Peter Jambrek: Trideseta obletnica rojstva slovenske države in ustave

Ne gre le za 30. obletnico razglasitve in obrambe, marveč tudi diplomatskega priznanja in ustavnosti Republike Slovenije. Gre za praznovanje ustanovitve slovenske narodne države, ki ne bi mogla obstajati brez mednarodnega priznanja in brez ustave. Najprej smo – z orožjem in ustvarjanjem primernega javnega mnenja doma – branili in ščitili svojo odločitev, nato smo morali to odločitev preizkusiti v mednarodni skupnosti. Brez tega preizkusa države ne bi bilo. Enako velja za ustavo iz decembra 1991, ki se je »pokrila« z mednarodnim priznanjem, to pa s koncem Sovjetske zveze. Vojaški, diplomatski in ustavni dosežki so bili enako pomembni za uspeh slovenske države.

Uvodni pojmovni okvir in oris zgoščenega zgodovinskega časa 1987–1992

Ne gre le za letošnjo 30. obletnico razglasitve in obrambe slovenske države, marveč tudi diplomatskega priznanja in ustavnosti Republike Slovenije. Ob tej redki priložnosti, po tridesetih letih, poskušam uvodoma dojeti in pojmovno izraziti zgodovinsko logiko in bistvo takratnih dogodkov. Najprej podajam zgoščen uvodni pregled rojstva države, ki upošteva hkrati nedeljivost celote procesov osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve slovenske države ter časovno, pogojno tudi vzročno-posledično sosledje konstitutivnih zgodovinskih dogodkov.

Pojmovno razumemo bistvo rojstva Republike Slovenije kot enovit zgodovinski proces osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve nove države.

Ključni trenutek rojstva nove države predstavlja njena ustavnopravna razglasitev na podlagi TUL in UZITUL 25. junija 1991.

Vendar so morale biti na poti do tega osrednjega zgodovinskega dogodka izpolnjene tri nujne predpostavke – nacionalni program, demokratični preboj večstrankarskih volitev ter ljudsko soglasje na plebiscitu.

Tudi ustavnopravna razglasitev bi ostala neizvršena deklaracija, če ne bi bili izpolnjeni trije izvedbeni zgodovinski pogoji – z vojaško zmago pridobljen učinkovit nadzor nad ustavnim ozemljem države, ureditev države in pravic državljanov z novo ustavo ter mednarodno priznanje nove države.

I. Rojstvo države kot nedeljiva celota procesov osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve

1. Osrednji dogodki takratnega zgodovinskega časa – recimo dveh let 1990 in 1991, v širšem razponu petih let 1987–1992, tvorijo nedeljivo celoto, ki jo konceptualno označujejo procesi OSAMOSVAJANJA, OSVOBODITVE

IN USTANOVITVE. 2. OSAMOSVOJITEV pomeni odcepitev ali razdružitev Slovenije od bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije, prehod iz statusa federalne enote neke druge države v status nove neodvisne svobodne suverene samostojne mednarodno priznane države. 3. OSVOBODITEV pomeni dvoje: (a) pridobitev svobode nove države v mednarodnih odnosih svetovne ureditve držav članic

Organizacije združenih narodov (OZN) ter (b) vzpostavitev osebne svobode in dostojanstva vsakega državljana kot pogoja za vzpostavitev žive in dejavne ustavne ureditve svobodne demokratične družbe, ki »ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost«. V kontekstu zgodovinskih procesov osvoboditve naroda pa je ključna naslednja ustavnosodna razlaga slovenske nacionalne osvoboditve: »[P] ridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi [so] pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji [...] v državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve.

V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic F...] Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament.« 4. USTANOVITEV pa pomeni proces postopnega pridobivanja vseh za status suverenosti potrebnih atributov državnosti, zlasti dejanskega nadzora nad ustavnim ozemljem države, njene inštitucionalne in normativne ureditve na podlagi demokratično legitimne ustave ter mednarodnega priznanja.

53

Zgodovinsko sosledje nujnih pogojev za rojstvo nove države pred in po njeni razglasitvi 25. junija 1991

1. PRED RAZGLASITVIJO: PROGRAM, POŠTE-

NE VOLITVE, LJUDSKO GLASOVANJE: (a)

Program ustanovitve Republike Slovenije sestavljajo naslednji štirje dokumenti: Prispevki za slovenski nacionalni program (Nova revija št. 57, 1987), Pisateljska ustava (Teze za ustavo Relublike Slovenje, 1988), Majniška deklaracija (1989) in Demosova predvolilna

Deklaracija o samoodločbi (1990). (b) Demokratični preboj, dosežen s prvimi poštenimi večstrankarskimi volitvami in konstituiranjem demokratične sestave parlamenta (april 1990). (c) Ljudsko soglasje o ustanovitvi nove države na plebiscitu (december 1990). 2. RAZGLASITEV USTANOVITVE REPUBLIKE

SLOVENIJE: Sprejem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

Slovenije ter Ustavnega zakona o izvrševanju

TUL (junij 1991). 3. PO RAZGLASITVI: ZMAGA V VOJNI ZA

SLOVENIJO, SPREJEM NOVE USTAVE, MED-

NARODNO PRIZNANJE: (a) Z zmago v vojni za Slovenijo proti JLA pridobljen učinkovit nadzor nad ustavnim ozemljem države (odhod enot JLZ z ozemlja Republike Slovenije, oktober 1991). (b) Sprejem in uveljavitev nove Ustave Republike Slovenije in Ustavnega zakona za njeno izvrševanje (december 1991). (c) Mednarodno priznanje Republike

Slovenije ( julij–december 1991, 1992).

A. Porajanje in oblikovanje prvih zamisli o ustavni ureditvi slovenske države

Slovenija kot teritorialno opredeljena gospodarska, politična in kulturna skupnost državljanov spada med ustavne demokracije, ki so nastajale v času zatona in razpada obeh vzhodnoevropskih mnogonacionalnih imperijev – Sovjetske zveze in Jugoslavije. Ta skupina držav, obremenjenih z dolgotrajno dediščino komunistične variante totalitarnega režima, je bila z vidika ustavne in državne graditve krhka in ranljiva skupina. Edina morebitna prednost tvorcev nove slovenske ustavnosti je bila priložnost, ki jo imajo vsi zamudniki: sorazmerno večje število ustavnih izkušenj drugih državnih narodov (nacij), s katerimi se lahko seznanjajo, jih odbirajo in upoštevajo. I. Neposredna izhodišča in travaux préparatoires

Odlok o razglasitvi Ustave Republike Slovenije je bil sprejet v ponedeljek, 23. decembra leta 1991. S tem pa ustava ni bila samo razglašena, ampak je začela tudi veljati in se uporabljati – na podlagi končnih določb 172. in 173. člena, razen če istega dne sprejeti ustavni zakon za njeno izvedbo ni določil drugače. Kako pa je prišlo do tega zaključnega in odločilnega dejanja slovenske ustavnosti in državotvornosti?

