CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
94(497.472)"1943/1944"
PIRIH, Aldo
Pomlad na obali: Komanda mesta Koper / Aldo Pirih; [skice Milena
Potočnik, Vlasta Beltram; fotografije fototeka Pokrajinskega muzeja
Koper]. - 2. izd. - Koper: Lipa, 2015
ISBN 978-961-93762-1-8
279116544
Druga izdaja knjige v počastitev 70-letnice osvoboditve
Urejena po izvirniku iz leta 1990
ZALOŽBA LIPA
Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper
Koper, 2015
Pred nami je novo delo s tematiko NOB na področju slovenske Istre. Napisano je s toplino, ki jo avtor vedno občuti do teh krajev in ljudi v spominih na težke medvojne čase. Iz teksta vseskozi veje ljubezen do Istre in njenega ljudstva, med katerim so se dobro počutili vsi borci in aktivisti, ki so od drugod prihajali širit idejo OF. Povsod so bili lepo sprejeti, hrane je bilo zanje dovolj in počutili so se varne, saj bele garde tu ni bilo, pa tudi izdajalcev le malo. Tak sprejem in počutje je doživel tudi avtor kot borec Komande mesta Koper, zato je čutil kot svojo dolžnost, da se istrskemu ljudstvu oddolži na tak način
s knjigo.
Območje Istre je bilo v našem zgodovinopisju dolgo zanemarjeno, kajti poudarek je bil dan partizanskim enotam in vojaškim akcijam, s temi pa se to območje ne more pohvaliti, ker so številčno majhne operativne enote, ki so občasno prihajale v Istro, izvajale le manjše operacije. Za tako stanje pa so »krive« geografske in politične razmere, gričevnat svet z redkimi gozdovi, dobro pregleden in zato neustrezen za zadrževanje večjih partizanskih enot, posejan z gostimi komunikacijami in sovražnimi postojankami.
Slovenski del Istre je specifično območje v slovenskem pa tudi samem primorskem prostoru, čeprav je skupaj z ostalo Primorsko doživel usodoraznarodovanjapodfašističnoItalijo. Tojenarodnostno mešano ozemlje, kjer so skozi stoletja živeli v mestih in bližnji okolici Italijani, v vaseh pa Slovenci. Slovenski živelj je bil gospodarsko vezan na italijanskega veleposestnika, plemiča, na čigar zemlji je delal, in italijansko gospodo v mestih, kateri so kmetice prodajale kmečke pridelke in opravljale hišna dela. Revna istrska zemlja, na kateri je kmečki človek skozi stoletja bil boj za obstanek, mu je pustila globok pečat. Zaradi gospodarske zaostalosti je bila tudi kulturno zelo zaostala, brez lastne inteligence, saj je bilo šolanje privilegij premožnejših. Pod vladavino fašistične Italije so se razmere še poslabšale, saj ji je hotela s svojo raznarodovalno politiko dokončno izbrisati tudi njen slovenski značaj. Zato je toliko bolj potrebno pravilno ovrednotiti dejstvo, da je zaostalo istrsko ljudstvo stoletja
izpostavljeno naravni asimilaciji z italijanskim gospodarjem, tako
množično sprejelo socialno in osvobodilno gibanje ter priključitev k Sloveniji in Jugoslaviji, in ga idejno in materialno podprlo. Še več –pridružili so se mu tudi italijanski protifašisti, ki so delovali v obalnih mestih, pa tudi odhajali v partizanske enote.
Poudariti je potrebno tudi pomen slovenske Istre za širši slovenski prostor (vojaško je namreč spadala pod komando VII. korpusa), saj ga je oskrbovala z raznim tehničnim, tiskarskim, sanitetnim in drugim materialom, ki ga je po skrbno speljanih zvezah nabavljala v Trstu in drugih mestih, s soljo iz istrskih solin, hrano, obleko itd. V letu 1944 pasonjeni novinciizpopolnjevalirazredčenebrigadeVII. korpusa,saj so bila druga območja mobilizacijsko v glavnem že izčrpana.
Vse te posebnosti osvobodilnega boja istrskega človeka se kažejo v Pirihovem tekstu. Hotel in uspelo mu je poudariti težke razmere, v katerihsejerazvijalonarodnoosvobodilnogibanje,innjegove uspehe. Pokazal je tudi napake, do katerih je prihajalo, skušal razčleniti, zakaj so se dogodile in kakšne so bile posledice.
Avtor je tudi pravilno ocenil, da je Istra igrala pomembno vlogo tudi v mednarodni politiki in je zato odmeril temu precej prostora. Zavezniška namera, da bi se izkrcali v Istri, je usmerjala dejavnost pri sovražniku in pri vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja (NOG). Sovražnik je začel utrjevati to območje, začel izvajati večje nasilje in pritisk na prebivalstvo, vodstvo NOG pa se je bolj posvetilo istrskemu okrožju, kajti v primeru izkrcanja bi se morali zavezniki srečati z našo oblastjo in našo vojsko.
Velika vrednost pričujoče knjige je tudi podroben opis dogodkov in raznih dejavnosti Komande mesta Koper, kar bo zelo dobrodošlo tako zgodovinarju, ki proučuje lokalno zgodovino, kot učiteljem, ki se pritožujejo, da je take literature premalo. To poudarjam predvsem zato, ker je avtorju prikaz uspel, kljub temu da je arhiv Komande mesta Koper skromen in je zato sestavljal ta mozaik iz neštetih kamenčkov, ki jih je vztrajno zbiral več let. Zelo pomembne so mu bile izjave nekdanjih borcev, ki jih je avtor zelo skrbno zbiral ter jih preverjal po arhivskih virih in na terenu. Končno mu je dajal veliko oporo še njegov lastni spomin, saj je preživel na Komandi mesta Koper njenih pet najbolj aktivnih mesecev v letu 1944. Zato je lahko tudi prikazal utrip tistega časa, saj ga je sam doživel; zato ga je lahko
opisal za spomin in razumevanje kasnejšim rodovom, ki ga sami niso mogli občutiti in ga zato težko dojamejo.
Tako se še ena knjiga pridružuje seriji del, kot so Slovenska Istra v boju za svobodo, Napredna mladina Slovenske Istre in Istrski odred, ki so nastala na pobudo in s trdim delom nekdanjih borcev in aktivistov NOB, ker so se zavedali, da morajo zaradi pomanjkanja zgodovinarskega kadra sami poprijeti za delo in tako ohraniti čim jasnejšo podobo časa, ki je postavil temelje današnji slovenski Istri.
Vlasta
Beltram1990
P. S.
Od izdaje knjige do ponatisa je preteklo dolgih 25 let, obdobje, ki je prineslo veliko novosti in sprememb, zato je bilo potrebno tekst nekoliko posodobiti. V novi državi so imena krajev, ki so jih po drugi svetovni vojni spremenili, vrnili v staro obliko. Tako je Pridvor spet postal Sv. Anton, Raven Sv. Peter, Dvori Korte, Sv. Tomaž pa Šantoma, kar je v ponatisu popravljeno. Velike spremembe so pri nahajališčih in poimenovanju arhivskih virov, česar pa zaradi preobsežnosti dela nismo spreminjali. Zato tu navajamo spremembe, kje se sedaj gradivo nahaja, na podlagi starega poimenovanja gradiva pa vam bodo arhivski delavci še vedno našli gradivo.
AIZDG: arhivsko gradivo se danes nahaja v Arhivu Republike Slovenije, vendar še vedno na isti lokaciji.
ACK ZKS: tuditogradivojedanesvArhivuRepublikeSlovenije, vendar na drugi lokaciji kot prej.
APMK: del gradiva v arhivu na oddelku za novejšo zgodovino Pokrajinskega muzeja Koper je predan Pokrajinskemu arhivu Koper (PAK). V muzeju je ostalo gradivo, ki ga je avtor zbral za pripravo knjige (fotokopije dokumentov in vse izjave).
Arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda (ADO IOK) je v Boninih in ga hrani sin Maksa Zadnika.
Popravili smo še kakšno slovnično in jezikovno napako, da je tekst lažje berljiv, pri navajanju virov smo vnesli kakšne popravke in
dopolnitve, ki jih je avtor izpustil (npr. dodali imena), nekaj fotokopij dokumentov pa smo morali izločiti zaradi slabe čitljivosti.
Vlasta Beltram 2015
Največji jadranski polotok Istra moli kot sulica s severa proti jugu na najsevernejšem delu Jadranskega morja. Idealna meja, ki deli polotok od celine, je črta, ki povezuje najsevernejši točki Tržaškega in Reškega zaliva. Zelo blizu te idealne meje teče tudi naravna: kraško hribovje od Tržaškega zaliva prek Čičarije do Reškega zaliva.
Severozahodni del polotoka je slovenska Istra, naseljena s slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Na zahodu je obdana z morjem, in sicer od predmestja Trsta do izliva Dragonje. Od tod gre njenamejna črta poDragonji,insicerdovasi Kučibregin Hrvoji.Med njima zavije na jug proti vasi Abitanti. Južno od te vasi zavije proti vzhodu in poteka južno od vasi Reparci, Abrami, Karli, Dvori. Na južni strani Rakitovca prečka progo Kozina–Buzet ter zavije na sever, zahodno od vasi Jelovica pa zavije severozahodno po kraškem hribovju do Tržaškega zaliva.
Ime slovenska Istra je nastalo med narodnoosvobodilnim gibanjem. Pred tem je bila Istra razdeljena v upravne enote, oblikovane brez upoštevanja narodnostne pripadnosti njenega prebivalstva. V avstro-ogrski monarhiji in pozneje pod Italijo je bil en njen del v okviru province Trst in drugi, večji, v okviru province Pulj. Po drugi svetovni vojni je manjši del slovenske Istre ostal v Italiji, medtem ko je bil večji del priključen Jugoslaviji, natančneje LR Sloveniji. Poimenovanje slovenska Istra je danes bolj redko slišati. Za del, priključen Jugoslaviji, se običajno uporabljajo poimenovanja: Obala, obalna regija, Slovenska obala, ki pa ne pokrivajo območja slovenske Istre niti v delu, priključenem Jugoslaviji.
Slovenska Istra je v vsej svoji zgodovini delila usodo celotnega istrskega polotoka. Najstarejši prebivalci Istre so bili Histri, verjetno ilirskega izvora. Konec drugega stoletja pred našim štetjem so jo
zasedli Rimljani. ki so naseljevali predvsem območja ob obali. V 5. stoletju je bila vključena najprej v Vzhodnogotsko državo, potem pa je prišla pod bizantinsko oblast. V 6. stoletju, ko so sem prodirali Avari in Slovani, so hribovite kraje med Dragonjo in Rižano naseljevali Slovenci, medtem ko so vzhodne in južne dele polotoka naseljevali Hrvati. V 8. stoletju je Istra prišla pod oblast Frankov. Potrebo po delovni sili je razvijajoči se fevdalizem zadovoljeval z nadaljnjim naseljevanjem Slovanov. Po smrti Karla Velikega je bila Istra v posesti raznih fevdalnih gospodarjev, predvsem oglejskega patriarha. Od 10. stoletja naprej so se v istrske zadeve vse bolj vmešavali Benečani. V boju proti fevdalcem so se istrska mesta zatekala pod njihovo zaščito (Koper leta 1279, Piran 1283, Milje 1288). V drugi polovici 14. stoletja je istrsko prebivalstvo razredčila kuga. Nastalo praznino je zapolnjevalo prebivalstvo, ki se je priselilo s Kranjske in Krasa. Po propadu Beneške republike leta 1797 je Istra prišla pod oblast Habsburžanov. Leta 1809 jo je Napoleon vključil v Ilirskeprovince, leta1814pajeponovnoprišlapodhabsburškooblast. V sestavi avstro-ogrske monarhije je ostala do konca prve svetovne vojne, ko jo je zasedla italijanska vojska. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je prišla v sestavo Kraljevine Italije.
