Prvo poglavje
James Riordan
KRVAVI TEKACˇ Dolgi tek do svobode
3
Krvavi tekač.indd 3
17.8.2012 20:57:46
Krvavi tekacˇ
Pred vsako tekmo je bila njegova glava polna takšnih podob. A tu so bili tudi drugi, temačni spomini. Spomini, ki so vedno metali senco na še tako svetle misli.
Bilo je mirno jesensko jutro. Zrak je bil uspavajoč, poln vonja po jasminu in kosteničevju. Zlato sonce se je smejalo, kot se smeji ponosna mama, ko gleda svoje speče otroke. Celo večno lačni slinasti psi so dremali v senci in z napol odprtimi očmi spremljali šopirjenje vran. Kadar koli se je kakšna ptica preveč približala, jo je nizko, zaspano renčanje prepodilo. Bil je čas počitnic. Šola je bila zaprta in moški v rudnikih so imeli dela prost dan. Nobenega dvoma ni; ob ponedeljkih so si bila predmestja podobna kot jajce jajcu. A kljub vsemu se je ta ponedeljek v tem predmestju dogajalo nekaj drugačnega. Nekaj je bilo v zraku. Samuel tega ni mogel videti, niti slišati ali vohati. Lahko pa je čutil – z jezikom je lahko okusil nekakšno ščemenje, vznemirjenje, ki ga je treslo vse do prstov na nogah. Nekaj je bilo v zraku … Ampak kaj? Njegova brata, Looksmart in Nicodemus, sta si pri zajtrku pošiljala zarotniške poglede – mežikala sta si in se smehljala, da je bilo jasno, da nekaj vesta. Končno je oče izgubil potrpljenje. »Dajta, no, na dan z besedo,« je zarenčal. »Vedeta se kot dve lačni hijeni. V tej hiši ne bo skrivnosti!« 10
Krvavi tekač.indd 10
17.8.2012 20:57:50
Prvo poglavje
»Ne bo ti všeč, oče,« je rekel Looksmart, ki je bil najstarejši. »Kako naj vem, da mi ne bo všeč, če pa ne vem, kaj je?« je odgovoril oče. Looksmart je pogledal svojega mlajšega brata Nicodemusa, nato mamo, pa mladega Samuela in nato malo Sally. Vsi so v pričakovanju sedeli za leseno mizo. »No … kolikor vem … gre nekaj fantov na policijo protestirat zaradi prepustnic …« Oče je zapihal. »Saj sem vedel. Vročeglavci iščejo težave. Ne odobravam kršenja zakonov!« »Poslušaj, oče,« je dejal Looksmart. »Ti ›vročeglavci‹, kakor jih imenuješ, gredo miroljubno na postajo. Ne bodo povzročali nobenih težav. Radi bi samo vrnili svoje prepustnice.« Oče je še enkrat zapihal, tokrat glasneje in dodal še očitajoč »Oh«. »Ne kršijo zakonov,« je nadaljeval Nicodemus. »Miroljubno bodo protestirali kot mirovni protestniki v Angliji. Nekdo vendar mora nekaj storiti v zvezi z nepravičnim sistemom prepustnic.« Omenil je mirovne shode v Angliji, saj je vedel, kako oče spoštuje vse, kar je angleško. A oče se je samo namrdnil: v Angliji nimajo prepustnic, torej to ne šteje. »Komaj čakam,« je zagodrnjal. »Policija jih že ne bo poslušala. Še smejali se jim bodo, potem pa v zapor z njimi. In še prav jim bo, če mene vprašaš.« »No, Albert, ne bodi takšen malodušnež.« 11
Krvavi tekač.indd 11
17.8.2012 20:57:51
Krvavi tekacˇ
Oglasila se je mama, družinska upornica. Če bi mogla, bi vse policiste nabila s ponvijo po buči. Nadaljevala je: »Čas je že, da nekdo nekaj stori. Ta prepust nica ni drugega kot znak suženjstva. Kaj naj storimo? Samo stojimo in pustimo, da nas žalijo? ›Ja, baas1, ne, baas. Hvala, baas!‹ Za božjo voljo, kje je tvoj ponos?« Njen mož je zmajal s sivo glavo. Mama je kot ponavadi uveljavila svojo. Otroci bodo lahko šli gledat protest. Tudi oče bo šel z njimi, čeprav le za to, da bi se prepričal, da ne bodo počeli neumnosti. »Sally, obleci si modro oblekico. In ti, Samuel, čisto majico in sive kratke hlače.