Junija istega leta sta bila sprejeta ključna osamosvojitvena ustavna akta – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), sprejeta 25. junija 1991, ter istega dne sprejeti Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL). Pot do omenjenih dveh ustavnih dokumentov so utrli Deklaracija o neodvisnosti, Zakon o plebiscitu s 6. decembra 1990 in seveda plebiscitno dejanje samo, katerega rezultati so bili uradno razglašeni tretjega dne po plebiscitni nedelji, v sredo, 26. decembra 1991.

Pomembni so bili tudi številni predhodni, pripravljalni in spremljajoči akti ustavne, zakonske in deklarativne narave, torej celota naslednjih osamosvojitvenih aktov: Ustavni amandmaji k Ustavi Socialistične Republike Slovenije (IX do C), sprejeti v času od 27. septembra 1989 do 24. junija 1990, ter vrsta osamosvojitvenih zakonov, kot so bile deklaracije, sklepi, resolucije in stališča slovenskega zakonodajnega telesa v času osamosvajanja Slovenije, sprejeti pred uveljavitvijo ustave 23. decembra 1991. Prepletenost in vzajemno učinkovanje slovenskih ustavodajnih ter osamosvojitvenih pravnih aktov in dejanj opozarja, da moramo z današnje zgodovinske perspektive govoriti o celovitem, čeprav notranje strukturiranem procesu.

Naslednja, manj uradna vrsta dokumentov in gradiv, ki so vsa prispevala k oblikovanju končnega besedila ustave, so pripravljalna gradiva – travaux préparatoires. Zbrana so v publikaciji pod naslovom Nastajanje slovenske ustave v treh zvezkih, ki v podnaslovu navaja, da gre za izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja tedanje Skupščine Republike Slovenije. Ta v procesu nastajanja ustave ključna komisija je delovala od 13. junija 1990, ko je bila imenovana, do sprejema ustave 23. decembra istega leta. Publikacijo Nastajanje slovenske ustave je izdal državni zbor in je izšla decembra 2001, ob deseti obletnici sprejema ustave. Vsebuje dve vrsti gradiv: osnutke in predloge ustave in ustavnega zakona za njeno izvedbo, njihove

54

razlage ter razprave o teh osnutkih in predlogih, ki so potekale v Komisiji Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja leta 1991. V prvem zvezku je objavljen tudi Delovni osnutek Ustave Republike Slovenije strokovne skupine, ki jo je 24. junija 1990 imenovala ustavna komisija skupščine. To besedilo, ki je dobilo naziv Podvinska ustava, je koordinator sedemčlanske strokovne skupine 31. 8. 1990 izročil tedanjemu predsedniku skupščine dr. Francetu Bučarju.

Z vso potrebno zadržanostjo lahko rečemo, da je bilo 23. decembra leta 1991 sprejeto besedilo Ustave Republike Slovenije predvsem delo 33 oseb – 7 članov strokovne skupine in 26 članov ustavne komisije tedanjega ustavodajnega telesa – Skupščine Republike Slovenije. To skupino lahko z vso potrebno previdnostjo štejemo za slovensko ustavodajno konvencijo, ki je pisala in urejala ustavna besedila skupaj 517 dni – od 24. junija 1990 do 23. decembra 1991. Seveda pa je bilo tega dne treba zagotoviti enotno voljo 240-članskega ustavodajnega telesa, sestavljenega iz treh zborov in devetih strank. Za dosego tega srečnega zaključka ni pomagala kakšna čarobna paličica, ampak leto in pol trdega dela.

II. Avtorski programski dokumenti 1987–1990

Ta lok ustavotvornih besedil sega od Prispevkov za slovenski nacionalni program, objavljenih v 57. številki Nove revije februarja leta 1987, preko Gradiva za slovensko ustavo in Tez za Ustavo Republike Slovenije – t. i. Pisateljske ustave, objavljenih v Časopisu za kritiko znanosti aprila leta 1988, do Delovnega osnutka nove slovenske ustave – Demosove ustave, ki je bil objavljen marca leta 1990. Vsem je skupno to, da ta besedila niso imela formalnopravne veljave, kakršno so imeli osnutki, predlogi in razlage ustavne komisije in tedanje skupščine kot stavodajnega telesa. Vendar pa ni sporno, da je strokovna skupina ustavne komisije uporabila za svoje temeljno pripravljalno gradivo delovni osnutek zbora za ustavo – Demosovo ustavo iz marca 1990. Slednjega pa sta avtorja s sodelavci napisala na podlagi besedila Pisateljske ustave iz aprila 1988.

Manj znana je kontinuiteta med Prispevki za slovenski nacionalni program, objavljenimi v 57. številki Nove revije februarja 1987, ter eno leto pozneje objavljeno Pisateljsko ustavo: Uredništvo Nove revije je v uvodni besedi zapisalo, da so Prispevki pobuda »za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituiralo v ustanovah potencialno suverenega naroda«. Z vidika nove slovenske državnosti in ustavnosti je bila določna in tehtna naslednja pobuda dr. Jožeta Pučnika: »Seveda je ustanavljanje in razvijanje takšnih organiziranih pobud in skupin državljanov zametek nastajanja političnega pluralizma in verjetno tudi nastajanja kakršnekoli oblike političnih strank [...] naslednja stopnja (je) razprava o ustreznih ustavnih spremembah.« Druge razprave, na primer Tineta in Spomenke Hribar, Franceta Bučarja in sedanjega avtorja, so izrecno odpirale vprašanja o novi ureditvi svobode in dostojanstva osebe, pravice naroda do samoodločbe in varovanja temeljnih demokratičnih pravic do svobode govora in političnega organiziranja.

Takoj po objavi Prispevkov v prvi polovici februarja 1987 sta stekli dve vzporedni vrsti pobud, dejanj in avtorskih besedil. Prva je izvirala neposredno od ustavno pomembnih kritičnih in programskih idej Prispevkov, drugo pa so spodbudile slovenske kritike tedaj vsiljenih, oktroiranih zveznih ustavnih amandmajev. Oba ustavotvorna miselna toka sta se vzajemno dopolnjevala, se krepila in se kmalu povezala v skupni avtorski projekt nove slovenske ustave, ki je bil v obliki znanih Tez javno predstavljen na zborovanju v Cankarjevem domu aprila 1988.

Takoj po izidu Prispevkov je bil sprejet predlog članskega sestanka Društva slovenskih pisateljev, da se 24. februarja 1987 priredi javna tribuna o predlogu jugoslovanskih zveznih ustavnih sprememb. Za ta sestanek je dr. France Bučar napisal kratek prispevek o nekaterih temeljnih značilnostih predloga za spremembo ustave.

Avtorizirane razprave s te tribune so bile junija objavljene v publikaciji, ki ji je sledilo posebno sporočilo javnosti. Po poletnih počitnicah, 22. septembra, je Društvo slovenskih pisateljev objavilo izjavo, s katero je zavrnilo osnutek zveznih ustavnih amandajev ter zahtevalo uvedbo »nujnih ustavnih pogojev za razvoj politične in ekonomske demokracije«. V naslednji izjavi z 29. decembra istega leta je društvo ocenilo osnutek zveznih amandmajev za »v celoti nesprejemljivega«.

