Mitja Kaligarič: Stanje narave in njeno ohranjanje. Pogled rastlinoslovca in ljubitelja narave

Ali se zavedamo, kaj imamo?

Slovenija je znana kot »zelena dežela«, »zelena destinacija«, prostor na Zemlji, kjer je »kvaliteta življenja visoka« prav zaradi naravnih danosti, ki to omogočajo. Ljudje, ki so živeli v tujini ali veliko potovali, vedo povedati, da opaziš in ceniš stvari, ki so ti bile vsakdanje, šele ko jih začneš v tujini pogrešati ... pogledi na gore, na zelene hribe in griče, razgledi v dolino, na ravnico, na divje reke, jezera in morje; zelenilo gozda, belo skalovje, trstičevja, travnike, sadovnjake, močvirja in obrežja, da o prebivalcih – rastlinah in živalih – ne govorim. Kar je nam vsakdanje, je drugod cenjena vrednota. Poglejmo na primer gozd: skoraj dve tretjini Slovenije prekriva gozd, v katerem so bili v preteklosti upoštevani visoki standardi trajnostnega gospodarjenja, praviloma brez golosekov. Če pogledamo gozdove dežel, ki ležijo severneje od nas, iz zraka, vidimo nenavadno geometrijo – like pravilnih oblik, ki nam kažejo razvojne stadije gozda od zadnjega goloseka; drevesne plantaže in lastniško strukturo. Pri nas se gozdni plašč razliva iz ene oblike v drugo tako, da sledi talnim in podnebnim dejavnikom. Za sprehod v gozd pri nas ne potrebujemo dovoljenja lastnika, brez dovoljenja tudi lahko nabiramo gobe in borovnice; gozd je dostopen peš skoraj iz vsakega slovenskega mesta ali vasi. Vse to je za druge države nekaj nepojmljivega. V Sloveniji je vsak kratek izlet že lahko vzpon na višji ali manjši vrh z lepim razgledom, nekaj ur vožnje nas pripelje do morja, do Alp, do dinarskih gozdov ali do murske ali dravske ravnice.

Od kod bogastvo življenja?

S tem smo že nekoliko namignili, da je narava v Sloveniji nekaj izjemnega, tako po svojem bogastvu kot tudi po pestrosti. O tem govori podatek Narcisa Mršića in leta 1997 (»Biotska raznovrstnostv Sloveniji«), da - čeprav Sloveniji pripada le 0,014 % kopnega - tu živi več kot 2 % celinskih (kopenskih in sladkovodnih) vrst (Mršić, 1997). Če se osredotočimo le na rastline (praprotnice in semenke), ima Slovenija okrog 3200 divje rastočih vrst (in podvrst) praprotnic in semenk, na primer Velika Britanija z otoki pa le okrog 1700. Seveda imata npr. Španija in Italija blizu 6000 vrst, vendar je treba upoštevati njuno velikost in geografsko širino. V splošnem namreč velja, da od ekvatorja proti poloma biotska pestrost upada. Ocenjujejo (podatki Agencije Republike Slovenije za okolje), da je v Sloveniji med 13.000 in 15.000 živalskih vrst, od tega 4000 endemičnih (takih, ki živijo na omejenem geografskem območju), med njimi je veliko podzemeljskih (jamskih) vrst. Med rastlinami je endemičnih 60 vrst in podvrst, od tega 22 takih, ki živijo skoraj izključno na ozemlju Slovenije. Naj med njimi omenim hladnikovko (Hladnikia pastinacifolia) iz Trnovskega gozda, rodovni endemit (rod le z eno vrsto, ki uspeva samo na majhnem območju), ki je na današnjem rastišču preživela zadnjo ledeno dobo in ima najbližje sorodnike v ameriških Apalačih in na Korejskem polotoku – tako izolirana je v naravi (na Trnovskem gozdu) in v rastlinskem sistemu.