« To so bila njuna najboljša nedeljska oblačila – evropejska. Ker Sally in njen brat nista imela čevljev, sta obula raztrgane natikače. Oče je pod svojo črno zakrpano obleko nosil ovratnik in kravato, tisto, ki jo je imel za v cerkev. Samovi mami ni bil všeč njegov evropejski okus oblačenja. Ni si želela nadeti slamnika z obledelimi češnjami, ki ga je tu in tam nosila v cerkev. Namesto tega si je okrog glave povila šal, kot je bila plemenska navada. Protest pred policijsko postajo naj bi se začel ob enih. Tako se je vsa družina Gqibela petnajst čez dvanajsto odpravila od doma proti beli trdnjavi. Zdelo se je, kot bi v enem kilometru prehodil cel svet. Prečkati je bilo treba tri kontinente barv: indijskega, obarvanega2 in 1 2
Baas – v afrikanščini šef ali gospodar. Temnopolti prebivalci vse belce kličejo baas, podobno kot sir pri angleškem plemstvu. (Op. prev.) Obarvani – rasistična oznaka za prebivalce mešanih ras oziroma tiste, ki niso povsem beli. (Op. prev.)
12
Krvavi tekač.indd 12
17.8.2012 20:57:51
Prvo poglavje
črnskega. Vsak je imel svoje okrožje. Bantujci, kakor so belci klicali črnce, so imeli celoten slum3 zase. Samova družina je živela v zmešnjavi zanikrnih in umazanih barak, katerih pločevinaste strehe so stalno puščale. Tla so bila gola prst, sem in tja prekrita z lepenko. Tekoče vode ni bilo, elektrike in plina tudi ne, niti stranišča – uporabljali so skupno stranišče na štrbunk na koncu ulice. Družina se je pomikala skozi četrt, poseljeno z Indijci, kamor so vsi hodili nakupovat. Labirint pisanih trgovinic je bil poln ljudi, glasov in sladkobnega vonja. Trgovci so Samuelove starše nagovarjali: »Dajmo, mama, vstopite, gospod! Lo makulu chipile! Vse je zelo poceni!« Če bi imel denar, bi lahko kupil vse, od trsnega sladkorja pa do sirkovih krtač. Samuelov oče je imel precej raje soseščino, kjer so prebivali obarvani. Bila je čista in urejena, bungalovi so bili zgrajeni v vrsti, pred vsakim in za vsakim pa je bil majcen vrt. Ni bilo trgovin, ne kina, ne domačih pivnic – samo sem in tja kakšna pisarna ali ambulanta zdravnikov in zobozdravnikov. Samova mama je pogosto dejala: »Mi, Afričani, smo črni kot ebenovina in revni kot cerkvena miš. Če bi bil kdorkoli od belcev na dnu rudnika, pa bi nas še vedno gledal zviška!« Apartheid je bil za malega fanta zelo težko razumljiv. Vedel je, da nekateri belci delajo na policijski postaji. Oni so bili tisti s pištolami. Ampak kam so hodili ponoči? »Kje živijo belci?« je Samuel vprašal, ko so se bližali policijski postaji. 3
Slum – revna mestna četrt, navadno brez tekoče vode, elektrike in kanalizacije. (Op. prev.) 13
Krvavi tekač.indd 13
17.8.2012 20:57:51
Krvavi tekacˇ
Oče je brezbrižno zamahnil z roko proti oddaljenemu obzorju. »Ampak zakaj mi živimo tu in oni tam?« »Tako pač je,« je dejala mama. »Ampak staro dobro sonce sveti tako na belce kot na črnce. In če je Bog res v nebesih, gleda od tam na vse otroke. Tam ni apartheida – pa čeprav belci trdijo, da je Bog bel in se bori proti črnemu zlu!« Oče je ostal tiho, a je ženi namenil tak pogled, kot bi ji hotel reči: Izperi si usta z milom in vodo! Med potjo je Samuel pomahal svojim prijateljem. Videti je bilo, kot da bo dogodek spremljalo celo naselje. Kakor se veliko pritokov steka v mogočno reko, tako so družine drvele v širok tok teles – vrtinčast vrvež čebljanja in žlobudranja. Za množico je tekal trop psov, za njimi pa je na lovu za ostanki skakljala, vzletala in pristajala skupina svetlečih se črnih vran. Morda bodo imele srečo, saj so nekatere družine s seboj prinesle hrano za piknik.