Upravni odbor Slovenskega sociološkega društva pa je 14. septembra sprejel pobudo, da se v okviru društva ustanovi ustavna komisija, ki naj »aktivno posega v razpravo o ustavnih spremembah«. Ustanovni sestanek te komisije je bil 25. septembra 1987 in pet dni po objavi pisateljske izjave je Delovna skupina za ustavni razvoj pri Slovenskem

55

sociološkem društvu sprejela, med drugim, tudi stališče, da naj posegi v javno razpravo o ustavnih spremembah ne bi bili parcialni, ampak naj bi »čim bolj celovito problematizirali posamezna področja, relevantna za ustavni razvoj«. V zapisu o tej javni razpravi je bilo navedenih enajst takih področij, od občine do temeljnih pravic in svoboščin. Društvo je 10. decembra v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani organiziralo javno strokovno razpravo o alternativnih programih ustavnega razvoja Slovenije na podlagi že objavljenih ali za razpravo posebej pripravljenih študij pravnosociološke narave.

Od omenjene javne strokovne razprave dalje se je delo sociološke ustavne skupine osredinilo na pisanje nove slovenske ustave, čeprav ta končni cilj vse do aprilske objave njenega besedila ni bil nikoli natančneje pojasnjen. Proti koncu januarja je bil poslan poziv vrsti strokovnjakov, da naj do 10. februarja pošljejo svoj avtorski prispevek za programsko študijo o 19 »osrednjih področjih ustavne ureditve in razvoja«. Prispevki pa naj bi vsebovali tudi ustrezno »novo smer ali model ustavnega razvoja«. Petega februarja je bil v imenu sociološke delovne skupine petim področnim urednikom načrtovane programske ustavne študije poslan poziv, da prevzamejo posle sistematizacije, redakcije in povzemanja sklepnih ugotovitev na enem od petih področij. Tokrat je delovni naslov Programska študija o ustavnem razvoju Slovenije nadomestil naslov Načrt ustavne ureditve slovenskega naroda.

V dopisu z 10. februarja 1988 je sledilo še natančnejše vsebinsko navodilo glavnim sestavljalcem tega pravnosociološkega načrta: »Moderne evropske ustave [...] so razdeljene na dva glavna dela. V prvem delu je opredeljeno področje temeljnih pravic človeka in državljana, v drugem pa ureditev državne oblasti. Se pravi, da je območje civilne družbe v bistvu prepuščeno samoregulaciji, samoupravljanju državljanov in njihovih skupnosti. Urejene so le njihove pravice v razmerju do organov države in na drugi strani ustrezne pristojnosti in omejitve prav teh organov [...] Predlagam, da pri sestavljanju Načrta ustavne ureditve Slovenije izhajamo od modernega evropskega modela.« V nadaljevanju je bila predlagana razporeditev snovi na štiri dele, na temeljna načela, pravice človeka in državljana, samoupravne organizacije in skupnosti ter državno ureditev.

Medtem so slovenski pisatelji svoje nasprotovanje zveznim ustavnim amandmajem izostrili v zahtevo za slovenski referendum, na podlagi katerega naj bi se odložil sprejem zveznih amandmajev, dokler ne bi bile sprejete nove republiške ustave. Na članskem sestanku Društva slovenskih pisateljev je bil 15. februarja sprejet sklep, da naj »Upravni odbor pripravi svoj osnutek nove slovenske in jugoslovanske ustave«. Sedmega marca pa sta obe društvi tudi formalno soglašali, da bosta obe njuni ustavni skupini usklajevali stališča na skupnih sejah. Od marca leta 1988 naprej je delovala skupna redakcijska skupina obeh društev do končne redakcije Tez za Ustavo Republike Slovenije, ki so bile na dan njihove javne predstavitve 24. aprila 1988 v Cankarjevem domu objavljene v Časopisu za kritiko znanosti.

III. Zgodovinski izvor slovenske ustavnosti

Zgornji kronološki in deloma vsebinski opis nastajanja ustavotvornih gradiv in dokumentov od februarja 1987 (Prispevki za slovenski nacionalni program) do marca 1990 (delovni osnutek nove ustave Republike Slovenije Zbora za ustavo) ter od 31. avgusta 1990, ko je bil oblikovan Delovni osnutek Ustave Republike Slovenije (Podvinska ustava) do sprejema ustave 23. decembra 1991, razpira osrednje ustavnopravno vprašanje pomena pripravljalnih gradiv v širšem pomenu besede. Slovensko ustavno sodišče je v tem pogledu restriktivno. Če že, se na prava pripravljalna gradiva v smislu travaux préparatoires opirajo sodniki le v ločenih mnenjih. Podobno velja za Evropsko sodišče za človekove pravice glede navajanja travaux préparatoire za Evropsko konvencijo za človekove pravice, še posebej zaradi razvojne razlage ECtHR v luči spreminjajočih se dejanskih in pravnih okoliščin.

So pa vsa druga pripravljalna gradiva v širšem smislu dobrodošel empirični vir za raziskavo in razlago slovenskega ustavotvornega procesa v njegovem zgodovinskem, vrednostnem, državotvornem in narodnem pomenu. Ustavnopravna zgodovina in doktrina upošteva in raziskuje glavna vsebinska določila ter ustrezne primerjave med petimi ključnimi ustavodajnimi besedili – med Prispevki, Tezami, Demosovo, Podvinsko in veljavno ustavo. Teorija pa na primer ugotavlja, včasih z nekaj nostalgije in kritičnosti do ustavodajnega procesa v letih 1990–1991, da vsebujejo starejša besedila vrsto rešitev, ki presegajo aktualne ustavne institute glede na merila pojmovne elegance, primerjalnega ustavnega prava ter učinkovitosti državnega sistema.

56

Ali če vprašamo določneje: Ali obstaja kakšno zgodovinsko, še sedaj upoštevno razmerje med zgoraj omenjenimi ustavotvornimi besedili ter jedrom slovenske ustavne identitete? Še več, ali je za razlago določb veljavnega ustavnega sistema lahko pomembna tudi razlaga spleta nekaterih zgodovinskih okoliščin in procesov iz časa slovenske pomladi (1987–1991)? Ali predstavljajo neusahljivi vir slovenske državnosti le akti nesporne ustavne veljave ali posredno tudi dejanja in dokumenti zgoščenega zgodovinskega časa slovenske osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve? O tem več v sklepnih razlagah naslednjih dveh poglavij pričujoče razprave.

B. Temeljna načela in določila slovenske ustave I. Ustavodajna izhodišča

S slovensko pomladjo razumemo široko ljudsko in intelektualno gibanje, ki je po eni strani pomenilo upor proti nedemokratičnemu režimu, po drugi strani pa strnitev duhovnih in socialnih energij za slovesno ustanovitev svobodne demokratične družbe. V tem času je bila v uporu proti nedemokratičnemu režimo izoblikovana večina nosilnih idej porajajoče se nove slovenske ustavnosti – zamisli o delitvi oblasti, o parlamentarni demokraciji, večstrankarskem sistemu, zaščiti temeljnih človekovih pravic in svoboščin, o neodvisnosti sodstva, o poštenih in neposrednih volitvah, o samoodločbi naroda, o ustavi brez ideologije in druge.

