Matej Avbelj: Slovenska država in izobraževalni sistem

Uvod

Leta 2013 je v souredništvu Mateja Avblja, Gašperja Dovžana, Jerneja Letnarja Černiča ter Mihe Movrina izšel znanstveni zbornik z naslovom Evropska Slovenija (Avbelj et al., 2013). Pri njem je sodelovalo devetnajst avtorjev, ki so vsak s svojega strokovnega področja razvijali idejo oz. ideal evropske Slovenije. Šlo nam je za Slovenijo,

ki bi bila vsestransko odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod in na tej osnovi utemeljena na vsebinskem liberalizmu, katerega predpostavka in cilj je enako človekovo dostojanstvo vsakega posameznika in iz njega izvirajoča pravica do samouresničenja (Avbelj et al., 2013, xiii).

Predpostavljali smo, da je taka Slovenija mogoča le, ko se bodo na Slovenskem končno pojavili in uveljavili svobodni, pokončni posamezniki, odgovorni in ustvarjalni, ki bodo znali odgovornost zase in za svojo skupnost vzeti v svoje roke, namesto da bi se predajali svetobolju in zgolj čakali, kaj bodo zanje in z njimi naredili drugi (Avbelj et al., 2013, 106). Sam sem vztrajal, da je v ta namen treba samo še identificirati točko nič (Avbelj et al., 2013, 106), iz katere bi bilo mogoče začeti ta slovenski preporod. Trdil sem, da je ta točka nič slovenski izobraževalni sistem, rekoč, da slovenska država s socializacijo še lahko zagotovi predpostavke za svoj demokratični in pravni obstoj. V ta namen pa mora vzpostaviti:

kakovosten in pluralen izobraževalni prostor, ki bo odprt za čim širši krog epistemoloških skupnosti, domačih in tujih, kot ustvarjalcev in prejemnikov prvovrstnega znanja, podčrtanega z vrednotami svobode in enakega človekovega dostojanstva (Avbelj et al., 2013, 106).

To je bilo pred osmimi leti. Ali je ta ideja sploh še aktualna in v kolikšni meri smo jo v zadnjem desetletju v Sloveniji uspeli realizirati?

V tem prispevku bomo odgovora na ti dve vprašanji iskali izključno na ustavnopravni ravni. Prav zato je odgovor na prvo vprašanje znan že vnaprej. Ideja kakovostnega in pluralnega izobraževalnega prostora je še kako aktualna, saj temelji na pravici do svobode izobraževanja in znanosti. Ta pravica je v slovenski ustavi izražena skozi tri člene. 57. člen zagotavlja pravico do izobrazbe in šolanja, 58. člen ščiti avtonomnost univerze in drugih visokih šol, 59. člen pa varuje pravico do svobode znanosti in umetnosti. Pravica do svobode izobraževanja in znanosti v najširšem smislu je tako konstitutivna pravica slovenske demokratične in pravne države. Njen konstitutivni značaj se kaže v tem, da brez nje v Sloveniji niti obstoj demokracije niti pravne države ne bi bil mogoč. Čeprav je nevednega lažje nadzorovati, je že Marija Terezija ugotovila, da je potencialni celokupni uspeh države mnogo večji, ko je njeno prebivalstvo izobraženo. Izobraženi ljudje so tisti, ki so lahko dejanski avtorji svojih življenj, iz česar izhaja, da je svoboda izobraževanja instrument za uresničevanje človekovega dostojanstva. Vse dokler bo človekovo dostojanstvo vrhovna vrednota slovenske politične skupnosti in bo Slovenija ustavna demokracija (USRS, Odločba U-I-109/10, 26.9.2020), bo tudi ideja kakovostnega in pluralnega izobraževalnega prostora aktualna, zares ustavno zapovedana.

Vprašanje, ki potemtakem ostaja neodgovorjeno, je vprašanje obsega realizacije te pravice v Sloveniji od osamosvojitve naprej. Nanj bomo odgovorili na podlagi pregleda ustavnosodne prakse v zvezi z zgoraj citiranimi členi ustave, upoštevaje tudi to, ali in kako so bile zadevne odločbe ustavnega sodišča sprejete v slovenski javnosti, ter še posebej, ali so bile uresničene ali ne. Jedro naše razprave bo tako razdeljeno na dva dela. V prvem delu se bomo osredotočili na ustavnosodno dogajanje na področju osnovnega šolstva. V drugem pa se bomo posvetili uresničevanju svobode izobraževanja in znanosti na univerzitetni ravni.

