Mira in Martin predogled

ANNA EHRING

MIRA in MARTIN

Prevedla Danni Stražar

Mira_in_Martin_FINAL.indd 3

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring: Mira in Martin Naslov izvirnika Miras Martin Besedilo © Anna Ehring, 2017 Prvič objavila založba Bonnier Carlsen Bokförlag, Stockholm, Švedska Za slovensko izdajo © Založba Zala, 2018, po dogovoru z Bonnier Rights, Stockholm, Švedska Ovitek Anna Markevarn Prevedla Danni Stražar Uredništvo Mateja Sužnik in Tina Mahkota Jezikovni pregled Mateja Sužnik in Ivan Sužnik Korekture Mateja Sužnik Prelom Jure Preglau Natisnjeno v Sloveniji Prvi natis, 500 izvodov Založba Zala, Hlebce, 2018 Vse pravice pridržane. www.zalozba-zala.si in facebook.com/zalozba.zala Knjigo lahko naročite na: info@zalozba-zala.si ali na 040 208 391 ali na spletni strani založbe.

Prevod je denarno podprl Kulturradet, Swedish Arts Council, za kar se zahvaljujemo.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 4

5.1.2018 8:55:28

1

N

ič ni hujšega od majhnih, grozljivih lukenj v nogavicah. To je zame najhujše. Ko pomislim na to, skoraj bruham. In nič ni boljšega od skrivne kotanje in babičine jabolčne marmelade.

O luknjah v nogavicah ne govorim nikomur.

Precej nerodno je, da mi gre zaradi teh lukenj na bruhanje. Kot takrat, ko sem prespala pri Ini in sem stopila na jajca, ona pa je hotela biti prijazna in mi je ponudila par nogavic z luknjami. Zagledala sem se vanje in ji rekla, da ni treba.

Postala je čemerna.

Videla sem, da se drži, vendar ni to nič nenavadnega.

Ina je skorajda vedno čemerna. Sploh ne vem, zakaj čepiva skupaj. V bistvu tega nočem, ampak ji ne znam reči ne, kadar me kaj vpraša, ker je potem grozno slabe volje. Poleg tega sediva v isti klopi.

V šoli vsi mislijo, da sva najboljši prijateljici. V resnici mislim, da ji nisem pretirano všeč, ampak se je samo navadila, da ji ne upam reči ne.

Toda včasih res ne morem reči ja, ko Ina vpraša, ali se bova dobili. Kot na primer takrat, ko prespim pri očku ali ko pride babica. Ali ko sem z Martinom.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 5

5.1.2018 8:55:28

6

Mira in Martin

Živi dvoje vrat naprej od našega vhoda in zaljubljena sem vanj. Tudi to je skrivnost. Še večja skrivnost kot to, da ob luknjah v nogavicah bruham.

Vse so zaljubljene v Martina. Na vsej šoli je najbolj čeden. Nekateri so pač takšni. Nihče ne ve, zakaj. To je tako, kot da ima nekdo okrog sebe čaroben lesk, ki sije in pada na vse, ki se mu približajo.

In seveda si vse želimo biti v njegovi bližini.

Mislim, da Martin hoče biti moj prijatelj zato, ker verjame, da sem edina, ki ni zaljubljena vanj.

Zato lažem in pravim, da nisem. Tako dolgo že lažem, da nisem zaljubljena vanj, da sem začela že sama sebi verjeti. Narisala sem risbe z nama kot odraslima in jih skrila globoko v omaro v svoji sobi.

Na njih imam ogromne prsi. V resnici nočem imeti ogromnih prsi, toda ker ima Martin na steni v svoji sobi sliko nekega dekleta, bi mogoče hotel, da bi jaz imela še večje prsi kot tista na sliki.

Enkrat sem poskusila izračunati, koliko dni že poznam Martina. In ko pomislim, da je v enem letu 365 dni in da ga poznam že od leta, preden sva začela hoditi v šolo, se mi tako zvrti v glavi kot takrat, ko razmišljam o vesolju. Torej je 365 dni krat eno, dve, tri, štiri, pet let. To je potem najbrž milijon dni ali nekaj podobnega.