Za stanje biotske pestrosti je odgovornih več dejavnikov. Biotska pestrost (biodiverziteta) se lahko izraža z vrstno pestrostjo (število različnih vrst na prostorsko enoto), ki jo imenujemo alfa diverziteta, beta diverziteto, ki pomeni pestrost različnih habitatov, in gama diverziteto, ki jo poznamo tudi kot krajinsko pestrost. K alfa diverziteti pripomorejo v prvi vrsti biogeografski dejavniki, to je vzorec razširjenosti neke skupine vrst (roda ali družine) kot posledica evolucije, nastanka vrst. Tako govorimo, da so nekatera območja »razvojni centri« rodov ali družin, poznamo tudi »centre razširjenosti« in »centre endemizma« – vse to lahko kumulativno prispeva k temu, da imamo na Zemlji t. i. »vroče točke biodiverzite«, kot so na primer Dinaridi oziroma celoten zahodni Balkan, Mediteran in Alpe. Slovenija leži prav na preseku teh treh biogeografskih sistemov, od katerih vsak prispeva znaten delež »svojih« vrst v fond slovenske flore in favne.

Slovenija je znana tudi po tem, da so pri nas stalne in viabilne (vitalne) populacije karizmatičnih vrst velikih zveri: rjavega medveda (Ursus arctos), volka (Canis lupus) in evropskega risa (Lynx lynx). Risa je konec 19. stoletja iztrebil človek, vendar pa pri nas ponovno živi. Trenutno poteka drugi »val« njegove naselitve s Karpatov, ki kaže na uspeh. Volk prav tako spet pridobiva na številčnosti, čeprav njihovo število v vsej Sloveniji ne dosega 100. Najbolje kaže medvedu, ki se je v zadnjih desetih letih znatno namnožil in marsikdo pozna Slovenijo prav po stalni prisotnosti medveda.

Neživi dejavniki

Vsaj za rastline lahko rečemo, da je Slovenija na stičnih območjih treh večjih fitogeografskih sistemov: Alp, Mediterana (submediteransko-ilirski vpliv) in dinarskega sveta (severnobalkanski vpliv).

249

Večji del Slovenije prekriva mehka gričevnata ali hribovita pokrajina, prepredena z dolinami rek in potokov, kombinacija naravne gozdnate krajine in polnaravnega kulturnega mozaika – pravo razmerje za vzdrževanje visoke alfa in beta biodiverzitete.

Obilje sibirske perunike v vrtačah slovenskega dela Čičarije – na dnu vrtač se ustvarijo razmere ki omogočajo uspevanje tej peruniki, sicer značilni za mokrotne zakisane travnike.

Prevladujejo vrste, za katere je značilna srednjeevropska, evropska in širša evrazijska razširjenost zmernega pasu. Kaj pa panonski vpliv? Morda je vpliv opazen v kulinariki, kulturi in arhitekturi, v flori pa je le malenkosten. Toda s tem še nismo analizirali vseh dejavnikov, ki vplivajo na raznolikost – pomembna je pestrost geološke podlage in prsti, reliefa in razpon nadmorskih višin, hidrologije in podnebja – padavinski in temperaturni režim sta tu najpomembnejša. Tudi tu je Slovenija zelo pestra, saj imamo prav vse, od starih silikatnih kamnin do eocenskih in miocenskih sedimentov, predvsem pa imamo veliko kraškega sveta, apnenca. Ker je veliko rastlin bazifilnih, to pomeni, da uspevajo na bazični podlagi, kar ustreza apnencu, je npr. flora bogata tudi zaradi tega, ker imamo veliko apnenca. Apnenec omogoča tudi podzemni svet; jame in intersticialne prostore, kjer se je razvilo posebno živalstvo, zaradi izolacije polno endemitov dinarskega krasa, med katerimi je paradni primer človeška ribica. Speleologija (raziskovanje jam) in biospeleologija (raziskovanje jamskega življenja) imata prav na slovenskih tleh svoje pionirske začetke, raziskovalci pa so še danes v svetovnem vrhu. Podnebje omogoča rast od fragmentov mediteranske makije, hrastovih in bukovih gozdov do smrekovij in ruševja vse do alpskih trat in ledenikov. Relief pa je podlaga tudi za pestrost vodotokov, od slapov in alpskih potokov, srednjih tokov skozi doline pa tja do murskih ravnic z mrtvicami. Da ne omenjam sotesk, prodišč, meandrov, stranskih rokavov, akumulacij in naravnih jezer. Vse to prispeva k raznolikosti habitatov, ki jih zato poseljujejo in tvorijo raznolike rastlinske in živalske vrste.

