25 minute read

Jure Zupan: Mala inventura Slovenije

Next Article
O avtorjih

O avtorjih

»Najslabša stvar komunizma je tisto, kar pride po njem.« Adam Michnik, poljski novinar in urednik

Pisati o dosežkih države po tridesetih letih njenega obstoja bi morala biti razmeroma lahka naloga. Vendar so se v tem času zgodile globalizacija, informatizacija družbe in klimatske spremembe, tako da so politični, ekonomski in socialni vplivi pustili posledice v vseh porah družbe in na vsakem posamezniku. Zato spremembe v državah težko ocenimo z absolutnimi številkami in jih raje postavimo v primerjavo z drugimi. Napredek Slovenije npr. lahko primerjamo s stanjem v državah bivše Jugoslavije, z napredkom celotne Evropske Unije, njenim povprečjem ali samo z njenim delom, npr. višegrajsko četverico.

Primerjava z državami zahodne Evrope, ki so že pred tem skoraj petdestet let uživale ugodnosti Marshalovega načrta in utečene demokracije, se ne zdi najustreznejša. Tudi uspehe držav bivše Jugoslovije je težko meriti z istimi vatli. Večina se je najprej mučila z veliko večjo inflacijo kot Slovenija, nato z daljšimi vojnami in na koncu z njihovmi posledicami. Vse omenjeno je še poslabšalo že tako slabo dediščino jugoslovanskega solidarnostno-samoupravnega gospodarstva. Zato bi bila taka primerjava povsem neustrezna.

Zdi se, da bi bila primerjava slovenskega tridesetletnega obdobja z višegrajskimi državami še najprimernejša. Vse države so izhajale iz totalitarnih režimov, vendar pa je bila Slovenija po mnenju mnogih ob začetku tranzicije gospodarsko močnejša in socialno bolje stoječa, torej v prednosti pred višegrajsko četverico. Da bi razumeli vzroke, zakaj je Slovenija v tridesetih letih to prednost zapravila, si je treba ogledatati nekaj številk. Spodnja preglednica kaže tridesetletno rast bruto družbenega proizvoda (BDP v 1000 $ na prebivalca) Avstrije, Nemčije, višegrajske četverice, Slovenije in Hrvaške, hkrati pa tudi relativni dvig BDP-ja za vsako državo glede na stanje leta 1990. V prikazu niso toliko zanimive absolutne številke BDP-ja, čeprav se iz njih dobro kaže prednost Sloveije v primerjavi z višegrajsko skupino. Pomembnejše so relativne številke in seveda tridesetletni trend, ki ga ne gre zanikati z zamahom roke. Ta pokaže, da ima slovenska družba kot celota izrazite sistemske težave.

Rast BDP-ja v Sloveniji v tridesetletnem obdobju je skoraj enaka rasti (2,4 %) v razvitih državah z dobro utečeno ekonomijo. Vendar imajo te več kot dvakrat višjo absolutno vrednost. Če bi se Slovenija želela približevati povprečju Evrope, Avstriji ali Nemčiji, bi morala povečati trend rasti BDP-ja; zdi pa se, da se ta celo za malenkost znižuje. Jasno pa se vidi, kako višegrajske države in tudi Hrvaška (ki je prebrodila težje posledice vojne kot Slovenija) napredujejo precej hitreje. Naj opozorim na Češko. Ta je v tridesetih letih povečala BDP skoraj za faktor šest, da ne govorimo o Poljski, državi z 38 milijoni prebivalcev, ki je v istem obdobju povečala BDP devetkrat! Če kdo opravičuje večje faktorje rasti pri celotni višegrajski skupini z nižjim začetnim izhodiščem v primerjavi s Slovenijo, mora upoštevati tudi, da je večina višegrajskih držav dosegla slovenski BDP iz leta 1990 v desetih letih, države pa so se tudi potem razvijale hitreje kot Slovenija. Številke so neusmiljene. Slovenija zaostaja. Izgubljenih je trideset (!) let tranzicije. To so dejstva.

Če želimo vsaj načelno analizirati to porazno stanje in razbliniti fantazijo slovenskega uspeha, se zdi smiselno pogledati napredek v treh časovnih obdobjih: a) obdobju ustvarjanja države in podlage za vstop v EU in Nato, b) obdobju gospodarske rasti, vstopa v EU, Nato in prevzema evra ter c) obdobju padca in stagnacije celotnega socialno-ekonomskega sistema Slovenije po nastopu krize 2008 do danes.

V prvem obdobju (1990–2004) so v Evropi prevladovale obetajoče politično-ekonomske razmere in stabilnost. Večina postkomunističnih držav je vsaj formalno prevzela demokratične vrednote in demokratične inštitucije, ki jih je v pozitivnih razmerah ob čakanju na sprejem v EU in Nato razvijala v upanju na hitro izboljšanje življenjskih razmer. V tem obdobju je imela Slovenija dodatne naloge zaradi ustanavljanja lastne države. To sta sicer morali storiti tudi Češka in Slovaška, vendar v manjšem obsegu. Kljub temu so višegrajske države s hitro privatizacijo in omogočanjem dostopa tujega kapitala na svoj trg v prvem obdobju dosegale vsaj 50-, medtem ko je Slovenija zmogla le 10-odstotno rast.

