil, ker se je naveličal biti lutka in hoče postati pravi deček Ostržek dobi oslovska ušesa, nato pa postane pravi pravcati osel in začne rigati
9
LES JE LEP IN UPORABEN Ljudje že od nekdaj uporabljamo les za kurjavo, gradnjo bivališč, izdelavo orodja in orožja in najrazličnejših pripomočkov. Zmletega uporabljamo tudi za izdelavo papirja.
Les pridobivamo iz debel dreves in grmov, včasih pa tudi iz njihovih vej in korenin. Vsaka vrsta drevesa in grma ima les značilne trdote. Nekatere vrste lesa so izjemno mehke in jih z lahkoto žagamo, brusimo in rezbarimo. Takega imajo drevesa, kot so smreka, jelka, lipa in javor. Druga drevesa imajo izjemno trd les, ki ga težje obdelujemo, vendar je bolj obstojen in trpežen. Med te uvrščamo les hrasta, oreha in jesena. Navadno je mehkejši les svetlejše, trd pa temnejše barve. Najtemnejši les, ki ga poznamo, je ebenovina in je skoraj popolnoma črn. 10
Če drevesno deblo prežagamo, v njem vidimo črte v obliki kolobarjev. Imenujemo jih letnice. Deblo se namreč v enem letu odebeli za toliko, kolikor znaša razdalja med dvema temnejšima črtama. Na drevesnih štorih ali prerezanih deblih laHKO ugotovimo, koliko je bilo drevo staro, ko so ga posekali. Janja Plazar TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Iz katerih rastlin pridobivamo les? Za kaj ljudje uporabljamo les? Naštej nekaj vrst dreves, ki imajo temen les. Ali si te vrste dreves že videl(a) v naravi? Se spomniš Sneguljčice? Njeni lasje so bili črni kot ...? Kakšne barve je navadno mehek les? Katero vrsto lesa bi uporabil(a) za izdelavo lesene lutke, podobne Ostržku? Skoraj polovico posekanega lesa predelamo v papir. Ali bi znal(a) izdelati papir, ne da bi za to uporabil(a) les? Opiši, kako. 11
Majda Koren: Lovro plus Maja Malo pošast Mici letos hodi v 2. razred. Tako kot ti. A pošast ni prava pošast, če včasih tudi malo ne ponagaja. Tako kot ti. Mici je svojega sošolca Lovra pošteno razjezila. A sedaj je bilo že prepozno … Tedaj Lovro ni več zdržal. Vstal je s stola, kot bi ga bili izstrelili z raketo, in se zadrl na Mici, ves rdeč v obraz:
»Ni res, ni res, ni res! Nehaj, nehaj, nehaj!« Ves razred je uprl oči vanj. V učilnici je nastala grobna tišina, le koraki gospe Minke so se slišali, ko se je bližala Lovru in Mici. »Kaj je zdaj to? Kaj se je zgodilo?« je vprašala. In njen glas ni bil prav nič prijazen. »Mici je rekla: Lovro plus Maja« Pa ne enkrat. Kar naprej je ponavljala in nisem je mogel več poslušati!« je vpil Lovro. Mici je zlezla pod mizo, le še njeni veliki zeleni očesi sta kukali iznad mize. 12
Tako sram jo je bilo, da je njen rožnati kožušček kar porumenel. »Mici! Je to res?« je vprašala gospa Minka. Mici je prikimala. »Lovru se opraviči in zapomni si: Tudi besede bolijo, ne le udarci.« Mici je bilo strašno sram. Opravičila se je Lovru in res ji je bilo žal, da ga je tako razjezila … Ampak ko je bil v šoli vendar taaaak dolgčas in nič pametnejšega ji tedaj ni prišlo na misel. Odlomek
MILA PLUS BRIN, MILA PLUS BRIN ...
SVIT, HUJŠI SI KOT MICI!
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Lovro je bil resnično jezen. Je tudi tebe že kdo razjezil? Pripoveduj o tem. Kaj je mislila učiteljica s tem, ko je rekla: »Tudi besede bolijo, ne le udarci.« Ali je tudi v vašem razredu kdaj nastala grobna tišina? Zakaj? To in druge zgodbe o Mici najdeš v knjigi Mici iz 2. a.
Mici se je Lovru opravičila. Zaigrajte, kako je Mici izrekla sošolcu opravičilo. 13
Majda Koren: Azra Mici je v šoli spoznala nove prijatelje. A kmalu je v razred prišla še ena učenka. V Micin razred je malo pred osmo vstopila nova učenka. Prišla je skupaj z mamo in očetom. Na ramah je imela torbo in trdno se je oklepala na eni strani mamine in na drugi strani očetove roke. Kmalu je prišla tudi gospa Minka. Otroci so sedli, Mici je sedla in Minka jim je predstavila deklico: »Učenci, to je naša nova učenka Azra. Pred tednom dni je prišla iz Bosne. Ne razume slovensko, zato ji bomo vsi pomagali, da se našega jezika čim prej nauči!« Vsi sošolci so ji stisnili roko in ji povedali svoje ime. Nazadnje je prišla na vrsto Mici: »Živijo! Jaz sem Mici, mala pošast!« se je predstavila. »Jaz sem Azra. Što je to POŠAST?« se je vprašala. »Tarik, ki ima babico v Bosni, ji je priskočil na pomoč: »Čudovište!« »Ja se bojim čudovišta!« je odvrnila Azra. »Hej, mene se ti ni treba bati. Grizem samo ob sobotah. Ob sobotah pa ni šole, hihi!« jo je potolažila Mici, požgečkala in stekla na svoje mesto. Gospa Minka je Azro posadila poleg Tarika. Če česa ne bo razumela, ji bo on najlažje razložil, ker zna slovensko in bošnjaško. 14
Ta dan so se učili o pomladnih cveticah. V zvezek so narisali zvonček: čebulico pod zemljo, steblo nad zemljo, liste in cvet. Poleg risbice so napisali besedo ZVONČEK. Mici je pridno risala, lepo pobarvala zvonček in zapisala ZVOČNEK. Nato se je domislila in zaklicala Azri: »Hej, Azra, kako vi rečete zvončku?« Azra ni razumela vprašanja. Tarik ji je razložil. »A, to,« je dejala, ker je zdaj razumela, »VISIBABA!« In planili so v smeh. Smejali so se vsi, tudi gospa Minka, in smejala se je tudi Azra. Kajti vsi so si pri priči zamislili, kako namesto zvončka binglja s stebelca ženička v krilcu. »VISIMICI!« je še zaklicala Mici, se z rokami obesila na rob mize in zabingljala z nje.