Uresničevanje 57. člena ustave

57. člen ustave, ki zagotavlja pravico do izobrazbe in šolanja, je sestavljen iz treh določb, ki tvorijo celoto in jih je zato treba obravnavati skupaj. Ustava najprej določa, da je izobraževanje svobodno (URS, 57. člen, 1. odstavek). Temu takoj v drugem odstavku doda izjemo, v skladu s katero je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev (URS, 57. člen, 2. odstavek). Tretji odstavek pa se glasi, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (URS, 57. člen, 3. odstavek). Kot izhaja tudi iz novega Komentarja ustave Republike Slovenije izpod odličnega peresa vrhovnega sodnika Jana Zobca (Zobec, 2019), je pravica do svobode izobraževanja pravica negativnega in pozitivnega statusa. Na eni strani država ne sme posegati v pravico posameznikov, da si pridobijo ustrezno izobrazbo. Po drugi strani pa mora država istočasno zagotoviti, da si posamezniki to isto ustrezno izobrazbo res pridobijo. Presek negativne in pozitivne dolžnosti države tako v konkretnih primerih lahko privede do konfliktov, ko, na primer, uveljavljanje pozitivnih ukrepov poseže v dolžnost vzdržati se posegov in obratno. Posledično to pomeni, da mora država na področju svobode izobraževanja nenehno iskati ustrezno ravnotežje med obema dimenzijama te ustavne pravice.

Pri tem ji, seveda, lahko pomaga tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je

145

v minimalnih standardih, ki jih postavlja, za Slovenijo sicer obvezna. Drugi odstavek prvega protokola Evropske konvencije za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) tako določa negativno obveznost držav, v skladu s katero nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja (EKČP, 1. protokol, 2. odstavek). Pri tem pa drugi odstavek, podobno kot slovenska ustava v 54. členu, določa, da mora država pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem (EKČP, 1. protokol, 2. odstavek). Ne nepomembne so tudi določbe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina EU), vsebovane v 14. členu.1 Kot poudarja Zobec, Listina EU zagotavlja še širše varstvo te pravice kot EKČP (Avbelj et al., 2019, 485), vendar pa je bolj omejena v svojem jurisprudenčnem dometu, kajti za države članice je zavezujoča samo, kadar v najširšem smislu izvajajo pravo Evropske unije (SEU, 2013).

Ko naslavljajmo vprašanje svobode izobraževanja na področju osnovnega šolstva v Sloveniji, ne moremo mimo dejstva, da je ustava iz leta 1991 na tem področju na normativni ravni prinesla velik kvalitativni premik. Kot je zapisalo ustavno sodišče v zadevi Titova cesta, s slovensko osamosvojitvijo »ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve« (USRS, Odločba U-I109/10, 26. 9. 2011, tč. 7).

Drugače kot nekdanja SFRJ je Republika Slovenija pravna država, katere ustavna ureditev že na podlagi temeljnih ustavnih dokumentov izhaja iz načela spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz TUL, preambule Ustave in iz številnih ustavnih določb izhaja, da je človekovo dostojanstvo temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov. Po vsebini gre pri človekovem dostojanstvu za predpostavko, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek. Spoštovanje človekovega dostojanstva zato pomeni varstvo osebne vrednosti posameznika pred neupravičenimi posegi in zahtevami države in družbe (USRS, Odločba U-I-109/10, 26. 9. 2011, tč. 8).