Ker so bili cilji prestrukturiranja vsaj na deklarativni ravni pri vseh državah približno enaki, je bil toliko bolj pomemben način, ki ga je trenutna vlada ubirala na poti proti njemu. Na Češkem je prva nekomunistična vlada Vaclava Klausa trajala šest let (1992–1997), zato je imela dovolj časa, da je lahko uredila vsaj najnujnejše demokratične spremembe in osnovne lustracijske ukrepe. V nasprotju s Čehi smo v Sloveniji prvo nekomunistično vlado Lojzeta Peterleta zamenjali že dve leti po polovici prvega mandata (1990–1992). V času, ko je bilo treba na novo vzpostaviti vse institucije mlade države, so bile nujne tranzicijske politične spremembe potisnjene v ozadje. Zato je večina sprememb na zakonodajnem področju in s tem tudi v političnem sistemu prešla k nalogam naslednjih vlad, ki so jih potem dvanajst let (1992–2004) vodili pripadniki in/ali simpatizerji bivšega sistema. Razumljivo je, da je bila zato vsaka resna sprememba na sistemski ravni če že ne povsem onemogočena, pa vsaj odrinjena na kasnejši čas. Levosredinske vlade so v tem času poskrbele za ustrezne pravne varovalke za ohanitev koristi v vseh institucijah in gospodarskih organizacijah, ki so jih vodili predstavniki bivšega sistema. Administrativni sistem je teh dvanajst let deloval nespremenjeno, narejeni so bili le »kozmetični« popravki. V treh mandatih je bil s kadri leve provenience izpopolnjen vsak segment »novoustanovljenega« dela oblasti (imenovanja sodnikov, članov nadzornih svetov državnih družb in finančnega, medijskega ter izobraževalno-raziskovalnega sistema itd.).

211

Tabela 1: Tridesetletna absolutna in relativna rast BDP-ja (1000 $/prebivalca) osmih držav (Vir: data.worldbank.org).

Avstrija Nemčija Madžarska Poljska Češka Slovaška Slovenija Hrvaška

Leto

1000 $ na preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990 1000 $/ preb. Rel./ 1990

1990 21.56 1.0 22.29 1.0 3.35 1.0 1.73 1.0 3.93 1.0 2.40 1.0 10.10 1.0 3.79 1.0

1995 30.51 1.4 31.70 1.4 4.50 1.4 3.68 2.1 5.81 1.5 4.78 2.0 10.65 1.1 4.87 1.3

2000 24.63 1.1 23.60 1.1 4.63 1.4 4.49 2.6 5.98 1.5 5.41 2.3 10.15 1.0 4.82 1.3

2005 38.54 1.8 34.55 1.2 11.19 3.3 8.01 4.6 13.36 3.4 11.63 4.9 18.10 1.8 10.56 2.8

2010 47.23 2.2 41.56 1.9 13.11 3.9 12.63 7.3 19.76 5.0 16.70 7.0 22.90 2.3 13.91 3.7

2015 44.42 2.1 41.13 1.8 12.70 3.8 12.57 7.3 17.79 4.5 16.39 6.8 20.52 2.1 11.79 3.1

2020 51.12 2.4 54.81 2.5 16.43 4.9 15.62 9.0 23.04 5.9 19.16 8.0 24.41 2.4 14.73 3.9

V prvem obdobju (1990–2004) je, po mnenju večine ekonomistov, imela Slovenija pred ostalimi višegrajskmi državami še določeno prednost. Slabosti so sicer bile v sistemsko nedodelanih in podedovaih »samoupravnih« zakonih in postopkih, v razpuščenih, razdrobljenih in samim sebi prepuščenih javnih službah ter javnih dejavnostih. Vse sistemske slabosti so v veliki meri ustrezale stari eliti, ki jih je pokrivala in varovala s partijsko/medijsko disciplino. Bivša nomenklatura je v veliki meri prevzemala glavne vzvode oblasti, hkrati z njo pa nadaljevala ekonomsko uravnilovko z ostanki t. i. »dogovorne« ekonomije. Te slabosti naj bi nova leva nomenklatura formalo sicer odpravljala, vendar jih je s formalnimi zakonskimi popravki in prenosom »javnega« v »državno« premoženje zgolj okrepila in formalizirala. S tem je dejansko izročila vso finančno moč v roke tistemu delu managementa, ki je bil pod njenim vplivom že v bivšem sistemu, ker je s podreditvijo sindikalnega gibanja, ki je bil že po svoji provenienci ves čas na levi strani, samo še ojačila. Velika prednost višegrajske četverice je bila prav v tem, da je v prejšnjem sistemu imela državno lastnino, ki je bila dobro definirana in jo je lahko po spremembah takoj privatizirala. V nasprotju z njo pa je imela Slovenija lastnino razpršeno na »samoupravne subjekte« z nedoločenim lastništvom. Zato so lahko v začetku tranzicije večino lastnine »polastninili« s pokupljenimi certifikati, ki so jih s pomočjo bančnih kreditov (dostopnih samo nekaterim izbranim) prelili v lastnino »tajkunskih podjetij« ali pa pod upravo institucij »javnega dobra«. Prvo raven »prilagajanja novim razmeram«, zamenjavo kadrov, so leve vlade opravljale sproti. Drugo raven sprememb so predstavljale prilagoditve predpisov na vseh področjih. Zelo povedne so bile: direktiva za upočasnitev denacionalizacijskih postopkov organizacijam in privatnikom, sistemsko oviranje prihoda neželjenega tujega kapitala, administrativne ovire pri zelenih investicijah in zadržki pri sofinanciranju večjih deležov v podjetjih s strani tujih vlagateljev. Tretja raven pa je bila podpora ustanovitvam podružnic razvejanih levo usmerjenih sindikatov, hkrati z njimi pa množici civilnih organizacij, iniciativ in gibanj.