Kotanjo sva odkrila skupaj z Martinom. Kot po navadi sva začela graditi nov bunker iz dolgih vej in praproti. Jaz sem odšla po še več praproti, toda

Mira_in_Martin_FINAL.indd 6

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

7

ena se je držala trdno kot skala. Povlekla sem jo na vso moč, in ko sem jo končno izruvala, sem se zadenjsko zakotalila na mah, padla v globoko kotanjo in pristala v njej z zamolklim udarcem. Kot bi se odprla tla in me nenadoma pogoltnila.

Slišala sem Martina, ki me je klical po gozdu, in ko sem vstala, sem z brado segala samo čez rob kotanje. Poklicala sem Martina in morala sem pomahati, da me je našel. Najprej je bil ves presenečen, skoraj prestrašen, potem je pohitel do roba, da bi me rešil.

Toda ko je videl, da ni nič narobe, se je začel smejati in je še sam skočil v kotanjo. In vedela sva, da sva našla nekaj zelo posebnega. Skrivno mesto.

Ni bila običajna kotanja, tla so bila na dnu trdna in steptana, odprtina pa je bila dolga in široka. Kot da bi jo nekdo pripravil za naju.

Ko sem za kotanjo povedala mami, je rekla, da je verjetno star strelski jarek, kjer se je nekoč skrivala vojska. Nama z Martinom je bilo čisto vseeno.

Naredila sva streho iz velikih vej in vpletla praprot, nato pa sva jo prekrila z mahom in listjem. Najin bunker v gozdu je bil od takrat varno skrit pred vsemi drugimi.

Bunker je bil samo najina skrivnost, kot je bila samo najina skrivnost, da sva prijatelja. V šoli se pretvarjava, da se komajda poznava, po šoli pa sva najboljša prijatelja. V zadnjem času Martin ni hotel pokazati, da se igra z dekleti, jaz pa nočem, da bi

Mira_in_Martin_FINAL.indd 7

5.1.2018 8:55:28

8

Mira in Martin

on ali kdo drug mislil, da sem zaljubljena vanj. Zato večina v šoli verjetno misli, da se sploh ne marava.

Torej ravno obratno, kot je v resnici.

Včasih skrivnosti prinesejo zmedo. Prijatelji ne vedo vsega o meni, toda tudi jaz ne vem vsega o njih. Kot recimo tega, da nihče na moji šoli ne ve, kako revna je moja mami. Nikoli ni imela več denarja kot le za najnujnejše stvari, včasih pa še za te ne. Ampak hrano imava.

Včasih po več dni jeva mlečni riž in krvavice. In ne hodiva na dopust, kot to počnejo druge družine.

Moja babica ima več denarja kot midve in vsake toliko časa prinese jabolčno marmelado in darila.

Z darili mislim na sir in druge stvari, ki jih tu in tam najde po nižji ceni. Obe z mami sva čisto neučakani, ko zlagava iz vrečke dobre sire, kumarice, kavo po polovični ceni in nov risalni blok zame ter bombone iz sladkega korena za mami.

Babica je obljubila, da bomo nekam odpotovale, če bo njena hitra srečka zadela na lotu. Toda babica nikoli ne zadene in niti ne verjamem, da kdaj bo.

Zelo živčna postanem že ob misli na to, kaj vse bi lahko počeli, če bi imeli ogromno denarja, zato tega raje ne počnem. Biti reven je nekaj, o čemer človek ne govori. Nihče ne ve, da je nekdo reven.

Kajti na zunaj tega zlepa ne vidimo.

Mami je edina, ki ji povem skrivnosti. Ne vseh, vendar sem ji povedala za kotanjo. Povedala sem

Mira_in_Martin_FINAL.indd 8

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

9

ji predvsem zato, ker sva morala z Martinom v bunker nesti kar precej stvari. Takrat je povedala tisto o vojaških kotanjah, za katere je slišala, a jih ni nikoli našla.

Z mami imava radi gozd. Po navadi rečeva, da je to najin dopust. Včasih si dava vsaka v svoj nahrbtnik sendviče, sok in kavo ter nato odideva globoko v gozd, dokler skorajda ne veva, kje sva. Takrat vzameva ven podlago za sedenje, se uleževa na hrbet in prisluhneva gozdu. Včasih ugibava, kako se imenujejo različne rastline ali katere ptice slišiva.