Ta vrednostni prelom se mora odražati tudi na področju izobraževanja. Drugače kot v Jugoslaviji, ki je bila totalitarna država,2 v sodobni Sloveniji ni posameznik zaradi države, temveč je država zaradi posameznika (Avbelj et al., 2019, 485). V skladu s tem mora tudi izobraževalni sistem služiti samouresničitvi posameznika, in ne ideološkemu, usmerjenemu izobraževanju, kot je bilo to značilno za socialistično Slovenijo. To pomeni, da je celokupen šolski sistem, vključno z učitelji in ravnatelji, v službi uresničevanja ustavnih pravic učencev ter njihovih staršev, in ne obratno. V Sloveniji tako ne more več obstajati monopolno državno šolstvo, v okviru katerega bi država po svoji ideološki podobi ustvarjala državljanke in državljane. Slovenska ustava zahteva obstoj pluralnega izobraževalnega sistema, v katerem država mora organizirati najmanj osnovnošolsko izobraževanje, hkrati pa mora zagotavljati pogoje za neposredno organizacijo izobraževanja tudi s strani zasebnikov. Za zagotovitev pluralnosti na področju izobraževanja morajo v Sloveniji obstajati javne (osnovne) šole, hkrati pa morajo biti vzpostavljeni tudi pogoji za nastanek ter obstoj zasebnih (osnovnih) šol. Slednje izhaja tako iz sodne prakse ESČP kakor tudi iz sodne prakse ustavnega sodišča. Prvo je zapisalo, da pravica staršev do izobraževanja otrok v skladu z njihovim prepričanjem vsebuje praktični imperativ, da je ustanovljenih in deluje vsaj nekaj zasebnih šol (Avbelj et al., 2019, 487). Drugo pa je v zadevi U-I-68/98 dodalo, da je država dolžna ustvariti pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljene v zasebnih šolah (USRS, Odločba U-I-68/98, 22. 11. 2001, tč. 21), pri čemer mora v zasledovanju načela pluralnosti osnovnošolskega izobraževanja zagotoviti tudi finančne možnosti za obstoj zasebnega šolstva (USRS, Odločba U-I68/98, 22. 11. 2001, tč. 21). Z drugimi besedami: ustava državi ne nalaga polnega financiranja celotnega sistema zasebnega šolstva, pač pa je država dolžna financirati zasebno šolstvo do te mere, da zagotovi njegov dejanski obstoj (USRS, Odločba U-I-68/98, 22. 11. 2001, tč. 21). Ta obveznost države se nanaša na šolstvo kot celoto, na vse oblike in stopnje izobraževanja (Avbelj et al., 2019, 487), vendar se zaostri v primeru osnovnega šolstva, ki je obvezno in s tem posega v svobodo izobraževanja posameznika tako, da izključuje njegovo svobodo pred izobraževanjem (Avbelj et al., 2019, 487). V zameno, kot korelat obveznega osnovnega šolstva, mora država v skladu z ustavo

1 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, 14. člen: 1. Vsakdo ima pravico do izobraževanja in dostopa do poklicnega in nadaljnjega usposabljanja. 2. Ta pravica vključuje možnost brezplačnega obveznega šolanja. 3. Svoboda ustanavljanja izobraževalnih zavodov ob spoštovanju demokratičnih načel in pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, se spoštujeta v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo njuno uresničevanje. 2 Ustavno sodišče je v svojih odločbah večkrat odločilo, da je bil jugoslovanski komunistični režim vrednostno zavržen in totalitaren.

Glej USRS, Odločba U-I-69/92, 10. 12. 1992; USRS, Odločba U-I-158/94, 9. 3. 1995; USRS, Odločba Up-301/96, 5. 11. 1998; USRS,

Odločba U-I-248/96, 30. 9. 1998.

146

osnovnošolsko izobraževanje financirati iz javnih sredstev. V svoji odločbi U-I-269/12 je ustavno sodišče odločilo, da iz te obveznosti države izhaja pravica posameznika, torej otrok in njihovih staršev, do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt (USRS, Odločba U-I-269/12, 4. 12. 2014, tč. 20). Toda ta odločba ustavnega sodišča vse do danes, torej že več kot pet let, ni uresničena. Še več, potem ko jo je zakonodajalec želel izigrati kar s spremembo ustave, za kar je zmanjkal en sam glas, je njene temelje slednjič spodkopalo ustavno sodišče samo.

Ker zakonodajalec odločbe torej ni želel uresničiti in so prizadeti starši na zasebnih šolah šolajočih se otrok še naprej doplačevali stroške šolanja, so na ustavno sodišče vložili novo pobudo, da bi samo določilo način izvršitve svoje odločbe. Čeprav je ustavno sodišče v zadevi odločalo absolutno prednostno, je za izdajo nove odločbe potrebovalo skoraj štiri leta. Po štirih letih pa so pobudniki doživeli hladen tuš še na ustavnem sodišču. To je namreč sledilo argumentom zakonodajalca ter vlade, ki sta trdila, da se odločba ustavnega sodišča v zvezi z izenačenjem financiranja javnoveljavnih osnovnošolskih programov nanaša samo na tisti del izobraževalnega programa, ki je za otroke obvezen in ga morajo obiskovati, ne pa tudi za druge vsebine (kot na primer: jutranje in popoldansko varstvo, dodatni in dopolnilni pouk), ki so obvezne zato, da šola lahko izvaja javnoveljavni osnovnošolski program, otroci pa se lahko odločijo, ali bodo te vsebine obiskovali ali ne.