Dodatno je k upočasnitvi razvoja pripomogel julija 2000 sprejet Ustavni zakon, ki je s parlamentarno večino LDS in kupčkanjem v parlamentu preglasoval na referendumu izraženo voljo volivcev za večinski sistem. Novembra 1996 je namreč na referendumu o volilnem sistemu med tremi možnimi predlogi dobil največ glasov (44,5 %) večinski volilni sistem, (proporcionalni sistem 26,2 %, mešani pa le 14,6 %). Večinski sistem je predlagala SDS. Velik del politikov in ekonomistov se danes strinja, da je ena glavnih cokel pri uvajanju sprememb za izboljšanje ekonomskega sistema prav proporcionalni volilni sistem, ki daje prednosti zelo raznorodnim koalicijam.

Popravljen proporcionalni volilni sistem je pripomogel k temu, da so bile vse vlade v Sloveniji, tako leve kot tudi sredinske, glede koordinacije in operativnosti koalicijsko zelo šibke, kar ni pomagalo spreminjati starih vzorcev v nastajajoči državi. Posebej prav je tako stanje prišlo levim vladam, saj tem v izhodišču ni bilo do dejanskih sprememb dirigiranega politično-gospodarskega sistema. Borile so se le za delitev nadzora nad javnimi sredstvi in organizacijami v javni lasti.

Značilnost, ki razlikuje tranzicijo višegrajske skupine od tranzicije v Sloveniji, je pogostost izmenjavanja starih in novih struktur po volitvah. Na Češkem so bile desnosredinske (skupaj z neodvisnimi) in levosredinske (skupaj z neodvisnimi) stranke v celotnem obdobju na oblasti skoraj natanko enako dolgo, kar je omogočilo precej uravnoteženo zasedbo

212

tudi v nižjih plasteh vladnih organizacij in drugih vzvodov oblasti. Podobno je z Madžarsko, da o Poljski niti ne govorimo. Tudi Slovaška je pričela bistveno hitreje napredovati, ko so na oblasti zamenjali Mečiarja in njegove prenovljene komuniste. Ker so za napredek države odgovorne vlade, lahko enega od vzrokov za zaostanek Slovenije najdemo v tem, da so v Sloveniji v prvem tranzicijskem obdobju (1990–2004) imele vajeti v rokah izključno levo usmerjene stranke (razen dvoletne prve Peterletove vlade). Razmerje je tako 12 proti 2 leti.

V prvem obdobju je Slovenija s počasnimi in previdnimi spremembami, ki še niso kazale usmeritve v kasnejšo destrukcijo celotnega družbenega sistema, pričela precenjevati svoj gradualistični pristop. S tem se je tako v vladajoči eliti kot tudi v precejšnjem delu Slovenk in Slovencev utrdilo prepričanje, da je obstoječi počasni način sprememb pod ekonomskim geslom državne srebrnine in socialnim geslom družbene enakosti boljši od hitrih in temljitejših družbenih sprememb. Gradualizem so hvalili tudi vsi glavni ekonomisti in mediji, ki so vsi prešli v roke bodisi tranzicijske levice bodisi posredno v roke sodelavcev bivše SDV. Na podlagi medijske kampanje, da lastniški certifikati niso vredni nič (Mencinger, RTV, tisk), je prišla večina slovenskih podjetij v privatno last bivše elite. Treba je povedati, da je med novimi lastniki tudi veliko sposobnih managerjev, ki še danes dobro vodijo in z inovativnimi idejami širijo svoja podjetja. Žal je to le manjšina. Večina je v prvem obdobju z lahkim dostopom do bančnega denarja (banke so bile v državni lasti pod vodstvom stare nomenklature) in po preživelih ekonomskih načelih s starimi političnimi zvezami podjetja izčrpavala na najrazličnejše načine. To se je dogajalo bodisi s finančnimi obvodi v druga podjetja, z novimi investicijskimi projekti, ki niso bili rentabilni, velikokrat tudi z napačnim in nesposobnim vodenjem ali celo s krajo.