V drugi polovici 17. stoletja so se narodnostni odnosi, nastali s kolonizacijo, ustalili. V mestih in v njihovi bližini je prevladovalo prebivalstvo italijanske narodnosti, v notranjosti in na podeželju pa slovenske. Po štetju iz leta 1910 je bil odnos med narodnostmi v slovenski Istri približno 53 % proti 47 % v korist prebivalstva italijanske narodnosti. Približno 78 % prebivalcev italijanske narodnosti je živelo v mestih Koper, Izola, Milje in Piran, preostalih 22 % pa v mestnih občinah ob obali. Na podeželju so v veliki večini živeli prebivalci slovenske narodnosti. Tako npr. v občini Izola v Kortah 100 %, v občini Piran v Novi vasi 100 %. V drugih občinah je bilo prebivalstvo v večini slovenske narodnosti: Dekani 99,6 %, Dolina 99,6 %, Marezige 99,5 %, Ocizla-Klanec (del v slovenski Istri) 99,8 %, Pomjan 83,6 % in Buzet (del občine v slovenski Istri) 99,8%.1
Gospodarstvo je bilo v slovenski Istri slabo razvito. Do druge svetovne vojne se je večji del prebivalstva preživljal s poljedelstvom. Zaradi goste naseljenosti in drobne posesti se je podeželsko prebivalstvo komaj preživljalo. Industrija ni bila razvita in presežku
vaškega prebivalstva ni ponujala zaposlitve. Mestno prebivalstvo se je preživljalo z delom v industrijskih obratih, s pomorstvom, trgovino, z ribolovom in obrtjo. Najbližji večji industrijski in prometni center je bil Trst,kamorjebilausmerjenaekonomskamigracijastega območja.
Pod fašistično Italijo so hoteli novi oblastniki prebivalstvo slovenske Istre (tako kot v vsej t. i. Julijski krajini in Istri) poitalijančiti: prepovedali so uporabo slovenskega jezika v državnih uradih in na sodiščih; postopno so zamenjali v osnovnem šolstvu slovenski jezik z italijanskim; odpravili so občinsko samoupravo in jo zamenjali z državnimi uradniki – podestati; prepovedali so založniško dejavnost v slovenščini in slovenska društva; uzakonjena je bila sprememba slovenskih imen. Nad slovenskim prebivalstvom so izvajali ekonomski pritisk in politični teror.
Zaradi nerazvite industrije ni bilo veliko delavcev, na podeželju pa je bilo ubožno kmečko prebivalstvo. In ravno na kmetih je bila večina prebivalstva slovenske narodnosti. Revno kmečko prebivalstvo so zelo privlačile revolucionarne socialistične ideje, ki so v Slovensko Istro prodrle po prvi svetovni vojni.
Razvoj revolucionarnega gibanja so po italijanski okupaciji in zmagi fašizma nekoliko ovirale nejasnosti glede nacionalnega vprašanja v socialistični in novoustanovljeni Komunistični stranki Italije (KSI). Šele v letih 1925 in 1926 je KSI sprejela stališče, da je priključitev ozemlja, naseljenega s Slovenci, plod italijanske iredentistične politike ter da je treba v krajih, kjer živijo Slovenci in Hrvatje, glede na to, da sestavljajo večino revni kmetje, narodnostno vprašanje reševati hkrati s kmečkim. To je - med drugim - narekovalo naslednje naloge: boj za pravico do samoodločbe in proti raznarodovalni politiki, za uporabo materinščine na sodiščih, javnih uradih in uradnih listinah, boj proti davčnemu pritisku... V pokrajinskem vodstvu KSI za Julijsko krajino tudi pozneje niso imeli enotnega stališča do teh vprašanj. Kljub mnogim nejasnostim so se ta napredna stališča prebila v istrske vasi in tam našla plodna tla.
Ob ekonomskih in političnih okoliščinah, v kakršnih je živelo istrsko ljudstvo, ni bil organiziran ali spontan odpor na teror nič presenetljivega. Aretacije, pretepanje, ricinusovo olje in drugi načini mučenja aretirancev, obsodbe na večletno ječo in konfinacije niso
OBRAMBNINAČRTI,KISO VPLIVALINARAZVOJ
LETUVOJNE
Istra, posebno njen severozahodni del s Trstom, je najsevernejša točka Jadrana z naravnim prehodom skozi postojnska in ljubljanska vrata v smeri proti Dunaju in Podonavju. Po porazu sil osi v Afriki in posebno po izločitvi Italije iz njihovega tabora, so bile na Istro nenehno usmerjene oči britanskih političnih in vojaških krogov, ki so se želeli tu izkrcati zaradi prehoda v srednjo Evropo in na Balkan. Obenem je postala pomembna tudi za nemško politično in vojaško vodstvo, ki se je balo možnega zavezniškega vdora. To dejstvo je neposredno vplivalo na vojaško politične razmere v slovenski Istri v zadnjem letu osvobodilne vojne.
Strateške zamisli Velike Britanije in Združenih držav Amerike o vodenju druge svetovne vojne na evropskem bojišču se niso ujemale. Zaradi tega tudi ni prišlo do izkrcanja v Istri.
Po porazu sil osi v severni Afriki so sledile anglo-ameriške izkrcevalne akcije na Sicilijo in potem na Apeninski polotok. Za ti akciji sta se zaveznika odločila iz različnih namenov: Američani so dosledno izhajali od tega, da morajo nastopiti z omejenimi silami in cilji, tako da ne bodo vplivali na glavno operacijo v zahodni Evropi;
* 1 V slovenski Istri je bilo v času med vojnama 292 obsojenih, 54 konfiniranih, 48 večkrat aretiranih za krajši čas, 78 mučenih in 14 ubitih ljudi.2
Britanci pa so upali, da se jim bo posrečilo operacije v Sredozemlju okrepiti. 3
S temi nasprotujočimi si stališči sta zaveznika novembra 1943 prišla v Kairo na priprave za teheransko konferenco. Churchill je tam zagovarjal stališče, da rok, določen za izkrcanje v zahodni Evropi, ne bi smel onemogočati izrabe velikih priložnosti, ki so se ponujale v Sredozemlju. Predlagal je, da je treba pospešiti napredovanje v Italiji in po zavzetju črte Pisa–Rimini odločiti, kam udariti: na jug Francije ali na Balkan. Že pred to konferenco si je prizadeval pridobiti za tako strategijo Eisenhowerja – tedanjega zavezniškega vrhovnega poveljnika na sredozemskem bojišču. Britanskega stališča pa na konferenci niso sprejeli.4
V Teheranu se je Churchill zavzemal za operacijo preko Istre in ljubljanskih vrat proti Dunaju in Panonski nižini. Tooperacijo je sicer, kot možno alternativo operaciji v južni Franciji, prvi omenil Roosevelt, vendar je ni zagovarjal in se zanjo ni zavzemal. Kljub Churchillovemu dokazovanju prednosti operacij v Sredozemlju je bilo sklenjeno, naj se izvede napad čez Kanal kot glavna operacija, ki naj bo podprta z napadom na jug Francije.5
6. junija1944je prišlo dodolgo pričakovanega izkrcanja v zahodni Evropi. Ta operacija bi morala biti podprta z napadom na jug Francije. Britanci so se temu uprli. General Wilson, v čigar pristojnosti je bila priprava tega napada, je namesto tega napada predlagal pospešitev pritiska na italijanski fronti z istočasnim izkrcanjem v Istri in prodorom skozi ljubljanska vrata. Američani so vztrajali pri dogovorjenem zaporedju napadov. Churchill si je prizadeval spor osebno rešiti z Rooseveltom, ki pa se s Churchillom ni strinjal.6
Zaradi poskusov preusmeritve pa je bil napad na jug Francije izveden z enomesečno zamudo.7
Britanski premier ni bil zadovoljen s takim razvojem dogajanja. Upiral se je skoraj do napada. Eisenhower, takrat že vrhovni poveljnik operacij v zahodni Evropi, je pozneje v zvezi s tem zapisal, da se je takrat vnela najdaljša razprava med njim in premierjem Churchillom v vojni. Začela se je v začetku julija in trajala še prvih deset dni avgusta. Churchill mu je zatrjeval, da nima pomena napadati na jugu Francije, saj bi čete, določene za invazijo, več prispevale k zmagi z
napredovanjem v Italiji in na Balkanu in tako ogrožale Nemčijo z juga.8
Po neuspelem poskusu preusmeritve napada na jug Francije britanski premier in njegovi vojaški poveljniki še niso opustili zamisli o operaciji skozi Istro. Iskali so le priložnost zanjo. Še pred napadom na jugu Francije (začel se je 15. avgusta) se je Churchill 12. in 13. avgusta sestal s Titom v Caserti v Italiji. Že na prvem sestanku se je pozanimal, če bi enote NOV lahko sodelovale z anglo-ameriškimi silami, če bi le-te prišle do Istre. General Wilson, tedaj vrhovni poveljnik v Sredozemlju, je hotel dobiti privolitev za uporabo komunikacij od Trsta skozi Ljubljano in Maribor do Gradca pod zaščito zavezniških enot.9
Churchill je 28. avgusta še iz Italije pisal Rooseveltu: »Prepričan sem, da bi prihod močne armade v Trst čez štiri do pet tednov imel učinek, ki bi zelo prekašal čisto vojni pomen. Titovi ljudje nas bodo čakali v Istri. /.../« 10
V Italiji je Churchill naročil Alexandru, zavezniškemu poveljniku na italijanski fronti, naj bo pripravljen za hiter prodor zoklepniki proti Istri in ljubljanskim vratom. 11
Ni dvoma,dasobritanskegapremierainnjegovestrategeusmerjali k srednji Evropi in Balkanu politični razlogi. Kljub temu svojih predlogov dolgo niso podkrepili z njimi. Toda, bolj ko se je Rdeča armada bližala srednji Evropi in Balkanu, bolj so ti razlogi prihajali v ospredje. Politične motive za operacijo preko Istre je Churchill natančno opredelil v pismu 9. septembra 1944: »Zelo močno imam v mislih možnost amfibijskega vpada iz Ancone ali Benetk, če pri tem uspemo, v Istro. Tako bi lahko razširili našo fronto napredovanja v Avstrijo in na Madžarsko /.../ Še enkrat opozarjam (ker je to, glede na delež, ki ga ima naša visoka politika, izredno pomembno), da ne smemo dovoliti, da bi v srednji in južni Evropi vse prešlo v sovjetske roke. /.../« Tomisel je ponovil na konferenci v Quebecu 13. septembra 1944, kjer se je spet zavzemal za preboj v desno, s čimer bi Nemčiji »zarili nož v jadransko pazduho«. Na konferenci v Quebecu se Američani prvič niso upirali zamisli o prodoru preko Istre in jo celo podprli, vendar pod pogojem, da bi bil izveden čimprej. Sklenjeno je bilo, naj general Wilson, če želi izkrcevalno ladjevje obdržati za
prodor preko Istre, čimprej pošlje svoj načrt skupnemu komiteju načelnikov generalštabov, najpozneje pa do 10. oktobra.12 Časa je bilo manj kot mesec dni. Vendartežava ni bila v tem, saj je šlo za izpeljavo zamisli, za katero so se Britanci dolgo zavzemali. Težave je kot običajno povzročalo dejstvo, da je primanjkovalo sil in sredstev.
V oktobru je bil Churchill v Moskvi, kjer sta si s Stalinom razdelila vplivna območja na Balkanu. V pogovorih, ki so jih imeli britanski in sovjetski vojaški strokovnjaki, kakor tudi Stalin in Churchill, sta bila omenjena tudi izkrcanje v Istri in pohod proti Dunaju, kjer naj bi se sovjetske in britanske sile srečale. Takrat sovjetska stran taki operaciji ni nasprotovala. Toda Britanci zanjo niso imeli vojaških enot. Zato je Churchill še iz Moskve 10. oktobra brzojavil Rooseveltu in ga prosil, naj dve ali tri divizije nameni za italijansko fronto. Sporočil je tudi, da bo general Wilson poslal načrt, ki se tiče »Istre, Trsta itd.« Odgovor je prejel še v Moskvi, in sicer 16. oktobra. Kakor vedno –odklonilnega.13
Načrt generala Wilsona je bil vse prej kot zadovoljiv. Po njem se ofenziva proti Trstu in Reki ne bi mogla začeti pred februarjem 1945. Za Churchilla je bilo to, kakor je povedal 30. oktobra, prepozno. »Takrat bosta ti dve pristanišči bržkone v rokah partizanov«. In istega dne je zapisal »Jugoslovani bodo nato zasedli Trst, Reko in druga mesta, ki si jih lastijo. Čemu potem vsa ta vojska, vse te izkrcevalne ladje in tako dalje?«14
Tekmi s sovjetsko armado v tem, kdo bo kaj zasedel v srednji Evropi in na Balkanu, se je pridružila tekma z jugoslovansko armado pri osvobajanju Istre in Slovenskega primorja. V tem času so se vse bolj zaostrovali tudi odnosi med Britanci in narodnoosvobodilnim gibanjem v Jugoslaviji.