Pestrost habitatov in krajine

Pri tem pa moramo seveda ločevati med t. i. naravnimi habitati in polnaravnimi ali sekundarnimi habitati, ki jih je ustvaril človek in ki jih človek delno tudi vzdržuje. Nekateri habitati so celo popolnoma antropogeni. V Evropi je popolnoma naravnih habitatov malo. To so gozdovi, na katere pa, razen pragozdov, tudi vpliva človek. Pravih pragozdov je malo in so omejeni na težko dostopne in odmaknjene predele. Naravni habitati so tudi visokogorje – ruševje, alpske trate, skalovje, melišča ipd., skalovje v sredogorju, pa še rečne struge in prodišča, soteske, močvirja, barja, slanišča ob morju – to je pa tudi vse. Kaj pa pisani travniki po ravninah, dolinah in gričih? Kraške gmajne, pohorske frate, gole kraške planote? To je kulturna krajina, ki jo je s svojo poselitvijo in dejavnostjo ustvaril človek in jo še vedno vzdržuje s košnjo, pašo, pobiranjem kamenja, kmetijstvom, lovom, ribolovom ... Poleg tega, da ima Slovenija srečo s svojo geografsko lego, podnebnimi razmerami in reliefom, ima tudi marljive ljudi, ki so ustvarili kulturno krajino, ki je biotsko pestra in bogata. »Naši predniki so imeli za lepoto pokrajine izredno tanek, vitalen posluh. Tako je dobila vsaka naša pokrajina svoj poseben, samo njej lasten izraz, ki je produkt naravnih danosti, načina življenja, družbenih razmer, stavbnega gradiva … izoblikoval se je – končno – stil cele pokrajine. To se ni zgodilo čez noč, ampak

250

Bela štorklja (Ciconia ciconia) je v Zahodni Evropi globalno ogrožena vrsta zaradi izgube habitatov in uporabe pesticidov, v Sloveniji pa se zdi da je njena populacija stabilna. Postala je simbol Prekmurja. Štorklja na sliki je pravkar ujela svoj plen.

Obširna travišča Čičarije (v ozadju Koprski zaliv) so ostanek srednjeveške ekstenzivne rabe tal, tudi nomadske paše (horizontalne transhumance), ki je pri nas verjetno za vedno izginila prav ob vzpostavitvi meja pred 30 leti. Pred tem so pastirji gnali črede ovac iz Bosne vse do Čičarije, Vremščice, na Pivško, v 19. stoletju vse do Furlanije...paša je ohranjala vrstno bogata travišča, ovce so prenašale semena rastlin, »mešala gene« in ohranjale populacije rastlinskih vrst vzdolž Dinaridov.

je posledica stoletnega razvoja [...]« Tako je zapisal vrli polihistor Emilijan Cevc v članku »Obraz Domovine« v daljnem letu 1950.

Pestre naravne danosti narekujejo tudi raznoliko rabo tal, kar prispeva k pestrosti in mozaičnosti celotne krajine. Krajina je namreč »sistem sistemov«, ki vsebuje praviloma več ekosistemov (agrarni, gozdni, sladkovodni, travniški) in znotraj njih več habitatov, »domovanj« rastlin in živali. Slovenija ima torej pestre ne le habitate, ampak tudi krajine. Dovolj je le, če si zamislimo npr. istrsko krajino z oljčniki in vinogradi, kraško krajino s skalnato gmajno, vrtačami in kamnitimi hišami, gorenjsko krajino, kjer je izkoriščena vsaka ped plodne zemlje, prekmursko nižinsko krajino s svojo geometrijo polj, travnikov, mejic in tako naprej.

