Globoko v gozdu so zaĹĄelestela drevesa in Ĺživali so se zganile. Dan se je pravkar zaÄ?el.
Svita je iz spanja zdramila čudovita pesem. »Kdo pa tako lepo poje?« se je začudil.
Pretegnil je krila in naĹĄopiril perje ...
OdloÄ?il se je, da bo sledil melodiji.
Na sapici vetra je zajadral do roba gozda, kjer je visoko v drevesni kroĹĄnji odkril sovo.
»Ali ti tako lepo prepevaš?« je vprašal Svit. »Jaz že ne,« je skoviknila sova.
Svit se je spustil na polje in švignil skozi žitno klasje. Kmalu je opazil miško.
»Je ta čudovita pesem tvoja?« je vprašal Svit.
»Moja ni,« je zacvilila miška.
Svit je odskakljal skozi makove cvetove in pesmi sledil do reke. Ravno je opazoval penjenje in vrtinčenje vode, ko je ven pokukala žaba.
»Ali ti prepevaš?« je rekel Svit.
»Ne!« je zakvakala žaba. »Pesem prihaja od tamle …«
Pogledal je kvišku in na vrhu hriba zagledal velikansko drevo. Bilo je polno ptic in vse so prepevale! Svit je pristal na eni od vej in prisluhnil.
»To je bilo čudovito!« je rekel Svit, ko so končale. »Nikdar še nisem slišal česa tako lepega.«
»Hvala!« je čivknila prijazna ptica. »Me smo jutranji zbor.«
»Kaj je jutranji zbor?« je vprašal Svit. »Vsako jutro ptice pojemo druga drugi,« je odgovorila ptička. »S svojo pesmijo tudi vsem drugim povemo, da se je začel nov dan.«
Svit je za trenutek pomislil. »Ali lahko pojem z vami? Prosim?«
»Jutri pridi na avdicijo,« je rekel dirigent. »Začnemo ob zori.«
Svit je bil tako navdušen, da je poletel naravnost domov …
In ves večer vadil.
Ko ni mogel odpeti niti ene same note več, je v hipu zaspal.
Naslednje jutro se je prebudil ves prestrašen. »Zamudil boš avdicijo!« je zaklicala sova.
Svit je z zaspanimi očmi mežikal v sončno svetlobo. »Oh, ne!« je zastokal in odletel tako hitro, kolikor so ga krila lahko nesla.
Kljub temu je bil prepozen.
»Žal mi je, Svit. Napočil je dan – jutranji zbor je svoje že odpel,« je rekel dirigent. »Ali lahko dobim še eno priložnost?« je poprosil Svit.
»No, prav. Pridi jutri,« je rekel dirigent. »Ampak ne smeš zamuditi!«
Tistega dne je Svit vadil in vadil. Prepeval je tako sladko, da so se vse Ĺživali v gozdu ustavile in mu prisluhnile.
Ure so minevale in Svit je bil zelo utrujen, zaspati pa ni hotel – ni hotel ťe enkrat zamuditi avdicije.
Ko se je znoÄ?ilo, je opazoval zvezde.
Tik pred zoro se je Svit odpravil na avdicijo. Ko pa je prispel tja, je bil tako utrujen, da je lahko samo ...
! L A H E Z A Z
»Jejhata, Svit,« je zavzdihnil dirigent. »Morda pa ti petje ni namenjeno.«
Svit je ves potrt odstopical stran. »Sedaj nikoli ne bom del jutranjega zbora,« si je rekel.