14
Krvavi tekač.indd 14
17.8.2012 20:57:51
Krvavi tekacˇ
Sedmo poglavje
Bilo je še zgodaj, a na železniški postaji je že mrgolelo delavcev v prašnih delavskih oblekah. Stali so na nasprotni strani perona in čakali na vlak do Vereeniginga in Boipatunga, kjer so bile tovarne in razni obrati. Looksmart in Sam sta bila namenjena proti severozahodu, najprej do Klerksdorpa, potem pa naprej do Mamabatha in do strica Sabate. Lokalni parni vlak je pokal po vseh šivih. Delavci so viseli skozi okna, ležali po strehah vagonov in se oklepali podbojev vrat ali svojih sopotnikov. Imel si občutek, da je več ljudi na zunanji strani vlaka kot v njem. Samuela je spominjalo na mravljišče, polno mravelj. Vlak je zatulil in zahrumel, nato pa ob škripanju koles sopeče odpeljal s postaje. Čudežno je bilo, da je sploh zbral dovolj pare za vleko takšnega tovora. Brata sta se pripravila, da bosta skočila na svoj vlak in se oklenila kakšnega delčka prostora, sledilo pa je pravo presenečenje. Ko je njun vlak zapeljal na postajo, sta bila na peronu skoraj sama; nihče se ni oklepal strehe vagona niti držal sopotnika. Namesto sajaste, umazane gruče vagonov brez oken, ki bi jo vlekla stara lokomotiva, je bil vlak prava hiša na kolesih, ki jo je poganjala prekrasna črno-rdeča, kot slon mogočna lokomotiva. Potniški vagoni so se lesketali v rjavo-smetanovi, zelenočrniali pa v rdeče-beli barvi – kot sprevod dragih limuzin. 46
Krvavi tekač.indd 46
17.8.2012 20:58:06
Sedmo poglavje
Sprevodnik je zavpil »Klerksdorp« - to je bila njuna smer! Ko so se vrata odprla, se je Sam takoj prerinil gor. V vsej naglici je zaprl pot potnikom, ki so nameravali izstopiti. Med rožljanjem in cviljenjem koles je slišal, da sprevodnik nekaj vpije, a ga ni mogel razumeti. Ko je bil v kupeju, je hitro ugotovil svojo napako. Bil je v vagonu za belce. Pogled na črnega fanta je tako prestrašil beli gospe, ki sta želeli izstopiti, da sta začeli histerično kričati. Zaradi njunega vreščanja je po peronu takoj pritekel temnopolti načelnik z rdečo zastavico v eni roki, v drugi pa s piščalko. Na vso moč je pihal v piščalko. »Voetsek, kaffir!« je vpil. »A ne znaš brati? Slegs Blankes – Samo za belce!« V vsej svoji vnemi je Sam spregledal tablo na sprednji strani vagona. Ko se je zavedel napake, je hotel oditi, a se je njegova palica s culo zataknila med vrata in kakor koli jo je vlekel, je ni mogel spraviti ven. Ker še nikoli doslej ni bil na vlaku, ni niti pomislil, da z vlakom potujejo tudi belci. Vedno si je predstavljal, da se vozijo le z avtomobili. Načelnik je Samuelu tulil v uho: »Rekel sem ti, da izgini, kaffir!« Zgrabil ga je za ovratnik in ga sunkovito pahnil z vlaka, da se je palica prelomila na dvoje. Samuel se je ritensko zvrnil in bi z glavo udaril ob peron, če ga ne bi Looksmart ujel. Ko je bila ovira odstranjena, se je načelnik hitro posvetil pretresenima damama. 47
Krvavi tekač.indd 47
17.8.2012 20:58:06
Krvavi tekacˇ
