Dilema 21. stoletja svoboda ali varnost?

Dilema 21. stoletja

– svoboda ali varnost?

BESEDILO: SANJA LONČAR

Zamislite si, da bi svoje prababice in pradedke, ki so ta svet zapustili pred kakimi tridesetimi, štiridesetimi leti, obudili od mrtvih.

Kaj menite, kaj bi porekli, ko bi zagledali naše otroke na rolerjih ali kolesih, ki s čeladami, raznovrstnimi ščitniki in rokavicami še najbolj spominjajo na nekakšne marsovčke? Bi jim zmogli razložiti, da vaš devetletni otrok zaradi varnosti ne sme sam do bližnje šole in nazaj? Da ga morate vsak dan z avtom odpeljati in priti iskati? Bi lahko svoji prababici razložili, da se s cepivi borimo proti kašlju, prehladu, gripi, driski (rotavirusi)? Da na tržnici ne smemo več kupovati rmana, gloga, vrbove skorje … ker si s tem lahko škodujemo?

BI JI ZNALI RAZLOŽITI …

» zakaj ne znamo več izdelati klobase ali sira, ki bi preživel zunaj hladilnika, ne da bi vseboval kemične dodatke? » da moramo zaradi varnosti registrirati vse živali in cepiti celo piščance? » da nosečnica zaradi morebitnih zapletov potrebuje nenehno spremljanje – in da ne more roditi brez zdravniške pomoči? » da mora imeti avto devet zračnih blazin? » da živimo v tako nevarnih časih, da hiše niso samo ves čas zaklenjene, ampak potrebujemo tudi kamere in pametne aplikacije, s katerimi jih nenehno nadziramo? » da moramo plačati zavarovanje za primer, da bi se tatovi v naši hiši poškodovali, ali da bi sosedov otrok med rabutanjem naše češnje padel z veje? Bi vaša prababica razumela, da nekateri celo po gozdu hodijo s kirurško masko na obrazu, si po desetkrat na dan razkužijo dlani in že mesece niso objeli svojih bližnjih? Vaša prababica bi bila prepričana, da v živo spremlja konec sveta. Najbrž bi obžalovala, da smo jo obudili od mrtvih.

NI GA DIKTATORJA BREZ PONIŽNEGA LJUDSTVA

Na tej točki se ustavimo in pomislimo, ali bi lahko tej babici pred petdesetimi leti vsilili kar koli od tega, kar danes pojmujemo kot normalno. Bi jo zmogli prepričati, da je njena domača klobasa nevarna, da mora cepiti piščanca, otroka z avtom voziti v šolo in mu nadeti čelado, preden mu dovoli na kolo? Oblast, ki bi to poskusila, bi imela pri moji prababici zelo slabe možnosti. Pa ne zato, ker bi bila kaka posebna heroina. Preprosto zato, ker človeku, ki ima za sabo življenjske izkušnje in premore zdravo kmečko pamet, ne moreš vcepiti strahu, zaradi katerega bi sprejel omejitve. Da bi nekaj takega uspelo, moraš najprej iz človeka narediti zombija – takega, ki ne ve, kakšne so stvarne nevarnosti in ki bo verjel medijem, ki mu bodo servirali statistike, predstavili črno kroniko, ga prepričali o tem, da na vsakem koraku prežijo nevarnosti. Le tako je mogoče iz svobodnega človeka narediti bitje, ki nenehno drgeta od strahu in sprejema vse, kar mu želijo prodati, da bo le za drobtinico varnejši. Osvoboditev iz primeža terorja v imenu varnosti se zato ne bo zgodila ob pomoči orožja, demonstracij ali na volitvah. Pot je veliko težja. Svobodo si moramo izboriti v sebi, in sicer s tem, da bomo izkusili stvarno življenje in sami odkrili, kaj je v resnici nevarno – in v kolikšni meri. Prav zato je vrnitev na vrt in v gozd tako revolucionarno dejanje.

BREZ SPODRSLJAJEV NI RAZVOJA

Želja, da bi naši otroci shodili, ne da bi predtem padali, je ustvarila cele generacije z razvojnimi zaostanki v obliki učnih težav, motenj govora, težav avtističnega spektra … Preprosto smo spregledali, da se čelni možganski reženj razvija le, kadar je glava zunaj ravnovesja, da otrok preprosto mora plezati, padati, se kotaliti … če želimo, da se razvija. Enako velja za številna druga življenjska področja, na katerih smo se hoteli izogniti nevarnostim. Švedski znanstveniki so prav na osnovi pretiranega upada poškodb pri otrocih ugotovili, da je njihov šolski sistem pretirano zaščitniški. To jih je zaskrbelo, saj tam vedo, da otroci, ki že od majhnega hodijo le po varnih poteh, ne bodo zmogli reševati izzivov in odkrivati novosti. Obsedeni smo z varnimi igračami, varnimi igrali … Ne vidimo pa, da smo prav s tem ustvarili zelo nevarno odvisnost od varnosti, ki se zdaj manifestira pred našimi očmi.