Mami o pticah ne ve skorajda nič. Pozna samo srako in žolno. Domišljava si, da nama ista žolna sledi povsod po gozdu.

Moja mami pravi, da me ima najraje na svetu.

Vendar imam jaz njo še rajši.

Ne ve, da imam rada Martina. Bojim se, da če bom to povedala, čeprav samo enemu, bom mogoče začela govoriti vsem po vrsti.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 9

5.1.2018 8:55:28

Mira_in_Martin_FINAL.indd 10

5.1.2018 8:55:28

2

M

artin, André in Rocky so danes med prvim odmorom prišli do mene. Martin je stal nekoliko v ozadju in s čevljem brskal po pesku.

Rocky je vprašala, ali hočem biti v njihovem bendu. Rocky hodi v paralelko in njena starša imata garažo, kjer lahko igrajo tako glasno, kot hočejo. To mi je povedal Martin. »Nikogar nimamo na sintesajzerju,« je rekel André.

Rekla sem, da nimam sintesajzerja in da ga tudi sploh ne igram. Potem pa so rekli, da ni nič hudega, ker se lahko naučim, in da nobeden od njih ne igra pretirano dobro, ampak da potrebujejo sintesajzer ali klaviature, lahko pa s sabo za zdaj prinesem katero koli glasbilo.

Kadar sem preveč vesela, se z mano nekaj zgodi.

Kot da ne morem govoriti. Moje čelo in celo moji lasje postanejo najprej vroči, kot da mi po obrazu teče mlačna voda, in pogledati moram stran ali naravnost v tla. To sovražim, saj se mi tako glava povsem izprazni. Moji možgani se spremenijo v zavozlan klobčič volne, ki se samo zapleta, in vse besede so ena sama zmeda.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 11

5.1.2018 8:55:28

12

Mira in Martin

André in druga dva so gotovo celo večnost strmeli vame, medtem ko sem se trudila, da bi kaj spravila iz sebe. »Hočeš ali nočeš?« je rekla Rocky.

Tri leta sem mislila, da je Rocky fant, vendar je punca. Ima dolge lase, spete v čop. A vseeno nisem dojela. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker ji je vseeno za oblačila in take stvari. Vedno ima recimo oblečene kavbojke. In s fanti se igra ravno toliko kot s puncami, kot da ji je čisto vseeno. Če na šolskem igrišču nogomet igrajo samo fantje, steče tja in igra z njimi. Tega ne naredi nobeno drugo dekle.

Končalo se je tako, da sem skomignila z rameni. »Pravzaprav ne vem ...« Besede so kot ovenelo listje ležale pred mano na tleh. V notranjosti me je peklo zaradi glasov, ki so skočili iz mene in so bili čisto preveč brezčutni in grdi. Mogoče sem bila enako čemerno kot Ina. Kot da bi ljudje vsak dan hodili k meni in me spraševali, ali bi rada bila v njihovih bendih.

Takoj mi je bilo žal in hotela sem zakričati, da absolutno hočem igrati v njihovi garaži, čeprav na najslabši sintesajzer. Ampak kako naj kupim sintesajzer? S čigavim denarjem?

Vse to me je tako pojezilo, da sem razmišljala samo o luknjah v nogavicah, čemerni Ini in o denarju, ki ga ni. Ko me je torej Ina med zadnjim odmorom vprašala, ali bi se po šoli dobili, sem

Mira_in_Martin_FINAL.indd 12

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

13

odgovorila, da se slabo počutim. Takrat se je spačila, kot da sem drek, in skočila pol metra stran od mene. Pomislila sem, da bi lahko vsak dan imela kakšno nalezljivo bolezen, zaradi katere se mi ne bi več niti približala ...

Sram me je, da mi ni všeč. Tudi to je skrivnost, o kateri težko govorim. Vendar se zdi, da mami to razume, čeprav ji nisem ničesar povedala. Mami mi po navadi reče, da se mi ni treba z nekom igrati, če tega nočem. Ne vem, zakaj ne morem reči, da nočem. Ampak ne gre. Še pred koncem dneva je Ina vsemu razredu razbobnala, da imam trebušno gripo, in vsi so se umikali, ko sem prišla v njihovo bližino.

Zdi se, da se tudi Ina ne počuti pretirano dobro.