V začetku drugega obdobja (2005), v času političnega miru v Evropi in ob vstopu v Evropsko zvezo (1. 5. 2004), v Sloveniji prevzem vseh važnejših podsistemov (mediji, sodstvo, sociala, izobraževanje, bančništvo …) s strani starih sil v širši javnosti ni bil zaznan. Do nastopa Janševe vlade januarja 2005 odsotnost gospodarskih ukrepov (zelene investicije, prevzem podjetij s svežim denarjem, večji investicijski priliv tujega kapitala) ni bila problematizirana. Občasno pa se je že omenjalo, da nas nekatere države že dohitevajo in da je razlika drugih postsocialističnih držav v primerjavi z nami vedno manjša.

Pomenljivo je, da so se v drugem obdobju mediji vključili v politični boj takoj, ko so ankete zaznale možnost prevzema vlade s strani SDS. Bivši predsednik Kučan je za discipliniranje in poenotenje svoje ekonomske baze takoj ustanovil Forum 21 (jeseni 2004), ki je poleg direktorjev večjih podjetij vseboval tudi precej medijsko vplivih ljudi. Napadi medijev so se okrepili in stopnjevali od leta 2004 do 2008, v celotnem obdobju prve Janševe vlade. Najznačilnejše dogodke medijske vojne levice proti uravnoteženju in demokratizaciji medijev lahko ponazorimo s štirimi dogodki. Prvi je bil že na sam dan volitev, 3. oktobra 2004, ko so novinarji pod taktirko levih sindikatov (Iztok Jurančič) napovedali stavko in bojkot prenosa dogodkov z volišč. Povod za stavko naj bi bilo nesoglasje sindikata novinarjev Slovenije in Združenja za tisk in medije pri GZS. V resnici pa je šlo le za prazen izgovor, da novinarji med zmagoslavjem SDS niso poročali z volišč. Drugi val medijskega pritiska je bila reakcija na sprejetje Zakona o RTV, ki naj bi vsaj deloma uravnotežil medijsko neravnovesje. Mediji in njihovi sindikati so proti zakonu takoj organizirali referendum. Ta je bil septembra 2005 zavrnjen in Zakon je bil uveljavljen. Z majhnim popravki je veljal skoraj 15 let. Medijska kampanja se je nato ves čas stopnjevala do junija 2006, ko je vlada potrdila izbor Rotisa za nabavo osemkolesnikov (odločitev in razpis za nakup je sprejela že Ropova vlada). Insinuacije z lažiranimi informacijami na več področjih so se vrstile od septembra 2006 do konca 2008. Eden od vrhov je bila obtožba finskega novinarja, da je predsednik Janša oz. stranka SDS prejela podkupnino. Septembra 2008 je bila seja DZ, ki se je končala s sklepom, da je Ministrstvo za obrambo ravnalo pravilno, da pa je treba preiskati sum korupcije. Medtem so, septembra 2007, medijski napadi dosegli nov vrh s peticijo 571 novinarjev (pobudnika Blaž Zgaga: Večer, in Matej Šurc: Radio Slovenija), ki so se v tujino pritožili nad domnevnimi političnimi pritiski in kratenjem njihove svobode, kar naj bi izvajala Janševa vlada – dokaza niso podali nobenega. V sredini vrtinca vseh omenjenih medijskih kampanj je Janševa vlada kot prva nova članica odlično izpeljala predsednikovanje EU. Ne glede na vsa nasprotovanja opozicije in medijske napade je Janševa vlada v letih od 2004 do 2008 dosegla največje zvišanje BDP-ja v vsem tridesetletnem obdobju obstoja Slovenije tako v absolutnih številkah kot tudi v odstotkih (s 34,4 na 55,5 milijarde US$).

Z uvedbo evra (2006) v obdobju gospodarske rasti (do 2008) so se slovenskim bankam in podjetjem odprle večje možnosti financiranja in najemanja kreditov. V tem času Narodna banka Slovenije (NBS) ni pravočasno zaznala (ali ni hotela zaznati) nevarnosti slabih kreditov in zato ni ukrepala proti pretiranemu zadolževanju, predvsem podjetij v državni ali javni lasti in tistih s slabimi kreditnimi izkazi. Za kakšne namene je bila večina kreditov v resnici najetih in kam pelje gradualistična ekonomska praksa v socializmu izšolanih managerjev, se je začelo kazati že v prvem letu gospodarske krize. Vsa podjetja, ki so bila pretežno namenjena izčrpavanju, preusmerjanju finančnih tokov in financiranju ekonomsko slabo pripravljenih projektov, so zelo hitro zašla v težave in niso bila več sposobna odplačevati v obdobju konjunkture najetih kreditov.