Ali še drugače: zakonodajalec in vlada sta domet ustavne odločbe o izenačenju financiranja obveznega javnoveljavnega osnovnošolskega izobraževanja želela zožiti tako, da sta obvezni program umetno razdelila na obvezno obvezni del ter razširjeni obvezni del.3 V skladu s to razdelitvijo naj bi po novem odločba ustavnega sodišča U-I-269/12 pomenila, da mora država v celoti financirati samo obvezno obvezni del javnoveljavnega programa, medtem ko tega ni dolžna početi za razširjeni del obveznega programa, glede katerega država ohranja politično diskrecijo in ga lahko, kot je predlagala ena od ustavnih sodnic, sploh ne financira.4

Tak predlog zakonodajalca in vlade je bil v očitnem nasprotju z besedilom kakor tudi namenom in ciljem odločbe ustavnega sodišča, za izvršitev katere so se pobudniki sploh ponovno obrnili nanj. V primeru potrditve tega predloga bi bili pobudniki namreč še na slabšem, kot so bili pred izdajo prvotne odločbe ustavnega sodišča. Po tedaj veljavni zakonodaji so bili starši otrok, ki se šolajo v zasebnih šolah, upravičeni do 85-odstotnega financiranja vseh obveznih vsebin: obveznih in razširjenih, kar je predstavljalo več denarja kot v primeru, ko razširjeni del sploh ne bi bil financiran s strani države. Skratka, če bi ustavno sodišče podprlo predlog zakonodajalca in vlade, bi pobudnike postavilo v slabši pravni in ekonomski položaj, kot je bil pred sprožitvijo postopka na ustavnem sodišču, kar bi pomenilo kršitev prepovedi spremembe njihovega pravnega položaja na slabše (prepoved reformatio in peius). Vendar pa je ustavno sodišče storilo prav to in s tem vzpostavilo ustavnopravno neznosen pravni rezultat. Pobudniki so se obrnili na ustavno sodišče, da to vendarle po petih letih z izvršitvijo svoje odločbe zavaruje njihove pravice, to pa jih je zavrnilo in jim z novo odločbo dalo še manj pravic, kot jih je zagotavljala prvotna odločba. Za kazen! Kako je to mogoče? Kot smo podrobneje že razložili na drugem mestu (Avbelj, 2020b), so večino ustavnih sodnikov v tem primeru vodili politični, in ne pravni argumenti. Njihovo ideološko, svetovnonazorsko nasprotovanje odločbi ustavnega sodišča U-I-269/12 je bilo tako zelo močno, da niti niso naslovili pravega ustavnopravnega vprašanja,5 da so javno celo razglabljali, da kar sami, kot ustavno sodišče, ne bi sledili lastni odločbi, k izvršitvi katere so bili poklicani;6 ter da so se prepustili povsem ideološkim deklaracijam, kot je na primer ta, da naj bi razrast zasebnih šol, ki bi ogrozile javne, pomenil »ne

3 Glej stališča Državnega zbora in vlade v USRS, Odločba U-I-110/16, 12. 3. 2020. 4 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnice Špelce Mežnar v USRS, Odločba U-I-110/16, 12. 3. 2020. 5 Kot povsem pravilno zapiše Pavčnik, sta bili v tej zadevi ključni vprašanji ustavnoskladno spoštovanje sodnih odločb v pravni državi in razumevanje 2. odst. 57. člena ustave. Večina pa se je opredeljevala do zasebnega in javnega na področju izobraževanja in še širše, celo na področju zdravstva. Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika Marijana Pavčnika v USRS, Odločba U-I-110/16, 12. 3. 2020. 6 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnice Špelce Mežnar, sodnice Katje Šugman Stubbs ter sodnika Roka Čeferina v USRS, Odločba U-I110/16, 12. 3. 2020.