POT DO VARNOSTI PELJE PREK POVEZOVANJA

Zakaj ptiči ne nosijo s seboj denarja in ne zaklepajo gnezd? Preprosto gredo na drugi konec sveta in v sebi nosijo zaupanje, da bodo na poti našli dovolj hrane in vode. Človek je edini prebivalec, ki se

NAJVEČJA NEVARNOST JE POHLEP! Zelo zapleteno situacijo v svetu je težko strniti v nekaj besed. Samooklicani eliti ni dovolj da si je med kovidno krizo podvojila premoženje. Njena nova moč ji daje dodaten zagon, vlak, ki večino potnikov pelje v prepad, pa le še pridobiva hitrost. Zakaj ne bi uničili še več podjetij? Zakaj ne bi z zaradi "kovid-krize" podražili še več blaga? Zakaj ne bi omejili še več pravic – seveda v imenu varnosti? Zakaj ne bi za varnost zahtevali še večje plačilo, še večjo ubogljivost? Zakaj ne bi svobode mišljenja razglasili za nevarno?

Molk naših medijev v zvezi z razgretimi odnosi med ZDA, NATOM-m in Rusijo je nadvse pomenljiv. V udarnih poročilih vsak dan po pol ure poslušamo o nevarnostih virusa, ki je vse bolj benigna težava, položaju, ki lahko že jutri eskalira v tretjo svetovno vojno, pa namenjamo marginalno pozornost. Inflacija vse bolj pospešuje tempo, večina ljudi pa se ne zaveda, da bodo države s tem mehanizmom svoje dolgove plačevale s še eno obliko skritega ropa prebivalstva. To, kar nam predstavljajo kot nevarnosti, je nič v primerjavi z manj oznanjanimi nevarnostmi, ki smo jim vse bolj izpostavljeni. Zato pred prihajajočimi volitvami predlagamo, da temeljito razmislite o tem, kaj so stvarne težave, ki jih moramo rešiti v tej družbi, če naj bomo v času, ki prihaja, tudi v resnici varnejši.

obnaša, kot da mu je lasten planet povsem sovražen in tuj. Občutek revščine in negotovosti izhaja predvsem iz tega, da ne znamo videti in izkusiti obilja. Če bi nas jutri doletela nova lakota, bi veliko ljudi hodilo po hrani, a je ne bi znali prepoznati. Tako kot zdaj panično iščemo rešitve za respiratorne viruse, ne vidimo pa, da jih narava ponuja na vsakem koraku, le da jih ne prepoznamo. Povprečen človek se počuti izgubljen, ker je ločen od sebe, od soljudi in od občutenja stvarstva. Ko se povežemo s seboj, med seboj in z vsem, kar nas obdaja, se končno počutimo doma. To je stvarni občutek varnosti, ne pa neki minljiv plačani nadomestek. Ko se občutek zaupanja v življenje in v vse, kar nas obdaja, zasidra v nas, nam tega nihče več ne more vzeti. Šele takrat bodo vse oblike prodaje varnosti izgubile svoje »kupce«.

Samo človeka, ki ne zaupa več sebi in ne stvarstvu, je mogoče prepričevati ob pomoči vplivnežev (influencerjev) … (Prav razmišljam, kako bi prababici razložila, da je dandanes najbolje plačani poklic nekaj, kar se imenuje vplivnež.) »Zaupajmo stroki!« Tako se glasi mantra 21. stoletja. Stroka bi v resnici lahko rešila marsikateri problem zdajšnjega časa, vendar (žal) le v primeru, da bi ji kapital to tudi dovolil. Če pa je stroka »usmerjena«, če išče le potrditev dobičkonosnih idej kapitala, se zadeve hitro zapletejo tako, da utegne biti za navadnega človeka hujše, kot če mu sploh ne bi pomagala. Da lahko ocenimo rešitve, ki se ponujajo, moramo predvsem imeti stik s seboj in z življenjem. Najnevarnejše je, če ne znamo oceniti, kaj je v resnici nevarno. Takrat lahko rešitev za težavo postane celo nevarnejša od same težave.

BO PREHRANSKA VARNOST ZAŠČITENA Z USTAVO?

Decembra je Državni svet RS sklical posvet o prehranski varnosti, na katerem so obravnavali tudi predlog, da bi pravico do prehranske varnosti vpisali v ustavo. Pri tem ni mišljeno, da nam bo morala država zagotoviti tri obroke na dan, ampak predvsem to, da mora država zagotoviti možnost, da bomo na svoji zemlji pridelali čim več – in si s tem zagotovili prehransko suverenost. Če država dovoljuje izgubo oziroma prodajo obdelovalnih površin, to pomeni, da v primeru okoliščin, v katerih hrane ne bi več mogli kupovati na svetovnem trgu, svoje prebivalstvo neposredno obsoja na lakoto. Številne države potencialna prehranska tveganja jemljejo zelo resno, pri nas pa se zdi, da smo še zelo daleč od zavedanja o teži tega problema. Nevladniki smo na tem dogodku govorili sami sebi – »pomembnejši« udeleženci posveta so ga namreč razumeli tako, da jim je treba samo priti, odrecitirati svoje, nato pa zaradi »neodložljivih obveznosti« takoj oditi drugam. Organizatorjem se sicer zahvaljujemo za povabilo. Toda iz dvorane smo se vrnili domov s trdnim prepričanjem, da nas lahko reši samo to, da bomo na vrtu naredili še kakšno gredo več, se povezali v še trdnejše lokalne skupnosti in se naučili pridelati še več.