Njena mama je nenehno jezna in njen najstarejši brat loputa z vrati ter kriči vsakič, kadar sem tam.

Najhujši je njihov ogromni pes, ki je pojedel vse kokosove kroglice, ki naj bi jih njen brat prodajal za svoj nogometni klub. Gotovo je bilo na preprogi v njegovi sobi zmečkanih najmanj sto škatel. Ina pravi, da se bo takoj, ko bo zaključila šolo, preselila k očetu v Sundsvall.

Enkrat jeseni sva bili po šoli skupaj z njeno mamo na javnem kopališču. Takrat je Ini spodrsnilo na robu bazena in se je z zadnjico tako odbila, da je zabobnelo po vsem kopališču. Potem je poletela v vodo z rokami in nogami, iztegnjenimi

Mira_in_Martin_FINAL.indd 13

5.1.2018 8:55:28

14

Mira in Martin

v zrak, naravnost na nekega odraslega, ki je ravno plaval svojih deset kilometrov. Oba sta se potopila v peni mehurčkov in krilečih rok. Vedela sem, da se prav zares ne bi smela smejati, a se nisem mogla zadržati. To je bilo nekaj najbolj odštekanega, kar sem kdaj videla. Smeh je samo naraščal in naraščal in ni hotel odnehati. Morala sem steči na stranišče, kjer sem bila zelo dolgo, da sem se nehala krohotati. Toda takoj, ko sem zagledala Ino, sem pomislila na udarec z zadnjico, ki je odmeval po vsem kopališču, in smeh je seveda hotel znova bruhniti iz mene.

Po tistem je bila Ina več mesecev jezna name.

Kot za kazen. Večkrat sem se ji opravičila in vsakič je odgovorila, da zares ni bilo smešno, jaz pa sem potem spet zagledala pred sabo prizor in že si nisem mogla pomagati. Morala sem se ji nehati opravičevati, da sem sploh lahko nehala misliti na to.

Ne vem, kaj je z mano in smehom. Smejim se takrat, ko se absolutno ne bi smela, podobno kot razmišljam o luknjah v nogavicah, takrat ko v resnici sploh nočem.

Ko sem doma v veži srečala mami, sem bila čisto zbegana. Zaradi Inine laži o trebušni gripi in ker se nisem mogla domisliti, kako bi bliskovito prišla do sintesajzerja. Zato sem na lepem planila v jok.

Jokala sem in mami me je tolažila.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 14

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

15

Vprašala je, zakaj sem tako žalostna, pa sem začela samo še bolj jokati. Kot bi izkoristila priložnost in jokala za vse mogoče. Za revne otroke na svetu.

Za vklenjenega medveda na reklamnem panoju na podzemni železnici. Da se igram z Ino, čeprav se nočem. Da bo mami umrla pred mano in da oči živi predaleč stran.

Mami mi je odstranila nekaj las, ki so se mi prilepili na lice. »Martin in še dva hočejo, da bi igrala v njihovem bendu sintensajzer,« sem rekla. »Sintesajzer?« je rekla mami in bila je videti presenečena. »Ja.« »Pa hočeš?« Negotovo sem prikimala. »Potem pa lahko vadiš na moj klavir,« je veselo rekla mami. »Toda klavirja ne morem nositi s sabo v garažo ...« Mami je nekaj časa razmišljala, preden je vstala. »Počakaj, imam neko drugo stvar, ki jo lahko neseš s sabo,« je rekla in odšla.

Obsedela sem na kavču in čakala, medtem ko je izginila v garderobno sobo in nekaj časa brskala po njej. Vrnila se je z dolgim plastičnim ovitkom v roki. »Izvoli,« je rekla in se usedla zraven mene.

Prijela sem ovitek iz oranžne plastike. »Odpri ga že!«

Mira_in_Martin_FINAL.indd 15

5.1.2018 8:55:28

16

Mira in Martin

Iz ovitka sem izvlekla flavto. »Ammm ...?« »Ja, to je blokflavta.« »Zakaj?« sem rekla in močno pihnila vanjo. »Na njej je mogoče z lahkoto najti tone. Lahko te naučim ali pa greš mogoče na tečaj.« »Saj ti je menda jasno, da se ne morem pojaviti s flavto?« sem rekla in vrgla flavto od sebe, kot da me bo ugriznila v roko.