147

le konec socialne države, [ampak] tudi resno grožnjo svobodni in demokratični družbi«.7

Takšni ideološki izlivi pričajo o tem, da nekateri sodniki na slovenskem ustavnem sodišču očitno ne razumejo, da naše temeljne ustavne vrednote: socialna država, svobodna in demokratična družba, niso same sebi namen, temveč služijo ljudem. Dejanski obstoj zasebnega šolstva, ki zagotavlja pluralnost na področju izobraževanja, nikoli ne more pomeniti ogrožanja svobodne in demokratične družbe. Nasprotno, prav to, da zasebno šolstvo obstaja, pomeni, da je neka družba svobodna in demokratična. S tem ko ustavno sodišče spodje svojo lastno sodbo, ne ravna samo v neskladju z zahtevami vladavine prava, temveč z omejevanjem financiranja zasebnega šolstva krni pluralnost izobraževanja, s tem pa dejansko zavira razvoj svobodne in demokratične družbe. Da vse to počne v imenu ohranjanja socialne države, pa je še toliko večji logični paradoks in zares vrednostno zavržno ravnanje. Kot je v svojem odklonilnem ločenem mnenju izpostavil tudi ustavni sodnik Pavčnik: »Pritlehno (in v grobem nasprotju s človekovim dostojanstvom) bi bilo, če bi, recimo, iz obveznega javnega financiranja izključevali dopolnilni pouk.«8 Zgodilo pa se je prav to. Ustavno sodišče je ravnalo avtoritarno in nesocialno. Postavilo se je proti otrokom iz peščice zasebnih šol v bran samovoljni oblasti, tudi ko ta krši ustavo; ter je hkrati izrazito manjšino otrok v zasebnih osnovnih šolah z javnoveljavnim programom zabetoniralo v neenakopraven položaj v primerjavi z velikansko večino otrok, ki obiskujejo javne šole (Avbelj, 2020b).

Na podlagi zgornje predstavitve uresničevanja 57. člena ustave v Republiki Sloveniji lahko zaključimo, da kljub jasnim nacionalnim in evropskim pravnim standardom, ki nalagajo spodbujanje pluralnosti na področju osnovnošolskega izobraževanja, glede tega v Sloveniji še naprej ostajajo huda politična in ideološka nasprotovanja. Ta so se odkrito pokazala celo na ustavnem sodišču. Posledično odločba ustavnega sodišča U-I-269/12 še naprej ostaja neuresničena, med otroki pa se ohranja diskriminacija na področju financiranja obveznega osnovnošolskega izobraževanja glede na to, ali obiskujejo osnovno šolo, ki jo je ustanovil javnopravni ali zasebnopravni subjekt.

Uresničevanje 58. člena ustave

Podobne ustavnopravne zaplete, kot smo jih opisali v zvezi s 57. členom ustave, pa lahko zasledimo tudi pri uresničevanju 58. člena ustave. Tudi v zvezi s slednjim obstaja odločba ustavnega sodišča U-I-156/08, ki ostaja neuresničena že polnih devet let. Problem pa je podoben tistemu pri osnovnih šolah, saj se prav tako nanaša na vprašanje financiranja, le da tokrat univerz. Iz državnega proračuna naj bi se namreč financirale tiste aktivnosti univerz, ki sodijo na področje opravljanja t. i. javne službe. Ker pa pojem javne službe v zakonu ni bil opredeljen niti ni tega želelo storiti ustavno sodišče samo, prav tako pa vse od leta 2011 tega tudi ni storil zakonodajalec, ostaja vprašanje financiranja univerz ustavnopravno neurejeno. Tudi v ozadju tega problema se skriva politično in ideološko vprašanje pluralnosti izobraževanja, k zagotovitvi ali zatrtju katere odločilno vpliva prav financiranje. Problem pa se je, resnici na ljubo, pojavil šele, ko so se v Sloveniji poleg obstoječih državnih in ene javne univerze razvile tudi zasebne univerze. Te so omogočile študentom, ki jim po ustavi pripada pravica do svobode izobraževanja, izbiro med različnimi ponudniki univerzitetnih programov, državnih in zasebnih, kar je, seveda, za seboj nujno potegnilo tudi vprašanje financiranja, ki je bilo poprej namenjeno izključno državnim univerzam, saj so pač obstajale le one same.

