Igor Saksida
Sabina Višček
Janja Plazar
Nataša Dolenc Orbanić
JUNAKI NAŠE ULICE BERILO ZA 1. RAZRED OSNOVNE ŠOLE
1
KOLOFON dr. Igor Saksida, Sabina Višček, prof., dr. Janja Plazar, dr. Nataša Dolenc Orbanić JUNAKI NAŠE ULICE Berilo za 1. razred osnovne šole Strokovni pregled: dr. Vida Medved Udovič, dr. Tina Kavčič, Tatjana Lazar, prof. Jezikovni pregled: Irina Lešnik Ilustracije: Jaka Vukotič, Maja Veselinović, Marko Renko, Matej de Cecco in ilustratorji izbranih literarnih del (glej stran 96) Fotografije: Shutterstock, arhiv DZS Oblikovanje: Mojca Bizjak Vodja projekta: Vasja Kožuh Uredila: Irina Lešnik in Vasja Kožuh Glavni urednik: Vasja Kožuh Izvršna direktorica Divizije založništev: Ada de Costa Petan Izdala in založila: DZS, založništvo in trgovina, d. d. Dalmatinova ulica 2, 1538 Ljubljana Za založbo: Bojan Petan Priprava za tisk: Boex, d. o. o. Tisk: Grafika Soča, d. o. o. Prva izdaja, prvi natis Naklada 1500 izvodov Ljubljana, 2015
© DZS, založništvo in trgovina, d. d., 2015. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja DZS je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.3.046-021.64(075.2)(076) 5(075.2)(076) 3(075.2)(076) NAŠA ulica 1 : medpredmetni delovni zvezek za 1. razred osnovne šole / Mara Cotič ... [et al.] ; [ilustrirali Gregor Goršič ... [et al.] ; fotografije Shutterstock ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. Ljubljana : DZS, 2015Zv. 5. - 2015 ISBN 978-961-02-0702-3 (zv. 5) 1. Cotič, Mara 277739264
2
Spoštovani starši, učiteljice in učitelji, pred vami, ki ste otroku prvi in najpomembnejši mentorji pismenosti, je berilo Junaki naše ulice. Morda bo kdo med vami nezaupljivo privzdignil obrvi, ko bo knjigo prelistal in v njej videl velike in že tudi male tiskane črke, zelo kratka in daljša besedila, stripe, pesmi in klasične pravljice, ob vsem tem pa še neumetnostna besedila (npr. o vulkanih ali dinozavrih). Takole boste morda razmišljali: Kaj pa je sedaj to? Mar kdo pričakuje, da bo moj otrok v prvem razredu že sam bral? In kar vsa ta besedila? Pa te besede: lava, magma, paleontolog … To je vendar pretežko! – Pa je res? Je »čim lažje« res tudi najboljše za vse otroke? Dovolite mi nekaj uvodnih pojasnil. Najprej, dejstvo je, da nekateri otroci že berejo. Ne vsi, seveda, a tisti, ki že znajo prebrati par besed, morda tudi nekaj povedi, naj berejo tudi v prvem razredu, naj razvijajo svojo bralno zmožnost naprej – in naj ne čakajo na druge. Vsak otrok ima pravico, da napreduje: ta, ki česa še ne zmore, in ta, ki kaj že zna. A berilo ni namenjeno predvsem samostojnemu otroškemu branju, še zdaleč ne! Vemo, kako pomembno je branje odraslih predšolskim otrokom. Ste v vrtcu nosili domov »bralni nahrbtnik«? Ste brali za »predšolsko bralno značko«? Ste spoznavali »Palčka bralčka« – ali koga drugega, ki je spodbujal branje v družini? Zakaj torej ne bi otrokom brali tudi v prvem razredu? Prav k temu vas spodbuja to berilo. Ne prenehajmo z glasnim branjem v šoli in doma, negujmo družinsko branje vsaj še v prvem razredu, če je le mogoče tudi še kasneje. V tej knjigi so odlomki in daljša besedila; odlomki so v njej zato, da boste z njimi odkrivali pot do celovitih slikanic – prebrali boste del iz pravljice Maček Muri, se ob njem pogovorili in si vzeli čas za branje celotnega besedila. Daljša besedila pa so namenjena branju v razredu in doma – doma takrat, ko morda ne utegnete obiskati knjižnice ali ste prebrali že vse knjige z domače knjižne police. Še nekaj je bistveno poleg glasnega, doživetega, rekli bi lahko kar »iskrenega« branja otroku. Pomembno je, da se z otrokom o prebranem pogovorimo, razložimo neznane in nenavadne besede, spoznamo ravnanja in lastnosti književnih oseb, opazujemo ilustracije in jih povezujemo z zgodbo. Opazili boste, da ilustracije včasih ustvarjajo svoj »svet«, povejo še kaj več kot zapisana zgodba. Natančno jih zato opazujte in skupaj z otrokom razložite njihov pomen – presenečeni boste, kako neverjetne rešitve bo »izumil« vaš mali »bralec« in koliko lepega boste ob tem doživeli tudi vi. A zakaj je prav pogovor tako zelo pomemben? Zato, ker govorni razvoj otroka ključno prispeva h kasnejšemu napredku pri branju in pisanju oziroma učenju nasploh. Spodbujanju pogovora v paru ali skupini so namenjena tudi vprašanja in naloge ob besedilih, ki so zgolj predlogi. Dopolnite jih s svojimi idejami ob besedilih, predvsem pa s kakovostnimi »bralnimi izzivi« za otroka. Sodobni otroci potrebujejo veliko izzivov, med temi platnicami je zato precej nenavadnih, zahtevnih, na prvi pogled celo tujih zgodb. Ob njih bodo razvijali domišljijo, govor, se učili novih besed in sestavljanja povedi, se z vrstniki pogovarjali in ustvarjali nove domišljijske svetove. Med pogovorom boste zaznali, kaj otroke zanima, poiskali v knjižnici še kako knjigo s podobno temo – in vedno znova vzbujali njihovo radovednost. – Je vse to res pretežko? Morda najprej poskusite; presenečeni boste, koliko zmore vaš sogovornik, če le dobi priložnost za čudežno potovanje v svet besed. Želim vam veliko lepih in vznemirljivih trenutkov med junaki naše, pravzaprav vaše ulice,
Igor Saksida.
