Mavrično popotovanje velikih nemarnih škornjev

E-RAZSTAVA

USTANOVA: OŠ Dr. Jožeta Pučnika ČREŠNJEVEC Vrtec ČREŠNJEVEC – LESKOVEC Enota ČREŠNJEVEC

Mentorji: Darija OVČAR, Dejan KALAN, Alenka VRBEK Oddelek: 2. starostnega obdobja, skupina MAVRICA Starost otrok: 3-5 LET

www.velikinemarniskornji.si

VELIKI NEMARNI ŠKORNJI v skupini MAVRICA VELIKI NEMARNI ŠKORNJI so zgodba, ki nas je očarala, začarala, zaznamovala in spremenila v prave »eko raziskovalce«.

Da, tako je. V njej in ob njej smo se našli in učili majhni in veliki. Je zgodba, ki otrokom, na njim razumljiv način, slikovito prikaže problematiko današnjega časa – onesnaženje okolja in ki odrasle spomni na številne življenjske situacije, ko smo sami obuti v velike nemarne škornje.

Ob zgodbi smo spoznavali užitne in neužitne gobe, drevesne vrste, gozdne živali, gozdni bonton, se učili spoštljivega in primernega obnašanja v gozdu in nasploh v naravi ter s pridihom pravljičnosti in domišljije pomagali junakom pri reševanju težav, ki so jih vedno znova in znova povzročali veliki nemarni škornji.

Spoznali smo, da veliki nemarni škornji hodijo tudi po Črešnjevcu in da lahko, čeprav smo majhni in hodimo šele v vrtec, tudi sami naredimo veliko dobrega za naše okolje.

O lumparijah velikih nemarnih škornjev smo poročali staršem, babicam in dedkom, bratcem in sestricam….izvedli smo kar nekaj čistilnih akcij v okolici vrtca, dosledno smo ločevali odpadke in skrbeli, da smo po vsakem izletu v naravo za seboj primerno pospravili….

Veliki nemarni škornji so nas vzgojili in naučili, da smo vsi, živali in ljudje, delček okolja, narave, planeta Zemlje, na katerem sobivamo, da smo vsi enako pomembni in da moramo prav vsi skrbeti, da bo bivanje na našem planetu še dolga leta prijetno, varno…da bodo gozdovi še zeleneli, da se bo še slišalo petje ptic in da bo tam, za gozdnimi vrati še vedno živela tista čarovnija, ki jo zmoremo videti, slišati in doživeti le tisti, ki verjamemo vanjo in vsi, ki se zavedamo, da narave nismo podedovali od naših prednikov, temveč jo imamo sposojeno od naših otrok.

www.cresnjevec.si

OPIS DEJAVNOSTI: Skozi številne in raznovrstne dejavnosti, smo vse leto sledili trem osnovnim ciljem projekta, ki so :

•Spodbujanje učinkovitih metod poučevanja, učenja in osveščanja z namenom pridobivanja trajnega in uporabnega znanja, •razvoj višjih moralnih vrednot in dvig ekološko-družbene zavesti, •omiliti onesnaževanje narave in okolja ter posledic njihovega vpliva na posameznika, na družbo, okolje in naravo,

ter jih zelo uspešno realizirali.

Zgodbo smo prebirali po delih, tako kot je zasnovana in jo primerno letnim časom tudi preoblikovali.

Otroška pozornost in interes za zgodbo sta bila izjemna in presenetljiva.

Vsakemu delu zgodbe in vsaki novi lumpariji velikih nemarnih škornjev je sledilo iskanje rešitev in pomoči književnim junakom z razmišljanjem, kaj bi lahko naredili, ter likovno ustvarjanje v slikanico.

Letos smo doživljanje zgodbe popestrili še z igro z lutkami ter otrokom posamezne dele zgodbe zaigrali, nato pa jim pustili prosto pot ustvarjalnosti in domišljije pri preigravanji zgodbe.

Dejavnosti na temo zgodbe smo popestrili s številnimi didaktičnimi igrami, ki smo jih izdelali sami(nekaj že preteklo leto, nekaj pa letos). Otroci so se igrali z jezikovno kocko, ki jim je pomagala pri prepoznavanju in poimenovanju gob, z velikimi 3D gobicami, s plišastimi živalmi, z lutkami, sestavljali so sestavljanke – gobe, se urili v mišljenju ob igri spomina, v štetju ob igri s kocko in rdečo mušnico, reševali so delovne liste, ki smo jih našli na spletni strani projekta…

Gobe in drevesne vrste smo zaznavali v naravnem okolju ter si pomagali tudi z brskanjem po računalniku in internetu…..