»Oprostite, mei baas,« je klečeplazil načelnik. »Naredil je lo mal napako. On ne bere. Odpustite mu, mei baas. Ta zamorček ne ve vagon za belce.« Samuel je spremljal vse skupaj in ni mogel verjeti svojim očem, ko je načelnik s svojimi belimi rokavicami pobrisal stop nice, zraven pa je ves čas javkal: »Oprostite, mei baas. Oprostite, mei baas.« Obe starejši gospe sta izstopili vzvišeno, kot sta le mogli, še vedno pretreseni zaradi črnega hudiča, ki je vdrl v njun vagon. Kakor hitro sta odšli, se je načelnik obrnil k fantoma. Njegov ton se je naglo spremenil iz javkanja v lajež. »Zakaj si šel v napačen vagon? In strašil bogaboječe spodobne ljudi? Lahko bi te dal zapreti! A kaffirji nič ne veste?« Z rokami je mahal, da bi naredil vtis na morebitne belce, ki so bili priča prizoru. »A si barvno slep? Ne ločiš vagona za belce od vagona za črnce? Pojdi na konec vlaka! In zapomni si za v bodoče, da boš bral table: SAMO ZA EVROPEJCE. SAMO ZA NEEVROPEJCE. SAMO ZA BELCE. SAMO ZA NEBELCE. Zato pa so table.« Fanta sta se stisnila na ozko leseno klop v vagonu za nebelce na koncu vlaka. Nasproti njiju sta sedela starejša ženska in lepo oblečen mlad moški. Ženska je bila črna kot noč, njena velika zadnjica je zasedla večino sedeža, njene ptičje oči pa so švigale zdaj sem zdaj tja, medtem ko je prežvekovala tobak. Moški je bil sijoče svetlo orehove polti, vitek, gladko obrit in oblečen v temno črtasto obleko. Na nosu je imel očala z debelim črnim okvirom. V naročju je držal debelo knjigo, ki pa 48
Krvavi tekač.indd 48
17.8.2012 20:58:06
Sedmo poglavje
je trenutno ni bral, saj je imel preveč opravka z opazovanjem novih potnikov. Očitno je bil cel vagon priča kravalu. Samuel ni vedel, kam bi se dal. Skušal se je narediti čim manjšega in se skriti za Looksmartovimi rameni. V teh kratkih minutah je občutil apartheid kot še nikdar prej. Podajal se je v večbarvni svet in prvič okusil, kaj zares pomeni biti črn. Nič mu ni bilo jasno. Naj ga bo sram ali naj bo jezen? Velika črna ženska se je držala, kot da je pravkar ugriznila v črvivo jabolko – in Samuel je bil črv! Takoj ko se je zaslišal zvok piščali in je vlak potegnil, je ženska spet začela prežvekovati. Žvečila je v ritmu sopihajočega vlaka, gor in dol, vedno hitreje. Kar naenkrat se je ustavila in svoje majhne oči uprla v fanta. »Si zdrahar?« je zakokodakala. Potem je spet nadaljevala s svojim prežvekovanjem v ritmu drdranja vlaka. Sam je izjecljal: »Ne, ne. Nisem,« in sklonil glavo. »Premlad si, da bi vedel, kakšno je življenje,« je nadaljevala, potem pa z enim samim, rjavim zobom odgriznila nov kos tobaka. »Mi živimo v svojem svetu. Belci pa v svojem. Mi smo njihovi služabniki, oni pa naši gospodarji. Razumeš? Pa če nam je to všeč ali pa ne.« Odprla je okno in izpljunila dolg curek rjavočrne tekočine. Ni še končala. »Črnci in belci živimo ločeno. Tako je bilo vedno. Tako hočejo belci. In mi moramo ubogati, razumeš?« 49
Krvavi tekač.indd 49
17.8.2012 20:58:07
Krvavi tekacˇ
Zdelo se je, da je moškemu poleg nje nelagodno, ko je govorila. Snel si je očala in se napol obrnil stran. A beseda »ubogati« ga je močno razburila. »Oprostite mi, mati,« je vljudno rekel. »Ni treba, da je tako. Mogoče je bilo tako včasih. Prebuja se nova generacija Afričanov; mladi hodijo v šolo in vedo dovolj o svetu, da bodo začeli postavljati vprašanja. Nekateri od njih se ne bodo samo ulegli in pustili, da jih čevlji belcev poteptajo.« Samuel se je zastrmel v moškega z nežnim glasom. Ni bil kot delavci iz naselja, niti kot obarvani uradniki ali indijski prodajalci na stojnicah. »Bila sva zraven, ko so streljali,« je zamrmral Samuel. Ženska je zastokala. »Saj ti pravim, sinko. Oni imajo orožje. Kaj pa mi lahko naredimo proti orožju?