Več desetletij trajajoč monopol ene same slovenske univerze je pustil trajne posledice v smislu nepluralnosti slovenskega visokošolskega izobraževalnega prostora, ki se kažejo tudi v razumevanju ustavne podlage za delovanje univerz na Slovenskem. Ta je, kot že rečeno, zagotovljena v 58. členu ustave, ki v prvem odstavku govori o tem, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne, ter v drugem odstavku dodaja, da način njihovega financiranja ureja zakon. V zvezi z dikcijo, ki naslavlja samo državne univerze in ki je res že na prvi pogled nenavadna ter predstavlja izjemo v primerjalnem ustavnem pravu (Avbelj et al., 2019, 494), so se tako že pojavila stališča, da, ker ustava

7 Glej pritrdilno ločeno mnenje sodnice Špelce Mežnar, sodnice Katje Šugman Stubbs ter sodnika Roka Čeferina v USRS, Odločba U-I110/16, 12. 3. 2020. 8 Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika Marijana Pavčnika, USRS, Odločba U-I-110/16, 12. 3. 2020.

148

omenja samo državne univerze, zasebnih sploh ni dopustno ustanavljati. Ta stališča so seveda ustavnopravno povsem zmotna. Država je zaradi uresničevanja pravic posameznikov iz 57. in 59. člena ustave dolžna ustanavljati državne univerze, zasebne pa lahko nastanejo brez izrecnega ustavnega pooblastila, pri čemer, kot je odločilo ustavno sodišče v zadevi U-I-34/94 (USRS, Odločba U-I-34/94, 20. 1. 1998, tč. 39), država posameznikom ustanavljanja in upravljanja zasebnih univerz ne sme preprečiti (Avbelj et al., 2019, 494). V skladu s slovensko ustavo so nosilke pravice do avtonomnosti univerz tako javne kot zasebne univerze. To, da ustava v zvezi z avtonomijo omenja samo državne univerze, ne pomeni, da zasebne univerze avtonomije nimajo, temveč pomeni, da je v primeru državnih univerz, pri katerih država ne nastopa samo kot oblast, temveč tudi kot ustanovitelj, njihovo avtonomijo treba še posebej varovati (Avbelj et al., 2019, 496). Obseg avtonomije obeh vrst univerz, javnih in zasebnih, pa je prav tako enak, ker avtonomija pripada in je v funkciji uresničevanja že omenjenih pravic posameznikov iz 57. in 59. člena ustave ter ni, saj ne more biti, odvisna od javnopravnega ali zasebnopravnega statusa ustanovitelja univerze (Avbelj et al., 2019, 496).

Enak zaključek pa bi se moral razširiti tudi na vprašanje financiranja univerz. Čeprav, kot smo videli zgoraj, ustava govori o tem, da se z zakonom uredi samo način financiranja državnih univerz, mora biti to financiranje urejeno v skladu s 14. členom ustave (Avbelj et al., 2019, 497). Ta zahteva, da se subjekte, ki so si v bistvenem podobni, obravnava enako, in tiste, ki so si v bistvenem različni, različno. Državne in zasebne univerze se razlikujejo samo v svojem ustanovitelju, ki je glede na ustavno poslanstvo univerz, ki je v funkciji uresničevanja pravic iz 57. in 59. člena, nebistvena okoliščina. Ker so si državne in tiste zasebne univerze, ki izvajajo javno veljavne, s strani države akreditirane programe, v bistvenem podobne, bi morale biti tudi financirane na enak način (Avbelj et al., 2019, 497). Pri tem bi bilo treba tudi opustiti pravno anahronističen pojem javne službe kot podlago za financiranje univerz. Pravno prepričljivo bi ga bilo treba nadomestiti s sistemom javno priznanih, s strani države akreditiranih univerzitetnih in visokošolskih programov, ki bi jih država, ko bi jih akreditirala, morala, če tako počne z javnoveljavnimi programi na državnih univerzah, tudi financirati v enaki meri (Avbelj et al., 2019, 497).