Veliko smo se gibali v naravi ter spoznavali, da so veliki nemarni škornji hodili tudi po našem kraju. Po prvi takšni izkušnji, ko smo smeti, ki so jih “veliki nemarni škornji” odvrgli v naravo in so jih otroci takoj pobrali, češ da smeti ne sodijo na tla, ampak v koš, nesli cca. 500m, do vrtca, v rokah, ker vrečke za smeti nismo imeli s seboj, so vrečke za smeti postale naš spremljevalec na vseh nadaljnjih sprehodih in pohodih v naravo, saj so otroci, kakor hitro so ob poti zagledali smeti, le te vestno in skrbno pobirali in prinašali v vrečko.

Skozi gozdna vrata, ki smo jih poiskali ob prvem obisku gozda, v začetku meseca septembra, smo hodili tiho, umirjeno in gozd doživljali z vsemi čutili in v vseh letnih časih. Vanj smo na nepozabno dogodivščino povabili tudi starše.

Ustvarjanje v slikanico je bilo za otroke izjemno zanimivo in vedno znova so nas presenečali z ustvarjalnostjo, idejami in vztrajnostjo. Vsak del zgodbe smo poskušali ustvariti na poseben način, s posebno likovno tehniko in nastala je čudovita slikanica, z unikatnimi ilustracijami, ki jo otroci radi listajo ter se ob njej spominjajo zgodbe in izvedenih dejavnosti.

Komunikacija, ki se je razvijala med otroki ob slikanici, je bila izjemna in pogosto zelo duhovita.

Primer pogovora ob likovnem ustvarjanju škratov: Tian: “Joj, kako si tega naredila kosmatega:” Zarja: “Če pa je moški. Mora biti kosmat. Ti boš tudi, ko boš velik.”

Tian (začudeno):”Ja, mogoče pa ne, ali pa se bom obril, kot moj ati.”

Zarja (tolažeče):” Nikar se ne sekiraj. Tako pač je.”

Kako škornjem povedati, da to kar počnejo v naravni ni prav?

Kaj lahko naredijo junaki, kaj ti, mi…?

1. Amadej, 3 leta:” Mogoče se je opravičit.”

Pia, 5 let:” Res je. Tako bi morali rečti:”Oprostite, nikoli več vas ne bomo brcali in tepli.””

Tinkara, 5 let:” Gobice bi morali objet in se jim opravičit.”

Zarja T., 5 let:”Opravičit se jim morajo.”

Amadej:”Gobice naj odidejo v drug gozd.”

Vzgojiteljica: “Ali mislite da tam gobice ne bodo srečale velikih nemarnih škornjev?”

Amadej:” Ne, drugi so!”

Vzgojiteljica:”A res? Kaj meniš, kakšni škornji pa so v drugem gozdu?”

Amadej:” Modri. Takšni, ki niso nemarni. Ne brcajo gob:” Tinkara:” Kaj pa če gredo veliki nemarni škornji za gobicami v drug gozd?”

Amadej:” Gobice naj gredo v brlog od medveda, da jih VNŠ ne bodo videli. Medved bo gobicam pomagal.”

Tinkara:”Kaj pa če bi medved gobice pojedel?”

Amadej:” Ne. Medved bi jih povohal, potem pa skril za hrbet.”

Zarja T.:”Ko bi prišli veliki nemarni škornji, bi jih pregnal z rjovenjem in škornji bi se prestrašili in zbežali.”

2. “Vila naj začara gozdna vrata, pa naj ta ostanejo zaprta, ko bodo škornji prišli do gozda, ne bodo mogli noter.” Pia , 5 let 3. “Napisat bi mogle gobice, na en list: NE BRCAJTE GOBIC!, pa ga obesit na drevo, na začetku gozda.” Tinkara, 5 let 4. Živali bi prestrašile velike nemarne škornje.” Patrik M., 5 let

GALEGIJA NAŠEGA POTEPANJA Z VELIKIMI NEMARNIMI ŠKORNJI!

Ustvarjali smo v knjigo

POSLUŠANJE PRAVLJICE V GOZDU Dan se je začel z iskanjem gozdnih vrat. Otroci so bili najprej presenečeni in začudeni, saj še nikoli niso slišali, da bi gozd imel vrata, skozi katera lahko stopimo vanj. A po pogovoru in razmisleku, so kmalu sami ugotovili, da je obisk gozda pravzaprav podoben obisku pri sorodnikih ali prijateljih. Prav v vsakem domu imajo kakšna pravila, ki se jih je potrebno držati, da se tam ljudje in vsi, ki tam živijo, počutijo dobro. Tudi v gozdu je tako.