Prišel je tudi februar 1945. Operacije preko Istre in ljubljanskih vrat ni bilo mogoče izpeljati. Na krimski konferenci so to operacijo ponovno omenjali. Churchill je ugotavljal, da »Rdeča armada mogoče ne bodala časa, dajoizpeljemo«.General Brookepa jedejal,daimajo ob morebitnem umiku Nemcev iz severne Italije »dovolj močne sile, s katerimi bodo lahko izrabili umik in potem posredovali skozi ljubljanska vrata«.15
Razvoj vojaških operacij na italijanski fronti, v Istri in Slovenskem
primorju je potekal v nasprotju z britanskimi željami. Uresničile so se črne slutnje premiera Churchilla iz jeseni leta 1944.
Zavezniške sile v Italiji so začele ofenzivo 9. aprila 1945. Hitro so zlomile nemško obrambo in 29. aprila zasedle Benetke. Istega dne je bilavCasertipodpisanakapitulacijanemškihsilvItalijizveljavnostjo 2. maja. Po sprejetih smernicah je feldmaršal Alexander še prej, ko je kapitulacija stopila v veljavo, poslal 2. novozelandsko divizijo v hiter preboj proti Trstu, z namenom, da bi zasedla to mesto, Slovensko primorje in Istro. Kljub temu, da je divizija prodirala po avtomobilski cesti, z motornimi vozili, brez kakršnegakoli nemškega odpora, je bilo že prepozno. Na predvečer 1. maja so se srečali prednji deli divizije zahodno od Tržiča z enotami jugoslovanske armade. Slovensko primorje so do Soče osvobodile jugoslovanske enote. Deli novozelandske divizije so prispeli v osvobojeni Trst 2. maja popoldan.10
Že pred kapitulacijo fašistične Italije je bilo nemško vrhovno politično in vojaško vodstvo zaskrbljeno za usodo italijanskega ozemlja in za nadaljnji razvoj vojaškega položaja v Sredozemlju. Balo se je, da mu bo južni zaveznik obrnil hrbet in se je zato pripravljalo na razorožitev italijanske vojske in organizacijo obrambe na italijanskem ozemlju. Načrti so bili skrbno pripravljeni in so jih začeli previdno in postopno izvajati že pred kapitulacijo Italije. Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, so jih nemudoma izpeljali.
Razorožitev italijanske vojske in utrditev fronte v Italiji sta bili izpeljani hitreje in lažje kot se je to pričakovalo.
Nemško vodstvo je bilo ob teh ukrepih zaskrbljeno zaradi območja bivše Ljubljanske pokrajine, Slovenskegaprimorja, Istre, Kvarnerjain Furlanije, ki jih je povezalo v operacijsko cono Jadransko primorje. Skozi te predele so peljale stare poti, ki so povezovale beneške in lombardijske nižine z Dunajem in Panonsko nižino. Obala severnega Jadrana z Istro pa je bila ugodna za morebitne nasprotnikove
izkrcevalne operacije.
Poleg tega je bila ravno na tem območju partizanska aktivnost zelo živa. Za to je 19. septembra 1943 izdalo armadni skupini B povelje, naj na tem območju zlomi odpor. V uvodu povelja ugotavlja, da »v bližnji prihodnosti« na območju armadne skupine ni pričakovati izkrcevalnih operacij. Vendar je treba čas, ko 10. armada »še veže« anglo-ameriške sile, uporabiti za uničenje močnega odpora v Istri in za popolno zasedbo hrvaške obale. Ukazalo je, da je treba z uporniki ravnati »brez usmiljenja«. S poznejšim Hitlerjevim poveljem je bilo ukazano: »Slovensko komunistično uporniško gibanje v Istri uničiti z brezobzirno odločnostjo. Slovenski narod po akciji ne sme več pomeniti nobene nevarnosti«.
Ofenzivaje potekalav več fazah,insicer naobmočju Slovenije (od Save do morja), Gorskega kotarja, Istre in v delu Hrvaškega primorja. Trajala je od 25. septembra do 22. novembra 1943. V njej so sodelovale tri pehotne divizije in trije tankovski polki.17
4. oktobra 1943, še med ofenzivo, je Hitler v povelju komandantu juga izhajal iz naslednje ocene: »Pričakujem, da bo sovražnik svojo glavno operacijo usmeril iz Italije, v določenem času in z delnimi silami paizAfrike,proti jugovzhodu.Vendaršeni mogoče predvideti, ali bo krenil iz južne Italije, ki jo je zasedel, proti Albaniji, Črni gori, južni Hrvaški, ali pa si bo prizadeval najprej potisniti nemške sile v Italiji na sever in si tako v srednji Italiji ustvariti izhodiščno točko za napad na severno Hrvaško in Istro. /.../« Glede organizacije obrambe severne Italije je med drugim ukazal: »Ker v kratkem ni pričakovati velikih sovražnih operacij, usmerjenih na obalna območja armadne skupine B, je treba zmanjšati obalno zavarovanje in ga koncentrirati na najvažnejše odseke in pristaniščna mesta, da bi bilo tako mogoče močne sile uporabiti v Istri in Sloveniji.«18
Nemško vojaško poveljstvo je partizansko aktivnost na tem območju ocenjevalo kot največjo in najneposrednejšo nevarnost, ker je ogrožala prometne poti za prevažanje enot in njihovo oskrbovanje ter morebitni umik z italijanskega bojišča. Istočasno je bila ta aktivnost nevarna kot spodbuda za odločitev Anglo-Američanov za izkrcevalne operacije v Tržaškem zalivu, Istri in na severnem Hrvaškem.
Vofenzivi partizansko gibanje ni bilo uničeno. Po njej se je še okrepilo, čeprav nemško poveljstvo skorajšnjega napada na istrsko obalo ni pričakovalo, ga je partizanska aktivnost na polotoku in v njegovem zaledjuzelomotila. Toje bila najšibkejša točka, ki jeslabila celoten obrambni sistem, saj po nemški oceni z izkrcevalno akcijo v Istri »nasprotnik ne bi pridobil samo operativno daljnosežnih možnosti, temveč bi zaradi banditsko okuženega polotoka lahko vnaprej računal na podporo. /.../« Zato je nemško poveljstvo od podrejenih zahtevalo kar največjo ostrino v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju na tem območju. Po oktobrski ofenzivi 1943 sta komandanta za jugozahod in operacijske cone Jadranskoprimorjekartekmovalaprispodbujanjupodrejenihkostrini in surovosti. Tako je komandant v operacijski coni Kübler v svojem znanem povelju št. 9 z dne 24. februarja 1944 navedel aktivnost partizanov in izgube nemške vojske, ocenil partizansko nevarnost za obrambo pred izkrcevalnimi akcijami, ukazal ukrepanje »zob za zob in glavo za glavo«, obljubil kritje vsega, »kar pelje k uspehu«, in zagrozil. da bo tisti, ki pomaga partizanom, »zapisan smrti in ga je treba pokončati«. Komandant jugozahoda Kesserling pa je v začetku aprila opozarjal, da bo klical na zagovor tiste starešine, ki bodo omahljivi v boju proti partizanom, ne pa tistih, ki bodo preostri. Obljubil je zaščito komandantu, ki bo uporabljal sredstva, ki niso v skladu z običajnimi ukrepi.19
Spomladi leta 1944 se je narodnoosvobodilno gibanje v Istri in njenem neposrednem zaledju hitro razvijalo. Partizanska aktivnost se je iz dneva v dan krepila. Zato je nemško poveljstvo od 26. aprila do 6. maja na to območje usmerilo ofenzivo »Braunschweig«. Prešla je območje Čičarije, Kastavskega, Brkinov, Pivke in Podgore. Ker nemška vojska, ki je dosledno izvajala sprejeta povelja, partizanski vojski ni mogla prizadejati hujših udarcev, je večji del svojih operacij usmerjala proti civilnemu prebivalstvu. S terorjem je hotela v njem zatreti opredeljenost za osvobodilno gibanje. Veliko ljudi je bilo pobitih in interniranih. Veliko vasi je bilo požganih in izropanih.20
V štabu nemške vrhovne komande so v vojaški analizi 21. junija ocenili položaj na južni fronti. Sodili so, da bi lahko vdor zaveznikov k Savi in Donavi za jugovzhodni del »trdnjave« imel nepredvidljive posledice. Ugotovili so, da se sovražnik zelo zanima za Istro in da ima
dovolj moči za tako operacijo, le stanja ladjevja niso poznali. Zahodna obala Istre je bila ocenjena kot zelo ranljiva za izkrcevalne operacije, saj ima polotok tri uporabna pristanišča (Trst, Reko in Pulj), ki so zelo vabljiva za sovražnika. Gradnja obrambnih objektov ni potekala zadovoljivo. Tudi obalne artilerije niso imeli dovolj. Na razpolago so bile le šibke sile, s katerimi bi bila obramba nujno omejena le na ključne točke in na kraško območje med Trstom in Opatijo, pa še to območje je bilo potrebno še utrditi. Za obrambo celotne obale bi bilo potrebnih pet divizij, za kraško območje pa tri. Glede na verjetno povečanje »band« ob morebitnem izkrcanju, bi bile potrebne tudi močnejše policijske sile.21
Načelnik štaba vrhovne komande je 23. junija 1944 poročal Hitlerju, da so nemške zasedbene sile na polotoku zelo šibke. Menil je, da ni neposredne nevarnosti za izkrcanje, vendar se bo ta pojavila takoj, ko bo padla v sovražnikove roke Ancona. 6. julija je ponovno poročal Hitlerju in opozoril na nujno potrebo po takojšnji okrepitvi obrambe istrskega območja. Po daljši razpravi so 24. julija izdali navodila vrhovnemu komandantu jugozahoda za vodenje borbe na Jadranu. Istra je kot »vpadna vrata v dunajsko območje pridobila na pomenu«, saj bi njena izguba onemogočila obrambo predalpske cone in s tem bi bile hitro presekane najvažnejše povezave na jugozahodnem območju. Vrhovna komanda jugozahoda bi morala najpozneje ob prodoru sovražnika na Apenine računati z izkrcanjem v Genovskem zalivu ali na beneški obali in v Istri. Pri tem je obstajala možnost, da bi se sovražnik skušal prebiti neposredno čez Liko do Zagreba. Hitler je ukazal okrepiti obrambo obale na kritičnih mestih, okrepiti obalno artilerijo s težiščem na jadranski obali in po možnosti aktiven boj za uničenje »band« V ta namen naj bi poslali v okolico Vidma 94. pehotno divizijo iz okolice Zagreba. S tem naj bi se sproščeni deli 188.rezervnedivizije gorskih lovcev premaknili na jug, do 15. avgusta naj bi bila v Istro poslana še ena divizija.22
Po oceni vrhovnega komandanta za jugozahod so bile te sile prešibke za obrambo obale. 5. avgusta je poročal, da je potrebnih za obrambo obale 7 divizij, in sicer 4 samo za Istro. Na razpolago so bile samo pravkar premeščena 94. divizija, ki jo je bilo potrebno še okrepiti, 237. Divizija, od katere je prispela na mesto samo ena tretjina, in 188. rezervna divizija gorskih lovcev. S temi močmi je bilo
mogoče braniti polotok samo na črti Trst–Reka. Predlagal je prioritetno gradnjo obrambe za te položaje in za pristanišče Pulj. 23
Kakor vedno je Hitler tudi v navodilih, izdanih 24. julija, zahteval aktiven protipartizanski boj. Tudi brez tega sta bila vrhovni poveljnik jugozahoda in poveljnik v coni Jadransko primorje zaskrbljena zaradi vse večje partizanske aktivnosti v Istri, zlasti ob obali od Trsta do Mirne (ki je bila ocenjena kot primerna za izkrcevalne operacije) in v njenem zaledju – v Čičariji (ki naj bi bila edino primerna za obrambno linijo). Na ti dve območji je bila usmerjena ofenziva »Prien« od 8. do 11. avgusta 1944.24
15. avgusta so se zavezniki izkrcali na jugu Francije. Ker ni bilo znakov, da pripravljajo večjo izkrcevalno operacijo na Jadranu, so se skrbi vrhovnega poveljstvapreusmerile nazahodin začasno ni krepilo obrambe na Jadranu.25
Do srede septembra so se deli 188. in 237. divizije z enotami, ki so jim bile podrejene, razporedili na nove položaje, kar je obdelano v posebnem poglavju.26
Kljub pomanjkanju sil na vseh bojiščih, si nemško vojaško poveljstvo ni upalo zmanjšati sil, razmeščenih v Istri. Nasprotno, bilo je zaskrbljeno, ker jih ni moglo okrepiti. Konec decembra 1944 je vrhovna komanda jugozahoda ocenila, da so »večje operacije na območju Trsta, Pulja in Reke vsak čas mogoče«, čeprav ni bilo zanesljivih dokazov, da Anglo-Američani take operacije pripravljajo.