Ali naravo izgubljamo?

Leta 1898 je Martin Cilenšek v svoji knjižici Rastline škodljive travnikom in pašnikom zapisal: »Navadna kúkavica, dišeča mošnjica ali kúkovec začne svoje cvetke odpirati spomladi, kedar se vračajo krilati pevci iz toplejših krajev, ali pa kmalu potem. Otovre so naši travniki kaj lepi, zakaj zelenje je kakor potreseno z rudečimi barvami. To so raznovrstni cepteci (= kukavice, orhideje), izmed kterih je dišeča mošnjica najnavadnejša. Ako pomislimo, da je je po nekterih senožetih na stotine, da celó na tisoče; ako nadalje preudarimo, da bi na njenem mestu moglo stati morebiti 5 bilk, in če bi tudi samo jedna bila, postane nam škoda takoj očitna. Pa ne samo, da je na takem travniku manj dobrih rastlin, kúkavica škoduje tudi s tem, da jemlje živež travam in jih topi. Kedar pa pride košnja, ni je nikjer — zvenela je — a spomladi se zopet šopiri na tistem mestu.« Govorimo o navadni kukavici, orhideji, ki danes sodi med naše z zakonom zavarovane (zaščitene) rastline. Da, tako močno se je stanje spremenilo v dobrih sto letih! Rastline, ki so bile nekoč pogoste, so danes redke, nekatere so lokalno tudi izumrle. Tudi živali – v srednjem veku tur, v 18. stoletju bober, v 19. stoletju ris – so za vedno ali za dalj časa izginile iz naših krajev. Po drugi strani sta bila istega leta na Kranjskem in Koroškem z zakonom zavarovana planika in Blagajev volčin. Na Goriškem je bila planika zavarovana že leta 1896!

Kaj se je torej v dobrih sto letih zgodilo? Zavest o potrebi varovanja rastlin se je rodila v gorah, ljudje so od tam prinašali šope cvetlic kot nekakšne trofeje. V tistem času so bile ravnice, doline in gričevja še v ekstenzivni kmetijski rabi, pisani travniki so bili pravilo, mokrišča so še »dihala« s spremenljivim vodnim režimom, reke in potoki še niso bili

251

Ilirski meček (Gladiolus illyricus) in francoski lan (Linum narbonense) najdemo na travnatih predgorjih Snežnika. Prvi je divji sorodnik okrasnih gladijol, drugi pa divji sorodnik lana, starodavne uporabne rastline.

Kraška planota in Visoki kras v ozadju: tako kraški travniki kot kamniti kraški pašniki se vztrajno zaraščajo. V 250 letih se je na klasičnem Krasu gozd zarasel iz 17 % na 80 %, travišča (brez tistih v zaraščanju) pa so se skrčila iz osupljivih 82 % na le 12 % (lastne raziskave). Toda še danes imamo v naši percepciji Kras kot »kamnito puščavo brez vode«, kot jo opisuje Valvasor.

»ukročeni« (regulirani), zato se je varovanje rastlin nekako omejilo le na visokogorje. In marsikdo še danes šteje to kot edino potrebno, čeprav so tam rastline v resnici najmanj ogrožene, saj je to območje najmanj moteno in najmanj dostopno za človekove posege in tudi ne potrebuje človekovega gospodarjenja.