Pluralizacija slovenskega visokošolskega prostora, ki je nastopila v zadnjih dveh desetletjih in ki v skladu z ustavo terja tudi zgoraj predstavljene spremembe na področju organizacije in financiranja slovenskega visokega šolstva, pa je naletela na nasprotovanje ne samo pri delu slovenske politike, temveč kar pri samih državnih univerzah. Najbolj odkrit pokazatelj tega je ravnanje Rektorske konference RS. Rektorsko konferenco ustanavlja Zakon o visokem šolstvu, ki v svojem 29. členu določa, da jo sestavljajo vse v Sloveniji akreditirane univerze, ki v skladu z izrecnim zakonskim besedilom za obravnavanje in usklajevanje vprašanj skupnega pomena oblikujejo rektorsko konferenco (ZVis, 29. člen). Rektorska konferenca je tako po področnem zakonu in številnih drugih predpisih nosilka javnih pooblastil, ki jih v imenu svojih univerzitetnih skupnosti in na podlagi zakona izvršuje v odnosu do institucij slovenske države. Slovenska država šteje Rektorsko konferenco v zakonodajnih postopkih za reprezentativno organizacijo vseh slovenskih univerz, javnih in zasebnih. Le na ta način lahko študentje, profesorji in raziskovalci poskrbijo, da se na institucionaliziran način v skladu z 58. in 44. členom ustave v demokratičnem postopku sliši tudi njihov glas (Avbelj, 2020a, 39).

Kljub jasni pravni podlagi pa Rektorska konferenca, ki sama sebe šteje za neformalno združenje rektorjev treh državnih in ene javne univerze, k zakonitemu članstvu že več kot leto dni ne želi pridružiti dveh zasebnih univerz ter s tem na nezakonit način iz z zakonom predpisanega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev izključuje več kot tisoč študentov ter več deset profesorjev in raziskovalcev (Avbelj, 2020a, 39). Seveda je samo po sebi razumljivo, da delovanje in odločanje nezakonito sestavljene Rektorske konference ni več samo pravno nepravilno, ampak je postalo tudi pravno neupoštevno (nično) in tako ne more imeti javnoveljavnih učinkov, ki in kot jih ureja zakon. Rektorska konferenca se je s svojim arbitrarnim in diskriminatornim ravnanjem sama postavila izven zakona in postala to, za kar se v svojem pravilniku tudi sama razglaša: neformalna združba nekaterih rektorjev, ki si samovoljno prilaščajo javna pooblastila (Avbelj, 2020a, 39). Kot smo še zapisali v javnem pismu, ki ga je slovenski medijski prostor žal večinoma prezrl, je tako protiustavno in nezakonito ravnanje brez precedensa v demokratičnih državah Evropske unije. Nikjer v civiliziranem zahodnem svetu namreč ne boste naleteli na primer, v katerem bi univerze iz zakonsko predpisanega sodelovalnega okvira izključevale neko drugo povsem zakonito ustanovljeno in akreditirano univerzo. V samo naravo univerzitetnega poslanstva je namreč vsajeno pridobivanje, izpraševanje in ustvarjanje novega znanja na vključevalen, zares univerzalen način. Za univerze naj bi bila značilna svobodomiselnost, intelektualna odprtost, strpnost, sprejemanje drugačnosti, ne pa diskriminacija, izključevanje in šikaniranje, ki ima vse znake neustavnega in protizakonitega ravnanja.

Zaključek

V kolikšni meri se je torej v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji izoblikoval kakovosten in pluralen izobraževalni prostor, ki je odprt za čim širši krog epistemoloških skupnosti, domačih in tujih, kot ustvarjalcev in prejemnikov prvovrstnega znanja, podčrtanega z vrednotami svobode in

149

enakega človekovega dostojanstva? Odgovor ni enoznačen. Čeprav je bil dosežen precejšen napredek, še naprej ostajajo številni izzivi. Ti so na eni strani povezani s podedovanimi razmerji družbene in politične moči, na drugi pa z zasidrano mentaliteto v družbi. V zvezi s prvim si ni treba več zatiskati oči pred dejstvom, da slovenski izobraževalni prostor v veliki meri še naprej obvladuje postkomunistična levica. To je dejstvo, ki je razumljivo, saj je komunistična oblast v prejšnjem totalitarnem sistemu, da bi le-tega privzgojila svojim državljankam in državljanom, aktivno bdela nad izbiro, predvsem pa organizacijo ter vodenjem učiteljskega kadra. Prosveta je bila, povsem drugače, kot to velja v sodobnih ustavnih demokracijah, orodje komunistične partije, ki je za doseganje svojih ciljev potrebovala moralno-politično primerne ljudi. Sistem, ki ga je partija vzpostavljala več kot štiri desetletja, se je sicer zrušil čez noč, a ostali so ljudje, pogosto tudi na vodilnih položajih, z enako mentaliteto, vzorci delovanja, ki so jih skozi socializacijski proces prenašali, včasih hote drugič spet ne, na svoje naslednike. Danes se podedovane vsebine iz prejšnjega sistema najbolj očitno kažejo v sindikatu vzgoje in izobraževanja, katerega vodstvo je odkrito v političnih rokah stranke ekstremnega levega roba, vendar to njegovih članov, slovenskih učiteljev in učiteljic, prav nič ne moti.