Menilaje,dazrazpoložljivimimočminebibilomogočeodbiti napada in ustaviti sovražnih sil. Edino, kar bi bilo mogoče narediti, bi bila obramba Pulja in črte Trst–Reka, seveda pod pogojem, da »prevzame zavarovanje zaledja najvišje vodstvo SS in policije«.
V začetku marca 1945 si je vrhovni komandant jugozahoda Kesserling skupaj s komandantoma 188. in 237. divizije ogledal gradnjo objektov na črti Trst–Reka, ki naj bi bili do takrat že zgrajeni.28 Že konec marca pa se je položaj začel hitro spreminjati. Takrat ni bila več glavna nevarnost izkrcevalna operacija, temveč bližajoča se 4. armada jugoslovanske vojske. Zato so bile nemške enoteiz Istrepremeščene nareškofronto. Po njihovi premestitvi je 25. aprila postal 97. armadni korpus podrejen vrhovni komandi za jugovzhod,karpomeni,da njegovooperativnoobmočje ni bilovečdel
italijanskega bojišča in posledično tudi Slovensko primorje, Istra in Trst niso bili več v pristojnosti vrhovnega poveljstva za jugozahod. Zato kapitulacija na italijanskem bojišču ni veljala za to območje. 27
1 Enciklopedija Leksikografskog zavoda JAZU, Zagreb, I.izdanje, knjiga 3, str. 587-591(dalje Enciklopedija LZ JAZU); Vojna enciklopedija, Vojnoistorijski institut Beograd, knjiga 5, str. 684 ; Slovenska Istra v boju za svobodo, Založba Lipa Koper, 1976, str. 1 3–65 (dalje Slov. lstra v boju za svobodo). Podroben seznam krajev avstrijskih dežel (VII, avstrijsko Ilirsko Primorje), Dunaj 1918, str. 32–39; Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1938; Krajevni leksikon Slovenije, knjiga l, str. 103, 121–124, 237.
2 Slov. Istra v boju za svobodo, str 86-155, 179–288; Istra i Slovenačko Primorje, izdanje Rad, Beograd 1952,str. 14–23, 145–182; Milica Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928, Založba Lipa, Koper 1977, str. 501–526.
3 Herbert Fajs, Čerčil, Ruzvelt, Staljin, izdanje Vojno delo, Beograd 1962, str. 79–93, 143–150, 157–160, 187–190 (v nadaljevanju: Fajs); Ivan Majski, Uspomene sovjetskog diplomate, BIZ, Beograd 1974, str. 296–298; Omar N. Broudley, Uspomene jednog vojnika, izdanje Vojno delo, Beograd 1954, str. 157–158; N. Anić, Saveznička planiranja u Sredozemlju početkom 1943, Zbornik Sutjeska-Neretva 1943, izd. Vojnoistorijski institut, Beograd 1969, str. 667–681.
4 Fajs, str. 36 1–362; D. Eisenhower, Rat za oslobodjenje Evrope, izdanje NIP, Zagreb 1953, str. 222–225 (v nadaljevanju Eisenhower).
5 R. E. Sherwood, Ratne tajne Bijele kuće, izd. Zora, Zagreb 1952, str. 350–351, 355-370; Fajs, str. 362–372 ; Slobodan Nešović, Velika trojica oči u oči, izd Narodna knjiga, Beograd 1977,str. 351–391; Charles E. Bohlen, Svjedok povijesti, izd. Globus, Zagreb 1976, str. 144
148; Winston Churchill, Drugi svjetski rat, izd. Prosvjeta, Beograd 1966, knjiga VI, str. 325–385 (v nadaljevanju Churchill)
6 Fajs, str. 473; Churchill, Vl, str. 55–60 in priloga D; Slobodan Nešović, Velika zarota, izd. Cankarjeva založba, Ljubljana 1978, str. 43
46; J. Ehrman, Grand strategy, London 1956, knjiga V, str. 268, 348, 355–365 (v nadaljevanju Ehrman).
7 Nešović, Velika zarota, str. 47; Eisenhower, str. 325; Sherwood, str. 315.
8 Sherwood, str. 315; Eisenhower, str. 311–313, 335.
9 Churchill, Vl, str. 88; Dušan Biber, Tito -Churchill-strogo tajno, izd. Globus, Zagreb 1980, str. 274–275, 279–280, 285, 287–289, 291–292 (v nadaljevanju Biber, Tito– Churchill).
10 Churchill, Vl, str. 114–115.
11 Churchill, Vl, str.94–95.
12 Churchill, Vl, str. 37–145; Fajs, str. 548–550; Biber, TitoChurchill, str. 309.
13 Churchill, Vl, str. 204–205; Fajs, str. 607–609; Ehrman, Vl, str. 47–48.
14 Fajs, str. 609
610; Biber, Tito-Churchill, str. 361
362.
15 Biber, Tito-Churchill, str. 370–373, 377, 384, 418–420, 426, 438, 441–442; Churchill, Vl, str. 314.
16 Drugi svetski rat, izd. Vojnoistorijski Institut Beograd, knjiga IV, str. 249–251; Ehrman, Vl, str. 130; Aleksander, Memoari, Beograd 1979, str. 186; Edvard Kardelj, Spomini, str. 54
56.
17 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilni boj v Sloveniji jeseni 1 943, Maribor 1967, str. 365, 375–377, 382–553, 612–632 (v nadaljevanju Ferenc, Kapitulacija Italije); Zdravko Klanjšek in skupina avtorjev, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977, str. 41–45, 578
585, 594
604, 615–619 (v nadaljevanju NOV na Slovenskem); Zbornik NOR, Vojnoistorijski institut, Beograd, XII, knjiga 3, dok. 143 (v nadaljevanju Zbornik NOR).
18 Zbornik NOR, XII, str. 3, dok. 1 46.
19 Ernst Schramm, Kriegstagenbuch des Obercommandos der Wermacht, Frankfurt/M 1963, IV, str. 123, 359 (v nadaljevanju KTB OKW IV, str. 123, 359); Tone Ferenc, Nemška policija v Operacijski coni Jadransko primorje 1943–1945, Borec 2/77, str. 95–96; Janez Kramar, Narodnoosvobodilni odbori v Socerbskem okraju, Jadranski koledar 1970, str. 166–167.
20 Zbornik NOR, V, str. 27, dok. 72; Istra i Slovenačko Primorje, str. 360; Maks Zadnik, Istrski odred, izd. Partizanska knjiga, Ljubljana 1975, str. 273–274 (v nadaljevanju Zadnik, Istrski odred); NOV na Slovenskem, str. 704.
21 Schramm, KTB OKW IV, str. 539.
22 Schramm, KTB OKW IV, str. 539–541.
23 Schramm, KTB OKW IV, str. 541.
24 Zadnik, Istrski odred, str. 416–426; Maks Zadnik, Nemška ofenziva v Istri in Čičariji od 8.–11. avgusta 1944, Obala, št. 22/73; Zbornik NOR VI, str. 15, dok. 167 in 168; Poročilo štaba 1. bat. Istr. odreda z dne 1 2. 8. 1944, Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, fasc. 297, m.1(v nadaljevanju AIZDG), poročila OC Istr. odreda z dne 10. 8. in 11. 8. 1944, AlZDG F-296 a/IV; lstra i Slovenačko Primorje, str. 360.
25 Schramm, KTB OKW IV, str. 541–542.
26 Izjave oficirjev vojnih ujetnikov, pripadnikov 1046. polka in štaba 237. Divizije, Arhiv Vojnoistorijskog Instituta Beograd, K 73–4, reg. br. 1 8/5, K-7a reg. br. 1.2.26 (v nadaljevanju Arhiv VII); poročila obv. točke št. 1 Istrskega odreda od 15. 8. do 30. 9. 1944, arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda v Kopru (v nadaljevanju ADO IO).
27 Schramm, KTB OKW IV, str. 547, 579.
28 Glej op. 26.
29 Biber, Tito-Churchill, str. 514–515; Drugi svjetski rat, knjiga IV. str. 249.
NARODNOOSVOBODILNOGIBANJEVSLOVENSKI
Boj za združitev slovenskega naroda je bil sestavni del narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda od njegovega začetka.Vrhovni plenum Protiimperialističnefronte Slovenijeježe na prvem plenumu junija 1941sprejel geslo: Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence!1
Osvobodilna fronta Slovenije je oblikovala komisijo za Primorsko. CK KPS je tja poslal že preizkušene protifašistične borce, primorske emigrante, z nalogo, da organizirajo osvobodilno gibanje.
Organizacijo OF sta v slovenski Istri začela razpredati brata Kovačič, pooblaščenca OF. Že 1. decembra 1941 je bil na Plavjah ustanovljen prvi terenski odbor OF. Po aretaciji bratov Kovačič je prišlodokratkegazastojavrazvoju,kijetrajal doprihoda vTrst novih organizatorjev – Albina Čotarja in Darka Marušiča. Do jeseni leta 1942 je bilo v OF povezano že večje število istrskih vasi. V oktobru istega leta je bila vzpostavljena tudi zveza z Brkini, ki je potekala od Korošcev na Miljskih hribih čez Osp, Gabrovico, Črni Kal in Slavnik. Ta zveza čez Slavnik in Brkine je ostala ves čas vojne zveza osvobodilnega gibanja v slovenski Istri z vodstvom gibanja na Primorskem in v osrednjih delih Slovenije.
Po prvi pokrajinski konferenci KPS in prihodu Vidka Hlaja v slovensko Istro je bil aprila 1943 oblikovan okrožni komite KPS in kmalu za tem še okrožni odbor OF za slovensko Istro. Ustanovljeni so bili tudi rajonski komiteji in rajonski odbori OF.
Narodnoosvobodilnemu gibanju ni bilo težko utreti svoje poti v slovenski Istri, ker mu je bilo ljudstvo zelo naklonjeno.Že med obema vojnamajeistrskegakmetapritegovalaksocialističnemugibanjuideja o nacionalni in socialni osvoboditvi. Dvajsetletno fašistično nacionalno in socialno zatiranje pa je v njem podžigalo željo in potrebo po uporu, tako da je načela osvobodilnega gibanja sprejel kot nekaj, k čemur je težil že prej.
Kljub vsemu temu je bilo osvobodilno gibanje pred kapitulacijo Italije šibko. Slovenska Istra je bila tedaj majhno in odročno območje, gosto prepleteno s cestami, brez gozdov in jo je sovražnik močno kontroliral. Zato na tem območju ni bilo pred kapitulacijo Italije nobene partizanske enote. Ko je junija 1942 prišla patrulja Brkinske čete, se tu ni mogla zadrževati več kot dva dni. Alarmirane so bile karabinjerske postaje od Kopra do Buzeta in zasedene vse ceste. S težavo se je čez hrvaško zaledje prebila nazaj v Brkine. V slovenski
Istri je manjkalo tudi izkušenih kadrov. Kljub temu je bila stopnja razvoja gibanja, dosežena pred kapitulacijo Italije, trden temelj za njegov nadaljnji razvoj. Do takrat so skoraj v vseh vaseh že obstajali odbori OF ali pa poverjeniki OF.2
Mussolinijev padec ni pomenil za slovensko Istro še nikakršne spremembe. Karabinjerji so preganjali ljudi, navdušene zaradi tega dogodka. Sproženega plazu pa ni bilo moč ustaviti: ko je 8. septembra Italija kapitulirala, je v Istri prišlo do splošne ljudske vstaje. Razoroženi so bili karabinjerji in financarji v postojankah. Organizirana so bila velika ljudska zborovanja. 10. septembra je bil oblikovan »Čežaranski bataljon« in še istega meseca 1. slovenska istrska brigada. Istočasno je bil oblikovan Hrvaško-slovenski istrski odred. V soglasju z organi OF je v slovensko Istro prišel 1. bataljon 2. hrvaške istrske brigade, ki se mu je priključilo večje število prostovoljcev iz slovenske Istre. Bataljon je 26. in 27. septembra zasedel Koper in osvobodil politične zapornike iz zloglasnih koprskih zaporov (večina je bila žal že pred tem premeščena drugam). Položaje okrog Kopra je bataljon držal do 2. oktobra. Osvobojena je bila tudi Izola. Le Piran je bil ves čas vstaje v sovražnikovih rokah.