213

Zaradi krize in opisanih medijskih napadov ter namišljenih afer je na začetku finančne krize (2008) leva opozicija ponovno prevzela vlado. Nova vlada, ki je nastopila jeseni 2008 bodisi zaradi neznanja bodisi zaradi očitne grožnje stečajev velikega števila podjetij, v katerih so imeli kapitalske interese njeni podporniki, ni bila sposobna identificirati narave in obsežnosti krize. Da bi ohranili paradržavna ali polastninjena (tajkunska) podjetja in institucije, v katerih so imeli predstavniki leve opcije večino v upravnh odborih, je s pomočjo slovenskega bančnega sistema sprožila obsežno najemanje kreditov za zadolževanje bank (!), s katerimi je refinancirala privatno najete kredite izbranih podjetij (beri direktorjev Foruma 21 in njihovih somišljenikov). S tem so bili privatni, ekonomsko nevzdržni krediti in dolgovi prenešeni na državo in v javni dolg. Istočasno so banke pognale v stečaje podjetja, katerih lastniki politično niso bili po volji levi opciji (primer Zvonovi, T2 …).

Zaradi počasnega reagiranja leve vlade, ki je v treh letih izmenjala dvanajst ministrov, ni bila izpeljana niti ena strukturna reforma. Zaradi tega je finančna kriza v Sloveniji trajala dvakrat dlje kot drugod v Evropi. Posebej je treba izpostaviti nesposobnost finančnega ministra dr. Križaniča, ki ni doumel dejanskega stanja in globine finančnih težav, v katere je zabredla Slovenija. Slovenski javni dolg je v obdobju od leta 2009 do 2012 narastel z 22 na 54 % BDP-ja. V Sloveniji je javni dolg naraščal še do leta 2015 (do 83 % BDP-ja), medtem ko se je npr. na Slovaškem, ki se je zadolžila manj kot Slovenija, naraščanje ustavilo že leta 2013 in je obstalo na 52 % BDP-ja. V Sloveniji je naraščanje dolga države trajalo sedem let (2009–2015), na Slovaškem pa pet.

Tu je treba opozoriti na medijsko manipulacijo o zadolževanju slovenske države pod vlado Janeza Janše. Resnica je prav nasprotna. V času Janeza Janše so bila zadolžena podjetja in posamezniki, država pa ne! Privatni lastniki so za svoje kredite jamčili s hipotekami – ki so bile pač takšne, kot so jih državne banke zahtevale in preverjale. Država pri teh kreditih ni bila udeležena! V času krize pa je vlada, namesto da bi nesolventna in slabo vodena podjetja preko upnikov (svojih bank) likvidirala ali jih s pomočjo slabe banke prodala in/ali prisilila v sanacijo in strukturne reforme, raje najemala dražje kredite v tujini in na lastna, državna (!) pleča prevzemala jamstva za privatne dolgove podjetij. Preprosto povedano: država (njene banke) je prevzela in jamčila za stare kredite, hkrati pa še razpisovala nove obveznice, da so državne banke lahko ponovno dajale nove kredite podjetjem s slabimi naložbami in s tem reševale kapital lastnikov podjetij v izrazito levi politični sferi (Forum 21). Zaradi finačnega nerazumevanja globine in vzrokov krize se je finančno stanje države hitro slabšalo. Splošno nezadovoljstvo koalicijskih partnerjev je povzročilo, da je bila 20. septembra 2011 Pahorjevi vladi izglasovana nezaupnica.

Ko je Janez Janša 10. februarja 2012 sestavil svojo drugo vlado, je bila Slovenija na robu finančnega zloma. Obresti za zadolževanje so bile blizu 10 %. Druga Janševa vlada je bila prisiljena s hitrimi in zato nepriljubljenimi sanacijskimi, protikriznimi posegi in zakoni (zloglasni ZUJF) izvesti celo vrsto ukrepov (ustanovitev slabe banke), s čimer je dejansko rešila Slovenijo pred finančnim zlomom in posledično prevzemom nadzora nad našimi financami s strani evropske trojke. Kot vedno v kriznih časih, so tudi tokrat leve stranke pokazale izjemno nekooperativnost, destruktivno delovanje v škodo celotni situaciji. Napovedano zmanjšanje plač in števila zaposlenih so opozicijske stranke izkoristile za podžiganje vala stavk v javnem sektorju (vojska, policija, šolstvo, zdravstvo). Novembra 2012 so zaradi malenkosti (nezadovoljstvo z županom F. Kanglerjem) izbruhnili protesti v Mariboru in se takoj nato prenesli v Ljubljano. Protestniki so se imenovali »vstajniki« in so, kot je to značilno za revolucionarne izbruhe (vdirali so v stanovanja mestnih svetnikov, na mariborskem mostu so obešali lutke z imeni ...), imeli eno samo zahtevo – sestop vlade. Te zahteve so se zaostrile po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije, da so v dejanjih vlade zaznali (!) »korupcijska tveganja«. Posledično je bila zaradi izstopa Državljanske liste (Virant) iz vladne koalicije in ob podpori SLS 27. februarja 2013 izglasovana nezaupnica Janševi vladi, čeprav je ta dejansko preprečila finačni zlom Slovenije.

V nadaljnjem obdobju 2013–2020 so se ponovno izmenjevale nestabilne in neoperativne leve vlade (Bratuškova: 2013–2014, Cerar: 2014–2018, Šarec: 2018–2020), katerih edini moto in lepilo je bilo »ne-Janša«.