Zakotalila se je pod radiator in zamolklo udarila ob steno. »Nimam denarja za sintesajzer, lahko pa seveda vprašava očka, ali bi nama hotel pomagati.« »Ah.« Izvila sem se iz maminega naročja in počasi zdrsnila na preprogo z dolgimi vlakni. Tam med resicami je ležala pokovka od prejšnjega večera, ko sva uživali ob filmu. »Če je to zate pomembno, bova to uredili, prav?« Skomignila sem z rameni. Kajti v resnici nisem vedela. Kako naj bi? Saj nisem še niti poskusila. »Veš kaj, Mira, imam idejo,« je rekla in videti je bila prebrisana. »Kaj?« sem rekla, povlekla kolena k sebi in jih objela. »Verjetno jih lahko prosiš, da si zraven in jih poslušaš, dokler ne boš vedela,« je predlagala.

To je bila pravzaprav zares pametna ideja.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 16

5.1.2018 8:55:28

3

D

anes sem še toliko bolj hrepenela po tem, da bi bila sama z Martinom. Vso pot do šole sem razmišljala, kako prijetno je bilo pred dnevi. Najprej sva ležala vsak na svojem vzglavniku in šelestečih ležalnih blazinah v najinem skrivnem bunkerju ter jedla bombončke, ki jih je prihranil. Jaz sem s seboj vzela prepečenec, vendar ga nisva pojedla.

Ko je postalo hladno, sva odšla domov k Martinu.

Tam sva sedela na kavču in izposodila sem si njegovo tablico, medtem ko je Martin vadil na svojo električno kitaro, a brez zvoka. »Katera je najbolj strašna žival, kar jih poznaš?« je vprašal.

Pomislila sem na pulover, ki ga je babica izvlekla iz omare, ko sem prespala pri njej, in je bil poln lukenj. Babica je tako odkrila, da ima molje v omari, in je izrekla zares veliko grdih besed. »Molji,« sem rekla. »Kaj pa je to?« »Živali, ki žrejo obleke,« sem rekla, ker nisem vedela, kakšni so videti. »Ampak to pa menda ni najbolj strašno?« »Potem se pa ti spomni kakšne bolj strašne.«

Mira_in_Martin_FINAL.indd 17

5.1.2018 8:55:28

18

Mira in Martin

Martin je nekaj časa tuhtal. »Pijavke, ki pijejo kri.« »Oh, groza!« »Katera je pa recimo tvoja najgrša barva?« »Mogoče bruhalno zelena. Kaj pa tvoja?« sem rekla. »Driskasto rjava. Kaj pa tvoja najbolj zanič hrana?« je nadaljeval.

To sva počela toliko časa, dokler ni njegova mama vprašala, ali bi jedla pri njih, in takrat sem poklicala mami in rekla, da bom jedla pri Martinu.

Sploh nisem hotela domov, ker je bilo tako prijetno. Ko sva skupaj, ne počneva nič posebnega.

Preprosto sva in se pogovarjava, kadar se nama da. Ne on ne njegova družina me ne plašijo, saj ne kričijo, kot to počnejo doma pri Ini. Tudi ona nima ravno bleščečega življenja. Uboga Ina. Razumem, da se želi preseliti k svojemu očetu v Sundsvall.

Bila sem pri stojalih za kolesa ob vratih ograje in upala, da bom dobila priložnost, da se z Martinom odločiva kaj glede bunkerja ali pa da bi se kaj več pogovorila o bendu. Zdaj ali nikoli, kajti kmalu bom za nekaj dni odpotovala k očku in takrat ne bom mogla z njim v Rockyjino garažo.

Ves dan pouka je minil, ne da bi imela priložnost govoriti z Martinom ali s komer koli drugim o srečanju v garaži. Ini sem se skrila, da me ne bi

Mira_in_Martin_FINAL.indd 18

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

19

vprašala, ali se bova po pouku dobili. Po kosilu sem na poti ven zagledala Rocky, ki je tekla proti Andréju na peščeno igrišče. Martin je bil zgoraj v gozdu z nekaterimi iz razreda, metali so storže drug v drugega in se skrivali za drevesi. Kdor je bil zadet, je moral glasno zakričati. Prav nevarno je bilo videti. Nisem hotela tja, da ne bi dobila storža v glavo.