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE!
VISIIKS NI ČUDOVIŠTE ...
Zakaj se je le Tarik lahko pogovarjal z Azro? Je Mici prav napisala ime pomladne cvetice? Popravi jo. Kako se po bošnjaško reče pošast in zvonček? Zakaj je beseda zvonček v bošnjaškem jeziku nam smešna? Poglej, kako zanimive so besede v tujem jeziku. Nekatere že poznaš, pa tega sploh nisi vedel(a). Kokoši v češčini rečejo slepice, miza po hrvaško je stol, kuža po poljsko je dom. Koliko jezikov govoriš ti? V razredu izdelajte plakat z besedami iz tujih jezikov, ki jih poznate. Čudovito – izdelali boste slovar besed iz tujih jezikov. Ali veš, da se v tujih jezikih tudi živali oglašajo različno? Če bi rad(a) izvedel(a), kaj se v italijanščini oglaša GRA, si oglej zanimivo slikanico Lile Prap Mednarodni živali slovar. Gra-gra-gra … Vrana? ne, nekaj drugega. Katera žival se v kitajščini oglaša z wu-wu? In le kaj pomeni: Kráva bučí: BÚ. 15
Miroslav Košuta: ABECEDARIME Črke so žive, če ti tako hočeš! Poglej, tale S sika in skače … Kakšen pa je Š, kadar oživi? Kaj pa O? Taka usta ima, da te lahko pohrusta … In V? Poznaš tale znak ?
S je sključen, star in skop,
zvit kot sveder, suh kot suša, če iz sobe priti skuša, sika v steno, skače v strop.
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Postavi se kot S in sikajoče preberi pesem svojim sošolcem. Boš tudi oblečen(a) tako kot S?
Pesmici S in Š in podobne pesmice najdeš v knjigi Abecedarime.
16
S šibo gre Š v vas k otrokom? Kaj to pomeni? Hm, gotovo bo na šibo kaj obesil, morda zvonec ali nanjo navezal zmaja … Široko je ime za veter, ki piha z juga. Kako mu še rečemo? Bravo, ker je veter topel, ne potrebuješ šala.
Š gre s Šibo v vas k otrokom
in jo v Šopke Šmarnic skriva, v Širni svet Šumi s Širokom, a s Šivanko Šale Šiva.
Poglej ilustracijo in poimenuj vse besede, ki se začenjajo na š ali s. Sedaj se skupaj igrajte nenavadne besede na S in Š. Zmaga tisti, ki jih napiše več. Za darilo dobi _ladoled ali _pinačo, po želji.
17
DOBRO JUTRO, DOBER DAN! Včasih smo zaspaaani, pa ne moremo v posteljo, ker je film tako zanimiv …
Dane Zajc: D (dan) Dan odide zvečer stran. Takrat se bojim, ali bo dan za zmeraj šel stran. Ko zjutraj na okno prisije dan, ga brž pozdravim: »Dan, dober dan. «
O, KAKO ZANIMIV JE DAN!
PRAV Vsak dan , dober dan.
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Kaj pomeni, da gre dan zvečer stran? Kam gre dan? Se skrije? Ali morda obišče koga drugega? Kdo pa je ta, ki se boji, da dneva ne bo nazaj? Si to kdaj tudi ti? Kaj pa narediš ti, ko zjutraj prisije dan? Preberi, kaj o tej pesmi pravijo otroci v vrtcu. Kdo pozdravi dan in kdaj? Oranžna roža, ker lepo diši in je vesela nič ne joka. Ko grem domov iz vrtca … Ko pridemo domov iz vrtca, rečemo DAN … Kakšen bi bil tvoj najlepši, najbolj svetel dan? Nariši ga. 18
Michio Mado: Dobro jutro in lahko noč Dobro jutro, dobro jutro! Sonce je že vzšlo. Očka je pokonci. Mamica je vstala. Brat je že pokonci. Sestra je pokonci. In drobižek tudi. Vsi so že pokonci. Dobro jutro, sonce!
Iks je drobižek, KAJNE? sanja, da bo nekoč tako velik kot mi.
Lahko noč, lahko noč! Sonce je zašlo. Že drobižek spi. Sestra je že v postelji. Brat je v postelji. Mama je šla spat. Očka tudi. Vsi so šli že spat. Mesec, lahko noč! Prevedel Peter Svetina
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Kdo je drobižek? Pomisli: Le kdo pesem govori, če pa vsi spijo? Dopolni: – Sestra spi in sanja, da … – Brat je v postelji, a … – Mama je zelo zaspana, ker … In sanja o tem, da … – Očka sanja in … Ali spi samo družina? Kje pa! Sanja tudi muca, ki spi na sončku … Se spomniš pesmi o beli mačici, ki drema na soncu? Pa kuža tudi spi in sanja, kajne … Morda ponoči sanja celo prenosni telefon … Kdo vse še sanja? Pripoveduj drugim o tem. 19