V kratkem obdobju vlade Alenke Bratušek je Slovenija nadaljevala z zadolževanjem, in to bistveno dražje, kot bi se lahko pri Evropski centralni banki. Levica namreč ni hotela dopustiti evropskega nadzora nad finančnim upravljanjem države. Cena za to je bilo precej dražje zadolževanje v ZDA. Istočasno je vlada Bratuškove diametralno spremenila usmeritve slabe banke. Z njo je namreč začela s svojevoljno prekategorizacijo podjetij (»B« v »C« in obratno) in s tem vstopanje v nadzor nad reševanjem in prestrukturiranjem »svojih« podjetij, hkrati pa v stečaje in prisilne poravnave pošiljala podjetja, katerih lastništvo ni bilo v krogu bivše nomenklature.

Istočasno je levica skonstruirala tudi sodni proces proti Janezu Janši v zvezi z nakupom osemkolesnikov. S tem je preusmerjala pozornost ljudi od manipulacij pri reševanju »svojih« direktorjev in podjetij (demonstracije pred sodiščem), po drugi strani pa je onemogočila izvolitev Janše na volitvah 2014. S sodbo, ki jo je kasneje razveljavilo Ustavno sodišče, je bil prvak opozicije mimo vseh pravnih standardov tri tedne pred volitvami poslan v zapor (20. junija 2014). Po tako prirejenih oz. nepoštenih volitvah je vlado prevzel Miro Cerar.

214

Za Cerarjevo vlado (2014–2018) je značilno, da po recesiji, kljub razmeroma ugodni gospodarski rasti v EU in v svetu, v štirih letih ni naredila nobene strukturne reforme. Vzrok so bili neambicioznost premiera, njegova rigidnost, pa tudi splošno pomanjkanje poznavanja tehnologije vladanja njegove celotne ekipe, čeprav se je premier (zmotno!) hvalil, da ima najbolj izobraženo ministrsko ekipo (šest ljudi z doktoratom). Edina večja opazna sprememba je bil premik v zunanji politiki v smeri proti Rusiji in v splošnem k iskanju poti k »neuvrščenosti« (Palestina, Iran, Rusija, zanemarjanje EU in ZDA). Pokazatelj neuspešnosti Cerarjeve vlade je ponovno primerjava rasti BDP-ja na prebivalca v obdobju od 2010 do 2020 med Slovenijo in ostalimi višegrajskimi državami. Medtem ko so višegrajske države v zadnjem destletju (2010–2020) dvignile svoj BDP na prebivalca za več kot eno odstotno točko (Madžarska s 3,8 na 4,9 = 1,1 odstotne točke v primerjavi s 1990; Poljska za 2,7; Češka za 0,9 in Slovaška za 1,0 odstotno točko), je Slovenija v istem obdobju dvignila svoj BDP destkrat manj: le za 0,1 odstotne točke, tj. s faktorja 2,3 na faktor 2,4 v primerjavi z letom 1990. Številke zgovorno kažejo ne na zamujeno desetletje, ampak na zamujenih trideset let!

O zadnjem obdobju, ko je glavna tema pandemija, in o vladi Janeza Janše po prevzemu vlade od Marjana Šarca, ki je iz neznanega vzroka skočil v bazen brez vode, ne bom govoril. Edino, kar lahko rečemo o vlogi t. i. »progresivnih sil«, ki so v tem obdobju v opoziciji, je to, da natanko ponavljajo vzorce delovanja svojih prednikov iz let 1941, 1945, 1990 in 2012: ko smo bili Slovenci v najhujši krizi, so pričeli napadati vse tiste, ki so skušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Pri tem niso izbirali nobenih sredstev. Ravnanje leve opozicije med pandemijo je povedna sama zase; gre po starem revolucionarnem načelu: čim slabše za narod, tem boljše za nas in za revolucijo.

Zaključek te kratke inventure je enostaven. Slovenija v preteklih tridesetih letih samostojnosti politično in ekonomsko stagnira. S tem za svojimi gospodarskimi tekmicami (Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko) tudi vedno bolj zaostaja. Vse te države so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživele politične preobrazbe, čeprav so bile po ekonomskih kazalcih daleč za Slovenijo. Danes se te države po nacionalnem dohodku vse po vrsti približujejo Sloveniji. Češka jo je že ujela, v marsikaterem pogledu celo prehitela. Pričakovati je, da bomo ob enakem nadaljevanju čez nekaj desetletij ostali gospodarsko, politično in socialno blizu dna Evropske unije, če se prej ne bomo morda celo samoizolirali. Vzrokov za neželeni tridesetletni zaostanek je kar nekaj. Najbolj očitna razlika je v tem, da so bile v višegrajskih tekmicah desnosredinske vlade v primerjavi z levosredinskimi na oblasti precej dlje časa kot v Sloveniji. To samo na sebi ne bi bilo odločujoče, če ne bi bilo tudi dejstva, da je bil v državah višegrajske četverice totalitarni sistem vsiljen, v Sloveniji pa je bil samonikel. Več kot polovica slovenskega prebivlastva je ideologijo in njenega nosilca Josipa Broza vzela za svoja in ponotranjila Broza kot pozitivno osebo. To je glavna podstat slovenskega omahovanja pri zavzemanju za potrebne spremembe na vseh nivojih družbe. Vse slabosti prejšnjega režima (med- in povojni poboji), kršitve mednarodnega prava (koncentracijska taborišča na Jadranu), kraje in korupcija (nacionalizacija privatnih podjetij in potem še nemških reparacij), zavoženo gospodarstvo (druga največja inflacija na svetu) in končno mednacionalna vojna (milijon razseljenih, etična čiščenja), vse to ni v dobri polovici slovenske javnosti vzbudilo nekega vsaj približno obžalujočega ali odklonilnega občutka.