V aprila 1988 objavljenem gradivu in tezah za novo slovensko ustavo so bili zarisani splošni okviri, ki so bili preliti najprej v osnutke in predloge in nato v samo v ustavodajni skupščini izglasovano besedilo danes veljavne ustave, na primer, da:

• ustava vsebuje celoto pravil, ki po eni strani urejajo organizacijo in razmerja najvišjih državnih organov, po drugi strani pa opredeljujejo pravice in svoboščine človeka in državljana v razmerju do te oblasti in njenih organov; • naj bo slovenska ustava odraz naravne zgradbe, politične in duhovne kulture ter demokratičnega soglasja slovenskega naroda; veljavna ustava naj bo tudi racionalna, funkcionalna in učinkovita, ko varuje temeljne pravne vrednote, kot so pravna varnost, predvidljivost in zakonitost; • ustava naj bo kratka in jasna, tako da jo lahko razume vsak državljan, ko brani svoje zakonite pravice; • ustava omejuje tudi pristojnosti zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki je vezana na ustavna načela in določila; • ustava naj ima normativno, ne pa programsko ali ideološko naravo; ustanove civilne družbe naj bodo regulirane čim bolj avtonomno, gospodarstvo pa na podlagi podjetniške svobode in tržne konkurence.

Ves ta čas pa je vplivala na oblikovanje in uveljavljanje novih ustavnih načel misel, da naj bo po novi ureditvi dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Različnim individualnim in kolektivnim interesom naj bi zato ne bilo treba iskati paternalistične ustavne podlage za obstoj in razvoj, ker že sami razpolagajo s pravico do samoorganiziranja in delovanja. Ta ustvarjalna svoboda pa naj ne velja le za podjetništvo, pač pa tudi za lokalne, etnične, kulturne, športne in številne druge pobude.

Tudi veljavna ustava je glede na svojo materia constitutionis ohranila liberalni model, ki je poudarjen tudi oblikovno, saj je njeno besedilo kratko in jasno, skladno že s kakovostjo svojega prvega osnutka. Slovenski ustavodajalec je torej uredil le najnujnejša razmerja in prepustil čim več manevrskega prostora samoorganizaciji civilne družbe in gospodarske pobude. Po drugi strani je dal zakonodajalcu možnosti pravnega urejanja, ustavnemu sodišču pa široke meje razlage ustavnega besedila. V dosedanjih tridesetih letih veljave in uporabe se je slovenska ustava izkazala za trdoživo in prilagodljivo – gotovo tudi zaradi svojega svobodomiselnega izvirnega koncepta. Doživela je le nekaj sprememb, ki jih je motivirala zlasti evropska integracija države.

II. Splošna ustavna načela in določbe

Preambulo slovenske ustave tvori naslednje besedilo: »Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije.« Ta stavek zgoščeno in slovesno navaja dejstva,

57

načela, razloge, vrednote in cilje, zaradi katerih je ustavodajna skupščina slovenske države sprejela to ustavo. Slednje pa natančneje in zavezujoče ureja 13 členov prvega poglavja ustave pod naslovom Splošne določbe.

Ustavna ureditev določa, da je Slovenija samostojna in neodvisna država (Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS – TUL, I.), ki je ozemeljsko enotna in nedeljiva (Ustava RS, 4. člen), demokratična republika (Ustava RS, 1. člen) vseh svojih državljank in državljanov (Ustava RS, 1. odst. 3. člena) ter da je pravna in socialna država (Ustava RS, 2. člen). Splošne določbe varujejo pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti (5. člen), določajo obliko grba, zastavo in himno (6. člen), glavno mesto države (10. člen), slovenščino kot uradni jezik v Sloveniji (11. člen), državljanstvo (12. člen) ter pravice tujcev (13. člen). Ustava zagotavlja ločenost države in verskih skupnosti (7. člen), lokalno samoupravo (9. člen) ter skladnost zakonov z mednarodnim pravom, ki obvezuje Slovenijo (8. člen).

Med splošnimi določbami so temeljne in osredje tiste, ki urejajo načela demokracije in pravne države: načelo suverenosti ljudstva pomeni, da politična oblast – oblast ljudi nad ljudmi – ni predpostavljena, ampak potrebuje za svoj obstoj in delovanje pravnoveljavno legitimacijo, ki je ne more utemeljiti nobena druga instanca (Bog, ideologija, zgodovinski cilji, razredni interesi ipd.), razen ljudstva samega. Ljudstvo ni le izvor in nosilec javne oblasti, ampak tudi sámo vlada, se pravi, da z oblastjo razpolaga ter jo izvršuje. To bistveno prvino demokracije izraža načelo, da oblast državljanke in državljani tudi izvršujejo, in sicer neposredno, med drugim z referendumom, ter z volitvami. Demokratična legitimacija mora v vseh primerih zagotoviti učinkovit vpliv ljudstva na izvrševanje državne oblasti.

Izhodišče konkretne žive in dejavne ustavne ureditve sta človekova svoboda in dostojanstvo. Ustavno sodišče pa je reklo, da »temeljna načela, ki jih vsebujejo splošne določbe slovenske ustave, izhajajo od človeka kot svobodnega posameznika, katerega dostojanstvo, varnost in zasebnost so posebej varovane vrednote«. Ker pa demokracija pomeni oblikovanje in utrjevanje skupne ureditve, se mora svoboda avtonomnega posameznika izraziti in uveljaviti najprej v obliki demokratičnega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen ustave).

Slovenski narod, v skladu z Zakonom o plebiscitu pa tudi vse druge osebe, »ki imajo v Republiki Sloveniji splošno volilno pravico«, na podlagi svoje pravice do samoodločbe svobodno odloča o temeljnih vprašanjih svoje državnosti in ustavnosti. Vendar normativna zgradba pravice do samoodločbe na podlagi temeljnih slovenskih osamosvojitvenih aktov dovoljuje zgolj razpolaganje z izvrševanjem suverenih pravic in dolžnosti Slovenije, ne pa razpolaganje z njimi samimi: ta slovenska osamosvojitvena doktrina velja tudi za primer prenosa suverenosti na mednarodne organizacije po 3.a členu ustave. Tudi to ustavno dopolnilo, enako kot vsi slovenski osamosvojitveni akti, dovoljuje zgolj prenos izvrševanja dela suverenih pravic slovenske države – tokrat na mednarodne organizacije.

Osrednje načelo določbe o pravni državi izraža zahteva, da mora biti ukrep države, s katerim se omeji konkretna pravica, sorazmeren. To pomeni, da mora državni organ uporabiti zgolj sredstva oziroma ukrepe, ki so v sorazmerju s ciljem, ki ga želi doseči. Ukrepi morajo doseči pošteno ravnotežje med javno koristjo in zasebnimi interesi in torej ne smejo omejiti pravic državljanov v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno. Namen ukrepa ne sme biti uresničljiv z drugimi sredstvi, ki bi bila manj omejitvena od izbranega. Prepoved pretirano omejujočih sredstev torej zavezuje javne oblasti, da uporabijo milejša sredstva, če je le mogoče glede na legitimni cilj.