« »Žal mi je,« je rekel mlad moški. »Upam, da mi boste oprostili, kar bom rekel, a iz tega se moramo kaj naučiti. Lahko se zgodi preobrat. Čas je, da se začnemo boriti tudi mi.« Ženska je spet žvečila v višji prestavi, potem pa je prenehala. »O, ja,« je prezirljivo rekla. »Napasti belce s sulicami in palicami! Hujskač ste, zaradi takih umirajo nedolžni otroci.« »Prav imate, mati,« je mirno rekel. »Če se le da, se moramo izogniti prelivanju krvi. A braniti se moramo. Do orožja lahko pridemo s pomočjo prijateljev izven naše dežele. Lahko pa ustanovimo specialne enote, da bodo oropale skladišča orožja, ki jih imajo belci. Vendar brez orožja nimamo nikakršnih možnosti, da bi se branili.« Looksmartove oči so žarele. Kar je slišal, ga je navdušilo bolj kot brata. Prav takrat pa je po hodniku prišel temnopolti 50
Krvavi tekač.indd 50
17.8.2012 20:58:07
Sedmo poglavje
sprevodnik v spremstvu majhnega, svetlolasega policista, ki je kadil cigareto. Za kratek, grozen trenutek si je Sam predstavljal, da ga bosta aretirala. »Vozovnice in prepustnice!« je zavpil sprevodnik. Starejša ženica se je sklonila in brskala po platneni torbi pod nogami, njen sosed pa je z roko segel v notranji žep suknjiča. Looksmart je držal vozovnici in papirje v roki. »Ste za Klerksdorp?« Policistovo vprašanje je bilo namenjeno vsem trem, a ženska je pohitela z odgovorom. »Na obisk grem k sinu, mei baas. Tam dela. On dober fant.« »Ste prepričani?« je rekel belec in povzdignil glas. Očitno mu je ugajalo, da ima moč nad prestrašeno žensko. »O ja, ja, mei baas, mei makulu11 baas. Mini makulu, seveda. On vrtnar za makulu belo družino. On vedno imeti čisti nos, mei baas.« Naveličan njenega klečeplazenja ji je puhnil dim v obraz, preden se je obrnil k drugim. Ko je pregledal papirje bratov, je zaničljivo rekel: »Vračata se, kamor spadata.« Obrnil se je k zadnjemu potniku in mu dejal: »Ti, fant, pokaži mi svojo prepustnico.« Počasi je temnopolti moški vstal, si poravnal rob na hlačah in si popravil očala. Ko je porinil svoje dokumente policistu pod nos, je jasno in natančno rekel: »Kot vidite, gospod, sem za celo glavo večji od vas.« Policist je z roko segel k svoji pištoli, misleč, da ga bo moški napadel. Ampak se je sprostil, ko je opazil miren obraz, ki je zviška gledal vanj. 11 Makulu – v afrikanščini veliki, denimo veliki gospodar. (Op. prev.) 51
Krvavi tekač.indd 51
17.8.2012 20:58:07
Krvavi tekacˇ
»In kaj potem, fant?« je vztrajal. »No, če sem jaz fant, kaj ste potem vi?« Belec se je popolnoma vzravnal, da je z nosom segal moškemu do prsnega koša. Z ošabnim nasmehom je dejal: »Razlika med nama, fant, je očitna. Jaz imam pištolo, ti pa ne.« Temnopolti moški je pomenljivo pogledal Samuela in Looksmarta, preden je odgovoril: »Prav imate, gospod.« Policist je vrnil dokumente in odšel naprej, za njim pa je capljal sprevodnik. Ni mogel slišati tihega mrmranja za sabo: »Zazdaj, mei baas. Zazdaj še.«
Preostanek potovanja je minil brez posebnosti. Mladi moški je delal za črnsko odvetniško pisarno v Johannesburgu. Namenjen je bil k temnopolti stranki v hišnem priporu blizu Klerksdorpa. Snel si je očala, se priklonil naprej in resno rekel: »Moja mlada prijatelja, takole vama rečem: zgrabita vse možnosti za izobrazbo.« A kakšno izobrazbo sta sploh potrebovala za pašo koz?