3
4
Kdo sem, kje sem? 5
Kristina Brenk: ZAJČEK SE JE IZGUBIL Izgubil se je zajček Uhec dolgonogi. Spoznali ga boste po rdeči šolski torbici. Kdor ga najde, naj ga pripelje na Smrekov hrib, številka sedem. ZAJČEK: (gre iz šole, nosi rdečo šolsko torbo, posluša ptičke, skače in poje): Zajček prav majhen je, že skače sem in tje. (Prestrašeno.) Le kje sem, saj tole niso naša drevesa. Mama! (Zajoka.) Mama, mamica. Ne vem, kod naj grem domov. VEVERICA: Kdo pa joka? ZAJČEK: Jaz. VEVERICA: Kdo jaz? ZAJČEK: Jaz, zajček. (Zajoka.) VEVERICA: Kaj se je pa zgodilo, zajček? ZAJČEK: Izgubil sem se. Ne vem, kje je moj dom. Ooooo ... VEVERICA: Nikar ne jokaj. Jaz ti bom pomagala. (Vzame robček in mu otira solze.) Dam ti lešnike, pa se bova igrala.
6
ZAJČEK: Jaz se ne bom igral, jaz hočem domov, k mami. VEVERICA: Kje si pa bil? ZAJČEK: V šoli. VEVERICA: Zakaj pa nisi šel z drugimi domov? ZAJČEK: Hotel sem biti prej doma. VEVERICA: Aha, tako je to. No, nikar ne jokaj. Pojdi, popeljem te domov. ZAJČEK: Ali res? O, kako si dobra, veverička. VEVERICA: Kje pa stanuješ? ZAJČEK: Doma. VEVERICA: To že vem, da doma, ampak v kateri ulici? ZAJČEK: No, tam, kjer je naš dom. Kjer stanujeta očka in mamica. VEVERICA: Joj, dragi moj, tega pa jaz ne vem. Vsaj povej, na katerem hribu je to. ZAJČEK: No, najprej naravnost, potem navkreber, potem malo navzdol, pa spet naravnost ... VEVERICA: ... Zdaj je pa že zadosti. (Ga oponaša.) Najprej naravnost, potem navzdol, potem navzgor. Iz vsega tega ne bo nič. Povej mi ulico in številko, zajček!
7
ZAJČEK: (molči). VEVERICA: Takole, lenoba si, zajček. V šolo hodiš, pa še ne veš, v kateri ulici stanuješ. Kako naj te odpeljem domov? (Premišlja.) Povej mi vsaj, kako te kličejo? ZAJČEK: Uho, Uhec, Ušešček. Če sem poreden, mi mamica in očka pravita Uho. Če sem priden, pa Uhec ali Ušešček. VEVERICA: In kako se pišeš po očetu? ZAJČEK: (v zadregi molči.) VEVERICA: In kako se piše očka? ZAJČEK: Očka? No, očka vendar. VEVERICA: In mamica? ZAJČEK: Kako čudno vprašanje! Očka je očka, mamica je mamica. VEVERICA: Še tega ne veš. Kaj naj naredim s teboj? ZAJČEK: Pelji me k mamici (zajoka.) VEVERICA: To se pa lepo sliši, ampak kako, če ne veš, v kateri ulici stanuješ. SRAKA (z drevesa): Halo, halo. Ptičji radio: izgubil se je zajček Uhec dolgonogi. Spoznali ga boste po rDEči šolski torbici. Kdor ga najde, naj ga pripelje na smrekov hrib, številka sedem. ZAJČEK: Slišiš, to so govorili o meni. VEVERICA: Vidiš, kako je prav, da imamo ptičji radio. Zdaj mi pa ponovi, kje stanuješ. ZAJČEK: O, takoj, takoj: smrekova gora, številka, številka ... VEVERICA: Številka sedem. Vsak učenec mora vedeti, kje je doma. Pojdiva, Uhec dolgonogi.