III. Človekove pravice in temeljne svoboščine ter gospodarska in socialna razmerja

Drugo poglavje slovenske ustave v členih 14–65 ureja človekove pravice in temeljne svoboščine, tretje pa gospodarska in pravna razmerja (členi 66–79). Ustavodajalec je za področje urejanja delovnih, lastninskih, podjetniških, sindikalnih in stanovanjskih pravic uporabil izraz gospodarska in socialna razmerja. Med slednje je uvrstil tudi določbe o javnem dobru in naravnih razmerjih. Sem je uvrstil določbe o javnem dobru in naravnih bogastvih, o zdravem življenjskem okolju, varovanju naravne in kulturne dediščine, soodločanju delavcev in o njihovi pravici do stavke. Gotovo je, da tvorijo navedena razmerja tudi ustrezne pravice, vendar pa so postale slednje pravno varovane šele v novejših generacijah razvoja ustavnih pravic. To so tudi pretežno pozitivne pravice, ker terjajo od države, da za njihovo zagotovitev nekaj stori, da jih torej aktivno spoštuje, ne samo varuje. Ustrezna razmerja so tudi sestavine socialnih, kulturnih

58

in gospodarskih programov države in jih je zato težje uveljavljati pred sodišči kot že zagotovljeno pravico. Skratka, poimenovanje tretjega poglavja slovenske ustave ni niti slučajno niti povsem upravičeno.

Dejstvo je le, da med gospodarska in socialna razmerja ustavodajalec ni uvrstil klasičnih človekovih svoboščin v razmerju do države, kakršne so pravice do življenja, prepoved mučenja, osebna svoboda, varstvo osebnosti in dostojanstva, svoboda gibanja, pravica do zasebne lastnine in dedovanja, pravice do svobode izražanja in vesti, do zbiranja in združevanja ter volilna pravica. Med klasične pravice prve generacije spadajo tudi kazenskopravne pravice (na primer odreditev in trajanje pripora, domneva nedolžnosti ali pravica do rehabilitacije in odškodnine) ter vrsta pravic, ki pogojujejo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem (na primer javnost sojenja, pravica do pravnega sredstva ali do enakega varstva pravic). V drugo poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah so uvrščene tudi delovnopravne pravice, pravice invalidov, pravica do socialne varnosti, pravice otrok in družinske pravice ter pravice do zdravstvenega varstva.

IV. Državna ureditev

Četrto, peto in šesto poglavje ustave urejajo zgradbo države, njene organe in njhove pristojnosti. Nekako na meji med državo in civilno družbo sta področji lokalne in druge samouprave. Poglavje o javnih financah pa ureja obe pravkar navedeni področji države in samouprave. Med inštitucije državne ureditve je ustavodajalec uvrstil državni zbor, državni svet, predsednika republike, vlado, državno upravo, obrambo države, sodstvo, državno tožilstvo ter odvetništvo in notariat – čeprav imata slednja tudi poudarjene prvine avtonomnosti in zasebnosti.

Slovenska ustava določa, da se oblast izvršuje v državi po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen). V tem pogledu je tudi slovenska država prevzela dediščino teorije o delitvi oblasti, ki predstavlja enega od temeljev svetovne, zlasti evropske in ameriške pravne civilizacije. To teorijo je Montesquieu v svojem zajetnem delu O duhu zakonov zagovarjal takole: »Vse bi bilo izgubljeno, če bi isti človek ali ista skupina oblastnikov, plemičev ali državljanov izvrševala vse tri vrste oblasti: oblast sprejemanja zakonov, oblast izvrševanja državnih aktov in oblast sojenja o zločincih ali o sporih med posamezniki.« Ali drugače povedano: tisti, ki sprejema zakone, naj jih tudi ne izvršuje; in tisti, ki jih sprejema ali izvršuje, naj ne razsoja na njihovi podlagi.

Delitev treh funkcij oblasti je v korist posameznika – državljana ali tujca. Oblast srednjeveškega monarha je bila neomejena, torej absolutna in suverena, prav zato, ker je bil hkrati zakonodajalec, vladar in vrhovni sodnik. Šele ko vlada izvršuje zakone neodvisno od parlamenta, sodstvo pa samostojno razsoja o zakonitih pravicah in svoboščinah vsakogar, dobi posameznik možnost neposrednega ali posrednega nadzora nad državno oblastjo: ne samo da se tri veje oblasti vzajemno nadzirajo, tudi posameznik ima možnost, da spodbudi ali celo zahteva tak nadzor, kadar misli, da so prizadete kakšne njegove pravice ali svoboščine.

Naloga sodne veje oblasti je zlasti odločanje o pravicah in dolžnostih vsakogar (23. člen). Pri odločanju pa morajo biti sodišča neodvisna, nepristranska in učinkovita, tako da odločajo »brez nepotrebnega odlašanja« (23. in 125. člen ustave). Slovenska ustava ne določa izrecno, kateri organi predstavljajo sodno vejo državne oblasti, vendar pa ni sporno, da so to sodišča (sodstvo: 125. do 134. člen ustave) in ustavno sodišče (160. do 167. člen).

Kakšne so pa pristojnosti ustavnega sodišča? Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi; druge protiustavne ali nezakonite predpise ali splošne akte pa lahko tudi odpravi. Ta določba daje sodišču, ki izvršuje funkcijo ustavnega nadzora, prednost pred parlamentom. Vendar pa ustavno sodišče le odloča o zakonu in ni vključeno v zakonodajni proces. Ustavno sodišče ni pristojno, da samo začne postopek za oceno ustavnosti ali zakonitosti predpisa. Šele izkazan pravni interes pobudnika je posebni pogoj za začetek ustavnosodnega postopka.

Nedvoumno vez med (rednimi) sodišči in ustavnim sodiščem pa predstavlja institut ustavne pritožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Zaradi te svoje pristojnosti je ustavno sodišče v resnici najvišji organ sodne oblasti na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče namreč praviloma odloča o ustavni pritožbi le potem, ko je bilo že izčrpano pravno varstvo pred drugimi sodišči – kar pomeni, da je ustavno sodišče vrh sodne hierarhije, saj lahko v tem postopku odpravlja tudi pravnomočne sodne odločbe. Ustavna pritožba de facto postavlja

59

ustavno sodišče v nadrejen položaj v razmerju do vsakega sodišča, na področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi do vrhovnega sodišča. Morda pa bi lahko rekli, da predstavljata vrh sodne veje oblasti ustavno in vrhovno sodišče skupaj in je pri tem ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za presojo ustavnosti in zakonitosti ter varstva človekovih (ustavnih) pravic in temeljnih svoboščin, vrhovno sodišče pa je najvišji organ sodne oblasti za vse druge postopke.

Z ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah pa je Republika Slovenija de facto priznala vrhovno jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice, saj je svojim državljanom omogočila pravno varstvo njihovih pravic, ki jih domnevno kršijo državni organi Republike Slovenije, tudi pred mednarodnim tribunalom Sveta Evrope – ki odloča tudi o sodbah slovenskega ustavnega sodišča.