Vnoči s1.na2.oktobersejevslovenskiIstri začelavelikanemška ofenziva. Šibke partizanske sile, sestavljene iz neizurjenih borcev in brez izkušenega starešinskega kadra, niso zdržale udara. Med Črnim
Kalom in Miljskimi hribi je bil razbit 1. bataljon 1. italijanske tržaške brigade. V Podgorju in severovzhodnem delu slovenske Istre je bila razbita 1. slovenska istrska brigada. Tudi 2. hrvaška istrska brigada je utrpela hude izgube, posebno njen 1. bataljon, ki je ofenzivo pričakal na položajih pri Kopru. V ofenzivi skozi Istro je sovražnik izvajal hud teror. Požigal je vasi in ubitih je bilo okrog 200 ljudi.3
Ofenziva svojega namena ni dosegla. Slovenska Istra je bila prezrela za upor, zato ga, ko se je začel, še tako surova sovražnikova ofenziva ni mogla zatreti.
Takoj po ofenzivi se je začela obnova organizacij osvobodilnega gibanja. Do decembra je že delovalo nad 70 krajevnih odborov OF v osmih rajonih. Obnovljeni sta bili mladinska organizacija in organizacija AFŽ.
V prvih mesecih leta 1944 se je narodnoosvobodilno gibanje toliko okrepilo, da so odbori OF vse bolj postajali edina oblast, ki jo je ljudstvo priznavalo. Dozorele so razmere za volitve narodnoosvobodilnih odborov kot organov ljudske oblasti. Sklep o volitvah je Okrožni komite KPS sprejel na seji 3. in 4. junija 1944, kljub še vedno neugodnim vojaškim razmeram na tem območju.4
V slovenski Istri sta KPS in OF delovali med slovenskim prebivalstvom, med italijanskim prebivalstvom pa sta delovali KPI in CLN (Comitato Liberazione Nazionale/Odbor za nacionalno osvoboditev). Ker je italijansko prebivalstvo bivalo pretežno v mestih in njihovi okolici, slovensko pa na vasi, je bilo tudi delovanje teh organizacij ozemeljsko ločeno. CLN ni priznaval odloka AVNOJ o priključitvi Slovenskega primorja in Istre k Jugoslaviji, tako da med njim in OF ni bilo sodelovanja. Tudi KPS in KPJ, posebno njena tržaška federacija, ki je imela močan vpliv v istrskih mestih, nista imeli enakih pogledov na uveljavljanje pravice narodov do samoodločbe na tem območju. Kljub temu sta ti dve organizaciji v slovenski Istri sodelovali in si medsebojno pomagali.5
Enaodznačilnosti NOGvslovenski Istrijebilatudi ta,dapolitične organizacije niso imele ustrezne zaščite vojaških enot. V novembru
1943 se je iz skupine pripadnikov v nemški oktobrski ofenzivi razbite
Tržaške brigade, oblikoval 3. bataljon Istrskega odreda. Do konca
februarja 1944 se je zadrževal v slovenski Istri, potem pa je bil zaradi
nesoglasij, ki so se pojavljala v njem, zaradi neaktivnosti in upiranja bataljonskega vodstva štabu odreda, razformiran. Po reorganizaciji je preživel ofenzivo pri Trseku in se premaknil na novo operacijsko območje, na območje Slavnik–Skadanščina–Golac.
Od novembra 1943 do marca 1944 je na območju Slavnika–Skadanščine – Golca taboril 2. bataljon Istrskega odreda. Deloval je ob cesti Trst – Reka in po Čičariji, Malem Krasu, v gabrovškem in dolinskem rajonu. Uspešno je novačil borce in izvajal vojaške akcije.
Že kmalu po oktobrski ofenzivi so 5. novembra 1943 v Gabrovici oblikovali Varnostno-obveščevalno službo (VOS) za slovensko Istro, z udarno skupino. Skupina je najprej štela 11 borcev in se je do konca marca povečala na okrog 30. Poleg obveščevalnih nalog je izvajala tudi drzne akcije. Z njo je sodelovala miljska borbena skupina, ki je pripadala organizaciji Gruppi d'azione patriottica (GAP). Štela je 12 borcev in je delovala na območju od Miljskih hribov do Orehka in Tinjana. Akcije je izvajala z udarno skupino VOS in samostojno.
Štab Istrskega odreda je 17. marca razporedil na območje Istre svoj 1. bataljon. 18. marca je bataljon prispel v Dol in nad vasjo taboril do 29. marca, ko se je vrnil čez progo. V času svojega bivanja v Istri je uničil železniško postajo v Podgorju in novačil na območju Trseka, Trušk, Loparja, Boršta, Marezig in okoliških vasi.6
Po oktobrski ofenzivi je imel okupator v slovenski Istri postojanke v mestih, ob obali in nadziral komunikacije. V njih so bile nemške in fašističneenote,karabinjerji,financarjiinpripadniki civilnestraže.Ob koncu leta 1943 in na začetku 1944 te sile niso bile številne; bilo jih je le toliko, da so kontrolirale ozemlje in varovale ceste, železnico in obalo. Konec marca 1944 je bilo v osmih postojankah (Koper, Izola, Piran, Portorož, Dekani, Strunjan, Seča, Žavlje) okrog 500 nemških vojakov, 275 karabinjerjev, 135 financarjev in 62 fašistov. Na Miljskem polotoku je bilo v več postojankah okrog 400 do 500 nemških vojakov.7
V naslednjih dveh mesecih se je vojaško-politični položaj razvijal nekoliko bolj protislovno. Narodnoosvobodilno gibanje se je razmahnilo z veliko naglico. V skoraj vseh vaseh so delovali odbori OF, ki jihje ljudstvo sprejelo kot svojo oblast, in vsi prebivalci so tako ali drugače sodelovali pri njihovem delu ali vsaj pomagali osvobodilnemu gibanju. Tak razvoj je po svoji notranji logiki silil k vse večji javnosti dela, čeprav so majhni oddelki sovražne vojske nemoteno krožili po ozemlju, ustrahovali ljudstvo in narodnoosvobodilnemu gibanju zadajali zdaj manjše, zdaj večje udarce. Partizanske enote tega niso mogle preprečiti, ker jih ali ni bilo ali pa so bile prešibke.
Do sredine aprila se je število sovražnikovih postojank in število vojaštva povečalo. V slovenski Istri (brez Miljskega polotoka) je bilo v 10 postojankah (Žavlje, Dekani, Škofije, Plavje, Koper, Izola, Strunjan, Seča, Portorož in Piran) okrog 1.000 nemških vojakov, 200 karabinjerjev, 50 fašistov, l00 financarjev in 20 pripadnikov civilne straže. Na Miljskem polotoku je bilo v več postojankah okrog 1000 vojakov (pretežno nemških). V maju je stanje ostalo nespemenjeno.8
V Brkinih je bil 3. aprila oblikovan 5. bataljon l. brigade VDV, v katerega je bila vključena borbena skupina VDV iz slovenske Istre, ki je prerasla v 1. četo tega bataljona. Delovala je še naprej v Istri, razdeljena na skupine. Poleg obveščevalnih in protiobveščevalnih nalog je izvedla tudi več drznih akcij.9
Slovenska Istra je še vedno bila operativno območje 1. bataljona Istrskega odreda, ki se je zadrževal na območju Slavnika in Skadanščine. Od tod je razvijal svojo aktivnost vzdolž ceste Trst–Reka, ki je bila zunaj območja istrskega okrožja, in na progi Trst
Kozina–Buzet, ki je bila meja okrožja. Štab odreda je 15. aprila ukazal bataljonu, naj se premakne v Istro. Ukaz je bataljon izvršil 16. aprila, toda že naslednjega dne se je vrnil nazaj. V Istri je pustil vod trinajstih borcev, katerih naloga je bila napadati sovražnika in ščititi aktiviste OF. Iz svoje baze na Slavniku je bataljon 20. aprila miniral most pri Dragi (na progi Trst–Kozina) in v noči od 24. na 25. april vodno
črpalko na postaji v Klancu. V noči od 30. aprila na l. maj se je priključilglavniniodredainodšelnaNotranjskozaradireorganizacije. Udarni vod je ostal v Istri do 3. ali 4. maja, ko se je vrnil v sestavo bataljona.10
Akcije, ki jih je izvedel 1. bataljon, so imele velik odmev in so zelo spodbudno vplivale na moralo ljudstva. V navdušenju, ki je vladalo, je dala vsaka partizanska akcija, za katero je bilo slišati, nov zagon za nadaljnji razvoj gibanja. Posebej je to veljalo za tiste v Istri ali na njenem obrobju. V sami Istri pa enot, ki bi ščitile ljudstvo in organizacije narodnoosvobodilnega gibanja, ni bilo. Omenjeni »udarni uvod« ni bil aktiven. To je sovražniku omogočalo, da je nenehno, tudi v manjših skupinah, krožil po vaseh, ustrahoval ljudi in slabil gibanje z ropanjem, aretacijami in likvidacijami posameznih aktivistov in organizatorjev upora.
Po nepopolnih podatkih obveščevalnega centra okrožne izpostave Narodne zaščite je bil sovražnik v tem času skoraj vsak dan v akciji.*2
*2 29. marca zjutraj so Nemci in fašisti prišli v Pobege, spraševali po partizanih, orožju in strelivu ter ropali. 30. marca so Nemci šli skozi Pobege v Sv. Anton. Spraševali so po terencih. Istega dne so v Babičih in Borštu aretirali po enega moškega in v Truškah župnika. V Rižani so delali preiskave po hišah terencev in aretirali dve kurirki. 31. marca so šli Nemci skozi Pobege, Čežarje in Sv. Anton proti Marezigam. V Marezige so tega dne prišli tudi iz drugih smeri. Obkolili so vas in preiskovali teren. 6. aprila so Nemci in fašisti iz Kopra v Pobegih požgali tri hiše in ubili enega moškega. 7. aprila so Nemci in fašisti v Čezarjih požgali štiri hiše članov terenskega odbora in aretirali žene dveh terencev. To noč so fašisti napadli terence, ki so šli mobilizirat v Koštabono. 10. aprila so Nemci in fašisti pri železniški postaji nekdanje ozkotirne železnice v Kopru požgali eno hišo in aretirali nekaj ljudi.
12. aprila so v Čežarjih ubili člana okrožnega odbora OF Danijela BertokaČerčila in člana rajonskega komiteja KPS Bruna Pobega. 15. aprila je skupina
15 nemških vojakov prišla iz treh smeri v Podgorje in ob vrnitvi v strelcih preiskovala teren na Malem krasu v smeri proti Petrinjam. 21. aprila je prišla v Sv. Anton skupina okrog 15 fašistov in iskala nekega terenca. Spotoma so preiskali nekega moškega in pri njem našli potrdilo o nesposobnosti za NOV in POS. Najprej so ga mučili, nato ubili. Aretirali so tudi eno družino (gospodarja, gospodinjo in hčer). 22. aprila so v jutranjih urah Nemci prišli v Dolino. Sredi vasi so zbrali vse prebivalce in po hišah izvajali hišne preiskave. Odpeljali so okrog 50 ljudi. Nekega terenca, ki je skušal pobegniti, so ubili. 23. aprila je okrog 40 nemških vojakov in fašistov prišlo iz Kopra v Sv. Anton. Ubili so člana terenskega odbora in aretirali štiri moške. 24. aprila je 12 fašistov s kolesi prišlo v Pobege in delalo preiskave. Pri nekemu vaščanu so našli »Slovenski poročevalec«. Pretepli so ga in odpeljali v Koper. Istega dne
Največjo skrb je vzbujalo to, da se je sovražnik odločil za nočno akcijo (npr. v Koštaboni 7. aprila), kar je bilo novo. Dotlej so namreč ponoči vladali na terenu aktivisti narodnoosvobodilnega gibanja. Odsotnosti vojaških partizanskih enot niso mogle v celoti nadomestiti vaške straže, ki so delovale kot samozaščita narodnoosvobodilnega gibanja.