V Sloveniji se je v sto letih v kulturni krajini pod gozdno mejo spremenilo praktično vse. Večinoma avtorji pripisujejo največje negativne spremembe v naravi industrijski revoluciji, ki je dosegla vrh na našem ozemlju v drugi polovici 19. stoletja in kasneje: onesnaževanje zraka in vode, krčenje gozdov, pozidave in vse, kar prinese večanje števila prebivalstva. Zemljiška odveza sredi 19. stoletja je pomenila na primer korenit poseg v gozdove, ki so imeli takrat bistveno manjšo površino kot danes, kar je imelo, skupaj z odstrelom, za posledico tudi kritično zmanjšanje števila velikih zveri (medved, volk). Sredi 20. stoletja naj bi v Sloveniji po oceni Zavoda za gozdove Slovenije živelo le okrog 30–40 medvedov, danes pa jih je preko 1000. Kmetijska revolucija

Toda zdi se, da je k upadu in pestrosti kopenskih vrst in habitatov še bolj kot industrijska revolucija prispevala t. i. kmetijska revolucija, ki se je na naših tleh dogajala v prvi polovici 20. stoletja ali še malo čez, tja do šestdesetih let. Kmetijska revolucija je prinesla najprej osuševanje mokrišč; najbolj na udaru pa so bili travniki: nekoč pogoste sibirske perunike (Iris sibirica), divje gladiole (Gladiolus palustris, G. illyricus), močvirski svišči (Gentiana pneumonanthe), močvirski tulipani ali logarice (Fritillaria meleagris) ipd. so začeli izginjati in se poslovili od nekaterih slovenskih krajin, z njimi pa seveda žuželke, saj so izginjale njihove gostiteljske rastline. Drobna strukturiranost parcel, prepredenih z ozarami, mejicami in naravnimi obraščenimi vodotoki, ekstenzivna, v veliki meri ročna obdelava (npr. košnja) – vse to je podpiralo veliko pestrost in bogastvo življenja. Za mokrišči so sledili suhi travniki in vsi njihovi nageljčki, orhideje, kosmatinci, metulji, hrošči, kobilice in travniške ptice, saj so se travniki zarasli ali intenzivirali. Vmesno obdobje nacionalizacije in kolektivizacije, pospremljeno z nadaljnjimi izsuševanji, komasacijami in intenzifikacijo, naravi ni prineslo nič dobrega. Proces pravzaprav še traja, čeprav se v 21. stoletju problema zavedajo vsi deležniki in ga tudi poskušajo konstruktivno reševati v dobro narave in kmeta.

252

Slovenska flišna obala je redek primer naravne krajine pod gozdno mejo: stalno delovanje erozije, morja, dinamika zaraščanja in spet spodjedanja daje življenjski prostor številnim vrstam rastlin.

Zoisova zvončica (Campanula zoisii) je (skoraj) slovenski endemit, saj uspeva le še na obmejnih predelih Avstrije in Italije. Od drugih zvončic jo loči to, da ima v nasprotju z drugimi zvončicami zaprt venec, kar vodi v samoopraševanje. Imenuje so po Karlu Zoisu, amaterskem botaniku, bratu mnogo bolj znanega kranjskega mecena Žige Zoisa.

Toda vsaka stvar ime dve plati. Poglejmo na primer stanje gozdov. ARSO povzema: »Površina gozdov v Sloveniji se kot posledica opuščanja za kmetijstvo manj primernih zemljišč in zmanjševanja poseljenosti podeželja povečuje že dobrih 120 let. Delež gozda je tako s 36 % leta 1875 oziroma 48 % leta 1961 narasel na 56 % leta 2000.« Hitrost sprememb se je povečala v drugi polovici 20. stoletja: Zavod za gozdove Slovenije poroča, da se je »v obdobju po letu 1947 […] površina gozdov povečala za 43 %«. Trenutno je gozdnatost po podatkih ZGS-ja že preko 58 %. Lahko torej zaključimo, da se je gozdnatost z dobre tretjine ozemlja Slovenije v 150 letih povečala na skoraj dve tretjini državnega ozemlja. Povečalo se je tudi stanje populacije velikih zveri.