Kakšna pa so v Sloveniji razmerja med parlamentom, vlado in šefom države? Posebnost parlamentarnega modela je v tem, da ima vsakokratna parlamentarna večina tudi odločilni vpliv na oblikovanje in delovanje vlade. Vsa zakonodajna in izvršilna moč je torej osredinjena znotraj istega političnega (poslanskega) bloka. Vlada v senci le kritizira in ugovarja vladi in čaka bodisi na nove volitve bodisi na razpad vladne strankarske koalicije. Večstrankarski parlament ima za posledico nujnost koalicijskih povezav med strankami, od katerih nobena ni sposobna sama oblikovati vlade. Se pravi, da so koalicijske vlade v parlamentarnem sistemu nujna posledica proporcionalnega sistema. In spet ni sporno, da so koalicijske vlade, tako kot njihova koalicijska baza sama, pogosto nestabilne, šibke in bolj ali manj kratkotrajne ali pa celo ne morejo vztrajati do konca parlamentarnega mandata.

Sistem državne uprave mora nujno vsebovati prvini ekspertnosti in političnosti. Srednje in nižje ravni uprave ustrezajo pri opravljanju svoje izvajalske funkcije vzorcu (Max Weber: idealnemu tipu) birokratske organizacije, za katero so značilne lastnosti profesionalnosti, strokovne usposobljenosti, monokratskega odločanja, podrejenosti in formalne regulacije. Višje ravni vladno-upravnega sistema pa morajo biti usposobljene za usklajevanje njegovih horizontalno in vertikalno strukturiranih sestavnih delov. Najvišja raven, ki sovpada z vlado v ožjem pomenu, pa usklajuje ves sestav izvršilne veje državne oblasti z drugimi podsistemi nacionalne državne organizacije.

Za funkcijo vrhovnega usmerjanja, sistemskega združevanja in usklajevanja kompleksnih sistemov se je že davno uveljavil preprostejši izraz politika, ki usmerja nacionalni sistem oblasti. Slednji pa mora biti v sistemih ustavne demokracije diferenciran po načelih horizontalne delitve oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno ter po načelih vertikalne delitve oblasti na lokalno in nacionalno raven, ob delujočem in neodvisnem informacijskem in kritičnem feed-backu.

Po slovenski ustavni ureditvi predsednik predstavlja državo in se osredinja na klasične državniške naloge, ne da bi posegel tudi v zasnovo in izvajanje vladne dejavnosti. V takšnem modelu parlamentarnega sistema, kot ga je uvedla slovenska ustava, ima torej predsednik reprezentativno funkcijo in le tiste pristojnosti, ki so nujne za nemoteno izvajanje deljene oblasti.

Posebnost slovenske ureditve pa je, da na eni strani z neposrednimi volitvami krepi položaj predsednika republike, na drugi strani pa mu omejuje pristojnosti na izvršilnem in zakonodajnem področju. Obveljala je razlaga, da predsednik republike nima operativnih kadrovskih pristojnosti. Predsednik predstavlja republiko in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil (102. člen ustave). Ustava posebej navaja pristojnosti predsednika republike tako v posebnem členu s takšnim naslovom (107. člen ustave) kot v drugih členih ustave.

Na podlagi 102. člena ustave, ki določa vsebino njegove funkcije in mu nalaga predstavljanje RS, je predsednik republike tudi vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Zakon o obrambi (Ur. l. 103/04) v zvezi z obrambnimi ukrepi na primer v tretjem odst. 25. člena določa, da o mobilizaciji Slovenske vojske odloča predsednik republike na predlog vlade.

Predlagalne pristojnosti predsednika republike določajo posamezni zakoni, ki imajo ustrezno ustavno podlago. Predsednik republike ima po slovenski ustavi med drugim pristojnost, da imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom, in da postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike. Ustava v 111. členu določa, da predsednik republike predlaga DZ-ju kandidata za predsednika vlade, v 131. členu določa, da predlaga DZ-ju pet članov sodnega sveta, v 163. členu pa določa, da predlaga DZ-ju kandidate za sodnike US-ja.

Pri obravnavanih pristojnostih predsednika republike na izvršilnem področju so med najpomembnejšimi njegova mandatarska poo-

60

blastila. Gre za pristojnosti, ki jih ima v zvezi z imenovanjem kandidata za predsednika vlade. V slovenski ureditvi ima predsednik republike pravico, da po posvetovanju z vodji poslanskih skupin DZ-ju predloži v izvolitev kandidata za predsednika vlade. Na predlog slednjega nato DZ imenuje in razrešuje tudi posamezne ministre.

C. Ustava na papirju in v življenju ljudi

Obstaja več poti do žive in dejavne ustave. Prva je seveda demokratično legitimiran ustavodajni postopek, zaradi katerega pridobi ustava kakovost nacionalnega soglasja o tej temeljni pogodbi med državljani in njihovo oblastjo. Po uveljavitvi ustave pa so za njeno uveljavitev v prvi vrsti poklicana sodišča, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki velja za osrednji dejavnik, celo ustvarjalca in oblikovalca dejavne in žive Evropske konvencije za človekove pravice. Prek svojih odločb namreč definira tiste temeljne standarde ali merila človekovih pravic, ki so najmanjši skupni imenovalec evropskega javnega reda – un droit commun ali l‘ordre public de l‘Europe – na tem področju. Vendar imajo tudi sodišča omejeno moč varovanja ljudi pred posegi države v njihove pravice. To velja še posebej v državah, v zgodovinskih razmerah in v kriznih okoliščinah, ko prihaja do hudih, množičnih in sistemskih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekaj primerov takih endemičnih situacij, ki pogojujejo protiustavne posege, je orisanih v nadaljevanju pričujoče študije.

Demokratično gibanje – slovenska pomlad – na prehodu v devetdeseta leta je bilo uspešno pri ustvarjanju neodvisne slovenske države in njenih ustavnih institucij. Po več kot treh desetletjih tranzicijskega delovanja slovenske formalne demokracije je slovenski nacionalni sistem ponovno ali še vedno preveč negiben, razkrojen in nezadostno usposobljen za opredeljevanje in izvajanje strateških ciljev nacionalnega razvoja in nacionalne varnosti. Krizni zaprti krog bi lahko – kot v pomladnih letih 1987–1991 – prekinile in razprle civilne in podjetniške pobude izven formaliziranega sistema uradnih institucij. Odprtost socialnega in političnega prostora za izražanje, združevanje in zadovoljevanje individualnih potreb, interesov, pravic in volje ljudi za civilne in podjetniške pobude posameznikov, ki naj upravičijo in uzakonijo svoje temeljne in neodtujljive pravice in svoboščine, ostaja enako dobrodošla.