Po pogovoru o gozdnem bontonu in o prebivalcih gozda, smo skupaj poiskali gozdna vrata in vstopili v gozd. Prišli smo na obisk.

Ogledali smo si drevesa, rastline in poslušali ptičje petje. Pogovarjali smo se tiho in previdno stopali med rastlinjem in gobicami, ki jih je bil gozd v jesenskem času poln.

Izbrali smo prav posebno mesto na jasi, razgrnili odejo in se prepustili prvemu delu zgodbe, ki ga ja ne svojevrsten in čudovit način prebral vzgojitelj Dejan.

Besede so odmevale po gozdu in se dotikale naših src.

Otroci so izrazito močno podoživeli nesrečo zelene golobice, ki je ostala brez klobuka. Na obrazu naše Eme so se zarisale celo solze, tako močno je doživela zgodbo.

Razmišljali smo o tem, kako bi lahko pomagali gobicam in se “jezili” na velike nemarne škornje.

Preživeli smo zares čudovit, s silnimi čustvi prežet, dopoldan.

Še danes, ko se odpravimo v gozd, se pred gozdnimi vrati spomnimo pravil gozdnega bontona in šele nato vstopimo, šele nato gremo na obisk v gozd in se predamo gozdni čarovniji…

GRADIMO HIŠICE ZA GOZDNE ŠKRATE – druženje s starši Jesensko druženje s starši smo izvedli v “našem”gozdu.

Zbrali smo se pred vrtcem in se odpravili v približno 500 metrov oddaljen gozd. Skupaj smo stopili skozi gozdna vrata in se prepustili ustvarjalnosti in domišljiji ob ustvarjanju hišk in domovanj za škratke.

Vsaka družina je dobila nalogo, da v gozdu poišče prav posebno mesto in iz naravnega materiala, ki ga najde na gozdnih tleh, ustvari domiselno domovanje za gozdne škrate.

Starši so bili sprva negotovi, a kmalu so se prepustili “čarovniji” gozda in toku dogajanj, ki jih je v družbi njihovih otrok ponesel nazaj v čase, ko so sami tekali in se igrali v gozdovih. Pokazali so izjemno veliko mero domišljije in ustvarjalnosti in ustvarili so nepozabne, unikatne in izvirne hišice za škrate.

Otroci so ob skupnem ustvarjanju uživali in hiteli vrstnikom pripovedovati o tem, kaj vse so z atijem in mamico zgradili za škrata ter drug drugemu kazali nastala domišljijska domovanja.

Z nasmehom na licih in občutkom zadovoljstva, smo si ob koncu druženja skupaj ogledali vse nastale hišice in jih fotografirali, da nam bodo ostale v trajen spomin na nepozabno druženje v gozdu.

ČISTILNE AKCIJE

KOŠEK ZA SMETI

Z otroki smo izvedli kar nekaj čistilnih akcij v okolici našega vrtca in šole.

Na tleh papir leži in drugih sto stvari, na zidu pa sameva košek za smeti.

Nekaj akcij smo prav posebej načrtovali in se zanje pripravili, nekatere pa smo izvedli čisto naključno, ko smo prišli na igrišče ali smo šli na sprehod, pa smo na naši poti naleteli na smeti.

»Ojoj, ojoj mene… tako pa to ne gre...« Tako vsak dan potoži košek za smeti.

Otroci so s pomočjo zgodbe o velikih nemarnih škornjih zares spoznali pomen čistega okolja za ljudi, živali in rastline in menim, da so se ta spoznanja tako močno vtisnila v njihov spomin, da smeti ne bodo nikoli metali nikamor drugam, kot le v koše za smeti.

To je pa ne navsezadnje tisto, kar smo jim, s pomočjo te zgodbe, tudi želeli dati.

Nam je uspelo in ponosni smo na naše “male mavrične junake” ter na njihovo eko zavest.

Naj ostanejo takšni kot so in naj to vedenje ponesejo seboj v svet velikih!

Če je bilo tako, od danes več ne bo.

Odpadke bomo vrgli v košek za smeti.

Koordinator projekta: Vista, zavod za razvoj vrednot Murska Sobota Lendavska 1, 9000 Murska Sobota www.zavodvista.si Vodja projekta: Aleksandra Pinterič Vključena ustanova: OŠ Dr. Jožeta Pučnika ČREŠNJEVEC, vrtec ČREŠNJEVEC – LESKOVEC enota ČREŠNJEVEC Mentorji: Darija OVČAR, Dejan KALAN, Alenka VRBEK

www.velikinemarniskornji.si