52
Krvavi tekač.indd 52
17.8.2012 20:58:07
Osmo poglavje
Osmo poglavje
Bolj ko se je vlak bližal Mmabathu, manjši tovor je prevažal. Oba, rejena ženska in odvetnik, sta izstopila v Klerksdorpu, in skoraj vsi belopolti potniki so izginili na podeželskih postajah vzdolž proge. Brata sta jih opazovala, ko so odhajali. Sodeč po njihovih oblačilih je bila večina iz kmečkih družin. Bradati moški so nosili hlače iz rebrastega žameta, rožnate telovnike, težke suknjiče in visoke škornje. Ženske so imele bele klobuke in široka črna ogrinjala. Čudna oblačila in čudni ljudje na afriškem soncu. Peljala sta se mimo farm, skritih v nedrjih hribov in obkroženih z visoko travo. Tu in tam so prostrano ravnino zagradili z ograjo in spremenili v bogate pašnike za dobro rejeno govedo. Skozi doline so drli potoki, v katerih so se zbirali sončni žarki in se lesketali kot srebrni trakovi. Z brega so se nad vodo sklanjale vrbe in limonovci. Včasih si lahko v daljavi prepoznal voz s konjsko vprego, za katerim se je dvigoval oblak prahu in je rožljal s farme v oddaljeno vasico. Looksmart je zaspal, Samuela pa je pogled skozi okno preveč prevzel, da bi mogel zatisniti oči. Manjše domove so obdajala drevesa domorodne marule, manga, divje papaje in visokih bananovcev. Do večjih farm so vodili drevoredi palisandrovcev s svojimi prekrasnimi modrimi cvetovi, ki spominjajo na sivko. 53
Krvavi tekač.indd 53
17.8.2012 20:58:09
Krvavi tekacˇ
Vse farme niso bile tako bogate. Ob progi, kjer je bila rodovitna prst, so stale majhne kmetije, na katerih so v pobeljenih kočah živele hrupne družine revnih belopoltih kmetov. Sem in tja so se skozi vrata zapodili majhni otroci in hiteli mahat srečnežem na vlaku. Sam se je z veseljem nasmehnil in pomahal otrokom, ki niso ločevali belcev in črncev. Zemlja je bila dobra za kmetovanje, rodovitna in dovolj vlažna. Zelena in prijazna pokrajina. To je bila torej prava Južna Afrika, dežela, ki so jo nekateri imenovali »Raj na zemlji«. Looksmart, ki se je že popolnoma prebudil iz sna, je bral bratove misli. Zamrmral je: »Samo pomisli na plemena, ki so živela na teh ravnicah! Njihova kri in njihove kosti še vedno hranijo to zemljo. Ni čudno, da je prst tako rdeča!« Ko je vlak prispel v Mafeking, se je pokrajina izrazito spremenila. Zdelo se je, kot da si prispel na rob velikanske preproge, ki se je končala ob vznožju gričevja. Tu, na drugi strani grebena, je bila zemlja rumena in rjava, ravna in neporaščena. Sem in tja je bilo moč opaziti skupine topolov. Stiskali so se drug k drugemu, da bi kot vitki in lačni možje kljubovali vetru. »Naslednja postaja … Mmabatho!« je zavpil sprevodnik. »Kon-čna po-sta-ja!« Konec proge. Konec Južne Afrike. Samuelu se je zdelo, kot da se pelje čez prepad na koncu sveta in bo zdaj zdaj treščil v ocean ali padel v globoko brezno. Seveda je že slišal o daljni Angliji in Holandiji, od koder so izhajali Evropejci. A njegovi mladi možgani so si nekako predstavljali, da je njihovo zemljo pogoltnilo morje in tako prisililo ljudi, da so se z ladjami odpravili v Afriko. 54
Krvavi tekač.indd 54
17.8.2012 20:58:09