Individualne pravice in ustrezne pobude ter zahteve se ne morejo uspešno uresničiti le na podlagi posamične akcije, ampak s posredovanjem in znotraj socialne mreže, ki se oblikuje in deluje na načelih socialnega kapitala, solidarnosti, pripravljenosti za sodelovanje, socialnega in medosebnega zaupanja ter norme reciprocitete – družbene menjave. Tako odpiranje in istočasno oblikovanje socialnega prostora za civilnodružbene pobude in dejavnosti pa ne pomeni zanikanja, ampak oživljanje javne odgovornosti že delujočih institucij, kakršne so politične stranke, mediji, cerkve, sindikati, šole in občine.

Navdušenje, pričakovanje in upanje Slovencev ob rojstvu lastne države – upor proti staremu režimu, prve svobodne volitve, zmagovita vojna proti Jugoslaviji, ljudsko glasovanje o neodvisnosti, mednarodno priznanje neodvisne države, sprava, uveljavitev novega ustavnega sistema – so splahneli, razočaranja so sprožala tudi resignacijo, apatijo, odtujenost, celo nove oblike starega strahu pred režimom. Medtem ko so se v desetletja dolgem tranzicijskem času finančne, gospodarske in socialne krize nacionalnega sistema vrstile ena za drugo, ko so trajale, se poglabljale in reševale, sta se državni in politični sistem vrtela in se vrtita v začaranem krogu strankarskega trgovanja in barantanja, prikrite ali vidne politične korupcije, norčevanja iz interesov in volje ljudi, negativnega izbiranja ljudi na vodilne državne in javne položaje. Od tod nezaupanje in prekinitev toka sporazumevanja med volivci in njihovimi izvoljenimi predstavniki.

V letih ustanavljanja države so bila v ospredju javnega zanimanja in politične volje sistemska vprašanja: nova ustava, oblikovanje institucij politične demokracije, lastninsko preoblikovanje gospodarskega sistema, odcepitev od jugoslovanskih političnih in finančnih sistemov, oblikovanje novih miselnih vzorcev in mednarodno priznanje nove države. Izkazalo pa se je, da vse te institucije še vedno niso sposobne normalno delovati, predvsem pa niso sposobne delovati v službi državljanov, za uresničevanje njihovih življenjskih potreb. Po vseh letih samo deloma uspešne tranzicije so se torej znašla v ospredju tudi vprašanja pravic, svoboščin in kvalitete življenja državljanov kot posameznikov, njihovih družin in lokalnih skupnosti.

Prepogosto zanikanje osrednje in ključne individualne vrednote človekovega dostojanstva je v logični in naravni povezavi s pogoji za neoviran

61

razvoj ustvarjalne in svobodne človekove osebnosti. Poniževalni ali žaljivi odnos do soljudi in medijske diskvalifikacije pomenijo kot character assassination (umor osebnosti) najhujšo kršitev osrednje vrednote človekovega duhovnega dostojanstva. Tudi parlamentarna demokracija je zašla v krizo legitimnosti in kredibilnosti, mediji z redkimi izjemami zagovorniško agitirajo za tranzicijske režime, sodstvo pa opravlja svojo funkcijo imunskega mehanizma površno in počasi.

Če se po treh desetletjih tranzicije vprašamo, koliko se je veljavna ustava zasidrala v zavesti ljudi in v kolikšni meri ureja tudi vsakdanje odnose med državo in državljani, pa govorimo o ustavnosti, o živi in dejavni ustavi, in ne o formalnem besedilu ustave na papirju. Tudi Rimska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v preambuli opozarja na pristno demokracijo, evropsko sodišče pa na živo in dejavno konvencijo.

Zavezanost živi in dejavni ustavi odpira vprašanje razmerja med demokracijo, državljanskim pogumom in ustavnostjo Slovenije. Pravni in politični pogum sta posebna lastnost, ki je značilna za vse, ki imajo kakor koli opraviti z odločanjem o javnih zadevah. Posebna kakovost poguma je v tesni zvezi s tveganjem, prepričanjem in karizmo. John F. Kennedy je zapisal, da od državnika ne smemo pričakovati, da bi imel raje Ijudstvo kot samega sebe. Nasprotno, minister, poslanec ali sodnik naj bo sposoben tvegati pogumno dejanje prav zato, ker ima raje sebe, ker je zanj pomembneje ohraniti spoštovanje do lastne osebnosti in vrednot, kot pa pridobiti si popularnost ali javni položaj. Neki drugi znani ameriški državnik pa je prostodušno dejal: »Nikoli ne vem, kaj misli Južna Karolina o kakšnem ukrepu. Nikoli je ne vprašam za nasvet. Delam le po svoji najboljši vesti in presoji. Če potem Južna Karolina soglaša z mojim ukrepom, prav. Če ne soglaša in če želi, da zasede moj položaj kdo drug, sem mu ga vedno pripravljen prepustiti. Tako sva si bot.«

Znak zrele demokracije, tudi slovenske, je prav v tem, da ljudje ne izvolijo enostavno tistih, ki jih bodo sposobno in zvesto predstavljali, ampak tudi tiste, ki mislijo s svojo glavo in delujejo po svoji vesti in poštenju. Demokracija je tudi to, da ljudje ne obsojajo tistih, ki zaradi svojega prepričanja sprejemajo nepopularne odločitve, in to, da so sposobni nagraditi pogum, spoštovati dostojanstvo in končno sami prepoznati in priznati, kaj je prav.

Za slovensko pomlad, ko so se porajale slovenska demokracija, država in ustava, je bila značilna prav ta vez med pogumom in zaupanjem. Toda ta vez naj ne označuje le zgodovinskih in usodnih trenutkov, ko sta z enako verjetnostjo v zornem polju zmaga in tragedija. Pogum državnikov, poslancev in sodnikov, pa tudi navadnih državljanov je prav tako potreben v nekoliko bolj normalnih časih, ki jih živimo, in so, upamo, pred nami.

Slovenija bo prešla v dobo zrele in normalne demokracije, ko slovenskemu javnemu mnenju ne bodo več vsiljevali samo izbora med negativnimi in pozitivnimi osebnostmi, med ceneno popularnostjo in javno kaznovanim tveganjem, ampak ko bodo slovenski državljani priznali svojim sodnikom, državnikom in poslancem tudi nekaj tiste žlahtne in skrivnostne substance, ki ji pravimo karizma in ki označuje pristno vez med državnikom na eni strani ter območjem osrednjih nacionalnih vrednot na drugi. Ko bodo brez zamere priznali, da lahko nekdo v določeni situaciji zbere dovolj poguma, da zaplava proti toku strankarskih interesov in javnega mnenja in za to svoje dejanje prevzame vso osebno odgovornost.

Vsaka oblast, ki želi imeti monopol nad političnim odločanjem, si prizadeva preprečiti vpliv državljanov na javno življenje, po drugi strani pa ustvarjati videz demokratičnosti svoje oblasti. Zato velja razlikovati med pristnim in manipuliranim uresničevanjem človekovih pravic. Razpoznavni znak režima z invalidno demokratično legitimiteto je, da se opira na agitacijo in propagando preko svojih ideoloških aparatov in pogojuje volilne izide z glasovanjem na zrežiranih, nepoštenih volitvah. V družbeni in raziskovalni praksi je pogosto težko razločevati med pristnim in poštenim ter manipuliranim političnim delovanjem. Zato je svoboda nasprotovanja, kritike in izbora med alternativami prvi pogoj in sestavina človekovih pravic.