Ko je bilo pouka konec, sem se skrila na stranišče, in ko zunaj nisem več slišala glasov, sem stekla navzdol po stopnicah in izbrala bližnjico zadaj za telovadnico, če bi me Ina po naključju čakala.

Pokukala sem ven, videla, da je zrak čist, in zagledala Rocky na rolki. Pomahala sem ji. Ustavila se je. Njena čelada je bila zelo zelena. »Živjo,« sem rekla. »Ojla,« je rekla. »Z veseljem bi bila zraven, ampak še nimam sintesajzerja ...« »Aha, sem mislila, da nočeš, pa smo zdaj vprašali nekoga drugega, bomo videli, ali bo hotel.« Nasmehnila se mi je in se odpeljala naprej.

Obstala sem tam kot bedak. Njene besede so me zapekle kot tisoč majhnih lukenj.

Zakaj je vedno narobe, kadar govorim? Zakaj? Ko nečesa NOČEM, ne rečem ne. In ko nekaj HOČEM, ne rečem JA. KAJ JE NAROBE Z MANO?!

Daleč stran na peščeni poti sem zagledala Rockyjino zeleno čelado in zaželela sem si zakričati:

Mira_in_Martin_FINAL.indd 19

5.1.2018 8:55:28

20

Mira in Martin

VZEMITE RAJE MENE, PROSIM! Zdaj je zavila pod železniški most in proti vrstnim hišam. Tristo kosmatih banan.

Ko sem prišla do svojega vhoda, sem vtipkala vstopno kodo. 2343. Z lahkoto si jo je mogoče zapomniti, ker me je mami rodila, ko je bila stara 23 let. Pravi, da je bil to najboljši dan v njenem življenju. Pred mojim prihodom ni vedela, kaj naj bi počela s sabo.

Najprej je mislila, da bo postala pianistka. Ko to ni postala, ni vedela, kaj bi delala. Potem sem prišla jaz in takrat je nenadoma točno vedela, kaj naj počne. 43 pa si zapomnim, ker je to mamina in moja zdajšnja starost, torej 33 plus 10.

Zdaj je mami občasno negovalka, kadar potrebujejo nadomestne delavce. Vendar denarja ni nikoli dovolj za vse tisto, kar potrebujeva, saj plačujeva drago najemnino za stanovanje, ki je v lasti nekoga, ki živi v Španiji.

Mami običajno najde oblačila zame in vse drugo na boljših trgih. In če potrebujem kaj drugega, morava vedno vprašati babico ali očeta. Vem tudi, da mami ob koncih tedna, kadar sem pri očku, dela.

Takrat pomaga v neki restavraciji in končuje zelo pozno. Ni mi všeč, da hodi ponoči sama domov.

Vrata so bila težka in potisnila sem jih s svojimi rokami, ki so bile težke kot železne cevi. Potem sem

Mira_in_Martin_FINAL.indd 20

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

21

vlekla noge za seboj po stopnicah. Zdelo se je, kot da je več stopnic kot običajno. Prav takrat, ko sem s ključi zarožljala po žepu, sem zagledala konici čevljev, ki sem ju prepoznala. Pripadali sta človeku, ki je sedel in čakal na stopnišču pred mojimi vrati. Bil je Martin. Pretkano se je nasmehnil. »Ključe sem pozabil doma v drugih kavbojkah,« je rekel in v moje srce je švignila strela, ki je stekla naravnost do dlani, da so mi ključi padli na kam­ nita tla.

Svojega veselja nisem mogla skriti in po obrazu se mi je razlezel širok nasmeh. Brkljala sem s ključi in na koncu le odklenila vrata. »Si lačen?« sem rekla, medtem ko sva v veži zbrcala čevlje z nog.

V hladilniku je bil konček navadne klobase, na polici kozarec babičine jabolčne marmelade, na vratih hladilnika pa mleko. Drugače je bilo v njem samo nekaj tub s čudnimi stvarmi, ki jih ni bilo mogoče kar tako jesti – paradižnikova mezga, gorčica in majoneza. Vzela sem ven mleko in pregledala omarice v kuhinji. Čisto zadaj v shrambi sem našla škatlo koruznih kosmičev. Pripravila sva si sklede in žlice, nalila mleko in si natresla kosmiče. »Imaš sladkor?« je zanimalo Martina.