Rezultat referenduma za neodvisnost je bil nedvomno povsem legitimen in reprezentativen. Od skoraj milijona in pol registriranih volivcev (1.499.294) je volilo kar 90,8 % vseh volivcev, toda rezultat nas ne sme zavesti. Ne gre spregledati, da je 210.000 ljudi bodisi bilo proti, oddalo neveljaven listek, ali pa se referenduma ni udeležilo. Dejstvo je, da se je proti osamosvojitvi jasno opredelilo več kot 50.000 prebivalcev Slovenije. Samo ugibamo lahko, kakšni nagibi bi mogli stati za temi glasovi. Nedvomno je bil močan razlog tudi nostalgija po bivšem sistemu in bivši državi. Ko sedaj opažamo podobna naziranja pri več kot polovici državljanov, lahko vsaj teoretično domnevamo, da so veliko teh 50.000 glasov oddali državljani, ki so bili v prejšnjem režimu na pomembnih in/ali odločujočih položajih v gospodarstvu, sodstvu, medijih in vzgojno-izobraževalnem sistemu.

Vse spremembe so vedno v rokah ljudi. Menim, da Slovenija v tem trenutku nima zadostne kritične mase državljanov, ki bi bila pripravljena na dolgotrajne spremembe. Govorim o kritčni masi, ker nekaj zanesenjakov za resnične spremembe ni dovoj. S peščico ljudi se lahko dela le revolucije ali pa kriminal. Za vzpostavitev moderne države je potrebno veliko več: znanje, integriteta, pogum in smisel za skupnost ne samo v socialnem, ampak tudi državotvornem smislu. V bistvu je treba delovati v skladu z vsebino 2. člena Ustave Republike Slovenije, ki se glasi: »Slovenija je pravna in socialna država.« Vrstni red navedbe je pomemben in ni nastal slučajno. Najprej mora biti država pravna in šele ko je zgotovljeno pravno varstvo vseh in vsakogar, mora biti država tudi socialna v najširšem smislu. Prioriteta je pravna varnost.

Treba se je zavedati, da sta miselnost šolskega sistema in tudi celotna potrošniška miselnost v Evropi in svetu, da mora država najprej pomagati povsod in vsem in se šele potem vprašati, od kod denar, v tridesetih letih tako preobrazili mentaliteto mlade in srednje generacije, da ta preprosto ni pripravljena zamenjati levo usmerjenih vlad z desnimi. Država kot skrbnik človeka od zibelke do groba postaja zopet aktualna in privlačna.

215

Podobno kot je v prvem desetletju sintagma o »državni sebrnini« zavrla prihod tujega kapitala v Slovenijo, sedanja različica »javno dobro« zavira prestrukturiranje in modernizacijo vsega javnega področja. To obsega poleg najvidnejših segmentov, kot so »javno« zdravstvo, »javno« šolstvo in »javni« mediji, še celo vrsto pomembnih področij, od sociale do civilnih gibanj. Danes nekateri zagovarjajo »javno« zdravstvo na slovenski način, ki ni nič drugega kot samoupravno državno zdravstvo bivše SFRJ. Isto se dogaja z »javnim« šolstvom, ki je povsem regulirano in nadzorovano s strani države, od vrtcev do univerze, kar s svobodnim javnim šolstvom nima veliko skupnega. Spomnimo na odpor proti financiranju zasebnih šol. Lahko vidimo, kako so slovenske univerze (in to vse!) do nespoznavnosti uničile bolonjsko reformo s spremembami, ki so šle v popolnoma nasprotno smer od bolonjskih smernic, ki zahtvajo zmanjšanje števila programov, možnost kombinacij predmetov, transparentnost kreditnih točk, prosta prehodnost med istovrstnimi programi na različnih univerzah, kompatibilnost z evropskimi programi itd. Pri nas so šle vse spremembe v točno nasprotni smeri – in to ne slučajno! Vselej dobimo potrditev, kako je šolstvo trdno v rokah bivše nomenklature. Ta seveda ne želi modernega izobraževanja, ki bi bilo primerljivo z zahodnim. Naš šolski sistem ne ustvarja pokončnih strokovnjakov, razumnikov – intelektualcev. Poudariti velja še, da ne generira le pokornih novinarjev, javnih uslužbencev in levo usmerjenih družboslovcev (politikov), ampak tudi družboslovno nezainteresirane, pasivne in neme naravoslovce, vase obrnjene zdravnike, tehnike in še vse druge poklice, ki sodijo v najrazličnejše podporne dejavnosti. Ves šolski sistem je usmerjen v dresuro, da je glavni namen izobraževanja spoznanje, »da se moramo imeti v šoli fajn« – o dolžnostih, o razumu, o razmisleku, o tehtanju možnosti, o odločanju, o ocenjevanju naš šolski sistem ne govori in ne pove ničesar. Maksime na temo, »da se je treba po vsej sili imeti fajn«, so daleč pod nivojem judaistično-helenistične, da ne govorim o protestantski, pa tudi vzhodnjaški etiki, ki gradi na relaciji delo–trud–nagrada, pa tudi na njeni alternativi nedelo–lagodje–kazen.