Ohranjanje narave

Kot že omenjeno, so bile posamezne rastlinske vrste pri nas zavarovane že v 19. stoletju, vendar za uradni začetek varstva narave štejemo Spomenico Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov iz leta 1920. Osnove zanjo so bile postavljene že poprej, v času Avstro-Ogrske s strani Albina Belarja, vendar je čas dozorel s Kraljevino Jugoslavijo. Za zavarovanje so predlagali več pragozdov (na Kočevskem, na Pohorju), dolino Triglavskih jezer, del Ljubljanskega barja ter tudi posamezne rastlinske in živalske vrste, na primer želvo močvirsko sklednico (Emys orbicularis), hrošča alpskega kozlička (Rosalia alpina), nekatere ptičje vrste, predvsem ujede (velika uharica, sokol selec, ribji orel, belorepec, itd.) in čaplje (siva, rjava, čapljica).

Med rastlinami so na seznamu tiste, ki so bile takrat »na udaru« zaradi nabiranja, torej alpske vrste, pa tudi volčini (Daphne blagayana, D. striatum, D. cneorum) in navadna bodika (Ilex aquifolium). Znana dikcija iz Spomenice, »prepovedano bodi pod strogo kaznijo te vrste trgati, ruvati, prodajati«, se je vlekla tudi v vse povojne zakonske akte, skoraj do konca 20. stoletja, ko rastline še zdaleč niso izginjale zaradi »trganja in ruvanja«, temveč v največji meri zaradi izginjanja ali spreminjanja njihovih habitatov. Nihče ni trgal močvirske logarice, vendar je nekaznovano bila lokalno iztrebljena iz številnih območij po Sloveniji; prav tako močvirski meček, močvirski svišč, sibirska perunika itd. – zaradi izsuševanja, preoravanja ali gnojenja.

253

»Encijan« ali bratinski svišč (Gentiana lutea subsp. symphyandra) je tradicionalna zdravilna rastlina. Ker se uporabljajo njene korenike, je zaradi izkopavanja ogrožena. Ogroža pa jo tudi zaraščanje visokokraških travišč.

Izsek iz slike »Panorama s Šmarne gore« slikarja realista Markusa Pernharta (Narodna Galerija Ljubljana) verodostojno upodablja naravo 19. stoletja v Sloveniji: kombinacija naravne krajine – neukročena Sava s prodišči, suhimi travišči na fosilnih prodih; nekaj obrečne loke, predvsem pa mozaična, drobno parcelirana kulturna krajina, v kateri prevladujejo travniki, vmes so posejani številni kozolci.

Varstvo habitatov je bilo v Jugoslaviji omejeno na zavarovana območja, načelno pa jih je varovala le Bernska konvencija o varstvu prostoživečega rastlinstva in živalstva, ki je »pokrivala« tudi njihove življenjske prostore. V Sloveniji je bil razglašen le en nacionalni park (Triglavski narodni park) ter vrsta krajinskih parkov, ki pa pravzaprav niso zaživeli in so ostali bolj ali manj le na papirju. Najbolj so se »obnesli« nekateri naravni spomeniki (slapovi, jame, soteske, jezera). Slabše se je godilo mokriščem, habitati kulturne krajine pa večinoma (še) niso bili dojemani kot pomembni za ohranjanje narave. Gospodarski razvoj je bil na prvem mestu. Grozila je celo zajezitev (in potopitev celih naselij) reke Soče, kar se nam danes zdi skoraj neverjetno. Uradna politika se je odločila tudi za hidrocentrale na Muri, naši najlepši nižinski reki z obširnim pasom poplavne loke in mrtvicami, vendar je bila civilna družba takrat (v osemdesetih letih) že tako razvita in glasna, da je glas stroke in naravovarstveno zavednih posameznikov tudi to preprečil. Toda prave novosti v ohranjanju narave so prišle šele v samostojni Sloveniji in še bolj izrazito v času pridružitve Slovenije Evropski uniji, ko smo morali za vstop izpolniti pogoje tudi na področju varstva narave in določiti območja omrežja Natura 2000.

254

Začetna stran »Spomenice« - v lanskem letu smo obeležili njeno 100-letnico – ki pomeni prelomnico tudi v formalnem smislu za slovensko varstvo narave.