V takih okoliščinah sta okrožni komite KPS in okrožni odbor OF z odobravanjem sprejela pobudo čežaranske mladine, ki se je organizirala v oboroženo borbeno skupino, da bi napadala manjše sovražneoddelke,kisovdiralivistrskevasi.Zaradi nesporazumamed okrožnimi organizacijami in štabom Istrskega odreda, je odredov udarni vod pod vodstvom obveščevalca Kostje to skupino med 22. in 25. aprilom razorožil.
Toda kljub temu sovražnikovemu pritisku in kljub odsotnosti partizanskih enot se je narodnoosvobodilno gibanje razraščalo v tako množično ljudsko gibanje, da so odbori OF vse bolj postajali dejanski nosilci nove oblasti. Ljudje so naloge, ki so jih dobivali od odborov, vestno opravljali. Vodila jih je želja po narodni in socialni osvoboditvi. Upanje, da se bo to uresničilo, jim je ponujalo prav narodnoosvobodilno gibanje. Vera v osvoboditev pa je bila nepremagljiva sila. Vsakogar, ki je prišel v slovensko Istro, je najbolj osupnila ravno ta enotnost ljudstva v veri in ljubezni do vsega, kar je bilo partizansko. Presenetljivi in ganljivi sta bili toplina in ljubezen, s katerima so ljudje sprejemali partizane in aktiviste, še zlasti pa to, kako pozorno, kakor bi si s tem tolažili lakoto in žejo, soposlušali vse, kar je govorilo o NOG, njegovem razvoju in perspektivah za bodočnost.
Enak občutek so dobili tudi pripadniki Komande mesta Koper, ko so prišli v Istro. Že v Skadanščini je komisar zapisal v svojo beležko:
»/…/ ljudje sijajni, revna zemlja, ljudje bogati /.../.« Tudi v pismu, ki ga je komandant napisal 21. marca, 2 dni po prihodu, je zapisal:
»/.../Teren je odličen /.../.« In kmalu zatem, 7. aprila, je to takole pojasnil: »Ko tespoznajo, bi najrajevideli, dasi vednopri njih. Vabila za prirejanje sestankov kar dežujejo. Sam ne veš, kam bi šel. /.../ bele
je 6 Nemcev na dveh motornih kolesih prišlo v Osp. Aretirali so nekega aktivista. 29 aprila so prišli Nemci iz Dekanov v Pobege in aretirali aktivista in aktivistko, ki sta ta dan delala na polju padlega tovariša Danijela Bertoka.11
garde absolutno ne poznajo in ne marajo slišati o njej popolnoma nič. /.../« To je bil odraz tedanjega stvarnega stanja: ljudje so delovali in izvajali naloge kljub težkim okoliščinam, kakršne so tukaj bile. Tvegali so v prepričanju, da se bojujejo za pravično stvar, zato so bili pripravljeni tudi nažrtve.Tuditejih nisoodvrnileodnadaljnjegadela, četudi je pomenilo nenehno nevarnost in tveganje. To je bil boj, ki ga je istrsko ljudstvo navdušeno sprejelo za svojega, saj ga je že davno prej želelo.
Okrožni komite KPS je glede na opisane razmere 6. maja pojasnil Oblastnemu komiteju problem in morebitne posledice tega, da ozemlje ni vojaško zaščiteno in zanj zahteval vojaško zaščito.12
Sredimaja1944sejezačelpoložajhitrospreminjatinabolje.Tedaj sta v slovensko Istro prispeli mobilizacijski skupini Komande istrskega vojnega področja. V dogovoru s Komando mesta Koper sta se utaborili pri Bočajih in od tam novačili do začetka julija, ko sta bili vključeni v sestavo komande mesta.
21. maja je bil v borovem gozdu pri Socerbu ustanovljen italijanski garibaldinski bataljon Alma Vivoda 14. tržaške udarne brigade. Vanj je bila vključena vsa miljska skupina GAP. Bataljon se je zadrževal največ na območju severne Istre. 13
Po reorganizaciji Istrskega odreda in sovražnikovi ofenzivi v Brkinih je bilo njegovemu 1. bataljonu ponovno dodeljeno operativno območje slovenske Istre. Naloge bataljona so bile, »da tam nadaljuje mobilizacijo in energično napada sovražnika«. Bataljon je 19. maja prispel na območje Skadanščine. V slovensko Istro je poslal dve desetini, ki naj bi »ugotovili razmere, mobilizirali novince in napadali sovražnika«. V času, ko sta bili desetini v Istri, je bataljon 23. maja miniral progo Kozina–Buzet, in sicer ravno tedaj, ko je po njej peljal vlak z vojaštvom, delavci in materialom. Sovražnik je imel velike izgube. 25. maja ponoči je uničil vodno črpalko na postaji v Rakitovcu. 26. maja je udarna skupina bataljona pri Kozini napadla nemški avtomobil in ubila majorja SS Wirtha, zloglasnega morilca iz Treblinke. Udarna desetina bataljona je 27. maja uničila transformatorsko postajo pri Orehku blizu ceste Škofije–Žavlje–Trst.
1. junija je bataljon pri Podgorju razgnal skupino financarjev, ki so prišli popisovat živino.
Udarni desetini sta se iz Istre vrnili 27. oz. 30. maja. Za njima sta bili tja z enakimi nalogami poslani dve drugi desetini. 9. junija je bataljonvIstroposlal vsosvojo1.četo. ČetajeobšlaIstrodoMarezig, Vanganelske doline, Čežarjev in Rižane. 13. junija je tam minirala cevovod koprskega vodovoda. Potem je šla na območje Pomjana, Šmarij, Padne in Dvorov. V Padni se je 13. junija spopadla s patruljo 30 do 40 fašistov. Premaknila se je v Korte in od tod izvedla pohod proti PortorožuinPiranu.19.junijasejevŠmarjahspopadlasskupino
Nemcev, fašistov in karabinjerjev, ki so doživeli hud poraz. 22. junija je četa izvedla diverzantski napad na skladišče bencina v tržaškem predmestju.14
Štab Istrskega odreda je 26. junija ukazal, naj se celoten 1. bataljon premakne v Istro, kjer bo njegova naloga »povezati se s Komando mesta Koper in nadaljevati z mobilizacijo«. Bataljon je prispel v Istro 27. junija in tam ostal do konca avgusta.15
Navzočnost 1. bataljona Istrskega odreda, čete VDV in Bataljona Alma Vivoda, Komande mesta Koper in mobilizacijskih skupin pa pri sovražniku ni ostala neopažena. Na terenu je postal bolj previden. Vse bolj očitno je postajalo, da se zaveda partizanske navzočnosti. Posebno spopadi s četo VDV 4. junija v Pregari, z bataljonom l. junija pri Podgorju, 13. in 19. junija pri Padni in v Šmarjah so mu jasno pokazali, da ne more več v majhnih skupinah nekaznovano izvajati terorja v slovenski Istri. Po svojem porazu v Šmarjah 21. junija je poslal tja večjoskupinovojaštva, požgal vas inaretiralpet ljudi.Istega dne je aretiral več ljudi v vaseh Sv. Peter in Sv. Anton.Do konca julija potem ni več napadal, kajti ni si upal napadati v manjših skupinah in zastrahovati ljudi.16
Njegova aktivnost se je zmanjšala kljub temu, da je število postojank in vojaštva v njih ostalo nespremenjeno.17
Narasla partizanska aktivnost v slovenski Istri je prisilila sovražnika k previdnosti tudi zaradi tega, ker se je v tem času zelo neugodno zanj razvijal položaj na glavnih evropskih bojiščih: 6. junija so se anglo-ameriške enote izkrcale v zahodni Evropi. Pri tem jih je podprla močna ofenziva Rdeče armade na vzhodu. Ti dogodki so že sami po sebi spodkopavali moralo okupatorjeve vojske. Povečana partizanska aktivnost in udarci, ki jih je doživljal v Istri, pa so jo še
bolj neposredno pretresli.
Nastalo je »obdobje svobode«, v katerem je narodnoosvobodilno gibanje doživelo svoj vrhunec. Vsa slovenska Istra je postala osvobojeno območje, ki so ga kontrolirale partizanske enote. V juliju je imel sovražnik postojanke razporejene ob železniški progi Kozina–Buzet, na Miljskem polotoku in ob obali. V njih je bilo okrog 4.000 vojakov.18 Omejil se je na zaščito proge, cest in obalnega pasu. Zaledje so kontrolirale partizanske enote. Patrulje 1. bataljona Istrskega odreda, BataljonaAlma Vivodain Komandemesta Koper so na rednih izvidniških pohodih prihajale prav do Kopra – do železniške postaje ozkotirne železnice izven mesta. Mobilizacijske skupine 1. bataljona in Komande mesta so uspešno novačile povsod ob morski obali, celo v manjših postojankah – Strunjanu, Seči in predmestju Izole. V tem obdobju je bila mobilizacija obveznikov od 17. do 45. leta starosti uspešno končana. V »obdobju svobode« je potekala največja aktivnost za volitve v narodnoosvobodilne odbore in v nekaterih krajih so bile volitve tudi že izvedene.19
Pogled na Gabrovico, prvi sedež Komande mesta Koper. V skalovju nad vasjo so bili bunkerji. Desno Črni Kal. V ozadju Slavnik, preko katerega je ves čas vojne delovala zveza NOG v slovenski Istri z vodstvom gibanja na Primorskem in v Sloveniji.
Pogled na Prebeneg, Mačkolje in delno Osp, kamor se je selil sedež Komande mesta Koper v aprilu, maju in juniju 1944.
Zima1942/1943jebilaprelomnicavdrugisvetovnivojni.Vbitkah pri Stalingradu na vzhodni fronti in pri El Alameinu v severni Afriki se je začel polom nemškega vojaškega stroja in njegove ofenzivne taktike. S porazi sil osi pri Stalingradu in Kursku ter v severni Afriki je strateška pobuda prešla na stran zaveznikov. Fašistične sile so bile prisiljene na vseh frontah preiti v defenzivo.
Rdeča armada je na vzhodu sprožila ofenzivo na fronti, široki okrog 2.000 km in globoki 300 do 400 km. Konec leta 1943 je osvobodila že dve tretjini zasedenega sovjetskega ozemlja. Na sredozemskem bojišču so Anglo-Američani zavzeli Sicilijo in se izkrcali na Apeninskem polotoku. Padel je Mussolini in kmalu zatem je Italija kapitulirala.
Začel se je razkroj sil osi.
V prvi polovici leta 1944 so se zavezniški uspehi še stopnjevali. Rdeča armada je prešla v splošno ofenzivo na vsej fronti in do sredine letaprodrlanapoložajezaprehodnaPribaltikinBalkan.Naitalijanski fronti so zavezniki maja prebili Gustavovo linijo, zavzeli Rim in napredovali severno od Rima do Gotske linije. 6. junija je bilo izkrcanje v Normandijo in s tem je bila odprta dolgo pričakovana druga fronta. 20
Narodnoosvobodilno gibanje v Jugoslaviji se je do konca leta 1943 zelo razvilo. Imelo je več kot 300.000 borcev, razporejenih v 26 divizijah, 10 samostojnih brigadah, 108 partizanskih odredih in več deset drugih enotah. Nase je vezalo 19 nemških in bolgarskih divizij in več manjših enot, skupno okrog 400.000 okupatorjevih in več kot 250.000 kvizlinških vojakov. Operacije NOV so se strateško vse bolj vklapljale v evropske fronte. Jugoslovansko bojišče je postalo strateška zveza med vzhodno, sovjetsko, in južno, anglo-ameriško fronto. Tri velike sile so v Teheranu izrekle vse priznanje boju jugoslovanskih narodov in sklenile vojaško pomagati narodnoosvobodilni vojski.
V Jugoslaviji je konec leta 1943 nastalo že veliko osvobojeno
ozemlje,kijeobsegalovečkot polovicoJugoslavijezokrog5,000.000 prebivalcev. Na njem so delovali organi ljudske oblasti – od krajevnih odborov do najvišjih narodnih predstavništev. Dozorela je potreba po uzakonitvi dosežkov osvobodilnega boja. To je bilo storjeno na drugem zasedanju AVNOJ-a 29. novembra 1943 v Jajcu. Njegovi odloki izražajo temeljne revolucionarne spremembe v Jugoslaviji.