Moderna in veljavna slovenska ustava je po svojem izvoru privilegirana. Njena zasnova se je namreč najprej oblikovala v kulturnih laboratorijih, in ne v državnih ustanovah. Nastajala je med uporom proti oblasti in njenemu nasilju. V času snovanja in pisanja njenih prvih osnutkov proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja sta bila namreč na isti ljubljanski ulici, le nekaj hiš narazen, sedeža dveh osrednjih in sprtih slovenskih elit. Bliže Titovi cesti je zasedala partijska elita oblasti, bliže Prešernovi pa intelektualna elita, ki je predstavljala eno od moralnih in simbolnih središč naroda. Ustavne rešitve so iskale odgovore na vprašanja, ki so presegala

62

Sestanek strokovne delovne skupine za izdelavo osnutka ustave Republike Slovenije, ki jo je imenovala komisija parlamenta za ustavna vprašanja, Grad Podvin, avgust 1990 (Fotodokumentacija: Peter Jambrek).

vsakdanje bivanje: kaj sem, od kod prihajam in kam odhajam – kot oseba in kot pripadnik naroda. To so bila in so še vedno, trideset let po uveljavitvi današnje ustave, sveta vprašanja, na katera na obči in na državljanski ravni odgovarja slovenska ustava kot vrhovni zakon nacije.

Na prve ustavne ideje so na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta vplivale zlasti trpke izkušnje ljudi iz vseh socialističnih svinčenih desetletij in izkušnje državljanskega upora proti ustavnemu in vojaškemu nasilju jugoslovanske in slovenske partijske države. Izvirne ideje današnje ustave so oblikovala vsa moralna dejanja upora proti nelegitimni oblasti. Ta dejanja pa so bila bližja stvariteljski energiji poezije kot razumskemu tehtanju političnih koristi.

Tudi pravna doktrina priznava, da ustava ni običajno pravno pravilo, kot so morda oporoka, pogodba ali navaden zakon. Ker se kot vrhovni zakon nacije nahaja na samem vrhu pravnega reda, je po svojem izvoru in trajnem delovanju v tesnem odnosu z vrednotami, ki niso le pravne narave, torej z narodovimi običaji, izročili in moralnimi pravili. Kolikor ustava izraža in varuje te svete simbole nacije, toliko je tudi živa in dejavna, ne samo zapisana.

Prva moderna slovenska ustava je od vsega začetka poskušala preseči antično in sodobno ter vselej tragično protislovje med posvetno in praktično oblastjo ter moralnim uporom proti nasilju države – tudi simbolno protislovje med Kreontom in Antigono, ki je bilo na poudarjen način značilno za novejšo slovensko kulturno in politično zgodovino. Energije, ki so se sproščale v državotvornem in ustavodajnem času napetosti med uporom v imenu ustvarjalnosti in oblastjo države, določajo tudi vsebino in obliko današnje slovenske ustavnosti. V tem smislu določa slovensko ustavo, glede na njen izvor in izročilo, raznotežje med osrednjimi tremi načeli – suverenost oblasti, svoboda državljanov in enakost vseh ljudi.

Vendar pa je za pravno državo in za ustavno demokracijo značilno, da tega ravnotežja ne more iskati vsak po svoje, tako da bi si ustavo prosto razlagal in jo prirejal svojim koristim. Iskanje smisla ustave, njena razlaga in celo ponovno opredeljevanje je poslanstvo vseh, ki sodelujejo v ustavodajnem in ustavnosodnem procesu. Z vidika nadzora ustavnosti usoda veljavne ustave s sprejemom in veljavnostjo ustavnega besedila ni zapečatena, ampak je odprta knjiga, ki jo vedno znova prebirajo ustavni pritožniki in pobudniki skupaj z ustavnimi sodniki. Kot so bila določila slovenske ustave živa in dejavna že precej let pred njenim sprejemom, se ustavni proces iskanja žive in dejavne ustave ni končal z njeno razglasitvijo, ampak se je z njo šele začel. Pri izvajanju tega njenega poslanstva pa vsi, ki imajo za svoje ustavne pobude in pritožbe dejanski in pravni interes – skupaj s ustavnimi sodniki – potrebujejo precej modrosti in državljanskega poguma. Slovenska ustava vsebuje načelne in normativne določbe, ki jim moramo pripisati prilastek nedotakljivosti. To so v preambuli vsebovana načela ter določba 3. člena ustave, ki ureja, da je »Slovenija […] država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa šteje določbe Temeljne ustavne listine za trajni in neusahljivi vir in temelj državnosti Republike Slovenije. Jedro slovenske ustavne identitete zaokroža katalog naslednjih temeljnih določb: pravica slovenskega naroda do samoodločbe, enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije, oblast ljudstva, ki jo državljani izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti, dostojanstvo in svoboda človekove osebe ter načela demokratične, pravne in socialne države. Tako zgodovinska upravičenost kot tudi sedanja ustavna veljava dajeta navedenim ustavnim vrednotam status trajnosti in nedotakljivosti.

63

Zanimiva je primerjava med slovensko doktrino jedra slovenske ustavne identitete z nemško zgodovinsko argumentacijo o nedotakljivosti in večnosti nekaterih temeljnih nemških ustavnih določb, ki jo pogojuje izkušnja nacionalsocialističnega režima in nemška povojna ustavodajna zaveza, da se ta izkušnja ne sme nikoli več ponoviti – nie mehr, never again. V tem pogledu je slovenska zgodovinska izkušnja več kot primerljiva z nemško, ker je slovenska neodvisna država zrasla na pogoriščih in iz upora proti trem totalitarizmom dvajsetega stoletja – proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije se je izreklo o naslednjih zgodovinskih okoliščinah slovenske nacionalne osvoboditve in osamosvojitve: »[P]ridobitve protifašističnega odpora povsod po demokratični Evropi [so] pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji [...] v državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic [...] Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament.«

Utemeljitev in pojasnilo razločitve pristno demokratičnega ljudskega upora Slovencev proti raznarodovalnemu nasilju fašistične in nacionalsocialistične diktature v letih 1940–1945 ter nasiljem nove komunistične oblasti po maju 1945 vse do leta 1990 ostaja trajni izziv slovenske narodne sprave. Ustrezno soglasje, morda celo ustavne kakovosti, bi na vrednostni ali celo ustavno normativni ravni določilo pomembno prvino slovenske državotvornosti. Vrednostno središče naroda bi pridobilo zavezujoče sidro v obliki določljivega jedra slovenske ustavne identitete, ki bi se napajalo iz obeh temeljev slovenske državnosti. Stiske krhke slovenske demokracije, ranljiva socialna mreža njene civilne družbe, negotovost evropske kohezivnosti in ne nazadnje socialna, zdravstvena in gospodarska tveganja aktualne pandemije so zadostni razlogi za utrditev takega sidra kot zadnjega poroka slovenske demokracije in suverenosti.

64