Za tovrstno politizacijo in očitno ideološko nagnjenost v prid postkomunistične levice pa niso imune niti državne univerze. Nasprotno. Med letoma 1998 in 2017 so največjo in najstarejšo univerzo v Ljubljani vodili rektorji, katerih politična pripadnost postkomunistični levici je bila odkrito izražena bodisi skozi njihovo civilnodružbeno bodisi skozi njihovo neposredno politično udejstvovanje na oblasti. Poleg tega so se državne univerze v zadnjih treh desetletjih izkazale na eni strani kot vir kadrov politične oblasti ter na drugi strani kot varno pribežališče po neuspešnih izletih posameznikov v državno politiko. Na ta način državne univerze s številnimi primeri potrjujejo odsotnost razmejitve med univerzo in politiko. Namesto da bi bile univerze avtonomni, intelektualno neodvisni gradnik civilne družbe v Sloveniji, so prepogosto kadrovsko in neposredno vplivno interesno vpete v visoko politiko. Na nek način paradoksalno si v Sloveniji politiki sploh ni treba prizadevati, da bi vplivala na univerze, ker so univerze vir in pribežališče politike in politikov. Ta politična »zlizanost« izobraževalnega sistema s politiko in stremljenje po političnem in ekonomskem ohranjanju monopolov znanja na izobraževalnem področju pa sta mogoča tudi zaradi mentalitete slovenskega človeka. Ta v svoji postkomunistični izkušnji še vedno podzavestno ve, da je državno in torej javno menda a priori dobro, zasebno pa slabo. Prav tako pa v tej svoji socializacijski danosti velika večina slovenskih ljudi pravzaprav niti noče svobode, si ne želi izbire, ko gre za izobraževanje. V skladu z našo skozi desetletja privzgojeno avtoritarno in zato neliberalno mentaliteto je mnogo bolj udobno, mnogo bolj priročno, da obstaja en sam tip šol, ena sama univerza in izobraževalne vsebine, ki jih predpiše ena sama šolska ter univerzitetna oblast. S tem je namreč povprečen državljan odrešen skrbi. Izbira, ki jo diktira svoboda izobraževanja, namreč nujno zahteva tudi sprejemanje odgovornosti za opravljeni izbor. Kvalitetni izbor pa terja trud, znanje, skratka intelektualni napor ob vseskozi prisotnem tveganju, da bo naša odločitev morda vseeno napačna. Vsemu temu se želi tipični postkomunistični državljan izogniti in zato ne samo, da pluralizacije izobraževalnega prostora izrecno in množično ne zahteva, temveč mu je ta morebiti celo v breme in napoto. Ko pa opazi, da je izobraževalni sistem, tako kot pri nas, tesno vpet v politiko, potem je to še dodaten razlog več, da se tipični državljan pokori šolskemu sistemu, da z njim in njegovimi otroci počne, kar t. i. šolniki že desetletja vedo, da je za otroke najbolje. Tako se država spet postavi pred posameznika, ki, ko na to pristane, s svojo pasivnostjo pomaga vzdrževati status quo. Čeprav je ta v nasprotju s slovensko ustavo, kot smo pokazali zgoraj, opisana sociološka razmerja v družbi poskrbijo, da ni nikakršen problem, če realnost ne sledi ustavi. Ko bo tipični državljan začel razmišljati in ravnati drugače, ko bo torej terjal tiste pravice, ki mu jih ustava že zagotavlja, bomo lahko priča tudi drugačnemu dejanskemu razvoju dogodkov. Prej pa, žal, ne.

150