Do konca leta 1943 je tudi v Sloveniji narodnoosvobodilno gibanje doživelovelikvzpon.NOV inPOSsoseštevilčnopovečali indelovali na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Organizirani so bili v dveh korpusih in eni operacijski coni. Na tem, za okupatorja zelo občutljivem prostoru (prehodu iz Italije v nemški Reich ter v zaledju Istre in Tržaškega zaliva), ki so ju ocenili kot ugodna za izkrcevalne operacije, je tak razmah gibanja pomenil grozečo nevarnost. Zato je Hitler na to območje usmeril jesensko ofenzivo, ki naj bi z osvobodilnim gibanjem za vselej opravila.21
Po jesenski ofenzivi – oktobra in novembra 1943 – je sovražniku postalo jasno, da osvobodilnega gibanja v Sloveniji ne more streti. V ofenzivi je sicer prečesal ozemlje in zasedel nekaj postojank, vendar partizanskih vojaških sil ni uničil. Tudi sil za nadaljnje operacije mu je zmanjkalo. Kljub pomembnosti slovenskega ozemlja se je moral v operacijski coni Jadransko primorje omejiti na zavarovanje najpomembnejših objektov: strateško pomembnih poti ter obale Istre in Tržaškega zaliva z njenim neposrednim zaledjem.
Po jesenski ofenzivi je Glavni štab NOV in PO Slovenije usmeril bojna prizadevanja enot v odločno obrambo osrednjega svobodnega ozemlja v bivši Ljubljanski pokrajini, v pospeševanje osvobodilnega boja na Štajerskem, krepitev enot na Primorskem in širjenje njihove aktivnosti do zahodnih etničnih meja. To aktivnost sta spremljala notranji razvoj enot, brigad in odredov ter ustanavljanje enot za posebne namene (topniške, minerske, sabotažne, enote za zvezo, preskrbo idr.).
Do konca leta 1943 je doseglo narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem velike uspehe tudi na političnem področju. Na velikem delu slovenskega ozemlja so odbori OF prerasli v organe tako imenovane ljudske oblasti, s svojim predstavniškim telesom na vsenarodni ravni – Slovenskim narodnoosvobodilnim svetom (SNOS)
in njegovim predsedstvom kot najvišjim izvršnim organom. 1. marca
1944 so bile razpisane volitve v krajevne in okrajne narodnoosvobodilne odbore. 22
V Slovenskem primorju je prišlo po kapitulaciji Italije do splošne ljudske vstaje. Na vsem slovenskem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, je bila do konca leta 1943 spletena mreža odborov OF, od krajevnih do pokrajinskega, ki so delovali kot organi ljudske oblasti. SNOS in Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo sta sprejela sklep o priključitvi tega ozemlja matični deželi. Sklep SNOS-a je potrdilo tudi predsedstvo AVNOJ-a na svojem drugem zasedanju.
Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo je 11. septembra 1943 izdal odloka o mobilizaciji v narodnoosvobodilno vojsko in o volitvah občinskih narodnoosvobodilnih odborov. V Istri je bila avgusta 1944 upravna reorganizacija, nato so začela predvolilna zborovanja. Do pozne jeseni so se izvedle volitve v večini krajev v socerbskem, loparskem in istrskem okraju, le v obalnem zaradi sovražnikove prisotnosti volitev ni bilo, naloge NO pa so še naprej opravljali odbori OF.23
Po kapitulaciji Italije se je v Sloveniji na območjih, ki jih je nadzorovala narodnoosvobodilna vojska, razvila mreža zalednih vojaških oblasti. To so bila vojna področja s komandami mest in partizanskimi stražami. Območje južnoprimorskega okrožja je po jesenski ofenzivi leta 1943, nadzoroval sovražnik, zato enot zaledne vojaške oblasti tam ni bilo mogoče organizirati.
Naloge zaledne vojaške oblasti so bile: mobilizacija v NOV in POS,skrbzaprehranoinopremoenotternjihovarazmestitev,zbiranje in shranjevanje zalog živeža, organizacija delavnic in delovnih enot, skrb za sanitetne in veterinarske ustanove, organizacija transporta in prometa, obveščevalna in protiobvešče-valna služba, organizacija vojaških sodišč, skrb za družbeno premoženje, vzdrževanje reda in
skrb za varnost prebivalstva, kontrola gibanja prebivalstva in druge naloge v zaledju.24
V začetku leta 1944 so se razmere v južnoprimorskem okrožju znatno izboljšale. Okrepil in razvil se je Istrski odred, ki je vedno bolj prevzemal vojaško pobudo in nadzor na svojem območju. V operativnem delovanju pa ga je vse bolj oviralo to, da je moral izvajati tudi dejavnosti zalednih vojaških oblasti, zlasti mobilizacijo, zbiranje orožjainmunicije,organiziranjeinzaščitoprevozaživeža,sanitetnega in drugega materiala za potrebe 7. korpusa, Glavnega štaba in drugih organov in organizacij na vse bolj izčrpanih območjih bivše Ljubljanske pokrajine. Z razvojem organizacij osvobodilnega gibanja v okrožju je bilo tega vedno več.
Glavni štab Slovenije, ki je v letu 1944 usmeril svojo aktivnost v nadaljnji organizacijski razvoj in krepitev NOV in POS ter ustanavljanje posebnih enot, je marca 1944 ocenil, da so razmere za ustanovitev zaledne vojaške oblasti v južnoprimorskem okrožju dozorele.
Oddelek za zaledje je z odlokom št. 138 z dne 3. marca 1944 ustanovil Komando istrskega vojnega področja (KIVP) s komandami mest Ilirska Bistrica, Materija in Koper. Pozneje je ustanovljena še Komanda mesta Št. Peter (Pivka).25
V naredbi je Glavni štab postavil nekatere starešine na KIVP ter komandante in pomočnike komandantov na komandah mest. Na Komandi mesta Koper je bil za komandanta imenovan podporočnik Franc Planinc, dotedanji vršilec dolžnosti komandanta Komande mesta Novo mesto, za pomočnika komandanta pa Hugo Medvedšek, dotedanji referent za kadre pri Komandi novomeškega področja. *3
Komandam belokranjskega in ribniškega področja pa je bilo ukazano, da pošljeta vsaka po deset tovarišev, od katerih morata biti dva komandirja čete partizanske straže in dva politkomisarja.26
Tovariši, določeni v ekipo KIVP in njegovih komand mest, so se zbrali 8. marca v Podhosti pri Podturnu na Dolenjskem.Tamje tedanji načelnik oddelka za zaledje Glavnega štaba, major Franc Tavčar -
*3 Pomočniki komandanta so opravljali funkcijo politkomisarja, zato so kmalu zatem tudi formalno spremenili naziv funkcije.
Rok, izpeljal ustanovitev komande področja in njenih komand mest. Zbrani starešine in vojaki so se 10. marca napotili preko Starega trga, Mašuna in Pivke v Brkine. Tja so prispeli 17. marca in istega dne navezali stike s štabom Istrskega odreda. Komanda področja je na Rjavčah izpopolnila komande mest in jih poslala na njihove položaje.27
Za Komando mesta Koper so bili določeni Janko Černigoj kot komandirzaščitnečete,LudvikMežnar kot politkomisarzaščitnečete, ter borci Jože Kovač, Leopold Kogoj in Franc Žonta.
Novoustanovljena Komanda mesta Koper je krenila z Rjavč 18. marca zvečer. Prva istrska vas, v katero je prispela v noči z 19. na 20. marca 1944, je bilo tedanje središče narodnoosvobodilnega gibanja v slovenski Istri - Gabrovica. V njej je organizirala svojo prvo bazo. Taborila je v jami nad vasjo.28
VomenjenemodločbiGlavnegaštabajenavedeno,dajebiloKIVP ustanovljeno »na teritoriju slovenske Istre«. To pa ne drži popolnoma. Področje je bilo ustanovljeno na območju Pivke, Brkinov in slovenske Istre. O tem sicer posredno govori tudi sama odločba, ko navaja meje področja, ki segajo »v glavnem od bivše jugoslovansko - italijanske meje ter do proge Postojna–Št. Peter–Sušak – Trst«.*4
Slovenska Istra je spadala pod Komando mesta Koper. Njeno območjesejeujemalozobmočjemtakratnega okrožjaslovenska Istra. V času ustanavljanja komande mesta je bila dokončno določena le zahodna meja njenega območja, to je bila morska obala od predmestja
Trsta do Dragonje. Med okrožnimi komiteji za Brkine in slovensko Istro so prav takrat potekali pogovori o priključitvi Malega Krasa (območje med železniško progo Kozina–Rakitovec in stenami, ki
*4 V dokumentih Glavnega štaba in štaba 7. korpusa dostikrat najdemo to nenatančnost. Zato je treba takrat, ko ti dokumenti omenjajo Istro ali slovensko Istro, vedno znova preverjati, za kateri teritorij gre.
razmejujejo Mali Kras od Istre) k istrskemu okrožju. Priključitev so hoteli prebivalci Malega Krasa. 9. aprila je bil Mali Kras priključen istrskemuokrožjukotnjegovIX.rajon.Stemstakmalupo ustanovitvi Komande mesta Koper bili določeni še severna in vzhodna meja njenega teritorija. To je bila železniška proga Trst –Kozina –Rakitovec.29
Južna meja, t. j. meja med hrvaško in slovensko Istro, je bila dokončno določena malo pozneje. O njej so se že 10. februarja 1944 dogovorila tajnik okrožnega odbora OF za slovensko Istro, Milan Guček, in zastopnik Pokrajinskega komiteja KPH za Istro, Andrija Babić. Po njunem dogovoru naj bi meja potekala »od sečoveljskih solin do vasi Topolovec obreki Dragonji, nato jugovzhodno pod vasjo Pregara, od tam na vzhod med Šterpeti in Buzetom in potem v smeri proti Vodicam«. Toda ta meja ni ostala dokončna. Prebivalci posameznihvasisosenajavnihshodihšemesecamarcaopredeljevali, kateri strani pripadajo njihove vasi. V Hudoljah, Črnici in Merličih so se odločili, da sodijo v okrožje slovenske Istre. Zadnji odbor OF je bil verjetno ustanovljen 4. maja v Abitantih. Vse kaže tako, da je bilo s tem vprašanje meje rešeno, saj se do konca vojne ni spreminjala. Tako naj bi bila določena tudi južna meja območja, ki je pripadalo Komandi mesta Koper. Ta je potekala po reki Dragonji do ozemlja pod vasjo Hrvoji in Kučibreg, odtod je zavila med Hrvoji in Kučibregom južno od vasi Abitanti in naprej južno od vasi Reparac, Tuniši, Baniči, Radini, Podrečak in Sv. Duh. Pri Sv. Duhu je zavila na severovzhod do proge Kozina – Buzet pri Rakitovcu.30
Po vojni je ta meja ponovno doživela manjše popravke.
Še pred ustanovitvijo KIVP je izdal štab 7. korpusa štabu Istrskega odreda povelje, naj iz odredovega sestava odstopi KIVP 40 oboroženih borcev za čete partizanske straže, ki jih bodo ustanovile komande mest. V povelju je bilo poudarjeno, naj bodo ti borci po možnosti »najzanesljivejši« ljudje in naj bo vodstvo Istrskega odreda z njimi prizanesljivo.31
Štab Istrskega odreda je 1. Bataljonu, ki je med 18. in 19. marcem taboril nad Dolom v slovenski Istri, ukazal, naj Komandi mesta Koper odstopi te tovariše. Bataljon je 26. marca poslal 10 borcev, ki so se javili na komandi mesta v Gabrovici.32
Tiste dni je na Komando mesta Koper prispel tudi namestnik komandanta zastavnik Andjeo Flego.
Tako je Komanda mesta že do 1. aprila narasla na 21 mož: na 3 člane ožje komande in 18 mož v zaščitni četi. To je bila za takratne razmere v slovenski Istri že prevelika neoperativna enota. V tem čas u v slovenski Istri ni bilo drugih vojaških enot razen borbene skupine VDV in miljskega GAP, ki sta delovali tajno. Bataljon Istrskega odreda je bival na območju Slavnika, izvajal operacije na obrobju okrožja ter občasno zahajal v Istro. Za takratne razmere je bilo v Istri toliko ljudi preveč. Za normalno delovanje bi zadoščala le KMK in nekaj kurirjev. Komanda mesta se je morala skrčiti na najnujnejši število ljudi. 7. aprila sta bila odposlana iz slovenske Istre na KIVP komandir in politkomisar zaščitne čete Janko Černigoj in Ludvik Mežnar z delom zaščitne čete. V zvezi s tem je komandant 7. aprila zapisal: »/…/ bil sem prisiljen svojo komando zmanjšati na minimum. Čete sploh ne morem držati, ker je nimam kje. Imamo samo kurirje in nič drugega, pa našo komando štirih mož«.33
Četrti mož KMK je bil Mario Slavec, dotedanji komandir čete v 9. Brigadi, ki je takrat prišel na Komando mesta, da bi opravljal dolžnost vodje obveščevalne službe.34
Po tej spremembi je Komanda mesta ostala v naslednji sestavi: komandant Franc Planinc – Frenk, politkomisar Hugo Medvedšek, namestnik komandanta Andjeo Flego, obveščevalec Mario Slavec ter kurirji Anton Vergan, Bernard Prašelj, Leopold Kogoj, Jože Kovač,
Franc Žonta, Albin Štefančič, Karlo Božič, Franc Lovrenčič, Karlo Foraus in Rihard Svetina. V tej sestavi je KMK delovala do začetka junija. Nekaj časa je prebivala v Gabrovici, potem pa še v Ospu, Prebenegu ter pod Mačkoljami.