Travniki z visoko pahovko (Arrhenatherum elatior) so v Sloveniji še vedno eden od najpogostejših travniških habitatnih tipov, vendar sodijo med kvalifikacijske habitatne tipe za opredeljevanje območij N2000, saj so v večjem delu Evrope v strmem upadanju in ogroženi. Vendar v Sloveniji le zaradi takih travnikov posebej nismo opredeljevali območjih N2000, ampak le če so bili na predlaganem območju tudi drugi kvalifikacijski habitatni tipi ali vrste.

Omrežje Natura 2000

Ideja o omrežju Natura 2000 (N2000) v EU je nastala zaradi slabšanja stanja narave in upadanja biotske raznovrstnosti v Evropi. Da bi pripomogli k ohranitvi najbolj ogroženih in redkih vrst živali, rastlin in habitatnih tipov, je EU sprejela dve direktivi in določila vzpostavitev ekološkega omrežja, mrežo območij Natura 2000. Direktivi sta »Direktiva o pticah«, katere cilj je varovanje prostoživečih ptic in njihovih habitatov, ter »Direktiva o habitatih«, ki določa kriterije za varovanje redkih, ogroženih ali endemičnih vrst rastlin, živali ter habitatnih tipov, njihovih življenjskih prostorov. V EU na osnovi teh dveh direktiv varujemo okrog 1000 rastlinskih in živalskih vrst ter okrog 200 habitatnih tipov ter območij, namenjenih njihovemu ohranjanju. V Sloveniji imamo po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje, evropsko pomembnih 114 rastlinskih in živalskih vrst in 60 habitatnih tipov (določenih po Habitatni direktivi) ter nadaljnjih 119 ptičjih vrst (določenih po Direktivi o pticah).

Kot že povedano, smo v Sloveniji, tudi zaradi specifičnih danosti (geografska lega, podnebje, relief, kamnine, poselitev in trajnostna kmetijska raba), uspeli ohraniti zdravo in pestro okolje, katerega integralni del je tudi pestra in biotsko bogata narava. Zaradi zahtev skupne evropske politike smo na podlagi jasnih kriterijev za opredeljevanje območij Natura 2000, poznavanja stanja in konkretnih podatkov, strokovnjaki pod vodstvom resornega ministrstva pred vstopom v EU predlagali območja za ohranjanje in vzdrževanje t. i. ugodnega stanja evropsko pomembnih vrst in habitatov. To so bili strokovni predlogi, utemeljeni s podatki in študijami, ki pa so takrat doživeli tudi družbeni konsenz. Opredeljevanje območij je bilo nato, z manjšimi popravki, usklajeno vse od lokalnega do državnega nivoja. Strokovni predlogi so bili podlaga za določitev Območij Natura 2000, ki jih je z Uredbo določila vlada Republike Slovenije. Tudi pri ohranjanju narave velja, da je članstvo v EU paket pravic in dolžnosti držav članic, med katere sodijo tudi zaveze o varovanju okolja in narave kot integralnega del okolja. Upravljanje tako obsežnega in raznolikega območja, kot je N2000, je seveda težka naloga. Slovenija se je, kot posebnost v EU, odločila za t. i. sektorsko upravljanje. To pomeni, da se upravljanje izvaja znotraj posameznih sektorjev – npr. upravljanje gozdov v N2000 v okviru gozdarskih načrtov upravljanja, voda v N2000 v okviru načrtov upravljanja z vodami. Pri tem pa v kmetijstvu nimamo upravljalskih načrtov, ampak se poskuša dosegati cilje območij Natura 2000, travnikov in pašnikov, v okviru kmetijske politike. Po skoraj 20 letih takšne prakse se postavljajo nove dileme in razmišljanja o tem, ali bi bilo mogoče tak način izboljšati, spremeniti ali nadgraditi, tudi ob upoštevanju dejstva, da za območja N2000