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Kako to, da se je Zajček izgubil? Koga vse je srečal, ko je sam hodil po gozdu? Poznaš svoj domači naslov? Če ne, se ga še danes nauči! Je zajčkov opis poti do doma veverici kaj pomagal? Čim bolj natančno opiši svojo pot do doma.
8
Niko Grafenauer: KROKODILI TRIJE NILSKI KROKODILI SO ODŠLI NEZNANO KAM. NIKDAR NISO SE VRNILI VEČ OD TAM.
TRIJE NILSKI KROKODILI SO Z DEBELIMI SOLZAMI V BRIDKI STISKI, V HUDI SILI JOKALI PO MAMI.
TRIJE NILSKI KROKODILI SO HODILI NOČ IN DAN. V ČRNI TEMI SO ZGREŠILI PRAVO STRAN.
TRIJE NILSKI KROKODILI NISO ZNALI VEČ DOMOV. V LASTNIH SOLZAH SO UTONILI BREZ SLEDOV. KROKODILJE SOLZE SO ZELOOO VELIKE SOLZE!
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Kam so odšli nilski krokodili? Kaj vse je tam, kjer so zdaj? Kaj pomeni, da so krokodili zgrešili pravo stran? Pesmico dokončaj drugače. Kako so se vrnili domov? Pripoveduj.
9
Julia Donaldson: MAMICA, KJE SI? Mala opica je izgubila mamo. Prijazni metuljček ji mamo pomaga iskati. Pa jo najdeta? »NE, NE, NE! TO JE KAČA. MAMA NE PLAZI SE, KO SE PREMIKA, NIKDAR NE ZVIJA SE, NIKDAR NE SIKA, NE KRADE JAJC IZ GNEZD IN RAZPOK, VEŠ, MOJA MAMICA IMA VEČ NOG.« »A NOGE IŠČEMO, TAKO SI REKLA! LE GLEJ, DA BOŠ ZA MANO TEKLA.« Odlomek
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Kateri del pove opica, katerega pa metuljček? Je žival, ki je na sliki, mamica male opice? H komu bo metuljček odpeljal opico, če pravi, da iščemo noge? Bo mala opica na koncu našla svojo mamo? Kako jo mora opisati metuljčku? Povej namesto nje: Dragi metuljček, moja mama je … Kako pa se je opica izgubila? Izmisli si svojo zgodbo. 10
Lila Prap: ŽIVALSKE USPAVANKE K0 SO ŽIVALSKI MLADIČI SPET LEPO NA VARNEM PRI SVOJIH MAMICAH IN OČKIH, JE ČAS ZA USPAVANKE. ŽIVALSKE, SEVEDA. HOV, HOV, VAUUU, SAJ BOM SPAL, NE BOM JOKAL, NE BOM SE BAL … … KO BO MOJA MAMA TU! LUNA, LUNA, LUNA, LUUUUUUU …
SSSPI, SSSINEK, SSSPI! SSSREBRNA KAČA SSSE V SSSVITEK OBRAČA, Z NEBA SSSE SSSMEJI …
IKS: ZEH, TELE USPAVANKE DELUJEJO TUDI NA ROBOTE …
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Poskusi uganiti, komu sta uspavanki namenjeni. Ilustriraj tisto, ki ti je bolj všeč. Izberi si živalskega mladiča in zanj sestavi uspavanko. Kdo pa tebe zaziblje v spanec?
11
AH, TA PRAVILA ... LE KDO SI JE IZMISLIL VSA TA ZOPRNA PRAVILA? Feri Lainšček: NOVA PRAVILA
Feri Lainšček: DOBER NASVET
ZVEČER SE UMIJEM BREZ VODE IN MILA.
ČE MI PRINESEŠ BOMBONE, JIH, PROSIM, KUPI V TRGOVINI ZA SLONE.
ZJUTRAJ BUDILKA NE BO VEČ ZVONILA. OPOLDNE BOM PUDING NAMESTO KOSILA. ČETUDI RAZGLASIL SEM NOVA PRAVILA, RAD BI, DA MAMA SE NE BI JEZILA.
TO ZNAM POVEDATI PO SVOJE! Oglej si naslovnico knjige. Kaj si misli deček, ki je narisan na njej? Sestavi svoj seznam pravil. Takole: • zjutraj, • opoldne, • popoldne, • zvečer, • v šoli, • doma, • na počitnicah. Kakšen bi bil svet, v katerem bi veljala tvoja pravila? 12