V prvi polovici junija se je Komanda mesta začela pripravljati za premestitev v notranjost Istre in na povečanje števila moštva, potrebnega predvsem za splošno mobilizacijo na vsem njenem območju, na katero se je intenzivno pripravljala. V okviru teh priprav sta bila dodeljena Anton Vergan za komandirja zaščitne čete in Bernard Prašelj za njenega politdelegata.
V času prihoda v slovensko Istro so na Komandi mesta Koper bili 3 člani KPS: Hugo Medvedšek, Ludvik Mežnar in Janko Černigoj. V naslednjih štirinajstih dneh je bil za kandidata sprejet komandant FrancPlaninc. Ževjunijujebilovcelici7članov.Sekretarjebil Hugo Medvedšek, ki je bil povezan glede partijskega dela z Okrožnim komitejem KPS za slovensko Istro.35
Mladinska organizacija je bila prav tako ustanovljena takoj po prihodu Komande mesta v slovensko Istro. Njeni člani so bili vsi pripadniki Komande mesta, ki niso bili člani KPS ali kandidati, saj so bili vsi mladinci. Vodil jo je Leopold Kogoj. Organizacija SKOJ je bila ustanovljena kratek čas po prihodu Komande mesta v Istro. Za delo te organizacije je bil s terena vpoklican na Komando mesta Janko Ražem. Po njegovem odhodu, julija 1944, je vodenje prevzel Leopold Kogoj.36 V prvi polovici junija se je Komanda mesta povečala še za 4 može.37
Komanda mesta Koper ni imela svoje ekonomske službe od ustanovitve do 15. junija. Njeno moštvo se je hranilo v terenskih kuhinjah v Gabrovici, Ospu in Prebenegu. Za preskrbo in pripravo hrane so skrbele gospodarske komisije odborov OF. Za ostale intendantske potrebe (oblačila, obutev in drugo) je skrbel namestnik komandanta, ki je bil v neposrednem stiku s terenskimi organizacijami. Moštva je bilo malo, zato je lahko vse probleme reševal sam. Ko pa se je število moštva povečalo, je bilo treba določiti ekonoma. V soglasju z okrožnim odborom OF je bil 14. junija za to dolžnost izbran Žarko Družina, dotedanji predsednik gospodarske komisije dolinskega rajona.38
Po vdoru Nemcev iz postojank na Škofijah in v Trstu na Rožar in Tinjanski hrib, je 20. junija Komanda mesta Koper zapustila bivališča pri Mačkoljah in Prebenegu in se premestila v Dolino. Taborišče si je postavila nad vasjo.39 Tu je bivala dva dni, potem pa se je 22. junija premaknila v notranjost slovenske Istre.40 Najprej je nekaj dni bivala v Bočajih. Odtod je odšla v Labor. Po prihodu v Labor v začetku julija se je dopolnjevala s prostovoljci. V prvi polovici julija je odšla na Vršič. Tu sta se v njen sestav vključili mobilizacijski skupini, ki ju je vodil Valerij Jakomin - Jelen. Komanda mesta je narasla na 50 do 60 mož. To je bilo do osvoboditve njeno največje številčno stanje. Po ofenzivi »Prien« se je premestila v Hrpeljce.
Pred koncem junija je bil na komando premeščen namestnik komandanta Andjeo Flego. Na njegovo mesto je priše1 Avgust Murovec - Gusti, dotedanji komandir zaščitne čete pri Komandi mesta Materija. 12. julija je bil ustanovljen propagandni referat in za to delo je bil zadolžen Aldo Pirih. 4. avgusta je bil ustanovljen prometni referat in za referenta je bil določen Valerij Jakomin. V začetku avgusta je bil premeščen vodja obveščevalne službe Mario Slavec. 31. avgusta pa še politkomisar Hugo Medvedšek.
V tej sestavi je Komanda mesta Koper delovala do začetka septembra, ko je zapustila Hrpeljce.
Od prihoda v slovensko Istro do sredine junija je Komanda mesta Koper delovala v zelo neugodnih razmerah. Isti razlogi, ki ji niso dovoljevali obdržati zaščitne čete, so ji onemogočali razviti vse dejavnosti in opravljati naloge na celotnem teritoriju.
Območje Gabrovice, Ospa in Prebenega, na katerem je v tem času bivala, je bilo pod sovražnikovim nadzorstvom. Če je hotela tu ostati in delovati, se je morala s tem dejstvom sprijazniti in mu prilagoditi svoje delo. Glede na to, da razen kurirjev drugega moštva ni imela, se je morala v izvajanju nalog opirati na takrat že močno razvite in dobro organizirane terenske organizacije.
Njeno delovanje v takšnih razmerah je najbolj nazorno opisal sam komandant Franc Planinc - Frenk. Dva dni po prihodu v Istro, t.j. 21. marca, je zapisal: »/…/ Edino stanovanje je v bunkerju; vas je namreč še popolnoma neprizadeta in zato se ne smemo zadrževati v njej. Tu živi vsa vojska ilegalno, delo je možno samo ponoči. /…/ Teren je popolnoma nepokvarjen, toda kontroliran od sovražnika. Nahajam se zaenkrat v bližini Trsta. Gledam ga pred seboj izpred bunkerjapodzemske jame. V njej spim podnevi, ponoči smo na delu. /…/ Kretanje je možno samo ponoči zaradi planjav – gozda tu sploh ni –in pa gostega cestnega omrežja. /…/« Ko se je morala 7. aprila Komanda mesta odreči zaščitni četi, pa je zapisal: »/.../ Teren moje komande je odličen, posebno kar se tiče ljudi. /…/ Preglavice nam delajo edino fašisti, ki so prišli v Koper in Trst iz vse Italije inta banda dela včasih izpade z Nemci, včasih pa sama. Tako je vse naše delo osredotočeno na noč. Nočno delo je naše. Ponoči so vse ceste naše, voziš se s kolesom, z motorjem in celo z avtomobilom, podnevi pa spiš v bunkerju pod zemljo. Čez dan se sploh ne smeš pokazati v vasi.
Vaščani prinašajo hrano podnevi v bunker, z mrakom pa prilezemo na delo, kakor krt izpod zemlje. /.../ Do desetih, ko prinesejo zajtrk, spiš,potemparavnovpisarno:pisalnistrojnakolena,aktiokrogmene razmetani. V mraku se preselim v vas, pošiljam kurirje na teren do jutra.Večkrat gremspat obsedmih, čepridemdomovvbunker,včasih ostanemkar naterenu,karjenujnopotrebno; čehočemdelati podnevi, moram biti civil. /.../ Pištolo in bombo v žep pa na delo.V nedeljo sem bil v predmestju Trsta ves dan. Srečam fašista, Nemca, greš mirno njega kakor vsak drug, čeprav bi ga z veseljem 'obrnil'. /…/«
Dela je bilo vedno več. V danih razmerah ga je Komanda mesta težko zmogla, ker se je narodnoosvobodilno gibanje bolj in bolj razvijalo in ker so se člani Komande mesta prilagajali razmeram na terenu. Noč je postajala za izvajanje vseh nalog »prekratka«. Zato je bilo potrebno, kolikor je bilo pač mogoče, naloge izvajati tudi podnevi. 1. maja je komandant zapisal: »Edina razlika je ta, da se kretam več podnevi v civilu, ker ponoči ne naredim vsega dela, /…/«41
Razmere,vkaterihjedelovalaKomandamestaKoper, soseznatno razlikovale od razmer, v katerih so delovale Komanda Istrskega področja in druge komande mest. Seveda so bili tudi delovni uspehi sorazmerni. Kot so njeno delo ocenila tudi višja poveljstva je z ozirom
na razmere dosegla kar dobre rezultate. Za primerjavo delovnih razmer in ocene uspehov je zanimivo pismo, ki ga je 8. maja poslal tov. Janko (njegovo pravo ime ni ugotovljeno), pomočniku komandanta 7. korpusa. majorju Francu Tavčarju - Roku. V pismu ugotavlja, da se je področje uspešno razvilo in da je v kratkem času delovanja veliko napravilo; da imajo komande mest in Komanda Istrskega področja močne čete partizanskih straž, ki štejejo približno 50 do 60 mož, »le Komanda mesta Koper ima samo 15 tovarišev, ker se nahaja v bunkerjih in ji je delo z večjim številom tovarišev otežkočeno. Vendar pa tudi s temi tovariši zelo dobro dela. /.../«42
V tem obdobju je poveljstvo bivalo posebej v enem bunkerju, ostalo moštvo pa v drugem bunkerju, pozneje, ko se je otoplilo, pa kar na prostem. Hrano, ki so jo pripravljali v terenskih kuhinjah po vaseh, so žene in mladinke prinašale na dogovorjeno mesto. Zvečer so se vsi pripadniki Komande mesta zbrali v vasi na večerji. Tu so posamezniki sprejemali naloge za noč: sprejem novincev, spremstvo novincev, prostovoljcev in internirancev (ti so bili iz vseh krajev Jugoslavije), ki so se iz zaporov in taborišč v Italiji vračali preko Trsta v domovino in odhajali v partizane, spremstvo in varovanje članov poveljstva, ki so opravljali naloge na terenu, prenos pošte in ostalo. Zjutraj so se vrnili v bunkerje, razen tistih posameznikov, ki so ostali na terenu zaradi dokončanja naloge. Vojaškega urjenja v takih razmerah ni bilo. Imeli so le politične informacije, skupno branje politične literature in politična predavanja z diskusijami.
Pošto je s terena prinašala na Komando mesta civilna kurirska organizacija. Pisma so bila naslovljena na Komando mesta Koper z dodatkom gesla zveze, po kateri je pismo moralo potovati. Na ta način tudi kurirke, ki so pošto nosile, niso vedele, kam pravzaprav gre pošta, naslovljena na Komando mesta Koper.
Sprememba je nastala s premestitvijo Komande mesta v Labor konec meseca junija. Tam je poveljstvo že stalno bivalo v vasi, medtem ko je zaščitna četa taborila pod vasjo v šotorih. Hrano so pripravljali in jedli v terenski kuhinji v vasi. V četi so imeli vojaško urjenje.4
S prihodom na Vršič, v prvi polovici julija, je na Komandi mesta Koper začelo vojaško življenje kot nadrugih komandahmest. Delovni
dan (praznikov ni bilo) se je začel z vojaškim zborom, pred katerim je komandant sprejemal raport. Nato je bil pozdrav slovenski zastavi, ki so jo razvijali ob petju slovenske himne, ki so jo peli vsi prisotni. Prisotni so bili vsi pripadniki Komande mesta, ki so v tem času bili na njenem sedežu, razen straž in izvidnic. Po raportu in pozdravu zastavi so zajtrkovali, nakar so prešli na izvajanje nalog po dnevnem načrtu poveljstva.TapraksaizVršičasejenadaljevalavHrpeljcih doodhoda Komande mesta iz vasi 8. septembra 1944.44 Zaradi odsotnosti velikega števila pripadnikov Komande mesta, posebno v času pospešene mobilizacije, sta jutranji vojaški zbor in pozdrav zastavi dostikrat odpadla. Ko so Nemci začeli zasedati vasi v slovenski Istri, je vojaški zbor na Komandi mesta vse bolj pogostoma odpadal, dokler ni popolnoma odpadel.
Spoštovani, ta tekst je zaradi omejitev ISSUU krajšan na 50 strani, povezavo do cele knjige dobite na našem spletnem mestu
http://www.zb-koper.si/publikacije.html
Hvala za razumevanje.