Sladkorja je zmanjkalo, sem pa našla majhen zavojček rozin.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 21

5.1.2018 8:55:28

22

Mira in Martin

Martin ne sprašuje, zakaj je najin hladilnik prazen.

Ne sprašuje, zakaj moj oče ne živi tukaj. Ne sprašuje ničesar, kar bi me prestrašilo ali razžalostilo. Kot to Ina počne ves čas. Nenehno zelo veliko sprašuje.

Ko sva bila sita, si je Martin dva koruzna kosmiča vtaknil pod ustnico kot zajčja zoba.

Zasmejala sem se in začela metati vanj rozine.

Poskušal jih je ujeti z usti. Potem je še Martin poskušal z rozinami zadeti v moja usta. Vendar sva, razen dvakrat, vsakokrat zgrešila. Nenadoma sem zaslišala, da je mami vtaknila ključ v vrata, na tleh pa sem zagledala vse tiste koruzne kosmiče in rozine. Odhitela sem v svojo sobo in se skrila pod posteljo kot majhen otrok. Tudi Martin se je zrinil pod posteljo. »Mira!« je zavpila mami v veži. »MIRA?« Na pragu svoje sobe sem zagledala njene noge v nogavicah. Obrnila se je in odšla. Z Martinom sva tiho ležala pod posteljo in samo dihala. Zahihitala sva se z rokami pred usti in ugotovila sem, da je morda čas, da zlezeva ven.

Mami je čepela in pobirala rozine s tal. Utrujeno me je pogledala. »Kaj se je zgodilo tukaj?« »Oprosti, malo nama je padlo po tleh,« sem rekla.

Martin je počepnil zraven mami in začel potiskati rozine na majhen kup. Čez mamin obraz je

Mira_in_Martin_FINAL.indd 22

5.1.2018 8:55:28

Anna Ehring

23

švignil nasmešek. Tudi jaz sem počepnila in pomagala. »Ko sem bila majhna, sva z bratom nekoč imela vodni spopad,« je začela mami. »In babica je v sobo prišla ravno v hipu, ko sem vrgla z vodo napolnjen balon, ki jo je zadel naravnost v obraz. Bila je urejena, ker naj bi z dedkom šla na neko zabavo. Njeni skodrani lasje so se v hipu sploščili. Hudo presenečena je bila!« »Si se takrat smejala?« Mami je prikimala. Pomislila sem, da se tudi jaz smejim, ko se ne bi smela. To sem podedovala po njej.

Mira_in_Martin_FINAL.indd 23

5.1.2018 8:55:28

Mira_in_Martin_FINAL.indd 24

5.1.2018 8:55:28

4

K

o sem prišla v šolo, je bil Inin obešalnik poleg njene poličke prazen. Krasno, sem pomislila, dokler nisem slišala, da je njen brat v bolnišnici.

Peljal se je z motorjem in se zaletel v avto. Vsi smo bili dolgo tiho kot miške, ko nam je naša učiteljica Karin povedala, kaj se je zgodilo. Klop zraven mene je bila nenadoma videti zelo žalostno prazna.

Med odmorom smo se pogovarjali o nesrečah.

Martin je povedal, da je njegov stric vozil motokros in da je umrl.

Odšla sem stran od druščine na klopeh in se usedla na kamnite stopnice, kjer so se med odmori najpogosteje zadrževali prvošolčki. Gledala sem vse malčke, ki so se igrali skrivalnice, in razmišljala o smrti. Da lahko zelo hitro umreš in te ni več. Razmišljala sem, kako so naša telesa majhna in občutljiva v primerjavi s kakšnim slonom ali tovornjakom. Če bi na sebi imela jekleno obleko in vse dneve hodila v njej, bi mogoče preživela še celo, če bi vozila motokros ali če bi me povozil avto. Moje življenje se mi zdi kot večnost, ker se ne spomnim, kdaj sem se rodila. Čez nekaj časa je pozvonilo in vsi so pohiteli k modrim vratom. Na koncu sem tam obsedela sama

Mira_in_Martin_FINAL.indd 25

5.1.2018 8:55:28