255

Krajinski park Goričko je bil ustanovljen ob vstopu Slovenije v EU. Njegova prednost je tradicionalna mozaična kulturna krajina, ki podpira visoko biodiverziteto habitatov in vrst, med njimi posebej še metuljev, ptičev in rastlin. Odlikuje ga tudi odsotnost industrije, virov onesnaževanja, avtocest. Skupaj z obmejnima parkoma Oerszeg na Madžarskem in Raab v Avstriji tvori Trideželni Park, ki je odlična blagovna znamka za razvoj turizma na podeželju, pa tudi ekološkega kmetijstva in naravoslovnega turizma.

pri nas ni posebnih finančnih sredstev (sofinanciranje projektov LIFE je npr. redek pozitiven primer). Tako je kljub dejstvu, da je prav ohranjanje narave dolgoročna naložba v okolje, turizem, trajnostno kmetijstvo, zdravo bivanjsko okolje in ne nazadnje v okolje, ki omogoča visoko kvaliteto življenja. Zato seveda ohranjanje omrežja N2000 ni nekakšen »strel v koleno«, ampak je naložba in priložnost za naslednje generacije.

Konflikt med naravo in človekom?

Konfliktov z gospodarskim ali kmetijskim razvojem je v resnici manj, kot se da razumeti iz dnevnega tiska ali drugih medijev. Kar 70 % območij N2000 pri nas predstavljajo gozdovi, še nadaljnjih okrog 20 % pa je visokogorja, skalovja, poplavnih območij in podobnih, za človekove gospodarske dejavnosti manj primernih območij. Le dobrih 10 % N2000 območij predstavlja kulturna krajina, kjer se srečuje interes ohranjanja narave in okolja z interesom po intenziviranju rabe. Številne vrste rastlin in živali, predvsem pa habitati so odvisni od človekove ekstenzivne kmetijske rabe – tipičen primer so travišča: travniki in pašniki. Tam se mora stopiti naproti lastnikom ali upravljalcem zemljišč, ki imajo visoko biotsko pestrost ali jih pokrivajo redki in ogroženi habitati, in jim omogočiti ciljane in učinkovite finančne kompenzacije, da bo naprimer košnja ali paša potekala tako kot do sedaj, izpad dohodka ali več dela pa bo primerno finančno ovrednoteno in nagrajeno. Dejstvo je, da se ne moremo več vrniti v kmetijsko krajino sredine 20. stoletja; nekatere ptice, metulji, hrošči, morda kobilice in pa seveda rastline so se iz nekaterih območij in celih regij verjetno za vedno poslovile. Vendar moramo poizkušati ohraniti vsaj del nekdanje mozaičnosti in biotske pestrosti … na eni strani v primarnih habitatih, neodvisnih od delovanja človeka, predvsem slovenskem biseru, kraškem svetu; na primer v obsežnih skelnjenih gozdovih dinarskega sveta, alpskem visokogorju, naravnih in sonaravno ohranjenjih rekah, na drugi stani pa v sekundarnih habitatih – travnikih, pašnikih, sadovnjakih, vinogradih, agrarnih habitatih in celo urbani krajini. To ima multiplikativen učinek na zdravo življenje, ohranjenost poselitve na podeželju in tudi na turizem: turizma na podeželju in ekoloških kmetij ni mogoče razvijati na intenzivnih monokulturah ali med monotonimi pognojenimi travnikih brez cvetja, adrenalinskega turizma ne brez ohranjene divjine in naravoslovnega turizma ne brez karizmatičnih živalskih in rastlinskih vrst, ki jih lahko opazujemo v naravi.

In najbolj aktualno ta hip – ali je res korektno postaviti naravo in razvoj na nasprotna bregova? Ali je res napredek, če je za nek »projekt« treba okolje in naravo uničiti? Problem dojemanja degradacije narave in izgube biotske pestrosti je namreč v tem, da se tega zavemo šele, ko ju izgubimo. Degradacija narave pa je, zaradi zapletenosti bioloških procesov in ekoloških zakonitosti, v večini primerov nepovraten proces. Ali še z drugimi besedami: to je tako kot s človekovim zdravjem: ko ga imaš, se tega sploh ne zavedaš; ko pa ga izgubiš, ti naenkrat pomeni vse …

256