Zaradi tega je vzdrževanje rigidnosti sodnih, vzgojno-izobraževalnih in medijskih podsistemov ena najpomembnejših nalog, ki jih stare elite lahko opravljajo samo takrat, ko so na oblasti. To je tudi razlog za povsem nepojmljivo surove in ostre napade na vlado v tistih obdobjih, ko je bil na oblasti Janez Janša, čeprav orkestriranih medijskih napadov na vlado Lojzeta Perleta, na volilno kampanjo dr. Jožeta Pučnika in na atentat na predstavnika revnejših slojev g. Ivana Krambergerja ne smemo pozabiti. Za konec bi bilo treba reči nekaj o možnih rešitvah. Mislim, da lahkih ali hitrih rešitev ni. Zamujenih desetletij ni mogoče nadomestiti. Žal rešitev ali smernic za izhod iz polomije, ki smo si jo sami nakopali, ne moremo pričakovati niti od tako imenovane pomladne strani. Politični doseg SDS je omejen, ostalih strank pa minimalen. Razen stranke SDS, ki ima v glavnem konsistenten zunanjepolitičen, gospodarsko-ekonomski in socialni program, so ostale stranke, ki jih lahko uvrstimo med dediče pomladnih strank in Demosa, v smislu razvoja stranke kot državno pomembne entitete in razvoja lastne politično-ekonomsko-socialne mreže zatavale v divergentne smeri s sicer nekaj kratkoročnimi cilji, toda brez resnega daljnoročnega skupnega imenovalca. Še več manjših sredinskih ali desnosredinskih strank bi bil popoln polom. Za klasično konservativno stranko nimamo ne plemestva ne starih industrialskih in/ ali posestniških elit. Klasične liberalne stranke v Genscherjevem smislu ni več niti v Evropi, v Sloveniji se je njen samohvaljeni začetek razblinil v proletarskem parvenijstvu, okrašenem z drobnjakarskimi egotripi.

Edina možna pot je vztrajno in neprestano »grajenje« osebnosti v smislu zbliževanja programov nekaterih strank v dva približno enako močna bloka. Se pravi izbira, vzgoja in spremljanje obetajočih voditeljskih osebnosti, ki so sposobne to idejo uresničevati. Tu ne gre samo za pripravo ljudi za najvišje položaje, ampak za pripravo kadrov na vseh vodstvenih nivojih, od šolskih razredov do delavnic, laboratorijev, ambulant, uradov, športnih klubov, upravnih odborov, svetov itd. Za to je potrebna široka strankarska mreža spremljanja in preizkušanja kadrov po vsej Sloveniji. Več kot dve taki mreži so preveč še za ZDA, kaj šele za Slovenijo. Pri tem izhodišči obeh blokov ne smeta biti toliko različni, da bi bili izključujoči. Vrhunski voditelji razumejo in sodelujejo z vsemi relevantnimi sogovorniki in tak način mora prevladovati na vseh nižjih nivojih. Zato mora biti kadrovska politika stranke profesionalno vodena – neodvisno od moči in položaja posameznika. Tudi izbire za posamezna mesta morajo biti izbor iz skupine predlaganih, ustreznih kandidatov. Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da so pri taki nalogi pomembni predvsem ljudje s sposobnostjo širšega pogleda na družbo kot samo z vidika stranke. Iskati in vzgajti ter predvsem postavljati na prava mesta je treba ljudi, ki probleme vidijo širše od lastne perspektive, se pravi v kontekstu države. To zveni kot obrabljena fraza, toda dejstvo je, da je v Sloveniji občutek za skupno dobro zelo skrit, a ga moramo med ljudmi najti in vzpodbuditi. Zato potrebujemo predvsem kvalitetne in raznolike šole celotnega spektra, od vrtcev do univerz.

Ljudje so ključ. Želim si, da se bodo v prihodnosti v vrhovih strank našli taki politiki, ki bodo razumeli potrebe časa in Slovenije. Pred nekaj dnevi se je razpustil Forum 21 – morda je ta dogodek naravno odmiranje nečesa odvečnega, možno pa bi bilo tudi, da je svareč odmev mota Adama Michnika z začetka tega sestavka.

216

This article is from: